8294 $ 8 jfljDOU MFOVKA’ z a r i d n e § o 1 a r č k e. V t Štiri prav prijetne pripovesti za poduk in kratek čas: 1. Bratec in sestridfe ^ Q $ fj 2. Car Peter Veliki, tesar v Zardamn. 3. David in Goliat. 4. Jaroslav. V CELOVCU. V založbi Siginundove bukvarnice. 4 S 5 2* 82944 Bratec in sestrica. (Pripovesr. iz nemškega.) — To je tedaj Pariz! se je začudil Jožek. — Da, to mora Pariz biti, je rekla Marička, mesto je neizrečeno veliko. Da bi že le skorej tje prišla, jaz sim močno lačna, in kruh nama je tudi pošel. Je res, da je kruh pošel, ali le poglej lepo marmo- tico *) in orgelce; z njima nama bo že bog pomagal. Le greva, le hodiva in vesela bodiva. Usmiljeni ljudje nama bodo kruha dali in prostorček, kjer bova ležala. Ti znaš tako lepo savojsko plesati, jaz pesemce peti, bejsa hopsa ho! bode pa živalica plesala, ko bode orgle peti slišala. E te! verh tega pa še znam dimnike ome¬ tati, s čemur si bodem dokaj prislužil. Ah Jožek, ti si vedno tako dobre volje, jaz bi pa raje prav milo jokala! No, ta bi bila pa lepa! ali bi naj to dalje pripel¬ jalo? in Pariz je že pred nama. Ali ne veš, da vtegne človek v tacim mestu svojo srečo najti? to je nama stari *) Marmotica (po nemško Mnrmelthier) je prav zala živalica, ki se prav lahko plesati nauči. 1 2 Tomaž dostikrat pravil, in Tomaž že ve, ker je bil sam v Parizu. Marička, ki je bila popred sedla, je spet vstala, in otožna zraven Jožka sla. Nekaj časa sta tako sla. kar Marička spet postane in na jok reče: Kaj bodo pač dobra mati zdaj sami doma počeli! Zdaj o tim času je pri nas doma že omarijo zvonilo. To je pač prežalostno, da se tukaj lepi zvon ne sliši. Je res. pravi Jožek, da ga ne slišiva; ali mati ga slišijo, in če na naji mislijo in zvoniti slišijo, sej vedo, da sva v božjih rokah, ki dveh revnih otrok ne bo za¬ pustil. Zdaj pa se na enkrat zasliši po večernim zraku glasno zvenenje; otroka na glas zavpijeta in Jožek je vesel djal : Vidiš, tudi v Parizu so zvonovi, in tu še vse drugač pojo kakor pa naši doma v vasi. Pojdi. berv hodiva, tu nama ne bode ničesar manjkalo! Tudi Marička je serce dobila, in hitro sta. poza- bivši lakote in vtrudenosti, dalje šla. Veseli Jožek je kar naprej govoril in pravil: Sa¬ vojsko bova plesala, in marmotica bo skakala, na orgle bova delala in pela. in jez bom dimnike ometal — oj, oj, oj! če bova mogla materi kej denarja poslati, morda celo kak zlat. pomisli Marička — zlat!- Ko sta v Pariz prišla, je bilo že tema Johta koliko hiš, kakšna gnječa ljudi in voz, kakšno osvitljenje! Hodila sta dve uri ali kej, kakor omamljena od gledanja 3 in suma, okoli po mestu. Ali kadar sta se nekoliko na¬ gledala. se je vernila spet lakota in vtrudenost hujše. Kdo nama bo kej jesti dal? je poprašala Marička, in kje bova nocoj spala? Jožek ji pa reče, toda bolje tiho: tukaj je toliko in toliko hiš, se bode že v kteri kak kot za naju do¬ bil ! Samo prositi morava. Pojdi. Marička, tamle je lepa velika hiša. tam se prostora ne bode manjkalo. Pri vratih je pa stal mož. ki je deržal palico v roči. Tega Jožek ogovori in pravi: Ljubi gospod, midva bi bila rada čez noč pod streho, sva lačna, in prosiva, da naju prenočite in nama košček kruha daste. Vam bova pa savojsko plesala, in če vam je prav. bo tudi marmota skakala. — Da bi vaju prederta beračona. se zagrozi vratar, menita, da je palača njegove ekscelencie koča za take ljudi, kakor sta vidva? Ne potrebujemo ne merkevce ne Savojcev. — Jožek je prijel Maričko za roko. ter jo je sabo dalje potegnil, in ona je zdihala. Začni orglati. pravi brat. ko sta dalje prišla, in mar- motica naj pleše. Zdaj se vstopita in marmota je jela plesati. Ali ljudje so inem šli in nihče jima ni nič dal. kakor je Jožek mislil. in tudi nobeden jima ni rekel kam čez noč iti. Zmiraj bolj pozno je bilo. Marička se je mraza tresla in jokala. Jožek je pa molčal. Bila sta zdaj na majhnim tergu, kamor je več ulic peljalo. Marička se je na vogelni kamen vsedla in z rokrama oči zakrila. Čedno oblečen gospod, ki je ravno memo prišel. 1 * 4 je otroka zagledal, je postal, k Jožku šel in mu djal: Savojček, to bi mi lahko dobroto storil! Prav rad, moj gospod! Kaj pa bi radi? reče naglo Jožek in ga hitro popraša. Vidiš tamle unole veliko štacuno, ki je tako raz- svitljena? Ali unole? a že vidim. Na tale zlat, pojdi tj e, in reci, da naj ti ga zmen- jajo. Le mošk bodi, in reci, da si ga najdel, če te kdo praša. Ko nazaj prideš, boš pa plačilo dobil. Jožek je vesel marmoto sestri dal, vzel zlat, in tekel, kar je mogel. Ko je zlat tergovcu dal, ga je od obeh strani pregledoval, gaje ob mizo vergel, spet pobral, na vse kraje sukal in nazadnje fantiča za koljar zagra¬ bil rekoč: Malovredni fantalin, naenkrat mi povej, kje si ponarejeni denar dobil? Fantič se je tako vstrašil, da je kar pozabil, kaj je reči imel, in je trepetajoč pravico povedal; ali tergovec je bil človek, ki ni vsako reč preč verjel in mu to ni bilo dosto. Po vsaki ceni je hotel ponarejavca zaslediti. Jožka tedaj ni spustil, temuč je še nekaj svojih ljudi poklical, ktere je Savojček na ravnost k tujcu peljati mogel, ki mu je zlat dal. Temu pa se je že čudno zdelo, da fanta tako dolgo ni. Je tedaj pazil, in ko je zagledal mali trop iz štacune priti, jo je pobral in šel kar so ga noge nesle. Tergovec pa s svojimi ljudmi za njim, in Jožek je mogel tudi iti hoč ali noč. Tekli so po enih 5 treh ulicah za njim, pa ker je bil predaleč spredej, ga niso mogli dohiteti in so spet obernili. Tergovec pa je zdaj trudnemu Jožku djal: Ti fant pa pojdi zdaj kamor hočeš. On pa je šel počasi za njim in je mislil na Maričko, ki ga že gotovo težko pričakuje. Prišel je tje, kjer jo je pred popustil, se na vse kraje ozerl. ali sestre ni bilo nikjer. Večkrat je zaklical: Marička! ali nobeden se mu ni oglasil. Ni vedil, kaj bi počel, na vse strani je letal in kričal, kar se je dalo: Marička, Marička! Ali ker vse ni nič pomagalo, se zavije koj v perve ulice je iskat. Polnoči je bilo že proč, ko se je pred eno hišo vlegel in zaspal. Jutro je že napočilo in mali Savojček je še vedno spal. Morebiti, da se mu je sanjalo od do¬ mačih gor. od matere, od tovaršev, od sestre, ki zdaj, bog ve kje hodi. Okno preč od tla se odpre in glava pokrita z belo čepico se skoz njega pomoli. Bil je poštetar, ki je tu¬ kaj poštetario imel. Lena para — pravi poštetar, — ko zagleda fanta spati, — ta spi do belega dne, in ne ve, kje bo opoldne skorjo kruha dobil. Spi. lenuši, bere in krade se ve, drugače ne more biti. Kakšni ljudje so pač vse na svetu! E bi bili policaji kej vredni, bi take le¬ nuhe in potepuhe ne imeli terpeti. Pa kako mirno pob in kar od zunaj na ulicah spi; se ve, ker se mu ni bati, da bi ga pokradli. Med tim pa, ko je tako jezik nad njim brusil, ga 6 je z očmi bolj ua tanko pregledoval. Jožek je bil kar prijaznega obraza in samogoltnega in skopega poštetarja, ki mu jo je ravno včeraj fant potegnil, je misel obšla, če bi ne storil prav, Savojčka v službo vzeti Djal je: tak človek, sej mora že vesel biti, da le živi, in se vse¬ mu vdati, in z vsim zadovoljili biti, kar se mu da. Zraven je pa še čednega prijaznega obraza in gotovo tudi nag¬ lih nog. Reče in gre in ga, z nogo se ga dotaknivši, zbudi. Ali meniš celi dan prespati, lenuh ti? — Jožek kviško plane in pravi: Pač, gospod, grem preč dimnik ometat. E kaj, dimnik ometat, reče poštetar, za to še zdaj ni čas. — I, gospod, kaj pa čem ? popraša in si oči mane. Poštetar pa mu pravi: Pojdi z meno. to ti bom koj po¬ vedal, kaj imaš delati. In Jožek je šel z njim in duh poštet ga je močno zbadal. Kadar sta v hišo prišla, mu tako začne poštetar govoriti: Mislim ti veliko do¬ broto skazati. — Jožek je verno poslušal, ker ni dru¬ gega nič mislil, kakor poštetar meni, mu eno ali dve pošteti za zajterk dati — ti boš pri meni ostal, poštete okoli nosil, in tistim, ki od mene jemljo, stregel, mi v vsih rečeh doma pomagal, to se pravi kratko rečeno, jaz te menim v službo vzeti in za te skerbeti. Le pomisli, uboga sirota, kaj ti s tim storim, dam ti obleko in jed. ker si bil dozdaj vsak dan v nevarnosti, lakote poginiti. Kaj bi si bil lačni Jožek zdaj boljšega pač misliti mogel? Ali kakor je poštetar začel govoriti od lakote. mu je spet na enkrat misel na sestro serce skerčila in vžalila. Milo je jokati jel in ihteče zdihal: Imam še ses¬ trico, ki je z mano v Pariz prišla; včeraj sim jo zgu¬ bil, o bog, bila je močno lačna in ni imela ne koščika kruha, njo moram še pred poiskat iti. Poštetar je čelo zgerbil in djal nevoljno: V Parizu meniš, neumček, sestre poiskati? V mestu, ki ima več kakor desetkrat sto tisučev ljudi, ki je dve uri ali kej dolgo in široko? Celo svoje življenje bi lahko iskal, pa bi je še ne dobil. Je tudi mogoče, da je po noči v vodo padla, ali jo kakšen voz povozil, in bog ve kaj še vse! Ce je božja volja, da jo imaš še kdej najti, jo boš že dobil brez iskanja. Da se otroci zgube, v Parizu ni nič novega. Eni se spet dobe, enih pa nič več ni. Sicer pa imaš naj boljšo priložnost, se po sestri ogledovati, kadar boš poštete nosil. Ali v tim me prav razumi, zato ne smeš po mestu hoditi, ampak na ravnost svoj pot iti, kamor te bom poslal. Jožka scer niso potolažile te besede in tolažbe; je pa vender sprevidil. da bi bilo iskanje v takim ve¬ likim mestu berž ko ne zastonj, zraven pa vender ni bilo ravno nemogoče, da bi na svojih potih po mestu kdej sestre ne srečal. Naj bolj potolažile so ga pa še besede ranjcega očeta, ki so mu ravno v misel prišle: »Imaš še enega očeta«, so djali »v nebesih tam gori, ki čuje in skerbi za svoje otroke«. Bo tedaj tudi za Ma¬ ričko skerbel, si je mislil, in je prevzel ponujeno službo. 8 Poštetar pa je bil vesel, in je tudi imel za kej biti, ker je z družino gerdo ravnal, jim malo jesti, pa dosto dela dajal, da mu je bilo težko kterega posla dobiti, še težje pa ga obderžati. Tak pobe pa, si misli, ki ni nič bolj¬ šega vajen, bo še zmiraj naj slabše za naj boljše imel. Dal mu je staro obleko, ki jo je pobegli fant popustil, staro, zakerpano suknjo, ki mu jo je rekel dobro varo¬ vati in saj nikoli po poštetah poželeti. Jožek je obljubil, in je samo poprosil za košček kruha, da bi nekoliko la¬ koto potolažil. Jožetova služba ravno ni bila lahka. Zmirom je bilo na versti: Jože, nesi berž te poštete tule kje, ali pa tamtje, teci hitro in neoziraj se, jih imaš še dokaj dru¬ gam nesti, mi moraš še pomagati gostom streči, te doma potrebujem. — Jožek pa je bil uren fant, ročen in paz¬ ljiv, ki mu ni bilo treba kej trikrat velevati; v oko¬ lici se je kmalo znajdel, je vse zvesto opravil in se nikoli poštet dotaknil, ali se ko ti drugi zgovarjal, da ga je pes napadel, ali mu pijanec skledo iz rok zbil — kratko rečeno, gospodar je imel za kej z njim popolnoma zado¬ voljen biti, in je tudi bil, kolikor samopašnik biti more. Ali kakor hitro je Jožek svoje reči opravljal, se le ni dal s tim zaderžati, oči na vse strani ne pobešati, da bi morebiti sestro zapazil. O kako je naglo stopal, ko je od daleč kakega dekliča vgledal, ki je bila Marički po¬ dobna. Ko jo je pa došel, je žalosten obstal, ker je ves drug obraz zagledal, kakor sestern, si je obrisal sol- a žico iz oči in je mislil na mater, kaj bodo rekli, ko bo enkrat brez nje domu prišel! Tako se je maj-sikterikrat ogolufal, ali vender ni upa zgubil in se ni nikoli nave¬ ličal, je čakati in za dekliči, sestri podobnimi letati. Mati in Marička so bile po dnevi edine njegove misli, po noči pa je večidel terdo in mirno spal, oči je že stisnil še ko¬ maj se vlegel, da se je pošteter prav jezil, kako da more človek, ki nima okroglega v žepu ali v premoženju, tako sladko spati. Kar pa to reč zadeva, poštetar ni imel pra¬ vih misel. Jožek scer od njega ni nikoli vinarja dobil, ali od ljudi, ki so od njega kupovali, je marsikdej kak dar prejel, ali pa od tistih, ki jim je poštete na dom nosil. Ali to, kar je dobil, ni berž zatrečkal, ampak prid¬ no spravljal v mošnico, da bi o priložnosti kej materi poslati zamogel. Skor vsakdan se je narašalo njegovo premoženje, ker je dobil zavolj prijaznosti in brez po¬ trebe kdej prositi. Pa bi bil še lahko veliko več dobil, če bi bil hotel. Zgorej v tretjim nadstropju namreč je stanovala bolj postarna vidova, ki je od obrest svojega premoženja ži¬ vela, in ker ravno drugega ni nič opraviti imela, je imela to, da ji skor ni bilo živeti, če ni vsega, kar se je v hiši in v bližnji okolici zgodilo, ni pozvedila in sprašala. Komaj je ta Savojčka od daleč vgledala, že je vpila nad njim: Jožek, kam pa greš? Komu pa te poštete neseš? Ali jih kej prida vsakdan neseš? Ali nobeden tvojemu gospodarju dolžen ne ostane ? On pač veliko skupi ? Kdo 10 so pa ti, ki k vam hodijo poštete jest? Aii kej precej snedo? Tako je koj naprej popraševala; ali Jožku bi bilo nemogoče, če bi bil tudi hotel, ji zadost napovedati, in tudi se mu je taka zvedavost zoperna zdela. Jaz ne vem. gospa, nisem na to pazil, tako je večidel kratko odgo¬ varjal. In zares je bilo tudi njemu malo mar, kdo je gospodarja plačal in kdo ne, kdo je naj več snedel in take reči. Tako saj stoj, mali Savojček, se majhno počakaj, samo nekej imam še prašati, je spet na to odgovorila, še to mi povej in dala ti bom dva sousa. Ali tudi za ta dva sousa ni maral, in je bežal pred njo. da jo je le oddaleč zagledal. Gostoval pa je še drug v hiši; temu bi bil že več zaupal. Ta je bil gospod Duminil, ki je še eno nadstrop¬ je viši stanoval, kakor zvedava vidova, gori v četertim nadhišju. Kes je bil reven viditi, ali obraza je bil pri¬ jaznega. Vsakega je pozdravil, sicer pa se ni z nikomur dolgo pogovarjal. Poštetar ga ni ravno kej cenil, ker ni nikoli od njega poštet jemal. Stradež izstradani, je djal vselej, kadar je govorica nanj nanesla, še bomo vidili, da ga bo gospodar pred ko ne danes ali jutri iz hiše spokal. ker ne bo imel s čim go- stnine plačati. Njemu se revščina in uboštvo že na obrazu vidi, fej ga bodi takega človeka! Take besede so pa Jožka vselej v serce zbodle, ker je na to mislil, da so bili njegov oče tudi reven mož, in vender so gospod fajmošter toliko lepega od njih pove- 11 dali, kako so umerli. Prederznil se je tedaj, ko je pošte- tar spet enkrat tako strupeno revščino in ubožnost go¬ spoda Duminila pikal in objedal, se oglasiti in reci: Jaz sim pa vender slišal gospod fajmoštra pri nas doma reči, da sta bogatin in berač oba enaka pred bogom, in tudi mož je bil v vasi, ki je imel dosto denarjev, pa ga ljudje vender niso obrajtali, ker jih je po krivičnim pridobil, kakor so pravili. Poštetarja je rudeeica spreletela, ker je naj bolj ve- dil, kako je tudi on sam k denarjem prišel in kako jih še vedno pridobljuje, kadar drugih žival meso na mestu zajčjega prodaja in drugih tacih reči več. Nesramni pob, se zareži nad njim, kaj mi je tvoj far in tvoja vas mar! Kaj ti veš. kaj je to bogat in pa reven! Tukaj si v Parizu, ne doma v tvoji vasi in pa nikar gobca ne odpiraj, dokler te ne bo kdo prašal. Na to je mogel Jožek se ve da molčati, gospodarju ni smel nič zoper govoriti, v sercu pa mu ni nikakor prav dal, in je imel gospoda Duminila vedno raji, ker ga ni nikoli, kakor gospa vidova, z radovednimi vprašanji nad¬ legoval. Čuden prigodek pagaje z Duminilom bolje soznanil. Duminilova navada je bila, zvečer večidel zvunaj biti, kar je gospo vidovo na vsake verste obrekljive misli in mnenja napeljevalo. Stapnje so bile sterme in svečava ne ravno velika. Prigodilo se je enkrat zvečer, da je Duminil po štapnjah doli grede napčno stopil, padel in čez vse štapne lž je derdral. Jože je ravno domu prišel; je priskočil hitro gospodu vstati pomagat. Ali ta si je nogo zvinil ali zlo¬ mil, zlo ga je bolelo in ni mogel iti. Da bi bil le kak ra¬ nocelnik blizo, je djal, se na stopnjo vsedši. O, jaz vem za enega, reče Jože, grem preč ponj. Je rekel in šel. Ranocelnik pa je stanoval v tretjih ulicah od poštetarie in Jožek je tekel, kar se je dalo. Ali ranocelnika ravno ni bilo doma, je šel v kavarno novine brat. Savojček je te¬ daj tje šel, in ranocelnika tam dobil in ga tako dolgo na¬ govarjal, da gaje sabo spravil, ker so Francozje strašno v branje novin zaljubljeni. Kadar ga je v vežo pripeljal, je še gospod Duminil na štapnjah sedel, kakor ga je Jo¬ žek zapustil. Pomagala sta mu ranocelnik in fantič po štapnjah in ga pripeljala v njegovo stanico. Ko je pa Jože danes malo bolj pozno domu prišel, kakor scer, ga je poštetar ostro sprejel. Ti malovredni potepuh ti, kje si se tako dolgo vlačil? Zato mi nimaš danes nič večerje dobiti in lačen spat iti. Gospod Duminil je po štapnjah padel, sim pa po ranocelnika šel; se je fantič zgovarjal. Nato se je pa poštetar še bolj razserdil in djal: Po¬ slušaj ga no človek malovredneža kako se zgovarja! Gos¬ pod Duminil je čez štapnje padel in on je mogel po zdrav¬ nika iti! Komu pa služiš, kdo ti oblačilo napravlja, kdo ti jesti daje? In kaj je tebi ta stradež, ta gospod Dumi¬ nil mar ? Naj pade po štapnjah gor ali doli, ali naj si za¬ stran mene tudi vrat zlomi, še pogledati ga ne smeš. 13 Poštetar je imel po njegovih mislih popolnoma prav se tako jeziti. Že pred pol ure je menil iti in je le čakal, da bi Jože nazajprišel. Danes namreč je bil tisti dan v tednu, ki so se igravci zbirali, in poštetarja tudi nikoli ni med njimi manjkalo. In kako težko bi mu bilo to djalo, če bi bil le pol urice igre zamudil. Kaj mu je bilo tedaj mar, če si je tudi deset drugih nogo zlomilo, posebno pa še tak, ki svoje žive dni le ene poštete ni od njega vzel! Jožek je mogel ta večer brez jedi spat iti. Ali la¬ kota mu ni teže delala, veselilo ga je, da je zamogel gospodu Dominilu kej pomagati, in to veselje je bilo vse drugačno, kakor poštetarjevo, kadar je koga oigral, ali drugih žival meso na mestu zajčjega prodal. Le eno je Jožka skerbelo, ali si je Duminil nogo zlomil ali le zvinil. Mož, tako reven, in od vsili zappš- čen! je zdihal, ne, ne, tega bog ni pripustil. Ali kmalo je zvedil, kaj in kako. Drugo jutro je prišla žena, ki je vsak dan Duminila opravljat hodila, v poštetario, in je naročila za gospoda poštet. Za gospoda Duminila? seje postetar začudil in oči in usta široko odperl, in dalje prašal: Vi se gotovo mo¬ tite žena, za gospoda Duminila, kaj? vi ste se zarekli. E kaj že zarekla, je djala žena, sej nisim gluha, da ne slišim, kaj mi gospod naroči. Le pripravite poštet in fant naj jih kmalo gori prinese. Lejte, lejte! Kaj vsega človek ne doživi! je merm- 14 ral poštetar sam seboj in se ni mogel nič prav zarediti. Na Jožek, nesi to gospodu Duminilu gori; pa poslušaj, ee poreče: jutri denar, danes poštete — slišal, iz tega ne bo nič; jaz mu kratko malo nič ne upam; če plača, mu daš. če ne, pa greš! Jožek je tekel na vso moč po štapnjah gori. Ali ko¬ maj pride na tretje štapnje, mu pride klic: ..Savojček. Savojček, kam greš?" iz kuhinje na ušesa. Gorje, to ga je bila vidova poklicala! Ali Jožek je naglo skočil po eetertih štapnjah gori k Duminilu. Duminil je na zofi stegnjen ležal in poškodovano nogo od sebe molil. Veselje, ko je slišal, da bo noga kmalo zdrava, seje fantiča tako polastilo, da so mu olo solze v oči stopile. Duminil pa je bil danes posebno prijazen in zgovoren, kar ni bila nje¬ gova navada. Jožka je vse sprašal, kje je doma. kako doj¬ ijo je že v Parizu in on mu je vse na tanko in po pra¬ vici razložil, kako je v mesto prišel in ljubo sestrico zgu¬ bil. Da bi le v Pariz ne bila hodila, je žalostno djal. pa sva vender mogla iti, da nisva ljubi dobri materi pre¬ več nadležna bila, ker so oče umerli in mati težo imeli, naju preživiti. Sosedje so pomagali, kolikor so mogli, ker so vsi očeta radi imeli, ali sosedje so bili sami revni, in kar sim si jaz zaslužil, ko sim pota kazal, ali kam drugam poslan bil, je bilo vse premalo. Stari sosed To¬ maž je tedaj djal: Ljuba otroka! če imata mater rada. morata v Pariz iti. V Parizi se da kej zaslužiti, jaz sim bil sam tam. in nisim bil veči. kakor sta vidva. Ni drugač' kakor v Pariz morata iti in vedno vesela biti od jutra do večera, ročna in varčna, morebiti, da sta srečna in matere na stare dni skerbi oprostita! — Midva sva bila preč pripravljena, ali mati so se milo jokali, ko so to slišali. in naju niso nikakor od sebe pustili. Ali ker nisva jenjala prositi, so naji le pustili. Tomaž pa. ki na¬ ma je to sovetoval, je še več storil. Pred ta večer, pre¬ den sva šla. nama je dal orglice in marrnotico. Bog ve. kje je zdaj čedna živalica s sestrico Maričko! Slovesa od ma¬ tere ne bom pozabil vse svoje žive dni. pa sim bil ven- der prav serčno vesel, ko sim bil na poti v Pariz. Kdo bi bil mislil. da bom Maričko zgubil. Ali jo bom spet našel, kaj pravite, gospod Duminil? Tega ne vem, ljubo dete, to je v božjih rokah, in te roke varujejo tebe in sestre. Gotovo je sestra tudi kruh dobila. Ko je Jožek po štapnjah doli prišel, ga je že vide¬ va težko pričakovala. Čudno se ji je zdelo, da ga tako dolgo nazaj ni bilo. Ti gluhouhi fantič ti. je djala in mu pot prestregla, jaz sim te klicala, ali ti si šel. ko bi živo srebro v nogah imel. Komu pa si tako hitro poštete ne¬ sel, pa saj ne gospodu Duminilu? Gospodu Duminilu. njemu, njemu. To je pa čudno, kje ta revni človek denar jemlje, da more poštete plačati. Jih je pa že na upanje vzel. jeli Jože ? O. kaj še, gospa, mi jih je plačal. 16 v Čakaj ti Jožek, ti si klopouh fantič, nikoli ne mo¬ rem nič od tebe zvediti; pač že vem, kako ti bom jezik odvezala, en sou ti bom dala, ti bom vrezala kos potice, ki mi jo je včeraj prijatlica podarila, čakaj, ti jo bom preč dala. Kadar je pa ona v hišo odšla, se je Jožek tiho po štapnjah doli zmuzal, in ni hotel čakati sousa ne potice. Poštetarjevo pervo prašanje je bilo po denarju. Ni čisto nič manjkalo, in sam dober denar je bil. S tim je bil zadovoljen. In jutri, reče Jožek, je rekel, naj spet pri¬ nesem. Že prav, odgovori poštetar, če bo plačeval, bo vselej dobil. Se mu mislim pač dobre zde. Ali ni bila taka. Gospoda Duminila ni mikalo po po- štetah, on je le fanta rad pri sebi imel, in Jožka ni nič bolje veselilo, da je smel vsako jutro k njemu. Seve, da ga je zvedava vidova vselej nazaj gredočega pričakovala in ga spraševala, ali fantič ji nikoli ni preveč povedal, in bi ji tudi mogel ne bil, ako bi bil ravno hotel, ker večidel nobene reči sam ni vedil, kar ga je prašala, namreč: kaj je gospod Duminil pred bil, od koga živi, kaj dela, s kom kej vkup zahaja. To so bile reči, ki bi jih bila strašno rada zvedila, naj bolje pa ji je se to tajalo, da vsak dan toliko za poštete izdaja. Tačas se je nekaj pripetilo, kar je spet Jožetu upan¬ je obudilo, sestro Maričko najti. Sel je enega večera po ulicah, kar zagleda gospoda, vsega podobnega in ravno tistega, ki mu je ponarejeni zlat menjati dal. Pri njemu 17 je Maričko popustil. Kdli ki ve za njo, ali ne? Sel je vedno za njim, dokler da je v hišo stopil. Tudi v hišo je za njim hotel iti, ali niso mu pustili, ker je bila hiša, kjer so igro. ki se ji pravi hazard, igrali, in kamor so samo odraščeni smeli zahajati. Kako se pa pravi temu gospodu. ki je ravno v hi¬ šo šel ? je poprašal ene, ki so pri durih stali. Tega ne vemo. so mu kratko odgovorili. Jaz bi pa vender rad vedil, je prosil fantič. Ti nesramnež, se spraviš! Jožek je šel s težkim sercem domu. To je povedal drugi dan gospodu Duminilu, ali Duminil si ni nič od telga obetal, če bi ga tudi še kedaj srečal, ker bi bil go¬ tovo utajil, kaj se je uni večer zgodilo. O moja uboga mati! je milo zdihnil, kako bodo jo¬ kali po Marički in če jim tudi dvajset frankov pošljem in od Maričke nič ne poročim, jim tudi denar ne bo nič veselja storil. Kaj, ti misliš materi dvajset frankov poslati? ga po- praša začudeno Duminil. Mislim, gospod Duminil, in nekej frankov že imam; se ve, da bo še pred leto preteklo, preden jih bom toliko nabral, pa to nič ne de. O bogati ljudje so pač srečni! Meniš ti, Jožek? To so prav bogati ljudje; ki se v kočijah vozijo, in vender vsak košček z nevoljo povžijejo. ker jih znuraj to mori. koliko bogateje bi še lahko bili, če bi se jim bilo vse po sreči izšlo. To so prav bogati 18 ljudje, ki se njih denarjev stoki in kletve revnih derže; to so prav bogati ljudje, ki je ni ure mirne za nje, da bi se ne bali umreti, meniš Jože, da so srečni? Edina in prava sreča, dete moje, je, da človek nič druzega ne želi, kar bog hoče, ker nas s svojo nerazumljivo mo¬ drostjo po pravih potih vodi. Če nas je revne vstvaril, bo¬ dimo tudi revni veseli in drugega ne poželimo; če smo bogastvo prejeli, obračajmo ga v božjo čast. Vidiš, Jo¬ žek, kdor vse, kar po očetu dobi, za pravi dar ima, je pač srečen. Pač res, gospod! in jaz sim tudi rad zadovoljin, sim le ravno na mater mislil, če bi kdoj mogel, jim prav veliko poslati .... to bi bilo vender prav lepo, gospod Duminil. Če je to božja volja, ti bo tudi bog dal, da boš mo¬ gel pomagati, te bo pripravil kam, kjer se boš vtegnil dokaj koristnega učiti. Brati in pisati že zdaj znam, je djal Jože veselo; tega sim se že naučil. — Dumilinova noga je bila vsak dan boljša, in kmalo je upal spet hoditi. Vidova pa se je vsak dan bolj jezila, da so bile vse obljube in žuganja proti Savojčku zastonj. Tudi ona je enkrat nalašč poštet naročila, ker je mislila, da ji bo tedaj fantič vse povedati mogel. Ali ta ji je spod¬ letela. Jožek nikakor ni hotel povedati, s čim se gospod Duminil živi. kaj je popred bil; ali pri ti priložnosti pa je nekaj druzega zapazila, kar je imelo Jožeta hudo zadeti. 19 Čakaj, je djala, ko je plačevala, ravno nimam nič dro¬ biža, moram frank menjati dati. To pa je zato djala, da bi ga dalj prideržala. — O jaz imam drobiž , jaz vam menjam gospa, je berž Jožek djal, in primolil iz žepa svojo mošnico. Vidova je debelo pogledala: Ali si tako bogat, koliko ti pa plačuje gospodar? Fantič je čez in čez zarudil in djal: Nič gospa, to so darila, ki so mi jih zdajali, ki jim poštete nosim. — Radarje pa fantič odšel, je djala sama sebi: Zdaj te imam ti termoglavec, in Duminilu, ki se ga tako der- žiš,.bom tudi poštete osolila. Nič več mu jih nimaš no¬ siti. in komaj je nanj zadela, ga je ogovorila rekoč; Gos¬ pod Duminil, zlo ste šemi smilili, vi ste bili tako bolni in ste vsak dan poštete jedli. Kako? zavpraša ves zavzeti Duminil, vaše pomilo¬ vanje in pa poštete, kako se-to vjema? Le bolje tiho govorite, jaz vam bom povedala. Vam je morebiti znano, da so v Parizu ljudje, ki samo mačke kradejo; take vkradene mačke naš poštetarkupuje, zreže meso in — dalje vam ni treba praviti. To je vender strašno, pa sim za gotovo zvedila. nikar ne jejte več po- štet, Duminil. Bom koj poštetarja zato prijel, odgovori Duminil. ne sme kazni oditi. Vidova pa mu je prestrašena branila in djala: Me saj izdali ne bodete, za božjo voljo, gospod 20 Duminil, pomislite, to je skrivnost, ki sim jo samo vam povedala. Ali zagotovo veste, gospa, in potemtakim je vaša dolžnost, tako golufio razodeti; če pa le sodite kej tace- ga , pa po pravici reči, ni lepo, da kej taciga okoli tro¬ site , kar bi vtegnilo moža ob živež pripraviti. Vidim, pravi vidova. da slabo mojo odkritoserčnost povračate. Pa naj bode, kakor hoče, gospod Duminil. povejte ali ne povejte. Ce ste tako nespametni postetarju povedati, bom pa jaz tako pametna, da ne bom obstala! Jaz si nočem nobene sitnosti nakopati, za zahvalo! Jaz mirno in tiho živim, in vem od kaj živim, in kaj so, ki poštete jedo. Sedaj pa z bogom, gospod Duminil, zbogom. Vidova ni bila samo radovedna, temuč tudi pored¬ na, kadar jo je kdo razžalil. Vender jo je skerbelo, da bi Duminil res ne storil, kar je žugal. Sla je tedaj sama k postetarju in je djala, da se je Duminil pritožil, da poštete niso bile ravno dobre, je djal, ne vem. kaj je v njih, tako čudno diše in tak čuden okus imajo. Bog ne daj, mu kej taciga govoriti, da bi ga jaz slišal! je djal poštetar, moje poštete so ravno tako lepe, kakor kterega si bodi drugega! Tega naj mi nikdar več ne reče. To naj vam nikar skerbi ne dela, povzame vidova, posebno, kar tak človek govori, od kterega se ne ve. kako dan za dnevom preživi. Toda še ni vsega konec, še mar¬ sikaj vtegne na dan priti od tega Duminila. Se nekaj vam 21 imam povedati. Vaš mali Savojček, vi pač menite, da je zvest fant. — Zvest pa je fant, gospa, zvest, čeravno se dandanašnji nikomur ne sme upati, naj manj pa kakšnemu Savojcu. ki ga je ljubi bog kakor nalašč samo za krajo vstvaril. Me prav veseli, da ste zadovoljni z njim. Te dni sim pa, le pomislite, vidila pri njem celo mošno denarjev. Mošno denarjev? Vi norčujete, gospa. O kaj pa, ne norčujem se ne. Le prašajte ga, in terdo se ga primite, ne more tajiti; mošno denarjev pravim. Ukradel mi jih je, drugač ne more biti, zavpije po- štetar. O, jaz mu bom že dal. meni krasti, meni, ki mu obleko in jesti dajem, in gospa, ko bi vi vedili, kaj sim še vse storil zanj. Malovrednež, spokal ga bom, ga bom policajem izročil, ga bom — Se bi bil govoril, kar pride Jože v hišo in poštetar, ki je v taki jezi govoril, se je tako zagovoril, da se je lep 6 prepričal, da je Jože tat, plane nanj, ga primeža lase in zakriči, kje imaš denarje, ki si mi jih ukradel? Fant se je tako vstrašil, da se je po celim životu tresel. Bog je priča, da vam nisi n nič vzel. O ti lažnjiva para ti, berž se::i z mošno denarjev, le preč, vem, dajo imaš. Tukaj le je, reče Jožek, in privleče malo mošnico, tukaj, če to menite, je ravno tista, ki jo je gospa vi¬ dila. 09 Poštetar je denar iz nje stresel, malo frankov je bilo, in djal: Le povej mi, kako si me za nje golufal. Ne. pri bogu! zaveka fantič, če je le en sou vaš od tega....! Vse, kar imam, so mi ljudje podarili, ki sim jim postete nosil, pa le vse vzamite če menite. Gospod Du- minil ve, da sim za mater hranoval, in lepo gospa, da ste me tako počernili! Kaj, jaz? je naglo djala vidova nekakšno zmedena, in je bila še bolj zmedena, ko je kar na enkrat gospod Duminil v hišo stopil. Ravno domu je šel, je pa slišal mem grede poštetarja terdo govoriti in fantiča jokati, je tedaj v hišo šel. Kdo je bil bolj vesel, kakor Jožek! Jožek, kaj si pa naredil? ga je Duminil poprašal, ki je pa lahko vganil kaj in kako, ko je denar in mošnico vidi!. Poštetar pa je djal: tega vam ni nič mar, nikar vi zato ne skerbite. Fant pri meni služi in jaz bom z njim storil, kar bo meni všeč. Ste me razumeli ? v # Ze prav, razum ni vas, odgovori Duminil, samo da vtegne biti, da se motite. Kaj motim se? zakriči poštetar, vkradel mi jih je fant. — Ah gospod Duminil — pravi Jožek—denar, ki sim si ga prihranil, da bi ga materi poslal. — Molči malovrednež, jaz pravim, da si meni ukradel; 23 pa ti ne bom tega denarja pustil ne, stran te bom spokal, še danes, še koj zdaj. Prav. Jožek, se oglasi Duminil, tvoj gospodar te je iz službe dal, sleci suknjo, pojdi z mano, boš pa pri meni služil. Kaj? vi se podstopite? vi mi hočete fanta vzeti? je zaprašal poštetar. ki mu ni bila prav nič resnica, Jožeta spoditi. Jožek pa je naglo stergano suknjo slekel in je bil preč pripravljen z Duminilom iti. Le imejte denar, pravi Duminil mirno, kakor popred, vi sami ste fantu slovo dali. tedaj nimate več pravice do njega. Nesramni človek! zareži razkačeni poštetar, poredni obrekovavee, ki pravite. da so moje poštete za nič. Kaj ste rekli, kakšne so moje poštete, kaj ste rekli, da va-nje devljem ? Gospa, vi ste priča, kaj je djal gospod od mo¬ jih poštet? Vam je rekel, kaj je djal? Vidova se ni malo prestrašila, ko jo je poštetar za pričo pozval. Da, da. je djala, ni govorice vredno — ka¬ kor pravijo — beseda besedo prinese — res ne vem — mo¬ ram iti. se spomnim res, da imam še nekej opraviti, imam nekam iti. Le majhino še počakajte, gospa, ji reče Duminil. Ravno ta gospa meje svarila, da naj vaših poštet nikar ne jem. ker je mačkino meso v njih. Blisk in strela! gos¬ pa , ali to ste vi rekli ? Jaz nič ne vem. jaz celo nič ne vem! pustite me, jaz 24 nič ne rečem, jaz nisim nič rekla — se je izgovarjala vidova. Vas nočem dalje muditi, gospa, je spregovoril zdaj Dumiml, samo to vas prosim, ker sim danes to liiso ku¬ pil, ki vi v njej stanujete, da si za prihodnji mesec dru¬ gega stanovanja poiščete. Vidova ni vedila besede na to reči. Kakšno zavzetje! Dumiml, pa hišo kupil, in tako, kakor je ta!... Pošte- tar pa to slišati, je kar čepico raz glavo vzel, ker nobene reči ni bolj v časti imel, kakor bogastvo. Ali Duminil se je tudi k njemu obernil in djal: Želim. da tudi vi, ko mesec preteče, drugod prebivališča poiščete. To izrekši je prijel Jožka za roko in šel z njim na ravnost v štacu- no, kjer obleko prodajajo. Odslej, mu je djal, bom zate skerbel, in vsega potrebnega se imaš učiti. Jožek ni imel besedi, da bi se bil zahvalil, ali vesel¬ ja solzne oči so dovolj kazale, kaj njegovo serce čuti. — Ločimo se nekoliko od Jožka in ozrimo se na Dumi- nila, kdo je, in kaj je bil. Ni dolgo tega, kar je bil Du¬ minil še bogat kupec v nekem mestu bolj zgorej na Fran¬ coskem. Bil je v vsim srečen, kar je počel. njegovo bo¬ gastvo je od dne do dne rastlo in meščani so ga zlo cenili, ker je bil blaga duša in je rad pomagal vsim. Ali naj veče veselje so mu pa bili družina, ljuba pobožna žena in dvoje priljudnih otročičev. Ali huda bolezen je vstala. Otroka sta mu umerla in za njima kmalo žena. Ali še ni bilo dosti nesreče. Dva tergovca, ki je imel veliko de- 25 narja pri njih, sta prišla na bohen in skor ravno takrat se je slišalo, da se je veliko njegovega blaga na morju potopilo, ali pa tolovajem v roke padlo. Verh tega mu je pa še delovodja pobegnil in dvajset tisučev frankov od¬ nesel, čas menic je tudi potekel, in on jih ravno pla¬ čati ni mogel. Vse, kar je imel, so imeli dolžniki v rokah, ki pa tudi niso imeli, da bi mu bili plačali. Ali vender je bil terden in se ni vdal preveč žalosti, bogu se je izročil, vanj je zaupal. Bog je dal, bog je vzel, on je tako hotel, mora že prav biti. Ali vender čisto vsega ni zgubil, nekaj mu je še ostalo. Toda dalje ni hotel v mestu biti, kjer se mu je toliko žalostnega zgodilo. Pobral je, kar je imel in šel v Pariz. V Parizu pa je stanoval v najeti sobi, ki je le malo za njo plačeval, si je v vsem pritergoval in od tega živel, daje drugam tergovcem pomagal, njih rajtinge in delapreg- ledoval. To je terpelo čez eno leto. kar na enkrat se mu spet sreča verne. Dolžniki, ki mu pred letom plačati niso imeli, so si opomogli in so Duminilu dokaj povernili, ladje z blagom, ki je mislil, da so potopljene, so pripla¬ vale in več prinesle, kar je menil. Kakor hitro ga je po- pred nesreča vdarjala, tako berž se mu je zdaj sreča vra¬ čala, in kmalo je bil še bolj bogat ko pred. Ali več se ni verni! nazaj v mesto, kjer je bil pred. Ostal je v Parizu, je to hišo kupil, kakor je bilo že povedano, da bi jo v jabriko predelal. — Popustili smo Duminila, ko je z Jožkom šel v sta- 26 cuno, zanj oblačilo oskerbet. Se nista dolgo šla. kar sre¬ čata več policajev, ki so čedno oblečenega človeka gnali. Jožek ga vgledati je kar na glas zavpil in Duminilu je tudi beseda ušla: moj delovodja! Človek namreč, ki so ga policaji gnali, je bil tisti, ki je Duminila za toliko okra¬ del in ki je Jožetu tisti večer, ko je v Pariz prišel, zlat dal, da ga je menjat nesel. Duminil je šel tedaj k ljudem, ki so ga peljali, in ki so mu povedali, da je tovarš ponarejavcev denarja, in so mu tudi dovolili, da ga je poprašal, če kej ve za se¬ stro fantiča, ki ga je tisti večer z zlatom v štacuno poslal. Nič! je odgovoril in oči v tla obesil, ker ga je bilo sram prejšnjega gospodarja. Nisim gledal nie za dek¬ letom. — Takiga odgovora je že Duminil pričakoval, ali Jo¬ žetu je zlo serce vpadlo. — Čas je pa tudi, da majhino pogledamo za Maričko, kam je ta prišla, odkar se je od brata zgubila, in kako se ji je dosihmal godilo. Popustili smo jo na tergu z orgelcami in marmotico, ko je Jožek v štacuno šel. Ze je mislila kmalo košček kruha in streho dobiti, ali kako seje zavzela, ko je vi- dila. da je tuji gospod kar stekel, in Jožek in drugi ne¬ znani ljudje za njim. Je vpila za njim, ali on ni slišal. Groza jo je spreletela, če bi imela sama tu ostati in šla je za njimi, ali ker so ulice vse križem ležale, in ker so jo orgelce težile, jih je kmalo izpred oči zgubila, 27 v napčne ulica prišla, kjer ni vedila ne naprej ne nazaj. Postala je in jokati jela. Kaj pa jokaš punčka? jo popraša fant, ki je do nje prižvižgal. Ali nisi vidil ravno malega Savojeka inemo le¬ teti in z njim nekaj ljudi? Jaz bi rada za njimi sla^ pa imam preveliko težo na sebi. A, če je taka, reče priljudno fant. bom pa jaz der- žal orgelce in živalico dokler nazaj ne prideš. Se ve, da sim jih vidil leteti; tuletje so šli; čaj, le sem daj. Lahkoverna deklica je brez pomislika oboje tujemu dečku izročila, in tekla kamor ji je pokazal. Ali ker so pota na vse strani peljale, spet ni vedila kam in je obsta¬ la in čakala, da bi morebiti Jože nazaj prišel. Potlej je pa tje šla. kjer je fantu orgle izročila, ali od fanta ni bilo ne duha ne sluha. Kar zasliši od deleč orgle peti, meni, da so njene, gre za glasom, ali niso bile. O kako ji je bilo hudo! zgubila je bratca, zgubila je to, kar bi ji imelo v Parizu živež in streho dati. O kako je jokala in zdihala! Cas je potekal, zmiraj in zmiraj bolj pozno je bilo, in ona zmiraj bolj trudna. Sem in tje hodi in zagleda pred hišo gospo pozvoniti, da bi ji odpret prišli. Druga žena je pa za njo stala in psička, kakor otroka za¬ vitega, v naročju deržala. To je ogovorila Marička in djala: O za božjo voljo, ljuba gospa, vzemite me sebo, dajte mi kej jesti in čez noč pri vas prebiti. Trudna in lačna sim, da se vsa tresem in brata sim zgubila in še le danes v Pariz prišla. 28 Gospa se nevoljno ozre in pravi: Capinska stvar, ne budi mi z vpitjem mojega murčka. Ah mila gospa, saj nocoj me vzamite pod streho, ne bom nikogar motila, gotovo ne. Služabnica, kije psička murčka deržala, je rekla: Ta je ravno pripravna deklica za vas. Ta bi prav lahko murčku stregla in mu kratek čas delala. Gospodična Bertina pa je po strani pogledala Ma¬ ričko in djala: Ce bi le taka sirova stvar preveč gerdo z mojim nježnim murčkom ne ravnala! — — Naj bo, bom poskusila, pojdi z mano. — Vrata se odpro in vse gredo v hišo. V sobo pridši je bilo pervo opravilo, murčku prav mehko in rahlo post- lati. O mali moj angelček, je djala psičku gospodična Bertina, menim, da boš dobro spančkal, si deleč bil, ali to je prav zdravo zate, ljubi, nježni moj murček. — Zdaj se je še le na Maričko ozerla: Fej! kako je ta prašna in vmazana, je zaničljivo djala. Reza, taka ne sme blizo priti k mojemu murčku. Vun jo pelji kam drugam in po¬ stelji ji slame, da se na njo vleže. Pred naj mi ne pride pred oči, da se čisto ne osnaži. Take besede pa so tako Maričko zbodle, da bi bila skor raje čez noč na ulicah ostala. Sla je z deklo, ki ji je v kotu majhne sobe slame na tla razgernila in ji košček kruha dala. Kmalo je zadremala in terdo in sladko spala. Drugo jutro, kadar se je, kar se je dalo očedila in opra¬ vila , jo je dekla Reza spet k gospodični peljala. 29 Gospodična Bertina je sedela na zofi in zajterko- vala. Murček, še ves zaspan, zraven nje. Caj — jo po¬ kliče in pravi — da vidim, kakšna si danes. Malo bliže stopi — stoj, da mi zofe ne vmažeš, pazi. Danes že nisi več tako nemarna,kakor snoč. Kako pa ti je ime, revna stvar? Takega ojstrega glasu nenavajena, je tiho djala: Marička. in toliko. da ji niso solze v oči prišle. Kakor vidim, bi rada vekala — ji reče spet gospo¬ dična Bertina, — tega jaz ne terpim. slišiš ? Tu le je moj nježni murček, zavolj njega sim te v hišo vzela, razumiš? Samo pazila boš, kaj in kdaj bo murček kej poželel, ka¬ dar bi rad spančkal, mu boš pristujene muhe branila, blazinice popravljala, z njim igrala, kadar ga bo volja, samo njemu boš stregla. Zato boš pa jest dobivala in kar tak kmečk otrok, kakor si ti, potrebuje. To je mila, čedna, nježna živalica. moj murček, torej ga ne smeš s svojima debelima rokama preterdo grabiti. — Se bi ji bila dalje govorila in vkazovala. če bi ne bila kerščenica Reza prišla, in mlado dekle naznanila, ki je prinesla, kar ji je gospodična narediti naročila. Ali je pa prinesla tudi vratanico ali ovratnico za murčka? Reci. da naj pride. Mlado dekle, osemnajst let ali kej staro je prišlo v sobo in se nizko priklonilo. Dobro jutro, gospodična! ne zamerite, da vas tako zgodaj nadlegujem; prinesla sim vam, kar ste mi naročili. — Gospodična Bertina pa je z glavo po gosposko pokimala: Kako je narejeno? Ali je tudi vratanica in blazina za murčka? 30 Vse vse, gospodična, in upam, da bodete zadovo¬ ljni. Odvezala je in oj kako lepe reči je prinesla! Tacih še Marička nikoli vidila ni. Čuda lepo vratanico, ki se je vsa zlata in srebra svetila, in blazino, na kteri bo psi¬ ček ležal! Viditi je bilo, da je bilo gospodični Bertini všeč narejeno, če je ravno že z navade tu in tam kej popraviti imela, da bi lože kej vtergala. — Koliko je pa plačati? Veste, da vse preč gotovo plačam in ne čakam, kakor druge gospe enaciga stanu cele mesce s plačilom. Stil* franke! je djalo dekle. Stir franke! se je zavzela gospodična Bertina, ne¬ mogoče, to je preveč, je predrago! Nič več vam ne bom dala zaslužiti, vas ne bom nobeni prijatlici več priporo¬ čila, ker tako veliko rajtate. Ne, to je vender preveč stir franke, toliko že ne dam, vam bom kej vtergala. Vtergali saj ne bodete, gospodična, le pomislite, kako je narejeno, in koliko sim dela imela, preden sim naredila. Verjemite mi, da nisim ne sousa predrago raj- tala. — Se ve, se ve, taka je vselej . je rekla nevoljno Ber¬ lina. ali ni samo delo plačati, je treba v gledališče iti in po plesu, in si oblačila napraviti, o! denarja je za mnogoverstne reči treba izdati! Dekla pa je djala: pomislite, gospodična, pet bra¬ tov in sester nas je in se moramo z rokami preživiti. 31 Se ve, že vem, take govorice so mi znane. Tri franke nate, če hočete, da vam bom še kdej delali dela. Dekle je zdihnilo, denarje spravilo in šlo. Marička to slišati mi mogla razumeti, kako more taka gospa, ki je tako bogata viditi. tako ierda biti, Bertina je bila res bogata, ali to bogastvo ni za druzega ko za se in za njenega psička, kiji je bil naj bolj pri sercu, imela in obračala; sicer pa je vsak sou, ki gaje drugim vtergala, za dobiček imela. Kavno tako je z Ma¬ ričko ravnala. Komaj ji je toliko privoščila, da se je na¬ jedla. Ona je dobivala stare terde skorje od kruha, psi¬ ček pa vsak dan pečeno meso; po noči terdo posteljo — po dnevi pa ga ni bilo skor trenutka, da bi ne bila zmer¬ jana in kregana. Alije murčka preterdo prijela, ali pa mu ni prav postlala, ali pa ga je vdarila in zbudila, ko mu je muhe branila. Vedno je mogla slišati: Za drugega te nisim vzela, da se jezim nad tebo, da bi bila pač la¬ kote poginila na ulicah! taka neumna stvar ni za nobeno rabo. in pa kaj mi stroškov nakopuje, koliko sne, ko¬ liko pokaži in nobene reči prav ne stori! Ta ljubi, nje- žni psiček ni takega sirovega kmečkega rodu. kakor ti. to se mu mora vse drugač streči, pa je tudi vse bolj pame¬ ten in priljuden kakor ti! — Še clo jokati ni smela! Le po noči je prav milo jo¬ kala in zdihala, in na mater mislila in na brata, in je prosila boga, da bi se je usmilil. Kakor je pa Bertina psička rada imela, tako zlo ga 3ž je dekla Reza sovražila, ker je še preden je Marička tje prišla, marsikaj zavolj njega slišala. Pa tudi to ji je težko delo, da ima psiček tako dobro življenje. Sklenila je torej kakor si že bodi, se psa znebiti. V dosego tega namena ji je Marička, kakor nalašč, prišla, ker ga je po- temtakim imela, na kogar bi sum zavalila. Prigodilo se je, da je psiček, če ravno je tako dobro postrežbo imel, le zbolel in težko če ne zato, ker ga je preobilno pasla. To je bila pa velika žalost. Berž je mo¬ gel zdravnik priti in mu zdravil zapisati in Marička je mogla večkrat do pol noči pri njegovi postelji prečuti. Ravno tačas je pa tudi gospodično Bertino prijatlica na pojedino povabila, kamor vender priti ni smela odreči. Ali preden je šla, je terdo zažugala Marički dobro sker- beti za psička, če ne bo druga, ko nazaj pride. Komej pa je odšla, ga ni bilo bolj veselega, kakor dekla a Reza. Ni davno, kar je škatelco mišjega strupa kupila, ki je bil v kroglicah; zdravila za psička so bile pa tudi v krogličkah; in ker ste si bile škatelci nekakošno zlo podobne in enake, ju je premenila. Iz te škatelce je dala Marička psičku, ki mu je bilo res precej po zavžitju slabše in kadar je gospodična domu prišla, je murčekravno pojemal, Bertina to viditi je skor ome¬ dlela, posebno pa ko je še zraven prave škatelce še eno in pa s strupom našla , ker jo je Reza nalašč zraven postavila. Vsa razkačena se zažene proti Marički, jo mo- 33 rivko imenuje in se tako grozeče, vede da je vstrašena deklica kar na ravnost pobegnila in na ulice tekla. Bilo je pa strašno merzlo. ali Marička od konca ni nič čutila. Kaj ji je početi? Nazaj ni iti, in bi tudi ne bila šla nikakor ne, ker niso bile vesele ure, ki jih je tam preživela. Nekej časa je po ulicah hodila, ali mraz jo je premagal in šla je v štacuno, ki je bila navadno do polnoči odperta. Prosila je. da bi jo čez noč imeli, ali mož ji je djal. ki je v štacuni bil: to pa že ne more biti, gos¬ podar bi me pač lepo gledal, ki je bil še le te dni pokra¬ den; tako dolgo, dokler štacune ne zaprem, že moreš tukaj biti. dalj pa ne. Trepetajoča se je stisnila v kot in jokala. Polnoči je prišlo, štacuno so zaperli. Marička je mogla na ulico. O kako ojstro je burja pihala! Sem in tje je tekala, da hi se ogrevala, ali vender je bilo le strašno mraz. Dobila je stergano štorio na ulicah, vanjo seje zavila, ali to jele malo pomagalo. O kako dolgo ni hotlo jutra biti! Kako počas so ure tekle! Ali ko se je dan zaznaval, je bilo še le mraz. To so bile strašne ure za Maričko, mislila je zdaj in zdaj zmerzniti. Žeje solnce prisvitovalo skozi gosto. mokrotno meglo, ko se je skor na pol mertva zgrudila. Kavno je prišla mem deklica s torbico. Ah, gospodična Manina, Manina! je zastokala Marička. Manina pa je bila tisto dekle, ki je večkrat kej za Bertino delala, ki je takrat tisto vratanico in blazino za murčka prinesla. Ona se ozre, ko zasliši, da jo nekdo kliče, je spoznala Maričko, se zlo zavzela jo 3 34 tako viditi, objokano, na pol zmerznjeno, ko smert bledo. Za božjo voljo, je djala, kaj pa ti je. Marička, kaj se ti je zgodilo? Bertina me je — celo noč — tako je rekla in dalje ni mogla govoriti. Marina jo je prijela za roko, jo peljala domu v sobo v hiši pet nadstropij visoko in je djala materi, stari gospej, ki jo je prašala, koga pripelje: poglejte, mati, to je revno dekle, vse zmerznjeno. Služila je pri gospodični Bertini, kteri sim včasi delala, ki mi pa ni nikoli prav plače¬ vala in mi vselej kej vtergala. Mati, se ve, iz tega je to¬ liko vedila, kakor pred, vender je preč spoznala, kaj je treba, je jenjala delati in šla juho ali župo kuhat, ki jo je kmalo revni deklici prinesla. Marička, ko se je neko¬ liko ogrela in oživila, je vse povedala, kaj se ji je zgodilo in kako. Vsi so jo verno poslušali, ker so bili dobri ljudje, posebno pa dve mali deklici malo starji kakor Marička. Bile steManinine sestre. Uboga Marička! v taki noči! hudobna Bertina! tako ste vedno govorile in Ma¬ ričko omilovale. Manina pa je rekla materi: Kaj ne, mati! jo bomo pri nas obderžali? Mati se je prijazno nasmejala: Sest nas je, božja volja je tako, on ne bodal, da bi nam kruha manjkalo, kjer nas je šest, nas zamore še tudi sedem biti. — O kako ste bile male sestrice Maninine vesele, da bo pri njih ostala. In ko bodo drevi boter prišli, to se bodo čudili, to se bodo čudili, in Pavel in Robert! Pavel in Robert pa sta bila brata. Pavel je bil še 35 majhen, je še v šolo hodil, Robert pa, starji, seje učil pri botri, ki je ravno unkraj ulic stanoval in štacuno imel. Boter pa je bil serčnodobra duša, ki ni nikoli otroka raz¬ žalil. Večer pride in boter z njim. Sicer so otroci berž v njegove žepe segali, ker jim je vselej kej prinesel; ali danes tega ni pripustil, ker je bil sveti večer in on vse polne žepe daril imel. Imajo pa po drugih deželah na sveti večer skor enako navado, kakor pri nas na Sloven¬ skem svetega Miklavža večer. Mi pravimo: sveti Miklavž nosi, drugotpa: Dete Kristus nosi. Zdaj smo vsi vkup, je pričel boter, ljubi moji! Lepo je na sveti večer med samo veselimi ljudmi biti, kar pa vsi. kar jih je v Parizu ne morejo biti. Sezite mi v roko dajte mi srečo, ljubi moji. veseli' me, da smo zdravi, in da nas ima bog še zmiraj rad. Nam ravno nič ne ostaja, kar nam daje, pa je vender toliko, da zamoremo zadovoljni biti. — Zdaj je še le malo Maričko zagledal in djal: Lej, kaj pa imate tukaj? Kdo je ta deklica? Tega so že ravno vsi pričakovali. Vsi na enkrat so jeli pripovedovati, in kadar se jim je kej vstavilo, je Ma¬ rička pomagala in tako je boter vse pozvedil in djal: Da, res je, Manina, ti si pridno in dobro dekle. Pojdi sem, Marička, daj mi srečo, poglej! timle vsim sim boter, zdaj bom tudi tvoj, ali hočeš, ti je všeč ? O kako vesela je bila ta večer Marička, samo takrat so ji solze v oči prišle, ko je pravila, kako je Jožka zgu¬ bila, ki ga je botru prav na tanko popisati mogla. Zdaj 3 * 36 ga bom že skusil dobiti, kadar bi vtegnil v mojo štacuno priti in vsakega fanta na ulicah bom prašal, če mu ni Jožek ime. Radarje začel dari deliti, je tudi Marička svoj del dobila, Bil je vesel večer, ali pred tremi leti je bil žalo¬ sten. Takrat so oče umerli tih dobrih ljudi. Takrat so žalostni vkup sedeli, in niso je imeli podpore več. Oče so bili dolgo bolni, bolezen je dokaj vzela, zima je bila tukaj, in kmalo je bilo treba plačati od stanovanja Go¬ spodar, ki so pri njem gostovali, je bil terd mož, kijih je žugal brez usmilenja iz hiše spoditi. — Ko je bilo že pozno zvečer, še niso imeli nič luči, vsak je sedel tiho, kar pride nekdo v hišo. Vstrašili so se, ker so mislili, da bi vtegnil gospodar biti, ki jih pride tirjat. Ali ni bil ta, bilje boter malega Pavla. Tako tamno imate v hiši, saj luč prižgite, je djal. In mati so luč prižgali, vse objo¬ kane oči so imeli. Bolezen vam je gotovo dokaj vzela, je boter dalje govoril, nekaj sim vam prinesel, nekaj malega, bote že enkrat plačali, to je zavolj gospodarja, da boste imeli s čem plačati. To je rekel in dal še več, kar je bilo za stanovanje potrebnega. Mati pa veselja ni vedila kaj reči, samo djala je boter, sej sami niste bogati. E kaj! kaj menite, da se pravi bogat biti? jo po- praša. Če človek vsak teden toliko in toliko frankov za¬ služi in le pol toliko porabi, za življenje, tete! ali se to ne pravi bogat biti ? Ni čakal, da bi mu bila mati odgovorila, šel je in 37 djal Manini: Ti znaš tako lepo šivati; večkrat gospa, ki se z ženskimi deli peča, k meni v štacuno pride, z njo sim govoril, in ona ti bo delati dajala; in ti Robert, če hočeš z mano iti, mi boš v štacuni pomagal, treba mi je enega in koj po praznicih moreš priti. Ta boter je bil pač angelj za nje. Celi večer je hodil denarja na posodo prosit, ker ga ravno sam imel ni. Zato je šele tako pozno prišel. Drugi dan je bilo že koj bolj živo v hiši, ker jim ni bilo samo za takrat pomagano, timveč so tudi up do¬ bili za prihodnost; in ta jim tudi ni spodletel. Ker so bili vsi neutrudljivo pridni in delavni, in če ravno vsega obilo imeli niso, so vender toliko zaslužili, da so shajali. Med temi dobrimi ljudmi je Marička, ki so jo kakor domačo imeli, prav vesele dni živela. Je bila pridna in vse ročno opravljala in se dokaj koristnega naučila. No¬ beden ni bil nikoli brez dela. vsi so se prav dobro razu¬ meli in veselo živeli. Enega dne je prišla Manina prav vesela domu. Do¬ kaj je imela povedati, med drugimi tudi, da si je gospo¬ dična Bertina drugega psička omislila in Rezo spokala. Naj važniše pa je bilo to, da ji je imenitna gospa delati dala nekaj, kar bi več sto frankov veljalo. (En frank je pa po naše od dvajset do trideset krajcerjev, kakor je.) To ji je dalo gotovo upanje obilnega zaslužka. Precej je jela delati in dvajset frankov je že v naprej za nakup potrebnih reči od gospe prejela. Večidel tega pa si je preč nakupila, vender je še nekej pozabila. Poslala je 38 tedaj Maričko v štacuno. Marička je hitro šla in se ni ni¬ kamor ozirala — kar jo nekdo z obema rokama objame. Pogleda in glas jo doleti: Marička! in nji uide: Jožek! O kakšno je bilo to veselje! Kaj sta se imela prašati, kaj si pripovedovati! toliko, da je Marička pozabila, kam je prav za prav šla. Manina, ker je tako dolgo nazaj ni bilo, ni vedila, kaj je to. Jelo jo je skerbeti, mislila in vganjevala je, pa ni pravega vganila. Vstane in napravi se je iskat iti, mo¬ rebiti da pozve, kakšna nesreča se ji je primerila. Ali ravno ko je duri odperla, stopijo v hišo Marička vesela, gospod Duminil in Jožek. Jožek, Jožek! so vse na en glas zavpile, Manina in njene sestre, ko so vgledale deklico fantiča za roko der- žati, ker so se preč spomnile zgubljenega brata. Imate prav. reče gospod Duminil, Jožek je Jožek, ki je zgubljeno sestričico zopet našel! — To je bila spet vesela novica! Berž je eden stopil do botra in mu vse povedal. Boter pa je prišel, kakor je bil ravno napravljen, koj v čevljih čez cesto, Duminila in Jožka pozdravit. Duminil pa misli sam sebo: Letim veselim in de¬ lavnim ljudem s svojim denarjem ne morem večjega ve¬ selja storiti, kakoršno že imajo; samo toliko naj bo moja skerb , da jim dela ne sme manjkati. — Samo denar dati, to Duminil ravno ni preveč cenil, ali drugač bolj koristno je vedil revnim in potrebnim pomagati. Kako se je pa dalje godilo? 39 Marička je ostala še zmiraj pri tih, ki so jo tako blagoserčno sprejeli, in Jožek pa pri gospodu Duminilu. ki jeisam na Savojsko šel in Jožetovo mater sebo v Pa¬ riz pripeljal. Spoznal je tudi verlega Tomaža, ki je otro¬ koma orgelce in marmoto podaril, ko sta od doma v Pa¬ riz šla, in ki se ni mogel nikoli dosto naveseliti, da se jima je tako po sreči izšlo. Boter in Duminil sta se spo- prijaznila in ni jih bilo tacih prijatlov, kakor ona dva. Ozrimo pa se še ene leta dalje in zagledali bomo Manino in Maričko srečni gospodinji in Jožeta bogatega tergovca, ki je Duminilov pregovor tudi sebi izvolil, namreč: Druzega ne želi, kar bog hoče, in blagoserčni Duminil — počiva pod zemljo. Lahko in veselo se je ločil od sveta, šel je k bogu, in k svojim tam v nebesih. Car Peter Veliki, tesar v Zardamu (Svohodno po nemškem.) I. Ptujec. „Bes te plentej! da sta mi že spet tukej?" — za¬ renči mlinar Borstek nad fantom in deklico, ki sta dans ze tretjobart po svojej mokici barat prišla. ^Delata, ka¬ kor bi doma čisto nič druzega jesti ne imeli. Tega pa ne verjemem. Vajen oče je naj pridniši delavec cele okolice. Zapravljiv tudi ni; temuč s vsim, kar si prisluži, prav varčno in pametno obrača. Kako bi to bilo, da bi še dans brez te mokice prebiti ne mogla. Gotovo imajo vaj- na mati še kej za kuhajo doma." Sramožlivo pobesi pri tih besedah deklica oči; bi¬ stro vendar pogleda fantič mlinarja in ga premeri od glave do pete, rekoč: i ,„Nezamerite nama. da sva tako nevčakljiva. Glejte, klasje sva sama po njivah nabrala in zmlatila. Zato skorej pričakati ne moreva, iz te mokice kruha vardjati ali vkusiti."" „Vidva sta pridna otroka — pristavi sedaj mlinar svoje prejšne besede popraviti. — Zares kruh s lastno 41 roko pridelan naj boljši diši. Ali kako je to. da sta to žito šele sedaj v mlin dala, ko je že nova setvina dozorila?" „„Najen atej — odgovori fantič — so nama rekli ako bota ravno pred žetvo kruha pokusila, ki sta ga s lastno roko pridelala, bo vaju to opomnilo, da bi tudi le¬ taš ravno tako pridno in marljivo klasje pobirala in si potem spet kej žita za novi kruhej namlatila. Očetove besede so nama vselej svete; torej sva res sedajnega časa počakala. Se ve daje bilo težko, tako dolgo čakati; pa vendar sva preterpela. Vidite taka je. Sedaj vas pa prav ponižno prosiva, da bi nama kmalo mokico somleli!"" „Oj srečen oče, ki sta mu tako pridna otročiča dana! Le malo se še pomudita. Berš bota mokico dobila." — „Hej, Janžek! ali ne slišiš cinglati — zavpije mlinar no¬ ter v mlin — udri lenuh in zasuj, ali kar ti kake gorke po herbtu naštejem." Hitro zleti sedaj Janžek s škafom v rokah po stop- njicah gori, lačni kamen nasititi. Na to se nasloni na lino, kar zagleda čudno oblečenega človeka proti mlinu mahati. „Oče, oče! poglejte, tam nekdo pride. Kako široke klače ima! Cez pleča mu visi kratka jopica brez rokavov, ki se vsa svitlih gumbov (knofov) leskeče. Na glavi mu čepi visoka turnasta kapa s čopom. Pravi Turk se mi zdi. ka¬ kor sim jih že večkrat namalanih vidil." Mlinar se začudi, kdo da bi kej bil. Pogleda skoz lino in se prepriča, da je fant resnico govoril. Ptujec že zvunaj mlina stoji in vse skerbno pregleduje. Ce dalje 42 bolj raste radovedčnost mlinarja zvediti, kdo daje teptujec v širocih hlačah. Ne more se več zderžati. ,/Dober dan, žlahtni gospod! — nagovori ga mlinar skoz lino — va¬ rite se, da vas kako kolo ne zagrabi ali šapne." Ptujec se ogleda po glasu in zmakne kapico na stran, kakor bi hotel mlinarja pozdraviti in povzame besedo: ,,,/Ali je vam te mlin na prodaj? Koliko bi veljal?"" „No, no — se nasmeji mlinar in reče — saj ne bo¬ ste mačka v mehu kupovali. Pojte noter, da ga tudi zno- trej pregledate ali je za vas." Ptujec si ne da dvakrat vkazati. Berš se poda v mlin in ga ravno tako pazljivo tudiznotrej ogledovati jame. Tesavnica na rami in voglomer sta kazala, da je prej kak tesar, kakor mlinar. Vse reči si pregleda, vse kote preišče, in kar je najdel, v svojo knjižico zapiše. Imenitniši reči si clo na posebno tablico narisa. Ko si je bil tako že vse zaznamoval in zapisal se spet oberne na mlinarja: ,,,/No prijate!! koliko tirjate za vaš mlin ?"" ,/Tristo in petdeset zlatov: boljši kup ga ne morem dati" odgovori mlinar, ki sije v mislih že denarje za mlin prešteval. Pa on se je močno prerajtal. ,/„Je že prav; samo zvedeti sim hotel, kako drago kej tak mlin pride. — pravi sedaj tesar. — Jes kakor vi¬ dite nisem noben mlinar, torej tudi mlina ne potrebujem. Vendar rad bi pri kakem tesarskem mojstru v delo sto¬ pil, da se svojega rokodelstva še bolj izučim. Slišal sim, da je tu v vašem mestu kaj imenitna ladjenica, v kterej 43 se vsako leto nekoliko večih bark in ladij naredi. Zato sim v te kraje sem prišel. Vi ste tu znani; ali mi ne veste tesarskega mojstra povedati, ki pred vsimi nar bolj slovi?"" ,/Mojster Blundvik bo gotovo vse druge prekosil, mu odgovori mlinar nekaj nejevoljno. On ima med vsimi naj več dela in tudi naj več delavcev." ,/,/Cej pa stanuje?"" „To vam pa ta dva otroka pokažeta. Njun oče tudi pri Blundviku dela. He otročiča — zavpije na fantiča in deklico — tu imata vajno moko." Veselo popade fantič za meh, plača melnino in jo vreže s sestrico skoz duri. ,/No no, kam se vama tako mudi. Ali ne moreta še kako minuto počakati, Morebiti bi mladi tesar še kej po- prašati imel." „„Zahvalim — mu odgovori ptujec — že vem, kar sim si zvedeti želel."" ,zGotovo morate prav daleč za morjem doma biti?" popraša še enkrat radovedčen mlinar. „Mar ste clo iz Švedskega ?" ,/,/To ne"" ,/Ali iz Polskega ?" „„Tudi ne."" z/Odkod pa taj? Vaša obleka se mi čisto neznana zdi." „„Pri nas doma je taka nošnja. S Bogom"" in se hitro poda za otrokoma, ki sta bila že skoz duri odšla. „Glej ga glej ! kaj še ne naredi, prej me je izpraše- 44 val brez konca in kraja, vse sem mu rad povedal; sedaj mi pa na moja vprašanja še odgovora ne da. Prijatel. po¬ daj še malo, — vpije mlinar za ptujcem — pojdi še malo nazaj, jaz bi te še rad za nekaj poprašal." Vendar tesar mu kmalo zibne spred oči. II. Ptnjec prosi ca službo. Otroka sta hitela proti domu, ko bi ju veter nesel. Že sta vidila v mislih, kako se iz moke kvas postavlja, zamesuje. vsaja in peče. Že sta si mislila jesti od novega kruha. „Letas morava še marljivejše klasje nabirati — pravi med potjo natihoma fantič k deklici, — da bova več zernja namlatila in še več moke dobila. Očeta bom prosil, da nam cepičke naredijo, da ne hova več s poleni mlatila. Poleno ne moreš nikakor prav ne prijeti; tudi pritisnuti se ne more tako. kakor s cepmi, zatorej pa tudi še veliko zernja v snopičih ostane. Sestrica boš vi¬ dila boš, kaj si bova letaš nabrala in namlatila. Komej že čakam, da bi prišel spet čas, ko bova po njivah raztre¬ seno klasje spet pobirati mogla. Oh kakšno veselje bo to. ko bova zvečer polne bremena rumenega klasjiča do¬ mu prinašala." Ptujec je ju ravno došel. Deklica je taj molčala, ker se ni upala, vpričo neznanega človeka govoriti. Milo po¬ gleda samo brata. Težkega bremena in dolge hojevpehana 45 komej že diha in verze moko na tla, se malo oddahniti in počiti. „Daj sem. daj sestrica! moko, bom jes nesel. Saj sva že na pol poti in sedaj pride versta na me" — pravi fantič in seže po mehiču moke. Med tim vendar že mladi ptujec za mešič prime, ter si ga na ramo naloži, rekoč: ,,Vidva mi pokažeta, čej stanuje mojster Blundvik; zato bom vama pa mehič do doma nesel. — Kako je ime vajnemu očetu ?" „Videman" odgovori fantič ponižno. „„Kak6 je pa vama ime?"" „Meni Vilem, sestri pa Nežica." Počasoma postane tudi Nežica malo serčnejše in pravi: ^Gospod , vi se bote pa čisto omočili." W// Kaj pa to de; saj moka ni smola, da bi se ne da¬ la več odpraviti. Naj bo kar hoče. moko jes ponesem; vidva mi pa pokažita mojstrovo hišo."" Mojster Blundvik je bil že precej prileten, zraven pa silno tolst in rejen mož. Ravno je sedel za mizo v svo- jej pisarnici. Imel je namreč sila opraviti. Celi kupi na¬ risov in stavitelskih osnov so ležali pred njim po mizi razdjani. Tam so so bile spet rajfinge in druge pisma in spisi. Nad omaričem poleg njega je viselo kakih dvanaj¬ stero pip s dolgimi cevkami. Na omariču samem je stala velika voščena sveča na visokem medenem svetilniku in zraven kupec tesno narovnanega papirja. Verh tega je še stal na mizi jerbasčekin pladnjak (talili) povhen naj bolj- 46 šega sira in belega kruha. Ko neznani tesar v jispo stopi, najde Blundvika ravno pri tabaku. Kakor gosta megla seje dim po jispi raznašal. Ko ptujec pervič vstopi, ga je dim tako zaletel, da delj kašlanja dolgo govoriti ni mogel. Pomakne malko svojo kapico na levo in mojstra nakratko pozdravi. Bistro ga pregleda mojster od verha do tal; odloži svojo pipo na stran in zarenči na ptujca rekoč: ,/Odkrite se; saj vam kapica gotovo ni na glavi prirasla!" Ptujec vboga in stori, kakor mu je bilo rečeno. Dolgi černi lasje se mu vsujejo čez ramena. „Kaj bi radi ?" — ga popraša sedaj Blundvik. ,/„Iščem dela pri tukajšnej ladjenici, da bi se v svojem rokodelstvu še bolj izuril in izučil"" je bila odpoved mladega tesarja. /,Odkod pridete?" „„Sedaj iz Amsterodama."" z/Imate potni list?" Ptujec potegne pri tih besedah pismo iz aržeta in ga mojstru preda. Blundnik jame počasoma brati: ,/Peter Mihalov iz Moskve, star pet in dvajset let. Viste tedaj Moskvita?" „//Moskvita je samo priime — pravi mladi tesar in ga bistro pogleda — jes sim Kus."" — /yGlej še jeziti se hoče, da ga s priimenom kličem — reče na to Blundvik. — No bomo vidili, kaj kej znate. Pridite jutre zgodej v ladjenico število tri. Hočem narpred 47 zvedeti, kako gre vain delo spod rok, da vam plačilo odločiti morem." ,Meni je mar, da se česa naučim, — plačila mi taj ni treba,"" se mu odreže mladi Rus. „Vaša volja je dobra in hvalevredna." ,z,/Mojster! prosim te taj, da me tje postaviš, kjer bom od konca do kraja vse vidil, kako se nova ladja dela."" Malo da ni Blundviku pipa iz ust spadla, ko zasliši, da ga ptujec tika: „Busarona —zakriči nad njim — Moj¬ stra tikati in to njegov hlapec! Raca na vodi, to pa ne bo dalo in tudi še ni bilo! Ako bi bil že ravno sedem let s menoj iz ene sklede jedel, bi se ti kej tacega tudi ne spo¬ dobilo." ,,,/Tako je pri nas Rusih navada — mu Rus smeblaje odverne. Tam nar zadnji hlapec svojega gospodarja ne vika; clo carja samo tikamo. Saj tudi Boga tikamo, zakaj bi ljudi ne."" „E in pa vaša Rusia — to mora biti. prava hoten- totska dežela. Se cesar bi vam ne hotel biti. kam šele kmet" postavi jo Blundvik nejevoljno. No pa saj imam dosti podmojstrov, tebe se hočem vsolej skerlmo ogibati, kakor ognja, da me s tvojo rusko spodobnostjo ne pozdraviš. Da veš. To izgovori in ob¬ molči mojster. Noče več govoriti. „Velika hvala in sreča! — zavpije pri tih besedah 48 Peter. Serčno me veseli, da sim v vašej službi. Pa ven¬ dar, povejte mi, po čem bi kej bila taka ladja?" Nekaj s nevoljo mu odgovori Bluudvik: „Kaj ti je treba tega vedeti; saj tako v tvojem celem živlenju take ladje ne kupiš. Svetval bi ti, si svoj jezik za druge reči, ki se tebe tičejo, ohraniti. Sedaj pomigne Petru, da bi odšel. III. I.adja se začne staviti. Bilo je rano jutro. Lahka megla je vstajala ponad morjem in se visoko proti nebu valila. Blagi veterček je zbudil na nepreglednej morskej ravnini male šumeče va¬ love, ki se v širokih rajdah proti bregu poganjajo in se tam razbijajo. Na iz hodu je zacvetela rumena zarja. Kmalo vstane sonce iz za gor in se čudokrasno ogleduje v morskem zerkalu. Po bregu se začenja novo živlenje. Hitre šajke s belimi plahtami, kakor beli labudi začnejo plavati po morskej gladini. V ladjenici pa je še vse tiho. Velikanske klade dobov in tramov ležijo tam v čudnej mešnjavi. Tu vidiš ladjo s golimi grodmi, tu drugo z začeto kajuto, in za to spet drugo in drugo, ki skorej že dogotovljene stojo! Po bregu zaporedoma vidiš se hitra vretena zar- damskih mlinov verteti. Pridni mlinarji skakajo okrog trugel in kamenov kakor bi bili na kolčetih. Sedaj vdari pri farnej cerkvi štiri, da na vse kraje zabobni. V ladje¬ nici. kjer je koj prej še vse mertvo bilo. se začne nena- 49 vadno gibanje. Dveri se odprejo in krepki tesar prime za verv od zvončika, ki je visel nad njimi. Hitro pozvon- ča in kakor bi trenul se oživi cela ladjenica. Od vsih strani hite močni delavci do svojih opravil. Tu se jih zbere velika množica okrog dobove klade, ki je bila že za dno nove ladje pripravljena. Cela ura mine prej, da debeli Blundvik v ladjenico prikobaca. Težko so ga že delavci pričakovali. Sedaj se prikaže s sekiro na rami. Po sredi je bil opasan s širokim, precej ponošenim pasom. Bil je prav po pra¬ znično oblečen. Komaj se približa, ga pozdravijo vsi z odkrito glavo in serčnim dobrojutrom. Skorej brez sape pripiha do njih ter pomigne starejšemu podmojstru, da bi on besedo prevzel. Te začne h kladi pristopivši govoriti: ,/Imenitno je stanovališče človeka. Hiša ga hrani pred burjo, ga brani zime in vročine, v njej se on naj slajše spočije, ko si od težkih opravil zdelan in vpe- han želno počitka išče. Kratko reči, dom je njegovo za¬ vetje, kjer se rodi, živi in vmerje. Zatorej se tudi vsako novo stanovališče vsolej s posebno svečanostjo zidati začne, da bi delo srečno in spešno od rok šlo. Se ime- nitnejše pa je stavljenje barke, ki ima nositi serčnega mornarja nad neizmerno globino, med ojstrim in gro¬ zečim skalovjem in po plitvinah v dalnje ptuje dežele. Mirno in brez nevarnosti gleda stanovavec suhe zemlje strašen boj vetrov, divjanje viliarjov in treskotanje gro- 4 50 mov, zakaj on je v zavetju. Kaj vendar ohrani mornarja pred smertjo v globočini morja? Lesena stena barke ga more samo rešiti in obvarvati pogina. Zares je tedaj barka imenitna reč, in mi si moramo vse sile prizadjati. da svoje delo dobro začnemo in doženemo. Glejte tu pred nogami nam leži klada, iz ktere se ima naj pervi, poglavitnejši del ladje, dno ali podsek, iztesati. Na tem zaleži vse. Ako se temel dobro postavi, se lahko in srečno naprej dela. Začnimo tedaj, delajmo pametno in umno in prosimo Boga, da bi nam izšlo to delo na slavo in cest. Le z božjo pomočjo gre vsako predvzetje dobro od rok." Vsi pričujoči se sedaj odkrijejo in začnejo na glas moliti in Boga za pomoč prositi. Pervi govori dalej : ,/Gospod mojster Blundvik. podmojster Magelhan in vi Videman pristopite sedaj bližej. Vzemite si vsaki tesav- nico v roke in vdarite v božjem imenu po trikrat v te hlod, ki za dno nove barke tu pripravljen leži." Sedaj vzdigne Blundvik svojo lepo okinčano tesav- nico in vdari v dobovi hlod. brez da bi se kaj veliko poznalo. Njemu sledi stari Magelhan. Tri iverči šterk- nejo od debla. Sedaj pride versta na Videmana, alj njega prehiti Peter Mihalov s prošnjo: „Brater in dragi to- varš. prepusti mi dans tvoje mesto. Vse ti hočem za to podariti, karkoli si bom tukaj zaslužiti vtegnul." Stermo pogleda Videman, mož krepke postave in ravno v naj 51 bolših letih, mladega ptujca in mu reče: ,/Naka, tega ne pripustim." „Videman! — se oglasi sedaj mojster Blundvik — danas je moja volja, da ima naj mlajši podmojster to cest, ktera se starejšemu spodobi. To je moja zapoved, v mojej ladjenici mi nikdo nema moje pravice jemati." Jeza in serd spopade pri tih besedah Videmana, — pa vendar odstopi. Serdito pogleda na mladenča, ki si je ravno rokave zavihal in s tesavnico v roki h kladi pristopil. „V imenu Boga in svete Trojice — zavpije Peter in mahne trikrat s sekiro. — Prebudi se iz spanja moja domovina skoz te tri moje vdarke. Naj bo te podsek začetek ruskega pomorstva in barka na tem podseku stavljena naj nosi ime našega carja!" Pri vsakem mahu odleti velik iver od bruna. Potem seže v svoj aržet, m razsuje med svoje tovarše dve polne pesti denarjev. Tako se je svečanost s velikim veseljem končala. Vse se vsuje in pipije po denarju. Blundvik se smeji, kar le more in pravi:" ,/Zares kratkočasen je te korenjak, naš Moskvita. Se veliko veselja bo vam napravil s svojimi ruskimi še¬ gami in navadami. On je gotovo od bogatih starišev, le glejte, da se mu prav prikupite. Zraven njega gotovo ne boste stradali." „Tesati zna. kakor bi repo rezal, pristavi še Magel- han. Ste vidili, kako je iverje od njegove sekire letalo. 4 * 52 Ste mar opazili tudi, kako je vse to iverje pobral in ga za svoje hlače vteknil. Gotovo jih pošle starišem na ogled." Blundvik se nasmej a in hiti domu; delavci s Petrom vred se pa dela poprimejo. IV. Svojevoljnost. S polnimi košičkami se verneta nekega dne Vide- manova otročiča domu. „Kako je to, dasta že doma?" ju upraša mati, kterej se je to prehitro zdelo, „Omati! tukaj naju mate — pravi veselo fant. Midva sva bila pri Rusu. Mati, te je delavec, te. On teše, da iverje na vse kraje od njega leti. Komaj sva vtegnila nabirati. Odzdaj, mati, nočem kamdrugam, kakor k Rusu hoditi. On je tudi od vsih najprijaznejši. Mnogokrat se je s nama pogovarjal, tako ponižno, tako prijazno kakor vi draga mamica! Ko sva mu povela, da se mora tu tudi iverje drago plačevati, seje silno začudil in djal: Pri nas na Ruskem se iverja nihčir ne mara, če mu ga tudi zastonj ponujaš. Tam je derv skorej več ko trave." „Oj da bi vi vedeli mamica! kaj te Rus vse zna pri¬ stavi še deklič. Enkrat šterkne Tomažu teršica v oko! Pa ga je tako bolelo, da je od bolečine vpil in vekal, kakor malo dete. Oko mu kmalo zabrekne in v medoči je bil čisto zabuhel. Peter to sli'ati, potegne berš iz svojega aržeta male kleščice. O mama! kako so hile mič¬ kene in kako so se blisketale, Vam ne morem dopove- 53 dati! Bile so kakor samo srebro. S njimi se približa Tomažu in kakor bi trenul, je bila teršica iz očesa Našlenje mu še vkaže, pridno žemljo v mleko namakati in ž njo oko spirati." — „Peter ima povheno skrinjico tacih ldeščic, nožičev in druge robe, prav kakor en zdrav¬ nik , — doda še Vilem. — Vsi ga radi imajo, neizre¬ čeno radi. samo naš oče ga po strani pogledujejo. Jes mislim, da so na njega jezni." Mati vzdihne. „Naš oče so morebiti delj tega na njega jezni, ker jih je pri pokladenju dna ali podseka prehitel ?" „E reče Vilem, kaj pa je to, trikrat v klado vda- riti? To dro ni vredno, da bi se na njega serdili. In saj Peter ni htel to pravico od njih zastonj." Sedaj se prikaže u oknu glava mladega človeka. „O mama, brater Adolf" zavpijeta oba otročiča, Mati se nekaj prestraši viditi sina, kterega je oče tako sovražil. Bojazlivo pogleda Adolf po jispi ter vpraša: „So oče še v ladjenici?" Ko sliši da dro še, zapusti hitro okno in koj stopi vnoter tanko izraščen mladenč. „Bog vas sprimi, mati, in vaju dragi hrate in se- strička, reče Adolf žalostno v jispo stopivši. Ali se oče še niso premislili?" „„0 ne, niso še popustili svojo termo tvoj oče,"" — mu mati s solznimi očmi odgo¬ vori. — , /v Dobro ti je znana njih volja, od taiste še trohice ne opustijo."" „Draga mati, jes si nevem pomagati. Oče so samo 54 svojevolni. Jes občutim, da mi je sam Bog v serce po¬ ložil veselje do mornarstva. Velikokrat sim se prizade¬ val, to nagnjenje vdušiti, alj vse zastonj. Zmiraj mi koj to po glavi hodi. Nevem, kaj bi začel ?" Med tim se zasliši mali ropot tovne na dverih, in krepek možki glas. ,/Atej, atej pridejo" zavpijeta otročiča bojazliva. Mati obledijo kakor smert. Adolf, vbogi Adolf, se pa zakadi pod očino postel, kjer se dobro zakrije. Sedaj vstopi Videman. ,/Marta, Marta, prinesi mi čašico žganja! Meni je nekaj slabo po životu." Na to se hitro na klop usede. Vsa prestrašena zleti Marta svojemu možu voljo iz¬ polniti. Sedaj zagleda Videman koš iverja, ki je pri peči stal. No, kje sta pa take oteske nabrala. To mora biti močna korenjaška roka, da more take ivere tesati ?" ,/Oče! Peter zna tako tesati," mu Vilem nekaj plašno odverne. „0! te prederznež, te me je zlo razžalil," —za- raomla Videman in izpije čašico žganja. — Vendar cest, komur gre. S soncem vred vstaja in šele pozno hodi spat. On je nevtrudljiv pri delu, ukaželjen in zvedliv; s jedno besedo: Peter je izgled izverstnega tesarja. On si je za sebe najel leseno hišico starejšega podmojstra v lad- jenici. Tam si kuha, sam pometa in postelja. Nikdar 55 se ne peča s tukajšnimi ponočnimi letavci. On ne pi- jančuje in ne zapravlja. Kadar ga vidim poleg sebe delati, da mu znoj curkoma od čela lije; o kolkokrat si vzdihnem: „Zakaj nisi ti moj sin namesto skaženega, malopridnega Adolfa ?" , n ,Dragi mož, reče sedaj žena, ne zaničuj in psuj svojega pervorojenega sinu. Ne serdi se tolkajn, ker v tej reči ne ravna po tvojej volji."" „Tiho mi bodi — zavpije Videman. Perva dolžnost otroka je pokornost. Jes sem mu htel samo dobro. Pomisli, kako je na morju nevarno. Lahko bi se znal vtopiti. Pa vendar mu samo morje po glavi hodi," „„Glej dragi moj, tudi tesarja more zadeti kaka nesreča; ako je to božja volja. Vsi smo v njegovi roki. Brodarju na morju kakor pastirju na polju se vtegne kaj prigoditi. Vsakomu je skrito, kje da ga smert najde in zadavi. Da bi ne bilo mornarjev, bi se tudi ne potrebovalo bark. Ako hi ne bilo bark, bi ne bilo ladjenic in tudi ne tesarjev."" Ravno je htel Videman odgovoriti, ko Peter Mi- halov v jispo stopi: ^Prijatelj tu imaš vse, kar sim si čez teden za¬ služil; vzemi, kakor sim ti obljubil," reče Peter in vsuje pred njega na mizo denar." „ Tv oj ih denarjev ne potrebujem." ,/l’i si mi veliko čest skazal, toraj hočem der- žati, kar sem ti obljubil." 56 „Jes pa tvojih denarjev ne vzemem" — reče mu Videman serdito. — ,/Zakaj me delj ž njimi nad¬ leguješ ?" Kakor okamnjen gleda Peter terdovratneža. Jeze se mu vnamejo oči: „Aj! ti se mi hočeš vstavljati?" — zavpije glasovito; alj kmalo se zave — in se potaži. //Glej ti si že enkrat tolkajn star kakor jes, imaš otroke in ženo in se še tako braniš denarjev. Vzemi, lepo te prosim, kar ti iz serca rad dati želim. Alj se ti dro nik¬ dar ne pregrešiš, da mi tega malega prestopka nikakor odpustiti nočeš? Pri svečanosti v ladjeniei sem te sli¬ šal moliti očenaš, odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ti se vendar nika¬ kor nočeš s menoj pomiriti?" Ta beseda mladega te¬ sarja je vsim v serce segla. Terdnovratni Videman je stal pred njim ko na žarjavici. Ko govoriti prestane, ga milo pogleda in mu roko poda rekoč: ,/Peter ti si me premagal. Iz celega serca si želim, da ti postaneš moj prijatelj; vendar tvojega denarja se ne doteknem — se dotekniti ne morem. To bi bil velik greh, ko bi te tako ob zaslužek pripravil." Hitro zapusti sedaj Videman jispo in odide. Peter gleda za njim in pravi: „Tvoj mož je pošten, pa tudi terd in nevganljiv kakor kamen. Takega zares še nikjer nisem najdel." „Tu slišite mati" čuje se glas spod postelji in Adolf zleze iz svojega skrovišča." 57 „Kaj pa to pomeni? vpraša Peter ves začudjen." „Ah mili Peter Mihalov! — začne sedaj žalostno mati. — S čudno močjo ste v stanu premagati mojega moža, morda mu zamorete tudi njegovo serce omečiti! Glejte! pred vami stoji najen pervorojen sin Adolf. Vem, da se ne spodobi materi svoje lastne otroke hvaliti ven¬ dar vam povem, da on nikakor ni skažen. Oče ga hoče po vsej sili tesarstva učiti. On pa do tega čisto nema serca. Na morje, samo na morje, to živi v njem. Mno¬ gokrat je že prosil očeta s solznimi očmi, da hi mu v to privolil; oče vendar noče kej od tega slišati. Od tihmal se je porodila v tihej domačnosti razpartija, ki je s tim končala, da je postal sin proti očetovej volji mornar. Sedaj ga oče še viditi noče. Ko je me dans Adolf obis¬ kal in po očetu vprašal, se začuje tovne neki ropot in govor. To je bil moj mož, Adolf se ga zboji in jo berš smukne pod postelj, da bi se mu zakril." Bistro pogleda Peter lepega mladenča in pregovori: ,,Alj ne veš, da je pokornost perva in naj svetejša dol¬ žnost otrok do svojih starišev?" „0 vem žlahtni Peter; zatorej sim neprenehoma Boga prosil in molil, da mi moč podeli, njegovo voljo izpolniti. Ko sim pa s sekiro u roči u ladjenici stal in nemirno na morje gledal, ah prišlo mi je milo in ni- sim se mogel joka zderžati. Delal sim, alj vse z nevoljo, moje misli so vedno letale za belimi plahtami bark. Podoben sim bil raci, ki jo kura izvali, kakor hitro luš- 58 cino zapusti, že k vodi leti; med tim, ko je kokla za svojo mlado putico u naj večih skerbeh. Alj bi ne smel tedaj misliti, da je me sam Bog za mornarja stvaril?" ;/ Alj ne veš, da je nam Bog podal silo in moč pre¬ magati vznotranjo nagnenje. Kje bi bila človeška čed¬ nost, ko bi ne vedeli vladati nad lastno voljo? Nočem s tim tverditi, da je dete samo orodje, s kterim starejši, kakor se jim poljubi, ravnati smejo. Človek se nikdar ne sme k kakomu stanu siliti. Glej tudi jes se najdem v takem stanju. Človeku je moč dana, da bi nad seboj vladal; zato se jes trudim drugače od tebe ravnati. Jez imam neizmerno veselje do tesarstva; morja se pa bojim, kakor nevem kaj. Te strah pred vodo mi je že z mladih let prirojen. V ladjo stopiti in življenje vodi zaupati, se mi zdi. da bi htel raj še v ogenj. Vendar to bojaz- livost pred morjem mislim, da bom premagal. Zakaj bi tudi ti tako ne delal?" „Ah Peter pri vas je drugače, — odgovori Adolf. — Vi ste tesar, kar se vam poljubi, in na morje se bote le včasih podati morali. Jes bi pa imel za vselej tesar ostati! Ko bi mi oče poslednje privolili, rad bi tudi jes htel včasih opravljati tesarske dela. Peter! milo vas- prosim! poskusite pregovoriti očeta, da mi privolijo v mojo prošnjo, jas vam hočem za vsolej hvaležen biti." ^Bom skusil, kakor hitro priložnosti najdem. Med tim s Bogom!"" in se proti duram oberne. 59 ,,Vaši denarji Peter!" zavpije žena za Rusom, ki je že skoz dveri koračil. „Ker jih noče tvoj mož, tako vzemi jih ti za svoje otročiče. Lahko jih boš porabila," in otide. w Ako so vsi Rusi tako dobrotljivi kakor je Peter, ah tadaj bi htela na Ruskem živeti. S tim vzeme de¬ narje, ter jih skerbno zalnani. V. Vesela gostija. Ladja, ktero so začeli staviti, raste vsebolj na viš in viš. Kinalo bo gotova. Radostno gleda Peter raz njo na bezkončno morje, ki se je pred njim razprosterto čudno lesketalo. Bilo je ravno 13. julja leta 1697, ko pride tolsti Blundvik v svojo ladjenico. Od podmojstrov spremljen, obide naj prej barko okrog in vse na tajnko pregleduje. Ko je jo žvunaj že dobro pregledal, jo hoče tudi vznotra viditi. Ker je stala barka precej na viso¬ kih kladah, se je morala lestvica pristaviti. Skerbno stopa s svojim trebuhom Blundvik od prekle do prekle. Ko¬ maj je pa peto dosegel, ko se po sredi prelomi in Blund¬ vik na lestvici obvisi krače: ^Pomajte, prijatelji, pomajte svojemu mojstru, ki je v nevarnosti." Dvajsetero rok je seglo vse kmalo na pomoč svo¬ jemu mojstru. Srečno doseže Blundvik tla in si obriše znoj od čela ter reče: „Kako lahko bi bil mogel ob živ¬ ljenje priti, alj saj na truplu kako škodo dobiti. Nikdar me več ne vidite na lestvici." 60 /Gospod, zares ste se morali silno obrediti, odkar ste slednjokrat po lestvici lezli. Tedaj je vas deržala kakor muho,"" se oglasi eden tovaršev. „Alj pa je vaša lestvica oslabela, — pravi dalej Blundvik. — Morebiti ste pa preklo nalaš nalomili, da bi vaše delo pregledati ne mogel." ,/Mojster! se oglasi sedaj Peter od zverha, s temi besedami si nas vse silno razžalil. Zato tirjamo zado- stenje. Ti moraš na ladjo, da bi sam vrag bil." ,,Tvoja sreča, da si naviš! Drugače bi ti bil tvoj žladravi jezik zavezal, da bi pomnil, kdaj si to proti svojemu mojstru govoril," reče mu mojster Blundvik. ,/Taka muha, kakor si ti, se ve da lahko leze po le¬ stvici, ali pri meni je drugače." ,,,/Bratri! naredimo hitro nosilo, da bomo svojega mojstra brez vse nevarnosti na ladjo zanesli,"" pravi Pe¬ ter sedaj svojim tovaršem. „Dobro, Peter ti že veš, kaj se ima storiti" ga pohvalijo tovarši. Tudi Blundviku se je to dopadlo. Hitro se naredi nosilo, in zanesejo mojstra na ladjo. Njegov serd do Petra se kmalo ohladi in rama v rami se sprehajata s njim semtertje po barki. z,,/Mojster! se oberne sedaj Peter k Blundviku, — ti vidiš, da je vsaki svoje delo dobro opravil; lepo te taj prosim, da nam črez popoldne vse opravila spre¬ gledaš."" Blundvik pogleda govorečega 5 al prej da besedico zine, pravi Peter dalej: „//Glej mojster! meni se imaš 61 ponajveč zahvaliti, da je barka tako hitro gotova. Ob¬ ljubil sem svojim tovarsem gostijo napraviti, ako se barka do dnešnega dne dogotovi. Ravno dnes je pa moj god. Ta obljuba je zares čudeže delala. Vse se je gibalo in trudilo na vse moči. In kmalo, kakor sam vi¬ diš, je bilo delo doveršeno."" „To bi bla pri nas čisto nova navada, reče Blund- vik, in bi znala še s časom škodovati. Toraj se mora vsak vlastnik kake ladjenice takih navad dobro ogibati." , /w Ne tako mojster, to bi bilo samo dans, da se moj god malo praznuje, in po tem nikdar več. Pa še nekaj, jes ti znam kupca na novo barko, ako ne bo predraga."" //Alj se ti mar šampanjovec po glavi meša, nasmeji se Blundvik! — Barka bi pa znala čez pol miljona veljati." w A.lj kdo si ti dragi Peter? vpraša ga začudjeno dalej Blundvik. Alj si že preoblečen kraljevič alj pa samo bahač in širokoustnež?" ,/Tvoj podložni — odgovori Peter, — tesarski hla¬ pec, ki tebe prosi, da bi nas popoldne dela oprostil. Delj kupca je in ostane prava resnica." Blundvik dovoli v njegovo prošnjo. Splošno veselje in ukanje postane med delavci. Se veče vriskanje in ve¬ selje pa se začne, ko se na barko putrišek dobrega vina, vse žlaht jedi in pijače prineso. Ko se Videmanova otroka s iverjem domu verneta, ne vesta, kaj bi prej praviti začela. „Ab mati! ko bi bli vidili, — reče Vilem, — ka- koršno veselje je v ladjenici! Brez prestanka letajo gor in dol po lestvici. Na palubi govore, pojejo in se ve- selijo kakor v malih nebesah. Tam terkajo v glaže, da vse cingla; pijejo in jejo, da je kaj. Ko sem jes trohico tam postal, je hitro priletel Peter in mi napil glažek medu. To sem moral brez oddiha popiti. Peter mora biti od presneto bogatih ljudi — sta govorila dva med seboj. Kako bi bil drugače v stanu, tako gostijo napra¬ viti. Mama, dnes je njegov god, zato jih on tako go¬ stuje. O mama, kader je pa očetov god, se moramo pa mi s samimi krapani zadovoljiti." „Kdo ve, alj je že kedaj Peter Nizozemskih kra¬ pov vardjal?" rečejo sedaj mati s veselim glasom. Rusi gotovo nevedo od krapov." ^Glejte mama! lahko pogostimo Petra na njegov god s krapami. Gotovo ga bo to razveselilo." Mati se nekaj premislijo in potem rečejo Neži: „Zares se nam spodobi, da bi se mu hvaležni skazali za tolike dobrote. Idi Nežica, prinesi malo kvasu, jes hočem testo zamesiti." Kmalo je bilo vse vkup, česar je bilo treba. Testo nakipne in koj so začeli mati krape kuhati. Otroka sta stala poleg pozada in sta gledala kako se krap za 63 trapam skuha. Med tim je Vilem vedno materi od dne- šnje gostije u ladjenici kaj povedati imel. „Naš atej, pristavi k koncu so bili tako veseli, ka¬ kor jih še nikdar nisim vidik Ves čas so hodili s Petrom gor in dol po paluhi in so se koj smejali. Pri tem sem tudi začul, kako je Peter očeta prosil, da bi Adolfa pri mornarstvu pustili." ,/Kaj pa so oče k temu rekli," ga vprašajo sedaj hitro mati. „Oče so mu zmiraj odgovarjali: Molči brater. molči dnes o tem. Tega ne privolim, da bi me sam kralj za to prosil." To je bilo za mater zelo žalostno. — „Je Peter še na ladji?" vprašajo po kratkem spet mati? „Ni več tam. Ravno nekaj pred nama je odšel v svojo hišico." „Se bolj prav" rečejo mati in dajo otrokam ohla¬ jenih krapov, ktere je Vilem koj pozobal. Nežica jih pa žalostno shrani. ,/Nežica, zakaj se deržiš tako klaverno; zakaj ne ješ krapov ?" vprašajo mati deklico. ,/Mamka! mene zolh bole." zaveče Nežica. ,/Alj imaš morebiti piškle?" jo vpraša mali Vilem. „Piškli so, piškli!" odpove mu Nežica. ,/Jih moraš vpipati pustiti, reče spet Vilem, že vem kaj. Ko poneseva krape k Petru!, bom ga poprosil, da 64 bi ti pomagel. Težko mi je pri sercu, ko tebe vidim tako terpeti." „Ne Vilem, pred Petrom tega ne smeš zmeniti, jes se preveč bojim." ,/Sestrica, ni treba ti se bati, nič ne bo hudega," reče jej Vilem, in prosi mater, da bi jima skoraj dali krape za Petra. Že se je jelo temniti, ko se podasta s kra- pami proti Petrovej hišici. Tl. Peter zobe piplje. Kmalo dojdeta Vilem in Nežica do hišice. Dveri so bile zaklenjene, in v jispi je gorela sveča na mizi. Vilem poterka s pervega rahlo in potem močnejši, pa v hišici se nikdo ne gane. Sedaj se oberne fantič kol sebe in zagleda stoliček pri steni sloneti. Vzeme ga, in ga k oknu pristavi. Ko Vilem skoz okno pogleda vidi Petra zraven mize sedeti. Pred njim je bilo mnogo papirja in pisem razprostertih, v katere je bil Peter ves zamak¬ njen. Pred njim stoji mož visoke postave od glave do pet v plajš zavit. Te mu s vso ponižnostjo odpoveda na vse, za kar ga Peter poprašuje. Vilem stopi spet rahlo raz stolej, in še enkrat močno na dveri poterka in zav¬ pije: ,/Peter odprite!" Zatika zrožla in Peter stoji na pragu ter vpraša ju malo razserdjen: ,/Kaj pa hočeta sedaj pri meni?" ,/Najna mamka vas prav lepo pozdraviti dajo — začne nepretrašeni Vilem, zraven vam vošijo k vašemu 65 godu veliko sreče in blagoslova. Oni naju pošlejo, da bi vam tote krape prinesla, kterih mende še nikdar niste jedli. — Lepo vas prosim, vzemite jih od naju v zna¬ menje naše zahvalnosti." Tu se Petrovo lice spet razjasni ter jima prijazno odgovori: „Prav, prav, pojdita malo noter v jispo." Vzemši Vilemu jerbasček krapov se oberne k ptujcu r z,Aj Lefort, pokusite totih holandskih sladčic." Na to se mu on ponižno prikloni in zahvali. ,,Ej! že vidim, da moram jes prej začeti." To iz- govorivši vzeme jeden krap in ga povžije. Sedaj se oberne spet k neznanemu: ,/Tako dobro mi pa še ni¬ koli niso dišali. Prosim vzemite tudi vi." Ptujec vzeme en krap in izpolni Petrovo željo. „Vilem! ti pa povej doma materi, da se Peter serčno zahvali za krape in za vošilo. Njih pazljivosti ne bom nikdar pozabil." Sedaj mu poda prazni jerbasček. Vilem hoče Petra še nekaj prositi, alj pred ptujcem se skorej ne upa. Slednič dobi vendar serčnosti in reče: //Dragi Peter! jes bi vas še nekaj rad prosil. Glejte! moja mila sestra Nežica dnes še krapa ni smela vardjati. Ze cel den jo zobi bolijo. Lepo vas prosim, vpipljite jej piškov zob, ki jo tako boli. V tem ste vi mojster, in imate tudi ve¬ liko kleščic in nožičkov v svojej škatelci. Vidil sim je, ko ste špico iz očesa potegnuli." „Kaj pravite k temu, Lefort? — reče Peter proti 5 66 neznanemu. Alj nisem že sam zdravnik?"—Berš postavi vsred jispe stol, na kterem je prej sedel in reče k Nežici: „Vsedi se tu na stol; bom samo pogledal, kaj kej zobu majnka," Neznani mož mu pa posveti. Nežica se vsede, odpre ustica ter pokaže bolni zob. Peter ga namoči malo z gobico, in reče: „Ne boj se. ne bo nič hudega." Stegne se v žep po klesčice, brez da bi bila to Nežica opazila. Med tem, ko je Peter bolni zob pipal, pogleda Vilem po mizi in na neznanega, ki je svečo deržal. Tu zagleda pod plajsem lepo obleko z zlatom obsivano, po strani meč in na persih blisčečo zvezdo. Kmalo je bil zob iz ust. Neznani se spet zavije v svoj plajš. Mala otroka se preserčno zahvalita in Peter se oberne smehlaje k Lefortu: w Tacih zobov sem si že več na- pipal." Nežica zapusti Petrovo hišico, kakor bi se na novo prerodila. Ni več počutila nobene bolečine. Ni mo¬ gla dopovedati, kako je Peter v teh rečih hiter in znajden. Geli pot do doma samo od njega govori. Doma pove Vilem na tihem materi, kajda je pri neznanem človeku vidil, alj mati so mu naj ostrejše prepovedali drugim kaj od tega poveti. VII. Zaušnica. Pogosto so prihajali Petra ptujci obiskovat in se ž njim v ptujem jeziku razgovarjat. Ljudi s omislili da so 67 kupci, ki hočejo novostavljeno barko kupiti. Enkrat pride sopet neki mož k Petru. Dolgo časa se prav živo pogovarjata. Slednjič se poda neznani mož k Blundviku in odkupi novo barko od njega. Po sklenjenej po¬ godbi se verne ptujec sopet k Petru, kterega on nekol- ko sto stopinj od svoje hišice spremi. Ko se spet domu verne, najde Videmana v jispi pri svojej mizi sedeti, kjer so bili papirji in listine razgernjene. Videman namreč je imel s Petrom nekaj opraviti. Tu najde dveri odperte, ter se poda v jispo. Ko vidi, da nikogar ni doma. si misli, da Peter ne more biti daleč, in ga počaka. Peter se verne in najde Videmana pri mizi sedeti. Strašna jeza ga popade in zavpije na njega: ^Malopridnež, kaj šetaš in stikuješ po mojih pismih?" Potem ga zagrabi in strese, da vse v njem zaklepeta. Videman je bil jako nagle jeze samo da ni bil močen, kakor Peter. Tudi je imel gerdo navado, kadar je ga kdo razjezil, da dolgo tega pozabiti ni mogel. Pri tem nepričakanem pozdravu obledi kakor pert. Vendar molči in prestreli s serdovitim pogledom Petra. Slednjič pregovori k njemu: „Peter Mihalov! jes se ti pridem zahvalit. Se le dnes sem zvedel, da ti mojej družini ves svoj zaslužek daješ in jej tudi drugih dobrot skazuješ. Ti si popravil, kar si se bil tedaj pri stavljenju podseka nad menoj pregrešil. Prosim te, ne delaj prihodnjič več tako. Ti Videmana še ne pozuaš, sicer bi z menoj drugače ravnal/' 5 68 Na to vstane Videman in otide. Skerbno pregleda Peter svoje pisma. Ko se spomni, kaj je storil, ga začne silno grevati. Zal mu je, da je Videmana spet tako razžalil. Zatorej komaj prihodnega jutra dočaka. Ze pred delom leti k Videmanu v hišo, da bi ga za od- puščenje prosil. „Kje imaš moža ?" vpraša Marto, ki je ravno v kuhinji opraviti imela. „Bo koj prišel—je šel k svojemu staremu gospodu, je bila odpoved." Peter se oberne in začne ogledovati njegovo te¬ sarsko orodje. Vedno je hrepenel, da bi kaj novega vidil in se naučil. Tu na steni visi pila (žaga), ki mu neizrečeno dopade. Take še nikdar nisem vidil, si misli sam pri sebi, in jo vzeme raz steno. Ravno jo poskuša na malej dilici, ko ga Videman pri tem delu prehiti. Vide¬ mana to viditi, zagrabi jeza in mu prismodi v lice silno zaušnico rekoč: „Kdo je pa tebi vkazalpregledovati moje orodje?" Strašno to Petra razkači. Lice mu postane rudeče, in na čelu mu nabreknejo žile, kakor bi mu hotle po¬ čiti. Po vsili udih se strese in roka mu seže po po smertnem orožju. ^Nesrečnik! — zakriči togotno — ti si se podsto- pil roko proti meni vzdignuti, ti proti meni!" — in od jeze ne more dalej govoriti. Zakadi se v njega, kakor bi ga htel hipoma pobiti. Alj k sreči se verže Marta med 69 nju, in kmalo se Petru jeza ohladi. Z mirnim glasom reče k Videmanu. ,/Prijatelj! ti imaš prav, jes sem te slednjič silno razžalil. Prosim te ponižno, odpusti mi to moje delo." Poda mu roko na pomirjenje. Videman bej tacega ni pričakoval, vendar vse to ga ž njim še ne spravi. Mesto da bi mu roko podal, ga bistro pogleda od glave do pet ter odide. Temno pogledovaje stopa Peter po jispi gor in dol. Slednjič pregovori k Marti, ki ga je s prijazni¬ mi besedami pomiriti litela: //Sedaj se je nekaj ne vslišanega prigodilo. Odkar sem na svetu, se me še ni kaka človeška roka dotaknila in zares tudi nobena več ne bo. Zena! kdo bi mi bil mogel braniti, ga na mestu za njegovo prederznost vsmertiti? Kdo je mojo roko zaderžal, da te nisem s jednim mahom storil vdovo in tvoje otroke zapuščene sirote? Veruj mi, ne misel na vaše sodnike in vaše mogočno vladarstvo, to nikoli ne. Samo roka onega me je zaderžala, da nisim ga vmoril, ki je tolko zaušnic prestal; kterega so ljudi zasra¬ movali in zapluvali; ki je tolko muk za nas ljudi pre- terpel. On, ki je kralj nebes in zemlje, te je zaderžal mojo smertonosno roko. On, Jezus Kristus, ki je za¬ pustil svoje nebeško prestolje (tron) ne samo na neko¬ liko nedel, ampak na tri in trideset let, da bi za nas terpel in nas k večnemu zveličanju pripelal. Samo njemu 70 imam se jes in ti zahvaliti, da se tvojemu možu ni¬ česar ni zgodilo." Vsa zapanjena gleda Marta na Petra, ti se jej je zdel čudovito spremenjen. In spet povzame Peter be¬ sedo; „Povej, svojemu možu, da se sberbno varje, od tega kej drugim povedati. In to ne delj mene, ampak delj njega samega. Lahko bi se vtegnilo zgoditi, da bi se drugi nad njim kervavo maševali. Varita se taj od tega kako besedico zinuti." Marta je bila njegovega govora globoko ganjena. S solzami v očeh mu reče; „Ves čas ste nam bili tako dobrotlivi — ah preserčno vas prosim, ne serdite se na nas delj prenaglosti mojega moža." S Bogom — odpove sdaj Peter, — jes se hočem pri¬ zadevati, da bom vam vedno dobrotljiv — in otide. Med potjo si jame premišlevati. — Zares! Videman ni mogel moja pisma ondaj pregledati, drugače bi se nikdar ne bil prederznul svojo roko proti meni po- vzdignuti. TIH. Peter se poda na morje. Barka je bila nared. Stala je na suhem in je čakala, da bi jo kmalo na vodo spustili. Pri takej priložnosti se navadno praznuje med delavci posebna svečanost. Ze je ležala zadi na tleh samo vpredi je še slonela na okrogličih, da bi se po njih v morje zvalati mogla. Veliko delavcev si je predvzelo, poskusiti v njej pervo 71 vožnjo po morju. Se ve da je med njimi bil tudi Peter. Njega tovarši mu pripovedajo, da se pri spuščenju ladje navadno kaka nesreča prigodi. On sliši praviti, kako se rilec barke, ko na morje pahne, globoko v vodo zarije in silne valove napravi. Valov se je pa Peter bal kakor ognja. Da bi se preveč ne prestrašil, sklene tedaj se poprej v malem čolnu na morje podati. On najeme pri nekem mornarju, kjer je ravno Videmanov starejši sin služil, čoln. Prej da se v njega vsede, ga dobro pregleda in ga primerja neizmernosti morja. Sedaj vpraša mornarjevo ženo, ki je plahto in vesla prinesla: „Ali me bo pa ta mala ladjica dro spet srečno nazaj prinesla? Ali bi se dro smel mlademu fantinu zaupati?" Ravno ni bil mož doma, toraj je moral Adolf veslati. „To naj vas ni kakor ne skerbi. V takej ladjici je človek manj v nevarnosti, kakor na velikej barki. Kar se pa tiče našega hlapca, moram vas za¬ gotoviti, da še nikdar ni bilo pri našej hiši tako dobrega veslarja. Z njim bi se jes upala čez morje podati." Pri teh besedah se Adolfu prav dobro stori. V li¬ cu se ves zarumeni in besedice ne zine. Na tihem se veseli, da bo svojo zvedenost in ročnost kmalo v djanju pokazati zamogel. Hitro razpne sedaj plahte in priveže vesla. Petru pokaže, kam naj se vsede in koj jo odrineta od brega. Blagi veter se vpne v plahte in morje se razklepava v male 72 v valove. Sumlaje pluska voda na stranice. Petru se je pri tem vse v glavi vertelo. Ves zbežen gleda z mežajočimi očmi v brezkončno morje. Pri naj rahlejšem premahu ladje na to alj uno stran, se ves strese ino oči zatisne. Kmalo mu vendar mine prazna bojazen. Peter se zmaga in dobi serce. Vendar večkrat ga še spreleti strah, katere— ga pa ve hitro pregnati. Njegovo oko postoji sedaj na prostranem morju, sedaj na jamboru in na plahtah. Slednič vpre pogled na Adolfa, ki s krepkima rokama težka vesla poganja. Po vsem ga Peter poprašnje, karkoli se je na ladji znajdlo, prav radovoljno in možko mu Adolf na vsako vprašanje odgovarja. Sedaj doplavata ravno pred mesto. Krasen in veličasten je bil pogled od tod na mesto Zaardam ino na mline po bregu razstavljene. Nova barka, ki je v ladjenici na suhem stala, se mu je zdela, kakor da bi jo burja bila na suho vergla. Se žive duše ni mogel zagledati na njej. Adolf pa vsega tega ni porajtal. Žalostno je pogledal, na hišico svojih starišev in pregovori k Petru .- „Dragi Peter, ste že skusili pomi¬ riti mojega očeta ? Kaj so vam odgovorili ?" To vprašanje Petru ni bilo naj bolj po volji ter mu odgovori: ,/Molči sedaj o tem in ne moti moje se- dajne radosti." Spet pogleda Peter po dalnem morju. V temnej daljini zagleda nekoliko čolničev, ki so se po neizmernej plani vozili. Adolfu je bilo žal, da je v Petru nevoljo zbudil. On bi rad to spet popravil in 73 reče: „Gospod, alj toni veselje in radost, se od jutra do mraka po morju zibati ?" „Ti misliš, da mi je samo veselja in radosti mar? — reče mu na to Peter, — Ti misliš, da delj tega zaupam živlenje nevarnemu morju, kakor prederzni jezdec ne- vkrotlivemu žrebcu? Obžalujem te, ako si se samo za- volj veselja mornarstva poprijel. Glej! to morje, vse reke, ki se v njega vtakajo, niso nič drugega kakor sveža oddaljenih dežel med seboj. S njimi je zvezala bo¬ žja modrost vse kraje na svetu. Brez morja bi bli naj bogatejši kraji in dežele zakopanemu zakladu podob¬ ni. Prebivavci nerodovitnih krajev bi morali gladu pomreti, ker bi ne dobivali po morju in po rekah svoj živež iz bogatejših in rodovitnejših dežel. Po mor- narstvu in tergovstvu se zravnajo in zvežejo skorej vse dežele med seboj: kar jednej pomanjka, jej druga podeli. Skoz mornarstvo raste bogastvo narodov in njih izobraženje. Kaj bi bila tvoja domovina, Adolf, brez morja? Veruj mi, stan ubožtva in rev. Brez morja bi ona ne bila v stanu, rediti toliko prebivavcev. Mnogo bi jih moralo svoj dom zapustiti, ter si v drugih krajih živeža poiskati. Alj glej, kako cveti njeno blagostanje. Vse to jej deli neizmerno morje." Adolf spozna resnico tih besed in vpre svoje oči po morju. Alj zdaj se začne naenkrat nekaj silno gibati in valiti ne daleč od ladje. „Deržite se dobro" veli sedaj veslar Petru, ki 74 se je bil čez to silno prestrašil. Peter zleti v sredo ladje in se na tla vleže. Čoln silno omahuje. Peter ne ve, kaj se tu ž njiin godi Krmilo se pa zopet zave in skoči na viš , ker je v ladjo malo vode šapnilo. Tu vidi Adolfa , ki z jedno roko na vso moč vesla derži, z drugo pa za vervi plaht vleče. Čoln se spet poravna, alj vendar še včasih silno omahne. Že sta od nevarnega kraja, kjer so se vali varili in peno daleč od sebe šterkali. „„Kaj je to bilo ?"" vpraša sedaj Peter veslarja. „Nevaren kolovrat," mu odpove kratkoma Adolf. „„Alj ne poznaš ti svojega morja, da si me ravno v te kraj zapeljal? Tvoja gospodinja zares ni govorila res¬ nico. Ona te je hvalila, da si oprezen in previdliv: ali kje imaš svojo previdlivost?"" „Gospod Peter! glejte to je vertinec, ki se vsake minute na drugem kraju začne. Težko je tudi za naj bolšega mornarja, se njega zogniti. Že je zibnul, alj kmalo se bo kje drugod začel. Tevertince dela menda kaka morska riba. Mislim, da bo naj bolje, ako se poženeva do brega, da se spet kaj takega ne pripeti." „ r ,To naj bo."" In kmalo dosežeta breg. IX. I.adja se v morje spušča. Komaj se zora prikaže, že vse v ladjenici okrog nove barke migle. Nekteri pripravljajo kole in rante, da bi ž njimi barko premikovati mogli, drugi pometajo in če- dijo po njej, ki se bo kmalo na morskih valih zibala. Sdaj 75 se prikaže solnce in slavnost pri ladji se začne. Tu jame- jo peti in moliti, tam se pripravlajo godci, ki so se bili k tej s večanosti povabili. Kmalo se to dokonča in z na¬ petimi očmi gledajo vsi na mojstra Blundvika. Sedaj po¬ migne s malo banderco, ktero jev rokah deržal, da bi se začela barka proti morju valiti. Na palubi stojijo god¬ ci in veliko drugih ljudi. Neštevilno močnih rok se vpre v rante in velikan se začne počasi proti morju premiko- vati. Na palubi se pa piska in poje, da se na vse kraje razlega. Ze se prizible barka na rob, ki se polagoma v morje zgubivlja. Zmiram hitrejše se giblje, dokler da s vso močjo v vodo ne plusne. Morje se na vse strani raz- gerne. in malo, da ni celo barko pokrilo. Alj kmalo se pomiri valovje in ponosno se ziblje barka po morskej poveršini. Mačke se spustijo, konopci (vervi. s kterimi so jambor in drugi trami na barki svezani) se nategnejo in koj obstoji barka na mestu. Mogočno vpitje od brega dokonča to slavnost. Potem se začnejo male gostijo. Vsi, ki so bili na ladji, preplavajo v malih čolničih na breg. Samo Peter ostane še tam. On pregleda vse prostore od spodej do verha. Kaplice vode, ki so padale od njegove premočene obleke, so se mu zdele milejši, kakor vsi zlati redovi in zvezde na persih, ktere bi bil brez zasluge dobil. Kmalo bi bil čisto pozabil za drugimi na breg iti. Ko pride v ladjenico, zasliši od neke ne¬ sreče pripovedovati, kise je bila pri spuščenju ladje prigo- dila. ltavno, ko se je začelo na ladji gosti in kričati, je 76 vjela barka Videmana, in malo, da ga ni čisto zmučkala. Na polmertvega so morali domu odnesti. Peter to slišati, se hitro poda v Videmanovo hišo, da bi nesrečnemu po¬ magal. Komaj stopi v jispo, ko vidi svojega protivnika na postelji ležati, bledega kakor stena in skoraj čisto brez sebe. Zena sklepa roke nad glavo in otročiča plačeta na ves glas poleg postelje. Žalostna družina ga pozdravi kakor angela rešitelja. In zares, to je Peter tudi bil. Hi¬ tro vzeme on svoja zdravilska orodja, ktera je bil seboj vzel, spod svojega oblačila in pristopi k nesrečniku. Naj prej mu pusti vse rane po celem životu dobro izmiti; Na to pregleda na tajnko njih nevarnost in začne jih obvezovati. Slednjič še pregovori k Videmanu, naj da le voljno terpi, smertne nevarnosti se mu ni treba bati. Tudi za¬ pove ž.eni nesrečniku naj bolj, ko more, postreči. Na ve¬ čer se vleže Peter v svojo postelj kakor še nikdar tako v % ^ f miren in spokojen. Cez vse ga je veselilo, da je svojemu sovraž.niku pomagati mogel po besedah Kristusa.- Ljubite tudi svoje neprijatelje in skazujte jim dobrote. Že na vse zgodaj se poda Peter spet k Videmanu. Tu sliši, daje vbogi celo noč zmešano govoril in blebe¬ tal. Se trohice ni imel pokoja. V časih je čisto oslabel in že so se bali, da bi mu ne bila poslednja ura vdarila. Peter pošlata kakor zdravnik bolniku na žilo, mu odveže stare obveze ter jih ponovi. Potolaži bojazljivo Marto jej prigovarjaje, da ni nobene nevarnosti pri bol- niku opazil. Otročiča sta ga gledala s solznimi očmi in sta pazljivo lovila vsako besedo, ktero je Peter izustil. „Gospod Peter pregovori sedaj mladi fantič k njemu, ko je ravno mislil oditi, ali bi ne smeli poklicati Adolfa? Kako bi vtrinjal in žaloval, ko bi oče vmerli, brez da bi se bil z njimi pomiril." /Dokler se oče za sebe ne vejo, je Adolf brez sker- bitu; ali kakor hitro bolj k pameti pridejo, se on ne sme še prikazati ne. Jes se moram poprej dobro prepri¬ čati, alj bi oče Adolfa pri sebi terpeli ali ne. Naj menša jeza bi vtegnila njih stanje silno pohujšati."" Tako je preteklo nekolko dni. Videman ni poznal nobenega človeka, in zmiram ga je mraz tresil. Nepre¬ stano so mu blodili po možganih Petrovi papirji, njegov pila (žaga), ki jo je Petru prodal, in nepokorni sin. Adolf se še minute ni oddaljil od svojega očeta. Vedno je mu stal pri zglavju in solze točil. Sedaj jame bolezen polegati in Videman more že po cele ure zaspati. Kmalo pride k pameti in pozdravi Petra s slabim na- smehlejem; mu poda svojo desnico na pomirenje alj go¬ voriti še besedice ni mogel. Žalosten in ves razjokan se mora Adolf oddaljiti. Marta vpraša enkrat svojega moža, alj bi ne htel prizanesti svojemu sinu, ki se je poboljšal, in svojo nepokornost ogreval. Vendar on o Adolfu še be¬ sede noče slišati. Od dne do dne se njegovo zdravje na boljše obrača. Že zamore v postelji kviško sedeti in go¬ voriti. 78 Ravno je htel Peter zopet Videmana objiskati, ko stopita v njegovo jispo Vilem in Nežica. Sleherni od nju derži zelen venček v svojih rokah in pozdravita Petra s sledečimi besedami. „Mili Peter, vselej ste nam bili za Bogom naš naj veči dobrotnik. Vi ste dajali najnej ma¬ teri cel svoj zaslužek, ste nam ozdravili očeta, vse brez naj manjšega plačila in zahvale. Zato se vam v imenu naše matere in očeta zahvaliva za vse dobrote, ktere ste nam bili skazali. Midva vas prosiva, da bi hteli vzeti ta dva venčika, ktera sva sama spletla in naredila. Rada bi vam dala kaj bolšega, alj revčika nimava ničesar. Vi ste si shranili tri iverje od podseka, ste shranili Nežičin zob ; gotovo tudi tega ne boste zavergli. Midva hočeva vsaki den Boga prositi, da bi vam podaril dolgo živlenje in srečo za dobrote, ktere vi tako obilno potrebnim ska- z vijete." Kej tacega Peter ni pričakoval. Ginjenega serca vzeme venčika iz rok otročičov in pravi k njima. „Sam Bog je htel, da so se vaš oče ozdravili, njemu se, naj prej zahvalita." Sedaj odide ž njima k Videmanu. V dve¬ rih sreča ga Marta, ki mu hitro roko poljubi. Solze hvaležnosti ji stopijo v oči in dolgo ne zamore pregovo¬ riti. Pelje ga k bolnika. Postelj je bila čisto bela kakor sneg, Videman sam je sedel v belem oblačilu na zglavje naslonjen. Ko Petra zagleda, se mu ponižno prikloni in ga serčno pozdravi: „Tu leži tvoj naj veči dolžnik. Goreče oglje, kakor 79 nam pravi sveto pismo, si nabiral na mojej glavi. Silno mi je žal, se sramujem svojega prejšnega početja. Tvoja dobrota je premagala mojo terdovratnost. — Bog od¬ pusti' zgrevanemu grešniku , torej tudi meni odpusti! Poklical sim spovednika. Kmalo bo prišel, da moje grehe sliši in me sprevidi s svetim telesom. Pred vsim se pa moram s teboj spraviti, kterega sim tako silno razžalil. Tu imaš, dragi, desnico, ki te za odpuščenje prosi. Odpu¬ sti mi, kar sim te razžalil." S veseljem prime Peter njegovo roko in reče: ^Od¬ pustim ti iz celega serca. Pa, ljubi, pomisli, da še so¬ vražiš jednega iz cele svoje duše. Videman, zares to Bogu nemore biti dopadljivo, ker čertiš in sovražiš svojega lastnega sinu."" Prijatel! ne kali mi veselja s spominom na nepo- korneža, kterega sem se čisto odrekel. Glej. alj seje kaj maral za očeta, ko sem ležal na smertnej postelji?" , /v Da, dragi Videman! — jame spet Peter — še minute se ni odaljil od tvoje postelji, ko si ležal v smer- tnih potežah. Cele noči je v solzah prebil pri tvojem zglavju; alj ko si ti glavo verte rekel, da nočeš o njem ničesar čuti, je moral zapustiti tvojo postelj."" „Mili Peter! jes sem tvoj - dolžnik, sin pa je moj dolžnik. Sinu se spodobi vbogati svojemu očetu." „„Ti imaš prav tirjati od sina pokornost; pa ne ža¬ bi, da ni prav tirjati od sina vse, karkoli se očetu poljubi. Ti segaš predaleč, ti tirjaš, da bi tvoje dete izvolilo si 80 stan, do kterega nima nobenega veselja. Brez tega nimaš nobenega uzroka silili sina ravno k tesarstvu. To je samo tvoja svojevolja, s htero hočeš srečo svojega sina podko- pati. Tvoj Adolf je prav priden in marljiv mladenč, in njegov gospodar ga čez mero hvali in spoštuje."" „Jes sem tesar, — odpove terdovratni Videman, — in tudi moje dete hočem, da bi to bilo. Pri mor- narstvu bi se mu še vtegnilo, najberžej kaj prigoditi." ,,,/Videman, Videman, — popretf mu Peter s per- stom. Vsak stan ima svoje sladosti, alj tudi svoje poteze. To pričujejo tele obeze na tvojem licu. Bog je namenil vsakomu svoj namen in konc življenja. Smert te najde ravno tako na suhem kakor pa na vodi. Prosim te Vide¬ man, ako hočeš kaj storiti tvojemu dobrotniku, vsliši tedaj mojo prošnjo in odpusti svojemu sinu Adolfu. To naj bo tvojemu dobrotniku plačilo za vse dobrote, ktere ti je skazal."" Tudi Marta in otročiča prosijo očeta, da bi odpustil Adolfu. Pa Videman se še dolgo ne vda njih prošnjam. „„ Mili Peter — reče mu na to Videman nekako nevolj¬ no, — zarotil sim se pri živem Bogu, da nočem odpustili sinu njegovo nepornost, *da bi me sam kralj za to prosil. Zatorej te tvoje prošnje ne morem da vslišim."" ,,,/Tako grešiš proti Bogu. Veš kaj nam pravi sve¬ to pismo? Solnce naj ne zapade poprej, da nisi odpustil svojim razžalnikom. 81 v Jes nikakor ne sovražim svojega sina, samo viditi ga več nočem," odpove na to Videman. ,,,/Zares, daleč si še od božjega kraljestva,"" pravi sedaj Peter in zapusti terdovratnika. X. Preiskovanje. v Ze je preteklo nekolko dni, odkar so bili novo barko na morje spustili. Ravno je bilo popoldne, ko se poda Peter v svojo hišico. Ko se jej približa, zagleda pred dvermi po čeruo oblečenega možica stati. Cerni vlasi v kitah mahajo mu po plečah. Tudi vidi čez dveri razpet papir, na obeh krajih s uradnim pečatom zapečatjen. Vsega tega Peter čisto nič ne porajta. Vzeme kluč iz suk¬ nje dveri odpreti, vendar černi mož mu pot zastopi. „Le počasi! — se oberne proti Petru, alj veš, kdo sem jes ?" Peter ga jezno pogleda — kmalo ga nažene smeh in reče posmešlivo: „Ti bi rad zvedel, kdo da si ? Prav, prav, meni se zdi, da bi vtegnil kak voglar biti, ker si tako čern." Te odgovor možica silno razserdi. V svo- jej jezi zavpije k njemu: „Divjak, ti se prederzneš, milostlivemu, blagorodnemu, veličanstvenemu gospodu sodniku, holandskobrabantskemu tako odgovarjati? Alj nevidiš častivredne uradne pečate slavne ljudovlade (re¬ publike), kterim se noben vmerjočih posmehovati ne sme? Odstopi alj kar te zadene ojstra roka pravice." Petru se to zadosti zdi, on zagrabi černega sodnika in ga s vso močjo na stran porine. Potem razterga pečat 82 in gre v svojo jispo. Možic zgine alj kmalo se spet pri¬ kaže pred hišico na čelu velike množice ljudi. Peter je sedel pri mizi in je pisal. Na jedno stopi v jispo sodnik ves razkačen. Bil je ravno ko popred černo oblečen. Pod pazho je deržal klobuk na tri vogle inv roči kup papirjev. To pa Petra pri pisanju še malo ne skerbi in on še naviš ne pogleda. Sedaj poprime sodnik besedo: „Si ti oni pre- derzneš, ki se je podstopil uradne pečate slavne ljudo- vlade razlomiti?" „Si ti oni černuh, mu odseka Peter, ki se je pre- derznil dveri mojega stanovanja s rudečim voskom os- kverniti in mi vstop v jispo zabraniti ? In sedaj se spet podstopiš mene v mojih pisarijah motiti ? Da te vrag odnese! In seže po sekiri. Deželski sodnik ritniško od¬ skoči. „Te Moskovita, reče malo potem k svojim sprem- Ijevavcam, te je pravi divjak. Glejte še mene holand¬ skega deželnega sodnika ne vika." ,/Žlahtni sodnik, oglasi se sdaj Blundvik — kaj hote o tem govorili, saj še mene, svojega mojstra, ni vikal. Jes mislim, da bi tudi z našo naj večjo gospodo drugače ne govoril." ,/Zares, potverdi to podmojster Magelhan in reče, ž njim ni nobene šale. Kogar bi s pestjo zadel, te gotovo več ne vstane." ,/Moji dragi, zavpije sedaj sodnik, varite svojega sodnika! Postavite se pred mene, kterega se nobena živa roka dotakniti ne sme." 83 „Naš Peter je vsolej kakor jagnje, reče nekdo iz množice alj z groženjem in sirovostjo se ž njim ničesar ne opravi/' Aj aj — suče sodnik sedaj svojo glavo in si obriše pot, ki ga mu je strah pred Petrom na čelo nagnal. Postavi se med dveri in povzeme spet besedo: „Gospod Peter! ne serdite se, jes imam s vami nekaj imenitnega opraviti. Saj veste, da se mora vsaki človek gospoščini podvreči. Sicer pa ne vem, alj je tudi pri vas taka navada, vendar vam na čest in vašej domovini si kaj tacega mislim." tem se nisi zmesnil," reče mu Peter in stopi ravno vsred dver. ,/Jes sem ud gospoščine 5 toraj za terdno upam, da mi boš ono čest skazal, katera sodnikom sliši po božjih za¬ povedih. Jes sem zapečatil dveri tvoje hiše, ker mi je bilo tako naloženo, tudi moram tvoja pisma pregledati, to mi velijo postave naše dežele. K temu mi je še nalo¬ ženo, da bi te poprašal zastran nekih pritožb, ki so se proti tebi vzdignile." „Pervo ne pripustim, drugo naj se pa zgodi po tvo- jej volji," odgovori mu Peter možko na njegove besede. Sodnik se nad tim odgovorom malo zavzeme in raz¬ vije nek papir, kterega je med drugimi v rokah deržal. Sedaj začne glasno čitati: „Peter ti si obdolžen, da te neznani nevarni ljudi obiskujejo. To se vsolej godi šele pozno na večer. Oni so v dolge plajše zaviti, da bi jih nikdor ne spoznal." 6 84 ,/Zakaj se ti zdijo te osobe nevarne? ga vpraša Peter pokojno. Ker so ptuje, nepoznane in zmiram šele na ve¬ čer k tebi prihajajo? ker nosijo dolge plajše?" „Ravno tako si tudi ti meni neznan in večidelj tvoja družba. Podne sem v delavnici, zatorej me tedaj nikdo ne zamore obiskati. Oni morajo ondaj na večer k meni dohajati; kar se pa tiče plajšev, mislim, da niso v nobenih postavah prepovedani." ,/Glejte prebrisanega zlodeja! posepta sodnik k svo¬ jim spremljovavcem in bere dalej: Alj je res Peter, da ti svoje tovarše načesto pogostuješ in da svoj zaslužek Vi- demanovej ženi podajaš ? Razvun tega se govori, da tu¬ di še drugim včasih kake krajcarje v roke stisneš ? Od¬ kod dobiš ti tolko penezov (denarjev)?" ,/Odkar sem živ, še nisem slišal, da bi moral kak člo¬ vek za skazane dobrote sodnikom odgovarjati. Zares bi ti ljubejše bilo, ko bi jes svoje ruske peneze v mošnico zavezal in jih nazaj na rusko poslal, kaj ne ?" Pri tem sodnika kašel poprime. Dalej sem od tvoje¬ ga mojstra slišal, da je ime moža, ki je novo barko ku¬ pil, v pogodbi izpuščeno. Alj tu ne tiči neka globoka skrivnost? Mlinar Borstek je povedal, da si bil enkrat tudi v njegovem mlinu. Tam si vse imenitnejše reči na papir narisal, po ceni popraševal in slednjič si si pustil nov tak mlin postaviti." Peter zažene glasen smeh. „Mojster Blundvik bodi zadovolen, da boš za novo barko brez vsake vojskne 85 sprave pol miliona dobrega denarja dobil. Zares ni mo¬ žu primerno, da vse karkoli ve drugim razglasi. Tudi boš zvedel nakratkem ime vlastnika, ki ti je novo barko odkupil, še predenj da ona tukajšno pristanišče zapusti. Oni mlinar je me pa samo iz zavisti zatožil. Ko bi ne bil najdel drugega bolj vredjenega mlina kakor je njegov, bi bil zagotovo njegovega kupil. Saj bo čej dro vsakdo smel kupiti, kar mu dopade. Menim, da je tudi tukaj taka navada?" „Sedaj šele pride te prave, reče dalej sodnik. Tega se boš pa mislim težko opravičil. Alj je res, da si ti v Zardamu in v okolici mnogo tesarjev, mlinarjev, mor¬ narjev, kovačev in drugih rokodelcev pregovoril, da bi se na tlusko preselili in jim tam službe in bogata plačila obljubil?" „To je res, pravi Peter. V Holandu je ljudovlada. Tu sme vsaki iti. kamorle hoče. Rokodelci, o kterih pravite, da sem jih jes pregovoril, se pa sami brez ikakve sile na Rusko preseliti želijo, ker so prepričani, da se tam v rokodelstvu znajdeni ljudi silno potrebujejo. Mar bi vi komu branili, ako bi se htel na Francozko alj An- gležko preseliti?" „Po takem pa ti ne moreš biti samo prost tesar. Gotovo si kak skriven opravnik (agent) alj nevaren ogle¬ duh. Jes sem prisiljen, vse tvoje papirje pregledati in preiskati, ako nočeš sam odkriti in mi preiskovanje pri¬ hraniti." 86 „Čuj ti sodnik, pravi sedaj Peter, jes hočem samo nekoliko dni še tukaj ostati. Ko bo barka z vsim potreb¬ nim oskerbljena, da se more ž njo na dalnje morje po¬ dati, se hočem do Amsterodama odplaviti, da bi tam topove naložil. Ako pa hočeš po vsej sili od mene kaj zvedeti, oberni se na ruskega poslanika v Amsterodamu. On ti bo vse na tanjko od mene povedal. V drugem pa nikakor ne privolim , da bi se moji papirji preiskovali." „Akos dobrim ne pripustiš, te hočemo k temu siliti. Sedaj zavpije sodnik na svoje spremlovavce: Pomagajte, izpolniti kar mi je naloženo." Glasno godernanje se zasliši sedaj za njegovim herb- tom. Noben tesar ga ni htel poslušati. Vsi so nezado- volni in si med seboj pošeptavajo, da Petru nič žalega nočejo storiti in ne pripustiti, da bi se mu le jeden vlas na glavi skrivil. XI. Peter se da spoznati. Videmanov Vilem in njegova sestrička se predren- jata skoz množico in se postavita pred sodnika ter pra¬ vita : ,/Pustite Petra, že pridejo tudi naš oče in mati, da ga bodo branili." To tako serčno izgovorita, da se jima vse začudi. Komaj zasliši Videman, kako se Petru godi, leti mu pomagat. Ves brez sape in od bolezni precej slab stopi v jispo , kjer je bil Peter z sodnikom. V pesti suče silen 87 kol in bistro pazi, da bi se Petru kej žalega ne zgodilo. Kmalo pride tudi njegova žena. ,/Peter je me smerti otel, me je ozdravil" zavpije Videman z silnim glasom. . ,/Meni in mojim otrokom je dajal vse, kar si je čez nedeljo zaslužil," pristavi serčno Marta. ,/Meni je pa vpipal zob, ki je me noč in den bolel// reče Nežica bojazlivo. v Za me je pa enkrat moko iz mlina nesel," pristavi Vilem. ,/Meni je teršico iz očesa potegnil," se oglasi jeden zmed tesarjev. ,/Za mojo mater je plačal pogrebščino," pravi drugi. ,/Mojim otrokom je kupil novo obleko," pristavi spet drugi. Tako ima vsaki zapored,im nekej Pelru zahvaliti. Zato so bili skoraj vsi na njegovej strani. „Mi imamo zahvaliti njemu toliko veselic in gostij, ktere je nam napravljal, in bi ga sdaj v potrebi zapu¬ stili?" povzame zopet Videman. „Ne, ne, Bog nas tega obvari, mi ga ne zapusti¬ mo" — se oglasijo vsi okrog in protijo s pestmi sodniku, ako ne pusti Petra pri pokoju. v Tu je punt, nepokorščina! začne sedaj sodnik. Mojster Blundvik proti vašej ladjenici se napove vojska. Po bojnej pravici se bo z vami ravnalo. Jes vas hočem zapustiti in odstopim — alj ne za vsolej. V kratkem hočem se 88 verniti na čelu celega polka. Punt se bo kmalo vdušil in Moskovita se preda mojej moči." Sodnik odide z svojimi. Peter se oberne k pričijo- čim in pravi: „Lepo se vam zahvalim, mili prijatelji, za dobrovolno pomoč, ktere sicer nisem potreboval. Vse se bo v naj lepšem pokoju poravnalo. Nikdar nimam v mis¬ lih se vašej gosposki protiviti, tega Bog obvari; še manj pa vas k nepokorščini in puntu podpihovati." Sedaj zavpije on za sodnikom: ,/Gospod jes vam hočem celo svojo skrivnost razjasniti, blagovolite samo vstopiti." „IIa, ha, mu že prihaja strah, se nasmeji sodnik. Mar bi me rad v jispi prav prepahal ? Ne, ne grem ti v kletko, sirovec; kmalo me vidiš, ko pridem po te s celim polkom." „Naj pa bo! reče Peter z smehom. Ko ljudi malo saksebe stopijo, dahi sodnik prosto oditi mogel, zagle¬ dajo oddaleč cel trop kočij se k ladjenici približevati. Vsili oči se obernejo tj e. Vsakdo je težko pričakoval kaj kej tam pride. Kmalo priderdrajo vozi in žlahtna gospoda vstane s kočij. Tiho začnejo šeptati zbrani tesarji med seboj in poprašujejo jeden druga, kdo bi imel to biti. ,/Mogočni deželni svetovavci!" gre sedaj od ust do ust. Vsi se ponižno odkrijejo in globoko priklonijo. Ve¬ lik trop možev krasno oblečenih s peresami za klobuki, leskečimi zvezdami na persih se giblje na ravnost k Pe- trovej hišici. Štiri rnoži s svilo in zlatom odeti koračijo 89 popred. S prekrižanimi rokami gleda Peter na te žlahtne goste. „To so angležki, francozki in ruski poslanci, pošepta malo prestrašeni sodnik k svojemu pisarju , alj tega štertega pa — ne poznam." „To je ruski knez, ki je nedavno v Amsterdam pri¬ šel," reče nato pisar. „Kakor se vidi mene noben tih gospodov ne porajta, vsi koj na tega Moskovita pogledujejo." In to je tudi blo. Prej ko do Petra pridejo, se vsi odkrijejo. Štiri moži, ki so popred hodili, pristopijo sedaj po¬ nižno k Petru in ruski poslanik začne govoriti: ,,Mogočni gospod in car! dalej mi ni bilo več mogoče zatajiti stan in prebivališče našega Veličanstva. Gospodi poslaniki francozki in angležki, ti mogočni svetovavci Holandski hrepenijo pokloniti se vašemu veličanstvu. Pripustite milostivi car meni srečo, da vam smem predstaviti te žlahtne gospode!" „Sram te bode Bestužev! odgovori mu nevolno Pe¬ ter — alj neveš, kaka navada je pri nas svojega carja po¬ zdravljati ?" „Vem, milostivi car, po tvojej volji se hočem rav¬ nati, alj prosim te, dovoli tim gospodom, da te smejo z lastnimi besedami pozdraviti." Sedaj pristopita oba poslanika in načelnik deželnih 90 svetovavcev. Vsi se mu globoko poklonijo in ga častijo, da se je tako ponižal. Zares slabo je, reče sedaj Peter, da se dela vladar¬ jev, naj so že dobre ali zle, nikdar dolgo zamolčati ne mo¬ rejo. Verujte mi, gospodi, mene ni gnala puhla hvala in slava kakor mnogo drugih k takemu početju. Pri tem tudi nikdar nisem pozabil svojih svetih dolžnosti, ki jih imam kot vladar izpolnovati. Iz te proste kočice sem dajal ukaze in zapovedi, po katerih seje moralo celo Rusko ravnati. Zatorej so me tak pogosto p tujci obiskovali, delj kterih sem bil pri sodništvu zatožen. Moji Rusi so od prirode dobri, pošteni, ne pokvarjeni, alj še malo izobraženi. Tam najdeš stiskovane sužnike, ki v blatu nevednosti in praznovernosti životarijo; tam tudi najdeš prevzetne na svoje imena ošabne žlahtnike, ki mislijo, da so kmeti samo zato na svetu, da bi jim kakor živina služiti imeli. Ljudi zamožnih, izobraženih, ki bi nevedno ljudstvo podučevati imeli, takih tam malo alj čisto nič ne najdeš. Zato da bi žlahtnim Rusom lep izgled dal, da marlivost in delo ni nobena sramota, da se učiti tudi za naj večega gospoda spodobi, sem postal prost tesar v tukajšnej la- djenici. Sedaj šele vem kako se vbogim in revnim godi, poznam njih nadloge in potrebe, zatorej mi bo tudi lah- kejše ubogemu stanu pomagati. Rusko je bogato na raz¬ ličnih pridelkih, pa vendar le vbogo, ker mu tergovstvo ali kupčija manjka. Da bi tedaj založil namorstvo, sem se poprijel tesarstva, kteremu sem skoz nekolko mescov 91 vse svoje sile daroval. Da bi oskerbel svojo domovino s naj potrebnejšim, s rokodelci, sem jih najel znamenitno število in na Rusko poslal. Tudi se spodobi, dahi ti, ki de¬ želi veliko koristijo, tudi dobro za njih trudove obdarjeni bili. Jes tedaj nisem z lažnivimi besedami ljudstvo gol- foval, česar si me ti sodnik poprej dolžil. Poslednjič, gospod sodnik, ti nisem mogel dovoliti, da bi moja pisma pregledal, ker večidel deržavne skrivnosti obsegajo, kterih tebi vedeti treba ni. Sodnik in pisar pohlevno prosita Petra, da bi njima prizanesel. „Ti si storil svojo dolžnost, mu odpove sedaj Peter, zatorej se čez tebe ne serdim. Tudi tedaj, ko sem po se¬ kiri segel, si nič hudega nisem mislil. Htel sem te samo malo splašiti. Na to se oberne spet k gospodom in govori dalej: Gospodi, vi ste me hvalili, da sem se jes, vladar naj veče dežele v Evropi, čisto do prostega tesarja po¬ nižal ; da sem v tej revnej hišici stanoval in sam za se kuhal in postel postiljal. Jes sem samo nevredni nasled¬ nik Onega, ki je svoje nebeško kraljestvo zapustil, kralj nebes in zemlje, kteri še tolkanj ni imel svojega, da bi svojo glavo kam položil. In sedaj — pravi dalej — moj¬ ster Blundvik nočem te dalej več mučiti zastran nove barke, vedi, tvoja barka se ima po svojem posestniku imenovati: Peter Aleksievič Ruski car. Ona naj bo temelj ruskega namorstva. V r eselic, ki sem jih v tvojej ladjenici preživel, kar bom živ, več ne pozabim. 92 Ko se Peter k svojej hišici oberne, zagleda za seboj Videmana bledega kakor smert z svojo ženo i otroci, ki so se tresli kakor prot. Ko Videman opazi, da je ga car zagledal, vzdigne svojo desnico proti njemu in reče s žalostnim gjasom: w O mogočni car in gospod, odsekaj to roko, ki te je — —— „Ki je mi dovolila svoje mesto, ko seje podsek k novej barki stavil; ktera me je mnogo koristnega nau¬ čila ! mu vzeme Peter besedo. Ne — moj prijatelj Videman! to bi bila naj groznejša nehvaležnost. Alj vstani, vstani, saj veš, da kej tacega jas ne ljubim in da sem svojim Ru¬ šam pred carjem poklekovati prepovedal. Pred Bogom samim moramo pokleknuti, ne pa pred vmerjočim člove¬ kom. Videman, Marta! ker se z današnim dnem konča moje tukajšno življenje, naj bode vaša tota hišica in vse kar se v njej znajde zvunaj mojih papirjev. Upam. da bo zadosti, ako bi si hteli kako posestvo kupiti in kakor do- sedaj pošteno živeti. Aj Videman! vse se veseli, kar se dnes ljudi tukaj najde, samo jedno lice vidim tam oddaleč stati in solze točiti. Vem, da si si prisegel, se s svojim Adol¬ fom nikdar več ne spraviti, če bi te ravno kak kralj za to prosil; alj mi boš pa odrekel, ko te Ruski car za to prosi ?" „Naj milostlivejši car in gospod! storite s menoj, kar se vam poljubi. Vse, vse hočem storiti." Videman, Videman! popreti mu Peter z perstom. Bogu moramo bolj pokorni biti kakor človeku, naj je re- 93 vež alj že car. To l)i bil imel že davno prej po božjih zapovedih storiti. Vendar bolše je, da saj enkrat spozna¬ mo svojo pregreho kakor pa nikoli. Adolf! leti sedaj v naročje svojega očeta. Zopet si najdel očeta in oče svoje¬ ga sina, kterega je bil zgubil. Tako objemita se oba in bo¬ dita spetjedina. Videman! temladenč mi je prav po misli. Ako mu pripustiš, ga hočem seboj vzeti na Rusko. Naj služi na novej barki za veslarja; ako se bo dobro obna¬ šal, se zna visoko povzdigniti. In ako bi se dnes alj jutre kdo iz tvoje rodovine na Rusko preselil, najde v meni vsolej svojega prijatelja in dobrotnika. Vi pa mili to- varši, ki ste se zbrali, da bi me branili pred silo, — govori glasno dalej — vi mogočni dežele svetovavci, gospodi poslaniki in vsi drugi, ki ste tukaj zbrani zvunaj mlinarja Rorsteka bodite dnes moji gosti. Ti knez Romanadovič, pojdi v Zardam, pripravi gostijo, da pogostujem svoje drage. Pri rumenem vincu naj terčimo na srečo cele Ho¬ landske zemlje innjib prebivavcev! Tako vtihne vladar — po pravici Veliki imenovan. Vsi pričijoči vzdignejo na viš svoje klobuke in kape in jednoglasno zaori: w Zdrav bodi in vladaj mnogaja leta car Peter Veliki Aleksievič!" „Zdrav bodi"! — se je razlegalo daleko široko okrog po okolici mesta Zardama. Radostno klicanje skorej ni imelo ne kraja ne konca. David in Goliat, Ko David bil pastir je mlad, Je čedo pridno pasel, Vešči je bil, in pel je rad, Je v petju kviško rasel. Al enkrat, ko priderli so Sovražniki v deželo, Zaperlo radnost mu je vso, In vse veselje vzelo. Ni bil vesel, ni nič več pel, Ni mogel najti glasa. Pa vender peti je začel Tako čez dolgo časa: »Ki bil si Ti, ki si, kar zmir Si bil, in boš, kar bil si! Dobrote nevsahljivi vir Deliš nam, ko delil si.“ „V nebesih Ti svoj tron imaš, Zemljo si nam podaril, Ter prelepo si, kakor znaš, Za nas ljudi jo vstvaril.® 95 »Ti oče scer si vsili ljudi, Iti Tebi ljudstvo vsako, Naj, kjer si koli že živi, Ysim ljudstvom je enako.* »Al to, ki jaz med njim živim, Se kliče ljudstvo Tvoje, Ti sam si storil zvezo z njim, Izvolil ga za Svoje.® »Ne daj, da kdej se pregreši, Od Tebe se oberne, In ako v zmoti le stori, Daj, da se zopet verne.® „Le dobro mu, vse blago daj, Mu vsega daj obilno, Sovražnike pa pokončaj, Razdrobi moč njib silno.® »Poglej, Filiščanov druhal Nad nas je zdaj priltrula, Deželo, ki si Ti nam dal, Je krog in krog obsula.® »Ne daj, ne daj končati nas, Nas Eloali ohrani, Pogina zdaj in sleliern čas Dežele ljube brani.® In, čuj ! kar v jasnem zagromi, Da zemlja se potrčsa, In Eloah se oglasi, Odperte so nebesa: »Sovražnike potolkel bom, Jih tebi dal potleči, Ker ljub ti je očetov dom, Ti pojde vse po sreči.* In zopet v jasnem zagromi, Da zemlja se potresa, In glas Eloah obmolči, In se zapro nebesa. In kadar pride drugi dan, Je David šel v ležišče, Je bratom nesel jest, poslan Od oča y taborišče. In ko je tje prišel, takrat Zagleda velikana Ki djali so mu Goliat, Naj veči Filiščina. Bil viši ta je za glavo Od vsacega gotovo, Filiščani so up samo Imeli v moč njegovo. Imel je v roči bat težak, Da misli vse preseže, Ga vzdignil ni noben junak, Bil take bat je teže. Od stegen visel mu je meč Strašdn, težak in ojster, Nabrušen zlo, gladko režeč, Ga j’ skoval umen mojster. Ta meč je sukal kol pero, Al kako šibo malo, Ki scer več močnih še težko Od tal ga je pobralo. Prišel je zdaj, ko slehern dan, Iz svojega ležišča, Na skus sebo je velikan Jih klical do borišča: „Naj pride, kdor sercč ima, In se poskusi z mano, In zmaga naju eniga, Je boj in vse končano .' 1 „Če zmaga on, smo vaši mi, ln vsi se vam podamo, Če njega meč moj pokosi, Pa mi vas sužuje imamo . 11 „Če upa kdo, naj pride naj, Kdo ima kej poguma? O nima ga, bi bil zakaj, Ga cela vaša truma . 11 ^Recite, da pomaga Bog, Alj kaj, vaš Bog je reva! To ’z tega se, da vas nadlog Ne reši, razodeva!* — Preklinjal je Boga tako Zločin in še dmgači, Zjezi to Davida močno, Zjezi ga in razkači. li »Kdo je, ki kolne tak Boga, In si tak jezik brusi ? Al ni med nami ga moža, Ki gre in z njim se skusi?® Če nanj ne upa se nihčč Mu jezik zavezati, Pa jaz grem, z njim poskusim i Jo hočem z njim zaigrati.* So k Savlu berž peljali ga Vojaško ga obolkli, Al ker okorna mu je b’la Obleka, spet ga solkli. In vzame palico samo, Ki imel jo je na paši, In zraven fračo še sebo, In nič ga ne ostraši. Branili so mu vsi iti, Ker bili so brez upa, Ker bali so se hrusta vsi, Ko gadovega strupa. Al David. nepoguninim se Ne dade premotiti, Brezserčnikom tako začne Zaupno govoriti: »Ko pasel sim na travniku, Je lev prišel nad čedo, Al z božjo pomočjo sim mu Obranil priti v sredo.* »Obranil mu, užugal ga, Odtiral stran ga s polja, Premagal bodem tud tegk Če je le božja volja." In zdaj je šel, in še pobral Je v vodi tri kremene, Tih enega je v fračo djal, Ostala v torbo dene. Zažene Goliat krohot, Davida zasramuje, In ticam jed njegov život V naprej že obetuje. Mu David pravi: Nad mene Ti prideš ves v orožji, Ti upaš v samega sebe, Jaz pa pomoči božji." Zasuče fračo, zaluči, In v čelo ga zadene, Se Goliat na (la zvali, Inoj za vselej sklene. In David k njemu gre, in meč Od stegna mu izmakne, Glavo mu z njim odseka preč, In nanjga jo natakne. 7 Jaroslav. (Iz češkega po Kraljodvorskem rokopisu.) Pripovedujem vam imenitno povest od velikih bitev in kervavih bojev. Pazite in čudo poslušajte. V deželi, kjer Olomuc vlada, stoji gora, ne ravno visoka. Hostaj- nov ji pravijo. Mati božja tam čudeže dela. — Dolgo so naše Slovanske dežele v miru bile in blago¬ stanje je med ljudmi cvetelo. Kar vstane vihar v izhodni zemlji zavolj hčere Tatarskega hama (kana), ki so jo blagahlepni ljudje zavolj dragih kamnov, biserov in zlata ubili. Kublajevna, lepa kakor luna, je slišala, da so de¬ žele na zahodu, da v tih deželah mnogo ljudi živi. Na¬ pravila se je in šla spoznovat tujih šeg in nravov. Izbrala si je v spremitev deset mladenčev in dve deklici. Pripra¬ vili so vse, kar je bilo za pot treba, se vsedli na konje in šli, kamor solnce zahaja. Kakor se sveti zorno solnce, kadar zjutraj nad tamnim logom prisije, tako je lesketala hči hama Kublaja v prirojeni krasoti. Oblečena je bila 101 v vsa v zlatu in okinčena z dragimi kamni in biseri. Čudili so se Nemci takemu krasu in ji zavidali tako bogastvo. Pozvedili so, kam gre njena pot in v sredi gojzda so jo napadli, ubili in ji pobrali okinčje. Ko je slišal Kublaj, ham Tatarski, da so mu ubili ljubo hčer, je zbral vojsko iz vsih svojih dežel, in z vojsko je šel, kamor solnce zahaja. Slišali so to kralji na zahodu, da pride ham nad njih obljudene dežele. So se sternili in zbrali veliko silno vojsko in se mu v bran postavili. Zbrali so se na ravno polje in tamkaj pričakovali hama, Ham pa pokliče vse svoje copernike, zvezdarje in vedeže, da naj pozvedajo in mu povedo, kakšen konec bo vojske. In zbrali so se coperniki, zvezdarji in vedeži, se na dve strani v kolo vstopili, černo palico po dolgem položili in jo na dvoje razcepili. Pervi poli so dale ime „Kublaj," drugo polo pa so imenovali ,/Kralji." In nad njima so stare pesmi peli in čudne besede govorili in palici ste se jele bojevati in palica Kublajeva je premagala. Zaveseh se vse ljudstvo, vsak gre k svojemu konju, in v red postavijo vojsko. Kristjani niso tega znali in se brez prevdarka in uma zagnali v sovražnika zaupajoči svoji moči. Pervi boj se začne. Psice lete, kakor toča iz oblakov, sulice pokajo, kakor bi gromelo, in meči se svetijo, kakor bi se blis¬ kalo. Obe strani se močno branite, vojska vojski dalje brani. Pagane so že skoro Kristjani zapodili, ali v novo so 102 prišli copernikiin prinesli v rokah pole razcepljene palice. Tatare to močno naduši, ljuto planejo nad Kristjane, jih pode pred sabo, da se razkrope, kakor plaha zver. Tu ščit leži, tu draga čelada, tu vleče konj v stermenu vo- jevoda, tu nekdo teče med Tatare v gotovo smeri Tako so se bili Tatari okrepili, so Kristjanom davke naložili, si dve kraljestvi podvergli, stari Kijev in pro¬ strani Novigrad. Raznese po deželah se to gorje, povsot se začno ljudje zbirati in postavijo štir silne vojske in ponove s Tatari boj. Tatari se zaženo na desno stran, kakor čern oblak, ki grozi in žuga ljudem podsuti in v tla zatleči sad na polju, — tako seje culo od daleč. Ogri se zberd in se počijo z njimi. Ali zastonj ja vsa njih hra¬ brost, zastonj njih upor. Tatari so prederli njih rajde, razkropili vse močne trume in vse v deželi pokončali. Zgubili so vse upanje Kristjani in žalost je bila čez vso žalost. Prosijo Boga, da bi jih rešil divjih Tatarov in molijo: Vstani, o gospod! v svojem serdu, oprosti nas sovražnikov, reši nas pogube; pogubiti hočejo naše duše napadši nas kot truma volkov! Dve bitvi ste spet zgubljene in Tatari že divjajo na Poljskem. Bliže in bliže se pokončevaje vale proti Olo¬ mucu. Veča žalost vstane. Nič ni varno pred pagani. Bi¬ jejo se en dan, bijejo se dva dni, zmaga se nikomur ne nakloni. Med tim se pa pomnožujejo tatarske trume, kakor se pomnožuje večerna tema v jeseni. In v sredi povodnje silnih Tatarov se ziblje vojska Kristjanov, ka- 103 kor čoln in se močno zaganja k holmu, ki mati božja na njem čudeže dela. „Gori, bratje goril — veh Vneslav in vdari z mečem na sreberni ščit in povzdigne nad glavo bandero. Vsim severne pogum in vdarijo nad Tatare s silno močjo, kakor ogenj iz tal se izvijo izmed Tatarov premnožtva tjekaj k holmu in na holmu gori se vstavijo na široko. Na pravi in levi se pokrijejo s ščiti, na rame nalože ostro kopje, drugi pervemu in drugemu tretji — strel obla¬ kov nad Tatare. Zdaj pogerne černa noč celo zemljo in pokrije tudi nebo in zatisne Kristjanom in Tatarom oči. V gosti temi Kristjani nasip namečejo okoli in okoli verha. Kadar se pa na izhodu dan začne, se vzdigne celi tabor sovražnikov; tabor ta je bil okoli in okoli holma in razširjen v neprezorno daljo. Vse živo je na urnih konjih, na kopjih visijo nabodene glave Kristjanov verh hamovega šotora. Vsi se zbero vkup na eno stran in dero gori na holm s strašnim krikom, da se je po gorah in dolinah razlegalo. Kristjani pa so stali na nasipih, mati božja jim je hrabrost dala; napenjali so strumne loke in sukali silno ostre meče in Tatari so se mogli vmakniti. In zjezi se narod ljutih Tatarov in hama jeza zgrabi. V tri kampe se razdeli tabor, v treh razdelkih se zaženo gori na hol¬ mec. Kristjani posekajo dvajset dreves, vsih dvajset pri- vale na kraj nasipa. Ze se zaganjajo Tatari z rjovečim krikom v nasip in že ga razdirajo. Kristjani pa zavale z nasipa močne debla, ki mečkajo Tatare, kakor červe, va- 104 livši se deleč doli na ravno in dolgo so se ljuto bojevali, dokler ni vojske noč končala. O Bog! hrabrega Vneslava je psica zadela in padel je čez zasip! Žalost vse serca stisne, in verh tega se huda žeja vsim oserčje pari, da so s suhimi jezici rosno travo lizali. Tihi večer pride, pride hladna noč in noč se pre¬ meni v jutro, ali v tabru so tiho Tatari. Dan žari, poldne pripeka, žejni Kristjani padajo, zevajoči usta odpirajo in hripavi kličejo k materi božji, k nji obračajo motne oči žalostno z rokami vijo, se ozirajo betežni od zemlje gori k nebu. „Ne moremo dalje žejni biti, ni se nam moč žej¬ nim bojevati. Komur je zdravje, komur je življenje ljubo, naj milosti pri Tatarih išče." Tako so govorili eni in drugi. r/ Lože je poginiti od meča, kakor pa žeje, v sužnosti nam bo dosto vode. Taj z mano, kdor je mojih misel — reče Vestonj •— za mano, kogar žeja tare!" Zdaj Vratislav, kakor tur kviško skoči, Vestonja po¬ pade in pravi: ^Izdajavec! večna sramota Kristjanom! pogubiti hočeš dobre ljudi? Od Boga je milost pričako¬ vati, ne od sužnosti med divjimi Tatari, ne hodite bratje v pogubo. Prestali smo naj hujšo vročino, Bog nas je okrepčal v žgečem poldnevu, Bog nam bo upajočim pos¬ lal pomoč. Sram vas bodi, možje, take govorice, če se hočete junaki imenovati. Ce žejni poginemo na tem holmcu, umremo smerti od Boga, če se pa podamo sovražnikovim mečem, sami sebe umorimo. Sužnost je gnjusoba pred Gospodom (gospodu), greh, se sam ho- 105 teč v sužnost dati. Za menoj pojte možje, kdor tako misli, za menoj pred oltar matere božje!" Gre za njim mnoštvo v sveto kapelo in moli: Vstani, o Gospod v svojem serdu, in povzdigni nas v teh deželah nad sovražnike, vsliši glase, ki k Tebi vpijejo. Obdani smo okrog in okrog z ljutimi sovražniki, reši nas divjih Tatarov, in poživi in okrepčaj naše telesa, in glasno te bomo hvalili; zatri v naših deželah neprijatle, in pokon¬ čaj jih za vselej. In glej, na soparnem nebu oblaček! vzdignejo se vetri, zabuči strašno gromenje, razpne se tema po celim nebu, in tresk na tresk vdarja na Tatarske šotore, in dež se obilno vlije. — Vihar potihne. — Vojne se vkup zhero. Iz vsih dežel in krajin migljajo k Olomucu bandera. Teški meči jim visijo po bocih, polni tuli jim na plečih rožlajo, svitle čelade so na bojnih glavah in pod njimi skačejo živi, o- gnjeni konji. Zazvuče glasno rogovi in bobni zabobne, spopadete se obe strani, vzdigne se megla od praha, in bitva je hujša ko poslednja; hrum vstane in žvenk ojstrih mečev, vstane strašen psik kaljenih pušic, lom sulio, vriš ojstrih kopij. In bilo je klanje, bilo je bodenje, in bilo je ječanje in radovanje. Kri teče, kakor hudournik; tu mertvi leže, kakor v gojzdi drevje. Temu je glava na dvoje razcepljena, temu ste obe roči odsekane, ta se prekucne s konja čez druzega, in ta mlati svoje sovraž¬ nike, kakor Ijut a nevihta v gori drevesa; temu Tatar 106 porine meč do ratiščavserce, in temu odseka uho. Vstane žalostno stokanje, kristjani že začno utekati, in Tatari jih poditi. Zdaj pa prileti Jaroslav, kakor orel, s terdim jeklom na mogočnih persih, pod jeklom hrabrost in pogumnost, pod čelado velebistro umnost, jeza mu plami iz oči, razkačen, kakor razdražen lev, kadar gorko kri zagleda, ko jo nastreljen za lovcem dere, tako razkačen vdari nad Tatare. Cehi za njim kakor toča, kruto vdari na Kubljeviča, in bitva je bila po vsim strašno ljuta; s sulicama se vkup zaletita, in oba ju zlomita z velikim krehom. Jaroslav ves v kervi, in tako tudi konj , vdari Kublajeviča z mečem, preseka ga od rame do stegna, da mertev pade med mertvake, in zarožla nad njim tul in lok. — Vstraši se vse tatarsko ljudstvo, pomečejo stran dolge bodala, vsak beži, kdor teči more tje, odkodar solnce jasno vstaja, in Hana je bila prosta sovražnikov.— Natisnila A. PičUlerjeva vdova na Dunaju. Kazalo Stran Bratec in sestrica. 1 Car Peter Veliki, tesar v Zardamu.40 David in Goliat.M Jaroslav. 100 Tiskarski pogreški,