Polemika Barbara Lenarčič Odzivom brez izzivov Popravljanje besedil kot skupinska odgovornost in diktatura Ko sem pisala članek o pasteh vsesplošnega popravljanja besedil (Sodobnost 2003/1), sem hotela kar se da zgoščeno in utemeljeno pokazati, kaj se godi v vzpostavljenem sistemu na področju pisanja, objavljanja knjig in člankov ter lektoriranja, kaj ni dobro in kako bi moglo biti bolje. Prepričana sem bila, da vsak, ki bere (in piše), ve za več kot preveč primerov slabega jezika v tisku, saj se z njimi neprenehoma srečuje, in da mi jih zato ni treba navajati. Res veliko presenečenje, ki vzbuja skrb, je, da ni tako. Ker ima vsaka stvar vsaj dve plati, sem skušala pokazati obe strani popravljanja besedil in z njim položaj lektorjev, ki so se znašli v primežu, ter pisanja in s tem povezan položaj piscev, ki navdušeno izkoriščajo tako stanje ah pa se zaman skušajo izmuzniti neljubi cenzuri (definicija v SSKJ-ju: "uradno pregledovanje javnosti namenjenih del"). Tretja plat so bralci, zaradi katerih se vse to dogaja: nemočna in ogoljufana žrtev sedanje neurejenosti na področju jezika iL njegove uporabe v javnosti. Tudi tokrat ne bom omenjala imen oseb, založb itd., ker moja kritika ne zadeva posameznikov, ampak celoto, sistem, ki dela popravljalce besedil nujne in vseprisotne. Odzive na svoj članek bom označevala s številkami od ena do štiri. Navedla bom samo vire, ki niso del tukajšnje razprave in iz katerih črpam določene podatke, ne pa primerov napak. S tem hočem poudariti, da ni tako zelo pomembno, kdo kaj piše, ampak bolj, kaj in kako kdo piše. Vesela sem kar štirih odzivov na članek in hvaležna zanje. Moj odgovor bo utemeljitev in poglobitev objavljenih ugotovitev, ki se zdijo piscem odzivov sporne, neresnične, preveč pre-kucijske ... Z zadovoljstvom sem ugotovila, da odzivi v marsičem Sodobnost 2003 I 801 Barbara Lenarčič: Odzivom brez izzivov zelo dobro odgovarjajo drug drugemu, predvsem drugi in četrti prvemu in tretjemu. Bralci in pisci odzivov bodo dobili veliko potrditev dejstev, o katerih sem pisala, že, če bodo odzive natančno prebrali. Najpomembnejši sta, da lektorji avtorjem besedil pred objavo (ponavadi) ne vračajo v pregled in da pri popravljanju delajo nove napake. Še to: po trditvah iz prvega odziva naj bi bili "deklarativni stavki" v mojem članku natisnjeni krepko, v resnici pa so bili vsi poudarki zaradi poševnega tiska komaj opazni. Zato rada verjamem, da se iz besedila v krepkem tisku (mednaslovov) ni dalo razbrati pomena napisanega. Sicer pa z uporabo poudarjenega tiska tudi ne bi bilo nič narobe. Mar ne olajša branja daljših besedil in je lahko bralcu le v pomoč? PRIMERE Primere so pripravna reč, če z njimi ponazorimo ali podkrepimo trditve, lahko pa so neustrezne ali povsem zgrešene in takih je nekaj v odzivih na moje pisanje. Prvi dve (v prvem odzivu) primerjata pisce (pisatelje) z arhitektom, ki zriše načrt za hišo, ki je sam ne zgradi, in izumiteljem, ki izumi stroj, a ga ne izdela sam, v dokaz, kako ni treba vsakemu znati vsega in da so zato dela razdeljena. Primeri sta neumestni. Umestni bi bili, če bi trdila, da bi morali pisatelji sami tiskati knjige. Razumljivo je, da knjigo stiska tiskar (temu je podobna graditev hiše ali izdelava stroja), ni pa samoumevno, da (leposlovno) besedilo pred objavo pregleda lektor. Sploh so arhitekti med umetniki posebnost, ker edini svoje stvaritve ne izdelajo, ampak jo le narišejo. Mnogi arhitekture nimajo za (pravo) umetnost ali pa ji določajo posebno mesto. Pisatelja zato ni mogoče primerjati z arhitektom ali izumiteljem. Prav arhitektom pa se največkrat zgodi, da morajo tožiti izvajalce del zaradi samovoljnega spreminjanja zgradbe. Popravljalci in izpopolnjeval« potemtakem niso zaželeni niti v arhitekturi, saj umetnino izmaličijo in razvrednotijo, zaradi njih pa postane sporno tudi avtorstvo. Nenavadno in s polemiko komaj kaj povezano je prepričanje, skrivnostna rdeča nit vseh odzivov, da sta zamisel in ^sebina pomembnejši od oblike. Ravno prisilno popravljanje besedil, kar počno lektorji in zagovarjajo pisci odzivov, je pretirano poudarjanje oblike, marsikdaj na škodo vsebine. Tisti revež iz Camusove (lektorji bi popravili v Camuseve!) Kuge, ki je vse do prerane smrti obračal in izboljševal prvi stavek svoje knjige, pri nas ne bi imel takih težav. Mirne duše bi napisal, kar bi mu padlo na pamet, saj bi lektor popravil besedilo, da bi zvenelo tako lepo, kot si še v sanjah ni mogel predstavljati. Če bi smisel povedanega ostal nedotaknjen, je pa že drugo vprašanje. Vsebina in oblika sta preveč povezani in prepleteni, da bi ju mogli ločevati. Umetnikov, ki bi imeli dobre zamisli, ne bi pa jih znali uresničiti, iz njih ustvariti umetniškega dela, ni. Kdor ne oblikuje in izdela svoje zamisli, ni Sodobnost 2003 I 802 Barbara Lenarčič: Odzivom brez izzivov naredil nobene umetnine in ni umetnik. Zato največkrat ne tehtamo in ocenjujemo zamisli, ampak izdelke, uresničene zamisli (izjema so na primer zamisli arhitektov in izumiteljev). Največje umetnine velikokrat niso sad enkratnih zamisli, ampak izvirne uresničitve zelo vsakdanje ali splošno znane podobe in predstave (v slikarstvu npr. cvetje ali mitološki in svetopisemski prizori). Zamisli tudi ne nastajajo v brezčasnih prazninah, ampak so zmeraj odziv na stike in povezanost z drugimi ljudmi. Nič, kar se porodi v nekem človeku, ni samo sad njegove izjemnosti, vse je hkrati del njegove družbenosti. Ne, zamisel, predstava ni dovolj: ta ne naredi ne umetnine ne umetnika. Ni človeka brez kake zamisli, vsak pa ima drugačne darove in sposobnosti za njihovo uresničenje, saj je vsako zamisel mogoče izvesti na nešteto različnih načinov. Za vsakogar obstaja najboljši način, da jih izrazi. Pisanje je samo eden od mnogih. Jean Paul Sartre v nekem razmišljanju, ko opisuje prizor, ki ga vidi pred duhovnimi očmi, pravi: "V takih trenutkih bi naslikal Marijo, če bi bil slikar." Pisatelj svojo (ali tujo!) zamisel ubesedi, ali pa ni pisatelj, slikar jo naslika, ali pa ni slikar, skladatelj jo uglasbi, ali pa ni skladatelj. Kar je torej samoumevno za druge umetnine in izdelke, bi moralo biti tudi za pisanje. Noben kipar ne najema delavcev, da bi mu zgladili grobo izdelan kip, in skladatelji ne dajejo pregledovati not in piliti melodij, kajti njihovo delo je skladanje, ne pa poljubno zapisovanje not, ki bi jih drugi namesto njih spravljali v red, "popravljenim" skladbam pa pravimo priredbe in te imajo drugega avtorja. Zato je tudi primera v četrtem odzivu zgrešena: nihče razen pisca ne more izpiliti "melodije" napisanega. To tudi pojasni, zakaj se ukradena zamisel tolikokrat spridi. V oglasu za knjigo Spomini starega Slovenca piše: "Andrej Pajk iz okolice Stične je po srečni vrnitvi iz Rusije, kamor je odkorakal kot Napoleonov vojak, opisal svoja skoraj neverjetna doživetja. Josip Jurčič je njegov z okorno roko napisan življenjepis priredil za knjižno objavo." Na naslovnici je (trikrat lahko ugibate!) napisano samo ime pisatelja in ne človeka z zamislijo, dasiravno je bila izjemna, kot je izjemno in mikrfvno sleherno življenje, pa jih je tako malo opisanih. Če bi bila res dovolj kakršnakoli zamisel, bi vsak opisal vsaj svoje življenje, izdal knjigo in se imel za pisatelja. PRIMERI Četudi se mi zdi navajanje primerov za potrjevanje ugotovitev, nanizanih v mojem članku, podobno, kakor da bi morala za dokaz onesnaževanja in uničevanja okolja s prstom kazati na umazane ulice, kalne in smrdeče reke, umirajoče gozdove, kamnolome, pozidana polja, divja smetišča itd., itd., bom zaradi vseh, ki se na tak ali drugačen način poklicno ukvarjajo s slovenščino in bi zato morali poznati slabosti na tem področju, pa jih zavoljo zaverovanosti v Sodobnost 2003 I 803 Barbara Lenarčič: Odzivom brez izzivov lektoriranje še niso opazili, to vendarle storila. Navajala bom samo iz najstrožje nadzorovanih virov, kjer popravljalcev besedil ne manjka in kjer včasih že stopnja izobrazbe piscev in ocenjevalcev vzbuja straho-spoštovanje: knjig (pri)znanih založb, leksikalnih del, najpomembnejših in najuglednejših časopisov in revij, literarnih revij, doktorske dizertacije, oglasov za knjige in podobno. Vsi viri so lektorirani (enega sta pregledala kar dva lektorja), pisci in prevajalci so znani in/ali visoko izobraženi, nekateri popravljale! besedil so priznani strokovnjaki (med njimi je tudi pisatelj), eden od virov pa je šel skozi roke lektorja in štirih doktorjev. Primeri napak, ki sem jih zbrala, so dobesedni navedki, če gre za odlomke, nekaj pa je kratkih zgledov čudne ali napačne rabe, ki jih kar mrgoli tudi v jezikovno pregledanih virih. Zbirka slednjih napak je narejena na podlagi popravkov, kakršne priporočajo ali zahtevajo lektorji in drugi svetovalci za slovenski jezik. Ne navajam primerov nepravilnega deljenja, opozarjam pa, da je to pogosta, za bralca zoprna, za jezik pa nevarna napaka. Druga velika težava so časi. Imamo samo tri in enega za redke priložnosti, v nekaterih drugih jezikih pa imajo veliko časov in to povzroča težave prevajalcem in piscem. Nenehno in neurejeno prehajanje iz enega časa v drugega pa spet v tretjega bralcu povzroči glavobol ali kar vrtoglavico, besedilo pa postane komaj razumljivo. Opozoriti moram še na pretirano uslužnost in podredij ivost, ko gre za pisanje tujih izrazov in imen. Veliko slovenskih knjig, časopisov, zemljevidov... je težko brati, kadar pisci "strokovno" uporabljajo izvirne oblike že zdavnaj podomačenih izrazov in imen (npr. Beijing namesto Peking, Buddha namesto Buda) ali celo potujčena imena (Gorizia, Trieste, Graz) namesto izvirno slovenskih imen krajev (Gorica, Trst, Gradec). Še huje je, če "strokovnjaki" pri tem niso dosledni in druga imena ali izraze pišejo v istih virih preveč "po domače", npr. tako, da dela Buddhi družbo Luter (namesto Luther), Beijingu pa homoerektus (namesto homo ereetus). Bralec, ki se je komaj nekoliko uvedel v zanesenjaštvo "izvirnosti", take kombinacije še težje prebavi. Pri napakah, ki jih navajam, je treba upoštevati razlike v pravopisnih zahtevah priročnikov in popravljalcev besedil. Različnih napak iz različnih vzrokov ne preganjajo vsi enako zagrizeno. wSSKJ-ju (in v novem pravopisu) je na žalost zaenkrat še vedno najboljše merilo za določanje neustreznosti rabe besed kvalifikator publ., ki zajema vse neposrečene jezikovne domislice in novosti, navadno prinesene iz tujih jezikov. Drugih oznak ni ali pa so le redko dovolj razumljive in opazne. Tako smo bralci in pisci, ko gre za kakovost jezika, kljub mnogim uram slovenščine in nekaj priročnikom večinoma prepuščeni srečnim naključjem, občutku, previdnosti in lastni tan-kovestnosti. Izvirna besedila in prevodi: "... si mora prizadevati, kolikor lahko, postaviti se v položaj drugega ter prinesti k sebi vsako najmanjšo podrobnost žalosti..." Sodobnost 2003 I 804 Barbara Lenarčič: Odzivom brez izzivov "... so lokalne televizije, ki so prenašale turnir, zabeležile rekordno gledanost, kar zadeva prenosov golfa." "Bujne lase nosi zvezane v košat čop visoko na temenu glave, ki ji med hojo z dolgimi koraki poskakuje in po katerem je prepoznavna na daljavo." "Na vprašanje po vrlini je torej mogoče podati naslednji odgovor..." "Umaknili sva se v varno razdaljo, da naju drugi niso mogli slišati, in se z zmagoslavjem ozrla proti kolegom ..." "Kar oni občutijo, bo zares vedno bilo, v določenih ozirih, različno od tistega, kar on občuti, in sočutje ne more biti nikdar natančno enako izvorni žalosti." "Izgleda, kot daje zares neobhodno, da uničimo drugo stvar ali osebo, da ne bi uničili sebe..." "Grozljiva povelja so razen v redkih okrožjih /.../ povsod natančno izpolnili in v enem dnevu hladnokrvno poklali 80000, po drugih poročilih 150000, če že ne nedolžnih, pa vsaj mož, žensk in otrok, ki se niso mogli braniti - grozotna usmrtitev, ki sta ji vsaj toliko kot sorazmerno plemenito čustvo maščevanja botrovali lepa priložnost za rešitev dolgov in azijatska krvniška ustrežljivost/.../." "Sploh se je kralj prevzel; vojno je začel iz obupa, nepričakovano lahka zmaga in odsotnost strah zbujajočega Sule pa so prebudila v njem najbolj visokoleteča upanja. Udobno seje razmahnil v Prednji Aziji." "Menimo lahko, morda je nepotrebna naloga dokazati, da so dobrohotne ali mehkejše afekcije cenjene; in kjer koli se pojavijo, pritegnejo odobravanje in naklonjenost ljudi." "Po smrti cesarja Qin /.../ se 210 polasti oblasti upornik Liu Bang in ustanovi novo dinastijo, dinastijo Han. Po smrti prvega vladarja Qina si je oblast najprej prisvojil častihlepni evnuh Zhao Gao. Čeprav je odstranil zakonite naslednike, oblasti ni mogel obdržati dolgo, ker so po vsej državi izbruhnili neredi in upori. /.../ Liu Bang izvira iz plasti vzhodnokitajskih kmetov; sprva je bil nepomemben uradnik, nato je postal razbojnik in se nazadnje pridružil vojski upornikov. Novi vladar prestavi glavno mesto države /.../, dogradi Veliki zid in ustanovi dinastijo Han, ki bo^vladala 400 let in bo po pomenu prekosila rimsko državo. Pod Liu Bangom se utrdi osrednja oblast. Dinastija Han osvobodi kmete prevelikega davčnega bremena in jim da več svobode. Vazalni kralji spet lahko vladajo, vendar pod strogim nadzorstvom vladnih uradnikov. Močno osrednjo oblast lahko ohrani samo nekdanji voditelj upornikov Liu Bang. Ko cesar umre zaradi 195 ran, mu na prestolu sledi šibek sin." "Politično je bil ta ukrep ne le brez vsakega pametnega smotra, ampak celo v nasprotju s koristjo /.../." "... neka načela, ki zanj zbujajo zanimanje za usodo drugih ter nujno vračajo njihovo srečo k njemu, četudi ne dobi iz tega ničesar razen ugodja, da to vidi." "Lahko Amerika ukane zgodovino?" [ukani]; "Tiger še ne igra klavir" [klavirja]; "želim si, da bi vsem njim povedala" [vsem, jim, vsem takim]; "Iračane to ne zanima" [Iračanov to ne zanima]; "nima nihče pravice zavarovati svojo Sodobnost 2003 I 805 Barbara Lenarčič: Odzivom brez izzivov terjatev" [svoje terjatve]; "ti primeri mu dokazujejo, da je" [so zanj dokaz]; "govori o dobrohotnosti za druge" [dobrohotnosti do drugih]; "še bolj nazornejši" [še nazornejši] (napaka je nastala zaradi lektoriranja in seveda računalnika; če ne bi nihče posegal v besedilo, bi bila vsaj manj huda); "preobrazba funkcionar skih v stole za uslužbence" [funkcionarskih stolov v uslužbenske]; "šiljasti listi" [šilasti]; "začeti upor" (skupino, gibanje ...) [zanetiti upor, pozivati k uporu ..., ustanoviti skupino, gibanje ...]; "vprašali so ga, ali bi naredil to" [prosili so ga, da bi naredil to]; "vprašal gaje, naj pove" [prosil gaje, naj pove]; "srce nam je center" [srce je za nas]; "ugled je zelo narasel" [se je povečal, zrasel]; "kazen je bila mogočna" [kazen je bila huda, strašna, stroga...]; "prestopnik" (iz ene vere v drugo) [spreobrnjenec]; "pristojna družina" [verjetno je mišljena spodobna (prim.: dostojen), na zunaj, na videz urejena družina]; "pravokotni kot" [pravi kot]; "nasmejati koga (do solz)" [spraviti koga v smeh; zaradi koga se nasmejati do solz]; "neustavljivo se smejati" [ne se moči nehati smejati]; "normalno srečen" [nenormalna sreča?]; "močno molčati" [vztrajno]; "z njim sta usklajena ekipa" [dva sta par, ne skupina, moštvo oziroma ekipa]; "modrolaska" [plavolaska]. Veliko je zajedalskih besed, ki so posebej škodljive, ker izpodrivajo cele nize slovenskih izrazov z različnimi pomenskimi odtenki. Med njimi so tudi: predati (se), predan [izročiti, dati, prepustiti (se), vdati se, kloniti, popustiti, posvetiti (se), izročen, požrtvovalen, privržen, zvest, vdan]; tvoriti, tvoren [sestavljati, biti, delati, oklepati (stranici kota), oblikovati, ustvarjalen, ploden]; predpostavljati, predpostaviti, predpostavka, predpostavljen [dajati prednost, imeti prednost, domnevati, predvideti, dati prednost, domneva, nadrejeni, predstojnik]; postoriti [narediti, opraviti]; pristojen [usposobljen, poklican, primeren, ustrezen, določen, pripadajoč]; neugodno [nelagodno, neprijetno, neprimerno, neustrezno]; dostojen [spodoben, (človeka) vreden, spoštljiv]. Splošno razširjena napaka, ki so jo začeli posredno podpirati še pravopisci, so poimenovanja v slogu Jake racmana [racmana Jake], npr. jojoba olje [jojo-bino olje, olje jojobe] in X založba [založba K, X-ova založba ali X, založba]... Taka imena dobro ponazarjajo, da so prevodi marsikdaj bolj kakor slovenjenju podobni preprostemu zamenjevanju tujih besed s slovenskimi. V besedilih mrgoli publicizmov (npr. botrovati, pogoji (dela ...), doživljenjski), mašil (npr. kot tak, sam) in modnih (npr. trend, glamur, dizajn) ter vsakdanjih besed kot sta frizura in tuš, čeprav imamo za vsako ustreznico v slovenščini. Tuje črke, črkja in besede so pri nas postale taka obsedenost, da skoraj ne premoremo več zdravilišč (imamo terme), da nimamo mednarodnega letališča (ampak aerodrom) in da imamo celo založbe in knjižni klub s tujimi imeni. Dodajam še jezikovno (oblikovno) in vsebinsko primerjavo dveh knjig, ki jo omogoča ista zgodba (po prvem viru tradicionalna japonska zgodba, v drugem Sodobnost 2003 I 806 Barbara Lenarčič: Odzivom brez izzivov pa je avtorstvo pripisano kar zbiratelju gradiva), objavljena v obeh knjigah. Popravljalci besedil niso dovolj izboljšali jezika v prvem viru in niso opazili vsebinske luknje v drugem, z vsem tem pa so "obogatili" ogromno nič hudega slutečih bralcev. Zgodbica je taka: nekemu človeku je dano videti posmrtno življenje, pekel in nebesa. To sta dve veliki dvorani, pripravljeni za gostijo (v eni od različic je človek gost, v drugi le opazovalec). Mizi sta v obeh dvoranah polni dobrot, toda v peklu gostje stradajo, v nebesih pa ne. Kako je to mogoče? Razlika med dvoranama, bistvo zgodbe, je opisana v virih različno. Pekel 1: "Skupaj z drugimi ga posadijo za banketno mizo in mu postrežejo z izbrano vrsto jedi. Ko prime za vilico, se mu od zadaj nekdo približa in mu na hrbtno stran obeh rok priveze tanko desko, tako da ne more upogibati komolcev. Ko skuša nabosti hrano, ugotovi, daje s togimi rokami ne more spraviti v usta." Pekel 2: "'Če so lačni, zakaj ne vzamejo hrane, kije pred njimi?'je vprašal mož svojega nebeškega vodnika. 'Ne morejo hraniti samih sebe,' je pojasnil vodnik. 'Lahko si opazil, da imajo roke privezane, in naj se še tako trudijo, ne morejo prinesti hrane do svojih ust.'" Nebesa 1: "In ko sede za jedilno mizo in se hoče lotiti hrane, pride nekdo in mu priveze desko na hrbno stran obeh rok, tako da vnovič ne more upogniti komolcev in se nahraniti. Ko potoži, daje tu položaj enako brezizhoden kot v peklu, se osuplo ozre okoli sebe in opazi, da se za to mizo dogaja nekaj drugačnega. Namesto da bi ljudje skušali na silo spraviti hrano v usta in se napenjali, da bi premagali togost rok, vsak izteguje roko naravnost naprej in hrani osebo, ki sedi nasproti njega." Nebesa 2: "Nato so ga odpeljali v drugo sobano in mu pokazali mizo, prav tako obloženo z izvrstnimi in čudovito pripravljenimi jedrni. Toda tu so bili ljudje, sedeči ob mizi, srečni in zadovoljni, brez znamenj sestradanosti. Na svoje veliko začudenje pa je videl, da imajo tudi ti zvezane roke. Obrnil seje k svojemu vodniku in ga vprašal: 'Kako to, da jedo, kopa vidim, da se ne morejo sami hraniti?' 'Poglej,'je dejal vodnik. Pravični mož je pogledal in videl, da hranijo drug drugega." Jezik v prvi različici bi se dalo še pf ecej "izpiliti", npr.: banketna - slavnostna; vilica - vilice; obeh rok - rok; naravnost naprej - predse; osebo, ki sedi nasproti njega - osebo, ki mu sedi nasproti... V drugi pa ne dobimo smiselnega pojasnila o razliki med gostijama (s privezanimi ali zvezanimi rokami ni mogoče hraniti ne sebe ne drugih). Sta za slab jezik in nerazumljivost kriva pisca oziroma prevajalca ali (trije) lektorji? Videnja črne prihodnosti (bila naj bi posledica mojega predloga) iz tretjega odziva na moj članek so torej črno črna sedanjost. Vseprisotnost popravljalcev besedil ne more preprečiti delovanja tržnih zakonitosti, po katerih se veliko bolje prodaja slabši jezik (kolikor ga sploh je med slikami v rumenem tisku in kakršnega najdemo v pogrošni literaturi), po drugi strani pa kupci in bralci "visoke" literature nimamo nobenih zagotovil, opozoril niti napotil za izbiro Sodobnost 2003 I 807 Barbara Lenarčič: Odzivom brez izzivov čtiva po jezikovnih ravneh. Kajti veliko "boljšega" tiska vseh vrst je, kot potrjujejo zbrani primeri, pravo kopičenje publicizmov (največkrat zgolj olepševalni izraz za jezikovne spake) in vsakovrstnih nesmislov ter drugih vrst napak (npr. tujem načinu zapisovanja stavkov in vrstnem redu besed). "PRAVOPISANJE" Navedla bom še nekaj primerov za ponazoritev, daje vsiljevanje "pravopisanja" za vsako ceno in na vseh področjih nesprejemljivo. Strokovnost izrazov postaja v slovenščini vse večja težava. Pravopisci in drugi strokovnjaki so prekritični do jezika (pri tem niso vedno složni) in od njega zahtevajo stoodstotno "pravilnost" in prilagodljivost, kadar jim to ustreza, s posiljevanim jezikom vred pa trpimo njegovi uporabniki. Nekateri ustaljeni izrazi niso več ustrezni, ker bojda niso dovolj strokovni. Skoraj nikjer več ni mogoče najti napisane besede nerjaveč, povsod jo je zamenjal "strokovni izraz" nerjaven; celo tam, kjer v naslednjem stavku dovolijo, da nerjavno reč peremo v pomivalnem stroju. Srajca je prekrvavljena, organi pa prekrvljeni, pravijo v medicinski stroki, toda za navadne ljudi je bilo vedno prekrvavljeno telo (op.: v pravopisu sta dovoljeni obe besedi). Strokovnjaki znajo biti po drugi strani strašno popustljivi, ko gre za izraze, ki jih sami narobe uporabljajo. Tako je zaradi napačne, nesmiselne rabe poleg terminologije postalo tudi izrazoslovje sopomenka za izrazje. Sprejmem, ampak šele, ko bomo smeli nestrokovnjaki uporabljati za naravo tudi besedo naravoslovje. Primera dlakocepstva glede pomena, ki ni odvisen samo od besede, ampak tudi (če ne predvsem in najprej) od tega, kak pomen ima oziroma dobi beseda v (dolgotrajni) rabi, sta besedi par (npr. trenutkov) in parkrat. Oboje za navadnega smrtnika pomeni nekaj(krat), toda strokovnjaki se držijo črke in ne duha ter zahtevajo, da besedi uporabljamo samo, ko gre res za par, za dva/e. Mar ne bi bila tej podobna trditev, da ne smemo več govoriti o rokah, nogah, ušesih ..., ker gre za dvojino in ne za množino? Podobno je z vlakom, ki seje iztiril. SSKj in stari pavopis dovoljujeta vlaku tudi, da iztiri in letalu, da strmoglavi, saj sta se-ja v oklepaju, v novem pravopisu, pa letala samo strmoglavljajo, vlaki pa se samo iztirjajo. Kaj neodločna vozila, popravljalci besedil pa toliko odločnejši in nepopustljivejši pri preganjanju "napačnih" iztirjanj in strmoglavljanj. Tudi aneks ne sme postati aneks, dasi besedo vsi, razen naučenih govornikov, naglašamo po slovensko oziroma "narobe". Pri taki skrbi za jezik se bojim, da kmalu ne bo več "strokovno" reči, da sonce vzhaja in zahaja, da luči prižigamo in ugašamo, zamaški pa bodo smeh biti le tisti, ki steklenico zamašijo. Po tem načelu bi bilo treba prepovedati in nadomestiti goro slovenskih besed s pomensko ustreznejšimi in strokovno neoporečnimi.