ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 24. avgust 2000
Leto X, št. 17
UNIVERZITETNI KATEDER ZAMENJAL S PREDSEDNIŠKIM STOLOM str. 2
ON JE EDEN POŠTENI ČLOVEK str. 6
Porabci pri Bajuku in Peterletu
MATIČNA DOMOVINA VSE BOLJ SKRBI ZA PORABJE
Najbrž je prav, da se predstavniki neke slovenske narodne manjšine v zamejstvu odzovejo vsakemu vabilu, ki pride s strani vsakokratnih državnih in drugih uradnih organov Republike Slovenije - ne glede na vsakokratno strankarsko sestavo le-teh. Verjetno ni pretirana želja slovenskih rojakov izven matične domovine, da pričakujejo še kako potrebno podporo, tako tistih na oblasti kakor tudi onih v opoziciji. Tako so predstavniki porabskih Slovencev 16. avgusta obiskali Ljubljano, kjer sta jih ločeno sprejela zunanji minister Lojze Peterle in presednik vlade dr. Andrej Bajuk. V Porabski delegaciji so bili predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök, članica predsedstva Državne slovenske samouprave Marija Kozar in direktor Radia Monošter Francek Mukič Porabcem sta se pridružila še generalni konzul R Slovenije v Monoštru dr. Zlatko Muršec in svetovalec slovenske vlade za manjšine Geza Bačič
Porabci so premiera Bajuka in zunanjega ministra Peterleta informirali o trenutnem stanju v slovenskem Porabju. Povedali so jima, da dve porabski krovni organizaciji delujeta složno in se dopolnjujeta, kljub prizadevanjem nekaterih krogov na Madžarskem, da takega korektnega sodelovanja ne bi bilo.
Zahvalili so se tudi za pomoč, ki jo je nudila matična domovina pri izgradnji Slovenskega kulturno-informativnega centra v Monoštru, katerega dobrodejni učinki so nesporni. Radio Monošter deluje v okviru centra od 23. junija dalje s teden-
sko osemurnim programom. Porabci so izrazili tudi željo, da bi jim R Slovenija ob nadaljnji pomoči pomagala tudi prepričati svojo madžarsko partnerico, da le-ta najde rešitev za redno financiranje slovenske manjšinske radijske postaje v Monoštru, pač po načelu reciprocitete glede Madžarskega radia v Lendavi.
Kot bolečo točko so omenili tudi zavlačevanje odprtja mejnega prehoda Čepinci-Verica. Govorili so tudi o žuljih v manjšinskem šolstvu, v katerem jih zaradi maloštevilčnosti pesti sistem financiranja po količinskem načelu. Z veliko zaskrbljenostjo so informirali predsednika vlade in zunanjega ministra o gospodarski nerazvitosti Porabja oziroma o širjenju tujih multinacionalk, kar izredno slabo vpliva na že malone usodno asimilacijo mladih Porabcev.
Po besedah predstavnikov porabskih Slovencev so največ dosegli, dosegajo na kulturnem področju.
Šef slovenske vlade in prvi človek slovenske diplomacije sta porabskim Slovencem zagotovila vso podporo pri njihovih dejavnostih. Oba sta tudi opozorila na izjemen pomen, ki ga imajo manjšine pri vključevanju v Evropsko unijo. Podčrtala sta, da se slovenska država zavzema, da se tudi porabska slovenska skupnost čim bolj vključi v sodelovanje z matično domovino v duhu občega slovenstva.
Slovenska vlada odprtje slovensko-madžarskega mejnega prehoda Verica-Čepinci podpira, zunanje ministrstvo pa zagotavlja, da bo prehod odprt do konca leta.
2
Univerzitetni kateder zamenjal s predsedniškim stolom
3.	avgusta je potekel mandat predsedniku Arpadu Gönczu,
4.	avgusta ga je nasledil novi predsednik Ferenc Madl, ki je bil v parlamentu izvoljen za predsednika že 6. junija kot edini kandidat desnosredinske vladajoče koalicije. Novi predsednik po predhodniku, kot je bil gospod Göncz, gotovo ne bo imel lahkega dela. Njegova osebnost je namreč dala v zadnjem desetletju poseben pečat političnemu življenju na Madžarskem. Skromnost in človeško dostojanstvo sta ga dvignila nad vsakodnevna, velikokrat malenkostna strankarska nasprotja. Kljub temu da so ga po l. 1956 obsodili na dosmrtno ječo, ni imel nobene želje po maščevanju. Imel je nasprotnike in ne sovražnike, ki jih je zelo spoštoval. Skozi oba mandata je bil na vrhu lestvice najbolj popularnih politikov. Kljub njegovi znani liberalni usmerjenosti so njegovo osebnost sprejele vse stranke, zelo so ga imeli radi tudi navadni državljani..
Novi predsednik madžarske Ferenc Madl je akademik,
doktor prava in predavatelj na pravni fakulteti. Njegova pot iz kmečke družine do predsedniške funkcije je bila precej težka. Med drugim je bil celo fizični delavec, rudar.
V	l. 1955 je diplomiral na pravni fakulteti, postal je doktor pravnih znanosti. Njegovo strokovno področje je mednarodno pravo. Od leta 1993 je redni član Madžarske akademije znanosti. Čeprav ni član nobene stranke, je politično že precej časa aktiven. V času Antallove vlade je bil minister brez listnice, nadzoroval je agencijo za privatizacijo, nekaj časa je opravljal tudi funkcijo ministra za kulturo.
V	prejšnjem vladnem mandatu je bil pobudnik sodelovanja med sredinskodesnimi (meščanskimi) strankami, s svojo dejavnostjo je precej prispeval k volilni zmagi Mladih demokratov. Ni človek velikih besed, je pa nedvomno odličen organizator. 4. avgusta je Ferenc Madl tudi uradno prevzel predsedniško funkcijo. Na svečanost na Kossuthovem trgu pred mad-
žarskim parlamentom so bili povabljeni vsi župani (teh je kakih 3200).
Za popotnico novemu predsedniku je Arpad Göncz na slovesnosti pred madžarskim parlamentom dejal, da je najpomembnejša naloga podpreti in ohraniti demokratične državne strukture, katerih središče mora biti zmeraj človek.
Ferenc Madl je po prevzemu dolžnosti izjavil, da si bo prizadeval za vzpostavitev družbenega in političnega miru v državi in boljše sodelovanje med parlamentarnimi strankami. Obenem tudi za vključitev v EU, hkrati pa za varovanje nacionalnih vrednot in interesov.
Novi madžarski predsednik Ferenc Madl je 17. avgusta v Parlamentu sprejel predstavnike manjšin na Madžarskem. Slovensko manjšino je zastopal predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš.
Ferenc Mádl in njejgova soproga Dalma
M. Sukič
Za en malo de v šauli pa zvonec cingo. Nistarni že venak čakajo, drugi bi pa eške venak radi en cajt počitnice meli.
Tisti mlajši v Somboteli, šteri do v nauvo, tak zvano Waldorf šaulo šli, že gvüšno kumaj čakajo, da leko prek praga staupijo. Tau šaulo so eške samo tau leto začnili prekzidati, depa Septembra do se že v njej včili. Zvekšoga vse sami stariške naredijo. Septembra se samo 1.2. pa 3. klas začne tüj včiti, depa za par lejt škejo do 12 razredov povečati, zato ka v Waldorf šaulo dvanajset lejt, do mature odijo mlajši. V tašoj šauli se dosta šté tau tö, kak so stene obeldjene. Za male šaulare ponavadi rauza, redeče, oranžno farbo dobijo stene. Najbole nagauste gledališko dvorano, (színházterem) nücajo. Tüj se vsakši
mejsec mlajši nut pokažejo, ka so se tisti mejsec navčili, spejvati, plesati, špilati na odri. Dostakrat cejli razredi nagnauk gorstaupijo, s tem pokažejo, kak so se navčili vküper špilati, nej se samo s sebov brigati, ka so eške drügi tö tam. V Waldorf šauli nemajo tašoga urnika (órarend) kak indrik.
Tüj se v prvi vöraj, zrankma taše včijo, ka tarbej razmeti, prebroditi, kak povejmo računanje, matematiko. Potem taše vöre pridejo, gde je važen ritem, kak petje, telovadba, geziki. Kasneje ali zadvečarka šivajo, kaj vküp kladejo, v ogračenki delajo. Tü trno skrb majo na tau, naj se mlajši ne samo navčijo, depa vösprobajo tö, kak kaj leko naredi v iži, kauli iže ali na njivi.
V tašoj šauli nej trbej tak knjige küpti kak indrik, zato ka tüj knjige mlajši naredijo s tistoga, ka na vöraj dojspišejo. Tau pa zvekšoga vsi zamaj vküper naredijo z lerancami, škonikami. Zato knige tö štejo, če so kaj najgerek, te si vöziščejo, taparštejo. Pravijo, ka Waldorf šaula ranč te Cilj ma, naj se navčijo, kak si sami leko pomagajo ali pri deli ali pri včenjej. Naj iz mlajšov zrastejo taši vözraščeni lidgé, šteri vsefele znajo, pa škejo znati tö, naj svojo delo leko trn dobro opravlajo. Na tau se pa z ovaški urnikom pripravlajo. Tüj nej Vsakša vöra ovaška vöra. Na den dvej ali tri vöre se samo eno féle včijo pa vadijo, za tri, štiri kedne pa se samo zdrugen spravlajo. Povejmo en
mejsec se samo matematiko včijo, vsakši den 2-3 vöre, te pa en mejsec zgodovino ali materno rejč.
Tüj ne davajo tak ocene (jegy) kak v druge šaulaj, ne odgovarjajo. Škonicke skor vsakši keden dojspišejo starišom, ka je z mlajši, kak se včijo. Na leto gnauk ali dvakrat morejo mlajši kašo nalogo sami napisati, ovak vküper delajo.
Taše šaule Zdaj že po cejlom svejti gestau, na Vogrskom tö sir več, Zdaj že v Somboteli tö bau. Oprvin so na Nenškom, v Štuttgarti tašo šaulo naredli 1919-ga, v enoj fabriki, gde so cigretline delali. Najprva so se samo delavcini mlajši tam včili, kasneje pa so iz cejloga varaša ta ojdli. Sprvoga so meli samo 300 mlajšov, depa 25. leta, gda je Rudolf Šteiner, šteri je tau vözmislo,
mrau, se je že 900 mlajšov tamvčilo.
V 60-70-aj lejtaj so v Evropi pa v Meriti na leto dvakrat tjauko taše šaule naredli kak do tistogamau.
Sombotelsko Waldorf šaulo 2. Septembra, zadvečarka v štrtoj vöri slovesno odprejo. Ne bogijo se toga, ka nedo zadosta penaz meli, če rejsan vejo, ka od države penaze, ka za mlajšami enoj šauli odi, samo kleti februara dobijo. Tačas de tau šaulo gordržalo Waldorfsko drüštvo. Ponavadi té šaule od države dobijo samo 80 procentov tisti penaz, štere za mlajšami dobi Vsakša šaula. Nistarne samouprave eške kaj cüj dajo, drugo pa starši plačajo. Depa eške se na Vogrskon tö nej Zgodilo, ka zavolo penaz bi taša šaula enjala z delom.
Margita Mayer
Porabje, 24. a v g u s t a 2000
3
Papiri pripovejdajo
Büča v Varaši
V vsikšoj vesi, v vsikšoj Varaši, gde majo cerkev ali kapejlo, je na den svetnika -šteri je patron tiste cerkve ali kapejle - buča. Pri nas je buča na Gorenjom Siniki 24. junija (sv. Ivan Krstiteu), na Dolenjom Siniki 15. augustuša (Marijin svetek, veuka meša), v Slovenskoj vesi 5. majuša (sv. Florijan), v Sakalovci 2. juniuša (na Srpno Mardjo), v Števanovci pa 16. juliuša (den opata sv. Štefana iz Hardinga).
Patron cerkve v Varaši, Monoštri je B. D. Marija. Na kejpi nad oltarom je namalano vnebozetje B. D. Marije. Po legendi je Marija po smrti in goristanenji Jezuša eške edenajset lejt živejla v držini Svetoga Jožefa v veukom sarmastvi. Gda je mrla, go je Jezoš k sebi vzöu v nebesa. Tau se je zgodilo par Olivitanskom brejgi.
Vsikša cerkev na svejti, štero so go zidali cistercijanski redovniki, ma za patrona B. D. Marijo. Za toga volo bi mogla biti buča v Monoštri 15. augustuša. Pa je nej tak. Buča je 20. augustuša na den sv. Bernarda in sv. Štefana.
Sveti Štefan je biu prvi madžarski krau, šteri je madžarsko lüstvo B. D. Mariji priporaučo, gda je tau lüstvo krščansko gratalo. Sveti Bernard je na Francuskom najoprvin vküppaubro kauli sebe cistercijanske menihe, štere je 1183-oga leta v Monošter tö pauzvo Vogrski krau Bela III. Sveti Bernard je biu veseli človek, rad je füčko pa spejvo, pa preveč rad je emo Marijo. Eno takšo pesem mi v Porabji tö poznamo, v šterom sveti Bernard lepau spejva, gda ga Marija sreča. Njavoga imena
v pesmi več nega nut, v drügi slovenski krajinaj spejvajo tau pesem z njavim imenom. Pri nas spejvajo, ka: Prelejpe ravne so polé/ po paul mi eden fantič gre, /al' on si poje tak lepau/ tak lik' bi igro na žveglau. V Sloveniji pa tak, ka: Po cest pa gre en mlad soldat/ en mlad soldat, sam Svet Bernard.
Novine Szent-Gotthárd pa 1903-oga leta tau pišejo, ka prej zato je buča 20. augustuša, ka so od 1878. leta mau samo na te den meti vogrsko mešo. Ovak je v Monoštri nemška meša bila, ka so k cistercijancom na Štajerskom slišali. 20. augustuša je v monoštrskoj cerkvi Vogrski predgo dühovnik iz Traušče (Kethely). Na tau mešo je dosta lüdi prišlo iz drügi vesnic kauti Monoštra tö, zato so te den bučo držati. 20. augustuša 1903 je bila madžarska predga v 9 vöri, po tistom je bila meša. V novinaj so se taužili, ka so po meši nej spejvati himno od Ferenca Kölcseyja, štero so ovak te den, gnauk na leto, vsikder tazospejvali.
Marija Kozar
Svetek na Verici
Veričani-Ritkarovčani so na začetki augustuša velko brigo meti. Pripravlali so se na veški den, na blagoslovitev prapora pa grba. Za prireditve majo kulturni daum, steri je takšnoga ipa mati, če dosta lüstva čakajo. Etak so delo začnili v gauški, gde so takšen lejs podrti, iz steroga so leseni šator leko naprajti. Lejs so s cimermanom vözmerili, po tistom so ga gorzrezali, vöodjülili pa za soje gorpostavili. Za strejo so Zdaj za silo folijo potegniti gora. Če so že tak redno naprajti, lastnik penziona njim je za strejo obečo črepnje iz lesa. Etak se njim tau delo rejsan splača. Posaudo za küjanje so iz tabora iz Števanovec, Stole, stauce pa ške iz Varaša tü vküpvozili. Kak znautra tak zvüna kulturnoga dauma so tü meti red delati. Ženske so pa bile zaprošene za pečti. Istina, ka v zadnjom minuti, depa leseno tablo za ves so tü naprajti.
Organizatori - veška samouprava - so 12. avgustuša goste, kulturne skupine pa gasilce že na 12. vöro zvali, te, gda je najvekša ica. Tau pa s tej namenom, ka je malo pogostijo, če se je gli namen nej spuno. Od krčme je pihalna godba iz Bakovec sprvajala gasilce pa drüge lidi do kulturnoga dauma. Taum vidimo, ka je oltar znautra pripravlan, nej pa vanej. Sveti križ libleni, vej se pa sküjamo! Pa je skur tak bilau, gda se je dvorana napunila pri sveti meši. Mešo so slüžili trge popi, domanji pa dva gospauda iz Prekmurja. Blagoslovitev prapora pa grba je za vsakšo ves en najvekši svetek. Takšnoga reda je sveta meša zavolo svečanja dva simbola eštja bola svetašnja. Tak brodim, ka so predge, molitve pa cerkvene pesmi pomirile, očistile našo düšo. Pri meši je liturgijo popejvo mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika, na konci meše nam je ške eno pesem zapopejvo mešani zbor penzionistov s Tišine.
Po meši sta žüpan vesi Karel Dončec pa poslanec našoga parlamenta, Zsolt Németh mela svoje pozdravne guče. Lepše bi bilau pa bi se po mojom šikalo tü, če bi se bar en tau v domanjoj Slovenskoj rejči tü čülo.
oder (színpad) se je v par minutaj sprazno pa so že števanovske pevke spejvale. En stari inštrument - tau je stari klarinet (tárogató) - smo tü leko spoznali. Na njem je igro - eštje slovensko nauto tü -János Fülöp iz Szegeda, steri se že za Veričana čüti, zatau se je želo notapokazati. Mešani pevski zbor z Gorenjoga Se-
nika se je štja gnauk potrüdo s trejmi lejpimi, živahnimi nautami. Harmonikaš Anton Sukič iz Boreče je že od drügim leko zaigro karažne pesmi na Verici. Mešani pevski zobr s Tišine je takšno željo emo, naj s svojimi pesmi tü leko olepša te den. Želja je z veseljem bila spunjana. Med popejvanjom Števanovski žensk je njiva mentorca Marija Rituper s svojimi žmanimi vici redno v smej sprajla publiko. Na konci programa je pa mlašeča skupina števanovske šaule zaplesala moderne plese.
Po tejm je domanja mladina flajsno prejkspakivala dvorno pa go pripravila za pogostitev. Drügi smo pa meti priliko se z znanci vönagončati. Za küjare se je zapodau lastnik (tulajdonos) nauvoga penziona. Kak dobro, ka so nisterni lidge, steri so rame poküpili v vesi, tak na pomauč staupiti.
Na, gda je že 6 vöra minaula, gasilcov ške itak nej bilau na dvauri. Nikša hiba se je nutpočujsnila, etak so te vaške igre ranč nej bile. Škoda, vej so pa nisterni lidge ranč na tau najbole čakati. Nazaj paunim na lanske igre, kak so se trli vsi gasilci, naj oni baudejo najbaugši. Važno je bilau, ka je ansambel Biscup emo volo pa ške več časa igrati na veselici. Istina, ge tak mislim, ka bi se bola šikali slovenski goslarge, če je že veški den v Slovenskoj vesi. Pa tau se je tü vedlo, ka dosta Slovencov pride z drüge strani meje.
Organizatorji so leko radi, ka je na njivom programi furt dosta lüstva. Rejdka ves je, gde domanjo lüstvo z vesi tak lepau vküper pride. Sausedne vesi z oba kraja granice so tü vödjale zasé. Tau znamanüja, ka v vesi trbej meti vekše svetke, tau pomora vküper držati sausede, znance, padaše, Vaugre pa Slovence. Prejdnji vesi etak tü leko včinijo kaj dobroga za ves. Če jim je Zdaj gli nej tak vse klapalo, kak so si oni broditi. Tau se zgodi z vsakšim, steri s takšnim dela. Gvüšno, ka organizatori takšoga reda najvekšo brigo morajo meti za tiste, steri sodelujejo v programi kak kulturne skupine, gasilci pa pozvani gostje. Tau se pa samo tak da, če te vauz vsi vküper pa v eno smer vlečejo. Etak vsakši z lejpimi spomini leko odide z vesi pa se za drügo leto tü z veseljem da pozvati.
K. Fodor
Porabje, 24. a v g u s t a 2000
4
Madžarski veleposlanik pri ministrici
Ministrico za pravosodje Barbaro Brezigar je obiskal madžarski veleposlanik v Sloveniji, Gabor Bagi. Med svojim obiskom se je zanimal za sodelovanje madžarskih in slovenskih pravosodnih organov. Brezigarjeva mu je povedala, da sodelovanje poteka dobro in da ni nobenih odprtih vprašanj med državama na področju, za katerega je pristojno ministrstvo za pravosodje. Madžarski ambasador Gabor Bagi je slovensko ministrico za pravosodje obiskal na lastno željo.
Prenovljen policijski oddelek v Gornjih Petrovcih
Generalni direktor policije Marko Pogorevc je v Gornjih Petrovcih odprl prenovljen policijski oddelek. O tem je dejal, da prekmurski policisti očitno zelo dobro sodelujejo s svojo skupnostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da je otvoritev omenjenega objekta potekala v okviru občinskega praznika. Pogorevc je dejal, da je namen njegovega obiska v Policijski upravi Murska Sobota še seznanitev z varnostno situacijo na tem območju. Ogledal si je tudi vse policijske enote na območju soboške policijske uprave in center za tujce v Prosenjakovcih.
Marijino vnebovzetje Cerkveni praznik Marijino vnebovzetje, 15. avgust, ki je v Sloveniji tudi dela prost dan, so zaznamovala slovesna maševanja v vseh večjih romarskih središčih po Sloveniji. Na Brezjah je ob obletnici posvetitve slovenskega naroda Mariji somaševanje vodil ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode. Slovesno je bilo tudi pri Gradu na Goričkem in v župnijski cerkvi Marije vnebovzete v Turnišču, kjer je slovesno somaševanje pred skoraj tisoč romarji vodil mariborski pomožni škof Jožef Smej.
Spoznaj svoj rosag!
Te naslov bi leko dali izleti (kirándulás), steroga je 5. augustuša emo Senički mešani pevski zbor. Že drugo leto smo si leko privoščili, da smo šli na izlet po domanji pokrajinaj. Moda je, ka če poleti stoj de na izlet, se najde na Balatoni, ka se prej tam leko kopaš pa vse kaj vidiš. Naš zbor se je tü tak napelavo, gda -Baugi vala - nas je vrejmen obrnaulo. Gda smo se vzeli na paut, bole ladno bilau kak toplo, no pa dež se je vse bole lejvo, če rejsan so v Porabji iz toga nikanej dobili. Te smo se pa v Kermedini obrnili proti županiji Zala, depa nej na Balaton, liki v Zalakaroš. Od nas je največ nej ojdlo tam, etak smo pa ja najgeri bili na tau zdravilišče. Gda smo se pripelali v Zalakaroš, je že lepau sijalo sunce, depa te smo že vödržali, tam smo ostati. Takšoga reda se na izlet pela deca članov tü, njim je dobro spadnila topla voda. Biti smo pa nistarni takši tü, steri smo se nej šli kaupat. O sebi samo telko, ka sam se nej stejla raz-
metati pa se tam kazati, ka pa če bi se deca prestrašila ali tej drugi od smeja fertik biti. Te sam pa mejla priliko z dru-
gimi vret kaulakvrat gledati, baute no pa krčme tü gor poiskati. Naša zborovodkinja je tü na takšoj djalini bila - pa ona bi se ja leko razmetala -depa nej se je. Etak je pa naprajla program za nas, za te pogüblene. Pa ne vejn, steri so baukše zopojdli.
Mi smo se z autobusom pelali v edno malo ves od Keszthe-
lya tak 15 km. Nigdar sam nej mislila, ka se tü leko takše kaj najde, ka sam eške nigdar nej vidla. Istina, ka smo žmetno najšli ves pa ešče žmetnejše tau ,,čüdo”, zatok ka je paut tak slaba pa žmetna do ta, ka je naš autobus buma trno trpo. Mati autonge so se pa nej mogli mekniti, so mogli nazaj tiskati, če so nas srečali. Tam nasrejdi v gaušči, na brejgi smo najšli Budha cirkev. Stoj bi Zdaj leko pravo, ka je v tejm tak čüdnoga? Cirkev pa šlus. De je pa tau nej tak. Ta cirkev, ka go za „stupa” zovejo, je posebno lejpa pa velka. Gda smo se iz grmauvja vöprivlekli, je edna velka čistina bila. Te nam je v oči spadnilo nika velko, bejlo, ka se je samo tak bliščilo. Cirkev ma zvüna kaulakvrat tri nadstropja
(emelet), ka leko not zopodiš. Znautra je pa cejlak not zbetonirana, tak ka v cerkev ne more - kak ovak po navadi -not titi. Svetišče ta cirkev tü ma, depa od cirkvi tak 300 meterov v ednoj privatnoj hiši, gde budisti živejo. Tam so za svetišče vönaprajli edno sobo. Ta odijo budisti boga molit Paut, stera ta pela, je fejst strma pa nevarna. Tak so nam prajti, ka najbaukše če mo bausi šli do ta. Zvüna ta cirkev, kak sam že pisala, tri nadstropja ma. Na prvom nadstropji zvüna pod glažojnov pa ,,sedi” pozlačeni Budha. Kip (szobor) se tak blešči, ka kumaj ga leko gledaš. Ranč tak se pa blešči „tören” tü, ka je tü zlat. Cirkev so 1994. leta zidati z avstrijsko pomočjov.
Vse tau bi pa nej mogli doživeli, če bi nas na tauj pauti finančno nej pomagali dvej slovenski samoupravi dolnjesenička pa gorenjsenička. Hvala za pomoč.
I. Barber
Ali de najšo svoj dom?
Leko, ka se je za ene lüdi eštje itak nek končala druga svetska bojna? Leko, ka so eni eštje itak kak zgrablenci v Rusiji? Nauvoma barbejra v eni umobolnici (elmegyógyintézet) na Tatarskom se je tak vidlo, kak če bi eden betežnik nikše vogrske reči gunčo. Do tistoga mau so tak mislili, ka v nejmarkejp mela, ka ma je nišče nej razmo, ka guči. Da je edna televizija v Moskvi notapokazala tauga staroga človeka, je madžarska televizija tv2 te dokumentarni film tö prejkvzela pa ga notpokazala. Tak so te začnili iskati, Sto je te človek.
Pred par mejsaci se je Vogrski konzul v Moskvi odpelo v te Varaš pa je pogledno tauga betežnika. Njemi se je tö tak vidlo, ka te človek prej nikše vogrske reči gunči. Zatok so dali naprej ziskati njegve papire pa parvice, dapa iz tisti se je tö nej dalo cejlak gvüšno povedati, če je z Vogrskoga ali nej.
Gda so na Vogrskom v televiziji te kratki film notapokazali o tom človeki, se je dosti držin zglasilo, ka je tau buma njini Oča, njini stric ali vüc, steri je v drügoj svetskoj bojni parminau. Eške kejpe so tö kazali, kakšen je bijo, gda je mladi bijo, da je na štölingo išo pa tak tadala.
Sto je te človek? Vogrski padar, psihiater je tö odišo v te špitale, gde takše betežnike vračijo, steri psihološke probleme majo. Dugo se je pogučavo s tejm človekom pa je pravo, ka je gvüšno Madžar, vsikši den baukše guči Vogrski pa ma dosta takšno vse na pamet pride, ka samo tisti leko vej, steri je na Vogrskom živo.
Tak so te s pomočjauv papirov tö vönajšle, ka se je 1925. leta naraudo v vesi Túrócszentmárton. Kak mladoga, eštje nej dvajsti lejt staroga pojba so ga prauti konci drudje svetske bojne potegnili k sodakom.
1945. leta so ga Rusi zgrabili pa odgnali.
Ka vse se je z njim zgudilo, štje ne vej tapovedati, dapa ka je dosti trpo, je gvüšno. Gunči o Siberiji pa o tom, kak so njegve padaše tazostrejlali. Barbejrge pravijo, ka so ga 1947. leta goravzeli v te špitale zavolo škizofrenije. Tau je beteg, da človek o sebi misli, ka je un nakak drugi. Dosta so se z njim gvüšno nej spravlali, ka se je nej navčo rusoški. Leko, ka so zatok mislili, ka se ma je pamat obrnaula, ka so nej razmeti, ka guči?
Vogrski barbejr pravi, ka ma vsakši den več reči na pamet pride, na tistom geziki, steroga se je od matere navčijo. Kakša čüdovita je prej človeška natura pa človeška pamet! Materno rejč prej leko tapoklačiš, go prej leko petdeset lejt skrivaš, dapa nigdar go prej ne pozabiš. Možaka - piše se Tamás András - so pred dvöma kednoma
domau pripelali pa do ga doma tadala vračili. Od tistoga mau prej vogrske cajtine gleda pa šte, ka pišejo o njem. Tauga človeka že prej dvajsti lejt doktor pošteno nej pregledo. Zdaj so gorprišli ka je glüpi. Leko ka se je v Rusuškom zatok nej z nikim pogučavo?
Leko, ka tak vred pride, ka de calau leko domau išo k svoji pravi držini, če go najdejo pa če se ta vzema za njega.
Dja bi samo na tau najgera bila, kak tau ka tak dugo lejt nikomi nej na pamet prišlo, kama je valaun ta človek, kakšno rejč guči, leko ka njega tö čaka doma nakak? Mati, oče, žena, dejte...
Tamás András - če se sploj tak piše - je bijo dvajsti lejt star mladi pojep, gda so ga odgnali, Zdaj je 75 lejt star možak brezi edne noge.
Pa gvüšno, ka je on zadji zgrablenec?!
M.S.
Porabje, 24. a v a u s t a 2000
5
Svejt več dugo ne more stati...
...bi stoj leko pravo, steri je etognauk Vogrski radio poslüšo. Gda sam té program poslüšala, bi mi mabiti tü baukše bilau kaj čednejšoga delati, depa nej. Moja „taca” napona po tej gumbaj pa šrajfaj odi, te sam pa čemerna, če kaj takšoga čüjem.
Depa tak naleki se ne dam. Prva liki bi ovadila, ka sam čüla, mo vas na tista lejta spominala gda so naši lüdje začnili kakše autone küpüvati. Auto. Sveti Baug! Gda sam mala dekličina bila, če smo vidli kakši auto, smo ga z lampami pa z očami gledali pa senjali, kak bi bilau, če bi nas Baug samo gnauk not v njega pomogo. Tau so tista lejta bila, gda je v našom Varaši samo eden taksi bio, stari Buchmann so s svojim malim topolinom vozili tiste »srečne”, steri so si tau leko dopüstili. Če kakši stari film gledamo, te je v Evropi tü nej takša velka motorizacija bila kak gnes. V Meriki so meli sploj duge, velke autone, v Evropi so pa lejtali kakšni topolini, volkswageni - hrošči (bogárhátú) - pa je tau tü velko delo bilau. Pa te v 60. lejtaj so pri nas tü začnili zatok autone not voziti. Moskviči, trabanti, wartburgi, volge so blaudile po naši potaj. Kelko smo se conali, povejmo s tejm, ka če si not plačo na eden trabant, si ga čako 3-4 lejta, pa te si ga tü samo tak vöplačo, ka je prej te 3-4 lejta držina samo „žiroškrü” djejla. Že smo v sedemdeseta lejta staupiti, da sam se začnila včiti auto voziti. Za včiti se sam dobila en moskvič. Srmak moskvič je napona drugo delo, ka sam ge stejla. Pa na polonja je zatok on tü kriv bio. Gda sam zakapčnila v prvoga, te je moj „mercedes” v rükverc üšo. Čüda, ka se mi je nej zmejšalo. Etak smo se mantrali s tejmi autoni, depa zatok smo se voziti. Nigdar ne pozabim, gda smo gnauk biti v Talanjskom pa so tam eden trabant zaglednili. Lüdje so pod njega legali pa se čüdivati, kakša ,,stvar” je pa tau.
Vse tau je že za nami. Gnesden že po naši vasnicaj tü lejčejo lejpi, moderni, več milijon forintov vrejdni autonge. Tau je etak vreda. Zakoj bi mi menje vrejdni lidge biti, kak po svejti stokoli drügi? Samo ka je zatok tau ešče samo začetek, pa nas je več, ki si samo bole fal auto leko küpimo ati pa nikšoga nej. Pa steri ga majo, trdo morejo šparati, se vküp brati, delati za njega. Pa če ga maš, te je najvekšo pitanje na gnes, če ga leko nücaš tü. Pri takši ceni benzina si buma moreš vsakši kilomejter premislili.
Ka delajo, povejmo, v drugi rosagaj, v bogati rosagaj, od toga baukše nej gučati. Nika takšoga sam čüla v radioni, pa sam te vodau gor zgrabila, kak šegau majo povedati. Čüla sam, ka prej v Talanjskom so takši zakon (törvény) naprajti, ka če stoj v lagvoj mesti parkira, auto ma odpelajo. Tau je pri nas tü šega. Samo ka so tam tak skunčala če se gazda ne (o)glasi za svoj auto 3 mejsece, te auto vküp semelajo. Leko je tisto kakšikoli auto, dosti milijonov vrejden, meše nega. V ,,mlin” z njim. Že prej več kak 300 gezer autonov majo samo v Romi, za stere so se nej (o)glasili, etak ranč mesta nemajo več za te autone.
Ka si od toga leko mislimo? Samo tau, ka nega pravice na svejti. Če bi, povejmo, moj mati auto stoj vkradno ati bi mi ga odpelati, bi se tak nagnauk glasila. Taljani pa? Gvüšno küpijo ednoga drugoga. Nedo oni tam nazaj prositi svoje autone. Naj ga vrag zeme! Gde je te bio, bau drugi tü. Pa te naj stoj povej meni, Zakoj so tisti lüdje ovakši kak mi? Zatok pa po mojem, svejt že dugo ne more stati. Nej tak?
I. Barber
Pismo iz Sobote
FARAON
-Eške gda so mrtvi, eške te živejo! so gučati za krale tistoga staroga lüdstva, stero je inda svejta živelo kre reke Nil.
-Rejsan, tak vövidijo, kak so te vövidla gda so ške živeli, so se čüdivali, gda so gor najšli njihove mumije.
-	Tej so od cejloga sveta vedli več, kak mo mi gda svejta znali, se ške gnesden čüje.
Rejsan je tak. Tisto lüdstvo, ka je pred tri pa štiri gezero lejt živelo kre reke Nil v dalešnjom Egipti, je vedlo od toga našoga žitka rejsan dosta. Zdaj ge ne vem, če so vedli več, kak vejmo mi gnes, dapa, rokou na srcé, ške gnesden se njim čüdivamo. Piramide, mumije, zlate trüge, njihovo pisenje, njihovi kejpi in vse drugo je rejsan spoštüvanja vrejdno. Dapa, tou je tö preminoulo. Kak je vse preminouče, tak je tou lüdstvo posenolo v eden drugi čas.
Zakoj vam tou vsevküper sploj zdaj ta tumačin? Vej pa, včasi vamvöovadim.
V tisti starij časaj so lidge s svojimi mrtvimi tak delati, ka do ške po smrti tadale živeti. Ge pa vsi mi pa zdaj po novinaj pa na teveni štemo in poslüšamo, ka je medicina prišla že tak daleč, ka do ta za deset ati pa mogouče petnajst lejt človeki podukšati žitek za petdeset, stou, mogouče za dvejstou lejt tö. Vej tou vsi vejmo, ka medicina dé naprej ške bole brž kak pa kakša raketa. Samo, ge se zdaj pri tom pitam, kak pa dej tadale naša pamet. Si leko brodite, ka zdaj mene dobi v roke nekši takši padar, ka o tom dosta vej in me z nikšimi novimi vrastvami ali kak se tou že zové, tak vönaredi, ka mo živo edno dvejstou lejt. Vej pa tou bi zame bilou nemogouče! Vej pa kak če bi biu živi, dapa v glavej mo trno mrtev.
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, trno vüpa, ka se toga včaka, ka njoj ta nouva medicina prnese dukši Žitek. Una se v vse té moderne reči ške menje razme kak pa ges. Dapa, Zavalo toga si sploj nika ne dela sejre vlase. Una si že tak na glas brodi, kak de dobro slüžila tam čez stou ati dvejstou lejt.
-	Te več nika nedo vedeti od tistoga, kak je inda bilou v toj našoj krajini. Ge pa ške dobro poumnim, kakje bilou inda in kakje bilou včera in vedla mo, kak je gnes. In tou vse mo ge mlajšim ta tumačila, uni do me poslüšali, njihovi stariši pa do plačüvali. Ge mo eden takši živi muzej, če pa stoj šké nut v muzej priti, mora plačati. Ge mo v tisti cajtaj, ka ške pridejo, ene fajte živa mumija.
Na tak, ste zdaj vidli. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je moderna, tou moram povedati. Če se že ne razmej na vse té nouve reči, bar razmej, kak se trbej moderno ravnati, gda dé za pejneze. Pri tom pa sam ge v glavej že trno dugo mrtev. Za tou mi nej trbej čakati stou ati pa dvejstou lejt.
MIKI
Prireditve ob 20. avgustu
20. avgust, madžarski državni praznik je Monošter proslavil z večdnevnim programom. Za mestece ob Rabi je to dvojni praznik, kajti 1. 1983 je dobil kraj na ta dan status mesta.
-17. avgusta so v Slovenskem kulturno-informativnem centru otvorili razstavo slikarja Miklósa Osvátha. Razstavljeni akvareli so nastali med umetnikovim daljšim bivanjem v Porabju.
-18. avgusta so priredili festival Dobrega sosedstva, na katerem so sodelovale slovenske, hrvaške in nemške kulturne skupine. Ob festivalu so priredili tudi sejem ljudskih obrtnikov, katerega se je udeležilo kakih 50 sodelujočih. Zvečer je nastopila priznana folklorna skupina Ungaresca iz Sombotela.
-	19. avgusta so priredili III. mednarodno srečanje pihalnih godb in mažoretk, karerega se je udeležilo skoraj 600 glasbenikov in mažoretk, med njimi tudi pihalna godba iz Gornje Radgone. Zvečer so nastopile folklorne skupine iz Španije, Poljske, Švice ter Romunije.
-	20. avgusta je tudi Monošter sprejel milenijski spominski prapor. V okviru svečane maše je prapor predal Csaba Hende, državni sekretar pravosodnega ministrstva.
Likovna kolonija mladih
Od 20. do 26. avgusta poteka Likovna kolonija mladih v Špetru Slovanov v Italiji. Tako imenovane Koroške likovne kolonije se udeležujejo zamejski učenci ter otroci iz OŠ Vuzenica, kjer se je pred več kot tridesetimi leti porodila ta ideja. Na letošnji koloniji bodo sodelovali učenci iz števanovske osnovne šole.
Na zahodu Madžarske delamo več
Po podatkih Centralnega statističnega urada ljudje na zahodu Madžarske (županije Vas, Zala in Győr-Sopron) delamo več kot v ostalih predelih države. Moški delajo na dan 15, ženske pa 14 minut več kot njihovi vrstniki oz. vrstnice na vzhodu Madžarske.
RADIO MONOŠTER na
UKV(FM) 106,6 MHz
Porabje, 24. a v g u s t a 2000
6
On je eden pošteni človek
V Števanovci žive eden človek, steri tak poštüje enga vogrskoga politikuša, kak če bi Mešijaš bijo. Vsakšo televizijsko ali radijsko oddajo poslüša, gde je od gospoda Torgyána guč ali če on kaj guči. Tau od nji že cejla ves vej, zato so njim ménje tü dali. Oni so Števanovski Torgyán, ovak pa Šolin Zoli.
•	Zaka gučijo vam tü v Števanovci, ka Torgyán? ,,Prvin kak so volitve bile, dja sam že vedo, ka Torgyán doktor pride na oblast (hatalom). Pa nej komuništardje.”
•	Zaka vi tak vardjate njemi?
,,Zato, ka on vsigdar samo pravico puvej.
On nej taši kak drügi politiki, steri samo svoj hasek gledajo.
On samo lüstvi šké pomagati.
Zato se vsigdar telko koli za pejnaze. Pa če te pejnaze dobi, ka prosi, te de leko pavrom pomago.”
•	Tau pravijo, ka Torgyán pavre za norce ma. Samo guči pa guči, njemi je samo tau važno, če do volitve, naj pavri znauva njega volijo.
„Tau nej istino. Tau samo taši pravijo, steri ne vejo politiko pelati. Tašo čedno lüstvo, velko, steri so doktordja, tisti vsi Torgyáni dajo istino. Pa 2002. leta de njegva stranka znauva v vladi.”
•	Gvüšno?
,,Gvüšno. Nam je dojšlo iz komuništarov štiridesetpet
lejt. S tauga komuništardje nedo djeli, ka bi oni na vlado prišli. Tau vi mladi ne vejte, gda so nam pod (podstrešje) vse dolazameli. Nej so gledali, če je dosta mlajšov pa nejmajo djesti.”
• Torgyán je že dvej leta v vladi. Te dvej leta so pavri žito žgali, mlejko so talejvali, pri nas se pa več mlejko prejk ne vzema. Ka vi k taumi vcuj povejte?
,,Tau je nej on kriv tam v ministeriumi. Tü je županija. On tau vse ne vej, ka je v
taši mali vasicaj, kak je naša. Tau bi se županija mogla brigati.”
•	Tau v cejlo rosagi tak, nej samo pri nas.
„On srmak tak pomaga, kak more. Vej Horn je za krave nišo pomauč nej dau, Torgyán doktor dvajsti gezero da. Pšenico so pa predsedniki bivši zadrug žgali, pavri nej. Tü v tau rosagi nišoga reda nejga. Srmak Torgyán doktor sam dosti tü ne more djati. On je v Peruni daubo velko odlikovanje.”
•	Zaka je daubo?
„Zato, ka je dober človek. Prvi ministerji so dvajsti lejt telko nej djali za rosag kak on v dvej lejtaj djau. Čedno lüstvo tau pravi, zato se on telko čemeri, ka on lidam dobro ške naprajti. Naj v Vogrskoj rosagi pavrom dobra de.”
 •Šagau mate v televiziji gledati Torgyána?
Jaj, dja sam te tak rad, če ga Vidim. Če kaj tašo povej, te ma dja ploskam tü doma pred televizijov.”
•	Vejte tašo kaj prajti, ka on šagau emo gučati? ,,Zaka nej. Tisto se mi je pred volitvami sploj vidlo, da tau pravo, ka je njigva stranka jezik vage. Dja ga poštüjem, ka on pravico guči. On vse samo za lüstvo dela.”
•	Vidim, ka tü pri dveri kak notra leko dé k vam Torgyána Slika je vanej na stanej. Kaulek kejpapa puno rauž. Zaka tau?
,,Dja sam te tjejp že pau leta pred volitvami vödjau, zato ka sam vedo, ka Torgyán pride na oblast. On tau pravo, ka on z rosaga püngrad napravi, dja sam ga pa kaulak njega napravo. Dja njega tak poštüjem kak najbaukšoga človeka v rosagi.”
•	Kak tau, ka se je nej glaso Torgyán za predsednika rosaga?
,,Zato, ka te bi nej bijo taši človek, Sto bi vküpdržo rosag. Pa te bi rosag cejlak rancspadno. Če bi se glaso, gvüšno, ka bi on daubo.”
•	Istino, ka gda so 1998-oga volitve (választások) bile, vi ste v števanovskoj krčmej lüstvo nagučavali, naj štimajo za Torgyánovo stranko?
,Ja. Dja sam pravo, vseedno, če FIDESZ ali FKGP volijo, sam aj MSZP ne volijo. Zato, ka so meni te že taši čedni doktordje prajli, ka te dvej
stranke (párt) postavijo vlado.”
•	Istino, ka ste še špricere plačüvali, samo naj te dvej stranke volijo?
,,Nej, tau zato nej istino. Dja sam za tau nikoma nej plačo vino."
•	Gospaud Torgyán tü bijo v Varaši. Vi ste ga tü poglednili?
,,Nej. Dja bi ga sploj rad vido, samo ka sam te s hrbtom sploj betežan bijo.”
•	Če bi zdaj tü notra na dvera staupo, ka bi njema prajli, ka bi ga pitali?
,,Tak bi gučo z njim kak s kašikoli drugi človekom. Istina, ka je on sploj čeden človek. On je taši človek, ka z vsakšim guči. On se ne drži za tašoga maudroga človeka, ka bi s pavrom nej gučo.”
•	Ka bi ga pitali?
»Tau bi pito, ka bau, kak bau tadala. Gda baude baukši svejt?”
•	Ka bi prajli, če bi vam Torgyán pravo, ka mate veltje njive pa sonžete, štale so pa itak prazne?
»Tau bi pravo, ka sam dja v cejlom živlejnji dosta delo pa sam že invalid grato. Zdaj naj delajo mladi.”
K. Holec
Dja sam v živlejnji dosta delo, zdaj naj delajo mladi - pravijo Šolin Zoli
Ali ste znali?
Gda vsakši podne čüjemo zvoniti, nam ranč na pamat ne pride, ka je tau nej od veki veka tak. Ranč letos je petstau lejt minaulo, ka po svejti podne v 12-oj vöri zvonijo.
Leta 1500 je papa Aleksander VI. tak zrandelüvo (odredil), ka naj se po cejlom krščanskon svejti vsakši den v 12-oj vöri oglasijo zvauni. S tejm se je krščanski svejt spomino na tiste sodake, steri so 1456. leta pri Belgradi - ali kak so tistoga ipa Vogrski zvali te Varaš Nándorfehérvari - stavili törski šereg. Tistoga ipa se je krščanska Europa fejst bodjala Tőrkov, steri so robili po krščanski rosagaj, rame gorvužigati, maro pa lüstvo odgnali. 1456. leta je János Hunyadi hrano grad s svojimi sodaki pri Nándorfehérvári. János Hunyadi je bijo oče krala Matjaža.
Na Vogrskom pa najdemo eden Varaš, gde v edenajstoj vöri tö zvonijo vsikši den. Zatau so tö Tőrki krivi 1532. leta je törska soldačija išla prauto Beči. Vse mejnkše trdnjave so med pautjov tö zasedli. 10. augustuša je soldačija - bilau ji je kakši 70, 80 djezero - prišla v Kőszeg. Törski paša Ibrahim je tak mislo, ka se te male grad njim nede mogo prauto postaviti. Dapa Vaugri so se 
tak branili, ka so je 25 dni nej mogli dolazbiti. Istina, ka so Törki svoje völtje štütje nej mogli v Kőszeg pripelati, ka so zavolo völtje blate veznili z njimi. V törskom tabori so sodactje že tö völko rabuko delali, ka so več nej meli djesti. Zatok je prej Ibrahim paša 28. augustuša vodau, ka če prej do 12. vöre, da zvaun vdari, nede njini te Varaš, te prej raj vse tü najo pa odidejo. Tau je prej Vogrski kapitan Jurišič - steri je po istini bijo Hrvat - zvedo, pa je dau eno vöro prva, že v 11-oj vöri zvoniti. Tak se je rejšo grad pa Varaš tö. Sto bi vedo povedati, če je rejsan tak bilau ali je tau samo legenda. Gvüšno je samo tau, ka so Törki 1532. leta rejsan ojdli v Kőszegi pa tau tö, ka v tom Varaši v 11-oj vöri tö zvonijo. Zatok prej pravijo za Kőszeg, ka tam ali dež de ali veter pija ali zvonijo.
M.S.
Porabje, 24. avgusta 2000
7
Kak sam vido svejt spod Stola?
Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt.
KNJIGA
-Tak, meji mlajši, te knjige, stere ste doubili, zdaj gda sta začali ojditi v šoulo, morate dobro varvati.  Iz nji te se včili. Pa tou tö ne pozabite, ka je knjiga najbaukši človekov pajdaš, nam je gučala leranca, gda sam oprvin stoupo v prvi razred naše šoule.
Doma je moja mama spekla dva pleja pogač, aj se vidi, ka je njeni sin že velki pojep in že odi v šoulo. Dobre pogače so bile. Zeu sam si eno pet falatof in si je odneso pod Sto. Tam sam ji pomali jo, zmejs pa sam gledo svojo najvekšo pajdašico, knjigo. Kak si leko ti moja najboukša padaškinja ali pa pajdaš, kak je prajla leranca? Vej pa ge mam svojga dobroga padaša Ferina, pa Mirkona, pa Lalina, pa Francek je tö moj velki pajdaš. Kak je te Zdaj leko ena takša mrtva knjiga, ka ne more bejžati, ka se ne more smejati, ne more se mi skriti, ne more skakati prejk potoka, ne more ličiti kamna, ne more me loviti, kak je te Zdaj nagnouk leko edna knjiga moj najvekši pajdaš? V lampaj sam mleu tiste dobre mamine pogače in gledo knjigo, če mi te Zdaj kak moj padaš ka povej. Nika, tam je bila, kama sam jo dau. Zato sam te začo lejtati po našoj vesi in iskati moje najboukše padaše. Cejli den sam lango koulivrat s tejmi mojimi padašami.
- Ge ji nemo nigdar vömejno za nikšo takšo knjigo, stera se ne more z meuv špilati, sam obečavo sam sebi, gda sam že skur v kmici šou domou.
Doma je moja mama včasi vidla, ka me neka trno fejst mantra. Pitala me je, ka je naoupak. Neka časa sam nej škeu prajti, te sam pa li povedo, ka knjiga nemre biti nikši velki pajdaš.
-Mogoče rejsan nej, mogouče pa je leko rejsan najbaukši padaš. Nikše sile ne mej. Tou, ka vej tvoja leranca, una vej zavolo toga, ka je na tou že sama gori prišla, me je poboužala in pred mene postavila večerjo.
In te se je idnouk, ne vem če ške isto leto ali dvej leti kesnej zgodilo. S padašami sam se špilo tam kre potoka. S košaro smo lovili ribe. Vsi so kaj zgrabili samo ge sam biu ške brezi ednoga rejpa. Bole, kak sam biu lagve vole, bole so se norca redli. V meni se je pomalek naberalo, pa se je naberalo, dokejč sam se nej zdrou, naj me njajo na meri. Lüčo sam košar tam doj po brejgi in odišo domou. Tam pod našim velkim stolom sam se neka škeu špilati, pa sam se nej mogo. Te sam škeu nika risati, pa mi je nej šlo. Na, te pa sam vzeu v roké knjigo in sam šteu, obračo list za listom in jo v meri prešto do konca.
-Na, padaškinja moja, s tebov mi je pa bilou rejsan lipou, sam jo vküp zapro in svejt semi je vido lepši kak pa po tistom, gda sam se tak svado s pojbami.
Po tisti lejtaj so prišla druga lejta, raztepli smo se vse kouli svejti. Včasi se ške spoumnim kakšoga mojoga padaša iz mladi lejt. Dapa, tiste moje prve knjige, ka sam jo prešto, se spoumnim ške Zdaj. Kak če bi jo ranč Zdaj ta prešto.
Miki
Prešeren, kakor ga vidijo učenci v Porabju
Letos je Prešernovo leto, zato smo okrog 8. februarja razpisali natečaj porabskim učencem in dijakom. Njihove prispevke bomo objavili v poletnih številkah našega časopisa. Rezultate pa bomo razglasili na začetku šolskega leta.
POMOTA
Bil je odmor za kosilo. V dvorani je bilo vse mimo. Vsi so odšli, da bi tešili lakoto. Nenadoma se je nekaj zgodilo. Dogodki so se hitro vrteli in se vrstili vsako sekundo. Sekundni kazalec je ravnokar zapustil dvanajstko, ko so se v pomnilnikih računalnikov stvari pomešale. V novinarskem centru so računalniki naleteli na zgodovinske podatke. Centralni računalnik je „bral” dosje iz 19. stoletja.
-	Poslušaj, Reginald, našel sem važne podatke.
-	Čakaj malo, da se priključim na bazo podatkov, tudi jaz hočem pogledati. Zares! Kaj pa je to?
-	Ne bodi nestrpen! Samo še trenutek, pa se vrnem v to dobo. Reginald potrpežljivo čaka. Tisočinke sekund so se mu zdele večnost. Končno vpraša kolego: -Tako dolgo traja?
-Seveda, kdaj je že to bilo!... No, tu sem. Vao!!! Ta je pa spoštovanja vreden! Ustvarjal je slovensko literaturo!
-	Kdo ali kaj je bil to? Naši predniki, sicer nezreli računalniki ali je bil nekdo od tistih čudnih stvorov?
-	Zamisli si, on je bil človek.
-Alije imel kakšno identifikacijsko številko?
•Ti pa res nič ne veš. Ljudje so imeli ime in priimek. On se je imenoval France Prešeren in je bil največji slovenski pesnik. Staviva, da ne veš, kdo je bil ta paglavec!
-Ne vem!
-	Pripovedoval ti bom. Rodil se je v majhni vasici, Vrbi, leta 1800. Bil je sin preprostega slovenskega kmeta.
-	Kako pa je postal znamenit?
-	Ustvarjal je kot sin enega izmed najmanjših narodov v Evropi. Kljub temu je njegova misel živela na nivoju evropskega duhovnega življenja.
-	Ni motilo ljudi njegovo kmečko poreklo?
-	Med ljudmi ni bil zelo znan. Njega pa je to zelo motilo. Pestila ga je zavest, da je samo plebejski sin, berač, spoznanje, da ga svet prezira.
-	Ali je pisal o tem žalostnem čustvu?
-	Ko je ta bolečina gospodarila v njegovi zavesti in v njegovem
srcu, je napisal naprimer pesmi Slovo od mladosti in Sonetje nesreče. V teh dveh delih je spregovoril svojo dokončno pravo besedo. Seveda kot vsak pesnik, je tudi on pisal ljubezenske pesmi.
-	Oh, ljubezen! Kako dobro bi bilo to čutiti! Gotovo je zelo razburljiva.
-	Njegova največja ljubezen je Julija, ki je bila njegov ideal in hčerka bogate trgovke.
-Kako sta se srečala?
-	Prešeren jo je zagledal na veliko soboto, 6. aprila 1833, v trnovski cerkvi in jo takoj zaprl v srce. To obdobje njegovega življenja je najplodnejše. Svojo ljubezensko izpoved je spesnil v Sonetnem vencu.
-	Pisal je pesmi za Julijo?
-	Seveda. Za Julijin god, v februarju 1834, je objavil Sonetni venec.
-	Kaj je v tem tako zanimivega? -Sonetni venec je najbolj zahtevna pesniška oblika. Dragocen pa je še zaradi čustvene vsebine in zato, ker je Prešeren uporabil akrostih.
-	Se je poročil z Julijo?
-Julija ga je zavrnila. Ta doba se je 1838. končala. Zaljubil se je v Ano Jelovškovo, v hčerko preprostih staršev.
-	Ta ljubezen pa se je nadaljevala?
-	Živela sta skupaj, imela sta tri nezakonske otroke. Zato so ju ljudje še bolj prezirali. Takrat je napisal naprimer pesem Nezakonska mati, ki je ena najlepših njegovih pesmi. Bolečin, žalosti še ni konca.
-	Malo se še vrniva k Sonetnemu vencu. Kako je zgrajen?
-	Sonetni venec je spleten iz petnajstih sonetov. Magistrale je trikrat peta pesem, ki povezuje ostale sonete. Vsi soneti so med seboj povezani, končni verz prejšnjega soneta je tudi začetek novega. V tej pesnitvi je pesnik povezal svojo ljubezen do Julije z ljubeznijo do domovine.
-	Njegovo življenje je bilo polno bridkosti. Sploh ni imel prijatelja?
-	Imel je. Njegov najboljši prijatelj je bil Matija Čop. A kako kruta je usoda. Izgubil je Čopa, ki je bil hkrati tudi njegov mentor. Zaradi njegove smrti je ustvaril epsko-lirsko pesnitev Krst pri Savici. Ta-
ko se poslavlja od mrtvega prijatelja.
-Nisi mi še povedal, kje se je šolal?
-	Ker me nisi vprašal. V osnovno šolo je hodil v Ribnici, nato pa v Ljubljani obiskoval gimnazijo in licej. Na Dunaju je študiral filozofijo in pravo ter je postal doktor prava. Ko se je vrnil v Ljubljano, je služil kot odvetniški pripravnik. Skoraj 20 let je moral čakati do samostojne advokature.
-Je takrat bil končno srečen?!
-	Bilo je že prepozno. Bil je telesno bolan in duševno strt
-Je umrl?
-	Prej je še napisal Zdravljico (1844), leta 1846 pa je izdal zbirko Poezije. Cenzura je iz rokopisa črtala eno kitico Zdravljice, zato pesmi ni objavil. Zdralvjica, ki je postala himna Slovencev (1991), je bila objavljena šele v letu 1848. Dve leti pred svojo smrtjo je zbral
svoja “carmina”, jih uredil in izdal.
-	Zakaj si rekel, da ga ljudje niso poznali, kljub temu pa je bil največji slovenski pesnik?
-	Res, da so ga ignorirali. Takratna družba ni bila pripravljena, ni ga razumela. Niti kritiki niso pisali o njem, o njegovi zbirki. Od takrat pa se je vgnezdil v zavest slovenskih ljudi. Njegovo ime je zdaj prvo ime v tisti slovenski literaturi, ki jo je on ustvaril.
-	Kako žalostna in obenem ganljiva zgodba!
-	Prešeren pripada tistim, ki so v prvi polovici 19. stoletja pokazali novo pot, razkrili nove možnosti razvoja.
-Nekdo prihaja!
Visok možak stopi v novinarsko središče.
-	Kaj se je tu zgodilo? No, ti računalniki so se osamosvojili in niso prestopili v 4. tisočletno štetje. Za vse moram skrbeti sam. Ampak zdaj!
-	Jaj, neee! - se je slišalo obupno vpitje od računalnikov. Škoda, da nista imela časa, da bi prebrala nekatere od Prešernovih pesmi.
Lilla Fasching
Porabje, 24. a v g u s t a 2000
Na romanje z indašnjimi biciklinami
Torek je biu, na Velko mešo. Pred Düjovimi v Beltincaj se je začala zbirati čüdna zdrüžba. Eden za drugin so se vküper nabirali moški, šteri so bili oblečem tak po indašnje. Tak kak kakši dedeki s stari črnobejli kejpov. Vsi so meli na glavi ali krajnščake ali kape pa
prusleke, črne lače, si pa tüdi bejle sracke, tak kak se šika za takši svetek kak je Velka meša. Najbole važno pa je bilou tou, ka so bili si z biciklinami. Pa tou nej kakšimikoli. Bili so s takšimi starinami, ka je edna mamca pravla: “Vej so pa tej biciklini starejši kak svejt!” Pa skoro je bilou tak. Edni so šče meli registerske tablice s svojov številkov, pa lampaše na karbit, eden je möu celou še papere za registracijo pa prometno dovolenje (forg.engedély) za ne vem štero leto. Pravim vam, tak kak na stari kejpaj.
Pomali pomali se je ta drüžba nabirala. Tam pri Düjovij so si v glaže natočili domačo rdečko - klinton pa v cekre nadejvali malo za na pout - malo šunke vö s čebra pa krüj, zaseko, lük... na, pa da so vse tou meli, te so si v pipe naklačili bago, poglednoli na vöro pa tak malo
modrijasto, kak so tou znali stari, na znanje dali, ka bi zaj že büu čas, ka idejo. Šli so naimre na romanje. Na Velko mešo ta k Mariji pod lougon ali k Mariji na püstinji v Törnišče.
Zajahali so svoje bicikline tak po moško, te se je eden zdrau ajdi moški, idemo - pa so se odpelali. Lidje, šteri so stali ob pauti, so se jim lipou klanjali pa jij pozdravlali, uni pa njim nazaj. Pa tak so se te odpelali vö z Beltinec prouti Lipi.
Gda so preklačili že eden falat pa gda so bili že vö z Lipe, so se v senci pod ednim gostanjom
malo stavili, ka si malo odejnejo pa kakšo kupico spijejo. Vöni je bilou tak vrouče, ka si do Törnišča lejko fajn prešvicau. Ali, kakšo romanje bi pa tou bilo, če ne bi bar malo švicali. Na, tam pod debelim gostanjom so si malo spili, te pa hajd na bicikline, pa dale skous gomilice prouti Törnišči. Že pred Törniščom so mogli začati narazno tirati narod, ka ji je dosti šlou k meši. Tou je bila glavna meša te den, pa tak je bilo tüdi dosta lidij. Več gezero. Ka bi si bar malo placa napravli, so cejli čas zvonili s svojimi zvoncami. Nešterni so bili prav prilični. Eden je möu cilou takšoga, ka je mogeu po-
tegnoti za štrik, ka je te zazvouno. Pravim vam, prav prilični so bili s svojimi biciklinami. Pa narod je tü z velkim zanimanjom gledo za njimi.
Tam kre ove strani cerkvi so dečki bicikline postavili v  . Dva po dva vküper, tak kak inda. Na, te so se pa moški spravli v senco, gé so bili stoli, si doli seli, malo pomodrüvali pa vö s cekrov privlekli vse tisto, ka so s sebov prinesli. Ženske so te poslali k meši, naj prej idejo molit, ka une tak več grejov majo kak moški. Naj prej idejo prosit Marijo, ka de jim šče dale tak dobra kak jim je bilo do Zdaj. Da so ženske odišle, te so si pa pravili: “He, moški! Zaj so ženske odišle. Zaj leko pijemo!” Malo so se norčüvali pa hecali, malo jeli pa pili, te je pa že tak edna dobra vöra minola, pa je bilou meše
konec. Ženske so prinesle blagoslov, te so se pa vsi vküper zdignoli od stolov pa se od vsej, ka so jij poznali pomali poslouvili. “Idemo, ajdi moški!” je pa pravo eden, pa so šli.
Najprle po gužvi malo peški, te so pa pa poodili pedale pa dale prouti Renkovcam.
Ali blagoslova svete meše so nej nesli včasi domou. V takšoj vročini, kakša je bila, so kumaj zdržali do stare Korenove oštarije, štera je že duga lejta predstavi takšo postajno oštarijo, v šteroj so se že od nekda stavlali romari pa vsi popotniki. Tak kak se tou šika, so pozdravili pa si pa v senci malo doli seli. Ka si malo spijejo. Ali nej so bili dugo. Trbelo je iti domou na obed, do Beltinec je pa šče daleč bilou. Kakšo indašnjo rejč so šče pravli, pa moški malo pomodrüvali, te pa pá dale. Na, pa tak te vse do Beltinec. Ali vročina jij je nej pistila, ka bi šli direktno. Stavli so se šče dvakrat. Pa vsikdar so si najšli nekši dober zgovor, ka so leko bili žedni. Tistoga vina, ka so ga nesli sebov so tak ali tak že dugo nej več meli, pojeli pa so že tüdi vse.
Jes sam te nej več biu z njimi, nego sam šou domou. Čüo sam pa praviti, ka so se srečno pripelali domou.
Ka naj vam povem na konci? Da bi bar bilou več takši lüdi, ka se radi spoumnijo, kak je inda bilou, da so šče naši dedeki živeli. Kak mo te leko našoj deci pripovedavali, kak so uni živeli, če mo vse tou pozabili?!
Koštricof Števek
Stari biciklinge pa fejst podje
Pa že mamo süje gunte
Na oli gra
1,5 dl tikvinoga olija, 50 dkg graja,
3-4 lüka
S tikevni olijom lük ocvremo, küjani in ocedjeni gra nütvlegemo, vküpzgraužamo pa s segnjeni mlejkom ali slatki mlejkom gejmo.
Pistola
Fanika pa Brigita si etognauk prpovejdata. Fanika se etak tauži Brigiti: “Strašno se bojim. Neman minute mira.” Brigita pa: “Zakoj pa te maš takši straj? Sto te naganja ali postršüje?” Fanika pa: “Sto pa drugi? Moj mauž, Robi. Etognauk mi je pravo, ka če eške gnauk gor pride, ka ga z drugimi moškimi znaurim, me dojstrli.”
Brigita pa: “Tau je strašno. Pa ka te Zdaj bau? Ka boš delala?” Fani pa: “Ka baude, tau eške ne vejm, liki Robina pistolo sam že skrila.”
Na biroviji
Janči je etognauk na birovijo prišo za volo ednoga zlatoga prstanka. Birauv ma etak pravi: “Gospaud, vi tak pravite, ka ste te prstanek nej vkradnili, liki ste ga najšli. Pa te Zakoj ste ga nej dojdali na Urad, gde takše stvari trbej dojdati?”
Janči pa: “Tau mi je ranč nej napamet prišlo. V prstanki je tau bilau not napisano: Navöke sam tvoj.”
Zdaj oslednjin
Naš Karči se je v nedelo oženo. Po zdavanji so velki mau meli, da Karčina tast (após) k Karčini stane pa ma etak pravi: “No, dragi moj zet! Zdaj, ka si se oženo pa si vzeo mojo Eržiko, vüpan se, ka več nikše norije ne boš delo, čeden oženjani človek grata
iz tebe.” Naš Karči se zdaj malo nanizi pred tastom pa etak pravi: “Nej, Oča, nej. Tau je bila moja slednja norija, ka sam Zdaj napravo.”
Lagvi pojbič
Rudi pa njegvi mali pojep sta se etognauk z autobusom pelala v Varaš. Velka stejska je bila na busi, Rudi je sploj skrajek stisnjani bio k ednoj mladoj. Rudi napona mladoj prsi nagledava. Gnauk ta mlada ednoga velkoga doj sipa Rudini. Rudi pa mali pojep z busa staupila, Rudi se drži za obraz, gde je daubo ednoga. Mali pojep pa etak: “Oča, tebi se je vidla tista mlada, stera je pri tebi stala?” “Vraga se mi je vidla,” pravi Oča. Mali pa: “Meni tü nej. Ranč zatok sam go pa na riti ščipno.”
I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak dragi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
BERITE
PORABJE