m&mm mmm»im
sveta
CIRIL >1 METOD.
Prigodbe in povesti v spevih.
Zložil Anton Umek
(Okifti).
V Celovcu 1863.
Natisnil Janez Leon.
' iT
n : r " i
t
b í; i . Wtó
-4« ~
03 oofl-^2
Posvečen je.
©oni naj slava, zvezdi mili krasni! Hvaležno hoče pesem vajna peti, Kako nebeški svit prečudno jasni Razlile blago ste pred tisuč leti Iz jutrove dežele do zahoda, Čez tamni svet slovanskega naroda.
Kar slavnega je zemlja doživela, Če tudi zgodovina ne oznanja: Pa znamenite, blagonosne dela V spominu zvestem rod za rodom shranja, Razširja jih v besednem sporočilu, Pogosto v pisanem in zlatem krilu.
Tako se vajin blišč v Slovanstvu širi, Blišč vera je in narodna omika. — Šumljajo poezije sladki viri, Da vencu vajnemu bi bila dika, Ciril Metodi! zvezdi od izhoda, Aposteljna slovanskega naroda.
Fervo pevanje.
Sv. Klemen papež in mučen ec.
Ustvarjenja jutro rano je sijalo, Razsipalo se cvetje po naravi, Serce človekovo se radovalo, Dokler je bival v rajski očetnjavi. Tako Stvaritelj ga oblagodari, Da prosto zemljo novo gospodari.
Al blagi dar nebeški, prostost mila, Z vladarstvom zemeljskim v tamnice pade; Ko privihra vetrov peklenskih sila, Življenje vgasne in vesele nade. Pa zopet se prikažejo nebesa, Rešenje solzne vgledajo očesa.
Ker kakor solnčna luč v bliščobi zlati, Če zemlji tamna jo nevihta skrije, Da prosto je ne more obsevati, Mileje skozi čisti zrak posije, Potem, ko življev jeznih boj izgine In mirovitost jasni plan prešine:
Tako čez mnogo vekov milost večna Mogočnost svojo svetu bolj pokaže, Da bila bi človeštvu doba srečna, Vladarstvo zopet da in terdne straže, Ker rimski 'ma prestol nebeške ključe, Dokler se svet po krogih daljnih suče.
Vse čase pa nemir in boj ostane, Sovražna moč na zemlji ne miruje, Preganja Nero strašno vse kristjane, Kot vrag peklenski ljuto on caruje, Kristjanska kri se po deželah toči, Na križi Petru v Rimu glava poči.
Al hrabrost prerojena ne omaga, Kraljestvo večno bolj se dalje širi, In večno slavna bo njegova zmaga. Ne vsahnejo kreposti rajski viri. Spet vlada mož slovečega imena,
Vse apostoljskega časti Klemena.
*
Iz Rima glas njegov doni kristjanom: „Bog naša moč je, večno on kraljuje, Premagati ne dajmo se poganom, Naj ostri meč življenje pokončuje, Duh večen je, iz zemeljske nižave Povzdigne veličasten se v višave.
Zato naj serčnost vas in mir navdaja, Neskončnega nenehoma molite; Narava vsa Njegovo čast obhaja, Zvezd s vitlih pota Njemu so odkrite, In solnce z luno Njemu v slavo sije, Častč vesoljnosti Ga harmonije." —
Pa zopet se povzdignejo viharji, Nedolžna kri rimljansko zemljo spira; Zatožijo Klemena pri cesarji, Iz Rima ta aposteljna iztira, Veli mu, naj odpravi se v pregnanstvo, Ker mora se zatreti vse keršanstvo.
Braniti temu Klemen se ne more, Kar jezno reče mu cesarska glava. — Iz Rima gre, o svitu mile zore Ž njim ladija na jutrovo priplava, Kjer terde so Trojanci hoje bili, Nanj blišč svoj žarki solnčni so razlili.
Otožno v sinje morje solnce sije, Gorč so v tamnem zlatu kot germade, Ni čuti Orfejeve harmonije, Da mirno bi obstale Simplejade; Izdihljeji šumijo čez valove, Brodarji britke slušajo glasove.
Kaj giblje se pred ladjo na Kerzonu, In plaši zdaj, ko bliža se zavetje, Kot pel bi votli glas v visocem zvonu, Ak jasno draži hrum neviht poletje, Al Pont kristjanom smrtna je dežela, Kjer mučijo nesrečne se kerdela?
Odpera čudna se očem prikazen, Ko bliža Klemen se iz tamne hoste; Razširja se opaljena golazen, Po njej pa mergolijo trume goste, Iz zemlje marmor prožijo kristjani, Priganjajo neverski jih tirani.
Tam najde Klemen pusto bivališče, Valovi morski so mu vlažne stene, Neljubi strop oblačno mu zvezdišče In s peskom tla pregernjene brez cene, Pijače ni in gorcega jedila, Studencev bistrih zemlja ni rosila.
Pa hodi Klemen v marmorske pečine, Tolaži trume vsaki dan terpeče, Obrača up v nebeške jim višine, Kjer rane se ozdravijo skeleče; . Vse radostno nauke ti spolnuje, Celo nevernik papeža spoštuje.
Enkrat poletni dan, ko je vročina Pripekala in huda žeja terla, Brez kaplje bila sleherna globina,
V	Klemena množica je milo zerla, Prosila, da nesrečnih rev se vsmili, Ker Bog na prošnjo rad pomaga v sili.
Mož sveti se oberne prot nebesom, In da ž njim molijo vsem skupaj pravi,
V	trenutku tem, kot trenil bi z očesom, Prikaže belo jagnje se v daljavi; Zavzeti skočijo na mesto isto: Šumljal je vir z vod6 ko srebro čisto.
Kot nebna krogla na visocem zraku Nenadama v presvitlem blisku poči, Da širijo se po gorečem traku Na vse strani plameni letajoči: Tako dobi glas urno vsa dežela, Da sveti mož v Kerzonu čuda dela.
Iz daljnih krajev množice hitijo Med marmorske na Kerzonu pečine, Naukov svetih željno se učijo, Klemenov glas gre v serca globočine, Kerščuje vsaki dan pri novem viru, Izpušča vernike v nebeškem miru.
Al kaj godi se, car izve rimljanski, Prehudo ga novica ta razkači, Ne da pokoja sercu rod kristjanski, V neznanskem serdu čelo se oblači, Veli, da mora zmaj se pokončati, Med vsemi Klemen pervi glavo dati.
Ukaz do Ponta pride. Trop obilni Z orožjem raznim se Klemenu bliža, Razširja strah se v trumi neštevilni, Mož sveti pa se rabeljnu poniža In reče: „Kad ti dam telo, življenje, Za večno radost kratko je terpljenje."
Terpinčijo ga, on k nebesom moli, Nedolžnega tepo možje serditi, Potem se zadnja prošnja mu dovoli, Da sme od množice se posloviti. Obraz, roke rudeča kri zaliva, Beseda se oglasi ljubeznjiva:
„Obvaruj Bog vas vernike na svetu, Od vas za malo dni me čas odloči, Ker snidemo se gori pri Očetu, Unstran mileje jutro nam napoči; Preganjanja razdraženi viharji Potihnejo o čisti večni zarji.
Kot feniks iz germade libanonske Povzdigne se prerojen v solnčno mesto*), Tako v višave vzplava duh sijonske, Ak bojeval se hrabro jc in zvesto. Bojujte torej serčno se na svetu, Da snidemo se v raji pri Očetu." —
Ne da trinog mu dalje govoriti, Ker moč razdraži notranje ga jeze. Da trupla vsaj ne mogli bi častiti Kristjanje, vzame sidro grozne peze, Priveže nanj, ga verže v globočine, Da v svitlih krogih morje se prešine**).
Al kar je htela ljuta moč zakriti, Kristjanom zopet so nebesa dale, Ker moralo je morje odstopiti, Roke krilatcev Božjih sozidale Iz marmorja so truplu rako belo, Postavili v presvitlo jo kapelo.
*) Klemen I. je, govore o neumerljivosti človeški, omenil feniksa, ki ga omenjajo tudi drugi stari pisatelji. Feniks živi — tako pišejo — v Arabiji, en rod je, preživi 500 let, potem naredi sam sebi germado na Libanonu iz mir in družili dišav, in v tej germadi umerje. Iz trohne-lega mes& izleze červ, ki dobi perje. Ko vzleti, razkoplje germado, vzame očetove kosti, leti v solnčno mesto v Egipt, položi kosti na solnčni altar, in se verne v Arabijo,
**) To se je zgodilo za cesarja Vespazijana 1. 77. p. Kr.
Ko pride drugo jutro verna truma Iskat zaklada, čuda se zavzame: Na mestu čuti morskega ni šuma, Svetišče novo se blišči iz jame, Ostanki sveti v marmorji ležijo, Dišave rajske v čisti zrak puhtijo.
In glas o čudu v zemlje vse zahaja, H kapeli hodi množic brez števila, V njej čudna radost vernike navdaja, Ne dela jim strahu neverska sila: Bučijo naj trinogov divjih hrupi, Vse premagujejo nebeški upi.
Drugo pevanje.
Ciril — takrat imenovan Konstantin filozof — poslan h Kozaroin najde ostanke sv. Klemena.
človeštvo je enako oceanu, Katerega moč skrivna v brezna stiska, Ki danes pčni v jeznem se orkanu, Luč svitla jutri se v zercalu bliska, V celoti svoji nikdar ne miruje, Kraljestvo brezna vedno se vojskuje.
Po zemlji se verste sovražni boji, S stoletji se premice zvezda slave. Priderejo od jutra divji roji, Izgine tisučletne moč deržave. Kar stavili so meči Cezarovi, Podirajo od severja rodovi.
Bizancija pa zmago je dobila, V nebeškem močna znamenji caruje. Ak stiska verni rod poganska sila, Kristjanstvo stiskano priporočuje Se v Carigrad prestolu Konstantina, Ker tam bandero Božjega je sina. —
Ko v Carigradu Mihael caruje, Med Volgo Dneprom biva rod kozarski. Ker uk mohamedanski zapeljuje, Pomoči prosit gre na dvor cesarski: „Učenih mož od tebe, car! želimo, Da prave vere luč po njih dobimo."
Tje pošlje car duhovnika Cirila, Čigar modrost v cesarstvu je slovela, Naloga sveta ga je veselila, Da vspeha več bi nova pot imela, Berž mladi mož od doma se odpravi, Za nekaj časa se v Kerzonu vstavi.
Uči se mamo novega jezika, Poslanstvo svoje resno premišljuje. Ker učenost njegova je velika, Nekdanjih dni dogodbe pretehtuje, In neki dan pove mu zgodovina, Kaj blizo shranja morska globočina.
Gre k morju, al zasuto je bregovje, Ne more mesta svetega spoznati, Nad rako belo peni se valovje, Ne čuje trum pobožnih prepevati; Zastonj pri bližnjem ljudstvu poprašuje, Stoletja so ljudi prinesle tuje.
Pa kakor cvetje pije sladko mano, In svitla rosa v jutru ga napaja, Odganja mu gorkota merzlo slano: Tako serce in um nebo navdaja, Če so človeške mu osnove drage, Pomaga izpeljati misli blage.
Ciril odide v poglavitno mesto V Georgijo, tam vse kristjane prosi, Naj molijo k Neskončnemu ž njim zvesto, Da hrepenenje, ki ga v sercu nosi, Izpolni se, ker milost je pri Bogu, In znan svetnik človeškemu bo krogu.
Kar prosi, sam vladika vsem oznani, Ker želja po ostankih je velika. Z zaupnim sercem molijo kristjani Ter drugi dan iskat gredo svetnika, Iz mesta zgodaj v morske globočine K zakladu truma skritemu odrine.
Vladika sam v bliščobnem oblačilu In mašnikov njegovih sveta truma Pridruži se na ladijo k Cirilu, Morje stoji pokojno brezi šuma. Obilno ljudstva po valovji spremlja, Še več pri kraji jih obsega zemlja.
Kakor oblakov rahlih se tančica Po nebu vozi z žarki pozlačena, Ko o večerni zarji zvezd kraljica Priplava izza gore prerojena: Tako' se ladija z duhovstvom giblje, In mitre svit se nad valovjem ziblje.
Pojijo pesmi Bogu posvečene, Kot pri slovesnostih je svetih šega, Brez vroče prošnje duše ni nobene, In ko se petja glas nar bolj razlega, Na dnu morja se zvezde zabliščijo, Klemena sveto truplo tam dobijo.
Kot bile bi odperle se nebesa Z lepoto vso, ki je človeštvu skrita, Tako so vperte v dno morja očesa Vsem pričujočim, jasnost čudovita Prikazni rajske ljudstvo je prevzela, Z neskončno slastjo vsako serce vnela.
Spet zapojejo pesmi posvečene, Zahvalo z mašniki vladika moli, In bolj so zvezde v morji pozlačene, Kleči stermijo verniki okoli, Obhaja misel vsacega, da v raji Prebiva, ne na pustem morskem kraji.
Potem spusti se sam Ciril globoko, Odpre se razsvitljena globočina, Ostanke prime s posvečeno roko, Ki jih skrivala pred je morska tmina, Prinese jih na ladij o k vladiki,
V	neskončno radost množici veliki*).
Na suho iti spet brodarjem migne, Pripelje urno h kraju morska cesta;
V	pobožnosti se ljudstvo vse povzdigne, Pomiče se procesija do mesta, Pobožne himne glasno prepevajo,
Da petje se razlega na vse kraje.
*) Zgodilo 30. grudna 861.
Ko mestni poglavar izve novico, Hiti herž s spremljevavci jim naproti, Poklekne o prihodu na levico, In združi se s procesijo na poti. Ozidje mestno ravno trumo skrije, Ko jasni jo večerni zor obsije.
Na oknu vsacem luči so prižgane, V veselji rajskem ljudstvo poskakuje, Nebeška slast podžiga vse meščane, Med petje se vesela godba čuje; Tako ni bilo mesto nikdar krasno, Nad njim nebo nobeno noč bolj jasno.
Odlvži v cerkvi svetega Leonta Ciril ostanke slavnega svetnika, In radosten odpravi se iz Ponta H Kozarom, kjer ga množica velika Pričakovala željna je resnice, . Pokaže vsem nebeške pot pravice.
Kozarski rod moža poveličuje, Ko verne se od njega v domovino. In skozi Kerzon spet Ciril potuje, Ter sabo vzame rajsko gotovino. Med potjo in v domovji čast velika Doni mu, ker zaklad ima svetnika.
Ciril in Metod.
2

Tretje peyanje
Metod — Cirilov brat — narisa bolgarskemu kralju Bogoru poslednjo sodbo in mu jo razlaga; Bogor »t da kerstiti in se pozneje odpove vladarstvu.
Preglasno zopet pevaj, mila struna! Cirila in Metoda slavne dela, Kako junaška brata iz Soluna Gorečnost sveto v sercu sta imela, Da iščeta narodov Božji slavi, In vterjata v nebeški jih postavi.
Med tem, ko se Ciril v Kerzon odpravi In v morji najde svetega Klemena, V vinograd Božji nove terte stavi Metod v Bolgariji, jasni vremena; Bolgarski kralj sam, Bogor, ne zameta Besede, ki mu večen sad obeta.
„Bog s tabo, dragi Bogor, kralj mogočni, Ki delajo ti senco svitli dvori, Ime sem slavno v zemlji čul iztočni Pri blagi cesarici Teodori, Od nje prišla ti sestra je kristjana, Zveličavna ti vera ni neznana."
#
Tako Metod, ko pride, beseduje, Kralj pelje v svitle ga vesel dvorane,
V	pogovorih se raznih ž njim raduje, Ne meni pa se dosti za kristjane, Marveč Metoda, ker spozna slikarja, Pokaže naj umetnost, nagovarja.
Metodi posla tega se ne brani, Poslednjo sodbo v malo dneh narisa, In kralju radovednemu naznani, Da k njemu gledat pride živopisa. Spolniti hotel je visoke želje,
V	podobi strah se bere in veselje.
Ko rok umetnih se odkrije delo, Pogleda kralj — pa groza ga prešine; Prečudno ga do serca je zadelo, Ko vidi križ svetiti od višine, Pod kterim plašne trume mergolijo, Iz grobov tamnih mertvi se budijo.
„Metodi! strašno sliko mi razjasni, Kaj trombe te, kaj svitli križ pomeni, Kaj hočejo z višav duhovi krasni, Zakaj iz breznov švigajo plameni, Iz grobov kdo — zakaj budi merliče ? Razloži mi", Metodu Bogor kliče.
Metodi resno se potem oglasi: „Mogočni kralj! skrivnosti vse izvedi, Katere skrivajo prihodnji časi; Kar kaže slika, jasno je v hesedi Taistega, ki vstvaril je svetove, Odločil koncu njih prečudne dnove.
Človeški rod, ki se po zemlji giblje, Kar um njegov — umetna dlan počenja, Zvezdišče, ki se v krogih zlatih ziblje, In kar se po vesoljnosti razpenja — Vse to da ni v ostanku vekovito, V besedah kratkih bodi ti odkrito.
Ko časa tiru zginejo mejniki, Poslednje sodbe velki dan napoči, Stoletij vseh rod v družbi preveliki K sodniku zbere se, ker zemlja poči, Z višav nebeški glasi zadonijo, In mertvi se iz grobov vsi zbudijo.
Kot v strahu se predramijo spijoči, Ko močno zagermi čuvaj v terdnjavi, Ak švigajo plameni v tamni noči, Da jasno se žari nebo v višavi: Tako bo takrat k strašni sodbi vrelo, Kar koli je na zemlji kdaj živelo.
Odpr6 pekla se brezni strahoviti, Da pridejo zaverženi duhovi, Ter zablišče v lepoti vekoviti Nebesa se, in svitli Stvarnikovi Krilatci se prikažejo z višine, Prečudno ta pogled ves rod prešine.
Ker sam Sodnik v presvetem znamnji križa Sred trum se izveličanih prikaže,
V	oblacih svitlih se na svet poniža,
In ž njim duhov prečistih zveste straže, Da razsvitlijo skrite se tamnice, Zasliši svet vesoljni glas pravice.
In kot se tmina od svitlobe loči, Kot olje v čisti vodi kviško splava, Kot zgine noč, ko zarija napoči, In ptica roparska v zakotje tava: Tako se takrat trume razdelijo,
V	stran desno se in levo razkropijo.
Izvoljeni na desni bodo stali, Kot solnčni blišč njih dela se svetile, Zaverženci na levi trepetali, Kak bodo jih pregrehe sramotile, Pred celim svetom bode vse odkrito, Če bilo je poprej še tako skrito.
Na desni bo veselje preneznano, Ker združijo se serca ljubijoče; Nad njimi večno solnce bo prižgano, V Sionu večno jim sijati hoče, Izvoljene Sodnik pokliče svoje: Vi zvesti, pridite v kraljestvo moje.
Kako pa strah in groza bo na levi, Kako prestrašen kraj jim v dom pripravljen; Bolj bil Jeruzalem ni stiskan v revi, Ko z vojno Titovo je bil zastavljen. V trepetu hudem bodo hrepeneli, Da v tamne brezna bi se skriti smeli.
Le en pogled bo strašno jim plačilo: Odgerne Bog oblakov sivih mejo, Pokaže jim deželo čudno milo, Nebesa z vsem bogastvom se odprejo, Da izvedo nesrečni, kaj zgubili, Ker niso Vsemogočnega ljubili.
In kazni glas: Zaverženi bodite! Odpre jim vrata v brezna globočine, Kjer vekomaj jih muke strahovite Skelele bodo grozne bolečine, Nikdar jim zlato solnce ne posije, Nikdar ust hladna rosa ne polije.
Al blagor blagor njim, ki na višino Povzdignejo se s čistimi duhovi, Ki vzplavajo v nebeško domovino, Kjer sijejo neskončno jasni dnovi, Razlegajo se sladki rajski glasi, Brez vseh težav verstč se zlati časi.
Karava vsa z obnebja lepotijo, Ki lepša solnce, luna ga z danico, Življenje srečno s serčno harmonijo, Ljubezen kratka z blaženo slaščico, Ki kaže na življenja se obzorji, Ni proti raju kapljica ha morji.
Da bodeš tudi mili kralj med njimi, Ki bojo k ostri sodbi prihajali, Verjemi meni; vsi ki v smertni zimi Pozebli so, pred sodbo bodo stali, Takrat enaka revščini bo krona, Zlat6 ti ne pomaga do Siona." —
B o g o r.
„Verjamem, in me grozni strah obhaja, Prečudna je pomemba tvoje slike; Kak ljubo svetega zavetje raja, Kako pa muke grešnikom velike! Al kak se človek strašni grozi vbrani, Povej, kdo bode stal na desni strani?"
Metod.
Le ena pot do večnega je mesta: Nedolžnost v dušo sveti kerst izlije, In ak gori potem ljubezen zvesta Ves čas, da se življenja solnce skrije, Al če pokora poravna napake, Potem se nadjati je sreče take.
Zatorej Bogor, ako srečo ljubiš, če strašijo tamnic te večnih muke, Če zvestost -sveto Večnemu obljubiš, Razložim ti zveličavne nauke, Oblijem ti z vodo kraljevo glavo In rajske slave podelim zastavo."
Kralj radosten v besede te privoli, Nad vse mu draga je keršanska vera, Zvesteje vsaki dan k nebesom moli, Naukom milim serca ne zapera; Ko podučen odkriva sveto vdanost, Metod mu kerstno napove svečanost.
Približa dan se sreče zaželene, Prikaže Bogor se v obleki krasni; Vse izbe so po dvoru razsvitljene, Obrazi vsi kot mila zora jasni. Pobožno moli vero kralj z gospodo, Metodi ga oblije s sveto vodo.
Kot sveti se labod o svitli zori Na sinjega jezčra poveršnjini: Tako kralj mil med svitlimi je dvori, Jasni obličje v rajski se milini, Metod poda mu belo oblačilo, Da bi nedolžnosti mu znamuje bilo.
Prične potem se radostna gostija, Da kralja in Metoda poslavljuje; Odmeva po dvoranah harmonija Srebernih strun, ki serca napolnuje S prečudno slastjo, čaše se bliščijo, ln sreče glasi Bogoru donijo.
Al vez, ki brati ljudstvo in vladarja — Enaka vera vez je najmočneja, Od vseh strani hram vpornega viharja Bolgarska nagloma razširi meja Taisti dan, ko kralj se pokristjani, „Pred mestom boj je!" zagermi v dvorani.
Nabirati orožja ni mogoče, Gospodo vso in kralja strah prešine, Tolaži pa Metod izdihajoče Ter pravi: „Zmaga pride iz višine, Bila je danes kralju ura srečna, Poslavi ga še enkrat milost večna."
Z orožjem jezna truma se približa, Naproti kralj ji gre in zveste straže. V trenutku tem oblak se bel poniža, Krilatec svitel ljudstvu se prikaže, Zakliče: „V miru Bogor naj kraljuje, Naj visi Bog keršanstvo poslavljuje."
Oborožena truma se prestraši, Pred jasno lučjo pade na kolena In kliče: „Sklepi so hudobni naši, Mogočen Bog je novega imena; Kralj svitli! pošlji tudi nam Metoda, Da ena vera vsega bo naroda."
Tako keršanstvo Bog poveličuje, Metod Bogoru in tovarišem pravi; Potem po vsej Bolgariji potuje, Razširja sveto vero po deržavi, Ki dolgo zemlja je malikovala, Resnico po Metodu je spoznala.
Apostelj se poverne v domovino, Kralj Bogor srečen mnogo let kraljuje. Oblasti pa kraljeve gotovino — Manj kot nebeški venec jo spoštuje, Ko stari dnevi glavo posrebrijo, Kraljestvo popusti in gre v samijo.
Premilo od vladarstva slovo jemlje: „Ostani z Bogom žezlo; svitla krona, Obvaruj Bog te, rod bolgarske zemlje, Odperta ti je cesta do Siona, Da z ljudstvom se vladar zedini gori, Prestol zapušča o večerni zori."
Tečejo urno dnevi mu v samoti, In sivo glavo tamni grob zakrije. Obraste cvetje v rajski ga miloti, Nad njim napis stoletja svetu sije: Bogora kralja krije ta gomila, Po njem se je Bolgarija zjasnila.
Četerto pevanje.
Ciril in Metod prideta na Moravsko.
Pogled me pelje v čase starodavne, Slovanskih rek valovi zašumijo, Rodove štejem po ravninah slavne, Peruna, Svantovita mi rastijo, Življenje lepa jim sladi Živena, Odpira resna tamni grob Morena.
Mir sije pri otrocih svete Slave; Kjer s tujci Radegost Slovane brati, Zlati pšenica pisane dobrave, Pasó se rede po zeleni trati, Od juga varno srednje morje paži, Stojé valovi baltiški na straži.
Al kakor jastrob drobne ptice grabi, In majhne ribe morski som požira, Tako soseda mir sloyanski zvabi, Da blagostanje, srečo mu zatira; Od vseh strani privrejo divji roji, In vnamejo se v zemljah hudi boji.
Na morji z Rimom se Ilir hojuje, Brat severni preti sovražni sili, Al ko z Avari Brancev trop prihruje, Takrat slovanske zemlje Bog se smili. Verige ropotale so kervave, In otaninele zvezde sreče prave.
Pa kakor blaga je serčnost pastirja, Ki odpodi volká od cede svoje, Ko pomandrati mu ovcé namérja: Tako moči, predragi Samo! tvoje Slovanstvo terdih so verig rešile, Veljavnost, novo slavo mu dobile.
S teboj sicer mogočnost v grob je pala, Izginila kot solnčni svit za goro; Al kakor tega kaže luna zala, Tak duh rodi tvoj marsiktero zoro: Kocelj kraljuje v donavski in dravski — Močan je v zemlji Rastislav moravski.
O času tem slovanski rod doide Beseda svetega prerokovanja, Da znamnje križa vsemu svetu pride, In tmino smertnega prežene spanja. Malikov ne časte več Korotani, Vsegamogočnega slave kristjani.
Prihaja tudi v zemljo Rastislava Iz Nemčije apostelj marsikteri, Izmišljenim bogovom razkopava Altarje, pot odpira pravi veri, Al le počasi ta se razširjuje: Do serca ne gredo besede tuje.
Med tem pa glas doide od izhoda, Kako Ciril osrečil je Kozare. Kako poslal je Carigrad Metoda, Da svitla luč obseva zdaj Bolgare; Vse to storila sta slovenska brata, Odprla jutru mile rajske vrata.
Tedaj ko pride radostna novica, Kralj Rastislav in Svatopluk s Koceljem, Slovanskih kraljev ljubljena trojica Sle pošlje z resnim v Carigrad poveljem, Da Mihaelu prošnje glas nesejo, Tako cesarju slavnemu povejo:
„Mogočni car! od deleč so vladarji Večernih zemelj k tebi nas poslali. Kako kozarski rod — kako Bolgarji Od tod učenih mož so dobivali, To radosten je glas pri nas oznanil, Tedaj ne bodeš nam pomoči branil.
Zatira že češčenje se malikov, Častijo Vsemogočnega kristjani; Sicer ljudem ne manjka učenikov, Al kaj — njih ne razumejo Slovani, Slovenska bo beseda sad rodila, Od tebe car, pomoč izidi mila!" —
Z veseljem car besede take čuje, Pokliče berž Cirila in Metoda; „Ime, solunska brata! vajno sluje V prostrane zemlje daljnega naroda, Tedaj nesita rajski mir Slovanom, Predraga novim bodeta kristjanom."
Poklic le-ta je nama glas nebeški, Ciril Metodu bratu resno pravi, V keršanstvu naj se združi rod človeški, Podajva proti novi se deržavi, Da bova sveto blagovest učila, Omike blage seme zasadila.
Na pot s Cirilom se Metod odpravi, Potujeta v deželo Rastislava. Kot luči zvezd prekrasnih na višavi, Ki v svitlih žarkih po nebesih plava, Z veseljem stran večerna pričakuje: Tak rod slovanski mož se teh raduje.
Blišči se Velehrad o jasni zori; Ko solnčni žarki mesto pozlatijo, Odpr6 se Rastislava svitli dvori, Po njih glasovi mili zadonijo: Da prideta moža iz Carigrada, Naj sprejme ji zavetje Velehrada.
In Rastislav kraljevo se obleče, Na glavi se mu sveti krona zlata, V desnici krasno žezlo se leskeče, Tako sprejeti hoče draga brata; Ovenčano je z dvorom mesto celo, Od deleč čuda je ljudi privrelo.
Potem zasveti križ se od izhoda, Ker brata gresta slavnega imena, Prikaže ž njima svitla se posoda Z zakladom rajskim svetega Klemena, In stopi njima Rastislav naproti, Neznanska radost spremlja ji po poti1*).
„Pozdravljeni, slovenski bratje mili! Besede sladke ljudstvu zadonijo, Pravični so vam upi se spolnili, Nebeško vam prineseva lastnijo, Domače vam se blagovest oznani, Kervi smo ene, bratje si Slovani."
In radi so — preradostni Slovani,
Ko čujejo besede mile, sladke. Vsi verno so aposteljnoma vdani, Tek6 s pospehom urno leta kratke, Ko peto ni še dokončano leto, Za vero Kristusovo vse je vneto.
Kakor potrebi pusti gozd sekira, Da žarek solnčni tamne tla obsije, Požene trava in jo voda spira, Med njo se cvetje pisano razvije, Tak blagovest Cirila in Metoda Svet prerodi slovanskega naroda!
* Dogodilo, kakor znano, 863. L
Peto pe vanje.
Ciril in Metod, v Rimu.
Hočem slavne čuda peti, Ki so v Rimu se godile O prihodu blagih bratov Svetega Ciril-Metoda.
Čuje papež v rimsko mesto, Kaj godi se na Moravskem, Kako v zemlji Rastislava Množi se kraljestvo Božje. Pošlje pismo Rastislavu, Ter pozdravlja blaga brata, Svetega Ciril-Metoda, Tako papež rimski piše: „Zdrav mi Rastislav, kralj slavni, Zdrava brata iz Soluna, Ki Slovanom sta prižgala Blagi žar keršanske vere. Radost moja je velika, Veseli se cerkev sveta; Pridita mi v rimsko mesto, K Petra svetega prestolu, Hočem vaji poslaviti."
Pismo Rastislav prebere, Bere ga Ciril z Metodom, Serčno vsi se veselijo, Ker pozdravlja rimski papež, In prijazno k sebi vabi.
Ciril in Metod.	3
Urno v Rim Ciril z Metodom Po deželah raznih hodi. Sabo peljeta mladenčev, Ki sta mamo jih učila, Da posveti jih v duhovne Svitla roka papeževa. Sabo neseta darila, Ktere Rastislav pošilja Petra svetega prestolu. Sabo neseta posodo S svitlim zlatom okovano,
V	njej zaperti so ostanki Dragi svetega Klemena. Kot množe se kaplje v viru,
V	potok ta šumeč narašča, Ter prihaja v reko močno: Tak se širi družba sveta, Romarjev po vseh deželah Mnogo se na pot odpravi, Truma pride neštevilna
Z bratoma pred rimsko mesto.
Glas po Rimu se razide: Prideta poslanca sveta 'z daljne severne dežele, Sabo neseta posodo S svitlim zlatom okovano,
V	njej zaperti so ostanki Dragi svetega Klemena.
Vzdigne berž se rimsko mesto,
Brez števila ljudstva pride Trumi romarski naproti. Papež sveti s kardinali. Škofje in duhovnov trume Bližajo se po ravnini Počastit ostanke svete, Ki jih vzdignil iz valovja Bil Ciril je na Kerzonu. Kakor zvezd nebeških trume Zibljejo se ena v drugo, Tak procesija zedini Romarska se z rimskim ljudstvom.
Papež sveti, kardinali, Škofje in duhovnov trume Počastč ostanke svete, Ki zaperti so v posodi, S svitlim zlatom okovani.
Svete pesmi prepevaje Truma v mesto se povzdigne, Serca vse častč svetnika, Ki neseta blaga brata Spet ga v slavno rimsko mesto, Kjer je bival perve čase, Ko nevihte so pretile Vernikom po vseh deželah. Kjer je vladal slavni Klemen, Ko je bil za Petrom pervi Papež rimskem na prestolu, Tam bo v miru sladkem spaval.
Še se trama gosta giblje, V sercih je češčenje vneto Do velicega svetnika, Kar med trumo in po mestu Čuda mnoge se zgodijo. Dana slepcem luč je zopet, Slišijo na tanko gluhi, Nemi gladko govorijo, Hromeč hodi brez težave, Rana vsaka se zaceli Na telesu bolnem njemu, Ki zaupno priporoča Se preslavnemu svetniku. Kot pritisnejo čebele Na kostanja gosto veje, Ko v spomladi gorki cvetje S sladkim medom jim odkrije : Tak privrô Ijudjé vseh krajev K truplu svetega Klemena, In godé se nove čuda.
Papež pa in kardinali, Škofje in duhovnov trume Pojejo vesele pesmi, Hvalo Večnemu dajejo, Da zaklad neskončne cene Dal spet rimskemu je mestu, Ki slavi ž njim vso deželo. Hvalijo za trud Cirila, Ki je rešil ga iz tmine.
Stoji v rimskem mestu cerkev, Cerkev svetega Klemena, Tje se gosta truma ziblje, In Ciril svetnika nese, Položi ga v belo rako Tam pred velicim altarjem.
Papež pa in kardinali, Škofje in duhovnov trume Belo rako popustijo, Selijo se v drugo cerkev, V krasno cerkev svet'ga Petra. Ž njimi gre Ciril z Metodom Ter učenci iz Moravske, Svitla roka papeževa Posveti le-tč v duhovne, Da sejali med Slovani Seme bodo svete vere. Al Cirila in Metoda Tudi slavna čast zadene, Tak ji papež nagovarja: „Draga brata iz Soluna, Ker veliko že storila Sveti Cerkvi sta na slavo, Ker učenost vajna sinje, Ker v svetosti sta velika: Mitra naj ovije glavi Vama, brata apostoljska, Rastislav naj škofa prejme, Da osrečita mu ljudstvo."
Potem svitli kardinali, Škofje in duhovnov trume Zapojejo glasno himno Vsemogočnemu na slavo. Papež sveti pa poklada Roke na solunska brata, Svitli mitri da na glavo Njima, ki pred njim klečita, Kot krilatca pod prestolom Vsemogočnega v nebesih.
Kakor se blišče kristali Belega snega v bliščobi Zvezcl nebeških v jasni noči Tak zlato se sveti v mitrah Ker obsevajo plameni Ga od luči neštevilnih, Ki prižgane so po cerkvi. v Papež sveti s kardinali, Škofje in duhovnov trume Vzdignejo se od altarja, Z njimi pa solunska brata Novo posvečena škofa, Blagovestnika slovanska.
Šesto pevanje
Ciril itmerje v Rimu.
Škofa novo posvečena Zapustiti rimsko mesto Hočeta, ker misel ena Vžiga njima serce zvesto.
Al Cirilu iz višave Angelj Božji se prikaže, Zemljo rajske očetrijave V bližnjih dnevih mu pokaže :
„Ciril dragi! ne odpravljaj K časnemu se potovanju, Za nebesa se pripravljaj, Smertnemu se bližaš spanju.
Seree tvoje rahlo bije, Dni odločenih je malo, Lepša zora te obsije Pri duhovih čistili kmalo." —-
In Ciril Metodu pravi: „K čedi naj ni sam odideš, Vse preserčno mi pozdravi, Ko v slovensko zemljo prideš.
Angelj Božji naznanuje, Da se bliža ara moja, Da življenje mi vgasuje, In poteka čas mi boja;
Torej zdrav, premili brate! Kratko smerti je ločenje, Roke Božje so bogate, In poplačajo terpljenje."
Tako Ciril beseduje, Slovo jemlje od Metoda, Serčno bratu izročuje Svet slovanskega naroda.
Bliža dan se štirdeseti: Loči duh se od Cirila, Sabo če Metod ga vzeti. Rimska cerkev ni pustila.
Papež s kardinali pravi: „Sveto je ime Cirila, Rimska cerkev po postavi Slavno bode ga hranila.
Biser cene neizmerne Mesto je po njem dobilo, Ž njim na veke serca verne Z rajsko slastjo bo hladilo,
Torej v Rimu naj počiva Ciril slavnega imena, Blago truplo pokoj vživa V cerkvi svetega Klemena."
In preblaženo kerdelo, Papeževi kardinali So Cirila v rako belo Pri Klemenu pokopali.
Sedmo pevanie.
Metod vkroti ljutega huns/ega vladarja.
Metod, vladika novi, v slovanski pride svet, Za Božje veličastje spet dela mnogo let; Po zemljah raznih hodi, odpira vsem neb6, Ki v grehih se topijo, podaja njim rok6.
In hodijo po svetu učenci vneti ž njim, Naloga jim oblast je, ki jo podelil Rim: Hodite, posvečenci! k Slovanom krog in krog, Da bo častil med njimi se sveti trojni Bog.
Kerdelo posvečeno sere mnogo omeči, Ljubezen pred neznano pri množicah budi, Pa moti selovanje narodov raznih boj, Slovanskim bliža zemljam se marsikteri roj.
Al tudi v stiskah budili pri miru ni Metod, Nevtruden srečo seje med veri vdani rod, Za Rastislava dela, ko vlada Svatopluk, Bog daja mu tolažbe v grenkosti raznih muk.
Enkrat slovanski zemlji požuga Hunov roj, Kralj, ljut ko besen tiger, kristjane hoče v boj, Iz ogerske dežele zahodu žuga strah, Pred divjo trumo dviga meglén se kviško prah.
In groza na večeru navdá slovanski rod Rešitelj se prikaže, rešitelj je Metod, Nebesa mu podajo Kerubov svitlih moč, Strahove svoje skrije pred njim neverska noč.
Ob Donavi v berlogu blišči se Hunov meč, Že menijo Slovani, da ni rešenja več, Al iz nenade pride Metod med hunski roj, Ki v ljutosti se péni, kristjane hoče v boj.
„Kristjanov mi ne draži, apostelj govori, Obstoj v deželi svoji, miruj mi, hunska kri! Vsej zemlji Večni daja preblagi rajski mir, H kristjanom če zapreti neverskim rojem tir." —
Vladar, ko tiger besen, prestrašen ostermi, Metodova beseda prečudno ga vkroti, Ponižno se približa in mu poda roko, Ter rahlo beseduje Metodu prošnjo to:
„Metodi! ker sprevidim, da je mogočen Bog, Ki ti ga oznanuješ rodovom krog in krog, Naj hrani me v spominu besede tvoje glas, Saj bomo mirovali, ko ločiš se od nas."
In v ogerski deželi potihne hunski strah, Na zemljo zopet pade pred divjo trumo prah; Vesel Metodi verne k Slovanom se domu, Radujejo kristjani se blagega miru.
Osmo pevanje.
Metod kersti Borivoja, vojvoda češkega.
Vojske se po severni dervijo, Po deželi lepi mir kalijo, In Metod po zemljah raznih hodi, Varno sveta ga previdnost vodi.
*) Pomniti je, da so nekaj časa bili hudi boji med slovanskimi in nemškimi vladarji; takrat ni mogel Metod delati na Moravskem, liodil je po druzih deželah. — Kako pevanje o teh bojih na drugem mestu.
Ne požre ga morska globočina, Roparjem iie da ga gozdov tmina, Ne vtopijo reke ga deroče, Prosto gre med ljudstva, kamor hoče.
Pa Moravsko zopet mir obsije, Proste so Slovanom domačije, In bliščč se Svatopluka dvori Velehradski v čisti jasni zori.
V	Velehrad Metodi se odpravi, Svatopluka, ljudstvo spet pozdravi, Radostna ga sprejme vsa dežela, Blagor nov Metod nevtrudno dela.
Neki dan pa pošlje češka zemlja Borivoja k Svatopluku, spremlja Ga tovaršev častnih truma zvesta, Gladka v Velehrad jih pelje cesta.
Svatopluk prihoda se raduje, Vendar jili dostojno ne spoštuje, Ko približa ura se gostije, Misli Borivoju te odkrije:
„Danes bil pri večnem sem vladarji, Sklenil se je z mano pri altarji, Ne spodobi se, da bi kristjani
V	družbi veselili se s pogani.
Ak bogove prazne popustite, Z nami Vsemogočnega častite, Skupaj bodemo se radovali, In po bratovsko si roke dali."
Te izreče Svatopluk besede, Pa s kristjani sam za mizo sede. Gostje pa ostanejo na strani, Prostor da se v drugi jim dvorani.
Pa pristopi mirno k njim Metodi; „Borivoj s tovarši, zdrav mi bodi! Ako ta nečast ti seree rani, Besedi prijaznih se ne brani."
In v besedah kratkih mu odkrije Vse Metod keršanstva lepotije. Sveti uk tak Borivoja gane, Da želi si priti med kristjane.
Kmalo sred kraljeve tovaršije Z vodo sveto ga Metod oblije; Vsi tovarši dajo se kerstiti, Preden morajo se v dom verniti.
Ko se v Češko Borivoj odpravi, Še besede te Metodu pravi: „Iti z mano se Metod ne brani, Da se češki rod mi pokristjani."
To Metoda je razveselilo, V češko zemljo nič mu ni branilo, Z Borivojeni urno tje potuje, Blaga Ljudomila*) se raduje.
Dala Ljudomila se kerstiti, Trum obilno mora ž njo obliti Sveta voda, rod se pokristjani, Ki malikova.1 je v trni neznani.
Borivoj pa, Ljudomila blaga, Ker je sveta vera njima draga, Cerkve svete jameta zidati Krog po gričih ino v Pragi zlati.
Tak se češka zemlja prerodila, Luč nebeška njej se je odkrila, Reče pri slovesu: „Mir vam bodi, Verne na Moravsko se Metodi.
*) Ljudomila, Borivojeva zaročnica.
Deveto pevanje.
Metodova smert.
Nedeljo cvetno solnce vzide, In pred altar Metodi pride, Slovenskim mili škof ljudem. Spomin presveti se ponavlja, Kak ljudstvo Kristusa pozdravlja, Ko vgleda ga Jeruzalem.
Metod v cerkvenem je ornatu, In Svatopluk v kraljevem zlatu, Ter ljudstvo krog v pobožnosti. Vladika trumo blagoslovi, Pobožno večni dar ponovi, Potem tako spregovori:
„Sere mnogo je za vero vžganih, Kar bivam tukaj pri Slovanih, Terpel za vas sem mnogo let. In zdaj ločitve ura bije, Čez tri dni solnce se mi skrije, Zapustil bodem tamni svet.
Naj torej vera vas navdaja, Naj rajska mana vas napaja, Ki dal Rešitelj jo stvarem; O čudni, večno jasni zori Pa združi pri Očetu gori Nebeški nas Jeruzalem." —
Tako izgovori Metodi, Ter sklene: „Mir Slovanom bodi." In ko napoči tretji dan, V višine jasne duh mu vzplava, Odpre nebeška očetnjava Mu zvezd prečudnih lepšo stran *).
Na odru svitlem je vlad i k a, Prihaja množica velika Od vseh strani na Velehrad, Da njemu zadnjo čast skazuje, Ki prišel iz dežele tuje Bil duš za Kristusa iskat.
Pripravljena je raka mirna, Stoji po cerkvi truma verna. Pojejo pesmi mašuiki, Poj o latinske in helenske, Pojejo zadnjikrat slovenske Vladiku, ki na odru spi. —
Stoji tam cerkev v Velehradu, Počiva tam v nebeškem hladu Apostelj sveti, naš Metod. Na grob pa romarji hitijo In blagovestnika častijo, Hvaležen je slovanski rod!
*) f 6. mul. travna 885.
Slovanska tisučletnica.
(Za novo leto 1863.)
Prijadralo je leto novo, Veseli se, slovanski rod! Kolo prinese ti njegovo Cirilov in Metodov god. Kak svetijo se Dioskuri Na severno in južno stran! Pred tisuč leti v srečni uri Napočil je nebeški dan.
Spomladi tisuč je cvetelo, Minila tisučkrat jesen; Valovje zemljam je šumelo In mir kalil vihar meglen. Povzdigali so se gradovi, Zelenje krilo gore, plan, Po njih verstili se rodovi, Ne sveti več jim beli dan.
Dokaj se cvetja je osulo, Potihnil marsikteri glas, Premnogo veselic minulo, Tožba obilno slišal čas. Al zginilo je brez spomina, Po novih krogili teka svet, Le malo hranja zgodovina, To brez dišav je mertev cvet.
Ciril in Metod.	4
Al vajno seme, prečastita Aposteljna, Ciril Metod! Poganja zemlja plodovita Cversto nenehoma povsod. Bili so radostni Slovani, Zaslišavši presladki glas, Beseda materna naznani Nebeških čudežev jim kras!
Preidejo naj milijoni, Naj hribi v brezna se vale, Vgasujejo mogočni kroni Naj svitli biserji; molčč Naj o junaštvu pesmi glasne, Naj rija vniči oster meč, Pogrezajo se mesta krasne, Naj dika, slava bode preč:
Luč svete vere večno sije, Prejemljo njo za rodom rod, Nikdar minljivost ne zakrije, Kar blagoslovil je Gospod! Radujmo torej se Slovani, Povzdiga serca rajska slast, Ljubezni žarki so prižgani, Aposteljnoma slava, čast!
V lepoti večni se razgrinja Rod, ki mu plamen ta gori, In vekovitost čudno strinja, Kar čas v stoletja razdeli. Le-to je večna zgodovina, Keršanstvu nezmagljiva moč, In jasna solzna v njej dolina, Bliščobe ne premaga noč.
Al bo, ko tisuč let spet mine, Osrečeni slovanski rod V zavetji lepše domovine Obhajal še preslavni god? Al pa zastanejo tečaji, In času zginejo mejč, Ter letom brazde, dnevom kraji, Sijalo solnce bo — kdo ve?
Svetila pa bo zarja zlata Nad mnogo mnogo tisuč let
V	deželi, ki solunska brata Odperla sta jo, Slave svet.
Z neskončno slastjo bo donela
V	nebeški godbi blagovest, Ljubezen vekomaj gorela,
Če, rod slovanski! bodeš zvest.
Zato pozdravljam leto novo, Veseli se, slovanski rod. Kolo prinese ti njegovo Preslavni tisučletni god! Kak svetijo se Dioskuri Na severno in južno stran. Pred tisuč leti v srečni uri Napočil nam je večni dan!