KMETOVALEC.
Glasilo c. kr. kmetijske družbe vojvodstva kranjskega.
Ureduje Gustav Pire, tajnik družbe.
Uhaja 1. in 15. vsaki mesec. — Udje c. kr. kmetijske družbe dobivajo list brezplačno, a neudje plačajo s poštnino vred 2 gld. na leto
Naročila naj se pošiljajo c. kr. kmetijski družbi, ali pa dotičnim podružnicam.
Štev. 23.	V Ljubljani, I. decembra 1885.	Leto II.
Drevo na meji.
Pogosto se pripeti, da kakošno pitovno ali drugo drevo služi posestvom za mejnik. Dotično drevo stoji ali na konci meje ali tam , kjer jih več mej skupaj sega. Praktični so takošni mejniki zaradi tega, ker so od daleč vidni, se ne dajo prestaviti, kakor kamni in količi. Morali bi toraj takošni mejniki všečni biti vsem sosedom. Žalibog, da to dostikrat niso, ampak še le povod in vzrok mnogovrstnim tožbam, to pa ne zavoljo meje, ampak zavoljo drevesa pa njegovega sadja. Čestokrat so takošni prepiri zelo odveč in nepotrebni, kajti občni državljanski zakonik govori tukaj o lastništvu injija porabi jako razločno in jasno:
§. 421. „Čegavo je drevo, to se ne določuje po koreninah, ki segajo v sosedovo zemljo, ampak po deblu, ki je vzrastlo iz korenin. Stoji drevo na meji večih posestev, je ono lastno vsem dotičnim posestnikom vzajemno."
§. 422. „Vsak posestnik sme korenine tujega drevesa iz svoje zemlje izruvati in na njegovo posestvo viseče veje posekati ali drugače porabiti."
Bodi pa navedeno, da rimsko pravo razsojuje lastništvo pri drevesih po njihovih koreninah, ker drevo jemlje po svojih koreninah živeža iz tal. Avstrijsko pravo razsojuje zelo drugače ter se drži določeb, ki so uže leta 1679 dobile postavno veljavo. Ono jemlje ozir pred vsem na deblo. Bržčas se je tako zauka-zalo, ker tukaj ni treba zemlje odgrebati, pa ne korenin odkapati. kedar se pravda, čegavo je drevo, vsaj bilo bi mogoče, da bi po takem izkopavanji drevo samo zamorili.
Kedar drevo res na meji stoji, tedaj je ono vzajemna last vseh sosedov, vsak ima enako pravico do njega. Dokler so sosedi porazumljeni med. seboj, storijo z drevesom, kar hočejo. Če se pa sprejo, nima nobeden izključljive pravice do drevesa tako, da bi smel sosedu škodovati.
Drugače je tam, kjer stoji drevo tik meje, pa čez njo korenine poganja v sosedno zemljo ali samo nekaj vejic tje visi. Korenine srkajo živeža iz tujih tal ter škodujejo zlasti vrtnarjen.
Sosedova drevesa, zelišča, sočivje, cvetlice itd. dobivajo vsled tega manje ali nič jim namenjene hrane; na sosedovo zemljo viseče veje delajo preveč sence ali prevajajo tje premnogo dežnice. V teh slučajih pomaga državljanski zakonik vsem, kateri se ga znajo in hočejo poslužiti. Korenine zamore vsak sosed iz zemlje
i/.ruvati. če mu tega morebiti logarska postava ne za-branjuje. Kakor daleč sega njegovo zemljišče, sme tujih drev^ korenine izruvati, posekati, sežgati ali bodi kakorkoli odstraniti. N.č ne dene, če se tudi sosedovo drevo posuši.
Čez mejo viseče veje sme sosed posekati, les za-se vzeti ali sploh na vsakojaki načm porabiti, na priliko listje pograbiti, posamezne vejice posekati za steljo (pri igličjih), storže, seme, sad pobrati, kolikor ga tje pade, perilo na sušenje obešati itd. V vseh navedenih slučajih sosed ne more ugovarjati, in s tožbami ničesar ne opravi. Le debla se ne sme lotiti sosed. Do tega nima pravice, izvzemši slučaj, kedar deblo čez mejo visi. Tukaj sme, kakor razlaga dr. Moric Stuben-rauch, sosed z deblom ravnati, kakor z vejami, prav za prav bi pa najbolj kazalo celo drevo pripoznavati kot vzajemno last obeh posestnikov. Nima pa sosed do debla nobene pravice, kedar vihar drevo izruje ter na njegovo zemljo vrže; tudi sad sme lastnik tirjati nazaj, ki ni pal z vej čez mejo visečih na sosedovo zemljo, ampak drugače bil tje zanesen.
Kdor vsebino navedenih dveh paragrafov pozna in sicer tudi ni noben prepirljivec, ta bode zaradi dreves na meji stoječih gotovo v miru živel s sosedom svojim. Lepa pa je in starodavna šega ob svečanih prilikah drevesa v spomin zasajati zlasti ob mejah; naj se ohrani.	„Gosp. Glasnik."
0 kmetijskem knjigovodstvu.
Spisal V Rohrman, pristav deželni vinarski in sadjarski šoli na Slapu
Kako velekoristno, da skoraj neprecenljive važnosti je knjigovodstvo za vsako gospodarstvo in vendar se ga še dandanes pri nas kmetovalci tako malo poslužujejo! Radi često in čestokrat izkušenih koristi, koje dobro urejeno knjigovodstvo vsak čas kmetovalcu ponuja in tudi daje, nahajamo tudi v vseh kul-turno-napredujočih deželah kmetovalce pismeno računati — ne le veleposestnike, marveč tudi srednje in manjše kmetovalce. Da se naši kmetovalci ne morejo posluževati in deležni biti koristi, koje knjigovodstvo povzročuje, najti je lahko. Poglavitni vzroki bi bili, da je večji del naših kmetovalcev še nezmožen, pismeno računati, kakor tudi, da primanjkuje našim kmetovalcem, kateri sicer znajo brati in pisati, do dan-
danes pri nas še vsakatera priložnost, vsakaterih sredstev soznaniti se natančnej« s to prekoristno vedo, kakor sosobno popularno pisanih poučnih knjig. Da bi pa tudi velik del naših osobito srednjih kmetovalcev Uže lahko kolikor toliko pismeno računal s premoženjem, je tudi res; pa da se take žalostne razmere nahajajo tudi pri nekaterih naših veleposestnikov, kakor sem se sam prepričanje ravno tako istina. Komu naj bi slednje pripisaval? — Večji del takih zadosta izobraženih srednjih in večjih posestnikov misli še danda-nas, da so vse možno naredili v računarstvu 'računovodstvu, knjigovodstvu), ako sostavijo redno listnice delalcev, t. j. ako zapišejo delalce in za delo porabljeno svoto denarja in slednjo tudi točno izplačajo!
Neredni in malobrižni kmetovalci omenjene kategorija niti tega redno ne store in večkrat se dogodi, da se kar na več tednov opusti vsako računanje z gospodarskim premoženjem tudi v tej zadevi. Kako površno računa pa naš kmetovalec z gospodarskim premoženjem, ležečem v blagu! Večkrat si sicer res zapiše na kak list ali košček papirja, kaj je v blagu oddal in koliko ima za isto prejeti, Kolikokrat se pa ne zgodi, da kmetovalec tak zapisnik ali take zaznamke in notice pri prvi priložnosti, če nima druzega pri rokah, ne da bi jih pregledal, kaj da hranijo, porabi, da zavije va-nje kako reč itd. Isto je, ako si dela kmetovalec zaznamke s kredo, s katero maže po omarah in le gole številke zapisuje. Kolikokrat se te ne zbrišejo po neprevidnosti ali tako razmažejo, da jih ni moč brati. Ne redkokedaj se dogodi vsled tega, da, ako pride, na pr. kak dolžnik plačevati svoj dolg za kako vzeto blago, ga mora gospodar vprašati: „ka in koliko ste pa prejeli in po kaki ceni sem Vam robo prodal" ? itd. Ne glede na to, da se tak človek pri vsaki priložnosti proda za površnega, malobrižnega gospodarja in s tem sam sebe sramoti, trpi večkrat čutljivo škodo, če nima opraviti s poštenim dolžnikom. Se je li pa možno zanesti dandanes le na poštenje?
Ravno tako, kakor se z blagom površno računa, računa se tudi z denarjem. Večkrat tudi čisto nič! Nekateri hranijo denar kje v kaki omari in mošnji. Zakaj pa in koliko denarja prejmejo ali pa izdajo in potrosijo , to žalibog ne zapišejo. Temu posledici je potem, da sami ne vedo, koncem leta, zakaj da so denar potrosili. Veseli so navadno, če jim koncem leta kaj denarja preostaja, da ta prebitek lahko po svoje — večinoma za-se vporabijo, dasiravno bi to svoto v svojem gospodarstvu pri mali inteligenci namenu primerno gotovo z dosti večjimi obresti vpora-bili. Ljudje, kateri tako s premoženjem računajo, navadno tudi v drugih zadevah niso najrednejši; prejete pobotnice, pobotani računi, zaznamki itd. ležijo sem ter tje brez vsacega reda, mesto da bi jih kakor denar hranili in večkrat se zgodi radi tega, da je treba kako reč dvakrat poravnati, po dvakrat plačevati. Takobrižni kmetovalci so navadno tudi v tako slabem položaji, da ne morejo računov točno ali popolno izplačevati, ampak delajo dolgove, večje stroške, kakor imajo prihodke. Teh potem ne morejo ne redno in večkrat tudi ne le z denarji plačati; plačujejo jih deloma s pridelki, kar jim je v večini slučajev na lastno škodo. Kolikokrat pa dela tudi tak kmetovalec, kateri brezbrižno dolgove dela upnikom škodo in krivico! Nahajajo se pri nas velikokrat v omenjenih zadevah še žalostnejše razmere, ki so večinoma posledice pomanjkanja vsakojega računanja z gospodarskim premoženjem.
Velik napredek v gospodarjenji bi bil, ako bi se začeli naši kmetovalci za to stvar brigati in začeli računati z gospodarskim premoženjem. Dandanašnji
je to neobhodna potreba, če hočemo napredovati, kajti izskušena istina je, da je umno knjigovodstvo v kmetijstvu eno najbistvenejih in vspešnih sredstev, varovati kmetovalca vseh navedenih nezgod. Pa ne le to! Ako kmetovalec z gospodarskim premoženjem pismeno računi, ve koliko, zakaj in kedaj je prejel ali izdal blaga ali denarja; on ve toraj. kako in zakaj se je gospodarsko premoženje v teku leta rabilo. Kmetovalec dobi na ta način jasen pregled ne le o vseh posameznih dogodljajih v gospodarskem premoženji, iz-ražujočih se v dohodkih in stroških, ampak tudi o njih zvezi v gospodarstvu; on ve toraj, v čem in zakaj se je gospodarsko prenoženje pomnožilo, o čem in zakaj se je zmanjšalo in zamore koncem gospodarskega leta izračunati, s kakim vspehom je. gospodaril; ali je bilo gospodarjenje dobičkonosno in koliko dobička je dalo ali ne.
Umno knjigovodstvo varuje in zabrani kmetovalca pred prenaglim, nepremišljenim ravnanjem, pred raznimi zmotami; marveč ga napeljuje o vsaki priliki k premišljevanji, kako se je do sedaj gospodarsko premoženje rabilo in s kakim vspehom se je gospodarilo, ter mu daje na ta način vsak čas kaj dobre, večkrat neposredno uporabljive nasvete, kako naj se vprihodnje vspešno gospodari itd.
Gospodarju služi knjigovodstvo tako rekoč za „ka-žipota" in tegadel je tudi popolnoma sposobno, da si kmetovalec s pomočjo istega zamore hraniti danim razmeram primerni in trpežni vspeh v gospodarjenji; to se ve da uže po dlječasni porabi. Knjigovodstvo napeljuje kmetovalca tudi k varčuosti, k štedljivosti. Kdor pismeno računi, kdor hrani denar vkup v bla-gajnici, zapisuje vse denarne stroške in dohodke in te iz blagajnice, postane z denarjem kaj varčen. Med tem, ko bi le rad zmiraj dohodke zapisaval in prejemal, se veselil nad rastočim denarnim premoženjem, zapisuje in izplačnje le nerad stroške in se teh ko-likormožno začne ogibati, sosebno če ima denar izdati in porabiti za slabo izplačljive potrebščine, če ima denar zapravljati. Knjigovodstvo pa tudi skrbi v gospodarstvu za potrebni red. Vsaka reč je na svojem mestu, vsaka reč se redno hrani. Ne le velike vrednosti je ta red za vsako gospodarstvo, ampak tudi kaj prijeten! Veina ali do-itikratni vprašanja: kje je to in to. kaj se je s tem in s tem zgodilo itd., katera so včasih dokaj mučna, skoro popolnem izostanejo.
Hoče pa ii kmetijsko knjigovodstvo na navedeni način povsem res koristonosoo in vspešno biti, stavijo naj se na kmetovalca sledeče zahteve in naloge:
1.	Da ima knjige, v katere zapisuje in označi le način praktičnega gospodarjenja. Iz teh knjig lahko povzamemo ali poizvemo toraj, kako ali na kak način se praktično gospodari ali kako je gospodarstvo urejeno. Vodstvo takih knjig imenujemo tegadel: „pismeno uredovanje gospodarstva" (Wirthschaftsbetrieb).
2.	Da ima knjige, v katerih zaračuni s številkami vse pri gospodarjenji tekom leta vporabljeno (prirastlo in odpadlo) gospodarsko premoženje, obstoječe v n a-t ur a lih in materij a lih,*; kakor na pr. orodje, živino, poljske pridelke itd.
*) Na t ur a le in materij al e imenujemo v knjigovodstvu vse gospodarsko premoženje razun istega v denarji. K naturalom spada po tem takem toraj vse v gospodarstvu vporabljivo nepremakljivo premoženje (immobilia, kakor zemljišča in stavbišča), orodje, stroji, živina in različni pridelki. K mater ijalom prištevamo pa različno gradivo, različne priprave in potrebščine v gospodarstvu, katera se navadno kupujejo, kakor na pr. sol, svečavo, mazila, železniuo, vrvi
3. Da ima knjige, v katerih zaračuni vse za gospodarjenje tekom leta uporabljeno (prirastlo in odpadlo) gospodarsko premoženje, obstoječe v denarji in na denarno vrednost preračun enih natu-ralov in materij al o v, in s katerimi izkaže vspeh gospodarjenja.
Vodstvo zadnjih dveh vrst knjig, kjer se zapisujejo le premembe v gospodarskem premoženji, nastale tekom leta vsled različnih dohodkov in stioškov v naturalih, materijalih in denarjih, katere nam kažejo toraj, v čem se je gospodarsko premoženje pomnožilo ali zmanjšalo in s katerimi izkažemo lahko vspeh gospodarjenja, imenujemo pravo: »kmetijsko knjigovodstvo (landwirthschaftliche Buchfuhrung).
H knjigam v točki 1. omenjenim, katere nam kažejo le način praktičnega gospodarjenja, prištevamo različne »zapisnike", kakor na pr. zapisnik ročnega dela, u katerega izkažemo navadno v tedenskih „listnicah delalcev" način porabe delalcev s tem, da navajamo v istih opravljeno delo, v to porabljene dneve in porabljeni denar, kakor tudi da po imenu označimo delalce; zapisnik za uprežno delo, v katerem se izkaže način porabe uprežne živine za opravljanje različnih gospodarskih del; zapisnik gnojenja, v katerem se izkaže, kedaj, katera zemljišča, h kaki rastlini, s kakim in s koliko množino gnoja se je gnojilo; zapisnik setve in žetve, v katerem se izkaže, kedaj se je vršila jesenska setev in kedaj spomladanska za vsako kulturno rastlino posebej. koliko se je porabilo semena, kakor tudi kedaj je bila žetev posameznih kulturnih rastlin in koliko se je pridelalo; zapisnik nakošene suhe in sveže krme, zapisnik mlačve, zapisnik molže, zapisnik rodoslovja plemenske goveje živine itd. itd.
V vseh takih knjigah „zapisnikih" je razvidno, kako, t. j., na kaki način se praktično gospodari; take knjige nam ne morejo nikdar v to služiti, da bi iz istih izkazali, ali nam je gospodarstvo kaj in koliko neslo ali ne; vsaj tudi njih naloga ni to. Pač pa je vsejedno vodstvo takih zapisnikov velevažno in velekoristno; te knjige so, ki nam služijo vsaki čas za »kažipota" v praktičnem gospodarjenji, ki nas spodbujajo in napeljujejo k premišljevanji, kako naj z vspehom nadalje umno gospodarimo, katere nam ponujajo in dajejo o vsaki priliki važne in koristne nasvete. Vodstvo takih knjig je na večjih gospodarstvih, so-sebno na veleposestvih neobhodno potrebno. Po velikosti ali obsegu gospodarstva, po množini in jakosti posameznih vejic gospodarstva (Wirthschaftszweige) vporablja se potem različno število zapisnikov in različno urejene zapisnike. Za malega kmetovalca, kateri pa lahko po več let v glavi nosi način svojega praktičnega delovanja in gospodarjenja, lahko tako pismeno uredovanje gospodarstva odpade; isto je pa se ve da za vsacega kmetovalca tem koristnejši, čem večje ima gospodarstvo.
Knjige zadnjih dveh vrst, v točki 2. in 3. navedene, katerih vodstvo se imenuje pravo: „kmetijsko knjigovodstvo", pa nam ne kažejo način praktičnega gospodarjenja, ampak le taktične premembe
in sploh vezilje, pletenino, steklenino, gorivo stavivo itd. itd. Tegadel imenujemo tudi v knjigovodstvu računanje z vsem tem naštetim in v točki 2. navedenim gospodarskem premoženjem: račune z naturali in materijali, računanje z gospodarskim premoženjem, obstoječem v denarji sploh, kakor v točki 3. povedano, pa: račune z denarji. V navadnem življenji imenujemo pa »naturale" le različne pridelke: pri-rodnine.
•	v gospodarskem premoženji tekom gospodar-
•	skega leta; one nam izkažejo ali in v čem se je go-i spodarsko premoženje pomnožilo ali zmanjšalo. V te
■	knjige se toraj zapisujejo vsi dohodki ali prirastki v l gospodarskem premoženji, s katerimi se slednje pomnoži in vsi stroški ali odpadki v gospodarskem premoženji, vsled katerih se isto zmanjša.
Če pa hoče kmetovalec na ta način vspešno ra-i čunati, ter izkazati koncem gospodarskega leta tudi s v istini vspeh gospodarjenja, to je, dobiček ali zgubo ' v celem gospodarskem premoženji, je potreba: i 1. Da pozna natančno svoje gospodarsko premo-1 ženje, s katerim mu je gospodariti. Poznati mora premoženje toraj v vseh njegovih delih; v to je potreba,
■	da se isto pismeno izkaže v tako zvani „inventuri". Ta „inventura" ni nič druzega, kakor ena listnica, na kateri je popisano celo gospodarsko premoženje v vseh svojih delih, naštevanih po množini (velikosti.
, številu, ineri' in vrednosti. Gospodarsko premoženje i deli se v inventuri v: ležeče premoženje in prometni kapital- K ležečemu prem oženju prištevamo zemljišča in stavbišča (poslopje). Vse gospodarsko premoženje razun istega v zemljiščih in stavbiščih ležečega imenujemo prometni kapital, kterega delimo zopet glede na čas porabe ali na potrebni čas, da se ta kapital reproducira (obnovi ali nadomešča) v stalni in premakljivi prometni kapital; k stalnemu prometnemu kapitalu, ker ga daljši čas rabimo, prištevamo ž i v i n o, orodje in stroje; k premakljivemu prometnemu kapitalu, ker se kmalu reproducira, pa vse pridelke, materija] in denar — slednji naj si bodi gotovina ali posojilo. Navedel sem to razdelitev gospodarskega premoženja tegadel, ker isto knjigovodstvo zahteva, in ker je po vsem opravičena.
2. Da zapisuje tekoče*) vse premembe v tako inventiranem ali popisanem gospodarskem premoženji, ki so se dogodile v teku gospodarskega leta in katere premembe niso nič druzega, kakor prirastek (dohodek) ali odpadek (strošek) v premoženji. V to se poslužujemo knjig. Ker je gospodarsko premoženje kaj raznovrstno, kakor v prejšnji točki 1. navedeno, se navadno za vsako vrsto ali vsak del premoženja ali pa za več sorodnih vrst premoženja (kar se ravna zmiraj po velikosti raznih delov ali vrst premoženja), naredijo knjige in se v teh potem zapisujejo tekoče vsi nastali dohodki in stroški v dotičnem premoženji. Te knjige imenujemo v knjigovodstvu „dnevnike" Jour-nale). Tako na pr. imamo za premoženje obstoječe v poljskih pridelkih knjigo, katero imenujemo: „dnev-nik za poljske pridelke", in v katero zapisujemo tekoče vse dohodke in stroške, katere imamo v poljskih pridelkih; za premoženje v denarjih in sicer v gotovini imamo knjigo »denarni dnevnik", v katerem se zapisujejo" tekoče vsi dohodki in stroški v denarji itd- itd. Vse te knjige opraviti imajo toraj edino le z dohodki in stroški v gospodarskem premoženji. To tekoče zapisovanje vseh dohodkov in stroškov v gospodarskem premoženji imenujemo „tekoče knjigovodstvo".
Če so se vse premembe vestno zapisale **) in ker
*) Tekoče, t. j. zaporedoma, kakor se pripetijo ali dogodijo premembe.
**) Omenjam pa le postransko, da s« vse premembe v gospodarskem premoženji, zabilježene v posameznih dnevnikih, navadno prenašajo iz istih še v tako zvano „glavno knjigo", v katero se pripisujejo in naštevajo po povodih in oddelkih ali vejicah gospodarstva. Za sedaj naj ne moti ta opomba gorenjih vrstic.
je bilo gospodarsko premoženje, s katerim je začel kmetovalec gospodariti, znano, izračuna se kaj lahko, koliko je koncem gospodarskega leta premoženja ostalo,
3. Da primerja gospodarsko premoženje začetkom gospodarskega premoženja koncem leta; tako izve. s kakim vspehom je gospodaril; on izve, ali se je gospodarsko premoženje v vrelnosti zboljšalo ali povek-šalo ali pa zmanjšalo. Če se je vrednost povekšala, tako se je z dobičkom gospodaril) in če se je gospodarsko premoženje v vrednosti zmanjšalo, se je slabo gospodarilo, t. j z za;ubo. Ravno tako izve kmetovalec, v katerem delu gospodarskega premoženja se je slednje povekšalo ali zmanjšalo. Tak izkaz; vspeha pri gospodarjenji imenujemo v knjigovodstvu „bilanco".
Če si je kmetovalec svoje knjigovodstvo na ta način uredil, da vestno pismeno računa toraj s celim gospodarskim premoženjem, obstoječim, recimo naobče-splošno, v blagu in denarju, potem mu je nrngoče izkazati popolnoma vspeh gospodarjenja, kateri se javi ali kaže v dobičku ali zgubi. Tako knjigovodstvo je „popolno". V taki popolnosti rabiti ga moraio vsa velika posestva, pa tuli taka, katerih vodstvo ali gospodarstvo je oddano kakemu o>krbniku ; dosledno temu, kakor tudi iz vseh ostalih vzrokov, predavati se mora kmetijsko knjigovodstvo v tej popolnosti tudi na kmetijskih šolali.*) Za srednje in manjše kmetovalce pa zadostuje, če isti le z nekim delom gospodarskega premoženja tako pismeno računajo, da zapisujejo vse dohodke in stroške v istem. Ta del gospodarskega premoženja je prometni kapital in sicer stalni, kakor živina, orodje in stroji in premakljivi. h kateremu spadajo različni pridelki, materijali in denar Osobito se slednjim kapitalom gospodarskega premoženja, ker se v kratkem času reproducira ali obnovi, bi moral vsak kmetovalec pismeno račuuati, da vsaj natančno ve in zna, kako se je premoženje v pridelkih, materijalih in denarju v teku leta premerilo — kako ali pomnožilo ali zmanjšalo. Pa še tega slednjega računanja ne nahajamo pri nas niti pri večjih posestnikih, niti pri vsakem veleposestniku. Kako hočemo iskati pa takega računanja pri navadnem kmetovalcu, kateri kakor večina „bogatašev" še z golim denarjem pismeno ne računa in ne zapisuje dohodkov in stroškov v denarji, kar je vendar neobhodno, n e iz ogibn o potreba! Ni to dovelj žalostno ? — Da bi naš kmetovalec začel vsaj s premakljivim prometnim kapitalom, obstoječim v denarji, toraj le z denarjem, pismeno računati in zapisavati vselej kedaj, zakaj in koliko denarja je prejel, kedaj, zakaj in koliko denarja je izdal — uže
*) To si tudi vsak predstavlja, ker je popolnoma naravno. No, temu pa žalibog ni povsod taki', kajti zadnji čas mi je bila priložnost dana. osebno prepričati se o knjigovodstvu, koje se na deželni kmetijski šoli, slovenskem oddelku v Gorici od začasnega voditelja gospoda Zepiča podučuje in katero je povsem originelno. Zares žalostno, da se na takem zavodu takovi poduki širijo, ki nimajo ne nog ne glave — še holj žalostno pa, da se takovo početje od gotove stranke v Gorici, od privržencev in zaveznikov gosp. Žepiea odobruje za pravo! So temu stvarni razlogi vzrok? ali le osebni oziri? — Šarlatanizcm vganjati ni tako smešno, kakor žalostno v tej zadevi! Bog zna, kako pa za-čszni voditelj g. Žepič kot oskrbnik šolskega posestva računa še le v praktičnem z gospodarskim premoženjem? — Taka in enaka vprašanja pridejo sicer gotovo še o drugi priložnosti na dan.
to bi bil velik korak v napredku, to bi bilo veleko-ristno, kako pa tudi prijetno za nje^a! Na ta način bi koncem leta vedel, kako je vsaj z denarnim premoženjem gospodaril, ali se mu je isto pomnožilo in koliko mu ga preostaja ali se je pa zmanjšalo in kolika je zguba, bi lahko poizvedel, kje in zakaj je morda preveč denarja i^dal ali potrosil in lahko povzel, koliko denarja smp in more izdati in se gotovo varoval v prihodnje pred vsakojo nepotrebno zaprav-ljivostjo. Tako računajočemu kmetovalcu ne bode nikdar potreba čuditi se in vprašati samega sebe: Kam sem pa razdal ta denar: vsaj sem ?a vendar lepo svoto prejel, pa se nikjer nič ne pozna? zdi se m1, da ga nisem mogel izdati in gotovo sem kaj zgubil. Žali-bog, da se take in enake reči tolikokrat čujejo!
Navedel sera uže skraja tega spisa različne ne-priličnosti in nezgode, ki se dogode vsak čas kmetovalcu, ako pismeno ne računa z gospodarskim premoženjem. Pa vse te nezgode se mu bodo dandanašnje, ko vse napreduje, množile, dokler bode gazil staro pot, dokler ne bode ukrenil nasvetovano, času primerno pot in začel pismeno računati s premoženjem.
S temi vrsticami podam čast. bralcem „Novic" le bitstvo m nalogo kmetijskega knjigovodstva, kakor tudi navajam koristi, katere nam isto ponuja. Vse to kolikormožno na splošno. Pretresavajmo malo to pre-, koristno stvar, poprimimo se je in začnimo pismeno računati z gospodarskim premoženjem, začnimo delo, katero je sicer malo in lahko, pa vsigdar in za vsa-cega tako hvaležno in koristno!
Pota, po katerih in kako naj bi se hodilo, da pridemo do zaželjenega cilja, to je, kako se za knjigovodstvo potrebne knjige uredijo in vodijo, nisem tu opisal, ker jih mislim o drugi priložnosti.
Naznanilo.
Skušnje na tukajšnji podkovski šoli vršile se bodo dne 28. in 29. decembra t. 1., in sicer: 28. decembra skušnja iz podkovstva za kovače, kateri niso obiskali podkovske šole, 29. decembra pa za učeuce podkovske šole iz podkovstva in ogledovanja klavne živine in mesa. Kovači, kateri se hočejo podvreči žrj skušnji, naj se oglase pri podpisanem vodstvu do 15. dne decembra t. 1.
Vodstvo podkovske šole v Ljubljani dne 1. novembra 1885.
Dr. Karol vitez Bleiweis.
Tržne cene.
V Kranji, 23. novembra 1885.
Na današnji trg je došlo 76 glav goveje živine
in 245 prešičev.
Pšenica, hektol. Rež, Oves Turšica Ječmen
gl. kr
650 5 52
Ajda, hektol. . Siama, 100 kil Seno, „ „ Speh, fr. kila . Živi prešiči, kila
gl |kr.
60 05 80 48 32