Še vince se smejalo bo ...
Zgoraj: vesela trgatev v Franciji Na levi: lepa porenska viničarka pri trgatvi
2C, septembra
te.
Življenje In svet
Ilustrovana tedenska revija
Izhaja vsak petek in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.—, polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—• Posamezna številka Din 2.—.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno 16"lir, celoletno 30 lir. — FRANCIJA, mesečno 4 franke. — ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. — AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. — Amerika in ostalo inozemstvo letno 1 % dolarja. Uredništvo In uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5.
VSEBINA št. 12: Dr. M. Baege: K psihologiji neumnosti. — Srebrna past za bakterije. — Rr.: Na Pirenejih. — Genialni laiki. — Zaroka in ženitev Leva Tolstega. — Razvoj letalstva v sliki in besedi (nadaljevanje). — Stroj namestu pljuč. — Leta in zime v preteklosti. — Voda proti žolčnim kamnom. — Delo zločinske roke. — A d r i-jan B6nyi-dr. M. Robič: Malik. — Reševanje s potopljenih podmornic. — Sto let tujske legije. — Pustolovci v svetu denarja. — človek in dom. — Karikatura. — Tedenski jedilni list — Moderna ureditev pisarn. — Ali je vpliv postelje demoralt-zujoč? — Anekdote. — Deset modernih zapovedi, — Humor v slikah.
Ali je vpliv postelje demoralizujoč?
Človek preživi tretjino svojega življenja v postelji.
»Postelja je najnevarnejši kraj na svetuc, je rekel Mark Twain, >ker toliko ljudi umre T nji«.
Naj bo ta opazka še tako značilna za velikega humorista, poslednja beseda o tem predmetu vendarle ni. Mnogo bolj nevarna od zveze med posteljo in smrtjo je zveza med posteljo in življenjem, zakaj življenje je zavesten problem, v kolikor gre za našo premičnico, in smrt je nezavesten problem, naj bo z njo na drugih planetih kakorkoli. To je tema, o kateri ne moremo debatirati, zakaj vsak človek je individualist in vsak človek ima drugačno vero.
Trditev, da je prav postelja tisto, kar nas najbolj demoralizira, bodo skušali mnogi ovreči. Član »Svete vojske« bo takoj vročekrvno izjavili, da vpliva na moža kakor tudi na ženo najbolj nemoralno tisti sovražnik, katerega v raznih zatohlih krčmah točijo v kozarce. V tem primeru je sovražmik — alkohoL
Drugi se bodo sklicevali na »pokvarjene značaje«, katere naj pošljejo sodniki morale in zakonov tja, kamor spadajo. Drugi bodo spet trdili, da so jetnišnice tisto, kar človeka najbolj demoralizira. V resnici so pa jetnišnice zato tukaj, da sprejmejo že de-moralizirane ljudi v svoje varstvo. Ta pešči-# ca ljudi pomeni le neznaten odstotek človeštva.
Ker hodimo vsi v posteljo, bi morali iz tega sklepati, da smo vsi demoralizirani, kar pa gotovo ni točno. Prav tako, kakor ne bi noben normalen človek mogel trditi, da je zmernost škodljiva, ker bi bila taka trditev protislovna, prav tako tudi normalni čas
spanja 6 ur za moške, 7 nr za ženske, 8 ur za norce — ni tisto, kar bi človeka demo-raliziralo. Dejstvo, da se je večina ljudi odločila za osemurno spanje, je privedlo Tho-masa Carlylea do tega, da je nekoč izjavil, da živi v Angliji več milijonov norcev...
Predolgo ležanje v postelji je tisto, kar demoralizira človeka. Pišem o tem iz svoje lastne, strasne izkušnje.
Več mesecev sem moral prenašati strašne bolečine. Londonski zdravniki so enodušno trdili — čeprav 90 se motili, kakor se je kasneje izkazalo — da boleham za obolenjem bokov in nevralgijo. Neki drugi zdravnik mi je predpisal večidnevni post, meni, ki nisem nikoli mnogo jedel in sem se po več ur na dam posvečal svojim novinarskim dolžnostim.
Po njegovih navodilih sem smel prebirati časopise in drugo lahko čtivo. Delo mi je prepovedal. Po večdnevnem postu mi je predpisal nadaljnje tri tedne ležanja in mi spet prepovedal vsako duševno delo. Potem je zdravnik obolel; po njegovem priporočilu smo poklicali drugega. Ta mi je, ker se moja bolezen ni obrnila na bolje, predpisal novo dijeto. Poleg sadja sem smel jesti tudi meso. Tudi ta zdravnik je vztrajal na tem, da sem moral ostati v postelji, in mi prepovedal vsako duševno delo.
Po nadaljnjih petih tednih ležamja sem vstal; nisem bil tako slab, kakor bd človek pričakoval po osemtedenskem ležanju. Ali duševno sem bil tako demoraliziran, da nisem mogel napisati niti ene vrstice, zakaj vsaka misel je bila zame nezrnagljiv napor.
Kadaljevanje na predzadnji strani
ŠTEV. 12.
LJUBLJANA, 20. SEPTEMBRA 1931.
KNJIGA 10.
Svatba v puščavi
»Kralj živali« pri kosilu
D r. M. B a e g e
K psihologiji
HI ilozofi so opredelili neumnost I kot »pomanjkanje razsodnosti« i ali »nesposobnost za neposred-i no uimevanjje zveze med vzrokom in učinlkom, vodilno mislijo in dejanj am«.
Ta določitev pojma pa se zdii pre-splošna in preveč nedoločna; kajti pomanjkanja razsodnosti in nesposobnost za umevanje zveze med vzrokom in učinkom itd. kažeta tudi bedaik (idiot) in slaboumnilk in vendar ne bomo smatrali idiotstva oziroma slaboumnosti in neumnosti za povsem enaka stanja. Za idiotstvo oziroma slaboumnost označujemo popolnoma nedostajajočo oziroma pomanjkljivo razvito sposobnost mišljenja, ki je posledica prirojena organične manjvrednosti, zlasti možganov ali posameznih njihovih delov. Neumnost pa imenujemo tisti izraz pomanjkljivo razvitega mišljenja, ki je — vsaj v bistvu — posledica nezadostno izdelanih, že obstoječih sposobnosti. Če jo pripisujemo neki določeni naravni razpoloženosti, tedaj jo moramo iskati v prirojeni počasnosti in neokretnosti mišljenja. Da je pa neumnost v glavnem posledek ne-dostaitnega izoblieenja mišljenja, se kaže tudi v tem, da jo je mogoče uspešno pobijati s primernim poukom in izobra-ženjem in pod nekimi pogoji tudi z ustrezajočo spremembo življenskih prilik njenih imetnikov. Zato nam je navada presojati pamet soljudi po stopnji njihove izobrazbe. Naše presojanje je tedaj odvisno od izobrazbene in učenost-ne stopnje človeka, ki ga presojamo. To nam obaneim dokazuje, da ni absolutnega merila za presojanje razsodnosti in tudi ne za ugotovitev neumnosti.
Potrebna je tedaj največja previdnost, če bomo skušali vendarle določiti splošne znaike neumnosti. Upoštevanja vreden migljaj nam daje pri tem okoliščina, da označujemo neumnika često tudi za omejenega, pojme težko dojemajočega in naivnega. Z besedo »omejen« hočemo povedati, da je duševno obzorje takšnega človeka preozko. Ne vidi dovolj daleč in dovolj globoko. Nedostaja mu potrebne uvidevnosti v splošne in posamezne zveze iin v zamotano vzročnost dogodljajev, o katerih govori. Omejenost temelji na nezadostnem znanju in pomanjkljivi izkušnjiL Zato poseduje
neumnosti_
manjše število predstav, ki jim vrhu tega manjka gibčnosti, in zato tudi ni sposoben za tvorit ev tistih mnogoličnih predstavnih zvez, kakršne zahteva temeljito in obsežno umevanje kakšnega dogodka ali stanja. To je često spet v zvezi s tem, da mu manjka zanimanja za mnoge stvari. Njegova pozornost je malo razvita, zato jo more obračati le na najbližje predmete ta dogodke in si pridobiva nezadostno in skrajno površno znanje o svoji okolici, kar ga zavaja spet do površnih in krivih sodb.
Predstavna ubožnost je tudi vzrok, da dogodkov ne more pravilno dojemati, ker ima v svojem majhnem številu predstav premalo iztočišč za uvrstitev novih dojetij in njih zvezo s starimi. Za doumetje novih dejstev, ki leže izven okvira njegovega omejenega obzorja, mu nedostaja zato vsaka možnost. Njegovo predstavno uboštvo mu brani nadalje, da ne more tvoriti obsežnejše splošnih predstav in s tem tudi abstraktnih pojmov. Zaloga noegovih pojmov je malenkostna in posamezni pojmi so nezadostno razviti, nejasni in megleni, vrhu tega jih često krivo uporabfia in so torej neusahljiv vir zmotnih in nepravilnih sklepanj. A ni nesposoben samo za tvoriitev višjih abstraktnih pojmov, nesposoben je tudi takšne pojme doumeti. Novim naziranjem in oblikam mišljenja, ki so izven ozkega okvira njegovega vsakdanjega mišljenja, stoji zato brez vsakega umevanja nasproti in jih večinoma tudi brez nadaljnjega odklanja.
Njegova revna pojmovna zaloga mu naravno ne dovoljuje tudi samostojne sposobnosti presojanja. Manjka mu po eni strani potrebnih iztočišč za nove misli, po drugi strani pa so mu dane miselne zveze tako trdne in otrdele in zavoljo tega tako negibčne, da ne morejo nastajati nobene nove miselne tvorbe. Iz pomanjkljivo razvite sposobnosti za presojanje izvira veliko število karakterističnih načinov mišljenja in vedenja, ki jih zelo dobro označujemo za »naivne«. Tako ne more n. pr. ločiti bistveno od nebistvenega, slučajno od rednega, gotovo od negotovega itd. Zato izreka često prav čudne sodbe in se odloča za prav nerazumljiva dejanja. Ker se je n. pr. kakšno podjetje, ki sa-
mo na sebi obeta uspeh, zaradi nesrečnega srečanja neugodnih okoliščin podrlo, smatra vsa podobna podjetja preprosto za slaba. Ali pa sklepa iz tega, ker se je kdaj v kakšni banki zgodila poneverba, da ni zaupati nobeni banki. Misli tedaj v šablonah in se nagiba k temu. da posploši svoje enkratne izkušnje. Razborito mišljenje pa sloni na tem, da preizkušamo svoje misli in njihove zveze vedno znova na dejstvih in jih prilagodimo novim izkušnjam. Značilno za neumno glavo je tudi to, da proglaša za napačno ali slabo vse, kar ne ustreza njenim izkušnjam in naziiranjem.
Nevednost in nezanimanje, lenobnost mišljenja in nedojemanje, površnost in šablona mišljenja,, slabotnost presojanja in nekritičnost, predsodki in nepoučlji-vost, predvsem pa pomanjkanje uvidevnosti dn umevanja za zamotane zveze in vzročnosti so torej bistveni znaki neumnosti. V vedenju človeka pa se izraža po stopnji izobrazbe in značaju njegovem v najrazličnejših oblikah, n. pr. kot duševna nesamostojnost, praznover-nost, trmoglavost, zagrizenost, fanatizem, prevelika zaupljivost ali pretirana nezaupljivost, surovost, nadutost, domišljavost, bahavost itd.
-sssas-
»rebrna past za bakterije
e dolga leta so slutili razni raz« iskovalci, da tiči v srebru ka« kor sploh v vseh kovinah neka neznana moč. Naposled je pa vendar prišla znanost in je izdala tej sili krstni list in jo nazvala oligodina« mijo. Domačini v Južni Afriki in tudi naše ljudstvo privezujejo na rane in tvore srebrnike, pod katerimi se okvare hitro in lepo zacelijo. Stoletno je opa« zovanje narodov, da se rane za ubodi zlatih uhanov v uhljih nikoli ne gnojijo in zelo je razširjeno prepričanje, da ozdravijo zlati uhani krmižljave in ca« kave oči. Med vojno so prav pogo« stoma opazovali, da so se angleške krogle z bakrenim tulčkom brez gnojem nja vcelile v meso. Ime oligodinamija je dal tej novi sili 1893 švicarski bota« nik Nageli, ki je opazoval, da niso v vodi, kateri je pridejal srebrnike, več rasle alge (tako zvani žabji krak). Na teh njegovih opazovanjih je raziskaval dalje monakovski fizik dr. Krause in je iznašel novo obliko srebra. Razblinil je namreč srebro tako, da se je njegova površina izredno povečala in nastala tako zvana srebrova goba, ki je zelo oligodinamično in katalitično ter mu je dal zato ime katadinično srebro.
Poizkusi s tem gobastim srebrom so pokazali, da ce ga raztopi v 1 litru vo* de, kolikor časa pač pustimo delovati vodo nanj, 18 do 60 gam. Gama je ime za najmanjšo utežno drobtino za eno milijontinko grama. Z današnjimi pripravami pa moremo tudi take male količine že stehtati. Srebro takega ka« tadiničnega razkuževalca: v obliki stek« lenice, ki drži 2 1, zadošča za razkuže*
nje enega milijona litrov vode: v dveh urah se razkužita 2 litra vode. Kaj se prav za prav godi med sproščenim (•'oniziranim) srebrom in bakterijami zaenkrat še ne vemo za gotovo. Poiz« kusi Wilhelmovega instituta v Berlinu so dognali dosedaj nesporno, da so te« lesa bakterij vsa prepoiena s srebrom. Najbrž poginejo bakterije na izmeni električne napetosti med sproščenim srebrom in bakter'ami. Rekli bi lahko, da se električno usmrčujeio. Da si raz« ložimo to učinkovitost srebrovih spro« ščencev (ionov), si je treba predstaviti njihovo gromozansko število, v kate« rem se nahajajo raztonljeni v vodi, ne glede na neizmerno malo količino raz« topljenega srebra. Če dodamo na vsak kubični centimeter vode 1 milijon bak« terij, pride pri 60 gama raztopljenega srebra na vsako bakterijo še vedno 90 milijonov srebrovih sproščencev.
Posebno zanimiva in velike praktične vrednosti je pa v njenih vzrokih še ne« raziskana lastnos* srebrovih sproščen« cev, da pokončujejo le bolezni povzro« čujoče bakterije, dočim pustijo nedolž« ne drobne stvarice kakor na pr. kvas« niče nepoškodovane. Zato bodo lahko uporabljali ta katadinični način tudi v pivovarnah in bo velikega pomena za nekatere kemične industrije. Vpliv ka« tadina je na vse bolezenske klice enak, na višjevrstne in popolnejše celice ži> valskega telesa pa nima nikakega vpli« va. Količine srebra, ki jo dovajamo te« lesu z rednim uživanjem katadinizirane vode so tako male, da ne dosegajo niti množine srebra, ki ga uživamo pri stal« ni uporabi srebrnega jedilnega orodja.
Več kakor 13 mesečni poizkusi so dokazali, da katadinizirana voda tudi obdrži svojo razkuževalno moč, ker pomori vse bakterije, ki še pozneje zaidejo vanj. Sedaj delajo na spopol* nitvi katadinskega postopanja. Svetov
na tvrdka Siemens gradi kapljalna ce» dila in cedila s katadiniziranim peskom. Katadinizirana voda je tako postala važen, cenen in neškodljiv način za razkuževanje, ki bo našel še nepreglecU no uporabo.
-sesas-
R r.j
Na Pirenejih
Bfrene£ so približno 350 km dolgo gorstvo med Atlantskim oceanom in Sredozemskim morjem, M meji Francijo od Španije in katerega vrhovi segajo preko 3000 m. Najvišji je Pic d'Aneto
Neouvielle) 3095 m. Z železnico, električno in avtobusom smo končno prispeli do važne ceste, ki se vleče med vrhovi do višine 2122 m (col du Tour-malet). Ta prelaz je dobro znan vsem športnikom, ker tu se vrši odločilna
Lednik Neouvielle
?de Nethou), visok 3404 m in leži v Španiji. Na francoski strani je najvišji masiv Vignemale (3298 m).
Severna stran Pirenejev je ostro odrezana, razčlenjena po globokih dolinah hudournikov in ledeniških vod in zapira proti Španiji najrodovitnejše predele Francije.
Pogled na Pireneje iz daljave je veličasten: po oblikah sličijo našim Karavankam, ko se jim pa približaš, vidiš, da še zdavna niso tako ostrih oblik; tudi po barvi, M je zelo temna, se zelo ločijo od naših gora.
Iz Lourdesa, ki slovi po vsem katoliškem svetu kot božja pot, a je obenem najvažnejše izhodišče za osrednje Pireneje, sem krenil, v družbi dveh Angležev in Švicarjev, ki je doma pod Bernino in zato tudi izurjen hribola-zec, proti Pic d' Aubert (tudi Pic de
borba v vsakoletnem kolesarskem Tour de France.
Pod vrhom smo krenili na desno ob potoku, ki dobiva svojo vodo iz ledni-kov in ki ga nazivajo »le gave«. Takih potokov in rek je nebroj; le važnejši in večji dobijo tudi celotno ime, n. pr. Gave de Pau.
V višini 2000 m me je presenetila kača, ki se je solnčila na stezi. Bil je gad, a kaj nenavaden za naše oči. Na svetlorjavi, skoro rumeni podlagi je imel urejene kvadrate čisto črne barve v obliki verige. Na tak lep primerek smo prišli še kakih 100 m više ob led-niškem jezeru, ki ga imenujejo po njegovi barvi Belo, v nasprotju s Črnim, ki leži nad njim. Za tema je še polno manjših, vsako ima svojo značilno barvo in ledenomrzlo vodo.
Končno smo prispeli do prelaza, ki se imenuje col d' Aubert in je 2500 m visok. Do sem vodi neka steza, po kateri tovorijo z osli in mulami. Tovorniki so večinoma Španci ki prodajajo lončeno posodo po svetu kakor Rib-ničan suho robo.
Zaman smo se ozirali po kakem zavetišču. Zaradi velike oddaljenosti od selišč se je treba pač zaupati milemu nebu. V višini naše Kredarice smo si pripravili ležišče na prostem. Sicer pa je stvar čisto drugačna pri nas. Tam pa tam še leži kak ostanek snega, drugače raste še precej lepa trava, ki pri-
de časih živini v slast. Pa tudi zrak ni tam prav nič oster, nikjer ne občutiš one svežosti,' ki je doma v Alpah — zrak te kar tlači, če bi ne bilo vetra, bi v teh višinah vladala neznosna vročina; to se dobro pozna na žeji, ki jo čutiš ves čas.
Tam sem tudi opazil pomanjkanje planinskih koč. Francozi imajo več društev, ki skrbijo za turistiko, a večinoma samo v Alpah. V Pirenejih je planinska koča redkost in še to kar je, ni dosti prida.
Tako nekako do solnčnega vzhoda, ki je tam okoli 5. ure, je še šlo — zrak je bil gorak, a kmalu je začela pihati mrzla sapa, ki nas je spravila na pot.
Od tu naprej smo brez vsakih markacij, seveda tudi brez steze, če bi ne imeli za vodnika izkušenega Švicarja,
bi najbrž ne prišli tako lahko na vrh. Ta je z lahkoto iskal pot med ogromnimi skalami, ki so se bogve kdaj pri-valile doli.
Po kakih dveh urah napornega skakanja in plezanja po skalah smo prišli do lednikov, ki jih je vse polno tam okoli. So čisto svojevrstni, imenovani »viseči«, ker visijo v kaki kotanji in se ne pomikajo navzdoL Ti ledniki v resnici precej visijo, ker je strmina vča-si nevarna za zdrkljaj. Navadno jih pokriva visok sneg, ki se pod nogami globoko udira. V vseh Pirenejih je en sam led ni k, ki je podoben alpskim, je
to »reka ledu«, ki leži pod masivom Vignemale.
Naša skupina je še dokaj ponižna: v vsej dolžini ni razpok in le tam pa tam slišiš klokotanje vode, ki drevi pod teboj v velikih curkih v dolino.
Po poldrugi uri hoje po ledniku, ki je posebno pod vrhom zaradi strmine precej naporna, smo prišli do zadnjega skalovja. V tej višini (3050 m) so me presenetile rdeče gorske rože, H so rastle za neko skalo. Torej jim višina in led zaradi toplega podnebja le ne moreta do živega.
Ker je bilo jutro jasno, smo imeli krasen razgled. Najprvo sem se zanimal za Mont Perdu (3352), ki leži že v Španiji in spada po zatrdilu domačinov med najnevarnejše ture. Štirje Angleži, H so se povzpeli nanj v jako slabi opre-
Observatorij na Pic du Midi
mi, so pripovedovali, da ni sile. Tam rastejo tudi zadnje planike v Pirenejih. Dostop do te gore je mogoč po najlepši in najizrazitejši ledniški dolini, ki se imenuje Cirque de Gavarnie in ki jo pri nas radi primerjamo z našo Logarsko dolino. Po teh krajih so se nekoč pomikali trije ledniki in izkopali globoke kotanje strmih sten in razvrščene druga nad drugo, tako da opaziš vse tri šele na robu zadnje, ki je nekaj sto metrov nad spodnjo dolino. Kot posebna zanimivost velja tudi slap, ki je visok 422 m in najvišji v Evropi. Je to padec ledniškega potoka Gave de Pau. Ta izvira baje iz lednika, ki leži globoko pod zemljo na meji med Francijo in Španijo. To možnost so odkrili francoski znanstveniki šele pred nekaj leti, ker so našli vhod v podzemsko jamo na španski strani, španski geografi in vlada se niso nikoli zanimali za južno stran Pirenejev, zato je na njihovi strani še polno ugank in neraziskanega terena.
Desno se širi v nebo ogromni masiv Vignemale, ki je najvišji na francoski strani (3298 m), tik pred nosom pa imam Pic Long, kjer je lep primer »visečega« lednika. (Ta je nevaren zaradi razpok.)
Levo v ozadju opazimo skupino Ma-ladette, ki ima vsekakor prehudo ime za svojo ponižnost. Tu je tudi najvišji vrh v Pirenejih: Pic d'Ane to (de Ne-thou) 3404, ki leži že v Španiji. Na tem gorovju je tudi edina koča, ki zasluži tako ime.
Na severu se dviga iz dolge vrste hribov Pic du Midi (de Bigorre), 2877 m, kjer je menda največji observatorij v Evropi, z radijsko oddajno postajo in stolpom za zvezdoglede. šest opazovalcev vremena, zvezd in telegrafistov je stalno zaposlenih v tej opazovalnici. V nekaj letih so zgradili avtomobilsko cesto do koče, ki je še dve uri pod vrhom. Pravijo, da bodo speljali cesto do observatorija.
Po strmi steni smo se vrnili na drugo stran lednika. Tu smo se vsedli na sneg in zdrknili v nekaj minutah tisoč metrov niže. Prišli smo do ledniškega jezera Lac d' Aubert. Tu se je šele pokazala divja krasota Pirenejev. Iz ledni-kov, ki se ustavijo nad strmim breznom, kakih 200 m visoko nad jezerom, pada osem ogromnih slapov v zaliv tem-nomodrega jezera. Pogled na te veličastne slapove in lednike je nekaj edinstvenega. Pozimi in spomladi je tli jako
veliko padavin — jezero, ki ni dosti manjše od Blejskega naraste za dobrih pet metrov.
Čeprav smo še kakih 2000 m visoko, že opazimo delavce, ki grade velikansko zatvornico, kakršno ima vsako večje jezero in s katerih pomočjo so elektri-ficirane skoro vse proge do Pariza in seveda še pirenejske na daleč okoli. Skoro v vsaki dolini opaziš velikanske železne cevi, ki se vlečejo z vrhov v dolino in dovajajo vodo elektrarnam.
Ob treh popoldne smo dospeli do prve naselbine. Smo čisto blizu španske meje in v središču francoskih Baskov, katerih jezik ni francoščini prav nič podoben in je baje eden izmed najtežjih na svetu. Baskov, ki pripadajo h Keltom, je v Franciji okoli 120.000, v Španiji še kakega pol milijona.
Tu se že jako čuti bližina Španije. Meja med obema državama je tudi nekaka naravna meja: francoska stran vsa v gozdovih, španska pobočja gola skala.
Zdaj nas je čakalo še 25 km po cesti, kjer smo poleg -avtomobilov srečavali slikovito oblečene Baske s svojimi osli in mulami.
Genialni laiki
Ksakemu poznavalcu zgodovine znanosti utegne biti znano, da se moramo za največja odkritja in izume zahvaliti ne cehovskim znanstvenikom marveč laikom in diletan-tom in da izvirajo baš največja znanstvena dela izven univerzitetnih krogov. Nobeden noče podcenjevati pomena temeljite strokovne izobrazbe ali delati očitke visokim šolam. Gornje dejstvo zgolj potrjuje stari nauk, da se genialnost ne da priučiti. Kdor hoče v katerikoli stroki doseči več kakor njegovi tekmeci, mora preko tistega, kar se je naučil, doprinesti vse bistveno sam iz lastne moči.
Dejstvo je, da veliki odkritelj zakona o ohranitvi energije Robert Мауег ni bil fizik ampak zdravnik. Kopernik ni bil
СРОООООСОСУ
ЧЛА/ЈОООООС
AJUOOUUUOUGOOOOUOG
Nikolaj Kopemikus
zvezdoslovec ampak kaplan. Herschel, ki je odkril planet Uran in še nešteto drugih zvezd je bil po poklicu godbenik, Zeppelin pa častnik in ne inženjer.
V naslednjem bomo našli še dokaj primerov, ki vsi dokazujejo, da so priučenemu znanju potegnjene dokaj tesne meje in da nikoli ne more tekmovati z božanskim navdahnjenjem izumitelja in odkritelja. V nrogih primerih se da celo dokazati, da preveč temeljito tehniško znanje celo ovira izumiteljski talent. Brezavtoritativnost je do neke mere celo
pogoj za podjetnost vsakega novotarja. Kakor v vojski, tako napravi tudi tod natančno poznanje vseh težav in nevarnosti človeka omahljivega in neodločnega. Intuicija, stvariteljski duh izvira'iz globljih virov kakor misel in računajoči razum, ki je edina podlaga vsega, kar se da učiti in naučiti.
Ne da bi hoteli biti izčrpni, se hočemo seznaniti z nekaterimi zastopniki dolge vrste samoukov in diletantov, ki jih js zgolj strastna ljubezen do znanosti na-ganjala, da so se lotevali težkih nalog, ki so jih deloma tudi rešili.
Začnimo z velikim fizikom Guericke-jem (1602—1686), ki bi se po svojih vsestranskih sposobnostih lahko nekoliko
Oton Guericke
primerjal z največjim univerzalnim genijem vseh časov: Leonardom da Vin-cijem. Guericke, ki je prvi določil velikost zračnega pritiska in elastičnost zraka ter izumil zračno črpalko, je študiral pravo, prav kakor njegov sodobnik Pier-re Fermant (1601—1665), ki velja za ustanovitelja verjetnostnega računa in začetnika diferencialnega računa. Prav tako kakor Fermant je bil tudi Guericke visok državni uradnik.
Pod švedskim kraljem Gustavom Adolfom je bil Guericke poveljnik mesta Magdeburga. Zgradil je most preko reke Labe, čeprav je kot študent v Leyde-nu le mimogrede poslušal tudi nekaj mehanike in fizike. Pozneje, ko je postal magdeburški župan, so mu bile večkrat poverjene važne diplomatske misije, med katerimi pa si je vedno znal utrgati toliko časa, da se je vrh vsega bavil še s pivovarstvom in poljedelstvom. Navzlic
veliki zaposlenosti pa Je izumil vodni barometer in tlakomer, določil težo zraka in postavil tezo: da je zrak nujno potreben za gorenje. Končno je sestavil primitiven električni kolovrat, ki je pa vseeno zadoščal, da je ž njim dokazal električni odboj in svetlikanje kovinskih ki>-nic pri uhajanju elektrike. Prvi si je upal izreči trditev, da se da povračaoje kometov že vnaprej zračunati. Prav posebno je treba poudariti, da datirajo vsi ti izumi in odkritja iz dobe njegove največje uradne zaposlenosti in ne morda iz poznejših let, ko je bil že v pokoju.
že pred Guerickejem sta dva navadna laika zelo razširila naše fizikalno znanje. J. Baptista Benedetti (1530—1590) je že kot 23-leten razrešil vse Euklidove probleme, ne da bi katerikrat obiskoval šolo. Pozneje je dokazal, da kažejo gmotna telesa tudi med gibanjem vztrajnost, da padejo iz neke določene višine vsa v istem času na zemljo, ne glede na različno težo. Slednjič je odkril tudi centrifugalno silo, ki žene vsa v krogu se vrteča telesa proč od središča.
Drugi tak laik je bil Simon Stevien (1548—1640). Bil je najprvo trgovec, potlej izterjevalec davkov in slednjič prvi nadzornik terenskih in vodnih naprav v svoji domovini Holandski. Razen izboljšanja topništva in trdnjavskih naprav je postavil prvo pravilno teorijo o poševni ravnini, nakazal stavek o para-lelogramu sil, razjasnil ravnotežje v ob-čujočih posodah in uvedel 1596. decimalni račun, čigar uporabo je skušal doseči za vse mere in uteži. Iznašel je tudi sani na jadra in je bil razen tega tudi znamenit geograf.
Bolj znan od teh dveh utegne biti nemara Gianbattista della Porta (1538— 1615), ki je izumil laterno magiko in temnico ter s tem položil temelj današnjim fotografičnim aparatom. Najbrže pa malokdo ve, da je bil ta znameniti mož bogat napolski plemič in da se je le kot amater bavil z znanstvenimi vprašanji.
Zdaj pa preskočimo 200 let in nadaljujmo vrsto genialnih raziskovalcev iz laiških krogov s Thomasom Youngom (1773—1829), ki je bil nedvomno eden najpomembnejših med njimi. Po poklicu je bil zdravnik, a se je večinoma bavil s čisto drugimi rečmi. Objavil je pomembna dela o mehaniki, toploti, akustiki, teoretični kemiji in ladjegradnji. Največ zaslug pa ima kot reformator nauka o svetlobi, ker je zgradil teorijo o inter-ferenčnih pojavih vsakega valovanja.
Dalje je najnatančneje med vsemi učenjaki določil gostoto zemeljske gmote, dognal vzrok plime in oseke, izračunal povprečno dolgost človeške starosti in se vneto udeleževal razvozlavanja hieroglifov. Vrh vsega tega pa je bil na glasu kot izvrsten glasbenik in poznavalec umetnin ter spreten športnik, ki je mar-sikakemu poklicnemu jahaču izpred nosa odnesel zmago.
Daguerre (leta 1840)
Humphrey Potter je bil še skoro otrok, ko se mu je posrečil jako važen izum. Bil je zaposlen pri eni izmed prvih vodnih črpalk na paro, kjer je moral odpirati in zapirati parne in vodne ventile. Pri tem monotonem poslu se je zelo dolgočasil pa je prišel na srečno misel, da je privezal ventile z vrvicami na neke druge dele stroja, tako da so se poslej avtomatično sami odpirali in zapirali.
Izumitelja balona: brata Montgolfier sta bila tvorničarja papirja. Izumitelji posameznih tipov vodljivih zrakoplovov so bili skoro sami častniki, ki od strokovnjakov ne le da niso bili deležni spodbude in podpore, marveč so jim delali ti celo ovire.
Daguerre (1793—1851), ki je položil temelje današnje fotografije, je bil spo-
četka davčni uradnik, kasneje pa slikar. Pred njim sta se bavila z istim problemom fizika Davy in Vedgewood, ki pa nista dosegla nobenega uspeha. Tudi telefon so izumili sami laiki: Page, ki je 1837 delal prve poskuse z električnim prenašanjem govora, je bil agent. Filip Reiss, ki je sestavil prvi za silo uporabni telefon, je bil sprva učenec v nekem barvarskem podjetju in se je pozneje z lastno pridnostjo in nadarjenostjo povzpel
do učitelja. Graham Bell, M velja za pravega izumitelja telefona pa je bil učitelj na gluhonemnicL Nobeden med njimi ni bil star nad 30 let.
Iz teh kratkih in nepopolnih primerov se vidi, da laikom in samoukom svet strokovnjakov in učenjakov ni zaprt, marveč da prav lahko ž njimi vred tekmujejo v rešavanju aktualnih vprašanj.
Dr. M. K.
-scsae-
Zaroka In ženltev Leva Tolstega_
Kako je 331etni grof snubil Zofijo BehrsoTO — Nepoina«
na pisma Tolstega
V naslednjem priobčujemo zanimivo poročilo bivšega ruskega poslanika Islavina.
»I rofu Levu Tolstemu je bilo tri J in trideset let, ko se je zalju« I bil v Moskvi v Zofijo pl. Behr« r sovo. V svojem dnevniku je zabeležil 12. septembra 1862 naslednje:
»Ljubim, kakor ne bi nikoli mislil, da je mogoče ljubiti. Loteva se me blaznost Če bo to stanje še trajalo, se usmrtim. Danes je bil pri njej spre« jemni dan. Ona je v vsakem pogledu očarljiva.«
Naslednji dan, 13. septembra, be« leži: »Jutri zjutraj, takoj ko vstanem, pojdem k nji in ji vse povem — ali pa se ubijem. Zdaj je 4. zjutraj. Napisal sem ji nismo, ki ga ji bom izročil jutri, to se pravi danes, 14. O Bog, kako zelo se bojim, da bom umrl! Takšna sreča se mi zdi nemogoča. Pomagaj mi, Bog!«
Ampak šele naslednji dan, 16. sep« tembra se je Tolstoj odločil obiskati Behrsove, ki so tedaj stanovali v Krem« lju. V ugodnem trenutku je prosil go« spodično Zofijo Behrsovo, naj odide z njim v sosedno sobo, ker bi ji rad ne« kaj povedal.
»Hotel sem govoriti z vami«, je začd, »a nisem mogel. Tu imate pismo, ki ga nosim že več dni s seboj. Prečitajte ga. Jaz bom tu počakal vašega odgovora.«
Gospodična Behrsova je vzela pis« mo, odšla v sobo, kjer je stanovala s svojima sestrama in je naglo preletela vsebino pisma, ki se je glasilo:
»Zofija Andrejevna! Moj položaj po« staja neznosen. Že tri tedne se vsak dan pripravljam, da Vam bom vse priznal — a vedno Vas ostavljam z enakim trepetom in enakim kesom —> s strahom in srečo v srcu. In kakor no« coj, razmišljam vsako noč o svoji pre« teklosti. Mučim se z vprašanjem: Čemu Vam nisem priznal svoje ljubezni, kako naj bi bil napravil to in kako naj bi Vam bil to povedal. To pismo jemljem s se« boj za primer, da bi mi bilo to nemo« goče, ali pa če ne bi dobil poguma, da Vam vse povem. Vaša rodbina je v zmoti, če meni, da ljubim Vašo sestro Lizo. To ni pravilno.
Vaša povest se mi je globoko vtis« nfla v spomin. Ko sem jo bil prečital, sem bil preverjen, da ne smem kakor junak povesti Doblickij, tudi jaz pri« čakovati odziva ljubezni — da pesni« ške zahteve, ki jih zahtevate od lju« bežni... in sem se odločil, da ne bom nikoli ljubosumen na tistega, ki bi ga Vi kdaj ljubili. Mislil sem si, da bi mi moglo biti dovolj, če bi se mogel ve« seliti Vašega pogleda, kakor se človek veseli ljubkih pogledov otrok.
Iz Ivicov, imenja deda po materi gospodične Behrsove, v okrožju Tule, sem Vam pisal: »Vaša navzočnost me preveč spominja na mojo starost. Am« pak takrat nisem bil kakor tudi sedaj nisem odkritosrčen s samim seboj. Že takrat bi bil moral prelomiti, se skriti v klavzuro, posvečeno svojemu samot« nemu delu in se mu popolnoma posve«
tM.Trerrntno ne morem delati prav nič...
Vi ste premočrtno misleč človek. Položite roko na srce in recite mi od srca in brez preudarjanja: Kaj naj storim? Če bi mi bil kdo dejal pred mesecem, da je mogoče tako trpeti,
kakor trpim sedaj — in sem pri tem srečen — bi se mu bil smejal narav* nost v obraz. Povejte mi prostodušno: Ali hočete postati moja žena? Odgo* vorite pritrdilno samo tedaj, če morete to storiti odkritosrčno in iz najgloblje* ga dna Vašega srca. Pri naj rahlejšem
Splošno delimo zračna vozila v dva razreda; v prvega prištevamo tista, ki so lažja od zraka,p v drugega ona, ki so težja od njega. Baloni vseh vrst spadajo v razred »lažjih od zraka«. Heliko-pteri, ornitopteri in aeroplani so glavni tipi »težjih od zraka«.
Helikopter je letalo, ki je težje od zraka in se lahko vzdigne in spusti v navpični smeri ter nepremično visi nad katerokoli točko, ki jo naznačimo. Helikoptere navadno imenujemo letala, opremljena z enim ali več dvigalnimi propelerji, ki se vrtijo na navpičnih oseh in držijo stroj v zraku. Ti propelerji opravljajo nalogo, ki jo imajo pri aeroplanih krila, t j. oni dajejo letalu
Lev Tolstoj s svojo ženo
туоттт
dvomu je boljše, da rečete »ne«. Rotim ,Vas, premislite stvar temeljito! Slišati iz Vaših ust besedo »ne«, bi bilo straš« no, ampak na to sem pripravljen. Na* dejam se, da bom imel dovolj moči, da to prenesem.
Če bi pa postal mož, ki ne bi bil tako ljubljen, kakor ljubi on — to bi bilo zame še strašnejše.«
Dekle je preletelo pismo do besed »Ali hočete postati moja žena?«. Te« dajci je vstopila njena sestra in vpra* šala: »No, kaj pa je?« Zofija ji je od* vrnila: »Napravil mi je ženitno po* nudbo.«
V tistem trenutku se je pojavila ma» ti, ki je že takoj v začetku pravilno presodila položaj. Prijela je svojo hčer za ramena, jo odvedla proti vratom ter ji rekla: »Pojdi k njemu in mu odgo* vori.«
Brez oklevanja je odhitela Zofija v sobo, kjer jo je bil pričakoval grof Lev, ki se je bil v pričakovanju njene* ga odgovora naslonil na zid. Ko je vi« del, da prihaja Zofija k njemu, je ža» reč od veselja stisnil njeni roki — in iz ljubljenih ust je slišal odgovor, ki je že dolgo hrepenel po njem. Par trenut« kov pozneje je vedela vsa hiša, kaj se
je zgodilo. Vsi so čestitali mlademn paru.
Po zaroki z gospodično Behrsovo je želel Tolstoj, da bi bila svatba takoj. Njegova tašča pa ga je zadrževala, češ da je treba pripraviti nevestino opre« mo, kar zahteva delj časa. Tolstoj pa je rekel: »Kaj ji je potrebna oprema?, Zofija ima dovolj oblek, in sicer ele« gantnih oblek.«
Slednjič je napočil poročni dan, 23. september 1862. Ta dan je Tolstoj na* pravil svoji nevesti kratek obisk. Ko sta oba sedela na kovčegih, ki so bili pripravljeni za njuno potovanje, je za* čel Tolstoj nevesto mučiti z vpraša« njem, kako ga ljubi. Izrazil je tudi ne* ke pomisleke in dvome, tako da je do« bila nevesta vtis, da se boji poroke in da ima namen razdreti zvezo. Začela se je jokati.
Tedajcd je stopila v sobo gospa Behr* sova. Ko je videla, da Zofija joče, je očitala Tolstemu krutost z besedami: »Izbral si pravi trenutek, da mučiš svo« jo nevesto. Danes naj bo poroka! Zo* fija je že vsa razburjena in po poroki bosta takoj odpotovala. In zdaj jo naj* dem tukaj vso objokano.«
zgon. Poizkusi s helikopteri so se samo deloma obnesli. Vsekako še ni nobene konstrukcije, ki i mogla praktično služiti letanju.
Ornitopter je vsako letalo, ki udarja s krili in s tem posnema ptičji let. V prvih časih svo-!ga stremljenja, da bi osvojil zrak, je človek naslanjal skoraj vse svoje poizkuse na to načelo, endar ni do današnjega dne še nihče zgradil uspešnega ornitoptera.
Aeroplan je praktičen tip stroja, ki je težji od zraka, in se je tako izkazal, da ga rabijo inđanes po vsem svetu. Za njegov pogon skrbijo motorji, v višavi ga pa drži dinamični učinek 'aka na njegova nepremična krila.
V SLIKI IN BI SEDI
Tolstoj je bil v zadregi. Odstranil se je in je kosil ta dan v družbi gospoda in gospe Perfilieu, ki sta bila pri po* roki za pričo. Ta dva sta ga tudi bla« goslovila in spremila v cerkev. Njego= va svata sta bila neki Timirjazev in njegov brat, grof Sergej Tolstoj, ki je bil že odpotoval v Jasno Poljano, da pripravi tam vse potrebno za sprejem novoporočencev.
Tolstega teta Juškova in mali ne ve* stin brat, ki je držal v rokah svetniško podobo, sta bila osebi, ki jima je bilo usojeno peljati se z nevesto v cerkev Device v Kremelj, kjer se je imela vr« siti poroka.
Odhod iz nevestinega doma se je za« kasnil zaradi pozabljivosti ženina. Ne« vesta, ki je bila že svatovski opravi je« na, je čakala svojega spremljevalca, ki bi bil moral po običaju najaviti, da je ženin že v cerkvi.
Prešla je ura, minili sta dve — in še ni bilo nikogar od nikoder. Nevesta je bila vsako minuto nemirnejša in si je že utvarjala, da je Tolstoj v zadnjem trenutku pobegnil. Pri zadnjem sestan« ku na dan poroke je bil vendar tako čuden... Slednjič se je namestu težko pričakovanega spremljevalca za neve« sto pojavil Tolstega komorni sluga s sporočilom, naj odpro enega izmed za* prtih kovčegov in vzamejo iz njega srajco. Pozabili so namreč pripraviti srajco in ker je bila nedelja, ni bilo mogoče kupiti nove___
Srajca se je našla in kmalu nato se je pripeljal nevestin spremljevalec s sporočilom, da ženin čaka neveste v cerkvi.
Začelo se je poslavljanje. Pretočili so cel potok solza in popolnoma zme« dena nevesta se je približala svoji ma« teri in svojemu stricu Islavinu, da jo po običaju blagoslovita s sliko njene zaščitnice sv. Zofije.
Cerkev je bila svečano razsvetljena. Celo dvorni pevci so peli pri poroki, ki je bila zelo lepa in svečana. Obred je Tolstoj pozneje popisal v svojem ro« manu »Ana Karenina«.
Nekaj ur po poroki bi moral mladi par že odpotovati v Jasno Poljano. Šest poštnih konj s predjezdecem je tilo vpreženih v spalno kočijo (»dor« meuse«), ki io je bil kupil Tolstoj na= lašč za to priliko. Grof Lev je hotel odhod pospešiti, ampak solza ob slo* vesu ni hotelo biti konec. Slednjič so
se le poslovili. Slovo neveste od mate« re je bilo nad vse ganljivo, ker sta se mati in hči iskreno ljubili.
Vožnja iz Moskve v Jasno Poljano je trajala štiri in dvajset ur. Naslednji dan proti večeru sta prispela novopo« ročenca na cilj. Na pragu hiše sta ju sprejela gospodična Jergolska, teta Le« va Tolstega, in grof Sergej Tolstoj. Teta je držala pri sprejemu sliko De« vice Marije v rokah, grof Sergej pa je ponudil došlecema krožnik s soljo in kruhom.
Poročene ženske so pokleknile in se prekrižale ter poljubile sveto podobo. Od tega trenutka dalje se je začelo življenje mladega para, življenje, ki je trajalo v tej hiši skoraj pol stoletja.
Grof Lev Tolstoj je zabeležil v svoj dnevnik 25. septembra 1862: »Kakšna neizrekljiva sreča! Ne morem si misli« ti, da se more takšna sreča nehati s smrtjo.«
-S®--
Stroj namestu pljuč
Danski profesor Avgust Krogh, odlikovan z Nobelovo nagrado, je na podlagi načel Američana Drinkersa zgradil pripravo za umetno dihanje. Njegov dihalni stroj je v bistvu tesno se zapirajoča valjasta posoda, v katero leže pacient. Na koncu valja je v navpični smeri gibljiv bat, ki ga žene voda in ki v ritmu dihanja srka iz valja zrak. Na ta način se pacientu prisilno dvigajo in vpa-dajo prsa, tako da mora zrak strujiti skozi pljuča. Aparat je namenjen predvsem za umetno dihanje pri zastrupljenih.
ako Se he ve $
Leta In zime v preteklosti
»Ko sem jaz še v sami srajci in brez hlač tekal okoli«, žužnja v Jurčičevi Ko-zlovski sodbi sivobrad starešina, »je solnce gorkeje sijalo kakor zdaj«. Tako kaj radi zatrjujejo stari ljudje, da so bile v njihovi mladosti tudi zime ostrejše, poletja pa bolj vroča od današnjih. Je li kaj resnice pri teh mnenjih? Prav nič. Tu gre le za slab spomin, številke za 100 ali 200 let nazaj razodevajo, da se vreme ni predru-gačilo in da je vobče temperatura ista ko pred 50 ali 60 leti. Kdor je bil mlečnozob 1. 1880, izraža isto prepričanje kakor viš-njanski žužnjal in starci 1. 1980. bodo enako gonili. Opravka imamo z nehotenim potvarjanjem resnice, katerega so krive utvare, iluzije detinstva in mladin-stva. Pamtež obtiči na izrednih pojavih, na veličastni snežni kepi, na poletnem izletu, ko je solnce nemilo žgalo. Odtod posploševanje. Statistike kažejo, da je bilo v Berlinu samo 9 zares mrzlih božičev v zadnjih 60 letih: 1870, 1876, 1879, 1890, 1906, 1908, 1917, 1923, 1928, to se pravi nekako ena zima od sedmih. Marsikdo Je ie pripovedoval o hudem mrazu dne
16. sušca 1880, ko so pokopavali cesarja Viljema L Splošno se navaja 20 stopinj, a v resnici Je bilo tisti dan le 7 stopinj pođ ničlo.
Voda proti žolčnim kamnom
-sssas-
Izredno ohranjeno rimsko kopališče
V Zulpichu (stara rimska naselbina Tolbiacum) so pri kanalizacijskih delih odkrili rimsko, kopališče y takem obsegu in tako ohranjeno, kakor do zdaj še ni znano nobena
Dunajski zdravnik prof. dr. Glaessner Je začel zdraviti bolezen žolčnih kamnov s tem, da daje bolniku pred obedi po četrt litra destilirane vode. Ta voda tako rekofi odplavlja kamne in druge tuje snovi v telesu. Baje ozdravlja z dobrim uspehom tudi obistne bolezni in visoki krvni tlak.
322
— 323 —
DELO ZLOČINSKE ИКЕ
Dober mesec dni je poteklo po strahovitem dogodku, ki je do sel ne samo našo, temveč tudi vso svetovno javnost. Slike ki ga je povzročila eksplozija peklenskega stroja v monakovski rem so se vozili družina profesorja Brunettija ter Janko Lesni •
duše pretre-razdejanje, v kate-in dr. žižek
kajjo
:« vozu.
Levo: pokojni Janko Lesničar, pod njim — najgroznejSe — ostanki đo popolne nemogočnosti spoznanja njegovega zgorelega trupla. Spodaj: razdejani monakovski voz. V sredi: Prof. Brunetti in njegovi hčerki v zemunski bolnici. Spodaj: po peklenskem stroju prizadeta družina prof. Brunettija. Desno: ostanki železniškega voza, v katerem je eksplodiral peklenski stroj na postaji v Splitu. Ta peklenski stroj je bil pač namenjen udeležnikom sokolskega zleta v Splitu.
Eksplodiral je, ko je bil voz že prazen.
Adrijan Bonyi:
Malik
(I z madžarščine prevel d r. M. R o b i č)
Пат na jutranjem trgu so se
premaknili ljudje.
Nenadoma je prišel pekovski pomočnik Janči z velikimi košarami, do vrha naloženimi s svežim kruhom, in je rekel prav glasno, da bi ga mnogi slišali:
—	Ali ste že čuli? Nocoj je umrl blagorodni gospod Martin Toth.
Globoka tišina je nastala okoli njega, da bi nato tem bolj vzplamtel razgovor od vseh strani:
—	Križ božji! Saj sem rekla, ko se mi včeraj ni hotel vzdigniti kruh, sem rekla svojemu staremu, da se bo zgodilo nekaj hudega! je sopla zastavna žena zidarja Petra Cibore, ki je bila ženska dobrih pljuč in je v splošni osuplosti prva prišla do sape.
—	Naš pes je lajal celo noč, je mrmral dimnikarski mojster. Iskal sem, kaj da je, a zastonj. Torej to je, glej no! -
Neka suha črna ženska se je zgrozila:
— Pri nas pa so se opolnoči dvakrat odprla vrata pri peči. Takoj sem vedela, da preti nesreča.
Tako so tekli jeziki, v olajšanje in tolažbo. Kajti veliko je bilo presenečenje med preprostimi ljudmi, ko je bežala črna vest vedno dalje in dalje po zasmetenem in mrgolečem trgu.
Blagorodni gospod Martin Toth . . . Ta silni, košati človek! Stari medved, ponosni lev! Stari hrast, v nebo štrleči, neposečni! še včeraj ga je videl ves
svet, šel je po ulici zdrav kakor riba, s prižgano pipo v ustih, podjeten, pravi stari mogotec! Danes pa . . .
Blagorodni gospod Martin Tćth . . « Ki je imel toliko denarja in toliko zemlje, da bi tega vse mesto ne moglo na-hitro zračunati! Kar je topolov ob poljskih potih in ob državni cesti do konca obzorja: vse to je zemlja blagorod-nega gospoda. Kar kroži denarja v rokah meščanov, to je vse ali prišlo od blagorodnega gospoda, ali pa bo šlo vse tja.
Kako je pač mogoče, da je ena sama bedna noč kar tako prevrnila toliko silo?
Pod oblakom črne vesti so se ustavili zijaje in brez moči ljudje kakor čreda, mimo katere plane ponoči veliko čudo, morda brzovlak. In zadoneli so zvonovi in zabučali so visoki stolpi in sedaj je bilo gotovo, da je res umrl malik, mogotec: blagorodni gospod Martin Toth. Hethegy, ravno mestece s svojimi akacijami in nizkimi hišami, je ležalo hipoma osirotelo in okorno in mirno tam v prahu, kot da bi mu bil zastal dih. Vsemu mestu
Nato so vzdihnili ljudje. Ljubili so velikega blagorodnega gospoda, ki je bil dober z vsakomur, nikogar ni jezil in ne mučil s svojo oblastjo, pomagal in lečil je, kjer je le mogel, in trudil se je, da bi od tega medu svojih neizmernih gmotnih dobrin, katerih je bil deležen, prišlo vsaj nekaj kapljic na vsaka grenka usta.
In čudne misli so se začele vzbujati takoj po prvi otrplosti. Oči so se širo-ma odprle in srce je začelo biti: on, ki v življenju nikoli ni bil praznih rok, naj bi bil odšel v smrt s praznimi rokami? To ni mogoče. Malik je ljubil za življenja svoje mestece, ni ga pač pozabil niti v svoji smrti! Tako so se prebujala srca iz presenečenja in tako se je prečarala žalost kmalu v neki prepove-' dan, miren smehliaj, katerega nosi človek samo v globočini svojih oči.
Zvonovi so že doneli in mahoma je krenil Hethegy kot roj čebel proti mogočnemu staremu plemiškemu dvorcu. Samotni, zapuščeni starec je ležal tam na mrtvaškem odru sredi obednice, ki bi mogla služiti za slavnostno dvorano in
bi se bil smejal kot za dobre letine, če bi bil videl to veliko in ganljivo ljubezen, ki je plavila ljudi v neskončni struji proti njegovi mrtvaški postelji. Solzili so se, tiho so jadikovali, šepeta je
so molili in glasno in ponosno so nosili svojo žalost, kot da bi iz tega nastala neznana in silna prednost, če zna kdo zaihteti poleg tega mrtveca globlje od svojega bližnjega.
Pri obedu in po obedu se je govorilo po vsem Hethegyju, v vsaki ulici in v vsaki hiši o rajnem. Čeprav ne ravno žalno, a za besedami je stal kot velika in pomirljiva senca hladni lik malikov.
Zena okrajnega načenlika je na primer rekla svojemu možu:
—	No, dragi, potem pač damo sedaj končno zamenjati to staro ripsgarnitu-ro v salonu, žolt svilen rokoko hočem tja. Ah, da bi samo odprli to oporoko! Saj si končno bil ti skoz petnajst let staremu vsak dan partner pri kvarta-nju!
Okrajni načelnik si je sukal brke in se smehljal.
Vdova Domonkoš, ki je bila nekdaj na glasu lepotice, je danes že tretjič zalivala svoje cvetlice v loncih. In med tem je premišljevala takole:
—	Tudi te sem dobila od njega... Te, ko mi je napravil podoknico... Te je poslal za neke binkošti... Te za moj 36ti rojstni dan... Te, ko sem bila po žalnem letu prvič na balu... Te... te so bile zadnje. Pet let je temu? Ali šest ? Vseeno... Če mi je morda zapustil gradič, bi se tudi tam lepo podale.
Sepavi gradbenik, M je postavi! na Tothovem posestvu marsikatere hleve in ki mu je stari gospod njegove nesmiselno poprane račune vedno izplačal, ne da bi trenil, si je danes kupil v trafiki izjemoma pravo regalitas-ci-garo namestu običajne portorike. Čudil se je, da mu je gospodična brez ganjenosti in primernega presenečenja postregla z odličnimi cigarami, ker bi bil na prvo povpraševanje odkrito priznal;
— V spomin starega gospoda kadim to dobro cigaro. Zasluži to, kajti če je komu kaj zapustil, tedaj sem to jaz. Vedno je rekel: Niti v Parizu ni takega gradbenika kot sem jaz, in zaslužil bi, da bi bila moja miznica polna. Sedaj jo starec pač napolni, to vem gotovo.
'— Če je blagorodni gospod zapustil to hišo nam, je premišljeval poleg fižo-love prikuhe čevljar Varga, ki je iz leta v leto popravljal malikove čevlje in ki je imel v eni izmed malikovih hišic Blatne ulice stanovanje z delavnico — potem zares postavim na cesto stanovalca iz zadnjega dela hiše.
Kdo bi mogel do konca prisluškovati vsem tem hethegyjskim hišicam in v njih nenadnemu hrepenenju in sanjam ljudi z malo usode in malo denarja, ki so tako zaplapolale tik za hladnimi petami odhajajočega velikega moža kakor dim na žerjavico potresenega kadila.
V enem dnevu so potrgali cvetlice vrtov, ker je hotel vsakdo poleg svojih solz položiti venec na mrtvaški oder, znaneč: glejte, jaz imam pač pravico do starega gospoda. V slovesni pozi izrednega občnega zbora so sedeli gospodje v kazini prav tako kakor v ro-tovški posvetovalnici, v turistovskem društvu in na sedežu pevskega zbora. Kako ne bi, saj je bil malik častni predsednik, poglavar vseh teh društev in ustanov... spodobi se dogovoriti društveni sijaj brez ozira na izdatke, saj bi bilo treba že leta in leta mestni hiši nove in večje posvetovalnice, kazini novejših in večjih prostorov, pevskemu društvu davno zamujanega koncertnega potovanja v inozemstvo, turistom brezhibne opreme za nekaj sto ljudi in sedaj nedvomno... da, sedaj se bo nedvomno vse to uresničilo.
Z eno besedo: veliki in vročični slovesni valovi so dvigali v Hethegyu svet akacij in ljudi.
Toda zvečer v kazini, s katere podstrešja je z vzvišenim mirom plapolala v svet črna zastava, je nenadoma po-
klical živinozdravnik na stran v kot načelnika kazine, župana, in je začel v veliki tajnosti govoriti z njim. Ta živinozdravnik je hodil že vse popoldne jako nervozno in osorno v kazini sem ter tja, kot nekdo, ki ima težečo in neprijetno skrivnost in se bridko bojuje s to skrivnostjo.
—	Dragi prijatelj, je tiho začel živinozdravnik tam v kotu, povedati ti hočem sedaj neko jako važno stvar. Toda samo tebi jo povem, ne dajaj je dalje, seveda.
Župan je znal kimati s čudovito vzvišenostjo, to je storil tudi sedaj. »No, ta hoče, naj prijateljsko odredim zopet kako živinsko kugo, da bo kaj zaslužil,« si je mislil in je medtem zadovoljno gledal zakajeni in umazani strop čitalnice, nje preperelo tramovje, luknjasta tla, majave stare stolce, iz sosedne sobe režeči se, z angleškimi obliži popolnoma prelepljeni zeleni obraz ogo-ljenega biljarda in je videl pred dušnimi očmi povoščeni parket, svetle stene, velike z usnjem prevlečene fotelje in ves ta odlični sijaj in udobnost in lepoto, ki jih bodo kmalu pričarali sem z veličastno kretnjo enega mrtvega človeka.
—	To ti hočem povedati, je mrmral poleg njega živinozdravnik — da me je stari gospod zelo močno ljubil. Že zavoljo svojih psov. Izvrstno sem znal skrbeti za njegove pse in ti so bili našemu stričku Martinu bolj pri srcu kakor vse drugo. Zaradi te ljubezni sem si očitno pridobil to zaupanje, da sem bil pri njegovi oporoki svoj čas eden izmed svedokov.
Župan se je vzravnal, kakor da bi ga bil kdo pošteno sunil v hrbet.
—	Pri njegovi oporoki?
—	Da, tam. Potem ... Veš že ves dan hodim okoli s to grenko zavestjo. Vidim, da se vdajate različnim veličastnim mislim. Delate te in one načrte, jaz pa ne vzdržim več. Povem ti, toda zaupno, častna beseda, povem ti, ker boste za nekaj dni itak izvedeli, samo da tega ne morem do tedaj ohraniti zase, povem ti
torej, da v celem Hethegyu ne bo podedovala nobena živa duša niti počenega groša.
župan ga je gledal kakor blazneža:
—	Niti groša ne?
Živinozdravnik se je potuhnil, morda so mu celo šklepetali zobje.
—	Vse premoženje podeduje neki njegov nečak, ki stanuje v Budimpešti in je bil v vsem svojem življenju morda trikrat pri starcu. Vse premoženje ta, nekaj malenkosti pa nekateri njegovi prijatelji in njegovi služabniki, potem pa je skrbel kvečjemu še za svoje pse. To je oporoka.
—	To je oporoka ...
Župan ga je še enkrat pogledal, potem pa je nekaj pogoltnil, vstal, korakal po kazini, kakor da je imel ledene noge, tako odrevenelo in zmrznjeno, potem pa je vzel svojo suknjo in je odšel domov. Vso pot do doma je trepetal, in tudi doma je samo neprestano trepetal, dokler velike skrivnosti končno ni zaupal svoje ženi. Tedaj se je nekoliko pomiril.
Bržkone je bila gospa županja kriva, kajti drugega dne jih je od včerajšnjih sanjačev trepetalo že več, in ko je prišel popoldan pogreba, so stali na dvorišču dvorca sami ljudje vzravnane hoje, šiljastega nosa, hladnih oči, trdih ust in rezkega dlesna. Venci so ove-nelo počivali ob vznožju rakve, truma negibnih, brezizraznih in ravnodušnih oči je strmela hladno na rakev in niti ena solza ni kanila, ko je duhovnik zapel. Soproga okrajnega načelnika ni niti prišla, ker je ležala z migreno doma na starem ripsdivanu. Vdova Do-monkoš se je umaknila v najbolj oddaljeni kot vrta hiše žalosti in je kljubovalno gledala zajetne vrtnice. Šepavi gradbenik je jezno štel minute, kdaj se bo mogel tam zunaj ograje umakniti ob stran in zapalili regalitas — vrag jo vzemi, če je že tu! — Čevljar Varga je krepko sunil psa Tamburja, najljubšega alzaškega hišnega čuvaja blago-rodnega gospoda, ko se je tožno plazil slučajno mimo njegovih nog.
—	Ko pridemo do vrat, jo mahnem proti domu, si je mislil eden izmed mrkih žalujočih.
—	Dalje kot do vogala si ne bom brusil pet, se je odločil drugi, in take misli bi bil vide) človek v glavi vsakogar, če bi bil mogel slučajno pogledati vanje.
Reševanje s potopljenih podmornic
nenadoma sklonil glavo in s povešeno glavo, s povešenimi očmi je kot prvi krenil s počasnimi koraki za kočijo.
In ni še dosegel vrat zadnji malikov voz, ko je hipoma zadonel strašen in

Potem je izzvenela zadnja glasna beseda obreda in malik je krenil v temni rakvi proti vratom.
In tedaj je prodrl skoz moške in ženske Tambur, alzaški hišni čuvaj. Svoj koprneči, fini nos je nemo dvignil v zrak, ko je prišel za žalni voz, potem je
besneč zbor izza dvorca. To je bil vihar
tulečih, cvilečih, obupanih glasov, ki je daleč prekašal ganljivo donenje zvonov.
Hrti blagorodnega gospoda Martina Totha so objokovali svojega gospodarja.
žalna množica se je kakor en sam človek zdrznila in je s povešenimi glavami krenila za velikim, hladnim, žalostnim starcem.
španski kapitan Don Arturo Genova je izumil pripravo, s katero se lahko reši posadka potopljene podmornice, ne da bi bilo treba dvigniti celo ladjo. Gre za vodotesno zgrajeno votlo bojo, v katero se zapre mornar in ki potlej sama splava na površje. Zgoraj: podmornica »C 3«, iz katere so se reševali mornarji. Spodaj: mornar leze iz boje
A. W i 11 i a m s o n
Sto let tujske legije
nujska legija, katere stoletni obstoj praznuje letos vsa Francija s svojimi kolonijami vred, je poslednja najemniška vojska na svetu. Možje iz vseh mogočih dežel ji pripadajo in ti možje se bojujejo, če zahteva sila razmer, kakor se niso nikoli prej bojevali v svojem življenju ali pa le redko. Korakajo skozi žareči puščavni pesek, gradijo sredi boja varujoče utrdbe, trpijo, pijejo, preklinjajo, se smejejo, izvršujejo nemogoče stvari — in vse to za smešno plačilo, ki ga ni vredno niti navajati.
Ko je pred sto leti odšla prva tujska legija v Alžir, je bila to še majhna četa. A vsak posamezni legionar je takrat nekaj pomenil. Mnogi med njimi so bili že prej kjerkoli vojaki — kdo bi uganil, kje ? Nobeden ni bil bojazljivec, kajti drugače se ne bi nobeden iz lastne volje priključil tujski legiji. Ti možje so morda umorili ljubavnika svoje žene ali moža svoje ljubavnice; morda so goljufali pri kvartah, morda so bili pijani, ko so kakšnemu arogantnemu tolščaku porinili nož v telo. A bili so veliki bojevniki in so vlivali podjarmljenim puščavniškim razbojnikom v duše strah pred krščanskim Bogom in pred Francozi, tistim zloglasnim razbojnikom, ki so imeli več grehov na vesti in več grozovitosti nego najslabši legionar, ki so ga kdaj poslali v Afriko!
Pred sto leti ni bilo nobenemu Francozu dovoljeno priključiti se tujski legiji. Tvorili so jo večinoma inozemci, Italijani, Nemci, Španci, Angleži in Američani.
Pozneje so pripustili tudi Francoze, a dočim je za inozemca najlažja stvar na svetu, postati član tujske legij?, ie to za Francoza še danes zvezano s sterilnimi ovirami. Predložiti mora rojstni iist in bogsigavedi katere druge listine, istočasno mora navesti, zakaj hoče zapustiti Francijo in vstopiti v tujsko legijo. Če si Francoz, je vsekakor bolje reči, da si Švicar ali Belgijec. V tem primeru ti nihče ne bo delal ovir.
Po vojni je vstopilo mnogo častnikov in vojakov ruske bele armade v tujsko legijo. Generali, polkovniki, majorji in stotniki so vstopali kot navadni vojaki. Nikoli niso omenili svoje vojaške preteklosti, bili so pa tako izvrstni vojnki, da so mnogi napredovali v stopnji v bojih z rifskimi Kabili v Maroku. Med njimi
se je posebno odlikoval znameniti enoroki polkovnik Zinovij Pješkov, posinovlje-nec Maksima Gorkega.
A kakor že rečeno: v tujski legiji so zdaj kakor prej sinovi vseh narodov. Nekateri med njimi so izvršili brez dvoma hude zločine, drugi so se spet samo spozabili, tretje je mikala pustolovščina, a večino je pognala v tujsko legijo kakšna drama ali tragedija, ki se je kdaj odigrala v njihovem življenju. To ni nobena sramota. Ali ne tirata često bolest in beda človeka v obup, ki ga spreminja v bojevnika, v vojaka? To je morda vzrok, da
Legionar v vsakdanji uniformi
je tujska legija vedno pripravljena boriti se do zadnjega moža in konja in da so legionarjem nadeli ime »boreči se demoni«.
Tujska legija je zelo trda šola celo za najbolj utrjene može. Nikomur ne zabra-nijo vstopa, izvzemši invalidom in tistim, ki so znani kot morilci. Če si pa »neznan morilec« in se želiš skriti v tujsko legijo, tedaj lahko poskusiš. Izbereš si novo ime, novo domovino, novo starostno dobo in se javiš za tujsko legijo, kjerkoli hočeš.
A kdor ima kaj na vesti, naj pazi, ko zapelje vlak v postajo Sidi bel Abes!
Vedno, kadar se kje zgodi kakšen zločin in je zločinec ubežal, pošljejo kriminalnega uradnika iz njegove dežele v Sidi
bel Abes, ki oprezuje pri prihodu rekrut-nih vlakov. Čeprav tujska legija ne izpušča svojih legionarjev, je za kriminalno policijo vendarle važno vedeti, kam se bodo podali zasledovanci za naslednjih pet let
Od pol osemnajste do pol dva in dvajsete so legionarji prosti in v Sidi bel Abesu jim je zamorski predel edini prepovedani predel. To je predmestje domačinov ob robu malega mičnega mesta, ki se imenuje ponosno »Pariz Severne Afrike«. Zunaj vojašnice nosijo vojaki svojo kakijsko ali belo tropsko uniformo, ki je manj slikovita od predvojne uniforme z modrim suknjičem in rdečimi hlačami. Sicer ni s tem rečeno, da bi imel legionar, pa naj si bo lep kakor Apolon, kakšno upanje igrati dona Juana pri kakšni ulični francoski ali španski lepotici. Med senčne strani tega brezdomovinskega življenja spada to, da tako zvani lepi spol prezira mladega legionarja zaradi njegove revščine. Samo v prvih dneh svojega novega življenja goji še kakšne nade. Ob nedeljah, ko ima celodnevni izhod, opazuje lepotice v pražnji opravi, kakor opazuješ lepo sliko, a lepotice ga ne smatrajo vrednega pogleda in čim dalje bolj izgublja vsako upanje, vsaj kar se tiče žensk njegovega plemena. Kmalu najde
pot do mestnega vrta, kjer svira godba tujske legije, in posluša njene komade. Med sto godci je komaj eden, ki ni pripadal prej kakšnemu znanemu opernemu ali simfoničnemu orkestru ali kakšni vojaški godbi. So možje, ki trpijo morda bolj nego drugi pod tragiko izgubljenega življenja. Nihče med njimi ne bi bil osta-vil svojega dobrega mesta v domovini, da ga ni k temu prisilila zločesta usoda. In pod alžirskim solncem se razodevajo neznane tragedije teh mož v glasbi, s katero zabavajo druge.
Po koncertu se podajajo poslušalci včasi v »Temple d' Honneur«, muzej tujske legije. Razstavljeni predmeti — uniforme, ki so jih nosili pred sto leti, voščeni liki mož, ki so se proslavljali v bojih legije, od krogel scefrane zastave, odlikovanja in druge relikvije — predstavljajo skoraj neprekinjeno zgodovino te »vojske pustolovcev«.
Legionarjem, ki so se obvezali za čas svetovne vojne, so po vojni ponudili prostost, če bi hoteli oetaviti legijo. Le majhno število mož je sprejelo to ponudbo.
Pred 1. 1914. je nosila zastava tujske legije napis »Pogum in disciplina«. Po vojni so ga pa spremenili in se glasi sedaj »Čast in zvestoba«.

Pustolovci v svetu denarja
Bčasu vsesplošne gospodarske krize, ko čujemo dan na dan o polomili starih in solidnih bank in ko so nam vesti o paničnih dogodkih na tej ali oni borzi skoraj nekaj običajnega, gotovo ni odveč, ako se spomnimo nekaterih velikih pustolovcev ▼ svetu financ, kojih imena so vsem sodobnikom še dobro znana. Pojavili so se iz teme, kakor repatice, zasijali za kratek čas na denarnem nebu, nato pa prav tako hitro izginili in zatonili na veke v pozabi. Nakopičili so si papirnatih milijard, natrpali svoje blagajne z delnicami in drugimi vrednostnimi papirji, ko pa so bili na vrhuncu svoje slave, sijaja in moči, pa se je njihova stavba nenadoma zgrudila in od prejšnjega bogastva ni ostalo niti najmanjšega sledu.
Po kronološkem redu povojnih let je prvi Alfred Lovvenstein, smeli borzni špekulant, ki je na višku svoje slave padel z letala v morje in izginil brez sledu. L6-wenstein je bil sin majhnega židovskega menjalca v Bruslju. Sin je po očetu podedoval menjalnico in kopo dolgov. Kljab temu se mu je posrečilo pridružiti svojo
poslovalnico bolje idoči menjalnici Stael-lart, ki je pod njegovim vodstvom kmalu začela procvitati, da je dedič lahko poplačal vse dolgove svojega očeta in si s tem stekel zaupanje svoje okolice. Lowen-steina je najbolj vabila špekulacija na borzi in vse kaže, da je bil mož kakor ustvarjen za to nevarno igro. Med milijonarje se je dvignil že 1905, ko se mu je posrečilo, da je na francoskem in belgijskem trgu spečal okoli 100.000 delnic kanadske električne družbe. Prvi korak do denarnega mogotca je bil storjen. Lovvenstein se je dal nato krstiti in oženil s hčerjo odvetnika kraljevega dvora. Naselil se je v palači, se obdal s knežjim sijajem in občeval v družbi odločilnih politikov in velikih finančnikov. Kmalu je zaradi svojih zvez in s pomočjo denarja dobil plemstvo in postal iz židovskega menjalca uvaževani baron Lovvenstein. Z delnicami brazilskih železnic si je pridobil nove milijone in prišel v poslovno zvezo s pariškimi kapitalisti. Tretji veliki posel je špekulant napravil z delnicami pristanišča Par&. , Po teh uspešnih poslih si je bil že nagrmadil okoli 60 milijonov fran-
kov ln stopil tako v vrste bogatašev svetovnega pomena.
Odslej je njegova igra na borzi postajala še smelejša; ukvarjal se je le še z milijonskimi posli in raztegnil svoje poslovanje po vsem svetu. Igra, pri kateri je šlo za milijone dobička ali izgube, je dražila njegove živce in sanjal je, da postane največji denarni magnat sveta. Po svetovni
Alfred Lovvenstein
vojni je Lovvenstein začutil, da je udarila njegova ura in posvetil se je popolnoma dvema panogama industrije: umetni svili in elektriki. Kdor obvlada to, temu bi ves svet plačeval prispevke in množil bogastvo. 1925 je ob ogromnem padcu belgijskega franka ponudil državi 50 milijonov dolarjev za sanacijo belgijske valute. Njegov predlog je vlada odklonila, ker je mož zahteval kot jamstvo vse dohodke belgijskih državnih železnic. Lowenstein ni uspel, vendar je s to ponudbo postal znan po svetu, da se je lahko lotil uresničevanja svojih visokoletečih načrtov.
Pri svojih napadih na podjetja umetne svile in električne industrije pa je naletel na močan odpor bogatih industriicev, ki se niso dali izriniti s svojih pozicij. Njegovi nasprotniki, londonska Dreyfusova in berlinska Heinemannova skupina pa so se izkazali za popolnoma ravne udeležence tega orjaškega boja. Zavedli sta Lowen-steina do velikih nakunov za termin, nato pa so spretno povzročili velikansko haus-so. Pri tem napadu je bruseljski baron izgubil več ko 600 milijonov, kar je prese-
galo njegovo razpoložljivo gotovino. Obenem s to izgubo j? doživel tudi silen živčni polom. Trdovratno je vodil borbo dalje, nadejajoč se, da si opomore z ameriškimi krediti. Priredil je v Ameriko nekako agi-tacijsko potovanje, ki se ga je udeležilo 30 oseb spremstva in hotel Američane presenetiti tudi s posebno svojo letalsko flo-tiljo. Izlet ga je stal 6 milijonov, vrata ameriških bank pa so mu ostala zaprta, šestmesečni termin za plačilo dolgov pri londonski banki Schroeder se je bliskovito bližal in Lovvenstein je še enkrat letel v London, da doseže podaljšanje plačilnega roka. Tudi v tem ni več uspel in na po-vratku je — slučajno ali namenoma — odprl vrata v letalu ter strmoglavil v morje. Deset dni kasneje so ribiči potegnili njegovo truplo iz morja. Dasi so špekulacije požrle stotine in stotine milijonov, je po likvidaciji imetja barona Lovvensteina ostalo še več ko 70 milijonov frankov. Petkrat več je pustolovec izgubil na borzi v boju s svojimi nasprotniki.
Drugi tip te vrste Kamilo Castiglioni, sin tržaškega židovskega rabina, se ima svojemu uspehu zahvaliti izključno povojni inflacijski konjunkturi, ki ga je privedla do milijard in najbrž celo do slovesa naj-
Kamilo Castiglioni
bogatejšega moža na evropski celini. Pred vojno je bil Castiglioni siromašen agent za avtomobilne pnevmatike, med vojno pa se je povzpel med dobavljače avstrijskega letalstva in je s tem silno obogatel. Spravil je v svoje roke podjetje Semperit-Werke, kjer je bil nameščen, ustanovil tovarno za letala in postal 1917 gospodar dunajske Depozitne banke.
.Polom avstro-ogrske monarhije je njegov dvig pospešil v naravnost gorostasni smeri. Castiglioni je kot rojen Tržačan postal italijanski državljan in ta okoliščina
je znatno olajšala njegove sumljive posle. Temelj njegovih špekulacij je bii nadvse preprost in enostaven. S svojimi denarnimi sredstvi je mož v času razvrednotenja avstrijske krone kupoval vse, kar mu je prišlo pod roke: posestva, hiše, podjetja, zaloge blaga in vrednostne papirje. Vse nakupljeno je po par dnevih, včasi že po par urah doseglo ne samo dvojno ali trojno, marveč dvajsetero ceno. Treba mu je bilo plačilo zavleči le za teden dni, pa je z lahkoto poplačal vse svoje nakupe s kronami, ki so v teku tega roka še bolj izgubile na vrednosti. Tako so mu padala v roko drugo za drugim najvažneejša podjetja v Avstriji. Ogromni škodov koncern je prešel v njegovo last za smešno malenkost. V zvezi z milansko Banco Commer-ciale je zavzel odločilna mesta v raznih tržaških, praških, bukareških in budimpe-štanskih bankah. Tudi dunajske so se mu koncem koncev podale in Castiglioni je 1922 doživel največji uspeh svojega dela: postal je podpredsednik Alpinske montan-ske družbe. Tedaj pa so se njegovi nasprotniki zbrali na odpor in ga izrinili iz Depozitne banke. V nadomestilo za ta poraz je nakupil veliko množino delnic Union banke, toda tudi odtod so ga pregnali nasprotniki, ki so imeli v rokah večino delnic te banke. Ta dva občutna poraza nikakor nista omajala njegovega stališča, marveč sta ga samo vzpodbudila na smelejše borzne špekulacije, s katerimi si je pomnožil svoje imetje nekolikokrat. Stanoval je v svojem dunajskem renesančnem dvorcu, — ki ga je natrpal z raznimi umetninami, ter tam sprejemal ministre, diplomate in bančne ravnatelje. Pet časopisov je služilo njegovim poslom in mož se je sijajno počutil v vlogi mecena, ki jo je začel igrati.
Usoda pa je že pripravljala njegov propad. Ko je začel padati francoski frank je premetenec mislil, da bo frank šel isto pot, kakor sta jo bili hodili nemška marka in avstrijska krona. V teh računih pa se je uštel: Francoska banka in Morgan sta bila močnejša od njega. Njegov sistem kupovanja na dolg se je bil preživel. Upniki so začeli pritiskati za plačilo nakupov, sklenjenih v frankih. Spomladi je Castiglioni v ta namen nujno potreboval 125 milijonov lir. Milanska banka mu je sicer dala to vsoto, ali moral ji je zastaviti vse svoje imetje. V to dobo je prišel polom Depozitne banke, ki je tudi Castiglionija potegnil v brezdno. Od vseh milijard so mu končno ostali le še 4 milijoni zlatih kron. S tem denarjem je drzno špekuliral dalje, se preselil v Nemčijo, kjer je pri raznih bavarskih podjetjih zabil še ta znatni ostanek. Po teh izgubah je mož izginil, kakor kamen v vodi in v finančnem svetu ni bilo več čuti imena podjetnega Žida.
Tretji veliki pustolovec denarnega sveta spada že v najnovejšo dobo. To je »veliki Albert«, kakor so imenovali v Franciji Al-

berta Oustrica pred njegovim popolnim polomom. Mož je bil skromen natakar v neki kavarni v Toulousi in se je povzdignil šele med svetovno vojno, ko se mu je posrečilo zaključili nekoliko zelo ugodnih, poslov pri dobavah sukna za vojsko. S tem denarjem je po vojn: osnoval v Parizu manjšo banko, pa je kmalu prišel v silne težkoče. V tem žalostnem položaju mu je prišel na pomoč italijanski večkratni milijonar Gualino, ki je Oustrica imenoval za svojega zastopnika v pariških poslovnih, krogih. Italijan je dajal bivšemu natakarju neomejena sredstva za njegove srečne
špekulacije in Oustric se je z dobički teh, često zelo temnih poslov silno obogatil. Po teh posrečenih roparskih pohodih na borzi si je Oustric zagotovil neomejeno oblast nad celo vrsto zavarovalnic, tovarn za avtomobile ter podjetij za izdelovanje sukna in obutve. Delnice svojih podjetij je vzdrževal umetno na silni višini in je dolga leta veljal za najsposobnejšega finančnika v Franciji. 1929 so cenili njegovo Imetje na 2 milijardi frankov. Ko se je začela čutiti gospodarska kriza in so tečaji papirjev padali, je začel najemati posojila, pri čemer je redno posegal po sleparskih sredstvih, osobito pa je podkupoval vplivne osebnosti. Na tak način se mu je posrečilo dobiti celo od francoske Narodne banke 120 milijonov frankov posojila. Vendar pa je njegova slava zahajala. Za posojila je plačeval do 30% obresti, kar ga je pokopalo in ostrašilo njegove upnike. Ko je lani propadel njegov družaonik Gualino, je bilo tudi Oustricove igre konec.
ČLOVEK. IN DOM
če hočemo ostati doma
Znano je, da ostajajo danes ljudje le redkokdaj zvečer doma, med tem, ko so se naši predniki neprestano stiskali okoli domačega ognjišča, življenje izven domače hiše Ima gotovo svoje privlačnosti, toda včasi bi bilo le prav, da bi se vprašali: »Zakaj ne ostajamo zvečer doma? Ali niso večeri doma prav tako zabavni in
Dve sosedni sobi spojimo s preprosto ozko preprogo. Stole in zofo preoblečemo z ro-žastim ali progastim blagom; zato je hvaležen kreton. Zelo udoben je naslanjač iz hrasta, obložen z blazinami. Običajni klubski fotelji, naj bodo rjave ali sive barve. Vsak, kdor hoče imeti doma nekaj razvedrila, je ljubitelj gramofona. Nekateri ljudje zbirajo gramofonske plošče kakor profesorji knjige. Da se plošče ne pokva-
mnogolični? Ali si doma ne moremo najti razvedrila?«
Stanovanje, v katerem samo spimo in jemo, nam vsekakor ne more biti zelo pri srcu, zakaj takšno stanovanje izgubi stik z osebami, ki stanujejo v njem. Stanovanje mora biti negovano, če si prihranimo tisti denar, ki bi ga sicer zvečer potrošili v kavarnah, gledališčih in drugih zabavali-ščLh, si lahko nabavimo marsikaj lepega za svoje stanovanje, če delamo to leto za letom, tedaj bomo naposled izprevideli, da je naš dom najprivlačnejši in najudobnejši kraj. Pri tem stremljenju nas mora voditi misel: Kaj mi je res potrebno? Marsikaj je potrebno, da si ustvarimo udobnost in skromno eleganco, toda veliko gotovo ne. Prepolna soba ni mikavna.
V sobi, kjer ni na tleh preproge, gotovo ne bomo zvečer radi sedeli, že prav preprosta preproga daje prostoru toplo lice.
rijo, jih hranimo v posebnem oddelku za plošče, ki je vdelan v mizo, na kateri običajno stoji gramofon.
Najbolj priklenejo človeka na dom knjige. čitanje knjig nam v kavarnah in na železnici ni mogoče, Knjižno omaro si moramo vsekakor nabaviti; ne smemo pozabiti na predal, oziroma na polico v knjižni omari, ki je namenjena raznim revijam in mesečnikom. Na pisalni mizi, kakor tudi na majhnih mizicah najdemo za knjige, ki jih ravno čitamo, primeren prostorček.
Kakšno veselje nam napravi izbera potrebnih stvari za pisalno mizo! Gotovo je vredna, da si odrečemo dve ali tri predstav ve v kinematografu in si za ta denar nabavimo lično usnjeno mapo za pisalno mizo. Na pisalni mizi trpimo le najpotrebnejše: garnituro za pisanje, majhno uro, prak-
tično svetilko, katero lahko po mili volji prestavljamo.
V enem kotu sobe stoji svetilka z lepim senčnikom na stojalu iz medi. Pred njo je majhna kadilna mizica, na kateri vidimo
Na oknih stojijo cvetlice. Za kakteje si nabavimo stojalo s palicami iz lesa. Za tako stojalo je zelena barva najbolj pripravna. V večji sobi imamo tudi v kotu stojalo za cvetlice, kamor postavljamo
pepelnik, škatlico za cigarete in steklenko za liker. Na stenah v kotičku visi preproga, katero si gospodinja lahko sama napravi. Tudi na stolčkih v kotičku ležijo blazine z ročnim delom. Zimski večeri so dolgi in takrat si gospodinja lahko ustvarja najlepša ročna dela.
cvetlične lončke. Paziti moramo, da je prst v cvetličnih lončkih vedno zrahljana ш da cvetlice pravilno zalivamo.
Toliko dela najdemo doma, če si hočemo stanovanje udobno urediti! Ali nam potem sploh še ostane časa za druge stvari?
-sssas-
Batkerije - pomočnice v tehniki
Obče naziranje, da so gLivice cepljrvke samo kvarne, ш pravilno. Prof. dr. Henne-berg je nedavno predaval nemškim kemikom, koliko koristijo bacili pri ustvarjanju važnih izdelkov. Kisne bakterije pretvarjajo alkohol v ocetno kislino, iz sladkorja napravljajo mnoge glivice citronovo kislino. Druge proizvajajo iz sladkorja propi-onsko kislino, dajejo švicarskemu siru poseben vonj in okrogle »oči«. Presno mleko se po raznih nevidcih skasa. Poznamo kakih 300 vrst, ki so deloma jako potrebne, n. pr. za jogurt to kefir. S kv a/en jem mlečne kisline se ohrani testo za kruh (drožice), kislo zelje, kumare, zelena krma v hladnicah, pri čemer se obdrže vitamini. Za nastanek aroma pri rumu služijo gli-vice maslene kisline. Mnoge cepljivke so
nujno potrebne za lanena, konopljena, ko-privna in jutovska vlakna (jutovec = indijski lan). Pri prebavi so silno pomenljive celulozne glivice, ker razkrajajo kožo okoli kletic, kakor pravi dr. Turna stani-cam ali celicam (gl. Pomen to razvoj alpinizma). Brez njih m brez plesnobnih gliv, ki žro staničnino, ne bi bilo mogoče ne rastlinsko ne živalsko življenje.
Imena
Francoski sođolos: Tardieu trdi, da je eden najtehtnejših činiteljev v človeški družbi — posnemanje. To bi se zdelo verjetno, če bi vedeli vse raznotere statistike. Ena njih se tiče osebnih imen, ki se ponekod izredno dostikrat ponavljajo. En sam zgled Kralj Bozeat v Northaimrtonshire-u na Amjrleškem šteje komaj 1000 prebivalcev, od teh je 300 z imenom Dr ase.

K rusko-poljskim pogajanjem
Zaleski, poljski vmanii minister
Lit vino v, ruski vnanii minister
Nemško-avstrijska carinska unija

Tedenski jedilni list
Ponedeljek, obed: kmečka juha, zrezki iz jurčkov. garnirani s šoinačo. hruškov kompot. — Večerja: polpetice v paradižnikovi omaki z rižem.
.Torek, obed: (brez juhe) testene vrvice z govejo sekanico in parmezanom, krompirjevi kraoki 7, višnjevim zeliem. ocvrte češplje. — Večerja: pljučka v kisla omaki s krušnimi cmoki.
Sreda, obed: na goveji juhi fritatni rezanci, govedina, garnirana z bučicami, parjenimj paradižniki in praženim krompirjem, mešani kompot (iabolka. hruške, češplje). — Večerja: panirani goveji zrezki s sardelami. indiviia in krompirjeva solata.
Četrtek, obed: na kostni juhi iajčni vlivanci, segedinski golaž in krompirjev pire. dušene češplje. — Večerja: jurčki s polento.
Petek, obed: ribia ragu juha. cve-tača z maslom in parmezanom, smetanin zavitek. — Večerja: ajdovi žganci z inleko m.
Sobota, obed: na goveji juhi ječ-menček, govedina, garnirana s šoinačo ali mangoldom. kolerabicami, praženim krompirjem in iaično omako, sadje. — Večerja: prašičeve izarebernice s kislim zeljem.
Nedelja, obed: na iuhi (od sobote) mozgovi cmoki, marinirana pliučna pečenka. garnirana z drobnim pečenim krompirjem, dušenimi gobicami in solato, bi-škotna rulada. — Večerja: pečenice z grahovim pirejem, kompot.
RECEPTI K JEDIUNEMU LISTU (Količina računana za 4—5 oseb)
Kmečka juha. 40 dikg sveže mlade svinjine s kožo (glava. pacKlji ali kos vratu) skuham v slanem kropu na tesno s čebulo, korenjem, petršiljem in zeleno do mehkega. Posebej dušim v kožici na nre-kajeni slanini po! zelinate glave zrezane na debele rezance, pol rumene kolerabe in dva krompirja, oboje zrezano na kocke, s pol žličice kumine. solio in poprom. Ko ie meso mehko, ga vzamem iz juhe. zrežem na kosce in odločim kosti. Korenje, ki se ie kuhalo z mesom, zrežem na kolesca in pridenem k zelenjavi. Zelenjavo, ko ie mehka, potresem s nol žlice moke. pustim, da se malo nopraži. potem pa zalijem s preceieno iuho. v kateri sem kuhala svinjino. Po potrebi še doliieni vode in po okusu selim, dodam zrezano meso in pu-
stim na robu ognjišča počasi vreti do serviranja.
Zrezki iz jurčkov. Poln globok
krožnik osnaženih. na lističe zrezanih iur-čkov operem, poparim. odcedim in na deski drobno sesekljam, nato pa dam v raztopljeno presno maslo, v katerem nrei prepražim drobno zrezano čebulo in pol žlice drobno zrezaneea oetršilja. nekoliko podušim. nato pa odstavim, da se malo ohladi. Potem primešam 4 žlice kisle smetane. dve osnaženi. drobno zrezani slani sardeli. dve žlici drobtin. dva rumenjaka, sol. poper in moškatov cvet. Vse skupai dobro premešam in pustim pol ure stati. Iz tega oblilkuiem male ploščate hlebčke, iih povaliam v drobtinah. na presnem maslu spečem in dam s šninačo takoj na mizo.
Ocvrte češplje. Češplje poparim, olupim, izločim pečke in potisnem v vsako en olunlien mandelj. V lončku pripravim gosto tekoče testo iz dveh decilitrov smetane. 3 dekagramov moke. treh rumenjakov. prav malo sladkoria in soli. V to testo pomakam češolie in iih na maslu ali masti leno rumeno ocvrem. Ocvrte potresem z vaniliienim sladkorjem in gorke serviram.
Dušen češpliev kompot. (Zwe-tsehkenroster). En kilogram preklanih od pečk ločenih češpeli dušim v lastnem soku s K kg sladkorja in koščkom va-nilije. toliko časa. da se razkuhaio in zgo-ste. (Opomba: tako pripravljene češplje so za takojšnjo porabo in ne za konzerviranje.)
Panirani eoveii zrezki. Pol kilograma obležane mehke govedine zrežem na tenke zrezke, iih nasolim. pa ne preveč, in notolčem, nato iih povaliam v drobno zrezanem čebulčku in petršiliu in pustim tako nekaj časa. Potem jih pomočim v raztopljeno presno maslo, v katerega sem primešala dve osnaženi in sešekliani slani sardeli, povaliam iih v drobtinah in hitro spečem. Pečene serviram takoj in dam zraven košček citrone.
Ribja ragu juha. V slanem kropu skuham manjšo cvetačo. Kuhano vzamem na krožnik in jo razdelim "a posam^rie cvetke. Na isti vodi pa skuham dva olun-ljena. na kocke zrezana kromipiria. Na presnem mas'u spečem, približno četrt kilograma. kakršnokoli ribo s presnim maslom, drobno zrezano čebulo in petršiliem. Pečeno zrežem na kose in izločim previdno vse kosti in koščice. V kožico, kier sem pekla ribo. dodam še nekoliko presnega masla in porumenim v -'em eno žlico moke. Medtem je krompir kuhan in zalijem
вгекгаш« z norm, dobro premešam, da se odloči vse od dna kožice, doliiem do do-trebi še vode do zadostne količine, nato dodam cvetočo in nazadnie še ribje meso. Poti ram nekoliko, odišavim z lovori e vi m listom ш za leošo barvo dodam nekoliko sladke oaorike ali oa pol žlice, z eno žlico vode razredčene paradižnikove mez.ge. Na robu ognjišča Dustim do lasoma vreti do serviranja. Ce se mi zdi hiha oreredka. dam tik ored serviraniem vanjo na rezine zrezano. ocvrto žemljico.
Harmeladaizmalin. Maline zmečkam in pretlačim. Pretlačene stehtam in vzamem toliko sladkorne sipe, kolikor tehta sok. Vse skupaj dam v dobro pološčeno široko kožico ter pustim čez noč pokrito na hladnem, da se sladkor raztopi. Drugi dan kuham na zmernem ognju, med trajnim mešanjem toliko časa, da se marmelada zgosti in postane svetla. Se vročo vložim v kozarce, postavim na hlad nepokrito in jo zavežem z celofanom šele, ko je mrzla in se je naredila na vrhu kožica.
Urejuje Ivan Podržaj. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran Jezeršek, —
Xei st Ljubljani.
g h u
" O p d
a « ta J?.S SSfift 0} rt
■O O I o t? rt ■o 3 1 д
£>$h •2 -S g,
p m 3 o
h ^ M 3 >
§>8* s
.-Д <D
^ O I?
и i O —I p<
ra > M o ® m _ ■rt (-1
cd >0 -
nI g 2' ■a
os . d t3
m q m %-i
• S "t?-i?
«5 S O
•s* o g-a
g n
„j S % N &■§ ••
s *> o
m m o 2« " фоМ
¥m a * S-S ho-o g, g " . a
_ O ш G
P K o
> ^ d "H
Л2а
Več tednov je bilo edino moje razvedrilo to, da sem strmel skozi okno v majhen košček neba in zasledoval sence, ki so se podile po stenah moje bolniške sobe. Od tistih dob se nisem mogel več popraviti. Še danes mi je vsako delo preveč naporno. Želim si miru, spanja, in tiste ure, ki jih preživim v dremotici, so mi najljubše. Postelja me je demoralizirala, kakor demoralizira alkohol pijanca in zločin zločinca. Zaradi tega trdim, da je postelja tisti kraj na svetu, ki človeka najbolj demoralizira.
Če mi tega ne veruješ, dragi bralec, poskusi sam. Lezi za dva meseca v posteljo, in potem se skušaj lotiti kakega duševnega dela! Ali, če hočeš poslušati dober svet — nikar tega ne stori! Hvaležen boš razmeram, ki te silijo, da posvečaš več ur na dan napornemu delu, zakaj samo delo je tisto, ki nam ohrani zdrav razum v zdravem telesu. — R. de. Cordova.
Predsednikova poštenost
Južno-ameriški listi so objavili besedilo neobičajnega notarskega zapiska, ki ga je dal sestaviti general Jorge Ubico, prezident republike Guatemale, preden je prevzel svoje posle; to je inventar njegovega in ženinega imetja. Tako ima v rokah odločen dokaz proti obrekljivcem, ki bi ga nekoč utegnili obdolžiti, da je zabogatel na vladi. Tisk vidi v tem postopku eno najplemenitejših potez na čast državniku, odkar se Je latinska Amerika osamosvojila. Seveda ... toda ta poteza nekam čudno osvetljuje politične boje v Guatemali.
Odtis prsta znamenitega zločinca, »poslan« brezžično iz Buenos Airesa
Popravi: V zadnji številki čitaj na str. 304. pod prvo sliko: slavni odkritelj električne indukcije in ne industrije. Na predzadnji strani (platnice) pa čitaj pod naslovom »Kje je največ ločitev zakonov?« pravilno: števila na 100.000 prebivalcev.
Twainov odgovor
V oočetku svoje slovstvene kariere je Maik Twaio urejal v majhnem krajn dnevnik »Zaoadna zastava*. Pa vam dobi od nekega naročnika Dietno, češ da je našel med divema listoma pajika: ie li to srečno ali nesrečno znamenje? V listnica uredništva je Twain potem priobčil le-te vrstice:
Star naročnik. — Ako ste naleteli pajka v dnevniku, ne pomeni niti sreče niti nesreče za vas. Pajek ie kratko in malo črtal naš list. da hi zvedel, kateri trgovec oglaša v njem, in da bi mogel potem oditi v trgovino tega moža, tam »presti mrežo čez vrata in se poslei ipreoustiti življenju, ki ga ne bi natoJi več nobena stvar motila.
Odrezavost
Hahnemann (1755—1843, glej Zis, knjiga 7, str. 388), ustanovnik homeopatije, je nekdaj dobil obisk bogatega angleškega lorda, ki Je prišel po zdravniške nasvete. Hahnemann je pozorno poslušal popis bolezenskih znakov. Potem je stopil v omaro po stekleničko, jo odmašil in dal bolniku pod nos.
»Poduhajte«, mu veli. Anglež poduha.
»Prav. Sedaj ste ozdravljeni.«
Anglež ga strmo pogleda, pa se takoj zave in vpraša:
Koliko sem dolžan?«
»Tisoč frankov.«
Brez obotave potegne lord iz žepa listnico, vzame iz nje bankovec in ga pomoli Hahnemannu pod nos, rekoč:
»Poduhajte! Dobro, zdaj ste plačani!«
Deset modernih zapovedi
1.)	Poleti bodi riav!
2.)	Maži se pridno z oljem!
3.)	Vadi že otroka, da se bo mazal z oljem!
4.)	Ne kopiji se v mrzli vodi. če se nisi namazal z oiiem!
5.)	Z železno voljo skrbi za svoie zdravje ta telo. dasi ti morda narava ni dala vseh vrlin v najvišji meri!
6.)	Ustvari si življenje lahko m veselo; treba se ie prilagoditi!
7.)	Bodi vedno dobre volje, ker le tedaj lahko ustvariš največ io dosežeš najboljše!
8.)	Ne troši za telesno nego preveč denarja; olje ooravi mnogo več kot misliš!
9.)	Dilhaii globoko m ostani elastičen; zato treniraj telo redno ta prime>rno!
10.) Ne boj se starosti, slabosti ta bolezni; uživaj svoio moč. zdravje ta svobodo! Skrbi za duha ta telo in gotovo boj srečne živel na svetu1
Hu/AOS. V
sjkhe
Vestnost.
»Gospodična, recite hitro: — da, tunel pride!«
»Gospodična, ali je res, da ima poljub brez brk okus po jajcu brez soli?« »Gospod, jaz nisem še nikoli...« >Toda gospodična!« »...jedla jajca brez soli!«
»Pravzaprav ie to še sreča!« »Kako?«
»Tu ie samo 60 metrov globoko!«
Ona: »HaJo! Dragi, ali si ti tam?« Odgovor: »Da! In kdo ie tam?«
»Povej mi vendar, kaj ti je tako všeč na njem? Saj ne ljubi ne plesa, ne cigaret, ne pijače in ne športa!« »Toda on ljubi mene!«
»Ali verujete v dednost?« »Seveda. Oče mi je zapustil 10.000 dolarjev.«