Zgodovinski zapisi - 44 - 664.71(497.4Središče ob Dravi) 929Zadravec Franc Krnjak* PAROMLIN V RAKITJU Paromlin v Rakitju, domačini so ga na kratko imenovali damf ali damfar, je imel v prvi polovici prejšnjega stoletja pomembno vlogo pri razvoju središke občine, kakor tudi pri preskrbi prebivalstva. Podjetništvo družine Zadravec je s tem doseglo svoj višek, prispevek pa se dotakne tudi njihovih korenin, ki so izhajale iz starih srediških rodovin. Uvod Pisati o Središču in Središčanih je poseben izziv, še posebej o ljudeh, ki so kraju pustili neizbrisen pečat. Ena takšnih družin je vsekakor ˝veleindustrialska in veleposestniška družina˝1 Zadravčevih iz Rakitja. S pridnostjo, z iznajdljivostjo, z podjetništvom in z močnim intelektualnim potencialom se je ta družina zapisala v anale Središča in celotne Slovenije. Okupacija nacistične Nemčije in politični zasuk po drugi svetovni vojni je z boljševističnim režimom to prekinil. Nekdanja veličina trga Središča, prav tako celotne župnije, je bila ravno v tem, da so tukaj prebivali, se rodili in od tukaj izhajali ljudje, ki so s svojo trdo kmečko in intelektualno veličino predstavljali ta najseverovzhodnejši del Štajerske in Prlekije. Čeprav se prebivalci Središča niso nikoli opredeljevali za Prleke, je evidentno, da v ta mikroprostor spadajo, pa če to sprejemajo ali ne. So sicer nekoliko bolj samosvoji, posebno s svojim središkim govorom, s katerim se takoj identificirajo. Toda že v sami župniji je velika govorna raznolikost, npr. na Grabah se sporazumevajo z mešanico med vzhodnoprleškim narečjem in središkim govorom, Obrež pa je povsem samostojen v pomenu etimoloških posebnosti (npr. vamp (trebuh)-vomp, kramp-kromp, Vanč(Ivan)-Vonč, Franc-Fronc2, veriga-središko lanec–lonec, Obržanci-Obržonci, * Franc Krnjak, domoznanstvenik, Ivanjkovci 49, 2259 Ivanjkovci. 1 Navajam besede, kako je Zadravce v času njihovega razcveta nasla- vljalo prebivalstvo. Pojavlja se tudi beseda tovarnar - fabrikant. 2 ˝Vonč je vudro Fronca s krompom po vompi!˝ (Vonč - Ivan je udaril Franca s krampom po trebuhu). Na Grabah in v Obrežu pa se imajo ženske za moškega. Npr. sen delo, sen dojijo, sen šo kmêši itd. Središčanci-Srjonci tudi Srdiščonci itd). Še posebej je različnost pri izgovorjavi prislova tu, ki v Obrežu, tu in tam že na Grabah, že prehaja v tü, kakor v vsej Prlekiji. Središki govor se torej v celotni pokrajini (Prlekiji) najbolj približa slovenskemu knjižnemu jeziku, vendar so pri izgovorjavi različni poudarki na določene zloge. Jezik pa se je s svojo živostjo v zadnjih nekaj desetletjih korenito spremenil, tako da sedaj malokje slišiš klen središki govor, toda s svojim zategovanjem zlogov takoj prepoznamo, od kod oseba prihaja. Tako kot vsa Prlekija, ki je nekakšen inkubator slovenske inteligence, Središče z okolico pa (je) povsem izstopa (lo) iz te sredine. Med te prepoznane nedvomno spada tudi družina Zadravec. Mala genealoška zgodovinica Zadravčev rod se sestoji iz starih srediških rodovin, ki ji krasijo trdnost v nacionalnem značaju, pridnost in podjetnost. Poglejmo od kod segajo korenine tega rodu. Po dosegljivih matičnih knjigah zasledimo korenine Zadravčevih v srediških priimkih Hernja, Dečko, Solar, Persoglio, Plepelec, Polanec in Kočevar3. V četrtem kolenu pa se ˝prikrade˝ v Zadravčev rod priimek Srkulj, ki prvotno izhaja iz Krapine, in v peto koleno priimek Pivko, ki izhaja iz Nove vasi pri Markovcih (Sv. Marko niže Ptuja). Pravzaprav je priimek Zadravec stara središka rodovina. Ni zaslediti, od kod izhaja, upravičeno pa lahko sklepamo, da je priimek avtohton, saj je izpeljanka iz korena besede za reko Dravo. Prvi identificirani je Jakob4 (Jacobus), hišna št. 108; to je 3 Ana Vertačnik, Celje - Seminarska naloga. 4 Njegovo ime najdemo kot priimek občinskega deležnika že leta 1797. Toda viri nam ne kažejo njegovega porekla in rodu. Podatek iz leta 1725 in dalje nam ne ponuja nobenega priimka Zadravec. Morda je bil priseljenec in je s poroko z domačinko Heleno Hernja pridobil trške pravice. Sicer pa je bil priimek pogostejši na Grabah, v Obrežu in Šalovcih, kot tudi v daljni okolici. Je pa 1865. leta daroval župnijski cerkvi 50 gld. srebra, za kar so se kupile državne obveznice v vredno- sti 80 gld. Vir: F. Kovačič, Trg Središče. V nadaljevanju Trg Središče. Zgodovinski zapisi - 45 - pradomačija Zadravčevih (danes Slovenska c. 30 - pekarna Prosnik). Njegova žena Helena, roj. Hernja, je prav tako Središčanka s Poštne ˝vulice˝, in je stara avtohtona družina. Danes te hiše ni več. Še za časa Avstro-Ogrske se je tja priženil Jožef Veselko5 s Placa (Bartol!). V zakonu z Marijo Hernja6 je imel sina Jožefa, ki je naredil samomor. Veselko je bil znan središki kovač, pri katerem se je izučilo mnogo dobrih kovačev. Med drugimi Ivan Hanželič in Jožef Krnjak. Priimek Persoglio7 zasledimo v starih matrikah, vendar ta priimek pozneje iz Središča izgine. Persogliji so menda izhajali iz Italije8. V Kovačičevi monografiji o Središču je samo en zapis tega priimka9. Ivan Persoglio se je poročil z Rozo Polanec z Brega, s katero je imel hčer Marijo (*1819), ki se je poročila z Ivanom Zadravcem, sinom Jakoba in Helene, roj. Hernja. Dečko, kot eden najštevičnejših priimkov v Središču, se pojavlja skozi več kot tristoletno obdobje. Eden izmed priimkov Dečko (Franc) se je priženil k Solarjem in se poročil z Marijo (Sollary). Njena mati Helena10 je vpisana leta 1797 med središke posestnike kot želarka. Marijin oče Andrej Solar (*1748) je podaril župnijski cerkvi leta 1787 njivo za pokopališče, njegova hči Marija, poročena Dečko, pa je pozneje prepustila še del njive, da se je pokopališče povečalo11. Stara rodovina Dečkov12 še danes umno gospodari na Placu, 5 Veselko je leta 1927 naredil samomor, zato je obrt prevzela njegova žena Marija, ki jo je vodila še nekaj let. 6 Ivan Hernja (*1853) je bil nečak Helene Zadravec, roj. Hernja. Z Ma- rijo Lukačič z Brega je imel dvoje otrok: Alojzijo, por. Veselko in Franca. Franc je bil vodja središke hranilnice in posojilnice ̋ Čebelica˝ in kmalu po ustanovitvi srediških orlov njen načelnik. Vodil je tudi središko ˝Marijino družbo˝. Takoj po prvi svetovni vojni (1919) je bil soustanovitelj Središke Čebelarske družine in njen prvi predsednik. Vir: Status animarum in župnijska kronika. 7 Hiša Persoglijev je bila pod južno teraso središke kapele. Na domovi- ni je ostal Matjaž, brat Marije, ki se je poročila z Ivanom Zadravcem (*1814). Brat Matjaž je bil poročen z Marijo Kočevar, sestrično dr. Š. Kočevarja. V zakonu sta imela sina Andreja, ki je umrl star komaj 21 let. S tem se je rod Persoglijev izrodil. Danes je na tem mestu hiša Branka Žerjava – Trg talcev . 8 Po vsej verjetnosti so bili gostači (morda rokodelci?!), saj ne najde- mo nobenih oprijemljivih virov o njihovem stanu in stanju. Gotovo so prišli v Središče po letu 1682, po velikem pomoru kuge. 9 Str. 169 imenovana Marija Persoglio roj. Kočevar – oporoka. 10 Že takrat se kaže podjetništvo, ki se je nadaljevalo vse do današnjih Zadravcev; potomec Helene Solar je imel veliko trgovino v Zagrebu. Vir: Trg Središče. 11 Še danes v šali pravijo domačini središkemu pokopališču ˝Solarov breg˝ ali ˝tam na Solarovom bregi˝. 12 Domovina Solarov. Še danes je živo prvotno ime Solar ali ˝pri Sola- ri˝. Ena redkih srediških družin, ki se preživlja izključno s kmetova- njem. Trg talcev 10. Priimek oz. rod Polanec izvira z Brega, nekdaj trdna kmetija Jurija Polanca, ki je bila brez potomstva. Kmetijo je vzel v preužitek Rudolf Kanič. Sedaj stanuje tukaj njegov sin Drago – Breg 33. Priimka Plepelec in Kočevar sta podrobno obdelana v ˝Kočevarjevem rodu13˝. Pa vendar še nekaj podrobnosti. Ana Kočevar (*1795), poročena z Andražem Plepelcem,14 je bila hčerka Mihaela Kočevarja (*1766). Mihael Kočevar je bil brat Miklavža Kočevarja, ta pa je bil ded velikega Slovenca dr. Štefana Kočevarja, celjskega ilirca. Ta veja gre po Dečkovi liniji. Pravilno je sklepala Ana Vertačnik v svoji raziskavi, da je bila Ana Kočevar (*1795) vdova ali pa je bila morda samohranilka (sic et non). Po njeni raziskavi je imela štiri (ne)zakonske otroke. Prvega je rodila pri starosti 17 let, kar nas navaja k razmisleku, da so bili otroci nezakonski. Po vsej verjetnosti je bil Andraž Plepelec njen drugi mož in si jo je vzel z otroki, kajti dosegljiva matrika nam ponuja drugačen podatek. Namreč, z Andražem Plepelcem je imela v zakonu samo sina Jurija (*1838), ki je naslednik vseh današnjih Plepelcev15, ti so se stopili z drugim priimkom. Zato utemeljeno sklepamo, da je bila morda Ana Kočevar konkubina. Tudi to je možno. Po raziskavi (A.V.) je bilo njeno bivališče Barachus 6916. Fr. Kovačič nam v monografiji o Središču ponuja podatek, ˝da se v Gornjem Osiščecu imenuje predel – pri Baraki, kjer je bila nekdaj krčma in bil tudi brod čez Dravo˝. Ana Kočevar je bila lahko najemnica krčme, zato tudi takšen naslov. Gostilne pa so bile že od pamtiveka razvratne. 13 Glej. F. Krnjak; Zgodovinski zapisi, 2005, str.13. (Zgodovinsko društvo Ormož). 14 Prvo znani prednik Plepelcev, katerih rod se nadaljuje še danes, ven- dar se je izgubil. Priimek je bil eden najstarejših v Središču. 15 Danes v Središču priimek Plepelec več ne obstaja. Marta Plepelec, roj. 1913. leta, je vzela za moža Štefana – Pišto Novaka iz Nedeljišća (Medžimurje), zato se rod nadaljuje s priimkom Novak. Marta je do- čakala visoko starost, saj danes nosi že deseti križ. V zakonu je imela dva sinova: Krunoslava (Krona-Štefana), ki je bil v šestdesetih letih direktor TP Zarja v Ormožu in občinski sekretar ZKS Ormož. Vir: Te- dnik, 1968. Živi v Zagrebu. Drugi sin, Željko, gospodari na Plepelčevi domačiji v Središču. 16 Pojavlja se naslov Polstrau (Središče) 69. Zgodovinski zapisi - 46 - Če si pogledamo malo bliže ožji Zadravčev rod, vidimo, da se ta sestoji iz prvotnih Zadravcev in Hernjev. Zadravci so se obdržali vse do današnjih dni, ostali priimki, ki niso direktnih linij kot Plepelci so se stopili z drugim priimkom (Novak), Polanci, Solari, Kočevarji in Persogliji, ki so nadaljevanje rodu, pa so večinoma v priimkih izumrli17. Trdna veja Zadravcev se nadaljuje z Jurijem (*1843), s sinom Jakobom (*1873) in z vnukom Jurico18 (Jurijem-Antonom-Mihaelom) ter Juričinima sinovoma (pravnuka) Jurico (*1934) in Črtomirom (*1940). Jurij in Marija roj. Dečko popeljeta Zadravčev rod med središke imenitnike Komaj ob koncu 19. stoletja se v javnem življenju Središča pojavi priimek Zadravec. Jurij Zadravec (*1843)19 postane v letih 1882 do leta 1888 namestnik načelnika krajnega šolskega sveta, nato pa prevzame dvoletni županski mandat (1889-1891)20. Bil je izučen pek in je v Rakitju kupil stari mlin, ki ga je posodobil v valjčnega, dozidal še mogočno stanovanjsko in gospodarsko poslopje ter začel zelo uspešno obrt21. Od začetka posodobitve do 1927. leta je mlin poganjala v kombinaciji z vodo lokomobila, torej parni pogon22, zato je vse prebivalstvo mlin tudi tako imenovalo – paromlin ali damf23. Od tega leta naprej pa do nacionalizacije 1. maja, 1948, je bil mlin na električni pogon, ob ugodnem stanju vode je bila v pomoč tudi vodna turbina. Po nacionalizaciji prevzame mlin državno podjetje Žito iz Ljubljane, enota Ptuj. Kmalu za tem podjetje Žito nacionalizirani mlin likvidira in objekt samuje do naselitve Droge-Sudes iz Portoroža, leta 196424. Droga-Sudes odkupuje gozdne sadeže in 17 Razen Kočevarji. 18 Jurij (*1907, Jurica) je dobil krstno ime po svojem dedku Antunu Sr- kulju, praprapradedku Mihaelu Kočevarju in po dedku Juriju Zadrav- cu. 19 Podatek iz Status animaruma. V nadaljevanju SA. 20 F. Kovačič, Trg Središče, str. 220 in 429. 21 Na podlagi nekaterih podatkov, ki so ZK in SA, je Jurij Zadravec svo- jo ˝pekarijo˝ ob koncu 19. stol. oddal v najem nekemu Alojzu Kolari- ču. Prvi lastnik ˝Rakitja˝ je bil Jurij Lesjak (*1837), ki se je z družino preselil na Vitan in mlin prepusti novemu lastniku Ivanu Puklavcu (*1834). Torej je Jurij Zadravec kupil že zgrajen potočni mlin, vendar ga je pozneje močno posodobil. Obenem je zgradil sodobno stano- vanjsko poslopje. Vir: SA in ZK. 22 Parni stroj. Pogovorno je to bil damf, popačenka iz nemške besede Dampf- Wasserdampf – vodna para. 23 Za obratovanje mlina je bila tudi inštalirana Francisova vodna turbi- na 40KW moči, vendar ni nikoli razvila polne moči zaradi pomanj- kanja tolikšne količine vode. Vir: Črto Zadravec. 24 Mala tovarna dišav, kot so jo nekateri imenovali, je začela obratovati v začetku julija 1965. leta. Vir: Tednik, z dne 4. 7. 1965. začne proizvodnjo živilskih artiklov in pakiranje začimb25. V drugi polovici prejšnjega stoletja, leta 1977 (odprtje je bilo 29. novembra), se je Droga preselila na novo lokacijo pri železniški postaji, na paromlinu pa je ostala sorodna firma Gosad, ki je odkupovala gozdne sadeže, polže in zdravilna zelišča. Lokomobila (www.panoramio.com/photos/original/658801.jpg) Iz zbranih podatkih je razvidno, da je bila domačija Zadravčevih v Trgu (danes Slovenska c. 30) skupaj s pekarno, ki jo je pozneje imel v zakupu središki pek Vencel Pajek, tudi med nacistično okupacijo.26 To hišo, s pekarno vred, je ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja kupil središki pekovski mojster Karel Prosnik; je še v njej danes uspešna in dobra pekarna.27 Gotovo je bila Zadravčeva družina razvejana, saj najdemo, pa tudi ustni viri nam povedo, da je bila sestra Ivana Zadravca (*1814) Terezija Zadravec (*1808) poročena k sosedom Pintaričem28. 25 Drogo-Sudes pripelje v Središče kombinatov komercialist Radko Munda iz Središča, ki tudi pomaga firmo konstituirati. Njen prvi po- slovodja je postal Franc Cvetko iz Cvetkovcev. Vir: Radko Munda. 26 Po osvoboditvi je imel nekaj časa pekarno v najemu sin prejšnjega najemnika Herman Pajek. Vir: Draga Jurjaševič. 27 Pekovski mojster Karel Prosnik je bil najprej najemnik pekarne, šele nato jo je kupil. Vir: Črto Zadravec. 28 Te družine v Središču ni več, je izumrla. Na tem mestu je nova hiša lastnika Draga Gjurana, Slovenska c. 39. Po vsem sodeč, je bilo v družini več ženskih kot moških potomcev, zato po svoji rodovni liniji nimajo sorodstva. Zgodovinski zapisi - 47 - Jurij Zadravec je imel v zakonu z Marijo Dečko četvero otrok: Marijo (1868- 1872), Jakoba (1873-1959), Konrada (1875-1876) in ponovno Marijo (1883- 1883). Trije so umrli v rosni dobi, le drugorojenec Jakob je preživel. Jurijeva žena Marija, roj. Dečko, je izhajala s Placa (*1841) iz stare Solarove domačije. Jakob Zadravec (*1873) se je po končani nižji realki v Mariboru izučil pri očetu Juriju pekovske obrti. Že kot mladenič je proti koncu 19. stoletja postal pekovski obrtnik. Mlin v Rakitju29 je prevzel od očeta Jurija 1901.30 leta in ga je vodil vse do leta 1931, ko je mlin prevzel Jakobov sin Jurica (*1907). Oče Jakob je bil Jurici samo družabnik do leta 1940, tokrat je odstopil in se ukvarjal kmetijstvom, z vinogradništvom in s strokovno publicistiko.31 V času svojega vodenja mlina je osnoval še delavnico za izdelovanje sestavnih in nadomestnih delov za valjčne mline. Njegov največji prispevek pa je bil pri razvoju slovenskega obrtništva. Arhivski vir v PAM32 nam ponuja še dodatne podatke. Leta 1932 je prišlo do spremembe. Jakob Zadravec je kot dosedanji edini imetnik s sinom Jurico osnoval javno trgovsko družbo, ki je nekoliko spremenila naziv – Parni in umetni mlin J. Zadravec v Središču. Ob okupaciji je bil mlin zaplenjen. Upravitelja mlina je postavil pooblaščenec šefa civilne uprave za utrditev nemštva. Ker v začetku okupacije sodišča niso 29 Rakitje – ledinsko ime zaselka, kjer so bili doma Zadravci, kjer je ded Jurij kupil stari mlin. Gotovo je zaselek dobil ime po vrbju, rakitju ali rakitovcu (Hippophae rhamnoides). 30 Vir: Jurica Zadravec, 1973, pismo Jakobu Emeršiču. 31 Leta 1901 je bil mlin vpisan v register trgovcev posameznikov, obstajal pa je že vsaj od leta 1892. Naziv tvrdke je bil dvojezičen; slovenski del imena se je glasil: ˝Jakob Zadravec, umetni mlin na paro in vodo v Središču˝. Vir: Emica Ogrizek, Zbornik Središča, 2010. Zaradi zaslug pri razvoju slovenskega obrtništva je bil Jakob Zadra- vec predsednik Združenja obrtnikov Dravske banovine in njegov ča- stni član. 32 Pokrajinski arhiv Maribor. delovala – do leta 1943, je pooblaščenec vpisal mlin v register.33 Jakoba Zadravca, ženo Dragico in snaho Ilo (Ljudmilo) so nacisti junija 1941. leta aretirali ter jih zaprli na Borlu. Zakonca Zadravec so čez en mesec izgnali na Hrvaško, v Varaždin. Domov sta se vrnila v začetku junija 1945. Z drugo ženo, Dragico Ferkič, sta živela v Središču na Slovenski cesti, nasproti nekdanje trgovine Šara, dokler ni 4. junija34 1959. leta J. Zadravec umrl. Sin, Jurica Zadravec (*1907), je prav tako delil usodo očeta in večine Središčanov. Nemci so ga kot vodilnega v sokolskem društvu Središče in rezervnega konjeniškega kapetana že 30. aprila aretirali. Pozneje so ga z vso družino, ženo Ilo (Ljudmilo), dvema mladoletnima otrokoma in dojenčkom, pregnali v Nemčijo, od koder so se po koncu vojne srečno vrnili. Do leta 1948 je mlin deloval in bil v lasti Jurice Zadravca, to leto pa je nova oblast mlin nacionalizirala. Po nacionalizaciji je Jurica Zadravec postal direktor vseh okrajnih industrijskih podjetij ptujskega okraja, po letu 1950 pa je postal poverjenik za lokalno industrijo ptujskega okraja. Po ukinitvi teh je bil nekaj časa zaposlen na Skladu za mehanizacijo kmetijstva in na Okrajni zadružni zvezi. Dve leti, do leta 1954, je bil direktor ˝SLOVENSKIH GORIC˝ na Ptuju; po priključitvi cone B Jugoslaviji so ga poklicali v Koper za komercialnega direktorja podjetja ˝VINO KOPER˝. Po ustanovitvi izvozne agencije za vino ˝VINAG˝ v Ljubljani, obrata Glavne zadružne zveze, je bil vodja komerciale tega podjetja vse do leta 1960, ko se je podjetje preselilo v Maribor. Pri mariborskem VINAGU je opravljal funkcijo pomočnika direktorja, pozneje pa je bil ekonomski svetnik.35 33 Prav tam. 34 Zanimivo, da se pojavlja mesec junij v treh prelomnih dogodkih. 35 Po trgovski šoli, ki jo je obiskoval v Mariboru, se je v Belgiji izšolal za komercialnega inženirja. Zgodovinski zapisi - 48 - Po invalidski upokojitvi se je Jurica Zadravec ukvarjal s strokovno publicistiko s področja vinogradništva in vinarstva.36 Poleg domačih objav je pisal še za tuje strokovne časopisne hiše, npr. Allgemeine deutsche Weinfachzeitung, Schweizerische Weinzeitung, Neuer Wein Kurier itd. Vsega skupaj je objavil čez 1000 strokovnih člankov in razprav s področja vinarstva in vinogradništva. Je idejni oče vodilnega slovenskega vinarja Stanka Čurina s Koga. Ključne besede Paromlin, Zadravci, okupacija, lokomobila, Rakitje, pekarna, parni in umetni mlin, turbina. Viri - Zgodovinski arhiv Ptuj. - Nadškofijski arhiv Maribor. - Veliki slovenski biografski leksikon, 2008. - Spominski almanah slovenskih strokovnih pisateljev, publicistov in projektantov, 1939. - Status animarum središke župnije - Večer, 18. maj, 1969. - Zadravec, Črto, Jelovec-Maribor. - Nekateri viri so citirani sproti. Literatura - F. Kovačič, Trg Središče, Maribor, 1910. - E. Ogrizek, Zbornik Središča, 2010. - Jurica Zadravec, biografija, tipkopis, 1973. Povzetek Ustanovitelj parnega oziroma umetnega (valjčnega) mlina je bil Jurij Zadravec iz Središča, ki je imel v Središču pekovsko obrt. Po nakupu starega vodnega mlina, 1891. Leta,37 je mlin posodobil, kasneje pa je dal v najem središko pekarijo in se ukvarjal samo z mlinarstvom. Po ustnih podatkih je paromlin začel 36 Večer iz leta 1969 je prinesel notico izjave Jurice Zadravca, vinogra- dniškega staroste ormoško-ljutomerskega vinogradniškega okoliša: ˝Možje, ne dovolimo, da bi merili kakovost našega vina po alko- holu v njem, kajti to bi bilo tako, kakor če bi ocenjevali lepoto pri ženskah po kilogramih. Tedaj bi bila najbolj prikupna tista s 120 kg.˝ 37 Vir: KO Središče, vložek 313, Urb. NO 168, Magistrat Polstrau. obratovati že 1892. leta in je bil edini takšen obrat v bližnji in daljni okolici. Po smrti ustanovitelja sodobnega mlina Jurija Zadravca je mlin podedoval sin Jakob, ki ga je zopet posodobil. Ker je bilo vode premalo, je leta 1905 naredil dizelski pogon, občasno pa je mlin deloval preko 40 KW Francisove vodne turbine. Ker je bilo do Ormoža napeljano električno omrežje iz elektrarne Fala, je Jakob Zadravec dal pobudo središki občini za elektrifikacijo kraja. Seveda je del stroškov nosil sam, občina pa je za stroške elektrifikacije prodala mlin, ki ga je v začetku dvajsetega stoletja kupila od Vargazonov. Mlin in žago je nato ponovno kupil nazaj prvi lastnik. Leta 1932 je prevzel mlin Jakobov sin Jurica Zadravec, obratoval je do okupacije nacistične Nemčije. Mlin so nacisti nacionalizirali, družino Zadravec pa izgnali. Po vojni je bil mlin zopet v lasti Jurice Zadravca, vendar je nova komunistična oblast mlin ponovno nacionalizirala. To pa je bil usodni udarec za mlin in razvoj mlinarske obrti tako v občini kot širši okolici. Faksimile Spominskega almanaha, 1939.