V sredo in saboto
izhaja in velja:
Za celo leto .	6 for. 20 kr.
„	pol leta	.	3	,	30	,
„	četert lete	1	„	70	„
Po posti:
Za celo leto .	7 for. 60 kr,
, pol leta	.	3	„	80	*
četert leta	.	2	„	—	„



Za navadno dvestopno versto se plačuje: 5 kr., ktera so enkrat, 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru .
Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr.
§ Rokopisi se ne vračajo.
„Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!M
Nar. pesom.
4-^	____________V Celovcu v saboto 17. junija 1865.	TCČflj M*

„Slovenec" — še le pol leta star — je zrastel skorej za polovico in bode čč. gg. naročnikom dohajal v podobi, v kterej ga danes pred seboj vidite. Podoba njegova je drugačna, duh n j egov pa ostane stari: „Prava omika v političnih, narodnih , in cerkvenih zadevah in resnična ravnoprav-nost tudi slovenskega naroda in jezika," to si je zapisal „Slovenec" na svoje bandero, kterega se bode zvesto deržal do smerti svoje. V tem duhu in v tem namenu bode podajal najprej vvodne članke, potem dopise od vseh strani slovenskih dežel, dalje kratek političen pregled vseh deržav po celem svetu in slednjič še drobne novice, ki se pogostoma godč naše dni. Pod čerto bode tudi stal „Besednik" (feuilleton), ki bode pripovedoval in popisoval vse, kar se vjema s pravo slavjansko politiko in omiko. — Veseli smo slišali od več strani, da se je „Slovenec" svojim čč. gg. naročnikom prikupil; le ta edina želja se je naznanjala uštmeno in pismeno, naj se „Slovenec" preobleče v spodobnejšo, lepšo in večo podobo. Ne vemo, kako bodemo izhajali in „Slovencu" novo, lepšo in večo obleko plačevali, ker še stara ni plačana do čistega. Pa pravo, darežljivo, domoljubno serce nas goni in sili, da poskusimo tudi še to — poslednje.
Slovenski rodoljubi! Spolnili smo mi vašo željo in storili, kar in kolikor premoremo, — storite tudi vi, kar je v vaših močeh in uslišite našo prošnjo!
Naša prošnja pa je:
1.	Naj vsi čč. gg. naročniki, ki so dozdaj „Slovenca" prejemali, pa svoje naročnine poslali niso, to svojo dolžnost spolnijo do konca tega meseca.
2.	Naj ti čč. gospodje vsi vsi „Slovencu" zvesti ostanejo tudi zanaprej in ne odpade nobeden: Pri nas Slovencih šteje vsak posamezen naročnik.
3.	Naj si vsi ti čč. gospodje, kolikor koli le premorejo, zvesto prizadevajo, da „Slovencu" pridobč še novih prijatlov in naročnikov: Vsak naročnik naj vjame vsaj še enega novega naročnika!
4.	Naj nam čč. gospodje, naj si bode iz ktere koli dežele in iz kterega koli stanu, pridno in pogostoma dopisujejo in naznanjajo vesoljnemu svetu vesele in žalostne dogodbe, obljubljene in v djanju podeljene pravice slovenskega ljudstva, naj da pomaga, komur je oblast in dolžnost.
Za slavjanski svet in narod se snujejo imenitne reči; — Slovenci! ali mar nočete nič slišati od njih? — ali mar mislite svoje roke križem deržati ravno zdaj, ko nam gre za glavo! — ali mar ste tako abotni in pričakujete, da bodo drugi delali za vas? Pomagaj si sam — in Bog ti bode pomagal! Zatorej Slovenci! lepo prosimo in vabimo, da nas podpirate z denarjem in peresom! Alite, da se „Slovenec" ne bode goljufal? „Slovenec" velja od 1. julija do konca septembra brez pošte: 1 gld. 70 kr., po pošti: 2 gld; — od 1. julija do konca decembra brez pošte: 3 gld. 30 kr., po pošti: 3 gld. 80 kr.
Naročnina naj se pošilja v franki-ranih listih na „Vredništvo Slovenca". Od 1. julija naprej zamoremo zavoljo velik stroškov „Slovenca" le pošiljati tistim gospodom, ki nam ali gotov denar ali vsaj poseben list pošljejo in naznanijo, da so volje „Slovenca" prejemati in podpirati. Da se torej redno pošiljanje „Slovenčevo" nikomur ne preterga, prosimo z naročnino ne odlašati!
V Celovcu 14. junija 1865.
Vredništvo.
Ideja avstrijanske deržave.
VI. b)
Sestavek, ki ga Palacky iz „Naroda" navaja, glasi se tako le: Poglavitni trumf dunajskih gospodov politikarjev, kedar so a svojo modrostjo pri kraju in si ne ved6 več pomagati, je vselej dualizacija. Ako nas, vi presneti Slavjani! ne poslušate in ne ubogate, dovolimo Madjarom vse, damo jim juternjo polovico naše deržave v polno oblast, večerno (polovico) si pa ohranimo sebi in jo scentralizujemo še veliko tesneji. To se pa samo od sebe razume, da se bode v juternji polovici madjarizovalo, v večerni pa ponemčevalo na vso moč. Mi ne vemo, ali ima ta politična misel svojih prijatlov in podpornikov tudi med avstrijanskimi der-žavniki; žalostno pa je to (in vedite, da smo si to mi Slavjani dobro zapisali za ušesa), da so nam tudi listi, kteri veljajo sploh za uradne ali oficijozne, peli ravno to pesem. In res morali smo se čuditi tej nezreli, neumni, da ne rečem, tumpasti politiki, da so nam Slavjanom strah delali, žugali in grozili, in tako nas sebi hotli pridobiti. Gospoda! ali mar mislite, da mi kakor psi
Besednik.
Iz češke zgodovine kaj za Slovence!
F. L. Si li bral, mili bravec, spise Daniela Adama Veleslavinskega ? — Nisi jih bral; ali Veleslavinski je vendar eden izmed teh spisateljev, ktere skoro vsak hvali, pa malo kdo čita. Vzemi vsaj za kratek čas v roke njegovo prestavo kronike češke od Eneja Silvija in beri predgovor, kterega je častiti Daniel Adam k temu delu spisal. V predgovoru prav zanimivo razklada me-nenje, ktero je tedaj občno za resnico veljalo, da v življenju narodov vsegdar po pet sto letih ali po polovici od pet sto let, po dveh sto in pet desetih letih, velike spremembe nastajajo, kar si prizadeva s mnogimi dokazi iz zgodovine različnih narodov poterditi. Pravi pa med drugim: „S tim in prihodnjim letom gre h kraju doba Češkega kraljestva. Spolnilo se je pet sto let od tistega časa, ko je kralj Vratislav pervi prejel kraljevsko čast od cesarja Henrika in je iz kneza, postal kralj češki . . . Zatorej moramo pričakovati nekterih sprememb; daj
mili Bog, da bi nam in domovini naši bile v slavo!" Česar se je žlahtni domorodec bal, spolnilo se je žalibog berž. Kralj, za kterega so bile pisane one verstice, še ni zameri, in glej ! že so se zdajci začele ver-skopolitiške homatije, kterim se je konec storil na Beli gori. Bila je to največa pre-kuoija, o kteri naša zgodovina pripoveda, prekucija, ktera je vničila ves dotedajni život (življenje) češkega naroda, skrušila vso njegovo samostalnost in silama mu odkazala pot, po kterein ima dalje hoditi. Od tiste osodne spremembe 1. 1620 do tega leta minulo je spet bllzo 250 let in nastopila nam je vgodna doba: kar se je tedaj pokopalo, vstaja sedaj. Narod potlačeni dobiva svojo staro svobodo. Vse, kar je Veleslavinski ter-dil, spolnuje se sopet. — „Kaj! misliš mar, da smo babjoverci srednjega veka") čujem se oglašati mnogotere glasove. Zelč se motiš, če svoje bravce za takšne zapoznjence in starokopitneže imaš! Vpokoji se, mili bravec. Poznam bistro misel češko in ne mislim je zatopiti; le pokazal sem na čudovito zgodbo. Ali vendar, da je naš češki že pokopani narod spet vstal, to se ni po naključbi zgodilo, marveč sad je silnega truda osemdesetletnega.
Pred osemdesetimi leti, ko je cesar Jožef II. stopil na cesarski prestol, ležal je narod naš najglobokejši. Njegova dušna djavnost, ktera se je po bitvi Belogorski redoma ubijala, zgubila se je tedaj skorej popolnoma v narodu. Mimo molitvenih knjig se ničesar ni izdajalo v češkem jeziku. — V celem osemnajstem stoletju do cesarja Jožefa II. nima po Beckovskem znamenitne-ga pisatelja.
Narod češki je bil tačas veliko telo brez duha. Ni čuda, da je cesar Jožef, hoteč vdihniti vsem narodom živejše gibanje, za koristno spoznal, naj se premeni češki narod in njegov jezik, da bi pripomagal širiti omiko.
Nikdo se ni vadil ne na češkem ne na Moravskem v svojem jeziku; vse je der-lo k ptujemu jeziku, kakor k viru vsakote-rega blagra. Naj zgine jezik češki, ki le ovira ljudsko omiko, naj zibne narod, ki nima moči, da živi! Tako so mislili, tako ravnali. Jezik so potisnili iz šol in uradnij in še teh revnih bajtic niso mu privoščili v utočišče.
Jeziku svetega Venceslava so zvonili mertvaški zvon in zdelo se je, da se je pri tem komaj kdo spomninjal, kako slaven je
] jubirro nogo, ki nrs Štoka ? Kam mislite priti, ako tako počenjate z narodom, kteri dela večino cele deržave, ako mu koj že s konca kažete, kaj ga čaka v deržavi, v kteri mu ne mislite dati političnih in narodnih ra vic; ako ga obsojate k temu, naj ostane elot in služi vladi le kot materijal za druga dva naroda? Ali mar mislite, da bi avstrijanski Slavjani mirno in pokorno sprejeli tako rolo ali osodo? Ali mar mislite, da se dajo take reci izpeljati tako lahko in brez velikih prekucij? Gospoda! vi zabite na geslo avstrijanskih vladarjev, da samo pravičnost stavi in daje deržavi terdno in stanovitno podlago! Mi Slavjani smo pokojni ljudje, pa vendar vam za vselej svetujemo: Ne sejte vetrov, da ne žanjete burje!
Ako premišljujemo vse to, ne moremo verjeti, da bi na Dunaju kdo izmed pametnejših politilcarjev — se ve da, ako ni skrit ali očiten neprijatel Avstrije in vladajoče rodovine — mogel resnično tako misliti in svetovati takih potov. Mislimo, da le nekteri nedorasli in nezreli politikarji take račice spuščajo po vodi za svoj kratek čas in strah delajo babjovernim ljudem; .vendar pa bi se nc imelo dajati prostora takim šalam vsaj v oficijoznih listih ne. S tako važnimi rečmi se ne gre norčevati!
Iz skušnje že tudi vemo, da take namere niso niti nove niti tuje mnogim izmed teh gospodov, lctere hvali in slavi naš uradni liberalizem in konštitucijonalizem : videli smo jih na vso moč delati že leta 1848. Tedaj že je mogla Avstrija, tedaj že je mogla dinastija poznati, kdo so bili in kdo so pri-jateli Avstrije in edinosti njene. Ali niso tedaj napisati dualizacije na svoje bandero politikarji unkraj Litave in pervaki Dunajskega punta, ravno ti, kteri se delajo naše dni največe prijatle dinastije in edine prave domoljube avstrijanske, — nas pa štejejo in čemijo za separatiste? Ali niso tedaj liotli očividno Avstrijo raztergati na dva kosa in enega pridružiti novi deržavi nemški, o kteri se še vedelo ni, ali bode republika ali prusko cesarstvo, — iz drugega so pa hotli stvariti samostalno kraljestvo ogersko? Ali more mar komu biti dvomljivo, da so ti avstrijanski domoljubi tedaj mislili, postavnega cesarja in kralja svojega in našega, — če smemo tako reči — posaditi vsred dveh stolov ? In kdo se je tedaj serčno in junaško bojeval za to, da Avstrija ostane, in da ostane edina in močna? Ali niso to bili edini Slavjani? Cehi in njih prijatli v deržavnem zboru, jugoslavjani pod svojim junaškim vodjem Jelačičem? Ko so češki poslanci proti takemu puntarskemu početju dunajskega zbora očitno protestirali in ga zapustili, — ali jih tedaj ni pred celim svetom tožil in černil znani Fiister v svojem
bil tisti, komur je odzvonilo. Ali žalostni glasi pogrebni so segali v nektera rahlejša serca in jih opominjali, da se pokopuje njih jezik materinski.
Le malo je bilo teh sere, tako malo, da se nikdo ni zmenil za njih bolečine. Bila so pa serca lepa, serca staročeška, in žalostna osoda materinskega jezika ni jih naganjala k jokanju, ampak k marljivemu delu in žlahtnemu prizadevanju, da bi, če bi bilo mogoče, ohranili življenje k smerti obsojenemu jeziku. Delo zares terdo , mučno in — nehvaležno! Deloma pa tudi narod sam ni nič od tega še slišati hotel, deloma je to počenjanje le zatelebano gledal, po-smehovaje se norčavosti, ktera hoče zbujati merliče zopet v življenje. Ali pridna žlahtna volja ni porajtala tisočerih preprek in ovir; verli možje so se nemudoma prijeli dela — in v štirdesetih letih se je odpravil nasip, kteri je pokrival tla, in sedaj so jeli staviti stavbe stavitelji višega duha. Pripravo je dokončal z drugimi J.un g man, stavbo so umetno vodili Kolar, Čela-kovsky, Hanka, Šafahik, Langer, M a c h a, K o u b e k, T y 1, H a v 1 i č e k in mnogi drugi, kterih tukaj ne spominjamo, ker jih nočemo še prištevati minulosti. Kaj so
— 178 —
spisu: „Wer hat die Freiheit v er rath en ?“ Ali je mar temu že tako davno, da se je vse to že pozabilo? Ali je mar mogoče, naše dni za pravo in srečno politiko imeti tisto politiko, ktera bi bila žc leta 1848 skorej raztergala in ukončala avstrijansko deržavo, ako bi ne bilo Slavjanov avstrijanskih, in — le recimo resnico! — ako bi ne bilo tudi pomoči od Slavjanov neav-strijanskih? Ali bode mar zastonj ves nauk naše zgodovine in ali se ljudje ne bojo zmodrili po svoji lastni škodi ?
Pa naj da še enkrat kdo skusi, delati tako politiko in vpeljati v Avstriji nekdajno dualizacijo, — mislimo, da mu ne pojde tako 'gladko izpod rok ? Nastale bi gotovo burje in prekucije, ki bi se odmevale po celi Evropi. Pustiti v Avstriji od edinosti, je toliko, kakor pustiti od njene celote.
Mi Čehi si odkrikoserčno želimo, da Avstrija obstoji v svoji edinosti in celoti. Mi smo preslabi, napraviti si sami sebi lastno deržavo in ohraniti si svojo narodnost in svoje samostalno življenje, — Avstrija nam je neobhodno potrebna! Ako bi torej nastale take burje, kam bi se obernili mi Čehi in drugi Slavjani, ki z nami vred v Avstriji bivajo? Naš lastni dobiček nas priganja, da se potegnemo, kakor 1. 1848, za edino in celotno Avstrijo. Ali nam pa pojde to spet srečno izpod rok? Mogoče je, pa le samo mogoče in to le tedaj, ako bi vsi avstrijanski Slavjani hotli. To nam pa je jasno kot beli dan, da, ako se v takih bur-jah in prekucijah nas 18 milijonov Sla”ja-nov za Avstrijo ne potegne, da je ni moči in oblasti, ktera bi v stanu bila ohraniti Avstrijo. Pa zaupajmo, da ne bojo nad Avstrijo prihrulo take prekucije, da angelj varil naše preslavne dinastije, da modrost avstrijanskih deržavnikov (to je takih, ki imajo več avstrijanskega, kakor drugega potrijotizma ali domoljubja) odverne take nevarnosti in ne dopusti, da bi sebičnost ali prevzetnost nekterih narodov ali svoje-glavnost posameznih ljudi delala z našo deržavo take nevarne eksperimente ali po-skušnje, kakor je dualizacija, pri kteri se igra za glavo.
Deržavni zbor.
Omeniti nam je najprej še nekaj o razpravi, v kteri je šlo za podporo teržaškega „Lloyda.11 Kaj živa je bila. Vlada je zahtevala zanj 2,284.000 gld, odbor pa sije bil navskriž: večina je nasvetovala 2,000.000 manjšina pa samo 1,800.000 gld. Minister Burger pa teržaški poslanec llagenauer sta se, kaj pa da, posebno za vladin predlog potegovala, Mii h Held je priporočal veči-
izpeljali oni mojstri? Stavbe ne sicer veličastne in krasne, ali vendar čedno in lepo, da čutje vsakega zdravega človeka blaženo vzbuja in češkemu imenu po vesoljnem omikanem svetu slavo dobiva .. . mojstri ti so stvarili našo novo literaturo.
(Konec pride).
* Ravno smo dobili 4. snopič drugega zvezka od nemškega časopisa; „Zeitschrift fur slavische Literatur, Kunst und Wissen-schaft11. Ta časopis izhaja v Budišinu in vrednik mu je J. E. Smolar. Kakor vsi poprejšnji, tako donaša tudi ta snopič polno torbo kaj zanimivih in imenitnih reči. Nahajajo so v njem sledeči članki: „Reiseerin-nerungen an Bautzen11 v. Jos. Kolar, — „Etwas aus der Statistik11, „Serbien und die sudslavischen Provinzen,11 v V. J. Lamanskij, »Primož Truber und seine Zeitgenossen11, ,,Zwei wissenschaftliche Vortrage“, „Georg Stein oder Deutsche und Letten11, „Mo-numenta Poloniae Historica11, „Neuere bulga-rische Literatur11, v. Basil Dr. Stojanov, Strmič’s 6. Oper: „La madre slava11, „Kurze Nachrichten11, „Slavische Novitiiten11. Ta vse hvale in podpore vredni časopis se more dobivati po vseh knjigarnah.
ninega, slovenski poslanec g. Černe, posestnik v Primorju, pa je kaj tehtno in točno dokazoval, da ne gre tega dovoliti, kar vlada ali večina zahtevate. Rekel pa je med drugim tole : „Kaj slabo je s pomorstvom. Temu pa je največi vzrok to, da se Lloy-dovo društvo preveč čeblja in preveč podpore dobiva, bodisi v denarjih, ali v družili rečeh. Dosti mu bodi, da je oprosteno konsularnih davščin; da prav kaj malega voznine in ravno tako malo plače zdravstvenim urad-nijam odrajtuje; da je, kar lastna dopisovanja zadeva, poštnine prosto: da sme posebne zdravstvene čuvaje seboj jemati, da se ladij e prej iz kvarantin ali zdravstvenih zapertij izpustč; da sme neposredno z višimi oblastmi občevati; da se mu v vseh avstrijskih lukah bolja mesta za izlaganje in nalaganje blaga dopuščajo ; da ima posojilo od 3 mil. po 4% in da se mu naposled še 2 mil. podpore daje zato, da opravlja der-žavno pomorsko poštno službo.11 To so gotovo zdatni pripomočki, ki jih ne vživa vsakteri; vendar se pa pri vsem tem ,,Lloydu“ ne godi dobro. Zakaj neki ? Tudi to je g. Černe odkritoserčno povedal ter rekel, da ima slabo vodstvo in popolnoma birokratsko upravo; da je do polovice uradnikov preveč ; da je vodstvo izročeno samo enemu, če tudi še tako prebrisanemu možu, in, kar povsod veliko velja, je to, da preveč za nepotrebne reči izdaja. Še celo svoj lastni arsenal si je napravil Lloyd, vendar pa kupuje drugod ladiie. Preveč se pa tudi vlada v njegove zadeve meša, da so Lloy-dovi vodji le nekaki deržavni uradniki, itd. Oe se vse to preudari, ni čuda da je njegovo gospodarstvo slabo in vedno slabeje prihaja. Svetuje pa, naj se mu le toliko dovoli, kar je manjšina predložila. Vendar pa ni to obveljalo. Dovolili so 2 milijona gld., pa ne za več kot za 7 let. Ima tedaj še nekak odlog, popraviti svoje gospodarstvo, ali pa — na boben priti. — Čuje se, da je odbor, ki ima o novem posojilu po-ročevati, terdno volje, tega ne prej dovoliti, da se fin. postava za 1. 1865 dogotovi in potem, da se kake garancije dajo, da vlada misli v resnici „deficit11 zmanjševati. Ple-nerju se slabo godi. Vse vanj buta, naj bi kak čudež storil. Voda v gerlo leti. Gospoda ! sistema, sistema. Pa o tem še prihodnjič kaj.
Avstrijansko cesarstvo.
Dežele niže-avstrijanske.
Iz Dunaja. Pervi veseli sad potovanja cesarskega na Ogersko se je že pokazal:	Vojaške sodnije so odpravljene in
1. julija začnč nevojakom spet soditi civilne. Kdaj in kako bode pa sklican deželni oger-* ski zbor, ne sliši se še ničesar. Kar se pa za gotovo govori, je to, da ogerski kan-celar, grof Zichy, pojde in nekdajni ta-vernik, grof Maji At h, stopi na njegovo mesto. „Ostd. Pošta11 k temu pristavlja, se ve da vsa pobita, da bi ta prememba mogla nevarna in osodna biti tudi deržav-nemu ministru gosp. Šmerlingu. Kaj pa potem navstane in kdo za njim pride, večni Bog sam ve, morebiti da se res poskusi dualizacija in da pridejo Slavjani izpod dežja pod kap. Nam se pa to vendar neverjetno dozdeva, kajti tudi to ni res, da je presvitli cesar z Etvosom in Deakom konferiral ali se pogovarjal, kakor so duali-stični listi po svetu raztrobili. Zatorej mislimo, da se bode visoka vlada dobro premislila, kaj počenja, in predno kaj gotovega sklene. — Z napravami za vseučiliščno svečanost, ki se ima letos slaviti, gospodom ki jih to zadeva, se vedno ne gre nič po sreči. Pričakovalo se je in sicer do pravici, da osnujejo kaj sijajnega, zlasti ker minister Šmerling terdi, da je „učenost moč11 in si je to tudi velika večina njegovih ča-stivcev na svoje bandero zapisala. Ali čuda — svet se res narobe verti! — zdaj pa še pripravne hiše ne morejo dobiti, kjer naj bi se prihodnjega avgusta slovesnost obhajala! Da se je tudi dijaki ne bodo ude-
nn
leževali, zato ker je odložena, smo že povedali. Hyrtelnovo vodstvo se tedaj pri takem stanju ne bo moglo s posebnimi črni ponašati! — Za prihodnjega rektorja ali vodja vseučiliščnega sta predstavljena dr. Jaeger in drt Pfeiffer iz modroslovske fakultete. — Še nekaj. Ves nemški svet se čudi, da se v današnjem času „obletnic1* kar nič ni ćulo, da bi bili Nemci kje 50 letno ustanovitev „nemške zveze11 obhajali. Ali so mar pozabili 8. junija 1815, ko so jim napravili nemško zvezo? Menda je to zadostna priča, da ni osrečivna bila zdnje, ker zdaj popolnoma o njej molče, oni, ki zgrabijo navadno vsako še tako majhno priložnost, da kažejo svetu, kako se „kultu-ronosni11 narod obnaša. —
Dežele notrajno-avstrijanske.
it. Celovca. V 42. listu svojem je „Slovenec11 grajal nemške turnarje, ki so povsod svoje veselice na visoke Binkoštne praznike tako napravili, da so na božjo službo celo pozabili, da! veselični svoj program tako osnovali, da za božjo službo še minute ostalo ni. Slovenski „Sokoli11 ne delajo tako,— dajejo tudi Bogu, kar je božjega. Verli „Spkolci11 le tako naprej, in nihče vam ne bode vaših veselic oponašal, jih vam za-merjal ali za zlo jemal. Zatorej nasjeserčno veselilo, ko smo v „Novicah11 spet to le brali:	„Prihodnjo nedeljo gre naš „Južni
Sokol11 na Vrhniko, kamor so ga vrli ondašnji tržani prijazno povabili in kjer delajo lepe priprave za sprejem njegov. Po izdanem vabilu je ob 10. uri velika maša, ri kteri Sokolci pod vodstvom abjanovim pojo itd.... „Tako je prav — živili! — O zadnjem hudem vremenu go-vorč izrekli smo nado, da ne bo nikjer spet toče. Ali Bog je drugači obernil. Toča je spet na drugi strani veliko krajev zadfela, in sicer, kalsor se govori, od Osojanskega jezera proti št. Vidu. Velikovcu in Pliberšku. Po je zares huda šiba, zdaj današnje dni, ker tolikanj kruha primanjkuje in je vse tako drago. Hudega vremena in toče varuj nas, o Gospod! — Zdaj je sicer lepo, pa vendar nekako merzlo. — 22. t. m. bode tukaj na mesto g. Bost h orna volitev novega poslanca za deželni zbor. Nič ni čutiti, da bi to komu kaj posebno v čislih bilo, ker ni še nič dogovorov bilo.
Včeraj, to je 16. t. m., so naš pre-milost: knezoškof Kerški Dr. Valentin odpeljali y Wolfsberg vlavantinski dolini. Ondi bojo prihodnjo nedeljo novo - popravljeno cerkev blagoslovljali; odtod sc pa naravnost na Dunaj odpeljejo, kjer do per-vih dni julija ostanejo v deržavnem zboru. —
OI» bregu celovškega jestern. F. W. (Srenj s k e ceste). Veliko dobrega in koristnega smo pričakovali od nove srenj-ske postave. Mislili smo, da se bodo naprave, ki zadevajo srenje, bolje kakor dozdaj oskerbovale, ali od tega se nismo ničesar videli in čutili. Zdi se nam, da gre gospodovanje, kakor pri posameznih posestnikih, tako tudi pri srenjah zdaj le bolj rakovo pot. Revščina in siromaštvo silno pritiska. Ni denarja ne zaslužka! V nekterih krajih ljudem že celč živeža primanjkuje. Ali je ta žalostni stan morebiti kriv, da srenje ne morejo svojih potreb tako oskerbljevati, kakor bi jih imele? Res je, da so davki, ki se morajo zdaj plačevati, silno veliki in da morajo zategadel tudi srenje varčno gospodariti ; vendar pa so reči in potrebe, ki se ne dajo nikakor v nemar puščati. Omenjam pa zdaj samo pota in ceste, ki spadajo srenjam v oskerbljevanje.
Imeli smo prej tako imenovane okrajne ceste (Bezirksstrassen), ceste, po kterih voziti bilo je pravo veselje. Zdaj pa so nekdajne okrajne ceste gorskim potom ali stezam podobne. Po nekterih krajih so s celimi kupi peska in kamenja nasute, po drugih pa so od povodenj razderte in razorane. Živina se po tako slabih potih grozno terpinči, vozovi se kmalo potrupljejo in tudi voznine se manj plačuje, ker se le malo robe dd nabasati in prepeljati. Kmet, ki mora po
— 179 —
gerdih in hudih potih voziti, terpi tedaj veliko škodo. Da se mu pa letd odverne, naj srenje skerbč, da se pota in ceste gleštajo in kolikor mogoče, v dobrem stanu ohranijo. Znano pa je, da je kmet, kar pota, ceste in druge občinske potrebe zadeva, strašno len in zanikaren; nič ali le malo mara zato, če mu na gerdem potu vez obtiči ali se prekucne; tim bolj pa potem borno ži-vinče kolne in hudo pretepa, kedar se mu kaj tacega prigodi. Oskerbniki nekdajnih grajšin (Pfleger) so zategadel kmete priganjali, da so raboto za cesto opravljali, in mislimo, da je bilo to dobro, kajti pota in ceste so bile tedaj v dobrem stanu. Zdaj pa je po novi postavi skerb za popravo potov, cest in mostov srenjam izročena. Od samostojnih srenj bi bilo pričakovati, da bojo svoje potrebe spoznale in potem tudi tako delale. K tem pa spadajo zlasti pota in ceste. V vseh srenjah plačujejo srenj-čani srenjske stroške; mislimo tedaj, da bi se po pravici imel vsaj en del tega plačila oberniti na to, da bi se pota in ceste v dobrem stanu obderžale. Vprašamo, kam pride toliko denarja, ki ga srenjčani plačujejo? Kmetje pravijo: Mi plačujemo srenjske naklade (Gemeindct-Umlagen), pa ne vemo, kaj in kako je z našim denarjem, kam pride, ker nikjer ne vidimo, da bi se dobro obračal in bi se kaj koristnega izver-šilo! In res se ni čuditi, da kmetje tako govore. Morajo namreč veliko plačevati, ne vidijo pa ničesar, kako se z denarjem počenja, kor župan ali srenjski predstojnik nič računa ali rajtingo ne pokaže in se obnaša, kakor da bi bil neodgovoren.
(Konec priče.)
it Ljubljane §. §. — Naj „Slovencu11 tudi jaz kaj pišem. Menda mi ne bo drugi verli njegov dopisnik zameril, da mu kazim delo, vsaj tega ne, da nam njegovi dopisi tukaj zelo dopadajo in naj bi jih le še nadaljevati blagovolil. — Tedaj res dobite v Celovec g. dr, Issloiba za vredni ka „Celovčanke.11 Kaj bo? Že smo brali, da sta ga priporočila vrednika „Draup.11 in „Alpenbl.11 Veseli nas tukaj res rnočnč, da nas ta nemški doktor in idrijski častni meščan že enkrat zapusti in neha svoje „čenče11 pisati in dražiti, da si tudi ljuba „Triestcriča11 zgubo njegovo obžaluje; ali kaj bo pa zdaj s koroškimi Slovenci, če bo res, kar „Drau-pošta11 piše? (Nič se ne bojte. Vred). Kakor labod neki pred svojo smertjo še pesem zapoje, tako se je menda g. Issleib zdaj še na vso moč o tem in drugem pričkati začel z „Novicami11 in „Triglavom11, češ, da bote Koroški Slovenci videli strašnega kulturo-nosca in da ga tudi s strahom in trepetom čakate. Da jih je pa še tudi tukaj nekaj tacih čudnih meščanov, ki I. za uzor kranjskega patrijota imajo, ne bom obširno pravil; dosti je, da to žalostno zadevo samo omenim ter jim vsaj v nekakošno tolažbo koj naznanim, da pride kmalo iz Celovca — ni je nesreče brez sreče! — v Ljubljano nek g. Winter, ki tudi slovi za velikega in mogočnega Nemca in more lahko g. I. vsaj nekoliko nadomestovati. Tudi je on zelo močen in pogumen, kar je že pri neki priložnsti očitno pokazal.
Skorej mislimo, da seje tudi nam Ljubljančanom bati, morebiti vtem oziru še bolj, kot Korošcem, ker vendar tacega Štempiharja ne dobe. Posebno pa so mu neki „Ehrenburgarjiu tern v peti. Kaj, ko bi si bil d. I. zavolj tega iz Ljubljane pomagal? Prav lahko mogoče! — ’ Še to naj povem, da so ljublj. škof binkoštno nedeljo birmali tudi 200 vojakov tukajšnjega Gerstnerjeve-ga polka in jim potem podarili 100 gld. Drugikrat spet kaj. —
Iz Mozirja. Ž. — V 40 listu „Slovenca11 je bilo med drugimi novicami naznanjeno, da je srenjsko svetovalstvo mozirsko v seji dne 22. maja sklenilo, tukajšnjemu učitelju letno plačo povišati, besedno : „Prejemal bode zanaprej od vsacega šolarja 1 gld. učuine na leto11. A to ni tako! Tebi , dragi „Slovenec11! hočem ovi sklep s
tem penim dopisen svojim kratko razjasniti.
Po smerti pokojnega učitelja gosp. Jožefa Praunsois-a (1. 1864) je žitna ko-lektura ali bernja v ptujih farah, kakor na „Belih vodah11, pri „Sv. Mihelu11 in v „Do-brolah11 nazareške tare za vse naslednike imenovanega sivčeka postavno odpadla, kar znaša 25 vaganov pšenice na leto. Ker je' sedajnemu učitelju znano, kako dobroželjni, da so postavni zastopniki naše slovite občine, torej jo dne 3. sveč. t. 1. prošnjo slav-občinskemu odboru naravnost izročil, v kteri jasno dokazuje svoj revni stan, ter prosi, naj se mu zgubljena žitna bernja na en ali. drug ndčin, in pa že za letos, dostojno nadomesti.
Znani dan se je vsoh 18 odbornikov v teržki pisarnici sebralo in predsednik, naš mnogospoštovani župan, gosp. Janez L ip o ld vstane, ter omenjeno slovensko prošnjo učitelja slav. zboru s krepkim naglasom, torej zastopno prebere; brez mermranja, da, enoglasno je ta pravično molbo odobril, ter sklenil, naj se za vsakega —■ pravilno v nauk zapisanega, za šolo godnega otroka enako velika učnina (Schulgeld) na leto zahteva, namreč 2 gld. a. v., za prav revne šolarje naj se še pa tudi v prihodnje iz srenjske blngajnice plačuje. Opomniti je še k temu, da so najpremožnejši teržani do sedaj 2 gld. 10 nkr. — vsi drugi pa 1 gld. 5 nkr. na leto ed enega otroka učnine odrajtovali.
Novi vert pomologiški za terško hišo, ki meri 54Q° = 4Q’, je tudi letos srenja pripravila in ga učitelju izročila, v kojega je td kmalo Čez 200 divjakov posadil, mnogo jih pa tudi že požlahtnil. Bog blagoslovi ta nvalovredni, blagi začetek, ki zna biti enkrat sedajni šolski mladini k velikemu pridu, drugim pa v spodbujo in po-snemo. —
Dne 8. maja je c. k. inšpektor ljudskih učilnic, g. dr. Močnik, našo šolo obiskal, dobre dve uri otroke v raznih predmetih izkušoval, potem pa se z besedami zadovoljnosti od nas poslovil in v Gornjigrad odpeljal. Jako ljubeznjiv in premeden gospod je to, in očividno je bilo zapaziti, da mu je blagor naših ljudskih učilnic v resnici na sercu. Imel sem čast, o mnogih rečeh se ž njim pomenkovati, pa sem tudi slišal, kako se je za napredovanje naše šole z ne-utrudenim gosp. župnikom kakor tudi z županom prav resno poganjal; on želi celo dnevni poduk vpeljati, kar se zna že prihodnje leto zgoditi, zakaj: voljno žertovanje, in združene moči vse lahko premorejo, kar je še do danes vmozirski srenji-fari slovelo, in po-terjujejo to čini, da, velika dela naših tar-nikov. —
I* Trrsln, V. (Konec.) Ko sem bil še deček, slišal sem večkrat slovenski prepevati v tukajšnji okolici. Zdaj ne slišim nikjer nič, nego kakšno italijansko neumno ^esem. Ali je to morda napredek današnjih časov ? Tudi jezik slovenski seje tukaj strašno spačil zlasti od nekih let sem. „Kara ti, inutile ti je/ — hodi v maloro! — M i ž e r ia je velika ; — fradel karo!'— je vdobil le taro; — kaj ti niica? — bešaj mu roko/ — kašno špraho šraja? — hodi pur na špaš! — ima ko čete (nogovice); —je bil v are šti, --ima veliko fadige; pere biankerijo; — boš imel dela in kvantita; — poverban greh; — to je njegov deštin“ itd. Takih in še veliko drugih enakih spak se sliši v pogovorih med tukajšnjimi Slovenci. Kako rta bi se zamoglo temu v okom priti, povedal je že „Slovenec ;u kaj posebnega se bo pa vsakemu zdelo to, da vendar rajše hodijo kupovat tukaj v tiste prodajavnice (štacune), kjer se govori n j i h o v jezik. Nekaj tedaj vendar to pomenja.- — Pred nekim časom so bili prestavljeni učitelji v Povirju, v Bar-koli in v Brezovici, namreč pervi je prišel v Barkolo, drugi v Brezovico in tretji vProsek: Zvedel sem koj po Materijskem županu, da se sedanji učitelj v Brezovici zelo trudi sa podučevanje otrok, ki so bili neki zel6 za-
nemarjenih pod poprejšnjim. Učitelji premorejo veliko pomagati k napredovanju naše narodnosti, ako si le primerno prizadevajo. Naj posebno tudi oni skerbijo , da se med ljudstvo slovenske knjige razširjajo, kakor je delal ranjki učitelj Skok v Barkoli, in da se čitavnice ustanovijo, kakor jih je „Slovenec" nasvetoval. —'Sedanji tukajšnji šolski svetovavec g. S t i m p 1 (Nemec) neki vedno priporoča dijakom, naj se marljivo učč slovenskega jezika. On sam se ga tudi uči in išče priložnosti, da se, kakor čujemo, čedalje bolj v njem izuri. — Od pervega majnika sem izhaja tukaj nov nepolitičen list pod nadpi-som „Omnibus", kterega poglavitni namen je, čistiti teržaško mesto, ki je zdaj zares precej umazano ; pripomagati, da se sedanje tuKajšnje siromaštvo počasi odpravi ali vsaj omeji, in sploh pripravljati pot, da se sčasoni zboljša zares slabo stanje ubožnega ljudstva. Lep namen, da bi ga le tudi srečno izpeljal!
Dežele trojedine kraljevine.
V Zagrebu. Vladina stranka je bila nekaj dni sem res nekako potihnila. Mislili smo, da je že spregla ali da bode berž ko ne kmalo spregla, ker po toliki pa nevidljivi delavnosti s svojim vozom ni mogla naprej. Pa ni še po njej. Ne umerje pa se tudi ne vda ! Ravnokar se govori, da se nadžupani zbirajo v varaždinskih toplicah in da se tamkaj dogovore zastran prihodnjih volitev za deželni zbor, ki je na 17. julija sklican. Ne-kteri še celo hočejo vedeti, da jim je vlada celo 17.000 gld. kar meni nič tebi nič dovolila, da zamorejo bolje — kolesa namazati in z večiin pridom za vladine namene delati. Denar pa je bil še, odkar svet pomni, na vse strani dobro mazilo, — že Filip macedonskije to slavno pričal! Da bi se jim pa bilo toliko samo za veselje in pokrepčanje zdravja v toplicah izročilo, ni lahko verjeti, če so si tudi res s svojim dozdanjim prizadetjem (!; česa zaslužili, kar pa nevernemu svetu ni še prav jasno.—Pričakuje se pa, da tudi drugi cleže-lani, ki jim je za ustavo mar, ne bodo rok križem deržali, ampak da bodo skerbeli, da se dosti pravih in neodvisnih rodoljubov za poslance izvoli. Nimajo sicer enake podpore, pa pravo in resnično rodoljubje si že ve kako pomagati. Torej serčnost veljd. — V zbor se pričakuje po starem volitevnem redu z vsemi vred kakih 300 poslancev. 120 je med temi izvoljenih. Drugi imajo virilne glase. Iz vojaške meje pa jih neki pride 55 oslancev, se ve da tudi izvoljenih , ali ako ? Pravijo, da so tam v nekterih pol-kovnijah volivce kar tako rekoč z bobnom skupej sklicali in jim napovedali, naj tega in tega volijo, če ne, — bo druga pela ! Ako je res, kar se govori, je pač to čudna ilustracija za ustavni zbor, ki ima o toliko važnih rečeh sklepati, — Po veliki nesreči, ki se je 9. t. m. zvečer na Jelačičevem tergu v sredi mesta po smodniku pripetila, obvzema še vse meščane velik strah in groza. Vsi govorijo lc od strašne nevarnosti, omilovčje tiste nesrečne, ki so koj smert storili, in kterih je menda 9, in ki so bili smertno ali lahko ranjeni. Šteje se neki vseh skupej še več ko 50 oseb. Lamber-garja so koj zaperli, tako tudi mestnega glavarja, g. Urica, ki mu je brez gotovih spri-čal in dokazov, da je zanesljiv in izveden mož, za napravo umetnega ognja dovoljenje dal. Da je bil žalosten pogreb, si lahko mislimo.
Ptuje dežele.
Ruska.
Petrovgrad. (Pogreb careviča. Konštantin) 6. junija je bilo truplo careviča Nikolaja prepeljano iz Kronštadta do Petrograda. Od pristave (luke) do stolne cerkve Petro-Pavlovske stalo je 33 bataljonov peščev, 38 švadron jezdecev in 21 baterij. Car in carski princi so nesli truplo iz ladije na mertvaški voz, v kterem je bilo vpreženo 8 konj. Ogromna sila ljudi je stala ob cesti. Pred stolno cerkvijo vzdignil je car in careviči rakev z voza in nesli so jo na katafalk (krasni mertvaški oder). Tu
— 180 —
je bila mertvola izpostavljena do 9. junija. — Spet se je jelo govoriti, da knez Konštantin pride za poglavarja na Poljsko. Bog daj, da bi se slovanska brata — Rus in Poljak — vsaj enkrat pomirila Konštantin je bil Poljakom dober in pravičen, zatorej tudi občno ljubljen in spoštovan. Če se torej to res zgodi, bode to dobro znamnje.
Italija.
Florcneija. Od vseh strani gre glas, da se vendar papeževa in sardinska vlada o cerkvenih zadevah porazumite. Kako in o čem se pa bote, pa še ni dognana reč. Le nekterih škofov ne bo nazaj. Vlada jih noče, ker pravi, da niso ljudstvu po volji in da noče zavolj njih nikakoršnih prepirov več imeti. To se nam čudno zdi! Tudi škofij se bo nekaj vničilo. — V Siciliji je neki punt vstal. — General Soufron pride na Avstrijansko, konje za vojaščino kupovat.
Francoska.
Pariz. Predno je zapustil Napoleon Algirsko, obernil se je še s posebnim okli-com na tamošnje vojake, jih pohvalil in opominjal k daljnjemu delovanju in da je tudi ta šola dobra zanje, ker iž nje prihajajo toli slavni vojaki. — Parižani so cesarja neki z veseljem sprejeli. Cesaričino vladanje jim je bilo nekako omahljivo Predno pa je še odstopila od deržavnega kermila, dala je „general pardon" za tiskarne pre-greške. — Princ Napoleon je še na svojem gradu Meudonskem, pa za gotovo pravijo, da pojde na tuje. Hišo svojo v Parizu, ki je neki 4 mil. veljala, je že za 800.000 fr. prodal. Kam pa gre pravzaprav, nihče še za gotovo ne ve. Nikjer tudi posebno po njem ne hrepenč. Zdaj ga tudi ni kar nič blizo. Se kuja, pa jo tudi — v kaši! — Iz Algirskega pride v kratkem 30,000 vojakov domu. Berž ko ne so ti v Mehiko namenjeni. Postavodajavni zbor je odobril cesarjevo politiko in tudi denarje dovolil, da jo spelje Manjšina se je pogumno pa zastonj temu vpirala.
Amerika.
Stillwater. 15. maja 1865. A. P — t. Zdravo „Slovenec" ! Tukajšnji Slovenci smo mislili in sklepali, kako bi pripravili tudi tebe v naše misijonstvo, kar na enkrat ne-nadama nas obiščeš; poljubil sem te, ko te v roke dobim. Zopet sem si mislil, da sem doma pri ljubih slovenskih bratih; po dokončanem vsakdanjem delu pozno v noč tvoje zlata vredne liste še prebiram. Komej si malo počijejo listi, pa liajd! zopet v poštno torbo do drugih slovenskih bratoV.
Tudi v Chicago sem ga mislil poslati, ker tam prebiva mnogo Slovencev; mislil sem si, da bi ga morebiti več nazaj ne dobil, zatorej bodem zdaj berž pisal, naj si vsaj en iztis naročijo, ker možje tam so precej terdni. Upam, da bodeš, dragi „Slovenec" ! v kratkem pet našel tudi v Chicago in tudi še v kteri drug kraj v Ameriki; da mi le količkaj čas dopušča, da našim bratom pišem, storil bodem to. Rad bi ti kaj novic pisal, pa so večidel žalostne. Perva žalost je, da so vsi slavjanski listi, ki v Ameriki izhajajo, pisani v danešnjem, sv. cerkvi sovražnem duhu ; čeških je pet, pa vsi nevero razširjajo, posebno najnoveji list „Slavija" na vso moč skuša, kako Hi Čehom katoliško vero izkoreninil — V Chicagi som več napisov čeških videl nad štacunami, med drugimi tudi napis „češka kavana," kjer so tamošnji Slavjam v obče shajajo. — Morebiti je tudi še neznano, da imamo tukaj v der-žavi Mine so ta čisto češko mesto, „Nova Praga" imenovano, v kterem 107 čisto čeških družin prebiva in le dva Nemca. Imajo tudi svojega češkega duhovna, č. g. M a 1 y - ta.
(Konec pride.)
Razne novice.
* Iz slovenskega Plajbergana Ljubelju zvemo iz čisto verjetnih ust, da je
tam 13. junija zjutraj voda zmerznila. Pa na žitu se ne pozna še nobena škoda.
*	6. junija je bila v V er bi (Velden) seja celega občinskega odbora; volili so učenika za šolo v Verbi in na Gozdanjah. Za pervo mesto je bil izvoljen gosp. Ant. Tuš, za drugo pa gosp. Franc Dreser. O tej seji povemo skorej kaj več.
*	Iz Štajerskega sev nam piše, da je krojač Jožef Kovač v Žrečah, hrepene po tem, da bi mogel ud postati „slov matici" pa zavolj ubožnosti nemogši letnine skupej spraviti, obernil se do presv. škofa Str o s-majerja s prošnjo, naj bi mu blagovoljno pomogli. Mil. škof so radi uslišali prošnjo ter po svojem tajniku 50 gld. v Ljubljano poslali s sporočilom , naj matica krojača Kovača vpiše za svojega ustanovni k'a. — Slava!
*) Že je „Slo v ene cd povedal, kako grozovitno da je bil okrajni predstojnik Gornjebelski v meljski dolini,g. JožefValek, rojen Moravan, 2. junija iz kerčme domu gredč skorej med hišami umorjen. Še se ne ve, kdo da je to strašno hudodelstvo doprinesel; sum leti na nekega 20 letnega novinca, ki je letošnjo vigred k vojakom vzet bil. Pravijo, da je ravno zavoljo tega predstojnika umoril in oropal. Menda so našli že precej znamenj, ktera jasno kažejo na - nj, pa obstal menda še ni ničesar. Pobožno ljudstvo meljske doline jebilo na njega tako jezno in razkačeno, da bi ga bilo samo obsodilo in Bog ve kaj ž njim počelo, ako bi bilo moglo do njega priti. Pa je tudi res prav divjaško, kar je hudoba počenjal. S sekiro ga je v zatilnik tako mahnil, da so mu ušesa in zobje odleteli — po verhu mu je še skorej vso glavo razsekal. Se ve da se tudi njemu ne bode dobra godila.
Duhovske zadeve.
L j ubij. škof.: G. Anton Zarnik, dozdanji Ljubenski fajmošter, dobil je Na-kelsko, g. Martin R a'n t pa Cerkljansko taro v leskovški dekaniji.* — Umeri je g. A. Milavec, vikar v pokoju. R. I. P.
Goriška nadškof.: Umeri je g. Jak. Pazi en te duh. v pokoju. R. I. P.
T e r ž aš k a škofija: G. France P a š i c je postal farni oskerbnik v Gerdoselu Umeri je g. Andrej Zdešar, dozdajni gerdoselski farni oskerbnik. R. I. P.
Kerška škofija. C. g Jožef Ge-bauer pride za administratorja komende Pulst.
Danajska	borsa 16. junija 1865.
57„ metalike		70
1X nacij onal		76,30
58C0 derž. posoj . Bankine akcije	.....	91.46 	799
Kroditne ,,		180.10
London		108.80
Novi zlati .		5.17
Srebro	.	.		107
Oglasnik.
Pohištvo na prodaj!
V Novem mestu na Dolenskem je na prodaj lepa hiša na dva gorna (nadstropja); zraven hiše je prostoren vert. Vse vkup stoji na velikem tergu, kamor dohaja naj več ljudi. Zatorej je to pohištvo jako pripravno bodisi zn gostivnico, kavano ali šta-cuno. Kdor je volje kupiti, naj se oglasi pri tergovcu g. B. C. Rossbacherju v Celovcu. Pogoji so dobri in vabivni.
Ravno ta tergovec priporoča svojo štacuuo v Celovcu zraven cerkve sv. Duha. Dobiva se tam vsake sorte špecerijsko in materi-jalno blago: kava, cuker, oRe, barve, semena, rajž, sladkarije itd. Tudi priporoča domačo bato, ktero sam v svojej tovarni nareja in se posebno lepo poda za posteljno odejo. Roba je vsa dobra m cena nizka.
U datelj in odgovorni vrednik: J. E. B o ž i ž. — Natisnil Ford. žl. Kleinmayr pod odgovornim vodstvom B. Bertschinger-j a.