V spomin uciteljice Švajger-Arko Marije Tako tiho, skromno in neopaženo je odšla iz tega sveta tovarišica, ga. Švajger-Arko Marija. Človeka obide groza, ko pomisli, kaj vse mora pretrpeti učitelj, učiteljica, kako malo je poplačan težki poklic, skrb za mladino in kako malo se javnost zmeni za vzgojitelja. v pokoju. Ko umrje, ga spremlja k zadnjemu, tako potrebnemu počitku, le majhen krog prijateljev, morda samo najožji sorodniki. Skromno je živela ga. Švajgerjeva. Če pomislim na svoje službovanje tam v Dolenji vasi pri Ribnici, se spomnim naše ranjke tovarišice. Ko sem stopil popoldne po pouku na šolski vrt ter mi je pogled ušel k sosednji hiši, last pokojne tovarišice, sem se zamislil v. vse tisto samopremagovanje, ki jo je stal ta tihi kotiček. Sama mi je veckrat pravila o trpljenju, ki ga je prebila za časa svojega službovanja, o vsej odpovedi tudi najmanjše udobnosti, samo da bi si vsaj toliko prištedila, da bi imeli njeni otroci domek, kamor bi se zatekali v dobrih in hudih časih. In ta dom jim je izbojevala z naravnost občudovanja vredno vztrajnostjo. V času velikih počitnic je ta dom oživel, slišali so se lahni alkordi iz sobice in če si se tiho prikradel k oknu ter od daleč pogledal v sobico, si videl njeno hčerko, kako je z navdušenjem izvabljala iz glasovirja vse ono veselje, ki je polnilo njeno dušo, izražujoč neskončno veselje, da lahko igra ob strani svoje zlate mamice učiteljice. In ta dora danes sameva, sameva.krasni vrt, katerega so gojile skrbne roke blage po- kojnice. Ker ni imela več prilike negovati nežnih dušic, je vso svojo skrb posvetila negi cvetlic, Ikatere so pač najlepše uspevale le pod njeno veščo roko. Znana je bila daleč naokoli kot izborna vrtnarica. Radi svoje vedno hujše živčne bolezni, ki si jo je nakopala med svetovno vojno, ko je pohitela s svojima otročičkoma v Prago, da bi tam študirala njena hčerka Mimi, zdaj odlična pianistinja na konzervatoriju v Ljubljani, je bila prisiljena blaga pokojnica prodati svoj lepo urejeni domek. Odšla je v Ribnico k isvojim sorodnikom. Težko ji je bilo slovo od tega tihega, s solzami pridobljenega doma. Večlkrat mi je pravila, da je s tem prišla ob svoje veselje. To jo bo pokopalo, je trdila, to brezdelje. Je že tako z naširn stanom: ves svež in čil si še v šoli vkljub visokim letom, toda — ko stopiš v pokoj, se kaj kmalu zrušiš! Ko zapustiš šolo, izgubiš oni zlati studenec, iz katerega ti prihaja vedno osvežujoči vir, da se čutiš mladega le med mladino. Blaga pokojnica se jc rodila leta 1859. Izhaja iz znane rodbine Arkotove v Ribnici. Službovala je v Črnomlju, v sončni Vipavi, kjer se je baje še najbolje počutila, v Sodražici, v Ribnici in slednjič v Dolenji vasi pri Ribnici. Poučevala je v onih časih, ko so bili razredi še prenapolnjeni. Z nekakim zasmehovanjem mi je včasih predbacivala, da to ni nobena šola, ko imamo v razredu le po 30 do 50 otrok. Seveda — težko je razumela zahtevo moderne pedagogilke, ko stopa v ospredje otrok.in ne materija. Da zaključim: Vsa veličina pokojnice leži v njenem življenjskem boju za dobrobit svojih otrok, ko je ob svoji skromni plači odgojila sina in hčerko, ki sedaj oba zavzemata visoki mesti. Gospa — počivajte v. miru ! Kmet Hermao.