87 VES SVET Anja Štefan: Svet je kakor ringaraja: pravljice, pesmi in uganke. Uredili Anja Štefan in Irena Matko Lukan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. Pri Mladinski knjigi je pred kratkim izšel obsežen, dobrih tristo strani dolg izbor pravljic in pesmi (ki so včasih zapi- sane in naslikane kot slikopisi) ter ugank Anje Štefan. Knjiga je antologija besedil za otroke, ki jih je v dveh deset let jih ustvarila avtorica, in obenem skoraj an- tologija sodobne slovenske ilustracije za otroke: dela Anje Štefan so ilustrirali Marlenka Stupica, Hana Stupica, Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec, Mar- janca Jemec Božič, Peter Škerl, Marjan Manček, Zvonko Čoh, Ana Zavadlav, Polona Lov šin in Alenka Sottler. Odlič- no spremno besedo »Koliko zgodb je v vsem, kar vzameš v roke.« Tudi o tem, kdaj gre pri Anji Štefan za hec in kdaj zares (str. 331–339) je napisala Gaja Kos, bibliografijo objav Anje Štefan z naved- bo knjig in revij, iz katerih so vzeta bese- dila za pričujočo knjigo (nekaj besedil je tudi čisto novih), pa osnovne biografske podatke o avtorici (str. 341–358) je pri- pravila Petra Koršič. Toliko podatkov, bolj ali manj su- hoparnih, ki so dobrodošli za začetek, da človek sploh ve, o kateri in o kakšni knjigi bo tekla beseda. Z ugankami se Anja Štefan postavlja v ugankarsko tradicijo od Valentina Vo- dnika prek Otona Župančiča in Gustava Strniše in še cele vrste vse do Andreja Rozmana Roze v drugo polovico, prav- OCENE – POROČILA zaprav na konec 20. in začetek 21. sto- letja. Ugankarski nabor se širi in se na novo izreka. Uganke so pravzaprav kratke pesmi, ki zahtevajo še poseben angažma bralca. Pesmi za otroke in pravljice pa sta tista literarna vrsta in tisti žanr proze, s kate- rima se Anja Štefan največ ukvarja. Če pogledamo pesmi z oblikovne strani, opazimo, da avtorica najpogosteje sega po osemvrstičnici in štirivrstičnici, po metrično urejenih verzih z enostavno zaporedno ali prestopno rimo. Pogosteje se pojavljajo v njeni poeziji tudi kitične oblike, ki izvirajo iz starejših obdobij verzifikacije, podobne tisti, ki jo pozna- mo iz Prešernove Pod oknom (Luna sije / klad’vo bije / trudne, pozne ure že; / pred neznane / srčne rane / meni spati ne puste.): Že mesec in pol krompir in fižol, so tace prestare, pretežke za lov in nos negotov in zob le še pol in zajček jo zlahka pobriše domov. (Krompir in fižol, str. 258) V kitičnem repertorarju pa se pri Anji Štefan najdejo tudi tako umetelne kitične oblike, kakršna je triolet: Noči so črno črne, ker sončece gre spat. Ker žarke stran obrne, noči so črno črne. Z oblaki se pogrne na sredi zlatih trat, noči so črno črne, ker sončece gre spat. (Uspavanka, str. 30) 88 Tako kot v poeziji, se Anja Štefan tudi v pravljicah naslanja na tradicijo, in sicer na nekatere značilnosti ljudskih pravljic. (Mimogrede: ritmizirane pravljice o šti- rih mravljicah se naslanjajo na tradicijo tovrstnega pisanja že pri Gustavu in Gre- gorju Strniši.) A ne vedno in ne povsod: marsikatera pravljica nima srečne raz- rešitve in večini literarnih likov delo ni odveč in muka (kar je značilnost ljudskih pravljic), njeni junaki prav radi delajo. O junakih v delih Anje Štefan (tako živalskih kot človeških) govori v spremni besedi Gaja Kos. Prav tako govori o mo- tivni in tematski raznolikosti. A tisto, kar je nemara osrednje vpra- šanje, je: kakšen je avtoričin pogled na svet? Mogoče se zdi na prvi pogled komu ta literatura s kokoškami, mačicami, psički, z deminutivi naivna, mogoče se zdi komu to pisanje zgolj idealiziran in že nekoliko pocukran pogled na svet. A to bo res le na prvi pogled. Naslov za antologijo je izbran po eni gotovo najbolj znanih pesmi Anje Štefan Svet je kakor ringaraja, v kateri govori »o ciklični naravi sveta, o izmenjevanju, o prihajanju in odhajanju, ki kot princip igre sicer lahko delujeta tudi povsem nedolžno, celo zanimivo in zabavno, a takoj ko ju ‘pretvorimo’ v realno roje- vanje in predvsem minevanje, izgubita igrivi naboj.« Tako Gaja Kos v spremni besedi (str. 334). A na začetek in na konec antologije ni postavila te pesmi, pač pa dve drugi. Na začetku je Lonček na pike, v kateri govori o čudežnem lončku, kakršnega si želi tudi sama, saj v pesmi pravi: »zelo bom hvaležna / če mu do mene pokažete pot.« (str. 12) Na koncu antologije pa je štirivrstičnica Zvezdica, pri kateri v za- dnjem verzu zvemo, da »vsaj malo gori tudi zame« (str. 328). Posameznik (jaz) je torej tisti, ki zaokroža vse literarne tekste v antologiji. A ni samo posameznik tisti. V Lončku na pike želi v drugi kitici tistemu, ki bi morebiti srečal čudežni lonček na pike, »najprej naj sam se na- užije dobrot«, v Zvezdici pa se v prvem verzu tudi pojavi skupnost (kolektiv bi rekli včasih): »Ko daleč nad nami se zvezde prižgo«, katerega del je lirski jaz, ki ve, da zvezdica, ki mu bo zlezla na ramo, »vsaj malo gori tudi zame«, torej ne samo, marveč tudi zame, kar pomeni, da gori tudi za druge(ga). Zdi se mi, da je prav vprašanje posa- meznika in skupnosti (družine, druščine prijateljev itn.) osrednja ideja besedil Anje Štefan: kdor ni na tak ali drugačen način vključen v skupnost, je osamljen, osamljenost pa je huda reč. Tako za lisi- co, ki jo bolijo kosti, kot za očeta volka, tistega, ki ga je sinko neskončno dolgo prosil, da bi zakrpala luknjo v zračnici, zdaj po letih se pa čudi, kje je vendar sine in zakaj tako nič ne govori. Ali za psa, ki vleče po svetu svoj voziček, in za deklico, ki prespi za ograjo in jo varujejo le zvezde, ali za strička Matička, ki lahko gleda samo v teran. Samo skupnost je tista, ki človeku osmišlja življenje, tako v mladosti kot v starosti: če ne bi bilo strica, na koga bi se opirala teta, ki jo boli hrbtenica? Kako bi se lisička pogo- varjala z mamo o smrti, če je ne bi imela zraven, kako bi se divji mož zunaj in znotraj uredil, če ga ne bi v red spravila teta Marjanca, kako bi se mravljice lahko pogovarjale v rimah, če bi ne imele dru- ga druge? Ali, kot je zapisano v pravljici Pri Dihurjevih, v katri dihurčica najprej očeta, potem pa še mamo vpraša, če je prdnil kdo od njiju, pa se izkaže, da: »Potem sem pa jaz,« je rekla dihurčica, kot bi recitirala pravljico o rdeči kokoški. Mislite, da tega ni vedela že prej? O, je, je – a kaj, ko je z očkom in mamico tako lepo kramljati. Ležati zraven, slišati njun glas, vsaj malo, in zaspati (str. 131). Bližina drugega bitja je po mojem avtoričino izhodišče za moralno držo njenih literarnih junakov, o katerih, skli- 89 cujoč se na Bruna Bettelheima, govori Gaja Kos: Avtorica ob svojih inventivnih, spret- no zastavljenih besedilih pokaže, kaj je prav in kako se streže stvarem. Pozor – pokaže, ne pove! Usmerja in tisto, kar je prav, razloči od tistega, kar je narobe, skozi dejanja svojih junakov. Na takšen način pripoveduje (namenoma se izogi- bam rabi besede pouči) o sožitju, o tem, da je vsak v nečem dober in da je vsaka stvar za nekaj dobra, da je treba poznati mero, da se napake lahko popravi, da je zagatne situacije moč rešiti zlepa name- sto zgrda, da je lepo pomisliti na sočlo- veka /…/, o tem, da je v slogi moč in tako naprej (str. 337). Tu se nam tudi psički, mucki in vsi deminutivi, ki so običajni za idealizirano literaturo, postavijo na svoje mesto: kljub kdaj pa kdaj takemu jezikovnemu izrazu (ki je pa zagotovo hoten in nenaključen, ves čas sem gotov, da avtorica ne piše tako, ker drugače ne bi znala, ampak da natančno ve, zakaj piše točno tako in ne drugače) so teme in problematika, ki jih ta jezikovni izraz odpira, take, da pisanje Anje Štefan ne more biti zgolj hec. Tako že v naslovu spremne besede napiše tudi Gaja Kos. Kljub kdaj drugačnemu vide- zu, gre v tej literaturi zares. V tem je velika vrednost del Anje Štefan. (Ob seveda literarnih odlikah, veliki jezikovni spretnosti in občutku za govorjeno besedo). Smiselno se mi pa zdi opozoriti še na en del tradicije, ki se ob ljudskem gradivu prepozna v delih Anje Štefan. To je navezovanje na njene pravljičar- ske sodobnice. Svetlana Makarovič ji je napisala pismo (objavljeno je na začetku knjige), v katerem ji maha »z debelimi pletilkami« in jo »še pa še pozdravlja (in občuduje, pa ne brez fovšije)«. Poklon mojstrice mojstrici, bi rekli. A v pismu jo sprašuje, če je z lisico, ki jo bolijo stare kosti, mislila njo? Ali je napisala pesem o njej? Lik osamljene lisice je seveda znan iz Makarovičine pravljice Pod medvedovim dežnikom. Zagotovo ga pozna tudi Anja Štefan. In Bobek. A ni to tisti Bobek, ki je v Muci Copatarici Ele Peroci najmanjši in najbolj nereden? Hote ali nehote, vede ali nevede, v tejle antologiji so združena tri, po mojem mišljenju, največja pravljičarska imena povojne slovenske pravljice: Svetlana Makarovič, Ela Peroci in Anja Štefan, ki je tokrat ta glavna. Peter Svetina SAJ SO SAMO OTROCI Marjan Pungartnik: Saj so samo otroci / Es sind doch noch Kinder. Celovec: Haček, 2015. Marjan Pungartnik, slovenski pesnik, pisatelj, pisec lutkovnih iger, prevajalec, urednik spletne literarne revije Locutio, organizator literarnih in likovnih pri- reditev, pobudnik mednarodnega knji- ževnega sodelovanja, mentor literarnih delavnic in letošnji dobitnik Glazerjeve listine, je pri Kulturnem centru Haček v Celovcu in pri soizdajateljici Vilini (Center za izobraževanje in kvaliteto živ- ljenja) izdal dvojezično pravljico Saj so samo otroci / Es sind doch noch Kinder. V nemščino jo je prevedla Julija Schel- lander - Obid. Pravljica je sestavljena iz več prvin in napisana s posebnim občutkom za otroško doživljanje ter s precejšnjo mero humorja in hudomušnosti. Pravljična bi- tja so: vila Ledinka z Naravskih poljan, vilin Macesen z Leniž in njuna hčerkica Vilina, njihovo vilinsko življenje pa se izteče v srečanje z ljudmi – z otroki. Vila in vilin se najprej zagledata drug v drugega in iz njunega pogleda vzklije ljubezen. Srečata se, ko Ledinka pobira