Ciril Zlobec
Se zmerom slovenska samobitnost in pisatelj
Vsi, ki smo v večji ali manjši meri izkustveno, recimo temu zrelo, z možnostjo kritične presoje in primerjav, vezani na časovno dovolj reprezentativen vzorec prejšnjega stoletja, smo že prepojeni s skepso, da nas nič več ne more presenetiti. Čeprav smo stopili v novo tisočletje in ob tem skoraj evforično sanjali o novem in drugačnem, se nam zdi večina tega, kar se dogaja okrog nas in v nas samih, predvsem nadaljevanje ali iztekanje že znanega. Zdi se nam, da v obeh primerih v negativni ali vsaj skrb zbujajoči podobi. Tudi na področju kulture. In počutje slovenskih pisateljev ob premenah časa, v katerem živimo, ni kaj bistveno drugačno.
V zadnjem desetletju se je zgodilo (in se še dogaja) toliko stvari, ki utegnejo biti glede na našo individualno in nacionalno usodo morda že kar epohalne, čeprav zdaj še ne moremo slutiti, v kakšnem smislu: v dobrem, slabem ah nevrotično premešanem. Npr. globalizacija, za katero ne vemo, kaj nam prinaša in kaj jemlje. V zvezi z njo ah zaradi nje (ne)upravičeno vidimo premikanje, spreminjanje in v nekaterih pogledih celo usihanje mnogih postulatov, ki so se zdeli nepremakljivi, zaton pozitivne zgodovinske tradicije, pa tudi čisto preprosto rahljanje navad in razvad, kijih imamo nekateri brez zdrave selektivnosti za nepogrešljive, drugi pa, prav tako neselek-tivno, za odvečne ah celo nepotrebne, zaviralne. In spet se nad nas zgrinja stara nacionalna bolezen: skoraj s predvidljivimi časovnimi presledki nas z vso iracionalno silovitostjo prevzame ah popade zavezujoč občutek, da poskušamo znova, z vse večjim nezaupanjem drug do drugega, definirati svojo človeško, predvsem pa nacionalno identiteto.
2   Sodobnost 2002 I 1
Zdaj skozi to omajano podobo samih sebe švigajo kot strele z jasnega polemike in strastne medsebojne politične diskvalifikacije o pravih in izmišljenih, v preteklost ali prihodnost zazrtih nacionalnih interesih.
Tudi sam sem se znašel v tem navzkrižnem ognju pogledov, mnenj, pritrjevanj in zanikanj, čeprav je hkrati res, da različnosti ali kontroverznosti stališč v poskusu ponovnega definiranja temeljnih nacionalnih interesov ne gre razvrščati na moralno nadosebne na eni in oportunistično egoistične na drugi strani, kar v prehodnih ali v kriznih trenutkih tako radi počnemo. Nasprotno: razen redkih izjem je tudi v nasprotujočih si ocenah naših dejanj in njihove primernosti čutiti iskreno zaskrbljenost za narodov blagor, ker se v tako usodnem času, kot je današnji, ne zmoremo (ne v prepričanjih ne v dejanjih) poenotiti glede bistvenega. Bistvenega za narod, za našo mlado državo, za njeno (recimo skorajšnje) mesto in vlogo v Evropski uniji, Natu in morda še kje, kar se prav tako sproti spreminja in se bo tudi v prihodnje.
Sredi osemdesetih let, ko je bil zemljevid sveta v marsičem bistvenem opazno drugačen od današnjega, sem eno svojih esejističnih knjig s svojo priljubljeno nacionalno in kulturno tematiko naslovil Slovenska samobitnost in pisatelj. Za tokratno razmišljanje si izposojam njen naslov, saj se mi zdi kar pravšen za to, kar imam povedati; dodajam pa mu časovni prislov - še zmerom.
Slovenska samobitnost - da ali ne, zakaj in kako - je še zmerom vprašanje, ki nas najbolj zaposluje, bega ter spodbuja k razmišljanju. In če kdo tudi danes ne more mimo tega, zdaj le še bolj slovensko pitijsko zapletenega vprašanja, je to prav pisatelj. Seveda pa tudi v glavah tistih, ki se nikoli niso (in se najbrž tudi ne bodo) oglasili v javnosti, kljuje kot bolečina, nosijo jo v sebi kot travmo.
In vendar je naš današnji odnos do slovenstva bistveno drugačen, kot je bil v osemdesetih letih. Tudi glede na družbeno vlogo in počutje pisatelja. Ko smo bili dokaj surovo soočeni s poskusom jugoslovanizacije nacionalnih entitet, smo prav slovenski pisatelji formulirali slovensko samobitnost in šli zanjo v učinkovit spopad. V Sloveniji takrat ni bilo različnih videnj (spet samo neznatne, razumljivo redke izjeme): javno mnenje se je s pisateljsko politično držo brez pomisleka identificiralo, tudi politika, od SZDL do ZK, od vlade do ljudske skupščine, se je trdno postavila na stališče slovenskih pisateljev. Takrat se je pisateljev oprijelo kar nekaj laskavih vzdevkov: glas naroda, vest družbe in še kaj.
Sodobnost 2002 I 2
Toda v osemdesetih letih pa vse do plebiscita in demokratičnih večstrankarskih volitev, do ustanovitve samostojne države, osamosvojitvene vojne in mednarodnega priznanja, je bil čas, ko so se t. i. vzvišene, zgodovinske in vizionarske teme nekonfliktno, nerazhajajoče prepletale z nedvoumno bivanjsko realnostjo vsakdanjega življenja; pisatelj je bil v takih razmerah naravnost poklican, da jih izostri in hkrati popularizira, saj so mu bile kot pisane na kožo. Politika takrat še ni bila osamosvojena (odtujena?) in samozadostna, prav tako tudi njene institucije oblasti. Politika je pisatelja preprosto (še) potrebovala, v njej je bil zaželen, še zmerom in celo že spet na enem svojih najvišjih vrhov kredibilnosti, v očeh najširše javnosti človek pokončne etične drže, v idealni poziciji svobodne, neodvisne osebnosti in zato nekakšna iz-čiščena podoba narodovih aspiracij.
Potem so se stranke okrepile in osamosvojile, se po naravni, demokratični poti profilirale v med seboj nasprotne in nasprotujoče si sile ter zelo hitro ne samo zavladale državi, kar je povsem razumljivo in logično, ampak, kot nosilke različnih interesov, odločilno prispevale k vse globlji polarizaciji vitalnih interesov naroda. Tako na ravni same definicije teh interesov kot na ravni njihovega izvajanja. Zlasti v gospodarstvu in denarništvu.
Ali je v tem miniaturnem odsevu svetovne globalizacije sploh še kje prostor za pisatelja v vlogi, kot jo pozna naša nacionalna zgodovina?
Morda je tako prav, saj je lahko samo pozitivno, da se država čimprej in kar najbolj učinkovito strukturira z vsemi operativnimi možnostmi, pravicami in dolžnostmi pri vodenju družbe. Morda pa so se stranke, pogosto še notranje nestabilne in zamerljivo preobčutljive v medsebojnih odnosih, nekoliko prezgodaj in preveč radikalno odtrgale od drugih dejavnosti, ki prav tako kot politika (čeprav manj spekta-kularno, a trajneje) oblikujejo narodno in družbeno zavest; malo več komplementarne povezave npr. s kulturo (ne s političnimi klani v njej) bi ji najbrž samo koristilo.
Škoda je obojestranska: politika v zavesti javnosti vse bolj dobiva podobo brezdušnega in sebičnega pragmatizma, ne-uigrane ekipe, ki ves čas igra na prvo žogo; kultura, še zlasti pisatelji kot ubesedovalci misli in čustev, pa imajo neprijeten občutek marginalizacije, odvečnosti, da ne zapišem še česa bolj travmatičnega.
Namreč: slovenski prostor je postal v današnji civilizaciji popolne odprtosti in globalizacije za kakršnokoli dialoško
Sodobnost 2002 I 3
komunikacijo med pisateljem in bralcem ožji kot kadarkoli prej; pisateljev glas je v hrupu elektronske in druge multi-medialne ponudbe še komaj slišen, pogosto povsem brezod-meven. Ta ugotovitev nima in ne želi imeti nič skupnega s kakršnokoli lamentacijo o takem stanju ali z nostalgijo po starih časih, ko je bila knjiga tako rekoč alfa in ornega vsakršnega znanja in omike, najboljši avtorji pa karizma-tične osebnosti v narodni zavesti. Ob največjih imenih naše preteklosti (Prešeren, Levstik, Cankar, Župančič, Kosovel) nam ob čistem zvenu njihovega literarnega pomena zazveni še nekakšna presežna kvaliteta, moč ali vsaj spodbuda pri utrjevanju in ohranjanju slovenstva. Njihovo navzočnost v našem zgodovinskem spominu vidimo in občutimo kot nekakšno mitsko baklo, ki nam je kazala (še kaže?) pot v najtežjih trenutkih narodovega življenja.
Seje spremenila literatura, nima več tistega Prešernovega ah Cankarjevega (ali mnogih drugih) presežnega sevanja v nacionalno zavest našega časa? Ali se je v spremenjenih razmerah spremenil tudi narod sam?
Se pred dobrim desetletjem je bil naš glavni cilj, in z njim povezane naše stoletne sanje, kot smo radi poudarjali na poti k njemu, nacionalna država. Toda komaj smo se dobro ovede-li, da smo država in da se moramo temu ustrezno, državotvorno obnašati, že rušimo, spreminjamo ali vsaj prilagajamo mnoge temeljne prvine te nacionalne države uzakonjenim vzorcem Evropske unije, Nata in še česa. Na to pot nas nihče ne sili, nasprotno: da bi jo čimprej prehodili in prišli do cilja, se trudimo bolj kot najbolj fanatičen vernik na svoji poti v sanjano onstransko glorijo. Globalizacija, ki ekonomsko osmiš-lja in daje podobo današnji civilizaciji, nam (preden nam bo omogočila vstop med privilegirane in perspektivne) ves čas, dozirano, tudi nekaj jemlje, celo nekatere podedovane posebnosti naše zavesti in psihe, ki so se nam še pred desetletji zdele nedotakljive, saj smo se skoznje prepoznali kot narod, kot nacija, kot država. Kot nacionalna država.
Prav tuje tisti gordijski vozel, ki ga (brez Aleksandrovega meča) skuša razrešiti sedanja javna razprava o tem, kaj v sedanjem trenutku je in kaj ni resničen nacionalni interes. In četudi je prav nacionalno vprašanje tako rekoč večna slovenska tema in so v njej vse pisateljske generacije doslej odločilno in bolj kot kdorkoli drug artikulirano (posredno in neposredno) sodelovale, se zdaj najbrž prvič dogaja, da gre ta razprava mimo pisateljev; tudi ko kaj rečemo ali napišemo, naš glas ne šteje kaj prida, če sploh kaj. Globalizacija je z
Sodobnost 2002 I 4
absolutizacijo vrednosti in moči denarja potisnila tako rekoč v zasebno čustvovanje sleherno obliko nacionalne identitete; borzna igra se nikoli ne zaplete v škodo najmočnejšim, tudi ko se šibkim nasmehne sreča.
In vendar: že sam obseg in ostrina razprave pri nas dokazujeta, da je nacionalno vprašanje še zmeraj živo, morda prav zato, ker tudi nanj gledamo z ekonomskimi očmi in ga poimenujemo v ekonomskem jeziku: interes. In kakšen je, če ga je sploh možno opredeliti, slovenski nacionalni interes v ideologiji in praksi današnje globalizacije?
Slovensko nacionalno vprašanje - vesel bi bil, če se motim - je prav ob našem vstopanju v mednarodne integracije še posebej aktualno. Domala v vseh državah članicah Evropske skupnosti z večstoletno tradicijo se nacionalna identiteta enači s pripadnostjo državi, od samoumevnosti pomena nacionalnega jezika do zavezanosti nacionalni zgodovini, kulturi in celo svoji nacionalni vedenjski tradiciji. Pri narodih s politično in državno večstoletno preteklostjo je narodna zavest kot skupek različnih vrednot in dejstev nekaj tako samoumevnega, da skoraj nikoli ni predmet javne razprave, ker to ni potrebno. Mi pa - še pred desetimi leti brez lastne države - smo svojo nacionalno zavest načrtno gojili, jo nenehno preverjali, tudi etično ves čas osmišljali, saj nam je bolj kot vse drugo pomagala preživeti kot narodu tudi v nenaklonjenih obdobjih in razmerah. Ta nacionalna zavest ni bila nikoli ne abstraktna ideja ne abstraktno čustvo, ampak (ne zmeraj enako trdno) vezivo vsega, kar je narod ustvaril in naj bi tudi danes osmišljalo njegovo voljo, da ostane narod.
S te strani je naše vstopanje v Evropsko unijo zelo občutljivo: ker smo prisiljeni sprejemati tuje ("evropske") vzorce življenja in dela, ker se vsa ta leta, odkar smo država, tudi v svojem pravnem redu nenehno prilagajamo, nam ni tuj občutek, da se druge za drugo otresamo prav svojih nacionalnih lastnosti, svojih drugačnosti in posebnosti, svoje (za časa pred osamosvojitvijo tako dragocene in cenjene) samobitnosti. To je mnoge že privedlo do spoznanja, daje dandanes naš edini interes čimvečji dobiček, čimvečji profitni iztržek na globalnem tržišču.
Narod brez lastne fiziognomije, brez zavesti in občutka svoje samobitnosti, ni več - ali še ni - nacija, čeprav ima lastno državo; s tako mentaliteto kmalu ne bo več niti narod, ampak samo še ljudstvo, delovno ljudstvo na trgu ponudbe in povpraševanja.
Prav zavest o naciji kot nečem smiselnem in dragocenem že med sedanjimi članicami Unije nasprotuje vsakršni možnosti
Sodobnost 2002 I 5
I
----------------------------------------------------------------------------------------------
njene federalne ureditve in vztraja pri skupnosti nacionalnih držav, kajpak evropsko, ne nacionalistično usmerjenih. Zato moramo Slovenci na svoji "poti v Evropo" še bolj izostriti in osmisliti vse svoje vitalne nacionalne atribute, če hočemo biti njeni enakopravni prebivalci z razpoznavno podobo in dialoško zanimivim, izvirnim, ne le posnemovalnim, ponižno pritrjujočim glasom.
Soočanje na domačem ognjišču se je začelo, zdaj je še v fazi razvrščanja sil, mnenj in pogledov, da, tudi interesov. Prav je, da se v to razpravo vrnemo, posredno in neposredno, tudi pisatelji; slovenska samobitnost in pisatelj ni le literarna sintagma, ampak še zmerom možnost in zaveza.
Se je dovolj zavedamo?
Sodobnost 2002 I 6