Deset sonetov
Miklavž Komelj
Ves neučakan sem sejal besede, še preden sem zares dobil Besedo. Ves tisti čas je kot narisan s kredo, njegove črte so grozljivo blede.
153
Miklavž Komelj
Dam ti Besedo, ki mi v mesu poje, in ni mi žal za kri, ki bo odtekla, in ni me strah, kaj mi bo Pamet rekla. Besed pa ti ne dam, ker niso moje,
čeprav so se mi med zobmi kotile. Le ko je moja posvečenost trudna, se mi začnejo po očeh prašiti
in bi me z vonjem zvoka rade ubile. Meni pa zdijo se le strašno čudne. Preveč, da bi jih mogel sovražiti.
*
Od zraka, kjer te ni, sem ves razjeden, a sanj, ki v njih po tebi zadišim, se kot pogleda v sončno luč bojim, ker vem, kako zelo jih nisem vreden.
Zašel sem na turobni prag pepela, a ti v posmeh zakleni se, ko vpijem. Jaz manj trpim kot roža, ki jo ubijem za tebe, da bi me bila vesela.
Iz ust si rože režem kakor blazen.
Še bolj hitim, ker vem, da bom razpadel.
Mogoče sebe ne bi smel raniti,
a saj me spet lahko zaceli kazen. Zdaj vem samo, da moram ti vrniti, kar sem ti z mislimi nekoč nakradel.
*
Na to praznino bom položil roke. Začaral te bom. Morala boš priti. Do vseh svetov bom spredel svoje niti. Še črne luknje niso pregloboke
za mojo svečeniško čarovnijo. Oblit s tišino nate se pripravljam
154
155
Deset sonetov
in svojo toplo, gosto moč pozdravljam. Dlani učim, naj se je ne bojijo.
Obred ima začarana pravila,
a jaz ga bom opravil le iz veselja.
Prišla boš tudi, če se ne premaknem,
ker vem, da mi je v roke moč nalila lahko le tvoja dolga bela želja, da te prikličem in se te dotaknem.
*
Si tudi ti vesoljska naplavina? Tako neznansko si mi še neznana. Nikoli mi ne smeš postati Hrana, ker bi te raztopila moja slina.
A če te bom predolgo izgovarjal, boš ti za hostijo me porabila in me pri maši vase spremenila. Kdo pa namesto mene bo ustvarjal?
Rad bi še malo v bolečini trajal. Zdaj smem le Misel vate izpustiti, da se zatrese v mlečno belem Miru.
Še malo se bom do kosti razdajal. Saj te tako ne morem izgubiti, ker sva na poti k istemu Izviru.
*
Kateri vedež mi lahko dokaže, da smo živali, skozi čas razsute? Kdo pravi, da obstajajo minute? Ura jih šteje, ampak vem, da laže.
Let ne med nama ne drugače ni. Čas je le pot, ki z njo svetove orjem. Ne jokaj, ko izginem za obzorjem. Na pot odhajam s tvojimi očmi,
156
Miklavž Komelj
da bova skupaj jedla razodetja, začudena, pred čim lahko bežimo, ko nam odpira večnost svoja polja.
V njih smo trenutki svojega spočetja in čas ni čas in mi samo drsimo
po ustih žensko lepega Vesolja.
*
Kako neskončno velik dar je Žeja! Brez nje bi živel teže kot brez vode. Ko me kot posušeno brinje bode, sem ji med prsti suha božja preja.
Ko vzide čas, mi Bog lahko prilije svetlobo, ki je tem stoletjem skrita. Nisem več roža, ki preveč zalita od preomamnega razkošja zgnije.
Občutek žeje naju je povečal. Obema je tako izpraznil dušo, da bi lahko vsak ocean izpila.
Zato, čeprav sem te v puščavi srečal, ne bova nikdar več za dež molila. Zdaj hvaliva Boga, ker daje sušo.
*
Kar na pokopališču (med drevesi) sta si drsela v žametne objeme.
V lase sta si zapletla krizanteme in vejice lomila sta cipresi.
Še zemlja je zadihala glasneje, tako so v njej utripale lobanje. Pepel iz žar je splesal skozi špranje, da vaju vidi in se s tem pogreje.
Ko sem šel mimo, bi bilo dostojno, če bi zavpil, da na tem solznem kraju ne sme zdivjati v sonce vajin plamen.
157
Deset sonetov
A molčal sem. Le v mislih sem spokojno zavzdihnil: Kdo je bil tako nesramen, da je nastlal grobove okrog vaju?
*
Težko je Smrti na kolenih rasti in Zemljo radovedno preiskati, na njej pa le nebesni gost ostati in se smejati njeni lačni strasti,
v kateri je do smešnosti grozljiva, ko se ji od rotacije vrti, da naši dnevi ugašajo v noči in vsaka premica postaja kriva.
Zdaj potrebujem zvestega vodnika, pa vendar ne spokornega svetnika. Naj kar delfin me nauči modrosti.
Iz vode skoči, ni ga strah norosti, potem pa, ko strupeni zrak preorje, še globlje utone v materinsko Morje.
*
Kako je mašujoča roka lepa, ko vzhaja iz patene bele luč. Na njenih prsih je neviden ključ, ki vse trenutke večnosti odklepa.
S to kepico svetlobe na jeziku me sploh ni strah, ker sem izgubil veslo. Ne vem, a vidim, kam me bo odneslo, ko božam vrela usta ognjeniku.
Izluščil sem se iz zgrajene hiše. Z neba so padli glinasti predmeti. Ne vem, kaj so, a čutim, da so sveti.
Magnetno pijejo me zmeraj tise in na pečatih božje Knjige piše: NIČESAR VEDETI IN VSE VERJETI.
*
158                                                                                                                       Miklavž Komelj
Napisal sem še nekaj verzov zraka. Če ga naslikam, bo dehtel zeleno. Ničemur ni enak, z vsem je Eno. Vsa voda je iz enega vodnjaka.
Vse črke tvojih pisem so drevesa. Vem, da za vsemi najinimi gibi v zraku ostanejo nevidni hribi. Svet bo lahko začarati v nebesa.
Odprl sem čarobno steklenico. (Čez noč mi je iz postelje pognala.) Sprejemam bele nitkaste povoje.
Ne morem krasti, ker je vse že moje, in zlažem se lahko samo resnico. Izumljam višnjevo besedo HVALA.
*