373 DAN ne pomnim še takega dneva med trni so begale miši v zrcalnih podobah globoko na nebu so zginjale v njem v brbotavem goltancu kot v živem apnu v obpotni goščavi sem videl postave ki srkajo vodo in v sencah kot grmi krepijo ožilje in videl sem tudi da s sončnim korakom odstrte venijo in se sušijo kot kepice mrtvega mavca že čisto skrčene so na vrtilnem stojalu kiparja prevezane z žico trdele s ščipalnimi kleščami stisnjene in so pogoltnile žaltavo olje maziljene in na župnijskem dvorišču Štefan Remic so dvanajst sklepov zdrobili nekomu na rdečem banderu ki je med zlato oblogo čeljusti in v velikem planu izginjal kot pika koče nad steno glazura tkanine s telečjo krvjo žlahtnjena je jarko sijala do grla zapeti v sprevodu pod bati udarcev so skrivali svojo bledico namenjeni skupaj polepljeni s črnimi tintami senc do kamnitega hlada ne pomnim še takega dneva v drugačno prostornost sta padla dva vrabca sklenila ženitni dogovor ko je dolina zaprla oči sta kot pika koče nad steno zgrmela navzgor kjer je praznina brez vsakršne teže molčala kot grob POTNIK Čreda gosi skozi blato, bel veter snega, ki odpleše kot krila deklet v južni vasi -dekorativen podatek s poti. In vratolomni škrjanec, na klasu potonjen, ni kakor prijatelj, ki se je davi obešal na klinu tako svetobolno, ampak kot radost na prodajalki zdravilnega čaja, ki svoj napitek brezsramno ponuja, da sleherni pade v njen hlastni objem. In tudi starec v spominu, ki svoja ušesa pokriva 374 375 Pesmi na veselici s pihalnim orkestrom, ni čisto resničen, ker glasba vsa bučna zadeva pod čvrsto usločeni svod, ki se razbije in pade na nas. Tako iz spomina zgrmi na zbujenega v vrhu obmorske vetrovne pečine naliv, in ga udari v lobanjo kot hipen potisk v čolnov bok. Vijugajo hitri studenci navzdol po človeku, ki v hladni vesoljni dvorani utripne za hip osvetljen in ki s počenim srcem izreče besedo, ki zdaj zamrznjena kroži v razsežnost in čas, da jo zanamec prestreže. V nočeh se kot pege na licih prižgo daleč od nas potujoče razglednice, mi pa stojimo na mestu in skušamo brati skrivnosten pozdrav. VABILO Večerni obed je na mizi in istrska hiša z omaro in ogledalom, odkoder izginjajo slike, zdaj vsa obliznjena z zublji poljubov med usti in žlico, molči. Orumenela kuverta na mizi razpada v morilski vročini. Ves oslabljen s poobedno dremoto se beli galeb vozi po vodi, ki bije kot kakšno proseče srce: v slabotnih udarcih 376 Štefan Remic se bliža in zvrača nazaj kot pokrčene roke in tako izgovarja svoj večni pozdrav. Pod sončnim kladivom skovana svetloba udarja kot perutnica po masi vode. S slabostjo razbarvano kožo zakrivam in moji udje letijo narazen. V stari sušilnici sadja se zgrudi na trhla kolena upehana glava, omamljena s hlapi in lastovke v mestu lagun se zapletajo v žice in njihov orkester povzroča samo zoglenitve in prah. GOSTILNA Ne obžalujem ničesar. V gostilniškem vrtu je dan. Premočena vrana gre veselit moj pogled in ne more od tal, še popackana z barvo noči. Tepihar se odpočiva na vrtni ograji, jaz pa za pot ne sprašujem. Prva kokoš dviga krilo in ga k iztegnjeni nogi približa. Marčevska luža tali svojo opno, zlomljen vrh gore v ozadju se nagne iz zrkla neba kakor solza in po sneženi drsalnici pada dnevu k nogam. Pojoča natakarja nosita žganje, po cesti v predmestju se vrti škripajoče kolo. Lojtrni voz in cingljajoča veriga, ki tepe stopala živali 377 Pesmi ob vsakem koraku. To gledam in ne razmišljam ničesar. Imam svoje telo, ki se počasi poslavlja in jaz gledam proč. V moji posesti je videz, ki se mu čudim. Odpravil sem misel na tebe, ki nisi več moje telo. V solznicah se je sol izsušila že zdavnaj. Pridi, premražena vrana. Pripoveduj svojo zgodbo. Nagnjen nad tvojo samoto in z jutranjo roso obrobljeno perje, bom molčal pod senco cvetočega grma. Samo to imam, kar je na mizi. Žarek v kozarcu in mehko vzglavje na rami, ki se poveša. Zato se pridruži. Strižem z ušesi in srkam z očmi. Kdor pride blizu, je živ in kdor odide, je mrtev. STEKLO Noč je pobila svetlobo do smrti. Mrtvaška lobanja iz risarske šole zdaj spi drugače; brez črt in površine: kot v školjki se plazijo note po njenih votlinah, samo znaki zvokov so pomenljivi, le zvonko trkanje palice v skritem prostoru in curek vode v kamnito korito, dva za dvoriščnimi vrati, ki stresata svoje dihljaje 378 Štefan Remic zaupno za zidom ... z vozička na trgu se kotalijo limone in se spreminjajo v iskre na nebu noči. Na internatsko posteljo kuharica zlaga perilo in sporočilo za jutrišnje dobro kosilo. Razdražen puran je posivel na stekleni verandi, ob trganju živcev je vidno strohnel. Kot škrtanje ključa tajinstveno, vedno čuječe oko, čaka, da v mlečnem steklu na vratih zadihajo pljuča. Da na poribane podnice pade šatulja kot skrivno darilo. Da iz stekleničke dišav plane do dna presijana omama in oslepi čakajoče.