173 2023 1.01 Izvirni znanstveni članek DOI: 10.56420/Kronika.71.1.10 CC-BY-NC-ND Ivan Smiljanić mag. zgod., mladi raziskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana E-pošta: ivan.smiljanic@inz.si ORCID: 0000-0001-8202-8338 Spominsko obeležje zasedenemu ozemlju pred rektoratom Univerze v Ljubljani IZVLEČEK Članek obravnava zgodovino spominske plošče, posvečene ozemlju Primorske, ki jo je po podpisu Rapalske pogodbe leta 1920 zasedla Italija. Odkrita je bila na pobudo Jugoslovanske matice, društva za pomoč in podporo zamejskim Slovencem, pred sedežem univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu 20. marca 1921, kot reakcija na italijansko pra- znovanje priključitve istega dne. V obdobju med svetovnima vojnama se je pojavilo več idej, da bi ploščo nadgradili v večji spomenik, toda noben načrt ni bil uresničen. Plošča ni bila le kraj spomina na travmatično ozemeljsko izgubo, temveč je postala kraj študentskih političnih manifestacij, usmerjenih tako proti Italiji in fašizmu kot proti beograj- skemu režimu in njegovemu nasilju. Ker je plošča stala na avtonomnem ozemlju univerze, je jugoslovanska oblast ni mogla odstraniti. Uničena in odstranjena je bila med italijansko okupacijo na začetku druge svetovne vojne. Leta 2012 je bila pred univerzo odkrita nova plošča, ki pa se je zaradi preslabega poznavanja zgodovine njene predhodni- ce spremenila v spominsko ploščo bazoviškim žrtvam. KLJUČNE BESEDE spomeniki, Kraljevina SHS, Kraljevina Jugoslavija, Kraljevina Italija, Rapalska pogodba, fašizem, Univerza v Ljubljani, javni spomin ABSTRACT A MEMORIAL OF THE OCCUPIED TERRITORY IN FRONT OF THE RECTORATE OF THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA The article discusses the history of the memorial plaque dedicated to the territory of the Littoral, which Italy oc- cupied after the signing of the Treaty of Rapallo in 1920. The plaque was unveiled in Congress Square, in front of the Rectorate of the University of Ljubljana, on the initiative of the Yugoslav Society, an association aiding and support- ing Slovenians abroad. The inauguration took place on 20 March 1921, in reaction to Italy’s festivities celebrating the annexation, which was carried out that same day. During the interwar period, several ideas were raised to convert the plaque into a bigger monument, none of which came to fruition. Apart from representing a place of memory, related to the traumatic loss of territory, the plaque also became a place of student political manifestations directed as much against Italy and Fascism as the Belgrade regime and its violence. Standing in the university’s autonomous territory, the plaque fell outside the jurisdiction of the Yugoslav government. It was destroyed and removed during Italy’s occupation at the onset of the Second World War. In 2012, a new memorial plaque was unveiled in front of the university building. However, due to a lack of knowledge about the history of its predecessor, it came to be regarded as a memorial of the Basovizza victims. KEY WORDS monuments, Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Kingdom of Yugoslavia, Kingdom of Italy, Treaty of Rapallo, Fascism, University of Ljubljana, public memory 174 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 Uvod Manjši park pred stavbo rektorata Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu je bil zaradi prestižne lege sredi glavnega mesta dežele od konca 19. stole- tja pogosto obravnavan kot primerna lokacija za po- stavljanje spominskih obeležij osebam, pomembnim za celoten slovenski prostor. Spomeniki, ki so bili tu kasneje dejansko postavljeni, so večinoma povezani z zgodovino univerze, markantni izjemi pa sta spo- minska plošča zasedenemu ozemlju iz leta 1921 in obeležje, ki jo je nadomestilo leta 2012. O zgodovini prvotnega obeležja in njegovih neuresničenih različi- cah je bilo v strokovni literaturi napisanega malo, na primer pri umetnostni zgodovinarki dr. Špelci Čopič1 in etnologu dr. Božidarju Jezerniku,2 toda fragmenti niso bili povezani v celoto. K rekonstrukciji zgodo- vine spominskega obeležja je prvi celoviteje pristopil tajnik Slovenske izseljenske matice Janez Rogelj za potrebe postavitve novega obeležja;3 njegovi izsledki so upoštevani tudi v pričujočem prispevku. Dose- danja spoznanja je mogoče dopolniti z vrsto novih, še neznanih podatkov, ki zgodovino spominskega obeležja postavljajo v zgodovinski kontekst in hkrati dopolnjujejo pomanjkljivosti, ki so se pojavljale v do- sedanjih interpretacijah. Ozemeljske spremembe in njihovi spomeniki Korenine prvotnega obeležja segajo v čas nepo- sredno po prvi svetovni vojni. Konec spopadov je prinesel dramatične politične spremembe, med kate- rimi so propadli stoletja stari imperiji in se oblikovale nove, še nikoli prej obstoječe države. Na stotine kilo- metrov novih meja, z mečem ali s peresom zarisanih na evropskih zemljevidih, je temeljito predrugačilo podobo osrednjega dela celine. Nove razmejitve so neogibno povzročile močna čustva: medtem ko so na eni strani vseh meja slavili ozemeljske pridobitve, so na drugi neutolažljivo žalovali in besneli nad oze- meljskimi izgubami. Kar je bilo za nekatere pravična ter objektivno pravilna razdelitev, je bilo za druge brezmejna krivica in sramotno, travmatično poniža- nje celotnega naroda, kar je pogosto vodilo v razmah militantnih iredentističnih gibanj. Ena od oblik, skozi katere so se kazala nacionalna čustva ob izgubah ozemelj, je bilo odkrivanje spo- minskih obeležij, posvečenih tem ozemljem. Nacio- nalne travme so na ta način blažili zlasti v poraženih državah ter naslednicah držav tega tabora, ki so iz- gubile največ ozemlja. Nemčija je osrednji spomenik 1 Čopič, Lojze Dolinar, str. 52; Čopič in Ilich Klančnik, Lojze Dolinar, str. 182; Čopič, Javni spomeniki, str. 94, 96 in 284. 2 Jezernik, Mesto, str. 71–72; Jezernik, Jugoslavija, str. 295–296. 3 Krebelj, Jana: »Spominska plošča bazoviškim žrtvam se vra- ča na svoje mesto«. Dostopno na: http://www.primorske. si/2012/10/19/spominska-plosca-bazoviskim-zrtvam-se- -vraca-na-svo (15. 9. 2021). izgubljenim ozemljem, znan kot Kolonialdenkmal, postavila leta 1931 na vojaškem vadbišču pri Döbe- ritzu blizu Berlina. Osnova spomenika je bil orjaški globus, na katerem so bila označena vsa evropska in kolonialna ozemlja, ki se jim je bila Nemčija prisilje- na odreči z versajskim sporazumom. Nad globusom je krila razpiral nemški orel, napis na masivnem pod- stavku pa je sporočal, da je označena nemška zemlja v tujih rokah.4 Vse do danes trajajoče travme so gojili tudi Ma- džari, ki jim je Trianonska pogodba odvzela več kot dve tretjini predvojnega ozemlja. Po državi so zrasli številni spomeniki izgubljenim ozemljem (Trianon- -emlékmű), ki so z zemljevidi in drugimi simboli pri- kazovali ozemeljske izgube. Leta 1921 so na Trgu svobode v Budimpešti odkrili osrednji spomenik tem ozemljem, ki so ga sestavljale štiri kiparske skupine, od katerih je vsaka simbolizirala eno od smeri neba z izgubljenimi ozemlji. Sedem let kasneje so na trgu postavili še spomenik s kipom orla, žarami z zemljo iz izgubljenih ozemelj ter zastavo na petnajstmetrs- kem drogu (Ereklyés Országzászló), o čemer je poro- čal tudi slovenski tisk.5 Slovenci so imeli te spome- nike za revizionistično in propagandno provokacijo, posebej kritični pa so bili leta 1934 ob načrtovanju odkritja obeležja v Veliki Kaniži, tik za jugoslovansko mejo, četudi je bil dogodek zaradi atentata na jugo- slovanskega kralja Aleksandra I. odpovedan.6 Na drugi strani so države, ki so pridobile nova ozemlja, prav tako postavljale obeležja v spomin na ta dosežek. To sta med drugim storili Avstrija, ko si je po plebiscitu 10. oktobra 1920 priključila Koroško, ter Italija, ki je dober mesec dni pozneje s sklenitvijo Rapalske pogodbe prav tako razširila svoje ozemlje. V Avstriji so želeli desetletnico plebiscita praznova- ti z odkritjem »plebiscitnega spomenika«, ki naj bi simbolno stal nad Gosposvetskim poljem, namera pa je močno razburila koroške Slovence.7 Četudi spo- menik ni bil postavljen, je slovenski tisk več drugih koroških spomenikov razglašal za »plebiscitne spo- menike«, med katerimi je izstopal tisti na glavnem trgu v Velikovcu, ki je zbujal zgražanje Slovencev zaradi vklesanih verzov, saj je Jugoslovane enačil z »grabežljivimi krokarji«.8 Italijanska zasedba Primorske je bila prvotno zaznamovana s skromnejšimi obeležji (takoj ob pri- ključitvi so na primer v ljudski šoli v Tolminu od- krili spominsko ploščo temu dogodku),9 nemara pa 4 Ilustrirani Slovenec, 12. 7. 1931, str. 227, »Zanimiv spome- nik«. 5 Mariborski večernik Jutra, 7. 2. 1928, str. 1, »Neodrešena Ma- džarska«. 6 Slovenski narod, 30. 10. 1934, str. 1, »Nova odkritja o Perče- cu«. 7 Jutro, 10. 5. 1930, str. 2, »Plebiscitni spomenik na Gosposvet- skem polju«. 8 Ponedeljski Slovenec, 16. 9. 1935, str. 3, »Koliko naših je padlo v bojih za Koroško?«. 9 Slovenski narod, 6. 3. 1921, str. 3, »Z Goriškega«. 175 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–1942023 je funkcijo osrednjega spomenika priključenemu ozemlju dobil spomenik italijanskemu iredentistu Nazariu Sauru, ki so ga leta 1935 ob prisotnosti kra- lja Viktorja Emanuela III. slavnostno odkrili v nje- govem domačem Kopru.10 Da je nova meja za itali- jansko državo pomenila popravo zgodovinskih krivic, je dokazoval tudi napis na podstavku doprsnega kipa Danteja Alighierija, postavljenega leta 1929 v Tol- minu, ki je sporočal, da Dante stoji »ob mejah, ki jih je začrtal Bog«.11 Čustva na drugi strani meje so bila seveda diame- tralno nasprotna. Novica, da je 12. novembra 1920 jugoslovanska delegacija v vili v Santa Margherita Ligure, letoviškem kraju pri Rapallu na ligurski obali, podpisala za Jugoslovane zelo neugoden sporazum z Italijo, je bila še posebej boleča kot že druga ozemelj- ska izguba, ki jo je slovenski prostor utrpel v dobrem mesecu dni. Slovencem se je zdelo, kot je zapisal Fran Albreht, da se je Slovenija skrčila na »Ljubljano z okolico«.12 »Dokument sramote in ponižanja«13 je, kot je obupoval Slovenski narod, »izsekal iz našega naro- dnega telesa nacijonalno najčistejše in najboljše dele ter zaprl naši državi svoboden izhod na morje, v svet«,14 ter dodal, da sporazum »pomenja za slovenski del ju- goslovenskega naroda največjo katastrofo, odkar smo Slovenci izgubili v davni davnini svojo državno samo- stojnost. Zato je naša bolest umljiva, zato je upravičeno tudi naše ogorčenje.«15 Slovenec je pribil: »Včeraj je bil v S. Margherita in Ligure zadan slovenskemu ljudstvu smrten udarec. Najmanjšemu plemenu Evrope je impe- rialistična diplomacija Italije uropala tretjino njegove zemlje.«16 V slovenskem tisku je vladalo enoglasno prepričanje, da so bili Slovenci pri sporazumu ogo- ljufani in da je šlo za italijanski diktat, ki se mu je ju- goslovanska delegacija ubogljivo podredila. »Kakšne vzroke je imela naša delegacija kot orodje te struje, da podpiše pogodbo, ki je bolj podobna na smrtno obsodbo, si je težko predstavljati.«17 Hkrati so bili Slovenci jezni sami nase in na svojo nemoč: »Mi smo narod brez ak- tivne energije, smo narod, ki se tudi maščevati ne zna. Mi smo narod jagnjet, ki so vedno le žrtve, ki odjemlje grehe tega sveta.«18 Jugoslavija pa je stoično pripom- nila: »Toliko gorja ima za teboj naš slovenski rod, da se nam zdi, da niti danes ni potrebno, da bi z obširnimi besedami opisovali svojo nemo bolest.«19 V javnem dis- kurzu in tisku sta se za poimenovanje Primorske že v 10 Ponedeljski Slovenec, 11. 6. 1935, str. 1, »Italija slavi spomin Saure«. 11 Roš, Duh Danteja, str. 10. 12 Kranjc, Svet, str. 149. 13 Jugoslavija, 13. 11. 1920, str. 1, »Robske duše«. 14 Slovenski narod, 13. 11. 1920, str. 1, »Naš poraz v jadranskem vprašanju«. 15 Slovenski narod, 17. 11. 1920, str. 1, »Zakaj smo šli v Kano- so?«. 16 Slovenec, 12. 11. 1920, str. 1, »Ne priznavamo!«. 17 Slovenec, 13. 11. 1920, str. 1, »Žrtvovani«. 18 Slovenski narod, 14. 11. 1920, str. 1, »Poglavje o našem suženj- stvu«. 19 Jugoslavija, 12. 11. 1920, str. 1, »Darovani«. tem času začela pojavljati izraza »zasedeno ozemlje« in »neodrešena domovina«. Nezadovoljstvo je v Ljubljani dobilo obliko mno- žičnega protesta. Dva dni po podpisu pogodbe je v dvorani hotela Union potekalo zborovanje, ki se ga je udeležilo okoli 4000 ljudi. Na dogodku so složno nastopili predstavniki različnih slovenskih strank. Zbrani so sprejeli resolucijo, v kateri so izjavili, »da slovenski narod nasilja, s katerim se njegov najzave- dnejši del proti njegovi volji izroča iz enega suženjstva v drugo še hujše ter obsoja na gospodarsko, kulturno in politično smrt ne priznava in ne bo nikdar priznal«.20 Ker je bilo po mnenju Slovencev, ki so ostali v Jugoslaviji, »čisto gotovo […], da bodo Italijani in Nemci napeli vse sile in porabili vsa sredstva, da ne- osvobojene naše rojake gospodarsko uničijo, jih potujči- jo in pokvarijo«,21 so v tisku nemudoma izšli pozivi, da je treba primorskim Slovencem pomagati z zbi- ranjem »sredstev za odpor in boj«.22 Med jugoslovan- skimi Slovenci je vladal konsenz: »Rana na zapadu je tako globoka in tako občutna, da poginemo, če je ne mo- remo ozdraviti. Zdravilo pa je samo eno: Naše protidelo, ki edino more paralizirati laško nasilje.«23 Vloga Jugoslovanske matice V naslednjih letih je bila pomoč Primorcem or- ganizirana prek narodnoobrambne organizacije Jugo- slovanska matica (v sočasnih virih pisano kot Jugoslo- venska Matica). Njena funkcija je bila gospodarsko in kulturno spodbujanje ter materialno podpiranje jugo- slovanskih zamejskih manjšin, hkrati pa je skrbela za osveščanje Jugoslovanov in tujcev o položaju zamej- cev. Ustanovljena je bila še pred podpisom Rapalske pogodbe, saj je bila oblikovana 25. februarja 1920 kot odziv na de facto s strani Italije zasedeno Primorsko. Njen predsednik je postal srbski politik in odvetnik dr. Božidar Marković. V Beogradu je deloval glavni odbor Matice, ki so mu bile podrejene pokrajinske podružnice v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu, Splitu, Novem Sadu, Skopju in na Cetinju. Najmanjše or- ganizacijske enote so bile krajevne podružnice, ki so morale imeti vsaj 20 članov;24 v času največjega obsega je na Slovenskem delovalo okoli dvesto podružnic.25 Pogojev za vstop v Jugoslovansko matico ni bilo veliko: »Vsi, ki so nezadovoljni s podjarmljenjem Pri- morcev, vsi ki so za popolno ujedinjenje Jugoslovanske- ga naroda, vsi ti naj tvorijo Jugoslovensko Matico.«26 20 Slovenski narod, 16. 11. 1920, str. 1–2, »Enodušen protestni shod proti nasilnemu sporazumu z Italijo«. 21 P. P., Za naše brate, str. 1. 22 Slovenski narod, 20. 11. 1920, str. 1, »Zbirajmo!«. 23 Slovenski narod, 12. 9. 1920, str. 6, »Jugoslovenska Matica«. 24 Slovenski narod, 14. 9. 1920, str. 3, »Iz pravil Jugoslovenske Matice«. 25 Čermelj, Med prvim, str. 14. 26 Slovenec, 12. 9. 1920, str. 2, »Jugoslovenska Matica«. Za po- drobnejši vpogled v pravila združenja gl. SI AS 2154, šk. 6, Začasna pravila društva Jugoslovanska matica. 176 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 Redni društveni član je lahko postal vsak jugo- slovanski državljan, ki je mesečno plačal en dinar članarine, medtem ko so dobrotniški člani plačali enkratni znesek 1000 dinarjev. Člani so lahko bili tudi jugoslovanski emigranti po vsem svetu. Razen s članarinami, prispevki in darovi je Jugoslovanska matica denar za svoje aktivnosti pridobivala z orga- niziranjem prireditev, zbiralnimi akcijami ter pro- dajanjem knjig in drugega gradiva.27 K vpisu novih članov je pozivala z gesli, kot je »Kdor Jugoslovan, je Matice član«,28 ter s pomočjo ognjevitih pozivov, v katerih je trkala na nacionalna čustva in poudarjala solidarnost s Slovenci na drugi strani meja: »Se bo li spomnil srečnejši brat na potih pomladnega vstaje- nja manj srečnega brata ob Soči in Jadranu? In se bo li spomnil morda tudi silne roke-zaščitnice neosvobojene- ga jugoslovanstva, 'Jugoslovanske Matice' in posluhnil glasu svoje narodne dolžnosti […], da postane roka-za- ščitnica čim dalje silnejša, da hrani in brani slovensko posest pred 2000 letno grabež ljivostjo? Omahne li ta roka vsled naše brezbrižnosti, tedaj nismo vredni svo- bode, temveč smo rojeni sužnji, izpuščeni po slučajni milosti zgodovine za kratek sprehod iz tisočletne poda- niške ječe.«29 Skratka: »Kdor presliši klic Jugoslovanske Matice, ta zataji najboljše kar je v njem: ljubezen do bližnjega, do brata!«30 Pokrajinska podružnica Jugoslovanske matice v Ljubljani je bila ustanovljena 21. marca 1920. V slav- nostno okrašenem mestu je potekala svečanost, ki naj bi se je udeležilo 30.000 ljudi. Z balkona hotela Slon je zbrane nagovorilo več nastopajočih, med nji- mi župan dr. Ivan Tavčar ter novopečeni predsednik ljubljanske podružnice, odvetnik in politik dr. Vladi- mir Ravnihar. Govorci so izpostavljali krivice, ki so jih Slovencem storile svetovne velesile pri izrisovanju novih meja, predstavljali aktivnosti, s katerimi se bo ukvarjala Jugoslovanska matica, in zatrjevali, da bodo v prihodnosti vsi Slovenci združeni pod Jugoslavi- jo. Ob zaključku prireditve je dr. Slavko Fornazarič prebral resolucijo manifestacije, s katero so prisotni izrazili ogorčenost nad nepriznavanjem pravice do slovenske samoodločbe, odklanjanje teh odločitev ter podporo ustanovitvi Matice. Tavčar je dal šest točk resolucije na glasovanje, množica pa je vsebino doku- menta sprejela z glasnim odobravanjem. S tem se je zborovanje končalo, množica pa je v sprevodu odšla na krožni obhod po mestu.31 Ljubljanska podružnica Jugoslovanske matice, ki se je naselila v prvo nadstropje stavbe na Pražakovi ulici 3 (kasneje se je preselila v prostore v drugem nadstropju stavbe na Šelenburgovi ulici 7, kjer da- 27 P. P. Za naše brate, str. 1–2. 28 Straža, 13. 9. 1920, str. 4, »Jugoslovenska Matica«. 29 P. P., Dve vesni, str. 2. 30 Jugoslavija, 3. 10. 1920, str. 2, »Jugoslovenska Matica«. 31 Slovenski narod, 23. 3. 1920, str. 1–2, »Ustanovno zborovanje 'Jugoslovenske Matice'«. nes stoji blagovnica Nama),32 je takoj po ustanovitvi pričela z delom. V desetletju obstoja je izdala vrsto brošur o manjšinski problematiki, na primer Za zma- go pravice! (1923), Kako je v deželi, kjer ječe pod tež- kim jarmom sini Slave? (1925), Na Koroško! (1926) in Za naše Primorje (1927). Člani so organizirali razne prireditve, vključno s tombolami, ter svoje poslanstvo propagirali na številnih področjih, denimo v šolstvu, saj so predlagali, naj ob dnevu zedinjenja učencem predstavijo položaj zamejskih Slovencev.33 Prvi so začeli razmišljati o zbiranju zgodovinskih virov o iz- gubljenih ozemljih in s tem namenom marca 1921 ustanovili Obrambni muzej. S časopisnimi oglasi so bralce prosili, naj jim odstopijo gradivo, povezano z izgubljenimi ozemlji.34 Matica je morala prevzeti tudi funkcijo svetovalca in pomočnika za Slovence, ki so zbežali iz Italije. »Vedno je bila matična soba polna takšnih trpinov in še pred vrati je čakala dolga vrsta,« se je spominjal fizik in publicist dr. Lavo Čermelj.35 Matica je izkazovala tudi interes za umetnost, saj je februarja 1921 objavila natečaj za izdelavo dru- štvene diplome ter obrambnega koleka, namenjen vsem slovenskim umetnikom.36 Septembra istega leta je izdala kolek, »delo slikarja Kosa« (bodisi Iva- na Kosa bodisi Gojmirja Antona Kosa), v spomin na požig Narodnega doma v Trstu. Rdeči petelin, upodobljen na koleku, naj bi simboliziral »zagotovilo svobodnih Jugoslovenov, da bodo maščevali to kar so pre- trpeli radi njih naši bratje v nesvobodi«. »Vsak naroden kolek je kamen k novi trdnjavi v Trstu, vsaka krona, s katero kupite kolek je odrešenje bratom,« je zagotavljala Matica v pozivu k nakupu.37 Matičina naklonjenost (propagandni) umetnosti je igrala ključno vlogo tudi pri pobudi za spomenik pred univerzo v istem letu. Odkritje spominske plošče zasedenemu ozemlju 20. marca 1921 20. marca 1921 so v Trstu organizirali osrednjo proslavo ob priključitvi Julijske krajine. »V prisotno- sti dveh ministrov, odposlancev rimskega senata in po- slanske zbornice, ob udeležbi posebno zaslužnih vojaških oddelkov se bo z vso svečanostjo sprovedla ceremonija, ki naj zaključno pokaže svetu triumf poveličane Italije,«38 je napovedoval slovenski tisk in dodal: »Ves Trst je zavit v rdeče-belo-zeleno zastavo. Narod Goldonija, Machiavellija in D'Annunzija ve, kako treba vaditi re- žijo za velike slovesnosti, ki naj bi pokazale to, kar želi narodna Italija. In končno, – gorje onemu, ki ni razo- besil 'trikolore'. Zapišejo ga v črno knjigo, in vrhu tega 32 Čermelj, Med prvim, str. 11. 33 Jugoslavija, 23. 11. 1920, str. 3, »Jugoslovanska Matica«. 34 Jugoslavija, 26. 2. 1921, str. 3, »Obrambni muzej 'Jugoslovan- ske Matice' v Ljubljani«. 35 Čermelj, Med prvim, str. 12. 36 Jutro, 18. 2. 1921, str. 2, »Natečaj«. 37 Slovenski narod, 3. 9. 1921, str. 1–2, »Opomin razvalin«. 38 Jutro, 18. 3. 1921, str. 1, »Trst, 17. marca«. 177 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–1942023 je verjetno, če ga obišče v kratkem fašistovska squadra d'azione in mu razbije in pokrade trgovino, stanovanje …«39 Slovenci na priključenih ozemljih so nestrinja- nje izkazovali s simbolnimi protesti, na primer s črno zastavo na lipi v središču Loga pod Mangartom40 in s črno tkanino, ki je prekrivala spomenik Miroslavu Vilharju v Postojni.41 Na Slovenskem so želeli nasprotovati navdušeni tržaški manifestaciji. »Ta teden bodo zrli naši bratje na nas,« je opozarjalo društvo Slovenska straža. »Kaj porečemo mi? Ali sočustvujemo z njimi? Ali smo apa- tični? Ali imamo zanje samo besede? In mi? Odgovori- ti moramo! Ne z besedami! Z delom! Posvetimo ta dan našim bratom!«42 Sklenjeno je bilo, da bodo aneksijo obeležili z žalno slovesnostjo. Jugoslovanska matica je 15. februarja in 16. marca organizirala seji v dvora- ni univerze, na katerih so se predstavniki slovenskih društev dogovorili o poteku žalne komemoracije.43 Pred manifestacijo so v slovenskem tisku izšli pozivi, naj se ljudje »na ta dan vzdrže vseh zabav in veselic, da tako pokažemo svoje žalovanje«,44 in naj se dogod- ka udeležijo vsa slovenska društva, saj na njem ne sme manjkati nihče: »V nedeljo proslavljajo Italijani svoj zločin nad našo krvjo, v nedeljo kličemo zato Vas na plan, da s sijajno manifestacijo naše zvestobe do ugrab- ljenih, zrušite pomen laške proslave.«45 V tednih pred manifestacijo je bila na sestankih Jugoslovanske matice najverjetneje sprejeta ideja, da bodo v spomin na ozemeljsko izgubo tega dne od- krili spominsko ploščo in jo postavili v park pred univerzitetno palačo. Iz poročil o komemoraciji je še razvidno, da so si ploščo zamislili zgolj kot zača- sno obeležje, ki naj bi služilo kot temeljni kamen za bodoči večji spomenik. Podrobnosti, ki bi osvetlje- vale razvoj ideje in njeno realizacijo, iz pomanjkljivo ohranjenih virov niso razvidne. Park pred stavbo deželnega dvorca in kasneje univerze so mestni urbanisti že zgodaj prepoznali kot potencialno lokacijo za spomenik, saj je s svojim položajem v najožjem mestnem središču in pred se- dežem deželne oblasti ponujal prestiž, ki ga je uvrščal med najreprezentativnejše simbolne prostore v deže- li. Parkovni prostor je bil urejen sočasno z izgradnjo te stavbe, dograjene leta 1902. Takrat so načrtovali okrasitev parka »z eksotičnimi rastlinami«,46 pa tudi manjši vodomet, ki ni bil postavljen, četudi so o nje- govi izgradnji razmišljali vsaj do leta 1904.47 Še pred 39 Jutro, 20. 3. 1921, str. 1, »Trst na predvečer aneksijske prosla- ve«. 40 Slovenski narod, 13. 3. 1921, str. 3, »Z Goriškega«. 41 Jutro, 25. 3. 1921, str. 1, »Kako je Postojna slavila aneksijo«. 42 Slovenska Straža, Ob aneksiji, str. 2. 43 Jugoslovenska Matica, Naša žalna, str. 2–3. 44 Slovenec, 15. 3. 1921, str. 3, »Žalna manifestacija«. 45 Jutro, 18. 3. 1921, str. 2, »Žalna manifestacija«. 46 Slovenec, 28. 3. 1902, str. 3, »Nova dela v Ljubljani«. 47 Slovenec, 25. 11. 1902, str. 3, »Deželnozborska dvorana v no- vem dvorcu«; Slovenec, 28. 6. 1904, str. 6, »Prostor pred dežel- nim dvorcem«. izgradnjo dvorca, leta 1899, je bil vrt obravnavan kot ena izmed treh možnih lokacij za spomenik Francetu Prešernu.48 V naslednjih letih so se zvrstile ideje, da bi tam postavili spomenike Janezu Bleiweisu, Janezu Vajkardu Valvasorju49 in cesarju Francu Jožefu I.50 V mesecih pred razpadom dvojne monarhije se je v tisku omenjal predlog, da je »mali predpark«, točne- je, sredina travnate polkrožne površine, na kateri je takrat rasla palma, odlična lokacija za spomenik Ja- nezu Evangelistu Kreku.51 Nobeden od predlaganih spomenikov ni bil postavljen v univerzitetnem parku, zato je prostor ostal prazen tudi 29. oktobra 1918, ko so z balkona nad njim svečano razglasili prekinitev vezi z Avstro-Ogrsko ter nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Žalna svečanost leta 1921 je bila prva priložnost, da se prostor obeleži s spominskim znamenjem. Nov, jugoslovanski državni okvir je zahteval ustvar- janje novih, politično in ideološko ustreznih spome- nikov, hkrati pa odstranjevanje starih. Po razpadu Avstro-Ogrske so iz Ljubljane umaknili spomenike, ki so spominjali na habsburško obdobje. Prazni pod- stavki, na katerih so nekoč stali kipi Franca Jožefa in maršala Radetzkega, so po mnenju enega od so- dobnih komentatorjev postali razkošni spomeniki niču,52 zato so se pojavljali predlogi, naj se predela- jo v spomenike, posvečene novi dobi in novi državi. Leta 1924 se je pojavil predlog, naj se izpraznjeni podstavki uporabijo za spomenike žrtvam, padlim v prvi svetovni vojni, političnim žrtvam Avstro-Ogr- ske, ustanovitvi Države SHS ter nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.53 V prvih dveh letih obstoja jugoslovanske države so na Slovenskem od- krivali spomenike ter spominske plošče osebam, ki so prispevale k ustanovitvi kraljevine, bodisi politič- no ( Janez Evangelist Krek) bodisi vojaško (Franjo Malgaj), pa tudi žrtvam avstrijskega režima (Fran Maselj Podlimbarski), podpornikom ter kultivator- jem slovenščine (Stanislav Škrabec) in osebnostim, ki so jih ponovno prevzeli od Nemcev in jih razglasili za Slovence (Blaž Kocen). Prvi spomenik, postavljen v središču Ljubljane po razpadu Avstro-Ogrske, je bila prav plošča zasedenemu ozemlju. Nastopila je cvetna nedelja, 20. marca 1921. Na italijanski strani meje so dan razkošno slavili. Trst je bil menda okrašen z več kot 200.000 italijanski- mi zastavami, od katerih je bila največja velika 108 kvadratnih metrov, prireditve pa so se pričele že na predvečer praznika z mašo v tržaški katedrali in 48 Odbor za postavljenje Prešernovega spomenika, Natečaj, str. 6. 49 Čopič, Javni spomeniki, str. 239. 50 Slovenec, 7. 6. 1905, str. 2, »Burna razprava o spomenikih za Prešerna in cesarja«. 51 Dr. Prezavski, Kam postavimo, str. 1; Ž. A. O., Kje stoj, str. 285. 52 Georges, Nič, str. 6. 53 Orjuna, 26. 4. 1924, str. 2, »Jurjev dan«. 178 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 sprejemom gostov na svečani predstavi v Verdijevem gledališču. Naslednjega dne je bil po jutranjih fan- farah, artilerijskem streljanju in povorki v mestnem parku (Giardino Pubblico) odkrit bronasti spomenik Finis Austriae, darilo iz Milana. Kip, delo Riccarda Ripamontija, prikazuje žensko figuro, ki na rami kot trofejo nosi umirajočega dvoglavega orla – simbol zmagovite Italije, ki je ugonobila Avstro-Ogrsko. Opoldne je generalni civilni komisar Mosconi z bal- kona vladne palače na Velikem trgu zbrani množici prebral odlok o aneksiji in poudaril, da dokument Julijski Benečiji prinaša svobodo, pravico in mir, če- mur je sledilo navdušeno vzklikanje ter pokanje to- pov. Popoldne so pripravili kosilo, igranje godb in sprejeme, prostovoljcem s priključenih ozemelj pa so razdeljevali spominske svetinje. Zvečer je na gene- ralnem civilnem komisariatu potekal sprejem. Mesto je bilo razkošno razsvetljeno z desettisoči žarnic, na dveh vojnih ladjah pa so priredili tudi ognjemet, ki ga je množica spremljala do poznih ur.54 54 Slovenski narod, 21. 3. 1921, str. 5, »Aneksijska proslava v Trstu«; Jutro, 22. 3. 1921, str. 1, »Aneksijska proslava v Tr- stu«; Slovenski narod, 22. 3. 1921, str. 2, »Aneksijska proslava v Trstu«; Jutro, 24. 3. 1921, str. 2, »Po aneksijskih slavnostih«; Slovenski narod, 25. 3. 1921, str. 2, »Iz Trsta«. Vzdušje v Ljubljani bi bilo težko bolj drugačno. Komemoracija v žalno okrašenem mestu, kjer so povsod, tudi na vrhu gradu, visele črne zastave ali črno obrobljene jugoslovanske zastave, se je pričela ob 10. uri pred univerzitetno palačo, kjer so se zbra- la številna ljubljanska društva, od Sokolov in čitalnic do pevskih društev, pa tudi šolska mladina, študentje, predstavniki znanosti in umetnosti ter primorski in koroški emigranti. V pol ure so bili Kongresni trg in sosednje ulice povsem napolnjeni. Približno desetti- sočglava množica,55 ki je nosila številne žalne zastave, se je razporedila okoli univerzitetne ograje, ob kateri je stal v črno zavit govorniški oder. Prireditev so od- prla združena pevska društva, ki so pod pevovodjo Matejem Hubadom zapela Buči, morje adrijansko Simona Jenka, nato pa je ob črno pogrnjeni mizi spregovoril tajnik Gosposvetskega zvona, politik in publicist dr. Valentin Rožič. V krajšem, ognjevitem govoru je prikazal krivice in zločine, prizadejane Slovencem z mednarodnimi pogodbami, ter pozval k vrnitvi izgubljenih ozemelj pod slovensko okrilje. Množica je burno pozdravljala njegove misli. Za Rožičem je govoril narodni poslanec in podpornik koroških Slovencev Anton Brandner, ki je nagovo- ril češko deputacijo, navzočo med občinstvom, in jo prosil, naj doma poroča o slovenski bolečini, ter napovedal prihod dne, ko bodo primorski Slovenci odrešeni. Poudaril je tudi pomembnost predajanja revolucionarnega duha na mlade, ki morajo biti pre- žeti z jugoslovanskim duhom, da bodo nekega dne sodelovali pri osvoboditvi vseh Slovencev.56 V ime- nu vojaških prostovoljcev je nastopil Fedor Šlajmer s pozivom, naj Slovencev tragični dan ne pahne v obup, temveč naj jih motivira k složnemu delu za ob- novo in osvoboditev,57 v imenu koroških prostovolj- cev pa je govoril Lojze Ude, ki je napadal razkole v jugoslovanskem javnem življenju ter našteval naloge, ki čakajo jugoslovansko mladino. V sklepu je pouda- ril: »Zato vzidamo danes temeljni kamen spomeniku za novo delo, nove žrtve.«58 Udetovemu nastopu je sledilo polaganje spomin- ske plošče. Na prizorišče so prišli štirje prostovoljci pod vodstvom vojaškega prostovoljca in novinarja Vitomirja Feodorja Jelenca,59 ki so v park pred uni- verzo prinesli v zelenje zavito spominsko ploščo iz rdečega marmorja.60 Položili so jo na kraj, na katerem 55 Jutro, 22. 3. 1921, str. 1, »Žalna nedelja«. 56 Novi čas, 21. 3. 1921, str. 2, »Žalna manifestacija«. 57 Edinost: glasilo slovenskega katoliškega delavstva v Ameriki, 15. 4. 1921, str. 1, »Žalna manifestacija v Ljubljani«. 58 Jugoslavija, 22. 3. 1921, str. 2, »Žalna manifestacija v Ljublja- ni«. 59 Slovenski narod sicer navaja, da je šlo za štiri študente, in hkrati ta dogodek v svojem poročilu kot edini umešča na sam začetek svečanosti, ki naj bi se odvil malo po 10. uri. Gl. Slovenski narod, 22. 3. 1921, str. 1, »Žalna manifestacija v Ljubljani«. 60 Po podatkih Janeza Roglja je bila plošča izdelana iz repen- skega kamna. Spomenik Finis Austriae, delo Riccarda Ripamontija, odkrit v tržaškem mestnem parku 20. marca 1921 (foto: avtor). 179 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–1942023 so nameravali odkriti spomenik neodrešeni domovi- ni. Ploščo, ki naj bi bila temeljni kamen za načrtovani obelisk, so vzidali v betonski temelj. Napis na plošči je bil domnevno: 20. III. 1921. / ZASEDENEMU OZEMLJU.61 Na »velik kamen«62 so tri črno oblečene članice Kola jugoslovanskih sester položile venec z napisom Žalujemo, a ne obupujemo, deputacije z zastavami pa so se priklonile obeležju.63 V sklepu prireditve je združeni pevski zbor zapel skladbo Slovenska zemlja na besedilo Tineta Debeljaka, pod Hubadovim vod- stvom pa so zapeli še državno himno, ki so jo ljudje poslušali z odkritimi glavami. Malo pred poldnevom so se zborovalci razšli.64 Žalni dan je minil mirno, je pa izbruhnila manj- ša afera v zvezi z igranjem nogometne tekme med Ilirijo in mariborskim (nemškim) Rapidom, saj so nekateri udeleženci žalne komemoracije protestirali proti neprimernosti športnega dogodka na ta dan, še posebej ker so na njem sodelovali Nemci. Ko so Ili- rijo jugoslovanski dobrovoljci opozorili na to, naj bi ta obvestila policijo o napadu nanjo in tekmo kljub temu izvedla. Zaradi tega je mladina gledalce tekme pozvala, naj odidejo, kar je večina tudi storila.65 Ilirija se je pozneje branila, da tekma ni bila javna, saj so jo gledalci spremljali izza nizke ograje in s streh sose- dnjih hiš, prav tako pa naj bi ves dobiček od tekme namenili Jugoslovanski matici.66 Kot je bilo omenjeno, je plošča po prvotni ideji imela funkcijo temeljnega kamna za dostojnejši spo- menik zasedenemu ozemlju. Kmalu po odkritju plo- šče je Jutro objavilo prispevek neznanega komenta- torja, ki nakazuje načrte v zvezi s postavitvijo večjega spomenika. Avtor se je spominjal, da so na Sloven- skem verjeli, »da bomo po vojni postavili svoj 'spomenik svobode', toda naša nada se ni izpolnila in v Ljubljani niti ene ceste nismo imenovali po tej besedi; zato pa nas je usoda prisilila, da smo morali misliti na to, kako bi postavili spomenik svoji 'neosvobojeni domovini'«. Spo- minsko ploščo pred univerzo je označil za »nekak te- meljni kamen«, ki je le zasilna, začasna rešitev: »Ka- men leži na tleh in dež bo počasi izpral napis. Treba ga bo pač postaviti tako, da bo bolj viden in naravno je, da se bo okrasil s cvetjem. Za enkrat je to vprašanje torej re- šeno, a zdi se nam, da bi bilo dobro prej malo več premi- šljati o tem, kak spomenik naj se postavi v spomin na vsa 61 »Domnevno« zato, ker gre za avtorjevo rekonstrukcijo. Ka- kšen točno je bil napis na plošči, je težko izluščiti, saj foto- grafija napisa ni znana, v časopisju pa obstaja vrsta variacij v prepisu napisa, ki se razlikujejo po zapisu datuma, velikih in malih tiskanih črk, sklona in ločil. 62 Domovina, 25. 3. 1921, str. 1, »Naša Velika noč«. 63 Slovenec, 22. 3. 1921, str. 1, »20. III. 1921«. 64 Jugoslavija, 22. 3. 1921, str. 2, »Žalna manifestacija v Ljublja- ni«; Slovenski narod, 22. 3. 1921, str. 1, »Žalna manifestacija v Ljubljani«. 65 Dobrovoljci, Nogometna tekma, str. 2. 66 Slovenec, 22. 3. 1921, str. 3, »Ilirija-Rapid, Maribor, 8:9 in 13:6«. naša razočaranja.« Sam je dal idejo za ambicioznejši in večji spomenik v obliki obeliska: »Ko smo stali pred univerzo in gledali spominski kamen, se nam je zdelo, da bi bilo prav primerno, da se je postavil mal obelisk v sredi onega kroga pred univerzo. Obelisk bi se dal lepo prilagoditi ozadju in okolici in bi skoraj spopolnjeval oni prostor pred univerzo. Obelisk bi nas spominjal na oni obelisk na Opčinah67 in na njegovih treh straneh bi bila lahko imena naših neodrešenih krajev: Koroška – Gori- ška – Istra, tak obelisk bi ne stal bogve koliko denarja, ker prostor sam ne dopušča, da bi bil posebno visok. Prostor pred univerzo bo pač kraj, kjer se bodo vedno vršile naše manifestacije in tako bi bil tak obelisk primeren opomin, da vedno mislimo na neodrešeno zemljo. Mogoče se po- javi kak drug predlog (Zvezda – bivši Radeckega spo- menik – ali središče Kongresnega trga). Nam se je zdelo primerno sprožiti to vprašanje, ako namreč ne ostane pri kameniti plošči, ki smo jo položili v nedeljo.« Pisec je svoj predlog zaključil z naslednjimi mislimi: »Velikih spomenikov ne nameravamo postavljati, ker verujemo na izpremembo. Zato mislimo, da bi tak obelisk pred univerzo v polni meri izpolnil svojo dolžnost. Ako bi bilo dovolj sredstev na razpolago, bi seveda dali našim kiparjem priliko, da bi prišli s svojimi načrti, modeli in predlogi. Mogoče bi se v ta namen tudi kmalu zbrala po- trebna vsota. Toda o tem naj govore drugi. Obelisk bi se dal v kratkem času in brez velikih stroškov postaviti in bi po našem mnenju za enkrat izpolnil svoj namen.«68 Spominska plošča zasedenemu ozemlju kot (politični) kraj spomina Plošča pred univerzitetnim poslopjem je bila v obdobju Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugo- slavije pomembno simbolno mesto v spomeniški to- pografiji Ljubljane, znotraj katerega se je prepletalo več raznolikih pomenov. Na najosnovnejši ravni je plošča spominjala na ozemeljsko izgubo Primorske in zbujala čustva, ki so jih Slovenci gojili do italijan- ske zasedbe ozemlja, ki so ga imeli za svojega. Če- prav je bil predmet spominjanja, ki mu je bila plošča posvečena, sprva razmeroma omejen, so se simbol- ne dimenzije plošče v mesecih in letih po postavitvi močno razrasle. Plošča se je preobrazila v kraj spomi- na, ki je v Ljubljani – za zamejske Slovence središču njihove matice – postal simbol vsega trpljenja, ki so ga preživljali slovenski rojaki pod Italijo in kasneje fašizmom. Plošča tako ni bila le kraj, kjer so se jugo- slovanski Slovenci spominjali neposrednih posledic Rapalske pogodbe, temveč so vanjo sčasoma vnaša- li vse več vsebine, ki je ves čas ostala proslovenska 67 Obelisk na Opčinah na razgledni lokaciji nad Trstom, izde- lan iz repentabrskega kamna, je leta 1834 zasnoval študent arhitekture Biagio Valle, postavljen pa je bil leta 1839 v za- hvalo avstrijskemu cesarju Francu I., ki je dal zgraditi cesto med Opčinami in Trstom, s čimer je pospešil trgovino na tem območju. 68 Jutro, 26. 3. 1921, str. 2, »Spomenik neosvobojeni domovini«. 180 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 in protiitalijanska oziroma protifašistična. Objekt spominjanja, ki ga je plošča pokrivala, se je tako v percepciji Ljubljančanov in Slovencev širil z vsakim novim dogodkom (bolje rečeno incidentom) v ita- lijansko-slovenskih ter italijansko-jugoslovanskih odnosih. Ob plošči se je preteklost stapljala z naj- aktualnejšimi dnevnopolitičnimi dogodki. Skromna plošča je postala sekularni oltar, pred katerim so se odvijale žalne komemoracije, posvečene Slovencem na drugi strani rapalske meje, ki so bile istočasno po- litične demonstracije zoper dejanja italijanske države in v podporo novemu zarisovanju meja.69 Teh stališč niso delili vsi Jugoslovani. Oblast v Beo- gradu je bila do slovenskih prireditev distancirana, saj je bilo ohranjanje dobrih meddržavnih odnosov z Italijo prioritetna naloga. Spominsko obeležje v Ljub- ljani in prireditve ob njem s svojo poudarjeno proti- italijansko ostjo niso pripomogli k izboljšanju že tako napetih jugoslovansko-italijanskih odnosov, zato niso dobili podpore državne oblasti. Zgodovinarka dr. Mi- lica Kacin Wohinz je v pogovoru z Janezom Rogljem sklepala, da je Rim neposredno pritiskal na Beograd z vprašanjem, zakaj v državi postavljajo taka obeležja, kar je jugoslovansko prestolnico spravljalo v zadrego.70 Pomanjkanje podpore iz Beograda je bilo povezano tudi z že omenjeno slovensko zamero do jugoslovan- ske delegacije, ki je podpisala Rapalsko pogodbo. Spominski plošči nenaklonjeni Beograd pa ni mogel doseči, da bi sporno obeležje odstranili. Ra- zlog za to je bila pazljivo izbrana lokacija plošče. Park pred univerzitetnim poslopjem je bil avto- nomno ozemlje, ki je sodilo pod univerzo, tako da policija nanj ni imela dostopa. Tudi če bi jugoslo- vanska oblast želela ukrepati in ploščo v izogib di- plomatskim sporom z Italijo odstraniti, tega uradno ni smela storiti. Točen dogovor o mejah tega ozemlja je bil sklenjen slabi dve leti po odkritju plošče: »Na praznik ujedinjenja [1. decembra 1922] je priredila akademska omladina na univerzi manifestacijo. Policij- sko ravnateljstvo se je obrnilo na rektorat, naj odloči, do kod segajo svobodna akademska tla. Rektorat je določil in dijaštvu razglasil, da svobodna akademska tla obsega- jo tudi rampe do zunanjega trotoarja.«71 O posebnem 69 Več kot poldrugo desetletje je spominska plošča pred uni- verzo ostala edini ljubljanski spomenik s poudarjeno proti- italijanskim sporočilom. Od leta 1937 je podobno, vendar bolj prefinjeno izraženo sporočilo posredoval tudi spomenik Simonu Gregorčiču na današnjem Trgu francoske revoluci- je, delo kiparja Zdenka Kalina in arhitekta Jožeta Plečnika. Postavitev spomenika so organizirali člani ljubljanskega kul- turnega društva Soča, ki so ga sestavljali predvsem primorski emigranti. Pomenljiva verza na podstavku (BRODARJEM / POMOČI NESIMO / NAŠ ČOLNIČ / POGUBE OTMI- MO) iz Gregorčičeve pesmi Naš čolnič otmimo! sta bila jasen namig na pomoč, ki jo morajo iz matice nuditi zamejskim Slovencem. Gl. R., Simon Gregorčič, str. 3. 70 Podatki Janeza Roglja. 71 ZAUL, šk. IV-119, Zapisniki sej univerzitetnega sveta od novembra 1922 do junija 1930, Zapisnik II. redne seje uni- verzitetnega sveta dne 19. januarja 1923. avtonomnem statusu tega prostora je pisal Čermelj,72 spominjal pa se ga je tudi Janez Stanovnik.73 Ljub- ljanska univerza v mesecih po ustanovitvi prav tako ni skrivala svojih stališč, saj je profesorski zbor 29. januarja 1920 sestavil pobudo mirovni konferenci, naj »ne odtrga jugoslovanskega zasedenega ozemlja, ki ga že mnogo nad tisoč let obdeluje edino-le južnoslovan- ski kmet, od domovine!«.74 Na manifestaciji istega dne je zbrano množico z balkona univerze nagovoril njen prvi rektor dr. Josip Plemelj in poudaril, »da se naše narodno kulturno delo ne more tako razvijati, kakor bi se hotelo in kakor bi se moglo, dokler nismo vsi Jugosloveni združeni v eno državo in dokler nas vedno tare skrb za naše brate onkraj demarkacijske linije«.75 Kasneje se je univerza od tako jasnih izkazov svojih prepričanj di- stancirala, vendar je ostala protiitalijansko usmerjena. Na začetku tridesetih let, ko so potekale študentske demonstracije, na katerih naj bi neznanci vzklikali v čast Mussoliniju in Italiji, se je univerzitetni senat strinjal, da mora proti temu javno nastopiti, »da se mu ne bi očitala kakšna konnivenca [ang. connivance, skriv- no dovoljenje ali podpora] s takimi stvarmi«.76 Plošča pred univerzo je tako očitno imela vsaj tiho podporo univerzitetnega vodstva, vendar se je to zavedalo, da pri tem, kot tudi pri drugih vprašanjih, ne ravna v skladu z željami Beograda. »Splošen utis v Beogradu«, o katerem so se leta 1923 pogovarjali na seji univerzi- tetnega sveta, je bil, da »ne vlada prijazno razpoloženje za našo univerzo, ki velja kot politikum«.77 Precej živahneje so se s ploščo ukvarjali študentje ljubljanske univerze, ki so pri tem pobudo v celoti prevzeli iz rok Jugoslovanske matice. Univerzitetna avla in vrt pred univerzo sta postala prizorišče štu- dentskih prireditev, med katerimi so bile številne posvečene italijanski Primorski.78 Na teh komemo- racijah so se zbirali predvsem jugoslovanski nacio- nalistični študentje in študentje, doma s Primorske. Jutro je prireditve razumelo kot dokaz, »da smemo zlasti akademsko omladino po vsej pravici smatrati za najzvestejšo čuvarico naših nacijonalnih interesov«.79 Formalno so morala biti študentska (takrat znana kot akademska) društva nepolitična, sicer jim je grozila razpustitev. Leta 1925 se je univerzitetna uprava na primer odločala o tem, ali naj študentom dovoli or- ganizacijo svečanosti in zborovanj na univerzitetnih tleh. Po razpravi jim je bilo to dovoljeno »zato, da se 72 Čermelj, Med prvim, str. 90. 73 Podatki Janeza Roglja. 74 Zbor profesorjev ljubljanske univerze, Protest, str. 2. 75 Slovenski narod, 31. 1. 1920, str. 2, »Manifestacija ljubljanskih akademikov«. 76 ZAUL, šk. IV-120, Zapisniki rednih in izrednih sej univer- zitetnega sveta in univerzitetnega senata od 4. julija 1930 do začetka okupacije aprila 1941, Zapisnik redne seje univerzi- tetnega senata z dne 10. februarja 1932. 77 ZAUL, šk. IV-119, Zapisniki sej univerzitetnega sveta od novembra 1922 do junija 1930, Zapisnik I. redne seje univer- zitetnega sveta dne 20. novembra 1923. 78 Benedetič, Slovenski študenti, str. 70–74. 79 Jutro, 24. 3. 1925, str. 5, »Četrta obletnica aneksije Primorja«. 181 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–1942023 akademiki privadijo medsebojni strpnosti, v kolikor se pri takih stvareh ne moti redno poslovanje univerze«.80 V naslednjih letih se je izkazalo, da je »medsebojna strpnost« med študentskimi društvi le pobožna želja. Tako rekoč vsa študentska društva so gojila politična prepričanja, njihovi člani pa so se med seboj verbalno, pa tudi fizično spopadali, če so se znašli na nasprot- nih političnoideoloških bregovih. Nacionalistični študenti so s svečanostmi pred ploščo utrjevali svojo lojalnost državi ter bili v nenehnih spopadih s ko- munističnimi študenti. Med enim od takih soočenj spomladi 1940 naj bi nacionalisti iz univerzitetnega poslopja ter parka pregnali skupino komunističnih študentov, »zmago« pa so proslavili z zbiranjem okoli spominske plošče ter petjem ljudskih bojnih pesmi.81 Tudi univerzitetno vodstvo je sčasoma moralo pri- znati, da je zanikanje političnosti društev iluzorno. Nekdanji rektor dr. Milan Vidmar je šel tako daleč, da je za politizacijo študentov okrivil jugoslovansko oblast: »[K]atero dijaško društvo se ni bavilo in se ne bavi s politiko?! Po njegovem trdnem prepričanju se vse dijaške organizacije udejstvujejo tudi politično in bi jih bilo treba potemtakem razpustiti prav vse. In na- 80 ZAUL, šk. IV-119, Zapisniki sej univerzitetne uprave od ok- tobra 1924 do junija 1930, XVIII. zapisnik seje univerzitetne uprave z dne 9. marca 1925. 81 Slovenec, 25. april 1940, str. 2, »Fronta slovenskih akademikov zoper komuniste«. vsezadnje, kdo je zanesel politiko v društva?: vlada – režim.«82 Ker je bila plošča pred univerzo za številna nacio- nalistično usmerjena študentska društva močan sim- bol, se prireditve ob njej niso omejevale samo na pi- etetne spominske svečanosti. Namesto tega je plošča v študentskih rokah postala stalen in boleč opomin na ozemeljske izgube, ki ni terjal samo pasivnega, ti- hega spomina, temveč tudi aktiven boj za popravo zgodovinskih krivic, prizadejanih Slovencem. Plošča je bila tako nenehen katalizator demonstracij, na ka- terih so študentje izražali svoje politične zahteve. S tem so izpostavljali probleme, ki so jih v Beogradu skušali marginalizirati, zato se je režim nenehno tru- dil omejiti ali prepovedati demonstracije, tudi z na- siljem policistov nad demonstranti. Vodstvo univerze je, da bi se izognilo nemirom, včasih res prepovedalo zborovanja, včasih pa se je zahtevam po prepovedih, ki so prišle iz političnih krogov, postavilo po robu in manifestacije dovolilo, pri čemer je opozarjalo, da so bolj kot proti jugoslovanski oblasti uperjene proti brutalnosti policije.83 82 ZAUL, šk. IV-120, Zapisniki rednih in izrednih sej univer- zitetnega sveta in univerzitetnega senata od 4. julija 1930 do začetka okupacije aprila 1941, Zapisnik o izredni seji univer- zitetnega senata z dne 17. oktobra 1936. 83 Benedetič, Slovenski študenti, str. 73–74. Spominsko ploščo je mogoče prepoznati na številnih fotografijah univerzitetne palače iz časa med svetovnima vojnama kot bel pravokotnik sredi parka pred poslopjem (reprodukcija po: Benedetič, Slovenski študenti, str. 291). 182 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 Spominska plošča je torej nosila precej večji po- litični naboj, kot bi ji utegnili pripisati na prvi po- gled. Kljub skromnim dimenzijam in navidezni ne- problematičnosti so se ob njej kresala nasprotujoča si stališča, ki so iz polja spomina prehajala na polje političnega aktivizma, sočasno uperjenega proti ita- lijanskemu in jugoslovanskemu režimu oziroma nje- govi represiji. Vsaka svečanost pred ploščo je imela potencial, da se razraste v večje protidržavne demon- stracije in nemire. Praznični koledar prireditev pred spominsko ploščo Po odkritju plošče se je vzpostavil koledar oblet- nic in praznikov, ob katerih so študentje v parku pred univerzo prirejali večje ali manjše svečanosti, ki so neredko prerasle v politične demonstracije z zahte- vami po ureditvi primorskega vprašanja. Obletni- ca italijanske proslave ob priključitvi Primorske 20. marca je bila eden od datumov, ki so jih v prvi polo- vici dvajsetih let praznovali najbolj zagreto. O poteku svečanosti ob prvi obletnici leta 1922 je Jugoslavija poročala: »Pred univerzo, kjer je položen spominski ka- men s črnimi številkami za naš narod z datumom 20. III. 1921, se je zbrala včeraj vkljub izredno slabemu deževnemu vremenu akademska omladina in posluša- la govornike iz svoje srede, ki so v navdušenih besedah izražali ogenj svojih src in ljubezen do naše celokupne rodne grude. Mladina je klicala osvobojenje domovine in propad sovragu, ki nam je uropal rodna tla. Navdu- šeno je pela državno himno in naše bojne marše.«84 Leta 1923 se je prireditve udeležilo okoli 300 študentov. Uvodoma so poslušali govor Franja Baša, predsedni- ka univerzitetne podružnice Jugoslovanske matice, ki je složnost zbranih predstavil kot izraz sočustvovanja in opore za zamejce, preostali govorci pa so napadali italijanske zakulisne diplomatske igre, napovedovali maščevanje ter opisovali trpljenje primorskih Slo- vencev pod fašizmom. Zbrani so nato sprejeli resolu- cijo z zahtevo jugoslovanski vladi, naj Slovencem pod Italijo zagotovi kulturno, gospodarsko ter politično enakopravnost, ki so jo v povorki ob vzklikanju pro- tiitalijanskih gesel odnesli na sedež deželne vlade.85 Leta 1924 je svečanost potekala po skoraj povsem identičnem scenariju,86 naslednje leto pa so se poleg študentov pred ploščo zbrali srednješolci in mešča- ni.87 Po letu 1925 ni več mogoče najti časopisnih po- ročil o komemoracijah ob obletnicah aneksije. Vsaj do začetka tridesetih let so pred ploščo pote- kale tudi žalne slovesnosti ob obletnicah podpisa Ra- 84 Jugoslavija, 21. 3. 1922, str. 3, »Obletnica aneksije«. 85 Slovenski narod, 22. 3. 1923, str. 3, »Manifestacije akademikov ob drugi obletnici aneksije Primorja«; Jutro, 21. 3. 1923, str. 3, »Ob tretji obletnici aneksije Primorja«. 86 Slovenski narod, 22. 3. 1924, str. 3, »Protestno zborovanje aka- demske omladine«. 87 Jutro, 24. 3. 1925, str. 5, »Četrta obletnica aneksije Primorja«. palske pogodbe 12. novembra. Prva večja svečanost je bila organizirana leta 1922, ko se je dogodka udeleži- lo več sto študentov, ki so poslušali slavnostna govo- ra ter poslali resolucijo beograjski vladi s pozivom k ukrepanju glede Primorske. Pred univerzo so svečano prisegli, da ne bodo pozabili na primorske rojake.88 Stopnjujoči se fašistični napadi na primorske Sloven- ce so povzročali, da je ljubljansko dogajanje ob oblet- nicah podpisa pogodbe v drugi polovici dvajsetih let postajalo vse bolj viharno. Leta 1926 so študentje pred italijanskim konzulatom žvižgali, protestirali ter peli jugoslovansko himno, nato pa so navdušeno izkazali podporo pred francoskim in češkoslovaškim konzulatom. Sledilo je zbiranje pred univerzo, kjer je imel neki študent kratek nagovor.89 Napetosti so bile še večje dve leti kasneje. Že pred manifestacijo je du- hove razburkal minister za notranje zadeve dr. Anton Korošec, ki je, menda na zahtevo italijanskega vele- poslanika, odredil zaplembo dveh protiitalijanskih plakatov, ki sta ju natisnili Jugoslovanska matica ter Slovenska straža. Po Koroščevem ukazu naj bi bilo tega dne v Ljubljani veliko orožnikov, ki so skušali čim bolj omejiti manifestiranje proti Italiji, študen- tom pa so prepovedali postaviti žrtvenik na ploščo pred univerzo. Meščani so dejstvo, da je istega dne v restavraciji hotela Union potekala (dobro zastražena) večerja v organizaciji italijanskega konzula, doživljali kot posmeh, hkrati pa so se počutili izdane, da je ri- gorozni, ponekod nasilni nadzor nad komemoracijo odredil minister, ki je slovenski rojak.90 Mirnejša je bila svečanost leta 1931, ki je potekala v univerzitetni avli in se brez izgredov zaključila s petjem slovanskih pesmi pred spominsko ploščo.91 Simbolna funkcija plošče je dobila dodatno težo v letih 1929 in 1930 z ustrelitvijo protifašističnih akti- vistov Vladimirja Gortana ter štirih bazoviških žrtev. V Gortanov spomin so tri dni po njegovi usmrtitvi, izvršeni 17. oktobra 1929 blizu Pulja, v Ljublja- ni priredili žalno svečanost, ki se je pričela z mašo zadušnico v šišenski cerkvi sv. Frančiška. Maše se je udeležilo na tisoče ljudi, med njimi veliko primorskih emigrantov in študentov. Po zaključku so v sprevodu odšli do univerze, kjer so se trije govorniki spominjali Gortana in prisegli, da Jugoslovani nanj ne bodo po- zabili.92 Eden od govornikov, študent Vekoslav Iskra, je poudaril: »Kamen aneksije pred univerzo je bil po- stavljen pred leti v spomin na velike žrtve našega naro- da in v njem so simbolizirani vsi naši kraji Primorja, del 88 Jutro, 14. 11. 1922, str. 3, »Obletnica Rapalla«. 89 Jutro, let. VII, št. 262, 13. 11. 1926, str. 3, »Obletnica rapall- skega dne v Ljubljani«. 90 Ponedeljek, 12. 11. 1928, str. 1, »Mučna obletnica rapallske pogodbe«; Jutro, 13. 11. 1928, str. 2, »Krvave rapallske mani- festacije v Ljubljani«. 91 Jutro, 12. 11. 1931, str. 2, »Rapallski zbor akademske omladi- ne«. 92 Slovenski narod, 21. 10. 1929, str. 3, »Zadušnica za Vladimir- jem Gortanom«; Slovenski list, 21. 10. 1929, str. 1, »Jugoslavija spominu Gortana«. 183 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–1942023 Triglava, v njem je tudi ogenj mučeniške smrti umrlega Vladimirja Gortana, ki ga je gojil v svoji duši za svobo- do vsega svojega naroda.« Med njegovim govorom sta študenta na ploščo položila trnjev venec z jugoslo- vansko trobojnico, obdano s črno kopreno.93 Svečanosti v Gortanov spomin so ob obletnici smrti potekale tudi v naslednjih letih. Leta 1931 je bila komemoracija zelo podobna tisti izpred dveh let: po zadušnici, tokrat v cerkvi sv. Jožefa, so se udele- ženci zbrali pred univerzo, kjer so na ploščo položili trnjev venec in kjer je ponovno govoril Iskra, ki je pozval k enominutnemu molku.94 Večja svečanost je potekala še leta 1933: »V počastitev spomina […] našega narodnega mučenika so snoči tukajšnje emigrant- ske ter narodno obrambne organizacije ob spominski rapallski plošči pred univerzo položile sliko pokojnega Vladimirja z usodnim datumom in napisom: Vladimir Gortan – Pulj 17. oktobra. Okrog plošče in slike je bilo prižganih mnogo svečk, tja so pa tudi položili več kra- snih vencev in šopkov. V nemem spoštovanju in s pieteto v srcu so prihajali Ljubljančani snoči k spominski plošči počastit spomin Vladimirja Gortana – dokaz, da naš na- rod ni pozabil onih, ki so zanj žrtvovali življenje.«95 Slabo leto dni po Gortanovi smrti, 6. septembra 1930, so blizu Bazovice ustrelili še štiri slovenske protifašiste; italijanska oblast je usmrtitev namenoma izvedla na rojstni dan jugoslovanskega prestolonasle- dnika Petra in ob svečanosti izročitve bojnih zastav jugoslovanskim vojaškim enotam, s čimer je želela zagreniti jugoslovanski praznični dan.96 Datum je bil od takrat za jugoslovanske Slovence konfuzen pra- znik, razcepljen med veseljem ob praznovanju roj- stnega dne ter žalovanjem za žrtvami fašizma.97 Četudi so različne dogodke v spomin bazoviških žrtev organizirali tudi drugod po Sloveniji, zlasti v Mariboru,98 so z njimi vendarle prednjačili v Ljublja- 93 Ponedeljek, 21. 10. 1929, str. 1, »Ljubljana se klanja spominu Vladimirja Gortana«. 94 Jutro: ponedeljska izdaja, 19. 10. 1931, str. 3, »Ljubljanski ne- deljski dogodki«. 95 Slovenski narod, 17. 10. 1933, str. 3, »Počastitev spomina Vla- dimirja Gortana«. 96 Pahor, Bazovica, str. 37. Kljub temu je istega dne pred spo- minsko ploščo zasedenemu ozemlju potekalo sklepno dejanje komemoracije v organizaciji študentov, s katero so proslavili Petrov rojstni dan. Gl. Jugoslovan, 7. 9. 1930, str. 3, »Zborova- nje akademske omladine na ljubljanski univerzi«. 97 Na kompleksnost tega dne v jugoslovanskem prazničnem koledarju je v meditativnem članku, izdanem ob prvi oble- tnici usmrtitve bazoviških žrtev, namignilo Jutro: »Noč. Pred univerzo je grob. Na grobu gore štiri velike sveče, okrog in okrog groba brle svečice. Ovenčan je grob. To je spomin, tih, a v svojem molku silnejši kakor topovski streli. Narod ob čaščenju svojega kralja ni pozabil svojih bratov. Korotan živi. Primorska živi.« Gl. Jutro, 6. 9. 1931, str. 3, »Od sobote na nedeljo«. 98 V mariborskem Mestnem parku so imeli žrtvenik, na kate- rem so prižigali ogenj v spomin na žrtve. Gl. Mariborski ve- černik Jutra, 7. 9. 1934, str. 2, »Počastitev spomina bazoviških žrtev«; Mariborski večernik Jutra, 7. 9. 1936, str. 1, »Ljubezen in zvestoba kralju Petru II.«. Načrtovali so tudi odkritje spo- minske plošče bazoviškim žrtvam. Gl. Mariborski večernik Jutra, 13. 9. 1932, str. 2, »Spominu mučenikov, ki so umrli za ni. Ko so 13. septembra 1931 priredili žalno sveča- nost ob prvi obletnici usmrtitve, so ponovili vzorec z Gortanove komemoracije: zadušnica v šišenski cer- kvi sv. Frančiška, sprevod do univerze in vzklikanje »Slava jim!« pred ploščo, okrašeno s štirimi sveča- mi.99 (Kaže, da je usmrtitev bazoviških žrtev na krat- ko obudila praznovanje obletnice aneksije Primorske 21. marca, saj so na ta dan leta 1931 po ljubljanskih cerkvah molili za primorske Slovence, nato pa so se udeleženci zbrali pred ploščo, kamor so po domo- ljubnih nagovorih položili žalni venec.)100 Naslednje leto so ploščo okrasili in s svečami opremili nacional- ni akademiki, tako da je svetloba »pozno v noč privab- ljala gruče ljudi k pobožni meditaciji«,101 leta 1934 pa je proslava potekala dva zaporedna večera. Na pred- večer obletnice so se meščani in predstavniki društev zbrali pred ploščo, okoli katere je stala uniformirana častna straža voda Narodne odbrane, naslednji dan pa je potekala še komemoracija v sosednji stavbi real- ke.102 Na deseto obletnico usmrtitve bazoviških žrtev leta 1940 že »niso bile dovoljene nobene manifestacije, le predstavniki raznih organizacij so tiho položili ven- ce na spominsko ploščo«.103 Namesto tega so dva dni zatem organizirali izlet in zborovanje v gozdu pri Podutiku, kjer je govoril Lavo Čermelj. Dogodek ni imel zaželenega učinka: italijansko veleposlaništvo je protestiralo in doseglo, da je Jugoslavija razpustila vsa emigrantska društva.104 Usmrtitve Gortana in bazoviških žrtev so dale zagon tudi bolj množičnemu obeleževanju 1. no- vembra pred spominsko ploščo, ki je za en dan po- stala njihov kenotaf. Podobne simbol(ič)ne objekte, ob katerih so ob dnevu vseh svetih organizirali žalne svečanosti v spomin ustreljenim, so v tridesetih letih postavljali po slovenskih pokopališčih.105 Slovenski ideje«. Ob 1. novembru 1936 so na pokopališki kapeli steno prekrili s črnim blagom in trimetrskim križem ter tja izobesili sliko štirih žrtev, obdano s trnjevim vencem, kar je služilo kot žalni oltar. Gl. Jutro, 4. 11. 1936, str. 4, »Bazoviškim žrtvam«. 99 Jutro: ponedeljska izdaja, 14. 9. 1931, str. 2, »Ljubljanski do- godki«; Slovenski narod, 14. 9. 1931, str. 2, »Dogodki in kro- nika«; Slovenski list, 14. 9. 1931, str. 3, »Spominu bazoviških žrtev«. 100 Slovenec, 21. 3. 1931, str. 1, »Molitve za versko svobodo roja- kov«; Jugoslovan, 21. 3. 1931, str. 3, »V molitvi za brate«. 101 Jutro, 7. 9. 1932, str. 4, »Za dveletnico smrti narodnih žrtev, ustreljenih na Bazovici«. 102 Jutro, 5. 9. 1934, str. 4, »Junaki – mučeniki«; Slovenski narod, 5. 9. 1934, str. 3, »Sočani!«; Slovenski narod, 5. 9. 1934, str. 2, »Sokolska župa Ljubljana«; Pohod, 8. 9. 1934, str. 3, »Kome- moracija za bazoviškimi žrtvami v Ljubljani«. 103 Čermelj, Med prvim, str. 90. 104 Prav tam, str. 90–93. 105 Za 1. november 1933 so ob glavnem križu na celjskem poko- pališču postavili ter okrasili pet križev s trnjevimi kronami in imeni ustreljene peterice. Gl. Slovenski narod, 2. 11. 1933, str. 3, »O Vseh svetih«, in Slovenec, 3. 11. 1933, str. 4, »Za praznik Vseh svetnikov in za Vernih duš dan«. Naslednje leto so na pokopališču v Kamniku postavili spominski grob in sliko žr- tev. Gl. Jutro, 4. 11. 1934, str. 7, »V spomin bazoviških žrtev«. Leta 1935 so na pokopališču v Mariboru za kapelico posta- vili »črn okvir s skromnimi slikami mučenikov, pred njimi pa na 184 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 narod je o prvi žalni svečanosti leta 1930 zabeležil: »Nekaj posebnega smo videli letos na praznik vseh mr- tvih pred ljubljansko univerzo. Naši akademiki so po- kazali, kako globoko spoštujejo spomin narodnih žrtev in kako znajo ceniti za veliko idejo doprinešene najtežje žrtve. Pred univerzo so bili položeni krasni venci in šopki, med katerimi so gorele številne sveče. Molče so pri- hajali akademiki in polagali rože na ta nemi simbol naše bolesti.«106 Jugoslovan je menil, da je bila oddolžitev petim žrtvam skromna, toda ganljiva: »Na rapalski plošči pred univerzo smo jim prižgali svečke upanja in nade na rešitev ter obsuli njih imena s krizantemami. Mimo smo hodili in se ozrli na brleče svečke in ni bilo očesa, ki ne bi pri tem oroselo. Otirali smo si solze vsi, ki smo odhajali od tega mesta.«107 Naslednje leto so na stotine žarečih lučk«. Gl. Slovenec, 3. 11. 1935, str. 3, »Maribor na grobovih«. Tudi na Ptuju so imeli naslednje leto svečanost »na improviziranem skupnem grobu«. Gl. Jutro, 31. 10. 1936, str. 5, »Društvo primorskih in koroških rojakov«. 106 Slovenski narod, 3. 11. 1930, str. 2, »Njim, ki jih ni več med nami«. Gl. tudi Slovenec, 4. 11. 1930, str. 4, »Ljubljana. Na po- kopališču ob praznikih«, in Jutro, 4. 11. 1930, str. 4, »Letošnje počaščenje vseh mrtvih«. 107 Jugoslovan, 4. 11. 1930, str. 5, »Postavili so si spomenik v naših srcih«. ploščo poleg sveč položili trnjev venec.108 Kot potr- juje edina znana kvalitetnejša fotografija plošče, so ploščo ob svečanostih, posvečenih bazoviškim žr- tvam, prekrili s papirjem, na katerem so bila izpisana njihova imena in slavilni napisi.109 Izreden dogodek, ki so ga obeleževali pred ploščo, je bila smrt kralja Aleksandra I. v atentatu 9. okto- bra 1934. Na univerzi so izobesili črno zastavo ter organizirali žalne prireditve, na plošči pa so v dneh po atentatu polagali cvetje ter ob večerih prižigali sveče.110 Slovenski narod je pri opisovanju žalobnega vzdušja omenil zanimivo podrobnost: »Pred spomin- sko ploščo pred univerzo pa ljudje nemo strme v vence in Maistrove besede. Pred 14. leti je padla kocka. Koroške ni več. In baš na tisti dan je počil strel – Aleksandra ni več. Samo neme Maistrove besede so zapisane tam na plošči. Toda tudi Maistra ni več. Nebo je pa temno. Mrak se gosti kot pred nevihto.«111 Kaže, da so se ob plošči, vsaj začasno, znašle zapisane tudi Maistrove besede, morda v enaki maniri kot začasni spominski zapisi v Gortanov spomin ter spomin bazoviških žrtev. Ra- zlog, zakaj je bila plošča ob kraljevi smrti opremlje- na z Maistrovimi besedami (in ne na primer z zelo razširjenimi domnevnimi zadnjimi Aleksandrovimi besedami »Čuvajte Jugoslavijo«), se morda skriva v prireditvi, ki so jo nacionalistični študentje želeli or- ganizirati v spomin na 14. obletnico koroškega plebi- scita ravno na dan atentata.112 S tem so morda skušali ploščo, posvečeno izgubi Primorske, preobraziti tudi v osrednji slovenski kraj spomina, povezan z izgu- bo Koroške. Ker je atentat načrte postavil na glavo, se ideja očitno ni prijela, saj ni znano nobeno drugo poročilo o komemoracijah pred ploščo ob obletnicah plebiscita. Zdi se, da Maistrov citat ob plošči ni zve- nel v disharmoniji z monarhovo smrtjo. Evociranje slovenskega nacionalnega heroja, ki je umrl le nekaj mesecev pred kraljem, je sporočalo, da je kljub smrti svojih političnih in vojaških voditeljev Jugoslavija še močna – četudi je poročevalec Slovenskega naroda z omenjanjem mračnega neba pred nevihto (preroško) slutil vse kaj drugega. Izjemoma so proslave pred ploščo potekale tu- di ob drugih priložnostih. Ob slavnostnem spreje- mu nove zastave 40. pešpolka nekaj dni kasneje so ča- sopisna poročila omenjala študente, ki so »nemo zrli v rapalsko ploščo, ko so korakale čete mimo«.113 Decem- bra 1934 so študentje imeli narodnoobrambni dan, 108 Jutro: ponedeljska izdaja, 2. 11. 1931, str. 3, »Grobovi v sijaju jesenskega solnca«; Slovenski narod, 2. 11. 1931, str. 2, »Spo- minu mrtvih«. 109 Pahor, Bazovica, str. 48. 110 Jutro, 14. 10. 1934, str. 8, »Žalne svečanosti v Ljubljani. Uni- verza«. 111 Slovenski narod, 11. 10. 1934, str. 3, »Ljubljana se zagrinja v črnino«. 112 Jutro, 9. 10. 1934, str. 4, »Akademiki«. 113 Jugoslovan, 10. 9. 1930, str. 5, »Narod je z navdušenjem in zaupanjem pozdravil jugoslovanske zastave svojih polkov. Mogočen sprejem zastave 40. pešpolka v Ljubljani«. Edina znana fotografija plošče je nastala ob komemoraciji v spomin na bazoviške žrtve, katerih imena so napisana na papirju, položenem čez ploščo (foto: Fototeka Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, reprodukcija po: Pahor, Bazovica, str. 48). 185 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–1942023 na katerem so se spominjali zamejcev ter dogodek sklenili s petjem himne pred ploščo,114 septemb- ra 1937 pa je v Ljubljani potekala svečanost ob usta- novitvi mladinske organizacije Jugoslovanske nacio- nalne stranke za Slovenijo. Po koncu zasedanja so vence položili na spomenik kralju Petru I., nagrobnik dr. Gregorja Žerjava in ploščo zasedenemu ozem- lju.115 Časopisne najave komemoracij pred spominsko ploščo in poročila o njih sta nenehno spremljala lajt- motiva, prisotna zlasti v nacionalističnem tisku. Prvi je bil kritiziranje mlačnosti Slovencev do trpljenja sorojakov na drugi strani meje, katere odraz je bila neudeležba na prireditvah. Ob obletnici podpisa Ra- palske pogodbe leta 1922 je Jutro že vnaprej grajalo nezanimanje javnosti: »Tiho bo šla ta obletnica mimo nas. In vendar bi morale biti jutri polne ulice ljubljan- ske in vse kar čuti zavedno, bi moralo hiteti tja pred univerzo, da si pred spominskim kamnom izprašamo vest in si iznova obljubimo, kar smo si obljubljali pred dvema letoma. Izgleda pa, da se spominjamo te obletnice tako, kakor vsake druge, kakor obletnice plebiscita …«116 Naslednje leto je časopis Orjuna v črnem okvirju objavil razmišljanje o svojem predanem boju za Pri- morce, četudi je večina Jugoslovanov indiferentna, kar simbolizira tudi skromna plošča pred univerzo: »Molči mrzli kamen, ljudje hodijo mimo njega in ga ne vidijo … Toda ta kamenita plošča govori, do neba vpije po osveti za krvavo rano, ki jo je vsekala naše- mu narodu aneksija Primorja k Italiji, do neba vpijejo bolestni kriki in solze našega do smrti zmučenega pri- morskega ljudstva.«117 Tudi leto dni kasneje je isti ča- sopis obupoval nad pasivnostjo sodržavljanov: »Sneg pokriva spominsko ploščo, ki budi v nas spomin sramo- tnega podpisa Rapallske pogodbe. Neznatna spominska plošča pred ljubljansko univerzo je edino, kar je storila svobodna domovina za prodane brate. Še celo v času, ko vihrajo po prodani Reki italijanske trikolore, pozablja Jugoslavija svojo sramoto, pozablja brate v trpljenju. Mrzli kamen molči, ljudje hodijo mimo in ga ne vidijo …«118 Leta 1925 je o nezainteresiranosti ponovno pisalo Jutro: »Kje so slovesne obljube, ki jih je položi- la nepregledna množica narodno-zavednega občinstva pred ljubljansko univerzo ob priliki vzidave spominske plošče, ki naj nas neprestano opozarja na zločin, storjen nad našim narodom v Primorju? Potekla so sicer štiri leta, odkar je staro in mlado manifestiralo svojo žalost nad našo izgubo, nad tujo aneksijo najboljšega dela na- šega naroda. Ali naj že po štirih letih pozabimo svojo prisego neodrešeni domovini. Akademska omladina se zbira ob vsaki obletnici aneksije, da se pri spominski plo- 114 Akademski glas, 19. 12. 1934, str. 3, »Narodno obrambni dan«. 115 Jutro: ponedeljska izdaja, 13. 9. 1937, str. 1, »Praznik naprednih fantov«. 116 Jutro, 12. 11. 1922, str. 1, »Ljubljana, 11. novembra«. 117 Orjuna, 18. 3. 1923, str. 1, »20. III. 1921 zasedenemu ozem- lju«. 118 Orjuna, 22. 3. 1924, str. 1, »20. III. 1923. Rapallo«. šči pred univerzo utrdi v svojih sklepih: za osvobojenje zasužnjenih bratov in sester.«119 Podobne kritike je mogoče spremljati tudi na za- četku tridesetih let, le da so se razširile na kritiziranje pomanjkanja pozornosti, ki so jo slovenski časopisi namenjali obletnicam. Militantni unitaristični časo- pis Pohod je ob drugi obletnici usmrtitve bazoviških žrtev zapisal: »Pred univerzo je bila rapalska plošča okrašena s cvetjem v spomin bazoviškim junakom. Po- poldne sem videl fanta, ki je prižigal pri plošči svečo. – Dva dni nato, 6. septembra, ki ga smatramo mi na- cionalisti poleg Judenburga in drugih naših Golgot za najsvetejši datum naše zgodovine […], je vodilni slo- venski dnevnik prezrl popolnoma to važno obletnico in je ni omenil niti z eno samo besedico.«120 Drugi ponavljajoči se razlog kritike so bile vsa- kršne zabavne prireditve, ki so se odvijale na isti dan kot žalne komemoracije pred ploščo. Podobno kot v primeru afere, povezane z igranjem nogometne tek- me na dan odkritja plošče, so nacionalisti zahtevali, da morajo pri dnevih žalovanja sodelovati vsi Slo- venci, tako da v teh dneh ni bilo zaželeno nikakršno razvedrilo. Ob obletnici podpisa Rapalske pogodbe leta 1922 so študentje v parku Zvezda posredovali na koncertu godbe Dravske divizije. Študentje so trdili, da na dan žalovanja glasba ni primerna, in godba jih je upoštevala ter se umaknila. Študentje so koncer- te po ljubljanskih lokalih prekinjali še do večera in se nato spet zbrali pred univerzo, kjer pa jih je po- licijski kordon skušal razgnati.121 Beseda o sodobnih vprašanjih je ob tretji obletnici ustrelitve bazoviških žrtev pisala, da so pred ploščo »gorele sredi skromnih rož redke sveče, ob njih drobna gruča molčečih, povečini zdelanih postav in nekaj čujočih oči«, medtem ko so v soseščini veselo plesali, kar je dajalo tihi svečanosti grotesken videz.122 Najhujša oblika kršenja prepovedi zabavnih prire- ditev je bila, da so bile prireditve povezane z italijan- sko kulturo in jezikom. Ob komemoraciji v Gorta- nov spomin leta 1932, med katero so mu pred ploščo prižigali sveče, se je Pohod pritoževal, da je dogodek pokvaril Radio Ljubljana, ki je iz Beograda sočasno prenašal posnetek izvedbe Verdijevega Trubadurja.123 Le nekaj dni kasneje, ob dnevu vseh svetih, je isti ča- sopis besnel, da so Slovenci ponovno dokazali »svojo nacionalno otopelost, apatično mlačnost ter svojo suženj- sko in hlapčevsko naravo«, saj je kino Matica, delujoč v Slovenski filharmoniji, imel na sporedu predstavo »z melodijami večno prokletega jezika« – italijanščine – ter ob tem »nacionalno zabitost in zaostalost sloven- skega človeka« izkoristil za lasten dobiček. »Pridobitna 119 Jutro, 22. 3. 1925, str. 5, »Četrta obletnica italijanske aneksije Primorja«. 120 Pohod, 24. 9. 1932, str. 4, »Malenkosti«. 121 Jutro, 14. 11. 1922, str. 3, »Obletnica Rapalla«. 122 Beseda o sodobnih vprašanjih, september 1933, str. 162, »Za 6. IX. 1933«. 123 Pohod, 22. 10. 1932, str. 3, »Ne pomaga nobena beseda«. 186 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 uprava kina, ki ji je vsako sredstvo dobro, četudi še tako žali naš narodni čut, da napolni dvorano, se ni ustrašila pred licem našega žalostnega spomina, pred ploščo 'Zase- denemu ozemlju' pred univerzo, zaščitena po ljubljanski policiji, predvajati italijansko glasbo. Ko pa so se na dan Vseh Svetih prižgale lučke okoli plošče v spomin našim pet po nedolžnem usmrčenim žrtvam, so se gospodje ven- darle ustrašili in prenesli ponudbo ogabne robe iz Matice v Ideal [danes Kino Komuna]. S tem je uprava kina priznala krivico, ki jo dela ne nam, ampak neodrešeni domovini,« je pribil Pohod.124 Natečaj za spomenik zasedenemu ozemlju in Bolest Slovenije Toneta Kralja Že štiri dni po odkritju plošče, 25. marca 1921, je dala Jugoslovanska matica, ki se očitno ni name- ravala zadovoljiti s postavitvijo preprostega obeliska, v slovenskih časopisih objaviti razpis natečaja za spomenik zasedenemu ozemlju, ki bi stal »na me- stu cvetlične grede pred deželnim dvorcem v Ljubljani«. Sodelujočim umetnikom so dovolili, da pri snovanju osnutkov vanje vključijo tudi prostor ob robu parka Zvezda v osi Vegove ulice. »Spomenik naj ustreza po- polnoma svojemu namenu in naj bo izvršljiv s kolikor najmanjšimi materijalnimi žrtvami,« je še zahteval poziv ter dodal, da je treba osnutke v razmerju 1 proti 10, »iz katerih bi bila kolikor mogoče razvidna končna oblika spomenika«, na sedež Matice poslati do 15. maja, po možnosti s perspektivno skico ter okvirnimi predvidenimi stroški. Razpisane so bile tri nagrade, prva je bila vredna 3000 dinarjev, druga 2000 in tretja 1000 dinarjev, pri čemer naj bi izbra- nemu kiparju nagrado vračunali v delo.125 Tik pred iztekom predvidenega roka je bil natečaj podaljšan še za en teden.126 Umetnostna zgodovinarka dr. Špelca Čopič je za- pisala, da arhivske dokumentacije, ki bi podrobneje osvetljevala natečaj za spomenik, ni našla,127 in tudi do danes v razvidu niso našli novega gradiva o spo- meniku. Iz tiska lahko razberemo le podatek, da so 29. maja 1921 člani Matice v dvorani ljubljanskega Mestnega doma organizirali zborovanje, na katerem se je med drugim »razvila živahna debata o aktualnih vprašanjih in zlasti o vprašanju postavitve spomenika zasedenemu ozemlju«, toda ta problem so »iz raznih razlogov« črtali z dnevnega reda.128 O tem, kateri so bili »razni razlogi«, časopisje ne poroča. Sredi junija je pristojna natečajna komisija prvo nagrado podelila osnutku Toneta Kralja, druge in 124 Pohod, 5. 11. 1932, str. 2, »Našo pesem uničujejo – mi italijan- sko ščitimo!«. 125 Jutro, 25. 3. 1921, str. 2, »Spomenik zasedenemu ozemlju«. 126 Jutro, 13. 5. 1921, str. 4, »Razpis natečaja za spomenik zasede- nem ozemlju«. 127 Čopič, Javni spomeniki, str. 284. 128 Slovenski narod, 31. 5. 1921, str. 2, »Občni zbor 'Jugoslov. Ma- tice'«. tretje nagrade pa ni podelila, temveč se je odločila, da bo denar teh nagrad razdelila vsem umetnikom, ki so poslali osnutke.129 O osnutkih ni znanega ve- liko. Med sodelujočimi umetniki je bil Tine Kos; ta je v svojem osnutku predstavil »žensko figuro, ki se zvija v objemu ogromne kače, ki jo oklepa in duši«, in ki ga je kasneje hranil v svojem ljubljanskem ate- ljeju.130 Lojze Dolinar je zasnoval »motiv Kariatid, nosečih tramovje«, ki si ga je po oceni dr. Franceta Steleta sposodil od Ivana Meštrovića (verjetno je mislil na kariatide, ki naj bi bile del nikoli dokonča- nega Vidovdanskega hrama, danes pa so razstavljene v Narodnem muzeju v Beogradu). Tudi ta osnutek je izgubljen. Do vseh ostalih osnutkov, ki nam niso znani, je bil Stele kritičen, češ da so bili zasnovani »v okviru pravljičnega simbolizma, katerega formulacija pa je bila konvencionalno doslovna«, in pripomnil, »da imajo naši kiparji malo smisla za monumentalnost in malo gibčno fantazijo«. Posebej je pohvalil le izdelka obeh bratov Kralj, poleg Toneta še Franceta, ki sta se izkazala »po iznajdljivosti in originalnosti motivov ter globokosti čuvstva«.131 Prvonagrajeni mavčni osnutek Toneta Kralja, Bolest Slovenije, je požel pohvalne ocene. Kipar si je zamislil ekspresionistično moško figuro, podobno Kristusu, s trnjevim vencem na glavi in odsekanimi rokami, ki kleči na zemeljski obli, polni krvavečih ran. Špelca Čopič je o osnutku zapisala: »Simbolična podoba je bila vzeta iz krščanske ikonografije, likovna koncepcija statična, volumsko lepo strnjena, v modelaciji nekoliko sumarna in v obraznih črtah lahno deformira- na. Tudi v tem spomeniku je značilen trpen in ne za- grenjen, kaj šele agresiven izraz, kar je bilo humano in vedno znova ocenjeno kot etična vrednota.«132 Kraljeva upodobitev pohabljene Slovenije je glo- boko pretresla slovensko občinstvo. Pesnik France Onič je povzel svoje vtise: »Toliko brezupnega trplje- nja je mogoče postaviti samo na kraj, kjer bolečine ni konca. 'Spletli so mi trnjevo krono, razmesarili in po- trgali so moje ude, bili so me z biči v obraz, upognili so moje koleno in me ponižali do sužnje na veke – Kdo je, ki reče odrešilno besedo tej moji bolečini?' – Tako so gledale moje oči.«133 Revija novomeških ekspresionistov Trije labodje je pisala, da je spomenik »slovenskemu značaju odgovarjajoče izražena želja po skupnosti z onim delom našega naroda, ki je v celoti najbolj prosvitljen«.134 Po- javilo se je mnenje, da je bodoči spomenik pravzaprav »nagrobnik«,135 neznani poročevalec pa je navdušeno pisal o Kralju, ki da je »orjak v čisti plastiki« in »re- sničen duh, ki vdihne lesu, mavcu in kamnu življenje,«, ter Bolest Slovenije omenil med deli, ki so ga naj- 129 Slovenec, 18. 6. 1921, str. 4, »Spomenik zasedenemu ozemlju«. 130 K. D., Kipar Tine Kos, str. 1. 131 Frst., XIX. umetnostna, str. 172–173. 132 Čopič, Javni spomeniki, str. 96. 133 Onič, Naš klic, str. 2. 134 Trije labodje, 1922, str. 32, »Naš list«. 135 Stelè in Ložar, Umetnostne razstave, str. 51. 187 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–1942023 bolj navdušila: »[K]oliko zmage nad snovjo, duha nad materijo!«136 Bolest Slovenije je bila javnosti na ogled na številnih razstavah, prvič že na XIX. umetniški razstavi maja in junija 1921 v Jakopičevem paviljonu, v katerem so bili razstavljeni tudi drugi osnutki za spomenik ne- odrešeni domovini,137 pri čemer so bila dela bratov Kralj menda med tistimi, ki so pritegovala največ zanimanja.138 Junija 1928 je bila plastika razstavljena na razstavi slovenske sodobne umetnosti na ljubljan- skem velesejmu,139 oktobra in novembra 1935 pa je v Jakopičevem paviljonu potekala razstava Franceta (sic!) Kralja, na kateri je bil na ogled tudi osnutek.140 Kljub popularnosti osnutka do njegove postavitve pred univerzo ni prišlo. Prvič je leta 1923 na zamudo opozoril umetnostni zgodovinar dr. Karel Dobida, ki je pisal, da bi Kraljev osnutek – »v trpljenju poveličan torzo s trnjem kronanega in do smrti izmučenega moža, vstajajočega iz vsenaokoli krvaveče grude« – po mnenju poznavalcev »sijajno izpolnil in oživil tisti dolgočasni prostor pred nekdanjim deželnim dvorcem«, za kvali- teto kipa pa jamčita tako komisija, ki je kip izbrala, kot talent mladega kiparja, ki je bil v času izdelave Bolesti Slovenije star šele 20 let. Zato je bila dve leti po izbiri osnutka stvar s spomenikom za Dobido »[č]isto nerazumljiva«.141 Tri leta kasneje je Dobida še enkrat omenil »skrajno neokusni in moteči prostor pred univerzo«, kamor je želel čim prej postaviti »primeren spomenik«. Ponovno je omenil Kraljev osnutek, hkrati pa ni vedel, kaj se je z njim zgodilo.142 Nestrpnost zaradi zamude so izražali tudi nekateri drugi Slovenci, posebej ko so v tujini opazovali spo- menike izgubljenim ozemljem. Slovenski narod je leta 1925 omenjal kip na pariškem Place de la Concorde, ki simbolizira Strasbourg in ki so ga Francozi po iz- gubi mesta v francosko-pruski vojni krasili s cvetjem, venci in črno tkanino, ter pozval: »Da bi nam postavil eden naših umetnikov spomenik zasedenega ozemlja sredi Ljubljane, da bi mogli leto za letom romati tja in obnav- ljati obljubo, da ne bomo preje mirovali, dokler ne bo zad- nji brat rešen izpod tujega jarma!«143 V Mentorju pa se je oglasil poročevalec, ki je v Münchnu obiskal Ste- brišče vojskovodij (Feldherrnhalle) ter v njem opazil deset vencev z imeni desetih pokrajin, ki so jih izgu- bili Nemci, pri čemer ga je najbolj prizadela omemba južne Štajerske, zato je vprašal: »Ali Ljubljana še ne bo dobila svojega spomenika zasedenemu ozemlju?«144 Izkazalo se je, da je odgovor na to vprašanje nika- len. Kljub različnim idejam in zasnovam je preprosta 136 Ignotus, Beležke, str. 2. 137 Jutro, 30. 6. 1921, str. 2, »Na XIX. umetniški razstavi«. 138 Frst., XIX. umetnostna, str. 172–173. 139 Dobida, Slovenska moderna, str. 23. 140 [Kralj], Katalog, str. 1; – i., Razstava, str. 1. 141 Dobida, Poglavje, str. 6. 142 K. D., Troje, str. 10. 143 Slovenski narod, 30. 12. 1925, str. 2, »Propaganda za neodreše- no Slovenijo«. 144 Dolenec, Med Nemci, str. 88. spominska plošča pred univerzo ostala edini spome- nik ozemeljskim izgubam. Kaže, da so imeli spome- nik za preveč drzen, saj je pomenil ostro obsodbo v središču Slovenije, ki bi zlahka poslabšala odnose z Italijo in hkrati spodbujala ognjevite študentske proteste, ki bi se lahko sprevrgli v proteste proti pa- sivnosti jugoslovanske oblasti glede primorskega vprašanja. Špelca Čopič je nepostavitev spomenika interpretirala na podoben način: »Namen spomenika je bil jasen, vendar se zdi, da ni bilo veliko ljudi, ki bi bili pripravljeni zatekati se v take spomine. Tudi oblasti niso bile preveč naklonjene ideji spomenika, ki naj bi stal pred univerzo kot večen opomin in vprašanje ter poten- cialni pobudnik demonstracij.«145 Verjetno gre še naj- bolj zaupati kratkemu komentarju Toneta Kralja, ki je Milčku Komelju povedal, da so se spomenik pre- prosto »prestrašili postaviti«.146 Kaj se je zgodilo z Bolestjo Slovenije? Vsaj od leta 1925, verjetno pa še od prej, je bil osnutek v lasti Ju- 145 Čopič, Javni spomeniki, str. 94. Prim. Čopič, Lojze Dolinar, str. 52. 146 Komelj, Prva svetovna, str. 84. Bolest Slovenije, osnutek za spomenik zasedenemu ozemlju Toneta Kralja (1921) (Fototeka Galerije Božidar Jakac; foto: neznan). 188 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 goslovanske matice.147 Pomen tega združenja je v drugi polovici dvajsetih let kopnel. Po oceni Igorja Kranjca je Matica takrat »postala ne dosti več kot ar- hiv beleženja rezultatov nesposobnosti urejanja odnosov s sosednjo, 'prijateljsko' Italijo«.148 Hkrati se je pojavilo nekaj drugih konkurenčnih organizacij, ki so si zada- le podoben cilj kot Matica,149 vendar je bila njihova aktivnost šibka in zamejcem bolj ali manj nekoristna. Kot se je spominjal predsednik ljubljanske podružni- ce Ravnihar, je imelo društvo težave tudi z nenaklo- njeno politiko. Še posebej sta si bila zaradi političnih razprtij v laseh z vodjo slovenskih liberalcev dr. Gre- gorjem Žerjavom, ki je nekoč, kot minister, Ravni- harju zabrusil, da Matica ne bo dobila državne pod- pore, dokler bo on njen predsednik.150 Zadnji žebelj v krsto so bila sumničenja, da Jugoslovanska matica podpira oborožen protifašistični odpor v Italiji in da sodeluje s komunisti, saj je bil na jugoslovansko-ita- lijanski meji ustavljen mladenič z revolverjem, ki je povedal, da je orožje dobil od Matice.151 28. aprila 1930 je ban Dravske banovine dr. Dušan Sernec podpisal dokument, s katerim je Matico razpustil, ker »je bila prekoračila društveni delokrog«,152 časopis- je pa je ob sočasnem razpustu nekaterih podobnih društev poročalo, da so bili v vseh društvih najdeni »komunistični in taki tiskani predmeti, katerih uvoz iz inozemstva je zabranjen«.153 Policija je v prostorih Matice izvršila hišno preiskavo, popisala premoženje in prostore zapečatila.154 Samo ugibamo lahko, ali je bil med premoženjem tudi Kraljev mavčni osnutek. Po poročanju Milčka Komelja je kip zdaj uničen,155 toda Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki hrani slabega pol metra visoko različico osnutka, iz- delano v lesu. Javnosti je bila predstavljena na med- narodni razstavi Obrazi ekspresionizma, odtisi duha sredi leta 2018.156 Predloga za spomenik v letih 1927 in 1938 Leta 1927 se je za kratek čas pojavilo zanima- nje za postavitev spomenika neodrešenemu ozemlju, vendar ne v obliki odkritja Bolesti Slovenije. Tedaj je minevalo desetletje od nastanka Majniške deklara- cije, dokumenta, s katerim je bila izražena zahteva po združitvi južnih Slovanov v avtonomno enoto Avstro-Ogrske. S stališča jugoslovanske kraljevine ta element ni bil tako pomemben, temveč so precej gla- 147 Ilustrirani Slovenec, 15. 3. 1925, str. 3, »Brata Fran in Tone Kralj«. 148 Kranjc, Svet, str. 149. 149 Mariborski večernik Jutra, 5. 4. 1930, str. 3, »Organizacija naše narodne obrambe«. 150 Ravnihar, Mojega življenja, str. 177. 151 Čermelj, Med prvim, str. 12–14. 152 Ravnihar, Mojega življenja, str. 147. 153 Jutro, 30. 4. 1930, str. 2, »Tudi 'Slovenska straža' razpuščena«. 154 Jutro, 29. 4. 1930, str. 1, »Jugoslovenska Matica razpuščena«. 155 Komelj, Prva svetovna, str. 84. 156 Simonišek, Obrazi ekspresionizma, str. 118. sneje poudarjali motivacijski zagon, ki naj bi ga de- klaracija dala Slovencem za ustanovitev skupne juž- noslovanske države. V slavnostnih člankih in govorih je bilo pogosto izraženo prepričanje, da je deklaracija že izražala »zahtevo po svobodnem življenju na lastni zemlji«157 oziroma »svojo pravico ne le po avtonomiji, marveč po lastni, demokratični državi«,158 saj se je taka interpretacija preteklosti, četudi ne temelji na dej- stvih, bolje vklapljala v državotvorni narativ. Jugoslovanska matica je bila osrednji organizator svečanosti ob jubileju, saj je bila, kot so menili poro- čevalci, »pred vsem poklicana, da goji preko vseh dnev- nih sporov smisel edinstva in ljubezni do rodne grude, s tem pa tudi skrb za one, ki so pred desetimi leti podpiso- vali deklaracijo, pa jim ni bilo dano doživeti nje sadove v naši skupni državi«.159 Z Matico na čelu proslav ne preseneča, da so pozornost na slavnostnih priredi- tvah namenjali zamejskim Jugoslovanom (med dru- gim so pozivali k prižiganju kresov na vzpetinah, ki naj bi bili vidni tudi onkraj državnih meja in s tem postali »simbol naše plameneče ljubezni do domovine in upanja v boljšo bodočnost našega naroda«).160 Matica je izdala spominsko diplomo, delo arhitekta Janka Omahna, na kateri je bila upodobljena plošča z na- pisom v spomin na obletnico, ter diplome prodajala po deset dinarjev,161 med drugim s kolportažno pro- dajo od hiše do hiše.162 Časopisje je pozivalo, naj ta »spomin na veliki zgodovinski dogodek, ko je bil položen temelj naši narodni svobodi«,163 izobesijo vsepovsod: »Naj ne bo narodne hiše, ki je ne bi krasila spominska di- ploma, naj ne bo šole, urada, društva, gostilne, kavarne, kjer ne bi visela spominska plošča majske deklaracije!«164 Mariborska podružnica Matice je na slavnostni dan jubileja, 30. maja 1927, v Mestnem parku svečano 157 Slovenski gospodar, 19. 5. 1927, str. 1, »10letnica majniške de- klaracije«. 158 Slovenski dom, 29. 5. 1937, str. 1, »30. maj – jubilej slovenskega boja za svobodo«. 159 Jutro, 1. 5. 1927, str. 3, »Ob desetletnici majske deklaracije«. 160 Slovenec, 25. 5. 1927, str. 3, »Prižgite kresove!«. 161 Napis se je glasil: »V času, ko je trpljenje našega v stoletnem rob- stvu izmučenega naroda prikipelo do roba življenja in smrti, ko se je sleherna v hrepenenju po svobodi zaklicana beseda zasledovala in maščevala z ječo in vislicami, je slovenski narod, zavedajoč se svoje svete pravice do svobodnega življenja in v soglasju s svojimi brati po krvi in jeziku, izpolnjujoč vero in besede svojih pesni- kov-prorokov in potrjujoč dejanja svojih mučenikov, po svojih zastopnikih, združenih v jugoslovanskem klubu, dne tridesetega maja tisočdevetstosedemnajstega leta, v avstrijskem državnem zboru samozavestno izpovedal, da zahteva na temelju narodnega načela ujedinjenje vseh pokrajin, v katerih žive Slovenci, Hrvati in Srbi, v eno samostojno, od vsakega gospodstva tujih narodov, svobodno in na demokratski podlagi osnovano državno telo. V spomin tega dneva in v opomin, da na ravninah Gospe Svete in ob bregovih Soče in Adrije še žive naši bratje, je ob deseti obletnici izdala to pismo Jugoslovenska Matica.« Gl. Mariborski večernik Jutra, 14. 5. 1927, str. 1, »Na pragu 10letnice majske deklara- cije«. 162 Slovenec, 5. 6. 1927, str. 4, »Kupujte deklaracijsko diplomo«. 163 Mariborski večernik Jutra, 25. 5. 1927, str. 2, »Deklaracijska proslava«. 164 Jugoslovenska Matica, Proslava, str. 3. 189 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–1942023 odkrila tudi spomenik z napisom, enakim tistemu na diplomi.165 Že od konca aprila 1927 se je v časopisju pojav- ljala napoved, da bodo v nedeljo, 29. maja, tudi v Ljubljani odkrili spomenik neodrešenemu ozemlju, na katerem »bo gorel večni ogenj, ki naj bo simbol naše neugasljive narodne težnje in volje, da se zasužnje- ni brati osvobode izpod neznosnega tujega jarma«.166 Pozivi z začetka maja, ki so Slovence spodbujali k organizaciji primernih »majniških slavnosti« po vseh krajih, društvih in šolah, so hkrati najavljali, da bodo v Ljubljani odkrili spomenik z večnim ognjem »v spomin na našo deklaracijo in na one, ki prebivajo izven domovine«.167 Koncept večnega ognja – svojevrstnega živega spomenika, pri katerem je treba vlagati trud za njegovo ohranjanje, s čimer ostane objekt spominja- nja nenehno v zavesti in nepozabljen – je bil v med- vojni Evropi razmeroma priljubljen kot spomin na padle vojake prve svetovne vojne, ki so jih običajno prižigali ob grobovih neznanih vojakov (na primer v samostanu Batalha na Portugalskem ali pod pariškim Slavolokom zmage), največji razmah pa je doživel po drugi svetovni vojni. Do postavitve ljubljanskega spomenika tudi v drugem poskusu ni prišlo. Slovenec – edini časopis, ki je dal zgodbi epilog z objavo kratkega poročila – je zapisal, da je Jugoslovanska matica načrtovala »pre- urediti bivši Radeckyjev spomenik v Zvezdi v večno 165 Jutro, 31. 5. 1927, str. 2, »Proslava 10letnice majske deklaraci- je. Proslava v Mariboru«. Plošča z napisom je bila vstavljena v kamnito osnovo, v kateri je bil nekoč relief nemškega telovad- ca Friedricha Ludwiga Jahna, odstranjen po razpadu Avstro- -Ogrske. Spomenik je bil ob prihodu nemškega okupatorja leta 1941 močno poškodovan. Leta 1992 je bil prenovljen in opremljen z novo ploščo. 166 Slovenec, 30. 4. 1927, str. 5, »Spomenik neodrešenemu ozem- lju«. 167 Jutro, 1. 5. 1927, str. 3, »Ob desetletnici majske deklaracije«. plamenico, pa je to namero opustila, ker bi po mnenju veščakov ne bilo okusno, da se ta spomenik na tak na- čin preuredi, povrh tega pa še zelo drago«.168 Gre torej za primer poskusa recikliranja spomenikov, ki je bil v Ljubljani v času med svetovnima vojnama razme- roma pogost (kip Franca Miklošiča je bil postavljen na izpraznjen podstavek spomenika Francu Jožefu, obelisk izgradnji Gruberjevega prekopa so namera- vali uporabiti za spomenik Napoleonovi Iliriji ipd.). Prazen podstavek, ki je ostal za odstranjenim kipom znanega vojskovodje, je bil že leta 1919 opremljen z vazo za cvetje,169 Jugoslovanska matica pa mu je želela dati novo funkcijo. Slovenec je dodal: »Ker se mestna občina peča s splošno preureditvijo Zvezde po le- pih umetniških načrtih vseučiliškega profesorja Plečnika, bo ta spomenik lepše preuredila.«170 Spomenik pa, kot rečeno, ni bil postavljen; le eden od časopisov ame- riških Slovencev je po pomoti pisal, da je do odkritja res prišlo.171 Ker spomenik zasedenemu ozemlju ni bil postav- ljen, so se začeli pojavljati predlogi za druge spome- nike, ki naj bi zasedli elitno lokacijo pred univerzo. Med drugim je bilo predlagano, naj tja postavijo spomenik Francu Miklošiču172 in spomenik kralju Petru I.173 Leta 1931 je potekala živahna debata o tem, ali naj pred univerzo premestijo Prešernov spo- menik, ker naj bi oviral gradnjo Tromostovja in pro- metne tokove na trgu.174 Septembra 1937, ob smr- 168 Slovenec, 26. 5. 1927, str. 4, »V spomin na majsko deklaracijo«. 169 Jugoslavija, 9. 9. 1919, str. 3, »Cvetje namesto Radeckega«. 170 Slovenec, 26. 5. 1927, str. 4, »V spomin na majsko deklaracijo«. 171 Glasilo K. S. K. jednote, 31. 5. 1927, str. 1, »V Ljubljani«. 172 Slovenski narod, 30. 9. 1926, str. 2, »Miklošičev spomenik (Glas iz občinstva)«. 173 Slovenec, 4. 1. 1931, str. 10, »Kurenčkuva Neška ma tud bese- da«. 174 Jutro, 21. 3. 1931, str. 2, »Ljubljanski proračun«; Slovenec, 25. 3. 1931, str. 4, »Pričetek regulacije Ljubljanice«; Slovenec, Osnutek Hermana Husa za preureditev prostora pred univerzitetnim poslopjem in postavitev spomenika zasedenemu ozemlju (reprodukcija po: Hus, Osnutki, str. 87). 190 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 ti češkoslovaškega predsednika Masaryka, ki je bil častni doktor ljubljanske univerze, so mu študentje pred univerzo začasno postavili doprsni kip, obdan z gorečima baklama ter častno stražo.175 V drugi polovici tridesetih let so park pred uni- verzo večkrat omenjali kot potencialno lokacijo za spomenik kralju Aleksandru I.,176 vendar je bila loka- cija sčasoma potisnjena v ozadje. Šele poleti 1938 je bil park ponovno obravnavan, saj je arhitekt Herman Hus za drugi natečaj zrisal načrt za ureditev »uni- verzitetne terase«, ki jo je nameraval razdeliti na tri dele. Skrajno desno naj bi bil postavljen Aleksandrov konjeniški spomenik, za njim pa naj bi nasadili drev- je. Preostali del parka pred univerzo bi bil preure- jen v ploščad, sredini pa bi dajal poudarek preurejen nadstrešek (altana) na šestih stebrih, okrašenih s kipi. Tretji, zadnji poudarek terase na levi strani naj bi bil »manjši žrtvenik kot spomenik zasedenemu ozemlju, v nadomestilo današnje plošče sredi predvrta«.177 Husova skica kaže preprosto zasnovan kelih, ki stoji na dvoj- nem podstavku, pri čemer se je morda zgledoval po načrtih za spomenik iz leta 1927. Čeprav je pristojna komisija Husov predlog oce- nila pozitivno, ni podprla njegove realizacije, saj bi bilo urejanje ploščadi drago in zamudno. Na seji ko- nec septembra 1938 je komisija iz obravnave izločila vse osnutke za ureditev prostora pred univerzo.178 Sem in tja se je še vedno slišal glas iz javnosti, ki je želel monarhov spomenik videti pred univerzo, na primer v satirični rubriki Slovenca, kjer je svoja mne- nja v klenem lokalnem dialektu delila »Kurenčkuva Neška«: »Ta spumenik b pasu pred univerza krala Ale- ksandra namest tistga kamna, ke zdej tam prou zapušen leži. Tam b ga usak tujc prec zagledu. Pa štedenti b ga bli tud vesel.«179 Odstranitev plošče in odkritje novega obeležja leta 2012 Po jugoslovanskem pristopu k trojnemu paktu je bil 27. marca 1941 izveden državni udar, s katerim je bil za kralja razglašen Aleksandrov mladoletni sin Peter II. Naslednji dan so v Ljubljani kljub kaotič- nim okoliščinam proslavljali začetek vladanja nove- ga monarha, pri čemer so polagali vence in šopke na podstavek spomenika kralju Aleksandru na Kongre- 12. 4. 1931, str. 10, »Frtaučku Gustl ma beseda«; Slovenski narod, 1. 6. 1931, str. 3, »Kam s Prešernovim spomenikom?«; Slovenski narod, 1. 7. 1931, str. 2, »Kam s Prešernom? Še nekaj mnenj iz naše javnosti«. Slovenec si je ob 1. aprilu privoščil potegavščino z objavo fotomontaže Prešernovega spomenika pred univerzo ter poročilom o že izvršeni selitvi. Gl. Slovenec, 1. 4. 1931, str. 3, »Prešeren pred univerzo«. 175 Slovenec, 21. 9. 1937, str. 2, »Spominska svečanost v Ljublja- ni«; Jutro, 22. 9. 1937, str. 5, »Dan pogreba v Ljubljani«. 176 Stele, Spomenik kralja, str. 135. 177 Hus, Osnutki, str. 88. 178 Jutro, 25. 9. 1938, str. 3, »Spomenik Viteškega kralja pred Ti- volijem. Nekaj podrobnosti s seje spomeniškega odbora«. 179 K. N., Kurenčkuva Neška, str. 14. snem trgu, cvetje in sveče pa so krasili tudi ploščo zasedenemu ozemlju.180 Rektor dr. Matija Slavič je dal univerzo v teh dneh zapreti, policija pa je zastra- žila park pred poslopjem, da bi preprečila študentske demonstracije zoper pristop.181 6. aprila je bila Jugoslavija napadena in v kratkem razkosana med okupatorji. Ljubljana je postala sedež Ljubljanske pokrajine pod italijansko upravo. O uso- di plošče zasedenemu ozemlju po prihodu Italijanov natančni podatki niso znani. Glede na to, da sta bila ljubljanska konjeniška spomenika kraljema Petru I. in Aleksandru I. odstranjena in uničena že konec julija 1941, bi pričakovali, da je okupator zelo hitro uničil tudi ploščo, ki je imela očitno protiitalijansko sporočilo. To trdi tudi Lavo Čermelj, ki navaja, da so ploščo »seveda Italijani takoj po okupaciji odstranili«.182 Prav tako je bil park pred univerzo avgusta 1941 izra- bljen za precej bolj utilitarne namene kot pred vojno: »Pred univerzo na malem otočku, kjer so sicer pod skrb- nim vodstvom vrtnarja cvetele indijske kane, je sedaj vsejana ajda, ki prav dobro raste in že cvete.«183 Spo- mladi 1942 se je poljščina spremenila: »Pred univerzo so nasadili mesto rož letos fižol, ko je tam lani bila ajda, ki je še dokaj dobro obrodila.«184 Janez Rogelj kljub temu navaja, da je plošča na svojem mestu ostala vse do zime 1942. Med razi- skavo je v fondu zgodovinarja dr. Toneta Ferenca, ki ga hrani Inštitut za novejšo zgodovino, našel odlok z dne 26. februarja 1942, s katerim je Visoki komi- sar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli ukazal odstraniti in uničiti »vse ne italijanske zastave in fo- tografije bivših osebnosti preostale jugoslovanske drža- ve ali embleme in simbole ter stenske napise te države«. Odredba, ki je zahtevala, da se vsi ti predmeti »takoj zažgejo, ali kakor koli uničijo po nalogu in pod osebno odgovornostjo predstojnikov uradov«, naj bi bila tudi vzrok za odstranitev plošče pred univerzo.185 V Arhi- vu Univerze v Ljubljani je Rogelj našel dokument, ki je od rektorja Slaviča zahteval odstranitev plošče, si- cer bi sledile sankcije v obliki prekinitve financiranja. Šele takrat naj bi bila plošča umaknjena z javnega prostora in domnevno uničena, na njen obstoj pa so v naslednjih desetletjih pozabili. Po koncu vojne so pred stavbo univerze začeli odkrivati nove spomenike. Univerzitetni svet je skle- nil, da lahko na tej lokaciji postavljajo le kipe oseb, zaslužnih za ustanovitev univerze, drugim zaslužnim osebnostim pa naj bi kipe odkrivali pred ustreznimi fakultetami.186 Med letoma 1969, ko je bil odkrit do- prsni kip prvega rektorja ljubljanske univerze Josipa Plemlja, in 2012, ko je bil postavljen kip Božidarja 180 Jutro, 29. 3. 1941, str. 3, »Ljubljana se klanja mlademu kralju«. 181 Benedetič, Slovenski študenti, str. 291. 182 Čermelj, Med prvim, str. 90. 183 Slovenec, 17. 8. 1941, str. 4, »Ajda pred univerzo«. 184 Slovenec, 20. 5. 1942, str. 3, »Vse je lepo posajeno«. 185 Rogelj, Izrabljena pieteta, str. 28. 186 Benedetič, Postavljanje, str. 34. 191 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–1942023 Jakca, je bilo vzdolž dovoza do vhoda v stavbo od- kritih osem doprsnih kipov. V središču parka, kjer je nekoč ležala plošča, sta bila postavljena dva spo- menika. Leta 1979 je bil odkrit spomenik Edvardu Kardelju, po katerem je takrat univerza nosila ime,187 septembra 1990 pa je bil s ploščadi odstranjen. Na istem mestu je bila 23. junija 1993 odprta fontana z bronastim odlitkom kipa Evropa, ki ga je leta 1955 izdelal France Kralj.188 Delo enega od bratov Kralj je vendarle končalo v parku pred univerzo. Rekonstruirana plošča zasedenemu ozemlju je bila pred univerzo ponovno postavljena leta 2012, vendar je bila izvedba novega obeležja v nekaterih vidikih nepopolna. V sporočilih za javnost, ki so spremljala odkritje plošče, je bilo razglašeno, da je bila prvotna plošča odkrita jeseni 1931 in da so jo posta- vili študentje ljubljanske univerze iz Julijske krajine oziroma iz Trsta, Gorice, z Reke in iz Istre, pove- zani v organizacijo Akademska omladina. Plošča naj bi bila posvečena bazoviškim žrtvam, saj naj bi bila na njej njihova imena. Slavnostnemu odkritju naj bi prisostvovala velika množica, prišlo naj bi tudi precej Primorcev, deloma oblečenih v tržaške narodne noše, dogodek pa so propagirali s pomočjo mobilizacij- skih razglednic. Kot smo pokazali, ima plošča daljšo predzgodovino in prvotno ni bila posvečena bazovi- škim žrtvam. Ker je imela za jugoslovanske Slovence funkcijo kraja spomina, povezanega s Primorsko pod fašistično Italijo, je postala tudi prizorišče žalovanja ob usmrtitvi bazoviških žrtev. Ob tej priložnosti so čez ploščo namestili papir z imeni padlih, kot je bilo ustaljeno ob tovrstnih prireditvah. Fotografija te pri- ložnostne postavitve je bila zmotno obravnavana kot fotografija same plošče, napis na papirju pa je obveljal za napis na plošči. Napaka sicer ne izvira iz najnovej- šega časa, saj je že Lavo Čermelj obeležje nepreci- zno omenil kot »spominsko ploščo bazoviških mučencev Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča«.189 Prav tako društvo Akademska omladina ni obstajalo; tako so bila podpisana nekatera vabila na komemoracije v Gortanov spomin in spomin bazoviških žrtev,190 vendar je izraz zgolj na splošno označeval študente ljubljanske univerze. Pri postavitvi novega spominskega obeležja so sodelovali predstavniki Društva TIGR, Slovenske izseljenske matice, Odbora za proslavo bazoviških junakov iz Trsta, rektorata Univerze v Ljubljani in Mestne občine Ljubljana. Obeležje je zasnoval prof. Vladimir Pezdirc, ki je oblikoval šest podolgovatih ploščic z valujočo površino. Valovi naj bi poleg morja simbolizirali nenehno prihajanje in odhajanje. Zara- 187 Svetina, Univerzi, str. 1. 188 S. P., Kraljeva Evropa, str. 10. 189 Čermelj, Med prvim, str. 90. 190 Pahor, Bazovica, str. 32 in 45. Podobno je napačna atribucija, da je ploščo leta 1930 ali 1932 odkrilo društvo »Jugoslovan- ska (oziroma Jugoslovenska) omladina«. Gl. Pahor, Odmevi, str. 149, in Pahor, Tajna organizacija, str. 182. di simbolne povezave z izvirnikom in vzdržljivosti, pa tudi ugodne cene, so bile plošče izklesane iz re- penskega kamna. Izdelalo jih je kamnoseštvo Sandi Čevnja iz Sežane. Napis na plošči naj bi bil, kot so verjeli pobudniki obeležja, identičen tistemu s prvot- ne plošče (v resnici je, kot omenjeno, enak napisu na papirju, ki je ploščo prekrival). Na prvi ploščici je vklesan napis BAZOVICA 1930, sledijo imena ba- zoviških žrtev (Zvonimir Miloš, Ferdo Bidovc – ka- sneje popravljeno v Bidovec –, Alojz Valenčič, Franjo Marušič) in na koncu posvetilo: † SLAVA. Univer- za v Ljubljani je med načrtovanjem obeležja želela, naj bo napis povsem identičen izvirniku, zato tudi niso spreminjali križa v zvezdo.191 Kljub temu je bila ob obeležje dodana kamnita kocka z napisom, ki je pojasnjeval zgodovino obeležja in naštel pobudnike za postavitev. Kasneje je bila kocka nadomeščena s ploščo, pritrjeno na zid ob obeležju, na kateri je raz- širjen napis v slovenščini in angleščini. Obeležje je bilo postavljeno na zelenico blizu Plemljevega kipa; na prvotno mesto ni moglo biti postavljeno, ker tam zdaj stoji vodnjak s Kraljevo Evropo.192 Zasnova spo- minskega obeležja je bila deležna tudi nekaj kritik. Morda najostrejša med njimi je pomnik opisala kot »sramotne v tla zabite ploščice pred univerzo«.193 Odkritje plošče je bilo eden od dogodkov v okviru »rodoljubnih dni Tigra«, uvod v prireditve pa je bila tiskovna konferenca 25. septembra 2012, na kateri sta bila predstavljena zgodovina spominske plošče ter projekt njene ponovne postavitve.194 Odkritje plošče je sledilo štiri dni kasneje. Osrednji govor ob odkritju je imel minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Žiga Turk, nastopili pa so tudi ljubljan- 191 Podatki Janeza Roglja. 192 Podatki Janeza Roglja. 193 Kovačič, Izrabljena pieteta, str. 29. 194 Primorski dnevnik, 26. 9. 2012, str. 16, »Ponovna postavitev spominske plošče bazoviškim junakom«. Spominsko obeležje bazoviškim žrtvam pred univerzo septembra 2022 (foto: avtor). 192 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 ski župan Zoran Janković, Stane Pejovnik in Janez Rogelj. Ploščo sta odkrila predsednik društva TIGR Marjan Bevk in predsednik Odbora za proslavo ba- zoviških junakov Milan Pahor. Zvečer je potekala še svečanost v Cankarjevem domu, na kateri je govoril predsednik republike dr. Danilo Türk.195 Tisk pri- morskih in zamejskih Slovencev je odkritju namenil več prostora kot osrednjeslovensko časopisje, NeDelu pa se je v naslovu notice o dogodku celo zapisalo, da je plošča posvečena »bizoviškim žrtvam«.196 Zaključek Spominsko obeležje zasedenemu ozemlju pred stavbo rektorata Univerze v Ljubljani na Kongres- nem trgu je pomnik, ki ima dolgo in kompleksno pre- teklost. Odkrit je bil kot protireakcija na italijansko praznovanje priključitve Primorske 20. marca 1921, v skladu z določili Rapalske pogodbe, ki je bila podpi- sana 12. novembra 1920. Podobno kot druga obelež- ja po Evropi, kjer so se meje po koncu prve svetovne vojne pogosto predrugačile, je tudi plošča pred uni- verzo izražala žalost in jezo jugoslovanskih Sloven- cev zaradi ozemeljske izgube ter trpljenja primorskih Slovencev, ki so bili pod Italijo deležni stopnjujočega se preganjanja. Plošča ni imela zgolj funkcije spomi- na na zgodovinski dogodek, temveč je bila neprestan opomnik na dejstvo, da primorsko vprašanje ni bilo zadovoljivo razrešeno. S tem je imela plošča tudi ve- lik mobilizacijski potencial za pospeševanje protestov ne samo proti italijanski, temveč tudi jugoslovanski oblasti, ki je po mnenju demonstrantov pristala na krivično razmejitev. Demonstranti, ki so se zbirali okoli plošče, so bili predvsem študentje, ki so goji- li jugoslovanska nacionalistična prepričanja, pa tudi študentje emigranti s Primorske. Ker so se prireditve pred ploščo neredko razširile v politične manifestaci- je, jih je skušala omejevati policija. Oblast v Beogra- du nad demonstracijami ni bila navdušena, obenem pa je želela z Italijo ohranjati solidne diplomatske stike, ki jih je protiitalijansko usmerjeno spominsko obeležje sredi Ljubljane miniralo. Vodstvo ljubljan- ske univerze je pokazalo določeno stopnjo strinjanja s sporočilom plošče, saj je bila ta postavljena v parku pred univerzitetnim poslopjem, ki je veljalo za av- tonomno območje, kamor policija ni imela dostopa. Pred ploščo so ob praznikih in obletnicah dogodkov, kot so podpis Rapalske pogodbe, italijanska priklju- čitev Primorske ter usmrtitev Vladimirja Gortana in bazoviških žrtev, potekale žalne svečanosti, ki so se občasno razširile v politične manifestacije, zato poli- cijska posredovanja in fizični obračuni niso bili redki. Jugoslovanski nacionalistični tisk je nenehno napadal Slovence, češ da so do svečanosti preveč mlačni in 195 STA, Sredi Ljubljane, str. 3. 196 STA, Spominska plošča, str. 2; Svoljšak, Domovinski ožig, str. 5. nezainteresirani, še posebej pa je zahteval, da ob teh dneh ne smejo potekati nikakršne razvedrilne in za- bavne prireditve. Združenje Jugoslovanska matica, ki je bilo namenjeno materialni in kulturni pomoči za- mejskim Slovencem, je sprožilo natečaj za postavitev večjega spomenika v parku pred univerzo. Zmagal je osnutek kiparja Toneta Kralja Bolest Slovenije, vendar spomenik, četudi je požel pohvalne ocene slovenskih kritikov, ni bil nikoli postavljen, najverjetneje zaradi ostrine njegovega sporočila, ki ni ugajalo jugoslo- vanski oblasti, in razpusta Jugoslovanske matice leta 1930. O postavitvi spomenika zasedenemu ozemlju so v Ljubljani razmišljali še v letih 1927 in 1938, ven- dar pobude niso napredovale dlje od osnutkov. Med drugo svetovno vojno je italijanski okupator spomin- sko ploščo odstranil in domnevno uničil. Leta 2012 je bila v bližini prvotne lokacije odkrita nova različi- ca obeležja, vendar je zaradi pomanjkljivega znanja o zgodovini prvotne plošče postala spominsko obeležje bazoviškim žrtvam. Kljub temu se je s tem težišče obeležja z odkrito sovražnega in obtoževalnega po- maknilo na komemorativno, tako da današnje obe- ležje nima več ostrine, ki jo je propagirala njegova predhodnica. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 2154, Jugoslovanska matica v Ljubljani ZAUL – Arhiv Univerze v Ljubljani ZAUL, šk. IV-119, Zapisniki sej univerzitetnega sveta od novembra 1922 do junija 1930; Zapisni- ki sej univerzitetne uprave od oktobra 1924 do junija 1930. ZAUL, šk. IV-120, Zapisniki rednih in izrednih sej univerzitetnega sveta in univerzitetnega senata od 4. julija 1930 do začetka okupacije aprila 1941. ČASOPISI Akademski glas, 1934. Beseda o sodobnih vprašanjih, 1933. Domovina, 1921. Edinost, 1921. Glasilo K. S. K. jednote, 1927. Ilustrirani Slovenec, 1925, 1931. Jugoslavija, 1919, 1920, 1921, 1922. Jugoslovan, 1930, 1931. Jutro, 1921, 1922, 1923, 1925, 1926, 1927, 1928, 1930, 1931, 1932, 1934, 1936, 1937, 1938, 1941. Jutro: ponedeljska izdaja, 1931, 1937. Mariborski večernik Jutra, 1927, 1928, 1930, 1932, 1934, 1936. Novi čas, 1921. 193 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–1942023 Orjuna, 1923, 1924. Pohod, 1932, 1934. Ponedeljek, 1928, 1929. Ponedeljski Slovenec, 1935. Primorski dnevnik, 2012. Slovenec, 1902, 1904, 1905, 1920, 1921, 1927, 1930, 1931, 1933, 1935, 1937, 1940, 1941, 1942. Slovenski dom, 1937. Slovenski gospodar, 1927. Slovenski list, 1929, 1931. Slovenski narod, 1920, 1921, 1923, 1924, 1925, 1926, 1929, 1930, 1931, 1933, 1934. Straža, 1920. Trije labodje, 1922. LITERATURA Benedetič, Ana: Postavljanje in odstranjevanje spo- menikov. Sobotna priloga (Delo), 14. 11. 1992, str. 34. Benedetič, Ana: Slovenski študenti v boju za naro- dno in socialno osvoboditev 1919–1941: fotografski zbornik, I. del. Ljubljana: Univerza Edvarda Kar- delja, 1987. Čermelj, Lavo: Med prvim in drugim tržaškim proce- som. Ljubljana: Slovenska matica, 1972. Čopič, Špelca: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna ga- lerija, 2000. Čopič, Špelca: Lojze Dolinar: študija in dokumentaci- ja. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1985. Čopič, Špelca in Ilich Klančnik, Breda: Lojze Dolinar (1893–1970): retrospektivna razstava: 20. decem- ber 1996–12. februar 1997. Ljubljana: Moderna galerija, 1996. Dobida, Karl (ur.): Slovenska moderna umetnost 1918–1928. VIII. ljubljanski velesejem 2.–11. juni- ja 1928. Ljubljana: Umetniška matica, 1928. Dobrovoljci: Nogometna tekma brez občinstva. Ju- tro, 24. 3. 1921, str. 2. Dolenec, I.: Med Nemci. Mentor, december 1928, str. 81–88. Dr. K. Dobida: Poglavje o ljubljanskih spomenikih. Konec. Slovenski narod, 15. 8. 1923, str. 6. Dr. Prezavski: Kam postavimo Krekov spomenik?. Slovenski narod, 26. 6. 1918, str. 1. Frst. [Stele, France]: XIX. umetnostna razstava v Jakopičevem paviljonu. Dom in svet 34, 1921, št. 7–9, str. 172–173. Georges: Nič (Čebljanje). Jutro, 8. 6. 1924, str. 6. Hus, inž. Herman: Osnutki za kraljev spomenik v Ljubljani. Umetnost 3, 1938, št. 3–4, str. 84–90. – i.: Razstava del prof. Toneta Kralja. Slovenija, 1. 11. 1935, str. 1. Ignotus: Beležke s slikarske razstave. Tabor, 26. 4. 1924, str. 2. Jezernik, Božidar: Jugoslavija, zemlja snova. Beograd: Biblioteka XX vek, 2018. Jezernik, Božidar: Mesto brez spomina: javni spomeni- ki v Ljubljani. Ljubljana: Modrijan, 2014. Jugoslovenska Matica: Naša žalna manifestacija ob priliki laške proslave aneksije zasedenega ozem- lja. Slovenski narod, 12. 2. 1921, str. 2–3. Jugoslovenska Matica: Proslava 10letnice majske de- klaracije v Mariboru. Mariborski večernik Jutra, 21. 5. 1927, str. 3. K. D. [Dobida, Karel]: Kipar Tine Kos. Ob priliki današnjega odkritja spomenika kralju Petru v Kranju. Jutro, 1. 8. 1926, str. 1–2. K. D. [Dobida, Karel]: Troje ljubljanskih trgov. Iz stare in nove Ljubljane. Jutro, 10. 4. 1927, str. 10. K. N.: Kurenčkuva Neška ma tud beseda. Slovenec, 12. 2. 1939, str. 14. Komelj, Milček: Prva svetovna vojna in slovenska likovna umetnost. Velika vojna in Slovenci: 1914– 1918 (ur. Peter Vodopivec in Katja Kleindienst). Ljubljana: Slovenska matica, 2005, str. 75–86. Kovačič, Vili: Izrabljena pieteta do mrtvih?. Sobotna priloga (Delo), 11. 2. 2017, str. 29. [Kralj, France:] Katalog. [Ljubljana: Jakopičev pavi- ljon, 1935.] Kranjc, Igor: Svet, Pilonov dom. Razmišljanje ob umetnikovi stoti obletnici rojstva. Zbornik za umetnostno zgodovino 33, 1997, str. 148–156. Odbor za postavljenje Prešernovega spomenika: Na- tečaj. Slovenec, 1. 7. 1899, str. 6. Onič, Franc: Naš klic. Slovenec, 21. 1. 1923, str. 2. P. P.: Dve vesni. Jugoslavija, 13. 4. 1920, str. 2. P. P.: Za naše brate v tujini. Jugoslavija, 19. 3. 1920, str. 1. Pahor, Milan: Bazovica: ob 80. obletnici Borbe in Tigra (1927–2007). Gorica: Sklad Dorče Sardoč, 2007. Pahor, Milan: Odmevi in spomin na Bazovico ter aktualnost njihovega sporočila. TIGR v zgodovi- ni in zgodovinopisju (ur. Aleš Gabrič). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, str. 147–160. Pahor, Milan: Tajna organizacija Borba 1927–1930: spominske poti Slovencev v Trstu: ob 90. obletnici ustrelitve junakov v Bazovici. Trst: Založništvo tržaškega tiska, Narodna in študijska knjižnica; Gorica: Sklad Dorče Sardoč, 2020. R.: Simon Gregorčič dobi spomenik v Ljubljani. Slo- venski narod, 28. 8. 1937, str. 3. Ravnihar, Vladimir: Mojega življenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 1997. Rogelj, Janez: Izrabljena pieteta do mrtvih?. Sobotna priloga (Delo), 4. 3. 2017, str. 28. Roš, Katja: Duh Danteja Alighierija še vedno blodi po Tolminskem. Delo, 28. 10. 1993, str. 10. S. P.: Kraljeva Evropa odslej pred ljubljansko univer- zo. Delo, 24. 6. 1993, str. 10. Simonišek, Robert, ur.: Obrazi ekspresionizma, odtisi duha = Gesichter der Expressionismus: 26. 5.–20. 9. 2018, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki. Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, 2018. 194 IVAN SMILJANIĆ: SPOMINSKO OBELEŽJE ZASEDENEMU OZEMLJU PRED REKTORATOM UNIVERZE V LJUBLJANI, 173–194 2023 Slovenska Straža: Ob aneksiji. Slovenec, 19. 3. 1921, str. 2. STA: Sredi Ljubljane spet plošča v spomin na bazo- viške junake. Primorske novice, 30. 9. 2012, str. 3. STA: Spominska plošča bizoviškim žrtvam spet v Ljubljani. NeDelo, 30. 9. 2012, str. 2. Stele, France: Spomenik kralja Aleksandra I. Zedini- telja v Ljubljani. Kronika slovenskih mest 7, 1940, št. 3, str. 129–141. Stelè, Fr. in Ložar, R.: Umetnostne razstave l. 1925. Dom in svet 39, 1936, št. 1–2, str. 47–54. Svetina, Janko: Univerzi daje nacionalni pomen nje- na vez z rastjo Slovenije. Delo, 12. 12. 1979, str. 1. Svoljšak, Drago: Domovinski ožig. Delo, 17. 10. 2012, str. 5. Zbor profesorjev ljubljanske univerze: Protest proti odtrganju jugoslovanskih zemelj po Italiji. Slo- venski narod, 31. 1. 1920, str. 2. Ž. A. O.: Kje stoj Krekov spominik? (Varianta). Ilu- strirani glasnik, 9. 5. 1918, str. 285. SPLETNI VIR Krebelj, Jana: »Spominska plošča bazoviškim žrtvam se vrača na svoje mesto«: http://www.primorske. si/2012/10/19/spominska-plosca-bazoviskim- -zrtvam-se-vraca-na-svo. S U M M A R Y A memorial of the occupied territory in front of the Rectorate of the University of Ljubljana The memorial of the occupied territory gracing Congress Square in front of the Rectorate of the University of Ljubljana is a monument with a long and complex history. It was unveiled in response to Italy’s festivities celebrating the annexation of the Littoral on 20 March 1921, which was carried out in accordance with the provisions of the Treaty of Rapallo, signed on 12 November 1920. Like other memorials throughout Europe, where many borders were shifted at the end of the First World War, the memorial plaque in front of the university building in Ljubljana conveyed the sadness and anger among the Yugoslav Slovenians over the loss of the territory and the suffering of their compatriots in the Litto- ral under Italy’s intensifying persecution. Honour- ing the memory of the historical event and serving as a constant reminder that the Littoral question had not been satisfactorily resolved, the plaque was imbued with a major mobilization potential to fuel protests as much against the Italian as the Yugoslav government, which was criticized for conforming to the unfair border delimitation. While the majority of protesters who rallied at the plaque were students with Yugoslav nationalist convictions, there were also students who emigrated from the Littoral. Because such rallies not seldomly turned into political mani- festations, police usually tried to block the protesters from gathering. Aiming to maintain solid diplomatic relations with Italy, the government in Belgrade was, of course, not happy to see its efforts being under- mined by people rallying around the anti-Italian memorial in the centre of Ljubljana. Conversely, the university leadership seemed to have concurred with the plaque, given that it was erected in front of the rectorate building, which constituted an au- tonomous zone falling outside of police jurisdiction. On festive days and anniversaries commemorating major events such as the signature of the Treaty of Rapallo, Italy’s annexation of the Littoral, and the executions of Vladimir Gortan and the Basovizza victims, mourning ceremonies occasionally turned into violent manifestations which commonly met with police brutality. The Slovenians found them- selves under a constant barrage of criticism in the Yugoslav nationalist press for their lukewarm and indifferent response to the solemnities, and they were explicitly forbidden from organizing entertain- ing events, especially any associated with the Italian culture or language. Plans were also made to replace the plaque with a bigger monument. The Yugoslav Society, founded with a view to providing material and cultural support to Slovenians abroad, therefore launched a competition for erecting a monument in the park in front of the university building. The award was won by the twenty-year-old sculptor Tone Kralj and his draft Bolest Slovenije (Slovenia’s Pain), but despite garnering critical acclaim, the proposed monument was never erected. This was most likely due to its poignant message, which was not to the liking of the Yugoslav government, and to the dis- solution of the Yugoslav Society because of its sup- posed cooperation with the communists in 1930. Although initiatives to build a monument of the lost territory in front of the university building or in Star Park emerged again in 1927 and 1938, they never moved further than the draft stage. During the Second World War, the Italian occupying forces re- moved the plaque and presumably destroyed it. In 2012, a new variant was unveiled near the original location; however, due to poor knowledge about the history of the first plaque, it came to be regarded as a memorial of the Basovizza victims. On the other hand, the tone of its message shifted from an overt- ly hostile and accusatory to a commemorative one, making the memorial plaque less poignant than its predecessor.