MLADINSKI LIST MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE Issued monthly for the Young Slovenes by the Slovene Nat’l Benefit Society at 2657 So. Lawndale ave., Chicago, 111. Entered as second-class matter August 2, 1922, at the post office at Chicago, 111., under Act of August 24, 1912. Annual subscription, $1.20; half year, 60c; foreign subscription, $1.50. LETO XVI,—Št. 2. CHICAGO, ILL., FEBRUARY, 1937 Vol. XVI—No. 2. ANNA P. KRASNA: Velika napoved QČE, te dni se učimo o atomih — veš o tistih neskončno majhnih delcih, milijone katerih bi mogel navrhati na piko tega stavka. Učitelj pravi, da teh delcev še ni nihče videl, in jih nikdar ne bo, vendar, v laboratorijih jih poznajo, merijo njih silo, tehtajo in določajo njih prisotnost v čudesih kemičnih snovi . . . Še več, prekoljejo jih in potem z novimi teorijami ustvarjajo nova čuda. Ali vse to, očka, je stara stvar, in možje v laboratorijih, kakor veš, niso nikdar prav zadovoljni z ničemer, kar je že odkrito — zato zdaj iščejo in stikajo za neznano skrivno silo atoma. In če jo najdejo — danes, jutri, ali čez desetletja, tedaj bo zajela svet atomska revolucija . . . Nič me ne glej tako, očka, rekel sem revolucija, kajti atomi bodo poslej gonili vse, ladje in vlake, avtomobile in ko blisk leteče potniške rakete po zraku, in kaj še vse. Takrat, očka, odložiš svoj kramp in lopato in se spočiješ od težkih dni — v razvedrilo pa te jaz popeljem včasih okrog sveta v mojem po atomski sili gnanem aeroplančku — Ali nisi nič vesel, da bo svetovna revolucija tako lahka stvari — Manica: Janček vprašuje pRETEČENI mesec sem preživljala svoj službeni dopust. Pri tej priliki sem se mudila par dni v neki gorenjski vasici. Tam sem bila priča pogovora med materjo in njenim malim sinkom Jančkom, ki ga vam otroci, zapišem tu v zabavo. Janček (pred njim skleda z mlekom) : “Mama, jelite, to mleko je od naše krave belke?” Mati: “Da, Janček, od belke je!” Janček: “Mama, ali je vsako mleko belo?” Mati: “Seveda!” Janček: “Pa to ni prav. Od črnih krav bi moralo biti mleko črno. Mama, zakaj imajo tudi črne krave belo mleko?” Mati: “Ne vprašuj tako neumno! Naj bo krava črna, siva ali pisana, mleko je vedno samo belo!” Janček: “Mama, ali so tudi kurja jajca vedno samo bela?” Mati: “Tudi!” Janček: “Pa zakaj pisane kokoši ne znesejo pisanih jajc?” Mati: “To je pač tako, kakor z mlekom. Zdaj pa utihni že enkrat!” Janček: “Zakaj pa naš mucek ne znese nobenega jajca?” Mati: (nevoljna) “Čenča!” Janček: “Pa zakaj, mati?” Mati: “Zato ker — ker si neumen!” Janček: “Pa zakaj sem neumen?” Mati: (huda) “Zato ker si! Zdaj imam pa dosti!” Janček: “Mama, kaj imate dosti?” Mati: “Tebe imam dosti, tebe!” Alo, takoj spat!” Prijela je Jančka za čop in moral je v posteljo. Zanimivega pogovora med materjo in sinkom je bilo nato seveda konec. BORISOV: ZIMA QTARA teta, zima hi, hi, hi! — s hitrimi koraki proč beži. Gorki južni vetri jo pode iz dežele naše prelepe. Vrani, črni vrani sred gozdov noč in dan podijo jo domov. Vrani zakričijo: krah, krah, krah Zimo izpreleta v gozdu strah. S hitrimi koraki proč beži, mi se ji smejimo: hi, hi, hi! Milan Medvešek: Mala poredneža MIRK0 in Emil sta bila bratca, a kljub temu si nista bila skoro nič podobna. Mirko je bil dve leti starejši. šibke in neokretne postave, dočim je bil Emil majhen, gibčen in navihan, da mu ga ni bilo para. Povsod je bil prvi, zlasti se je odlikoval v rokoborbi, in baš to je bolelo Mirka, zelo bolelo, kajti njegovo prvenstvo je moral neprenehoma občutiti na svoji koži. “Mama, mama, Emil me zopet tepe!” je Mirko klical mater na pomoč, ko ga je Emil premetaval po tleh, kakor žogo, ga brcal in lasal. “Le kliči jo, le kliči!” se mu je rogal mali porednež in ga znova naskočil z besedami: “Raje se brani, saj si dve leti starejši od mene!” Mirko se je branil, kolikor se je mogel in znal, a bilo je vse zaman: Gibčni bratec mu je podstavil ^ogo kakor iz-vežban rokoborec, ga zgrabil okrog pasu in ga podrl na tla. Ubogemu premagancu tedaj ni drugega kazalo, kakor da je hudobnemu zmagovalcu ponovno grozil z “mamo.” Medtem je mati pridno pripravljala večerjo in prav ko je premišljala, kje se paglavca zopet potepata, se je prijokal starejši sinček in ji seveda zatožil svojega “najhujšega sovražnika.” “Ti ubogi revček revčkasti,” ga je mati potrpežljivo tolažila, “ne joči, bom že jaz z grdobo zaorala . . .” Nekako čez pol ure se je skozi stranska vrata prikradel v hišo “grdi divjak” Emil, kakor ga je mati često imenovala, in še predno je imel priliko pobegniti, je že mati “zaorala” z njim. Krepko je vihtela od trdega dela žuljevo desnico po njegovi zadnji plati in mu obljubljala, da ga bo zapodila med cigane, ker je tako hudoben otrok. Nekega dne, ko se je JVIirko zopet prijokal domov, pa je bila mati nekam slabe volje in namesto tolažilnih besed “rev- ček revčkasti, bom že jaz z grdobo zaorala,” je hudo vzrojila in zakričala nad njim: “Sapramiš, kaj se vedno cmeriš! . . . Če te nabije, ga nabij še ti, saj si večji in starejši kakor on!” Mirku se je od strahu in užaljenosti jok namestu ustavil. Takega odgovora ni pričakoval, vsaj od matere ne, in njene besede so ga bolj bolele kakor Emilovi udarci. Mati drži s hudobnim bratom, si je mislil ter bil prepričan, da je sedaj prepuščen popolnoma samemu sebi. Pri tej misli je malone naglas zajokal. Nekaj mora storiti, tako ne more vedno iti, je po dolgem premišljali ju prišel do zaključka. Sedaj ima samo dve poti: ali pobegne z doma—ta izhod mu ni posebno ugajal, naravnost bal se ga je, kar ni bilo nič čudnega, saj je imel komaj dvanajst let—ali pa mora na kakšen drug način storiti konec premoči mlajšega bratca. Kdor premišlja in premišlja, kakor pravi pregovor, se gotovo kaj domisli, prav tako kakor tisti, ki išče in išče in končno tudi najde. Mirku se je posvetila sijajna misel: Naučil se bo rokoborbe, Emil sam ga mora naučiti—in potem . . . potem . . . Njegov načrt je bil: Emilu bo dal za podučevanje v rokoborbi nožek s platnicami iz slonove kosti, tisti noži-ček, radi katerega ga je Emil že tolikokrat nabil, ali on mu ga ni hotel dati za nobeno ceno. Emil je ponudbo z veseljem sprejel, niti najmanj sluteč Mirkovo nakano. Z vajami sta takoj pričela. “Vidiš,” mu je navdušeno razlagal bratec, “saj je zelo preprosto: Zgrabim te okrog pasu, podstavim nogo, se obrnem na levo in že si—na tleh!” Mirko je padel kakor snop. Pograbila sta se že menda stotič in glej, Mirko je polagoma napredoval. Nekajkrat je celo gibčnega bratca spravil pod sebe, kar ga je neizmerno veselilo, njegovega napredovanja pa je bil še bolj vesel Emil sam, kajti v tem je videl dokaz o svoji učiteljski zmožnosti. Šola v metanju je že trajala nekaj tednov in Mirko je postajal z vsakim dnevom bolj spreten, celo več: natihoma je bil prepričan, da je kos svojemu učitelju, zato ga je nekega lepega dne nekako tako-le nagovoril: “Daj mi nožek nazaj, drugače—drugače ti ga bom s silo vzel!” Malemu razboritežu so Mirkove besede skoro sapo vzele, potem pa ga je premeril od nog do glave, se naperil kakor petelinček in nato besno zagnal vanj, meneč, da bo z njim pomel, kakor že tolikokrat, toda—joj!—Mirko je odbil prvi napad in drugi in tretji in potem pričel sam napadati. Bitka ni trajala dolgo. Emil si je po prvem presenečenju malo opomogel, pričel biti okoli sebe, praskati in gristi, ali bilo je vse zastonj. Njegova moč je pojemala, se razbila ob bratovi premoči. Mirko ga je nadvladal in mu iztrgal nožek. Odtlej se je Emilu slabo godilo, z vsakim dnevom slabše. Prej tako ponižen in slaboten Mirko je postal čez noč odločen “bojevnik” ter je v nekaj tednih povrnil vse bolečine, ki mu jih je Emil prizadel v dveh letih. Toda, to še ni bilo vse! Mati ni niti slutila, da je sedaj Mrko tisti “grdi divjak” in ne Emil, in ko se je nekoč Emil prijokal domov in obtožil Mirka, se je ona razjezila in ga še sama natepla—radi laži! Kazen je bila res huda, prehuda celo za Emila. Najprvo ga nabije brat, potem pa še mati. Razumljivo, materi ni več tožil Mirka, marveč je potrpežljivo prenašal svojo usodo, obenem pa premišljal in premišljal, kako bi storil konec svojemu nesrečnemu položaju. Končno se je tudi njemu posvetila dobra misel, kakor nekoč njegovemu bratu. Mirku bo na-tvezil, da bo pobegnil k ciganom, kamor ga mati vedno podi, in se ne bo nikoli več vrnil. Takoj drugi dan je svoj namen odkril bratcu, a že sama misel, da bi izgubil Mirka, ga je silno prestrašila. Vse mu je obljubil, samo k ciganom naj nikar ne gre! Ne, Emil se ni hotel vdati, marveč je z otroško trmoglavostjo vztrajal pri svojem sklepu in pričel pospravljati razne stvari v šolski nahrbtnik. Mirko je nazadnje uvidel, da so vse njegove prošnje zaman, zato se je odločil, da Emilovo namero pove materi. Mati se je nasmejala in rekla: “Beži, beži, norček, čemu naj gre k ciganom? . . .” Mirko je povesil oči in stal pred njo kakor tat pred sodnikom, nato pa odkritosrčno izpovedal, da je on tisti grdi divjak in ne Emil, kateremu se že dolgo časa godi krivica. “Najprvo ga nabijem jaz, povrhu pa še ti,” ji je pojasnil in nato milo zajokal. “Ali je resnica, kar praviš? . . . Mirko je samo pokimal in še glasneje zajokal, mati pa je pristavila: “Jaz sem pa mislila obratno! Hitro poiš-čiva Emila in poravnavja mu storjeno krivico!” Emila sta našla na dvorišču za drvarnico, z nahrbtnikom oprtanega in pripravljenega, da gre k ciganom . . . “Vse vem, Emil,” ga je ljubeznivo nagovorila mati. “Odtlej naprej se ti ne bo več godila krivica, sedaj vem, kdo je grdoba . . Pogledala je Mirka, on pa je tisti trenotek izvlekel nožek in proseče dejal: “Ostani, Emil, dam ti nazaj nožek, ki sem ti ga vzel . . .” Emil se je nekaj časa upiral, toda potem se je vdal in seveda sprejel nožek, v srcu pa se je smejal, ker se mu je vse tako imenitno posrečilo. Tisti večer je bila družinica praznično srečna. Mati je skuhala boljšo večerjo kakor po navadi, Mirko je neprestano obljubljal, da se bo držal sklenjenega premer j a, Emil pa se je zadovoljno muzal in od časa do časa posegel v žep in otipaval težko prisluženi nožek s platnicami iz slonove kosti.— VRTNICE V BUJNEM CVETJU “Vlak je ubil mater” go so pobrali mrtvo nabiralko premoga, so vprašali fantka, ki je pri-sopel dol po tračnicah, če je to njegova mati. Samo obraz so ji odkrili, čez truplo so vrgli nemudoma nekaj žaklje-vine. Fantek je kl’iknil: “Ali ste jo ubili, mojo mater?” Ihteč se je vrgel poleg mrtve matere in božajoč njen obraz ponavljal proseče: “Poslušala bi bila, mamica, klical sem te, mahal sem ti, tekel sem ti v pomoč, pa je bil vlak hitrejši. O, mati . . . mati!—” Z mrtvo materjo vred so ga odpeljali proti domači četrti. Nekdo ga je povedel čez štiri stopnišča gor do tesnega mračnega doma. Bratje in sestrice so ga obkolili: “A kje je mati?” “Mati . . . mati—je hropel s stisnjenim grlom in ni mogel priti do prave besede. Tuj človek ga je gledal čuteče, mu pogladil lase ter pojasnil namesto njega: “Otroci, ne prestrašite se preveč— vlak je ubil mater. Tu se ne da nič pomagati in nič ne smete biti hudi, ker sem vam povedal kar tako—pred nočjo bi vseeno vedeli.” Videč veliko revščino, je segel v žep in razdelil med nje nekaj drobiža, potem je odšel. Za zaprtimi vrati so ostali otroci sami. Dsem jih je bilo in ob tej žalostni uri bi bili radi, da bi bil še kateri, večji, pogumnejši, da bi odganjal strah, ki se je po mačje plazil gor po visokih, sivih, v senci skladišč ponižno in beraško čepečih zidov. “Mati! . . .” “Mati! . . ” “Mati—” Vse je davila v grlu ista beseda in drug za drugim so jo ponavljali ne vedoč, kaj drugega naj bi počeli. Čakali so, da se vrne, da zakuri peč, skuha kosilo—vsak dan je bilo tako ob tej uri, odkar so dodelili očeta k vladnemu delu. Redno slednji dan je prišla mati točno, zakurila, skuhala kavo, jim narezala velike kose kruha. Ko so pomalcali, jih je odšlo pet v šolo, ostali so pa ždeli ali se igrali okrog peči, ki ni bila nikdar dovolj topla, ker ni mogla mati nikdar nabrati dovolj premoga. Kupiti ga ni bilo s čim—oče je zaslužil komaj toliko, da so za silo živeli, da je mati zdaj pa zdaj mogla v bazar kupit starih cunj zase in otroke. Oče je moral imeti toplo obleko, močno obutev, tobak včasih. Mati je natezala dolarje, da so pokrili za silo vse in mislila je, da se ji godi dobro, ker ima še enkrat denar, da razpolaga z njim. Prej je dolgo hodila iskat živež v vladni podporni urad, ali dobila je nakazilo in so ji potem trgovci odmerjali po pravilih. Denarja ni bilo v hiši -skoro nikoli. Starejši fantiči so sem pa tja ujeli kak novčič, oče je v časih kod zaslužil za tobak. Pred vsem tem—takrat še ni bilo Klemenčka—je hodila beračit. Okrog stojnic nižjevzhodnega predela newyor-ških slumov je pobirala polgnilo sadje in zelenjavo. V velikih, vedno smrdečih mesnicah je mnogokrat izprosila kos smrdljivega mesa, vampov, kako kost za zelenjadno juho. Za kurivo je takrat skrbel oče. Zvečer, ko se je že dobro znočilo, je šel in se vselej vrnil z butaro kuriva. Ali on je tako preklinjal, je vrgel butaro ob tla z jezo in nejevoljo, kakor da so mu domači krivi, ker je izgubil delo. Sovražil je beračenje in pljuval iz ust priberačeno, siromašno hrano. Dolgo, dolgo se ni mogel prilagoditi in mati je strašno trpela, je jokala vse noči, beračila vse dni. Tudi delati je poskusila, pa so plačali tako malo, da so bili na slabšem kakor z. beračenjem. No, zdaj pa, ko ji je bilo spet prijetnejše, jo je povozil vlak . . . “Mati!”— “Ali je res ne bo nikdar več?” “Nikdar več.” Drug drugega so vpraševali, drug drugemu niso verjeli. ’’Mogoče pa ni bila mrtva—Ralph, ali je bila mati čisto mrtva, ali ni morda še malo, prav malo dihala?” “Ne, nič ni dihala,” je rekel Ralph in zaplakal. “A kaj bomo pa zdaj, ko je več ne bo?” “Sami si bomo kuhali—sami bomo nabirali premog, oče bo pa moral sam kupovati in delati z nami po hiši, dokler ne odraste Bertha.” “Da bi oče pral in likal in šival, misliš?” je začudeno vprašala Bertha. “Kdo pa, ko ti še ne znaš,” je rekel starejši fant. “Saj boš lahko ti.” “Jaz bom nabiral premog in koncem tedna tako prodajam papir, jaz že ne bom imel časa.” Spet so vsi umolknili. Najmlajši niso prav razumeli, mali Klemenček ni razumel nič, pa je vseeno strmel v mračnost kuhinje z drugimi vred. Pred nekaj tedni je shodil, ali radi mraza so ga vseeno skoro zmirom imeli v starem vozičku, ki je bil ves polomljen in v katerem je tičala trda, nevšečno dišeča žimnica. Kakor nebogljen tiček je čepel tam. Obrazek je bil bled, pod nežno kožico je bilo videti plavkaste črtice, modri očesci je obrobljala bolehna sinjina. “Klemenček ne ve, da nimamo več matere . . . ubogi Klemenček . . .” Bertha ga je vzela v naročje in mu grela hladne ročice. Drugi so stali okrog in gledali malega. “Zdaj bo moral spati pri tebi, Bertha. Mati je rekla, da voziček ni dovolj topel za ponoči, zmirom ga je pozimi jemala k sebi, tudi ko je bil še čisto majcen.” “Seveda bo spal pri meni, a Edith bo morala potem spati z bratcem Leom, bratec Štefan pa z očetom.” “Jaz ne bom spal pri očetu,” je ugovarjal Štefan, “oče v spanju maha z rokami in kriči, jaz se ga bojim.” “To je od dela,” je mirno pojasnil starejši, “oče mora na delu zmirom dajati komu znamenja, ko pošilja polna dvigala gradbenikom.” “Jaz se ga vseeno bojim,” je zaključil Štefan. “Kaj pa bo sedaj s šolo,” je vprašala Bertha. “Ko bo mati pokopana, bomo šli spel, v šolo. Tako store vsi, ki jim kdo umrje,” je preprosto menila Edith. “Ali nas doma bo potem strah,” je boječe pripomnila Millie. Vsi so namah občutili, da bo brez matere pusto, vsem se je zdelo, kakor da leze srtah skozi lisasta, s prahom in mrzlo vlago zadimljena okna. Če matere ni bilo včasih ves dan, ni bilo kljub temu nič strahu, ker ga je odganjalo pričakovanje: — Mati pride — zdajle pride — tole so njene stopinje, gotovo so, pa če niso, pride vseeno kmalu . . . vsak čas bo tu. Kaj neki bo prinesla danes? — V vse mlade misli se je zagrizlo počasi zmirom gotovejše dejstvo, da ne pride nikdar več. Vsa pričakovanja je zabrisal brzeči vlak. Zdaj so čakali očeta, odslej bodo vedno čakali samo očeta, zakaj mater, ki je vedno skrbela, da jim je bilo vsaj malo toplo, da so imeli vsaj skromno dobra kosilca in zakrpane ter čiste cunje na sebi, to mater je ubil vlak . . . vlak, ki je raztresal dragocene drobce premoga in zvabil mater v smrt. — Nihče ni zavrnil Millienega strahu, v srcih vseh je, kakor neznana boleča tesnoba, rasel strah pred dnevi brez matere.— A. P. Krasna. F. G. Hrastničan: Kako smo pokopali pu&a 'J'O SMO vam bili navihanci! Ce smo le mogli, smo napravili kaj takega, kar marsikomu, posebno pa našim staršem, ni bilo ravno prijetno! A kaj smo se menili mi, razposajeni otročaji za to; da je ugajalo le nam, pa je bilo dobro. Drugi — ha! — kaj smo se menili za druge! Pri nobenem početju nismo pomislili, bo li to tudi drugim všeč, kaj še, prav po svojih lahkomiselnih glavicah smo ravnali ... Da se je tako početje mnogokrat slabo končalo, je pač umevno. Najnavadnejši konec je bilo —no, kaj bi se sramoval, saj vem, da se je to že pač vsakemu pripetilo—brezovo olje, ki ga ameriški starši na svojih otrokih le redko rabijo ali pa nikoli. Ha, to smo se zvijali pod neusmiljenimi udarci in kričali, da je bilo groza ... Pa mislite, da je trajala dolgo ta žalost ? Kaj še! Tako dolgo, da smo čutili še pekočine, ki jih povzroča ono preklicano zdravilo neslušnosti in lahkomiselnosti—a nas kljub temu ni ozdravilo, pa smo bili zopet tisti kot poprej . . . Nekoč nas je pa vendar izplačalo! Naj vam torej povem, kako je to bilo! Božič je minil. Še nekaj tednov—in dospel je čas vseh šem in norcev. Razume se, da smo bili tudi mi med njimi. Tisto jutro smo šli na podstrešje ter premetali vse zaboje in skrinje, iskali in brskali po njih tako dolgo, da smo našli nekaj pisanih cunj in raztrganih oblačil, ki smo jih potem porazdelili med seboj. No in potem smo se pritihotapili v podstrešno sobo ter se jeli oblačiti vsak v svoje oblačilo. Haha, da ste nas videli! Bili smo res prave pravcate šeme, prave pravcate maškare! Sorčanov Edvin je imel moje mame krilo, ki se je vleklo za njim. Njegov bratec Erno, ki je bil v svoji čudni obleki najbolj podoben gorskemu škratu, mu je nosil to dolgo krilo.—Jaz sem si oblekel očetovo črno zimsko suknjo in pokril glavo s prašnim širokokrajnim klobukom. — Moj brat Stanko je bil policaj. Še dva tovariša vam moram predstaviti: to sta učiteljev Vilko in moj najmlajši brat Kamilo. Vilko je bil v moji starosti, samo nekoliko manjše in šib-keje rasti. Bil je takorekoč voditelj pri vseh nerodnostih, ki smo jih počenjali, pa se je znal vedno dobro izviti, kadar je prišla kazen. Tudi danes se je postavil vrsti našemljenih pustnih veseljakov na čelo ter jim ukazoval s krepkim svojim glasom ... No, in bili smo mu pokorni vsi od naj starejšega pa do najmlajšega. In ko smo bili vsi pripravljeni in oblečeni, je povzdignil Vilko svoj ukazujoči glas, in mi smo ga poslušali z napeto pozornostjo . . . Ukazal je, da moramo napraviti pusta, ki ga bomo potem pokopali, da bomo imeli vsaj eno leto pred njim mir. Kmalu je bil gotov naš pust iz slame in cunj, oblečen v staro očetovo obleko. Položili smo ga na nosilnice, ga dvignili na rame ter korakali v dolgi pogrebni vrsti dol s podstrešja na prostorno dvorišče ... Tu se spomni Vilko, da še ni izkopana jama. In kakor bi trenil, zagrabi v bližini ležečo motiko in koraka zopet naprej, noseč svoje “bridko o-rožje.” Jaz sem pel žalostne pesmi z globokim, otožnim glasom, ki je ostale tako ganil, da so jeli na ves glas kričati in jokati ... Na grozno vpitje so priletele naše matere in sestre iz hiše—dobro, da očetov ni bilo doma!—in lahko si mislite, kako so gledale ta nenavadni izprevod ... A kmalu so se spomnile, kaj to pomeni, in smejale so se, da ni bilo smehu ne konca ne kraja . . . Mi pa smo se medtem približali prostoru, kjer smo nameravali pokopati pusta. Položili smo ga na tla, in Vilko je izmeril s palico njegovo velikost ter jel kopati jamo, kjer naj bi počival ubogi pust . . . Zamahnil je z motiko in po neprevidnosti in nerodnosti zadel z ročajem tudi—Stankovo glavo, da se je pokazala kri. Ranjenec je kričal, kakor bi ga devali iz kože. Saj hudo mu ni bog-ve koliko, a videl je kri, in to je bil ves njegov strah. Dasi je bil Stanko policaj, krvi vendar ni mogel videti . . . Mama je jokajočemu junaku popolnoma ovila glavo, samo oči so mu žalostno gledale v svet. Pust je ležal, kamor smo ga položili, dokler ga niso drugi dan sosedovi otroci z velikim krikom in vikom vrgli v vodo .. . * * * V poznejših letih pa smo se še mnogokrat spominjali na ta dogodek, in kadarkoli ga omenjam dobri svoji materi, me ta skoraj osorno zavrne, češ, dosti me je veljala ta neumnost! Tudi Stanko ni nič kaj vesel, ko se domisli onega dneva in z jokajočim obrazom nam pokaže veliko brazgotino na glavi, ki je še današnji dan priča naše lahkomiselnosti. IZDIRANJE TRNA Ah, to je šlo!... 'J' UDI prazniki so minili tisto leto brez snega. Nekoliko dolgčas je bilo po njem, zlasti otrokom, ki so ga gledali samo na vrhovih daljnih gora. Mrzlo je pa bilo, in led je ostal, kamorkoli je kanila kaplja vode. V začetku februarja se je pa vreme nekam z j užilo, in sneg je padal izpod neba, kakor bi pospravljali obleko vsi berači hkrati na svetu. Tako se je navadno izražal, kadar je hudo snežilo, Beličev ded, ki je bil vnukoma Izidorju in Elici že začetkoma zime napravil lične sanke, da se bosta drsala na njih, ko pokrije zemljo bela odeja. Pri Beličevih so se zanimali, pa so dali sanke lepo pisano pobarvati—zeleno in rdeče. Prostora na njih je bilo pa samo za dva, tako je še pri nepobarvanih saneh preudaril sosedov Ivan, ki so mu bile sicer sani jako všeč. Ivan—Strgul-čev so mu rekli—je imel ubožne starše in nikakih sani. Tisti večer potem, ko je videl lepe pisane sani pri Beličevih, je sanjal, da ima tudi on sani, pa drči za Beličevima po gladkem snegu. A pre-budivši se, je zajokal, ker se je zbal trenutka, ko bo gledal samo oddaleč, kako se Beličeva drsata na pisnaih saneh. Bil je priden učenec, in Beličeva sta se učila le tedaj najlažje, ko se je učil Strgul-čev z njima. Zato je bila tudi splošna žalost zaradi premajhnih sani in splošna skrb, kako bi odpravili to neljubo napako. “Dorče,” se pošali neki dan Izidorjev oče, “boš pa gledal, dočim se bosta drsala na naših saneh Elica in Ivan?” “Pa ne bom, očka!” se nakremži sinko, in lice se mu nategne tako na jok, kakor se je nakremžilo nebo tisti večer pred snegom. “Sam praviš, da si raztresene glave. Ali hočeš z njo padati s sani v sneg, da raztreseš še tisto malo, kar šiloma stlačiš vanjo?” Temu se Dorče ni upal ugovarjati, a še manj se je maral odpovedati težko pričakovani zabavi na saneh v snegu. No, konec vseh koncev je bil, da je imel nekega jutra Strgulčev tudi nove sani. Niso bile sicer pisane in tudi barvane niso bile, a dovolj trdne in kovane z železom kakor Beličeve. Saj so mu jih tudi tam dali napraviti, ker ni bilo drugače miru. Tako so z združenimi sankami težko pričakovali že davno zaželjenega snega, da bi se veseli drsali po njem. Izidorja je skrbela samo glava, ker so ga še vedno dražili doma, da raztrese v sneg še tisto malo znanja, kar ga je doslej s težavo spravil pod streho. Snežiti je pa začelo 2. februarja večer, snežilo je pozneje vso noč brez ozira, da staro leto nima v novem nobene pravice več, in tudi še naslednji dan, kakor bi ne mislilo prav nič več nehati. A kdo je mogel čakati s pripravljenimi sankami, da se zvedri vreme? Kdor je junak, se ne zmeni za pest snega—med prijatelji. Mraza smo pa že navajeni. “Pojdimo, le pojdimo!” je donelo po hiši takoj popoldne kakor v panju pred rojem. Tudi Strgulčev je silil s sankami v sneg in zatrjal: “Mene ne zebe nič, prav nič, še vroče mi je!” Branili so mu seveda, a kdo naj ubrani tej živi sitnobi? Oblekel se je nekoliko topleje, zavil čevlje v stare krpe in v dve gubi stisnjen odrinil s sankami k sosedu. Tedaj je bilo tudi pri Beličevih pravde konec: sitna že doslej kakor muhe v pasjih dneh, se poslej nista dala več krotiti. Elico so skrbno zavili v topel suknjič, in v gorki čepici je bila prav krasna igračka. Tudi Izidor se je okomotal z rokavicami, gorko suknjico in novo kučmo, ki jo je skrbno potiskal na glavo, češ: ako padem, se vsaj tako ne pretrese glava v kučmi, ki je mehka kot puh. Ce se pretrese glava samo nekoliko, ne bo morda škodovalo: potem pojde lažje in še več noter. Srečno so prigomazili na hribček pod Beličeve hraste. Tam bi se moraio začeti naj večje veselje, pa je bilo že vsem tako jako vroče. Toda vztrajnost velja! Po zmrzlih tleh je škripal sneg, in bur-ja je novega nasipala v lice. A kdo se boji? Sedli so na sani: Beličeva dva naprej, zadaj Strgulčev. Ah, to je šlo! . . . “Hi-hi-hi! Hop-hop-hop!” je zadaj vpil Ivan, ki je imel glavo zavezano v materino temno ruto kakor dimničar. “Hi-hi! Hop-hop!” so drčali v dolino, pa kako? Prvi je zletel s sani Dorče. Slabo je krmaril z nogami, pa ga je vrglo, ker je šlo tako bliskoma. Elica je ostala sama na sankah, in še je šlo . . . “Hi-hi-hi! Hop-hop!” Strgulčev Ivan se je komaj lovil na saneh. Lenka je zaradi jadrne vožnje izgubila čepico, in še je šlo v dolino, toda veseli: “Hi-hi! Hop-hop!” se je izpremenilo v “O joj, joj-joj! Pomagajte! Očka, mama, ma-ma!” V dolini se je Ivan vendar ustavil— čisto sam. Tako naglo ga je neslo mimo Elice, da ni videl, kiJaj so jo njegove sani vrgle v stran, da se je milo jokaje pobirala v snegu. Na ves glas začne klicati: “Dorče! Elica!” Kakor odmev iz daljave mu je donelo nekaj slbotnega glasu izpod Beličevih hrastov gori sredi hriba. “Ivan, Ivan!” Potolažen, da so se doklicali, pobere sa- ni in gre iskat ona dva. Rdeči v iica. razkriti, v lase se jim je mešal sneg, mokre roke so si hukali, in ušesa so jim gorela, ko so bili po večkratnih klicih vsi trije skupaj in se—smejali. “Ali se pojdemo še?” vpraša Strgulčev junaško. Dorče ga pa zavrne: “Danes ne več. Pretresel sem si glavo in ne vem—” “Samo mojo čepico še poiščimo v snegu!” poprosi Elica, “potem pa domov, oh, samo domov!” Ne lahko, vendar so našli čepico napol mokro v snegu in hiteli domov s ponesrečene vožnje, ponavljaje moško in samozadovoljno: “Ah, to je šlo, pa kako!” Tudi Belič in ded sta se smejala, ko sta videla, kako junaško so se držali in kako skrbno zbirali “raztresene ude” po snegu. Ko se je Dorče nekoliko osušil, je že prišel Strgulčev—tudi preoblečen, a s knjigo pod pazduho. Dorče ga pogleda, in umela sta se: tudi on vzame knjigo, da skupno poizkušata, če bo sploh še kaj držala danes tako nemilo pretresena glava in koliko je še ostalo v nji. Elica se jima je smejala. Ah, to je šlo, nič Dorčetovega znanja ni ostalo v snegu. Še drugi dan v šoli je šlo gladko, po šoli pa zopet na sani— mlada kri. —I. T. ANNA P. KRASNA: MATI PA %OŽE SADI 'JE zopet ptičke pojo in gozd zeleni, mati pa spet, kakor zmirom, čaka in rože sadi. Saj enkrat pač mora priti iz daljne dežele spet k nji, ki zvesto, pomlad za pomladjo, nanj čaka in rože sadi. Njena lica so že ovenela, po laseh je razlito srebro, na gredah pa, leto za letom, sveže rože za sina cveto. Nizko že klone ji hrbet — sin izmozgan ob premogu kleči — doma mati za svojega fanta rože pozdravne sadi . . . * * * ČRNA ČETRT PODNEVI (Iz zbirke Babilonski stihi) ^ VSEM gostem zraku samo moj korak, na obeh straneh ob hišah prazen tlak. Ob enem samem vhodu zamorčica umazano punčko pestuje, iz polteme ene same veže siv starec strmi, kakor da nekaj težkega premišljuje. Starke-hiše sredi bloka siromašno cerkvico med seboj tiščijo— nad nizko streho se luknjaste, belolisaste rjuhe sušijo. Preko oken je, kot stara pajčevina, tegoba razprostrta— ob mrak sivo-mrkih vež je mršava črna beda oprta . . DOGOVOR S “KOTICKARJI” Kampanjski uspeh f^AMPANJA mladinskega oddelka SNPJ se je zaključila z uspehom. Pristopilo je nad dva tisoč novih članov. Posebno dobro so se odrezala nekatera društva na vzhodu, pa utdi drugod. Nagrade in ugodnosti so bile dovolj vabljive in mnogi so se jih poslu-žili. Odziv bi bil večji, toda mnogi so odlašali do zadnjega in čas jih je prehitel. Drštva (in posamezniki), ki so stopila takoj v kampanjsko akcijo, so seveda žela največje uspehe. Naš srebrni jubilej Letos poteka 25 let, odkar je bil ustanovljen mladinski oddelek SNPJ. To se je zgodilo leta 1912 v mestu Milwaukee, Wis., ko je konvencija sklenila, da jednota ustanovi poseben oddelek za mladino. Bil je to prvi korak te vrste v zgodovini ameriških podpornih orga- nizacij. Takoj so sledile druge podporne organizacije. Danes ima vsaka teh organizacij svoj mladinski oddelek. Vsaka večja obletnica se navadno praznuje s programi in kampanjami. Tako je prav! Taki dogodki — 25 letnice ali srebrni jubileji — se ne smejo prezreti, ne smejo iti mimo neopaženi! Najboljša načina praznovanja sta dva: jubilejne prireditve in jubilejne kampanje. Oboje je dovolj važno, da se upošteva in izvede. Zato upamo, da bo gl. odbor v tem smislu podvzel potrebno akcijo. Naše dopisovanje Slovenski dopisi v M. L. se množe. To je dobro znamenje. Napišite še več kratkih dopisnikov posebno letos v svojem JUBILEJNEM LETU! Papirja je dovolj, črnila tudi — zato pišite, da se bo kar kadilo! —UREDNIK. Ubogi španski otroci! Dragi urednik in čitatelji! Leto 1936 je odšlo v pozabnost. Ostalo nam je od njega le to, kar smo se naučili in pa par spominov na razne dogodke. Ca s tako hitro leti naprej in mineva, da bomo kar naenkrat dorasli in prestopili v oddelek odraslih. In če bomo pridno ter z zanimanjem čitali naš Mladinski List, se bomo še veliko naučili. Spoznali bomo, da nam je naša podporna organizacija potrebna in koristna. Zato pa moramo naši SNPJ pridobiti še mnogo novih članov. Seveda je tudi k nam prišel stari Miklavž, nato pa spet odšel. Vrne se spet letos v decembru. Lani je bil zelo radodaren, ker je menda boljše delal in zaslužil. Oglasil se je tudi pri našem društvu št. 683 SNPJ, namreč prvič in obdaroval vse nas mlade člane SNPJ. Gotovo je imel obilo dela, ker je vsakemu napravil in pripravil po en zavoj ter z avtom razvozil od hiše do hiše. Mi smo se seveda veselili lepih miklavž-jih daril in pa krasnega božičnega drevesa. Ubogi španski otroci, ki prenašajo že toliko časa krutosti civilne vojne, katero je začel fašizem, tako da se bratje med seboj morijo. Otroci na Španskem niso imeli božičnega miru, pa tudi Miklavž jih ni obdaril. Njih mlada srca so bila napolnjena strahu in trepeta pred kroglami in smrtjo. Lepo in pravično je, da so se člani društev SNPJ odzvali klicu španskih nedolžnih žrtev ter jim priskočili na pomoč. Tudi naše društvo 683 SNPJ, četudi je majhno po številu, je darovalo iz svoje blagajne pet dolarjev (§5) in dva člana pa sta nabrala po naselbini vsoto pet in dvajset dolarjev (25) za španske sirote. Moj ata je bil v svetovni vojni in večkrat nam pripoveduje, kako grozne stvari je doživel in kaj vse prestal. Zato pa moramo protestirati proti vojni. Posebno mladina, ki še ne ve, kaj vojna prinese, kakšno trpljenje in glad. Hvala SNPJ za lepo božično karto in voščilo! Tu je par vrstic Prešernove novoletne pesmi: “Veselo, srečno novo leto, končano dobro in začeto, da bi mnogo upov nam prineslo, slovenskim sinovom in hčeram, verigo dolgo tisočletno strlo in zdrobilo!” Lepo pozdravljam Vas in čitatelje ter dopisovalce! Mary Potisek, Box 271, Hutchinson, Minn. * * Mary spet piše Dragi urednik! Že spet se oglašam v našem priljubljenem Mladinskem Listu. Res je, da nisem že precej časa nič pisala, to pa zato, ker sem vedno čakala, da se bo kateri drugi deček ali deklica društva št. 581 SNPJ oglasil s kakim dopisom. Pa se ni nobeden. Menda ni- majo dovolj poguma. Premalo korajže. Zato sem vedno odlašala. Mislila sem tudi, da bo toliko dopisov, da za mojega ne bo prostora. Sedaj pa sem videla, da se od tukaj nihče ne oglasi. Zato se oglašam jaz. Upam, da bom še več dopisov napisala v letu 1937. Tukaj smo imeli že precej mrzlo vreme. Dovolj snega je bilo, tako da smo se vsi otroci veselili in drsali ter sankali. Morda letos ne bomo imeli posebno hude zime. Upam, da ne. Le toliko naj bo mraz, da se gremo lahko drsat in sankat. Sedaj bo kmalu zime konec in polagoma bodo nastali gorkejši dnevi. Ce ne v februarju pa v marcu in aprilu. Srečno in veselo novo leto 1937 vsem! Mary Renko, 1403 West State st., Olean, N. Y. * * Naša velika SNPJ Cenjeni urednik M. L.! Nastopilo je novo leto in prejeli smo že januarsko številko Mladinskega Lista. Prišla je že pred novim letom. To me je razveselilo! Vse dopisovalce M. L. prosim, da bi v tem letu bolj pogosto pisali v “Kotiček.” Čudno se mi zdi, da letos ni bilo Miklavža v Slovenskem domu, pa tudi nobene igre ni bilo za božiče. Moja Miklavža — kar dva! — sta bila moj ata in moja mama. Tam v velikem mestu Chicagu cvete lepa, zala in duhteča roža. Lepota njena presega vseh ostalih kras—to je naša velika SNPJ! Pozdrav vsem članom SNPJ! Frank R. Kramer, 949 Cedar st., Sharon, Pa. * * Dopis srbske deklice Dragi urednik! Najprej Vam moram povedati, da je to moj prvi dopis za Mladinski List. Rada ga čitam, ker je v njem mnogo zanimivega za dečke in deklice. Jaz sem članica društva št. 361 SNPJ, McIntyre, Pa. V naši družini nas je devet in vsi smo člani omenjenega društva. Sedaj sem stara 14 let in hodim v high school. Lani sem dovršila sedmi in osmi razred ljudske šole. Moji šolski redi (marks) so vselej dobri. Jaz sem prava Srbkinja, pišem in čitam pa slovenski. Moj ata prejema dnevnik Pro-tveto vsak dan in ga rad čita. Jaz bi tudi rada videla, da bi Mladinski List večkrat prihajal v hišo, kakor le enkrat v mesecu. Vsem sestricam in bratcem želim o-bilo veselja v novem letu! Rose Vuckovich, Box 81, Clune, Pa. * * ri | v v • blascice Dragi urednik! Pošiljam Vam par vrstic, da jih priobčite v Mladinskem Listu, ako se Vam zdijo, da so za javnost. Tukaj so! Sirena lokomotive piska, Francelj ček na vasi vriska. Janezek priteče in Franceljčku poreče: Mamica te kliče, da ima slaščice. Franceljček priteče, mamici poreče: Kako ljubeče imaš oči, da se slaščica kar stopi. Anica pa mamico vpraša: Od kod pridejo slaščice, ali se na polju pridelajo, ali jih v fabriki nameljejo? Mamica Anico pouči: Ko boš ti velika, boš vedela, da jih izdelujejo v fabriki delavci in delavke. In otroci v zboru so zapeli: Otroci, vsi na plan — danes je naš dan! Anton Grmek, R. D. 2, Box 109, Johnstown, Pa. * * Sladko vince . . . Cenjeni urednik M. L.! Ob nastopu novega leta se Vam moram prav lepo zahvaliti za vse popravke v mojih dopisih v prošlem letu. Lepo ste jih uredili, zakar se Vam zahvaljujem. Obenem se Vam tudi priporočam, da boste uredili in popravili tudi tega in vse bodoče. Že večkrat sem slišal Vam znano slovensko popevko o hribčku in vincu. Glasi se nekako tako-le: En hribček bom kupil, bom trte sadil, prijatelje povabil, le sam ga bom pil. Konjički škrebljajo, ker voz’jo težko, ker vince peljajo, ki je močno, sladko. Sladko vince piti, to me veseli, dobre volje biti svoje žive dni, svoje žive dni brez vse skrbi, to me srčno veseli! Ako ne bi bilo že tako pozno, bi vsem skupaj voščil veselo novo leto. Pa tudi če je, vam želim vse najboljše v tem le^u! Joe Rott, Cleveland, O. * * Mladinski zbori Dragi urednik! To je moje prvo pisemce za Mladinski List. Mislila sem si, ker Mladinski List rada čitam in tako tudi “Kotiček”, zakaj ne bi tudi jaz kaj pisala? Pa sem se odločila in tu sem! Tukaj v Clevelandu naša mladina zelo lepo napreduje. Saj imamo kar pet mladinskih pevskih zborov pod vodstvom L. Šemeta. Njemu gre vsa hvala za njegov trud. Prirejamo koncerte in igre, odrasli pa tudi opere. Naš mladinski pevski zbor “Škrjan-čki” je za božič priredil igro “Povodnji mož”. Nato smo zapeli par pesmi in. potem se je prigugal stari Miklavž z velikim bremenom, katerega ne bi mogel nikdar pripeljati na saneh. Vsekakor je tudi Miklavž postal moderen možakar in se vozi s trukom. Živel tak Miklavž še mnogo let! Stara sem devet let in v februarju bom šla v 4. razred. Sedaj se učim igrati na gosli, ki mi delajo precej preglavice. Upam, da bo počasi šlo. Pozdrav in zdravo leto 1937 vsem mladim in sta- 1™‘ Violet Vogrin, 19515 Kildeer ave., Cleveland, O. Volk in koze ^ EKOC so šle tri koze v gozd, da bi objedale listje. Prva je imela en trebušček, druga dva, tretja tri. Vse tri so se prav zadovoljno gostile. Koza z enim trebuščkom je bila prva sita in je šla domov. Zdajci ji je prišel volk naproti in ji rekel: “Hitro teci, sicer te bom požrl!” — Koza je odgovorila: “Nikar me ne požri! Kmalu bo prišla tista koza, ki ima dva trebuščka, od tiste boš še bolj sit!” Volk je pustil kozo. Nato je prišla druga koza. Tudi ta je rekla volku: “Nikar me ne požri! Precej za menoj bo prišla tista koza, ki ima tri trebuščke. Od tiste se boš prav do sitega nažrl!” Volk je pustil tudi to kozo, da je odšla domov. Zdaj je prišla tretja koza. Volk je zarenčal: “Hitro teci domov, sicer te bom požrl.” Ta pa ga je brcnila tako močno, da je volk padel z viška v dolino in si zlomil nogo. Iz vasi pa so pritekli kmetje in volka pobili. Iz češčine R. D. ANNA P. KRASNA: SLIKA rJ'O, draga, sva vzela s sinčkom v slovo — zakaj, še preden te doseže to pismo, pojdem in morda me niti nazaj več ne bo. Vem, zdaj bo kmalu Miklavž, božič, novo leto — in greh je, da je tako sladkemu otroku baš pred prazniki vse veselje odvzeto. Črn greh, da so že z našo naših malih mladost ubili — da so tujce od juga in bedo med nas naselili. — Zločin, da nam zlokobno odpirajo vrata v afriške puščave — sami grabijo duše naših malih — naša polja in naše dobrave . . . f JUVENILE f MONTHLY MAGAZINE FOR YOUNG SLOVENES IN AMERICA Q Volume XVI. CHICAGO, ILL., FEBRUAR, 1937 Number 2. The Earth A Sun Q NE TIME our planet ivas a sun, That burned within the sky; Perhaps folks watched from other icorlds To see it whirling by. And then its blazing surface cooled As every surface must, And covered all the fire with A hard and rocky crust. And ivhen the rains began to fall, They covered it with ocean, That tossed and foamed from pole to pole, In manifest commotion. A great and mighty water ivorld! A blazing mass inside. Which bent the crust and lifted it Above the water tide. So came the first and rocky shore, The prehistoric land, Where now we live and love and learn, And try to understand. M. E. Marcy. A Little Boy’s Love \tfITH shouts of laughter That folowed after, This forfeit made its stern behest: “Kneel to the prettiest, Bow to the wittiest. And kiss the one you love the best.” ‘‘Come, choose her boldly," They cry, but coldly He turns from all the maidens there, To bow — and lingers To kiss her fingers, While kneeling at his mother's chair. Ruth Hall. The Biology of Winter "^TlNTER is the low-tide of the year. Fundamentally because the reduced income of heat slows the chemical processes which living involves, and because the reduced income of light checks the manufacturing activity of the green leaves. But there are other reasons. The low temperature makes it imperative that many of the delicate structures of plants and animals should be shed or absorded, else the whole creature will be fatally injured; the hardness of the frost-bound earth makes it necessary that many animals should lie low; in the scarity and the storms and the short days there are reasons enough for the migration of birds to the south. Behind all this there is the physiological need for rest after toil. Perhaps the most interesting aspect of the Biology of Winter is the variety of solutions that different creatures offer when face to face with the same problem. A neat solution is to be found in the change to whiteness which occurs in ptarmigan and mountain hare, in the Hudson’s Bay lemming and the Arctic fox, and in the common brown stoat, which becomes the pure white ermine. The blanching is usually brought about by growing a new unpigmented suit, though there is sometimes a removal of the pigment from individual hairs. In the new-grown white hair or feather, and in the hair that has turned white, the place of the pigment is taken by gas vacuoles (little cavities), from the surfaces of which the light is so perfectly reflected that the hair or feather appears white—just like foam or snow. Many northern creatures, such as polar bear, white whale, Iceland falcon, and snowy owl, are more or less white all the year round. In these cases the whiteness is permanent, in the other cases it is periodic. In all cases, no doubt, a constitutional predisposition to the supressment of pigment has been established, but it is probable that the low temperature is the immediate lon-dition of the non-apperance of the pigment. We must keep in mind the case of the wan newt called proteus, from the Dalmatian Caves, which is always pig-mentless in the darkness, but rapidly develops pigment when kept in the light. Similarly, the stoat sometimes remains a stoat, e. g., in the South of England, or, somewhat mysteriously, in individual cases. We do not know enough as yet to say how far the whiteness of the winter suit expresses an ingrained racial periodicity not to form hair-pigment in the fall of the year, and how far the whiteness means that the cold has directly and individually affected the chemical routine of the body and the circulation in the skin. We await more facts. When we almost tread upon the white ptarmigan among the snow on the high hills, we are inclined to lay considerable emphasis on the protective value of the whiteness, which gives the bird a garment of invisibility. We should be slow to reject this interpretation, but suspi-cuous the mountain hare often is when there is no background of snow. We are also aware that the stoat has almost no enemies from which it may escape by turning into a white ermine; and if it be said that the elusive carnivore is enabled to slink on its prey— say a ptarmigan or a grouse—among the snow, it may be replied that the ermine is conspicuousness itself when the surroundings are not white. In short, there must be some deeper significance in the periodic whiteness of ptarmigan and ermine, and in the per- manent whiteness of snowy owl and polar bear. The answer to the biological riddle is that for a warm-blooded animal in very cold surroundings the most economical dress is white, for it loses less of the precious animal heat. It is physiologically the fittest dress because it conserves the warmth of the body which enables the chemical processes to go on quickly and smoothly. In very hot surroundings a white dress is again the best, for it absorbs less than other colors would of the external heat. Another way of meeting the winter is to sink into lethargy, lying low and saying nothing. When there is no income, the only chance is to have no expenditure—or almost none. Thus the snail closes the mouth of its shell with a lid of hardened lime and slime, and, seeking the recesses of an old wall, lies inert through the cold winter months, not without some loss of weight and some degeneration in its tissues. When the outside air is near the freezing point, the heart of the garden snail may beat only four times a minute instead of the forty times observed in summer. It is hardly a modus vivendi (a way of living) that this snail has adopted, but it is a way of not dying; and that is always something. The same kind of lethargy is to be seen in the chrysalids of moths and butterflies which often remain hidden away during the winter months, in many like the seeds of plants. But it must be remembered that in both cases changes may be going on—especially as the severity of winter begins to yield before the approach of spring. The Shattered Ambition By Ann Kodelja ^TRAINS of gay, wild music floated through the air and broke the usual dullness of the squalid neighborhood. Surprised children stopped their play, listened open-mouthed, and then ran in the direction with the loud cry: “Music ! Music!” Slowly walking along Pearl Street was a blind man playing a wild Hungarian csardas, while a shabbily-dressed woman meekly extending her hand for money, was leading him. The scene as a whole presented a pathetic aspect: a helpless blind man with a sad, depressed face; a decrepit old lady with a far-away look in her eyes; smiling children dancing around them, and the blind man’s “happy” violin. The gay children longed to hear more music, but having no money to give, they had to be satisfied with what was voluntarily offered. Among this excited group of children was Bobby, a boy of twelve, who listened with more intensity and eagerness than the others. Desirous of hearing more of the stirring music, he closely followed the pair as they moved on. After a few moments of impatient waiting, Bobby thought of the dime he had been saving to attend the neighborhood show, and turning he ran home as fast as his legs would carry him, returning shortly, as all out of breath he handed it to the old lady and shyly said: “Please, ask him to play the fast one once more?” The man knew the “fast” one was the csardas, so with a faint smile he modest- ly responded to the boy’s request, and raising the violin, the savage tune again filled the air. The music worked on him like magic: Through his every pulse raced the chords of wild and sweet sounds that strangely agitated his soul and delighted his ears—which stimulated in him a strong desire to play, play as wildly and as beautifully as the blind man played. It was no wonder he was so stirred by this captivating tune; for generations back his ancestors were fiddlers—Hungarian gypsies. That night Bobby could not fall asleep. He thought and thought: he must get an instrument, he must get a violin, but—how to get one? Weary of pondering and feverish planning he finally discovered the path which he hoped would lead him to the realization of his great ambition. “Why not peddle papers and earn the money? Why not?” he repeated over and over again until he fell asleep late in the night. Soon after, every afternoon at four o’clock he was seen speeding, like a streak of lightning, on his rusty bicycle to the corner, to get his papers for delivery. Be it a cold, winter day, or a hot, summer day, Bobby was always at the corner Johnny-on-the-spot. With the thought of the instrument constantly in mind, he diligently peddled his papers from house to house, from street to street, from day to day, and from week to week, for not a single day could he afford to miss, as the money which came at the end of each week was a step nearer to his goal. His face glowed with happiness as the clear notes of the violin rang in his ears and he swiftly raced over bumps and ruts of muddy and unpaved streets; The paper route took him past a music store, where each day he stopped to look at the violins displayed in the window. In the corner he spied one marked fifty dollars which he had decided to buy, but it would be a long, long time before he would have enough money saved to purchase it, for he earned only twenty-five cents a day. Not a penny did he foolishly spend: he denied himself all little goodies, such as ice-cream and candy, of which all children are so fond. Even so all the money each week could not be put aside, for his bicycle needed a new tire, or some other gadget; his shoes were worn out and needed repairing, at other times his money was spent to buy a new book or pencil for school. These incidents tended to discourage Bobby, therefore he often became low spirited, but recalling the lives of great men like Edison and Woolworth, who had begun their careers as mere newsboys, his spirits arose, and again he whistled a gay song and was on his way. The day had finally arrived, the day which to Bobby shone brighter than any star in the clear heavens above—he had enough money to buy the violin. He raced home with a prouder heart than Julius Ceasar on his entering Rome. Rushing into the house he called: “Mama! Mama! I have enough money! Tomorrow I am going to buy my violin!” His mother made no answer, she merely looked at him with sad eyes which expressed some kind of fear. Seeing her, Bobby at once sensed something terrible must have happened to the family, and in a trembling voice asked, “What is the matter?” Hesitatingly she told him that they were three months back in their rent, but had not wished to worry the children, therefore had withheld it from them, and now the landlord had come to put them out unless it could be paid. Bobby understood that his violin money would have to be used. Struggling with a lump in his throat he slowly walked upstairs and just as slowly returned with the money which he gave to his mother, he then lowered his eyes and quickly turned and left the house. Like a rheumatic old man he mounted his bicycle, and slowly rode away. After a long and weary ride he reached the music store where he dismounted to take a last long look at the violin for which he had worked so hard. As people passed by they noticed a lone boy standing with his nose pressed against the glass and large tears streaming down his cheeks. A young lady stopped to inquire as to what the trouble was, without answernig, he quickly jumped on his bicycle and sped away . . . WHITE POPPIES MY