
o^T 3a^0b  JZ v/Z

PSIHOLOGIJA.

Za srednje šole

spisal

D= K. OZVALD,
c, kr. profesor.

Šestnajst slik v prilogi.

Odobrilo c. kr. ministrstvo za bogočastje in pouk z razpisom z dne 20. no¬
vembra ISIS, št. 51.877, kot učno knjigo na srednjih šolah, na katerih se
poučuje filozofična propedevtika v slovenskem učnem jeziku.

Cena v platno vezani knjigi K 3‘ —

Ljubljana, 1913.

Založil zavod sv. Stanislava.

Tiskala Katoliška tiskarna.


Kazalo

Uvod.

Predgovor. Stran

§ 1. Predmet psihologiji. 1

§ 2. Doživljanje in pa dožitek v psihičnem dejstvu. 3

§ 3. Psihični subjekt; „jaz“; duša. 4

§ 4. Naloga psihologije. 6

§ 5. Metoda psihologičnega izsledovanja. 8

Medsebojnost telesa in duše.

§ 6. Duševna dejstva imajo telesno podlago.12

Živčevje in pa duševnost.

§ 7. Ustroj živčevja .13

§ 8. Poslovanje živčevja.19

§ 9. Pregled psihične istinitosti.22

1. del.

Spoznavanje.

§ 10. Bistvo, predmeti in vrste spoznavanja.26

Občutenje.

§ 11. Občutenje, občutek — psihični prvini.27

§ 12. Dražljaj.28

§ 13. Jakost (intenzivnost) občutka.32

§ 14. Kakovost (kvalitetoost) občutkov.35

1. Videnje.35

2. Slišanje.38

3. Vohanje.40

4. Okušanje .41

5. Dotikanje.41

6. Občutenje toplote .42

7. Občutenje (telesne) bolečine .43

IV

Stran

8. Občutenje napora, lege in premikanja posameznih udov ... 44

9. Občutenje ravnotežja.45

10.  Občutenje stanja notranjih organov.; 45

§15. Kako doživljamo prostor, čas, izpremembo?.46

Zaznavanje.

§16. Zaznavanje vnanjih (tvarnih) predmetov .49

§17. Zaznavanje notranjih (psihičnih) dejstev.51

§ 18. Pazljivost in paženje (pozornost). 56

§19. Odmišljanje (abstrahiranje) . 63

§20. Predstavljanje (obnavljanje in izmišljanje). 65

§ 21. Načini (tipi) predstavljanja. 69

§22. Prepoznavanje; iluzija (videz). 73

§23. Spominjanje in spomin. 75

§ 24. Pojmovanje ali umevanje besednih pomenov. 83

§25. Mišljenje (razsojanje). 85

§26. Doznavanje vrednot; inspiracija, vitalni čut, vest. 90

I1. del.

Čustvovanje.

§ 27. Čustvo — psihična prvina . 96

§ 28. Psihični pogoj čustvu. 98

§29. Kakovost čustev (ugodje, neugodje).101

§30. Jakost čustva; afekt (razvnetje).103

§31. Telesni izraz čustvovanja.106

§32. Predstavljanje čustev; predčustvovanje, včustvovanje.107

Razvrstitev čustev po doznatkih.

§ 33. čustva spričo občutkov.110

§ 34. Čustva spričo zaznatkov (estetska čustva).113

§ 35. Čustva spričo mišljenja (intelektualna ali logična čustva) .... 117

§36. Čustva spričo razsodkov; vrednotna čustva.120

I11. del.

Hotenje.

§37. Stremljenje.  123

§ 38. Kakovost hotenja.124

§39. Dejanje .127

§40. Kolikost (= moč in pa jakost) hotenja .131

§ 41. Neizrazito hotenje .136

§42. Povzročevanje (motiviranje) hotenja.139

v

Stran

§ 43. Značaj.143

§ 44. Temperament.145

§45. Sugestija; avtoriteta, ugled.146

§ 46. Oseba in osebnost.149

Sklep.

§47. Naziranja o medsebojnosti telesa in duše.154

Slovensko-nemški slovarček važnejših izrazov iz Psihologije.163

Priloga. Risbe v pojasnitev besedila str. 13—19.

Predgovor.

Vsakdo, ki se je malce bolj ozrl po zgodovini psihologije, ve,
da je precej resnice v očitku, ki trdi, da psihologija kot veda nima
do danes pokazati niti enega stavka, ki bi ga ne bil že ta ali oni
psiholog pobijal.

Toda pregovor pravi: „Kdor vse premeri, ne zameri!“ In pri¬
znati je treba, da se nahaja psihologija danes tam, kjer je bila
fizika pred Galileijem, kemija pred Lavoisierjem, astronomija pred
Newtonom. Do danes še nimamo enotnega načela, ki bi se ob
njem dala vsestranski in neoporekljivo doumevati vsa bujnopestra
obilnost duševnega življenja. Odtod toliko razlike v „stališčih“ in
„smereh“ posameznih psihologov.

Razlog dejstvu, da psihologija morda še dolgo ne dobi svojega
Galileija, tiči pač v tem, da je izsledovanje in psychicis združeno s
silnimi težkočami. „Vso silo teh težkoč začenjamo prav za prav šele
zdaj istinito spoznavati. Kadarkoli je v novejšem času izsledovanje,
ki se intenzivno peča s tem ali onim psihičnim vprašanjem, pronik-
nilo v globino in prispelo do trdnih spoznatkov, n. pr. na popriščih
videnja, slišanja, spomina: vselej seje najprej in s soglasjem poka¬
zalo, da te stvari očitujejo neprimerno finejši, obilnejši in umnejši
ustroj, nego bi si ga najdrznejša fantazija mogla prej naslikati/'
(Ebbinghaus). —

V novejšem času postaje psihologija vedno bolj empirična,
t. j. na izkustvu temelječa veda, ki ji je smoter — spoznati
bistvo in pa kavzalno-finalno medsebojnost dušev¬
nih dejstev, oboje s pomočjo smotrenega opazovanja, oziroma
s pomočjo eksperimenta.

Tudi ta učbenik, ki skuša biti nekak odsev sedanjega stanja
psihologije, je osnovan na izkustvenem temelju. Zato pa je
pisatelju bilo do tega, da mladi čitatelj — ob danih zgledih — pred
vsem kar najjasneje sam, skoraj bi rekel: „na svoji koži“, doživi
vsakokratni dušeslovni problem. Kajti le točen opis dejstva tvori
zanesljivo izhodišče za vsakogar, ki hoče — rerum cognoscere causas.

VIII

Veliko zgledov je vzetih iz leposlovja, zato, ker je pesnik-
umetnik prejel tudi dar, z besedo točneje izraziti, kar je „prečutil,
užil“. Saj pač vsi, kar nas ni takih umetnikov, predobro vemo iz
svojih izkušenj, da: „Komaj za vsako deveto stvar je beseda! Za
najglobljo, za najbolestnejšo je ni!“ (Cankar).

Težišče pričujočega učbenika je torej v tem, da se ukaželjni
bralec skušaj o b smotrenem opazovanju svojih duševnih
d o Žitkov odzvati velikemu imperativu: Protih aeavrov,  išči in
najdi samega sebe!

•

V Gorici, na dan sv. Jurija 1913.

Pisatelj.

Uvod

§ 1. Predmet psihologiji.

Cilj vsemu znanstvu je spoznanj e. Sleherna izmed mno¬
žice ved, ki jih je človeški um ustvaril ter razvil, ima svoj
predmet, katerega se trudi razpoznati. In kaj je predmet
psihologiji?

Konkretni zgled nam daj malce pogledati na poprišče
psihologije!

Listam po beležnici, ki hrani zapiske iz zadnjih počitnic.
Stran 8! „. . . Vrh Triglava! ... Ta razgled! . . . Celo morje
svetlobe, ki si v njej kopljejo glave gorski velikani krog in
krog! . . . Človek bi zavriskal, ko bi se ne bal kaliti veličastno-
grozne tišine 2864 m  nad sinjo Adrijo . . .“ — 0, da mi je
mogoče le za hip sedanjost zamenjati s trenotki, ko sem pil
bajevno krasoto v kraljestvu Zlatorogovem!

Triglav tam sredi Julijskih planin, Krn, Črna prst, Kanin,
Mangart, Jadransko morje, solnčna svetloba in kar sem že vse
občudoval „visoko vrh planin", je del zunanjega sveta, ki
nas obdaje in ga — pod danimi pogoji — „ vidimo".

A čitajoč zapiske osvoji „hoji na Triglav" se spomnim
na posamične zanimivosti, ki sem jih doživel na tej turi,
živo si predočim tisti čarobni razgled, v duhu občutim
oživljajočo slast planinskega zraka, hudujoč se na prašne
ulice v mestu, zahrepenim po planinskem raju za trenotek,
v duhu gledam samega sebe: kako se vnovič, obtovorjen s
polnim nahrbtnikom in oborožen z zvestim cepinom, sopeč po-
penjam proti Kredarici, ter iz srca pritrdim pesnikovemu
v z h i t u:

Slovenski svet, ti si krasan,
zares, nebo te je ljubilo,
da te tako je obdarilo!

Oz val d, Psihologija. 1

2

In to spominjanje, doživljanje, predočevanje,
čutenje, hudovanje, hrepenenje, gledanje, pri¬
trjevanje . . .? Niso li vse to neoporekljiva dejstvai, ki
jim moraš prav tako priznati bitek kakor dejstvom vnanjega,
fizičnega sveta ? Da! To so v istini dejstva ; saj recimo hre¬
penenje po planinah prav tako nastopi, traja in zopet
preneha, kakor sleherni predmet v prirodi nastopi, traja in
preneha.

Dejstva kakor so: slušanje, vohanje, zaznavanje, fanta¬
ziranje, radovanje, obupavanje, hrepenenje, občudovanje, miš¬
ljenje, odobravanje, hotenje . . . imenujemo psihična (du¬
ševna) ali notranja dejstva. In te vrste dejstva, t. j. psi¬
hična dejstva tvorijo predm et psi hologij i.

Poprišče psihologičnega izsledovanja je sila obširno, lahko
bi rekli neizmerno in nepregledno, saj obsega brez števila
gibljajev našega „duha“,in „srca“: od enostavne zaznave
logaritmovnika, ki leži pred mano na mizi, pa do reševanja
problema iz višje matematike; od trenotnega domisleka s
punčko se igrajoče deklice do duševnih činov genija, ki je
pravkar v samotni sobici zamislil vrednoto, katera odkaže
kulturni zgodovini novo pot; od ugodja, ki ti ga nudi krhelj
sočnate hruške, pa do nečesa neizrazljivega, ki ti v koncertni
dvorani vsiljuje besede: „Glasba, ti odpiraš vrata do neskonč¬
nosti" ; od skomine po čaši mrzle studenčnice pa do možatega
sklepa v prid svojcem, domovini, človeštvu. —

Skušaj izluščiti psihična dejstva v istinitosti, ki jo ti-le
stavki jemljejo v misel: 1. V upanju smo zveličani; upanje pa,
ki se vidi, ni upanje; saj če kdo kaj vidi, čemu bi se tega še
nadejal! (Sv. Pavel.) — 2. Vest je hudo natanka, učenjaki ne
bodo iznašli imenitnejšega instrumenta; ne izpregleda ničesar
in ne pozabi ničesar, pravičnejša je od ogledala samega. (J. Can¬
kar.) — 3. Dokler se igralec ne vidi v zrcalu pri luči našmin¬
kanega, v lasulji, v popolni obleki do zadnjega žeblja na pod¬
platih, ni siguren. Kadar pa se dobro opravi, ima zavest, da
pojde po sreči, četudi je sicer malo negotov v vlogi. (Verovšek.)

Kaj je zmisel trditve: „Psihična dejstva imajo lastnosti,
psihična  dejstva niso lastnosti?" (Witasek.)

1  = kos istinitosti. „Dejstvo je to, kar se je pred menoj zgodilo, torej
preniemba v vnanjem ali v notranjem svetu." (H. Tuma.)

3

§ 2. Doživljanje in pa dožitek v psihičnem dejstvu.

Če si za hip predstavim sliko S,  ki sem jo občudoval na
umetniški razstavi, tedaj doživim c el ek, ki pa sestoji iz dveh
komponent, katerih ena tvori pogoj bitku druge: ako bi prav¬
kar ne bilo predstavljanja v moji duševnosti, bi si tudi ničesar ne
predstavil v tem hipu. Prvi izmed obeh psihičnih sestavin pra¬
vimo doživljanje ali duševni akt (dej) 1 , drugi pa do¬
žitek ali aktova vsebina 1 .

Sleherni duševni akt takorekoč posega ali meri, vsak
drugači, na ta ali oni — fizičen, psihičen, idejen -— predmet, ga
skuša bolj ali manj zajeti ter, se svojo vsebino, poroča doživ¬
ljajočemu subjektu o svojem uspehu; tako n. pr.: poslušam
šumenje valov, hrepenim po domačem krovu, odklanjam odgo¬
vornost, opazujem pokrajino, lotevajo se me skrbi, čutim blago¬
slov dela, „moja duša je žalostna 11 , kesam se svojega dejanja,
prenašam svojo bol... Glede psihičnih dejstev veljata enačbi:
esse == percipere, percipere = esse. Psihična dejstva so kakor
»nesebični prijatelji, ki nam pripovedujejo o vsem mogočem, le
ne o sebi — če tega izrecno ne zahtevamo 41 . (Ali pa je dožitek,
ki mi ga sporoča ta ali oni akt, verna slika dojetega predmeta,
ali je n. pr. zvonik, ki ga pravkar vidim, v istini, t. j. ako ga
tudi nihče ne gleda, tak, kakršnega se mi zdaj-le kaže, to je
vprašanje, ki ne spada več pred razsodišče psihologije, ki ga
marveč proučuje posebna veda — spoznavna teorija.)

Ni ga psihičnega dejstva, ki bi v svojem bistvu ne očito-
valo sestavin: doživljanje pa dožitek. Toda čeprav sta doživ¬
ljanje in dožitek nerazdružno spojena, ju zato ne smeš morda
istovetiti. Tudi o takem poizkusu bi se dalo reči:

Kuj, kakor hočeš, pa iz srebrnine
nikoli ne izkuješ si zlatnine! (Aškerc.)

Gledanje pa barva nista isto, kakor tudi ne delanje pa
izdelek. Prav lahko si vsaj mislim doživljanje brez odgovarja¬
jočega dožitka, dožitek brez odgovarjajočega doživljanja. Da, še
več! Doživljanje in dožitek sta celo, v določenih mejah, neod¬
visno eden od drugega izpremenljiva : z enako vsebino so lahko

1  Prvi izmed obeh sestavin pravijo nekateri psihologi funkcija,

naslednji pa pojav (Erscheinung, Phanomen),

1*

4

spojeni različni psihični deji in z različno vsebino enaki psi¬
hični deji. Tako se

a)  vrsta doživljanja lahko izpremeni, ne da bi se izpre- .
menil dožitek: zeleno barvo Soče z njenega brega gledam,
a doma si jo predstavim; glas fis, ki si ga samo misliš,
ni nič manj fis nego-tisti, ki ga v istini slišiš, kadar udariš
pravo tipko na klavirju. In

b)  dožitek se lahko izpremeni, ne da bi se izpremenil
način doživljanja: v svoje misli zatopljen nisi — odprtih oči —
zapazil, da je v sobi počasi nastala tmica; kdor je vzljubil
srečno in slavno domovino, ji ne bo odrekel ljubezni, ko „minuli
sreče so in slave časi“.

Tako torej sleherno psihično dejstvo očituje dvoje ne¬
ločljivih prvin: doživljanje ali akt pa dožitek ali vsebino.
Jedro duševnega življenja, t. j. tisti „realni psihični nekaj“, ki
ga ima psihologija proučevati, tvori v prvi vrsti doživljanje
(= prihajajoči in odhajajoči psihični deji), dočim gre dožitkom
bolj vloga lupine.

Razlušči doživljanje pa dožitek v sledečih verzih:

prostor vesoljni z željami prepletamo,
večnost v trenotek begoten ugnetamo,
z duhom za zadnjimi zvezdami grabimo,
grozo izzivamo, v dušo jo vabimo,
vriskamo, jočemo —

hočemo, hočemo. (O. Župančič.) 1

§ 3. Psihični subjekt; „jaz“; duša.

To, kar je psihični akt na predmetu dojel, sporoči kot
svojo vsebino temu ali drugemu posamičniku, ki ta akt pravkar
doživlja. Vsako psihično dejstvo vsebuje torej svoj
psihični subjekt; ta subjekt je, ki dvomi, uvideva, za¬
trjuje, zanika, je prepričan, hoče, noče, predstavlja, čuti ... In
potemtakem psihična dejstva posredujejo zvezo med subjektom
in kakim — fizičnim, psihičnim, idejnim — predmetom (ob¬
jektom), n. pr.: A  ali B  ali C  se spominja tega in tega; poslu¬
šalec nekaj posluša; kdorkoli se upira, ta se nečemu upira;
čustvujoč ta ali oni nekaj čuti. Kaj je zmisel trditvam :

1  Prebujenje.

5

Mišljenje je medij med spoznavajočim in spoznanim. (Paul-
sen.) — Ni ga subjekta brez objekta.

Ker sleherni človek doživlja duševna dejstva, je psihična
istinitost, t. j. vsota psihičnih dejstev vseh možnih duševnih
subjektov, neizmerna zakladnica; vesoljna kultura (znanstvo,
umetnost, verstvo, gospodarstvo . ..) tvori le del te zakladnice.
Vendar pa vsi ti deji mišljenja, čustvovanja in stremljenja, kar
jih ima pokazati psihična vesoljnost, niso morda brez medse¬
bojne zveze, marveč so strnjeni v posamezne skupine, ki ima
vsaka svoje žarišče: razločujemo Prešernovo, moje, tvojega
soseda A,  Aristotelovo, sv. Avguština ... mišljenje, čustvovanje,
stremljenje. Posamezne skupine psihičnih dejstev
imajo eden in isti psihični subjekt, ki mu pra¬
vimo „jaz“; psihični deji takih skupin ne teko vzporedno
drug ob drugem ali drug mimo drugega, marveč jim, kakor
pajek sredi svojega omrežja, tvori središče „jaz“, ki je po nitkah
duševnih aktov spojen s tem ali drugim predmetom.

Tvoja, in tudi nobena druga, duševnost ne preneha, ko
je končan en psihični dej, da bi po večjem ali manjšem pre-
stanku s kakim drugim dejem iznova nastala, marveč nepre¬
trgoma prehaja iz enega psihičnega dejstva v drugo. Tisto vez
pa, ki omogočuje, da duševnost prehaja iz enega stanja v drugo,
ne da bi se rušila nje kontinuiteta 1 , tvori subjektov „jaz“.
„Jaz“ je skupen subjekt vsem psihičnim pojavom, ki nastopajo
v naši duševnosti; en in isti „jaz“ doživlja celo vrsto psihičnih
dejstev, t. j. ostane sredi vseh izprememb in razvojnih stopenj
identičen s samim seboj ter osobito združuje vso obilico pre¬
teklega doživljanja. In ker je vse doživljanje posameznika ve¬
zano na en jaz, zato tudi tvori eno celoto, eno „življenje“.

Jaz pa ni subjekt le zgolj psihičnih dejstev. Prav tako,
kakor pravim : jaz mislim, jaz sklepam, jaz svobodno hočem
(kar so zgolj psihični deji), pravim tudi : jaz z očmi vidim, jaz
jem, jaz hodim (deji, ki poleg psihičnega momenta vsebujejo
tudi neko mehanično, od tvarinskih pogojev odvisno gibanje).
„Jaz“ je osrednji subjekt vseh pojavov, ki jih kakorkoli do¬
živim Primeri tudi zglede, kjer „jaz“ ni sicer gramatični sub¬
jekt, a je vendar subjekt prilaščevanja: srce mi bije, roka

1  Ta kontinuiteta se niti v spanju in nezavesti posameznika ne pretrga.

6

m i je otrpla, oči m e bole. Ker so torej nekateri teh dejev
odvisni od tvarnih pogojev, drugi pa so sami po sebi nekaj
zgolj psihičnega, zato ločimo v človeku dve prvini: telo in
dušo. Telo nam je princip tvarnih pojavov, duša (psiha,
ipv%ri)  princip psihičnih pojavov. Seveda je med njima neka
posebna vzajemnost, ki jo izpričuje že enotni „jaz“. „Jaz“ ob¬
sega obe prvini: Jaz imam telo in dušo“.

§ 4. Naloga psihologije.

Kakor vsaka druga veda, ima tudi psihologija za cilj :
spoznanje svojega predmeta. Psihologija ima prouče¬
vati psihično istinitost, to se pravi, naj skuša razpoznati ka¬
kovost in izslediti splošno veljavne zakone te istini-
tosti, oboje v prvi vrsti z ozirom na dorastlega, poprečnega in
duševno zdravega posameznika.

Razen „normalne“ (= splošne) psihologije se danes, z velikim uspe¬
hom, goji še cela vrsta bolj ali manj samostojnih panog te vede: duševnost
otroka proučuje tako imenovana p e d o p sih o l o gij a (Kinderpsychologie,
child study); duševnost zločinca in posebe še okoliščin, ki so važne za ugo¬
tovitev in presojanje zločina, kriminalna psihologija; bolno duševnost
psihopatologija; v koliko na duševnost posameznika vpliva soseščina
tuje duševnosti (miljč, duh časa, družabni red, duh šolskega razreda, du¬
ševne epidemije...), to izsleduje psihologija mase; v koliko se ena
duševnost razlikuje od druge (po spolu, starosti, nadarjenosti...) psiho¬
logija individualnih diferenc; nastajanje in razvoj socialnih tvorb,
kakor so: jezik, umetnost, znanstvo, šege in običaji, pravo . . . razmotriva
psihologija narodov (Vblkerpsychologie). — Izhodišče in trdno podlago
vsem tem panogam pa tvori „normalna“ psihologija!

Malone sleherni izsledek te vrste je velike, ta in oni celo
življenjske važnosti za človeka, ki je socialno bitje in ga vsled
tega tisočero medsebojnosti veže z duševnostjo sočloveka. Skoro
vse kulturno prizadevanje človeštva — v znanstvu, umetnosti,
človekoljubju ... — temelji na poznanju duševnosti, svoje in
tuje; jurist, sociolog, jezikoslovec, učitelj, spovednik, zgodovi¬
nar, narodoslovec, spoznavni teoretik, pesnik, slikar, psihiater,
politik ... bo v svojem izsledovanju tembolj uspeval, čimbolj
je proniknil v globine človeškega mišljenja, čustvovanja, strem¬
ljenja. Res, „pravi študij za človeka — je človek".

Glavni vprašanji, ki si ju ima psihologija, proučujoč svoj
predmet, staviti, se glasita: „kak6“ in „zakaj“? Prvo vpra-

sanje zahteva opis, drugo pa razlago psihičnih dejstev, ki
jih hočem spoznati. Opis ima natančno ugotoviti „obraz“, t. j.
vse znake, ki jih očituje nastopajoči akt gledanja, spoznavanja,
domišljanja, upanja, obupavanja, navduševanja, čislanja, zani¬
čevanja, radovanja, hrepenenja, preudarjanja . . ., ki ga doživlja
dorastli, normalni poprečnik; razlaga pa skušaj dognati, pod
katerimi pogoji bo tak človek doživel te psihične deje.

-1. P si ho logični opis ali psihoanaliza. Ta ali
druga reč čestokrat brez vsega dvoma eksistira, in vendar je
prizadevanje, da jo opišeš do zadnje podrobnosti, včasi spojeno
z nemalimi težavami. Za psihična dejstva velja to v potencirani
meri; tukaj ima do pičice prav pesnikova trditev: „Ein jeder
lebt’s, nicht vielen ist’s bekannt“. (Faust.)

Ker so posamezni pojavi duševnega življenja večinoma bolj
ali manj zavozlan kompleks, zato ima njih opisovanje, kolikor
se le da, razbrati temeljne tvorine, ki nastopajo v takem kom¬
pleksu. Tako razbiranje se imenuje psihologična analiza.
Zgled! Prvi grižljaji te ali one jedi ti nudijo enoten vtis:
ali prav kmalu boš opazil, da je jed slana, mlačna, zabeljena,
razkuhana ... A vsako izmed teh vsebin ti sporoča drug duševni
akt: in potemtakem je prvotna enotnost psihičnega dejstva bila
]e dozdevna, ker se v istini da analizirati, t. j., ker je mogoče
— v dozdevno nesestavljenem ps i h i č n e m d ej s t vu
izslediti posamezne sestavine.

Teže bo neukemu opazovalcu razbrati vse komponente
zlasti v tistih psihičnih pojavih, ki izvirajo iz skrivnostnih globin
duše, kadar recimo zaznavaš to ali ono višjo vrednoto. Občudo¬
vanje Belvederskega Apolona n. pr. je zelo zavozlano psihično
sestavje, ki bo le veščak v njem, razen drugih sestavin, raz¬
ločil zaznavanje lepote pa s tem zaznavanjem vzporedno po¬
tekajoče radovanje občudovalca.’ In marsikak psihičen pojav se
danes sploh še ustavlja uspešnemu analiziranju; saj bi tudi o
več nego eni uganki, kakor nam jih daje psihična istinitost,
lahko rekli, da nalikujejo enačbi:

_ j 1 2  + । 31 ~4 - 2 ()  r 4 ’ 6  -(4X2)+ y 2  + 2xy

(x + y} 2  -  3'8 + 6 - 6'2

1  Mojstra v „deskriptivni“ psihologiji sta Bergson (francoski) in

James (amerikanski filozof).

— (0-53 + 047) |/T

8

A vendar spada analiza med najvažnejše pripomočke, kar jih
ima danes dušeslovec pri svojem delu na razpolago. Le s po¬
močjo analize bo mogoče prej ali slej ugotoviti število prvin,
ki tvorijo podlago duševnemu življenju. In kakor v vseh drugih
vedah, tako vodi tudi v psihologiji pot do velikih sintez čez —
analizo, ta psihologični mikroskop.

B.  Psihologična razlaga. Pri opisovanju česa, osobito
dejstev, ki se — kakor psihični pojavi — vrste drugo za drugim,
se mislečemu človeku kar vsiljuje vprašanje: „zakaj?“ Saj
se n. pr. zgodovinar ne zadovolji s tem, da bi dogodke, ki so
sledili eden drugemu, le opisal, marveč skuša obrazložiti, zakaj
so se prav v tej obliki in zaporednosti in ne drugače vrstili.
In slično si tudi psihologija prizadeva, ne le dognati, kakšna je
psihična istinitost, ampak tudi izslediti vzroke, zakaj je takšna
in ne drugačna, zakaj mora biti takšna, kakor jo poznamo iz
konkretnih slučajev svojega doživljanja.

Cilj psihologični razlagi je torej — rerum cognoscere
causas, t. j. ugotoviti pogoje, pod katerimi nastopi ta ali drug
psihični pojav, ter tako izslediti psihologične zakone.
Pripomniti pa treba, da je dober opis čestokrat že polovica
razlage.

Ali kakor vsa kavzalna, ima tudi psihologična razlaga
svoje meje. „Kako se izvrše čudeži našega duševnega življenja,
to nam je pravtako nemogoče spoznati, kakor tudi prirodo-
znanstvo ne more doumeti,, zakaj pri trčenju dveh teles eno
odda energijo drugemu. Bolj zavozlane pojave nam je možno
prevajati na enostavnejše, posrednje učinke na neposrednost
kavzalnih zvez. Toda temeljno dejstvo tega ali onega učinko¬
vanja nam je le na ta način mogoče obrazložiti, da več podobnih
slučajev povzamemo v zakon, ki o njem na to trdimo, da razlaga
posamične slučaje. “ (Diirr.)

§ 5. Metoda psihologičnega izsledovanja.

Psihologija je empirična veda, to se pravi, o psihičnih
dejstvih, ki ji tvorijo predmet spoznavanja, vemo iz neposred-
njega izkustva (= doživljanja), da so: da nastopijo, trajajo in
zopet izginejo. Zato vodi do psihologičnega cilja, t. j. do spo¬
znanja kakovosti in zakonitosti psihičnih dejstev, najuspešneje

9

ista pot kakor v drugih empiričnih vedah, zlasti v prirodoslovju:
opazovanje in eksperiment.

A.  Opazovanje. Predstopnjo psihologični razlagi tvori
opis ; če hočeš ,,določiti zakonite zveze med psihičnim doživ¬
ljanjem ter dobiti rezultatov splošne veljave", je najprej treba,
da natančno ugotoviš, kakšne „vnanjosti“ je to doživljanje v
vseh svojih podrobnostih. Za tak opis, ki ima biti kolikor le
mogoče popoln, pa ne zadostuje zgolj zaznavanje 1  psihičnih
dejstev; predpogoj takemu opisu je namreč opazovanje,
t. j. pazlj ivo, premišljeno, metodično zaznavanje
duševnih dejstev. „Vse empirično izsledovanje temelji v
prvi vrsti na opazovanju." (Me uma n n.)

Toda kako mi je mogoče na tak način motriti pojave v
svoji psihični istinitosti? Skušajoč n. pr. se opazovati, ko se
pravkar ves vdajam čustvu zadovoljnosti nad doseženim uspehom,
bom pač to čustvo vsaj izpremenil 2 , če že ne razbil; in vsled
tega bi ob najresnejšem prizadevanju ne izvedel, kako v istini
„izgleda“ tako vdajanje. No, tukaj mi priskoči na pomoč zanimiv
pojav, čigar bistvo je psihologiji — pod imenom p er s e ve ra¬
cij a3 — znano 4  izza najnovejšega časa (1900); vsake vrste psi¬
hično dejstvo očituje namreč težnjo, da se še v prvih trenutkih,
ki slede neposredno njegovemu odstopu, ohrani z vsem svojim
bistvom, čeprav z vedno bolj pojemajočo jakostjo, v duševnosti
subjekta. In tako mi je n. pr. možno, prej omenjeni akt vda¬
janja vsled perseveracije opazovati v prvih trenotkih, ko se
že sicer več ne vdajam v istini, a ko se to vdajanje vendar še
v moji duševnosti, vedno bolj in bolj izzvenevajoč, mudi. Kratko
odmerjene trenotke perseveracije pa mi lahko nadomesti več¬
kratno opazovanje, zlasti še zato, ker se s ponovnim nastopom
istega psihičnega dejstva njegova perseveracija stopnjuje.

Neposredno pristopna pa nam je samo lastna duševnost ;
tuje duševnosti ne moreš opazovati. Lahko sicer n. pr. nepo¬
sredno zaznaš, da se ta ali drug človek, ki ga gledaš, pravkar
vdaja čustvu zadovoljnosti; ali kakšno utegne v vseh svojih

1  O te vrste zaznavanju gl. § 16.

2  "O "j-ap poukerac, to55-’ šzkoto;  zal olstai. (Demosten.)

• 3  perseverare = vztrajati.

4  Izsledila sta ga, s pomočjo eksperimentalne metode, Milil er in
Pilzecker.

10

individualnih podrobnostih biti njegovo vdajanje, to si pred¬
staviš edino le po analogiji tega, kar si že kedaj opazil na
svojem psihičnem dejstvu te vrste. Ildv-vcov [isrgov avtigajtrvog!
V tem zmislu nam je tudi umeti psihologične izsleditve kulturnih
genijev, n. pr. Ibsena, ki je v svojih dramah („Brand“!) spravil
na dan, kar človeško srce vsebuje najglobljega in najtajnejšegak
In le na ta način boš razumel duševnost, ki odseva iz avto¬
biografije (Vodnik), „spominov“ (Vošnjak), izpovedi (sv. Avguštin,
Rousseau), lirične poezije (Prešeren: „Pevcu“), slike, kipa . . .
Kaj je ,,sorodnost (kongenialnost) duše 11 ? — Še v višji meri
pa velja to za umevanje živalske duševnosti. Proučevanje
državotvornosti in družinskega življenja v živalstvu, pripomočkov
za sporazumevanje, živalskih iger in umetelnosti v živalih je res
da ugotovilo marsikaj zelo zanimivega. „Toda, brez ovinkov
rečeno, na sploh vendar utegnemo iz analize in historičnega
spoznanja človeških oblik življenja več pridobiti za umevanje
živalskih, nego pa narobe. 11  (S t u m p f.)

B.  Eksperiment. Če hočeš zanesljivih izsledkov, je
treba sleherno opazovanje v istih okoliščinah večkrat
ponoviti. 2  Toda kakor recimo meteorolog in astronom morata
čakati na pojave, ki jih želita opazovaje proučevati, prav tako
bi tudi edino le svoja psihična dejstva opazujoči psiholog bil
odvisen od tega, kar lastnim zakonom sledeči tok njegove du¬
ševnosti prinese ob svojem trenotku, svoji uri, svojem dnevu,
mesecu ali morebiti celo letu. Temu in sličnim nedostatkom
slehernega opazovanja pa je v novejšem času tudi v psihologiji
odpomogel poskus. „Za veliki razcvet, ki ga očituje psihologija
v naših dneh, se imamo izključno zahvaliti sistematični porabi
opazovanja in eksperimenta. 11  (Meumann).

„Eksperiment je vprašanje na naravo, ki ta nanj da jasen
odgovor. 11  Kajpada mora vprašanje biti — če treba s pomočjo

1 „Ljudem je videl v srce kakor le malokdo, čeprav se je konec 19. sto¬
letja brez dvoma smel splošno ponašati z globokostjo psihologičnega opazo¬
vanja, kakor jo je najti le v dekadentni dobi, ki pozna vse kotičke dušev¬
nega življenja." (Weinel.) — Prezanimiva je trditev: „Že ena sama pri¬
mera moderne poezije z antično ali srednjeveško ti dokaže, da zaznavanje
samega sebe opazi sedaj več duševnih odtenkov." (Hbffding.)

2  Proučevalci psihične istinitosti kaj radi posplošujejo svoje opazke!
„Koliko zmote leži v tem in koliko nadloge prihaja od tega, da prenaglo
posplošnjuješ, kar imaš pred očmi!" (Niebergall.)

11

te ali druge hipoteze — prav stavljeno. Jedro psihologičnega
poskusa tiči, docela enako fizikalnemu, v tem, da se namenoma
in po premišljenem načrtu — v tuji duševnosti — ustvarijo
pogoji za nastop psihičnega dejstva, ki ga želim proučevati, in
sicer na tak način, da mi bo kot voditelju poskusa (Versuchs-
leiter) mogoče, te pogoje glede njih kakovosti in jakosti po¬
ljubno preminjati. „Metoda sistematičnega opazovanja samega
sebe s pomočjo eksperimenta meri na to, da se doživljanje, ki
ga je v preizkuševancu (Versuchsperson) povzročil vnanji pri¬
pomoček poskusa, vsakikrat tekom časa, ki neposredno sledi
poskusu, vsestranski opiše ter analizira. Pri tem pa opazujoči
preizkuševanec in zapisujoči voditelj poskusa ves čas natančno
izmenjavata svoje misli." (Ach). — A ker več oči več vidi, je
velike važnosti, da izsledke enega proučevalca drugi eksperi¬
mentalno preizkušajo; in v to svrho je nujna potreba, da se po¬
drobno opiše ves način, kako in v kakšnih okoliščinah (kraj, čas
preizkuševanja, starost preizkuševanca itd.) se je izvršil poskus.

Pa ne da bi eksperimentalna metoda morebiti mogla na¬
domestiti direktno opazovanje lastne duševnosti! Saj n. pr. vse¬
bino odgovora, ki ga kot voditelj poskusa dobim od preizkuše¬
vanca na svoje vprašanje, dojamem edinole po analogiji svoje
duševnosti. Eksperimentalna metoda potemtakem s svojo veliko
točnostjo, ki jo večkrat nudi preizkuševalcu, le izpopolnjuje 1
direktno opazovanje lastne duševnosti ter ni neposrednjemu na¬
činu opazovanja samega sebe nadrejena, marveč podrejena. Te¬
meljna metoda psihologičnega izsledovanjaje in
ostane opazovanje samega sebe.

Čestokrat se pri psihologičnih poskusih rabijo — navadno
precej komplicirani — aparati te ali druge vrste 2 , ki pa imajo
vsi le namen, izpopolniti naša čutila; s pomočjo teh aparatov
se večinoma naj natančno določi trajanje in jakost učinku¬
jočega dražljaja, trajanje duševnega dejstva, ki sledi dražljaju,

1 Eksperiment je uspehe opazovanja lastne duševnosti v marsičem
izpopolnil, oziroma popravil. Motreč pojave v lastni duševnosti takorekoč
stojiš preblizu samemu sebi. Tako n. pr. opazujoč samega sebe meniš, da
obe roki dvigneš istočasno; toda eksperiment uči, da ena roka pri tem nekaj
zaostaje za drugo. Itd.

2  N. pr.: ergograf, dinamometer, pnevmograf, aisthesiometer, plethismo-
graf, tahistoskop . . .

12

pa brzina in jakost telesnih pojavov, v katerih se izražajo psi¬
hična dejstva, ki jih je izzval dražljaj. 1

Tako se metodika psiholdgičnega izsledovanja izpopolnjuje
takorekoč od dne do dne ; ali tudi na tem poprišču so člove¬
škemu spoznanju začrtane meje. „Duši ne prideš do dna, če
bi tudi prehodil sleherno pot, tako je globoka. 41  (Heraklit.)

Medsebojnost telesa in duše.

§ 6. Duševna dejstva imajo telesno .podlago.

Le iztežka boš našel trenotek, ko bi tvoj jaz ne imel za-
znamenovati tega ali onega doživljanja; če ne drugega, občutiš
svetlobo kraja, kjer se ravno nahajaš, ali gorkoto zraka, tla
pod nogami in obleko na sebi itd. Izkustvo pa uči, da posamez¬
nim duševnim pojavom redno odgovarjajo te ali druge fizikalno-
kemične izpremembe v telesnosti subjekta. Osobito 24urni kolobar
psihofizičnih funkcij kakor so: občutenje gladu ali sitosti, žeje,
utrujenosti, izpočitosti . .. jasno izpričuje, da to in to psihično
dejstvo nastopi le tedaj, ako so dani ti in ti telesni pogoji.
Zgledi: Naše „duševno težišče 44  se premakne, ako.telo dalje časa
ni dobilo dovolj hrane; zato praktična modrost svetuje prosilcem,
naj se ne obračajo do ljudi, ki so še tešči, ako si hočejo za¬
gotoviti uspeh. Dolgotrajni zapeki sledi otožnost. Marsikateri
»kulturni 14  strup (alkohol, opij, morfij) izpremeni ves duševni
obraz posameznika. Proučevanje duševne utrudljivosti je dognalo,
da vse, kar te telesno utrudi (telovadba, šport, izprehod), ne
prinaša počitka po duševnih naporih. Duševni razvoj otroka
očituje periodno, t. j. ob določenih časih se ponavljajoče kole¬
banje, ki odgovarja telesnemu razvitku mladega bitja. S pro¬
padanjem telesnih sil v starosti začno vedno bolj pešati tudi
duševne. Itd.

Duševnost pa telesnost človeka stojita torej v posebni
relaciji: vsako duševno dejstvo ima svoj telesni

1  V to svrho služi osobito hronoskop (časomer), ki kaže časovne
ulomke kakor: a =

13

korelat. S posebno doslednostjo pa psihična istinitost sledi
kakovosti in vsem pretvorbam živčevja, osobito možganov. 1

Na splošno se psihofizična medsebojnost da tako-le izraziti:
„Dušaje vezana na organsko telo, osobito na živ¬
čevje; ustroj in delovanje živčevja nekako dolo¬
čujeta nje bitje in žitje.“ (Eb b in ghau s.)

Razberi zmisel trditvam: Človek je to, kar je.,— Mens
sana in corpore sano. — Zunanjost človeka je kakor pametno
zidana hiša: sama ti razodeva, čemu da je bila zgrajena in kdo
da v nji stanuje. (I. Cankar.) — Čemu slepcu zrcalo? (N. pr.)
— Plenus venter non studet libenter. — Zločin je produkt iz
(iziologično utemeljene duševnosti zločinca pa obdajajočih ga
vnanjih razmer. (Liszt.) — Telesni odgovarja duševna organi¬
zacija. — Vsaka duševna bolezen je bolezen možganov.

Živčevje in pa duševnost.

§ 7. Ustroj živčevja.

1. Živčne prvine. Gradivo, ki iz njega sestoji živčevje,
so živčni ki (nevroni 2 ); živčni sestav (= možgani, hrbtenjača
in živci) jih vsebuje na milijarde. A tak nevron je že organska
celota, t. j. živa tvorina z jako zapletenim ustrojem, vsebujoč
dve bistveni sestavini: živčno ali ganglijsko stanico
pa nje izrastke. (Gl. sliko št. 1.) Živčnih stanic brez izrastkov
ni. „Izrastki spadajo k stanici kakor naši udje k telesu ; ne
moreš brez škode ločiti enega od drugega." (Zander.)

Živčna stanica je koničasto ali gomoljasto, z golim očesom
nevidno telesce; premer mu znaša Vio— V200 Iz stanič-
nega pratvoriva poganja po eden, dva, ali navadno več 3  iz¬
rastkov, ki se razprše v bolj ali manj bujno, v soseščino Sta¬
niče posegajoče vejičje (gl. sliko št. 2); tem izrastkom pravimo
drevniki (dendriti 4 * ). V mnogih stanicah možganske skorje

1  Že Aristofan (v 5. stol.pred Kr.) polaga v svoji komediji „Oblaki“
. neki osebi na jezik besede: „kakor da so se ti pretresli možgani! 11

2 vsupov = konopec.

3  Vsled tega razločujemo eno-, dvo-, večpolarne živčne Staniče.

4  Sžvžpov = drevo. — Najbolj se razraščajo drevniki Purkinjevih

stanic v malih možganih. (Gl. sliko št. 3).

14

en drevnik zraste ven nad vse druge ter se na koncu razcepi
v obliki črke T; to je glavni (principalni) drevnik.

Razen drevnikov pa iz živčevne stanice večinoma še pri¬
haja svojevrstno ustrojen, včasi do Im  dolg izrastek, živčno
vlakno (nevrit), ki tiči v cevkasti mrenici. To je droban i
sveženj vzporedno tekočih in zelo tenkih živčnih nitek
(nevrofibrile), ki se na enem koncu deloma izgubljajo po stanici
in deloma čez njo segajo notri v drevnike, na drugem pa se
kot čopič razprše v živčne končiče. (Gl. sliko št. 4). Pa tudi
ob straneh iz živčnega vlakna mestoma poganjajo cepeči se
izrastki, stranščice (koliaterale). — Po več živčnih vlaken
se združi v živec, ki je potemtakem sličen podmorskemu kablju :
v količkaj debelem živcu teče vzporedno po več tisoč vlaken.
(Gl. sliko št. 5).

Ker so živčna vlakna brez barve in prozorna, se zde, koder
jih mnogo leži drugo ob drugem, bela, kakor povsodi, kjer je
nakopičenih obilo prozornih delcev te ali one tvarine (sneg,
pena); živčne stanice pa vsebujejo temno barvilo in obilico
krvnih cevi ter se vsled tega v večjih množinah dozdevajo
rdečkastosive. Razločujemo torej belo in pa sivo živčevino.

2. Dražljivost živčnih prvin. Med splošne lastnosti
nevronov spada, poleg življenja, tudi dražljivost: od zunaj pri¬
hajajoč mehanski 2 , gorkotni, kemični, električni dražljaj po¬
vzroči v živčniku stanje, ki mu pravimo vzdraženost. Nepo¬
sredno vzdraženi nevron, ako se n. pr. z iglo dotaknem prsta,
da vzdraženost dalje raznim drugim, še nevzdraženim živčnikom,
sam pa ohrani neke vrste izpremembo, ki jo je zapustila vzdra¬
ženost.

Pri tem poslovanju pa živčne prvine očitujejo jako eko¬
nomski ustroj: a)  Šibki dražljaji se med seboj pospešu¬
jejo („sumirajo“), t. j. če zaporedoma sledi več šibkih draž¬
ljajev, tedaj njih vsota lahko povzroči vzdraženost, ki bi se
posamezni dražljaj ne mogel ž njo pokazati; ako n. pr. vdihavaš
zaprašen zrak, se nosna sluznica sicer ne oglasi takoj, toda
čez nekaj časa boš začel kihati, b)  Ako pa po vrsti sledi več
močnih dražljajev, se nevroni utrudij o, t. j. učinek dražljajev

1  Premer mu znaša 1 / w — '/so mm.

2  Tlak, sunek, udarec, dregljaj, trenje, tezanje, zvok, svetloba.

15

začne polagoma pojemati; na spočetka neznosen trušč n. pr.
se sčasoma privadiš.

Odvajanje vzdraženosti v živčnih prvinah je najbrž neke
vrste kemičen 1  pojav in se v človeškem živčevju, po Helmholtzu,
vrši s primeroma neznatno brzino 30 — 60?» v sekundi 2 . Če
odra^tlega človeka zbode trn v stopalo, mine torej skoro Vio se¬
kunde, preden pride sporočilo o tem dogodku po živcu do mož¬
ganov. Kot odvajajoči deli poslujejo živčne nitke, ki drže od
končičev skozi vlakno in stanico notri v drevnike ; drevniki
enega in končiči sosednjih nevronov pa najbrž ne prehajajo
neposredno eden v drugega, marveč se le dotikajo. Nekateri
izrastki vodijo proč od stanice (celulifugalno), drugi do stanice
(celulipetalno). Odvajanje najrazličnejših dražljajev v — čutnih,
gibnih, izločujočih — živcih se menda vrši na en in isti način;
končni uspeh zavisi najbrž od kakovosti dražljajevega iz¬
hodišča in krajišča. Nujni pogoj za neoporekljivo odvajanje pa
tvori nepoškodovanost nevrona v njegovi celoti.

3. Živčevje kot sestav tirov. Človeško telo obsega
več organskih sestavov, kakor so : okostje, mišičje, prebavila,
dihala, krvna obtočila, izločila. Če pa bi naj sleherni izmed teh
sestavov deloval v prospeh celotnega telesa — nekako po geslu:
eden za drugega, vsi pa za enega 1 —, tedaj mora v vseh svojih
delih biti na ta ali oni način zvezan z vsemi ostalimi sestavi.
In ustroj človeškega telesa v istini odgovarja temu, biologič-
nemu, zahtevku: da bi gonil ves zapleteni mehanizem telesa,
je v organske sestave okostja, mišičja, dihal itd. vložen drug
sestav, živčevje (možgani -|- hrbtenjača -|- živci), ki v svoji
celoti tvori čudovit sistem vsakovrstnih tirov s svojimi sre¬
dišči in križišči, podoben telefonskemu omrežju modernega
velemesta.

Ustroj živčevja očituje tri vrste tirov: dovodne, od¬
vodne, vezalne.

a)  Dovodni tiri. Od vseh strani telesa (iz kože, raznih
sluznic, čutil, mišic, kit, sklepov, notranjih organov) prihajajo,

1  Ne pa električen, kakor so prej mislili; o elektriki vemo namreč,
da v brzojavni žici v 1 sekundi prehiti do 300.000.000 m.

2  Pri nižjih živalih pa jedva z brzino nekaj centimetrov. — V gibnih
živcih se odvajanje vrši hitreje nego v čutnih.

16

kakor potočki iz  gorovja, živčne niti in vlakna, medpotoma se
združujoč v debelejše konopce (— živce) ter deloma direktno,
deloma čez hrbtenjačo drže v notranjost možganov; to so
dovodni (centripetalni, periferni) ali čutni (sensorni) živci.

b)  Odvodni tiri. Pa tudi v nasprotni smerii, t. j. iz
možganov v notranjost in na površje telesa, osobito v vsako¬
vrstne mišice in žleze, teko živčna vlakna ; pravimo jim odvodni
(centrifugalni) ali gib ni (motorni) živci.

c)  Ve z al n i tiri. Tretja vrsta živčnih vlaken pa — v mož¬
ganih — veže čutne z gibnimi živci; imenujejo se vezalni
(intracentralni) tiri.

4. Centralno in periferno živčevje. Živčni sestav
obsega: možgane, hrbtenjačo in živce. Možgani in
hrbtenjača tvorijo osrednji ali centralni, živci pa obkrajni ali
periferni del živčnega sestava.

Človeški možgani so mehka živčevina oblaste oblike, ki
pri moškem povprečno tehta 1300—1500 <7, a pri ženski po¬
vprečno 125 g  manj 2; dolgost tega elipsoida znaša povprečno
160 — 170 mm,  širokost 140 mm  in višina 125 mm.  Možganska
živčevina je na površju, in deloma tudi v notranjosti, sivordeč-
kaste (staničje!), sicer pa bele barve (vlakna!). Siva plast na
površju se imenuje možganska skorja, je bolj mehka ter
vsebuje več krvnjakov nego bela živčevina. Možganska obla
sestoji iz dveh značilnih delov: enega tvorijo veliki, drugega
mali možgani (gl. sliko št. 6).

Veliki možgani zavzemajo malone 7 Is  možganske živ-
čevine ter polnijo ves sprednji in zgornji del lobanje; debelost
njihove skorje meri povprečno 3 mm.  Globoka vzdolžna brazda
jih loči v dve sorazmerni poluti (gl. sliko št. 7); a na vsaki
pohiti razločujemo četvero 1 o p u t: čelno, senčno, temensko,
tilnično (gl. sliko št. 6). Površje velikih možganov očituje vse
polno sem in tja se zvijajočih, deloma prav globoko vrezanih
brazd in, med njimi, ličinkam podobnih gub; tem gubam pravimo
možganski z a v oj i ter jih po večini na slehernih možganih

1 Jeli vsako vlakno vodi le v eni ali pa v obeh smereh, to je še odprto
vprašanje fiziologije.

2  Že pri 7—8 letnem otroku dosežejo možgani malone svojo stalno
težo; a docela razviti so šele poprečno z 20. letom.

17

vidimo v približno isti obliki. Vsled teh brazd in zavojev se
površina velikih možganov za desetero poveča, tako da pri
odrastlem človeku meri do 2000 cm 2  (= po priliki 10 krat
toliko kot ena stran te knjige).

Vsa skorja velikih in tudi malih možganov ni v svojem
bistvu nič drugega nego nepregledna „kolonija“ stanic in raz¬
ličnih vlaken. (Gl. sliko št. 8).

Mali možgani leže ob tilniku, pod velikimi (gl. sliko
št. 6), ter so pravtako kot veliki razpolovljeni v dve poluti
(gl. sliko št. 9). Njihovo površje pa ne očituje ličinkam podobnih
gub, marveč obliko pločic, ki v krogu leže kakor prečke voz¬
nega kolesa, in sicer tako tesno druga ob drugi, da ni mogoče
videti v brazdo med dvema zavojema. Površina malih možganov
znaša do 800 cm 2 , a debelost njihove skorje povprečno 1 mm.

Hrbtenjača je v hrbtenico vložen konopec mezinčeve
debelosti, ki, nasprotno možganom, v notranjosti sestoji iz sive
(staničje!), ob površju pa iz bele živčevine (vlakna!), z globoko
in ozko brazdo na prsni pa na hrbtni strani, tako da oba polu-
valjasta slopa veže le ozka spona. Skozi osrčje tega konopca
se vleče ozka osrednja cevka (gl. sliko št. 10). — Sivo osrčje
hrbtenjače tvori droben slop gibnih stanic pa raznih vlaken
in nitek, ki v poprečnem preseku očituje obliko metuljevih
kril, bela skorja hrbtenjače pa sestoji iz živčnih vlaken, ki pri¬
hajajo iz čutnih stanic, katere leže izven hrbtenjače (glej
sliko št. 11).

Živci izvirajo iz možganov in hrbtenjače. Iz možganov
se na spodnji strani odcepi 12 parov živcev (gl. sliko št. 9), ki
se vsi razen enega samega para 1  porazgube po raznih mestih
glave. A iz hrbtenjače prihaja 31 parov (8 parov vratnih, 12 pa¬
rov hrbtnih, 5 parov ledvenih, 5 parov križnih in 1 ali 2 para
neznatnih trtičnih živcev). (Gl. sliko št. 12).

5. Podrobni ustroj živčnih tirov. Dovodni tiri
živčnega sestava so dvakrat zvezani z odvodnimi: enkrat,
neposredno, v hrbtenjači ali pa v notranjosti možganov, in enkrat,
posredno, v skorji velikih oziroma malih možganov. (Glej sliko
št. 13).

i Obhodni živec (nervus vagus) pošilja nekaj vlaken tudi v pljuča,
srce in želodec. 1

Oz val d, Psihologija.

Q

18

A.  Zveza v hrbtenjači in v notranjosti možganov.

a)  V hrbtenjači. Iz te ali one čutne stanice v trupu,
rokah ali nogah prihajajoči nevrit stopi s hrbtne strani v belo
skorjo hrbtenjače ter se ob vstopu navadno razcepi v dve vlakni.
Eno, daljše, teče navzgor, čestokrat globoko v notranjost mož¬
ganov, drugo, krajše, pa navzdol; a obe se slednjič razpršita
v svoje končiče. Iz navzgor pa navzdol držečega vlakna se v
precej gostih presledkih odcepijo stranščice, se zarijejo v sivo
živčevino hrbtenjače ter s svojimi končiči objamejo po eno
gibno stanico, koje vlakno vodi v mišičje trupa, rok ali nog.
(Gl. sliko št. 11).

Razen teb, dolgih, pa v hrbtenjači najdemo še čisto kratke
tire, ki na različnih mestih spajajo obe polovici hrbtenjače.

b)  V notranjosti možganov ima svoj konec, ozi¬
roma začetek 12 parov živcev, ki to ali drugo okrožje („sre-
dišče“) notranjih možganov vežejo s posameznimi deli glave,
osobito z nje čutili (z očmi, ušesi, jezikom, nosom). Dovodniki
izmed te dvanajsterice večinoma vstopajo v zadnji del možga¬
nov, t. j. ob tilniku, in vlakna oziroma končiči teh dovodnikov
se razgube po različnih središčih notranjih možganov. Tu, tam,
drugje v notranjih možganih pa se nahaja gibno staničje, čigar
odvodna vlakna spredaj, t. j. proti obrazu, zapuščajo možgane.
A končiči dovodnih tirov so po intracentralnih (= vezalnih)
živčnikih, ki jih sila veliko teče v vseh možnih smereh, spojeni
s stanicami odvodnikov.

B.  Zveza v velikih mož,ganih. Kakor so posamezna
mesta telesa s pomočjo živčnih tirov, ki drže čez notranjost
možganov oziroma čez hrbtenjačo, neposredno med seboj zve¬
zana, pravtako so čutna pa gibna središča 1  možganske skorje
po svoje vrste tirih, ki jim pravimo proj ekcij ska2 (vzmetna)
vlakna, neposredno zvezana z vsemi središči notranjih možganov
pa s hrbtenjačo. (Gl. sliko št. 15). Končiči tega ali onega čut¬
nega živca v notranjosti možganov oziroma v hrbtenjači niso
morebiti zadnja postaja dovodnega tira, marveč le križišče,

1  čutna pa gibna središča skupaj zavzamejo tretjino možganske
skorje. (Gl. sliko št. 14).

2  Vsa iz notranjosti možganov v možgansko skorjo pa iz nje v no¬
tranjost možganov vodeča vlakna se imenujejo projekcijska, ker takorekoč
vse telo in njegove organe rišejo, projicirajo na ploščo možganske skorje.

19

odkoder nov nevron vodi dalje, v možgansko skorjo; in istotako
je ta ali oni iz notranjih možganov v čutila glave ali pa iz
hrbtenjače v trup, roke, noge potekajoči gibni živec le nadalje¬
vanje odvodnega tira, ki se pričenja že v gibnem staničju mož¬
ganske skorje. A končne postaje dovodnih vlaken veže z iz¬
hodišči odvodnih celo omrežje intracentralnih tirov v možganski
skorjii; tako n. pr. asociacijski (drnžilni) tiri vežejo posa¬
mezna, včasi daleč vsaksebi ležeča središča v skorji ene polute
(gl. sliko št. 16), ko mi sur e (spone) pa v obliki vlaknenih
svežnjev vodijo od teh in teh okrožij leve do posameznih mest
desne polute 1 2 3  (gl. sliko št. 15).

- Spričo tega pa je, direktno, vse telo spojeno s čutnimi in
gibnimi središči možganske skorje. Pot do čutnih središč vodi
črez to ali ono križišče v notranjih možganih ; od gibnih središč
pa pelje v ta ali oni organ dvoje poti: ena črez križišče v no¬
tranjih možganih do čutil oziroma delov glave, druga (pira-
midni3 tir) pa iz te in te gibne stanice v možganski skorji
do tega in tega gibnega vlakna v hrbtenjači.

§ 8. Poslovanje živčevja.

Živčni sestav je z ene strani kakor registrirajoča plošča
ki zabeleži sleherni dražljaj, bodisi da je na periferiji ali pa v
notranjosti telesa s primerno jakostjo zadel na ta ali oni do¬
vodni živec ; z druge strani pa kakor ravnajoča roka, ki na
podlagi zabeleženih dražljajev, s pomočjo gibnih živcev, napenja
mišice, premika gibala, stiska žile dovodnice, izžema različne
žleze itd.

A celotno poslovanje živčevja, osobito možganov, je stu¬
denec, ki iz njega črpa svojo moč telesno (vegetativno) pa
duševno življenje posameznika. Svoj opravek pa živčevje
vrši po gospodarskem principu delitve dela, kakor ga najdemo
n. pr. v moderni tovarni ali v državni upravi, kjer odgovornejše
posle opravlja predstojnik sam, a druge, manj važne, prepušča

1  Celokupnost vseh tirov v možganski skorji znaša na tisoče kilometrov.

2  Najmočnejši sveženj tvori greda, nekako sredi velikih možganov.

3  Njegova vlakna — za eno roko so jih našteli do 50.000, za eno nogo
do 30.000 — prihajajo iz „orjaških“ piramidastih gibnih stanic, ki leže
bolj proti dnu možganske skorje.

9 •=

20

podrejenemu uradniku ali delavcu. Docela v tem zmislu je
urejen živčni sestav: duševno življenje (t. j. mišljenje, čustvo¬
vanje, hotenje) je v ozki zvezi z delovanjem skorje velikih in
malih možganov, telesnemu življenju služeči opravki živčevja,
zlasti odbojne (refleksne) kretnje, pa so porazmeščene v „sub-
kortikalnih“i središčih ali pa v hrbtenjači. „Kakor da pred¬
stojnik le splošno povelje ter podrobno izvršitev prepusti podreje-
niku, tako tudi možganska skorja da le povelje na podrejeno sub-
kortikalno središče, ki nato ukrene izvršitev po urejenem so¬
delovanju mnogoštevilnih posamičnih delov (mišic).“ (Becher.)

A.  Živčevje v službi telesa. Na vzdražljivost živčevja se
opirajo odbojne kretnje. S tem imenom zaznamujemo nebroj 1 2
tistih gibnih reakcij, ki nastopajo docela mehanski 3 , t. j. ne da
jih nameravaš izvršiti, kakor hitro je, bodisi pravilno ali ne¬
pravilno, vzdražen ta ali ta dovodni živec. (Dovodni živec po
svojih končičih, v tem ali onem subkortikalnem središču 4 , sproži
nakopičeno energijo gibne stanice, a sprožena energija po gib-
nein vlaknu preide v ta in ta del telesa, kjer ji sledi kretnja.)
N. pr.: Kdor je slabih prsi, „mora“ v zakajenem prostoru kaš¬
ljati. Zenica se ob močni svetlobi „sama“ skrči, ob slabi pa
razširi. Želodca ni mogoče pregovoriti ali prevpiti. (N. pr.). Tudi
v spanju umakneš nogo, če te je kdo na podplatu poščegetal.
Telo človeka, ki se potaplja, še takrat premika gibala, ko je
že izginila zavest. Zakaj zainrtnikom spuščajo goreč pečatni
vosek na podplate? Zlomljeni tilnik, t. j. zmečkani podaljšani
mozeg 5 , ima za posledico smrt.

Odbojne kretnje, osobito bolj sestavljene, očitujejo večjo
ali manjšo mero smotrenosti, t. j. se večinoma izvrše v prid
človeškemu ali živalskemu organizmu: prebavila sprejemajo
ter priličijo hrano, vejice zapro sovražniku pot v oko, organi¬
zem izloči škodljive snovi itd. Toda refleksna kretnja, ki jo

1  Pod skorjo, t. j. v notranjosti možganov ležečih.

2  Odbojna kretnja lahko nastopi malone v slehernem organu; docela
neobčutljive so le roženine (lasje, nohti, povrhnica).

3  Refleks je najenostavnejši živčni proces, kar jih poznamo. (Ziehen.)

4  Odbojnim kretnjam raznih organov služeče gibne stanice leže ne¬
kako v isti višini osrednjega živčevja, kakor ti organi; tako n. pr. posa¬
meznim mišicam nog odgovarja dolnja, rokam gornja hrbtenjača, čutilom
glave notranjost možganov itd.

5  Ki „vodi in.uravnava gibanje srca, pljuč in drobovnih mišic“.

21

lahko sproži ta ali drug dražljaj, bo enakomerno nastopila tudi
takrat, ko bi ti to bilo v škodo: požiralnik pogoltne i za¬
strupljeno jed, noge te poneso tudi v prepad. A kaj takega
preprečiti, je naloga duševnega življenja, ki mu podlago tvori
možganska skorja.

B.  Živčevje v službi duševnega življenja. Ako vidiš
zeleni travnik, če spoznaš v množici tovariša, kadar čutiš
z nesrečnikom, ko se spominjaš otroških let, če hočeš
doseči cilj . . ., tedaj vzporedno s temi psihičnimi dejstvi teče

— s periferije ali pa iz notranjosti tvojega telesa prihajajoča

— vzdraženost teh ali onih živčnih prvin* v možganski skorji
(dočim živčne vzdraženosti v subkortikalnih središčih ali pa v
hrbtenjači ne spremljajo psihična dejstva). Ker pa iz možganske
skorje drže gibni tiri do subkortikalnih središč, zato ti je do
neke meje mogoče, ovirati mehanski tok odbojev: za nekaj
trenotkov brez težave poljubno ustaviš dihanje; ako se ti okus
jedi dozdeva sumljiv, ne pogoltneš grižljaja. —

Razmestitev duševnih dejstev. Podrobno izsle-
dovanje — na polju anatomije, histologije, fiziologije in pato¬
logije — je ugotovilo, da nekaterim psihičnim dejstvom odgo¬
varja vzdraženost tega in tega bolj ali manj določno ograje¬
nega, otoku podobnega okrožja v možganski skorji. Tako
n. pr. izgubi posluh, kdor si je poškodoval skorjo na tem in
tem mestu ob sencih (ki je po živčnih vlaknih spojeno z ušesi).
Pri raztelešenju ljudi, ki, zadeti od kapi, niso mogli govoriti,
t. j. poljubno gibati govoril, se je vselej našlo bolno okrožje v
levi poluti možganske skorje ob čelu (v 3. čelnem zavoju).

Do sedaj se je raziskovalcem posrečilo, le malo psihičnih
dejstev za trdno v možganski skorji „lokalizirati“; a že na
podlagi dosedanjih izsleditev se vedno bolj uverjamo, da so le
najenostavnejši psihični deji, n. pr. občutenje, na tem in tem bolj
določenem mestu v skorji zastopani, ne pa tudi kak duševni
kompleks 1 2  (n. pr. zaznavanje, spominjanje, čustvovanje, hotenje,
ta ali druga sposobnost). Za višje duševno življenje je fizio¬
logija možganov v najnovejši dobi dognala, da poleg „regio-

1  Ni pa še dognano, jeli psihičnim dejstvom odgovarja vzdraženost
stanic ali vlaken, oziroma živčnih niti ali pa morda celo obojega.

2  Kar je v prejšnjih časih trdila takozvana „frenologija“. (Detelov
„Učenjak“!)

22

nalne“, t. j. na posamezne lopute in zavoje vezane, prihaja
tudi „strukturna“ lokalizacija v poštev, t. j. velika različnost
stanic glede, njih števila, velikosti, oblike, razvrstitve in plasti
po raznih mestih možganske skorje. Bolniki v zadnjem stanju
so čestokrat docela apatični proti svoji soseščini, t. j. kakor
brez vsega čustvovanja; in temu duševnemu dejstvu odgovarja
razpad teh in teh stanic in vlaken širom možganske skorje.
In z ozirom na celotni tok duševnega življenja lahko rečemo:
„Možgani so vzor popolne decentralizacije: duša takorekoč
sprejema iz vnanjosti ji sporočene dražljaje na mestih, ki leže
v možganih daleč eno od drugega, različno po obkrajnih organih,
od katerih prihajajo. In pravtako tudi v vnanjost posega z
mest, ki leže v možganih daleč eno od drugega, različno po
mišičnih skupinah, ki so ji v mislih." (Ebb i n g h a u s.)

Fiziologične razlage v današnji psihologiji.
Fiziologija možganov še ni toliko napredovala, da bi nas mogla
podrobno poučiti o tvarnih procesih, ki je ž njimi v zvezi „ve-
liki, bogatih odtenkov polni svet duševnih dogodljajev". In na¬
vsezadnje moramo res priznati, da „fiziologične razlage niso
nič drugega, nego le prestavljanje psihologičnih pojmov v drug
jezik 11 . 1  (Pierre Janet 2 3 .)

In dalje tudi psihologija še v marsikaterem oziru ni prišla
do trdnih definicij, ki bi naj tvorile izhodišče fiziologičnim raz¬
lagam. Dokler pa ni popolnih definicij za psihologične pojme,
toliko časa fiziolog ne more vedeti, kaj bi naj tolmačil s po¬
močjo tvarnih procesov v možganski skorji!

§ 9. Pregled psihične istinitosti.

V duševnosti posameznika se brez prestanita vrstijo psi¬
hična dejstva. Taka duševnost pa ni morda zmes samostojnih
prvin, neke vrste psihičnih atomov3, temveč nepretrgan tok, ki
se le na umeten način, t. j. s pomočjo primerjajočega in raz-

1  Prehoda od mehanike možganov k temu in temu duševnemu dejstvu
nam ni mogoče dojeti. (Tyndall). — Nikjer, tudi spričo najenostavnejšega
občutka ne moreš duševnega procesa ,,obrazložiti" iz fiziologičnih procesov,
ki ga spremljajo, marveč le dokazati, da prvi odgovarja drugemu. (Z i eh e n.)

2  Psiholog in psihiater.

3  Tako je učila „atomska“ angleška psihologija (Locke, Hume, Spencer).

'23

ločujočega preudarjanja da razkrojiti v  elemente; in velika
zmota bi bila, te umetno ustvarjene („abstrahirane“) elemente
zamenjati z resničnimi kapljami v reki duševne istinitosti. 1
„Duševnost in nje elemente spaja nerazložna (iracionalna) med¬
sebojnost. Odkriti treba kar največ prvin ; opravičljivo in tudi
nujno pa je, da se zadovoljiš z nekaj decimalkami, če samo ne
pozabiš, da vprašanje s tem še ni izčrpano. Iracionalnost je
tukaj, kakor povsodi, obenem naloga in meja.* 1  (Hoffding.)

Tok duševnosti pa ni enoličen, ampak njegovo drsenje
očituje razne strani, dele, lastnosti, lahko bi rekli — bolj ali
manj vijugasto strugo z vrtinci, brzicami in večkratnimi jezovi.
Kako bujno pisanih, od trenotka do trenotka se izpreminjajočih
slik zmore nepretrgani tok duševnega življenja samo v nekaj
hipih, pokaži ta-le zgled iz naše književnosti 2 :

Naglo je (Jerica) zavila na travnike. Kakor v težkih, groznih sanjali
je tavala, proti reki. Čuj, že ji šumi nasproti, kliče že: „Pridi! Sprejmemo
te z ljubeznijo!* 1

Nekaj korakov pred strugo je obstala kakor okanienela. Zdramilo se
je življenje v nji še enkrat in je zakričalo, zahtevajoč svojo pravico.

„Kdo ti je dal pravico, o nesrečnica!"

„Greh!“

,.A mati? Umoriš jo! ... In stric? . . . Katrca? ... O sramote!"
Zaječala je v smrtnih bridkostih.

„A tako bo sramote še več. Uničeni pa so tako!“

Nevidna roka jo je sunila bliže k strugi. Mehko in ljubeče so vabili
in prosili valovi.

„Pridi 1 V nas je mir, v nas pozabljenje . . . Sladko in mehko se po¬
čiva v našem objemu . . .“

„Ne veruj! Lažejo! 11  — je zavpilo v duši, da je zaječala spet.

Pogledala je v strugo. Površina vode se je zibala nalahko, kakor bi
zibala mati dete v naročju, da ga uspava. A vendar jo je pretresla groza.

Tedaj se je razljutilo vodovje, razsrdila se je usoda, držeča jo za eno,
razjezila se je smrt, vodeča jo za drugo roko.

„Kaj čakaš, nesrečnica? — Plačilo zagreli... ali si pozabila, Jerica?...
Ni druge poti več . . .“

V tistem hipu je planil stari Matija plašen iz postelje, ker je zaslišal
v spanju klic smrti. —

Kaj vse, zaporedoma in vzporedno, zremo v duši obupa¬
nega dekleta, in sicer kakor bi trenil! Človek bi s Faustom
vzkliknil: „Wo fass’ ich dich, unendliche Natur!“ Kar naenkrat

1 To zlasti poudarja francoski psiholog Bergson.

2  Fr. Ks. Meško, „Na Poljani 1 *.

24

se odloči, tava napol v nezavesti črez travnik, pri¬
sluškuje valovom, umeje njih govor, se ustraši pred
strugo, zahrepeni po življenju, premišlja o upravičenosti
samomora, si poudarja upravičenost, vest ji očita nesrečno
mater, začuti smrtno bridkost, trden sklep!, ne zavedaj e
se stopi na obrežje, pesem vabečih valov jo pomiri, pomi¬
slek!, zre v vodovje, primerja valove otroka zibajoči ma¬
teri, groza jo prevzame, strepeta spričo svoje usode ter se
vsa zmedena zažene v vrtinec. —

Nad vse značilna je enotna in vendar neenakomerna obil¬
nost tega toka in zlasti še tisto nepretrgano prehajanje iz deja
v dej, da le s težavo razbereš posameznosti in medsebojnost,
ki jih spaja. „Skozi ves čas življenja se vedno novo doživljanje
sprejema in nehotč vdelava v določeni tok. Nove kaplje in morda
tudi nove potoke deloma tok preobrazi, deloma pa tudi oni
vplivajo na njegovo kakovost in potekanje.“i (Hbffding.)

Razvrstiti pa se da vsa pisana raznoterost posameznih psi¬
hičnih dejstev, kakor jih v svojem toku prinaša enotna dušev¬
nost, na podlagi odnošajev, ki človeka vežejo z vsem tem, kar
„je“: svet telesnosti, duševnosti in idejnosti si prizadevam
spoznavajoč doumeti, čustvujočega ocenjujem, stre¬
meč skušam nanj vplivati. In potemtakem v celokupnem
gradivu, ki ga ima psihologija obdelati, razlo¬
čujemo: spoznavanje, čustvovanje, stremljenje.

Spoznavanje, čustvovanje in stremljenje pa nastopa v tem
ali drugem stanju, ki je neke vrste izpreminjanje psihičnega
dejstva od slučaja do slučaja, kakor n. pr.: navada, svežost,
razmišljenost, utrujenost, pazljivost, mračnost... ter poteka iz
te ali one trajne dispozicije (sposobnosti) subjekta, kakor
so: bistroumnost, modrost, občutljivost, častihlepnost. . .

Toda še enkrat bodi poudarjeno, da so spoznavanje, čustvo¬
vanje, stremljenje v vseh svojih odtenkih le posamezne strani,
deli, lastnosti — in ne samostojni elementi — enotne dušev¬
nosti, kakor je n. pr. barva le lastnost vrtnice, odlomek le del
celote, pročelje le stran hiše. Centralno oporišče vsej tej vzpo¬
rednosti in zaporednosti v toku duševnega življenja pa tvori „jaz“.
Ta „jaz“ spoznava, čuti, stremi; njegovo mišljenje je pazljivo,

i Deli določujejo celoto, celota pa dele. (Hoffding.)

25

bistroumno, se razvija in vadi, utruja...; njegovo čustvovanje
poteka iz tega in tega občutja; njegovo stremljenje je sveže
ali zaspano, pametno itd.

Znamenit veščak uči: „Sestavine bivajo le v celoti in s
pomočjo celote. In kakor si znanstvo prizadeva, telesno življenje,
izhajajoč od razločevanja posameznih sestavin in procesov,
mišic in živcev, presnavljanja itd. obrazložiti ter potem kot
enotno celoto doumeti, prav tako ima tudi psihologija od pro¬
učevanja posameznih sestavin korakati enotnemu naziranju o
duševnem življenju nasproti, ne da bi s to obliko znanstvenega
obdelovanja morebiti hotela tudi reči, da se duševnost v istini
polagoma razvija iz njenih sestavin.” (Elsenhans.)

I. del.
Spoznavanje.

§ 10. Bistvo, predmeti in vrste spoznavanja.

Beseda spoznavanje izraža tisto poslovanje duševnosti, s
čigar pomočjo si pridobivamo razno vednost! Za barvo vrt¬
nice n. pr. izveš, ako pogledaš cvetko ; o resničnosti enačbe
log 10 = 1 te pouči pojmovanje logaritma; o obljudenosti Marta
dvomiš ; če ti je znano, da je pred kratkim vas F. pogorela,
tedaj si ali sam doživel ta požar ali pa verjameš tistim, ki ti
o njem pripovedujejo.

Spoznavanje je pot, ki drži do spoznatka; ni je spo¬
znat k a brez spoznavajočega subjekta. Tudi v tem
oziru veljajo besede: „Erwirb es, um es zu besitzen!“ (Goethe.)

Predmet 1  spoznavanj a. Nepregledna vrsta spoznavnih
predmetov je nekaj silno pisanega. Vse to, kar ob raznih tre-
notkih iz tega ali onega razloga spoznavaš, je lahko a)  kaj
realnega, t. j. fizičnega (moj svinčnik, cerkev sv. Marka v
Benetkah, zadnji vihar) ali psihičnega (moje, tvoje, koga dru¬
gega razločevanje, gledanje, zaničevanje) ali p sih o f i zi čn e g a
(to ali ono živo bitje) ali pa b)  kaj nerealnega („idejnega“).
Tudi mnogo tega, kar ne očituje realne bitnosti, tvori predmet
našega zanimanja. Je li n. pr. število kaj realnega, ali pa
pojem ali vrstni predmet („konj“, „pesem“, „elipsa“) ali
socialne tvorbe (država, družba, znanstvo, umetnost, pravo,
nravnost) ? Menda ne ! In vendar si kulturni človek prizadeva
„mit heifiem Bemiih’n“, tudi o takih predmetih kaj izvedeti.

Vrste spoznavanja. Spoznavajoč, bi rekel, psihično
merim („intendiram“) na predmet ter ga skušam kar najbolje
zadeti. Toda način, kako spoznavanje svoj predmet dojame, ni
vselej isti:

1  Pred-met (ob-iectum) =’ kar spoznavajočemu subjektu stoji nasproti,
t. j. kar na ta ali drug način jemlješ v misel.

27

a)  lastnosti tvarnih predmetov občutim: barvo, težo,
duh, temperaturo itd.; b)  sedaj, t. j. pravkar bivajočo tvarno in
duševno realnost zaznavam: knjigo na mizi, pokrajino pred
seboj, svoje ali tuje mišljenje; c)  vrednote čutim: A:  je
poštenjak; to stanovanje ni zdravo; d)  pomen kake besede
umejem; e)  eno ali drugo, nesamostojno, lastnost lahko
predmetu odmislim (abstrahiram), če svojo pozornost obrnem
le na to, kar mu je bistvenega, tako n. pr., ako jemljem v misel
vrstni predmet, kakor: „človek“, „mišljenje“, „kakovost“;
f)  svojih dožitkov iz preteklosti se s p o m i nj a m : velike slav¬
nosti, včerajšnjega preudarjanja ; g)  marsikaj, česar morda ni
ali niti ne more biti, si lahko predstavim: tresljanje etra,
deveto deželo, življenje 1.2000 po Kr.; h)  to ali drugo med¬
sebojnost, ki spaja dvoje relacijskih členov, doznam s pomočjo
razsojanja: | = 0 - 5; Simon Gregorčič se je rodil istega leta
kakor Friderik Nietzsche; sebičnost rodi neslogo, nesloga pogin.

Občutenje, zaznavanje, odmišljanje, pred¬
stavljanje, spominjanje, umevanje, čutenje vred¬
not, razsojanje so važnejše vrste spoznavanja.

Psihologija ima odgovoriti na vprašanja, „kako se posa¬
mezne vrste spoznavanja razlikujejo druga od druge, iz katerih
prvin sestoje in po kakšnih zakonih se ravna njihov razvoj. 11

Občutenje.

§ 11. Občutenje, občutek — psihični prvini.

Posamezne vrste spoznavanja, kakor jih v istini doživljamo,
so vselej nekaj bolj ali manj sestavljenega ; s pomočjo psiho¬
analize se navadno dajo v takem sestavju razbrati posamične
sestavine. Ako utrgaš rdečo vrtnico in jo poduhaš, je to enoten
dožitek ; ali na vprašanje, kakšna je ta vrtnica, boš odgovoril,
da : rdeča, voljna, dišeča ... in sicer vse to obenem.

Posamezne sestavine: rdeče, voljno, dišeče ... se ne dajo
dalje analizirati, ker so psihične prvine. A poudariti treba, da
te prvine nimajo samostojnega bitka, da so marveč le po ena
stran vseskozi enotnega dožitka, ki jo poljubno jemlješ v misel,
ako govoriš o rdeči, voljni, dišeči... vrtnici. Raznim sestavinam

28

enotnega dožitka pa odgovarjajo posamezni doživljajoči akti:
rdečo barvo vrtnice vidiš, nje voljnost otiplješ, njen vonj duhaš itd.

Te vrste enostavni dožitki, ki jih ne moreš dalje anali¬
zirati, se imenujejo občutki; psihični deji, v katerih doživ¬
ljamo občutke, pa občutenje. „Čistih“, t. j. neposredno danih
občutkov ni; vsak občutek je le sestavina, element ali moment
v tem ali onem izmed naših dožitkov (v zaznatku, obnovku, pred¬
stavi). In pravtako je tudi posamezni akt občutenja nekaj, kar
le primerjajoč in razločujoč dobiš n. pr. v psihičnem deju za¬
znavanja.

Razberi občutke, ki jih vsebuje tvoj dožitek, ako slišiš ta
ali oni akord, vzameš v usta kos sladkorja, primes za kljuko !

§ 12. Dražljaj.

1. Bistvo dražljaja. Da občutiš mraz, napetost kake
mišice, glad . .., da slišiš ta ali drug glas, da vidiš to ali ono
barvo, da okusiš kislino itd., morajo posebne vrste mehanski
ali kemični procesi učinkovati na ta ali oni zdravi dovodni
živec, ki je v zvezi s tvojimi, zdravimi, možgani. Tem mehanskim,
oziroma kemičnim procesom pravimo dražljaj, ker „vzdra-
žijo“ živec. Tak dražljaj prihaja ali iz vnanjega, naše telo ob¬
dajajočega sveta (vnanji), ali pa iz telesnih organov (no¬
tranji dražljaj).

Dražljaj je vsako mehansko ali kemično gi¬
banje, ki je v zadostni meri vzdražilo ta ali oni
čutni živec. „ Čutila tvorijo vrata našemu spoznanju.“ Po¬
govor, ko na naša všesa več ne bije, — ko zjutranja megla se
v nič razide. (Prešeren.) Zakaj sleče rokavice, kdor hoče med
prsti presoditi kakovost sukna, ki bi ga hotel kupiti?

a)  Mehansko gibanje kot dražljaj nastopa v obliki sunkov, ki se
zaletavajo v čutni živec. Te vrste dražljaji so pogoj občutkom dotika, tlaka,
gorkote in sluha. „Posebnost slušnih dražljajev, nasproti drugim vrstam su¬
vanja, obstoji v tem, da v suvajočem sestavju molekulov sunki posameznih
delcev tvorijo val, ki sedaj valovi v tej in tej smeri od svojega izhodišča
naprej, a kmalu nato v nasprotni smeri nazaj do izhodišča." (Ziehen.)

Tj)  Kemično gibanje kot dražljaj obstoji v medsebojnem premikanju
atomov tiste tvarine, ki ti je prišla recimo na jezik, vnos ali v drob. Semkaj
spada tudi tresljanje etra. 1 , ki povzroča občutek svetlobe; tresljanje etra

i Fizika domneva, da se med molekuli tvari nahajajo etrovi delci.

29

namreč ne učinkuje neposredno na končiče vidnega živca v mrežnici, marveč
povzroči v njej neke vrste kemični proces, kateri potem vzdraži vidni živec.
(Ni izključeno, da tudi električni dražljaji najprej povzročijo kemične izpre-
membe n. pr. na jeziku in da te-Ie potem vzdražijo živčne končiče. V naj¬
novejšem času celo domnevajo, da n. pr. utež, ki jo položiš roki na hrbet,
kemično izpremeni pietivno tekočino okrog živčnih končičev.)

Tak — vnanji ali notranji — dražljaj povzroči v čutnem
živcu neke vrste, do sedaj še malo pojasnjeno, kemično izpre-
membo („vzdraženost“), ki hiti dalje do tega ali onega mesta
v možganih, kjer se konča s svojevrstnim, menda fizikalno-
kemičnim učinkom; in odgovor na ta po dražljaju povzročeni
učinek v možganski skorji je — ta ali oni občutek. Kolike
važnosti za občutenje so tudi „občutna okrožja 41  v možganski
skorji, to pač dovolj izpričuje brez dvoma ugotovljeni zahtevek
po njihovi nepoškodovanosti, ako naj dražljaju sledi občutek. 1

Ali vsak dražljaj ne vzdraži živca; nekateri dražljaji so
za to prešibki, drugi pa si niti ne priborijo pristopa do živčnih
končičev. Fiziologi namreč domnevajo, da je vnanji, dražljaje
sprejemajoči del naših čutil kakor sito, ki te in te dražljaje
ob vhodu zavrne, a druge pusti do živčnih končičev, kateri
ležijo globlje v notranjosti čutila; tako je n. pr. svetlobnim va¬
lovom, ki se razprostirajo le v premi smeri, že po vnanjem
ustroju ušesa zaprta pot do slušnega živca. Vsak živec ima
potemtakem samosvoj (specifični), edino le zanj primerni (ade¬
kvatni) dražljaj; za oko n. pr. so to svetlobni žarki, za uho
zvočni valovi itd. Ta nauk se imenuje zakon o samosvojem
poslovanju čutil (Gesetz von den spezifischen Sinnesener-
gien). Čutni živec bo vselej odgovoril v svojem jeziku, tudi ako
bi ga po naključju vzdražil tuj dražljaj; bodisi da te je kdo
udaril na oko ali da si vidni živec, n. pr. v eksperimentalni
namen, vzdražil z električnim tokom, v obeh slučajih boš do¬
živel občutek svetlobe! Kaj je zmisel trditve: tako sem padel,
da sem videl zvezde?

Za več vrst gibanja v naravi, n. pr. za magnetizem in
nekatere (Rbntgenove, ultrardeče, ultravijoličaste) žarke pa
človek menda sploh nima čutila.

1  V rusko-japonski vojni se je n. pr. pokazalo, da so vojaki, katerim
je krogla prodrla vidovno okrožje v zatemenskih možganih, oslepeli, čeprav
se je rana zacelila in je oko ostalo zdravo.

30

2. Sanje in halucinacije. Vse, kar je bilo prej ome¬
njeno, velja v isti meri o vnanjem in notranjem dražljaju.
Notranji dražljaj (hipne, minljive ali trajne nerednosti v
organizmu: otežkočeno dihanje, srčna tesnoba, neredno pre¬
bavljanje, ovirani krvni obtok . . .) je zlasti pogoj občutenja v
sanjah i in v svojevrstnih psihičnih dejstvih, ki jim pravimo
halucinacije 1 2 3 4 5 .

Halucinirati se pravi, videti, slišati, „čutiti“ (= tipati),
vohati, okušati nekaj, česar v istini ni. Tak človek n. pr. vidi
pred seboj temne pege, proge, krogle, mušice, miši . . ., ki pa
jih ni nikjer v njegovi bližini; ali pa sliši glasove in besede,
ki jih kdo drug tamkaj ne bi slišal. V prvem slučaju večinoma
kot — notranji — dražljaj nastopa tu ali tam motna steklo¬
vina v očesu, ki meče sence na mrežnico; v drugem pa šu¬
menje v ušesu, ki ga povzroča krvni obtok in krčenje mišic.
Haluciniram občutki barve in svetlobe se navadno imenujejo
f o t i z m i3, te vrste občutki sluha pa f o n i z m i 4. Klasičen zgled
halucinanta je stari župnik na Poljani5, ki v lotevajoči se ga
groznici gleda čudežno procesijo pod svojim oknom:

V sobi je prižgal (župnik) svečo in je ugasnil Ješčerbo. Stopil je k
oknu, da zagrne zavese. Ozrl se je dol na cesto, brez namena, mimogrede,
in glej, hipoma mu je zastala roka, povesila se mu je brez moči.

Vzdrhtel je majhni, osiveli mož, kakor bi ga stresla huda mrzlica.
Glava se mu je povesila, naslonil jo je tesno ob okno. Napeto, nepremično
je strmelo oko skozi okno, kakor bi se ne moglo odtrgati od ceste, ki se
je vila po nji dolga, čudežna procesija: dolga vrsta jezdecev v pestrih, tujih
nošah, z inostranimi, vztočnimi obrazi, kakoršne je videl župnik le na slikah
v knjigah, a nikdar v življenju. Tiho se je pomikala karavana mimo, ni za¬
klical jezdec, ne vodja, ne sluga, ni zarezgetal konj, ni zaškripal, ni zavzdihnil
sneg pod kopitom konjskim, ne pod nogo velblodovo. Tiho kakor sanje so
stopali mimo, plavali so kakor lahkotne megle, vrstili so se drug za drugim
kakor breztelesne mrliške sence.

Vedi Bog, ali je trajalo trenotek, dva, ali pol ure, da je šla mimo
vsa dolga vrsta — župnik ni vedel. Že so prihajali zadnji, trije visoki, resni
možje s kronami na glavi, ki so se blestele v temni noči s tihim sijajem luninim.

1  Treba je namreč priznati, da so tudi sanje — psihična dejstva,
ki jim je subjekt sanjalec.

2  Hallucinor (oziroma: alucinor) = sanjam bdeč.

3  to cpffi; = svetloba.

4  ■?; = glas.

5  Spisal Fr. Ks. Meško. — Kajpada haluciniram občutki tvorijo le
psihične prvine v župnikovih dožitkih!

31

Kakor na povelje so postali tik pod oknom; vprli so oči naravnost v
okno, v župnika, ki ni videl tako čudovito blestečih oči še vse življenje ne
in je vztrepetal ob teh čudežnih pogledih. Pokimali so mu kakor v pozdrav
in so strmeli vanj nepremično.

„Sveti trije kralji!"

S težavo je dvignil župnik drhtečo roko, da se pokriža.

„Sveti trije kralji . . . Moja ura je prišla." —

3. Dražljaj in občutek — dvoje neprimernih
kvalitet. Ako občutim bolečino osjega pika, okusim sočnato
hruško, slišim glas orgelj, vidim modrino neba..., tedaj po¬
rečem, da je to moje občutenje učinek dražljaja, ki s posredo¬
vanjem čutnega živca sega gori do možganov. A kako se zgodi,
da tvarnemu dražljaju duševnost odgovori z občutkom, s psi¬
hičnim dejstvom, to je za nas uganka. „Prehod od fizičnega
poslovanja možganov do odgovarjajočih psihičnih dejstev je ne¬
razložljiv." (Tyndall.) Ves napredek fiziologije nam pač ne bo
mogel te uganke rešiti. „Kar boš imel tukaj pred seboj, je in
ostane le gibanje; in gibanje, bodisi vrtenje ali tresljanje, v
ničemer ne nalikuje občutku okusa, barve, mraza ali bolečine.
Pod nikakim pogojem ni mogoče teh pojmov izpremeniti enega
v drugega; zato pač utegne obojno dogajanje biti v kvalitativnem
oziru docela različno." (Taine.)

Nastanek psihičnih dejstev je res da brez dvoma spojen
z bivanjem teh in teh fizikalnih in organskih pogojev; ali ob¬
čutek je le znak, simbol, psihični zastopnik tega, kar ga je
povzročilo. Občutek ni svojemu povzročitelju prav nič podoben,
kakor n. pr. tudi beseda svojemu pomenu ne. Ce zatrjujem, da
pravkar vidim to ali ono barvo, pač s tem ne trdim, da vidim
dražljaj ali vzdraženj živec; in kdor si je kupil vstopnico za
znamenit koncert, pač ni tega storil z ozirom na tresljaje, ki
so pogoj muzikalnemu užitku ! In ako pravimo, da je ta ali
oni izmed predmetov, ki nas obdajejo, rdeč ali gorak ali trd,
je v tem zelo malo resnice. „Tam zunaj je samo v obliki mole¬
kularnega gibanja tresljajoča, z nihajočimi delci etra prepojena,
atome menjavajoča ali pa, v telesa združena, v najzamotanejših
črtah se premikajoča snov. Naša čutila iztrgajo to ali ono gi¬
banje snovi ali njenega etra ter ga izpremenijo v svoj, vzdra-
ženemu živcu primerni jezik in samo to občutiš kot rdeče ali
gorko ali trdo." (Ziehen.)

§13. Jakost (intenzivnost) občutka,


Ako tipko c na klavirju vedno krepkeje udarjaš, ako go¬
rečo svetilko bolj in bolj privijaš, ako si omakaš jezik z vedno
bolj zgoščeno raztopino sladkorja, se bo tvoj dožitek preminjal:
glas c bo postajal vedno močnejši, svetilka bo gorela vedno
svetleje, raztopina bo vedno slajša. To, kar opaziš, pa niso morda
razlike glede kakovosti, temveč razlike v stopnji občutka;
iste vrste občutek (glas, svetlost, sladkoba) nastopa le z vedno
večjo intenzivnostjo. 1  Razlike v jakosti so vse kaj drugega od
kvalitativnih razlik ; jakost občutka se lahko vzdržema pribli¬
žuje ničli, ne pa tudi kakovost občutka. Kajpada se jakostne
razlike, enako kvalitativnim, tičejo le občutkov in ne morda
tudi psihičnih dejstev občutenja ; v gorenjih zgledih je le slišani
glas močnejši in okušana raztopina slajša, ne pa tudi tvoje
slišanje ali okušanje. — Kaj mislimo s trditvami: Vrtnica iz
rastlinjaka ima bledejšo barvo nego nje na solncu vzcvetela
sestrica. Luč te petrolejke je svetlejša od luči one. Naš veliki
zvon poje glasneje od srednjega mu tovariša. Amonijakov duh
je rezkejši od klorovega, žamet voljnejši od sukna.? Kaj je
„tertium comparationis 11  v verzih : „Bil6 blisk nagel upanje je
celo, ki le temnejšo noč stori, ko vgasne.“ (Prešeren).?

Poudariti pa je treba, da nam glede psihičnih količin ni
mogoče ugotoviti natančne razlike, kakor recimo v matematiki.
Tako n. pr. ne moreš reči, ali je ta in ta glas 10 krat jačji od
onega, koliko svetleje gori obločnica od sveče itd. Razsodek bo
se marveč le glasil: bolj — manj, mnogo bolj — mnogo manj!

So dražljaji, ki jim odgovarja občutkova jakost: 0; to
se pravi, dražljaj mora doseči to in to jakost, ako naj čutni
živec v toliki meri razdraži, da bo sledil občutek. Tista jakost
dražljaja, ki ravno še zadostuje za nastopek občutka, se imenuje
dražljajska nižina. Ako se vedno bolj oddaljuješ od šume¬
čega slapa, prideš polagoma do točke, kjer še ravno slišiš šum,
a kmalu potem do točke, odkoder ga več ne slišiš. Zvočni valovi

1  Psihično merjenje je vselej neposredno primerjanje —
večinoma dveh — istovrstnih psihičnih količin med seboj; absolutnega merila
za psihične količine ni. Zato pa moraš tak-le akt primerjanja hitro izvršiti,
sicer se ti dožitka, ki jih med seboj primerjaš, izmuzneta ali pa vsaj izpre-

menita. (Gl. bistvo „perseveracije“, str. 9).

33

ti sicer še dohajajo v uho, a so preslabi, da bi povzročili ob¬
čutek sluha. — Za nekatere snovi, osobito za dišave, sega dražljaj -
ska nižina izredno globoko; tako n. pr. zadostuje še V^o-ooo-ooo
merkaptana ’, da to snov zavohaš.

Ako se pa slapu vedno bolj približuješ, bo šumenje na¬
raščalo — do neke točke ; ko pa si jo prekoračil, ostane in¬
tenzivnost občutka vseskozi stanovitna prav do slapa. Tista
jakost dražljaja, ki ne stopnjuje več občutkove jakosti, se ime¬
nuje dražljajska višina.

V teh dejstvih našega občutevanja tiči veliko smotre-
nosti. »Bivanje dražljajske nižine nas obvaruje preobilice šibkih
dražljajev, ki bi nam sicer s svojim neštevilom preplavljali du¬
ševnost ter tako ovirali podelovanje važnejših dražljajev z večjo
jakostjo. Bivanje dražljajske višine pa odvrača črezmernost
premočnih dražljajev ter ščiti srednje dražljaje in iz njih pri¬
hajajoče občutke, da se ne poizgubijo in da jih ne prezremo. 1 *
(Z i e h e n.)

Šibkega dražljaja, ki se je pridružil jakemu, ne občutiš,
čeprav se dviga nad nižino. Ura podnevi in ponoči enakomerno
štrka ; v nočni tišini jo slišiš, črez dan pa jo vsled hrupa in
trušča, ki nas obdaja, »preslišimo**. In zvezde podnevi pravtako
izžarevajo svetlobo, kakor ponoči; a vendar jih črez dan ne
vidimo. Zakaj ne?

Weberjevo in Fechnerjevo pravilo. Vsakdanje
izkustvo uči, da naraščajoča jakost občutka ne koraka v istem
tempu z naraščajočim dražljajem, marveč da jakost občutka
pri tem precej zaostaje za jakostjo dražljaja. Ko n. pr. v temni
dvorani zagori prva sveča na lestencu, opaziš po stenah in
opravi precejšnjo svetlobo. Kadar zažari druga, postane v sobi
sicer svetleje, toda ta občutek je šibkejši od prvega, čeprav v
jakosti ni čisto nič razlike med obema plamenoma. In ko na¬
zadnje gori že 29 sveč, učinka 30. malo da niti ne opazimo
več. — Vešč poštni uradnik, ki recimo namah, ko je vzel v
roko 21 g  težko pismo, še presodi, da pošiljatev prekaša deset-
vinarski znamki odgovarjajočo težo 20 g,  tega ne bo več zmogel,
če pošiljatev tehta 251 g  mesto 250 g,  ali pa zavoj 5 leg  in 1 g

> Neke vrste tekočina z zelo zoprnim duhom.

O z val d, Psihologija.

3

34

mesto 5 kg.  Prirastek mora v drugem slučaju znašati vsaj 12i/ 2 <7,
za zavoj pa celo 250 g,  če naj bo temu uradniku še mogoče
(samo v roki, brez tehtnice) spoznati, da je običajna teža pre¬
koračena.

Spričo teh dejstev moramo reči, da, čim jačji je dražljaj,
tem večjega prirastka mu treba, ako naj stopnjevanje občutimo.
Podrobnejše izsledovanje je v tem oziru ugotovilo to-le zako¬
nitost: ako jakost občutka konstantno raste, tedaj
je tudi raz m e rj e med dražljajem in njegovim pri¬
rastkom konstantno. (Weberjevo pravilo.) Ako so ob¬
čutki v razmerju : o 2  — (h — o 3  — o 2  . . ., tedaj so dražljaji v
razmerju : d r : d 2  = d 2  : d 3  .  . J

V eksaktni, t. j. matematični obliki je Fechner to med¬
sebojnost takole formuliral: ako dražljaj narašča v
geometrični progresiji, mu občutek sledi v arit¬
metični. (Fechnerjevo pravilo.) Na podlagi te zakonitosti,
torej indirektno, bi bilo mogoče občutke meriti, ker se dado
meriti dražljaji, ki jih povzročajo.

Toda Weberjevo, oziroma Fechnerjevo pravilo velja le pri¬
bližno in v prvi vrsti le za dražljaje s srednjo jakostjo (najbolj
natančno za občutke sluha * 1 2 ). Popolnoma nezanesljivo pa je spričo
minimalnih, t. j. nižini, in maksimalnih, t. j. višini se bližajočih
dražljajev.

Zakonitost med jakostjo dražljaja in občutka skušajo psi¬
hologi v različnem zmislu tolmačiti. Najbolj verjetna utegne
biti tista razlaga, ki pravi, da je Weberjevo, oziroma Fechner¬
jevo pravilo odsev splošnega zakona o relativnosti psihičnih
dejstev, ki nam za njo vsakdanje življenje nudi zgledov v iz¬
obilju : strel iz puške, ki bi te sicer prestrašil, bo se ti zdel
neznaten pok, ako si prej slišal grmeči top; to ali ono bolečino
boš tem manj „občutil“, čim bolj intenzivna je bila prejšnja.
Tudi glede številk očituje duševnost nekaj sličnega: ako je

tl  ~1

1  Kvocient /- znaša za svetlobne občutke 7-^’ za občutke sluha

«2 100

'j ’ za občutke tlaka (od 200—1000 a) -,|r,  itd.

4 v  20

2  Za temi sledijo občutki svetlobe in dotika; a občutki temperature,
voha in okusa že manj očitujejo tako zakonitost.

35

prebivalstvo mesta narastlo od 1200 na 1400, naredi to na opa¬
zovalca po priliki isti vtis, kakor če bi narastlo od 10.000 na
12.000; in ako je nekdo, ki premore 1 milijon premoženja, za
reveže daroval 1000 K, se nam to vidi toliko, kakor če bi kdo
drug od 100.000 K daroval 100 K.

§ 14. Kakovost (kvalitetnost) občutkov.

Ako govorimo o različni jakosti, tedaj so nam istovrstni
občutki v mislih. Danih občutkov sladkobe, mraza in glasu c
pa ne moreš presojati glede medsebojne jakosti, ker se te reči
sploh ne dajo med seboj primerjati. To, v čemer se raznovrstni
občutki razlikujejo drug od drugega, se imenuje njih ka¬
kovost.

V čem obstoji kakovost občutka (rdeče, kislo, trdo, mrzlo,
dišeče, glas fis . . .), to se ne da drugače doumeti, nego da jo
doživiš ; brez uspeha bi n. pr. bilo prizadevanje, slepcu razlagati,
kaj je občutek barve, ali pa mutcu dopovedovati, kaj doživlja,
kdor sliši ta ali oni glas. Ne le za umetnost, temveč tudi za
psihologijo velja trditev: „V individualnem občutku barve in
ne v fizikalnem doumevanju svetlobe in pa barvnih problemov
je izhodišče." (Lichtwar c k).

Od mladih nog smo vajeni, razločevati le petero vrst ču¬
tenja ; taka razvrstitev se opira na poljudno anatomijo, češ,
človek ima petero čutil: oko, uho, nos, jezik, kožo. Toda znan¬
stvena psihologija uči, da je treba to število vsaj podvojiti, ter
razločuje — z ozirom na kakovost občutkov — te-le vrste:
1. videnje, 2. slišanje, 3. vohanje, 4. okušanje, 5. dotikanje, 6. ob¬
čutenje toplote, 7. občutenje (telesne) bolečine, 8. občutenje na¬
pora, lege in gibanja posameznih udov, 9. občutenje ravnotežja,
10. občutenje stanja notranjih organov.

1. Videnj e.

a)  Kakovost občutkov. Dožitkom, ki nam jih nudi
psihično dejstvo videnja, pravimo barve. Število barvnih kva¬
litet je takorekoč nepregledno; veščaki trdijo, da človek lahko
dojme do milijon kvalitativno različnih barvnih odtenkov.

3*

36

Vsa bujnopestra množica barv, ki jih človek dan za dne¬
vom doživlja, se da razvrstiti v dvoje skupin ; ena obsega nev¬
tralne (črno, belo, sivo), druga pa pisane barve (rdeče, ze¬
leno, modro, rumeno,, vijoličasto, rjavo, pomarančasto). Ako
govorimo o barvah, so nam navadno v mislih pisane.' Z ozirom
na akt občutenja je belo ali črno pravtako barvni dožitek
kakor n. pr. modro ali zeleno. Kaj bi sicer mislili z besedami:
črno sukno, bela lilija, sivi oblaki?

Tiste barve, ki očitujejo naj večjo mero pisanosti, kar si
je moreš misliti, ter se bližajo „spektralnim“ ali mavričnim, se
imenujeje site, druge pa, razmerno z njimi, blede, t. j. bli¬
žajoče se sivi, n. pr.: opekastordeča, olivnatozelena, sinjemodra,
ilovnatorumena. Tako sitih barv, kakor so spektralne, pa ni
videti ne v naravi in ne na nobeni sliki. To dejstvo je pesniški
izraženo v distihu :

Misel se brani in čut 1  oklepa okorne besede,

mavra nebeška tako brani prstenih se boj. (Stritar).

Jakostne razlike v občutku te ali one barve se imenujejo
jasnost barve. Ako med seboj primerjaš enako site barve,
opaziš, da je ta bolj jasna, ona bolj temna; najjasnejši sta
rumena in zelena, najtemnejši modra in vijoličasta, srednje jasni
pa oranžasta in rdeča.

b)  Dražljaj. Primerni dražljaj za videnje tvori „fizikalna
svetloba 11 ; od tega ali onega svetila prihajajoči svetlobni žarki
obsevajo predmet ter se — vsaj deloma — z njega odbijajo v
gledalčevo oko. Tisti predmet pa, ki nanj padajočo svetlobo
vsrka („požre“), se nam kaže črnega. Svetlobni žarki z veli¬
kansko brzino hite v ravni smeri dalje, in sicer v obliki prečno-
postopnih valov (posamezni atomi etra nihajo sem in tja na¬
vpično na smer svojega širjenja, z nepojmljivo nam hitrico okoli
400—800 bilijonov tresljajev v sekundi). Te valove si ponazar¬
jamo ob valovnici 2 , ki se na njej razločujejo valovna dolžina,
višina ali razmah (amplituda) in oblika. Od valovne dolžine —

1  = čustvo.

2  Odnošaje tresljanja si najuspešneje predočiš, če na kosu papirja
svinčnikovo ost, ne da bi desnico pri tem premaknil, brzo pomikaš od sebe
in zopet k sebi ter ob enem z levico papir enakomerno vlečeš od desne
na levo.

37

na splošno — zavisi kakovost 1 , od razmaha jasnost 2  in od
oblike tresljaja sitost 3 *  barvnega občutka.

c)  Čutilo. Občutek ni zavisen samo od vnanjega draž¬
ljaja, temveč tudi od čutila, osobito od njegovega stanja; zato
pa enakim fizikalnim pogojem ne ustreza vsakikrat isti občutek
barve. Kot barvno čutilo poslujeta obe očesi, ki bi ju z ozirom
na njun ustroj lehko imenovali dvoje fotografskih temnic; vlogo
fotografske plošče igra v teh temnicah fotokemično vzdražljiva
mrežnica. Najbolj občutljiv je tisti del mrežnice, ki leži v sredi
očesnega ozadja, nasproti zenici, in se imenuje rumena pega.
Docela neobčutljiva za svetlobo pa je „slepa pega“, ki se v obeh
očesih nahaja v smeri od rumene pege proti nosu.

Občutek sleherne barve je vezan na rumeno pego. Na peri¬
feriji pa je mrežnica za barve takorekoč slepa; ako upreš
pogled na to ali ono stvar, se ti bodo zdeli bolj oddaljeni pred¬
meti na desni in levi, ki jih vidiš le z robom mrežnice, brez
barve kakor na fotografiji. Pas med rumeno pego in periferijo
mrežnice je slep za rdečo in zeleno barvo ; o predmetu, ki ga
s pomočjo rumene pege vidiš rdečega ali zelenega, boš trdil,
daje svetlo- ali temnosiv, ako ga  gledaš s tem ali onim mestom
mrežnice med njenim robom in rumeno pego. Pri nekaterih
ljudeh je tudi rumena pega slepa za rdečo in zeleno barvo. So
pa tudi taki, ki jim je mrežnica „popolnoma slepa 14  za barve;
takemu človeku se najpestrejša slika javlja tako kakor nam
risba, ki očituje le bolj ali manj svetla in temna mesta (clair-
obscur).

Biologični pomen občutenja barve. Občutenje
vseh možnih barv in njih odtenkov je za nas življenjskega po¬
mena. To precej doumeš, ako se za trenotek vmisliš v položaj,
da se ti ves tvarni svet kaže enobarven, kakor kadar n. pr.
pokrajino gledaš skozi barvano steklo. Kje bi nam na tak način

1  Valovna dolžina tistih žarkov, ki še povzročajo občutek barve, znaša

3 8

loŠob d° 1<> ooo v s P e ktru ustrezajo najdaljši valovi rdeči, najkrajši pa
vijolični barvi.

2  čim večji je razmah, tem jasnejša se ti zdi — enostavna, t. j. spek¬

tralna — barva.

2  Čim enostavnejša je oblika tresljanja, tem sitejša je barva. (Naj¬

enostavnejšo obliko predočuje „sinusova“ valovnica.)

38

bilo mogoče, kar najhitreje — v svoj prid — razločevati po¬
samezne predmete: svojo suknjo na javnem obešalniku od tuje,
domačega konja na paši od sosedovega, strupen sadež od ne¬
strupenega, preperelo šibo v gozdu od potuhnjenega gada, važna
„znamenja“ (na železnici, v gorah) od navadnih lis itd.!

2. Slišan j e.

a)  Kakovost občutkov. S pomočjo slišanja doživljamo
občutke glasov in šumov.

Najboljši zgled za bistvo glasu so samoglasniki, za bistvo
šuma pa soglasniki v našem govoru. Sicer pa so šumovi veči¬
noma bolj ali manj podobni glasovom. Edini razloček obstoji v
tem, da je glas, ki si ga n. pr. izvabil temu ali onemu glasbilu,
nekaj enotnejšega od šuma, kakor ga očituje recimo bučanje
viharja, grmenje topov, šuštenje listja, ropotanje mlinskih koles,
šumljanje potoka, topot jezdeca itd.

Večino tega, kar slišiš, tvorijo raznovrstni šumovi; ako
vpoštevamo le najvažnejše izmed občutkov sluha, t. j. govorjene
besede, moramo reči, da prevladujejo šumovi. Kajpada je tudi
treba priznati, da večina šumov vsebuje glasove kot elemente,
n. pr. govorjena beseda samoglasnike; ti tvorijo takorekoč
ogrodje besed. Toda vzlic temu dejstvu so glasovi in šumovi
z ozirom na kakovost dvojnovrstni občutki sluha. 1

Toda ker je glavni znak občutka enostavnost, ki se ne
da dalje analizirati, ne moremo niti o posameznem glasu trditi,
da bi bil „čist“ občutek; če n. pr. pazljivo poslušaš opoldan
zvonjenje, opaziš, da je glas zvona, ki ga slišiš po vsakem
udarcu, sicer enoten dožitek, ki pa v njem razločiš več sestavin
drugo od druge: ob enem s krepkim osnovnim glasom slišiš
tudi bolj ali manj šibke druge, ki jim pravimo višji glasovi.

Vsak glas in šum očituje dvoje značilnih lastnosti: višino
in barvo.

a)  Višina glasu. . Za razločevanje glasov po višini je
naše uho zelo občutljivo. Od najnižjega do najvišjega ti je ob
količkaj razvitem sluhu možno dojeti po več tisoč posameznih
glasov, iz ene same oktave v srednji legi do tisoč. Opisati se

i Po drugem naziranju pa „šumovi niso nič drugega nego glasovi, ki
jih slišimo pod takimi pogoji, da jih ni mogoče jasno spoznati za glasove“.

39

višina glasu ne da; v čem obstoji nje bistvo, to zveš, ako na
primer ob klavirju primerjaš med seboj glasove, ki jih po vrsti
slišiš, enakomerno udarjajoč na različne tipke.

Tudi posamezni šumovi se razlikujejo med seboj glede
višine. To prav lepo izpričuje jezik v svojih sličnoglasnicah, ki
jim učinek sloni na bolj ali manj zamolklem, oziroma jasnem
samo- ali polglasniku in ki se kar dado razvrstiti po višini,
kakor to očituje ta-le peščica zgledov: šumeti, žuboreti, bučati,
hrumeti, hruliti, grgrati, drdrati, štrkati, grmeti, mrmrati, smr¬
čati, srkati, škrtati, pokati, momljati, godrnjati, bobnati, ropotati,
rožljati, gagati, prasketati, lajati, šepetati, ščebljati, šušteti,
žvenkljati, klepetati, treskati, cingljati, piskati, sikati, žvižgati,
brizgati, škripati, cviliti.

P)  Barva glasu. Glas ali šum iste višine drugače zveni
izgovorjen in zopet drugače proizveden na goslih, orgijah,
piščalki, zvonu itd., šumenje slapa pri Savici se inače sliši od
ropota na mestni ulici. To, v čemer se razlikujejo glasovi ali
šumovi iste višine in kar nam n. pr. omogoči, zgolj po sluhu
med seboj razlikovati posamezna glasbila ali pa ljudi po „glasu“,
je barva glasu, oziroma šuma.

b)  Dražljaj. Primerni dražljaj za občutke sluha je za¬
poredno zgoščanje in razredčanje zraka, ki obstoji v vodoravnem
tresljanju zračnih molekulov. Od števila tresljajev v sekundi je
zavisna višina, 1  od njih razmaha jakost in od oblike barva glasu.

c)  Čutilo, t. j. uho, sestoji iz cele vrste smotreno ustro¬
jenih priprav (uhelj, bobnič, sluhovne koščice, polž...), ki
vnanji dražljaj (== zračne valove) prestrezajo ter izprevajajo do
slušnega živca. Glavno vlogo pri tem poslu igra temeljna
(bazilarna) mrena, neke vrste trak, ki je v obliki spirale z
2  i/ 2  zavinkoma razpet skoz rov polža v notranjem ušesu. Ta
mrena sestoji iz velike množine (15.000—20.000) neenako dolgih
vlakenc, ki, pod danimi pogoji, lahko vsako za se tresijajo. In
ta vlakenca, ki imajo premer kakih 0 05 mm,  so v zvezi s kon¬
čiči slušnega živca. Slavni fiziolog Helmholtz domneva, da po¬
samezni zvočni dražljaj povzroča tresljanje le „nanj ubranega 11

1 Najnižjim glasovom, ki jih še slišimo, odgovarja 12, najvišjim pa do

50.000 tresljajev v sekundi.

40

dela v temeljni mreni; ta domneva je dobila ime: odmevna ali
„rezonančna hipoteza" o slišanju.

Biologični pomen slišanja. Za človeka, ki je v vsem
svojem bitju in žitju navezan na sočloveka, ima dar slišanja
neprecenljiv pomen. Saj bi brez slišanja ne bil mogoč govor,
to najpopolnejše občilo, ki utira mislim pot od uma do uma,
čustvom od srca do srca. Zato je pač umljivo, ako Aristotel z
ozirom na dušni razvoj človeka „ušesu“ daje prednost pred
„ očesom “.

Občutki sluha in vida pa tvorijo tudi temelj najplemeni¬
tejšim umetniškim užitkom; zato tudi ni slučajen pojav, da je
psihologija z vnemo proučevala ravno doživljanje videnja in
slišanja.

3. V o h anj e.

Vohajoč dobivaš nebrojno množico dožitkov, ki jih po
kakovosti lahko med seboj razločuješ, ki pa zanje nimamo
posebnih imen; navadno pravimo: diši ali smrdi po ribah,
prismojenem mleku, naftalinu, vijolicah, trohnobi... Marsikateri
duh pa ni „čist“ občutek vohanja, temveč sestavje, ki se v
njem dado izslediti občutki voha, okusa in dotika; vohani kloro¬
form n. pr. očituje ob enem osladen okus, amonijak nekaj
zbadljivega itd.

O primernem dražljaju za občutke voha ve psihologija
danes prav malo poročati. Najbrž je le plinom in hlapovom 1
mogoče, primerno vzdražiti vohalni živec; treba pa omeniti, da
so nekateri plini brez duha. Dražljajska nižina za vohanje
leži neverjetno globoko (gl. str. 33) ; že 0'0005 mg  oranževe
esence zadostuje, da jo ovohaš v 1 l  zraka.

Čutilo, ki služi vohanju, sta majhni, rumenkastorjavi
okrožji obeh sluznic v gornjem delu nosa, v katere se s svo¬
jimi končiči razteza vonjalni živec. Ni pa da bi vonjava morala
priti skoz nosnice do vohala; biologično je menda celo važ¬
nejša pot skoz žrelo. Vohalo „se brž utrudi", ako ta ali ona
vonjava dalj časa nanj učinkuje; zato n. pr. kmalu po vstopu
ne občutiš več smradu v napolnjeni sobi.

1  Trdna telesa in tekočine se morajo potemtakem razpliniti, preden
vzdražijo vonjalni živec.

41

4. O k u š a n j e.

Občutki okusa se dado po kakovosti razvrstiti v četvero
skupin, ki jih zaznamenujemo s pridevniki: sladko, kislo,
grenko, slano. Čestokrat, zlasti spričo jedil in pijač, je to, kar
imenujemo „okus“, sestavje iz občutkov okusa, voha, dotika,
toplote in še drugih; tako n. pr. pravimo, da sodavica ščemi,
gorčica žge, lesnika vleče usta, ta ali ona jed mi „diši“ ali pa
se mi gabi itd.

Primerni dražljaj za občutke okusa so raztopine, oziroma
v slini raztopljive snovi, ki omočijo čutilo. Mešanica dveh ali
več dražljajev lahko povzroči okus, ki se ne dado v njem zlahka
razbrati sestavine („rezano“ vino).

Kot okušalo poslujejo svojevrstne bradavice v sluznici je¬
zika (konec, ob robovih in na korenu jezika) in na mehkem
nebu; najbolj občutljiv je jezik na robovih. Posameznim kako¬
vostim okusa odgovarjajo razna mesta po okušalu: za sladko
je jezik posebno občutljiv na koncu, za kislo v srednjem delu
ob robovih, za grenko na korenu, a za slano po vseh teh
mestih in na mehkem nebu precej v isti meri. Uvažujoč to
razmestitev najdeš razloga tej ali drugi obliki izraznih kretenj
na človeškem obrazu.

5. D o ti k anj e.

Raznovrstnih dotikov ne zaznamenujemo s posebnimi imeni,
kakor n. pr. razne dožitke videnja in slišanja; to, kar občutiš,
kadar položiš roko na knjigo, imenujemo pravtako „dotik“,
kakor občutek, ako n. pr. šklepečeš z zobmi, si povezneš klobuk
na glavo, se nasloniš na klop itd. 1  A vendar ti občutki oči-
tujejo med seboj kakovostne razlike („lokalno barvo"): če si
z isto ruto otarem potno čelo in mokro roko, doživim dvoje
kakovostno različnih občutkov. — Jačjim občutkom dotika
pravimo tlak.

Glede — razsežne — občutljivosti dotikanje daleč nad-
kriljuje druge vrste občutenja : če se „bobnajoč“ še s toliko

i To, kar imenuješ: gladko, raskavo, šiljasto, rezko, ostro, topo, trdo,
mehko, tekoče, plinasto . . ., se podrobnejšemu premotrivanju pokaže kot
sestavje iz sicer kakovostno enakih vtiskov, ki pa se med seboj razliku¬
jejo po jakosti, krajevnih in časovnih odnošajih. Tako n. pr. občutiš ras-
kavost, ako je celotni vtis dotika pretrgan po enakomernih presledkih.

42

naglico po vrsti dotikam knjiginih platnic, razločno občutim
sleherni dotik; šele ob izredni množini — kakih tisoč dotikov
v sekundi — se posamezni vtiski strnejo v en sam celotni do-
žitek. Je li Braillejev „pikasti“ črkopis za slepce primeren ali ne?

Primerni dražljaj za občutke dotika je te ali one vrste
suvanje; tudi najrahlejši dotik je povzročen od sunkov. Še ako
ti utež leži na roki, ni roka čisto mirna; nehotne kretnje in
pa utripajoče žile venomer suvajo kožo zoper utež.

Kot čutilo tukaj poslujejo končiči dotikalnih živcev; s temi
končiči je notranjost kože in raznih sluznic bujno preprežena.
Občutljivost za vtiske dotikanja in tlačenja pa ni črez vso kožo
razširjena, marveč omejena na posamezne neenakomerno raz¬
tresene točke, ki jim pravimo tlačne točke. O tem se takoj
prepričaš, ako se z žimo ali reso po vrsti dotakneš različnih
točk na hrbtu roke. Ce pa vzameš trdo ost (zobotrebnik,
svinčnik), povsod občutiš dotik, tudi na mestih brez tlačnih
točk; zadnje vrste dražljaj se namreč ne omeji na dotikališče,
temveč — vsled tezanja kože — posredno vzdraži tudi tlačne
točke v soseščini. Razna mesta kože vsebujejo prav različno
število tlačnih točk; konec prstov in črez glavo so tako gosto
sejane, da jih jedva razločiš, v roženici in po srednjem delu
neba pa se zdi, da docela manjkajo. Poprek so jih našteli do
25 na 1 cm2.

Občutki dotika so za nas silno velikega pomena, ker se
nanje prav znatno opira dojemanje prostornosti.

6. Občutenje toplote.

Občutki toplote očitujejo dvojno kakovost: gor kot o in
mraz. Z izrazi „mlačno — gorko — vroče“ in „hladno — mrzlo
— ledeno“ zaznamenujemo pač le različno stopnjo gorkote in
mraza.

Primerni dražljaj za te občutke je objektivna toplota'
(med — 10° C  in -J- 70° C)  v neposredni soseščini toplotnega
čutila. Omeniti pa je treba, da se za sleherno mesto na koži
vsak čas da najti objektivna toplota, ki je ne občutiš niti kot

1  Bistvo toplote obstoji v — nevidnem — tresljanju molekulov kakega
telesa.

43

gorkoto niti kot mraz (»indiferentna toplota 11 .) 1 2  To »psihologično
in fiziologično ničišče 11  se za razna mesta kože, po utrjenosti
telesa, menjava od 10 do 40° C.

Pa tudi notranji dražljaj (osobito premenjeni tok krvi)
lahko povzroča občutke toplote. To potrjujeta vročina in mraz
kot spremljevalca strahu, mrzlice, srama itd.

Podobno tlačnim točkam, poslujejo tukaj kot čutilo gor¬
kotne in m raz ne točke, ki so neenakomerno sem in tja
med tlačnimi2 razsejane črez kožo; na 1 cm?  pride poprečno
13 mraznih in 2 gorkotni točki. Ako se z ostjo svinčnika po
vrsti rahlo dotakneš različnih mest na hrbtu roke med palcem
in kazalcem, naletiš večkrat na točko, kjer te ob dotiku za
trenotek zazebe (mrazna točka); na isti način se dado izslediti
gorkotne točke, le nekoliko teže, ker leže v koži globlje od
mraznih. Ker je občutljivost za temperaturo zavisna od števila
toplotnih točk na tem ali onem mestu kože, zato se ti n. pr.
ista voda ne zdi enako gorka, če v njo namočiš najprej samo
prst in potem celo roko. In ker, po zakonu o samosvojem po¬
slovanju čutil, na ta ali oni način vzdražena mrazna točka od¬
govori le z občutkom mraza, zato doživiš, če za hip vtakneš
roko v vrelo vodo, najprej občutek mraza (»paradoksni občutek
mraza 11 ), ker čutilo za mraz leži bolj na površju kože, nego pa
gorkotne točke.

7. Občutenje (telesne) bolečine.

Ti občutki so najbrž kvalitativno vsi istovrstni, razlikujoč
se le po jakosti drug od drugega; »boli me“ pravim, če sem
se vrezal ali pobil, če me je ožulil čevelj, če me bode, pika,
trga .. . Dozdevno enotni občutek bolečine je večkrat sestavje
občutkov bolečine, tlaka in toplote; o tej ali oni bolečini pra¬
vimo n. pr., da skeli, grize, ščiplje, kljuva, tišči itd.

O »primernem 11  dražljaju, ki bi povzročal bolečinske ob¬
čutke, se pač ne da govoriti; takih dražljajev utegne marveč
biti četvero vrst: intenzivni tlak, jako visoka in jako nizka tem-

1  Ako n. pr. želiš, da ti utež na hrbtu roke povzroči le občutek do¬
tika, tedaj mora ta utež imeti 28 do 29° C  topline.

2  Samo za toploto, in ne tudi za dotik, občutljivi sta ustnici in njiju
sluznici; in tukaj, osobito na zgornji ustnici, tudi najgloblje sega dražljajska
nižina za toploto.

44

peratura, električni tok in raznovrstne kemikalije (kisline, sok
iz nekaterih rastlin in iz žela raznih žuželk). Utež, ki ti naj
prizadene občutek bolečine, in ne tlaka, mora znašati najmanj
20—50 (j  na 1 mm 2 3 ,  temperatura pa nad 70°C' in pod — 10°C.

Čutilo za občutke bolečine so „bolečinski“ živci, ki so vse¬
skozi vzdražljivi, ne samo v svojih končičih. Najbolj občutljivi
za bolečino so torej tisti deli telesa, kjer se bolečinski živci
končujejo (»bolečinske točke" v koži) 1 , in pa rane, v katerih so
ti živci takorekoč razgaljeni. Nekateri deli telesa (možganska
snov in menda vsi notranji organi) so za bolečino neobčutljivi.

Nastopek bolečine časovno precej zaostaja za nastopom
dražljaja ter traja neprimerno dalje nego dražljaj. Lep zgled:

Vojak, ki mu je krogla predrla prsi, je našel, ko je padel z obrazom
na zemljo, ravno še časa, da je zaklical: „Zadet!“ Drugi, ki mu je granata
razbila obedve nogi, se je smejal, ker ni vedel za svojo rano, marveč je
mislil, da se je spoteknil nad korenino. Drugi smrtno zadeti so govorili in
bežali s prestreljenimi udi še več metrov daleč, preden jih je v naglem krču
vrglo na tla. V prvem trenotku nihče ni čutil niti najgloblje rane; šele
kesneje so se pričenjale strašne bolečine ter si dajale duška v kriku in solzah.2

8. Občutenje napora, lege in premikanja
posameznih udov.

S pomočjo te vrste občutenja izveš o naporu, legi in
premikanju3 svojih udov, kadar je treba na ta ali drug
način premagati težo ali odpornost tvarnih predmetov. Kaj
občutiš v tem oziru pri hoji, telovadbi, pisanju, obuvanju, žve¬
čenju jedil?

Od teh občutkov je treba razločevati svojevrstne občutke, ki ti na¬
znanjajo smer tega ali onega samo nameravanega giba. Eksperiment je
n. pr. ugotovil, da preizkuševanec celo v nepremakljivo pritrjenem prstu na
preizkuševalčevo povelje, naj pritrjeni prst premakne na desno ali levo,
kvišku ali navzdol, zaznava občutek giba v zahtevani smeri. — Te vrste
gibni občutki pa najbrž niso perifernega, temveč osrednjega izvora.

1  Na lw» !  jih pride poprečno do 150. Izslediš jih s te ali one vrste
elastično ostjo, n. pr. z reso. Največja je njih občutljivost sredi roženice, na
ustnicah in sencih.

2  E. Z ol a, „Polom“. ,

3  Zato te občutke tudi imenujejo kin estetske ali gibočutne
(živeto = gibljem, alsS-dvopai — občutim).

45

Primerni dražljaj, ki povzroča te občutke, je teža in od¬
pornost vnanjih predmetov.

Čutila tem občutkom imamo iskati v sklepih laktov, za¬
pestja, prstov, kolkov, kolen, gležrijev, stopala; zato tudi go¬
vorimo o „sklepnih“ občutkih. Dražljaje sprejemljoči organi so
na koncu sklepnih kosti in zlasti še v sklepni gožvi obilo raz¬
predeni živčni končiči, ki jih vzdražuje od težkih in odpornih
predmetov povzročeno trenje, tlačenje, tezanje.

Tudi občutenje napora, lege in zlasti premikanja naših
udov je velikega pomena za dojemanje prostornosti.

9. Občutenje ravnotežja.

Iz „statičnih“ ali občutkov ravnotežja zveš — tudi ob
zaprtih očeh— za vsakokratno lego, oziroma premikanje
svojega telesa z mesta na mesto. Če n. pr. pri kopanju za
trenotek tonem pod površino, vem natančno, plavam li stoje,
na boku, trebuhu, vznak ali pa nekoliko nagnjen. Kako zveš,
vozeč se skozi teman predor, o ovinku železnice?

Primerni dražljaj za statične občutke tvori premikanje
neke vrste kamenčkov (otolitov) v notranjosti odgovarjajočega
čutila, t. j. v tistem delu ušesnega labirinta, ki mu pravimo
preddvor (vestibulum) ; zato se ti občutki imenujejo tudi
„labirintni“ ali „vestibularni“.

Za človeka ni občutenje ravnotežja kdo ve kake važnosti,
ker ga o legi in premikanju telesa (pri hoji, na kolesu itd.)
itak dovolj obvešča oko. Življenjskega pomena pa so za ribe in
druge živali globoko v vodi, za ptice in žuželke visoko v zraku.
Zakaj ?

10. Občutenje stanja notranjih organov.

Sem spadajo dožitki, iz katerih odseva stanje notranjih
organov našega telesa in ki jih zaznamenujemo z izrazi: sem
sit, lačen, to ali ono se mi gabi, studi, žeja, napenja,
grize me, kiha se mi, tesno mi je pri srcu itd. Ti
občutki včasi zelo glasno trkajo na vrata naše pozornosti;
tako n. pr. „želodca ni mogoče pregovoriti ali prevpiti 41 . In
vendar je kakovost teh dožitkov, v primeri z drugimi občutki,
nekaj jako zabrisanega ter jih le iztežka lokaliziraš, t. j. točno
• .določiš, kje in v kolikem obsegu te n. pr. duši ali tišči. — To

46

vrsto občutkov je treba strogo razločevati od dožitkov, ki so
nam v mislih, kadar pravimo: sem zdrav, bolan, čil, krepak,
izpočit, upehan ... in ki v njih neposredno dojameš vsakokratno
stanje svojega življenja!

Dražljaji, ki povzročajo „organske“ občutke, so še bolj
mnogovrstni od bolečinskih: mehanični učinki (zmečkanine, je¬
dila), izpremembe v kakovosti ali pretakanju krvi, kemične iz-
premembe v staničju prebavil, sopil, izločil itd.

O čutilih za organske občutke do sedaj še nimamo za¬
nesljivih izsledkov.

Občutenje stanja notranjih organov igra v biologičnem in
psihologičnem oziru važno vlogo. „Organski občutki so obenem
varstvena priprava telesu, ker ga svare pred zanemarjenjem,
preobloževanjem in prenapenjanjem notranjih organov ter mu
tako omogočajo, da odvrne nastajajočo nevarnost/ 4  Psihologu pa
ti občutki nekako nudijo ključ za umevanje zelo važnih po¬
javov v dušnem življenju, kakor so: afekti, strasti, smeri ho¬
tenja, temperamenti itd.

§ 15. Kako doživljamo prostor, čas, izpremembo ?

1. Doživljanje prostora.

Naši občutki barve se raztezajo ali vzpored (od leve na
desno, od zgoraj navzdol) ali pa zapored (od nas proč ali pa
proti nam), kakor to uči vsakdanje izkustvo. Toda če bi za
dojemanje vnanjega sveta človeku bilo edino le oko na razpo¬
lago, tedaj bi na primer drevesa, hiše itd. tam zunaj sicer videl
vzpored, t. j. eno poleg drugega, nikar pa ne tudi zapored, t. j.
eno za drugim. Samo z očmi bi tvarni svet zaznavali le v pro¬
storni vzporednosti, kot neke vrste pisano silhueto, ali pa največ
v obliki nizkega pridviga (bas-reliefa).

O nekem slepcu, ki je bil z uspehom operiran, se nam
poroča, da spočetka „samo na oko“ ni mogel razločevati sre¬
brnega peresnika od velikega ključa; le toliko je trdil, da sta
to dve neenaki reči. Šele ko ju je po vrsti vzel v roko, je
spoznal njiju bistvo.

Potemtakem imajo tudi občutki dotikanja in gibanja naših
udov dobršen delež pri doživljanju velikosti, oblike, lege in
razdalje obdajajočih nas predmetov; šele s pomočjo teh ob-

47

čutkov ti je mogoče, takorekoč gledati okrog predmeta. O tem
med drugim dovolj pričajo napisi „Ne dotikati se !“, ki jih korak
za korakom srečavaš po različnih, celo umetniških, razstavah.
Kako se gospodinja skuša prepričati, je li moka fina ali „ostra“,
volna tanka ali groba, ponujena ji gos pitana ali „suha“? Zakaj
pravijo o slabotnem dojenčku, da ga ni kaj vzeti v roke? Včasi
govorimo o temi, da bi jo otipal, ali o megli, da bi jo rezal.

Doživljanje pr o sto rno sti j e torej deloma nekaj
človeku prirojenega (v kolikor se opira na videnje), de¬
loma pa priučenega (v kolikor se s pomočjo dotikanja in
pa gibanja zlasti rok in nog polagoma navadiš, posameznim
občutkom barve odkazati mesto na bolj ali manj oddaljenem
kraju od sebe). Pa tudi sicer igra izkustvo tu veliko vlogo,
ker n. pr. uči, da je gorovje, ki ga vidiš v sinji barvi, bolj od¬
daljeno, nego se ti dozdeva, da bližji predmet oddaljenega bolj
ali manj zakriva, da se ti predmet javlja tem manjši, čim dalje
stoji od tebe itd. — Kako da slikar na plani ploskvi v gledalcu
vzbudi z barvami vtis telesnosti?

2. Doživljanje časa.

Posamezni predmeti očitujejo poleg drugih znakov redno
tudi, znak časnosti. A kako neki, t. j. s pomočjo kakega psihič¬
nega deja, doživiš to, kar imenujemo: sedaj, nekoč, istočasno,
po vrsti, prej, pozneje, trenotek, sedanjost, preteklost, bodoč¬
nost, trajanje, ura, interval . ..?

O časovnih „občutkih“ pač ne more biti govora, ker ni-
najti primernega dražljaja ; kaj bi n. pr. naj bil objektivni dražljaj
za dožitek pavze? Doživljanje objektivnega časa se utegne
takole vršiti:

Sleherno doživljanje poteka v času; videnje, slišanjb, vo¬
hanje... nastopi v danem trenotku, traja toliko in toliko časa
ter v danem trenotku zopet poneha. Čas tega ali onega dušev¬
nega akta torej neposredno doživim. Ker pa dožitek (glas,
barva, okus ...) traja le toliko časa, kot odgovarjajoči mu akt
doživljanja, zato v psihičnih dejstvih obenem doživljaš časovnost
tistih predmetov, o katerih ti ta dejstva poročajo. Z drugimi
besedami: v svojih psihičnih dejstvih doživljaš
objektivni čas, v čigar toku nepretrgoma trenotek sledi

48

trenotku ter se sleherni izmed njih razlikuje od prejšnjega in
sledečega.

Na tako neposredni način pa doživljamo le tiste časovne
prvine, ki se imenujejo sedanjost v najožjem pomenu besede.
„Kakor da je vse, od začetka do konca, en sam trenotek —
blisk plane iz oblaka v oblak, preteklost v prihodnjost.“ (Cankar).
A na podlagi teh prvin s pomočjo spomina dojemamo pre¬
teklost 1  in s pomočjo fantazije bodočnost.

3. Doživljanje izpremembe.

Tvarni predmeti se izpreminjajo. Tam, kjer si ob danem
času opazil ta in ta znak, se je pozneje pojavil drugi, n. pr.:
soba je postala temna, bliža se zima, razvalina se vedno bolj
podira, vlak drvi proti postaji. In na kak način doživljamo po¬
jave raznovrstnih izprememb, n. pr. premikanje?

Ker se dožitek take izpremembe opira na dožitke njenih
prostornih in časovnih prvin, zato se lahko reče, da tv ar n e
izpremembe do neke meje doživljam neposredno,
t. j. obenem z nje prostornimi in časovnimi prvinami. To pa le
tedaj, ako časovna razdalja med različnimi stopnjami v izpre-
membi, ki jih še opaziš, ne znaša več nego 1 sekundo. Tako
n. pr. neposredno doživljaš izpremembo toplote, ako se pribli¬
žuješ zakurjeni peči, pojemajočo svetlobo v mraku itd. Toda
mnogokrat se ob tej ali oni izpremembi zavzameš, češ, kako
se je A.  postaral, odkar ga nisem videl, ali da je listje že oru¬
menelo. Takih izprememb, ki njih doživljanje obsega po več
sekund, ne doživljaš neposredno, marveč jih dojameš le posredno,
t. j. s pomočjo psihičnih dejev primerjanja in sklepanja.

1  Če n. pr. ura bije dvanajst, tedaj le 2—3 udarce slišiš, a vse prejšnje
si le predstaviš. Opazuj v tem oziru utripajočo žilo!

49

Zaznavanje.

§ 16. Zaznavanje vnanjih (tvarnih) predmetov.

V občutkih se nam javljajo različne lastnosti predmetov,
ki nas obdajajo: njih barva, glas, toplota, teža, duh, okus itd.
Toda ali „ vidim", t. j. občutim tudi knjigo na svojem pisalniku
in jesensko pokrajino tam zunaj, ali „slišim“ porogljiv smeh,
goslarja v koncertni dvorani, pristnost na mizo vrženega novca,
da nekdo prihaja, ali žival „voha“ lovca . . .?

Da doživiš občutek barve, glasu, okusa . . ., zadostuje tvarni
dražljaj, zdravo čutilo in normalni možgani — „vse troje." A
hoš li samo pod temi pogoji duševno dojel tudi posamezna
tako in tako oblikovana dražila, ki jim pravimo : nož, knjiga,
klobuk, drevo, vrt . . .? Ne, te vrste doživljanje ni zgolj obču¬
tenje ; o tem se pač uveriš ob dejstvu, da se občutki, kateri
tvorijo podlago tej ali oni pravkar dojeti obliki, lahko izpre-
mene, dočim oblika ostane ista (klobuk je lahko bel, črn, zelen ...,
melodija više ali niže zapeta itd.) Ako v tem ali onem predmetu
„vidiš" knjigo, klobuk, drevo . . ., tedaj — s pomočjo posebnega
psihičnega deja — raznovrstne občutke oblikuješ v eno celoto.
Takemu oblikovanju občutkov pravimo zaznavanje; pred¬
mete vnanjega sveta zaznavamo.

Slično aktu občutenja ima tudi akt zaznavanja svoj korelat:
to, kar mi zaznavanje sporoča. Vsebina zaznavanju se imenuje
zaznate k; kakor občutenju občutek, tako zaznavanju odgo¬
varja zaznatek.

Vsak zaznatek vsebuje več ali manj občutkov : razne vrste
barvo, okus, duh, temperaturo ... Če ne gledam proti steni,
ne zaznam podobe na njej in pravtako izrečenih besed ne,
ako ne poslušam. V sleherni zaznavi pa najdeš še sestavine,
ki niso občutki. Celotni dožitek, ko n. pr. zaznavaš pokrajino
pred seboj, je vse kaj drugega, nego le vsota občutkov. V cerkvi,
polni vernikov, zaznavam melodijo veličastne himne „Te deum",
a slišim, t. j. občutim pri tem le vrstečo se množico glasov iz
posameznih grl, piščalk v orgijah, zvonov in zvoncev; obliko
držaja na dežniku, palici, pisalu . . . med prsti — tudi v temi —
zaznavam, toda občutim, t. j.otipljem edino le površino in od¬
pornost takega predmeta; na pokrajinski sliki iz planinskega

O z val d, Psihologija.

4

50

raja sicer zaznavam like gorskih velikanov in njih plastično
zaporednost, živ in lehak tek zelenomodre reke, prozornost
gorskega zraka itd., vidim pa, zlasti iz neposredne bližine, samo
barvne lise in plasti barvila na platnu. Zato se lahko pripeti,
da obraz tega ali onega človeka natančno poznam in bi ga
izsledil v tisočglavi množici, a vendar ne bi mogel povedati, v
čem se ta obraz pravzaprav razlikuje od drugih; čestokrat
niti ne veš za barvo oči ali las odsotnega znanca in vendar bi
se ob svidenju začudil, da je medtem dobil drugo.

V vsakem zaznatku potemtakem najdemo dvoj no vrstnih
prvin: jedro zaznatku tvorijo občutki, t. j. nekaj, kar tako-
rekoč prihaja z zaznatega predmeta, a vse ostalo doda zazna¬
vajoči subjekt iz svoje duševnosti, ne da bi se po večini tega
dodajanja zavedal. V tem zmislu uči Kant : „Vse naše spo¬
znanje se pričenja z izkustvom,“ to se pravi, psihični subjekt
mora od drugod — v občutkih — dobiti povoda, ako naj začne
spoznavati. To dodajanje pa nastopa v različnih oblikah, ki jim
s skupnim imenom pravimo mišljenje; zato se lahko reče:
v zaznavanju sodelujeta občutenje in pa mišljenje
(ali po Kantovo povedano: čutnost in pa razum). Podrob¬
nejša analiza uči, da so nam v zaznatku obenem z občutki
dane tudi prostorne in časovne lastnosti in pa razni odnošaji
(sličnost, enakost, različnost, enota, mnoštvo) predmeta.

Mišljenje igra v zaznavanju sila važno vlogo ; občutki so
takorekoč le gradivo, ki ga zaznavajoči jaz s pomočjo miš¬
ljenja oblikuje v ta ali drug zaznatek 1 , različno po svoji izob¬
razbi in pa vsakokratni pozornosti, naperjenosti,
čustvovanju. Isto cvetlico pač z drugega „stališča“ zaznava
rastlinoslovec, zopet z drugega otrok, slikar, pesnik, zdravnik.
Velikega pomena je zlasti pozornost; ako zreš „tja v en dan“,
se tvojim občutkom barve, glasov itd. ne bo pridružil zaznavni
dodatek. In poudarjajoč naperjenost, neki veščak poroča, da so

1  Sleherno zaznavanje je poslovanje duha (= subjekta); čutni vtiski,
ki jih sprejemaš, še niso spoznatek in skupnost njihovih vsebin še ne »pri¬
roda". Ti vtiski morajo marveč dobiti oblik in zvez, ki ne leže v vtiskih samih,
ampak ki jih spoznavajoči duh na teh vtiskih proizvaja. Šele vsled tega
postane iz zmesi ali iz same vzporednosti in zaporednosti čutnih pojavov
to, kar imenujemo prirodo: zmiselni in umevni sklad, ki se vse različnosti
v njem javljajo kot načelna, po svojih zakonih spojena enotnost. (Simmel).

51

nekoč pri izkopavanju mrliča člani preiskovalne komisije zazna¬
vali silen smrad po trohnobi; na zadnje pa se je pokazalo, da
je krsta — prazna. Kaj je zmisel trditvam: Strah ima velike
oči. Bodi vesel, pa bo lepa tudi pot pred tabo ! (Cankar). Tvoja
glava, tvoj svet. (N. pr.). Ildvrcov /mvoov  On n’ a

que soi. Modri glavi jedno oko dosti. (N. pr.)?

Spričo teh dejstev pa je treba priznati, da se vnanji pred¬
meti v naših zaznatkih nikakor ne „zrcalijo“; posameznik je
marveč kakor iskrica, ki te predmete „enostranski“ zdaj od te,
zdaj od druge plati obžareva z bolj ali manj medlo svetlobo
(in ki morda niti v spanju docela ne ugasne). „Naši zaznatki
niso slika, temveč le simbol vnanjih predmetov. 11  (Liard). Za¬
znavajoč ta ali oni predmet, se večinoma zadovoljiš, ako se ti
je posrečilo, ga kam uvrstiti, češ: to je svetilka, avtomobil,
repatica, zaliv .. .; individualne posebnosti predmeta pa pri tem
navadno prezreš. A vse drugači veščak ali umetnik, ki je zanj
to problem, kar se vsakdanjiku zdi „samo po sebi umevno. 111  —
In iz istih razlogov tudi ne gre, kar naravnost vsega verjeti,
o čemer ta ali drug posameznik zatrjuje, da se je prepričal na
svoje oči in na svoja ušesa.

Ako več oseb zaznava isti predmet, tedaj se njih zaznatki
lahko med seboj temeljito razlikujejo, in sicer po svoji čutni
podlagi. Pri enem prevladuje vidni (vizualni), pri drugem
slušni (auditivni), pri tretjem gib ni (motorni) način ali tipus
zaznavanja; prvi zaznava predmet pretežno na podlagi njegove
barve, drugi osobito s pomočjo njegovega glasu (ako n. pr. obenj
udariš), tretji pa hoče vse vzeti v roko.

Vnanje ali čutno zaznavanje je za nas silno važnega po¬
mena, ker tvori temelj intelektualnemu in s tem, kakor bomo
videli, malone vsemu duševnemu življenju.

§ 17. Zaznavanje notranjih (psihičnih) dejstev.

Vnanje ali tvarne predmete zaznavaš : za njih bitek, ka¬
kovost, stanje itd. vsaj do neke meje neposredno izveš s po¬
močjo posebne vrste doživljanja, ki mu pravimo zaznavanje.

1  Tako n. pr. slikar, v danem slučaju, ne more mimo vprašanja: kako
moram perspektivno narisati stolp, da gledalec dobi vtis prizmatičnega
telesa?

4*

52

Kako pa izvem za svoje videnje, slišanje, zaznavanje, ho¬
tenje, čustvovanje ...? Ali morda že sam nastopek teh duševnih
aktov vsebuje zadostni razlog, da bo „jaz“ zanje tudi isto¬
časno 1  vedel, češ, in psychicis je esse = percipi? Ali, se hu¬
dujoč nad kolesarjem, ki bi te pravkar skoraj povozil, v res¬
nici istočasno takorekoč tvoriš sodbo: „Sedaj se hudujem 11 ?
Menda ne! Sicer bi moralo to vedenje za tvojo nevoljnost ob¬
enem vedeti i za sebe, kar pa je nemogoče ; saj pač tudi oko
ne more videti samega sebe. Ko gledaš, poslušaš, se raduješ,
odklanjaš . . ., takrat si pač duševno obrnjen ali naperjen k
predmetom teh duševnih aktov (k sliki, melodiji, ponuje¬
nemu blagu . . .) in ne k duševnim aktom svojega gledanja, po¬
slušanja, radovanja, odklanjanja.

In vendar morajo tudi psihična dejstva biti zaznatna. Kako
bi se sicer mogla v psihologiji s tolikim uspehom rabiti empi¬
rična metoda, ki ji jedro tvori opazovanje — lastne — dušev¬
nosti s pomočjo eksperimenta! Opazovanje pa ni nič drugega,
nego zaznavanje po določenih načelih.

A.  Zaznavanje svoje duševnosti. Kako zaznavam
ta ali oni psihični dej v svoji duševnosti? V bistvu prav
tako, kot tvarne predmete! Ta ali oni psihični dej lahko po¬
stane predmet mojega zaznavanja; samo da se ti deji, dokler
nastopajo na odru moje duševnosti, umikajo zaznavanju 2  ter
jih zaznavajoč zgrabim šele takrat, ko odstopajo. 3 *  Za svoje
gledanje, razumevanje, prenašanje boli, prema¬
govanje ... — zaznavajoč — izveš, ako to hočeš,
naknadno. Kajti „psihična dejstva so kakor nesebični prija¬
telji, ki nam pripovedujejo o vsem mogočem, le ne o sebi —
če tega izrecno ne zahtevamo. 11

Primerek psihologičnega poskusa« pokaži, kako po priliki se v istini
vrši zaznavanje psihičnih dejstev! Preizkuševanec, pri mizi sedeč, je imel

1  Brentano n. pr. uči, da sleherni duševni akt obenem ve za se.

2  Kdor le doživlja te ali druge vrste psihično dejstvo, ga vsled tega
še nima kot predmet pred seboj; njemu psihično dejstvo ni predmet zazna¬
vanja, ta marveč sam tiči sredi v psihičnem dejstvu ter je obrnjen k drugim
predmetom. Tak človek se v doživljanju izgublja, nikar da bi ga motril.
(Pfander).

3  Gl. str. 6.

i Iz psihologičnih protokolov 11  (Achovih).

53

nalogo, da izpusti z desnim kazalcem pritisnjeno tipko Morsejevega ključa,
brž ko se izza ploščice stenski uri podobnega aparata na mizi pokaže bela
karta. Natančnejše navodilo se je takole glasilo: „Pri ,zdaj P pritisni prst
na ključ, nekako tri sekunde pozneje bo se prikazala bela karta! Brž ko
jo zaznaš, izpusti prst! Obrni pozornost na prihajajoči vtisk! Potem pa opiši,
kar si doživel! 111

In preizkuševanec je — neposredno po končanem eksperimentu —
dal na zapisnik: „Pri ,zdaj!‘ sem prst pritisnil na ključ, zavedajoč se,
da ga imam pritisniti. Nato sem nepremično zrl v ploščico (ki zakriva pri¬
čakovani dražljaj) in notranje govoril ,takoj bo tukaj' ali ,sedaj pride 1 ,
meneč, da se tam, kamor zrem, nekaj (bela karta) pojavi. Spričo tega
sem občutil napetost v očeh, čelu, sencih, včasi tudi v mišicah obraza
in pleč in pa zadrževanje dihanja, vse to kot čutne spremljevalce zbrane
pozornosti; občutek napetosti v roki ali prstu se je le izjemoma pojavil.
Vzlic temu je celotno stanje napetosti vsebovalo vedenje, da imam takoj
reagirati, ne da bi to notranje govoril ali da bi se mi to na kak
drug način javljalo. 2  Razen tega sem vedel, da se to, česar priča¬
kujem, v kratkem pojavi, t. j. da pride karta, torej poleg drugih znakov
pričakovanega predmeta še časovna komponenta 11  itd.

Med zaznavanjem tvarnih predmetov in pa svoje dušev¬
nosti, kakor vidimo, ni načelne razlike; o enem in drugem mi
poroča posebne vrste psihični dej. Samo da je akt zaznavanja
enkrat, rekli bi, obrnjen „ven“, drugikrat „noter“; v tem zmislu
govorimo o notranjem zaznavanju (psihičnih dejstev) in
pa vnanjem (tvarnih predmetov). Kajpada se tudi notranje
zaznavanje odigrava na podlagi tvarnih, do sedaj nam dalje
neznanih procesov v možganih, slično vnanjemu.

Ker pa se psihična dejstva po svojem bistvu — umi¬
kajo našemu zaznavanju, zato tudi notranji zaznatek, enako
vnanjemu, ni verna („adekvatna“) slika svojega predmeta.

B.  Zaznavanje tuje duševnosti. Kako pa izvem za
tujo duševnost? Je li sploh 'mogoče ugotoviti, da tudi drug
človek prav tako kot jaz zaznava, misli, čustvuje, stremi itd.?

Skušajoč odgovoriti na to vprašanje, moraš uvaževati dej¬
stvo, da se vse življenje izraža v kretnjah, ki jim pravimo

1  Spričo psihologičnega eksperimenta z enim preizkuševancem se da
razločevati troje razdobij: 1. predhodna doba (Vorperiode), t. j. čas med
znamenjem „zdaj!“ in nastopom dražljaja; 2. glavna doba (Hauptperiode),
ki v njej nastopa doživljanje, katerega proučuješ; 3. sledeča doba (Nach-
periode), t. j. čas neposredno za izvršenim poskusom.

2  Z drugimi besedami: to vddenje je bilo „nenazorno“.

54

izrazne 1  kretnje. Ni ga življenja, ki bi se ne javljalo v teh
ali onih kretnjah organizma; prestanek takih kretenj je zna¬
menje nastopivše smrti. »Celo najtajnejše misli in čustva se
čestokrat razodevajo v našem kretanju, na obrazu ali pa v
načinu, kako naglašaš besede. 11  (Liard). Ta dožitek je spojen
s tem, oni z drugim izraznim pojavom. Koliko duševnega živ¬
ljenja dihajo n. pr. delavski obrazi, kakor jih gledamo v zrcalu
večnolepe „Dume“:

Videl sem čela: kot da jim pod kožo lazijo želve;

ali to misel jih je razrila tako ;

videl sem lica: v njih brazde za seme bodočnosti;

roke so stregle stroju ves dan,
ali zvečer je zablisnilo čelo to sajavo
in oko je krožilo po svetlih pokrajinah,
sanjalo smele sanje bodočnosti,
spremljalo silne kretnje govornika
in verovalo za rod, ki še rojen ni . . .

Ta medsebojnost, ki spaja psihična dejstva z izraznimi
kretnjami, pa ni kavzalnega, temveč je simbolnega značaja:
jeza ne stiska človeku pesti, ampak stisnjena pest le izpričuje,
da si jezen, kakor tudi ura ne dela časa, marveč ga le kaže.
Telo je potemtakem „organ in simbol 14  duševnosti. Kaj mislimo
z izrazi: neumen, inteligenten, vsakdanji obraz ? Na kaj neki
se je opirala heiromantija? 2

S svojim pogledom, nastavljajoč uho, z dvignjenim prstom,
prikimavajoč ali odkimavajoč, z gesto roke, s podrhtavajočim
glasom, se bijoč ob prsi, z nasmehom, s solzo v očesu, z ne¬
stalnim korakom ... mi nastežaj razmakneš duri za pogled
v tvojo dušo. „V neznatnosti se pojavi duša, v polizgovorjeni,
brezpomembni gesti, v pogledu nikamor uprtem, v kretnji brez
cilja; manj ko hip, in pokazal je na dlani svoje življenje. 44
(Cankar). V prikimavanju poslušalca A.  n. pr. zaznavam ne-

1  Od izraznih je treba strogo ločiti tiste kretnje, ki jih hotoma in
z namenom izvršiš (= dejanje), da bi dosegel ta ali oni smoter; in dalje
tudi kretnje, ki se (n. pr. refleks, gon, instinkt) izvrše, ne da bi subjekt
zanje vedel ali pa jih nameraval izvršiti.

2 /sip —  roka, pavTSČopai = vedežujem. Roko so že imenovali drugi
obraz. In Balžac je trdil, da imajo zelo inteligentni ljudje lepe roke. —
„Mrzlih, lokavih, trdih, hladno preudarjajočih, lakomnih rok je prav tako
brez števila, kot usmiljenih, odprtih, dobrodušnih in poštenih.“ (Gross).

55

posredno, t. j. ne morda šele tako in tako sklepajoč, njegov
dožitek strinjanja z govornikovimi izvajanji.

Na človeku, ki stoji pred menoj, torej ne zaznavam le
njegovega telesa ; pred menoj je marveč ta in ta „individuum“
kot psihofizična celota. In vselej je treba še posebnega razloga,
da koga motriš pretežno na en način, t. j. da ga skušaš vnanje
(telo) ali pa notranje (duševnost) zaznati. Življenje v družini,
pogajajoči se diplomatje, trgovec in kupec, na ulici, sodnik in
obtoženec, sorodne duše .. .!’

V tem oziraje velezanitnivo, kar nam D um as (mlajši) poroča o usodi
P remi j er v pariških gledališčih. Javnega mnenja v prilog ali škodo umet¬
nini, ki gre prvič črez oder, po tem poročilu ne delajo kritiki-veščaki,
marveč takoimenovani „Ves Pariz 11 . 2  To je kakih 300 oseb iz najrazličnejših
vrst: literatje, učenjaki, umetniki, tujci, gizdalini, kapitalisti, trgovski usluž¬
benci, imenitne dame. Ti ljudje se poznajo po obrazu, deloma po imenu, in
kakor da bi se dogovorili, pridejo k premijeri. „In prične se širom dvorane
telegrafija, nevidna, a zanesljiva. Ta je na svoj način vzel kukalo v roko,
oni se je tako in tako popraskal konec nosa; tu neznaten smehljaj, tam
zamižanje — vse je rečeno. Pisatelj je v mreži neusmiljenih ptičarjev. Naj
si otepa, kolikor hoče, ujet je. Dobro jih pozna, to čudno občinstvo, in naj
bi se tudi dvorana pogrezala pod izrazi priznanja, če ne prihaja sveti trop,
bo čutil, da nečesa manjka njegovemu uspehu, ter razumel, da tudi njegovi
umetnini nečesa manjka. In naj si btmu vse čestitalo, vendar bo verjel
tistemu neznatnemu smehljaju, tistemu zamižanju, tistemu na svoj način v
roko vzetemu kukalu, tistemu tako in tako popraskanemu nosu, kajti videl
je vse, ubožec. 11

Ker pa je sleherno doživljanje nerazdružljivo spojeno s
tem ali onim duševnim subjektom, zato mi je tudi mogoče, v
izraznih kretnjah zaznati tuji jaz ; ta tuji jaz je namreč duševni
subjekt, ki se javlja, izraža v kretnjah tujega telesa.

Toda poudarjeno bodi, da v izraznih kretnjah zaznavam
le vrsto tega ali onega psihičnega dejstva: razžalitev, hotenje,
spominjanje ... in ne morda tudi vseh njihovih individualnih
odtenkov. Individualna podrobnost mojih dožitkov je tujemu
zaznavanju nepristopna. Če ti tudi n. pr. povem, da sem bil
svojega uspeha „silno“ vesel, izveš samo za moje „veselje“.
Toda posamezne lastnosti mojega veselja so neizrazljive ; o njih

1  Skupina ljudi, ki vnanje motrijo eden drugega, se imenuje družba
(Gesellschaft), dočim ljudje, ki jih veže notranje doumevanje, tvorijo ob¬
čestvo (Gemeinschaft), n. pr.: sorodstvo po krvi, stranka, društvo.

2  „Tout Pariš. 11

56

ti ne morem podati verne slike. Zato je pač upravičen zahtevek
po spoštovanju tuje individualnosti, ki nam je in ostane —
nekak misterij.

§ 18. Pazljivost in paženje (pozornost).

To, kar v posameznih trenotkih duševno dojameš, je vselej
večja ali manjša celota (miza pred teboj, pokrajina tam zunaj,
radost, ki se ji pravkar vdajaš,...). Na tej celoti pa lahko raz¬
ločiš več posameznosti : barvo, težo, čas, jakost, obliko, vred¬
nost, število . . . Toda vseh posameznosti n. pr. pokrajine, ki se
razteza pred menoj, ne morem istočasno in z isto bistrostjo
dojeti; sedaj mi marveč oko obtiči na pisanem travniku, tre-
notek pozneje prisluškujem škrjančevi melodiji, sedaj zopet
štejem udarce ure z bližnjega zvonika, na to motrim čudno
obliko nove vile tam ob cesti, pravkar mi po vsej sili hočejo
misli onkraj hriba itd.

Vselej, ko razločno in jasno dojameš to ali ono posamez¬
nost kakega predmeta, si za ostale njegove „strani“ bolj ali
manj „gluh in slep“. Izmed pisane množice vtiskov, ki jim je
posameznikova duševnost brez prestanka izpostavljena, si pri¬
bori vsakikrat le ta ali oni, na škodo vseh ostalih, pot v du¬
ševnost ter v njej povzroči jasen dožitek, večinoma zaznatek.
Ostali vtiski pa se pri tem tekmovanju ne poizgube brez sledu,
temveč se strnejo v celoto, ki v duševnosti tvori nejasno ozadje
ali neke vrste okvir pravkar jasno dojetemu dožitku.

Naši dožitki očitujejo torej to ali ono stopnjo jas¬
nosti in razločnosti. Tvoj jaz se ne obrača k slehernemu
dožitku v isti meri. V tem oziru je n. pr. zaznavanje kakor
stožec žarkov, ki, prihajajoč iz psihičnega subjekta, obsine zdaj
to, zdaj ono stran dojetega predmeta, tako da nekatere posa¬
meznosti zaznavaš v polni luči, druge v polutmi in vseh ostalih
v tistem trenotku za te takorekoč ni. Jako visoki stopnji
dojemanja p r a v i m o p až e n j e (p a ž n j a) ali pozornost.
A zmožnost paženja se imenuje pazljivost.

Paženje pa ni morda posebne vrste psihična bitnost poleg
raznih psihičnih dejev v naši duševnosti, marveč le zmožnost
psihičnega subjekta, da pod temi in temi pogoji kaj jasno in
razločno zazna,, oziroma občuti. To, kar imenujemo učinek,

57

delo, uspeh paženja, je v istini le učinek, delo, uspeh pazljivega
psihičnega subjekta. „Izbiranje in zanemarjanje, ki je bistvo
paženja, ni nič drugega, nego strogo zakonite posledice teh in
teh momentov, ki se dajo natančno ugotoviti ter leže deloma
v duševnosti deloma izven nje, in pa odnošajev med temi mo¬
menti/ 1  (Ebbi nghaus). Zato pa tudi svojega paženja ne moreš
tako motriti, kakor raznih duševnih dejev; da si na kaj pazil,
to ugotoviš še le takrat, ko se tvoja pažnja začne obračati
drugam.

J. Učinkovanje paženja.

Paženje zelo izdatno vpliva na duševno življenje posa¬
meznika; pa tudi v telesnih pojavih mu najdemo odziva. Du¬
ševni učinek paženja se javlja takole :

1. Pazljivo dojet predmet stopa bolj živo,
jasneje in razločneje pred te, nego vse ostalo,
kar si istočasno dojel brez pažnje. Udarci ure, ki jih
slišiš samo mimogrede, se ti zde kakor bi prihajali iz daljave.
Opazuj razliko v zaznati, dlani, ako pazljivo motriš zdaj svojo
dlan in zdaj novčič, ki si ga položil na dlan ! „Naloga pisatelja
ni nič drugega, kot odkriti v naravi to, mimo česar gredo
drugi z odprtimi očmi in ne vidijo. Star lovec mi je rekel o
črtici „Na petelina 44  : Šestdeset divjih petelinov sem že ustrelil
in vse se natanko tako zgodi, kot ste zapisali, a sam nisem
tega ne videl, ne slišal, dokler nisem bral Vaše silhuete. 44
(Finžgar). Tudi „žive sanje 44  so učinek primeroma visoke
pazljivosti.

Zmožnost, svojo pažnjo kar se le da osredotočiti na en
predmet, je nujno potrebna, takorekoč conditio sine qua non,
znanstveniku, izsledovalcu, probleme rešujočemu mislecu.

2. Čim več pažnje posvetiš enemu predmetu,
tem slabe j e opaziš druge. „Baba videla muho na zvo¬
niku, a zvonika ni videla. 44  Ta narodni pregovor velja tudi o
marsikaterem potovalcu, čitatelju, obiskovalcu gledališča. Ko si
se ves zatopil v sliko pred seboj, mahoma poneha tvoja po¬
zornost, če hočeš poslušati „razlago“ soseda. Ob mikroskopnem
opazovanju se rada izgubi celota izpred oči. Zakaj nečitljiva
pisava, slaba luč, tiho ali preveč nalepotičeno govorjenje ugrabi
bralcu ali poslušalcu pažnjo na škodo razumevanja?

58

3. Čim bolj zbereš svojo pažnjo na ta in ta
predmet, tem bolj se skrči število vtiskov, ki ti
jih je mogoče istočasno dojeti. Skušaj n. pr. beroč ali
pišoč obenem slediti razgovoru o kakem drugem predmetu ! Več
nego dva vtiska ti najbrž ni mogoče v istem času pazljivo do¬
jeti, čeprav utegnejo tukaj biti individualne razlike. „Zbrati se,
pomeni omejiti se. In ako navidezno razmišljeni učenjak rad
pusti svoj dežnik ali ga ob dežju pozabi odpreti ali vino vlije
poleg kozarca ali ostane v vlaku, kadar bi moral izstopiti, itd.,
je to le posledica izredno jake zbranosti v tistih mislih, ki ima
ravnokar ž njimi opravka, ne pa ,razmišljenosti‘; pri njem je
pažnja le obrnjena drugam in ne kamor bi imela biti obrnjena
v posameznem trenotku.“ (Meumann).

4. Čim večje število vtiskov dojameš isto¬
časno, tem slabeje dojameš — v sicer enakih
okoliščinah — posameznega izmed njih. Pluribus
intentus minor est ad singula sensus. Zakaj o prvem branju
paziš le na vsebino povesti in še le ob drugem na umetniške
strani? Ob velikih pregledih posameznost stopi v ozadje, t. j.
se poizgubi v celoti. Zakaj ljudje spričo velike nevarnosti ali
v nenavadnih trenotkih (nastop pred javnostjo, izpit, pri pred¬
stojniku) tolikokrat „izgubijo glavo 11 .?

5. Paženju sledi ta in ta duševna „naperje-
nost“, t. j. težnja, da svoje delo n a d a 1 j u j eš v i s t i
smeri, kakor si začel, da ostaneš „pri stvari". Kar ne
leži v -tej smeri, to sicer lahko trka na vrata naše zavesti, ali
odprlo se mu najbrž ne bo. To dejstvo je največjega pomena
za duševno delovanje, ker nas varuje pred vsakovrstnim od¬
vračanjem od predmeta. Arhimed mirno dalje proučava svoje
kroge, čeprav so že osvobojevalci vdrli v mesto. Kako ti misli
teko početkom matematične ure, ako si se malo prej ogrel za ta
ali oni Prešernov sonet ali pa poglobil v zanimiv fizikalni pojav? —

Na telesu se paženje izraža kot: utrujenost, napetost
ali popuščanje mišic, izpremenjeno dihanje in izpremenjeni krvni
obtok. Utrujenost se javlja kot neprijeten občutek širom te¬
lesa; ta neprijetnost pa je tem manjša, čim zanimivejši je bil
opravek, ki je zahteval paženja. Napetost mišičja očitujejo v
prvi vrsti pripravljena čutila: prilagodivost (akomodacija),

59

stičnost (konvergenca) in jasnost oči pri gledanju, nastavljeno
uho in napet bobnič pri poslušanju; dalje odprta usta ob iz-
nenadenju, nabrano čelo ob preudarjanju, primeroma mirno
držanje i. dr. S krčenjem teh in teh mišic pa se ob enem po¬
javlja popuščanje drugih. Dihanje se ob — hotnem — paženju
vrši hitreje in površneje nego sicer, tudi bolj ali manj neenako¬
merno. Zastajanje dihanja ob napetem pričakovanju ni nič dru¬
gega, nego visoka stopnja površnega dihanja; in ker vsled
površnega dihanja pride premalo kisika v pljuča, zato v takem
položaju rado nastopi zehanje, ki potemtakem ni le znamenje
dolgočasja, marveč tudi napete" pažnje. Kri se v stanju paženja
obilneje nego sicer dotaka k prizadetim delom možganov. 1

B,  Pogoji za pazljivo dojemanje.

Ti pogoji so ali psihični ali telesni. Izmed psihičnih
prihajata zlasti v poštev dojetnost in pomenljivost predmeta.

1. Dojetnost predmeta, a)  To ali ono zaznaš,
občutiš, si predstaviš jasneje, razločneje in bolj
živo, ako si že večkrat kaj takega ali vsaj po¬
dobnega duševno dojel. Zato izmed množice ljudi naj¬
prej opaziš znane obraze. Tehnik veščak opazi na novem stroju
precej celo vrsto posameznosti, ki jih nevajeni motrilec v naj¬
ugodnejšem slučaju le polagoma dojame. Vsak začetek je težak.
(N. pr.). Zlasti še velja ta trditev o začetniku in psychologicis.
Zakaj neki?

b)  Vsak predmet boš lažje nego sicer duševno
dojel, ako zaznatek ali občutek, ki ima priti, že
pričakuješ ter si takorekoč pripravljen na njegov sprejem,
to se pravi, ako se v tvoji duševnosti nahaja bolj ali manj
jasna predstava tega, kar hočeš dojeti. Taka predstava, rekli
bi, utira pot podobnim ali dopolnjujočim zaznatkom in občut¬
kom, ki slede. Zakaj vsak motrilec ne opazi Kalvarije v Po¬
stojnski jami, moža v luni, podobe v skrivalnici, orla v prorezu
praprotne korenine, spečega škofa na gorskem grebenu ? Zakaj
se to ali ono delo, kjer je zaposlenih več rok (nakladanje hlodov,
dviganje težkega kladiva ali sidra) vrši po taktu, ki ga daje
voditelj tako ali tako (z roko, štejoč: en, dva, tri. . .) ? Telo-

1  Gl. str. 53, 2. odstavek!

60

vadba („proste vaje“) z godbo, „Mladi vojaki 11  in korakanje,
poveljevanje : sto—paj, levo — glej, itd.!

2. Pomenljivost predmeta. To, čemur pripi¬
suješ kak pomen, kar predstavlja te ali druge
vrste vrednoto, dojameš preje in lažje, nego kar
ti je le „dim“, „zrak“, „lanski sneg“, t. j. indiferentno. Močan
dražljaj (pok, udarec, smrad, klic) nehote vzbudi pozornost 1  ;
istotako velik kontrast, vsaka novost, izprememba, karkoli je
neobičajnega, skrivnostnega, se premikajočega. Besede kakor :
kuga, lakota, vojska, ogenj, potres, velika voda . . ., signali (na
železnici, markacija, vsak „Pazi!“ in „Pozor!“), simboli (odznak,
lastno ime, mrtvaška glava na steklenicah s strupeno vsebino),
simptomi (mrzlica, padajoči „kurzi“)! Tega dejstva se, čestokrat
na zelo premeten način, poslužuje reklama, ta umetnica za
vzbujanje pozornosti; tako je nekoč bilo po izložbah videti de¬
narnice z vnanjim napisom „Mošnjiček iz človeške kože“, ki se
je na notranji strani nadaljeval — „je prepovedan".

Pa tudi fiziologične izpremembe v telesu vpli¬
vajo na paženje. Vse, kar izprija kri (napačna hrana, slab
zrak), ovira paženje. Istotako vse, kar odteguje kri možganom
(močno krvavenje, potreba večje množine krvi v drugih delih
telesa); vsled tega tudi prebavljanje po jedi zmanjšuje pazlji¬
vost. Po dobrem spanju zmožnost pazljivega dojemanja na¬
rašča ; vrhunca pa ne doseže, brž ko se zbudiš, temveč šele
nekaj časa pozneje. A vse, kar pospešuje zaspanost (utrujenost
povzročujoči strupi v organizmu telesa, narkotične snovi), zmanj¬
šuje tudi pazljivost. Neugodno vpliva na paženje ovirano di¬
hanje skozi nos; in prav tako tudi najmanjše množine alkohola,
dokler je organizem še nepokvarjen.

C.  Značilne lastnosti paženja.

Paženje posameznika očituje tri vrste značilnih lastnosti:
obseg, kolebanje in prehajanje.

1. Obseg paženja. Z ozirom na obseg najdemo dve,
temeljno se razlikujoči vrsti paženja: eni pravimo zbrano

1  Nasprotno pa je n. pr. psihologično preizkuševanje z jako slabimi

dražljaji zelo otežkočeno. Zakaj ?

61

(koncentrirano), drugi pa razsežno (distributivno) paženje.
Ljudje z razsežnim paženjem so zmožni, se v istem času paz¬
ljivo pečati z več stvarmi, zbrano paženje pa se, s tem večjim
uspehom, omeji na posamezne predmete.

Kdor pretežno očituje tipus zbranega paženja, ni sposoben
za isto vrsto poklicev kakor človek z razsežnim paženjem.
„Razsežni,i hitro se prilagojujoči in prav tako hitro se menja¬
joči način paženja te sposablja za časnikarja, diplomata, zdrav¬
nika, učitelja ter tvori temelj umetniški nadarjenosti, zmožnosti
improviziranja in govorniškim darovom. Zbrano paženje pa je
pogoj strogo znanstveni nadarjenosti.“ (Meumann).

Izkušnje učijo, da se s pomočjo vaje data obe vrsti do
neke meje razvijati. Toda lažje in bolj se ti bo to posrečilo le
v eni smeri.

2.  Kolebanje paženja Istega, neizpremenjenega
predmeta ne moreš delj časa enako pazljivo motriti. „Paženje
je kakor rezilo, ki se hitro otopi.“ (B i n e t). V zaznavanju
prav kmalu opaziš svojevrstno kolebanje, kakor da bi se pred¬
met, ki ga pazljivo motriš, zdaj od tebe oddaljeval, zdaj se ti
približeval, se zopet oddaljeval in zopet približeval. „Razdobju
izredno močne koncentracije, ki delo v znatni meri pospešuje,
kar naenkrat sledi oddaljevanje misli in zadrževanje napredo¬
vanja, zopet zbranost in hiter korak naprej, kmalu nato znova
omahovanje in zastajanje.“ (Ebbinghaus). Prav očividen je
ta pojav, če skušaš pazljivo motriti udarce ure ali pa ropot
kolesja v vlaku; posamezni členi v taki verigi občutkov ti
bolj živo stopajo v zavest, nego drugi njih tovariši in vsled
tega nastane neke vrste ritmično valovanje. Razdobje kolebanja,
t. j.čas, ki preteče od pojemanja do pojemanja, oziroma od na¬
raščanja do naraščanja pažnje, ni v vseh slučajih enako dolgo ;
včasi znaš^ le nekoliko sekund, včasi pa tudi že večji ulomek
ene minute.

1  Zbrano paženje igra zlasti v praktičnem življenju zelo važno
vlogo. „Trg-ovec, ki mora pregledati in voditi komplicirano poslovanje, go¬
stilničar, ki ima v svojem hotelu veliko osobja, častnik, ki mora svoje vo¬
jake, in učitelj, ki ima učenca nadzirati, duševno voditi in držati v redu,
poveljnik ladje, ki mora vsak trenotek skrbeti za blagor moštva in popot¬
nikov, voditelj zbora ali orkestra — vsem je bolj treba jako razsežnega
paženja, nego pa tistega, ki bi se močno omejevalo na samo en, bodisi ta
ali oni predmet." (Meumann).

62

3. Prehajanje paženja. Tudi neenakomerne pažnje ti
ni mogoče za več časa posvetiti enemu predmetu; naša pozor¬
nost marveč brez prestanka, rekel bi, prehaja od predmeta na
predmet. Kolikokrat pač si se hotel vglobiti v ta ali oni pred¬
met, toda kar na mah si se zalotil ob čisto drugi misli! Kako
težko je ostati „pri stvari", to zlasti izpričuje otrok, ki se v
par trenotkih naveliča ene igrače. „Vsak šum, vsaka mimo
leteča žuželka, črnilov madež na sosedovem zvezku, nova igrača,
opomin, naj mirno sedi ter roke sklene, vse to otroka takoj
in docela zgrabi, toda vse le za najkrajšo dobo." In tudi od¬
rasti! prav dobro vemo, da — variatio delectat. „Izprememba
in menjava predmetov sta edino sredstvo, da se tvoje paženje
trajno uklene in ustavi njega blodenje brez načrta." (Pfander).
In to, kar ti n. pr. ob čitanju dolge povesti ure in ure vzbuja
pozornost, ni morebiti rdeča nit enotne misli, temveč dejanje,
ki se menjava od poglavja do poglavja, od strani, do strani,
od odstavka do odstavka.

A tudi nestalnost paženja ima za nas dobrih strani. Česar
ti namreč ni mogoče istočasno dojeti, to se ti posreči ob naj-
hitrejši zaporednosti, ker pažnja včasi po bliskovo skoči od
predmeta na predmet, tako da čestokrat niti ne veš, je li bila
istočasnost ali pa le zaporednost. Na ta način nas nestalnost
paženja bogato odškoduje za svojo pičlo razsežnost.

D.  Nehotno in hotno paženje.

Vsakdanje izkustvo uči, da nekateri predmeti kar sami
po sebi vzbujajo našo pozornost; a večinoma se moraš bolj ali
manj potruditi, da to ali ono postane predmet tvojega pazlji¬
vega dojemanja. S tega stališča razločujemo dve vrsti paženja :
nehotno in pa hotno.

1. Nehotno paženje se pojavi brez prizadevanja psi¬
hičnega subjekta ter navadno traja le par trenotkov. Posebne
vrste nehotno paženje se javlja kot nekak gon ter povzroča,
da si posameznik daje opravka s tem in tem predmetom. Naj¬
demo ga zlasti pri otrokih, kjer se očituje kot samorastlo za¬
nimanje za določene predmete; dečka bolj „vlečejo“ moška
opravila, vojaki, konji, psi, a dekle se v prvi vrsti zanima za
delo v sobi in kuhinji, za otroke itd. Pa tudi v poznejšem
življenju se pažnja čestokrat bolj instinktivno, nego pa po

63

dolgem preudarjanju obrne k temu ali onemu predmetu. Trgo¬
vec, umetnik, znanstvenik, lovec, obrtnik, športnik postane
brž pazljiv, ko se v pogovoru omeni predmet z njegovega po-
prišča. Kako si posameznik izbira poklic, zabavo, razvedrilo ?

2. Hotno paženje se še le vsled posebnega sklepa
obrne na ta ali oni predmet. Te vrste paženje je odvisno od
kakovosti predmeta; njegov nastop je edinole učinek hotečega
jaz. Hotno paženje je „orodje zaznavanja in mišljenja, ki ga
lahko vsak trenotek porabiš, ne glede na to, s čim imaš opravka 14 .

Nehotno in hotno paženje pa spaja ta-le medsebojnost, ki
je v biologičnem oziru največjega pomena: hotno paženje
se venomer izpreminja v nehotno in istotako ne¬
hotno v hotno. Na ta način dobi paženje vselej kar naj¬
ugodnejšo obliko. „Pasivno paženje se brž izpremeni v hotno,
ako te njegov predmet zanima, in nevolja, ki jo ima hotno
paženje spočetka premagati, gineva ob vedno bolj vznikajočem
zanimanju za predmet, ki ga vzbuja dejalnost sama.“ (Meu-
m a n n).

§ 19. Odmišljanje (abstrahiranje).

Spričo več predmetov lahko obrnem svojo pažnjo na tega
ali onega. In prav tako mi je tudi mogoče, jo osredotočiti na
posamezne dele ali strani enega in istega predmeta. Motreč
svojo sobo, lahko posebe pazim na nje velikost, obliko, strop,
stene, pohištvo, vrednost, slog in porabnost pohištva itd. Vešč
zgodovinar, jurist, uradnik čita spise, listine, odloke s čudovito
hitrostjo, ker umeje z največjo zanesljivostjo preskočiti, kar je
postranskega in vnanjega, ter svojo pažnjo posvetiti bistvenim
momentom — jedru.

To ali drugo pos a'm eznost kakega predmeta
pazljivo dojeti, se pravi odmišljati (abstrahirati).
In kar na tak način duševno dojameš, je o d mi sl ek (ab-
s t r a k t u m).

Duševno življenje posameznika očituje dve vrsti abstra¬
hiranja: razločujoče (analizirajoče) in pa poobčujoče (generali¬
ziraj oče).

1. 'Razločujoče odmišljanje. Abstrahiranju, ki ž
njim dojameš to ali ono nesamostojno posameznost kakega
predmeta, pravimo „razločujoče“. Na to vrsto odmišljanja se

64

opira n. pr. analiziranje psihičnih dejstev, t. j. izsledovanje psi¬
hičnih prvin v teh dejstvih. Zgled : Moje predstavljanje prometa
na živahni ulici je sicer vseskozi enoten dožitek, kakor je n. pr.
moje telo enoten organizem, ki sestoji iz posameznih udov;
toda če hočem v — obnovljeni — predstavi tega prometa ugo¬
toviti posamezne psihične prvine, tedaj moram svojo pažnjo po
vrsti obrniti na te in te barve, šumove, časovne in prostorne
like, ki na njih temelji moja predstava. Pri tem pa vsakikrat
stopijo v moji duševnosti v ozadje vse tiste sestavine, ki jim
ni pravkar posvečeno moje paženje. 1  — Kako si v pouku iz
somatologije dojel enotnost telesnega življenja? Še tvarnih
predmetov, ki stoje s čutno svežostjo pred nami, bi človek ne
zaznaval brez zmožnosti abstrahiranja. Zakaj ne?

Razločujoče odmišljanje je vselej „enostransko“ in do neke
meje samovoljno dojemanje celotnega predmeta. Zato pa ni nič
čudnega, ako se znamenit kriminalist pritožuje, da ravno ve-
ščaki navadno niso najboljše priče. »Vlomljeno miznico (ki je
pozneje ni več bilo mogoče spraviti pred sodišče) si je ogledalo
več oseb, a naj s lab še jo je opisal — mizar. Njega so na
nenavaden način pocinkani deli miznice in pa posebne vrste les
tako zanimali, da nič ni znal povedati o tem, kar bi za nas
bilo najvažnejše: na kak način neki se je izvršil vlom, kake
vrste je utegnilo biti vlomilno orodje itd.“ (Gross).

2. Poobčujoče odmišljanje. Ako na podlagi enega,
individualnega predmeta dojamem odgovarjajoči mu vrstni ali
občni predmet, tedaj je to poobčujoče abstrahiranje. N. pr.:
To je mecesen. S svinčnikom ,Koh i noor‘ se da gladko pisati.
Rdeče je gorka barva, modro mrzla.

Psihologija sicer nima naloge, preiskovati, ali vse to, kar s pomočjo
duševnih dejev dojemamo, tudi neodvisno od psihičnega subjekta biva. 2
Vendar bodi poudarjeno, da bi bila zmota, če bi kdo skušal odrekati bitek
vrstnim predmetom (kakor so: človek, hiša, belo, različnost) ter jih isto¬
vetiti z individualnim, to je n. pr. s tem in tem človekom, to in to hišo. Saj
imam pač vse kaj drugega v mislih, govoreč o knjigi, ki pravkar leži pred
menoj na mizi, in ako govorim o »knjigi 11  kot izobraževalnem sredstvu. Res,

1  Umetno, na abstrahiranju sloneče osamljevanje posameznih vprašanj
pri proučevanju psihologije je samo metodologični zahtevek; toda posameznih
psihičnih dejstev ne moreš na drug način doumeti, nego iz celotne duševnosti.

2  »Transcendentno 11 , t. j. transsubjektivno bivanje predmetov proučuje
spoznavna teorija.

65

da vrstnega predmeta ni mogoče nazorno zaznati ali si predstaviti; toda
vsakdanje izkustvo uči, da lahko mnogo tega vzameš v misel, kar se ob
tem in tem času ne nahaja na tem in tem mestu. Najboljši dokaz je mate¬
matika, ki kar najtočneje proučava trikotnik, elipso, krog ... in zlasti od-
nošaje med raznovrstnimi količinami. — Vrstni predmet je treba razločevati
od individualnega, ki služi za nazorno podlago odmisleku, t. j. vrstnemu
predmetu.

Da izhodišče za dojemanje vrstnega ali občnega predmeta
zares tvori individualni, to nam lepo izpričuje duševni razvoj
otroka. „Prvi pomen vsake otroške besede m or a biti kon¬
kretna individualna predstava; otrok meni z besedo
tega in tega posameznika, ta in ta predmet ali položaj, ob
čigar zaznavanju si je osvojil besedo.“ (Meumann).

In tudi poobčujoči način odmišljanja igra v duševnem
življenju, osobito v znanstvenem mišljenju, veliko vlogo. Saj bi
nam pač drugače ne bilo mogoče, duševno dojeti predmete,
kakor so : materija, energija, zakonitost, oblika, vrsta itd.

V istinitem toku našega mišljenja hodita navadno obe
vrsti abstrahiranja roko v roki. Tako n. pr., ako jemljem v
misel: ta-le list papirja, barvo modrasa, zadnjo zabavo, razdaljo
med Dunajem in Trstom, status quo na Balkanu. Kako to?

§ 20. Predstavljanje (obnavljanje in izmišljanje).

Občutenje in zaznavanje tvarnih in pa psihičnih predmetov
tvori temelj duševnemu razvoju človeka; osobito v občutenju
tiči tisti nikdar, niti v spanju ne počivajoči motor, ki ima na
skrbi, da se tok duševnosti s svojim mišljenjem, čustvovanjem
in stremljenjem ne ustavi.

Zaznavajoč izveš za marsikak individualni, t. j. sedaj in
tukaj bivajoči tvarni predmet in pa za ta ali oni psihični dej,
ki se sedaj javlja v tuji ali pa ravnokar odstopa v tvoji du¬
ševnosti.

Toda za mnogo tvarnih in duševnih predmetov brez dvoma
vem, ne da bi mi o njih poročalo občutenje ali zaznavanje, tako
n. pr., če „mislim na“: zadnji dež, svoj strah pri vožnji po
razburkanem morju, občila bodočnosti, skratka na kar si bodi
realnega (= tvarnega ali psihičnega), česar iz krajevnih, časov¬
nih in še drugih razlogov sedaj ne morem zaznavati. Te vrste
doznavanju realnih predmetov pravimo predstavljanje.

O z v a I d, Psihologija. &

66

Individualni tvarni ali psihični predmet si — v danih okoliščinah
— lahko tudi predstavim; to, kar mi predstavljanje poroča o
predmetu, se imenuje predstava.

Predstava se zelo razlikuje od zaznatka; to lahko opaziš,
ako si predstaviš katerikoli predmet, ki si ga že kedaj tudi
zaznal. Predstavljena melodija n. pr. je kakor naslikan ogenj !
Dočim ti zaznavanje predmet podaje v neki stalnosti, vsega
živega in plastičnega, je za predstavljeni predmet značilna neke
vrste nestalnost in izpremenljivost, medlost in zabrisanost.

a)  Nestalnost in izpremenljivost predstave. V
polnem nasprotju z zaznatkom predstava niti sekundo ne vztraja
v isti obliki. Morda jo nameravaš zadržati, n. pr. proučujoč nje
bistvo, toda še predno opaziš, se ti je že izmuznila; in v istem
trenotku jo nadomesti druga, če se že nista celo spojili v tretjo,
novo itd., prav kakor v kinematografu. Pesniki že izza Ho¬
merjevih časov radi izredno hitrost ponazorujejo ob naglem
toku„misli“ (n. pr.: reeg c&zetcu d>g el nvegov rje vo r q[ia >  Od. VII, 36.).
Tudi o naših predstavah bi se dalo reči, da so — „prerojevanje,
prenavljanje, iz bitja v bitje presnavljanje 14 .

b)  Medlost in n e pl a sti čn o s t predstave. Predstavi
docela -manjka tiste bujnosti, ki bi jo človek na zaznatku kar
„z roko zajel 44  in ki se ne da opisati. Predstavljena vijolica ne
diši in predstavljenih 10.000 0  C  vročine niti toliko ne peče kot
ugašujoča vžigalica, ki ti je v istini padla na prst. Skušaj si
kar najbolj živo predstaviti žarenje večernice, pok iz samokresa,
duh resede, to ali ono bolečino ! Prelep zgled za bledost —
tvorjene — predstave je Prešernov romar, 1  ki:

V podobah gledat’ hrepeni veselje
življenja rajskega. Sled sence zarje
onstranske glor’je vtisnjeni v oltarje
ljubezni verne ohladi mu želje.

Samo da so v tem oziru „individualne razlike 44  precej velike.
Večkrat se predstava tega ali onega posameznika glede buj¬
nosti malone bliža zaznatku. „Stala je Hanca in mislila neve¬
sele misli, oči so strmele v mračno cerkev. In tedaj se je pri¬
kazalo čudo očem, zastrtim od solza. Na visoki, sivi steni se

1  V čudovito umetnem sonetu, ki je posvečen slikarju Matevžu
Langusu.

67

je vzdigal od tal pa do stropa temen križ; umikal se je mot¬
nemu pogledu in se je širil neizmerno ; stal je na hribu in se
je dotikal neba, njegova silna senca pa je legla preko vse glo¬
beli .. .“ (Cankar !)•

Razločujemo dvoje vrst predstavljanja. Predstava tega,
kar sem že kedaj zaznal ali občutil, očituje drugačen ustroj,
nego predstava tega, česar še nisem zaznal (tuj kraj, ne ures¬
ničeni načrt) ali kar je sploh nezaznatno (troglavi zmaj, deveta
dežela, gluha loža 1 2 ). Ako za trenotek zamežim ter si predstavim
črni tisk knjige na strani, ki sem jo ravnokar prebral, je to
predstavljanje bolj ali manj verno obnavljanje — in nena¬
tančen snimek ! — prejšnjega zaznatka kot celote; ako pa si to
stran svoje knjige predstavim n. pr. rdeče tiskano, tedaj je ta
psihični dej tvorjenje predstave, ki mi v svoji celoti sicer
nudi nekaj novega, ki pa se v posameznostih (kakor so: oblika,
barva črk itd.) naslanja na prejšnje zaznatke, oziroma občutke.

Sleherno predstavljanje je ali obnavljanje
prejšnjih zaznatkov, oziroma občutkov, ali pa tvor¬
jenje novih predstav na p o dlagi prejšnjih zaznatkov,
oziroma občutkov. Takemu tvorjenju predstav pravimo
izmišljanje (fantaziranje).

„Obnavljanje ti zopet podaje to, kar si že kedaj zaznal,
izmišljanje pa dojema še nezaznane in čestokrat celo nezaznatne
predmete." (Diirr). Toda razlika med obema vrstama pred¬
stavljanja je le relativna; o tem nas pouči uvaževanje dejstva,
da tudi izmislek sestoji iz istih psihičnih prvin (= občutkov),
ki tvorijo podlago zaznatku. „Naj si bo tvoja izmišljivost (fan¬
tazija) še tolika umetnica ali celo čarodejka, samotvorna ni,
marveč mora snovi svojim tvorbam sprejemati od čutil." (Kant).
To se pravi, s pomočjo svoje izmišljivosti lahko združiš stare
zaznatke ali občutke v novo obliko ali pa po njihovi podobi
(analogiji) tvoriš kaj novega. »Umetnik, slikar, glasbenik, kipar,
arhitekt je moral prej videti te ali one oblike, da lahko ustvari
nove; glasbenik, pesnik sta morala kaj doživeti, da slušalca
potegneta v območje svojih besed ali glasov." Kako si predstaviš
vročino 1000° C, kako tujo duševnost, kako na podlagi opisa

1  »Križ na gori" (koncem I. pogl.).

2  Trdina, Zbrani spisi, II., str. 91.

5*

68

daljno pokrajino, kako Alkibijadovega psa, ki je bojda bil zelo
lep ? Kako nastane umetniški portret, ki se navadno v tem ali
onem oziru razlikuje od istinitosti, t.j. od naslikane osebe? V
koliko je trditev »nil novi sub sole“ upravičena glede ustvar¬
jajočega stavbenika, slikarja, kiparja, pesnika, umetelnega obrt¬
nika, mladeniča, ki

gradove svitle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v puščave.

Ostreje si stopita obe vrsti predstavljanja le tedaj nasproti,
kadar si hočeš kaj „izvirnega“ izmisliti (umetnik, izumitelj) ali
pa prejšnji zaznatek, oziroma občutek „verno“ obnoviti (priča,
poročevalec).

Človeku z bujno izmišljivostjo, a obenem brez razsodnosti
in okusa, pravimo fantast ali sanjač.

Dar predstavljanja je v biologičnem oziru neprecenljivega
pomena, ker takorekoč razbije spone „zdaj“ in »tukaj 44 , ki bi
sicer posameznik bil vanje vkovan. Še zaznavanje bi brez pred¬
stavljanja bilo nemogoče, kajti temelj temu, kar smo imenovali
zaznavni dodatek, tvori predstavljanje, zlasti obnavljanje prejšnjih
občutkov. Psiholog-veščak takole poudarja življenjski pomen
predstavljanja: »Kar leži v prostoru ali času daleč vsaksebi,
tega ne moreš istočasno zaznati. Prispodabljanje, razločevanje
in dojemanje krajevno in pa časovno oddaljenih predmetov bi
torej bilo nemogoče. Vsa prošlost in vsa bodočnost bi bila zaprta
pogledom človeka; posameznik bi vselej imel le borno vsebino
tega pred seboj, kar bi v trenotni sedanjosti občutil, ter ostal
nanj vezan. In posebe še bi vsa tvornost fantazije in s tem
vse resnično hotenje in pa vsa hotena preobrazba sveta in nje¬
govih predmetov bila izključena. Vsa tvarna in duševna kultura
bi bila nemogoča. Iz te brezupne omejenosti pa človeka na mah
reši zmožnost predstavljanja. Šele ko se občutenju pridruži
žarek predstavljanja, se ti odpre ves neskončno bogati svet isti¬
nitosti in fantazije. Neodvisno od tega, kar ravno občutiš, ti je
mogoče pregledati prošlost, sedanjost in bodočnost tvarnosti
in pa duševnosti ter bodočnost bolj ali manj uspešno zasukati
po svoji želji in volji. Vse znanstvo in vsa umetnost, vsa tvarna
in duševna kultura, ves duševni razvoj in ves napredek zavisi
od možnosti predstavljanja. 44  (Pfiinder).

69

§ 21. Načini (tipi) predstavljanja.

Psihologični poskus je ugotovil, da se predstavljanje (ob¬
navljanje in izmišljanje) posameznikovo vrši na dvoje docela
različnih načinov; v teh in teh okoliščinah — osobito vsako¬
kratni namen predstavljanja igra veliko vlogo — si posamezne
predmete in dogajanja predstavljaš v nazornih slikah
(„stvarni“ tipus predstavljanja), v drugih pa kot „notranje“
izgovorjene besede („jezikovni“ tipus predstavljanja). Sedaj
se ti s pomočjo predstavljanja vsiljuje bolj stvar, drugikrat pa ob¬
tičiš na njenem imenu. V stvarni predstavi prevladujejo ostanki,
sledovi, učinki prejšnjih zaznatkov ali pa bolj ali manj izvirne
sestave (kombinacije) iz teh sestavin; v jezikovnem „mišljenju“
(= predstavljanju) pa stopi notranje izgovorjena beseda na
mesto njenega nazornega pomena.

„Pretežno v nazorno-stvarnih predstavah misliš takrat, ko
daš svoji fantaziji prosto pot, kadar s svojim mišljenjem ne
zasleduješ določenih problemov ali kadar so ti problemi čisto
nazorni, kadar se udajaš svojim spominom 1 , ne da bi se ho-
toma izkušal domisliti teh in teh dogodkov ali oseb. V be¬
sedah, t. j. v obliki tihega „notranjega“ govorjenja pa misliš
takrat, ko namenoma slediš tem in tem mislim, kadar raz¬
mišljaš o znanstvenih problemih, osobito tedaj, ko tvoje mišljenje
nastopa kot razsojanje ali pa ko se v mislih razgovarjaš,
oziroma disputiraš z drugimi ljudmi, ako se na ta ali oni
način vmisliš v položaj tistega, ki govori, in konečno še po-
sebe vsakikrat, ko dosl ovno obnavljaš prej naučeno besedno
zvezo.“ (Meumann).

Stvarni in pa jezikovni način predstavljanja se najbrž pri
vsakem človeku med seboj izključujeta; čim nazorneje si pred¬
stavljam to ali ono stvar, tem bolj stopa odmerjena ji beseda
v ozadje, in čim bolj „abstraktne“ so moje misli, tembolj jih
dojemam s pomočjo notranjega govorjenja. V svojskem načinu
predstavljanja imamo pač iskati razloga velikim individualnim

1  Prelepo nam to izpričuje pesnikova izpoved:

Ko pride noč, sodruga fantazije,
in mir objame polja in gorč,
se raz podobe moje galerije
spominov temni zastori spuste.

Kette, Moj Bog, I.

70

razlikam, ki jih očituje nadarjenost posameznika. »Oblikujoči
umetnik in znanstvenik se redkokedaj tudi nagibata k znan¬
stvenemu mišljenju, zato so vodilni duhovi na poprišču znanstva
večinoma slabi umetniki; ob mnogobrojnih analizah samega
sebe, ki prihajajo iz teh dvojevrstnih poklicev, pa tudi vidimo,
da pri umetniku prevladuje nazorno predstavljanje, pri znan¬
stveniku besedno mišljenje." (Meumann). Kakšen način pred¬
stavljanja izpričuje pisateljeva trditev: „Jaz moram imeti,
preden začnem, misel popolnoma jasno pred seboj, načrt de¬
janja od začetka do konca, brez malih okraskov seveda."
(Finžgar).?

Pa tudi v obeh vrstah (stvarnega in jezikovnega) pred¬
stavljanja so od posameznika do posameznika ugotovili ostre
»individualne razlike". Ta stvarni mislec n. pr. gosli, ki si jih
predstavlja, v prvi vrsti vidi (vidni ali vizualni način stvarnega
predstavljanja), oni jih pretežno sliši (slušni ali akustični način)
in tretji gode (gibni ali motorni način); predstavljeno besedo
»gosli" pa ta v prvi vrsti čita (vidni način jezikovnega pred¬
stavljanja), oni jo sliši izgovorjeno (slušni način), a tretji jo
— v duhu — piše ali izgovarja (gibni način). In dalje se je
našlo, da, kdor je stvarni mislec n. pr. vidnega tipa, ni da bi
moral tudi takrat očitovati vidni način predstavljanja, ko misli
v besedah; ta in ta (n. pr. vizualni način) stvarnega predstav¬
ljanja lahko hodi vzporedno z drugovrstnim načinom besednega
predstavljanja. Kakor menda ni najti na enem drevesu dveh
listov, ki bi si bila čisto enaka, tako se pač tudi dva človeka
težko povsem ujemata v načinu predstavljanja.

J. Stvarni način predstavljanja.

Za individualne razlike stvarnega predstavljanja nam vsak¬
danjost nudi zgledov v izobilici. Predstavljajoč si n. pr. keg¬
ljanje, ta vidi v duhu kegljišče, krogle, kegljače, postavljalca,
gledalce, oni sliši ropot tekočih krogel in padajočih kegljev,
zopet drugi kakor bi v roki čutil-težo krogle ali pa nameravani
lučaj. Opazuj v tem oziru samega sebe! — A najbolj očividno
utegne biti to dejstvo spričo posameznih umetnikov.

1. Vizualni način očitujejo vsi slikarji, kar jih je svoje
»ideje" šele tedaj »vrglo" na platno, ko so jih že »do zadnje

71

pičice 44  obličili pred notranjim očesom, n. pr. Bočki in s tisto
čudovito prelestjo barve in kompozicije v pokrajinah, ki jih v
resnici ni (Otok mrtvih, Zidanica ob morju, Igranje valov). In
o nekem angleškem slikarju se nam poroča, daje svoj „model“
po polurni seji navadno odslovil in potem iz spomina prav
tako nadaljeval, kakor bi imel še izvirnik pred očmi. „V mislih
ga je posadil na stol pred seboj, dal mu -to ali drugo držanje
in različno barvo ; obnovljeno predstavo je doživel tako jasno,
kakor da v istini sedi človek pred njim. 44  In karikaturist? —
Vidni način predstavljanja izpričuje tudi slikoviti „kolorit“ in
„realizem“ v tej ali oni literarni umetnini (Homerjeve pri¬
spodobe, Gregorčičeva Oljki; nekatere izmed Aškerčevih
balad in romanc „kar vpijejo po slikarjevem kistu ali kipar¬
jevem dletu 11 , n. pr.: Anka, Mejnik, Ponočna potnica). Ibsen
trdi: pesniti se pravi videti.

Na kak način „mislijo“: iznajditelji na poprišču tehnike,
prirodoslovni izsledovalec, stavbenik, šahavec, biljarder, vojsko¬
vodja?

Sicer pa menda pri večini ljudi, ki imajo „vseh petero
čutov 44 , prevladuje vizualni način predstavljanja, pač iz tega
razloga, ker obdajajoči nas vnanji svet večinoma zaznavamo
kot prostorne like v barvah, torej na temelju videnja. Občutki
dotika, temperature, okusa, vonja in tudi sluha v stvarnih pred¬
stavah ostajajo daleč za obnovljenimi občutki vida.

2. Akustični način je pretežno .svojski vsem mojstrom
glasbe. Kako je mogel že gluhi Beethoven na stara leta ustva¬
riti slovečo Deveto simfonijo? Da so i nekateri literatje slušnega
tipa, o tem priča ta-le značilna izjava: „Kadar pišem prizor
za oder, 44  pravi Legouvč, 1  ki je akustik, Scribe-u 2 , ki je
vizualnik, „slušam ; Vi pa gledate. Ob vsaki besedi, ki jo za¬
pišem, slišim glas govoreče osebe. Vam pa se igralci kretajo
pred očmi. Jaz sem slušalec, Vi gledalec. 14  „Res je,“ odvrne
Scribe. „Ali veste, kje se nahajam (v duhu), pišoč igro? Sredi
v parterju! 44  Kaj izpričuje v tem oziru divna Prešernova
pesem Strunam?

3. Motorni način je v prvi vrsti svojstvo slepcev.
Zakaj? Kolikega pomena je ta tip predstavljanja lahko za du-

1  Francoski dramatik (1807—1903).

2  Izgovori: Skrib, francoski dramatik (1791—1861).

72

ševni razvoj posameznika, o tem priča — poleg drugih — Lavra
Bridgman, 1  ki je, komaj dve leti stara, oslepela in oglušela
ter deloma izgubila tudi dar vohanja. Zato pa si je motorni
način predstavljanja prisvojila v toliki meri, da je med prsti
mogla razločiti barvo niti, ki jih je rabila pri šivanju. Ročnih
del se je učila, tipajoč materine roke pri šivanju, pletenju, ve¬
zenju itd. Na gibni podlagi se je navadila tudi brati in pisati
ter je pozneje postala celo učiteljica na gluhonemnici.

B.  Jezikovni način predstavljanja.

Bolje od stvarnega je do danes proučen jezikovni način
predstavljanja. — Ker kulturni človek duševno hrano po večini
dobiva s pomočjo jezika, t. j. slušajoč in beroč, zato čestokrat
stopi na mesto stvarne jezikovna predstava predmeta, ki ga
jemlješ v misel. Temu ali onemu se ne vrstijo, ko n. pr. v
mislih še enkrat preleti prečitano povest, stvarne predstave ena
za drugo, marveč le besede, bodisi kakor da mu je pred očmi
stran in odstavek v knjigi ali kakor da sliši besede čitane ali
pa kakor da jih sam izkuša izgovarjati, oziroma pisati.

Besedna predstava ni morda kaj enostavnega, temveč du¬
ševni kompleks, ki očituje vsaj troje različnih prvin : glas, ozi¬
roma šum izgovorjene, vidno obliko pisane ali tiskane besede
in pa odmerjene ji govorne ali pisne kretnje. Ta besedni mislec
bolj vidi pisano ali tiskano besedo, drugi pretežno sliši nje iz¬
govorjeni glas, zopet drugi ima občutek govornih ali pisnih
kretenj.

1. Vizualni način tukaj izpričujejo vsi tisti, ki si
besedo najlažje predstavijo tako, kakor je pisana ali tiskana.
Zakaj neki pri analfabetih niso našli besednih predstav vidnega
tipa? Vizualnih bo zlahka v duhu besedo črkoval od „repa do
glave“ ter kakor notranje čitajoč n. pr. izgovarjal: t-s-o-n-m-e-j-
a-z-v.  Istotako vizualnik lažje poišče to in to mesto v knjigi
ali rokopisu, ki jih je že kedaj bral. Največ mislecev te vrste
utegne biti med matematiki in pa umetelnimi računarji (kakor
so: Italijan In a udi, Grk Diamandi, Nemec Riickle in
drugi, ki „na pamet 14  množijo dvoje multiplikandov z 20—25
številkami).

1  Izgovori: Bričmen.

73

2. Akustični način. Pri jako mnogih ljudeh se pre¬
težno v zavesti pojavlja slišana ali izgovorjena beseda, kadar
mirno razmišlj a j o, čitaj o ali pišejo; samo da v slednjem
slučaju notranja beseda nastopi pred pisanjem ter nekako na¬
rekuje, kar ima roka zapisati. In v mirnem, izrazitem govor¬
jenju je notranja beseda kakor šepetalec, ki ti tiho in često¬
krat le napol prišepetava, kar imaš povedati.

Toda kako akustik sliši te notranje besede? Težko, da bi
slišal glas in ritem svojih besed; to slišiš pač le tedaj, kadar
se vmisliš v položaj, kjer si kedaj govoril sam. Utegne marveč
biti tako, da akustiku tukaj 'zveni v ušesih glas drugega člo¬
veka, ki se je kedaj ž njim razgovarjal ali pa ga je vsaj slišal
govoriti.

3. Motorni način je lasten vsem tistim, ki tekom svojih
misli občutijo, kakor da bi besede hoteli izgovoriti ali zapisati
ne da bi pri tem slišali glas teh besed. In čestokrat res tudi
pride do „glasnega mišljenja 11 . Tak motornik doživi gibne ob¬
čutke v ustnicah, jeziku, ustih, goltancu in oprsnih mišicah.
Zakaj — morda — tujko, ki si ob čitanju naletel nanjo in bi
si jo rad zapomnil, nehote zapišeš, če ne drugači, s kazalcem
ob palec?

Večina jezikovnih mislecev očituje slušno-gibni način
predstavljanja, t. j. tekom mirnega razmišljevanja in čitanja pre¬
vladuje pri njih slišana beseda, ki jo v duhu tudi nekako izgo¬
vorijo ali pa še zapišejo. Ali si na en in isti način predstaviš
latinsko, grško, slovensko besedo?

'Ta ali oni način predstavljanja je lahko prirojeno ali
pa tudi pridobljeno svojstvo posameznika; osobito vzgoja,
vsakdanje opravilo, poklic in soseščina ga lahko do neke meje
— ki pa nam še ni znana — izpremenijo. A tudi duševni razvoj
sam prinese vsaj eno značilno izpremembo : dočim je otrok na
sploh stvarni mislec, smo odrastli bolj „jezični“ ljudje. —

§ 22. Prepoznavanje; iluzija (videz).

Vrata se odpro in ob vstopu gosta se zavzamem: „0, go¬
spod P.!“ S temi besedami je že rečeno, da je prišlec moj
znanec in da ga nisem zaznal, ko je vstopil, temveč prepo¬
znal. Duševni akt prepoznavanja izvršiš neštetokrat na dan,
najbrž vselej, ko tekom običajnih opravkov prideš v dotiko z

74

istimi stvarmi in odnošaji; samo da se svojega prepoznavanja
ne zavedaš, ako se predmet, ki stoji pred teboj, ni bolj ali manj
bistveno izpremenil. Kaj je zmisel besedam: „Ecce, homo“ ?

Ako znanca P. zopet vidim (= prepoznam), je to povsem
drug duševni dej, nego ko sem ga prvič videl (== zaznal). Pre¬
poznavajoč ugotovim, na podlagi sedanjega za-
znatka, da sem ta in ta posamezni predmet že
k e daj zaznal. Ta ugotovitev se izvrši zdaj z večjo zdaj z
manjšo stopnjo izvestnosti; kolikokrat rečemo: „dozdeva se mi“,
da sem to melodijo že nekoč slišal, ta obraz že nekje videl, itd.

Prepoznavanje se opira na sedanji zaznatek in pa ob enem
obnovljeno predstavo predmeta; prepoznavajoč istovetim n. pr.
obraz, ki ga pravkar zaznavam, z obrazom, ki sem ga že večkrat
videl. Vsled tega pa še ne smeš morda misliti, da prepoznava¬
joči subjekt primerja med seboj dvoje dožitkov, ki se imata
kakor original (zaznatek) in kopija (predstava); v prepozna¬
vanju imamo marveč svojevrsten dej pred seboj, ki se ne da
dalje analizirati in ki mu — kakor n. pr. občutki zaznatkom —
zaznatek in pa predstava nudita le gradivo, katerega ta dej
potem pretvori v prepoznatek.

Da prepoznatek res vsebuje dvoje sestavin, t. j. zaznatek
in pa predstavo predmeta, to izpričujejo posebno tisti dožitki
prepoznavanja, kjer predstava nastopi prej, nego li jasen za¬
znatek. Ako je nekdo, ki mi na ulici prihaja nasproti, še pre¬
daleč, da bi ga „dobro“ videl, tedaj mi večkrat predstava pri¬
skoči na pomoč, da v prihajajoči človeški podobi „vidim“ ali
pa vsaj menim videti to in to osebo. V domačem mestu n. pr.
zadostuje par površnih zaznatkov ali občutkov, da ne zaideš,
ker te zanesljivo vodi „spomin“, t. j. predstave posameznih ulic,
križišč, orijentacijskih točk itd., ki jih sproti obnavljaš. Tudi
besede, ki jih je govornik napol „požiral“, se ti zdi, da si slišal
cele, ker si jih pač dopolnjeval iz svojega besedišča; in prav iz
tega razloga je tudi mogoče, n. pr. visoko prilepljeni plakat brati
na razdaljo, ko pozamezne črke niso več čitljive. Zakaj je tis¬
kovni škrat „humanista“ pretvoril v „humorista“, „eklektika“
v „elektrika“, „apozicijo“ v „opozicijo“? Razlušči jedro trditve :
„Od daleč je nekaj, od blizu pa ni nič.“ (L afo n tai n e).

S prepoznavanjem soroden je posebne vrste pojav, ki mu
pravimo iluzija (videz) in ki obstoji v tem, da ob enem z

75

zaznatkom predmeta «1 doživim še predstavo^)
ki jo vzamem za istinit predmet. O otrokih n. pr. pra¬
vimo, da znajo „iz vsega vse narediti 11  : v igri jim je navadni
stol lokomotiva, soigralec konj, kolač iz blata potica, itd. Bo¬
jazljivec vidi po noči v beli rjuhi na plotu pošast, pesnik sliši
v šumenju viharja divjo vojsko 1 . A najlepše pač utegnejo bistvo
iluzije pojasniti gledališki oder, ki ti v kulisah na videz predoči
živo pokrajino, in pa narodne pravljice, ti biseri pristne poezije. —
Kako „bereš“ zemljevid, načrt za to ali drugo stavbo, te ali
one vrste shema?

§ 23. Spominjanje in spomin.

Predstavljajoči človek duševno poseza iz trenotne seda¬
njosti v bližnjo ali daljnjo preteklost in do neke meje tudi v
bodočnost. V to ga usposablja posebne vrste psihično dejstvo,
ki mu pravimo spomin; a dejstvovanje spomina se imenuje
spominjanje. Brez te zmožnosti bi se človek ne mogel spo¬
minjati preteklih dožitkov niti si predstavljati bodočih.

Spominjanje je temeljni pogoj vsega duševnega razvoja,
podlaga duševnemu dogajanju sleherne vrste, zlasti že pred¬
pogoj vsake izpovedi; najboljši dokaz za to je sleherno prepo¬
znavanje. „Spomin je zasebna veleposest posameznikova ter
črpa iz tajnih zalog tvoje zavesti, kamor kdo drug nima pri¬
stopa. “ (Sully.)

1. Bistvo spomina. Spomin j e dispozicija (spo¬
sobnost) za obnavljanje vsega tega, karjekedaj
bilo v duševnosti posameznika. Pojem dispozicija pa
ima tukaj dvojni pomen: deloma'meni težnjo 2  dožitka, da bi
se kedaj zopet pojavil v duševnosti, bodisi s pomočjo drugih
dožitkov ali pa iz svoje moči; a deloma ima v mislih olajšano
obnavljanje tega ali onega dožitka s pomočjo drugih dožitkov.

Spominjanje je v duševnosti nekaj podobnega, kakor razne
vrste telesni pojavi, ki jim pravimo vaja. Ta ali oni dogodljaj,
ki se je izvršil v živcu, mišici, staničju, zapusti dispozicijo, na
podlagi katere se opetovanje takega ali podobnega dogodljaja iz-

1  Lep zgled je Murn-Aleksandrova Balada o kvatrni noči.

2  Z besedo težnja (tendenca) je rečeno, „da bi se ta ali oni duševni
dogodljaj v dani smeri dalje razvijal ter končal s tem in tem izidom, ako
bi izginili vsi nasprotujoči činitelji in vse ovire.“

76

vrši lažje in z manjšim potroškom sil. In tudi spominjanje se
utegne vršiti na podlagi telesnega pojava : tvarni procesi , ki
spremljajo v možganski skorji naše dožitke, zapuste najbrž
dispozicijo za glajše obnavljanje teh dožitkov.

Sicer pa je bistvena razlika med telesnimi in duševnimi sposobnostmi.
Telesna dispozicija obstoji v trajni izpremembi tega ali onega organa, dočim
duševne dispozicije niso tega kova. V svoji duševnosti opaziš sicer učinek
večkratnega zaznavanja recimo iste pokrajine, t. j. uspešnejše predstavljanje,
toda trajne izpremembe, ki bi tvorila psihično podlago takemu učinku, v
svoji duševnosti ne boš opazil. Bistvo psihične dispozicije je marveč to, da
se duševni procesi, ki jih večkrat doživiš, pozneje drugači izvrše nego spo¬
četka. „Pojem spomin je psihologičen pojem; in vse to, kar vemo o spo¬
minu samem, se ni ugotovilo vsled raziskovanja možganov, temveč vsled
psihologičnega raziskovanja. Naše spoznanje nič ne pridobi, ako kratkomalo
spomin preložimo v možgane. Zato pa se je v psihologiji treba zadovoljiti
s tem, da pod spominom razumemo celokupnost vsled preteklih izkušenj
in dožitkov nastalih dispozicij za predstavljanje teh in teh predmetov."
(Pfander.)

2. Vrste spomina. Večkrat slišimo, da ima ta človek
„dober“, oni „slab“ spomin. Taka trditev je navadno le deloma
resnična: nekdo ima lahko za posamezne vrste predmetov res
da slab spomin, zato pa tem boljšega za druge predmete.
Občnega, „totalnega“ spomina ni, posamezniku je marveč lasten
ta ali drug, oziroma več specialnih spominov, n. pr. za:
barve, glasove, števila 1 , tvarne like, imena, glasbo, psihična dej¬
stva. Najbolj specialen utegne biti muzikalni spomin.

Kakor glede zaznavanja in predstavljanja, prav tako oči-
tujejo posamezniki tudi glede spomina troje tipov (na „stvar-
nem“ ali Jezikovnem" temelju): vidni, slušni, gibni 2 .
Kdor je n. pr. „stvarni“ mislec optičnega tipa, ta bo si ogledo-
vaje pridobil trajnejšega znanja o tej ali oni vrsti predmetov,
nego pa poslušajoč predavanje o njih; in kdor je ,,jezikovni“
mislec vidnega kova, temu lastno čtivo zaleže bolj, nego poslu¬
šanje govornikovih izvajanj. — Katere vrste spomin je imel
Mozart, ki je Allegrijev Miserere po dvakratnem slišanju v
sikstinski kapeli na pamet zapisal?

1 Znamenit mož poroča o svojem očetu, ki je imel izvrsten spomin
za števila, da se večkrat ni mogel spomniti sinovega imena, čeprav je to
bil njegov — edinec.

2 Tudi glede spomina noben človek ne očituje izključno — temveč le
pretežno — tega ali drugega tipa.

77.

3. „Asociacij skl zakoni". Kako pa nastane dispo¬
zicija za obnavljanje prejšnjih dožitkov? Z ozirom na marsi¬
katero izkušnjo iz vsakdanjega življenja — klasičen zgled je
„vozel“ na robcu 1  — je psihologija od Aristotela pa do no¬
vejših časov učila, da temelj spominjanju tvori „asociiranje“
(spajanje) dožitkov, češ, tega ali drugega dožitka boš se kedaj
najzanesljiveje spomnil, ako ga, vedd ali nevedč, spojiš s kakim
drugim dožitkom v eno celoto. Navajali so več, po navadi če¬
tvero asociacijskih „zakonov“. 2 3  Današnji psihologi priznavajo
večinoma le zakon istočasnosti, ki trdi, da se dvoje ali
več istočasnih dogodkov pod danimi pogoji strne v en celotni
dožitek. In fiziologija domneva, da taki spojitvi dožitkov odgo¬
varja spojitev raznih — odgovarjajočih — mest v možganski
skorji s pomočjo asociacijskih vlakenc.

Ali neglede na to, da si marsikaj zapomniš tudi „n ©po¬
sredno 1 ^, je eksperimentalno izsledovanje ugotovilo, da šoti
„zakoni“ precej dvomljivega pomena. Zato jih je eksperimentalna
psihologija tudi opustila ter izkuša namesto njih izslediti po¬
drobnih pogojev za nastanek in dejstvovanje spominskih
dispozicij, t. j. izslediti hoče pogoje, ki jim sledi: 1. z a po ra¬
nitev, 2. obnavljanje, 3. pomnjenje in pozabljanje.

A.  Zjvpom n i t e v.

Za uspešno zapomnitev tega ali onega dožitka prihaja
osobito troje činiteljev v poštev: čas, paženje in čustvovanje
(zanimanje).

1. Čas. Časovni vpliv na zapomnitev se da tako-le ozna¬
čiti: ta ali oni dožitek si — splošno — zapomniš
tem bolj, čim dalje je trajal, čim večkrat in čim
redoviteje se je ponavljal.

1 V drastični obliki uporabljene popularne psihologije večkrat sli¬
šimo: „Naredi si vozel na — nos!“

2  Po teh „zakonih" se dožitki asociirajo: 1. ako se v duševnosti isto¬
časno pojavi dvoje ali več dožitkov; 2. ako so si dožitki podobni; 3. ako
stoje v diametralnem nasprotju; 4. ako jih veže medsebojnost „vzrok —
učinek."

3  „Neposredno“ si, kajpada le za par trenotkov, kaj zapomniš, če n. pr.
pišeš po narekovanju, rišeš po vzorcu ali za nekaj hipov pomniš zmisel
vprašanja, ki ti ga je kdo stavil.

78

a)  Trajanje. Preteklega dožitka se ti je le tedaj mogoče
spomniti, ako je doživljanje trajalo najmanj toliko in toliko
časa. Zakaj si govornikovih izvajanj nisi doslovno zapomnil?
Kaj bi znal povedati o posameznostih pokrajine, ki si jo videl
z brzovlaka? Kako je spričo tega dejstva presojati zanesljivost
prič o dogodkih, ki so se odigrali v trenotku?

b)  Ponavljanje. Kar doživiš večkrat znova, to se ti
uspešneje vtisne v spomin, nego pa enkratni dožitki. „Enkrat
ni nobenkrat 44  velja tukaj malone doslovno ; izjema so le taki
enkratni dožitki, ki si jim posvetil posebno pažnjo ali ki so
naredili na te nenavaden vtisk. Kakšno kravato je nosil tvoj
boter, ko si bil pri birmi? Kateri dan v tednu je bil 12./12. 1912?

Očividen je vpliv ponavljanja pri učenju. Ne pravimo zastonj,
da — repetitio mater studiorum. Kajpada ima tudi ponavljanje
svojo posebno zakonitost. Če n. pr., učeč se francoskih besed,
tolikokrat tiho ali na glas izgovoriš „le renseignement = po¬
jasnilo 44 , da nazadnje „znaš“, a takoj potem, da bi to znanje
utrdil, še dalje „drdraš“, bo pridobitev manj trdna, nego če
bi zvečer le tolikokrat izustil besedi, da jih sedaj znaš, ter
šele drugo jutro in prav tako tretjega dne osvojeno znanje
utrdil z zopetnim ponavljanjem.

c)  Redovitost doživljanja. Posebe dobro si za¬
pomniš tiste dožitke, ki so eden drugemu sledili s te ali one
vrste ritmično zaporednostjo. Izkušaj vrsto sledečih brezpo¬
membnih zlogov najprej posamič in na to v jambih, trohejih,
daktilih memorirati: ge, di, fo, va, su, be, ha, ri, pe, ko ! V
kateri obliki si vso vrsto zapomniš najhitreje? Kaj si lažje
osvojiš doslovno, »pesem 44  ali »berilo 44 ? Čemu nastopa narodna
prislovica v tisti jedrnati, največkrat na principu diametralnega
nasprotja sloneči obliki ? Zakaj je Trubar svoj katekizem (1550)
spisal »in gesang weifi“ (= Gesangweise)?

2. Paženje. Na svoj dožitek se spomniš tem lažje, čim
pazljivejše si ga zaznaval. Kaj je uspeh »površnega 44  učenja?
Daj točen odgovor, ne da bi prej pogledal, na vprašanja : Kakšna
je štirica na tvoji uri (IV ali IIII)? Kako izgleda »glava 44  in
»pismo 44  na našem drobižu (vinarju, dvovinarju, desetici, dvaj-
setici)? V čem se razlikujeta veliki z nemško frakturo tiskani
črki b  in

-

• 79

Veliko vlogo igra zlasti namen, da si s pazljivim zazna¬
vanjem kaj zapomniš. Psihologični eksperiment izpričuje, da je
preizkuševanec sicer predmet natančno opazoval, toda zapomnil
si je le malokaj, ker ni vedel, da ga eksperimentator na¬
merava pozneje vprašati za podrobnosti opazovanega predmeta.
In v tem zmislu uči tudi vsakdanje življenje, da si le redkokdaj
za delj časa zapomniš, česar si se namenoma naučil le za to
ali ono priliko. Kaj izpričuje v tem oziru slavnostni govornik,
vozel na robcu, dijak, ki se uči le za izpit, predavatelj, pridigar,
gledališčni igralec?

3. Čustvo vanj e (z a ni m a nj e). Dožitek, ki ga je sprem¬
ljalo intenzivno čustvo (ugodja ali neugodja) se ti trdneje od
drugih vtisne v spomin 1  ter se da zlahka obnoviti, n. pr. velik
uspeh, težka razžalitev. „Zavest o njih takorekoč neprestano
preži, da bi ob najmanjšem povodu oživeli.“ (Ebbinghaus).
Kako, da smo si kar igraje zapomnili krajevna imena: Čataldža,
Liile-Burgas, Kirk-Kilise . . .? Špartanski dečki so bili pri mej¬
nikih tepeni, da bi si zapomnili njih mesto ; in po nekaterih
naših krajih je še danes navada, v to svrho pri stavljenju novih
mejnikov otroke nekoliko zlasati. Pretresljivo čudovit zgled je
Arabec, ki pripoveduje 2 , kako mu je v pušči kuga pobrala sed¬
mero otrok enega za drugim in slednjič še ženo :

O, nikdo ne pozna te bolesti 3 , kakršna spi danes v mojem srcu! Vra¬
čam se na Liban, v svoj dom — na mojem dvoru me vpraša pomaranča divja:
Starec, kje so tvoja deca? — na mojem dvoru me vprašajo cvetlice mojih
hčera: Starec, kje so tvoje hčerke? In vprašajo me na Libanu sinji oblački
po sinu, po ženi, po mojih otrokih ! Vsi spe pokopani tam pod strašno go¬
milo Šeha. — In vsi odmevi me bodo povpraševali in vsi ljudje, če se vračam
zdrav. — Kaj jim odvrnem ?

Sicer pa se nam veseli dožitki bolj vtisnejo v spomin od
neveselih. Zakaj starec s tako vztrajnostjo hvali „dobre stare
čase“? Pravimo, da čas izleči tudi najhujšo bol.

1  Izjemo tvori ta ali drug dožitek, ki te je do skrajnosti razburil; iz
dosedaj še ne dovolj pojašnjenih razlogov se tak dožitek včasi čisto izgubi
iz spomina.

2  V Slovvackega pesmi „Oče okuženih v El-Arish“.

3  »Bolesti, s katero je moral zreti ta bedni oče umiranje vsega onega,
kar mu je bilo na svetu najdražje, ni nikdo drug izrazil tako, tudi ne Ovidij
v metamorfozi o Niobi.“ (V. Molč).


80

Kakšna je v tem oziru razlika med „zanimivim“ in pa
„nezanimivim“ berilom ali učnim predjnetom?

Glede naštetih pogojev pa „ekonomija in tehnika" spomi¬
njanja očituje sila važno dejstvo, da se ti pogoji vsaj deloma
med seboj lahko namestujejo. „Tako. n. pr. se površnost tega ali
onega vtiska da namestiti s tem, da mu posvetiš več pažnje ;
pogosto ponavljanje se da namestiti s tem, da je predstava ob¬
dana z jakim čustvom, ali pa s tem, da ji posvetiš veliko pažnje;
in narobe se da zbrano paženje deloma namestiti s pogostim
ponavljanjem itd.“ (Meumann).

B.  O b n avlj anj e (reproduciranje) in prihajanje
predstav.

1. Obnavljanje. Tega ali onega, kar sem si kedaj za¬
pomnil, se v danem trenotku lahko zopet spomnim. Večkrat
zadostuje za to docela neznaten vnanji pojav, n. pr. pokrajinska
slika, pogled na vlak, ena sama beseda v razgovoru itd.; včasi
pa si hotoma prizadevaš, da bi se spomnil dožitka iz pretek¬
losti. „Za mnogo predstav ne bi v svojem življenju zopet iz¬
vedeli, ako bi ne prišel ta ali oni povod, ki nas spomni nanje."
(Kant). Francoski filozof Comte je imel navado, po kosilu mesto
. slaščic žvečiti skorjo suhega kruha, da bi se tako spominjal
vseh tistih, ki niti tega nimajo vedno. Te vrste spominjanju
pravimo obnavljanje (reproduciranje).

Jedro reproduciranja obstoji v tem, da ta ali drug se¬
danji dožitek a  vzbudi v moji duševnosti sledove prejšnjega
enakega (a)  ali pa podobnega faji, ki se je nekoč z drugimi
dožitki (bed...)  spojil v eno celoto, ter zdaj na podlagi te
spojitve obnovi tudi spojine. Čemu si s potovanja vzameš to
ali ono „za spomin"? Izkušajoč se spomniti pozabljenega imena,
si pomagaš na ta način, da v duhu preletiš kraje, osebe in
stvari, ki so bile z imenom vtem ali onem odnošaju. In zakaj
je temu tako? „Narava se ponavlja; kar je že kedaj'prinesla
v spremstvu teh in teh okoliščin ali pa kot njih posledice, to
* bo zopet prinesla, ako iznova nastopijo enake ali podobne oko¬
liščine ; sicer ne brez izjeme, a vendar v pretežni večini slu¬
čajev." (Ebbinghaus.)

81

Reproducijski zakon se torej ima glasiti: del obnavlja
celoto. 1  „Nerad izrekam v svoji domovini ime kluba ,Sava‘,
kajti mnogo bridkih misli in čustev se nanovo vzbudi pri spo¬
minu na to ime.“ (R. Jakopič). Zakaj peljejo pričo, ki se v uradni
sobi ničesar ne spominja, „in locum rei sitae“?

Vse psihično obnavljanje se vrši na podlagi prejšnjega spa¬
janja dožitkov v posamezne celote. Dožitek, ki osamljen stopi
v duševnost, je kakor predmet, ki je z ladije zdrknil v globo¬
čino morja. Ali potemtakem bi mi vsak občutek in istotako
sleherni zaznatek, predstava ali misel moral hkratu vzbuditi
tisoče spominov; saj sem pač n. pr. besedo „človek“, ki jo prav¬
kar slišim, doživel že v neštetih zvezah in nič manj rdečino,
ki jo bujno očituje nagelj tam na oknu. Da, res bi bilo tako,
če bi tega nedostatka trenotek za trenotkom ne odpravljal
pojav paženja, ki istočasni vstop v tvojo zavest omejuje malone
izključno na en sam predmet. A kateri dožitek neki iz moje
preteklosti bo se obnovil spričo sedanjega občutka, zaznatka,
misli, čustva, želje? To zavisi od različnih pogojev.

V sicer enakih okoliščinah ti sedanji dožitek kaj rad v
spomin pokliče onega, ki se je ž njim spojil v najnovejši pre¬
teklosti. — Najbolj merodajna pa utegne biti za tok obnav¬
ljanja tvoja naperjenost, t. j. vsakokratna smer tvoje pažnje.
Ceteris paribus se najlažje spomniš tistih dožitkov, ki so du¬
ševno spojeni z dožitki, katerim pravkar posvečaš pažnjo. „Ista
knjiga mi vzbudi druge predstave na mojem pisalniku, druge
v knjigarjevi prodajalnici. V temi ali v sanjah se ena in ista
misel vse drugači dalje plete, nego pa v svetlobi in bdenju.
Ako v razgovor mahoma vržeš tujo besedo ali citat, jih često¬
krat niti oni ne bo razumel, ki je vešč temu jeziku; tuji gla¬
sovi ne najdejo dovolj pripravljenosti v tem, kar se je ravno
govorilo, ter vsled tega ne morejo vzbuditi pomenskih predstav,
ki so bile ž njimi čestokrat spojene. Ako pa nato citat morda
ponoviš, lahko dobi odgovora v tujem jeziku ali pa se sploh
ves razgovor zasukne vanj.“ (Ebb i n ghaus).

2. Prihajanje predstav. Čestokrat se ti hipoma, brez
pravega povoda, pojavi v duši te ali one vrste predstava, da
o njej z najboljšo voljo ne bi mogel povedati, odkod seje vzela.

i Ne pa: „člen a  obnavlja člen b“ !

O z val d, Psihologija.

6

82

»Kadar sem po Murnovi smrti pisal kake razglednice, sem vedno
hotel nasloviti tudi nanj, tako živ je bil pred menoj? 1  (O. Žu¬
pančič). Včasi človeka po več dni zasleduje ta ali ona melodija,
rima, beseda. Ali tudi taka predstava .najbrž ni prišla „nekli-
cana“, »sama od sebe 14 , 1  marveč imamo menda tudi njenemu na¬
stopu iskati vzroka v prejšnji spojitvi z drugimi dožitki. Tako
prihajanje predstav je mnogokrat v tesni zvezi s krajem, kjer
se pravkar nahajaš, ali pa s trenutkom, t. j. z duševnim in te¬
lesnim stanjem v danem trenotku. Osobito večerni mrak ti kaj
rad „brez pravega povoda 44  pričara pred duha osebe in dogodke
prejšnjih dni. „Teta Agata je zaprla vsa okna in zaklenila vse
duri, bledi gost pa je prihajal (k Marku) skozi ključavnico, pri¬
hajal je z mesečino, ki je sijala na posteljo. 44  (Cankar 2 ).

3. Pomnjenje in pozabljanje.

Za poslovanje spomina je značilno dvoje dejstev : a)  ob¬
novljena predstava ne odgovarja docela prvotnemu dožitku in
b)  medsebojna vez asociiranih dožitkov postaja vedno bolj rahla.

1. Drugačnost prvotnega in pa obnovljenega
d o žit k a. Obnovljena predstava se po svoji vsebini vedno bolj
oddaljuje od prvotnega dožitka. »Poslovanje spomina ni eno¬
stavno obnavljanje prej duševno dojetega predmeta, spominjanje
marveč stoji pri vsakem reproduciranju pod vplivom mnogih
prejšnjih zaznatkov in predstav in prav tako tudi pod vplivom
subjektivnega podelovanja prejšnjih vtiskov. 44  (M e u m a n n).
Izkušaj si n. pr. v spomin poklicati barvo glasu domačega zvona!
Ali svojemu spominu zaupaš toliko, da bi za domačo svetilko
kar „na oko 44  kupil cilinder? Napravi na tem ali onem mestu
roke s (tintnim) svinčnikom rahlo piko, zapomni si občutek
dotika ter izkušaj črez par sekund, z zaprtimi očmi, s pomočjo
svinčnikove konice ugotoviti zaznamenovano mesto!

Če si dobro ogledam tovariševo suknjo, ki je recimo svetlo¬
modre barve, bi mi pač trenotek pozneje bilo mogoče, o poka¬
zanem vzorcu blaga izjaviti, se li glede barvnega odtenka
ujema s to suknjo ali ne. Toda črez nekaj dni? Te vrste po¬
javi se tako-le tolmačijo : ta ali oni individualni dožitek se je

1  »Frei steigend. 41

2 Potepuh Marko in kralj Matjaž.

83

asociiral z odgovarjajočo mu vrstno predstavo in navadno še
z besedo („hiša“, „število“, „čustvo“. . .). In poznejšega dožitka
(vzorec sukna) ne primerjaš morda prvotnemu individualnemu
(barvi tovariševe suknje), ki se je tekom časa zabrisal in postal
nejasen, temveč oni kategoriji (= vrstni predstavi), v katero
spada individualni dožitek. Te kategorije pa ostanejo neizpre-
menjene, dokler koli jih nosiš v spominu. Koliko odtenkov pač
odgovarja temu, kar imenujemo n. pr.: svetlomodro, zelo težko,
srednje težko, človek, čednost, misel. ..!

2. Popuščanje asociacij. Vez, ki spaja asociirane do-
žitke, začne prav kmalu popuščati. Temu pojavu pravimo po¬
zabljanje. Takoj po zapomnitvi pozabljaš izredno hitro,
nato bolj polagoma in nazadnje čisto počasi. Proces pozabljanja
se najbrž ne ustavi prej, dokler asociacija dožitkov popolnoma
ne razpade. Izkušaj reproducirati pesmico, ki si se je naučil v
prvem razredu ljudske šole in je pozneje nisi več slišal!

Najuspešnejše sredstvo zoper pozabljanje je ponavljanje.
Živa priča o tem so starci, ki se z največjo jasnostjo in v vseh
podrobnostih spominjajo dogodkov iz mladosti, ker so si jih
tekom življenja mnogokrat predočili, ki pa danes takorekoč
ne vedo, kaj so včeraj doživeli, ker jim je duh le v majhni
meri več zmožen novega asociiranja; in vsled tega pripove¬
dujejo istim ljudem vedno znova iste stvari.

§ 24. Pojmovanje ali umevanje besednih pomenov.

Ob enem s tem ali onim zaznatkom, predstavo, občutkom
mi večkrat stopi v zavest tudi njegovo ime; ta in ta predmet
zaznavam ali pa si ga predstavljam ter ga v tem hipu tudi
„tiho“ imenujem, češ: avtomobil, prijatelj J., sladko . . . Toda
ob takih prilikah bi pač človek izhajal tudi brez jezika. Vse
večjega pomena je beseda takrat, kadar skuša posameznik
sporočiti posamezniku svoje „misli“.

Besede, ki jih slišiš govoriti ali pa sam govoriš, ti niso
zgolj šumovi, kakor recimo škripanje voza, in prav tako tudi
tiskane ali pisane besede ne zgolj čirečare brez vsega zmisla.
Izgovorjeno, zapisano ali tiskano besedo marveč
;— pod danimi pogoji — umeješ; to se pravi, beseda, ki jo
sljšiš ali vidiš, ni le zaznatek, podobno drugim zaznatkom,

6*

84

marveč ob enem znamka, ki (podobno številkam pri raču¬
nanju, papirnatemu denarju, figuram pri šahu in drugih igrah)
to ali ono pomeni, nekaj izraža in ki ji v danih okoliščinah
doznaš pomen.

Toda kako neki se vrši te vrste doživljanje? Ali ni ume¬
vanje besednih pomenov, t. j. pojmov, morebiti nazorno pred¬
stavljanje? Ne, če bi ti bil na ta način dan pomen posameznih
besed pri govorjenju, branju ali poslušanju, tedaj bi se pač
morala v tvoji duševnosti z veliko naglico vrstiti predstava za
predstavo. „Predstavljamo li, kadar kdo govori, njegove besede
takoj v tvorbe fantazije, ki po bliskovo lete mimo nas ter se
tresejo, spajajo, pretvarjajo, osnavljajo, vse po prihajajočih
besedah in njih slovniških oblikah? Kak direndaj bi pri tem
bil v tvoji glavi, kadar poslušaš govornika ali pa čitaš knjigo!
Tako se pač stvar ne vrši. 44  (Schopenhauer).

Ne, pojmovanje ni nazorno predstavljanje, čeprav se slišani
ali brani besedi tu pu tam pridruži nazorna predstava. Da po¬
men besede lahko umeješ, ne da bi si pri tem kaj nazorno
predstavljal, o tem se uveriš, ako opazuješ samega sebe, in to
potrjuje tudi psihologični eksperiment. In čestokrat kaj takega
niti z najboljšo voljo ne bi bilo mogoče. Kako neki bi si naj
človek nazorno, t.j. živo predstavil „prežvekovalca“, „trikotnik“,
„državo“ (ne tega ali onega individualnega prežvekovalca, tri¬
kotnik, državo) ali pomen veznikov (ampak, zato, ker), zaimkov
(ti, naš, kdorkoli), raznih končnic ali besed, kakor: vzajemnost,
bitek, več, sploh, ne, se dozdevati. . . ?

Pojmovanje ali umevanje besednega pomena se da takole
označiti: „Z besedo ali ob besedi vzameš to ali ono
v misel. 44  (Messer). Akt pojmovanja je svoje vrste psihični
dej, ki se ne opira na vidne, slušne, gibne občutke, ki marveč
psihičnemu subjektu, rekel bi, le zdaleka pokaže na predmet;
vzporedno z besedo ti je, četudi ne vselej popolnoma istočasno,
dan njen pomen in sicer na poseben način, ki se ne da po¬
drobneje opisati. In na ta način ti je mogoče karkoli duševno
dojeti, docela ne glede na to, je li predmet predstavljiv ali ne.

Da pa beseda in nje pomen nista morda isto, to dovolj
izpričuje znano dejstvo: ako v naglici, mehansko, izgovarjaš to
ali ono besedilo (pesem, pravilo, molitev), se lahko zgodi, da
pomen besed čisto ali pa vsaj deloma izostane.

85

Posebno poučni so dožitki spričo takih besed, ki imajo po dva ali več
čisto različnih pomenov. V tem slučaju se taki pomeni lahko, rekel bi, isto¬
časno uveljavijo v duševnosti, in sicer tako, da eden stoji v ospredju ali pa
da nekako med seboj tekmujejo. Lahko pa je tudi tako, da drugi ali tretji
pomen kar naenkrat stopi v zavest kot nekaj čisto novega. Tako n. pr. neki
preizkuševanec trdi, da je besedo „leča“ najprej pojmoval kot del očesa,
potem pa mu je stopil v zavest pomen jed. Ves dožitek pa opisuje tako-le:
»Menjava pomenov je bila neke vrste revolucija: kakor da bi se hipoma
za me eno omiselje pogreznilo in bi prišel v čisto nov svet.“ (M e s s e r).

Pomen te ali one besede se lahko menjava od slučaja do
slučaja ali pa od časa do časa („Dunaj“ v ustih kmeta, umet¬
nika, trgovca...; „Dunaj“ danes in nekdaj); — toda doživ¬
ljanje besednega pomena, t. j. tisto, kar te takorekoč duševno
spoji s predmetom, ki ga misliš, ostane vselej ene in iste vrste.
Spričo besede, ki jo slišiš ali vidiš, veš v danih okoliščinah,
kaj pomeni ta beseda, akoravno jedro te vednosti ni pred¬
stavljanje.

§ 25. Mišljenje (razsojanje).

Predmeti, ki nam o njih poroča občutenje, zaznavanje,
predstavljanje, abstrahiranje, pojmovanje, ne bivajo docela vsak¬
sebi, brez stikov, marveč jih družijo različne medsebojnosti
(relacije). Tako n. pr. pravimo: psihologija je veda, moj klobuk
je črn, 4 >3, slana jed povzroča žejo, deblo je del drevesa itd.

Izmed tistih relacij, ki jih vsak dan po večkrat jem¬
lješ v misel, se morajo pač posebe omeniti sledeče: isto¬
vetnost (a = a,  to je J. K.\  enakost (posamezni izvodi
te knjige so enaki), različnost (a b,  ako dva storita isto,
ni isto), podobnost (/A ABC Ai B {  Ci,  sreča — na bilki
rosa jutranja blesteča), celota in del (dražljaj je le delni
pogoj občutku), predmet in lastnost (nagelj je rdeč),
vzrok in učinek (Bolgari so razdejali Lozengrad), sred¬
stvo in namen (zajčja mast se rabi za zdravilo), razlog
in posledek (ker je a = b  in b = c,  je tudi a —  c), indivi¬
duum in vrsta (to drevo je smreka).

Posamezne — tvarne, duševne, idejne — predmete doznam
s pomočjo občutenja, zaznavanja, predstavljanja, odmišljanja,
pojmovanja; njih raznovrstne medsebojnosti pa ne vidim, slišim,

86

zaznavam, marveč jo ugotovim razsojajoč 1 2 : a-\-b = b-\-a,
cesar Franc Jožef L je najstarejši izmed sedanjih vladarjev, itd.
Tako razsojanje je svojevrsten psihični akt, ki
mu pravimo mišljenje. Tudi v vsakdanjem življenju ra¬
bimo glagol „misliti“ v tem pomenu2, n. pr.: Misli, predno
govoriš!

A.  Mišljenje in pa misel; p si h ol o gi z e m.

Od mišljenja je treba strogo ločiti plodove mišljenja, t. j.
misli, ki kot „sodbe“ tvorijo sredotočje logiki. Misel je vse kaj
drugega, nego pa mišljenje, ki tvori njen psihologični pred¬
pogoj. Psihologija ne proučuje plodov mišljenja, ki jim pravimo
misli (sodbe), marveč mišljenje samo, skušajoč izslediti, kako se
ta vrsta spoznavanja razlikuje od drugih. Eksaktno, t. j. na
eksperiment se opirajoče raziskovanje mišljenja se nahaja bolj
ali manj še v prvih početkih.

1. Logično in pa psihologično „stališče“. Motreč
z logičnega stališča n. pr. Heraklitovo trditev „Vse se izpre-
minja“, izkušam vsestranski doznati vsebino te trditve: kaj
Heraklit misli s temi besedami, ne vsebuje ta trditev li proti¬
slovja, kaj pomenijo posamezne besede tega stavka, itd. Pred¬
met mojega zanimanja je tukaj Heraklitova misel. — A vse
drugači, ako s psihologičnega stališča motrim to trditev. Tedaj
mi je odgovoriti na vprašanja: s katere vrste spoznavanjem je
Heraklit ugotovil medsebojnost, ki se izraža v stavku „Vse se
izpreminja“, in s katere vrste spoznavanjem jaz umejem nje¬
govo misel; katere prvine so v duševnem procesu najinega spo¬
znavanja nazorne in katere ne; kaj je Heraklita napotilo, daje
izrekel to trditev, kaj mene, da se bavim ž njo, itd.

2. Zakonitost mišljenja je vse kaj drugega, nego za¬
konitost misli. Psihologični zakoni mišljenja so „redovitost v
dejanskem doživljanju mišljenja 11 , a logični zakoni izražajo po¬
goje, pod katerimi velja ta ali ona trditev, ne meneč se za akt
mišljenja, s katerim jo psihični subjekt misli. Dva ali več aktov

1  To ugotavljanje ima biti glavni posel znanstva. „Kar je znanstvu
mogoče doseči, to niso stvari same, marveč le relacije med stvarmi; izven
tel) relacij ni spoznatne istinitosti. 11  (Poincarč).

2  čeravno je ta beseda po svojem pomenu sicer pravi „Hans in allen
Gassen." Kako top

87

mišljenja mnogokrat spaja kavzalna medsebojnost, dočim eno
misel z drugo veže relacija „razlog-posledek“. Kadar spisuješ
domačo nalogo, se v tvoji duševnosti vrste akti mišljenja; eden
prinaša drugega, t. j. eden sledi drugemu tako, kakor učinek
vzroku. O premisah n. pr. pa ne moreš reči, da bi ustvarjale
konkluzijo; premise so marveč le razlog za veljavnost zaključka.

3. Nujnost 1  v psiliologičnem pomenu besede je med¬
sebojnost pogojev in pa posledice: ako so dani vsi pogoji za ta
in ta akt mišljenja, tedaj ta akt v istini nastopi. Logika pa
imenuje tisto misel nujno, ki bi nje zanikanje vsebovalo proti¬
slovje, n. pr.: del je manjši od celote.

4. Evidentnost. Nujnomiselna trditev se imenuje lo¬
gično evidentna (očividna). Da je ta ali ona misel nujna, to ne
leži vsakikrat kar „na dlani 11 ; uvidevanje nujnomiselnosti zavisi
marveč od različnih okolnosti, ki se tičejo mislečega subjekta:
od zmožnosti, da, rekel bi, hipoma pregledaš vso vrsto sklepa
ali dokaza, od pozornosti, zanimanja, razpoloženosti, izurjenosti
za te vrste duševno delo itd. Lahko, da n. pr. v matematičnem
dokazovanju nujno vsak miselni člen sledi iz prejšnjega, in
vendar ga — recimo radi obširnosti in težkoč — niti vešč ma¬
tematik, kaj šele začetnik, ne bi z evidentnostjo doznal. In ob¬
ratno se ti neveljavno sklepanje ali dokazovanje tu ali tam
lahko zdi „očividno resnično 11 .

5. Možnost in nem ož n ost. Kar je logično mogoče,

t. j. kar si ne oporeka, ni da bi tudi psihologično moralo biti
mogoče. Da je 1 -|- 1 4- 1 . .. -f- 1 = 10 1000 , kdo bi o tem dvo¬

mil; toda komu neki bi bilo mogoče, to seštevanje tudi vres-
ničiti? In kar je logično nemogoče, to je psihologično prav
lahko mogoče; to potrjujejo neveljavni dokazi in protislovne
trditve.

Vse to pa na glas izpričuje neupravičenost „ psiholo¬
gi zma“, t. j. tistega, danes zelo razširjenega, filozofskega na-
ziranja, ki — zmotoma — trdi, da je psihologija temeljna veda
vse filozofije in logika le panoga, oziroma uporaba psihologije.
Psihologizem vsebuje to le načelno zmoto, da zamenjava pred¬
mete z doznavanjem predmetov. Zakoni logike, ki izsleduje
formalne pogoje, pod katerimi je veljavna ta ali ona misel,

1  Nujnost (Notwendigkeit) ni isto, kar siljenje (Notigungi.

88

veljajo marveč za vse vede, torej tudi za logiko. Logika je
potemtakem poleg spoznavne teorije, ki ima ugotoviti stvarne
pogoje za veljavnost misli, temeljna veda filozofije.

B.  T o k misij e n j a.

1. Diskurzivno (prehodno) mišljenje. Naše miš¬
ljenje je večinoma premišljevanje o tem ali onem predmetu,
nekako pretresovanje predmeta; to se pravi, misleč izkušaš na
danem predmetu (logaritmu, državi, Napoleonu, zaznavanju ...)
izslediti te in te relacije. Poleg tega, diskurzivnega, miš¬
ljenja, ki prehaja od vsebine do vsebine, pa imamo še intui¬
tivno mišljenje (uziranje), ki z enim samim aktom neposredno
dojame („uzre“), kar je predmetu bistvenega, „idejo“ predmeta.
Odločilno vlogo pri spoznavanju igra diskurzivni način mišljenja.

Zakaj si razmišljujoč daješ opravka ravno s tem in tem
predmetom, razloga temu je iskati v jedru tvojega jaza. Kakor
je sleherni koš te ali one železnične proge na svojem mestu
včlenjen v celotno omrežje, pravtako sleherni akt tvojega miš¬
ljenja izvira iz tvoje celotne duševnosti ter je tesno spojen z
njo. Tega ali onega človeka vodi spričo mišljenja hrepenenje
po spoznanju; a pri večini odločujejo drugi vzroki: „glad in
ljubezen, častilakomnost in pohlepnost pa podobni nagibi spra¬
vijo tukaj mišljenje v tok ter stavijo cilje temu toku.“

2. Determinacija (utesnjevanje). In kako je mo¬
goče, da daljše razmišljanje vodi do cilja, t. j. do spoznatka,
čeprav je včasih raztegnjeno čez več dni, mesecev ali let 1  ? Saj
te nešteto vtiskov skuša odvrniti ali vsaj speljati s poti, kadar
se baviš s tem in tem predmetom! „Niti duh najznamenitejšega
človeka ni tako neodvisen, da bi ga ne zmotil vsak ropot. Ni
treba šele topovega strela, da bi podvezal poslovanje njegovega
mišljenja; v to zadostuje škripanje vetrnice ali vitla. Nikar se
ne čudite, ako v tem trenotku ne sodi prav; muha mu brenči
okrog ušesa. To zadostuje, da ne pride do pametnega zaključka.
Ako vam je do tega, da zadene pravo, odpodite živalico, ki se
ustavlja njegovi pameti ter moti ta silni razum, ki vodi cela
mesta in države. 14  (Pascal).

1  Duma mi je blodila po glavi ne vem koliko let; leta in leta se mi
je ta snov poetiški oblikovala. (Župančič.)

89

Ne, psihologom se je posrečilo, izslediti svoje vrste dejstvo,
ki nam tukaj lahko z uspehom priskoči na pomoč ter toku
mišljenja (pa tudi dejanja in nehanja) določuje smer; pravijo
mu determinacija (utesnjevanje) ali determinirajoča
težnja. 1  To je neke vrste vodilna predstava (pojem), ki ima
določilen vpliv na zaporednost drugih predstav (pojmov) pri
mišljenju.

Determinacija ureja tok naših duševnih dejstev v zmislu
nam ena (ki nastopa v različnih oblikah: kot vprašanje, naloga,
ukaz, načrt, navodilo, vidik, načelo, vzor ...). Ako n. pr. slišiš
ali bereš osamljeno besedo »oče 44 , tedaj ti nehote pride na misel
pojem »mati 44 . A vse drugači, ako dobiš in sprejmeš nalogo, da
k besedi, ki ti jo hočem brž zaklicati, najdeš rimo; sedaj ti
spričo besede „oče“ ne stopi v zavest pojem „mati“, ampak
„hoče“, „ropoče“ ali kaj podobnega. Naše duševno življenje
torej ni zgolj obnavljanje, kakor trdi »asociacijska 44  psihologija,
marveč je treba uvaževati tudi determinirajoče težnje. »Ni res,
da bi se vsakokrat uveljavila najtesneje asociirana predstava,
marveč tista, ki odgovarja tvojemu po determinaciji urejenemu
mišljenju. 44  (A c h).

Pomen determinacije nam pač najbolj živo stopi pred oči
spričo nedeterminiranega mišljenja: kadar »sanjariš 44  ter v mislih
skačeš od predmeta do predmeta, kadar se je družba tekom po]
urice izkramljala de omnibus et quibusdam aliis, v sanjah, itd.
Klasičen zgled je ljuti aga, ki misli »svakojake misli 44 : od bal-
čaka i od djevojaka, i od lova i od sokolova, i od zlata i od
ljuta rata, od kolača i od Crnogoraca, od džilita i od kopja vita.

Samosvoje dejstvovanje determinacije tvori podlago mišljenju,
osobito sklepanju in odmišljanju, ki je tolike važnosti za znanstveno delo¬
vanje. S pomočjo eksperimenta se je ugotovilo, da determinacija ne povzroča
le izbiranja iz vseh predstavnih zvez, ki bi bile možne, temveč da omogočuje
tudi snovanje novih asociacij ter tako človeka osvobojuje iz omrežja pred¬
stavnih zvez, ki jih podaje izkustvo. Determinacija te dvigne ven nad pred¬
stave, ki ti jih nudi izkustvo. In zelo je verjetno, da imamo glavni pogoj za
duševno nadpoprečno, zlasti »genialno nadarjenost iskati v tem, da se v
takem človeku na čisto poseben način izraža samosvoje dejstvovanje utes¬
njujočih  teženj, ki človeka oproščuje pravkar pričujočih asociacij.“ (Ach).

1  O pojmu težnja gl. str. 75, op. 2.

90

§ 26. Doznavanje vrednot; inspiracija, vitalni čut, vest.

1. Bistvo in pa bite k vrednote. Predmete vnanjega
sveta in svoje duševnosti in pa razne lastnosti teh predmetov
(kakor so: barva, teža, jakost .. .) mi je mogoče na ta ali oni
način (gledajoč, vohajoč, zaznavajoč, predstavljajoč .. .) duševno
dojeti. Toda o marsikaterem izmed teh predmetov se ne obo¬
tavljaš reči, daje prijazen (pokrajina, predstojnik, vreme)
in da si ga vsled tega vzljubil; da je nevaren (strup, zver,
strela) in se ga bojiš; da je lep (slika, sonet, simfonija) in ti
nudi estetski užitek; daje koristen (gospodarski pridelki,
izumi tehnike) in ga ceniš; da je dober (plemenito dejanje)
in ga čislaš; daje prikladen ali neroden (obleka, orodje,
pohištvo); daje duhovit, „brez soli“, pust (družabnik).
Včasih čutiš svojo pregreho in se obtožuješ; ali pa
občuduješ Dantejevo fantazijo, Tolstega globokoumnost, Na¬
poleonovo energijo, Sokratovo modrost, Vrazov idealizem, Kri-
stovo človekoljubje . .. itd.

Tudi v vseh teh in podobnih slučajih duševno dojamem
nekaj, kar „je“, doznam gospodarske, življenjske, estetske,
politične, verske, etične ... vrednote (= te ali druge vrste
vrednost).

To, kar se imenuje vrednota (dobro, potrebno, zdravo,
koristno, lepo . ..), je treba strogo razločevati od vira ali nosi-
telja vrednote, t. j. od predmeta, ki se ga vrednota takorekoč
drži in ki mu pravimo dobrina. Vrednota je samostojen —
in sicer idejeni — pojav, čeprav se ti sleherni predmet, ki ga
zaznavaš, naj poprej pokaže v svitu te ali one vrednote ter ga
v danem slučaju (kot „objektivni“, t. j. nepristranski, „hladni“
presojevalec: znanstvenik, izvedenec, sodnik . ..) šele naknadno,
s pomočjo odmišljanja „oropaš“ vrednote, to se pravi — da si
predmet skušaš misliti brez nje. Človek doznava svet v prvi vrsti
„s srcem 11  (ljubeč, črteč, čislajoč, odobravajoč, zavračajoč . . .) in
šele na to z razumom: v kolikor dajem vrednost tej ali oni
stvari, v kolikor mi je zbudila pozornost, v toliko jo — na to
— vzamem za predmet svojim mislim.

Za samostojnost vrednote govori zlasti dejstvo, da lahko
dvoje ali več vrednot med seboj primerjam, ne da bi pri tem

1  T. j. nekaj, čigar bivanje ne očituje znaka časnosti in prostornosti.

91

moral v misel jemati tega ali onega nositelja vrednote (n. pr.:
zdravje — bolezen, čast — moč — ponos, zaslužno — pravilno
— indiferentno — dopustno — zavržno dejanje). Pa tudi na¬
sproti spoznavajočemu subjektu je vrednota vseskozi neodvisna,
to se pravi: ta ali ona vrednota biva, če kdo ve za njo ali ne.
Tudi „modrost, pravičnost, učenost" n. pr. so vrednote, čeprav
v današnji družbi „človek toliko velja, kar plača." In v kulturni
zgodovini najdemo cele „enostranske“ dobe, ki jim je kulturni
genij (velik umetnik, modrijan, znanstvenik, svetnik) moral od¬
kriti (ne ustvariti!) to ali drugo vrednoto, t. j. razodeti „kar
je gledal in čul pesnik, zamaknjen v nebo", ali pa vsaj iznova
ljudi opozoriti na njo.

2. „ Čutenje vrednot. Vrednote ne dojamem z oče¬
som, ušesom ali s kakim drugim čutilom 1 , tudi ne s pomočjo
zaznavanja, marveč jo — čutim. To je svojevrsten način do-
znavan|a predmetov, ki se docela razlikuje od zaznavanja, pred¬
stavljanja, gledanja, slušanja, vohanja ... in ki se ne da po¬
drobneje opisati. Kajpada mi je naknadno mogoče, vrednoto, ki
sem jo doznal, s pomočjo mišljenja razglabljati ali različne vred¬
note med seboj primerjati; toda priznati moraš,'da je duševni
proces razglabljanja in primerjanja drugoreden pojav, ki mu
prednjači doznatek vrednote s pomočjo — čutenja.

Da v resnici marsikaj izmed tega, „kar je", ne dojameš
izključno z „razumom“, za to nudi vsakdanje in nevsakdanje
življenje dovolj dokazov. Stopivši prvič v tujo hišo se zavzameš,
češ, kako prijazno stanovanje, še preden si opazil in sploh
opazoval njegove posameznosti; novi znanec je napravil na te
vtisk resnega, mirnega človeka, čeprav si ž njim jedva
nekoliko izpregovoril; ta in ta slika, melodija, pokrajina, drama
mi zelo d o pa d e, dočim mi ta in ta družba ni všeč, zakaj
vse to — sam ne vem! Kolikokrat je človek „durch Mitleid

1  Tudi tistemu, ki bi zanikal bitek vrednot, ker jih — ne „vidimo“,
veljajo besede:

Daran erkenn’ ich den gelehrten Herrn!

Was ihr nicht tastet, steht euch meilenfern,
was ihr nicht fasst, das fehlt euch ganz und gar,
was ihr nicht rechnet, glaubt ihr, sei nicht wahr!

Goethe (Faust I.)

92

wissend“! O marsikaterem „Amerikancu“ bi najbrž lahko rekli:
„Z očmi svoj« ljubezni je. videl domovino tako bistro in raz¬
ločno, kakor je poprej ni videl z bedečimi očmi.“ (Cankar). In
Pascal pravi: „Srce doumeva božanstvo, ne razum. Ključ do
vere je ta-le: srce ti je dovzetno za Boga, ne pa razum.“ Kaj
izpričuje glasnik božanske umetnosti z verzi:

Kje domovina si? Ali na poljih teh?

Še pod Triglavom, okrog Karavank?

Ali po plavžih si, ali po rudnikih?

Tu? Preko morja? Ali ni ti meja?

Slutim te, čutim te. — — Župančič (Duma).

Nadaljnji zgledi: „Šel sem nekoč mirne kmečke bajte, čisto na¬
vadne siromašne bajte, pogledal sem jo in sem začutil: tukaj domujejo srečni
ljudje! V tistem trenotku začujem otroški smeh in sem bil vesel svoje po¬
trjene modrosti 1 '. (Cankar). — O pravilni rabi dovršnika in nedovršnika
„vzklika“ Nestor naših slovenistov o. Škrabec: „To mora čutiti, kdor ima za
take razločke nepokvarjen .čut. Ali vsaki ga nima, in tudi kdor ga ima, se
lehko da premotiti, ker mu nihče ni povedal, da more biti v enem primeru
prav, kar je v drugem napak.“ — Zli duh Gripo v Jurčičevi tragediji Tugo¬
mer se na račun stare kneginje Vrže tako-le obregne sam proti sebi:

V tej starki sam peklenski duh sedi,
pol slepa, menim, niti me ne vidi,
a vendar čuti vrag, ki ga ima
v kosteh prastarih, da jaz nisem mož,
kateri se dozdevam drugim vsem.

Narodnost izkuša francoski publicist Pelissier na sledeči način definirati:
narodnost je skupina ljudi, ki pripadajo družabno, duševno in moralno drug
k drugemu in ki imajo čut, da pripadajo k tej svoji narodni celoti, k tej
svoji narodni enoti. — Srce ima svoj način doumevanja, ki ga razum ne
doumeje. 1  (Pascal). In slično naš pevec:

Srce umeje

čudne govorice,

• ki jih govorijo

zvezde i cvetice. Jenko (Obrazi).

3. Inspiracija. Čutenje vrednot je duševni vrelec, ki iz
njega črpajo vsebino najveličastnejši proizvodi človeške kulture,
zlasti umetnost. Duševnemu stanju, ki umetnik ali etični genij
v njem „uzre“ novo idejo, pravimo inspiracija (navdihnjenje,
razodetje), hoteč s tem imenom poudariti, da novorojena ideja

1  Le coeur a ses raisons qiie la raison ne conriait pas.

93

ni otrok umujočega prizadevanja, temveč velikega trenotka,
„der gebietenden Stunde“. „Dozdeva se mi, kakor da je umet¬
nost neka popolnejša veda. To, česar ne more doseči znanstvenik,
vidi umetnik. Kadar delam v inspiraciji, ni več platna pred
menoj; gledam le idejo, sliko v duši, ki je že gotova. Inspirira
me včasih misel, včasih narava, predmet, včasih se mi rodi načrt
v zamišljenosti, včasih na izprehodu." (R. Jakopič). Kajpada
blagoslovljeni trenotki inspiracije niso psihičen pojav, ki bi bil
morda brez vse zveze z ostalo duševnostjo umetnika, temveč
„končni učinek dolgotrajnega duševnega procesa, iskanja in
borjenja za najprimernejšo obliko, ki čestokrat traja mesece in
leta, ne da bi vedel do cilja, in ki je pogostoma spojen z veliko
duševno vznemirjenostjo."

Najbolj nazorno nam pač to stanje slika Fr. Nietzsche,
spričo trenotkov, ki so mu vdihnili njegovo največje delo „Also
sprali Zarathustra":

Pojem razodetje v tem zmislu, da nenadoma z neizrekljivo izvestnostjo
In točnostjo nekaj postane vidno, slišno, nekaj, kar te v skrajnji globini
pretrese in izprevrže, — označi brez ovinkov dejanski stan. Slišiš — ne da
bi iskal, vzameš — ne da bi vprašal, kdo daje; kakor blisk zasine misel z
nujnostjo, v svoji obliki brez obotavljanja — nikoli nisem preudarjal. Vzhit,
čigar ogromna napetost se včasih razlije v tok solza in ki ti ob njem korak
zdaj nehote vihra, zdaj zaostaja; popolna zamaknjenost ob razločnem zave¬
danju, tako da te izpreletava nežna groza in mrazi do palca na nogi; brez¬
danja sreča, ki v njej, kar je najbolestnejšega in najbolj neveselega, ne
učinkuje kot nasprotje, marveč le kot posledica, kot nekaj izzvanega, kot
nujna barva v tolikem izobilju luči; instinkt ritmičnih odnosov, ki spaja ob¬
like širnega prostranstva (dolgost, potreba daleč segajočega ritma je malone
merilo sili inspiracije, neke vrste izenačenje proti nje pritisku in napetosti).
Vse se vrši v kar najvišji meri neprostovoljno, toda kakor v viharju svo-
bodočutja, brezpogojnosti, moči, božanstvenosti ... To je moje izkustvo o
inspiraciji. 1

Kako samosvoje okoliščine spremljajo včasi rojstvo velike
umetnine, to izpričuje glasoviti goslar Tartini s svojim naj¬
slavnejšim delom, z glasovito „Vražjo sonato" (Letrille du diable):

Nekoč v aprilu je bril oster veter skozi napol odprto okno, trepalnice
so se mi povesile in zdelo se mi je, da gledam senco, ki se vzpenja pred
menoj: poosebljeni Beelzefiub, v roki drži čarobne gosli in na njih prične
sonato, čudovit melanholično mehak adagio, potem lamentoso in naposled
vreščav, divji finale.

1  Tudi v Levstikovem Umetelniku se lepo zrcali „furor poeticus.“

94

4. Životni (vitalni) čut. To, kar imenujemo življe¬
nje, je enoten kompleks svojevrstnih prapojavov 1 , ki se ne dado
dalje analizirati in ki jih doznaš deloma s pomočjo vnanjega
(telo) in deloma s pomočjo notranjega zaznavanja (organske
občutke). In posebne vrste psihično dejstvo, ki se imenuje
životni ali vitalni čut, mi neposredno pove, v kakem stanju
(naraščajočem ali pojemajočem) se nahaja moj životni proces,
kadar čutim, da sem n. pr. upehan, onemogel, čvrst, krepak,
slab, bolan, zdrav. Duševni dejanski stan tukaj docela odgovarja
biologičnemu.

Tudi to čutenje je neke vrste spoznavanje, čeprav ne um¬
skega tipa. Životni čut je, rekel bi, spoznavno orodje, ki z njim
človek — in tudi žival 2  — že naprej ugotovi, kakega pomena
je za življenje ta ali ona stvar, to ali ono dejanje. Tudi tistemu,
ki še nikoli ni padel z visočine, kliče omotica v danem slučaju:
pazi, tvoje življenje se nahaja v nevarnosti!

Životni čut se ne opira na organske občutke in zato tudi
ni lokaliziran v posameznih udih; ta čut je marveč nekaj enot¬
nega, kar se od slučaja do slučaja enotno izpreminja, neodvisno
od ugodja in neugoja, ki spremlja občutke gladu, žeje, bole¬
čine . . . Nasprotno, jedi ali pijače n. pr. se ti zahoče le v toliko,
v kolikor je tvoj životni čut obrnjen v negativno smer; to se
pravi, čim bolj pozitivni znak očituje tvoj životni
čut, tem manj — nehotne — pozornosti ti vzbuja
z organskimi občutki spojeno ugodje, oziroma
neugodje. To spoznanje je velike važnosti za življenjsko
tehniko. Kdor bi se n. pr. naj otresel suženjstva svoje cigarete
ali pa kozarca, temu „lepa beseda“ ne zaleže ničesar, poje¬
majoče življenje kateresibodi vrste se razodeva v tem, da ti
ugajajo take stvari in dejanja, ki lahko pospešijo pojemanje,
za katerim — neodvisno od zavednega stremljenja — teži tako
življenje. 11  (Scheler). Tukaj ne pomaga drugo, nego da s
primernim življenjem dvigneš svoj vitalni čut. Zakaj nekateri
ljudje zlahka prenašajo telesne bolečine? 3

1  In ne vsota delnih procesov v posameznih organih.

2  Kako „ve“ krava, da je ta ali ona zel škodljiva, še preden jo ima
v želodcu ?

3  Indijski fakirji jih sploh ne poznajo!

95

Vitalni čut zasluži, da ga poslušaš in uvažuješ njegov glas,
ako ti v tej ali oni obliki poroča o sedanjem stanju tvojega
življenja. Saj je ta čut neke vrste manometer, ki ti zanesljivo
naznanja, seli tvoje življenjske sile dvigajo ali pa pešajo, dočim
bi od organskih občutkov ne dobil vselej dobrega sveta: mar¬
sikaj ti pač ugaja, Čeprav je življenju v škodo in narobe (sladek
strup, grenko zdravilo, požirek mrzle vode, kadar si razgret).

5. Duševni čut. Od životnega je treba razločevati du¬
ševni čut, ki z njim dojameš duševno vrednost svojega jaza,
ko n. pr. odobravaš svoje ravnanje, ko ugledaš „pege svoje
duše, skrito zlobo v dnu srca“ ter se obtožuješ, ko ti „vest‘ 11
kaj očita itd. 1 2  To čutenje ni v nikakih odnošajih s trenotnim
stanjem življenja. Lahko, da se kdo tudi v trpljenju (požrtvo¬
valna mati) ali celo ob smrtni uri (mučeniki) čuti zadovoljnega,
presrečnega.

1  Koren ved-! — Gl.str.2, spodaj, 2. zgled („Vest je hudo natanka..

2  Lep zgled je Prešernov epigram:

Kopitar.

Nosil učSno glavo s častjo sem vst)h premagavec;

smrt in ošabnost ste zmagale mčne same.


II. del.
Čustvovanje.

§ 27. Čustvo — psihična prvina.

Občutenje, zaznavanje, predstavljanje, pojmovanje, razso¬
janje, čutenje vrednot mi na svojevrsten način poroča zdaj o
tem, zdaj o drugem — tvarnem, psihičnem, idejnem — pred¬
metu. Toda človek ni le „naiven“, t. j. hladen, stvaren, suho¬
paren, objektiven motrilec vsega tega, „karje“, temveč zavzame
od slučaja do slučaja to ali ono („subjektivno“) stališče k pred¬
metom, ki po vrsti stopajo pred njegov jaz, češ: to mi ugaja,
ono mi ni po godu. Komu neki bi bilo vseeno, kaj jč ali pije,
kako je oblečen pozimi, kaj ljudje govore o njem, kako mu
gre delo izpod rok, je li zdrav ali ne, kaj je vsebina povesti,
ki jo pravkar čita, itd. „Okus strdi ali glas te in te melodije
kot zgolj čutni dožitek je ob različnih časih prilično isti. Toda
ti, eden drugemu enaki, čutni dožitki so mi, kakor nanese, zdaj
v slast, zdaj indiferentni, zdaj naravnost zoperni.“ (E b b i n g -
haus). Na umetniški način izpričujejo to dejstvo vsi tisti, ki
so prejeli dar, „zu sagen, wie ich leide“; pretresljiva priča iz
naše literature sta Prešernovi pesmi „Kam?“ in pa „Pevcu“.

Ako se radujem nove knjige, ki leži pred menoj, ali pa
jezim nad pokvarjeno suknjo, se da tukaj dobro razločiti dvoje
svojevrstnih dožitkov: zaznatek knjige, oziroma suknje in pa
radost ali nevoljnost vsled tega zaznatka. Dočim zaznavajoč,
rekel bi, duševno posezam do knjige pred seboj, se v radovanju
izraža istočasno stanje mojega jaza spričo tega zaznatka. Te
vrste psihična dejstva, ki v njih doživljaš vsako¬
kratno stanje svojega jaza, se imenujejo čustva.
Čustvo kot psihično stanje pa se ne sme morda istovetiti s prej
(§ 26) omenjenim čutenjem vrednot; čutiti, t. j. spoznati n. pr.
vrednost ugodno ležečega stavbišča, ni isto, kar se naslajati
recimo ob misli, da je to stavbišča tvoja last.

Dožitek radosti, navdušenja, strahu, skrbi, presenečenja,
sreče, zadovoljnosti, zadrege . . je psihofizična celota, ki se na
njej da s pomočjo analize razbrati več sestavin. Zgled: Sam
samcat stopam po ulicah tujega mesta, motreč velike izložbe,
bučni promet in ljudi, ki neprestano hite mimo mene. Kar na¬
enkrat me nekdo narahlo potrka po rami; ozrem se, „aaaa!“
se mi izvije iz ust, srce mi ubere hitrejši takt in izpremeni se
tudi ritem dihanja: doživel sem iznenadjenje — pred menoj
stoji prijatelj, ki bi ga za smrt ne bil tukaj pričakoval. Izne¬
nadjenje je Čustvo; a dožitek iznenadjenja — in sploh vsakega
čustva — je psihofiziologičen celek, ki očituje troje strani. In
te tri strani so:'

1. Pogoj čustvu. Da nisem zagledal in prepoznal pri¬
jatelja, ne bi bil doživel iznenadjenja.

2. Telesni izraz čustvovanja. Obenem s prepo-
znatkom, ki je bil pogoj mojemu čustvu iznenadjenja, sem do¬
živel več vrst telesnih izprememb (v govorilih, krvnem obtoku,
sopilih).

3. Čustvena ali emocijska prvina. Vzporedno s
prepoznatkom prijatelja in pa s telesnimi izpremembami me je
obšla neka prijetnost, svojevrsten dožitek, ki se ne da
definirati. 1  Tudi ta dožitek prijetnosti je psihična prvina, prav
tako kakor prepoznanje prijatelja, toda ne spoznavna, temveč
„čustvena“ ali emocijska prvina. In tej-le emocijski prvini
pravimo čustvo v ožjem (= teoretskem ali znanstvenem) po¬
menu ali elementarno čustvo. — V širšem (= vsak¬
danjem) pomenu besede pa je vsako čustvo, ki ga doživiš, za¬
motan kompleks s tem le ogrodjem: pogoj čustvu —f—tel esni
izr a z emocijska prvina.

Da je elementarno čustvo res samostojna psihična prvina
svoje vrste, to uči ta-le preudarek. Dočim z raznimi akti spo¬
znavanja tvoj jaz dozna ta ali oni — tvarni, duševni, idejni —
predmet („objekt“), je za čustvo značilna njegova „subjektiv-
nost“ ali „osebna nota“: s čustvom doživiš to ali ono stanje
svojega jaza. „Svojevrstnost čustev je v tem, da nam vobče
ničesar  ne sporočajo." (S t u m p f). Čustvujoč ne posezaš duševno

1  Skušajoč ga  definirati, bi postavil le nekaj drugega na mesto tega,
kar vsakdo iz svojega doživljanja pozna kot „čustvo“.

* 7
Ozvald, Psihologija.

98

ven črez sebe, tako kakor spoznavajoč; čustvo je marveč itekak
duševni termometer, ki pravi: Jaz sem“ vesel, zadovoljen,
srečen, otožen, ginjen, ogorčen, bogaboječ, v zadregi, dobre
volje, potrt, užaljen, vzradoščen, razočaran . .. Klasičen opis te
vrste dožitkov so Goethejevi verzi:

Ich ging im Walde so fiir mioh hin

und nichts zu suchen, das war mein Sinn. 1

Ako pravim, da je ta in ta predmet lep, ta in ta okus
prijeten, to in to dejanje dobro, je zmisel mojih besed pač ta-le:
motreč ta predmet, čuteč ta okus, doznavajoč to dejanje do¬
živi moj jaz čustvo ugodja. Besede lepo, prijetno, dobro
itd. ne izražajo občutne vsebine (kakor besede: rdeče, toplo,
trdo ...), marveč vzrok, zakaj mi to ali ono ugaja, oziroma ne
ugaja. „Razsodki o lepem in grdem, dobrem in zlem, prijetnem
in neprijetnem, skratka: vrednotni razsodki veljajo po pravici
za subjektivne pojave v primeri z zatrjevanjem o barvi in trd¬
nosti, obliki, velikosti itd., skratka: v primeri z razsodki o
bivanju." (Diirr).

t

§ 28. Psihični pogoj čustvu.

V žarkih spomladnega solnca se pred teboj koplje sadni
vrt, ves v cvetju. Srce ti polje radosti ob pogledu na to raz¬
košje cvetočih marelic in črešenj. A sredi vrta stoji gospodar
ter se na tihem smehlja spričo misli na lepe dohodke, ki jih
utegne letos izkupiti za zgodnje sadje.

Predmet tvojemu in gospodarjevemu čustvu radosti je isti
sadni vrt. Toda ako ti ne bi gledal in videl drevja v cvetju,
ako gospodar ne bi mislil na lep dobiček, ki ga obetajo cvetoče
marelice in črešnje, se pač tudi ne bi radovala sadovnjaka. Ne
vrt sam na sebi, marveč tvoj zaznate k vrta in pa gospodar¬
jeva misel (sodba) o njem je conditio sine qua non vajinemu
čustvu ugodja.

1  Nekaj podobnega je Jenkova kitica:

Šepetanje tajno
nosi zrak čez njivo,
sluhu nerazumno,
srcu razumljivo. (Obrazi, XV.)

99

Nobeno čustvo, ki ga doživiš, nima samosvojega bitka,
temveč se opira na ta ali oni doznatek: občutek, zaznatek, pred¬
stavo, razsodek ... ali pa tudi na ta ali oni akt doznavanja:
zaznavanje, predstavljanje, dojemanje vrednot, mišljenje.-»Pred¬
stave 1  in sodbe so hrana čustvom.“ (Payot). Na čudovito
umetniški način je ta psihologični zakon s pesniško intuicijo
izrečen v verzih:

En gorek rek — srce odpri?,
en ljub pogled — sred se vžge;
en hud pogled — srce mrjč,
en trd izrek — sred se stre. Gregorčič.

Ako naj to ali ono postane predmet mojega veselja, za¬
drege, sovraštva . . ., je prej treba, da predmet na ta ali oni
način doznam. Česar oko ne zagleda, to srcu ne preseda. 2  (N. pr.).
Te zveze pa si ne smeš morebiti takorle misliti, da bi si psi¬
hični subjekt najprej predstavil ta in ta predmet in bi šele
potem v njegovi duševnosti nastopil akt čustvovanja; akt pred¬
stavljanja in akt čustvovanja marveč tvorita sestavini enega
dožitka in sicer tako, da predstava služi čustvu za podlago.

Upoštevajoč dejstvo, da se sleherno čustvo ugodja ali neugodja opira
na ta ali oni dej doznavanja, pa moramo dvojevrstnim dožitkom odreči do¬
movinsko pravico v obsežju pojma čustvo, akoravno se po navadi prištevajo
semkaj; ti dožitki so: razpoloženost in pa bolečina.

a)  Razpoloženost. Te vrste dožitki niso čustva, ker lahko na¬
stopajo brez psihične podlage, t. j. brez tega ali onega doznatka. čestokrat
pravimo: „Ne vem, zakaj sem danes tako (dobro, slabo) razpoložen," hoteč
na ta način svoj dožitek označiti za neke vrste »brezpredmetno" čustvo.
Toda psihologija je ugotovila, da dožitki, ki jim pravimo razpoloženost, niso
nič drugega, nego nejasni kompleksi organskih občutkov.^ — Raz-
beri zmisel vprašanja: »Kako, da zvoni danes, kakor da bi potrkovalo za
Veliko noč?"

b)  B o 1 e č i n a,- Prav tako, kakor spričo razpoloženosti, je treba tudi
občutek bolečine 4  strogo ločiti od čustva neugodja, ki mu bolečina
služi za podlago.

»Vzgoja 11  in čustvovanje posameznika. Docela
enaki  doznatki lahko vzbude neenaka, včasih celo nasprotna

1  S tem imenom jemlje P. obenem občutke, zaznatke in »predstave"
v misel.

2  Nemški: Was ich nicht weiB, macht mich nicht heifi.

■ 3  Gl. str. 45—46.

4  Gl. str. 43.

7*

100

čustva; v tem dejstvu se očituje vpliv vzgoje, ki hotno ali
nehotno prihaja od drugih ljudi in okoliščin, v katerih živiš.
„Kar se ti najprej dozdeva nenavadno, odurno, čudno, postane
vsled navade nazadnje ob sebi umevno, normalno, ljubo, za¬
upno.“ Kolikokrat človek n. pr. hrano (na planini, pri vojakih,
v tujini), ki se mu je izpočetka upirala, naposled vzljubi. Kako
se estetični okus izpreminja pod vplivom privade, to pač naj¬
očitneje izpričujejo pojavi mode; kroj, ki ti je bil izprva zopern,
ti sedaj ugaja. Izkustvo uči, da se v tem oziru niti ena vred¬
nota ne more docela umekniti vplivu navade. „V tej dobi so
ljudje ponosni na bogastvo, v drugi na uboštvo, danes se marsi¬
kdo veseli zdravih mišic in živcev, jutri hoče biti dekadent ter
se naslaja ob svoji bolehnosti." Živeč v dobi „alpinizma“,i danes
občudujemo, uživamo veličastnost planin, dočim Livij, pač kot
glasnik svoje dobe, govori o „foeditas2 Alpium".

Zanimiva je tudi ta-le trditev: „H o m e r je povsod, kjer opisuje na¬
ravne dogodke, vseskozi naiven, neseniimentalen; docela trezno, stvarno,
objektivno ti slika tok stvari, čeprav gre za ta ali oni našemu čustvovanju
bolj ljubek ali vzvišen vtisk, za „rožnoprstno“ zarjo, nevihto, vihar na morju
ali podoben pojav; silno, venomer valujoče morje mu ne vzbuja čustvenega,
marveč le vtisk nerodovitnosti, torej brezkoristnosti, in zvezdnato nebo ali
pa  tiha noč mu utegneta prijati zavoljo lepega vremena.' 1 2

Celo kulturne struje (vzgojni smoter, umetniški pokreti,
smoter izobraževanju), življenjsko in svetovno naziranje so do
neke meje — „stvar mode“.

Veliko vlogo igra pri te vrste pojavih tuji zgled, suge¬
stija. Ako n. pr. opaziš, da kdo drug iskreno občuduje ta in ta
predmet, se prav lahko zgodi, da ga tudi ti vzljubiš. — Zakaj
pravimo o smehu in dolgočasnosti, da sta nalezljiva, ali pa:
Žalost in tuga je strupena kuga. (N. pr.).?

Prenos ali izžarjevanje (irradiacija) čustev.
Čestokrat najdemo, da se to ali ono čustvo, rekel bi, odtrga
od svoje podlage ter preide na drugo, ki je s prejšnjo v kaki
zvezi. Umetnik Mate govori Hanci: „Dale so mi tebe, te tihe
sence, svoj najlepši cvet, kako bi jih sovražil?" (Cankar 3 ).

1 Ki mu je započetnik Rousseau (poleg še dveh Švicarjev: Scheu-
chzerja in Saussurea).

2  Odurnost.

3  Križ na gori.

101

Prvi vtisk, ki ga  dobiš v družbi, ti mnogokrat določi občutje
za ves večer. — Kaj se pravi: ta in ta je danes vstal „z levo
nogo"? Kolikokrat ob enem z osebo vzljubiš tudi nje „čudni“
priimek ali krstno ime! Nekdo se je jezil spričo neprijetnosti,:
ki so nastale, ker se njegova odredba ni uvaževala, — in sedaj
se vsled tega jezi nad vsem: „nad nedolžnim vprašanjem otroka,
obiskom prijatelja, ki mu je bil sicer vedno dobrodošel, nad
veselim obrazom soseda, muho na steni, kakor pravimo, in še
nad samim seboj, da je tako nespameten ter nima sebe toliko
v oblasti, da bi to jezo preprečil.“ Prolog, uvertura, vesel dru¬
žabnik, bedasti Avgust v cirkusu! Prelep zgled iz hrvaškega
slovstva:

Vedno bolj se je spuščala v moje srce na lahkih krilih blagoglasnega
slovenskega jezika tista čudna melanholija, ki preveva Prešernove stihe.
Daši še zelen mladič, sem vendar sam pri sebi razumel globoko otožnost
Prešernovega srca, vse žalostne glasove o izgubljenem, nesrečnem življenju.
Zdelo se mi je, da tukaj vse ptičke pevajo po Prešernovi melodiji, da se iz
trepetajočega listja glasi njegova bolest, da vsi gorski zvonovi pritrkujejo
po njegovih sekiricah, da po zelenih gorah visi stotero Eolovih harf ter se
po njih strunah razlivajo čudoviti glasovi „Slovo od mladosti". (Seno a 1 ).

Psihologični izsledek, da so doznatki zarejališče naših čustev,
je silno velikega pomena za vsakogar, ki ima kot kakršenkoli
„voditelj" opravka z ljudmi, kot učitelj, zdravnik, duhovnik,
sodnik, delodajalec ... Pedagog - veščak pravi: „Iz tega sledi
spoznatek, da vnanjih dražljajev za čustva ni. Na čustvovanje
človeka ti je le tako mogoče vplivati, da povzročiš občutke,
predstave in misli. Pot, ki vodi do čustev, je potemtakem težja
in nezanesljivejša, nego pa pot do doznatkov, ki nanje lahko
neposredno vplivaš z vnanjimi dražljaji." (Diirr).

§ 29. Kakovost čustev (ugodje, neugodje).

O slehernem čustvu, ki ga doživiš, se da reči, da ti ugaja
ali ne ugaja. Psihično stanje, ki ga izražamo z besedami:
vesel, srečen, vzradoščen, pomirjen, dobre volje, ponosen, zado¬
voljen ... je ugodje; to, kar imenujemo: pobit, žalosten, ^zgub¬
ljen", slabe volje, v zadregi, ogorčen, brez tolažbe, razočaran ...

1  K a r a m f i 1 (nagelj) s pesnikova groba.

102

pa je neugodje. Upravičeno trdi pesnik 1  o človeškem srcu
(= čustvovanju), da »v njem pekel naš je in naš raj."

Temu dejstvu ne nasprotuje tista ravnodušnost (indife¬
rentnost), ko človek spričo tega ali onega dožitka „ne reče ne
,bi‘ ne ,be‘“ ali ki jo izražaš z besedami: kakorkoli, vseeno itd.
Če n. pr. odgovorim na vprašanje, kateremu izmed kandidatov
bi pri ožji volitvi želel uspeha, da mi je „popolnoma vseeno",
tedaj ali sploh nisem čustvoval ali pa sem z izgovorjenimi be¬
sedami dal duška nekaki apatiji, 2 *  ki pa ni stanje brez čustvo¬
vanja, temveč čustvo — neugodja. Nobeno čustvo torej ni
„onkraj radosti in bolečine" (= ugodja in neugodja), temveč je
ali ugodje ali neugodje; tertium non datur.

Pojma ugodje, neugodje pa ne stojita morda v razmerju
kontradikcije (kakor n. pr. x  in — x),  tako da bi recimo
ugodje ne bilo nič drugega nego odstranjeno neugodje3 ali pa
narobe. 4  Če me v koncertni dvorani trio neodoljivega valčka
zaziblje v razkošno občutje ali če verniku v pohimraku got¬
skega doma duša vzplava k Bogu, ni treba, da je to čustvo
ugodja istovetno z odstranitvijo prejšnjih čustev neugodja. Kaj
pomenijo v tem oziru besede: »Zažvižgal je, da bi se otresel
neveselih misli"?

Ugodje in pa neugodje sta vseskozi samostojna pojma s
pozitivno vsebino. Njiju samostojnosti ne ovržejo niti tisti svoje¬
vrstni dožitki, ki jim pravimo mešana čustva (Meškovo
delo „Na Poljani" je posvečeno »domovini, s sladkostjo in z
bridkostjo ljubljeni". Kaj so »solze sreče", kaj otožnost?). To,
kar imenujemo mešana čustva, se je namreč podrobni analizi
izkazalo za brzo menjavanje ugodja in neugodja; to menjavanje
se vrši s toliko naglico, da se ti časovna zaporednost vrstečih
se členov v verigi ugodje — neugodje — ugodje . . . dozdeva

1  Gregorčič, v prekrasni pesmi »Srce človeško sveta stvar!“

2  a,

2  Naziranje optimizma! N. pr.: Zakaj bi ne žvižgal, zakaj bi
ne pel!

4  Naziranje pesimizma! N. pr.:

če se trenutje ti smehlja, — premene,
nesreče boj se, ki poleg preži.

Nesreča sama nam je zvesta, — sreča
na bilki rosa jutranja blesteča. Stritar.

103

za istočasno vzporednost. Gledajoč svoje silno ladjevje, 6
eavrov e^a7.doi,ae, ^era de tovro eddr.Qvoe.  Zakaj tako ? In kako,
da se Tetida sama imenuje „nesrečno majko junaka 11  ( dvoagt-
ovovoKeta)? —  Lep zgled je nevesta, ki ji skozi ostro prizmo
Gregorčičeve pesmi gledamo v dušo:

Stotere se misli ti v duši bore,
srce se ti krči in širi,
in čuti 1  kot vali po njem se drve
ti v sladkobolestnem nemiri.

Na majki sedaj ti počiva oko,
zdaj k ženinu vhaja ljubeče:
od mamke srce se ti trga težko,
a k ljubemu sili kopneče.

Raznovrstnost ugodja in še bolj morebiti neugodja je silno
velika; „srce je kot morje globoko 11  (Gregorčič). Res, da se
— kajpada istovrstno 2  — čustvo od čustva razlikuje tudi po
jakosti, t. j. po višji ali nižji stopnji ugodja, oziroma neugodja;
toda čustva, ki mi jih vzbuja okusna jed, „Liepa naša domo¬
vina 11 , plemenito dejanje itd. očitujejo pač kvalitativne razlike.
Treba le pomisliti n. pr. na razliko med burnim veseljem in tiho
radostjo, silno jezo in tesnobnim strahom; tam brzo in silno
naraščanje ugodja, tukaj enakomerno, mirno gibanje, v hudi
jezi neredno naraščanje in pojemanje neugodja, v strahu ovirano
gibanje in neenakomerno naraščajoč tlak. V čem je razlika med
čustvi, ki jih povzroča grenko zdravilo, peklenskimi mukami,
kakor jih slika Dante v Peklu, grizočo vestjo hudodelca in pa
duševno bolestjo, ki jo je umetnik-kipar vtelesil v Laokoontovi
skupini ?

§ 30. Jakost čustva; afekt (razvnetje).

Čustva, kajpada le iste vrste, se dado tudi glede jakosti
med seboj primerjati; sleherno čustvo očituje poleg svoje kako¬
vosti še višjo ali nižjo stopnjo ugodja, oziroma neugodja.
Kaj izražajo besede: ta hiša (vzorec, hruška, pesem, slika ...)
mi bolj ugaja od one; sreča „brez zapopadka 11 , „sreča ne’zre-
čena“; fanatizem bratomornih, posebe še verskih bojev (»strašni
boj, ne boj, mesarsko klanje 11 ); Stritar kot pesnik v krepkem

1  = čustva.

2  Gl. str. 32 in. 35.

104

čustvovanju ne dosega Prešerna in Jenka; zabolelo me je v dno
srca; „stopela je v srcu žalost, komaj v sanjah je še zaskelela
rana“.? Kaj je zmisel stance:

Al jezero, ki na njegš, pokraj’ni
stojiš, ni, Črtomir, podoba tvoja? —
To noč je jenjal vojske šum vunanji,
potihnil ti vihar ni v prsih boja;
le hujši se je zbudil črv nekdanji,
ak prav uči me v revah skušnja moja,
bolj grize, bolj po novi krvi vpije,
požrešniši obupa so Harpije. —

’ Kakor n. pr. spričo občutkov 1 , tako tudi za jakostne raz¬
like čustev nimamo natančnejšega psihičnega merila, temveč si
pomagamo s pojmi „bolj“, „manj“. Nižjim stopnjam ugodja,
oziroma neugodja pravimo prijetnost ali neprijetnost, višjim pa
slast, blaženost, milina, bol, bridkost, gorje. Do kolike stopnje
se lahko povzpne čustvo, to izpričuje veličastna pesniška izpoved
„Pevcu“, osobito.verzi:

Kako

bit’ hočeš poet, in ti pretežko

je v prsih nosit’ al pekfel al nebo!

Za najvišje stopnje čustva navadnemu smrtniku .rado
zmanjka besed; zato se umetnikov genij blagruje:

Und wo’ der Mensch in seiner Qual verstummt,
gab mir ein Gott zu sagen, wie ich leide.

Kaj nam izpričuje o čustvovanju pesem o Niobi 2 3 , Mater
dolorosa, Dantejev Pekel in Paradiž, Duma?

Najbrž se tudi naše čustvovanje kreta med svojo nižino
in višino3, to se pravi: čustvo ugodja ali neugodja mora pač
nastopiti s to in to jakostjo, da ga opaziš; in stopnjevanje
ugodja ali neugodja črez dano mejo ti ne pride več do zavesti.
— Kaj je rahločutnost? Kaj izpričuje od življenja razočarani
pesnik z besedami:

Strah zbežal je, z njim upanje golj’fivo;

naprej me sreča gladi ali tepi,
me tnalo našla boš neobčutljivo! Prešeren. 4

i Gl. str. 32.

z Gl. str. 79, op. 3.

3 Gl. str. 32-33.

4  V pretresljivem sonetu „Čez tebe več ne bo, sovražna sreča".

105

Vsakdanje izkustvo uči, da „navada in čas otopita vsako
čustvo. 44  Ako se ta ali oni vtisk večkrat ponavlja ali pa delj
časa traja, tedaj čustvo ugodja ali neugodja, ki je z njim v
zvezi, polagoma gineva. „V tridesetih letih se marsikaj pozabi. 441
S kakim veseljem pozdravljamo prve, čeprav ne kdovekaj sladke
črešnje in marelice! In črez pekaj časa? „Najlepša melodija ne
prenese tega, da bi jo godli po vseh koncertih in vseh ulicah;
najbolj okusna jed izgubi svoj mik, če jo dobiš dan za dnevom
na mizo. In ravnotako tudi najgrenkejše zdravilo ne ostane ves
čas zoperno; izprva kar najbolj odurni vtiski izgube prav kmalu
svojo moč, ako si jim trajno, po poklicu izpostavljen. 44  (Ebbi ng-
haus).

Jakost čustev tvori važen moment za ravnotežje našega
čustvovanja. Znamenit francoski vzgojeslovec piše:

Bolj šibka čustva niso nikoli varna pred jačjimi. Tako ti n. pr. niče-
murnost, to pri mnogih ljudeh toli živo čustvo, lahko iz duševnosti izrine
čustva, ki jih v istini doživljaš, čustva, ki jih doživiš vsled dostojnega in
lepega vedenja, v svojih višjih stopnjah izvirajo iz samoljubja. In tak tujec
se košati v duševnosti ter zakriva pristna čustva. Vsled takega samovpli-
vanja žrtvuje dijak veliko veselja, ki ga nudi njegova mladost in njegov
stan, dozdevnim zabavam, ki so naravnost klavrne, ako jih otreseš žlindre
čustev, ki jih je rodila ničemurnost in pa okolica. Zato pa po svojem na¬
gnjenju in nesposobnosti površni gizdalin nikoli ne skuša, v svoji notranjosti
iskati pravih čustev, kijih doživlja v svojem hkrati delavnem, nespametnem
in neplodnem življenju. Tak človek si iz navade domišlja, da v istini doživlja
zgolj obična čustva, kojih videz zahtevajo običaji njegove družbe; in ta na¬
vada mu naposled zamori možnost pristnega čustvovanja. In ta podvržba
pod „Kaj porečejo ljudje ?“ naredi iz njega ljubeznivo, vljudno bitje brez vse
osebnosti: čedno, mehansko igračo, koje niti so v tuji roki. Tudi to, kar tak
človek čuti v najstrašnejših trenotkih, šene dviga nad poprečnost. (Payot).

Afekt. Posameznim čustvom, ki bolj ali manj nenadoma
izbruhnejo z veliko jakostjo in ki jih spremljajo svojevrstne
psihične in telesne izpremembe 1 2 , pravimo afekt (razvnetje). Te
vrste pojavi so nekako motenje psihofizičnega ravnotežja, „voda,
ki je udrla črez jez“, ki pa se tudi kmalu uteče. Najvažnejši
so: iznenadjenje, veselje, jeza, besnost, ogorčenost, togota, raz-
jarjenost, sovraštvo, strah, groza, srd, zavist, skrb, "žalost, sra¬
mežljivost.

1  Prim.: Auf den Fliigeln der Zeit

entfiieht die Traurigkeit.

2 Gl. § 31.

106

Kaj je „afektirano“ govorjenje ali nastopanje? Kaj pomenijo
besede: razkoračiti se, razvnemati se, razburjati se, košatiti 1  se?

§ 31. Telesni izraz čustvovanja.

Vsako čustvo je — kot emocijska prvina — popolnoma
duševen pojav, ki pa ima verne spremljevalce v telesnih izpre-
membah, kakor so: smeh, jok, „dolg“ obraz, zardenje, trepetanje
jtd. Kaj je zmisel besedam: nestrpno sedeti, boječe gledati, ža¬
lostno se držati, veselo prepevati, se brezupno nasmehniti, puliti
si lase, • praskati se za ušesi; obstupui steteruntcjue comae et
vox faucibus haesit (Vergilij); tvoj obraz in tvoj glas — tvoj
izdajalec.? V kakem duševnem stanju nam predočuje ago ta-le
mojsterski literarni portret:

•

Na obrve crn mu oblak sjeda;

planite oči poput ognja živa;

crljen plamen uz obraz mu liže;

strašniem hiesom nozdrve se šire;

a na usti izpod pjene biele
grozan, paklen izraz stade,
ko da veli: raja nek propade,
samo pjesni čuvat se valjade! (Mažuranič 2 3 ).

Te vrste telesni pojavi pa niso ne vzrok in tudi ne učinek,
marveč izraz čustva, t. j. čustvo tvori z izraznimi3 kret¬
njami nerazdružljivo celoto, čustvo se v teh kretnjah
javlja. Nastopanje čustev, skoraj bi rekel, v telesni obleki je
eden izmed elementarnih pojavov duševnega življenja ter se ne
da dalje obrazložiti. Izrazne kretnje so naravni jezik čustev.
Kaj je zmisel besedam: „Neskončna .radost nima besed, kakor
ne neizmerna žalost.“ (Meško).?

Najzanesljivejši kazalec čustva je tempo krvnega ob¬
toka in pa dihanja. V tem oziru je psihologija do sedaj
ugotovila sledeče zakonitosti: čustvu ugodja odgovarja 
krepkeje 4  in počasneje utripajoča žila in pa po-

1  Gl. Prešernov epigram Glosatorju!

2  Smrt Smail-age Cengijiča (Harač).

3 Glej str. 54.

4  V koliko odgovarja temu psihologičnemu izsledku pesnikov vzklik:

Moje srce kipi in polje,

moja duša je Židane volje.? Župančič.

107
vršnejše in hitrejše dihanje; čustvu neugodja pa
slabeje in hitreje utripajoča žila in pa globlje in
počasnejše dihanje.

Zlasti krvni obtok je verno zrcalo našega čustvovanja.
Narodni pregovor „Kri ni voda“ bi tega ne mogel lepše pove¬
dati. Saj vemo n. pr., da ti spričo koncertne točke, ki jo po¬
slušaš z vso vnemo, sleherni forte ali piano, sleherna konso-
nanca ali disonanca lahko izpremeni utripanje žile. In „ni ga
finejšega odmeva na solnce ali dež, na ptičje petje ali dehteče
cvetje, nego je srce“ (Ra n k e). Pač iz tega razloga pomeni
beseda „srce“ malone v vseh jezikih sedež čustev, ako ni celo
istovetna s pojmom čustvo 1 ; to izpričujejo izrazi: srčen (= po¬
gumen), prisrčen, trdosrčen, srčno veselje, srce pretresujoča bol,
težko srce, srce poskakuje ali se krči, „petje ’z polnega srca
izvira“, »sursum corda!“, „srce človeško -- sveta stvar! 11  itd.

Ali so tudi taka čustva, ki jih ne spremlja nikaka telesna
izprememba, to je še nerešeno vprašanje. Do sedaj jih izsledo-
valci niso ugotovili.

Vse posameznosti v telesnem izrazu tega ali onega čustva
pa niso enako pomembne, enako nehotne in enako naravne;
to ali ono izmed izraznih kretenj imaš do neke meje v oblasti
ter jo v danem slučaju tudi lahko zatreš. „Pridvornik in dru¬
žabnik si v veliki meri prisvojita zmožnost, potlačiti vsak raz¬
ločen izraz sovraštva, jeze, ogorčenja, zaničevanja. 11  (Payot.)
Jeza n. pr. se izraža v cepetanju z nogami, stiskanju pesti,
nameščenem čelu. Toda boš li res v dostojni družbi na ta način
dal duška recimo svoji „sveti“ jezi? Kaj izpričuje v tem oziru
od posameznika do posameznika pozdravljanje, smejanje, žalo¬
vanje? Kaj je „teatralen“ nastop?

§ 32. Predstavljanje čustev; predčustvoVanje, včustvovanje.

1. Obnavljanje. Ta ali oni tvarni predmet, ki sem ga
včeraj videl, si danes lahko predstavim, četudi ga pravkar
nimam pred seboj. Ali je kaj takega mogoče tudi spričo čustev?

1  Človek je opazil, kako se ta organ, ta črepalnica za uravnavanje
krvnega obtoka, udeležuje naših čustev radosti in bolesti, ter je vsled tega
s svojo naivno besedo sedež čustev takoj zanesel v srce, sedež mišljenja
pa v glavo. (D u b o i s.)

108

Ima li človek tudi za čustva spomin? Da! Prav
dobro se n. pr. spominjam svoje nevoljnosti, ko je nekoč dež
pokvaril nameravani izlet, mešanih čustev na poti k zobozdrav¬
niku, te in te disonance pri petju. Kaj so „prijetni“, „Iepi“ spo¬
mini ?

Toda v čem je spominjanje na skrb, veselje, nadlogo, ne- '
voljnost? Sem li zopet nevoljen, ko se spominjam nekdajšnje
nevoljnosti? Ali je tako spominjanje le neke vrste dozdevno
čustvo, ki sedaj nadomestuje prejšnje, istinito? Ali pa je to
spominjanje le predstavljanje tega, kar je bilo pogoj takratnemu
čustvu ?

Spričo slehernega spominjanja sedaj živiš v preteklosti,
ker ti je preteklost pravkar zopet postala sedanjost. To velja
tudi za čustva iz preteklosti, ki v spominjanju —.bolj ali manj
krepko — iznova ožive. Spominjanje na to ali ono čustvo, ki
si ga kedaj doživel, je potemtakem zopetno prebujenje nekdaj-
šnjega čustva, t. j. zopetno čustvovanje. Se li spominja
le okoliščin, ki so tvorile podlago čustvu, ali pa tudi čustva,
kdor ob samem imenu svojega sovražnika zopet začuti jezo,
kdor se strese in obledi, če le pomisli na nevarnost, ki ji je
nekoč jedva ušel ?

Lep in poučen zgled obnovljenega čustva je ta-le pesniška
izjava:

Po svoji navadi denem verze, ki sem jih pravkar spesnil, strani ter
jih pustim nekaj časa ležati v pisalniku, preden jih za stalno izdelam. Ako
se mi zde pogrešeni, jih tu pa tam celo pozabim; in včasih se zgodi, da jih
po več letih zopet najdem. Tedaj jih prepesnim in možno mi je, z veliko
jasnostjo obuditi čustvo, ki mi jih je nekoč vdihnilo. To čustvo mi mora v
duši, rekel bi, stati za model in jaz ga kopiram s paleto in čopičem jezika.
To je pravo nasprotje improviziranja in zdi se mi, da v takem slučaju delam
po vzorcu obnovljenega čustva.

Ako se spomnim čustvovanja, ki ga je v meni povzročil vhod Nemcev
v Pariz po naših zadnjih porazih, tedaj je nemogoče, da ne bi istočasno in
v neločljivi zvezi s tem iznova doživel tega čustvovanja, dočim se slika teda¬
njega Pariza, ki mi jo nudi spomin, prav jasno razlikuje od vsakega seda¬
njega zaznatka. In kadar se spominjam vdanosti, ki sem jo, še otrok, čutil
do svoje matere, takrat hočeš nočeš zopet nekako postanem otrok in sedanje
srce mi zopet postane deležno takratne nežnosti, shranjene v spominu. (Sully -
Prudhomm e 1 ).

1  Izg. Suli-Priidom (znamenit francoski pesnik, * 1839; 1.1901. je dobil
literarno Noblovo nagrado).

109

Obnavljanje čustev se vrši precej počasi. Dočim se n. pr.
prejšnji zaznatek zbudi mahoma, „na povelje", se prejšnje čustvo
le polagoma dviga. To pa radi tega, ker mora obnavljanje čustva
skozi dvoje stadijev. Najprej se ima obnoviti podlaga prošlemu
čustvu (zaznatek, misel, dejanje); marsikdo ne pride črez ta
stadij ali pa je spremljajoče čustvo toli neznatno, da ga psihični
Subjekt niti ne opazi. Šele v drugem stadiju se začenja ob¬
navljati čustvo ugodja ali neugodja.

Niti obnavljanje čustev se ne vrši pri vseh ljudeh na isti
način, marveč najdemo tudi v tem oziru »individualne razlike".
Ta se n. pr. lažje spominja posameznih čustev ugodja, drugi teh
in teh čustev neugodja. Spričo dosedanjih izsledkov se da to-le
reči: 1. Večina ljudi očituje zelo neznaten spomin za čustva.

2. Drugi izpričujejo napol intelektualen, napol čustven spomin,
to se pravi, čustvene prvine jim bolj težko ožive v danem slu¬
čaju, večinoma s pomočjo doznatkov, ki so spojene z njim.

3. Najmanj pa jih ima pravi, t. j. popolni spomin za čustva;
takim so doznatki le oživljajoče sredstvo, ki kmalu izgine s
pozorišča. — Kaj izpričujejo glede individualnih razlik izpovedi:

V prvem trenotku jedva čutim razžalitev, toda vtisne se mi v spomin.
In ne, da bi spomin na njo vedno bolj slabel, se še dviga; razžalitev spi leta
in leta v mojem srcu, naposled se prebudi ob najmanjšem povodu in čutim
jo silneje, nego v začetku. (Chateaubriand 1 ).

Pred nekaj leti bi bil skoraj padel v globel R. Kadar mislim na to,
vidim jasno zopet pokrajino, barvo neba in posamezne okoliščine; edini ču¬
stveni spomin je lahek mraz v hrbtu in nogah. (Ribo t).

Čustva pač neprimerno lažje podležejo pozabljivosti, nego
naši doznatki. »Vsakdo pozna ljudi, ki jih je v dno duše pre¬
tresla nadloga, veselje, ljubezen, ogorčenje; zdi se, kakor da bi
jih to izprevzelo za dolgo časa, toda črez nekaj tednov vse
izgine brez sledu. Čustvovanje je zdrknilo črez nje kakor naliv
črez strehe."

V biologičnem oziru ni obnavljanje čustev za človeka nič
manjšega pomena, nego obnavljanje zaznatkov 2 , in sicer zato,
ker v ugodju in neugodju tiče silni nagibi našemu dejanju in
nehanju. — V čem je vzgojna moč kazni in nagrade? Kaj je

• 1  Izg. Šatobrian (francoski pisatelj in državnik, 1768—1848).

2  Gl. str. 68, zadnji odstavek.

110

zmisel pregovorov: Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi. Kdor
ni užil žalosti, ne ve ceniti veselja.?

2. Predčustvovanj e. Na podlagi čustev, ki si jih že
kedaj doživel, ti je mogoče, to ali drugo ugodje, oziroma ne¬
ugodje anticipirati, t. j. že sedaj bolj ali manj živo doživeti ču¬
stvo, za koje so pogoji dani šele v bodočnosti. Iz predčustvovanja
črpa svoj čar vsakovrstno upanje. Zgledi predčustvovanja:
sladkosnedež, ki se nadeja dobrega kosila, dijak spričo bliža¬
jočih se počitnic, kdor „gradove svitle zida si v oblake 14 , Turki
v A go vanju:

Riekom krvca poljem teče;

Turad bulji skrstiv ruke.

Tko je mladji, rado gleda
na lipovu krstu muke,
a tko starij’, muke iste
sam na sebi s vlaške ruke
več unapried od stra čuti.

3. V čustvovanj e. Predstavljanje čustev tudi vsebuje
ključ za umevanje tujega čustvovanja. Neposredno doznaš le
svoje veselje, težavo itd.; drugemu človeku pa šele iz vnanjih
znamenj (na obrazu, izpremenjenem glasu . . .) bereš, daje vesel,
nevoljen . .. Toda zaznatek teh znamenj ti ne predočuje nepo¬
sredno tujega čustvovanja v njegovih posameznostih; kakovost
tuje radosti, bolesti itd. doznaš marveč le v toliko, v kolikor
si že kedaj sam doživel te vrste čustvo in v kolikor ti je,' ob
svojih spominih, mogoče, se vživiti, t. j. včustvovati v tuji
položaj.

Včustvovanje tvori temelj vsemu uživanju umetnosti; tak
užitek je namreč le tedaj popoln, ako „čutiš za umetnikom 44 ,
t. j. ako dojameš „dušo“ ali vsebino umetnine, ki jo je umetnik
vdihnil vnanji obliki. (Gl. § 34, str. 115, c).

Razvrstitev čustev po doznatkih.

§ 33. Čustva spričo občutkov.

Izkustvo uči, da je neposredno z danim občutkom spojeno
to in to čustvo ugodja ali neugodja. O slehernem občutku, samo
da je dovolj jak, lahko rečem, da mi — vsaj ko ga prvič do¬
živim — ugaja ali ne ugaja.

111

Vobče smemo trditi, da so za isti subjekt enaki občutki
spojeni z enakim čustvom: svetloba 1 , sočnata breskev, primerna
gorkota, svež zrak, sita barva ti ugaja, a tema, mraz, glavobol,
stud ne ugaja. Sicer pa te vrste čustva v veliki meri zavise od
jakosti in kakovosti občutka in pa od navade.

1. Vpliv občutkove jakosti. Ako jakost občutka
primerno narašča ali pada, se ugodje včasi izpremeni v neugodje
ali pa narobe. Za ta ali oni enostavni glas neznatne jakosti se
niti ne ztneniš. Toda čimbolj ta glas narašča (ako n. pr. vedno
močneje pihaš v piščalko), tem intenzivneje ga začenja spremljati
čustvo ugodja, ki doseže svoj vrhunec ob srednji jakosti ob¬
čutka; onstran dražljajske višine pa rezkemu glasu sledi izrazito
čustvo neugodja. Toplota, vonj, svetloba, ki spričo srednje jakosti
ugaja, postane s primernim stopnjevanjem neprijetna. Jakostna
meja za to izprevračanje ugodja v neugodje ali obratno se me¬
njava od kakovosti do kakovosti občutka. „Dočim ti n. pr. kaj
kislega in slanega le spričo manjše jakosti ugaja ter že ob
srednji stopnji preide v neugodje, se prijetnost sladkobe razteza
črez vse srednje stopnje občutka ter še le spričo zelo visoke
jakosti 2  prestopi v neugodje. 11

2. Vpliv občutkove kakovosti. Razmeroma naj¬
manj so s čustvom ugodja ali neugodja obdani tiste vrste občutki,
ob katerih doznavamo vnanji svet, ki nas obdaje, t. j. občutki
barve in dotika. V tem pojavu se pač očituje mnogo smotre-
nosti: „Naše objektivno spoznanje stvari bi se zelo obtežilo ali
pa celo popačilo, ako bi občutki, na katerih po večini sloni,
bili obremenjeni z redno in jasno zaznanimi čustvi." (Elsen-
h a n s).

Da pa se tudi občutkom barve pridružujejo čustva, če¬
prav v bolj neznatni meri, o tem pač dovolj priča njih simbol-
ska raba: bela in vse pisane barve so znamenje radosti in veselja,
črna pa znamenje resnobe in žalosti. Posameznim barvam uteg¬
nejo odgovarjati čisto določena čustva; sicer pa igrajo tudi tukaj
veliko vlogo individualne posebnosti: saj je pač znano, da ima
skoraj vsakdo svojo „najljubšo barvo", ki jo uporablja, kjer se
le da. Kaj govore v tem oziru razne trobojnice? — Dotikanj u

1  Menda je v tem iskati razloga znanemu pojavu, da se — osobito
neozdravljivi — bolniki proti jutru „počutijo bolje".

2 Kakor jo očituje n. pr. „sladki koren".

112

sledi še le spričo večje intenzivnosti izrazito čustvo ugodja
ali neugodja. Šilast, trd ali grapav predmet (krtača, kruh iz
„ostre“ moke, svila, raševina), ki ga drgneš ob kožo, vzbuja ču¬
stvo neugodja, dočim ti, kar je mehkega (žamet, kožuhovina),
pod istimi pogoji ugaja. Toda se dotakniti česar, kar je zelo
gladko, mehko ali pa sklizko (marmor, živa riba, surov beljak,
prazna žlica), je neprijetno ali pa celo zoperno.

Izredno živahna čustva navadno spremljajo občutke okusa
in voha, ki jih povzročata hrana in zrak, ta za življenje nujno
potrebna činitelja. Sladka jed in pijača vobče ugaja, bolj grenka,
kisela, slana ne. Odtod pač tudi izrazi: sladek up, sen; bridko
razočaranje, „bridke“i solze; se kiselo držati, kiselo vreme. Velika
intenzivnost čustev, ki so spojena z občutki voha, se očituje v
njihovem vplivu na tok duševnega življenja. „Duh španskega
bezga, katrana, trohnobe lahko v kratkem času popolnoma iz-
premeni tvoje občutje ter ti sliko za sliko pričara pred oči.“ —
Z nič manjšo jakostjo ne nastopajo „organska“ čustva, ki
jih povzročajo organski občutki 1 2 ; zlasti organsko čustvo ne¬
ugodja te kar sili, da odstraniš njegovega povzročitelja. „Ob-
čutek gladu, oviranega dihanja, pojemajočega srca kar na mah
preide v stremljenje, napraviti konec neprijetnem stanju.“
(E Is e nh a n s).

3. Vpliv navade. Vsled navade se s tem ali onim ob¬
čutkom spojeno čustvo neugodja lahko izpremeni v čustvo
ugodja, ne pa tudi obratno. 3  Na marsikak okus (jedi, pijače,
tobaka) se človek sčasoma tako navadi, da mu začne ugajati,
za kar se izprva ni zmenil ali kar mu je bilo morebiti celo
zoperno. Kaj je zmisel besedam „la couleur s’ apprend“ 4  ? Kaj
izpričujejo v tem oziru barve na narodnih in pa mednarodnih
nošah? To je zelo važen pojav v naši duševnosti, ki igra veliko
vlogo zlasti spričo estetskih in etičnih čustev.

Bujnopestra raznovrstnost čustev, ki koreničijo v občutkih,
je za naše življenje silno velikega pomena. „Žalostno in pusto

1  V istini so slane!

2  Gl. str. 45—46.

3  Sicer je res, da ti v danih okoliščinah ta ali oni užitek začne „pre-
sjedati“; toda te vrste pojave povzroča utruj en o st čutila, ki 'ni isto, kar
navada.

Barvi se priučiš (geslo francoskih slikarnic).

113

bi bilo življenje tistega človeka, ki bi na mah izgubil vse ču¬
stvovanje, kar ga prihaja iz občutkov. V medlih čustvih zado¬
voljstva in nezadovoljstva bi mu preostala le senca sebe sa-
mega.“ (Diirr). Treba je namreč pomisliti, da te vrste čustva
tvorijo prvine v estetskem, etičnem, verskem čustvovanju
(gl. §§ 34 in 36).

§ 34. Čustva spričo zaznatkov (estetska čustva).

Malone vsak posamezni občutek je obdan s čustvom ugodja
ali neugodja. Pa tudi zaznatek, t. j.v celek oblikovano mnoštvo
občutkov (vzporednost barv na sliki ali pokrajini pred teboj,
zaporednost glasov v melodiji itd.) postane v danih okoliščinah
vir prav jakim čustvom: ta ali ona („lepa“) rima ali sestava
barv mi ugaja, druga zopet mi ne ugaja. Čustvom,
ki izvirajo neposredno iz naših zaznatkov, pra¬
vimo estetska. 1

a)  Vnanja (oblikovna) lepota. Pretežna večina
estetskih čustev prihaja od tistih zaznatkov, ki temelje na ob¬
čutkih vida in sluha; najbolj to izpričuje vseh vrst umetnost.
V koliko so tudi „nižji čuti“ vir estetskega čustvovanja, še ni
prav pojasnjeno. Brez dvoma imajo svoj delež spričo uživanja
„naravnih lepot 11 . „V vtisku zimske pokrajine n. pr., ki si ga
istinito doživel, bi se jedva dal pogrešati dotikovni občutek
svežega mraza in prav tako malo v učinkovanju lepega vrta
vonj cvetlic ali pa gibanje zraka, ki se narahlo dotika šetalčeve
kože.“ (Wundt). In doumevanje kiparskih ali pa arhitekton¬
skih umetnin vsaj deloma temelji na gibočutnih občutkih, 2
„kakor jih doživiš, ukvarjajoč se z raznovrstnimi snovmi in za¬
sledujoč črte njih oblikovanja. 11

Induktivna 3  ali eksperimentalna estetika, 4 5  ki ji je zapo-
četnik G. T. Fechner, je — med drugimi — do sedaj ugo¬
tovila sledeče zakonitosti:

1. Sestava dopolnilnih5 (komplementarnih) barv (te so:
rdeče-modrozeleno, oranžasto-zelenomodro, rumeno-modro, ze-

1  atoS-dvopac = zaznavam.

2  Gl. str. 44.

3  V nasprotju z deduktivno ali spekulativno.

4  Veda o zaznatkih, ki ugajajo sami po sebi. ,

5  T. j. takih barv, ki — fizikalno — združene povzročajo občutek beline.

Oz val d, Psihologija. 8

114

leno-škrlatasto) ti ugaja. To pa le tedaj, kadar stopita enostavni
barvni ploskvi druga ob drugo (n. pr. na preprogah, v geome¬
tričnih likih na plakatu, mozaiki, poslikanem ■ steklu). Tamkaj
pa, kjer barvna ploskev nima učinkovati sama po sebi, marveč
kjer naj barva zviša estetski učinek predmeta, ki ti sicer ugaja
že po svoji obliki ali svojem pomenu (slike!), se skladnost
barv ravna po drugih, nam še neznanih načelih; v takem slu¬
čaju bi jako nasprotujoče si („kričeče“) barve bile izpričevalo
slabega okusa.

2. Pravilnost in simetrija vobče ugajata. Kakšna razlika
je v tem pogledu med staroklasičnim in pa modernim stav¬
barstvom ?

3. Relacija zlatega reza, t. j. tista' razdelba celote, n. pr.
črte, po kateri se celota tako ima sproti večjemu delu, kakor
večji del sproti manjšemu (a : x = x : [a — x])  i zelo ugaja zlasti
spričo ploskev in teles. Katere vrste oblika (format) ti je naj¬
bolj všeč spričo knjige, vizitke, okvirja, okna, križa? V koliko
se razmerje zlatega reza očituje na pravilnem človeškem telesu,
ako se postaviš ter obe roki držiš vodoravno?

4. Skladnost (harmonija) in soglasje (konsonanca) glasov
bolj ugaja, nego pa njih neskladnost (disharmonija) in neso¬
glasje (disonanca). 1 2  Na vprašanje, od katerih muzikalnih po¬
gojev zavisi čustvo harmonije glasov, ni lahko odgovoriti. To
vprašanje utegne imeti pravi zmisel samo spričo te in te dobe,
tega in tega ljudstva, te in te kulturne stopnje; v starem veku
je veljala oktava, v srednjem deloma kvinta in sedanjim Evro¬
pejcem velja velika terca za najbolj harmonično. Po stopnji
spojitve (Verschmelzung) pa jih tudi danes tako-le vrstimo:
oktava, kvinta, velika terca.

5. Melodična zaporednost glasov ugaja bolj od nemelodične.
Kaj ti bolj ugaja: narodna melodija ali „programska“ skladba?

6. Jasnost in razločnost zaznanega predmeta ugaja.

7. Enota v raznoterosti je že zdavna preizkušen estetski
princip („osnova“ v stavbi, pesnitvi, skladbi).

1 Večja daljica x  se ima sproti manjši po razmerju 1'618:1 ali blizu
po razmerju 34 : 21.

2 Pojma skladnost in soglasje imata svoj razlog v prvi vrsti le v ču¬
stvenem učinku, po katerem se ta in ta sestava glasov odlikuje pred drugo.

115

8. Bogato menjavanje zaznatkov, ki se vrši srednje hitro,
ugaja (proste vaje pri telovadbi, vrvenje na obljudeni ulici).

b)  Pomenska lepota. Marsikak predmet vzbuja čustvo
estetskega ugodja tudi radi tega, ker očituje veliko smotre-
nosti (izdelki umetelne obrti) ali pa v nenavadni meri vsebuje
značilne lastnosti svoje vrste (lep „eksemplar“ te ali
one živali, rastline, rudnine). „Pravilno razvita človeška postava,
močna, enakomerno in vitko vzrastla jelka, selski dvorec, ki se
mu pozna, da pač prav izdatno ustreza, potrebi ugodja, stol, ki
utegne biti dober sedež in pa pripravna opora, ti ugajajo ne le
vsled druge lepote, temveč tudi po svoji značilnosti in smotre-
nosti. Nasprotno pa ti umetno in okusno okrašen predmet za
vsakdanjo rabo ne bo ugajal, ako se mu pozna nerabljivost.“

c)  Notranja ali vsebinska (duševna) lepota.
Spričo umetnosti je glavni vir estetskega ugodja nedvomno
duševna vsebina, ki jo je umetnikov genij vdahnil
vnanji obliki umetnine. „Notranjost, duša, ki je v umetnini, pri¬
haja za nas v prvi vrsti v poštev; In kako neki bi to bilo dru¬
gače! Saj pač vse, kar nam podaje velik umetnik, ni v prvi
vrsti to, kar je gledal in doživel, marveč kako je stVar, po
svoji osebnosti, gledal, doživel, v sebi podelal in razrešil. In
tako je vse umetniško stvarjanje v svojem jedru izraz notranjih
dožitkov, osobito izraz čustvovanja; zato pa je čisto naravno,
da v vnanji obliki umetnine doznavaš in motriš notranjost, nje
duhovnost, in da le tisti, ki zmore to, čuti nje polno vrednost.“
Pesem, slika, skladba . . . brez vsebine — ni umetnina. To je
vsem, ki jim tiče, prelepo povedal naš veliki umetnik Prešeren
z distihom:

Res je duhovna in res pesem ni vaša duhovna,
duh praznote ki ima., božjega prazna duha.

Zakaj bi cerkev, muzej, šolo, gledališče, vojašnico ... z isto
vnanjostjo po vsej pravici smatrali — contra bonos moreš? Je
li upravičen zahtevek moderne umetnosti, da naj arhitekt z
vnanjostjo stavbe v poset prihajajočega moža primora, da ob
vstopu v hišo sname klobuk, in žensko, da utihne ?

Toda kako doznam duševno vsebino v umetnini?

Duševnost v sliki, kipu, skladbi, pesmi se ti včasih očituje
tako neposredno in živo, kakor da bi jo gledal, poslušal. A ne-
8*

116

posredno zaznati nam je mogoče le svojo duševnost; iz tega
sledi, da pač sam doživiš vse to, kar meniš videti ali slišati v
dani umetnini. Kadar estetski uživaš to ali ono umetnino, se
odigrava v tebi svoje vrste duševni proces, ki oduševi s čutili
doznatno vnanjo obliko umetnine. Ta duševni proces imenuje
sodobna psihologija: včustvovanje. Včustvovanje je
„ duševna dejalnost, ki ti vzbuja videz odušev-
Ijenosti spričo te ali druge umetnine. 11

Proces včustvovanja se odigrava tako-le: zaznavajoč to
ali drugo vnanje znamenje duševnega življenja (upodobljeno ali
živo 1  kretnjo, izpremembo glasu v govoru, pogled . . .) si — na
podlagi svojih prejšnjih dožitkov — predstaviš danemu izrazu
odgovarjajoče psihično dejstvo (večinoma te ali one vrste čustvo),
in predstavljeni dožitek združiš s čutno obliko n. pr. umetnine
ter tako dobiš vtisk z duševno vsebino prepojene oblike, „ob-
likovane duševnosti". 2

Ker se posamezne umetnosti med seboj razlikujejo po iz-
razilih, ki so jim na razpolaganje, zato se tudi v to umetnino
lažje včustvuješ, v drugo težje, čeprav ni v tem oziru temeljnih
razlik. Najlažje se je včustvovati v dela dramatske umet¬
nosti, ker ti tukaj cela vrsta zaznatkov (jezik, dejanje, pri¬
zorišče in zlasti mimika) povzročuje dožitke, ki jih potem vču¬
stvuješ v igralca, ki predstavlja Hamleta, Ifigenijo, Krjavlja .. .
Na podoben način se včustvovanje vrši spričo upodabljajočih
umetnosti (kiparstva, slikarstva), vsaj v kolikor nam predoču-
jejo človeka. Zakaj? — Nekoliko težje se je včustvovati v
epiko in liriko ter dojeti vsebino, ki jo je v besede položil
pesnik, ta „daljnih carstev sin“. Tukaj je odvisno od tvoje iz¬
obrazbe in fantazije, v koliko si ob čitanih ali slišanih besedah
predstaviš to, kar ti ima zbuditi dožitke, ki jih potem včustvuješ
temu ali onemu jazu (pesniku, njegovim junakom).

Najlažje se je menda včustvovati v glasbo, pač zato, ker
je že posamezni glas rad obdan s čustvom ugodja in ker je
tisto valovanje v melodiji, ki se opira zlasti na ritem, bolj ali
manj verna slika valovanja, kakor ga očituje čustvovanje (burna

1  Gl. str. 54.

2  Včustvovanje igra tudi v vsakdanjem življenju, v občevanju z ljudmi,
važno vlogo- v obrazu in kretnjah človeka, ki z njim govoriš ali ga opazuješ,
„se zrcali" njegova duševnost (gl. str. 53—54).

117

radost, tiho veselje, huda jeza, moreča skrb). Kaj je zmisel vzne¬
senemu vzkliku : »Musik, du bffnest Pforten zur Unendlichkeit!“?

Popolno včustvovanje in s tem pravi estetski uži¬
tek pa ni morda otrok trenotka, marveč je zanj treba več¬
kratnega, zbranega motrenja umetnine. Zakaj ti prava, globoka
umetnina tem bolj ugaja, čim večkrat jo slišiš, čitaš ali čim
dalje jo ogleduješ, »študiraš", čeprav nisi izpočetka na njej ni¬
česar „ našel"?

Kajpada se v duševnem procesu včustvovanja krepko uve¬
ljavlja tudi posameznikova individualnost. Samo s tega
vidika pač se da raztolmačiti dejstvo, da dela največjih genijev
najdejo umevanja le pri „peščičici“ posameznikov. »Tak umetnik
je s svojim razvojem daleč prehitel sodobnike; njegovo naziranje
in njegovo bistvo zamorejo dojeti le nekaterniki, ki so dosegli
približno isto stopnjo razvoja, dočim drugi le polagoma zanj do¬
zorevajo, a velika množica ga sploh ne doseže." V čudovito lepi
obliki to izpoveda Prešernov biser V spomin Valentina Vodnika.

Ob zaznatkih barve in prostornih likov se ti je mogoče
včustvovati tudi v marsikaj podčloveškega: v ta ali oni
lik in dogodek iz živalstva, rastlinstva ali nežive prirode, v to
ali ono tvorbo človeške spretnosti in izmišljivosti (v ornament,
stavbo, predmet za rabo). Ako govorimo o vedrih, krepkih,
mračnih, sanjavih barvah, nam je v mislih duševno stanje, ki
ga psihični subjekt včustvovaje vnaša v te barve. Prav tako,
če čitaš o ponosnem stolpu, sanjajoči razvalini ali o razgraja¬
jočem slapu, i

§ 35. Čustva spričo mišljenja (intelektualna ali logična
čustva).

Tudi akt mišljenja je včasih pogoj živahnemu čustvu
ugodja ali neugodja in sicer bolj ali manj brez ozira na svojo
vsebino. Ako n. pr. poskus potrjuje, da je v enačbi, ki si jo
rešil, res x  = 7, tedaj pač ni sedmica predmet tvoje zadovolj¬
nosti, temveč tvoj uspeh mišljenja pri reševanju enačbe.

Intelektualna (umstvena) ali logična čustva se javljajo
v različnih oblikah: 1. kot ugodje, ki spremlja duševno delo

1  V 31. kitici Prešernovega Krsta (»Slap drugo jutro mu grmi v
ušesa...“).

118

mišljenja, 2. kot ugodje spričo razvidnega razsodka
in neugodje spričo dvoma ali protislovja, 3. kot čisto
(teoretsko) zanimanje za vednost in spoznanje.

1. Duševno delo, t. j. mišljenje, ni prekletstvo človeku,
marveč „bistvena vsebina in krona našega življenja ter v vsakem
oziru sredstvo za prijeten in zadovoljen bitek“. Najbolj to pač
izpričuje človeku — in tudi živali — vrojeni nagon do raznih
vrst igranja ; tipičen zgled utegne tukaj biti reševanje vsako¬
vrstnih zastavic. Kaj otroka s tako silo vleče k igri, kaj marsi¬
koga k šahovnici, v družbo itd.?

2. a)  Nad vse intenzivno čustvo ugodja čestokrat doživiš
ob tem ali onem ugotovku resnice. Spričo takega svorjm ! čustvo
ugodja ne prihaja toliko iz vsebine tega, kar si izvedel, marveč
v prvi vrsti iz očividnosti razsodka: tako je in ne dru-
gači. Ob taki priliki je do neke meje vse eno, se li tvoj raz-
sodek glasi trdilno ali nikalno. Radovednežu n. pr. je v veliko
veselje, ako izve to ali ono „novost“, čeprav se njega stvar
niti najmanj ne tiče. In sicer bo radovedni »novičar 44  najbrž z
istim čustvom zadovoljnosti n. pr. beležil, da je pri ožji volitvi
zmagal A  ali B.  Spričo vprašanja, kako visok je Triglav, te
zadovolji odgovor, da se ta gorski velikan dviga 2864 m  nad
morje; tvoja zadovoljnost bi pač ne bila niti za las drugačna,
ako bi n. pr. Triglav bil za 1 m  nižji ali višji, samo da veš za
njegovo visočino. In znanstveni izsledovalec se pretežno veseli
spoznatka, naj je potem odgovor, ki ga je našel stavljenemu
vprašanju, „da“ ali „ne“. »Veselje jezikoslovca n. pr., ki je s
silno bistroumnostjo izmodroval neznatno dejstvece, bi ne bilo
umljivo, ako bi poleg veselja spričo misli (= izsledka) ne bilo
tudi veselja spričo mišljenja. 14  In Lessingu se je užitek, ki ga
nudi izsledovanje resnice, zdel večji od užitka, ki ga povzroča
njen izsledek. — Kaj je jedro blagrovanja: Felix, qui potuit
rerum cognoscere causas. (Lukrecij). ? Kaj misel v Erjavčevih
humoreskah »Črtice iz življenja Schnackschnepperleina 44  ?

b)  Nasprotno pa je nezadovoljena radovednost vir inten¬
zivnemu čustvu neugodja. In kaj še le nejasnost ali protislovje
v tem ali onem slučaju! Zlasti ob marsikaterem »življenjskem 44
vprašanju živo čutiš, da »kjer stoji dejstvo zoper dejstvo, razlog
zoper razlog, tam nastane kolebanje med raznimi možnostmi,
ki se zrcali v razpornem čustvu dvoma 44 . Neugodje spričo dej-

119

stva, da ne veš, kako je to ali ono, včasih doseže stopnjo prave
muke in malone obupa; Faust vzklikne v takem trenotku:

DaB wir nichts wissen konnen,
will mir schier das Herz verbrennen.

Tudi glede intelektualnega čustvovanja se posameznik
večkrat znatno razlikuje od posameznika. Ker pa je dvom —
oče napredka, zato je čustvo neugodja spričo dane nejasnosti
ali danega protislovja velepomembno svojstvo našega duha.

3. Večkrat opazimo, da — vsled vzgoje ali pa posebne
nadarjenosti — ta ali ona vrsta predmetov vzbudi zanimanje
posameznika, t. j. ga napoti k spoznavanju teh predmetov. „Za-?
nimanje ni nič drugega nego ugodje spričo umstvenega opravka
s predmeti te in te vrste“ (Elsenhans); to je zgolj veselje
ob izsledovanju, kako je, oziroma nastane to ali ono, brez po¬
stranskih misli, bo li pri tem tudi kaj — koristi. Tako zani¬
manje so veliki misleci vseh časov imeli visoko v čislih; Locke
n. pr. trdi: „Resnico ljubiti le zavoljo resnice, to je najvažnejša
stran človeške popolnosti tukaj na zemlji in sadišče vseh drugih
čednosti/ 1  In naš pesnik izjavlja, da

Kogar zvonjenje Jo k sebi zvabi,
v blaženi hitel za njim bo pozabi
skozi zadušne mrakove globin.

Župančič (Prebujenje).

Kdor je vajen, jasno misliti, zanj je prav mučno, čitati
nejasen spis ali pa poslušati nejasen govor. So pa tudi ljudje,
ki jih bolj, nego popolna jasnost, mika neke vrste umstveni
clair-obscur, češ „stvari je več na zemlji in v nebesih — ko
šolska naša si modrost jih sanja". Kaj je zrnisel besed:

Izrek je poznan in sploh priznan,
da ni poezija kot svetli poldan,
ko solnce prejasno stvari obseva;
a tudi ni kakor brezzvezdna polnoč,
ko goste teme sovražna moč
nebo in zemljo odeva.

Ampak po ez ij a je — polumrak,
ko zarje večerne zlati trak
ob temenu gor polagoma gasne,
ko zvezde v višavi se vžigajo jasne,
ko zemljo ogrinja pokoj sladak. Gregorčič.

120

§ 36. Čustva spričo razsodkov; vrednotna čustva.

Pretežni del vsakovrstnih čustev dan na dan črpaš iz
svojih razsodkov o stvareh, ki jih hočeš nočeš jemljemo v misel.
To, kar te dela srečnega ali nesrečnega, zadovoljnega ali neza¬
dovoljnega, niso stvari same po sebi; vse marveč zavisi od
tega, kakšno je tvoje mnenje o stvareh. Tagaoosi rovg
av&gcbnovc, ov ra nod-//iara, d/./.a ra nsQi r&v nga^fidrav
Sopara,  so trdili že stoiki v starem veku.

Dočim za nastop intelektualnega čustva zadostuje, da izveš
to ali ono (resnico, novico), se tukaj ravna kakovost čustva
po odgovoru na vprašanje, kaj izveš v svojem razsodku o tem
in tem predmetu. Zdravnika lahko da prešine za trenotek (inte¬
lektualno) čustvo ugodja, ko se mu je po dolgem trudu posre¬
čilo, v mojem organizmu ugotoviti zastrupitev krvi. A kako
je meni „pri srcu“ spričo te diagnoze? Bi 11 moje čustvo bilo
iste kakovosti in jakosti, da je zdravnik zastrupljeno kri ugo¬
tovil v telesu meni neznanega človeka, a pri meni le neznaten
prehlad ? — Katere vrste čustvo ima v mislih Goethe s trdi¬
tvijo : „Ako berem eno stran Kanta, se mi dozdeva, kakor da
bi stopil v jasno sobo“.? Ali pa Feuchtersleben, trdeč:
„Vednost da občutje in vzame občutje 14 .

Čustva spričo razsodkov očitujejo silno različnost. Dožitki,
katerim pravimo veselje, radost, tuga, žalost, nadloga, usmi¬
ljenje, zavist, skopost, upanje, strah, zadovoljnost, nevoljnost,
čislanje ... se pred drobnogledom duševne analize vsi pokažejo
kot — ugodje ali neugodje spričo danega razsodka. „Sicer pa
je dejstvo, da iz misli (= razsodkov) klijejo čustva, eden izmed
naj čudovitejših pojavov duševnega življenja. Da huda bolečina
povzroči krepko čustvo neugodja in lepo sita barva primerno
čustvo ugodja, to se da umeti, ako uvažuješ različnost teh
čustvenih podlag. Da pa n. pr. ta in ta smehljaj, ki v njem meniš
videti zaničevanje, lahko vzbudi najvišjo stopnjo neugodja, in da
čisto podoben smehljaj, ki izraža dobrohotno priznanje, vzbuja
čustvo velikega zadovoljstva, to je pač prečudno dejstvo. 44
(D ii r r.)

Kajpada čustvo spričo razsodka nastopi le tedaj, ako je
misel jasna in razločna, t. j. ako jo razumeš. „Ko sem se vrnil
domov, sem spoznal, da je vse nekaj drugega, če človek stoji

121

doma, kot če misli na dom; če je še tako krepak, se mu v
tujini mora odtujiti. Ko sem bil na Dunaju, sem videl domovino
kakor gledam znanca na fotografiji, namesto da bi govoril z
njim in mu gledal iz oči v oči.“ (Cankar.)

Posebno bogat vir čustev so razsodki o vrednotah,!
zlasti o bitku ali nebitku kake vrednote. To so sodbe, ki
ž njimi zatrjuješ, oziroma zanikaš bitek ali nebitek predmeta,
ki ti je kaj do njega, bodisi da je to zdravje, čast, svoboda,
oblast, samostojnost, bogastvo, narodnost, vera, plemenitost,
služba ali kaj drugega. 1 2  Kaj je zmisel verzov:

Umreti, bratje, težko ni,

pustiti nade, to boli! Gregorčič.

Zakonitost med razsodkom o bitku ali nebitku vrednote,
oziroma nevrednote in pa odgovarjajočim čustvom očituje sle¬
dečih četvero možnosti:

1. Bitek vrednote ugotoviš s čustvom ugodja. Naj¬
bolj zgovorno to pač izpričuje sleherne vrste uspeh, ki si ga
dosegel sam ali pa celota (narod, država, društvo .. .), ki se
čutiš nje del. Kaj je pogoj čustvu spričo besed : Mi smo mi !
Mi Štajerci, Slovenci, volilci, davkoplačevalci, delavci, meščani,
osmošolci . . .! — S silnim čustvom se rad človeški duh odzove
ugotovku verske 3  vrednote. Kako duševno stanje odseva iz
tfeh-le besed „izgubljenega sina“ ob njegovem povratku:

Glej, menil sem, da mogel bi živeti

brez tebe kdaj, brez svojega Boga . . .

A naj li rastejo vonjivi cveti

brez solnca sredi jasnega neba?

Zato prešini me, o Bog, zaneti

, mi večni žarki ogenj v dnu srca! Kette (Moj Bog!...)

Isto velja tudi za ugotovke etičnih ali nravnih vrednot
(dobro, zlo) spričo tega ali onega dejanja. 4  Kako čustvo spremlja

1  O bistvu in zaznavanju vrednot gl. § 26.

2  Prelepa zakladnica predmetov, ki tukaj — zlasti za „dozorevajočega“
mladeniča — pridejo v poštev, je Prešernova Zdravljica.

3  Poudarjeno bodi, da verska čustva niso verstvo (religija), marveč
le važno javljanje verskega življenja.

4  Odobravajoč ali grajajoč to ali ono dejanje izhajamo za vsakdanjo
rabo, zlasti v bolj izrazitih slučajih, s pridevkoma: dobro, zlo. Natanč¬
nejša „lestvica za etične vrednote" pa se glasi: zaslužno, pravilno,
dopustno, zavržno dejanje.

122

naš ugotovek svoje ali tuje velikodušnosti, nesebičnosti, po¬
žrtvovalnosti, (hinavstva, podlosti, zločina) . . . ?

2. Nebitek vrednote ugotoviš s čustvom neugodja.
Kako ti je spričo razsodka „nimam“ (denarja, zmožnosti, sta-
rišev, upanja, moči...)? Jenkovo Trojno gorje! Zakaj človek
ne govori rad o svojih neuspehih? V čem je „mučna“ misel,
da naši dobi manjka velikih mož, vzorov, trdne volje? Spo¬
znanje „prepozno !.“ Pozabljen žepni robec ! — Prelep zgled je
Prešernova Izgubljena vera ali pa ta-le kitica- iz Sonetnega
venca :

Skeleče misli, da Slovenec mile
ne ljubi matere vanj upajoče,
da tebe zame vneti ni mogoče,
z britkostjo so sreč mi napolnile.

3. Bite k nevrednote ugotoviš s čustvom neugodja.
Kako reagiraš na razsodke: Ta slika je grda, to ravnanje
podlo, ta trditev neresnica.? Kaj je psihologično jedro besed:
„zt je s svojo odsotnostjo razburil javno mnenje".? Ali pa:
„Kadar pišem, sem silno slabe volje, ker se mi ne zdi nikdar
dovolj dobro." (Cankar).? O Moličrju se nam poroča, da ga je
od igralca napak izgovorjen verz spravil malone v obup. Zakaj
človek večkrat mahoma postane malobeseden („einsilbig“)? Na
naslov javne morale se pesnikov genij pritožuje :

Pri nas je še vse po starem, veš.

Na primer, če svoja pota greš
in podlost svetohlinko
pod šaro srečaš krinko,
spoštljivo snemi klobuk pred njo,
če hočeš, da ti dobro bo. Župančič. 1

4. Nebitek nevrednote ugotoviš s čustvom ugodja.
Kako se prizadeti odzovejo razsodkom : Danes ni šole, mraza,
dežja. Vojna nevarnost je minila. Letos ni bilo toče. Naše hiše
požar ni dosegel. Nisem podlegel izkušnjavi cigarete, mamljivih
besed.?

1  V prelepi pesmi „Vesela pomladnja epistola, naslovljena
batjuški Murnu, na Onem Svetu“.

III. del.

Hotenje.

§ 37. Stremljenje.

Človek ni zgolj spoznavajoče, temveč tudi čustvujoče in
zlasti še hoteče, oziroma stremeče bitje. Ako ti nobena stvar
ne bi vzbujala ugodja ali neugodja, ako si ničesar ne bi želel
in se ničemur ne upiral, bi ti ne bilo obstanka. Osobito v du¬
ševnem življenju igra veliko vlogo čustvovanje in hotenje. „Ako
se naj razvije količkaj bogato in krepko duševno življenje, tedaj
je treba, da se doznavanje oživi s premenljivostjo čustvovanja
in pa z gonilno močjo stremljenja in dejanja." (Pfander).

To, kar imenujemo stremljenje, se javlja v zelo raz¬
ličnih oblikah, zlasti če med seboj primerjamo več posameznikov
glede takih dožitkov. Peščica zgledov pokaži, kaj po priliki pri¬
haja tukaj v poštev!

Bolnemu prijatelju želiš zdravja. V tujini na sveti večer
zahrepeniš po domačem krovu. Z bedakom se ne maraš
prepirati. Razgret se upiraš skušnjavi, ki je v čaši ledeno-
mrzlega piva. Slabega blaga nočeš kupiti. Neprijetne misli, ki
se ti sama vsiljuje, se braniš na vso moč. Upravičeni prošnji
siromaka skušaš ustreči, kar se da. Kot človek zahtevaš
človeških, kot državljan pa državljanskih pravic. Tudi ti bi rad
slišal novo skladbo, ki si o njej pravkar bral navdušeno oceno.
Po dolgem preudarjanju si se odločil za ta in ta stan. V hudi
vročini se ti zahoče „visoko vrh planin". Gotovo si se že
uveril sam na sebi, da „moč neizmerna je sklep". To in to
hočeš doseči. Večkrat si prizadevaš, spomniti se tega ali
onega imena. Kadar te je volja, ti gre delo urno od rok. Kot
ud človeške družbe težiš za vseobčimi cilji človeštva. Itd.

Želja, hrepenenje, izbegavanje, težnja, zahtevanje, upira¬
nje... in hotenje so svoje vrste psihična dejstva, ki za nje rabimo
skupno ime: stremljenje. Kajpada tudi ta ali oni dožitek

124

stremljenja ni osamljen duševni proces, ki bi stal nekako izven
istočasnih doznatkov in čustev ali pa nad njimi, temveč je v
tesni zvezi z vso duševnostjo koprnečega, hotečega, želečega ...
jaza, le ena stran ali en moment te duševnosti. In pro¬
učujoči psiholog ga — s pomočjo odmišljanja 1  — le umetno
izolira sproti njegovi soseščini, ki je v istini z njo nerazdruž-
Ijivo spojen.

Z besedami nagnjenje (k znanstvu, glasbi, zločinu), strast (ka¬
jenja, športa), vdanost (pijači, lenobi), volja itd. ne jemljemo toliko po¬
sameznih istinitih (aktualnih) dejev stremljenja v misel, ampak v prvi vrsti
večjo ali manjšo sposobnost ali podlago (dispozicijo), da v danih
okoliščinah istinito želiš, hrepeniš, hočeš, nočeš, odklanjaš . . .

Najpomembnejša vrsta stremljenja pa je vse¬
li ako hotenje. V biologičnem oziru je to za človeka — con-
ditio, sine qua non!

§ 38. Kakovost hotenja.

Izvrši katerosibodi „delo“, ki si se ga lotil, tvoje hotno
dejanje je vselej svojevrstna, nedeljiva celota, ki
pa očituje po več strani (momentov). Kadar n. pr. na¬
menoma stopiš k barometru, da vidiš, kako utegne biti vreme
v prihodnjih urah, je to psihofizičen dogodljaj, ki sestoji iz
raznih občutkov, zaznatkov, kretenj in še drugih komponent. 2
A jedro tega dogodljaja tvori duševni pojav, ki ni (to ali ono)
doznavanje in tudi ne čustvovanje, marveč svoje vrste psihična
prvina, ki ji pravimo hotenje.

Da je hotenje (in stremljenje vobče: želja, hrepenenje, hle¬
penje, upiranje . ..) res psihičen pojav, pač razvidiš iz tega, ker
vsebuje duševni subjekt; spričo slehernega hotenja nekdo
hoče, noče (oziroma želi, hrepeni, hlepi, se upira . . .). Ta prvina
nima ničesar sorodnega z doznavanjem ali pa čustvovanjem;
da nisi že prej doživel te ali one vrste hotenja, zgolj ob do-
znavanju in čustvovanju ne bi mogel doumeti, kaj se pravi —
hoteti.

1 Glej § 19.

2  če našteješ posamezne momente, tedaj podrobno razvrstiš, kar je v
istini na zelo zamotan način združeno, ter ustvariš, rekel bi, neke vrste vzorec
lastnega dejanja, kjer se vsi posamični procesi izvrše v polni svetlobi tvoje
zavesti. (Elsenhans).

125

Opredeliti se bistvo hotenja ne da, ker je prvina 1; le v
toliko bi se dalo pojasniti z besedo, da hoteči (in vobče stre¬
meči) jaz skuša, rekel bi, duševno se temu in temu predmetu
približati, oziroma umekniti.

„Analiza tega, kar umevamo pod hotenjem, se ima pričeti
tam, kjer hotenje kar najjasneje doživljaš kot ta in ta dej, ki
se da razločevati od drugih dejev, katere zaznavaš." (Sigwart).
Najbolj izrazit zgled hotenja je jaač odločitev (hočem to
in to!, nočem tega in tega!). Zato opazuj ta ali oni slučaj
energične odločitve, ako ti je do tega, da izveš, kako se javlja
hotenje v naši duševnosti. (Kajpada ti tudi akt svojega hotenja
postane šele tedaj doznaten, ko se je pravkar izvršil; še hoteč,
pa stojiš, rekel bi, preblizu svojemu hotenju, da bi ga mogel
jasno opazovati 1 2 ). In tako opazovanje uči, da je za duševni akt
hotenja značilno četvero lastnosti (ali bolje rečeno strani),
ki izmed njih zdaj ta, zdaj ona pretežno stopa v ospredje:

1. Telesni izraz hotenja. Spričo energičnega hotenja,
kakor je to trdna odločitev, večinoma kar na mah doživiš —
vsaj deloma pač kot vidni znak pomnoženega paženja — ob¬
čutek jakega tezanja v tem ali onem delu telesa, kakor bi imel
kaj stisniti: v glavi, največkrat v bradi, v plečih, oprsju, rokah,
nogah. Včasih se pojavijo tudi bolj neznatne kretnje, bodisi da
nagneš glavo ali ves život, stisneš ustnice, naježiš obrvi itd.

2. Smoter. Vsak hoteči jaz hoče to ali ono; ni ga
hotenja, ki bi mu ne odgovarjalo kaj hotenega. Tisto, kar
hočeš, se imenuje smoter ali cilj.

Toda kaj neki je smoter, kadar n. pr. „hočem to ali ono
še danes opraviti 11  (pot k zdravniku, domačo nalogo, nakup,
dobro delo)? Brez dvoma je to nekaj, česar takrat, ko hočem,
v resnici ni, kar si marveč le bolj ali manj jasno predstavljam
in kar hočem šele vresničiti. Besede: hočem to ali ono po¬
menijo potemtakem isto, kar besede: hočem to ali ono
vresničiti; ker pa je vsako vresničenje izprememba te ali
one vrste, lahko rečemo: . smoter je vselej te ali one
vrste izprememba, ki jo hočeš povzročiti.

Smoter hotenja ti je večinoma bolj ali manj jasno „pred
očmi“,  toda vsikdar ne, zlasti takrat ne, ko odločitvi „hočem!“,

1  Glej str. 97, op. 1.

2  Glej bistvo p erse veracije, str. 9.

126

oziroma „nočem !“ takoj sledi izvršitev. Človek, ki „ne ve, kaj
hoče“, ni tako redek pojav. Kaj izpričuje v tem oziru n. pr. vsak
„Zaletel“?

3. Dejalnost. Od smotra, t. j. izpremembe, ki jo hočeš
povzročiti, je treba razločevati akt hotenja. V aktu hotenja
doživiš neke vrste dejalnost („aktualni moment“), ki je
najbolj značilno svojstvo hotenja in se temeljito razlikuje od
vseh drugih duševnih pojavov. Toda čeprav ta dejalnost tvori
jedro v dožitku hotenja, je vendar ne doznavaš vselej tako
jasno, kakor n. pr. telesni izraz ali pa smoter svojega hotenja;
a v slučajih energičnega hotenja ti brez dvoma stopa nekaj v
zavest, kakor da sam pri sebi govoriš: hočem (in zmorem)!
Svoj jaz doživiš tukaj vse drugači, nego pa n. pr. spričo dozna-
vanja ali čustvovanja. Da je akt hotenja res neke vrste de¬
jalnost in sicer izrazita psihična dejalnost, to leži precej na
dlani: saj je pač edino on vir sledeči izpremembi v zmislu tvoje
odločitve. N. pr. z odločitvijo „hočem kupiti ta-le klobuk 11  že
vnaprej določiš (anticipiraš) svoje ravnanje /— kupovanje), ki
ima šele slediti.

Odločitev, ki ji ne sledi takoj izvršitev, se imenuje sklep (namen),
n. pr.: Tovariš R. je sklenil, postati zdravnik. Ta ustanova je namenjena
ustanoviteljevim sorodnikom. — Kakšna je časovna razdalja med odločitvijo
in pa izvršitvijo spričo trdnega sklepa, da se odvadiš kajenja, ali pa spričo
zločina, ki se je izvršil s premislekom, hotoma, z namenom? Iz bistva odlo¬
čitve in pa sklepa je razvidno, da je pač možna odločitev brez sklepa (kar
zlasti potrjuje trenotna odločitev, ki se brž izvrši), nemogoč pa je sklep
brez odločitve, ker je sklep sledeči učinek odločitve.

Od sklepa je treba razločevati to, kar se imenuje namera. Dočim
s sklepom za trdno, t. j. edinole v tem in tem zmislu določiš ^utesniš' 1 ) 1  svoje
ravnanje, ki ima slediti, namen ne izključuje tudi drugih možnosti. Kaj imaš v
mislih z besedami: Prihodnji teden nameravam v planine. Mislil (hotel) sem
tako, a prišlo je drugače. Človek obrača, Bog obrne.?

4. Zavest napora, ki ga ves čas vsebuje akt tvojega
hotenja. —

Hotenje je torej svojevrstno stremljenje, ki se po svoji
kakovosti, in ne morda le po jakosti, razlikuje od želje,
hrepenenja itd. Da želja ni isto, kar nejako hotenje, to
izpričuje n. pr. sledeči zgled: „Kdo neki bolj intenzivno stremi

i Gl. str. 89.

127

po svobodi, dosmrtni jetnik, ki v njegovo celico spomladi pri¬
haja petje škrjanca, ali pa katerikoli meščan, ki se odpravlja
na običajni jutranji izprehod? 44  (Ehrenfels). Željo marveč ozna¬
čuje manjkanje odločitve, ki bi bila pričetek vresni-
Čenju tega, za čimer stremiš. Želja je „stremljenje brez
prizadevanja, doseči predmet. 44  (Kant). In sorodno želji je hre¬
penenje, ki bi ga lahko imenovali silno in pa dolgotrajno željo.

§ 39. Dejanje.

Ako hočeš izvedeti, koliko je 2 6  (= smoter), moraš mis¬
liti; ako hočeš onkraj potoka, ki teče po gozdu in nima brvi,
moraš črezenj skočiti ali pa ga prebresti; in ako pribrenči sršen,
kar nehote zamahneš z roko proti njemu v svojo obrambo. Z
mišljenjem, skokom, bredenjem, mahljajem ... vresničiš svoj
smoter. A sleherno vresničevanje smotra se imenuje
dejanje. Smoter in pa dejanje očitujeta potemtakem to-le
medsebojnost: dejanje je edino sredstvo za dosego
smotra. 1  To je zmisel globokih besed, da — v delu je
rešitev!

Kadar dejanje tvorijo duševni procesi „mišljenja“, takrat
mu pravimo notranje, ako pa so’mu temelj telesne kretnje,
tedaj se imenuje vnanje dejanje. Katere vrste dejanje nam
je v mislih, ko govorimo o ljudeh, ki „delajo“ z duhom, z
roko ? Je li opravek kmeta, obrtnika, tovarniškega delavca zgolj
ročno in opravek uradnika, izsledovalca, zdravnika zgolj du¬
ševno delo?

A.  Hotno dejanje.

Ako hočem onkraj potoka ter v to svrho skočim črezenj,
je dejanje (= skok) učinek, ki ga je povzročil moj hoteči jaz.
Kakor sproženemu petelinu strel, tako tudi tvojemu »hočem!“
v danih okoliščinah z nujnostjo sledi dejanje, ki naj vresniči
hoteni smoter; „hočem!“ je v takem slučaju toliko, kakor —
hočem učiniti. »Kajti ni ga pač človeka, ki bi hotel ali
sploh mogel hoteti to, o čemer ve ali je vsaj uverjen, da pride,

1  S tem pa še ni rečeno, da ima prav voluntarizem, t. j. tisto,
danes precej razširjeno naziranje, ki trdi, daje hotenje temeljni činitelj
naše duševnosti. »Dejanje, smotreno vresničevanje ciljev s primernimi sredstvi,
je cvet in sad, ne pa kal in korenina v duševnem razvoju." (Diirr).

128

kakor pravimo, ,samo‘. Kdor bi n. pr. rekel ,Hočem nekoč umreti 1 ,
ta bi moral predpostavljati, da ,sicer‘ ne bi umrl.“ (Rehmke).
Dejanje, ki očividno prihaja iz hotenja, se ime¬
nuje hotno dejanje.

Začetek dejanju navadno tvori bolj ali manj jasno priču¬
joča vednost, da imaš v dejanju sredstvo za dosego smotra.
Kadar n. pr. skleneš, domačo nalogo iz materinščine „lepo“
izdelati, takrat je bistven del tvojega sklepa tudi misel, da se
moraš v to svrho primerno potruditi: zbrati gradivo, ga  pre¬
gledno razvrstiti, izraziti misli v pravilnem in gladkem jeziku itd.
Zato pa »ni prav, v sklepu vpoštevati le predstavo smotra; tudi
sredstvo, ki od njega zavisi smoter, je nujno potrebno za uspeh."
(A c h). 3

Hotno dejanje očituje te-le zakonitosti:

1. Kdor hoče to ali ono, je uverjen, da mu je
mogoče, s svojim dejanjem vresničiti to, po čemer
hoteč stremi. Lepega vremena na pot v planine si pač želiš,
nikar pa ga „hočeš“. Kako je v tem oziru, ko se začneš učiti
te ali one tvarine? — Kajpada iz te zakonitosti sledi, da ti je
le bodoči dožitek možno hoteti; a — kar je, to je! Facta in-
fecta fieri non possunt.

2. Hoteč smoter, istočasno hočeš tudi dejanje,
ki ti naj vresniči smoter. Če hoče vrana piti, mora s
hrasta iti, lepo uči ljudska modrost narodne prislovice. O Rock-
fellerju pravijo, da je že izmlada hotel postati najbogatejši
človek na zemlji; in postal je v istini, ker je hotel tudi vsa
sredstva, ki so bila edina pot do daljnega cilja. — Neredkokrat
se zgodi, da je za vresničenje smotra še posebe potrebno ho¬
tenje dejanja; najbolj očividno je to takrat, ko smoter hočeš
rad, »drage volje“, dejanje, ki bi ga naj vresničilo, pa nerad.
O marsikom bi se dalo reči: »Komarje bi koval, ko bi mu kdo
podkove delal.“ (N. pr.). V takem slučaju je včasih treba »nepre¬
trgane verige hotnih dejanj, da dosežeš končni smoter. 11  Kako
se vrši vresničevanje »velikih ciljev", ki jih hoče doseči znan¬
stvenik, umetnik, državnik, genij .. . ?

3. Hoteč smoter, hočeš ob enem vse tisto, kar
je v nujni zvezi z vresničenim smotrom. Kdor hoče
iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. (N. pr.). Zakaj mora
imeti »trdne živce", kdor hoče postati zdravnik?

129

To, kar imenujemo „hočem“, ima svoj korelat v »nočem 44 .
»Volja se namreč javlja zdaj kot moč, zdaj kot odpor. Radi
tega izvrši človek ž njo toliko in tako velikih del in prav tako
se, oprt na njo, ubrani te ali druge neugodnosti. To svojevrstnost
volje si lahko misliš kot nekak vzvod, ki na eni strani dviga,
na drugi pa se upira. 14  (Billiod).

Psihični pojav »nočem 44  ni nebivanje pojava »hočem"; in
s tem, da nočem česa, tudi ni rečeno, da hočem kak negativno
določen smoter. »Nočem 44  je svojevrstno stremljenje ter stoji
v istem razmerju do pojmov: odklanjam, se upiram, izbe-
gavam..., kakor »hočem 44  do pojmov: želim, hrepenim, si
prizadevam . . .

Kadar česa nočeš, t. j. se na svojevrsten način čemu pro-
tiviš, takrat se tvoje stremljenje javlja v sledečih zako¬
nitostih:

1. Kdor tega ali onega noče, je uverjen, da mu
je mogoče, s svojim dejanjem zaprečiti nastopek
tega, česar noče. Neozdravljiv bolnik jadikuje, da še ne bi
rad umrl; nikar pa, vsaj dokler ga ne zapušča zavest, ne bo
rekel: nočem umreti! Kako zavrneš to ali ono ponudbo, ki ti
ne ugaja? — Kajpada je tudi »nočem 44  obrnjen le na bodoči
dožitek.

2. Kdor noče te in te neugodnosti, ta ne sme
hoteti dejanja, ki bi jo povzročilo. Kako neki bi hotel
do šestih ležati, če nočeš zamuditi vlaka, ki odhaja zjutraj
ob šestih!

3. Kdor noče te in te neugodnosti, ta ne sme
hoteti ničesar, kar je z njo v nujni zvezi. Kdor noče
morske bolezni, ne more hoteti na razburkano morje.

B.  Nehotno dejanje.

O telesnem naporu n. pr., ki je bil neizogiben pogoj, da
dosežeš svoj smoter, veš zatrdno sedaj, ko stojiš vrh Triglava,
da si ga h o torna prevzel takrat, ko si bil še v dolini, ker
si pač hotel prispeti vrh Triglava. O marsikaterem dejanju,
oziroma gibu, ki si ga pravkar izvršil, pa ne moreš izvestno
reči, da bi ga bil tudi hotel izvršiti. Dejanje, ki ne na¬
stopi v s led hotenja, temveč vsled drugih vzrokov,
se imenuje nehotno dejanje.

O z val d, Psihologija.

9

130

Hotno in pa nehotno dejanje se temeljito razlikujeta v
tem, kar ju povzročuje; izvor tvojemu hotnemu dejanju je tvoje
hotenje, a nehotnemu čustvo ugodja, oziroma neugodja,
ta ali oni dejanski stan v tvoji soseščini ali pa zgolj
tvarni dražljaji. Nehotno se izvrše: vsakovrstni goni,
samogibne (avtomatske), odbojne (reflektorne), sl ut n e
(instinktivne) in pa izrazne kretnje.

1. Dejanje v sl e d gona. Kadar si lačen, žejen, v nevar¬
nosti, kadar ti je vroče ali pa mraz, takrat nehote ravnaš
(= dejanje) v prid svojega organizma (== smoter); in spričo
tega ali onega, na prvi pogled neumljivega dejstva začneš kar
nehote mu iskati razlogov („začudenje je začetek modro¬
vanja") itd. Te vrste dejanja povzročajo naši s čustvom ugodja
ali neugodja obdani občutki, zaznatki in predstave; čustva
tukaj nastopajo „z neposredno težnjo do dejanja", kot gon.
Dovolj, da vidiš, si predstaviš ali kako drugače doznaš to in
ono, kar ti ugaja, in doznatku precej sledi dejanje. Kako se
ti uveljavlja potreba svetlobe in gibanja? Kaj je izkušnjava,
vabljivost predmeta?

Dejanja, ki jih povzročajo goni, so za človeka silnega po¬
mena; ne glede na to, da jim je v prvi vrsti smoter ohranitev
telesnega življenja,, ima tudi mnogo tistih pojavov, ki jih ime¬
nujemo zanimanje zato in to ali „v e s el j e" do tega in tega,
svoje korenike v gonih.

2. Samogibne kretnje. Tako se imenuje cela vrsta
biologično nad vse važnih kretenj, ki jih povzročajo zgolj no¬
tranji dražljaji (kemično-fizikalne izpremembe v tem ali onem
živčnem središču, zlasti v podaljšanem mozgu): utripanje srca,
dihanje, krvni obtok, prebavljanje, izločevanje žlez, kretanje
nekaterih mišic.

3. Odbojne kretnje so podobne avtomatskim, samo
da jih povzročajo vnanji dražljaji; 1  pri žvečenju n. pr.se
košček jedila dotika sluznice na nebu in vsled tega nastane
zaporedno gibanje goltanca, ki mu pravimo požiranje. Sem spa¬
dajo te-le, veliko smotrenosti očitujoče kretnje: kihanje, kaš¬
ljanje, zoževanje zenice, zapiranje trepalnic, izpremembe dihanja
in utripajoče žile spričo nekaterih dražljajev, nekaj obrambnih

1  O živčnih procesih, ki ustrezajo odbojnim kretnjam, gl. str. 20.

131

in begu služečih kretenj, poslovanje čutil itd. Odbojne kretnje
imaš do neke meje v svoji oblasti (gl. str. 21).

Samo gib na in odbojna kretnja se izvrši, ne da bi
pri tem bil v kateremsibodi oziru soudeležen kak duševni pojav.

4. Instinkti vn o dej anj e. Podoben odbojnim kretnjam,
a vendar samosvoj, je tisti tip nehotnih reakcij, ki jim pra¬
vimo instinktivno dejanje. Te vrste dejanja smo pač vajeni
prisojati bolj živalim (selitev!); a tudi človek pogosto ravna
— instinktivno, po slutnji. Kolikokrat nehote izvršiš dejanje,
ki očituje več smotrenosti („zadel si v črno“), nego pa marsi¬
katero ravnanje, ki je sledilo šele vsestranskemu preudarjanju.
Kaj izpričuje v tej smeri „umestno“ vedenje v družbi, „za-
nesljiv“ nastop, „takt“? „Socialni“ instinkti!

Svojevrstnost instinktivnega dejanja je v tem, da so posa¬
mezne kretnje, ki jih vsebuje, vseskozi podrejene končnemu
smotru in da jih ne povzroča enostaven dražljaj, kakor n. pr. od¬
bojne, temveč ta ali oni dejanski stan, „položaj“. Instinktivno
dejstvovanje nam je v svojem jedru prirojeno ; vendar pa na
njegove podrobnosti precej vpliva to, kar imenujemo izkustvo
posameznika.

5. Izrazne kretnje, t. j. telesni spremljevalci naših
duševnih dožitkov (gl. str. 54 in 106).

§ 40. Kolikost (= moč in pa jakost) hotenja.

A.  Moč hotenja.

Tisto učinkovanje hotenja, ki mu v danih okoliščinah sledi
izvršitev v zmislu odločitve, sklepa, namere, je svoje vrste du¬
ševni pojav, ki se imenuje utesnjevanje (determinacija).
Bistvo determinacije je v tem, da povzroča „urejen tok predstav
pri mišljenju in dejanju“i; na njo je treba nasloviti upravičeni
slavospev: „Moč neizmerna je sklep!“ (Koseski). In v istem
zmislu pač trdi veliki poznavalec človeške duše in mojster v
hotenju, sv. Avguštin: Non, quia difficilia sunt, non audemus,
sed quia non audemus, difficilia sunt. (Confessiones).

V koliko si izvršil, kar si hotel, to vselej pokaže uspeh,
„delo“. In veščak trdi: „Močni človek hoče to, kar zmore, in

1  Glej str. 88—89.

9*

132

zmore, kar hoče." (E. Horneffer). Toda izkustvo uči, da tudi
najbolj energično hotenje ne izvrši vselej tega, kar si name¬
raval. Kolikokrat ne moreš česa izvršiti „ob najboljši volji".
„Determinacija sicer skuša doseči smoter, ki si ga predstavljaš
v sklepu, namenu ali vobče v hotenju. Ali nikar, da bi vsikdar
tudi dosegel nameravani smoter. Lahko, da uspeha sploh ni ali
pa se je vresničil drugače ali pozneje, nego si nameraval. Tudi
stroj ne stori v istini (,efektivno 1 ) tega, kar bi imel storiti po
svojih odmerjenih (,indiciranih‘) konjskih silah, ker se izgubi
vsled trenja v stroju ni mogoče izogniti." 1  (A c h).

Razmerje med izvršitvijo in pa nameravano
izvršitvijo (ali med uspehom in smotrom) je moč hotenja.
Moč, t. j. uspešnost tvojega hotenja je — od danega do danega
slučaja — premenljiva količina, ki jo imaš do neke meje v svoji
oblasti. „Hoteti, pravijo, je moči. Toda to je le pod dvema po¬
gojema res: prvič, da hočeš edino to, kar je dosegljivo, drugič,
da umeš hoteti. Hotenje namreč, ako naj kaj doseže, ne sme
biti edino le napor tvojega duha, neka vrsta samotvorne na¬
petosti tvojih živcev; take vrste hotenje lahko porabi vso
svojo energijo brez uspeha ter se ob postavljenem cilju raz¬
bije." (Bernheim).

Vobče uspeh hotenja zavisi od jakosti determinacije
v danem aktu hotenja. Čimbolj živo se javlja tisti „hočem!“ v
odločitvi, tem močnejša je v obče težnja, ki določuje tok du¬
ševnih dogodkov v hotečem jazu. Jakost determinacije
je merilo tvoje moči. Kaj se pravi: »Ljudem ne manjka
moči, manjka jim volje." (V. Hugo).? — Kajpada je del te jakosti
treba postaviti v račun pojavom, ki jih imenujemo nadar¬
jenost, talent, zmožnost (z drugimi besedami: kako¬
vost živčevja). Da pa nadarjenost sama še ne zagotovi
uspeha, da je marveč treba tudi hotenja, to „molče trobenta"
dolga vrsta vseh tistih, ki so svoj talent — zakopali. To je
misel globokoumnih besed:

DaB du nicht kannst, wird dir vergeben;

doch nimmermehr, daB du nicht wilist.

Ibsen (Brand).

i Vzporejanje tega, kar zmore naše hotenje, in mehanskega učinka
Strojevega pa je le približna primera. Med strojem in našim psihofizičnim
dinamizmom je marveč načelna razlika. (Ach).

133

Sicer pa za uspeh hotenja prihajajo v poštev pospešu¬
joči in ovirajoči činitelji.

1. Pospeševanje hotenja, a)  Istovrstna dejal-
nost pospešuje vr e s n i č e v a n j e hotenega smotra,
to se pravi, uspeh zavisi od tega, si li že kedaj izvršil deter-
minacijo v tej ali podobni smeri. Kdo lažje dobi rimo na „okno“,
pesnik ali nepesnik? V čem je »izkušena starost 14 ? Je li upravi¬
čeno „občno izobraževanje 44 , ki se bodočemu »voditelju 44  človeške
družbe (zdravniku, vzgojevalcu, duhovniku, sodniku, tehniku,
politiku...) daje v srednji šoli?

/?) Čim jasnejši je hoteni smoter, tem hitreje
in zanesljiveje se da vresničiti. Ne »nekaj 44 , marveč
to in to kedaj postati, bi naj bil smoter dozorevajočega mla¬
deniča. In marsikdo bi lahko rekel o sebi: »Tisoč misli je v
moji glavi, tisoč ciljev pred mojimi očmi — nobene misli nisem
vtelesil, nobenega cilja dosegel. Ležati len in zaspan na postelj;
pa sanjati o delu in zmagi — to je moje življenje. 44  (Cankar). 1

Izjema so le taki slučaji, kjer se sredstva, ki so pogoj za
dosego tega in tega smotra, ne dado obenem s sklepom natančno
določiti; to velja zlasti spričo tuhtajočega (kombinirajočega)
in pa i zsledujočega mišljenja. »In tako si stoje v živ¬
ljenju neredkokrat dvojevrstni ljudje nasproti: k občnemu
obrnjeni iznajditelj in umetnik, ki vzlic veliki nadarjenosti ne
doseže uspeha, in pa praktično nadarjeni človek, čigar strem¬
ljenje je obrnjeno na tesno označen smoter, ki se zanesljivo
doseže. 44  (A c h).

7) Važno vlogo igra pri vresničevanju smotra
čustvovanje hotečegajaza. Tako n. pr. »vsak telovadec
ve iz .svojega izkustva, kako vplivajo godba, gledalci in sploh
svečano občutje na njegov uspeh; v takih okoliščinah zlahka
skočiš nekaj centimetrov više, nego pa sicer 44 . (A. Lehmann).

2. Oviranje hotenja. Ako vresničevanjehotenega smotra
zadene na odpor, tedaj je odprto sledečih troje možnosti: 1. vres-
ničenje se zakasni, 2. narediš napako, 3. smoter dosežeš le deloma.

Ovirano hotenje večinoma očituje to-le zakonitost: drugo¬
vrstna dejalnost ovira vresničenje hotenega
smotra. Tipičen zgled so vsi slučaji, ko ti uspeh ogroža
»stara  navada 44 , ki je — železna srajca. Medea pretresljivo

1  Izpoved Mihe Jošta (»Volja in moč“).

134

vzklikne: »Video meliora proboque, deteriora sequor!“ Kako
ti uspeva, kadar si skušaš to ali ono prvič »pritrgati 41  na korist
temu in temu ali pa vresničiti velik smoter, kakor je n, pr.
„izpreobrnitev“, »prebujenje 44 , »novo življenje 41  . . .?

Izkustvo uči, da se jakost take ovire da znatno oslabiti,
če že ne popolnoma vničiti, in sicer po vodilu: Gutta cavat
lapidera, non vi — sed saepe cadendo. Nad vse pristojen zgled:
„V dnu svojega srca sem rekel: ,Kmalu, kmalu se zgodi. 4  Rekel,
sklenil. Kmalu bi bil storil in vendar nisem storil; a vendar
nisem zopet zdrknil v prejšnje stanje, temveč sem stal čisto
blizu ter malone omagal. Nato sem skušal vdrugič in skoraj bi
bil pri cilju, kmalu bi ga bil dosegel in že držal. In vendar nisem
bil pri cilju, nisem ga dosegel in ne držal; a tudi obotavljal se
nisem med smrtjo in življenjem. Toda privajeno slabejše v meni
je zmagalo nad nevajenim boljšim, in čim bliže je prihajal tre-
notek, ko bi imel postati ves drug, tem večja groza se me je
lotevala. A zopet vrgla me ni in tudi ne odvrnila, ostal sem v
strahu in trepetu. 11  (Sv. A v gu š t i n’). In angelji, plavajoč v vi¬
šavah ter nesoč, kar je bilo nesmrtnega v Faustu, tudi nam pojo:

Wer immer strebend sich bemiiht,
den kbnnen wir erlbsen!

B.  Jakost (energija) hotenja.

Jakost hotenja je »izraz sile, ki ž njo stremiš za izbra¬
nim smotrom, in pa doslednosti, s katero ga skušaš vres¬
ničiti — vkljub pritiskajočim tožkočam in včasih dolgotrajnemu
prizadevanju. 41  (E. We n t s c h e r). Zgled: Vrsta učencev je v
telovadnici dobila nalogo, da izvede novo, malce težjo vajo.
»Nekaj se jih pri izvajanju sploh ne potrudi, zato takoj oma¬
gajo; njih ravnanje se pač ne da imenovati energično. Drugi se
impulzivno (z vnemo) lotijo stvari ter se izpočetka jako po¬
trudijo; ko pa začutijo težavo, ko se n. pr. pojavijo bolečine v
mišicah ali utrujenost, takrat prenehajo z izvajanjem. Tudi tem
ne boš prisojeval posebne energije, vzlic vnemi, s katero so
šli na delo ter skušali doseči cilj. Energijo marveč očitujejo
tisti, ki se ne poprimejo le vaje z naporom vseh sil, ampak jo
tudi izvedejo brez ozira na težkoče; očitujejo joAisti, ki se

1  Confessiones VIII., 11. pogl.

135

vedno iznova izpodbujajo ter ne omagajo, čeprav nastopa čustvo
neugodja, težeč po mirovanju in koncu vaje. Ti-le slednjič do¬
sežejo, kar so nameravali, ker je izpodbuda, ki prihaja iz nji¬
hovega smotrenega hotenja, močnejša in obenem trajnejša od
vseh težkoč, ki nastopajo ena za drugo. 11

Trdnejše je potemtakem tisto hotenje, ki težje
opeša ter ga je težje premagati.

Vse možne — jako številne — stopnje, ki jih z ozirom
■ na energijo očituje posameznikovo hotenje, si lahko predočiš v
obliki preme črte, ki imej na enem koncu ničišče (n. pr. tre¬
nutki popolne resignacije) in ki se v nasprotno smer raztezaj
do skrajnosti (n. pr. ko človek zastremi po „brezmejnih ciljih").
Med tema krajnikoma se dado razporediti vse stopnje strem¬
ljenja od najslabšega do najsilnejšega.

a)  Zgledi slabotnega hotenja: brezbrižnost, malobrižnost;
neplodno načelo „kamorkoli, kakorkoli!" 1 ; skitalstvo, ahasverstvo,
ki ga srečavamo širom modernega leposlovja 2 ; uspavajoče geslo:
tako je delal oče, tako dela vsa fara in tako bom delal tudi
jaz; kričači, širokoustneži, ki večno „nameravajo“ in o katerih
pravi sv. Jeronim, da imajo meč neprestano potegnjen, a ne
udarijo nikoli; „šleva“, vetrnjak, vihravec, omahljivec, „ki je
kot na vetru goreča sveča" (Fenelon); mobilium turba quiritum;
ti, ki si se uda! „v svojo usodo"; „pasivno stališče"; indife-
rentizem.

b)  Zgledi trdnega, silnega (Jeklenega") hotenja: pri¬
merjaj sošolca, ki je dolgo „praznoval“ in se sedaj, ko mu voda
sili v grlo, na vse kriplje začne „guliti“, s tovarišem, ki je ves
čas zmerno, a sproti delal in ponavljal; „fruges consumere nati"
pa stvarjajoči duh; trudoljubnost, odločnost; mož besed in mož
dejanja, ki reče:

Prazne čaše, srca puna,
manje riječi, više čina,
tad če biti opet sretna
lijepa naša domovina; R. Katalinič.

receptivna pa impulzivna „narava“; mehansko potekajočo ho¬
tenje kruhoborca in silna volja „tistih samotnih in močnih, ki

1  Naš „Iaisser aller“!

2  Klasičen zgled iz našega slovstva je Cankarjev „Potepuh Marko in
kralj Matjaž".

136

sekajo nova pota v goščavo", junaka v boju, ki je rekel, da
„nemogoče“ ni francoska beseda, junaka „z uma svitlim mečem",
ki mu je geslo, da „ne quid falsi audeat, ne quid veri non audeat
dicere scientia“, junaka v odpovedi napram sebi (modrijan, mu¬
čenik, svetnik . . .), mladeniča, ki — upravičeno — poreče:

Meni se hoče širokih ravnin
in svobodnega obzorja,
meni se hoče mogočnih višin,
vladajočih zemlje in morja. Župančič.

Skoro nepregledna množica odtenkov in „vsak si sam
vtisne pečat svoje vrednosti; majhni smo ali veliki, kakor je
pač naše hotenje"! (Smiles).

§ 41. Neizrazito hotenje.

Značilne lastnosti izrazitega hotenja, kakor ga doživljaš
v obliki odločitve, trdnega sklepa, namere, so v tem, da doživiš
svojevrstno psihično dejalnost („zares hočem") in da je ves ta
dožitek zelo živ. Marsikateri dožitek stremljenja, ki mu sicer
vsakdanja govorica istotako pravi hotenje, pa očituje značilne
lastnosti pravega hotenja v tako medli stopnji, oziroma v tako
skrhani obliki, da ga psihoanaliza imenuje drugotno (sekun¬
darno), t. j. neizrazito hotenje.

Tudi neizrazito hotenje jev svojem jedru hotenje, čeprav
ne očituje vseh znakov izrazitega hotenja. In naše hotno dej-
stvovanje se večinoma vrši vsled aktov neizrazitega hotenja.
Možnih je tukaj četvero oblik: vajeno, medlo, okraj¬
šano, še neizvršeno hotenje.

1. Vajeno hotenje. Tudi učinkovitost hotenja (deter-
minacija) je pristopna vplivu vaje, t. j. izboljšanju uspeha s po¬
močjo ponavljanja. Čim večkrat hotoma izvršiš isto dejanje,
tem slabši „hočem“ zadostuje za dosego smotra.

Ko si začel s pisavo grške abecede, takrat ti je bilo
n. pr. spričo besede fj/iega  za vsako črko treba posebne odlo¬
čitve „hočtm te zapisati 1“ Sedaj pa kar vso besedo zapišeš ob
enem in sicer čisto mehanski; smotra (= to in to hočem za¬
pisati) si niti ne predstaviš več in namesto izrazitega „hočem!“,
ki je bil potreben izpočetka, je sčasoma stopil nekak rudimen-
taren „sem pripravljen". Znanca na cesti pozdraviš mehanski

137

in prav tako mehanski si otareš roke po umivanju. In ako si
se polagoma naučil, se premagovati, tedaj to ni nič dru¬
gega, nego da ti je s pomočjo vaje to in to dejstvo, ki je iz-
prva bilo dokaj naporno, uspevalo lažje in lažje ter slednjič
postalo nekaj, kar se razume samo po sebi. — Kaj izpričuje v
tem oziru sleherna ročnost, ki jo ovladuješ („tehnika“ petja,
glasbe, risanja, telovadbe; govorjenje v tujem in še bolj v mate¬
rinem jeziku)?

Prehod od izrazitega, t. j. prvotnega, k vajenemu hotenju
se izvrši polagoma ter zavisi od različnih činiteljev, zlasti od
učinka prejšnjih determinacij. Vse vajeno hotenje zgovorno
izpričuje, da je dejanje — šola hotenja.

Kajpada je vajeno dejanje v svojem jedru še vedno —
hotno dejanje. Kar storiš „iz navade“, to je bilo pač name¬
ravano in ne morebiti zgolj refleks. Ako vidiš dober grižljaj
in si lačen, tedaj se ti nehote, t. j. reflektorno, pocede sline;
to je sicer zelo smotren ustroj našega organizma, ali smotra
refleksne kretnje si pač v danem slučaju ne predstaviš. Vse
drugači pa je to spričo vajenega hotenja. „Ako mož, ki streže
stroju, črez nekaj let vse kretnje izvrši mehanski, pač ne ravna
reflektorno, temveč z namero, doseči uspeh, samo da tega ne
namerava spričo sleherne kretnje, ampak hoče celotno dejanje.
In torej ni le nastanek takega dejanja vse drugačen od nastanka
odbojev; naj se kretnja izvrši še tolikokrat, iz hotnega ne po¬
stane nikoli nehotno dejanje."

2. Medlo hotenje. Na svoj način se izvrši hotenje tedaj,
kadar ni treba premagati posebnega ali pa sploh nobenega od¬
pora, n. pr. ko imaš naviti svojo uro. Spričo takega dejstvo-
vanja ni treba, da z energičnim aktom hotenja ojačiš učinko¬
vitost dejanja (determinacijo), ki je pogoj vresničenju smotra.

Od izrazitega ali prvotnega, t. j. energičnega, se medlo
hotenje razlikuje po načinu, kako v danem slučaju doživiš
smoter in pa tisto dejalnost (aktualni moment), ki je pač glavni
znak vsega hotenja. Spričo medlega hotenja ti hoteni smoter
ni dan kot jasna predstava (— to in to hočem), temveč le
kot nenazorna vednost (= ima se nekaj izvršiti); in namesto
odločnega „hočem!“ doživiš tukaj le dejalnost, ki bi se dala
izraziti z besedami „voljan, pripravljen sem, to in to
storiti." Razlog tej neznatni dejalnosti je „dinamska stran"

138

medlega hotenja. „Ker ni odpora, zato tudi ni treba krepkejše
determinacije in vsled tega ne posebne dejalnosti. 44

Prav živo pa ti tukaj stopa pred oči sredstvo, ki je
pogoj za dosego smotra. Medlo hotenje je skoraj nekako pri¬
čakovanje, namreč pričakovanje tiste predstave, ki dejanje za¬
čenja. Kako je v tem oziru, kadar potujoč po neznanem kraju
vpoštevaš navodilo, da pri tem in tem znamenju kreni na desno?

V praksi vsakdanjega življenja uveljavljaš medlo hotenje
zlasti takrat, kadar izvršuješ te ali one vrste nalogo (dolžnost,
napotek, načrt, povelje .. .), ki si jo prevzel, ali pa kadar ravnaš
po svojem načelu. V dožitku „imam to in to storiti 44  stopa
hoteči jaz s svojo dejalnostjo v ozadje. Kaj izpričuje v tem
oziru zidar, ki se drži graditeljevega načrta, vnet društvenik,
ki deluje v zmislu (intencijah) društvenih pravil, slikajoči por¬
tretist, voznik spričo svarila „Izogibaj se na desno! 44 *? Kaj
uradnik, vojak, poveljnik ladje, služabnik . . ., ki v danem slu¬
čaju stori, „kar veleva mu stan 44 ?

Determinacija, ki povzroči vresničenje smotra v zmislu
naloge, pa’ne prihaja od naloge, temveč od dejstva, da Si
prevzel vsebino naloge; pogoj uspehu je tvoj rudimentarni akt
hotenja. A tvoja voljnost, to in to storiti, ki iz nje izvira de¬
janje v zmislu naloge, ima lahko različnih, dalje nazaj segajočih
vzrokov; čestokrat je to trden sklep, da boš od sedaj naprej
v danem slučaju tako in tako ravnal. In spričo tega lahko re¬
čemo, da ravno medlo hotenje tvori prehod od izrazitega do
neizrazitega hotenja.

3. Okrajšano hotenje, t.j. tako, v katerem ne na¬
stopa ta ali oni bistveni znak hotenja ali pa je le rudimentarno
razvit; zlasti dejalnost hotenja ni tukaj toli živa, kakor spričo
energične odločitve. Tak akt hotenja je po navadi zelo kratek
ter rad nastopi sunkoma; ko si n. pr. delj časa brezuspešno
prizadevaš, da bi razrešil to ali ono vprašanje, kar namah
skleneš: „hočem končati! 44  In — rekel, storil! »Aktualni moment
(dejalnost) je sicer pričujoč, toda le v rahli obliki, ker precej
sledi vresničenje v zmislu smotra. 44  (A c h). Ali če n. pr. spričo
težkega beriva zdaj pa. zdaj hotoma podvojiš svojo pažnjo, je
tudi ta izpodbuda 1  okrajšan akt hotenja z neposredno izvršitvijo.

1  Eden izmed tistih činiteljev, ki učinkujejo v nepretrganem duševnem
delu in ki za kratko dobo vselej dvigne uspeh.

139

4. Še neizvršeno hotenje. Svoje vrste hotno dejstvo-
vanje imamo v tistem hotenju, ki se še ni izvršilo (pričakovanje,
težnja). To so pojavi stremljenja, ki po svojih znakih stoje
nekako na sredi med odločitvijo in pa vresničenjem smotra;
zlasti spada sem tisto aktivno pričakovanje, kakor ga
n. pr. očituje lovec na preži, ko doznatku danega pogoja (= žival
se prikaže) precej sledi vresničenje smotra (= strel).

Od aktivnega pa je treba razločevati pasivno priča¬
kovanje, ko n. pr. pričakuješ obisk; glavni znak v tem do-
žitku je zgolj tvoja naperjenost v smeri, v kateri leži to, kar
ima priti, brez vse dejalnosti.

Ako ti je v prvi vrsti smoter pred, očmi, ne da bi si ob
enem predstavljal tudi sredstvo, ki je pogoj za dosego smotra,
tedaj govorimo o težnji; tako n. pr. težiš za vzorom po¬
polnosti.

§ 42. Povzročevanje (motiviranje) hotenja.

Poleg obeh vprašanj, kako se javlja v duševnosti ho¬
tenje in kaj zmore, ima psihologija odgovoriti še na vpra¬
šanje: pod katerimi pogoji nastopi akt hotenja.

To, kar je povod, da v danem slučaju hočeš, se imenuje
nagib (motiv) hotenju. Vprašanje n. pr., kaj je tega in tega
„neslo“, „gnalo“ črez ocean, je vprašanje po motivu. „Akt ho¬
tenja ne prihaja iz ničesar, marveč je vsikdar motiviran,
ima svoj zadostni razlog, ni absolutni začetek čisto novega
dogajanja." (Eis 1 er).

Motiv danega hotenja pa ne leži vselej kar „na dlani" ;
in prav lahko se pripeti, da, iščoč nagib svojemu ali, še bolj,
tujemu ravnanju, bona fide vzameš — quid pro quo. Prešeren
je očital za ilirizem navdušujočemu se Vrazu, da »lakota dnarja,
časti vlčče pisarja drugam"; ali najbrž je Vraz bil v dno duše
»prepričan", da je prijateljev očitek neosnovan. Žurnalist hoče
vsekako biti le »čuvar javne morale", bankir je o Božiču po¬
ložil 100 K „za kurjavo mestnim ubožcem".

Motiv pa ni morda neke vrste samostojna, vnanja sila,
ki te primora, da v danih okoliščinah hočeš to ali ono; motiv
je temveč le ena stran tistega celotnega dožitka, ki mu pra¬
vimo hotno dejanje. Večinoma je povod hotnemu dejanju s
čustvom ugodja, oziroma neugodja obdan doznatek (navadno

140

predstava ali pa misel): berača si obdaroval, ker se ti je usmilil;
gorke rokavice si kupil, da bi te ne zeblo. Torej ne doznatki
sami („hladen razum“), ampak čustva, ki obdajejo zaznatke,
velevajo hotenju. 1  „Barva odločuje, ki z njo obdaš stvar, katera
ti je namenjena. 14  (Feuchtersleben). Kaj izpričujejo v tem
oziru „sladke“ besede trgovca ali volilnega kandidata, „oče-
tovski“ opomin zdravnikov itd.? Za nenavadno, veliko dejanje
pa je brezpogojno treba še posebnega čustva — navdušenja;
zgodovina uči, da velikih činov ni rodila abstraktna, temveč s
čustvom navdušenja in ljubezni ožarjena ideja. „Premišljeval
sem včasih o naši umetnosti in sem spoznal, da je vse po¬
stranska stvar in brez vrednosti, če ni ljubezni v srcu. 11  (Cankar).
In kaj neki vodi celokupno „ljudsko“ stremljenje v narodnostnih,
verskih, ustavnih, gospodarskih . . . pokretih? — Spinoza
svetuje: Nec ridere nec lacrimari, sed intelligere! Toda li upra¬
vičeno?

Spor nagibov. Mnogotero položajev v vsakdanjem živ¬
ljenju izpričuje, da se človek ne uda kar tako trenotnemu
impulzu, da ni zgolj suženj vsakovrstnih gonov, marveč se po
svojem preudarku odloči za to ali ono možnost. 2  Zato pa do¬
živiš „spor nagibov 11  (konflikt motivov), kadar ti je voliti
med tem in onim, se odločiti za to ali ono možnost. Spor
nagibov se javlja kot nekako omahovanje duševnega subjekta
(„bi —- ne bi?“), kot p r eu d ar j a nj e, t. j. ocenjevanje motivov;
preudarjajoč primerjaš med seboj dve ali več vrednot, da bi
izvedel, katera zasluži prednost. Navadno se spor motivov
konča tako, da zmaga jačji, ali pa, če jih je več, najjačji, to
se pravi: odločiš se v zmislu zmagovitega motiva.

Zgled: Zvonec je ob enajstih razglasil začetek božičnih
počitnic. Vlak odhaja ob dveh popoldne. A zvečer igrajo v gle¬
dališču „Potopljeni zvon“. Se li popoldne odpraviš domov ali
pa ostaneš do jutri, da bo ti drevi mogoče v gledališče? Kaj¬
pada bi kar najbrže hotel biti v domačem krogu. Toda o bajni
drami Hauptmannov! si čital in slišal toli laskavih ocen. Brez
prestanka se ti, kakor tekmujoč, vrstijo predstave: domači

1  "Otod  jiev alafhptg, zal ts  zal ■rjSovZ, Sjtou -cati-ra, avdfzvjs zal
šraS-upla. (Aristotel).

2  Prelep zgled iz našega slovstva je mladenič v Stritarjevi ale¬
goriji „Sreča, Poezija in Prešeren 11  ali pa Prešernov sonet o „kaši“.

141

krov — Potopljeni zvon, Potopljeni zvon — domači krov, ena
mičnejša od druge. Ne veš, kateri bi dal prednost. Kar nakrat
pomisliš: hrepenenje po domu se mi lahko izpolni tudi jutri,
a želja, videti Hauptmannovo umetnino, najbrž ne več v do¬
glednem času. In pomislil — se odločil; misel je tvoje strem¬
ljenje nagnila v prid Potopljenemu zvonu: skleneš, odpotovati
še le jutri. — Gost, „študirajoč“ jedilnik; kupec v trgovini s
klobuki. Heraklej na razpotju. Buridanov osel. 1  Vedeževanje na
gumbih!

Ko si se odločil za to in to možnost, pa je čestokrat še
treba premisliti, je li izbrani smoter dosegljiv, kako, t. j. s ka¬
terimi sredstvi, bi se dal najlažje vresničiti, kaj bi bila posle¬
dica, ako ga vresničiš itd. Kajpada se je tukaj čestokrat treba
obrniti do tuje izkušenosti:

Kam drži na desno cesta,
kam drži na levo pot?
Mož, povejte mi po skušnji:
kje se lažje ognem zmot? Valjavec.

»Kadarkoli smo zmagali, vselej se je to zgodilo bolj s pre¬
močjo duha, nego pa s telesno silo.“ (Palacky). Kdor pa hoče
»z glavo skozi zid 44 , ne da bi izkušal vestno preračunati vse,
tudi bolj oddaljene činitelje, ki zlasti ob večjih nalogah prihajajo
v poštev, ta „je podoben neumnemu možu, ki je sezidal hišo
svojo na pesek; in vlila se je ploha in pridrle so reke in za¬
pihali so vetrovi in udarili ob tisto hišo in padla je in.njen pad
je bil grozen. 41  (Ev. sv. Mat.).

Ako je »premišljeno 44  dejanje prineslo večkrat uspeha, na¬
stane polagoma zavest, da imaš moč, tudi izvršiti, kar
hočeš; in ta zavest je največjega pomena za razvoj samo¬
stojnosti in pa zaupanja v samega sebe ter tvori v prihodnje
enega izmed glavnih motivov trajnemu in trdnemu hotenju.

Vendar pa ni tako premišljevanje nujno za sleherni akt hotenja; saj
n. pr. hoteč izvršitev vsakdanjega opravila 2  že tako veš vse to, o čemer bi
te poučilo tako premišljevanje. Njegova domena je vprvič hoteni cilj: »Ako

1 Filozof Buridan (v prvi polovici 14. stol.) je bojda postavil vpra¬
šanje: Kaj neki utegne storiti lačni osel, stoječ prav na sredi med dvema
kupoma sena enake velikosti in enake kakovosti?

2  Gl. str. 136—137.

142

ob navadnem času vstaneš in se oblečeš, ako ješ in piješ, ako vršiš vsak¬
danja opravila, takrat ti za vse te in z njimi spojene čine večinoma ni treba
posebne odločitve. Spričo dražljajev, ki prihajajo iz stvarnega položaja in
tvoje duševnosti, se kar pojavi predstava dejanja, ki se naj izvrši, in dejanje
res izvršiš. In vendar je sleherno izmed teh dejanj nekoč bilo hoteno; ko
si se mu v otroški dobi priučeval, takrat je bilo treba zanj in za vsako po¬
samezno kretnjo, ki jo vsebuje to ali ono komplicirano dejanje, in tudi za
izgovarjanje sleherne besede posebnega sklepa, kakor še sedaj moraš to
storiti, če se hočeš izuriti v novi ročnosti ali umetnosti ali se naučiti no¬
vega jezika. 11  —

Psihična kavzalnost. Ako ima vsak akt hotenja
svoj vzrok, vsaka odločitev spričo več možnosti svoj razlog,
odkod pa potem tista čestokrat izredno živa zavest svobod¬
nega dejanja in nehanja, ki se ne da utajiti in ki ti neposredno
pravi, da si „sam“, t. j. po svoji volji, hotel prav tako in nič
drugače? No, treba je vpoštevati, da „motivirano“ hotenje ni —
vsiljeno hotenje. „Hotenje določujoča kavzalnost nima nič
opravka z mehansko kavzalnostjo. 14  Ako pravim, da je akt mo¬
jega hotenja motiviran, tedaj to ne pomeni nič drugega, nego
da hotenje prihaja iz mojega jaza, se izvrši po bistvu mo¬
jega jaza, ki ničesar ne more brez motiva, a ga noben motiv
ne sili, ker si vsled refleksije lahko determinira tudi motive 1 .
Medsebojnost motiva in pa hotenja, ki mu ustreza, je vse dru¬
gačna od medsebojnosti spričo tvarnega vzroka in učinka: motiv,
kije pogoj tvojemu hotenju, ni tuj činitelj, temveč dožitek tvo¬
jega hotečega jaza.

Vsakdanje izkustvo uči, da tisti dožitek, ki je za te bil
nagib k temu in temu hotnemu dejanju, koga drugega morebiti
ne „gane“; vabilu na ta in ta koncert si ti sklenil se odzvati,
a tvoj tovariš ne. Kaj je „neumljivo“, „zagonetno“, »nepriča¬
kovano 44  ravnanje? Vsakdo ima pač svoj »primeroma stalen,
individualno drug način nagibanja k hotnemu dejanju. 44  Ali iz¬
kuša praktično življenje v tem oziru uvaževati individualnost
posameznikovo ? Je li resničen pregovor, ki trdi, da »šiba novo
mašo poje 44 ? Postane li iz danega dožitka (predstave, misli) motiv
ali ne, to zavisi neposredno od trenotnega stanja (konstelacije) v
subjektovi duševnosti, posredno pa od dvojevrstnih dispozicij 2
njegovih, ki jim pravimo značaj in pa temperament. —

1  Gl. str. 89.

2 Gl. str. 75—76.

143

Iz motivacijskih dejstev !  pa sledi to-le:

1. Normalni človek je v določenih mejah gospodar svoje
usode 1 2 . Te meje tvori njegovo živčevje (temperament) in pa
njegov značaj. 3

2. V teh mejah je tudi gospodar svojega mišljenja, kajti
s pomočjo determinacije lahko da svojim mislim samovoljen tok 4 5 .

3. Normalni človek je v vsakem oziru storilec svojega
dejanja in zato odgovoren za svoje hotno dejanje. Njegovo ho¬
tenje ni vsiljeno, ni zgolj učinek vnanjih vzrokov, marveč je
neposredno dejstvovanje njegovega jaza.

§ 43. Značaj.

Z besedo „značaj“ jemljemo več vrst med seboj različnih
predmetov v misel. Najsi rji pomen te besede je duševna
posebnost poedinca, t. j. skupnost svojstev, ki v svoji celoti
tvorijo osebo, kar je posameznik „o sebi“ (gl. § 46). V bolj izra¬
zitih slučajih pravimo namesto značaj v tem pomenu : čudak,
posebnež, original. — Na nedosežen način je orisal 30 vrst
(tipov) značajev v najširjem zmislu besede Teofrast, veliki
učenec Aristotelov, v svoji zbirki „Značaji“,5

Značaj v ožjem pomenu pa je skupnost tistih dispo¬
zicij, ki iz njih izvira hotenje posameznika, drugače rečeno:

1 Gl. tudi §§ 43, 44.

2  Biti sam svoj gospodar — v tem je vsa umetnost življenja! (Tur¬
genjev).

3  Premotri s tega stališča navodilo:

Kljubuj usodi,
mož sam svoj bodi!
Karkoli naj se ti zgodi,
usode gospodar si — ti.

Si ti! če res, če cel si mož,
i svoj i nje gospod ti boš.
Usode ni,

usoda svoja — to si ti! Gregorčič.

« Gl. str. 89.

5  Pred bralca stopa: hinavec, prilizovalec, besedavelj, butec, ugodnik,
lopov, gobezdalo, lažnjivec, nesramnež, tenkovestnik, cinik, neroda, prego-
rečnik, razmišljenec, surovež, babjeverec, nezadovoljnež, nezaupljivec, odur-
než, neugodnik, ničemurnik, skopuh, bahač, ošabnež, strahopetec, oblastnež,
stari norec, obrekovalec, prikrivalec, lakomnik.

144

svojevrstnost posamezni kovega hotenja. Značaj kot
svojevrstnost hotenja ti je deloma prirojen („narava“), de¬
loma pa si ga pridobiš vsled vsakovrstnih vplivov, ki jim je
posameznik izpostavljen že izza otroških dni. „Značaj je plod
tega, kar si po naravi, in pa tega, kar je iz tebe naredila vzgoja,
okolica, družba, z eno besedo življenje. 11  (Ziegler). Ustvariš
si pa značaj tudi sam s trajnim hotenjem in dejanjem, s
samovzgojo. — Značaj v tem pomenu besede igra pri mo¬
tiviranju našega hotenja velevažno vlogo. Operari s eq ni tur
e s se! Zato pa lahko spričo posameznika, ki ga dobro poznaš,
s precejšnjo verjetnostjo vnaprej rečeš, kako bo ravnal v da¬
nem položaju. Boš li pri koristolovcu iskal požrtvovalnosti, pri
frazerju dejanja? Nasprotno pa življenje uči, da:

Mož vrli neomahno speje k cilju,
v izberi poti si sodnik je strog;
ne vda vabljenju se, ne vda nasilju,
ne moti hvala ga in ne porog. Gregorčič.

Važnejša stran značaja v ožjem pomenu besede je tista, ki
jo posamezniku polagoma ustvari („izkuje“) življenje, t.j.vzgoja,
okoliščine, dožitki itd. Način in smer hotenja namreč določujejo
vsi posamezni darovi poedinca: njegov samosvoj način obču¬
tenja, zaznavanja, predstavljanja, spominjanja, mišljenja, čustvo¬
vanja . . ki pa se še le pod danimi pogoji začno krepkeje
razvijati. Zato pa ima odločilen vpliv na oblikovanje značaja
izobraževanje uma, zlasti razsojanja, in pa negovanje čustvo¬
vanja s pomočjo prave vzgoje; a poleg vzgoje se silno očituje
vpliv praktičnega življenja. „Izkušnje, ki je sprejemaš
vase in notranje podelavaš, čestokrat težki dožitki, žrtve, ki
jih nalaga življenje, — te dajejo tvojemu mišljenju (Gesinnung)
stanovitnost in pogum, tvojemu hotenju odpornost, vsemu tvo¬
jemu bitju krepak značaj. Edino le njim je mogoče, vzbuditi
v tebi moč, ki je nujno potrebna za značajnost in pa neod¬
visnost od činiteljev, ki bi radi tvoje hotenje spravili v drug
tir.“ (E. Wentscher).

In značaj v naj ožje m pomenu besede je hotenje, ki
se strogo in dosledno ravna po teh in teh načelih. V tem
zmislu je neznačajnež n. pr. tisti, ki zavrže („zataji“) svoja na¬
čela, brž ko ima priložnost, se z dobrikanjem komu prikupiti;

145

a „trden“ značaj »človek, ki je oblikoval vso svojo moč, ki je
obdelal svojo naravo, da se mu pokori docela.*' Zlasti prehod
v nove razmere je v življenju posameznika vselej večja ali
manjša nevarnost za značaj ; toda o trdnem, »jeklenem “ zna¬
čaju veljajo tudi tukaj besede, da — fortuna non mutatgenus!

§ 44. Temperament.

Temperament (kri) je — najbrž prirojena — svojevrstnost
posameznikovega čustvovanja zlasti z ozirom na motiva¬
cijsko moč njegovih čustev. Kakor v zaznavanju, predstav¬
ljanju in spominjanju, tako očitujejo ljudje tudi v svojem tem¬
peramentu individualne razlike. Osobito učinkovanje hotenja
(determinacija) se razlikuje od te do one vrste temperamenta.

1. Sangvinik (naglič ali »impulzivna" narava) se v da¬
nem slučaju, zlasti ob čustvu ugodja, brž odloči, toda učinko¬
vitost njegovega hotenja začne prav kmalu popuščati. Klasičen
zgled je Črtomir, ki „se zažene, se pozneje vstavi.**

Uspeli sangvinikovega hotenja zavisi v prvi vrsti od po¬
znanja samega sebe: ako tak človek ve, da je determinacija,
t. j. učinek njegovega hotenja le bolj trenotna, tedaj ta nedo-
statek lahko izenači s trajnim resnim naporom. In izkustvo
uči, da sangvinik doseže uspehov, ako pri svojem delu stoji pod
trajnim pritiskom te ali one vrste. Brez takega pritiska pa je,
zlasti kjer treba premagati več ovir, rad nestanoviten in neza¬
nesljiv. Tudi to je potemtakem dokaz, da — naturae non im-
peratur nisi parendo!

Sangvinik, ki mu ni znano, kaj je jedro njegovega tempe¬
ramenta, večinoma očituje nekak nezdrav optimizem (brezskrb¬
nost, malomarnost) ter stavi svoje neuspehe v čisto napačen
račun, češ, saj se nisem resno potrudil, bila je le šala, ne pa
pravo hotenje. 1 *

2. Kolerik (vročekrvna ali »senzitivna** narava) je »zmiraj
živahen, zdaj do neba vriskajoč, zdaj na smrt žalosten človek.“
Motivacija je spričo tega temperamenta izredno povečana, to
se pravi, da malone vsako čustvo lahko postane povod hotenju.

1  Zdrav optimizem, ki temelji v zavesti uspeha in občnega na¬

predka v duševnem razvoju, pa je ena izmed naj bistvenejših strani v dej-
stvovanju trdnega in stanovitnega hotenja. (A c h).

O z val d, Psihologij 3  * lb

146

Ker hoče „kar brž“ uspeha, čestokrat ne vpošteva dovolj sred¬
stev, ki so pogoj za dosego uspeha, ter se s svojim hotenjem
rad prenagli. Pravi vzrok njegovih neuspehov je šibkost (= ne¬
znatna stopnja) njegovega hotenja; toda intenzivno čustvo
neugodja, ki spremlja neuspeh, ga priganja k novim naporom ho¬
tenja, ki po večkratnem neuspehu nazadnje dosežejo svoj smoter.
Končni uspeh je spojen z živahnim čustvom ugodja.

3. Melanholik (težkokrvna ali „apatična“ 1 narava) je
slabič v hotenju: motivacija je pri njem neznatna, t.j.nje¬
govo hotenje nastopi iztežka ter kmalu opeša. Ves duševni
tempo je počasen in zmožnost, kaj izvršiti, je pičla. Nekak
Damjan, ki pravi o sebi: „Človek se ziblje, kakor jadrenica na
valovih, kadar vetra ni. Ziblje se, ne priziblje se nikamor. Sam
Bog nebeški vedi, kaj je v njegovi krvi.“ (Cankar i 2 3 ). Značilno
je zanj trajno čustvo neugodja, ki ga povzroča malone sleherni
doznatek. Tak temperament je rodovitna gredica za tisto živ¬
ljenjsko naziranje, ki ga imenujemo pesimizem.

4. Flegmatik (hladnokrvna narava) je tipus počasnega,
toda vztrajnega hotenja in pa srednje jakega čustvovanja. Fleg¬
matika malokaj spravi do energičnega hotenja, a takrat mu je
uspeh precej zagotovljen, ker njegova determinacija zelo po¬
časi peša.

5. Premišljen človek očituje svojevrsten tempera¬
ment, ki nadkriljuje vse druge; značilneje zanj močno in le
v neznatni meri popuščajoče hotenje. Tukaj so dani
najugodnejši pogoji za uspešno hotenje. Neuspeh v dejstvovanju
premišljenega človeka je tudi spričo večjih ovir bolj izjema.

Vsak izmed teh petero tipov pa očituje od posameznika
do posameznika še obilo individualnih odtenkov, ki jih v prvi
vrsti povzroča doznavajoča stran njihove duševnosti.

§ 45. Sugestija; avtoriteta, ugled.

To, kar ima v mislih latinski izraz sugestija^ bi se
po naše reklo: vpliv. Komu kaj sugerirati, se pravi, na koga
vplivati v tem ali onem zmislu. Ako govorimo v danem slučaju
o vplivu, nam je pred očmi vsaj dvoje duševnih subjektov, ki

i Nevzdražljiva.

. 2  Lepa Vida.

3  Sug-gerere = podtekniti.

147

sta v tej medsebojnosti, da je eden izmed njiju povod drugemu
za svojevrstno mišljenje, čustvovanje in zlasti
hotenje. Tako n. pr. govornik vpliva na poslušalca, pisatelj
na bralca. Klasičen zgled literarnega vplivanja sta pač Werther
in pa La nouvelle Hčloise (1761), ta evangelij narave, kjer
Rousseau poje slavo naravinim tajnam in n. pr. določi, skoraj
bi rekel — dekretira, kaj je „lepa pokrajina 11 . 1

Spričo sugestije moraš torej razločevati tisti v duševnem
oziru aktivni jaz, od katerega prihaja vplivanje, in pa tisti du¬
ševno pasivni jaz, ki ga recimo moje vplivanje izpremeni v tem
in tem zmislu. O tistem človeku, ki od njega prihaja duševni
vpliv, pravimo, da je sugestiven (vpliven); o onem pa, ki
si da kaj sugerirati, da je sugestibel (dostopen vplivu). Kaj
izpričuje v tem oziru ta-le mični prizor: 2

Hamlet. Ali vidite tam oni oblak, skoro ves podoben kameli?

Polonij. Za Boga! Resnično je podoben kameli!

Hamlet. Zdi se mi, da je kakor podlasica.

Polonij. Hrbet ima kakor podlasica.

Hamlet. Ali kakor kit?

Polonij, čisto kakor kit.

So pa tudi take vrste slučaji, kjer sam na se vplivaš,
t. j. si sam kaj sugeriraš (a vt o s u ge s ti j a). Boječ človek
n. pr. gre po noči skozi gozd, ves v strahu, da ga kdo napade,
in — vsako tretje deblo ima za hudobnega roparja. Vseh vrst
predsodki in fanatizem, lažnjivec, ki nazadnje verjame svoje laži,
tisti, ki si sam daje poguma v tem ali onem položaju, domiš¬
ljavi bolnik, ki ga je ovekovečil Moličre, čestokrat „vzori“ itd.
so tipični zgledi avtosugestije.

Toda v čem obstoji to vplivanje človeka na človeka, ki
mu pravimo sugestija? Kdor pod vplivom (tuje) sugestije kaj
verjame, čisla, stori, ta ne očituje svojega mišljenja, čustvo¬
vanja, hotenja, ta je marveč kar pasivno sprejel plod tujega
mišljenja, čustvovanja, hotenja; pri tem pa ima vendar nekako
zavest, da je taka misel, čustvo, dejanje — bilo produkt njego-

1  „Pokrajina v ravnini se mojim očem nikoli ni zdela lepa, če bi tudi
morda bila. Jaz zahtevam hudournikov, skalovja, borovcev, črnih gdzdov,
gorovja, težavnih stez gor in dol, prepadov na desno in levo, ki mi pošteno
bude grozo.“

2  Shakespeare, Hamlet III. 2.

10*

148

vega lastnega mišljenja, čustvovanja, hotenja. Potemtakem pn
stopa pojem sugestija v tesne odnošaje s tistim pojmom, ki
mu pravimo sledovanje (Nachfolge), ter se iznebi svojega
na prvi pogled skrivnostnega obiležja. „Slediti komu" pa se ne
pravi — posnemati koga. Apostoli so Kristusu sledili in ne ga
posnemali; dober zgled hoče sledovateljev in ne posnemalcev.
„Wie er sich rauspert und wie er spuckt, bat er ihm getreulich
abgeguckt", v tem je jedro posnemanja. Cankar se sramuje
„posnemačev“, ki so mu „ukradli“ slog, dvomim pa, da bi ne
bil vesel svojih sledovateljev (vrednih „učencev“).

Sugestija ni nič drugega, nego psihično vpli¬
vanje (učinkovanje) na koga ob izredno znižani
samodejnosti njegovi. Zgledi: Somišljenik stranke ver¬
jame „svojemu“ glasilu na besedo, ne da bi sploh skušal doka¬
zila kaj presojati; dovolj mu je, da to in to stoji — „črno na
belem". Dama X.  si je kupila tak in tak, ne ravno lep klobuk,
češ, lep je: zadnja moda je ta „model“ proglasila za lep. Med
gledališko predstavo začne nekdo ob tem ali onem stavku ali
pa celo besedi, ki jo je izgovoril igralec, ploskati; in kar na¬
enkrat zaploskaš tudi ti. V prvem slučaju je člankar bralcu
sugeriral svoje mnenje, v drugem moda kupovalki svoj okus,
v tretjem neznanec tebi dejanje.

Sugestija je ena izmed tistih — prav nič nenormalnih —
medsebojnosti, ki vežejo človeka s človekom. Da se mnogokrat
ne moreš ubraniti duševnega (sugestivnega) vpliva, ki prihaja
od tega ali onega človeka, to je dejstvo, ki ga je v življenju
treba vpoštevati. Kako pa sugestivni človek komu, rekel bi, „iz-
preže" njegovo mišljenje, čustvovanje ali hotenje ter mu ..pod¬
takne" svojega, to je vprašanje, ki najbrž že zadeva ob meje člo¬
veškega spoznanja. — Hi p n o z a (uspavanje) se le kvantitativno
razlikuje od sugestije, to se pravi, je le višja stopnja sugestije.

Avtoriteta. Sugestija tvori podlago temu, kar imenu¬
jemo avtoriteto, veljavo, ugled. Ta ali ona oseba, ki uživa moj
ugled, mi s samim bivanjem svojim vzbuja spoštovanje in lju¬
bezen, ki jih radovoljno plačujem s svojo vdanostjo. Avtoriteta
torej ni isto, kar strah. „Avtoriteta, ki se na njo opira po¬
stava, apelira na vse drugačne elemente v bistvu človeka, nego
li na strah." (Hbffding).

149

Avtoriteta je duševna sila, ki prihaja od te ali one
osebe ali pa tudi stanu (duhovski, učiteljski..socialne organi¬
zacije (država, društvo, stranka, razsodišče, zbor), šege (krvna
osveta, pobratimstvo), ideje (demokracija, narodnost). Kakor
katerasibodi duševna sila, tako tudi avtoriteta ne more drugače,
t. j. po drugi poti, učinkovati na človeka, nego s pomočjo tvarnih
sredstev („medijev“): s pogledom, z živo besedo, spisanimi ali
tiskanimi stavki. Toda uvaževati je treba, da so ti tvarni pri¬
pomočki le sredstvo in ne bistvo avtoritete. Iste besede in iste
kretnje, ki učinkujejo takoj in globoko, ako jih rabi avtoriteta,
ostanejo brez učinka, če nimajo v zaledju duševne sile, ki je
bistvo avtoritete, ugleda. „Avtoriteta je vse, kar ima po svoji
moči veljavo, po svoji veljavi moč: oseba, stan, socialna uredba,
običaj, ideja." (E i sl er).

V življenju stoji človek pod vplivom raznovrstnih avtoritet.
Nobena te nima popolnoma v svoji oblasti. Ta učinkuje bolj na
tvoj intelekt, druga zopet pretežno na čustvovanje in hotenje.
Tako n. pr. slediš učenjaku, ki je „priznan“ veščak na svojem
poprišču, brez upiranja, dočim na tvoje hotenje nima merodaj¬
nega vpliva. Po drugi strani pa n. pr. opazimo, da se otroci
starišem brez ugovora pokorijo čestokrat še tedaj, ko že v
znanju ali izobrazbi svoje roditelje daleč prekašajo; tukaj stariši
ne vplivajo na razum, temveč na hotenje otroka. Vpliv umet¬
nikov je postaviti v račun našega čustvovanja. Itd.

V svojem bistvu avtoritativni vpliv ni nič drugega, nego
sugestija. A. je za me na tem ali onem polju avtoriteta, to se
pravi, da njegovo sodbo v tem in tem predmetu sprejmem brez
prigovora ter sem tudi pripravljen, jo braniti proti napadom,
in sicer tembolj, čim višja avtoriteta mi je A. Veliki učinek
priljubljenih „ljudskih“ govornikov, gonilna sila nekaterih gesel
(enakost, svoboda, bratstvo!), moč vkoreninjenih šeg, običajev
in starih tradicij (številka 13, petek, pregovori), priljubljenih
knjig itd., vse to se opira na njih sugestivnost, rekli bi —
duševno premoč, ki jev njih ali pa jim jo človek pripisuje.

§ 46. Oseba in osebnost.

Z besedo značaj vpoštevamo v prvi vrsti hotenje, z besedo
temperament pa zlasti čustvovanje pozameznika ; a kadar nam
je do tega, da poudarimo -  vse tri strani (spoznavanje, čustvo-

150

vanje in hotenje) tiste nedeljive celote, ki se imenuje dušev¬
nost posameznika, tedaj rabimo izraz oseba, oziroma osebnost.

A.  Oseba.

S tem izrazom zaznamujemo samobitnost človeka po duhu,
to, kar je posameznik v duševnem oziru „ob sebi 411  (= po priro¬
jenem mu bistvu) ; ob tej besedi ne mislimo torej v prvi vrsti
na človeka kot psihofizično bitje 1 2 * , temveč bolj na posameznika,
v kolikor mu je lastno, na svoje oči gledati svet, t. j. na svoj
način misliti, čustvovati, hoteti. (Ni torej morda rečeno, da bi
oseba bila nekaj od telesnosti nezavisnega; ne, oseba se javlja
v svojih aktih mišljenja, čustvovanja, hotenja in ti akti so v
najtesnejši zvezi z živčevjem, zlasti z možgani, ter se izražajo
na zunaj v raznih kretnjah).

Da beseda oseba res jemlje duševni obraz posameznika v
misel, izpričuje najbolj nje latinska sestra „persona“, 8  ki je
Rimljanom zaznamenovala krinko obraza in ob enem to,
kar krinka simbolizira — vlogo v igri 4 5 * . In tudi nam danes
n. pr. z vprašanjem, katere osebe nastopijo v nocojšnji premijeri,
pač niso v mislih posamezni igralci, ampak ta in ta misleči,
čustvujoči, hoteči „jaz“ iz nove drame, ki ga ima ta ali oni
igralec tolmačiti občinstvu.

Vsak človek — v prirodoslovnem zmislu besede — brez
izjeme, še otrok in blaznik, je ob enem tudi oseba, to se pravi,
slehernik ima svoj, ta bolj, drugi manj izrazit način dušev¬
nega življenja, kajpada na podlagi svoje telesnosti. To je jedro
besed: Naturam expellas furca, tamen usque recurret.5 In sicer
je človek pred vsem oseba, nekaj samobitnega (kar je „ob sebi“,
„per se“), absolutnega, neglede na druge osebe ali neosebe. Moja
oseba n. pr. ni isto, kar moj jaz, ki je vselej nekaj relativnega,
t. j. nekaj, kar se odnaša na kak drugi jaz (= ti, on) ali nejaz;

1 Prim, pridevnika: osobit, osobiten (besonders geartet, eigentiimlich,
charakteristisch). — Gl. str. 143.

2  čeprav besedo oseba včasih rabimo v pomenu človek (n. pr.:
osebni vlak, vstopnice za tri osebe, osebje itd.).'

2  Iz: per se = v svojem „jestvu“ (stsl. jesUstvo = das Selbst).

4  Prim. — v enakem pomenu —: hrv. lice; rus. Jingd; grški rcpoa-oitov
(M = oko), t. j. kar si po svojem očesu, ki je „zrcalo duše“.

5 Po naše bi rekli: Človek ne more iz kože skočiti. (N. pr.). Ali pa:

Kolikor glav, toliko misli.

151

moj jaz se že opira na mojo osebo — to dejstvo je treba uva-
ževati, ako hočeš odgovoriti na vprašanje :

Kako pa, da vsakdo si pravi „jaz“,

ko vsakdo nosi drugačen „obraz“? Medved.

„Oseba“ je nositelj (krstnega) imena, ,.jaz“ priimka! Ali
imam vselej isto v mislih, ako n. pr. zdravnika, ki se piše dr. Mate
Lešnik, ogovorim sedaj: gospod doktor!, drugikrat: prijatelj
Lešnik!, prihodnjič: ti Mate l? — Kaj je osebna svoboda, osebni
kredit, osebna žalitev, osebno vabilo, osebna zadeva, osebno oči¬
tanje, osebna last?

Oseba je neke vrste model, ki je nanj, rekel bi, prikro¬
jeno mišljenje, čustvovanje, hotenje posameznika. Zato imamo
edino le v vpoštevanju osebe zanesljiv ključ za pravično pre¬
sojo posameznikovega dejanja in nehanja. In poznavanje svoje
samobitnosti bi bilo najvernejši svetovalec človeku na poti skozi
življenje ob vseh važnejših postojankah, kakor so izbiranje po¬
klica, potegovanje za to ali ono odgovorno mesto itd. Samo
da je spoznanje samega sebe — najtežje spoznanje. Nekoč mi
je eden mojih učencev nekam z bolestjo potožil: „Ko bi vedel,
za kaj sem najbolj ustvarjen, precej bi se tega poprijel z vsemi
silami.* 4  Opozoril sem mladega prijatelja, da s svojim križem
ni osamljen in da se je že marsikdo zalotil ob „samogovoru“ :

Stoj pred menoj, moj skriti obraz,
samo za hip, le kratek čas
naj te spoznam. Župančič.

Fvarth, oeavrov,  najdi samega sebe, to je pač življenjski
ideal, ki ga ne smeš izgubiti izpred oči, ki pa se mu pribli¬
žati je dano le Apolonovim izvoljencem; mnogi, ki so šli po¬
šteno sami sebi naproti, so še le pozno dospeli do cilja. 1  „Razen
ljudi, ki z nazorno gotovostjo razpoznajo in čutijo, kar vsebu¬
jejo najbolj svojega, razen ljudi, ki jim je dano, pazljivo motreč
pojave v svoji duševnosti, razločiti to, kar prihaja iz globin
njihovega bistva, od tega, kar je bolj slučajnega, bo vedno do¬
volj takih, ki v bistvenosti vidijo nekaj nebistvenega in v ne¬
bistvenosti nekaj bistvenega, in tudi takih, ki si sploh ne vedo

1  Goethe n. pr. si dolgo časa ni bil na jasnem, naj li išče izrazila
svojim mislim in čustvom v besedi ali v mramorju.

152

sveta. Te vrste napačnih sodeb in te negotovosti človeka ne
osvobodi nobena, tudi ne še tako natančno izvedena analiza
duševnega stanja, ki se morda slučajno nahajaš v njem, temveč
edino le dejanje in nehanje, ki se je izcimilo iz globine človeka
ter s svojim nastopom izpričuje to globino. 11  (Gaudi g). Teh
misli je tudi naš veliki iskalec samega sebe, češ :

Kuj me, življenje, kuj !

Ce sem kremen, se raziskrim,

če jeklo, bom pel,
če steklo — naj se zdrobim. Župančič.

B.  Osebnost.

Po svoji osebi se posameznik silno razlikuje od posamez¬
nika. Koliko odtenkov leži med obema krajnikoma: človek,
kakor jih gre „dvanajst na ducat“ pa

Umrl je mož!

Kje tak je še med nami,

kot on, ki spi v prezgodnji groba jami! Gregorčič.’

Človeka z izrazito osebo imenujemo osebnost. Vendar
pa bi se pač obotavljal, imenovati vsakogar, ki „mu ni zlahka
najti para“, osebnost. Največji pretepač v fari gotovo ni oseb¬
nost, Jurčičevi „originali“ (Krjavelj, Smučiper .. .) istotako ne
in vsak „čudak“ tudi ne. Kaj se torej vpošteva, kadar pra¬
vimo : to je — mož, človek, umetnik .. .?

Spričo osebnosti prihaja v prvi vrsti v poštev samo¬
svoje pojmovanje nadvsakdanjih vrednot. „To je
osebnost: krepko poudarjanje svojebitnosti, ki se očituje na
tem ali drugem poprišču za človeka pomenljivih stvari/ 1  Tak
človek živi svoje samobitno življenje kot posameznik in kot
člen socialnih tvorb, kakor so : poklic, domovina, družba . . .
Pravi znak osebnosti je potemtakem duhovna poglobitev.
Dočim življenje poprečnikovo poteka le „impresionistično“, pod
površnim vplivom trenutnih vtiskov, vidimo, da je človek, ki
mu res gre častni pridevek osebnost, svoje življenje uravnal
sub specie aeternitatis; to se pravi, njegovo dejanje in nehanje
ne poganja iz vrhnih, temveč iz najnotrajnejših plasti njegove

1  „Lavorika na gfob možu“ (Fr. Erjavcu).

153

osebe, kjer se skriva to, „kar žlahtnega je“ v človeku. O ta¬
kem človeku veljajo besede: „V svojih delih živel sam boš
večno !“

Tvoja ose bn o s t j e torej samobitna poglobitev
vase spričo vseh vprašanj, ki se tičejo najdragocenejšega, kar
premoreš, — tvojega človečanstva. 1  Osebo in osebnost pa
druži ta-le medsebojnost: „Oseba je temelj osebnosti, osebnost
pa proslava osebe. Kar je večnega, svojebitno dojeti, in kar je
svojebitnega, v večno povzdigniti, to je naša naloga/- 1  (Nie-
b er g ali).

Oseba je tvoja dedščina, osebnost — tvoja (etična) na¬
loga, ki ti veleva, spraviti do veljave to, kar si v svojem
najglobljem bistvu. Zato pa

Le tisto omiko jaz štejem za pravo,
ki voljo zadeva, srce in glavo —
vse troje! Gregorčič.

1  Prim, napis s Korytkovega nagrobnika:

Der Mensch mufi untergehen,
die Menschheit bleibt; fortan
wird mit ihr das bestehen,
was er fiir sie getan. Prešeren.

Sklep.

§ 47. Naziranja o medsebojnosti telesa in duše.

Psihologija je danes empirična, t. j. na izkustvu temelječa
veda, prav tako kakor prirodoslovje; skušajoč izslediti, „kakšni
so psihični pojavi, katere znake imajo, katere prvine vsebujejo,
kako jih med seboj veže vzročnost in smotrenost, katero za¬
konitost očituje početek in konec dožitkov, v kolikor so stanje
in dejanje subjekta 14 , rabi psihologija iste pripomočke, ki so
prirodnim vedam v novi dobi utrli zmagoslavno pot do „brez-
mejnih ciljev 41  — opazovanje in eksperiment. Pa tudi sicer
njeno bitje in žitje v marsičem nalikuje prirodnim vedam; tako
n. pr. tudi s poprišča psihologije „zadnja“ vprašanja neizogibno
vodijo v — metafiziko.

In vprašanje, ki se že v začetnih poglavjih postavi pred
psihologa ter mu potem vedno in vedno iznova zdaj od te zdaj
od one strani prihaja nasproti, vprašanje o medsebojnosti
telesa in pa duše, drugači rečeno: tvarnosti in duha, je
pač metafizično vprašanje prve vrste, t. j. bolj ali manj vpra¬
šanje svetovnega naziranja.

Tisto medsebojnost, ki spaja tvorne procese v možganski
skorji in pa duševna dejstva, skuša več filozofskih teorij po¬
jasniti ; nekatere izmed teh teorij segajo vsaj s svojim izvorom
daleč nazaj v prošlost, deloma tje do prvih početkov grške fi¬
lozofije.

A.  Dualizem.

Dualizem je naziranje, da sta duh in tvar, psihično in fi¬
zično, duša in telo dve bitnosti, ki se docela razlikujeta med
seboj. Medsebojnost duše in pa telesa skuša dualizem raz¬
tolmačiti na razne načine.

1. Kavzalna teorija ali teorija o medsebojnem
učinkovanju telesa in duše 1  pravi, da na ta ali oni
način vzdraženo živčevje povzroči ta in ta duševni pojav, a ta
ali oni duševni pojav povzroči to in to kretnjo telesa. Ako s (p

i Die tVechsehvirkungstheorie.

155

zaznamujemo fizičen proces, s ip psihičen dožitek in s puščico >->
kavzalno medsebojnost obeh, tedaj se da bistvo kavzalne teo¬
rije tako-le očrtati: ... gt>i >-> tp 2  » » ' ( /'3 T'3 » <p4 • ■ •

Zgled! Sedim pri odprtem oknu in čitam, a tam spodaj na
vrtu je španski bezeg pravkar v bujnem cvetu (99J; pomladni
vetrič je malce zganil to morje lilastih češuljic (</>2) in na zračnih
valovih je v sobo priplul nebroj zrnčec cvetnega prahu (903) in
mi, prispevši v nosnice, razdražil vonjalni živec (<p 4 ); sledi svoje
vrste tvarni proces na tem in tem mestu v možganih (995),
začutim opojen vonj (-ip 5 ), vsled tega zasanjam o pomladni po¬
krajini (tpo), zahrepenim po nečem neznanem (Vh), odložim
knjigo (997) ter se napotim -• črez plan (<ps).

Medsebojno učinkovanje telesa in duše, kakor ga uči kav¬
zalna teorija, bi se kar najkrajše dalo tako-le izraziti: du¬
ševni pojav y j e lahko vzrok ali učinek t v a r n e g a
procesa 99. Z največjim poudarkom je to trditev izrekel za-
početnik novejše filozofije Descartes 1  (Cartesius): telo in duša
sta dve docela neprispodobni obliki vesoljne istinitosti; telo je
bitje, ki je zanj značilna edino le razsežnost (corpus = res
extensa), a duša bitje, ki je zanj značilno edino le mišljenje
(mens = res cogitans). 2  Zato se ta teorija tudi imenuje duali¬
zem. 3  Treba pa je priznati, da dvojnost duševnega in pa tvar-
nega dogajanja postane pod vidikom medsebojnega učinkovanja
„enota zakonite zveznosti, kojo proučevati je ena izmed glavnih
nalog psihologije/

Kot glavni ugovor tej teoriji se navajata neprispodobna
različnost tvarnih in duševnih dogodljajev in pa načelo
o ohranitvi energije.

a)  Kako bi naj tvarno gibanje v prostoru postalo vzrok
neprostornim duševnim procesom, kako bi naj akt hotenja imel
za učinek to ali ono kretnjo, tako z upravičenim začudenjem
vprašuje prvi ugovor. Toda ta neprispodobnost bi le tedaj bila
odločilnega pomena, ako bi res mogli bistvo kavzalnosti zado¬
voljivo razložiti tam, kjer je vse dogajanje istovrstno, to je

1 1596-1650.

2  Sicer pa da ima tudi duša za temelj neke vrste — psihično — sub-
stancijo, t. j.,,nekaj, kar biva tako, da za svoj bitek ne rabi ničesar drugega."

3  V grški filozofiji je jedro dualizma najjasneje in najodločneje za¬
trjeval A ri s to tel.

156

spričo tvarnih procesov. Temu pa ni tako ; „tudi spričo dveh
vidnih krogel sunek ni umljiv vzrok, zakaj ena izroči gibanje
drugi, temveč le nazorna oblika, v kateri se na neumljiv način
izvrši ta izročitev" (Lotze). Kateri dogodljaji so med seboj v
kavzalni zvezi, o tem ne odločuje njih isto- ali inovrstnost,
marveč edino le izkustvo, t. j. ugotovitev njihove redne isto¬
časnosti ali zaporednosti. 1  Raznovrstnost sama po sebi torej ne
nasprotuje kavzalni medsebojnosti telesa in pa duše!

b)  Kjer je tvarni dogodljaj a  povzročil tvarni dogodljaj b,
tam tudi pričakujemo, da energija 2  vzroka po svoji količini
odgovarja energiji učinka. Spričo tega pa se zdi, da kavzalna
teorija o medsebojnosti telesa in duše nasprotuje počelu o ohra¬
nitvi energije, ki pravi, da se vesoljna množina fizikalno-kemične
energije ne da niti povečati niti zmanjšati. Toda če n. pr. tres-
Ijanje zraka „povzroči“ občutek tega in tega glasu, je pri tem
najbrž šlo nekaj energije v izgubo, in če akt hotenja „povzroči“
kretnjo roke, je utegnilo pri tem nastati nekaj nove energije.
A potemtakem v obeh slučajih vesoljna množina energije ne bi
ostala neizpremenjena. — Od te strani so najhujše napadali kav¬
zalno teorijo. V koliko ji počelo o ohranitvi energije res naspro¬
tuje, se danes še ne da presoditi.

2. A ristotels k o-to mistična teorija. Naj večji mo-
droslovec srednjega veka, Tomaž Akvinski, je za Aristo¬
telom zasnoval teorijo, ki je bila splošna do Descarta in si
zopet osvaja duhove.

Telo in duša sta dve različni, a ne ločeni prvini. Dve raz¬
lični prvini: tvarni in zgolj duševni deji so docela neprispo-
dobni. Premikanje oči, ko gledam v svet, pa moja misel o svetu ;
moja hoja, ki mi jo ustavi zapreka na poti, pa drzni polet moje
misli, ki ga ne ustavi nobena sila; moja telesnost, pa moja
zavest, to so čisto heterogeni, svojevrstni pojavi. Duša, princip
misli, svobodnega hotenja in zavesti, mora torej biti povsem
različna od telesa. Vendar pa telo in duša nista dva ločena
principa. To dokazuje že enotnost „jaza“, ki obsega obe prvini:
jaz mislim, jaz hodim. Zlasti pa to dokazujejo deji občutenja
in predstavljanja. Ti deji niso ne zgolj tvarni in ne zgolj psi-

1  Na to je prvi opozoril angl, filozof Hume (izg. Jum, 1711-1776).

z Gl. str. 158, 2.

157

hični pojavi ; njih zavestnost očituje psihični vir. Način, kako
dojamejo svoj objekt, pa kaže na tvarne pogoje. Predstava o
svetovju n. pr. mi kaže, če še tako zabrisane, vendar neutaj-
ijive poteze o obliki, velikosti, razdalji svetov. To so pa znaki
tvarnih pogojev. Ker pa je občutenje in predstavljanje, nekaj
enotnega, enoten življenjski pojav, ni mogoče, da bi tak pojav
izviral iz dveh ločenih principov. Torej tvorita telo in duša
enoten adekvatni princip in subjekt teh pojavov : združena sta
v substancialno enoto.

Zato je že Aristotel dejal, da je duša švre^eia  telesa,
princip, ki telo udejstvuje, ki je telesu notranji princip življenja
in čutenja. Pravtako je pojmoval Tomaž Akvinski dušo kot
substancialni akt, ki daje bitju specifično dejanstvenost, kot.
substancialno formo, ki daje bitju specifični bitni lik.

Kot netvaren princip ima pa duša poleg delovanja, ki ji
je skupno s telesom, svoje svojsko, zgolj psihično dejstvovanje:
mišljenje in hotenje.

Tako se zdi ,.jaz“ na prvi pogled zgolj psihični subjekt,
saj je zavest, ki se v njej sam sebe zave, nekaj psihičnega,
vendar pa se skoro pokaže, da obsega in druži v bitni enoti
dušo in telo, ko si po pravici lasti tudi telesne deje.

V tej teoriji ni nič tistega vprašanja, kako more telesnost
delovati na duševnost. Tomaž Akvinski je sam učil, da je to
nemogoče. Dražljaji, ki prihajajo iz sveta, po tej teoriji ne za¬
devajo le mehanično telesa, marveč živo, „oduševljeno“ telo ali
„vtelešeno“ dušo, torej enotni „jaz“, ki jih po svoje sprejme
in „doživi“.

Ta teorija ni lahko umljiva, a logične doslednosti ji ni
mogoče odrekati. — —

Zgodovina novejše filozofije uči, da so vrste znanstvenikov
imele zaznamenovati vedno več nasprotnikov dualizma. V naj¬
novejšem času pa je treba zabeležiti nekak preobrat v tem
oziru; znameniti izsledovalci, n. pr.: Sigwart, Stumpf, James .. .
so — „dualisti“.

B.  Monizem.

Monizem i se imenuje tisto naziranje, ki skuša „istinitost
izvajati iz enega počela ter različne oblike tega, kar je, spra-

1  fiovoj = edin.

158

viti na eno praobliko", bodisi da je to materija, energija
ali pa duh.

1. Materializem. 1  Ta teorija — vsaj v najskrajnejšem
odtenku — trdi, da so duševni dožitki v svojem jedru le fizio-
logični dogodljaji, t. j. tako in tako se gibajoča živčevina v
možganski skorji 2 : to, kar se vistini vrši, kadar misliš, čustvuješ,
hočeš, so take in take izpremembe v možganih.

S tem pa materializem ob enem trdi, da psihična dejstva
niso takšna, kakor jih neposrednje doživljamo v posameznih
pojavih svoje duševnosti. Toda če žalujem za umrlim očetom,
da bi to ne bila prava pravcata žalost, ki se ji trenotkoma ves
vdajam, temveč le zamotano gibanje stanic in vlakenc v mojih
možganih? Nemogoče! Taki trditvi oporeka očividnost notra¬
njega zaznavanja: doživljajoč žalost, izvem pač, kakšno je čustvo
moje žalosti, ne pa — kakšna mu je tvarna podlaga, s katero
bi ga materializem rad istovetil.

Duševnost se ne da doumeti iz svojih tvarnih pogojev.
„V tej ali oni sliki Rafaelovi ugotoviti njene prvine, se ne pravi,
sliko samo obrazložiti." (Fouillč). Zato pa materializem ni imel
sreče, skušajoč raztolmačiti tisto medsebojnost, ki jo brez dvoma
očitujejo tvarni in pa duševni procesi. „Tudi da imamo naj¬
popolnejše znanje o fiziologičnem dogajanju v stanicah in vlaknih

1  Materia = tvar, t. j. vse tisto, kar ima teh le četvero svoj štev:
vztrajnost, razteznost, neprodirnost in težnost.

Beseda materializem se rabi danes v štirih docela različnih po¬
menih. Razločuje se namreč prirodoslovni (ali filozofski), historični,
etični (ali praktični) in pa logični materializem, vsak z večimi odtenki.

a)  Prirodoslovni (filozofski) materializem (nanj se opira „meha-
nistično" svetovno naziranje): To, kar imenujemo — tvarno in duševno —
istinitost, ni nič drugega, nego materija, oziroma nje gibajoči se atomi; in
vse, kar „je“, se da raztolmačiti s pomočjo občnih fizikalnih pojavov (= z
gibanjem atomov).

&) Zgodovinski materializem: Ves zgodovinski razvoj zavisi od
gospodarskih činiteljev.

c)  Etični materializem : Edino tvarne (= gmotne) dobrine zaslužijo,
da stremiš po njih.

A)  Logični materializem : Tista „zmota mišljenja, ki zamenjava misel
z nje znamenjem.“

2 Sicer pa materializem nastopa tudi v drugačnih formulacijah. Vogt
n. pr. je zmogel neokusno trditev, da možgani „izločajo“ misli po priliki
tako, kakor jetra žolč ali pa ledvice urin!

159

velikih možganov, ki je z njimi v zvezi sleherni dožitek, in
celo da nam je mogoče gledati v ustroj poslujočih možganov
kot v kolesje tega ali onega stroja, vendar nikoli ne bi našli
ničesar drugega, nego gibanje atomov. Ni ga človeka, ki bi
mogel videti ali drugači čutno dognati, kako spričo tega na¬
stajajo občutki in predstave." (Verworn).

Filozofski materializem — oče mu je grški polihistor
Dem o kr it iz Abdere — , ena izmed naj večjih zablod člove¬
škega mišljenja, je danes iz znanstva pač izgnan (po možeh,
kakor so: Lange, Helmholtz, Wundt, Du Bois - Reymond,
Paulsen . . .).

2. Energetizem. Sloviti kemik Ostwald domneva,
pobijajoč prirodoslovni materializem, da katerisibodi tvarni ali
duševni proces ni nič drugega, nego izpreminjanje energije 1
iz te v drugo obliko, češ, počelo vsega bitka je energija (in
ne materija). Energetizem je prav za prav neke vrste materia¬
lizem ; kar so materializmu atomi, to so energetizmu „v pro¬
storu razvrščeni kompleksi energije". Kadar misliš, čustvuješ,
hočeš, se po mnenju energetizma te ali druge vrste energija,
n. pr. kemična, pretvarja v „psihično“, in ko je ta in ta duševni
dej končan, psihična energija takoj zopet preide v drugo obliko,
n. pr. v gorkoto.

A psihična energija se bistveno razlikuje od vseh drugih
vrst energije: dočim sleherne vrste nepsihično (kemično, me¬
hansko, termično...) energijo zaznavamo s čutili, se noče
prirodoslovcem posrečiti, da bi izsledili pot, kako bi nam bilo
mogoče, objektivno opazovati duševne dožitke tega ali onega
človeka, kakor n. pr. danes že lahko opazuješ tenjo posamez¬
nikovih kosti na Rontgenovem senčniku. Ta svojevrstnost psi¬
hične energije pa je le dokaz, da tvarnih procesov ni mogoče
istovetiti z duševnimi.

3. Sp i r i t u a li z e m („objektivni“ idealizem). Diametralno
nasprotje materializma je spiritualizem. Kakor si materializem
prizadeva, da bi vso duševnost predočil le kot raznih vrst
tvarno presnavljanje, tako skuša spiritualizem vso tvarnost
poduhoviti, češ, „neposredna stran vse istinitosti je duh" (um,
volja) in duhovne sile vladajo ves tok sveta. In to, kar imenu-

1  Energija (švšp^eia) = dejstvovanje, oziroma možnost dejstvovanja.

160

jemo tvarni svet, so le različne oblike, v katerih se nam jav¬
ljajo, „zrcalijo“ v svojem jedru duhovni predmeti.

Toda je li z opostavkom Jedro — pojav“ odpravljena dvoj¬
nost „telo — duša" ? Ali so „pojavi“ (prostornost, lik, barva ...,
kijihočituje sleherna telesnost) morda — absoluten nič? Čemu
neki se „duhovno jedro predmetov 11  sploh javlja in zakaj je
„pojav“ toli različen od tega, kar mu tvori duhovno jedro?
Sama vprašanja, ki jim spiritualizem ne ve odgovora.

Že Platon je — brez uspeha — skušal z „idejo‘ 11  prema¬
gati nasprotje „tvarnost— duhovnost 11 ; izmed novejših zastop¬
nikov tega naziranja so najvažnejši: Leibniz, 1 2  Berkeley, 3  Herbart,
Lotze, Schopenhauer, 4 5 6  Wundt. 4

4. P a n p s ihi z e m. To naziranje domneva, da sleherni
atom tvarne istinitosti vsebuje neke vrste primitivno „dušo“,5
ki pa se je tvarni delci ne zavedajo.® Čim više razvit je orga¬
nizem (rastlina, žival, človek), tembolj se ti oduševljeni atomi
zgoščajo v zavestno in komplicirano duševnost, ki doseže svoj
vrhunec „v skrajno podrobnem čustvovanju, v neizmerno bo¬
gatem mišljenju pesnika in misleca." — Te teorije se danes
drži večina prirodoslovcev, osobito pa je nje goreč glasnik E.
Haeckel. Tudi v leposlovju ji najdemo odmeva.

Panpsihizmu se ne da odrekati neke vrste poetična vele-
poteznost; ali prepada med tvarjo in pa duhom tudi panpsi-
hizem ni premostil, saj pač s svojim izvajanjem — implicite —
le priznava, da poleg fizičnih nahajamo tudi psihična dejstva.

C.  Prehodne teorije.

1. »Dvostranska" teorija. Telo in pa duševnostjo
prav za prav ena in ista bitnost, ki pa jo doznavaš z dveh
različnih stališč. „Kar imenujemo duševnost, to je notranje bi-

1 I8ea = misel, odtod „idealizem“.

2  L. imenuje temeljne prvine vse istinitosti monade (|iovaj = enota),
trdeč o njih, da so v svojem bistvu nekaj duhovnega.

2  „Ni druge substancije, nego duh ali to, kar doznava."

4  Sch. in W. trdita, da tvori jedro vesoljni istinitosti akt hotenja
(„voluntarizem"), dočim je Hegelu vse um (gl. zadnjo kitico prelepe Prešer¬
nove pesmi V spomin Andreja Smoleta).

5  Že Heraklit je trdil, da: mdv-ta zal Saipovcov zZvjpv].

6  Psihičen dožitek, ki ne veš zanj, je — protislovje!

161

vanje iste enote, ki jo na zunaj zaznavaš kot telo, 1 2  ki spada k
tej duševnosti", kakor se ti isti polkrog od te strani kaže
uleknjen, od druge pa izbočen.2 Pogoj za nastopek duševnih
dejstev je res da poslovanje živčevja; toda kadar slišiš, ču¬
stvuješ, hočeš . . ., se v istini izvrši le en proces, ki pa opazo¬
vanju nudi dvoje »strani": od vnanje strani je to tvaren, od
notranje pa duševen dogodljaj (občutek, predstava, želja . . .).

V jedru je to teorijo, ki se je osobito drže Fechner,
Spencer, Hbffding, zamislil že Spinoza 3  (1632—1677), izvajajoč,
da se nam ena absolutna substancija 4  da. spoznati le v obeh
svojih „atributih“ : kot razsežnost 5 6  (— telo), kadar jo objek¬
tivno, t. j. vnanje, kot mišljenje^ (= duh), kadar jo subjektivno,
t. j. notranje motriš.

Tudi ta teorija ne obrazloži, kar bi imela obrazložiti,
ampak celo v višji meri od drugih poudarja raznovrstnost
tvarnega in pa duševnega sveta: telesna »stran" je razsežna
ali pa se vsaj mora ravnati po zakonih geometrije in mate¬
matične fizike ; a duševna »stran" je nerazsežna, ne moreš ji
izmeriti dolgosti, širokosti, globokosti, ne prostornosti in ne
hitrosti. »Enotna substancija, ki se bojda ,izraža 1  v obeh atri¬
butih telesnost-duševnost, ni nič drugega, nego beseda, ki le
izraža željo, se izogniti dualizmu, ne da bi v istini premostila
prepad našemu razumevanju." (Stumpf).

2. Psihofizični paralelizem. Ta teorija uči, da telo
in pa duša ne učinkujeta medsebojno drug na drugega, marveč
da tvarna in pa duševna vrsta procesov v vsakem živem bitju
»tečeta vzporedno". Podlago obojnemu dogajanju pa tvori ene
vrste substancija vsak duševni proces je neločljivo spojen s

1  Oziroma živčevje.

2  V pojasnitev tega razmerja se navaja tudi misel, ki je izražena v
dveh jezikih (Hbffding) ali pa na obresti naložen kapital, ki je za izposoje¬
valca dolg, za upnika pa premoženje (Lasswitz).

3  Iz Descartesovega dualizma substancij (glej stran 155) je Spinoza
razvil svoj dualizem atributov ene substancije, torej substancialni monizem.

4  Spinoza jo imenuje: Deus sive mundus.

5 Extensio.

6  Cogitatio.

? Ebbinghaus, Ziehen, Wundt, Huxley, Ribot. . so Spinozovo teorijo
preosnovali v »psihofizični paralelizem", ki je v svojem jedru •— monizem
substancije, a dualizem funkcij.

Ozvald, Psihologija. 33

162

tem in tem tvarnim (ki se pri človeku in višjih živalih od¬
igrava v možganski skorji, pri nižjih živalih pa v tistih delih
živčevja, ki odgovarjajo možganski skorji človeka in višjih
živali). Dualizem dogajanja tukaj vodi k monizmu bivanja.

Obe vrsti dogajanja, psihična in fizična, po tej teoriji tečeta
vseskozi vzporedno, kakor dvoje paralelnih črt, ne da bi od¬
govarjajoča si dogodljaja <p— 'tp  kedaj učinkovala
drug na drugega. Vselej, ko nastopi fizični dogodljaj <p\
■ • ■ <Pn,  ob enem nastopi ustrezajoči mu psihični dogodljaj
Vi V2 ■ • • Vn, dočim se psihično dejstvo ne pojavi, dokler ni
nastopil njega fizični pogoj. Potemtakem je ip  funkcija (v ma¬
tematičnem pomenu besede) člena <p,  ki je v tej medsebojnosti
neodvisna premenljivka.

Toda tudi psihofizični paralelizem ni pretvoril v eno tega,
kar se kaže dvojno; saj mu pač za izhodišče služi trditev, da
imamo v tvarnosti in pa duševnosti dvoje docela različnih vrst
dogajanja, prostorno-tvarno in pa duševno. Zdi se, da ta teorija
daje več ugank, nego pa jih reši. Če je res duševno in pa tvarno
dogajanje dvoje svetov, ki imata vsak svojo kavzalnost, kje
pa nam je potem n. pr. iskati vzroka občutkom, ki jih
vendar stavimo v račun tvarnih dražljajev? In duševna dejstva
so po tej teoriji brez vsega vpliva na telo ; „ljudje ustanavljajo
države, pišejo pesmi, prirejajo shode (tudi take, kjer igrajo
vlogo zračni tresljaji in možganski procesi, ki odgovarjajo be¬
sedi psihologija), gnani od fizičnih sil, kakor da ni mišljenja,
čustvovanja in hotenja na svetu. 1 ' —

* *

*

Vprašanje o medsebojnosti telesa in duše je torej meta¬
fizično, zato pa zunaj mej zgolj empirične psihologije. Samo
izkustvo ne more dati odgovora. Izkustvo more le dati snovi
— metafiziki.

Slovensko-nemški slovarček

važnejših izrazov iz Psihologije.

Bahač, der Prahlhans
barva glasu, die Tonfarbe
besedavelj, der Redselige
besnost, die Tollheit
bistven, vvesentlich

bistvo, dasWesen, derDaseinsgrund
b i t e k, die Existenz

bivanje, das Existieren

blaznik, der Jrrsinnige

bol, der Schmerz

bolečina, der leibliche Schmerz
bolečinska točka, der Schmerz-
punkt

bolest, der seelische Schmerz
brezbrižnost, die Interesselosigkeit
butec, der Tolpel

ceniti, vrerten, schatzen

človečanstvo, die Menschlichkeit
čudak, der Sonderling

čustvo, das Gefiihl

čustvovanje, das Fiihlen, der Ge-
fiihlsakt

čustvovati, ein Gefiihl erleben
čut. der Sinn

čutilo, das Sinnesorgan
čutiti, gefiihlsmahig erfassen
čutiti za (umetnikom), nachempfinden,

nacbfiihlen (dem Kiinstler)

čutnost, die Sinnlichkeit
dar, die Gabe, das Talent
d ej, der Akt

dejalnost, die Tatigkeit, die Aktu-
alitat

dejanje, die Handlung, das Tun
dejanj-e in nehanje, das Tun und

Lassen

dejanski stan, der Tatbestand
dejstvo, die Tatsache
dejstvovati, tatig sein, wirken
delo, die Tat, das Werk
dobrina, das Gut

dogajanje, das Geschehen, derVor-
gang

dogodljaj, das Geschehnis
dojeti (dojamem', psychisch erfassen
dojetnost, die Fahlichkeit
dokazilo, der Bevveisgrund, das

Argument

domnevati, vermuten

doslednost, die Folgerichtigkeit, die
Konsequeuz

dotik, der Inhalt der Beriihrungs-
empfindung

dotikanje, dasBeiiihren, der Beriih-
rungsakt

do ume ti, begreifen, mit dem Verstand
erfassen

doznatek, die Kenntnisnahme, der
Inhalt des Gegenstandsbewufitseins
do znati, Kenntnis nehmen von etwas,
zumBervuBtseinsgegenstande machen
doznavanje, das Kenntnisnehmen,
der Akt des Gegenstandsbevvufitseins
dozi tek, das Erlebnis, derErlebens-
inhalt

doživeti, erleben

doživljanje, das Erleben, der Erle-
bensakt

dražiti, reizen

draž Ij aj, der Reiz

dražljajska nižina, die Reiz-
schwelle

11*

164

dražljajska višina, die Reiz-
hbhe

dražljivost, die Reizbarkeit
drugoten, sekundar
drugovrsten, fremdartig
duh, der Geist
duhoven, geistig
duša, die Seele
duševen, seelisch, psychisch
duševnost, das Psychische
glas, der Ton, der Klang
gledati, schauen
globokoumen, tiefsinnig
gobezdalo, das Plappermaul
gon, der Trieb

gorkotna točka, der Warmepunkt
groza, das Grausen, der Schauder
hladnokrven, kaltblutig
hoten, gewollt, vrillkiirlich
hotenje, das Wollen, die Wollung,
der Willensakt

hoteti, wollen

hotoma, vorsatzlich, geflissentlich
inovrsten, ungleichartig
istinit, tatsachlich, real
istinitost, die Tatsachlichkeit, die

Realitat

istovetiti, identifizieren
istovrsten, gleichartig
izbegavati, ausweichen
izkustvo, die (dauernde) Erfahrung,
die Empirie

izkušenost, die Erfahrenheit
izkušnja, die (einmalige) Erfahrung
izmislek, das Phantasieprodukt
izmisliti, ersinnen, erdichten
izmišljanje, die Phantasietatigkeit,
das Phantasieren

izmišljivost, die Erfindungskraft,
die Phantasie

iznenaditi, iiberraschen
izpodbuda, die Aufmunterung
zpodbujati, aufmuntern
izpoved, die Aussage
iz p r e obrni t ev, die Bekehrung
i z pričevati, bezeugen, dartun

zrl,z, der Ausdruck

izrazit, ausdrucksvoll

izrazna kretnj a, die Ausdrucksbe-
wegung

izsledek, das Forschungsergebnis
izsledovaleč, der Forscher
izsledovati, vvissenschaftlich unter-
suchen, forschen

izvesten, gewiB
izvestnost, die Gewifiheit
izvršitev, die Ausfuhrung
izvršiti, vollbringen, ausfiihren
izžarjevanje čustva, die Gefiihls-

ausstrahlung

jakost, die Starke
jasen, klar

jasnost barve, die Farbenhelligkeit
javljati se, in Erscheinung treten
kakovost, die (Jualitat
kolebanje paženja, die Aufmerk-

samkeitsschwankung
količina, die Grobe
k oliko st, die Quantitat
koristolovec, der Eigenniitzige
košatiti se, grofitun
lakomnik, der Habgierige
lastnost, die Eigenschaft
lik, die Gestalt
lopov, der Schurke

loputa (možganska), der Lappen
malobrižnost, die Gleichgiltigkeit
marati, mbgen, beachten

medlo hotenje, schvvaches Wollen
medlost (predstave), die Mattigkeit
medsebojnost, die gegenseitige

Beziehung
meniti, meinen
mešana čustva, das Mischgefuhl
milina, die Anmut, die Lieblichkeit
misel, der Gedanke

mišljenje, das Denken, der Denk-
akt, die Gesinnung

moč, die Macht, die Kraft

moči (morem), kbnnen, imstande sein
motriti, betrachten

možnost, die Moglichkeit
mrazna točka, der Kaltepunkt
načelo, der Grundsatz

165

način, die Art und Weise, der Typus
način predstavljanja, der Vor-
stellungstypus

način spomina, der Gedachtnis-
typus

način zaznavanja, der Wahrneh-
mungstypus

nadarjenost, die Begabung
nagib, der Beweggrund, das Motiv
naglič, der Hitzkopf

nagnjenje, die Neigung, der Hang
namen, der Vorsatz

namenoma, vorsatzlich

namera, die Absioht, das Vorhaben
nameravati, beabsicbtigen
namestovati, vertreten, vicariieren
naperjen, eingestellt auf etwas
naperjenost, die Einstellung
napor, die Empfindung der An-

strengung

naslajati se, sich ergbtzen
naziranje, die Anschauung
nazoren, anschaulich
nehoten, ungevvollt, unwi!lkiirlich
neizrazit, unausdrucksvoli, unei-

gentlich

nemočnost, die Unmoglichkeit
neugodje, die Unlust
neugodnik, der Una,ngenehme
nevoljnost, die Umvilligkeit, der

MiBmut

nezaupljivec, der MiBtrauische
nezavest, die BevvuBtlosigkeit
nujen, notwendig

nuj no miseln ost, die Denknotvven-
digkeit

nujnost, die'Notwendigkeit
občutek, der Einpfindungsinhalt
občutenje, das Empfinden, der Em-
pfindungsakt

občutiti, empfinden

občutje, die Stimmung

oblikovati, gestallen, bilden
obnavljanje, dasReproduzieren, der

Reproduktionsakt

obnovek, der reproduzierte Inhalt
obnoviti, reproduzieren

obotavljati se, zogern
obrazložiti, begriiriden
ocenjevati, bevrerten
oči to vati, zur Schau tragen
oči vi d en, augenscheinlich, offenbar
odbojna kretnja, die Reflexbewe-
gung

odločitev, die Entscheidung, der
EntschluB

odločiti se, sich entscheiden, sich
entschliefien

odločnost, die Entschiedenheit, die
Entschlossenheit

odmislek, das Abstraktum
odmisliti, abstrahieren
odmišljanje, das Abstrahieren, der
Abstraktionsakt

odnašati se, sich beziehen
odnos, die Beziehung

odpor, die Widerstandsempfindung
odpoved, die Entsagung
odtenek, die Nuance
ogorčenost, die Entrustung
okoliščina, der Umstand
okrajšano hotenje, das abge-

kiirzte Wollen
okus, der Geschmack, der Geschmacks-

sinn
okušanje, das Schmecken, der

Scbmeckakt
okušati, schmecken
omagati, erlahmen
omahljivec, der Wankelmiitige
opaziti, durch das Beobachten fest-
stellen

opazovanje, das Beobachten, der
Beobachtungsakt

opazovati, beobachten
oporekati, vvidersprechen
osnovni glas, der Grundton
označiti, kennzeichnen, charakteri-
sieren

paziti, aufmerken

pazljivost, die (aktive) Aufmerk-
samkeit

pačenje, das Aufmerken
pažnja, das Aufmerken

166

pisana barva, die bunte Farbe
počelo, das Prinzip, der Urgrund
poduhoviti, vergeistigen
poglobitev, die Vertiefung
pojasnitev, die Erlauterung

polu ta (možganska), die Hemisphare
pomniti, im Gedachtnis behalten,
sich gemerkt haben

pomnjenje, das Behalten, das Mer¬
ic en

p o obči ti, verallgemeinern, generali-
sieren

poprečnik, der Durchschnittsmensch
p o p r i š č e , das Arbeitsgebiet

popuščanje (asociacij), das Nach-
lassen, das Lockerwerden

posebnež, der Eigenmensch
posebnost, die Eigenart
poslovanje, die Tatigkeit, die Funk-
tion

posnema,č, der Nachaffer
posnemale c, der Nachahmer
posnemati, nachahmen

povod, die Veranlassung
povzročiti, verursachen
pozornost, die (passive) Aufmerk-
samkeit

prapojav, das Urphanomen
pratvorivo, das Protoplasma
predmet, der Geg nstand, das Ob¬
jekt

predstava, die Vorstellung, der
Vorstellungsinh alt

predstaviti si, sich etwas vorstellen
predstavljanje, das Vorstellen, der

Vorstellungsakt

pregorečnik, der Ubereifrige

prehajanje p až e n j a , die Aufmerk-
samkeitswan deru ng

pr eizkuševanec. die Versuchs-
person

premislek, die Besinnung, das Er-
gebnis des Besinnens

premišljati, sich besinnen

premišljen človek, der Beson-
nene

prepoznatek, die Wiedererkenntnis

prepoznati, vviedererkennen
presojati, beurteilen
preudarek, die Uberlegung, das Er-

gebnis des Uberlegens
preudarjati, iiberlegen
pridobljen, erworben
prigovor, die Einvvendung
prikrivalec, der Hehler
prirojen, angeboren
prizadevati si, sich bemiihen
prvina, das Element

radost, die Frohlichkeit, die Wonne
radovati se, frohlocken
radovoljno, freivvillig
rahločutnost, das Zartgefiihl
ravnanje, die Handlungsweise, das

Verfahren

ravnodušnost, der Gleichmut
razbirati, zergliedern, analysieren
razjarjenost, der Ingrimm
razkoračiti se, sich spreizen
razločen, deutlich
razločevati, unterscheiden, ausein-
anderhalten

razlog, der Grund
razmestitev, die Lokalisation
razmišljati, nachdenken
razpoloženost, das Aufgelegtsein
r a z s o d ek, die Entscheidung, das Urteil
razsoditi, entscheiden, urteilen
razsodnost, die Urteilskraft
razsojanje, das Urteilen, der Ur-
teilsakt

razviden, evident
razvideti, ersehen
razvneti se, sich ereifern
razvnetje, der Affekt
ročnost, die Fertigkeit
samobiten, selbstandig, eigenartig
samodejen, selbsttiitig
sam o gib en, automatisch
samovoljen, eigenwillig, vvillkurlich
sestavina, der Bestandteil
sestavje, die Zusammensetzung
skitalstco, der Bohemismus
skleniti, beschlieben, einen Vorsatz
fassen

167

sklep, der BeschluB, der Vorsatz;
das Gelenk

sklepni občutek, die Gelenk semp-
findung

sledova n je, die Nachfolge
sledovati, nachfolgen
slep za barve, farbenblind
slišanje, der Horakt
slutiti, ahnen

slutnja, der Instinkt

smoter, das Ziel

s m o t r e n o s t, die Zielstrebigkeit, die
ZvveckmaBigkeit

spomin, die Erinnerungsfahigkeit,
das Gediichtnis

spominjanje, das Erinnern, der
Erinnerungsakt

spominjati se česa, sich erinnern,
gedenken

spor nagibov, der Kampf der Mo¬
tive, der Motivenkonflikt

sp o sobnost, die Fahigkeit

spoznanje, eine Mehrheit von Er-
kenntnissen

spoznat en, erkennbar

spoznati, zur Erkenntnis gelangen,
erkennen

spoznava, die (einzelne) Erkenntnis
spoznavanje, das Erkennen, der

Erkenntnisakt

sp ozn a vati, nach Erkenntnis streben
srd, der Zorn

sre dstvo, das Mittel
staničje, die Zellenkolonie
stanje, der Zustand
stanoviten, standhaft
stopnja, der Grad

stremljenje, das Streben, die Stre-
bung

svojevrsten, eigenartig

svojstvo, die natiirliche Besehaffen-
heit

širokoustnež, der GroBspreoher
šleva, die Memme

šum, das Gerausch

telesnost, die Leiblichkeit

tenk o ves tnik, der Kleinliche

tezanje, das Spannen
težiti, trachten, tendieren
težkokrven, schwerbliitig
težnja, die Tendenz
tir (živčni), die Balin
tlačna točka, der Druckpunkt
tlak, die Druckempfindung
togota, die Zornivut
trudoljubnost, die Emsigkeit
tuhtati, griibeln
tv ar, die Materie
tv ar en, materiell, physisch
tvorjenje predstav, die Vorstel-
lungsproduktion

učinek, die Wirkung
učiniti, bewirken, zuvvege bringen
učinkovitost, die Wirksamkeit
ugajati, genehm sein, gefallen
ugled, das Anseben
ugodj e, die Lust
ugodnik, der Gefallige
ugotoviti, feststellen, konstatieren
um, der Verstand

umikati se, sich entfernen

u mo vati, raisonnieren,philosophieren
upirati se, vviderstreben
uspevati, gelingm
ustrezati, entsprechen

ustroj, das Gefiige, die Organisation
uvaževati, beriicksichtigen
uveljaviti, zur Geltung bringen
uveljaviti se, zur Geltung kommen
uvideti, einsehen

uvidevanje, die Eins'cht, die E viden z
uzreti, erschauen, intuitiv erfassen
vajeno hotenje, das geubteWol!en
vdanost, die Ergebenheit, das Erge-
bensein

vedeti, wissen

vednost, das Wissen
velepoteznost, die GroBziigigkeit
veljava, die Geltung, das Ansehen
verjetnost, die Wahrscheinliehkeit
veselje, die Freude, das Vergniigen
veščak, der Fachmann
vetrnjak, der Windbeutel
videz, der Schein, die Illusion

168

vidik, der Gesichtsvvinkel
vihravec, der Flattergeist
višina glasu, die Tonhohe
višji glasovi, die Obertone
vmisliti se, sich geistig hinein ver-
setzen

vn em a, der Eifer
vnet, eifrig
voh, der Geruchssinn
vohanje, der Riechakt
vohati, riechen
voljan, vvillig
vrednost, der Wert
vrednota, die Wertart
vresničiti, verwirklichen
vročekrven, heifibliitig
vrstni predmet, der Artgegenstand
vsebina, der Inhalt
vsiliti, aufzwingen, aufdringen
vtisk, der Eindruck
vzdraženost, die Erregung
vzdražiti, erregen
vzpored, nebeneinander
vzrok, die Ursache
zabloda, die Ve irrung
začudenje, die Verwunderung
zadostni razlog, der zureichende

Grund
zagoneten, ratselhaft
zahtevek, das Postulat
zakonitost, die GesetzmiiBigkeit
zanimanje, das Interesse
zapomnitev, das Einpragen
zapored, nacheinander

zaupanje, das Vertrauen
zavedati se, sich bewufit sein
zavest, das BewuBtsein
zavoj (možganski), die Windung
zaznatek, die Wahrnehmung, der

Wahrnehmungsinhalt
za znaten. wahrnehmbar
zaznati, wahrnehmend erfassen
zaznavanje, das Wahrnehmen, der

Wahrnehmungsakt
zaznavati, vvahrnehmen
zaznavni dodatek, der Wahrneh-

mungszuschuB

zmoči (zmorem), imstande sein etwas
zu leisten

zmožnost, die Leistungsfahigkeit,
die Disposition

zmota, der Irrtum
značaj, der Charakter
značajen, charakterfest

značaj nost, die Charakterfestigkeit
značilen, kennzeichnend, charakte-
ristisch

znak, das Kennzeichen, das Merkmal
znanstvenik, ein Mann der Wis-
senschaft

živ, lebhaft

živ če vin a, die Nervenmasse
živčni končiči, das Endbaumchen
živčno vlakno, der Nervenfortsatz,
der Neurit

živec, der Nerv

životni čut, das Lebensgefuhl, das
Vitalgefiihl.

Priloga.

Risbe v pojasnitev besedila
str. 13—19.

(Prerisal osmošolec L. Bajec.)

Št. 1. Živčnik (nevron), t. j. ganglijska stanica z izrastki. — 1  pra-
tvorivo; 2  stanično jedro (Zellkern); 3 jedrce (Kernkorperchen); 4  živčno
vlakno (nevrit), odrezano in uleknjeno; 5  živčna mrenica. — (Po Ramon y
Cajalu).

Št. 2. „Piramidasta“ stanica. — 1  drevniki (dendriti) s svojimi
končiči; 2  glavni (principalni) drevnik; 3  živčno vlakno (nevrit) s stranšči-
cami (kollaterali). — (Po Ebbinghausu).

Št. 3. Purkinjeva Staniča iz malih možganov. — (Po Ebbing-
hausu).

Št. 4. Živčne nitke (nevrofibrile) v raznovrstnih živčnikih. — (Po
Bielschowskem in Brodmannu).

Št. 5. Kos prereza črez živec. — • 1  živčna mrenica; ’2  krvna
cevka; 3  vezno staničje; 4  živčno vlakno (nevrit); 5  živčna meča. — (Po
Stohru).

5

Št. 6. Veliki in mali možgani (leva poluta'. — 1  mali možgani;
2  podaljšani mozg, ki prehaja v hrbtenjačo; lopute: 3  čelna, 4  senčna,
5  temenska, 6  tilnična. — (Po Verwornu).

1

1

Št. 7. Veliki možgani (obe poluti, od zgoraj). — 1  vzdolžna za¬
reza; 2  osrednja zareza. — (Po Verwornu).

Št. 8. Staničj e iz sive živčevine velikih možganov. — (Po
Rarnon y Cajalu).

St. 9. Možgani od zdolaj. — p. m.  podaljšani mozg; m. m. mali
možgani; h.  hrbtenjača, živci: 1  vonjalni, 2  vidni, 3  očigibalni, 4  očivrtilni,
5  raztrojeni, 6  očipotezni, 7  oblični, 8  slušni, 9  jezikogoltni, 10  obhodni,
11  tilnikomišični, 12  jezikomišični. — (Po Heitzmannu).

3

Št. 10. Kos hrbtenjače od spredaj, t. j. od prsne strani. —
1  sivo osrčje; 2  bela skorja; 3  sprednja zareza; 4  zadnja zareza; 6  osrednja
cevka; 6  sprednji živčni koren (z gibnimi živci); 7  zadnji živčni koren (s čut¬
nimi živci). — (Po Schmeilu in Scholzir.

Št. 11. Kos hrbtenjače s svojim podrobnim ustrojem. —
1  bela živčevina (vlakna); 2  siva živčevina (staničje); 3  navzgor držeča veja
čutnega živca; 4  navzdol držeča veja čutnega živca; 5  stranščice
(kollaterale) s svojimi končiči; 6  gibne stanice s svojim (gibnim) vlaknom.
— (Po Becherju).

Št. 12. Hrbtenjača z vstopajo¬
čimi živčnimi koreni (31 parqv) od
spredaj. — (Po Mercierju).

Št. 13. Shema, ki ponazoruje ustroj živčnih tirov. Preme
črte na desni strani predstavljajo čutne (centripetalne), na levi gibne (cen¬
trifugalne) in vmes vezalne tire. — 1  iz posameznih mest v glavi (osobito
čutil), oziroma tje držeči tiri; 2  iz trupla, rok ali nog, oziroma tje držeči
tiri; 3 možganska skorja; 4  notranjost možganov; 5  hrbtenjača.

St. 14. Razvrstitev možganov z ozirom na njih živčni ustroj.
Vodoravno črtkana mesta kažejo krajišče čutnih, navpično črtkana pa iz¬
hodišče gibnih živcev. — (Po Fiechsigu).

1

Št. 15. Navpični prerez črez možgane (od leve na desno), ki
ponazoruje vzmetna (projekcijska) vlakna in pa spone (komisure).
Vzmetna vlakna drže iz možganske skorje navzdol v hrbtenjačo, oziroma
obratno, spone pa iz ene polute v drugo. - 1  leva poluta; 2  desna poluta;
■i  možganska skorja; 4  bela živčevina v notranjosti možganov; 5  podaljšan
mozg; 6  hrbtenjača. — (Po Jamesu).

T

Št. 16. Navpični prerez črez eno poluto možganov (od čela
do tilnika), ki ponazoruje družilne (.asociacijske) tire. — (Po Startu).