3 IZ ZGODOVINE ZGORNJE GORENJSKE 64 2016 KRONIKA kronika.zzds.si Iz zgodovine Zgornje Gorenjske Uredil Miha Preinfalk IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE zzds.si Kronika 2016, letnik 64, številka 3 - Iz zgodovine Zgornje Gorenjske Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič (Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petric (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilagy (Budimpešta) in dr. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 20. oktobra 2016 Naslednja številka izide/ Next issue: februar/ February 2017 Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries: Manca Gasperšič in Katarina Ropret - angleščina (English); mag. Irena Bruckmuller - nemščina (German) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežič UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Cena te številke v prosti prodaji je/ Single issue 15,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI-1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research Agency ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa/ ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Računalniški prelom/ Typesetting: Medit d.o.o. Tisk/ Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run: 500 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art. Na naslovni strani/ Front cover: Razglednica Jesenic, začetek 20. stoletja, fotograf Fran Pavlin / Postcard ofJesenice, beginning of the 20th century, photographer Fran Pavlin (Gornjesavski muzej Jesenice). Na zadnji strani/ Back cover: Grb trga Bela Peč na Kosovi graščini na Jesenicah / Coat-of-arms of the Bela Peč/Weissenfels market town on the Kos' Manor in Jesenice (foto/photo Barbara Zabota). KAZALO Miha Preinfalk: Od Radovljice in Kranjske Gore ... pa še malo naokrog......................... From Radovljica to Kranjska Gora . and round about.............................. ..293 ..294 Razprave Gašper Oitzl: Matjaž Bizjak: Igor Sapač: Igor Sapač: Boris Golec: Boris Golec: Barbara Žabota: Veronika Pflaum: Marko Mugerli: Gorazd Stariha: Alenka Kačičnik Gabrič: Miha Šimac: Matjaž Ambrožič: Aljaž Pogačnik: Špela Smolej Milat: Matjaž Geršič, Matija Zorn: Rok Filipčič: Poselitvena slika zgornje Gorenjske v srednjem veku...........................................................295 Identifikacija posestnih enot srednjeveškega urbarja. Primer »zemljiškega gospostva« cerkve v Lescah.........315 Grad Waldenberk - Pusti grad pri Radovljici. Stavbnozgodovinski oris..............................................327 Grad Bela Peč/Weissenfels in njegov arhitekturnozgodovinski pomen..................................353 Posebnosti nastanka in razvoja fužinarskega trga Bela Peč.......................................................................389 Matevž Režen pl. Segalla (1665-1722) -od podložniškega otroka s Sorškega polja do zgornjesavskega gospoda.........................................413 Reformacija in protireformacija na Zgornjem Gorenjskem................................................441 »Plavž svete Heme«. Livarna železa pri Nomenju v Bohinju.....................................................451 Vloga družin Bucelleni in Ruard v gornjesavskem fužinarstvu........................................463 Občina Dovje in njeni gozdovi....................................477 Kmečko življenje v Zgornjesavski dolini v 18. in 19. stoletju.......................................................495 Anton Zupan (1874-1954), profesor iz Vrbe..............513 Jekleni zvonovi jeseniške železarne Kranjske industrijske družbe.......................................................527 Jeseniška Talija v času med obema vojnama in repertoarji posameznih odrov..................................547 Kako so na Jesenicah včasih živeli? Šege in navade ob praznovanjih...........................................................561 Odsev naravnih nesreč v zemljepisnih imenih - nekaj primerov iz Zahodnih Karavank in zahodnih Kamniško-Savinjskih Alp............................575 »Naši fantje so se imenitno izkazali«. Bojni dogodki med obrambno vojno leta 1991 na Zgornjem Gorenjskem ................................................583 Po razstavah Muzeji v Gornjesavski dolini (Irena Lačen Benedičič)........... .597 Ocene in poročila Gorenjske družine v 18. stoletju / [popis prebivalcev župnij] iz izvirnih listinskih zapisov transkribiral Tone Krampač; [uredil in spremno besedo napisal Lovro Šturm; uvodno razpravo Popis prebivalstva leta 1754 kot prelomen dogodek naše zgodovine napisal Stane Granda; identifikacija krajevnih imen in gospostev Matjaž Bizjak; zemljevid ljubljanske škofije leta 1754 Mateja Rihtaršič] (Tita Porenta).......603 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.452)(082) Iz zgodovine Zgornje Gorenjske / uredil Miha Preinfalk ; [prevodi povzetkov Manca Gašperšič in Katarina Ropret - angleščina, Irena Bruckmuller - nemščina]. - Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2016. - (Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino, ISSN 0023-4923 ; letn. 64, 3) ISBN 978-961-6777-20-9 1. Preinfalk, Miha 286964224 64_3 KRONIKA Od Radovljice in Kranjske Gore ... pa še malo naokrog Pred nami je nova številka Kronike, ki je kot zadnja v letošnjem letu že tradicionalno tematska. Tokrat smo se podali na skrajni severozahod Slovenije, na Zgornjo Gorenjsko, območje, ki ga danes pokrivajo občine Radovljica, Bled, Bohinj, Žirovnica, Gorje, Kranjska Gora in Jesenice. Vendar se tako kakor v preteklosti tudi tokrat nismo ustavili na današnjih državnih mejah, ampak smo posegli preko - v Belo Peč, ki je bila do leta 1918 del Kranjske. Izkazalo se je, da je prav ta delček na današnji tromeji med Italijo, Slovenijo in Avstrijo izredno zanimiv raziskovalni izziv, saj gre za zelo slabo raziskano območje. Na podlagi nacionalne prizme, skozi katero se je še do nedavna pretežno raziskovalo zgodovino, so ga do sedaj nekako prezrli vsi: Slovenci in Avstrijci zato, ker ni del Slovenije oz. Avstrije, Italijani pa zato, ker ni del italijanskega zgodovinskega spomina in ker je bilo tamkajšnje prebivalstvo po večini nemško. A tudi tokrat se je pokazalo, da zgodovine ne moremo in smemo obravnavati po današnjih (nacionalnih) merilih - preteklosti in razvoja Gornjesavske doline npr. ne moremo razumeti, če v raziskovanje ne vključimo tudi Bele Peči. Zgodovina nekaterih zgornjegorenjskih območij je relativno dobro poznana in raziskana. Predvsem to velja za turistični Bled ali zgodovinsko pomembno Radovljico, medtem ko se zdi, da so ostali kraji raziskovalno zapostavljeni. Kljub občasnim monografskim publikacijam ali sporadičnim izhajanjem lokalnih zbornikov še danes sorazmerno malo vemo o zgodovini Bohinja ali Kranjske Gore, Gorij, Mojstrane ali Rateč. Tudi Gornjesavska dolina s središčem na Jesenicah je svojo identiteto večinoma gradila na industrijski dediščini, ki temelji na delovanju fužin oziroma Kranjske industrijske družbe (KID), ustanovljene leta 1869, medtem ko je starejša zgodovina potisnjena v pozabo. O pomenu tehnike in delavskega gibanja na tem območju ne nazadnje priča tudi podatek, da so v sedemdesetih letih 20. stoletja prav v jeseniškem muzeju ustanovili oddelek za zgodovino delavskega gibanja Gorenjske z namenom, da organizira širšo akcijo zbiranja in popisovanja gradiva s tega območja na Gorenjskem. A Jesenice so veliko več kot zgolj industrijsko mesto; resda je bila tu močna tradicija fužinarstva, ki se je preko KID nadaljevala v povojno železarsko industrijo, vendar so imeli Jeseničani tudi živahno kulturno (zlasti gledališko) življenje, raznovrstne šege in ljudske običaje. Da arhivi skrivajo še mnoge neodkrite zgodovin- ske vire, kaže npr. članek Gorazda Starihe, ki razkriva, kako razburkano zgodovino sta imela sredi 19. stoletja Dovje in Mojstrana: burno dogajanje v zvezi s tamkajšnjimi gozdovi razgalja številne človeške slabosti, ki jih s sabo prinesejo privlačnost oblasti in korenite družbene spremembe - nekaj, kar je še kako aktualno tudi danes. Med nemimi pričami zgodovine Zgornje Gorenjske so tudi gradovi in dvorci, med katerimi sta tudi že ves stoletij razvaljena gradova Waldenberg (Pusti grad) in Bela Peč. Tančico z njune skrivnostne preteklosti je odstrl Igor Sapač in pokazal, da so kupi kamenja nezanimivi samo na prvi pogled; v grajskih razvalinah se namreč skriva pestra srednjeveška zgodovina. Podobno velja tudi za »plavž sv. Heme« pri Nomenju, od katerega so do danes prav tako ostali le kupi kamenja, čeprav gre za precej mlajši, zgodnjeno-voveški fužinski obrat. Ledino je zaoral tudi Boris Golec s predstavitvijo belopeškega graščaka Matevža Segalle. Sledil je njegovi presenetljivi poti od podložnika do plemiča in deželana, ki je bila v tistem času nekaj edinstvenega, a se je dolgo časa skrivala med zaprašeno zgodovino. Pomenljivo je dejstvo, da Segalle, ki je bil pravzaprav slovenskih korenin s priimkom Režen oz. Eržen, ne pozna večina dosedanje literature o gradovih in njihovih lastnikih. Poleg omenjenih prispevkov prinaša Kronika o Zgornji Gorenjski še širok spekter drugih tematik, od najstarejših, povezanih s slovansko naselitvijo, do najnovejših, ki se tičejo vojne za osamosvojitev Slovenije. K sodelovanju so pristopili tako ugledni raziskovalci kakor tudi tisti, ki so šele na začetku raziskovalne poti. Ob tem je treba seveda poudariti, da so predstavljene le nekatere teme. Še veliko raziskovalnih izzivov ostaja kot pobuda za prihodnost. Hkrati se Kronika o Zgornji Gorenjski navezuje tudi na obletnice na področju živahne muzejske dejavnosti. Prav letos (2016) namreč mineva 25 let od ustanovitve občinskega muzeja Jesenice in 65 let od ustanovitve Tehniškega muzeja Jesenice. Nedvomno bodo tudi muzeji in knjižnice v novi številki Kronike našli marsikaj novega in zanimivega, kar bodo lahko vključili v svoje občasne ali stalne zbirke. Bralci pa odkrili nekaj novih tančic z »repa« Slovenije. Miha Preinfalk odgovorni urednik Kronike 293 3 KRONIKA 64 2016 From Radovljica to Kranjska Gora ... and round about Before us is the new, the year's last and what has now become a traditionally thematic issue of Kronika. This time we decided to explore the north-westernmost part of Slovenia, Zgornja Gorenjska—an area which today encompasses the municipalities of Radovljica, Bled, Bohinj, Žirovnica, Gorje, Kranjska Gora, and Jesenice. However, like in the past, we did not stop at the current state borders, but took our investigation further, to Bela Peč (Weissenfels, Fusine in Valromana), which formed part of Carniola until 1918. This under-researched corner on the current tri-state border between Italy, Slovenia and Austria turned out to be a highly interesting challenge. Given that, until recently, history was studied through the national prism, Bela Peč has in a way escaped the attention of all: Slovenes and Austrians for not being part of Slovenia and Austria, respectively, as well as Italians for not being part of Italian historical memory and because the local population was once predominantly German. It has been shown yet again that history cannot, and should not, be treated in accordance with the present (national) rules—the past and the development of the Upper Sava Valley, for instance, cannot be understood without also including Bela Peč in our research. Whereas the history of some areas in Zgornja Gorenjska is relatively well known and studied, especially the tourist destination of Bled or the historically important town of Radovljica, other places have yet to become subject to serious historical research. Despite periodical monographic publications or sporadic editions of local miscellanies, little is still known to us about the history of Bohinj and Kranjska Gora, Gorje, Mojstrana or Rateče. The Upper Sava Valley, too, with its centre in Jesenice, has chiefly built its identity on industrial heritage, based on ironworks and the Carniolan Industrial Society, founded in 1869, while consigning earlier historical periods to oblivion. The importance of technology and the local workers' movement is, not least, also evident from the fact that in the 1970s the Jesenice Museum set up a Department for the History of the Gorenjska Workers' Movement with a view to organising a wider campaign of collecting and documenting materials from this part of Gorenjska. Jesenice is much more than an industrial city; even though it admittedly had a strong ironmaking tradition, which the Carniolan Industrial Society converted into post-war iron industry, the inhabitants ofJesenice also led a vibrant cultural (especially theatre) life, as well as observed a wide array of old customs and traditions. That the archives still abound in undiscovered historical sources is illustrated, for instance, in the paper by Gorazd Stariha, which casts an insightful eye on the turbulent times that Dovje and Mojstrana witnessed in the mid-19th century: the controversy surrounding the local forests lays bare many human flaws that are brought to light by the allure of power and radical social change—a human condition that is still all too familiar today. Other silent witnesses of the history of Zgornja Gorenjska are castles and manors, including the centuries-old ruins of the Waldenberg (Pusti grad) Castle and the Bela Peč Castle. The veil over their mysterious past has been lifted by Igor Sapač, who has shown that the castle ruins, which at first glance appear a bare pile of stones, in fact hide a rich and colourful medieval history. Something similar holds for the "blast furnace of St. Hemma" in the village of Nomenj, which is now reduced to a heap of rubble as well, even though this ironmaking plant was of a much more recent, early modern origin. New ground has also been broken by Boris Golec in his presentation of Matevž Segalla, owner of the seigneury of Bela Peč. Golec followed his astonishing journey from a serf to a nobleman and a member of the provincial estates—an unprecedented advancement in his days, which has long remained banished to the dust-covered rack of history. It is worthy to note that Segalla, a man of Slovenian descent, bearing the surname Režen or Eržen, has found no place in most of the existing literature on castles and their owners. In addition to the aforementioned contributions, Kronika on Zgornja Gorenjska provides a broad spectrum of other themes, ranging from the Slavic settlement in the oldest periods to the Independence War in the most recent decades. The collaborating authors included both acknowledged researchers and those who are just beginning their research careers. The readers should also bear in mind that the current issue presents a very limited selection of themes, leaving many research challenges for the future. Finally, Kronika on Zgornja Gorenjska also touches upon anniversaries in the field of vibrant museum activity. This year (2016) marks twenty-five years since the establishment of the Jesenice Museum and sixty-five years since the establishment of the Technical Museum ofJesenice. Museum and libraries will surely find something new and interesting in the new Kronika issue that they can add to their periodic or permanent collections. Just as the readers will surely be able to gain a new insight through the parted veils of Slovenia's "tail". Miha Preinfalk Managing Editor of Kronika 294 64 2016 3 KRONIKA 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 314.04(497.452)"653" Prejeto: 15. 6. 2016 Gašper Oitzl mag., Zgornje Rute 101a, SI—4282 Gozd Martuljek E-pošta: gasperojcl@hotmail.com Poselitvena slika zgornje Gorenjske v srednjem veku IZVLEČEK Predstavljena je poselitvena slika zgornje Gorenjske v srednjem veku. Prične se z obdobjem tik pred naselitvijo Slovanov, nato je predstavljena zgodnja slovanska naselitev, sledi pa kolonizacija v visokem srednjem veku, ki seje večinoma osredotočila na nižinske predele. S13. stoletjem se prične naseljevanje območij z gospodarsko manj ugodnimi legami v dolinah ter nad njimi. Članek vsebuje dve tabeli, kjer je navedeno število kmetij po posameznih vaseh, ki so izpričane v pisnih virih, in sicer za čas okoli leta 1330 ter za konec 15. stoletja. Nato sta podana še skupno število kmetij na omenjenem območju ter poskus izračuna približnega števila prebivalstva. Predvsem tabela za konec 15. stoletja je bolj reprezentativna in bliže realnemu stanju. KLJUČNE BESEDE zgornja Gorenjska, slovanska naselitev, srednjeveška kolonizacija, urbarji ABSTRACT THE SETTLEMENT STRUCTURE OF ZGORNJA GORENJSKA IN THE MIDDLE AGES The paper presents the settlement structure of the Zgornja Gorenjska region in the Middle Ages. It begins with the period immediately preceding the Slavic settlement, continues with describing the early Slavic settlement and concludes with the colonisation during the high Middle Ages, which mainly concentrated on lowland areas. The 13th century witnessed the settlement of economically less favourable areas in valleys and at higher elevations. The paper contains two tables indicating the numbers of farms in villages that appear in written sourcesfor the period ofaround 1330 and for the end ofthe 15th century. The paper also provides a total number of farms in the area under discussion and attempts to give an approximate number of the population. The table referring to the end of the 15th century, in particular, is more representative and realistic. KEYWORDS Zgornja Gorenjska, Slavic settlement, medieval colonisation, land registers 295 3 KRONIKA_64 GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 2016 Uvod Namen članka1 je prikazati stanje poselitve na območju zgornje Gorenjske od začetka omemb krajev na tem območju v pisnih virih pa vse do konca srednjega veka. Na začetku je na kratko predstavljen čas pozne antike in zgodnjega srednjega veka, nato pa rezultati nižinske kolonizacije v visokem srednjem veku in obravnava višinske kolonizacije ter druge spremembe poselitvenega stanja v poznem srednjem veku. Na podlagi ohranjenih virov sta izdelani dve tabeli s številom kmetij po vaseh okoli leta 1330 in s konca 15. stoletja. Za čas visokega srednjega veka so uporabljeni predvsem izdano listinsko gradivo in arheološki viri, omeniti velja še urbarialni popis »Notitia bonorum de Lonka« in seznam posesti freisinškega kapitlja ob Vrbskem jezeru, ki oba datirata v sredino 12. stoletja, nekaj desetletij mlajša pa je potrditev posesti proštije na Blejskem otoku. Za čas od sredine 13. stoletja dalje so kot glavni vir uporabljeni že izdani urbarji bri-ksenske škofije za blejsko gospostvo ter še neizdana urbarja za belopeško in radovljiško gospostvo iz leta 1498. V poštev pridejo tudi regesti v Centralni kartoteki srednjeveških listin za Slovenijo, ki jih hrani Zgodovinski inštitut Milka Kosa na ZRC SAZU, ter celjske fevdne knjige iz Arhiva Republike Slovenije. Tematika poselitve posameznih delov zgornje Gorenjske v srednjem veku je bila večjega števila obravnav deležna šele v zadnjem času, tako npr. razprave Janeza Mlinarja o srednjeveški poseljenosti jeseniške občine, Zgornjesavske doline in doline Radovne. Za območje Blejskega kota velja omeniti predvsem poglobljeno raziskavo blejske mikroregije Andreja Pleterskega Nevidna srednjeveška Evropa. Župa Bled. Manjkajo pa poglobljene raziskave za preostala območja zgornje Gorenjske, torej za radovljiško Deželo,2 Bohinj in Lipniško dolino. Prvi je o zgodnji slovanski poselitvi na Gorenjskem pisal Milko Kos, in sicer v članku v Arheološkem vestniku, kjer je zgolj na splošno orisal potek zgodnje naselitve, ni pa bilo poglobljenega pristopa na mikroravni. Zemljiška gospostva niso imela sklenjenih teritorialnih meja, temveč je bila posest razpršena po območju od spodnjega dela Zgornjesavske doline do vzhodnega dela radovljiške Dežele. Posledično so lahko kmetije po posameznih vaseh pripadale vsaj dvema gospodoma, v nekaterih primerih celo trem ali štirim. Ob tem je treba dodati, da so predvsem del ortenburške posesti v poznem srednjem veku odda- jali v fevd nižjemu plemstvu, ki je nato s pridobljeno posestjo lahko razmeroma svobodno upravljalo, jo tudi prodajalo naprej. Poleg nižjih posvetnih fevdalcev so obstajali nižji cerkveni fevdalci, kamor sodijo cerkve in župnije. Te so prav tako imele svojo zemljiško posest, ki pa je bila sicer večinoma majhna, iz obdobja srednjega veka pa popisi posesti posameznih cerkva in župnij niso ohranjeni. Določanje velikosti posameznih naselij je precej težavna naloga. Tako število kmetij, zabeleženo v obeh tabelah, posledično ne odraža realnega stanja, temveč je zgolj poskus čim natančnejšega približka, ki ga omogočajo ohranjeni srednjeveški viri. Uporaba zgolj srednjeveških virov je pomanjkljivost raziskave, saj bi se z uporabo mlajših pisnih virov, kot so popis prebivalstva ljubljanske škofije iz 18. stoletja, terezi-janski kataster ter urbarji iz obdobja zgodnjega novega veka, dalo v precej večji meri določiti tako obseg poselitve kot število prebivalstva ob koncu srednjega veka. Količina ohranjenih pisnih virov od 14. stoletja dalje je sicer res vedno večja, a s kritično analizo mlajših virov ter njihovo primerjavo s starejšimi viri bi lahko pridobili dragocene podatke, ki jih zgolj uporaba starejših virov ne omogoča. Pozna antika in zgodnji srednji vek Območje zgornje Gorenjske je bilo ob koncu pozne antike zelo redko poseljeno, za zadnja desetletja 6. stoletja je na tem prostoru dokazan obstoj zgolj dveh naselbin, in sicer utrjenih višinskih naselbin na blejski grajski vzpetini3 ter na Ajdni nad Potoki.4 Obenem domnevamo obstoj še nekaterih drugih naselbin ter začasnih pribežališč,5 toda zaradi pomanjkanja arheoloških najdb za čas konca 6. stoletja, oziroma slabe arheološke raziskanosti, teh domnev ne moremo niti potrditi niti povsem ovreči. S prihodom Slovanov bi lahko nasilen konec do-letel naselbino na Ajdni,6 medtem ko je staroselska naselbina na blejski grajski vzpetini verjetno nekaj 1 Članek je razširjen del magistrske naloge istega avtorja z naslovom »Prostor — narava — človek v Julijskih Alpah. Zgodovina nekega prostora med letoma 500 in 1500«, pod mentorstvom prof. dr. Janeza Mlinarja. 2 Pod geografskim pojmom »radovljiška Dežela« razumemo ravninski svet med Karavankami in levim bregom Save, od Most pri Žirovnici do Begunj in Mošenj (Ilešič, Gorenjska, str. 9-17). 3 Pleterski, Naselbina na blejski Pristavi, str. 24—25; Knific, Arheološki sledovi, str. 94—98. 4 Sagadin, Ajdna nad Potoki, str. 11—19; Valič, Ajdna, str. 279; Vidrih Perko in Sagadin, Gorenjska v antiki, str. 219—221. 5 Npr. Ajdovski gradec v Bohinju, Bohinjska Bela, Moste pri Žirovnici, Gradišče nad Koroško Belo in Rateče (Arheološka najdišča Slovenije (v nadaljevanju ANSl), str. 164—168; Vičič, K arheološki topografiji, str. 3—4; Valič, Ledine, str. 42—44; Ciglenečki, Prispevek, str. 157—161; Leben in Lux, Bohinjska Bela, str. 21—22; Sagadin, Poznoantična, str. 381—382; Sagadin, Arheološka najdišča, str. 19—22; Sagadin, Rateče, str. 140). Domnevna začasna pribežališča: jama Poljšiška cerkev pri Gorjah, Ajdovska luknja pri Soteski v Bohinju ter jama Žičica pri Mostah (Valič, Gorje, str. 132; Valič, Ajdovska luknja, str. 272—274; Ciglenečki, Archaeological Investigation, str. 127). Milan Sagadin za čas druge polovice 6. stoletja domneva močno zgostitev nižinske poselitve, kot primeri so na zgornjem Gorenjskem navedeni Bohinjska Bela, Breg pri Žirovnici in Mošnje (Sagadin, OdKarnija do Kranja, str. 177). 6 Vidrih Perko in Sagadin, Gorenjska v antiki, str. 219—221; Vidrih Perko, Ajdna nad Potoki, str. 206-211. 296 64 2016 3 KRONIKA GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 Vzpetina Ajdna nad Potoki (foto: Gašper Oitzl). kopane na lokaciji današnjega Predtrga in župne cerkve sv. Petra11 ter v vaseh pod Stolom - ob cerkvi sv. Martina v Mostah, v Žirovnici in Smokuču.12 Številni dejavniki kažejo na precejšnjo verjetnost zgodnje slovanske poselitve bohinjskega območja, sodeč po arheoloških najdbah v Srednji vasi bi lahko domnevali, da je bila najprej naseljena Zgornja Bohinjska dolina.13 Poleg arheoloških obstajajo še jezikoslovni namigi, saj bi lahko že samo ime Bohinj imelo predslovanski izvor, čeprav je možen tudi slovanski izvor imena. Gotovo predromanski izvor ima gorsko ime Komarča, ki je bila zgodaj sprejeta v slovanski jezik, podobno je z imenom vasi Jereka.14 Obenem bi to kazalo na precejšnjo verjetnost stika naseljenih Slovanov s staroselskim prebivalstvom na območju Bohinja. V prid zgodnji naselitvi posredno pričajo tudi kasnejše omembe kosezov v Srednji vasi, Češnjici, Studorju in Nomenju.15 V zgodnjem srednjem veku je bila verjetno bolj razpršeno naseljena še Spodnja Bohinjska dolina16 do vasi Savice, pri kateri že ime sporoča, da je bila v času nastanka na skrajni meji poseljenega območja. Do jezera naj bi se tedaj razprostiral le še gozd.17 11 Pleterski, Staroslovansko grobišče, str. 482—488; Gestrin, Radovljica, str. 517; Valič, Radovljica, str. 174. 12 Valič, Staroslovansko grobišče, str. 565—569; Sagadin, Zaščitno izkopavanje, str. 129; Mlinar, Podoba, str. 11—12; Sagadin, Poznoantična, str. 381—382; ANSl, str. 168. 13 ANSI, str. 167. 14 Bezlaj, Eseji, str. 89—90; Snoj, Etimološki slovar, str. 67—68. 15 Kos, Naselitev Gorenjske, str. 7—9; Hauptmann, Razvoj družabnih razmer, str. 270. 16 Valič, Brod, str. 285; ANSI, str. 165. 17 Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 86. 297 časa obstajala poleg slovanske naselbine, ki je nižje, na severnem pobočju griča, na podlagi datacije s C14 nastala že v drugem desetletju 7. stoletja.7 Slovanska naselitev je bila v Blejskem kotu sprva omejena na okolico grajske vzpetine ter območje Mlinega ob jezeru, šele kasneje je sledila razširitev naselitve na obrobje.8 Do tega je prišlo med drugo polovico 8. in sredino 9. stoletja, ko je po ugotovitvah Andreja Pleterskega v Blejskem kotu prišlo do notranje kolonizacije; rezultat je nastanek številnih novih naselbin tako v bližini grajskega griča kot tudi na obrobju Blejskega kota (npr. Zgornje Gorje, Zasip in Zgornje Bodešče).9 Antropološka analiza na primeru Zgornjih Bodešč in Zasipa ugotavlja, da je v zgodnjem srednjem veku povprečno število prebivalcev v vaseh znašalo okoli petindvajset oseb, ki so živele v petih družinah.10 Razmeroma zgodaj je bila verjetno naseljena tudi radovljiška Dežela, staroslovanske najdbe so bile iz- Pleterski, Naselbina, str. 24-25, 129-150, 160-175. Iz datacije brinove vejice, ki je ležala v žganinski plasti, s C 14, je postavljen čas nastanka v leto 614 z možnim odstopanjem 20 let. Prvi dve stavbi sta po dataciji s C14 postavljeni v leto 617 z odstopanjem 5 let. Zadnji pokopi na staroselskem pokopališču pa so datirani v prvo tretjino 7. stoletja. ANSl, str. 162-164; Knific, Arheološki sledovi, str. 98-114; Pleterski, Župa Bled, str. 143-146. Krajši pregled arheoloških najdb v Blejskem kotu iz zgodnjega srednjega veka je podan še pri: Knific, Arheološki zemljevid. Pleterski, Župa Bled, str. 146-148. Knific in Pleterski, Staroslovansko grobišče, str. 482-504; Knific, Nožič, str. 363-366; Knific in Pleterski, Staro-slovanski grobišči, str. 237-240; Štefančič in Leben-Seljak, Antropološka analiza, str. 194; Knific, Arheološki sledovi, str. 113. 7 8 3 KRONIKA GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 64 2016 Rateče (foto: Gašper Oitzl). V Zgornjesavski dolini bi lahko bili zgodnejšega nastanka vasi Rateče in Dovje, ki sta omenjeni v pisnih virih v visokem srednjem veku, čeprav arheoloških najdb iz zgodnjega srednjega veka na tem območju še ni. Janez Mlinar meni, da zahodno od Most poselitve ni bilo, v primerjavi z radovljiško ravnino je dolina precej manj zanimiva za poselitev, tudi kasnejših omemb kosezov v teh krajih ni ohranjenih. Po propadu domnevne poznoantične naselbine na območju današnjih Rateč je bil kraj verjetno ponovno naseljen šele v 11. stoletju, odprto je le vprašanje obstoja prometne povezave skozi dolino.18 Kot meje stalne naselitve Visoke Gorenjske do konca 11. stoletja je Milko Kos postavil planote Julijskih Alp: Me-žaklo, Pokljuko in Jelovico. V Zgornjesavski dolini je bila meja poseljenosti Sava pri Jesenicah,19 izven strnjenega naselitvenega prostora pa sta bila po njegovem mnenju zgolj Bohinj in Dovje.20 Izoblikovanje zemljiških gospostev Na območju zgornje Gorenjske so se v visokem srednjem veku izoblikovala tri večja gospostva, blejsko gospostvo tirolske škofije iz Brixna (Bressanone) s sedežem na blejskem gradu, ločeno od tega gospostva se je oblikovala posest proštije na Blejskem otoku, ki je bila v rokah kapitlja briksenske škofije, ter radovljiško gospostvo koroške grofovske rodbine Ortenburžanov, sprva z enim središčem na gradu Waldenberg, današnjem Pustem gradu nad Lipnico. 18 19 20 Mlinar, Podoba, str. 12. Gre za območje brez zgodnjesrednjeveških arheoloških najdb z razmeroma slabo geografsko lego, naselbina v bližini pa se omenja šele leta 1381, zato se mi zdi, da je pri sprejemanju te trditve potrebna določena previdnost. Kos, Naselitev Gorenjske, str. 7—9. Poleg teh treh gospostev je posest na tem območju imela tudi škofija iz bavarskega Freisinga, sicer lastnica loškega gospostva. Briksenska škofija je do prve posesti na zgornjem Gorenjskem prišla aprila 1004, ko ji je nemški kralj Henrik II. podelil svoje posestvo Bled (nostri...prae-dium ... Ueldes).21 Sedem let kasneje je sledila Hen-rikova darovnica, s katero je škofija prejela še grad (castellum Veldes) ter 30 kraljevskih kmetij med Savo Dolinko in Savo Bohinjko.22 V istem stoletju je škofija prejela še štiri vladarske darovnice, s katerimi je pridobila del posesti na zgornjem Gorenjskem, lovsko pravico med celotnima tokoma Save Dolinke in Save Bohinjke (inter duo flumina que vocantur Suo-wa), kar se je nanašalo predvsem na obširne gozdove na planotah Pokljuka in Mežakla, ter na levi strani Save do Tržiške Bistrice.23 Do posesti so briksenski škofje prišli tudi z zamenjavami posesti ter s podelitvami različnim svetnim plemičem in svobodnjakom, kar je razvidno iz tradicijskih notic briksenske škofije iz časa škofa Altvina (druga polovica 11. stoletja).24 Poleg precejšnje posesti v Blejskem kotu si je 22 23 24 MGH, DHII, št. 67; Schumi, UBKr I, št. 14; Kos, Gradivo III, št. 17. Desetine so bile dodeljene briksenskim kanonikom; po Albuinovi smrti je bila kanonikom podeljena tretjina posesti, preostali dve tretjini pa škofiji. MGH, DHII, št. 228; Schumi, UBKr I, št. 15; Kos, Gradivo III, št. 28. Kraljevska huba je bila merska enota, predstavljala pa je okrog 50 ha zemlje. Ta posest je najverjetneje ležala v Blejskem kotu. Glej: Štih, Prva omemba Bleda, str. 27. MGH, DH III, št. 22, 24; DH IV, št. 111, 259; Schumi, UBKr I, št. 28, 29, 41, 49; Kos, Gradivo III, št. 106, 107, 228, 274. Glede lokalizacije podelitev glej: Pleterski, Župa Bled, str. 134-135; Kos, Creine Mons, str. 115-118. O širjenju briksenske posesti v Blejskem kotu in nižinski kolonizaciji več pri: Albertoni, Začetki, str. 53-57; Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 47-50; Pleterski, Župa Bled, str. 155-159. 21 298 3 KRONIKA 64 GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 2016 briksenska škofija v drugi polovici 11. stoletja pridobivala posest tudi na območju današnje Gorenjske severno od Save, npr. že med letoma 1050 in 1065 v Begunjah (villa Begun)25 in v zadnji četrtini tega stoletja v bližnji Zgoši (Gusch/Guscha).26 Med letoma 1065 in 1075 je škofija do posesti prišla tudi v Bohinju (in loco Bochingun vocato), ko je škofu Altvinu svojo tamkajšnjo posest podelil plemič Bertold.27 Na zgornjem Gorenjskem so posest imeli še drugi lastniki, poleg domačega plemstva in svobodnjakov tudi kranjski mejni grof Ulrik I. Weimar-Orlamun-de.28 Ze v času, ko so mejnogrofovsko funkcijo opravljali Ebersbergi, so si kot mejnogrofovska rodbina pridobili posest na levi strani Save. Kranjski mejni grof Adalberon II. Ebersberški je med letoma 1029 in 1045 freisinškim kanonikom morda podelil posest zahodno od potoka Dobršnik pri Hrušici.29 Posest vzhodno od Dobršnika do Završnice pa naj bi kot dedno posest po izumrlih Ebersbergih bavarski vojvoda Welf IV. med letoma 1070 in 1073 podelil briksenski škofiji.30 Na nekdanjo ebersberško posest na zgornjem Gorenjskem naj bi kazala kasnejša or-tenburška posest, ki pa je v virih nedvomno zaznavna šele leta 1185,31 popolnejši obseg pa je razviden šele od 14. stoletja dalje.32 O tem, kako je koroška grofovska rodbina Or-tenburških prišla do posesti na gornjem Kranjskem, obstaja precej nejasnosti, saj viri njihovega prihoda na ta prostor posebej ne izpričujejo. Posest na levi strani Save in morda tudi v Blejskem kotu bi lahko prejeli prek povezave z Weimar-Orlamundskimi.33 Za pridobitev posesti v Lipniški dolini in delu Bohi- 25 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 137, 138; Kos, Gradivo III, št. 164, 165. Begunje so po Milku Kosu omenjene tudi med letoma 1063 in 1068, ko je briksenska škofija »in territorio Ue-gun dicto« dve kmetiji prepustila oglejskemu patriarhatu (Redlich, Acta Tirolensia I, št. 183; Schumi, UBKr I, št. 46; Kos, Gradivo III, št. 227; Kos, Gradivo za historično topografijo, str. 5). Menim, da v tem primeru ne gre za Begunje, saj kasneje patriarhova posest v okolici Begunj ni izpričana. Obenem bi šlo tudi za edino takšno omembo nekega posebnega ozemlja Begunj — »territorio««. 26 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 307, 348, 379; Kos, Gradivo III, št. 307, 368, 377. Škofija je v Zgoši prejela najmanj tri kmeti- 27 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 211; Kos, Gradivo III, št. 234. 28 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 166; Kos, Gradivo III, št. 209. Ali pa Ulrik II. Ebersberški (Albertoni, Začetki, str. 53, op. 37). 29 Schumi, UBKr I, št. 163; Kos, Gradivo III, št. 85. Posest so kanoniki prejeli šele po Adalberonovi smrti leta 1045. Ta interpretacija temelji na predpostavki, da toponim »Lengin-vuelt«« predstavlja današnje Dovje, o čemer pa obstajajo določeni zadržki, saj je podobnih toponimov v jugovzhodnih Alpah in na Bavarskem precej (Štih, Izvor in začetki, str. 42). 30 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 234; Kos, Gradivo III, št. 257; Bizjak, Razvoj, str. 112. V listini je lokacija podeljene posesti omejena na Kranjsko, tako da ni nujno, da gre za območje zgornje Gorenjske. Utemeljitev ponudi Matjaž Bizjak v zgoraj navedenem delu, št. op. 11. 31 Santifaller, Urkunden Brixen I, št. 46. 32 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 48—49. 33 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 98—100. To nato povzema še Gestrin, Radovljica, str. 517. Ruševine gradu Waldenberg (Pusti grad nad Lipniško dolino) (foto: Gašper Oitzl). nja je več odprtih vprašanj, ena teorija jih povezuje z Askvinci,34 druga pa pravi, da je, tako kot v primeru posesti na levem bregu Save, tudi tu šlo za nekdanjo posest mejnih grofov.35 Dokončno razjasnitev tega vprašanja pomanjkanje virov žal onemogoča. Kakorkoli, Ortenburžani so si v 12. stoletju pridobili precej zemljiške posesti na zgornjem Gorenjskem in si ustvarili gospostvo na gradu Waldenberg, ki je bilo kasneje razdeljeno na dva urada, posest na levem bregu Save je sodila pod zgornji urad na gradu Kamen, preostala posest pa pod spodnji urad na Waldenbergu.36 Največ posesti so Ortenburžani imeli po Deželi, v Lipniški dolini in delu Bohinja, precej razpršena je bila njihova posest v Blejskem kotu, nekaj pa so je imeli sprva le v spodnjem, od 14. stoletja dalje pa tudi v zgornjem delu Zgornjesavske doline. Tudi na vprašanje o času in načinu freisinške pridobitve ozemlja v Zgornjesavski dolini se ne da odgovoriti brez porajajočih se dvomov. Časovno je Dovje v last freisinške škofije prišlo vsaj v prvi polovici 12. stoletja,37 morda pa že v 11. stoletju. Ni jasno niti to, ali je šlo za pridobitev celotnega območja naenkrat ali po kosih, saj je Freising do sredine 12. stoletja dobil tudi posest v Ratečah (Ratazach), ki pa je bila tedaj del posesti novoustanovljenega freisin-škega kapitlja na Otoku pri Vrbskem jezeru (Maria Wörth).38 34 Adam, Zakaj razstava o Ortenburžanih ?, str. 1. 35 Svetina, Zur Herkunft, str. 54-60. 36 Gestrin, Radovljica, str. 518. 37 Iz okoli leta 1160 namreč izvira najstarejša nedvomna omemba Dovjega v pisnih virih (Schumi, UBKr I, št. 122; Kos, Gradivo IV, št. 410). 38 Jaksch, MDC III, št. 897; Kos, Gradivo IV, št. 281. V preteklosti so bila mnenja o lokalizaciji zgoraj omenjenega toponi-ma deljena. Franc Kos ga je postavil v Radišče, jugovzhodno od Celovca, August von Jaksch pa v Kratschach (Hrašče) pri Mariji na Zilji. V Rateče ga je postavil že Joseph Zahn, za njim Franz Pagitz in kasneje še Janez Mlinar. Pagitz in Mlinar opozarjata na podatek s konca 14. stoletja, ko so bile Rateče del posestne menjave med kapitljem in Ortenburžani (Zahn, Die freisingischen, str. 267, op. 117; Pagitz, Die Ge- 299 3 KRONIKA_64 GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 2016 Nižinska kolonizacija in njeni rezultati Z nastankom zemljiških gospostev se je pričel proces fevdalizacije družbe. Ze ob koncu 10. stoletja se je pričela nižinska kolonizacija, ki je potekala celoten visoki srednji^ vek, ponekod je do nje prišlo prej, drugod kasneje. Ze obstoječe naselbine so se povečale, nekateri kraji so nastali na novo, gospostva so uvajala hubno ureditev in individualni odnos podlo-žnikov do zemlje. V kolektivni gospodarski izrabi je ostala v glavnem le še neobdelana površina (gozd,39 pašniki, vaška pota, voda), ki pa je v teoriji pripadala vladarju.40 Iz tradicijskih notic briksenske škofije so iz druge polovice 11. stoletja znane številne omembe krajev v Blejskem kotu, kjer je briksenski škof kot zemljiški gospod izvajal načrtno nižinsko kolonizacijo, ki je potekala še vse 12. in v začetku 13. stoletja. Na pridobljenih posestih je ustanovil nova naselja (npr. Koritno, »loco Corithna«, ki se prvič omenja med letoma 1065 in 1075,41 nastalo pa naj bi že v prvi polovici 11. stoletja) v obliki ministerialskih dvorov.42 V 12. stoletju so nastali kraji Ribno, Selo in Zazer ter ob poti proti Bohinju Zgornja Bohinjska Bela,43 kot ena mlajših naselbin v prvi polovici 13. stoletja tudi Blejska Dobrava.44 Po razpadu dveh ministerialskih dvorov sta se izoblikovali vasi Zeleče in Zagorice, Zeleče se morda prvič omenjajo med letoma 1050 in 1065 (Cilintun), zagotovo pa med 1075 in 1090 (Zilecca).45 Škof Altvin si je pridobil tudi območje Grimšč in nekdanje slovanske naselbine na Pristavi.46 Ze na začetku druge polovice 11. stoletja je škof z zamenjavo dobil posest v Krnici (loco Cornizic) ali verjetneje Zgornjih Gorjah,47 v zadnji četrtini 11. stoletja pa še v krajih Sebenje (Zebeinzalo) pri Zasipu in Poljane (Polani) na levi strani soteske Vintgar48 ter morda posestvo na lokaciji današnjih Spodnjih Bodešč.49 V čas med letoma 1075 in 1090 sodi tudi prva omemba Zasipa (loco Zazip), ko je briksenski škof prišel do posestev prek večjega števila darovnic.50 Za posest svobodnega Ivana v Zasipu je škof Altvin slednjemu v zameno predal svojo posest v oddaljenem Bohinju (in villa Bochingin).51 V 12. stoletju sta ob izteku Zgornjesavske doline nastali naselji Potoki in Koroška Bela,52 briksenski škof pa si je pridobil še posest pod Karavankami, in sicer v Mostah,53 Žirovnici ter v Bohinju. Kolonizacija se je nadaljevala, vse dokler v nižinah niso bila izrabljena razpoložljiva zemljišča. Nove kmetije so nastajale tudi s cepitvami zemljišča ene kmetije.54 Rezultati nižinske kolonizacije v Blejskem kotu in okolici se kažejo v urbarju briksenske škofije za blejsko gospostvo iz leta 1253, ki ga je dal sestaviti briksenski škof Bruno. Škofijska posest se je razprostirala predvsem po Blejskem kotu in Bohinju ter na levi strani Save. Popis posesti in dajatev se je pričel v Bohinju, v Zgornji dolini je imela škofija posest le v schichte, str. 52, 124; Mlinar, Slepo črevo Kranjske, str. 335— 336). 39 O odnosu človeka do gozda in lastništvu gozdov glej razpravo Petra Štiha Mensch und Wald in den Ostalpen, str. 36-48. 40 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 79, 83; Zgodovina agrarnih panog I, str. 73-74, 151. 41 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 219; Schumi, UBKr I, št. 55; Kos, Gradivo III, št. 237. 42 Ministerialski dvor je obsegal okoli 10 hektarov zemlje (Ple-terski, Župa Bled, str. 156). 43 Spodnji del Bohinjske Bele je nastal prej, od 10. stoletja dalje (Pleterski, Župa Bled, str. 63). 44 Območje sedanje vasi naj bi bilo po ljudskem izročilu planina Zasipa in Mužij. Na nastanek v 13. stoletju kaže tudi majhna obremenitev podložnikov v urbarju iz leta 1253. Načrtna razdelitev polja kaže na lep primer fevdalne kolonizacije (Pleter-ski, Župa Bled, str. 96-97). 45 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 140, 321; Kos, Gradivo III, št. 167, 311; Pleterski, Župa Bled, str. 81-84. Naselbina na območju kasnejših Zeleč naj bi stala že v zgodnjem srednjem veku. Omemba iz časa med letoma 1050 in 1065, kot »Cilintun«, se mi zdi precej dvomljiva, takšno lokalizacijo sicer postavlja Franc Kos, toda že Milko Kos tega toponima nima za Zeleče (Kos, Gradivo za historično topografijo, str. 769). Zeleče se nato morda omenjajo še kot »»Zilinta«« med letoma 1070 in 1080 (Redlich, Acta Tirolensia I, št. 237; Jaksch, MDC III, št. 377; Kos, Gradivo III, št. 259). Ne Jaksch ne Redlich ne ponujata razlage toponima. 46 Pleterski, Župa Bled, str. 156. 47 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 120; Kos, Gradivo III, št. 158. Andrej Pleterski meni, da omenjeni toponim predstavlja Zgornje Gorje, saj je Krnica kot kajžarska vas nastala šele v zgodnjem novem veku (Pleterski, Župa Bled, str. 52). Po Pleterskem je prva možna omemba Gorij z začetka druge polovice 11. stoletja, ko je škof dobil posest v »Cilintunu«, v zameno pa je oddal svojo posest na »»Obinentigemo uelde«, kar Pleterski razume kot Gorje, verjetno Spodnje, ta toponim pa na območje Gorij postavlja tudi Milko Kos. Listina je bila sicer izdana na gradu Kamen na Koroškem, kar nekoliko znižuje verjetnost postavitve obeh toponimov v Blejski kot (Redlich, Acta Tirolensia I, št. 140; Kos, Gradivo III, št. 167; Pleterski, Župa Bled, str. 36—37; Kos, Gradivo za historično topografijo, str. 165). V istem času se »Gornje polje« omenja še enkrat, in sicer v listini, ki je bila izdana v Kranju, zraven se omenjajo Begunje (villa Begun), toda lokacijo Franc Kos postavlja v Dobro polje pri Radovljici, čeprav ne zatrdno (Redlich, Acta Tirolensia I, št. 138; Kos, Gradivo III, št. 165). 48 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 306; Kos, Gradivo III, št. 306. 49 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 291; Kos, Gradivo III, št. 302. V viru se kraj imenuje »Peccaz«, Andrej Pleterski domneva, da gre za današnje Spodnje Bodešče (Pleterski, Župa Bled., str. 42). 50 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 322, 323, 334; Kos, Gradivo III, št. 312, 313, 316. 51 Redlich, Acta Tirolensia I, št. 359; Kos, Gradivo III, št. 372. 52 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 50. 53 Prva omemba Most sodi v sredino 12. stoletja, med letoma 1154 in 1156, ko je »»iuxta Ueldes, in loco qui Hohenbruche dici-tur« grofica Hedvika iz Bogna izdala listino, s katero je svoje posesti v okolici Preddvora podelila vetrinjskemu samostanu (Schumi, UBKr I, št. 113; Jaksch, MDC III, št. 1377; Kos, Gradivo IV, št. 338). Na tem mestu gre opozoriti na napačno lokalizacijo, ki jo je postavil Franc Kos; menil je, da gre za Mužje pri Zasipu. Iz kasnejših omemb je namreč razvidno, da gre za Moste, saj se že čez približno trideset let Moste omenjajo kot »»Hohenprukken« (Santifaller, Die Urkunden Brixen I, št. 46). Pravilno lokalizacijo je sicer postavil že Milko Kos (Kos, Gradivo za historično topografijo, str. 380). 54 Pleterski, Župa Bled, str. 157—158; Gestrin, Bled v fevdalnem obdobju, str. 119. 300 64 2016 64 3 KRONIKA GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 V ospredju so Moste, v ozadju levo Blejska Dobrava in desno vhod v Zgornjesavsko dolino (foto: Gašper Oitzl). Srednji vasi (Mitterndorf), z zgolj dvema hubama, v Češnjici (Chersdorf pa je omenjenih osem kosezov (edelinge) in 30 »homines«, najverjetneje podložni-kov. Precej gosto je bila poseljena Spodnja dolina, v vaseh Savica (Zabiz), Brod (Vurte) in Bohinjska Bistrica (Vustris) je bilo tedaj 30 hub in pol. V Bohinju sta bili še naselji Nomenj (Numin) in Nemški Rovt (Boloxix).55 Popis se je nadaljeval ob poti iz Bohinja proti Bledu, kjer je bila Bohinjska Bela (Velach), v Blejskem kotu je gospostvo imelo posest v naseljih Zazer (apud lacum), Rečica (Rieschisch), Koritno (Cherith), Bodešče (Fodesich), Ribno (Riue), Selo (Zelach), Ze-leče (Schalchendorf), Zagorice (Aul) in Grad, medtem ko posest v Gorjah in Zasipu ni bila vključena. V Blejskem kotu je bilo skupaj 45 kmetij škofijskega gospostva in 3 mlini, največje naselje je bilo Ribno z desetimi hubami. Na območju vasi Grad je bilo sicer sedem hub, toda predvidevamo, da jih je bilo več, saj je bilo nekaj kmetij najverjetneje oddanih v fevd.56 Ob izteku Zgornjesavske doline je gospostvo imelo posesti v Blejski Dobravi (Harde), Koroški Beli (Chernisch Velach) in na Potokih (Bach), s skupnim številom 24 kmetij. Na levi strani Save pa je bilo 34 kmetij v Žirovnici (Zarnonitze), Novi vasi pri Lescah (Stiwendorf), Dvorski vasi (Hove) in Peračici (Peraschiz) ter 9 kmetij pod Storžičem, na območju Čadovelj in Zabelj (Forst).57 Urbar blejskega gospostva iz leta 1253 ni najstarejši ohranjeni dokument, ki govori o številu kmetij na tem območju, saj so štirje še starejši, od tega trije iz 12. stoletja. Najstarejši je popis posesti freisinškega kolegijskega kapitlja na Otoku pri Vrbskem jezeru (Maria Wörth)58 iz okoli leta 1150, ko se med posestjo kapitlja v Ratečah omenja 12 kmetij.59 Približno desetletje za Ratečami je omenjeno Dovje, v urba-rialnem popisu freisinške škofije za loško gospostvo, imenovanem »Noticia bonorum de Lonka«, pa se na Dovjem omenjajo štiri hube (de Lengenuelt quatuor mansi) ter njihove dajatve.60 Četrt stoletja mlajši je prvi ohranjeni vir za posest proštije na Blejskem otoku. Tedaj je na prošnjo prošta Gerunga briksenski škof Henrik III. potrdil vse dotedanje darovnice cerkvi sv. Marije na Blejskem otoku. Omenjenih je osem kmetij na Mlinem (Sepach),61 fevd neznane velikosti v Koritnem, dve kmetiji v Bodeščah (Podesich), pet hub na obeh straneh Save v Bitnjah v Bohinju (Pitenach) in tri hube v Mostah (Hohenprukken).62 Sredi 13. stoletja pa sta omenjeni Vrba (Velewen) in Doslovče (Wedozlawich), s skupno desetimi kmetijami. Aprila 1247 je briksenski škof svojemu ministerialu Wersu z Bleda podelil v fevd po pet hub v vsaki vasi.63 55 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 185—186. 56 Prav tam, str. 186-188. 57 Prav tam, str. 186-187. 58 Cerkev na Otoku pri Vrbskem jezeru je bila zgrajena že v 9. stoletju in velja za eno najstarejših župnijskih cerkva na Koroškem. Župnijo na Vrbskem jezeru je v kolegiatni kapi-telj povišal freisinški škof Oton (1138-1158), verjetno ob koncu leta 1146, ko se je mudil na Koroškem (Pagitz, Die Geschichte, str. 31-41). 59 Jaksch, MDCIII, št. 897; Kos, Gradivo IV, št. 281. 60 Schumi, UBKr I, št. 122; Kos, Gradivo IV, št. 410. 61 Andrej Pleterski štiri kmetije postavlja v Zazer, saj v Mlinem ni bilo nikoli osmih kmetij (Pleterski, Župa Bled, str. 88). 62 Santifaller, Urkunden Brixen I, št. 46. 63 Schumi, UBKr II, št. 141; Santifaller, Urkunden Brixen I, št. 116. To je tudi edina omemba Vrbe do sredine 14. stoletja, v briksenskih urbarjih se nato posest v Vrbi ne omenja več. V Doslovčah je okoli leta 1330 otoška proštija imela šest hub, ne pa že leta 1185. Morda je te hube proštiji podelil ali Werso ali njegovi dediči. Dve hubi se v Doslovčah omenjata še na začetku 14. stoletja, najverjetneje pa gre za ortenburški fevd (Otorepec, CKSL, 1302 5/3). 301 3 KRONIKA_64 GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 2016 Ravninski svet radovljiške Dežele (foto: Gašper Oitzl). Poleg krajev, ki so tu omenjeni s pripadajočim številom kmetij, ter že zgoraj navedenih omemb krajev v tradicijskih noticah so bila v 12. stoletju omenjena naselja Mošnje,64 Rodine, kjer je bil prvotno sedež pražupnije, ki je obsegala celotno območje zgornje Gorenjske,65 Gorje, Lesce66 in najverjetneje Radovljica.67 Nove podatke prinašata ohranjena urbarja iz prve polovice 14. stoletja. Med letoma 1306 in 1309 je nastal urbar blejskega škofijskega gospostva, približno dve desetletji mlajši pa je urbar proštijskega gospostva iz okoli leta 1330. V urbarju škofijskega gospostva iz let 1306-1309 manjka celotna posest v Bohinju ter še nekaj vasi v Blejskem kotu; ta posest je bila tedaj najverjetneje zastavljena.68 Za naselja, ki so omenjena tako v urbarju iz leta 1253 kot v urbarju 64 Schumi, UBKr I, št. 111; Jaksch, MDC III, št. 928; Kos, Gradivo IV, št. 323. Ze ob prvi omembi kraja (april 1154) je omenjena tudi cerkev, ki jo je patriarh tedaj podelil bivšemu škofu v Trevisu Ulriku, bratu grofa Majnharda Ortenburškega. 65 Schumi, UBKr I, št. 128; Kos, Gradivo IV, št. 462. 66 Schumi, UBKr I, št. 133; Kos, Gradivo IV, št. 542. 67 Jaksch, MDC I, št. 258; Kos, Gradivo IV, 501. Ni nujno, da to-ponim »Ratmarsdorf« predstavlja Radovljico. Božo Otorepec je bil mnenja, da gre za Rotmanovo vas (Rottmannsdorf) na Koroškem (Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 11). Imena navedenih prič v listini pa kažejo, da bi vendarle lahko šlo za Radovljico, saj so omenjeni trije člani ortenburške rodbine, ki je tedaj najverjetneje že imela v posesti radovljiško gospostvo. Radovljica se morda omenja že med letoma 1050 in 1065 kot »Radilidorf«, ki sta ga Franc in Milko Kos postavila v Radovljico. V isti listini so morda omenjene tudi Brezje »Nabrezi« (Redlich, Acta Tirolensia I, št. 146; Kos, Gradivo III, št. 169; Kos, Nekatera krajevna imena, str. 8), za katere pa Ljudmil Hauptmann domneva ortenburško kolonizacijo, saj se je vas še sredi 19. stoletja imenovala »Deutsch-Birkendorf« (Hauptmann, Razvoj družabnih razmer, str. 277). 68 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 38. iz let 1306-1309,69 lahko ugotovimo zelo podobno poselitveno stanje; do večjih sprememb je prišlo le v naselju Grad, in sicer se je škofijska posest povečala iz sedmih na kar 16 kmetij. Težko je verjeti, da bi šlo zgolj za širitev naselja, večji del teh kmetij je škofija verjetno kupila oz. ponovno pridobila. A za potrditev takšne teze zmanjka omemba v virih. V čas okoli leta 1330 se postavlja prvi urbar pro-štijske posesti , ki se je v primerjavi s tisto iz leta 1185 precej povečala, saj je skupno znašala 69 kmetij. Več kot polovico kmetij, 37, je imela proštija v Blejskem kotu, po 16 kmetij pa po radovljiški Deželi in Bohinju. Do nove posesti je proštija prišla v kar 14 vaseh, do nje pa je najverjetneje prišla prek darovnic briksen-skega in ortenburškega ministerialnega plemstva,70 čeprav ni ohranjena nobena takšna darovnica iz tega obdobja. V naseljih, kjer je imela proštija posest že leta 1185, je število kmetij povsod spremenjeno, in sicer se je iz 18 povečalo na 23. Razlog povečanja so lahko nove darovnice ali, verjetneje, nastanek novih kmetij. Na podlagi tega bi lahko postavili hipotezo, da je nižinska kolonizacija potekala še vsaj ob koncu 12. in na začetku 13. stoletja, oz. se je v prvi polovici 13. stoletja zaključevala. Zaradi pomanjkanja ohranjenih virov pa te hipoteze ne moremo razširiti na preostali del zgornje Gorenjske. Do sredine 13. stoletja, najverjetneje pa že stoletje prej, je bila naseljena večina nižinskih delov zgornje Gorenjske, še posebej na območju Bohinja in Blejskega kota, kjer so že obstajale skoraj vse vasi v nižjih legah, ki obstajajo še danes. Ker za ortenbur- 69 Ta naselja so Koroška Bela, Potoki, Zirovnica, Grad, Zeleče, Zagorice, Selo, Koritno, Bodešče, Ribno, Nova vas pri Lescah in Dvorska vas. 70 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 60, 203-207. 302 64 2016 3 KRONIKA GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 ško posest ni ohranjenih popisov posesti za ta čas, lahko o obstoju velikega števila vasi na levem bregu Save zgolj domnevamo, a verjetnost, da je večina vasi obstajala že tedaj, je precejšnja, na kar kažejo tudi omembe preostalih naselij. Zemlja v nižinah je bila v večji meri že izkoriščena, na kar kaže obstoj naselij povsem ob robu gozdov, kot so npr. Nomenj, Bohinjska Bela, Blejska Dobrava, Potoki in Peračica, ter veliko število kmetij v Spodnji Bohinjski dolini. Večina teh naselij ni bila pretirano velika, npr. še največja je bila Bohinjska Bela z 10 kmetijami, sedem jih je imela Dobrava, Peračica 5 in Nomenj 4, obenem pa so bile verjetno nekoliko mlajšega nastanka. Višinska kolonizacija Iz leta 1291 je ohranjen prvi urbar freisinškega gospostva v Škofji Loki, kamor je spadalo tudi Dovje. Sodeč po urbarju, se je število kmetij na Dovjem v nekaj manj kot stoletju in pol povečalo kar za sedemkrat - namesto štirih kmetij iz časa okoli 1160 jih je bilo ob koncu 13. stoletja 28, od tega ena opustela. Poleg kmetij so omenjeni štirje »prazniki« (praeznich),71 ki so kot dajatev oddajali železo (ferra). Pavle Blaznik je domneval, da so ti »prazniki« živeli na območju Mojstrane, ki v loških urbarjih iz let 1291 in 1318 sicer še ni omenjena, je pa ob koncu maja 1317 najverjetneje prav na tem območju nastalo pet kmetij, ki so dajatve pričele oddajati šele z julijem 1319.72 Povečano število kmetij na Dovjem in prvih pet kmetij na območju Mojstrane je produkt t. i. višinske kolonizacije, ki je v drugi polovici 13. stoletja potekala na območju loškega gospostva. Še nekoliko prej je do ustanavljanja naselij v višjih legah, kot kaže, prišlo na območju Bohinja in verjetno tudi Blejskega kota. Nove naselbine so največkrat nastale na prisojnih terasah nad nižinskim svetom ali v nižinskem svetu, kjer se je do tedaj raztezal gozd.73 Kot prvi takšen kraj je leta 1253 omenjen Nemški Rovt oz. »Boloxix«, ki leži nad Bohinjsko Bistrico in je morda nastal nekoliko pred sredino 13. stoletja. V urbarju namreč najdemo pripis, da je tri hube in pol v Nemškem Rovtu ter vse pritikline briksenski škofiji pridobil (aquisivit) škof Bruno, ki je škof postal leta 1250.76 Če bi pre- 71 Praznik naj bi bil polsvobodni kmet, »liber« (Hauptmann, Razvoj družabnih razmer, str. 272). 72 Blaznik, Urbarji freisinške škofije, str. 165-166, 211-212. 73 O višinski kolonizaciji glej: Zgodovina agrarnih panog I, str. 78-81, 221-223. 74 Ob predpostavki, da je število kmetij v vaseh, ki so omenjene v 12. in 13. stoletju, ostalo enako. Dodane so kmetije, ki so do leta 1330 izpričane v listinskem gradivu. 75 Lastnik treh kmetij na Poljšici je blejsko gospostvo postalo leta 1253, toda ta posest ni zabeležena ne v urbarju iz leta 1253 ne v urbarju z začetka 14. stoletja, temveč šele v urbarju iz leta 1464 (Pleterski, Župa Bled, str. 56). 76 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 186. O imenu naselja in pridatku »nemški« glej: Kos, Nekatera krajevna imena, str. 7-8. vod glagola »acquiro« razumeli kot »izdelati«, bi čas nastanka lahko postavili med letoma 1250 in 1253. Toda verjetnejša razlaga prevoda je »pridobiti«, kar bi pomenilo, da je škof za briksensko cerkev pridobil tedaj že obstoječe kmetije, ki bi potemtakem nastale izven jurisdikcije blejskega gospostva, najverjetneje kar v času odtujitve gospostva v štiridesetih letih 13. stoletja.77 Nastanek Nemškega Rovta bi lahko bil posledica intenzivne poselitve Spodnje Bohinjske doline, ko je že pričelo zmanjkovati ustreznih zemljišč v dolini. Hkrati se postavlja vprašanje, ali je bil sredi 13. stoletja Nemški Rovt edina višje ležeča naselbina na tem območju. Naslednje takšne naselbine so omenjene šele skoraj stoletje zatem, v proštijskem urbarju iz okoli leta 1330, ko je na drugi strani Spodnje Bohinjske doline omenjen Laški Rovt (in Wochimo in Gereut iuxta lacum) s štirimi hubami, prav toliko jih je bilo tudi v Logu v Bohinju (Aw).78 V Blejskem kotu so v istem urbarju omenjene Laze (Gereut), Kupljenik (Poclenich) in Višelnica (Wischeniicz), kjer je bilo skupaj osem kmetij.79 Po mnenju Andreja Pleterskega so Laze nastale pred 14. stoletjem, najmlajša naselbina naj bi bil Kupljenik, najzgodnejši čas nastanka je postavljen v konec 13. stoletja, medtem ko za Višelnico ni ugotovljiv niti približen čas nastanka.80 Slatna pod Dobrčo (Sodobrisch) je verjetno del višinske kolonizacije pod Karavankami.81 Peračica je sicer obstajala že sredi 13. stoletja, ostala naselja na območju med Begunjami in Tržičem pa se omenjajo šele v 15. stoletju. V približno istem času se prvič omenja Kranjska Gora. Iz leta 1326 namreč izvira listina, v kateri je omenjenih šest rovtarskih hub v Kranjski Gori (sechs huobn gereutes ... gotshovs Vnserer vrown in der Chra-inow). Izstavitelj listine je Jurij Gutenberški, ki je te rovte prejel za časa freisinškega škofa Emiha (12831311). Takrat je za zaščitnika teh hub postavil Alberta Ortenburškega, posest pa podelil kranjskogorski cerkvi.82 Čas nastanka rovtov bi torej lahko bil podoben kot v Bohinju in Blejskem kotu, morda nekaj desetletij prej. V približno istem obdobju bi se lahko pričela naselitev tudi na območju današnjih Jesenic, prvič je naselje omenjeno šele leta 1381, ko je Friderik II. Ortenburški rudarjem nad Jesenicami izstavil rudarski red.83 Skupno število kmetij, omenjenih v virih, je torej znašalo 309 in 7 polovic ter kosezi in »homines« v Češnjici (gl. tabelo 1). Tej številki bi lahko poskusili 77 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 51. 78 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 206. Milko Kos je menil, da se je pod toponimom »Gereut iuxta lacum« skrivalo tudi naselje Ribčev Laz (Kos, Gradivo za historično topografijo, str. 526). 79 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 205. 80 Pleterski, Župa Bled, str. 49, 99, 101. 81 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 204-206. 82 Otorepec, CKSL, 1326 16/4; Mlinar, Slepo črevo Kranjske, str. 339. 83 Mlinar, Podoba, str. 16. 303 3 KRONIKA_64 GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 2016 Tabela 1. Število kmečkih enot po posameznih vaseh okoli leta 133073 Naselje Število kmetij Rateče 12 Kranjska Gora 6 Dovje 27 Mojstrana 5 Blejska Dobrava 7 in pol Koroška Bela 14 in 2 polovici Potoki 1 Moste 5 Žirovnica 13 in pol Doslovče 8 Vrba 5 Rodine ? Poljče 1 Slatna 2 Peračica 5 Zgoša 1 Hlebce 2 Nova vas pri Lescah 12 Dvorska vas 6 Gorica 1 Otok 1 Vrbnje 2 Mošnje ? Radovljica ? Lesce ? Predtrg 1 Koritno 11 Bodešče 7 Naselje Število kmetij Ribno 10 in pol Selo pri Bledu 6 Želeče 9 Zagorice 7 Grad 18 Rečica 3 Grimšče 2 Zasip 1 Sebenje 1 Spodnje Gorje 5 Zgornje Gorje 1 Višelnica 2 Poljšica74 3 Laze 3 Mlino 6 Zazer 7 Kupljenik 3 Bohinjska Bela 10 Nomenj 9 Log v Bohinju 4 Bitnje 3 Češnjica 1, 8 kosezov in 30 »homines« Srednja vas 2 Laški Rovt 4 Savica 11 Brod 6 in pol Bohinjska Bistrica 13 Nemški Rovt 3 in pol dodati še približno število prebivalstva, ki je takrat živelo na tem območju, kamor pa niso všteti naseljenci v tedaj obstoječih, a ne omenjenih kmečkih obratih, tržani Radovljice, ministeriali in grajsko osebje. Na podlagi izračunov za ruralne predele poznosrednje-veške Francije je bilo določeno približno število prebivalcev v posameznem kmečkem domu, ki za Francijo znaša 5, za Italijo pa med 4 in 5 oseb. Če število kmetij zmnožimo s tema količnikoma ter dodamo osebe v Češnjici, bi približno število prebivalstva, zaznavnega iz virov, znašalo med 1312 in 1633.84 Poselitveno stanje v poznem srednjem veku Iz poznega srednjega veka je veliko več ohranjenih virov. Iz časa med letoma 1431 in 1501 so ohranjeni urbarji vseh večjih gospostev s posestjo na zgornjem Gorenjskem, zaradi česar je možen precej natančen vpogled v poselitveno sliko tega prostora. Najstarejši je urbar proštijske posesti iz leta 1431, iz leta 1464 84 Zgodovina agrarnih panog I, str. 84. Uporabljeni količnik za območje zgornje Gorenjske ni nujno reprezentativen. Obe- nem je treba poudariti, da je bilo celotno število prebivalstva precej višje. Velik del kmetij predvsem po radovljiški Deželi namreč ni zajet v štetje, saj tedaj še niso bile omenjene v zgodovinskih virih. mu sledi urbar blejskega gospostva, povsem s konca 15. stoletja pa sta belopeški in radovljiški urbar, prva ohranjena urbarja za nekdanjo ortenburško posest, ki je v 15. stoletju kar dvakrat zamenjala lastnika - sprva so jo po izumrtju Ortenburžanov leta 1418 prejeli grofje Celjski, po njihovem izumrtju pa deželni knezi Habsburžani. Iz leta 1501 je urbar škofjeloškega gospostva freisinških škofov. Poleg urbarjev pridejo v poštev tudi celjske fevdne knjige iz let 1436 in 1456, ki kažejo stanje celjskih fevdov. Vendar moramo biti pri uporabi celjskih fevdnih knjig previdni, saj ni nujno, da so po habsburškem dedovanju fevdi ostali enaki; lahko bi se namreč zgodilo, da bi del posesti spet prešel pod gospostvo in je tako zabeležen tudi v radovljiškem urbarju. Za 14. in 15. stoletje je značilen porast listinskih virov, ki pričajo o precejšnji mobilnosti zemljiške posesti, ki je v obliki podeljevanja fevdov in prodaj menjala najemnike in lastnike. Pojavili so se številni nižji fevdalci, ki so kmetijo in drugo posest (travniki, polja, planine itd.) največkrat prejeli kot fevde. Predvsem je šlo za ortenburške fevde po Blejskem kotu in Deželi, včasih pa se je zgodilo, da je lastnik gospostva te fevde potem ponovno kupoval. Problem nastane, ko se kmetije iz določene vasi v podelitvah omenjajo večkrat, v nekaterih primerih je šlo za isto kmetijo, 304 3 KRONIKA 64 GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 2016 Del Blejskega kota z blejskim gradom. V ozadju sta planoti Pokljuka in Jelovica (foto: Gašper Oitzl). dostikrat pa ne. Če je vas manjša, bi lahko na podlagi istovetnosti kupca iz prve listine s prodajalcem v naslednji sklepali, da gre za isto kmetijo, še posebej če med izdajo prve in druge listine ni minilo preveč časa in je v obeh listinah ohranjeno ime kmeta, ki je na kmetiji bival. Zal pa je takšnih primerov zelo malo, zato smo k raziskavi pritegnili večje število fevdnih podelitev in razdelitev dediščin, še posebej iz 15. stoletja, saj je eden končnih ciljev raziskave določiti vsaj približno število obstoječih kmetij ob koncu 15. stoletja. Upoštevali smo tudi kmetije v naseljih, ki v kasnejših urbarjih niso omenjena. Med nižjimi fevdalci se je v tem času pojavilo nekaj oseb oz. nižjih plemiških družin, ki so si pridobile večjo posest. Predvsem izstopa družina Lam-bergar, ki je bila povezana z Ortenburžani in se je na tem območju pojavila proti koncu prve polovice 14. stoletja.85 Večja lamberška posest je izpričana ob treh priložnostih, in sicer ob fevdni podelitvi Orten-buržanov leta 1399,86 ob fevdni podelitvi Hermana II. Celjskega leta 142287 ter leta 1464, ko je po preminulem očetu Juriju omenjena dediščina Jurija II. Lambergarja.88 Posest v prvih dveh podelitvah je povsem identična, leta 1464 pa je že nekoliko večja. Poleg lamberške posesti se je večja posest znašla tudi v rokah rodbine Kamenskih; tako je iz leta 1428 zna- 85 86 87 88 O Lambergarjih glej: Kos, Turnirska knjiga, str. 113—123; Pleterski, Župa Bled, str. 118—119, ter bolj poljudno: Prein-falk, Rodbina Lamberg, str. 70-73. O tej družini, njihovem prihodu in članih je še precej negotovega, zato se v podrobnejše analize tu nimamo namena spuščati. Otorepec, CKSL, 1399 25/5. Otorepec, CKSL, 1422 4/1. Otorepec, CKSL, 1464 28/10. na dediščina, ki jo je po stricu Nikolaju prejel Lenart s Kamna. Kasneje se Lenartova posest po do sedaj znanih podatkih ni nahajala ne v celjskih fevdnih knjigah ne v blejskem ali radovljiškem urbarju.89 Iz leta 1469 izhaja listina Friderika iz Mlinega, ki je Andreju Kreigu, zakupniku blejskega gospostva, prodal nekaj posesti.90 Iz leta 1416 je ohranjen fragment proštijskega urbarja, šest let mlajši je priročni urbar, edini popolnoma ohranjen proštijski urbar iz 15. stoletja pa sodi v leto 1431. Število hub je bilo v primerjavi s stanjem stoletje pred tem podobno, večinoma je število kmetij po vaseh ostalo enako. Na Kupljeniku je med letoma 1422 in 1431 nastala nova huba, ki v času nastanka urbarja še ni plačevala denarne dajatve. Proti koncu 14. stoletja je bilo precejšnje število hub delno opustelih - v urbarju iz okoli leta 1330 najdemo pripis, ki ga postavljamo približno v čas okoli leta 1400 in omenja kar 21 pustih hub. Denarne dajatve kažejo, da je prišlo do njihove delne opustitve, le v Logu v Bohinju sta bili dve kmetiji popolnoma opusteli, kar je razvidno tudi iz urbarja iz leta 1431, ko sta namesto štirih zabeleženi le še dve kmetiji. Število delno opustelih kmetij se je nato zmanjšalo, v urbarju iz leta 1431 jih je omenjenih sedem.91 Ne samo v Logu, tudi v Spodnji Bohinjski dolini bi lahko v tem času prišlo do nastanka pustot, na kar kažejo podatki iz urbarja blejskega gospostva iz leta 1464. Čeprav število kmetij v tem urbarju ni izpri- 89 Otorepec, CKSL, 1428 8/2. 90 Otorepec, CKSL, 1469 14/1. Friderik je to Andreju prodal z možnostjo odkupa v dveh letih. 91 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 207-226. 305 3 KRONIKA_64 GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 2016 čano, bi se lahko na podlagi količine dajatev temu precej približalo. V urbarju je navedena skupna količina dajatev za vso vas oz. skupino vasi, podlaga za določanje števila kmetij po vaseh pa je število oddanih modijev pšenice (mut waycz) po posamezni vasi. Če to število primerjamo s številom kmetij leta 1253, pridemo do zanimivih rezultatov. Od 19 naselij, ki so omenjena v obeh urbarjih, je številka povsem identična pri štirih naseljih, pri osmih je razlika majhna, pri preostalih sedmih pa večja, del teh naselij pa leži prav v Spodnji Bohinjski dolini. Če je bilo sredi 13. stoletja v tej dolini 30 kmetij in pol, bi jih bilo na podlagi te primerjave dve stoletji kasneje le še 21. Še najslabše bi jo odnesla vas Savica, kjer bi se število hub skoraj prepolovilo. Tudi v vasi Nomenj, ki leži na poti med bohinjskima dolinama proti Blejskemu kotu, opazimo zmanjšanje naselja. Razpolovitev števila hub lahko ugotavljamo tudi za Novo vas pri Lescah, medtem ko je v bližnji Dvorski vasi prišlo do precejšnjega porasta, kar potrjuje tudi podatek v blejskem urbarju iz leta 1602.92 Toda do zgornjih ugotovitev je treba vendarle pristopiti s precejšnjimi zadržki, saj enačenje števila oddanih modijev pšenice s številom kmetij ni povsem natančno. Poleg tega pravilnosti te primerjave ne moremo preveriti in dokazati, zato je takšen pristop precej tvegan. Primerjavo bi lahko delno potrdili s pomočjo količine ostalih dajatev, npr. primerjava z oddanimi kokošmi in jajci (v povprečju po približno 2 kokoši in 12 jajc na kmetijo), toda dajatev je bila neenakomerna, zato je takšna primerjava težko ustrezna.93 Določene vzporednice s številom modijev pšenice kaže dajatev mešanega žita. Nižje dajatve vsekakor pomenijo manjše število kmetij ali vsaj njihovo delno opustelost. Nekaj dodatnih informacij lahko nedvomno prinese vpogled v stanje z začetka 17. stoletja, ko je bil spisan naslednji urbar blejskega gospostva. Če po posameznih vaseh primerjamo število hub iz leta 1253, število oddanih modijev pšenice leta 1464 in število kmetij leta 1602, pridemo do zanimivih rezultatov, ki v nekaterih primerih potrjujejo tezo, da en modij pšenice iz leta 1464 predstavlja približno eno kmetijo. Tako lahko potrdimo nižje število kmetij v Novi vasi pri Lescah (1306-09: 12; 1464: 6; 1602: 6), kjer je število kmetij leta 1602 enako številu oddanih modijev leta 1464, zraven pa se omenjajo še štiri puste hube.94 Do delne opustelosti v tej vasi je torej prišlo že do sredine 15. stoletja. Potrjuje se zvišanje števila kmetij v Dvorski vasi (1306-09: 6; 1464: 11,5; 1602: 9 in 4 polovične),95 v Rečici (1253: 3; 1464: 10,5; 1602: 9 in 2 polovici)96 in Bohinjski Beli (1253: 9; 1464: 12; 1602: 12).97 Znižanje števila kmetij v Bohinju do sredine 15. stoletja lahko deloma potrdimo za Savico (1253: 11; 1464: 6; 1602: 8 in pol),98 ne pa za Bohinjsko Bistrico (1253: 13; 1464: 10; 1602: 14 in pol)99 in Nomenj (1253: 4; 1464: 1 in pol; 1602: 4).100 V ostalih krajih je število kmetij podobno stanju iz sredine 13. oz. z začetka 14. stoletja. Poselitvena slika Zgornje Bohinjske doline ostaja še naprej pomanjkljiva, v Češnjici žitne dajatve leta 1464 sploh niso omenjene. Zgodba zase je naselje Grad, kjer bi se število kmetij iz 16 na začetku 14. stoletja povišalo na 20.101 V 14. stoletju se kot kupci kmetij v vasi Grad trikrat pojavijo briksenski škofje. Ze leta 1312 je škof Janez kupil kmetijo od Wulfinga z Gorij,102 škof Matevž je leta 1343 eno kmetijo kupil od Andreja Hoferja z Grimšč,103 drugo pa nekaj več kot desetletje zatem od koroškega nižjega plemiča Nikolaja Somme-reckerja.104 Ali so vse tri kmetije v škofijskih rokah ostale do nastanka urbarja sredi 15. stoletja, pa je že drugo vprašanje. V urbarju iz leta 1464 je sicer prvič omenjena škofijska posest v Podhomu in Spodnjih Gorjah, medtem ko je na novo nastalo naselje Javorniški Rovt (Gereut), ki se morda ponovno omenja čez tri leta105 in je bilo tedaj poleg Nemškega Rovta edina rovtar- 92 Prav tam, str. 77, 196-199. 93 Prav tam, str. 78. 94 Zapuščina Milka Kosa, fasc. 5, Izvleček blejskega urbarja iz l. 1602, f. 60. Na tem mestu sem dolžan zahvalo dr. Matjažu Bizjaku, da mi je omogočil vpogled v rokopisno zapuščino Milka Kosa, ki jo hranijo v arhivu Zgodovinskega inštituta Milka Kosa na SAZU-ju. 95 Zapuščina Milka Kosa, fasc. 5, Izvleček blejskega urbarja iz l. 1602, f. 52. 96 Zapuščina Milka Kosa, fasc. 5, Izvleček blejskega urbarja iz l. 1602, £ 169. Količina nekaterih dajatev iz leta 1464 je bolj podobna vasem z nižjim številom kmetij. Če je v Rečici do leta 1464 res prišlo do povečanja škofijske posesti, gre to verjetneje pripisati pridobitvi že obstoječih kmetij kot pa kolonizaciji. 97 Zapuščina Milka Kosa, fasc. 5, Izvleček blejskega urbarja iz l. 1602, f. 112. 98 Prav tam, f. 290. 99 Prav tam, f. 131, 139. 100 Prav tam, f. 363. 101 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 199; Zapuščina Milka Kosa, fasc. 5, Izvleček blejskega urbarja iz l. 1602, f. 143. Skupno število kmetij ob koncu 15. stoletja je bilo verjetno vsaj 27, saj je sedem kmetij spadalo pod radovljiško gospostvo (ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f. 83). 102 Santifaller, Urkunden Brixen II, št. 164; Otorepec, CKSL, 1312 21/8. 103 Otorepec, CKSL, 1343 19/1. Čez štiri leta je škof Matevž v Gradu kupil še dve hiši in njivo na Zabjem potoku v bližini vasi Grad (Otorepec, CKSL, 1347 1/11). 104 Otorepec, CKSL, 1358 10/8. Nikolaj se je na zgornjem Gorenjskem pojavil šest let pred tem, ko je od Henrika Reyma-na in dveh bratov kupil 12 kmetij v Blejskem kotu in dve v Doslovčah. Bil naj bi Henrikov stric (Otorepec, CKSL, 1352 27/3). Kaj se je v naslednjih desetletjih dogajalo s to posestjo, je vprašanje. Del posesti bi se lahko v 15. stoletju pojavil pri Kamenskih, sicer naj bi po Somereckerju precej dobili Lam-bergarji (Pleterski, Zupa Bled, str. 30). O Nikolaju Somme-reckerju glej Kos, Med gradom in mestom, str. 178. 105 Otorepec, CKSL, 1467 12/4. Zakupnik blejskega gospostva Jurij Kreig je Kristanu Orlu podelil rovte, ki jih je pred njim imel že njegov oče Hans. Letno je moral oddajati dajatve blejskemu gospostvu, na mihaelovo pa 20 oglejskih pfenigov cerkvi sv. Ingenuina v Koroški Beli. 306 Podkoren (foto: Gašper Oitzl). ska naselbina blejskega gospostva. Prvič sta omenjeni tudi dve kmetiji in pol pri cerkvi sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru, ki pa sta bolj produkt ribolova kot tradicionalne višinske kolonizacije, saj sta oddajali zgolj 400 rib (vorhen), najverjetneje postrvi.106 Do zmanjšanja števila hub v 14. stoletju je najverjetneje prišlo tudi v Ratečah, saj se leta 1385, ob posestni menjavi med Friderikom II. Ortenburškim in kapitljem ob Vrbskem jezeru, tam omenja le osem kmetij. Naselbina se je v nekaj več kot dveh stoletjih zmanjšala za tretjino, saj je bilo sredi 12. stoletja v Ratečah dvanajst kmetij. Janez Mlinar kot možen razlog za zmanjšanje števila kmetij domneva potres v Furlaniji leta 1348.107 Prav tako pa bi lahko bilo znižanje števila kmetij v Ratečah, Spodnji Bohinjski dolini, v Blejskem kotu in Deželi vsaj deloma posledica epidemije kuge, do katere je prišlo sredi 14. stoletja. Kasneje je omenjenih pustot manj, kar bi lahko kazalo na povečanje števila prebivalcev po koncu epidemije. Prizadeto območje zgornje Gorenjske namreč kljub oddaljenosti od večjih središč ni bilo povsem izolirano, Blejski kot in Dežela ležita na precej odprtem prostoru, tudi Rateče ležijo blizu pomembne prometnice skozi Kanalsko dolino, v tem 106 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 196—199. 107 Otorepec, CKSL, 1385 8/4; Mlinar, Slepo črevo Kranjske, str. 337. Pagitz omenja, da je prišlo do menjave polovice vasi (Pagitz, Die Geschichte, str. 52—53). Domneve, da je šlo za polovico Rateč, ne argumentira. Tudi v listini ni nikakršnih namigov, da bi šlo za menjavo polovice Rateč. Res je sicer, da bi tako lažje razložili precejšnje povečanje vasi, na 18 kmetij do konca 15. stoletja, a obenem se postavlja vprašanje, ali so imeli Ortenburžani posest v drugi polovici vasi že ob koncu 14. stoletja ter kdaj so do nje prišli. obdobju pa so bile še naprej tesno povezane tudi s Koroško, kjer je epidemija kuge povzročila precejšnje število žrtev.108 Približno stoletje po prehodu v ortenburško gospostvo so Rateče v belopeškem urbarju omenjene z 18 kmetijami,109 kar je verjetno tudi posledica imi-gracije. Do intenzivne kolonizacije v Zgornjesavski dolini, izjema je Dovje, je prišlo v 14. in 15. stoletju. Medtem ko se na območju Dovjega in Mojstrane, slednja se v virih sploh še ne omenja, število kmetij ni bistveno spremenilo, iz 33 leta 1318 na 32 ter štiri polovične leta 1501,110 bi v ostalih krajih lahko prišlo do povečanja naselbin, nekaj naselbin pa je nastalo na novo. Vpogled daje najstarejši ohranjeni urbar belo-peškega gospostva111 iz leta 1498. Edino primerjavo lahko dobimo na primeru Kranjske Gore, kjer je bila rast sicer nizka, namesto šestih rovtarskih hub leta 1326 jih je bilo konec 15. stoletja sedem, v smeri proti Gozd Martuljku (Wald) pa sta bila tedaj še dva rov-ta »inn der Altenn Schut«. Naselji v Gozd Martuljku s petimi in Srednjem Vrhu (Miterberg) s šestimi rovti, kjer so rovtarji že prebivali, sta verjetno nastali v 15. stoletju, več kot deset kmetij je omenjenih na Jesenicah (Assnigkh) in v Podkorenu (Würzen),112 kjer bi do 108 Simoniti, Pustote, str. 188-191. 109 ARS, AS 1, Urbar gospostva Bela Peč 1498, f. 22. 110 Blaznik, Urbarji freisinške škofije, str. 315-316. 111 Belopeško gospostvo je kot nekdanji del radovljiškega gospostva nastalo kmalu po zgraditvi gradu Bela Peč leta 1431. Obsegalo je območje od Bele Peči do potoka Belca ter nato levi breg Save od potoka Dobršnik pri Hrušici do Završnice, z izjemo Koroške Bele (Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 37). 112 ARS, AS 1, Urbar gospostva Bela Peč 1498, f. 3, 30. 307 3 KRONIKA GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 64 2016 Pogled s Pustega gradu na Blejski kot (foto: Gašper Oitzl). Tabela 2. Število kmečkih enot po naseljih ob koncu 15. stoletja.113 Naselje Število kmetij Rovti pri Beli Peči in Bela Peč 8 rovtov114 Rateče 18 Podkoren 13 Kranjska Gora 7 in 2 rovta Srednji Vrh 6 rovtov Gozd Martuljek 5 rovtov Dovje in Mojstrana 32 in 4 polovice115 Hrušica 5 in oštat Jesenice 12 Planina pod Golico116 2 Koroška Bela 20*117 Potoki 4 Blejska Dobrava 8* in dvor118 Moste 4 Naselje Število kmetij Otoče 9119 Globoko 3120 Zaloše 4 Prezrenje 5 Kropa 3 Dobrava 8 Mišače 2 Kamna Gorica 1 Kolnica 1 Ravnica121 2 Lipnica 24 oštatov Vošče 1122 Brda 7 Selca pri Lancovem123 6 113 Ob predpostavki, da se število kmetij v omenjenih krajih pred koncem 15. stoletja ni spreminjalo. Za določanje števila kmetij so bili pri nekaterih naseljih uporabljeni tudi podatki o desetinah in odvetščini v radovljiškem urbarju (ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, £ 107—114). 114 Teh osem rovtov je imelo štiri obdelovalce. 115 V dovškem uradu je bilo tudi 12 kajžarjev. Ob izračunu števila prebivalstva se polovične hube na Dovjem štejejo kot cele (Blaznik, Urbarji freisinške škofije, str. 315). 116 Glede lokalizacije toponima »Hochentall« glej J. Mlinar, Pove-dnost srednjeveških urbarjev, str. 41. 117 Število oddanih modijev žita, skupaj z briksensko posestjo v Potokih in Javorniškem Rovtu. Zvezdica pomeni, da je v skupno število kmetij všteta tudi posest iz briksenskega urbarja iz leta 1464, kjer en modij pšenice predstavlja približno eno kmetijo. 118 Dvor je postavljen v »Hard«. Lahko bi šlo tudi za Dobravo v Lipniški dolini. 119 Tri hube so odnesle poplave, ena pa je pusta (ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f. 70). 120 Del zemljišč so odnesle poplave (ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f. 22). 121 Toponim »Am Bawtl« po Janezu Šmitku predstavlja današnje naselje Ravnica (ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f. 60; Šmitek, Lipniška dolina, str. 118—119). 122 Huba je bila tedaj zapuščena (ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f 67). 123 Naselji »Egkh« in »Seltzach«, ki sta omenjeni v radovljiškem urbarju, Janez Šmitek postavlja v Brda in Selca pri Lancovem v Lipniški dolini. Da obe naselji ležita v Lipniški dolini, je razvidno tudi iz seznama desetin (ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f. 83—86, 110; Šmitek, Lipniška dolina, str. 118-119). 308 64 2016 3 KRONIKA GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 Breg 1 dvor(?)124 Žirovnica 20 in koseščina Selo 1 Zabreznica 9 Breznica 2 Vrba 14 Doslovče 12 Smokuč 8 Poljče 9 in dvor Begunje 11 in 9 oštatov Slatna 4 Srednja vas 2 Peračica 6 Zgoša 5 in dvor Zapuže 5 Hlebce 8 in pol Hraše 18 Studenčice 1 Lesce 11 Predtrg 11 in 2 dvora »Erlach«125 pri Radovljici 4 mesto Radovljica 42 hiš Nova vas pri Lescah 12 Dvorska vas 12 Vrbnje 6 Gorica 2 in 3 dvori Zgornji Otok 3 in dvor Spodnji Otok 4 in dvor Podvin 2 dvora Mošnje 3 in dvor Noše 8 Brezje 8 in dvor Dobro Polje 8 Posavec 2 Ljubno 26 Lancovo 5 in 4 dvori Bodešče 13 Koritno 9* Ribno 14* Selo pri Bledu 13* Želeče in Zagorice 14* Grad 20* Rečica 11 in pol* in dvor Grimšče 2 in dvor Zasip 6 in dvor Mužje 4126 Sebenje 2 Podhom 9*, dvor in ena koseščina in pol Spodnje Gorje 10* in dvor Zgornje Gorje 5, 4 dvori in 6 koseščin in pol Višelnica 7 in koseščina Laze 3 Radovna 14 rovtov Poljšica 8*, dvor in 2 koseščini Mlino 7 in dvor Zazer 11* Bohinjska Bela 17* Kupljenik 4 Nomenj 11 Log v Bohinju 2 Bitnje 3 Češnjica ? Srednja vas 4 in 20 koseščin127 Studor 9 sv. Janez ob jezeru 2 in pol Laški Rovt 3 Savica 11 Brod 9 Bohinjska Bistrica 14 Nemški Rovt 4 naselitve morda lahko prišlo že nekoliko prej kot na območju Martuljka. Obe naselji sta verjetno produkt ortenburške kolonizacije, kdaj sta nastali, pa je težko reči. Ljudmil Hauptmann je pisal o tem, da naj bi bil najzahodnejši del Kranjske, fužinarsko naselje Bela Peč (Fusine in Valromana) z okoliškimi rovti, danes del Italije, koloniziran na začetku 15. stoletja, ko naj 124 Verjetno ni šlo za Breg pri Žirovnici, temveč za neki toponim »Breg« pri Begunjah. V fevdu ga je leta 1436 imel Friderik z Brega. Sprva je bilo zapisano »hof zu Vegawn am Rayn gelegen in Ratmansdorfferpharr«, kasneje pa je bila beseda »Ve-gawn« — Begunje prečrtana. Leta 1444 je imel Hans z Brega, Friderikov sin, dvor »am Rayn« v radovljiški fari (ARS, AS 1073, I-57r, Celjska fevdna knjiga 1436, f 21, 55). Isti Hans je dvanajst let kasneje imel v fevdu dvor »am Rayn zu Figawn« v vasi radovljiške župnije (ARS, AS 1073, I-2r, Celjska fevdna knjiga 1456, f 9'). Da gre za Breg v Begunjah, meni že Božo Otorepec (Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, 111, 114). Omemba cerkve na Bregu v radovljiški matrikuli iz leta 1468 kaže na to, da je naselje Breg verjetno obstajalo vsaj okoli sredine 15. stoletja (Steska, Radovljiška matrikula, str. 29). 125 Božo Otorepec je »Erlach« imel za Jelše pri Radovljici, čeprav tega toponima danes ni mogoče več zaslediti (Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, 111, 114). bi tja Ortenburžani naselili nemško govoreče fuži-narje s Koroške.128 Geografski in prometni dejavnik bi lahko govorila v prid zgodnjega nastanka naselja Podkoren, ki pa se ne omenja ne sredi 12. stoletja ne v 14. stoletju, ko sta omenjeni sosednji Rateče in Kranjska Gora. Prva možna omemba naselja Podkoren bi sicer lahko datirala več kot pol stoletja pred omembo v belopeškem 126 Naselje Mužje pri Zasipu (Musiach) se prvič po 11. stoletju v virih omenja leta 1352, ko je Henrik Reyman z Bleda štiri tamkajšnje kmetije prodal Nikolaju Sommereckerju. V Oto-repčevi kartoteki srednjeveških listin je v regestu zapisano, da gre za Mošnje, a gre za napako (Otorepec, CKSL, 1352 27/3). V Mužje je kmetije postavil tudi Andrej Pleterski (Pleterski, Župa Bled, str. 30). 127 Za Bohinj je omenjenih dvajset kosezov (ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f 93—94). Vsi niso živeli v Srednji vasi, nekaj jih je bilo tudi v Studorju in morda v Stari Fužini, če je naselje tedaj že obstajalo. Na obstoj Stare Fužine v srednjem veku kaže le omemba tamkajšnje podružnične cerkve sv. Pavla ob koncu 15. stoletja (Hofler, Topografija župnij na Kranjskem, str. 51). 128 Hauptmann, Razvoj družabnih razmer, str. 281. 309 3 KRONIKA GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 64 2016 urbarju.129 Na podlagi datacije fresk na zunanjosti podružnične cerkve sv. Andreja, ki jih Janez Hofler postavlja v zadnjo četrtino 14. stoletja,130 bi lahko nastanek naselja postavili v čas razmeroma kmalu po letu 1385, ko so to območje pridobili Ortenburžani, ali pa je, verjetneje, šlo za ortenburško kolonizacijo, ki je sledila pridobitvi patronata nad kranjskogorsko cerkvijo. Tako bi bili priča masovni kolonizaciji, ko je na območju vasi Rateče in Podkoren v stoletju in pol nastalo kar 23 kmetij, vsaj del kot produkt imigracije, najverjetneje s Koroške. V dolini Radovne so rovti najverjetneje nastali šele po letu 1464, saj v urbarju blejskega gospostva omenjeni toponim »Redberg« najverjetneje ne predstavlja Radovne.131 Prva omemba Radovne najverjetneje sodi v april 1474, ko je Jurij Ratt iz Višelnice svoje tamkajšnje rovte (vnser gerrewt das gellwgen ist genantt inn der Radwein) prodal Tomažu, županu v Mužjah. Za rovte je moral Jurij blejskemu gospostvu plačevati letni činž, ležali pa so ob rovtih Lenarta Kunčiča iz Zgornjih Gorij.132 Izkoriščanja Radovne pa se niso lotili le podložniki blejskega gospostva, temveč se 12 rovtov v Radovni omenja tudi v radovljiškem urbarju iz leta 149 8.133 Do konca 15. stoletja sta nastala tudi vsaj dva rovta blizu planine Goreljek na Pokljuki, ki sta sodila v okvir blejskega gospostva, na območju vasi Jereka pa je tedaj že stala cerkev sv. Marjete.134 Istega leta kot belopeški urbar je nastal urbar radovljiškega gospostva, ki pa naj bi bil prepis starejšega urbarja izpred leta 148 5.135 S tem urbarjem imamo prvič vpogled v nekdanjo ortenburško posest, ki se je raztezala po številnih naseljih na zgornjem Gorenjskem, nekaj posesti pa je bilo tudi v krajih, ki danes ležijo v občinah Tržič in Kranj. Največ posesti je gospostvo imelo po radovljiški Deželi ter ob Savi v smeri proti Kranju, kjer je bilo največje naselje Ljubno (Levfel) s 24 kmetijami. Nad tokom Save sta že nastali naselji Dobrava (Nider Hard) in Mišače (Mischatz), nekaj malega kmetij je bilo tudi v Kamni Gorici (Stainpuchel) in Kropi (Chropp), kjer je sicer 129 Otorepec, CKSL, 1432 7/9. Herman II. Celjski je Frideriku Schrottu podeljeval fevde, ki so večinoma ležali pod Kamniškimi Alpami in Karavankami. Zanimivi so trije toponimi: 4 hube »zu Pach«, gozd »zu Velach« in ena huba »zu der Wur-czen«. Ti toponimi bi lahko predstavljali Potoke, sosednjo Koroško Belo in Podkoren. Zdi se, da v celjskih fevdnih knjigah te podelitve ni zabeležene, možno je, da Friderik II. Celjski fevdov ni podelil naprej. V prid temu bi lahko govorilo tudi število kmetij na Potokih v belopeškem urbarju iz leta 1498, ko so bile tam prav tako štiri kmetije. A dokončno te hipoteze ne moremo potrditi (ARS, AS 1, Urbar gospostva Bela Peč 1498, f. 11). 130 Hofler, Topografija župnij na Kranjskem, str. 39. 131 O prvi omembi Radovne v pisnih virih glej: Mlinar, Drobci, str. 296. 132 Otorepec, CKSL, 1474 21/4. 133 ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f 80-81. 134 Otorepec, CKSL, 1494 16/8. Omenjena je tudi senožet na tej planini. 135 Gestrin, Radovljica, str. 525. prevladovalo železarstvo. Kar 24 oštatov ali domcev je omenjenih v Lipnici. Na območju Blejskega kota je imelo gospostvo nekaj posesti po skoraj vseh vaseh, v Bohinju je bil nekoč ortenburški Studor (Stodorf z devetimi kmetijami. Zanimivo je, da takrat nobeno izmed večjih gospostev ni imelo zabeležene posesti v Lescah, nad desetimi kmetijami je imelo odvetništvo radovljiško gospostvo, ostale pa so bile v posesti nižjega plemstva ter različnih cerkva in župnij.136 V »vasi Radovljica«, s čimer je bil mišljen Predtrg, je bilo osem kmetij, v mestu Radovljica pa 42 hiš.137 Naselbina na pomolu nad Savo se je razvila ločeno od vasi, ki je danes poznana pod imenom Predtrg, pričetek rasti tržnega naselja pa lahko postavimo na konec 13. in začetek 14. stoletja, ko je do leta 1320 pridobila tržne pravice. Na razvoj naselbine je vplivala bližina trgovskih poti, rast fužinarstva v bližini ter težnja Ortenburžanov po vzpostavitvi gospostvenega središča. Približno sredi sedemdesetih let 15. stoletja je Radovljica dobila tudi mestne pravice.138 Skupno število kmečkih obratov je konec 15. stoletja na zgornjem Gorenjskem znašalo vsaj 695 celih in 7 polovičnih kmetij, 31 koseščin in 2 polovici, 34 oštatov, 30 dvorov in 17 rovtov (gl. tabelo 2). Pričeli so se kazati tudi obrisi kajžarstva, skupno jih je bilo 15. V mestu Radovljica je bilo 42 hiš. K seštevku števila prebivalstva pa je treba dodati še vsaj 32 železarskih družin.139 Ob uporabi enakih količnikov kot pri zgornji tabeli bi približno število prebivalstva na zgornjem Gorenjskem ob koncu 15. stoletja znašalo med 3762 in 4700 oseb.140 136 ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f. 113. 137 Prav tam, f. 26, 116-121. 138 Gestrin, Radovljica, str. 523-527. 139 V Beli Peči so bila tri kladiva in kovačnica, kjer je bilo skupaj 17 železarjev. Na Jesenicah in na Planini pod Golico so bila tri kladiva in sedem talilnih peči, eno kladivo je bilo v Mostah, štiri pa pod Jelovico - v Kropi, Kamni Gorici in Kolnici (ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f. 104; ARS, AS 1, Urbar gospostva Bela Peč 1498, f. 8, 20-21, 40). Predvidevamo, da so bili železarji tam z družinami, zato pri računanju števila prebivalstva za omenjene železarje uporabljamo enak količnik kot pri kmetijah. 140 Dvor je bil v izračunu upoštevan kot dvojna huba, oštati, ko-seščine in hiše v Radovljici kot ena, prav tako tudi polovične kmetije ter naseljeni rovti v Gozd Martuljku, Srednjem Vrhu in pri Beli Peči. Kjer se na kmetiji omenjata dva posestnika, se za število prebivalstva potem to šteje kot dvojna huba. Izračun je glede na tistega iz okoli leta 1330 precej bližji realnemu stanju. Še vedno sicer ni jasno dokončno poselitveno stanje za vsa naselja zgornje Gorenjske, a delež takšnih naselij je precej manjši kot stoletje in pol prej. Obenem je, kot je bilo zapisano že zgoraj, število kmetij zelo težko določiti na podlagi listinskih virov, zato je tu navedeno število kmetij še vedno manjše od skupnega števila, mu je pa verjetno precej blizu. Gostota poselitve bi torej znašala med 3,49 in 4,37 prebivalca/km2. Kot primerjava lahko služi podatek za območje Julijskih Alp, kjer se je v istem času gostota prebivalstva gibala med 3 in 4,1. Vir za površino današnjih občin zgornje Gorenjske (1076 km2) je dostopen na http://www. stat.si/obcine/sl/2014/Municip/Index/, zadnji dostop 15. 6. 2016. Danes na tem območju živi 65.345 oseb, gostota poselitve pa je 60,73 prebivalca/km2 (http://pxweb.stat.si/pxweb/ Dialog/varval.asp?ma=05C4002S&ti=&path=../Database/ 310 64 2016 3 KRONIKA GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 117. Urbar gospostva Bela Peč 1498. AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 246. Urbar urada Radovljica 1498. AS 1073, Zbirka rokopisov (I-57r. Celjska fevdna knjiga 1436; I-2r. Fevdna knjiga za grofijo Orten-burg 1456; I-3r. Fevdna knjiga grofije Celje 1456. ZIMK ZRC SAZU Otorepec, Božo: Centralna kartoteka srednjeveških listin za Slovenijo. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU. Zapuščina Milka Kosa, fasc. 5, Izvleček blejskega urbarja iz l. 1602. Arhiv Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, ZRC SAZU. OBJAVLJENI VIRI Bizjak, Matjaž: Srednjeveški urbarji za Slovenijo 5. Urbarji briksenske škofije 1253—1464. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2006. Blaznik, Pavle: Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4. Urbarji freisinške škofije. Ljubljana: SAZU, 1963. Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Carinthiae. Geschichtliche Denkmäler des Herzog-thumes Kärnten I. Die Gurker Geschichtsquellen: 864-1232. Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1896. Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Carinthiae. Geschichtliche Denkmäler des Herzog-thumes Kärnten III. Die Kärnten Geschichtsquellen: 811-1202. Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1904. Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Carinthiae. Geschichtliche Denkmäler des Herzog-thumes Kärnten IV. Die Kärnten Geschichtsquellen: 1202-1269. Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1906. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku III. Ljubljana: Leonova družba, 1911. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV. Ljubljana: Leonova družba, 1920. Monumenta Germaniae Historica. Diplomatum regum et imperatorum Germaniae. Tomus III. Heinrici II. etArdvini diplomata (ur. Harry Bresslau). Hannover: Hannsche Buchhandlung, 1900-1903. Monumenta Germaniae Historica. Diplomatum regum et imperatorum Germaniae. Tomus V. Heinrici III. diplomata (ur. Harry Bresslau in Paul Kehr). Berlin: Weidmannsche Buchhandlung, 1931. Monumenta Germaniae Historica. Diplomatum regum et imperatorum Germaniae. Tomus VI. Heinrici IV. diplomata (ur. Dietrich von Gladiss in Alfred Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/20_05C40_pre-bivalstvo_obcine/&lang=2, zadnji dostop 15. 6. 2016). Gawlik). Hannover: Hannsche Buchhandlung, 1941-1978. Otorepec, Božo: Gradivo za zgodovino Radovljice v srednjem veku. Radovljiški zbornik 1995 (ur. Jure Sinobad). Radovljica: Občina Radovljica, 1995, str. 10-38. Redlich, Oswald: Acta Tirolensia. Urkundliche Quellen zur Geschichte Tirols I. Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen vom zehnten bis in das vierzehnte Jahrhundert. Innsbruck: Verlag der Wagnerschen Universitäts-Buchhandlung, 1886. Santifaller, Leo: Die Urkunden der Brixner HochstiftsArchive 1295-1336. Erste Teil, Urkunden. Leipzig: S. Hirzel, 1941-1943. Santifaller, Leo: Die Urkunden der Brixner HochstiftsArchive 845-1295. Innsbruck: Wagner, 1929. Schumi, Franz: Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain I. Ljubljana: Narodna tiskarna, 1882-1883. Schumi, Franz: Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain II. Ljubljana: Narodna tiskarna, 1884-1887. SPLETNA VIRA http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval. asp?ma=05C4002S&ti = &path=../Databa-se/Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_ preb/20_05C40_prebivalstvo_obcine/&lang=2. Zadnji dostop 15. 6. 2016. http://www.stat.si/obcine/sl/2014/Municip/Index/. Zadnji dostop 15. 6. 2016. LITERATURA Adam, Stane: Zakaj razstava o Ortenburžanih?. Linhartovi listi, 1, št. 4, Radovljica, 2002, str. 1-4. Albertoni, Giuseppe: Začetki razdrobljene briksen-ske posesti na Kranjskem v 10. in 11. stoletju [Die Anfänge des Brixner Streubesitzes] (prev. Niko Hudelja). Blaznikov zbornik.: In memoriam Pavle Blaznik, (ur. Matjaž Bizjak). Ljubljana: Založba ZRC SAZU; Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2005, str. 55-66. Arheološka najdišča Slovenije (ur. Lojze Bolta). Ljubljana: DZS, 1975. Bezlaj, France: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967. Bizjak, Matjaž: Razvoj, uprava in poslovanje frei-sinške in briksenske posesti na Kranjskem v srednjem veku. Blaznikov zbornik.: In memoriam Pavle Blaznik (ur. Matjaž Bizjak). Ljubljana: Založba ZRC SAZU; Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2005, str. 111-124. Blaznik, Pavle, Bogo Grafenauer, Milko Kos in Fran Zwitter: Kolonizacija in populacija. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog I (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafe- 311 3 KRONIKA_64 GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 2016 nauer, Sergij Vilfan in Fran Zwitter). Ljubljana: DZS, 1970, str. 29-127. Ciglenečki, Slavko: Archaeological investigations of the decline of antiquity in Slovenia. Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo: začetki slovenske etnogeneze (ur. Rajko Bratož). Ljubljana: NMS/SAZU, 2000, str. 119-139. Ciglenečki, Slavko: Prispevek k arheološki sliki Carneole v zgodnjesrednjeveškem obdobju. Hi-stria archaeologica: časopis arheološkog muzeja Istre, 20/21, 1989/1990, str. 151-164. Gestrin, Ferdo: Bled v fevdalnem obdobju - do konca 18. stoletja. Kronika 32, 1984, str. 119-130. Gestrin, Ferdo: Radovljica - vas, trg in mesto do konca 17. stoletja. Zgodovinski časopis 45, 1991, str. 517-547. Grafenauer, Bogo: Urbarizacija zemljišča. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog I (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan in Fran Zwitter). Ljubljana: DZS, 1970, str. 219-224. Hauptmann, Ljudmil: Nastanek in razvoj Kranjske [Krain] (prev. Doris Debenjak). Ljubljana: Slovenska matica, 1999. Hauptmann, Ljudmil: Razvoj družabnih razmer v Radovljiškem kotu do krize XV. stoletja. Zgodovinski časopis 6-7, 1952-53, str. 270-284. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijopredjo-žefinskih župnij na Slovenskem. Ljubljana: Vihar-nik, 2015. Ilešič, Svetozar: Gorenjska, njena regionalna opredelitev in notranja regionalna razčlenitev. Gorenjska. Referati in gradivo na 12. zborovanju slovenskih geografov v Kranju in na Bledu od 15. do 17. oktobra 1981 (ur. Slavko Brinovec). Ljubljana: Geografsko društvo Slovenije, 1981, str. 9-17. Knific, Timotej in Andrej Pleterski: Staroslovanski grobišči v Spodnjih Gorjah in Zasipu. Arheološki vestnik 44, 1993, str. 235-267. Knific, Timotej in Andrej Pleterski: Staroslovansko grobišče Dlesc pri Bodeščah. Arheološki vestnik 32, 1981, str. 482-523. Knific, Timotej: Arheološki sledovi blejskih prebivalcev iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Bled 1000 let: Blejski zbornik 2004 (ur. Jože Dežman). Radovljica: Didakta, 2004, str. 93-118. Knific, Timotej: Arheološki zemljevid Blejskega kota v zgodnjem srednjem veku. Kronika 32, 1984, str. 99-110. Knific, Timotej: Nožič z zavojkoma s staroslovanske-ga grobišča Dlesc pri Bodeščah. Arheološki vestnik 34, 1983, str. 361-374. Kos, Dušan: Med gradom in mestom: odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: ZRC SAZU, 1994. Kos, Dušan: Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Ljubljana: Viharnik, 1997. Kos, Milko: Creine Mons - Krainberg - Kranjska gora, staro ime za Karavanke. Geografski vestnik, 4, 1928, str. 115-118. Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije: (za Kranjsko do leta 1500). Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino SAZU, 1975. Kos, Milko: Naselitev Gorenjske v ranem srednjem veku. Arheološki vestnik 21-22, 1970-1971, str. 7-16. Kos, Milko: Nekatera krajevna imena na Gorenjskem. Onomastica Jugoslavica 1, Zagreb, 1969, str. 5-9. Leben, Nika in Judita Lux: Bohinjska Bela. Varstvo spomenikov 43, 2007, str. 21-22. Melik, Anton: Planine v Julijskih Alpah. Ljubljana: SAZU, 1950. Mlinar, Janez: Slepo črevo Kranjske. Prispevek h ko-lonizacijski zgodovini Zgornjesavske doline. Zgodovinski časopis 59, 2005, str. 333-340. Mlinar, Janez: Drobci iz starejše zgodovine doline Radovne. Bled 1000 let: Blejski zbornik 2004 (ur. Jože Dežman). Radovljica: Didakta, 2004, str. 295-298. Mlinar, Janez: Gornjesavska dolina v poznem srednjem veku. Med Julijci in Karavankami (ur. Janez Mlinar). Jesenice: Gornjesavski muzej, 2011, str. 25-42. Mlinar, Janez: Podoba srednjeveške poseljenosti območja današnje jeseniške občine. Jeseniški zbornik 9 (ur. Tone Konobelj). Jesenice: Muzejsko društvo Jesenice, 2004, str. 11-21. Mlinar, Janez: Povednost srednjeveških urbarjev. Primer belopeškega urbarja iz leta 1498. Urbarji na Slovenskem skozi stoletja (ur. Lilijana Znidar-šič Golec in Matjaž Bizjak). Ljubljana, 2016, str. 35-53 (še v tisku). Pagitz, Franz: Die Geschichte des Kollegiatstiftes Maria Wörth: ein Beitrag zur Austria Sacra: mit einem Beitrag »zur Kunst in Maria Wörth«. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1960. Pleterski, Andrej: Nevidna srednjeveška Evropa. Zupa Bled. Ljubljana: ZRC SAZU, 2011. Pleterski, Andrej: Staroslovansko grobišče na San-drovi polici v Predtrgu pri Radovljici. Arheološki vestnik 41, 1990, str. 465-504. Pleterski, Andrej: Zgodnjesrednjeveška naselbina na blejski Pristavi: tafonomija, predmeti in čas. Ljubljana: ZRC SAZU, 2010. Preinfalk, Miha: Rodbina Lamberg: plemiške rodbine na Slovenskem. Gea 17, št. 11, 2007, str. 70-73. Sagadin, Milan: Ajdna nad Potoki. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, 1997. Sagadin, Milan: Arheološka najdišča Gornjesavske doline. Med Julijci in Karavankami: zgodovinske in naravne podobe Gornjesavske doline (ur. Janez Mlinar). Jesenice: Gornjesavski muzej, 2011, str. 11-22. 312 64 2016 3 KRONIKA GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 Sagadin, Milan: Od Karnija do Kranja: arheološki podatki o razvoju poselitve v antičnem in zgodnje-srednjeveškem obdobju: doktorska disertacija. Kranj, 2008. Sagadin, Milan: Poznoantična in staroslovanska najdišča v jeseniški občini. Jeklo in ljudje: jeseniški zbornik 5 (ur. Tone Konobelj). Jesenice: Skupščina občine Jesenice, 1985, str. 377-388. Sagadin, Milan: Rateče. Varstvo spomenikov 35, 1994-1995, str. 140. Sagadin, Milan: Zaščitno izkopavanje staroslovan-skih grobov v lopi cerkve sv. Martina v Mostah pri Žirovnici. Arheološki vestnik 33, 1982, str. 124-131. Simoniti, Vasko: Pustote v 14. in 15. stoletju: referat na kolokviju ob stoletnici rojstva Milka Kosa v Ljubljani 10. decembra 1992. Zgodovinski časopis 48, 1994, str. 187-194. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, 2009. Steska, Viktor: Radovljiška matrikula iz l. 1468. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 2-3, 19211923, str. 23-38. Svetina, Robert: Zur Herkunft sowie zur Verbreitung der Verehrung des hl. Lambert von Lüttich/ Sv. Lambert in Slowenien. Zgodovinski časopis 64, št. 1-2, 2010, str. 46-114. Šmitek, Janez: Lipniška dolina v 16. stoletju. Kro-parski zbornik.: ob 100-letnici Plamena: 1894—1994 (ur. Verena Štekar-Vidic). Kropa, Radovljica: Tovarna vijakov Plamen, Medium, 1995. Štefančič, Marija in Petra Leben-Seljak: Antropološka analiza staroslovanskega grobišča Dlesc pri Bodeščah. Arheološki vestnik 43, 1992, str. 191203. Štih, Peter in Vasko Simoniti: Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Štih, Peter: Izvor in začetki škofijske posesti na današnjem slovenskem ozemlju. Blaznikov zbornik.: In memoriam Pavle Blaznik (ur. Matjaž Bizjak). Ljubljana: Založba ZRC SAZU; Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2005, str. 35-48. Štih, Peter: Mensch und Wald in den Ostalpen (bis zur großen Kolonisation). Man, Nature and Environment between the northern Adriatic and the eastern Alps in premodern Times (ur. Peter Štih in Žiga Zwitter). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014, str. 36-51. Štih, Peter: Prva omemba Bleda v pisanih virih: listina kralja Henrika II. za briksenskega škofa Al-buina z dne 10. aprila 1004 (D. H. II 67). Bled tisoč let: Blejski zbornik 2004 (ur. Jože Dežman). Radovljica: Didakta, 2004, str. 7-34. Valič, Andrej: Ajdna. Varstvo spomenikov 28, 1986, str. 279. Valič, Andrej: Ajdovska luknja. Varstvo spomenikov 27, 1985, str. 272-274. Valič, Andrej: Brod. Varstvo spomenikov 29, 1987, str. 285. Valič, Andrej: Gorje. Varstvo spomenikov 11, 1967, str. 132. Valič, Andrej: Pregled ledin in arheoloških najdišč. Bohinjski zbornik (ur. Jože Dežman). Radovljica: Skupščina občine, 1987, str. 36-45. Valič, Andrej: Radovljica. Varstvo spomenikov 13-14, 1970, str. 174. Valič, Andrej: Staroslovansko grobišče v Smoku-ču pri Žirovnici in Srednjem Bitnju pri Kranju. Arheološki vestnik 13-14, 1962-1963, str. 565574. Vičič, Boris: K arheološki topografiji Bohinja. Kronika 31, 1983, str. 1-7. Vidrih Perko, Verena in Milan Sagadin: Gorenjska v antiki. Kamniški zbornik 17 (ur. Marjeta Humar). Kamnik: Občina, 2004, str. 207-223. Vidrih Perko, Verena: Ajdna nad Potoki: poročilo o najnovejših arheoloških odkritjih in Arheologija za javnost, študijski primer: projekt Kašarija. Jeseniški zbornik 9 (ur. Tone Konobelj). Jesenice: Muzejsko društvo Jesenice, 2004, str. 205-219. Zahn, Joseph: Die freisingischen Sal-, Copial- und Urbarbücher in ihren Beziehungen zu Österreich. Mit zwei Facsimilen, Urkunden-Beilagen und Verzeichnissen. Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquellen 27, 1861, str. 191-344. SUMMARY The settlement structure of Zgornja Gorenjska in the Middle Ages Colonisation of the lowland areas of the Bled seigniory ended already in the middle, most likely in the first half of the 13th century, and in some settlements probably even before that. The lack of fertile soil in lowland areas led to a gradual reduction of land plots at higher elevations, which was first documented for Nemški rovt and soon afterwards a few similar settlements around Bohinj and Blejski kot, all having emerged sometime before 1330 and retained more or less the same size even at later dates. By contrast, it was probably in the second half of the 14th century that lowland settlements witnessed the formation of the first wastelands, with the greatest exposure to which having been recorded in Lower Bohinj Valley and the lowest in Blejski kot; there were also a few in the Radovljica plain (also called Dežela), but the lack of sources makes it impossible to gain a better insight. It may generally be claimed that some settlements often witnessed minor changes in the number 313 3 KRONIKA GAŠPER OITZL: POSELITVENA SLIKA ZGORNJE GORENJSKE V SREDNJEM VEKU, 295-314 64 2016 of farms and only a few retained an unchanged number of farms from their first mention to the second half of the 15 th century. According to the available data, the area least affected by change was Blejski kot and probably part of the Radovljica plain (Dežela), and the worst affected area was the Upper Sava Valley, where a majority of settlements emerged from the late 13th century onwards, and Bohinj. The settlement structure of the Upper Bohinj Valley remains largely unknown, which does not necessarily imply a sporadic settlement pattern, especially in view of the fact that Srednja vas was home to the central church in the Bohinj area, with its characteristic old patro-cinium of St. Martin. The only settlements to emerge in the Upper Sava Valley during the high Middle Ages were Rateče and Dovje, where the process of colonisation started a few decades later than in Bohinj and Blejski kot as well as at a lower initial intensity, at least in Rateče. Settlements in this area probably started to expand at an increased rate sometime in the mid-14th century, when the colonisation of mountainous areas in Bohinj and Blejski kot had already come to an end, and continued throughout the 15th century - a rather expected development given the geographical conditions. One of the contributing factors to the expansion and emergence of new settlements in the Upper Sava Valley was the ironmaking industry at Jesenice and Bela Peč. In the end, the paper provides a total number of agricultural facilities across villages as well as an approximate number of the population and its density at the end of the 15th century. These estimates should be considered with certain reservations, as the sources do not make mention of every single farm. Likewise open to question is the coefficient for the number of inhabitants per farm. 314 64 2016 3 KRONIKA 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 332.21(497.452)"13/18" 726:27-523.42(497.4Lesce) Prejeto: 13. 7. 2016 Matjaž Bizjak doc. dr., višji znanstveni sodelavec, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana E-pošta: matjaz@zrc-sazu.si Identifikacija posestnih enot srednjeveškega urbarja Primer »zemljiškega gospostva« cerkve v Lescah IZVLEČEK Avtor raziskuje posestno zgodovino zemljiškega gospostva cerkve v Lescah in z retrogradno analizo zgodovinskih virov iz časa med 14. in 19. stoletjem identificira posamezne posestne enote. Od dvanajstih dokumentiranih hub ob koncu 16. stoletja so štiri pripadale leški cerkvi; dve beneficiju, iz katerega se je vzdrževal kaplan, dve pa gospostvu cerkve v ožjem pomenu besede. Jedrno posest gospostva, ki jo je cerkev ohranjala ves obravnavani čas, je sestavljalo šest kmetij;po ena v Lescah, na Bregu ob Bistrici, na Gorici in Smokuču ter dve v Hlebcah. Ključne besede cerkvena posest, Lesce, urbar, srednji vek ABSTRACT IDENTIFICATION OF ESTATE UNITS OF THE MEDIEVAL LAND REGISTER. A CASE OF THE ECCLESIASTICAL "SEIGNIORY" IN LESCE The author investigates the estate history of the ecclesiastical seigniory in Lesce and identifies individual estate units through a retrospective analysis of historical sources from the period between the 14th and 19th century. Of the twelve peasant hides (huba, Hufe) documented at the end of the 16th century, four belonged to the church of Lesce, two to the benefice, which provided the chaplain with regular income, and another two to the ecclesiastical seigniory in the narrow sense of the word. The central estate of the seigniory, which the church retained in its hands for the entire duration of the aforementioned period, encompassed six farms: one in Lesce, Breg ob Bistrici, Gorica and Smokuč, and two in Hlebce. KEYWORDS ecclesiastical estate, Lesce, land register, Middle Ages 315 3 KRONIKA_64 MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 2016 Prijetno gorenjsko mestece Lesce, ki je danes prepoznavno po čokoladi Gorenjka, športnem letališču in vrhunskih padalcih, kampu Šobec ter snežnih verigah za avtomobile, povezujejo poznavalci in ljubitelji srednjeveške zgodovine predvsem z božjepotno Marijino cerkvijo. Poleg precej spoštljive starosti -prva predhodnica današnjega baročnega svetišča je na isti lokaciji domnevno stala vsaj že sredi 11. stoletja - izstopa v slovenskem prostoru po zaslugi listine, ki presenetljivo nazorno opisuje okoliščine njenega nastanka in zgodnje posestne razmere.1 Ne da bi na tem mestu do potankosti ponavljali že večkrat interpretirano zgodbo briksenskega mi-nisteriala Nantwina in njegove lastniške cerkve,2 naj opozorim le na njen posestnozgodovinski kontekst, ki je v tesni povezavi s temo, obravnavano v tem prispevku. Nantwin je namreč na prelomu iz 11. v 12. stoletje dosegel, da je bila njegova cerkev v Lescah, ki je bila prešibko dotirana, da bi lahko preživljala lastnega duhovnika, inkorporirana prav tako njegovi cerkvi v Zgornjih Gorjah. Tu je do konca 13. stoletja nastala župnija, verjetno okoli leta 1296.3 S tem so vse posestne pravice v zvezi z leško cerkvijo (ecclesia ... cum omnibus fructibus, reditibus, iuribus et obventionibus universis) pristale v rokah gorjanskega župnika, ki jih je kot supplementum nemoteno užival do konca 14. stoletja. Poznani sta dve potrditvi teh pravic, ki sta si jih tedanja župnika izprosila od vsakokratnega oglejskega patriarha; prva iz leta 1332 in druga iz leta 1389.4 Takšno stanje so v naslednjem desetletju prekinili Ortenburžani, ki so leta 1394 od patriarha prejeli patronat nad župnijama Radovljica in Gorje.5 Štiri leta pozneje je grof Friderik pri priljubljeni romarski cerkvi v Lescah ustanovil kaplanijo s stalnim kaplanom, ki je bil odslej upravičen do vse 1 Nedatirana listina, ki jo lahko umestimo v čas med letoma 1115 in 1121, se nahaja v Državnem arhivu na Dunaju (HHStA, AUR, pod letnico ca. 1170); editio citanda: Schumi, Urkunden- undRegestenbuch I, št. 133, str. 123—124; druge objave: Hormayr, Kritisch-diplomatische Beytrage I.2, št. xlvii, str. 99-101; Kos, Gradivo IV, št. 542, str. 275-276 (regest); faksimile: Babič, Marijina cerkev v Lescah, str. 7; zadnja temeljita obravnava z navedbo starejše literature: Bizjak, Listina, str. 33-42. 2 Literatura navedena v Bizjak, Listina, str. 33, op. 5. 3 Desetinski seznam iz tega leta je še ne navaja, pač pa se v istem letu omenja gorjanski župnik kot priča v neki listini (Hofler, O prvih cerkvah, str. 214). 4 A RS, AS 1063, ZL, št. 6816 (1389-VIII-24) z insertoma listin 1332-V-23 in s. d., med 1115-1121 (ed., Otorepec, CKSL). Na tem mestu izkoriščam priložnost za dopolnitev svojih predhodnih izvajanj v zvezi z Nantwinovo »ustanovitveno« listino. Zgoraj navedena listina - na katero pri raziskavi okoliščin nastanka leške cerkve žal nisem bil pozoren - namreč potrjuje predhodno izraženo domnevo, da je bila Nantwinova listina pečatena s patriarhovim oz. kvečjemu škofovim pečatom (Bizjak, Listina, str. 35). V potrditvi iz leta 1332 se pečat patriarha Ulrika (I.) izrecno omenja (quod prefate litere erant uero sigillopendentiprefati domini Wodorlici munite). 5 Hofler, O prvih cerkvah, str. 215. posesti in prihodkov cerkve.6 Gorjanski župnik je za nadomestilo prejel novo desetinsko posest, obdržal pa je jurisdikcijo nad leško enklavo, ki je bila šele enkrat v 16. stoletju priključena radovljiški župniji.7 Značilnost poznosrednjeveške zemljiškoposest-ne strukture v Lescah je močna prisotnost cerkvene posesti. Pri tem ne gre za pripadnost obsežnemu blejskemu gospostvu briksenskih škofov, ki so v 11. stoletju intenzivno posegali v zadevni prostor med Savo in Karavankami, temveč za raztreseno posest raznih župnij, cerkva in cerkvenih beneficijev z ozemlja radovljiške pražupnije. Do konca 15. stoletja je v rokah omenjenih ustanov pristala domala vsa le-ška zemljiška posest z redkimi izjemami; ena huba je pripadala gospostvu Brdo pri Kranju, ena pa gospostvu Kamen.8 Na preteklo dominantno vlogo nekdaj ortenburškega gospostva Radovljica je v 16. stoletju v Lescah spominjala le še odvetščina nad desetimi hubami. Med cerkvenimi posestniki najdemo v 15. in 16. stoletju župniji Radovljica (2 hubi)9 in Zgornje Gorje (1 huba),10 župnijske oz. podružnične cerkve na Bledu (1 huba),11 v Begunjah (1 huba),12 Kranjski Gori (1 huba),13 Studenčicah (1 huba)14 in Lescah (2 hubi),15 radovljiško bratovščino sv. Rešnjega telesa (1 huba)16 ter leška beneficija Blažene device Marije (1 huba)17 in sv. Katarine (1 huba).18 V sledečih vrsticah se bomo osredotočili na posest Marijine cerkve v Lescah. Urbarji Marijine cerkve v Lescah Do danes so se ohranili trije urbarji omenjene cerkve iz obdobja med sredo 15. in začetkom 17. stoletja, glede vsebine pa je tem virom precej soroden tudi davčni popis cerkva radovljiške župnije iz druge polovice 16. stoletja, katerega del, ki se nanaša na leško cerkev, zaradi dragocenega dopolnjevanja vsebine obravnavamo v tem sklopu. Omeniti kaže, da spričo majhne zemljiške posesti ne gre za običajne urbarje v obliki kodeksa, temveč za majhne, na prvi 6 ARS, AS 1063, ZL, št. 326, 1398-V-10 (ed., Otorepec, CKSL). 7 Hofler, O prvih cerkvah, str. 215. 8 Podatek izvira iz popisa odvetščine v radovljiškem urbarju iz 1579 (ARS, AS 173, Urbar 1579, pag. 396, 397), vendar se na podobno posestno stanje da sklepati tudi za leto 1498, ko se v Lescah prav tako navaja odvetščina nad desetimi hubami, le da te niso posamično navedene (Urbar 1498). 9 ARS, AS 173, Urbar 1579, pag. 396. 10 Prav tam, pag. 397. 11 Prav tam, pag. 396. 12 ARS, AS 1063, ZL, št. 6603, 1411-VII-3 (ed., Otorepec, CKSL). 13 Prav tam. 14 ARS, AS 173, Urbar 1579, pag. 396. 15 Prilogi 1 in 2. 16 Prav tam, pag. 397. 17 Prav tam, pag. 396 (tu se kot lastnik hube zelo posplošeno navajapharrer zu Lees, vendar gre zgolj za beneficiata, kaplana). 18 Prav tam, pag. 397. 316 64_3 KRONIKA 2016 MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 Urbar Marijine cerkve v Lescah 1454 (NŠAL, ŠAL, fasc. 1; foto Matej Burger). pogled neugledne koščke pergamenta oz. papirja, ki pa kljub temu predstavljajo dokaj redek in dragocen pomnik preteklosti. 1454. NŠAL, ŠAL, ŽA Lesce, spisi, fasc. 1. Urbar je zapisan na pergamentnem listku velikosti 18,6 x 12,7 cm. Celotno besedilo je napisano na rectu folija; na zadnji strani se nahaja zgolj mlajši vpis o hubi v Mošnjah. Besedilo ni enotno, temveč je delo treh različnih rok iz druge polovice 15. stoletja; osnovno besedilo (a) lahko umestimo v leto 1454, medtem ko oba dodatka (b) in (c) nista bistveno mlajša. Nekje na prelom med 15. in 16. stoletjem lahko umestimo roko d, ki prinaša podatke o posestnikih hub, ki se do potankosti skladajo s tistimi iz urbarja iz 1512.19 1512. ARS, AS 781, Samostanski arhiv Stična, fasc. 4. Podobno kot za prvega je bil tudi za drugi urbar Na ta urbar me je opozoril Matej Burger, za kar se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. uporabljen manjši kos pergamenta (25 x 13,2 cm). Tudi tu je urbarju namenjen predvsem recto folija; na hrbtni strani se nahaja zgolj poznejši vpis za neko njivo. Glavnina besedila izvira od ene roke (a), ob koncu pa se nahajajo nekoliko mlajši dodatki treh različnih rok b in c in d. Na hrbtni strani je kot nekakšna dorzalna notica s pisavo 17. stoletja zabeleženo: Urbarium U. L. F. zu Lees de anno 1512, arhivska signatura (No. 13) pa priča, da je bil urbar verjetno nekoč hranjen kot trinajsti pergamentni dokument v cerkvenem arhivu v Lescah. Druga polovica 16. stoletja. NSAL 1, fasc. 5, št. 1. Manjši papirni kvaternij predstavlja popis cerkvenega davka triindvajsetih podružnic radovljiške župnije. Mednje so vštete tako posamezne podružnične cerkve kot tudi beneficiji oz. kaplanije, ki so bile ustanovljene pri teh cerkvah. Popis ni datiran, vendar ga sodeč po pisavi lahko umestimo v 16. stoletje. Primerjava s podatki, ki se nanašajo na leško cerkev, ga 19 317 3 KRONIKA MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 64 2016 Urbar Marijine cerkve v Lescah 1512 (ARS, AS 781, fasc. 4). umešča v čas po letu 1512; navaja namreč nekatera imena podložnikov, ki so v urbarju iz 1512 pripisana v obliki popravkov. Glede na to, da se nekatera imena podložnikov ujemajo tudi s podatki radovljiškega urbarja iz 1579 in z nekim dokumentom iz leta 1560, pa popis verjetno sodi v drugo polovico 16. stoletja. 1603-1611. NŠAL, ŠAL, ZA Lesce, spisi, fasc. 1. Priročni urbar je zapisan na zadnjem foliju manjše pole papirja, ki poleg tega vsebuje zapise, ki zadevajo poslovanje leške Marijine cerkve in njenih benefi- cijev. Osnovno besedilo je pisano od ene roke (a) s svetlo rjavo tinto, nekaj let mlajša, vendar še vedno iz časa uporabe urbarja, pa je roka b, ki je prispevala vpis o kmetiji v Smokuču in verjetno tudi popravke nekaterih nosilcev kmetij; vse v nekoliko temnejši tinti. Poleg tega se ob levem robu v različnih odtenkih tinte nahajajo vpisi o poravnanih dajatvah v obliki letnic brez tisočic (603, 604, 605, ...), na koncu pa v celoti na gosto prečrtani vpisi o izostankih plačil ipd., ki niso predmet te obravnave. 318 3 KRONIKA 64 MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 2016 Na tem mestu velja spregovoriti nekaj besed o metodi obravnavane raziskave. Glavni cilj, ki si ga zastavlja pričujoči prispevek - seveda v kontekstu zaključenega večstoletnega pregleda posestnih razmer leške cerkve -, je natančna identifikacija posestnih enot srednjeveškega cerkvenega gospostva. Postopek nikakor ni novost v slovenskem zgodovinopisju. Gre za kombinirano uporabo virov iz različnih zgodovinskih obdobij, katere glavni element je retrogradna analiza posestnega stanja. Razvijali so jo avtorji, kot so Sergij Vilfan, Pavle Blaznik, Andrej Pleterski in Dušan Kos.20 Vendarle gre v tem primeru za neko-likšno odstopanje od doslej običajnega pristopa. Vse omenjene raziskave so imele za cilj rekonstrukcijo prvotne razmejitve obdelovalnih površin oz. njenega razvoja. Pričujoča raziskava v tem pogledu ni tako poglobljena. Osredotoča se na drug, in sicer genea-loško-prozopografski, lahko bi rekli tudi populacijski vidik. Skuša namreč potegniti sklenjeno linijo posestnikov posamezne hube (kmetije) in njihove rodbine od srednjega veka do moderne dobe (v tem primeru do prve polovice 19. stoletja; dopolnitev do sedanjega časa je metodološko neproblematična). S tem vnaša v zgodovino srednjega veka nov element; znotraj doslej precej neosebnega podložniškega sloja »Janezov« in »Martinov« izpostavlja posameznike, ki pripadajo določeni (znani) rodbini, jih lahko umeščamo v genealoška drevesa in sploh raziskujemo njihova življenja na način, ki je bil doslej (z zelo redkimi izjemami) lasten le plemičem in meščanom. Seveda so za zdaj možnosti zelo omejene in tudi pričujoči prispevek prinaša le majhen odstotek pravkar povedanega; pa vendar ... Omenjena identifikacija hub je mogoča le ob pogoju zadostne gostote ohranjenih virov. Potrebno je vzpostaviti kronološko razmeroma sklenjeno serijo urbarjev, ki naj bi v idealnih razmerah segala nekje do prve polovice 18. stoletja. Na to lahko na eni strani navežemo podatke eventualnih starejših listin, na drugi pa podatke zemljiških katastrov; terezijanske- ga (1748-1756) in jožefinskega (1785-1789), ki sta urejena po zemljiških gospostvih, ter franciscejske-ga (1817-1828), katerega bistveni elementi so hišna imena, oštevilčenje hiš, parcelacija in grafične upodobitve. Kombiniranje podatkov franciscejskega in jožefinskega katastra zaradi posestne kontinuitete ali kvečjemu zamenjave dveh zaporednih generacij - ob zadostni posestni razpršenosti, ki je v tovrstnih raziskavah olajševalna okoliščina - dostikrat omogoča natančno lociranje posameznih hub nekega zemljiškega gospostva. Povezava je mogoča preko posestnika oz. posestniške rodbine in hišne številke; jožefin-ski kataster je namreč edini, ki še navaja pripadnost 20 Vilfan, Koseščina v Logu; Blaznik, Jožefinski kataster; Blaznik, Železniki in franciscejski katastrski elaborati; Pleterski, Župa Bled; Pleterski, Metoda povezave; Kos, Zgodovinski razvoj naselij goriškega kota. kmetije zemljiškemu gospostvu in obenem že prinaša tudi pozneje veljavno oštevilčenje hiš. Na območjih, za katera jožefinski kataster ni ohranjen, lahko namesto tega uporabimo terezijanskega. Vendar je v tem primeru časovna vrzel med obema viroma že tako velika, da dostikrat prihaja do menjav rodbin na kmetijah, poleg tega manjka bistven podatek o hišni številki. Dobrodošlo dopolnilo terezijanskemu katastru je le nekaj let mlajši popis prebivalstva (1754), ki je bil izveden po župnijah takratne ljubljanske škofije (tako pokriva precejšen del Gorenjske); za vsako hišo navaja pripadnost kraju in zemljiškemu gospostvu ter popisuje njene prebivalce s podatki o sorodstvenih razmerjih in starosti. Vendar je treba za zapolnitev vrzeli običajno pritegniti še druge vire. Edini sistematični vir, ki to omogoča, so župnijske matične knjige (rojstne oz. krstne, poročne in mrliške) ter statusi animarum (popisi duš). Čeprav so matične knjige za nekatere župnije ohranjene že od začetka 17. stoletja dalje, pa je zadnja tretjina 18. stoletja tisti mejnik, od katerega naprej lahko računamo s splošno pokritostjo. Matične knjige tega obdobja odlikuje tudi že precejšnja uniformiranost; poleg sorodstvenih razmerij dokumentiranih oseb prinašajo ne le kraj bivanja, pač pa od leta 1770 dalje tudi hišno številko, ki se pogosto ujema s tisto iz franciscejskega katastra, izjemoma pa celo podatke o pripadnosti zemljiškemu gospostvu. Posebej dragocen vir so v primerih, ko se je kot posledica poroke zamenjal priimek na določeni kmetiji. Po opisani metodi je bilo mogoče identificirati vse hube, ki se v 15. oz. začetku 16. stoletja navajajo v urbarjih leške Marijine cerkve. Pri tem je bilo le pri eni mogoče rekonstruirati praktično neprekinjeno vrsto posestnikov z razmeroma oprijemljivimi ge-nealoškimi povezavami. V ostalih primerih predstavlja nepremostljivo oviro skoraj stoletje in pol dolga vrzel med začetkom 17. in sredo 18. stoletja, vendar v večini primerov isti priimek neizpodbitno priča o rodbinski kontinuiteti. Genezo posesti Marijine cerkve v Lescah je torej mogoče rekonstruirati le delno. Prvotni lastnik Nantwin je nanjo lahko vezal zgolj majhno posest, ki ni zadostovala za vzdrževanje stalnega duhovnika. O njenem začetnem obsegu lahko zgolj špekuliramo. Niti ni jasno, kdaj je prišlo do transparentne delitve med nadarbinsko (beneficialno) in cerkveno posestjo v ožjem smislu, t. i. fabrica ecclesiae. Medtem ko je bila prva duhovnikov beneficij in torej namenjena njegovemu preživljanju, je druga služila vzdrževanju cerkvenega poslopja in opreme.21 Prvi viri, ki osvetljujejo premoženje leške Marijine cerkve enega in drugega tipa, izvirajo s konca 14. stoletja. Leta 1398 je Friderik Ortenburški pri leški cerkvi ustanovil be-neficij s stalnim kaplanom in jo s tem osamosvojil izpod oblasti župnika iz Zgornjih Gorij, kateremu je 21 Kušej, Cerkveno pravo, str. 391. 319 3 KRONIKA MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 64 2016 Pregledni zemljevid posesti Marijine cerkve v Lescah. v zameno podaril enakovredno desetinsko posest.22 V listini se izrecno omenjajo novoustanovljene večne maše za Ortenburžane, s čimer je bila nedvomno zvezana novo podarjena beneficialna posest, obenem pa je jasno izražena zahteva, naj gorjanski župnik odstopi vse pravice, ki jih je doslej imel v zvezi z leško cerkvijo - vključno z zadevnimi listinami - novemu kaplanu Nikolaju in vsem njegovim naslednikom. Ta nova in stara beneficialna posest je predstavljala temelj »gospostva« pozneje združenih beneficijev Blažene device Marije in svete Katarine (ustanovljen domnevno v 15. stoletju),23 katerega prvi popis predstavlja urbar iz leta 1667.24 Razen tega poznamo z začetka devetdesetih let 14. stoletja tudi dve listini, ki pričata o novih posestnih pridobitvah t. i. fabricae ecclesiae. To je tisto gospostvo, na katerega se nanašajo obravnavani urbarji in o katerem bo tekla razprava na naslednjih straneh. V prvih stoletjih gospostvo verjetno ni obsegalo več kot nekaj hub; prvotno besedilo urbarja iz leta 1454 jih navaja štiri, od tega sta bili dve rezultat pridobitev v letih 1390-1391. Dopuščati pa je treba tudi možnost negativne dinamike, kakršna je izpričana, denimo, za 16. stoletje. Nekako v drugi polovici 15. stoletja je gospostvo naraslo na šest hub in pol, do leta 1512 pa na deset (od tega je bila ena skupaj z dvema mlinoma v zastavi od Kacijanerjev), vendar jih urbar iz leta 1603 zopet navaja le še sedem. O živahnem nepremičninskem trgu v tem obdobju priča tudi nakup dveh hub od radovljiške cerkve, ki so ga izvedli leški cerkveni ključarji nedolgo pred letom 1541. Nakup je iz neznanih razlogov privedel do spora, ki ga je reševal kranjski deželni upravitelj.25 Do leta 1754 se je posest Marijine cerkve v Lescah ponovno okrepila na 9 hub in dodatni dve kajži.26 Prvo posestno jedro leške cerkve so tvorile štiri hube, po ena na Bregu ob Bistrici (Pri Križah pri Tržiču), na Gorici (pri Radovljici), v Smokuču in v Lescah. Njihovo posestno zgodovino je mogoče slediti kontinuirano od konca 14. oz. srede 15. stoletja dalje. 1) Breg ob Bistrici 6 (nekdaj 2), vulgo Par To-poriš.27 Huba je prišla v last leške cerkve z nakupom od Ginzla iz Gorice leta 1391.28 V začetku 16. stoletja jo je posedoval neki Strosser oz. Stross (brez znanega osebnega imena); prvo različico imena oz. priimka navaja mlajši pripis iz urbarja 1454, drugo 22 ARS, AS 1063, ZL, št. 326, 1398-V-10; Hofler, O prvih cerkvah, str. 215. 23 Hofler, O prvih cerkvah, str. 215. 24 ARS, AS 1074, ZU, 22u. 25 26 27 28 Ohranjena dokumentacija o zadevi je preskopa, da bi bilo mogoče identificirati kupljeni kmetiji, oz. sploh ugotoviti, kateri strani je bilo v sodnem postopku ugodeno. NŠAL, ZA Lesce, Spisi, fasc. 1, dopis deželnega upravitelja Andreja Lambergerja z dne 1. 7. 1541 in nedatirani dopis leških cerkvenih ključarjev. Krampač (ur.), Gorenjske družine v 18. stoletju, str. 333, 400, 555, 563, 564, 565, 581, 583. Hišna imena na Gorenjskem, http://www.hisnaimena.si/. Richter, Urkundliche Geschichte, str. 466. 320 3 KRONIKA 64 MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 2016 pa urbar iz 1512. Morda je identičen z Gašperjem Straussom, ki ga najdemo v nedatiranem davčnem popisu iz druge polovice 16. stoletja, lahko pa gre tu že za njegovega potomca. Omenjeni Gašper je v letih 1558-1560 hubo razdelil med sina Hansa in neimenovano hčer, zaradi česar je prišlo do spora z leškimi cerkvenimi ključarji; tedaj se izrecno omenja, da je bila huba podeljevana po kupnem pravu.29 V urbarju iz 1603-1611 najdemo na hubi verjetno Hansovega sina Gašperja Stross(n)erja, ki pa ga je še pred letom 1611 zamenjal neki Toporischa. Nova rodbina, ki je kmetiji dala do danes ohranjeno ime, se je pri hiši ohranila nekako do konca 17. stoletja. V letih 1672-1679 se kot posestnik še omenja Matija Toporischa,30 leta 1700 pa že Matija Morenz (t 1742), ki je bil poročen z njegovo hčerjo Marino.31 Tudi rodbina Morenz (ali Murenc) je posedovala kmetijo dobro stoletje; v štirih generacijah so se tu zvrstili še Lovrenc (om. 1754),32 Matevž (t 1793)33 in Andrej (om. 1801).34 Leta 1810 se kot nosilec hube pojavi Blaž Kletsch,35 ki je kot tak naveden tudi v franciscejskem katastru iz leta 1827.36 2) Gorica 7 (nekdaj 5), vulgo Par Murnek.37 Hubo sta Marijini cerkvi leta 1390 podarila radovljiški kovač Jakel in njegova žena Cilka.38 Pripis v urbarju iz 1454 kot posestnico navaja vdovo Nežo Rachio, ki se leta 1512 navaja kot Rathia suppanin. V drugi polovici 16. stoletja jo je nasledil Benedikt Artel. V začetka 17. stoletja je kmetija prišla v posest rodbine Murnek (ali Murnik), po kateri se še danes imenuje. Iz več kot dvestoletnega obdobja poznamo naslednje posestnike iz njenih vrst: Jakoba (om. 1603-1611),39 Jožefa (om. 1754),40 Jakoba (*1740-t1810)41 in Jožefa (roj. 1765),42 ki se leta 1826 navaja tudi v franciscejskem katastru.43 29 NŠAL, ŽA Lesce, Spisi, fasc. 1, več dokumentov o tej zadevi iz let 1558-1560. 30 NŠAL, ŽA Križe, R 1669-1688, pag. 15; R 1679-1695, pag. 2. 31 NŠAL, ŽA Križe, R 1695-1733, pag. 24, cf tudi pag. 36 (1702), pag. 56 (1705), pag. 67 (1706) in pag. 123 (1712); NŠAL, ŽA Križe, M 1692-1781, pag. 190. 32 Krampač (ur.), Gorenjske družine v 18. stoletju, str. 333. 33 Prav tam; NŠAL, ŽA Križe, R 1734-1765, pag. 158; NŠAL, ŽA Križe, M 1784-1812, pag. 30. 34 NŠAL, ŽA Križe, R 1784-1802, pag. 79. 35 NŠAL, ŽA Križe, M 1784-1812, pag. 83; cf. tudi pag. 89 (1811); NŠAL, ŽA Križe, R 1803-1812, 1814-1839, pag. 26 (1808), pag. 36 (1811), pag. 60 (1818). 36 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Žiga-nja vas, Abecedni seznam lastnikov zemljišč, št. 14. 37 Hišna imena na Gorenjskem, http://www.hisnaimena.si/. 38 Glej prilogo 1. 39 Glej pril. 5. 40 Krampač (ur.), Gorenjske družine v 18. stoletju, str. 400. 41 Prav tam; NŠAL, ŽA Mošnje, R 1754-1770 (20. 3. 1765; 19. 12. 1766; 19. 12. 1768); R 1771-1785, pag. 2 (1771), pag. 13 (1773), pag. 25 (1776), pag. 37 (1779), pag. 43 (1780); M 1785-1856, pag. 87 (1810). 42 NŠAL, ŽA Mošnje, SA 1719-1779, Gorica 5; R 1754-1770 (20. 3. 1765); R 1785-1810, pag. 59 (1801), pag. 72 (1803), pag. 86 (1805), pag. 97 (1807), pag. 106 (1810). 43 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Mo- 3) Smokuč 31 (nekdaj 26), vulgo Par Gros.44 Usoda hube pred letom 1454, ko je bila vpisana v urbar Marijine cerkve, ni znana. V začetku 16. stoletja jo je obdeloval Lazar Krivic (Kriwicz), za njim pa v drugi polovici 16. stoletja Jakob Pušman (Pu-schman). V začetku 17. stoletja najdemo na tem mestu Jurija Anderleta, ki ga je pred letom 1611 nasledil Gašper Krillih. Popis prebivalstva iz leta 1754 navaja na kmetiji Blaža Resmana (roj. 1720) in njegovega sina Simona (roj. 1738),45 ki je očitno živel še leta 1827, ko je bil kot posestnik kmetije vpisan v franci-scejski kataster.46 4) Lesce, Begunjska cesta 4 (nekdaj Lesce 11), vulgo Par Turk.41 Huba se prvič omenja v virih leta 1454. Ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja je bil njen posestnik Simon Turk (Turckh). Nasledil ga je (verjetno) sin Krištof. Rodbini Turk na kmetiji, ki se danes imenuje po njej, lahko sledimo do drugega desetletja 17. stoletja; med letoma 1603 in 1611 je Hansa Turka zamenjal (verjetno) sin Jakob. Po dobrem stoletju brez ohranjenih virov najdemo leta 1754 na tem mestu 77-letnega Andreja Legata in ženo Jero.48 Njun sin Dominik (roj. 1734), ki je očitno kmalu zatem zamenjal očeta, je posedoval hubo do smrti leta 1805,49 takrat pa je prešla v roke Janeza Polanca, ki je bil poročen z njegovo hčerjo Dorotejo.50 Isti Janez je naveden kot posestnik kmetije tudi v franciscejskem katastru iz leta 1827.51 Poleg teh štirih hub je leška cerkev že v času prvega urbarja pobirala neko pristojbino od srenjskih površin. Takrat se navajajo kot »gemain ob Les«, iz urbarja 1603-1611 pa je razvidno, da sta to pristojbino plačevali celotni soseski Hraš in Hlebc, in sicer v Hrašah vsaka hiša po 2 krajcarja, v Hlebcah pa po 1 krajcar in 1 pfenig. Pojav je nadvse zanimiv in bi utegnil imeti korenine v nekih starejših posestnih razmerah, domnevno v povezavi s prvotnim lastnikom leške cerkve. Nedolgo po letu 1454, vsekakor pa še v 15. stoletju, sta bili v urbar dodatno vpisani dve hubi v Hleb-cah. 5) Hlebce 40 (nekdaj 16), vulgo Par Jurc.52 Huba je prišla v posest leške cerkve nedolgo po letu 1454. Prva urbarja kot posestnika navajata Petra Kralja šnje, Abecedni seznam lastnikov zemljišč, št. 70; cf. Sinobad, Dežela, str. 281. 44 Hišna imena na Gorenjskem, http://www.hisnaimena.si/. 45 Krampač (ur.), Gorenjske družine v 18. stoletju, str. 581. 46 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Žiga-nja vas, Abecedni seznam lastnikov zemljišč, št. 94 cf Sino-bad, Dežela, str. 292. 47 Hišna imena na Gorenjskem, http://www.hisnaimena.si/. 48 Krampač (ur.), Gorenjske družine v 18. stoletju, str. 563. 49 NŠAL, ŽA Lesce, M 1787-1812, fol. 12; cf. tudi SA 18921901 (dejansko 1792-1801!), pod Lesce 11. 50 NŠAL, ŽA Lesce, R 1787-1812, fol. 27 (1807). 51 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Hraše, Abecedni seznam lastnikov zemljišč (pod »P«); cf. Sinobad, Dežela, str. 289. 52 Hišna imena na Gorenjskem, http://www.hisnaimena.si/. 321 3 KRONIKA_64 MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 2016 (Krailla), ki ga je nasledil Lampreht. Davčni seznam iz 16. stoletja navaja na tem mestu Jurija Wocheiner-ja, ki pa se omenja tudi že v mlajšem pripisu urbarja iz 1512. Ta rodbina, pozneje zabeležena kot Wochinz (oz. Bohinc), se je na kmetiji obdržala do konca 18. stoletja, značilno osebno ime Jurij, ki se pojavlja vsaj v treh generacijah, pa je pozneje prešlo tudi na domačijo. V letih 1603-1611 je kmetijo obdeloval še en Jurij, tretji s tem imenom (Georius Wohinz) pa je zabeležen v popisu prebivalstva 1754 skupaj z ženo Polono.53 Ta, zadnji, je umrl leta 1793,54 v franciscej-skem katastru iz leta 1827 pa na njegovem mestu že najdemo Jožefa Wallanda.55 6) Hlebce 12 (nekdaj 18), vulgo ParKral.56 Huba je bila zapisana v urbar leške cerkve skupaj s prej omenjeno (v pripisu urbarja iz 1454), kar kaže na to, da sta bili obe kmetiji v Hlebcah verjetno pridobljeni skupaj, od istega donatorja ali prodajalca. Poleg tega ju v drugi polovici 15. in v začetku 16. stoletja povezuje tudi isto rodbinsko ime (Kraill), kar nedvomno kaže na sorodstvo obeh družin. Na tej kmetiji so se Kralji obdržali v moški liniji do konca 18. stoletja. Matevžu Krallu, ki se omenja na prelomu iz 15. v 16. stoletje, je v drugi polovici 16. stoletja sledil Martin, v letih 1603-1611 je kot posestnik dokumentiran Krištof. Leta 1754 je bil na kmetiji 61-letni Matija Kraill z ženo Uršulo,57 nasledil pa ga je sin Gašper (*1740-+1795).58 Od leta 1805 dalje zasledimo na kmetiji rodbino Ovsenik/Auseneg59 - v franciscej-skem katastru je kot posestnica vpisana Marija.60 V drugi polovici 15. stoletja (s terminom ante quem 1512) je leška cerkev pridobila njivo Zlati vrh pri Obli Gorici (ob današnjem kopališču v Radovljici). Verjetno gre za morenski nanos Volčji Hrib, ki je poleg Oble Gorice edina vzpetina na tej lokaciji. Poleg tega je prejela v zastavo od Kacijanerjev hubo skupaj z dvema mlinoma v Mošnjah. Po letu 1512 je bila v urbar vpisana še ena huba, ki je pred tem služila auffgotzleichnam zw Leesz; pomen omenjenega citata ni povsem jasen.61 Vse te tri posestne enote so 53 Krampač (ur.), Gorenjske družine v 18. stoletju, str. 565. 54 NŠAL, ZA Lesce, M 1787-1812, fol. 4. 55 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Nova vas, Abecedni seznam lastnikov zemljišč, št. 46; cf. Sinobad, Dežela, str. 287. 56 Hišna imena na Gorenjskem, http://www.hisnaimena.si/. 57 Krampač (ur.), Gorenjske družine v 18. stoletju, str. 565. 58 NŠAL, Za Lesce, M 1787-1812, fol. 5. 59 NŠAL, ZA Lesce, M 1787-1812 (22. april 1805); NŠAL, ZA Lesce, M 1812-1847, fol. 8. 60 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Nova vas, Abecedni seznam lastnikov zemljišč, št. 1; cf Sinobad, Dežela, str. 287. 61 Prvič ni jasno, ali gre za oddajni termin ali za pravno osebo. Prvo je manj verjetno, ker v tem primeru manjka bistveno po- membnejši podatek, namreč komu je huba služila. V drugem primeru bi lahko šlo za bratovščino sv. Rešnjega telesa, ki je sicer obstajala pri blejski cerkvi, vendar je tu navedeno, kot bi šlo za ustanovo v Lescah. Obenem je to edina huba v urbar- ju, katere lokacija ni navedena. Ni torej jasno, ali so morda omenjeno bratovščino prenesli iz Lesec na Bled, pri čemer bi v urbarju iz 1512 prečrtane, kar pomeni, da jih je cerkev na tak ali drugačen način izgubila vsaj tekom 16. stoletja. Med drugim se ne omenjajo v nedatiranem davčnem popisu iz 16. stoletja, ki pa tako ali tako navaja le »prave« podložnike. Še nekoliko pozneje, vsekakor še v 16. stoletju, je bila v urbar zapisana neka kajža v Lescah, ki jo je imel Lambreht Kriwitz, najprej v doživljenjskem zajemu, pozneje pa jo je odkupil po kupnem pravu. Verjetno gre za isto gospodarsko enoto, ki se 1603 navaja kot hoffstat in jo je tedaj že obdeloval Pavel Schlegel, za njim Jacob Rupretitsch, pred tem, torej med Schleglom in Kriwitzem pa Jurij Videz. Še nekoliko pozneje, vendar še vedno pred koncem 16. stoletja, sta bila v urbar vnesena vpisa o tretji hubi v Hlebcah, ki jo je obdeloval Walter Kraill in o neki njivi, ki jo je kot dodatek k svoji hubi prevzel Martin Kraill iz Hlebc. Od vseh teh novih pridobitev iz druge polovice 15. in iz 16. stoletja je leška cerkev do začetka 17. ohranila le Schleglovo kajžo oz. oštat v Lescah. Verjetno gre za isto kajžo, ki jo je leta 1754 upravljala vdova Jera Legat.62 Njena hči Helena je bila pozneje poročena s Petrom Wallandom,63 po katerem se je domačija imenovala še v prvi polovici 19. stoletja (Wavand);64 od druge polovice 19 stoletja se imenuje Par Petar in ima danes naslov Alpska cesta 44 (nekdaj Lesce 22).65 Čas po letu 1611 ni več v strogem središču pozornosti pričujoče raziskave, pa vendarle se velja vsaj na hitro pomuditi ob tedanji živahni posestni dinamiki. Sredi 17. stoletja zasledimo v okviru gospostva leške cerkve nekaj novih posestnih enot, in sicer hubo v Lescah, ki jo je obdeloval Jožef Jalen (Jallen) (domačija ima danes naslov Begunjska cesta 5, nekdaj Lesce 13, vulgo Par Ta zgoranmo Pogačarjo),66 dalje hubi v Poljčah (Marko Zotl) in Predtrgu (Jakob Wallant) ter kajžo v Smokuču (Tomaž Anderle).67 Teh kmetij v zadnji četrtini 18. stoletja ne najdemo več v okviru gospostva. Radovljiška rojstna knjiga iz let 1773-1800, ki kot ena redkih za celotno obdobje vodi rubriko »dominium« (zemljiško gospostvo; to rubriko so večinoma opustili sredi osemdesetih let z zamenjavo obrazca), navaja deloma nekatere druge hube, ki pa jih zaradi določenih nejasnosti brez dodatnih raziskav na tem mestu ne želim navajati.68 huba ostala leški cerkvi kot taki, ali pa gre za hubo v Lescah, ki je pripadala omenjeni bratovščini, kjerkoli je že bila. 62 Krampač (ur.), Gorenjske družine v 18. stoletju, str. 564. 63 NŠAL, ZA Radovljica, M 1773-1800, pag. 136, sub dato 1784, maj 3. 64 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Hraše, Abecedni seznam lastnikov zemljišč (pod »W«); cf Sinobad, Dežela, str. 289. 65 Hišna imena na Gorenjskem, http://www.hisnaimena.si/. 66 Prav tam. 67 Krampač (ur.), Gorenjske družine v 18. stoletju, str. 581. 68 NŠAL, ZA Radovljica, M 1773-1800. 322 64 2016 3 KRONIKA MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 Franciscejska katastrska mapa, k. o. Hraše, L080A05 (izsek). Franciscejska katastrska mapa, k. o. Žiganja vas, L256A01 in A03 (izsek). Franciscejska katastrska mapa, k. o. Mošnje, L159A02 (izsek). Franciscejska katastrska mapa, k. o. Nova vas, L169A02 (izsek). Franciscejska katastrska mapa, k. o. Doslovče, L045A12 (izsek). 323 3 KRONIKA MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 64 2016 Priloge 1. Radovljiški kovač Jakel in njegova žena Cilija podarita Marijini cerkvi v Lescah svojo kmetijo na Gorici. 1390, maj 28. Prepis iz 16. stol. v NASL, SAL, ŽA Lesce, šk. 1. Ich Jakel der schmied von Radmannsdorf und ich Cyllia seine wirthin und alle unsere erben bekennen mit dem offenen brief und thun kund allen dennen, die ihr ansehen, hören oder lesen, daß wir nach unsern freyen rath und gunst aller unser erben williglich und zu den zeiten, da wir es wohlgethan mochten geschafft und aufgeben haben lediglich für freyes eigen auf das gotteshaus zu unser frauen zu Leeß unser hof zu Goritz gelegen und alles das, was dazu gehört wie jezund ist, nichts ausgezogen, den wir gekauft haben von unsern lieben Simon [...] wirthin und Hanslein ihren sohn, als der kaufbrief lautet und den wir von ihm darum haben [...] zu den vorigen hoff und was dazu gehört, nichts ausgezogen, auf das vorige gotteshauß unsern frauen zu Leeß geschafft und aufgeben [. ] wir das [. ] gotteshauß gilt und gut inne hat, der soll auch den vorigen hoff und was dazu gehört mit vollem gewalt inne haben als wir denselben inne gehabt haben und soll von dem vorigen hoff auf das vorgenannte gotte-shauß den zinns jährlich mit einem gewissen zu dem licht geben und anlegen, auch unterzeichnen wir aus samt unsern erben, daß wir zu den vorigen hoff und was dazu gehort für heutigen tag fürwahr keinerley anspruch, zuspruch noch rechten nimermehr jenen69 noch haben sollen, noch von unsern wegen niemand. Zur urkund des briefes besiegelt mit den erben [...] Thomas von Podwein und Alex des Guttenau und Wilhelm des Lambergs die zeit burggraffen zu Wal-denberg anhangenden insiegeln, die das durch unser fleyssig mit70 willen auf den brief gehangen haben; ihren und ihren erben ohne schaden. Darunter wir uns [...] stehet [...] und inhaltes statt zu haben, als vor geschrieben [...]. Gegeben nach Christi geburth dreyzehen hundert jahr, darnach in dem neunzigsten jahr, am sambstag nach pfingsten. 2. Urbar Marijine cerkve v Lescah 1454 Anno domini etc. LIIIIo vermerkt die guter vnser lieben frawen ze Lees fol. a Item ob der Fewstricz ein hub dint 1 mr ß. Am Rain. Ist öd, hat Strosser in. 69 Sic!;pred tem prečrtano: jnhern. 70 Recte bet. Item zu Gorcz ein hub dint 1% mr ß. Rachia Nessa (?) (...) witib. Item zu Smokutsch ein hub dint71 1 mr 40 ß. Lazar Kriwicz. Item zu Les ein hub dint 1 mr 60 ß. Symon Turckh. Item am gemain ob Les dint 68 ß. Item % hueben die auff goczleichnam dint zw Less 120 ß. Summa facit 5 % mr vnd 8 ß. Item des Slati Vrich akker gelegen bei Obli Go-ricz vnd dint 24 der kirchen zw Less 12 ß vnd der newen cappellen 12 ß. Item ein hueben zw Chlebecz hat der Peter72 Kraill, dint ein phunntt phening swarcz munss vnd 8 ß fur dye rabbatt. Item mer ein hueben zw Chlebetz hatt der Matheus Kraill, dint dauon ein phundt phenning swarzen munss vnd 20 ß, vnd fur die rabatt 8 ß. fol. b [...]sin zu Meschnach dint 2 marck 52 ß. 3. Urbar Marijine cerkve v Lescah 1512 Anno domini 1512 vermerckt das vrbar vnser frawen kirchen zu Lees fol. a Item am Rain ob der Feystricz ain öde hueben hat Stross inne, dient 1 marck ß. Item zue Gorcz ain hueben da Rathia suppanin73 auf siczt, diennt 1% marck ß. Item zue Smokutsch ein hueben da Lazar Kriwicz auff siczt, 1 marck 40 ß. Item zue Lees ein hueben da Symon Turck74 auff siczt, dient 1 marck 60 ß. Item am gemain ob Lees dint 68 ß. Item des Slati Vrich acker bey der Oblagorczn zu Radmanstorff dienen 12 ß vnd der newn capelln 12 ß.75 Item zue Klebecz ain hueben da Petter Krall76 auff siczt, dient 1 tl d vnd 8 ß fur die rabatt. Item zue Klebecz ain hueben da Matheus77 Krall auff siczt, dient 1 tl d 20 ß vnd fur die rabatt 8 ß. Item zue Möschnach ein hüeben vnd 2 mül die Koser inne hat, ist ain sacz von den Kazianern, dienen jerlichen 2 marck 52 ß, rabat 8 ß.78 71 Za tem še enkrat dient. 72 Prečrtano in nad tem napisano Lamprecht. 73 Prečrtano in nad tem napisano Benedict. 74 Prečrtano in nad tem napisano ChristofThurckh. 75 Pozneje vpis v celoti prečrtan. 76 Na tem mestu poznejši pripis: quod jeczt Jurij. 77 Prečrtano in nad tem napisano Martin. 78 Pozneje vpis v celoti prečrtan. 324 3 KRONIKA 64 MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 2016 Item ain hueben da etwan auff goczleichnam zue Leess gedienntt vnd yezo suppan inne hat, diennt 1 tl 20 ß.79 Item ein vndersass zw Lees dient 24 kr. hat Lambrecht Kriwicz auf sein lebenlang. Mit 3 fl in khaufrecht khaufft. Item ein hueb zu Chliwitz darauf Walthar Khraill dient 1 tl schw(arz) 20 ß, rabat 8 ß. fol. b Item Martin von Hleivitz dient von einem ackher, den er [...]. Urbarium U : L : F : zu Lees de anno 1512 4. Davčni popis cerkva radovljiške župnije — Lesce, 16. stoletje Der 23 filiallen-khirchen zu Radtmanßtorff steuer register vom jar fol. 1 Vnnser fTauen khirchen zu Leeß Gibt aus aignem seckhel steuer fl 4 kr 48 d —. Der vnterthanen steuer anslag: Caspar Strauß am Rain ob der Feüstricz gibt steuer fl 2 kr 22 d 2. Benedict Ärll zu Görcz gibt steur fl 3 kr 33 d 2. Jacob Puschman zu Smakhutsch fl 2 kr 57 d 2. Christof Türckh zu Leeß fl 3 kr 15 d —. Juri Wacheiner zu Chlebicz fl 1 kr 53 d 3. Marttin Khrall daselbst fl 2 kr 12 d -. Latus 31 fl kr 1 d -. 5. Priročni urbar Marijine cerkve v Lescah 1603—1611 Vnser lieben fTauen khirchen zu Lees gehörige vndtherthanen fol. a Casper Strosser,80 Rain ob der Feistriz, dient von einer hueben jerlichen fl 1 k 46 d 2. Jacob Murnekh an der Görtz dient von ainer hu-eben fl 2 k 40 d 1. Hansse81 Türkh zu Lees dient von ainer hueben jerlichen fl 2 k 26 d 2. Juri Wohinitz zu Hlebez dient von ainer hueben fl 1 k 25 d 1. Pozneje vpis v celoti prečrtan. 80 Prečrtano in nad tem napisano Thoparischa. 81 Prečrtano in nad tem napisano Jacob. Cristoff Khrall zu Hlebez dient von ainer hueben fl 1 k 33 d 1. Juri Anderle82 zu Smakhutch dient von ainer hu-eben jerlichen fl 2 k 13 d 1. Rest auh von den 1605 j'ar 46 k d 2. Casper Krillih hat den inheben des 1608 ohne für den Anderli die 46 k d 2 helt (?). fol. b Paull Schlegel83 zu Leeß dient von ainer hoffstat, so hieuor dem Juri Videz ingehört, jerlichen fl - k 24 d 1. Die nahberschafft zu Hlebez gibt von der gemain, jeder nahbar 1 k d 1, deren seindt vierzehen, thuet jerlichen fl - k 18 d 2. Item die nahberschafft zu Hräschah, deren seindt funfzehen, gibt jeder jerlihen 2 k, facit fl - k 30 d -. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI HHStA - Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Wien Allgemeine Urkundenreihe (AUR). ARS - Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, Novorefor- mirani urbar gospostva Radovljica 1579. AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 218, 246 (Urbar gospostva Radovljica / Urbar der Herrschaft Radmannsdorf 1498). AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Abecedni seznami lastnikov zemljišč, in katastrske mape, k. o. Doslovče, Hraše, Mošnje, Nova vas in Žiganja vas. AS 781, Samostan Stična, fasc. 4. AS 1063, Zbirka listin (ZL). AS 1074, Zbirka urbarjev (ZU), 22u, Inventar in urbar beneficija Blažene device Marije in sv. Katarine v Lescah pri Radovljici na Gorenjskem 1667. NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL, ŽA Križe, Matične knjige: R 1669-1688, R 1679-1695, R 1695-1733, R 1734-1765, R 1784-1802, R 1803-1812, 1814-1839; M 16921781, M 1784-1812. ŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige: R 1754-1770, R 1771-1785, R 1785-1810; M 1785-1856; SA 1719-1779. ŠAL, ZA Lesce, spisi, fasc. 1; Matične knjige: R 1787-1812; M 1787-1812, M 1812-1847; SA 1892-1901 (dejansko 1792-1801!). 82 Juri Anderle prečrtano in nad tem napisano Casper Krilich. 83 Paull Schlegel prečrtano in nad tem napisano Jacob Rupretit-sch. 325 3 KRONIKA MATJAŽ BIZJAK: IDENTIFIKACIJA POSESTNIH ENOT SREDNJEVEŠKEGA URBARJA, 315-326 64 2016 ŠAL, ŽA Radovljica, Matične knjige: M 17731800. OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Bizjak, Matjaž: Listina o izgradnji in posvetitvi lastniške cerkve v Lescah. Historia artis magistra. Amicorum discipulorumque munuscula Johanni Hofler septuagenerio dicata. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Slovensko umetno-stnozgodovinsko društvo, 2012, str. 33-42. Blaznik, Pavle: Jožefinski kataster v luči jožefinske davčne občine Spodnji Bitenj. Loški razgledi 21 (1974), str. 47-58. Blaznik, Pavle: Železniki in franciscejski katastrski elaborati. Loški razgledi 25 (1978), str. 11-23. Hišna imena na Gorenjskem, http://www.hisnaime-na.si/. Hofler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Vi-harnik, 2013. Hormayr, Joseph (ur.): Kritisch-diplomatische Beytrage zur Geschichte Tirols im Mittelalter I.2. Wien: Carl Schaumburg und Compagnie, 1803. Kos, Dušan: Zgodovinski razvoj naselij goriškega kota. Kranjski zbornik 1990. Kranj: Skupščina občine, 1990, str. 151-173. Kos, Franc (ur.): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, IV: 1101-1200. Ljubljana: Leonova družba, 1915. Krampač, Tone (ur.): Gorenjske družine v 18. stoletju. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba; Ljubljana: Slovenska matica: Inštitut Karantanija, 2016. Kušej, Rado: Cerkveno pravo katoliške in pravoslavne cerkve s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ljubljana: Založba juridične fakultete, 1923. Marijina cerkev v Lescah ob dvestoletnici župnije 1987 (ur. Štefan Babič). Lesce: Župnijski urad, 1987. Pleterski, Andrej: Metoda povezave retrogradne analize katastra s pisanimi in arheološkimi viri (primer Blejskega kota). Zgodovinski časopis 43 (1989), str. 157-182. Pleterski, Andrej: Zupa Bled. Nastanek, razvoj inpre-žitki. Dela 1. razreda SAZU 30 (= Dela Inštituta za arheologijo 14). Ljubljana: SAZU, 1986. Richter, Franz Xaver: Urkundliche Geschichte von Radmannsdorf. Archiv fur Geographie, Historie, Staats- undKriegskunst 13 (1822), str. 465-470. Schumi, Franz (ur.): Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain I. Laibach: samozaložba, 1882-1883. Sinobad, Jure: Dežela. Kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1998. Vilfan, Sergij: Koseščina v Logu in vprašanje kose-zov v vzhodni okolici Ljubljane. Hauptmannov zbornik. Razprave I. razreda SAZU V. Ljubljana: SAZU, 1966, str. 179-215. SUMMARY Identification of estate units of the medieval land register. A case of the ecclesiastical "seigniory" in Lesce The late medieval estate structure in Lesce was marked by a strong presence of ecclesiastical estates. The latter does not indicate affiliation with the vast Bled seigniory owned by the Bishops of Brixen, who in the 11th century appropriated extensive tracts of land in the territory between the Sava River and the Karavanke Mountain Range, but rather scattered estates of various parishes, churches and benefices from the territory of the old parish of Radovljica. Of the twelve peasant hides (huba, Hufe) documented at the end of the 16th century, four belonged to the church of Lesce; two to the benefice, which provided the chaplain with regular income, and another two to the ecclesiastical seigniory in the narrow sense of the word. For this particular seigniory, which is the subject of the paper at hand, four land registers have been preserved for the period between the mid-15th and the early 17th century, which in combination with later sources (the Theresian and Franciscean Cadastres, population census from the mid-18 th century and parish registers of births, marriages and deaths from the 17th to 19th century) enable precise identification of farms belonging to the seigniory. The central seigniorial estate, which the church retained in its hands for the entire duration of the aforementioned period, encompassed six hides: one in Lesce, Breg ob Bistrici, Gorica and Smokuc, and two in Hlebce. 326 64 2016 3 KRONIKA 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.81(497.4Radovljica)"12/16" Prejeto: 3. 9. 2016 Igor Sapač izr. prof. dr., muzejski svetovalec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, Krekova 2, SI—2000 Maribor E-pošta: igor.sapac@um.si Grad Waldenberk - Pusti grad pri Radovljici Stavbnozgodovinski oris IZVLEČEK Na razgledni vzpetini v bližini Radovljice postavljeni Waldenberk je spadal med najpomembnejše srednjeveške gradove na Kranjskem. V listinah je izpričan od leta 1228. Od nastanka do izumrtja leta 1418 so ga imeli grofje Ortenburški, nato pa Celjski in Habsburžani. Grad je nastal v poznem 12. stoletju kot ganerbni grad s simetrično zasnovo, obodnim obzidjem, manjšim notranjim dvoriščem in dvemapalacijema. Do konca 14. stoletja so ga obdali z obsežnim zunanjim obrambnim obzidjem, ki sta ga ščitila obrambna stolpa in obrambna jarka. Sočasno je grad postal reprezentativna rezidenca grofov Ortenburških. Med letoma 1456 in 1573je rezidenčno funkcijo izgubil in povečala seje njegova vojaška vloga. Takrat so ga dodatno zavarovali z utrdbenimi sestavinami, zlasti z utrdbenim prizidkom na južni strani grajskega jedra in z utrjenim oborom ob glavnem vhodu v stavbni kompleks. KLJUČNE BESEDE grad, srednjeveški gradovi, Waldenberk, Waldenberg, Wallenberg, Wallenburg, Lipniški grad, Pusti grad, Zgornja Lipnicapri Radovljici, Čušperk, arhitektura, arhitekturna zgodovina, kastelologija, stavbni razvoj, romanika, ganerbni gradovi, grofje Ortenburški, Waldenberški, grofje Celjski, Habsburžani ABSTRACT THE WALDENBERG OR PUSTI GRAD CASTLE NEAR RADOVLJICA A DESCRIPTION OF ARCHITECTURAL HISTORY The Waldenberg Castle built on the lookout hill near Radovljica was one of the most important medieval castles in Carniola. It first appeared in written sources in 1228. The castle remained in the possession of the Counts of Orten-burg until their extinction in 1418, and then passed into the hands of the Counts of Cilli and the House of Habsburg. The castle was built in the late 12th century as a so-called Ganerbenburg, with the symmetrical layout, arched walls, a small inner courtyard and two palatia. Until the end of the 14th century it was surrounded by an extensive outer bailey and protected by two defensive towers and moats. In this period the castle also became a representative residence of the Counts of Ortenburg. Between 1456 and 1573 it lost its function as a representative residence of higher nobility and strengthened its defensive role. It was further protected with fortification elements, especially a fortified extension on the southern side of the castle core and a reinforced barbican at the main gate into the castle's compound. KEY WORDS castle, medieval castles, Waldenberg, Wallenberg, Wallenburg, Lipnica Castle, Pusti grad Castle, Zgornja Lipnica near Radovljica, Čušperk/Zobelsberg, architecture, architectural history, castelology, architectural development, Romanesque Period, Ganerbenburgs, Counts of Ortenburg, Counts of Waldenberg, Counts of Cilli, Habsburgs 327 64 3 KRONIKA IGOR SAPAC: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 64 2016 Pogled na razvaline gradu Waldenberk z Lipniške doline (foto: Igor Sapač, 2016) Na grebenasti razgledni vzpetini nad vasjo Zgornja Lipnica, v bližini Radovljice in sotočja Save Dolinke in Save Bohinjke postavljeni Waldenberk1 spada med najpomembnejše srednjeveške gradove na Kranjskem. Njegove razvaline so zelo fragmentarne, kljub temu pa še vedno dovolj dobro dokumentirajo grajsko stavbno zasnovo, ki se zelo razlikuje od večine drugih zasnov srednjeveških gradov v sedanjem slovenskem prostoru. V tem prispevku želim stavbno zasnovo Waldenberka natančneje analizirati in nadgraditi spoznanja iz obstoječe literature.2 1 V tem prispevku sem se, kljub utemeljenim pomislekom, da bi bilo za obravnavani grad bolj primerno uporabljati imena Waldenberg, Pusti grad ali Lipniški grad, odločil za obliko Waldenberk Ta odločitev je pogojena z obstoječo kastelo-loško literaturo, v kateri se za oznako tega grajskega objekta največkrat pojavlja ime Waldenberk. Prim. Stopar, Gradovi, str. 91; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 153-157; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 377-378; Jakič, Sto gradov, str. 212-213. Bolj ustrezno slovenjenje v »Valdenberk« bi pri poimenovanju tega gradu povzročilo samo še večjo zmedo. 2 Prispevek temelji na moji doslej neobjavljeni arhitekturno-zgodovinski študiji Grad Waldenberk - Pusti grad nad Radovljico na Gorenjskem, ki je v sodelovanju z dr. Katarino Katjo Predovnik in dr. Tomažem Nabergojem nastala leta 2004 za Narodni muzej Slovenije v sklopu raziskovalnega projekta, financiranega s strani Ministrstva Republike Slovenije za šolstvo, znanost in šport (J6-5413-0581). Za dosedanje ugotovitve v zvezi s stavbno zasnovo Waldenberka glej: Lavtižar, Lipniški grad; Komelj, Gradovi na Gorenjskem, str. 19; Žontar in Zupančič, Terenske raziskave gradov na Gorenjskem, str. 30-32; Šmitek, Lipniški grad, str. 28-29; Stopar, Gradovi na Slovenskem, str. 235-236; Stopar, Gradovi, Grad je v srednjeveških listinah posredno prvič izpričan leta 1228, ko v spremstvu Hermana II. grofa Ortenburškega (f 1256) nastopa po Waldenberku imenovani ortenburški vitez Friderik - Fridericus de Waldenberch.3 Prva izrecna omemba gradu datira v leto 1263, ko se skupaj z ortenburškimi kranjskimi gradovi Kamen pri Begunjah, Čušperk in Ribnica omenja kot castrum Waldemberch.4 Od nastanka so ga imeli grofje Ortenburški, ki so imeli zemljiško posest na radovljiški ravnini že pred letom 1185.5 Skupaj s starejšim Wartenberkom na pobočju Šmarjetne gore nad Kranjem in mlajšim Kamnom pri Begunjah je bil eno od treh središč ortenburških posesti na Gorenjskem. Natančnejši čas nastanka gradu ni dokumenti- str. 91; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 153-157; Ravnik-Toman, Kratek zapis, str. 246-250; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 377-378; Jakič, Sto gradov, str. 212-213; Kunej, Kamna Gorica, str. 179-182; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 40-45; Predovnik, Die Burg Waldenberg in Oberkrain, str. 207-216; Rožič, Gradovi v pokrajini, str. 747-760; Gros, Gradovi grofov Ortenburških. 3 Kos, Gradivo, V, št. 489, str. 245; Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 12. Za Hermana II. grofa Ortenburškega (rojen okoli 1175, omenjen od 1192, umrl 1256) glej: Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Erste Abtheilung, str. 292-337. 4 Jaksch, Monumenta, IV/2, št. 2805, str. 595; prim. Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Zweite Abtheilung, str. 16, 19; Pettauer, Imena važnejših starejših gradov, str. 15; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 154. 5 Šmitek, Lipniški grad, str. 23; Habjan, Radovljica, str. 113. 328 64_3 KRONIKA 2016 IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 ran.6 Tlorisna zasnova in struktura zidave obodnih sten v grajskem jedru, ki se zdita bolj značilni za 13. stoletje kakor za 12. stoletje, kažeta, da Waldenberk ni mogel nastati prav dosti pred prvo omembo leta 1228. Upoštevaje podatke iz srednjeveških listin se zdi najbolj verjetno, da ga je dal v poznem 12. stoletju zgraditi oče omenjenega Hermana II., Oton II. grof Ortenburški (rojen okoli 1130 - umrl najverjetneje 1197 na poti v Palestino, omenjen 1141-1197); najverjetneje približno takrat, ko je okoli leta 1195 freisinškemu škofu prodal sosednji grad Wartenberk nad Kranjem.7 Manj verjetno se zdi, da je Oton II. Waldenberk zgradil že takoj po letu 1166, ko ga dve desetletji koroške listine ne omenjajo in ko je najverjetneje bival zunaj Koroške.8 Če drži domneva zgodovinarja Karlmanna Tangla (1799-1866), da je bil Oton II. sprt s starejšim bratom Henrikom I. grofom Ortenburškim (omenjen 1145-1192),9 ki se je imenoval tudi po Wartenberku in ga je dal sam ali z bratom najbrž tudi zgraditi, bi bilo mogoče tudi pomisliti, da je dal Waldenberk zgraditi pred letom 1192 kot protiutež in upravno središče svojega deleža or-tenburških posesti na Gorenjskem. Vsekakor je kmalu po letu 1192 Waldenberk od Wartenberka prevzel funkcijo upravnega središča ortenburških posesti na Gorenjskem in postal eden najpomembnejših orten-burških gradov na Kranjskem in Koroškem.10 Waldenberk je imel do propada vseskozi iste lastnike kakor bližnja naselbina Radovljica. Po smrti Otona II. grofa Ortenburškega je pripadel njegovemu sinu Hermanu II. Ko je ta leta 1256 umrl, je Waldenberk z drugo ortenburško posestjo pripadel njegovima sinovoma Henriku III. (f 1271) in Frideriku I. (1233-1304) grofoma Ortenburškima; kmalu sta se zaradi delitve dediščine sprla in do leta 1261 zapletla v medsebojno fajdo, ki je trajala do leta 1263 in se naposled končala s sporazumno delitvijo dediščine. Waldenberk, ki je takrat v listinah prvič izrecno omenjen, je pripadel Frideriku I.11 Po Frideriku I. so leta 1304 Waldenberk z drugim imetjem dedovali njegovi trije sinovi Majnhard I. (f okoli 1332), Oton V. (f 1343) in Albert I. (f 1335) grofje Ortenburški. Pozneje se je Majnhard Waldenberku odpovedal v korist svojih mlajših bratov. Ko je Oton V. leta 1343 umrl kot duhovnik, je Waldenberk v celoti pripadel 6 Prim. Lavtižar, Lipniški grad, str. 4, 6; Kos, Med gradom in mestom, str. 45; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 153-157; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 378. 7 Prim. Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Erste Abtheilung, str. 262-277; Kos, Gradivo, V, št. 11; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 157-158; Kos, Vitez in grad, str. 245; Bajt in Vidic, Slovenski zgodovinski atlas, str. 68. 8 Prim. Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Erste Abtheilung, str. 264. 9 Prv tam, str. 253, 262, 265, 273. 10 Prim. Bajt in Vidic, Slovenski zgodovinski atlas, str. 68. 11 Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Zweite Abtheilung, str. 14-21; prim. Šmitek, Lipniški grad, str. 2324; Kos, Ortenburžani, str. 171-173; Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 13. Albertovim petim sinovom in dedičem Henriku IV. (f 1348), Albertu II. (f 1390), Rudolfu (f po 1362), Frideriku II. (f okoli 1355) in Otonu VI. (f 1374) grofom Ortenburškim.12 Zadnji je leta 1357 je postal kranjski deželni glavar in to službo je opravljal do leta 1359 oziroma 1360.13 Po njegovi smrti je Wal-denberk z vsemi drugimi ortenburškimi posestmi od leta 1374 pripadal njegovemu bratu Albertu II. (f 1390), ki je bil od leta 1363 škof v Tridentu, in njegovemu edinemu sinu Frideriku III. grofu Ortenbur-škemu (1352-1418), ki je bil zadnji moški potomec te plemiške rodovine in od leta 1390 edini imetnik celotne ortenburške posesti.14 Na gradu so do prve tretjine 14. stoletja kot or-tenburški ministeriali bivali vitezi Waldenberški; v listinah so največkrat označeni z dominus (gospod) ali miles (vitez), le redko chnappo (hlapec), kar priča o njihovem ugledu, saj viteške časti v tistem času nižje plemstvo ni dosegalo na lahek način.15 Grad je bil najverjetneje že od vsega začetka ganerbnega značaja; na njem je že v 13. stoletju hkrati prebivalo več ministerialnih gradiščanov iz ene ali morda iz več družin.16 V listini iz leta 1247 so skupaj omenjeni kar trije waldenberški vitezi - Albertus, Uolricus et Henricus milites de Waldenberch.Y1 Od druge tretjine 14. stoletja so grad upravljali zamenljivi ortenbur-ški uradniki - gradiščani. Na gradu sta hkrati bivala dva uradnika, kar kaže na velik pomen Waldenberka, zlasti kot središča gospostva in kot glavne nadzorne točke nad trško naselbino Radovljica.18 12 Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Erste Abtheilung, str. 221, 277; Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Zweite Abtheilung, str. 1-183; prim. Šmitek, Lipniški grad, str. 23-24; Kos, Ortenburžani, str. 171-173; Habjan, Radovljica, str. 114. 13 Lackner, Zur Geschichte, str. 184-187. 14 Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Erste Abtheilung, str. 221; Lackner, Zur Geschichte, str. 187; Šmitek, Lipniški grad, str. 25. Ortenburžani so do 15. stoletja poleg Waldenberka z Radovljico na Kranjskem pridobili še gradove oziroma gospostva: Wartenberk nad Kranjem (porušen že konec 12. stoletja), Kamen pri Begunjah, Podvin, Ortnek, Ribnica, Čušperk, Kočevje, Kostel, Poljane ob Kolpi, Lož, Snežnik, Litija, Stari grad pri Novem mestu, Kravjek in pol stolpa na Igu (poznejši Zonek). Prim. Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Zweite Abtheilung; Wakounig, Die Besitzungen; Lackner, Zur Geschichte, str. 184; Šmitek, Lipniški grad, str. 24; Kos, Ortenburžani, str. 171; Meyer, Die Grafen von Cilli, str. 87. 15 Šmitek, Lipniški grad, str. 24-25; Kos, Med gradom in mestom, str. 45-46; Kos, Vitez in grad, str. 246; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 153; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 377. 16 Prim. Kos, Vitez in grad, str. 245-246. 17 Schumi, Urkunden und Regestenbuch, II, št. 141, str. 107-108; prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 154 (z zmotno zapisano letnico 1274). 18 Kos, Vitez in grad, str. 246-247; prim. Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 18-22. Ortenburški gradiščan je bil tudi Kraftin z Waldenberka, ki je v tridesetih letih 14. stoletja potoval v Srbijo in potem tam tudi služil kot najemnik; kljub različnim hipotezam o njegovem izvoru je vendarle verjetno, da je prihajal z našega Waldenberka, saj je bil v ortenburški službi. Glej: Dinic, O vitezu Palmanu, str. 398-401. 329 64 3 KRONIKA 2016_IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Ko je na Waldenberku 28. aprila 1418 umrl zadnji ortenburški grof Friderik III., je gospostvo z gradom in vsemi drugimi ortenburškimi posestmi leta 1420 na osnovi dedne pogodbe iz leta 1377 pripadlo Hermanu II. grofu Celjskemu (okoli 1361-1435).19 Grad so tudi zatem upravljali zamenljivi uradniki - gra-diščani.20 Po umoru Veronike Deseniške leta 1425 in pred letom 1431 je imel v Radovljici - najbrž na Waldenberku - dve leti svoj prisilni dvor Friderik II. grof Celjski (okoli 1379-1454).21 Po izumrtju Celjskih leta 1456 je grad pripadel Habsburžanom in postal deželnoknežja komorna posest. Prenos lastništva ni potekal brez zapletov. Waldenberk z Radovljico se po umoru Ulrika II. Celjskega, tako kakor nekateri drugi pomembnejši celjski gradovi (Zovnek, Ojstrica, Vrbovec, Forhtenek, Rogatec, Planina, Podsreda, Kunšperk, Mehovo in Kostel), ni takoj vdal cesarju Frideriku III. in njegovi skrbniki so ostali zvesti Ulri-kovi vdovi Katarini. Cesar je svojim četam ukazal, da nepredane gradove napadejo in opustošijo. Kronika grofov Celjskih navaja, da je nato Katarina Celjska svoje gradove dobro zavarovala, a naposled jih je leta 1458 le izročila cesarju.22 V bojih za celjsko dediščino so čete cesarja Friderika III. dvakrat zavzele in prizadele Radovljico.23 Ali je bil takrat poškodovan tudi Waldenberk, moremo zgolj ugibati.24 Navedb iz novejše literature, da je grad leta 1439 oziroma v času bojev za celjsko dediščino v 15. stoletju razrušil celjski vojskovodja Jan Vitovec, srednjeveški pisni viri in razvidni materialni ostanki ne potrjujejo.25 Prav gotovo pa je bil grad poškodovan v potresu 26. marca 1511, ki je zelo prizadel tudi gradove Tolmin, Bled, Škofja Loka in Turjak.26 O obsegu poškodb lahko le domnevamo; gotovo niso bile prehude, saj razvaline kažejo, da grad po potresu ni bil deležen temeljite obnove in popolne preobrazbe v skladu z novimi renesančnimi arhitekturnimi usme- 64 2016 ritvami, tako kakor gradovi Tolmin, Škofja Loka in Turjak in deloma tudi Bled.27 Od leta 1515 je bilo waldenberško gospostvo z gradom v zastavni lasti Dietrichsteinov; cesar Maksimilijan I. ga je skupaj z Radovljico podelil Maksimilijanu Volfgangu pl. Dietrichsteinu.28 Waldenberk je kmalu zatem izgubil rezidenčni pomen; Dietrichsteini oziroma Maksimilijanov sin Moric pl. Dietrichstein se niso odločili za temeljito popotre-sno prenovo neudobnega srednjeveškega višinskega gradu, marveč so prezidali in povečali mestni grad v Radovljici.29 Po smrti Morica pl. Dietrichsteina je po letu 1569 postal zakupnik waldenberškega gospostva Volf Rasp, leta 1577 pa ga je nadvojvoda Karl zastavil deželnemu vicedomu Juriju Hoferju. Leta 1589 je postal zastavni imetnik Waldenberka in Radovljice Janez Ambrož grof Thurn-Valsassina (1537-1621), ki je leta 1616 waldenberško gospostvo kupil in ga združil z radovljiškim gospostvom.30 Grad je bil v tistem obdobju najverjetneje že povsem opuščen. Zgodovinar Ferdo Gestrin (1916-1999) na osnovi dokumenta iz Arhiva Slovenije navaja, da je grad pred novembrom 1573 pogorel, in meni, da ga niso več obnovili.31 Ta podatek ustreza Valvasorjevi upodobitvi gradu iz okoli leta 1678, ki ga v ozadju vedute z mestom Radovljica kaže že zelo razvaljenega in priča, da so ga vsekakor opustili več desetletij pred njenim nastankom.32 Požar je bil gotovo zgolj neposredni povod za dokončno opustitev gradu, ki je svoj vojaški in rezidenčni pomen izgubil že v zgodnjem 16. stoletju zaradi uveljavitve novega načina bojevanja z ognjenim strelnim orožjem, težko pristopne lege, neudobnih srednjeveških prostorov in potresnih poškodb. Upravno in rezidenčno vlogo Waldenberka je prevzel bližnji mestni grad oziroma dvorec v Ra-dovljici.33 Ceprav je grad Waldenberk razvaljen že več ka- 19 Lackner, Zur Geschichte, str. 191; Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 19, 23; Meyer, Die Grafen von Cilli, str. 90-91; prim. Habjan, Radovljica, str. 120. 20 Kos, Med gradom in mestom, str. 46; prim. Lackner, Zur Geschichte, str. 191. 21 Prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 462; Krones, Die Freien von Saneck, II. del, poglavje XIII, str. 81; Kronika grofov celjskih, str. 122; Voje, Slovenci, str. 66. 22 Krones, Die Freien von Saneck, II. del, poglavja XXXV, XXXVIII, XL, str. 132-133, 139-143, 145-147; Kronika grofov celjskih, str. 49-51, 54-56, 58; Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 29; Kosi, Grajska politika, str. 487. 23 Krones, Die Freien von Saneck, II. del, poglavje XXXVIII, str. 139-143; Kronika grofov celjskih, str. 54-56; Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 29. 24 Prim. upodobitev v: Valvasor, Die Ehre, XV, str. 361. Grad Waldenberk je na tej upodobitvi prikazan sicer povsem idealizirano in neverodostojno. 25 Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 539; Krajevni leksikon Slovenije, str. 292; Zontar in Zupančič, Terenske raziskave gradov na Gorenjskem, str. 30; Ravnik-Toman, Kratek zapis, str. 247. 26 Prim. Lavtižar, Lipniški grad, str. 122; Šmitek, Lipniški grad, str. 26; Kunej, Kamna Gorica, str. 180. 27 Prim. Komelj, Utrdbena arhitektura 16. stoletja, str. 73-92. 28 Smole, Graščine, str. 407; Gestrin, Radovljica, str. 522; Šmitek, Lipniški grad, str. 25; prim. Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 30. 29 Radovljiškemu mestnemu gradu so takrat dodali vsaj en nov dvonadstropni trakt ter na dvoriščni fasadi naslikali dva grba plemiške rodovine Dietrichstein in letnico 1565. Prim. Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 148-149. 30 Smole, Graščine, str. 407, 626; Gestrin, Radovljica, str. 522; Šmitek, Lipniški grad, str. 25-26; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 121; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 378; Jakič, Sto gradov, str. 212-213. 31 Gestrin, Trgovina in obrt, str. 59; prim. Andrejka, Kropa in Kamna gorica; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 539; Krajevni leksikon Slovenije, str. 292; Zontar in Zupančič, Terenske raziskave gradov na Gorenjskem, str. 30; Ravnik-To-man, Kratek zapis, str. 247; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 154; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 378. 32 Valvasor, Topografija Kranjske 1678—1679. Skicna knjiga, str. 227; Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 197; Valvasor, Die Ehre, XI, str. 461; prim. Šmitek, Lipniški grad, str. 26. 33 Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 120-129. 330 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Waldenberk s severne stani na Valvasorjevi risbi in bakrorezu Izreza (Valvasor, Topografija Kranjske 1678—1679. Skicna knjiga, str. 227; Carnioliae Modernae, št. 197). 'ice iz okoli leta 1678. , Topographia Ducatus Razvaline gradu Waldenberk na upodobitvi Konrada Grefeja (Grefe in Radics, Stara Kranjska/Alt-Krain, št. 58) in na upodobitvi Ladislava Benescha s konca 19. stoletja (Natis na razglednici iz leta 1955, zasebna zbirka). kor štiri stoletja, so ostanki njegovega zidovja zaradi kakovostne gradnje še vedno dokaj visoki. Okoliški prebivalci so grad med 16. in 19. stoletjem gotovo uporabljali za pridobivanje gradbenega materiala, a ni prišlo do popolnega porušenja in izginotja razva- lin, kakor pri mnogih drugih zgodaj opuščenih srednjeveških gradovih. Razvaljeni grad je vseskozi ostal prisoten v krajinski sliki in je buril ljudsko domišljijo. Na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja je označen kot razvalina - Schloß 331 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 64 2016 Razvaline gradu Waldenberk na razglednici, odposlani leta 1919 (zasebna zbirka). Wallenburg Rudera.34 V njegov okvir je postavljena roparska novela Tihotapec, ki jo je za dijaški rokopisni časopis Vaje leta 1855 kot eno prvih izvirnih daljših slovenskih pripovedi napisal Valentin Man-delc (1837-1872).35 Skupaj z novelo je bila v Vajah objavljena tudi risba razvaljenega gradu, ki jo je izdelal Ivan Tušek (1835-1877); v romantični maniri fantazijsko re interpretirana dejanska podoba sicer nima posebne dokumentarne vrednosti, kaže pa, da je bil obseg grajskih razvalin sredi 19. stoletja približno takšen kakor dandanes.36 V romantični maniri je grajske razvaline okoli leta 1864 upodobil tudi koroški slikar Marko Pernhart (1824-1871); skicozno podobo zaraščenega Waldenberka je vključil v ozadje večje oljne vedute Radovljice.37 Konec 19. stoletja so slikovite razvaline pritegnile tudi vedutna slikarja Ladislava Benescha (1845-1922)38 in Conrada Gre-feja (1823-1907).39 Zanimanje za opuščeni grad se je takrat zelo povečalo in pojavilo se je prizadeva- 35 37 39 nje za ohranitev oziroma sanacijo razvalin. V zvezi s tem je Waldenberk tik pred izbruhom prve svetovne vojne spomladi leta 1914 obiskal deželni konservator za Kranjsko in Koroško umetnostni zgodovinar dr. France Stele, ki je malo pred tem, leta 1913, nastopil svojo službo.40 V svojih terenskih zapiskih je zabeležil: Obzidje je ohranjeno še v vseh črtah. Poročilo inž. Čapka je netočno; sedanje stanje gradu oziroma ruševin še vedno odgovarja poročilu barona Zoisa. Dobro je ohranjena posebno južna stena pri poslopju samem in pri okopih. Portal obzidja še stoji. Levo od njega je večje okno, desno od njega okroglo okno. Drugih arhitektonskih zanimivosti ni. Pač je tudi drugod ohranjenih nekaj oken, ki pa so napol zasuta. Okolica gradu je tako zaraščena, da grad v pokrajinski sliki skoro ne pride do Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, sekcija 152, str. 80— 81. Vaje. Faksimilirana izdaja. https://sl.wikisource.org/wiki/Ti-hotapec_(Valentin_Mandelc) https://sl.wikisource.org/wiki/Vaje_2#Tihotapec ; https:// sl.wikisource.org/w/index.php?title=Slika:Jenko_Vaje_2. djvu&page=4 Reprodukcija oljne slike na platnu iz zasebne zbirke je objavljena v: Rohsmann, Markus Pernhart, str. 153 (z zmotnim podnapisom: Kranj/Krainburg); prim. Adam in Jere in Sino-bad, Stara Radovljica, str. 166. Benescheva veduta je objavljena v: Kunej, Kamna Gorica, str. 181. Gvaša hrani Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Prim. Grefe in Radics, Stara Kranjska/Alt-Krain, št. 58 (Razvalina Klanjec na Gorenjskem); Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 156. Razvaline gradu Waldenberk na razglednici, odposlani leta 1913, izrez (zasebna zbirka). Prim. Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni problem, str. 13-32. 34 36 38 40 332 64_3 KRONIKA 2016 IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 veljave. Važnejše bi bilo ohraniti kako drugo razpadajočo ruševino namesto te.41 Konservatorjevo mnenje in vojna sta preprečila izvedbo sanacijskih del. Kljub temu so razvaline naslednjih sto let razmeroma dobro prestale in dandanes niso bistveno nižje od takrat, ko so nastale fotografije za razglednice iz let 1908 in 192642 in fotografije konservatorja Steleta na steklenih ploščah iz leta 1914.43 Zanimanje za Waldenberk je ostalo živo tudi po prvi svetovni vojni in leta 1939 mu je Josip Lavtižar posvetil samostojno povest z naslovom Lipniški grad pri Radovljici - zgodovinska povest iz 14. in 15. stoletja.44 Po drugi svetovni vojni so bili ostanki gradu prvič strokovno zaokroženo dokumentirani z opisom, fotografijami in načrtom; za to sta v okviru sistematičnega proučevanja grajske dediščine na Gorenjskem leta 1967 poskrbela Gorenjski muzej in takratni Zavod za spomeniško varstvo Kranj.45 Okoli leta 1990 oziroma pred marcem 1992 so na gradu divji kopači začeli nelegalno izkopavati drobne predmete.46 Konservatorska služba je divje izkopavanje ustavila in junija 1993 sta Gorenjski muzej in Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj opravila zaščitno oziroma revizijsko arheološko izkopavanje; na območju južnega prizidka grajskega jedra, kjer so zasebni zbiralci načeli teren, so arheologi v dveh manjših kletnih prostorih odkopali ruše- Razvaline gradu Waldenberk iz zraka z jugovzhodne strani marca 1993 (foto Miran Kambič, v: Lozar Štamcar, Gotika v Sloveniji. Svet predmetov, str. 317). 41 INDOK: France Stele, Terenski zapiski, CVII, 1914, 38. 42 Razglednici sta objavljeni v: Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 377-378; Jakič, Sto gradov, str. 212-213; prim. Lavtižar, Lipniški grad, str. 64-65. 43 INDOK: Fototeka: Pusti grad pri Radovljici/Waldenberg: številke: f00000-n06120s-b; f00000-n06122s-b; f00000--n06128s-b. 44 Lavtižar, Lipniški grad. 45 Žontar in Zupančič, Terenske raziskave gradov na Gorenjskem, str. 30-32; ZVKDS OE Kranj: Fototeka, Spisovno gradivo, Zbirka načrtov. 46 V dokumentaciji ZVKDS OE Kranj iz leta 1993 je s tem v zvezi zabeleženo ime: Tomaž Grohar, Jalnova cesta 4, Radov- ljica. vinsko zasutje do globine približno 4 metre. Do leta 1993 je bilo na Waldenberku z izkopavanji skupno odkritih več kakor 2450 drobnih predmetov iz obdobja med 13. in 16. stoletjem z veliko kulturnozgodovinsko vrednostjo.47 Največje število predmetov je iz 15. stoletja in njihova kakovost kaže, da je bil grad takrat reprezentativna rezidenca višjega plemstva.48 O nekdanji opremi grajskih prostorov pričajo izkopane železne vratne plošče, ključavnice, okenske mreže, preprosti svečniki in odlomki poslikanih stenskih ometov. Nekaj polizdelkov, orodij, surovin (bronasta žica) in domnevno reciklaži namenjenih predmetov kaže, da je na gradu potekala kovaška dejavnost in morda izdelava nakitnih predmetov. Med najdbami iz 16. stoletja je bilo zlasti orožje in gravirana lonče-nina domače izdelave, kar kaže, da je bil grad takrat najverjetneje predvsem vojaška postojanka, pomen imenitne plemiške rezidence pa je izgubil.49 Najdbe so bile odkrite v dveh kletnih prostorih prizidka in sicer kot odpadni material med ruševinskim zasu-tjem, ki je v opuščeni stavbi nastalo najpozneje na začetku 17. stoletja.50 Oris grajske stavbne zasnove Razvaline gradu Waldenberk stojijo vrh dominantnega morenskega grebena, ki je usmerjen od jugovzhoda proti severozahodu, dosega na najvišjem delu nadmorsko višino približno 586 metrov in ločuje dolini Lipnice in Save. Grajska lokacija je z do 10 metrov globokima in do 28 metrov širokima v skalno osnovo usekanima prečnima jarkoma na vzhodni in zahodni51 strani ločena od nižjih delov vzpetine. Od 47 Drobne najdbe vključujejo zlasti kuhinjsko in namizno lon-čenino, steklenino, orodje, okovje, orožje, nakit in druge elemente noše, ostanke tkanine, nabožne predmete, svetila in lončene pečnice. 48 O tem pričajo odkriti ostanki uvoženega reprezentativnega poslikanega namiznega keramičnega posodja, dokaj velikega števila steklenih kozarcev, okrasnih okov pasov iz bakrovih zlitin, predmetov iz barvnih kovin in figuralne pečnice. 49 Najdbe poznosrednjeveškega orožja in vojaške opreme z Waldenberka so datirane zlasti v pozno 15. stoletje in zgodnje 16. stoletje. Gre zlasti za značilne puščične osti, krogle, ploščice brigandin, košček verižnine, kovinski zaključek nožnice, ostrogo in fragment ročnega topa ali arkebuze. Glej: Lazar, Vloga gradu, str. 456-457; prim. Lazar, Vitezi, str. 107-108. 50 Lozar Štamcar, Gotika, str. 317-321; Ravnik-Toman, Kratek zapis, str. 248-249; Predovnik, Die Burg Waldenberg in Oberkrain, str. 207-216; Predovnik, Arheološka dediščina s Pustega gradu, str. 16-17; Lazar, Vloga gradu, str. 456-457; Gros, Gradovi grofov Ortenburških; http://arheologija.ff.uni--lj.si/raziskave/pusti_grad/. Veliko večino izkopanih predmetov sedaj hranita Gorenjski muzej Kranj (več kot 2350) in Narodni muzej Slovenije (76). Najdbe doslej še niso bile celovito obravnavane in objavljene. 51 Usmeritev grajske zasnove ne ustreza glavnim smerem neba. Zaradi potrebe po razumljivejših opredelitvah sem oznake za smeri neba v tem prispevku enotno prilagodil usmeritvi grajske zasnove. Za severovzhodno smer v tem prispevku uporabljam oznako sever, za severozahod - zahod, za jugozahod - jug in za jugovzhod - vzhod. 333 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 64 2016 Tloris gradu Waldenberk z označenimi fazami stavbnega razvoja (risal: Igor Sapač, 2016). nekdanje grajske celote so ostale razmeroma obsežne razvaline, ki na nekaterih mestih še vedno segajo skoraj do prvotne višine zidovja. Tlorisna zasnova je v celoti ohranjena in razpoznavna. Celoto sestavljata na vrh grebena postavljeno podolžno grajsko jedro, ki je približno 37 metrov dolgo in 12 metrov široko, in dokaj veliko zunanje grajsko dvorišče, ki leži približno 10 metrov nižje od jedra in ki je zasnovano na naravnemu terenu prilagojeni nepravilni talni ploskvi, ki se približuje pravokotniku v izmeri približno 86 x 43 metrov. Grajsko jedro je zasnovano na simetrični šeste-rokotni talni ploskvi, ki je sestavljena iz pravilnega pravokotnika in dveh trikotnikov na njegovih krajših stranicah. Naravno najslabše zaščiteni stranici sta bili klinasto oblikovani. Obodno zidovje je na vseh šestih stranicah debelo približno 1,5 metra oziroma s talnim podzidkom 1,7 metra in zgrajeno iz srednje velikega grobo obklesanega lomljenega kamenja, postavljenega v dokaj pravilne plasti. Stiki med večjimi kamni so na zunanji strani zidovja zapolnjeni z manjšimi kamni, kar kaže, da zidovje najverjetneje ni nastalo prav dolgo pred prvo omembo gradu. Obodno zidovje je v glavnem ohranjeno skoraj do vrha pritličja, a z notranje stani je zasuto. Samo klinasti vzhodni zaključek, ki je bil brez okenskih ali vratnih odprtin, v pretežni meri še vedno sega skoraj do višine vrha drugega nadstropja. Čeprav je notranji zidni plašč tudi tam večinoma že oddrobljen, se zdi, da je se je debelina zidov- ja v drugem nadstropju stopničasto stanjšala in da je bila na tako oblikovani zidni polici nameščena lesena tramovna medetažna konstrukcija. Precejšnjo višino dosega tudi ozek koničasti segment severne oziroma severovzhodne obzidne stranice, kjer je na notranji strani viden nastavek nekdanje zahodne prečne stene grajskega jedra. Na južni in vzhodni strani je obodno obzidje spodaj opremljeno s talnim podzid-kom, ki sega približno 20 centimetrov navzven in je približno v višini (zasutih) predvidenih tal pritličja zaključen s poševno zidano kamnito ploskvijo. Nekoliko drugačna struktura zidave kaže, da so s talnim podzidkom sekundarno, najverjetneje ob zniževanju terena v povezavi z urejanjem medzidja, okrepili starejše obodno zidovje grajskega jedra na jugovzhodni strani.52 Na obeh daljših stranicah obodnega zidovja grajskega jedra so vidni ostanki pritličnih odprtin s segmentnoločno obokanim ostenjem; najverjetneje so to sledovi svetlobnih lin, ki pa nikjer več nimajo ohranjenih kamnitih okvirov. Vhod v grajsko jedro je bil sredi južne stranice; sedaj je do vrha zasut z ruše-vinskim materialom, a je njegovo pozicijo še mogoče slutiti. Upoštevaje obseg zasutja smemo predvidevati, da je bila vratna odprtina široka približno 2 metra in 52 Tovrstni talni zidci so v slovenskem prostoru značilni zlasti v obdobju gotike po sredini 13. stoletja. Pogosti so na cerkvenih stavbah, na grajskih stavbah pa so redkejši. Omeniti je treba zlasti osrednja stolpa gradov Višnja Gora in Rihemberk na Goriškem. 334 64 20I6 64 3 KRONIKA IGOR SAPAC: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Pogled na razvaline grajskega jedra z jugozahodne strani (foto: Igor Sapač, 2016). da je bil kamniti prag portala na nivoju tal dvorišča na sredini grajskega jedra. Grajsko jedro je imelo v osrednjem delu dva vzporedna prečna zidova, ki sta bila postavljena pravokotno na daljši stranici obodnega obzidja in med seboj razmaknjena približno 6,7 metra. Zidova sta debela približno 1,1 meter in ohranjena skoraj do vrha pritličja, a povsem zasuta z ruševinskim materialom. ; s severozahodne strani (foto: Igor Sapač, 2016). Njun potek je mogoče slutiti med gruščem. Viden je vezani stik zahodnega prečnega zidu in severne stranice obodnega obzidja, ki dokazuje da je prečni zid nastal hkrati z obzidjem. Vse kaže, da je bilo med prečnima zidovoma sprva majhno obzidano notranje grajsko dvorišče s skoraj kvadratno talno ploskvijo in da sta proti dvorišču zamejevala grajski bivalni poslopji - palacija, ki sta bila postavljena ob klinasta zaključka jedra, simetrično glede na notranje dvorišče, in ki sta imela skoraj povsem enako veliki peterokotni talni ploskvi. Notranje dvorišče je bilo dostopno skozi omenjeni zasuti prehod v južnem obzidju in vhoda v bivalni poslopji sta bila najverjetneje levo in desno od tega prehoda. Bivalni poslopji sta, tako kakor notranje dvorišče, z ruševinami neenakomerno zasuti do višine nekdanjih stropnih konstrukcij nad pritličjem, torej skoraj 4 metre nad nekdanjimi tlemi. Po ostankih obodnega zidovja na severni in vzhodni strani smemo sklepati, da sta bivalni poslopji nad pritličjem sprva obsegali vsaj dve zidani nadstropji. Struktura zidave vrhnjega dela jugovzhodne stene vzhodnega klinastega zaključka grajskega jedra in pogled na razvaline grajskega jedra s severovzhodne strani (foto: Igor Sapač, 2016). 335 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 64 2016 Zasuto pritličje grajskega jedra gotovo skriva številne podatke o nekdanji stavbni zasnovi in o življenju v njej. Grajsko jedro je na severni, vzhodni in južni strani koncentrično tesno obdano z nizkimi ostanki vzporednega zidovja, ki je debelo samo okoli 75 centimetrov in z notranjim licem od obodnega zidu jedra odmaknjeno približno 1,9 metra. Zidovje je postavljeno na pobočje grajskega jedra, a dokaj slabo ohranjeno in njegovi ostanki so v precejšnji meri zasuti. Dokaj dobro je razpoznavno ob vzhodni strani grajskega jedra, kjer vzporedno obteka klinasti zaključek, in na južni strani, kjer so pozneje nanj naslonili omenjeni podkleteni južni prizidek grajskega jedra. Struktura zidave kaže, da je najverjetneje nastalo hkrati s talnim podzidkom obodnega obzidja grajskega jedra. Zid je bil najverjetneje vseskozi razmeroma nizek in je imel predvsem funkcijo eskarpnega zidu, kljub temu pa je z vrhnjim delom presegal višino zunanjega grajskega obzidja; to kaže Valvasorjeva upodobitev iz okoli leta 1678 z dobro vidnimi tremi koncentričnimi grajskimi obzidnimi obroči. Zid je varoval zidovje grajskega jedra pred spodkopavanjem. S postavitvijo zidu je nastalo tesno notranje grajsko medzidje, ki pa ni bilo neprekinjeno prehodno; na jugovzhodnem vogalu jedra je ohranjen prečni zid, ki brez cezure izhaja iz talnega podzidka obodnega obzidja grajskega jedra in je imel nazadnje funkcijo vzhodnega fasadnega zidu omenjenega južnega prizidka grajskega jedra. Vse kaže, da je ta zid nastal hkrati z medzidjem in da je ločeval vzhodno in južno medzidje. Južno med-zidje je varovalo vhod v grajsko jedro in dostop vanj je bil najverjetneje urejen na njegovem zahodnem koncu, ob zahodnem klinastem zaključku grajskega jedra. Vzhodno medzidje je brez ločnice prehajalo v severno medzidje in je bilo najverjetneje dostopno skozi prehod na severni strani notranjega grajskega dvorišča. Na vzhodni del južne obzidne stranice grajskega jedra je tik ob domnevnem vhodu v grajsko jedro prislonjen omenjeni južni prizidek, ki tvori ločnico med južnim in vzhodnim medzidjem in v katerem so leta 1993 potekala arheološka izkopavanja. Zasnovan je na pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 6 x 12 metrov in njegova notranjščina je z dvema stenama predeljena na tri dele. Nad kletjo v južni polovici prizidka je bila nekoč še ena etaža, ki pa je sedaj v celoti porušena. Arheološke raziskave so pokazale, da je prizidek nastal v dveh stavbnih fazah in da je torej pri razvoju stavbne zasnove gradu Waldenberk treba razlikovati vsaj tri stavbne faze. Prizidek je nastal z naslonitvijo na južno steno grajskega jedra, vzhodno od vhoda v grajsko jedro, z naslonitvijo na prečni zid med južnim in vzhodnim medzidjem, ki se Visoka jugovzhodna stena vzhodnega klinastega zaključka grajskega jedra, območje vzhodnega medzidja in nižja vzhodna stena južnega prizidka grajskega jedra (foto: Igor Sapač, 2016). 336 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 nadaljuje proti jugu do zunanjega grajskega obzidja, in z vključitvijo vzhodnega dela nekdanjega južnega medzidja. Struktura zidave in vezani stik med prečnim zidom medzidja in južno steno prizidka kažeta, da so med gradnjo prizidka starejši prečni zid med-zidja v glavnem podrli in ga nadomestili z novim, močnejšim, debelim kar 2,2 metra. To dokazuje tudi jugovzhodni vogal severnega prostora, kjer je vidno, da so novi močnejši vzhodni zid prizidka naslonili na starejši južni zunanji zid medzidja. S širitvijo proti jugu so podvojili površino tistega dela južnega medzidja, ki so ga zakrili s prizidkom. Struktura zidave tistih sten, ki o nastale skupaj s prizidkom je iz manjših lomljencev, ki niso postavljeni v plasteh, in to kaže, da je nastala dokaj pozno, v 15. ali 16. stoletju. Debelina zidovja kaže, da je nastalo v obdobju, ko se je uveljavila uporaba ognjenega strelnega orožja. Prizidek ima tri različno oblikovane in različno velike pravokotne prostore; dolžina severnega, ki je nastal na območju južnega medzidja, znaša toliko kot skupna dolžina obeh južnih prostorov in debelina predelne stene med njima. Stena med severnim prostorom in južnima prostoroma je del zunanjega obzidja nekdanjega južnega medzidja in debela je 75 centimetrov. Na to steno pravokotno sekundarno prislonjena predelna stena med južnima prostoroma je enkrat debelejša - kar 150 centimetrov; na sredini jo predira 15 centimetrov ozka pravokotna reža. Prvotna funkcija te reže, ki v zgornjem delu prehaja v večjo odprtino, ni pojasnjena.53 Zdi se, da je služila za namestitev lesene nosilne konstrukcije stopnišča iz globljega večjega jugovzhodnega prostora v skoraj 2 metra nižji višjeležeči manjši jugozahodni kletni prostor prizidka; vse kaže, da je bil nad režo na mestu sedanje večje odprtine na južnem koncu predelne stene tik pod stropom 70 centimetrov široki prehod v jugozahodni prostor. Arheološke raziskave so nad grobo ometanim jugovzhodnim kletnim prostorom prizidka razkrile sledove masivne lesene stropne konstrukcije, ki je pokrivala pravokotno površino v izmeri 2,1 x 4,7 metrov; dve vzdolžni vzporedni sredinski gredi s presekom 35 x 40 centimetrov sta opirali kar 16 tesno skupaj postavljenih prečnih tramov s presekom 15 x 20 centimetrov.54 Ta izjemno močna stropna konstrukcija kaže, da je moral strop nad seboj nositi precejšnjo težo; pomisliti je mogoče na topove. Tla kleti v tem prostoru so zaradi padajoče oblike naravne skalne osnove eno etažo nižje od predvidenih tal pritličja grajskega jedra in za približno 2 metra nižje od tal v jugozahodnem prostoru prizidka. Nivo tal v prostoru nekdanjega medzidja zaradi novejših izkopavanj ni več razpoznaven. Zdi se, da je bila tam nad nivojem tal medzidja pozneje 53 Prim. Ravnik-Toman, Kratek zapis, str. 249. Podobna reža je vidna na južnem koncu vzhodne stene severnega prostora prizidka. 54 Ravnik-Toman, Kratek zapis, str. 249. nasuta rampa, ki je omogočala prehod iz medzidja pred vhodom v grajsko jedro do nivoja lesene stropne konstrukcije nad kletnima prostoroma. Arheološke raziskave so v tem prostoru razkrile dve hodni površini; mlajša je bila opremljena z estrihom.55 Vsekakor v prostoru medzidja na območju južnega prizidka ni bilo lesene medetažne konstrukcije, saj na južni steni grajskega jedra ni vidnih tramovnic. Edini prehod v prizidek je bil najverjetneje v severnem delu njegove zahodne stene, domnevno približno v višini vhoda v grajsko jedro. Z gotovostjo tega ni mogoče ugotoviti; zahodni del prizidka je podrt skoraj do temeljev in ostanki so v glavnem zasuti. Stik vzhodne stene prizidka in jugovzhodnega vogala grajskega jedra kaže, da je nad kletno etažo južne polovice prizidka najverjetneje obstajala samo še podstrešna poletaža, visoka približno 3 metre; najverjetneje je imela obrambno funkcijo in je bila opremljena s cinami ali strelnimi linami. Takšen sklep omogočata tudi sled omenjene masivne stropne konstrukcije nad jugovzhodnim kletnim prostorom in stopničasto za polovico stanjšani južni zid prizidka nad kletno etažo. Vse kaže, da je imel južni prizidek v celoti obrambno funkcijo in da je njegova kletna etaža najverjetneje služila kot grajska orožarna oziroma je imela značaj kazemat. Zdi se, da je bila klet dostopna samo preko lesenega stopnišča iz vrhnje etaže prizidka. Da je bilo v jugovzhodnem delu prizidka stopnišče do kleti, lahko kažejo tudi sledovi omenjenih dveh masivnih vzporednih gred. O obliki strešne konstrukcije prizidka moremo zgolj ugibati; ker se tudi zahodni zid prizidka naslanja na južno steno grajskega jedra smemo domnevati, da je bilo pokrito tudi območje južnega medzidja na severni strani obeh omenjenih kletnih prostorov prizidka. V tem primeru je najbolj verjetno, da je bil južni prizidek pokrit s strmo trikapno streho, ki se je na severni strani naslanjala na južno stran grajskega jedra. Južni prizidek grajskega jedra se z jugovzhodnim vogalom navezuje na zunanje grajsko obrambno obzidje. Čeprav je to obzidje na nekaterih mestih do tal porušeno, je še vedno dobro razpoznavno, da je do opustitve gradu neprekinjeno, koncentrično oziroma polžasto, obdajalo grajsko jedro. Iz vzhodne stene južnega prizidka se obzidje brez cezure nadaljuje proti jugu in se nato v zaobljenem vogalu za 90 stopinj obrne proti zahodu ter v nadaljevanju v čedalje večji oddaljenosti obkroži grajsko jedro na jugu, zahodu, severu in vzhodu. S tem obzidjem zamejeno razsežno zunanje grajsko medzidje ima značaj zunanjega grajskega dvorišča, ki se položno spušča od zahoda proti vzhodu in ki z velikim obsegom kaže, da 55 Predovnik, Die Burg Waldenberg in Oberkrain, str. 212. Pod hodno površino so med arheološkimi raziskavami odkrili tudi jašek, ki je skozi nekdanje zunanje obzidje medzidja povezoval severni in jugovzhodni prostor prizidka. Jašek so sekundarno na severni strani zasuli in vhod vanj v jugovzhodnem prostoru zazidali in ometali. 337 64 3 KRONIKA 2016_IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Struktura zidave na zunanji strani vzhodne stranice zunanjega grajskega obzidja (foto: Igor Sapač, 2016). so se tu odvijale številne pomožne grajske dejavnosti. Zunanje obzidje je večkrat zalomljeno in na južni ter zahodni strani debelo okoli 90 centimetrov, na severni strani 140 centimetrov, na vzhodni strani pa kar 160 centimetrov. Struktura zidave je povsod dokaj enotna, iz obklesanih lomljencev v dokaj ravnih plasteh, kar kaže, da je zunanje grajsko obzidje nastalo po enotnem konceptu v eni stavbni fazi, a najverjetneje postopno v več gradbenih etapah. Cezure, ki bi kazale, da je nastalo v več stavbnih fazah, niso vidne. Obzidje je kot celota dokaj dobro ohranjeno. Na vzhodni strani v osrednjem delu še vedno sega skoraj do prvotne višine; manjka samo zidna krona - po analogijah smemo na vrhu domnevati zidane cine in prsobrane ter pokrit lesen povezovalni hodnik na notranji strani. Velika debelina in zelo kakovostna gradnja iz dokaj natančno obklesanih lomljencev, položenih v izravnane plasti, kažeta, da so vzhodno obzidno stranico zasnovali v tradiciji romanskega stavbeništva, v 14. stoletju ali nemara že celo nekaj desetletij prej, kot ščitni zid na naravno najslabše zavarovani strani gradu. V spodnjem delu je imelo obzidje na vzhodni strani nekaj manjših lin, od katerih pa so ostale samo tri brezoblične luknje brez okvirov. Skozi sredinsko luknjo je sedaj mogoč prehod na zunanje grajsko dvorišče. Ta prehod je nedvomno nastal šele po opustitvi gradu; sprva dostopna pot do gradu zaradi obrambnih in drugih razlogov prav go- tovo ni bila speljana čez vzhodni obrambni jarek in navkreber po strmi brežini jarka.56 Vse kaže, da je bil dostop do gradu do njegove opustitve urejen na južni strani. Južno od južnega prizidka grajskega jedra je vogalni stik dveh najvišje ležečih obzidnih stranic na zunanji strani oblikovan na četrtkrožni talni ploskvi in na ta posebni vogal se na južni strani navezuje še krajša 1,5 metra debela prečna obzidna stranica, ki je ohranjena samo v njenem severnem delu. V njenem porušenem južnem delu je bil do opustitve gradu umeščen edini prehod skozi zunanje obzidje. Od nekdanjega obzidnega prehoda proti velikemu vzhodnemu delu zunanjega grajskega dvorišča dvigajoča se široka pot je bila na severni strani proti grajskemu jedru zamejena s krajšim eskarpnim zidom, ki se je prav tako navezoval na omenjeni zaobljeni obzidni vogal; od tega eskarpnega zidu so ostali samo skromni zaraščeni ostanki. Približno 15 metrov zahodno od omenjene prečne obzidne stranice z nekdanjim prehodom na zunanje grajsko dvorišče je približno vzporedno z njo postavljen še en prečni zid, ki je na severnem koncu v pravem kotu naslonjen na jugozahodno stranico zunanjega obzidja. Tudi ta prečni zid je ohranjen samo še v obsegu severne polovice, a v konfiguraciji terena je še mogoče slutiti, da se je na 56 Za nekritično drugačno mnenje glej: Lavtižar, Lipniški grad, str. 33. 338 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Notranja stran zahodne stene vhodnega obora s sledovi glavnega vhoda v grajski kompleks in stik te stene s starejšo južno stranico zunanjega obzidja (foto: Igor Sapač, 2016). južnem koncu nanj navezoval sedaj povsem porušen zid, ki ga je vezal z vzporednim zidom, v katerem je bil prehod na zunanje dvorišče. Zahodni prečni zid je torej del nekdanjega obora oziroma cvingerja trapezaste talne oblike, ki je dodatno varoval prehod na zunanje grajsko dvorišče z zahodne strani. Na južnem koncu ostanka tega zidu je ohranjena globoka luknja kvadratnega prereza v izmeri približno 20 x 20 centimetrov; to je odprtina za nekdanji leseni vratni zapah, ki dokazuje, da je bil pred opustitvijo gradu na tem mestu zunanji glavni vhod grajskega kompleksa. Na notranji (vzhodni) strani je zid v zgornjem delu, približno od višine odprtine zapaha navzgor, za 20 centimetrov stopničasto stanjšan. Spodnji del zidu s pragom portala je zasut z ruševinami. Na severnem koncu tega zidu je lepo razpoznaven cezurast stik z jugozahodno stranico zunanjega obzidja, ki kaže, da so obor pred vhodom na zunanje dvorišče sekundarno prislonili na starejše zunanje grajsko obzidje. Zid obora ima povsem drugačno strukturo kamnite zidave od starejšega obzidja; poleg apnenčastih kosov je vgrajenega tudi veliko rumenkastega lehnjaka in lo-mljenci različnih velikosti so pomešani oziroma niso postavljeni v plasti. Zidovje obora je v primerjavi z zunanjim obzidjem torej bistveno manj kakovostno in kaže, da ni moglo nastati pred 15. stoletjem ter da so ga najverjetneje zgradili v naglici. Pred vhodom v obor je bil sprva morda krajši obrambni jarek, podoben jarkom z dvižnimi mostovi pred glavnimi vhodi sosednjih gradov Bled, Kamen in Škofja Loka. Tega ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ker je območje visoko zasuto z ruševinskim materialom. Vsekakor je bil dostop v grajski kompleks z zahodne strani odlično zavarovan. Portala v obeh prečnih zidovih je bilo mogoče dobro nadzorovati z južne stranice zunanjega obzidja in v tlorisnem poteku izveden stopničast zamik južne stranice zunanjega obzidja je omogočil optimalno obrambo grajskih vrat. Ureditev obora je obrambno sposobnost še bistveno povečala. Napadalci so se morali vhodu približati po stezi mimo zahodne polovice južnega obzidja, od koder so jih lahko branilci zlahka obvladovali. Za prehodom skozi zunanje obzidje je glavna grajska pot grajsko jedro v polžasti obliki obkrožila na vzhodni, severni in zahodni strani ter se končala na zahodnem koncu južnega medzidja. Od tam je bila nato speljana po položni rampi navzgor skozi južno medzidje do glavnega vhoda v grajsko jedro v njegovi južni obodni stranici. Za dostop do grajskega jedra je bilo torej to treba v celoti obkrožiti, kar je bila za 339 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 64 2016 grajske branilce seveda velika prednost. Južno od južnega prizidka grajskega jedra je bilo zunanje dvorišče prekinjeno s prečnim zidom, ki ima v spodnjem delu značaj eskarpe in ki ga zaključuje omenjeni četrtkro-žni zaobljeni vogal. Natančnejši ogled kaže, da skozi ta prečni zid sprva ni bilo prehoda in da je sedanja odprtina nastala šele z nasilnim rušenjem zidovja po opustitvi gradu. Morda je pred opustitvijo gradu stal tudi prečni zaporni zid, ki je ločeval severni in zahodni del zunanjega dvorišča in omogočal dodatni nadzor dostopne poti do grajskega jedra; njegov domnevni nastavek v podaljšku dvoriščne stene zahodne bivalne stavbe grajskega jedra je viden na načrtu gradu, ki ga je leta 1967 izdelal arhitekt Peter Fister.57 Zunanje grajsko obzidje je bilo na dveh najbolj izpostavljenih straneh, proti zahodnemu in vzhodnemu obrambnemu jarku, okrepljeno z dokaj velikima oglatima stolpoma; sedaj sta skoraj povsem porušena, a še je vidno, da sta bila zasnovana na približno pravokotnih talnih ploskvah v izmeri okoli 8 x 9 metrov in na notranji strani obzidja zaprta z zidom. Debelina zidovja stolpov v pritličju je znašala poldrugi meter. Odsotnost zidnih cezur dokazuje, da sta stolpa nastala hkrati z obzidjem. Z enim stolpom so zavarovali severovzhodni vogal grajskega kompleksa in omogočili nadzor nad vhodnim jarkom ter potjo ob severni stranici zunanjega obzidja, drugi stolp pa je zavaroval zahodni grajski jarek in je omogočal nadzor do gradu z zahodne strani. O višini stolpov moremo zgolj ugibati. Glede na debelino zidovja in Valvasorjevo upodobitev smemo sklepati, da nista bistveno presegala višine obzidja. Po analogijah sodeč sta bila na vrhu opremljena s cinami ali z leseno obrambno kon-zolno poletažo. Primerljiv triinpolnadstropni oglati obrambni stolp se je ohranil v zunanjem obzidju gradu Mirna na Dolenjskem; najverjetneje je nastal pred letom 1337. Stolpa sta, zlasti pri pogledih na grad iz radovljiške smeri, na koncih simetrično uravnotežila kompozicijo grajskih stavbnih mas in uokvirjala dominantni simetrični glavni bivalni stavbi v grajskem jedru. Na notranjo stran zunanjega grajskega obzidja so najbrž kmalu po njegovem dokončanju začeli prislanjati razne nizke pomožne stavbe s pultnimi strehami. Tam so gotovo uredili bivalne prostore za služinčad in vojake, hleve, kaščo in kovačijo. Ostanki teh stavb niso več vidni, a njihov obstoj je nesporen, saj so bile nujne za normalno funkcioniranje gradu. Približno 14 in 19 metrov dolga ter 4 metre široka izravnana platoja ob vzhodni in jugovzhodni obzidni stranici kažeta, da sta najverjetneje tam stali daljši grajski pomožni poslopji. Hkrati s postavitvijo zunanjega grajskega obzidja so izkopali tudi oba široka prečna obrambna jarka in z njim so ločili grajski kompleks od drugih delov gre- 57 ZVKDS OE Kranj: Zbirka načrtov; prim. Žontar in Zupančič, Terenske raziskave gradov na Gorenjskem, str. 30. bena. Po ureditvi jarkov je bil dostop do gradu mogoč samo po stezi z zahodne strani; sedaj je zaradi erozije tal in ruševinskih nasutij skoraj povsem zabrisana. Vse kaže, da grajski kompleks ni bil omejen zgolj na območje med prečnima jarkoma, marveč so nekatera stranska poslopja stala tudi zunaj tega območja. Okoli 200 metrov severozahodno od gradu je na grajskem grebenu dominantna kopa z umetno izravnanim platojem, ki ima približno kvadratno obliko z dolžino stranice 10 metrov. Zidovje na platoju ni vidno, njegova velikost in položaj pa opravičujeta domnevo, da je tam stal značilni visokosrednjeveški grajski izpostavljeni stolp - propugnakul. Tovrstni stolpi so bili tudi na Gorenjskem zelo pogosti; dokumentirani so v Škofji Loki na Kranclju, v kompleksu gradu Kamen pri Begunjah, na obeh gradovih v Kamniku in ob Novem gradu nad Preddvorom, kjer sta najverjetneje stala kar dva takšna stolpa. Približno kvadraten manjši izravnan plato je na območju Waldenberka razpoznaven tudi na grebenu tik ob vzhodnem robu vzhodnega obrambnega jarka; tudi tam ni vidnih sledov zidovja, a zdi se da bi tudi tam mogla stati kakšna obrambna zgradba. Poleg dislociranih obrambnih objektov je imel grad tudi dislocirano gospodarsko pristavo v dolini; literatura navaja, da je na Spodnji Lipnici stala waldenberška grajska gospodarska pristava s hlevi.58 Interpretacija stavbnega razvoja gradu Waldenberk 1. faza: ganerbni grad v poznem 12. stoletju in v prvi polovici 13. stoletja Najstarejši del grajskega kompleksa je grajsko jedro in vse kaže, da so še pred koncem 12. stoletja, vsekakor pa pred prvo listinsko omembo leta 1228, zgradili celotno osnovno šesterostranično obodno obzidje jedra ter z njim povezani prečni steni znotraj oboda.59 Kakovostna gradnja, dokaj nenavadna tlorisna zasnova in geometrično popolnoma pravilna oblika simetrične talne ploskve kažejo, da sta bili na- 58 Kunej, Kamna Gorica, str. 180. 59 Struktura zidave s srednje velikim grobo obklesanim lomlje-nim kamenjem, postavljenim v dokaj pravilne plasti in dopolnjenim z manjšimi stičnimi kamni, omogoča datacijo v pozno 12. stoletje. Prim. Stopar, Gradovi, str. 91. Struktura zidave se sicer razlikuje od značilne pravilnejše romanske zidave iz kle-sancev, ki jo je mogoče videti na zunanjem obzidju bližnjega gradu Bled. Prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 18, 19. A po drugi strani je mogoče v spodnjem delu prvotnega palacija na ortenburškem gradu Kamen pri Begunjah, ki je tudi glede na značilne ogelnike iz lehnjaka najverjetneje nastal nekaj desetletij za Waldenberkom, v prvi polovici 13. stoletja oziroma malce pred prvo omembo leta 1263, videti z vidika romanske idealnotipične strukture kamnite zidave še bistveno bolj nepravilno zidavo iz večjih in manjših lomljencev v širokih izravnalnih plasteh. Prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 79, 86. Strukturo zidave grajskega jedra Waldenberka je smiselno primerjati tudi z zidavo druge faze gradu Gutenberk nad Tr-žičem. Prim. Grajske stavbe, 6, str. 54-56. 340 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 črtovanje in gradnja gradu izpeljani zelo premišljeno in skrbno.60 Vsekakor je takšen pristop h gradnji na- 60 V slovenskem in srednjeevropskem okviru je zasnova gradu Waldenberk dokaj osamljen primer. V okviru nekdanje dežele Kranjske je z Waldenberkom še najbolj primerljiva zasnova gradu Cušperk pri Grosupljem na Dolenjskem. V srednjeevropskem okviru je smiselna primerjava z gradom Finstergrün na Salzburškem v Avstriji. Cušperk je v listinah izpričan od leta 1220 (Kos, Gradivo, V, št. 310). Dušan Kos domneva, da so ga zgradili Auerspergi okoli leta 1160/1170 (Kos, Vitez in grad, str. 117). Glede na stavbno zasnovo se zdi bolj verjetno, da je nastal konec 12. stoletja oziroma ne prav dolgo pred prvo omembo iz leta 1220. Leta 1248 ga je pridobil Herman II. grof Ortenburški (+ 1256) in ortenburška posest je ostal do leta 1418 (Kos, Vitez in grad, str. 117). Grad so na začetku 17. stoletja opustili, a zaradi odročne lege so razvaline vrh skalnega grebena še vedno razmeroma dobro ohranjene. Na sredini območja, ki ga obdaja mlajše zunanje grajsko obzidje iz 16. stoletja, je še povsem razvidna grajska obodna zasnova iz 12. stoletja; njena približno 44 metrov dolga in 12 metrov široka talna ploskev je na obeh koncih klinasto zaključena. Obodno zasnovo so sestavljale tri zaporedno nanizane stavbne sestavine: palacij na jugu, obzidano manjše dvorišče na sredini in bergfrid na severnem koncu. Takšno razpotegnjeno obliko in zaporedno nizanje stavbnih mas je narekovala oblika ozkega in dolgega vrha grebena. Vse kaže, da je opisana tridelna grajska zasnova nastala po enotnem konceptu, v eni stavbni fazi, a najverjetneje v več gradbenih etapah. Od Waldenberka se razlikuje zlasti po tem, da ima namesto drugega palacija bergfrid in je s tega vidika bolj podoben gradu Finstergrün na Salzburškem v Avstriji. Cušperk pač ni bil ganerbni grad tako kakor Waldenberk. Obodne stene na Cušperku so, tako kakor tudi na Waldenberku, zgrajene iz deloma obklesnih apnenčevih lomljencev. Palacij je dolg do 18 metrov, širok 12 metrov in še dokaj dobro ohranjen; njegovi vzdolžni steni še vedno dosegata višino začetka drugega nadstropja. V pritličju in prvem nadstropju je zidovje palacija debelo 1,4 metra, v drugem nadstropju pa je za polovico stanjšano. Arhitekturni členi niso ohranjeni, še vedno pa je razpoznavno, da sta imeli vzdolžni steni v nadstropjih po dve okenski osi in da je bila notranjščina opremljena z ravnimi lesenimi stropi. Krajši stranici palacija sta do tal porušeni in klinasti zaključek na južni strani ni več povsem razviden. Dvorišče med palacijem in bergfridom je bilo tako kakor waldenberško dvorišče dokaj tesno in dolgo samo 13 metrov; na obeh bočnih straneh ga je zapiralo obodno obzidje in v vzhodni bočni steni v višini tal pritličja je še sedaj viden glavni vhod v romanski grad. Portal tega vhoda je bil najverjetneje širok 1,5 metra in visok okoli 3 metre. Sekundarno so pred portalom na zunanjo stran obodnega obzidja prizidali pravokotni vhodni stolp. Na notranjem dvorišču sprva ni bilo zidanih stavb, pozneje pa so z naslonitvijo na zahodni zid zgradili dve manjši stavbi; spodnji deli njunih zidov so še vidni. Ni mogoče povsem izključiti možnosti, da so v 15. ali 16. stoletju notranje grajsko dvorišče v celoti izzidali in ga pokrili s streho. Visoki bergfrid na severnem koncu zasnove je bil z ostrim kotom obrnjen proti glavni poti do gradu; gotovo je bil izjemno mogočen, a od njega je ostalo samo zidovje v pritličju. Stolp s klinasto izoblikovano severno stranico so postavili na peterokotni talni ploskvi, njegovo zidovje je bilo pri tleh debelo 2,5 metra, vhod vanj pa je bil urejen v enem od nadstropij. Konec prve tretjine 16. stoletja so srednjeveško zasnovo gradu Cušperk koncentrično obdali z razmeroma obsežnim protiturškim obzidjem. Ob vznožju bergfrida je takrat nastala umetno izravnana večja ploščad, ki so jo uporabljali kot zunanje dvorišče. Na vzhodni strani so novo zunanje obzidje zavarovali z dvema polvaljastima stolpoma, ki sta bila na notranji strani odprta. Prehod skozi novo obzidje so uredili na zahodni strani in ga zavarovali z večjim stopničastim obzidnim zamikom. Obliko obzidja so prilagodili naravni izoblikovanosti terena in zato je dobilo tudi precej različne višine. Na vrhu so ob- rekoval tudi izjemni pomen grajske lokacije ob sotočju obeh Sav in nad pomembno cesto, ki je skozi Lipniško dolino povezovala Bled in Škofjo Loko.61 Obliko gradu so odlično prilagodili naravni izoblikovanosti dolgega ozkega vrha grebena in obenem poskrbeli za optimalno obrambno sposobnost ter dovolj veliko bivalno udobje. Zato je grad že na začetku dobil nenavadno podolžno obliko talne ploskve s klinastima zaključkoma na koncih in obenem dve skoraj povsem enako veliki bivalni poslopji - palacija, med katerima je bilo dokaj majhno notranje dvorišče. Talni ploskvi waldenberških palacijev merita približno 150 kvadratnih metrov, kar je nekoliko manj od talnih ploskev palacijev značilnih večjih gradov iz 12. in 13. stoletja v slovenskem prostoru, ki v povprečju dosegajo velikost 200 kvadratnih metrov. Palacija sta s klinastima zaključkoma brez odprtin in z dokaj masivnimi stenami prevzela tudi vlogo značilnega visokega močnega glavnega grajskega obrambnega stolpa - bergfrida, ki ga Waldenberk nikoli ni imel.62 Ker sta bila palacija nedvomno višja od obzidanega dvoriščnega prostora med njima, je grad v krajinski sliki učinkoval dovolj razgibano in je s približevanjem stilizirani obliki krone mogel odlično simbolizirati nadoblast plemstva v državi. Simetrična grajska zasnova z dvema enako oblikovanima palacijema je v okviru srednjeevropske grajske dediščine dokaj nenavaden pojav in dokazuje, da je bil grad že na samem začetku zasnovan kot ganerb.63 V vseh pogledih enakovredna palacija je najbolj smiselno interpretirati kot ločeni bivališči dveh, v listinah skupaj izpričanih, enakopravnih ortenburških ministerialnih gradišča-nov; eden je najbrž skrbel za vojaško službo, drugi pa za upravljanje zemljiškega gospostva. Manj verjetna se zdi domneva, da sta dva enaka palacija nastala kot ločeni bivališči bratov Henrika I. (+ 1192) in Otona II. (+ 1197) grofov Ortenburških. Arhitekturna zasnova kaže, da sta bila bivalna in obrambna vloga grajske stavbe sprva povsem izenačeni. Izrazito utrdbeni značaj sta imela samo klinasta zaključka palacijev, ki sta bila oblikovana kakor grajska ščita. Zato prvotne grajske zasnove vsekakor zidje zaključili s cinami in prsobrani, deloma ohranjenimi še sedaj, in lesenim povezovalnim hodnikom na notranji strani. Za obzidjem so postavili več pomožnih poslopij. (Sapač, Razvoj grajske arhitekture, str. 33, 93) Podobnost zasnov Wal-denberka in Čušperka je izjemna in vsekakor ni naključna. Brez nadaljnjih raziskav moremo zgolj ugibati, katerega od obeh gradov so zgradili prej, oziroma kateri je bil vzor za gradnjo drugega. Presenetljiva podobnost zasnov dokazuje, da so imeli Auerspergi in Ortenburžani v drugi polovici 12. stoletja tesne stike, kar potrjujejo tudi arhivske listine. (Prim. Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Erste Abtheilung, str. 260, 265 sl.) 61 Prim. Gestrin, Radovljica, str. 517-518. 62 Odsotnost bergfrida dokazujejo oblika grajske tlorisne zasnove in debeline sten. 63 V slovenskem prostoru sta z Waldenberkom primerljivi zasnovi ganerbnih gradov Hmeljnik pri Novem mestu in Vo-driž v Mislinjski dolini, ki pa kljub enaki velikosti dveh parov palacijev nista tako zelo geometrično pravilni. 341 64 3 KRONIKA IGOR SAPAC: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 64 2016 * '-- V P** > . i- 4ÖT - 'V * .. ■ Pogled čez zahodni klinasti zaključek grajskega jedra proti blejskemu gradu z okolico (foto: Igor Sapač, 2016). ni mogoče prvenstveno interpretirati z vojaškega vidika. Zdi se, da grad sprva še ni bil dodatno varovan z obrambnima jarkoma.64 Notranjščina gradu je bila dostopna z južne bočne strani, skozi portal v višini tal pritličja. Do portala je bila morda speljana rampa. Za portalom je bilo dokaj tesno obzidano grajsko dvorišče, ki sta ga na vzhodu in zahodu zamejeva-la palacija, na severu in jugu pa grajsko obodno zi-dovje. Sredi dvorišča je bila gotovo v skalno podlago usekana cisterna za zbiranje deževnice; brez nje si utrjenega gradu ni mogoče predstavljati. Upoštevaje ustrezne analogije, denimo gradove Podsreda, Celje, Hmeljnik, Lož, Čušperk ali Finstergrun na Salzbur-škem v Avstriji, smemo sklepati, da sta bila severni in južni dvoriščni zid visoka približno 8 metrov in torej vsaj eno nadstropje nižja od palacijev ter na vrhu opremljena z leseno obrambno galerijo, ki je bila dostopna iz drugega nadstropja obeh palacijev. Klinasta zaključka palacijev sta bila brez odprtin, kar kaže ohranjeno zidovje na vzhodu grajskega jedra, in prevzela sta težišče grajske obrambe; ostri kot je mogel sovražnemu obstreljevanju kljubovati bistveno bolj učinkovito, kakor ravna čelna stena.65 Svetlobne 64 S tega vidika je smiselna primerjava z drugimi dobro preučenimi gradovi iz 12. in 13. stoletja, denimo, z gradovoma Podsreda in Celje. 65 Palaciji s klinastimi zaključki so sicer dokaj redki, a nikakor niso izjemen pojav. V slovenskem prostoru sta palacija z klinastima zaključkoma dokumentirana na gradovih Čušperk in odprtine so bile samo na dvoriščni stani in na bočnih straneh palacijev; domnevati smemo, da je imel vsak palacij na vsaki bočni strani po dve okenski osi. V pritličju so gotovo bile ozke pokončne line, v nadstropjih pa večja okna, v vrhnjem nadstropju morda celo bifore. Zelo verjetno je obstajal tudi kakšen sanitarni konzolni pomol - ajželj. Po analogijah smemo domnevati, da pritličje palacijev v notranjščini ni bilo povezano z nadstropji. Etaže so gotovo ločevali ravni leseni neometani tramovni stropi, ki so jih sredi prostora opirale lesene sohe. Tudi morebitne notranje predelne stene v palacijih so bile lesene. Palacija sta bila gotovo pokrita s strmo skodlasto streho, saj se je strešna opeka uveljavila šele v 16. stoletju. Ker grad ni imel bergfrida, smemo domnevati, da sta bila palacija na vrhu, med zgornjim nadstropjem in streho, opremljena z obrambno poletažo. Takšna poletaža, najverjetneje iz prve polovice 13. stoletja, je razpoznavna na razvaljenem palaciju bližnjega ortenburškega gradu Kamen pri Begunjah; nad drugim nadstropjem postavljena zidana poletaža je imela na zunanji strani Vodriž. Bolj pogosti so visoki obrambni stolpi - bergfridi - s klinastimi zaključki in trikotnimi ali peterokotnimi talnimi ploskvami. V slovenskem prostoru so iz obdobja med 12. in 14. stoletjem dokumentirani na gradovih Čušperk, Rifnik, Šalek, Planina pri Sevnici in (Slovenske) Konjice. Morda so stali tudi na srednjeveških gradovih Ranšperk pri Dobrni, Ekenštajn pri Velenju, Fala pri Mariboru in Irštajn pri Misli-nji. 342 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Grad Waldenberk v poznem 12. stoletju. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2004 in 2016). Grad Čušperk konec 12. stoletja in sredi 16. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrični študiji in tlorisa (risal: Igor Sapač, 2002). 343 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 64 2016 Pogled z zahodne strani na kopo, kjer je nekoč stal samostojni grajski izpostavljeni stolp — propugnakul (foto: Igor Sapač, 2016). lesen konzolni obhodni hodnik, od katerega so se v višini vrhnjega zaključka okenskih ostenij drugega nadstropja ohranile dobro vidne tramovnice. Najverjetneje sta imela waldenberška palacija, tako kakor palacij na Kamnu in palaciji številnih drugih primerljivih gradov, nad pritličjem samo dve celi nadstropji. Ta sklep poleg ohranjenih ostankov zidovja omogočata tudi analiza debeline prečnih zidov proti notranjemu dvorišču in analiza Valvasorjeve upodobitve. Tesno notranje grajsko dvorišče dokazuje, da je hkrati z zidano obodno grajsko zasnovo na Wal-denberku moralo nastati tudi večje predgradje, ki je bilo najverjetneje urejeno ob glavni dostopni poti do gradu, nedaleč od obodne zasnove, in sprva obdano z lesenim plotom ali palisado. Manj verjetna se zdi možnost, da je bilo predgradje na podolžni ravnici severozahodno od obodne grajske zasnove, ob južnem vznožju kope z grajskim izpostavljenim stolpom. V predgradju so našle prostor vse tiste dejavnosti, za katere je za grajskim obzidjem zmanjkalo prostora. Na območju predgradja je gotovo stalo več nizkih lesenih stranskih grajskih poslopij, od katerih kajpak sedaj ni več razpoznavnih nobenih sledov. Stavbe v predgradjih srednjeveških gradov so največkrat postavljali tako, kot so narekovale trenutne potrebe in konfiguracija terena. Brez nadaljnjih arheoloških raziskav moremo zgolj ugibati, ali je že hkrati s prvotnim predgradjem nastal okop, na katerem je pozneje zraslo zunanje grajsko obzidje. Vsekakor izoblikovanost terena kaže, da je tudi vzhodno od obodne zasnove hkrati z njo že na začetku obstajala tudi večja ravnica, ki so jo pozneje na vzhodni strani okrnili z vkopom vzhodnega obrambnega jarka. Gradnja grajskega kompleksa po skrbno premišljenem konceptu v okviru najstarejše stavbne faze je gotovo trajala več let. Pomisliti smemo, da jo je po letu 1197 dokončal šele sin Otona II. grofa Orten-burškega, Herman II. grof Ortenburški (f 1256), v katerega času se grad tudi prvič pojavi v srednjeveških listinah.66 Je naključje, da je prav on leta 1248 pridobil tudi grad Čušperk, ki je z vidika stavbne zasnove z Waldenberkom najbolj primerljiv? Zdi se, da je dal prav Herman II. zgraditi izpostavljeni stolp - propugnakul - s kvadratno talno ploskvijo vrh kope na grajskem grebenu okoli 200 metrov severozahodno od obodne zasnove. Na to smemo upoštevaje terenske in stavbne značilnosti pomisliti tudi glede na listino iz leta 1247, v kateri so skupaj omenjeni trije waldenberški vitezi oziroma ortenburški ministerial-ni gradiščani - Albertus, Uolricus et Henricus milites de Waldenberch; zelo verjetno so torej že pred smrtjo Hermana II. v waldenberškem grajskem kompleksu stale tri samostojne bivalne stavbe. Upoštevaje velikost talne ploskve vrh kope in značilne zasnove grajskih izpostavljenih stolpov, moremo ugotoviti, da je bila uporabna površina vsaj trinadstropnega stolpa povsem primerljiva s površinama palacijev v okviru obodne zasnove in da je mogel opravljati funkcijo tretjega gradiščanskega bivališča.67 Za to domnevo govori tudi dejstvo, da je izpostavljeni stolp ob dostopni poti do obodne zasnove, na območju sedanje 66 Prim. Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Erste Abtheilung, str. 292-337. 67 Zelo primerljiva je problematika ganerbnega gradu Vodriž, kjer so si leta 1338 trije bratje Hebenstreiti delili grajski kompleks, sestavljen iz dveh palacijev, zunanjega izpostavljenega stolpa in skupnega predgradja. 344 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Grad Waldenberk v poznem 14. stoletju. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2004 in 2016). Marhube, v 13. stoletju dobil tudi grad Ortenburg nad Špitalom ob Dravi na Koroškem, ki je bil matični grad Ortenburžanov in njihova glavna rezidenca.68 2. faza:gradnja zunanjega obrambnega obzidja v drugi polovici 13. stoletja in/ali v 14. stoletju V drugi fazi stavbnega razvoja grajskega kompleksa prav gotovo gradbeno niso občutneje posegli v obodno zasnovo s palacijema vrh grebena. Spremenila se je zgolj njena vloga v širšem kontekstu; z izgradnjo novega razsežnega zunanjega grajskega obzidja je prvotni obodni grad dobil značaj grajskega jedra. Takrat so najverjetneje povsem preuredili staro predgradje in mu z novim zidanim obzidjem, postavljenim morda deloma na pozicijah starejše lesene palisade, dali značaj zunanjega grajskega dvorišča. Zaradi urejanja nove dvoriščne površine je bilo 68 Obodne zasnove Waldenberka nikakor ni mogoče primerjati z jedrom gradu Ortenburg, ki je začelo nastajati že v drugi polovici 11. stoletja, v pisnih virih pa je grad izpričan od leta 1136. Dobro pa je primerljiva širša topografska situacija; ob dostopnih poteh do grajskega jedra Ortenburga so vidni sledovi dveh izpostavljenih stolpov in v dolini je razpoznavna lokacija nekdanje grajske pristave na lokaciji poznejšega novoveškega dvorca. Ahammer, Die Ortenburg, str. 48—52; prim. Wiessner in Vyoral-Tschapka, Burgen und Schlösser in Kärnten, str. 91—93; Deuer, Burgen und Schlösser, str. 175—176. treba nekoliko znižati in izravnati skalne brežine ob vznožju obodnih zidov grajskega jedra in zato so staro zidovje na južni in vzhodni strani spodaj dopolnili z novim kamnitim talnim podzidkom, ki so ga pomaknili 20 centimetrov čez lice starega zidovja navzven in ga zgoraj v maniri gotske arhitekture zaključili s poševno kratko odkapno površino. Vzporedno z gradnjo podzidka so staro obodno zidovje koncentrično obdali z razmeroma tankim vencem novega zidovja; imelo je predvsem funkcijo eskarpnega zidu, ki je preprečeval drsenje in morebitno spodkopavanje obodnega zidovja grajskega jedra, a je omogočil tudi nastanek tesnega obrambnega medzidja, od koder so branilci mogli učinkovito nadzorovati zunanje grajsko dvorišče in preprečevati dostop do grajskega jedra.69 Koncentrični potek medzidja je bil prekinjen samo na jugozahodnem vogalu, kjer so uredili vhod vanj in prehod do glavnega portala grajskega jedra. Enovit stik zidave na podzidku jugovzhodnega vogala grajskega jedra kaže, da so hkrati s podzid-kom zgradili tudi prečni zid, ki je preprečeval prehod iz južnega v vzhodno medzidje in ki se nadaljuje v zunanje grajsko obzidje. Gradnja zunanjega obzidja z dvema oglatima obrambnima stolpoma je bila 69 Podobno tesno medzidje je v 14. stoletju dobil tudi Grad na Goričkem. 345 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 64 2016 Pogled na ostanke vzhodnega dela zunanjega grajskga dvorišča z vzhodno in jugovzhodno stanico zunanjega obzidja (foto: Igor Sapač, 2016). najobsežnejši gradbeni podvig v grajskem kompleksu v vseh obdobjih. Kaže na izjemen pomen gradu in njegovih lastnikov grofov Ortenburških pred letom 1418. Obzidje je z dokaj veliko distanco obdalo grajsko jedro in omogočilo ureditev udobnega in dobro branljivega polžastega dostopa do njega. Po ostankih smemo sklepati, da je bilo obzidje na notranji strani visoko do 7 metrov, na zunanji strani do 9 metrov in da ga je na notranji strani nedvomno na vseh stranicah obtekal pokrit lesen konzolni povezovalni hodnik. Najbolj skrbno so zgradili vzhodno obzidno stranico, ki je grajski kompleks zavarovala na sovražnim napadom najbolj izpostavljeni strani in je z veliko debelino ter s skoraj povsem ravnim potekom dobila značaj ščitnega zidu, dolgega - vključno s severovzhodnim stolpom - približno 39 metrov. Hkrati s postavitvijo zunanjega obzidja so izkopali tudi oba prečna jarka na vzhodu in zahodu, ki sta grad oddelila od nižjih delov grebena. Jarka sta bila suha, tako kakor velika večina jarkov drugih višinskih gradov. Vzhodni jarek so na zunanji strani dodatno zavarovali z zemeljskim okopom.70 Na najbolj izpostavljenih mestih sta bila jarka branjena z oglatima obrambnima stolpoma. Po izgradnji zunanjega obzidja so na njegovi notranji strani začeli graditi nove pomožne grajske objekte, ki so pozneje povsem propadli in jih zato brez arheoloških raziskav ni mogoče določiti. Morda so na zunanjem grajskem dvorišču po postavitvi obzidja uredili tudi dodatno cisterno za vodo. Kakovostna gradnja zunanjega obzidja iz dokaj natančno obklesanih lomljencev, položenih v izravnane plasti, kaže, da je nastalo v 14. stoletju ali morda že celo nekaj desetletij prej, v drugi polovici 13. stoletja. Tovrstna zunanja obzidja so na veliki večini srednjeveških gradov v slovenskem prostoru sicer nastala šele v obdobju turških vpadov, v zadnji tretjini 15. stoletja in v prvi polovici 16. stoletja. Samo najpomembnejši gradovi, kot so Bled, Lož, Šteberk, Zgornja Vipava, Rihemberk, Grad na Goričkem, Zovnek ali Stari grad Celje, so zunanja obzidja dobili že prej. Zdi se, da je treba ambiciozno širitev Waldenberka z izgradnjo zunanjega obzidja in ureditvijo zunanjega dvorišča povezati tudi z načrtno intenzivno gradnjo bližnje trške naselbine Radovljica, ki je status trga dobila v prvi tretjini 14. stoletja oziroma pred letom 1333, ko je v listinah omenjen prvi radovljiški tržan.71 Po drugi strani je mogoče, da so bila obsežna gradbena dela povezana z obnovo po močnem potresu 25. januarja 1348, ki je zelo prizadel zahodno Furlanijo in južno Koroško.72 Vsekakor se zdi verjetno, da je bil Waldenberk po tem potresu deležen določenih obnovitvenih posegov in izpeljali so jih, ko sta bila grajska gospodarja brata Friderik II. (f 1355) in Oton VI. (f 1374) grofa Ortenburška. Z obsežnimi gradnjami je Waldenberk do druge polovice 14. stoletja dobil značaj imenitne poznosre-dnjeveške rezidence višjega plemstva in to je ostal vsaj do izumrtja grofov Ortenburških leta 1418, najverjetneje pa tudi še do izumrtja grofov Celjskih leta 70 Prim. Lavtižar, Lipniški grad, str. 3. 72 Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 15, št. 28; prim. Gestrin, Trgovina in obrt, str. 58. Prim. Lavtižar, Lipniški grad, str. 19—20. 71 346 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Grad Waldenberk sredi 16. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2004 in 2016). 1456.73 Zadnji Ortenburžan - Friderik III. - se je na Waldenberku pogosto zadrževal, kar kažejo njegove tam izstavljene listine. Zal iz teh listin ni razvidna prostorska organizacija gradu ali njegova oprema, ki po odkopanih drobnih predmetih sodeč gotovo ni bila skromna. Samo v listini iz leta 1390 je omenjen eden od grajskih prostorov - manjša posvetovalna soba - stubella consiliaria minori castri Waldenwerd, v kateri je tista listina nastala.74 Poleg grajske kapele sv. Pankracija, ki je omenjena v opisu radovljiške župnije ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461,75 je to edini poimensko znani prostor v notranjščini gradu. Nobenega od obeh omenjenih prostorov doslej ni uspelo povezati z vedenjem o arhitekturni zasnovi gradu. Predstavo o gradu v prvi polovici 15. stoletja otežuje tudi dejstvo, da brez ustreznih arheoloških raziskav ni mogoče ugotoviti, ali so morda tesno notranje dvorišče do takrat izzidali in zastrešili ter tako prvotna palacija povezali v enoten dolgi palacij, podobno, kakor se je to, denimo, zgodilo na gradovih Snežnik in Šteberk na Notranjskem ter morda tudi Rifnik na Štajerskem. Vsekakor je bil grad v 73 Prim. Lavtižar, Lipniški grad. 74 Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 20, št. 71. 75 Benedik, Miscellanea, str. 217; prim. Lavtižar, Lipniški grad, str. 6, 69, 89; Šmitek, Lipniški grad, str. 25; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 378; Kunej, Kamna Gorica, str. 180. zgodnjem 15. stoletju odlična rezidenca in primerno bivališče zadnjega Ortenburžana. Friderik III. je tam 28. aprila 1418 tudi umrl.76 3. faza: dopolnjevanje grajskega utrdbenega sistema v drugi polovici 15. stoletja in v 16. stoletju Tretja faza gradbenega razvoja gradu po obsegu nikakor ni primerljiva s starejšima fazama. Izpeljali so jo v več gradbenih etapah in z razmeroma skromnimi sredstvi. To se je zgodilo v obdobju, ko je Waldenberk izgubil vlogo reprezentativne rezidence višjega plemstva in ko se je pojavila potreba po krepitvi njegove obrambne sposobnosti oziroma vojaške funkcije. S takrat opravljenimi gradbenimi posegi so dodatno zavarovali dostop do gradu in do vhoda v grajsko jedro ter grad prilagodili bojevanju z ognjenim strelnim orožjem. 76 Lackner, Zur Geschichte, str. 191. Po legendi je Friderika III. Ortenburškega med nekim slavjem na Waldenberku z jabolkom zastrupila njegova žena Margareta. Ta umor je bil v starejšem zgodovinopisju prisoten več stoletij. Dejansko se je zgodilo povsem drugače; raziskave v 20. stoletju so pokazale, da je Margareta vojvodinja Teška (Teck) umrla že leta 1406 in Friderik III. je bil ob smrti star skoraj 70 let. Meyer, Die Grafen von Cilli, str. 90; prim. Andrejka, Kropa in Kamna gorica; Lavtižar, Lipniški grad, str. 116—123; Stopar, Gradovi na Slovenskem, str. 236. 347 64 3 KRONIKA 2016_IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Pogled na ostanke kletnega dela južnega prizidka grajskega jedra z zahodne strani (foto: Igor Sapač, 2016). V prvi etapi tretje faze so vzhodno od vhoda grajskega jedra, tik ob njem in z naslonitvijo na zunanjo stran južne obodne stene grajskega jedra, zgradili dokaj nizki podkleteni pravokotni južni prizidek z masivnimi tremi zunanjimi stenami, debelimi od 1,5 do 2,2 metra. V prizidek, ki je imel izključno obrambno funkcijo in ki je zgoraj na južni strani najverjetneje dobil zastrešeno topovsko ploščad, so vključili vzhodni del tesnega južnega medzidja iz druge faze grajskega razvoja. Zaradi potrebe po prilagajanju načinu bojevanja z ognjenim strelnim orožjem so starejšo steno zunanjega grajskega obzidja, ki izhaja iz pod-zidka jugovzhodnega vogala grajskega jedra, v glavnem podrli in jo na isti talni črti nadomestili z enkrat debelejšo steno. Novi prizidek je grajskim branilcem omogočil odlično nadzorovanje vhoda v grajsko jedro, južnega in vzhodnega dela zunanjega grajskega dvorišča, glavnega vhoda v grajski kompleks in ceste skozi Lipniško dolino, ki je povezovala Bled in Škofjo Loko.77 V kletnih prostorih prizidka so morda uredili novo grajsko orožarno in z njo dopolnili in nadomestili starejšo grajsko orožarno, ki je bila najverjetneje v pritličju enega od prvotnih grajskih palacijev ali v enem od oglatih obrambnih stolpov zunanjega grajskega obzidja.78 Morda so dostop do grajskega jedra zavarovali tudi z domnevnim prečnim zidom na območju se- 77 Prizidek je mogoče primerjati s sicer precej mlajšo podklete-no in nekoč pokrito renesančno bastijo, ki so jo v prvi polovici 17. stoletja zgradili z naslonitvijo na trakt Novi grad v kompleksu gradu Negova v Slovenskih goricah. 78 Prim. Lavtižar, Lipniški grad, str. 109. vernega dela zunanjega grajskega dvorišča, v podaljšku dvoriščne stene zahodne bivalne stavbe grajskega jedra. Če je ta zid resnično obstajal, kar bodo mogle pokazati samo ustrezne arheološke raziskave, se je najbrž navezoval na zahodni del tesnega severnega medzidja. V tistem delu medzidja so morda z nadzidavo starejšega zidovja ustvarili prizidek, ki je bil deloma primerljiv s prizidkom na južni strani grajskega jedra. V zadnji etapi tretje faze, ki se s strukturo zidave razlikuje od prve etape, so glavni vhod v grajski kompleks na južni strani zavarovali z novim obrambnim oborom; nastal je tako, da so pred južnim stopničastim zamikom zunanjega grajskega obzidja z glavnim grajskim vhodom postavili dve pravokotni in razmeroma tanki novi steni in ju naslonili na starejši obzidni stranici. Približno 18 metrov pred prehodom skozi zunanje obzidje je na padajočem južnem pobočju grajske vzpetine tako nastal nov prečni zid z novim glavnim vhodom v grajski kompleks. V zgornjem delu stopničasto stanjšan zid kaže, da je bil vrh tega zidu na notranji strani zelo verjetno lesen obrambni hodnik - njegova lesena tramovna konstrukcija je bila oprta na 20 centimetrov široko zidno polico. Južna stranica obzidja obora je sedaj povsem porušena, a njen potek je mogoče na terenu še slutiti. Struktura zidave na ostanku zahodne stene obora se že na prvi pogled razlikuje od drugih delov grajskega zidovja in s slabo kakovostjo kaže, da so jo zgradili pozno in najverjetneje v naglici.79 79 Smiselna je primerjava z zunanjim vhodnim oborom na gra- 348 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Pogled na propadajoče razvaline grajskega jedra in njegovega južnega prizidka z zahodne strani (foto: Igor Sapač, 2016). Časa izvedbe tretje faze gradbenega razvoja gradu ni mogoče natančneje določiti. Glede na zasnovo, strukturo zidovja in zgodovinske podatke je treba ugotoviti, da so jo izpeljali med letom 1456, ko je bil ubit Ulrik II. Celjski, in letom 1573, ko je na Wal-denberku izpričan uničujoč požar. Upoštevaje navedbe iz Kronike grofov Celjskih smemo pomisliti, da je utrjevalna dela v letih 1456 in/ali 1457 izvedla ali vsaj začela izvajati vdova Ulrika II., Katarina Celjska. Po drugi strani se zdi verjetno, da so opisana utrje-valna dela izpeljali oziroma zaključili šele v obdobju turških vpadov, po letu 1469, ko so se začeli turški vpadi na Kranjsko, oziroma po letu 1476, ko so mimo Radovljice in Waldenberka turške čete prodrle skozi Kranjsko do Trbiža in dalje na Koroško ter obe deželi zelo prizadele.80 V tistem obdobju, do sredine 16. stoletja, so na Kranjskem v naglici obnavljali mnoga mestna in grajska obzidja ter zidali tabore okoli cerkva. Zaradi nevarnosti turških napadov je do konca 15. stoletja novo obzidje dobila tudi sosednja Radovljica, ki je približno med letoma 1470 in 1496 dobila mestne pravice.81 Vsekakor so na Waldenberku vzdrževalna dela opravljali tudi po letu 1458, ko je prešel v cesarsko posest. O tem priča tudi podatek iz leta 1467, ko je cesar Friderik III. grajskemu oskrbniku Gašparju Hawnspecku odobril 40 funtov za popravilo walden- du Bled. 80 Simoniti, Turki, str. 67; Voje, Slovenci, str. 25—26. 81 Avguštin, Zgodovinsko-urbanistični, str. 81. berške grajske strehe.82 Izkopavanja v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja so razkrila tudi približno 150 fragmentov pečnic, v glavnem neglaziranih in deloma okrašenih s figuralnimi motivi, ki dokazujejo, da so v poznem 15. stoletju in zgodnjem 16. stoletju najverjetneje več prostorov v grajskem jedru opremili z lončenimi pečmi.83 Morda so nekatere peči nastale tudi med odpravljanjem posledic potresa leta 1511. Grad Waldenberkpo požaru leta 1573 Po uničujočem požaru, ki je grad prizadel pred novembrom 1573, ga niso več obnovili. Leta 1993 opravljene arheološke raziskave so pokazale, da življenje na Waldenberku kljub temu ni takoj zamrlo. V spodnjem delu južnega prizidka grajskega jedra skupaj z ruševinskim materialom odkopana izjemno velika količina raznolikih drobnih predmetov je pokazala, da je bil ta odpadni material sprva najverjetneje odložen drugod na območju gradu, nato pa so ga uporabili za zasutje kleti in izravnave terena vrh opuščenega južnega prizidka. Zdi se, da je po požaru leta 1573 grad dokončno izgubil funkcijo plemiške bivalne stavbe, do začetka 17. stoletja oziroma do popolnega prenehanja nevarnosti turških vpadov pa je deloma ohranil obrambno funkcijo. Z zasutjem kleti pogorelega južnega prizidka so mogli njegov vrhnji del še naprej uporabljati kot obrambno 82 Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 30, št. 133. 83 Predovnik, Die Burg Waldenberg in Oberkrain, str. 215. 349 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 2016 ploščad oziroma bastijo in od tam nadzorovati cesto skozi Lipniško dolino. Da je Waldenberk še dokaj dolgo ohranil vojaški pomen, lahko kaže tudi omenjena oznaka v avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja. Brez nadaljnjih raziskav ni mogoče pojasniti, ali so morda namenoma podrli oba glavna grajska portala na zahodni strani in predrli nov prehod skozi vzhodno stranico zunanjega obzidja.84 Čeprav je Waldenberk že več kakor štiri stoletja razvaljen, so njegovi ostanki še vedno zelo dominantni v prostoru, pričevalni s kulturnozgodovinskega zornega kota in jih je zlasti zaradi zgodovinskega, arheološkega, umetnostnozgodovinskega in arhitekturnega pomena treba vrednotiti v okviru najpomembnejših srednjeveških grajskih razvalin v slovenskem prostoru. Grad ponuja izjemno priložnost za izvedbo celovito zastavljenih interdisciplinarnih raziskav in obeta odličen vpogled v življenje na naših najbolj reprezentativnih gradovih v obdobju med 12. in 16. stoletjem. Kakovostno izpeljane raziskave so tudi osnovni pogoj za odgovorno ohranitev in sanacijo njegovih ostalin. Z izvedbo najnujnejših sanacijskih posegov vsekakor ne bi smeli več dolgo odlašati, če ne želimo tvegati izgube starodavnega visokega zidovja v grajskem jedru, ki od 12. stoletja bogati krajinsko sliko širšega prostora. S primerno ohranitvijo in sanacijo walden-berških grajskih razvalin bi Radovljica in Gorenjska nedvomno veliko pridobili in vsi skupaj bi bili znova bogatejši za urejen kulturni spomenik. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI INDOK - INDOK center pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije Fototeka: Pusti grad pri Radovljici/Waldenberg Spisovno gradivo: Pusti grad: France Stele, Terenski zapiski, CVII, 1914, 38 ZVKDS - Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Kranj Fototeka: Fotografije gradu Zgornja Lipnica -Pusti grad (Waldenberk) iz let 1967, 1992, 1993 Spisovno gradivo: Zgornja Lipnica - Ruševine gradu Pusti grad (EŠD 17612) Zbirka načrtov: Grad Waldenberg - Lipnica: prerez in situacija (avtor: Peter Fister, 1967) OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Adam, Stane in Nadja Jere in Jure Sinobad: Stara Radovljica. Radovljica: samozaložba, 2012. 84 Prim. Šmitek, Lipniški grad, str. 29. Ahammer, Andreas: Die Ortenburg - Eine ausgedehnte Hanganlage in Oberkärnten. Burgen im Alpenraum. Petersberg: Michael Imhof Verlag, 2012, str. 48-52. Andrejka, Rudolf: Kropa in Kamna gorica. Krajepi-sno-zgodovinski poizkus. Ljubljana: samozaložba, 1924. Avguštin, Cene: Zgodovinsko-urbanistični značaj starega mestnega jedra Radovljice. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 1995, str. 77-87. Bajt, Drago in Marko Vidic (ur.): Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011. Benedik, Metod: Miscellanea. Ljubljana: Teološka fakulteta: Inštitut za zgodovino Cerkve, 1988 (Acta ecclesiastica Sloveniae; 10). Deuer, Wilhelm: Burgen und Schlösser in Kärnten, Klagenfurt: J. Heyn, 2008. Dinic, Mihajlo: O vitezu Palmanu. Zgodovinski časopis, 6-7, 1952-1953, str. 398-401. Gestrin, Ferdo: Radovljica - vas, trg in mesto do 17. stoletja. Zgodovinski časopis 45, 1991, str. 517-547. Gestrin, Ferdo: Trgovina in obrt v Radovljici do 17. stoletja. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 1995, str. 58-76. Grefe, Konrad in Peter Radics: Stara Kranjska/Alt-Krain. Dunaj-Ljubljana/Wien-Laibach: Samo-založba/Selbstverlag, 1900-1903. Gros, Ben: Gradovi grofov Ortenburških. Diplomsko delo na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kranj, 2014. Habjan, Vlado: Radovljica v času združitve Ortenburških in knezov iz Celja. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 1995, str. 112-131. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Jakič, Ivan: Sto gradov na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 2001. Jaksch, August: Monumenta historica ducatus Ca-rinthiae. Geschichtliche Denkmäler des Herzog-thumes Kärnten. Vierter Band. Die Kärntner Geschichtsquellen 1202-1269. Teil 2. 1263-1269. Klagenfurt: Ferd. V. Kleinmayr, 1906. Komelj, Ivan: Grad kot spomeniškovarstveni problem v času med obema vojnama. Varstvo spomenikov XXV, 1983, str. 13-32. Komelj, Ivan: Gradovi na Gorenjskem. Varstvo spomenikov XII, 1967, str. 16-22. Komelj, Ivan: Utrdbena arhitektura 16. stoletja v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgodovino 1965, nova vrsta VII, str. 73-92. Kos, Dušan: Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994. Kos, Dušan: Ortenburžani. Enciklopedija Slovenije, 8. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994, str. 171-173. 350 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Peta knjiga. Ljubljana: Leonova družba, 1928. Kosi, Miha: Grajska politika - primer grofov Celjskih. Kronika 60, 2012 (Iz zgodovine slovenskih gradov), str. 465-494. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. I. knjiga (ur. Roman Sav-nik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968. Krones, Franz: Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Theil 2: Die Cillier Chronik. Graz: Leuschner & Lubensky, 1883. Kronika grofov celjskih. Prevedel in z opombami opremil Ludovik Modest Golia. Maribor: Založba Obzorja, 1972. Kunej, Marjan: Kamna Gorica na nakovalu časa. Ob 500-letnici prve neposredne omembe kraja v pisnih virih. Kranj: Gorenjski muzej, 1999 (Gorenjski kraji in ljudje; 9). Lackner, Christian: Zur Geschichte der Grafen von Ortenburg in Kärnten und Krain. Carinthia I, 181, 1991, str. 181-200. Lavtižar, Josip: Lipniški grad pri Radovljici. Zgodovinska povest iz 14. in 15. stoletja. Radovljica: Radovljiško prosvetno društvo, 1939. Lazar, Tomaž: Vitezi, najemniki in smodnik. Vojskovanje v poznem srednjem veku. Viharnik: Ljubljana, 2012. Lazar, Tomaž: Vloga gradu v srednjeveškem vojskovanju, Kronika 60, 2012, str. 443-464. Lozar Štamcar, Maja (ur.): Gotika v Sloveniji. Svet predmetov. Katalog razstave. Ljubljana: Narodni muzej, 1995. Meyer, Therese: Die Grafen von Cilli als Erben der Grafen von Ortenburg. Zur Geschichte Kärn-tens 1377-1524. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema — nova spoznanja, Celje, 27.-29. maj 1998. Uredila RolandaFugger Germa-dnik. Celje: Pokrajinski muzej, 1999, str. 85-94. Otorepec, Božo: Gradivo za zgodovino Radovljice v srednjem veku. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 1995, str. 10-37. Pettauer, Leopold: Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. Imensko zgodovinska razprava. Kronika slovenskih mest 5, 1938, str. 7-17, 107-109, 189-192. Predovnik, Katarina: Arheološka dediščina s Pustega gradu nad Zgornjo Lipnico pri Radovljici. 2. Va-ličev arheološki dan. Povzetki predavanj, Kranj 10. december 2012. Kranj: Gorenjski muzej, 2012, str. 16-17. Predovnik, Katarina: Die Burg Waldenberg in Ober-krain und sein archäologisches Fundgut. Varak nyomaban. Tanulmanyok a 60 eves Feld Istvan ti-szteletere. On the trail of Castles. Studies in honour of Istvan Feld on his 60th birthday. Budapest: Castrum Bene Egyesület, 2011, str. 207-216. Rajšp Vincenc (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, 4. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1998. Ravnik-Toman, Barbara: Kratek zapis o arheoloških izkopavanjih na Pustem gradu (Waldenberg) nad Zgornjo Lipnico. Kroparski zbornik. Ob 100-let-nici Plamena. (1894-1994). Radovljica: Občina; Kropa: Tovarna vijakov Plamen, 1995, str. 246250. Rohsmann, Arnulf: Markus Pernhart. Die Aneignung von Landschaft und Geschichte. Klagenfurt: Heyn, 1992. Rožič, Janko: Gradovi v pokrajini - Kamen, Pusti grad in Blejski grad. Kronika 60, 2012 (Iz zgodovine slovenskih gradov), str. 747-760. Sapač, Igor: Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli krajini. Ljubljana, 2003 (Diplomsko delo na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani). Schumi, Franz: Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain. II. Band. 1200-1269. Laibach: Samozaložba, 1884 in 1887. Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba, 1990. Šmitek, Janez: Lipniški grad. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Skupščina občine Radovljica, 1992, str. 23-29. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stopar, Ivan: Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska. Ob zgornjem toku Save. Ljubljana: Viharnik, 1996 (Grajske stavbe 6). Stopar, Ivan: Gradovi. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1991 (Zbirka Slovenska dediščina). Tangl, Karlmann: Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Erste Abtheilung von 1058 bis 1256. Archiv für Kunde österreichischer Geschichts-Quel-len, 30/2, 1864, str. 203-352. Tangl, Karlmann: Die Grafen von Ortenburg in Kärnten. Zweite Abtheilung von 1256 bis 1343. Archiv für österreichische Geschichte, 36, 1866, str. 1-183. Vaje. Faksimilirana izdaja s spremno besedo Jožeta Pogačnika. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968 (Mo-numenta litterarum slovenicarum; 4). Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 16781679. Skicna knjiga. Faksimiliran natis originala iz Metropolitanske knjižnice v Zagrebu. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 2001. 351 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD WALDENBERK - PUSTI GRAD PRI RADOVLJICI, 327-352 2.016 Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog-tums Crain. Laybach-Nürnberg, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679. Faksimilirana izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba; München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970. Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996. Wakounig, Marija: Die Besitzungen der Grafen von Ortenburg in Krain. 1202-1377. Tipkopis diplomskega dela. Wien, 1982. Wiessner, Hermann in Margareta Vyoral-Tschapka: Burgen und Schlösser in Kärnten. Hermagor, Spit-tal/Drau, Villach. 2 erweiterte Auflage. Wien: Birken, 1986. Zontar, Majda in Mirina Zupančič: Terenske raziskave gradov na Gorenjskem. Varstvo spomenikov XII, 1967, str. 23-36. SUMMARY The Waldenberg or Pusti grad Castle near Radovljica. A description of architectural history The Waldenberg Castle built on the lookout hill above the village of Zgornja Lipnica, near Radovljica and the confluence of the Sava Dolinka and Sava Bohinjka rivers, was one of the most important medieval castles in Carniola. It first appeared in medieval documents in 1228. The castle remained in the possession of the Counts of Ortenburg until their extinction in 1418. Based on the data obtained from medieval documents and its construction features, the castle was most likely built in the late 12th century by Otto II Count of Ortenburg, who appears in documents between 1141 and 1197. The castle was a so-called Ganerbenburg from the very beginning; in the 13th century it housed a number of Ortenburg ministerials from one or perhaps several families. As a Ganerbenburg, the castle was given a symmetric layout with arched walls, a small inner courtyard and two equal palatia. Before the mid-13th century, the layout was presumably extended to include a separate, exposed defensive tower, built on top of a mound on the castle ridge some 200 metres north-west of the arched layout. By the end of the 14th century the castle had been surrounded by an extensive outer bailey, protected by two square defensive towers and two wide moats. The bailey formed a large outer courtyard, through which ran a snail-shaped path leading to the castle's core. In this period the castle became a representative residence of the Counts of Ortenburg, bearing witness to which are many small artefacts, discovered during the excavations that took place in the early 1990s. On the castle premises was also the Chapel of St. Pancras, mentioned in a written source from 1461. Between 1458 and 1573, when it was in the hands of the Habsburgs, the castle lost its function as a representative residence of higher nobility and strengthened its defensive role. Then, it was further protected by fortification elements, especially a fortified extension on the southern side of the castle's core and a reinforced barbican at the main gate into the castle's compound. After a devastating fire that occurred sometime before November 1573, the castle has never been restored again. Until the beginning of the 17th century or rather until the threat of Turkish incursions completely subsided, the site of fire remained in use solely as a defensive post. Although the Waldenberg Castle has lain in ruins for more than four centuries, its remains still dominate the area, bearing witness to the cultural and historical heritage of this area. Therefore, their historical, archaeological, art historical and architectural significance should be evaluated within the framework of the most important medieval castle ruins in Slovenian territory. 352 64 2016 3 KRONIKA 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.81(450.365Bela Peč)"14/16" Prejeto: 19. 9. 2016 Igor Sapač izr. prof. dr., muzejski svetovalec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, Krekova 2, SI—2000 Maribor E-pošta: igor.sapac@um.si Grad Bela Peč/Weissenfels in njegov arhitekturnozgodovinski pomen IZVLEČEK Grad Bela Peč/Weissenfels na vzpetini v karavanškem pogorju, med Kranjsko Goro in Trbižem, je eden najmlajših srednjeveških gradov na ozemlju nekdanje dežele Kranjske in eden redkih gradov, ki so jih povsem na novo zgradili grofje Celjski. Okoli leta 1431 ga je na strateško pomembni ekstremni višinski lokaciji začel graditi Friderik II. Celjski. Ze v drugi polovici 16. stoletja je izgubil prvotni pomen in v 17. stoletju seje začel spreminjati v razvalino. Čeprav so njegovi ostanki skromni, je njegova stavbna zasnova še vedno dovolj dobro razpoznavna in kaže, da sojo izoblikovali v vsaj štirih stavbnih fazah v 15. in 16. stoletju. V prvi stavbni fazi so do leta 1456 zgradili veliko obzidano grajsko jedro, ki so ga nato v drugi in tretji stavbni fazi okrepili z zunanjim protiturškim obzidjem ter dopolnili z novimi stavbnimi trakti. Zadnje gradbene posege v grajskem kompleksu so opravili po potresu leta 1511, ki pa niso bistveno spremenili zasnove iz starejših stavbnih faz. KLJUČNE BESEDE grad, srednjeveški gradovi, Bela Peč, Weissenfels, Fusine in Valromana, Gornjesavska dolina, Furlanija—Julijska krajina, Fridrihštajn, arhitektura, arhitekturna zgodovina, kastelologija, stavbni razvoj, celjska delavnica, celjska stavbarnica, grofje Celjski, Friderik II. Celjski, Habsburžani, Thurn-Valsassina, Khevenhuller, Moscon, Eggenberg, Trilleg ABSTRACT THE BELA PEČ/WEISSENFELS CASTLE AND ITS ARCHITECTURAL-HISTORICAL IMPORTANCE The Bela Peč/Weissenfels Castle standing on a hill in the Karavanke Mountains between Kranjska Gora and Trbiž/ Tarvisio is one of the youngest medieval castles in the territory of the former Province of Carniola and one of the rare castles that were completely rebuilt by the Counts of Cilli. Around 1431 Frederick II of Cilli undertook its construction in a high-altitude and strategically important location. The castle lost its original significance already in the second half of the 16th century and began to crumble into ruin in the 17th century. Regardless of its modest remains, the building plan of the castle is still clearly discernible and reveals that its development spanned at least four building stages during the 15th and 16th centuries. In the first building stage until 1456 an extensive enclosed castle core was built, which was reinforced with an outer anti-Turkish bailey during the second and third building stages and added new tracts of buildings. The last construction works within the castle compound were performed after the earthquake of 1511, which did not significantly change the layout of the earlier building stages. KEYWORDS castle, medieval castles, Bela Peč, Weissenfels, Fusine in Valromana, Upper Sava River Valley, Friuli—Venezia Giulia, Fridrihštajn Castle, architecture, architectural history, castelology, building development, Celje workshop, Celje's community of masons and builders, Counts of Cilli, Frederick II of Cilli, Habsburgs, Thurn-Valsassina, Khevenhuller, Moscon, Eggenberg, Trilleg 353 3 KRONIKA_64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Grad Bela Peč/Weissenfels je stal na visoki dominantni vzpetini v karavanškem pogorju, 1123 metrov nad morjem, nad naselbino Bela Peč/Weissenfels/ Fusine in Valromana, v bližini Rateč, med Kranjsko Goro in Trbižem. Njegovi ostanki so sedaj na ozemlju Republike Italije in njene pokrajine Furlanija-Julijska krajina, približno 4,5 kilometra zahodno od mejne črte z Republiko Slovenijo in v bližini tromeje med Italijo, Slovenijo in Avstrijo. Do konca prve svetovne vojne je to območje spadalo v okvir habsburške vojvodine Kranjske oziroma avstrijske kronske dežele Kranjske in k skrajnemu severozahodnemu delu Gorenjske, nato pa je z rapalsko pogodbo leta 1920 pripadlo Italiji, ki ga je okupirala 19. novembra 1918.1 Zaokroženi zgodovinski oris Gornjesavske doline bi bil brez obravnave Bele Peči okrnjen, saj je belopeškemu zemljiškemu gospostvu pripadal velik del te doline. Grad je pomemben tudi kot eden najmlajših srednjeveških gradov na ozemlju, ki so ga v srednjem veku poseljevali Slovenci, in kot eden redkih gradov, ki so jih povsem na novo zgradili grofje Celjski. S tem prispevkom želim analizirati zlasti stavbno zasnovo gradu Bela Peč in opozoriti na njen arhitekturnozgodovinski pomen, ki je v obstoječi literaturi povsem prezrt.2 Posestnozgodovinski okvir Grad so zgradili vrh vzpetine nad prastaro potjo, ki povezuje Gornjesavsko dolino s Koroško in Furlanijo.3 Ozka dolina pod poznejšim gradom je bila do poznega srednjega veka zaradi zahtevnih gorskih podnebnih razmer zelo redko poseljena. V drugi polovici 14. stoletja so imetniki tega območja grofje Ortenburški začeli tja načrtno naseljevati ljudi in spodbujati razvoj fužinarstva.4 Belopeško zemljiško gospostvo, ki je poleg gradu in naselbine Bela Peč obsegalo še zgornji del Gornjesavske doline do potoka Belca in glavnino sedanjega območja Jesenic, je nastalo po letu 1430 in najpozneje do konca 15. stoletja z osamosvojitvijo od gospostva Radovljica.5 Grad in gospostvo sta nastala na ozemlju, ki ga je grof Herman II. Celjski (okoli 1361-1435) pridobil leta 1418 oziroma leta 1420 z ogromno dediščino izumrlih grofov Ortenburških na osnovi dedne pogodbe iz leta 1377.6 O nastanku gradu nas seznanja Kronika grofov Celjskih.7 Ko je grof Herman II. Celjski po aferi z Veroniko Deseniško izpustil svojega sina Friderika II. (okoli 1379-1454) iz ječe, kamor ga je bil zaprl zaradi »pregrešne« ljubezni, a mu hkrati ni vrnil zaseženih gradov, je znova ovdoveli mladi grof z vsem svojim dvorom odšel v Radovljico oziroma na grad Waldenberk. Tam je bival dve leti in se nato odpravil v Rim, a ga je na poti zajel mejni grof iz Ferrare. Iz ujetništva ga je za visoko odkupnino rešil njegov svak, Henrik VI. grof Goriški (1376-1454), nakar seje Friderik lotil zidave novega gradu, tokrat v bližini Kranjske Gore: und nach derselben fengknus hub an derselbig graffFriedrich von Cilli von neuem ein schloss zu bauen ob Kronau, und hat das genandt Weissenfels, und das ist beschechen, do man zalt nach Christi geburdt 1431 jahr — in imenoval gaje Bela Peč in zgodilo seje to, ko so šteli leto 1431 po Kristusovem rojstvu. S tem sporočilom se konča XIII. poglavje Kronike grofov Celjskih, v katerem je pisec razložil, kako se je Friderik pobotal z očetom.8 Zapis se zdi verodostojen. Morda je treba nekoliko podvomiti samo v točnost zapisa letnice začetka gradnje gradu, saj je v Kroniki grofov Celjskih zmotno zapisanih več letnic; pisec, denimo, navaja, da je Herman II. umrl leta 1434, v resnici pa se je to zgodilo leta 1435.9 Zato se zdi najbolj primerno zapisati, da se je gradnja gradu Bela Peč začela okoli leta 1431.10 V srednjeveških listinah je grad prvič izpričan leta 1440 in sicer posredno z gradiščanom - burggraff 1 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 641—642; Podlogar, Iz zgodovine, str. 25—27, 51—56; Lavtižar, Rateška kronika, str. 214; Smole, Graščine, str. 76—77; Petrič, Rateče, str. 19—21, 23; Stopar, Grajske stavbe, 16, str. 134—135; prim. Golec, Erze, Wasser, Feuer und Erdbeben, str. 158-159. 2 Čeprav je Bela Peč najbolj severovzhodna grajska lokacija na ozemlju Republike Italije, je italijanska kastelološka literatura skoraj ne pozna. V sistematično pripravljeno obsežno topografsko obravnavo grajske dediščine na območju Furlanije-Julijske krajine Bela Peč ni vključena. Prim. Miotti, Carnia. V zadnjem času je na ostanke gradu obrobno opozoril italijanski arhitekt in kastelolog Gianni Virgilio z objavo sumar-nega zapisa Raimonda Domeniga. Glej: Virgilio, Castelli da scoprire, str. 32-33; prim. Virgilio, Castelli e fortificazioni della Carnia. 3 Za pomen poti primerjaj: Podlogar, Iz zgodovine, str. 25; Petrič, Rateče, str. 14; Sagadin, Arheološka najdišča, str. 16-22; Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 26. 4 Petrič, Rateče, str. 19, 21; Meterc, Nastanek, str. 43; Golec, Posebnosti nastanka, str. 390. 5 Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 37; Mlinar, Das Eisenhüttenwesen, str. 183-184; Mlinar, Povednost. 6 Prim. Petrič, Rateče, str. 19-20; Meterc, Nastanek, str. 44; Bajt in Vidic, Slovenski zgodovinski atlas, str. 74-75, 88-89, 91; Virgilio, Castelli da scoprire, str. 32. 7 Pisanje Kronike grofov Celjskih se je po naročilu Celjskih grofov začelo okoli leta 1435 in končalo leta 1460, že po njihovem izumrtju. Njen avtor ni znan. Morda je bil celjski minorit, morda eden od pisarjev Hermana II. grofa Celjskega, vsekakor pa zaupnik zadnjih grofov oziroma knezov Celjskih. Original dela je izgubljen in ohranjeni so samo prepisi iz 16., 17. in 18. stoletja. Glej: Grabmayer, Die Cillier und die Chronistik, str. 219; Fugger Germadnik, Grofje Celjski med zgodovino in mitom, str. 26-28; primerjaj: Kronika grofov celjskih, str. 108-109. 8 Krones, Die Freien von Saneck, II. del, poglavje XIII, str. 81; Kronika grofov celjskih, str. 21-22; Klaic, Zadnji knezi, str. 57-58; Stopar, Grajske stavbe, 16, str. 134; prim. Megi-ser, Annales Carinthiae, I, str. 38; II, str. 1091; Valvasor, Die Ehre, XI, str. 462, 642; Orožen, Celska kronika, str. 56-57; Di-mitz, Geschichte Krains, I, str. 309; Podlogar, Iz zgodovine, str. 26; Lavtižar, Rateška kronika, str. 145; Grafenauer, Veronika Deseniška, str. 412-413; Habjan, Radovljica, str. 122; Kosi, Grajska politika, str. 483, op. 187; Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, str. 103. 9 Prim. Klaic, Zadnji knezi, str. 62. 10 Prim. Habjan, Radovljica, str. 122, 124. 354 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 zu Weissenfels.11 Ugibanj, da je na lokaciji sedanjih grajskih ostankov oziroma v njihovi bližini že pred letom 1431 stal grad, arhivski viri in materialni sledovi ne potrjujejo.12 O Friderikovi gradnji in funkciji gradu navaja zanimive podatke pismo Sigmunda pl. Dietrichsteina deželnemu knezu z dne 16. septembra 1530: Derselb vorbemelte Graff hat auf ein Zeit eine grosse Anczall Holczgen Radmansstorfffuhren lassen vnd vill Zim-merleut dahin verordnet, vnd das Holcz zu einer Befestigung lassen machen, Niemand hat gewust wohin es brauchen wolt. Biss das gar gemacht ward, bot er allen seinen Vnderthanen auf, liess dasselb Holczwergk auf den Berg, da ieczt Weissenfels stehet,fuhren vnd aufrichten, leget Kriegssvolck darein, liess Niemand weder handtlen, noch wandtlen in Wellischland, Tyroll, noch anderen Orten, dann wer Gleidtgelt gab. ... Grof o katerem je bila pravkar beseda, je dal tistihmal pripeljati veliko lesa v Radovljico, poklical pa je tja tudi precej tesarjev, da so pripravili les za utrdbo, nihče ni vedel, za kaj ga bo potreboval. Koje bilo vse pripravljeno, je svojim podložnikom naročil, naj spravijo ta les na goro, kjer sedaj stoji Bela Peč, in ga postavijo. Vanj je namestil vojake in naprej ni spustil niti trgovcev, niti popotnikov v Italijo, na Tirolsko ali drugam, če mu niso plačali____13 Friderik II. Celjski je grad, drugače kakor po letu 1422 Fridrihštajn na Kočevskem,14 gotovo zgradil v soglasju z očetom Hermanom II. in v skladu s celjsko grajsko politiko.15 Pomisliti tudi smemo, da je Bela Peč prav toliko kot Friderikov tudi Hermanov gradbeni podvig in da je grad treba vrednoti v okviru številnih izvedenih Hermanovih gradbenih projektov. Bela Peč, drugače kakor Fridrihštajn, ni nastala kot Friderikov rezidenčni grad.16 Grad so za Celjske 11 Golec, Posebnosti nastanka, str. 392. 12 Prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 26; Petrič, Rateče, str. 20; Meterc, Nastanek, str. 43. V poljudni literaturi je v nekoliko variirajočih interpretacijah od druge polovice 19. stoletja večkrat objavljena povsem neosnovana in zmotna navedba, da je že v 13. stoletju na lokaciji poznejšega gradu oziroma v dolini pod njim prvo grajsko stavbo postavila plemiška rodovina z gradu Weissenfels v nemški pokrajini Saška-Anhalt. Prim. Schumi, Archiv, I, str. 21—22; Podlogar, Iz zgodovine, str. 26. Zdi se, da je ta navedba v drugi polovici 19. stoletja izšla iz hotenja še dodatno poudariti in izpostaviti nemško poreklo sicer kranjskega gradu in naselbine Bela Peč. 13 Zahn, Geschichtliche Studien, str. 66; Stopar, Grajske stavbe, 16, str. 134-135. 14 Krones, Die Freien von Saneck, II. del, poglavje XI, str. 79. 15 Ko je na gradu Kamen pri Begunjah leta 1426 tragično umrl najmlajši sin Hermana II. Celjskega, Herman III. Celjski, je Friderik II. postal edini naslednik Hermana II. Oče je sina osvobodil in odnosi med njima so za silo uredili, čeprav je do Hermanove smrti leta 1435 občasno še prihajalo do trenj. Prim. Klaic, Zadnji knezi, str. 58-61. 16 Friderik II. je po letu 1431 največ bival na gradu Žovnek, po očetovi smrti in pridobitvi knežjega naslova pa pogosto tudi v Celju in na gradu Krapina, občasno tudi v Gradcu, Cakovcu, Vrbovcu v Hrvaškem Zagorju, Križevcih in Zagrebu. Leta 1454 je umrl na gradu Žovnek. Prim. Klaic, Zadnji knezi, str. 66, 84; Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, str. 104, 112. upravljali njihovi gradiščani; leta 1440 je bil to Pern-hart Klaynherr.17 Grad je nastal na vrhuncu celjskega obvladovanja ozemelj in gradov v avstrijskih deže-lah.18 Njegova lokacija na skrajnem severozahodu Kranjske, ob meji s Koroško, na stičišču pomembnih trgovskih poti med Furlanijo, Koroško in Kranjsko, je bila odlično izbrana. Z grajske vzpetine se odpirajo pogledi po delu Gornjesavske, Kanalske in Ziljske doline ter na okoliška pogorja Julijskih Alp, Karavank in Karnijskih Alp. Novi grad je mogel nadzorovati promet iz Kranjske proti zahodu in tudi iz Koroške skozi Kanalsko dolino čez Tabljo/Pontafel/ Pontebba proti Furlaniji ter je omogočal zaslužek s mitnicami.19 Z njegovo postavitvijo so Celjski mogli nadzorovati dostop iz Kranjske do Beljaka in koroški prečni cestni koridor.20 Po drugi strani je mogel grad izboljšati obvladovanje celjske pridobljene posesti v Gornjesavski dolini ter nahajališč železove rude in fužin v njegovi neposredni okolici ter spodbujati razvoj železarstva.21 Belopeški grad je torej treba razumeti kot pomembno vojaško-obrambno postojanko in kot enega od mejnikov celjskih posesti na Kranjskem, kot mitninsko postajo in obenem kot gospodarsko središče, ki je v skladu s politiko, oblikovano že pred letom 1418 s strani Ortenburžanov, omogočilo v ozki dolini Belega potoka oziroma na stiku Kanalske doline in Gornjesavske doline nadaljevanje načrtne kolonizacije - torej razvoj naselbin in fužinarstva, gradnjo cest, krčenje gozdov, širjenje obdelovalnih površin in doseljevanje podložnikov. Specifičen položaj gradu tik ob meji gospostva in dežele kaže, da je bila njegova strateška vloga na začetku pomembnejša od vloge središča gospostva. Celjske sosede je postavitev gradu, razumljivo, zelo motila. Najbolj so bili razburjeni Benečani, saj je grad nastal samo tri nemške milje od mejne črte s Fur-lanijo; po besedah neznanega kronista je gradbišče gradu napadlo več tisoč beneških vojakov in poskusili so preprečiti njegovo dokončanje, a namere niso mogli uresničiti.22 V fajdi med pokneženima celjskima grofoma Friderikom II. in Ulrikom II. ter vojvodo Friderikom V. Habsburškim, ki je trajala med letoma 1436 in 1443, se je pokazalo, da je belopeški grad sporen tudi za Habsburžane, ki sicer začetku njegove gradnje niso nasprotovali.23 Grad so postavili na ekstremni višinski lokaciji 17 Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 37. 18 Prim. Kosi, Grajska politika. 19 Prim. Kronika grofov celjskih, str. 123. 20 Habjan, Radovljica, str. 122-124. 21 Cesar Sigismund je leta 1431 podelil Hermanu II. Celjskemu pravico kopati rudo na vseh posestih. Klaic, Zadnji knezi, str. 51; prim. Mlinar, Das Eisenhuttenwesen, str. 186. 22 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 157, 252. 23 Lhotsky, Eine unbeachtete Chronik, str. 543; Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 155-157. Besedilo vira je mogoče razu- meti v tem smislu, da je bila s habsburškega stališča gradnja sporna zato, ker k njej niso dali soglasja. Lahko pa je šlo zgolj za očitek »za nazaj«, kot še marsikaj drugega, kar so Habsbur- žani med fajdo očitali Celjskim. 355 3 KRONIKA_64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Pogled z grajske vzpetine proti Ratečam in Gornjesavski dolini (foto: Igor Sapač, maj 2016). in njegova gradnja je bila prav gotovo zelo zahtevna. Med Ratečani je ohranjeno izročilo, ki pripoveduje, kako težka je bila tlaka pri zidavi gradu; na tlako je kmet zjutraj odšel z volom vozit, zvečer pa se je vrnil domov le z volovo kožo. Tlaka je bila tako huda, da je več kmetov zapustilo svoje kmetije.24 Nedvomno so glavno breme zidave in vzdrževanja gradu nosili okoliški prebivalci. Prebivalci trga Bela Peč so morali še v Valvasorjevem času ob nevarnosti noč in dan stražiti zgoraj v gradu.25 Zaradi ekstremnega značaja lokacije so grad, razumljivo, že razmeroma zgodaj opustili in v njegovi upravni in rezidenčni vlogi so ga manj kakor eno stoletje po postavitvi dopolnili s stavbo v dolini; ker je bil grad težko dostopen in zelo - približno 30 kilometrov - oddaljen od vzhodnih predelov lastnega zemljiškega gospostva, so že okoli leta 1521 na Murovi zgradili sekundarni upravni sedež oziroma pristavo belopeškega gospostva - sedanjo Kosovo graščino na Jesenicah.26 Celjski so imeli v več kot treh stoletjih svojega obstoja izjemno veliko število gradov, a sami so jih povsem na novo na Slovenskem zgradili samo osem. Kot gospodje Zovneški so v 12. stoletju zgradili Zovnek pri Braslovčah in v 13. stoletju Ojstrico pri Vranskem, Šenek pri Polzeli in Libenštajn nad Preboldom. V 14. 24 Podlogar, Iz zgodovine, str. 27; Petrič, Rateče, str. 19-20. 25 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 641. 26 Prim. Meterc, Nastanek, str. 44; Virgilio, Castelli da scoprire, str. 32. stoletju so, na starejši osnovi, zgradili mestni grad oziroma sedanji knežji dvorec v Celju. V prvi polovici 15. stoletja so v okviru gospostva Ribnica zgradili Frid-rihštajn na Kočevskem (pred 1424), v okviru gospostva Radovljica Belo Peč (okoli 1431) in v okviru gospostva Gračeno na vzhodu Kranjske ob meji s Hrvaško Mokrice (pred 1444). Vzpon grofov v 14. in 15. stoletju je potekal, ko je velika večina srednjeveških gradov že stala in ko gradnje povsem novih gradov z redkimi izjemami niso bile več smiselne oziroma mogoče.27 Belopeški grad ima zato v okviru celjskega grajskega stavbarstva in kulturne dediščine na ozemlju nekdanje dežele Kranjske posebni pomen. Po letu 1456, ko so ubili zadnjega Celjskega, Ulrika II., je grad Bela Peč z vsem drugim celjskim imetjem prešel v last Habsburžanov in je nato ostal deželnoknežja komorna posest do leta 1636.28 Za grad so skrbeli upravitelji oziroma oskrbniki. Leta 1470 je kot belopeški oskrbnik omenjen Jurij Skodl.29 Leta 1499 je omenjen oskrbnik Jurij Fleckh.30 Habs-buržani so do leta 1636 grad podeljevali v zastavo. Leta 1515 in tudi še leta 1530 je imel grad kot zastavno posest Ziga (Sigmund) pl. Dietrichstein.31 27 Prim. Kosi, Grajska politika, str. 488; Stopar, Ostra kopja, str. 68. 28 Smole, Graščine, str. 76; Stopar, Grajske stavbe, 16, str. 135. 29 Podlogar, Iz zgodovine, str. 27. 30 Golec, Posebnosti nastanka, str. 392. 31 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 642; Zahn, Geschichtliche Stu- dien, str. 65—67; Meterc, Nastanek, str. 44; Stopar, Grajske 356 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 On je okoli leta 1521 na Murovi na Jesenicah zgradil manjši dvorec oziroma gosposko hišo s fUnkcijo sekundarnega sedeža uprave belopeškega gospostva - sedanjo Kosovo graščino, ki se v virih iz 18. stoletja omenja kot stari belopeški grad. Postavitev dvorca na Jesenicah ni bila naključje, saj se je na tistem območju že v poznem 14. stoletju začel spodbuden razvoj rudnikov, plavžev in fužin in obenem je bilo od tam mogoče dobro upravljati vzhodni del razse-žnega gospostva.32 Dietrichsteini so Belo Peč izgubili pred letom 1540, saj je bila takrat kot zastavna posest že v rokah rodovine Thurn-Valsassina oziroma Franca barona Thurna-Valsassina (1509-1586), ki je leta 1541 postal državni grof.33 Kot imetnik belopeškega gospostva je izpričan tudi leta 1550. Po smrti svojega očeta Vida pl. Thurna-Valsassina (1471-1535) je imel tudi gradova Vipavski Križ in Zgornji Kamnik. Med letoma 1542 in 1562 je bil deželni glavar Goriške.34 Leta 1572 se je izselil na Češko.35 Franc grof Thurn-Valsassina je Belo Peč najverjetneje prepustil svojemu bratrancu Antonu II. grofu Thurnu-Valsassina (f 1569), ki je kot imetnik tega gospostva izpričan leta 1563.36 Po njem je Bela Peč pripadla njegovemu najmlajšemu sinu Janezu Ambrožu grofu Thurnu-Valsassina (1537-1621), ki je leta 1589 postal zastavni imetnik Waldenberka in Radovljice in leta 1601 deželni glavar Kranjske.37 Takrat belopeškega gospostva ni imel več, saj ga je leta 1578 nadvojvoda Karel II. Habsburški (1540-1590) prepustil v zakup svojemu vrhovnemu dvornemu mojstru Juriju (Georgu) II. baronu Khevenhullerju (1534-1587), ki je bil cesarski svetovalec, vnet protestant, znameniti graditelj mogočne utrdbe Ostrovica/Hochosterwi-tz na avstrijskem Koroškem in med letoma 1565 in 1587 deželni glavar Koroške. Belo Peč je dobil malo zatem, ko je leta 1577 izgubil mogočno deželno-knežjo grofijo Pazin v Istri. Po smrti leta 1587 sta ga tudi na Beli Peči nasledila sinova Žiga (Sigismund) III. (1558-1594) in Franc II. (1562-1607) barona Khevenhullerja. Leta 1593 je nadvojvoda Ernest stavbe, 16, str. 134. Leta 1515 je cesar Maksimilijan I. Di-etrichsteinom oziroma Maksimilijanu Volfgangu pl. Dietrich-steinu kot zastavno posest podelil tudi Waldenberk in Radovljico, ki sta v posesti te rodovine ostala do sedemdesetih let 16. stoletja. Gestrin, Radovljica, str. 522; Šmitek, Lipniški grad, str. 25; prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 53. 32 Meterc, Nastanek, str. 44; prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 21-22; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 66-69; Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 720. Leta 1523 so pod Žigo pl. Dietrichsteinom ob dvorcu na Jesenicah zgradili še cerkev sv. Lenarta, ki je leta 1526 postala sedež župnije. Njen patrocinij najverjetneje izpričuje povezavo z Belo Pečjo, saj je tudi tam cerkev sv. Lenarta. 33 Meterc, Nastanek, str. 44; prim. Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 38. 34 Podlogar, Iz zgodovine, str. 27; Smole, Graščine, str. 211; 690; prim. Kranjec, Thurn, str. 81-83. 35 Smole, Graščine, str. 211. 36 Meterc, Nastanek, str. 44. 37 Po drugem, manj zanesljivem viru, so imeli leta 1575 Belo Peč spet Dietrichsteini. Podlogar, Iz zgodovine, str. 27. III. Habsburški (1553-1595) belopeško gospostvo podelil v zastavo Inocencu pl. Mosconu (ok. 1545-1620).38 Moscon je bil dobro izobražen in ambiciozen plemič ter si je poleg belopeškega gradu uspel pridobiti še gradove Sevnica, Reštanj, Pišece, Krško, Radeče, Zebnik in Postojna. Leta 1617 je bil pov-zdignjen med barone. Glavno rezidenco si je uredil na gradu Sevnica, ki ga je kupil leta 1595.39 Tam si je dal malo pred smrtjo z adaptacijo prvotne protestantske molilnice - Lutrovske kleti - iz poznega 16. stoletja urediti tudi zasebni (protestantski) mavzolej, ki ga krasijo znamenite poslikave iz leta 1619.40 Najverjetneje je umrl kmalu po 26. juniju 1620, ko je nastala zadnja listina z njegovim podpisom, vsekakor pa pred 12. majem 1621, ko je izpričan novi belopeški gospodar.41 V njegovem času je Bela Peč ostala protestantsko žarišče, kar je najverjetneje postala že pod Francem pl. Thurnom-Valsassina. Leta 1601 je protireformacijska verska komisija grajskega oskrbnika dala zvezati in ga poslala v Radovljico in potem k jezuitom v Ljubljano, kjer se je spreobrnil.42 Kljub temu so še vsaj do leta 1616 na belopeškem pokopališču pokopavali protestante in heretiki v Beli Peči so udeležence ljubljanske sinode skrbeli še leta 1643.43 Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske zaradi napačne interpretacije sicer pravilnega Megiserjevega podatka zmotno navaja, da so imeli belopeško gospostvo leta 1612 kot zastavno posest gospodje baroni Khevenhüllerji in da so ga za njimi pridobili knezi Eggenbergi.44 Arhivski dokumenti dokazujejo, da je bil še leta 1620 belopeški gospod Inocenc pl. Moscon, od leta 1621 pa so izpričani Eggenbergi.45 Eggenbergi so od Mosconov pridobili tudi gospostvo Logatec na Notranjskem.46 Maja 1621 je kot novi belopeški gospod omenjen Janez Ulrik knez Eggenberg (1568-1634), ki je bil med letoma 1602 38 Dinklage, Kärnten um 1620, str. 103, 175-183, 223-224, 230; prim. Wurzbach, Khevenhüller, str. 218-219; Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 39. V ilustrirani rokopisni Kroniki Khevenhülerjev iz okoli leta 1620 je pod gradom Bela Peč upodobljen mladi Ludvik Khevenhüller (1502-1531), ki nikoli ni bil imetnik gradu. Zmota se je zgodila zaradi napačne interpretacije podatka, da so bili Khevenhüllerji gospodarji Bele Peči med letoma 1578 in 1593. Prim. Dinklage, Kärnten um 1620, str. 103; Virgilio, Castelli da scoprire, str. 33. 39 Smole, Graščine, str. 244, 401, 574, 651; Preinfalk, Grad Sevnica, str. 87-88; Sapač, Stavbni razvoj gradu Sevnica, str. 28, 34. 40 Prim. Menoni, Odsev luteranske verske miselnosti, str. 303321. 41 ARS, AS 718 Gospostvo Bela Peč, V/1/4-5. Prim. Preinfalk, Grad Sevnica, str. 88. 42 Dimitz, Geschichte Krains, III, str. 335; Podlogar, Iz zgodovine, str. 52-53; Lavtižar, Rateška kronika, str. 148, 149; Muger-li, Kranjskogorska župnija, str. 46-47. 43 Mugerli, Kranjskogorska župnija, str. 47. 44 Megiser, Annales Carinthiae, I, str. 38; Valvasor, Die Ehre, XI, str. 642; Podlogar, Iz zgodovine, str. 27. 45 ARS, AS 718 Gospostvo Bela Peč, V/1/2-5. Prim. Dinklage, Kärnten um 1620, str. 103; Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 39. 46 Smole, Graščine, str. 266-267. 357 3 KRONIKA_64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Bela Peč z gradom, cerkvijo, fužinarskimi stavbami in celopostavnim portretom Ludvika Khevenhüllerja v ilustrirani rokopisni Kroniki Khevenhüllerjev iz okoli leta 1620 (Dinklage, Kärnten um 1620, str. 104-105, Tafel 21). in 1634 deželni glavar Kranjske.47 Bela Peč je de-želnoknežje komorno imetje ostala do leta 1636, ko jo je cesar Ferdinand II. prodal sinu Janeza Ulrika, Janezu Antonu I. knezu Eggenbergu (1610-1649), ki je imel veliko zemljiško posest tudi na Notranjskem in ki je bil med letoma 1635 in 1649 deželni glavar Kranjske.48 Gotovo so v njegovem času težko pristopni grad vrh visoke vzpetine postopno že opuščali. Po poročilu, ki je bilo leta 1750 najdeno pod kamnom v grajskih razvalinah, so srednjeveški be-lopeški grad leta 1618 napadli in razdejali slovenski kmetje iz vasi Rateče zaradi spora z nemškimi žele-zarji iz trga Bela Peč.49 O verodostojnosti poročila moremo zgolj ugibati. Ugibamo lahko tudi o tem, ali je srednjeveški grad v njegovi upravni in rezidenč-ni vlogi v poznem 16. stoletju nadomestil oziroma dopolnil manjši monolitni dvorec, ki so ga zgradili ob glavni cesti v dolini, v trški naselbini Bela Peč, jugozahodno od cerkve, v zaselku Spodnja Fužina; stavba je še ohranjena in z značilno zasnovo ter renesančnim bifornim oknom nad glavnim portalom kaže, da je nastala med sredino 16. stoletja in sredino 17. stoletja.50 Doslej uporabljeni arhivski dokumenti sicer kažejo, da je bila ta stavba najverjetneje samo fužinarski dvorec in da ni bila povezana z gospostvom Bela Peč.51 Janez Anton I. knez Eggenberg je leta 1647, dve leti pred svojo smrtjo, belopeško gospostvo prodal Marku pl. Benagliju. Tudi on je kmalu umrl in leta 1653 je varuh njegovih mladoletnih otrok gospostvo prodal trileškemu in ribniškemu graščaku Juriju Andreju Trillerju pl. Trillegu (+ 1667). Po njegovi smrti je grad in gospostvo za njegova mladoletna otroka Katarino Elizabeto (okoli 1653-1724) in Jurija Andreja ml. (1663-1701) upravljal njegov mlajši brat Janez Friderik grof Trilleg (+ 1697), ki je bil skrbnik Bele Peči v času nastanka Valvasorjeve Slave5 Morda je imel v tistem obdobju vpliv na upravo be-lopeškega gospostva tudi Volf Engelbert grof Auer-sperg s Turjaka (1641-1709), ki je bil od leta 1669 poročen s Katarino Elizabeto pl. Trilleg.53 Vsekakor je po letu 1697 celotno belopeško gospostvo pripadlo ribniškemu graščaku Juriju Andreju ml. grofu Trillegu. Po njegovi smrti leta 1701 je gospostvo dedovala 47 ARS, AS 718 Gospostvo Bela Peč, V/1/5. Prim. Meterc, Nastanek str 45 48 ARS, AS 718 Gospostvo Bela Peč, I/1 in II/1/2; Smole, Graščine, str. 76; Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 39. 49 Prim. Virgilio, Castelli da scoprire, str. 32; Golec, Posebnosti nastanka, str. 408. 50 Stavba, ki jo domačini imenujejo Schloss oziroma Castelletto, ima naslov: Via Cavour 34, 33018 Fusine in Valromana UD, Italija. Prim. Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 834. 51 Prim. Golec, Posebnosti nastanka, str. 398. 52 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 22, 642; Podlogar, Iz zgodovine, str. 27; Smole, Graščine, str. 76; Stopar, Grajske stavbe, 16, str. 135; Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 38-39; Preinfalk, Plemiške rodbine, 4, str. 165-172. 53 Za zakonca glej: Preinfalk, Plemiške rodbine, 4, str. 169. Volfa Engelberta grofa Auersperga v zvezi z Belo Pečjo v letu 1685 omenja Leopold Podlogar. Podlogar, Iz zgodovine, str. 27, 51. Iz razpoložljivih arhivskih dokumentov njegova vloga v Beli Peči ni razvidna. 358 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 Belopeški renesančni dvorec iz 16. stoletja v zaselku Spodnja Fužina (foto: Igor Sapač, maj 2016) in isti dvorec z okoliškimi stavbami v mapi katastra iz leta 1813 (ARS, AS 176/L/L330, list 13, izrez). njegova hči Ana Katarina (1688-1724), ki se je leta 1702 poročila z Ludvikom Gundakarjem grofom Cobenzlom.54 Zakonca sta leta 1715 posest prodala ambicioznemu novopečenemu plemiču Matevžu Reženu pl. Segallu (1665-1722).55 Gospostvo so vsaj od nastanka Valvasorjeve Slave leta 1689 dalje upravljali z dvorca na Jesenicah in v Beli Peči je bila v uporabi najverjetneje samo še gospodarska pristava - najbrž tista, ki je omenjena pri cerkvi sv. Lenarta in ki je pred letom 1708 prešla v last Franca Nikolaja barona Rechbacha.56 Srednjeveški grad vrh vzpetine je bil takrat gotovo že zelo razvaljen in morda so ga že takrat začeli uporabljati kot kamnolom. Po smrti Matevža Režena pl. Segalla leta 1722 v Ljubljani je belopeško gospostvo z razvaljenim gradom in dvorcem na Jesenicah leta 1724 prešlo v last njegovega sina Jožefa pl. Segalla (1719-1786), ki pa je sam začel gospodariti šele leta 1744.57 Po poravnavi med njegovima dedinjama leta 1792 je gospostvo pripadlo njegovi mlajši hčeri Jožefi pl. Segalla, pozneje poročeni pl. Remitz.58 Jožefa Remitz je leta 1810 posest prodala jeseniškemu trgovcu in podjetniku Frančišku Pavlu Kosu (1772-1839).59 Kos je takrat pridobil tudi gosposko upravniško hišo oziroma dvorec na Murovi na Jesenicah; stavbo, ki sedaj po njem nosi ime Kosova graščina, je okoli leta 1821 povsem prenovil, jo povečal in ji dal vlogo dovolj re- 54 Smole, Graščine, str. 76; Preinfalk, Plemiške rodbine, 4, str. 165-172. 55 ARS, AS 718 Gospostvo Bela Peč, I/2; prim. Smole, Graščine, str. 76. Za Matevža Režena pl. Segalla glej: Golec, Matevž Režen, str. 427. 56 Prim. Smole, Graščine, str. 77. 57 Smole, Graščine, str. 76; ARS, AS 718 Gospostvo Bela Peč, I/3. Za Matevža Režena pl. Segalla in njegovega sina glej: Golec, Matevž Režen, str. 435. 58 Smole, Graščine, str. 76; Golec, Matevž Režen, str. 436. 59 Smole, Graščine, str. 76-77; Meterc, Nastanek, str. 46-47. prezentativne rezidence in središča zemljiškega gospostva Bela Peč.60 Frančišek Pavel Kos je po letu 1834 pridobil tudi fužinarski dvorec v skrajnem vzhodnem oziroma zgornjem belopeškem trškem zaselku Podklanec (Zgornja Fužina, Fužina pod gradom)/Stuckl/Villa Alta.61 Ta stavba, ki sedaj ni več ohranjena, je prvič dokumentirana na risbi v Valvasorjevi skicni knjigi za Topografijo Kranjske iz okoli leta 1678.62 Zdi se, da nikoli ni bila povezana z gospostvom Bela Peč in s srednjeveškim gradom, čeprav po drugi strani tudi ni mogoče povsem izključiti možnosti, da je nastala na lokaciji nekdanje grajske pristave. Leta 1651 je bila v lasti največjega belopeškega fužinarja Jurija Krištofa Casparja, ki jo je leta 1680 prodal (Volfu) Karlu Rechbachu.63 Baroni Rechbachi so stavbo v 18. stoletju prezidali, povečali in ji poskusili dati podobo manjšega plemiškega dvorca.64 Stavbo so imeli še vsaj leta 1775, ko je v njej umrla Marija Konstancija baronica Rechbach.65 Okoli leta 1790 je bil imetnik stavbe in pripadajočih fužin Andrej Sebastjan Siegert, leta 1711 pa njegov zet, jeseniški fužinar Leopold Ruard (f 1834). Po njem je dvorec dedovala njegova hči Kristina, ki je bila poročena s Frančiškom Pavlom Kosom.66 Frančišek Pavel Kos je belopeško gospostvo z dvorcem v Podklancu zapustil svojemu sinu Francu Leopoldu Kosu, ki pa je slabo gospodaril in v treh 60 Prim. Meterc, Nastanek, str. 46. 61 Podlogar, Iz zgodovine, str. 27; Golec, Posebnosti nastanka, str. 402. 62 Valvasor, Topografija Kranjske 1678—1679. Skicna knjiga, str. 351. 63 Golec, Posebnosti nastanka, str. 398. 64 Prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 27; Petrič, Rateče, str. 21. 65 Smole, Graščine, str. 77. 66 Golec, Posebnosti nastanka, str. 402. 359 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Naselbina Bela Peč z lokacijami gradu in fužinarskih dvorcev na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja (Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 4, sekcija 197). desetletjih zabredel v dolgove.67 Srednjeveški grad vrh vzpetine je bil v tistem obdobju že povsem raz-valjen. Na Florijančičevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744 je vrisan kot že opuščen.68 Na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja je označen kot Rudera Weisenfels in v spremnem besedilu iz let 1784-1787 je opisan kot propadajoč in skoraj popolnoma razkrit stari grad.69 V mapi katastra iz leta 1813 je poleg napisa Ruin - razvalina - označeno samo grajsko obodno obzidje, kar kaže, da so bili vsi grajski trakti takrat že popolnoma porušeni.70 Najverjetneje so v tistem obdobju ostanke gradu intenzivno izkoriščali kot kamnolom. Leta 1862 so belopeško posest, iz katere je bila izločena Kosova graščina na Jesenicah z delom zemljišč, prodali na dražbi; kupil jo je Dunajčan dr. Alois Russ. On je že leta 1863 posest preprodal Andreasu Klinzerju, ki jo je leta 1881 prenesel v last svojega podjetja Tovarna jekla in jeklenih izdelkov Bela peč A. Klinzer in Co., kjer je imel še družabnika Theo-dorja Neussa. Na območju dvorca v Podklancu je takrat začela nastajati sodobna jeklarna. Leta 1883 sta Klinzer in Neuss sklenila dogovor o ukinitvi podjetja Tovarna jekla in jeklenih izdelkov Bela peč; Klinzer je izstopil kot družabnik in vse imetje podjetja z belopeško posestjo in stavbami vred je prešlo v last Teodorja Neussa. Leta 1884 je bil razglašen stečaj Neus-sovega imetja in njegovo imetje so leta 1887 prodali na dražbi. Belopeško posest s stavbami je takrat za 67 Smole, Graščine, str. 76-77; Meterc, Nastanek, str. 46-47. 68 Florijančič, Deželopisna karta, list 1. 69 Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 4, sekcija 197, str. 4. 70 ARS, AS 176/L/L330/A08. podjetje Göppinger & Co., železarna in jeklarna na Gorenjskem, ki je v svetu zaslovelo zlasti s proizvodnjo težkih verig za ladje, kupil Viljem Göppinger. Leta 1897 je bilo ustanovljeno novo podjetje Aktiengesellschaft Stahlwerke Weissenfels (delniška družba Jeklarna Bela peč) in na njenem ustanovnem občnem zboru so sklenili, da družba odkupi nepremičnine podjetja Göppinger & Co. v Beli Peči.71 Ob dvorcu v Podklancu so do takrat zrasle nove tovarniške stavbe in dve manjši elektrarni, ostanke srednjeveškega gradu vrh vzpetine pa je povsem prerasel gozd. Po letu 1920 je tovarno verig in dvorec v Podklancu od železarskega podjetja Aktiengesellschaft Stahlwerke Weissenfels prevzel Dr. Segri iz Piemonta.72 Po drugi svetovni vojni se je tovarniška proizvodnja zelo povečala in zaradi gradnje novih tovarniških poslopij so dvorec v Podklancu leta 1961 podrli.73 Leta 1999 je dokaj velika tovarna verig prešla v last avstrijskega podjetja in se od takrat imenuje Pewag Weißenfels International GmbH.74 Od dvorca na tovarniškem območju ni vidnih nobenih ostankov več. Razvaline srednjeveškega gradu vrh vzpetine so v zadnjih letih očistili gozdne zarasti.75 Renesančni fužinarski dvorec jugozahodno od belopeške cerkve je v zadnjih desetletjih služil kot skromno bivalno poslopje. Sedaj je prazen in čaka na novega lastnika in temeljito obnovo. 71 72 73 74 75 Smole, Graščine, str. 77; prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 52. Prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 27. Prim. Petrič, Rateče, str. 21. Kompleks tovarniških stavb na lokaciji nekdanjega dvorca ima naslov: Strada Statale 54 nr./št. 17, 33018 Fusine in Val-romana UD, Italija. Prim. fotografijo iz okoli leta 1989 v: Petrič, Rateče, str. 20. 360 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 Opis in oznaka Kancler oglejskega patriarhata Paolo Santonino (okoli 1440-1509) je v svojem popotnem dnevniku 29. septembra 1485 grad tako opisal: Grad Bela Peč (Weissenfels) je nekoč postavil celjski grof na silno visoki gori, višji od vseh, kar sem jih videl, po izumrtju vseh celjskih grofov pa je skupaj z drugimi gradovi in mesti —pravijo, da jih je bilo stotrideset — prešel v cesarsko last. Grad sam obkrožajo divje in neznansko visoke gore, po katerih leži sneg skoraj vse leto, kjer pa je tudi veliko razne divjadi in divjih petelinov?6 Grajska lokacija na nadmorski višini 1123 metrov je iz doline dostopna po dveh razmeroma dolgih poteh iz severne in vzhodne strani. Vzhodna pot je slabo vzdrževana in zato težje prehodna. Njen začetek je na vzhodnem koncu naselbine, v Podklancu/ Stuckl/Villa Alta, v bližini nekdanjega Rechbacho-vega belopeškega dvorca in sedanje tovarne verig, na nadmorski višini 789 metrov. Severna pot se navezuje na cesto, ki se zahodno od ohranjenega renesančnega fužinarskega belopeškega dvorca, v zahodnem oziroma spodnjem delu naselbine (Spodnja Fužina, sedaj Villa Bassa) odcepi od glavne ceste med Ratečami in Trbižem in pelje do belopeškega vaškega zaselka Zagrad/Hinterschloss/Poscolle. Tam je bila na severni strani grajske vzpetine, na nadmorski višini 953 metrov, na lokaciji, ki je od gradu oddaljena približno 20 minut hoda, morda grajska pristava. Na severnem pobočju grajske vzpetine se vzhodna in severna pot združita v eno, ki nato z nekaj zavoji pripelje do nekdanjega gradu. Morda je bil nekoč mogoč dostop do gradu tudi čez južno pobočje grajske vzpetine, po strmi stezi od belopeške cerkve na nadmorski višini 772 metrov, ki pa sedaj ni več prehodna. Ostanki grajskega kompleksa so postavljeni na izravnanem vrhu kopaste vzpetine, ki je proti vzhodni in južni strani deloma zavarovan s prepadnimi skalnimi stenami. Pot do grajskih ostankov je speljana z zahodne strani in na severni strani zaobide umetno izkopani obrambni jarek, ki grajsko območje varuje na naravno najslabše zavarovani zahodni strani. Širok je približno 6 metrov in globok do 4 metre. Na zunanji, jugozahodni, strani je jarek dodatno zavarovan z zemeljskim okopom, ki je širok približno 6 metrov. Grajski kompleks je bil nekoč zavarovan z jarkom tudi na severozahodni strani; pozneje so jarek tam v glavnem zasuli, čez zasutje speljali novo pot proti severovzhodu, na okopu postavili novo obzidje in tako oblikovali severno zunanje grajsko medzidje oziroma zunanji grajski cvinger s podolžno talno ploskvijo, ki se približuje pravokotniku s površino veliko približno 53 x 15 metrov. Nizki ostanki dolge severozahodne stranice obzidja tega medzidja so še vedno dovolj dobro razpoznavni. Krajši jugozahodna in severovzhodna stranica obzidja zunanjega 76 Santonino, Popotni dnevniki, str. 64. medzidja sta povsem podrti in njun potek je mogoče samo slutiti. Na severnem koncu severovzhodne obzidne stranice je bil stranski obzidni prehod, saj se tam na prostor zunanjega medzidja proti severovzhodu navezuje ožja pot. Glavni vhod v grajski kompleks in v zunanje medzidje je bil na severnem koncu jugozahodne obzidne stranice; sedaj je povsem podrt in njegovo lokacijo je mogoče določiti samo glede na potek poti, ki na tistem koncu zavije za 90 stopinj proti jugovzhodu in preko ne preveč strmega klanca doseže nekdanji vhod v notranje grajsko medzidje. Notranje grajsko medzidje je starejše od zunanjega, ki je nanj prislonjeno, in postavljeno vzporedno z njim. Na dveh straneh obdaja grajsko jedro. Njegova tlorisna oblika je nepravilna in sestavljena iz treh delov; pred severovzhodno stranjo grajskega jedra je 26 metrov dolg in 5 metrov ozek del in pred severozahodno stranjo grajskega jedra je 40 metrov dolg in do 6,5 metra ozek del, ki se na zahodu zaključuje z večjim vhodnim delom v obliki obora na nepravilni peterokotni talni ploskvi. Severovzhodni del medzidja je na zunanji strani zavarovan s severovzhodnim obrambnim jarkom, ki je vsekan v skalno osnovo, dolg približno 25 metrov in širok do 6 metrov. Od obzidja notranjega medzidja so vidni samo razvaljeni nizki ostanki približno 56 metrov dolge severozahodne stranice in severozahodnega vogala, ki kažejo, da je bilo obzidje debelo približno 1,2 metra in torej za približno 10 centimetrov tanjše od severozahodne obzidne stranice zunanjega medzidja. Talni nivo notranjega medzidja je od 4 do 9 metrov višji od talnega nivoja zunanjega medzidja in se dviguje od zahoda proti vzhodu. Severni vogal notranjega medzidja je bil najverjetneje okrepljen z valjastim stolpom, premera približno 6 metrov, ki pa je povsem podrt; na terenu je mogoče slutiti samo sledove talne ploskve. Dokaj dobro razpoznavni severozahodni vogal notranjega medzidja je klinasto oblikovan in z ostrim kotom obrnjen proti zahodnemu obrambnemu jarku in glavni dostopni poti do grajskega kompleksa. Od tega vogala je obzidje notranjega medzidja teklo proti jugovzhodu in se nato po petnajstih metrih zalomilo proti vzhodu, kjer se je priključilo na starejši jugozahodni vogal grajskega jedra. Od grajskega jedra so tako kakor od zunanjega in notranjega medzidja ohranjeni dokaj skromni ostanki zidovja, ki pa kljub pičlosti omogočajo dovolj zanesljivo rekonstrukcijo tlorisne zasnove.77 Grajsko jedro je zasnovano na razsežni in geometrično dokaj pravilni peterokotni talni ploskvi s stranicami dolgimi približno 15, 39, 41, 34 in 40 metrov. Najkrajša je zahodna stranica jedra, s katero so diagonalno prisekali zahodni vogal trapezaste osnovne geometrične talne ploskve in tako na naravno najslabše zavarovanem, a najlažje dostopnem delu vrha grajske vzpeti- 77 Prim. Virgilio, Castelli da scoprire, str. 32—33. 361 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Tlorisa gradov Fridrihštajn in Bela Peč z označenimi stavbnorazvojnimi fazami (risal: Igor Sapač, 2016). ne omogočili oblikovanje kratkega ščitnega zidu z 2 metra debelim zidovjem in glavnim vhodom v jedro. Debelina ščitnega zidu in lokacija glavnega vhoda sta še vedno dobro razpoznavni. Druge štiri stranice obodnega obzidja grajskega jedra so precej daljše in tudi tanjše od zahodne stranice; debelina njihovega zidovja znaša približno 110 centimetrov. Obodno obzidje je skoraj do tal porušeno, a njegov potek je na vseh straneh še vedno zanesljivo prepoznaven. Struktura zidave obodnega obzidja grajskega jedra je primerljiva s strukturo zidave obzidja zunanjega in notranjega medzidja; sestavljena je iz različno veli- kih lomljencev, ki niso položeni oziroma razvrščeni v plasti. To dokazuje, da obodno obzidje grajskega jedra ni nastalo pred 15. stoletjem in da ga je mogoče povezati z navedbo iz Kronike grofov Celjskih, da je grad začel nastajati leta 1431. Obzidje zamejuje zelo veliko dvoriščno talno površino, ki pa ni izravnana; najvišja točka je ob severnem vogalu, najnižja ob južnem vogalu in višinska razlika med njima znaša 6 metrov. Na vzhodnem vogalu grajskega jedra je na zunanjo stran obzidja tik nad prepadnimi skalnimi stenami prislonjen ostanek manjšega oglatega stolpa z 1,2 metra debelim zidovjem in s trapezasto talno 362 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 Pogled iz notranjega medzidja mimo nekdanjega glavnega portala grajskega jedra proti nekdanjemu glavnemu dvorišču in severovzhodni strani razvaljenega grajskega jedra (foto: Igor Sapač, maj 2016). ploskvijo, ki se približuje pravokotniku v izmeri 7,8 x 4,9 metrov. Stolp je na jugovzhodni strani zapiral notranje grajsko medzidje, ki je bilo nanj sekundarno prislonjeno. Od stolpa, ki sega čez lice severovzhodne obzidne stranice, so ostali samo ostanki njegove spodnje etaže, ki so že zelo načeti. Struktura zidovja stolpa kaže, da je nastalo najverjetneje hkrati z obodnim obzidjem. Vzporedno s severozahodno in jugozahodno stranico obodnega obzidja so na dvoriščni strani grajskega jedra vidni ostanki tanjšega zidovja, debelega 80 in 90 centimetrov. To so ostanki stavbnih traktov, ki so bili z notranje strani prislonjeni na obodno obzidje. Ohranjenega je razmeroma malo zidovja in ruše-vinskega materiala, kar kaže, da so grad po opustitvi dolgo uporabljali kot kamnolom in njegove ostanke skoraj povsem porušili. Cezure in nekoliko nerodna stika z zahodno obzidno stranico ob vhodu v grajsko jedro kažejo, da so stavbne trakte sekundarno postopno prislonili na severozahodno in jugozahodno obzidno stranico. Najpozneje so zgradili zahodni del severozahodnega trakta, saj na jugozahodnem vogalu ozkega osrednjega dela severozahodnega trakta sicer dokaj neizraziti vogalni kamni segajo do tal in dokazujejo, da so dvoriščno steno zahodnega dela trakta sekundarno prislonili nanje. Na dvoriščni steni ozkega osrednjega dela severozahodnega trakta so vidni ostanki dveh odprtin, od katerih je zahodna sekundarno zazidana. Na notranji strani osrednjega dela severozahodnega trakta, ki je v vsaki etaži obsegal samo en prostor, so vidni sledovi ometanega kamnitega ba-njastega stropnega oboka; na zadnji strani prostora je bil naslonjen na naravno skalno osnovo. Nad obo- kom je bil v nadstropju 2,7 metra globlji prostor, ki je segal čez naravno skalno osnovo do severozahodne stranice obodnega obzidja. Severovzhodna stranska stena tega prostora je nad nekdanjim obokom za 20 centimetrov tanjša od stene v pritličju in z debelino 60 centimetrov ter dokaj nekakovostno gradnjo iz pretežno manjših lomljenih kamnov dokazuje, da trakt nad kletnim pritličjem ni imel več kakor eno nadstropje. Severovzhodno od te stene je v skalo vsekan jarek, ki je širok 1,2 metra. Onkraj jarka je vzporedno s severozahodno stranico obodnega obzidja široka izravnana skalna ploščad; dolga je približno 22 metrov in široka 9,8 metra. Ta ploščad je najvišji del grajskega kompleksa. Ostanki dvoriščnega zidovja tam niso vidni, a glede na velikost njene približno pravokotne talne ploskve in dominantni položaj v okviru grajske zasnove se zdi najbolj verjetno, da je tam stala prvotna glavna grajska bivalna stavba - pa-lacij. O višini te stavbe moremo zgolj ugibati. Zaradi izpostavljene lege v visokogorju gotovo ni bila zelo visoka in zato se zdi najbolj verjetna domneva, da je imela nad pritličjem samo eno nadstropje. Cezura v obliki ozkega jarka kaže, da je bila ta stavba vseskozi ločena od osrednjega in zahodnega dela severozahodnega trakta. Jugozahodni trakt je bil širok do 7,5 metra in s tremi prečnimi stenami predeljen na štiri različno dolge dele. Najdaljši je zahodni del, ki ima zaradi prilagajanja oblike trakta starejšemu glavnemu vhodu v grajsko jedro poševno prisekan severozahodni del dvoriščne stene. V prisekanem delu stene je vidna sled ostenja prehoda, ki je nekoč omogočal dostop v pritličje tega dela trakta. Ob ostanku prehoda je na notranji strani dvoriščne stene vidna njena stopniča- 363 3 KRONIKA_64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Pogled z lokacije nekdanjega vzhodnega višjega stolpa proti zahodni strani grajskega jedra (foto: Igor Sapač, maj 2016). sta stanjšava. Zunanja stena trakta - prvotno obodno obzidje - je v obsegu zahodnega dela trakta povsem porušena in teren na njenem mestu pada daleč v globino; pomisliti smemo, da se je ta del grajskega obzidja s skalno osnovo vred v globino sesul med potresom leta 1511 in da ga zaradi destabilizirane skalne osnove nikoli niso obnovili. V dveh osrednjih delih jugozahodnega trakta je bila višina talne površine zaradi prilagajanja naravni skalni osnovi morda malce višja kakor v stranskih delih. Približno v podaljšku črte zahodne prečne stene jugozahodnega trakta je tik ob njegovi dvoriščni steni vidna nekdanja cisterna za zbiranje kapnice; njen jašek je širok približno 1,5 metra in še sega v globino približno 2 metrov. Zdi se, da je bila v bližini te cisterne, ob dvoriščni steni severozahodnega trakta, še ena cisterna ali morda kal za napajanje živali; to kaže v skalo vsekana napol zasuta kotanja tik za glavnim vhodom v grajsko jedro. Zdi se, da sta bila tudi na severovzhodno in jugovzhodno stranico obodnega obzidja grajskega jedra naslonjena stavbna trakta. Njuno dvoriščno zidovje ni več vidno, opazna pa je umetna izravnava terena in Pogled na ostanke osrednjega dela severozahodnega grajskega trakta z dvoriščne strani (foto: Igor Sapač, maj 2016). 364 3 KRONIKA 64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Grad Bela Peč na upodobitvi v ilustrirani rokopisni Kroniki Khevenhüllerjev iz okoli leta 1620. Izrez (Dinklage, Kärnten um 1620, str. 104—105, Tafel 21). Naselbina Bela Peč z napol razkritim gradom z južne strani na risbi iz okoli leta 1678 v Valvasorjevi skicni knjigi za Topografijo Kranjske (Valvasor, Topografija Kranjske 1678—1679. Skicna knjiga, str. 327). ostale so skale na dvorišču, na katerih so bile najverjetneje postavljene dvoriščne stene traktov. Zdi se, da je bil jugovzhodni trakt širok 7,6 metra, severovzhodni trakt pa samo 5,9 metra. Nekdanji obstoj jugovzhodnega grajskega trakta dokazuje upodobitev gradu v bogato ilustrirani rokopisni Kroniki Khevenhullerjev iz okoli leta 1620.78 Grad je upodobljen z jugovzhodne strani, vrh strme 78 vzpetine nad gotsko belopeško cerkvijo in zahodnim delom fužinarske naselbine, v ozadju za Ludvikom Khevenhullerjem (1502-1531), ki sicer nikoli bil be-lopeški gospod.79 Grad je bil v tistem obdobju še v Dinklage, Kärnten um 1620, str. 104-105, Tafel 21. 79 Upodobitev gradu so pozneje, okoli leta 1670, kopirali in jo vključili v skupni oljni portret Ludvikovih staršev Avguština I. Khevenhüllerja in Sigune, rojene Weisspriach, ki sedaj visi na gradu Ostrovica/Hochosterwitz. Slika je objavljena v: Dinklage, Kärnten um 1620, str. 98; prim. Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 834. 365 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 64 2016 Sedanji pogled na grajsko vzpetino in župnijsko cerkev v Beli Peči z južne strani (foto: Igor Sapač, maj 2016). celoti zastrešen in enonadstropni jugovzhodni trakt se je brez prekinitve navezoval na enako visoki jugozahodni trakt, ki je bil že brez zahodnega dela. Trakta sta na upodobitvi pokrita s položnima dvokapnima strehama. Jugovzhodni trakt je naslonjen na oglati vzhodni stolp, ki je dvonadstropen, pokrit s strmo piramidalno streho in predstavlja najvišji del grajskega kompleksa. Desno od oglatega stolpa je na upodobitvi viden del nekega grajskega poslopja; najverjetneje je to enonadstropni valjasti severni vogalni stolp notranjega medzidja s stožčasto streho. Zanesljivost upodobitve Bele Peči iz okoli leta 1620 potrjuje upodobitev, ki jo je v svojih delih objavil Janez Vajkard Valvasor;80 najverjetneje jo je okoli leta 1678 narisal Valvasorjev sodelavec, holandski slikar Justus van der Nypoort (1645/49 - po 1699).81 Valvasorjeva upodobitev kaže, da je grad po letu 1620 naglo propadal; nad osrednjim delom jugozahodnega trakta že manjka streha. Jugovzhodni trakt je bil takrat še pokrit s položno dvokapno streho. Na tej upodobitvi je nekoliko zavajajoče prikazan južni vogal grajskega jedra; s senčenjem poudarjeni vogal vzbuja napačni vtis, da je tam grad okrepljen z mogočnim izpostavljenim valjastim stolpom, ki pa v resnici gotovo ni stal, saj izoblikovanost terena tega ne dopušča.82 Zanesljivo je upodobljen višji oglati stolp, ki je bil takrat še pokrit s piramidalno streho. Upodobljena višina tega stolpa kaže, da je imel na vrhu nad 80 Valvasor, Topografija Kranjske 1678—1679. Skicna knjiga, str. 327; Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 286; Valvasor, Die Ehre, XI, str. 642. 81 Prim. Lubej, Justus van der Nypoort, str. 54—68. 82 Pri izdelavi bakroreza je bila ta napaka še bolj poudarjena. Prim. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 286; Valvasor, Die Ehre, XI, str. 642. drugim nadstropjem še obrambno podstrešno pole-tažo, ki je imela funkcijo glavne grajske opazovalnice. Tretji dovolj zanesljiv slikovni vir, s katerim si lahko pomagamo pri interpretaciji grajske stavbne zasnove, je mapa katastra iz leta 1813. Zunanje in notranje medzidje ter grajski trakti so bili takrat najverjetneje že povsem razvaljeni in zato niso označeni. Dovolj dobro pa je bilo vidno obodno obzidje grajskega jedra, ki z upodobljenim tlorisnim potekom bistveno ne odstopa od situacije, ki je na terenu še vedno razpoznavna; manjša odstopanja so na jugo- Razvaline gradu Bela Peč v mapi katastra iz leta 1813 (ARS, AS 176/L/L330, list 8, izrez). 366 3 KRONIKA 64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Razvaline gradu Bela Peč na upodobitvi Konrada Grefeja (Grefe in Radics, Stara Kranjska/Alt-Krain, št. 67). zahodni strani, kjer je zmotno označen navznoter zalomljen potek sicer ravne obzidne stranice, in na jugovzhodni strani, kjer je zmotno označen rahel za-lom ravne obzidne stranice navzven.83 V 18. in 19. stoletju so se grajske razvaline zaradi naravnega razkrajanja in namernega rušenja naglo manjšale in na koncu je od nekoč mogočne celote ostala vidna samo še osnovna tlorisna zasnova z nekaj višjimi škrbinami sten, brez slogovno opredeljivih stavbnih členov. Okoli leta 1900 je razvaline obiskal ter jih za grafični album Stara Kranjska/Alt Krain upodobil dunajski slikar Conrad Grefe (1823-1907) in že takrat niso bile bistveno bolj obsežne kakor dandanes.84 Stavbni razvoj gradu 1. faza: obodni grad grofov Celjskih med letoma 1431 in 1456 Analiza tlorisne zasnove kaže, da je Friderik II. Celjski okoli leta 1431 začel graditi dokaj veliko grajsko celoto, ki je sprva obsegala peterostranično obodno obzidje in notranje dvorišče, najverjetneje pa tudi enonadstropno bivalno stavbo - palacij - ob severnem vogalu obzidja in manjši dvoinpolnadstro-pni oglati stolp ob vzhodnem vogalu. Gotovo je že na začetku na dvorišču nastala tudi cisterna za vodo, brez katere si gradnje in življenja na gradu ni mogoče predstavljati. Domnevati smemo, da so na notranji strani obzidja zelo hitro postavili tudi kakšno nižje pomožno poslopje. Glede na velikost obzidanega dvorišča, glede na zasnovo stolpa ob vzhodnem vogalu in tudi glede na funkcijo gradu kot pomembnega vojaškega in gospodarskega središča se zdi verjetno, da so v prvi stavbni fazi zgradili tudi severovzhodni del enonadstropnega jugovzhodnega grajskega trakta. Obodno obzidje je bilo, sodeč po debelini 1,1 metra in omenjenih upodobitvah iz 17. stoletja, visoko približno 8 metrov. Na vrhu je bilo na notranji strani gotovo opremljeno z lesenim obrambnim hodnikom, na zunanji strani pa najverjetneje z zidanimi cina-mi in prsobrani, kar je mogoče sklepati na podlagi Valvasorjeve upodobitve in ustreznih analogij. Kratka zahodna obzidna stranica z glavnim vhodom je bila debelejša in najverjetneje tudi višja od drugih daljših obzidnih stranic ter je imela značaj ščitnega zidu.85 Grad sprva najverjetneje še ni bil zavarovan z obrambnim jarkom. Geometrično dokaj pravilna osnovna talna ploskev, oblika obodnega obzidja, ščitni zid na najbolj izpostavljeni strani, višji oglati stolp, ki do neke mere spominja na visokosrednjeveške bergfride, in razporeditev nepovezanih stavb ob obzidanem dvorišču dokazujejo, da so belopeški grad zasnovali v skladu z arhitekturnim izročilom značilnih ministerialnih gradov v srednji Evropi v 12. in 13. stoletju.86 Stavbni tip romanskega ministerialnega gradu je torej z 83 ARS, AS 176/L/L330/A08. 84 Grefe in Radics, Stara Kranjska/Alt-Krain, št. 67: Razvalina Bela Peč (Gorenjsko) (XV. stol.). Kolorirani gvaš, ki je služil kot predloga za heliogravuro je sedaj shranjen v Grafičnem kabinetu Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. 85 Ščitni zid na Beli Peči je po osnovnih značilnostih mogoče primerjati s ščitnim zidom na gradu Rajhenburg v Posavju, ki je sicer nastal že v 12. stoletju; dolg je približno 28 metrov, debel 2,4 metra in visok 15 metrov. 86 Zanimiva se zdi primerjava z zasnovo srednjeveškega gradu Maribor na vzpetini Piramida, ki je na dokaj veliki peterokotni talni ploskvi nastala okoli sredine 12. stoletja. 367 3 KRONIKA_64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Grad Bela Peč okoli leta 1456. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2016). manjšimi adaptacijami in širitvijo velikostnega merila ustrezal tudi še v prvi polovici 15. stoletja, v obdobju gotike.87 A belopeški grad je bil gotovo eden zadnjih tovrstnih gradov v srednji Evropi in nastal je takrat, ko zaradi zapolnjene mreže gradov in spremenjenih funkcionalnih potreb takšnih stavb skoraj nikjer več niso postavljali. Friderik II. Celjski je bil, tako kakor tudi njegov sin Ulrik II., med zadnjimi predstavniki izginjajočega srednjeveškega tradicionalnega plemstva in uveljavljeni stavbni tip visokosrednjeveškega gradu mu je očitno še vedno ustrezal. Gradnjo so vsekakor izpeljali po skrbno pripravljenih načrtih in nadzirali ter vodili so jo gotovo dobro usposobljeni ljudje.88 Upoštevaje ostre podnebne razmere v bližini visokih gora z dolgimi zimami in obilo padavinami, ekstremne geomorfološke danosti in dokaj velik obseg gradu, smemo domnevati, da je gradnja trajala več let. Najverjetneje so grobo izravnani vrh vzpetine, potem ko so tam posekali gozd, hitro in v tajnosti, zavedajoč se spornosti gradnje za Benečane in tudi Habsburžane, najprej zavarovali z lesenimi zasilnimi utrdbenimi strukturami, kar je mogoče sklepati tudi iz omenjenega pisma Sigmunda pl. Dietrichsteina z leta 1530, in nato postopno, do najpozneje leta 1456, po enotnem konceptu zgradili zidane dele.89 Grad so, kljub skrbno zasnovani in dokaj veliki stavbni zasnovi, oblikovali skoraj povsem utilitarno, brez ambicij po kreiranju luksuznih arhitekturnih detajlov in reprezentativnih notranjih prostorov. To je razumljivo, saj ni imel funkcije rezidence grofov Celjskih in ni stal v urbanem okolju ter je bil predvsem vojaška utrdba in gospodarsko središče.90 Grad je bilo kot arhitekturno stvaritev, kjer je ob funkcionalni komponenti prisotna tudi močna simbolna komponenta, mogoče prav dojeti predvsem v krajinski sliki -kot mogočno kompaktno stavbno gmoto, kot grajeno absolutno dominanto širšega prostora med Radovljico, Bledom, Beljakom in mejo z beneško Furlanijo in 87 Za problematiko gotskih gradov v slovenskem prostoru prim. Stopar, Ostra kopja, str. 68-82. 88 S tem v zvezi smemo morda pomisliti na celjskega stavbnega mojstra Hansa Melfrida, ki je v letih 1424 in 1426 izpričan kot gradiščan v Friderikovem stolpu na zgornjem gradu v Celju. Prim. Stopar, Mojster Hans Melfrid in Celjska delavnica, str. 413-420; Peskar, Arhitektura, str. 44, 131-133. 89 Na podoben način so zgradili trdnjavo Kluže pri Bovcu; napol leseno utrdbo iz zadnje tretjine 15. stoletja je po letu 1509 nadomestila zidana trdnjava. 90 S tega zornega kota je grad smiselno primerjati z malce mlajšimi gradovi, ki jih je dal cesar Friderik III. (1415-1493) po letu 1468 zgraditi nad deželnimi prestolnicami Linz, Gradec, Ljubljana in Trst. Smiselna je tudi primerjava z gradom Gewerkenegg v Idriji, ki je v povezavi z razvojem idrijskega rudnika živega srebra nastal med letom 1490 in 1533 ter je imel, tako kakor Bela Peč, poudarjeno obrambno in gospodarsko funkcijo, rezidenčna funkcija pa je imela majhen po- 368 3 KRONIKA 64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Pogleda na župnijsko cerkev v Beli Peči z južne in severne strani (foto: Igor Sapač, maj 2016). torej kot izjemno reprezentativni grajeni simbol moči grofov Celjskih na severozahodnem koncu njihove posesti. Likovno vabljivih detajlov, ki bi na obiskovalce naredili močan vtis od blizu, tu zelo verjetno nikoli ni bilo. Arhitekturni pomen je bil pri belopeškem gradu torej skrčen na samo izrazno bistvo, a vsekakor je bil enakovreden njegovim drugim pomenom. Stavbna zasnova je imela izjemen psihološki učinek na okolico že zaradi postavitve na visoko vzpetino.91 V grajskem stavbnem kompleksu je bil kot prostorska dominanta najbolj poudarjen višji oglati stolp 91 V slovenskem prostoru sta z gradom Bela Peč po postavitvi na izpostavljenem gorskem vrhu primerljiva kvečjemu gradova Tolmin na Kozlovem robu in Fridrihštajn nad Kočevjem, ki pa zdaleč ne dosegata njegove nadmorske višine. Fridrihštajn je z nadmorsko višino 944 metrov najvišje ležeči grad na ozemlju Republike Slovenije. V avstrijskem prostoru je z gradom Bela Peč po postavitvi na ekstremni nadmorski višini primerljiv zlasti grad Steinschloss pri Muravu na avstrijskem Štajerskem, ki so ga približno 1180 metrov visoko nad pomembno cesto v dolini Mure začeli graditi že konec 11. stoletja. Prim. Wagner, Schöner Wohnen, str. 185—192. Po drzno v krajinsko sliko umeščeni lokaciji je belopeški grad mogoče primerjati tudi z gradom Ostrovica/Hochosterwitz na avstrijskem Koroškem, ki je na 160 metrov visoki osameli apnenčasti skalni vzpetini in na nadmorski višini 681 metrov začel nastajati v 13. stoletju, veliko dvorišče, ki se približuje pravokotniku s sklenjenimi trakti na treh straneh pa je dobil do konca 16. stoletja. Prim. Großmann, Burg Hochosterwitz, str. 15. na vzhodni strani. Gotovo je imel vojaški pomen, a njegova posebna zasnova z razmeroma tankim zi-dovjem in postavitvijo na zunanji stani obodnega obzidja napeljuje tudi na misel, da je imel še neko dodatno funkcijo. Pomisliti smemo, da je bila prav tam tudi grajska kapela; v uporabljenih srednjeveških pisnih virih sicer ni omenjena, a tako velikega in pomembnega srednjeveškega gradu si brez nje ne gre predstavljati. Leta 1689 je v gradu izpričana kapela z značilnim srednjeveškim patrocinijem sv. Mihaela.92 Za domnevo, da je belopeški grad že v prvi stavbni fazi dobil tudi kapelo, govori tudi dejstvo, da je Friderik II. Celjski po aferi z Veroniko Deseniško vse bolj deloval v duhovni sferi in po očetovi smrti leta 1435 do lastne smrti leta 1454 dejavno politiko večinoma prepuščal sinu Ulriku; leta 1447 je dal zgraditi cerkev sv. Hieronima v Štrigovi na Hrvaškem, okoli leta 1448 kapelo sv. Janeza Evangelista v kraju Ivanic Miljanski v Hrvaškem Zagorju, leta 1453 je ustanovil dominikanski samostan Novi Klošter pri Polzeli v Spodnji Savinjski dolini in leta 1454 frančiškanski samostan Maria Enzersdorf južno od Dunaja.93 92 Hofler, Gradivo, str. 40. 93 Srša, Medimursko graditeljstvo, str. 349; Mlinarič, Celjani in njihov odnos do samostanov, str. 136; Fugger Germadnik, Grofje Celjski. Katalog razstave, str. 127-129; Fugger Germa-dnik, Grofje in knezi Celjski, str. 87-88. 369 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Plošča z letnico 1463 naprezbiteriju župnijske cerkve v Beli Peči (foto: Igor Sapač, maj 2016). Pogled vprezbiterij župnijske cerkve v Beli Peči in plemiški nagrobnik Florentine Weilland iz leta 1639 v njeni ladji (foto: Igor Sapač, maj 2016). 370 3 KRONIKA 64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Gradnji gradu je kmalu sledila še gradnja belo-peške cerkve sv. Lenarta na južnem vznožju grajske vzpetine. Kakovostno zasnovana poznogotska eno-ladijska cerkev z visoko pravokotno ladjo, tristrano zaključenim ožjim prezbiterijem z zunanjimi oporniki, visokim zvonikom in elegantno rebrasto obokano notranjščino je na zunanji strani oltarne stene prezbiterija datirana z vklesano letnico 1463, ki je tam sicer najverjetneje na sekundarni poziciji.94 Gotovo je takrat nadomestila starejšo cerkveno poslopje, saj je duhovniška služba v Beli Peči izpričana od leta 1439.95 Leta 1516 so cerkev obnovili in leta 1566 so jo povečali.96 Cerkev je bila sprva podružnica kranjskogorske župnije, leta 1661 je postala samostojen vikariat in leta 1820 je postala sedež samostojne župnije. Od nastanka upodobitev v 17. stoletju se gradbeno ni bistveno spremenila; gotski zvonik je namesto koničaste piramidalne strehe v 18. stoletju dobil sedanjo čebulasto, na severni strani ladje so ji leta 1797 z denarjem fužinarja Antona Kavalarja (Caval-larja) prizidali manjšo pravokotno baročno stransko kapelo, v notranjščini so zgradili nov pevski kor in njena visoka poznogotska okna so leta 1887 v času župnika Janeza Molja neogotsko preoblikovali. Leta 1865 so vzhodno od cerkve zgradili novo pravokotno enonadstropno neorenesančno fasadirano župnišče; postavili so ga na lokaciji starejše stavbe, ki jo kot župnišče omenja že spremno besedilo k avstrijskemu vojaškemu zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja. Leta 1894 so med cerkvijo in župniščem zgradili še šolsko poslopje društva Schulverein; zasnovano je v poznohistoristični maniri s kubično stavbno maso in skodlasto štirikapno streho.97 2. faza: začetekprotiturškega utrjevanja gradu v zadnji četrtini 15. stoletja Z izumrtjem rodovine grofov Celjskih leta 1456 se stavbni razvoj belopeškega gradu ni končal in grad je tudi po tistem letu ostal pomembno vojaško in gospodarsko središče. Njegov vojaški pomen na prehodu s Kranjske proti Furlaniji in na Koroško se je 94 Prim. Flis, Stavbinski slogi, str. 126. V notranjščini cerkve, zaradi potresnih poškodb iz leta 1976 temeljito obnovljene med letoma 1982 in 2007, je poleg kakovostne poznobaročne in historistične opreme ohranjen tudi plemiški nagrobnik Florentine Weilland, ki je kot žena Christopha Weillanda umrla leta 1639. 95 Najverjetneje je prvotna cerkev sv. Lenarta v fužinarski naselbini stala že okoli leta 1400. Hofler, Gradivo, str. 39—40. Glej tudi: Golec, Posebnosti nastanka, str. 391. Po nepreverjenih podatkih župnijskega urada Bela Peč (Parrocchia Fusine in Valromana) je prva kapela v naselbini Bela Peč, ki se takrat še ni tako imenovala, nastala leta 1364. 96 Po nepreverjenih podatkih župnijskega urada Bela Peč (Par-rocchia Fusine in Valromana). 97 Podlogar, Iz zgodovine, str. 52, 53, 54; Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 4, sekcija 197, str. 4; Mugerli, Kranjskogorska župnija, str. 46, 55, 63, 64; prim. Lavtižar, Rateška kronika, str. 148; Wutte, Das Kanaltal, str. 89. zelo povečal, ko so oktobra leta 1476 po dolini pod njim turške čete prodrle čez Kranjsko mimo Kranjske Gore do Trbiža in dalje na Koroško, ki so jo zelo prizadele.98 Turki gradu takrat najverjetneje niso napadli, gotovo pa je dogodek sprožil njegovo dodatno utrjevanje. Na severovzhodni in severozahodni strani so prvotno grajsko zasnovo okrepili z zunanjim obzidjem in tako oblikovali sedanje notranje grajsko medzidje, ki pa je bilo, razen na zahodnem koncu, dokaj tesno in ni moglo učinkovito služiti tudi kot pribežališče za okoliško prebivalstvo. Novo obzidje so na sovražnim napadom najbolj izpostavljenem zahodnem vogalu oblikovali v klin, na severnem vogalu pa so ga okrepili z valjastim stolpom, ki je bil na notranji strani najverjetneje odprt. Stolp ni mogel biti bistveno višji od obzidja; to je bilo, po debelini zidovja in ustreznih analogijah sodeč, visoko približno 7 metrov.99 Na vrhu je bilo na notranji strani gotovo opremljeno z lesenim obrambnim hodnikom. Zahodni del novega medzidja je bil dokaj prostoren in je imel značaj obrambnega obora pred vhodom v prvotno grajsko zasnovo, ki je s postavitvijo novega zunanjega obzidja dobila funkcijo grajskega jedra. Hkrati z gradnjo novega zunanjega obzidja so grajski kompleks na zahodni, severni in vzhodni strani obdali z obrambnim jarkom in okopom. Na severozahodni strani so čez jarek postavili mostovž, ki je omogočal edini dostop do grajskega kompleksa. Približno takrat, ko je nastalo novo zunanje grajsko obzidje, so grajski kompleks povečali tudi navznoter. V grajskem jedru so z naslonitvijo na jugozahodno stranico obodnega obzidja zgradili nov, daljši enonadstropni trakt z malce zalomljeno dvoriščno fasadno steno ob vhodu v grajsko jedro. Nov trakt so najverjetneje prilagodili starejši cisterni na dvorišču. V njem so morda uredili kašče, novo orožarno in prostore za vojake, pa tudi sodno dvorano in grajsko ječo; to je mogoče sklepati po postavitvi trakta ob vhodu v grajsko jedro. Jugozahodno od največjega grajskega trakta - palacija - so z naslonitvijo na severozahodno stranico obodnega obzidja zgradili manjšo enocelično enonadstropno stavbo, ki je pozneje postala osrednji del severozahodnega grajskega trakta. Ta stavba, od katere je še vedno ohranjenega precej zidovja, je bila z ozkim vsekom v skalno osnovo ločena od starejšega palacija in dobila je obokano pritličje. Morda so v njej uredili novo grajsko kuhinjo. Verjetno se zdi, da so hkrati s temi gradnjami 98 Dimitz, Geschichte Krains, I, str. 288; Podlogar, Iz zgodovine, str. 55; Lavtižar, Rateška kronika, str. 146; Petrič, Rateče, str. 21; Simoniti, Turki, str. 67; Voje, Slovenci, str. 25-26; prim. Santonino, Popotni dnevniki, str. 64. 99 Stolp je smiselno primerjati z valjastim enoinpolnadstropnim stolpom protiturškega obzidja ob župnijski cerkvi v bližnjem Trbižu, ki je pokrit s strmo stožčasto skodlasto streho in v premeru meri 8,5 metrov. Prim. Fister, Arhitektura, str. 120121. 371 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Grad Bela Peč v zadnji četrtini 15. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2016). ali malce pozneje na grajskim dvorišču z naslonitvijo na severovzhodno stranico obodnega obzidja zgradili tudi manjši severovzhodni trakt, ki je povezal starejša večja trakta iz prve stavbne faze. Na obstoj tega trakta smemo pomisliti zaradi izravnanega terena na tistem mestu. Če je resnično stal, je bil zaradi prilagajanja padajočemu terenu najverjetneje samo pritličen oziroma ni presegal višine jugovzhodnega trakta; to lahko sklepamo po upodobitvi iz okoli leta 1620. Časa izvedbe naštetih gradbenih posegov v okviru druge stavbne faze grajskega kompleksa ni mogoče natančneje opredeliti. Najbolj verjetno se zdi, da so se gradenj lotili takoj po turškem vpadu leta 1476 in da so jih izvedli v nekaj letih. To smemo sklepati na podlagi stavbnih značilnosti in tudi zato, ker so tudi bližnjo župnijsko cerkev sv. Petra in Pavla v Trbižu, ki je nad glavnim portalom datirana z letnico 1445, že pred letom 1485, ko jo je opisal Paolo Santonino, utrdili z obrambnim jarkom, obzidjem, stolpi in ba-stijami.100 Najverjetneje so cerkev začeli utrjevati takoj po letu 1476 oziroma po naslednjem hudem turškem vpadu leta 1478.101 V bližini Bele Peči so poleg cerkve v Trbižu s protiturškim obzidjem zavarovali 100 Santonino, Popotni dnevniki, str. 64; prim. Virgilio, Castelli da scoprire, str. 34-35. 101 Prim. Lavtižar, Rateška kronika, str. 147; Wutte, Das Kanaltal, str. 190-191. tudi podružnično cerkev sv. Tomaža v Ratečah.102 Po primerjavi s tema cerkvama je mogoče ugotoviti, da je bil belopeški grad daleč največja protiturška utrdba v prostoru med Radovljico, Beljakom in mejo z Beneško republiko. 3. faza: nadaljevanjeprotiturškega utrjevanja gradu okoli leta 1500 Kmalu po protiturškem zunanjem grajskem obzidju so z naslonitvijo nanj oblikovali še zunanje severno grajsko medzidje, ki je s približno pravokotno talno ploskvijo v glavnem nastalo nad zasutim severozahodnim obrambnim jarkom in je bilo zamejeno s tremi novimi obzidnimi stranicami. Novo obzidje je bilo najverjetneje, tako kakor obzidne notranjega medzidja, visoko približno 7 metrov in na notranji strani na vrhu opremljeno z zastrešenim lesenim obrambnim hodnikom. Dostopa v novo medzidje so uredili na jugozahodni in severovzhodni strani. Primerljivi debelina zidovja in struktura zidave kažeta, da zunanje medzidje ni nastalo prav dolgo za notranjim medzidjem. Vsekakor pa je nastalo v samostojni stavbni fazi, saj je bilo treba zasuti velik del grajskega obrambnega jarka iz druge stavbne faze. Obzidje iz druge stavbne faze je zelo povečalo obrambno spo- 102 Fister, Arhitektura, str. 24, 82, 83, 120, 121, 160. 372 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEC/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 Grad Bela Peč pred potresom leta 1511. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2016). sobnost gradu in varnost njegovih prebivalcev, ni pa bistveno povečalo njegove uporabne površine. Z izgradnjo novega obzidja v tretji stavbni fazi se je to spremenilo; poleg povečanja obrambne sposobnosti je prišlo tudi do precejšnjega povečanja - za približno 740 kvadratnih metrov - obzidane grajske površine. Od takrat je mogel grad odlično služiti tudi kot dovolj veliko pribežališče - tabor - za prebivalstvo iz širšega okoliškega prostora in ljudje so se mogli vanj zateči skupaj s svojimi živalmi in drugim imetjem. Hkrati se je nadaljevalo tudi izgrajevanje grajskega jedra, ki se je začelo v drugi stavbni fazi. V skladu z uveljavljanjem novih renesančnih arhitekturnih principov so prej nepovezane posamezne stavbne trakte z dodajanjem novih stavbnih teles povezali v dokaj homogeno učinkujočo celoto. Ob južnem vogalu so jugovzhodni trakt z novim enonadstropnim stavbnim telesom podaljšali do jugozahodnega trakta. Ob severozahodni obzidni stranici so manjše poslopje iz druge stavbne faze z daljšim dvoceličnim prizidkom podaljšali do ščitnega zidu na zahodu. Morda so šele v tej stavbni fazi zgradili vezni trakt ob severovzhodni obzidni stranici med severozahodnim in jugovzhodnim traktom. Po upodobitvah iz 17. stoletja smemo sklepati, da je imel grad, razen višjega oglatega vzhodnega stolpa, na koncu nad trakti dokaj položne strehe. Najbolj verjetno se zdi, da so hkrati s povezovanjem traktov v grajskem jedru te postopno opremili tudi z novimi položnimi strehami - gotovo korčastimi - ki so nadomestile starejše strme skodla-ste strehe. Položne opečne strehe so se uveljavile v 16. in 17. stoletju in oblikovali so jih po vzoru tovrstnih streh v sosednji Furlaniji. Z vojaško-obrambnega vidika in zaradi varovanja visokogorskega gradu pred udari strel so bile tovrstne strehe gotovo bolj ustrezne od strmih skodlastih streh, ki so bile bistveno manj varne pred ognjem. 4. faza: obnova gradu po potresu leta 1511 Razširjeni grajski kompleks je gotovo prizadel močan potres 26. marca 1511 s središčem na Idrijskem oziroma v vzhodni Furlaniji, ki je zelo prizadel tudi gradove v Tolminu, Kamniku, Tržiču, Planini na Notranjskem, na Bledu, na območju Škofje Loke in na Turjaku.103 Najverjetneje je bila takrat poškodovana tudi belopeška gotska cerkev, ki so jo obnovili leta 1516.104 O povzročeni škodi na grajskem poslopju moremo zgolj ugibati. Zdi se, da sta se takrat s skalno osnovo vred v globino sesuli zahodni dve petini jugozahodnega trakta oziroma v jugozahodni trakt 103 Prim. Dimitz, Geschichte Krains, II, str. 15; Lavtižar, Rateška kronika, str. 148. 104 Po nepreverjenih podatkih župnijskega urada Bela Peč (Par- rocchia Fusine in Valromana). 373 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Grad Bela Peč v drugi polovici 16. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2016). vključenega jugozahodnega obodnega obzidja, južno od vhoda v grajsko jedro. Sesutih delov nikoli niso obnovili. Vsekakor so po potresu v grajskem kompleksu izvedli določena gradbena popravila, ki pa gotovo niso spremenila osnovne zasnove iz treh starejših faz stavbnega razvoja. Domnevati smemo, da so postopno, do zgodnjega 17. stoletja, nadomestili še zadnje strme skodlaste strehe s položnejšimi korčastimi. Do poznega 17. stoletja je strma ostala samo piramidalna streha vrh višjega oglatega vzhodnega stolpa, ki je imela takšno obliko, kakršno kažeta upodobitvi iz 17. stoletja, po ustreznih analogijah sodeč najverjetneje že v prvi stavbni fazi v 15. stoletju.105 Propad gradu med 16. in 19. stoletjem ter njegova nadomestitev z manjšimi dvorci Zaradi težke pristopnosti, neudobne višinske lege, zastarele srednjeveške stavbne zasnove in bistveno zmanjšanega vojaškega pomena po prenehanju turških vpadov na Koroško in proti Furlaniji je belopeški grad, tako kakor bližnji grad Waldenberk nad Radovljico, že pred koncem 16. stoletja izgubil velik del pomena, zaradi katerega so ga bili zgradili 105 Smiselna je primerjava z dokumentirano strmo piramidalno streho gradu Arcano v Furlaniji na risbi iz prve polovice 15. stoletja, ki je objavljena v: Miotti, Isette castra, str. 95. in nato večali ter vzdrževali. Domnevati smemo, da je v 16. stoletju vse bolj propadal in da so bila vzdrževalna dela vse bolj površna. V 17. stoletju je propadel pretežen del grajske strehe. Samo ugibati moremo, ali so ga leta 1618 resnično razdejali rateški kmetje, kolikšna je bila škoda in ali so zatem morda izvedli kakšna obnovitvena dela.106 Vsekakor je na Valvasorjevi upodobitvi iz okoli leta 1678 vidne precej manj grajske strehe, kakor na upodobitvi v Kroniki Khe-venhullerjev iz okoli leta 1620. Grad so dokončno opustili po nastanku Valvasorjeve upodobitve in v 18. stoletju se je spremenil v popolno razvalino. Zaradi funkcij središča zemljiškega gospostva in bivališča gospoščinskega oskrbnika so grad že pred dokončno opustitvijo dopolnili z vsaj enim manjšim nižinskim dvorcem oziroma gosposko hišo. Okoli leta 1521 zgradili manjši dvorec oziroma gosposko hišo s funkcijo sekundarnega sedeža uprave belopeškega gospostva na Murovi na Jesenicah. Valvasorjeva upodobitev kaže, da je bila tista stavba sprva zelo majhna, štokasta, enoinpolnadstropna, pravokotna, brez notranjega dvorišča in oblikovana skrajno utilitarno.107 To podobo je najverjetneje ohranila vse do temeljite predelave leta 1812. 106 Prim. Virgilio, Castelli da scoprire, str. 32. 107 Valvasor, Topographia Ducatu Carnioliae Modernae, št. 13; Valvasor, Die Ehre, XI, str. 21. 374 3 KRONIKA 64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Pogled z razvalin gradu Bela Peč na belopeško župnijsko cerkev in nekdanji fužinarski zaselek z renesančnim dvorcem iz 16. stoletja (foto: Igor Sapač, maj 2016). Malce po jeseniškem dvorcu je nastal bolj reprezentativno oblikovani manjši dvorec na območju trške naselbine Bela Peč, v dolini Belega potoka, južno ob glavni cesti med Ratečami in Trbižem, v zaselku nekdanjih fužinarskih stavb jugozahodno od belopeške cerkve. Sedaj ima naslov Via Cavour 34. To je manjša, štokasta, 3 x 4-osna, dvonadstropna, renesančna stavba s pravokotno osnovno talno ploskvijo, strmo štirikapno skodlasto streho, štiriosno glavno fasado, kontrafori na obcestni strani in z banjasto obokano osrednjo vežo. Notranjega dvorišča nima. Zunanj-ščina je okrašena z naslikanimi šivanimi vogali in s sgraffitno geometrično ornamentiranim pasom med nadstropjema, ki kaže, da so drugo nadstropje stavbi dozidali sekundarno in da so še pozneje prenovili fasadno členitev. Polkrožno sklenjeni preprosti renesančni portal iz zelenega groha ima na sklepnem kamnu pritrjeno sekundarno ploščico z letnico 1819 in inicialkami P. P. H. - Pavel Huber (?). Nad portalom je v prvem nadstropju glavne fasade biforno okno s kakovostnim renesančnim kamnitim okvirom, ki je zaradi mlajših prezidav sicer deloma poškodovan, a še vedno je jasno, da je skupaj z dvorcem nastal med sredino 16. stoletja in sredino 17. stoletja.108 Pomisliti smemo, da so po letu 1550 srednjeveški višinski grad dopolnili oziroma v njegovi upravni in rezidenčni vlogi nadomestili s tem manjšim, a dovolj reprezentativno oblikovanim enonadstropnim renesančnim nižinskim dvorcem. A bolj verjetno je dvorec nastal kot značilni fužinarski dvorec, kakršni so bili v 16. in 17. stoletju zelo pogosti, in ni bil povezan z belo- 108 Prim. Wutte, Das Kanaltal, str. 103. peškim zemljiškim gospostvom.109 Najbolj smiselna je njegova primerjava z manjšim dvorcem Stiegerhof oziroma Nagerschigghof v vasi Stopca/Stobitzen zahodno od Bekštajna/Finkenstein na avstrijskem Koroškem; enonadstropno pravokotno monolitno stavbo z osrednjo vežo in s petosno simetrično glavno fasado, okrašeno z geometrično sgraffitno ornamen-tiko in bifornim oknom nad kamnitim glavnim por-talom, je leta 1585 zgradil fužinar Georg Paul.110 On je leta 1569 zgradil tudi odlični večji fužinarski dvorec (sedaj Palazzo Veneziano) v Naborjetu/Malbor-ghet/Malborghetto v Kanalski dolini; tudi ta stavba, ki sedaj služi za muzejske namene, je na glavni fasadi okrašena s sgraffitno ornamentiko in nad glavnim portalom ima triforno okno.111 Podobnost vseh treh dvorcev je tolikšna, da smemo zaključiti, da je belo-peški dvorec nastal v sedemdesetih ali osemdesetih 109 Fužinarski dvorci so posebna zvrst grajskih stavb; z oblikovnimi značilnostmi se približujejo manjšim plemiškim dvorcem brez notranjega dvorišča, a od njih se razlikujejo, ker večinoma niso imeli funkcije središča samostojnega zemljiškega gospostva in pogosto jih niso zgradili plemiči. Pojavljati so se začeli v 16. stoletju, ko je lužinarstvo doživelo velik razmah in so se v naših krajih začeli naseljevati tujci, zlasti iz Lombardije. Prim. Zontar, Rudarstvo in lužinarstvo, str. 211. Fužinarski dvorci so nastali na širšem območju Jesenic (Plavž, Murova — Kosova graščina, Stara Sava, Javornik) ter v Bohinjski Bistrici (Zoisov grad), Stari Fužini v Bohinju (Zoisova graščina), Kropi (Klinarjev dvorec, Mozzolov dvorec, Stavba pri Petraču), Kamni Gorici (Kapusova graščina), Železnikih (Plavčeva hiša, Bonceljnova oz. Homanova hiša, Hiša pri Bargelnu, Plnada) in v Črni na Koroškem (Thurnova graščina na Mušeniku). 110 Kienzl in Deuer in Vancsa, Renaissance in Kärnten, str. 198— 199. 111 Prim. prav tam, str. 198. 375 3 KRONIKA_64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Pogled z razvalin gradu Bela Peč na belopeški renesančni dvorec iz 16. stoletja in predelano značilno renesančno biforno okno na glavni fasadi dvorca (foto: Igor Sapač, maj 2016). letih 16. stoletja. Najverjetneje je nastal v obdobju med letoma 1578 in 1587, ko je bil belopeški grajski gospod Jurij (Georg) II. Khevenhuller (1534-1587). Samo ugibati moremo, kolikšen je bil njegov vpliv na gradnjo dvorca. Vsekakor je bil izjemno ambiciozen, vpliven, razgledan in bogat ter velja za najpomembnejšega arhitekturnega naročnika na Koroškem v drugi polovici 16. stoletja; med letoma 1571 in 1586 je dal znamenitemu gradu Ostrovica/Hochosterwitz sedanjo razgibano podobo, med letoma 1570 in 1575 si je z obsežno renesančno prezidavo v svojo letno rezidenco preuredil grad Vernberk/Wernberg blizu Beljaka, okoli leta 1570 je v Beljaku zgradil odlično renesančno palačo (pozneje preurejeno v mestni ro-tovž in na koncu uničeno v bombardiranju med drugo svetovno vojno), med letoma 1577 in 1582 je za svojo drugo ženo Ano, roj. Turzo, na obrobju Celovca zgradil reprezentativni manjši dvorec Anapigelj/An-nabichl, od leta 1582 do smrti je bil glavni gradbeni nadzornik v Celovcu in med letoma 1574 in 1577 je opravil tudi gradbene posege na gradu Pazin v Istri.112 Renesančni dvorec v Beli Peči je vsekakor dovolj kakovostno oblikovan, da je mogoče v sklopu njegove stavbne analize razmišljati tudi o morebitnih povezavah z gradbenimi dosežki Jurija (Georga) II. Khevenhullerja. Zal prvotne podobe dvorca ni mogoče natančno rekonstruirati. Na upodobitvah Bele Peči iz 17. stoletja ni posebej izpostavljen113 in na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja ter v mapi katastra iz leta 1813 ni posebej omenjen oziroma označen z imenom.114 To kaže, da je bil takrat najverjetneje resnično zgolj fužinarski dvorec115 in ne sedež dela belopeškega zemljiškega gospostva. Šele po nastanku Valvasorjeve upodobitve iz okoli leta 1678 so mu nadzidali drugo nadstropje ter mu dali podobo bolj dominantne in reprezentativne gosposke stavbe. Nadzidano drugo nadstropje ima pod mlajšo plastjo poznobaročnega fasadnega ometa iz leta 1819 vidne starejše naslikane sive šivane vogale, ki z značilno obliko dokazujejo, da so nadzidavo izpeljali v poznem 17. stoletju ali najpozneje v zgodnjem 18. stoletju.116 112 Dinklage, Kärnten um 1620, str. 175, 178, 179, 203-206 ; Webernig, Der Landeshauptmann, str. 21-24; Kienzl in Deuer in Vancsa, Renaissance in Kärnten, str. 52, 54, 55, 183-184, 204-207; Großmann, Burg Hochosterwitz. 113 Na upodobitvi iz okoli leta 1620 je enonadstropni dvorec skrit v gruči fužinarskih poslopij v ozadju na levi strani. Vidna je njegova dvokapna čopasta streha. Prim. Dinklage, Kärnten um 1620, str. 104—105, Tafel 21. Na Valvasorjevi upodobitvi iz okoli leta 1678 je upodobljen sredi gruče manjših stavb v srednjem delu fužinarske trške naselbine, jugozahodno od cerkve, kot večja stavba z dvokapno čopasto streho in dvema dimnikoma. Tudi takrat še ni imel drugega nadstropja. Prim. Valvasor, Topografija Kranjske 1678—1679. Skicna knjiga, str. 327; Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 286; Valvasor, Die Ehre, XI, str. 642. 114 Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 4, sekcija 197, str. 4; ARS, AS 176/L/L330/A13. 115 Kot prvi lastniki dvorca so izpričani člani družine Caspar/ Casper, ki so omenjeni v urbarjih iz 17. stoletja in v trški knjigi iz 16. stoletja. Za posredovani podatek se zahvaljujem dr. Borisu Golcu. 116 Nadzidavo drugega nadstropja je načeloma mogoče povezati s Schwarzhofni, manj verjetno pa s Francem Jožefom Karlom baronom Rechbachom (f1747), sinom Franca Nikolaja I. barona Rechbacha (f 1708) in lastnikom sosednjega dvorca v Podklancu, ki je renesančni dvorec od Schwarzhofnov kupil leta 1728 ter ga obdržal do leta 1742, ko ga je prodal fužinar- 376 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 Poleg tega dvorca je na območju Bele Peči stal še en plemiški oziroma fUžinarski dvorec; nastal je v skrajnem vzhodnem oziroma zgornjem belopeškem trškem zaselku Podklanec (Zgornja Fužina)/Steckl/ Villa Alta, tam kjer je vzhodni konec doline Belega potoka in kjer se začne vzpon čez klanec proti Gor-njesavski dolini.117 Tako kakor opisani renesančni dvorec, so ga postavili ob glavni cesti med Ratečami in Trbižem, ob strugi Belega potoka in sicer v bližini mostu čezenj. Podoba stavbe v 17. stoletju je dokumentirana na Nypoortovi risbi iz okoli leta 1678; nosi naslov Bey Weysenfels - Pri Beli Peči in je ohranjena v Valvasorjevi skicni knjigi za Topografijo Kranjske.118 Iz neznanega vzroka - najverjetneje zato, ker stavba ni bila središče samostojnega zemljiškega gospostva - Valvasor pozneje te upodobitve ni vključil v Topografijo Kranjske in/ali Slavo vojvodine Kranjske in se je ohranila samo kot predloga za bakrorez.119 V prostoru mogočno učinkujoča, a skoraj povsem uti-litarno oblikovana dvonadstropna pravokotna stavba z dvokapno čopasto streho je bila postavljena pravokotno na glavno cesto in strugo potoka. Glavni vhod vanjo je bil s cestne strani, v osrednji osi simetrične triosne krajše fasade. Stavba je bila ograjena z lesenim plotom in obdajalo jo je več pritličnih in nadstropnih, lesenih in napol lesenih pomožnih poslopij. Velikost upodobljene stavbe kaže, da je vsekakor že takrat imela tudi rezidenčno fUnkcijo. Po utilitarni podobi glavnega poslopja, postavitvi v prostor in stranskih poslopjih smemo sklepati, da se je kompleks razvil iz starejše fUžinarske stavbe oziroma pristave. Zgovorno je nemško ime Stuckl oziroma Stockl; gre za opisno poimenovanje dokaj visoke, a čokato oziroma masivno učinkujoče zidane stavbe brez notranjega dvorišča, kakršne so bile v 16. in 17. stoletju zelo pogoste in jim v slovenščini pravimo štok. Po imenu in obliki lahko sklepamo, da je stavba morda stala že v 16. stoletju. Ves stavbni kompleks so po drugi svetovni vojni podrli in ga zato s stavbnozgodovin-skega vidika ni mogoče natančneje analizirati. Kljub temu je mogoče z gotovostjo zapisati, da Rechbachi po letu 1680 stavbe z Nypoortove risbe niso podrli in niso zgradili novega dvorca.120 Fotografija dvorca na razglednici s konca 19. stoletja kaže,121 da je stavbna masa osrednjega poslopja iz 17. stoletja ostala povsem nespremenjena in da so ji pozneje na zahodni strani dodali samo nadstropni prizidek, ki ga je zaključeval višji osmerokotni stolpič s koničasto piramidalno streho.122 V tem stolpiču je bila morda kapela sv. Janeza Nepomuka, ki je omenjena leta 1771 Fužinarski dvorec v belopeškem trškem zaselku Podklanec na risbi iz okoli leta 1678 v Valvasorjevi skicni knjigi za Topografijo Kranjske (Valvasor, Topografija Kranjske 1678—1679. Skicna knjiga, str. 351). ju Janezu Sigfridu Pucherju. Za njim je imel dvorec pl. Neys-senfels. Okoli leta 1790 je bil lastnik dvorca fužinar Pavel Huber, leta 1808 Domicijan Huber, okoli leta 1835 fužinar Anton Walcher, leta 1844 pa Peter Pavel Koschat. Za lastnike dvorca glej: Golec, Posebnosti nastanka, str. 402—403. 117 Prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 25, 27. 118 Valvasor, Topografija Kranjske 1678—1679. Skicna knjiga, str. 351. 119 Prim. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae; Valvasor, Die Ehre, XI. 120 Prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 27. 121 Razglednica je bila poslana leta 1899 in je sedaj shranjena v zasebni zbirki. 122 Prizidek k osrednji stavbi je najverjetneje nastal že v prvi polovici 18. stoletja, saj je na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja poleg fužin na lokaciji dvorca, poimenovanega Schloss (Weisenfels), označena dvotraktna stavba s talno ploskvijo v obliki črke L. Spremno besedilo stavbo označuje kot trdno grajen dvorec, kjer se lahko nastani divizija. Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 4, sekcija 197, str. 4. 377 3 KRONIKA_64 IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Dvorec v Podklancu (Stuckl) na razglednici, odposlani leta 1899 (zasebna zbirka). 123 Podlogar, Iz zgodovine, str. 25, 55-56; Hofler, Gradivo, str. 40. 124 Situacija je razvidna v mapi katastra iz leta 1813. ARS, AS 176/L/L330/A09. 125 Prim. Smole, Graščine, str. 238; Golec, Matevž Režen, str. 435; Golec, Posebnosti nastanka, str. 408. V obstoječi kaste- lološki literaturi dvorec ni omenjen. Območje dvorca v Podklancu v mapi katastra iz leta 1813 (ARS, AS 176/L/L330, list 9, izrez). in ki je obstajala še leta 1920.123 S stolpičem so v 18. stoletju ali manj verjetno v 19. stoletju utilitarnemu stavbnemu kompleksu v obliki pristave poskusili dati dovolj reprezentativno podobo manjšega plemiškega dvorca. Poskus ni najbolje uspel. Z različnimi dozidavami je dvorec sicer dobil precej razgibano in dokaj veliko tlorisno zasnovo in njegovi trakti so oblikovali manjše dvorišče, ki je bilo odprto proti zahodu. Na vzhodu se je na dvorec navezoval manjši vrt, ki je bil urejen tik ob glavni cesti in nasproti stranskih poslo-pij.124 V 19. stoletju so starejša stranska poslopja ob dvorcu nadomestili z novimi zidanimi, ki so vidna na omenjeni razglednični fotografiji in tudi v mapi katastra iz leta 1813. Drugače kakor opisani nekdanji dvorec v Podklancu, ki ga je s srednjeveškim gradom vrh vzpetine mogoče povezovati zgolj z vidika postavitve v belopeški naselbinski prostor in z vidika kontinuitete grajskega stavbarstva na tem območju, pa je bil z be-lopeškim zemljiškim gospostvom povezan nekdanji manjši dvorec v Kranjski Gori.125 Nastal je v 16. stoletju, končno podobo pa je dobil s prezidavami do Pročelje dvorca v Kranjski Gori po odstranitvi glavnegaportala okoli leta 1912 (po razglednici iz zasebne zbirke, izrez). 19. stoletja. V njem so bili tudi prostori sodišča in domačini so mu reki graščina.126 Okoli leta 1960 so ga podrli.127 Stal je na območju zelenice pred sedanjim hotelom Ramada (Borovška cesta 93) in razširjenim cestnim križiščem starih cest proti Ratečam in Vršiču, diagonalno oziroma jugozahodno nasproti starejšega hotela Razor (Borovška cesta 86). V mapi franciscejskega katastra iz okoli leta 1825 je označen kot zidano poslopje s kvadratno talno ploskvijo južno ob glavni cesti skozi naselbino, na njenem skrajnem zahodnem koncu. Vzhodno ob rezidenčni stavbi je bil manjši vrt in na njenem južnem dvorišču je stalo večje leseno gospodarsko poslopje s talno ploskvijo v obliki kljuke. Ohranjene fotografije kažejo, da je bil dvorec kakovostno zasnovana enonadstropna štoka-sta 5 x 6-osna monolitna stavba s strmo štirikapno slemenasto streho in simetrično petosno obcestno glavno fasado. Osrednja os fasade je bila v pritličju do okoli leta 1912 poudarjena s polkrožno sklenjenim kamnitim portalom, ki je imel na vrhu ravno pro-filirano čelo. Okna so bila poudarjena s preprostimi pravokotnimi obrobami, vogali pa z rustiko.128 126 127 128 Novak, Kranjska gora, str. 2, 24-25. Ob lokaciji podrtega dvorca so po načrtih arhitekta Janeza Lajovica v letih 1961 in 1962 zgradili Hotel Prisank (Borovška cesta 93), ki je bil leta 1965 kot arhitekturna stvaritev nagrajen z Nagrado Prešernovega sklada. Leta 2003 so Hotel Prisank, kljub ogorčenim protestom iz arhitekturnih vrst, podrli in ga nadomestili z novim hotelskim poslopjem. Med protesti proti rušenju hotela pred tem porušeni dvorec ni bil omenjen. Prim. fotografije na starih razglednicah v: Drnovšek, Pozdravi iz slovenskih krajev, str. 222 (zgoraj); Novak, Kranjska gora, str. 2; Zibert, Pozdrav z Gorenjske. 378 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 Arhitekturnozgodovinski pomen gradu v sklopu stavbne dejavnosti grofov Celjskih Za korektnejše ovrednotenje arhitekturnozgo-dovinskega pomena gradu Bela Peč ga je smiselno okvirno predstaviti tudi v sklopu stavbne produkcije grofov Celjskih. Ta produkcija je dokaj obsežna, vključuje sakralne in profane stvaritve ter daleč presega ozemlje Republike Slovenije. Morda prav zato doslej ni bila deležna celovite obravnave in monografske predstavitve.129 Vrhunec je dosegla okoli leta 1400 oziroma v obdobju Hermana II. grofa Celjskega (okoli 1361-1435). Skupne slogovno-oblikovne značilnosti, ki jih je mogoče pojasniti le na podlagi ožjih delavniških povezav, kažejo, da je bil del stavbne produkcije Celjskih vezan na dejavnost ene stav-barske delavnice - t. i. celjske delavnice oziroma celjske stavbarnice, ki pa doslej prav tako še ni bila dovolj celovito raziskana in predstavljena.130 Zlasti grajske stavbe se izmikajo nadrobnejši opredelitvi; onemogočata jo zlasti njihova pretežno slaba ohranjenost in pomanjkanje avtentičnih pisnih virov. Tudi v okviru tega prispevka ni mogoče pojasniti morebitnih povezav med t. i. celjsko delavnico in Belo Pečjo, ugotoviti pa je mogoče, da je grad nastal, ko se je stavbna dejavnost Celjskih že umirjala in se je celo začela prevešati v uničevanje grajskih stavb. Večji del stavbne produkcije grofov Celjskih predstavljajo cerkve in samostani. Pri tem gre deloma za prezidave in povečave starejših zasnov, deloma pa za popolne novogradnje. Celjski so imeli pri tem vlogo donatorjev ali naročnikov; v nekaterih primerih so sodelovali z drugimi plemiškimi rodovinami, v drugih primerih pa so nastopali sami. Od druge polovice 14. stoletja so na ozemlju Republike Slovenije s Celjskimi in zlasti s Hermanom II. Celjskim zanesljivo povezane naslednje sakralne gradnje: povečanje opatijske cerkve sv. Danijela v Celju z dozidavo Marijine kapele (v zadnji tretjini 14. stoletja in okoli leta 1400), prezidava kartuzijanske samostanske cerkve v Jurkloštru s postavitvijo novega zvonika (v zadnji četrtini 14. stoletja), novogradnja cerkve Matere Božje v Ljubljani (okoli leta 1391, pozneje porušena), prezidava minoritske samostanske cerkve v Celju (okoli leta 1400), novogradnja romarske cerkve Marije Zavetnice na Ptujski Gori (okoli leta 1400 do 1410), prezidava samostanske cerkve v Žič- 129 Prim. Balog, Majstorska radionica, str. 325—336; Srša, Medi-mursko graditeljstvo, str. 349—362; Vukičevic-Samaržija, Das künstlerische Erbe, str. 363—373; Stopar, Mojster Hans Mel-frid in Celjska delavnica, str. 413—420; Peskar, Arhitektura, str. 44, 131-154. 130 Npr. kamnoseški znaki dokazujejo, da je nekaj istih kamno- sekov skupaj sodelovalo pri gradnjah po naročilu Hermana II. grofa Celjskega v samostanskih kompleksih Ziče in Ple- terje in v cerkvah na Ptujski Gori, v Celju in Šentrupertu na Dolenjskem. Glej zlasti: Stopar, Mojster Hans Melfrid in Celjska delavnica, str. 413-420; Peskar, Arhitektura, str. 44, 131-154; prim. Balog, Majstorska radionica, str. 325-336. ki kartuziji (okoli leta 1400), novogradnja kartuzije Pleterje (med letoma 1407 in 1413 oziroma v prvi tretjini 15. stoletja), novogradnja prezbiterija in zvonika župnijske cerkve v Šentrupertu na Dolenjskem (v prvi tretjini 15. stoletja), novogradnja zvonika župnijske cerkve v Trebnjem (okoli leta 1415), novogradnja prezbiterija župnijske cerkve sv. Kancijana v Kranju (okoli leta 1413), novogradnja nekdanje župnijske cerkve sv. Lenarta v Dreveniku pod Bočem (v prvi četrtini 15. stoletja), novogradnja romarske cerkve sv. Ane na Spodnjem Tinskem pri Zibiki na Kozjanskem (okoli leta 1420 do okoli leta 1430), novogradnja nekdanjega špitala s špitalsko cerkvijo v Laškem (po letu 1421, dokončano pred letom 1448, pozneje podrto), novogradnja prezbiterija župnijske cerkve sv. Martina v Laškem (v prvi polovici 15. stoletja), novogradnja Marijine župnijske cerkve v Zagorju pri Pilštanju (v drugi tretjini 15. stoletja) in novogradnja dominikanskega samostana Novi Klošter pri Polzeli v Spodnji Savinjski dolini (okoli leta 1453). Domnevno so bili grofje Celjski povezani še z naslednjimi sakralnimi gradnjami na ozemlju Republike Slovenije: prezidava benediktinske samo-stanke cerkve v Gornjem Gradu z gradnjo novega prezbiterija (domnevno v drugi polovici 14. stoletja, porušeno v 18. stoletju), novogradnja podružnične cerkve sv. Ožbalta na Javorovici na Gorjancih (prvič omenjena leta 1383, po letu 1869 razvaljena), novogradnja zgornje cerkve Žalostne Matere Božje v Ro-salnicah pri Metliki (okoli leta 1400), novogradnja obodnega zidovja prezbiterija podružnične cerkve sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom (v prvi četrtini 15. stoletja), novogradnja romarske cerkve sv. Barbare na Okrogu nad Šentrupertom na Dolenjskem (v drugi četrtini 15. stoletja) in novogradnja podružnične cerkve sv. Ane na Teharjah blizu Celja (v drugi tretjini 15. stoletja).131 Precejšnje število sakralnih gradenj je v povezavi z grofi Celjskimi nastalo tudi zunaj sedanjih slovenskih meja. Največ na Hrvaškem, kjer je s Celjskimi zanesljivo mogoče povezati naslednje gradnje: novogradnja pavlin-skega samostana v Lepoglavi (med letoma 1400 in 1426 oziroma v prvi četrtini 15. stoletja), novogradnja župnijske cerkve sv. Mihaela v Mihovljanu pri Cakovcu (po letu 1405 oziroma v prvi polovici 15. stoletja, po letu 1741 temeljito prezidana), novogradnja kapele Svete Trojice na gradu Krapina (do leta 1421, od 18. stoletja razvaljena), nadaljevanje gradnje pavlinskega samostana v Šenkovcu pri Cakovcu (okoli leta 1420 oziroma v prvi polovici 15. stoletja, pozneje podrto), novogradnja cerkve sv. Hieronima v Štrigovi v Medmurju (leta 1447, po letu 1738 podrta), novogradnja kapele sv. Janeza Evangelista v 131 Glej zlasti: Klaic, Zadnji knezi; Fugger Germadnik, Grofje Celjski. Katalog razstave, str. 58-64; Peskar, Arhitektura, str. 44, 70, 77-81, 100-109, 131-154, 183-191, 196-197, 202-203, 207-212, 234-235, 240-244, 257-266, 269-270, 274-284, 287-291, 294-295. 379 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 kraju Ivanic Miljanski v Hrvaškem Zagorju (okoli leta 1448) in novogradnja kapele sv. Ane v Gornji Plemenšcini pri Pregradi v Hrvaškem Zagorju, (v drugi četrtini ali sredi 15. stoletja).132 Gotovo so bili Celjski na Hrvaškem udeleženi še pri nekaterih drugih sakralnih gradnjah.133 Na območju sedanje Republike Avstrije je Friderik II. Celjski leta 1454 ustanovil frančiškanski samostan Maria Enzersdorf južno od Dunaja, kjer pa se zaradi turških pustošenj v letih 1529 in 1683 srednjeveška stavbna substanca ni ohranila.134 Gradovi predstavljajo drugi in manj obsežni del stavbne produkcije grofov Celjskih. Ker so se večinoma razvijali postopno, v več stavbnih fazah skozi daljše časovno obdobje, in ker so slabše ohranjeni ter slabše proučeni od cerkva in samostanov, je težje opredeliti zaokrožen nabor tistih stavb, ki so jih Celjski s svojo gradbeno dejavnostjo dovolj pomembno zaznamovali. V tem naboru vsekakor izstopajo matični gradovi Celjskih - Zovnek pri Braslovčah, Zgornji grad Celje, Mestni grad oziroma Knežji dvor v Celju in morda tudi Ojstrica pri Vranskem; do velikega obsega so jih dograjevali postopno med 12. in 15. stoletjem, gradbeni proces pa je vrhunec doživel v drugi polovici 14. stoletja. Najbolj dognana in z likovnimi detajli bogata celjska grajska arhitektura je nastala z Mestnim gradom oziroma Knežjim dvorom v Celju, ki so ga zlasti v zadnji tretjini 14. stoletja nenehno širili in predelovali.135 Drugi celjski gradovi so imeli bistveno manjši reprezentativni rezidenčni pomen in se z luksuzno oblikovanimi detajli niso mogli meriti z njim. Edina izjema je bil morda suburbani knežji dvor oziroma nekdanji Graslov stolp na severnem obrobju Celja, ki pa je bil v bojih za celjsko dediščino leta 1457 popolnoma razdejan in ga poznamo samo 132 Balog, Majstorska radionica, str. 325-336; Srša, Medimursko graditeljstvo, str. 349-362; Vukičevic-Samaržija, Das künstlerische Erbe, str. 363-373; Vukičevic-Samaržija, Gotičke cr-kve, str. 186-187; Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, str. 87-89. 133 Herman II. grof Celjski je leta 1405 od kralja Sigismunda prejel dedni naslov bana hrvaških dežel ter upravo nad zagrebško škofijo in zagrebškim Gradcem. Klaic, Zadnji knezi, str. 33-39. Mikavna se zdi misel, da je zatem sodeloval pri nadaljevanju gradnje monumentalne zagrebške stolnice, ki je v zgodnjem 15. stoletju, v času škofa Eberharda Albna (1397-1406, 1410-1419) in v povezavi z mojstri, ki so delovali tudi na Ptujski Gori, dobila dvoransko zasnovano ladjo in severni zid ladje z značilnimi parlerjevskimi maskeroni ter nato do leta 1433 oboke v zahodnem delu ladje in spodnja dela zvonikov. Prim. Deanovic in Čorak, Zagrebačka katedrala, str. 57-65; Höfler, Knjižne ocene. Zagrebačka katedrala, str. 119-121. Opozoriti je smiselno tudi na veliki reprezentativni južni portal zagrebške cerkve sv. Marka na Gradcu iz zgodnjega 15. stoletja oziroma iz okoli leta 1420. Buntak, Da li su praški Parleri klesali, str. 65-76; Horvat, Srednjovjekov-na crkva, str. 20; Rašpica in Jengic, Južni portal, str. 151-179. 134 Mlinarič, Celjani in njihov odnos do samostanov, str. 136; Fugger Germadnik, Grofje Celjski. Katalog razstave, str. 127129. 135 Prim. Peskar, Arhitektura, str. 133-135. po opisu v Kroniki grofov Celjskih.136 Od številnih drugih gradov, ki so jih Celjski postopno pridobili na ozemlju sedanje Republike Slovenije, je samo za zelo redke mogoče hipotetično ugotavljati, da so na njih pod Celjskimi potekala gradbena dela. Za nobenega od teh gradov ne razpolagamo s pisnimi viri, ki bi potrjevali rezultate stavbnozgodovinskih analiz na osnovi gradbenih in slogovnih značilnosti. Z največjo verjetnostjo lahko sklepamo, da so Celjski izpeljali večje in arhitekturno dovolj ambiciozne gradbene posege na gradovih Krško (1351/1358-1456),137 Mirna na Dolenjskem (1339/1362-1456)138 in Radovljica (1418-1456).139 Verjetno se zdi, da so Celjski izpeljali tudi gotske predelave na gradovih Planina pri Sevnici (1339/1363-1456)140 in Kamen pri Begunjah (1418-1456).141 Pomisliti smemo tudi, da so določena dela opravili še na strateško zelo pomembnih gradovih Mehovo na Dolenjskem (1374-1456),142 Kostel ob Kolpi (1418-1456) in Poljane ob Kolpi (1418-1456).143 Veliko bolj zanesljivi so podatki o gradbenih delih na tistih gradovih, ki so jih Celjski pridobili na Hrvaškem. Herman II. in Friderik II. sta bila tam tudi v gradbenem pogledu od konca 14. stoletja zelo dejavna. V Varaždinu so Celjski na začetku 15. stoletja zgradili dokaj velik oglati vhodni grajski stolp, ki je sedaj edini ohranjeni del srednjeveške grajske zasnove; oblikovali so ga v tradiciji visoko- 136 Krones, Die Freien von Saneck, II. del, poglavje XXXVII, str. 139; prim. Santonino, Popotni dnevniki, str. 89. 137 Na gradu Krško je imel Friderik II. Celjski pred afero z Veroniko Deseniško svoj dvor. Krones, Die Freien von Saneck, II. del, poglavje X; Kronika grofov celjskih, str. 18. Najbolj verjetno se zdi, da je prav on poskrbel za širitev prvotne grajske zasnove iz 12. stoletja z novimi stavbnimi trakti, ki so sedaj razpoznavni v razvaljeni obliki. Prim. Sapač, Razvoj grajske arhitekture, str. 27, 42, 84, 90. 138 Na začetku 15. stoletja so razširili prvotno stolpasto grajsko stavbo in novi celoti dali podobo reprezentativnega palacija. Sapač, Grad Mirna, str. 63-69. 139 V Radovljici je že pred letom 1392, ko se tam omenja or-tenburški urad, stala grajska stavba - najverjetneje značilni dvonadstropni pravokotni stolpasti dvor iz 13. ali 14. stoletja. Zdi se, da sta Herman III. Celjski (f 1426) in/ali njegov brat Friderik II. po letu 1418 prvotni dvor razširila in preoblikovala v trški grad, ki je dobil obzidano dvorišče in zahodni del sedanjega severovzhodnega trakta - ta ima na dvoriščni fasadi v nadstropju viden fragment bogato profiliranega pravokotnega poznogotskega okenskega okvira. Prim. Habjan, Radovljica, str. 122; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 121. 140 Grad Planina je v 14. stoletju dobil visoko južno steno pa-lacija in novo obokano kapelo sv. Pankracija. Natančnejša datacija doslej še ni bila opravljena. Prim. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture, str. 54-60, 141. 141 V 15. stoletju so prvotnemu grajskemu palaciju nadzidali tretje nadstropje. Tam se je ohranil fragment bogato profili-ranega pravokotnega okenskega okvira s kamnitim križem iz zelenega groha, ki z oblikovanjem kaže, da bi utegnil nastati med letoma 1418 in 1456, ko je bil Kamen v lasti Celjskih. 142 S Celjskimi je načeloma mogoče povezati sekundarne trakte, ki so jih zgradili na notranjem grajskem dvorišču z naslonitvijo na starejše obodno obzidje grajskega jedra. Prim. Sapač, Razvoj grajske arhitekture, str. 32, 83, 95. 143 Vsi trije omenjeni gradovi so sedaj zelo razvaljeni in o njihovem stavbnem razvoju je mogoče v glavnem sklepati zgolj hipotetično. 380 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 srednjeveških bergfridov in na glavni fasadi poudarili z naslikanim celjskim grbom.144 Po pisnih virih je mogoče sklepati, da so Celjski prezidali in dodatno utrdili tudi grad v Koprivnici, ki je sedaj popolnoma podrt.145 Na gradu Krapina je Herman II. Celjski po letu 1399 pod grajskim jedrom iz 13. stoletja zgradil še spodnji del gradu in v tem sklopu do leta 1421 omenjeno kapelo Svete Trojice, katere ostanke so arheologi odkrili leta 1994.146 Friderik II. Celjski je zgradil kapelo pod gradom Oštrc oziroma Oštrc-grad na strmem griču severovzhodno od Loborja v Hrvaškem Zagorju.147 Na gradu Samobor blizu Zagreba so Celjski po letu 1385 oziroma po letu 1405 domnevno prezidali prvotni grajski palacij na severni strani notranjega grajskega dvorišča, ki je dobil velika okna s kamnitimi križi.148 Po letu 1397 je Herman II. Celjski ali manj verjetno Friderik II. Celjski temeljito prezidal manjši grad Vrbovec v Hrvaškem Zagorju blizu Rogatca, ki je v pisnih virih izpričan od leta 1267; palacij je dobil kakovostno oblikovane paličasto profilirane okenske okvire s kamnitimi križi in v notranjščini peči s figuralno okrašenimi pečnica-mi ter je mogel služiti kot dovolj udobna rezidenca Celjskih na poti med Celjem in Zagrebom.149 Morda so po letu 1399 opravili tudi gradbene posege na gradu Cesargrad ob Sotli.150 Manj verjetno se zdi, da je Friderik II. Celjski sredi 15. stoletja začel graditi znameniti grad Veliki Tabor pri Desinicu v Hrvaškem Zagorju, ki je nastal na območju gospostev starejših gradov Kostel ali Cesargrad in ki ga legende povezujejo z Veroniko Deseniško.151 Dokumentirane gradnje vsekakor kažejo, da je bil 144 Ostanke naslikanega grba so odkrili med zadnjo obnovo. Vukičevič-Samaržija, Das künstlerische Erbe, str. 368. Va-raždinski grad je po zasnovi in značaju lokacije mogoče do neke mere primerjati s Knežjim dvorom v Celju; od urbane naselbine je bil prav tako ločen s posebnim vodnim jarkom. 145 Vukičevič-Samaržija, Das künstlerische Erbe, str. 368. 146 Balog, Majstorska radionica, str. 330—331; Horvat, Burgologija, str. 48, 85, 169, 178, 179. 147 Klaič, Zadnji knezi, str. 113; prim. Vukičevič-Samaržija, Das künstlerische Erbe, str. 365. Grad je bil s kapelo vred opuščen že v 17. stoletju in ohranilo se je samo nekaj skromnih ostankov zidovja. 148 Miletič, Samoborski Stari grad, str. 66—71. Poznogotska grajska kapela je najverjetneje nastala šele okoli leta 1530. Za drugačno mnenje prim. Vukičevič-Samaržija, Das künstlerische Erbe, str. 368. 149 V fajdi proti Habsburžanom je dal Friderik II. Celjski grad Vrbovec okoli leta 1437 razdejati. Njegove ostanke so v zadnjih letih arheološko raziskali. Tkalčec, Burg Vrbovec, str. 52, 84, 100-106, 115, 211, 212. Odkrite figuralne pečnice so podobne tistim, ki so jih pred nekaj leti odkopali v nekdanjem dominikanskem samostanu Novi Klošter. Prim. Fugger Ger-madnik, Grofje in knezi Celjski, str. 127. 150 Miletič, Plemic'ki gradovi, str. 230; Horvat, Burgologija, str. 180, 181. 151 Čas nastanka gradu še ni natančneje določen. Najbolj verje- tno se zdi, da je njegov najstarejši del — osrednji peterokotni poznogotski bivalni stolp — nastal med letoma 1502 in 1507, leta 1537 pa so mu nadzidali tretje nadstropje. Prim. Miletič, PlemiCki gradovi, str. 222—223, 370; Horvat, Burgologija, str. 151, 152. Friderik II. Celjski na področju grajskega stavbarstva zelo dejaven in da na tem področju ni prav nič zaostajal za svojim očetom. Njegove grajske gradnje segajo od Hrvaškega Zagorja čez Štajersko in Dolenjsko do Gorenjske, medtem ko na Koroškem ni dokumentirana nobena. Koroški se je najbolj približal z Belo Pečjo. Primerjava z drugimi grajskimi gradnjami Friderika II. Celjskega kaže, da je bila gradnja Bele Peči daleč najbolj obsežen in zahteven podvig. Belopeški grad je bil po obsegu talne površine eden največjih celjskih gradov in glede na nadmorsko višino najvišje ležeči med njimi. Bil je eden od treh gradov, ki jih je Friderik II. Celjski na Kranjskem povsem na novo zgradil in med njimi daleč največji. Najmanjši in najverjetneje tudi najmlajši od teh je bil grad Mokrice, ki je na južnem bregu reke Save v bližini meje s Hrvaško nastal malce pred prvo omembo iz leta 1444.152 Z Belo Pečjo ga je mogoče primerjati zlasti po strateški lokaciji nad dolino in pomembno cesto, tik ob deželni meji, manj pa po arhitekturni zasnovi.153 Lažje je Belo Peč primerjati z gradom Fridrih-štajn na Kočevskem, ki je nastal nekaj let prej in ima v razvaljeni obliki srednjeveško tlorisno zasnovo še vedno zelo dobro razpoznavno.154 Friderik II. Celjski ga je zgradil najverjetneje po smrti svoje prve žene leta 1422, vsekakor pa šele zatem, ko so Celjski leta 1420 uradno dedovali posest izumrlih grofov Ortenburških, ter mu dal funkcijo novega središča obsežne kočevske zemljiške posesti in tudi intimne lastne rezidence za oddih. Po poroki z Veroniko De-seniško leta 1424 ali 1425 je tam z njo živel. Gradnja je bila zaključena oziroma prekinjena leta 1425, ko je dal Herman II. sina Friderika II. zaradi afere z Veroniko zapreti in grad podreti. Kmalu po očetovi smrti leta 1435 je dal Friderik II. grad Fridrihštajn znova zgraditi.155 Vse kaže, da so pri ponovni gradnji upoštevali prvotno tlorisno zasnovo iz dvajsetih let 15. stoletja. Fridrihštajn je enako kakor Bela Peč nastal kot značilni gorski kolonizatorski grad, na redko poseljenem robnem območju, na ekstremni višinski lokaciji sredi gozdov, visoko nad dolino in zavarovan 152 Prim. Kosi, Grajska politika, str. 470, 483, 488. Grad Mokrice so zgradili kot nadomestilo za sosednji grad Gračeno, ki je bil najverjetneje uničen med celjsko-habsburško fajdo okoli leta 1437. 153 Prvotno zasnovo gradu Mokrice so po letu 1558 oziroma 1560, ko je posest kupil Ambrož Gregorijanec, temeljito predelali in ji dali enotno podobo utrjenega renesančnega dvorca. Zato je interpretacija prvotne zasnove zelo težavna. Zdi se, da je imel grad v 15. stoletju obzidano manjše dvorišče na približno trikotni talni ploskvi in štokasto učinkujočo dvonadstropno bivalno poslopje na pravokotni ali peterokotni talni ploskvi. Prim. Sapač, Razvoj grajske arhitekture, str. 67, 131, 210, 224. V 16. stoletju so prvotno zasnovo deloma podrli, deloma pa obdali z novim obzidjem in novimi stavbnimi trakti. 154 Prim. Cankar, Fridrihštajn; Stopar, Grajske stavbe, 15, str. 4855; Ferenc in Zupan, Izgubljene kočevske vasi, 2, str. 107-108. 155 Prim. Krones, Die Freien von Saneck, II. del, poglavje XI, str. 79; Stopar, Grajske stavbe, 15, str. 48-55. 381 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 Grad Fridrihštajn okoli leta 1456 in po širitvi v drugi polovici 16. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrični študiji (risal: Igor Sapač, 2002 in 2016). je bil s prepadnimi skalnimi stenami. Fridrihštajn je imel precej manjšo talno površino in bistveno bolj nepravilno oziroma organsko oblikovano tlorisno zasnovo, kar je bilo gotovo pogojeno tudi z naravno izoblikovanostjo vrha vzpetine. Tako kakor Bela Peč je imel dokaj veliko obzidano dvorišče, na katerem je ob zahodnem obzidju stalo daljše pomožno poslopje, ob vzhodnem obzidju pa je bila blizu vhoda v grad cisterna za zbiranje vode.156 Na Fridrihštajnu so pravokotni glavni stolp s talno ploskvijo v izmeri 8,6 x 6,6 metrov postavili na najvišji točki vrha grajske vzpetine, palacij pa na najnižji. Na Beli Peči je bilo to obratno. Oba gradova sta bila v osnovnih potezah, z obodnim obzidjem in nepovezanimi poslopji oziroma ločenima glavno bivalno stavbo in višjim glavnim stolpom, zasnovana še povsem v skladu z arhitekturnim izročilom značilnih ministerialnih gradov v srednji Evropi iz 12. in 13. stoletja. Tako tudi Fridrihštajn krepi domnevo, da se je Friderik II. Celjski rad zgledoval po tradicionalnih visokosre-dnjeveških arhitekturnih vzorcih.157 Ključna razlika 156 Tako kakor Belo Peč so tudi Fridrihštajn v obdobju turških vpadov dopolnili še z zunanjim obzidanim dvoriščem oziroma medzidjem. 157 Za to domnevo lahko govori tudi zasnova dominikanskega samostana Novi Klošter pri Polzeli, ki ga je Friderik II. Celj- med Fridrihštajnom in Belo Pečjo je njuna velikost. Poleg dvorišča je zlasti velikost talne ploskve pala-cija belopeškega gradu z dimenzijami približno 22 x 9,8 metrov bistveno večja kakor na Fridrihštajnu z dimenzijami 11,5 x 7,5 metrov, kar kaže, da je bil Fridrihštajn v osnovi najprej intimno bivališče njegovega gospodarja, Bela Peč pa je imela prvenstveno vlogo vojaškega oporišča. Pri obeh gradovih sta višja glavna stolpa, ki sicer nista imela posebno velike talne ploskve in višine, v krajinski sliki simbolizirala pomen fevdalne rezidence. Zaradi zastarele stavbne zasnove in težko pristopne lege na gorskem vrhu se je Fridrihštajn, enako kakor Bela Peč, že v 17. stoletju začel spreminjati v razvalino in v dolini ga je nadomestil nov renesančni dvorec, postavljen v okvir urbane naselbine. Gradovi Fridrihštajn, Bela Peč in Mokrice so bili med zadnjimi grajskimi gradbenimi podvigi grofov oziroma knezov Celjskih, a niso bili povsem zadnji. Poslednji grajski gradnji Celjskih sta bili realizirani v Zagrebu in Beogradu ter sta zrcalili celjsko usme- ski ustanovil leta 1453; zasnova je zelo podobna zasnovi starejšega pavlinskega samostana v Lepoglavi na Hrvaškem iz prve četrtine 15. stoletja. Prim. Balog, Majstorska radionica, str. 326-329. 382 Sedanji pogled na ostanke glavnega dvorišča gradu Fridrihštajn in njegovega palacija (spletna fotografija, 2015) ter pogled na ostanke palacija gradu Fridrihštajn z mestom Kočevje v ozadju (foto: Igor Sapač, julij 2016). ritev proti Balkanu v štiridesetih in petdesetih letih 15. stoletja. Nobena od teh dveh grajskih stavb oziroma knežjih dvorov ni več ohranjena. V Zagrebu je hrvaški knežji dvor Celjskih v štiridesetih letih 15. stoletja nastal na območju Gradca oziroma sedanjega Gornjega grada, v bližini poznejše dominikanske cerkve sv. Katarine, približno na lokaciji baročnega jezuitskega samostana oziroma sedanje galerije Klo-vičevi dvori.158 V Beogradu je knežji dvor Celjskih v 158 Na lokaciji zagrebškega knežjega dvora Celjskih je najverjetneje že v 12. stoletju, ali morda še malo prej, stal arpa-dovski grad, ki so ga med letoma 1242 in 1266 vključili v novo mestno obzidje. Leta 1405 je upravo nad tem gradom, zagrebškim Gradcem in zagrebško škofijo, skupaj z dednim naslovom bana hrvaških dežel dobil Herman II. Celjski. Dejansko sta hrvaška bana in gospodarja zagrebškega Gradca šele leta 1445 postala Friderik II. in Ulrik II. Celjska. Ulrik II. je po letu 1445 stari grad temeljito prenovil, ga dodatno utrdil in obzidal ter uredil dostop do njega čez obrambni jarek po posebnem mostu. V stavbi, poimenovani Kaštel, so uredili upravno središče in rezidenčne prostore za kneza Ulrika II. in njegovo ženo Katarino. Leta 1449 je bil v zagrebškem knežjem dvoru izpričan maršal Ulrika II. Po izumrtju Celjskih je stavba v glavnem propadla in njene ostanke so po letu 1606 vključili v nov stavbni kompleks jezuitskega samostana, ki so ga deloma postavili na lokaciji nekdanjega gradu. Okoli leta 1980 so arheološke raziskave razkrile skromne ostanke mogočnega temeljnega zidovja, ki je najverjetneje pripadalo srednjeveškemu grajskemu kompleksu. Prim. Tkalčič, Monu-menta historica, 10, str. 104; Klaič, Zadnji knezi, str. 12, 33—39, 74—75, 77, 110—111; Vukičevič-Samaržija, Das künstlerische Erbe, str. 368. V sklopu vzhodnega trakta nekdanjega jezuitskega samostana je ohranjen srednjeveški stolp s kvadratno talno ploskvijo, ki je stal že v 13. stoletju in je bil vključen v vzhodno stranico mestnega obzidja. Prim. Horvat-Levaj in Baričevič in Repanič-Braun, Akademska crkva sv. Katarine, str. 21—47. Zdi se, da so ostanki nekdanjega celjskega knežjega dvora vključeni v vzhodni in severni trakt bivšega samostana oziroma, da sta ta trakta deloma postavljena na temeljih nekdanje grajske stavbe. Sklepati smemo, da je bil grajski kompleks, tako kakor knežji dvor v Celju, s posebnim notranjim obrambnim jarkom ločen od drugih delov obzidane urbane naselbine. O velikosti nekdanjega kompleksa knežjega dvora v Zagrebu moremo zgolj ugibati. Na najstarejši upodobitvi Zagreba iz leta 1529 in na drugih upodobitvah iz 16. stoletja, ki so nastale na njeni osnovi, ni označen; ob vzhodni stranici mestnega obzidja je upodobljena samo cerkev sv. Katarine. Ker na upodobitvah iz 16. stoletja ni upo- štiridesetih letih 15. stoletja za Friderika II. in Ulrika II. nastal v bližini trdnjave na Kalemegdanu ob sotočju Save in Donave.159 Na koncu je treba še zapisati, da so Celjski na vrhuncu svoje moči, približno v času nastanka belo-peškega gradu, postali tudi uničevalci grajskih stavb. Ta proces se je začel leta 1425 oziroma malce zatem, ko je Herman II. Celjski v besu razdejal Fridrihštajn. Friderik II. in Ulrik II. sta nekaj let pozneje, med letoma 1436 in 1438, v fajdi zoper vojvodo in poznejšega cesarja Friderika Habsburškega (1415-1493) razdejala vsaj 25 gradov in stopastih dvorov, od tega 23 na spodnjem Štajerskem in Dolenjskem ter 2 v Hrvaškem Zagorju. Zdi se, da sta takrat razdejala še približno 13 dodatnih grajskih stavb na Štajerskem, Dolenjskem in Gorenjskem. Pri tem sta zaradi vojaške strategije nesentimentalno do tal podrla tudi mnoge lastne gradove. Leta 1452 je dal ostareli Friderik II. Celjski popolnoma razrušiti še gradova Ranšperk in Lemberg blizu Celja. Velike večine takrat porušenih grajskih stavb nikoli več niso obnovili, saj niso imele več posebnega vojaškega ali upravnega pomena, pa tudi stroški ponovne gradnje so bili pogosto previsoki. Val uničevanja grajskih stavb se je nadaljeval med boji za celjsko dediščino leta 1457. Jan Vitovec je takrat do tal porušil tudi Graslov stolp na obrobju Celja - grajsko stavbo, ki je po letu 1387 služila kot ena od treh reprezentativnih rezidenc grofov in knezov Celjskih na območju Celja. Na (avstrijskem) Koroškem sta bila v bojih za celjsko dediščino razdejana gradova Hochwart/Hohenwart/Crni grad pri Vrbi/Velden in Strmec/Sternberg pri Vernberku/ Wernberg blizu Beljaka.160 dobljen niti srednjeveški dominikanski samostan ob cerkvi, smemo sklepati, da so ostanki grajskega kompleksa takrat še stali, a jih niso upodobili, ker so se risarji omejili izključno na obzidje in cerkve, vse bivalne stavbe pa so izpustili. Prim. Markovic, Hrvatski gradovi, str. 21-33. 159 Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, str. 113. 160 Sapač, Freudenberg — Lušperk — Jamnik, str. 14-15; prim. Kro-nes, Die Freien von Saneck, II. del, str. 85-87, 112, 139, 157- 383 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS - Arhiv Republike Slovenije SI AS 176/L/L330 - Franciscejski kataster za Kranjsko (k. o. Bela Peč). SI AS 718 - Gospostvo Bela Peč, 1540-1821. OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Bajt, Drago in Vidic, Marko (ur.): Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011. Balog, Zdenko: Majstorska radionica u službi Hermana Celjskog. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema — nova spoznanja, Celje, 27.-29. maj 1998. Uredila RolandaFugger Germa-dnik. Celje: Pokrajinski muzej, 1999, str. 325-336. Buntak, Franjo: Da li su praški Parleri klesali sre-dnjovjekovni portal Sv. Marka u Zagrebu?. Iz sta-rog i novog Zagreba, 3, 1963, str. 65-76. Cankar, Franc: Fridrihštajn in Kočevje v letih 1425— 1515. Kočevje: Turistično društvo Kočevje, 1973 (Kulturni in naravni spomeniki Kočevske; 1). Deanovič, Ana in Zeljka Čorak: Zagrebačka katedrala. Zagreb: Globus; Krščanska sadašnjost, 1988. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. 4 zvezki. Laibach: I. Kleinmayr & F. Bamberg, 1874-1876. Dinklage, Karl: Kärnten um 1620. Die Bilder der Khe-venhüller-Chronik. Wien: Edition Tusch, 1980. Drnovšek, Marjan (ur.): Pozdravi iz slovenskih krajev. Dežela in ljudje na starih razglednicah. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987. Ferenc, Mitja in Gojko Zupan: Izgubljene kočevske vasi. Nekoč so z nami živeli kočevski Nemci. 2. del: K-P Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012. Fister, Peter: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975. Flis, Janez: Stavbinski slogi, zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina. Ljubljana: samozaložba, 1885. Florijančič pl. Grienfeld, Janez Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana 1744, Faksimile (Monumenta slovenica VI). Ljubljana: Slovenska knjiga, 1995. Fugger Germadnik, Rolanda (ur.): Grofje Celjski. Katalog razstave: Pokrajinski muzej Celje, 1999. Celje: Pokrajinski muzej, 1999. Fugger Germadnik, Rolanda: Grofje Celjski med zgo- 158; Kronika grofov celjskih, str. 25-27, 54, 64, 144; Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture, str. 19-20, 192; Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 253, 260; Tkalčec, Burg Vrbovec; Kosi, Grajska politika, str. 481-483. dovino in mitom.Celje: Zgodovinsko društvo in Pokrajinski muzej, 2013. Fugger Germadnik, Rolanda: Grofje in knezi Celjski. Celje: Pokrajinski muzej, 2014. Gestrin, Ferdo: Radovljica - vas, trg in mesto do 17. stoletja. Zgodovinski časopis, 45/4, 1991, str. 517-547. Golec, Boris: Erze, Wasser, Feuer und Erdbeben als Mitgestalter des räumlichen, wirtschaftlichen und sozialen Antlitzes der Städte und Märkte im Land Krain in der vormodernen Epoche. Man, nature and environment between the northern Adriatic and the eastern Alps in premodern times. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014 (Zbirka Zgodovinskega časopisa; 48), str. 156-180. Golec, Boris: Matevž Režen pl. Segalla (1665-1722) -od podložniškega otroka s Sorškega polja do zgornjesavskega gospoda. Kronika, 64/3, 2016, str. 413-440. Golec, Boris: Posebnosti nastanka in razvoja fuži-narskega trga Bela Peč. Kronika, 64/3, 2016, str. 389-412. Grabmayer, Johannes: Die Cillier und die Chronistik - Aspekte eines Forschungsprojektes zur Geschichte der Grafen von Cilli 1341-1456. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema — nova spoznanja, Celje, 27.-29. maj 1998. Uredila Rolanda Fugger Germadnik. Celje: Pokrajinski muzej Celje, 1999, str. 213-224. Grafenauer, Bogo: Veronika Deseniška, Slovenski biografski leksikon, 13, 1982, str. 412-413. Grefe, Konrad in Radics, Peter: Stara Kranjska/Alt--Krain. Dunaj-Ljubljana/Wien-Laibach: Samo-založba/Selbstverlag, 1900-1903. Großmann, G. Ulrich: Burg Hochosterwitz in Kärnten. Regensburg: Verlag Schnell & Steiner, 2011 (Burgen, Schlösser und Wehrbauten in Mitteleuropa; 26). Habjan, Vlado: Radovljica v času združitve Orten-burških in knezov iz Celja. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 1995, str. 112-131. Horvat, Zorislav: Burgologija. Srednjovjekovni utvrdeni gradovi kontinentalne Hrvatske. Zagreb: UPI-2M PLUS; Sveučilište u Zagrebu - Arhitektonski fakultet, 2014. Horvat, Zorislav: Srednjovjekovna crkva sv. Marka. Crkva sv. Marka u Zagrebu. Arhitektura, povijest, obnova. Zagreb: Hrvatski restauratorski zavod, 2013, str. 11-35. Horvat-Levaj Katarina in Doris Baričevič in Mirja-na Repanič-Braun: Akademska crkva sv. Katarine u Zagrebu. Zagreb: Institut za povijest umjetno-sti, 2011. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijopredjo-žefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. 1. izdaja. Elektronska knjiga. Ljubljana: Viharnik, 2015. 384 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 Höfler, Janez: Knjižne ocene. Zagrebačka katedrala, Ana Deanovic, Zeljka Čorak, fotografije Nenad Gattin. Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta 25, 1989, str. 119-121. Kienzl, Barbara in Deuer, Wilhelm in Vancsa, Eckart: Renaissance in Kärnten. KlagenfUrt: Ca-rinthia, 1996. Klaic, Nada: Zadnji knezi Celjski v deželah sv. krone. Ponatis 1. izdaje iz leta 1982. Celje: Prese, 1991. Kosi, Miha: Grajska politika - primer grofov Celjskih. Kronika, 60/3, 2012 (Iz zgodovine slovenskih gradov), str. 465-494. Kranjec, Silvo: Thurn, von. Slovenski biografski leksikon, 12. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980, str. 81-83. Krones, Franz: Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Theil 2: Die Cillier Chronik, Graz: Leuschner & Lubensky, 1883. Kronika grofov celjskih. Prevedel in z opombami opremil Ludovik Modest Golia. Maribor: Založba Obzorja, 1972. Lavtižar, Josip: Rateška kronika Josipa Lavtižarja. Kranjska gora: Zupnijski urad, 1998. Lhotsky, Alfons: Eine unbeachtete Chronik Österreichs aus der Zeit Kaiser Friedrichs III. Festschrift zur Feier des zweihundertjährigen Bestandes des Haus-, Hof- und Staatsarchivs. Band I. Wien: Generaldirektion des Österreichischen Staatsarchivs, 1949 (Mitteilungen des österreichischen Staatsarchivs; Ergänzungsband 2)., str. 538-548. Lubej, Uroš: Justus van der Nypoort na Kranjskem. Varstvo spomenikov, 37/96, 1997, str. 54-68. Markovic, Mirko: Hrvatski gradovi na starim plano-vima i vedutama. Zagreb: AGM, 2001. Megiser, Hieronymus: Annales Carinthiae, das ist Chronica, des löblichen Ertzhertzogthumbs Khärn-dten. 2 zvezka. Leipzig: Abraham Lamberg, 1612. Menoni, Simona: Odsev luteranske verske miselnosti v poslikavi Lutrovske kleti pri gradu Sevnica. Grad Sevnica. Sevnica: Društvo Trg, 2011, str. 303-321. Meterc, Janez: Nastanek in razvoj Kosove graščine na Jesenicah. Jeklo in ljudje — Jeseniški zbornik, 6, 1991, str. 43-51. Miletic, Drago: Plemicki gradovi kontinentalne Hrvatske. Zagreb: Društvo povjesničara umjetnosti Hrvatske, 2012. Miletic, Drago: Samoborski Stari grad. Samobor: Sa-moborski muzej, 2001. Miotti, Tito: Carnia. Feudo di Moggio e capitaneati settentrionali. Udine: Del Bianco, 1977 (Castelli del Friuli; 1). Miotti, Tito: I sette castra di Paolo Diacono edaltri studi castellologici. Udine: Del Bianco, 1988 (Castelli del Friuli; 7). Mlinar, Janez: Das Eisenhüttenwesen und sein Einfluss auf Mensch und Natur in Spätmittelalter und Frühneuzeit. Beispiele aus dem westli- chen Oberkrain. Man, nature and environment between the northern Adriatic and the eastern Alps in premodern times. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014 (Zbirka Zgodovinskega časopisa; 48), str. 182-191. Mlinar, Janez: Gornjesavska dolina v poznem srednjem veku. Med Julijci in Karavankami. Zgodovinske in naravne podobe Gornjesavske doline. Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice, 2011, str. 25-42. Mlinar, Janez: Podoba Celjskih grofov v narativnih virih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005 (Historia: znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univeze v Ljubljani; 11). Mlinar, Janez: Povednost srednjeveških urbarjev. Primer belopeškega urbarja iz leta 1498. Urbarji na Slovenskem skozi stoletja. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2016 (v tisku). Mlinarič, Jože: Celjani in njihov odnos do samostanov. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema — nova spoznanja, Celje, 27.-29. maj 1998. Uredila Rolanda Fugger Germadnik. Celje: Pokrajinski muzej Celje, 1999, str. 125-142. Mugerli, Marko: Kranjskogorska župnija od reformacije do prve svetovne vojne. Med Julijci in Karavankami. Zgodovinske in naravne podobe Gornjesavske doline. Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice, 2011, str. 45-64. Novak, Anka: Kranjska gora z okolico. Maribor: Založba Obzorja, 1988 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije; 143). Orožen, Ignac: Celska kronika. Celje: Julius Jeretin, 1854. Peskar, Robert: Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloveniji. Ljubljana, 2005 (Doktorska disertacija na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani). Petrič, Magda: Rateče. Maribor: Založba obzorja, 1990 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije; 173). Podlogar, Leopold: Iz zgodovine kranjskih trgov. II. Kranjski trgi. 1. Bela peč. Vrtec, 50/1-2, 3-4, februar in april 1920, str. 25-27, 51-56. Preinfalk, Miha: Grad Sevnica in njegovi boji za lastništvo (1595-1769). Grad Sevnica. Sevnica: Društvo Trg, 2011, str. 83-101. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1. del. Od Billichgratzov do Zanettijev. Ljubljana: Viharnik, 2014 (Zbirka Blagoslovljeni in prekleti; 4). Rajšp Vincenc (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, 4, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1998. Rašpica, Branimir in Jengic, Ivan: Južni portal u sv- 385 64 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 2016 jetlu konzervatorsko-restauratorskih istraživanja i obnove. Crkva sv. Marka u Zagrebu. Arhitektura, povijest, obnova. Zagreb: Hrvatski restauratorski zavod, 2013, str. 151-179. Sagadin, Milan: Arheološka najdišča Gornjesavske doline. Med Julijci in Karavankami. Zgodovinske in naravne podobe Gornjesavske doline. Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice, 2011, str. 11-22. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki. 1485-1487. Prevedel Primož Simoniti. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991. Sapač, Igor (ur.): Freudenberg — Lušperk — Jamnik. Zreški gradovi med včeraj, danes in jutri. Maribor-Zreče: Univerza v Mariboru; Občina Zreče, 2016. Sapač, Igor: Grad Mirna. Mirna: Studio 5, 2004. Sapač, Igor: Mesta, trgi, gradovi in samostani v Slavi vojvodine Kranjske. Popravki in dopolnitve. Studia Valvasoriana. Zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2014, str. 703-892. Sapač, Igor: Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli krajini. Ljubljana, 2003 (Diplomsko delo na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani). Sapač, Igor: Stavbni razvoj gradu Sevnica. Grad Sevnica. Sevnica: Društvo Trg, 2011, str. 15-54. Schumi, Franz: Archiv für Heimatkunde. Geschichtsforschungen, Quellen, Urkunden und Regesten. 2 zvezka. Laibach: der Herausgeber, 1882-1887. Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba, 1990. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Srša, Ivan: Medimursko graditeljstvo u doba celjskih grofova. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema — nova spoznanja, Celje, 27.-29. maj 1998. Uredila Rolanda Fugger Germadnik. Celje: Pokrajinski muzej, 1999, str. 349-362. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska. Ob zgornjem toku Save. Ljubljana: Vihar-nik, 1996 (Grajske stavbe 6). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Dolenjska. Med Igom, Ribnico in Kočevjem. Ljubljana : Viharnik, 2003 (Grajske stavbe 15). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. II. Dolenjska. Bela krajina. Ljubljana: Viharnik, 2004 (Grajske stavbe 16). Stopar, Ivan: Mojster Hans Melfrid in Celjska delavnica. Gotika v Sloveniji. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom, Akti mednarodnega simpozija Ljubljana, Narodna galerija, 20.-22. oktober 1994, Ljubljana 1996, str. 413-420. Stopar, Ivan: Ostra kopja, bridki meči. Ljubljana: Viharnik, 2007 (Zbirka Življenje na srednjeveških gradovih na Slovenskem). Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Šmitek, Janez: Lipniški grad. Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Skupščina občine Radovljica, 1992, str. 23-29. Tkalčec, Tatjana: Burg Vrbovec u Klenovcu Humsko-me. Deset sezona arheoloških istraživanja. Zagreb: Muzeji Hrvatskog zagorja; Institut za arheologi-ju, 2010. Tkalčic, Ivan Krst.: Monumenta historica liberae regiae civitatis Zagrabiae. Povijesni spomenici slob. kralj. grada Zagreba, 10. Zagreb: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakultete Sveučilišta u Zagrebu, 1904. Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 1678— 1679. Skicna knjiga. Faksimiliran natis originala iz Metropolitanske knjižnice v Zagrebu. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 2001. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog-tums Crain. Laybach-Nürnberg, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679. Faksimilirana izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba; München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970. Virgilio, Gianni: Castelli da scoprire. Duepassi tra sto-ria epaesaggio. Udine: Forum, 2011. Virgilio, Gianni: Castelli e fortificazioni della Carnia. Ovvero le antiche pietre come testimoni del tempo. Tolmezzo: Andrea Moro, 2013. Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996. Vukičevic-Samaržija, Diana: Das künstlerische Erbe der Grafen von Cilli in Kroatien. Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema — nova spoznanja, Celje, 27.—29. maj 1998. Uredila Rolanda Fugger Germadnik. Celje: Pokrajinski muzej, 1999, str. 363-373. Vukičevic-Samaržija, Diana: Gotičke crkve Hrvatskog zagorja: Zagreb: Institut za povijest umjetnosti, 1993. Wagner, Jasmine: Schöner Wohnen unter Abt Valentin Pierer - »Wellness« ab dem 16. Jahrhundert auf einem Wehrbau in 1200 Metern Seehöhe. Burgen im Alpenraum. Petersberg: Imhof, 2012 (Forschungen zu Burgen und Schlössern, 14), str. 185-192. Webernig, Evelyne: Der Landeshauptmann von Kärnten. Ein historisch-politischer Uberblick. Klagenfurt: Verlag des Kärntner Landesarchivs, 1987. Wurzbach, Constantin: Khevenhüller, Georg Freiherr. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. 11. Theil. Wien: Kaiserlich-königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1864, str. 218-219. Wutte, Martin (Hg.): Das Kanaltal. La Valcanale. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 2009. 386 64 2016 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 Zahn, Josef: Geschichtliche Studien eines grossen Herrn und ihre Nutzanwendung. Steiermärkische Geschichtsblätter, I/2, Graz 1880, str. 65-67. Zibert, Marjana (ur.): Pozdrav z Gorenjske. Zbirka starih razglednic. Kranj: Gorenjski muzej, 2010. Zontar, Jože: Rudarstvo in fužinarstvo. Dokumenti slovenstva. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994, str. 210-214. SUMMARY The Bela Pec/Weissenfels Castle and its architectural-historical importance The Bela Pec/Weissenfels Castle standing on a hill at 1123 metres above the sea level, in the Karavanke Mountains between Kranjska Gora and Tar-visio/Tarvis/Trbiz, is one of the youngest medieval castles in the territory of the former Province of Car-niola and one of the rare castles that were completely rebuilt by the Counts of Cilli. Around 1431 Frederick II of Cilli undertook its construction in a high-altitude location bordering Carinthia and Friuli. After the extinction of the Counts of Cilli in 1456 the castle became a provincial princely property, leased to the members of the noble families of Dietrichstein, Thurn-Valsassina, Khevenhüller, Moscon, and Eggenberg. After 1636 and until it was completely destroyed, the castle passed between the noble families of Eggenberg, Benaglia, Trilleg, Cobenzl and Segal-la. Since the 18th century it has lain in ruins. Nevertheless, its building plan is still discernible enough to reveal that its development spanned at least four building stages during the 15th and 16th centuries. In the first building stage, which may be dated between 1431 and 1456, a rather extensive castle core emerged in a manner typical of the architectural tradition of ministerial castles across central Europe of the 12th and 13th centuries, with a relatively regular geometric cross-section, pentagonal circumferential walls, inner courtyard, a water reservoir, a residential building - palatium, a two-and-a-half-floor square tower and, most likely already at this stage, the southeastern tract. In the second building stage, which took place in the last quarter of the 15th century, the castle was fortified to provide protection against Turkish incursions. On the northeastern and northwestern sides, the original castle layout was surrounded by an outer bailey, forming the present Zwinger, an area between two defensive walls, which was further fortified with an oval tower in the northern corner. At the same time, the castle core obtained a new southwestern tract and a small building constructed on the northwestern side of the wall, perhaps also a connecting northeastern tract. The third building stage, which may be dated to around 1500, saw the continuation and completion of the castle's anti-Turkish fortification. In the same period, an extensive external Zwinger was constructed at the gate of the castle compound, so that the latter could also provide a big enough shelter - so-called tabor - for the inhabitants of the broader area. The construction of the castle core continued as well, with the addition of new buildings that connected the previously separate building tracts into a fairly homogeneous and functional whole, as documented in depictions from around 1620 and around 1678. The castle suffered damage in the earthquake of 1511. Soon after the threat of Turkish incursions into this area had subsided, it lost its significance and by the 17th century began to crumble into ruin. 387 3 KRONIKA IGOR SAPAČ: GRAD BELA PEČ/WEISSENFELS IN NJEGOV ARHITEKTURNOZGODOVINSKI POMEN, 353-388 64 2016 Lobanja Friderika II. Celjskega in poskus rekonstrukcije njegove podobe (Pokrajinski muzej Celje). 64 2016 3 KRONIKA 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 711.45(450.365Bela Peč) 622.3:553.31(450.365Bela Peč)(091) Prejeto: 7. 9. 2016 Boris Golec izr. prof. dr., znanstveni svetnik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si Posebnosti nastanka in razvoja fužinarskega trga Bela Peč IZVLEČEK Trg Bela Peč na skrajnem severozahodu Kranjske, danes v Italiji (Fusine in Valromana), je posebnost po tem, da seje razvil iz naselbine fužinarjev v pozno nastalem deželnoknežjem gospostvu in imel kot edini fužinarski kraj na Kranjskem ne le trški naslov, temveč tudi vse elemente pravega trga: sloj polnopravnih tržanov, trški svet in izvoljenega trškega sodnika, podrejenega upravitelju belopeškega zemljiškega gospostva. Tržani tega razmeroma majhnega trga so prvič izpričani ob zatonu srednjega veka, leta 1499, trajalo pa je še nekaj desetletij, da seje utrdilo pojmovanje kraja kot trga. Bela Peč je torej funkcionirala enako kot kateri koli drug trg z razvito avtonomijo in je tako kot ostali trgi tega tipa na Kranjskem ohranila avtonomne organe do francoske zasedbe v začetku 19. stoletja. Nasprotno so bili drugi fužinarski kraji podrejeni višjemu rudarskemu sodniku za Kranjsko. KLJUČNE BESEDE Bela Peč/Weissenfels/Fusine in Valromana, trg, fužinarstvo, trška samouprava ABSTRACT PECULIARITIES OF THE EMERGENCE AND DEVELOPMENT OF THE IRONMAKING MARKET TO WN OF BELA PEČ What made the market town of Bela Peč in the northwesternmost part of Carniola, today in Italy (Fusine in Valromana), unique was that it developed from a settlement of ironmakers in the late-established territorial princely seigniory and that, being the only ironmaking centre in Carniola, it possessed the title as well as all elements of a full market town: the stratum of full-fledged burghers, the market town council and the elected market town judge, subordinated to the administrator of the seigniory of Bela Peč. The population of this relatively small market town first appeared in written sources at the end of the Middle Ages, in 1499, after which another few decades had to pass until it came to be considered a market town. Bela Peč therefore functioned in the same manner as any other market town with a well-developed autonomy and likewise retained its autonomous bodies until the French occupation in the early 19th century. The remaining ironmaking centres, on the other hand, fell under the jurisdiction of the higher mining judge for Carniola. KEYWORDS Bela Peč/Weissenfels/Fusine in Valromana, market town, ironmaking industry, market town self-government 389 3 KRONIKA_64 BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 Gospostvo Bela Peč na skrajnem severozahodu Gorenjske in nekdanje Kranjske je že samo po sebi posebnost zaradi poznega nastanka v prvi polovici 15. stoletja, ko se je pod celjskimi grofi osamosvojilo od radovljiškega gospostva, in zaradi zgraditve novega višinskega gradu kot sedeža gospostva na sami go-spoščinski in deželni meji s Koroško.1 Prav tako je po nastanku in razvoju specifičen istoimenski trg v ozki dolini pod grajskim hribom. Razpotegnjena trška naselbina vzdolž Jezerskega potoka, v katerega se v njenem spodnjem delu stekata Črni in Beli potok, se je namreč razvila iz fužinarske,2 ki je bila nekaj desetletij starejša od gradu in katere prebivalci so na pragu novega veka dosegli priznanje statusa trga in tržanov, za svojega rudarskega sodnika pa položaj trškega sodnika. Bela Peč je s tem kot edini med rudarskimi in fu-žinarskimi kraji na Kranjskem postala trg.3 Ker je po zlomu Avstro-ogrske monarhije pripadla Italiji, kraj pa je bil izrazito nemški in omejen na lokalno uprav-no-politično funkcijo, mu slovensko zgodovinopisje in domoznanstvo nista posvečala skoraj nobene pozornosti.4 Te je bilo v nekoliko večji meri deležno le belopeško gospostvo, katerega sedež se je že okoli leta 1700 dokončno prenesel v Zgornjesavsko dolino, najprej na Jesenice in od tam v Kranjsko Goro, tako da je gospostvu ostalo po prvotnem središču le Za preteklost kraja, v katerem se je v 20. stoletju občutno zamenjalo prebivalstvo, je tudi na italijanski strani zaznati večje zanimanje šele v zadnjem času.6 Pričujoči prispevek podaja oris razvoja Bele Peči od nastanka fužinarskega naselja do začetka 19. stoletja, ko je izgubila trško avtonomijo. Mlajša obdobja bi zaradi kompleksnosti zahtevala posebno obravnavo in se jih zgolj dotaknemo. 1 O tem gl. zlasti Mlinar, Povednost srednjeveških urbarjev, str. 35-36 in tam navedeno literaturo. 2 Pojem fužinarstvo se nanaša na obdelovanje pridobljenega surovega železa v presnih ognjih in pod kladivi, nadalje v raznih drugih ognjih ter na proizvodnjo končnih izdelkov v posebnih obratih (Šorn, Pregled našega železarstva, str. 243). V prispevku uporabljena terminologija se v glavnem opira na Sorna (prav tam, str. 243-247), le da izraza Hammer, kadar gre za ožji pomen, po zgledu novejše literature ne prevajam kot fužina, ampak kot kladivo (prim. Lačen Benedičič, Or-tenburški rudarski red; Mlinar, Povednost srednjeveških urbarjev). 3 Enkrat samkrat so kot trg označeni tudi Železniki, in sicer na Florijančičevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744, od drugega desetletja 19. stoletja pa se na uradnih seznamih trgov pojavlja poleg Bele Peči Kropa, vendar je šlo zgolj za naslov brez kakršnih koli upravnih ali drugih posebnosti (Golec, Erze, Wasser, Feuer, str. 158-159). 4 Kratek zgodovinski pregled trga je podal samo Leopold Pod-logar leta 1920 v reviji Vrtec (Podlogar, Iz zgodovine kranjskih trgov, str. 25-27, 51-56). 5 Gl. predvsem: Smole, Graščine, str. 76-77; Mlinar, Povednost srednjeveških urbarjev. - Sam prenos gospoščinskega sedeža v Zgornjesavsko dolino bo razviden iz nadaljevanja in doslej ni bil ustrezno pojasnjen ne v kronološkem ne v vsebinskem pogledu. 6 Gl. zlasti domoznansko delo Maura Müllerja s težiščem na hišah (Müller, Le case del Comune Catastale di Weissenfels). Specifični nastanek trga Nastanek trga Bela Peč (nemško Weissenfels, danes Fusine in Valromana) je bil glede na povedano do nedavnega zavit v meglo.7 Začetke fužinarske-ga naselja, predhodnika trške naselbine, gre iskati v drugi polovici 14. stoletja, v času Ortenburžanov kot gospodarjev obsežnega radovljiškega gospostva ob kranjsko-koroški deželni meji južno od Karavank. Tedaj ne samo da še ni bilo belopeškega gradu, ampak pred njegovim nastankom ni izpričan niti toponim Bela Peč, ki bi se nanašal na dolinsko naselje ali na skupino zaselkov. Vse kaže, da so belopeško območje prvotno imenovali preprosto po vasi Rateče. Raba toponima Rateče tudi za območje, ki leži sicer precej niže, že onstran savskega razvodja, priča o njegovi pozni kolonizaciji in o tem, da je moralo biti dotlej sestavni del rateških srenjskih zemljišč. Brez dvoma je belopeško fužinarsko naselje prvič izpričano v listini, ki jo je leta 1394 izdal Nikolaj Hintenaus (Nickl der Hintenaus), pečatila pa gradiščana ortenburškega gradu Waldenberg pri Radovljici. Nikolaj govori v njej o četrtini kovačije (vnnser viertl der schmidten) ter o hiši in vrtu pri kovačiji pri Ratečah (daselbs bey der schmidten ob Ratschach), ki sta jih z ženo prodala Bartolucu iz Naborjeta (Bartholutz von Malburget).% Bartoluc je skoraj gotovo identičen z Bartolusom Consuranom, deset let pozneje (1404) omenjenim kovačem in sodnikom pri Sv. Lenartu v Ratečah (dem Bartolusen Consuran, schmidt vnnd richter zu St. Lien-hardt zu Ratschach). Njemu, njegovi ženi in dedičem je tedaj grof Friderik Ortenburški s fevdnim pismom, izdanim na Ortenburgu, izročil v fevd kovačijo, oštat in hiše, ki jih je Bartolus postavil pri Sv. Lenartu, nadalje dva rovta, mlin in žago ter les in vodo, potrebna za obratovanje kovačije in žage. Posest je Bartolus prejel z enakimi pravicami oziroma ob enakih pogojih, kot so jih imeli drugi ortenburški kovači pri Sv. Lenartu in na Jesenicah ter bamberški v Kanalski dolini (als annder vnnser schmidt daselbst zu Sannct Lienhardt vnnd zu Asnickh, vnnd alls die schmidt im Cannall dem von Bamberg tuendt)? Tri leta pozne- 7 Na specifičen nastanek trga in čas njegove prve pojavitve v virih sem v osnovnih potezah opozoril leta 2014 v prispevku s simpozija o okolju (Golec, Erze, Wasser, Feuer, str. 158-159). 8 Listina, datirana na ulrikovo (4. julija) 1394, je v prepisu ohranjena v zapisu različnih pravic v belopeškem gospostvu (Der von Weissenfels Freyhaiten), nastalem nedolgo po letu 1523 (ARS, AS 1, šk. 117, I/67, lit. W-14, Der von Weissenfels Freyhaiten, pag. 45-46). Nedatirani foliant vsebuje prepise listin od omenjene do vključno 25. julija 1523 (pag. 74) in je najbrž povezan s pobliže neznano urbarsko reformacijo (gl. tudi op. 31). - Domnevo, da je bila Hintenausova kovačija locirana na območju Bele Peči, je prvi izrazil Janez Mlinar (Povednost srednjeveških urbarjev, str. 36, op. 6). 9 Prepis listine z dne 6. oktobra 1404 (v ponedeljek pred sv. Dionizijem): KLA, KLA 112, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 414-415. Prim prepisa: prav tam, 2435, Urbar und Kopi-albuch, fol. 116v-117; StLA, I. Ö. HK-Sach, K 91, Heft 27, fol. 105v. 390 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 je (1407) je Friderik v Radovljici izdal prav takšno fevdno pismo trem možem in njihovem dedičem: bratoma Mihaelu in Zuanu, imenovanima »naša kovača v Ratečah« (Micheln vnnd seinen brueder Suann, vnnsern schmiden ze Ratschach), za polovico kovačije ter Nikolaju (Nicolo) za drugo polovico istega obrata, lociranega v Rateče pri Sv. Lenartu (zu Ratschach bei sanndLiennhart). Kovačijo so posedovali skupaj in v njej skupno delali, fevdne pravice pa so se tudi zdaj raztezale še na oštate, hiše, les in vodo.10 Glede na cerkveni patrocinij in nadaljnji razvoj kraja ni nobenega dvoma, da se toponim Sv. Lenart v Ratečah nanaša na Belo Peč,11 ki pa tedaj še ni imela tega imena. Več dejstev jasno priča, da je moralo tu okoli leta 1400 že obstajati omembe vredno fo-žinarsko naselje s cerkvijo. Zdi se, da te še ni bilo, ko so Rateče leta 1390 prišle izpod koroške župnije Marija na Zilji v nekaj desetletij prej ustanovljeno župnijo v Kranjski Gori.12 Cerkev sv. Lenarta je posredno prvič izpričana leta 1404 prek toponima in je zrasla zaradi fužinarske naselbine, saj je njen patroci-nij med drugim zavetnik ključavničarjev, kovačev in fužinarjev. Omemba prodaje četrtega dela kovačije (1394) in solastništvo treh mož pri kovačiji (1407) potrjuje obstoj instituta družabnikov, iz njihovih vrst pa je imela fužinarska naselbina v začetku 15. stoletja tudi že lastnega sodnika: kovača in sodnika Bartolusa Consurana. Posebej je pomenljivo, da se fevdni pismi grofa Friderika (1404 in 1407) sklicujeta na pravice jeseniških kovačev, ki so v tem času že premogli izvoljenega sodnika in lasten rudarski red. Rudarjem in fužinarjem na Jesenicah ga je četrt stoletja prej, leta 1381, izdal taisti Friderik Ortenburški. Še več, to normativno besedilo, znano kot Ortenburški rudarski red, je leta 1452 potrdil Friderikov naslednik Ul-rik Celjski,13 pozneje pa so ga uporabljali tudi v drugih rudarsko-fužinarskih krajih na Kranjskem.14 Če upoštevamo, da je bilo belopeško območje sestavni del istega ortenburškega gospostva kot jeseniško in da so tam rudarski mojstri, ki so imeli lastne kovačije in talilne peči, vsako leto volili rudarskega sodnika (pergrichter) že leta 1381,15 lahko tudi pri belopeških mojstrih sklepamo na enak razvoj. Kovač in sodnik 10 Prepis listine z dne 12. oktobra 1407 (sreda po sv. Dioniziju): ARS, AS 1, šk 117, I/67, lit. W-14, Der von Weissenfels Frey-haiten, pag. 46. Prim. prepise: KLA, KLA 112, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 415-416; prav tam, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 117-117v; StLA, K 91, H 27, fol. 106-106v. 11 Prim. Mlinar, Povednost srednjeveških urbarjev, str. 36. -Hauptmann, ki se opira na starejšo literaturo, pravi, da so Ortenburžani leta 1404 povabili v Belo Peč prve fužinarje (Hauptmann, Razvoj družbenih razmer, str. 281). - Bartolu-sova sinova sta leta 1447 izrecno izpričana v Beli Peči (gl. op. 19). 12 Hofler, Gradivo za historično topografijo, str. 39-40; Mlinar, Slepo črevo Kranjske, str. 339. 13 Objava in prevod: Lačen Benedičič, Ortenburški rudarski red. 14 Gašperšič, Gorenjsko železarstvo, str. 9; prim. Mullner, Geschichte des Eisens, str. 381. 15 Lačen Benedičič, Ortenburški rudarski red, str. 17. Bartolus Consuran iz Sv. Lenarta pri Ratečah (1404) je bil tako najverjetneje izvoljen in ne zgolj imenovan od zemljiškega gospostva. Zelo podobno dikcijo kot v ortenburških fevdnih pismih iz let 1404 in 1407 srečamo leta 1422 v fevdnem pismu Friderikovega neposrednega naslednika Hermana Celjskega, ki je leta 1418 postal dedič ortenburških posesti. Tomaž in Martin, kovača iz Rateč (schmidn vonn Ratschach), sta Hermana prosila, naj jima podeli v fevd kovačijo v Ratečah pri Sv. Lenartu (ein schmitn daselbst zu Ratschach, bei St. Lienhardt gelegen), ki sta jo imela prej v fevdu od grofije Or-tenburg. Tudi v tem pismu, izdanem v Radovljici, je govor o enakih pogojih, kot jih imajo drugi kovači pri Sv. Lenartu in na Jesenicah ter bamberški v Kanalski dolini.16 Pri pojmih kovač in kovačija se postavlja vprašanje, ali je šlo res (samo) za kovaško obrt, torej za izdelavo končnih železnih izdelkov. V zgodnjih virih se namreč kovačije neredko omenjajo same, brez predelovalnih obratov za rudo - talilnih peči in kladiv, čeprav so lahko nastale le ob njih oziroma v njihovi bližini. Glede na to, da se v Ortenburškem rudarskem redu iz leta 1381 pojavljajo samo talilne peči in kovačije, ne gre dvomiti, da kovačija pomeni toliko kot kladivo, brez talilne peči.17 Tako je treba razumeti tudi vsebino pojma kovačija pri Sv. Lenartu, v poznejši Beli Peči, kar potrjujeta belopeška urbarja iz let 1617 in 1636, ki navajata, da se fevdni pismi grofa Friderika Ortenburškega iz let 1404 in 1407 nanašata na dve kladivi (auf zween hamer).18 Ze leta 1447 pa je obstoj kladiv (fužin) prvič izpričan v listini Lazarja, sina pokojnega Bartolusa, živečega pod Belo Pečjo pri Zgornji Fužini (gesessen vnnder Weissenfels bey den Obern Hamern), ki je tam prodal svojo polovico »zgornjega ognja« (meinen tail des halben obern feurs) bratu Sanušu (Sanuschen).19 Kje so talili rudo za belopeške obrate, viri ne povedo, morda v kraju samem ali v neposredni bližini, kjer so ležala rudišča.20 Listinske omembe prvih znanih Belopečanov deloma razkrivajo, kdo so bili zgodnji fužinarji in od kod. Enkrat izvemo tudi za fužinarjevo prejšnje biva- 16 Prepis listine, izdane 6. junija 1422 (v soboto po binkoštih): KLA, KLA 112, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 417418. Prim. prepisa: prav tam, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 118-118v; StLA, K 91, H 27, fol. 107-107v. 17 Gašperšič, Gorenjsko železarstvo, str. 6-7. 18 KLA, KLA 112, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 38; prav tam, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 9. 19 Prepis listine, izdane leta 1447 brez navedbe datuma: ARS, AS 1, šk. 117, I/67, lit. W-14, Der von Weissenfels Freyhai-ten, pag. 54-55. - Odločitvi za prevajanje izraza/mikrotopo-nima Hammer kot fužina je botrovalo dejstvo, da je bilo drugo ime za Belo Peč - Fužine. - Lazarjev in Sanušev (Senus) rod sta, kot bomo videli v nadaljevanju, izpričana v Beli Peči še globoko v 16. oziroma 17. stoletje. 20 J. Gašperšič v svoji preglednici nastajanja gorenjskih fužin v srednjem veku pogojno postavlja v Belo Peč v čas pred letom 1404 poleg kladiva in fužine tudi talilno peč (Gašperšič, Gorenjsko železarstvo, str. 9). 391 3 KRONIKA_64 BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 lišče: Naborjet v Kanalski dolini, koroški fužinarski kraj in pozneje trg blizu meje z Beneško republiko. Prvi znani kovač je bil glede na nemški priimek Hintenaus po vsem sodeč s Koroškega, medtem ko kažejo na italijanski izvor imena Bartoluca iz Naborjeta, verjetno identičnega s Bartolusom Consuranom, ter Nikola (Nicolo) in Zuana. Kot smo videli, je imela njihova posest pravni položaj fevda in s prehodom izpod ortenburške oblasti pod celjsko (1418) ni doživela nobenih sprememb. Za fužinarje pri Sv. Lenartu so določene spremembe nastopile kmalu zatem: najprej je na vzpetini nad naseljem zrasel grad Bela Peč (nemško Weissenfels), po katerem je tudi fužinarska naselbina dobila novo ime,21 v naslednjih sto letih pa je slednja pridobila še naslov in pravice trga. Tako kot so grad zgradili v času, ko sta se funkcija tovrstnih objektov in njegov namen že bistveno spremenila in omejila, je trg nastal pozno in na specifičen način, ki na Slovenskem nima primerjave. Grad je vsekakor starejši od uveljavitve statusa in naslova trga. Po Celjski kroniki, ki jo povzema Me-giser in za njim Valvasor, ga je dal leta 1431 zgraditi Friderik Celjski. Razloge za takšno potezo je treba iskati predvsem v Friderikovi težnji, da bi z izgradnjo gradu in vzpostavitvijo novega gospostva izboljšal upravljanje od očeta prevzete posesti, pri čemer robna lokacija ni bila najoptimalnejša. Razpoložljivi viri nakazujejo, da se je ob gradu razmeroma hitro izoblikovalo novo gospostvo, ki se je izločilo iz gospostva Radovljica in bilo ob koncu 15. stoletja, ko je nastal najstarejši ohranjeni urbar, že povsem samostojna gospodarska in upravna enota.22 Glede na to, da v listinah belopeških kovačev do vključno leta 1422 ni najti toponima Bela Peč, ampak le Sv. Lenart, in da nobena ni bila izdana na belope-škem gradu, ne gre dvomiti, da ta tedaj resnično še ni obstajal. Prvič je izpričan leta 1440, slabo desetletje 21 Slovensko ime kraja je dokumentirano zelo pozno. Valvasor (1689) pravi, da se ime gradu in trga Weifenfels tudi kranjsko glasi in piše Baifenfels (Valvasor, Die Ehre XI, str. 641). Poimenovanje Bela Peč srečamo šele v prvi polovici 19. stoletja. V Abecedni tabeli krajev ljubljanskega okrožja iz leta 1818 slovenskega imena še ni (Alphabetische Tabelle, fol. L 2), po ročno izpolnjeni Abecedni tabeli krajev ljubljanskega okrožja (1842) pa se Weissenfels v »deželnem jeziku« imenuje Bela Pezh (ARS, arhivski pripomoček Provinz Illyrien, Alphabetische Tabelle aller Ortschaften des Laibacher Kreises in Krain [...] 1842, s. p. št. 902). Freyerjev Abecedni seznam imen krajev in gradov na Kranjskem (1846) naslavlja kraj kot Bela Pezh, vendar pravi za grajsko ruševino Beli Kamen (Bajfenfels) (Freyer, Alphabetisches Verzeichniß, str. 6, 140). Alternativno ime Fužine (Podlogar, Iz zgodovine kranjskih trgov, str. 25), kot se Bela Peč italijansko imenuje danes (Fu-sine), zasledimo v uradni statistiki konec 19. stoletja. Krajevni repertorij za Kranjsko iz leta 1894 ga ima celo na prvem mestu za nemškim imenom kraja: Weissenfels, Fužine oder (ali) Bela Peč (Special Orts-Repertorium (1894), str. 94). 22 Mlinar, Povednost srednjeveških urbarjev, str. 36. — Dodati kaže navedbo Paola Santonina iz leta 1487, ko je bil spomin na nastanek gradu še živ, da je grad Bela Peč nekoč postavil celjski grof (Santonino, Popotni dnevniki, str. 64). po tem, ko naj bi ga postavili, in sicer posredno prek gradiščana (burggraffzu Weissenfels), ki je pečatil kupoprodajno listino Hansa Fertina. Ta se naslavlja kot sin Matije, stanujoč pri Sv. Lenartu pod Belo Pečjo (bei St: Leonhardt vnndter Weissenfelß), in je Senusu, belopeškemu »amtmanu« (valptu) grofa Celjskega (Senussen [...] ambtman Vndter Weissenfelß), njegovi ženi in dedičem prodal rovt pri Sv. Lenartu (bei St: Lienhardt daselbs).23 Označitev Senusa kot »amtmana pod Belo Pečjo« in navedba, da mora vsakokratni posestnik rovta plačevati letni činž tamkajšnjemu »amtmanu« (vndter Weissenfels), najbrž ne kaže na kakšno upravno samostojnost fužinarskega naselja, ki tedaj še ni bilo trg, ampak je mišljen gospoščinski uradnik. O tem, kdaj natanko in kako je podgrajsko naselje pridobilo trške atribute, viri molčijo. »Nastanek« trga Bela Peč ni povezan s kakšnim privilegijem, niti ne s sejemskim. Belopeški urbarji iz 17. stoletja namreč pravijo, da nimajo Belopečani nobenih trških svoboščin razen nekaj pisem. Poleg treh že znanih fevdnih pisem iz prve četrtine 15. stoletja navajajo vsi trije le še mitninsko oprostitev na mitnici v Trbižu iz leta 1545.24 Če bi sodili samo po prvem ohranjenem urbarju belopeškega gospostva iz leta 1498, podgrajsko fužinarsko naselje tedaj še ni imelo trških atributov. Poimenovano je namreč Fužine pod Belo Pečjo (Hemmer vntter Weissenfels), pri vsaki od treh fužin (kladiv) pa je navedenih pet imen družabnikov in posebej kovačija.25 Pozornost pritegne samo Jorig Richter, družabnik pri srednji fužini (kladivu), čigar priimkovna oznaka kaže na službo sodnika, izpričano v kraju že leta 1404. Sestavljalec urbarja ni videl potrebe, da bi zapisal kar koli o notranjih odnosih ali posebnih pravicah fužinarjev, ker očitno ni bilo nič spornega in vrednega vpisa v urbar. Zato pa je naslednje leto (1499) prvič posredno izpričan trg, in sicer prek dveh tržanov v listini belopeškega gospo-ščinskega oskrbnika Jurija Fleckha, katere vsebina je sporni rovt pri Fužinah pod Belo Pečjo (bey den hammern vnnder Weissenfelß). O zadevi je oskrbnik pod prisego zaslišal najstarejše može, med njimi tudi tri Belopečane (vnnder Weissenfelß), listino pa so pe-čatili belopeški sodnik Gašper in dva tržana, Lazar in Matija (die fursichtigen weisen Casper die zeit rich- 23 Prepisi listine: ARS, AS 1, šk. 117, I/67, lit. W-14, Der von Weissenfels Freyhaiten, pag. 68-69; KLA, KLA 112, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 447-449; prav tam, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 135-136v. — Sedem let pozneje, 1447, je listino Bartolusovega sina Lazarja skupaj s kranjskogorskim župnikom Vidom pečatil Hans Čušperški, gradiščan na Beli Peči (Hans der Zobelsperger die Zeit Burggraf auff Weissenfels) (prepis listine brez navedbe datuma v: ARS, AS 1, šk. 117, I/67, lit. W—14, Der von Weissenfels Freyhaiten, pag. 54—55). 24 KLA, KLA 112, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 38—40; prav tam, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 9—10; StLA, I. O. HK—Sach, K 91, H 27, Weissenfels Urbar 1658—1660, fol. 12—13. 25 ARS, AS 1, šk. 117, I/67, Lit. W I—10, reformirani urbar gospostva Bela Peč 1498, pag. 40. 392 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 Bela Peč po Valvasorjevi Topografiji Kranjske iz leta 1679 (Valvasor, Topographia, št. 286). ter vnnder Weissenfelß Lazar vnd Mathia paid burger daselbs).26 Izvor in vsebino sodniške funkcije razkriva kmalu po letu 1523 nastali »Memorial zu Weissenfels«, ki pravi: »Fužinarji pod Belo Pečjo imajo lastnega sodnika, ki jim sodi, izvolijo ga izmed sebe in prezentirajo oskrbniku« (Hamerleüt vnder Weissenfels haben ain aigen richter der das gericht vnder inen helt, den erwellen sy vnder sich selbs vnd presentiren den ain-emphleger). Po istem viru je bil gospoščinski oskrbnik tudi pritožbena, apelacijska instanca za belopeško sodišče (Die apelation gehört für den phleger).27 Na dlani je torej, da je Bela Peč pred koncem 15. stoletja vsaj do določene mere že veljala za trg in da je bil njen (trški) sodnik prvotno rudarski sodnik. Z nazivom trški ga prvič srečamo med letoma 1533 in 1535 v knjigi trških sodnih zapisnikov (marktrichter vnter Weissenfels), kjer je sprva praviloma imenovan zgolj »sodnik (pri Fužinah) pod Belo Pečjo«, tako kot je največkrat označeno tudi naselje.28 Kot bomo 26 Listina z datumom 25. maj 1499 (v soboto na urbanovo) je ohranjena v prepisu, nastalem kmalu po letu 1523 (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 117, I/67, lit. W-14, Der von Weissenfels Freyhaiten, pag. 70-73). - Sodnik Gašper je v urbarju iz prejšnjega leta skoraj brez dvoma eden od družabnikov pri zgornji fužini (kladivu), Matijevega imena v urbarju ni, Lazar pa je bodisi Jurij Lazar pri srednji fužini (kladivu) ali pa eden od dveh Lazarjev, oče ali sin, pri zgornjem kladivu (gl. prejšnjo opombo). 27 Prav tam, lit. W I-15, Memorial zu Weissenfels, s. d., pag. 92. - Datacija Memoriala temelji na skupnih zunanjih značilnostih z zapisom pravic v belopeškem gospostvu (prav tam, W-14, Der von Weissenfels Freyhaiten, pag. 1-91): enak papir z istim vodnim znakom in ista pisava kot začetni del zapisa pravic. 28 Gl. op. 34 in 35. videli, naslov trga, trškega sodnika in tržanov v prvi polovici 16. stoletja še niso bili ustaljeni, saj so v razpoložljivih virih v manjšini, nato pa so se od srede stoletja docela uveljavili. Oblikovanje trga in njegovih atributov je tako treba razumeti kot proces, ne kot enkratno dejanje. Na Slovenskem je belopeški trg edini primer nastanka trga iz prvotne fužinarske naselbine. Ta je tudi potem, ko se je zanjo uveljavil trški naslov, ohranila dotedanji značaj in se po svoji fiziognomiji ni razlikovala od primerljivo velikih naselij enakega nastanka, kot so Zelezniki, Kropa ali Kamna Gorica. Najpomembnejša razlika je bila ta, da so belopeški fužinarji s soglasjem zemljiškega gospoda »pretvorili« svojega rudarskega sodnika v trškega, ter po zgledu trgov z razvito avtonomijo ustvarili institut tržana in trške organe. Za »povzdignitev« Bele Peči v trg je bila nujno potrebna volja gospostva, tj. zastavnih imetnikov in njihovih upraviteljev oziroma oskrbnikov. O tem ni bilo nikoli zapisane pravne podlage, ampak so se stremljenja fužinarjev v določenem trenutku preprosto ujela z interesi njihovega zemljiškega gospoda. Gospodarji Bele Peči so se zavedali, da bo pomen gospostva večji, če bo v njem tudi trg. Bela Peč je imela pred drugimi fužinarskimi naselji izjemno prednost, da je ležala tik pod sedežem obsežnega teritorialnega zemljiškega gospostva. Ravno grad kot ključni dejavnik je pri drugih tovrstnih naseljih na Kranjskem manjkal. Podpora zemljiškega gospostva pri uveljavljanju trškega naslova je bila povezana tudi z dobrimi zgledi v soseščini oziroma s tekmovalnostjo. Na gospostvu bamberških škofov v Kanalski dolini sta namreč v 15. 393 64 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 Bela Peč danes (foto B. Golec, avgust 2016). stoletju vzniknili kar dve trški naselji s fužinarskim predznakom: Naborjet, prvič izpričan kot trg leta 1460, in Trbiž, bližnji sosed Bele Peči, ki je postal trg v pravnem pomenu besede leta 1456, ko mu je škof podelil letni sejem ter pravico do volitev sodnika in sveta. Neposredena soseščina trbiškega trga, ki se je v 15. stoletju naglo razvil zaradi predelave železa in ugodne prometne lege,29 je na proces »potrženja« Bele Peči zagotovo vplivala spodbudno.30 Omemba dveh tržanov v listini iz leta 1499 je še več desetletij edini osamljeni dokaz o trškem statusu Bele Peči, ki tja do srede 16. stoletja ni bil trden in samoumeven. Iz tega časa namreč ni ohranjenih tako malo zapisov, v katerih bi pričakovali trg in tržane, a jih pogrešamo. Pritožbe v zvezi z vsiljenim plačevanjem mitnine na železo v Radovljici in z mostom pri Trbižu so Belopečani ob urbarski reformaciji v dvajsetih letih 16. stoletja podpisali zgolj kot »vdani podložniki pri Fužinah pod Belo Pečjo« (gehorsame vnnderthanen bey den Hamern vnnder Weissenfels)?1 29 Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. 119-121. 30 Ne preseneča, da belopeškega trga ne omenja Paolo Santoni-no v svojem popotnem dnevniku (1487), saj je očitno, da tam ni bil, ampak je le od daleč občudoval grad, »višji od vseh, kar sem jih videl«. Sicer pa Santonino tudi sosednji trg Trbiž imenuje samo vas s kakimi 70 hišami. Santonino, Popotni dnevniki, str. 64. 31 ARS, AS 1, šk. 117, I/67, Lit. W I-21, pag. 152, s. d. - Pritožba, ki omenja urbarsko reformacijo, je napisana na enakem papirju kot dopis, ki ga je 12. februarja 1527 na kranjskega vicedoma naslovil belopeški oskrbnik Baltazar Meichsner (prav tam, pag. 153-160). Trg in tržani se prav tako ne omenjajo leta 1519 v ustanovnem pismu bratov Senus za mašno ustanovo v cerkvi sv. Lenarta, ampak je govor le o soseski.32 Tudi v poravnavi iz leta 1523 med Belopečani in Ra-tečani zaradi gozdov pri Belopeških jezerih srečamo samo »gospode fužinarje iz Bele Peči« (hern hamer-leuthen zu Unterweissenfels).33 Dober pokazatelj, kdaj in kako se je uveljavilo naslavljanje sodnika s trškim, naselbine s trgom in njenih (vidnejših) prebivalcev s tržani, je trška knjiga iz obdobja 1525-1734, ki je sprva rabila le za vpisovanje pomembnejših sodnih zapisnikov. Potem ko sta v prvih dveh sodnih zadevah iz let 1525 in 1532 oba sodnika Jernej Casper in Luka Schlank navedena zgolj kot »sodnik pod Belo Pečjo« (richter vnter Weissenfels) oziroma »sodnik pri Fužinah pod Belo Pečjo« (richter bei dem Hamernn vndter Weissenfels), z njima pa so soodločali »prise-dniki« oziroma »sosedje in prisedniki« (nachpern vnd beisitzer),34 se je njun naslednik Gašper Martin Zell 5. februarja neznanega leta med 1533 in 1535 označil kot trški sodnik (Marktrichter vnter Weissenfels), zasedanje sodišča pa je tedaj poimenovano »trška pravda« (am Markh Rechten).35 Ista sodnika, ki smo 32 Prepisa ustanovnega pisma z dne 20. septembra 1519 v: KLA, KLA 112, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 136v-143; prav tam, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 450-461. 33 Prepisa listine z dne 7. julija 1523 v: KLA, KLA 112, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 120-121; prav tam, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 421-424. 34 ARS, AS 1073, 231r, s. p., 1. 8. 1525, 17. 8. 1525, 15. 4. 1532. 35 Prav tam, s. p., 5. 2. s. a. (med 1533 in 1535). 394 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 ju srečali pred Zellom, sta brez atributa trški navedena še v letih 1535, 1540 in 1541 ter enako leta 1535 sodnik Lenart Egkher.36 Pri tem je zanimivo, da v isti sodni zadevi iz leta 1535 nastopa več tržanov iz Trbiža, medtem ko je njihov pokojni tast označen zgolj kot stanujoč v Beli Peči, ne kot tržan.37 Zatem se 7. marca 1541 spet pojavi oznaka trška pravda (in Markhtrechten vnnter Weyssenfels), ki tako rekoč uvaja prelom z dotedanjimi nazivi.38 Kronološko naslednja sodna zadeva, datirana 10. septembra 1548, pozna namreč že značilno terminologijo trških sodišč oziroma trgov z razvito upravno-sodno avtonomijo. Sodnik Hans Martin Zell se imenuje trški sodnik v Beli Peči (Marckhtrichter Vnnderweissenfels), odločal je skupaj z »mojimi gospodi in svetniki« (mayne Hern vndRatts Freundt), tožnik pa je označen kot tamkajšnji tržan (auch purger alhie).39 V trški knjigi je termin trški sodnik odtlej reden pojav, razen ko je leta 1552 v zapisu sodnega sklepa govor o »postavljenem sodniku« (verordneter Richter).40 Premik v poimenovanjih opazimo v istem času kot v trški knjigi tudi pri belopeškem gospostvu. Ko je njegov zastavni imetnik Franc baron Thurn s Križa (zum Kreutz) leta 1540 dovolil Matiji Casperju postaviti v Beli Peči kladivo s tremi kolesi in dvema ognjema, Casperja v pismu naslavlja kot tržana v Beli Peči (Burger unter Weissenfehls) in pravi, da je posest prejel ob enakih pogojih kot »drugi fužinar-ji in tržani« (wie ander hamer und Burgersleuth unter Weissenfehls).41 Pet let pozneje, leta 1545, je Thurn za »tržane in fužinarje v Beli Peči« (den burgern und hammerleuthen dasselbst Unter Weißenfehls) izposloval oprostitev plačila mitnine v Trbižu na blago, namenjeno za lastne potrebe.42 Iz leta 1551 pa je ohranjena prva izvirna listina, v kateri je izpričan belopeški tržan, in sicer prej omenjeni Matija Casper (burger Vnder Weissenfels), ki je ob poravnavi zaradi nekega rovta pristavil tudi svoj pečat.43 Če je bilo do štiridesetih let 16. stoletja morda še kdaj vprašljivo, ali je Bela Peč trg ali fužinarsko naselje s sodno samoupravo, se je proces »potrženja« najpozneje tedaj zaključil. Preobrazba fužinarskega naselja v trg je v praksi dejansko pomenila predvsem spremembo dotedanjih pojmovanj in poimenovanj, ne da bi naselje pridobilo kakršne koli nove pravice. V drugi polovici istega stoletja se je tudi dokončno 36 Prav tam, s. p., s. d. 1535, s. d. 1540, 4. 1. 1541. 37 Prav tam, s. p., s. d. 1535. 38 Prav tam, s. p., 7. 3. 1541. 39 Prav tam, s. p. 10. 9. 1548. 40 Prav tam, 2. 5. 1552. 41 Prepisa listine z dne 1. februarja 1540 v: KLA, KLA 112, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 122-122v; prav tam, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 425-426. 42 Prepisa ukaza z dne 9. maja 1545 v: KLA, KLA 112, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 119-119v; prav tam, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 419-420. 43 ARS, AS 1080, šk. 10, fasc. 13, Graščinski arhivi (B-N), Bela Peč, 22. 7. 1551. utrdila razlika v sodno-upravnem statusu Bele Peči na eni strani in vseh ostalih rudarskih in fužinarskih krajev na Kranjskem na drugi. Ti so se namreč s svojimi rudarskimi sodišči podredili novoustanovljeni instanci - deželnoknežjemu višjemu rudarskemu sodniku za Kranjsko.44 Gospodarski in demografski razvoj Bele Peči Medtem ko omogočajo fevdna pisma iz prve četrtine 15. stoletja samo bežen vpogled v nastajajoče fu-žinarsko naselje, preden je nad njim zrasel belopeški grad, ponuja precej celovitejšo podobo deželnoknežji reformirani urbar iz leta 1498. Naselbina se, kot rečeno, ne pojavlja z naslovom trga, kar ne preseneča ob dejstvu, da je tudi urbarji iz 17. stoletja ne naslavljajo kot trg, čeravno na drugih mestih nedvoumno govorijo o trgu in trških svoboščinah.45 Vsi trije poznajo samo Fužine pod Belo Pečjo in delijo naselje na tri dele, ki jih je po zgledu prvega urbarja najbolj smiselno imenovati: Zgornja, Srednja in Spodnja Fužina. Imena sicer pozneje nekoliko variirajo, še zlasti prvo. Ker so se vsa tri naselbinska jedra skupaj s fužinami ohranila v 19. stoletje, na začetku katerega jih je zajela katastrska upodobitev,46 njihove lokacije niso vprašljive. Sledile so si od vzdolž Jezerskega potoka od vzhoda proti zahodu. Najstarejši urbar iz leta 1498 vendarle ne razkriva celotne posestne slike Bele Peči. Pri t. i. Fužinah pod Belo Pečjo (Hemmer vntter Weissenfels) se namreč omejuje skoraj samo na fužinarske obrate, pri čemer ni povsem gotovo, ali je bilo fužinarjev - družabnikov 14 ali 15 brez na koncu posebej navedenega imetnika ročne kovačije (von ainer hantschmitten) z obveznostjo 40 šilingov. Pri prvi fužini (kladivu) je namreč zapisano, da služi Lazar (Lasser) s svojimi družabniki (mit seinen mit gessellen) od zgornje fužine (kladiva) (von dem obernn hämer), dveh rovtov, mlina in žage, nato pa sledijo imena štirih mož, med katerimi ni Lazarja, ampak le njegov sin (Laserus sun). Prva dva družabnika sta plačevala marko in 12 šilingov, druga dva pa vsak po 62 šilingov oziroma skupaj slabo tretjino seštevka vseh štirih. Pri srednji fužini (kladivu) (vom mittern hämer) je bilo družabnikov pet, od katerih so trije poravnavali po eno četrtino (50 šilingov), dva pa po eno osmino (25 šilingov) skupne obveznosti. Pov- 44 Temelje novi ureditvi je dal zlasti rudarski red nadvojvode Karla iz leta 1575. Predstavnike Bele Peči pogrešamo že na posvetu (Gewerkentag) pooblaščencev kranjskih rudarjev in fužinarjev o novih ukrepih leta 1569 kot tudi pri volitvah prvih višjih rudarskih sodnikov od leta 1573 dalje (Müllner, Geschichte des Eisens, str. 130 475-477; Globočnik, Geschichtlich-statistischer Ueberblick, str. 3, 11; Dimitz, Geschichte Krains, str. 225-226). 45 Gl. op. 52, 57 in 116. 46 ARS, AS 176, L 330, k. o. Bela Peč, mapni listi VIII, IX, XIII in XIV. - Katastrska mapa katastrske občine Bela Peč v ope-ratu franciscejskega katastra je nastala že leta 1813 v okviru francoskega katastra za ozemlje Italijanskega kraljestva, pod katerega je Bela Peč tedaj kratek čas spadala. 395 3 KRONIKA_64 BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 sem enako razmerje in višine denarne dajatve najdemo pri petih družabnikih pri spodnji fužini (kladivu) (von dem vndtern kamer), med katerimi je eden isti kot družabnik pri srednji fužini (kladivu) ali pa imata enako ime in priimek.47 Poleg treh fužin in kovačije so v Beli Peči zagotovo že tedaj obstajale tudi druge posestne enote, ki jih urbar iz neznanega razloga ni zajel.48 T. i. Memorial, nastal kmalu po letu 1523, namreč med zadevami fužinarjev (Hamerleut vnder Weissenfels) navaja imena petih ljudi, ki bi morali plačevati činž: trije imajo rovt (newbruch, greit), eden rovt in travnik, eden, po poklicu ključavničar, pa travnik (Cristoff Traunstainer Schlosser). Tudi naslednja krajevna enota, imenovana Pod Belo Pečjo (Vnnder Weissenfels), se nanaša na samo Belo Peč in ne na okolico, saj je v njej zajeta hiša pod cerkvijo; krojač Dominik (Domenigo Schneider) jo je kupil od Lovrenca (vom Lorennzen vnder Weissenfels), čigar ime najdemo med družabniki pri spodnji fužini (kladivu). Poleg tega je omenjena gmajna Belopečanov, kamor ženejo živino in zato plačujejo Ratečanom, ki imajo tam travnike. Sicer pa so pri belopeških fužinarjih poleg že omenjenih pravic do lastnega sodišča in volitev sodnika navedene v Memorialu še nekatere pravice in obveznosti. Ob turški nevarnosti so se lahko z imetjem zatekli v grad, ki so ga morali stražiti tako kot drugi podložniki. Nadalje so povedali, da ne plačujejo nobenega davka in da imajo o tem pisma, za les in oglje, ki ju pridobivajo na zemljiščih, pripadajočih fužinam (kladivom), pa ne dajejo drugega kot činž.49 Zelo malo vemo o gospodarskem, posestnem in demografskem stanju kraja v 16. stoletju, saj se iz tega z deželnoknežjimi urbarji sicer na splošno bogatega obdobja ni ohranil noben urbar belopeškega gospostva. Tako poznamo le nekaj posestnih menjav in imena posameznih Belopečanov, ki se pojavljajo v redkih listinah ter v knjigi trških protokolov, o kateri bomo govorili posebej. Naslednji ohranjeni belopeški urbar iz leta 1617, ko je bilo gospostvo še vedno deželnoknežje, je znan samo iz poznejšega prepisa, skoraj v celoti pa manjkajo začetne strani in s tem dobršen del Bele Peči.50 47 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 117, I/67, Lit. WI—10, reformirani urbar gospostva Bela Peč 1498, pag. 40. 48 Le malo je verjetno, da bi k Beli peči spadal kateri od osmih rovtov, ki so zajeti v posebnem razdelku Rovti pod Belo Pečjo (Gerewt vnter Weissenfels); trije so namreč izrecno locirani v Koprivnik (Nesseltal), kjer je bila tudi žaga, dva gre po priimku gospodarja (Achlewter) iskati v Ahletih, enega (Im Moren-haubt) pa so tedaj obdelovali iz gradu (prav tam, str. 38-39). 49 ARS, AS 1, šk. 117, I/67, W I-15, Memorial zu Weissenfels, s. d., pag. 92-94. - Ratečani so pomotoma navedeni kot Ra-dovljičani (die vonn Radmannstorff). Pri vsaki krajevni enoti je po enkrat omenjen Jernej Lazar, od katerega je kupil en činžni travnik ključavničar Krištof Traunsteiner, drugega pa Dominik Schneider. Jernej Lazar je prejkone identičen z Lazarjem ali z njegovim sinom, ki ju v urbarju iz leta 1498 srečamo pri zgornji fužini (kladivu). 50 Po navedbi na notranji strani platnic je bil prepis urbarja iz leta 1617 narejen 17. februarja 1797 (KLA, KLA 112, 2435, Urbar und Kopialbuch). Vendar je takratno stanje zajeto v naslednjem urbarju z letnico 1636, nastalem ob prodaji gospostva v zasebne roke, knezu Eggenbergu. Ta urbar, dejansko samo prepis prejšnjega, tako prikazuje posestne razmere v začetku 17. stoletja. Kot že rečeno, Bela Peč v glavnem delu ni naslovljena kot trg, ampak je o trgu govor na drugih mestih. Zajeta je v dveh krajevnih enotah, imenovanih Pod gradom Bela Peč (Vnterm Schloß Weissenfelß) in Podružniki (kajžarji) pri gradu (Vntersassen zum Schloß). Prva enota se deli na tri naselbinska jedra, ki jih pozna že urbar s konca 15. stoletja in so zdaj poimenovana Prva Fužina (Der erste Hamer), Srednja (Mitter Hamer) ter Spodnje Fužine (VndtereHämer). V vseh treh skupaj je bilo 16 posestnikov - pri Prvi Fužini štirje, pri Srednji eden in pri Spodnjih enajst - torej v najboljšem primeru eden več kakor leta 1498, vendar tokrat pri treh posestnikih ne gre za posameznika, temveč za njegove dediče, katerih število ni opredeljeno.51 Ključna razlika med urbarjema, ki ju loči dobrih sto let časovne razlike, je v številu fužinarjev oziroma v njihovem deležu med urbarskimi posestniki. Medtem ko je bilo leta 1498 v fužinarstvu dejavnih vseh 15 posestnikov - 14 družabnikov pri treh fužinah (kladivih) in en kovač - je po urbarju iz leta 1636 (1617) imelo lasten fužinarski obrat ali delež le še šest gospodarjev (neupoštevaje, da je šlo pri dveh za dediče, in je bilo število posestnikov sicer večje). Lastniška struktura se je medtem močno spremenila. Fužinarski obrati, nekoč trije in razdeljeni na precej uravnotežene lastniške deleže, so bila zdaj številčnejši in skoncentrirani v rokah samo nekaj oseb. V nekaterih primerih urbar razkriva prevzeme obratov in deležev (3) ter hiš in hišic (7), saj so navedeni tudi njihovi prejšnji gospodarji,52 nekateri obrati pa so opredeljeni kot novi, eden med njimi z letnico postavitve 1613. Vseh fužinarskih proizvodnih obratov je bilo 22, od tega deset velikih: štirje imetniki, med njimi dva pri Spodnjih Fužinah, so imeli vsak po eno veliko kladivo (grosser Hammer) in cajnarico (Streckhammer), sicer pa eden od teh še eno cajnarico in eden kladivo za pločevino (Plechhamer). Navedeni obrati so bili tudi daleč najbolj obremenjeni z dajatvami, saj jim je gospostvo kot edinim naložilo činž na oglje (Kollzins).53 Drugi obrati, od 51 KLA, KLA 112, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 1-34. 52 Dediči Avguština Casparja pri Prvi Fužini so poleg svojega deleža kladiva imeli četrt Temblerjevega ognja (1/4 Feur), dediči Nikolaja Reicharda pri Spodnji Fužini pa med drugim Gusetovo kladivo in od istega kupljeno kladivo za pločevino (prav tam, pag. 5, 9). Največ hišic drugih gospodarjev, tri, je navedenih pri dedičih največjega fužinarja Martina Senusa pri Zgornji Fužini (pag. 2). 53 Od vsakega velikega kladiva in kladiva za pločevino je činž za oglje znašal 15 goldinarjev, od vsake cajnarice pa 5. Njihovi imetniki so bili: dediči Martina Senusa pri Prvi Fužini (prav tam, pag. 4), Octavio Patroni pri Srednji ter dediči Nikolaja Reiharda in Krištof Caspar pri Spodnji (pag. 4, 8, 10, 12). Drugi obrati so bili vsi obremenjeni znatno manj, nobeden niti s 3 goldinarji. 396 3 KRONIKA 64 BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 katerih so njihovi imetniki plačevali znatno manj, so bili: sedem kladiv, od teh dve novi, dve novi cajnarici (Strechhammer), dve kovačiji in po vsem sodeč talilna peč (Plaheusl Hamer). Zadnjo so imeli največji fužinarji - Senusovi dediči, ki so skupno premogli šest različnih obratov ter mlin in opustelo žago.54 V isti krajevni enoti Pod gradom Bela Peč najdemo še tri druge mline, skupno pa naštejemo šest hiš, deset hišic in en oštat.55 V krajevni enoti Podružniki pri gradu, ki jo gre vsaj po večini postavljati v skrajni spodnji del Bele Peči (danes Villa bassa), so prebivali hišarji, ki se niso (samostojno) ukvarjali s fuži-narstvom. Njihovo število je znašalo 25, od katerih jih je sedem premoglo hišo, 12 hišico, eden oštat z vrtom, ena posestnica kopališče (Padstuben) in trije le zemljišča.56 Seštevek vseh gospodarjev v Beli Peči znaša tako 41, število človeških bivališč pa vsaj 35. Več gospodarjev, in sicer 50, je bilo v trgu štiri desetletja pozneje po urbarju iz let 1658-1660. V glavnem delu urbarja tudi zdaj ni govor o trgu, ampak zgolj o Beli Peči (Weifienfels), ki je razdeljena v tri naselbinska jedra: Fužina pod gradom (Hamer vndtern Gschlojt), Srednja Fužina (Mitter Hamer) in Spodnja Fužina (Vndter Hamer). Podružniki tokrat niso popisani v posebni enoti, ampak upoštevani pri navedenih treh delih naselja, največ pri Spodnji Fužini, saj je ta najbliže skrajnemu spodnjemu delu naselja z največjo koncentracijo podružnikov ali kajžarjev. V skrajnem vzhodnem, zgornjem delu Bele Peči pri Fužini pod gradom (Zgornji Fužini) so tako popisali devet gospodarjev, pri Srednji Fužini devet, torej znatno več kot leta 1617, ko je bil tu zajet samo fuži-nar Patroni, pri Spodnji pa 32.57 Fužinarskih obratov je zdaj za polovico manj, le še enajst ali dvanajst, in sicer v rokah štirih oziroma petih imetnikov s samo dvema priimkoma: Casper in pl. Grotta (dva brata solastnika). Največja kladiva so razporejena enako kot leta 1617 in so torej štiri, od tega dve pri Spodnji Fužini (v rokah omenjenih bratov), cajnarica je le ena, tista iz leta 1613, sicer pa najdemo še tri kladiva, od tega eno novo, dve kovačiji in eno ali dve novi kladivi za pločevino (Plechhamer).58 Glede na prejšnji urbar so zdaj obremenitve zelo majhne, ker ni več činža na oglje. Tudi zdaj srečamo kopališče in opuščeno žago, število mlinov pa se je medtem povzpelo na pet. Za človeško domovanje se največkrat pojavlja zgolj oznaka ognjišče (Feuerstatt), včasih v povezavi s hišico (Heusl) ali oštatom (Hofstat), večinoma brez, sicer pa srečamo še hišo (Haus, Behausung) in hišico. Sodeč po urbarju šest od skupno 50 gospodarjev ni premoglo lastnega bivališča, ampak le zemljišča, med njimi cerkev sv. Lenarta. Na ostalih 44 je prišlo 22 ognjišč, 21 hišic, 12 hiš in dve veliki hiši, skupaj 57 domov.59 Od leta 1660 dalje ni več ohranjenih urbarjev, če k tem ne prištevamo vsebinsko skromnejšega urbar-skega izvlečka iz let 1749-1751 kot sestavnega dela terezijanskega katastra.60 Tako smo pri odstiranju gospodarskih in posestno-demografskih razmer v belopeškem trgu odvisni od drugačnih virov, med katerimi so zelo pomembne, vendar v našo obravnavo le v manjši meri pritegnjene matične knjige belopeškega vikariata, ki se začenjajo v šestdesetih letih 17. stoletja.61 Za sedemdeseta leta poroča Alfons Mullner o prvih znanih podelitvah rudokopnih jam v okolici, med drugim dvema fužinarjema v Beli Peči: leta 1675 Karlu pl. Rechbachu in naslednje leto Juriju Krištofu Casparju. Za Mullnerja je ugotovitev presenetljiva, ker se v Beli Peči nikoli ne omenja talilnica rude.62 Po njegovem naj bi tamkajšnji fužinarji uvažali surovo železo s Koroškega.63 Glede na skope vire - še posebej ker belopeški fužinarji niso bili podrejeni kranjskemu višjemu rudarskemu sodišču64 - ni rečeno, da v tem času rude v kraju vendarle niso tudi topili, tako kot je po vsem sodeč obstajala talilnica (plavž) v prvi četrtini 17. stoletja (1617).65 Iz prve četrtine 17. stoletja, iz okoli leta 1620, je tudi prva znana upodobitev gradu in trga, in sicer v rokopisni Kroniki Khevenhullerjev, ki zelo nazorno prikazuje razpotegnjeno nesklenjeno naselje vzdolž 54 Fužinarski obrati Senusovih dedičev so poimenovani takole: kladivo, (po vsem sodeč) nova talilnica (Plaheus Hamerl), novo kladivo, kovačija, veliko kladivo in dve cajnarici (prav tam, pag. 1-4). 55 Prav tam, pag. 1-23. 56 Prav tam, pag. 24-34. 57 StLA, I. O. HK-Sach, K 91, H 27, Weissenfels Urbar 16581660, fol. 3-10v. 58 Pri Fužini pod Gradom (kjer so po prejšnjem urbarju gospodarili Senusovi dediči) sta zdaj ločeno navedena posestnika fužinarskih obratov Jožef in Krištof Casper, pri Srednji Fužini je imel kladivo Jurij Casper, pri Spodnji pa najdemo skupno posest bratov fužinarjev Ludvika in Antona pl. Grot-ta (prav tam, fol. 3-4, 5, 6v). Ni gotovo, ali sta bili kladivi za pločevino dve ali eno samo. Pri Jožefu Casperju so namreč s skupno dajatvijo obremenjeni hišica in vrt, »ki spadata k novemu kladivu za pločevino«; enako kladivo pa je navedeno tudi pri Krištofu Casperju in bi bilo lahko identično s prejšnjim (fol. 3, 4). 59 V primeru, da sta skupaj navedena hišica/hiša in ognjišče, sta v seštevku upoštevana kot ena enota: hiša oziroma hišica. 60 ARS, AS 174, šk. 253, L 307, No. 20, urbarski izvleček 1749— 1751. 61 Sklenjena vrsta krstnih matičnih knjig se začenja leta 1661, mrliških 1668 in poročnih 1771 (Archivio parrocchiale Fusi-ne in Valromana). 62 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 479. 63 Prav tam, str. 478. 64 Gl. op. 44. 65 Gl. op. 54. — Vprašljive so navedbe o rudarjenju v belopeški okolici in o plavžih Konrada barona Schmidthoffna konec 17. stoletja, ki temeljijo ne nekem poznejšem rokopisu v Štajerskem deželnem arhivu in jih poznamo izpod peresa K. Buchbergerja (1906); v besedilu je vrsta napak in nelogičnosti, med katerimi izstopata zlasti trditev, da je vse svoje obrate leta 1709 zapustil cesarju Jožefu I. (Buchberger, Zur Geschichte der Bergwerke, str. 180—188). Buchbergerjevo besedilo je z dodatnimi napakami povzel L. Podlogar (Iz zgodovine kranjskih trgov, str. 51—52). Pomenljivo je, da A. Müllner v svoji obsežni zgodovini železarstva nikjer ne omenja Schmidthoffna (Müllner, Geschichte des Eisens). 397 3 KRONIKA_64 BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 Jezerskega potoka.66 Šestdeset let pozneje je Valvasorjev risar Justus van der Nypoort v skicni knjigi (1678-79) za Valvasorjevo Topografijo Kranjske upodobil le spodnji del naselbine z gotsko cerkvijo sv. Lenarta in gradom,67 risba pa je nato kot predloga rabila za bakrorez, odtisnjen v Topografiji Kranjske (1679) in Slavi vojvodine Kranjske (1689).68 Valvasor se v XI. knjigi Slave začuda niti z besedo ni dotaknil fužinarstva, ampak je o trgu povedal zgolj to, da leži tik pod gradom v globoki ozki dolini in da so njegovi prebivalci ob nevarnosti dolžni stražiti grad. V zvezi z Belopečani se mu je kot zanimivost zdelo vredno opozoriti še na jezik. Kot pravi, govorijo v trgu in okolici nemško, veliko pa jih ne pozna nobene kranjske besede.69 Pri opisu rudnikov in fužin v III. knjigi Slave je Belo Peč izpustil,70 očitno premišljeno, ker jo je obravnaval v XI. knjigi, posvečeni gradovom, mestom in trgom. O jezikovnih razmerah v trgu, ki se jih Valvasor dotakne še na enem mestu, kjer pravi, da se v Beli Peči govori čista nemščina,71 imamo najzgodnejše vesti iz prve tretjine 17. stoletja. Leta 1629 so sodnik, svet in soseska v Beli Peči (N. Richter und Rathe unnddieganzegemain zu Unterweissenfels) prosili cesarja Ferdinanda II. za ponovno nastavitev stalnega duhovnika, in sicer z utemeljitvijo, da imajo daleč do župnijske cerkve v Kranjski Gori, ki je »povsem kranjska« (ganz khrannerisch), fužinarji in tržani pa so Nemci in ne obvladajo (slovenskega) jezika (die Hammerleuth aber sambt der Burgerschafft alfi Teut-schen der Sprach unkhundig).72 Belopeški gospoščin-ski oskrbnik je njihovo prošnjo podprl, poudaril, da so se pod škofom Tomažem Hrenom, ki jim je dal zglednega duhovnika, odvrnili od luteranstva in da so delavci v fužinah sami Nemci, ki ne razumejo slovenske pridige (die Hamerarbeitter alles Teutsch Volkh, das dieselb die windische Predig nit verstehen).73 Kot bomo videli v nadaljevanju, se je konec 17. ali v začetku 18. stoletja dogodila pomembna sprememba v upravljanju gospostva. Njegov sedež se je namreč dokončno preselil v upraviteljevo hišo na Jesenicah (današnja Kosova graščina), stari belopeški grad nad trgom pa se je spremenil v ruševino. V prvih desetletjih 18. stoletja je v zgornjem koncu trga, ime- 66 Dinklage, Kärnten um 1620, str. 104-105, Tafel 21. - Upodobitev gl. v prispevku Igorja Sapača v isti številki Kronike: Sapač, Grad Bela Peč, str. 358. 67 Valvasor, Topografija Kranjske 1678—1679. Skicna knjiga, str. 351. - Gl. upodobitev v prispevku Igorja Sapača v isti številki Kronike: Sapač, Grad Bela Peč, str. 365. 68 Valvasor, Topographia, št. 286; Valvasor, Die Ehre XI, str. 642. 69 Valvasor, Die Ehre XI, str. 641. 70 Valvasor, Die Ehre III, str. 381-428. 71 V VI. knjigi Slave pri obravnavi jezika, noše in običajev na Gorenjskem pravi, da v trgu Bela Peč in okolici govorijo čisto nemščino brez kranjskih besed (Valvasor, Die Ehre VI, str. 278). 72 ARS, AS 1, šk. 117, I/67, lit. W IV-3, prezentirano 15. 6. 1629. 73 Prav tam, 2. 12. 1630. novanem Podklanec (nemško Stuckl), zrasel iz domovanja največjega fužinarja barona Rechbacha dvorec, ki so ga imenovali grad, vendar ni imel nobene zveze z gospostvom in njegovo upravo.74 Rechbachi, prvotno fužinarji in mitničarji na Trbižu, leta 1622 poplemeniteni in leta 1700 povzdignjeni v baronski stan,75 so v Beli Peči v drugi polovici 17. stoletja prevzeli glavno besedo za približno sto let. Čeravno Rechbachova rodbina v kraju ni imela gospoščinske posesti in podložnikov, ampak so njena zemljišča še naprej spadala pod belopeško gospostvo,76 so fužinarji in žebljarji vdove baroni- 74 Kot lastnika dveh hišic srečamo (Volfa) Karla Rechbacha (Rechpacher) že v urbarju iz let 1658—1660 (StLA, I. Ö. HK-Sach, K 91, H 27, Weissenfels Urbar 1658-1660, fol. 9). Leta 1664 je kupil pristavo pri cerkvi sv. Lenarta in leta 1680 hišo Jurija Krištofa Casperja (ARS, AS 309, šk. 94, fasc. XXXX, lit. R-34, 4. 10. 1708, pag. 3 in 4), ki ga omenjeni urbar navaja kot posestnika pri Fužini pod gradom (Zgornja Fužina) in kot največjega fužinarja v Beli Peči (StLA, I. Ö. HK-Sach, K 91, H 27, Weissenfels Urbar 1658-1660, fol. 3v). Karlov naslednik Franc Nikolaj baron Rechbach je imel ob smrti leta 1708 v Beli Peči hišo, dvoje brescianskih fužin (cajnaric), mlin, žago in pristavo pri cerkvi (ARS, AS 309, šk. 94, fasc. XXXX, lit. R-34, 4. 10. 1708, pag. 1). Hiša je vsekakor (poznejši) dvorec Podklanec ali Stückl, katerega ime in oblika po mnenju Igorja Sapača morda kažeta na nastanek že v 16. stoletju (gl. Sapač, Grad Bela Peč, str. 377). Stavba je prvič upodobljena na Nypoortovi risbi v Valvasorjevi skicni knjigi iz let 1678-79, in sicer z imenom Bey Weysenfels (Valvasor, Topografija Kranjske 1678—1679. Skicna knjiga, str. 351; gl. upodobitev v prispevku Igorja Sapača v isti številki Kronike: Sapač, Grad Bela Peč, str. 377), njeno podobo pa pogrešamo v Topografiji Kranjske (1679), tako kot ni ne upodobitve ne omembe v Slavi vojvodini Kranjske (1689), ker ni bila sedež zemljiškega gospostva (prim. Valvasor, Die Ehre XI, str. 641-642). Kot dvorec z imenom Beflekl je izpričana na Florijančičevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744, locirana vzhodno od trga in fužin (Florijančič, Deželopisna karta, list 1). Lastnik Franc Jožef Karel baron Rechbach, sin Franca Nikolaja, je kot gospodar Stückla (domini in Stik(e)l) ter hkrati kot višji mitninski prejemnik v Tablji (Pontebba) naveden že v tridesetih letih v belopeški krstni matici (Archivio parro-cchiale Fusine in Valromana, liber baptisatorum 1733-1771, s. p., 3. 2. 1736, 14. 1. 1738). V njegovem zapuščinskem inventarju iz leta 1747 se Rechbachovo domovanje imenuje »das so genanndte Stökhl in Weyssenfels«, navedbe posameznih prostorov pa pričajo, da je šlo za precej veliko stavbo, ki se je je držala upraviteljeva hiša (ARS, AS 309, šk. 98, fasc. XXXXI, lit. R-78 1/2, 16. 2. 1747, pag. 1, 51-71). V pokojnikovi posesti so bila sicer še tri kladiva za jeklo, cajnarica, tri kovačije za žeblje, mlin, žaga in pristava (prav tam, pag. 2-3). Poleg tega je leta 1728 kupil Schwarzhofnove fužine (pri Spodnji Fužini) in jih leta 1742 prodal Janezu Sigfridu Pucherju (prav tam, pag. 25/Nr. 9, pag. 45-46/Nr. 39). Po Mauru Müllerju je rodbina Rechbach postavila grad Stückl (Schloss Stückl) leta 1712 s pomočjo svakov (Müller, Le case del Comune Catastale di Weissenfels, str. 117). Schwarzhofnova, nato Rechbachova in Pucherjeva hiša z domačim imenom Schloss pa stoji v spodnjem delu Bele Peči pri Spodnji Fužini (prav tam, str. 133). Medtem ko Stückla ni več, je Schloss danes znan pod imenom Castelletto. O stavbni zgodovini obeh dvorcev gl. Sapač, Grad Bela Peč, str. 353-388. O dvorcu Podklanec (Stückl) prim. tudi Podlogar, Iz zgodovine, str. 27. 75 O plemiških povzdignitvah Rechbachov: Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 148 in 149. 76 Rechbachov ob nastanku terezijanskega katastra sredi 18. stoletja ni bilo med kranjskimi zemljiškimi gospodi (ARS, AS 174, popis) in jih dotlej zaman iščemo tudi v kranjski 398 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 Rechbachov dvorec Podklanec (Stuckl) na razglednici iz okoli leta 1900 (iz zbirke Milana Škrabca); stavbo so porušili po požaru leta 1961. ce Marije Konstancije ob terezijanskem ljudskem štetju leta 1754 navedeni ločeno od podanikov tedanjega lastnika belopeškega gospostva Jožefa pl. Segalle. Ker niti enega ne najdemo med gospodarji v sočasnem terezijanskem katastru,77 je na dlani, da so njihova domovanja stala na Rechbachovi zemlji v bližini dvorca Podklanec v zgornjem delu trga. Težko je presoditi, za koliko hiš je šlo, je pa v njih prebivalo 18 družin z dvema do osmimi člani, in en eremit (puščavnik), skupaj 83 oseb. Če jim prištejemo še družino vdove baronice Rechbach z upraviteljem, hišnim duhovnikom in služinčadjo, dobimo 99 ljudi, kar predstavlja dobro četrtino prebivalstva trga. Med družinskimi poglavarji, Rechbachovimi podaniki, so bili: fužinski mojster (Hamermeister), fužinski hlapec (Hamerknecht) — oba sta imela v družini še po enega fužinskega hlapca —, cajnar (Zauer), osem žebljarjev (Nagelschmidt), žebljarjeva vdova, dve »ubogi vdovi«, ogljarski delavec, mlinar, dninar in gostač. Pri 290 Segallovih podanikih, od katerih so štirje živeli sami, imenjski knjigi (ARS, AS 173, indeks h knj. 6). O tem, da so vse parcele v kraju vključno z Rechbachovimi spadale pod gospostvo Bela Peč, pozneje pričata jožefinski in franciscejski kataster (ARS, AS 175, šk. 1, Naborno gospostvo Bela Peč, k. o. Bela Peč, fasija, s. d., ledina I; AS 176, Cenilni operati, L 330, k. o. Bela Peč, zapisnik zemljiških in stavbnih parcel, 27. 1. 1830). 77 ARS, AS 174, šk. 253, L 307, No. 20, urbarski izvleček 17491751; šk. 201, L 307, No. 2, 12. 6. 1749. 56 pa je bilo 2- do 15-članskih družin, je večina družinskih poglavarjev (35) označenih preprosto kot kaj-žar (Keyschler), dva od teh tudi kot fužinska mojstra. Vključno z njima naštejemo med glavami družin šest fužinskih mojstrov in enega hlapca, pri teh pa skupno osem fužinskih hlapcev kot članov družine. Fužinar-ja, lastnika fužinarskih obratov (Hamersgewerb), sta bila Andrej Kavalar in Janez Sigfrid Pucher (prvi pri Srednji in drugi pri Spodnji Fužini). O drugih poklicih, zlasti obrtnih, popis molči. Srečamo le še trškega sodnika, priprežnika (Vorspanner), delavca, sedem gostačev in gostačko, tri berače in dve beračici. V trgu s 389 dušami je tako leta 1754 prebivalo 75 družin in pet posameznikov.78 S terezijanskim ljudskim štetjem prvič dobimo vpogled v celotno prebivalstvo in poklicno strukturo. Najpogostejši poklici so bili torej fužinski hlapec, fužinski mojster in žebljar, pri čemer se je od treh belopeških fužinarjev očitno samo Rechbach ukvarjal z izdelovanjem žebljev. Skoraj sočasno nastali urbarski izvleček (17491751) v terezijanskem katastru razkriva, da je bilo v trgu skupaj s cerkvijo sv. Lenarta 51 gospodarjev, od tega največja posestnika, ki ju poznamo kot fužinar-ja, Franc Nikolaj baron Rechbach z dobrima dvema hubama in Andrej Kavalar s poldrugo hubo. Pri nekaterih je zabeležena le obveznost, sicer pa je eden imel tretjino hube, dva šestino, 27 hišico in 14 ka- 78 NŠAL, NŠAL 100, KAL, šk. 127/3, Bela Peč, s. d. 399 64 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 Bela Peč na izseku Florijančičevega zemljevida Kranjske iz leta 1744 (Florijančič, Deželopisna karta, list 1). Kraj ob cesti Rateče—Trbiž je označen kot trg s fužinami, nad njim je razvalina belopeškega gradu, vzhodno pa Rechbachov dvorec Podklanec ali Stuckl (Besflekl). jžo.79 V katastru najbolje odraža posestno in poklicno strukturo posestnikov napovedna tabela za njive in druga zemljišča iz leta 1749, po kateri je bilo v trgu 46 posestnikov, med njimi cerkev sv. Lenarta in njen mežnar. Vsi trije fužinarji - vdova Franca Nikolaja barona Rechbacha, Andrej Kavalar in Janez Sigfrid Pucher - so premogli »dvorec« (Hoff), pri čemer je bil Rechbachov presenetljivo samo kupnopraven, druga dva pa lastniška. Medtem ko je baronica Rech-bachova posedovala tako fužine za železo kot za jeklo - njena poklicna dejavnost je opredeljena kot »Eisen- und Stahel-Hammers Gewerck« - sta imela druga dva samo fužine za jeklo (Stahl Hammers Gewerck). Dva posestnika, oba brez poklica (ohne Profession), sta premogla zgolj zemljišča, preostalih 39 pa lastniško kajžo oziroma eden dve kajži (skupaj 40). Velika večina zadnjih je bila brez poklica (25), sicer pa najdemo med njimi kmeta (Bauer), fužinskega mojstra pri baronici Rechbach, kovaškega mojstra (Schmidt-Hammer-Meister), tri jeklarske delavce (Stahel-Arbeitter), mlinarja, vinotoča (Weinschenck), dva tesarja in štiri obrtnike, ki so hodili k naročnikom na dom, na t. i. štero - dva tkalca (Weeberstehrer), barvarja (Farber-Stehrer) ter podkovača (Huffschmidt Stehrer).80 Tudi če poklicna podoba ni popolna, je na dlani, kako malo je bila v trgu zastopana obrt, da ne govorimo o povsem odsotnih trgovcih in kramarjih. Tudi sejemska trgovina je bila nadvse skromna. O 79 ARS, AS 174, šk 253, L 307, No. 20, urbarski izvleček 17491751. 80 Prav tam, šk. 201, L 307, No. 2, 12. 6. 1749. tem, da bi Bela Peč kdaj premogla tedenski sejem, ni nobenih poročil. V določilih treh urbarjev iz 17. stoletja je omenjeno zgolj proščenje (Kirchtag) pri cerkvi sv. Lenarta, ki se je odvijalo v nedeljo po sv. Barbari (4. decembra) in za katerega varovanje je skrbel go-spoščinski oskrbnik.81 V majhnem fužinarskem trgu pač ni bilo pravih pogojev ne za sejemsko trgovino ne za trgovanje nasploh. Po eni strani zaradi premajhnih domačih potreb in skoraj neznatnega podeželskega zaledja, po drugi pa zaradi prevelike bližine Trbiža, ki je lahko zadovoljil vsem potrebam po tovrstnih ne-agrarnih storitvah in izdelkih. V prometnem pogledu Bela Peč ni imela neugodne lege, čeprav skozi dolino in trg nikoli ni tekla kakšna pomembna prometna povezava. Približno uro hoda je bila oddaljena od Trbiža, skozi katerega je iz Kanalske doline po dolini Ziljice vse do 18. stoletja vodila glavna prometnica med Dunajem in notranjostjo Vzhodnih Alp ter med Benetkami in Salzburgom, oprta še na staro rimsko cesto. Ko je po razglasitvi Trsta za svobodno luko (1719) sčasoma stekla glavna povezava med Koroško in morjem čez Korensko sedlo, je bila Bela Peč le malo bolj oddaljena od te ceste kakor od trbiške.82 Nikakor ne gre zanemariti dejstva, da je pri Beli Peči najnižji in s tem najlažji prehod s Kranjske na Koroško, in sicer od Rateč čez savsko razvodje, skozi belopeško dolino in 81 KLA, KLA 112, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 7v; prav tam, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 35; StLA, I. O. HK-Sach, K 91, H 27, Weissenfels Urbar 1658-1660, fol. 11. 82 O tem, zlasti: Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. 101- 400 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 naprej po dolini Ziljice na Beljak. Tej cestni povezavi je sicer vseskozi pripadala le stranska vloga, zato trg od nje ni imel posebnih koristi.83 Bela Peč je torej po svoji poklicni, gospodarski in socialni strukturi ostajala veliko bolj ffužinarski kraj, kot da bi se približala »pravim« trgom, središčem trgovske in obrtne dejavnosti. Po J. Šornu je leta 1770 premogla troje fužin, ki so bile vse ustanovljene še pred letom 1700. Tako kot sredi stoletja je le ena (Zgornja Fužina) premogla tako talilni ogenj na jeklo (2) kot na železo (1), drugi dve pa samo na jeklo, od teh ena (Spodnja Fužina) dva takšna ognja. Število težkih kladiv (norcev) je bilo različno: tri pri Zgornji, eno pri Srednji in dve pri Spodnji Fužini.84 Izkaz o proizvodnji in personalu iz leta 1769 navaja za Belo Peč 37 fužinskih delavcev, 70 ogljarskih hlapcev, 15 faktorjev idr., vendar niti enega rudarja.85 Ob nastanku jožefinskega katastra slabi dve desetletji pozneje (okoli 1787) je bilo stanje belopeških fužin podobno. Andrej Sebastjan Siegert, Rech-bachov naslednik pri Zgornji Fužini in imetnik njihovega dvorca Podklanec (Behaußung Stückl), je premogel tri kladiva za jeklo, Jožef Kavalar pri Srednji Fužini dve, Pavel Huber pri Spodnji pa tri. Iz tega katastra izvemo še za nekaj drugih obratov na vodni pogon ob istem Jezerskem potoku, ki so bili vsi v lasti omenjenih treh fužinarjev, in sicer dva mlina, dve žagi za deske in 11 stop. Pri nekaterih posestnikih je omenjena kmečka kajža (Bauern Kaischen), ni pa nobenih podatkov o poklicih. Kot je navedeno v uvodnem orisu ledine Bela Peč, je štel trg 60 hišnih številk (od 1 do 60), a se jih v popisu dejansko pojavlja samo 45,86 ker lastniki preostalih očitno niso premogli obdelovalnih zemljišč in ker nekatere hiše najbrž tudi niso več obstajale. Kot povsod drugod v deželi je bilo hišno oštevilčenje uvedeno leta 1770.87 Tudi leta 1793 so bili še vsi trije fužinarski obrati v rokah zgoraj naštetih rodbin Siegert, Kavalar in Huber. Prva dva fužinarja sta imela po en talilni ogenj in dve kladivi, Huber pa dva ognja in štiri kladiva. Poleg tega je Siegert premogel fužine za presnanje, za teza-nje ali brescianske fužine ter žičarno.88 O številu zapo- 83 Cesta je v začetku 30. let 19. stoletja v cenilnih operatih fran-ciscejskega katastra opredeljena kot okrajna (Bezirksstrasse) in v srednje dobrem prevoznem stanju (ARS, AS 176, Cenilni operati, L 330, k. o. Bela Peč, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 6, s. d.). 84 Šorn, Začetki industrije, str. 149, imenuje obrate Bela Peč I, II in III, njihovo identifikacijo pa omogočajo imena lastnikov (str. 142). 85 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 479. 86 ARS, AS 175, šk. 1, Naborno gospostvo Bela Peč, k. o. Bela Peč, fasija, s. d., ledina I. 87 Archivio parrocchiale Fusine in Valromana, liber baptisato-rum 1733-1771. 88 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 479-480. — Müllner podaja tudi kratek historiat vseh treh obratov. Prvi, nekoč Casparjev, naj bi obstajal od leta 1540, druga dva pa naj bi postavili leta 1613. Manj jasen je pri navajanju zaporedja imetnikov (str. 480). Letnice zgraditve fužinarskih obratov se zelo verjetno opirajo na urbarje, kjer smo jih že srečali. slenih v posameznem obratu imamo natančne podatke šele iz leta 1811, ko je bil Siegertov naslednik (pri Zgornji Fužini) že jeseniški fužinar Leopold Ruard, poročen z njegovo hčerko. Kavalarjeve fužine so tedaj zaposlovale 17 delavcev, Huberjeve 30 in Ruardove 89 ali skoraj dvakrat toliko kot prve in druge skupaj. J. Šorn se je ob tem spraševal, kaj vse je popisovalec pri-štel k Ruardu, da je dobil tako visoko številko.89 Od osemdesetih let 18. stoletja dalje smo neprimerno bolje kot dotlej poučeni o poklicih Belope-čanov, saj jih zdaj precej dosledno beležijo matične knjige. Pogosto so starši in botri krščencev, mladoporočenci, poročne priče in umrli označeni sicer le kot tržani (Bürger/in), precej je fužinskih mojstrov (Hammermeister) in drugih s fužinarstvom povezanih poklicev, tako kot sredi stoletja pa le tu in tam kak gostilničar in obrtnik, kot na primer tesar ali krznar. Preseneča dokaj pogosto pojavljanje poklica rudar (Bergknapp), ki ga srečujemo tudi po okoliških vaseh, zlasti v Koprivniku. Ni gotovo, ali so bili vsi rudarji zaposleni v rudniku svinca v Rablju, kot je izrecno navedeno pri nekaterih oziroma so označeni kot cesarsko-kraljevi rudarji (k. k. Bergknapp), ali pa gre deloma tudi za (priložnostne) iskalce železove rude po belopeški okolici.90 Sodeč po prej omenjenem izkazu iz leta 1769 tedaj tu ni bilo rudarjev, kopačev železove rude,91 vendar bi se stanje medtem lahko spremenilo, saj so, kot smo videli, rudo sto let prej tod že kopali. Pomemben vir iz tega časa so jožefinska vojaška merjenja, kartografska upodobitev kraja z opisom iz let 1784—87. Bela Peč je imenovana tržec (Marktl Weissenfels), v rubriki o trdnih zgradbah pa so kot takšne našteti samo grad, župnijska cerkev z župniščem in štiri zasebne hiše.92 Na zemljevidu je kot grad (Schlofs) prikazan dvorec na skrajnem vzhodnem koncu naselja, tj. Podklanec ali Stückl, in pod njim kladivo za jeklo (Stachl Hamer), medtem ko je stari belopeški grad na hribu upodobljen kot ruševina (Rudera Weisenfels).93 Prva natančna kartografska podoba Bele Peči je iz leta 1813, in sicer v t. i. francoskem katastru, nastalem v času kratkotrajne pripadnosti belopeškega območja Napoleonovemu Italijanskemu kraljestvu. Katastrska mapa je bila pozneje vključena v franci-scejski kataster, katerega spisovni del je za Belo Peč datiran leta 1830. Ker francoski kataster drugače kot franciscejski ne razlikuje med zidanimi in lesenimi stavbami, smo žal prikrajšani za vedenje o tem, iz ka- 89 Šorn, Začetki industrije, str. 1671—162. — Leopold Ruard, umrl leta 1834, in Magdalena Siegert, sta se poročila leta 1807 (Müllner, Geschichte des Eisens, str. 428). 90 Archivio parrocchiale Fusine in Valromana, Geburtsbuch 1784—1820, Trauunsgsbuch 1785—1820, Sterbebuch 1770— 1820. 91 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 479. 92 Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu. Opisi. 4. zvezek, str. 4. 93 Prav tam, sekcija 107. 401 64 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 Fužinarski dvorec« (Castelletto)pri Spodnji Fužini (foto B. Golec, avgust 2016). kšnega materiala je bila katera. Tudi socialna oziroma poklicna struktura posestnikov ostaja neznanka, ker ni izpolnjena rubrika o njihovem stanu. V trgu je bilo tako kot v času jožefinskega katastra 60 hišnih številk, vendar štiri številke dejansko pogrešamo. Štiri hiše je imel v lasti fužinar Leopold Ruard, tedanji lastnik dvorca Podklanec (Stuckl) in največjih fužin (Zgornja Fužina). Drugi fužinarski obrat (Srednja Fužina) je še vedno posedovala rodbina Kavalar in tretjega (Spodnja Fužina) rodbina Huber. V rokah navedenih treh fužinarjev so bili tudi oba mlina in obe žagi, sicer pa sta imela Ruard in Huber za razliko od Kavalarja po dve fužinski poslopji (Hamer, Hamergewerk)?A Po uradnih podatkih za leto 1817 je bilo število hiš v Beli Peči tedaj rahlo višje (62), število prebivalcev pa je znašalo 314,95 kar je 75 manj kot po terezijanskem ljudskem štetju leta 1754.96 Kot vse kaže, se stanje v franciscejskem katastru in cenilnih operatih v resnici nanaša na čas nastanka francoskega katastra (1813). Cenilni elaborat iz začetka tridesetih let govori namreč le še o dveh fužinarskih obratih, ki ju imenuje Ruardov in Wal-cherjev, vsak pa je zaposloval 20 delavcev. Fužina za jeklo v rokah Leopolda Ruarda je tedaj dobivala surovo železo iz lastnikove talilnice na Savi pri Jesenicah, medtem ko se je Walcherjeva fužina za že- 94 ARS, AS 176, L 330, k. o. Bela Peč, zapisnik zemljiških parcel, 27. 1. 1830; mapni listi VIII, IX, XIII in XIV. gl. tudi: prav tam, Cenilni operati, L 330, k. o. Bela Peč, zapisnik zemljiških in stavbnih parcel, 27. 1. 1830. 95 Haupt-Ausweis, fol. F2. 96 Gl. op. 76. lezo oskrbovala s Koroške.97 V vsej katastrski občini, ki je vkjučevala še manjše vasi Ahleti, Koprivnik in Zagrad, je bilo tedaj 630 duš, 91 hiš in 134 stanovanjskih strank. Nekoliko preseneča, da se jih je od zadnjih kar 124 ukvarjalo samo s kmetovanjem in manj kot desetina tudi z obrtjo (10).98 Slaba polovica stanovanjskih hiš je bila zidanih (44), druge pa tako kot gospodarska poslopja lesene, deloma v dobrem in deloma v srednje dobrem gradbenem stanju.99 V tridesetih letih 19. stoletja belopeško fužinar-stvo ni bilo v upadu, kot bi sklepali iz navedb o samo še dveh fužinarskih obratih, Ruardovem in Walcher-jevem. Tretji, Kavalarjeve fužine pri Srednji Fužini, v resnici ni ugasnil, ampak je bil samo združen z Ruar-dovimi. Oboje je leta 1836 podedovala Ruardova hči Kristina, poročena z lastnikom belopeškega gospostva Francem Kosom, medtem ko je njen brat Viktor obdržal obrate na Savi in Plavžu pri Jesenicah ter v Mojstrani.100 Obrat pri Spodnji Fužini, nekoč Pu-cherjev, je medtem postal last Antona Walcherja.101 97 ARS, AS 176, Cenilni operati, L 330, k. o. Bela Peč, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 14, s. d. - V istem elaboratu je tudi pri obravnavi voda jasno povedano, da žene Jezerski potok (samo) dvoje fužin (Eisenhammerwerke) (prav tam, & 5). 98 Prav tam, & 3. 99 Prav tam, & 13. 100 V delilni pogodbi so kot Kristinina dediščina navedene Sie-gertove in Kavalarjeve (!) »rudarske entitete« (Bergwerksen-titaten), ki so jih sestavljali: fužine za presnanje, štiri kladiva za jeklo, cajnarica, fužine za tezanje, 15 žebljarskih nakoval in klešče za žico skupaj s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji ter gozdovi (Mullner, Geschichte des Eisens, str. 428). Prim. Mohorič, Dva tisoč let, str. 246-147. 101 Za lastnikom Domicijanom Huberjem, lastnikom leta 1808, 402 3 KRONIKA 64 BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 Poznejši razvoj fužinarstva in industrijskega železarstva v Beli Peči je še neraziskan in znan le v fragmentih.102 Za ponovni gospodarski in demografski dvig trga sta bila ključna zgraditev železniške proge Ljubljana-Trbiž (1870) in nemški kapital, strnjen okoli delniške družbe Stahlwerke Weissenfels (Je-klarne Bela Peč). Industrijska proizvodnja s sedežem v Podklancu se je razmahnila z izdelovanjem svetovno znanih patentiranih verig in se z večjimi ali manjšimi težavami obdržala do danes. Pred prvo svetovno vojno je bilo zaposlenih do tristo delavcev, največ iz Ziljske doline, a tudi iz Ogrske in Hrvaške. S pritokom delavcev od drugod in s tovarniškimi hišami se je precej spremenila fiziognomija kraja.103 Kot lahko razberemo iz spodnje preglednice, se je število hiš, ki je do srede 19. stoletja stagniralo (okoli 60), do leta 1910 povečalo za polovico, prebivalstvo pa se je zlasti zaradi delavstva podvojilo (z vmesnim občutnim padcem leta 1880), pri čemer se je v prvem desetletju 20. stoletja skoraj podvojil tudi delež slovensko govorečih. Število hiš in prebivalcev trga Bela Peč v obdobju 1817-1910 Leto Število hiš Število prebivalcev Domače prebivalstvo nemško govoreči slovensko govoreči 1817102 62 314 — — 1857103 63 389 — — 1869104 64 588 — — 1880105 74 490 433 (90,8 %) 44 (9,2 %) 1890106 72 563 470 (86,4 %) 74 (13,6 %) 1900107 80 533 444 (89,7 %) 49 (9,9 %) 1910108 90 768 614 (82,4 %) 131 (17,6 %) je tu leta 1835 izpričan Anton Walcher, že leta 1844 pa Peter Pavel Koschat (Müller, Le Case del Comune di Weissenfels, str. 133). 102 I. Mohorič v svojem obsežnem delu o gorenjskem železarstvu pušča Belo Peč povsem ob strani (Mohorič, Dva tisoč let), po eni strani zato, ker je po prvi svetovni vojni pripadla Italiji, po drugi pa zaradi nevključitve tamkajšnjih obratov v leta 1869 ustanovljeno Kranjsko industrijsko družbo (prav tam, str. 210 sl.). Tudi M. Müller fužinarstva in industrije ne obravnava, ampak razkriva le, katere hiše so bile v lasti belopeške jeklarne (Müller, Le case del Comune Catastale di Weissenfels, str. 114 sl.). 103 Podlogar, Iz zgodovine kranjskih trgov, str. 52. O industrijskih podjetjih v povezavi z nekdanjim belopeškim gospostvom gl. tudi: Smole, Graščine, str. 77. 104 Haupt-Ausweis, fol. F2. 105 Landes-Regierungsblatt, str. 202. 106 Orts-Repertorium, str. 68. 107 Special-Orts-Repertorium (1884), str. 102. 108 Special Orts-Repertorium (1894), str. 94. 109 Gemeindelexikon von Krain, str. 116. 110 Spezialortsrepertorium von Krain, str. 71. Politično-upravni razvoj trga Belopeški trg je od svojega nastanka dalje v celoti spadal pod domače zemljiško gospostvo Bela Peč s sedežem v gradu, zgrajenem v prvi polovici 15. stoletja na strmi vzpetini nad fUžinarsko naselbino. Za razvoj in avtonomijo trga nikakor nista bili nepomembni dve spremembi: v lastništvu in fUnkcioniranju gospostva. Prva se je dogodila leta 1636, ko je gospostvo prešlo iz deželnoknežjih rok v zasebne, najprej v last knezov Eggenbergov.111 S tem je tudi kraj po formalnem statusu prenehal biti deželno-knežji, ampak je postal zasebni (municipalni) trg. Druga sprememba je povezana s prenosom gospo-ščinskega sedeža na oddaljene Jesenice na drugem, vzhodnem robu gospostva, kar se je dokončno zgodilo okoli leta 1700, potem ko je gospoščinski upravitelj prebival na Jesenicah vsaj že nekaj časa pred letom 1689. Po opustitvi je stari belopeški grad kmalu postal razvalina, ne da bi v dolini dobil naslednika - nov dvorec ali upravno poslopje.112 V 18. stoletju se je središče gospoščinske uprave prestavilo še enkrat, in sicer z Jesenic v Kranjsko Goro, kjer je ostalo do zemljiške odveze.113 111 O lastnikih gospostva gl. Smole, Graščine, str. 76. 112 Valvasor (1689) pri opisu trga Jesenice pravi, da je ena od tamkajšnjih lepih hiš v lasti belopeškega gospostva in da v njej iz praktičnih razlogov vedno prebiva upravitelj ali oskrbnik gospostva, ker je Bela Peč tako rekoč čisto na robu gospoščin-skega ozemlja (Valvasor, Die Ehre XI, str. 21). Nedolgo zatem je belopeški grad povsem opustel, bodisi že pod grofi Trilecki bodisi pod Matevžem Segallo, ki ga je od njih kupil leta 1715 (ARS, AS 1063, Zbirka listin, št. 2829, 1715 III. 26., Ljubljana). Segalla se je z družino naselil v jeseniški upraviteljevi hiši. Članom njegove družine je namreč od pomladi naslednjega leta mojgoče kontinuirano slediti v jeseniških matičnih knjigah (NSAL, ŽA Jesenice, Matične knjige, R 1700-1745, pag. 96, 101, 110, 130, 132), ko pa so leta 1722 popisali celotno Segallovo zapuščino, belopeški grad v zapuščinskem inventarju ni niti več omenjen (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 9. 7. 1722). Potem ko ga Valvasor leta 1689 prikazuje še v polni funkciji, je pol stoletja pozneje (1744) vrisan na Florijančičevem zemljevidu Kranjske kot razvalina (Flo-rijančič, Deželopisna karta, list 1). Datiranja dokumentov kot »Herrschaft Weissenfels« so tako glede kraja nastanka zlahka zavajajoča (npr. ARS, AS 133, Gospostvo Bela Peč, Urkunden und Verbriefungs-Protokoll II 1733-1809, 1. 6. 1733, 31. 5. 1792). — Opozoriti kaže na neverodostojno poročilo, po katerem belopeški grad leta 1618 ni bil pozidan in so ga po napadu nanj uničili rateški kmetje, tako da naj bi bil že odtlej ruševina. Zapis je leta 1750 našel pod kamnom v grajskih razvalinah neki slamorezec, njegov prepis pa je leta 1781 potrdil belopeški magistrat (ARS, AS 1080, šk. 10, fasc. 13, Graščinski arhivi (B—N), Bela Peč, 1. 1. 1781). 113 Ob terezijanskem ljudskem štetju leta 1754 je družina Se-gallovega sina Jožefa že prebivala v Kranjski Gori (NSAL, NŠAL 100, KAL, šk. 116/9, s. d.). V izogib dvoumnostim je belopeško gospostvo v dokumentih pozneje označeno tudi kot »gospostvo Bela Peč v Kranjski Gori« (Herrschaft Weissenfels zu Kronan), denimo v zemljiškoknjižnih listinah in cenil-nih operatih v začetku 30. let 19. stoletja (npr. ARS, AS 133, Gospostvo Bela Peč, Urkunden und Verbriefungs-Protokoll II 1733—1809, 23. 12. 1793; AS 176, Cenilni operati, L 330, k. o. Bela Peč, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 1, s. d.). Zidana hiša lastnika belopeškega gospostva Franca Kosa je 403 64 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 Manj pomembne so bile cerkvenoupravne spremembe, če odmislimo turbulentni čas reformacije, ko je cerkev sv. Lenarta skoraj tri desetletja samevala brez duhovnika (od 1572 do 1601), tržani pa so postali protestanti.114 Vse od leta 1390 do začetka 19. stoletja je Bela Peč ostala sestavni del župnije Kranjska Gora, podrejene ljubljanski škofiji od njene ustanovitve leta 1461 dalje. Stalni duhovnik pri cerkvi sv. Lenarta na robu trga je od leta 1682 nosil naslov vikarja, dokler se ni leta 1820 osamosvojila povsem samostojna belopeška župnija.115 V tesni navezavi na gospostvo in deloma tudi na domače cerkveno središče je izza srednjega veka delovala fužinarska, pozneje trška avtonomija, ki je tako kot samouprave drugih trgov na Kranjskem doživela konec v dobi francoske zasedbe v začetku drugega desetletja 19. stoletja.116 Védenje o njenem ustroju in delovanju bi bilo močno okrnjeno, omejeno skoraj samo na normativna določila v gospoščinskih urbarjih iz 17. stoletja in na omembe trških sodnikov (največ v matičnih knjigah), če se ne bi ohranil prvovrsten vir, trška knjiga, ki smo se je že dotaknili in o kateri bo še govor. Tudi normativni viri sami so sicer toliko zgovorni, da omogočajo dovolj jasno sliko upravno-pravne-ga položaja trga. Gre za tako rekoč identične zapise, ki se pojavljajo v vseh treh urbarjih iz 17. stoletja. Njihov nastanek je treba iskati še v 16. stoletju, v osnovi pa se navezujejo na normative iz nedatiranega Memoriala, nastalega kmalu po letu 1523.117 Glavna razlika je ta, da tedaj niso bili izrecno omenjeni trg in tržani. Tudi dikcija določil v urbarjih iz let 1617, 1636 in 1658-60 kaže na njihov izvor v starejši dobi. V ospredju so namreč fužinarji in kovači, ne tržani kot taki, tako kot tudi Bela Peč v glavnem delu urbarja ni izrecno imenovana trg. Urbarska določila zajemajo vse bistvene pravice in obveznosti Belopečanov. Začenjajo se s ključno navedbo za gospostvo, da fužinarji in kovači pod Belo Pečjo (vndter Waisenfels bey denen Hamern vnd Schmitten) ne gospostvu ne duhovščini ne plačujejo nobene desetine od posevka, njihova obdelovalna zemlja pa so samo vrtovi in prav majhna ozka zemljišča. Če jih fužinarji in kovači prodajajo drug drugemu, so oproščeni plačila desetega pfeniga, le gospo-ščinski oskrbnik prodajo potrdi. Prav tako so prosti v franciscejskem katastru označena kot »als Dominium Wei-fienfels« (ARS, AS 176, L 127, k. o. Kranjska Gora, zapisnik stavbnih parcel, 8. 3. 1827). 114 Podlogar, Iz zgodovine kranjskih trgov, str. 52-53. 115 Hofler, Gradivo za historično topografijo, str. 39-40. — Leta 1933 je bila belopeška župnija po skoraj pol tisočletja izločena iz ljubljanske škofije in dodeljena videmski nadškofiji (prav tam, str. 40), ki ji je skupaj s Kanalsko dolino pripadala že v času kratkotrajne francoske vladavine v začetku 19. stoletja (Steska, Ilirska Koroška, str. 57). 116 O odpravi mestnih in trških avtonomij z ustanovitvijo francoskih komunov gl. zlasti: Zontar, Struktura uprave, str. 201— 203. 117 Gl. op. 27. plačila davka in ne opravljajo nobene tlake, razen da ob nevarnosti stražijo belopeški grad. Pravijo, da tr-žanske (bürgerliche) kazenske in civilne zadeve izvršujejo v svojem pomirju (Burgkhfrid), prijete zločince (Malefiz persohnen) pa so dolžni tretji dan izročiti gospoščinskemu deželskemu sodišču v justifikacijo. Po njihovi navedbi se ozemlje pomirja začenja pod Klancem (in der Höch sein, oder in der Stückhlgenant) - pri poznejšem dvorcu Podklanec (Stückl) - tostran Rateč med dvema hribčkoma in teče skozi trg (durch denn Marckht) do Belega potoka. Sami volijo trškega sodnika (ainen Marckht Richter) in ga predstavijo oskrbniku gospostva v potrditev. Sicer pa nimajo nobenih trških svoboščin (Markchtt Freiheitten) razen štirih fevdnih pisem, ki jih že poznamo, treh iz prve polovice 15. stoletja (l404, 1407 in 1422) ter mitnin-ske oprostitve na trbiški mitnici iz leta 1545. Imajo tudi gmajno za pašo, ki si jo deloma delijo z Rate-čani, in v dodeljenih gozdovih posebno pravico do izkoriščanja lesa za lastne hišne potrebe. Dragocen je podatek o sejemski dejavnosti. Pri cerkvi sv. Lenarta, podružnici župnije Kranjska Gora, se v nedeljo po sv. Barbari (4. decembra) odvija proščenje (Kirchtag), ki ga varuje gospoščinski oskrbnik in prejme za to 24 krajcarjev ter četrtinko vina. Cerkveni obračun naredijo ključarji na praznik sv. Filipa in Jakoba (3. maja) v navzočnosti župnika, oskrbnika in soseske.118 Normativna določila so se zagotovo prenašala vsaj še v drugo polovico 18. stoletja, vendar njihovih poznejših zapisov ne poznamo. Izjemno dragocen vir o dejanskem funkcioniranju trške samouprave je doslej že večkrat omenjena knjiga trških zapisnikov, ki jo bomo kratko imenovali trška knjiga. V skoraj v celoti popisan foliant z blizu sto neoštevilčenimi listi so od leta 1525 do 1734 vpisovali različne spomina vredne vsebine, sprva po vrsti, pozneje pa brez pravega reda, kjer je bilo pač dovolj prostora.119 Knjiga je tem pomembnejša, ker pokriva časovni razpon več kot dveh stoletij in ker se lahko od kranjskih trgov pohvali s takšnim ohranjenim virom le še Žužemberk, ta sicer z dvema trškima knjigama, a precej mlajšima.120 Belopeška trška knjiga je bila sprva namenjena samo vpisovanju pomembnejših sodnih zadev in je pri prvi iz leta 1525 tudi izrecno imenovana sodna knjiga (das Gerichts Buech; im Gerichts Puech).121 Sedemdeset let pozneje (1595) je o knjigi govor kot o sodnem za- 118 KLA, KLA 112, 2435, Urbar und Kopialbuch, fol. 8-13v; prav tam, 2732, Urbar Weissenfels 1636, pag. 35—41; StLA, I. O. HK-Sach, K 91, H 27, Weissenfels Urbar 1658-1660, fol. 11-13v. — Citati so vzeti iz urbarja 1636. 119 AS 1073, 231r, trška knjiga Bela Peč. — Knjigo so dejansko začeli voditi šele leta 1530. Na sprednji strani usnjenih platnic je namreč naslov z letnico, ki razkriva, da je imela knjiga najprej funkcijo kopialne knjige: »Formular Allerley Copien etc. 1530«. 120 ARS, AS 168, fasc. 1, sodni protokoli 1656—1688, trška knjiga 1687—1890. Gl. tudi: Golec, Trg Žužemberk, str. 33—41. 121 AS 1073, 231r, s. p., 21. 7. 1525, 1. 8. 1525. 404 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 Belopeška trška knjiga — zapis o volitvah sodnika leta 1601 in 1602 (ARS, AS 1073, 231r, s. p.). pisniku (alda in Grichts ProtocolI).122 Odtlej knjiga v veliki meri izgubi dotedanjo namembnost, saj se pridružijo druge vsebine, sodnih zadev pa je sčasoma vedno manj, dokler konec 17. stoletja povsem ne prenehajo (1697). Od konca 16. stoletja so v trško knjigo vpisovali predvsem volitve in potrditve trških sodnikov, veliko manj volitve in sestavo trškega sveta, od leta 1698 do 1734 pa z eno izjemo (izvleček iz urbarja) samo še sprejeme novih meščanov. Druge vsebine so zastopane neprimerno redkeje oziroma so sploh osamljene. Dokler je imela knjiga samo namembnost sodnih zapisnikov, praviloma srečujemo izpiljene pisave, ki jih gre kljub vpisom zadev v prvi osebi (sodnikov in gospoščinskih oskrbnikov) pripisati poklicnim gospoščinskim pisarjem. Zapisi o volitvah in potrditvah izvoljenih sodnikov ter svetnikov so večinoma prav tako pisani z lično pisavo, v prvi osebi in s podpisom oskrbnika oziroma njegovega pooblaščenca, t. i. oskrbniškega upravitelja. Nasprotno so vpisi iz zadnjih treh desetletij neprimerno bolj nerodni, delo trških sodnikov in najbrž še koga, ki je bil le za silo vešč pisnega uradovanja. Vsekakor je pomenljivo, da nikoli ne naletimo na omembo trškega pisarja. Knjiga je prvovrsten vir za spoznavanje sodne in upravne prakse, sestave in funkcioniranja trških 122 Prav tam, s. p., 29. 3. 1595. organov ter razmerja med trško samoupravo in gospostvom. Sodne zadeve so razen redkih izjem civilnopravne (kupoprodaje, zapuščine, oporoke, tožbe zaradi dolgov idr.) in redko kazenskopravne, ki so razumljivo vse manjše. Med njimi je kot najtežja kazen izpričan izgon iz trga in trškega pomirja. Ta je leta 1588 doletel tatu, zalotenega pri kraji na Koroškem, ukaz, kako ravnati s premoženjem izgnanega, pa je izdal gospoščinski oskrbnik.123 Zapis o tem, da je trški sodnik leta 1594 nekega hudodelca (ein Mallauyz Person) tretji dan po prijetju izročil oskrbniku v belopeški grad,124 je v skladu z določilom, ki ga najdemo v urbarjih iz 17. stoletja.125 Nasprotno ni izpričanih primerov pritožbe na oskrbnika kot drugostopenjsko instanco, o čemer kot o normi govori že t. i. Memorandum kmalu po letu 1523.126 Pač pa je pri prvi sodni zadevi iz leta 1525 - nanaša se na zapuščino - navedba, da jo je potrdil oskrbnik Baltazar Meichsner (zu krefften erkhennt').127 Kot v drugih trgih z razvito sodno-upravno avtonomijo so se prebivalci Bele Peči delili na tržane (Bürger) in ostale prebivalce (gostače), ki jih lahko štejemo med tržane v širšem pomenu besede. Pravi, 123 Prav tam, s. p., 25. 7. 1588. 124 Prav tam, s. p., 3. 6. 1594. 125 Gl. op. 116. 126 Gl. op. 27. 127 ARS, AS 1073, 231r, s. p., 17. 8. 1525. 405 64 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 polnopravni tržani so postali tisti, ki so jih v tržanstvo sprejeli ob svečani prisegi. Institucija polnopravnega tržanstva je bila vsekakor povezana z izoblikovanjem klasičnih trških organov in sega torej najpozneje v prvo polovico 16. stoletja, vendar smo o konkretnih primerih podeljevanja tržanstva poučeni pozno, šele iz vpisov v trški knjigi od leta 1687 do 1734. Skupno je izpričanih 16 sprejemov, pri katerih je pred trškim sodnikom priseglo različno število novosprejetih tr-žanov - od eden do osem. Njihovi poklici in izvor so navedeni le izjemoma. Tako za prvega izvemo, da je bil fužinar (Hamergewerkh alda), in sicer »gospod« Andrej Kavalar,128 eden je naveden kot čevljar, eden pa je prišel z Jesenic.129 Tudi sestava trških organov - trški sodnik s svetom - je bila tipična za trge z razvito sodno-upravno avtonomijo, pri čemer je v Beli Peči poleg sveta vsaj nekaj časa obstajal še manjši odbor, katerega vloge ne poznamo. Svet se je vsekakor razvil iz sodnega pri-sedništva, ki zaradi strukture razpoložljivih virov ni izpričano pred začetkom vodenja knjige sodnih zapisnikov leta 1525.130 Kot že rečeno, se oznaka trški sodnik prvič pojavi med letoma 1533 in 1535, od leta 1548 pa je razen ene same izjeme (1552) ustaljena.131 Odtlej srečujemo tudi trške svetnike (Hern vndRatts Freundt, Herrn des Raths, Burger des Raths),12,2 za katere se, ko gre za celoto, alternativno pojavlja prejšnje oziroma splošnejše poimenovanje prisedniki (meine Beisizer, Herrn vnd Beysizer)133 včasih oboje skupaj (Beisitzer des Ratts, Rattsfreunde vnd Beisizer).134 Trškega sodnika in svet so volili vsako leto v dneh okoli praznika sv. Filipa in Jakoba (3. maja), in sicer - kot lahko preberemo v zapisu o izvolitvi sodnika leta 1646 - po starem običaju (den alten gebrauch nach) ob cerkvenem obračunu.135 Podatkov o volitvah članov sveta je v knjigi neprimerno manj. Ko se leta 1593 pojavi prvi zapis o sodniški izvolitvi, so svetniki (Rathsfreunde) v nadaljevanju le našteti, skupaj enajst, izrecno pa je še povedano, da so vsi tudi tukajšnji tržani (alle Burger daselbst).1316 Da so jih volili sočasno s sodnikom (erkhust vnd erwelt), priča kronološko naslednji zapis o volitvah iz leta 1599, ki je nastal izpod peresa istega gospoščinskga oskrbnika in pozna imena devetih svetnikov.137 V 17. stoletju je v devetdesetih letih od 1601 do 1691 dokumentirana skoraj polovica volitev sodnika (44), enkrat dvoje v 128 Prav tam, s. p., 22. 9. 1687. 129 Prav tam, s. p., 3. 5. 1698, 27. 5. 1698. 130 Gl. op. 34. 131 Gl. op. 36-40. 132 Npr. ARS, AS 1073, 231r, s. p., 10. 9. 1548, 5. 4. 1579, 27. 4. 1580, 9. 5. 1603, 1. 5. 1634. 133 Prav tam, s. p., 10. 10. 1564, 5. 4. 1579. 134 Prav tam, s. p., 29. 7. 1587, 1. 5. 1633. - Član trškega sveta je samo enkrat izjemoma naveden kot Ratsburger (prav tam, 7. 12. 1575). 135 Prav tam, s. p., 1. 5. 1646. 136 Prav tam, s. p., 26. 5. 1593. 137 Prav tam, s. p., 1. 5. 1599. istem letu,138 medtem ko je zapisov o volitvah oziroma o personalni sestavi trškega sveta samo osem, in to iz krajšega časovnega razpona med letoma 1633 in 1686. Iz treh zaporednih vpisov (1633-1635), ko je bilo v svetu devet »svetnikov in prisednikov« (Rattsfreunde vnd beisitzer), lahko razberemo, da so tudi svet volili vsako leto in sočasno s sodnikom. V letih 1659 in 1661 je imel 11 oziroma 12 članov, obstajal pa je še poseben odbor (Ausschus), ki je štel prvič pet mož in drugič samo dva.139 Ta organ, katerega funkcija ni znana, je pozneje izginil. Za leto 1682 vemo, da so 9. februarja, torej na neobičajen dan, sprejeli pet novih svetnikov. Malo prej ali pozneje je njihovo število znašalo enajst140 in devet leta 1686, ko je izpričana zadnja sestava. Poklic se pri svetnikih pojavi le izjemoma, pri sodnikih pa sploh nikoli.141 Ne gre dvomiti, da so sodnika in svet lahko volili le polnopravni tržani, čeprav se včasih pri volitvah poleg skupnosti tržanov (die ganze burgerschaft oziroma samo burgerschaft) pojavi še soseska (gemain oziroma nachbarschaft) in je leta 1642 govor sploh samo o tej (wal der ganzen Nachbarschaft vnd Gmain).142 Zgodnejši zapisi o volitvah so delo gospoščinskih oskrbnikov, ki so novoizvoljenega sodnika potrdili, od leta 1631 dalje pa je to nalogo največkrat opravil oskrbnikov pooblaščenec, imenovan oskrbniški upravitelj (Pflegsverwalter), kar utegne biti povezano s tem, da je oskrbnik morda že tedaj prebival na Je-senicah.143 Pooblaščenci so bili tudi pomembni domačini, tako leta 1653 fužinar Jurij Krištof Casper (Hamergewerckh alhie).144 Poleg tega je ob potrditvi s strani gospostva v prvi polovici 17. stoletja nekajkrat navedeno, da je gospoščinski oskrbnik novemu sodniku izročil sodno skrinjo (Gerichtsladt)145 V istem času in samo dve leti (1639-1640) srečujemo na čelu trškega sodišča sodnega upravitelja (Gerichtsverwalter), ki je bržčas nadomeščal odsotnega sodnika,146 postavitev »nepristranskega sodnika« (zu dem un-partheischen richter gestelt) leta 1639 pa je povezana 138 Ni znano, zakaj so volitvam 17. maja 1606 sledile naslednje že čez slab mesec, 15. junija. 139 Sestava odbora iz leta 1658 je bila pozneje dopolnjena s petimi novimi imeni, pri enem članu je križec, pri štirih pa navedba, da so bili sprejeti v svet (in Rath). 140 Seznam, ki se nahaja med seznamoma iz let 1682 in 1686, ni datiran, glede na imena svetnikov pa je iz istega časa. 141 1. maja 1633 je en svetnik označen kot kovač za pločevino (Plehschmidt) in eden kot mlinar (Mulner). 142 Npr. ARS, AS 1073, 231r, s. p., 24. 5. 1604, 1. 5. 1637, 1. 5. 1640, 1. 5. 1642, 1. 5. 1650. 143 Ob potrditvi sodnika 1. maja 1636 je navedeno, da se je to zgodilo v navzočnosti kranjskogorskega župnika, istega dne leta 1661 pa se je župnik sam podpisal pod oskrbniškim upraviteljem. Med vpisoma o volitvah 1. maja in potrditvi sodnika 10. maja 1656 je Karel pl. Rechbach pripisal, da je bil navzoč tudi on. 144 ARS, AS 1073, 231r, s. p., 3. 5. 1653. 145 Prav tam, 1. 5. 1601, 1. 5. 1602, 3. 5. 1620, 1. 5. 1637. 146 Izpričana sta dva sodna upravitelja (16. 12. 1639, 8. 1. 1640 in 6. 5. 1640), ki potrjeno nista bila identična s sočasnim sodnikom, izvoljenim 1. maja 1639 in 1640. 406 3 KRONIKA 64 BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 Grb trga Bela Peč po Valvasorjevigrbovni knjigi, 1687—88 (Valvasor, Opus insignium, fol. 26). z dejstvom, da je bil takratni izvoljeni sodnik Martin Moritz ena od strank v sodnem sporu.147 Simbol sodne oblasti je predstavljala sodniška palica, omenjena zgolj dvakrat v prvi polovici 16. stoletja (mit aufgerechten Stab).148 O trškem pomirju, ki ga sicer srečamo v urbarjih iz 17. stoletja,149 je govor leta 1588 (Purckhfridt) ob že znanem izgonu tatu.150 Tudi drugi simbol trške avtonomije, sodni pečat, je znan le iz zapisa o pečatenju nekega menjalnega pisma leta 1590 (den Gericht derselben Pedtschafft); tega so potrdili trški sodnik in dva druga Belopečana.151 Podatek je tem pomembnejši, ker trški pečat pogrešamo na edinih dveh znanih izvirnih listinah, ki ju je izdala trška uprava, obeh iz 18. stoletja.152 Zagotovo je bil na trškem pečatniku upodobljen trški grb, za katerega lahko predvidevamo, da je bil takšen, kakor ga sto let pozneje upodablja Valvasor v svoji grbov-ni knjigi (1687—88) in v Slavi vojvodine Kranjske (1689).153 Enak grb še danes krasi pročelje Kosove graščine na Jesenicah, sedežu belopeškega gospostva v 17. in 18. stoletju. Sklepati je mogoče, da je bil grb 147 ARS, AS 1073, 231r, s. p., 16. 2. 1639, 1. 5. 1638 (sodniške volitve). 148 Prav tam. s. p., 4. 3. [1532], 5. 2. [med 1533 in 1535]. 149 Gl. op. 116. 150 ARS, AS 1073, 231r, s. p., 24. 7. 1588. 151 Prav tam, s. p., 28. 11. 1590. 152 Prvo listino, poročno pismo, je 11. februarja 1730 v imenu trškega sodišča pečatil z lastnim pečatom trški sodnik Mihael Englhardt in je priloženo k trški knjigi, druga, potrdilo belo-peškega magistrtata iz leta 1781, pa je samo podpisana (ARS, AS 1080, šk. 10, fasc. 13, Graščinski arhivi (B—N), Bela Peč, 1. 1. 1781). 153 Valvasor, Opus insignium, fol. 26; Valvasor, Die Ehre IX, str. 121 Belopeški grb na pročelju Kosove graščine na Jesenicah (foto Barbara Žabota, 2007). naprej gospoščinski in šele nato tudi trški. Gre za tip t. i. govorečega grba, na katerem je upodobljeno nazobčano belo skalovje s šesterokrako zvezdo nad najvišjim vrhom. Več vprašanj se postavlja tudi v zvezi s t. i. sodno hišo (Gerichtshaus), ki se pojavlja samo v trški knjigi in za katero ne vemo, ali je bila samostojna stavba v lasti trga ali je z njo morda mišljena hiša vsakokratnega sodnika. Samo sklepamo lahko, da je identična z rotovžem, ki se, kot bomo videli, omenja edinkrat leta 1781. Pomenljivo je dejstvo, da se v trški knjigi začenja pojavljati šele konec 17. stoletja (1697), in sicer razen prvič v zapisih o sprejemih novih trža-nov.154 Na to, da kot samostojna ni obstajala pred sredo 17. stoletja, bi lahko kazala navedba iz leta 1651, po kateri je oskrbnik potrdil novoizvoljenega sodnika v hiši Krištofa Casparja.155 Funkcioniranje trške avtonomije poznamo neprimerno slabše od tridesetih let 18. stoletja dalje. Potem ko leta 1734 prenehajo vpisi v trško knjigo, srečujemo namreč skoraj samo še imena trških sodnikov in posameznih tržanov, ki jih razen redkih izjem najdemo v matičnih knjigah belopeškega vi-kariata. Čeravno o tem ni poročil, ne gre dvomiti, da so trške sodnike do ukinitve funkcije v francoski dobi vseskozi volili in da se je vsaj dotlej, če ne še pozneje 154 ARS, AS 1073, 231r, s. p., 3. 2. 1697, 3. 5. 1698, 27. 5. 1698, 24. 2. 1702, 1. 6. 1705, 23. 12. 1708, 12. 11 1718, 2. 3. 1721. 155 Prav tam, s. p., 1. 5. 1651. 407 64 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 ohranila institucija tržanstva, povezana z individualnim sprejemanjem med polnopravne tržane. V kolikšni meri so v pristojnosti in poslovanje trške samouprave posegle upravno-sodne reforme terezijansko-jožefinske dobe, ostaja neznanka. Zelo verjetno si je gospostvo, zdaj s sedežem v Kranjski Gori, pridržalo izključno pravico izdajanja podlo-žniških listin za trško prebivalstvo. Ohranjenih virov za trdne ugotovitve je premalo. Tako vemo, da je poročno pismo med belopeškim podložnikom iz Zagrada in tržanovo vdovo leta 1730 pečatil trški sodnik,156 izročilno pogodbo med materjo in sinom za hišo v trgu pa je leta 1792 izdalo belopeško gospostvo (v Kranjski Gori), vendar s poznejšim pripisom, da dobi prepis sodnik v Beli Peči (an den Richter zu Weissenfels).157 Dragoceno je pisno potrdilo belopeškega magistrata iz leta 1781 o napadu Ratečanov na stari grad leta 1618, prepis poročila, ki je bilo leta 1750 najdeno pod kamnom med grajskimi ruševinami. Potrdilo izkazuje upravno terminologijo, kakršna se je uveljavila v drugi polovici 18. stoletja. Dokument je namreč izdal magistrat trga Bela Peč (Magistrat des Markhts Weisenfels), tri njegove s križci podpisane člane - sodnika (Markhtrichter) ter dva meščana in svetnika (Bürger und Rath) - pa je podpisal sindik Lanz Schleich, ki se je ovekovečil kot čevljar, brivec in sindik (Schuster, Bartpupe und Syndikus). Pomemben je tudi podatek, da je tedaj obstajal belopeški rotovž (Rahthaus); v njem so hranili okrvavljeno coklo, za katero so domnevali, da izvira iz omenjenega spopada z začetka 17. stoletja.158 Kje je rotovž stal in do kdaj, ne razkriva nobeden od treh katastrov, pa tudi spomina nanj danes očitno ni več.159 Lahko da je funkcioniral vse do odprave trške avtonomije pod Francozi, nato pa je stavba propadla ali prešla v druge roke. Ni tudi izključeno, da so Belopečani uporabljali za rotovž stavbo mežnarije ali kakšno drugo zgradbo, ki je imela še drugo namembnost.160 Imenom trških sodnikov je mogoče po matičnih knjigah belopeškega vikariata slediti precej povezano vse do francoske dobe. Zadnji izpričani sodnik je bil Andrej Kussian v začetku leta 1811.161 Jeseni istega leta je Bela Peč skupaj s celotnim kantonom Trbiž prešla iz Ilirskih provinc pod Italijansko kraljestvo.162 156 Gl. op. 150. 157 ARS, AS 133, Gospostvo Bela Peč, Urkunden und Verbrie-fungs-Protokoll II 1733-1809, 31. 5. 1792. Zabeležba o prepisu ima datum 10. maj 1793. 158 ARS, AS 1080, šk. 10, fasc. 13, Graščinski arhivi (B-N), Bela Peč, 1. 1. 1781. 159 Prim. Müller, Le case del Comune Catastale di Weissenfels, zlasti str. 113-160 (historiat posameznih hiš). 160 Po franciscejskem katastru je bilo v lasti občine le nekaj zemljiških parcel in nobena stavbna (ARS, AS 176, Cenilni operati, L 330, k. o. Bela Peč, zapisnik zemljiških in stavbnih parcel, 27. 1. 1830). 161 Archivio parrocchiale Fusine in Valromana, Geburtsbuch 1784-1820, pag. 72, 8. 2. 1811. 162 Žontar, Struktura uprave, str. 185, 190. Postavlja se vprašanje, kdaj natanko je bila trška avtonomija ukinjena. Italijansko kraljestvo je namreč na sosednjih ozemljih, ki so pripadala nekdanji Beneški republiki, uvedlo novo upravno ureditev - razdelitev na komune (občine) - že leta 1806.163 Zanimiva je navedba v belopeški mrliški matici, ki jeseni 1813 umrlo Marijo Schnableker še označuje kot Richterin}64 Po restavraciji avstrijske oblasti mestnih in trških avtonomij niso nikjer obnovili, ampak so leta 1814 uvedli glavne občine in podobčine na čelu z višjimi rihtarji in rihtarji, ki niso bili voljeni, temveč postavljeni od okrajnih komisarjev. Da bi razlikovali občine, ki so bile dejansko mesta in trgi, so dovolili, da se njihovi rihtarji imenujejo mestni oziroma trški, niso pa se v ničemer razlikovali od vaških.165 Bela Peč je ohranila status trga in bila samo sedež podobčine, vključene v glavno občino Kranjska Gora.166 Njena trška avtonomija, ki se je pred sredo 16. stoletja dokončno izoblikovala iz avtonomije belopeških fuži-narjev, je tako v predmarčni dobi postala preteklost. Zgolj na kratko se ozrimo še na nadaljnji uprav-no-politični razvoj kraja. Od ustanovitve modernih občin v Avstrijskem cesarstvu (1849) je imela Bela Peč izvoljenega župana in občinski odbor, do razpada dvojne monarhije pa so jo še vedno prištevali med trge, čeprav se zdi trški status nekaj časa vprašljiv.167 Pod Italijo, kamor je prišla po dokončni razmejitvi leta 1920, je v procesu združevanja občin že leta 1928 izgubila samostojnost in ostala do danes sestavni del občine Trbiž.168 Sklep Bela Peč je bila torej od prve polovice 16. stoletja trg z razvito upravno-sodno avtonomijo, ki je imela med tovrstnimi trgi na Kranjskem to posebnost, da se je edina izoblikovala iz avtonomije fužinarjev. Ti so najbrž volili svojega sodnika, predhodnika trškega sodnika, že okoli leta 1400. Proces preoblikovanja fu-žinarske naselbine v trško se je začel najpozneje konec 15. stoletja, ko sta izpričana prva tržana (1499), in se zaključil v štiridesetih letih 16. stoletja. Ključnega po- 163 Prav tam, str. 186. 164 Archivio parrocchiale Fusine in Valromana, Sterbebuch 1770-1820, pag. 75, 7.10. 1813. 165 Žontar, Struktura uprave, str. 234-236. 166 Haupt-Ausweis, fol. F2. - Kot prvi višji rihtar (Oberrichter) je konec leta 1814 izpričan Domicijan Huber, belopeški fu-žinar (Archivio parrocchiale Fusine in Valromana, Geburtsbuch 1784-1820, pag. 85, 31. 12. 1814). Zelo malo je znanega o rihtarjih, ki so se v Beli Peči smeli naslavljati kot trški. Tako je Jurij Engelhart ob krstu otroka leta 1824 naveden kot Marktrichter (prav tam, Taufregister 1820-1844, pag. 21, 30. 10. 1824). 167 Prim. Landes-Regierungsblatt, str. 202; Orts-Repertorium, str. 68; Special-Orts-Repertorium (1884), str. 102; Special Orts--Repertorium (1894), str. 94; Gemeindelexikon von Krain, str. 116; Spezialortsrepertorium von Krain, str. 71. - V treh imenikih krajev iz let 1874, 1884 in 1905 je Bela Peč navedena le kot vas, ne kot trg (gl. v isti opombi zgoraj). 168 Müller, Le case del Comune Catastale di Weissenfels, str. 21. 408 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 mena za »povzdignitev« naselbine v trg je bila njena lega pod gradom, sedežem obsežnega teritorialnega zemljiškega gospostva. Po svoji fiziognomiji, gospodarski naravnanosti in poklicni strukturi prebivalstva je trg ostajal tipično fužinarsko naselje, razdeljeno v tri dele - Zgornja, Srednja in Spodnja Fužina - in je od srede 17. do srede 19. stoletja ohranjal precej stabilno število hiš in prebivalcev. Od 16. stoletja se je pri fužinarskih obratih opazno spremenila lastniška struktura, saj so prvotne družabnike s precej uravnoteženimi lastniškimi deleži zamenjale maloštevilne močne fužinarske rodbine, dolgo časa tri (pri vsaki fužini ena) in okoli leta 1830 le še dve. Tipični trški gospodarski dejavnosti obrt in trgovina sta bili v Beli Peči zastopani izrazito šibko, po eni strani zaradi premajhnih domačih potreb in po drugi zaradi prevelike bližine Trbiža, ki je lahko zadovoljil vsem potrebam Belopečanov po neagrarnih storitvah in izdelkih. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Archivio parrocchiale Fusine in Valromana ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko AS 133, Zemljiška knjiga za sodni okraj Kranjska Gora AS 168, Trg Žužemberk AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko AS 1073, Zbirka rokopisov AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko KLA - Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt KLA 112, Allgemeine Handschriften Sammlung NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana Župnijski arhiv (= ŽA) Jesenice StLA - Steiermärkisches Landesarchiv, Graz I. Ö. Hofkammer, Sachabteilung (= I. Ö. HK-Sach) LITERATURA Alphabetische Tabelle aller Ortschaften des Laibacher Kreises. Laibach 1818. Buchberger, K.[arl]: Zur Geschichte der Bergwerke Weißenfels und Labiz. Mittheilungen des Musealvereinesfür Krain XIX (1906), str. 180-195. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Dritter Theil. Vom Regierungsantritte Erzherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564-1657). Laibach: Ig. v. Klein-mayr & Fed. Bamberg, 1875. Dinklage, Karl: Kärnten um 1620. Die Bilder der Khe-venhüller-Chronik. Wien: Edition Tusch, 1980. Florijančič pl. Grienfeld, Janez Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana 1744. Faksimile (Monumenta slovenica VI). Ljubljana: Slovenska knjiga, 1995. Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Osterreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Osterreichischen Adels-Lexikon« 1823-1918. 4. Band. O-Sh. Schloss Senftenegg: Selbstverlag, 1973. Freyer, Heinrich: Alphabetisches Verzeichniß aller Ortschafts- und Schlösser-Namen des Herzogthums Krain in deutsch und krainischer Sprache, nebst der Decanats- und Pfarr-Eintheilung, in welcher die Ortschaft liegt, sammt Angabe der Entferung derselben vom Curat-Orte als Commentar zur Special-Karte des Herzogthums Krain. Laibach: Josef Blasnik, 1846. Gašperšič, Jože: Gorenjsko železarstvo v XIV. in XV. stoletju. Kronika 7 (1959), št. 1, str. 5-10. Gemeindelexikon von Krain. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1900. Herausgegeben von K. k. statistischen Cen-tralkommission. Wien: K. k. Hof- und Staatsdruckerei, 1905. Globočnik, Anton: Geschichtlich-statistischer Ueberblick des Bergortes Eisnern. Mittheilungen des historischen Vereines für das Herzogthum Krain XXII (1867), str. 1-31. Golec, Boris: Erze, Wasser, Feuer und Erdbeben als Mitgestalter der räumlichen, wirtschaftlichen und sozialen Antlitzes der Städte und Märkte in Krain in der vormodernen Epoche. V: Stih, Peter (ur.) - Zwitter, Žiga (ur.): Man, Nature and Environment between the Northern Adriatic and the Eastern Alps in Premodern Times. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014, str. 156-180. Golec, Boris: Trg Žužemberk v dobi trške samouprave (do 1849). V: Legan, Marjan (ur.) - Rozman, Jože (ur.): Zužemberški grad. Suhokranjski zbornik 2000. Žužemberk: Občina, str. 30-45. Hassinger, Herbert: Geschichte des Zollwesens, Handels und Verkehrs in den östlichen Alpenländern vom Spätmittelalter bis in die zweite Hälfte des 18. Jahrhunderts. Band 1. Regionaler Teil. Erste Hälfte: Westkärnten-Salzburg mit einer Karte (Deutsche Handelsakten des Mittelalters und der Neuzeit. 409 64 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 Band XVI/1). Stuttgart: Franz Steiner Verlag Wiesbaden, 1987. Haupt-Ausweis über die Enteilung des Laibacher Gou-vernementsgebiethes in Provinzen, Kreise, Sectio-nen, Bezirks-Obrigkeiten, Hauptgemeinden, Untergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser-und Seelenzahl im Jahre 1817 [Laibach, 1817]. Hauptmann, Ljudmil: Razvoj družbenih razmer v radovljiškem kotu do krize petnajstega stoletja. Zgodovinski časopis VI-VII (1952-53), str. 270284. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijopredjo-žefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. 1. izdaja. Elektronska knjiga. Ljubljana: Viharnik, 2015. Lačen Benedičič, Irena (ur.): Ortenburški rudarski red. Planina pod Golico: Krajevna skupnost, 2001. Landes-Regierungsblatt für das Herzogthum Krain. Zweiter Theil. VI. Stück. IX. Jahrgang. Deželni vladni list za krajnsko vojvodino. Drugi razdelk. VI. del. IX. leto. Laibach - V Ljubljani: Rosalia Eger & Sohn, Rozalija Eger in sin, 1857. Mlinar, Janez: Povednost srednjeveških urbarjev. Primer belopeškega urbarja iz leta 1498. V: Bizjak, Matjaž (ur.) - Žnidaršič Golec, Lilijana (ur.): Urbarji na Slovenskem skozi stoletja. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Zgodovinski inštitut Milka kosa ZRC SAZU, 2016. Mlinar, Janez: Slepo črevo Kranjske. Prispevek h ko-lonizacijski zgodovini Zgornjesavske doline. Zgodovinski časopis 59 (2005), št. 3-4, str. 333-340. Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969. Müller, Mauro: Le case del Comune Catastale di Weissenfels 1749-2000. Tarvisio: [Mauro Müller], 2007. Müllner, Alfons: Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Wien und Leipzig: Halm und Goldmann, 1909. Orts-Repertorium des Herzogthums Krain. Auf Grundlage der Volkszählung vom 31. Dezember 1869 bearbeitet von der k. k. statistischen Centralcommis-sion. Imenik krajev vojvodine Kranjske. Sestavljen na podlagi ljudskega številjenja od 31. decembra l. 1869po c. kr. statistični centralni komisiji. Laibach - Ljubljana: Ign. v. Kleinmayr und Fed. Bamberg, 1874. Podlogar, Leop.[old]: Iz zgodovine kranjskih trgov. II. Kranjski trgi. 1. Bela peč. Vrtec 50 (1920), str. 25-27,51-56. Rajšp, Vinko (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Opisi. 4. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1998. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki. Celovec - Dunaj - Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991. Sapač, Igor: Grad Bela Peč/Weissenfels in njegov arhitekturnozgodovinski pomen. Kronika 64 (2016), št. 3. Iz zgodovine Zgornje Gorenjske, str. 353-388. Special Orts-Repertorium von Krain. Neubearbeitung auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1890. Herausgegeben von der K.K. Statistischen Central-Commission. Specijalni repertorij krajev na Kranjskem na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Na svitlo dala C. Kr. Centralna statistična komisija. Wien: A. Hölder, 1894. Special-Orts-Repertorium von Krain. Herausgegeben von der K. K. statistischen Central-Commission. Obširen imenik krajev na Krajnskem. Na svitlo dan po C. Kr. statistični centralni komisiji. Wien: A. Hölder, 1884. Spezialortsrepertorium von Krain. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Herausgegeben von der Statistischen Zentralkommission. Wien: Verlag der deutschösterreichisches Staatsdruckerei, 1919. Steska, Viktor: Ilirska Koroška v ljubljanski škofiji. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko XVI (1906), str. 53-70. Šorn, Jože: Pregled našega železarstva za stoletje od okoli 1760 do okoli 1860. Zgodovinski časopis XXXII (1978), št. 3, str. 243-247. Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 16781679. Skicna knjiga. Faksimiliran natis originala iz Metropolitanske knjižnice v Zagrebu. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 2001. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogt-hums Crain, I-XV. Laybach - Nürnberg: Wolfgang Moritz Endter, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679 (faksimilirana izdaja). Ljubljana: Cankarjeva založba, München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970. Valvasor, Johann Weikhard Frhr von: Opus insignium armorumque = Das grosse Wappenbuch /zussammen gebracht durch Johann Weichart Valvasor. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1993 (faksimile rokopisa). Zontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. 410 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 ZUSAMMENFASSUNG Entstehung und Entwicklung des eisenproduzierenden Marktes Bela Peč (Weissenfels/ Fusine in Valromana) und seine Besonderheiten Die Herrschaft Bela Peč/Weissenfels im nordwestlichsten Teil Oberkrains und des ehemaligen Landes Krain stellt schon wegen seiner Entstehung in der ersten Hälfte des 15. Jahrhunderts eine Besonderheit dar. Zunächst Teil der Herrschaft Radov-ljica/Radmannsdorf wurde sie unter der Herrschaft der Grafen von Cilli zu einer eigenen Herrschaft. In der Folge kam es zum Bau einer Burg über dem Ort, der als Sitz der Herrschaft diente und direkt an der Herrschafts- und Landesgrenze zu Kärnten lag. Ebenso spezifisch ist die Entstehung und Entwicklung des gleichnamigen Marktes im engen Tal unter dem Burgberg. Die langgestreckte Marktsiedlung entwickelte sich nämlich aus einer eisenproduzierenden Siedlung, die einige Jahrzehnte älter war als die Burg - das erste Hammerwerk wurde 1394 erwähnt. Ihre Bewohner erhielten zu Beginn der Neuzeit den Status von Marktbewohnern und wurden zu Marktbürgern. Der Bergrichter (1404 erstmals erwähnt) wurde zum Marktrichter. Dieser Sachverhalt wurde nie schriftlich rechtsgültig festgehalten. Das Bestreben der Gewerken stimmte eben in einem gewissen Moment mit den Interessen des Grundherrn überein. Nur Bela Peč/Weissenfels erhielt den Marktstatus, während andere Bergbau- und eisenverarbeitenden Orte in Krain diesen Status nicht bekamen. Bela Peč/Weissenfels war durch die Lage unmittelbar unter dem Sitz der weitläufigen Territorialherrschaft im Vergleich zu anderen derartigen Siedlungen absolut im Vorteil, wobei die Burg jenen Faktor darstellte, der anderswo fehlte. Die Bildung eines Marktes und seiner Attribute ist als ein Prozess zu verstehen, und nicht als ein einmaliges Ereignis. Die Unterstützung der Grundherrschaft bei der Durchsetzung des Markttitels stand im Zusammenhang mit Vorbildern in der Nachbarschaft bzw. mit dem Konkurrenzdenken. Auf der Herrschaft der Bischöfe von Bamberg entstanden nämlich im 15. Jahrhundert im Kanaltal sogar zwei Marktsiedlungen, die mit der Eisenproduktion zu tut hatten — Naborjet/ Malborghetto und Trbiž/Tarvisio. Auch nachdem sich der Markttitel bei Bela Peč/ Weissenfels durchgesetzt hatte, blieben der bestehende Charakter und das Ortsbild weiterhin erhalten. Es unterschied sich nicht von anderen Siedlungen vergleichbarer Größe, die eine ähnliche Entstehungsgeschichte hatten. Der größte Unterschied lag darin, dass die Hammergewerken von Bela Peč/ Weissenfels mit der Einwilligung des Grundherrn ihren Bergrichter zu einem Marktrichter „transformierten" und nach dem Vorbild der Märkte mit entwickelter Autonomie das Institut des Marktbürgers schufen (mit individuell verliehenen Rechten), sowie Marktorgane. Durch mehrere Jahrzehnte blieb die Erwähnung zweier Marktbürger in einer Urkunde von 1499 der einzige Beweis für den Marktstatus von Bela Peč/ Weissenfels. Den Markt und die Marktbürger vermissen wir im ältesten Urbar der Herrschaft Bela Peč/Weissenfels aus dem Jahre 1498, in dem zwar ein (Berg)Richter erwähnt wird, ebenso wie in den Quellen aus den Jahrzehnten danach. Den Ursprung und den Inhalt des Richteramtes offenbart das bald nach 1523 entstandene "Memorial zu Weissenfels", wo es heißt, dass die Hammerleute (Hamerleüt vnder Weissenfels) selbst den eigenen Richter wählen und ihn dem Pfleger der Herrschaft Bela Peč/Weissen-fels präsentieren, der für sie auch die zweite Instanz darstellt. Ein sehr guter Beleg dafür, wann und wie sich die Titulierung des Richters als Marktrichter durchsetzte, die Siedlung als Markt bezeichnet wurde und die angesehenen Bewohner als Marktbürger angesprochen wurden, findet sich im Marktbuch aus der Zeit 1525-1734, in dem zunächst nur die wichtigeren Gerichtsprotokolle eingetragen wurden. Bis zur Mitte des 16. Jahrhunderts setzte sich hier die typische Terminologie der Märkte mit entwickelter verwaltungs-gerichtlicher Autonomie durch: Marktrichter, Markträte und Marktbürger. In der zweiten Hälfte dieses Jahrhunderts verfestigte sich auch der Unterschied im Status von Gericht und Verwaltung in Bela Peč/Weissenfels einerseits und in allen übrigen Bergbau- und Eisenhammerorten in Krain andererseits. Diese unterwarfen sich mit ihren Bergbaugerichten nämlich einer neu gegründeten Instanz - dem landesfürstlichen (Ober-)Bergrichter für Krain. Bela Peč/Weissenfels funktionierte hingegen ebenso wie jeder anderer Markt mit entwickelter Autonomie und behielt seine autonomen Organe bis zur französischen Besatzung am Beginn des 19. Jahrhunderts. Nach seiner Physiognomie, seiner wirtschaftlichen Orientierung und der Berufsstruktur der Bevölkerung blieb der Markt ein typischer Ort der Eisenproduktion, der aus drei Teilen bestand: Ober-, Mittel- und Unterhammer. Von Mitte des 17. bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts blieb die Zahl der Häuser ziemlich stabil (etwa 60), ebenso die Einwohnerzahl (etwas mehr als 300). Seit dem 16. Jahrhundert änderte sich die Besitzstruktur der Hammergewerken merklich, da die ursprünglichen Mitgesellen mit ziemlich ausgeglichenen Anteilen durch wenige starke Gewerkenfamilien ersetzt wurden, lange waren es drei (bei jedem Hammer eine), um 1830 aber nur noch zwei. Die typischen Wirtschaftszweige ei- 411 64 3 KRONIKA BORIS GOLEC: POSEBNOSTI NASTANKA IN RAZVOJA FUŽINARSKEGA TRGA BELA PEČ, 389-412 2016 nes Marktes, Handwerk und Handel, waren in Bela Peč/Weissenfels ausgesprochen schlecht vertreten, einerseits wegen dem zu geringen Bedarf der heimischen Bevölkerung und andererseits wegen der zu großen Nähe zu Trbiž/Tarvisio, wo die Bedürfnisse der Bewohner von Bela Peč/Weissenfels nach nichtagrarischen Produkten und Dienstleistungen ausreichend befriedigt werden konnten. Verkehrstechnisch lag Bela Peč/Weissenfels nicht ungünstig, der Markt befand sich nicht weit von zwei bedeutenden Verkehrswegen aus Italien und Krain nach Kärnten, durch den Markt selbst verlief jedoch nie eine wichtigere Verkehrsverbindung. Der Ort bekam auch die Übersiedlung des Sitzes der Herrschaft Bela Peč/ Weissenfels in das obere Savetal zu spüren, was endgültig um das Jahr 1700 passierte. Da Bela Pec/Weissenfels nach dem Zerfall der österreichisch-ungarischen Monarchie an Italien fiel (der heutige Name ist Fusine in Valromana) und da die Bevölkerung zum überwiegenden Teil deutsch war, schenkte die slowenische Geschichtsschreibung und Landeskunde diesem Ort kaum Aufmerksamkeit. Auch auf der italienischen Seite ist erst in der letzten Zeit das Interesse für die Vergangenheit dieses Ortes, dessen Bevölkerung im 20. Jahrhundert ziemlich stark ausgewechselt wurde, größer geworden. Dieser Beitrag versucht das ausgesprochen mangelhafte Wissen über die Anfänge und Entwicklung von Bela Pec/Weissenfels bis zum Ende der Marktautonomie am Beginn des 19. Jahrhunderts zu ergänzen. Spätere Epochen wurden jedoch nur skizziert. 412 64 2016 3 KRONIKA 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.52SEG Prejeto: 30. 8. 2016 Boris Golec izr. prof. dr., znanstveni svetnik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si Matevž Režen pl. Segalla (1665-1722) -od podložniškega otroka s Sorškega polja do zgornjesavskega gospoda IZVLEČEK Matevž Režen (1665—1722), podložniški otrok s Sorškega polja na Gorenjskem, je s trgovanjem, kije bilo v njegovi rodbini že tradicionalna dejavnost, dosegel izjemen socialni vzpon. Najprej je postal t. i. deželni svobodnik, nato meščan Škofje Loke, dosegel leta 1705 cesarsko povzdignitev v plemiča, slednjič pa je leta 1715 po nakupu obsežnega zemljiškega gospostva Bela Peč pridobil še pravice kranjskega deželana, člana deželnih stanov. Vzporedno s socialnim vzponom seje spreminjala tudi njegova identiteta. Ob preselitvi v mestno okolje je zaradi trgovskih stikov z Italijo prevedel svoj priimek v italijanskega Segalla in nato kot tak dobil od cesarjapredikat pl. Segalla zum Winklern. Nov družbeni položaj mu je omogočal, da sije za tretjo ženo izbral mladenko iz stare kranjske plemiške rodbine. Tudi tri hčerkeje poročil s plemiči, eno od njih z baronom. Rodbina pl. Segalla, o katere plebejskem izvoru do nedavnega ni bilo znanega ničesar, je po moški strani izumrla že v drugi generaciji in skoraj povsem potonila v pozabo. KLJUČNE BESEDE Segalla, Režen, plemstvo, družbena mobilnost, Škofja Loka, Jesenice, Bela Peč ABSTRACT MATEVŽ REŽEN VON SEGALLA (1665-1722) - FROM A SERF'S SON FROM SORŠKO POLJE TO A LORD FROM THE UPPER SAVA VALLEY Matevž Režen (1665-1722), a serf's son from Sorško Polje in Upper Carniola, attained an extraordinary social rise through trade, which had already been something of a traditional family business. He first became a so-called freeholder and then a citizen of Škofja Loka; in 1705 he was elevated to nobility by imperial decree and was, upon purchasing an extensive seigniory of Bela Peč in 1715, granted Carniolan provincial rights and privileges as a new member of the land estates. His social rise also entailed changes in his identity. After he had moved to the urban environment, his trading ties with Italy led him to change his family name into Italian Segalla; the emperor bestowed upon him the predicate von Segalla zum Winklern. The new social position enabled Režen to take as his third wife a young woman from an old Carniolan noble family. He also married his three daughters to noblemen, one of them to a baron. The von Segalla family, whose plebeian origin has until recently been unknown, died out on the male side already in the second generation and passed almost completely into oblivion. KEYWORDS Segalla, Režen, nobility, social mobility, Škofja Loka, Jesenice, Bela Peč 413 3 KRONIKA_64 BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 20l6 Leto 1715 je bilo za Matevža pl. Segallo (16651722) leto dveh velikih osebnih uspehov. Postal je namreč lastnik obsežnega gospostva Bela Peč, ki je pokrivalo največji del Zgornjesavske doline, kmalu zatem pa so kranjski deželni stanovi ugodili njegovi prošnji za sprejem med deželane, kar pomeni, da se je odtlej kot član deželne elite lahko udeleževal deželnih zborov. Če o njem ne bi vedeli ničesar drugega, bi se zdelo povsem običajno, da je neki plemič Segalla, sodeč po priimku italijanskega rodu, kupil zemljiško gospostvo in kot velik zemljiški gospod pridobil še kranjsko deželanstvo. Toda življenjska pot pl. Segalle, prvega tega imena, je bila zelo nenavadna, saj se je do deželana povzpel od čisto spodaj, iz podložniške družine, čeprav ne brez izdatne pomoči svojega podjetnega očeta. Poleg tega je bil njegov italijanski priimek zgolj prevod prvotnega slovenskega rodbinskega imena. Pl. Segalla se je namreč rodil kot podlo-žniški otrok Matevž Režen v Spodnjih Bitnjah na Sorškem polju, se s trgovino povzpel prek položaja kmečkega svobodnika do meščana Škofje Loke, leta 1705 dobil pri štiridesetih od cesarja plemiški naslov in se slednjič pri petdesetih kot zgornjesavski gospod postavil ob bok kranjskim deželanom. Svoj novi položaj je potrdil s tem, da se je kot dvakratni vdovec oženil s plemkinjo, z mladenko iz stare kranjske plemiške rodbine, tri hčerke pa dal v zakon plemičem, od katerih je bil eden nič manj kakor baron. Še več, tako kot se je vzpenjal po družbeni lestvici, je spreminjal tudi osebno identiteto. Namesto priimka Režen (Eržen) je kot trgovec s platnom morda začel najprej alternativno uporabljati njegovo nemško različico Rokner, nato pa se je dosledno podpisoval italijansko Segalla ter bil nazadnje povzdignjen v plemenitega Segallo. V zvezi z njegovim prvotnim priimkom gre uvodoma pojasniti, zakaj ga v pričujočem prispevku pišemo Režen in ne Eržen, čeprav se v sodobnih virih pojavlja v obeh različicah. Kot bomo videli, urbarji škofjeloškega gospostva Matevža in njegove sorodnike imenujejo Eržen, kar je na tem območju uveljavljena oblika tudi danes, neprimerno pogostejša od različice Režen.1 Vendar obstajata dva tehtna razloga, da pri Matevžu uporabljamo različico Režen. Preden je postal Segalla, je namreč svoj priimek pisal Reschen, o čemer pričajo regesti listin v njegovih zapuščinskih inventarjih, kot Režena pa so Matevža skoraj vedno vpisovali tudi v cerkvene matične knjige, začenši z njegovim krstom. Vijugasta pot do spoznanja o plebejskem izvoru Matevža pl. Segalle Zanimivo je, da je Matevž pl. Segalla za razliko od drugih poplemenitencev s Škofjeloškega ostal do pred kratkim povsem prezrt, vsekakor zato, ker je v tamkajšnjih ohranjenih pisnih virih pustil tako malo sledov. Samo deset let po poplemenitenju leta 1705 je namreč od Škofje Loke vzel slovo in se naselil na Jesenicah kot novi lastnik belopeškega gospostva (1715), s katerim je njegova rodbina ostala povezana še dve generaciji.2 Povzpetnik s Sorškega polja je vzbudil mojo pozornost pred nekaj leti, ko se je izkazalo, da se je njegova hči Uršula Frančiška (1697-1764) omoži-la s Francem Adamom baronom Valvasorjem (ok. 1680-1747), mrzlim pranečakom polihistorja Janeza Vajkarda. Za nedavno poplemenitenega Matevža Segallo je hčerkina poroka v baronsko rodbino (1718) pomenila legitimiranje pri kranjskem plemstvu, za njegovega močno zadolženega zeta barona Valvasorja pa rešitev nezavidljivega materialnega položaja. Ovdovelemu baronu Valvasorju je namreč grozilo, da bo zaradi dolgov izgubil matični grad Valvasorjeve rodbine Medijo pod Trojanami.3 Raziskovanje genealoškega in socialnega ozadja novopečene baronice Valvasor, rojene pl. Segalla, je navrglo kopico zanimivih ugotovitev o njenem očetu Matevžu, do katerih je vodila precej vijugasta in zahtevna pot. Najprej že zaradi dejstva, da je mož uporabljal kar tri različice priimka: slovensko, nemško in italijansko.4 Najpomembnejši vir za njegovo življenjsko zgodbo je zapuščinski inventar, ki so ga sestavili nekaj tednov po Segallovi smrti (1722) in ga nato še enajst let dopolnjevali z revidiranimi inventarnimi popisi.5 V znatno pomoč pri identifikaciji Matevževega izvora in sorodstva so bile tri njegove oporoke,6 več ključnih dejstev pa je razkrilo tudi gradivo, nastalo v zvezi z njegovim poplemenitenjem (1705).7 Brez samo enega teh virov bi podoba kmečkega povzpetnika Matevža Režena ostala precej okrnjena. Marsičesa o njegovem življenju sicer še vedno ne vemo in najverjetneje ne bo nikoli mogoče dognati, vendarle pa je pred nami rekonstruirana osnovna razvojna črta sprememb Reženovega oziroma Segallovega socialnega in pravnega položaja ter z njima povezanih identitete in samoidentifikacije. K spoznanju, kje in v kakšnem okolju je Matevž prišel na svet, so odločilno prispevali podatki iz nje- 1 Po podatkih statističnega urada RS je 1. januarja 2016 živelo v Sloveniji 1184 Erženov in le 61 Reženov, obojih največ v Gorenjski regiji: 616 Erženov in 17 Reženov (https://www. stat.si/ImenaRojstva/sl). Po Telefonskem imeniku Slovenije iz leta 2011 so na območju Gorenjske regije 4 od 5 telefonskih naročnikov s priimkom Režen prebivali na širšem območju Škofje Loke. 2 O lastnikih gospostva Bela Peč gl. Smole, Graščine, str. 76. 3 Golec, Valvasorji, str. 148. 4 Prav tam, str. 148-150. 5 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 9. 7. 1722, 27. 9. 1723, 26. 4. 1726, 20. 4. 1731 in 28. 4. 1733. 6 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 3. 7. 1709, 22. 3. 1721; III. serija, fasc. S 1-158, testament S-39, 16. 2. 1720. 7 ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Segalla zum Winckhlern, Matthäus, 28. V. 1705. 414 3 KRONIKA 64 BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 20l6 gove prve oporoke in zapuščinskih inventarjev. Razkrili niso samo tega, da se je Matevž dolgo zadrževal na Škofjeloškem, ampak tudi, da se je prej pisal drugače, imel brata Pavleta in da je bil njun oče prav tako Pavle. Matevževo sorodstvo s Pavletom mlajšim je najbolj neposredno izpričano v njegovi prvi oporoki, ki jo je sestavil leta 1709 v Škofji Loki. Tako izvemo, da je bil Matevž Pavletov skrbnik in da ga je oporoka pokojnega očeta obvezovala, da svojega »sprijenega ubogega brata« (meines corumpireten armseligen Br: Paulle) vzdržuje do smrti ali pa da mu iz njegovega kapitala izplačuje v deželi običajne obresti. Vrednost Pavletovega premoženja, očitno dediščine po očetu, je znašala pravo malo bogastvo, več kot 4000 goldinarjev.8 Oporoka sicer ne razkriva imena Matevže-vega očeta niti oporočiteljevega prejšnjega priimka Režen, vendar nudi dovolj podatkov, da je mogoče oboje izluščiti iz njegovih zapuščinskih inventarjev, nastalih v letih 1722-1733. V njih je namreč med regesti pokojnikovih listin tudi nekaj takih, ki o Matevžu ne govorijo kot o Matevžu pl. Segalli, temveč kot o Matevžu Reženu (Reschen).9 Dragocen je zlasti regest, v katerem je njegov brat Pavle omenjen kot Pavle Režen mlajši (von Paullen Reschen den Jüngern). Kot tak je leta 1687 svojemu starejšemu bratu Matevžu Reženu izdal izročilno pismo za hubo in kajžo v Stražišču pri Kranju, deset let pozneje, leta 1697, pa še odpovedno pismo.10 Oznaka brata Pavleta kot Pavleta mlajšega priča, da se je moral oče imenovati enako - Pavle. Sledi za Reženi so torej vodile v Stražišče, a se je pokazalo, da brata Matevž in Pavle tam nista živela od rojstva. Krstne matice župnije Šmartin pri Kranju so razkrile samo krste petih Matevževih otrok, rojenih v Stražišču med letoma 1688 in 1697, medtem ko v šmartinski župniji, kjer je bil priimek Režen sicer pogost, ni izpričan krst nobenega otroka Pavleta Režena starejšega.11 Nadaljnje iskanje rojstnega kraja njegovih sinov Matevža in Pavleta se je lahko oprlo na podatke o njihovi starosti ob smrti. Oče Pavle Režen (Paulus Erfchen), ki mu šmartinska mrliška matica ob pokopu 21. junija 1702 daje približno 80 let in ga postavlja v Stražišče,12 bi se torej moral rodili okoli 8 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1—71, testament S—58, 3. 7. 1709. 9 Glede navajanja priimka zvesto po izvirnikih je zelo natančen zadnji zapuščinski inventar iz leta 1733. Za razliko od prvega inventarja iz leta 1722, ki navaja Matevžev priimek kot Režen le dvakrat (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S—109, 9. 7. 1722, pag. 44—45/Nr. 38, pag. 52/Nr. 50), sicer pa govori o njem kot o zapustniku oziroma Segalli, je v re-gestih listin v inventarju iz leta 1733 Matevž Režen omenjen sedemkrat (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S—109, 28. 4. 1733, pag. 12—13/Nr. 14—17, pag. 18/Nr. 38, pag. 19/Nr. 39, pag. 22/Nr. 50). 10 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S—109, 28. 4. 1733, pag. 18—19/Nr. 38. 11 NSAL, ŽA Kranj—Šmartin, Matične knjige, Ind R 1603— 1779, R 1687—1699. 12 Prav tam, M 1683—1704, s. p. leta 1622, ravno v času, ko zija v šmartinskih krstnih maticah daljša vrzel (1621—1644). Pavle mlajši je nedvomno identičen s Pavlom Reženom, ki so ga pokopali 2. septembra 1710 — dobro leto po omembi v Matevževi oporoki —, saj je ob njegovem imenu navedeno, da je doma iz Stražišča v šmartinski župniji (Paulus Reshen istershisha is smarskefare). Pokojnikove starosti mrliška matica ne razkriva,13 toda iz omenjenega regesta v bratovem zapuščinskem inventarju vemo, da je bil mlajši od Matevža, ta pa se je sodeč po ljubljanski mrliški matici rodil okoli leta 1662, saj naj bi imel ob smrti 8. junija 1722 šestdeset let.14 Med vsemi družinami Reženov na kranjsko-škofjeloškem območju je v drugi polovici 17. stoletja izpričana le ena, ki ustreza zgornjim ugotovitvam. V Spodnjih Bitnjah v župniji Stara Loka sta se Pavlu Reženu in njegovi ženi Katarini v ustreznem zaporedju rodila sinova Matevž in Pavel, prvi krščen 29. avgusta 1665, drugi pa 24. januarja 1669.15 Zakonca Režen sta se poročila v Stari Loki 26. novembra 1664, slabo leto pred rojstvom prvorojenca. Zal poročna matica ne razkriva ne kraja njunega bivanja ne imen njunih očetov niti priimka neveste Katarine, ker ravno v tem času niso vpisovali rodbinskih imen žena.16 Glede na ustaljeno prakso poročanja v župnijah nevest je bila Katarina doma iz starološke župnije, morda prav iz Spodnjih Bitenj, kamor bi se Pavel Režen potemtakem lahko priženil. Pozneje se je, kot smo videli, ustalil in umrl v Stražišču, kjer sta kot lastnika hube in kajže drug za drugim izpričana oba njegova sinova (1687) in kjer so se rojevali Matevževi starejši otroci (1688—1697). Po sekundarnem viru je bil Matevžev oče Straž-iščan, sin Mihaela Režena. Ko je Matevž leta 1705 zaprosil dunajski dvor za podelitev plemiškega naslova, je namreč priložil pisno pričevanje o svojem sorodstvu z notranjeavstrijskim vladnim svetnikom Jurijem Roknerjem, o čemer bomo še govorili v nadaljevanju. Po pričevanju starološkega župnika Andreja Hudačuta in škofjeloškega meščana Lovrenca Feichtingerja se je oče omenjenega Jurija imenoval Gregor Rokner in je bil brat Matevževega deda Mihaela Roknerja (mit sein Herrn Segala Ehn Michaeln Rokner Brueder). Brata Gregor in Mihael naj bi se rodila v Stražišču, »na kraju, kjer ima zdaj Segalla 13 NŠAL, ŽA Stara Loka, Matične knjige, M 1677—1715, fol. 73. 14 NŠAL, ŽA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658— 1735, pag. 267. 15 NŠAL, ŽA Stara Loka, Matične knjige, R 1651—1671, s. p. — Pri Matevževem krstu je očetov priimek zapisan kot Reshen, pri Pavlovem pa Arshen. Krstna botra obeh krščencev sta bila Janez Sontner in Neža Hartman, priča pri krstu pa Jurij Ziherl. Medtem ko je kraj rojstva pri Matevžu naveden manj določno, zgolj kot Bitnje (ex Faichting), je pri Pavlovem krstu iz navedbe podružnice sv. Miklavža razvidno, da je šlo za Spodnje Bitnje (ex Feihtink ecclesia S: Nicolai). 16 NŠAL, ŽA Stara Loka, Matične knjige, P 1652—1719, pag. 33. 415 3 KRONIKA_64 BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 20l6 pristavo in ki se imenuje V Kotu (VKoftu)«}1 O priimku Rokner je Matevž Segalla v prošnji za plemstvo navedel, da se je tako pisal tudi sam, preden je svoj priimek prevedel v italijanskega Segalla.18 V obeh primerih - Rokner in Segalla - je šlo za dobesedni prevod priimka Režen, saj se rž v nemščini imenuje Roggen in v italijanščini segala. Čeravno v omenjenem pisnem pričevanju ni naveden priimek Režen in tudi ne osebno ime Mate-vževega očeta Pavla, ampak le deda Mihaela, skoraj ni dvoma, da je bil Matevž res Mihaelov vnuk in gospodar nekdanje dedove hube v Stražišču. Huba je v omenjenem pričevanju iz pragmatičnih razlogov raje postala pristava, kar je dejansko tudi bila, odkar je Matevž živel v Škofji Loki. Mihael, ki je umrl v Stražišču 27. junija 1653, po šmartinski mrliški matici star 76 let (roj. okoli 1577), je 4. januarja 1619 izpričan v Stražišču kot oče krščenke, rojene v zakonu z ženo Nežo.19 Kot smo videli, naj bi se Mihaelov sin, Matevžev oče Pavel, glede na starost ob smrti rodil nekaj let pozneje, okoli 1622, česar pa zaradi izgubljenih šmartinskih krstnih matic ni mogoče preveriti. Matevža in Pavla povezujeta z Mihaelom še dva podatka, ki sicer ne govorita neposredno o sorodstvu. Pavle (Paulus Ershen) je leta 1664 izpričan kot ena od poročnih prič Sebastjana Režena (Ershen), sina pokojnega Mihaela iz Stražišča in njegove žene Špele, rojene Zumer iz Voklega.20 Sodeč po očetovem imenu in kraju izvora sta bila Pavel in Sebastjan torej brata ali vsaj polbrata. Ni naključje, da je Sebastjan Režen (Reschen) dobil leta 1655 od loškega glavarja v fevd del istega rovta Lipje kakor leta 1697 Matevž Režen in da se je Sebastjanovo fevdno pismo znašlo v Matevževem zapuščinskem inventarju.21 Sebastjan je z družino živel v Stražišču22 in tam umrl leta 1675, ko naj bi mu bilo po mrliški matici štirideset let.23 To pomeni, da se je rodil okoli leta 1635 in bil več kot desetletje mlajši od Matevževega očeta Pavla. Nekoliko bolj zapleteno sliko ponujajo urbar- ji škofjeloškega gospostva, v katerih se vsi stražiški in drugi Reženi dosledno imenujejo Eržen. V vasi Stražišče, ki je spadala pod urad Bitnje, je bilo že od srednjega veka sedem celih hub (kmetij). Na sedmi, zadnji je priimek Eržen izpričan od leta 1560 (Erseen, Erschen, Erschon), predtem pa je v urbarju iz leta 1501 kot gospodar naveden Gregor Novak.24 Prvemu znanemu Erženu, Ahacu (1560),25 je v času med nastankom urbarjev iz let 1586 in 1604 sledil na hubi Urban Eržen26 in temu enkrat med letoma 1610 in 1625 Mihael Eržen,27 tisti Mihael, ki naj bi bil ded Matevža Režena - Segalle. Nazadnje ga kot gospodarja srečamo v urbarju leta 1651, urbar iz leta 1656 pa ima na njegovem mestu že Jurija Eržena.28 Kot smo videli, je Mihael medtem umrl (1653). Juriju Erženu sledimo nato četrt stoletja do urbarja 1679-82, v katerem je njegovo ime (Jury Erschon) prečrtano, kot novi gospodar pa naveden Pavel, sin Pavla Eržena (Paul fil. Paul Erschon),29 torej Matev-žev mlajši brat. Ime očeta Pavla je tu očitno zapisano zato, ker Pavel mlajši ne bi mogel gospodariti sam, saj mu je bilo leta 1682 šele trinajst let. Tudi v naslednjih dveh urbarjih 1683-87 in 1688-94 sta navedeni imeni obeh Pavlov, očeta in sina, vendar sta bili v mlajšem urbarju prečrtani in kot novi gospodar dopisan naš Matevž (Matheus Erschonn).30 Ta je gospodaril še po naslednjem urbarju 1709-171431 ko je bil v resnici že pl. Segalla. Prenos hube s Pavla ml. na brata Matevža je dokumentiran tudi z regestom listine v Matevževem zapuščinskem inventarju. Dejanje naj bi se, kot bomo videli, zgodilo leta 16 8 7,32 kar se časovno precej ujema s podatki iz urbarjev. Postavlja pa se vprašanje, kdo je bil Jurij Eržen, gospodar med Matevževim dedom Mihaelom ter mlajšim bratom Pavlom. Glede na to, da je na isti hubi izpričan še v robotninskem registru 1668-74 in v urbarju 167982,33 ne more biti identičen z 80-letnim Jurijem, ki je umrl v Stražišču leta 1666.34 V času njegove zelo verjetne smrti okoli leta 1680 je v šmartinskih mrli- 17 ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Segalla zum Winckhlern, Matthäus, 28. V. 1705, fol. 9, priloga A, 18. 2. 1705. 18 Prav tam, s. d. 19 NŠAL, ZA Kranj—Šmartin, Matične knjige, R 1612—1621, s. p.; M 1653—1681, s. p. 20 Sebastjan se je 7. septembra 1664 oženil s Stražiščanko Alenko Rakovec (NŠAL, ZA Kranj—Šmartin, Matične knjige, P 1653—1682, s. p., 7. 9. 1664). Njegova mati Špela je nedvomno identična z vdovo Špelo (Spella vidua Arshenca), ki so jo pokopali 27. aprila 1672 in pri kateri v mrliški matici ni navedbe o starosti (NŠAL, ZA Kranj—Šmartin, Matične knjige, M 1653—1681 s. p.). 21 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S—109, 9. 7. 1722, pag. 41/Nr. 31. 22 Sebastjanu in Alenki, v krstni matici imenovani Helena in Alenka, so se v Stražišču trije otroci rodili in dva kmalu umrla (NŠAL, ZA Kranj—Šmartin, Matične knjige, R 1664—1674, s. p., 6. 7. 1667, 10. 7. 1669, 10. 7. 1672; M 1653—1681, s.p., 10. 6. 1668, 30. 8. 1672). 23 NŠAL, Za Kranj—Šmartin, Matične knjige, M 1653—1681 s. p., 24. 3. 1675. 24 ARS, AS 783, knj. 6, urbar 1501, fol. 132. 25 Prav tam, knj. 7, urbar 1560, s. p., Drasisch. 26 Prav tam, knj. 8, urbar 1568-1570, pag. 876; knj. 9, urbar 1571-1573, pag. 921; knj. 12, urbar 1584-1588, pag. 1104; knj. 13, urbar 1586, s. p., Drasisch; knj. 14, urbar 1604, pag. 401. 27 Prav tam, knj. 15, urbar 1610, pag. 411; knj. 17, urbar 16251627, s. p., Straschisch. 28 Prav tam, knj. 19, urbar 1636-1637, pag. 629; knj. 21, urbar 1642-1645, pag. 700; knj, 22, urbar 1651, s. p., Draschisch; knj. 23, urbar 1656, s. p., Straschisch. 29 Prav tam, knj. 25, urbar 1664-1665, fol. 236v; knj. 26, ro-botninski register 1668-1674, s. p., Strashish; knj. 27, urbar 1679-1682, pag. 437. 30 Prav tam, knj. 28. urbar 1683-1687, s. p., Straschisch; knj. 29, urbar 1688-1694, s.p., Straschisch. 31 Prav tam, knj. 30, urbar 1709-1714, s. p., Straschisch. 32 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 18-19/Nr. 38. 33 Gl. op. 29. 34 NŠAL, ZA Kranj-Šmartin, Matične knjige, M 1653-1681, s. p., 19. 2. 1666. 416 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 ških maticah žal ravno pri kraju Stražišče večletna vrzel (1676-1683).35 Kakor koli, Jurija je kot gospodar nasledil Pavel Eržen mlajši, sin Pavla starejšega. To pomeni, da je bil Jurij skoraj gotovo brat Pavla starejšega, saj je kot gospodar hube sledil umrlemu Mihaelu (f 1653), tega pa iz drugega vira poznamo kot Matevževega deda in torej Pavlovega očeta. Tako postane logično, zakaj sta se oba sinova Pavla starejšega, Matevž in Pavel ml., rodila v Spodnjih Bitnjah in ne v Stražišču. Pavel st. tam po urbarjih nikoli ni premogel posesti, ampak je živel bodisi pri ženini družini bodisi na eni od hub kot gostač. Kot nego-spodar je imel dovolj časa in proste roke za trgovino, s katero je vsekakor dobro zaslužil, če je lahko sinu Pavlu mlajšemu zapustil tolikšno dediščino. Na očetovo hubo v Stražišču se je vrnil okoli leta 1680 in dal posest raje prenesti s (svojega pokojnega brata) Jurija na mladoletnega sina Pavla ml., kolikor ni hube že Jurij zapustil neposredno nečaku. Jurij namreč ni imel družine,36 hube v Stražišču pa so bile kupno-pravne, kar pomeni, da so se prodajale in dedovale.37 Kako je na posesti namesto Pavla ml. zagospoda-ril Matevž, skopo pove regest listine v Matevževih zapuščinskih inventarjih. Pavel, ki je bil tedaj šele v 18. letu, je starejšemu bratu 5. januarja 1687 izdal izročilno pismo za hubo in kajžo v Stražišču (die zue Straschisch gelegene hueben, vnd Vntersasshaufi). Deset let pozneje, 5. junija 1697, je bratu napisal še odpovedno pismo, Matevž pa je tri dni pozneje podpisal reverz.38 Prenos posesti z enega brata na drugega je bil očitno stvar družinskega dogovora - oče Pavel st. je tedaj namreč še živel (f 1702) - in zelo verjetno povezan s Pavlovim problematičnim značajem. Spomnimo, da je bil Matevž pozneje Pavlov skrbnik in da je brata v svoji prvi oporoki (1709) označil kot sprijenega. Zal poznamo vsebino Pavlovega izročilnega (1687) in odpovednega pisma (1697) le iz skopega regesta.39 Poleg virov prve roke, ki so pokazali, da se je Matevž pl. Segalla v resnici večji del življenja imenoval Matevž Režen, potrjuje takšen izvor Segallove rod- 35 V mrliški matici, vodeni po krajih, si vpisi pri Stražišču (Stra-shish) sledijo do 12. junija 1676, nakar je zmanjkalo prostora. Nadaljevanja vpisov Stražiščanov drugje v knjigi ni, naslednja mrliška matična knjiga pa se začne s 3. januarjem 1683. NŠAL, Za Kranj-Šmartin, Matične knjige, M 1653-1681, M 1683-1704. 36 V matičnih knjigah župnije Kranj-Šmartin ni ne Jurijeve poroke ne krstov otrok (NŠAL, ZA Kranj-Šmartin, Matične knjige, P 1653-1682, Ind R 1603-1779). 37 Prodaje hub so, denimo, dokumentirane v urbarju iz leta 1604; v Stražišču sta bili tedaj prodani dve hubi (ARS, AS 783, urbar 1604, pag. 397, 399). 38 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 18-19/Nr. 38. 39 Protokol podložniških listin loškega gospostva, v katerem so vodili izročilna pisma, se začenja šele leta 1695, v drugem protokolu, kamor so od leta 1696 vpisovali odpovedna pisma, pa Pavlovega pogrešamo (ARS, AS 783, knj. 33, protokol podložniških listin 1695-1706; knj. 34, protokol podložni-ških listin 1696-1705). bine tudi rodoslovni zapis s konca 18. ali začetka 19. stoletja. Na rodovnem deblu Matevževe vnukinje Marije Ane pl. Segalla, poročene Meitelle, je njen prvi prednik, Matevžev oče, naveden brez osebnega imena, zgolj kot »Ershen genannt Segalla«, njegova prav tako neimenovana žena pa kot meščanka, »Burgerin«. Njun sin je pomotoma namesto Matevž imenovan Andrej (Andreas), točni pa so podatki o njegovi tretji ženi Suzani pl. Semenič in sinu Jožefu pl. Segalli, očetu Marije Ane, ki je označen kot gospod v Beli Peči.40 Neznani genealog je torej medlo poznal Matevževe korenine in zapustil neposredno pričevanje o tem, da so pl. Segalle izšli iz Reženov (Erženov). Pri tem se postavlja vprašanje, ali je bila mati Matevža Režena res meščanka, kakor jo označuje rodovnik. Kot smo videli, se je imenovala Katarina in se je s Pavlom Reženom omožila leta 1664 v Stari Loki. Proti njenemu morebitnemu meščanskemu izvoru govori zlasti dejstvo, da mladoporočenca nista stopila pred oltar v Škofji Loki, pa tudi odsotnost navedbe »gospodična« v poročni matični knjigi. Katarina je bila najverjetneje domačinka Bitenjčanka, ki jo je družinska tradicija povišala v meščanski stan, da bi bile korenine povzpetnika Matevža Režena videti imenitnejše vsaj po materini strani, če že niso mogle biti po očetovi. O tem, da bi bil Matevžev oče Pavel oziroma Pavle kaj drugega kot kmet in po osebnopravnem položaju podložnik oziroma rojenjak, ni prav nobenega indica. Očeta namreč ne najdemo med kranjskimi deželnimi svobodniki, med katere se je zavihtel šele Matevž, ko je leta 1692 kupil neko desetino.41 Pavel Režen st. prav tako ni nikoli postal škofjeloški meščan, ampak je do zadnjega živel v Stražišču. V Matevževi prošnji za podelitev plemstva (1705) sta očetov in njegov kmečki izvor seveda spretno prikrita. Namesto tega je prebrisani Matevž navedel, da so se tako kot on sam ukvarjali s trgovanjem tudi njegov pokojni oče, sorodniki in predniki, in to že od nekdaj (von vnerdenklichen Jahren her). Za kakšne vrste trgovino je šlo, je previdno zamolčal, saj je bil Pavel Režen st. lahko zgolj kmečki trgovec oziroma preprodajalec. Ni dvoma, da si je za kmečkega človeka nabral veliko premoženje, če se spomnimo navedbe v Matevževi prvi oporoki (1709), iz katere lahko povzamemo, da je njegov »sprijeni ubogi brat« Pavle ml. dobil (po očetu) vsega zavidanja vredno dediščino. Bratovo imetje je namreč sedem let po očetovi smrti presegalo vrednost 4000 goldinarjev.42 Očetov glavni dedič pa je seveda postal Matevž, ki je moral skrbeti za brata Pavleta in katerega dediščina je bila po pričakovanjih še precej večja. 40 ARS, AS 1075, šk. 7, št. 235, Segalla. 41 ARS, AS 173, knj. 7 (1662-1756), fol. 329. Gl. tudi op. 60. 42 Po navedbi v Matevževi prvi oporoki (ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 3. 7. 1709). 417 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 64 2016 Škofja Loka po Valvasorjevi Topografiji Kranjske, 1679 (Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 21). S kakšno trgovino se je Matevž Režen povzpel med premožneže in s čim je trgoval že njegov oče, posredno pove rodovno deblo Schwabov pl. Lich-tenbergov iz graščinskega arhiva Jablje. Na njem je navedena Matevževa hči brez imena, vdova Janežič in drugič omožena z Leopoldom Livijem Schwa-bom pl. Lichtenbergom. Kot bomo videli, je šlo za Marijo Marjeto (1700-1756) iz Matevževega prvega zakona. Na rodovniku tudi ni osebnega imena njenega očeta Matevža, zato pa najdemo vrsto drugih povednih podatkov: »Segalla, hči po domače Režena, meščana Škofje Loke in trgovca s platnom (!), ki je postal plemič in deželan« (Segalla filia vulgo Resen ci-vis Locopolitani et mercatoris leimath handler, nobilis et provincialis factus).4 Podatek o Matevžu kot trgovcu s platnom se naravnost idealno sklada z domnevo, da je tudi njegov oče Pavel st. služil s platnarstvom. Prav na freisin-škem škofjeloškem ozemlju je bilo namreč v tem času središče kranjske platnarske obrti, s platnom pa so trgovali tako Ločani kot kmetje, na katere so meščani Škofje Loke in drugih mest gledali z veliko nejevoljo. Po poročilu iz okoli leta 1620 se je s tkanjem ukvarjala večina loških podložnikov. Kvalitetno belo platno je našlo tržišče daleč v Zgornji Nemčiji in še v večji meri na italijanskih tržiščih. Poročilo iz leta 1648 pravi, da so ga loški podložniki tovorili na proščenja v 43 ARS, AS 740, fasc. 6, Familiaria, Genealoške tablice rodbin Pikler, Lichtenberg oziroma Schwab-Lichtenberg iz arhiva grofa Jakoba Hohenwarta (1823), X. Gorico, Videm, Trst in na Reko.44 Platnarstvo je bilo na loškem ozemlju splošno razširjena domača obrt, ki je daleč prednjačila med vsemi podeželskimi obrtmi. Hkrati se je tkanje razvilo tudi na izrazito poklicni obrtni podlagi in to v taki meri, da je produkcija postala pomembna celo v evropskem merilu.45 Matevž Režen je bil eden tistih, ki so od trgovine s platnom iztržili kar največ. Kateri od njegovih prednikov in sorodnikov naj bi bili poleg očeta vpeti v trgovino, kot je navedel v prošnji za podelitev plemiškega naslova (1705), presega naše spoznavne možnosti. Zelo verjetno se je s to dejavnostjo ukvarjal Lovrenc Feichtinger, loški meščan, mestni svetnik in sodnik,46 ki ga Matevž v svojih oporokah (1709, 1720 in 1721) imenuje »bratranec« (Vätter, Vötter).47 Ker ga bomo v nadaljevanju še srečevali, si temu primerno zasluži večjo pozornost. Na njegovo ime naletimo prvič 4. februarja 1699, ko se je že kot »gospod« (Dominus) oženil v Škofji Loki z mladen- 44 Blaznik, Škofja Loka, str. 221—222. 45 Prav tam, str. 280. 46 Kot meščan Škofje Loke je Feichtinger imenovan v pisnem pričevanju ('Attestation), prilogi Matevževe prošnje za podelitev plemstva (ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Segalla zum Winckhlern, Matthäus, 28. V. 1705, fol. 9, priloga A, 18. 2. 1705), kot mestni svetnik pa pri krstu dveh Matevževih sinov 28. junija 1709 in 26. septembra 1711 (NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1702—1717, pag. 170, 228). Mestni sodnik je bil leta 1715 in nato vsaj še v letih 1723—24 in 1731, če ne tudi prej in pozneje (Blaznik, Škofja Loka, str. 457). 47 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1—71, testament S—58, 3. 7. 1709; III. serija, fasc. S 1—158, testament S—39, 16. 2. 1720; II. serija, fasc. S 1—71, testament S—58, 22. 3. 1721. 418 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 ko Marijo Nežo brez navedbe priimka, a z dvojnim osebnim imenom, ki kaže na njen meščanski izvor. Kot ena od treh poročnih prič je naveden »gospod« Matevž Režen,48 s katerim je bil Feichtinger odtlej v vzajemnem botrstvu.49 Glede na Matevževo oznako Lovrenca kot svojega bratranca, preseneča spoznanje, da priimka Feichtinger dotlej na Škofjeloškem ni bilo srečati,50 če seveda izvzamemo meščansko rodbino Feichtingerjev iz druge polovice 16. stoletja,51 ki je dobila ime po kraju Bitnje (nemško Feichting) na Sorškem polju. Skoraj brez vsakega dvoma je bilo enako pri Lovrencu. V resnici se je po Bitnjah pisal slovensko Bitenc in bil doma iz Stražišča, od koder je izviral tudi rod Matevža Režena. Kot edini Lovrenc Bitenc na tem območju se je rodil leta 1665, isto leto kakor Matevž, in sicer kot tretji od šestih otrok zakoncev Marka in Uršule Bitenc (Bittiniz, Wittiniz).52 Bitenci za razliko od Reženov v Straži-šču niso imeli hube oziroma niso izpričani med tamkajšnjimi podložniki gospostva Škofja Loka.53 Tega, ali sta bila Lovrenc Bitenc in Matevž Režen res prava bratranca, ni moč potrditi, bila pa sta prijatelja in vrstnika, oba sta se povzpela med škofjeloške meščane in oba sta ob preselitvi v mestno okolje spremenila priimek: Bitenc ga je ponemčil v Feichtinger, Režen pa poitalijančil v Segalla. Izraz Vetter, kar naj bi bil Lovrenc Matevžu, so sicer uporabljali tudi v veliko širšem pomenu od bratranca. Tako je Matevž Režen v prošnji za plemstvo imenoval Vetter Jurija Roknerja s Pivke pri Naklem, 48 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, P 1683-1736, pag. 101. 49 O Feichtingerju kot botru Segallovih otrok gl. op. 95. Matevž je bil krstni boter ali priča krsta štirih Feichtingerjevih otrok, enkrat je šla za botro Matevževa žena Doroteja, dvakrat njegova druga žena Marija Ana in enkrat hči Uršula. Samo dvakrat ni bilo pri krstu nikogar od Segallovih, leta 1702 in 1718, ko družina ni več živela v Škofji Loki. NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1688-1702, s. p., 14. 9. 1699, 7. 11. 1700; R 1702-1717, pag. 4, 34, 81, 156, 214, 296, 326; R 1717-1736, pag. 17. 50 Priimka Feichtinger v 17. stoletju ni najti v repertorijih škofjeloških, staroloških in šmartinskih krstnih matic (NŠAL, ŽA Škofja Loka, Ind R 1623-1726; ŽA Stara Loka, Ind R 1613-1790; ŽA Kranj-Šmartin, Ind R 1603-1779). 51 V drugi polovici 16. stoletja sta izpričana dva loška mestna sodnika s priimkom Feichtinger, Jurij in Hilarij (Blaznik, Škofja Loka, str. 456). O Jurijevem nagrobniku v Stari Loki: Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki III, str. 64. 52 Lovrenc Bitenc je bil krščen 11. julija 1665, njegovi sorojen-ci pa 4. septembra 1658, 26. marca 1663, 11. marca 1667 in dvojčka 4. aprila 1670 (NŠAL, ŽA Kranj-Šmartin, Matične knjige, R 1653-1664, s. p.; R 1664-1674, s. p.). Vsaj dva sta umrla kot otroka (prav tam, M 1653-1681, s. p., 24. 2. 1665, 10. 4. 1673). Istovetnost Lovrenca Feichtingerja in Lovrenca Bitenca bi lahko še dodatno potrdil podatek o starosti ob smrti, vendar se škofjeloške mrliške matice začnejo šele veliko pozneje, leta 1804 (Krampač, Vodnik po matičnih knjigah, str. 108). Lovrenčeva starša se nista poročila v župnijah Kranj-Šmartin in Stara Loka kot tudi ne v Škofji Loki (NŠAL, ŽA Stara Loka, Matične knjige, P 1652-1719; ŽA Kranj-Šmar-tin, Matične knjige, P 1653-1682; ŽA Škofja loka, Matične knjige, P 1652-1680). 53 Gl. urbarje loškega gospostva v opombah 24-31. ki naj bi bil le bratranec njegovega očeta. Pozneje, v oporoki iz leta 1721, pa je oznako Vetter namenil solicitatorju Francu Ernestu pl. Steinhoffnu,54 o katerem vemo, da je živel v Ljubljani,55 ničesar pa ni znanega o njegovem izvoru. Kakor koli, morda je vsem omenjenim »bratrancem« omogočila šolanje in družbeni vzpon trgovina s platnom, ki jo je Matevž, ne da bi izrecno omenil platno, označil za rodbinsko dejavnost »že iz davnih let«. Od stražiškega kmeta do zgornjesavskega gospoda O življenju Matevža Režena vemo razumljivo precej manj, dokler se ni na prelomu iz 17. v 18. stoletje naselil v Škofji Loki in pri približno petintridesetih postal loški meščan. Kje se je šolal, lahko le ugibamo. Sklepati je mogoče, da je temeljno izobrazbo pridobil v eni od mestnih šol, bodisi v Škofji Loki bodisi v Kranju, nato pa nabiral izkušnje pri katerem od meščanskih trgovcev. V virih o ljubljanskih jezuitskih učencih ga ni, kar glede na nepopolne evidence še ne pomeni, da jezuitske gimnazije ni nikoli videl od znotraj.56 Po krstu v starološki župnijski cerkvi 29. avgusta 1665 prvič naletimo na Matevževo ime, ko je bil v 22. letu. Kot smo videli, mu je mlajši brat Pavel 5. januarja 1687 prepustil hubo in kajžo v Stražišču. Glede na to, da se je Matevžu v Stražišču čez 16 mesecev rodil prvi otrok, je bilo dejanje zelo verjetno povezano z njegovo poroko. V zakonu z Dorotejo, 54 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 22. 3. 1721. 55 Francu Ernestu pl. Steinhoffnu se je v Ljubljani med letoma 1717 in 1735 v zakonu z Marijo Salomo rodilo devet otrok (Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 59, 62, 63, 65, 66, 68, 70, 74, 77). Poročil se ni v Ljubljani in tam tudi ni bil rojen, vsaj ne s priimkom Steinhoffen (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1632-1653, Ind R 1653-1692, P 1682-1718). V Frankovem temeljnem delu o plemiških povzdignitvah je navedeno le eno pople-menitenje s tem predikatom: leta 1664 je bil neki Andreas Kniffetz poplemeniten kot »von Stainhoffen« (Frank, Standeserhebungen. 5. Band, str. 41; 3. Band, str. 45). Iz njegove plemiške diplome ne izhaja, v kateri deželi je živel, ampak je govor samo o zaslugah prednikov v turških vojnah in o njegovi izobraženosti (OStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Kniffetz von Stainhoffen, Andreas, 15. XI. 1664, fol. 2-10). Pomenljiva sta dva zamorca v podeljenem grbu (prav tam, fol. 7v-8), saj je zamorec značilen za freisinški in škofjeloški grb. Skoraj zanesljivo je bil Kniffetz kranjski Kni-fic, kar je na Gorenjskem pogost priimek. V drugi polovici 17. stoletja in v 18. stoletju ga srečamo tudi v župniji Šmartin pri Kranju (NŠAL, ŽA Kranj-Šmartin, Ind R 1603-1779), ne v šmartinski župniji in ne v ljubljanski stolni župniji pa ni najti krsta Franca Ernesta_ Kniffica, ki bi bil lahko poznejši pl. Steinhoffen (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Ind R 1653-1692, Ind R 1692-1740). ). 56 Iz časa, ko bi se lahko šolal pri jezuitih, so ohranjeni popisi seminaristov - gojencev seminarja za revne študente, v katerem niso prebivali samo revni, ampak tudi mnogi plemiči (objava: Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki), in knjiga članov kongregacije Marije Vnebovzete, katere člani so postali le gimnazijci višjih razredov (ARS, AS 1073, II/51r). 419 3 KRONIKA_64 BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 20l6 žensko neznanega izvora, se mu je v Stražišču najprej rodil sin Janez Krstnik, krščen 9. maja 1688. Pozornost pritegneta označitev Matevža kot gospoda (Dni Mathaei Reshen) in eden od botrov, »gospod« Janez Sigmund Toperzer, lastnik stražiškega dvorca Šempeter (Schrotenthurn).57 Mladi, sveže poročeni Matevž je v lokalnem okolju torej že veljal za gospoda. To bi kazalo, da ni več mogel biti rojenjak, ampak se je od rojenjaštva odkupil, čeprav je še vedno živel na podložniški hubi in bil s to posestjo vpisan v urbarje škofjeloškega gospostva. Tako ga še v urbarju 1709-1714 najdemo kot Matevža Eržena,58 čeravno je bil tedaj že nekaj let pl. Segalla.59 Posedovanje podložniške hube se niti po po-plemenitenju ni križalo z njegovim osebnopravnim položajem, saj so podložniško posest lahko imeli v lasti tudi meščani, duhovniki in plemiči, osebe, ki torej niso bile osebno nesvobodni rojenjaki. Morda je Matevž formalno ostajal rojenjak, vse dokler je živel in gospodaril v Stražišču, in je z odkupnino razvezal rojenjaško razmerje z loškim gospostvom šele, ko je zaprosil za sprejem med meščane Škofje Loke (okoli 1700). Toda zgolj rojenjak je prenehal biti že prej, najpozneje leta 1692, ko se je uvrstil med kranjske deželne svobodnike. Potem ko je prek zastavitve pridobil od Krištofa Schwarza neko desetino s skromno imenjsko rento enega goldinarja in treh krajcarjev in pol, so ga omenjenega leta pri stanovskem knjigovodstvu vpisali v kranjsko imenjsko knjigo za svobodnike, in sicer kot Matevža Eržena (Erschen) iz Stražišča. Petnajst let pozneje, leta 1707, so njegovo prav majhno imenje na podlagi Matevževe plemiške diplome (1705) prenesli v drugo imenjsko knjigo, k plemičem.60 Iz šmartinske krstne matične knjige torej izhaja, da se je Matevž nosil gosposko že kot mlad družinski oče, še preden je postal deželni svobodnik. Zal ni mogoče ugotoviti, kdo je bila njegova prva žena Doroteja, v krstni matici imenovana tudi skrajšano Ra-tija. Zasluge za Matevžev gmotni in družbeni vzpon gredo nedvomno tudi njej, ne samo njemu samemu 57 NŠAL, ZA Kranj-Šmartin, Matične knjige, R 1687-1699, pag. 31. — O Toperzerju in dvorcu Šempeter ali Šempetrskem gradu: Valvasor, Die Ehre XI, str. 515; Smole, Graščine, str. 477. 58 ARS, AS 783, knj. 30, urbar 1709-1714, s. p., Sträschisch. 59 Kot njegova last je huba s kajžo neposredno izpričana tudi leta 1703 v njegovi davčni napovedi za izredni davek (gl. op. 68) in v zapuščinskih inventarjih od leta 1726 dalje (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 26. 4. 1726, pag. 6-7). 60 ARS, AS 173, knj. 7 (1662-1756), fol. 329. - Kje se je desetina nahajala, je Matevž Segalla povedal sam leta 1703 v davčni napovedi za premoženjski davek, v kateri jo označuje kot z zastavitvijo pridobljeno desetino »na gorim vnd Rudnikh« (ARS, AS 2, I. reg., šk. 823, fasc. 547a, Napovedi premoženjskega davka po posameznih strankah za l. 1703 in 1704, Nr. 223, 14. 6. 1703). V njegovem zapuščinskem inventarju iz leta 1733 je opredeljena kot žitna desetina »zu Rudnigkh na gori be§ Prükhlach« (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 18/Nr. 37). Lokacija ostaja za zdaj neidentificirana. in njegovemu očetu. Da se je oženil z zelo petično mladenko, priča njegova prva oporoka iz leta 1709, po kateri je vsaki od petih še živečih hčerk iz prvega zakona pripadala dediščina po materi v višini 1000 goldinarjev deželne veljave.61 Matevž in Doroteja se nista poročila ne v Šmartinu pri Kranju ne v Stari Loki in ne v Škofji Loki, medtem ko ne vemo, ali nista morda stopila pred oltar v Kranju, saj tamkajšnja poročna matica iz tega časa ni ohranjena.62 Prav mogoče je, da je bila Doroteja Kranjčanka in rojena v meščanski družini. Zal ne poznamo njenega dekliškega priimka, ki bi bil za ugotavljanje izvora edini zanesljivi kažipot. Zakoncema se je med letoma 1688 in 1704 rodilo osem otrok, od tega prvih pet še v Stražišču, zadnje tri hčerke pa že v Škofji Loki. V Stražišču so poleg Janeza Krstnika (kršč. 9. maja 1688) prišli na svet Barbara (kršč. 27. novembra 1689), Franc Jurij (kršč. 8. aprila 1692), Katarina (kršč. 30. oktobra 1694) in Frančiška Uršula (kršč. 4. oktobra 1697). Vsem je šel za botra domači graščak Janez Sigmund Toperzer, botra oziroma priči Martin in Uršula Cof (Zoff) pa sta bila iz loške meščanske družine, tako da je v krstni matici brez gosposkega atributa le Jera Cof, enkrat botra in štirikrat priča.63 Tudi Matevža je vse bolj vleklo v mesto, kamor se je najbrž preselil leta 1699, ko ga najprej srečamo kot poročno pričo in nato pri krstih dveh mestnih otrok iz družin Cof in Feich-tinger.64 Takrat je v matičnih knjigah tudi zadnjič izpričan kot gospod Režen oziroma Eržen (Reshen, Ershen). Ko se mu je namreč naslednje leto v Škofji Loki (ex civitate) rodila hči Ana Marjeta, krščena 11. julija 1700, se je dal vpisati kot gospod Segalla (DominiMatthiae (!) Shegalla),65 kakor ga bodo loške krstne matice odtlej dosledno naslavljale.66 Priimek se je pojavljal v več pisnih različicah, v nemških dokumentih največkrat kot Schegalla, kot ga najdemo v zapuščinskih inventarjih vključno z regesti njegovih listin.67 Sam se je sicer podpisoval Segalla oziroma 61 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 3. 7. 1709. 62 NŠAL, ZA Kranj-Šmartin, Matične knjige, P 1684-1736; ZA Stara Loka, Matične knjige, P 1652-1719; ZA Škofja Loka, Matične knjige, P 1683-1736. O matičnih knjigah mestne župnije Kranj gl. Krampač, Vodnik po matičnih knjigah, str. 44. 63 NŠAL, ZA Kranj-Šmartin, Matične knjige, R 1687-1699, s. p., 9. 5. 1688, 27. 11. 1689, 8. 4. 1692, 30. 10. 1694, 4. 10. 1697. Uršula Cof je pri drugem otroku označena celo kot »nobilis domina«, pri zadnjem pa kot loška meščanka. 64 6. septembra 1699 je kot Eržen botroval otroku Jakoba in Marjete Cof, 14. novembra pa kot Režen novorojencu Lovrenca in Neže Feichtinger (NŠAL, ZA Škofja Loka, Matične knjige, R 1688-1702, pag. 325, 331). Pri poroki zakoncev Feichtinger je kot priča naveden 4. februarja istega leta (prav tam, P 1683-1736, pag. 101). 65 NŠAL, Za Škofja Loka, Matične knjige, R 1688-1702, pag. 342. 66 29. novembra istega leta je otroku Lovrenca Feichtingerja že botroval kot »Dno Matthaeo Shegalla« (prav tam, pag. 350). 67 Pregled zapuščinskih inventarjev gl. v op. 5. 420 3 KRONIKA 64 BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 20l6 njegovo novo ime pa se je veliko bolj kot v izvorni okliki prijelo v popačeni: Segala. V mesto priseljeni Matevž Režen, ki je tu želel biti gospod Segalla, je najbrž še pred hčerkinim rojstvom dobil loške meščanske pravice. O tem, da je bil kdaj meščan Škofje Loke, imamo sicer eno samo pričevanje, pa še to je veliko mlajše in iz druge roke. Gre za rodovno deblo Schwabov pl. Lichtenbergov, ki o Matevževi hčerki med drugim pravi, da je bila hči loškega meščana Segalle, po domače Režena (Segalla filia vulgo Resen civis Locopolitani).69 Sprememba priimka je torej sovpadala z Matevževo preselitvijo v mestno okolje in s povzdignitvijo v meščanski stan.70 Legitimnost so »novorojenemu« gospodu Segalli dajali tudi imenitnejši botri. Njegovi prvi v mestu rojeni hčerki (kršč. 11. julija 1700) je skupaj z Dorotejo Sidonijo pl. Toperzer botroval znani bogati pople-meniteni ljubljanski veletrgovec Jakob pl. Schellen-burg.71 Dve leti zatem so bili pri krstu hčerke Ane Marije Terezije (kršč. 15. oktobra 1702) navzoči kot botra starološki župnik Andrej Hudačut in Schellen-burgova žena Katarina ter kot priča pl. Toperzerje-va. Nasprotno so najmlajšo hčerko iz Matevževega prvega zakona Marijo Katarino (kršč. 26. novembra 1704) pospremili v novo življenje sami neplemiči.72 Morda se je s krstom mudilo, ker je otrok kmalu umrl. Kmalu po rojstvu zadnjega otroka iz prvega zakona je Matevžu Segalli uspel veliki met. Samo nekaj let zatem, ko je postal loški meščan, mu je cesar Jožef I. 28. maja 1705 podelil plemiški naslov »von Segalla zum Winklern«. V prošnji cesarju, napisani malo po 18. februarju istega leta, se je Matevž predstavil 68 Davčno napoved za premoženjski davek leta 1703 in prošnjo za poplemenitenje dve leti pozneje je podpisal kot Seggalla (ARS, AS 2, I. reg., šk. 823, fasc. 547a, Napovedi premoženjskega davka po posameznih strankah za l. 1703 in 1704, Nr. 223, 14. 6. 1703; ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Segalla zum Winckhlern, Matthäus, 28. V. 1705, fol. 14, 14v). Pod svojo prvo oporoko iz leta 1709 je podpisan celo kot »v. Seggallo« (ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 3. 7. 1709). Drugi dve oporoki, ki ju prav tako ni pisal sam, ga v uvodu imenujeta »von Schegalla«, njegov lastnoročni podpis pa se na obeh glasi: »v. Segalla« (ARS, AS 308, III. serija, fasc. S 1-158, testament S-39, 16. 2. 1720; II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 22. 3. 1721). 69 ARS, AS 740, fasc. 6, Familiaria, Genealoške tablice rodbin Pikler, Lichtenberg oziroma Schwab-Lichtenberg iz arhiva grofa Jakoba Hohenwarta (1823), X. 70 Kljub temu je Matevževa žena 7. avgusta 1702 kot botra otroku Lovrenca Feichtingerja imenovana s prejšnjim priimkom: »D(omi)na Dorothea Reshenin« (NSAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1702-1717, pag. 4). 71 Jakob Schell, od leta 1696 pl. Schellenburg (* 1652, Sterzing pri Innsbrucku, f 1715, Ljubljana), je bil ljubljanski veletrgovec, finančnik in mecen (Miklavčič, Schell pl. Schellenburg, str. 215-216; Preinfalk, Plemiške rodbine. 17. stoletje, str. 131135). 72 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1688-1702, pag. 342; R 1702-1717, pag. 8, 48. - Priča pri krstu Ane Marjete je bila »gospa« Uršula Cof (Zaphin); Mariji Katarini pa sta botrovala Matija Juvančič in Katarina Čebulj, priča pri krstu pa je bila Maruša Kuhar. kot Segalla, zaprosil za podelitev omenjenega predi-kata, predložil osnutek svojega plemiškega grba, željo za povzdignitev v plemiča pa utemeljil s sklicevanjem na trgovsko dejavnost in na domnevno sorodstvo z notranjeavstrijskim vladnim svetnikom Jurijem Ro-knerjem. S trgovanjem naj bi se njegovi sorodniki in predniki, pokojni oče in on ukvarjali že od nekdaj (von vnerdenklichen Jahren her), sam pa že nekaj časa tudi s transportom (die wexl correspondenz) v Italijo in Nemčijo. Ker ni mogel navesti kakšnih drugih zaslug za cesarsko hišo, ne vojaških ne civilnih, je zapisal, da s plačevanjem raznovrstnih mitnin prinaša znatne koristi cesarskemu komornemu premoženju. Prej se je pisal Rokner (Rockhner), a je svoj priimek nato zaradi trgovskih stikov z Italijo prevedel v italijanščino, tako da se zdaj imenuje Segalla. Poleg tega naj bi bil njegov pokojni »bratranec« oziroma sorodnik (Vetter) Jurij (Georgius) Rokner že pred štiridesetimi leti zapriseženi odvetnik v Celovcu in zatem notranjeavstrijski vladni svetnik v Gradcu. Prošnji je Segalla priložil pisno pričevanje (Attestation) o svojem sorodstvu z omenjenim Roknerjem, datirano 18. februarja 1705 v Škofji Loki, ki sta ga podpisala starološki župnik Andrej Hudačut in že večkrat omenjeni škofjeloški meščan Lovrenc Feichtinger. Podpisana sta se sklicevala na lastno vedenje in na pričevanja verodostojnih oseb ter navedla, da se je vladni svetnik Jurij Rokner rodil na Pivki pri Kranju, njegov oče Gregor Rokner naj bi bil brat Segallovega deda Mihaela Roknerja (mit sein Herrn Segala Ehn Michaeln Rokner Brueder), oba brata pa sta se rodila v Stražišču, na kraju, kjer ima zdaj Segalla pristavo in ki se imenuje V Kotu (V Kottu). Hudačut in Feichtinger sta še potrdila, da je gospod Segalla priimek Rokner poitalijančil in za to navedla enak vzrok kot Matevž v svoji prošnji.73 Podatek o mikrotoponimu V Kotu razkriva, zakaj je Matevž prosil za plemiški predikat »zum Winklern«, ki v nemščini pomeni isto, tako kot je Ro-kner dobesedni prevod za Režena/Eržena (rž = nem. Roggen). Tako Segallova prošnja kakor pričevanje naprošenih prič sta zamolčala, da se je Matevžev priimek dejansko glasil Režen. Le na ta način se je bilo namreč mogoče sklicevati na pomembnega domnevnega sorodnika Roknerja, ki naj bi bil bratranec Matevževega očeta. Omenjene sorodstvene vezi z razpoložljivimi viri ni mogoče ne potrditi ne ovreči, kar pri vsej stvari niti ni tako zelo pomembno.74 Ne bi bilo prvič, da je kak prosilec navedel imenitno 73 ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Segalla zum Winckhlern, Matthäus, 28. V. 1705, fol. 9, priloga A, 18. 2. 1705. 74 V matičnih knjigah graške mestne župnije ni najti ne smrti Jurija Roknerja ne krstov in smrti njegovih morebitnih otrok (DAG, Altmatriken, Graz-Hl. Blut, Taufrepertorium I 1589-1744, Totenrepertorium I 1610-1727). Celovške matične knjige so ta čas brez indeksov, zato bi bilo iskanje po njih tako rekoč Sizifovo delo. 421 3 KRONIKA_64 BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 20l6 sorodstvo, ki ga v resnici ni bilo ali pa je šlo za zelo daljne sorodnike. Zelo verjetno je res obstajal neki šolani Jurij Režen/Eržen, doma iz teh krajev, ki je kot odvetnik živel zunaj Kranjske in uporabljal nemško različico priimka Rokner. Ni izpričano, da bi se kdaj tako naslavljal tudi Matevž Režen - Segalla, toda če upoštevamo, da je veliko posloval z nemškim prostorom, takšna možnost vsekakor ni izključena. V Segallovi plemiški diplomi so argumenti za poplemenitenje, natančneje rečeno za povzdignitev v viteški plemiški stan (rittermassiger Adelstand), samo povzeti po prošnji, medtem ko je na podlagi predloženega barvnega osnutka bolj natančno opisan grb s tremi osnovnimi barvami: modro, rdečo in zlato. Gr-bovni ščit je razdeljen na štiri polja, na dveh je upodobljen okronan lev z iztegnjenim jezikom, ki drži v krempljih šesterokrako zvezdo, na drugih dveh vidimo snop rži ali zrnja (rockhen oder korn), v sredini pa majhen ščit s hišo ali podeželskim dvorcem (hauf oder landhoff) na zeleni trati. Na ščitu je turnirski šlem s šlemnim ogrinjalom, nad njim pa enaka podoba leva kot v poljih.75 Grb Matevža Segalla torej tipsko vsaj deloma spada med govoreče grbe: rž simbolizira priimek Segalla. Hiša v malem ščitu vsekakor predstavlja njegov izvorni dom v Stražišču, lokacijo V Kotu, po Grb Matevžapl. Segalle obpoplemenitenju leta 1705 (ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Segalla zum Winckhlern, Matthäus, 28. V. 1705, fol. 5). kateri je dobil predikat »zum Winklern«, medtem ko vprašanje pomena okronanega leva puščam odprto. Iz plemiške diplome in spremnih dokumentov jasno izhaja, da Matevž Segalla ni dobil plemiškega naslova na podlagi svoje zemljiške posesti, ki je bila tedaj še zelo majhna, ampak kot toliko premožen trgovec, da je v cesarsko blagajno lahko odštel zadostno vsoto denarja. Zelo poveden vir o njegovem premoženjskem stanju dve leti pred popleme-nitenjem je davčna napoved, ki jo je oddal ob plačilu izrednega premoženjskega davka leta 1703, približno štiri leta po preselitvi v Skofjo Loko. Od nepremičnin je imel tedaj samo dve hiši v Skofji Loki z njivo in travnikom, skupaj v vrednosti 2000 goldinarjev, ter v Stražišču hubo s kajžo, pri katerih bi po plačilu dednih deležev ostalo 200 goldinarjev vrednosti. Na 280 goldinarjev je ocenil z zastavitvijo pridobljeno desetino »na Gori in Rudniku«, na 180 goldinarjev tri kupljene fevdne travnike pri Stražišču, okoli 300 goldinarjev deželne veljave naj bi bilo premoženja v živini, žitu, vinu in drugih premičninah, zlatnine in srebrnine za 40 goldinarjev, gotovine 400 goldinarjev, skupaj z bratom Pavlom, kateremu je bil postavljen kot zastopnik, pa sta imela za 2000 goldinarjev trgovskega blaga, kar je skupno naneslo 5400 goldinarjev premoženja.76 Matevž je njegovo dejansko vrednost seveda podcenil, kot se bo jasno pokazalo, ko bo šest let pozneje (1709) napisal prvo oporoko. Je pa davčna napoved zanesljiv vir vsaj za stanje njegovih nepremičnin. V njej je navedel tudi svoje zaposlene, ki so ga na leto stali približno 60 goldinarjev deželne veljave. To so bili: v Skofji Loki pisar, hišni hlapec in dve dekli, na posesti v Stražišču pa hlapec, kravji pastir in dekla.77 Kako in kdaj je pridobil v davčni napovedi navedeno posest, ne vemo samo za eno od obeh hiš v škofjeloškem mestu. Prvo, ki je ležala v Zgornji gasi pod gradom, je kupil leta 1702 od Raspov in ti so bili prej očitno tudi lastniki druge hiše, prejkone le kajže.78 To hišo v v popisu nepremičnin v njegovih 76 77 78 75 ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Segalla zum Winckhlern, Matthäus, 28. V. 1705, fol. 4-6. ARS, AS 2, I. reg., šk. 823, fasc. 547a, Napovedi premoženjskega davka po posameznih strankah za l. 1703 in 1704, Nr. 223, 14. 6. 1703. Prav tam. Kot priča regest kupoprodajne pogodbe z dne 11. septembra 1702 v njegovih zapuščinskih inventarjih iz leta 1733, je Segalla kupil hišo od »gospe Rasp«, označena pa je kot nekdaj Raspova hiša (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 10/Nr. 8). Med nepremičninami sta navedena tudi lega hiše — v Zgornji gasi pod grajskim hribom — in nekdanji lastnik Janez Jurij Rasp (prav tam, pag. 2). Pomenljivo je, da je Raspova vdova Marija Lucija 25. januarja 1703 izdala Segalli pobotnico za 3000 goldinarjev, ki se je nanašala na hiše (!) (die Häuser) in zemljišča v Skofji Loki (prav tam, pag. 15/Nr. 24). 2. januarja istega leta sta datirani kupni pismi, sklenjeni med vdovo Raspovo in Matevžem Segallo, prvo pismo za tri njive, drugo pa za kajžo s senikom in za travnik v Hrastnici (prav tam, pag. 10/Nr. 7, pag. 11/Nr. 10). Zdi se, da je bila druga Segallova hiša identična z Raspovo kajžo. 422 3 KRONIKA 64 BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 20l6 zapuščinskih inventarjih pogrešamo.79 Vse druge nepremičnine iz davčne napovedi je imel že pred priselitvijo v mesto. Huba in kajža v Stražišču, ki ju je posedoval od leta 1687, sta bili namreč še bratovi,80 zastavljeno desetino so v svobodniški imenjski knjigi prepisali nanj leta 1692,81 za travnike - enega je kupil leta 1687 in enega leta 1694 - pa mu je loški glavar v letih 1689 in 1697 izdal fevdna pisma.82 Ko je dobil plemiški naslov (1705), je bila njegova posest torej še zelo skromna in preden se je deset let pozneje (1715) povzpel do lastnika gospostva Bela Peč, se je povečala le za malo. Tako je leta 1706 od Franca Nufidorferja kupil desetino od osmih hub in nekaj rovtov na Sor-škem polju. Ko so kupljeno desetino naslednje leto, 1707, vpisali na Segallovo ime v imenjsko knjigo z imenjsko rento 2 goldinarjev ter 46 krajcarjev in pol, so tja prenesli še njegovo manjšo, nekoč Schwarzovo desetino, dotlej vodeno v imenjski knjigi za svobo-dnike. S skupno 4 goldinarji in pol imenjske rente, ki je temeljila na dveh desetinah, je bil Matevž pl. Segalla tedaj še zelo neopazen zemljiški gospod.83 Veliko pomembnejši od zemljiške posesti so bili njegovi trgovski in denarni posli, o katerih je sam kratko spregovoril v prošnji za plemstvo, nekatere podrobnosti pa se skrivajo v zapuščinskih inventarjih. Regesti listin v inventarjih namreč povedo, s kakšnim blagom je trgoval, kakšne vrste poslov je sklepal in s kom. Še zdaleč ni šlo (več) samo za trgovino s platnom, ki v regestih sploh ni omenjena. Namesto te srečamo v njih zakup vinskega daca, trgovino z železnimi izdelki in posojanje denarja. Še pred koncem 17. stoletja, ko je nemara še prebival na hubi v Stražišču, je Matevž vzel v zakup pobiranje vinskega daca na tleh škofjeloškega gospostva, v t. i. Loški četrti. Zakupnik je ostal najbrž brez prekinitve vsaj do leta 1720 oziroma, kot vse kaže, do smrti dve leti pozneje. Za kako donosen posel je šlo, pričata pobotnici ljubljanskega trgovca Jakoba pl. Schellenburga, da je leta 1699 prejel od Matevža 5900 goldinarjev nemške veljave in naslednje leto še dobrih 1012 goldinarjev. Pobotnico neznane vrednosti je Schellenburg izdal Segalli tudi leta 1709, 79 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 2-3. 80 Gl. op. 10. 81 Gl. op. 41. 82 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 12-13/Nr. 14-17, pag. 18/Nr. 38, pag. 19/Nr. 39, pag. 22/ Nr. 50. 83 Matevževi zapuščinski inventarji govorijo o poravnalni pogodbi, ki jo je 28. septembra 1707 sklenil s Francem Bogatajem za žitno desetino in desetino od prirastka živine na osmih hubah in nekaj rovtih na Sorškem polju; desetino je kupil od Franca Nufidorferja (prav tam, pag. 16/Nr. 28). Istega dne je Bogataj izdal Segalli pobotnico za plačano kupnino (prav tam, pag. 23/Nr. 55). Ob vpisu v plemiško imenjsko knjigo je navedeno, da gre za desetino Gašperja Nufidorferja, istega leta pa je sledil pripis nekdanje Schwarzove desetine, dotlej vodene v svobodniški imenjski knjigi (ARS, AS 173, knj. 6 (1662-1756), dodani listi, fol. 17). med temi dokumenti pa so bili še predloženi računi Lovrenca Feichtingerja, ki je vinski dac upravljal.84 Matevž Segalla je pobiranje te dajatve, posrednega davka deželnim stanovom, prepustil prijatelju Fei-chtingerju najpozneje tedaj, ko se je kot novi lastnik belopeškega gospostva (od 1715) preselil na Jesenice. Kot upravitelj vinskega daca v Segallovem zakupu je Feichtinger nazadnje izpričan leta 1720 ob predložitvi računa Matevžu,85 o »gospodu imetniku daca« brez imena pa je v zvezi z vinom govor še v njegovem prvem zapuščinskem inventarju leta 1722.86 Nemajhne dobičke je povzpetniku Matevžu prinašala tudi trgovina z železnimi izdelki. Tako je v letih 1700 in 1702 sklenil pogodbi z Janezom Ka-ppusom, po katerih mu je bil ta poplemeniteni ka-mnogoriški fužinar dolžan dobavljati žeblje.87 Iz prvih let 18. stoletja je znana še pobotnica istega Janeza Kappusa za 1000 goldinarjev, njegova zadolžnica za 400 in zadolžnica Marka Antona Kappusa za 1000 goldinarjev, ki so se očitno vse glasile na Segallo.88 Precej verjetno so se na železnino nanašale v zapuščinskih inventarjih navedene zadolžnice (obligacije) v italijanščini. Skupaj z njimi so popisali tudi italijansko pogodbo (instrument) nekega Guida Ubalda Sforzalina (1709), ki mu je moral Segalla dobaviti 36 kosov neugotovljenega trgovskega blaga črne barve, imenovanega »šaja« (von schwarzen Shaja).89 Nemara je Matevž kot deležnik ali partner tudi sam posegel v fužinarstvo. Na to bi lahko v njegovi zapuščini kazal fascikel dopisov, med katerimi sta bili poravnalna pogodba, ki jo je leta 1714 sklenil z Marijo Renato grofico Barbo za »tovarno« (Fabrique) pri Treh kladivih v Tržiču, in grofičina zadolžnica za 1000 goldinarjev.90 Regesti listin v zapuščinskih inventarjih kot tretjo Matevževo dejavnost dokumentirajo posojanje denarja. Poleg prej omenjenih zadolžnic je v njegovih zapuščinskih inventarjih še nekaj takih z manjšimi vrednostmi.91 Iz inventarja, nastalega leta 1726, prvič tudi izvemo, da je prek rubeža prišel neznano kdaj do lastništva Garzonijeve hiše v Ljubljani, ki je stala pri 84 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 17/Nr. 35. 85 Prav tam, pag. 28-29/Nr. 77. 86 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 9. 7. 1722, s7 pag. 124. 87 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 26/Nr. 65. - Janez Kappus iz stare fužinarske rodbine v Kamni Gorici je bil poplemeniten leta 1693 s predikatom pl. Pichelstein. O njem: Müllner, Geschichte des Eisens, str. 303; prim. Frank, Standeserhebungen. 3. Band, str. 8. 88 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag.14/Nr. 21, pag. 14-15/Nr. 23. 89 Prav tam, pag. 23/Nr. 52. - V drugih inventarjih je »šaja« zapisano kot Schaia (npr. 27. 9. 1723, pag. 62/Nr. 52; 26. 4. 1726, pag. 50/Nr. 52). 90 Prav tam, pag. 19/Nr. 40. - Matevževega imena sicer ni najti v Mülnerjevi zgodovini železarstva (Müllner, Geschichte des Eisens). 91 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 16/Nr. 29, pag. 26/Nr. 67. 423 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 64 2016 Nemških vratih (blizu Križank) in kjer je tedaj živela družina njegove hčerke, poročene pl. Janežič.92 Ključno za materialni in socialni vzpon Matevža Režena - Segalle je bilo torej njegovo škofjeloško obdobje, ki je trajalo približno poldrugo desetletje do leta 1715. Precej manj sreče je imel v tem času osebnem življenju, saj je pokopal dve ženi in polovico otrok. Zaradi izgubljenih mrliških matic mestnega vikariata ne vemo, kdaj natanko in kako so si člani njegove družine sledili na oni svet. Kot gre soditi po šmartinskih matičnih knjigah, mu v Stra-žišču ni umrl niti eden od petih tam rojenih otrok,93 po preselitvi v Škofjo Loko pa je smrt vedno znova trkala na vrata njegovega doma. Prva žena Doroteja je preminila med pozno jesenjo 1704, ko je povila zadnjega otroka, in začetkom leta 1706. Pri krstu Fei-chtingerjevega otroka 7. marca 1706 se namreč kot botra pojavi nova gospa pl. Segalla z imenom Marija Ana (Dna Praenobilis Maria Anna Shegallin),94 ki je med letoma 1707 in 1712 rodila kar šest otrok, vsako leto po enega. Krščeni so bili v naslednjem zaporedju: 9. januarja 1707 Maksimilijana Rozalija, 8. januarja 1708 Gašper Tadej, 28. junija 1709 Janez Krstnik Anton, 2. avgusta 1710 Danijel Sigfrid, 26. septembra 1711 Franc Mihael in 2. oktobra 1712 Marija Ana. Nabor botrov in prič je bil pri teh otrocih, rojenih že kot plemiških, temu ustrezno za stopnjo ime-nitnejši. Razen pri krstu zadnjega, ki je imel tako za oba botra kot za krstno pričo neplemiče, ni ob krstil-niku nikoli manjkal eden od zakoncev pl. Halden -loški glavar Jožef Anton Evzebij in njegova soproga Ana Marija -, pojavljala sta se že znana zakonca pl. Schellenburg, enkrat župnik Hudačut, sicer pa dobro znani Lovrenc Feichtinger, zdaj mestni svetnik, svetnikova soproga Marija Veronika Yppar in Marija Ana Snedic.95 Tudi izvor Matevževe druge žene Ane Marije ni znan, gotovo je le, da mladoporočenca nista stopila pred oltar v Škofji Loki, Stari Loki in Šmartinu pri Kranju.96 Glede na to, da žene po krstu zadnjega otroka ni več najti kot krstne botre, kar je bila prej dokaj pogosto,97 in ker njeno smrt pogrešamo v jeseniški mrliški matici, je umrla še v Škofji Loki, preden se je družina po nakupu gospostva Bela Peč (1715) 92 Prav tam, 26. 4. 1726, pag. 7-8. - Prej je bila hiša last Jerneja (Barthollo) Garzonija (prav tam, 20. 4. 1731, pag. 9). 93 NŠAL, Kranj-Šmartin, Matične knjige, M 1683-1704. 94 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1702-1717, pag. 81. 95 Prav tam, 105, 129, 170, 198, 228, 257. - Mati je pri prvih dveh otrocih pomotoma imenovana Marija Katarina. Mestni svetnik Pavel Yppar je bil pred tem mestni sodnik (Blaznik, Škofja Loka, str. 457). 96 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, P_1683-1736; ŽA Stara Loka, Matične knjige, P 1652-1719; ŽA Kranj-Šmar-tin, Matične knjige, P 1684-1736. 97 Marija Ana pl. Segalla jemed letoma 1706 in 1710 botrovala vsaj šestkrat (NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1702-1717, pag. 81, 92, 119, 160, 161, 198). preselila na Jesenice.98 Od enajstih otrok, ki so se Matevžu rodili do leta 1709, jih je omenjenega leta, ko je sestavil svojo prvo oporoko, živelo sedem, pet hčerk iz prvega zakona ter hči in pravkar rojeni sin iz drugega.99 Za tem sinom, ki je kmalu umrl, sta v Škofji Loki prišla do leta 1712 na svet še dva sinova, a sta tudi njuni življenji prav kmalu ugasnili. Matevž namreč v dveh oporokah iz let 1720 in 1721 govori le o šestih hčerkah in o sinčku, rojenem v tretjem zakonu.100 Dve starejši hčerki sta zapustili očetov dom še v Segallovem škofjeloškem obdobju. Najprej se je v domači Škofji Loki 19. januarja 1709 omožila najstarejša Frančiška Barbara (* 1689), ki je postala žena Sigmunda Bognerja, označenega v poročni matici kot Nobilis D(omi)nus.101 Njen četrt stoletja starejši soprog (* 1664) ni bil plemič, ampak meščanski sin iz Ljubljane,102 kjer sta zakonca po poroki tudi živela.103 Istega leta (1709) pravi Matevž v svoji prvi oporoki, da so hčerko Katarino (* 1694) že sprejele ljubljanske klarise, vendar tedaj še ni bila preobleče-na.104 Kot bomo videli, je pozneje očitno prestopila k uršulinkam, za njo pa je Matevž poslal v samostan še eno hčerko. Vstopanje v redovno življenje je bilo v številčnih plemiških družinah običajna praksa, toda Matevž Segalla je moral biti tudi sicer zelo veren človek. Kot izhaja iz njegovih oporok, je namenil Cerkvi precejšnje vsote za svoj dušni blagor in razna volila. Poleg tega je že leta 1703, ko je moral biti na vrhuncu življenjskih moči, ustanovil pri Marijini cerkvi na Sv. Višarjah mašno ustanovo za branje dveh maš na leto.105 Naj prikaz Matevževega škofjeloškega obdobja sklenemo z njegovo prvo oporoko, napisano 3. julija 1709 v Škofji Loki.106 Tedaj je že bil plemič, star 44 let, drugič poročen in oče sedmih živečih otrok, zadnjo voljo pa je sestavil za vsak primer, če se ne bi vrnil z dolgega in nevarnega potovanja v italijan- 98 NŠAL, ŽA Jesenice, Matične knjige, M 1672-1741. 99 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 3. 7. 1709. 100 ARS, AS 308, III. serija, fasc. S 1-158, testament S-39, 16. 2. 1720; II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 22. 3. 1721. 101 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, P 1683-1736, pag. 146. 102 Bogner je bil sin Filipa Bognerja in Marte, krščen 14. aprila 1664 v Ljubljani kot Jurij Sigmund (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1653-1664, pag. 346). 103 Barbara Frančiška se kot krstna botra pojavlja v Ljubljani vsaj od leta 1710 do 1753 (Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 49, 72, 95). Po sedmih letih zakona je tam rodila hčerko Marijo Ivano, krščeno 19. novembra 1716, ki je umrla 16. februarja 1719; v mrliško knjigo je vpisana brez imena kot enoletni otrok »gospoda Bognerja« (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1712-1722, pag. 188; M 1658-1735, pag. 246). 104 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 3. 7. 1709. 105 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 22/Nr. 49. 106 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 3. 7. 1709. 424 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 sko Senegalijo. Drugi razlog za sestavo oporoke je bilo gotovo rojstvo sina Janeza Krstnika Antona, o katerem je Matevž zapisal, da ga je Bog z njim obdaril pred nekaj dnevi. Če mu bo Vsemogočni podaril življenje, naj bo ta sin glavni dedič, vendar ob izpolnitvi določenih pogojev. Kot prvo bi glavni dedič, če se Matevž ne bi vrnil s poti, moral prevzeti skrbniške obveznosti do njegovega brata Pavleta. V primeru, da svojega strica ne bi hotel prenašati pri sebi, je opo-ročitelj določil, naj ga vzame k sebi ena od hčerk, po Pavletovi smrti pa vsa njegova zapuščina pripade tistim, ki bodo zanj skrbeli. Petim hčerkam iz prvega zakona, od katerih je Barbara, poročena Bogner, svoj delež že prejela, je iz naslova dediščine po njihovi materi pripadalo po 1000 goldinarjev deželne veljave. Ostale, še neizplačane hčerke imenuje Matevž z imeni Urška (Vrfit), Katarina, Miedl (tj. Ana Marjeta) in Rozalija, pri čemer z zadnjo ni mogel misliti Maksimilijane Rozalije (* 1707), saj se je ta rodila že v njegovem drugem zakonu in jo omenja prav s tem imenom, ampak je šlo očitno za Marijo Terezijo (* 1702), poznejšo dominikanko v Studenicah. Katarini, ki je že vstopila k ljubljanskim klarisam in bila odpravljena z 2000 kranjskimi goldinarji, je za primer, če ji to ne bi zadoščalo za preobleko, namenil še tisočaka, vendar skupaj z materino dediščino, da bo lahko vstopila v kak drug samostan. Najstarejši Frančiški Barbari Bogner (Wagner) je poleg že prejete dote volil 4000 kranjskih goldinarjev, medtem ko je drugim trem hčerkam zapustil poleg dediščine po materi vsaki po 4500 goldinarjev deželne veljave in posebej še po 200 goldinarjev, toliko, kolikor sta stala bala in poročni prstan Frančiške Barbare. Dediščino bi zadnje tri mladoletne hčerke prejele ob polnoletnosti, sin in glavni dedič pa bi bil svoje (pol)sestre dotlej dolžan šolati in stanu primerno vzdrževati. Svojega komaj rojenega sina Janeza Krstnika Antona je Segalla še zavezal, naj sestri Maksimilijani Rozaliji izplača iz očetove zapuščine 3000 kranjskih goldinarjev, vedel pa bo tudi, kako v skladu z deseto Božjo zapovedjo ravnati s svojo materjo, Matevževo drugo ženo, ki je v zakon prinesla doto. Če bi sin umrl mlad, samski in brez naslednikov, bi si celotno Matevže-vo premoženje na enake dele razdelile hčerke, razen tistih med njimi, ki bodo v samostanih. Za izvršitelja oporoke in skrbnika vsega svojega premoženja je Matevž do polnoletnosti glavnega dediča imenoval »svojega dragega gospoda bratranca (Vattern) in posebej ljubega prijatelja« Lovrenca Feichtingerja, ki bi v zahvalo prejel 130 dukatov ali 400 goldinarjev. Oporoka razkriva, da je bil Matevž Segalla neprimerno bolj premožen, kot je prikazal v napovedi premoženjskega davka šest let prej (1703). Tudi takrat ni mogel imeti samo 5400 goldinarjev premoženja. Poleg tega ga iz uvodnih določil testamenta spoznamo kot zelo vernega in radodarnega do Cerkve, še posebej do škofjeloških kapucinov, ki jim je poleg že darovanega zapustil še 400 nemških goldinarjev za »fabriko«. Domača cerkev sv. Jerneja v Stražišču bi dobila vse, kar je Matevžu dolgoval neki Matija Rauber, po 50 kranjskih goldinarjev pa je namenil Marijini cerkvi v Crngrobu in župnijski cerkvi sv. Jurija v Stari Loki. Za njegovo dušo bi morali brati nič manj kot 800 maš (po ceni 24 krajcarjev deželne veljave), medtem ko naj bi Giovanni Battista in drugi bratje Vesconi izbrali pobožnega moža, ki bi romal k sv. Frančišku v Assisi molit za Matevževo dušo, za kar bi prejel šest cekinov. Oporoka, ki je danes izjemen dokument za spoznavanje razmer v Segallovi družini, se je k sreči ohranila, čeprav je izgubila veljavnost tisti hip, ko se je Matevž Segalla živ in zdrav vrnil s potovanja v Italijo. To se je zgodilo še pred koncem leta 1709, saj so 2. avgusta 1710 nesli h krstu njegovega sina Danijela Sigfrida.107 Tudi sicer je ta Matevžev testament kmalu začel izgubljati aktualnost, saj so na svet prihajali novi otroci, drug za drugim pa so pomrli oporočite-ljev brat, druga žena in več otrok vključno s sinom glavnim dedičem. Problematični brat Pavle je preminil že naslednje leto 1710,108 tako da je imel Matevž odtlej eno skrb manj in okoli 4000 goldinarjev kapitala več. Najpozneje leta 1711 je ena od hčerk, katere imena nam njegovi zapuščinski inventarji ne zaupajo, ostala v uršulinskem samostanu v Gorici. Predstojnica uršulink je namreč tedaj Matevžu izdala pobotnico za prejetih 1500 goldinarjev odpravnine.109 Vse kaže, da je šlo za tedaj 17-letno Katarino, ki je bila v času nastanka očetove oporoke (1709) pri klarisah, vendar še ne preoblečena, Matevž pa je dopuščal možnost, da bo vstopila v kak drug samostan. Še več, pozneje je ni najti v nobenem od treh kranjskih samostanov klaris in tudi v očetovih oporokah (1720 in 1721) ni več omenjena, kar slej ko prej pomeni, da je mlada umrla. Še veliko mlajši je zapustil ta svet Matevžev komaj rojeni sin Janez Krstnik Anton (* 1709), ki naj bi po oporoki postal glavni dedič.110 Tako kot njegova mlajša brata je moral umreti, še preden je družina zapustila Škofjo Loko (1715/16). Da se je oporoka sploh ohranila, smo lahko hvaležni Matevževi tretji ženi, po njegovi smrti vnovič poročeni baronici Grimšič (Grimschiz). Kot je zapisano na ovitku, jo je poslala Janezu Krstniku Prešernu. Tega moža je Matevž svoji zadnji oporoki leta 1721 imenoval za enega od dveh zaupnikov (Mitwisser).111 107 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1702-1717, pag. 170. 108 Prav tam, M 1677-1715, fol. 73. 109 Pobotnica z datumom je popisana v vseh Matevževih zapuščinskih inventarjih, a ni v nobenem imena hčerke, ampak zgolj oznaka »gospodična hči«, očitno zato, ker njenega imena ni bilo niti v pobotnici (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 9. 7. 1722, pag. 47-48/Nr. 42; 27. 9. 1723, pag. 53-54/Nr. 42; 26. 4. 1726, pag. 42-43/Nr. 42; 20. 4. 1731, pag. 44-45/Nr. 42, 28. 4. 1733, pag. 19-20/Nr. 42). 110 O Segallovih oporokah gl. op. 6. 111 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 22. 3. 1721. 425 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 64 2016 Vdova je s to staro oporoko nedvomno skušala izpodbijati veljavnost zadnje. Na ovitku je navedeno, da gre za testament iz leta 1722 (!) in da ga je vdova izročila odprtega 18. septembra 1723. Neznana roka je na več mestih prikrojila besedilo vključno z dataci-jo in se trudila prikazati, da je Segallov glavni dedič najmlajši sin Jožef iz tretjega zakona, rojen leta 1719, oporoka pa da je nastala pozneje kot tista iz leta 1721, ki so jo priznali kot veljavno. Zato je vdova tudi priložila pismo, v katerem grof Saurau 24. novembra 1719 obvešča Matevža Segallo, da se mu je rodil sin (Jožef).112 Vse to je bilo narejeno tako nespretno, da ograjno sodišče glede pristnosti oporoke nikakor ni moglo biti v dilemi. Po oporoki iz leta 1709 je Segalla napisal še dve (1720 in 1721), od katerih so kot pravo razumljivo prepoznali zadnjo, najmlajšo.113 Kot že znano, je medtem postal lastnik obsežnega gospostva Bela Peč in se iz Škofje Loke preselil na Jesenice. Ker na Škofjeloškem ni imel omembe vredne posesti in je tam po pridobitvi plemiškega naslova prebival le eno desetletje, ga je krajevna zgodovina zlahka prezrla. Drugače kot drugi tamkajšnji pople-meniteni trgovci - Oblaki-Wolkenspergi, Zanettiji, Lukančiči, Kunstli in Jenki pl. Jenkensheimi114 - Se-gallov rod na domačih tleh ni pognal korenin ne kot meščanski ne kot plemiški. Matevž pl. Segalla je sicer tudi kot belopeški gospod ostajal povezan z rodnimi kraji, vendar je bil tu veliko manj osebno prisoten. Ni prodal hiše v mestu, hube v Stražišču, desetine in 112 Datacija »Škofja Loka, 3. julija 1709« je prečrtana in nadomeščena z letnico 1722. Prečrtano je tudi ime glavnega dediča, Matevževega komaj rojenega sina Janeza Krstnika Antona, nad njegovim imenom pa navedeno Jožefovo. Kjer govori oporočitelj o najmlajši hčerki Maksimilijani Rozaliji, je falsifikatorjeva roka nadpisala še ime pozneje rojene mlajše hčerke Marije Ane. 113 ARS, AS 308, III. serija, fasc. S 1-158, testament S-39, 16. 2. 1720; II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 22. 3. 1721. - Na obeh izvodih, izvirniku in prepisu zadnje oporoke, je navedeno, da je bila ta odprta že 7. junija 1722. Ker je Matevž po ljubljanski mrliški matici umrl šele naslednji dan, se je pri enem od obeh datiranj očitno zgodila napaka - bodisi pri navedbi dneva smrti bodisi pri dataciji odprtja testamenta. Nemara je bil 8. junij 1722 v resnici dan Matevževega pokopa, in ne smrti. 114 Vse navedene trgovske rodbine so na Škofjeloškem že kot meščanske oziroma plemiške prebivale več rodov. Oblaki pl. Wolkenspergi, po rodu iz Polhograjskega hribovja in pople-meniteni leta 1688, so nepretrgano živeli v Puštalu več kot tristo let, vse do leta 2012 (Preinfalk, Plemiške rodbine. 17. stoletje, str. 192-205). Zanettiji, ki so izvirali z Beneškega in spadali med plemiče od leta 1661, so odtlej prebivali v Škofji Loki še dve generaciji (prav tam, str. 206-212). Po pople-menitvi so ostali s Škofjo Loko manj povezani Lukančiči pl. Hertenfelsi, od leta 1671 plemiči in od 16. stoletja izpričani kot škofjeloški meščani (prav tam, str. 102-110), ter še manj Kunstli pl. Baumgartni, prvotno podložniki v Pungrtu, nato škofjeloški in ljubljanski meščani ter poplemeniteni kot prvi leta 1646 (prav tam, str. 85-90). Segallovi zgodbi je bila najbolj podobna zgodba leta 1749 poplemenitenih in slabih sto let pozneje (1845) v Škofji Loki izumrlih Jenkov pl. Jenkens-heimov, katerih začetnik, škofjeloški meščan, se je ukvarjal s trgovino s platnom (Preinfalk, Plemiške rodbine. 18. stoletje, str. 77-82). drugih zemljišč, ki jih vse najdemo še v njegovi zapu-ščini.115 Obdržal je tudi zakup vinskega daca116 in se vsaj občasno zadrževal v Stražišču, o čemer posredno priča pismo o rojstvu zadnjega sina, ki mu je bilo ob otrokovem rojstvu leta 1719 poslano »v Stražišče ali na Jesenice«.117 Toda pravi dom rodbine Segalla je bil zdaj na Jesenicah. Matevž Segalla tako v škofjeloški krajevni zgodovini še nima ustreznega mesta. V Blaznikovem temeljnem delu Skofja Loka in loško gospostvo (9731803) zaman iščemo kakršno koli omembo Matevža Režena, Roknerja ali (pl.) Segalle.118 Ugotovitev po eni strani preseneča, po drugi pa niti ne, saj je povzpetnik Matevž pustil v tamkajšnjih virih le malo sledov. Blaznik in kak drug zgodovinar bi nanj gotovo postal pozoren, če bi bila Segallova rodbina upoštevana v Schiviz von Schivizhoffnovih objavljenih podatkih o kranjskem plemstvu (1905), toda omenjeni avtor jo je pri obravnavi škofjeloških matičnih knjig povsem prezrl, ker je upošteval le matice od osemdesetih let 18. stoletja dalje.119 Na to pomanjkljivost je sicer še isto leto opozoril France Pokorn v kratkem prispevku v reviji Dom in svet in navrgel, da je bil pl. Segalla oče devetih v mestu rojenih otrok ter velik dobrotnik kapucinskega samostana.120 Prav mogoče je, da tega pozabljenega škofjeloškega poplemenitenca omenja še kakšno zgodovinsko delo, a zgolj bežno. Tudi kot lastnik gospostva Bela Peč je Matevž pl. Segalla vzbudil le malo pozornosti, saj se doslej še ni zasidral v kastelološki in domoznanski literaturi. Le deloma je tega krivo dejstvo, da je belopeški grad danes v Italiji, kajti že v Segallovem času je bil sedež gospostva v t. i. Kosovi graščini na Jesenicah.121 Rodbina pl. Segalla dejansko ni imela veliko možnosti, da bi vzbudila večjo pozornost in dobila domicil v zgodovinskem spominu. Matevžu se je, kot bomo videli, rodilo v treh zakonih šestnajst otrok, vendar je rodbinsko ime ugasnilo že v drugi generaciji s smrtjo sina Jožefa, edinega od sedmih sinov, ki ni umrl v otroštvu. Povzpetnik Matevž pl. Segalla je imel neprimerno več sreče s hčerkami, saj jih je odra-stlo najmanj šest, toda od štirih omoženih preživelo in nadaljevalo njegov rod je le potomstvo ene. 115 Prvič so vse nepremičnine popisane šele v revidiranem zapuščinskem inventarju iz leta 1726 (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 26. 4. 1726, pag. 6-10). 116 Gl. op. 84. 117 Gl. op. 149. 118 Blaznik, Škofja Loka. 119 Prim. Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 284-285. 120 Pokorn, Der Adel in den Matriken, str. 567. 121 Kot lastnika gospostva Bela Peč navaja Segallo Majda Smole (Graščine, str. 76). Ivan Stopar ga je med posestniki jeseniškega dvorca (sedeža belopeškega gospostva) kot manj po- membnega izpustil (Stopar, Grajske stavbe, str. 66). Prav tako ga nima Ivan Jakič v leksikonu slovenske grajske zapuščine, kjer ga pogrešamo tudi na imenskem seznamu v dopolnjenem ponatisu (Jakič, Vsi slovenski gradovi, 1997, str. 166-167; isti, Vsi slovenski gradovi, 1999, str. 166-167, 460). 426 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 Zgornjesavski gospod in kranjski deželan Po pridobitvi meščanstva in kmalu nato še plemstva je tretja prelomnica v Matevževem življenju leto 1715. Najprej je na pragu pomladi kupil gospostvo Bela Peč, pol leta pozneje pa so kranjski deželni stanovi ugodili njegovi prošnji za sprejem med deželane. Za pl. Segallo se je začelo novo, zadnje življenjsko obdobje, ki je trajalo do njegove smrti sedem let pozneje, leta 1722. Z družino se je kmalu po nakupu belope-škega gospostva preselil na Jesenice, kjer je bil gospo-ščinski upravni sedež, in se kot dvakratni vdovec še tretjič oženil, tokrat novemu družbenemu položaju primerno: kot plemič, premožen zemljiški gospod in deželan je pred oltar lahko prvič povedel plemkinjo. Nakup gospostva Bela Peč je bil za Segallo, ki je kljub poplemenitenju živel življenje loškega meščana in trgovca, zelo velik dosežek. Njegova dotedanja posest, sestavljena iz dveh hiš v Škofji Loki, hube v Stražišču, nekaj zemljišč in dveh desetin, ni bila primerljiva s tem, kar je prišlo v njegovo last 26. marca 1715. Tega dne je z lastnikoma belopeškega gospostva Ludvikom Gundakarjem grofom Koben-zlom in njegovo ženo Ano Katarino, rojena grofico Trileck, sklenil kupoprodajno pogodbo za obsežno gospostvo z deželskim sodiščem. Po imenjski knjigi je gospostvo Bela Peč izkazovalo kar 146 goldinarjev, 7 krajcarjev in pol imenjske rente, 137 hub in 5/6 ter tretji denarič v višini 49 goldinarjev in 42 krajcarjev. Kupnina je znašala 66.000 goldinarjev nemške veljave, od česar je bil kupec dolžan v dobrem mesecu, tj. do začetka maja 1715 poravnati 40.000 goldinarjev, preostalih 26.000 pa s petodstotnimi letnimi obrestmi v roku dveh let, vsako leto 13 tisočakov.122 Glede na Segallovo dotedanjo imenjsko rento od obeh desetin - pičle štiri goldinarje in pol - je bila novopridobljena večja kar za 32,5-krat, kupnino pa je najverjetneje poravnal brez zamude, saj ni ob smrti dolgoval ničesar. Če vsoto 66.000 goldinarjev primerjamo s 5400 goldinarji, na kolikor je ocenil vse svoje imetje ob napovedi izrednega premoženjskega davka 12 let prej, leta 1703,123 je šlo za 12-krat višjo vrednost, pri čemer v kupnino ni bila vključena celotna vrednost Segallovega imetja. Leta 1703 kajpak ni navedel realne vrednosti, toda razlika je vseeno zelo velika. V obdobju dobrega desetletja je torej prišlo pri Segalli do izjemne akumulacije trgovskega kapitala in tega je zdaj prelil v zemljiško posest. Belopeškega gospoda Matevža pl. Segallo, ki je na tem mestu zamenjal grofovski par Kobenzl, bi bilo težko primerjati s tistim Matevžem Reženom, stražiškim kmetom in svobodnikom, ki je približno petnajst let prej postal loški meščan in se začel podpisovati kot Segalla. Ne samo da se je medtem povzpel med plemiče (1705), ampak si je nabral pravo 122 ARS, AS 1063, št. 2829, 1715 III. 26., Ljubljana. 123 Gl. op. 76. bogastvo in se zavihtel med večje kranjske zemljiške gospode. Kot belopeški gospod zdaj ni okleval s prošnjo kranjskim deželnim stanovom za sprejem med deželane. Slabega pol leta po nakupu Bele Peči so ga 19. septembra 1715 vpisali v deželanske vrste.124 O nagli preselitvi Segallove družine na Jeseni-ce125 priča navzočnost njenih članov v tamkajšnji krstni matici, začenši z naslednjo pomladjo 1716. Najprej se kot krstni boter pojavi Matevž, nato njegova tretja soproga Marija Suzana in zatem še hčerke. Za razliko od škofjeloških matic govorijo jeseniške o Segallah kot o »prečastiti gospodi« (illustrissumus, perillustris).126 Njihov dom je postal dvorec sredi malega jeseniškega trga, ki ga Valvasor (1689) opisuje kot eno od lepih hiš, v kateri stanuje upravitelj be-lopeškega gospostva. Ta je po Valvasorjevih besedah prebival na Jesenicah iz praktičnih razlogov, da je bil lahko vedno in povsod pri roki, saj je Bela Peč ležala na skrajnem zahodnem robu gospostva.127 Isti razlog je za naselitev v jeseniški upraviteljevi hiši vodil Matevža Segallo. Belopeški grad onstran savskega razvodja se mu je očitno zdel preveč oddaljen in najverjetneje tudi premalo udoben, kolikor že tedaj nemara sploh ni bil več primeren za bivanje. Valvasor (1689) ga prikazuje še v polni funkciji,128 medtem ko je na Florijančičevem zemljevidu Kranjske (1744) vrisan kot že opuščen.129 Več kot pomenljivo je dejstvo, da v Segallovem zapuščinskem inventarju (1722) ni niti omenjen in da so vse pokojnikovo premično imetje popisali na Jesenicah.130 Segallov novi dom, prej torej upraviteljevo domovanje, je bila stavba, ki jo danes poznamo kot Kosovo graščino in je dobila to ime šele v 19. stoletju, potem ko je Franc Kos leta 1810 kupil belopeško gospostvo od vnukinje Matevža Segalle.131 Današnja Kosova gračina je nova ali vsaj povsem pre-zidana naslednica gospoščinskega dvorca, ki naj bi bil pozidan leta 1521. Valvasor (1679) prikazuje eno-nadstropno stavbo na pravokotnem tlorisu, ki je v tej obliki lahko nastala že v 16. stoletju,132 ne vemo pa, koliko je spremenila podobo do Segallovega nakupa gospostva leta 1715 in v času njegovega lastništva. 124 ARS, AS 2, I. reg., šk. 847, Pisma deželanstva, S-24, 19. 9. 1715. 125 V Škofji Loki so Segalle fizično zadnjič izpričani 16. oktobra 1714, ko je bil Matevž priča pri krstu Feichtingerjevega sina (NŠAL, ZA Škofja Loka, Matične knjige, R 1702-1717, pag. 326). 126 Matevž Segalla je na Jesenicah prvič botroval 30. aprila 1716, in sicer otroku tamkajšnjega (gospoščinskega) upravitelja (NŠAL, ZA Jesenice, Matične knjige, R 1700-1745, pag. 96). 9. aprila 1717 se kot botra prvič pojavi njegova zadnja žena Marija Suzana, rojena Semenič (nata Shemenizin), v naslednjem letu pa hčerke Ana Marija Marjeta, (Marija Maksimilijana) Rozalija in Barbara, poročena Bogner (prav tam, pag. 101, 110, 130, 132). 127 Valvasor, Die Ehre XI, str. 21. 128 Prav tam, str. 641, 642 (bakrorez). 129 Florijančič, Deželopisna karta, list 1. 130 O tem in naslednjih zapuščinskih inventarjih gl. op. 5. 131 O lastnikih gospostva Smole, Graščine, str. 76. 132 O stavbi: Stopar, Grajske stavbe, str. 67-68. 427 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REZEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOZNISKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 64 2016 Podpis in pečat Matevža pl. Segalle pod reverz ob sprejemu v kranjsko deželanstvo 19. septembra 1715 (ARS, AS 2,1. reg., šk. 847, Pisma deželanstva, S—24, 19. 9. 1715). Matevž Režen — pl. Segalla je kot trgovec z železom seveda že prej dobro poznal tako Jesenice kot Belo Peč, saj je šlo za dve močni kranjski železarski središči. Prejkone so prav pogosti poslovni stiki s tem delom Gorenjske »krivi«, da je kupil belopeško gospostvo in preživel svoja zadnja leta na Jesenicah. Čeravno so ga tu dobro poznali še kot trgovca, pa s seboj v Zgornjesavsko dolino vendarle ni tovoril ali vsaj ni želel tovoriti svoje kmečke in meščanske preteklosti. Belopeško gospostvo je kupil že kot plemič in je v očeh svojih podložnikov tem laže postal »pravi« gospod. Kot bomo videli, sicer ni živel razkošno, toda njegov način življenja se je zdaj v marsičem spremenil. Vprašanje je, koliko se je še ukvarjal s trgovino, kajti v zapuščinskem inventarju ne priča o tem nobena listina. Vsi regesti listin, povezani s to dejavnostjo, datirajo v čas pred letom 1715. Toda ne gre prezreti, da v oporokah iz let 1720 in 1721 govori o slikah, ki jih ima pri Domenicu Vesconiju v Benetkah.133 Slednji je bil očitno eden od članov družine s tem priimkom (bratov), omenjene v Matevževi oporoki leta 1709.134 Lahko da je Matevž pl. Segalla do zadnjega združeval obe vlogi, velikega zemljiškega gospoda in trgovca z železom, saj je vendar prebival v železarskem okolju. Vendar to ni bil več človek, ki bi se zadovoljil z neplemiško soprogo in z zeti brez predikata, četudi pridobljenega šele pred kratkim. Svoj novi položaj deželana in plemiškega lastnika obsežnega gospostva je zdaj okronal s »svojemu stanu primernimi« porokami z osebami, ki so imele tako kakor on plemiški naslov. Najprej se je s plemkinjo oženil sam, nato pa je poiskal »žlahtne« soproge tudi trem hčerkam, pri čemer možitve zadnje ni več doživel. Skoraj brez dvoma spada že v ta čas Matevževa tretja poroka, in sicer z veliko mlajšo Marijo Suzano pl. Semenič iz zelo stare in razvejene kranjske plemiške rodbine. Mlada Semeničeva je postala njegova tretja žena pred 9. aprilom 1717, ko se v jeseniški krstni matici prvikrat pojavi kot krstna botra, navedena kot soproga Matevža Segalle in z dekliškim priimkom Semenič.135 Kje in kdaj natanko sta mladoporočenca stopila pred oltar, žal ne vemo. Jeseniška poročna matica iz tega časa ni ohranjena, ker pa so se poroke praviloma odvijale v župnijah nevest, tako ali tako ni posebej verjetno, da bi se Matevž Segalla ženil v svoji župniji. Zal je pogrešana tudi poročna knjiga nevestine rojstne župnije Krka na Dolenjskem.136 Potrjeno je le, da Matevž pl. Segalla svoje prve plemiške soproge ni popeljal pred oltar v Ljublja Marija Suzana, kratko imenovana Suzana,138 se je rodila na gradu Mačerole nedaleč od Muljave kot hči 133 ARS, AS 308, III. serija, fasc. S 1—158, testament S—39, 16. 2. 1720; II. serija, fasc. S 1—71, testament S—58, 22. 3. 1721. 134 Prav tam, II. serija, fasc. S 1—71, testament S—58, 3. 7. 1709. 135 NŠAL, ZA Jesenice, Matične knjige, R 1700—1745, pag. 101. 136 Krampač, Vodnik po matičnih knjigah, str. 35, 48. 137 NŠAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682— 1718. 138 Tako jo kot botro večkrat naslavlja jeseniška krstna matica (NŠAL, ZA Jesenice, Matične knjige, R 1700—1745, pag. 103, 114, 139, 149). 428 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 Jesenice po Valvasorjevi Topografiji Kranjske, 1679 (Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 13). Matevž pl. Segalla je upravljal svoje belopeško gospostvo iz dvorca v trgu, današnje Kosove graščine. Volfa Rudolfa pl. Semeniča in Marije Terezije, rojene baronice Saurau. Kot izvemo iz krstne matične knjige župnije Krka, so jo krstili 30. avgusta 1693.139 139 V krstni matici ni vpisan kraj rojstva, oče je naveden samo kot Rudolf in s popačenim priimkom Semelz, mati pa brez dekliškega priimka (NŠAL, ZA Krka, Matične knjige, R 16761697, s. p.). Do vpisa v krstni matici so privedli poznejši podatki o Mariji Suzani, ponovno poročeni baronici Grimšič, ki govorijo o njenem lastništvu Mačerol po letu 1759 (Smole, Graščine, str. 277), ter navedbe o starosti ob smrti leta 1763 v Ljubljani. Po ljubjanski mrliški matici je Marija Suzana pl. Grimšič (de Grimschiz) umrla 4. maja 1763 v starosti 70 let, njeno truplo pa so prepeljali na grad Mačerole in ga tam pokopali (NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735-1770, pag. 255). Mrliška matica župnije Krka ob njenem pogrebu 6. maja 1763 pove, da je bila pokopana na pokopališču pri sv. Janezu Krstniku pod Kravjekom, bilo pa naj bi ji okoli 68 let; starost so, kot kaže, popravili na okoli 69 let (ZA Krka, Matične knjige, M 1757-1770, s. p.). Identičnost s Segallovo tretjo ženo najbolj neposredno potrjuje njena oporoka, v kateri omenja sina Jožefa pl. Segallo in sestro Katarino pl. Semenič (ARS, AS 308, III. serija, lit. G 1-156, G-70, 3. 3. 1763). Sekundarni genealoški viri se pri navedbah imen njenih staršev razhajajo. Po Segallovem rodovniku v Zbirki rodovnikov Arhiva Slovenije naj bi bil oče Suzane pl. Semenič Franc Vajkard z Dol pri Litiji (zum Thal), mati pa Marija Saloma, rojena baronica Moscon (ARS, AS 1075, šk 7, št. 235, Segalla). Pravilen je samo podatek, da je imela neporočeno sestro Katarino (Katherl), ki naj bi leta 1773 umrla v Dolah, stara 88 let. Iz zapuščinskega inventarja Marije Suzane je namreč razvidno, da je za sestro Katarino pl. Semenič poravnala neke obveznosti, zadevajoče posest Dole (ARS, AS 309, šk. 38, fasc. XIX, lit. G-129, 5. 6. 1763, pag. 31/Nr. 17). Po Lazarinijevi genealoški zbirki je bil njen oče Jožef pl. Semenič, mati pa Terezija grofica Saurau. Pravilno je le ime matere, ki je bila sicer rojena samo kot baronica Saurau in ne kot grofica, medtem ko je imel Lazarini Suzaninega Matevževa tretja žena, od njega mlajša kar 28 let, je imela globoke plemiške korenine po obeh starših, ob njeni poroki že nekaj let pokojnih.140 Rod kranjskih Semeničev je od 14. stoletja izpričan v Beli krajini, od koder se je pozneje razširil po Kranjskem,141 na dejanskega očeta Rudolfa pl. Semeniča za njenega deda in Jožefovega očeta (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. XVII, Semenitsch). Mater Terezijo pozna Lazari-ni samo kot baronico, hčerko Franca Ernesta barona Sauraua in Felicite, rojene grofice Paradeiser (prav tam, šk. II, Sau-rau). Taisti Franc Ernest je tudi v zapuščinskem inventarju, sestavljenem leta 1673 na Črnelem, imenovan zgolj baron, njegova soproga pa kot rojena grofica Paradeiser (ARS, AS 309, šk. 101, fasc. XXXXII, lit. S-44, 8. 11. 1673, pag. 1). Da Terezija ni bila povzdignjena v grofico niti pozneje, ko je že bila poročena z Volfom Rudolfom pl. Semeničem, dokazuje možev zapuščinski inventar iz leta 1712, v katerem je naslovljena kot rojena baronica (!) Saurau (ARS, AS 309, šk. 105, fasc. XXXXIII, lit. S-98, 27. 4. 1712, pag. 18-19/Nr. 15). Kot grof se je od leta 1676 smel naslavljati le njen brat Ferdinand Ernest (Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 226). 140 Oče Volf Rudolf pl. Semenič je preminil nekaj tednov pred 27. aprilom 1712, ko je na Mačerolah nastal inventar njegove zapuščine (ARS, AS 309, šk. 105, fasc. XXXXIII, lit. S-98). V njem je omenjen testament Marije Terezije, rojene baronice Saurau (prav tam, pag. 18-19/Nr. 15), ki priča, da je bila soproga tedaj že pokojna. Varuh Semeničevih otrok je zato postal njegov brat Jurij Danijel (pag. 3). Mrliške matične knjige župnije Krka iz tega časa niso ohranjene (Krampač, Vodnik po matičnih knjigah, str. 48). 141 O Semeničih gl. zlasti Golec, Gradivo za zgodovino Semi-ča, str. 25, 108-114; Slana, Lastniki gradov, str. 579-585. O poreklu Semeničev ni trdnih podatkov. Valvasor se ni upal sklicevati na izvor rodbinskega imena po Semiču, ki je bil sicer potrjeno v njihovih rokah (Valvasor, Die Ehre XI, str. 547). Semeniči bi bili lahko izvorno belokranjsko plemstvo 429 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 64 2016 Kosova graščina na Jesenicah danes (foto B. Golec, avgust 2016). Mačerole v začetku 17. stoletja.142 Očetova posest, deloma sestavljena iz imenj pri Semiču, je bila sicer precej skromna.143 Po materini strani je Marija Suzana izvirala iz baronske rodbine Saurau s Črnelega.144 Tako je imel povzpetnik Matevž Segalla za zadnjo taščo nič manj kakor rojeno baronico. Ko se je oženil s Suzano, njena mati Marija Terezija pl. Semenič, rojena baronica Saurau, sicer ni več živela,145 kar pa teže samega dejstva ne zmanjšuje. Vprašanje, koliko otrok je Marija Suzana rodila svojemu možu, ostaja odprto. V jeseniški krstni matici ne najdemo krsta nobenega,146 na svet pa sta prišla vsaj dva. Kot bomo videli, je v Segallovih zadnjih dveh oporokah (1720 in 1721) naveden z imenom le sin Jožef, vendar govori Matevž v popravkih prve in v drugi oporoki obakrat sumarno o hčerkah iz prvega, drugega in tretjega (!) zakona ter v množini o otrocih (!) iz tretjega zakona.147 Potemtakem je morala poleg Jožefa obstajati najmanj ena hčerka, ki je očitno živela vsaj še leta 1733, ko se v reviziji Matevževe zapuščine omenja varuh njegovih otrok iz tretjega zakona, srednjeveškega izvora ali pa priseljenci, najverjetneje s Hrvaškega (Kos, Urbarji, str. 72). 142 Valvasor, Die Ehre XI, str. 364; Smole, Graščine, str. 277. 143 Po kranjski imenjski knjigi je imela posest Mačerole, last Vol-fa Rudolfa pl. Semeniča, le dobrih 25 goldinarjev imenjske rente (ARS, AS 173, knj. 6 (1662-1756), fol. 134). V zapuščinskem inventarju Volfa Rudolfa pl. Semeniča s Semiča (zum Siemitschh) so v rubriki Nepremičnine sumarno navedeni posest Mačerole na Dolenjskem in imenja na območju Se-miča (ARS, AS 309, šk. 105, fasc. XXXXIII, lit. S-98, pag. 11-12). 144 Gl. op. 139. 145 Gl. op. 140. 146 NŠAL, ŽA Jesenice, Matične knjige, R 1700-1745. 147 ARS, AS 308, III. serija, fasc. S 1-158, testament S-39, 16. 2. 1720; II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 22. 3. 1721. - V zapuščinskem inventarju Marije Suzane pl. Segalla, vnovič omožene baronice Grimšič, iz leta 1763, najdemo zapis, da so bili med njeno zapuščino v Ljubljani tudi portreti dveh nje- nih otrok in pokojnega moža (Jurija) Adama barona Grimši- ča (ARS, AS 309, šk. 38, fasc. XIX, lit. G-129, 5. 6. 1763, pag. 33). čeravno je vnovič omožena vdova Marija Suzana navedena le kot zastopnica sinčka Jožefa.148 Hči je bila bodisi starejša bodisi mlajša od sina, za čigar rojstvo izvemo iz pisma, ki ga je 24. novembra 1719 napisal njen stric Ferdinand Ernest grof Saurau. S hitro pošto ga je iz svojega dvorca Mala Loka pri Ihanu poslal Matevžu pl. Segalli na dva naslova, v Stražišče in na Jesenice (Strasische oder Asling), ker ni vedel, kje se bo novorojenčev oče tedaj nahajal. Sporočil mu je, da je njegova soproga ob pol peti uri srečno rodila zdravega dečka, in ga prosil za odločitev glede krsta.149 Kot vse kaže, je Matevž sklenil, naj bo otrok krščen v Ihanu, a zapisa o krstu ne poznamo, ker je ihan-ska krstna matica iz tega časa izgubljena.150 Sinovo krstno ime se je, kot izvemo iz obeh očetovih oporok, glasilo Jožef Franc Anton. Prejkone je Suzana pri svojih sorodnikih v Mali Loki rodila tudi hčerko, bodisi pred sinom ali za njim, vsekakor pa pred 22. marcem 1721, ko Matevž v oporoki omenja otroke (!) iz tretjega zakona.151 Zakaj njegova zadnja otroka nista prišla na svet na Jesenicah, izvemo posredno iz obeh oporok. Matevž in Suzana sta se marca 1719, približno osem mesecev pred rojstvom sina, sporekla. Kot bomo videli, pravi Matevž v prvi oporoki 16. februarja 1720, da je od tedaj minilo enajst mesecev, v drugi 22. marca 1721 pa, da je do nesoglasij prišlo pred dvema letoma. Suzane sodeč po jeseniški krstni matici kar nekaj časa ni bilo na Jesenicah. Po več botrovanjih v letih 1717 in 1718 ni šla tam za botro nobenemu otroku od 10. decembra 1718 do 20. januarja 1722, ko se v vlogi krstnih boter pojavljajo samo Matevževe hčerke.152 Medtem sta se zakonca tudi formalno pobotala, o čemer priča regest njune poravnalne pogodbe z dne 25. avgusta 1721, sklenjene »zaradi spornega vzdrževanja« (wegen des zwischen Ihnen strittig gewesten Vnterhaltung).153 148 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 1, 68, 73 in 74. — V oporoki matere Marije Suzane iz leta 1763 sta od sorodstva omenjena samo njen sin Jožef kot glavni dedič in sestra Katarina (ARS, AS 308, II. serija, fasc. G 1—156, testament G—70, 3. 3. 1763). Vse kaže, da je hči že umrla in da ni imela potomcev. 149 Pismo se je ohranilo kot priloga Matevževe prve oporoke iz leta 1709 (ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 3. 7. 1709). - O grofu Saurauu kot lastniku Male Loke: Smole, Graščine, str. 278. - Sorodstveno razmerje med Ferdinandom Ernestom grofom Saurauom in Segallovo ženo Suzano, njegovo nečakinjo, najbolj neposredno izhaja iz regesta poravnalne pogodbe (1688) v njegovem zapuščinskem inventarju, kjer je Suzanina mati Marija Terezija pl. Semenič izrecno navedena kot ena od Saurauovih sester (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIV, S-153, 24. 1. 1730, pag. 30-31). Grofovski naslov je bil baronu Ferdinandu Ernestu podeljen leta 1676 (Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 226). 150 Krampač, Vodnik po matičnih knjigah, str. 33. 151 ARS, AS 308, III. serija, fasc. S 1-158, testament S-39, 16. 2. 1720; II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 22. 3. 1721. 152 NŠAL, ŽA Jesenice, Matične knjige, R 1700-1745, pag. 114, 130, 132, 133, 138, 139. 153 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 26/Nr. 66. 430 64 20I6 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 V istem času, ko je dobil zadnjega in edinega preživelega sina in prišel s tretjo ženo navzkriž, je Matevž Segalla pospešeno možil preostale odraščajoče hčerke (med 1718 in 1722) in sestavil dve oporoki (1720 in 1721). Dve hčerki iz prvega zakona je, kot smo videli, odpravil od doma že v svojem škofjeloškem obdobju. Prvo je dal v zakon Sigmundu Bo-gnerju, drugo pa poslal v samostan. Zdaj je moral poskrbeti še za mlajše. Trem je poiskal primerne ženine, ena je postala redovnica, medtem ko je bila najmlajša Marija Ana tedaj še otrok. Malo preden se mu je rodil sin Jožef, je 17-letna hči Marija Terezija (* 1702) 9. julija 1719 v samostanu dominikank v Studenicah na Štajerskem oblekla redovno obleko.154 Dve od treh tedaj poročenih Se-gallovih hčerk sta se zagotovo omožili v jeseniški župnijski cerkvi, njuni poroki pa sta bili vpisani v danes pogrešano poročno matično knjigo. Tako poznamo le datum poroke tretje hčerke, ki je pred oltar stopila v Ljubljani neposredno po očetovi smrti. Prva je šla od doma Uršula Frančiška (* 1697), kratko imenovana Uršula, ki se je omožila s Francem Adamom baronom Valvasorjem, približno 17 let starejšim lastnikom dvorca Medija pod Trojanami. Oklic njune poroke je vpisan 20. maja 1718 v oklicni knjigi ženinove domače župnije Vače, ki pravi, da naj bi bila nevesta doma iz župnije Šmartin pri Kranju — tam se je res rodila —, in da naj bi se mladoporočenca poročila v nevestini župniji.155 Ker poroke v šmartin-ski poročni matici ni, kakor tudi ne v škofjeloški,156 kjer je Uršula odraščala, je na dlani, da so bile z nevestino župnijo mišljene Jesenice. Uršula pl. Segalla po pedigreju ni segala svojemu baronskemu ženinu niti do kolen, zato pa je v hišo prinesla odrešilno dediščino, brez katere bi bila Medija za Valvasorje skoraj gotovo izgubljena. Poroko med 21-letno Uršulo pl. Segalla in precej starejšim baronom Valvasorjem lahko imenujemo zveza med denarjem in nazivom, med petično poplemenitenko in močno zadolženim baronom. Matevž Segalla je res dobil za zeta barona, toda za precej visoko ceno. Kot bomo videli, Uršuli-na dediščina ni zadoščala za pokritje Valvasorjevih dolgov, zato je moral petični Segalla primakniti za rešitev Medije še dodatna sredstva.157 154 V oporokah iz let 1720 in 1721 Segalla navaja, da je Marija Terezija že preoblečena v Studenicah (ARS, AS 308, III. serija, fasc. S 1—158, testament S—39, 16. 2. 1720; II. serija, fasc. S 1—71, testament S—58, 22. 3. 1721). Po Mlinariču je ob vizitaciji leta 1756 izpričana kot redovnica Ksaverija Segall (sic!) iz Škofje Loke, ki je oblekla redovno obleko 9. julija 1719 (Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. 133 in 194). Potrjeno je preživela sestro Uršulo Katarino baronico Valvasor (f 1764), bila njena dedinja, vendar po sodnem sklepu (kot redovnica) ni mogla dedovati (ARS, AS 315, 3. modri kvatern, fol. C 23). 155 NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, P 1711—1728, s. p., 20. 5. 1718. 156 NŠAL, ŽA Kranj—Šmartin, Matične knjige, P 1684—1736; ŽA Škofja Loka, Matične knjige, P 1683—1736. 157 Golec, Valvasorji, str. 148—149. Druga hči Marjeta (* 1700), je očetov dom zapustila konec leta 1720 ali že v letu 1721. Iz Segallovih zapuščinskih inventarjev poznamo poročni dogovor med Ano Marijo Marjeto pl. Segalla in doktorjem obojega prava Francem Antonom pl. Janežičem (Janeschitsch), sklenjen 13. novembra 1720.158 Pol leta pozneje, 2. maja 1721, sta zakonca Janežič izdala Matevžu pobotnico za prejetih 8000 goldinarjev nemške veljave,159 tj. toliko, kot je po Segallovi oporoki Marjeta dotlej že dobila dediščine.160 Med obema datumoma je Janežič 15. januarja 1721 vzel v zakup Segallovo, prej Garzonijevo hišo v Ljubljani,161 v kateri je družina odtlej živela.162 Poroka je bila nedvomno na Jesenicah, saj jo v ljubljanski poročni matici pogrešamo.163 Pl. Janežič, ki je tudi sam prihajal iz Ljubljane, kjer se je rodil leta 1693,164 se po plemiškem staležu ni mogel primerjati z možem starejše sestre, zdaj baronice Valvasorjeve, saj je njegov oče Janez Anton, trgovec in več let ljubljanski župan, prejel plemiški naslov pl. Adlersheim šele leta 1716, dobra štiri leta pred sinovo poroko.165 Enakega pokolenja kot Janežič je bil tudi soprog Maksimilijane Rozalije (* 1707), prve Segallove hčerke iz drugega zakona, Janez Anton pl. Puchenthal, prav tako Ljubljančan, doktor obojega prava in sin ljubljanskega župana. Še več, rodil se je isto leto kot Janežič (1693) in imela sta celo istega krstnega botra.166 Segalla je dajal to hčerko v zakon še rosno mlado, ko ji je bilo dobrih petnajst let, in to ne brez razloga, saj jo je v oporoki maloprej imenoval za glavno dedinjo. Morda je vedel, da se mu življenje izteka, in je hotel hčerki še pravočasno priskrbeti ustreznega ženina. 14 let starejši Janez Anton, ki je nedolgo predtem ovdo- 58 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 19/Nr. 41. Poročni dogovor je naveden tudi med listinami v Janežičevem zapuščinskem inventarju: ARS, AS 309, šk. 47, fasc. XXIV, lit. J-22, 17. 12. 1726, pag. 8/Nr. 1). 59 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 28. 4. 1733, pag. 17/Nr. 32. 60 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 22. 3. 1721. 61 Regest zakupne pogodbe v Janežičevem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, šk. 47, fasc. XXIV, lit. J-22, 17. 12. 1726, pag. 40/Nr. 18). 62 Prvič je hiša kot Janežičevo bivališče omenjena v Segallovem tretjem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 26. 4. 1726, pag. 7-8). 63 NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 16821718. 64 Franc Anton je bil krščen 20. novembra 1693 kot sin »gospoda« (Janeza) Antona Janežiča in Marije (NŠAL, ŽA Ljublja-na-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692-1740, pag. 39). 65 O poplemenitenju: ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Janeschitsch auf Adlershaimb, Johann Anton, 18. XI. 1716. Prim. Frank, Standeserhebungen. 2. Band, str. 260. O očetu: Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov. 4. zvezek, str. 104-107. 66 Janez Anton je bil krščen 8.junija_1693 kot sin Janeza Krištofa Pucherja in Uršule (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692-1740, pag. 29). Boter je bil ljubljanski župan in sodnik Gabrijel Eder, poznejši pl. Edenburg (o njem gl. Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov. 4. zvezek, str. 73-76). 431 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 64 2016 vel, je bil edini preživeli sin dvakratnega ljubljanskega župana Janeza Krištofa Pucherja, povzdignjenega leta 1699 v plemiški stan s predikatom pl. Puchenthal.167 Matevž Segalla je za poroko uredil še vse potrebno, svoje hčerke pa ni več mogel pospremiti do oltarja. Omožila se je namreč osem dni po njegovi smrti, 16. junija 1722 v Ljubljani.168 V obeh njegovih oporokah, napisanih leto oziroma dve pred smrtjo, še nič ne kaže, da bi bil resno bolan, saj v uvodu pravi, da ne ve, ali pride njegova zadnja ura čez malo ali čez veliko časa. Oporoki je pred pričami sestavil v Ljubljani, prvo 16. februarja 1720 in drugo 22. marca 1721, obe pa sta delo pisarja, ne Matevža Segalle samega.169 Zadnja vsebuje vse popravke, ki jih je v prvo vnesel v obliki prečrtanih in dopisanih delov besedila. Razlike na pogled niso zelo velike, dejansko pa je oporoka z njimi v ključni točki postavljena na glavo. Po prvi oporoki bi namreč glavni dedič postal maloprej rojeni sin Jožef Franc Anton, ki mu spremenjena verzija zadnje volje namenja le nujni delež in orožje. Namesto njega je Matevž v drugi oporoki imenoval za glavno dedinjo hčerko Maksimilijano Rozalijo, za katero je sprva določil dediščino 5000 goldinarjev nemške veljave oziroma polovico te vsote, če bi šla v samostan. Drugi popravki so neprimerno manj pomembni, zato si bomo po-bliže ogledali le zadnjo oporoko, ki je obveljala in so jo dejansko izvršili. Oporočitelj si je za grob izbral župnijsko cerkev na Jesenicah in tej zato volil sto goldinarjev deželne veljave. Do Cerkve je bil zdaj še bolj radodaren kakor v oporoki leta 1709, saj je medtem ne nazadnje tudi povečal svoje premoženje. Za pokoj duše je namreč namenil kar 1200 nemških goldinarjev, kar je pri ceni 20 krajcarjev za mašo ustrezalo protivrednosti 3600 maš. Poleg tega naj bi na Jesenicah iz njegovih sredstev postavili kapelo z oltarjem sv. Joba, dober katoliški mož, ki bo v Segallovem imenu romal k sv. Frančišku v Assisi, pa bo ob predložitvi potrdila o spovedi in obhajilu prejel 100 nemških goldinarjev. Matevž je bil velikodušen tudi do cerkva v svojem gospostvu, saj je štirim Božjim hramom zapustil po 50 kranjskih goldinarjev, in sicer cerkvi v Kranjski Gori in Beli Peči ter dvema v Ratečah. Iz oporoke izvemo za sedem otrok, šest hčerk in sina, od katerih je zdaj za glavno dedinjo razglasil hčerko Maksimilijano Rozalijo iz drugega zakona, staro 14 let (* 1707). Zanjo ob pisanju oporoke še ni imel ogledanega ženina - naslednje leto se je omoži- 167 O poplemenitenju: OStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Puecher von Puechenthal, Johann Christoph, 8. VI. 1699. Prim. Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 122. - O očetu: Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov. 4. zvezek, str. 104; o rodbini: Fabjančič, Pucher (Puecher, Buecher) pl. Puchenthal, str. 591-592. 168 NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 17181745, pag. 71. 169 ARS, AS 308, III. serija, fasc. S 1-158, testament S-39, 16. 2. 1720; II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 22. 3. 1721. la s pl. Puchenthalom - zato ji je očetovsko naročil, naj pri spremembi stanu spoštuje nasvete sorodnikov in zaupnikov (Mitwisser). Ce bi umrla pred doseženo polnoletnostjo, bi jo z enakimi deleži kot dedinje nasledile hčerke iz prvega zakona, iz dedovanja po njej pa je izrecno izključil otroke iz zadnjega, tretjega zakona (!). Hčerke bi bile nato dolžne darovati 1000 goldinarjev nemške veljave za gradnjo cerkve sv. Martina v Šmartinu pri Kranju in v vsaj tolikšni vrednosti plačati maše za uboge. Sicer pa je o hčerkah povedal naslednje. Marjeti je volil tistih 8000 goldinarjev nemške veljave, ki jih je kot dediščino po obeh starših že izročil njenemu možu dr. Francu Antonu pl. Janežiču. Barbari Frančiški Bogner je poleg predtem prejete dediščine namenil še 600 nemških goldinarjev, Mariji Tereziji, že preoblečeni dominikanki v Studenicah, pa poleg odpravnine samostanu dodatnih 150 nemških goldinarjev. Zanimivo je njegovo pričevanje o dediščini hčerke Uršule Frančiške (baronice) Valvasor. Segalla je upniku njenega soproga grofu Lambergu izplačal več kot 6000 goldinarjev, kolikor je hčerki zagotovil s poročno pogodbo, zato bo moral njen soprog razliko vrniti njegovi glavni dedinji. Vendar pa je Matevž primanjkljaj nekoliko zmanjšal s tem, ko je posebej namenil 1000 nemških goldinarjev svojemu vnuku Valvasorju brez navedenega imena, hčerkinemu sinu.170 V oporoki najbolj preseneča, da je sinčku Jožefu Francu Antonu iz tretjega zakona, svojemu edinemu moškemu potomcu, zapustil samo nujni delež (die Legitima) in orožje, če pa bi pred polnoletnostjo umrl, bi si njegov delež delile hčerke iz vseh treh zakonov. Malo je dobila tudi hčerka Marija Ana iz drugega zakona, in sicer 2000 nemških goldinarjev, v kar je bila všteta bodoča bala. Eden od razlogov za »razdedinjenje« leto in pol starega sina so bile vsekakor razprtije z otrokovo materjo. S svojo tretjo veliko mlajšo ženo Marijo Suzano, rojeno pl. Semenič, je imel Matevž Segalla kar nekaj težav, ki jih je v oporoki opisal takole. Po določilih poročne pogodbe lahko do spremembe stanu, torej do vnovične poroke, tudi po enem letu in dnevu ostane nujna varuhinja skupnih otrok, vendar jo je z oporoko obvezal, da mora vsako leto redno predložiti obračun zaupnikoma, plačati morebiten primanjkljaj in da ne sme ničesar storiti brez njunega vedenja. V nasprotnem bo izgubila nujno varuštvo, ki bo preneseno na varuha glavne dedinje in na oba zaupnika. Zadnji dve leti (oziroma zadnjih enajst mesecev po oporoki iz leta 1720) so namreč med njima obstajali nesporazumi, ker je žal ugotovil, da je žena v gospodarstvu slaba ali povsem neizkušena ali pa da do njega vsaj nima veselja. Zato je sklenil, naj se njene pravice iz poročne pogodbe v času nujnega varuštva nad otroki zadržijo. Ce pa bi gospostvo Bela Peč v 170 To je bil malo prej rojeni Franc Anton Ksaver baron Valvasor (1719-1761). O njem: Golec, Valvasorji, str. 153-160. 432 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 nasprotju z njegovimi željami vendarle pripadlo otrokom iz tretjega zakona, bi veljale omejitve, po katerih imata zaupnika polno pravico do postavljanja in odpuščanja gospoščinskega upravitelja. Zena v tem primeru tudi ne bi mogla razpolagati s kapitalom, ki pripada njenim otrokom oziroma otrokoma. Za varuha glavne dedinje, svoje mladoletne hčerke Maksimilijane Rozalije, je Segalla imenoval zeta dr. Franca Antona pl. Janežiča (v oporoki leta 1720 solicitatorja dr. Franca Ernesta pl. Steinhoffna), ki naj posluša nasvete za to postavljenih zaupnikov, onadva pa mu občasno finančno poplačata trud. Za izvršitelja oporoke je postavil istega moža kot leta 1709, svojega »bratranca« Lovrenca Feichtingerja in mu za nagrado volil 800 nemških goldinarjev, še enkrat toliko kot s prvo oporoko. Zaupnika sta po tej oporoki postala dr. prava Janez Krstnik Prešeren (po prvi različici oporoke dr. prava Franc Sigmund pl. Utschan) in oporočiteljev drugi »bratranec« (Votter), solicitator Franc Ernest pl. Steinhoffen. Ti trije so podedovali tudi slike, ki jih je imel Segalla pri Domenicu Vesco-niju v Benetkah. Naročil jim je, naj jih pripeljejo od tam in prodajo, zadržijo zase polovico kupnine, drugo polovico izkupička pa namenijo za maše za uboge. Pozabil tudi ni na belopeške podložnike: kmetje naj bi prejeli po en sedemnajstak (ein 17ner) in kajžarji polovico te vsote. Naslednji dan, 23. marca 1723, je Segalla podpisal še kodicil k oporoki, po katerem bi v primeru, da bi njegova glavna dedinja Maksimilijana Rozalija odšla v samostan, kot glavni dedinji stopili na njeno mesto hčerki Frančiška Barbara Bogner in Marjeta pl. Jane-žič, vsaka z enakim deležem. Maksimilijani Rozaliji bi kot redovnici pripadlo po obeh starših skupaj le 3000 goldinarjev nemške veljave. Matevž pl. Segalla je torej z zadnjo oporoko spremenil odločitev, da bo njegov naslednik tedaj še ne enoinpolletni sin iz tretjega zakona. Še več, otroke iz zadnjega zakona je prikrajšal kot potencialne dediče tudi za dedovanje po polsestri, glavni dedinji, če bi ta umrla kot mladoletna. Njegova odločitev je glede na nezaupanje do žene Marije Suzane razumljiva, poleg tega pa je obstajala nemajhna verjetnost, da bi edini živeči sin umrl, tako kot je dotlej pomrlo vseh šest Segallovih moških potomcev iz prejšnjih dveh zakonov. Štirinajst mesecev in pol po nastanku zadnje oporoke je Matevž 8. junija 1722 umrl, in sicer ne na Jesenicah, temveč v Ljubljani. Mrliška matica ga imenuje Dnus Matthaeus a Schigala, odmerja mu nekoliko previsoko starost 60 let namesto nekaj manj kot 57 in navaja, da so ga pokopali pri avguštincih.171 V deželni prestolnici je bržkone iskal pomoči zdravnikov, vsekakor pa se je dogovarjal za poroko hčerke in glavne dedinje Maksimilijane Rozalije. Zaradi 171 NŠAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658— 1735, pag. 267. očetove smrti so njeno možitev z dr. Janezom Antonom pl. Puchenthalom najverjetneje malo premaknili, in sicer na 16. junij. Sodeč po datumu na zaglavju oporoke, naj bi Matevževo pisno izraženo zadnjo voljo odprli že 7. junija,172 tj. en dan preden je zatisnil oči, a gre očitno za napako, bodisi pri datumu smrti v mrliški matici bodisi pri navedbi dneva odprtja testamenta. Razlog, da ga niso pokopali na Jesenicah, kot je želel, ni znan. Prejkone je umirajoči Matevž sam spremenil odločitev, lahko pa tudi, da so svojci njegovo voljo obšli iz tehničnih razlogov, tj. zaradi oddaljenosti kraja smrti od želenega kraja pokopa. O zapuščini Matevža pl. Segalle bomo povedali le nekaj glavnih dejstev. Ograjno sodišče v Ljubljani je za inventurna komisarja imenovalo dva sosednja plemiča Janeza Danijela pl. Gallenfelsa in Jurija Adama barona Grimšiča (Grimschiz), ki sta se skupaj s pisarjem napotila na Jesenice in opravila delo 9. julija 1722. V rubriki Nepremičnine je komisija sumarno navedla gospostvo Bela Peč z vsemi priti-klinami, podložniki, dohodki in hišo (darzue gehori-ge behausung), s katero je bila mišljena t. i. jeseniška uradna hiša (Ambthaus).173 Poleg tega je pokojnik premogel še hubo, nekoč v lasti grofa Bucelleni-ja.174 Vso premično zapuščino je komisija po običajnih rubrikah popisala na Jesenicah in jo izročila vdovi Mariji Suzani, pri tem pa izvzela dve skrinji vdovinih stvari, vino, ki naj bi prav tako bilo njeno, in vinski dac, za katerega se je sama sporazumela z »gospodom imetnikom daca« (mit dem Herrn Daz Inhabern)}15 Vsekakor je bil mišljen Segallov zakup vinskega daca na Škofjeloškem, ki ga je vsaj do leta 1720 in najverjetneje tudi zdaj upravljal kot pobiralec Lovrenc Feichtinger.176 Matevževa premična zapuščina nikakor ni bila razkošna, ampak prej skromna: precej običajno pohištvo, posoda, posteljnina, obleka, orožje, orodje, nekaj žita in živine, od tega šest krav, kobila in štirje stari konji. Pomenljivo je, da ni v inventarju navedena niti ena knjiga, pa tudi slike so bile maloštevilne in vse razen Matevževega portreta nabožne narave. Od prostorov v hiši so omenjeni: soba levo od »dvorane« (Saal), druga desno od nje, kamra, v katero se je prišlo iz omenjene desne sobe, in soba za služinčad (Gesindt Zimmer).177 Šele poznejši revidirani zapuščinski inventarji od leta 1726 dalje razkrivajo, da je Matevž Segalla premogel tudi 172 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1—71, testament S—58, 22. 3. 1721. 173 V revidiranem inventarju leta 1723 je govor o »in der herrschaftlichen Ambts Behausung« (ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S—109, 27. 9. 1723, pag. 129), oznako »in dem Ambthauß Asßling« srečamo v revidiranem zapuščinskem inventarju iz leta 1731 (prav tam, 20. 4. 1731, pag. 5). 174 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S—109, 26. 4. 1726, pag. 5. 175 Prav tam, 9. 7. 1722, pag. 124. 176 Gl. op. 85. 177 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S—109, 28. 4. 1733, pag. 84—87. 433 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 64 2016 nepremičnine zunaj belopeškega gospostva, ki jih vse že poznamo: v Škofji Loki nekdanjo Raspovo hišo v Zgornji gasi, v Stražišču hubo in kajžo, h katerima so spadali tudi deli rovtov, desetino od žita in prirastka živine ter nekdaj Garzonijevo hišo v Ljubljani, kjer je zdaj stanoval zet dr. pl. Janežič.178 V hiši na Jesenicah je po Matevževi smrti ostala vdova Marija Suzana s svojima dvema otrokoma in verjetno tudi z moževo najmlajšo hčerko iz drugega zakona. Mlada, še ne 29-letna vdova se je zelo kmalu, morda še isto leto vnovič omožila. Pred oltar je stopila pred 22. februarjem 1723, ko je v jeseniški krstni matici v vlogi krstne botre že navedena kot baronica Grimšič (Grimschiz).179 Skoraj gotovo se je poročni obred odvil doma na Jesenicah, vendar datum zaradi izgubljene poročne matice ni ugotovoljiv. Suzanin novi izbranec je bil precej starejši vdovec Jurij Adam baron Grimšič (Grimschiz) iz rodbine gospodarjev dvorca Grimšče na Bledu, katerega lastnik je leta 1718 postal sam.180 Z drugim možem Suzana ni imela otrok, vsaj ne rojenih na Jesenicah.181 Kmalu zatem se je na očetov, zdaj svoj podedovani dom vrnila Matevževa glavna dedinja hči Maksimilijana Rozalija pl. Puchenthal, ki pa ji ni bilo usojeno, da bi izpolnila očetovo zadnjo voljo. Potem ko je pri šestnajstih v Ljubljani rodila hčerko Ano Marijo Rozalijo (kršč. 9. junija 1723), umrlo pri komaj desetih mesecih 11. aprila 1724,182 je bil drugi porod usoden tako za otroka kot za sedemnajstletno porodnico. Hči Marija Ana Jožefa, ki jo je spravila na svet 29. maja 1724 na Jesenicah, je preminila po samo petih urah, trinajst dni zatem pa je 11. junija izdihnila še mati, ki so jo pokopali v cerkvi sv. Lenarta.183 Namesto Matevža je torej v jeseniški župnijski cerkvi našla zadnje počivališče njegova hči in dedinja. Nadaljnje usode Matevževe zapuščine ne poznamo v podrobnostih, ker so protokoli kranjskega ograjnega sodišča ohranjeni pomanjkljivo.184 Njegova glavna dedinja je torej umrla dve leti za njim, ne da bi zapustila žive otroke. Glede na tedaj običajno vsebino poročnih pogodb bi po pokojnici brez otrok najverjetneje dedovali najbližji krvni sorodniki, 178 Prav tam, 26. 4. 1726, pag. 5-8. 179 NŠAL, ŽA Jesenice, Matične knjige, R 1700-1745, pag. 149. - Ob naslednjem botrstvu 24. marca 1723 je naveden tudi njen dekliški priimek: »nata de Semeniz« (pag. 151). 180 Jurij Adam se je rodil 25. marca 1670 v Grimščah pri Bledu in umrl prav tam 4. januarja 1757 v starosti 87 let (NŠAL, ŽA Bled, Matične knjige, R 1670-1682, s. p.; M 1731-1769, s. p.). O njegovem lastništvu Grimšč: ARS, AS 173, knj. 6 (1662-1756), fol. 132v; o lastnikih iz rodbine Grimšič gl. Smole, Graščine, str. 171-172. 181 Prim. NŠAL, ŽA Jesenice, Matične knjige, R 1700-1735. 182 NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 17221731, pag. 27; M 1658-1735, pag. 235. 183 NŠAL, ŽA Jesenice, Matične knjige, R 1700-1735, pag. 162; M 1672-1741, s. p. 184 Daljša vrzel v protokolih deželne pravde ograjnega sodišča je med letoma 1718 in 1731, ko so se odvijala ključna dejanja (ARS, AS 306, popis). kar pomeni njeni sorojenci, drugi otroci Matevža pl. Segalle.185 Vendar so se stvari odvile drugače. Iz poznejšega pravdanja med sinom Jožefom in hčerko Barbaro Bogner za Barbarino dediščino (1745) lahko iz drobcev ugotovimo, da je sodišče neznano kdaj prej upoštevalo Matevžev testament - očitno tistega iz leta 1720 -, s katerim je oporočitelj imenoval za glavnega dediča tedaj komaj nekaj mesecev starega sina Jožefa. Vendar se je pred sodnim priznanjem sina kot dediča odprlo vprašanje, ali je sploh katera od oporok veljavna, saj je bilo v njih veliko popravkov. Nazadnje je Jožef le obveljal za dediča »po očetovi lastnoročni oporoki« (ex testamento holographo erclarter Erb).186 Ograjno sodišče je leta 1742, ko mu je bilo 22 let, ugodilo njegovi prošnji, da sme sam prevzeti upravo nad belopeškim gospostvom, vendar z omejitvami. Še vedno se je moral namreč v vseh nujnih stvareh posvetovati z materjo in zaupnikom Pavlom Sigmundom grofom Thurnom.187 Dogajanje z zapuščino v dveh desetletjih, preden je Jožef tudi formalnopravno postal novi lastnik (1744), poznamo še iz nekaj drugih drobcev. Do leta 1733 so nastali še štirje revidirani zapuščinski inventarji, ki glede stanja premičnin in nepremičnin kažejo bolj ali manj nespremenjeno stanje. Prvo revizijo so opravili na zahtevo glavne dedinje hčerke Maksimilijane Rozalije že leta 1723.188 K drugi je leta 1726, dve leti po hčerkini smrti, pozval Jošt Jožef pl. Kušlan (Kuschlan) kot sodno pooblaščeni sekvestrator zapuščine Matevža Segalle.189 Isti je leta 1731 zahteval tudi tretjo revizijo,190 četrti popis zapuščine (1733) pa je nastal na zahtevo varuha otrok iz tretjega zakona dr. Franca Antona pl. Knesenhofa.191 Iz zadnjega zapuščinskega inventarja izvemo pomemben podatek, da je bila tedaj zakupnica belopeškega gospostva (jezige Bestandinhaberin) Segallova nekdanja žena Marija Suzana, ponovno poročena baronica Grimšič.192 Inventarju je priložena cenitev, po kateri so letni prihodki belopeškega gospostva znašali dobrih 4006 goldinarjev, po poravnavi davčnih obveznosti in odbitku stroškov za upravljanje pa je ostalo čistega nekaj manj kot 2401 goldinar.193 Marija Suzana je 185 Določilo v očetovi zadnji poroki (1721), da po Maksimilijani Rozaliji dedujejo samo njene polsestre iz očetovega prvega zakona, ni več veljalo, saj je vsebovalo omejitev: če bi Maksimilijana Rozalija umrla mladoletna, kar pomeni tudi neporočena. Iz regestov listin v zapuščinskem inventarju njenega leta 1759 preminulega soproga Janeza Antona pl. Puchenthala ni razvidno nič drugega kot to, da je pokojnik med letoma 1746 in 1758 urejal Segallove zapuščinske zadeve z dvema sestrama svoje žene (ARS, AS 309, šk. 89, fasc. XXXVII, lit. P-1548, 21. 8. 1759, pag. 27-28/Nr. 15, pag. 42/Nr. 37). 186 ARS, AS 306, knj. 22, protokoli 1722-1744, pag. 711-712. 187 Prav tam, knj. 23, protokoli 1741-1746, pag. 248. 188 ARS, AS 309, šk. 106, fasc. XXXXIII, lit. S-109, 27. 9. 1723, pag. 129. 189 Prav tam, 26. 4. 1726, pag. 115. 190 Prav tam, 20. 4. 1731, pag. 135. 191 Prav tam, 28. 4. 1733, pag. 1. 192 Prav tam, 28. 4. 1733, pag. 6. 193 Prav tam, 28. 4. 1733, pag. 77-84. 434 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 ostala v vlogi zakupnice še vse do začetka štiridesetih let, preden je zagospodaril sin Jožef.194 Imenjska knjiga, v kateri je bil dotlej kot lastnik še vedno voden Matevž z dobrimi 146 goldinarji imenjske rente, razkriva, da je bilo gospostvo prepisano na Jožefa pl. Segallo kot očetovega dediča leta 1744.195 Sočasno se je enako zgodilo z Matevžem imenjem, ki je vključevalo dve desetini z imenjsko rento 4 goldinarjev in pol.196 Potem ko je Matevževa vdova Marija Suzana (1693-1763) končala svojo vlogo pri upravljanju dediščine, je živela še dve desetletji. Matevža je preživela za več kot štirideset let, saj je bila ne nazadnje skoraj trideset let mlajša od njega. Z drugim možem Jurijem Adamom baronom Grimšičem je najprej prebivala na Jesenicah, nato pa v njegovem podedovanem dvorcu Grimšče pri Bledu in v Ljubljani.197 Tam je kot dvakratna vdova umrla 4. maja 1763 in bila na lastno željo pokopana pri cerkvi sv. Janeza Krstnika pod Kravjekom, v neposredni bližini rodnega gradu Mačerole na Dolenjskem.198 Nekaj let pred smrtjo je namreč postala zakupnica Mačerol (1760), ki so bile do maloprej v lasti njenega pokojnega nečaka, nato pa jih je iz sorodnikove zapuščinske mase najpozneje leta 1775 odkupil njen sin Jožef pl. Segalla.199 Kot smo videli, je posest Matevža pl. Segalle po ovinkih vendarle prišla v roke tistega, ki mu je bila prvotno namenjena. Naslednik je postal sin Jožef (1719-1786), edini nadaljevalec rodu pl. Segalla po moški strani. Jožef je do smrti ostal lastnik belo- 194 2 6. junija 1742 je bil Jožef pl. Segalla že lastnik gospostva in je v procesu pred dvorno pravdo nasledil mater Marijo Suzano v sporu, ki se je začel avgusta 1740, ko je bila mati še zakupnica (ARS, AS 306, knj. 22, protokoli 1722-1744, pag. 836). 195 ARS, AS 173, knj. 6 (1662-1756), fol. 545. 196 Prav tam, dodani listi, fol. 17. 197 Njenim bivališčem je mogoče slediti zlasti po krstnih matičnih knjigah, v katerih je izpričana kot krstna botra. O njenih botrstvih na Jesenicah, Bledu in v Ljubljani: Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 78, 86, 87, 360, 361, 366. O botrstvu na Jesenicah gl. tudi op. 179. Grimšče je prevzel sin njenega leta 1757 umrlega moža Jurij Andrej baron Grimšič in se zavezal, da bo svoji mačehi izplačal 7000 goldinarjev (ARS, AS 315, 2. citronasti kvatern, fol. E 1819). 198 NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 17351770, pag. 255; ŽA Krka, Matične knjige, M 1757-1770, s. p.; ARS, AS 308, II. serija, fasc. G 1-156, testament G-70, 3. 3. 1763. 199 ARS, AS 315, gl. knj. V, fol. 110; 2. citronasti kvatern, fol. E 10-11. - Uradno Marija Suzana za življenja ni bila prava lastnica, čeprav so jo kot takšno vpisali v veliko pozneje sestavljeno glavno knjigo deželne deske, vendar pomotoma pred njenega nečaka Rudolfa pl. Semeniča (gl. v isti opombi zgoraj). Po njenem zapuščinskem inventarju iz leta 1763 -glavnino zapuščine so popisali v Ljubljani - je na Mačerolah imela le premičnine in za posest zakupno pogodbo (1760), sklenjeno s sekvestrom svojega omenjenega nečaka, umrlega leta 1759. Iz revizije zapuščine Rudolfa pl. Semeniča leta 1775 je razvidno, da je tudi Jožef pl. Segalla kot materin dedič sklenil s sekvestrom zakupno pogodbo, nato pa je Mačerole kupil na dražbi (ARS, AS 309, šk. 107, fasc. XXXXIV, lit. S-153, 17. 8. 1775, pag. 1). Prim. Smole, Graščine, str. 277. peškega gospostva in je v Zgornjesavski dolini večji del svojega življenja tudi prebival. Ko se je 11. februarja 1748 oženil v Moravčah z dve leti starejšo Marijo Ano pl. Hasiber, je v poročni matici navedeno, da prihaja z Jesenic.200 Nekaj časa je njuna mlada družina živela v Hasiberjevem dvorcu Češnjice pri Moravčah, ki je bil v lasti te rodbine od začetka 17. stoletja in ga je podedovala Jožefova žena.201 V Če-šnjicah so prišli na svet tudi vsi Segallovi otroci razen zadnjega.202 Čeprav je bil Jožef od petdesetih let 18. stoletja lastnik bližnjega dvorca Moravče,203 se je še predtem odločil z družino preseliti na svojo neprimerno večjo in pomembnejšo posest v Zgornjesavski dolini. Sedež gospostva Bela Peč in novo domovanje Segallovih je med letoma 1752 in 1754 postal dvorec v Kranjski Gori.204 Po smrti žene (1781) in neporočene hčerke Ane Marije (1782)205 se je 63-letni Jožef pl. Segalla še enkrat oženil (1783), tako kot njegov oče Matevž z veliko mlajšo žensko. S svojo neplemi- 200 NŠAL, ŽA Moravče, Matične knjige, P 1700-1756, pag. 48, 11. 2. 1748. - Marija Ana je bila hči Karla Ignaca pl. Hasi-berja in Ane Marije Jožefe, krščena 16. avgusta 1717 (NŠAL, ŽA Moravče, Matične knjige, R 1707-1724, pag. 156). Njena mati je izvirala iz rodbine pl. Raspov (ARS, AS 1075, šk. 4, št. 105, Hasiber). 201 Smole, Graščine, str. 117. O izvoru Hasiberjev je malo znanega. Na Kranjskem se rodbina pojavlja od 16. stoletja (ARS, AS 1073, I/42, pag. 254, I/45, pag. 244; AS 1075, šk. 4, št. 105, Hasiber). Kranjsko deželanstvo naj bi imela že leta 1507 (Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 497). Njenega poplemenitenja Frank ne pozna (Frank, Standeserhebungen. 2. Band, str. 169). 202 V Moravčah so se rodili otroci: Marija Ana Jera 24. novembra 1748, Frančiška Salezija Antonija 11. januarja 1750, Suzana Frančiška Neža 20. januarja 1751 in Jožef Sigmund Karel Anton 22. maja 1752; od štirih otrok so tri vpisali v krstno matico s precejšnjo zamudo (NŠAL, ŽA Moravče, Matične knjige, R 1739-1754, pag. 221, 269, 314-315, 315). 203 Jožef pl. Segalla se pojavi na prvem mestu med lastniki dvorca Moravče v kranjski deželni deski, ki je bila nastavljena leta 1757 (ARS, AS 315, gl. knj. V, fol. 306; prim. Smole, Graščine, str. 303). V terezijanskem katastru je okoli leta 1750 kot lastnica vedno podpisana Marija Elizabeta Zebull, vdova (ARS, AS 174, šk. 242, L 268, No. 1, s. d., No. 2, s. d., No. ad 3, s. d.). 204 V Kranjski Gori je Segallova družina izpričana od leta 1754. 20. marca se je tam rodil sin Jožef Anton Nepomucen, ki mu je šla za krstno botro babica Marija Suzana baronica Grim-šič; pri tej je navedeno, da se je botra rodila v stari rodbini Semenič: »nata ex antiqua prosapia de Schmniz« (NŠAL, ŽA Kranjska Gora, Matične knjige, R 1721-1757, s. p., 20. 3. 1754). Ob terezijanskem ljudskem štetju iz istega leta so v Kranjski Gori (Ex Pago Cronauiensi) navedeni naslednji družinski člani: 35-letni »Perillustris D(omi)nus« Jožef Segalla, 38-letna žena Marija Ana, 3-mesečni sin Jožef, 4-letna hči (Domicella) Antonija, 3-letna Suzana, duhovnik sacelan in služinčad (NŠAL, NŠAL 100, KAL, šk. 116/9, s. d.; glede na sinovo starost tri mesece je popis nastal poleti 1754). Preseneča, da v njem ni dveh otrok, leta 1748 rojene Marije Ane oziroma Ane Marije, ki je živela do leta 1782 (gl. naslednjo opombo) in leta 1752 rojenega Jožefa, o katerem pozneje ni več sledu. 205 Obe sta umrli v Kranjski Gori, žena Marija Ana 21. februarja 1781, po mrliški matici stara 74 let, 38-letna Ana Marija pa 11. julija 1782 (NŠAL, ŽA Kranjska Gora, Matične knjige, M 1754-1784, s. p.). Dejansko je bila hči nekaj mlajša, stara 34 let (gl. op. 202). 435 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 64 2016 ško izbranko Elizabeto Razinger z Jesenic je stopil v zakon v nevestini župnijski cerkvi,206 umrl pa tri leta pozneje, 5. aprila 1786 v Ljubljani, star 67 let.207 Njegova vdova se je šest let zatem v ponovno omožila (1792), in sicer v znano kroparsko-ljubljansko rodbino Luckmann.208 S smrtjo Jožefa pl. Segalle, druge generacije tega plemiškega rodu, je priimek po moški strani ugasnil, saj je imel Jožef samo dve živeči hčerki, vsako iz drugega zakona,209 oba sinova pa sta mu zgodaj umrla.210 Leta 1760 se mu je v Kranjski Gori rodil sicer tudi zunajzakonski sin, vendar ta ni mogel nositi in nadaljevati očetovega priimka.211 206 NŠAL, Za Jesenice, Matične knjige, P 1774-1783, s. p., 21. 1. 1783. - Elizabeta je bila prvorojenka Matevža in Helene Razinger, rojena na Jesenicah 9. novembra 1761 skupaj s sestro dvojčico (NŠAL, ZA Jesenice, Matične knjige, R 1746-1774, pag. 203). 207 V mrliški matici je kot vzrok smrti navedena kap, starost pa je za tri leta in pol precenjena - 70 let (NŠAL, ZA Ljublja-na-Marijino oznanjenje, M 1785-1791, fol. 6). 208 Vdova se je 2. julija 1792 omožila z odvetnikom dr. Jožefom Luckmannom (Holz, Zgodovina družine Luckmann, str. 290). 209 Od otrok iz prvega zakona ga je preživela samo Antonija, poročena pl. Moitelle. Druga hči Jožefa se mu je očitno rodila še kot predzakonska aprila 1782, saj je leta 1806, že kot poročena pl. Remitz, predložila deželni pravdi krstni list, po katerem je aprila tega leta dosegla starost 24 let (ARS, AS 315, 5. modri kvatern, fol. H 14). Na svet je torej prišla še kot predzakonska, potem pa jo je oče po poroki z njeno materjo (1783) pozakonil. Krščena ni bila ne na materinih domačih Jesenicah ne v očetovi Kranjski Gori, ampak drugje, očitno tam, kjer jo je mati skrivaj rodila (prim. NŠAL, ZA Jesenice, R 1774-1784; ZA Kranjska Gora, R 1758-1784). V prvem zakonu je imel Jožef še dve hčerki, od katerih je najstarejša Ana Marija (1748-1782) ostala samska in umrla pred njim (gl. op. 205), z njeno sestro, ki jo Ana Marija v oporoki leta 1782 označuje kot poročeno pl. Leobenegg in kot mater štirih otrok, pa je očitno identična Suzana, rojena leta 1751. Skoraj brez dvoma je bila ta sestra že tedaj pokojna, saj je Ana Marija v oporoki volila le njenim otrokom, njej pa ničesar; za glavno dedinjo je imenovala drugo sestro, tedaj še neporočeno Antonijo, rojeno leta 1750 (1751 (ARS, AS 308, III. serija, fasc. S 1-158, testament S-156, 8. 7. 1782). 210 Ne vemo, kdaj natanko in kje je preminil prvi sin Jožef Sigmund Karel Anton, rojen 22. maja in krščen 15. junija 1752 v Moravčah (NŠAL, ZA Moravče, Matične knjige, R 17391754, pag. 315). Ob ljudskem štetju leta 1754 ga pogrešamo (gl. op. 204), njegove smrti pa ni ne v moravških, ne v jeseniških in kranjskogorskih mrliških maticah (NŠAL, ZA Moravče, Matične knjige, M 1737-1760; ZA Jesenice, Matične knjige, M 1741-1774; ZA Kranjska Gora, Matične knjige, M 1729-1754, M 1754-1754-1784). Drugi Jožef, rojen v Kranjski Gori 20. marca 1754 in krščen naslednji dan kot Jožef Anton Nepomucen (gl. op. 204), je skoraj brez dvoma identičen z Jožefom Benediktom, sinom zakoncev Segalla, ki je umrl v začetku februarja 1758, čeprav daje kranjskogorska mrliška matica temu samo deset mesecev (NŠAL, ZA Kranjska Gora, Matične knjige, M 1752-1784, s. p., s. d., med vpisoma 29. 1. in 3. 2. 1758, takoj za vpisom Februarius). Po letu 1754 se namreč Segallovima ne v Kranjski Gori ne na Jesenicah ni rodil noben otrok (NŠAL, ZA Kranjska Gora, Matične knjige, R 1721-1757, R 1758-1784; ZA Jesenice, R 1746-1774). Glede na nedatiranost zapisa o smrti bi šlo lahko tudi za zapozneli vpis. 211 Dne 4. januarja 1760 je bil v Kranjski Gori rojen in krščen Gašper, nezakonski sin Jožefa pl. Segalle in Neže Pečar, hčerke krajevnega župana (Decani loci filia) Valentina Pečarja (NŠAL, ZA Kranjska Gora, Matične knjige, R 1758-1784, Tudi zemljiška posest rodbine pl. Segalla je do začetka 19. stoletja vsa prešla v tuje roke, nazadnje gospostvo Bela Peč. Medtem ko je Jožef to svojo daleč največjo posest obdržal do zadnjega, je malo pred smrtjo prodal dvorec in posest Moravče (1785).212 Mačerole, ki sta jih po njem podedovali hčerki Antonija pl. Moitelle in mlajša Jožefa pl. Segalla, so šle leta 1791 na dražbo,213 gospostvo Bela Peč pa je po poravnavi med sestrama leta 1792 pripadlo mlajši Jožefi, pozneje poročeni pl. Remitz.214 Ta ga je leta 1810 prodala Francu Kosu, s čimer je po 95 letih dokončno prešlo iz rok Segallovega rodu.215 Druga hči Antonija pl. Moitelle je po svoji materi podedovala Hasiberjev dvorec Češnjice pri Moravčah in ga zadržala do prodaje leta 1802.216 Nazadnje se kaže na kratko pomuditi še pri usodi hčerk Matevža Segalle, ki so preživele svojega očeta. Manj je znanega o tistih štirih, ki jih oče ni poročil. Ko je leta 1722 umrl, sta bili dve še majhni, dve pa Portret hčerke Matevža pl. Segalle Marije Marjete Schwab pl. Lichtenberg, vdove pl. Janežič (1700—1756) (Narodnagalerija v Ljubljani, NG S 913). pag. 40). 212 Dvorec Moravče je od Jožefa pl. Segalle kupil Franc Ksaver grof Lichtenberg (ARS, AS 315, gl. knj. V, fol. 306; 2. modri kvatern, fol. F 23-24; prim. Smole, Graščine, str. 303). 213 Prav tam, gl. knj. V, fol. 109; 2. citronasti kvatern, fol. E 1011; prim. Smole, Graščine, str. 277. 214 Prav tam, gl. knj. X, fol. 270; 5. modri kvatern, fol. H 14-17. 215 Prav tam, gl. knj. X, fol. 270; 5. modri kvatern, fol. H 14-17; prim. Smole, Graščine, str. 76-77. 216 Prav tam, gl. knj. IV, fol. 448; prim. Smole, Graščine, str. 117. 436 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 že redovnici. Za najmlajši dve ne vemo, ali sta sploh odrasli. Prva, Marija Ana (* 1712), Matevževa hči iz drugega zakona, je bila še živa, ko je leta 1721 sestavil oporoko,217 tedaj stara devet let. Druga, hči neznanega imena iz tretjega zakona, je najverjetneje živela še leta 1733, ne pa več ob materini smrti trideset let pozneje (1763).218 Od obeh hčerk iz prvega zakona, ki sta odšli v samostan, je negotova nadaljnja usoda starejše - najverjetneje Katarine (* 1694) -, izpričane zadnjič leta 1711 kot uršulinke v Gorici.219 Mlajša, Marija Terezija (* 1702), je kot studeniška domini-kanka sestra Ksaverija potrjeno preživela svojo sestro Uršulo Frančiško baronico Valvasor (f 1764), po kateri ni mogla dedovati, čeprav je bila uradno ena njenih dedinj.220 Od Matevževih štirih omoženih hčerk se je, kot smo videli, zelo kmalu za njim poslovila od tega sveta njegova glavna dedinja Maksimilijana Rozalija, poročena pl. Puchenthal (1707-1724), prvorojen-ka iz drugega zakona, ki je dočakala vsega sedemnajst let in pokopala oba otroka. Najvišjo starost je po vsem sodeč dosegla najstarejša Barbara Frančiška (1689-1766), poročena Bogner (Wagner). Živela je v Ljubljani, kmalu izgubila edino hčerko221 in umrla pri 77-ih 6. maja 1766 kot vdova brez nepremičnin in posebnega premoženja, vse pa je v oporoki zapustila baronu Janežiču (brez imena), tj. sinu svoje sestre.222 Ta sestra, Ana Marjeta (1700-1756), je od poroke dalje prav tako prebivala v deželni prestolnici, ostala po zgodnji smrti prvega soproga dr. Janeza Antona pl. Janežiča (f 1726) precej časa sama in se nato omožila (1737) z Leopoldom Livijem Schwa-bom pl. Lichtenbergom.223 Preostanek življenja je preživela v njegovem dvorcu Sela pri Šmartnem pri Litiji in kljub letom rodila še nekaj otrok.224 Smrt jo je doletela v Selih 20. marca 1756, staro 56 let.225 V 217 ARS, AS 308, II. serija, fasc. S 1-71, testament S-58, 22. 3. 1721. 218 Gl. op. 148. 219 Gl. op. 109. 220 Golec, Valvasorji, str. 163. 221 Gl. op. 103. 222 ARS, AS 308, III. skupina, fasc. W 1-172, testament W-82, 24. 4. 1766. 223 Janez Anton pl. Janežič je umrl pred 17. decembrom 1726, ko je datiran njegov zapuščinski inventar (ARS, AS 309, šk. 47, fasc. XXIV, lit. J-22, 17. 12. 1726). Njegove smrti v ljubljanski mrliški matici ni (NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658-1735). Vdova Marija Marjeta se je z Leopoldom Livijem Schwabom pl. Lichtenbergom omožila 6. junija 1737 v Ljubljani (prav tam, P 1718-1745, pag. 366). 224 O otrocih iz obeh zakonov gl. Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 64, 67, 331, 332. 225 S Sel so jo prepeljali v Ljubljano in pokopali pri frančiška- nih (NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735-1770, pag. 175). O njeni zapuščini gl. Slana, Lastniki dvorca Jablje, str. 235. M. Smole pomotoma navaja, da je bil Leopold Livij njen sin, dejansko pa je šlo za moža (Smole, Graščine, str. 435). Verjetno je prav mož, ko je bila že pokojna, dal na njen portret naslikati grb pl. Semeničev in ji s tem za mater pripisal pripadnico stare kranjske plemiške rodbine, ki je bila v resnici njena mačeha; bolj umestno bi bilo na portre- Zasavju, na gradu Medija, je največji del svojih dni prebila tudi Uršula Frančiška (1697-1764), omožena s Francem Adamom baronom Valvasorjem. Dominantna soproga in mati, ki je s svojo dediščino rešila Valvasorjevo Medijo in postala njena dejanska gospodarica, je slednjič preživela tako moža kakor sina in edino, komaj rojeno vnukinjo. Sama samcata, brez živečega potomstva, je tako postala lastnica sinove Medije, ki je po njeni smrti - umrla je 4. ali 5. oktobra 1764 - pripadla njenim sorodnikom. Ti so se končno zedinili, naj bo dedič pokojničin nečak Jožef Anton baron Janežič (v oporoki namreč ni navedla imena glavnega dediča), tega pa je po smrti leta 1780 nasledil polbrat Franc Ksaver baron Lichtenberg--Janežič.226 Ta veja potomstva Matevža pl. Segalle je bila vsekakor najpomembnejša. Njegov vnuk Jožef Anton pl. Janežič (1723-1780) je še zelo mlad leta 1743 postal Janežič baron Adlersheim (Freiherr Jan-neschitsch von Adlersheymb). Baronstvo si je prislužil kot absolviran jurist, ki je študiral na znamenitih univerzah, kupil posest Jablje pri Trzinu in pridobil kranjsko deželanstvo.227 Ker ni imel potomcev, je v oporoki določil za glavnega dediča omenjenega polbrata, in sicer ob pogoju, da bodo on in njegovi potomci prevzeli Janežičevo rodbinsko ime in grb. Ko je polbrat leta 1781 izposloval dovoljenje za to, se je rodil baronski rod Lichtenbergov-Janežičev.228 Rodbinsko ime pl. Segalla se torej ni obdržalo več kakor dve generaciji, saj je po moški strani ugasnilo s smrtjo Matevževega sina Jožefa že leta 1786, tj. 81 let po cesarski podelitvi plemiškega naslova (1705) in 71 let po pridobitvi kranjskega deželanstva (1715).229 Sam rod Matevža Režena je sicer živel dalje, nemara vse do danes, četudi verjetno le po eni od štirih omoženih hčera. Še več, Matevževi vnuki so postali baroni Janežič oziroma baroni Lichtenberg-Janežič, kar sicer samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, saj v 18. stoletju ni manjkalo primerov, ko so vnuki pople-menitencev pridobili baronski naslov. Veliko bolj kot to je presenetljiv meteorski družbeni vzpon Matevža Režena samega. Težko bomo namreč našli vzporednico, da bi podložniškemu otroku uspelo v eni sami generaciji postati plemič, lastnik obsežnega zemljiškega gospostva in deželan. Ne samo to, Matevž je na poti do deželana prehodil tako rekoč vse družbene stopnje: rojenjak-podložnik, kmečki svobodnik, meščan in plemič. Vzporedno s socialno mobilnostjo navzgor tu upodobiti Segallov grb (Slana, Lastniki dvorca Jablje, str. 235—236, 237). 226 Golec, Valvasorji, str. 161—163. 227 ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Freiherr von Janeschitsch auf Adlersheim, Joseph, 4. IX. 1743, fol. 2—6. Prim. Frank, Standeserhebungen. 2. Band, str. 261. 228 Slana, Lichtenbergi na Tuštanju, str. 195—196; ista, Lastniki dvorca Jablje, str. 239. 229 Rodbino Segalla navaja Schiviz von Schivizhoffen na seznamu 465 kranjskih deželanskih rodbin z datumom podelitve deželanstva in z oznako, da je izumrla (Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 500). 437 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 64 2016 sta se spreminjali tudi njegova identiteta in samoi-dentifikacija. Iz Režena se je preimenoval v Segallo (alternativno morda tudi v Roknerja), bil popleme-niten v pl. Segallo »zum Winklern«, se kot tak tretjič že lahko poročil s plemkinjo iz stare kranjske plemiške rodbine Semeničev in postal zet rojene baronice. Tri od štirih omoženih hčerk mu je uspelo poročiti s plemiči, med katerimi sta bila dva sinova nedavnih poplemenitencev, rojena še kot meščana, tretji pa že druga generacija baronov Valvasorjev. Temu zetu je povzpetnik Segalla s hčerkino dediščino rešil imetje in ugled, slednjič pa je tudi celotna Valvasorjeva zapuščina končala v rokah Segallovega potomstva. Matevž Režen - pl. Segalla je torej opravil vsega spoštovanja vredno življenjsko delo, čeprav se morda ni vzpenjal na vedno najbolj pošten način. Odkritje njegovega plebejskega izvora in rekonstrukcija nenavadne poti od podložniškega otroka do zgornje-savskega gospoda popravljata »krivico«, ki se mu je zgodila s tem, ko je zaradi neugodnih zgodovinskih okoliščin skoraj povsem potonil v pozabo. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani AS 315, Deželna deska za Kranjsko AS 740, Gospostvo Jablje AS 783, Gospostvo Škofja Loka AS 1063, Zbirka listin AS 1073, Zbirka rokopisov AS 1075, Zbirka rodovnikov DAG - Diözesanarchiv Graz-Seckau Altmatriken: Graz-Hl. Blut NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana (= KAL) Župnijski arhivi (= ZA): Bled, Kranj-Šmartin, Jesenice, Kranjska Gora, Krka, Ljubljana-Mari-jino oznanjenje, Ljubljana-Sv. Nikolaj, Moravče, Stara Loka, Škofja Loka, Vače. Narodna galerija v Ljubljani NG S 913 ÖStA - Österreichisches Staatsarchiv, Wien AVAFHKA - Allgemeines Verwaltungsarchiv - Finanz- und Hofkammerarchiv Adelsakte ZAL - Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka LITERATURA Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (9731803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Fabjančič, Vladislav: Pucher (Puecher, Buecher) pl. Puchenthal. Slovenski biografski leksikon. Druga knjiga. Maas-Qualle. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1933-1952, str. 591-592. Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269-1820. 4. zvezek. Zupani in sodniki 1650-1785. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2012 (Gradivo in razprave 34). Florijančič pl. Grienfeld, Janez Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana 1744, Faksimile (Monumenta slovenica VI). Ljubljana: Slovenska knjiga, 1995. Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823-1918. 1. Band. A-E. Schloss Senftenegg: Selbstverlag, 1967; 2. Band. F-J, 1970; 3. Band. K-N, 1972; 4. Band. O-Sh, 1973; 5. Band. Si-Z, 1974. Golec, Boris: Gradivo za zgodovino Semiča (tipkopis). Ljubljana, 2000. Golec, Boris: Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom (Thesaurus memoriae. Dissertationes 11). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015. Holz, Eva (prevedla in pripravila za objavo): Zgodovina družine Luckmann. Kronika 37 (1989), št. 3, str. 290-301. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997; Dopolnjeni ponatis. Ljubljana: DZS, 1999. Kos, Dušan: Urbarji za Belo krajino in Zumberk (15.-18. stoletje) (Viri za zgodovino Slovencev. Trinajsta knjiga. Novejši urbarji za Slovenijo. Prvi zvezek). Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1991. Krampač, Tone: Vodnik po matičnih knjigah Nadškofijskega arhiva Ljubljana (Nadškofija Ljubljana. Arhiv. Priročniki 2). Ljubljana: Nadškofija, 2008. Miklavčič, Maks: Schell pl. Schellenburg, Jakob. Slovenski biografski leksikon. Tretja knjiga. Raab-Schmidl. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960-1971, str. 215-216. Mlinarič, Jože: Studeniški dominikanski samostan: ok. 1245-1782. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2005. Müllner, Alfons: Geschichte des Eisens in Krain, Görz 438 64 2016 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Wien und Leipzig: Halm und Goldmann, 1909. Pokorn, Fr.[ance]: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Dom in svet 18 (1905), str. 566-567. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1. del. Od Billichgrätzov do Zanettijev. Ljubljana: Viharnik, 2014. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 18. stoletje. 1. del. od Andriolija do Zorna. Ljubljana: Viharnik, 2013. Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Selbstverlag, 1905. Slana, Lidija. Lastniki dvorca Jablje skozi čas in portreti nekaterih lastnikov iz 18. in 19. stoletja. Kronika 64 (2016), št. 2, str. 225-246. Slana, Lidija: Lichtenbergi na Tuštanju. Kronika 57 (2009), št. 2, Iz zgodovine gradu Tuštanj pri Moravčah, str. 171-200. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska. Prva knjiga. Ob zgornjem toku Save. Ljubljana: Viharnik, 1996. Štukl, France: Knjiga hiš v Skofji Loki III. Stara Loka in njene hiše (Gradivo in razprave 17). Ljubljana -Škofja Loka: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1996 Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog-thums Crain, I—XV. Laybach - Nürnberg: Wolfgang Moritz Endter, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679 (faksimilirana izdaja). Ljubljana: Cankarjeva založba, München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970. SPLETNI VIR https://www.stat.si/ImenaRojstva/sl). ZUSAMMENFASSUNG Matevz/Matthäus Rezen von Segalla (16651722) - vom Untertanensohn aus Zeierfeld (Sorsko polje) zum Grundherrn des oberen Savetals (Zgornjesavska dolina) Die Geschichte des Aufsteigers Matthäus Rezen (1665-1722) vom Sorsko polje/ Zeierfeld ist nicht nur eine von zahlreichen Geschichten plebejischer Familien, denen der Aufstieg in den Adelsstand gelungen war. Denn diese Geschichte weist meh- rere Besonderheiten auf. Sie handelt vom fast kometenhaften Aufstieg eines Menschen, der in eine bäuerliche Familie geboren wurde und als Herr von Segalla, als großer Grundherr und als Mitglied der krainischen Landstände Karriere machte, sich mit einer Adeligen vermählte und Schwiegervater von drei adeligen Herren wurde, unter denen auch ein Baron war. Es gibt nicht viele Beispiele dafür, dass es einem Untertanenkind gelungen wäre, in einer einzigen Generation zu einem so bedeutenden Mitglied der gesellschaftlichen Elite zu werden. Aber nicht nur das, Matthäus durchwanderte auf seinem Weg zum krainischen Landmann, das heißt zum Mitglied der Landstände so zu sagen alle gesellschaftlichen Stufen: Erbhold-Untertan, landschaftlicher Frei-sass, Bürger und Adeliger. Parallel mit seiner sozialen Mobilität nach Oben veränderten sich auch seine Identität und seine Selbstidentifikation. Statt Rezen nannte er sich Segalla, vielleicht verwendete er alternativ auch die deutsche Version seines Familiennamens Rokner, wurde als »von Segalla zum Winklern« nobilitiert (1705), und konnte als Geadelter schon eine adelige Dame als seine dritte Frau ehelichen. Sie entstammte einem alten krainischen Adelsgeschlecht; er wurde somit der Schwiegersohn einer geborenen Baronin. Es gelang ihm, drei seiner vier Töchter mit Adeligen zu verheiraten, zwei davon waren Söhne von noch nicht lange nobilitierten Bürgern, der dritte entstammte aber der zweiten Generation der Freiherren von Valvasor. Diesem rettete Herr von Segalla Vermögen und Ansehen. Gerade die Verwandtschaft mit dem berühmten Geschlecht der Valvasor war das Motiv, die Herkunft des Matthäus genauer unter die Lupe zu nehmen; dabei stellte sich heraus, dass er ursprünglich Rezen hieß. Er kam 1665 als Sohn des Untertans und bäuerlichen Leinenhändlers Michael Rezen aus Spodnje Bitnje bei Skofja Loka (Unterfeichting bei Bischoflack) am Sorsko polje/Zeierfeld zur Welt. Mit 22 Jahren übernahm er von seinem Bruder den vormals großväterlichen Bauernhof in der Nähe von Strazisce pri Kranju/Straschisch bei Krainburg (1687) und gründete eine Familie mit einer Dorothea, die vermutlich bürgerlicher Herkunft war. Als neuer Eigentümer eines kleinen Zehents wurde er 1692 landschaftlicher Freisass. Um die Jahrhundertwende vom 17. zum 18. Jahrhundert übersiedelte er nach Skofja Loka/Bischoflack, wurde Stadtbürger und begann den Familiennamen Segalla zu verwenden. In seinem Ansuchen um Nobilitierung begründete er diesen Schritt mit seinen Handelskontakten mit Italien. Segalla ist nämlich die italienische Übersetzung des Namens Rezen (das slowenische Wort rz bedeutet Roggen, italienisch segala). In seinem Ansuchen führte er weiter aus, dass sich seine Familie schon seit jeher mit dem Handel beschäftige und dass er selbst auch Handel mit Italien und Deutsch- 439 3 KRONIKA BORIS GOLEC: MATEVŽ REŽEN PL. SEGALLA (1665-1722) - OD PODLOŽNIŠKEGA OTROKA S SORSKEGA POLJA DO ..., 413-440 64 2016 land treibe. Er berief sich dabei auf seine angesehene Verwandtschaft mit einem gewissen Georg Rokner (Rokner/Roggner ist die deutsche Übersetzung des Zunamens Rezen), vermutlich einem Cousin zweiten Grades seines Vaters, der eine Beamtenkarriere in Klagenfurt und Graz gemacht haben soll. Von sich selber sagte er, dass er früher Rokner geheißen habe, verschwieg jedoch, dass er bäuerliche Wurzeln hatte. 1705 verlieh ihm Kaiser Josef I. das Prädikat „von Segalla zum Winkhlern". Der Name bezieht sich auf den Namen seines Bauernhofes in Strazisce, slowenisch genannt „V kotu". Seine drei Testamente und seine Verlassenschaftsinventare zeugen davon, dass Matthäus von Segalla in den folgenden zehn Jahren weiterhin die Handelstätigkeit betrieb, vor allem den Eisenhandel, und lebhafte kommerzielle Kontakte mit Italien pflegte. In dieser Zeit heiratete er als Witwer zum zweiten Mal, die Herkunft seiner zweiten Frau ist ebenso unbekannt wie die der ersten. Überaus wichtig war für ihn das Jahr 1715, als er die weitläufige Grundherrschaft Bela Pec/Weis-senfels erwarb und nach Jesenice/Aßling im oberen Savetal übersiedelte. Als ihn die krainischen Landstände 1715 unter die Landleute aufnahmen, wurde Matthäus von Segalla einer der bedeutenderen Krainer. Jetzt konnte er als zweifacher Witwer eine adelige, zwar keine reiche, doch der alten Krainer Familie von Semenic (von Semenitsch) entstammende Dame ehelichen, auch drei seiner Töchter konnte er mit Männern adeliger Abstammung verheiraten. Er starb 1722 in Ljubljana/Laibach, wo er auch begraben wurde. Das Schicksal seiner Verlassenschaft war anders als im Testament vorgesehen. Die Tochter aus zweiter Ehe, die als Universalerbin eingesetzt wurde, starb bald und die Herrschaft Bela Pec/Weissen- fels kam an den Sohn Josef aus dritter Ehe, geboren 1719, den einzigen noch lebenden männlichen Nachkommen. Diesen setzte Matthäus zunächst als Haupterben ein (1720), 1721 änderte er jedoch das Testament und sah für ihn nur den Pflichtteil vor, offensichtlich deshalb, weil er sich nicht mit seiner Mutter verstand. Die Umstände führten zuletzt doch dazu, dass die ursprüngliche Intention des Testamentes realisiert wurde. Die Herrschaft Bela Peč/ Weissenfels blieb in den Händen der Nachkommen von Segalla bis zum Verkauf 1810. Der Stamm des Matthäus von Segalla starb in männlicher Linie schon 1786 mit dem Tod des Sohnes Josef aus, der keine lebenden Söhne hinterließ. Von den vier verheirateten Töchtern des Matthäus überlebte nur eine ihre Nachkommen. Diese erlebte auch, dass ihr Sohn, der Enkel des Matthäus, 1743 in den Freiherrenstand mit dem Prädikat Freiherr Janneschitsch von Adlersheim erhoben wurde. Matevž Režen - von Segalla vollbrachte in seinem Leben eine bedeutende Leistung, die großen Respekt verdient - obwohl sein Aufstieg vielleicht nicht immer auf die ehrlichste Weise erfolgte. Die Entdeckung seiner plebejischen Herkunft und die Rekonstruktion seines ungewöhnlichen Lebensweges vom Untertanenkind zum Grundherrn des oberen Savetales sollen das »Unrecht« an dem wegen ungünstiger Umstände fast vollkommen in Vergessenheit Geratenen korrigieren. Sein Stamm starb nämlich in männlicher Linie schon in der zweiten Generation aus. In den Orten seiner Abstammung verblasste die Erinnerung an ihn, da er bald nach seiner Nobilitierung von Škofja Loka/Bischoflack wegzog und sich in seiner neu erworbenen Herrschaft Bela Peč/Weissenfels ansiedelte. 440 64 2016 3 KRONIKA 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 274:27(497.452)"15" Prejeto: 30. 9. 2016 Barbara Žabota prof. zgod. in prof. soc., arhivistka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27, SI-1000 Ljubljana E-pošta: barbara.zabota@zal-lj .si Reformacija in protireformacija na Zgornjem Gorenjskem IZVLEČEK Na Zgornjem Gorenjskem sta v 16. stoletju nastali dve večji protestantski središči. Prvo seje razvilo na blejskem gospostvu pod taktirko predikanta Krištofa Fašanga in zakupnika gospostva Herbarda Auersperga. S povezavo krajev Lesce in Radovljica ter gradu Katzenstein pri Begunjah je doživelo razcvet drugo središče, kjer je bil osrednja osebnost predikant Peter Kupljenik, njegova velika podpornika pa sta bila zakupnik radovljiškega gospostva Moric pl. Dietrichstein in Julijana Kazianer. Ta je v svojem gradu v Begunjah poskrbela za prostor, kjer so se protestanti iz bližnjih krajev (največkrat so bili to radovljiški meščani) lahko v miru udeležili bogoslužja. V bolj nemirnih časih pa je grad nudil zatočišče preganjanim predikantom, npr. Juriju Dalmatinu in Danijelu Xylandru. Poleg dveh večjih središč je bilo v tem času tudi nekaj manjših krajev, kjer sejeprotestantizem vsaj nekaj časa lahko nemoteno razvijal (Bela Peč, Jesenice, Kropa). Konec reformacijskemu gibanju je naredila protireformacijska komisija pod vodstvom škofa Tomaža Hrena, kije marca 1601 prišla na Zgornjo Gorenjsko. KLJUČNE BESEDE Bled, Lesce, Radovljica, Katzenstein pri Begunjah, Kranjska Gora, Bela Peč, Gorje, Jesenice, Kropa, savska fužina, Zasip, 16. stoletje, protestantizem, Krištof Fašang, Peter Kupljenik, predikanti, Herbard Auersperg, Moric pl. Dietrichstein, Julijana Kazianer, škof Tomaž Hren, protireformacijske komisije ABSTRACT REFORMATION AND COUNTER-REFORMATION IN ZGORNJA GORENJSKA In the 16th century two major Protestant centres emerged in Zgornja Gorenjska. The first one developed in the seigniory of Bled under the leadership of preacher Krištof Fašang and the leaseholder of the Bled seigniory, Herbard Auersperg. The connections established between Lesce and Radovljica on the one hand and the Katzenstein Castle near Begunje on the other led to the flourishing of the second centre, with preacher Peter Kupljenik as the central figure and the leaseholder of the Radovljica seigniory, Moritz von Dietrichstein, and Juliana Kazianer as his main supporters. The latter arranged space in her castle near Begunje where the Protestants from the surrounding area (mostly townsmen from Radovljica) were free to practice their religion. During more turbulent times, however, the castle also provided refuge to persecuted preachers, including Jurij Dalmatin and Daniel Xylander. Apart from the aforementioned two major Protestant centres, there were also several smaller places where Protestantism could, at least for a while, develop unhindered (Bela Peč, Jesenice, Kropa). The Reformation in that area was ended by the Counter-Reformation commission under the Bishop Tomaž Hren, who visited Zgornja Gorenjska in March 1601. KEYWORDS Bled, Lesce, Radovljica, Katzenstein near Begunje, Kranjska Gora, Bela Peč, Gorje, Jesenice, Kropa, Sava ironworks, Zasip, 16th century, Protestantism, Krištof Fašang, Peter Kupljenik, preachers, Herbard Auersperg, Moritz von Dietrichstein, Juliana Kazianer, Bishop Tomaž Hren, Counter-Reformation commissions 441 3 KRONIKA_64 BARBARA ŽABOTA: REFORMACIJA IN PROTIREFORMACIJA NA ZGORNJEM GORENJSKEM, 441-450 2016 Sredi 16. stoletja, ko je velik del kranjskega plemstva in meščanstva že postajal del protestantskega gibanja, so se vplivi reformacije čutili tudi na Zgornjem Gorenjskem. Tu je reformacijsko gibanje naletelo na precej ugodna tla, zato ne čudi dejstvo, da sta se v 16. stoletju na tem prostoru razvili dve večji protestantski središči. Okoli teh pa zasledimo še nekaj krajev, kjer je delovanje protestantov prav tako izpričano, vendar v manjšem obsegu. Bled in blejsko gospostvo Na Zgornjem Gorenjskem naj kot prvo večje protestantsko središče omenimo nekdanje blejsko gospostvo. Tu se je protestantizem zakoreninil že pred letom 1550, kar nam posredno dokazujejo cerkveni računi, nastali med letoma 1546 in 1552,1 predvsem pa dejstvo, da so imeli nadzorno oblast nad gospodarstvom blejske župnijske cerkve Dietrichsteini, sicer zakupniki radovljiške graščine.2 Moric pl. Dietrichstein je v omenjenih letih osebno sklepal cerkvene račune, vedno ob prisotnosti vseh župljanov, kar naj ne bi bila razširjena katoliška navada. Za cerkvene ključarje pa so bili tudi izvoljeni možje (npr. Finsinger, Legat, Krevljič, Rogač), ki so pozneje postali nosilni stebri protestantizma na Bledu.3 Okoli leta 15564 je postal blejski župnik Krištof Fašang (Faschang), goreč protestant in širše priznan kot eden vodilnih mož nove vere na Kranjskem. Kot prvi je med letoma 1550 in 1560 širil evangelijski nauk na Bledu in med župljani pridobil veliko pristašev za novo vero. O njegovi gorečnosti priča tudi podatek, da je dobil skupaj z nekaterimi drugimi predikanti nalogo, da se mora prepričati o luteranski pravovernosti samega Primoža Trubarja.5 Pogoji za širjenje protestantizma so se še izboljšali, ko je postal zakupnik blejskega gospostva Herbard baron Auersperg (zakupnik v letih 1558-1574),6 prav tako goreč protestant. Poleg omenjenih dveh sta bila v neposredni bližini še Gregor Assler,7 duhovnik v Zasipu, ki je upravljal tudi otoško cerkev in proštijo do leta 1565, ko ga je odstavil briksenski komisar Georg Rumbl,8 in duhovnik v Lescah Peter Kupljenik. 1 Gornik, Bled, str. 52. 2 Gornik, Luteranstvo, str. 139. 3 Gestrin, Bled, str. 126; Gornik, Bled, str. 52; Gornik, Luteranstvo, str. 139. 4 Gornik navaja leto 1565, kar je napačno. Glej: Gornik, Bled, str. 52. Lilijana Znidaršič Golec v svojem delu navaja, da je Fašang župnikoval na Bledu vsaj od leta 1558 dalje. Glej: Znidaršič Golec, Duhovniki, str. 242. 5 Gornik, Luteranstvo, str. 139. 6 SI AS 721, Gospostvo Bled, fascikel 8: Instrukcija Herbardu baronu Auerspergu, glavarju gospostva Bled, o opravljanju službe (1. maj 1558). Gornikov podatek, da je Herbard postal blejski zakupnik šele leta 1568, je napačen. Glej: Gornik, Bled, str. 52. 7 Znidaršič Golec, Duhovniki, str. 237. 8 SI AS 721, Gospostvo Bled, fascikel 43: Poročilo briksenske- ga komisarja Georga Rumbla (1565). V družini Auersperg na Bledu ni bil pristaš nove vere samo Herbard, temveč tudi njegova žena Marija Kristina, rojena Spaur-Valor,9 ki je med 22. in 24. junijem 1561 na svojem domu gostila samega Primoža Trubarja, ko se je na prošnjo deželnih stanov iz Ura-cha vračal preko Podkorena na Kranjsko. Dva dni po prihodu, na praznik sv. Janeza Krstnika (24. junij), je Trubar še pridigal na Bledu, potem pa od tu v spremstvu Morica pl. Dietrichsteina odšel najprej v Radovljico in nato na Brdo pri Kranju k baronu Egkhu.10 Prva sta novonastale verske razmere preiskovala ljubljanska kanonika David Hasiber in Baltazar Radlič. Z vizitacijo leta 1571 sta ugotovila, da ima predikant Krištof Fašang po lastni izjavi že okoli 1100 do 1200 pristašev nove vere, ne samo na Bledu, temveč tudi med plemstvom v okolici in njihovimi uradniki in služinčadjo. Redno naj bi obiskoval tudi oddaljene kraje, tam pridigal svojim privržencem in jih obhajal. V Kranjski Gori naj bi imel 12-14 privržencev, na Jesenicah sedem, v Pogliču v gorjanski župniji pet, v Podhomu pa dva hišna gospodarja. Iz Bohinja, kamor nova vera ni prodrla, je prihajal na Bled le dacar.11 Briksenski škof je na informacije o širjenju pro-testantizma na blejskem gospostvu razmeroma hitro reagiral in leta 1572 kot zemljiški gospod poslal na Bled komisarja Matija Wertweina in Wolfganga Sol-la pl. Aichberga, da bi ocenila razmere in pripravila protiukrepe.12 Poročilo omenjenih komisarjev je v prvi vrsti govorilo o delovanju župnika Fašanga in o želji »večine« prebivalstva, da bi protestantizmu naredili konec ter Fašanga izgnali z Bleda. Komisarja sta zato najprej posredovala pri zakupniku baronu Auerspergu in pri radovljiškem arhidiakonu Tomažu Reutlingerju, da bi nastopila proti Fašangu, ki pa je že našel zaščito pri Dietrichsteinu in Grimšicu, lastniku gospoščine Grimščice.13 Ker s strani omenjenih dveh ni bilo jasnega odgovora, briksenski škof pa nad blejskim župnikom ni imel nobene oblasti in je proti njemu lahko nastopal le kot zemljiški gospod, sta komisarja zadevo predložila ljubljanskemu škofu Konradu Glušiču. Na škofovo prizadevanje so 22. marca 1572 deželnoknežje oblasti Fašanga izgnale z Bleda.14 Zaradi izgona se je pritožil pri deželnih sta- 9 Marija Kristina Spaur-Valor je bila do konca svojega življenja goreča protestantka. Ko je 5. junija 1589 umrla, so jo čez tri dni (8. junija) pokopali v špitalski cerkvi sv. Elizabete v Ljubljani, kjer je bil pokopan tudi njen mož Herbard in še nekaj drugih protestantskih plemičev. Glej: SI AS 1073, Zbirka rokopisov, a.e. 272 (I-43r), fol. 40v. 10 Gruden, Zgodovina, str. 645; Čampa, Reformacija, str. 37. 11 Čampa, Reformacija, str. 37; Gruden, Zgodovina, str. 725. 12 SI AS 721, Gospostvo Bled, fascikel 43: Poročilo briksen-skih komisarjev Mathiasa Wertweina in Wolfganga Solla pl. Aichberga (1572). 13 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 94 (stari fascikel 54/10), snopič 5: Predikant Krištof Fašang na Bledu (1572-1600). Glej tudi: Adam, Življenje, str. 84; Kimovec, Bled, str. 43. 14 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 94 (stari fa- 442 64 2016 3 KRONIKA BARBARA ŽABOTA: REFORMACIJA IN PROTIREFORMACIJA NA ZGORNJEM GORENJSKEM, 441-450 novih, ki so mu za nadaljnje delovanje dodelili zasip-ško cerkev in 50 goldinarjev denarne podpore.15 Novi blejski župnik in hkrati otoški prošt je nato postal jeseniški župnik Matija Roban, ki ga je ljubljanska škofijska protireformacijska komisija ocenila kot pra-vovernega.16 Baron Auersperg je bil še vedno naklonjen reformaciji, zato Krištof Fašang ni imel večjih težav s ponovnim prihodom na Bled, potem ko sta se komisarja vrnila v Briksen. Ko je župnik Roban na Bledu prvič opravljal božjo službo, je prišel Fašang k cerkvi in začel zunaj na pokopališču pridigati. Ljudje so zapustili cerkev in raje odšli k Fašangovi pridigi, Roban pa je »moral« pred Fašangom začasno zbežati, ker se je »bal« za svoje življenje.17 V blejski okolici je Fašang deloval še leta 1573, ko mu je nadvojvoda Karel strogo prepovedal pridi-ganje v teh krajih. Sprva se je nekaj časa zadrževal pri Juriju Grimšicu in učil novo vero v neki hiši na Herbard baron Auersperg (1528—1575), zasebna last (foto: Barbara Žabota). scikel 54/10), snopič 5: Dopis o odstavitvi župnika Krištofa Fašanga (20. marec 1572), fol. 315-320. 15 Čampa, Reformacija, str. 38; Gruden, Zgodovina, str. 725; Lavtižar, Zgodovina, str. 62; Gornik, Luteranstvo, str. 141. 16 NŠAL, KAL, Spisi, fasc. 21/1 (Vizitacijski zapisnik, 1571). Ljubljanska škofijska protireformacijska komisija je zaslišala več župnikov: Matevža Grošlja, radovljiškega arhidiakona, Stefana Dolenca, župnika v Kranjski Gori, Matijo Robana, jeseniškega župnika, Luko Schwara, župnika v Gorjah, Hie-ronima Winterja, župnika v Mošnjah, ter Petra Kupljenika, župnika v Skofji Loki, in Krištofa Fašanga, blejskega župnika. Zadnja dva sta priznala, da sta protestanta (bekhent sich zue der augspurgischen confession), ostali pa so se izrekli za katolike. 17 Gornik, Luteranstvo, str. 140. Rečici,18 nato pa se je umaknil k Auerspergom na grad Nadlišek na Blokah.19 Hudo bolnega so ga od tam 11. septembra 1580 pripeljali v Ljubljano, kjer je naslednjega dne umrl. Pokopali so ga 15. septembra na pokopališču pri Sv. Petru.20 Z njegovim odhodom z Bleda pa reformacijsko gibanje ni bilo uničeno, saj je bilo tu že trdno zakoreninjeno in je imelo veliko privržencev. V okolici so delovali še drugi predikan-ti, npr. Magerle, nekdanji blejski grajski oskrbnik, je deloval v Bohinju in Peter Kupljenik v Begunjah.21 Preobrat se je zgodil leta 1574, ko briksenski škof ni več obnovil najemne pogodbe z baronom Auer-spergom, temveč je dal blejsko gospostvo v zakup Janezu Jožefu Lenkoviču, katoličanu in vnetemu nasprotniku protestantizma.22 V času Herbardovega zakupništva je bil briksenski pomožni škofJanez Tomaž baron Spaur, brat Herbardove žene Marije Kristine, ki je bil zaradi svaštva razcepljen. Kot »uslužbenec« briksenske škofije je moral zavarovati posest in braniti katolicizem, ki ga je tudi sam poosebljal, po drugi strani pa ga je omejevala družinska pripadnost. Janez Tomaž in Herbard sta bila v dobrih odnosih, kar dokazuje tudi ohranjena korespondenca, ki ni bila le poslovne narave. Temu navkljub pomožni škof Spaur ni mogel preprečiti odločitve, ki jo je sprejel briksenski škof o novem zakupniku.23 Janez Jožef Lenkovič je takoj ostro nastopil proti svojim protestantskim podložnikom ter prepovedal prejemanje obhajila pod obema podobama in udeležbo pri protestantskem bogoslužju, ni jim več podeljeval izpraznjenih kmetij, ostro je nastopil tudi proti kmetom, ki so se zaradi tega s pritožbo obrnili na deželne stanove, z gospostva pa je izgnal tudi vse na novo prišle protestante. Takšen nastop je še bolj zaostril odnose med katoličani in protestanti, ki so še vedno vztrajali v novi veri.24 Pojavljati so se začele tudi večje zadrege, ker protestanti niso imeli lastnega pokopališča. Svojih pokojnih tako zdaj niso imeli kje pokopati, saj je bil pokop protestantov na katoliškem pokopališču strogo prepovedan.25 18 Prav tam, str. 141. 19 Gruden, Zgodovina, str. 725. 20 »Den 11. sept[embris] ist herr Christoph Faschang kranker von Nadlischek hieher gebracht vnd des volgenden tags in der nacht vmb 9 vhr sanfft in christo eingeschlaffen, dessen leich ist den 15. dits zu S[annt] Peter in kirchhoff begraben vnd herr Christoph Spindler die leichpredig gethan.« Glej: SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 91 (stari fascikel 54/5), snopič 6, fol. 295r. 21 Gornik, Bled, str. 53. 22 SI AS 721, Gospostvo Bled, fascikel 6: Obligacijsko pismo Janeza Jožefa Lenkoviča glede prevzema gospostva Bled (22. maj 1574, Bled) in instrukcija Lenkoviču o opravljanju službe (22. maj 1575). 23 SI AS 721, Gospostvo Bled, fascikla 46 in 47: Korespondenca med Herbardom baronom Auerspergom in pomožnim škofom Janezom Tomažem baronom Spaurom. Glej tudi: Wallner, Herbard, str. 149—262; Preinfalk, Auerspergi, str. 94-95; Kimovec, Bled, str. 42. 24 Gestrin, Bled, str. 126. 25 Lavtižar, Zgodovina, str. 63. 443 3 KRONIKA BARBARA ŽABOTA: REFORMACIJA IN PROTIREFORMACIJA NA ZGORNJEM GORENJSKEM, 441-450 64 2016 Z letom 1582, v katero sega začetek sistematične deželnoknežje protireformacije na tem območju, je tudi briksenski škof ponovno stopil v akcijo in leta 1583 poslal na Bled novo komisijo, tokrat z velikimi pooblastili. Ta je podložnikom prepovedala obiskovanje protestantskih pridig in prejemanje obhajila na gradu v Begunjah. Izdan je bil tudi ukaz, da se morajo vrniti v katoliško vero ali v šestih mesecih prodati svoje zakupne kmetije in oditi z gospostva. Kmetje so še vedno vztrajali pri svojem, zato so zapoved naslednje leto ponovili. Protestante sta pozvala k vrnitvi v katoliško vero tudi ljubljanski škof Janez Tavčar in ljubljanski stolni prošt Gašper Freudenschuss, ki sta obiskala Bled. Komisija je luteranske voditelje poklicala na grad, vendar jih nikakor ni mogla prepričati o napačnosti njihove vere. Sledile so grožnje z izselitvijo tistih, ki se ne bodo spreobrnili, vendar so se voditelji odredbam komisarjev uspešno upirali, saj so imeli zaslombo pri deželnih stanovih.26 Nova komisija je obiskala Bled leta 1586. Komisarji so tokrat na grad poklicali voditelje protestantskih kmetov Boštjana Finsingerja, Krištofa Krevljiča, Jeronima Legata in Janeza Marka, ki se še vedno niso hoteli pokoriti, zato so jim naložili denarno kazen in jih zaprli. Sledila je pritožba pri deželnih stanovih in zahteva po izpustitvi. Komisarji so se temu uprli, vendar na koncu jetnike vseeno izpustili. Zaslišanja protestantov so se nadaljevala. Pet se jih je vrnilo v katoliško vero, ostale, ki so vztrajali pri svojem, so kaznovali z denarno kaznijo. Prej omenjene protestantske voditelje in še Andreja Pretnarja, Lenarta Bulovca ter brata Janeza in Jurija Cundriča so izgnali, njihove posesti pa zaplenili. Tokrat so se izgnanci obrnili na deželnega glavarja Janeza Ambroža grofa Thurna. Leto 1587 je bilo tako v znamenju prepirov med stanovi in briksensko komisijo. Deželni stanovi so trdili, da je nalaganje kazni pravica deželne oblasti, komisija pa je vztrajala pri svojem in nemoteno delovala naprej. Komisarji so ob pomoči ljubljanskega stolnega dekana Sebastjana Zamujena (Samujen) še naprej zasliševali podložnike. Tistim, ki se niso hoteli odpovedati novi veri, so izplačali odškodnino za kmetijo in posest ter jih izgnali. Če je bil med njimi kdo, ki se je upiral izgonu, so ga zaprli ob kruhu in vodi. Do junija 1587 je bil pripravljen seznam naj-odločnejših protestantov z vsemi družinskimi člani, ki so jih potem klicali pred komisijo. Večji del teh ljudi se je uklonil in se vrnil v katoliško vero, ostali so morali zapustiti kmetije in oditi z gospostva.27 Številni protesti deželnih stanov pri deželnem knezu nadvojvodi Karlu niso dosegli želenih rezultatov, zato so prišli 26. avgusta 1587 iz Ljubljane na 26 SI AS 721, Gospostvo Bled, fascikel 43: Poročilo briksenskih komisarjev Adama pl. Arzta in Wolfganga Hulssa (1580) in priloga k poročilu (1583). 27 SI AS 721, Gospostvo Bled, fascikel 43: Priloga k poročilu (1586). Glej tudi: Gestrin, Bled, str. 126; Gornik, Bled, str. 54; Gornik, Luteranstvo, str. 141. blejski grad štirje konjeniki, trobentač in trije vojaki ter od komisarjev iz Briksna zahtevali plačilo globe 700 goldinarjev ter pravico izgnanim, da se vrnejo na svoje domove. Briksenski komisarji so zahteve seveda odklonili, zato so 28. avgusta deželni stanovi poslali na Bled dobro oborožene konjenike pod poveljstvom Adama Ravbarja. Njim se je pridružilo mnogo radovljiških meščanov, med njimi so bili Zerovc, Gro-znikar, Savik, Dienstmann in Štular, pa tudi uslužbenci radovljiškega sodišča. Tako zbrana vojska naj bi izgnane protestantske kmete ponovno umestila na njihove kmetije. Ob tem se je zgodilo tudi nekaj manjših incidentov s katoličani. Škofijska stran se je prav tako pripravila na boj, okrepljena z blejskimi katoličani in pristaši iz Bohinja. Spopad je preprečil nadvojvoda Karel, ki je 22. septembra ukazal umik vojske deželnih stanov z Bleda.28 Sledili so še drugi protireformacijski ukrepi. Nadvojvoda Karel je potrdil obsodbo glavnih protestantskih voditeljev, zahteval je njihovo kaznovanje in izgon, za imetje naj bi dobili odškodnino, na njihove kmetije pa naj bi naselili katoličane. Dotaknil se je tudi deželnih stanov ter jim očital podporo protestantom in s tem oviranje dela protireformacijske komisije briksenskega škofa. Izgon protestantskih podložnikov se je nekoliko zavlekel. Prišlo je tudi do neljubih zapletov, ker so komisarji kot zastopniki zemljiškega gospoda protestantom odvzete kmetije že dodelili novim zakupnikom. V začetku leta 1588 se je pokazalo, da bi se lahko spor, ki je trajal 16 let, vendarle končal. Na Bled je zopet prišla nova briksenska komisija, ki je imela zelo jasen cilj: odstranitev obsojenih protestantov z Bleda.29 Nadvojvoda Karel je 20. februarja 1588, v dogovoru s škofom, strogo zapovedal deželnemu glavarju izgon protestantov brez odloga, ker je bil termin dovolj dolg in se s tem ne bi smelo več odlašati. Prizadeti protestanti so se s prošnjo, v kateri so prosili, naj njihovo premoženje ocenijo deželni zapriseženi možje, obrnili na nadvojvodo. Cenitev se je izvršila čez dobro leto, 23. junija 1589, ko je deželni glavar Janez Ambrož grof Thurn poslal na Bled komisijo, ki so jo sestavljali Matija Mrcina, ljubljanski kanonik in kamniški župnik, Filip pl. Siegersdorf in Hans Marll. Z Bleda in okolice so izgnali skupno 33 družin, ki so jim izplačali odškodnine v skupni vrednosti 4.132 goldinarjev. Z njihovim izgonom je bilo konec reformacijskega gibanja na Bledu.30 Briksenski škof je nato čez leto dni (1590) zahteval od vseh župnikov 28 Čampa, Reformacija, str. 39; Gornik, Bled, str. 54—56; Gornik, Luteranstvo, str. 142—143; Kimovec, Bled, str. 46—47; Dimitz, Geschichte III, str. 132. 29 SI AS 721, Gospostvo Bled, fascikel 43: Priloga k poročilu (1588). Glej tudi: Gornik, Bled, str. 56—57. 30 Gestrin, Bled, str. 127. 444 64 2016 3 KRONIKA BARBARA ŽABOTA: REFORMACIJA IN PROTIREFORMACIJA NA ZGORNJEM GORENJSKEM, 441-450 na ozemlju blejskega gospostva poročilo o verskem stanju v posameznih župnijah.31 Še leta 1601 zasledimo v pismih, ki jih je ljubljanski škof Tomaž Hren pisal v Briksen, zaskrbljenost glede možnosti ponovne oživitve reformacijskega gibanja na tem območju, saj so na Bled občasno prihajali predikanti s Koroške, kjer se je protestantizem bolj utrdil.32 Lesce - Radovljica - Katzenstein pri Begunjah Razvoj drugega pomembnega protestantskega središča je povezan z delovanjem predikanta Petra Kupljenika, ki je bil sin kovača in doma iz Radovljice.33 Preden je postal protestantski pridigar, je bil nekaj let katoliški župnik v Kovorju,34 kot predikant pa je sprva deloval v Lescah, kjer so bile njegove pridige zelo dobro obiskane. Leta 1563 naj bi že imel mesto plačanega predikanta radovljiškega gospostva, do katerega mu je pomagal Moric pl. Dietrichstein. Nastavili so ga deželni stanovi in mu dodelili letno plačo 30 gld, Dietrichstein je plačilu dodal še 20 gld in brezplačno preskrbo s hrano, plemstvo iz okolice pa je prispevalo še dodatnih 12 gld.35 Reformacija se je v Radovljici najverjetneje pojavila že pred letom 1560, kar ne preseneča, če vemo, da je bil zakupnik radovljiškega gospostva Moric pl. Dietrichstein. Protestantizmu naj bi bil naklonjen tudi njegov predhodnik Volf pl. Dietrichstein.36 Ljubljanska škofijska protireformacijska komisija, na čelu katere je bil radovljiški arhidiakon Tomaž Reu-tlinger, je zaradi vse glasnejših govoric o širjenju novega verskega nauka leta 1571 vizitirala Radovljico in okolico.37 Pri izpraševanju komisije je Peter Kuplje-nik povedal, da ima približno 400 vernikov, med njimi so predvsem radovljiški meščani, okoliški plemiči in njihova služinčad.38 Naslednje leto je nadvojvoda Karel od radovljiškega graščaka Morica pl. Dietrichsteina zahteval, da Kupljenika izžene.39 Dietrichstein mu je 17. avgusta 1572 odgovoril,40 da hodijo Kupljenikove pridige v Lesce poslušat tudi drugi plemiči (npr. Janez Lam-berg, Baltazar Kazianer, Jakob Gallenberg), meščani 31 SI AS 721, Gospostvo Bled, fascikel 43: Priloge k poročilu (1589, 1590, 1591, 1596, 1597). 32 Gornik, Bled, str. 60. 33 Čampa, Reformacija, str. 38; Gruden, Zgodovina, str. 727. 34 Čampa, Reformacija, str. 38. 35 Čampa, Reformacija, str. 38; Gruden, Zgodovina, str. 727. 36 Čampa, Reformacija, str. 37. 37 Parapat, Doneski, str. 8. 38 NŠAL, KAL, Spisi, fasc. 21/1 (Vizitacijski zapisnik, 1571). V vizitacijskem zapisniku iz leta 1571 se Peter Kupljenik sicer omenja kot župnik v Škofji Loki. Glej tudi: Čampa, Reformacija, str. 37. 39 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 93, snopič 8, fol. 38-41 (13. avgust 1572). Glej tudi: Čampa, Reformacija, str. 38; Lavtižar, Zgodovina, str. 95. 40 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 93, snopič 8, fol. 26-32 (17. avgust 1572). Radovljice in mnogi podložniki iz okoliških vasi. S soglasjem deželnih stanov se je pri nadvojvodi skliceval na voljo plemstva, zato je bil januarja 1573 Peter Kupljenik še vedno predikant v Lescah.41 Težišče protestantskega gibanja se je zaradi pro-tireformacijskih pritiskov počasi začelo prenašati na grad Katzenstein pri Begunjah, ki je bil v lasti Julijane Kazianer. Grad je tako postal novo versko središče za radovljiške protestante in okoliško plemstvo. Leta 1577 je dala graščakinja zato del grajskega poslopja preurediti za verske obrede. Še istega leta (meseca junija 1577) je nadvojvoda Karel že zahteval pojasnila.42 Kazianerjeva mu je šele decembra 1577 odgovorila,43 da se v Begunjah zbirajo samo protestantski plemiči, ki prihajajo zaradi božje službe, za radovljiške podložnike pa je zatrdila, da jih nihče ne sili k tem obredom. Dodala je še, da je dala za verske potrebe na razpolago del svojega gradu, da protestanti ne bi uporabljali katoliške cerkvene stavbe, zato meni, da s tem ni kršila pravic, ki jih uživajo stanovi.44 Nadvojvoda Karel več kot očitno ni ničesar dosegel pri Kazianerjevi, zato se je zopet spravil na Radovljičane. Marca 1580 je izdal ukaz in jim prepovedal hoditi v Begunje na luteranske pridige. Zahteval je tudi, da preženejo predikanta - šepavega človeka (najverjetneje krojača Klemna Bobka), ki je večkrat pridigal v gradu Katzenstein, stanoval pa pri Pasinčevi vdovi.45 Z ukrepi, ki so sledili, je poskušal okrepiti katoliško stran v Radovljici, zato je iz mestnega sveta izgnal protestante, odpustil pa je tudi mestnega pisarja Jakoba Dienstmanna. Pregnati je skušal še »heretika« Jerneja Tulčaja, vendar nadvoj-vodovi ukrepi na verski položaj v mestu niso imeli posebnega vpliva.46 V Begunjah so bili shodi navkljub nadvojvodo-vim prepovedim množično obiskani. Julijana Kazianer je zato hotela leta 1584 urediti posebno kapelo za protestantsko bogoslužje. Izdelan je bil celo načrt, z radovljiškimi meščani in kmeti pa je bil tudi že sklenjen dogovor, da bodo pri urejanju kapele opravljali tlako ter poskrbeli tudi za les in apno. Aprila 1586 je prišel v Begunje nov nadvojvodov ukaz z zahtevo, naj se takoj ustavi gradnja.47 V zaplet so se vmešali še deželni stanovi, ki so se sklicevali na bruško versko pomiritev (1578), po kateri je opravljanje verskih 41 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 93, snopič 8, fol. 49—54 (januar 1573, Gradec). Glej tudi: Čampa, Reformacija, str. 38; Lavtižar, Zgodovina, str. 95. 42 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 95, snopič 4, fol. 145-146 (6. junij 1577). 43 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 95, snopič 4, fol. 148-152 (20. december 1577). 44 Prim. Čampa, Reformacija, str. 38. 45 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 93, snopič 8, fol. 68-69 (20. marec 1580, Gradec). Glej tudi: Dimitz, Geschichte III, str. 61. 46 Čampa, Reformacija, str. 38; Parapat, Doneski, str. 8. 47 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 95, snopič 3, fol. 178-183 (19. april 1586). 445 3 KRONIKA_64 BARBARA ŽABOTA: REFORMACIJA IN PROTIREFORMACIJA NA ZGORNJEM GORENJSKEM, 441-450 2016 obredov na plemiških posestvih dovoljeno. Dodali so še pripombo, da ne gre za novogradnjo, temveč le za prezidavo, in tako uspeli.48 Neutrudni nadvojvoda pa je še naprej stopnjeval pritisk na Radovljičane. Vicedomu in mestnemu svetu je ukazal, naj preprečita odhajanje radovljiških meščanov v Begunje k protestantskim verskim obredom. Vicedom je zato imenoval posebne komisarje, ki naj bi preiskali dogajanje v Begunjah, a so se ti izmikali in izgovarjali na različne načine. Najprej je poslal v Begunje gozdarja Janeza Wilda in oskrbnika Janeza Kratzenbacherja, nato Jožefa Oberhuberja iz Škofje Loke in Petra Avniča, dacarja iz Kranja. Vsi štirje so se izognili neprijetnemu opravilu.49 Nove spore in tožbe med katoličani in luterani je nato razplamtelo ravnanje radovljiškega župnika in ljubljanskega prošta Gašperja Freudenschussa, ker na prvi dan novega leta 1587 ni hotel pokopati protestantskega pokojnika na katoliškem pokopališču. Tega dne bi namreč morali pokopati Mihaela Bohinjca, sina znanega protestanta Jurija Bohinjca. Prošt Freudenschuss je cerkovniku prepovedal skopati jamo, očetu pa zabrusil, naj gre s svojim mrtvim sinom v Begunje, kamor navadno zahaja. Jurij Bohinjec, ki je poskušal še pri drugih katoliških duhovnikih, vendar nikjer ni dobil prostora za pokop, mrlič pa je več tednov ležal nepokopan, se je pritožil deželnim stanovom v Ljubljani. Ti so se obrnili na nadvojvodo, vendar tokrat brez uspeha. Pritožba Jurija Bohinjca na deželne stanove ni nič pomagala, pač pa zadevo celo poslabšala, saj je nadvojvoda ukazal, naj očeta Bohinjca vtaknejo v zapor zaradi branja postile, pri-diganja in prepovedanih shodov.50 Protestanti so se sicer v Begunjah povsem nemoteno zbirali vsaj do leta 1590 ali še dlje. Občasno in povsem neovirano je tu bival in pridigal Jurij Dalmatin,51 poleg njega pa še Radovljičana Klemen Bobek in Peter Kupljenik.52 Zadnji je kljub zapornemu povelju nadvojvode Karla mirno živel in pridigal v Radovljici, kjer je imel svojo hišo. Kranjski deželni stanovi so mu februarja 1590 podelili pokojnino, ker je 25 let deloval kot predikant.53 Kmalu po tem so ga ujeli in odtlej na Kranjskem ni bilo več novic o njem, saj ga je beneška inkvizicija izročila rimskemu Svetemu oficiju. Kupljenik, ki je pet let preživel v rimski inkvizicijski ječi, je ostal trden v svoji veri, zato so ga, privezanega na kol, zažgali 20. maja 1595 na trgu Campo de' Fiori.54 Po letu 1590 je nastopil čas, vse bolj neprijazen do protestantov, kar so občutili tudi posamezni radovljiški meščani, ki so bili večkrat klicani na zagovore v Gradec. Marca 1590 so tako morali tja Andrej Jerne-jec, Matija Zavid in Jakob Zerovec, meščanu Švarcu pa je grozil celo izgon.55 Nemirnemu obdobju navkljub so zidovi gradu Katzenstein nudili zatočišče preganjanim predikan-tom. Proti koncu leta 1599 je Jurij Andrej Kazia-ner prejel prošnjo za sprejem in zaščito predikanta Danijela Xylandra, sina pokojnega Marka Xylandra, pastorja in predstojnika v Škocjanu pri Turjaku. Kot kaže, je bilo prošnji ugodeno in je mlajši Xylander vsaj do februarja 1600 skrivoma bival na Katzen-steinu.56 Marca 1601 je prišla v Radovljico verska komisija škofa Tomaža Hrena. Najprej je obiskala Begunje - 10. marca 1601 - in poskrbela za uničenje protestantske molilnice v gradu Katzenstein, ki so jo razstrelili s smodnikom.57 Naslednji dan, 11. marca, je škof Hren pridigal v Radovljici, 12. marca pa so morali radovljiški meščani priseči zvestobo katoliški cerkvi. V mesto so poklicali tudi okoliške kmete, ki so bili pozvani k prisegi oziroma vrnitvi v katoliško vero. Večina je to storila brez večjega odpora. Škof je imel v Radovljici razmeroma lahko nalogo in se je že 20. marca odpravil v Kranj.58 Cesar Ferdinand II. je poslednji udarec prote-stantizmu v svojih deželah zadal 1. avgusta 1628, ko je izdal odlok, s katerim je od plemstva zahteval brezpogojno vrnitev v katoliško vero. Okoli sto družin se je raje izselilo iz Kranjske - med njimi tudi Dietrichsteini, ki že vrsto let niso bili več zakupniki radovljiškega gospostva, saj je že leta 1616 radovljiško graščino z vsem pripadajočim kupil Janez Ambrož grof Thurn.59 Kranjska Gora in Bela Peč V kranjskogorski župniji protestantizem ni pustil vidnejših sledi, čeprav je bila tesno povezana z Ziljsko dolino, kjer pa je bil protestantizem močno razširjen. Še največ privržencev nove vere najdemo v Beli Peči, kjer so bili oskrbnik belopeškega gospostva 48 Čampa, Reformacija, str. 38. 49 Parapat, Doneski, str. 8. 50 — SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 93, snopič 8, fol. 77-80 (1587), fol. 81-88 (2. marec 1587). Glej tudi: Čampa, Reformacija, str. 39; Gruden, Zgodovina, str. 729; Pa-rapat, Doneski, str. 9. 51 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 88, snopič 3, fol. 214-217. Glej tudi: Lavtižar, Zgodovina, str. 26. 52 Čampa, Reformacija, str. 38. 53 Gruden, Zgodovina, str. 728; Dimitz, Geschichte III, str. 139, 150; Čampa, Reformacija, str. 39. 54 Cavazza, Reformacija, str. 409—435; Žabota, Razvoj, str. 152— 153. 55 Gruden, Zgodovina, str. 730; Čampa, Reformacija, str. 40. 56 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 89, snopič 16, fol. 202 (16. november 1599, Kamnik, Prošnja za zaščito pre-dikanta); fol. 203—207 (29. februar 1600, Ljubljana, Poročilo (testimonium) o predikantu Danijelu Xylandru). 57 Lavtižar, Zgodovina, str. 26. 58 Čampa, Reformacija, str. 40; Gruden, Zgodovina, str. 846; Parapat, Doneski, str. 10. 59 Čampa, Reformacija, str. 40; Gruden, Zgodovina, str. 846; Pa- rapat, Doneski, str. 10—11. 446 3 KRONIKA 64 BARBARA ŽABOTA: REFORMACIJA IN PROTIREFORMACIJA NA ZGORNJEM GORENJSKEM, 441-450 2016 Andrej Nastran (1584-1601) in nekateri obrtniki naklonjeni protestantizmu.60 Kranjskogorski župnik Štefan Dolenc se je 29. maja 1571 v Radovljici udeležil razprave o odpravljanju protestantizma. Ob tej priložnosti je povedal, da ima v župniji 800 obhajancev, le mitničar v Podkorenu in 18 drugih faranov naj bi bilo protestantov. Do povsem enakih ugotovitev sta prišla tudi ljubljanska kanonika David Hasiber in Baltazar Radlič, ko sta preiskovala verske razmere v radovljiški dekaniji.61 Iz obdobja Dolenčevega naslednika Gašperja Aparnika ni neposrednih podatkov o protestantih. Znano pa je, da se je februarja 1582 v Radovljici udeležil razgovora s škofom Janezom Tavčarjem, ki si je močno prizadeval za izkoreninjenje protestantizma.62 Verska komisija škofa Tomaža Hrena je marca 1601 obiskala tudi Kranjsko Goro in Belo Peč. V vizitacijskem poročilu je zelo malo prostora namenjenega Kranjski Gori. Škof Hren je zapisal le, da je v cerkvi blažene Device Marije birmal večje število vernikov. Verske razmere v Beli Peči pa so bile povsem drugačne.63 Tu so bili prebivalci zaradi širjenja protestantskih naukov med letoma 1572 in 1601 brez katoliškega duhovnika. Škof Hren je zato 15. marca 1601 v Belo Peč poslal Jakoba Haumana, župnika iz Šmartnega pri Kranju, da bi s pomočjo verske komisije odprl in blagoslovil cerkev, v kateri je od leta 1597 služboval Baltazar Brecelj, privrženec protestantske vere. Komisija s šmartinskim župnikom je prispela 17. marca in takoj ob prihodu iz cerkve sv. Lenarta izgnala protestante. Ob tem so v cerkvi odprli tudi krstilni kamen, kjer krstna voda že 29 let ni bila zamenjana, a je bila še vedno sveža in bistra, kot bi jo pravkar zajeli iz potoka.64 Hauman je imel po škofovem naročilu v Beli Peči tudi daljši nagovor krivoverskim tržanom.65 Prebivalstvo se je vdalo in priseglo katoliško prisego. Izjema je bil le grajski oskrbnik, ki ga je komisija zvezanega odpeljala v Radovljico, od tam pa naprej v Ljubljano k rektorju jezuitskega kolegija. Tu se je tudi oskrbnik spreobrnil in prisegel.66 Kljub prizadevanjem škofa Tomaža Hrena so se privrženci protestantizma še obdržali. V kasnejših vizitacijskih zapisnikih tako lahko preberemo, da je v Kranjski Gori med letoma 1612 in 1616 služboval župnik Matevž Škrbec, ki je na belopeškem pokopališču pokopaval protestante, oditi pa je moral »zaradi nezglednega življenja«.67 Verske razmere v Beli Peči so obravnavali tudi na ljubljanski sinodi leta 1643, saj so prišle od tam novice o privržencih protestantizma, nekaj pristaših švicarske reformacije in o opustitvi krsta otrok. Protestanti naj bi ponovno skrunili belopeško cerkev, k njim pa se je zatekel tudi gospod Corenini, ki je bil zaradi protestantizma izgnan.68 Septembra 1648 je ljubljanski generalni vikar Frančišek Maksimilijan Vaccano ob vizitaciji cerkve sv. Lenarta v Beli Peči izvedel, da lokalni kaplan Luka Maleforčnik že 28 let živi s priležnico.69 Ko je za mnenje poprosil oskrbnika belopeške cerkve, pa tudi dacarja Janeza Engelhardta, sodnika Tomaža Gašperja in rokodelca Kristijana Franka, so ti imeli o kaplanu dobro mnenje. Izpostavili so njegovo dobroto, skrb za revne, vestno izvajanje službe in poudarili, da so mu oprostili, ker je iz kaplanije odpustil svojo priležnico Katarino. Vizitator s tem ni bil zadovoljen in je za kaplana zahteva izgon iz župnišča, za priležnico pa izgon iz kraja. Mestni sodnik ji je dodelil 12 goldinarjev in ji hkrati prepovedal vrnitev v Belo Peč.70 Leta 1655 najdemo nove podatke v vizitacijskem poročilu ljubljanskega generalnega vikarja Filipa Terpina, kjer je zapisal, da so v Beli Peči pri cerkvi sv. Lenarta, izven cerkvenega zidu, pokopali protestante Jurija Gašperja in njegova sinova Jožefa in Krištofa. Privrženci protestantizma so ukinili tudi bratovščino sv. Rešnjega telesa in jo kljub zahtevam v letu 1649 in 1655 niso želeli ponovno ustanoviti.71 Gorje Med duhovniki, ki so službovali v cerkvi sv. Jurija v Gorjah, se leta 1567 omenja predikant Marko Zlahtnič,72 ki je deloval po Gorenjskem, svojo življenjsko pot pa sklenil 10. maja 1581 v meščanskem špitalu v Ljubljani. Pokopali so ga na pokopališču pri Sv. Petru.73 60 Benedik, Kranjska, str. 13; Mugerli, Kranjskogorska, str. 47. 61 Mugerli, Kranjskogorska, str. 47; Benedik, Kranjska, str. 13. 62 Benedik, Kranjska, str. 14. 63 Prav tam, str. 14. 64 Dogodek je v lokalni kroniki opisan takole: »Zu Weissenfels in der Kirchen dess H. Leonardi ist nach Reformirung dess Luther-thumbs der 29 Jahr lang verschlossen gestandene Tauff-Brunn von denen Herrn Commissariis am 15.[!] März 1601 eröffnet, und nach 29 Jahren so frisch und lauter und hell gefunden worden als wenn das Wasser den Augenblick aus einem Brunn oder Bach wäregeschöpffet worden.« Glej: Lavtižar, Zgodovina, str. 131; Valvasor, Die Ehre VIII, str. 832. 65 Podlogar, Iz zgodovine, str. 52; Lavtižar, Zgodovina, str. 131; Mugerli, Kranjskogorska, str. 47. 66 Dimitz, Geschichte III, str. 335; Gruden, Zgodovina, str. 834; Podlogar, Iz zgodovine, str. 52—53; Mugerli, Kranjskogorska, str. 47. 67 Benedik, Kranjska, str. 14—15; Mugerli, Kranjskogorska, str. 47. 68 NŠAL, KAL, fasc. 40/57. Glej tudi: Mugerli, Kranjskogorska, str. 47. 69 NŠAL, KAL, fasc. 23/2. Glej tudi: Mugerli, Kranjskogorska, str. 48. 70 NŠAL, KAL, fasc. 23/3. Glej tudi: Mugerli, Kranjskogorska, str. 49. 71 NŠAL, KAL, fasc. 22/9, 23/3. Glej tudi: Mugerli, Kranjskogorska, str. 47. 72 Lavtižar, Zgodovina, str. 56. 73 »Den 10. may [1581] ist herr Marx Schlachnitsch, ainer ersamen landtschafft gewesster predicant in Ober Crain, so im burgerspital säliglichen in vnser, der predicanten bey wesen, gestorben oder vil mer nur entschlaffen, bey S[annt] Peter begraben, neben herrn Gregorn [V ]lachouitschen säligen vnd herrn Georgen Juritschitschen säligen.« Glej: SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko I, škatla 91 (stari fascikel 54/5), snopič 6, fol. 301r. 447 3 KRONIKA BARBARA ŽABOTA: REFORMACIJA IN PROTIREFORMACIJA NA ZGORNJEM GORENJSKEM, 441-450 64 2016 Florjanovo znamenje na Placu v Kropi z upodobitvijo škofa Tomaža Hrena (foto: Barbara Žabota). Jesenice Jeseniški protestanti so imeli močno oporo v savskem fužinarju Lenartu Hrenu in oskrbniku belo-peškega gospostva Andreju Nastranu. Med imeni župnikov, ki so delovali na Jesenicah, izstopa Gregor Burcar (pisano tudi Burzar ali Wurzer), ki naj bi bil še leta 1631 pristaš protestantizma, čeprav je protireformacijska komisija 16. marca 1601 obiskala Jesenice. Tega dne je škof Tomaž Hren govoril Jeseničanom, zasliševal osumljene, spreobrnjeni pa so morali zapriseči.74 Kropa V verskih zadevah so bili Kroparji precej zapuščeni, zato so bila tu ugodna tla za razvoj protestantizma. Na razvoj so pomembno vplivali še Dietrichsteini, zakupniki radovljiškega gospostva in privrženci nove vere, prav tako rudarski sodnik, ki je iz Radovljice prihajal v Kropo. Tu je med drugim deloval tudi pre-dikant Peter Kupljenik, domačin, ki je uspel pridobiti večje število privržencev.75 Marca 1601 je protireformacijska komisija vi-zitirala Radovljico, ob tem pa prisilila tudi okoliške protestante, da pridejo pred škofa Tomaža Hrena. Tako so prišli tudi kovači iz Krope, se spreobrnili in prisegli zvestobo katoliški cerkvi. Trije med njimi tega niso želeli storiti, zato sta bila dva izgnana iz dežele, enega pa so obsodili na sramotilni kamen, kjer je moral stati in v rokah držati odprto protestantsko knjigo. Kazen ga je »spametovala«.76 Skof Hren je Kropo obiskal 15. septembra 1606. Takrat ga je pričakala večja množica ljudi, ki se je pred kratkim spreobrnila iz protestantske v katoliško vero.77 Na mestu, kjer je javno pridigal zoper kropar-ske protestante, so postavili spomenik - Florjanovo znamenje - med Dolenčevo in Pibrovčevo hišo, kjer pelje pot na Jamnik.78 Danes je to osrednji del naselja Kropa, ki ga predstavlja kroparski trg - Plac.79 Savska fužina Iz ugotovitev protireformacijske komisije in poročil ljubljanskega škofa Tomaža Hrena izvemo, da so bili v savski fužini zaposleni protestantski delavci. Te je komisija z oboroženim spremstvom 16. marca 1601 izgnala in uničila njihovo molilnico. Jurij Bu-celleni, fužinar na Savi, ni nasprotoval odločitvi komisije glede izgona njegovih delavcev, temveč se je v verskih sporih postavil na katoliško stran.80 74 Podlogar, Iz zgodovine, str. 69—70; Lavtižar, Zgodovina, str. 71. 75 Dimitz, Geschichte III, str. 369; Podlogar, Iz zgodovine, str. 41. 76 77 78 79 Lavtižar, Zgodovina, str. 89; Dimitz, Geschichte III, str. 369; Podlogar, Iz zgodovine, str. 41. Benedik, Iz protokolov, str. 25. Glej tudi: Lavtižar, Zgodovina, str. 90. Podlogar, Iz zgodovine, str. 42. Spletna stran: http://www.radolca.si/kropa-trg/; pridobljeno 19. 8. 2016. Müllner, Geschichte, str. 404. 80 448 3 KRONIKA 64 BARBARA ŽABOTA: REFORMACIJA IN PROTIREFORMACIJA NA ZGORNJEM GORENJSKEM, 441-450 2016 Zasip Med župniki v Zasipu se omenjata dva, ki sta povezana s protestantizmom. Prvi je že omenjeni Marko Zlahtnič, navdušen protestant, ki naj bi tu služboval med letoma 1532 in 1556, kot župnika v Gorjah pa ga zasledimo leta 1567, in drugi Gregor Assler (1560-1585), pri katerem je med njegovim službovanjem v Zasipu nekaj časa prebival predikant Krištof Fašang (1572-1573), odstavljeni grajski župnik z Bleda.81 Za konec ... Reformacijsko gibanje, ki je na Zgornjem Gorenjskem naletelo na ugodna tla, je kljub gorečnosti praviloma zamrlo do leta 1601, ko je protireforma-cijska komisija s škofom Tomažem Hrenom na čelu obiskala posamezne kraje in poskrbela, da se je prebivalstvo spreobrnilo in priseglo katoliški veri. Tiste družine in posamezniki, ki so bili še vedno versko goreči, so zaradi svojega vztrajanja prodali premoženje in zapustili deželo. Posamezne sledi protestantizma pa lahko v nekoliko bolj oddaljenih krajih zasledimo še sredi 17. stoletja. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS - Arhiv Republike Slovenije SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko SI AS 721, Gospostvo Bled SI AS 1073, Zbirka rokopisov NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL, KAL, Spisi, fasc. 21/1; 22/9; 23/2; 23/3; 40/57. LITERATURA Adam, Lucijan: Življenje in delo Jurija Dalmatina ter mesto njegovih del v slovenski književnosti 16. stoletja (doktorska disertacija). Koper, 2012. Benedik, Metod: Benedik, Marko. Kranjska Gora: 600 let župnije: 1390-1990. Kranjska Gora: Župnijski urad, 1990. Benedik, Metod: Iz protokolov ljubljanskih škofov. AES 10 (1988), str. 10-24. Cavazza, Silvano: Reformacija v oglejskem patriar-hatu: heterodoksne skupine in luteranske skupnosti (in usoda Petra Kupljenika). Zgodovinski časopis 55, 2001, str. 409-435. 81 Lavtižar, Zgodovina, str. 135. Glej tudi spletno stran: https// sites.google.com/ site/zupnijazasip/zgodovina-zupnije; pri- Čampa, Marjeta: Reformacija v Radovljici. Radovljiški zbornik. Radovljica: Skuščina Občine Radovljica, 1992, str. 37-41. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Dritter Theil. Laibach, 1875. Dolinar, France Martin: Oris zgodovine (pra)župnije Radovljica. Radovljiški zbornik. Radovljica: Občina Radovljica, 1995, str. 254-270. Fekonja, Andrej: K spisu »Reformacija v Slovencih«. Ljubljanski zvon, 1891, str. 525-532. Fekonja, Andrej: Reformacija v Slovencih. Ljubljanski zvon (1890), str. 477-488 (1. del), 541-546 (2. del), 607-617 (3. del), 656-664 (4. del), 712-722 (5. del). Gestrin, Ferdo: Bled v fevdalnem obdobju - do konca 18. stoletja. Kronika 32, 1984, str. 119-130. Gornik, Franc: Bled v fevdalni dobi. Bled: Zavod za napredek turizma, 1967. Gornik, Franc: Luteranstvo in protireformacija na Bledu v 16. stoletju. Zgodovina blejske župnije. Celje: Mohorjeva družba; Bled: Župnijski urad, 1990, str. 139-145. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1910. Kimovec, Frančišek: Bled nekdaj in sedaj. Ljubljana: Jezerska cerkev, 1908. Lavtižar, Jožef: Zgodovina župnij in zvonovi v deka-niji Radolica. Ljubljana, 1897. Mugerli, Marko: Cerkvene razmere v ljubljanski škofiji v času škofa Otona Buchheima (1641—1664) (doktorska disertacija). Ljubljana, 2011. Mugerli, Marko: Kranjskogorska župnija od reformacije do prve svetovne vojne. Med Julijci in Karavankami. Jesenice: Gornjskesavski muzej, 2011, str. 45-64. Müllner, Alfons: Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Wien und Leipzig, 1909. Parapat, Janez: Doneski k zgodovini kranjskih mest. I. Radolica. Letopis Matice slovenske za 1872 in 1873, str. 3-12. Podlogar, Leopold: Iz zgodovine kranjskih trgov. II. Kranjski trgi. 1. Bela Peč. Vrtec 50 (1920), št. 1-2, str. 25-27; št. 3-4, str. 51-56. Podlogar, Leopold: Iz zgodovine kranjskih trgov. II. Kranjski trgi. 3. Jesenice. Vrtec 51 (1921), št. 1-2, str. 16-19; št. 3-4, str. 43-46; št. 5-6, str. 69-70. Podlogar, Leopold: Iz zgodovine kranjskih trgov. II. Kranjski trgi. 5. Kropa. Vrtec 52 (1922), št. 1-2, str. 17-20; št. 3-4, str. 41-43. Pokorn, Franc: Doneski k zgodovini Bleda in okolice. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 14, 1904, str. 1-8, 110-125, 145-168. Preinfalk, Miha: Auerspergi:po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. Radics, Peter: Herbard VIII. Freiherr zu Auersperg (1528—1575), ein krainischer Held und Staatsmann. Wien, 1862. 449 3 KRONIKA BARBARA ŽABOTA: REFORMACIJA IN PROTIREFORMACIJA NA ZGORNJEM GORENJSKEM, 441-450 64 2016 Razvaline Kamen. Tedenske slike 1, št. 30 (25. 6. 1926), str. 1. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog-thums Crain. Laybach, Nürnberg, 1689. Voje, Ignacij: Odnos fevdalnih rodbin na Kranjskem do reformacije. Zgodovinski časopis 49, 1995, str. 67-74. Wallner, Julius: Herbard von Auersperg und die Vel-deser Herrschaft. Mitteilungen des Musealvereins für Krain 2, 1889, str. 149-262. Zorec, Črtomir: Pomenki o nekaterih krajih radovljiške občine. Glas XXXII, št. 65 (17. 8. 1979), str. 9. Zabota, Barbara: Die Entwicklung des Protestantismus in den slowenischen Gebieten der Brixner und Freisinger Hochstifte. Blaznikov zbornik.: Festschrift für Pavle Blaznik. Ljubljana, Škofja Loka: Založba ZRC, 2005, str. 165-174. Zabota, Barbara: Razvoj protestantizma na slovenskih ozemljih briksenske in freisinške škofije. Blaznikov zbornik:: Festschrift für Pavle Blaznik. Ljubljana, Škofja Loka: Založba ZRC, 2005, str. 147-154. Znidaršič Golec, Lilijana: Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. AES 22, Ljubljana, 2000. ELEKTRONSKI VIRI https//sites.google.com/site/zupnijazasip/zgodovi-na-zupnije ; pridobljeno 21.7.2016. http://www.radolca.si/kropa-trg/ ; pridobljeno 19. 8. 2016. SUMMARY Reformation and Counter-Reformation in Zgornja Gorenjska In the 16th century, Zgornja Gorenjska was one of the many parts of present-day Slovenian territory that felt the influence of the Reformation movement. Conditions were favourable for the emergence of two major Protestant centres, as well as a few places where Protestant activity was documented to a lesser extent. The first major Protestant centre developed in Bled or, more specifically, in the Bled seigniory. Its beginnings date back to before 1550, since the economic life of the Bled parish church was controlled by the members of the Dietrichstein family, who were ardent supporters of the new religion from very early on. About 1556, Krištof Fašang, an impassioned follower of the new teachings as well, was appointed parish priest of Bled. Other two visible members of the local Protestant community were the leaseholder of the Bled seigniory, Herbard Baron Auersperg, and his wife Maria Kristina, née Spaur-Valor. Between 22 and 24 June 1561, the latter hosted at her home in Bled none other than Primož Trubar, who returned to Carniola at the behest of the Provincial Estates. That the Protestant centre was indeed a noteworthy one is also confirmed by the piece of information that Faschang provided during his visitation in 1571, according to which he had about 1100 to 1200 followers among the nobility, officials and servants in Bled and the surrounding area. The second important Protestant centre developed once Lesce and Radovljica established a connection with the Katzenstein Castle near Begunje. The central figure was preacher Peter Kupljenik, a native of Radovljica, who first served in Kovor as a Catholic parish priest and then as a preacher in Lesce. He was secured the position of a paid preacher by Moritz von Dietrichstein, the leaseholder of the seigniory of Radovljica. The origins of Protestantism in Radovljica most probably date back to the time before 1560 and during his visitation in 1571 Kupljenik already had a congregation of 400 believers, mostly among Ra-dovljica's townsmen, local nobility and their servants. Due to the constant pressure from Archduke Karl, the centre of the Protestant movement gradually moved to the Katzenstein Castle. In 1577 its owner, Juliana Kazianer, had part of the castle rearranged for liturgical purposes, so that the Protestants wouldn't need to use the nearby Catholic church as their place of worship. Despite the Archduke's prohibitions, rallies in Begunje attracted great crowds, which ultimately led Juliana Kazianer to build a special Protestant chapel on the castle grounds in 1584. Elsewhere in Zgornja Gorenjska the Protestant movement attracted a considerably smaller number of followers. The only Protestants in Bela Peč (Weissenfels) were the steward of the Bela Peč manor, Andrej Nastran, and a few craftssmen; sources for Gorje mention a preacher Marko Zlahtnič, who was also active in Zâsip, alongside Gregor Assler, who briefly hosted Krištof Fašang, the deposed parish priest of Bled. In March 1601 a Counter-Reformation commission visited Zgornja Gorenjska under the leadership of Tomaž Hren, the Bishop of Ljubljana. By that year, the situation in Bled had calmed down, even though the bishop was still concerned about the possible revival of the Reformation movement. A different situation presented itself in Begunje, where the commission blew up a castle chapel, or in Bela Peč, where the castle steward was bound and driven to Ljubljana, where the rector of the Jesuit College made him see "the error of his ways", convert and swear his loyalty to Catholic faith. A few isolated incidents related to Protestantism continued to take place in Bela Peč until the mid-17th century. 450 64 2016 3 KRONIKA 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 669.162.2(497.452Nomenj)"16" Prejeto: 4. 10. 2016 Veronika Pflaum dr., kustosinja, Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, SI—4000 Kranj E-pošta: veronika.pflaum@gorenjski-muzej.si »Plavž svete Heme« Livarna železa pri Nomenju v Bohinju IZVLEČEK Vzhodno od Bohinjske Bistrice, nasproti vasi Nomenj, ležijo ob potoku Plavžarica razvaline metalurškega obrata. Kraj je ustno izročilo nekdaj imenovalo »pri sveti Hemi«, razvaline pa še danes poznamo kot »plavž svete Heme« ali »Hemin plavž«. V nasprotju z ustnim izročilom zgodovinski viri pričajo, da gre za livarno železa iz 17. stoletja, povezano z rudnikom živega srebra v Idriji. Delovala je le kratek čas, nato sta njen obstoj in lega zašla v pozabo. Zanjo so se ponovno zanimali arheologi in raziskovalci tehniške dediščine v 20. stoletju, ki so tudi izkopali ostaline stavb livarne. KLJUČNE BESEDE Bohinj, železarstvo, livarna železa, 17. stoletje, Konrad Widerholt/Wiederholdt von Weidenhofen, arheološke raziskave, sveta Hema, ustno izročilo ABSTRACT 'ST. HEMMA BLAST FURNACE'. IRON FOUNDRY AT NOMENJ IN BOHINJ East from Bohinjska Bistrica and across the Nomenj village, there lie the ruins of a metallurgical plant by the brook called Plavžarica. In the oral tradition, the place used to be known as 'St. Hemma's' and the ruins are still called 'St. Hemma Blast Furnace'. Contrary to the oral tradition, historical sources prove that this is a 17th century iron foundry which only operated briefly, and then its existence and location were soon forgotten. In the 20th century, the foundry aroused the interest of the archaeologists and researchers of the technical heritage again. They also excavated the remains of the foundry buildings. KEY WORDS Bohinj, iron industry, iron foundry, 17th century, Konrad Widerholt/Wiederholdt von Weidenhofen, archaeological research, St. Hemma, oral tradition 451 3 KRONIKA_64 VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 2016 Uvod Vzhodno od Bohinjske Bistrice, nasproti vasi Nomenj, ležijo ob potoku Plavžarica oz. Plavževka razvaline metalurškega obrata. Kraj je ustno izročilo nekdaj imenovalo »pri sveti Hemi«, razvaline pa še danes poznamo kot »plavž svete Heme« ali »Hemin plavž«. Gre za ostaline livarne, ki je stala ob vznožju severnega pobočja Jelovice, nedaleč stran od Save Bohinjke. Mimo livarne poteka stara srednjeveška tovorna pot na Nemški Rovt in dalje čez Baško sedlo na Primorsko in v Italijo. fons Müllner.1 Povod za gradnjo livarne pri Nomenju je bila torej potreba po litoželeznih retortah za žganje živosrebrove rude v rudniku živega srebra v Idriji, čeprav jih nato od tam niso serijsko naročali. Zdravnik Konrad Widerholt in lekarniški pomočnik Augustin Petraeus sta leta 1644 za idrijski rudnik izumila povsem nov način pridobivanja živega srebra s poševno destilacijo v litoželeznih retortah, ki sta si jih tudi sama zamislila. Po uspešnem poskusnem žganju so leta 1647 naročili večje število retort v fužini na Ja-vorniku, vendar niso bile ustrezne kakovosti. Hkrati je Widerholt sam začel graditi livarno v Bohinju. Lega livarne ob potoku Plavžarica ob vznožju Jelovice (zemljevid: GURS). Zgodovina livarne Livarno železa pri Nomenju v Bohinju je dal postaviti sredi 17. stoletja (verjetno leta 1647) ljubljanski zdravnik, tudi dolgoletni deželni zdravnik za Kranjsko, dr. Konrad Widerholt/Wiederholdt von Weidenhofen (f 1661) z namenom, da bo v njej ulival železne retorte za žganje živosrebrove rude, »vojaške instrumente« (domnevno topovske krogle in topovske cevi), železne peči, možnarje in drugo. Podatki so znani iz dokumenta, nekakšnega priporočila oz. mnenja k Widerholtovi prošnji za dovoljenje za gradnjo livarne. Dokument je v prepisu objavil Al- Postopek Widerholt-Petraeus so v Idriji dokončno uvedli v letih 1653 do 1656. Na Kranjskem izdelane litoželezne retorte, ki so jih poskusno izdelali v več fužinah na Gorenjskem (tudi pri Georgu Locatelliju 1 Müllner, Geschichte, str. 340-341. V Müllnerjevem prepisu dokument nosi datum 8. maj [1]617, kar se glede na dejstvo, da so v Idriji litoželezne retorte kor Widerholtov izum v postopku pridobivanja živega srebra začeli uvajati v 40-ih letih 17. stoletja, ne zdi verjetno. Menimo, da gre za napako v prepisu in da je pravilna letnica dokumenta [1]647. Po Müllnerjevem prepisu je podpisnik dokumenta Leopold Rabschissl. Verjetno gre za Leopolda Raumschissla/Raumschüssla. Za opozorilo se zahvaljujem dr. Mihu Preinfalku. 452 64 2016 3 KRONIKA VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 Pogled na ostaline livarne in potok Plavžaricoproti severu spomladi leta 2016 (foto: V. Pflaum). v Bohinju), niso dosegale primerne kakovosti, zato so retorte več desetletij kupovali v Šentvidu ob Glini na Koroškem. Leta 1696 so v Idriji v postopku destilacije živega srebra litoželezne retorte zamenjali s cenejšimi in uporabnejšimi kovanimi iz železne plo-čevine.2 Janez Vajkard Valvasor leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske na dveh mestih omenja livarno železa v Bohinju, brez poimenovanja in navedbe točne lokacije: »Razen tega pa se eno miljo navzdol [od Bohinjske Bistrice, op. avtorice] nahaja livarna, v kateri vlivajo vse mogoče stvari iz železa. Lastnik je gospod Locatelli.«3 »Se dlje spodaj [od Bohinjske Bistrice, op. avtorice] stoji livarna, kije prav tako last gospoda Locatellija. V le-tej ulivajo železne retorte za žganje živosrebrove rude; kakor tudi druge stvari, ki se običajno ulivajo iz železa. «4 Kot lastnika livarne Valvasor navaja »gospoda Locatellija«. V njegovem času je bila torej livarna že v rokah družine Locatelli, ene vodilnih železarskih družin tistega časa v Bohinju.5 Kdaj je livarna nehala delovati, ni znano. Konec 18. stoletja, ko je Bohinj opisal Baltazar Hacquet,6 Pregled zgodovine uporabe litoželeznih retort v Idriji je pov- zet po Kavčič, Živo srebro, str. 95-106, in Soukup, Chemie, str. 169-174. Valvasor, Die Ehre, 1. zvezek, 2. knjiga, 8. poglavje, str. 128. Slovenski prevod iz Valvasor, Slava, str. 190. Valvasor, Die Ehre, 1. zvezek, 3. knjiga, 25. poglavje, str. 396. Slovenski prevod iz Valvasor, Slava, str. 462. O članih družine Locatelli in njihovih železarskih posestih v Bohinju podrobno Mullner, Geschichte, str. 348-351. Zadnji moški član bohinjske veje družine Locatelli je umrl leta 1722. Hacquet, Oryctographia, str. 14-25. zanesljivo ni več obstajala in ni bila več prisotna v spominu prebivalcev, razvaline pa so takrat domnevno že povezovali z legendarnimi plavži svete Heme v Bohinju.7 Livarna je bila edinstveni metalurški obrat tedanjega časa v Bohinju in na Gorenjskem ter druga najstarejša livarna železa na Kranjskem. Starejša je bila le livarna železa pod izvirom Hublja pri Ajdovščini.8 Raziskave livarne v 20. stoletju V začetku 20. stoletja je po skoraj dveh stoletjih pozabe zgodovino livarne raziskoval arheolog Alfons Mullner, večletni kustos in ravnatelj Deželnega muzeja za Kranjsko v Ljubljani.9 Leta 1909 je izdal svoje najpomembnejše strokovno delo, knjigo o zgodovini železa oz. železarstva na Kranjskem, Goriškem in v Istri (Geschichte des Eisens in Inner-Osterreich von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Erste Abteilung: Krain, Gorz und Istrien).10 V njej je v zgodovinskih virih izpričano livarno iz 17. stoletja v Bohinju identificiral z razvalinami pri Nomenju.11 Njegove ugotovitve še danes veljajo. Avgusta leta 1938 je razvaline livarne izkopaval arheolog Walter Schmid, nekajletni kustos in ravnatelj Deželnega muzeja za Kranjsko v Ljubljani, pozneje v Gradcu kustos tamkajšnjega muzeja in univerzitetni profesor ter ves čas tudi pomemben 7 8 9 10 11 Müllner, Geschichte, str. 342-343. Prav tam, str. 341. Gabrovec, Müllner. Müllner, Geschichte. Prav tam, str. 342-343. 2 3 4 5 6 453 3 KRONIKA_64 VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 2016 raziskovalec arheologije Bohinja.12 Arheološkim raziskavam W. Schmida pri Nomenju sta precej pozornosti namenila časnika Jutro in Slovenec.13 Walter Schmid je takrat izkoristil obstoječe ljudsko poimenovanje razvalin po sveti Hemi in v javnosti zatrdil, da je odkril ostaline plavža in pripadajoče stanovanjske stavbe (gradiča, kot mu pravi) iz 11. stoletja, ki sta bila dejansko last Heme Krške oz. svete Heme.14 Domnevno je to storil, da je od konservativne banske uprave lažje pridobil finančna sredstva za izkopavanja.15 Januarja tega leta je bila namreč Hema Krška uradno razglašena za svetnico. Možnost, da gre za metalurški objekt, ki je bil nekdaj last Heme Krške, je že leta 1939 zavrnil Janez Veider, slovenski pisec življenjepisa sv. Heme in izročila o njej na slovenskem ozemlju.16 Tudi Walter Schmid je kmalu svojo opredelitev preklical in najprej menil, da gre za stavbe iz 15. ali 16. stoletja,17 kasneje pa je sledil Mullnerjevi interpretaciji.18 Walter Schmid svojih izkopavanj žal ni objavil, prav tako ni znano, kje je njegova dokumentacija izkopavanj.19 Ohranil pa se je njegov natančen opis odkopanih ostalin, ki ga je leta 1944 kot del tipko-pisnega sestavka o železarstvu v Bohinju20 napisal na prošnjo uredništva Tovarniškega vestnika Kranjske industrijske družbe na Jesenicah in jim ga tudi poslal.21 Izkopavanja Walterja Schmida je dokumentiral tudi ljubiteljski fotograf Slavko Smolej, sicer elektrotehnik v Kranjski industrijski družbi, po drugi svetovni vojni pa ravnatelj Metalurške industrijske šole na Jesenicah in tudi upravnik Tehničnega muzeja Železarne Jesenice.22 Ze poleti leta 1938 je v časnikih Jutro in Slovenec ter v Tovarniškem vestniku Kranjske industrijske družbe podrobno poročal o izkopavanjih Tloris livarne (pogled proti jugu) in načrt talilne peči v preseku in tlorisu (pogled proti vzhodu), kijih je narisal Slavko Smolej (po: Smolej, Najstarejša livarna, sl. 2 in 3). 12 Gabrovec, Schmid; Baš, Schmid; Kastelic, Walter Schmid; Kle-menc, In memoriam. 13 Jutro, 7. 8. 1938, št. 182, str. 5; Slovenec, 12. 8. 1938, št. 184a, str. 3; Jutro, 9. 10. 1938, št. 235, str. 5. 14 Slovenec, 12. 8. 1938, št. 184a, str. 3,Jutro, 9. 10. 1938, št. 235, str. 5; Smolej, Plavž sv. Heme, str. 4. 15 Tako sklepa Slavko Smolej, Najstarejša livarna, str. 57; Smolej, Srednjeveška topilnica, str. 15. 16 Veider, Kneginja Ema, str. 181. Njegov argument je bil, da Hema Krška in njen mož Viljem v Bohinju nista imela posesti, saj so ti kraji pripadali briksenski škofiji. 17 Smolej, Najstarejša livarna, str. 57; Smolej, Srednjeveška topilnica, str. 15. 18 GMJ, arhiv KID, serija 1918-1945, t. e. 54, arhivska enota 599, Walter Schmid, Das Eisenwesen von Wochein, str. 9-10. 19 Po nedavnem ustnem podatku nekaj najdb Schmidovih izkopavanj livarne pri Nomenju hrani Narodni muzej Slovenije. 20 GMJ, arhiv KID, serija 1918-1945, t. e. 54, arhivska enota 599, Walter Schmid, Das Eisenwesen von Wochein, 14 pagini-ranih strani, opis ostalin livarne na str. 9-12. 21 GMJ, arhiv KID, serija 1918-1945, t. e. 54, arhivska enota 599, pismo W. Schmida g. Kuharju z dne 1. julija 1944 in pismo W. Schmida g. Kuharju z dne 26. avgusta 1944. 22 Orel, Smolej; Slavko Smolej. 454 3 KRONIKA 64 VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 2016 Walterja Schmida pri Nomenju.23 Dva članka o livarni, s kratko zgodovino, z opisi stavb in opisom domnevnega postopka dela, pa je napisal še v petdesetih letih.24 Smolejeve objave so, po Mullnerjevi objavi zgodovine in lokacije livarne leta 1909, prve in edine pregledne strokovne objave livarne doslej. Smolejeve maloštevilne fotografije so edina ohranjena dokumentacija izkopavanj,25 njegovi načrti livarne pa so se ohranili le v njegovih objavah. Leta 1972 je zaraščeno in zasuto glavno stavbo livarne ponovno odkopal Tehnični muzej Železarne Jesenice, ki ga je takrat vodil Miloš Magolič. Njihovo delo dokumentirajo le številne fotografije z opisi.26 Opis ostalin livarne27 Kompleks livarne pri Nomenju obsega tri stavbe - Walter Schmid jih je poimenoval stanovanjska hiša (3), skladišče za oglje (2) in livarska stavba (1). Arheološko je raziskal vse tri, dokaj podrobni opisi so ohranjeni le za stanovanjsko hišo in livarsko stavbo. Nekaj dodatnih podatkov o livarski stavbi nam Pogled skozi obok peči (a) v jašek peči leta 1938 (foto: Slavko Smolej, fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice). nudijo opisi fotografij izkopavanj leta 1972. Glavna stavba livarne, t. i. livarska stavba, leži v bližini potoka Plavžarica, med potokom in potjo na Nemški Rovt. Na drugi strani poti, vzhodno od glavne stavbe livarne, je bilo t. i. skladišče za oglje. T. i. stanovanjska stavba je bila postavljena na približno 20 metrov više ležeči naravni terasi nad skladiščem, južno od njega.28 1 Glavna stavba livarne Stavba je bila delno vkopana v breg, zidovi so tam še danes ohranjeni do skoraj treh metrov višine. Dolga je bila 18,2 metra in široka 9,55 metra, stene so bile debele 55 centimetrov, le okrog jaška peči 1,5 metra. Sestavljalo jo je pet prostorov, ki jih je S. Smo-lej označil kot: A peč, B delavnica, C predprostor, D skladišče in E kuhinja.29 Stavba je bila masivno zidana iz lomljencev in apnene malte, le prostor E iz lesa. Stiki zidov kažejo, da sta bila prostora C in D (torej verjetno tudi prostor E) pozneje prizidana prvotnemu jedru stavbe, ki ga sestavljata le peč (A) in prostor B. Pogled skozi nekdanji obok (a) v jašek peči ob odkopu livarne leta 1972 (foto: Miloš Magolič, fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice). 23 Slovenec, 12. 8. 1938, št. 184a, str. 3; Jutro, 9. 10. 1938, št. 235, str. 5; Smolej, Plavž sv. Heme. 24 Smolej, Najstarejša livarna; Smolej, Srednjeveška topilnica. 25 Fotografije hrani Gornjesavski muzej Jesenice. 26 Fotografije hrani Gornjesavski muzej Jesenice. 27 V opisu so združeni podatki iz: GMJ, arhiv KID, serija 19181945, t. e. 54, arhivska enota 599, Walter Schmid, Das Ei- senwesen von Wochein, str. 10-12; Smolej, Plavž sv. Heme, str. 4-5; Smolej, Najstarejša livarna, str. 54-55; Smolej, Srednjeveška topilnica, str. 13-14; Slovenec, 12. 8. 1938, št. 184a, str. 3; Jutro, 9. 10. 1938, št. 235, str. 5; opisi fotografij izkopavanj leta 1972, ki jih hrani Gornjesavski muzej Jesenice. 28 Skica lege stavb livarne v Smolej, Najstarejša livarna, sl. 1, in Smolej, Srednjeveška topilnica, slika na str. 13. 29 W. Schmid (GMJ, arhiv KID, serija 1918-1945, t. e. 54, arhivska enota 599, Walter Schmid, Das Eisenwesen von Wochein, str. 11-12) je prostore označil drugače: A peč (Smolej: A), B livni prostor pred pečjo (Smolej: brez oznake). C delavnica (Smolej: B), D predprostor skladišča E (Smolej: C), E skladišče (Smolej: D), F kuhinja (Smolej: E), G stranski prostor delavnice C (Smolej: brez oznake). Ohranili smo poznejše Smolejeve oznake, ker jih je uporabil tudi na svojem načrtu. V opisih fotografij izkopavanj leta 1972, ki jih hrani Gornjesavski muzej Jesenice, pa so uporabili oznake prostorov po W. Schmidu, ne S. Smoleju. 455 3 KRONIKA VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 64 2016 Pogled z vrha v jašek peči ob izkopavanjih leta 1938 (foto: Slavko Smolej, po: Smolej, Najstarejša livarna, sl. 5). Danes ruševine stavbe niso več toliko ohranjene kot v času izkopavanj leta 1938, še posebej območje peči, ki je bilo takrat v precej boljšem stanju. A Talilna peč in livni prostor pred njo Peč je bila ob izkopavanjih leta 1938 še zelo dobro ohranjena. Obdajale so jo 1,5 metra debele stene. Širina peči v zgornjem delu kvadratnega tlorisa Ostanek zidanega žleba za izpust tekoče litine iz jaška peči leta 1972 (foto: Miloš Magolič, fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice). Ohranjeni del jaška peči spomladi leta 2016 (foto: V. Pflaum). je bila 1,17 metra. Dimnik se je po poročanju W. Schmida v času izkopavanj dvigoval še 1,5 m visoko. Na sredini peči je bil 1,5 metra globok jašek ovalnega tlorisa, ki se je jajčasto ožil proti dnu. Zgrajen je bil iz natančno obklesanih kvadrov peščenjaka, debelih do 30 centimetrov. Jašek je obdajalo polnilo iz na-sutja, kamnov in ilovice. Notranje stene jaška so bile na površini rdeče ožgane in zeleno, modro ter rjavo glazirane s tekočo žlindro. V zahodni in severni steni peči je bila obokana odprtina. Zahodna odprtina (b na načrtu peči) je bila široka 1,08 metra, proti jašku se je zožila na 50 centimetrov, visoka pa je bila 1,45 metra. Tam je bil verjetno nameščen meh za vpihavanje zraka, ki ga je poganjalo vodno kolo na mimo tekočem potoku. Severna odprtina (a na načrtu peči), visoka 1,80 metra, je delavcem omogočala dostop do jaška. Iz jaška proti severu (po bregu navzdol) je v loku potekal zidan zaokrožen žleb oz. livni jarek proti niže ležečemu poglobljenemu livnemu prostoru. Leta 1972 so očistili in delno izkopali tudi območje livne-ga prostora pred pečjo livarne, ki ga je delno raziskal že W. Schmid. Fotografij arheoloških ostalin na tem območju ni. Livni prostor, tlakovan z (rdeče ožgano) ilovico, je meril 2,2 metra v širino in 2,0 metra v dolžino. W. Schmid je tam našel tudi dele litožele-znih retort. Ognjišče je bilo v času izkopavanj močno uničeno, nekdaj pa po domnevah W. Schmida visoko približno 90 cm. V vzhodni steni ognjišča je bil drugi žleb kot dovod za vpihavanje zraka. Ob severozahodnem vogalu je ležal velik grobo obklesan kamen (60 x 50 x 35 cm), ki je po W. Schmidu verjetno služil kot nakovalo. 456 64 2016 3 KRONIKA VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 Pogled v prostor B proti vzhodu spomladi leta 2016. zgrajen hkrati s to steno, saj na stiku Ostanki lesa (verjetno tramovnega stropa) ob odkopu prostora B leta 1972 (foto: MilošMagolič, fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice). V peči so po mnenju Iva Janeza Cundriča uporabljali dva različna metalurška postopka - plavžarske-ga, v katerem so železovo rudo raztalili v surovo železo oz. beli grodelj, in livarskega, v katerem so nato raztalili surovo železo in iz njega izdelali sivo litino. Jašek peči so pri dnu predrli, da so izpustili tekočo litino, ob ponovitvi postopka pa so ga ponovno zazidali. Tekoča litina je stekla po žlebu in zalila kalupe vzhodni steni je vidno, da južni zid prostora D ni bil ta gradbeno spojena (foto: V. Pflaum). v livnem prostoru. Na območju livarne so našli dve vrsti livarske žlindre: v večjih količinah gladko steklasto žlindro žive modrozelene barve z zelo majhno vsebnostjo železa in tudi mehurjasto žlindro z deloma visoko vsebnostjo železa (sive litine).30 Nasprotno je Alfons Mullner iz dokumenta, ki ga je objavil v prepisu, sklepal, da so tam talili tuje surovo železo oz. grodelj, torej da so ga v livarno pripeljali od drugod.31 B Delavnica Tlak prostora je bil izdelan iz steptane ilovice, prekrite s smrekovimi deskami. V vzhodni steni prostora je bila niša. Na tleh prostora so se ohranili ostanki lesa domnevnega stropa iz tramov, nad katerim je bilo po mnenju W. Schmida morda še zgornje nadstropje. Prostor je bil v smeri vzhod-zahod pre-deljen z 1,6 metra visokim in 55 centimetrov debelim zidom, ki na načrtu ni označen in ni več ohranjen. Za zidom je bil nasut zelo fin pesek, na njem pa je ležalo več odlomkov brusnih kamnov in v kotu brusni kamen premera 30 centimetrov iz peščenca. C Predprostor Po opisu W. Schmida je bil prostor C odprt na spodnjo (severno) stran, proti potoku. Leta 1972 pa so pri odkopu ruševin odkrili ostanke zidu na tej strani in vhod s kamnitim pragom na sredini zidu. Odkrili so tudi ostanke tlaka iz lesenih desk. 30 Cundrič, Pozabljeno, str. 64-65. 31 Mullner, Geschichte, str. 341-342. 457 3 KRONIKA_64 VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 2016 Leta 1972 odkriti severni zid in kamniti prag prostora C (foto: Miloš Magolič, fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice). D Skladišče Prostor je bil ometan in tlakovan z lesenimi pod-nicami. V njem je W. Schmid našel manjše kose rude dveh vrst - bobovec in rudo, ki je izgledala kot manganova ruda, pa tudi žlindro in kose železa, med njimi ostanek neke cevi. Prostora D in C je ločevala zidana predelna stena, ki ni imela gradbenega spoja z zahodno steno teh dveh prostorov. Ob izkopavanjih leta 1972 se je porušila. Lesene podnice v prostoru D, ki so jih leta 1972 odkrili v širini enega metra od vzhodne stene (foto: Miloš Magolič, fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice). E Kuhinja32 Prostor E je bil edini del stavbe, ki je bil zgrajen iz lesa, v breg na njeni južni strani. Na sredini prostora je bilo ognjišče dimenzij 1,4 x 1,4 metra. Fotografij raziskanega prostora E iz časa Schmidovih izkopavanj ni, leta 1972 pa tega dela niso odkopali. 2 Skladišče za oglje Walter Schmid je odkril trdno zidan zid, dolg 17,5 metra in debel 75 centimetrov, preostali del stavbe je bil verjetno grajen iz lesa. Zid je potekal približno v smeri vzhod-zahod. Na tem mestu je našel železen kavelj. 3 Stanovanjska stavba Stavba je bila dolga 12,85 metra in široka 7,60 metra, sestavljali so jo trije prostori (A, B in C po W. Schmidu). Dobro grajeni in ometani zidovi debeline približno 60 centimetrov so bili ohranjeni do višine 1,8 metra. Grajeni so bili iz neenakomernih, delno obdelanih kamnov. Stavba je imela morda tudi nadstropje. Prostori so bili nekdaj tlakovani s steptano ilovico, obloženo s smrekovimi deskami. Prostor A je imel po besedah W. Schmida bel oplesk. V prostoru B je bila niša s klopjo, široko 80 centimetrov in visoko 50 centimetrov ter obloženo s ploščami iz skrilavca. V kotu prostora C je stalo veliko ognjišče, obloženo s ploščami iz skrilavca. V ostankih dimnika so ležali kosi pečnic peči, za katero W. Schmid domneva, da je stala v zgornjem nadstropju stavbe. Na eni pečnici je bil upodobljen konj, na drugi jeruzalemski križ. Ustno izročilo o sveti Hemi v Bohinju Ustno izročilo razvaline livarne povezuje s sveto Hemo. Hema Krška (rojena konec 10. stoletja, umrla morda leta 1045) je bila po rodu iz bavarskega najvišjega sloja plemstva, po ženski veji prednikov je domnevno izvirala iz bavarske dinastije Luitpoldin-gov, imela pa je tudi prednike v slovanski (moravski) aristokraciji. Njen mož Viljem II., grof Breške in Savinjske grofije, je bil po rodu prav tako iz ene najo-dličnejših bavarskih plemiških rodbin, Viljemovcev. Po njegovi smrti leta 1036 je Hema v svojih rokah združila lastne posesti na avstrijskem Koroškem z moževimi posestmi na ozemlju današnje Avstrije in Slovenije (predvsem na Štajerskem in Dolenjskem) in s tem postala ena najbogatejših žensk svojega časa. V lasti je imela obsežno posest v Furlaniji, ob zgornji Aniži na avstrijskem Štajerskem, na avstrijskem Koroškem, v Posavinju in Posotelju (severno in vzhodno od Celja, Kozjansko, Bizeljsko) in na Dolenjskem (med Krko in Savo ter Mirno in Dravo). Leta 1043 32 W. Schmid jo imenuje tudi soba za hlapce. 458 64 2016 3 KRONIKA VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 Izkopavanje stanovanjske hiše leta 1938. Desno je verjetno t. i. prostor B po W. Schmidu, z nišo v steni (foto: Slavko Smolej, fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice). Pogled na stanovanjsko stavbo proti jugu spomladi leta 2016, verjetno na prostor B, s porušeno nišo v južni steni (foto: V. Pflaum). Pogled na stanovanjsko stavbo proti jugovzhodu spomladi leta 2016. Desno je verjetno zidano ognjišče v kotu prostora C (foto: V. Pflaum). 459 3 KRONIKA_64 VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 2016 je v Krki na Koroškem ustanovila plemiški damski samostan.33 Hemo Krško so začeli častiti kot svetnico vsaj v drugi polovici 12. stoletja,34 kanonizirana pa je bila 5. januarja 1938. V Bohinju je bilo čaščenje sv. Heme vezano predvsem na Nemški Rovt in Bitnje, kamor so ga verjetno v srednjem veku (13. stoletju) zanesli nemško govoreči naseljenci s Koroške.35 Kar dve sakralni upodobitvi iz Bohinja naj bi po ljudskem prepričanju prikazovali sv. Hemo. Poznogotski relief iz prve četrtine 16. stoletja, vstavljen v baročni zlati oltar v podružnični cerkvi sv. Ahaca na Nemškem Rovtu, po ljudski razlagi predstavlja snidenje Heme Krške in njenega moža Viljema II. na Baškem sedlu po domnevni Viljemovi vrnitvi z romanja v Rim.36 Po strokovni razlagi relief predstavlja srečanje Joahi-ma in Ane pri jeruzalemskih Zlatih vratih.37 Baročni kipec iz atike stranskega oltarja sv. Uršule v podružnični cerkvi sv. Marjete v Jereki naj bi upodabljal sv. Hemo z modelom cerkve v rokah.38 Ustno izročilo pravi tudi, da je bila sv. Hema lastnica cerkev v Bit-njah in na Nemškem Rovtu.39 Po ustnem izročilu je imela Hema Krška v Bohinju v lasti rudnike in topilnice železa (t. i. »plavži sv. Heme«), bila naj bi tudi začetnica srednjeveškega železarstva v teh krajih, tu naj bi tudi občasno prebivala. Njeni naj bi bili tudi kovačnica in žebljarna v Soteski. Ljudsko poimenovanje za livarno pri Nomenju je »plavž sv. Heme«, kraj njenih ruševin so imenovali tudi »pri sv. Hemi« ali »na plavžu svete Heme«, stanovanjsko stavbo ob njej pa »gradič sv. Heme«. Legenda omenja tudi Hemino žago v Grmečici. V Logu ali na Lazih v Bohinju naj bi W. Schmid odko-pal ostanke hleva sv. Heme.40 Tudi v Bohinju se je, tako kot v drugih krajih po Sloveniji in na Koroškem, ohranila legenda o Hemi- 33 Zgodovinski podatki o Hemi Krškijn njenem možu Viljemu so povzeti po Štih, Zgodovinsko in Stih, Viljemovci, str. 242. 34 Štih, Zgodovinsko, str. 7. 35 GMJ, arhiv KID, serija 1918-1945, t. e. 54, arhivska enota 599, Walter Schmid, Das Eisenwesen von Wochein, str. 8; Emi-na romarska pot, str. 167. 36 Smolej, Plavž sv. Heme, str. 4; Jutro, 9. 10. 1938, št. 235, str. 5; Jalen, Cvetkova, str. 385; GMJ, arhiv KID, serija 1918-1945, t. e. 54, arhivska enota 599, Walter Schmid, Das Eisenwesen von Wochein, str. 8. 37 Cevc, Poznogotska, str. 146; Klemenčič, Srečanje. Kljub temu da je umetnostnozgodovinska stroka že pred več desetletji ovrgla ljudsko razlago, da gre za upodobitev sv. Heme in Viljema, je ta še kar prisotna tudi v novejši literaturi — npr. Dolinar, Ema Krška, str. 26—27; Till, Hema Krška, str. 42, slika na str. 36; Emina romarska pot, str. 9, 167. 38 Dolinar, Ema Krška, str. 26; Emina romarska pot, str. 9, 173. 39 Jutro, 9. 10. 1938, št. 235, str. 5. 40 Podatki o ustnem izročilu so povzeti po: Mullner, Geschichte, str. 337, 342; Jutro, 7. 8. 1938, št. 182, str. 5; Smolej, Plavž sv. Heme, str. 3; Jutro, 9. 10. 1938, št. 235, str. 5; Smolej, Najstarejša livarna, str. 54, 57; Smolej, Srednjeveška topilnica, str. 13, 15; GMJ, arhiv KID, serija 1918—1945, t. e. 54, arhivska enota 599, Walter Schmid, Das Eisenwesen von Wochein, str. 8; Cvetek, Bohinjsko, str. 240. nem pravičnem plačilu delavcev: vsak delavec je iz predpasnika/košare lahko vzel toliko zlatnikov, kolikor si je zaslužil. Če je poskušal vzeti več (ali manj), pa ni mogel.41 Legenda iz Bitenj pripoveduje, kako je sv. Hema svojo ravan za Ajdovskim gradcem prodala neki domačiji za tri hlebe kruha in jo blagoslovila z besedami, da pri tej hiši nikoli ne bo manjkalo kruha, kar naj bi se nato tudi uresničilo.42 V nasprotju z ustnim izročilom lahko na osnovi doslej znanih zgodovinskih podatkov o obsegu posesti Heme Krške in njenega moža Viljema43 ter podatkov o lastništvu posesti v Bohinju v štiridesetih letih 11. stoletja44 sklepamo, da ni mogoče, da bi bila Hema Krška lastnica rudnikov in posesti v Bohinju, prav tako ni verjetno, da bi tam občasno prebivala. Odsev dogodkov leta 1938 v leposlovju Razglasitev Heme Krške za svetnico januarja leta 1938 in Schmidova izkopavanja domnevnega plavža sv. Heme istega leta sta poleg v sočasnem časopisju odmevala tudi v leposlovju. Tako je pisatelj in duhovnik Janez Jalen leta 1938 v svojo povest Cvetkova Cilka, ki se dogaja na Koprivniku v Bohinju, vključil tudi ustno izročilo o sveti Hemi v Bohinju,45 omenil pa je tudi plavž svete Heme pri Nomenju. Ustno izročilo o sv. Hemi v Bohinju navaja skozi besede Cil-kine tete Jere: »Blažena Hema je vseh Slovencev priprošnjica. Med Kranjci bi jo pa prav posebno morali častiti ravno Bohinjci. V naših krajih so ji rudo topili in večkrat je tudi sama prijezdila s Koroškega čez gore in skozi Sotesko v Bohinj. Na oltarju v Nemškem Rovtu stoji tabla, na njej je v les vrezano, kako svetnica jemlje na vrhu Bače slovo od svojega moža, ko je odhajal v južne kraje. ... «46 V povest je vključil tudi legendno zgodbo o lahkoživem kovaču Avguštinu, ki je delal za sv. Hemo prav v njenem plavžu pri Nomenju in se je skupaj s svojo ženo pod Heminim vplivom spreobrnil.47 Takole Jera začenja pripoved o Avguštinu: » V plavžu svete Heme na Nomenju je služil kovač, ki so ga krstili za Avguština, ljudje so mu pa rekli Ještin. Ni bil nejeveren, le nevnemaren za mašo, zakramente in molitev. Pa za ženskami jepreradgledal. Veseljaškega kovača so zatožilipobožni Hemi.. ,«48 41 Müllner, Geschichte, str. 342; Smolej, Plavž sv. Heme, str. 4; Cvetek, Bohinjsko, str. 240; Cundrič, Pozabljeno, str. 34. 42 Legendo je po ustni pripovedi zapisala Marija Cvetek, Bohinjsko, str. 240. 43 Štih, Zgodovinsko, str. 15, 17. 44 Štih, Tisoč let, str. 24-25. 45 Na bohinjsko ustno izročilo o sv. Hemi v Jalnovem delu je opozorila Marija Cvetek, Bohinjsko, str. 239-240. 46 Jalen, Cvetkova, str. 384-385. 47 Prav tam, str. 385-387. 48 Prav tam, str. 385. 460 64 2016 3 KRONIKA VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 Sklep Raziskava livarne pri Nomenju v Bohinju, t. i. He-minega plavža, z zgodovinskega in arheološkega vidike ter z vidika ustnega izročila je osvetlila edinstveno, čeprav kratkotrajno poglavje v zgodovini bohinjskega železarstva.49 Dosedanje vedenje o livarni je bilo omejeno na vidik lokalne zgodovine, rudimentaren opis ostalin stavb in metalurški vidik dela v livarni, raziskava pa prinaša nekaj novih spoznanj. Nastanek livarne je preko njenega ustanovitelja, dr. Konrada Widerholta von Weidenhofna, neposredno povezan z rudnikom živega srebra v Idriji. Sistematičen, podroben in celovit opis arheološko raziskanih ostalin livarne, ki temelji neposredno na dokumentaciji raziskovalcev, prinaša nove podatke o arhitekturi livarne. Prvič so bili upoštevani tudi podatki izkopavanj iz leta 1972 in predstavljen izbor takratne fotografske dokumentacije. Bogato in delno še vedno živo ustno izročilo o sveti Hemi v Bohinju, kamor sodi tudi poimenovanje livarne po njej, nima zgodovinske osnove. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI GMJ, arhiv KID - Gornjesavski muzej Jesenice, arhiv Kranjske industrijske družbe GMJ, arhiv KID, serija 1918-1945, t. e. 54, arhivska enota 599. ČASOPISNI VIRI Jutro, 1938. Slovenec, 1938. LITERATURA Baš, Franjo: Schmid, Valter (1875-1951). Slovenski biografski leksikon, 9. zvezek. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960. (dostopno na http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi543763/#slovenski-biografski-leksikon (6. oktober 2016)). Cevc, Emilijan: Poznogotska plastika na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1970. Cundrič, Ivo Janez: Pozabljeno Bohinjsko zlato. Slovenj Gradec: Cerdonis, 2002. Cvetek, Marija: Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna. Etnolog 8 (59), 1998, str. 225248. 49 Pri pripravi nekaterih tem članka sta sodelovala dr. Marko Mugerli iz Gornjesavskega muzeja Jesenice in Anton Zelenc iz Mestnega muzeja Idrija, za kar se jima najlepše zahvaljujem. Dolinar, France Martin: Ema Krška in Slovenci. Emina romarska pot. Zbornik referatov. Podsreda: Kozjanski park, 2007, str. 24-29. Emina romarska pot. Romarski vodnik. Podsreda: Kozjanski park, 2014. http://kozjanski-park.si/ wp-content/uploads/2015/05/ERP-RV-SLÜ. pdf (dostop 7. 10. 2016) Gabrovec, Stane: Müllner, Alfons. Enciklopedija Slovenije 7. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993, str. 236. Gabrovec, Stane: Schmid, Walter. Enciklopedija Slovenije 11. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997, str. 12-13. Hacquet, Balthasar: Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder. Leipzig: bey Johann Gottlob Immanuel Breitkopf, 1778. Jalen, Janez: Cvetkova Cilka. Janez Jalen, Izbrani spisi I (Ovčar Marko, Cvetkova Cilka). Celje: Mohorjeva družba, 2004, 245-450. Kastelic, Jože: Walter Schmid. Zgodovinski časopis 5, 1951, št. 1-4, str. 292-299. Kavčič, Ivica: Živo srebro. Zgodovina idrijskega žgal-ništva. Idrija: Založba Bogataj, 2008. Klemenc, Josip: In memoriam Dr. Walter Šmid. Arheološki vestnik 1, 1950, št. 1-2, str. 242-245. Klemenčič, Jakob: Srečanje Joahima in Ane pri Zlatih vratih. Gotika v Sloveniji. Ljubljana: Narodna galerija, 1995, str. 213-214. Müllner, Alfons: Geschichte des Eisens in Inner-Öster-reich von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Erste Abteilung: Krain, Görz und Istrien. Wien; Leipzig: Verlag von Halm und Goldmann, 1909. Orel, Boris: Smolej, Slavko (1909-1961). Slovenski biografski leksikon, 10. zvezek. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967 (dostopno na http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi588433/#slovenski-biografski-leksikon (6. oktober 2016)). Slavko Smolej (1909—1961). Glasnik gorske narave in železarske kulture (ur. Lara Štrumej). Ljubljana: Moderna galerija, 1999. Smolej, Slavko: Najstarejša livarna železa na Slovenskem. Kronika 1, 1953, št. 1, str. 54-57. Smolej, Slavko: Plavž sv. Heme pri Koritih pri Nomenju izkopan. Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe 2, 1938, št. 17, str. 3-5. Smolej, Slavko: Srednjeveška topilnica železa v No-mnju. Železar. Glasilo delovnega kolektiva Železarne Jesenice 7, 1958, št. 1, str. 13-15. Soukup, Rudolf Werner: Chemie in Österreich. Von den Anfängen bis zum Ende des 18. Jahrhunderts: Bergbau, Alchemie und frühe Chemie. Wien; Köln; Weimar: Böhlau Verlag, 2007. Štih, Peter: Tisoč let od prve omembe Blejskega gradu (1011-2011) in začetki blejskega gospo- 461 3 KRONIKA VERONIKA PFLAUM: »PLAVŽ SVETE HEME«, 451-462 64 2016 stva škofov iz Briksna. Blejski grad. 1000 let prve omembe. Bled; Ljubljana: Muzejsko društvo Bled, Zavod za kulturo Bled, Narodni muzej Slovenije, 2011, str. 9-27. Štih, Peter: Viljemovci. Enciklopedija Slovenije 14. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 241-242. Štih, Peter: Zgodovinsko o Hemi Krški. Emina romarska pot. Zbornik referatov. Podsreda: Kozjanski park, 2007, str. 6-23. Till, Jože (Josef): Hema Krška. Emina romarska pot. Zbornik referatov. Podsreda: Kozjanski park, 2007, str. 30-43. Valvasor, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske I. (prevod Doris Debenjak, Božidar Debenjak in Primož Debenjak). Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Herzogthums Krain. Ljubljana; Nürnberg, 1689. Veider, Janez: Kneginja Ema, naša prva svetnica. Gro-blje - Domžale: Misij. tiskarna, 1939. SUMMARY 'St. Hemma Blast Furnace'. Iron Foundry at Nomenj in Bohinj East from Bohinjska Bistrica and across the Nomenj village, there lie the ruins of a metallurgical plant by the brook called Plavzarica. In the oral tradition, the place used to be known as 'St. Hemma's' and the ruins are still called 'St. Hemma Blast Furnace'. The long-time Carniola land doctor from Ljubljana Dr Konrad Widerholt/Wiederholdt von Weidenhofen had the Nomenj iron foundry built in the middle of the 17th century (1647) in order to cast iron retorts for burning the mercury ore, 'army instruments' (presumably cannonballs and cannon barrels), iron stoves, mortars, etc. A whole new method of mercury extraction by distillation in diagonal cast-iron retorts was invented by Dr Widerholt and his apothecary assistant Augustin Petraeus and imple- mented in the Idrija Mine in the middle of the 17th century. Although the foundry at Nomenj was built precisely because of the increased demand for cast-iron retorts, they lacked the required quality and the Mine ordered them elsewhere. Valvasor mentions the iron foundry from Bohinj in The Glory of the Duchy of Carniola (1689) two times, giving no precise denomination and location of the foundry. He named the owner of the foundry 'Mister Locatelli'. When exactly did the Nomenj foundry cease to function, remains unknown. It certainly no longer existed at the end of the 18 th century. This was the second oldest iron foundry in Carniola. In the beginning of the 20th century, the archaeologist Alfons Mullner identified the Nomenj ruins. There was an archaeological excavation carried out in 1938 by the archaeologist Walter Schmid. Walter Schmid's excavation was documented also by the amateur photographer Slavko Smolej who published some articles on it. The main building of the foundry was excavated again in 1972 by a team from the Jesenice Ironworks Technical Museum. The foundry complex at Nomenj consists of three buildings: a residential house (3), a charcoal storage (2) and a foundry building (1). The foundry building was partly hidden inside the ground of a hill, where the walls are still preserved almost up to three meters high. It consisted of 5 rooms (marked A, B, C, D and E). The building was solidly built from stones and lime mortar, only the room E was made of wood. The rooms C and D were only added later to the primary core of the building. The well-constructed residential house included three rooms. A solid constructed wall is the only preserved part of the charcoal storage. Veneration of St. Hemma (Hemma of Gurk, a Bavarian noblewoman, born at the end of the 10th century, died presumably in 1045) was probably started in Bohinj, particularly at Nemški Rovt and Bitnje, in the Middle Ages by the German-speaking settlers from Carinthia. According to the oral tradition, Hemma of Gurk owned mines and iron smelters (the so called St. Hemma Blast Furnaces) in Bohinj. Contrary to the oral tradition, historical sources prove that Hemma of Gurk could not have owned the mines and lands in Bohinj or resided there occasionally. 462 64 2016 3 KRONIKA 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 622:549.261(497.452)"15/18" Prejeto: 2. 6. 2016 Marko Mugerli dr., višji kustos Gornjesavskega muzeja Jesenice, Cesta Franceta Prešerna 45, SI-4270 Jesenice E-pošta: marko.mugerli@gmj.si Vloga družin Bucelleni in Ruard v gornjesavskem fužinarstvu IZVLEČEK Družini Bucelleni in Ruard sta pomembno vplivali na razvoj Gornjesavske doline. Prva je prinesla naprednejši način pridobivanja jekla: proizvodnja je bila večja, zahtevala je močnejšo vodno silo in tudi večjo porabo oglja. Iskanje energentov je naletelo na odpor drugih uporabnikov gozdov, voda in poti. Ohranjeno je sorazmerno veliko korespondence med lastniki fužin, višjim rudarskim sodnikom in upravitelji blejskega gospostva, s pomočjo katere je možno spremljati razvoj fužinarstva od 16. do 19. stoletja. Do največjih trenj je prihajalo z lastniki blejskega gospostva, briksensko škofijo. Ta so se končala, ko je gospostvo kupil fužinar Viktor Ruard. Posodobil je način proizvodnje jekla, kije bil v veljavi več kot tristo let. Na Savi je namreč dal postaviti pudlovko. Za dokončno slovo od fužinarstva pa je poskrbela Kranjska industrijska družba z izgradnjo Siemens-Martinove jeklarne. KLJUČNE BESEDE fužinarstvo, rudarstvo, gospodarstvo, Sava, Jesenice, Bucelleni, Ruard ABSTRACT THE ROLE OF BUCELLENI AND RUARD FAMILIES IN THE UPPER SAVA VALLEY IRON PRODUCTION The Bucelleni and Ruard families left an important mark on the development of the Upper Sava Valley. The former introduced advanced methods of steel production: the increased production volume required greater water power as well as higher consumption of coal. The search for energy sources met with resistance among other users of forests, waters and paths. A relatively large volume of preserved correspondence between the ironworks owners, the higher mining court judge and the administrators of the Bled seigniory offers an insight into the development of ironmaking industry from the 16th to the 19th century. The greatest friction arose with the owners of the Bled seigniory, the Diocese of Brixen, which was finally settled after the seigniory was purchased by ironmaster Viktor Ruard. He modernised the more than three centuries old steel production method by setting up a puddling furnace on the Sava River. The end of ironmaking industry, however, was brought about by the Carniolan Industrial Company with the construction of the Siemens-Martin's steelworks. KEYWORDS ironmaking industry, mining, economy, Sava, Jesenice, Bucelleni family, Ruard family 463 3 KRONIKA_64 MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 2016 Prihod družine Bucelleni na Kranjsko Nobena druga gospodarska panoga ni tako zaznamovala Gornjesavske doline kot železarstvo. Fužine so bile v Mostah pri Žirovnici, na Javorniku, Savi, Plavžu in v Mojstrani. Pri njihovem razvoju sta imeli pomembno vlogo družini Bucelleni in Ruard. Prva je prišla na Kranjsko iz Brescie v začetku 16. stoletja. Takrat so trgovino na velike razdalje obvladovali predvsem italijanski trgovci. Pri širitvi monopola sta jim pomagala izgon Judov iz slovenskih dežel, ki so bile takrat pod habsburško oblastjo, in denarne zagate deželnega kneza. Trgovci so se vključevali tudi v druge dejavnosti: za visoke obresti so posojali denar ali pa so vlagali v rudnike in fužine.1 Največji trgovci so velike vsote denarja posojali deželnemu knezu, ki jim je vračal z določenimi ugodnostmi in pravicami. Deželni knez je bil lastnik vseh rudnikov, kar so v svojih rudarskih redih izrecno poudarili cesar Maksimilijan I. leta 1517, kralj Ferdinand I. leta 1553 in nadvojvoda Karel leta 1575. Osebno je dodeljeval rudišča in rudarske pravice.2 Rudnik in talilnice železove rude so bili v Savskih jamah blizu vasi Planina pod Golico. Pred letom 1538 je z njimi začel poslovati Bernard Bucelleni. Prihajal je z območja med jezeroma Como in Garda, kjer so imeli večstoletno železarsko tradicijo.3 Od tam so poleg Bucellenijev prihajali še fužinarji Loca-telliji in della Grotta, ki so se tudi zapisali v zgodovino fužinarstva na Zgornjem Gorenjskem. Kasneje so jim sledili še Codelliji in Zoisi.4 Bernard Bucelleni je možnost povečanja proizvodnje videl v vpeljavi breščanske metode predelave surovega železa oziroma grodlja v jeklo. Železovo rudo so talili v talilnih pečeh, tako imenovanih plavžih. Ob koncu taljenja in redukcijskega procesa, pri ka- Rudnik v Savskih jamah konec 19. stoletja (fotoarhiv GMJ). terem se je iz železove rude s pomočjo ogljika oziroma ogljikovega monoksida izločil kisik, so iz plavža pridobili žlindro in grodelj.5 Pridobljeni grodelj ali surovo železo ni bilo kovno, ker je vsebovalo prevelik odstotek ogljika. V posebni peči so ga segrevali in mu z dodajanjem zraku odvzeli odvečni ogljik. Nato so ga s težkimi kladivi predelali v jeklo. Takšnemu načinu proizvodnje jekla, ki so ga vpeljali fužinarji iz Brescie, so rekli breščanska metoda. Do tedaj so v talilnih pečeh, v tako imenovanih vetrnih pečeh in v pečeh na volka, že pridobivali kovno železo, ki so ga s kovanjem obdelali. Pri tem postopku je bila proizvodnja nizka in tudi veliko železa je ostalo v žlindri, ki je predstavljala odpadek pri taljenju rude. Breščanska metoda je uvedla večje talilne peči in vmesno predelavo grodlja v jeklo. Potrebovala je močnejši vodni vir za pogon mehov in kladiv, kot je bil v Planini pod Golico.6 S prošnjo za dovoljenje za postavitev obratov na Savi in Plavžu se je Bucelleni obrnil na kralja Ferdinanda I., ki mu je to dovoljenje podpisal leta 1538. Originalna listina ni ohranjena, a jo leta 1909 omenja Alfons Müllner v svoji knjigi o zgodovini železarstva na Kranjskem, Goriškem in Istri. Müllner tudi ugotavlja, da družina Bucelleni ni popolnoma opustila obratov v Planini pod Golico, ampak je še naprej uporabljala stari plavž.7 Da je imel Bernard licenco, je omenjeno tudi v deželnoknežji listini iz leta 1596. V njej je zapisano, da je Julij Bucelleni želel pridobiti dovoljenje za postavitev plavža in obnovo fužine na Savi, kakršno so prejeli Bernard in njegovi dediči.8 Družina Bucelleni je v tem času s svojo dejavnostjo posegla tudi na območje Javornika. Tam je leta 1557 gradil fužino Gabrijel Bucelleni.9 Vodo za pogon naprav je zajezil tako, da je zalila pot, po kateri so kmetje gnali živino. Poslej je bil prehod zelo nevaren in kmetje so se pritožili na zemljiško gosposko na Bledu.10 Gabrijel Bucelleni pa je imel težave tudi zaradi kupovanja oglja v gozdovih blejskega gospostva. Izogibal se je plačevanju odškodnine za uporabljeni les, zato so mu sečnjo prepovedali. Ker prepovedi ni upošteval, se je dogajalo, da so mu zaplenili oglje, pripravljeno za odvoz.11 Gabrijel je bil leta 1579 v urbarju radovljiškega gospostva omenjen tudi kot lastnik fužine v Mostah pri Žirovnici.12 V Gornjesavski dolini so se Bucelleniji soočali 5 Cundrič, Pozabljeno, str. 98. 6 Lačen Benedičič,Jeseniški plavži, str. 12, 13. 7 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 382. 8 GMJ, arhiv KID, serija listine, šk. 6, št. 269. 1 Fužina je talilnica železa s kovačijo. Paulin, Tehniški, str.67. 2 Mohorič, Dva tisoč, str. 37. 3 Šorn, Bucelleniji, str. 70. 4 Pantz, Deutsche im Bergbau, str. 26, 27. V plemiških diplomah se priimek zapisuje kot Bucellini. Najstarejši tovrstni dokument datira v leto 1561, ko so bratje Gabriel, Johann in Apollonius Bucellini že kot plemiči dobili izboljšavo grba (Frank, Standeserhebungen, 1, str. 136). 10 Pokorn, Doneski k zgodovini Bleda, str. 150—152. 11 GMJ, arhiv KID, serija listine, šk. 4, št. 207. 12 GMJ, arhiv KID, serija listine, šk. 3, št. 143. Overjen prepis iz urbarja gospostva Radovljica z dne 19. 5. 1841 omenja, da je Gabrijel Bucelleni 1579 radovljiškemu gospostvu za fužino v Mostah plačeval dajatev. 464 64 2016 3 KRONIKA MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 Sava v Valvasorjevem času (Valvasor, Topographia ducatus Carnioliae modernae, št. 213). s konkurenco ostalih fužinarjev (Locatelli, Bartolai, Perkozin, Švarc in Marchesi). Da bi bili močnejši od njih, so preko družabništva postali lastniki določenih deležev posameznih obratov, sčasoma pa so si pridobili tudi deleže svojih družabnikov. Na Savi, kjer je obrat obsegal tri kladiva, je bil njihov družabnik ljubljanski sodnik in župan Lenart Hren. Z Julijem Bucellenijem si je delil talilno peč in dom. V že omenjeni deželnoknežji listini iz leta 1596 beremo, da je bil Lenartov obrat pred sedmimi ali osmimi leti opuščen in da je Hrenov delež pri talilni peči in graščini prevzel Julij Bucelleni. Poleg tega je dobil dovoljenje 465 3 KRONIKA MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 64 2016 za postavitev novega plavža in za obnovo fužine.13 Na njegove uspehe so nejevoljno gledali konkurenti na Javorniku. Javorniška veja Bucellenijev, ki jo je zastopal Orfej, in fužinar Martin Turk sta 12. marca 1598 vložila pri deželnoknežji komori protest zaradi izdaje dovoljenja: »Julij Bucelleni, fužinar na Savi, se je odločil zgraditi nov laški plavž. Z deli je že pričel. S tem bo povzročil škodo našim starim laškim pečem in fužinam, ki so bile že zdavnaj zgrajene, posebno pa gozdovom, ki so že zelo izsekani ter imajo le malo lesa. Kajti tu so že trije plavži, komaj četrt milje oddaljeni med seboj, ki porabijo veliko rude in oglja, če jih hočemo ohraniti koristne. Novi plavž gradi bolj iz zavisti kot iz potrebe, ker ima pri stari peči na Planini še za dvajset do trideset let dovolj gozda in lesa.«14 Ker pritožba ni dosegla namena, je Orfej 23. maja 1598 napisal novo. V njej je predstavil zasluge svoje družine pri razvoju fužinarstva, ki je v deželo prišla pred sedemdesetimi leti. V nadaljevanju je okrcal Julija Bucellenija, češ da ima več luteranskih delavcev in jih ne odslovi.15 Vloga Bucellenijev v obdobju reformacije V poročilih ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je bil vodja kranjske verske komisije, je zapisano, da je imel Julij Bucelleni v savski fužini luteranske delavce. S pomočjo oboroženega spremstva je komisija izganjala luteranske predikante in uničevala njihove molilnice. K savski fužini je prišla 16. marca 1601 in izgnala luteranske delavce.16 Ni podatka, da bi Julij Bucelleni nasprotoval odločitvi komisije glede izgona njegovih delavcev -še več, v verskih sporih se je postavljal na katoliško stran. Tako je bilo tudi leta 1586, ko je briksenski škof na Bled poslal svoje komisarje, ki so na grad poklicali nekatere luteranske podložnike in jim za-povedali, naj se odpovedo krivoverstvu, sicer bodo izgnani. Večina je ostala zvesta luteranstvu, zato so jih komisarji kaznovali z denarno globo, nekatere pa izgnali in jim zaplenili posestva.17 Na to so se odzvali deželni stanovi in proglasili odredbe komisarjev za kršitev deželnih pravic. Ker so komisarji vztrajali pri svojih odločitvah, so stanovi poslali na Bled štirideset oboroženih konjenikov. Njim se je kmalu pridružilo mnogo radovljiških meščanov in drugih privržencev nove vere, tako da je četa kmalu narasla na 200 ljudi, ki sta jim poveljevala Andrej Gall in Adam Rauber.18 Tudi briksenski komisarji niso mirovali, ampak so začeli zbirati oborožence z Jesenic in Bohinja, katoliškim podložnikom pa so ukazali, naj se oborožijo in 13 GMJ, arhiv KID, serija listine, šk. 6, št. 269. 14 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 402. 15 Prav tam, str. 404. 16 Benedik, Iz protokolov, str. 10-24. 17 Pokorn, Doneski, str. 120. 18 Voje, Odnos, str. 217. se pripravijo na boj. Komisarji so poklicali tudi Julija Bucellenija, ki je pripeljal na blejski grad štirideset mož.19 Spopad je preprečil nadvojvoda Karel, ki je ukazal deželnemu upravitelju, da mora stanovske konjenike takoj odpoklicati z Bleda. Po dolgem obotavljanju sta se Adam Rauber in Andrej Gall s svojimi četami umaknila.20 Julij Bucelleni je svojo zavzetost za katoliško vero pokazal tudi z gradnjo Marijine cerkve na Savi. Gradila sta jo z bratom Oktavijem, vendar nista vedela, da potrebujeta dovoljenje ljubljanske škofije in blagoslovitev temeljnega kamna. Izvedela sta, da se škof Tomaž Hren mudi v Sebenjah pri Gorjah, zato sta pohitela k njemu s prošnjo, naj pride na Jesenice in blagoslovi temeljni kamen. Ko sta se zavezala, da bosta skrbela za bogoslužje in vzdrževanje cerkvene stavbe, je škof izdal naknadno dovoljenje za njeno gradnjo in se 15. septembra 1606 napotil na Jesenice. Tu je opravil obred blagoslovitve temeljnega kamna. Ustanovno listino je skupaj z blagoslovljenim oljem, kadilom, vinom in novci vložil v temelje cerkve ter tam maševal. Cerkev so pridno gradili in 26. novembra istega leta je bila že pripravljena za posvetitev.21 Dediča savske fužine, Horacij in Pavel Bucelleni, sta želela cerkev postaviti tudi v Planini pod Golico. Ljubljanski škof je leta 1624 že zaznamoval prostor za nov objekt, vendar tedaj ni prišlo do gradnje. Izpeljali so jo šele šestdeset let kasneje, leta 1683, z novim dovoljenjem škofa Jožefa Rabatta. Po ustnem izročilu je rodbina obljubila njeno izgradnjo v zahvalo za odkritje novih nahajališč železove rude.22 Horacij se je še večkrat izkazal kot dobrotnik cerkva v Gornjesavski dolini. Leta 1657 je v Marijini cerkvi na Savi osnoval mašno ustanovo z namenom, da bi se zanj vsak teden brale tri svete maše.23 Kranjskogorskemu župniku je podaril štirideset goldinar- Stara Sava pozimi (fotoarhiv GMJ). 19 Gruden, Zgodovina, str. 726. 20 Voje, Odnos, str. 217. 21 Beiiedik, Iz protokolov, str. 10-24. 22 NŠAL, Zgodovinski zapiski, Pokorn, fasc. 36. 23 Prav tam. 466 64 2016 3 KRONIKA MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 jev, v kranjskogorski župnijski cerkvi pa je dal pozlatiti srebrn ciborij. Ko je leta 1655 prišel na vizitacijo ljubljanski generalni vikar Filip Terpin, se ni mogel načuditi njegovi lepoti.24 Kot podpornik katoliške cerkve se je izkazal tudi Orfej Bucelleni. Od leta 1598 je imel v lasti fUžino v Radovni in od 1605 fužino na Plavžu. Orfej in njegova soproga Camilla sta se odločila ob fužini na Plavžu postaviti cerkev sv. Barbare in ustanoviti istoimensko bratovščino. Škof Tomaž Hren je 21. avgusta 1614 blagoslovil temeljni kamen, 9. aprila 1617 pa še cerkev s tremi oltarji: sv. Barbare, Device Marije in sv. Antona.25 Istega leta sta Orfej in Camilla Bucelleni osnovala še mašno ustanovo, da bi se za njiju vsak teden brala sveta maša. Zavezala sta se tudi, da bosta župniku za opravljanje tedenske maše dala v užitek travnik Na dolinah. Tistemu, ki bi opravljal sveto mašo namesto župnika, pa bi plačala deset krajcarjev in zajtrk. Za večno luč in drugo potrebno razsvetljavo v cerkvi sta darovala travnik pri mostu čez Jesenico.26 Orfejeva zgodba na Jesenicah se je končala na zelo nenavaden način. Cesar Ferdinand II. je 4. septembra 1620 iz Gradca pisal kranjskemu deželnemu upravitelju Bernardinu Barbu, da je izvedel, da pri Orfeju Bucelleniju na Jesenicah gradijo naslone in stolpe in da se pri njem zadržujejo tolpe. Naslednje leto je Barbo cesarju odgovoril, da v deželi ni vojaškega jetničarja, zato je zaukazal imetniku belopeške graščine Inocencu Mosconu, naj privede Bucellenija živega ali mrtvega. Do aretacije ni prišlo, ker naj bi Bucelleni zapustil deželo in se naselil na Beneškem.27 Drugače je bilo s savsko vejo, ki je bila takrat v vzponu. Pavlu Bucelleniju je leta 1634 deželnoknežja komora dodelila pravico sečnje v gozdovih Prisan-ka in nad Podkorenom.28 Na tem območju je Pavel Bucelleni poskušal tudi z rudarsko dejavnostjo. V mrliški knjigi župnije Kranjska Gora najdemo podatek, da se je 1. oktobra 1646 na delovišču barona Pavla Bucellenija s Save, in sicer med gorama Brvoge in Srnjak, zgodila nesreča, v kateri je delavce zasulo. Umrli so Tomaž Markuč, Štefan in Primož Jakelj iz Kranjske Gore, Jernej Hoffman iz Gozda in Matej Mežek s Koroške. Pogreb sta na kranjskogorskem pokopališču vodila domači župnik Andrej Šinkovec in njegov kolega Nikolaj iz Špitala.29 Podatkov o tem, ali so Bucelleniji nadaljevali z rudarjenjem na tem območju, ni. Verjetno je leta 1646 šlo zgolj za poskusno kopanje, ki so ga zaradi prevelike nevarnosti in verjetno tudi nezadostnih količin železove rude opustili. V mrliški knjigi naj- 24 NŠAL, KAL, fasc. 23/2. 25 Lavrič, Vloga, str. 215. 26 NŠAL, Zgodovinski zapiski, Pokorn, fasc. 36. 27 Mullner, Geschichte des Eisens, str. 405, 406. 28 Dodelitev pravice omenja višji rudarski sodnik na Kranjskem Ulrich Pittoni v pismu na belopeško gospostvo z dne 23. 8. 1762. SI AS 718, Gospostvo Bela Peč, fasc. 2. 29 NŠAL, ŽA Kranjska Gora, M 1641-1714. Grb družine Bucelleni (Valvasor, Die Ehre, IX, str. 104). demo zanimivost, da so Pavla Bucellenija v javnosti že naslavljali baron Reichenberg, 30 čeprav je družina šele 6. decembra 1651 prejela deželnoknežjo listino, katero so brate Horacija, Pavla in Janeza Andreja Bucellenija ter njihove dediče moškega in ženskega spola povišali v barone Reichenberg.31 Leta 1686 so dosegli še grofovsko čast.32 Vsa ta imenovanja pričajo, da je družina pri deželnem knezu in tudi v visokih krogih deželnega plemstva uživala velik ugled. Tega si je želela še povečati s kakšnim pomembnim delovnim mestom v deželni upravi ali v cerkveni hierarhiji. Pogoj za zasedbo takega mesta pa je bila izobrazba. Zato so si prizadevali, da bi obiskovali najuglednejše šole in univerze ter dosegli doktorske diplome. Tako se je na primer Oktavij, sin Julija in Justine Bucelleni, podal na študij filozofije na Dunaj. Leta 1650 je vpisan v 30 Reichenberg je nemško ime za rudnike na Savskih jamah. 31 SI AS 1, šk. 262. 32 Mohorič, Dva tisoč, str. 83. 467 3 KRONIKA MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 64 2016 Plavž na Stari Savi (fotoarhiv GMJ). matrikah univerze, kjer najdemo napačen podatek, da je bil Oktavij plemiškega stanu s Koroške.33 Leta 1652 je odšel v Rim študirat bogoslovje. Tam je bival in se pripravljal za duhovniški poklic v kolegiju Ger-manik.34 Čez tri leta je doktoriral in bil posvečen v duhovnika. Kot župnik je med letoma 1658 in 1663 služboval v Gorjah. Leta 1659 se je zavihtel celo na položaj predsednika kranjskega deželnega zbora. Kasneje je v cerkveni hierarhiji opravljal številne ugledne službe. Leta 1663 je postal stolni kanonik v Ljubljani, 1667 dekan in čez štiri leta stolni prošt.35 Kljub blesteči karieri ni pozabil svojega rojstnega kraja. Z znatnimi finančnimi sredstvi je pomagal zgraditi cerkev sv. Križa v Planini pod Golico. Skupaj z bratom Janezom Andrejem sta kot donatorja zapisana na plošči, ki je vzidana na severni strani cerkvene ladje. Leta 1685 je po mandatu škofa Sigismunda Krištofa Herbersteina opravljal vizitacijo kranjskogorske župnije. Pohvalil je strukturo župnijske cerkve in oltarje, ki so bili vsi pozlačeni. Za vzdrževanje je imela travnik in polje, za katerega je letno dobivala okoli sedem goldinarjev. Imela je še kapital okoli tristo goldinarjev, od katerega je letno dobivala sto goldinarjev. V Ratečah je pripomnil, da cerkev sv. Tomaža nima spovednice in da je tudi premalo prostora zanjo. Za- 33 Gall, Die Matrikel, str. 221. 34 Oktavij Bucelleni je bil v Germaniku med letoma 1652 in 1655. Benkovič, Kranjski bogoslovci, str. 61—72. 35 Mugerli, Savski fužinarji, str. 21. kristija je bila pod zvonikom, oltarji so bili pozlačeni. Za vzdrževanje je cerkev imela travnik in njivo, od katere je prejemala letno osem goldinarjev. Cerkev sv. Duha je pohvalil kot dobro in trdno zgradbo, všeč mu je bilo tudi, da so oltarji pozlačeni. Zakristija je bila na novo postavljena, a cerkev ni imela spovednice.36 Tudi njegov nečak z enakim imenom, Oktavij Bucelleni, sin barona Janeza Andreja in Eve Marije, rojene Rechbach, je dosegel visoko izobrazbo. Postal je doktor bogoslovja in modroslovja. Svojo kariero je nadaljeval na dunajski univerzi, kjer je opravljal zelo ugledne funkcije. Bil je namreč profesor moralne teologije in dekan filozofske fakultete.37 Družina ni napredovala samo v nazivih, ampak tudi finančno. Leta 1690 je kupila posestva in fužine na Javorniku.38 Zaton Bucellenijev Vzpon družine Bucelleni je trajal več generacij, padec pa le eno. Ko je Pavel Nikolaj Bucelleni leta 1705 prejel očetovo premoženje, je to obsegalo fužino na Savi in ponovno pridobljene obrate na Javorniku. A Pavel Nikolaj je zašel v težave. Močno se je zadolžil in bil prisiljen prodati fužino na Javorniku. Cena 22.000 goldinarjev je bila komisijsko odrejena. Kupec 36 NŠAL, ŠAL, vizitacije, fasc. 3. 37 NŠAL, Zgodovinski zapiski, Pokorn, fasc. 36. 38 Mohorič, Dva tisoč, str. 95. 468 64 2016 3 KRONIKA MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 je bila Frančiška Terezija baronica Moscon,39 ki pa je Javornik leta 1752 prodala veletrgovcu Michelangelu Zoisu.40 Tudi savski obrat je propadal. Leta 1717 ga je želela kupiti država in ga spremeniti v livarno topov. Višjemu rudarskemu sodniku na Kranjskem je poverila nalogo, da oceni vrednost. Ta pa ni podal spodbudnega poročila. Takrat so proizvajali jeklo in le v izjemnih primerih tudi surovo železo. Proizvodnja je bila povrhu še predraga, zato se država ni odločila za nakup. Kot rešitelj se je pojavil Jernej Garzoni, ki je 1718 s Pavlom Nikolajem Bucellenijem sklenil najemno pogodbo in obrat dvignil iz ruševin. Usposobil je tri kladiva in plavž, da je obratoval nekaj mesecev in proizvajal 2500 centov grodlja. Če bi obratoval vse leto, bi lahko proizvedel 8760 centov.41 Kako resno je Pavel Nikolaj zabredel v krizo, priča tudi popis njegovega premoženja na Savi, ki so ga 14. aprila 1750 napravili komisarji deželnega okrajnega sodišča pod vodstvom Nikolaja Maliča. Od gotovine ni bilo nič otipljivega. Srebrnih ogrlic in draguljev tudi ni bilo. Sobane je krasilo le nekaj bakrenih in pocinkanih posod, ogledalo, stoječa ura, šest starih, izrabljenih žimnic z nekaj posteljnine, več manjših kosov pohištva in nekaj skorajda praznih omar. Imel je en ponošen suknjič iz damasta, obrabljeno spalno haljo, šest lanenih srajc in štiri pare nogavic. Njegovo grofovsko čast so reševale le številne knjige in umetniška dela. V knjižnici je hranil latinske, nemške in italijanske knjige. Njihovi naslovi in vsebina pričajo o Nikolajevem zanimanju. Veliko je bilo knjig s pravniško vsebino. Našli so tudi nekaj geografskih in zgodovinskih del: knjigo Janeza Ludvika Schonlebna o zgodovini Kranjske (Carniolia antiqua et nova), knjigo o družini Habsburg (Domus Habsburgica) in Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske. Ni se zanimal samo za zgodovino svoje dežele, ampak je bral tudi Staro zgodovino Judov (avtor Jožef Flavij) in Zgodovino italijanskih vojn (avtor Luka Assarin). Daleč največ je imel knjig s teološko vsebino. To bi utegnilo pričati o njegovi veliki pobožnosti. Dokaz za to lahko iščemo tudi v inventarju graščine. Na komisarje deželnega sodišča ali na druge obiskovalce so gotovo naredile močan vtis številne slike. Poleg običajnih portretov družinskih članov (šest slik) in članov vladarske hiše (cesarja Leopolda, avstrijskega nadvojvode, španskega kralja) ter treh upodobitev bojnih prizorov so prevladovale slike z nabožno vsebino: štiri slike Marije z Jezuščkom, sliki sv. Janeza Krstnika in sv. Antona Padovanskega, tri slike Kristusovega rojstva, ena slika Gospodovega trpljenja in še štiri slike z biblijskimi prizori.42 Čeprav je Nikolaj prodal javorniški obrat in oddal v najem savskega, se ni rešil dolgov. Leta 1719 39 GMJ, arhiv KID, sk. 1, st. 9. 40 GMJ, arhiv KID, sk. 1, st. 18. 41 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 407-409. 42 SI AS 309, sk. 11, st. 59. - fe^XJ^ry^W ti*" g—pf?- vU/P Ä^-«--«. --- > J jAV . vf / 1 h i L Mgp JUj* V^v ^^ l^L M J™ — > - Popis premoženja Pavla Nikolaja Bucellenija iz leta 1750 (SI AS 309, šk. 11, št. 59). mu je višji deželni sodnik zaradi dolga v višini tisoč goldinarjev zarubil mlin na Savi in ga prodal Martinu Jožefu pl. Rechbachu43 (družina Rechbach je bila lastnica fužine v Beli Peči, rudnikov nad Belopeškim jezerom in na planini Planica). Upniki Bucellenijevih dolgov so bili tudi iz Trsta, nekateri pa celo iz Ca-rigrada.44 Savski obrat je prišel pod prisilno upravo, ki je leta 1757 pripravila njegovo oceno. Premoženje je poleg graščine, plavža, kovačnic, skladišč, vodnih naprav, drč za transport lesa, kamnolomov, kopišč in rudnih jam obsegalo še gozdne posesti nad Jesenicami in v okolici Kranjske Gore. Gozdove so imeli v Veliki Pišnici, in sicer na Kumlehu in Gozdu. Tam so imeli zaposlenih 26 hlapcev, ki so les spravljali v dolino.45 Les so pridobivali še v Mali Pišnici, kjer so imeli 20 hlapcev za sečnjo in plavljenje lesa, nad Podkorenom, v okolici Srednjega Vrha, ob Belem Potoku in Belci.46 43 GMJ, arhiv KID, šk. 8, št. 417. 44 SI AS 471, fasc. 8. 45 SI AS 718, Justitialia, fasc. 2. 46 SI AS 718, Justitialia, fasc. 2. 469 3 KRONIKA_64 MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 2016 Leta 1764 je bil savski obrat prodan na licitaciji. Najvišjo vsoto, 55.000 goldinarjev, so plačali tržaški upniki Brentani, Cimaroli in Venino. Za 5000 goldinarjev več so Savo 31. januarja 1766 prodali Valentinu Ruardu.47 Upniki so Mariji Elizabeti in Mariji Anni Bucelleni še do 2. julija 1766 dovolili upravljati savski obrat.48 Savska fužina v času družine Ruard Družina Ruard je izvirala iz Louvaina v Belgiji. V začetku 18. stoletja se je preselila na Dunaj in ustanovila veliko trgovsko podjetje. Na Kranjsko so jo leta 1762 privabili posli v zvezi z manufakturo sukna na Selu pri Ljubljani. Ko je Valentin Ruard kupil savsko fužino in leta 1775 po dogovoru z Zigom Zoisom še Mojstrano in Plavž, se je družina popolnoma posvetila železarstvu.49 Železovo rudo so kopali v Savskih jamah, na Be-gunjščici in v okolici Tržiča. Iskali so nova nahajališča na Mežaklji, v blejski in kranjskogorski okolici. Od leta 1793 so rudo iskali tudi v Vratih.50 Ohranili Stara Sava z jugozahodne strani (fotoarhiv GMJ). so se seznami mesečnih plač rudarjev in fužinarskih delavcev med letoma 1805 in 1819. Iz teh podatkov je razvidno, da so v povprečju dve tretjini plače dobili v piri, pšenici, koruzi in ajdi, eno tretjino pa v denarju. Dogajalo se je tudi, da so dobili še manjši delež v gotovini. Tako je na primer Matej Razinger leta 1805 za enaindvajset »šihtov« po sedem ur na dan prejel plačo v višini 6 goldinarjev, 7 krajcarjev in pol. Od tega je 5 goldinarjev, 40 krajcarjev prejel v žitu: en mernik51 pire v vrednosti dveh goldinarjev in 26 krajcarjev, mernik sirka v vrednosti dveh goldinarjev in 14 krajcarjev ter pol mernika ajde v vrednosti enega goldinarja. Denarja je prejel samo 27 krajcarjev in pol. Od tega so mu še nekaj odtegnili za bratovsko skladnico - to je bilo nekakšno socialno zdravstveno zavarovanje. Višina prispevka je bila odvisna od višine mesečnega prejemka. Rudarji z višjimi plačami so morali plačevati večjo prispevno stopnjo. V povprečju je ta znašala med 6 in 8 krajcarji, a nekateri so plačevali tudi po 10 ali 11 krajcarjev.52 Rudo so vozili na Savo, kjer je bila talilna peč, opremljena z dvema mehovoma. Njena konstrukcija in streha sta bili zidani in sta ob nakupu fužin popolnoma propadli. Valentin Ruard je peč obnovil. Pred letom 1784 jo je obiskal Baltazar Hacquet in jo opisal v znamenitem delu Oryctographia Carniolica: »Peč je nekoliko večja kot javorniška, visoka je več kot 19 čevljev.53 Prečni prerez na sredini je pet in pol, na vrhu in spodaj samo dva čevlja. V 24 urah se porabi 232 žirgljev oglja.54 S to porabo oglja se pretopi 97 stotov rude, iz katere se dobi 50 stotov grodlja. Tukaj, kjer se nahaja talilna peč, je pet kladiv iz masivnega lesa, pri katerih ni pomanjkanja vode, in v drugem kraju, z imenom Mojstrana, so tri kladiva, tako ima ta tovarna osem kladiv, kjer se na vsakem posameznem kladivu kuje 800 stotov jekla.«55 Les za oglje in gradbeništvo so pridobivali v gozdovih na Mežaklji, v Radovni, Krmi, Kotu, Vratih, Veliki in Mali Pišnici, na Vitrancu, ob Belem potoku in na Belci. Za plavljenje lesa so na Belem potoku naredili eno, na Belci pa tri klavže.56 Rude niso več dovažali na Plavž, ker je tam talilna peč popolnoma propadla. Lastniki so jo zaradi pomanjkanja kuriva opustili, tamkajšnjo graščino podrli, propadla je tudi cerkev sv. Barbare. Cerkev sv. Križa v Planini pod Golico je bila prav tako v slabem stanju. Ko jo je leta 1780 pregledal kranjskogorski župnik in škofijski komisar Kristijan Amadej Krušič, je ocenil, da ni več primerna za opravljanje bogoslužja, zato jo je dal zapreti. Njeno obnovo je financiral Valentin Ruard. Na zahodni strani so prizidali zvo- 47 GMJ, arhiv KID, šk, št. 37. 48 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 425. 49 Mohorič, Dva tisoč, str. 111. 50 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 385. 51 1 dunajski mernik = 22,4 kg. Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, str. 79. 52 SI AS 417, fasc. 7. 53 1 čevelj = 31,6 cm. Vilfan, Prispevki, str. 79. 54 1 žirgelj = 126,2 l = 38 kg. Jarc, Starodavne poti, str. 200. 55 Hacquet, Oryctographia, str. 37. 56 GMJ, arhiv KID, šk. 2, št. 63. 470 64 2016 3 KRONIKA MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 Pudlovka na Stari Savi v drugi polovici 19. stoletja (fotoarhiv GMJ). nik, na južni pa majhno zakristijo. Popravili so tudi streho.57 Po smrti Valentina Ruarda leta 1789 je družinsko podjetje nasledil njegov sin Leopold. Izkazal se je kot dober gospodar in očetovo posest še povečal. Poročil se je z Magdaleno Siegert in tako prišel do obrata v Beli Peči. Ta je obsegal eno laško kladivo58 z dvema ognjiščema, štiri kladiva za jeklo, petnajst kovnic žebljev, žičarno, planino Zapotok in gozdove pri starem gradu Bela Peč, na Macesnovcu in v Planici.59 Leta 1795 je prejel dovoljenje za kopanje premoga v Zagorju ob Savi. Tam so premog kopali le v manjšem obsegu, resnega kopanja se je lotil šele Leopold. Premog je skušal uporabljati v železarstvu, zato ga je leta 1796 poskusno naložil v svoj plavž na Savi.60 Poskus je uspel, vendar je Ruard dvomil, da ima taljenje s premogom prednosti pred taljenjem z ogljem. Nadaljnjo uporabo so oteževali tudi veliki prevozni stroški.61 Spreten je bil tudi v političnih krogih. V času Ilirskih provinc je navezal dobre odnose s francoskimi oblastmi, ki so ga postavile na čelo jeseniške občine. Francozom je pomagal pri vseh njihovih večjih projektih. Tako je bilo tudi leta 1813, ko je cesar Na- 57 NŠAL, Zgodovinski zapiski, Pokorn, fasc. 36. 58 Laško kladivo je bilo veliko kovaško kladivo za obdelavo surovega železa ali grodlja. Poganjalo ga je vodno kolo. 59 GMJ, arhiv KID, šk. 1, št. 51. 60 Mohorič, Problemi, str. 87. 61 Šorn, Premogovništvo, str. 28. poleon Ilirskim provincam ukazal zagotoviti 2520 konj. Leopold Ruard je določil, da se bo na Jesenicah zbiranje in ocenjevanje konj vršilo 26. januarja 1813. Pripeljali so jih iz krajev od Dovjega in Mojstrane pa vse do Potokov. Iz celotne občine so za dostavo v Ljubljano določili dvaintrideset konj.62 Napoleon je konje potreboval, ker se je pripravljal na novo vojno. Ilirske divizije so bile vključene v sestavo italijanske armade pod poveljstvom Napoleonovega pastorka, italijanskega podkralja, princa Evgena. Avgusta so bile na vseh bojiščih v defenzivi. Konec meseca pa jim je uspelo izvesti protinapad. Italijanski podkralj je z gardnimi lovci prodiral z Jesenic čez Karavanke proti Bistrici v Rožu. Tam je v meglenem avgustovskem jutru premagal Avstrijce, ki so se bili prisiljeni umakniti na levi breg Drave. Pot mu je kazal Leopold Ruard.63 Kljub temu Francozi niso mogli dolgo zadržati avstrijskega pritiska. Njihovi oddelki so se neorganizirano umikali proti Italiji in za seboj puščali razdejanje. Tudi njihovemu zavezniku Leopoldu so naredili za 863 goldinarjev škode.64 Avstrijska vojska je zavzela Jesenice 23. septembra 1813.65 Leopold Ruard je veliko naredil za skupnost. Leta 1817 je zgradil predilnico nogavic in oblek, ki je zaposlovala okoli šestdeset oseb. Delovala je le dobrih 62 SI AS 471, fasc. 16. 63 Tancik, Vojne operacije, str. 47—62. 64 SI AS 471, fasc. 16. 65 Tancik, Vojne operacije, str. 47—62. 471 3 KRONIKA_64 MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 2016 Vetrila savskega plavža (fotoarhiv GMJ). enajst let.66 Leta 1824 je blizu svoje graščine postavil verižni most čez Savo, ki ga je čez sedemindvajset let uničila visoka voda.67 Obnovil je cerkev na Savi. O tem najdemo navedbo v vizitacijskem poročilu ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa, ki ga je poslal avstrijskemu cesarju Francu I. »10. julij 1827: Po deželni cesti sem se peljal mimo Javornika in kmalu prispel na Savo, kjer naj bi prespal. Ker pa so Jesenice od tod oddaljene samo približno deset minut, sem se zapeljal še na Jesenice. Odšel sem v cerkev in župnišče in se takoj vrnil na Savo. Po sprejemu sem si ogledal podružnično cerkev, ki je bila po zaslugi gospoda Ruarda obnovljena .. ,«68 Obnova se je pravzaprav končala šele naslednje leto. Takrat je bila nekoliko spremenjena fasada in prizidana današnja zakristija. Še vedno je bila s posebnim mostom povezana s savsko graščino. Po prenovi je imela pet oltarjev. Glavni oltar je bil posvečen Materi Božji in sv. Roku, stranski pa sv. Janezu Ne-pomuku, sv. Družini, sv. Barbari in sv. Antonu.69 11. februarja 1834 je Leopold Ruard umrl brez testamenta. Dediča Viktor Ruard in Kristina Kos, rojena Ruard, sta se dogovorila o delitvi premoženja. Kristina je prejela obrat in gozdove v Beli Peči, Viktor pa premogovnik v Zagorju, talilnico železove rude v Pasjeku pri Litiji, gozdove v okolici Kranjske Gore, nepremičnine na Savi, Plavžu in Mojstrani.70 Viktor Ruard (1814-1886) se je leta 1836 poročil z Ano Atzl (1817-1890) in z njo imel devet otrok. Izmed sinov sta se dva ustrelila, eden pa je padel v alkoholizem. Našli so ga mrtvega v nekem hlevu na Dovjem.71 66 67 68 69 70 71 Lačen Benedičič, Sava, str. 4. SIAS 471, fasc. 15. NŠAL, fond ŠAL, serija vizitacije, fasc. 9. NŠAL, Zgodovinski zapisi, fasc. 36. GMJ, arhiv KID, šk. 1, št. 51. Bernhard, Nekaj iz zgodovine, str. 3. Otroci Viktorja Ruarda (fotoarhiv GMJ). Družina je živela v savski graščini, ki je bila lepa in prostorna, narejena v italijanskem stilu. V pritličju desno od vhoda so bile pisarne, blagajna, registratura in klet s tremi prostori. Levo je bila trgovina z mešanim blagom, ki so jo verjetno odprli po letu 1847, ko so urejali prostore v spodnjem delu in gradili predelne stene. Iz tistega časa se je v steni ohranil zanimiv listek: »Ta predelna stena je bila 10. aprila 1847 narejena. To beležko je naredil Carl Hutt, ki je bil tukaj trgovski sluga. Hvala tistemu, ki bo našel ta listek. Adijo.«72 V prvem nadstropju je bilo stanovanje lastnika fužine z eno dvorano in dvanajstimi sobami. Dvorana je imela več kosov pohištva. Tu je bila velika omara iz orehovega lesa, v njej pa porcelanast servis za kavo in čaj za štiriindvajset oseb ter steklenice in kozarci za oseminštirideset oseb. V dvorani je bila še velika steklena omara, v kateri je bil spravljen porcelanast jedilni servis za oseminštirideset oseb. Mizi sta bili dve: pisalna, druga pa velika z marmornato ploščo, ob njej pa dvanajst usnjenih stolov. Stene je krasilo dvanajst družinskih slik. Prostore je osvetljevalo osem stenskih svetilk in velik pozlačen lestenec z dvanajstimi nosili. Ruard je imel v dvorani še velik globus, 72 Beležka je bila najdena 7. 6. 1858 ob adaptaciji Ruardove gra- ščine pri podiranju vmesne stene v spodnjem traktu. GMJ, arhiv KID, šk. 10, št. 541. 472 64 2016 3 KRONIKA MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 dva daljnogleda in štiri velike vaze. Imeli so pet sob za goste. Eni se je reklo škofova soba, v njej je bila večina pohištva narejena iz orehovega lesa. V drugi sobi za goste je bilo skoraj vse pohištvo iz češnjevega lesa. Tako je bilo tudi v prostoru, imenovanem rdeča soba. V njej je stal klavir, izdelan na Dunaju, tam so bili še majhna biljardna miza, veliko stensko ogledalo in številni bakrorezi.73 V drugem nadstropju so bile štiri sobe in hišni teater. Na zadnji strani dvora je bila visoka, podolgovata stavba z vozovi in hlevi za konje. Naprej pa kašča za žito, mizarna, vrtnarjevo stanovanje in sadovnjak s stekleno hišo, ki jo je obdajal park.74 Viktor Ruard je 7. aprila 1840 vse naprave v Zagorju, posestva in rudarske pravice prepustil svojemu tastu Jožefu Atzlu.75 Kljub temu je bilo njegovo podjetje ogromno in je zaposlovalo veliko število ljudi. Po izvlečku iz obratnih knjig je bilo leta 1861 samo Viktor Ruard (fotoarhiv GMJ). 73 GMJ, arhiv KID, šk. 28, št. 41. 74 Prav tam. 75 Mohorič, Problemi, str. 87. pri rudnikih nad Jesenicami zaposlenih 158 rudarjev, ki so nakopali 123.146 centov rude.76 62 vozačev jo je vozilo k plavžu v dolino. Pri taljenju rude so potrebovali velike količine oglja. Leta 1858 je Viktor Ruard od briksenske škofije kupil blejsko gospostvo in si tako zagotovil večjo dobavo oglja. Delno ga je pridobil sam, delno pri zasebnikih: 77.592 žirgljev oglja je kupil pri 57 zasebnih oglarjih v Zgornjih Gorjah, Zasipu, Bledu, Ribnem, Bohinjski Bistrici, Srednji vasi, na Koprivniku, v Zabreznici, Begunjah, Lescah in na Koroški Beli, sam pa je pridobil 147.520 žirgljev oglja. Za kuhanje oglja je imel zaposlenih 550 ljudi.77 Po poročilu, napisanem 1. maja 1853 v Gradcu, je savski obrat stal na nasipu, ki je bil visok 26 čevljev. Opremljen je bil z več kolesi, ki so se vrtela vse leto. Obrat je bil sestavljen iz prostorne in dobro grajene talilne peči, pokrite s pločevino. Plavž je bil visok 38 čevljev. Ob strani je bil nameščen aparat za segrevanje zraka s tremi cilindri, ki je na dnu segreval plavž. Opremljen je bil z močnim pihalom. Ogrevalno napravo so začeli uporabljati leta 1853. Z njo so dosegli manjšo porabo oglja. Pred tem so za 100 centov (5600 kg) grodlja potrebovali 17,64 kubičnih čevljev oglja (556,54 litra) oziroma 167 kilogramov. Poraba oglja se je zmanjšala na 14 kubičnih čevljev (441,7 litra) oziroma na 133 kilogramov. Pri plavžu na Savi je bilo zaposlenih 30 delavcev.78 Leta 1861 so v savskem plavžu pridobili 63.860 centov surovega železa. 48.064 centov so ga prodali obratom na Javorniku, v Tržiču, Kropi, Kamni Gorici, Železnikih, Beli Peči in na Koroškem. Na šestih kladivih na Savi in treh v Mojstrani so predelali v jeklo 15.796 centov grodlja.79 Na Savi je bila tudi velika kvadratasta stavba grobih potez. Postavljena je bila leta 1850 v isti smeri kot kovačnica. Imela je šest ognjišč za jeklo in skupno pihalo, ki je po ceveh dovajalo zrak. Vsako ognjišče je bilo opremljeno s kladivom in je imelo svoje lastno skladišče oglja in železa. Tu je bilo zaposlenih 42 delavcev. Zraven so bila skladišča jekla, oglja, lesa, tesarska delavnica, pražilna peč za rudo, mlin in žaga. Delavci so živeli v veliki enonadstropni stanovanjski hiši, imenovani Kasarna. Ruard je na Savi vzdrževal majhno šolsko stavbo za pouk delavskih otrok.80 V upravi Ruardovih obratov so bili upravitelj savskega obrata, knjigovodja, glavni nadzornik, dva gozdarja, tajnika in ranocelnik. Dva komercialista je imel zaposlena v Trstu in Ljubljani; vsepovsod sta iskala kupce za jeseniško jeklo. V Trstu je bila izhodiščna luka za prodajo v Marseille, arabski svet, Afriko in Ameriko. Zato je zaposloval še petdeset voznikov, da 76 1 cent ali stot = 56 kg. 77 SI AS 471, fasc. 15, Izvleček iz rudarskih knjig iz leta 1861. 78 SI AS 471, fasc. 15, Poročilo o delovanju savskega obrata iz leta 1853. 79 SI AS 471, fasc. 15, Izvleček iz rudarskih knjig iz leta 1861. 80 Prav tam. 473 3 KRONIKA MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 64 2016 so jeklo in surovo železo pripeljali do Ljubljane, od koder se je prevoz vršil po železnici.81 Viktor Ruard je tudi večkrat iskal pravno pomoč pri sposobnih odvetnikih. Tako se je v neki zadevi obrnil po pomoč tudi k dr. Francetu Prešernu v Kranj. Prešeren je na račun dobil precejšen predujem, vendar mu je bolezen preprečila, da bi delo dokončal.82 Viktor Ruard je imel leta 1861 zaposlenih 1688 ljudi.83 Proizvodnja s toliko zaposlenimi je bila draga. Njegovo jeklo ni bilo konkurenčno. Prodajo so ovirale tudi politične razmere. Tako je Viktor v svojem poročilu leta 1863 potožil, da je moral zmanjšati produkcijo surovega železa zaradi razmer v Ameriki, Grčiji in Italiji. Še posebej težavno je bilo v Italiji, kjer je vladalo sovraštvo do vsega avstrijskega. Poleg tega so imeli Italijani za svoje največje prijatelje Angleže, ki so proizvajali cenejše železo. Veliko pa so tudi uvažali s Švedske.84 Ruard je želel zmanjšati proizvodne stroške. Da bi zmanjšal število voznikov, je leta 1868 za dovoz rude zgradil cesto z današnje Planine pod Golico. Po njej so smeli voziti samo rudo, les in oglje za fužine. Ostali uporabniki so morali plačati 40 krajcarjev za vsak voz.85 Za lažji in cenejši prevoz je gradil in popravljal tudi druge poti in ceste. Leta 1846 je iz Mlačce pri Mojstrani napravil oglarsko pot za tamkajšnjo fužino.86 Želel si je, da bi država čim prej zgradila železniško povezavo do Ljubljane. Tako bi se pocenil prevoz jekla in surovega železa na tržišče in dovoz premoga iz zasavskih premogovnikov. Zato je bil eden od pobudnikov spomenice za železnico Ljubljana—Beljak, ki jo je Trgovsko obrtna zbornica v Ljubljani 7. novembra 1864 poslala na trgovsko ministrstvo: »Z železniško povezavo se bo pomagalo metalurški industriji celotne Kranjske. Železarska industrija bo dobila komunikacijsko sredstvo za svojo prodajo in premogovniki Kranjske in Štajerske bodo lahko v teh tovarnah našli svojega kupca. Železniška linija Ljubljana—Beljak bo mnogim pomembnim podjetjem v bližino pripeljala surovine.«87 Železnica je bila zgrajena leta 1870 in je omogočila cenejši prevoz surovin in izdelkov. Kljub temu ni bistveno prispevala h konkurenčnosti Ruardovega podjetja. Treba bi bilo posodobiti proizvodnjo in pridobiti novo finančno spodbudo. Viktor Ruard se je pridružil Kranjski industrijski družbi. 31. decembra 1871 je bila sklenjena kupna pogodba, s katero je družba pridobila savske fužine, rudnike v Savskih jamah in na Begunjščici ter nek- 81 SI AS 471, fasc. 15, Poročilo, ki ga je Viktor Ruard napisal na okrajnem uradu v Kranjski Gori 30. novembra 1861. 82 Zorec, Po Prešernovih stopinjah, str. 29. 83 SI AS 471, fasc. 15. 84 SI AS 471, fasc. 15. 85 Torkar, Kmetski plavži, str. 1. 86 SI AS 471, fasc. 8. 87 SI AS 471, fasc. 15. danje blejsko gospostvo. Ruard je obdržal le parcele v Ribnem, Zelečah in Zagorici, Blejsko jezero in grad, ki ga je leta 1882 prodal dunajskemu trgovcu Adol-fU Muhru.88 Zadnji lastnik savske fužine iz družine Ruard je umrl 19. januarja 1886. Kranjska industrijska družba je po izgradnji novih plavžev v Skednju pri Trstu in Siemens-Martinove jeklarne na Jesenicah savsko fužino preuredila v opekarno in žagarski obrat, Ruardovo graščino pa v stanovanjsko hišo. Leta 1954 jo je Železarna Jesenice namenila muzejski dejavnosti. VIRI IN LITERATURA VIRI ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 1 - Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 261, 262. AS 2 - Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 89. AS 309 - Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 11. AS 471 - Ruardovove fužine in rudokop Sava, fasc. 7, 8, 15, 16. AS 718 - Gospostvo Bela Peč, fasc. 2. GMJ - Gornjesavski muzej Jesenice Arhiv Kranjske industrijske družbe (KID), šk. 1, 2, 3, 4, 6, 8, 10, 28. NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana KAL - Kapiteljski arhiv Ljubljana, fasc. 23/2. ŠAL - Škofijski arhiv Ljubljana, serija vizitacije, fasc. 3, 9. Zgodovinski zapiski, Pokorn, fasc. 36. ZA - Župnijski arhiv Kranjska Gora, M 16411714. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Benedik, Metod: Iz protokolov ljubljanskih škofov (AES 10). Ljubljana 1988, str. 7-159. Benkovič, Josip: Kranjski bogoslovci v Rimu. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 1898, str. 61-72. Bernhard, A.: Nekaj iz zgodovine železarstva na Jesenicah. Tovarniški vestnik, št. 12, Jesenice 15. 4. 1937, str. 3. Cundrič, Ivo Janez: Pozabljeno bohinjsko zlato. Slovenj Gradec: Cerdonis, 2002. Dimitz, Avgust: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, Dritter Theil. Ljubljana: I. Kleinmayr & F. Bamberg, 1875. Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1906, 1. Band. A-E. Sc-hloss Senftenegg: Selbstverlag, 1967. 88 Mohorič, Dva tisoč let, str. 219, 220. 474 64 2016 3 KRONIKA 64 MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 Gall, Franz: Die Matrikel der Universität Wien, IV. Band 1579/II-1658/59. Wien: Böhlhaus Nachf., 1961. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1912. Hacquet, Baltazar: Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrine und zum Theil der benachbarten Länder, Dritter Theil. Leipzig: bey Johann Gottlob Immanuel Breitkopf, 1784. Jarc, Tine: Starodavne poti pod Karavankami. Radovljica: samozaložba V. Jarc, 2004. Keber, Katarina: Začetki uporabe »črnega zlata« in doba premoga. Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji (ur. Žarko Lazarevic in Aleksander Lorenčič). Ljubljana: INZ, 2015, str. 181-196. Lavrič, Ana: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti. Ljubljana: SAZU, 1988. Lačen Benedičič, Irena Lačen: Jeseniški plavži. Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice, 1998. Lačen Benedičič, Irena Lačen: Sava na Jesenicah. Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice, 2005. Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969. Mohorič, Ivan: Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem, 1. knjiga. Maribor: Obzorja, 1978. Mugerli, Marko: Savski fužinarji — znani Evropejci. Jesenice: Gornjesavski muzej Jesenice, 2008. Müllner, Alfons: Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Wien und Leipzig: Halm und Goldmann, 1909. Pantz, Anton: Deutsche im Bergbau Venetiens. Monatsblatt der Heraldisch-genealogischen Gesellschaft »Adler«, št. 3, 1935, str. 26-27. Paulin, Andrej: Tehniški metalurški slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995. Pokorn, Franc: Doneski k zgodovini Bleda in okolice. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 1904, str. 150-152. Seručnik, Miha: Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja. Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji (ur. Žarko Lazarevic in Aleksander Lorenčič). Ljubljana: INZ, 2015, str. 67-92. Šorn, Jože: Bucelleniji in Ruardi na Savi pri Jesenicah. Kronika 24, 1976, str. 69-74. Šorn, Jože: Premogovništvo na slovenskem ozemlju do sredine 19. stoletja. Zgodovinski časopis 18, 1964, str. 7-74. Tancik, Ferdinand: Vojne operacije francoskih in avstrijskih oboroženih sil na slovenskem ozemlju in v sosednjih deželah. Napoleonove Ilirske province 1809-1814 (ur. Branko Reisp in Darinka Zelin-kova). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1964, str. 47-62. Torkar, Franc: Kmetski plavži na Gorenjskem. To- varniški vestnik, 5. marec 1937, št. 9, str. 1. Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero (XVI.-XIX. stoletje). Zgodovinski časopis 8, 1954, str. 27-86. Voje, Ignacij: Odnos fevdalnih rodbin na Kranjskem do reformacije. III. Trubarjev zbornik (ur. Franc Jakopin idr.). Ljubljana: Slovenska matica: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, 1996, str. 214-221. Zorec, Črtomir: Po Prešernovih stopinjah. Kranj: Glas, 1987. SUMMARY The role of Bucelleni and Ruard families in the Upper Sava Valley iron production In the early 16th century the Bucelleni family from Brescia settled in the area near the mines in the Sava caves. In order to increase steel production and build a Brescian type of furnace that required greater water power, they constructed a number of new facilities along the Sava River. Profitable production enabled them to set up the same kind of establishments in Plavž and Javornik. The family treated itself to a manor and three churches, i.e. the Church of the Assumption on the Sava River, the Church of St. Barbara in Plavž and the Church of the Holy Cross in Planina pod Golico. According to oral tradition, the latter was erected in gratitude to miners who discovered a new iron ore site. Iron ore was also sought in the vicinity of Kranjska Gora and in the Vrata Valley. The family was elevated to nobility and obtained a baronial title von Reichenberg. The Bucellenis's ascendancy spanned several generations, but it only took one to bring the family to its demise. When Pavel Nikolaj Bucelleni came into the possession of his father's property in 1705, the latter included two ironworks on the Sava River and in Javornik. After Pavel Nikolaj contracted an enormous debt, he was compelled to sell the ironworks in Javornik and the Sava ironworks was left in disarray. Comprising three steam hammers and a blast furnace, it annually produced no more than 140 tonnes of pig iron. The Sava plant came under receivership and was auctioned off in 1764, together with the manor. The highest bid was offered by loaners from Trieste who sold Bucel-leni's property at a higher price to Valentin Ruard two years later. The Ruard family came from Belgium. At the beginning of the 18 th century it moved to Vienna, where it founded a trading company. Having come to 475 3 KRONIKA MARKO MUGERLI: VLOGA DRUŽIN BUCELLENI IN RUARD V GORNJESAVSKEM FUŽINARSTVU, 463-476 64 2016 Carniola by its business ties with a textile factory in Ljubljana, the family subsequently bought the Sava ironworks and completely devoted itself to iron industry. Valentin restored the blast furnace to reach a daily output of 2800 kilograms of pig iron. He disposed of five steam hammers on the Sava River and three steam hammers in Mojstrana for steel treatment purposes. His son Leopold further expanded the family property by acquiring the plant and forests in Bela Peč and undertaking the mining industry in Zagorje. After his death in 1834 the family property was divided between his two children, Kristina and Viktor. The former received Bela Peč and the latter the mine in Zagorje, the iron foundry at Pasjek pri Litiji, forests near Kranjska Gora, as well as immovable property on the Sava River, in Plavž and Mojstrana. In 1858 Viktor bought the seigniory of Bled, thus providing his ironworks with a greater coal supply. His company employed 1688 people. However, the production with so many workers was an expensive one, rendering his steel uncompetitive. Viktor joined the Carniolan Industrial Company by concluding a purchase agreement, through which the aforementioned company acquired the Sava plant and the former seigniory of Bled. 476 64 2016 3 KRONIKA 64 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 316.334.55:347.761(497.452)"18" Prejeto: 19. 5. 2016 Gorazd Stariha dr., arhivski svetnik, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, Savska cesta 8, SI—4000 Kranj E-pošta: gorazd.stariha@guest.arnes.si Občina Dovje in njeni gozdovi IZVLEČEK V procesu razslojevanja vaškega prebivalstva v 19. stoletju so vaščani dovške občine leta 1844 sklenili razdeliti do tedaj skupne gozdove. V predstavljenem dogajanju ob delitvi gozdov, plačevanju občinskega pastirja in sekvestraciji se po eni strani izraža enotnost vaške skupnosti najprej v odstavljanju občinskega rihtarja, potem v sklicevanju na stare običaje, zasedanjih občinskega odbora, ki so bila bolj zasedanja vaške skupnosti, nadalje v pooblastilih soobča-nom, ki so jim najbolj zaupali, do enotnega in vsesplošnega upora cele občine oblastnim organom, ko so hoteli zaščititi skupno lastnino. Po drugi strani pa je opazen nastop novega »duha časa«, ko vaški povzpetniki, tako kot povsod, niso bili več zadovoljni s starim izenačevalnim povprečjem, kar najbolj kaže želja po razdelitvi skupne lastnine in boj za čim večji delež. V takšnih razmerah so seveda izgubljali veljavo tudi stari običaji, vezani na enakopravno skupnost. KLJUČNE BESEDE Dovje, Mojstrana, 19. stoletje, občinska paša, sekvestracija, občinski rihtarji, vaški župani, gospostvo Loka, fužina Sava ABSTRACT THE DOVJE MUNICIPALITY AND ITS FORESTS During the process ofstratification ofthe village population in the 19th century the inhabitants ofthe Dovje Municipality decided in 1844 to divide what had previously been common forests. The described developments surrounding the division of forests, the reimbursement of the municipal shepherd and the sequestration reveal, on the one hand, the unanimity of the village community in deposing the village mayor and judge, invoking old customs, municipal council or rather village community sittings, granting authorisations to most trusted fellow villagers, as well as a united and general revolt of the entire municipality against the authorities to protect their common property. On the other hand, the same period witnessed the first visible signs of the new "zeitgeist", when the village social climbers, just like everywhere else, began to show a growing discontent with the old equalising average, which was best expressed in the desire to divide common property and the scramble for the greatest possible share. Such conditions undoubtedly also led to the diminishing value of old customs that epitomised equal community. KEYWORDS Dovje, Mojstrana, 19th century, common grazing, sequestration, municipal judges, village mayors, Loka seigniory, Sava ironworks 477 3 KRONIKA_64 GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 2016 V prvi polovici 19. stoletja so bili lastniki gozdov v veliki večini deželni knez (erar) in gospoščine. Da bi tudi kmetje prišli do nujno potrebnega lesa za svoje potrebe, so imeli v teh gozdovih služnostne pravice do lesa, pa tudi druge, na primer do paše. Posebne pravice do drvarjenja so imele tudi fužine, ki so bile velik porabnik lesa in so bile glede izkoriščanja gozdov s kmeti ponavadi v sporu (kmetje so sicer fužinam prodajali les in oglje, vendar so si fužine prizadevale, da bi gozdove izkoriščale čim bolj neposredno). Prelom v lastništvu in izkoriščanju gozdov je predstavljala zemljiška odveza (1849), nato pa odprava služnosti. Po zemljiški odvezi leta 1849 je prihajalo do razprtij in prekomernega izkoriščanja gozdov z vseh strani, kar je oblast hotela ustaviti s politično sekvestracijo gozdov leta 1854, to pa je privedlo do novih zapletanj in nepravilnosti.1 Začetek delitve gozdov in rihtar Jožef Vilman Leta 1841 se je na Dovjem dogajal manjši punt. Občani so namreč kar sami odstavili od oblasti postavljenega občinskega rihtarja Jožefa Vilmana, s čimer pa se ni strinjal okrajni komisariat Kranjska Gora, ki je samovoljno odstavitev zavrnil. Na odločbo komi-sariata se je enajst »odstaviteljev« pritožilo, vendar jih je komisariat ponovno zavrnil. Dovškim občanom je pojasnil, da je samovoljna, pa čeprav menda od cele občine zahtevana odstavitev tedanjega občinskega rihtarja Jožefa Vilmana in obenem postavitev novega, Janeza Anzelna, za okrajni komisariat nična, proti predpisom upravne uredbe iz leta 1814,2 po kateri je imenovanje občinskega rihtarja izključno v pristojnosti okrajne gosposke. Komisariat je v zvezi s tem zaslišal prebivalce in ugotovil, da bi Vilmana hoteli zaradi domnevno samovoljnega ravnanja z občinskimi gozdovi in zemljišči zamenjati zgolj nekateri, ostalim pa da je vseeno, ali je rihtar Vilman ali kdo drug. Šlo naj bi torej le za osebno sovraštvo nekaterih proti Vilmanu, nikakor pa ne za odpor cele občine. Po drugi strani pa je komisariat tudi rihtarja Vilmana opomnil, da je strogo prepovedano vsakršno samovoljno ravnanje z občinskimi gozdovi, zemljišči in sploh z občinskim premoženjem. Puntarskim občanom so za samovoljno odstavitev rihtarja izrekli le strog opomin, če bi se še kdaj polotili poseganja v pravice okrajne gosposke, pa so jim grozile zaporne kazni.3 Dovžanom je šlo v nos, da je rihtar Vilman bra- tu Gašperju odkazal posek v občinskem gozdu, in so mu les, ki ga je pripravil, vzeli. Sodišče je nazadnje odločilo, da lahko Gašper Vilman glede odškodnine za odvzeti les za kurjavo uporabi redno pravno pot, protizakonito postavljeni rihtar Anzel in še en Dov-žan pa sta morala na prestajanje zaporne kazni, in sicer prvi za tri dni, drugi pa za dvanajst ur.4 A Dovžani so vztrajali pri svojem. Tako je jeseni 1842 pet predstavnikov občine zbralo in poslalo 81 podpisov občanov Mojstrane in Dovjega za odstavitev rihtarja Jožefa Vilmana.5 Nezadovoljni občani so potegnili na plano tudi to, da je bil Vilman leta 1825 kaznovan zaradi ponarejene odpustnice. Okrajni komisariat ga je zagovarjal, da se je to zgodilo že pred osemnajstimi leti, od takrat pa da je Vilmana sama poštenost in da je občinski rihtar v zadovoljstvo okrajne gosposke neprekinjeno že deset oziroma dvanajst let. V času od svoje kaznovanosti si je pridobil takšno zaupanje, da ga je okrajna gosposka Bela Peč postavila za občinskega rihtarja, državna gosposka Loka kot zemljiško gospostvo občine Dovje pa za gospoščinskega župana (Supan) oziroma skrbnika (Amtmann)6 zemljiške gospoščine. Ta madež naj bi iz sebičnih vzrokov na plano privlekla peščica v svoj prav zaverovanih, prej da to ni motilo nobenega občana in večine še sedaj ne briga. Zadeva je bila za okrajni komisariat končana, in če bi si drznili s tem ponovno vznemirjati oblasti, bodo te prisiljene poiskati kolovodje in jih kaznovati.7 Udarec je vrnil tudi protizakonito odstavljeni rih-tar Vilman. Dobil je štiri podpornike, ki so okrajnemu komisariatu v Kranjski Gori naznanili, da samovoljno nastavljeni vodji občine pod imenom »Srenski Schepan« ali »Srenski Richtar«, in sicer Janez Anzl od jurijevega 1841 do 1842, od takrat dalje pa Jakob Pe-ternel vulgo Golob, z zakotnim pisaštvom zapravljata občinski denar za nekoristne procese in prazna pota ter da podpisani občani prosijo komisariat, naj jima ukaže pokazati stanje občinske blagajne in čemu so bili namenjeni izdatki. S komisariata so samooklicanemu rihtarju ponovno zagrozili, da do tega nima nobene pravice in da bo sledila kazen.8 Jožef Vilman je bil tako še naprej formalno, od gosposke postavljeni rihtar, ki pa že davno ni več užival splošnega zaupanja občanov. Spomladi 1845 sta Janez Guzel in Matija Lavtižar kot pooblaščenca Dovjega in Mojstrane pisala na kresijo, da sta se 4 Prav tam, a. e. 67, 28. 2. 1842. 5 Prav tam, a. e. 67, 11. 9., 29. 11. 1842. 6 1 Vprašanje lastništva gozdov in služnosti skozi čas je zelo razvejano in obširno. O tem lahko veliko več zvemo v delu Alenke Kačičnik Gabrič: »To smemo že tako dolgo«. Kmečke služnosti in njihova odprava, kjer je navedena dodatna literatura na to temo (ob uporabljenih virih). 2 Organizacijska uredba z dne 23. 6. 1814, št. 146, str. 123, § 16 (Ergänzungs-sammlung). 3 SI_ZAL_JES/0002, a. e. 66. »... zum Grundobrigkeitl. Supan oder Amtmann ...« Izrazi rihtar, občinski predstojnik in župan v različnih obdobjih niso imeli povsem enakega pomena, njihova nedosledna raba v sodobnih virih pa še dodatno otežuje jasno razlikovanje med njimi. Za temo in obdobje tega članka poenostavimo, da so bili rihtarji imenovani od gosposke (1814-1849), župani pa so bili voljeni predstavniki občine po letu 1849. 7 SI_ZAL_JES/0002, a. e. 67, 31. 12. 1842. 8 Prav tam, a. e. 68, 31. 5. 1843. 478 64 2016 3 KRONIKA 64 GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 Bivšemu rihtarju Vilmanu je pisana beseda gladko tekla (SI_ZAL_JES/0002, a. e. 74). soseski Dovje in Mojstrana 4. aprila 1844 dogovorili za individualno razdelitev svojih gozdov. Razdeljevanje pa da ne poteka po dogovoru, saj naj delitve ne bi zaupali dobro podkovanemu izvedencu, marveč jo opravlja kar Vilman, ki je bil zaradi zločina prevare v ječi in torej po zakonu ni več verodostojen. Zaradi te in drugih nepravilnosti sta opolnomočenca kre-sijo prosila, naj ustanovi nepristransko komisijo pri okrajnem komisariatu Radovljica, ki naj bi ugotovila nepravilnosti glede na sporazum z dne 4. aprila 1844, do takrat pa naj ukaže prekinitev delitve.9 Kakorkoli že, z nastopom novih, voljenih županov je bila Vilmanova rihtarska kariera tudi formalno končana. 23. septembra 1850 je radovljiški okrajni glavar Pajk dovškemu občinskemu predstojništvu potrdil, da mora nekdanji rihtar Jožef Vilman vsa svoja rihtarska pisanja izročiti novemu županu do konca meseca.10 Izvoljeni župan Janez Lakota je Vilmana kar brž tožil, ker naj bi ta od Ruarda v letih 1845-1846 dobil 140 gld za tri sečnje v občinskem gozdu, ki jih ni prikazal v občinskem obračunu.11 9 Prav tam, a. e. 70, 26. 5. 1845. 10 Prav tam, a. e. 72, 23. 9. 1850. 11 Prav tam, a. e. 72, 19. 12. 1850. Občinski pastir Stari rihtar pa se ni mogel sprijazniti, da je bil kar tako odstavljen, in je začel nasprotovati vsemu občinskemu, še starim, že vpeljanim navadam, tako da ga je župan Lakota na okrajno glavarstvo tožil, da ne uboga ukazov občine. Ze od pradavnih časov naj bi bilo namreč v navadi, da občina vsako leto najame občinskega pastirja, ki poleti pase živino vsega kraja, in vsak kmet, ki mu preda živino v pašo, tudi skrbi zanj. Tudi če kdo svoje živine ne preda občinskemu pastirju, je dolžan skrbeti zanj, kot da bi jo ta pasel. To, je zagotavljal župan, lahko potrdijo vsi stari možje v občini. Tej ureditvi, od nekdaj postavljeni in upoštevani od celotne občine, je nadaljeval župan, ni do tedaj nikdar nihče nasprotoval, po novem pa to počne Jožef Vilman z Dovjega, ki nasprotuje vsemu in spodkopava vse, kar počenja župan. Iz samega kljubovanja tistega leta ni dal svoje živine občinskemu pastirju v pašo in ga tudi ni hotel imeti na hrani. Zupan je torej prisiljen Vilmana tožiti kot kršilca občinskega miru, ker če bi vsak delal po svoji volji, kot se njemu zdi prav, kako naj se potem v občini vzdržuje red in mir? Zatorej župan okrajno glavarstvo ponižno prosi, naj 479 3 KRONIKA GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 64 2016 Vilmana zakonito kaznuje in mu dopove, da mora v prihodnje občinske ukaze natanko izpolnjevati.12 Vilmanov zgled pa je vlekel. Čez dva meseca se je župan okrajnemu glavarstvu pritoževal zaradi treh puntarjev - Jožefa Vilmana, Janeza Doužana in Janeza Anzelna. Glavar Pajk mu je svetoval, naj ravna po § 5 cesarskega ukaza, »s kterim se izda predpis za spe-ljavo zaukazov in razsodb političnih gosposk (to je političnih oblastnij in občinskih županov)«.13 Upornikom naj torej izda pisno zahtevo glede prehrane pastirja in drugih stroškov, če še ne bodo plačali, pa bo sledila izvršba.14 Po tem nasvetu je župan sklical občinske odbornike in druge pomembne občinske može. Nagovoril jih je, da so občinske zapovedi in postave, ki v občini veljajo od nekdaj, tako zelo začele izgubljati na veljavi, da je bil prisiljen sklicati vse odbornike in jih povprašati, katere zapovedi in postave glede poletne paše živine veljajo v dovški občini. Sklicani občani in odborniki so nato za zapisnik soglasno izjavili, da že od pradavnih časov glede poletne paše živine velja naslednja postava: vsak posestnik živine vso svojo živino izroči v pašo pastirju, ki ga najame občina, in mu za vsako glavo živine, starejšo od enega leta, da na leto krajcar in pol v denarju, nato v blagu za vsako mlekarico dve pesti prediva, nadalje jeseni pri beri (Birna) dobi od vsakega posestnika živine hlebec kruha; nazadnje pa ga je vsak posestnik dolžan imeti na hrani toliko dni, kolikor njegove živine je pasel, kolikorkrat pač pride na vrsto. Če pa se primeri, da hoče kdo za pašo svoje živine najeti svojega pastirja, se mu to ne brani, vendar pa mora občinskemu pastirju kljub temu odrajtati zgoraj naštete dajatve in naturalije ter ga imeti na hrani, kot da bi pasel tudi njegovo živino.15 Ohrabren s to javno podporo, zapisano v zapisniku, je župan Lakota občinskega slugo poslal k Vilma-nu z ukazom, naj poravna svoje obveznosti do občinskega pastirja v denarju in naturi. Obveznosti mora poravnati v štirinajstih dneh, sicer bo sledila izvršba. V tem času se lahko tudi pritoži na višje mesto.16 Ubogega slugo pa je Vilman nadrl: »To pisanje ni za nič! Župan nima z mano kaj opraviti. Nesi mu to nazaj ali pa vrzi proč, jaz bom svoje že povedal okrajnemu glavarstvu, od župana pa ne prevzamem nič!«17 12 Prav tam, a. e. 74, 16. 8. 1851. 13 »Ako je postava ali zaukaz kake politične oblastnije ali veljaven sklep občine kako delo, ali kako davšino v rečeh naložil, in se to kar je naloženo, na opomin oblastnij ali občinskih predstojnikov, kterim je izpeljava izročena, ali clo ne odrajta ali ne popolnama ali ne o pravem času; je treba to, kar se ni zgodilo, na nevarnost in troške dolžnikov opraviti dati, in kar seje za to potrošilo, od njih po odločbah v §§. 2, 3 in 4 zapopadenih iztirjati; oni pa proti zarajtanem znesku, kterega ima politična oblastnija poterditi, ne morejo vgovarjati« (patent z dne 11. 5. 1851, LGBK, 1851, XXXV/444). 14 SI_ZAL_JES/0002, a. e. 74, 13. 11. 1851. 15 Prav tam, a. e. 74, 16. 11. 1851. 16 Prav tam, a. e. 74, 2. 12. 1851. 17 Prav tam, a. e. 74, 9. 12. 1851. In res je Jožef Vilman spisal svojo pritožbo na okrajno glavarstvo. Mož ni bil kar tako. Bil je pismen in je svoja pisanja pisal sam. Iz pisave je razvidno, da je njegova roka morala imeti kar nekaj »kilometrine«. Pa tudi oblastem se je še leta 1856 zdel vreden zaupanja. Takrat sta namreč on in župan Lakota kot cenilca v zapuščinski zadevi dobila vsak po goldinar od kranjskogorskega sodišča.18 V tokratni pritožbi je najprej oporekal, da bi bil en občinski pastir, pač pa je trdil, da sta bila dva vaška - eden na Dovjem in drugi v Mojstrani. Nadalje je zatrjeval, da ni prisile, ki bi koga primorala, da izroča svojo živino v pašo tem vaškim pastirjem, če jo hoče pasti sam, tako kot on. Ima pač svojega pastirja in nikdar ni dal živine pasti vaškim, kako torej more kdo zahtevati, da prispeva za njihovo vzdrževanje? In kako morejo govoriti, da to leto iz trme ni dal svoje živine njihovim pastirjem v pašo in iz trme ni hotel prispevati k njihovemu vzdrževanju? Lahko so mu le hvaležni, da je nekaj prejšnjih let prispeval k vzdrževanju njihovih pastirjev, če pa jim ni prav, mu lahko njegove prispevke vrnejo. Potem je naštel enajst kmetov, ki so spadali k vasi Dovje in tisto leto (prav tako) niso prispevali k vzdrževanju kravjih pastirjev -češ, te župan pusti lepo pri miru, mene pa nadleguje s svojimi praznimi obtožbami. »A to bi bilo v redu,« se je spraševal, »da bi jaz z drugimi skupno vzdrževal kravjega pastirja?19 Takrat pa, ko me je okrajno glavarstvo napotilo za mojo krvavo zasluženo rihtarsko plačilo, za pašo u Rauneh, na pravno pot, a takrat pa ni bilo nobene ,stare pravice', da ima vsakokratni občinski rihtar za plačilo pašo v Ravneh?« »Menim,« je nadaljeval, »da takšnega plačevanja in vzdrževanja omenjenega kravjega pastirja nihče ne more zahtevati od mene, ker ravno tako dobro davke odrajtujem kot katerikoli moj sosed, in to še toliko manj, ker jaz pastirja nisem potreboval niti minute in ga torej tudi plačevati nisem dolžan.« »Nadalje ne morem razumeti,« se je čudil, »kako si lahko občinsko predstojništvo dovoli v svojih obtožbah, da me s sramotilnimi besedami še žali, kot da bi bil jaz kalilec miru v celi naši občini.« »Okrajno predstojništvo torej ponižno prosim,« je sklenil svoje pisanje, »da okrajno glavarstvo opomni dovško občinsko predstojništvo tako glede vzdrževanja kravjega pastirja kot tudi glede žaljenja časti in me na moja stara leta pusti pri miru, sicer ga bom primoran tožiti.«20 Okrajno glavarstvo je z Vilmanovim odgovorom seznanilo dovškega župana, tako da se je moral ta najprej zagovarjati glede njegovega pisanja. »Vilman najprej trdi,« je povzemal Lakota, »da občinski pastir ne obstaja, pač pa vaški pastir, kar pa je vseeno, ljudje 18 Prav tam, a. e. 79, 30. 9. 1856. 19 Dosledno uporablja izraz »kravjega« in ne »občinskega«. 20 Prav tam, a. e. 74, 20. 12. 1851. 480 64 2016 3 KRONIKA 64 GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 mu pač pravijo občinski pastir. Res je tudi v Mojstrani eden, ki pa ima enake pašne pravice kot dovški. Sta pač dva, Mojstrančani skrbijo za svojega in Dov-žani za svojega. Vilmanu živine res ni treba oddajati na pašo, za občinskega pastirja pa mora kljub temu skrbeti, tako kot drugi. Poleg tega ni res, da ni še nikdar oddajal živine na pašo. Občinski svetnik in pastir dokazujeta, da se je njegova živina pasla leta 1850. Nadalje štirje od tistih, ki tistega leta niso prispevali za pastirja, tega niso storili zato, ker on tega ni storil. Bil jim je za zgled - če niso vsi prispevali, tudi mi ne bomo. Ostali pa so iz Belce, in čeprav spadajo k vasi Dovje, so od nje oddaljeni več kot pol ure; njihove živine ni dovški pastir nikdar zganjal in ga zaradi velike oddaljenosti tudi niso mogli vzdrževati. Glede pašnika v Ravneh: užival ga je tako dolgo, dokler je bil občinski rihtar. Če misli, da trpi njegova čast, se mu glede oznake kalilec miru ne dogaja nobena krivica, ker občana, ki je prastare postave strogo upošteval, dokler je bil občinski rihtar, nenadoma pa jih zame-tuje, res ne moremo imeti za miroljubnega soseda.« Nazadnje je župan okrajno glavarstvo prosil, naj, če ne more verjeti vsem že poslanim pritožbam, zasliši še druge priče in najstarejše može kraja, da se temu že enkrat naredi konec.21 Okrajno glavarstvo je obupanega župana najprej ponovno napotilo na že omenjeni patent in čez dva meseca dodalo, da če Vilman ne bo hotel plačati, se lahko to naredi z izvršbo. Nato je čez dva meseca obvestilo še Vilmana, da bo izvršba, če ne bo plačal, in čez dva meseca je ponovno dobil prepričevalno pismo, da se mora ukloniti županu. V pisanju mu pojasnjujejo, da po veljavnih zakonih za občinske zadeve skrbita občinski odbor in občinski predstojnik, da ni nobenega dvoma, da nastavitev občinskega pastirja sodi v delokrog občinskega predstojništva, in da morajo vsi člani občine upoštevati voljo občinskega odbora. »Torej vam ukazujem,« je bil odločen okrajni glavar, »da od občinskega predstojništva določene stroške za občinskega pastirja poravnate, sicer bodo izterjani po izvršni poti, kar pa vam gotovo ne bo najbolj povšeči, saj bi s tem izkazali upiranje izvoljenemu občinskemu predstojniku, kar bi bilo nekdanjemu občinskemu rihtarju bolj malo v čast. Sicer pa je treba povedati, da so nam tradicionalne navade dovolj dobro znane in da je njihovo natančno izpolnjevanje, dokler občinski odbor ne sklene urediti drugače, pogoj za delovanje občine in dobrososedske odnose.«22 In ker ni bilo odziva, so čez dva meseca, oktobra 1852, Vilmanu zaplenili voz in ga namenili za javno dražbo, s katero bi občina prišla do zahtevanega denarja za povračilo vseh stroškov. Sestavili so tudi »račun«: 1. Občinski pastir Urban Polda za leto 1851: 6 glav 21 Prav tam, a. e. 75, 12. 2. 1852. 22 Prav tam, a. e. 75, 26. 2., 24. 4., 22. 6., 23. 8. 1852. živine po 1 % kr na glavo za plačilo paše in namesto dajatev v naturalijah 35 kr, skupaj zanj 44 kr. 2. Občinski pastir Simon Švarc za leto 1852: 7 glav živine po 1 % kr na glavo in namesto dajatev v blagu 35 kr, skupaj zanj 45 % kr. 3. Za dni, ko je pastirja namesto Vilmana na hrani imela občina, za vsako kravo 15 kr, torej za šest v letu 1851 1 gld 30 kr in za sedem v letu 1852 1 gld 45 kr. 4. Občinskemu predstojniku kot izvršitelju ter Janezu Pogačniku in Jožefu Polancu kot poklicanima pričama za opravljanje funkcije za izgubljeni čas - vsakemu 45 kr, skupaj 2 gld 15 kr. 5. Dvema pri izvršbi prisotnima orožnikoma 1 gld. 6. Občinskemu predstojniku in omenjenima pričama za pot v Kranjsko Goro na zaslišanje glede omenjene izvršbe 21. 10. 1852 - vsakemu po 1 gld, Polanc je 30 kr že prejel, torej skupaj 2 gld 30 kr. 7. In potem še enkrat za gornje tri poti v Kranjsko Goro na zaslišanje zaradi žaljenja s strani Vilmana - vsakemu po 1 gld, vsak je že prejel po 30 kr, torej skupaj 1 gld 30 kr. Na koncu je vse skupaj zneslo 11 gld 59 % kr.23 Kljub zaplembi voza Vilman še vedno ni hotel plačati, tako da so voz dejansko postavili na dražbo 1. maja 1853. Izklicno ceno so postavili na 15 gld. Pojavili so se naslednji zainteresirani: Anton Furmacher, župnik z Dovjega, ter Jurij Knaflič in Jernej Hlebajna, oba iz Mojstrane. Župnik je ponudil izklicno ceno 15 gld, in ker v zakonitem času nihče ni ponudil več, so župniku kot kupcu prepustili voz za 15 gld.24 Poleg tega je Vilmana deželno sodišče v Ljubljani zaradi prestopka upiranja javni naredbi in ustnega sramotenja obsodilo na plačilo denarne kazni 15 gld v krajevno ubožno blagajno. Takojšnje plačilo kazni mu je 25. maja 1853 ukazalo kranjskogorsko okrajno sodišče.25 Vendar pa je Vilman s svojim ravnanjem izpustil duha iz steklenice in župan je moral po zaupnico na zbor občanov: »Po ustni prijavi je meni, Janezu Lakoti, županu v Dovjem s krajem Mojstrana, prišlo na ušesa, da prebivalci kraja Mojstrana ne upoštevajo (več) že od nekdaj uveljavljenih postav, da jih ne izpolnjujejo vsi. Zato sem moral sklicati občinske predstojnike in odbornike obeh krajev ter zapisati, kar so vsi občani povedali za zapisnik: V kraju Mojstrana je od nekdaj navada (...) glede poletne paše, pastirjev (...) tako kot na Dovjem. Če kdo hoče, lahko pase sam (...), s tem da mora pastirju za vsako glavo (ne-oddane) živine dati 4 kr in ga imeti na hrani, in sicer pri zagroženi kazni 1-10 gld.«26 Kljub vsemu pa bivši rihtar Jožef Vilman za ob- 23 Prav tam, a. e. 75, 24. 10. 1852. 24 Prav tam, a. e. 76, 1. 5. 1853. 25 Prav tam, a. e. 76, 25. 5. 1853. 26 Prav tam, a. e. 76, 1. 6. 1853. 481 3 KRONIKA GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 64 2016 činskega pastirja ni hotel plačevati do konca svojega gospodarjenja. Za leto 1854 ponovno ni hotel plačati zaostalih stroškov za pastirja - 4 gld 29 kr - in ponovno so ga opominjali z okrajnega urada. Pisal je ugovore, vmes že predal kmetijo (sinu Andreju je posest predal 3. januarja 1855)27 in se še vedno upiral, čeprav mu je okrajni urad sporočil, da mu bodo po zaslišanju župana po novem zaračunali samo za sedem krav, 2 gld 41 % kr (namesto 4 gld 29 kr), v štirinajstih dneh, in to proti izvršbi. Zupanu so z okrajnega urada ponovno potrdili, da lahko znesek izterja z zaplembo premičnin in da mu za izvršbo lahko posodijo okrajnega slugo. Zadnji ohranjeni dokument na to temo pravi, da bo okrajni sluga rubil pri Vilmanu in da bodo stroški znašali 35 kr.28 Vendar pa je vprašanje, ali je novi gospodar dovolil rubežen za tak drobiž, staremu pa tako niso imeli kaj vzeti, ker je posest že prepisal. Kakorkoli so že uredili pri Vil-manu, tudi nekateri drugi vaščani so začeli postajati nezadovoljni z obstoječo »institucijo« občinskega pastirja. Novembra 1855 so se štirje kmetje pritožili na okrajni urad, češ da so dajatve za občinskega pastirja previsoke, da drugi prebivalci niso obremenjeni tako kot oni, da občinski urad v tem pogledu ne ravna za vse enako in da se sicer ne upirajo plačevanju prispevkov, samo za vse naj bodo enaki. Okrajni urad je župana in pritožnike povabil na posvet,29 vendar pa prav uspešen ni mogel biti. V začetku maja 1857 je namreč okrajni urad Kranjska Gora županstvo Dovje obvestil, da morajo štirje pritožniki iz novembra 1855 plačati kazen, ker občinskega pastirja niso hoteli imeti na hrani.30 Stara navada je dobivala vedno več nasprotnikov. Oktobra 1859 se je župan na okrajni urad obračal že s seznamom desetih prebivalcev, ki niso hoteli poravnati obveznosti do občinskega pastirja, in prosil za dovoljenje za izvršbo.31 Čez dve leti je bilo v podobnem dopisu navedenih dvanajst posestnikov, ki so imeli neporavnane račune za občinskega pastirja, vsi so bili iz Mojstrane.32 Tako kot vzdrževanje občinskega pastirja je krajanom Dovjega in Mojstrane počasi začel presedati tudi njihov izvoljeni župan Janez Lakota. V dopisu iz junija 1855 jih je bilo navedenih 29, ki so od župana in obeh svetnikov zahtevali, naj položijo račun glede občinskega premoženja.33 Junija naslednje leto jih je enako zahtevalo že 33.34 Vendar so ti postopki potekali počasi. Konec decembra 1858 je občinski urad z okrajnega urada prejel navodilo, kako lahko in kako 27 SI_ZAL_JES/0034, t. e. 12, a. e. 42. 28 SI_ZAL_JES/0002, a. e. 78, 13. 2., 22. 3., 30. 5., 30. 8., 21. 9. 1855. 29 Prav tam, a. e. 78, 2. 11. 1855. 30 Prav tam, a. e. 80, 5. 5. 1857. 31 Prav tam, a. e. 82, 7. 10. 1859. 32 Prav tam, a. e. 84, 18. 10. 1861. 33 Prav tam, a. e. 78, 10. 6. 1855. 34 Prav tam, a. e. 79, 30. 6. 1856. morajo zahtevati, da jim župan položi občinski račun (za revidiranje).35 Sredi marca 1861 so nato dobili novega župana, Alojza Janšo. Starega so še vedno privijali zaradi občinskega obračuna, on pa se ni hotel pogovarjati z novo občinsko oblastjo (tako kot se rihtar Vilman ni hotel z njim!), temveč se je hodil tožarit na okrajni urad, kjer so imeli občinskih zdrah že po malem dovolj; pisali so jim, da je takšne zadeve najbolje urediti medsebojno v občini sami.36 Nazadnje je novo občinsko zastopstvo pod vodstvom novega župana Janše tožilo starega Lakoto, da mora povrniti 73 gld 82 kr, od tega 25 gld davčnemu uradu v Kranjski Gori, ostalih 48 gld 82 kr pa v občinsko blagajno. Vendar je okrajno sodišče razsodilo, da temu ni tako, in je dovški občini naložilo, da Lakoti v štirinajstih dneh izplača 5 gld 68 kr stroškov, ki jih je imel s sodnijo.37 Sekvestracija Zupana Lakoto in njegove občane pa je že prej doletela druga mala katastrofa, namreč sekvestracija njihovih gozdov: »Več let že se zavoljo gojzdov v soseskah Bela peč, Radeče, Podkoren, Krajnska Gora, Gojzd in srednji Verh, Dolgo polje (Dovje — op pis.), Mojstrana, Hrušica, Jesenice, Sava, Planina, Potoke, Koroška Bela in Javornik ležečih pravdajo, čigavi da so, in te pravde so krive, da sedanji zahtevavci teh gojzdov ta-jistih ne obdeljujejo, kakor bi bilo treba, in tako ti gojzdi urno svojemu vkončenju nasproti hitijo. (...) Politični sekvester je c. kr. Višji gojzdnik Alojzi Vede in temu je naročeno, s 15. dnem tega mesca svoje uredske dolžnosti v vsih rečeh spolnovati začeti, od imenovanega dne naprej nehajo tedej vse lastinske pravice druzih oseb v sekve-striranih gojzdih in nikomur ni večpripušeno, gojzdne pridelke, in če bi bili tudi že pred ali po začeti sekvestra-cii napravljeni, brez dovoljenja imenovanega gojzdnega upravnika iz imenovanih gojzdov voziti. (...) Dalje se opominja, da je gojzdni upravnik samo takrat opravičen, gojzdne pridelke oddajati, če okrajni ured za to privoljenje da. Zavoljo tega se imajo vsi, kteri so pri tem vdeleženi, ako kaj gojzdnih pridelkov potrebujejo, na c. kr. Okrajni ured v Krajnski Gori oberniti, kteri jim bo tudi še daljej posebej povedal, kako se jim je zaderžati. Občani so protestirali proti uvedbi sekvestracije in v prvi vrsti oporekali, da zaradi njihovih gozdov ne potekajo nobeni spori in da glede teh gozdov ni nobenih drugih pretendentov, kar naj bi bil vzrok za uvedbo politične sekvestracije.39 Pritoževali so se na deželno vlado in cesarja,40 pa ni nič pomagalo. Enkrat na leto so dobili kmetje odkazan najnujnejši po- 35 Prav tam, a. e. 82, 27. 12. 1858. 36 Prav tam, a. e. 84, 15. 4. 1861. 37 Prav tam, a. e. 84, 1. 11. 1861. 38 Prav tam, a. e. 77, 2. 12. 1854. 39 Prav tam, a. e. 78, 10. 3. 1855. 40 Prav tam, a. e. 79, 17. 11. 1856, 30. 5. 1858. 482 64 2016 3 KRONIKA GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 sek in vse, kar jim takrat ni bilo odobreno z okrajnega urada oziroma sekvestra, se je štelo za gozdno krajo. In teh gozdnih kraj ni bilo malo. Februarja 1861 je tako župan Janez Lakota s štirimi občinskimi odborniki na okrajni urad Kranjska Gora naslovil prošnjo (na pisemskem papirju dr. Lovra Tomana, napisano v Radovljici, očitno jih je zastopal on), naj ukrepa proti krivosekom, naj se takoj ustavi sečnja in oglarjenje v občinskih gozdovih ter prepove izvoz gozdnih proizvodov: »Že 3. 11. 1860 smo vložili pritožbo, da več posestnikov in prebivalcev z Dovjega brez odkazila občine ali gozdnega urada samovoljno seka les v občinskih gozdovih, kuha oglje in ga prodaja prekupčevalcem za rudarske družbe, ne da bi od tega kaj prispevali v občinsko blagajno. Obenem smo nekaj teh gozdnih tatov tudi prijavili okrajnemu uradu, s prošnjo, da se takoj ustavi sekanje in izvoz gozdnih proizvodov iz občinskih gozdov. Pa se ni zgodilo nič in smo 15. 11. 1860 ponovili prijavo za nujno ukrepanje. Pa se ponovno ni zgodilo nič — gozdni tatje se množijo iz dneva v dan in vedno predrzneje kradejo. Sedaj sprašujemo slavni c. kr. okrajni urad, kaj bo z našimi gozdovi, če bodo tako brezobzirno izsekani, kaj lahko od njih pričakujemo in na kakšen način lahko zaščitimo našo občinsko lastnino, če nam slavni c. kr. urad odreka svojo pomoč? Kot zastopniki občine smo po obstoječem občinskem zakonu dolžni skrbeti za občinsko lastnino in po členu 75 tega zakona noben član občine ni upravičen do večjega deleža iz občinskega premoženja kot drugi. Sedaj pa se dogaja, da se nekateri okoriščajo iz občinskega premoženja na račun drugih, in to celo taki prebivalci občine, ki v občinskih gozdovih nimajo najmanjše pravice (gostači), niti za svoje potrebe ne, pa imajo sedaj pravi, stalen zaslužek iz občinskih gozdov. Ker se je nezakonita sečnja v naših gozdovih začela že leta 1860 in se nadaljuje tudi v to zimo, tega ne moremo več neprizadeto opazovati. Zato okrajnemu uradu v prilogi naznanjamo gozdne tatove in naslavljamo nujno prošnjo, da jih okrajni urad kaznuje, prisodi škodno nadomestilo v občinsko blagajno in seveda prepreči vsakršno takšno nadaljnje početje.«41 Občinsko vodstvo ni čakalo na okrajni urad in je 2. marca 1861 sprejelo sklep, da v prihodnje nihče več ne sme sekati v občinskih gozdovih, ne da bi poprej to najavil županu, dobil od njega soglasje in les plačal — proti zagroženi kazni 10 gld in zaplembi lesa oziroma oglja. V smislu tega sklepa je župan Alojz Janša 6. aprila 1861 pisal rudarski družbi Sava, da občina namerava gozdove vzeti pod svoj nadzor, da je nihče ne sme ovirati pri njenih pravicah in da se mora Sava glede prihodnjega sekanja in vsega drugega dogovoriti z občino. Dovški občinarji pa so šli še dlje in 28. julija 1861 sprejeli sklep, ki je gozdarskim uslužbencem prepovedoval lov v dovških gozdovih, prepovedano je bilo tudi vstopanje s psi v te gozdove 41 Prav tam, a. e. 84, 16. 2. 1861. ter označevanje in žigosanje debel, z dostavkom, da če bodo katerega od gozdarskih uslužbencev zalotili s puško ali psom, mu bodo to zaplenili. V tretjem občinskem sklepu z dne 30. septembra 1861 pa je občinsko predstojništvo sklenilo, da bo od vetra podrt les samo skuhalo v oglje, da bo od tega kakšna korist.42 Novo občinsko zastopstvo je torej sekvestracijo s svojimi sklepi povsem negiralo, vendar pa je bilo le vprašanje časa, do kdaj bo oblast to pripravljena trpeti. Najprej se je zataknilo, ko je občina hotela kaznovati človeka, ki je sekal les na črno. Neki kmet je namreč od občine kupil za 10 gld lesa, potem pa so ga dobili, da si je prisvojil neki drug les, in mu ga zaplenili. Kmet je nato zahteval, da mu občina vrne 10 gld, pa so sklenili, da ga bodo s tem zneskom kaznovali in da mu torej denarja ne bodo vrnili. Kmet se je razburil in občinarje ozmerjal za svenarje, za kar si je nakopal tožbo žaljenja časti. Okrajni urad je nato odločil, da ga ne morejo kaznovati po občinskem zakonu, ker so bili gozdovi postavljeni pod nadzor sekvestra. Zato so županu naročili, da mora kmetu vrniti 10 gld, kmeta pa so za njegovo žaljenje kaznovali s tremi dnevi zapora.43 Dovški punt Toda občina ni samo pospravljala za vetrolomom, ampak je sekvester 14. decembra 1861 okrajnemu uradu Kranjska Gora naznanil, da sta dva Mojstran-čana posekala 15 klafter smrekovine za oglje (v pogodbi z občino) in že začela delati kopo. Kljub prijavi sta kasneje nadaljevala z delom, sledila je še ena prijava in nato ogled v spremstvu orožnikov. Kopa je bila takrat že prižgana, zato je sekvestracijska uprava zahtevala javno dražbo oglja, ki bo skuhano na črno, kar je okrajni urad Kranjska Gora odobril in določil, da mora oglje na dražbo 18. februarja 1862. Dražbo bi morala izpeljati občina Dovje, ki pa se je čutila globoko užaljena zaradi kratenja svojih pravic in se je zoper odločbo pritožila na deželno oblast. V pritožbi so ponovno izpostavili sekvestracijo iz leta 1854, ki naj bi bila uvedena (le) v gozdovih, glede katerih je vladal lastninski spor. Glede gozdov, ki so bili v lasti občine Dovje, pa nikdar ni bilo govora o lastniškem sporu, nasprotno, vsi prebivalci občine so bili glede lastništva svojih gozdov objektivno in subjektivno vedno enotni. Tako naj torej ne bi bilo nikakršnih pogojev za uvedbo sekvestracije. Ker pa se je to kljub temu zgodilo, je bila to huda napaka, neopravičljivo kršenje uporabe sekvestracije. Sicer pa se je že od začetka sekvestracije vedelo, da zanjo v primeru gozdov občine Dovje ni osnove ne v lastniškem sporu ne v čem drugem. Da so bile tudi oblasti takega mnenja, naj bi bilo razvidno iz tega, da so Dov- 42 Prav tam, a. e. 85, 24. 5. 1862. 43 Prav tam, a. e. 85, 26. 2. 1862. 483 3 KRONIKA GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 64 2016 Obrazec za pridobitev lesa iz sekvestriranih gozdov (SI_ZAL_JES/0002, a. e. 86). žani iz svojih gozdov les nenehno pridobivali tudi po sekvestraciji, ne da bi jih sekvestracijska uprava pri tem ovirala in ne da bi jim bilo treba imeti skrbi glede tega drvarjenja. Če bi obstajala najmanjša osnova za sekvestracijo teh gozdov, zadevna uprava tega zagotovo ne bi dopuščala in bi že davno ustavila pridobivanje lesa brez dovoljenja. Ker pa se to ni zgodilo in so na te gozdove gledali kot na nesporne, kot da niso pod sekvestracijo, naj bi bil to tudi dokaz, da je bila sekvestracija neupravičena. Takšne razmere so nemoteno trajale do tega prvega primera. Ne med občani samimi ne med njimi in tretjo osebo ter niti s sekvestracijsko upravo ni bilo nikdar nikakršnega spora, ki bi bil lahko povod za tokratni izredni ukrep. Občina si je to razlagala s tem, da je sekvestracijski upravi v resnično spornih gozdovih zmanjkalo lesa in je hotela v dovških bogatih, najskrbneje vzdrževanih gozdovih najti nov teritorij za svojo dejavnost: »V bližini se namreč nahaja rudarska družba Sava, ki nenehno potrebuje velike količine lesa in oglja, ustrežljiva sekvestracijska uprava pa hoče te njene potrebe zadovoljiti na škodo dovške občine. Iz lastnih občinskih gozdov smo mi do te ure z najskrbnejšo izbiro jemali le, kar smo potrebovali za gradbeni les, kurjavo in oglje. Sedaj pa se je kar naenkrat v to vmešala sekvestracijska uprava in nas hoče pripraviti še ob naše najnujnejše potrebe po lesu ter na ta način prebivalce občine Dovje in Mojstrana potisniti v najbridkejši položaj, rudarski družbi Sava pa dovoliti sečnjo, pripravo oglja in poljubno gospodarjenje z našo lastnino. Kako brezsrčno rudarska družba ravna z gozdovi, jih opustoši, da so izgubljeni za celo generacijo, je vse predobro znana stvar in ni treba drugih dokazov, če le pomislimo, koliko tisočev in tisočev oralov najlepših gozdov je družba že podrla, ne da bi se ji pri tem zdelo vredno upoštevati, da bi puščala zakonsko predpisano zadostno količino mladja. Kaj lahko človek pričakuje od uprave, ki v korist takšnega gospodarjenja zakonito posedujoče-mu kmetu odteguje uporabo njegove lastnine in ga hoče oropati lesa za lastne potrebe, leži na dlani. V sosednji Koroški in v vseh deželah monarhije imamo občinske gozdove, pa ni še nikjer nikomur padlo na pamet, da bi zanje odredil sekvestracijo, še za sporne 484 64 2016 3 KRONIKA GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 ne, kje šele za nesporne. Lastninska pravica občine Dovje in Mojstrana ni bila nikdar sporna. Cesarski patent z dne 26. 2. 1861 (februarska ustava - op. pis.) je občinam priznal avtonomijo in svobodno razpolaganje z njihovo lastnino. Sedanje ravnanje z nami je v neposrednem nasprotju s tem patentom, ker ne dovoljuje svobodnega razpolaganja z lastnino. Namesto da bi uživala blagodati omenjenega patenta kot drugi kraji, je naša občina formalno pregnana s svoje lastnine.« V tem zadnjem omenjanju februarskega patenta in kršenja ustavnih pravic lahko morda zaznamo razmišljanje dr. Lovra Tomana ali vsaj njegove pisarne (kot že rečeno, pritožba je napisana na njegovem papirju, vendar so podpisani samo predstavniki dovške občine). V sklepnem delu »pritožbene prošnje« je občinsko zastopstvo krajevne občine Dovje in Mojstrana prosilo, da bi visoka c. kr. deželna oblast preklicala napovedano dražbo lesa in oglja, ker da je to last občine in je namenjeno za hišne potrebe posameznih članov občine.44 Kljub pritožbi občine je okrajni urad 18. februarja 1862 licitacijo oglja izpeljal in kupila ga je Sava. Ze na sami dražbi pa so se začeli širiti glasovi, da kupec tega oglja ne bo odpeljal, ampak ga bo vzela dovška občina. Res so se 21. februarja, ko so začeli podirati kopo, zvečer pri županu zbrali vsi občinski zastopniki, z izjemo župnika Antona Furmacherja in Janeza Kosmača, poleg njih pa je bilo še veliko drugih posestnikov z Dovjega in iz Mojstrane. Soglasno so sklenili, da bodo prihodnje jutro sporno oglje odpeljali v skladišče rudarske družbe Javornik. Ko je torej sporna kopa 21. februarja dogorela, je gozdar Karl Endlicher zaprosil za pomoč orožnikov, da bi naslednje jutro pobral oglje. Ob prihodu patrulje v Mojstrano se je pri kopišču zbrala nenavadno velika množica ljudi (200-300) s cepini in lopatami v rokah. Tam je stalo tudi 36 voz, eni so bili že polni, na druge so oglje še nakladali. Orožnik Janez Pariš je takoj pristopil k županu in ga nagovoril: »Pošilja nas okrajni urad z ukazom, da to oglje pustite pri miru in ga ne vozite stran. Oglje je bilo javno izlicitirano, vi pa ga hočete odpeljati.« Zupan Alojz Janša mu je odgovoril: »Oglje bo odpeljano, za to ne morem nič, če je treba, mene ustrelite prvega.« Vodja patrulje je nato omenil uporabo sile, nakar je župan dejal: »Ce nas boste napadli, bomo tudi mi vas.« Pristopil je še Lorenc Šetina in glasno dejal: »To oglje je naša lastnina in lahko z njim gospodarimo, kakor hočemo! Okrajni urad nima pri tem nobene besede!« Na pripombo orožnika, da bo oglje ostalo, kjer je, je Šetina pribil: »Oglje ne bo ostalo tu! In če nas mislite obvladati, bomo stopili v kare. Vi nam ne boste ukazovali!« Zadonel je klic: »Mi smo pripravljeni na boj!« in zbrana množica se je začela zgrinjati proti patrulji, ki 41 Prav tam, a. e. 84, 16. 2. 1861. se je ustrašila in se umaknila nazaj proti Mojstrani. Gozdar Endlicher je prisegel, da ga je pri tem Janez Orehovnik zmerjal z besedami: »Ti rdeči hudič, pridi še enkrat na kraj, kjer si mi zaplenil hlode, tam te bo hudič pobral!« Za to si je prislužil posebno prijavo pri kranjskogorskem okrajnem sodišču. Kazen Nato se je dovški punt preselil na deželno kazensko sodišče, ki je v svoji obtožnici ugotavljalo, da je občinsko vodstvo pozivalo k neupoštevanju sekve-stracije in jo s sklepom, da v prihodnje nihče več ne sme sekati v občinskih gozdovih, ne da bi za to poprej dobil županovo soglasje in les plačal, celo odpravljalo. Iz tega in naslednjih občinskih sklepov naj bi bilo razvidno, da je bil cilj novega občinskega zastopstva že od vsega začetka njegovega delovanja onemogočiti sekvestracijsko upravo in s tem spodnesti samo sekvestracijo. Vendar pa v teh občinskih sklepih še ni bilo dejanskega stanja, ki bi pričalo o zločinu kaljenja javnega miru po § 65 kazenskega zakonika, ker niti v sklepih samih niti na kak drug način ni bilo izraženo pozivanje ali napeljevanje k nasprotovanju ali uporu proti sekvestraciji. Vse drugače pa je bilo s sklepom, ki je imel za posledico odvzem oglja s strani občanov 22. februarja 1862. Iz tega ravnanja pri županu zbranih občinskih odbornikov je mogoče nedvomno razbrati pozivanje in napeljevanje k neposlušnosti in upiranju odlokom javnih oblasti, torej k zločinu motenja javnega miru po § 65. Tega zločina so bili obtoženi: 1. Alojz Janša, 34, samski, posestnik kmetije in župan z Dovjega, vešč branja in pisanja, sodno čist; obdolžen še zločina javnega nasilja; 2. Andrej Vilman, 35, občinski svetnik z Dovjega, zemljiški posestnik, poročen, brez otrok, vešč branja in pisanja, enkrat kaznovan zaradi prestopka igranja prepovedane igre; 3. Jožef Pristov, 42, občinski svetnik z Dovjega, nekaznovan, poročen zemljiški posestnik, oče treh otrok, vešč branja in pisanja; obdolžen še zločina javnega nasilja ter prestopka proti varnosti življenja; 4. Blaž Peterman, 40, občinski odbornik z Dov-jega, poročen, zemljiški posestnik, oče petih otrok, brez izobrazbe; 5. Janez Guzel, 61, občinski odbornik z Dovjega, poročen, zemljiški posestnik, oče šestih otrok, brez izobrazbe, enkrat kaznovan z osmimi dnevi zapora; 6. Simon Zima, 39, občinski odbornik z Dovjega, poročen, zemljiški posestnik, oče petih otrok, brez izobrazbe; 7. Janez Janša, 38, občinski odbornik z Dovjega, poročen, zemljiški posestnik, oče štirih otrok, vešč branja in pisanja; 8. Jernej Novak, 45, občinski odbornik iz Moj- 485 3 KRONIKA GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 64 2016 strane, poročen, zemljiški posestnik, brez otrok, brez izobrazbe; 9. Jožef Knaflič, 43, občinski odbornik iz Mojstrane, poročen, zemljiški posestnik, oče enega otroka, vešč branja in pisanja; 10. Jurij Skumavc, 41, poročen kajžar in gostilničar, občinski odbornik iz Mojstrane, oče štirih otrok, brez izobrazbe; 11. Gregor Legat, 27, poročen, kajžar z Dovjega, občinski sluga, oče dveh otrok, vešč branja in pisanja; 12. Lorenc Šetina, 42, poročen, kajžar iz Mojstrane, obdolžen samo zločina javnega nasilja. Obtoženi so bili do končne sodbe na prostosti. Vsi, razen Jurija Skumavca, so priznali, da so bili prisotni na omenjenem zborovanju pri županu in sklepu o občinski zaplembi oglja ter da so se s tem strinjali. Pa tudi Skumavcu niso verjeli, da je prišel k županu zgolj plačat davek.45 Vsi našteti so se zoper obtožbo pritožili, zastopal jih je župan, višje sodišče pa je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo in jih obvestilo, da se morajo zglasiti na sodišču 20. avgusta 1862 ob devetih dopoldne.46 Na razpravi tega dne je bil prisoten namestnik državnega pravdnika Perše, obtožene pa je zastopal dr. Zupančič. Spoznali so jih za krive kaljenja javnega miru po § 65 lit. b kazenskega zakonika; tako so Alojza Janšo, Andreja Vilmana, Jožefa Pristova, Blaža Petermana, Janeza Guzela, Simona Zimo, Janeza Janšo, Jerneja Novaka in Jožefa Knafliča obsodili na tri mesece zapora z enim postom na teden. Gregorja Legata so obsodili na dva meseca zapora z enim postom vsak teden. Alojza Janšo in Jožefa Pristova so glede javnega nasilja oprostili obtožbe in spoznali za nedolžna. Lorenca Šetino so spoznali krivega javnega nasilja z nevarnim grozenjem in ga obsodili na dva meseca zapora z enim postom na teden. Obremenilnih okoliščin sodišče ni ugotovilo, kot olajševalne za vse navedene pa: 1. Brezmadežno dotedanje življenje vseh (razen male kazni Vilmana zaradi prepovedane igre in Guzela zaradi »svojevoljnosti«). 2. Upravičena razdraženost ljudi zaradi sekvestracije. 3. Njihovo priznanje objektivnih dejstev.47 Prošnja cesarju Sodba ljubljanskega sodišča je postala pravnomočna po zavrnitvi pritožbe na višjem graškem sodišču (14. 10. 1862). Zato so se obsojeni za spregled kazni obrnili še na cesarja. Ponovno so začeli razlagati, da so bili občinski gozdovi leta 1854 sekvestrirani po krivici, saj nikdar niso bili sporni. Nato pa je na 45 Prav tam, a. e. 85, 24. 5. 1862. 46 Prav tam, a. e. 85, 24. 5. 1862. 47 Prav tam, a. e. 85, 20. 8. 1862. zahtevo sekvestracijske uprave okrajni urad Kranjska Gora razpisal licitacijo za les oziroma oglje, ki ga je dala posekati občina zase, in občani, neuslišani že vsa leta, da sekvestracija ni upravičena, so se odzvali in hoteli zaščititi svojo lastnino - sicer na neprimeren način, nikakor pa ne s tako zlobnimi nameni in sredstvi, da bi si zaslužili takšno obravnavo in obsodbo. Občani so se zbrali le, da bi odpeljali Savi prodano oglje v javorniško skladišče, Sava pa je to preprečila tako, da je poklicala orožnike, vendar ni prišlo do nasilja. To je torej bistvo obtožbe in obsodbe - prvič, kaljenje javnega miru s pozivanjem k uporu proti ravnanju oblasti, ki je ukazala licitacijo oglja; in drugič, zločin javnega nasilja z grozečimi besedami, ki naj bi bile izrečene. O resničnosti prve obtožbe ni mogoče govoriti - saj niso ovirali licitacije, ki je bila izpeljana. S končano licitacijo je bilo tudi konec oblastvenega delovanja in nadalje je bila stvar Save, da poskrbi za kupljeno oglje. Ni torej šlo za upiranje oblasti, ampak zasebnemu kupcu. Šlo je za samopomoč pri varovanju neosnovano kratene lastniške pravice do gozda, ne pa za motenje javnega miru. Ni bilo torej zlega namena, ki ga zahteva obsodba zločina. Sklepi, ki so jih sprejeli (o prepovedi lova in sečnje ter zaplembah psov, orožja in lesa), so bili namenjeni zgolj skrbi za občinske gozdove. O upiranju sekvestraciji naj ne bi bilo govora. Proti njej so vedno nastopali samo po pravni poti, kar dokazujejo številne prošnje in pritožbe. Miroljuben značaj občine Dovje in Mojstrana naj bi bil splošno znan. Prav tako ni bilo zločina proti javnemu miru, saj ni šlo za pozivanje ali napeljevanje k upiranju oblasti. Nastopili so proti Savi, ki med njimi, kmeti, ne uživa veliko simpatij. Vendar pa to, da je množica zadržala Savo, da bi odpeljala oglje, ne vodi do nedvomnega sklepa, da je bila to posledica sklepa občinskega predstojništva. Večkrat omenjano srečanje pri županu tudi ni bilo občinsko posvetovanje, saj so bile prisotne in so govorile tudi druge osebe, ne le občinsko predstojništvo. Glede na vse povedano torej niso imeli zlobnega namena kršenja javnega reda, kot jim očita sodba. Zato upajo, da bo to v svoji milosti spoznal tudi cesar. Lorenc Šetina, ki je bil obsojen zaradi zločina javnega nasilja, je zanikal, da bi se namenoma upiral orožniku pri izvrševanju službe ter da bi izrekel besede v zvezi s karejem. Za besede mu ne morejo dokazati, da jih je v vsej množici izrekel ravno on. Pa tudi če bi jih, v njih ni bilo nevarne grožnje, ker je bilo z njimi mišljeno le, da če bi vsa množica mirno stopila vkup, bi jih število prisotnih orožnikov le težko premagalo. Torej tudi javnega nasilja ni bilo. Nato so ponovno poudarili, da je bil to izraz njihove stiske in samoobrambe zaradi neuslišanih pozivov k pravičnosti. Že od davnih časov so prebivalci občine te gozdove javno in mirno posedovali in uživali: »Ti gozdovi so nam dajali les za naše hišne 486 64 2016 3 KRONIKA 64 GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 potrebe in za pridobivanje oglja za prodajo. Pridobivanje lesa je bilo ob skromnih poljedelskih pridelkih glavni, skorajda edini vir preživetja. Izkupiček od prodanega lesa in oglja je bil sredstvo za preživetje zime. Drvarjenje je predstavljalo zimsko delo in zimski zaslužek. Ta pravična izraba naše lastnine, ki nam je ni nihče kratil, nam je bila s politično sekve-stracijo naših gozdov nezakonito odvzeta. Čeprav je zakonito, da je lahko lastnik zaradi javnega interesa omejen pri razpolaganju s svojo lastnino,48 kot velja v primeru gozdnega zakona, ki predpisuje gozdno gospodarjenje,49 pa ne gre spregledati, da je politična sekvestracija, ki niti ne ugotovi, ali so gozdovi sporni, pravičnosti prav v posmeh. Slavni visoki erar je v tej zadevi, kjer gre za varovanje njegovih zasebnih pravic,50 prav tako civilnemu pravu podvržena stranka in bi moral pri uveljavljanju svojih pravic uporabljati sredstva civilne zakonodaje in ne samovoljnih ukrepov. Vendar pa temu ni bilo tako, saj smo se zaman neštetokrat pritoževali proti takemu ravnanju, vse naše prošnje in ugovori so ostali neuslišani. Naš položaj je bil zaradi te politične se-kvestracije zelo žalosten. Dohodki od naših gozdov so odtekali v sekvestracijsko blagajno in s prihodki od naših gozdov je potratni sekvestracijski aparat kril stroške, ki jih je imel zaradi sporov v zvezi z drugimi gozdovi. Medtem pa so rudarskim družbam glede lesa in oglja ustregli celo s tem, da so jim žrtvovali naše najlepše gozdne parcele, ki smo jih hranili za primer nesreče in jih kar najskrbneje negovali, kot mati svoje najnežnejše dete. Nam pa je iz naših lastnih gozdov ostala pičlost, ki komaj zadostuje za naše hišne potrebe. Stanje gozdov je trpelo zaradi slabega (ali pravzaprav zaradi pomanjkanja vsakršnega) gospodarskega načrta. Tako bodo posledice tega ukrepa žalostno učinkovale še daleč v prihodnost. Poleg tega se je sekvestracija razširila še na našo drugo lastnino, saj se lovna pravica izvršuje tudi na naših travnikih, njivah in tako dalje. S takšnim ravnanjem so nam vzeli iz rok upravljanje in izkoriščanje naše lastnine, zavrli razvoj naše blaginje, ogrozili dobro stanje gozdov in, da, celo izpridili ljudstvo, ker je pomanjkanje lesa oziroma denarja, predvsem pri plačevanju davkov, povzročilo, da so ljudje sekali brez dovoljenja, da so bili lastniki prisiljeni krasti svoj lastni les! Posledice - denarne in telesne kazni - pa so zagrenile počutje ljudi. Dolgo zadrževana mržnja zaradi samovoljnega ravnanja oblasti, zaplemba brez osnove z orožniškim posredovanjem in zbiranje velike množice ljudi - vse to je pripeljalo do na začetku omenjenega dogodka, ki pravzaprav ni bil nič drugega kot demonstracija proti rudarski družbi Sava. 48 §§ 329 in 354 Občega državljanskega zakonika. 49 Cesarski patent z dne 3. 12. 1852, RGB, 1852, LXXII/250, str. 1053-1080. 50 § 20 Občega državljanskega zakonika. Ni mogoče enostavno reči: 'Nobene milosti, treba je postaviti primer!' Ali ne bi bil to nov povod za domnevo, da visoki erar pri zastopanju svojih pravic posega po povsem neprimernih, prestrogih sredstvih, kot da ima premalo zaupanja, da bi to lahko dosegel po redni pravni poti? Ni neopaženo, da se pri vsem dogajanju oblast, ki predstavlja eno stranko v tem velikem gozdnem sporu, nikdar ni znašla pred sodiščem. Domneva, da erar uživa protekcijo, ki v civilnem pravu ni zakonita, pri ljudeh slabo odmeva. Kaznovanje občanov, ki so prepričani, da so nedolžni, pa je to domnevanje še okrepilo. Cesarska pomilostitev v tem primeru ne bi izkazala le lastnosti vrhovnega pravičnika, ampak bi tudi pomirila strasti. Kazenska preiskava, pri tem uporabljena moč oblasti in izrečena kazen so občino za njen prekršek že dovolj kaznovale. Prosimo, da upoštevate naš žalosten položaj, našo brezmadežno preteklost, naše takojšnje priznanje ter dejstvo, da javne škode ni bilo, da ni bilo zlega namena in da ni šlo za poskus zasebnega okoriščanja. Priznavamo, da smo v za nas novi vlogi občinskega predstojništva izbrali napačno pot, da bi si pridobili simpatije občanov. Potrditev obsodbe in prestajanje kazni bi za nas kot predstavnike občine imela posledice za našo čast, potem pa je tu še časovna in materialna škoda za nas in naše nedolžne družine. Ponižno torej prosimo za pomilostitev.«51 Da bi bila prošnja uslišana, v dokumentih ni mogoče zaslediti.52 Bolj verjetno je bila kazen izvršena, ker je župan Alojz Janša občinske posle nenavadno hitro, že po dveh letih mandata, predal Janezu Kosmaču (21. 5. 1863).53 Nazadnje sta občino zaradi te zadeve tožila še Andrej Dovžan in Nikolaj Čufar. Kot sta zapisala, sta leta 1861 z občino sklenila pogodbo, po kateri je občina pri njiju naročila oglje. Za občinski les, iz katerega sta ga skuhala, pa bi plačala 22 gld (bi se jima odbilo od plačila za delo). Vendar je nato sekvestracijska uprava oglje zaplenila in ga na licitaciji prodala tretji osebi. Občina te sekve-stracijske licitacije ni spoštovala, ampak je to oglje na silo odvzela in ga prodala fužini Javornik za 201 gld 20 kr. Pritožnika sta težko delala pri podiranju in prevozu lesa ter kuhanju oglja, se zadolževala za 51 SI_ZAL_JES/0002, a. e. 85, 20. 11. 1862. 52 Čez deset let je Slovenski narod (22. 10. 1872, št. 122) ob podobnem uporu Bohinjcev (Mohorič: Bohinjski punt) zapisal: »Leta 1862 je smatral župan v Dovji za svoj poklic, za svojo dolžnost varovati interese občine. Kaj je nastalo iz tega? Nastali so upori pri izvrševanji sekvestracije. Župan in 10 občinskih odbornikov je protestiralo proti postopanju pri sekvestraciji. Predaleč so šli, bili so dejani v preiskavo in kot zločinci obsojeni. Župan in deset odbornikov, možje brez vsakega madeža, so stali pred kazenskim sodnikom; črka postave je bila žaljena, moralo je biti pokorjeno to žaljenje. Želeti pač bi bilo, da bi postava v slučajih, ki so posebne obzirnosti vredne, spala, v slučajih, kjer se ne dela protipostavno iz zlobe, ne iz hudobne prepiraželjnosti, nego v poštenem namenu braniti pravico.« 53 SI_ZAL_JES/0002, a. e. 86, 21. 5. 1863. Po § 286 veljavnega občinskega zakona iz leta 1859 so župane kmečkih občin vo- lili na tri leta (LGBK, 1859, XXXI/143). 487 64 3 KRONIKA GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 2016 Novi župan Janez Kosmač je sklical »vso srenjo vkup« (SI_ZAL_JES/0002, a. e. 86). ■■' * Ssr' & Sf j. t v siv j,, .< r ji . ^ i ss&s/f // / "r f-rfri" Sn sstfsft' f // ,r's Jy i'/ti /rrrff rl .-*'- r/> t s, , j/ftSj?/, rf} /ssf/f /j/'S,/j ■ /sjsrssf /fj/, /is ss,.,// £f ¿t,J/* , s f/smej/a ,4^4.'.- /s r* f't rji y /v > f-/ /¡.rt M ■J 1itfjflf l /J ■ tf-JS t. l , . '- ,. , ^ Mtfrfr ,■ ' denar in hrano, potem pa je občina rezultat njunega dela prodala za 201 gld 20 kr. Če odbijeta vrednost lesa (22 gld), sta cenila, da jima občina za delo in stroške dolguje 179 gld 20 kr.54 Tudi glede te terjatve med občinskimi papirji ni mogoče najti končne odločitve. In vendar so bili sporni! Medtem so stvari glede politično sekvestriranih belopeških gozdov tekle dalje po »sekvestracijsko«. Kranjskogorski okrajni urad je 31. decembra 1863 razpisal dneve obravnav za dodeljevanje »gozdnih produktov«. Obravnave so potekale po občinah (Bela Peč, Rateče, Kranjska Gora, Dovje, Jesenice, Koroška Bela), ki so imele gozdove v tako imenovani be-lopeški sekvestraciji. Za kurjavo za hišne potrebe je bilo dovolj, da je župan izrazil potrebo v splošnem, za gradbeni les in vse druge potrebe pa je moral vsak interesent vložiti svojo vlogo. Kasnejše vloge, razen 41 Prav tam, a. e. 84, 16. 2. 1861. v primeru požara, poplave in drugih nepredvidenih dogodkov, niso bile več obravnavane.55 Po končanih prijavah in obravnavanjih potreb so naredili zapisnik. Največ potreb je seveda prijavila družba Sava, pritožili sta se občini Dovje in Jesenice. Očitke je ostro zavračal upravitelj Ruardove fužine dr. Ivan Ahačič. Med drugim je nehvaležnim pritožnikom očital, da bi se morali zavedati, da le z obratovanjem fužine pride v deželo denar, s katerim lahko prebivalci plačujejo davke.56 Spor s Savo je vedno bolj izstopal; po eni strani je bila Sava vedno bolj agresivna, po drugi pa je bila občina vedno bolj frustrirana, ker se je čutila odrinjeno iz svojih gozdov in »na svojem« dejansko ni imela nobene besede. Tako je na primer 10. januarja 1863 dovški občinski urad prejel dopis kranjskogorskega okrajnega urada, da so Alojz Janša, Andrej Vilman, Janez Kosmač, Janez Guzel, Jurij Skumavc in Jurij Knaflič v letu 1861 ovirali Sa-vine hlapce pri sekanju v dovški občini. Okrajni urad 55 Prav tam, a. e. 85, 31. 12. 1862. 56 Prav tam, a. e. 86, 13. 2. 1863. 488 64 2016 3 KRONIKA 64 GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 je svaril, da bodo ukrepali, če ne bodo Save pustili pri miru. Lahko se pritožijo pri letnem odkazovanju poseka, to pa je tudi vse.57 Za gozdove, ki so bili za Dovžane nesporno njihovi, je bilo vedno večje zanimanje, pojavljalo se je vedno več zahtev in sekvestracija kot ukrep v lastniško spornih gozdovih se je zdela vedno bolj upravičena. Zainteresirane strani so pospešeno pripravljale gradivo za končno sodbo o tem, komu pripadajo gozdovi. V tem smislu so prebivalci Dovjega 6. marca 1862 podali izjavo proti zahtevam rudarskega erarja, rudarske družbe Bekštanj in rudarske družbe Sava. V njej so navajali nove dokaze glede svojih pravic, ki pa jih še niso predložili. Baron Carl Aichelburg, vodja lokalne zemljiškoodvezne komisije v Radovljici, jih je pozival, naj to store, ker se bo potem pristopilo h končni obravnavi za odločitev na višjem mestu.58 Aichelburg je poziv poslal tudi v Ljubljano dr. Francu Zupančiču, ki je bil morda zastopnik Dovžanov. Do razprave glede ureditve sekvestracijskih razmer z novim dokazom, ki ga je predložila občina, je prišlo 1. aprila 1864. Potekala je v Radovljici. Na eni strani zapisnika sta podpisana Janez Kosmač in Bar-tel Janša, na drugi pa baron Aichelburg. Opolnomočenca Kosmač in Janša sta za zapisnik izjavila: »Občina Dovje je pred uvedbo sekvestracije v vseh okoliških gozdovih gospodarila po mili volji in nobena od bližnjih fužin ni iz njih dobila nič zastonj. Rudarska družba Sava je kupovala pri nas odkazan les in ga skuhala v oglje za svoje obratovalne potrebe. Mi smo že pri zemljiški odvezi in regulacijski obravnavi predložili več s to rudarsko družbo sklenjenih sečnih pogodb (ena od njih naj bi bila sklenjena celo za 70 let), da bi dokazali, da ta družba iz naših gozdov nikdar ni dobivala nič zastonj. In sedaj predlagamo nov dokaz. To je pisanje V. Ruardove družbe z dne 10. julija 1855, s katerim omenjena družba sama priznava, da ji je žal, da zaradi sekvestracije z nami ne more skleniti nobene pogodbe o sečnji več, in da obžaluje, da se zaradi tega dogodka naše dolgoletno poslovno sodelovanje prekinja. To je vendar najboljše in najbolj pošteno priznanje, da omenjena družba v naših gozdovih ni nikdar brezplačno pridobivala lesa in da torej ne obstaja drugi pretendent glede naših gozdov. Zato je po našem mnenju uvedba sekvestracije največja nepravičnost, zaradi katere smo se tudi že energično pritoževali, vendar na žalost brez uspeha. Iz odgovora okrajnega urada Kranjska Gora z dne 15. 6. 1855 ni niti najmanj razvidno, kakšne razloge je imela deželna vlada, da je zavrnila naše prošnje za ukinitev sekvestracije. Vsekakor pa moramo pripomniti, da ni res, da območje občine Dovje in Mojstrana spada pod belopeški gozdni kompleks, oziroma da zanj veljajo iste (sekvestracijske) razmere kot za belopeškega. Mi smo bili od nekdaj podlo- 57 Prav tam, a. e. 86, 10. 1. 1863. 58 Prav tam, a. e. 86, 30. 8. 1863. žniki freisinškega škofa in nato državnega gospostva Loka. Vrhovno lastništvo gozdov pripada omenjenemu gospostvu, ki je nam samim prepustilo popolno lastništvo (...).« Temu zapisniku je nato dodan še izvleček iz podobnega zapisnika s prebivalci Gozda, Kranjske Gore in Podkorna, Dovžani pa so nadaljevali: »Višje oblasti so prisluhnile samo lažnim predstavitvam rudarske družbe, da med njo in občinami res obstaja spor, tako da je dosegla uvedbo sekvestracije ter s tem na najlažji in najcenejši način prišla do kuriva za svoje potrebe. Vendar pa se je v svojih predstavah uštela in samo ona je kriva za uvedbo sekvestracije, od katere ni nobene koristi, ampak samo izčrpava življenjsko moč občin, in če bo to še nekaj časa trajalo, bo pripeljalo do popolnega uničenja našega gospodarskega stanja. Pa prepustimo besedo številkam. Glede na predloženi izkaz okrajnega urada Kranjska Gora o letnih režijskih stroških sekvestracije okrajni urad Kranjska Gora za plače in ostale stroške gozdnega personala porabi 3056 gld letno, torej je režija do sedaj požrla znesek najmanj 27.704 gld. Poleg tega pri kranjskogorskem okrajnem uradu zaradi sekvestracije vzdržujejo diurnista z dnevnico 1 gld. Če k temu prištejemo še številne poti, stroške in časovne zamude občanov zaradi sekvestracije, ponovno pridemo do pomembnih stroškov, ki prispevajo k našemu propadanju. Nadalje je veliko ljudi naznanjenih zaradi gozdnih kraj, čeprav jih sploh niso zagrešili. To pa se razjasni šele na obravnavah, imajo pa ljudje zaradi tega le poti, stroške in ukraden čas za lon, kar gre z leti zagotovo v tisoče. Ze v preteklem letu je sekvestracijska blagajna okraja Kranjska Gora izkazovala primanjkljaj 8500 gld. Ta zaostanek bo sedaj v glavnem poravnan iz nadomestila za gozdno škodo. Ne glede na to, da nadomestilo gornjega manjka nikdar ne more pokriti, je vendarle samo po sebi razumljivo, da če bodo to nadomestilo res uvedli, bo naša eksistenca uničena. Sicer pa se nadomestilo za gozdno škodo odmerja povsem svojevoljno, tako da nepomembna gozdna kraja pogosto za sabo potegne nesorazmerno veliko nadomestilo. Na nakazila in dovolila za sečnjo lesa se čaka navadno leto in dan, tako da so kmetje prisiljeni, zlasti ob elementarnih nesrečah, sekati les brez dovoljenja, da se obvarujejo še večje škode. Pri tem bi radi opozorili na pri nas pogoste nevarnosti poplav in na ukrepe, ki jih je glede tega treba opraviti takoj. Seveda pa se s tem izpostavljamo najstrožjemu kaznovanju. Glede gospodarjenja sekvestracije v gozdovih torej ne moremo govoriti o koristi, temveč se izkazuje le škoda. Če k temu prištejemo še visoke stroške režije, se nazadnje izkaže, da je sekvestracijska uprava velik, potraten institut, od katerega ni koristi. Zato mislimo, da bi jo lahko odpravili - vsaj kar zadeva našo občino, kjer pred uvedbo sekvestracije ni bilo 489 3 KRONIKA GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 64 2016 nobenih sporov, in ima samo to delo, da se pase na naših žuljih.«59 Če bi oblast prisluhnila argumentom iz zapisnika, bi sekvestracijo v trenutku ukinila, temu pa seveda ni bilo tako, le da se Dovžani tudi niso vdali. 11. januarja 1865 so »ponovno ponovili« svojo prošnjo za izločitev njihovih gozdov in planin iz sekvestracije. Spet je njihov glavni argument, da so bili njihovi gozdovi enostavno vključeni v sekvestracijo belopeških gozdov, čeprav po eni strani v jožefinski glavni knjigi nedvoumno piše, da navedeni gozdovi in planine niso sestavni del belopeških gozdov, ampak so omejeni in označeni povsem zase, po drugi strani pa nikdar niso bili sporni. 30. maja 1865 so jih zavrnili, češ da deželna vlada ne vidi novosti, zaradi katerih bi sekvestra-cijo ukinila. Poleg tega bi bilo vsako ravnanje tedaj oteženo zaradi smrti vodje lokalne zemljiškoodvezne in regulacijske komisije, barona Aichelburga.60 Prihodnje leto je sledila nova pritožba: »Krajani Dovjega se proti nepravični sekvestraciji pritožujemo že od vsega začetka, vendar neuspešno. Kako globoko je že vse zašlo, se vidi v vseh časopisih, ki objavljajo vse mogoče izvršbe in prodaje - da se dobrobit ljudstva popolnoma dotolče. Po zapisniku z dne 4. aprila 1844, ki ga hranijo na okrajnem uradu Kranjska Gora, smo krajani Dovjega enotno privolili v medsebojno razdelitev teh gozdov in določili osnove, kako bo delitev potekala. Kresija je z odločbo z dne 29. maja 1844 to namero potrdila in okraju naročila, da gre pri tem občini dejavno na roko. Razdelitev se je začela, deloma izpeljala, stala več kot 300 gld, potem pa je prišlo nesrečno leto '48 in projekt je zastal (...).« V nadaljevanju sledi že znano razlaganje.61 Da te pritožbe niso bile poceni, izvemo iz dopisa župana Andreja Vilmana »doktorju«, ki jih je zastopal (24. novembra 1867). Prosil ga je, naj glede plačila 213 gld 33 kr še malo počaka.62 Pri takšnih zneskih so bile pritožbe sestavljene na ustrezni ravni. Prav je prišla tudi sveža decembrska ustava iz leta 1867, ki so jo junija 1868 uporabili za promemorijo na c. kr. lokalno zemljiškoodvezno in regulacijsko komisijo v Radovljici. V njej so opozarjali, da je bila politična sekvestracija njihovih gozdov že od začetka (1854) nepotrebna in nezakonita. Po novem so ugotavljali, da je to res tudi glede na § 5 ustave z dne 21. decembra 1867, kjer piše, da je lastnina nedotakljiva.63 Čeprav so Dovžani ves čas zatrjevali, da so njihovi gozdovi popolnoma nesporni, da zaradi njih ne poteka nobena pravda, pa je bilo vendarle več zainteresiranih strani, pred katerimi so morali braniti »svoje« gozdove. Notranje ministrstvo je sekvestra-cijo odpravilo, sedaj pa je bil na vrsti boj za gozdove 59 Prav tam, a. e. 87, 1. 4. 1864. 60 Prav tam, a. e. 88, 11. 1. 1865. 61 Prav tam, a. e. 90, 7. 2. 1867. 62 Prav tam, a. e. 90, 24. 11. 1867. 63 Prav tam, a. e. 91, 14. 6. 1868. in njihovo delitev. Prvi bolj konkreten sestanek glede delitve gozdov so imeli sredi junija 1868. Na obravnavi so bili c. kr. rudarski erar, gospostvo Bekštajn, rudarska družba Sava in gospostvo Bled, ki so jih zastopali po en pravnik. Občino je zastopalo pet občanov (Alojz Janša, Janez Kosmač, Jernej Janša, Jožef Šetina in Andrej Vilman), njihov svetovalec pa je bil dr. V. Skaria. Skupnega jezika na tej obravnavi niso našli, so pa predstavili vsak svoj pogled in zahteve.64 Iz naslednjega leta imamo zapisnik v sporu glede dovških gozdov med c. kr. rudarskim erarjem ter prebivalci Dovja in Mojstrane. Svoje sta očitno zahtevala tudi gospostvo Bled in rudarska družba Sava, ki ju je zastopal doktor Ivan Ahačič.65 Gre za zelo obsežno izvajanje, ki pa ga je Zemljiškoodvezna in regulacijska deželna komisija za Kranjsko zavrnila s sodbo z dne 15. marca 1870. Razsodba zemljiškoodvezne in regulacijske komisije V zadnji bitki za »nesporne« dovške gozdove so se nazadnje udarili domačini, država in Ruard, svoj lonček pa je pristavilo tudi blejsko gospostvo. Komisija je svojo odločitev podprla z obširno obrazložitvijo, ki obsega dobro avtorsko polo, zato sledi res skrčen povzetek. Komisija je najprej zavrnila c. kr. rudarski erar, ki je svoje lastninske zahteve izvajal iz rudarskega gozdnega regala, katerega bistvo naj bi bilo, da so vsi visoki in črni gozdovi, kot tudi vse druge nujne rudniške pritikline, brez izjeme pripadale deželnemu knezu in njegovim naslednikom kot državna lastnina. To naj bi razglašala že Ferdinandov in Karlov rudarski red iz leta 1553 oziroma 1575. Vendar pa je razlaga sodbe opozorila, da prvi člen obeh rudarskih redov govori le o gozdovih, ki so pritikline, potrebne za obratovanje rudnikov, ne pa o gozdovih, ki so bili zasebna last. Nadalje je erar trdil, da bi se tisti, ki bi hotel uveljavljati zasebno lastništvo glede teh gozdov, moral izkazati z avtentično deželnoknežjo koncesijo ali z listinami o podelitvi lastnine s strani deželnega kneza. Razlaga sodbe je to zavračala, češ da prav tako malo, kot lahko gozdni rezervat za potrebe delovanja rudnikov v rudniškem redu utemeljuje zahtevo po lastništvu gozdov, tako malo je pravilna trditev rudarskega erarja, da morajo tisti, ki hočejo biti izvzeti iz kameralnega lastništva visokih in črnih gozdov, to dokazovati. Da je šlo v tem izvajanju erarja za petitio principii in ker je bila že osnova nepravilna, je bilo takšno tudi vsako nadaljnje izvajanje. Erar je hotel dokazati lastništvo gozdov nasproti občanom Dovjega, da bi jih lahko sam podeljeval v izkoriščanje okoliškim rudarskim družbam. 64 Prav tam, a. e. 91, 15. 6. 1868. 65 Prav tam, a. e. 91, 20. 9. 1869. 490 64_3 KRONIKA 2016 GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 Prav tako je bila v svojih zahtevah zavrnjena rudarska družba Sava, s Plavžem in Mojstrano, ki je lastništvo nad visokimi in črnimi gozdovi ali (vsaj) pravico do uporabe utemeljevala najprej z domnevnim zgodovinskim dejstvom, da je njihov rudnik obstajal že pred razglasitvijo Ferdinandovega rudarskega reda in da bi torej gozdovi, ki jih je uporabljal ta rudnik, že takrat morali pripasti rudniku (kot njegova priti-klina), ker rudarske koncesije ni mogoče izvajati brez zagotovitve goriva. V razlagi sodbe so zapisali, da si trditev, da so bili sporni gozdovi še pred uvedbo Ferdinandovega rudarskega reda nedeljiva pritiklina rudarske družbe Sava, Plavž ali Mojstrana, vsestransko nasprotuje in da ni z ničemer dokazana. Dokazano naj bi bilo samo to, da je družba na podlagi podelitev rudarskega sodišča sekala les in postavljala kopišča. Te podelitve rudarskega sodišča pa so dajale samo pravico do začasne uporabe, tako da iz njih ni mogoče izvajati lastninske pravice ne do deželnoknežjih in še manj do zasebnih gozdov. Uslišano ni bilo niti gospostvo Bled, ki je terjalo za svojo lastnino nepremičnine v katastrski občini Dovje, na desnem bregu Bistrice, ki so bile nadaljevanje njegovega ozemlja. To zahtevo je opiralo na darilne listine, poimensko na tisto z dne 17. februarja 1840,66 ki je imela za predmet ozemlje med obema Savama, ter na kupno pogodbo z dne 16. 6. 1858. Razlaga sodbe je delni lastniški zahtevek gospostva Bled označila kot brezpredmeten. Donacija ne more utemeljevati lastniških zahtevkov, ker gospostvo Bled lastništva ali posestništva niti ne uresničuje niti ne izkazuje. Prav tako v popisu nepremičnin v kupni pogodbi z dne 16. junija 1858, kjer so vse kupljene parcele naštete zelo natančno, o dovških parcelah ni sledi. Od številnih prilog gospostva Bled niti ena ne kaže na lastništvo teh gozdov, prej nasprotno, številne neposredno nasprotujejo zahtevam gospostva. Zahtevki gospostva Bled so torej brez osnove. Uspeli pa so prebivalci občine Dovje, to je naselij Dovje in Mojstrana, ki so trdili, da so vsa zemljišča v njihovi katastrski občini njihova last, pri čemer so se najprej sklicevali na njihovo lastništvo od pradavnih časov, ki je vsebovalo domnevo zakonitih lastnikov in je torej vse ostale lastniške pretendente pozivalo, da svoje zahteve dokažejo na sodišču. Po njihovi predstavitvi naj bi kralj Otokar II. z listino z dne 24. 10. 1274 občino Dovje z vsemi v njeni katastrski občini ležečimi nepremičninami podaril freisinškemu škofu kot posestniku gospostva Loka. To podaritev sta nato potrdila še cesar Sigismund 24. avgusta 1431 in cesar Friderik III. leta 1453. Freisinški škofje naj bi nato vse gozdove in druge nepremičnine podarili v last krajevni občini in fari Dovje, ki obstaja vse od leta 1491, pridržali naj bi si zgolj ribolovno pravico. Razlaga sodbe je ugotavljala, da lastninski zahtevek prebivalcev Dovja in Mojstrane sicer ni bil li-stinsko izkazan, vendar pa je gotovo, da je gospostvo Loka, ki mu pripada tudi območje občine Dovje, že več kot 800 let v posesti freisinškega škofa, in sicer na podlagi darovnice cesarja Ota. Gospostvo Loka je območje občine Dovje obravnavalo kot svoj domi-nikalni okraj in v njem izvajalo jurisdikcijo, vendar pa zemljišč ali gozdov ni nikdar neposredno uživalo, ampak se je vedno omejevalo na izvrševanje nado-blasti. Čeprav sedaj listinsko ni dokazljivo, da bi gospostvo svojim nekdanjim dovškim podložnikom gozdove podelilo v uporabo, o tem pričajo rustikalne fasije, v katerih gospostvo Loka priznava, da gozdove soseski prepušča brezplačno; jasno in razločno torej pričajo o dejanskih pravnih razmerjih, po katerih so bili podložniki lastniki uporabe gozdov in je bilo gospostvo razumljeno le kot vrhovni lastnik. Obstoj tega pravnega razmerja izhaja tudi iz listin freisin-škega arhiva, v katerih freisinški škof zase terja le do-minium directum, ne da bi se mešal podložnikom v dominium utile. Kot posledica odprave podložniških vezi je nato samo po sebi odpadlo vrhovno lastništvo gospostva, nekdanje podložniško lastništvo uporabe pa je s tem postalo pravo lastništvo. Prebivalci občine Dovje imajo torej nesporno lastniško pravico, ki jim je ne more izpodbijati nobeden od ostalih lastniških pretendentov, ker je v fasijah jasno zapisano, da podložniki Dovjega in Mojstrane sečnjo v gozdovih opravljajo skupno, in daleč od tega, da bi gospostvo Loka pri tem podložnike omejevalo zgolj na sečnjo za hišne potrebe. Nobenega dvoma ni, da so prebivalci svojo posestniško pravico vedno izvajali in so kot posestniki tudi priznani, medtem ko rudarska družba ni nikdar zagovarjala lastniške ali posestniške pravice, ampak si je gospostvo Loka oziroma freisinškega škofa le prizadevala predstavljati kot (edinega) pravega lastnika in pod to pretvezo prebivalce omejiti zgolj na servitutno pravico, kljub temu da se gospostvo Loka ni hotelo zvabiti v dejanja, ki bi bila škodljiva za njegove podložnike. Tudi ob uvedbi sekvestracije nihče ni dvomil, da občina te gozdove posestvuje. Glede na vse ugotovljeno je trditev rudarskega erarja, gospostva Bled in rudarske družbe Sava, da si prebivalci Dovjega prilaščajo gozdove zgolj pod ščitom domnevne servitutne pravice, brez osnove. Tako je bilo rešeno glavno vprašanje, kdo je lastnik spornih gozdov, zavrnjena je bila tudi zahteva Save, da bi bila upravičena vsaj do pridobivanja oglja. Komisija je namreč ugotovila, da sta bili občina in rudarska družba glede dotedanjega sekanja in oglar-jenja zgolj v pogodbenem odnosu (družba je za les oziroma oglje plačevala),67 iz katerega se ni dala iz- 66 Listina se datumsko natančno omenja dvakrat, ni pa razvi- dno, da bi jo predložili. 67 Tako je ohranjena prodajna pogodba iz leta 1852 med Ruar-dovo Savo in občinskim predstojnikom z Dovjega. Prodali so 491 3 KRONIKA GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 64 2016 peljevati nobena lastninska pravica v korist rudarske družbe. Za lastnike spornih gozdov so bili nesporno spoznani občani Dovjega, ostala je le še zahteva V. Ru-arda glede njegovih servitutnih pravic, ki jih je imel kot posestnik štirih hiš v Mojstrani in je zanje hotel odškodnino.68 O tej točki so se dovško-mojstranski prebivalci in V. Ruard sporazumeli čez dve leti. S sporazumom se je Ruard odrekel vseh (nadaljnjih) pravic do drvarjenja, stelje, paše in planinskih pravic v skupnih nepremičninah prebivalcev Dovjega-Moj-strane, ki so mu pripadale iz lastništva hiš št. 25, 26, 28 in 29 v Mojstrani, in sicer v zameno za 40 oralov gozda srednjega donosa na Mežakli.69 Nadaljevanje delitve gozdov in Andrej Vilman Gozdovi so bili torej končno priznani kot last Dovžanov in tako so se lahko ti povrnili k medsebojnim delitvenim sporom, »interni privatizaciji«, s katero so začeli že pred skoraj tridesetimi leti (1844).70 Skupne lastnine so se naveličali in glede njene odprave so pred c. kr. okrajnim glavarstvom kot lokalno komisijo zemljiškoodvezne in regulacijske deželne komisije za Kranjsko v Radovljici sklenili dogovor, da se ta lastniška skupnost glede vseh uporab (razen planin, ki bodo še naprej v skupni uporabi) ukine z individualno delitvijo. Kot osnova in merilo za delitev jim je služila velikost kmetije (status kmetije - cela, polovična, tre-tjinska ..., kajžarje so šteli za tretjinske kmete), ker se je glede na to velikost izvajala tudi dejanska raba in prispeval zemljiški davek za skupne nepremičnine. Vendar pa so pri tej delitvi, kar zadeva kajže, sodelovale le samostojne kajže, vpisane v zemljiško knjigo. Dva »stanovalca« gostaških kajž sta bila v svojih zahtevah po solastništvu oziroma pravici do gozdnih služnosti zavrnjena. Svoje pravice nasproti drugim upravičencem je moral dokazovati tudi mlinar iz Mojstrane, ki je menil, da mu pripada enak del kot vsem drugim upravičenim zemljiškim posestnikom, in to po merilu za tretjinsko kmetijo. Vendar mu je to pravico skupnost odrekala, češ da posestniki mlina nikdar niso prispevali k skupnemu plačevanju davka za skupne nepremičnine; tega od njih sploh niso terjali, ker so menili, da mlinarska posest ni samostojna posest. Regulacijska komisija pa je razsodila, da to odrekanje pravice ne vzdrži, ker da se samo iz okoliščine, da posestniki mlina niso bili nikdar pozvani k plačevanju davka, pravno ne more izvajati nobena posledica. Tudi dokumenti, ki jih je predložil mlinar, so nedvomno izkazovali, da je bila mlinarska posest samostojna.71 Nezadovoljnih z načinom delitve je bilo še več krajanov, ki so se zbrali okrog Andreja Vilmana (sina bivšega župana Jožefa Vilmana), zastopal pa jih je dr. Alfonz Mosche iz Ljubljane. Konec oktobra 1878 so se pritožili (podpisanih je 17) zaradi nepravilnosti pri delitvi gozdov 3. in 4. kategorije, medtem ko so delitev 1. in 2. kategorije že opravili. Pritožba se je nanašala na žrebanje in pooblaščence, sklep pa je bil, da je bila delitev izpeljana v korist največjih kmetov, in sicer na račun kajžarjev in malih posestnikov.72 Februarja naslednje leto, 1879, so »Vilman in družabniki« s pritoževanjem glede delitve gozdov 3. in 4. kategorije nadaljevali na notranje ministrstvo. Po splošnih očitkih nepravilnosti je Vilman prešel h konkretnim primerom. Tako naj bi župan Dovjega Jožef Šetina, ki sploh ni sodeloval v žrebanju, kot cel kmet dobil gozd, ki je vreden najmanj 1000 gld več od tistega, ki ga je dobil Vilman (tudi cel kmet), kar naj bi bilo dokazano s pomočjo izvedenca. Nato je naštel še osem drugih z Dovjega in eno iz Mojstrane, ki tudi niso žrebali, ampak so glede na upravičenost dobili več, kot bi jim pripadalo. To so ugotovili s pomočjo izvedenca in spet je poimensko naštel, da so dobili od 200 do 500 gld (pre)več vredne parcele. Posebno protekcijo pri županu pa naj bi užival Viktor Ruard, ki se je v sporazumu z dne 16. februarja 1872 izkazal kot kajžar in bi torej sodil v kategorijo tretjin-skih kmetov, pa je kljub temu dobil gozdni kompleks 40 oralov. Kot smo videli, je bilo to zadnje dogovorjeno v posebnem sporazumu z Ruardom, Vilmanu pa je služilo kot dokaz, na kakšen (pokvarjen) način je potekala delitev.73 Ne moremo reči, da se je povsem motil, da so bogati postopke delitev vodili sebi v prid, vendar vse zveni nekako prepirljivo (sploh za današnja ušesa, ko smo ponovno podučeni, da so bogati uspešni, pritožujejo se pa tako ali tako samo nesposobneži). Andrej Vilman in njegovi privrženci so še naprej nasprotovali županu Jožefu Šetini, ta jim ni ostajal dolžan, obojih pa so bili kajpak najbolj veseli odvetniki.74 Kakorkoli že, Andrej Vilman je dočakal lepo starost 93 let - umrl je 7. decembra 1919, tako da je dedič posesti postal kar istega dne v letu rojeni vnuk Andrej (29. 11. 1897), zeta Smoleja pa so malo pre- skočili.75 stoječ les za kuhanje oglja iz svojih gozdov. Pogodba je veljala do konca maja 1858, vsako leto pa bodo plačevali, kolikor bodo posekali. Določili so parcele, na katerih lahko sekajo, in ceno za klaftro (SI_ZAL_JES/0002, a. e. 75, 8. 5. 1852). 68 SI_ZAL_JES/0002, a. e. 92, 15. 3. 1870. 69 Prav tam, a. e. 95, 16. 2. 1872, št. 172/II. 70 Leta 1844 so k delitvi občinskih pašnikov in gozdov s svojimi prispevki spodbujale tudi Bleiweisove Novice (št. 37, 38, 42, 44, 46, 47, 48, 50/1844). 71 Prav tam, a. e. 95, 16. 2. 1872, št. 172/I. 72 Prav tam, a. e. 101, 31. 10. 1878. 73 Prav tam, a. e. 101, 28. 2. 1878. 74 Prav tam, a. e. 102, 25. 4., 28. 7. in 10. 10. 1879; a. e. 103, 20. 5. in 24. 8., a. e. 104, 7. 9. 1880. 75 SI_ZAL_JES/0034, t. e. 43, a. e. 108. 492 64 2016 3 KRONIKA 64 GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 Sklep V predstavljenem dogajanju v občini Dovje sredi 19. stoletja se je vse vrtelo okrog gozdov. Začelo se je leta 1844, ko so občani do tedaj skupne gozdove sklenili razdeliti na posamezne lastnine. V tej želji po pospešitvi razslojevanja vaške družbe so bili sicer enotni, zapletlo pa se je že pri sami izvedbi, ko njihov dolgoletni, sicer od oblasti postavljeni rihtar večini ni bil več po volji in so ga samovoljno odstavili. S tem se je strinjala velika večina prebivalstva (zbrani podpisi hišnih gospodarjev), ki je bila za to okarana s strani gosposke, saj je bil to poseg v njeno oblastno področje. Delitev gozdov je zastala v revolucionarnem letu 1848, kasneje pa jo je preprečevala sekvestracija. Stara vaška enotnost in navade, ki so veljale »od zmeraj«, so se ob tem začele krhati. Prvo znamenje je bila gotovo že želja po delitvi skupnih gozdov, za nadaljevanje pa je poskrbel užaljeni bivši rihtar, ki ni hotel več dajati svoje živine na skupno pašo in skrbeti za občinskega pastirja, kot je bilo »od nekdaj« v navadi. Okrog njega so se začeli zbirati drugi nezadovoljne-ži, stare navade so začele dobivati vedno več nasprotnikov. Tako je aktualni župan zaskrbljen sklical vse občinske odbornike in druge pomembne občinske može, ki so ugotovili, da so navade glede občinske paše še vedno zavezujoče za vse, čemur je pritrdila tudi državna oblast. Naslednji udarec občinski - vaški - skupnosti je bila sekvestracija občinskih gozdov, kar je pomenilo, da občina ni mogla več prosto razpolagati z njimi. Občinski možje so se takšnemu dolgoletnemu stanju uprli, posekali les in skuhali oglje za občinski račun, vendar jim ga je sekvestracijska uprava zaplenila in na licitaciji prodala rudarski družbi Sava. Temu so se občani množično uprli, zbrali so se praktično vsi prebivalci in preprečili, da bi Sava oglje odpeljala. Za ta upor so bili vaški vodje sodno kaznovani, pri čemer pa ni šlo brez priziva pravičnemu cesarju. Po končani sekvestraciji so Dovžani in Mojstrani nadaljevali z delitvijo gozdov in delitvami med seboj. Očitki so leteli sem in tja, nazadnje pa je bilo tako kot vedno - in naj se sliši še tako stereotipno: bogati in močni so najbolje poskrbeli zase. V predstavljenem dogajanju ob delitvi gozdov, plačevanju občinskega pastirja in sekvestraciji se po eni strani izraža enotnost vaške skupnosti najprej pri odstavljanju župana, potem v sklicevanju na stare običaje, zasedanju občinskega odbora, ki je bilo bolj zasedanje vaške skupnosti (in to že v obdobju voljenih občinskih odborov po letu 1851), v pooblastilih soobčanom, ki so jim najbolj zaupali,76 nazadnje pa v 76 Pooblastili z dne 7. 3. 1857 (SI_ZAL_JES/0002, a. e. 80) in 19. 11. 1859 (SI_ZAL_JES/0002, a. e. 82) prebivalcev Dov-jega in Mojstrane (vseh posestnikov) za osem sovaščanov, da jih zastopajo v vseh civilnih in kazenskih zadevah, in sicer pred političnimi in sodnimi oblastmi, pa tudi v izvenobla-stnih zadevah. Res univerzalno pooblastilo. vsesplošnem uporu prebivalcev občine oblastnim organom, ko so hoteli zaščititi skupno lastnino. Po drugi strani je opazen nastop novega »duha časa«, ko vaški povzpetniki, tako kot povsod, niso bili več zadovoljni s starim izenačevalnim povprečjem, kar najbolj kažeta želja po razdelitvi skupne lastnine in boj za čim večji delež. V takšnih razmerah so izgubljali veljavo stari običaji, vezani na enakopravno skupnost. Ob tem dogajanju so župani lahko spoznavali stranske učinke demokracije - na eni strani muhavost sovaščanov (nezadovoljstvo z vsakokratnim županom), na drugi pa spreminjanje lastne osebnosti, ko jim je oblast postala nekaj domačega. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ZAL - Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko, Kranj SI_ZAL_JES/0002 - Občina Dovje-Mojstrana, 1599-1945 SI_ZAL_JES/0034 - Okrajno sodišče Jesenice, 1830-1994 TISKANI VIRI Ergänzungs-sammlung der politischen, Cameral und Justiz Gesetze und Verordnungen, prvi del, Ljubljana, 1836. LGBK, 1851 - Deželni zakonik in vladni list za kranjsko vojvodino. LGBK, 1859 - Deželni vladni list za kranjsko vojvodino. Obči državljanski zakonik, Dunaj, 1811. RGB, 1852 - Občni državni zakonik in vladni list Avstrijanskega cesarstva. ČASOPISI Kmetijske in rokodelske novice, 1844. Slovenski narod, 1872. LITERATURA Mohorič, Ivan: Bohinjski punt. Jeklo in ljudje. Jeseniški zbornik,, II, 1969, str. 47-72. Kačičnik Gabrič, Alenka: »To smemo že tako dolgo.« Kmečke služnosti in njihova odprava. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. 493 3 KRONIKA GORAZD STARIHA: OBČINA DOVJE IN NJENI GOZDOVI, 477-494 64 2016 SUMMARY The Dovje Municipality and its forests In 1844 the inhabitants of Dovje and Mojstrana decided to divide what had previously been previously common forests into individual properties. In the desire to accelerate the stratification of the village community they were unanimous, but the implementation of the aforementioned decision proved more complicated when their long standing, government-appointed village mayor and judge fell out of favour with the local inhabitants and was arbitrarily deposed. The deposition met with the approval of a vast majority of villagers (the collected signatures of house masters), but to the chagrin of the nobility, which regarded this act as a breach into their domain of power. The division of forests was brought to a halt in the revolutionary year of 1848 and later hindered by sequestration. The old village community and customs that had been practiced since "time immemorial" began to crumble. The first sign was most certainly the desire to divide the common forest, whereas the embittered former village mayor and judge refused to drive his cattle to common grazing and take care of the municipal shepherd, as had been customary since "time immemorial". Soon he surrounded himself by an ever growing circle of malcontents who were determined to break with the old traditiona. Eventually, the distraught current mayor summoned all municipal councillors and other local notables to establish that the customary common grazing was still mandatory for everyone, a position which was also upheld by the state government. The next blow to the municipal or rather village community was the sequestration of municipal forests, stripping the municipality of the right to freely dispose of them. The municipal authorities, refusing to tolerate this situation any longer, cut down the trees and burned charcoal for the account of the municipality, but the sequestration administration confiscated it and auctioned it off to the Sava Mining Company. This caused a major uproar in the local community, which gathered en masse and prevented the Sava Mining Company from taking the coal. The village leadership faced judicial penalty for the revolt, but of course petitioned to the righteous emperor. After the sequestration the inhabitants of Dovje and Mojstrana continued with the division of forests and mutual relations. Accusations flew in all directions, but in the end everything returned to the way it was before—as stereotypical as it may sound— with the rich and the powerful taking the biggest piece of the pie. The presented developments surrounding the division of forests, the reimbursement of the municipal shepherd and the sequestration reveal, on the one hand, the unanimity of the village community in deposing the village mayor and judge, invoking old customs, municipal council or rather village community sittings (even well into the period of elected municipal councils after 1851), granting authorisations to most trusted fellow villagers, as well as in a united and general revolt of the entire municipality against the authorities to protect their common property. On the other hand, the same period witnessed the first visible signs of the new "zeitgeist", when the village social climbers, just like everywhere else, began to show a growing discontent with the old equalising average, which was best expressed in the desire to divide common property and the scrambling for the greatest possible share. Such conditions undoubtedly also led to the diminishing value of old customs that epitomised equal community. Amid such developments, mayors were also able to acquaint themselves with the side-effects of democracy: one the one hand, with the capriciousness of villagers (and their discontent with every single mayor) and on the other, with their own personal transformation once they grew comfortable sitting in power. 494 64 2016 3 KRONIKA 64 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 304.3(497.452)"17/18" 323.3:63-051(497.452)"17/18' Prejeto: 1. 6. 2016 Alenka Kačičnik Gabrič dr., višja arhivistka, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI—1000 Ljubljana E-pošta: alenka.kacicnik@gov.si Kmečko življenje v Zgornjesavski dolini v 18. in 19. stoletju IZVLEČEK Območje Zgornjesavske doline je precej obsežno in raznoliko, v njen okvir pa po Gamsovi pokrajinsko-ekološki členitvi spada alpska dolina, po kateri teče Sava Dolinka. Pričujoči članek na osnovi podatkov v starih zemljiških evidencah obravnava območje od Bele Peči do Jesenic, ki gaje v preteklosti močno zaznamovalo rudarjenje in do danes pustilo trajni pečat. Zemlja je za osnovno kmetijsko dejavnost slabo rodovitna in najbolj primerna za živinorejo, mikroklimatske razmere pa se od ene do druge katastrske občine nekoliko razlikujejo. Klima je povsod bolj ali manj visokogorska in kmetijski pridelavi dokaj neprijazna. V preteklosti pa je tistim, ki so živeli v visokogorskih predelih območja, življenje oteževala tudi geografska odmaknjenost. KLJUČNE BESEDE Zgornjesavska dolina, kmečko življenje, Bela Peč, Rateče, Podkoren, Dovje, Hrušica, Jesenice, Kranjska Gora, Planina, Gozd ABSTRACT RURAL LIFE IN THE UPPER SAVA VALLEY IN THE 18TH AND 19TH CENTURIES The area of the Upper Sava Valley is a vast and diverse one and, according to the Gams's landscape-ecological classification, also includes the alpine valley of the Sava Dolinka River. Drawing on old land records, the paper at hand discusses the area stretching from Bela Peč to Jesenice, which was once strongly affected by the mining industry, with its traces still visible today. Land was poor for the basic agricultural activity and most appropriate for cattle farming, with microclimatic conditions slightly varying from one cadastral municipality to another. The climate throughout the entire area under discussion is more or less high-mountain and rather unfavourable for agricultural activity. In the past, the lives of those living in high mountainous areas were considerably constrained by geographical remoteness. KEYWORDS Upper Sava Valley, rural life, Bela Peč, Rateče, Podkoren, Dovje, Hrušica, Jesenice, Kranjska Gora, Planina, Gozd 495 3 KRONIKA ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 64 2016 Območje Zgornjesavske doline je precej obsežno in raznoliko, v njen okvir pa po Gamsovi pokrajin-sko-ekološki členitvi spada alpska dolina, po kateri teče Sava Dolinka.1 Pričujoči članek obravnava območje od Bele Peči do Jesenic, ki ga je v preteklosti močno zaznamovalo rudarjenje in do danes pustilo trajni pečat. Naseljenim kmetom so se z razvojem rudarstva pridružili gozdni delavci, ki so sekali les in ga skupaj z drvmi pripravljali za uporabo v rudniških jamah, oglarji, ki so žgali oglje za plavže, in slednjič vozniki, ki so prevažali les in oglje ter odvažali gro-delj in železne izdelke. Ob njih so se nastanili kovači in tesarji, ki so bili potrebni za popravilo orodja in za jamska tesarska dela, pozneje pa še pražilci, ki so ob jamah na primitivnih improviziranih pečeh pražili rudo. Območje Zgornjesavske doline v opisih jožefinskih vojaških merjenj Prvo gradivo, ki do neke mere primerljivo podaja topografske značilnosti območja, je t. i. gradivo jožefinskih merjenj. Nastalo je z vidika praktične uporabnosti za vojaške potrebe. Vojskujoče se vojaške enote so si za uspešnejše delovanje namreč že od nekdaj prizadevale pridobiti podatke o strateških, topografskih, prometnih, kakor tudi o gospodarskih značilnostih ozemelj, ki bi lahko postala prizorišče vojaških operacij. Sprva so si pomagali s kartami privatne topografije, pa tudi s kartami manjših področij, ki so jih naredile posamezne vojaške enote. Ker take karte večinoma niso zadoščale, saj niso izkazovale podrobnosti, potrebnih za vojaške akcije, je Marija Terezija leta 1763 ukazala vojaško topografsko izmero svojega obsežnega imperija. Ker pa je leta 1765 po smrti svojega očeta vrhovno poveljstvo vojske prevzel Jožef II, ki si je tudi osebno zelo prizadeval za napredovanje mapiranja in oblikovanje vojaške zemljepisne zbirke, je ta izmera v »ljudskem jeziku« povzela njegovo ime.2 Za obravnavano območje so avtorji kart in opisov ugotavljali, da pokriva razgiban in raznolik, predvsem pa zelo strm teren. V nekaterih krajih so bile stavbe postavljene blizu skupaj, v drugih pa so bile kmetije zelo raztresene in precej oddaljene ena od druge.3 Večina poslopij je bila lesenih, velik del zidanih oz. kamnitih stavb pa je služil javni rabi. Zidane so bile mitnica in pošta v Podkorenu,4 cerkve, nekaj župnišč5 in nekateri grajski objekti,6 od samih kmečkih poslopij pa je bilo po vaseh zidanih oz. ka- Natek in Natek, Slovenija, str. 100. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763—1787, Opisi, str. XV— XVI. Prav tam, Opisi, str. 37. Prav tam, Opisi, str. 28. Prav tam, Opisi, str. 36. Prav tam, Opisi, str. 41. mnitih stavb malo.7 Več zidanih hiš je bilo najti še na Jesenicah, na Savi pa sta ob enonadstropni, trdni in udobni zgradbi, obdani z obzidjem, stali tudi »dobro zgrajena jeklarna in železarna.« Trdna in udobna enonadstropna zgradba je poleg dobro zgrajene jeklarne in železarne stala tudi na Javorniku.8 Zapisovalci razmer so opazili, da je bilo ob Savi veliko potokov, od katerih nekateri nikoli niso presahnili, drugi pa so bili predvsem ob dolgotrajni poletni vročini popolnoma brez vode.9 Večina je imela kamnito dno in so bili relativno plitvi, vendar so bili nekateri med njimi zelo hitri in zato težko prehodni, če ni bilo na voljo mostu ali brvi. Po mnenju opazovalcev je bilo nemogoče peš ali na konju prečkati tudi tiste potoke, katerih struga se je zajedla globoko pod strmi kamniti breg. Zato so domačini preko Save in potokov postavili več mostov in brvi, od katerih so zapisovalci razmer nekatere ocenili kot dobre in trdne.10 Pri Dovjem in Mojstrani so nekateri potoki kdaj pa kdaj poplavili, pokrajina pa je bila v takih primerih neprehodna, saj za prehod ni bilo mogoče uporabiti nobenega prevoznega sredstva. Tudi ko se je voda umaknila, je bil teren včasih težko prehoden, saj so narasle vode za seboj pustile grušč, ki je oteževal hojo ljudi in živali. Gozdovi, s katerimi je bila porasla krajina, so bili visoki in večinoma zarasli z iglavci, precej pa je bilo tudi grmičevja. Nekateri gozdovi so rasli na zelo strmem terenu, kar je oteževalo njihovo prehodnost, večinoma pa so bili sploh neprehodni. V zapisih h kartam je omenjeno tudi Triglavsko pogorje. Ker je prvi znani vzpon na Triglav listinsko izpričan šele za leto 1778, ko so nanj uspeli splezati štirje domačini iz Bohinja, rudarja Luka Korošec in Matevž Kos, lovec na gamse Štefan Rožic in ranocelnik Lovrenc Wil-lomitzer, so ga v času nastajanja navedenega gradiva označili kot nedostopnega.11 Glavna cestna povezava tukajšnjih krajev z ostalim svetom je bila deželna glavna cesta proti Koroški, ki je bila običajno vedno v relativno dobrem stanju in prehodna, vse ostale poti pa so bile slabše. V boljšem stanju so bile še tiste, ki so služile za prevoz rude in oglja z volovsko vprego, na večini ostalih poti pa so imeli težave tudi pešci. Na številnih mestih so se poti celo »izgubile«, zato jih uporabniki niso prehodili, temveč so jo morali preplezati.12 Pregled opisov v gradivu franciscejskega katastra Zaradi potrebe po poenotenju obdavčenja posesti je oblast sredi 18. stoletja uvedla prve katastrske evidence, ki so glede obsega posesti tudi kmetom dajale 7 Prav tam, Opisi, str. 87. 8 Prav tam, Opisi, str. 36. 9 Prav tam, Opisi, str. 43. 10 Prav tam, Opisi, str. 29. 11 Prav tam, Opisi, str. 32. 12 Prav tam. 496 64 2016 3 KRONIKA 64 ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 Triglav z Vrat (Album Kranjska). večjo pravno varnost.13 V davčnem smislu so območje Zgornjesavske doline konec 18. stoletja razdelili na več katastrskih občin, ki pa so dokončno obliko dobile v času izdelave franciscejskega katastra v dvajsetih letih 19. stoletja. Ohranjeno gradivo slednjega podaja izvrsten vpogled v življenje takratnega kmečkega življa, ki se je skozi čas zelo počasi spreminjalo. Katastrske občine, ki so na današnjem slovenskem ozemlju pokrivale obravnavano območje, so Dovje, Gozd, Hrušica, Jesenice, Kranjska Gora, Planina, Podkoren in Rateče, v Italiji pa še Bela Peč, ki je bila nekdaj sestavni del Kranjske. Za slednjo je bilo kartografsko gradivo narejeno že v času francoskega Italijanskega kraljestva.14 Obravnavano območje je ležalo na skrajnem severozahodu ljubljanske kresije. Skozenj je od Trbiža proti Ljubljani kot kresijskemu glavnemu mestu vodila v virih imenovana beljaška poštna cesta, ki je bila vedno v dobrem stanju. Beljak, glavno mesto kresije na Koroškem, je bil za prebivalce Zgornjesavske doline v preteklosti izrednega pomena, saj jim je bil bližje kakor Kranj in Ljubljana.15 Cesta, ki je Karavanke prečkala na Korenskem sedlu, je večji pomen pridobila po kolonizaciji območja v 13. — 14. stoletju16 in 13 Grafenauer, Poljedelski obdelovalni načini, str. 230. 14 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, karta L 330 A00. Bela Peč v popis kart francoskega katastra v arhivskem vodniku Napoleon in njegova uprava, str. 711, kjer so obravnavane le primorske katastrske občine, ni bila zajeta. 15 Hlebanja, Hlebanjev rod skozi stoletja, str. 19. 16 Milan Sagadin meni, da je kolonizacija, ki je do podora Do- razcvetu železarstva, najnovejše arheološke najdbe pa to prometno povezavo dopuščajo že v času antike.17 Omogočala je najkrajšo povezavo Kranjske (Ljubljane) z Beljakom ter dalje s Salzburgom, s podaljškom proti Trbižu pa se je navezovala na magistralo po Kanalski dolini. Leta 1726 je bila skupaj z ljubeljsko cesto proglašena za glavno komercialno cesto proti Trstu, do leta 1734 pa dograjena v pravo vozno cesto.18 Trgovska (komercialna) ali okrajna (Bezirksweg) cesta, ki je vodila od Podkorena proti Ratečam in Beli Peči do Trbiža in so jo vzdrževale občine, naj bi bila vedno v srednje dobrem stanju,19 čeprav elaborat za Rateče navaja, da je bila slaba.20 Stroške vzdrževanja cest je večalo zlasti število mostov, ki so bili za lažje prehode postavljeni preko Save in ostalih potokov. Preko Jezerskega potoka so bili na območju katastrske občine Bela Peč postavljeni trije leseni mostovi,21 na območju Dovjega in Gozda je preko Save vodilo šest mostov.22 V katastrski občini Hrušica je preko vsakega od potokov vodil po en most, en most pa je bil na tem območju postavljen tudi preko reke Save.23 En most je bil preko Save postavljen na Jeseni- brača leta 1348 prihajala iz Ziljske doline, le okrepila staro naselitev; glej Sagadin, Arheološka najdišča, str. 22. 17 Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 26. 18 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 257. 19 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 20 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 21 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 22 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 23 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 497 3 KRONIKA ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 64 2016 cah, po en pa je bil zgrajen preko potokov Jesenice in Ukova.24 Na Kranjskogorskem je bil čez Pišnico na stroške erarja postavljen en lesen most,25 na območju katastrske občine Podkoren pa en lesen most preko Save, dva mosta pa sta stala preko potoka Krotnjak.26 Na območju Rateč so imeli lesen most postavljen preko potoka Trebiža.27 Poleg glavne ceste je bilo na celotnem območju še veliko poljskih in gozdnih poti, ki pa so bile vse po vrsti slabo vzdrževane. Od Podkorena, kjer na ravnini v severovzhodnem delu doline ob meji katastrske občine tudi izvira,28 vzporedno s cesto teče Sava (Dolinka), ki je območju dala svoje ime. V gradivu franciscejskega katastra je imenovana Korenska Sava (Wurzer Sawe ali Save). Voda vanjo se steka iz širšega območja Bele Peči in Rateč, kjer je razvodje med Jadranskim in Črnim morjem.29 Nekoliko od izvira (Korenska) Sava (Dolinka) s pritoki tvori t. i. Rateško jezero.30 Člani cenilne komisije so s pomočjo zaupanja vrednih domačinov, ki so »se spoznali na zadeve«,31 ugotavljali, da je potok Trebiža (Terbitschbach) sicer malo pomemben, med njivami in travniki pa je naredil t. i. močvirnat ribnik (Sumpfteich), saj se je voda predvsem ob večjih deževjih razlila iz svoje struge in po obdelovalnih površinah povzročala precej škode. V južnem delu katastrske občine Rateče pa izvira potok Planica (Planitzabach), ki po opažanju komisije ni imel svojega toka, pač pa naj bi se najverjetneje pod zemljo stekal v izvir Korenske Save.32 Proti jugu in jugozahodu opisovanega območja se vzpenjajo visoke »bovške« gore, med katerimi sta tudi Mangart in Triglav. Višino slednjega so v času izdelave franciscejskega katastrskega operata izmerili na 10.000 čevljev.33 Po najvišjih vrhovih hribovitega območja so potekale meje, na severu proti Koroški in na jugu proti Primorski. Visoki hribi in gore, od katerih so bile nekatere vedno prekrite s snegom,34 so po ugotovitvah komisije negativno vplivali na kmečko pridelavo, elaborat za Rateče pa je klimo v kraju poimenoval kar meglena ali zadimljena.35 24 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 25 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 26 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 27 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 28 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 29 Natek in Natek, Slovenija, str. 45. 30 Zapis je težko berljiv, na karti pa imena jezera sploh ni. Na karti jožefinskih merjenj (sekcija 139) je jezero sicer prikazano, vendar ni poimenovano. 31 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, »der Gemeindeausschußmänner, welche glaubwürdig erscheinen«, »und den Thatbestand rechtfertigen,« SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 32 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat, »und gleichfals in dem Sumpf einfällt, welcher keinen Ablauf, sondern durch Versitzen wahrscheinlich untererdisch in den Ursprung der Wurzner Save seine Communication hat.« 33 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 1 čevelj je meril cca 32,8 cm; več Vilfan, Prispevki, str. 65. 34 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 35 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. Površina katastrskih občin k. o. oralov kvadratnih sežnjev Bela Peč 4971 151036 Dovje 17717 30037 Gozd 10418 97738 Hrušica 2023 153439 Jesenice 2355 139 Kranjska Gora 8172 685 Planina 2566 1348 Podkoren 1348 1342 Rateče 8839 287 Poseljenost v porečju Zgornje Save Na obravnavanem območju je stalo nekaj trgov in večjih vasi, v katerih so bile hiše pozidane druga ob drugi, sicer pa so bile kmetije raztresene po hribovju in precej oddaljene ena od druge.40 Danes govorimo o sistemu celkov, ki je bil značilen za hribovit in gorati svet.41 Na območju Bele Peči je stal v zelo ozki dolini trg Bela Peč ter kraji Ahlete (Aichlten-Acle-te), Zagrad (Hinterschloss-Poscole) in Koprivnik (Neselthal-Ortigara in Valromana). Najoddaljenejša ledina je bila od krajev oddaljena do četrt ure, severno od trga Bela Peč pa so se na vrhu strmega koničastega oz. ostrega (spitzig) hriba nahajale ruševine gradu Bela Peč, ki ga je dal leta 1431 postaviti grof Friderik Celjski.42 V smeri proti vzhodu je Beli Peči sledila katastrska občina Rateče. Kraj Rateče je bil od Trbiža oddaljen dve in pol ure, od kresijskega glavnega mesta Beljak na Koroškem pa 3 ure (hoda). Čeprav je skupna površina katastrske občine po opravljeni izmeri znašala 6754 oralov 603 kvadratne sežnje,43 so po reviziji podatkov k izmerjeni površini prišteli še površino s katastrsko občino Bela Peč spornega ozemlja v velikosti 2097 oralov 1228 kvadratnih sežnjev. Ledine, kjer so imeli kmetje svoje obdelovalne površine, so bile od kraja oddaljene do pol ure, v kar pa niso bili všteti gozdovi,44 saj so ti običajno ležali visoko v gorah, od kmetij pa oddaljeni tudi po več ur hoda. Proti vzhodu je območje katastrske občine Rateče mejilo na katastrski občini Podkoren in Kranjska Gora. Podkoren je bil najpomembnejši kraj v istoimenski katastrski občini, od njega najbolj oddaljene 36 Po ponovljenih meritvah 5043 oralov 1098 kvadratnih sežnjev; 1 nižje avstrijski oral ali joh je meril 0,575 ha, 1 kvadratni seženj pa 3,597 kvadratnega metra; več o merah glej Vilfan, Prispevki, str. 27—86. 37 Po ponovljenem merjenju 17911 oralov 615 kvadratnih sežnjev. 38 Po ponovljenem merjenju 10419 oralov 977 kvadratnih sežnjev. 39 Po ponovnem merjenju 1763 oralov 1219 kvadratnih sežnjev. 40 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 41 Blaznik, Poljska razdelitev, str. 186. 42 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 43 Po ponovnih meritvah 6741 oralov 659 kvadratnih sežnjev. 44 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 498 64_3 KRONIKA 2016 ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 Kranjska Gora z Razorom in Prisankom (Album Kranjska). ledine pa so bile tiste, do katerih je bilo treba pešačiti do pol ure, seveda ne upoštevajoč gozdov.45 Območje katastrske občine Kranjska gora je poleg Save zaznamoval potok Pišnica, ki je oblikoval manjšo stransko dolino. Poleg Kranjske Gore, ki je katastrski občini dala ime, je na njenem ozemlju ob poštni cesti ležala še manjša vas Log. Od kmetij so bile ledine, v okviru katerih so bile razporejene njive in travniki, oddaljene od % do % ure, gozdovi pa so bili od samih kmetij zelo oddaljeni. Clani cenilne komisije so opazili, da so imele običajno kmetije ob hišah majhne vrtove. Ti so prehajali v njive in travnike, ki so se nizali vse do struge reke Save, na strmih pobočjih na severu območja pa so ležali rovti s pašniki in gozdovi.46 Na zahodni meji katastrske občine Kranjska Gora se je proti vzhodu raztezala katastrska občina Gozd, ki je bila za del svojega ozemlja v sporu s Korošci.47 Ko so v času izdelave franciscejskega katastrskega operata skušali urediti tudi nekatere zemljiške spore, je po odločitvi dvorne pisarne z dne 24. januarja 1834 in gubernialnih uredb št. 20.456 in 5440 sporno zemljišče dokončno pripadlo deželi Kranjski oz. katastrski občini Gozd.48 Od deželnega mesta Ljubljana je bilo območje oddaljeno 10 milj, od Kranja pa 7 milj. V eni od mejnih točk je segalo do 10.000 čevljev visoke gore Triglav (Triglou). Na njenem ozemlju je ležalo naselje Srednji vrh, v tesni in ozki dolini pa še vas Gozd. Najbolj oddaljene ledine so bile od vasi oddaljene do eno uro, pa tudi kmetije so bile ena od druge precej oddaljene. Po gorovju na severu je potekala meja med deželama Koroško in Kranjsko, na jugozahodu pa so njive in travniki prehajali v pašnike, gozdove in planine, nato pa v golo skalnato gorovje, po katerem je potekala meja proti Bovcu.49 Dalje ob toku reke Save je ležala katastrska občina Dovje. Od Ljubljane je bilo območje oddaljeno 9 % milje, od Kranja pa okoli 6 milj. Vse do sekula-rizacije leta 1803 je bilo območje Dovjega za razliko od ostalega obravnavanega ozemlja, ki je spadalo pod belopeško gospostvo, enklava, saj je bilo v lastništvu freisinške škofije.50 Poleg vasi Dovje (Lengenfeld) na njenem območju leži še vas Mojstrana (Moistrana), pri čemer leži Dovje ob beljaški poštni cesti, Mojstrana pa ob strugi reke Save. Ceprav so bile ledine z obdelovalnimi površinami od naselij oddaljene le do četrt ure, pa je bilo do planin, na katerih so kmetje pasli svojo živino, tudi do 4 ure hoda.51 Proti vzhodu je katastrski občini Dovje po dolini Save Dolinke sledila katastrska občina Hrušica. Od Ljubljane je bila oddaljena 8 % milje, od Kranja 5 milj, od Radovljice pa 2 % milje. V dolini in ob 45 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 46 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 47 Hlebanja, Hlebanjev rod skozi stoletja, str. 25. 48 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, karta A 03. 49 »bis an die Grenze gegen Flitsch ausdehnen.«; SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 50 Mlinar, Gornjesavska dolina, str. 38, 39. 51 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 499 3 KRONIKA ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 64 2016 Število prebivalcev po katastrskih občinah v Zgornjesavski dolini po popisu v l. 1831 in 183252 k. o. moški ženske skupaj hiše gospodinjstva Bela Peč 323 307 630 91 134 Dovje 589 612 1201 41 239 Gozd 202 218 420 48 82 Hrušica 95 87 182 34 48 Jesenice 367 377 744 121 182 Kranjska Gora 435 445 880 99 180 Planina 202 193 395 68 93 Podkoren 240 253 493 78 115 Rateče 376 399 773 96 152 Savi je bil njen teren še dokaj ravninski, na južnem in severnem delu pa je prehajal v hribovje, pokrito z visokim gozdom. Čeprav elaborat tudi za območje Hrušice navaja precej neugodne klimatske pogoje, je bilo po istih virih v primerjavi z bližnjimi območji očitno nekoliko bolje, saj naj bi bili »vplivi klimatskih razmer na tem območju še dokaj ugodni«. Na severu so visoke gore tvorile mejo proti deželi Koroški, po goratem predelu območja pa je tekla meja s katastrsko občino Planina.53 Na območje katastrske občine Planina, ki ga je na eni strani omejevala Sava, na drugi strani pa gore, med katerimi je bila tudi Kočna (Kotschna), je bilo več hiš skupaj najti le ob cerkvi Svetega Križa54 (nekdaj tudi ime kraja). Območje katastrske občine Jesenice je bilo od Ljubljane oddaljeno 7 % milje, od Kranja 4 % milje in od Radovljice 2 milji. Popisovalci so za območje Jesenic, kjer se dolina Save že nekoliko odpre, ugotavljali, da so klimatski pogoji tam še kar ugodni, zlasti »če se od Save predvsem na zemljišča, ki ležijo v bližini njene struge, ne dviguje megla, v severnem delu pa je velikokrat zaznati oster zrak«. Ob Savi in glavni cesti sta nastali tudi večji naselji Jesenice in Sava, manjše naselje Koroška Bela pa je očitno nekoliko ogrožala voda, saj je 13. novembra 1789 zaradi povo-dnji izpodjeden hrib Čikla zasul 40 hiš.55 Na severnem hribovitejšem delu območja je ob gospodarskih obratih zraslo več naselbin tam zaposlenih delavcev.56 Okrajna gosposka je bila za večino obravnavanega območja v Beli Peči, izjema je bilo Dovje, ki je spadalo v okvir freisinškega loškega gospostva. To je na Dovjem izvajalo tudi sodno oblast, desetina z Dovjega pa je delno pripadala župniji Dovje.57 Sodna oblast na ostalem območju je pripadala deželni pravdi v Ljubljani in deželnemu knezu, deželni knez pa je bil tudi cerkveni patron. Sicer pa je območje Planine cerkveno spadalo pod župnijo Jesenice, na območju Planine pa je stala podružnična 52 Podatki iz cenilnih elaboratov za posamezne katastrske občine. 53 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 54 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 55 Podlogar, Iz zgodovine kranjskih trgov, Jesenice, str. 70. 56 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 57 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. kapela sv. Križa (Heiligen Kreutz).58 Svojo župnijo so imeli še v Ratečah59 in Kranjski Gori,60 pod okrilje katere so cerkveno spadali tudi prebivalci z območja katastrskih občin Gozd61 in Podkoren, kjer so imeli podružnično cerkev.62 Župnijo so imeli tudi v Beli Peči,63 ki je bila nekdaj podružnica kranjskogorske župnije,64 ter na Jesenicah,65 kamor so spadali tudi prebivalci katastrske občine Hrušica.66 Na obravnavanem območju sta bili šoli v Kranjski Gori67 in na Jesenicah.68 Kot posebnost elaborati franciscejske-ga katastra poleg donosne Ruardove železarne ob vznožju Kočne69 navajajo rdeči oz. marmorirani marmor na območju Jesenic.70 V Podkorenu je ob poštni cesti proti Beljaku oz. proti Ljubljani stala še poštna postaja (Posthaus).71 Za naselitev hišarjev, ki niso imeli obdelovalnih zemljišč, naselitveni pogoji v visokogorskih območjih niso bili ugodni, saj po posameznih katastrskih občinah ni bil zabeležen noben hišar, kot npr. na območju katastrske občine Dovje,72 medtem ko je bil v Podkorenu in Ratečah le po en,73 na Hrušiškem pa jih je bilo 13.74 Več jih je bilo še na območju Jesenic, čeravno elaborat njihovega števila ne navaja,75 nekaj pa tudi v Beli Peči.76 58 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 59 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 60 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 61 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 62 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 63 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 64 Od 1815 do 1819 je bil v Beli Peči župnik Franc Pirc, kasneje misijonar v Severni Ameriki in pobudnik sadjereje na Kranjskem; Podlogar, Iz zgodovine kranjskih trgov, Bela Peč, str. 52. 65 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 66 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 67 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 68 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 69 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 70 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. Da so nad trgom Jesenice na hribu Merca lomili lep raznobarven marmor, poroča tudi Leopold Podlogar, Iz zgodovine kranjskih trgov, Jesenice, str. 46. 71 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 72 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 73 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 74 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 75 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 76 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 500 64 2016 3 KRONIKA 64 ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 Dejavnosti, s katerimi so se preživljali tukajšnji prebivalci77 k. o. Izključno kmetijstvo Izključno obrt oboje Bela Peč 124 / 10 Dovje 223 / 16 župnik Gozd 78 / 4 Hrušica 48 / / Jesenice 153 / 29 Kranjska Gora 161 / 19 Planina večina / ni podatka Podkoren 98 17 Rateče 141 11 Kategorije kmečkih posesti 78 k. o. cele tričetrtinske dvotretjinske polovične tretjinske četrtinske kajžarji Bela Peč 3 5 37 2 18 Dovje 34 1 74 23 Gozd 8 2 8 1 4 11 Hrušica 3 4 1 1 12 Jesenice 7 2 4 8 8 44 Kranjska Gora 2 10 11 4 34 Planina 1 7 11 8 12 Podkoren 5 1 14 7 2 27 Rateče 1 1 26 10 4 29 Velikost posesti po katastrskih občinah v oralih79 k. o. cele tričetrtinske dvotretjinske polovične tretjinske četrtinske kajžarji Bela Peč 28-190 20-37 7-28 10-30 1-18 Dovje 21-53 25 1-23 Gozd 66-166 90-92 21-38 9 24-40 1-8 Hrušica 15-30 10-36 9 4 Jesenice 13-71 15-20 16-19 6-19 2-9 M -4 Kranjska Gora 49-54 11-30 5-37 5-18 M -12 Planina 41 17-31 5-31 1-30 M -15 Podkoren 19-71 20 15-44 2-28 4-6 M -6 Rateče 30 29 14-44 7-26 7-23 1-15 Večina zemljišč je bila rustikalnih, dominikalna pa so v naravi predstavljala travniške in pašniške parcele, planine in gozdove,80 elaborat za Kranjsko Goro pa navaja tudi nekaj dominikalnih njiv.81 Glavni gradbeni material je bil les, iz katerega je bila v celoti zgrajena večina gospodarskih poslopij. Nekatere stanovanjske hiše so bile zidane, ali pa so bili zidani vsaj temelji stanovanjskih stavb. Na območju Dovjega je komisija popisala 43 lesenih poslopij ter ugotavljala, da je večina stanovanjskih hiš zidana. Delno so bile 77 Podatki iz cenilnih elaboratov za posamezne katastrske občine. 78 Podatki iz cenilnih elaboratov za posamezne katastrske občine. 79 Podatki iz cenilnih elaboratov za posamezne katastrske občine. 80 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 81 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. v dobrem in delno v srednje dobrem stanju.82 Na Jeseniškem je v obravnavanem času stalo 45 zidanih hiš, od katerih so imele nekatere tudi nadstropje,83 na območju Kranjske Gore pa je bilo zidanih 46 stanovanjskih hiš in 10 hlevov. Ostala gospodarska poslopja so bila lesena.84 Za območje katastrske občine Planina elaborat navaja 16 zidanih hiš, vse ostale vključno z gospodarskimi poslopji so bile lesene in večinoma v dokaj slabem stanju.85 V Podkorenu so bila za razliko od hiš na Planinskem vsa poslopja, od katerih je bilo 20 hiš zidanih, delno v dobrem, delno v srednje dobrem stanju,86 podobno pa je bilo tudi v Ratečah.87 V Beli Peči je bilo sredi prve polovice 19. 82 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 83 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 84 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 85 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 86 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 87 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 501 3 KRONIKA ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 64 2016 Število glav živali na območju Zgornjesavske doline88 k. o. konji voli krave teleta ovce koze prašiči Bela Peč 4 44 129 60 400 100 120 Dovje 16 100 380 90 200 160 Gozd 1 90 140 75 700 100 100 Hrušica 5 22 78 62 240 50 Jesenice 40 63 3689 2090 2491 4092 Kranjska Gora 15 58 160 60 600 50 105 Planina 140 150 60 500 50 Podkoren 11 60 160 120 80093 110 Rateče 14 62 190 70 990 100 140 stoletja 44 hiš zidanih, gospodarska poslopja pa so bila večinoma lesena in v dobrem stanju.94 Na območju katastrske občine Hrušica je bilo 10 hiš zgrajenih iz kamna; bile so dokaj prostorne, sicer pa so bile hiše večinoma lesene in male, namenjene za bivanje revnih prebivalcev v planinah.95 Protipožarno je bilo zavarovano le eno poslopje na območju katastrske občine Jesenice,96 v ostalih pa nobeno. Na Belopeškem so od pomembnejših poslopij na hribu stale že omenjene ruševine gradu Bela Peč, v vasi pa cerkev, župnišče, poslopja železarjev in hišar-jev.97 Na območju Dovjega so imeli dve cerkvi in župnijski dvor (Pfarrhof),98 na Jeseniškem gospoščinsko hišo, župnišče, ter hiše, ki so pripadale rudniku,99 na Rezljane žlice iz Podkorena (foto Boris Orel, 1955; dokumentacija SEM, F IV/18). 88 Podatki iz cenilnih elaboratov za posamezne katastrske občine. 89 Po ponovnem štetju 183. 90 Po ponovnem štetju 76. 91 Po ponovnem štetju 500. 92 Po ponovnem štetju 170. 93 Elaborat navaja skupno število ovc in koz. 94 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 95 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. Verjetno se ta zapis nanaša na stanove v planinah, v katerih so v času paše bivali pastirji oz. družina poleti, ko so kosili seno na planinskih travnikih. 96 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 97 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 98 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 99 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. Kranjskogorskem pa so stale hiše gospostva, cerkev, župnišče in šola.100 Na območju katastrske občine Planina je stala podružnična cerkev sv. Duha s stanovanjem za župnika,101 na območju katastrske občine Podkoren pa cerkev in mitnica.102 Cerkev z župni-ščem so imeli tudi v Ratečah.103 Ljudje so se večinoma prehranjevali z ajdovimi in koruznimi žganci, proseno in ječmenovo kašo, fižolom (za katastrsko občino Gozd cenilni elaborat navaja tudi bob), zeljem, repo, krompirjem, mlekom in močnatimi jedmi ter kruhom, meso pa je bil redko na njihovih mizah. Prebivalci so se pretežno ukvarjali s kmetovanjem, nekateri med njimi pa so opravljali tudi kakšno od obrti. Na večjih kmetijah v Beli peči, Hrušici, Planini, v Podkorenu, Ratečah in na Jesenicah so domači družini pri delu pomagali v povprečju po en hlapec, ena dekla in en pastir, v katastrski občini Dovje, Gozd in Kranjska Gora pa so imeli kmetje poleg hlapca in pastirja najeti po eno ali dve dekli. Na nekaterih kmetijah so delo pastirjev opravljali domači otroci, ki jih zato preko poletja niso pošiljali v šolo, revnejši pa so svoje otroke v starosti 9 let ali celo manj pošiljali služit tudi na Koroško.104 Živinoreja v prvi polovici 19. stoletja Število ljudi, ki so delali na kmetijah in število domačih živali, ki so jih redili tukajšnji kmetje, je bilo v pravem razmerju z razpoložljivimi obdelovalnimi zemljišči, saj so bila ta lahko vedno dobro in v pravem času obdelana, pridelali pa so dovolj krme in hrane za živino in ljudi. Dejansko nikjer v uporabljenih virih ni omenjeno, da bi krme za živino kdaj zmanjkalo. Ko pa je bila 18. maja 1836 v Kranjski Gori birma, naj bi kmetje ne mogli sodelovati pri povečavi cerkve, ki je bila za vse župljane že premajhna, ker je za živino primanjkovalo krme, sena.105 100 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 101 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 102 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 103 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 104 Okoliš, Začetna šola v Kranjski Gori, str. 77, 78, 82, 95. 105 Mugerli, Kranjskogorska župnija od reformacije do prve svetovne vojne, str. 61. 502 64 2016 3 KRONIKA 64 ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 Konji so bili v glavnem srednje rasti, a močni in običajne deželne srednje rase. Kmetje z območja Bele Peči, Podkorena, Rateč in Kranjske Gore so jih večinoma kupovali na Koroškem, kmetje z območja Dovjega in Jesenic pa so jih vzrejali sami. Potrebovali so jih kot pomoč pri opravljanju kmečkih opravil in za različne prevoze. Na celotnem območju Zgor-njesavske doline so konje krmili s senom in slamo, ponekod so jim dodajali še deteljo,106 poleti pa so jih kakor druge živali, pasli, najraje v bližini domačih hiš. Voli so bili srednje hribovske pasme, vzrejali pa so jih večinoma kmetje sami. Kot krmo so jim v jasli pokladali deteljo, seno in slamo, poleti pa so jih pasli na pašnikih. Uporabljali so jih za delo na poljih in ostala kmečka opravila, marsikje pa so z voli in tudi z drugim govedom prevažali oglje, ki so ga nakuhali iz lesa za prodajo v rudnike, topilnice in kovaške obrate v bližnji soseščini. Kmetje katastrske občine Planina so za dodatni zaslužek z volovskimi vpregami prevažali rudo od rudniških jam do Save.107 Krave so bile male hribovske pasme, vzrejali pa so jih doma. Potrebovali so jih za pridelavo mleka in masla ter vzdrževanje staleža živali v domačem hlevu (vzreja mladih živali oz. razmnoževanje). Z Dovjega in Jesenic so maslo tudi prodajali. Krave so pozimi krmili s slamo in senom, poleti pa so jih pasli. Večina tukajšnjih kmetov je redila drobnico. Šte- Vodenje krav na pašo (foto Fran Vesel, b. d.; dokumentacija SEM, sign. F 0001630). 106 Zanimivo je, da oves kot »obvezno« žito za konje ni bil omenjen v nobenem pregledanem elaboratu. 107 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. vilo ovac je bilo kljub temu, da je ovčjereja na slovenskem podeželju kakor tudi v vseh sosednjih alpskih deželah začela nazadovati v korist govedoreje, še vedno veliko.108 Pašo koz so oblasti zaradi škode, ki naj bi jo delale, skušale z različnimi predpisi večkrat omejiti.109 Ovce in koze so bile za tukajšnje kraje običajne rase, za katastrske občine Gozd, Hrušica, Podkoren in Kranjsko Goro pa elaborati navajajo, da so bile ovce večinoma t. i. Zakl-Race, dolgoroge ovčje pasme, doma na Madžarskem.110 Poleg mleka so ovce dajale tudi volno, iz katere so si ljudje izdelovali oblačila. Elaborat za Dovje je še omenil, da so imele ovce, ki so bile običajne sorte, grobo in hrapavo volno, ki so je nekaj porabili doma, nekaj pa prodali v predilnico sukna. Drobnico so pozimi krmili s (posušenim) listjem, za Dovje je omenjeno jesenovo, za Hrušico pa jesenovo in lipovo, slamo (za Dovje in Hrušico ajdova slama) in travo, najpogosteje s trdo visokogorsko, poleti pa so jih pasli v planinah, kjer so jih molzli in iz mleka izdelovali ovčji in kozji sir. Razmnoževali so jo kmetje sami. Na Jesenicah so pasli predvsem koze, kolikor se je le dalo in jih le v najtrši zimi krmili s slamo in ostalimi kuhinjskimi odpadki. Redili so jih izključno za mleko in za domači zakol.111 Elaborat za Rateče še posebej omenja, da so zaradi koristi, ki so jih imeli, kmetje zelo skrbeli za razmnoževanje ovc in koz.112 Prašiče so kmetje Zgornjesavske doline redili zaradi mesa, krmili pa so jih z različnimi korenovkami in »hišnimi odpadki«, npr. krompirjem in repo. Večinoma so jih klali za domače potrebe in prav tako kot večino druge domače živine vzrejali sami. Čeprav pregledano gradivo o tem ne poroča, je bila v gorskih krajih pomembna še paša prašičev v planinah, kjer so jih krmili tudi s sirotko.113 Povprečni stalež živali na večjih kmetijah114 k. o. voli krave ovce prašiči Bela Peč 2-4 12 60 2 Dovje 4 15 120 3 Gozd 4 12 100 3 Hrušica 2 18 80 4 Jesenice 3-4 10-12 30-40 40115 Kranjska Gora 4 12 100 3 Planina 4 16 40 2 Podkoren 4 12 100 3 Rateče 2-4 12 100 3 108 Novak, Živinoreja, str. 390. 109 Prav tam, str. 391. 110 https://de.wikipedia.org/wiki/Zackelschaf, 25. 1. 2016. 111 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 112 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 113 Novak, Živinoreja, str. 392. 114 Podatki iz cenilnih elaboratov za posamezne katastrske občine. 115 Po ponovnem štetju 170. 503 3 KRONIKA ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 64 2016 Kmetijska pridelava Na njivah so kmetje pridelovali pšenico, rž, ječmen, oves, koruzo, deteljo in krompir, na manjših površinah pa še repo, zelje in lan. V Dovjem so sejali tudi proso, ajdo, fižol in korenje.116 Ajdo so sejali še na območju katastrske občine Gozd117 in Hrušica, kjer so sejali tudi proso.118 Kakor na Hrušiškem so tudi na območju Jesenic poleg naštetega sejali ajdo in proso.119 Predvsem zelje, repo in lan so tukajšnji kmetovalci sejali na zelo malih površinah, zato pridelek ni predstavljal posebno velikega ekonomskega donosa.120 Na travnikih so kosili sladko in trdo visokogorsko travo, na pašnikih pa je rasla podobna trda visokogorska krma. V gozdovih so za potrebe tukajšnjih prebivalcev sekali mešan les. Nekateri kmetje so pšenico, koruzo in ajdo121 v času zbiranja podatkov za izdelavo franciscejskega katastrskega operata gojili le poskusno (versuchtweise), saj so bile klimatske razmere za te poljščine neugodne. To se je kazalo tudi na prehrani nekaterih prebivalcev, saj posameznih pridelkov ni bilo nikoli na njihovem jedilniku. Sicer pa so v glavnem kmeto-vali na tradicionalen način oz. kot so to počeli že od davnih časov,122 torej na načine in po običajih, ki so bili »kmečkim gospodarjem privzgojeni.«123 Podatkov o donosnosti, po katerih bi lahko izračunavali povprečje za več let, v cenilnih elaboratih ne najdemo, le elaborat za katastrsko občino Jesenice navaja, da je v pomoč pri primerjavi donosov njiv in travnikov obstajala 17 let stara evidenca, vendar so nekateri dvomili v verodostojnost navedenih podatkov, nekateri podatki pa v njej sploh niso bili vpisa-ni.124 Ker so nekateri pridelki v obdelovalni koledar prišli šele nekaj let pred izdelavo franciscejskega katastrskega operata, evidenc zanje sploh še ni bilo možno narediti.125 Zaradi neugodne klime setev večjih površin nekaterih kmetijskih pridelkov, kot je pšenica, niti ni bila smiselna.126 In kljub temu da so kmetje le redko obiskali tedenski sejem v Kranju ali pa se nanj sploh nikoli niso odpravili, je cenilna komisija (verjetno) zaradi deželne pristojnosti povprečne cene 116 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 117 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 118 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 119 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 120 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 121 Ajda, ki so jo do Evrope med svojimi pohodi prinesli mongolski narodi, je kot strniščni pridelek do določene mere iz pridelovalnega kolobarja izrinjala proso, poseben vzrok za njeno hitro širjenje pa je verjetno dejstvo, da kot novo žito ni bila zajeta v desetinskih redih 16. stoletja, zato naj od nje ne bi bilo treba plačevati nobenih dajatev; več Valenčič, Kulturne rastline, str. 257. 122 »seit undenkliche Zeiten gleich bleiben«, SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 123 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 124 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 125 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 126 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. pridelkov za celotno območje Zgornjesavske doline, tudi za najbolj oddaljene katastrske občine, izračunavala glede na povprečje cen na živilskem sejmu v Kranju.127 Zapisovalci podatkov za izdelavo cenilnih elaboratov so kmete pohvalili, da so svoja polja kar se da skrbno in prizadevno obdelovali, jih dobro orali in izdatno gnojili, da bi imeli na svojih malih njivah čim večji in boljši donos. Pri tem je ovčji gnoj veljal za »boljšega«, namenili pa so ga tisti njivi, na kateri so sejali za kmetijo pomembnejši oz. potrebnejši pridelek. Za ostale njive je moral zadoščati kravji gnoj. Kakovost gnoja je bila odvisna tudi od stelje. Listnati gnoj je veljal za boljšega in nekateri kmetje so imeli posebne gozdove za pripravo stelje, kvaliteta gnoja pa je bila odvisna tudi od tega, v kateri staji ali hlevu je gnoj nastal.128 Nekateri kmetje so bili posebej pozorni pri izbiri semen, ki so jih očistili semen plevelov, pomešanih med seme žit in drugih posevkov.129 Izbirali so predvsem tiste sorte, ki so dobro prenašale tukajšnjo zemljo in mrzle atmosferske vplive.130 Plevel so odstranjevali tudi med okopavanjem, s čimer so rahljali zemljo in obsipavali pridelke. S sejanjem detelje so na njivah poskušali nekoliko izboljšati kakovost zemlje.131 Na območju Jesenic so v tako obogateno zemljo najpogosteje sejali pšenico,132 na območju Dovjega pa so na taki zemlji zaznavali nekoliko boljši in izdatnejši pridelek pšenice in pro-sa.133 S kolikor toliko kvalitetnimi pridelki na njivah v dolini so se postavljali še Hrušičani134 in Jeseničani.135 Če je bilo le mogoče, so po prvi žetvi posejali jesenski pridelek.136 Pri poskusih racionalnega kmetovanja so bili pozorni tudi na vrstenje posevkov v pridelovalnem kolobarju,137 pri tem pa so najpogosteje izvajali triletni kolobar.138 Na območju Dovjega je bil obdelovalni kolobar šest ali sedemletni,139 na območju Hrušice pa na njivah tretjega kakovostnega razreda, ki so ležale ob vznožju hribovja Mežaklja (Mizakla) ob desnem bregu reke Save, osemletni.140 Na Jesenicah so prav tako na njivah na Mežaklji (Musakla) 127 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 128 Hlebanja, Hlebanjev rod skozi stoletja, str. 65. 129 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 130 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 131 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 132 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 133 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 134 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 135 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 136 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 137 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 138 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 139 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 140 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 504 64 2016 3 KRONIKA 64 ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 Zelo stara brana v seniku na senožeti v Rutupod Vitrancem, C. Gregorij, Podkoren 78 (foto Fanči Šarf 1954; dokumentacija SEM, FII/557). sejali v devetletnem obdelovalnem kolobarju.141 Na območju katastrske občine Planina so njive prvega kakovostnega razreda obdelovali v osemletnem kolobarju, njive drugega v sedemletnem in njive tretjega kakovostnega razreda v šestletnem obdelovalnem kolobarju.142 Ker je bilo njiv na splošno malo, mala pa je bila tudi njihova površina, so se nekateri posestniki trudili v njive spremeniti del svojih planin in pašnikov,143 posebej če so imeli ti zelo ugodno lego. Na tako pripravljenih njivskih površinah so določen čas sadili krompir ali sejali oves.144 Glede na kvaliteto in donosnost so bile njive v večini obravnavanih katastrskih občin razdeljene v tri kakovostne razrede, v katastrski občini Jesenice pa je obstajal še četrti, v katerega so uvrstili njivske površine na planšarijah, kjer so jih obdelovali pastirji in planšarji oz. planšarice v času, ko so v planinah pasli.145 Zaznati je bilo, da so bile njive za večino kmetov najpomembnejša zemljiška kultura, čeprav je bila živinoreja v obravnavanih krajih prevladujoča kmetijska panoga,146 na kmetijah v katastrskih občinah Gozd in Podkoren pa so bili travniki in pašniki tudi prevladujoča zemljiška kultura.147 Tudi za te so ustrezno skrbeli, razen tistega dela površine, zaradi katerega so bili v sporu.148 141 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 142 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 143 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 144 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 145 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 146 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 147 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 148 »ausser den streitigen Theil«, SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. Na njivah so letno pšenico sejali v začetku maja,149 ni pa podatka, kdaj v istem letu so jo poželi. Zimsko pšenico so sejali konec septembra, poželi pa konec julija150 ali v začetku avgusta151 naslednje leto. Ozimno rž so sejali od srede septembra152 do začetku oktobra,153 poželi pa naslednje leto od srede julija do začetka avgusta.154 Ječmen so sejali od marca155 do začetka maja in poželi sredi julija, oves pa posejali od marca156 do srede aprila, želi pa so ga od srede avgusta do konca septembra.157 Na Hrušiškem in Jeseniškem so proso sejali 8. maja, pridelek pa pospravili konec oktobra.158 Krompir so na območju Hrušice in Dovjega posadili v marcu,159 na Jeseniškem aprila,160 v nekaterih ostalih katastrskih občinah pa v času do 10. maja,161 pridelek pa pobrali v začetku oktobra.162 Deteljo z ovsom so sejali konec junija in pospravili v začetku septembra.163 Istočasno sejana ječmen in deteljo so s polj pospravili julija in konec septembra, koruzo sejali v začetku maja, pospravili pa konec septembra ali v začetku oktobra.164 Iz navedb v elaboratih je videti, da so se mikroklimatske razmere na obravnavanem območju od kraja do kraja razlikovale, saj so ponekod pridelke sejali prej, drugod pa nekoliko kasneje, odvisno od tega, kdaj se je zemlja odtalila in nekoliko pogrela. Na območju Dovjega, Hrušice in Jesenic so konec julija oz. na Jeseniškem med 20. in 26. julijem165 sejali tudi ajdo, ki za višje lege ni najbolj primerna, pridelek pa so pospravili v začetku oktobra.166 V evidenco pridelkov so ocenjevalci zajeli le tiste posevke, ki jih je bilo največ, čeprav so kmetje na manjših površinah pridelovali tudi nekatere druge poljščine. Slamo, ki je zrasla kot stranski produkt pri žitih, so v glavnem porabili za krmo živali, za nastilj 149 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 150 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 151 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 152 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 153 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 154 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 155 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 156 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 157 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 158 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 159 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 160 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 161 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 162 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 163 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 164 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 165 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 166 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 505 3 KRONIKA ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 64 2016 Površina, po katastrskih občinah, namenjena ostalim pridelkom, v oralih:167 k. o. pšenica repa lan zelje proso koruza konoplja korenje ajda Bela Peč 2 2 1 Dovje 6 4 3 2 2 Gozd 2 3 2 1 % 3 2 Hrušica 2 1 1 % Jesenice 10 6 2 2 2 Kranjska Gora 3 2 2 1 % Planina 2 3 1 % Podkoren 1 % 2 1 % Rateče 2 2 % 2 2 pa so grabili listje in podrast v gozdovih.168 Paša po opravljeni žetvi je bila zaradi dolge rastne dobe glavnih kmetijskih pridelkov, ki so vsekakor imeli prednost,169 v navadi le ponekod.170 Pri delu so tukajšnji kmetje uporabljali orodja, ki so bila v navadi na širšem območju, npr. plug za oranje171 in brano za razbijanje grud in poravnavanje obdelane njivske površine, enako pa je veljalo tudi za orodje pri mlačvi.172 Čeprav posebnih ovir za vpeljavo različnih izboljšav v kmetijsko pridelavo ni bilo, večina izboljšav, ki so jih vpeljevali drugod, za tukajšnja visokogorska območja ni bila primerna.173 Kljub marljivemu delu in skrbi je bil povprečni donos nizek, pridelki pa nikjer niso dosegali posebne kvalitete.174 Količina kmetijske pridelave je po celotnem ozemlju zadoščala le za domače potrebe, ponekod je bolje obrodil le oves. Nekateri kmetje niso uspeli pridelati dovolj hrane niti za preživetje lastne družine.175 Cenilna komisija je vzroke za to pripisovala neugodnim klimatskim razmeram, visokogorski legi, valovitosti terena in slabši geomorfološki sestavi tal (vlažna in precej peščena zemlja s kamenjem). Izkoriščanje travnikov in pašnikov Kmetje so seno kosili proti koncu julija,176 na območju Dovjega pa sredi julija in septembra.177 Trava je bila večinoma sladka, a bolj srednje kvalitete, z 167 Podatki iz cenilnih elaboratov za posamezne katastrske občine. 168 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 169 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 170 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 171 V hribovskih predelih se je do začetka 19. stoletja za oranje obdržalo ralo, v dolini ob Savi pa naj bi odkrili dva tipa rala, ralo na oje in ralo brez plaza; več Grafenauer, Poljedelsko orodje, str. 216. 172 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. Morda so z opombo o mlačvi člani cenilne komisije želeli opozoriti, da mlatilnih strojev, katerih predhodniki so se ponekod že pojavljali, kmetje na tukajšnjem območju še niso imeli; več Grafenauer, Poljedelsko orodje, str. 217. 173 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 174 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 175 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 176 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 177 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. nekoliko boljšo kvaliteto so se na nižinskih travnikih postavljali le kmetje na območju katastrske občine Dovje.178 V visokogorju je povsod rasla trda visokogorska trava.179 Cenilna komisija je travnike glede na kakovost razvrstila v do štiri kakovostne razrede, pri čemer so travniki prvega kakovostnega razreda ležali v ravninah neposredno ob hišah in gospodarskih poslopjih, travniki drugega in tretjega kakovostnega razreda pa so se raztezali v hribovitejše predele območja. Travniki četrtega kakovostnega razreda so brez izjeme tvorili kategorijo tako imenovanih rovtarskih travnikov,180 v katastrski občini Planina pa so se travniki četrtega kakovostnega razreda raztezali na zelo strmih pobočjih planin »Konyaritza« in »Gollitza.«181 V katastrski občini Kranjska Gora so bili travniki na rovtih uvrščeni v tretji kakovostni razred.182 Travnike prvega kakovostnega so večinoma gnojili vsako leto,183 travna ruša na njih je bila gosta, na njih pa je zrasla sladka trava. Ponekod so travnike tudi pregrabili184 ali pobranali ter tako poravnali krtine in razgrebli in enakomerneje raztrosili gnojne grude. Da brana ne bi uničevala travne ruše, so v Zgornjesavski dolini včasih v ta namen uporabljali smrekov vrh.185 V Ratečah so vsako leto gnojili tudi travnike drugega kakovostnega razreda,186 v Podkorenu pa so te travnike pognojili le občasno.187 Čeprav ne vsepovsod so travnike prvega kakovostnega razreda kosili dvakrat, travnike drugega kakovostnega razreda pa razen v Ratečah188 brez izjeme le enkrat v letu. Na Belopeškem in Podkorenskem so imeli kmetje pred in po košnji na travnikih drugega ali tretjega kakovostnega razreda služnostno pravico paše,189 pašo na travnikih pred in po košnji pa so 178 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 179 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 180 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 181 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 182 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 183 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat, »alljährlich gedunget«. 184 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 185 Novak, Živinoreja, str. 362. 186 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 187 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 188 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 189 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat, »das Servi- tut des Vor und Nachweide auf sich heben«, SI AS 176, k. o. 506 64 2016 3 KRONIKA 64 ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 Peščine ob Savi pri Kranjski Gori (arhiv avtorice). poznali tudi na območju katastrske občine Gozd,190 Hrušica191 in Jesenice,192 čeprav po mnenju cenilcev ta ni imela posebnega ekonomskega učinka.193 Na nekaterih travnikih prvega kakovostnega razreda v katastrski občini Planina je poleg trave raslo še sadno drevje slabše kakovosti.194 Čeprav je bilo vode v rekah in potokih ponavadi dovolj, so bili slednji večinoma hudourniški in za zalivanje travnikov in pašnikov neuporabni. V primeru večjih nalivov je hudourniška voda poplavila najbližje ležeče obdelovalne površine, zlasti travniške,195 in nanje nanašala prod in pesek iz svojih strug (Versandung).196 Zaradi tega so nekatera zemljišča postajala nerodovitna,197 peščene plitvine, na katerih ni raslo nič, pa je ob svojem toku ustvarjala predvsem Pišnica v katastrski občini Kranjska Gora.198 Nekaj pašnikov je bilo v bližini kmetij, namenjeni pa so bili zgodnji spomladanski in pozni jesenski Podkoren L 340, cenilni elaborat. 90 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 91 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 92 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 93 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat, »unbedeutende Nachweide«. 94 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat, »verkriepelten Obstbäumen«. 95 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 96 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 97 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 98 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. paši, tisto živino, ki ni šla v planino, pa so na teh pašnikih pasli skozi vse leto.199 Živino so pasli ločeno glede na vrsto, npr. posebej govedo, posebej ovce in koze, posebej konje in posebej jalovo200 živino, lahko pa tudi skupaj. Pasli so lahko vsi kmetje skupaj ali vsak sam svojo živino. Če so jo pasli skupaj, so imeli navadno tudi skupnega pastirja. V Ratečah so pastirju koz rekli kozji mojster, glavnemu pastirju ovc pa vočimojster, kar naj bi prihajalo iz ovčji mojster. Pastirju so dajali hrano, če je pasel v bližini hiš, vsak dan posebej, če pa je pasel daleč v planinah, so mu jo nosili tedensko.201 Pašnikov je bilo največ v hribovi-tejših in bolj strmih predelih,202 kjer je bilo na njihovih površinah veliko skalovja, nekaj pa jih je bilo tudi ob strugi reke Save203 in Pišnice.204 Rastna podlaga na pašnikih je bila v primerjavi s travniško površino precej bolj borna.205 Poleg redke trave je na njih običajno raslo tudi »nevredno (brezvredno)« grmičevje.206 Travo s pašnikov je cenilna komisija ocenila kot primerno za živinsko pašo.207 Planine se od pašnikov glede na teren, po katerem so se raztezale, po kvaliteti zemljišč in travni ruši, ki je rasla na njihovi površini, niso veliko razlikovale. Segale so daleč v visokogorje, primerne pa so bile bolj ali manj le za nekajtedensko poletno pašo živali;208 v Zgornjesavski dolini so glede na pasočo se živino prevladovale goveje in ovčje planine. Pojem planinske paše je bil poleg paše pogosto povezan z molžo in predelovanjem mleka.209 Pred vrhuncem pašne sezone v planinah so najprej uporabljali pašnike v bližini doma, nato pa so živino odgnali na pašo na rovte.210 Zaradi preveč intenzivne paše so bile planine ponekod devastirane.211 Pravico planinske paše so imeli na posameznih planinah kmetje iz več sosesk, nedorečenost pravic pa je bila pogosto vzrok za spore med uživalci pašne pravice. Pašne planine na Belopeškem so se raztezale v južnem delu katastrske občine in so poleg belope-škim pripadale tudi rateškim kmetom, da so pasli skupaj.212 Na območju Dovjega so planine na južnem delu katastrske občine segale v Triglavsko pogorje. Na teh so kmetje iz Dovjega pasli večinoma 199 Na planinah so kot jalovo živino pasli, str. 348. 200 Na planinah so kot jalovo živino pasli predvsem vole; več Novak, Živinoreja, str. 353. 201 Novak, Živinoreja, str. 350. 202 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 203 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 204 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 205 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 206 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 207 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 208 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 209 Novak, Živinoreja, str. 352. 210 Novak, Živinoreja, str. 352, 353. 211 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 212 »komulativ beweidet«, SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenil-ni elaborat. 507 3 KRONIKA ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 64 2016 ovce, okoli 9 tednov v letu pa tudi mlado govedo. Po pričevanju kmetov naj bi v planine vsako leto odgnali okoli 2000 ovac in 80 glav mlade govedi. Tukajšnji prebivalci so povedali še, da so v določenem (letnem) času na planinah pasli ovce, govedo in mlado govedo kot skupnost (corporl), odkar se spominjajo. Izjavili so še, da zakupnih pogodb za pašo nimajo, pač pa so kot upravičenci to pašo koristili že zelo dolgo in zanjo plačevali 3 krajcarje po glavi (verjetno ovce, op. a.). Za pašo mlade govedi so plačevali 30 krajcarjev po glavi. Komisija je izračunala, da so glede na navedene številke skupaj letno za pašo 2000 ovac plačali 100 goldinarjev in za 80 glav mlade govedi po 30 krajcarjev 40 goldinarjev, kar je skupaj zneslo 140 goldinarjev. Donos uporabnih pozidanih zemljišč v planinah pa je ocenila na 22 goldinarjev 34 krajcarjev.213 V planinah na severni strani doline v katastrski občini Gozd so bili poleg domačih kmetov lastniki pašnih površin tudi grof Dietrichstein in nekateri kmečki posestniki s Koroške. Ti so na planinah pasli tudi svoje živali.214 Na območju katastrske občine Hrušica so planine ležale v najbolj severnem hribovitem oziroma goratem in strmem delu območja. Na njih so poleti 8 do 12 tednov pasli živino kmetje iz območja katastrske občine Hrušica in Jesenice, Hrušičani in Jeseničani pa so bili tudi lastniki planin. V povprečju so na njih po osem tednov na leto pasli 18 konj, 77 volov, 102 kravi in 600 ovac.215 Kranjskogorci so v planinah, ki so se raztezale na bovško oz. primorsko stran, skupaj s kmeti iz Podkorena 9 tednov pasli jalovo živino in drobnico. Skupno število pasočih se živali je znašalo okoli 1200 ovac, 120 volov in telic ter približno 200 koz. Kakršnihkoli evidenc, s katerimi bi si cenilna komisija lahko pomagala pri določanju povprečnega donosa, tudi za tukajšnje planine ni bilo. Da pa so kmetje svojo živino pasli tudi na bovški strani gora, je članom cenilne komisije povzročalo še dodatne težave.216 Planine kmetov iz katastrske občine Planina so se raztezale tudi na ozemlje katastrskih občin Koroška Bela-Javornik in Hrušica. Na njih so 11 tednov pasli 15 do 20 glav govedi (krav) in 60 do 80 ovac. Veliko več živine kakor domači kmetje so na planinske pašnike prignali pastirji/kmetje iz občin Jesenice in Hrušica, tudi za to pašo pa niso obstajale zakupne pogodbe.217 Planine v katastrski občini Rateče so bile na zelo strmem jugozahodnem delu območja, visoko v gorah 213 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat; zapis verjetno velja za pastirske koče oz. tamarje, v katerih so bivali pastirji in planšarice v času paše. 214 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. Spori s koroškimi kmeti glede paše so imeli očitno že dolgo brado; več glej Hlebanja, Hlebanjev rod skozi stoletja, str. 24-26. 215 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 216 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 217 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. Rateškipastir, avtor in datum neznan (dokumentacija SEM, N 0001448). pa so se stikale s planinami Bovca na primorski strani onkraj deželne meje. Zaradi planin so bili Ratečani v sporu s prebivalci katastrske občine Bela Peč. Na planinah so kmetje 9 tednov v letu skupaj pasli po 700 ovac in 100 koz ter iz obeh navedenih katastrskih občin na planinah obeh katastrskih občin še 800 glav mlade govedi. Število živali, ki jih je bilo na planinah mogoče pasti, ni bilo nikjer določeno, pa tudi pogodbe o rabi in zakupu ocenjevalcem niso bile predložene, saj jih večinoma verjetno niti ni bilo.218 Gozdarjenje v prvi polovici 19. stoletja Na Zgornjesavskem je prevladoval mešan gozd, v katerem je bilo mogoče sekati trd in mehek les.219 V gozdu je bilo največ bukve, smrek in ponekod ma-cesnovega drevja.220 Apnenčasta tla so bila za rast 218 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 219 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 220 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 508 64 2016 3 KRONIKA 64 ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 S poti na Korensko sedlo (foto Pogačnik; arhiv avtorice). gozda ugodna,221 čeprav v visokogorju klima ni bila povsem ustrezna.222 Ponekod je bilo v gozdnih tleh veliko skal in kamenja, teren, na katerem je rasel gozd, pa visokogorski in zelo strm, kar je oteževalo spravljanje hlodov iz gozda.223 Pojem visoki gozd je po terminologiji iz 16. stoletja označeval obsežne gozdne površine na nenaseljenem gorskem svetu, od konca 18. stoletja pa so s tem pojmom označevali vsa večja gozdna območja, v katerih je bilo možno gospodarjenje, ter iglaste gozdove, brez katerih si rudarstva ni bilo mogoče predstavljati.224 Ves tukajšnji gozd je bil razporejen v en kakovostni razred. V nekaterih katastrskih občinah jih je cenilna komisija glede na njihovo težjo in lažjo dostopnost razporedila v dve kategoriji;225 spravljanje posekanega lesa iz strmih gozdnih površin je bilo namreč posebej težavno in nevarno.226 V lažje dostopnih gozdovih se je lahko zaradi servitutov zgodaj spomladi in pozno v jeseni za majhno denarno dajatev pasla živina, prebivalci pa so si ponekod precej samovoljno izsekali goloseke,227 redkeje pa prebiralno sekali les. Zato so bili lažje dostopni gozdovi na obravnavanem območju močno devastirani.228 Uporabniki se 221 SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 222 SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 223 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 224 Valenčič, Gozdarstvo, str. 419. 225 SI AS 17, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 226 Valenčič, Gozdarstvo, str. 434. 227 »kahlen Abtreib«, SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 228 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. niso ozirali ne na obnavljanje gozda229 in ne na čas sekanja.230 »Pravzaprav prav nasprotno, kmetje so v gozdovih delali škodo vseh vrst.«231 Zaradi velike samovolje tudi ni bilo mogoče vpeljati smotrnejše rabe gozdov.232 Kmetje so sekali les za potrebe domače kmetije, t. j. kurjenje, gradnje in popravila, pa tudi za kuhanje oglja, 233 zato je bila poraba lesa zelo velika. Oglje so prodajali v bližnje železarske obrate,234 s čimer so zaslužili nekaj dodatnega denarja za poravnavanje davkov in ostalih stroškov na kmetiji.235 Nekateri elaborati navajajo, da so nekdaj veliko lesa odpeljali v Italijo, vendar je bila v času izdelave franciscejskega katastrskega operata ta trgovina že zaustavljena.236 Z Rate-škega je bilo v Italijo odpeljanega lesa bolj malo.237 Na lažje dostopnih, z visokim gozdom poraščenih parcelah so tudi pasli in včasih nagrabili nekaj 229 »Verjungung«, SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 230 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 231 »im Gegentheil übt man hier Waldfrevel aller Art«, SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 232 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat. 233 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 234 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 235 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 236 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Podkoren L 340, cenilni elaborat. 237 SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 509 3 KRONIKA ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 64 2016 nastilja.238 Prebivalci Jesenice, Save, Hrušice in Mojstrane so smeli pasti na gozdnatih pobočjih ob Savi Dolinki.239 V katastrskih občinah Bela Peč, Gozd, Hrušica, Jesenice, Kranjska Gora, Podkoren in Rateče so nekatere travnike, na katerih so poleg trave rasla tudi posamezna gozdna drevesa, uvrstili v samostojno kategorijo. Večinoma so bile to posamične bukve, smreke ali macesni, v katastrskih občinah Hrušica in Jesenice pa so cenilci opazili tudi nekaj jesenov. Taki travniki, na katerih je po oceni komisije rasla sladka trava, so se ponavadi nahajali v bližini naselij in stanovanjskih oz. gospodarskih poslopij.240 Listje, ki so ga nagrabili na njihovih površinah, so porabili za krmo živali in nastilj,241 količina lesa, ki so ga posekali na njih, pa v elaboratih običajno ni bila navedena,242 iz česar lahko sklepamo, da tega lesa ni bilo veliko. Podobno je bilo s travniki v katastrski občini Hrušica, na katerih je raslo tudi sadno drevje. Gojili so ga le redki kmetje, na 15 tovrstnih parcelah pa je komisija razmerje med travnikom in sadnimi drevesi ocenila na 2/3 travnikov in 1/3 sadnega drevja. Te parcele so se večinoma raztezale proti jugu ob kmečkih stanovanjskih hišah, med sadnim drevjem pa je bilo največ sliv ter nekaj jablan in hrušk. Sadje, ki so ga le v posebej rodovitnih letih pridelali nekaj več, so porabili doma, prodajali pa ga niso.243 Vrtovi kot posebna zemljiška kategorija v evidencah franciscejskega katastra V katastrski občini Gozd (4), Jesenice (15) in Kranjska Gora (9) je bilo še nekaj malih vrtov, na katerih so domače gospodinje pridelovale v glavnem zelenjavo za domače gospodinjstvo. Pri Hlebanjevih v Srednjem vrhu so imeli vrt za solato, zelje, fižol in ostale povrtnine ob hiši še v 20. stoletju, rekli pa so mu »greda«.244 Vrtov, ki so bili po površini manjši kakor 400 kvadratnih sežnjev, ocenjevalci v času izdelave franciscejskega katastra niso posebej opisovali, njihov donos pa so primerjali z donosom njiv prvega kakovostnega razreda.245 Eno parcelo na območju Jesenic je cenilna komisija opisala kot velik vrt, saj je zavzemala površino 1101 kvadratni seženj.246 Parcela 238 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 239 Smolej, Prispevek, str. 148. 240 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 241 SI AS 176, k. o. Gozd L 328, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Rateče L 223, cenilni elaborat. 242 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 243 SI AS 176, k. o. Hrušica L 16, cenilni elaborat. 244 Hlebanja, Hlebanjev rod skozi stoletja, str. 65. 245 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat, SI AS 176, k. o. Kranjska Gora L 127, cenilni elaborat. 246 približno 3962,297 kvadratnih metrov. je imela enako lego in sestavo tal kakor njive prvega kakovostnega razreda, na njej pa so lastniki pridelovali zelenjavo za potrebe domače hiše.247 Industrijski in rudniški obrati v Zgornjesavski dolini V rudnikih, fužinskih obratih in topilnicah so imeli prebivalci Zgornjesavske doline možnost dodatno zaslužiti. Nekateri so si delo poiskali v najbližjih industrijskih obratih, drugi so hodili kopat rudo v nekoliko bolj oddaljen rudnik Rajbelj, večina kmetov pa je poleg kmetovanja v bližnjih gozdovih kuhala oglje in ga prodajala za kurjenje v industrijskih pečeh in plavžih. Od industrijskih obratov je v prvi polovici 19. stoletja na belopeškem območju stala topilnica železa v lasti Leopolda Ruarda, ki jo je v zakon prinesla nevesta Magdalena Siegert, hčerka podjetnika Boštjana Siegerta z Dunaja.248 V njej so pridobivali surovo železo iz rude, ki so jo kopali na Savi. Topilnica, ki je na leto proizvedla 1000 centov249 železne kovine, je zaposlovala 20 delavcev. Za oskrbo topilnice je rudo vozilo 120 voznikov enovprežnih voz, 400 voznikov enovprežnih voz pa je vozilo potrebno oglje.250 V tukajšnji »valčeriški«251 železarni, ki je zaposlovala 20 železarskih delavcev, so letno pridelali 2000 centov surovega železa, za katerega so surovine pripeljali s Koroške. Na leto so v tej železarni izdelali 1500 centov raztegnjenega (Streckeisen) železa.252 Leopold Ruard je imel v obravnavanem času v svoji posesti tudi jeklarno in fužine na Jesenicah. Ze-lezovo rudo za predelavo so sem vozili iz njegovega rudnika Reichenberg na območju katastrske občine Planina253 in Begunschitza (Begunjščica). V obratu je pri oskrbi plavža delalo okoli 460 oseb, ki so v glavnem dovažale surovi material. Zanj je bilo letno potrebnih okoli 9500 voz rude in 5350 voz oglja, 70 enovprežnih voženj pa so vozači opravili za dovoz ostale potrebne robe. Poleg tega je bila na Jesenicah še »tovarna«, kjer so pletli oblačila in nogavice. Zaposlovala je okoli 60 oseb. V glavnem so bili to kajžarji in hišarji, ki so izdelali okoli 400 parov nogavic in do 50 kril.254 Na območju katastrske občine Planina industrijskih obratov sicer ni bilo, v severnem delu območja so obstajale tri Ruardove rudniške jame, v katerih so kopali pomembne količine rude.255 V katastrski občini Dovje je delovala drobilnica za gips, v kateri so na leto proizvedli 3000 stotov mavca,256 en tak mlin pa 247 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 248 Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, str. 146. 249 1 cent ali stot je 56 kg. 250 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 251 »Walcherische« 252 SI AS 176, k. o. Bela Peč L 330, cenilni elaborat. 253 SI AS 181, k. o. Planina L 3, karta L 003 C 05. 254 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 255 Ze omenjeni rudnik Reichenberg, SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 256 SI AS 176, k. o. Dovje L 139, cenilni elaborat. 510 64 2016 3 KRONIKA 64 ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 je bil še na Jesenicah. Obratoval je 4 mesece v letu in v tem času namlel 1440 centov mavca.257 V vsaki katastrski občini je stala vsaj ena žaga in en mlin, ponavadi pa več. Na območju katastrske občine Planina je bilo poleg treh žag še šest mlinov.258 Slednji so mleli žito za domače prebivalstvo. Za zaključek Ker je bila zemlja za osnovno kmetijsko dejavnost slabo rodovitna in najbolj primerna za živinorejo, kmetije pa dodatno finančno obremenjene predvsem z dediščinami, ki jih je moral kmet poleg davčnih obveznosti izplačevati svojim bratom in sestram,259 so bili tukajšnji prebivalci v 18. in 19. stoletju finančno podobno obremenjeni kot drugod po visokogorskih območjih, naseljenih s Slovenci.260 Mikroklimatske razmere na obravnavanem območju so se sicer od ene do druge katastrske občine nekoliko razlikovale, klima pa je bila povsod bolj ali manj visokogorska in kmetijski pridelavi neprijazna. Tistim, ki so živeli v visokogorskih predelih, je življenje oteževala tudi geografska odmaknjenost. Kljub temu nikjer v gradivu ni zaslediti, da bi med ljudmi vladalo posebno pomanjkanje. Morda je k temu nekoliko prispevala tudi miselnost, saj kljub temu, da so imeli tukajšnji prebivalci možnost dodatnega zaslužka, ni poročil, da bi zaradi tega opuščali osnovno kmetijsko pridelavo, kot se je to dogajalo npr. na Snežniškem.261 Primerjava z drugimi predeli Kranjske pa pokaže še, da so kmetje na Gorenjskem živeli v boljših in trdnejših hišah kakor npr. na Notranjskem. To pa je bil tudi eden od pomembnih dejavnikov, ki so pripomogli k lažjemu in boljšemu življenju. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS — Arhiv Republike Slovenije SI AS 176 Franciscejski kataster za Kranjsko, cenilni elaborati in karte za katastrske občine: L 330 Bela Peč, L 139 Dovje, L 238 Gozd, L 16 Hrušica, L 10 Jesenice, L 127 Kranjska Gora, L 3 Planina, L 340 Podkoren, L 223 Rateče SI AS 181 Reambulančni kataster za Kranjsko, karte za katastrsko občino Planina L 003 C 05 SEM — Slovenski etnografski muzej slikovne priloge 257 SI AS 176, k. o. Jesenice L 10, cenilni elaborat. 258 SI AS 176, k. o. Planina L 3, cenilni elaborat. 259 Petrič, Iz ohranjenega hišnega arhiva, str. 20. 260 Primerjaj Kačičnik Gabrič, Kmečko življenje, in Kačičnik Gabrič, Jezersko. 261 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih, str. 132. TISKANI VIRI Podlogar, Leopold: Iz zgodovine kranjskih trgov. Bela Peč. Vrtec, 1920, l. 55, št. 3/4, str. 51-56. Podlogar, Leopold: Iz zgodovine kranjskih trgov. Jesenice. Vrtec, 1921, l. 51, št. 3/4, str. 43-46, 69 - 70. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Zv. 4, Sekcije 107, 108, 128, 129, 134, 135, 136, 137, 138, 150, 151, 152, 153, 159, 160, 161, 176, 177, 178; vodja projekta Vincenc Rajšp, transliteraci-ja in prevod Aleksandra Serše; sodelavci projekta Majda Ficko ... [et al.]. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU: Arhiv Republike Slovenije, 1998. LITERATURA Album Kranjska = Krain. Ljubljana: Deželna zveza za tujski promet na kranjskem, b. l. Blaznik, Pavle: Poljska razdelitev. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 185-196. Grafenauer, Bogo: Poljedelski obdelovalni načini. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 225-250. Grafenauer, Bogo: Poljedelsko orodje. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 201-218. Hlebanja, Jože in Neža Hlebanja: Hlebanjev rod skozi stoletja v Srednjem Vrhu. Ljubljana: družina Hlebanja, 2006. Kačičnik Gabrič, Alenka: Franciscejski kataster za Primorsko. Napoleon in njegova uprava ob vzhodnem Jadranu in na ozemlju vzhodnih Alp 1806— 1814: arhivski vodnik (ur. Josip Kolanovic in Janez Šumrada). Zagreb: Hrvatski državni arhiv, 2005, str. 711-712. Kačičnik Gabrič, Alenka: Jezersko - pozabljeni delček Koroške. Kronika, 57, 2009, št. 1, str. 29-46. Kačičnik Gabrič, Alenka: Kmečko življenje na visokogorskih kmetijah na primeru doline Tople v 19. stoletju. Kronika, 56, 2008, št. 2, str. 289-304. Kačičnik Gabrič, Alenka: O kmečkih dolgovih nekoliko drugače: problem servitutnih pravic na posestvu Snežnik. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2004 (Knjižnica Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino, zv. 8). Kosi, Miha: Potujoči srednji vek: cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998. 511 3 KRONIKA ALENKA KAČIČNIK GABRIČ: KMEČKO ŽIVLJENJE V ZGORNJESAVSKI DOLINI V 18. IN 19. STOLETJU, 495-512 64 2016 Mlinar, Janez: Gornjesavska dolina v poznem srednjem veku. Med Julijci in Karavankami. Jesenice: Gornjesavski muzej, 2011, str. 25-44. Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969-1970. Mugerli, Marko: Kranjskogorska župnija od reformacije do prve svetovne vojne. Med Julijci in Karavankami. Jesenice: Gornjesavski muzej, 2011, str. 45-64. Natek, Karel in Marjeta Natek: Slovenija: geografska, zgodovinska,pravna, politična, ekonomska in kulturna podoba Slovenije: priročnik o značilnostih in delovanju države. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. Novak, Vilko: Živinoreja. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 343-394. Okoliš, Stane: Začetna šola v Kranjski Gori. Med Julijci in Karavankami. Jesenice: Gornjesavski muzej, 2011, str. 67-102. Petrič, Magda: Iz ohranjenega hišnega arhiva pri Ke-klu v Ratečah. Kronika, 29, 1981, št. 1, str. 20-27. Sagadin, Milan: Arheološka najdišča Gornjesavske doline. Med Julijci in Karavankami. Jesenice: Gornjesavski muzej, 2011, str. 11-22. Smolej, Igor: Prispevek k zgodovini blejskih gozdov. Kronika, 32, 1984, št. 2-3, str. 145-154. Valenčič, Vlado: Gozdarstvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 417-463. Valenčič, Vlado: Kulturne rastline. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 251-272. Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero (16.-19. stoletje). Zgodovinski časopis, 8, 1954, str. 27-86. SUMMARY Rural life in the Upper Sava Valley in the 18th and 19th centuries The area of the Upper Sava Valley is a vast and diverse one and, according to Gams's landscape-ecological classification, also includes the alpine valley of the Sava Dolinka River. The paper at hand discusses the area stretching from Bela Peč to Jesenice, which was once strongly affected by the mining industry, with its traces still visible today. Due to the developing mining industry, the local farmer community was expanded by foresters who cut wood and prepared it, together with firewood, for use in mines, charcoal burners who burned charcoal for blast furnaces and, finally, drivers who transported wood and charcoal as well as removed pig iron and iron products. The area was also settled by blacksmiths and carpenters who were indispensable for repairing tools and doing carpentry work in caves, and ultimately by roasters who roasted iron ore in improvised furnaces. Farmers in the Upper Sava Valley led a simple life, with their diet and clothing in the period concerned mainly consisting of what they produced on farms. Wood was the primary building material for the construction of agricultural buildings. The inhabitants slowly moved from wooden cottages into much more fire-resisting brick houses. Barring a few smaller compact settlements, farms were scattered around the hills and relied heavily on self-sustainability. Land was poor for basic agricultural activity and most appropriate for cattle farming, with microcli-matic conditions slightly varying from one cadastral municipality to another. The climate throughout the entire area under discussion is more or less highmountain and rather unfavourable for agricultural activity. In the past there were very few road links, except main roads, which were maintained by the state and barely passable for most of the time. In the area under discussion, the road maintenance costs were increased by a large number of bridges that crossed the Sava River and its tributaries. Although fields were the most valuable land plots where farmers grew their basic crops that were never of any particularly good quality, meadows and pastures were the prevailing forms of arable land. In the period under discussion cattle farming was still predominantly pasture-based and in summer months most animals were driven to high mountain pastures. Although mines, ironworks and smelteries provided farmers from the Upper Sava Valley with an opportunity to make extra income, they continued to till their fields assiduously, since there is no indication in the examined material of them abandoning their agricultural livelihoods. The lives of those in high mountainous areas, however, were considerably constrained by geographical remoteness. 512 64 2016 3 KRONIKA 64 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 796.52(497.452)"1910":929Zupan A. Prejeto: 8. 9. 2016 Miha Šimac asist. dr., Teološka fakulteta UL, Katedra za zgodovino Cerkve in patrologijo, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI-1001 Ljubljana E-pošta: miha.simac@teof.uni-lj.si Anton Zupan (1874-1954), profesor iz Vrbe IZVLEČEK V pričujočem prispevku je orisana življenjska pot prof. Antona Zupana, ki se je v zgodovino slovenskega planinstva zapisal kot eden od zaslužnih mož, ki jim je pred prvo svetovno vojno uspelo na Stolu postaviti Prešernovo kočo. V času prve svetovne vojne seje kot častnik znašel na albanski fronti, po vojni pa seje znova vrnil v šolske klopi. Leta 1926je postal ravnatelj celjske gimnazije. Kot birmanski boter in dobrotnik pa je pomembno vplival tudi na bodočega ljubljanskega (nad)škofa Antona Vovka. KLJUČNE BESEDE Vrba, gimnazijski profesor, prva svetovna vojna, Anton Vovk, planinsko društvo, Stol, ravnatelj, Celje ABSTRACT ANTON ZUPAN (1874-1954), A GRAMMAR SCHOOL TEACHER FROM VRBA The paper at hand describes the life of grammar school teacher Anton Zupan, who inscribed himself in the history of Slovenian mountaineering as one of the men credited for the construction of the Prešeren Lodge on Mt. Stol before the First World War. During the war he served as an officer on the Albanian Front and afterwards returned to school. In 1926 Zupan was appointed headmaster of the Celje Grammar School. As a confirmation godfather and benefactor he also left an important mark on the future (Arch)Bishop of Ljubljana, Anton Vovk. KEYWORDS Vrba, grammar school teacher, First World War, Anton Vovk, mountaineering society, Mt. Stol, headmaster, Celje 513 3 KRONIKA_64 MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 2016 Uvod »Navedi mi, bela Ljubljana, navedi mi toliko svojih mož in va taki vrsti je navedi, kakor našteve: Ivan Zlatousti - Fran Prešerin - Matija Čop - Anton Janša - Luka Knafelj. Mali Breznici, ki šteje nekaj nad 1500 duš, navedi jej, največe slovensko mesto, bela Ljubljana, takih in tolikih svojih, kakor si je čula sedaj iz mojih ust. In bela Ljubljana molčiš!« S temi besedami je 28. avgusta 1912 msgr. Tomo Zupan (1839-1937) v svoji pridigi v brezniški župnijski cerkvi, ki jo je imel ob odkritju spomenika ožjemu rojaku, ljubljanskemu škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju, izzval prestolnico Kranjske. Ob tej priložnosti je po vaseh navedel več kot sto vidnih izobražencev, ki so izšli iz te župnije v zadnjih 130 letih in se zapisali v zgodovino slovenskega naroda. Za vas Vrbo je poleg pesnika Franceta Prešerna in škofa Janeza Zlatousta Pogačarja navedel še druge »študente«, ki so dosegli duhovniški stan in delovali za slovenstvo na različnih področjih. Msgr. Zupan, prvi prešernoslovec, je v pridigi med drugim dejal: »Vsi - naš škof in oni - so vaša lastnina, so sinovi tega lepega oddelka božjega sveta tostran Bleda proslula radovljiška ravnina. Kar je jasnih glav med vašimi otroki, pošiljajte je v višo šolo: Če so vaši predniki toliko zmogli - kako, da ne bi zmogli vaši otroci? Saj ni zaživel menda tu pod Stolom danes drugačen rod? Ohranite posebno ve matere potomcem rodinjsko-brezniško častno ime!«1 Zdi se, da so starši to navodilo zvesto upoštevali in so že prej, pa tudi še pozneje pošiljali »jasne glave« svojih otrok v šole. Do danes lahko ta Zupanov seznam še korenito dopolnimo; samo v Vrbi je bilo rojenih še nekaj takšnih, ki so pustili svoj pečat v zgodovini slovenskega naroda. Med njimi se je znašel tudi prof. Anton Zupan, ki je širši javnosti bolj znan zaradi dosežkov na področju slovenskega planinskega društva, drugim pa tudi zaradi svoje povezanosti z Antonom Vovkom. Kratek prispevek tako poskuša še nekoliko bolje predstaviti omenjenega profesorja.2 ... draga vas, domača! Priimek Zupan v brezniški župniji ni neznan, čeprav ni bil ravno značilen za Vrbo. Status animarum nam razkrije, da gre korenine profesorjevega rodu iskati v Mostah pri Žirovnici, kjer se je 21. novembra 1819 rodil Klemen Zupan. Poročil se je z Marijo Dobida in se naselil v Studenčicah. V družini se jima je, sodeč po Statusu, rodilo šest otrok. Kot prvi se je 12. aprila 1848 rodil sin Anton. Mladi fantič je rastel in se izšolal za mizarskega mojstra. Nevesto si je našel v Vrbi, ko se je zagledal v kajžarsko hčer Bla- ža Gogale, Marijo Ano. Poročila sta se 13. oktobra 1873, na poti pa je bil že prvi otrok. 16. januarja 1874 se jima je rodil prvi sin, ki sta ga krstila za Antona. Pozneje se jima je rodilo še devet otrok, vendar so nekateri umrli že v zgodnji mladosti.3 Anton ml. je otroška leta preživel v Vrbi. Ker je bil očitno bister, so se starši odločili, da ga pošljejo v šole. Prvič je v šolske klopi sedel v domači župniji, nato pa ga je pot vodila v širni svet. Nižjo gimnazijo je štiri leta obiskoval v Kranju, potem pa odšel v Ljubljano in se vpisal v tamkajšnjo c. kr. (državno)4 višjo gimnazijo.5 Anton se je takrat znašel v V. a razredu, kjer je bilo skupno 47 fantov. Med njimi je bil tudi Heinrich Lazarini (1874-1950).6 Grščino in latinščino jih je takrat poučeval prof. Valentin Kermavner, matematiko je poučeval Augustin Wester, Heinrich Gartenauer pa naravoslovje. Z nemščino jih je temeljito seznanjal profesorski suplent Florian Hinter, slovenščino jih je poučeval profesorski suplent Matevž Suhač, zgodovino in geografijo pa Anton Kaspret. Poleg obveznih predmetov so na gimnaziji imeli tudi več neobveznih (zlasti jezikov), pa tudi stenografijo in kaligrafijo. Morda sta prav Alexander Puscko in Franc Novak, ki sta poučevala stenografijo, v mladega Antona vsadila prvo seme njegovega zanimanja za ta predmet. Kot zanimivost velja omeniti, da sta med takratnimi profesorji na gimnaziji poučevala tudi Antonova ožja brezniška rojaka, msgr. Tomo Zupan in dr. Ivan Svetina (1851-1936). Prvi je med drugim poučeval verouk in slovenščino, dr. Svetina pa matematiko in verouk.7 Presenetljivo je, da ga v poročilu za naslednje šolsko leto spet najdemo v V. a razredu, tokrat med novimi sošolci, med katerimi sta bila tudi poznejši kamniški general Rudolf Maister (1874-1934) in sloviti blejski profesor matematike Josip Plemelj (1873-1967).8 Sklepali bi torej lahko, da se mu je v prvem letu študija v velikem mestu dogodilo nekaj podobnega kakor Franu Saleškemu Finžgarju9 in številnim drugim. Toda »repetitio est mater studiorum«, kar bi lahko razbrali tudi iz tega, da je bil v naslednjem letu v razredu med odličnjaki.10 Pozneje je leto za letom uspešno zaključeval gimnazijske študije 1 http://www.zirovnica.com/clanek/2002/01/monsignor-to-mo-zupan-breznica-na-gorenjskem-breznicanje (pridobljeno 25. 8. 2016). 2 Kratke zapise o njem najdemo tudi v knjigi o celjski gimnaziji. Glej: 200 let I. gimnazije v Celju, str. 265. 3 Za podatke iz obeh Statusov Animarum (SA) Breznica II A in SA Breznica II B se zahvaljujem namestniku vodje Nadškofijskega arhiva Ljubljana, mag. Tonetu Krampaču. 4 Na kratko o spreminjanju nazivov klasične gimnazije v Ljubljani glej: Ljubljanski klasiki 1563—1965, str. 21—27. 5 Jahresbericht des k k Staats-Obergymnasiums zu Laibach veröffentlicht am Schlüsse des Schuljahres 1894/1895, Laibach 1895, str. 43. 6 Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1890, str. 74. 7 Prav tam, str. 35—37. 8 Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1891, str. 72. 9 Fran S. Finžgar je to avtobiografsko epizodo slikovito opisal v svojem delu: Študent naj bo! 10 Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1891, str. 72. 514 64 2016 3 KRONIKA 64 MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 in bil v VIII. gimnaziji spet vpisan med odličnjake. Tega leta je Antona čakala tudi matura, h kateri se je prijavilo 41 dijakov in en privatist (po vsej verjetnosti gre tu za Plemlja, ki je zadnji letnik gimnazije opravljal kot privatist). Pisni izpiti so bili od 11. do 16. junija, ustni izpiti pa so se začeli 9. julija.11 Anton je z odliko opravil maturo in se namenil posvetiti študiju filologije, kakor lahko preberemo v letnem šolskem poročilu.12 Študent na Dunaju Mladi Anton se je po maturi odločil, da bo svoj cilj dosegel na dunajski univerzi. Jeseni 1894 se je podal v cesarsko prestolnico in se vpisal na tamkajšnjo filozofsko fakulteto. Iz ohranjene vpisnice je mogoče razbrati, da je takrat 20-letni mladenič s Kranjske, katoliške vere, zapisal, da je bil njegov varuh Jožef Zupan, posestnik in gostilničar iz Zabreznice. Na vpisnico je zapisal tudi, da je bil, kakor se zdi, prve dni oktobra nastanjen v Schlosselgasse št. 9,13 toda iz drugega dokumenta je mogoče razbrati, da se je že novembra preselil na Porzellangasse št. 30 v IX. dunajskem okraju.14 Ob vpisu so morali študentje plačati vpisno takso, študij pa je bil povezan tudi s plačilom različnih taks in šolnine, ki se je plačevala vsak semester.15 Poleg vseh omenjenih je enega večjih stroškov predstavljala nastanitev. Študentje so se praviloma znašli bodisi pri različnih zasebnikih bodisi po različnih domovih in zavodih, kakor je to opisal Alojz Cindrič v svoji razpravi o dunajskih študentih s Kranjske.16 Pri tem je malo študentov lahko računalo na domačo finančno podporo, zato so mnogi poskušali poiskati različne načine, kako priti do potrebnih sredstev, da bi lahko uresničili svoje cilje. Številni so upali, da jim bo uspelo pridobiti katero od štipendij. Med temi je posebno mesto gotovo imela štipendija duhovnika Luke Knaflja (1621-1671), ki jo je ustanovitelj posebej namenil za študente s Kranjskega. Glavni prihodek te štipendije je predstavljala »hiša pri svetem Jakobu in tistih tri tisoč goldinarjev prejetih za posestvo«. Do srede 18. stoletja je, kakor je zapisal Peter Vodopivec, Knafljeva ustanova sodila med manjše. Vsota se je le počasi večala, do srede 19. stoletja pa je premoženje naraslo na 24.030 goldinarjev. V tem času je imela največja Goldber-gova štipendija, kakor navaja Vodopivec, »42.121 11 Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach veröffentlicht am Schlüsse des Schuljahres 1893/94, str. 67. 12 Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Laibach veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1894/1895, Laibach 1895, str. 43. 13 Archiv der Universität Wien, Nationalen, Philosophische Fakultät, MF 1057, Zupan Anton. 14 Prav tam. 15 O šolninah in taksah glej: Cindrič, Študenti s Kranjske, str. 220-225. 16 Prav tam, str. 229-234. goldinarjev kapitala«.17 Upravitelj (superintendent) Knafljeve ustanove, dr. Ferdinand Suppantschistch (upravitelj od 1855 do 1873), je z energičnim delom izpeljal zelo potrebno obnovo hiše, zvišal najemnino stanovanj v njej, pozneje pa tudi povečal štipendijski znesek (leta 1860 je ta znašal 157,50 goldinarja, leta 1867 pa 240 goldinarjev) ter število štipendij z 19 na 23.18 Z naraščanjem kapitala se je število štipendij sprva povzpelo na 36, leta 1894, ko je Anton zaključeval šolanje na gimnaziji, pa so znesek povečali na 300 goldinarjev. Štipendije so se podeljevale »v obrokih; in sicer v začetku zimskega semestra, nato 2. januarja, 1. aprila in 1. junija«. Ob tem so morali študentje priložiti zahtevane papirje.19 Študentje so ob prejemanju štipendije očitno imeli nekatere dolžnosti, povezane še posebej z ohranjanjem spomina na ustanovitelja Knaflja. Tako v samem ustanovnem pismu piše, da bodo študentje, »ki bodo hoteli uživati to štipendijo, dolžni izmoliti vsako sveto nedeljo v letu za dušo umrlega gospoda (ustanovitelja) tri svete očenaše in prav toliko zdravih Marij skupaj s Cre-dom v čast in slavo najsvetejše Trojice, nadalje prejeti ob velikih praznikih kot o Božiču, Veliki noči, Binkoštih in vseh svetih sv. spoved in obhajilo, kakor tudi vsako leto na dan njegove smrti, to je ob obletnici (29. junija) zanj udeležiti se sv. maše in pri tem izmoliti en rožni venec. Kdor bi zavestno ravnal proti temu in teh zahtev ne bi izpolnjeval ali bi se sicer slabo obnašal, ta bo ipso facto izgubil štipendijo in bo na njegovo mesto imenovan kdo drug.«20 Za takšno štipendijo je v prvem letniku študija zaprosil tudi Anton Zupan in se pri tem najverjetneje, kakor mnogi pred (in za) njim, skliceval na ubo-štvene domače razmere. Iz dokumentov je mogoče razbrati, da je Zupan štipendijo prejel s sklepom z dne 14. junija 1895.21 Kot študent je obiskoval zlasti predavanja iz klasičnih jezikov. V prvem semestru študija je tako med drugim poslušal predavanja pri profesorju dr. Emanuelu Hoffmanu (1825-1900), ki je poučeval zgodovino rimske literature. O Cezarjevih Galskih vojnah in Antigoni je predaval dr. Michael Gitlbauer (1847-1903), o zgodovini grške literature pa politik in sloviti filolog profesor dr. Wilhelm pl. Hartel (1839-1907).22 Zupan je obiskoval predavanja še pri drugih uglednih profesorjih; o slovanski mitologiji in slovanski filologiji je predaval docent prof. dr. Fran- 17 Vodopivec, Luka Knafelj in štipendisti, str. 35. 18 Prav tam, str. 39-41. 19 Prav tam, str. 45-46. 20 Prav tam, str. 30. 21 Prim. Archiv der Universität Wien, Nationalen, Philosophische Fakultät, MF 1064, Zupan Anton. - Na seznamu prejemnikov za akademsko leto 1894/1895 ga najdemo tudi v knjigi Petra Vodopivca. Glej: Vodopivec, Luka Knafelj in štipendisti, str. 75. 22 Za podrobnejše podatke o njem glej: https://www.deutsche- -biographie.de/gnd119035030.html#ndbcontent (zapis z dne 29. 8. 2016). 515 3 KRONIKA MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 64 2016 čišek Pastrnek (1853-1940),23 v zapisih pa razberemo, da je med drugim poslušal tudi predavanja pri dr. Karlu Schenklu (1827-1900).24 Vojaška obveznost in institut enoletnega prostovoljca Prvo leto študija je hitro minilo, drugo leto pa se je Anton znašel v popolnoma drugačnem položaju - v vojašnici. Cesarska armada je z reformami leta 1868 zakonsko predpisala splošno triletno vojaško obveznost. V zakonu so bile zapisane tudi različne olajšave za nekatere nabornike (npr. bogoslovce), eno od posebnosti pa je predstavljal 21. člen zakona, ki se glasi: »Domačini, ki imajo toliko izobraženja, ki odgovarja dovršenim študijam više gimnazije, više realke ali v isti vrste stoječe učilnice in se o tem spričajo s spričevali takih javnih ali pa tudi zavodov, ki imajo pravico javnosti, ali ki tako svoje izobraženje spričajo po skušnji, ktero imajo položiti pred mešano komisijo v ta namen sklicano, potem pa prostovoljno stopijo v armado in se za časa svoje službe sami iz lastnega žepa občalijo, oborože in prehranjujejo (pri konjikih si omislijo tudi konja in skrbe za konjev živež) prestavijo se v mirnih časih že po dokončani enoletni od dne vstopa šteti dejanski službi v reservo in ako hočejo svoje študije nadaljevati, imajo pravico izvoliti si svoj garnizon in pa do 25. leta tudi leto, ktero hočejo svojo službo opravljati. Ako si hočejo tudi sami stanovanje plačati, ne sme se jih siliti, da bi v kasarni stanovali.« To je veljalo tudi za tiste, ki niso imeli dovolj premoženja, da bi sami financirali takšno službovanje, saj v nadaljevanju piše, da so takšni lahko enoletni prostovoljci in se jih oskrbuje »iz skupnega denarja za vojaštvo«.25 Omenjeni člen se v bistvenih točkah ni spremenil niti z novim vojnim zakonom iz leta 1889, v katerem je ugodnosti enoletne prezentne službe v vojski podrobneje opredeljeval 25. člen. Glavni namen tega vojaškega služenja je zapisan takole: »Enoletna djanska (aktivna) služba je samo edino vojaški izučbi namenjena.«26 Na koncu aktivnega služenja so enoletni prostovoljci27 opravljali izpite, če so bili uspešni, pa so bili imenovani za rezervne častnike. Na ta način so oblasti želele zapolniti vrzeli v častniških 23 Podrobneje o Pastrneku glej: http://www.biographien.ac.at/ oebl/oebl_P/Pastrnek_Frantisek_1853_1940.xml (zapis z dne 4. 9. 2016). 24 Archiv der Universität Wien, Nationalen, Philosophische Fakultät, MF 1057, Zupan Anton. 25 Slovenski narod, 19. 12. 1868. 26 Zakon iz 11. aprila 1889, s katerim se uvaja nov vojni zakon. Dostopen na spletu: http://alex.onb.ac.at/cgi-content/ alex?aid=rsl&datum=1889&page=129&size=45 (zapis z dne 25. 8. 2016). 27 Institut enoletnega prostovoljca v habsburški armadi je v slovenskem prostoru slabo poznan. Prav zato je ob tej priložnosti, ob primeru Antona Zupana, opisan nekoliko bolj podrobno. vrstah in sam častniški stan »pomeščaniti«, kakor pišejo avtorji.28 Aktivno služenje enoletnega prostovoljca v vojski je bilo, kot že omenjeno, povezano s stroški, saj so si morali prostovoljci vso opremo in vse potrebno priskrbeti sami. Povprečnina je znašala okoli 174 goldinarjev. Če kandidat teh sredstev ni premogel, je lahko na podlagi predloženih ubožnih spričeval vojsko služil na državne stroške. Pri tem je treba omeniti, da so študentje, ki so se za služenje vojaškega roka odločili med študijem, obdržali vse pravice redno vpisanih. Posledično so lahko prejemali tudi štipendije.29 Prav podatek o tem, da je bil Anton Zupan štipendist Knafljeve ustanove, je med drugim zapisan tudi na njegovem vojaškem dokumentu.30 Poleg že navedenih biografskih podatkov o rojstvu, dotedanji izobrazbi in domačih razmerah lahko iz omenjenega vojaškega dokumenta izvemo še nekaj več o času, ko je Anton nosil vojaško suknjo. Za te so enoletni prostovoljci poskrbeli sami, tisti, ki so službovali »na državne stroške«, pa so uniformo prejeli v vojaških skladiščih.31 Tako je služboval tudi Zupan, kar pomeni, da je svojo uniformo najbrž prejel v skladišču belgijske vojašnice. Za svojo enoto si je namreč izbral 27. pehotni polk kralja Belgijcev (k. u.k. Infanterie Regiment (IR) Albert I. Konig der Belgier Nr. 27), ki je imel sedež v Ljubljani.32 Takrat je prejel dele oblačil in opreme, ki je sestavljala paradno in običajno uniformo. Navadno uniformo, ki so jo uporabljali pri vajah in opravljanju vsakodnevnih nalog, so sestavljale svetlo modre hlače in temno modra bluza z značilnimi žepi in pokritimi gumbi ter pokončnim ovratnikom z našitki v cesarsko rumenih barvah (polkovne barve IR 27). Ob paradah pa si je namesto bluze nadel t. i. vojaški suknjič (Waffenrock), ki je bil brez žepov, z vidnimi gumbi ter celim ovratnikom in manšetami v polkovni barvi. Kot pokrivalo si je namesto običajne svetlo modre kape nadel paradni čako črne barve z zlatim cesarskim orlom in kokardo. Status enoletnega prostovoljca je označeval rumen trak z ozko črno črto, ki je bil prišit na spodnjem delu obeh rokavov Antonove bluze.33 Izobraževanje enoletnih prostovoljcev je bilo razdeljeno na tri sklope. Prvi in drugi sklop so gojenci obiskovali v šolah za enoletne prostovoljce, ki so delovale pri vojaških enotah.34 Takšno šolo je torej obiskoval tudi Anton. V prvem sklopu (od 1. oktobra do konca novembra) je bil deležen temeljnega vojaškega usposabljanja in seznanjanja z osnovami vojaškega življenja. Enoletni prostovoljci so se po- 28 Prim. Stergar, Slovenci in vojska 1867—1914, str. 22. 29 Cindrič, Študenti s Kranjske, str. 238. 30 ÖSTA/KA, Quall, karton 3942, Zupan Anton. 31 Cindrič, Študenti s Kranjske, str. 238. 32 ÖSTA/KA, Quall, karton 3942, Zupan Anton. 33 Za podatke o uniformi se zahvaljujem kolegu zgodovinarju Marku Ličini. 34 Prim. Glückmann, Das Heerwesen, str. 227. 516 64 2016 3 KRONIKA 64 MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 stopoma seznanjali tudi s posebnostmi posameznih rodov vojske, za kar so poskrbeli dodeljeni častniki kot inštruktorji in ustrezni podčastniki. Ti so tiste enoletne prostovoljce, ki niso bili vešči nemščine, o vojski pogosto poučevali v maternem jeziku. Drugi sklop vojaškega usposabljanja je bil predviden za obdobje od 1. decembra do maja. V tem času so enoletnim prostovoljcem posredovali vsa tista znanja, ki bi jih kot bodoči rezervni častniki nujno potrebovali. Učni proces je bil sestavljen iz teoretičnih in praktičnih delov. Med drugim so jih poučevali o vojaški administraciji in taktiki, izvajali so različne praktične vaje na terenu in v vojašnicah ter se dodobra seznanili z organiziranostjo vojske, njeno oborožitvijo in z vsemi potrebnimi službenimi predpisi. Ves ta čas so nadrejeni za vse tiste, ki niso znali nemščine, na različne načine skrbeli, da so se je postopoma priučili. Ob koncu tega obdobja so bili seveda komisijsko ocenjeni, ali so dosegli zahtevane normative znanja. V tem primeru so rekruti napredovali, posameznik pa je lahko prišel do naslovnega, titularnega čina desetnika (Korporal).35 To je 31. marca 1896 postal tudi Anton Zupan, kakor lahko razberemo iz njegove personalne mape.36 Tretji, poslednji sklop šolanja enoletnih prostovoljcev je bil namenjen posamezniku, da je pridobil jasen vpogled v vojaško poveljevanje in delovanje. Tako je bil med drugim odgovoren za disciplino in vodenje navadnih vojakov; posebej so bili inštruktorji pozorni na to, kako zna voditi zaupano mu moštvo. Ves ta čas praktičnega urjenja v poveljevanju je bil vsak posameznik pod budnim očesom nadrejenih, pa tudi aktivnih podčastnikov, ki so preučevali vnemo in uporabnost posameznega enoletnega prostovoljca. Te ocene so pozneje imele pomembno težo pri komisiji, ki je ocenjevala praktično usposobljenost morebitnih bodočih rezervnih častnikov.37 Zanimivo je, da je Anton Zupan v naslovni čin narednika napredoval šele v začetku oktobra (4. 10.) 1896,38 ko so praviloma že potekali izpiti za rezervne častnike (te so navadno opravljali od 16. septembra do 15. oktobra). Enoletni prostovoljci so izpite opravljali pred izpitno komisijo, ki so jo navadno sestavljali brigadir, načelnik gene-ralštaba divizije, v katero je sodila enota (v Ljubljani torej načelnik generalštaba 28. pehotne divizije), dva štabna častnika in še dva stotnika. Izpit je bil sestavljen iz praktičnega dela (npr. vodenje enote) in teoretičnih predmetov, kjer so kandidati izpite opravljali ustno in pisno. Izpite so ocenjevali z ocenami »odlično, zelo dobro, dobro, zadostno, nezadostno in slabo (Schlecht!)« - lahko bi rekli tudi »zanič«. Poleg tega je komisija presojala moralni značaj kandidata: ali je primeren, da postane častnik, ali ne. Pri tem so bili člani 35 Povzeto po: Zehetbauer, Die "Einjährigen" in der alten Armee, str. 45. 36 ÖSTA/KA, Quall, karton 3942, Zupan Anton. 37 Zehetbauer, Die "Einjährigen" in der alten Armee, str. 46. 38 ÖSTA/KA, Quall, karton 3942, Zupan Anton. Rezervni poročnik Anton Zupan leta 1897 (Zapuščinaprof. Zupana). izpitne komisije pozorni tudi na morebitne kazni, ki so bile med aktivnim vojaškim služenjem zapisane v vojaški dosje, pomembno vlogo pri ocenjevanju pa so odigrale tudi sodbe nadrejenih častnikov inštruktorjev. Te ocene so komisiji dale precej dober vpogled v sposobnosti posameznega kandidata.39 Takšen izpit je opravil tudi Anton, in sicer z odlično oceno. Na podlagi tega je bil 22. decembra 1896 uradno povišan v rezervnega poročnika, od 1. aprila 1897 pa je bil kot rezervni poročnik dodeljen v sestav 4. bosansko-her-cegovskega pehotnega polka. Kot rezervnega častnika so Zupana vojaške oblasti med drugim ocenile, da ima močan in miren značaj, da je zelo dober poveljnik, inštruktor in strelec ter da dobro pozna službene predpise. Do predpostavljenih je bil zelo ponižen in pokoren, do sebi enakih prijateljski in takten, do podrejenih pa službeno zadržan in energičen. Navedli so še, da Zupan popolnoma obvlada nemški, slovenski in hrvaški jezik.40 39 Zehetbauer, Die "Einjährigen" in der alten Armee, str. 92-93. 40 ÖSTA/KA, Quall, karton 3942, Zupan Anton. 517 3 KRONIKA MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 64 2016 Znova na Dunaju Po enoletnem aktivnem vojaškem službovanju se je Anton znova znašel v dunajskih predavalnicah in nadaljeval študij. Iz vpisnic lahko razberemo, da se je sprva večkrat selil, saj je živel na različnih naslovih, oktobra leta 1897 pa se je nekako ustalil na naslovu Garnisongasse št. 18 (3. nadstropje, 19. vrata).41 Stavba stoji blizu stare splošne bolnišnice, kjer je danes študentski kampus, in je precej blizu univerze. V tem času je poslušal predavanja pri različnih profesorjih. Med drugim je po koncu vojaške službe, kot že v prvem semestru, znova obiskoval predavanja pri profesorju nemških korenin, dr. Eugenu Ludwigu Bormannu (1842-1917), ki se je pomembno udej-stvoval na področju latinske epigrafike.42 Prav tako je Anton v naslednjih semestrih obiskoval predavanja iz stare cerkvene slovanščine pri češkem slavistu prof. dr. Vaclavu Vondraku (1859-1925) in klasičnem fi-lologu Friedrichu Marxu (1859-1941), predavanja pa je poslušal tudi pri slovenskem rojaku, takratnem Garnisongasse št. 18 leta 2016 (foto: Miha Šimac, julij 2016). 41 Prim. Archiv der Universität Wien, Philosophische Fakultät, Nationalen, MF 1063, Zupan Anton, 1897/98. 42 Več o njem: https://www.deutsche-biographie.de/ pnd116253215.html (zapis z dne 27. 8. 2016). privatnem docentu za slovansko filologijo, prof. dr. Matiju Murku43 (1861-1952).44 Če imamo za študij dokaj dobra poročila, pa veliko manj vemo o vseh obštudijskih dejavnostih, saj doslej (še) ni raziskano, v katerih slovenskih društvih je Zupan deloval. Domnevati smemo, da je bil aktivno vključen v živahno življenje slovenskih študentov. Na to namigujejo tudi časopisne notice, saj se je recimo v zadnjem letu študija znašel na čelu odbora slovenskih študentov, ki so se želeli pokloniti svojemu tragično preminulemu kolegu, študentu na filozofski fakulteti, Ivanu Kunšiču (1874-1899).45 Slovenski narod je tako 15. marca 1899 objavil notico, s katero so študentje pokojnikove prijatelje pozvali, naj s svojimi darovi pripomorejo k postavitvi dostojnega spomenika umrlemu Kunšiču. Vse prispevke, kakor so zapisali, naj pošiljajo »gosp. Antonu Zupanu, cand. phil. na Dunaju (univerza)«.46 Iz časopisnih notic je mogoče izvedeti, da se je v tem času Zupan včlanil v slovensko planinsko društvo47 in po svojih močeh daroval marsikateri goldinar za slovensko stvar.48 Zdi se torej, da je bil zelo aktiven na različnih področjih, po pripovedovanju domačih pa je tudi življenje samo rad zajemal z veliko žlico. Kljub temu je zvesto sledil zastavljenemu cilju in pridno študiral, s študijskimi obveznostmi pa je zaključil poleti 1899, ko se je, poln idej in načrtov, vrnil na Kranjsko. Služba in življenje v Kranju Pot ga je vodila v Kranj, saj je na tamkajšnji gimnaziji v šolskem letu 1899/1900 dobil prvo pripravniško zaposlitev in postal suplent.49 Iz letnega poročila gimnazije je mogoče razbrati, da je poučeval latinščino, nemščino in slovenščino, med neobveznimi predmeti pa so mu zaupali kaligrafijo in skrb nad športnimi igrami dijakov nižjih razredov.50 V mestu se je očitno dobro znašel, saj se je že kmalu aktivno vključil v družbeno življenje tamkajšnjih meščanov in bil tudi med prvimi člani kranjske podružnice Planinskega društva.51 Ko se je ustalil v Kranju, se je začel ozirati za življenjsko družico. Oko 43 Podrobneje o njem glej: http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi380810/ (zapis z dne 28. 8. 2016). 44 Prim. Archiv der Universität Wien, Nationalen, Philosophi-sehe Fakultät, MF 1058; 1061; 1062; 1063; 1064; 1066; 1067; Zupan Anton. 45 Podrobneje o Ivanu Kunšiču glej: http://www.slovenska-bio-grafija.si/oseba/sbi311447/ (zapis z dne 28. 8. 2016). 46 Slovenski narod, 15. 3. 1899. 47 Planinski vestnik je maja t. l. poročal, da je »Anton Zupan, modroslovec na Dunaju«, postal član radovljiške podružnice. Prim. Planinski vestnik, 25. 5. 1899, str. 86. 48 Bil je denimo omenjen med darovalci za Družbo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Prim. Slovenec, 12. 6. 1899. 49 Prim. Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji 1923, str. 117. 50 Jahresbericht des k. k Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg veröffentlicht am Schlüsse des Schuljahres 1897/81899/1900, str. 30-31, 78. 51 Prim. Po desetih letih 1899-1909, str. 36. 518 64 2016 3 KRONIKA 64 MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 Poročna fotografija Antona Zupana in Anice Tomažič (Zapuščinaprof. Zupana). se mu je ustavilo na nečakinji škofjeloškega župnika Ivana Tomažiča (1841-1900), gospodični Anici To-mažič, ki je bivala pri stricu v tamkajšnjem župnišču. Zato se je Anton večkrat podal tja in tam povasoval, ob tem pa se ni pozabil oglasiti tudi pri takratnem kaplanu in poznejšem upravitelju župnije, ožjem rojaku Franu S. Finžgarju (1871-1962). V svojih spominih je Finžgar o teh Antonovih obiskih med drugim zapisal: »In ko je zasnubil profesor Zupan iz Kranja Tomažičevo nečakinjo, so se obiski še pomnožili. Prihajali so ženin in prijatelji večkrat ob sobotah zvečer. Moral sem jim drugariti.«52 Prav Finžgar ju je potem 7. oktobra pospremil pred oltar tamkajšnje župnijske cerkve, kjer sta se poročila. Kot priči sta bila prisotna Fran Tauses, c. kr. finančni oficijal, in Anton Jeršino-vec, gimnazijski suplent.53 O tem veselem dogodku je 13. oktobra poročal tudi časopis Gorenjec.54 Anton Zupan si je ustvaril družino, hkrati pa si je prizadeval, da bi čim hitreje končal suplentski staž in postal profesor. V naslednjem letu je bil še naprej za- 52 Finžgar, Leta mojega popotovanja, str. 136. 53 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Poročna matična knjiga — prepisi za l. 1900, zap. št. 28. 54 Prim. Gorenjec, 13. 10. 1900. poslen v kranjski gimnaziji, v tem času pa je dvakrat dobil odobren dopust, da bi lahko opravljal strokovne izpite. Iz letnega poročila razberemo, da je bil dopust predviden za čas od 8. do 20. oktobra 1900 ter od 18. februarja do 1. marca 1901. Izpit je Zupan uspešno opravil in bil potem imenovan za stalnega profesorja oziroma, kakor je zapisal Gorenjec, »pravim gimn. učiteljem«.55 To se je seveda znatno poznalo tudi v finančnem oziru. Če je še leta 1900 kot suplent imel 1728 kron letnih dohodkov, je njegova profesorska letna plača leta 1902 znašala 3200 kron.56 S tem so bile povezane tudi profesorske obveznosti, ki so se iz leta v leto precej spreminjale. Če je imel v letu 1901/2 25 ur obveznih predavanj (latinščino, nemščino in grščino) tedensko,57 je imel že v naslednjem šolskem letu dve uri manj.58 Tudi v naslednjih letih se je število ur obveznih predavanj precej spreminjalo. Tako je, denimo, v šolskem letu 1910/1911 imel 15 ur obveznih predavanj (grščina, latinščina), k tem pa je treba prišteti še ure, posvečene predavanjem pri neobveznih predmetih. Takrat je prof. Zupan tedensko poučeval tako slovensko kot nemško stenografijo.59 Ob vseh profesorskih dolžnostih je vendarle našel še dovolj časa in opravljal še vrsto drugih služb ter bil član različnih odborov in organizacij. Med drugim ga je gimnazija imenovala za enega od dveh zastopnikov »profesorskega kolegija v odboru dijaške kuhinje«.60 Na občnem zboru kranjske narodne čitalnice, ki je potekal ob koncu leta 1903, so Zupana izvolili za knjižničarja,61 postal je občinski odbornik,62 po prezgodnji smrti Janka Majdiča (1870—1906) (prvega načelnika planinskega društva) pa je bil izvoljen za njegovega naslednika.63 V tem času so ga še nekajkrat poklicali na orožne vaje, ki jih je kot rezervni častnik opravljal v letih 1900, 1902 in 1906. Te so se praviloma odvijale poleti, v drugi polovici julija in prvi polovici avgusta. Leta 1907 je bil prestavljen v evidenco domobranskih enot, kar je pomenilo, da ga niso več klicali na takšna usposabljanja.64 Prav tega leta je Gorenjec objavil zanimiv prispevek z naslovom Kranj pa njegove starine. V njem je poročevalec predstavil zgodovinsko pomembne starine, ki jih hranijo posamezniki po svojih hišah v mestu. Med drugim je obiskal dom profesorja Zupana, kjer si je lahko ogledal »Prešernov stol, kakor tudi več slik, katere je prav spretno narisa- 55 Gorenjec, 6. 7. 1901. 56 ÖSTA/KA, Quall, karton 3942, Zupan Anton. 57 Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg veröffentlicht für das Schuljahr 1901/1902, str. 27. 58 Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg veröffentlicht für das Schuljahr 1902/1903, str. 30. 59 Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg für das Schuljahr 1910/1911, str. 23—24. 60 Prim. Gorenjec, 26. 9. 1903. 61 Prim. Gorenjec, 5. 12. 1903. 62 Prim. 200 let I. gimnazije v Celju, str. 265. 63 Prim. Gorenjec, 17. 3. 1906. 64 Prav tam. 519 3 KRONIKA MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 64 2016 IM18 Anton Vovk in njegov birmanski boter prof. Zupan (NŠAL 107, Fotografska zbirka, P, Vovk). la njegova gospa«.65 Iz tega je mogoče razbrati, da se je Anton zelo zanimal za svoje ožje slavne rojake in zbiral različne ostaline, povezane z njimi. Poleg tega se je živo zanimal za dogajanje v domači vasi. Morda se je zato posebej zavzel za mladega rojaka, Prešernovega pranečaka, Ribčevega Antona Vovka (19001963). Sedemletnemu fantiču je šel prav prof. Anton Zupan za birmanskega botra in ta odločitev naj bi bila po mnenju Ludvika Ceglarja »odločilna za vse življenje«, saj je Antonu Vovku »v veliki meri nadomestil očeta«. Prav Zupan naj bi kasneje posredoval, da je šel Vovk v kranjske šole in pozneje v tamkajšnjo gimnazijo. Ob tem je skušal boter svojemu varovancu pomagati na različne načine.66 Koča na Stolu V tem času je bil Anton Zupan še vedno načelnik kranjske podružnice slovenskega planinskega 65 Gorenjec, 19. 1. 1907. 66 Ceglar, Nadškof Vovk I, str. 14. društva. Ze ob smrti prvega načelnika Majdiča je sklenil, da si bo kranjska podružnica z vsemi močmi prizadevala postaviti kočo na Stolu, ki bo nosila ime po Francetu Prešernu, »ker bo stala nad krajem, ki nam je dal pesnika velikana«.67 Dela so kmalu stekla, sledili so ogledi, iskanje prostora, dogovori z lastniki ter seveda iskanje prepotrebnih sredstev. Potekale so različne nabirke, s pomočjo žena pa so organizirali tudi različne veselice.68 Temu projektu je vse svoje sile posvetil tudi prof. Zupan, kar je pripeljalo do uresničitve projekta poleti 1910. 31. julija je bila koča slovesno predana svojemu namenu, o čemer je poročalo tudi časopisje. Slovenski narod je tako že naslednjega dne poročal, da se je slavnosti udeležilo okoli 400 ljudi, in nadaljeval: »Cerkveni obred je opravil begunjski župnik [Jakob] Kleindienst,69 ki je imel tudi kratek nagovor. Nato je imel pesniško lep nagovor prof. Zupan, načelnik banjske podružnice. V imenu osrednjega društva je govoril predsednik dr. Josip Tominšek, ki je slavil delavnost in požrtvovalnost banjske podružnice.« Časopisni poročevalec je na kratko zapisal še o kapacitetah nočitve (7 do 12 oseb), ni pa pozabil izpostaviti, da je bila hiša v oskrbi kranjske podružnice planinskega društva.70 O sami slavnosti in novi hiši se je nekaj dni pozneje podrobneje razpisal Gorenjec,71 daljši prispevek pa so objavili tudi v Planinskem vestniku.72 Prav Zupan je bil v prvih letih eden najpogostejših obiskovalcev nove koče. Tako je, kakor je zapisal Jakob Prešeren (1888-1975), v devetih letih (od 1910 do 1922; z izjemo vojnih let 1914-1918) kočo obiskal povprečno desetkrat na leto, skupaj torej kar devetdesetkrat.73 Zaradi zaslug pri postavitvi koče in energičnega prizadevanja, da se pospešuje »razvoj slovenskega planinstva«, je bil prof. Anton Zupan predlagan in nato na 18. občnem zboru Slovenskega planinskega društva tudi izvoljen za njegovega častnega člana, kakor je poročal Planinski vestnik.74 Kljub preštevilnim aktivnostim je ostal Zupan še vedno zvest svojemu poklicu in je poleti 1911 kot profesor napredoval v VIII. plačni razred. V šolskem letu 1911/12 je poučeval latinščino in slovenščino v 1. a razredu ter grščino v VIII. razredu kranjske gimnazije. Poleg tega je tega leta poučeval še nemško in slovensko stenografijo kot neobvezna predmeta.75 Zdelo bi se, da je bil Anton Zupan zaradi energično-sti, ki jo je mogoče razbrati iz njegovih prizadevanj 67 Gorenjec, 17. 3. 1906. 68 Prim. Slovenec, 23. 3. 1907; Gorenjec, 5. 2. 1910. 69 Jakob Kleindienst, roj. 16. 4. 1872 v Radovljici; m. 23. 7. 1898; f 27. 9. 1930 v Solinu pri Splitu. V: Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, str. 431. 70 Slovenski narod, 1. 8. 1910. 71 Gorenjec, 6. 8. 1910. 72 Prim. Poti h goram, str. 66—68. 73 Planinski vestnik 1963, št. 3, str. 110. 74 Planinski vestnik 1911, št. 6, str. 101. 75 Jahresbericht des k k Kaiser Franz-Joseph Gymnasiums in Krainburg für das Schuljahr 1911/1912, str. 25, 27—28. 520 64 2016 3 KRONIKA 64 MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 Prof. Anton Zupan (sedi v sredini) v novi Prešernovi koči (Zapuščinaprof. Zupana). za planinstvo, takšen tudi v učilnici in zato priljubljen med dijaki. Toda Jože Jagodic (1899-1974) ga je v svojih spominih primerjal s profesorjem Josipom Mastenom, za katerega je zapisal: »Ves pouk in ves način pouka je bila sama dresura. Najljubši posel mu je bil, da nas je lovil. Dvojke so padale kakor keglji pri kegljanju, zapisane seveda vedno na kako pomečkano kuverto v žepu. Iz teh dvojk si nismo dosti storili, ker je profesor itak vedel, koliko znamo. Pri zaključnem ocenjevanju je bil še kar pravičen. A njegove ure so nam bile vedno najmanj zaželene, skoraj odvratne. - Njemu je bil podoben prof. Anton Zupan, ki pa nas je učil samo ^nemško stenografijo kot neobvezen predmet.«76 Zal omenjenega zapisa (še) ni bilo mogoče primerjati s katerim od opisov spominov kranjskih dijakov, ki bi nam razkrili njihove poglede na svoje profesorje, torej tudi na Zupana in njegovo poučevanje. Iz pripovedovanj in spominov, ki nanj še živijo v Vrbi, pa lahko razberemo, da je bil dejansko zelo natančen in strog profesor, ki otrok ni lovil, ker bi v tem užival, pač pa jih je želel temeljito naučiti jezika, pa naj je šlo za slovenščino ali nemščino.77 V prvi svetovni vojni Leta 1914 so počitniške dneve zaznamovali streli in mobilizacija, ki jo je stari cesar ukazal po srbski 76 Jagodic, Mojega življenja tek,, str. 100. 77 Pričevanja Janeza Ropreta z dne 14. 7. 2015. zavrnitvi ultimata julija t. l. Vojna je bila neizbežno dejstvo in pod zastave so klicali vojaški bobni. Med mobiliziranimi je bil tudi prof. Zupan, ki se je že 1. avgusta znašel v vojašnici. Zal njegova vojaška personalna mapa za to obdobje ne vsebuje nobenih podatkov o tem, kje se je nahajal in kaj je počel. Zato pa je mogoče razbrati, da je bil 1. novembra 1914 povišan v nadporočnika. Morda bi lahko sklepali, da je kot rezervni častnik takrat deloval predvsem v zaledju in skrbel za urjenje novincev, s katerimi so skušali zapolniti vrzeli padlih v posameznih enotah. Njegov odhod v vojsko je seveda vznemiril domače, vplival pa naj bi tudi na njegovega varovanca Antona Vovka. Po Ceglarjevem mnenju naj bi odsotnost botra Zupana namreč nekoliko vplivala na to, da je Anton Vovk jeseni 1917 šolanje nadaljeval v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.78 Kljub temu da Zupan Vovku ni mogel pomagati, je v tem času očitno ostajal z njim v pisnih stikih. Tako mu je 25. oktobra 1916 za spomin izročil svojo fotografijo, na kateri je poziral v vojaški uniformi.79 Morda je nadporočnik Zupan takrat že vedel, da se bo kmalu odpravil na bojišče. Iz vojaškega dokumenta namreč izvemo, da se je na fronti znašel 27. novembra 1916, in sicer kot poveljnik 5. stotnije II. 78 Ceglar, Nadškof Vovk I, str. 21. 79 NŠAL 107, Fotografska zbirka, P, Vovk. — Za opozorilo na to fotografijo se zahvaljujem arhivistu mag. Blažu Otrinu. 521 3 KRONIKA MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 64 2016 Nadporočnik Anton Zupan oktobra 1916 (vir: NŠAL 107, Fotografska zbirka, P, Vovk). Zraven je ohranjena častniška legitimacija (Zapuščinaprof. Zupana). bataljona 23. črnovojniškega80 pehotnega polka.81 V začetku marca 1917 so se njihovi položaji nahajali na Tomorosu med Ohridskim in Prespanskim jezerom. 80 O tem, kdo je bil črnovojnik, je pisalo časopisje v vojnem času. Slovenski gospodar je tako poročal: »Kdo je črnovojnik? Črnovojnik je tisti, ki je nekdaj kot vojak aktivno služil in je kot rezervnik 12 let odslužil. Dalje je črnovojnik tisti, ki ni bil vojak pred vojno, ki pa je bil med vojno pri prebiranju potrjen. Črnovojniki so tedaj tudi 18-, 19-, 20-letni mladeniči, ki so bili pri prebiranju potrjeni.« Prim. Slovenski gospodar, 16. 9. 1915, str. 1. Črnovojniške enote so bile sprva namenjene za zaledne naloge (varovanje skladišč, mostov itd.), v teku vojne pa so jih uporabili tudi na bojiščih. OSTA/KA, BA, Nr. 175017, karton 228, Zupan Anton. Nanje so nekateri oddelki francoske vojske jurišali že 11. marca, dva dni pozneje pa so jih napadli oddelki francoske 76. pehotne divizije; natančneje, dva bataljona 210. francoskega pehotnega polka iz Auquon-na, ob pomoči bataljona 227. francoskega pehotnega polka, ki ju je podprl na desnem krilu.82 Tega dne se je Zupanova stotnija izkazala v bližinskih bojih. V predlogu za njegovo odlikovanje piše: »Dne 13. marca je na čelu svoje stotnije na položaju na vzhodnem pobočju gore Tomoros med Ohridskim in Prespan-skim jezerom v bližinskem boju krvavo zavrnil več napadov Francozov, ki so po siloviti topniški pripravi napadli s premočnimi silami.« Zaradi tega so predpostavljeni predlagali, naj dobi vojaški zaslužni križec 3. razreda z vojnim okrasjem in meči, ki ga je potem tudi prejel.83 Morda je prav zato napredoval in postal stotnik, kar je zapisano tudi v njegovi ohranjeni vojaški le-gitimaciji.84 Dodatnih podrobnejših informacij o nadaljnji vojaški poti pa (doslej) žal ni bilo mogoče najti. Le iz pripovedovanja njegovega vnuka bi lahko razbrali, da je na tem delu bojišča ostal vse do razpada monarhije. Od tam naj bi se večinoma peš prebijal do doma.85 V novi državi nove zadolžitve Po koncu prve svetovne vojne se je Zupan kmalu znašel v Kranju, kjer ga je čakala družina (žena in štirje otroci), pa tudi delovno mesto. Leta 1919 je tako dijake poučeval grščino, latinščino in slovenšči-no.86 V tem času je bil še vedno načelnik kranjske podružnice planinskega društva, ki jo je vodil še vse do leta 1923.87 Dve leti prej, leta 1921, je bil prof. Zupan izvoljen tudi za kranjskega občinskega odbornika. Iz časopisja razberemo, da je postal načelnik vojaškega odseka.88 Prav tega leta je Zupanov varovanec Anton Vovk 29. junija v ljubljanski stolnici prejel mašni-ško posvečenje in 8. julija pel novo mašo v domači, brezniški župniji.89 Zupan je bil seveda upravičeno ponosen na svojega birmanca ter je z njim tudi še pozneje ostal tesno povezan in v pisnih stikih. Po tem veselem dogodku se je Zupan spet vpel v različne aktivnosti. Tako je bil leta 1926 znova izvoljen za načelnika kranjske podružnice planinskega društva.90 Zdi pa se, da so se Zupanu takrat obetale spremembe na poklicnem področju. Ob koncu oktobra 1925 je namreč v celjski bolnici umrl tamkajšnji ravnatelj realne gimnazije Anton Jeršinovič (1876— 82 83 84 85 86 87 88 89 90 Za te podatke se zahvaljujem zgodovinarju Klemenu Lu-žarju. OSTA/KA, BA, Nr. 175017, karton 228, Zupan Anton. Iz zapuščine prof. Zupana (hrani: Karl-Nenad Ribič). Karl-Nenad Ribič, pričevanje z dne 16. 7. 2015. Prim. 200 let I. gimnazije v Celju, str. 265. Prim. Poti h goram, str. 5. Jutro, 14. 5. 1921. Slovenec, 24. 6. 1923, str. 3. Prim. Poti h goram, str. 5. 81 522 64 2016 3 KRONIKA 64 MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 1925).91 Po njegovi smrti se je odprlo vprašanje, kdo ga bo nasledil. O tem je, kakor se zdi, večkrat različno poročalo časopisje. Slovenec je 9. marca 1926 objavil govorico »iz profesorskih krogov«, da je za novega ravnatelja celjske gimnazije imenovan dr. Franc Ro-stohar (1884—1935).92 Toda temu je očitno nasprotovalo Jutro, češ da Rostohar ne izpolnjuje vseh pogojev. Zato so se v Slovencu znova oglasili in zagovarjali Rostoharja, pa čeprav »ni naš pristaš«.93 V tem času je v resnici ravnateljeval prof. Martin Mastnak (1879— 1958).94 Z imenovanjem omenjenega Rostoharja, kot kaže, ni bilo nič, zato pa je junija 1926 časopisje objavilo novico, da je za ravnatelja celjske gimnazije imenovan »dosedanji profesor gimnazije v Kranju g. prof. Anton Zupan«.95 Iz članka v Novi Dobi razberemo, da je bil Zupan za ravnatelja imenovan zato, ker je bil »po službenih letih najstarejši prošnjik«.96 Tako se je Zupan poleti tega leta poslovil od Kranja in tamkajšnjih aktivnosti ter se preselil v Celje, kjer se je po svojih močeh skušal vključiti v tamkajšnje društveno življenje. Zal mi o tem obdobju doslej ni uspelo pridobiti podrobnejših podatkov, zato so zapisi o tem času nekoliko skromnejši. Tudi tu je bil dejavno vključen v skrb za bližnjega, kot ravnatelj je bil predsednik podpornega društva za revne učence na celjski gimnaziji.97 Maja 1932 je s kraljevim ukazom napredoval v plačnem razredu, in sicer v »III. — 1. položajne skupine«, kakor je poročalo časopisje,98 že čez slaba dva meseca pa je bil upokojen.99 Cas očetovega slovesa pa je zanimivo sovpadal s sinovim vzponom. Njegov sin Anton ml. si je namreč izbral vojaški poklic in se zapisal vojni mornarici. Ob koncu leta 1932 je napredoval v čin »poročnika bojnega broda 2. razreda«, kakor je poročalo časopisje.100 Profesor je bil na te uspehe svojih otrok še kako ponosen. Po upokojitvi v Celju ni videl obstanka. Vleklo ga je namreč domov, pod njemu tako ljubi Stol. Od upokojitve do smrti V domači Vrbi se je naselil v rodni hiši in najel manjšo njivo, kjer je gojil različno zelenjavo in druge poljščine. Kot se spominja njegov vnuk, je Zupan tudi na njivi skoraj vedno nosil kravato, »lajbič« in klobuk. Udeleževal se je različnih prireditev v domačih krajih in še vedno spremljal, kaj se dogaja v planinskih društvih. Morda so se ga prav zato leta 1940, 91 Slovenec, 27. 10. 1925, str. 4. 92 Slovenec, 9. 3. 1926, str. 5. 93 Slovenec, 17. 3. 1926, str. 4. 94 Prim. 200 let I. gimnazije v Celju, str. 264—265. 95 Slovenski narod, 8. 6. 1926, str. 3. 96 Nova Doba, 8. 6. 1926, str. 1. 97 Prim. Nova Doba, 31. 10. 1920, str. 3. 98 Nova Doba, 14. 5. 1932, str. 3. 99 Prim. Deutsche Zeitung, 7. 7. 1932, str. 2. 100 Nova Doba, 27. 12. 1932, str. 1. Anton Zupan na domači njivi z vnukoma in hišno pomočnico (Zapuščinaprof. Zupana). ob trideseti obletnici Prešernove koče na Stolu, spomnili v različnih časopisih, kjer so poudarjali njegove zasluge za njeno postavitev. Sam pa je takrat kot »direktor v. p.«, kakor so navajali časopisi, prebival v Vrbi. Poleg poljskih opravil se je večinoma zadrževal doma ter veliko bral različno literaturo in časopisje. V to idilo sta zarezala druga svetovna vojna in povsod prisoten strah. Korakanje vojaških škornjev, mobilizacija, zapori, pa tudi občasno streljanje, za ljudi v tistem času niso bili nič nenavadnega. Tudi v Vrbi so se večkrat znašle nemške patrulje in se ustavile prav pri prof. Zupanu, ker so vedeli, da zna odlično nemško. Toda prav zaradi teh stikov je bil tik po koncu vojne skorajda ustreljen kar pred domačo hišo. Zanj so se potegnili nekateri vaščani in izpričali, da ni sodeloval z Nemci niti deloval proti ljudstvu in novi oblasti. Zato so ga izpustili. Po teh viharnih prvih dneh v novi državi pa se je življenje počasi vrnilo v stare tirnice. Prof. Zupan je tudi po vojni budno spremljal dogodke, še naprej se je zanimal za planinstvo in literaturo, občasno pa je delil inštrukcije kateremu od vaških otrok. Na svoj način je poskušal poučevati tudi svoje vnuke, česar se še vedno spominja Karl-Nenad. V spominu mu je ostalo, kako ga je ded oziroma »pa-pan«, kakor so ga klicali, učil risati in pisati. Pokazal mu je tudi, kako se nariše krog brez šestila. Zamujanja pa Zupan ni prenašal, zato je med otroki in vnuki veljal za strogega in izjemno natančnega človeka. Takšnega torej, kakršnega so poznali njegovi dijaki. Ta natančnost se je poznala tudi doma v hiši in okoli nje; pa naj gre za zlaganje drv ali urejeno domačo knjižnico, ki je bila precej bogata. V splošnem so se ga, kakor je pripovedoval vnuk, knjižničarji tukajšnjih knjižnic kar malo bali, kadar je zavil k njim. In tja je rad hodil, dokler mu je zdravje dopuščalo. V zadnjem letu življenja ga je namreč že precej pestila bolezen, ki ji je podlegel na Prešernov praznik, 8. februarja 1954, in v domači hiši za zmerom zatisnil oči. Do pogreba je ležal v domači hiši, kamor so se od 523 3 KRONIKA MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 64 2016 Anton Zupan in njegova soproga Anica, poleg mame (levo) hčerka Vanda, za očetom stoji hčerka Anica (Nani) in zraven nje mornariški častnik sin Tone (Zapuščinaprof. Zupana). blizu in daleč zgrinjali ljudje, s katerimi se je tako ali drugače srečeval. Na njegov pogreb je prišlo veliko število praporov raznih društev in organizacij, zlasti pa mnogi njegovi nekdanji dijaki, ki so se do Zirov-nice pripeljali z vlakom, od tam pa peš korakali do Zupanove domačije. Pogreb je bil tako velik, kakor se spominja vnuk, da so ljudje še vedno stali v Vrbi, ko so pokojnega Zupana že prinesli do farne cerkve na Breznici in tamkajšnjega pokopališča.101 Ob grobu mu je govoril prof. Vilko Rus. Njegovi potomci so se s posebno zahvalo iskreno zahvalili duhovščini in sploh vsem, ki so njihovega »nepozabnega papana in soproga« pospremili na zadnji poti.102 Spomin nanj še danes živi v krajih pod Stolom, pa tudi med planinci, ki obiskujejo Prešernovo kočo na Stolu. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Archiv der Universität Wien Archiv der Universität Wien, Nationalen, Philosophische Fakultät - mikrofilmi (MF) 1057 -1066, Zupan Anton. NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana: Škofijski arhiv Breznica, Status Animarum (SA) Breznica II A in SA Breznica II B Škofijski arhiv Škofja Loka, Poročna matična knjiga Škofja Loka - prepisi za l. 1900, zap. št. 28. NŠAL 107, Fotografska zbirka, P, Vovk. ÖSTA - Österreichisches Staatsarchiv KA - Kriegsarchiv Quall, Karton 3942, Zupan Anton. BA, Nr. 175017, Karton 228, Zupan Anton. Zapuščina prof. Zupana - hrani: Karl-Nenad Ribič. 101 Karl-Nenad Ribič, pričevanje z dne 28. 8. 2016. 102 Slovenski poročevalec, 14. 2. 1954, str. 6. 524 64 20I6 3 KRONIKA 64 MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 TISKANI VIRI Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg veröffentlicht am Schlüsse des Schuljahres 1897/8-1899/1900. Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg veröffentlicht für das Schuljahr 1901/1902; 1902/1903; 1910/1911; 1911/ 1912. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1890, 1891,1893/94,1894/95. Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji 1923. ČASOPISI Deutsche Zeitung, 1932. Gorenjec, 1900, 1901, 1903, 1906, 1907, 1910. Jutro, 1921. Nova Doba, 1920, 1926, 1932. Planinski vestnik, 1899, 1911, 1963. Slovenec, 1899, 1907, 1923, 1925, 1926. Slovenski gospodar, 1915. Slovenski narod, 1868, 1899, 1910, 1926. Slovenski poročevalec, 1954. LITERATURA 200 let I. gimnazije v Celju: monografija: 1808/082008/09 (ur. Igor Grdina). Celje: I. gimnazija, 2010. Ceglar, Ludovik: Nadškof Vovk in njegov čas I (19001963). Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva družba 1993.^ Cindrič, Alojz: Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848-1918. Ljubljana: Univerza, 2009. Ernest Zehetbauer: Die "Einjährigen" in der alten Armee: das Reserveoffizierssystem Österreich-Ungarns 1868-1914. Osnabrück: Biblio-Verlag, 1999. Finžgar, Franc Saleški: Leta mojega popotovanja. Zbrana dela VII. Celje, 1962. Glückmann, Carl: Das Heerwesen. Wien: L. W. Seidel & Sohn, 1900. Jagodic, Jože: Mojega življenja tek: spomini. Celovec: samozaložba, 1974. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000: stanje 1. januar 2000. Ljubljana: Nadškofija Ljubljana, 2000. Ljubljanski klasiki 1563-1965 (ur. Zivka Črnivec et al.). Ljubljana: Maturanti Klasične gimnazije (1941-1958), 1999. Po desetih letih 1899-1909. Kranj: Kranjska podružnica S.P. D., 1909. Poti h goram: tretja kronika kranjskih planincev (ur. Marjan Raztresen). Kranj: Planinsko društvo, 2011. Stergar, Rok: Slovenci in vojska, 1867-1914: slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004. Vodopivec, Peter: Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. Ljubljana: Kronika, 1971. PRIČEVANJA Janeza Ropreta, pričevanje z dne 14. 7. 2015. Karl-Nenad Ribič, pričevanje z dne 16. 7. 2015 in 28. 8. 2016. SPLETNI VIRI http://www.zirovnica.com/clanek/2002/01/monsi-gnor-tomo-zupan-breznica-na-gorenjskem-bre-znicanje (pridobljeno 25. 8. 2016). https://www.deutsche-biographie.de/ gnd119035030.html#ndbcontent (zapis z dne 29. 8. 2016). http://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_P/Pastr-nek_Frantisek_1853_1940.xml (zapis z dne 4. 9. 2016). Zakon od 11. aprila 1889, s katerim se uvaja nov vojni zakon. Dostopen na spletu: http://alex.onb.ac.at/ cgi-content/alex?aid=rsl&datum=1889&page=1 29&size=45 (zapis z dne 25. 8. 2016). https://www.deutsche-biographie.de/ pnd116253215.html (zapis z dne 27. 8. 2016). http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi380810/ (zapis z dne 28. 8. 2016). http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi311447/ (zapis z dne 28. 8. 2016). SUMMARY Anton Zupan (1874-1954), a grammar school teacher from Vrba The paper on grammar school teacher Anton Zupan (1874-1954) aims to provide a brief description of his life, of which relatively little has been known until now. He was born in Vrba, a small village below Mt. Stol and the birth village of the greatest Slovenian poet France Prešeren. Upon completing grammar school, Zupan set out for Vienna, where he enrolled in the university to study philology. After the first year, he interrupted his studies and moved back to Ljubljana, where he spent one year volunteering, completed his military service with an officer's exam and obtained the rank of Reserve Lieutenant. After that he returned to Vienna to complete his studies and then set out for Kranj, where he took up teaching at Kranj's grammar school, married and left an 525 3 KRONIKA MIHA ŠIMAC: ANTON ZUPAN (1874-1954), PROFESOR IZ VRBE, 513-526 64 2016 indelible mark on the local social life. Zupan was actively involved in various organisations and clubs. He inscribed himself in the history of Slovenian mountaineering as a longstanding chief of Kranj's branch office of the Slovenian Mountaineering Society and one of the men credited for the construction of the Prešeren Lodge on Mt. Stol, which was put to use in 1910. Zupan also had a decisive impact on the life of the future (Arch)Bishop of Ljubljana, Anton Vovk, to whom he was a confirmation godfather as well as mentor throughout his education. At the outbreak of the First World War Zupan was enlisted as an officer, sent to the Albanian Front in 1916 and decorated for bravery. He awaited the end of the war as Captain of the Austro-Hungarian Army and upon re- turning home found himself within a new state. His path brought him back to Kranj, where he continued teaching at the local grammar school and became a city councillor. In 1926 he was appointed headmaster of the Celje Grammar School, where he worked until his retirement. Zupan spent his old age in his birth village. Even after retirement he made every effort to support various local clubs and individuals, as well as occasionally tutored some of the village children, especially in German and stenography. Only after his death in 1954 did it become clear how deep Anton Zupan had endeared himself into the hearts of many mountaineers and former pupils with his character and moral virtue. The memory of him is still preserved among the older inhabitants of Vrba. 526 64 2016 3 KRONIKA 64 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 330.526.33:673.5(497.4Jesenice)"1916/1929" Prejeto: 30. 5. 2016 Matjaž Ambrožič doc. dr., znanstveni sodelavec, duhovnik,Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI—1001 Ljubljana E-pošta: matjaz.ambrozic1@guest.arnes.si Jekleni zvonovi jeseniške železarne Kranjske industrijs ke družbe IZVLEČEK Članek prinaša prvi sistematični pregled nastajanja jeklenih zvonov Kranjske industrijske družbe (KID) v domači znanstveni in strokovni literaturi. Najprej predstavi vojni okvir odvzema bronastih zvonov, ki je botroval načrtovanju in tehnološkemu razvoju jeklenih zvonov, kijih je v letih 1916—1929 ulivala jeseniška železarna KID. Prototipni jekleni zvonovi so zaradi slabih glasovnih lastnosti načrtovalce pahnili v težave. Iznajdljivi livarski mojster Franc Torkar in vodja livarne ing. Karl Bachmann sta se poleti 1918 morala zateči k privzetju uveljavljenega načrta za jeklene zvonove, kijih je že dalj časa ulivala bochumska jeklo-livarna. Na njegovi podlagi so do konca leta 1922 izpopolnjevali načrte za jeklene zvonove KID, ki so jih ulili okoli 2200. KLJUČNE BESEDE jekleni zvonovi, Kranjska industrijska družba, Železarna Jesenice, Franc Torkar ABSTRACT CAST STEEL BELLS OF THE JESENICE IRONWORKS OF THE CARNIOLANINDUSTRIAL COMPANY The paper provides the first systematic overview of cast steel bell production by the Carniolan Industrial Company in Slovenian scientific and technical literature. It starts by describing the wartime context of copper bell requisitions, which led to the first designs and technological advancements in the production of cast steel bells at the Jesenice Ironworks of the Carniolan Industrial Company during 1916—1929. Baffled by the poor sound quality of steel bell prototypes, the shrewd master founder Franc Torkar and the head of the foundry, engineer Karl Bachmann, saw no other alternative in the summer of 1918 but to adopt the well-established design for steel bells that had been manufactured for some time by the steel foundry of Bochum. Based on said model, they continued to improve the Carniolan Industrial Company's steel bellfounding designs until the end of1922, producing about 2200 cast steel bells. KEY WORDS cast steel bells, Carniolan Industrial Company, Jesenice Ironworks, Franc Torkar 527 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 64 2016 Letos (2016) mineva 100 let od prvega odvzema bronastih zvonov za časa prve svetovne vojne. Botroval je nastanku jeklenih zvonov jeseniške železarne Kranjske industrijske družbe (KID), ki so bili mišljeni kot začasna rešitev, a so številni ostali v naših zvonikih vse do današnjih dni. Vojne okoliščine nastanka jeklenih zvonov KID Vzrok za ulivanje jeklenih zvonov KID je tičal v razmerah prve svetovne vojne. Pomorska blokada an-tantnih sil je centralnim silam onemogočala dostop do materialnih virov in surovin, zlasti barvnih kovin. Oboroževalna industrija jih je potrebovala predvsem za izdelavo nabojev, topovskih izstrelkov in njihovih tulcev. Ljubljanska zvonarna in livarna Maksa Sa-masse je npr. izdelovala tudi fosforni bron, ki se je uporabljal v ladjedelništvu. Ne gre prezreti dejstva, da so bili deli za zadnje avstro-ogrske podmornice izdelani pri Samassi.1 Poseben davek je zato Cerkev v vojnih letih plačala z odvzemom zvonov, orgelskih piščali in bakrenih streh, kar je prebivalstvo spremljalo z veliko žalostjo in ogorčenjem. Najprej je oblast 23. junija 1915 cerkvena predstojništva pozvala, naj za vojaške namene darujejo bakrene pavke.2 Decembra 1915 je pozvala deželna predsedstva, naj ljudi preko Cerkve nagovorijo za prodajo bakrenih predmetov.3 Julija 1916 se je c. kr. državni spomeniški svet zavzel za izločitev umetniških in spomeniško zaščitenih predmetov iz oddaje.4 Januarja 1917 je oblast zahtevala tudi oddajo cerkvenih kovinskih predmetov. Župniki so do 15. junija 1917 morali škofijskemu ordinariatu posredovati dva seznama; enega za predmete iz kositra in drugega za predmete iz bakra, medenine in brona.5 Odvzem bronastih zvonov Odvzem bronastih zvonov za vojaške namene je nekaj časa visel v zraku. Ministrstvo za bogočastje in uk je 25. septembra 1915 izdalo odlok, s katerim je za potrebe vojske naznanilo odvzem cerkvenih zvonov. Za argument je navedlo izredne vojne razmere, a hkrati omenilo tudi obzir do zgodovinsko pomembnih zvonov, o katerih naj bi odločala spomeniškovar-stvena služba. V soglasju z obrambnim ministrstvom je deželno predsedstvo škofijski ordinariat zadolžilo, da preko župnij izvede popis zvonov po posebnem formularju.6 V ljubljanski škofiji je vlogo sestavljavca škofijskega seznama prevzel ravnatelj deželnega muzeja Josip Mantuani, v imenu spomeniškovarstvene 1 Samassa, K zgodovini zvonarstva v Ljubljani, str. 178. 2 Bakrene pavke naj se darujejo v vojne namene, str. 103. 3 Nakup bakra, str. 8-9. 4 Izločevanje umetniških in spomeniških predmetov iz vojne kovinske zbirke, str. 91-92. 5 Oddaja cerkvenih kovinskih izdelkov, str. 63-64. 6 Zvonovi v vojne namene, str. 124-125. službe pa je izbor zvonov za ohranitev napravil deželni konservator za Kranjsko in Primorsko dr. Anton Gnirs.7 Na Štajerskem je bil za popis zadolžen deželni konservator dr. Walter von Semetkowsky.8 Zvonovi so se morali sistematično popisati do 19. oktobra 1915 na podlagi ukaza avstro-ogrske vojske in deželnega predsedstva, ki ga je župnijam posredoval Knezoškofijski ordinariat Ljubljana.9 C. kr. centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju je preko škofijskih ordinariatov župnijam posredovala rubrike, po katerih so župniki morali napraviti popis zvonov.10 Župniki so zvonove popisali z nejevoljo, saj so bili ljudem nadvse dragi in je njihov odvzem povzročil neprijetne dušnopastirske posledice. Ob odvzemu se je napravil poseben zapisnik, ki je vseboval podatke o krajih in naslovih dotičnih cerkva, številu odvzetih zvonov, njihovi teži, znesku odškodnine in omembo pristojnih vojaških oblasti, ki so župnijam morale izplačati odškodnino.11 Za 1 kg zvonovine je bila določena odškodnina v znesku 4 K (krone). Naj omenimo, da je bila realna vrednost zvona v tistem času 16 K za kg. V skoraj vsaki župniji je visel zvon, ki je bil ljudem še posebno drag, zato so župniki množično začeli vlagati prošnje za izvzetje tovrstnih zvonov iz oddaje ali pa za njihovo zamenjavo. Vojaške oblasti so prošnjam le redko ustregle.12 Prvi odvzem zvonov se je odvijal od avgusta 1916 do januarja 1917. Maja 1917 so vojaške oblasti napovedale drugi odvzem zvonov, ki se je odvijal nekaj mesecev kasneje. Ponekod so odvzeli prav vse zvonove, zopet drugje so pustili najmanjšega oziroma vsaj enega v župnijski cerkvi.13 Avgusta 1917 se je začela druga oddaja zvonov. Zbirni mesti sta bili v Zalogu pri Ljubljani in v Le- Odvzeti bronasti zvon na Jesenicah leta 1917 (hrani Matjaž Ambrožič). Gnirs, Alte und neue Kirchenglocken, 1917 in 1924. 8 Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 147. 9 Prav tam, str. 147-150. 10 Katalog zvonov, str. 30, 73. 11 Oddaja zvonov vojni upravi, str. 65-68. 12 Zvonovi, str. 98-99. 13 Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 148-149. 528 64 2016 3 KRONIKA 64 MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 bringu pri Gradcu. Vojna uprava je odvzela vse zvonove, razen tistih, ki jih je označil konservator. V vsaki cerkvi z redno dušnopastirsko oskrbo naj bi ostal vsaj en zvon, in sicer najmanjši, če ni bil za ohranitev določen drug zvon.14 Pred prvo svetovno vojno je bilo v ljubljanski škofiji 3960 zvonov, ki so skupaj tehtali 1.517.355 kg. Vojska je odvzela 3551 zvonov oziroma kar 89,7 % v skupni teži 1.365.955 kg oziroma 1366 t.15 Kranjska industrijska družba - KID Kranjska industrijska družba je bila v prvi Jugoslaviji največje in najmodernejše železarsko podjetje. Družba je bila ustanovljena leta 1869 v Ljubljani kot Krainische Industrie Gesellschaft d. d. Pridobila je starejše železarske obrate na Savi in Javorniku. Leta 1895 je v Skednju pri Trstu postavila obrate s plavži, pečmi za izdelavo koksa, martinarno in valjarno za proizvodnjo ladijske pločevine. Večino delnic, ki so bile v nemških rokah, je po prvi svetovni vojni kupila italijanska skupina delničarjev. Leta 1929 je KID prešla v roke jugoslovanskih delničarjev, ki jih je predstavljal Avgust Westen iz Celja.16 Leta 1898 je bila na Jesenicah postavljena livarna, ki je mesečno ulila za 12 vagonov kokil. Največji odlitek so bila stojala za valjarno, težka 14 t. Za ulivanje sta bili sprva na razpolago dve peči kupolki s po 4 in 3 t urnih kapacitet. Okoli leta 1910 so livarno prestavili poleg martinarne. V tistem času so ulivali valje iz jekla v teži 22-24 t. Obrati KID so med prvo svetovno vojno morali delati skorajda izključno za vojaške namene. Leta 1915 je jeseniška železarna zaradi vojne skorajda ustavila delo. Istega leta jo je zapustil tudi tvorec moderne železarne August Trappen. V vlogi tehničnega direktorja ga je v letih 1916-1921 nasledil Justus Hoffmann, ki je bil prej 22 let vodja jeklarne v Vitkovicah. Pri KID so se maja 1917 zanimali za nakup dveh novih peči s po 5 in 3 t urnih zmogljivosti in za nove upihovalne naprave. Nabaviti je bilo potrebno tudi nova dvigala in stroj za peskanje odlitkov.17 Investicija je bila verjetno v dobršni meri povezana z načrtovanim ulivanjem jeklenih zvonov, s katerim so pričeli oktobra istega leta. Livarna je stala poleg martinarne. Kasneje so bile na njenem mestu mehanične delavnice. Imela je tri oddelke: sivo-livarno, jeklo-livarno in kovino-livarno (livarno neželeznih kovin). O proizvodnji v livarni je ohranjenih le malo podatkov, ker so Nemci med okupacijo večino spisov uničili.18 14 Oddaja zvonov II., str. 95. 15 Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 151. 16 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 628. 17 GMJ, Arhiv KID, t. e. 132, a. e. 976, Livarna, Dokumentacija o povpraševanju in ponudbah 1917 in 1921. 18 Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, str. 28, 356. Livarski mojster Franc Torkar in ing. Karl Bachmann Franc Torkar se je rodil 25. februarja 1880 v kasarni na Savi. Ze kot 13-leten je hodil z očetom »na šiht«, kjer je na žlindri plavžarjem pekel krompir. Obiskoval je ljudsko šolo in dva tečaja obrtne šole. Zgodaj se je navdušil za ideje dr. Janeza Ev. Kreka. Ker je imel dober posluh, se je uveljavil kot godbenik. Skupaj s svojo družino je naredil veliko za prosvetno življenje na Jesenicah. Umrl je 17. marca 1957. Pri KID se je kot delavec zaposlil že 1. decembra 1893. Ker je bil nadarjen, so ga poslali v Skodove zavode v Plzen. Leta 1910 je odšel na Dunaj na Tehnološki inštitut. Seznanil se je z avtogenim varjenjem, ki je bilo novost. 1. aprila 1917 je postal delovodja.19 V svojem času je bil največji livarski mojster daleč naokoli. V poklicu je vztrajal 60 let. Ni ulival le zvonov, ampak je kot vodja livarske skupine opravljal najtežje naloge. Po letu 1945 je bil livarski inštruktor po vsej Jugoslaviji. Leta 1949 je ulil orjaška stojala za valjarno debele pločevine na Javorniku.20 Ing. Karl Bachmann je bil vodja livarne. Rodil se je 29. januarja 1868 na Dunaju, kjer je obiskoval višjo državno obrtno šolo. Pri KID se je zaposlil 1. januarja 1892, v železarni pa je ostal do 31. januarja 1935, ko se je upokojil in preselil v Gradec.21 Jekleni zvonovi Odvzem bronastih zvonov je bil za prebivalstvo šokanten. To so kmalu spoznali tudi na ljubljanskem škofijskem ordinariatu, zato so že oktobra 1916 zapisali: »Ker nekatere cerkve ne morejo biti brez zvonov, si lahko pomagajo s tem, da si naroče jeklene zvonove (nem. Gußstahlglocken), ki imajo vse lastnosti bronastih zvonov in so na Nemškem že splošno vpeljani.«22 Odškodnine za odvzete zvonove so cerkvena predstojništva večinoma naložila v vojna posojila. V njih se je vrednost denarja izničila, zato so bila prisiljena v nabavo jeklenih zvonov. Na izziv so odgovorili v jeseniški železarni KID. Oče jeseniških jeklenih zvonov je postal livarski mojster Franc Torkar. Pot, po kateri je skupaj s sodelavci prišel do ustreznih konstrukcijskih in tehnoloških rešitev, odstira pričujoči članek, ki govori o razvoju jeklenih zvonov KID, ki do sedaj še ni bil znanstveno obravnavan. Tudi v tuji literaturi so jekleni zvonovi deležni le bežne obravnave skupaj z ostalimi zvonovi, ki so uliti iz nadomestnih zvonovin (euphon, isima, silicijev bron, kositrno-antimonov bron).23 19 GMJ, arhiv KID, Serija Personalia, Matična knjiga delovodij, m. 52, Personalni listi, Torkar Franc. 20 Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 156. 21 GMJ, arhiv KID, Serija Personalia, Matična knjiga obratovo-dij, m. 52, Personalni listi, Bachmann Karol. 22 Jekleni zvonovi, str. 115. 23 Weissenbäck in Pfundner, Tönendes Erz, str. 30-32, 41-46; 529 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 64 2016 Načrtovanje prototipnih jeklenih zvonov je od KID zahtevalo veliko truda, saj so tovrstne zvonove v tistem času ulivale le naslednje jeklo-livarne: Bochumer Verein für Gußstahlfabrikation (1852-1970) v Bochumu,24 Buderus (1919-1920) v Wetzlarju, Gebrüder Böhler (1917-1926)25 v Kapfenbergu in nato na Dunaju (1926-1935)26 ter moravska jeklo-livarna Gußstahlfabrik v Witkowitzu (danes Ostrava-Vit-kovice). Vsaka od njih je izdelavo načrtov in uporabo tehnologije imela za svojo skrivnost. Domnevamo, da je načrte vitkoviških in bochumskih jeklenih zvonov Torkarju uspelo pridobiti s pomočjo čeških zvez in poznanstev, dejavno pa je pri tem verjetno sodeloval tehnični direktor Justus Hoffman. Pri nas se pred prvo svetovno vojno in med njo bochumski jekleni zvonovi niso uveljavili. Leta 1905 so jih nabavili le za celjsko evangeličansko cerkev, med vojno pa po enega za p. c. sv. Mateja na Malem vrhu v župniji Mirna Peč in za ž. c. v Hinjah.27 Dva Böhlerjeva jeklena zvonova, ulita po letu 1918 v Kapfenbergu, visita v zvoniku ž. c. sv. Janeza Ev. v Dravogradu, eden pa v p. c. sv. Lenarta na Viču pri Dravogradu, trije zvonovi iz leta 1923 v ž. c. sv. Ane v Framu in dva v tamkajšnji pokopališki kapeli.28 V letih 1930 in 1931 je tri Böhlerjeve jeklene zvonove iz dunajske livarne dobila tudi ž. c. sv. Jakoba v Kostanjevici na Krki, en zvon pa njena p. c. sv. Nikolaja.29 Jeklene zvonove so v jeseniški železarni ulivali v letih 1916-1929 [1930].30 Zadnji evidentirani zvon iz leta 1929 visi v p. c. sv. Štefana na Sušici, župnija Krka.31 Jekleni zvon iz leta 1930 naj bi imela p. c. Presv. imena Jezusovega v Kumrovi vasi pri Kopriv-niku na Kočevskem,32 a je danes podrta in podatka ni mogoče preveriti. Z zvonovi je KID oskrbovala cerkve širom Kraljevine SHS in celo v koroškem zamejstvu, kjer je imela obrat v Bistrici v Rožu. Ljudje so bili z njimi večinoma zadovoljni, zvonoslovca Ivan Mercina in dr. Franc Kimovec pa sta župnije svari- Kramer, Glocken in Geschichte und Gegenwart. Band 1, str. 155; Band2, str. 482-483. 24 V bochumski jeklarni so zvonove ulivali že od leta 1852. Walter, Glockenkunde, str. 52-54. 25 Böhlerjevajeklo-livarnaje v prvih povojnih letih postala glavna avstrijska zvonarna. https://de.wikipedia.org/wiki/B%C3% B6hler-Uddeholm (pridobljeno 5. 11. 2015). 26 https://de.wikipedia.org/wiki/Liste_von_Glockengie% C3%9Fereien (pridobljeno 4. 10. 2015). 27 Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 150. 28 NŠAM, Škofijska pisarna, š. D XXVI, Dravograd, m. Dravograd + Ojstrica; š. D XX, Dravsko polje — Hoče, m. Fram. 29 NŠAL 5, š. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932, D Le-skovec, Z Kostanjevica na Krki. 30 V dnevniku železo-livarne najdemo zadnje podatke o uliva-nju ležajev za zvonove 25. oktobra 1929. GMJ, Arhiv KID, Serija Knjige, Zelezo-livarna, litje 25. 10. 1929. 31 NŠAL 5, š. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932, D [De-kanija] Žužemberk, Z [Zupnija] Krka; D Kočevje, Z Mozelj. Zvon iz leta 1929 je visel tudi v cerkvi v Spodnjem Mozlju, a je po vojni izginil neznano kam. 32 NŠAL 5, š. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932, D Ko- čevje, Z Koprivnik. la pred njihovo nabavo.33 KID in Franc Torkar sta zanje požela več pohval kot pa kritik, kar sta si tudi zaslužila.34 V dvanajstih letih so v KID ulili preko 2200 zvonov. Postavljeni v vrsto bi tvorili 10 km dolgo črto, njihova skupna teža pa je znašala preko 2000 t.35 Največji zvon so leta 1923 ulili za ž. c. Device Marije v Polju pri Ljubljani. V premeru meri 2354 mm, težak je 5825 kg, udarni ton pa ima g0.36 Podoben, 5720 kg težak zvon, so ulili leta 1924 tudi za ž. c. sv. Pankracija v Starem trgu pri Slovenj Gradcu.37 Ulivanje jeklenih zvonov je železarni prineslo dober zaslužek. Zanje so se ogrevali zlasti tisti župniki, ki so v KID imeli svoje delnice. Miselnost tedanjega časa je posrečeno opisal dovški župnik Jakob Aljaž: »Dobra stran jeklenih zvonov je: - da so osemkrat cenejši kot bronasti,38 - da se ne ubijejo, - da jih ne bodo v prihodnji vojski pobrali. Slaba stran jeklenih zvonov je: - da nimajo tako lepega in milega (pobožnega) glasu kot bronasti, - da se jih bo sčasoma lotila rja, posebno če ne bodo bronsirani, kajti veter nosi v zvonik sneg, včasih tudi dež.«39 Razvoj jeklenih zvonov KID Po župnijah so leta 1916 in 1917 iz zvonikov pobrali skorajda 90 % bronastih zvonov. Livarski mojster Franc Torkar je skupaj z vodstvom železarne uvi-del priložnost za dober posel in jo izkoristil. Skupaj s sodelavci mu je uspelo v slabem letu »rešiti« številne probleme, ki so se pojavljali pri načrtovanju in uliva-nju jeklenih zvonov. V njihov razvoj so pri KID vtkali vse svoje tehnično, tehnološko in glasbeno znanje ter mednarodne zveze. Po devetih mesecih naprezanj so spoznali, da zvonarstvo zahteva številne izkušnje in tradicijo, zato so bili prisiljeni opustiti lasten razvoj jeklenih zvonov in privzeti že uveljavljene načrte bo-chumske jeklo-livarne. Pri tem po vsej verjetnosti ni šlo za privzem licence, ampak za pridobitev načrta za zvon z udarnim tonom gis1 in njegovo predelavo v načrt za zvon z osnovnim komornim tonom a1. Bochumski načrt so kasneje za lastne potrebe večkrat predrugačili, kar bo predstavljeno v nadaljevanju. 33 Kimovec, Novi zvonovi. Bron ali jeklo?, str. 70. 34 GMJ, arhiv KID, Serija Dopisi, m. 57, Različni dopisi župnikov. 35 Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, str. 86. 36 Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 154. 37 NŠAM, Škofijska pisarna, š. D I, Stari trg, m. Stari trg. 38 Kilogram jeklenih zvonov je sredi leta 1920 stal 15 K, kilogram bronastih pa 132 K. 39 Aljaž, Dovška župnijska kronika 1889—1923, str. 43. 530 64_3 KRONIKA 2016 MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 Poizkusni jekleni zvonovi Prvi jekleni zvon so na Jesenicah poizkusno uli-li 6. junija 1916, skorajda sočasno s prvim valom rekvizicije,40 verjetno po lastnem načrtu, ki pa odseva popolno nepoznavanje načrtovanja zvonov. Torkar naj bi se v tistem času ravno vrnil iz Plzna, kjer je nekaj časa delal v vojaških Škodovih zavodih. Zvon je v premeru meril 750 mm.41 Imel je obliko podolgovatega, na glavo obrnjenega kotla. Predvidevamo, da se poizkus ni posrečil, zato so načrtovanje in ulivanje jeklenih zvonov za leto dni prekinili. Dva manjša zvonova, težka ok. 40 kg, so 8. julija 1917 ulili za jeseniški kapeli Marije Pomočnice kristjanov na Plavžu in sv. Križa na nekdanjem pokopališču.42 Ker naj bi imela prenizko vsebnost ogljika, nista dala od sebe zvenečega glasu.43 I. prototipni jekleni zvon Najstarejši znani načrt za I. prototipni tip jeseniških jeklenih zvonov je 9. oktobra 1917 narisal Tor-karjev pomočnik Schwarz.44 Šlo je za manjši zvon s premerom [PR] 750 mm, udarni obroč [UO] pa je bil debel 45 mm. Koeficient postranske višine45 [PV] je znašal 0,80, koeficient rebra46 [KR] pa je znašal 40 Svoboda, Zvonarstvo v Sloveniji, str. 73. 41 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 414, Načrt za zvon, brez številke in datacije. 42 NŠAL 5,_ š. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932, D Radovljica, Z Jesenice. 43 Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, str. 85. 44 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt zvona s kem-bljem, št. 1001, Jesenice Fužine, 9. 10. 1917. 45 Koeficient postranske višine je razmerje med zvonovo postransko višino, merjeno od krila do klobuka in zvonovim premerom. Pomemben je za razločevanje štirih osnovnih tipov zvona, ki temeljijo na intervalu med udarnim in spodnjim tonom. Poznamo nonine, oktavne, septimne in sekstne zvonove. Jekleni zvonovi naj bi bili zaradi izrazito usločenega prehoda med bokom in poljem zvona sekstni, a so zaradi Torkarjeve predelave bochumskega načrta večinoma septimni. Gl. tudi Weissenbäck in Pfundner, Tönendes Erz, str. 12, 19—26, 34. 46 Koeficient rebra je razmerje med zvonovim premerom in debelino udarnega obroča — najdebelejšim delom zvona, kamor udarja kembelj. Pri historičnih bronastih zvonovih so bili koeficienti rebra, ki so določali osem različnih težnostnih sistemov zvonov za isti udarni ton, naslednji: 15; 14,4; 14,06; 13,5; 13,33; 12,8; 12,5; 12. Prvi trije koeficienti rebra so do- ločali zvonove, ki so bili uliti v lahkem rebru (ostenju zvona), četrti in peti koeficient sta bila značilna za zvonove, ulite v srednjem rebru, zadnji trije pa za zvonove, ki so bili uliti v težkem rebru oziroma težnostnem sistemu. Zvonovi s koeficientom rebra pod 12 so uliti v super težkem težnostnem sistemu, zvonovi s koeficientom nad 15 pa v super lahkem težnostnem sistemu, h kateremu bi lahko prišteli tudi večino jeklenih zvonov KID z izjemo nekaterih prototipnih. Frekvenca udarnega tona je pri zvonovih odvisna od premera, debeline udarnega obroča in trdote materiala oziroma njegove zvočne hitrosti. Zato je bilo potrebno jeklene zvonove KID po pridobitvi bochumskega načrta v primerjavi z bronastimi stanjšati in jim hkrati povečati premer. Navkljub tovrstnemu posegu so jekleni zvonovi KID v primerjavi z bronastimi za isti udarni ton v premeru postali v povprečju širši za 80—180 mm in posledično težji za 10—20 %. 16,66. V osnovi je šlo za predelani načrt poizkusnega jeklenega zvona, ki so ga ulili že 6. junija 1916. Premer je odgovarjal Samassovemu bronastemu zvonu z udarnim tonom c2, ki je imel koeficient rebra 13,33. S stanjšanjem rebra I. prototipnega jeklenega zvona na koeficient 16,66 so se načrtovalci verjetno zelo približali melodičnemu udarnemu tonu c2,47 vendar pa je iz načrta razvidno, da harmonski alikvo-tni (sozveneči) toni niso bili razporejeni v pravilnih intervalih. S stališča zvonarske stroke je načrt rebra že na pogled docela nestrokoven in zato ni dal že-ljenih rezultatov. Na podlagi omenjenega načrta ni ohranjen noben zvon. I. prototipni zvon je bil na pogled čokast in dokaj visok. V krilu je bil odprt. Krilo je zelo poševno prehajalo v bok, ki se je hitro vzpel v polje zvona. Glavni razlog za glasovno neustreznost je tičal v vertikalni razporeditvi debelin rebra. Rebro zvona je bilo od boka navzgor do klobuka le malenkostno stanjšano, namesto da bi se njegovo ostenje postopoma in v pravih razmerjih tanjšalo proti vrhu. Za tanjšanje rebra v višino so bile navedene le štiri mere, namesto šestnajstih. Tudi profil udarnega obroča je bil nekoliko svojski in proti krilu zadebeljen. Krona zvona je bila v obliki prirobnice s štirimi luknjami za obesilne vijake. Obesilo za kembelj je bilo ulito v prirobnico. Za zvon so snovalci predvideli 930 mm dolg ploščati ušesni kembelj debeline 50 mm, ki je na načrtu vrisan v zvon skupaj z obesilom, pa tudi posebej. Kembelj je bil predimenzioniran, saj je betica merila v premeru 170 mm, podaljšek pa je bil spodaj širok 145 mm. Jarem naj bi bil kovičen iz dveh železnih U-profilov, v katera je bila vdelana osovina za tečaje ter gonilni drog. II.prototipni jekleni zvon Torkar kljub prvim neuspehom ni izgubil poguma. Začel si je dopisovati z znanimi livarskimi mojstri v Nemčiji kot član Srednjeevropske livarske zveze, ki je v Berlinu izdajala strokovni časopis Gies-sereipraksiss. Na podlagi skopih informacij je nazadnje napravil risbo na ton a1 uglašenega zvona.48 Za izhodišče pri načrtovanju II. in III. prototipa zvonov so pri KID vzeli v tistem času v zvonarstvu na novo uveljavljeno temperirano lestvico 12-ih pol-tonov, pri kateri so vsi poltoni v razmerju 1 : 1,059.49 Naj omenimo, da je bila izhodišče za načrtovanje Samassovih bronastih zvonov v duhu zvonarskega izročila še vedno pitagorejska tonska lestvica v čisti uglasitvi s 24-imi poltoni. 47 Melodični udarni ton fizikalno ni merljiv in ga ustvari človeško uho. Pri 90 % zvonov je njegova višina oktavo nižja od zgornje oktave in v številnih primerih ne sovpada z zvonovo alikvotno harmonsko primo. 48 Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, str. 86. 49 Weissenbäck in Pfundner, Tönendes Erz, str. 38. 531 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 64 2016 Domnevamo, da je II. prototipni jekleni zvon Torkar s Schwarzem načrtoval že 2. oktobra 1917 na podlagi pridobljenega, a neohranjenega načrta. Izvorno je šlo za načrt za zvon g1 s premerom 1016 mm in debelino udarnega obroča 50 mm. Koeficient tankega rebra je znašal le 20,32. Načrt zvonskega rebra sta ojačala na notranji strani boka, izrazito pa sta ga odebelila in zaoblila na zunanji strani udarnega obroča. Rob krila sta vodoravno prirezala. Tako je nastal načrt za zvon z osnovnim udarnim tonom a1, težo 476 kg, premerom 1016 mm in debelino udarnega obroča 65 mm.50 Koeficient rebra je znašal 15,63.51 18. oktobra je Schwarz narisal načrt za dva modificirana II. prototipna zvonova z masivnima kemblje-ma. Spodaj nista imela vodoravno prirezanega krila, ampak je bilo le-to priostreno, kot je pri bronastih zvonovih.52 50 Mere so presenetljivo podobne decembra 1922 skonstrui-ranemu zvonu a1, s težo 480 kg, premerom 1036,M mm, z udarnim obročem 63 mm in koeficientom rebra 16,44. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvon a1 po modelu Bochum — nova šablona, brez št., Jesenice Fužine, 9. 12. 1922. 51 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za zvon a1 po neznanem rebru, kembelj z ušesom, povzet po načrtu Alberta Samasse in kovinski jarem z osema ter gonilnim drogom, št. 1025, Jesenice Fužine, 2. 10. 1917. 52 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrta za dva II. prototipna zvonova z ušesnima kembljema, brez št., Jesenice Fužine, 18. 10. 1917. Pri KID so na vse mogoče načine skušali zadeti pravi udarni ton posameznih zvonov. Pri tem pa niso bili povsem natančni, saj bi načrtovana zvonova morala imeti enak koeficient rebra. S preračunavanjem mer ugotovimo, da je prvi zvon imel koeficient rebra 14,83, drugi pa 14,58, kar pa je v zvonarstvu že usodno prevelika razlika. Ohranjen je tudi načrt, narisan 12. novembra 1917, za zvon z udarnim tonom f1, s težo ok. 1000 kg, premerom 1337 mm, udarnim obročem 65 mm, koeficientom postranske višine 0,78 in koeficientom tankega rebra 20,57.53 Premer krila in premer klobuka sta bila v razmerju 2 : 1. Krilo je bilo na zunanji strani hitro zaobljeno v položni bok, ki se je počasi usločil do sredine polja, zgornji del polja oziroma vrat pa se je skoraj navpično vzpenjal do zaobljenega poševnega klobuka s krono v obliki prirobnice. V njej so bile zvrtane štiri luknje za obesilne vijake. II. prototipni zvon sprva še ni imel načrtovane luknje za sredinski nosilni vijak kembljevega obesila, a so napako kmalu popravili. Za jarem je načrtovalec Schwarz predvidel dva med seboj kovičena U-profila s prikovičenima osema na vsakem koncu in z gonilnim drogom. Na osi so 53 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za zvon f1 po neznanem rebru, ušesni kembelj, povzet po načrtu Alberta Samasse in kovinski jarem z osema ter gonilnim drogom, št. 1004, Jesenice Fužine, 12. 11. 1917. 532 64_3 KRONIKA 2016 MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 Zvon s Koroške Bele iz leta 1917 (foto: Matjaž Ambrožič). pritrdili zobati taci, ki sta tekli na konveksno izbočenem zobatem ležaju. Na ta način se je zvonilcu olajšalo zvonjenje, saj so bili zobati ležaji pri bronastih zvonovih stoletja dolgo vodoravni. Za ploščati ušesni kembelj so uporabili star načrt ljubljanskega zvonarja Alberta Samasse.54 Zanimiv je tudi načrt za mrliški zvon (navček), ki je bil narisan 14. novembra 1917. Za razliko od ostalih II. prototipnih zvonov je že imel debelo ostenje. Tehtal je ok. 55 kg, v premeru je meril 444 mm, udarni obroč je bil debel 35 mm, koeficient postranske višine je znašal 0,78, koeficient rebra pa kar 12,68. Zvončku so dodali tudi masivni kembelj.55 II. prototipni jekleni zvonovi, ki so jih ulivali od oktobra 1917 do vključno januarja 1918, so imeli svojevrstno obliko. V krilu so bili precej zaobljeni, v boku razširjeni in takoj zatem na polju hitro zoženi, kar je značilnost sekstnih zvonov. Na vratu so imeli napis: KRAIN. IND. GES. ASSLING-HUTTE 1917 [Kranjska industrijska družba Jesenice - Fužine 1917]. Ker so tovrstne zvonove pri KID ulivali le slabe tri mesece, so izjemno redki. Najdemo jih skorajda izključno le v zvonikih cerkva v bližnji okolici Jesenic, Trebnjega in Škocjana pri Novem mestu.56 Enega prvih so verjetno že oktobra 1917 ulili za ž. c. sv. In-genuina in Albuina na Koroški Beli, ki je 14. avgusta istega leta pogorela zaradi bombardiranja italijanskih letal. V zvoniku je ostal do nabave bronastih zvonov leta 1986, ko so ga obesili v zvonik ž. c. Marijinega vnebovzetja v Lescah. Tudi tam so leta 1997 nabavili nove bronaste zvonove, zato so dva jeklena podarili Gornjesavskemu muzeju na Jesenicah. Zvon v krilu meri 1000 mm, udarni obroč je debel 67 mm, postranske višine ima 780 mm, višina skupaj s prirobnico pa znaša 905 mm. Koeficient rebra je 14,92, koeficient postranske višine pa znaša 0,78. Zvon je težak 476 kg57 in ima udarni ton a:+1. Udarni ton je natančno zadet. To pa ne velja za alikvotne harmonske tone. Še najbližje idealni vrednosti sta spodnji ton c:+3 in terca c2-3, ki je še vedno 6/16 poltona prenizka. Zaradi izrazite uslo-čenosti je zvon glede na odnos med udarnim tonom in spodnjim bas tonom sekstni, glede na odnos med udarnim tonom in malo terco pa molski. Preostali alikvotni toni so povsem pomešani. Zastopnik prime je namesto tona a:+1 ton g:+6. Torej imamo opravka s skoraj za cel ton znižano »primo«. Idealna kvinta bi se morala oglasiti v tonu e2+1, a se oglasi njena »predstavnica« šele pri tonu gis2+3, kar pa je le pol tona nižje od zgornje oktave a2+1, ki določa zvonov udarni ton a:+1. Zaradi hudih intervalnih odstopanj ima zvon zamegljen in kotlast zven.58 Podobna zvonova iz leta 1917 visita v trebanjskih podružnicah v Dečji vasi in Gradišču.59 Zvonova iz januarja 1918 z udarnim tonom d2 visita tudi v zvonikih p. c. sv. Marka v Vrbi in p. c. sv. Petra nad Begunjami na Gorenjskem. Za razliko od opisanega sta bolj zvočna in imata prodornejši udarni ton. Vrben-ski zvon v krilu meri 895 mm, udarni obroč je debel 65 mm, postranska višina znaša 690 mm, skupaj s prirobnico pa je visok 830 mm. Koeficient rebra znaša 13,78, koeficient postranske višine pa 0,77. Zvon je težak 300 kg. Zvon ima udarni ton d2+3, prima je znižana za % tona, mol terca pa za slabe % poltona. Spodnji ton poje v intervalu male septime.60 54 55 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 414, Načrt za ploščati ušesni kembelj, povzet po načrtu Alberta Samasse. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt debelosten-skega II. prototipnega malega zvona s kembljem, št. 1010, Jesenice Fužine, 14. 11. 1917. 56 57 58 59 NŠAL 5, š. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932, D Treb- nje, Z Trebnje; D Leskovec, Z Škocjan pri Novem mestu. NŠAL 5,J. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932, D Radovljica, Z Koroška Bela. Ambrožič, Terenski zapiski zvonov, zv. 4, Jesenice, 9. 8. 2015. NŠAL 5, š. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932, D Trebnje, Z Trebnje. Ambrožič, Terenski zapiski zvonov, zv. 5, Jesenice, 28. 5. 2016. 60 533 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 64 2016 II. in III. prototipna zvonova v Vrbi iz leta 1918 (foto: Matjaž Ambrožič). III.prototipni zvon — visoki, nizki in višji; modificirani iz bronastega rebra Zaradi glasovne medlosti II. prototipnih zvonov se je Torkar s sodelavci v začetku decembra 1917 lotil načrtovanja jeklenih zvonov na podlagi rebra za bronasti zvon. Nazadnje so pri razvoju III. prototipnega zvona žal zašli v težave. Zvonovi so zaradi debelega rebra in trdote jekla peli kvarto ali kvinto višje od bronastih, ob tem pa so postali občutno pretežki. Tudi glasovno niso bili boljši od II. prototipnih zvonov, saj je večja debelina njihovega ostenja zven ponesrečeno razporejenih alikvotnih tonov dušila.61 Zlasti so se ponesrečile male terce. Zvonovi III. prototipnega tipa imajo močan le udarni ton, zven ali-kvotnih pa je slabo zaznaven in zaradi debeline oste-nja kratkotrajen. Očitno se Torkar s sodelavci ni pravi trenutek zavedel dejstva, da ima jeklo drugačne fizikalno-aku-stične lastnosti kot kositrni bron. Mikro poroznost kositrnemu bronu omogoča optimalno medsebojno gibanje molekul, ki je na materialu zaznavno kot intenzivna vibracija. Jeklo teh lastnosti nima v enaki meri. Pri ulivanju jeklenih zvonov pa se je pojavila še ena težava - prehuda poroznost litine. Zaradi luknjičavosti litina ni kompaktna. Posledično se to odraža na znižanju udarnega tona in alikvotnih tonov za četrt tona ali pa skorajda za pol tona glede na načrtovani udarni ton. Svoje je pri določanju trdote litine odigrala tudi spremenljiva vsebnost ogljika, ki je variirala od litja do litja. Naj omenimo, da je mangan jekleni zvonovini dal trpežnost. Ker prvi jeseniški zvonovi niso naredili globljega glasbenega vtisa, so naročnike želeli privabiti z lepšo zunanjo obliko, ki je spominjala na bronaste zvonove. 5. decembra 1917 je nastal načrt za zvonova nizkega III. prototipa, ki sta imela načrtovan celo vrez v zu-nanjščino udarnega obroča. 61 Tudi pri bronastih zvonovih je opazna razlika v dolžini trajanja njihovega zvenenja oziroma izdonevanja. Če imamo dva zvonova z istim premerom, bo dalj časa zvenel tisti, ki ima tanjše ostenje (rebro) in je zato lažji. Večji zvon d2 je tehtal 376 kg, v krilu je meril 960 mm, v udarnem obroču 75,4 mm, koeficient postranske višine je bil podoben bronastim zvonovom in je znašal 0,75, koeficient rebra pa je bil 12,73. Manjši zvon dis2 je tehtal 354 kg, v krilu je meril 915 mm, v obroču 72 mm, koeficient postranske višine je znašal 0,75, koeficient rebra pa je znašal 12,71.62 Ker so bili zvoniki po drugi oddaji zvonov izpraznjeni, so zlasti nekatere župnije na Gorenjskem pohitele z nabavo jeklenih zvonov visokega III. prototipa (Gorje, Komenda). Pri tem niso zaostajale niti podružnične soseske. V zvonikih župnijskih cerkva so te zvonove dodali preostalemu bronastemu (Trebnje), po podružnicah pa so si za prvo silo omislili le po en takšen zvon, ponekod pa celo po tri. III. prototipne zvonove so marsikje že po nekaj letih zamenjali z bronastimi ali pa z jeklenimi zvonovi bochumskega tipa. V Komendi je arh. Jože Plečnik jekleni zvon visokega III. prototipa uporabil pri načrtovanju spomenika padlim v prvi svetovni vojni. Zaradi povpraševanja župnijskih cerkva so pri KID 19. januarja 1918 izdelali načrt za zvonova visokega III. tipa f1 in dis2, modificirana iz bronastega rebra. Zvon f1 naj bi tehtal 1100 kg. V krilu je imel premer 1333 mm, debelino udarnega obroča 100 mm, koeficient postranske višine je znašal 0,80, koeficient rebra pa 13,33 in je bil enak, kot je pri večini Samassovih bronastih zvonov. Na načrtu je bilo naknadno dopisano, da je zvon imel glas f1-2, težo pa 1250 kg. Zvon dis2 s težo 504 kg, je v premeru meril 1016 mm, debelina udarnega obroča je znašala 76 mm, koeficient postranske višine 0,80, koeficient rebra pa 13,36. Naknadno je bilo na načrtu dopisano, da naj bi zvon imel glas a1 in težo 540 kg. Na načrtu je nakazana tudi odebelitev in predelava krivine boka II. prototipnega rebra v III.63 22. januarja 1918 so ambiciozno izdelali načrt za prvi višji III. prototipni tip zvona d1 s premerom 1490 mm, težo 1700 kg in debelino udarnega obroča 115 mm. Koeficient postranske višine je znašal 0,82, koeficient rebra pa 12,96. Za zvon so predvideli tudi poseben kembelj.64 Ker so naročila prihajala tudi od predstojništev podružničnih cerkva, so se jim pri KID prilagodili s programom manjših zvonov. Glasovno jih je še težje zadeti kot velike, saj že majhne nepravilnosti pri načrtovanju, izdelavi kalupa ali pa pri ulivanju botrujejo spremembi višine udarnega tona in alikvotnih tonov. Pri KID so 26. januarja pripravili načrt za mala zvonova f2 in g2 po modificiranem bronastem rebru. Po 62 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za zvonova z urezom v udarni obroč, brez št. Jesenice Fužine, 5. 12. 1917. 63 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za III. prototipna zvonova po modificiranem bronastem rebru, št. 1025, Jesenice Fužine, 19. 1. 1918. 64 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za III. proto- tipni zvon d1 po modificiranem bronastem rebru in kemblja, št. 1016, Jesenice Fužine, 22. 1. 1918. 534 64 2016 3 KRONIKA 64 MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 ulitju se je izkazalo, da sta zapela z udarnima tonoma c3 in cis3. Točni in naknadno vneseni podatki so na načrtu razvidni samo za večji 128 kg težak zvon c3, ki je pel kvinto višje, kot je bilo sprva predvideno. V krilu je meril 603,5 mm, udarni obroč je imel debelino 45 mm, koeficient postranske višine pa je znašal 0,80. Koeficient rebra 13,41 je bil podoben kot pri bronastih zvonovih srednjega težnostnega sistema. Zaradi glasovnega odstopanja se je pojavila dilema, kako rešiti nastali problem. Na načrtu za manjši zvon je že začrtano tanjšanje rebra in drugačna us-ločenost zvona med bokom in poljem, ki je bila podobna Samassovim bronastim zvonovom. Zanimiva je tudi istočasna prva risba okroglega lopatičastega kemblja s prekratkim podaljškom. Zasnovan je bil zelo okorno in masivno.65 Kljub dilemi pa se dva dni kasneje Torkar in Schwarz še nista odločila za radikalno tanjšanje rebra, ampak za njegovo odebelitev ali pa za tanjšanje pri istem premeru zvona, ki naj bi prineslo za pol tona spremenjen udarni ton. Pri tem sta skorajda dosledno sledila profilu rebra za bronasti zvon, vključno s priostrenim krilom. Visoki III. prototipni tip zvona z udarnim tonom c2 je še vedno tehtal kar 397 kg. V krilu je meril 889 mm, udarni obroč je bil debel 68 mm, koeficient rebra je znašal 13,07, koeficient postranske višine pa 0,80. Teža za ojačano ostenje zvona cis2 ni znana. Tudi ta je meril v premeru 889 mm, udarni obroč je bil debel 72 mm (4 mm debelejši kot pri c2), koeficient rebra je znašal 12,35, koeficient postranske višine pa 0,80.66 Ze 29. januarja je z risalne mize prišel nov načrt; tokrat za zvonova b1 in h1.67 Tudi načrt zvonov g2, a2 in h2, narisan 31. januarja, je svojevrsten poizkus reševanja zagat. Torkar in Schwarz sta spremenila krilo, ki sta ga na notranji strani odebelila in takoj zatem prirezala. Ponovno sta napravila poizkus z različnimi debelinami ostenja in udarnega obroča pri istem primeru ter preučevala njihov vpliv na višino udarnega tona. Spremembe se pri preračunavanju podatkov najbolj odrazijo na različnih koeficientih rebra, medtem ko je koeficient postranske višine pri vseh treh zvonovih ostal enak: 0,80. Začrtana je tudi odebelitev ostenja zvona g2, vendar pa glas in teža tako modificiranega zvona nista navedena.68 65 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za zvonova f2 in g2 po modificiranem bronastem rebru in okroglega lopatičastega kemblja, št. 1002, Jesenice Fužine, 26. 1. 1918. 66 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za zvon c2 ali cis2 po modificiranem bronastem rebru, št. 1003, Jesenice Fužine, 28. 1. 1918. 67 Zvon b1, 450 kg, PR [premer] 960 mm, UO [udarni obroč] 75 mm, PV [postranska višina] 0,80, KR [koeficient rebra] 12,80; h1, 390 kg, PR 920 mm, UO 73 mm, PV 0,80, KR 12,60. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za zvonova b1 in h1 po modificiranem bronastem rebru, št. 1008, Jesenice Fužine, 29. 1. 1918. 68 Zvon [?]2, [?]kg, PR 798 mm, UO 65 mm, PV0,80, KR 12,28; g2, 283 kg, PR 798 mm, UO 62 mm, PV 0,80, KR 12,87; a2, 160 kg, PR 680 mm, UO 54 mm, PV 0,80, KR 12,59; h2, Rezultate prve serije zvonov visokega III. prototipnega tipa so načrtovalci 22. februarja strnili v posebno razpredelnico, v kateri so po tonih navedene glavne dimenzije zvonov in njihove teže.69 S pomočjo razpredelnice so lažje načrtovali tudi debelitev ali pa tanjšanje rebra oziroma njun vpliv na višino udarnega tona. Predelava rebra bronastega zvona v III. prototip jeklenega zvona, zlasti njegovega boka in krivine polja, je vidna tudi na načrtu za dva zvonova iz februarja 1918.70 Postopek tanjšanja rebra so nadaljevali pri večjem zvonu s premerom 1117 mm. Načrtovali so, da bi moral imeti udarni ton g1, v resnici pa je prišel iz kalupa zvon s tonom dis2 in težo 803 kg.71 Podobna načrta sta ohranjena za zvonova: fis1 1070 kg72 in e1 1550 kg.73 Tudi načrt za zvon gis1 680 kg se je izjalovil. Iz kalupa se je namreč porodil zvon c2 675 kg.74 V vrsto zadnjih zvonov višjega III. prototipa spadajo tudi načrti za zvonove: g2 283 kg; gis2 270 kg; b2 162 kg.75 Na njih je zapisano tudi preračunavanje. Zadnji ohranjeni načrt za višji III. prototip zvonov je bil narisan 6. aprila 1918.76 Pri teh masivnih zvonovih je Torkar dvignil koeficient postranske višine kar na 0,83, zato so dobili še bolj podolgovat videz. Na načrtih je podpisan Kres. 187 kg, PR 680 mm, UO 55 mm, PV 0,80, KR 12,36. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrti za zvonove g2, a2, h2 po modificiranem bronastem rebru, št. 1006, Jesenice Fužine, 31. 1. 1918. 69 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Graphische Darstellung zur Ermittlung von Glockendimensionen, št. 1005, Jesenice Fužine, 22. 2. 1918. 70 Zvon a2, PR 703 mm, UO 54 ali 56 mm, PV 0,75, KR 13 ali KR 12,55; PR 758 mm, UO 54 mm (bronasti), PV0,75, KR 14,-04; gis2, PR 758 mm, UO 60,4 mm (jekleni), PV 0,75, KR 12,55. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvonova gis2, a2, po modificiranem bronastem rebru, št. 1007, Jesenice Fužine, 2. 1918. 71 Zvon [P]1, PR 1170 mm, UO 91,4 mm, PV 0,83, KR 12,80. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvon po modificiranem bronastem rebru, št. 1008, Jesenice Fužine, 2. 1918. 72 Zvon fis1, 1070 kg, PR 1260 mm, UO 97,5 mm, PV 0,83, KR 12,92. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvon fis1 po modificiranem bronastem rebru, št. 1012, Jesenice Fužine, 2. 1918. 73 Zvon e1, 1550 kg, PR 1422 mm, UO 110,5 mm, PV 0,83, KR 12,87. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvon e1 po modificiranem bronastem rebru, št. 1013, Jesenice Fužine, 2. 1918. 74 Zvon [gis1, 680 kg], c2, 675 kg, PR 1124 mm, UO 86 mm, PV 0,83, KR 13,07. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvon gis1 po modificiranem bronastem rebru, št. 1015, Jesenice Fužine, 8. 2. 1918. 75 Zvonovi g2, 283 kg, 830 mm, UO 64 mm, PV 0,83, KR 12,96; gis2, 270 kg, 798 mm, UO 62 mm, PV 0,83, KR 12,46; b2, 162 kg, 680 mm, UO 54,5 mm, PV 0,83, KR 12,47. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 414, Načrt za zvonove g1, gis1 in b1 po modificiranem bronastem rebru, brez številke, Jesenice Fužine, brez datuma. 76 Zvon [P]1, PR 1124 mm, UO 90 mm, PV 0,83, KR 12,49. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvon po modificiranem bronastem rebru, št. 1024, Jesenice Fužine, 6. 4. 1918. 535 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 64 2016 Ing. K. Bachmann in F. Torkar z zvonovi višjega III. prototipnega tipa leta 1918 (hrani Stanko Čop). IV. prototipni zvon Preveliki premeri, debeline in teže ter posledično previsoki udarni toni zvonov III. prototipa so že konec februarja 1918 Torkarja nagnili k vzporednemu načrtovanju jeklenih zvonov v tankih rebrih. Pri tem se je uprl na izkušnje z zvonovi II. prototipa in zasnoval načrt za zvon s temeljnim komornim tonom a1 in premerom 1036 mm. Zal je načrt le fragmentarno ohranjen.77 Zvonov, ki naj bi bili po njem uliti, pa ne poznamo. Pri razvoju zvonov IV. prototipa so morale nastopiti resne težave. Ker njihovo reševanje očitno ni bilo uspešno, se je Torkar s sodelavci moral zateči k iskanju preverjenega načrta za ulivanje jeklenih zvonov. Domnevamo, da se je s pomočjo direktorja Justusa Hoffmanna dokopal do načrta jeklenih zvonovih, ki jih je ulivala Gußstahlfabrik v Witkowitzu - Vitko-vicah. 5. aprila 1918 je bil datiran načrt treh težno-stnih sistemov jeklenih zvonov omenjene jeklo-livar-ne, ki ga je prerisal Kres.78 77 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvon a1 po neznanem rebru, št. 1014, Jesenice Fužine, 2. 1918. 78 Zvonovi: 2000 kg, PR 1580 mm, UO 94 mm, PV 0,76, KR 16,8; 1400 kg, PR 1380 mm, UO 75 mm, PV 0,76, KR 18,40; 900 kg, PR 1170 mm, UO 67,5 mm, PV 0,76, KR 17,33. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za tri jeklene zvonove Gußstahlfabrik Witkowitz, št. 1023, Jesenice Fužine, 5. 4. 1918. 536 64 2016 3 KRONIKA 64 MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 Kljub težavam so pri KID 22. aprila še enkrat poizkusili s predelanim načrtom za IV. prototipni zvon, ki pa očitno ni bil nikoli realiziran. Šlo je za majhen zvon s premerom 370 mm. Zvonu so nameravali znižati na koeficient postranske višine 0,78, obenem pa so ga pod klobukom razširili. Polje je zato postalo strmo. Bok, udarni obroč in krilo z ostrino so bili ponovno povzeti po načrtu za bronasti zvon.79 Načrt za neuresničeni IV. prototipni zvon (hrani GmJ). Predelani bochumski tip zvona Končno rešitev je junija 1918 za KID pomenila pridobitev načrta jeklo-livarne Bochumer Verein für Gußstahlfabrikation, ki so ga na Jesenicah le deloma predelali in izpopolnili. Morda so se zbali konkurence omenjene livarne, ki je cerkvam v Hinjah80 in 79 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za modificirani IV. prototipni zvon, brez št., Jesenice Fužine, 22. 4. 1918. 80 Bochumski zvon za ž. c. v Hinjah iz leta 1917 je težak 936 kg, v premeru meri 1335 mm, in ima glas f1-6. Leta 2006 je bil umaknjen iz zvonika in prestavljen na pokopališče. NŠAL 5, šk. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932, D Zu- Zvon bochumske livarne iz leta 1917 v Hinjah (foto: Matjaž Ambrožič). na Malem vrhu pri Mirni Peči leta 1917 že dobavila svoje zvonove, ki so glasovno očitno prekašali zvonove KID II. in III. prototipa. Originalni bochumski načrt je bil narisan za zvon gis1 s težo 674 kg, s premerom 1124 mm in debelino udarnega obroča 65 mm. Koeficient postranske višine je znašal 0,80, koeficient rebra pa 17,29.81 Načrt bochumskega rebra jeklenega zvona je predelal vodja livarne ing. Bachmann, ki je postal v naslednjih mesecih poleg Torkarja glavni načrtovalec in določevalec udarnih tonov zvonov.82 Predelani bochumski tip zvona z osnovnim udarnim tonom a1 je tehtal 470 kg, v premeru je meril 1016 mm, udarni obroč je imel debelino 60 mm, koeficient postranske višine je znašal 0,78, koeficient rebra pa 16,93. Z debelitvijo rebra so lahko na podlagi istega načrta ulili zvon b1 s težo ok. 530 kg, s tanjšanjem pa zvon gis1 s težo 440 kg.83 V prvih dneh julija 1918 so pri KID izdelali cel niz načrtov za jeklene zvonove, ki so bili v naslednjim mesecih uliti po predelanem bochumskem načrtu. Po preračunanih podatkih iz ohranjenih načrtov pridemo do zaključka, da so pri načrtovanju še vedno lovili razmerje med debelino rebra in trdoto jekla. Ponaga-jala jim je zlasti poroznost in z njo povezan nižji zven alikvotnih tonov in udarnega tona. Obnašali so se zelo racionalno, saj so sprva pripravili le nekaj osnovnih tonov zvonov, ki so lahko tvorili najbolj pogoste melodične ali harmonske motive. Poleg zvona a1 so med prvimi pripravili načrt za zvon fis1 700 kg, ki so žemberk, Z Hinje; Ambrožič, Terenski zapiski zvonov, zv. 3, Hinje, 2006. 81 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 414, Načrt za zvon gis1 po bochumskem rebru, brez številke in datacije. _ 82 Ing. Bachmann je bil pred vojno zaposlen v Škednju. V Lescah je določil udarni ton bronastega zvona kranjskega zvo- narja Janeza Kristijana Riserja iz leta 1758. NŠAL5, šk. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932, D Radovljica, Z Lesce. 83 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvon a1 po bochumskem rebru, št. 1016, Jesenice Fužine, 10. 6. 1918. 537 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 64 2016 ga s tanjšanjem rebra lahko spremenili v f1 660 kg, z odebelitvijo pa v g1 745 kg. Kres je narisal tudi načrt za zvon f1 s kar 1100 kg.84 Ker je Torkarja verjetno zanimal oktavo višji zvon f2 145 kg in s koeficientom rebra 17,00, so napravili načrt tudi zanj.85 Oktavo višji zvonovi so v istem rebru 8-krat lažji, kar se je izkazalo tudi v tem primeru. Sledili so zvonovi: dis1 1080 kg; e1 850 kg;86 d1 1230 kg; cis1 1300 kg;87 h1 320 kg; b1 275 kg;88 c2 [?] kg; dis2, 208 kg;89 d2 254 kg in dis2 232 kg;90 f1 662 kg in fis1 700 kg.91 Izkušnje s predelanimi načrti so konec septembra 1918 strnili v razpredelnici. V njej so navedene glavne dimenzije zvonov v skladu z njihovimi udarnimi toni in težami ter njim odgovarjajoči kemblji.92 Razpredelnica je KID omogočila začetek prave serijske proizvodnje jeklenih zvonov, ki se je razcvetela ob koncu prve svetovne vojne, jeseniški železarni pa je v naslednjih letih prinesla izdatne dohodke. Delni zastoj v proizvodnji je novembra 1918 povzročila z vojnim materialom in vračajočimi vojaki zatrpana železniška infrastruktura na jeseniški postaji. Zato niso mogli predvidevati dobave zvonov, pa tudi 84 Zvonova fis1, 700 kg, PR 1170 mm, UO 67, PV 0,78, KR 17,46; f1, 1100 kg, PR 1330 mm, UO 78, PV 0,78, KR 17,05. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvonova fis1 in f1 po bochumskem rebru, št. 1027 in 1028, Jesenice Fužine, 7. 1918. 85 Zvon f2, 145 kg, PR 680 mm, UO 46, PV 0,78, KR 17,00. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvon f2 po bochumskem rebru, št. 1029, Jesenice Fužine, 3. 7. 1918. 86 Zvonova dis1, 1080 kg, PR 1387 mm, UO 80 mm, PV 0,78, KR 17,34; e1, 850 kg, PR 1260 mm, UO 73 mm, PV 0,78, KR 17,26. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvonova dis1 in e1 po bochumskem rebru, št. 1030, Jesenice Fužine, 4. 7. 1918. 87 Zvonova d1, 1230 kg, PR 1430 mm, UO 83 mm, PV 0,78, KR 17,23; cis1, 1300 kg, PR 1490 mm, UO 84 mm, PV 0,78, KR 17,74. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvonova d1 in cis1 po bochumskem rebru, št. 1031, Jesenice Fužine, 5. 7. 1918. 88 Zvonova b1, 320 kg, PR 915 mm, UO 54 mm, PV 0,78, KR 16,94 + 2 mm = h1, 340 kg; h1, 275 kg PR 890 mm, UO 52 mm, PV 0,78, KR 17,11 + 2,5 mm = c2, 300 kg. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvonova b1 in h1 po bochumskem rebru, št. 1032, Jesenice Fužine, 8. 7. 1918. 89 Zvonova c2, [?] kg, PR 758 mm, UO 43 mm, PV 0,78, KR 17,63; dis2, 208 kg PR 703 mm, UO 41 mm, PV 0,78, KR 17,14. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvonova c2 in dis2 po bochumskem rebru, št. 1033, Jesenice Fužine, 5. 7. 1918. 90 Zvonova d2, 254 kg, PR 798 mm, UO 47 mm, PV 0,78, KR 16,98; dis2, 232 kg, PR 835 mm, UO 48 mm, PV 0,78, KR 17,39. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za zvonova d2 in dis2 po bochumskem rebru, št. 1034, Jesenice Fužine, 6. 7. 1918. 91 Zvonova f1, 1170 mm, 662 kg, UO 67 mm, PV 0,78, KR 17,46; fis1, 1170 mm, 700 kg, UO 70 mm, PV 0,78, KR 16,71. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvonova f1 in fis1 po bochumskem rebru, brez št., Jesenice Fužine, 28. 9. 1918. 92 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Razpredelnica za je- klene zvonove; premeri zvonov in skice odgovarjajočih kem- bljev. Schema über Stahlguss-Glocken-Dimensionen, brez št., Jesenice Fužine, 25. 9. 1918. livarna ni imela oglja, ki ga je potrebovala za sušenje kalupov.93 13. decembra 1918 je Kres narisal načrt za osnovni zvon a1 s premerom 890 mm in težo 263 kg. Imel je ekstremno tanko rebro s koeficientom 20,23.94 Naj za primerjavo navedemo osnovni Samassov zvon a1, ki je imel premer 900 mm, težo 395 kg in koeficient rebra 13,33. Primerjava takoj pokaže, da je bil tanek jekleni zvon pri enakem premeru kar 130 kg lažji in zato ni bil dovolj glasen. Torkar se je nazadnje moral sprijazniti z dejstvom, da bodo jekleni zvonovi v povprečju imeli 80-100 mm večje premere kot bronasti in s tem tudi sorazmerno večjo težo. Velikopoteznost so pri KID pokazali že 15. januarja 1919, ko so izdelali načrt za prvi veliki zvon a0 s premerom 1988 mm, težo 3300 kg in rebrom 16,92.95 Pri montaži jeklenih zvonov so imeli probleme z njihovimi dimenzijami, ker so jih običajno obesili na mestu odvzetih bronastih zvonov, ki pa so imeli v primerjavi z jeklenimi za isti udarni ton manjše premere. »Modeli neu« — novi model Načrt za zvon z osnovnim udarnim tonom a1 so pri KID spremenili 21. januarja 1919. Poimenovali so ga »Modell neu«. Po novem modelu je bochumski tip zvona a1 tehtal ok. 480 kg, v premeru je še vedno meril 1016 mm, udarni obroč so odebelili za 10 %. Imel je debelino 66 mm, zvišani koeficient postranske višine je znašal 0,80, koeficient rebra pa se je znižal na 15,39. Zvon je bil skupaj s prirobnico visok 952 mm.96 Da bi obdržali pravo višino udarnega tona, so morali zmanjšati tudi trdoto jekla. To so spremenili z zmanjšano vsebnostjo ogljika v litini. Takoj so preverili spremembo rebra in trdote litine. Po novem modelu so napravili tudi načrt za zvon c2 s težo 254 kg in premerom 835 mm, zvon cis2 pa naj bi ob ode-belitvi rebra pri istem premeru imel težo 265 kg.97 Nadaljevali so z nizom načrtov za zvonove po novem modelu. Načrt za velik zvon a0 s premerom 1880 mm in težo 2700 kg so narisali 29. januarja 1920.98 93 GMJ, arhiv KID, Serija Dopisi, m. 57, Dopis KID Zupniji Dobrava, Jesenice Fužine, 14. 11. 1918. 94 Zvon a1, 263 kg, PR 890 mm, UO 44 mm, PV 0,78, KR 20,23. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvon a1 po predelanem bochumskem rebru, št. 1037, Jesenice Fužine, 13. 12. 1918. 95 Zvon a0, 3300 kg, PR 1988 mm, UO 117,5 mm, PV 0,78, KR 16,92. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvon a0 po predelanem bochumskem rebru, št. 1039, Jesenice Fužine, 15. 1. 1919. 96 Na načrtu je ohranjena številka izvornega načrta. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Spremenjeni načrt za zvon a1 po novem modelu, [št. 1016], Jesenice Fužine, 21. 1. 1919. 97 Zvon c2, 254 kg, PR 835 mm, UO 51 mm, PV 0,80, KR 16,37. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvon c2 po novem modelu, št. 1041, Jesenice Fužine, 2. 1919. 98 Zvon a0, 2700 kg, PR 1880 mm, UO 110 mm, PV 0,80, KR 538 64 2016 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 Ohranjeni so tudi načrti za zvonove: gis1 647 kg;99 h0 2328 kg;100 [b0 3300 kg];101 cis1 1670 kg.102 »Nova šablona« Tehnični razvoj jeseniških jeklenih zvonov je bil zaključen 9. decembra 1922, ko je ing. Karl Bachmann narisal načrt za nov osnovni zvon a1 s težo 480 kg. Zvonu je razširil premer s 1016 mm na 1036,32 mm, udarni obroč je stanjšal iz 66 na 63 mm, koeficient postranske višine je ostal 0,80, koeficient rebra pa je po novem znašal 16,44. Zvon je skupaj s prirobnico v višino meril 968 mm.103 Leta 1923 so pri KID za ž. c. Device Marije v Polju pri Ljubljani ulili velike zvonove: g0 2350 [2354]104 mm, c1 1670 [1680] mm, e1 1333 [1338] mm, g1 1124 mm. Največji g0 tehta 5825 kg, koeficient rebra pa znaša 17,15.105 Jeklena zvonovina in način ulivanja zvonov Ker je bila jeseniški železarni zaradi soške fronte in posledične zaustavitve proizvodnje grodlja v Skednju pri Trstu ustavljena dobava, ga je med prvo svetovno vojno dobivala iz Nemčije in Avstrije, po njej pa iz Vareša v Bosni. Iz skopo ohranjenih zapiskov glede sestave jeklene zvonovine razberemo, da so zanjo uporabljali 40 % belega grodlja in 60 % rene (staro železo). Delež ogljika v litini je variiral od 0,95 do 1,10 mas. %, delež mangana od 0,64 do 0,74 mas. %, delež fosforja pa je znašal ok. 0,03 mas. %.106 Za izdelavo kalupov so uporabljali livarski pesek, ki sta ga sestavljala kremen in glina. Kalupe so postavili v livno jamo, jih obtežili in zateptali z livar- 17,09. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvon a0 po novem modelu, št. 1043, Jesenice Fužine, 15. 1. 1920. 99 Zvon gis1, 647 kg, PR 1124 mm, UO 69 mm, PV 0,80, KR 16,32. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvon gis1 po novem modelu, št. 1044, Jesenice Fužine, 20. 2. 1920. Rebro zvona gis1 so čez dve leti ojačali za 2 mm. Zvon gis1, 640 kg, PR 1124 mm, UO 71 mm, PV 0,80, KR 15,83. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvon gis1 predelani novi model, brez št., Jesenice Fužine, 19. 1. 1922. 100 Zvon h0, 2328 kg, PR 1773 mm, UO 103 mm, PV 0,80, KR 17,21. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvon h0 po novem modelu, brez št., Jesenice Fužine, 16. 4. 1920. 101 Zvon [b0], [3300 kg], PR 1988 mm, UO 120 mm, PV 0,80, KR 16,56. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 414, Načrt za zvon [b0] po novem modelu, brez št., Jesenice Fužine, brez datuma. 102 Zvon cis1, 1670 kg, PR 1574 mm, UO 91 mm, PV 0,80, KR 17,29. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 414, Načrt za zvon cis1 po novem modelu, brez št., Jesenice Fužine, brez datuma. 103 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvon a1 za novo šablono, brez št., Jesenice Fužine, 9. 12. 1922. 104 Mere premerov v oglatih oklepajih so dejanske. 105 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zvon g0, brez št., Jesenice Fužine, 5. 5. 1923. 106 Podatke je avtor pridobil leta 1992 s pomočjo ing. Stanka Čopa v GMJ. Ob preverjanju dokumentacije leta 2015 dela le-te ni bilo mogoče izslediti. Za pomoč pri iskanju se zahvaljujem arhivistu dr. Marku Mugerliju. Ambrožič, Terenski zapiski zvonov, zv. 2, Jesenice, 1992. Nacčt za zvon a1 po bochumskem modelu -nova šablona (hrani GMJ). skim peskom. Vzporedno s posamičnim kalupom so speljali dovodne kanale z lijakom za ulivanje. Zvon so ulili od spodaj navzgor, na vrhu prirobnice pa so bili odduški za izhod plinov. Temperatura jeklene litine pri ulivanju je znašala ok. 1590 oC. V letih 1919-1921 so mesečno ulili do 18 t zvonov, kasneje pa še več.107 Podobe in okrasje na jeklenih zvonovih KID Za razliko od bronastih jekleni zvonovi KID niso premogli kakovostnega reliefnega, ornamentalnega in figuralnega okrasja. Razlog za to je bil v tehnologiji izdelave kalupa in visoki temperaturi litine pri ulivanju. Kalupe so izdelovali iz grobega livarskega peska, ki že sam po sebi ne omogoča fino odlitih 107 Za strokovni pregled in potrditev točnosti podatkov se za- hvaljujem ing. Stanku Čopu. 539 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 64 2016 okraskov in svetniških podob. Tudi visoka temperatura je nemalokrat povzročila razpoke v kalupu, ki so vidno odlite na zvonovih. Omenili smo, da jeklene zvonove niso ulivali skozi krono (prirobnico) od zgoraj navzdol, ampak od spodaj navzgor. Snovalci jeseniških jeklenih zvonov so bili glede okrasja skromni. Zvonove so krasile le obodne črte, ki so tvorile pasove; navadno dve na vratu in dve ali tri v boku zvona. Pri II. prototipu je bil na vratu med črtama v napisnem traku mojstrski napis: KRAIN. IND. GES. ASSLING-HUTTE 1917 [Kranjska industrijska družba Jesenice - Fužine 1917]. Le II. prototipni zvon je imel izjemoma kakšno reliefno podobo. Primerek takšnega zvona iz januarja 1918 visi v zvoniku p. c. sv. Marka v Vrbi, na njegovem polju pa je upodobljena križanjska skupina. Leta 1918 je bila letnica na zvonovih že ulita v rimskih številkah. Sprva so bile velike, a so jih kmalu zmanjšali. Ulit Kristogram, spodaj obdan z oljčnima vejicama, na eni strani polja in monogram IHS z letnico v rimskih številkah, na drugi strani polja, je krasil III. prototipne zvonove, ki so bili uliti od februarja do avgusta 1918 na podlagi modifikacije rebra bronastega zvona. V boku so ti zvonovi imeli tri črte, na vratu pa po dve, ki sta tvorili pas, v katerem so bili naslikani okraski. Razni rastlinski okraski so bili naslikani tudi pri letnici. Od jeseni 1918 se je na zvonovih nad dvema ali tremi črtami nad bokom uveljavilo standardno reliefno okrasje v obliki kratice IHS s križem in srcem sredi črke H. Pod njo je bila v napisnem traku letnica ulivanja, zapisana v letih 1918-1923 v rimskih, nato pa v letih 1923-1929 v arabskih številkah. Na nasprotni strani zvona je bil nad črtami ulit mojstrski znak z nemško kratico KIG [Krainische Industrie Gesellschaft] oziroma po letu 1921 s slovensko kratico KID. V sredini mojstrskega znaka je bila nekdaj vgravirana teža zvona, a žal zaradi zarjavelosti danes ni več prepoznavna. Po želji naročnika so na zgornje polje zvona z barvo napisali tudi glas in težo zvona. Jekleni zvonovi so imeli naslikano sivkasto rastlinsko okrasje, ki pa je danes vidno le na starih fotografijah, ki so nastale ob priložnosti njihovega blagoslova in jih hranijo župnijski uradi ter Gornjesavski muzej Jesenice. Naslikali so ga s pomočjo usnjenih šablon in ga prilagodili velikosti posameznega zvona. Slikano okrasje je tekom časa zaradi korozije izginilo s površine jeklenih zvonov, čeprav je bila premazana s posebnim katranastim premazom, ki pa je dodatno dušil zven. Ulitih napisov zvonovi KID, z izjemo mojstrskega napisa na zvonovih iz leta 1917, niso imeli. Po želji naročnika so jih vgravirali v trak nad udarnim obročem. Tovrstni napisi so se (delno) ohranili le na nekaterih jeklenih zvonovih. Na Gori Oljki pri Polzeli se na velikem zvonu da prebrati napis: OZNA-NJUJEM SLAVO BOGU, na srednjem: MARIJA KRALJICA - PROSI ZA NAS, na malem pa je Podoba križanjske skupine na velikem zvonu v Vrbi (foto: Matjaž Ambrožič). zaradi korozije berljiva le še beseda JOŽEF.108 Ponekod so vgravirali donatorske napise. Primerek takšnega zvona visi v zvoniku p. c. sv. Treh kraljev v Črnem Potoku pri Kočevju.109 Na Keblju ima veliki zvon vgravirana imena botrov.110 V Črnomlju se napis na srednjevelikem zvonu glasi: BENIGNE DEUS CONTERENS BELLA FIAT PAX FIRMA IN VIRTUTE TUA.111 Oprema jeklenih zvonov KID Jarmi, zobati ležaji in tečaji ter obesilni vijaki V večini primerov so za obesitev jeklenih zvonov uporabili obstoječe nosilno ogrodje in jarme iz hrastovine z zobatimi tacami oziroma tečaji in ležaji. Ker so jekleni zvonovi imeli krono v obliki prirobnice in ne sestavljeno iz korenin, so se na jarem pritrjevali 108 Ambrožič, Terenski zapiski zvonov, zv. 3, Gora Oljka, 2006. 109 Ambrožič, Župnijska cerkev sv. Fabijana in Boštjana ter sv. Jerneja v Kočevju in njene podružnice, str. 76. 110 NŠAM, Škofijska pisarna, š. D V, Slovenske Konjice, m. Ke- belj. 111 Dobrotljivi Bog, ki zatiraš vojne, naj v tvoji moči mir postane trden. NŠAL 5, š. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932, D Semič, Z Črnomelj. 540 64 2016 3 KRONIKA 64 MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 Mojster F. Torkar levo spodaj pri velikem zvonu z livarskimi sodelavci leta 1921 (hrani Stanko Čop). s po štirimi vijaki, peti - sredinski vijak pa je obenem držal tudi obesilo za kembelj. Zaradi obesilnih vijakov, ki so nadomestili vezi, so morali obstoječe hrastove jarme trikrat prevrtati, ob stranicah na sredini pa izdolbsti. Prvi načrt za dobavo obesilnih vijakov so pri KID napravili za ž. c. na Koroški Beli 19. septembra 1917.112 Sprva so izdelovali klasične zobate tace, ki so tekle po horizontalnih zobatih ležajih.113 Da bi olajšali zvonjenje, so pri KID naredili načrt za nove zobate tace in konveksne zobate ležaje.114 Zaradi obesitve zvonov v različnih ravneh so morali izdelovati tudi nosilne konzole, ki so se z vijaki pritrdile pod tra-move.115 Kemblji in njihova obesila Zven jeklenih zvonov ni tako doneč kot je pri bronastih. Tega so se zavedali tudi njihovi snovalci. Za začetek načrtovanja kembljev jim je služil od zvonarne Samassa pridobljeni načrt za ploščati kem- 112 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za obesilne vijake za ž. c. Koroška Bela, Jesenice Fužine, 19. 9. 1917. 113 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 414, Načrt za zobato taco (tečaj) in horizontalni zobati ležaj, brez številke in datacije. 114 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za zobato taco (tečaj) in konveksni zobati ležaj, brez št., Jesenice Fužine, 13. 12. 1918. 115 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 414, Načrt za nosilno konzolo z zobatim ležajem, brez številke in datacije. belj z obesilnim ušesom.116 Kmalu so naleteli na težave, saj je bil Samassov načrt uporaben le za veliki zvon, ne pa tudi za ostale, če so naročniki želeli imeti umerjeno zvonjenje, pri katerem vsi zvonovi nihajo z enako frekvenco. V tem primeru so morali podaljšati kembljev podaljšek v sorazmerju z nihalnim časom zvona. Kmalu so pridobili tudi načrt za ušesni ploščati kembelj neznanega izdelovalca.117 V večini primerov so pri montaži jeklenih zvonov uporabili kar kovane ploščate ušesne kemblje odvzetih bronastih zvonov z okoli 120-130 HB [Brinell-härte] trdote. Problem pa je nastal povsod tam, kjer so naročili izrazito večje jeklene zvonove, ki so zahtevali nove kemblje. Porajajoči izzivi so pri KID sprožili proces načrtovanja povsem novih kembljev za jeklene zvonove. Prvi načrt za lopatičasti okrogli kembelj, ki ima stabilnejše težišče kot ploščati, je 15. novembra 1917 narisal Schwarz.118 Dva dni kasneje je zasnoval na osnovi predhodno navedenega kemblja njegovega lo-patičastega osmerokotnega brata, ki je bil načrtovan za osnovni zvon a1 s premerom 1016 mm.119 116 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 414, Načrt za ušesni ploščati kembelj ljubljanske zvonarne Alberta Samasse. 117 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 414, Načrt za ušesni ploščati kembelj neznanega izdelovalca. 118 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za lopatičasti okrogli kembelj z okroglo betico, št. 1019, Jesenice Fužine, 15. 11. 1917. 119 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 411, Načrt za lopatičasti 541 3 KRONIKA_64 MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 2016 Načrt za okrogle kemblje z okroglimi beticami in lopaticami (hrani GMJ). Ker ploščati ušesni kemblji ob udarcu radi opletajo sem ter tja, so načrtovalci za III. prototipno serijo zvonov napravili načrte za okrogle kemblje z okroglimi beticami in lopaticami za pritrditev na usnje in obesilni mehanizem.120 Da bi rešili problem z opleta-njem, so načrtovali novo serijo iz jekla ulitih profili-ranih kembljev z lopaticami, ki so bili dokaj podobni ploščatim, le da so imeli posnete robove.121 Bili so masivni in predimenzionirani. Zaradi njih so jekleni zvonovi dobili močne udarne tone, ki so na daljavo bolj slišni od udarnih tonov bronastih zvonov. Zvena alikvotnih tonov pa tudi ti kemblji niso mogli popraviti. Ker je barva zvena v veliki meri odvisna od trdote udarnega mesta betice kemblja, so v okrogle betice zvrtali luknje in vanje vstavili vložke iz medenine. Na ta način so jekleni zvonovi dobili nekoliko mehkejši glas. Slaba stran tovrstnih udarnih vložkov pa je bila v tem, da so se sčasoma obrabili in jih upravitelji cerkva niso pravočasno nadomestili z novimi. Nazadnje so se tudi pri KID povrnili k ploščatim lopatičastim kembljem, ki so jih izdelovali iz litega jekla.122 Posebno pozornost so pri KID posvetili tudi načrtovanju obesil za dvojni pregib kemblja.123 Leteči kemblji s podaljškom so bili v zvonove lahko vpeti na tri načine. Če je šlo za ušesni kembelj, je bi le-ta lahko vpet na obesilni mehanizem z eno osjo, drugo os pa je tvorilo kar kembljevo uho, zato sta v tem primeru nastali dve pregibni mesti, ki ju je povezoval usnjeni pas. Ušesni kembelj pa je bil lahko vpet tudi v obesilni mehanizem, ki je imel dve osi. V tem primeru so nastala tri pregibna mesta; dva na obesilnem mehanizmu in tretje na kembljevem ušesu. Lopati-časti kemblji so lahko imeli le en pregib, in sicer na osi obesilnega mehanizma. V tem primeru zven ni bil idealen, ker je bilo takšno vpetje kemblja relativno togo in ni ustrezno amortiziralo sil in vibracij, ki nastanejo ob udarcu kemblja na zvon. Tega problema so se zavedali tudi pri KID, zato so za lopatičaste kemblje načrtovali obesilni mehanizem s prvo togo in drugo gibljivo osjo, ki sta kemblju ob udarcu na zvon omogočali dvojni pregib in s tem večjo amortizacijo sil. Načrti za obesitev jeklenih zvonov v zvonikih in na razstavah Jekleni zvonovi so bili zaradi že opisanih razlogov večji od bronastih, zato so marsikje morali za njihovo obesitev dodobra predelati ali pa na novo narediti nosilno ogrodje z dodatnimi konzolami ter napraviti nove kovinske jarme s konveksnimi tečaji, ki so jih zaradi lažjega zvonjenja zasnovali pri KID. Tovrstne predelave zvonske opreme so inženirji zelo tankovestno načrtovali, saj so ponekod le s težavo ustregli apetitom naročnikov, ki so v relativno majhne zvonike želeli obesiti velike zvonove. Zaradi obesitve večjih jeklenih zvonov so marsikje morali tudi gradbeno utrditi zvonike in vanje vgraditi jeklene traverze. Takšen poseg so morali narediti tudi v domači ž. c. sv. Lenarta na Jesenicah, za kar so pripravili kar dva načrta.124 Ohranjeni so tudi načrti za obesitev zvonov na jeseniški Savi, Koroški Beli, Dovjem, v Dobrniču, Ljubnem, Horjulu, Podbrezjah, Zasipu, Kamniku, Hočah, Poljčanah, Špitaliču pri Kamniku, Polju pri Ljubljani, Bohinjski Bistrici, Podgorju na avstrijskem Koroškem in za nekatere zvonike na Hrvaškem. Posebno skupino sestavljajo načrti kovinskega nosilne- 120 121 osmerokotni kembelj z okroglo betico, št. 1022, Jesenice Fužine, 17. 11. 1917. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za lopatičaste okrogle kemblje z okroglimi beticami in podaljški, št. 1021, Jesenice Fužine, 1. 3. 1918. GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za lopatičaste osmerokotne kemblje z okroglimi beticami in podaljški, št. 1018 in 1020, Jesenice Fužine, 5. 3. 1918. 122 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za kembelj. 123 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za obesilo kemblja, št. 1040, Jesenice Fužine, 7. 10. 1918. 124 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 412, Načrt za obesitev zvonov ž. c. Jesenice, brez št., Jesenice Fužine, 15. 6. 1918; m. 413, Načrt za obesitev zvonov ž. c. Jesenice, št. 1038, Jesenice Fužine, 14. 12. 1918. 542 64 2016 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 Načrt za razstavno stojalo zvonov za ž. c. Device Marije v Polju (hrani GMJ). ga ogrodja za jeklene zvonove KID, ki so služili za njihovo namestitev na sejmiščih.125 Pomisleki glede nabave jeklenih zvonov Odločitev za jeklene zvonove je skladatelj in zvo-noslovec dr. Franc Kimovec pripisoval skromnim gmotnim razmeram, v katerih so se v prvih povojnih letih znašle župnije in podružnične soseske. Za prvo silo je dopuščal le nabavo manjšega jeklenega zvona, ki bi se v doglednem času umaknil novim bronastim. O tem je zapisal: »Kaj so jekleni zvonovi, vsaj deloma tudi vemo. Tovarne in odjemalci jim slavo pojo, nekateri jih malodane stavijo v isto vrsto z bronastimi; tovarne zaradi zaslužka, naročniki zaradi tega, ker bi nihče rad ne priznal, da je dobil slabo blago ali vsaj ne prvovrstnega. Toda kljub vsem nasprotnim trditvam, vsemu pomirjevalnemu zatrjevanju in stro-kovnjaškim (?) izjavam trdimo, da jekleni zvonovi bronastih v ničemer ne dosegajo.«126 Kimovec je v navedenem članku ugovarjal, da bi bili jekleni zvonovi trpežnejši od bronastih, kar pa se je v naslednjih desetletjih izkazalo za resnico, saj jekleni zvonovi le redko počijo. Zlasti je opozoril na oksidacijo litine in z njo povezano rjo. Za zaščito pred njo so zvonove premazali s posebnim premazom, ki pa je zdržal le nekaj desetletij, po drugi strani pa je dodatno dušil zvok. Najvažnejši argument je bil glasbeni, saj jekleni zvonovi glasovno daleč zaostajajo za bronastimi. Nimajo tako dolgega izdonevanja, sozvočje alikvotnih tonov pa je izjemno redko. Izjema so le nekateri veliki jekleni zvonovi. Vtisi in ocene naročnikov Naročniki so bili v glavnem zadovoljni z dobavljenimi jeklenimi zvonovi KID. Zadovoljstvo in zanos je zlasti opaziti pri posameznih župnikih in predstavnikih podružničnih sosesk. V Hinjah pri Žužemberku je župnik najprej že leta 1917 kupil originalni bochumski zvon, nato pa je številne podružnične cerkve v letih 1918-1928 postopoma oskrbel z jeklenimi zvonovi KID.127 Decembra 1918 sta zadovoljstvo izrazila tudi tuhinjski in kamnogoriški župnik. Iz zahvalnih dopisov izvemo, da so že poleti 1918 prvi jeseniški zvonovi romali tudi na Hrvaško (Vojakovac, leta 1920 Kamanje), v začetku leta 1919 pa na Koroško. Po letu 1921 med naročniki srečamo evangeličanske župnije (Nova Pazova, Surčin pri Ze-munu, Deč) in katoliške župnije z ozemlja Kraljevine SHS (Novi Bečej, Štrigova, Zagreb - Sv. Duh, Su-tlanska Poljana, Brdo na Kupi, Varcar Vakuf, Klanac u Pazarištu ...). Leta 1925 so ulili zvon tudi za srbsko pravoslavno cerkev v Komicu.128 Božjepotna cerkev na Brezjah je sprva dobila III. prototipne jeklene zvonove, 28. avgusta 1918 pa so jih zamenjali trije novi, ki jih je KID ulila po bo-chumskem načrtu. Ljudje so sprva mislili, da so dobili nazaj bronaste zvonove.129 Bronaste je cerkev ponovno dobila leta 1932, jekleni pa so šli v Šiško. Pohvale za jeklene zvonove so leta 1919 prišle iz Stopič, Dragatuša, Šentilja, s Police, iz Dobrniča in Horjula. Leta 1920 so pohvale prišle iz Zasipa, Šen- 125 GMJ, Arhiv KID, Serija Načrti, m. 413, Načrt za obesitev zvonov za razstavo, brez št., Jesenice Fužine, 21. 4. 1921. 126 Kimovec, Novi zvonovi. Bron ali jeklo?, str. 70. 127 Ambrožič, Terenski zapiski zvonov, zv. 3, Hinje, 2006. 128 GMJ, arhiv KID, Serija Dopisi, m. 57, Dopisi iz navedenih krajev. 129 Slovenec, 31. 8. 1918; Domoljub, 5. 9. 1918; GMJ, arhiv KID, Serija Dopisi, m. 57, Dopis p. Marijofila Holečka KID, Brez- je, 20. 9. 1918. 543 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 64 2016 tjakoba ob Savi, Kamnika in Šenčurja; leta 1921 pa iz Čirč, Češnjevka, s Soteske, iz Zleb, Branka, Britofa, Praš, Sv. Jakoba na Petelincu in Škocjana pri Turjaku.130 Leta 1922 je zadovoljstvo nad zvonovi izrazil rateški župnik Josip Lavtižar, ki je bil tudi sam zvo-noslovec in pisec knjig o zvonovih v dekanijah Radovljica in Kranj. Zapisal je: »Marca 1922 smo dobili 4 jeklene zvonove, glasovi es-g-hes-c, teže 1225, 640, 485 in 242 kg. Vsak posamezen glas je dobro zadet, intervali so pravilni, resonanca traja od 20-30 sekund, skupno zvonjenje pa tvori prijetno harmonijo.«131 Pohvale so prišle tudi iz Kranjske Gore, Podkorena, Prežganja in Banja Loke. Leta 1923 je jeklene zvonove za ljubljansko cerkev sv. Jožefa skladatelj Stanko Premrl ocenil z besedami: »Zvonovi c, d, e, g so glede na intonacijo čisto zadeti in tvorijo zelo ubrano melodično zvonilo. Pri jeklenih zvonovih običajna votlost in krhkost tona se tu komaj nekoliko opazi.«132 Istega leta sta pohvali prišli iz Deča in Vidma pri Krškem. Leta 1924 so zvonove pohvalili v Kapelah, Slivnici pri Celju, Guštanju (Ravne na Koroškem), Št. Vidu pri Grobelnem in Sevnici. Iz dopisov je razvidno, da je ocene zvonov v večini primerov zahtevala KID.133 So pa posamezni župniki z bolj tenkočutnim posluhom ugotovili, da se nekateri jekleni zvonovi ne ujemajo med seboj, zlasti pa ne z ohranjenim bronastim. Vzroka za to sta bila dva: nenatančno opravljene meritve obstoječega zvona in serijsko ulivanje jeklenih zvonov, pri čemer se ni dovolj pazilo na njihovo zvočno kakovost. Zupniki so tudi opazili, da se od blizu razloči, da so zvonovi »železni«, od daleč pa so bili bolj slišni od bronastih, vendar pa niso tako brneli (Izlake). Opazili so tudi razliko v moči velikih zvonov v odnosu do manjših (Dol) in zamolklost posameznih zvonov (Goriče). Težave, ki so se pojavljale pri obešanju večjih jeklenih zvonov, smo že omenili. Največ pripomb je šlo na račun težkega in neenakomernega zvonjenja s posameznimi zvonovi (Šentjernej). Botrovale so mu zlasti težave s prekratkimi (Predoslje, Kamnik, Zlebe, Ljubljana - Sv. Jakob) ali prelahkimi kemblji (Ljubljana - Polje). Pri lopatičastih okroglih masivnih kembljih se je tudi dogajalo, da medeninasti čepi v beticah niso bili dovolj čvrsto nameščeni (Ziganja vas pri Križah).134 Cena jeklenih zvonov je ob koncu leta 1918 znašala 3,5 K/kg, a je že v začetku leta 1919 začela nara- 130 GMJ, arhiv KID, Serija Dopisi, m. 57, Dopisi iz navedenih krajev. 131 GMJ, arhiv KID, Serija Dopisi, m. 57, Dopis Josipa Lavtižar-ja KID, Rateče, 19. 7. 1922. 132 Slovenec, 19. 9. 1923. 133 GMJ, arhiv KID, Serija Dopisi, m. 57, Dopisi iz navedenih krajev. 134 GMJ, arhiv KID, Serija Dopisi, m. 57, Dopisi iz navedenih krajev. ščati in je ob koncu leta znašala 8 K/kg za večje in 8,5 K/kg za manjše zvonove. Stopiški župnik Zitnik je zato odpovedal naročilo za dva zvona,135 nekateri pa so prosili za odlog plačila. Leta 1923 je bil dobavni rok za naročene zvonove 5-6 mesecev, v prvi polovici leta 1924 3 mesece, v drugi pa 6-8 tednov. V naslednjih letih je povpraševanje po jeklenih zvonovih postopoma ugašalo, zato so jih tudi prenehali ulivati. Sklepna misel Resnici na ljubo so se jekleni zvonovi KID do današnjega dne obdržali kot relativno trpežni inštrumenti, saj so le redki od njih počili. Seveda pa jim čas v prihodnje zaradi korozije ne bo prizanašal, kar se kaže zlasti na tistih jeklenih zvonovih, ki so v zvonikih pri linah izpostavljeni dežju in snegu ter imajo že nažrto povrhnjico. V porozno litino zaradi tega vstopa voda, ki posledično pospešuje njihovo rjavenje in razpadanje. Ob nabavi so bili mišljeni kot začasna »rešitev«, a so zaradi neugodnih ekonomskih časov po obeh svetovnih vojnah ostali. Ljudje so se nanje privadili, čeprav so številni od njih glasovno neustrezni. Kot taki ostajajo spomenik svojega časa in truda livarskega mojstra Franca Torkarja, ki jih je s sodelavci ustvaril. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI GMJ, arhiv KID - Gornjesavski muzej Jesenice, arhiv Kranjske industrijske družbe Serija Knjige, Zelezo-livarna, začeto 1. maj 1923. Serija Dopisi, m. 57, Dopisi župnij KID. Serija Personalia, m. 52, Matična knjiga delovodij in Matična knjiga obratovodij, Personalni listi. Serija Načrti, m. 411-414, Livarna zvonovi. t. e. 57, Jekleni zvonovi 1918-1928. t. e. 132, a. e. 976, Livarna. NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL, Škofijski arhiv Ljubljana, Fond Spisi V, š. 349, Zvonovi, Popis zvonov 1931/1932. NŠAM -Nadškofijski arhiv Maribor Fond Škofijska pisarna, š. D XXVI, Dravograd. ZASEBNI VIRI Ambrožič, Matjaž: Terenski zapiski zvonov, zv. 1-5. 135 GMJ, arhiv KID, Serija Dopisi, m. 57, Dopis Zupnije Stopi- če KID, Stopiče, 22. 10. 1919. 544 64 2016 3 KRONIKA 64 MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 ČASOPISI Domoljub, 1918. Slovenec, 1918. LITERATURA Aljaž, Jakob: Dovška župnijska kronika 1889-1923. Ljubljana: PD Dovje - Mojstrana, 1989. Ambrožič, Matjaž: Zvonarstvo na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, 15, 1993. Ambrožič, Matjaž: Župnijska cerkev sv. Fabijana in Boštjana ter sv. Jerneja v Kočevju in njene podružnice. Kočevje: Župnija Kočevje, 2003. Bakrene pavke naj se darujejo v vojne namene. Ljubljanski škofijski list, 50, 1915, št. 9, str. 103. Gnirs, Anton: Alte und neue Kirchenglocken. Band I. Wien: Kunstverlag Anton Schroll & Co., 1917; Band 2. Karlsbad und Leipzig: Verlag von Walther Heinisch, 1924. Izločevanje umetniških in spomeniških predmetov iz vojne kovinske zbirke. Ljubljanski škofijski list, 51, 1916, št. 8, str. 91-92. Jekleni zvonovi. Ljubljanski škofijski list, 51, 1916, št. II, str. 115. Katalog zvonov. Ljubljanski škofijski list, 51, 1916, št. 3, str. 30; št. 6, str. 73. Kimovec, Franc: Novi zvonovi. Bron ali jeklo? Cerkveni glasbenik, 43, 1920, str. 69-73. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Kramer, Kurt: Glocken in Geschichte und Gegenwart. Band 1. Karlsruhe: Badenia Verlag, 1986; Band2. Karlsruhe: Badenia Verlag, 1997. Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970. Nakup bakra. Ljubljanski škofijski list, 51, 1916, št. 1, str. 8-9. Oddaja cerkvenih kovinskih izdelkov. Ljubljanski škofijski list, 52, 1917, št. 6, str. 63-64. Oddaja zvonov II., Ljubljanski škofijski list, 52, 1917, št. 9, str. 95. Oddaja zvonov vojni upravi. Ljubljanski škofijski list, 51, 1916, št. 6, str. 65-68. Samassa, Maks: K zgodovini zvonarstva v Ljubljani. Kronika, 1, 1934, št. 3, str. 174-179. Svoboda, Henrik: Zvonarstvo v Sloveniji. Sejemski vestnik ljubljanskega velesejma 1924, Ljubljana, 1924, št. 4, str. 73. Walter, Karl: Glockenkunde. Regensburg und Rom: Verlag von Fridrich Pustet, 1913. Weissenbäck, Andreas in Josef Pfundner: Tönendes Erz. Die abendländische Glocke als Toninstrument und die historischen Glocken in Osterreich. Graz, Köln: Verlag Hermann Böhlaus Nachf., 1961. Zvonovi v vojne namene. Ljubljanski škofijski list, 50, 1915, št. 11, str. 124-125. Zvonovi. Ljubljanski škofijski list, 51, 1916, št. 9, str. 98-99. INTERNETNI VIRI https://de.wikipedia.org/wiki/B%C3%B6hler-Ud- deholm (pridobljeno 5. 11. 2015). https://de.wikipedia.org/wiki/Liste_von_ Glockengie%C3%9Fereien (pridobljeno 4. 10. 2015). SUMMARY Cast steel bells of the Jesenice Ironworks of the Carniolan Industrial Company This year marks the 100th anniversary of the first requisition of copper bells during the First World War, which led the Jesenice Ironworks of the Carniolan Industrial Company to launch the production of cast steel bells. Eight times cheaper than their copper counterparts, steel bells became a highly sought-after commodity among churches after the war. Master founder Franc Torkar and the ironworks' leadership saw a huge business opportunity and set to work. It took them less than a year to "solve" numerous problems that arose in developing and designing cast steel bells, into which the Carniolan Industrial Company incorporated all its technical, technological and musical knowledge. After nine months of elbow grease and upon realisation that cast bell production required substantial experience and tradition, they ultimately abandoned their own development of cast steel bells and adopted the well-established design of the Bochum steel foundry, which they modified several times for their own purposes. The first cast steel bell in Jesenice was experimentally produced on 6 June 1916, almost concurrently with the first wave of requisitions, and probably according to the designer's plan, which displayed a markedly insufficient knowledge of bellfounding. The oldest known design for Jesenice's steel-bell Prototype I was drawn up on 9 October 1917 by Torkar's assistant Schwartz. Torkar and Schwarz designed steel-bell Prototype II on 2 October 1917, probably on the basis of an obtained sketch that has been lost. Due to the poor sound quality of the Prototype II series, Torkar and his associates decided in early December 1917 to design steel bells on the basis of the copper bell cross-section. Ultimately, they hit a dead end working on the design for Prototype III. At the end of February 1918 disproportionately large diameters, thicknesses and weights as well as excessively 545 3 KRONIKA MATJAŽ AMBROŽIČ: JEKLENI ZVONOVI JESENIŠKE ŽELEZARNE KRANJSKE INDUSTRIJSKE DRUŽBE, 527-546 64 2016 intense strike tones of Prototype III led Torkar to undertake parallel designs of cast steel bells in thin cross-sections. The development of Prototype IV must have proved a daunting task. After unsuccessful attempts to come up with a satisfactory result, Torkar and his associates had no other option but to resort to a well-tested method of steel bellfounding. The ultimate solution for the Carniolan Industrial Company came in June 1918, with the acquisition of the design devised by the steel foundry Bochumer Verein für Gußstahlfabrikation, which the Jesenice Ironworks partially modified and improved. The second modification of the design for the bell with the strike tone a1 was made on 21 January 1919. The bell was renamed "Modell neu". The technical develop- ment of Jesenice's cast steel bells came to a completion on 9 December 1922, with engineer Bachmann's third design for a new bell with the strike tone a1 weighing 480 kg. The poor sound quality of steel bells, coupled with the risk of corrosion, left authorities on bells, in particular Dr. Franc Kimovec, with major doubts over their cost-effectiveness. Nonetheless, people and many parish priests embraced them as a satisfactory solution, given that the financial situation at the time did not leave much leeway for the purchase of new copper bells. The Jesenice Ironworks engaged in bellfounding in the period 1916-1929 [1930], during which it produced about 2200 cast steel bells. 546 64 2016 3 KRONIKA 64 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 792.077(497.4Jesenice)"1918/1940" Prejeto: 6. 6. 2016 Aljaž Pogačnik univ. dipl. um. zgod., višji kustos za kulturno zgodovino in galerijsko dejavnost, Gornjesavski muzej Jesenice, Cesta Franceta Prešerna 45, SI—4270 Jesenice E-pošta: aljaz.pogacnik@gmj.si Jeseniška Talija v času med obema vojnama in repertoarji posameznih odrov IZVLEČEK Članek obravnava gledališko dejavnost na Jesenicah v času med obema vojnama, ko je sočasno delovalo več gledaliških skupin. Ta oblika množičnega kulturnega udejstvovanja predstavlja začetek kulturnega preporoda na Jesenicah. Prva dokumentirana slovenska organizirana gledališka dejavnost se je na Jesenicah začela že leta 1897 z ustanovitvijo Katoliškega delavskega izobraževalnega društva. Z dramskimi sekcijami so kmalu nato začele tudi druge delavsko prosvetne organizacije, kot sta Sokol in Svoboda, ki sta svoj razcvet doživeli v času med obema vojnama. Jeseniške kulturne organizacije so pri oblikovanju svoje programske politike skoraj v vseh svojih razvojnih stadijih kolebale med estetskimi ter trenutnimi družbenimi, gospodarskimi in političnimi cilji. KLJUČNE BESEDE Amatersko gledališče, gledališko društvo, delavski oder, katoliški oder, sokolski oder, repertoar, kulturno delovanje. ABSTRACT THEATRICAL ACTIVITY IN JESENICE IN THE INTERWAR PERIOD AND REPERTOIRES OF INDIVIDUAL THEATRES The paper discusses theatrical activity in Jesenice during the period between the World Wars, in which several theatrical groups operated at the same time. This form of mass cultural participation constitutes the beginning of Jesenice's cultural revival. The first documented organised Slovenian theatrical activity in Jesenice began already in 1897, with the founding of the Catholic Workers' Educational Club. Drama sections were soon also initiated by other workers' educational organisations, such as Sokol and Svoboda, which reached their peak in the interwar period. In developing their programme policies, Jesenice-based cultural organisations oscillated during almost every development phase between aesthetic and current social, economic and political objectives. KEYWORDS Amateur theatre, theatre club, workers' stage, Catholic stage, Sokol stage, repertoire, cultural activity 547 3 KRONIKA_64 ALJAŽ POGAČNIK: JESENIŠKA TALIJA V ČASU MED OBEMA VOJNAMA IN REPERTOARJI POSAMEZNIH ODROV, 547-560 2016 Gledališka dejavnost, ki se je na Jesenicah izoblikovala na prelomu iz 19. v 20. stoletje kot ena izmed glavnih zvrsti posvetne kulturne dejavnosti, ostaja še dandanes del splošne kulture jeseniškega človeka. V obliki amaterskega gledališkega odra je odkril način uresničevanja ustvarjalnih, oblikovnih in estetskih napetosti. Poleg že obstoječe literature, različnih kritik in člankov sočasnega časopisja so mi bila pri raziskovanju razvoja jeseniške Talije v oporo pričevanja posameznih igralcev in režiserjev. Predvsem pa sem se oprl na arhiv Svobode oziroma Enakosti ter zbirko gledaliških plakatov in gledaliških listov, ki jih hrani Gornjesavski muzej Jesenice. Kakšnih bolj podrobnih ali zanesljivejših dokumentov o gledališki dejavnosti na Jesenicah zlasti v zgodnejšem obdobju žal ni ohranjenih. Priloženi seznam repertoarjev jeseniških medvojnih odrov sestavljajo le tiste premierne dramske uprizoritve, ki so izpričane tudi v virih, literaturi in periodiki. Več dramskih del zagotovo ni zajetih na tem seznamu, saj iz posameznih letnih poročil o delovanju društev razberemo, da so dramski odseki na sezono povprečno odigrali okoli 6 novih oziroma skupaj z reprizami vsaj okoli 20 predstav, zato lahko sklepamo, da se bo z odkritjem novih arhivskih virov še dopolnil. Gledališka ilmlvo Alj&Z v Ireknrcro dm ii; i J^enic;ih RItbj i sleda I ¡sli o sezono £?C\ XLc>b 20. uri »h rimi 4 PLAVŽ lan 'I p^M > Kimat Vadi: [frm-ez 1SHE; i+tim t* uflnkl 9 knpmn I ■■ 1 Sin imii iT -'V' ;" ' -' • —«— IW*« « - NA m m I —< Irtj iW 1. 11 ■ ■ flp^ V*I>|1I1Llt A. Itngunili Let - . - ... I^rilm V, Dr, CŠnn. ¿JvöWt ..........- klen A ff. ¡"iunff ^ipoVH'. nnv-ijirL .....2rn V. SUvliO Miri i i tli jil uilf - . , Likovii 5) vrnili, trto vi C r . - S^iile i i /npnilr . . . ¿ilj^i.iiiii K^pjiin . Zijp^n A ü i t: jrtf.n-,1 f ni jiifcar Pslr-irj-nc A V ri.ii*Tiili. (in jipovrirltJ............l Piti A, I.ioi 1 „ .. . I - . . Afi(iirv4i!