0 priučenji mišljenja. (Spisal Franjo Gebršek.) Vzgoja današnjih otrok ozira se, žalibog, mnogo bolj na prisvojevanje raznih znanosti, nego na vzobrazitev vlastnega mišljenja. Otrok mora vzprijemati izvanredno množino tega, kar so drugi pred njim prav ali naopačno mislili; z vlastnim premišljevanjem pa si le malo koristnega prisvoji. Njegovi možjani se napolnujejo z uže premleto hrano, sam pa se ne uči duševne hrane redno prebavljati. Od todi izvira toliko polovičarstva, toliko omahljivih značajev v poznejšem življenji. Pomankanje samostalnosti in vlastnega nagiba k dobremu in pravemu prikazuje se največ pri onih ljudeh, katerim se duševna sila razsodnosti ni uže v mladosti zadosta razvila in kateri torej vzprijemajo vse za bliščeče zlato, kar se jim podaja v svitlej lupini brez pravega jedra. Možjani tacih Ijudi niso nič več podobni živemu drevesu, razprostirajočemu se na vse strani in donašajočemu vlasten in obilen plod. Njih možjani so temveč povsod prisekani in s ptujimi mladikami prepreženi; rode plodove raznih vrst, ki imajo sicer nekaj okusa o njihovem glavnem bistvu, vender pa niso njih pravi plodovi. Ko bi se mogle take mladike prosto razvijati, donašati bi morale kmalu boljši, kmalu slabši plod od onega na glavnem deblu, kakor je bilo namreč deblo dobre, ali slabe vrste. Uže iz tega sledi, da je priučenje pravilnega mišljenja zeio važna naloga pri otroškej vzgoji. Tu 5e ne zadostuje misel, da bi uže podajanje gole istine otroka dovedlo do izpoznanja njenega pravega bitstva, kajti vsak učni siavek more se od različnih strani ogledati in torej tudi razno pojmiti. Resnica pa tudi ne izhaja le od pravosti pojedinib pomisli (predstav), temveč tudi od pravosti razmerja, v katerem jib v misel jemljemo. V tem obziru je torej obrazovanje razsodnosti kot sredstva mišljenju velicega pomena. Ne priobčevanje cele resnice, temveč le notranje vzobrazovanje njegove razsodnosti obvaruje človeka vsakojakih zmot. V pravem pomenu besede se še celo vednosti ne dado priobčevati ali razodevati, tem manje pa spoznavanja, misli in nazori, načela ali celd pobožnost, krepost in volja. česar si človek ni z vlastnim duševnira delovanjem pridobil, o tem še nema jasnega pojma. Zato trebc pred vsem duševne sile vzbujati, vzlasti pa mišljenje vzobrazovati. nSam svoj je mož". Zato mora vse sam iz sebe vzviti in obdelati. To ravno je bitstvo človeške individualnosti, da si stvarja različne pojme vsak po svoje. Pravi pojem zadeti pa je pri neizkušenosti otroškega duha vender-le zelo težko; zato uprav je dolžnost onih, ki imajo skrbeti za razvoj otroškega duha, da mu pokažejo pot, kako se da prava istina pogoditi. Res, da je darovitost človeškega duha v tem obziru velika, in da često človek tudi brez neposrednjega navoda pravo misel zadene, vender niso vsi Ijudje jednako nadarjeni. Zato se je pravilnega mišljenja treba učiti, kot na pr. pravilne godbe. Samo življenje brez pouka ne vzgaja mišljenja, inače bi morali divjaki najboljši misleniki biti. Učiti se je treba, vzlasti onemu, kdor je malo darovit. Sredstev k priučenju pravilnega mišljenja se ne manjka. Uže priroda sama poskrbela je za to, kajti podarila je človeku jezik, katerega se ve, se mora otrok stoprav priučiti. A uže to učenje samo ob sebi mogočno vpliva na razvoj otroškega mišljenja; kajti večja ali manjša jasnost in določnost jezikove besedne skludbe, nedostatnost ali obilnost jezikovih pojmov i. t. d. vzobrazuje njegove možjane na poseben način. Vrhu tega trebe otroku, učečemu se še le govorjenja, razne pojme prispodobljati z uže priučenimi, neprikladne odstranjevati, ugodue prilagati jednakim i. t. d., kar vse se godi nezavestno v otroškej duši. Tudi priroda sama, obdajajoča otrokovo domovje, življenje in vzgledi njegovih bližnjih, običaji, navade i. t. d. podajajo tnu dosta tvarine v premišljevanje in prispodobljanje. Vse to pa bi se vršilo zelo zamotano in zmedeno, in težko, da bi prišel otrok do onega izpoznanja istine, katero edino le ugaja bitstvu prirode, ko ne bi ga kdo k temu napeljeval. To dela šola, katera mu podaja nekako vodilo v nagledovanji raznih predmetov in stavkov. Pa tudi nove tvarine podaja mu šola obilo v vzobrazovanje mislenosti. Kar se na takov način za trdno v spomin vtisne, o tem je otrok prepričan. Če pa pride k temu še pomankljiva vaja v vlastnera mišljenji, tedaj je mnogo težje, ali pa celo nemogoče, na mesto tako pridobljenega prepričanja druzega postaviti. Kakor se natn zdi, da se ob hitrej vožnji premikajo hiše in drevesa, če prav vemo, da stoje nepremično, ravno tako se ukoreninjene zmote često še potem ne moremo iznebiti, ko smo se o njenej pogrešnosti uže prepričali. Možjani predstavljajo nam jo še vedno, kadar koli nanese prilika na-njo, ravno tako, kakor nam občutno živčevje pri urnej vožnji vedno zopet predočuje gibajoče se hiše in drevesa, ker naša občutila niso privajena hitrosti železničnej, marveč le onej vlastne hoje, pri katerej more naše oko v resnici se premikajoče predmete prav dobro ločiti od onih le na videz se premikajočih. Isto tako vidimo, da, kdor je v poznejših letih premenil svoje mišljenje, vender se navzlic novemu prepričanju ne bode mogel čisto iznebiti prvotnega tnišljenja. Takov bode ob konci življenja zopet rad pristal na svoje prvo prepričanje. In to je povsem prav, kajti istina vstaae vedno ista, in tek časa ne bi smel nikedar popolnem omadeževati prvobitno prepričanje, se ve, če je bilo ono pravo in smotru človeškega življenja ustrezajoče. Na drugej strani pa je tudi mnogo slučajev, ko se more poznejše prepričanje opravičevati, če namreč prvotno mišljenje ni bilo pravilno. Zato pa je ravno redno mišljenje v otroških letih zelo zelo važno; iu le oni, kdor je bil tako srečen, da je užival blagotvoren navod k tacemu mišljenju, ohranil bode ves čas življenja blag in čist značaj, in ne bode se mu podajati v nevarnost, kjer bi si onečistil prvotno prepričanje. Kdor pa te sreče v svojih mladostnih letih ni užival, oni bode izpostavljen raznim vetrovom, kateri ga bodo nagibali zdaj na to, zdaj na ono stran, nalik trstju ob vodi. Vzemimo pa, da so se zmote v možjanih uže ukoreninile, in da se tudi trudimo, odpraviti jih s pravilnitn in doslednim mišljenjein, vender se nam bode to v tisočih slučajih morda komaj jedenkrat posrečilo. Ukoreninjono zlo se ne da z lehka odpraviti. Če uže pravilno mišljenjc, oslanjajoče se na razsodnost, tega storiti ne more, tem manje pa oni način duševnega delovanja, kateri zovemo navadno mišljenje. To delovauje je s pravim mišljenjem v jednakem razmerji, kot bobljanje maloletnega otroka z govorjenjem modrega moža. V dokaz temu poglejrao le v naše učilnice, kjer se uče otroci raznoterih učnih stavkov iz raznolikega obsega vede in vere. Vse to se jirn podaje kot rešena stvar, ki ne potrebuje nikacega razinotravanja več, in katera naj bi se torej užč sama ob sebi smatrala kot gola istina, ne zahtevajoča nikacega vlastnega premišljevanja. To pa ne bi nikakor smelo biti, ker o marsičem, kar smatramo za golo istino, izrekli so najboljši misleniki vseh časov uže davno uničujočo sodbo, ali pa se še celo o njenej pravobitnosti zjedinili niso. S takim poučevanjem napolnuje se res otroški duh z mnogobrojno tvariuo; a manjka jej pravega jedra, ki naj bi vzkalilo le iz samosvoje presoje, ker le jedino to janiči dolgotrajno prepričanje. V obče pa bi bil duh naših otrok mnogo spretneji, ko ne bi vzgojitelji saini namesto njih mislili, temveč pustili, da otroci sami mislijo. Človek se kaj rad prepusti onemu duševnemu dremu, v katerem se odreče vsacemu resnerau sojenju ter zadovolji s tem, da ponavlja sode druzih. Zato pa se niu mora uže zgodaj vzbujati razsodvost in krepiti zaupljivost v vlastno duševno silo. To se godi s tem, da se otrok kolikor moči mnogokrat napotuje k sojenju, da se mu vzbuja potreba sojenja ter da mu postane ono tako rekoč navada. Vzgojitelj naj vsikedar ne pove otroku soda, kadar izprevidi, da more otrok sam soditi. Vpraša naj ga, kako on o tej ali onej stvari misli. Vender se je varovati vsake skrajnosti. Slepo vzprijemanje tega, kar drugi reko, je ravno tako graje vredno, kot preglasno in drzno sojenje. Ako hočemo torej, da naši otroci ne pozabijo vlastnega mišljenja, mej tem ko se priučevajo onemu, kar so uže drugi mislili, skrbimo za to, da se ničesa ne uee, česar ni soglasno mnenje učenjakov kot pravo izpoznalo in česar ne ustreza radoznalosti otroškega duha. Vsak stavek, katerega podamo učečej se raladini, bodi jedrovit in tako ustvarjen, da mogočno deluje na otroško vzobraznost. Pri tem ne bodimo tesnosrčni in pedantični ter ne zahtevajmo, da bi morali otroci ravno tako pojmovati, kot se to v našej glavi godi; s tem bi uže v kali zadušili vlastno otroško mišljenje in nikedar ne bi vzgojili iz njih zavedenih in bistrih glav. Otroški duh napolnil bi se z meglenimi podobami, katerih ne bi mogel nikedar očistiti, in posledek temu bile bi raznotere zmote v poznejšem življenji. Vsaka blodnja pa in vsaka zmota, katero vcepljamo v možjane naših otrok. ali vsaj dopuščamo, da se to godi, bode naše otroke storila nesrečne, nas pa bode osramotila. Vsako zanemarjanje razvoja otroške razsodnosti bode se maščevalo še nad poznimi rodovi.