Mirko Kunčič:
Andrejček bi rad solnca.
Jaz bi rad solnca, zlatega solnca! Mama, pooej, hod je sotnce doma? Joj, d& bi znal kakor ptička leteti, šel bi za njitn do konca svein.
Očka je reke!: »leš, sinko moj dragi,
solnce je čudežna božja luč:
kamor posoeti, budi se žioljenje.
Solnce ima do kamrice ključ,
kjer kot jetnik tooje zdraoje uzdiliuje .. •«
Mama, pooej, bo kdaj k meni prislo, če ga bom prav lepo klical in prosil?
•»Sinko, bojim se, da ga ne bo.
V  temnih, zaduhlih podzemskih izbah solnce nikoti ni prazničen gost.
V  izbuh podzemskili le gostje so mrki: beda, bolezen \n glud in bridkost.
119