122
Zajcu, Maksu Fab'aniju in načrtu z geslom „Viribus unitis". Kateri načrt bodo izbrali za spomenik, še ni znano.
Zadnji dnevi profesorja S. Šubica.
Ko sem bil prišel v Gradec v pokoj, je bii moj prvi pot k profesorju Šubicu, da se mu zahvalim za prijazni list, s katerim mi je bil podal svoj življenjepis za »Zgodovino slovenskega slovstva" in pa tudi bo-drilno priznanje. Bil je izredno prijazen in zgovoren in je izrazil željo, da bi se včasih videla. Meni je bilo to všeč, kajti on je bil vsekakor najstarejši slovenski pisatelj, s katerim sem mogel občevati, odkar sta mi umrla bivša učitelja na mariborski gimnaziji in pozneje prijateljsko naklonjena odličnjaka Davorin Trstenjak in Božidar Raič.
Pravil mi je o svojih rokopisih, katere po njegovi smrti dobim na razpolaganje. Te ponudbe nisem mogel odkloniti, dasi sem vedel, da ne bom mogel dobro ukreniti z njegovimi naravoslovskimi spisi. O kakšni bolehnosti pa takrat 1900. 1. ni bilo ne duha ne sluha. Obiskoval sem ga blizu vsak drugi mesec. Živel in stanoval je izredno varčno. V Radinske toplice je rad zahajal in tam dobival sobo zastonj. Prišel je tudi v Kapelo k gostoljubnemu župniku Davorinu Mešku, kateri se ni mogel načuditi, da je tako slabo oblečen mož vseučiliški profesor.
Lani meseca majnika blizu mi je gospod dr. Ipavic dal glas, da naj profesorja Šubica spravim v bolnišnico. Ker je jako pičlo plačeval gospodar.ci, tudi ni mogla dosti trositi zanj. Noge so mu bile tako otekle, da se je težko obuval in izuval. Takoj je bil pripravljen odriniti v bolnišnico; samo v javno bolnišnico ni hotel, ker ni maral biti, kakor je sam pravil, „Versuchskaninchen". Odgovoril sem mu na to, da vseučiliškega profesorja vseučiliški profesorji ne bodo imeli za „poizkuševanje".
Ker sem jaz bil 1897. in 1903.1. operiran pri usmiljenih bratih v Gradcu, sem izprožil to rr isel, da naj tudi on pojde tja, in takoj je bil voljan iti v omenjeno bolnišnico, rekši: „Vi ste torej tam znanec, priporočajte me!" Njegova hči, posestnica Helena Heilbron-ner v Langenerlingu pri Reznu (Bavarsko), je tudi prihitela v Gradec, ko je slišala, da se oče počuti slabo. Odpeljali smo se v bolnišnico. Predstavil sem v pisarni njega in njegovo hčer in sem odšel, ker sem imel opraviti drugod. Drugi dan sem prišel pogledat, kako se je tam udomačil. Začudil sem se, ko sem slišal, da se je odpeljal s hčerjo. Zahteval je v sobici marmornata tla. Ker pa takih nimajo v svojih sobicah, ni ostal. Možu izredne skromnosti ni ugajalo tam, kjer dobi za 6 kron na dan posebno lepo sobico. Na njegovem domu sem izvedel, da je šel v „Evan-gelisches Pflegeheim" na Ruckerlbergu, ker je bil s prednico od prej znan. Nekaj tednov je bil v sobi, in potem sem ga našel na vrtu. Rekli so mu, da se
je poboljšal toliko, kolikor se sploh da pomagati slabotnemu možu, ki je star nad 70 let. Rekel je, da ga je nekdo povabil na letovišče v Lipnico, da bi pa še rad šel za dva dni v Ljubljano in Škofjo Loko. Zadnje sem mu odločno odsvetoval, ker si tako oslabljen starec v Ljubljani ali v Škofji Loki brez prave postrežbe ne more pomagati. Njegova hči je odpotovala na Nemško, jaz sem odšel na letovišče v Hoče, pa sem mu trdo naložil, naj mi odpiše, če se odpravi kam na kmete. Blizu mesec pozneje dobim neko soboto predpoldne od njegove hčere iz Gradca brzojav, da Simona Šubica popoldne iz bolnišnice usmiljenih bratov ob drugi uri pones6 — k večnemu počitku. Nobeden vlak ni vozil več mimo Hoč, da bi bil mogel odriniti k pogrebu. Kondoliral sem hčeri pismeno.
Pozneje sem izvedel od hčere, da je šel iz „Pflege-heima" na svoj dom v Gradcu, da je tam iznova obolel in se dal prepeljati k usmiljenim bratom in tam umrl. Poklicali so brzojavno hčer, ki je prišla k pogrebu. Poslala mi je potem gospa Heilbronner dva zaboja rokopisov: Eden je bil prvotno namenjen ,,Matici Slovenski", eden „Dom in Svetu". Poznejši pripis je javljal, da naj jaz razpolagam z rokopisi. Ker so mi pa oslabele oči in ker nisem prirodoslovec, sem odposlal oba rokopisa na tista mesta, kamor sta bila namenjena.
O njegovi oporoki, ki se nahaja v rokah tukajšnjega beležnika Steinbocka, nisem mogel poizvedeti ničesar, ker ima dostop do oporoke samo tista oseba, ki ima uradno pooblastilo, da ima pravico do kakšnega dela njegove zapuščine.
Spomin na občevanje s tem odličnim možem mi ostane neizbrisen; bil je mož globokega verskega prepričanja in konservativnega mišljenja.
Dr. Karol Glaser. ¦&&
O. Stanislav Škrabec je praznoval svojo šest-desetletnico dne 7. januarja t. 1. Delovanje odličnega slavista smo opisali v „Dom in Svetu" leta 1902, str. 77. si. Naše iskrene čestitke in — na mno-gaja leta!
Slikar Anton Ažbe. Našemu rojaku, slikarju Antonu Ažbetu v Monakovem, je cesar podelil viteški križec Fran Jožefovega reda. Ažbe ima v Monakovem slikarsko šolo, ki je znana kot ena prvih v Monakovem. Predlanskim je prinesel dunajski „ Salon" jako priznalno pisano oceno o Ažbetovih delih z njegovo biografijo in sliko.
Alojzij Progar je zadnji čas za nagrobni spomenik družine Meggerle na novem mestnem pokopališču celovškem izklesal dva angela iz belega ka-rarskega marmorja. Dalje je modeliral g. Progar dva leva, ki bodeta izklesana v več kot naravni velikosti za rakev grofa Somzicha na Ogrskem.
Jaroslav Kocian, veliki virtuoz na gosli, je prošli mesec koncertiral na slovanskem jugu. V Ljub-