526
JANKO LOKAR:
JOVAN JOVANOVIČ ZMAJ.
KNJIŽEVNA ČRTICA.
RJ^All^jIv uk, čigar mentor je bil bistro-sf^5vS?jf?J urnni kopitar, je pokazal ny^^^l^f srbskim književnikom pravo, W?3®ilŠfc'w ^ prosveti vodečo pot na ^^^^^^^^ narodni podlagi, P. P. Nje-^^^^^^^M L0^ *n Branko Radičevič i) ^ss^^^^^ sta jo pa ugladila. Njima so sledili drugi ... na vseh straneh so vstajali klicarji naroda in mu oznanjali po dolgi, v političnih in družabnih odnošajih utemeljeni smrti dan vstajenja, dan življenja. Med njimi se je oglasil štiri leta pred Radičevičevo smrtjo Zmaj, ob katerega grobu plaka ravnokar slovanski jug.
Zmaj Jovan Jovanovič se je rodil v Novem Sadu, znanih „srbskih Atenah", 23. novembra 1833. Na mestu rojstne -mu hiše se dviga zdaj ponosno poslopje srbske velike gimnazije. Očetu je bilo ime Pavel, materi Marija. Jovan pa ni bil njijin edinec.
Pavel Jovanovič je bil mestni svetnik in župan novosadski. Mesto mestnega senatorja je bilo za časa municipialnega zistema, ko so bila svobodna kraljeva mesta tako-rekoč male republike, vrlo ugledno. Poleg tega je dobila rodbina Jovanovičev plemstvo, ko je vladal cesar Leopold II. Modra kri pomaga še dandanes marsikomu, takrat je imela pa še več magičnih sil v sebi. Jo vanoviči so bili pravzaprav v Novem Sadu priseljenci. Zmajev ded se je bil namreč tja priselil od sv. Tomaža. Bil je majhen človek ta-le ded, pa so ga bili nazvali pri sv. To-
0 Branko Radičevič, roj na Brodu v Slavoniji, je umrl na Dunaju 1.1853. Sam je izdal dve zbirki pesmi: I. 1.1847., II. 1 1851., obe na Dunaju. Ostalino je izdal kot tretjo knjigo njegov oče v Temešvaru 1.1862. Vse tri knjige so izšle skupaj v Novem Sadu leta 1867. Brankov oče sam je prevel Schillerjevega »Viljema Telia" (Dunaj 1847).
mažu „Kiš-Janoš" t. j. mali Ivan. Ime se je obdržalo i v Novem Sadu, tako da je znal tu malokdo za ime Jovanovič. Zmaja samega niso klicali sošolci na srednji šoli drugače kot „Joca Kiš-Janoš"; ta prišvrk mu je ostal, ko je bil že na vseučilišču. Omenjeni ded je bil arhivar v Novem Sadu. Kar se tiče plemstva, omenim, da se je Zmajev oče še podpisaval „plemeniti". Zmaj sam je bil demokratskega duha in je opustil privesek ,pl.', dasi sta izkušala vcepiti oče in mati, oba aristokratskega mišljenja, isto naziranje tudi deci. Mladi Jovan je moral nositi rokavice in slamnik. To mu je bilo seveda hudo. Njegovi sodrugi, ostali novosadski paglavčki, so letali gologlavi in bosonogi po cestah in ulicah, se valjali po prahu in se v trenutkih posebno zidane volje tudi ometavali ž njim. Jovan pl. Jovanovič pa je moral čuvati roka-vičice in beli slamniček. Tudi še nekaj drugega mu je delalo zgago v otroških letih. DomaČe služkinje, večinoma Ogrke, so ga klicale ,ifjur' — gospodič. Novosadski nepridipravi so izvohali ta lepi naslov, in pri prvi priliki se je culo, ko so se naveličali iger, od vseh strani: „lfjur... ifjur..." Z drobnimi prstki so kazali na nadebudnega ifjura. Ta jo je pa plakajoč ubral domov ...
Kot deček se je Zmaj mnogo sukal okrog tetke. Naučila ga je marsikako staro junaško pesem, med drugimi pesem o Sekuli junaku. Mnogokatero pripovedko o vilah in rojenicah ali pa zgodbo o opevanih hajdukih je Čul iz njenih ust. Prva učitelja sta mu bila oče in tedanji novosadski svečenik Djordje Vukovič. Iz njegove mladosti si pripovedujejo še sledeče: Nekako okrog leta 1840. se je ustavil po stari navadi Sima Mi-lutinovič Sarajlija1) na potu iz Peste v Beli-
!) Sima Milutinovic se je rodil v Sarajevu leta 1791. Učil se je v Belem gradu, v Karlovcih in Se-
527
grad v hiši Zmajevega očeta. Odhajajoč se hoče posloviti tudi od malega lvančka. Toda ta spi. Hočejo ga zbuditi, kar pa ne pripusti Sima. Skloni se k dečku in ga poljubi na čelo.
To je bilo Zmajevo posvečenje v pesnika.
Odločen za šolo je obiskoval po dovršeni osnovni šoli novosadsko gimnazijo, nadaljeval je srednješolske nauke v Halašu, dovršil pa v Požunu. Za tem je študiral pravo na peštanskem, praškem in dunajskem vseučilišču. Vendar so ga zanimale bolj naravoslovne vede, zlasti zdravilstvo. Kot akademik je bil Zmaj veseljak. Nikdar ni ,kvaril' druščine, ampak je šel, ako je bilo treba, zadnji domov. Rad se je izkazal kot ,Bačvanin', kakor pri nas marsikdo, da je ,Dolenjec' ali list štajarskih vinorodnih goric. Tako n. pr. so pili nekoč pri dijaški zabavi vino, a vode niso smeli primešavati. Zdaj že pokojni Ivan Boskovič prinese steklenico vode in vpraša z resnim glasom vsakega tri poti: „Ali se odrečeš satanu?" Vprašani je moral odgovoriti: „Odrečem se", — šele na tretje vprašanje: „Odrekel sem se." Ko pride Boskovič do Zmaja, odreže se ta hitro na prvo vprašanje: „Od-rekel sem se, odrekel sem se, odrekel sem se."
L. 1861. mu je umrl oče. V isti dobi so se zgodile važne izpremembe. Avtonomija ogrskih municipijev se je vrnila. Na podlagi izpremenjene uprave je bil izvoljen Zmaj v Novem Sadu za mestnega podbeležnika. Toda prah aktov mu ni prijal. Niti leto in dan ni ostal v službi mestne uprave.
V letu očetove smrti ga je očarala Jev-rosima Ružica Ličaninova, Novosadkinja, ,to rumeno čedo (dete), melem (balzam) naših rana, to proleče živo sred jesenjih dana'. Vzel jo je za ženo. Ta ljubav je spomina vredna zaradi tega, ker je neposredni povod
gedinu. Bil je učitelj poznejšemu črnogorskemu pesniku in vladiki Petru Petroviču Njegošu (1813—51). Umrl je v Belem gradu. Šel je po najlepšem potu, da postane pravi narodni pesnik srbski, a učeni klasicizem ga je zmel nekoliko.
najlepših Jovanovičevih pesmi „Djuliči" (Rože ; djul je turška beseda in pomeni toliko kot roža), ki so izraz čiste, srečne ljubezni, in ciklusa „Djuliči uveoci" (Uvele rože), pre krasnega izliva pesnikovega srca ob smrti ljubljene družice. Ciklus je poln nežnosti in globoke melanholije, kakor jo zmore le jugoslovanska duša. Težko mu najdeš para v srbo-hrvaški literaturi.
Leto pozneje (1862) se je izpraznilo nad-zorniško mesto v „Tekelianu", srbskem zavodu v Pesti. Jovanovič poprosi zanj, češ to bi bila najlepša prilika, da dovršim zdravniške študije. Tedanja upraviteljica „Matica Srbska" ga imenuje v resnici v začetku leta 1863 za nadzornika. Tako je postal Zmaj iznova dijak. Na svojem novem mestu je bil ognjišče na peštanskih velikih šolah učeče se mladine. Izbrala si ga je za predsednika društvu „Preodnici". Toda čez sedem let (1870) se zahvali za nadzorništvo in odide v Novi Sad kot praktičen zdravnik. Služboval je na raznih krajih : v Pančovi (tu mu je umrla žena 1. 1872.), Karlovcih, St. Futogu, kjer so mu pokopali hčerko Smiljano1), v Kamenicah, na Dunaju, v Belem gradu, Zagrebu in drugod ; ponekod je služil po večkrat. Nikjer se mu ni slabo godilo, a nikjer ga ni dolgo strpelo, dasi je živel povsod v časti in spoštovanju. Z Dunaja se je vračal početkom maja 1. 1889. v Sremske Kame-nice. Novembra 1. 1890. je bil že v Belem-gradu. Zapustil ga je avgusta 1898 in odrinil v Zagreb. V Beligrad je bil pozvan kot dramaturg narodnega gledišča, kateri časti se je pa odpovedal pozneje vsled prevelikih poslov na pozorišču in tudi zaradi drugih neprilik.
Smrt ga je dotekla v Kamenicah 14. junija 1. 1. kot nestorja srbskih pesnikov. Leto poprej je gledal slavlje sedemdesetletnice svojega rojstva .. .
*) Junija 1899 so ji postavili po požrtvovalnosti „Srbske ženske zadruge v Futogu" ob veliki udeležbi naroda (prisotni so bili vsi učitelji s šolsko mladino) graniten spomenik na grobu z nadpisom: „Smilja Jovanovič Zmaj-Jovina, rodj. 1872. godina, umrla 1873, maja meseca."
528
JOVAN JOVANOVIC ZMAJ.
II.
Ob petindvajsetletnici Jovanovičega književnega delovanja so mu poklonili Srbi iz Novega Sada srebrn lovorov venec s svilnato trobojnico, na kateri so bila z zlatom uvezena od L. Kostiča naročito za to priliko spevana slova:
Naše želje, naše tuge i tvoje su bile, te zato je danas naša slava tvoje vile!
Stiha predočujeta precejšen del vsebine Zmajevih pesnitev. Vse one kaplje krvi, ki so iztekle iz ran njegovega naroda, so kapljale tudi iz njegovega srca . . . Delil je s Srbstvom gorje in jad, veselje in radost. Globoko v duši je čutil, da
gdje je bola, gdje je jada,
pjesma blaži; gdje se klone, gdje se pada,
pjesma snaži...
529
Najvažnejši dogodki i) v povestnici Srbov, njihova stremljenja, njihovi trudi in napori, njihovi boji z notranjim in zunanjim so-vragom —: vse se zrcali v Jovanovičevih poezijah.
Oj, Srbijo, postojbino divna, i junaci, diko i ponose, oj, slobodo, pogaženi cvete, srpsko ime, porušena crkvo ...
To je obupen, žalosten vzklik o Koso-vem, kjer je bila zapečatena usoda Jugoslovanov.
Toda pesnikovo obzorje ni omejeno na srbske meje, tudi ne na slovansko zemljo samo. On poje i pesmi kakor: „Pariz pade", „Milostljivi Evropi na grobu ustreljenih komunistov" itd.
Ravnokar omenjena tvarina se prilega v prvi vrsti epiki. Ista zavzema v resnici v Zmajevih delih velik, prevelik prostor. Po številu njegovih epičnih pesnitev bi mu morali prisoditi odličen epičen talent, dasi ni imel tega nikdar v posebni meri. Največja hiba njegove Muze je ravno ta, da se je prerad posluževal epičnih snovi in zašel tako v bojne pesmi, kakor da bi hotel opravičiti ime Zmaj z bojevitostjo, z zmajevskimi proizvodi. To je čutil tudi sam, ko je pel:
Ja bih bio pesnik mira,
mrska mi je bojna truba —
bio b' mekši od leptira, golubiji od goluba.
Ja bih bio pesnik mira, jer to duši mojoj prija,
pesnik sloge, pesnik srede i idilskih harmonija.
Ja bih bio pesnik mira, — al' nasilje mira neče ...
I ja moram, kletvo moja!
želet' mača, želet' krvi, moram želet' grozna boja,
oh, da barem padnem prvi!
(„Ja bih bio ...")
In tak je Zmaj v resnici: pesnik mira, pesnik sreče, skoz in skoz lirska duša, pesnik čuvstva in  nastrojenja.   V tem  zadnjem se
razločuje od patetičnega in reflektujočega Preradoviča. Lazar Kostič, Jovanovičev so-drug in eden najodličnejsih srbskih književnikov, pravi v svoji 1. 1902. izišli, 453 strani obsegajoči monografiji o Jovanu Jovanoviču Zmaju (Zmajovi): „Stvorio ga Bog, da bude slavulj . . ." Kot slavec je Jovanovič v istini velik, občudovanja vreden. Najsrečnejši se mi zdi v onih  pesmih,  kjer opeva ljubav.
To je ono čuvstvo, ki dremlje globoko v človeških dušah in ga prebudi pri materi smehljajoče se detetce, pri mladeniču pogled črnih mladenkinih oči.
Kako  mehko zvene" na primer granesi:
Nočca bajna, nema tajna, samo zvezda šapče sjaj; srce Cuje slatke struje tihomirni uzdisaj. Po uzdasi' plove glasi vasionu obli poj — vse uzdiše ... više ... više o ljubavi večitoj.
A tiho, otožno se glasi pesem zapuščenega dekleta:
Što je pala siva magla?
Poslao je Bog,
da ne vidim kitne svate
nevernika mog.
Ne diži se siva maglo,
zakri zgažen cvet,
mojih jada, mojih suza,
da ne vidi svet. —
Zmajeva lirika je včasih burna in za-nosna, včasih mirna in blaga; zdaj je vesela in radostna, zdaj zopet otožna in polna temnih slutenj in črne boli. Čujte pesem v Jeseni":
Šeta starac perivojem
zabrinuto x).
Još je lišče na drvetu, —
al' je žuto.
Šetao je, umoren je,
pak je seo.
Još po neki cvetak vidi, —
al' iiveo.
Još sve tiče ne odoše daljne pute;
eno jedne, druge, treče, — ali čute2).
!) Prim. »Vidov dan", »Srbska vojska se približuje Kosovemu" in slične.
-DOM IN SVET" 1904. ŠT. 9.
i) zabrinuto = v skrbeh.
2) čutiti, tim, v. impf. = molčati.
34
530
I ne boli srce više, — samo bridi'); još bi s' našla suza koja, al' se stidi.
Lirika mu je podobna potoku: vrvi in peni se čez skalovje, šumi in žubori, a v kotanjah in dolinicah se plazi tiho in po lahko, brez šuma in žuborenja . ..
Omeniti je treba tu še neke druge strani Jovanovičeve Muze. To so njegove satirične pesmi. Z bridko satiro je posegel v družabno in politično življenje svojih rojakov, vihtel brezobzirno bič in dosegel ne redko znatne vspehe. Kljub brezobzirnosti se je čuval pamfletizma. Srbi vedo ceniti to njegovo delovanje in mu pojejo navdušene hvalospeve. Satira mu je večinoma ostra, le tuintam se nam zdi želo pretopo. Morda izvira to odtod, ker je treba poznati pri taki vrsti poezije natanko razmere in osebnosti, kraje in one fine nitke, ki prepletajo človeško družbo. Mi smo pa kolikor toliko oddaljeni od Zmajevih mest. Kot zgled iz te pesniške panoge Vam bodi: „Šta rade?" (1867):
Iz Srbije pitaju nas:
„Šta rade Madjari?" Na miru su   — A kod vas
šta rade žandari?
Neka živi napredak! Neka živi slavlje! Lepo je to pitati se za junaČko zdravlje!
Ako pa hočete izvedeti, kaj je prava narodna filozofija, narodni humor, berite:
Oj, Bože moj!
Haj, da su mi, naj, da su ti
dva djumišli2) grada,
koji vrede punu vreču
največih dukata, —
oj, Bože moj!
Pa da jedan čaru damo,
a drugi veziru,
da nas ovde u kolibi
ostave na miru,
oj, Bože moj!
0 bridjeti, bridim, v. impf. = lat. prurio, nem. jucken.
2) djumišli,. adj. indecl. = srebrn.
Nikakor ne smemo pozabiti Jovanovičevih otroških pesmi, ker so mu baš one ne malo pripomogle do splošne popularnosti. Evo vam ene z naslovom:  „ Vetar."
Ja sam vetar, dižem prah, zar vas nije, deco, strah! Sad sam dete kao vi, pa carlijam 0 koje gdi2); sad sam vihor, momče holo, igram kolo naokolo; sad vam cicim3) kao guja*), sad sam vetric, sad holuja, zatvorite prozor, vrata, da vas vetar ne zamlata5); ja sam vetar, dižem prah, zar vas nije, deco, strah!
Srbski listi stavijo Zmaja v vrsto prvih svetovnih detinskih pesnikov. To je pretirano. Precej njegovih pesmi za otroke je ali prevedenih iz drugih književnosti ali jim je vsaj misel tuja. Tudi je v otroških pesmih prevelik pedagog. Mlade Srbe in Srbkinje hoče vzgojiti za vrle rodoljube. Vedno iste poučujoče snovi se pa kmalu naveliča otrok. Rodoljubje je tudi krivo, da govori njegova deca preresno, pa tudi premodro.
Mislim, da mi ni sila posebej naglašati, da je hodil Zmaj tudi v veliko, neizčrpljivo šolo narodnih pesmi. Čaru, ki je premagal srca tujih, neslovanskih narodov, ki ometa-vajo z blatom najraje vse, kar je slovanskega, se umevno ni mogel ustavljati. Udaril je ob strune — in zazveneli so pravi narodni akordi. Zadivljen jih poslušaš. Tako n.pr. v „Ludjanem Stojanu in oblakinji vili":
Puče puška ludjana Stojana, tek onako, da se šenluk6) gradi. Leti djule7) zvizdom i fijukom, pak pogodi u oblaku vilu, pogodi je baš u desno krilo. Vila pade, a Stojan dopade8).
!) čarlijati, carlijam, v. impf. ~ pihljati.
2)  gdi = gdje.
3)   cičati, cim, v. r. impf. == glas ci... ci posnemajoči glagol.
*) guja f. = kača.
5)  zamlatati, tam = podreti, k tlom pritisniti.
6)   šenluk m. = veselje.
7)   djule, leta n. = kroglja.
8)  dopasti, -  padnem, v. pf. = priteči.
531
Kad zagleda oblakinja vila,
kakove su oči u Stojana,
kakvo lice, kakve obrvice,
vila zbori1), a srce joj gori:
„Oj davori. ludjani Stojane,
što ne slomi oba dva mi krila, —
s jednim krilom ni momom2) ni vilom!a
Na važnem mestu stoji Jovanovič v srbskem slovstvu kot prevajateij iz tujih literatur. Srbom sicer ne manjka sličnih pre-stavljavcev, vendar se skoro gotovo ne more kosati doslej nihče v tej stroki ž njim. O tem kaj več v naslednjem poglavju! Tu omenjam še, da je Jovanovič nazadoval v zadnjih desetih letih kot pesnik in spesnil — odkrito rečeno — marsikaj, kar mu ni na čast.
III.
Jovanovič je zbudil pozornost takoj pri prvem nastopu. Zanimanje je rastlo od dne do dne, nazadnje so kritizirali celo kritike o njem, in sicer ne samo z dvema ali tremi stavki, ampak v člankih, ki so bili cesto daljši kot kritike same, kar deloma lahko pripišemo gostobesednosti naših bratov onkraj Kolpe. Kritika ga je splošno hvalila in mu odkazala končno prvo mesto na srbskem Parnasu. Šele v najnovejšem času so se pričeli oglašati nasprotni glasovi. O Ljubomiru Nediču n. pr. je že poročal „Dom in Svet" 1. 1903. na strani 253. Jaz opozarjam še na že imenovano Kostičevo študijo o Zmaju. Ako je kdo poklican, govoriti o srbskih literarnih razmerah in še posebej o Jova-noviču, je sigurno Lazar Kostič. Temeljit poznavavec angleške, francoske in nemške književnosti, je doma i v domačih razmerah. Res je, da prijema na nekih mestih Zmaja prerezko, toda kljub temu je knjiga jako poučna. Glavno napako Jovanovičevo vidi v tem, da je „silom navalio, da bude zmaj", dasi ni imel zmožnosti za to.
Zmaj Jovanova dela so izšla večinoma že vsa v zbirkah ; nekateri v teh izdajah se nahajajoči  proizvodi   celo posebej (glej na
1)  zboriti, rim., v. impf. = govoriti.
2)  moma = devojka; v bulgar. splošno mesto dekle.
primer ,Djuliči' i ,Djuliči uveoci'). Izšli so ali pred zbirkami ali za njimi. Prva velika izdaja je prišla na svetlo pred dvaindvajsetimi leti. Naslov se ji glasi: „Pevanija Zmaj-Jovana Jovanoviča. Odabrane celokupne umotvo-rine u pesmi i prozi sa obširnim životo-pisom Zmaj-pesnikovim. 1849—1882. Divot-izdanje srpske knjižare brače M. Popoviča kod ,Svetog Save'. U N. Sadu 1882." Str. 612. Tej izdaji so sledile druge knjige in knjižice. V njih se nahajajo tudi prevodi, največ od J. Aranyja („Toldi" in „Toldijeva smrt" — dva znamenita epa), M. Jokay-a, Aleksandra Petofija, Kolomana Tothe, Berangerja, H. Fallerslebna, F. Freiligratha, Goetheja, Gruna, R. Hammerlinga, Heineja, ljubljenca Zmajevih mladih dni, Lenaua, Lessinga, S. H. Mo-senthala, J. G. Seidla, Uhlanda, Lermontova, Nekrasova, Polenskega, Puškina. Jovanovič je prevedel tudi Tennysonovega „Enocha Ardena" in Madacsevo »Človeško tragedijo". Prevajal je tudi iz našega slovstva. Prešernov moto je prestavil tako-le:
Dugo sam se nad'o i strahovo mlad; izgubi se strava l\ izgubi se nad. Srce je mirno  — ali nije srečno sad; natrag želi stravu, natrag želi nad.
Dokaj prevodov je izdal samih zase (glej „Pesme Mirza Šafije"). Prevajal je vestno, v elegantnem slogu; mestoma presegajo prevodi izvirnike. Iz prevedenih stvari se ne da sklepati na Jovanovičev okus; prestavljal je pač, da  seznani  svojce s tujimi proizvodi.
Nasprotno so prevajali Zmaja na tuje jezike, zlasti na nemščino2), madjarščino in francoščino (prim. pripovedko „Vidosava Brankovičeva").
Zmaj Jovan Jovanovič je bil izdajatelj, urednik ali pa vsaj sotrudnik lepega števila srbskih listov. „Srpski Letopis", „Sedmica", „Danica"  in  drugi vedp  o tem. V „Rado-
!) strava f. = strah.
2) Tudi Zmaj sam je poizkušal tu in tam prevesti kako svojo stvarco na nemški jezik.
34*
532
vanu" je priobčeval detinske pesmi. Urejeval in izdajal je beletristični list »Javor", humoristične in satirične liste, kakor „Žiža" (== plamen, iskra), »Starmali" (= pritlikavec), „Zmaj" i). Tiskal je šaljive koledarje, pisal šaljive igre (prim. »Saran" — karp; igra se še dandanes v srbskem gledišču). V zadnji rusko-turški vojski je pokrenil z julijem leta 1877. v Novem Sadu „ Ilustrovano ratno kroniko", ki je prenehala z bojem vred februarja 1878. Kronika je prinašala v listku ponajveč Jovanovičeve šaljive stvari. — V humorističnem časopisu „Mesečaru" je objavil pod uredništvom Dimitrija Mihajloviča 1. 1860. travestijo Subotičeve balade »Sablja-momče cvet-devojče", naslovljeno: »Čemer-deka i Pelen-baka." Šaljivi list „Komarac" je urejeval 1. 1860. in 1861. z Djordjem Raj-kovičem. Ako mu niso ugajala kje tla za izdajanje lista, se je preselil drugam. Mladinski mesečnik „Neven" (=to, kar ne zvene; tolažilno ime za izdajatelja!) je urejeval neprestano od 1. 1880., 1. 1891. je prenehal list. Iznova je začel izhajati v Zagrebu 1. 1898., kamor je šel i Jovanovič za njim. Pa tudi tu je začel kmalu tožiti o slabem zanimanju. Po različnih istočasnih listih je raztresenih precej od njega prevedenih ali predelanih zdravstvenih člankov. V „Orlu" je sprožil 1. 1875. celo vprašanje, ali naj mrtve sežigajo ali pokopavajo. Spisal je tudi „Kuhinjsko kemijo". „Matica Srbska" mu jo je nagradila; če je pa zagledala luč sveta, mi ni znano.
Zmajevo delovanje je torej vsestransko. Ako napiše kdo pri nas vsaka tri leta dve strani, že kričimo: „Naš neumorni, sila delavni rodoljub X. Y." Ta „epitheton ornans" zasluži po vsej pravici Jovanovič. Srbska vlada je vpoštevala to in mu naklonila štiri-tisoč dinarjev letne nagrade.   Leta  1899. je
x) Naslov lista (pisan seveda v cirilici) se čita lahko »Zmaj" ali „3. Maj". 3. maja 1848 je formuliral namreč srbski narod svoje zahteve za osiguranje narodnosti — Ko je pričel Jovanovič 1. 1864. v Pesti izdajati »Zmaja", so se zgrinjali oblaki nad srbskim narodom, in ostrih pušic ni bilo nikdar odveč. Po tem listu so nazvali urednika Zmaj, kar je sprejel sam ter se je vedno podpisaval tako.
praznoval petdesetletnico, odkar je počel orati srbsko literarno ledino. V vseh srbskih mestih so se osnovali odbori, da proslave dostojno ta narodni praznik. Razpisavali so nagrade za najboljše „zmajevke", himne v pesnikovo čast, izdajali so njegova dela, n. pr. „Djuliče" *) in „Dečje pesme"2) — te v 8000 iztisih, — in poživljali ljudstvo, naj časti njega, ki mu je ustvaril geslo :
„Ustaj, živi, bori se, ne kloni!" . . .
naj praznuje praznik učitelja mnogih mladih pisateljev3).
In Srbi so razumeli ta oklic. „U ovim ne baš najlepšim danima sadašnjice srpske slavlje ovo narodno hoče zar da pokaže, da još nije sve satrlo bezumlje mahnito4), da narod živi ..." piše »Brankovo Kolo" št. 24. 1. 1899.
Tudi izven srbske narodne meje se je slavilo ime Jovanovičevo. Celo srbska omla-dina v Parizu  je priredila »Zmajev večer".
,Čika Jova-Zmaj' nazivajo njega, katerega je pozdravil Ljubomir F. Nenadovič v »Srbskih ilustrovanih novinah" 1. 1882., št. 35. s sledečimi besedami:
Ni jedna te vila natpevati neče!
Pokupio ti si svo najlepše cveče.
Ta stotine tvojih divotnih pesama
nad meču se samo sa sjajnim zvezdama.
To je niz bisera iz dubine grudi,
to — kucanje srca miliona ljudi.
Pa vendar se je oglasilo za »Snohvatice" kljub agitaciji tako malo, malo predplačnikov, da nam je njihovo število nerazumljivo ...
To označuje drastično žalostne srbske razmere.
i) »Zmajovini Djuliči i Djuliči Uveoci. U spomen pedesetogodišnjice pjesnikova književnoga rada iz-dao odbor za proslavu." 1899. Štampa srpske štam-parije u Zagrebu. Str. 207. Cena 3 krune.
2)   »Dečje pesme Jovana Jovanoviča Zmaja." Izdala srpska književna zadruga. Sa 112 sliki. Beograd. Štamparije kraljevine Srbije 1899. Str. 155.
3)   K. D. M je posvetil knjigo »Plitvička jezera i njihova okolina" (Sa 66 slika i 2 karte. U Zagrebu. Štampano u srpskoj štampariji 1899. Str. 183. Cena 3 krune) »duhovnom štitu roda srpskoga i Velikom učitelju malih."
4)   mahnit, a, o = budalast.
533
Itak se kaže pri Jovanovičevem slavlju napredek. Bili so nedavno časi, ko so praznovali zaslužni srbski književniki na tihem petindvajsetletnice in na tihem legali v grob...
Zmaj Jovan Jovanovič je gotovo mar-kantna prikazen slovanskega juga. O njegovi smrti so poročali med brzojavkami celo nemški časopisi, ki molče najrajši o slovanskih duševnih delavcih, zlasti če so avstrijski Slovani. Pesnik Jovanovič je bil navdušen narodnjak, ne samo Srb, nego tudi Slovan. Ljubil je svoj rod ter mu izkušal zapeti i pesem, katera ga naj bi sokolila na potu za čast in svobodo. Toda tako zanosne himne kot je Nikole I.:
Onam', onamo! za brda ona, govore, da je razoren dvor, mojega čara onamo, vele, bio je negda junački zbor ...
ali pa
Onam', onamo!  za brda ona Milošev, kažu, prebiva grob: onamo pokoj dobiču duši, kad Srbin više ne bude rob —
ni spesnil. Dosegel ni črnogorskega kneza J) niti v „Narodni himni". (Za Srbijo. Napisana 1865, vsled poziva iz Belega grada2), niti v „Himni pančevačkog srpskog crkvenog pevačkog društva":
Pojmu bogu! Njemu poje nebo, zemlja, zvezdokruzi ...
Se največ  zanosa  kaže „Bojna pesma"
(1876):
U boj!
Za narod svoj!
Da crnoj noči svane,
da jarko sunce grane,
J) Nikola I. je odlikoval Zmaja o priliki proslave petindvajsetletnice njegovega slovstvenega delovanja z viteškim križem reda kneza Danila za „nezavisnost Črne Gore". Iz pisma, ki mu ga je pisal, omenjam: „... Želim Vam još dugi slavan život, te da postanete, kao što ste več u veličini pjesništva, drug oni-jem slavnijem pjesnicima italijanskog naroda, koji su sretni bili, da opevaju jedinstvo njegovo."
2) Da se ne da pozvati Apolon, kažejo prologi, slavnostne pesmi itd. našega slovstva.
da Srbin lance zdere, i tešku kletvu spere, kletvu sa srama svog — pa da nas vidi Bog!
Za narod svoj
napred —
u sveti boj! — U boj!
Kot Slovan je zagovarjal slogo med Srbi in Hrvati, opominjal šoviniste k vzajemnosti in nastopal vedno pomirjevalno. To so priznali ob njegovi smrti Hrvatje, katerim je bil vedno ljub gost v Zagrebu. Da pokaže, da ne pozna razlike med Hrvati in Srbi, je popustil včasih cirilico in objavil nekatere svoje pesmi z latinico v hrvaških listih. Vendar se je vsikdar odločno postavil za Srbe, kadar je mislil, da je treba. Starčevi-čevim učencem, ki so izdali nedavno oklic na hrvaško mladino, da naj nikar ne hodi v Prago študirat, ker se navzame tam slovanske solidarnosti in popustljivosti napram Srbom, je posvetil pesem: „ ,Nema Srba!' vele Starčevičevi veliki Hrvati" (1866). Tu, se vprašuje:
A ko je ono što s' u Crnoj Gori
za slobodu bori?
A ko je ono, tužna li mu mati,
što u suznoj Bosni za krst časni pati?
A ko je ono oko Drine, Save itd.
Končuje pa:
Ne bojte s' u napred za ime Hrvata, Srbin zna bratskije prigrliti brata!
Jovanovič piše vobče lep jezik, najlepši v „Djuličih" in njihovem pendantu. Tehniki in rimam pa bi lahko ugovarjali ponekod.
Z Zmajem je umrl mož, ki je znal, da je rešitev Južnih Slovanov v delu in ne v praznem besedičenju in ponašanju z deloma mitičnimi kralji, tudi ne v sklicavanju na svoje narodno pravo, ko ni nikogar, ki bi se ganil in ga preiskal. Ko zahteva nasprotnik: Pokažite nam svoje pravo! — takrat pa se moramo zatekati k troham, ki so jih v naglici zmašili naši za narod vneti predniki pred kakimi štiridesetimi leti. V delu sedanjosti je bodočnost!