NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
LETO VII. ŠT. 35 (324) / TRST, GORICA ČETRTEK, 12. SEPTEMBRA 2002
SETTIMANALE
SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE ■ TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
NOVI
CENA 0,93 €
u’ ww. n o viglas. iI
BLAGOSLOV IN ODPRTJE PRENOVLJENIH PROSTOROV NA TRAVNIKU ST. 25 V GORICI
DOBRODOŠLI NA TRAVNIKU!
JURIJ PALJK
"Katoliška knjigarna naj bo še naprej prostor duha!" je ob blagoslovitvi prenovljenih prostorov Katoliške knjigarne na Travniku dejal goriški nadškof msgr. Dino De Antoni in tako zadel v bistvo in v namen slovenske ustanove in stavbe Katoliške knjigarne v središču Gorice.
V ponedeljek, 9. t.m., je mimoidoči že pred 19. uro lahko videl, da se pripravlja v prostorih stavbe Katoliške knjigarne slovesnost, saj seje v sami zgradbi in pred njo zbiralo izjemno veliko ljudi.
V preddverju prenovljene stavbe je zbrane najprej pozdravila tajnica Katoliškega tiskovnega društva prof. Franka Žgavec, ki je v slovenskem in italijanskem jeziku tudi pozdravila veliko število predstavnikov političnega, javnega in kulturnega življenja Gorice. Med drugimi so na slovesnost prišli goriški prefekt Camillo Andreana, goriški župan Vittorio Branca-ti, pokrajinska odbornika Marko Marinčič in Francesco Ma-rangon, goriška občinska odbornika Claudio Cressatti in Damijan Terpin, novogoriško občino je predstavljal podžupan Gojmir Mozetič, medtem ko sta slovenski del tržaške in goriške krajevne Cerkve na slovesnosti predstavljala nisgr. Oskar Simčič in msgr. Franc Vončina. Po-
ge kot najmodernejše nahrbtnike, a bodo lahko tudi deležni likovne umetnosti, kulture in seveda pisanja Novega glasa, ki bo odslej imel dom v obnov-	\
Ijenih prostorih. Zares mora-	*
mo in morate biti hvaležni vsem ..............
tistim, ki so že pred desetletji četrtek, 1
.	l il	I	12.	SEPTEMBf
doumeli, kako pomembno je 2002 imeti svojo kulturo in svojo knjigarno. Česa podobnega nihče drug pri nas ni storil. Tudi to potrjuje, da je slovenski del goriške Cerkve živ!"
Nadškof je čestital prisotnim in izrecno omenil prizadevnost, požrtvovalnost, delo in vnemo "gospoda Marjana Markežiča, ki je zelo zaslužen, da je do obnove prišlo in se sedaj gotovo skriva pred vami." Goriški nadškof v svojem lepem nagovoru ni pozabil na stoletno prisotnost Katoliške knjigarne v središču mesta, saj je dejal: "Že sedaj se priporočam, da me povabite na praznovanje stoletnice naše Katoliške knjigarne!"
Za kulturno poživitev otvoritve so poskrbeli člani pevske skupine Akord iz Podgore pod vodstvom dr. Mirka Špacapana.
Predsednik Katoliškega tiskovnega društva Branko Černič je prerezal trak in tako simbolično opravil dejanje, kateremu je sledil ogled novih prostorov.
........... STRAN	10
leg omenjenih je prišlo še veliko predstavnikov javnega življenja večinskega naroda in naše narodne skupnosti; med njimi sta bila, poleg drugih uglednih gostov, predsednik Sveta slovenskih organizacij Sergij Pahor in predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze za goriško pokrajino Livio Semolič.
Predvsem pa je lepo, da se je slovesnega blagoslova stavbe na Travniku udeležilo ogromno prijateljev Katoliške knjigarne, Katoliškega tiskovnega društva, Zadruge Goriška Mohorjeva, Goriške Mohorjeve družbe, revije za najmlajše Pastirček, likovne galerije Ars in seveda našega tednika Novi glas, vseh pomembnih slovenskih ustanov, ki bodo odslej domovale v prenovljenih prostorih. Res ne moremo mimo predstavnikov vseh podjetij, ki so bila soudeležena pri zahtevni obnovi stavbe.
Prenovljene prostore je v slovenskem jeziku blagoslovil goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, ki bo odslej naš sosed;
V	NOVI HISI
“Mogočna nisi, ne prostorna / in staviI te umetnik ni... ” Tako poje naš goriški slavček o kmečki hiši, simbolu domačije slovenskega človeka zlasti nekdaj. Njegovi uvodni verzi v znani pesmi lepo karakterizirajo vse to.
Resje, da so sedaj novi prostori na Travniku v prostorih Katoliške knjigarne zadobili novo dimenzijo. Tu sedaj ne gre več za samo knjigarno, sicer zgodovinsko zaslužno in še vedno pomembno orientacijsko točko za goriške Slovence. Danes ima tu svoj sedež cela vrsta naših ustanov, ki so itak omenjene na drugem mestu našega obširnega poročila o ponedeljkovem slovesnem odprtju prostorov.
Kakšen pomen ima sedanji premik v novo stvarnost skupnega domovanja vseh prizadetih dejavnikov? ab stran 10
prav njemu gre zasluga, da so lahko obnovitvena dela potekala nemoteno, saj je dal na razpolago dvorišče nadškofije za dve leti, da so lahko obnovitvena dela stekla lepše in hitreje.
Prof. Franka Žgavec, ki je med svojim jedrnatim, a lepim pozdravom omenila tudi dejstvo, da bo Katoliška knjigarna čez nekaj let praznovala svoj stoti jubilej, je tudi povabila msgr. De Antonija, naj blagoslovi prostore. To je goriški nadškof rad storil in z njemu lastno toplino tudi kot dober sosed in seveda kot dušni pastir nagovoril prisotne. Med drugim je dejal: "Slovenski del goriške Cerkve se je že pred davnimi časi zavedal pomena kulture, pisane besede in seveda jezika za slovenskega človeka; odlika duhovnikov in slovenskih ljudi je, da so postavili Katoliško knjigarno, ki jo danes prenovljeno izročamo svojemu namenu. Naj bo tudi v prihodnje Katoliška knjigarna dom duha, prostor, kjer bodo otroci lahko kupovali tako knji-
PROSLAVE OB 72. OBLETNICI USTRELITVE BAZOVIŠKIH JUNAKOV
Konec prejšnjega tedna je minil v znamenju občutene počastitve spomina na štiri bazoviške junake - Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča - ki jih je leta 1930 italijansko fašistično posebno sodišče na zloglasnem Prvem tržaškem procesu obsodilo na smrt; ustreljeni so bili 6. septembra istega leta na bazovski gmajni. Tako so na ta dan, v petek, 6. t.m., stekle spominske svečanosti ob nagrobnem spomeniku na tržaškem pokopališču pri Sv. Ani, kjer je spregovoril mladi tržaški zgodovinar Franc Fabec, pa še v Prešernovem gaju v Kranju, kjer je govoril Livio Valenčič, zvečer pa v bazovski cerkvi, kjer je bila
"UPOR PROTI KRIVICI IN SAMOOBRAMBA
STA UPRAVIČENA"
maša zadušnica, ki jo je daroval domači župnik Žarko Škerlj, govoril pa je Ivo Jevnikar. V soboto, 7. t.m., so taborniki Rodu Modrega Vala v večernih urah prižgali taborni ogenj pri spomeniku junakom na bazovski gmajni, pri tem pa jih je obiskal tudi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel. Osrednja svečanost je bila v nedeljo, 8. t.m., pri spomeniku na bazovski gmajni, kjer sta spregovorila ravnateljica dvojezičnega šolskega centra v Špetru Živa
Gruden in zgodovinar Galliano Fogar.
Da počastimo letošnjo obletnico ustrelitve bazoviških junakov, smo se odločili, da zaradi aktualnosti in krščanskega razmišljanja o vprašanju nasilja in samoobrambe objavimo v celoti govor, ki ga je v bazovski cerkvi 6. t.m. imel časnikar Ivo Jevnikar.
Častno, a tudi zahtevno je spregovoriti na današnjo obletnico sredi občestva, ki leto za letom zvesto ohranja spomin na naše bazoviške narodne junake, a jim posveča tudi krščansko molitev in jih torej obravnava ne kot mit, temveč kot ljudi z vrlinami in slabostmi, ki pa so
nam vzor zaradi žrtvovanja lastnega življenja za ideale.
Naj mi bo pri tem najprej dovoljen spomin. Nekoč so bile skupne proslave na bazovski gmajni prej izjema kot pravilo. Na nedeljo, ki je bila najbliže obletnici ustrelitve Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča, je bila pred spomenikom bolj pravoverno “leva" proslava, predstavniki drugega dela manjšine pa so se na obletnico oz. na njen predvečer najprej tu udeležili zadušnice, nato pa so že v trdi temi, skoraj
karbonarsko, ponesli spominski venec pred spomenik na gmajni.
To, da smo na to prišli do skupnih, dogovorjenih osrednjih proslav, ki seveda ne jemljejo pomena posebnim oblikam spominjanja, kot je nocojšnja, je v skladu z globokimi željami naših ljudi, a tudi pravilna oblika gojenja našega narodnega spomina. Štirje bazoviški junaki so namreč simbol trpljenja vseh primorskih ljudi zaradi raznarodovanja in fašističnega zatiranja, zgled zvestobe in kljubovanja krivicam. Take simbole in take zglede potrebujemo kot orientacijske točke v vsakodnevni hoji skozi življenje v svetu, ki ni vedno razpoznaven.
.........STRAN 2
Pionir evropskega združevanja
Prejšnjo soboto je bil v Narodnem domu v Trstu posvet o Ivanu Nabergoju, velikem tržaškem Slovencu in politiku.
(stran 7)
m	I Breda Susič PO 11. SEPTEMBRU 2001 SE JE SVET SPREMENIL		i Ivan Žerjal 1 OB 100-LETNICI OPENSKEGA TRAMVAJA
os	Matjaž Rustja / intervju ANDREJ MAVER		Danijel Devetak KAJ PA MISLIJO JEREMITARJI?
			
m	Mirko Pelicon SKRIVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI		Pavel Ferluga ZA BOLJ OSVEŠČENO SLOVENSKO JAVNOST
m	Lojzka Bratuž GRIVČEV SIMPOZIJ V RIMU		Damjan Hlede ZAKONSKA ENAKOPRAVNOST VERSTEV
	Davorin Devetak OBRAČUN 59. BENEŠKEGA FESTIVALA		Mara Petaros GROZLJIVE PODRAŽITVE!
2
ČETRTEK,
SEPTEMBRA
2002
S 1. STRANI
UPOR PROTI KRIVICI
Potrebujemo jih kot posamezniki, potrebujemo jih kot skupnost. Zato je treba skupno proslavljanje bazoviških junakov in pogoje, ki ga omogočajo, ljubosumno varovati.
Prav bi bilo, da bi se tako vedli tudi ob spominjanju na junake II. tržaškega procesa, ustreljene leta 1941 na Opčinah, in še ob kaki priložnosti.
Z veseljem pa lahko danes ugotovimo, da se je z nedavno komemoracijo društva Edinost v Rimu bolje umestila v naš skupni zgodovinski spomin tudi usoda tistih predvojnih upornikov proti raznarodovanju, ki niso padli v Bazovici ali na Opčinah, pač pa so jih ustrelili v oporišču Forte Bravetta, ali pa so izgubili življenje med mučnimi policijskimi preiskavami oziroma so shirali v zaporih in konfi-nacijah. Ravno tako so iz zadnjega časa pomembni študija zgodovinarja Egona Pelikana, ki je obširno dokumentiral ilegalno narodnoobrambno delo primorskih duhovnikov pod fašizmom, ter publicistične in spominske pobude Društva TICR Primorske, ki opozarja na predolgo zamolčana ali omalovaževana poglavja naše polpreteklosti.
Ko že omenjamo junake II. tržaškega procesa, Bobka, Ivančiča, Kosa, Tomažiča in Vadnala, je treba opozoriti na hudo krivico, ki je italijanska država še ni poravnala. Gre za odnos do Posebnega sodišča za zaščito države, ki je bilo orodje hude represije diktatorskega režima. Obsodbe na II. tržaškem procesu je namreč italijansko kasacij-sko sodišče leta 1971 razveljavilo, pa čeprav po dramatičnih prigodah nekaterih preživelih obsojencev in po njihovem velikem osebnem prizadevanju.
Obsojenci II. tržaškega procesa iz leta 1941 so bili torej tudi uradno rehabilitirani kot borci za demokracijo. Žrtve I. tržaškega procesa iz leta 1930, ki se jih nocoj spominjamo, pa ostajajo za Republiko Italijo navadni kriminalci. To je sramota, ki jo je treba odpraviti. Rehabilitacije pa ne potrebujejo toliko naši junaki, katerih liki so za naše ljudi vseh 72 let - toliko jih je minilo od strelov na gmajni -svetli in čisti, kolikor italijanska država.
FOTO KROMA
Če bi bili danes pred spomenikom na gmajni, bi lahko živahno razpravljali o današnjem položaju naše narodne in širše skupnosti, ker pa se bazoviških junakov spominjamo v krščanskem občestvu, v cerkvi, se nam mogoče postavlja težko vprašanje nasilja. V borbi proti raznarodovanju in fašistični diktaturi so se namreč nekateri naši junaki zatekli tudi k nasilju.
Bliža se 11. september, prva obletnica strahotnih terorističnih dejanj na ameriških tleh. Ali nocoj proslavljamo tudi nasilna dejanja, ker so jih izvedli "naši", čeprav na splošno odklanjamo nasilje kot metodo reševanja sporov, odklanjamo terorizem, bombardiranja, vojno, težimo po miru, dialogu, sporazumevanju, spravi in se bojimo nove vojne na Srednjem vzhodu, žalujemo zaradi pokolov take ali drugačne barve v Sveti deželi, zaskrbljeno spremljamo stopnjevanje napetosti tudi na morju nedaleč od nas?
No, najprej je treba pribiti, da ne smemo preteklih dogodkov soditi z današnjimi merili. Če to delamo in ne upoštevamo nekdanjih razmer, miselnosti, običajev, smo lahko zelo krivični in se tudi ne približamo resnici.
Drugič, vsega ni mogoče posploševati. Eno so atentati zdolgočasenih mladih salonskih bri-gadističnih revolucionarjev, drugo borba na življenje in smrt skupnosti, ki so ji postopno odvzeli vse: dostojanstvo, šole in vpliv na vzgojo otrok, društva, gospodarsko osnovo, politično zastopstvo, časopise, celo petje v cerkvi in sploh upanje na preživetje. Eno je nastavljanje bomb na tržnici ali v javnem
lokalu, ki ga polnijo mladi, drugo demonstrativni atentat na Svetilnik zmage.
Upor proti krivici in samoobramba sta upravičena. Težka moralna vprašanja se postavljajo, ko gre za ocenjevanje načina, teže akcij in reakcij, saj vemo, da se kaj lahko zgodi, da tudi resnično zlo pobijamo za ceno še hujše nesreče.
Ko govorimo o naših bazoviških junakih, pa vemo, da so živeli v času, ko je očitno in dolgotrajno nasilje hudo prizadelo osnovne pravice človekove osebe in nevarno škodovalo skupnemu blagru. Vemo tudi, da njihova nasilna dejanja v načelu niso bila usmerjena proti ljudem, temveč proti simbolom zatiranja. In vemo, da so svoje izbire plačali s svojim življenjem. Smrt pa so jim zadali, da bi ustrahovali vso skupnost, da bi zlomili tudi manj vidno, a množično, dokaj enotno vztrajanje v zvestobi domačemu jeziku in kulturi, torej temeljnim vrednotam naših ljudi.
Blagor tistim, ki živijo v urejenih in mirnih razmerah! Da bi bile take, pa se moramo tudi vsi, tukaj in danes, dosledno truditi. Delati je treba za človekovo dostojanstvo in enakopravnost, za pravičnost, za resnico, za duhovni, gospodarski, kulturni napredek in za njuna sadova - mir in spravo, saj opažamo, kako malo je dovolj, da se stvari zamajejo in zazijajo hude nevarnosti.
Bazoviški junaki so živeli v svojem težkem času in so storili vse, kar so mogli, za svojo narodno skupnost. Ali smo mi danes kos izzivom našega časa, ki je, na drugačen način, tudi izredno zahteven?
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO
34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 532 052 FAX 0481 548 808 E-MAIL gorica^noviglas.it
34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trst@noviglas.it
UPRAVA
34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURIJ PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA;
PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN,
REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI ■ USPI (j^| IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC Jjj^
LETNA NAROČNINA ITALIJA 42 EVROV, SLOVENIJA 46 EVROV,
INOZEMSTVO 62 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 83 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10 64749 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
PRIPRAVE NA NAPAD PROTI IRAKU
PO 11. SEPTEMBRU 2001 SEJE SVET SPREMENIL
BREDA SUSIC
Vsakdo lahko opazi, kako zelo seje spremenil svet po 11. septembru 2001. To je mogoče ne toliko po zaslugi neštetih člankov, intervjujev, pričevanj, spominskih svečanosti, ki se že nekaj dni vrstijo po vsem svetu ob prvi obletnici atentatov na ZDA. O resnični spremembi miselnosti, mednarodnopolitičnih ravnovesij in politike, pričajo predvsem mrzlične priprave na novo vojno.
Morebiten napad na Irak postaja iz dneva v dan večja gotovost, saj poročajo že o konkretnih vojaških pripravah, mobilizaciji, pripravnem stanju. Zanimivo je, da nima ta vojna nikakršne značilnosti iz obdobja hladne vojne, ko sta o vsem odločala dva bloka. Ta vojna ne bo spominjala niti na vojne, do katerih je prišlo takoj po padcu berlinskega zidu, na primer na prvo vojno proti Iraku zaradi okupacije Kuvajta, ali vojne v Somaliji in na Balkanu v bran ljudstvom, ki jih je ogrožal sam državni režim.
Tako kot nedavna vojna proti talibanskemu režimu v Afganistanu bo imela tudi ta - v slučaju, da bo do nje res prišlo -
eno glavno značilnost: sovražnik ne bo več določena država in njeno ljudstvo, pač pa režim, ki podpira mednarodni terorizem. Ne gre pa prezreti dejstva, da se tudi vojna proti talibanom v Afganistanu in morebiten nov napad na Saddamov režim med seboj močno razlikujeta. Za prvo je stala mednarodna koalicija, ki se je strnila ob Združenih državah Amerike po grozljivem atentatu 11. septembra, saj je ves svet začutil nevarnost terorizma in se strinjal, da je treba prijeti odgovorne za atentate na Twin Tovvers in Pentagon. H koaliciji so pristopile tudi arabske in muslimanske države in čeprav so bile pobudnice in glavne protagonistke napada ZDA, je okrilje Organizacije združenih narodov celotni akciji dalo nek mednarodnopravni in tudi moralni okvir.
V primeru morebitnega napada na Irak ZDA ne bodo mogle računati na tako široko zavezništvo, kakršno se je ustvarilo pod vtisom terorističnih napadov na Tvvin Tovvers. Že od samega začetka priprav na napad so svoje negativno stališče izrazile arabske države, med katerimi tudi tradicional-
ne zaveznice ZDA. Ob vprašanju pristopa k zavezništvu pa se je močno razdelila tudi sama Evropska zveza. Na eni strani je Velika Britanija izrazila pripravljenost za vojaško akcijo, na popolnoma nasprotni pa sta bili najprej Francija in Nemčija, potem pa še Belgija in Grčija odločno proti napadu na Irak. Italija in Španija se obotavljata, prva je z izjavo Berlusconija napovedala podporo Bushu, a v okviru OZN.
ZDA opravičujejo napoved napada s tem, da Sadam vztrajno zavrača vrnitev inšpektorjev ZN, ki morajo nadzorovati razorožitev v Iraku. Saddam na tak način ni spoštoval kar 9 resolucij in 24 priporočil Varnostnega sveta ZN. Obenem opozarjajo, da Saddam razpolaga z nevarnim kemičnim orožjem, do konca leta pa bo imel na razpolago celo atomsko bombo. Zaradi tega predstavlja nevarnost za celotno svetovno skupnost.
Teden, ko se bo Amerika in ves svet spominjal tragičnih dogodkov pred enim letom, bo odločilen za usodo Iraka in delikatnih mednarodnih ravnovesij (predvsem na Bližnjem vzhodu, kjer je Arafat ravno v ponedeljek napovedal odstop s položaja voditelja Avtonomne palestinske oblasti). Bush bo imel govor na prihodnjem zasedanju Generalne skupščine ZN, in sicer v četrtek. Opazovalci pričakujejo, da bo takrat postavil ultimat Iraku in torej obdržal svoje pristojnosti in možnosti, da deluje enostransko. Bush to opravičuje z nujnostjo, da zagotovi obrambo ZDA. V naslednjih dneh se bo torej izkazalo, kako so dinamike v mednarodnopolitičnih odnosih in vojni taktiki - kjer postaja preventivna vojna opravičljiva -11. septembra 2002 popolnoma različne od tistih pred letom dni.
POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE
Ml IN SVETOVNI DOGODKI
Prav gotovo hi bilo docela neumestno, ko se ne bi tudi na tem mestu spomnili obletnice 11. septembra. Toda ob tem marsikdo poreče, zakaj naj se ukvarjamo s takšnim dogodkom še mi. To so prevelike stvari za nas, ki smo vendar manjšina. To so prevelike stvari nemara tudi za vse manjše narode oziroma države, med katere med drugimi sodi Slovenija. Res, ob svetovnih dogodkih se znajdemo v zadregi, ker se nam zdi, da nanje v nobenem primeru ne moremo vplivati, toliko manj jih lahko krojimo po naši volji in naših željah. In vendar je naša pravica in celo višja dolžnost, da se na svetovne dogodke odzivamo. Vpliv tako zvanih majhnih namreč sploh ni nujno tako majhen, kot si mislimo, ne nazadnje smo majhni po številu v večini. In potem je tu še en zelo tehten razlog, da se odzivamo tudi na največje dogodke: zajete v molk bi se nas polastila velikanska nemoč, ker gredo pač vse najpomembnejše stvari mimo nas.
In kakšen je pomen našega mnenja o 11. septembru? Pomen nikakor ni majhen, saj nosimo v sebi izkušnjo manjšine in manjšina se slej ko prej zelo dobro zaveda, kaj so večji oziroma veliki. Manjšina v tem smislu zelo pronicljivo razume zgodovino, na primer minulo stoletje. In zgodovina uči, da jo praviloma ustvarjajo veliki, ki pa zato še niso nezmotljivi. Poleg tega se nemalokrat dogaja, da želijo veliki biti še večji ter da pogostoma neusmiljeno in nesmotrno tekmujejo med seboj. Značilnost velikih je slednjič, da ne želijo, da se njihovo število poveča, zaradi česar
zlepa ne dovolijo še komu drugemu, da bi postal velik. Velikim je torej prav, da majhni obstajajo in takšni ostanejo, predvsem pa veliki zoper velike kot predvsem zoper majhne uporabijo nasilje, kadar se jim zdi to potrebno. Toda nasilje uporabijo tudi majhni, prav tako zoper kogar koli. Na nikogar torej ni mogoče prisegati, čeprav je odgovornost velikih vsekakor večja, kakor je zagotovo večji učinek njihovih vojaških odločitev in dejanj. Pri vsem tem postane jasno, da je skupni imenovalec vsega možnega zla nasilje, pa najsi slednje pride s te ali one strani. Nasilje namreč rodi le novo nasilje in novo nasilje spet novo nasilje. Cim več nasilja, tem več možnosti, da se ga bo rodilo še več. In tu smo spet pri 11. septembru in vsem, kar mu je in mu še bo sledilo. In tu smo tudi pri manjšini in naši pravici, da se opredeljujemo do prav vseh dogodkov.
Zagotovo smo pristojni, da osvetljujemo in vrednotimo prav vse dogodke, tudi tiste največje, svetovne. Nihče ne more biti tako majhen, da ne bi vrednotil vsega, kar je pomembno, posebno še, ker ob vse bolj povezanem svetu vse stvari vse bolj vplivajo na prav vsak kotiček zemeljske oble. In v tej luči velja do kraja proučiti, zakaj se je 11. september sploh zgodil, zakaj se je zgodil ta nezaslišani napad. Toda istočasno je nujno opozoriti na nevarnost nadaljnjega širjenja nasilja in pa na nauk zgodovine, da se je treba slednjič dogovoriti in pomiriti. Čim prej, tem bolje. Toliko manj žrtev in ruševin.
UREDNIŠTVO V GORICI
telefon:
  IMA NOVI
0481 532052
ŠTEVILKI ZA TELEFON IN / f a x 0481 548808
INTERVJU / ANDREJ MAVER
"V MUNCHNU ŽIVI PRECEJ
SLOVENCEV"
MATJAŽ RUSTJA
Na univerzi si izbral študij statističnih ved v okviru ekonomske fakultete. Kako je prišlo do izbire? In ker smo v času, ko maturanti izbirajo nadaljnjo študijsko pot, bi mogoče nekoliko podrobneje predstavil to univerzitetno smer?
Študij statističnih in aktuarnih ved sem izbral skorajda slučajno oziroma takrat nisem še vedel, kaj točno pomeni izraz "aktuarske". Vedel pa sem, da je pri tem študiju precej matematike in statistike in da je študij tudi precej specifičen in ne tako širok, kot so morda druge smeri na ekonomski fakulteti. V zadnjih dveh letih študijske poti je namreč velik poudarek prav na zavarovalništvu: zavarovalniški matematiki in tehnikah različnih zavarovanj. Zavarovalnice so tudi glavna zaposlitev po tem študiju, niso pa edina: možnosti so tudi v raznih statističnih zavodih, bankah, v svetu informatike in programiranja... Ta diploma nudi razmeroma hitro in gotovo zaposlitev, največ ponudb pa je seveda v velikih mestih, kot je npr. Milan.
Čeprav si diplomiral z dobrim uspehom, ti je iskanje službe vzelo kar nekaj časa. Katere so najpogostejše težave diplomiranega univerzitetnega študenta pri iskanju zaposlitve?
Kaj zahteva trg dela?
Po končanem študiju in vojaškem roku sem resneje začel z iskanjem zaposlitve. Pri iskanju dela so seveda važni aduti, kot so dober in hiter uspeh na univerzi in morda tudi delovne izkušnje. Cenjene so seveda odprtost, fleksibilnost in pripravljenost, da se uslužbenec spopada z novimi nalogami in se ob tem stalno izobražuje. Ne nazadnje je potrebno tudi nekaj sreče. In potrpljenja. Lahko pošlješ več prošenj na več koncev, potem pa ne dobiš nobenega odgovora. Zgodi se tudi, da te sprejmejo na pogovor, potem pa od njih ne dobiš več glasu. Mislim, da je v Italiji tak odnos do iskalcev službe razširjen v večini podjetij.
Pred približno dvema letoma pa se ti je predstavila zanimiva ponudba v Munchnu...
Po nasvetu univerzitetne profesorice sem poslal prošnjo tudi na nemško pozavarovalnico Bayerische Rueck (od lanskega julija se ta imenuje Svviss Re). Naključje je hotelo, da so tam takrat
Veliko mladih zapušča Trst za daljše ali krajše obdobje svojega življenja, nekateri se celo odselijo. Glavni vzrok je pomanjkanje zaposlitve in rasti v sklopu delovnega razmerja: izkušnje in znanje, ki si jih je mlad diplomiranec nabral v dolgih letih študija, je v Trstu bolj težko postaviti v prakso in od tega tudi primerno živeti. Andrej Maver je 29-letni Tržačan, ki se je po višješolskem študiju na klasičnem liceju vpisal na tržaško ekonomsko fakulteto in tam diplomiral iz statističnih in aktuarnih ved. Od maja 2000 je zaposlen pri pozavarovalnici Swiss Re v Munchnu in tam tudi živi. Dolgo let je bil aktiven v Slovenskem kulturnem klubu, še vedno pa je aktiven v Slovenski zamejski skavtski organizaciji. Pred nekaj leti je prevzel mesto odgovornega urednika skavtskega mesečnika Jambor, kar lahko opravlja s pomočjo sodobnih komunikacijskih sredstev. Ukvarjal se je tudi s športom, in sicer pri odbojkarskem odseku openske Sloge.
Iikega prometa pravzaprav m. Po dru-
razširili oddelek za življenjska zavarovanja, obenem pa so tudi bolj ali manj poznali mojo izobrazbo, ker so na tej pozavarovalnici imeli že prej stike z nekaterimi mojimi profesorji in ker je nekaj študentov opravilo tu tudi svojo delovno prakso.
Katere so tvoje zadolženosti v tej zavarovalnici?
Od lanskega julija sem zaposlen v oddelku za pozavarovalne pogodbe z zavarovalnicami iz držav srednje in vzhodne Evrope, posebno za Poljsko in Madžarsko. Težko pa je v nekaj besedah razložiti, s čim se ukvarjam. Glavna naloga je v tem trenutku analiza tako imenovanih proporcionalnih pozavarovalnih pogodb, na podlagi katere se potem določi primerna in sprejemljiva cena za kritje, ki ga nudimo zavarovalnicam. Tu uporabljamo čimveč podatkov, ki jih imamo na razpolago: npr. poslovanje dotičnih zavarovalnic v prejšnjih letih, analiza portfelja posameznih zavarovalnic, splošni trendi na zavarovalniškem trgu v posameznih državah, finančna moč in stabilnost zavarovalnic in tako naprej.
Je bil odhod v tujino težak? Katere so bile prednosti? Izkušnja je nedvomno pozitivna in se ne kesam, da sem tako izbral. Nedvomno je zaposlitev v tujini zelo dobra delovna, pa tudi življenjska izkušnja. Seveda se kdaj pa kdaj pojavijo tudi težki trenutki, vendar je tudi veliko novih izzivov in veliko priložnosti, da spoznaš nove ljudi, nove realnosti in tako obogatiš. Nedvomno pa je ta izkušnja zelo dobra investicija za prihodnost: učenje jezika in spoznavanje novih delovnih razmer in navad utegnejo biti zanimiv zalogaj znanja za nove izkušnje.
V	Munchnu živiš že toliko časa, da lahko opišeš življenje v mestu in utrip mesta. Miinchen je različen od ostalih velikih mest: ni pravih nebotičnikov, v mestu je polno zelenja in parkov, kolesarske proge so urejene skoraj na vsaki ulici. Metroji, tramvaji ali avtobusi te pripeljejo kamorkoli, tako da je avto v mestu skoraj nepotreben. Ve-
gi strani pa nudi mesto ogromno možnosti za zaposlitev na različnih področjih. Posledica tega je, da se v Miin-chen priseljujejo ljudje iz ostalih delov Nemčije, pa tudi Evrope in iz drugih celin. Druga posledica pa je ta, da je mesto precej drago, predvsem glede stanovanja. Stanovanje je sploh izredno težko dobiti, poleg tega pa so tudi najemnine zelo drage, najdražje v Nemčiji.
Kljub temu da veljajo Nemci za pridne in delavne, imam občutek, da ni vse stalno podrejeno službi. V lestvici vrednot zaseda prav gotovo visoko mesto družina, vzamejo pa si seveda tudi časa za prosti čas, počitnice, kulturno udejstvovanje, razvedrilo in sprostitev. Rekel bi, da si znajo vzet čas zase, ga uživati in dobro izkoristiti. Eden važnejših trenutkov v vsej nemški povojni zgodovini je prav gotovo združitev obeh Nemčij, k i pa je imela tudi težke ekonomske in socialne vplive na skupno državo.
Se je danes proces združevanja umiril?
Vzhodne Nemčije neposredno ne poznam, jasno pa je, da je to velik problem za nemško politiko in bo še nekaj časa ostal. Pred desetimi leti si prav gotovo niso pričakovali, da bo ta proces tako dolgo trajal, dejstvo pa je, da je danes država še vedno razdeljena na dva dela, če gledamo samo brezposelnost na primer... ali pa na dejstvo, da morajo državljani zahodnih dežel še vedno plačevati poseben, t.i. solidarnostni davek za obnovo vzhodnih zveznih držav.
V	skupni predstavi, ki je seveda tudi stereotipna, odlikujeta nemški politični razred poštenost in premočrtnost. Kako gleda Nemčija na italijansko politično vodstvo?
Čeprav ni niti Nemčija ušla nekaterim podkupninskim škandalom v zadnjih letih, vlada v Nemčiji prav gotovo nekoliko drugačna politična kultura. Samo pomisliti je treba, da je Nemčija od druge svetovne vojne do
SLOVENIJA-HRVASKA
SPORNA VPRAŠANJA
Čeprav je od osamosvojitve Slovenije in Hrvaške preteklo že nad deset let, še vedno nimata urejenih številnih medsebojnih problemov, vključno dokončne ureditve meje na kopnem in morju. Že nekaj tednov smo priča neobičajnim inicidentom med ribiči v Piranskem zalivu, ki imajo nedvomno širše politično ozadje in ki porajajo vprašanje, kaj vodi hrvaško diplomacijo, da je zlasti glede meje na morju tako nepopustljiva. Navadnim ljudem je to namreč nerazumljivo, saj Hrvaški morja ne manjka, da bi se morala tako krčevito oklepati Piranskega zaliva. Če je bilo pod Tudjmanovim režimom takšno
vztrajanje lahko do neke mere razumljivo, bi bilo pričakovati, da bi se po zmagi levosredinske opcije na zadnjih volitvah morale stvari drugače razvijati. O tem bi lahko še nadalje razpravljali, vendar bi ob tej priložnosti želeli spomniti na neka druga dejstva, ki nam nekako pomagajo razumeti sedanje stanje.
Jugoslovanska diplomacija je, kot znano, po drugi svetovni vojni vložila veliko naporov v novo razmejitev z Italijo. Zato verjetno ni naključje, da je njeno delegacijo na pariški mirovni konferenci vodil Slovenec Kardelj in da je slovenski del delegacije razmeroma veliko doprinesel k poteku pogajanj. Z določitvijo leta 1947 nove meje med Italijo in Slovenijo in ustanovitvijo STO-ja (Svobodnega tržaškega ozemlja) je Hrvaški pripadla skoro celotna Istra. Pod Italijo ni ostalo nič Hrvatov, medtem ko je ostal del Slovencev. Ko se je leta 1954 dejansko rešilo tržaško vp-
rašanje, je Hrvaška v okviru Jugoslavije dobila še del cone B, medtem ko se je Slovenija morala zagrizeno boriti za popravek meje s cono A v Miljskih hribih. Tako je prišlo do dokončne kopenske meje med Slovenijo in Italijo in vrnitve tržaških Slovencev pod Italijo. Celotno stanje je dokončno potrdil Osimski sporazum iz leta 1975.
Z gornjim razmišljanjem smo hoteli povedati, da je bilo Hrvaški samo v korist, da ni mejila oz. ne meji (ozemeljsko) z Italijo in da v njej ni ostal kot manjšina del Hrvatov. Tudi ta dejstva so imela svojo težo v povojnih političnih razmerah, ki je tudi danes ne gre kar tako spregledati. Končno so si Slovenci in Hrvati sosedje že dolga stoletja, zato je nepojmljivo, da bi danes, ko imajo svojo državo, ne znali reševati problemov, ki so nastali v zvezi z njuno osamosvojitvijo.
ALOJZ TUL
1
danes imela 7 kanclerjev, medtem ko jih je bilo v Italiji predsednikov vlad kar nekaj več. Vlade so bolj stabilne, parlamentarci ne skačejo iz ene stranke v drugo in problemov se lotevajo nekoliko resneje. Tudi pri plačevanju davkov, ki so v Nemčiji precej visoki, ima človek le vtis, da obstaja večja prozornost pri uporabi denarja davkoplčeval-cev, in sploh, da potem država nudi državljanom tudi določene usluge.
Po eni strani gledajo Nemci na Italijo z določeno simpatijo, če drugega ne, hodijo sem radi na počitnice. Italijanske nestabilnosti in neresne politike pa ne marajo. Pri sedanji vladi pa se tudi sprašujejo, kako lahko človek,
ki obvladuje privatne televizije in ki ga čaka še nekaj sodnih procesov, postane predsednik vlade. To jim ne gre v račun, kako ljudje tega ne vidijo in kako to prenašajo.
Katere točke vredne ogleda bi svetoval turistu, ki bi si rad v poletnem času ogledal mesto? Oktoberfest ni treba posebno predstavljati, saj je znan daleč naokoli. Nasploh pa je Miinchen zelo zanimivo in bogato mesto: ima veliko muzejev, posebno zanimiva sta pinakoteka in muzej tehnike, zelo lep vtis pa naredijo na obiskovalca mestni parki, med katerimi bi omenil Angleški park, ki je največja zelena površina znotraj mesta in je celo večji od slovitega londonskega Hyde parka.
Bližnja in daljna mestna okolica pa je tudi zelo zanimiva. Še posebno bi rad priporočil ogled številnih gradov. Ne pozabimo pa, da je pri Munchnu tudi zloglasni Dachau, prvo nacistično taborišče v Nemčiji.
Ali si v stiku s slovenskimi emigranti v Munchnu? Kako so organizirani?
Tudi v Munchnu živi precej Slovencev. Močna in dobro organizirana je skupnost, ki se zbira v slovenski župniji. Vsako nedeljo je tudi slovenska masa v cerkvi Sv. Duha, ki je v samem mestnem središču ob Marijinem trgu (Marienplatz), kjer je tudi občinska palača. Župnijo vodi g. Marjan Bečan, rednih nedeljskih slovenskih maš pa se redno udeležuje več kot petdeset vernikov. V Slovenskem domu organizira župnija tudi sobotni tečaj slovenščine in verouka za otroke, občasno pa prireja razne prireditve ali koncerte. Glede na to, da je Slovenija razmeroma blizu Munchna, se ti izseljenci pogosto vračajo domov in njihova vez z domačimi kraji je še zelo močna. Pred kratkim so zajele velik del Evrope hude vremenske ujme in tudi v Nemčiji je bilo stanje dokaj zaskrbljujoče...
Na srečo nisem neurja doživel na svoji koži, čeprav so bila poplavljena tudi nekatera mesta na Bavarskem. Najhujše pa je bilo seveda v vzhodni Nemčiji ob reki Labi. Prav gotovo so te poplave hudo pretresle to območje in precej časa bo minilo, preden bodo vse posledice odpravljene. Vsa Nemčija spremlja dogajanje prizadeto in precej ljudi skuša pomagati po svojih močeh, če drugega ne, z denarnim prispevkom.
 	STRAN	6
29. SEPTEMBRA O DEŽELNEM VOLILNEM ZAKONU
SSk O REFERENDUMU
Stranka Slovenske skupnosti poziva vse rojake, da 29. septembra na referendumu o deželnem volilnem zakonu glasujejo NE. Če zmaga NE, bo propadel sedanji zakon, ki je slab. To bo naš protest, ker sedanja določila kljub stvarnim predlogom Slovenske skupnosti in obljubam večine sploh ne predvidevajo zajamčenega ali vsaj olajšanega zastopstva slovenske manjšine v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine.
Slovenska skupnost, ki ni zagovornica poudarjeno predsedniškega sistema, je bila med političnimi silami, ki so v okviru Oljke predlagale in dosegle sklep, da po zmagi na referendumu leva sredina predloži svoj osnutek novega deželnega volilnega zakona. V njem morajo biti tudi trdna jamstva za zastopstvo Slovencev. V delovni komisiji, ki je bila ustanovljena za pripravo takega osnutka, zastopa Slovensko skupnost Andrej Berdon.
Stališče o referendumu je Slovenska skupnost potrdila na zasedanju svojega deželnega tajništva 9. septembra v Nabrežini. Pod vodstvom deželnega tajnika Damijana Terpina je obravnavala tudi druga pereča vprašanja sedanjega političnega trenutka, zlasti uresničevanje zaščitnega zakona in problem
dvojezičnih izkaznic. Slovenska skupnost poziva stranke Oljke tako v tržaški kot v goriški občini, da čimprej zberejo potrebne podpise občinskih svetovalcev za vključitev celotnega ozemlja obeh občin v seznam zaščitenih območij.
Glede deželnih volitev prihodnjo pomlad Slovenska skupnost izraža zadovoljstvo nad dejstvom, da si v manjšini končno utira pot stara zahteva SSk o čimbolj enotnem slovenskem nastopu oz. predlog o dogovoru znotraj manjšine, ki naj omogoči izvolitev čim večjega števila slovenskih svetovalcev.
Deželno tajništvo SSk je obravnava-
lo	tudi odnose v Marjetici. Poudarilo je pomembno vlogo, ki jo odigrava ta sredinska sila znotraj širšega levosredinskega zavezništva. Ker se zdaj urejajo statutarna vprašanja Marjetice, je SSk potrdila izbiro, ki je bila svojčas že sprejeta tudi na vsedržavni ravni. Gre za ohranitev popolne neodvisnosti slovenske stranke in za sklenitev federalne pogodbe z Marjetico, ki bo omogočila kooptacijo predstavnikov, ki jih bo izbrala SSk, v vodstvena telesa Marjetice na krajevni, deželni in vsedržavni ravni.
3
ČETRTEK, I 12. SEPTEMBK1 2002
4
ČETRTEK,
SEPTEMBRA
2002
KRISTJANI IN DRUŽBA
POGOVOR / P. MIRKO PELICON SJ
"GRE ZA PRVENSTVO LJUBEZNI!"
SKRIVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI
P. MIRKO PELICON
P. Mirko Pelicon začenja v tej številki Novega glasa novo rubriko, ki ji je sam želel dati naslov Skrivnost zakonske ljubezni. Že pred časom smo ga namreč naprosili, da bi za naš tednik pisal o družinski pastorali, ki jo dobro pozna, saj je v Rimu študiral prav to področje. Pravzaprav smo p. Mirka prosili, da bi pisal za Novi glas tako rubriko, ki bi nagovarjala predvsem mlade družine in jim skušala dajati tudi koristne nasvete za globlje krščansko življenje v današnjem hitrem in razdrobljenem času. Pa vendarje prav, da povprašamo p. Mirka, zakaj se je odločiI za tak naslov. Enostavno, ker mi ni prišel drug na misel. V letih teološkega študija sem se poleg avtorjev, kot so Lonergan, La-tourell, Rahner, Balthasar in Truhlar, napajal v Evdokimovu, Bulgakovu ob živečih Spidliku, Rupniku, Tenacejevi, Ladarii, Fisichelli, Forteju, Codi, elementu. Gotovo ne bom mogel nikoli pozabiti, kako sem prebiral in prebiral Evdokimovo knjigo II sacramento del-l'amore, ko sem dobesedno užival njegov slog, njegovo prodornost in pogum, ko je priznal, da nič ni izven resnice, ki jo spoznaš v ljubezni. Napisal je, da je ljubezen dar duha, ki premaga vse negotovosti, ruši moralistično ali pa legalistično držo, ki nimata nič v zvezi z pristno svobodno držo človeka, njegovo pristno človeškostjo. "Nismo več sposobni uvideti v vsakdanu obzorja duha, ker smo vse preveč zracionalizirali," mi je zaupal nekdo, "ni več skrivnostnosti".
Kako to. da ste se posvetili prav učenju družinske pastorale? Kot naj bi otroci v družini ubogali očeta, duhovniki škofa, naj bi redovnik kot očeta ubogal svojega višjega redovnega predstojnika. Poslušnost, redovna pokorščina do predstojnikov, ki je predpostavila dialog in razlikovanje duhov, me je privedla do tega, da sem se po diplomskem študiju iz teologije na Papeški univerzi Grego-riani podal na avanturo specialnih študijev in magistriral iz celotnega korpusa kodeksov cerkvenega prava latinske in vzhodnih cerkva na Papeškem vzhodnem inštitutu z dopolnilnimi tečaji na Lateranski univerzi in Grego-riani. Po pravici rečeno me pravo ni nikoli navduševalo, a sem našel veliko oporo in okus v tistem, na katerem pravo temelji: to je svet teologije, eklezio-logije, zakramentalke in morale, česar
ni mogoče ločiti od duhovnosti in življenja. Namen mojega študija je bil, da se posvetim problematiki zakonskega prava oz. celotni problematiki zakoncev. S tem povabilom vrhovnega predstojnika sem se odpravil na to pot, na kateri mi je kot največje bogastvo pomenila pastoralna izkušnja, to je delo na terenu, in to že med študijem v Rimu, od jeseni 2000 pa v Sloveniji, v Ljubljani, do sedaj, ko sem že dobro leto v rodni Gorici. Trenutno spremljam pet zakonskih skupin. Skupaj s skupinami, ki jih spremljata sobrata p. Beno Lavrih in p. Vital Vider, je v slovenskem prostoru okrog 40 zakonskih skupin. Večkrat slišimo in tudi na svoji koži občutimo, da je danes temeljna celica družbe, se pravi družina, v veliki krizi, in to tudi krščanska družina. Kako si to razlagate?
Družina je v krizi, ker je to posledica krize posameznika. O tem bi mogli veliko govoriti. Poskusil bom na kratko razčleniti čas, v katerem živimo. To je čas pluralizma resnic. Težko je spregovoriti o resnici. Res je, da v nekaterih "verskih" krogih zahtevajo fundamen-talistično priznanje resnice, vezano bolj na neko idejo oz. pojem. Resnica je npr. to, kar ti povem; če jo sprejmeš tako, v redu, če ne, si zunaj nje. Drugi pravijo, ker ima resnica religiozen pomen; kdor ni religiozen, nima vseh "dokumentov" v redu, da bi jo spoznal. Vsa ta stališča nam postanejo razumljiva, če jih preberemo kot reakcijo na čas, ki se je nedavno zaključil: zgodovinsko obdobje (moderna), v katerem so imeli religijo za nič kaj moderno ali sodobno, nekaj, kar pripada pozabljenim časom, kar je prehitelega in preživetega. V tem obdobju je bila najvišja vrednota razum; zato govorimo o racionalizmu, ki je pokopal vsako odprtost do skrivnostnega, ker si je razum prevzel pravico, da vse obvlada, da vse razume, da vse poseduje v svoji matematični jasnosti. Vendar živimo v novem času (imenujejo ga postmoderna), ko tudi neverni čutijo potrebo po močnem istovetenju z religioznim, in v času, ki zelo od blizu pozna razdrobljenost in individualizem kot reakciji na obdobje razumarskega "enoumja". Za dojemanje "resnice", o kateri se danes spet govori in piše, je nujno potrebno pristopiti k sodobnemu človeku in vstopiti v njegovo trpljenje, ki ga zaznamuje neka razdrobljenost med psihično razsežnostjo in
duhovno. Gre v bistvu za neko notranjo shizofrenijo, ki onemogoča, da bi živeli to, kar verujemo oz. govorimo. V tem kulturnem ozračju postmoderne je tudi razumskost posameznika razdrobljena, ker je v funkciji lastne samouvelja-vitve, ker vsak ima prav, vsakemu je jasno po svoje in vsak tendenčno vidi na podlagi lastne ideje lastne zamisli. V tem kulturnem ozračju izgublja družinska celica svojo istovetnost, ker je izpostavljena burji "resnic".
0 čem boste spregovorili
v svoji rubriki?
Rad bi se poglobil v duhovno razsežnost zakonske ljubezni, v življenje, povezano s teološkimi resnicami, zakramenti, duhovnostjo, moralo. Sam izkušam v sebi to pot notranjega povezovanja in sinteze; upam, da ta lahko postane dovolj prepričljiva oblika ponudbe in pričevanja. Dovolite mi še to misel, ki jo je napisal kard. Achille Silvestrini o "mojem" sobratu Carlu Marii Martiniju iz Družbe Jezusove ob koncu njegove pastirske službe v Milanu. Zelo se me je dotaknila. V Martinijevih besedah in življenju je bilo razvidno vodilo, da je "prvenstvo Boga nad človeškimi dejavnostmi, prvenstvo Jezusa nad Cerkvijo, prvenstvo milosti nad moralo, prvenstvo osebe nad strukturo, prvenstvo notranjosti nad pozunanjenostjo. Pa še prvenstvo biti nad imeti." V nekaj stavkih je strnil program zakonske pastorale. V končni fazi gre še za prvenstvo ljubezni. Verjemite, da si je Cerkev v teh postmodernih časih vzela posebej k srcu usodo družin in mlade, ker sta ti dve stvarnosti tako povezani med sabo, še posebej za kakovostno rast družbe in seveda kristjanov.
———|UP
ČLOVEK HREPENI PO SMISLU
Dovolite mi nekaj splošnih misli v tem odstavku.
Človek hrepeni po tem, da bi stvarem našel smisel, tak smisel, ki ga odpira v življenje. Večkrat pripisujemo osebnim dogodkom v življenju določene pomene, ker tako ali drugače si moraš življenje obrazložiti, ker drugače "znoriš", saj je vse dovolj kruto.
Takšne ali drugačne izjave je večkrat slišati. "Poročila se bom, ker v življenju ne smem ostati sama, saj bi se bala". Tako je izjavilo mlado dekle. Drugo pa je bolj prepričano izpovedovalo vero v ljubezen zakona, samo dokler ta traja; ko je namreč ni več, ni več zakona. "Tudi če si veren," mi je zaupal fant, "moraš nekatere stvari, kot so npr. spori ali tudi sovraštva znotraj zakonske zveze, nujno osmisliti, najti, celo si izmisliti neki zakaj, saj tako zvoziš laže v življenju".
Kaj je ljubezen, se mnogi pravzaprav sprašujejo. Življenje je velika skrivnost, v njem so večkrat velika nasprotja, ki jim nismo kos, da bi jih scela takoj razumeli. Nekaj tipično človeškega je najti in odkrivati smisel v stvareh, dogodkih. Odkrivanje oz. iskanje smisla je v človeku prirojeno. Človek hrepeni po smislu. Le da ne more umetno osmišljati stvari, mora se prepustiti, da stvari oz. dogodki spregovorijo in mu prišepetajo resnični pomen, smisel. Če je Bog stvarnik vsega, potem je človekovo iskanje v tem, da najde pomen v stvareh v luči božjega stvarjenja. Ker vse nosi pečat božje ljubezni.
Zavedajoč se, da je problematika zakonske ljubezni težka, kaj nič lahka in enostavna, je slutiti, da je pot, ki vodi iz zakonskega moralizma, lega-lizma in današnje popustljivosti in širokovestnosti (to so predpostavke velikega trpljenja v zakonu), daleč od tega, da bi spreminjali temeljne smernice cerkvenega učiteljstva, potrjeno in utrjeno v dvatisočletni življenjski izkušniji. Poklicani smo, da ponovno odkrijemo svežino cerkvenih učiteljev, do katerih pogosto imamo zelo površen in nezaupljiv odnos, odnos, ki se zaustavi ob črki, ker ni osmišljen in oživljen od Duha, od njegove ustvarjalne moči.
Treba je torej odjadrati na globoko v tisto življenjsko avanturo duhov-
*
nih globin za okus resničnega, pristnega pomena zakramenta zakonske ljubezni. Poznam zakonce, ki iz lastne izkušnje pričujejo v svojem življenju o lepoti zgoraj izrečenega, kar bi kot prvi vtis dalo misliti, da so to idealisti in sanjači, saj v zahtevnosti in pa tudi krutosti današnjega liberalističnega kulturnega trenda je skorajda nemogoče verovati v nekaj, česar večina ljudi ne živi, ker ne vidi. To še ne pomeni, da ni res.
Spomnim se nekega srečanja z zakonskim parom, ki ni mogel imeti otrok. Gospa me je vprašala, kako morem biti gotov svoje življenjske izbire (duhovništva). Kaj bo, če se bom po nekaj letih zaljubil oz. si našel pravo dekle? Vprašal sem jo: "Gospa, i-mate rada svojega moža?" "Da," je odgovorila. "Kaj bo z vami, če boste srečala čez nekaj let pravega moža in boste sedanjega zapustila?" Nekam ogroženo je odgovorila, da tega absolutno ne bo storila. Rekla je: "Kot žena imam moža, ker ne bi mogla živeti sama svojega življenja, in ga imam zelo rada tudi takrat, ko se ne razumeva, in tudi če ne moreva imeti otrok, za kar ne malo trpim! Vem, da tako veliko ljudi ne razmišlja, toda za srečno življenje ljubezen zahteva zvestobo in se pokaže takrat, ko so težave." Nato mi je rekla: "Saj vem, da vas je Bog poklical, toda včasih mislim, da tudi za duhovnike ni lahko. Odgovoril sem: "Hvala enako!"
Ko govorimo o smislu življenja, ne govorimo o nobenem idealizmu, ampak o tisti Resnici, ki je Resnica prav zaradi tega, ker zaobjame vse življenje v njegovih težavah in veselju. Znotraj teh resnica spregovori o sebi. Spregovori v tvojem življenju, ne zunaj njega. Cerkev je poklicana, da pomaga zakoncem odkrivati resnico, ki je v svojem izvoru božja in troedina, saj je ta skala, na katero zidamo domačo Cerkev.
SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH
V	LITURGIČNEM LETU A
Žlahten izbor božje besede,
NEDELJO Z/l NEDELJO
viljemzerjal | 24 NAVADNA NEDELJA
“Pomisli na poslednje reči in nehaj sovražiti, na trohnobo iti smrt pomisli " (Sir 27,6).
“On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni” (Ps 103, 3).
“Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi" (Rim 14, 8).
‘Potrpi z menoj in ti povrnem” (Mt 18, 26. 29.).
S. Bernardin Sienski je nekomu, ki ga je bil srečal na cesti, dejal v pozdrav: "Povesi oči in misli na smrt!". Kar se današnjemu okusu lahko zdi neprimerno. Dejansko pa opomni človeka na stvarnost smrti.
Svetnik je pokopan v cerkvi "Collemaggio" v Akvili. V tem italijanskem mestu, L'Aquila, je bilo med drugo svetovno vojno konfiniranih veliko slovenskih mož in fantov. Vsako nedeljo in vsak praznik so prepevali po tamkajšnjih cerkvah, tudi v pravkar omenjeni. Ljudje so jih začeli spoštovati in ceniti, a v začetku so menili, da imajo opraviti z banditi. Zlasti vera jh je zbližala.
Tako vero je oznanjal tudi sv. Bernardin. Način oznanjevanja pa je svojevrsten, drugačen od današnjega. Bil je bolj slikovit, srednjeveški pač, a nič manj evangeljski. Nekoč smo sv. Bernardina in srednjeveške pridigarje radi brali. Zdeli so se nam moderni. V Rimu se je še v petdesetih letih pravkar minulega 20. stoletja prisluhnilo frančiškanom in kapucinom, ki so pri-
digali po nekaterih cerkvah na srednjeveški način. Drugod pa se to ni posrečilo, zlasti ne v Gorici in v Trstu. To pa zaradi politične strune, na katero so nekateri prenapeto brenkali. Taka struna ni vžgala niti v Rimu, medtem ko je pred kratkim umrli p. J. Leppich DJ vsa povojna leta žel navdušen sprejem evangelija, ki ga je oznanjal na izviren način ne samo pri nemških rojakih, marveč tudi po Ameriki. Vprašali smo ga, ali je pri tem rabil izbrano angleščino ali drug moderen jezik. Odgovoril je, da žal ne govori nobenega drugega jezika razen materinščine. Toda splošno znano je bilo, da so ljudje v njem brž zaznali prisotnost in zahtevnost evangelija, četudi nemškega jezika niso razumeli.
Prvo današnje berilo, ki je vzeto iz modrostne knjige Siraha, brez ovinkarjenja, prav tako, kakor so govorili zgoraj omenjeni pridigarji, ukaže človeku, naj misli na poslednje reči. Te so: smrt, sodba, rešenje ali pogubljenje.
Kristjan se tega ne ustraši, ker vemo, da je smrt le razodetje dobrega ali hudega, ki smo ga naredili v tem življenju. Pomaga pa, da se vsak trenutek življenja odločamo za dobro in da se borimo proti hudemu. Osvetli nam zapovedi. Govori nam, da je le eno potrebno, t.j. ljubezen. Zato nas sili, da se z vso ljubeznijo zavzemamo za spravo, usmiljenje in odpuščanje.
Kristjan prosi z Jezusom Očeta: "In odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom" (Mt 6, 12; Mr 11, 25; Lk 11, 4). Ko namreč odpuščamo, čeprav ne moremo in ne smemo pozabiti zlasti svoje krhkosti in grešnosti, doživljamo mir, ki smo ga deležni kot daru. Vsem je bilo odpuščeno, zato odpuščajmo tudi mi (Ps 103, 1-12).
Opravičeni smo po veri v Gospoda Jezusa Kristusa ter po krstu. Vse to smo prejeli zastonj. Po krstu smo bili pokopani z Jezusom v smrt. Obenem smo bili obujeni v novo življenje, duhovno smo od mrtvih vstali, da lahko živimo kot novi ljudje.
A življenje bo dopolnilo telesno vstajenje (Rim 6, 3-5). Gospodovi smo. Nismo pod oblastjo mesa, t.j. pod oblastjo krhkega človeka, marveč Duha. Bog je sicer "vse vklenil v nepokorščino - Jude in pogane - a zato, da bi se vseh usmilil" (Rini 14,1-15,13).
Zato naj bi ljudje odpuščali tako, kakor Bog odpušča. Ne samo sedemkrat, marveč vedno (Mt 18, 21-22). Jezus oriše to s priliko. Govori "o kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki" (Mt 18, 23 ss). Pri tem pride na vrsto služabnik, ki mu je dolžan ogromno vsoto: 10.000 talentov. To je nemogoče poravnati, ker zaobjema 60 milijonov delovnih plač. Tak dolžnik bi moral delati 200.000 let, brez hrane, če bi hotel dolg plačati. Ali pa bi moral odtehtati 360 ton dragocene kovine; za prevoz le-tega bi moral imeti na razpolago 360 transporterjev s kolono približno 3 kilometrov.
Seveda je hotel Jezus s temi neverjetnimi številkami poudariti zastonjskost Božjega kraljestva, ki ga lahko prejmemo samo kot dar (Vse po S. Fausti, Mt, 2001, 366 ss.).
Bog odpušča zlorabo in krajo tega kraljestva, če ga iskreno prosimo. Zal pa smo mi podobni hudobnemu služabniku, ki nežna odpuščali malenkosti, t.j. 100 denarijev (=100 delovnih dni), kar je prava malenkost v primerjavi z mojim dolgom (200.000 delovnih dni), marveč znam le daviti sočloveka.
Krivica vpije k Bogu po maščevanju (Lk 18, 7-8; Heb 10, 30), četudi bi ne imeli nobenih prič ali prijateljev, ki bi nas branili. Saj je vse znano Očetu, ki je Oče vseh in vidi na skrivnem (Mt 6, 4.18).
Priporočimo se Križanemu (14.9.J in Sočutni (15.9.) s prošnjo: "Potrpi, Oče, z menoj in ti povrnem" (Mt 18, 26.29.)- P°" navijamo vsak dan očenaš z "Odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili" (Mt 6, 12).
OBISK PRI PAPEŽU
NOVI SLOVENSKI VELEPOSLANIK V VATIKANU
V	četrtek, 5. septembra 2002 , je novi veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu prof. dr. Ludvik Toplak 'zročil poverilna pisma papežu Janezu Pavlu II. Slovesnost je potekala v papeževi poletni rezidenci v Castelean-dolfu.
Sv. oče je v svojem nagovoru pozitivno ocenil prizadevanja Republike Slovenije: "Sv. sedež ceni delovanje Vaše dežele za mir in sodelovanje med narodi ter z naklonjenostjo gleda na njena prizadevanja, da bi postala polnopravna članica Evropske unije. Z osamosvojitvijo je še bolj prišel do izraza evropski značaj in vloga Slovenije, ki jo ima pri miroljubnem in plodnem srečevanju različnih narodov evropske celine. Dialog z drugimi kulturami je bogat in ploden toliko, kolikor je iskren in spoštljiv. Kljub temu da so slo-
med slovensko kulturo in krščanstvom od Brižinskih spomenikov in prvega prevoda Sv. pisma v dobi reformacije do najnovejšega, omenil je delovanje blaženega škofa A. M. Slomška, prizadevanja škofa F. Baraga in drugih slovenskih misijonarjev. Spomnil se je številnih Slovencev, preganjanih zaradi verske in narodne pripadnosti pod totalitarnimi režimi 20. stoletja. Veleposlanik je dejal: "Slovensko ljudstvo z naklonjenostjo spremlja napore Sv. sedeža in Vaše Svetosti za enakopravnost narodov in držav, za socialno pravičnost in solidarnost, za družino, za celostni razvoj vsakega človeka in za prizadevanja, da bi bile državne in mednarodne institucije vsluž-bi človeka". Ob koncu se je v imenu predsednika Republike Slovenije, vlade in slovenskega naroda sv. očetu zahvalil za
r
i
i
venski ljudje odprti za srečevanje in soočanje z različnimi izročili, načini življenja in vrednotami, ki jih navdihujejo, želijo trdno ohraniti lastno istovetnost, na katero so upravičeno ponosni. Če bi ta dediščina prednikov izgubila svojo moč, Slovenci vedo, da bi se kot narod ob procesu globalizacije, značilnem za naš čas, lahko zmedli". Janez Pavel II. je poudaril stoletno krščansko dediščino slovenskega naroda in dejal, da njegova poklicanost, biti most med različnimi kulturami in spodbujati koristno medsebojno izmenjavo, uživa polno podporo in spodbudo Sv. sedeža.
Veleposlanik je v svojem govoru poudaril, da je razvoj kulturne in politične identitete Slovencev neločljivo povezan s Sv. sedežem vse od svetih bratov Cirila in Metoda v
9.	stoletju do mednarodnega priznanja republike Slovenije leta 1992. Omenil je tudi vezi
vse, kar je dobrega storil "za našo državo in za ves slovenski narod". Izrazil je željo, da s svojo edinstveno moralno močjo in avtoriteto še naprej plemeniti srca ter moralno prenavlja sodobni svet v duhu razvoja, pravičnosti, blagostanja in miru.
Tako sv. oče kot veleposlanik sta izrazila željo, da bi bil sporazum med Slovenijo in Vatikanom, podpisan decembra lani, kmalu ratificiran.
V	popoldanskih urah istega dne je novi veleposlanik priredil sprejem v prostorih slovenskega veleposlaništva. Med povabljenimi so bili slovenski duhovniki, ki delujejo v Rimu, npr. predstavniki Slove-nika in Vatikanskega radia, prvi slovenski veleposlanik pri Sv. sedežu, dr. Štefan Falež, veleposlanik Republike Slovenije v Italiji Vojko Vovk in drugi ugledni Slovenci, ki živijo v Rimu.
■ LB
KOPRSKA ŠKOFIJSKA Karitas na internetu
Vse "elektronsko" pismene sodelavce Karitas ponovno opozarjamo, da sveže novice odslej objavljamo tudi na internetu na spletni strani Slovenske karitas http://novice.karitas.si/. Vabljeni, da si jih občasno pogledate. Vsebine (dogodke, povezane s Karitas, ki so širšega pomena od župnijskega) pošljite na e-mail: matej.kobal@rkc.si ali jozica.licenerkc.si, da jih objavimo na teh straneh. Te strani
bodo v polnosti zaživele le, če jih bomo uporabljali. Vabljeni tudi na ogled naših spletnih strani http://www.rkc.si/kari-tas/KP/index.html.
OBVESTILA
DARUJTE V Sklad msgr. Jakoba Ukmarja: kdor želi darovati v Sklad msgr. Jakoba Ukmarja, lahko to stori preko tekočega računa Zadružne kra-ške banke št. 19185 (Ukmarjev sklad).
DOM BLAGROV PRI TRSTU
ODMEV Z DUHOVNIH VAJ ZA ŽENE IN DEKLETA
NADA MARTELANC
Kakor vsako leto je g. Jože Kunčič s pomočjo ge. Norme Jež pripravil dragocene duhovne vaje za žene in dekleta. Trajale so od 19. do 21. avgusta. Pa niso bile zgolj bogata dušna paša, bile so tudi prijeten oddih.
Bog nam je daroval lepo, ne prevroče vreme, zato so bili sprehodi med drevjem zelo poživljajoči in v notranjosti Doma blagrov nas ni kuhala vročina. Sprehodom smo pa lahko posvetile le kratek čas, kajti duhovni program je bil zelo bogat in tega nam je voditelj trosil ali v dvorani ali v kapeli. Seveda smo del časa zapravile tudi v jedilnici, kjer so nam prijazne redovnice stregle z obilno in okusno hrano.
Duhovne vaje je vodil lazarist g. Vinko Klančar iz Mirna pri Novi Gorici. Tam ima svoj dom nekaj lazaristov in precejšnje število starejših usmiljenk, ki se po novem imenujejo Hčere krščanske ljubezni. Krščansko ljubezen so izkazovale tudi meni pred vojno in med njo, ko sem bivala v njihovem zavodu v Ljubljani med šolanjem na gimnaziji in na učiteljišču. Lazaristi pa so bili moji duhovni voditelji. Nič čudnega, če sem morda s posebnimi občutki doživljala te duhovne vaje. Še posebno, ker tudi ves povojni čas živim pod okriljem sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja lazaristov in usmiljenk, posredno pa tudi Vincencijevih konferenc, v katerih delujem.
Toda tudi vse druge udeleženke so zelo napeto in zbrano sledile voditeljevim govorom in bile navdušene nad njimi. Voditeljeva premišljevanja so bila globoka in zelo koristna za naše ne samo duhovno življenje. Dotaknil se je vseh tem, o katerih se običajno govori na duhovnih vajah, kot so npr. molitev, trpljenje, sprava z Bogom, Evharistija, Marija... Seveda so te teme resne, težke in bi lahko postale preveč utrudljive. Da se to ni zgodilo, je g. Klančar poskrbel tako, da je uvedel kratke razvedrilne pavze z veselo pripombo ali zanimivo zgodbico. Tako je ponovno pritegnil našo pozornost. Prepričana sem, da je vsem ostalo v spominu mnogo njegovih dragocenih misli. Zal mi je le, da nas ni bilo več, ki bi bile deležne njegovih globokih in vzpodbudnih besed. Deležne bi bile tudi dragocene Marijine čudodelne svetinjice. Gospod jih je prinesel iz Pariza iz kapele, v kateri se je Brezmadežna prikazovala usmiljenki Katarini Laboure.
Ali smem svetovati našim ženam in dekletom, da že zdaj začnejo pripravo na duhovne vaje 2003? Da si uredijo čas tako, da si bodo lahko privoščile tri dni oddiha od vsakdanjosti in obenem nabrale duhovne moči za nadaljnje življenje? Da že zdaj začnejo zbirati denarček za de-narčkom, da bo kupček dovolj velik za stroške? Ne bo jim žal. Kajti vsako leto se vračamo z duhovnih vaj okrepljene in obogatene na duši in na telesu.
Vsem pa, ki so poskrbeli za naše tako lepe in koristne duhovne vaje: Bog povrni!
SVETNIK TEDNA
14. SEPTEMBRA
SILVESTER CUK I
1 POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA
Med vsemi svetimi podobami Cerkev najbolj časti podobo svetega križa, posebej časti relikvije resničnega križa, na katerem je naš Gospod Jezus Kristus daroval svoje življenje za nas. Križ zgovorno priča o Jezusovem trpljenju in poveličanju, je pa tudi obljuba in zagotovilo našega poveličanja, če po njegovih besedah vsak dan sprejmemo vsak svoj križ - naloge in nadloge
-	ter zvesto hodimo za njim.
Skoraj tri sto let po Jezusovi odrešilni smrti je bil njegov grob na Kalvariji zasut in sveti križ zakopan globoko v zemljo. Ko je cesar Konstantin v znamenju križa leta 312 premagal nasilnega Maksencija in je dal kristjanom svobodo, je cesarjeva mati Helena prišla v Jeruzalem, da bi počastila tiste svete kraje, kjer je Odrešenik trpel in umrl. Dala je odstraniti znamenja poganstva in velela kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Res so oboje našli. Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati veličastno cerkev, ki so jo posvetili 14. septembra leta 335. Tega dne so relikvijo svetega križa prvič izpostavili v/ slovesno češčenje. Od tedaj so vsako leto ta dan praznovali povišanje svetega križa v jeruzalemu. Pobožna romarica Silvija, ki se je okoli leta 385 mudila v Jeruzalemu, piše: “Za 14. september se več dni zgrinjajo množice redovnikov, duhovnikov in vernikov iz vseh dežel. Škofov pride najmanj štirideset do petdeset. Ljudem se zdi, da greši, kdor ta dan ne pride v Jeruzalem, pa bi lahko."
Leta 614 so Jeruzalem osvojili poganski Perzijci. Oplenili so cerkve in pobrali iz njih zlato, srebro in drage kamne. Cerkev božjega groba so zažgali, relikvijo svetega križa pa odnesli s seboj. Bizantinski cesar Heraklij je zbral vojsko in je Perzijce pre-magal. Umakniti so se morali iz Svete dežele in vrniti ukradene zaklade, najprej pa so morali izročiti relikvijo svetega križa. Ce-sar ga je sam nesel v Jeruzalem. Ogrnjen je bil v škrlatni plašč, ki je bil pretkan z zlatom in posut z biseri. Ko je sprevod prišel do vrat, ki zapirajo pot na Golgoto, cesar ni mogel naprej, neka nevidna sila ga je zadrževala. Tedaj mu je škof Zaharija dejal: "Jezus je po tej poti nesel križ ubog in ponižen. Heraklij, pomisli, ali si mu v tej svoji sijajni obleki le malo podoben V' Tedaj je cesar oblekel revno haljo in je bos brez težav s križem na rami šel na Golgoto. V spomin na ta dogodek so še slovesneje praznovali povišanje svetega križa.
Nam je praznik opomin, da pobožno počastimo podobo svetega križa. Najslovesneje to opravimo na veliki petek pri obredih velikega tedna. V vsaki krščanski hiši naj bi bil križ na vidnem mestu. Pod križem naj bi se družina zbirala k skupni molitvi. Ob križu naj bi se njeni člani učili resnične ljubezni, ki je darovanje za druge. Kadar gremo mimo znamenja križa, ki stoji ob poti, naj pogled nanj obudi v našem srcu misel hvaležnosti za dar odrešenja.
Na kratko in prav preprosto počastimo sveti križ, kadar se pobožno pokrižamo. Verni ljudje vsak dan in vsako pomembno opravilo začenjajo z znamenjem križa. Navadno pri tem izgovarjamo besede: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen." Prav to ima v mislih človek, ko reče: ",Sveti križ božji!", ko se loti kakšnega dela, ali pa tudi: "V božjem imenu!" S križem smo bili zaznamovani pri krstu. Živimo tako, da bo križ za nas znamenje večnega poveličanja.
PRIČEVANJE IZ SVETE DEŽELE
PISMO IZ IZRAELA (4)
TEREZA SREBRNIC
Fant nas vodi po prostorni stavbi in nam razlaga o svojem socialnem delu ter o življenju te ustanove. Otroci-sirote, ki tu živijo, so skoraj izključno Palestinci muslimanske vere in zato je izredno težko jih posvojiti. Edino če se sorodnikom, skupnosti ali palestinski oblasti dokaže, da so kristjani, jih lahko kaka družina posvoji. Pravila so zelo stroga. Ce neporočena ženska zanosi z moškim, ki je judovskega porekla, jo lahko tudi ubijejo-sorodniki seveda. Poroka med pripadnikoma sprtih etnij pa je skoraj nemogoča in nevarna.
Socialni delavec nas prijazno spremlja na ogledu in pridemo do vrtca. Obiskujejo ga tudi nekateri zunanji otroci, ki niso sirote. Ko vstopimo v igralnico, nas živahno obkrožijo in se nas oklepajo. Takoj vsakega od nas povedejo do igrač in že smo vpleteni v sproščeno igro. Živžav je precejšen, vzgojite-
ljice pa razposajene malčke mirijo. Med njimi je tudi mlad zakonski par, ki pestuje dvojico otrok. Mož je zaposlen na ameriški ambasadi in povesta, da redno prihajata obiskovat male prijatelje. Ko ju malce indiskretno, a že po daljšem pogovoru, vprašam, ali bosta kakega otroka posvojila, odgovorita: "Zelo rada bi, a je izredno težko..!"
Za male gojence je čas kosila, za nas pa odhoda. S težkim srcem se poslavljamo od teh ljubezni željnih malčkov. Sestra Sofija nas spremlja do izhoda in nam pokaže Marijin kip, ki kraljuje nad stavbo in so ga med decembrskimi neredi tudi zadele krogle.
Ponedeljek, 22. julija - Popoldne sem v službi in poskusim nahraniti malo Rahel s pudingom. Deklica je kot vedno pri tem opravilu zelo nemirna: otepa se sem in tja z glavo, krili divje vse vprek. Počasi le izprazni skodelico, jaz pa si čistim puding z naočnikov in z delovne halje. Takrat vstopi s. Suzan
Z otroki pri morju v Ašdadu
in mi naznani:"Saj veš, da greš danes na sprehod, ali ne? Pridejo frančiškanski novinci in peljete otroke v nakupovalni center. Grejo štiri gojenke!" Seveda nič ne vem o tej pobudi, ki je sicer redna, dvakrat tedenska, a jaz nisem natančno prebrala obvestila na stenčasu ob popoldanski izmeni. Zato na vrat na nos pripravim otroke na vozičke, vzamem malico in vse potrebno zanje in že se na vratih prismejejo Frančiškovi bratje: razigrani in šegavi, kot navadno. A zakaj je sestra pomislila prav name, ko je pripravljala program, se potiho jezim, saj moram pustiti napol delo z ostalimi otroki. A kolegica Mi-chela me pomiri, da bo že sa-
ma vse opravila. Dekle je študentka jezikov na videmski univerzi in doma iz Karnije. Prišla je na prostovoljno delo za tri mesece, pravi, da je bila nekoliko v krizi. Otroke posadimo v vozičke in jih pospremimo do našega vozila, da jih spretni "fantje" primerno namestijo. Z mano gre tudi sodelavka Joka, ki je sicer doma iz Holandske, a že več let živi in dela v Izraelu. Je negovalka na domu za starejše, nepokretne ljudi. Ob prostem času pa redno prihaja na prostovoljno delo v zavod St. Vincent. Gospa je zelo umirjena in ima z otroki izredno ljubezen, potrpljenje. Jaz znam italijansko, zato moram zraven. ——  DALJE
5
ČETRTEK, | 12. SEPTEMBRI 2002
6
ČETRTEK, ». SEPTEMBRA 2002
V	SLOVENSKEM PAPEŠKEM ZAVODU
GRIVCEV SIMPOZIJ V RIMU
LOJZKA BRATUŽ
Od 3. do 5. septembra je potekal v Sloveniku, slovenskem papeškem zavodu v Rimu, dvajseti v vrsti znanstvenih simpozijev, ki jih vsako leto prireja Slovenska teološka akademija v Rimu v sodelovanju z Inštitutom za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani. Letošnji simpozij je bil posvečen Francu Crivcu (1878-1963), dolgoletnemu profesorju na Teološki fakulteti v Ljubljani, odličnemu poznavalcu starocerkvenoslovanskega slovstva in vzhodne teologije. Predaval in pisal je o vprašanjih Cerkve, o cerkveni edinosti ter o življenju in delu svetih bratov Cirila in Metoda. Doma in v mednarodnih krogih so ga cenili kot teologa, slavista in zgodovinarja.
Na simpoziju so poznavalci in raziskovalci Grivčevega dela s poročanjem o svojih izsledkih in pogledih osvetlili njegove manj znane aspekte ter ponovno opozorili na njegov pomen, raznolikost in obseg. Po uvodnem pozdravu novega rektorja Slovenika dr. Jožka Pirca je vlogo rimskih simpozijev orisal njihov glavni pobudnik in dosedanji rektor msgr. Maksimilijan Jezernik. Grivčevo življenjsko pot sta prikazala Marija Zupančič in Metod Benedik, Grivčevo bibliografijo Lojze Kovačič, o Grivcu in velehradskih kongresih je govoril Matjaž Ambrožič, o Grivcu in kongresu o vzhodnem bogoslovju v Ljubljani Ivanka Tadina. Griv-ca v zvezi s konstitucijo II. vatikanskega koncila Lumen gentium in njegovo Žitje sv. Cirila in Metoda sta
obravnavala Bogdan Dolenc in A. Slavko Snoj, o Grivcu in pradednih časteh in Petrovem prvenstvu pa sta govorila Ciril Sorč in Marjan Turnšek. Sledili so referati o Grivcu in Brižinskih spomenikih (Anton Mlinar), Apostolstvu sv. Cirila in Metoda (France Oražem), ekumenizmu (Stanko Janežič) in o Grivcu kot poznavalcu srbskega pravoslavja (Vinko Škafar). Govor je bil o pastoralnih razsežnostih njegove ekle-ziologije (Rafko Valenčič), o njegovem odnosu do vzhodne teologije (Alenka Arko), slovanskega bogoslužja in glagolice (Slavko Krajnc) ter
o	njegovem pojmovanju Cerkve in o Katoliški akciji (Albin Kralj). Sklepne referate so imeli Jožko Pirc o Grivcu in encikliki Mystici Corporis, Bogdan Kolar o njem kot ustanovitelju in ured-
niku revije Kraljestvo Božje, Boris Mlakar o njegovih spisih o komunizmu in Franc Kejžar o Grivcu in Solovjevu.
Ob sklepu simpozija sta udeležencem spregovorila msgr. M. Jezernik in dr. M. Benedik kot predstojnik Inštituta za zgodovino Cerkve. Svoj pozdrav je simpoziju poslal tudi mariborski škof msgr. Franc Kramberger.
Tudi letos je rimski simpozij na tedenski avdienci 4.9.2002, tokrat v veliki dvorani Pavla VI., v slovenščini nagovoril papež Janez Pavel II. z besedami: "Prisrčno pozdravljam udeležence prvega znanstvenega simpozija o velikem slovenskem teologu dvajsetega stoletja, doktorju Francu Grivcu. Sadovi vašega dela naj koristijo slovenski in mednarodni javnosti. Naj vas zato spremlja moj apostolski blagoslov!"
Kakor vsako leto so v Sloveniku predstavili zbornik prejšnjega simpozija. Zbornik z naslovom Ehrlichov simpozij v Rimu (Celje 2002) je uredil dr. Edo Škulj, tajnik Slovenske teološke akademije in eden glavnih organizatorjev teh rimskih srečanj.
59. BENEŠKI FILMSKI FESTIVAL
. BENEŠKI FILMSKI FESTIVAL
OBRAČUN 59. BENEŠKEGA
FESTIVALA
DAVORIN DEVETAK
Po časnikarskih kronikah in ocenah sodeč se tudi letošnji beneški festival ni izneveril svoji naravi angažiranega in estetsko - politično izpostavljenega festivala, ki si upa tudi drzne odločitve. Kozmopolitska žirija, ki jo je letos vodila kitajska igralka Gon Li, je izbrala za glavnega nagrajenca z zlatim levom delo škotskega režiserja in igralca Petra Mullana (na sliki), The Magdalene Sisters.
Trda in boleča rekonstrukcija o neznosnih in nečloveških pogojih, v katerih so prisiljena živeti "zapuščena dekleta" na Irskem v 60. letih, v sprejemnih centrih - čistilnicah, ki jih upravljajo nune, je sprožila številne in deljene reakcije na Lidu. Ob splošnem odobravanju občinstva, ki ga je potrdila tudi izbira žirije, so ostro nastopili proti filmu verski krogi in osebnosti: omenimo vsaj dnevnik 1'Osservatore Romano in kardinala Toninija.
V	dolgi zgodovini beneškega festivala smo bili že priča tovrstnim polemikam, pred leti se je to zgodilo s filmom Martina Scorseseja o Kristusu, a tokrat je prvič, da se z zlatim levom nagradi tako "sporno" delo.
Filma nismo videli. A ime avtorja, sicer kritičnega katoličana, pa je dovoljšnje jamstvo o resnosti njegovega pristopa, saj 43-let-ni Mullan izhaja iz kroga Kena Loacha (kot protagonist v Loachevem My Name is Joe je bil nagrajen v Cannesu) in uspešno nadaljuje družbeno-kri-tično analizo, ki jo je načel že njegov učitelj po zgledu britanskega angažiranega realističnega filma 60.let.
Druge nagrade so potrdile nekatere ocene, ki jih je že napovedala dnevniška kritika. Volpijeva nagrada za najboljšo žensko vlogo je šla Ju-lianne Moore, izredni junakinji kritične melodrame Far from Heaven mladega avtorja Toma Haynesa, ki je še enkrat razgalil praznino ameriškega sna. Volpijevo nagrado za moško vlogo pa si je prislužil novi italijanski zvezdnik Stefano Accorsi
s svojo občuteno in navdušeno poosebitvijo legendarnega pesnika Dina Campane, ki doživlja strastno ljubezensko zgodbo z literarno muzo in ustvarjalko Sibillo Aleramo (Laura Morante) v Placidovem filmu Un viaggio chiamato amore. Velika nagrada žirije je pripadla Rusu Andreju Končalovskemu za njegovo rusko-francosko koprodukcijo Dom du-rakov (Dom norcev). Ni kaj: brata
A.Končalovskij in Nikita Mihalkov, bodisi s svojimi ruskimi produkcijami, kot tudi s tistimi izven domovine, sta vedno deležna uspeha. Med ostalimi nagradami bi še omenili dvojno nagrado, za najboljšo režijo (Lee Chang-Dong) in najboljšo igralko debitantko (Moon So-ri), juž-nokorejskemu Oasis in zlatega leva za filmski prvenec, ki ga je lani prejel slovenski Kruh in mleko, letos pa skupno italijanski Due amici (Spiro Scimone in Francesco Sframeli) in pa Rodger Dodger (rež. Dylan Kidd).
Seveda je izostalo več del, ki bi si zaslužila priznanje. Za vse navedimo ameriško zahtevno gangstersko psi-hodramo Road to Perdition, drugo delo mladega britanskega talenta Sama Mendesa (American Beauty), v
katerem se zoperstavljata absolutni (Paul Nevvman) in zvezdnik današnjih dni (Tom Hanks). Ali pa najbolj svežo novost italijanskega filma: debi 35-letnega Danieleja Vicarija s filmom
o	samomorilskih nočnih dirkah Ve-locita' massima...
Beneški festival je v 11 -dnevnem, bogato nabitem programu projekcij, izpričal in potrdil veliko zanimanje tako s strani kritike (preko 2500 časnikarjev) kot tudi občinstva (okrog 300 tisoč obiskovalcev). Ob znanih evropskih in hollywoodskih produkcijah, ki bodo še na ogled v italijanskih kinodvoranah ali po televiziji, je bilo dovolj prostora tudi za nekomercialne produkcije, ki spregovorijo o žgočih vprašanjih, o naši družbi, a tudi o Jugu sveta,
o	raznih scenarijih po 11 .septembru ipd. Italijana Bale-strieri in Moser sta z dokumentarcem C/ovvn in Kabul prikazala pettedensko potovanje znanega ameriškega zdravnika Patcha Adamsa (film z Robinom VVilliam-som! lin drugih 21 zdravnikov po afganistanskih bolnišnicah, sirotišnicah, centrih za begunce itd... Španka Chus Gutierrez je uprizorila s Po-niente multietnično prizorišče Andaluzije, kjer na tisoče Arabcev iz Magreba pobira paradižnike in dela na nasadih, podobno kot se to dogaja v Južni Italiji in na drugih zelenih površinah Evrope. Nemški režiser VVinfried Bonengel je podoživel s Fuhrer Ex razburljivo zgodbo dveh mladih neonacistov, na osnovi resnične iskušnje Inga Hasselbacha, skesanega neonacista, med ustanovitelji programa Exit, ki nudi pomoč mladim, ki zapustijo skupine skrajnežev. In še bi lahko naštevali.
Beneški festival je tudi z deljenimi mnenji sprejel kolektivni film, ki ga je 11 svetovno znanih režiserjev posvetilo 17. septembru 2001. V izsekih, ki trajajo točno 11 minut in 9 sekund, so avtorji izpričali svoje občutenje ob razburljivem dogodku, ki je pred točno enim letom dodobra spremenil naše svetovno obzorje.
KIETURNOZGODOV INSKO SREČANJE BLIZU FIRENC
OB SPOMINU NA DRUŽINO RABATTA
Družina Rabatta je bila ena najbolj znanih goriških plemiških družin. Člani te rodbine so aktivno sodelovali v zgodovini našega mesta na verskem, vojaškem in diplomatskem področju.
Rodbina se je naselila v Gorici leta 1337 in izumrla v sedemnajstem stoletju. V Gorico so prišli iz kraja Borgo San Lorenzo pri Firencah, kjer stoji še danes zaselek, ki se imenuje Borgo Ribatta. Njeni predstavniki so bili na najvišjih položajih v goriški grofiji. V Gorici so dali zgraditi leta 1398 cerkvico Sv. Duha na gradu in v mestu še vedno stoji njihova palača.
Grofje Rabatta so imeli številne posesti v Dornberku, na Vogrskem in v Kanalu, zato so povezani tudi z zgodovino slovenskega prebivalstva. Giorgio Ciani, ki že dolgo let ljubiteljsko raziskuje krajevno zgodovino, je prikazal tudi povezavo med rodbino Rabatta in Jeremiti-ščem, saj so bili tamkajšnji kmetje podložniki teh grofov.
V palači Rabatta, ki je danes last stolne župnije, imajo sedež številne organizacije, ki so dale pobudo za pobratenje med Gorico in mestom Borgo San Lorenzo. Pobudo sta podprli goriška občina in pokrajina ter med slovenskimi organizacijami Mestna konzulta za vprašanja slovenske manjšine.
Do pomembne slovesnosti je prišlo v soboto, 7. septembra, v kraju Borgo San Lorenzo; iz Gorice je odpotovala v to toskansko mesto številna delegacija, ki je prikazala številne dejavnosti, ki potekajo v našem mestu.
Med raznimi knjigami, ki so gostom prikazale goriško stvarnost, je tudi delo Goriza 1001-2001, ki jo je ob tisočletnici mesta izdala goriška občina na pobudo Mestne konzulte za vprašanja slovenske manjšine.
V nedeljo, 8. septembra, je bila podobna slovesnost v Palazzo Vec-chio v Firencah, kjer so bile podžupanu prikazane zgodovina Gorice in dejavnosti raznih organizacij, ki potekajo v mestu.
BERNARD ŠPACAPAN
NAPOVEDNIK
RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 13.9. DO 19.9.2002)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s
KAD O
OGNJIŠČE
radiospazio frekvencami za Gori-
I	C ) ~~l ško 97.5, 91.9, 90.9
Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored:
- Petek, 13. septembra (v studiu Anka Černič): V poletne dni: Iz zakladnice ansambla Mihe Dovžana. -Svetniktedna:Marijino ime (12.9.). -Za prijeten konec tedna: slovenska narodno-zabavna in zabavna glasba.
- Sobota, 14. septembra (v studiu Jan Leopoli): Glasba za prijeten konec tedna.
- Ponedeljek, 16. septembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni mozaik z Andrejem: slovenska lahka in narodna glasba.
-Torek, 17. septembra: (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
- Sreda, 18. septembra: (v studiu Danilo Čotar) Pogled v dušo in svet: Veliki misijonar Baraga (1-del). -Izbor melodij.
- Četrtek, 19. septembra: (v studiu Niko Klanjšček) - Glasba iz studia 2.
RADIO OGNJIŠČE
Osrednja informativna oddaja je vsak dan ob 15. uri. Med novicami so tudi take, ki jih drugi "neodvisni" mediji izpuščajo. Dokumentarna oddaja Graditelji je na sporedu vsako nedeljo ob 10.30. Vsak petek ob 17. uri prisluhnite politično satirični oddaji Ob petkih pospravljamo podstrešje, ki jo pripravlja Zlata Krašovec.
Vsako soboto je od 16. ure do 17. ure razvedrilna oddaja z nagradnimi vprašanji, glasbenimi željami in radijskimi čestitkami. Svojo čestitko lahko brezplačno pošljete v eter, če pokličete po telefonu: 003865 6281114 ali 003865 6281113
Radio Ognjišče lahko poslušate na UKV frekvencah 107,5 - Sveta Gora (Goriška in Furlanija) in 91,2 - Tinjan (Trst). POZOR: Oddajnik na Tinjanu je po novem močnejši, tako da je slišnost na Tržaškem boljša kot prej!
S 3. STRANI
SLOVENCI V MUNCHNU...
V	času, ko je hudo vreme divjalo po Nemčiji, so politiki izkoristili priložnost in dali prve udarce zvonu volilne kampanje. Prav kmalu bodo namreč parlamentarne volitve...
Volilna kampanja je seveda v polnem teku. Glavna pozornost je osredotočena na vprašanje, kdo bo po 22. septembru nemški kancler: Schroder ali Stoiber. Tako je tudi televizija pred kratkim predvajala prvo soočanje med dvema kandidatoma za kanclersko mesto, ki pa je nekoliko razočaralo. Glavne teme so seveda velika brezposelnost, kriza v gospodarstvu, vedno večje razlike med vzhodno in zahodno Nemčijo, zunanja politika z morebitnim ameriškim napadom na Irak, v zadnjih tednih pa tudi poplave v vzhodni Nemčiji in naravovarstvena politika.
POSVET O IVANU NABERGOJU V NARODNEM DOMl V TRSTI
IVAN NABERGOJ, PIONIR EVROPSKEGA ZDRUŽEVANJA
IVAN ŽERJAL
Tako seje o Ivanu Nabergoju (med drugim svojem pradedu) izrazil slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel v svojem nagovoru na koncu posveta
o	tem velikem tržaškem Slovencu, dolgoletnem poslancu v dunajskem parlamentu in v tržaškem mestnem oz. deželnem svetu. Posvet je potekal
v	soboto, 7. t.m., v prostorih Narodnega doma v Trstu, priredila pa ga je Narodna in študijska knjižnica pod pokroviteljstvom Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij ob 100-letnici Naber-gojeve smrti (Nabergoj seje rodil na Proseku leta 1835 in umrl ravno tam leta 1902). Pri tej počastitvi so sodelovale tudi številne organizacije in društva s Proseka in Kontovela, ki so isti večer v Kulturnem domu na Proseku priredile prisrčno svečanost v spomin na tega uglednega domačina, tudi tokrat ob prisotnosti ministra Rupla.
Sicer so na posvetu, po uvodnem pozdravu predsednika NŠK prof. Viljema Cerna, spregovorili Milan Pahor, dr. Vasilij Melik, dr. Stane Granda in dr. Peter Rustja. Milan Pahor je orisal predvsem življenje in delo Ivana Nabergoja. Slednji je bil od leta 1873 do 1897 poslanec v dunajskem parlamentu, od leta 1876 do 1900 pa član tržaškega mestnega sveta, ki je bil obenem tudi deželni zbor. Poleg
FOTO KROMA
tega pa je Nabergoj predstavljal vsestransko osebnost v političnem in javnem življenju tržaških Slovencev: bil je eden najpomembnejših predstavnikov društva Edinost (tudi njegov pr-
vi	predsednik), dalje pa še pobudnik ali soustanovitelj številnih društev in ustanov (npr. Tržaške posojilnice in hranilnice).
Akademik dr. Vasilij Melik je podal oris volitev in volilnih sistemov na Slovenskem v 19. stoletju. Prve volitve, na katerih so Slovenci sodelovali, so bile tiste po revoluciji leta 1848 za izvolitev v t.i. Frankfurtski parlament. V drugi polovici 19. stoletja in
v Nabergojevem času se je v Avstro-Ogrski uveljavil volilni sistem t.i. kurij: v Trstu so bili tako štirje volilni razredi, ki so bili razporejeni glede na višino davkov in dohodnine. Naber-gojeva izvolitev v parlament je bila odvisna od dveh dejavnikov: od števila volivcev in od zadržanja italijanske liberalno-nacionalne stranke, ki je do leta 1897 volitve bojkotirala. Z nastopom italijanske stranke leta 1897 namreč Nabergoj ni bil več izvoljen, tržaški Slovenci pa so ostali brez svojega poslanca do leta 1911, ko so bile prve volitve po novem sistemu, ki je leta 1907 odpravil kurije
in vzpostavil splošno moško volilno pravico.
Dr. Stane Granda se je zaustavil zlasti pri glavnih značilnostih Naber-gojevega časa in Nabergoja samega. Ivana Nabergoja so kot narodnjaka oblikovali okolje in družina, dalje politična afirmacija Trsta, kjer biti Slovenec je pomenilo biti proti-ireden-tist in "avstrijski patriot" (šlo je za ! širše pojmovano patriotstvo, kot pripadnost večnarodni državi). Čeprav je Nabergoj izhajal iz kmečke družine, ni bil čist kmet, ampak tudi podjetnik, v slovenski politiki 19. stoletja pa je bil predstavnik tistih ljudi, ki sta jih označevala praktičnost in politični realizem. Visoka politika Nabergoja ni nikola oddaljila od praktičnega delovanja v domačih krajih, svoje samozavesti ni nikoli izgubil, saj je ostal vedno "Nabergoj s Proseka". V svojem političnem delovanju se je zavzemal za enakopravnost slovenskega jezika v javnih uradih in sodstvu, na gospodarskem področju pa si je prizadeval za povezanost Trsta z Avstrijo.
Dr. Peter Rustja pa je spregovoril
o	Nabergojevih govorih in interpelacijah v dunajskem parlamentu. Vseh skupaj je 52 in jih lahko razdelimo v tri tematske sklope: v njih se namreč Nabergoj posveča vprašanju gospodarskega razvoja Trsta, dalje medet-ničnim odnosom ter še položaju jezika. Njegovo pojmovanje Trsta je
bilo sledeče: Trst je avstrijsko mesto, kjer živita italijansko in slovensko prebivalstvo, in vsaka koncesija Italiji bi ogrožala Avstrijo. Zavzemal se je za krepitev železniških povezav tako s širšim območjem Avstro-Ogrske kot tudi z neposrednim tržaškim zaledjem, zagovarjal je potrebe tržaške okolice ter enotnost med okolico in mestom. Posvečal seje vprašanju uradovanja v slovenščini, slovenskih javnih napisov in jezikovnega znanja uradnikov ter odnosa tržaškega magistrata (občine) do tega vprašanja. Ivan Nabergoj, je na koncu dejal dr. Rustja, je dokazoval vitalnost tržaških Slovencev in njihovo voljo po enakopravnosti.
Minister Rupel je v svojem pozdravnem nagovoru Nabergoja med drugim označil kot tipičnega predstavnika slovenskih narodnjakov iz 19. stoletja, ki pa se je tudi zavzemal za sožitje s sosednjimi narodi. V tem, je dejal Rupel, je bil Nabergoj pionir evropskega združevanja. Pri tem se je minister navezal tudi na današnje obdobje evropskih integracij in na približevanje Slovenije Evropski zvezi. Slovence je v preteklosti združevalo narodno čustvo, čustvo narodne pripadnosti, ki je prisotno še danes. Z vstopom v Evropo pa bo treba po Ruplovih besedah poiskati novo vezivo, ki bo združevalo ljudi. To sta lahko demokracija in slovenska udeležba v političnih procesih za reševanje vprašanja demokratičnega deficita. Pri tem je potrebno preučevati svojo preteklost in zgodovino, da si pridobimo izkušnje (tudi upoštevajoč delo Ivana Nabergoja), ki nam bodo prav prišle v prihodnosti.
\OVA SLOVENSKA POEZIJA
MEDNARODNA LITERARNA N ATGR AI) \ PRI LIPICA NA KRASI
NEŽNO OČARLJIVA VANJA STRLE
O	hrepenenje je naslov nove pesniške zbirke mlade slovenske knjiže-vnice in glasbenice Vanje Strle. Zbirka bo ljubitelja lepih knjig takoj pritegnila zaradi svoje nevsiljive elegance in skromne, preproste lepote. Rdeče nevsakdanja in izjemno preprosta platnica pesniške zbirke O hrepenenje je namreč delo avtorice same, kot je njena tudi izbira črk in seveda naslova, ki je odtisnjen z zlatimi črkami, medtem ko je papir plemenito rumenkast in izborno prijeten na dotik.
Vse te besede radi uporabljamo za opis zunanjega izgleda zbirke, ki nosi na zavihku tudi avtoričino črno-belo fotografijo, radi predvsem zato, ker je tudi za knjigo res, da je najlepša takrat, ko je okusno, preprosto in elegantno opremljena. In vsak ljubitelj poezije, tega pisanja o nevidnem in nedožive-tem, gotovo pa neuporabnem in neu-porabljivem svetu, ve, kako pomemben je dober izgled pesniške zbirke. Na zavihku knjige, ki je izšla pred nedavnim pri založbi Amalietti&A-malietti v Ljubljani v zbirki Slovenske poetese, bo bralec tudi zvedel, da je to peta pesniška zbirka Vanje Strle, kot bo lahko z zanimanjem prebral ludi zapis Maje Vidmar, tudi pesnice, Novogoričanke po rodu, a danes živeče v Ljubljani. Zapis Maje Vidmar naj preberejo tudi tisti, ki nikdar ne berejo nobenih predstavitev poezije, že zaradi začetnega stavka se ga splača prebrati. Začetek se glasi: "Poezija Vanje Strle je kakor drevo."
Lepo. To pa se tudi spodobi za poezijo Vanje Strle, ki je "trdno in prostovoljno ujeta v ta trenutek", a seveda tako kot drevo, po besedah Maje Vidmar, hrepeni "po nas samih." Trdno smo prepričani, da poezije nikdar ne moremo razlagati, da je tudi še tako strokovna razlaga lahko le razlaga, ne more
pa zajeti vase niti drobtinice in ne leska čarobnosti poezije. Poezijo moramo brati. Vemo, da je danes ne beremo prav dosti, a smo vseeno prepričani, da bo roka resničnega ljubitelja poezije segla tudi po pesmih Vanje Strle.
Odveč je seveda pisanje, da se za čistimi in razmeroma kratkimi verzi prostih pesmi skriva nežno in hrepeneče bitje, a Vanja Strle nikdar ne zapade v ceneno razdajanje in obelodanja-nje čustev na že slišan, že napisan, preživet način. Vanja Strle skozi poezijo išče odgovore na svoja bivanjska vprašanja. V eni svojih pesmi pravi:" / Ni iskanje, kar te slepi:/prepoznati slepilo pomeni biti./"
Nekatere njene pesmi so naravnost neverjetno kratke, zato citirajmo pesem Zrenje: "/V spirali bliska:/zrenje./
V	njem je večnost/ najbolj udomačena./"
Za konec tega vabila k branju poezije Vanje Strle, kar ta zapis vsekakor hoče biti, samo začetek iz pesmi Notranjska, od koder je Vanja Strle doma. Če to ni čista ljubezen, je pa gotovo nostalgija po domu, ko si doma: "/Skozi mene zveni pokrajina/ kakor rahla navzočnost/ svežega miru,/ kakor znamenje nečesa,/ ki se še ni razgubilo,/"....
LETOŠNJA VILENICA ROMUNSKI PESNICI ANI RLANDIANI
V	jami Vilenica na Krasu pri Lipici seje s podelitvijo mednarodne literarne nagrade Vilenica 2002, ki jo je letos prejela romunska pesnica in esejistka Ana Blandiana, v soboto, 7.t.m., zaključil že 17. mednarodni literarni festival Vilenica 2002, eden najpomembnejših literarnih festivalov v Srednji Evropi. Sobotno svečano dogajanje v jami Vilenica, ki se ga je udeležila tudi ministrica za kulturo Republike Slovenije Andreja Rihter, se je začelo z glasbenim nastopom Primorskega kvarteta pozavn, potem pa so bila v Vilenici na vrsti še zadnja literarna branja.
Kot prvi se je zbranim predstavil estonski pesnik Jaan Kaplinski, lanski dobitnik mednarodne nagrade Vilenica. Za njim je nekaj pesmi prebral ekvadorski pesnik Jorge Enrique Adoum, kot tretja je nastopila hrvaška pesnica Josefina Dautbegovič, za njima pa je nekaj svojih pesmi predstavil še britanski pesnik Ken Smith. Pred podelitvijo glavne nagrade se je kot zadnja predstavila še slovenska pesnica mlade generacije Lucija Stupica.
Mednarodno literarno nagrado Vilenica 2002 je romunski pesnici in esejistki Ani Blandiani izročil predsednik Društva slovenskih pisateljev Tone Peršak. Ob tem je po poročanju Slovenske tiskovne agencije povedal, da je še posebej vesel, ker se je žirija odločila zanjo, saj je Ana Blandiana tudi predsednica romunskega PEN-a in že vrsto let zelo aktivna pri povezovanju
književnosti in književnikov Srednje Evrope, kar se ujema z usmeritvijo mednarodnega literarnega srečanja Vilenica, ki si že od vsega začetka prizadeva prav za to - za čimboljše sodelovanje pesnikov, pisateljev, založnikov, urednikov in prevajalcev iz srednjeevropskega prostora.
V	Štanjelu pa je tudi letos bila v soboto jutranja zaključna prireditev Vileniceinso na njej predstavili knjigo lanskega nagrajenca Vileni-ce in tudi podelili letošnji kristal Vileni-ce, ki gre avtorju najboljšega prispevka v zborniku Vilenice.
Z branjem svojih del pa se je v Štanjelu predstavilo še sedem udeležencev festivala. Literarnim branjem je sledila predstavitev knjige Morje v nas, estonskega pesnika Jaana Kaplinske-ga, nagrajenca Vilenice 2001 in nastop dobitnice nagrade Mlada Vilenica, učenke 7. razreda OŠ Koper Ane Šal-gaj in podelitev vileniškega kristala, t.i. male vileniške nagrade najboljšemu avtorju v letošnjem zborniku. Petčlanska žirija se je odločila, da si vileniški kristal zasluži madžarski književnik, kritik in publicist Pal Zavada za kratko zgodbo Milotova prilika o Kuhajdovi družini in maku. Knjigo Morje v nas lanskega vileniškega nagrajenca Jaana Kaplinskega iz Estonije je v slovenščino
prevedel Veno Taufer, izšla pa je pri Cankarjevi založbi. Predstavitve knjige se je v Štanjelu udeležil tudi avtor, ki je zbranim prebral eno pesem v originalu, pa tudi v slovenskem jeziku, za kar je požel bučen aplavz.
Jutranje sobotno srečanje literatov v Štanjelu se je zaključilo s podelitvijo vileniškega kristala. Petčlanska mednarodna žirija je med deli osemintridesetih avtorjev, ki so objavljena v letošnjem zborniku Vilenice, izbrala in nagradila kratko zgodbo z naslovom Milotova prilika o Kuhajdovi družini in maku madžarskega književnika, kritika in publicista Pala Zavade.
Tudi letošnja Vilenica je uspela, saj je bila dobro obiskana in tudi letos je direktorju te najpomembnejše slovenske literarne nagrade, ki jo podeljujejo tujim književnikom, Iztoku Osojniku uspelo privabiti v Slovenijo nad 120 književnikov, kar je seveda uspeh.
Morda bi si sami od prirediteljev Vilenice želeli večjega stika med bralci in književniki, do katerega bi lahko prišlo na posebej prirejenih srečanjih in ne samo branjih, in tudi širših, poglobljenih debatnih večerov, na katerih bi lahko nastopili tako književniki kot tudi povabljeni gostje. Letos smo prav to na Vilenici pogrešali, kajti razni pogovori in debate v Lipici med književniki so bile preveč zaprtega tipa, da bi dosegle in predvsem pa vzbudile odziv javnosti, kar po našem mnenju ne bi bilo slabo.
Predvsem pa pogrešamo odzive na Vilenico med italijanskimi sredstvi obveščanja iz naše dežele in sami ne vemo, če je temu krivo (pre)slabo obveščanje s strani organizatorjev ali že pregovorno odlkonilni odnos do vsega, kar je slovenskega.
In čisto za konec dodajmo še misel, da smo v Vilenici ponovno pogrešali slovenske književnike iz našega zamejskega prostora, ki jih v Lipici in na Krasu skorajda ni bilo, če pa so že bili, so bili samo kot gostje in ne izrecno povabljeni.
|UP
7
ČETRTEK,
12. SEPTEMBI 2002
8
ČETRTEK,
SEPTEMBRA
2002
Priprave na izvedbo Dnevov kmetijstva, ribištva in gozdarstva so skoraj zaključene. V četrtek, 5. t.m., je bil na milj-skem županstvu razširjeni sestanek pripravljalnega odbora (slednjega sestavljajo vse občine v tržaški pokrajini), ki je razpravljal o dokončnem programu manifestacije, ki bo potekala na tržaškem sejmišču od 19. do 23. t.m. V teh dneh pa je stekla pobuda promocije Dnevov s pomočjo priložnostnega informativnega kioska na tržaškem Borznem trgu, kjer imajo občani možnost srečanja z župani občin tržaške pokrajine. Prvo srečanje je bilo v petek, 6. t.m., s tržaškim županom Robertom Dipiazzo, sledili pa sta mu srečanji z dolinskim županom Borisom Pangercem (7. t.m.) in z miljskim županom Lorenzom Casperinijem (8. t.m.). V prihodnjih dneh bodo na sporedu še srečanja z zgo-niškim županom Mirkom Sar-dom (13. t.m. ob 19. uri), de-vinsko-nabrežinskim županom Ciorgiom Retoni (14. t.m. ob 19. uri) in repentabr-skim županom Aleksijem Križmanom (15. t.m. ob 12. uri).
Prvenstveni cilj Dnevov kmetijstva, ribištva in gozdarstva je v spoznavanju in vrednotenju teh treh panog ter njihovih tipičnih krajevnih značilnosti, ki predstavljajo poglaviten dejavnik turistične promocije tržaške pokrajine. Zato si pobudniki Dnevov od vsega začetka prizadevajo, da bi ta pomen začutile tudi javne ustanove, tako da pride tudi do koraka naprej v odnosu med tržaškim mestom in njegovim teritorijem. Vodilna filozofija manifestacije se udejanja v načelih kakovostne prehrane, spoštovanja in ljubezni do narave, spoznavanja živalskega sveta in ovrednotenja krajevne enoga-stronomije.
V okviru Dnevov kmetijstva, ribištva in gozdarstva bo
že prvi dan, 19. t.m., prišlo do zelo pomembnega dogodka. Na pobudo italijanskega ministra za kmetijstvo Giannija Alemanna se bodo namreč srečali ministri za kmetijstvo držav članic Srednjeevropske pobude, ki bodo tudi prisostvovali uradnemu odprtju manifestacije. Slednjo bodo oblikovale panoge, kot so kmetijstvo, gastronomija, gozdarstvo, oljkarstvo, ribolov, zootehnika, čebelarstvo, tudi letos pa so prireditelji poskrbeli za stik s svetom šole, saj so povabili kar 28 krajevnih šol (18 italijanskih in 10 slovenskih). V okviru Dnevov bodo stekla tudi nekatera pomembna zasedanja, npr. o mednarodni poti oljk, o spodbujanju kmetijske dejavnosti v luči zdrave prehrane, o vlogi kmetijstva na Tržaškem, o "mestih medu'' (Grožnjanu, Štanjelu in Repentabru), o upravljanju obalnega pasu Tržaškega zaliva in o zaščiti biorazličnosti. Obiskovalci pa si bodo tudi letos lahko ogledali več vrst domačih živali (goveda, drobnice, perutnine itd.) in drugih zanimivosti, povezanih s svetom kmetijstva, ribištva in gozdarstva. Poleg tega bo možna tudi degustacija tipičnih krajevnih enogastronomskih proizvodov, poskrbljeno pa bo tudi za razvedrilo. Urniki o-biska bodo naslednji: v četrtek, 19. t.m., od 16.30 do 23. ure (ob 18.30 bo uradno odprtje). V petek, 20., in ponedeljek, 23. t.m., od 9. do 13. ure in od 16.30 do 23. ure. V soboto, 21., in nedeljo, 22. t.m., pa od 9. do 23. ure.
Manifestacijo bodo obogatile tudi nekatere spremljevalne pobude: tako bo 20. t.m. Dan Hrvaške, 21. t.m. Dan Slovenije, 22. t.m. Dan Koroške, 23. t.m. pa Dan Krasa.
Organizatorji so poskrbeli tudi za lično zgibanko v štirih jezikih (italijanščini, slovenščini, hrvaščini in nemščini). ---------iž
intornazionale'
OD 19. DO 23. SEPTEMBRA
POLEMIKA OKOLI SOLE IN JASLI NA PROSEKU
KMETIJSKI DNEVI: ZADNJE PRIPRAVE
v v
giornateM dnevi
DELLAGRICOLTURA JJ KMETIJSTVA PEŠCA e " RIBIŠTVA in FORESTAZIONE	GOZDARSTVA
PONOVNI "PODVIG" TRŽAŠKE OBČINSKE UPRAVE
FIERA Dl TRIESTE - PIAZZALE DE GASPERI 1
19-23 settembre 20Q2
“Da ima comune
preša di eoseienza di potenzialita e problemi lo sptinto por uno sviluppo a livello anehe
»Skupna zavest o možnostih in problemih odpira pot razvoju tudi na mednarodni
ravni«
Fonda;«*;
Med tržaško občinsko upravo in kraškimi rajonskimi okraji se je ponovno zaiskrilo. Priložnost za to je nudilo nedavno odprtje novih italijanskih otroških jasli v Naselju sv. Nazarija pri Proseku. Lepo, sodobno urejeno strukturo, ki jo bo obiskovalo 25 otrok, so odprli v sredo, 4. t.m., z veliko slovesnostjo in ob prisotnosti res številnih predstavnikov tržaške desne sredine.
Gre v bistvu za dokončanje načrta, ki ga je oblikovala že prejšnja lllyjeva uprava, tudi na pobudo zahodnokraškega rajonskega sveta, vendar z eno razliko: prejšnja uprava je obljubila vključitev tudi slovenskega osebja, nova uprava, ki jo vodi župan Roberto Dipiazza, pa je načrt spremenila. Tako vsaj za zdaj ni predvidena namestitev novih slovenskih jasli oz.vklju-čitve slovenskega osebja v že obstoječe jasli, slovenski starši pa bodo morali, vsaj tako pravi občinska uprava, svoje malčke še naprej pošiljati le v edine slovenske jasli pri Sv. Jakobu. Zaradi takega zadržanja je zahod-nokraški rajonski svet soglasno sklenil, da se ne udeleži slovesnega odprtja novih jasli. Slednjega je župan Dipiazza izkori-
stil za grob napad na predsednika rajonskega sveta Bruna Rupla zaradi nekaterih njegovih kritičnih izjav glede čiščenja poti med Kontovelom in Mi-ramarom (prebivalci zahodnega Krasa pa imajo tudi več drugih pripomb, od metanizacije do dvojezičnih smerokazov). Župan je kratkomalo napovedal, da občinska uprava ne bo imela več odnosov z zahodno-kraškim rajonskim svetom.
Ni prvič, da župan Dipiazza vzkipi, ko se sooča s problematiko kraškega teritorija. Spomnimo se, kako se je pred časom razjezil s predsednikom vzhodnokraškega rajonskega sveta Zoranom Sosičem zaradi vprašanja rabe slovenskega jezika in polemično zapustil zasedanje s predstavniki rajon-
skega sveta in domačini. Ob njegovem najnovejšem izpadu proti Brunu Ruplu pa je svoj "prispevek" dodal še podžupan Renzo Codarin z neverjetno izjavo, da v stavbi, ki je bila last ustanove za istrske optante, ne smejo biti slovenski otroci (kaj si bodo zdaj izmislili: ločene prostore za Italijane in Slovence na mestnih avtobusih?). Ob tej priložnosti je predsednik Rupel prejel večje število solidarnostnih izjav tako s strani občinskih svetovalcev Petra Močnika in Fulvia Camerinija kot s strani domačih društev in organizacij. Bivši senator Camerini je tako mnenja, da predlagati slovenskim staršem, naj pošljejo svoje otroke v jasli, ki se nahajajo na drugem koncu mesta, je kratkomalo zasmehujoče in kaže na odnos, ki ga ima ta občinska uprava s svojimi občani. Camerini očita Dipiazzi in Codarinu nepoznavanje razmer, se pravi tega, da je na narodnostno mešanem teritoriju treba omogočiti integracijo, ne pa vnašati elementov ločevanja, ki so v nasprotju z zdravo pametjo.
V našem uredništvu pa smo prejeli tudi sporočilo Slovenske skupnosti, za javnost, ki ga je podpisal pokrajinski tajnik in občinski svetovalec Peter Močnik, po mnenju katerega protest zahodnokraškega rajonskega sveta dokazuje nezadovoljstvo tukajšnjega prebivalstva nad občinsko upravo. S svojimi izjavami je po mnenju SSk župan dokazal popolno nespoštovanje za institucije, ki so bile demokratično izvoljene od ljudstva in katerim zakon točno podeljuje njihove pristojnosti. Zupan je tudi dokazal, da nima pojma o sožitju, ki se je ustvarilo med prebivalci Trsta.
Stališče podžupana Codari-na, po katerem v stavbo, kije bila last ustanove za istrske optante, ne morejo pošiljati slovenskih otrok, pa kar naravnost spominja na najhujše primere rasne diskriminacije po svetu in je v popolnem nasprotju z duhom, ki je že pred stoletji spremenil majhno ribiško naselje Terge-stum v evropsko prestolnico Trst, piše še v sporočilu SSk.
54. MARIJANSKI SHOD NA OPČINAH
"PREPOZNAVATI SE MORAMO ZA MAJHNE IN PONIŽNE"
Tudi letos je na Opčinah, ob prazniku Marijinega rojstva oz. Malega šmarna, v nedeljo, 8. t.m., potekal tradicionalni Marijanski shod, tokrat že 54. po vrsti. Shod, ki ga je vodil tržaški škof Evgen Ravi-gnani, se je začel v župnijski cerkvi sv. Jerneja na Opčinah, kjer je potekala molitev družinskega rožnega venca, nato je iz cerkve krenila procesija z Marijinim kipom. Poleg škofa in številnih duhovnikov-somaševalcev se je sprevoda udeležilo veliko število skavtov, narodnih noš in pevcev Združenega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov pod vodstvom Edija Raceta. Procesija se je vila po openskih ulicah, kot ponavadi pa se je končala na prostoru za opensko cerkvijo, med lipami sv. Jerneja, kjer je potekala slovesna maša.
Letošnji Marijanski shod je potekal pod geslom, ki ga je predstavljal stavek Jakoba Ukmarja: "Bog je na priprošnjo svoje deviške matere skrivnostno usmiljen in dobrotljiv." Tudi na ta stavek se je v svoji homiliji navezal škof Ravigna-ni, ko je orisal lik Kristusove matere Marije, naslanjajoč se na izročilo knjig prerokov (Mi-heja in Izaija) ter na Janezov, Matejev in Lukov evangelij.
Ravno ob besedah Lukovega evangelija o Marijinem premišljevanju besed angela, ki ji je naznanil, da bo rodila Odrešenika, je škof med drugim opozoril, kako "Bog izbira vedno male in ponižne, da uresniči svoje načrte ljubezni." Iz tega sledi nekaj ugotovitev oz.
naukov: prvič, "prepoznavati se moramo za majhne in ponižne, kajti le tako more Bog narediti v nas velike reči (prim. Lk 1,49), toda nikoli ne smemo navajati lastne majhnosti in revščine, da bi se izmikali temu, kar Bog od nas zahteva." Bogu je treba namreč vedno odgovoriti, je dejal škof Ravignani, kakor je odgovorila Marija: "zgodi se mi po tvoji besedi (prim. Lk 1,38)". To pomeni vršiti Božjo voljo, kar pa ni vedno lahko, ne za vernike ne za duhovnike in niti za škofe. "Kar včasih zahteva Bog od nas nam je nerazumljivo in zahteva od nas nelahko izpoved zaupanja". Zdi se nam tudi, da Bog zahteva preveč, tedaj pa se skušamo izmikati in se izgovarjati, da ne zmore-
mo. "To pa ni ponižnost", je dejal škof Ravignani, "postati more le beg pred odgovornostmi in dolžnostmi." Resnična ponižnost namreč je v priznanju, da "Bogu ni nič nemogoče" (prim. Lk 1,37) in da "vse je milost".
Pri tem se je škof navezal tudi na položaj tržaške Cerkve in še posebej na priprave na drugo tržaško cerkveno zborovanje "v poslušnosti Svetemu Duhu", kot seje izrazil. Poleg tega je opozoril, da moramo kristjani pričevati in služiti v civilni družbi. "Ni dovolj, da pokažemo na negotovosti, protislovja in na samozadostnost pri ustvarjanju družbe, ne da bi ji obenem posredovali temelj važnih človeških in krščanskih vrednot in naše tra-
dicije, kljub moralnemu propadu, ki vleče za sabo našo mladino in naše družine. Pred velikimi problemi kulture in družbe se čutimo pogosto neprimerne za našo nalogo in včasih resignirane. Ne smemo pa se ustrašiti." Zavedati se namreč moramo, da Cerkev ne išče oblasti, ampak nudi svoj doprinos, se ne želi postavljati s človeškimi sredstvi, se ne predstavlja kot avtoriteta, ki se hoče uveljaviti, ampak le z doslednostjo lastne vere. Pri tem je gotovo, da Sveti Duh prihaja na pomoč človeški slabotnosti, je še dejal škof Ravignani, navezujoč se na Pavlovo pismo Rimljanom (8,26), prav v tej nemoči pa se kaže Božja moč.
FOTO KROMA
TRŽAŠKA KRONIKA
KONEC PROSLAV OB 100-LETNICI OPENSKEGA TRAMVAJA
VISOKI JUBILEJ SO DOSTOJNO PROSLAVILI LE DOMAČINI
IVAN ŽERJAL
FOTO KROMA
S prisrčno slovesnostjo so se v ponedeljek, 9. t.m., na Opčinah zaključile prireditve ob 100-letnici delovanja openskega tramvaja. Ravno 9. septembra 1902 je tramvaj št. 1 prvič odpeljal po progi Trst-Opčine, v ponedeljek pa je to "krstno" vožnjo ponovil z Oberdanko-vega trga, kjer se je nahajal dober mesec dni kot sedež informativnega središča. Restavrirani stari tramvaj št. 1 (restavrirali so ga pred desetimi leti, ob priložnosti 90-letnice tramvajske proge) je na opensko postajo prišel v poznih večernih urah in tako simbolično zaključil praznovanja.
Ponedeljkovo slovesnost je priredilo Združenje za zaščito Opčin v sodelovanju z vzhod-nokraškim rajonskim svetom. Ob tej priložnosti so se pobudniki spomnili še živečih nekdanjih uslužbencev Anonimne družbe malih železnic, ki je tramvajsko progo upravljala do leta 1961 (zatem je tramvaj prišel pod občinsko upravo, zdaj pa ga upravlja družba Trieste trasporti) in jim podelili spominsko medaljo (enemu sojo podelili posmrtno, saj je preminil ravno pred kratkim). Tako so bili nagrajeni Valerija Hrovatin (kot edina ženska, ki je med drugo svetovno vojno nadomestila moža kot sprevodnica), Alberto Cola, Sergio Crea, Giuseppe Clenovar, Bruno Degan, Dinči Gorup, Ivan Gec, Giovanni Germani, Ugo Ferluga, Giorgio Furlan, Ernesto Malalan, Mar-cello Maver, Bruno Malalan, Mario Pieri, Danilo Jogan, Enri-co Protti, Pepi Rauber, Piero Richter, Giulio Hrovatin, Nevio Rossetti, Bruno Fonda , Bruno Sosič, Viktor Sosič, Slavko Šker-lavaj, Serfin Vaclik in Vinicio
Vassallo. Slovesnosti seje udeležilo res veliko število ljudi (med katerimi seveda ni manjkalo precej svojcev nagrajenih ter nekdanjih in sedanjih tramvajskih uslužbencev), obogatila pa jo je tudi prisotnost večjega števila narodnih noš in glasba godbe na pihala "Viktor Parma" iz Trebč, prisotni pa so se lahko tudi okrepčali z dobrotami, ki sojih prispevali člani (bolje rečeno članice) Združenja za zaščito Opčin.
Omenili smo spominsko medaljo. Slednjo je prispevalo Slo-
k
vensko zamejsko numizmatično društvo "J.V. Valvasorja" in jo založilo skupaj z Združenjem za zaščito Opčin. Ob 100-letnici tramvajske proge so se pri numizmatičnem društvu namreč odločili, da skujejo medaljo z dvojezičnim napisom. Sklenili so, da bo medalja kakovostno izdelana: osnovno risbo je narisal priznani slikar in ilustrator VValter Grudina, graverska dela (se pravi vrezanje črk in risbe v kovino) pa so opravili v kovnici podjetja Colombo meda-glie, ki se nahaja v kraju Novi-glio blizu Milana in ki se lahko ponaša z več kot stoletno tradicijo kovanja in ustvarjanja medalj in umetniških predmetov. Umetniško izdelan je samo a-verz (prednja stran) medalje: upodobljen je namreč eden prvih tramvajev, ki nosi številko "2". V ozadju je med zelenjem viden Obelisk, na levi strani pa kamniti kraški zidek. V spodnjem delu medalje sta letnici 1902-2002, v zgornjem pa dvojezičen napis v slovenščini in tržaškem italijanskem narečju "Openski tramvaj-Tram de Opci-na". Z zelo majhnimi črkami se da prebrati tudi ime risarja (W. Grudina) in kovnice (CDF-ltaly). Pobudniki so se domenili, da bo najvišja skovana količina 250 kosov iz brona in 75 kosov iz srebra čistoče 800/1000. Medalja je izdelana z globokim reljefom, zato je težka kar 140 gramov. Njen premer je 60 mm, obod je gladek. Gre za drugo medaljo, ki je nastala na pobudo društva "J.V. Valvasorja", saj je slednje svojo prvo medaljo izdalo lani, ob tisočletnici prve omembe Gorice.
Medalja pa ni bila edini trajni spomin na stoletnico tramvaja. Ravno v ponedeljek so u-službenci tržaške pošte tudi delili priložnostni dvojezični poštni žig, zamisel katerega pa je nastala pri slovenskem filatelističnem klubu "Lovrenc Košir" (žig je oblikoval Peter Suhadolc). Osebje pošte ga je na-
tisnilo na priložnostne razglednice, ki so žal imele samo italijanski napis. Sicer je bilo teh razglednic več: eno (v italijanščini in angleščini) je izdala tu-
di tržaška sekcija Združenja italijanskih radioamaterjev s sodelovanjem in podporo tržaške pokrajine in družbe Trieste Trasporti, oblikoval pa jo je se-sljanski rojak Lojze Popovič.
Sicer so bila praznovanja in pobude, ki so jih priredile domače organizacije oz. ustanove, kjer je močno prisoten domač element, kot so Zadružna kraška banka (kije izdala koledar za leto 2002 v počastitev stoletnice tramvaja), Združenje za zaščito Opčin, vzhodnokra-ški rajonski svet ter društvi Tabor z Opčin in Grad od Banov, v znamenju spoštovanja obeh jezikov, ki se govorita v teh krajih, se pravi slovenščine in italijanščine. To velja tako za ponedeljkovo prireditev kot za razstave, ki so oz. so bile na ogled v openskem Prosvetnem domu, na sedežu vzhodnokraške-ga rajonskega sveta in v Ovčarjevi hiši pri Banih. To tudi ni nič čudnega, saj gre za kraje in stvarnosti, ki so tesno povezane s tramvajsko progo. Kdo se je namreč zaposlil pri openskem tramvaju? Domačini pač, predvsem Openci in Banovci, a tudi drugi, v glavnem seveda Slovenci. Gre za odnos, ki je veliko globlji od tistega, ki ga utegne imeti tržaški Italijan, ki tramvaj večkrat retorično pojmuje kot "simbol Trsta", tako pojmovanje pa kar prevečkrat ostane le folklorno obarvano. Tržaška občinska in pokrajinska uprava sta sicer priredili dvodnevno praznovanje pri Obelisku, kjer pa - vsaj po pričevanju
nekaterih udeležencev-v bistvu ni bilo slovenske besede in je prišlo celo do tistega znanega tržaškega vzvišenega in paterna-
I	lističnega zafrkavanja prisotnih narodnih noš. Tudi družba Trieste Trasporti, kije med drugim priredila strokovni posvet, se ni kdo-vekako proslavila: njena priložnostna zgibanka je bila sicer dvojezična, a le v italijanščini in angleščini. Tako lahko rečemo, da so edini, ki so dostojno proslavili stoletnico openskega tramvaja, bi-
li	tisti, ki s tramvajem in njegovimi uslužbenci živijo že sto let, se pravi domačini.
DAROVI
ZA NOVI glas: Riharda Stefančič 40 evrov.
ZA SLOMŠKOV dom v Bazovici: ob smrti očeta Franca Gregorija daruje hčerka Mirjam 25 evrov; v spomin na očeta od Mirjam, Franca Gregorija, darujejo Pepca Grgič, Neva in Fabio Pečar z družino 100 evrov za popravilo Slomškovega doma.
ZA SKLAD "Marta Požar" za narodne noše: v spomin na Marto Požar daruje Magda Biancuz-zi 20 evrov; v spomin na drago Marto Požar daruje gospa Milena Andree 30 evrov.
ZA POSTAVITEV spomenika Ubaldu Vrabcu na njegovi rojstni hiši v Trstu: v spomin na Marto Požar daruje Aleksander Rustja 50 evrov.
ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu: v spomin na predrago Marto Požar daruje Lija Bak 50 evrov.
ZA MISIJONE: Lojzka Sosič-Cevdek in Tatjana Sloser darujeta po 25 evrov.
ZA CERKEV v Bazovici: ob smrti očeta Franca Gregorija daruje hčerka Mirjam 25 evrov; v spomin na očeta od Mirjam
daruje Majda Eva z družino 20 evrov za cerkvene potrebe.
OBVESTILA
ZUPNIJAPROSEKvabi dne 15. t.m. na tradicionalno procesijo s kipom Fatimske Matere Božje. Sv. maša bo ob 15.30, po njej pa bo procesija. Vabljeni, zlasti še narodne noše.
V	ŽUPNIJSKI dvorani na Proseku se 26. septembra ob 20. uri ponovno pričenjajo mesečna srečanja na temo: "Sveto pismo -temelj krščanstva". Uvodno predavanje bo imel g. škof, msgr. Evgen Ravignani. Vabljeni!
TRŽAŠKO ESPERANT1STIČ NO združenje od torka, 10. septembra, obnavlja svoje delovanje s številnimi novimi načrti. Tajništvo bo na razpolago za informacije o temeljnih tečajih za učenje mednarodnega jezika esperanta, o kulturnih programih, izletih in bivanjih, vsak torek in petek od 19.30 do 21. ure na sedežu združenja v ulici Crispi 43 v Trstu, telefon 040-763128, 040-350093, es-perantotrieste@adriacom.it, http://arte.triesteincontra.it/ esperanto/.
V CENTRU "SKERK" V TRNOVCI
RAZSTAVA LISE SOTILIS
V	soboto, 14. t.m., bodo v Umetnostnem in kulturnem centru "Skerk" v Trnovci ob 18. uri odprli novo likovno razstavo z naslovom "Mediteranske metamorfoze". Center "Skerk" pod pokroviteljstvom grškega veleposlaništva v Rimu in občine Devin-Nabrežina je namreč poskrbel, da bodo na ogled dela grške umetnice Lise Soti-lis. Na razstavi, ki bo odprta do 13. oktobra, bodo na ogled slike, plastike, dragulji in manjše skulpture iz plemenitih ko-
vin. Ob tej priložnosti bo stekla tudi predstavitev novega kataloga z reprodukcijami, recenzijami in s kritičnim razmišljanjem Salvatoreja Quasi-moda.
Odprtje razstave bo, kot že rečeno, v soboto, 14. t.m., ob
18.	uri ob prisotnosti umetnice Lise Sotilis. Njene umetnine pa bodo na ogled do 13. oktobra ob petkih, sobotah in nedeljah od 10.30 do 13. ure ter od 16. ure do 19.30.
V KRAJU RONCONE POD ADEMELLOM
NABREŽINSKA GODBA NA TEKMOVANJU
IVO KRALJ
Nabrežinski godbeniki smo se 8. t.m. udeležili tekmovanja godb v kraju Roncone pod A-damellom na 841 m nadmorske višine. Pravilnik tekmovanja je zahteval naslednje preizkušnje: disciplina, hkratno korakanje in igranje, obvladanje koraka, skladno zavijanje in ustavljanje. Godbi poveljuje predvodnik, ki ima svojo palico in razločno ter natančno daje dvodelna ustna povelja, npr.: Godba, v koo-rak! ali Godba, miir-no! itd. Naš kapelnik Gratton je po nekajtedenskih, morda vsega skupaj 8 urah takih vaj, zaupal vlogo predvo-dnika Giorgiu Prašlju, ki je po mojem odlično opravil svojo nalogo. Tekmovanja so se udeležile godbe iz Grčije, Madžarske, Avstrije, Češke, Švice in Italije, nemška manjšinska iz Bočna in slovenska manjšinska, se pravi naša iz Nabrežine, skupno 10 skupin. Ob takem srečanju lahko rečeš: glasba je res skupni jezik, ki druži naro-
de in ne pozna meja.
Nabrežinski godbeniki smo se na pot odpravili v petek, 6. t.m., z običajnega zbirnega mesta pred nabrežinskim županstvom. Vozili smo se mimo čudovitih gora, lepih jabolčnih nasadov, skoz lepo urejena naselja po dolini Adiže in mimo Trenta. Sli smo tudi mimo vzpetine Dosso di Trento, na njej je "Ce-sare Battisti", spomenik, ki me je spomnil na Ludvika Pipana, r. 1896, iz Mavhinj, ki mi je pripovedoval, kako je kot avstrijski vojak leta 1916 stražil Bat-tistija, preden so ga obesili. (Kje povsod so bili naši fantje v vojaški službi...) Po vrsti manjših in daljših predorov smo pod večer končno prišli v Roncone. Že isti večer smo se sodelujoči zbrali v velikem šotoru, kjer smo imeli tudi prvi nastop. Takoj ko smo vstopili, nas je razveselil pogled na slovensko zastavo, ki so jo razo-beslili prav zaradi nas "Nabre-žincev". Dobro razpoloženi smo se kar lepo odrezali. Naslednji dan pa sta nas čakala
že dva nastopa in promenadni koncert po ulicah tega kraja.
V	nedeljo, 8., na dan tekmovanja, se je vseh deset godb zbralo in v presledkih nekaj minut druga za drugo odkoraka-
lo	na igrišče, se pravi kraj tekmovanja. Postrojeni smo bili najprej pri sv. maši, nato pa se je začelo tekmovanje. Nabre-žinci smo bili prvi, da pokažemo, kaj znamo. Uvrščeni smo bili v A kategorijo, v kateri so bili samo še Grki, tako smo bili prepričani - hudomušno seveda - da, če ne prvi, bomo gotovo drugi. Toda zgodilo se je, kot smo ugotovili ob nagrajevanju, da so nas uvrstili med ostale "višje" kategorije, tako da lahko sedaj mirne duše povemo, da smo prišli med zadnjimi. Bo pa drugič boljše! Važno je nastopati in nabirati si nove izkušnje. Lepo pa se nam je zdelo, da so nam ob nagrajevanju ob italijanski zaigrali tudi slovensko himno; podobno se je zgodilo godbi, ki je predstavljala nemško manjšino. Tej so zaigrali še avstrijsko himno. Po nagrajevanju smo se zadovoljni poslovili od novih prijateljev, prepričani, da se vračamo domov bolj izkušeni in kulturno obogateni.
9
ČETRTEK,
12. SEPTEMBR 2002
NOVI GLAS / ŠT. 35 2002
S 1. STRANI
finančnih sredstev za obnovo večnamenskih objektov. Odbor Katoliškega tiskovnega društva se je odločil, da poseže v strukturo stavbe na Travniku in da se po obnovi v to poslopje preseli, kar je prej delovalo na Placuti.
Načrt sta izdelala arhitekta Lino Visintin in Cornelia Bal-das, ki sta tudi vodila dela. Vhodne prostore in nekatera druga dela je oblikoval arh. David Faganel.
S 1. STRANI
V NOVI HIŠI
Že v nekdanji pretekli oz. polpretekli zgodovini goriš-kih Slovencev so prav kulturni ali narodni domovi odigra-
li	veliko vlogo. Sam Trgovski dom na goriškem korzu je danes še vedno najbolj verna in živa priča te stvarnosti. Goriški Slovenci smo vedno znali do dna izrabiti in ovrednotiti
Dela so stekla jeseni pred dvema letoma. Gradbena dela je opravilo Romanutovo podjetje Erretre, napeljave Tecno-term in Erik Pelicon, parket in ploščice Ediltecno, mizarska dela v atriju in druga Cevdek, kamnite podove Marangon, strope Pagani, kovinasta vrata in okna podjetje bratov Tabaj, lesena vrata La Lavorlegno iz Buttria, železne ograje Leopo-li, žlebove Marco Tommasi, in dvigalo tvrdka MAM. Manjša
te naše domove in ustanove. Nekdaj Trgovski dom, ki ga tudi zaščitni zakon omenja kot spet uporabnega za slovensko kulturno delovanje, danes pa še Kulturni center Lojze Bratuž in Kulturni dom. Vse to je živo bogastvo celotne naše narodne skupnosti.
Naj tudi sedanji prostori na Travniku kar se da lepo zaživijo v korist vseh nas - to je naše iskreno voščilo.
Slovesnega blagoslova Katoliške knjigarne so se udeležili tudi naši kolegi. Pozdrave odgovornega urednika Primorskega dnevnika, ki je bil zadržan, je prinesel časnikar Marko Marinčič. Veseli pa smo bili prisotnosti odgovornega urednika tednika Voce Isontina g. Andree Bel-laviteja. Se posebej pa so nas presenetili gostje mesečnika Ognjišče: direktor msgr. Franc Bole, mag. Božo Rustja in Tino Mamič. Vsem iskrena hvala za čestitke in dobre želje.
DOBRODOŠLI
Podpredsednik Katoliškega tiskovnega društva dr. Damjan Paulin pa je v lepih prostorih Galerije Ars prisotnim gostom v slovenskem in italijanskem jeziku orisal odločitev za prenovo knjigarne in se zahvalil vsem, ki so pri obnovitvenih delih sodelovali, najprej arhitektom Linu Visin-tinu, Cornelii Baldas in Davidu Faganelu, ki so obnovitvena dela načrtovali in vodili. Arh. Faganel je poskrbel, da se je s skromnimi sredstvi uredilo lepo preddverje in nasploh gre prav njemu zasluga za lep izgled in ureditev notranjosti prostorov. Stavba je tako sedaj moderna, uglašena z arhitekturo starega goriškega mestnega jedra, preddverje pa bo odslej prostor srečevanj in lepih razstav-
1	nih vitrin knjigarne. Prav tako
I	J	je dr. Paulin izpostavil lepo ge-
sto goriškega slikarja Andreja
, ............. Kosiča, ki je daroval Katoliški
četrtek,	knjigarni okrog 30 slik. Izkupi-
" SEPTEM2oo2	ček od prodaje likovnih del bo šel
za obnovo stavbe na Travniku.
Sledila sta ogled prenovljenih prostorov in seveda družabnost, ki se je na lepem dvorišču za stavbo zavlekla dolgo v noč.
Predstavniki vseh slovenskih ustanov v stavbi na Travniku št. 25 smo seveda rade volje pokazali prostore, v katerih bo odslej naš novi dom, kajti zavedamo se pomena živega stika med nami, ki delamo v njih, in našimi ljudmi, brez katerih bi bilo naše delo neplodno, predvsem pa ne bi odražalo življenja naše narodne skupnosti v Gorici.
NAGOVOR DR. PAULINA
Spoštovani gostje, cenjeni sodelavci in udeleženci današnje slovesnosti
jeseni 1996 so se zaključila velika in zahtevna obnovitvena dela v kulturnem središču na Drevoredu XX. septembra v Gorici in 19. oktobra je bila slovesna otvoritev Kulturnega Centra Lojze Bratuž.
Takoj za tem je bil odbor Katoliškega tiskovnega društva postavljen pred novo in zahtevno preizkušnjo. Stavbi na Travniku, s sedežem Katoliške knjigarne in Galerije Ars, in na Placuti, kjer so imeli svoje prostore Goriška Mohorjeva zadruga in Mohorjeva družba ter tednik Novi glas in mesečnik za otroke Pastirček, sta bili v zelo slabem stanju, neprimerni in tudi nevarni za osebje in za obiskovalce, da bi lahko obnovili obe poslopji, ni bilo nobenih pogojev, predvsem finančnih ne. Se za obnovo ene stavbe so se postavljale velike finančne neznanke. Dežela Furlanija-Julijska krajina že več let ne namenja
dela so opravila še druga podjetja.
Delom je sledil Marjan Mar-kežič, tudi sam jih je veliko opravil.
Za finančno kritje opravljenih del, ki presegajo milijardo starih lir, je KTD izdelal petletni načrt. Goriška trgovinska zbornica je zagotovila brezobrestno posojilo goriškega sklada v višini 474 mil. lir, urad za Slovence v zamejstvu in po svetu Republike Slovenije pa je odobril petletni prispevek v skupnem znesku 250 mil. lir. Za kritje ostalih stroškov je KTD najel bančno posojilo, z osebno garancijo nekaterih odbornikov in sodelavcev. Pred nami so torej smotrno obnovljeni prostori in lepa pridobitev za našo skupnost v samem središču mesta.
V	teh prostorih so v pritličju Katoliška knjigarna in urad KTD, v prvem razstavni prostori in uprava Goriške Mohorjeve zadruge, Novega glasa in Pastirčka, v drugem nadstropju je uredništvo časopisa, v tretjem
pa sedež Goriške Mohorjeve družbe, arhiv in sejna soba.
Obnova pomeni funkcionalno pridobitev dodatnih prostorov tako, da so pod isto
I	streho vse dejavnosti, ki so vezane na KTD.
Hvala vsem, ki ste sodelo-| vali in prispevali, da nam je uspel tudi ta podvig. Posebna zahvala goriški nadškofiji, ki je naš sosed in ki je dala na razpolago zemljišča, da so lahko dela nemoteno potekala.
Zahvala tudi goriškemu umetniku Andreju Kosiču, ki je daroval dela, ki so v teh pro-
I	štorih razstavljena. Izkupiček iz prodaje je namenjen obnovitvenim delom.
Hvala tudi pevski skupini A-kord iz Podgore in dirigentu Mirku Špacapanu za sodelovanje.
Sedaj ste vabljeni, da si prostore ogledate, da kupite kako sliko in da se zadržite ob kozarčku briške pijače na spodnjem zunanjem prostoru.
POGOVOR S KRAJANI SLOVENSKEGA ZASELKA
ZAČETEK POUKA
KAJ MISLIJO JEREMITARJI?
DANIJEL DEVETAK
Prejšnji teden smo izvedeli, da je goriški občinski upravi uspelo začasno zamrzniti razlastitveni postopek zemljišč v Jeremitišču. Hoteli smo slišati, kaj o tem pravijo Jeremitarji sami. Zato smo jih obiskali na njihovih domovih, kjer so nas
-	kot vedno - sprejeli zelo gostoljubno.
Boris Zavadlav je izrazil upanje, da se bodo končno lahko pogovarjali z občinskimi možmi. "Prej to ni bilo mogoče. Upamo, da bomo rešili položaj, pa čeprav s kakšnim kompromisom." Prebivalci zaselka so sicer utrujeni in naveličani, toda še imajo moči, da se bodo borili za dobro rešitev problema. Želi si popraviti tako hišo za hčer in sina kot"avtoodpad", kar doslej ni bilo mogoče.
Sara Hoban, ki sicer živi tu v najemu komaj leto dni, je sončno začela s temi besedami: "Lepo je živeti na Jeremitišču! Upam, da bo nova občinska uprava utegnila ohraniti ta zaselek, saj je res čudovit kraj."
Robert Makuc je z zadovoljstvom ugotovil: "Zadnji dogodki so le vlili novih moči in upanja v prihodnje." Tudi on z družino upa, da bodo lahko vsaj delno popravili in prenovili lepo domačijo, ki je že veliko let ne morejo tikati.
Rad bi namreč ostal še naprej v hiši staršev, ker mu je tam lepo.
Majda Makuc je potrdila sinov optimizem: "Ko ne bi bili optimisti, bi toliko ne vztrajali. Ne moreš kar tako pustiti, da te kdo pošlje s tvoje zemlje! Po občinskih volitvah so z zadnjimi zagotovili naše možnosti znatno večje. Treba bo le čimprej spremeniti regulacijski načrt. Tu živim 30 let in niso nam še dovolili obnoviti domačije. Moramo pa le poskrbeti za naše otroke." Na vprašanje, kaj bi želela narediti, če oz. ko se bo zadeva srečno razpletla, je ga. Majda s iskrico v očeh brez pomislekov rekla: "Priredili bomo velik praznik z vsemi tistimi, ki so nam stali ob strani in nas podpirali. Končno bomo zadihali v boljše čase."
Sonja Paulin nam je sredi rož na lepo urejenem dvorišču povedala, da je njihova družina (ki živi od obdelovanja zemlje) doživela v zadnjih 25 letih že veliko razlastitev. "Tokrat je bil denar za razlastitve že položen na pristojni blagajni, a mi ga nismo hoteli dvigniti..." Sedaj gospa Sonja upa v dober razplet. "Prej se z občinsko upravo nismo mogli niti pogovarjati, niso nas poslušali. Ostali so nam še zadnji koščki zemlje..."
Oskar Pavletič že dalj časa spremlja zadevo od blizu; z njim smo poglobili dogajanje v zadnjih tednih in razprostrl nam je širši pogled na pro-
blem Jeremitišča. Vprašali smo ga, kako je sprejel vest o zamrznitvi razlastitvenega postopka. "Vest sem prebral v Primorskem dnevniku in sem seveda ostal presenečen. Takoj sem šel na goriško občino, ker sem hotel neposredno preveriti zadevo. Za boljše razumevanje povzemam glavne etape: v začetku julija smo lastniki zemljišč na Jeremitišču prejeli sporočila, da so nam položili denar za razlastitve. Takoj smo reagirali in zahtevali, naj občinska uprava prepreči izdajo razlastitvenega odloka. Dne 9. julija je župan Brancati prosil deželno upravo, naj začasno zamrzne izdajo razlastitvenega odloka. Dne 21. avgusta je vodja pristojnega urada na deželi odgovoril na dokaj sibilski način, da jemlje na znanje županovo prošnjo. Iz tega sporočila je nastala 'velika' novica, objavljena 4. septembra.
V	časopisu je bilo tudi o-menjeno pismo Rumitarjem, ki pa tisto jutro še ni bilo niti protokolirano. Vsakdo naj razume, kar hoče.
Večina ljudi, ki ne poznajo zadeve od blizu in ki so prebrali to, kar so v tistih dneh poročali mediji, si lahko misli: 'Lepo! Zadeva je rešena!' V bistvu pa ni tako."
Krij si torej želite?
Spremembo regulacijskega načrta. Od tega, da je dežela "vzela na znanje itd.", do tega, da se spremeni načrt, je še dolga in naporna pot. Mi na-
iiii
. ... \n ■
S«* Mt
\	•'.'-■j' !,,7’
Y : -	-*	.
--- : —
mreč nismo pozabili, kaj se je lani dogajalo v sejni dvorani ob sprejemanju tega dokumenta. Zgodi se lahko še marsikaj: večina je dobila volitve le za peščico glasov in nasprotna stran je, kot vemo, vložila tožbo na DUS.
Po drugi strani se v krogih znotraj same večine šušlja, da naj bi imel sedanji župan časovno zelo omejeno podporo.
Pa še nekaj nam ne gre v račun: predsednik SDAG-a S.p.A. je še vedno gospod Za-notto, med drugim pokrajinski koordinator stranke Forza Italia! Omenjena družba je za 98% last občine. Kako je mogoče, da je upravni odbor še vedno tisti, ki ga je imenovala uprava Valenti, saj očitno sledi drugačni politiki od tiste, ki naj bi bila uradna?!
Kako je mogoče, da odv. Piccoli, ki je žalil ne le Rumi-tarje, pač pa ves slovenski narod, še vedno sedi v svoji pisarni na goriški občini?! Do-
gajajo se dvoumne in nedosledne stvari, ki jih lahko tolmačimo na različne načine.
Krt ko naprej?
Zadovoljni smo, da je prišlo do premika v pravo smer.
V	teh dneh je župan Brancati dal za Radio Koper zelo spodbudne izjave: upamo, da bo končno prišlo do srečanja, na katerem mu bomo neposredno izrazili naša pričakovanja in poiskali za vse sprejemljivo rešitev.
Imate torej upanje, tla ho tlo spremembe regulacijskega načrta prišlo?
To je odvisno samo od politične volje večine. Ponavljam: upam, da bodo imeli njeni člani dovolj poguma in moči in da ne bo medtem prišlo do neprijetnih preobratov. Župan Brancati je izjavil, da računa rešiti zadevo Jeremitišča že v tem letu. Želimo in upamo, da mu bo to uspelo.
VESELO NA DELO!
S tem geslom je g. Marjan Markežič v ponedeljek, 9. t.m., pri šolski maši v goriški cerkvi sv. Ivana spodbudno in kleno nagovoril dijake srednje šole Ivana Trinka v Gorici, naj takoj poprimejo z učenjem, in jim s priložnostno zgodbico razložil, naj bodo pri tem zelo vztrajni. Dejal je, naj bodo ti šolski meseci kot nekakšna študijska olimpijada, pri kateri naj učenci stremijo k najvišjemu, najhitrejšemu in sploh najboljšemu cilju. Pri tem naj jim bo zmeraj v pomoč in za vzor Kristusov zgled.
Tudi župnik Cvetko Žbogar, ki je isto jutro v isti cerkvi vodil šolsko mašo za učence OS O. Župančiča v Gorici, je otrokom priporočil, naj se z Jezusovo pomočjo začnejo takoj pridno učiti, da se bodo predvsem dobro naučili slovenskega jezika in seveda vseh ostalih predmetov, tudi verouka. Pri tem je naglasil, naj lepo sodelujejo pri reviji Pastirček, ki jim prijateljsko stoji ob strani na vsej dolgi šolski poti.
■"	IK
SREBRNA MAŠA
V	PODGORI
V	nedeljo, 8. t.m., je bila v Podgori zelo prijetna srebrna maša župnika VValterja Miloc-ca. Zaradi stiske s prostorom bomo o dogodku poročali prihodnji teden.
SSk O JEREM1TIŠČU
POMEMBEN
DOSEŽEK
Pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti čestita goriškemu odborniku Damijanu Terpinu za uspešen korak pri deželni upravi v obrambo Jeremitišča in njegovih prebivalcev. Ustavitev postopka razlaščanja je bil prvi in neobhodno potreben korak nove goriške mestne uprave v korist Jeremitarjev, ki danes končno lahko spet mirneje zadihajo.
Slovenci smo od Branca-tijeve uprave pričakovali konkretne posege v korist naših ljudi in pravic po uspešni junijski volilni preizkušnji, pri kateri smo množično in kompaktno podprli Vittoria Brancatija. Vključitvi goriške občine v ozemlje zakona 482 za jezikovne manjšine se danes pridružuje izredno pomemben dosežek ukinitve razlastitvenih postopkov. Slovenska skupnost, ki je odobrila umik referendumske iniciative za ohranitev Jeremitišča in s tem pokazala zaupanje do novih upraviteljev, se danes skupaj z njimi in z vsemi Slovenci veseli ob novici, da ne bo prišlo do nadaljnje razlastitve slovenske zemlje in imetja, obenem pa ostaja pozorna, skupno z vso štandreško in jeremi-tarsko skupnostjo, na nadaljnje dogajanje v zvezi s tovornim postajališčem.
Pravilna je namreč ugotovitev, da, čeprav predstavlja struktura enega izmed ključnih možnosti za razvoj goriškega gospodarstva, slednja ne sme ogrožati obstoja in razvoja rumitarske skupnosti, pa tudi ne sme predstavljati grobega cementnega posega v zelene površine goriškega predmestja. Nasprotne izjave predsednika SDAC-a Za-notta, občinskega koordinatorja stranke Forza Italia, pa so samo ponoven znak, da človek iz prejšnje uprave in danes opozicijske stranke ne more stvarno sodelovati z Brancatijevo levo-sredin-sko navezo in da ga je torej treba čimprej odstaviti s pomembnega mesta predsednika družbe za razvoj tovornega postajališča, ki mora priti v roke osebi s povsem drugačno vizijo razvoja goriškega teritorija.
SOVODNJE / 25-LETNICA SEKCIJE PROSTOVOLJNIH KRVODAJALCEV
"DARUJ ŽIVLJENJE!"
Kdor daruje kri, daruje življenje človeku, ki je v potrebi, daruje delček sebe, ki bo živel v drugem. Zato je dejanje krvodajalca sad plemenite ljubezni, zastonjsko tudi zato, ker darovalec nikdar ne bo vedel, kdo je njegovo kri prejel.
O veličini te oblike solidarnosti smo se lahko zamislili prejšnjo nedeljo, 8. t.m., ko je sovo-denjska sekcija Združenja prostovoljnih krvodajalcev v svečanem in hkrati domačem vzdušju proslavila 25. obletnico ustanovitve. V vročem septembrskem jutru so se številni udeleženci zbrali pri maši v cerkvi sv. Martina v Sovodnjah, da bi se za srebrni jubilej in plodno delovanje zahvalili najprej Tistemu, ki je prelil svojo kri za ves svet. Župnik Marjan Markežič je lepo poudaril, da mora vsakdo vztrajati v dobrem in sejati ljubezen okrog sebe z dobrimi deli. V prisotnosti več kot 20 praporov sestrskih sekcij so prisotni ob koncu obreda lahko slišali tudi lepo molitev krvodajalca. Navzoči so se nato v spremstvu godbe iz Pierisa odpravili do bližnjega spomenika padlim, kamor je predsednik sovodenjske sekcije krvodajalcev položil venec.
Uradni del praznovanja seje nadaljeval v sovodenjskem Kulturnem domu. Za glasbeni utrinek sta poskrbela tenor Martin Srebrnič ob klavirski spremljavi Valentine Pavio, spored pa sta povezovala domačina Alenka Florenin in Stefan Tomšič. Nezamenljivi in "zgodovinski" Branko Černič, glavna gonilna sila so-vodenjskih krvodajalcev in od vsega začetka njihov predsednik, je v imenu nepogrešljive tajnice ge. Marinke Batič in svojem pozdravil vse prisotne krvodajalce, sovodenjskega župana Igorja Petejana, druga sestrska združenja, zlasti predstavnike Rdečega križa iz Slovenije, in predsednika pokrajinskega združenja Egidia Bragagnola. S ponosom in velikim zadovoljstvom je ugotovil, da je sekcija živa in uspešno deluje, saj je včlanjenih veliko motiviranih mladih. Sovo-
denjsko združenje je bilo ustanovljeno 17. oktobra 1977; danes šteje 236 članov, ki so v 25 letih darovali kri 2342-krat.
Poudarjeno je bilo tudi, da združenje ne skrbi samo za darovanje krvi, čeprav je to njen prvenstveni cilj, ampak tudi za informativne tečaje o zdravstvu po vaseh in šolah, prireja dobrodelne akcije, pohode, izlete in družabne večere. K uspehu takih pobud so ogromno prispevali območni odseki Rdečega križa iz Škofje Loke, Ajdovščine, Nove Gorice in Ilirske Bistrice, pa tudi zavod Janko Premrl Vojko za usposabljanje invalidne mladine iz Vipave. Predstavniki omenjenih slovenskih ustanov so s svojo prisotnostjo potrdili vitalnost vzornega sodelovanja in vedno večjo željo po vzajemnem bogatenju in izmenjavi izkušenj. Na slovesnosti so povedali, da občudujejo sobivanje med dvema različnima narodoma na naši zemlji: "Kri je povsod enaka; tudi ljudje bi morali biti povsod enaki." Krvodajalci torej ne le darujejo življenje, ampak tudi rušijo meje. Posebno ganljiv in poln hvaležnosti je bil pozdrav zastopnice omenjenega vipavskega zavoda, v katerem otroci in mladi od 15. meseca do 26. leta starosti vidijo v sovodenjskih krvodajalcih prijatelje, ki jim omogočajo, da preživijo kakšno prijetno in brezskrbno urico.
Tudi Bragagnolo je podčrtal dejstvo, da krvodajalci lahko na-
redijo veliko dobrega, ker malo govorijo, in spodbudil navzoče, da bi bil velikodušni vzgib vedno bolj razširjen med ljudmi. Zahvalo in pohvalo članom sekcije je izrazil župan Petejan, ki je sploh ponosen nad tem, da je njegova občina zelo bogata z društvi. Na oder so stopili in prinesli čestitke predstavniki KD Sovodnje, KSD Danica z Vrha, KŠD Vipava s Peči, KD Skala iz Gabrij, Ribiške družine KD Vipava, krvodajalcev iz Doberdoba, ŠZ Soča in sekcije krvodajalcev iz Torviscose. G. Viljem Žerjal je v imenu župnij Gabrje-Vrh-Ru-pa-Peč spodbudil prisotne s geslom: "Daj kri in prejel boš duha!"
Na koncu slavja v dvorani je bil še najbolj slovesen trenutek: podelitev priznanj najbolj zaslužnim krvodajalcem. Prejeli so jih tisti, ki so darovali 1()-krat, 20-krat, 35-krat in 50-krat; omenimo, daje Ludvik Devetak prejel poleg zlate medalje in priznanja še posebno odličje, ker je daroval kar 75-krat. Omembe vredna je tudi bogata priložnostna fotografsko-doku men tarna razstava v dvorani.
Sproščen praznik se je nadaljeval na ploščadi velikega dvorišča ob Kulturnem domu, kjer so nastopili odlični mladi plesalci Cluba Diamante, in nato ob pogrnjenih mizah pod drevesi, kjer se je vesela družabnost zavlekla tja do poznih popoldanskih ur.
----------1>D
POGOVOR / SILVAN KERSEVAN
NOVI NAČRTI IN OBETI NA SCGV KOMEL
Šola se je začela. Z njo se začenja tudi dejavnost naših društev in organizacij. Kmalu ho stekel pouk v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Ob začetku novega leta smo postavili nekaj vprašanj ravnatelju Silvanu Kerševanu, ki je "srce in glava ” naše glasbene šole.
Poletje jeza nami. Kdaj se bo začel pouk na SCGV Emil Komeli1 Priprave so v polnem teku. Hvala Bogu nam je deželna uprava končno nakazala letošnji prispevek, tako da lahko zadihamo in bolj mirnega srca načrtujemo letošnje šolsko leto. Pouk v Gorici se bo uradno začel v ponedeljek, 16. septembra. Nekateri tečaji bodo stekli z rahlo zamudo. Največji problem je uskladiti urnik pouka z vsemi drugimi obveznostmi in dejavnostmi naših u-čencev. In teh ni malo.
Koliko gojencev imate?
Se je vpisalo kaj novih otrok ?
Večina lanskih učencev ja potrdila vpis. Odstop je minimalen. Veliko je novih povpraševanj, predvsem s strani staršev, ki imajo otroke v vrtcih al v prvih razredih obvezne šole In to je, mislim, zelo pozitivno saj smo pred leti bili v skrbeh ko so k nam prihajali učenci oc vsepovsod, razen tistih, ki obis kujejo slovenske šolske ustanove. Razveseljivo je tudi to, da se lepo oblikujejo in razvijajo tudi nekateri podružnični oddelki Nekateri pa, žal, spijo in ča kajo... bogve kaj.
Bodo v novi sezoni kakšne novosti'f Poleg ustaljenih predmetov in programov bomo letos skušali bolje oblikovati pouk ljubiteljske usmeritve, da bo bolj zanimiv in koristen za slušatelje, pa tudi za našo skupnost. Saj
je pri nas ljubiteljska dejavnost občutena in živa.
Skušali bomo spet vpeljati pouk orgel in drugih manj poznanih instrumentov. Več skrbi bomo posvečali otroškemu in mladinskemu zboru, ki se prav lepo razvija, pa tudi skupinskemu muziciranju.
Prijetna novost letošnje jeseni so novi prostori v Doberdobu, ki jih bomo v kratkem odprli. V sodelovanju z domačim društvom Hrast si nadejamo, da bomo lahko kakovostno razvijali glasbeno-pevsko dejavnost in se v svojih načrtih lepo dopolnjevali. Obeta se nam tudi sodelovanje z društvom Kremenjak v Jamljah, s katerim smo že v lanski sezoni napravili prve uspešne korake.
Nudite gojencem, ki se želijo poglobiti iz posebnih instrumentov ali drugih predmetov, tudi kakšne izpopolnjevalne tečaje oz. seminarje?
Možnosti seminarjev in izpopolnjevalnih tečajev je še in še. V glavnem se za to povezujemo z Zvezo glasbenih šol Primorske. Včasih pa tudi sami
kaj organiziramo. Julija je stekla pri nas II. poletna šola za klavir in violino. Pobuda je zanimiva tudi zato, ker povezuje našo ustanovo s prijateljsko šolo iz Nove Gorice. V prihodnje bi bilo lepo, če bi za podobne pobude zainteresirali sorodne ustanove v Gorici sami.
Aktualna je ponudba tečaja za solopevce, ki bo v našem okviru od 24. septembra do 3. oktobra. Obiskal nas bo stari znanec Victor Srugo, profesor na pevski šoli Opernega gledališča Colon v Buenos Airesu. Ker je novica zelo sveža in je nismo še dali v javnost, naj bo to tudi vabilo za vse tiste, ki bi se nam radi pridružili. Zglasijo naj se telefonsko ali osebno na našem tajništvu (0481 547569) in dobili bodo vse potrebne informacije.
Seveda spada v izobraževalni proces tudi naša koncertna ! sezona oziroma Srečanja z glasbo, ki že prežijo za vrati. Lanska ponudba je bila odzivna in odmevna. Upamo, da nam bo uspelo tudi letos z našimi večeri popestriti in razgibati zimske in pomladne mesece.
——— DD
KATOLIŠKA KNJIGARNA
nudi vsem odjemalcem s tem kuponom
10% popusta
na veliki izbiri šolskih potrebščin.
I
Obiščite nas v prenovljenih prostorih! |
--T'
Od 9- do konca meseca septembra
bo i> obnovljenih prostorih Galerije Ars na Travniku razstavljal svoje slike
ANDREJ KOSIČ
DELA IZRAZNIH OBDOBIJ, KI SO NAPRODAJ. JE GORIŠKI UMETNIK POKLONIL ZA OBNOVITVENA DELA NA TRAVNIKU.
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
Vljudno Vas vabimo na predstavitev knjige
GORIŠKI SPOMINI
SODOBNIKI O GORICI IN GORIŠKI V LETIH 1830-1918
Zbral in uredil Branko Marušič
Ob prisotnosti urednika bo o delu spregovoril prof. dr. Stane Granda.
Petek, 20. septembra 2002, ob 18. uri v predstavitvenih prostorih nad Katoliško knjigarno na Travniku v Gorici.
DAROVI
ZACVEIJE v cerkvi v Gabrjah: Marija Marušič Del Pra 40,00; Janez Zdešar 10,00 E.
ZA CERKEV v Rupi namesto cvetja na grob Valentina Devetaka: Darko Durcik z družino 100,00, Silva Klanjšček z družino 20,00, Grafica Goriziana 160,00 E.
ZA MISIJON p. Kosa: N.N. Rupa 75,00 evrov.
ZA MePZ Rupa-Peč: Darko Durcik namesto cvetja na grob Valentina Devetaka 50,00 E.
ZA MISIJONARJA Ernesta Saksido: N.N. 150,00; v spomin na drago Cirilo Saksida sestre in brat 1000,00 E.
ZA SOVODENJSKO cerkev: v spomin na Božico Gruden Maraž mama in sestra za družino 100 evrov, druž. Gruden in Franco 50 evrov, NN 50 evrov.
V SPOMIN na Silvana Ferle-tiča daruje sestra Adela z družino 50 evrov za društvo in zbor Hrast iz Doberdoba.
ZA ŠTEVERJANSK1 cerkveni pevski zbor F. B. Sedej: Lojze in Anastazija ob 30-letnici poroke 50,00; N.N. v spomin na pok. Danico Kete-Kodrič 25,00; namesto cvetja na grob pok. Božice Maraž-Gruden: druž. Bulfo-ni 25,00, prijateljici Jerica in Mirka 50,00, soprog Miljan z družino 50,00, druž. Florenin 50,00; Darko Dornik ob obletnici poroke 25,00 E.
GLASBENA MATICA
do 16. septembra
sprejemamo vpise za
ŠOLSKO LETO 2002/03
Informacije: na tajništvu šole v Gorici, ul. Della Croce 3 (tel. 0481 531508): od ponedeljka do četrtka od 10. do 12. ure, ob petkih pa od 15. do 17. ure.
ZAHVALA Ob boleči izgubi naše drage sestre
CIRILE SAKSIDA
se iskreno zahvaljujemo vsem prijateljem in znancem, ki so jo pospremili na zadnji poti in nam v teh težkih trenutkih stali ob strani. Iskrena zahvala g. župniku Cvetku Žbogarju za duhovno oskrbo, sv. mašo in poslovilne besede, prof. Lojzki Bratuž in pevkam za ganljivo petje in glasbo. Posebna zahvala dr. Fer-rucciu Massi, njenemu osebnemu zdravniku, za vso pozornost in skrb. Prisrčna zahvala Marijinim sestram Čudodelne Svetinje za molitev in obiske, sestri Immacolati za nego.
Žalujoče sestre Zora, Silva, Sonja, Ana, Mirjam, Cveta, sestra Veronika, brat Lojze in ostalo sorodstvo.
Gorica, Nevv York, Toronto, Lethbridge, Melbourne
1 1
ČETRTEK,
12. SEPTEMBB 2002
ZA SKLAl) s. Mihelangele: Darko Dornik v spomin na pok. Slavico Gravnar vd. Planišček 20,00 E.
ZA CERKEV na Jazbinah: v spomin na pok. sestro Heleno sestra Zofija 30,00 E.
Ostali darovi prihodnjič.
OBVESTILA
MLADINSKI ZBOR Vrh sv. Mihaela v sodelovanju z glasbeno šolo E. Komel vabi mlade pevce in glasbenike s starši na družabno sejo, ki bo v ponedeljek, 16. septembra, ob 18. uri v pevski sobi na Vrhu sv. Mihaela. Na seji se bomo pogovorili o novi pevski sezoni. Vabljeni.
V MESTNEM predelu Sv. Ane je na prodaj stanovanje v tretjem nadstropju s površino 60 m2. Za vse informacije lahko pokličete na tel. štev. 0481 531407 od 15.30 do 19. ure.
12
ČETRTEK, i, SEPTEMBRA 2002
DRUŽBA PROMOTUR OBVEŠČA
REVIJA DIGNITAS O SREDSTVIH OBVEŠČANJA
SVETE VIŠARJE VABIJO TUDI JESENI!
Čeprav se pravo poletje že izteka in je poletni čas že odstopil mesto jesenskemu, je prav sedaj najlepši čas za sprehode in tudi gorniške pohode v gore. Samo tisti, ki je kdajkoli hodil v gore, ve, kako lep je september v gorah, saj je zrak svež in izjemno čist, v lepih septembrskih dneh je tudi razgled z gora najlepši in najbolj jasen.
Tudi na Trbižu in v okolici je tako in sodobna žičnica na
Svete Višarje omogoča, da se z njo povzpnemo na romarski in za vernike treh sosednjih držav sveti kraj v slabih enajstih minutah.
Naš znanec in prijatelj Peter Gerdol nam je sporočil, da bo žičnica na Svete Višarje obratovala do 15. t.m. vsak dan, se pravi po poletnem urniku, medtem ko bo nato obratovala samo še ob sobotah in nedeljah do 6. oktobra, ko bodo, kot je to postalo že
tradicija, romarsko cerkev na Svetih Višarjah zaprli.
Na Višarjah se darujejo mašne daritve v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku, in to vsak dan ob 11. in ob
12.	uri. V nedeljah, ko je obiskovalcev Svetih Višarij in romarjev veliko, pa je pet mašnih daritev, in sicer: prva maša je ob 9.15, naslednja ob 10., tretja ob 11. uri, četrta maša je ob 12. uri in ob 15. uri je še ena nedeljska maša.
GLOSA JURIJ PALJK
Vem, da se bo marsikdo kar takoj vprašal, kaj sploh hočemo tokrat zapisati o godcih, ki se jim danes reče ponavadi glasbeniki in ne več godci, kot se jim je lepo reklo nekoč. Kot da bi bila beseda godec slabše-valnega pomena, kar posredno priznava tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki daje pod geslom godec razlago, da je to, "kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju", in šele kot drugo razlago navede dejstvo, da je to starinski izraz za glasbenika ali pa instrumentalista. Vsi tisti, ki imamo občutek za jezik, vemo, da take in podobne razlage, kot je zgornja, vsebujejo tudi nenapisano navodilo, naj se beseda danes ne uporablja več. Še posebej zato, ker že beseda podeželje, o kateri bi se tudi veljalo razpisati, nosi s seboj manjvrednostni kompleks, ki ji ga je današnja družba dala.
Vemo, da je danes na Slovenskem biti podeželan že skoraj greh; če pa že ravno greh ni, pa vsaj lepo ni. To, da razen Ljubljane in morda Maribora, v Sloveniji skorajda ni nobenega drugega pravega mesta, je seveda druga stvar, o kateri pa tokrat ne bomo rekli nobene.
Tisti, ki smo še imeli srečo, da smo bili v otroških letih na poroki ali kakem drugem slavju, na katerem so ponavadi vedno nastopali godci, vemo, kaj se pod imenom godec skriva. Nobene prave poroke ni bilo, če zraven ni bilo tudi godca, ki je bil ponavadi harmonikar. Če je bilo godcev več, je bila zabava še večja. Godci so imeli predvsem to lastnost, da so znali igrati, saj so glasbo in instrumente poznali do obisti", kot hi rekli kar po kmečko. Ponavadi to niso bili učeni glasbeniki, a so znali imenitno igrati
O GODCIH
svoj inštrument. Dobri godci so ponavadi znali igrati več inštrumentov, odlični in najboljši godci pa so zaigrali na vsak inštrument, ki so ga prijeli v roko. To so bili pravi godci!
Na svatbah ni nikdar manjkal godec, kot seveda ni nikdar manjkalo petja ter tudi ne pitja in starejši ljudje se bodo nasmehnili, ko se bodo spomnili, kako je hišni gospodar na svatbi vedno skrbel, da pijače in jedače za godca in za godce ni nikdar zmanjkalo.
“Ste dali godcu piti?" je bil stavek, ki je vseboval v sebi več kot samo vprašanje, če je za godca poskrbljeno. Godec je imel na stvatbi častno mesto in njegova naloga je bila, da je igral od začetka do konca svatbe, da se nikdar ni naveličal, da je zabaval ljudi, da je skratka bil - godec.
Pod pojmom godec razumemo tisti, ki smo godce pozna-
li,	izvrstne glasbenike, ki instrumentov ponavadi niso nikdar študirali, so jih pa zato toliko bolje znali igrati. Godec je bil ponavadi tudi veseljak, ki mu je gladko tekel jezik in je zato poleg šaljivih zgodb včasih povedal tudi kako prav kosmato, a mu tega ni nihče zameril, niti gospod župnik ne, ki je ponavadi na vaški svatbi tudi sam sedel na borjaču med svati.
Naša kolegica Nataša se te dni poslavlja od samskega stanu, saj se bo konec tedna poročila z Giulianom. Zato je minulo nedeljo zvečer s svojim fantom pripravila poslovilno zabavo, na katero je Giuliano povabil skupino godcev, ki jih je bil slučajno spoznal na nekem prazniku krvodajalcev, kjer so fantje igrali bolj sebi kot
Na praznik Marijinega rojstva, minulo nedeljo, 8. t.m., je bilo še posebno slovesno in na Svetih Višarjah izjemno število obiskovalcev. V nedeljo, 22. t.m., bo vedno tam nastop raznih slovenskih pevskih zborov, ki bodo peli tudi med mašo ob 12. uri. V nedeljo, 6. oktobra, bo zadnje romanje letošnjega leta na Svete Višarje, zraven pa še procesija.
ljudem, predvsem za to, ker ljudi na tistem prazniku skorajda ni bilo. Giuliano je stopil do godcev, jih prosil, da bi prišli igrat tudi na njegovo zabavo, in dogovor je bil sklenjen.
Tako sta svojim prijateljem Nataša in Giuliano poklonila izjemno lep večer na obronkih Furlanske nižine, ki ga tisti, ki imamo pristne zabave in pa seveda godce, zlahka ne bomo pozabili. Fantje, osem jih je bilo in najmlajšemu je bilo gotovo več kot šestdeset let, so namreč vsi po vrsti izjemni godci, kar se je videlo in slišalo že na daleč. Resnični godci namreč ne igrajo za denar, pravi godci tudi nikdar med igranjem ne gledajo na uro, ampak igrajo za ljudi in seveda zase. Godce namreč vedno odlikuje tudi veselje do glasbe, zabave in ne nazadnje iskreno veselje, naklonjenost do družbe in ljudi. Godci vedno igrajo za ljudi in zase. Resničnih godcev ni, kjer je doma žalost in "cagavost". Godci so zato, da prinašajo z glasbo veselje in radost med ljudi.
Že ko sem parkiral, sem od daleč slišal trobento in pomislil, da jo igra človek, ki zna igrati trobento. Potem sem se bližal zabavi in sem v temi razločno slišal odličnega, a u-mirjenega bobnarja, ki je skrbel za ritem; saksofonista sta v soju močne svetilke dobesedno uživala, ko sta v duetu "nadgrajevala" zasanjanost pozavne, medtem ko je kitarist nevsiljivo dopolnjeval ritem. Očaran sem po pozdravu slavljencev sedel zelo blizu godcev, da sem lahko užival ob pogledu nanje. Tu me je našel prijatelj Marko, ki je prisedel z besedami: "jurij, to pa so godci, a ?"
Res so bili odlični godci in otroci so se zabavali, da je bilo veselje. Odlični godci so igrali vse, kot se za prave godce spodobi: od Avsenikove polke Na Golico do slovite popevke Ra-mona, ki velja za prvo popevko, ki je pred sto leti osvojila ves svet. Vmes so godci našli še čas za nežne ritme svvinga in čistega jazza štiridesetih let, igrali so in peli, zamenjavali so instrumente, bili uglašeni, tihi in glasni, kot je to zahtevala glasba, in predvsem pa so se zabavali in so nas zabavali. Bili so odlični godci, saj so z glasbo skrbeli za zabavo, predvsem pa zato, ker si na daleč videl, kako ljubijo glasbo.
"Veš, da mi je najbolj žal prav zanje!" sem rekel Marku.
"ja, vem, ker nimajo več kje in niti več komu igrati te glasbe!" je dopolnil misel Marko.
"ja, nikjer ne morejo igrati te glasbe. Za resnične godce danes v naši družbi ni več prostora! V zameno danes ponujajo "disco in house" in še kaj nemogočega, le pravi godci nimajo več kje igrati," sem dodal.
Godci so igrali Ramono, z njimi sem zasanjal še sam.
"Kar pa je najbolj žalostno, je to, da mladim o tem ne moreš niti govoriti, ker te ne razumejo," je po skladbi povedal Marko, bolj sebi kot meni, ker sem sam mislil isto.
"So pa godci, a ?" sem rekel iskreno vesel, da sem jih poslušal.
"E, ja! To pa so godci!" je rekel v topel večer Marko.
Na poti do avta me je spremljala trobenta, godci so igrali za Natašo in Giuliana, za povabljene in zase.
Kot se za prave godce spodobi.
PAVEL FERLUGA
Ko se na slovenskem medijskem trgu pojavi kaka nova publikacija, se najprej vprašaš, ali je to še eno glasilo, ki se bo pridružilo armadi enosmernih trobil, ki karakterizirajo dnevno publicistiko na Slovenskem, kot to dokazuje ustaljena in nadaljevalna praksa agitpropovskega boljševističnega porekla, ali je to nov pojav, ki v neenakem boju skuša uvesti nekaj svežine v otrplo usmerjenost miselnosti povojnih generacij Slovencev. "Dostojanstvo" je beseda, ki je malo rabljena in jo le stežka zasledimo v dnevnem obveščanju slovenske populacije, ne le kot besedo, ampak predvsem kot vrednostno merilo zapisane misli. V tej besedi se skriva vrednota, ki ne predstavlja samo nekega trenutnega razpoloženja ali dejanja posamezne osebe ali inštitucije v soočanju z nemoralnim ali neetičnim izzivom, ki ga danes srečamo na vsakem koraku in je postal skoraj ustaljena karakteristika materialistične miselnosti omenjenih povojnih slovenskih generacij (posebno mladih), ampak je stalnica pri redkih ljudeh, ki v svoji intimni veri v moralno-eti-čne vrednote pripadajo srednjeevropski kulturni tradiciji. Da v današnji tranzicijski družbi obstaja skoraj totalna brezbrižnost do tistih eminentno duhovnih vrednot, ki so karakteristične za zahodno omiko, med katerimi je tudi dostojanstvo, ni potrebno dokazovati. Že površna analiza polstoletne izobraževalne indoktrinacije in njenih efektov na miselnost Slovencev nam da dokaj klavrno sliko v smislu osveščanja o moralno-etičnem obnašanju omenjenih povojnih generacij in to ne samo neizobražene mase, ampak predvsem "elitnih intelektualnih slojev", ki bi morali obvezno spoštovati določena pravila obnašanja srednjeevropske kulturne tradicije, kateri se Slovenci upravičeno prištevamo.
Pa se je zgodilo. Pri Novi reviji je že izšlo 14 zvezkov revije za človekove pravice Digni-tas. Od teh je kar 8 tematskih številk, kjer prevladujejo sodno pravni aspekti družboslovja
nasploh in človekovih pravic z razpravami o vsakovrstnih problemih, da ima bralec na razpolago argumente, ki odgovarjajo njegovemu specifičnemu in tudi vsestranskemu zanimanju. Osebno sem se osredotočil na št. 13-14, ki obravnava in analizira izkrivljeno pod-civilizacijsko raven glavnih slovenskih medijev, ki predstavljajo sramoto v evropski publicistiki. Nedvomno je revija na taki ravni, da bo trd oreh za povprečnega Slovenca, ki ni bil vajen globljega razmišljanja. Pojav je seveda ne samo dobrodošel, ampak tudi ohrabrujoče potreben in, kar je najvažnejše, usmerja miselnost slovenskih intelektualcev k objektivni analitični kritiki, kjer najbolj peša, zaradi podzavestnih zaprek in-doktriniranega izobraževanja. Nekaj se le premika. Že dejstvo, da nekateri izobraženci (upam, da jih je malo) zavračajo tovrstne analize (v duhu dialektičnega materializma), kot "mlatenje prazne slame", potrjuje, da so avtorji na tisti pravi poti, ki je za evropsko (zahodno) miselnost pozitivna in sama po sebi umevna v ustvarjanju pluralnih in širših obzorij pri pojmovanju demokracije ter civiliziranega moralno-etičnega obnašanja.
Koliko bo ta hvalevredna pobuda zalegla oz. uspela v svojem dostojanstvenem poslanstvu, pa bo odvisno od podpore osveščene slovenske javnosti proti učinkovitosti enoumnega oblastniškega zaviranja, ki bo nedvomno nastopilo za utišanje teh in podobnih pobud, z vsemi razpoložljivimi sredstvi, predvsem z nedostojanstvenimi odvisnimi medijskimi linči in finančnim monopolom (kar se je dogajalo med kratkotrajnim Bajukovim poskusom demokratizacije ideološko enoumno stagnirane poosamosvojitve-ne slovenske politike). Akterji polpretekle slovenske nesreče imajo še trdno oblast v svojih rokah. Osveščanje Slovencev je še v povojih in upajmo, da se bo čimprej zadostno razvilo v nacionalno renesanso in se rešilo iz enoumnega močvirja, da bo lahko kos izzivom neizbežnim evroatlantskim povezavam v prid slovenskega naroda.
SLIKARSKA RAZSTAVA V OKVIRU KOGOJEVIH DNEVOV 2002
V	galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči razstavlja svoja dela Štefan Planinc, slikar iz Ljubljane. Bil je docent na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, pozneje pa je postal izredni profesor in leta 1984 redni profesor na isti ustanovi. Zdaj živi in ustvarja v Ljubljani kot svobodni umetnik.
O njem so izdali katalog, ki ga je napisala likovna kritičarka in umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec. Zapisala je, "da je samo redkim dano, da se zapišejo v spomin in vstopajo v krog nesmrtnih. Slikar Stefan Planinc je že več kot štiri desetletja eden izmed njih. Odpiral je prostore svojih
zgodbam, kjer so vsak detajl, vsak element, vsak predmet in figura zgodba zase, ki terjajo subtilen razmislek in smiselno povezovanje in kjer je vsaka barva nosilka svojega sporočila, ki v prepletu potez, nanosov, črt, perspektive, kompozicije razkriva svoj obraz. Razstava olja, tihožitja, črnobele in barvne ilustracije in dela, napravljena v drugih tehnikah". Poudarila je tudi, da dela, razstavljena v Kanalu ob Soči, Stefana Planinca "razkrivajo kot izrednega poznavalca psiholoških stanj".
Razstava slik in drugih del likovnega umetnika Stefana Planinca v galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči bo na ogled do 30. septembra.
raeSmiKg
NOVI GLAS / ŠT. 35 2002
SLOVENIJA
SLOVENSKI ZVONOVI V SPOMIN NA 11. SEPTEMBER
V PRIČAKOVANJU NA VABILO ZA ČLANSTVO V EU
MARJAN DROBEZ
Na prošnjo ameriškega veleposlanika in priporočilo ljubljanskega nadškofa ter slovenskega metropolita dr. Franca Rodeta, so včeraj, 11. septembra, ob prvi obletnici terorističnih napadov v ZDA, v slovenskih cerkvah zazvonili zvonovi. S tem so se spomnili žrtev omenjenih dogodkov, zvonjenje pa je pomenilo tudi opozorilo zoper nasilja vseh vrst in priprošnjo za mir na svetu. Sicer pa so bili v središču zanimanja politike in javnosti v prejšnjih dneh dogodki, ki zadevajo odnose med Slovenijo in Hrvaško, v zvezi s sporom o meji med državama, posebej še o razmejitvi v Piranskem zalivu. Javna občila tudi podrobno poročajo o tem, da se bodo kmalu končala pogajanja o vstopu Slovenije v EU, formalno vabilo za včlanitev pa naj bi Slovenija prejela pred koncem meseca oktobra.
Napetost v odnosih med Slovenijo in Hrvaško se je v zadnjih dneh nekoliko zmanjšala, stanje duhov pa umirilo. Na to so ugodno vplivali zlasti srečanje obeh premierov, dr. Janeza Drnovška in Ivice Račana v Zagrebu, izpustitev slovenskega državljana Joška Jorasa iz zapora v Pulju oz. iz bolnišnice za zapornike v Zagrebu ter sporazumevanje slovenskih in hrvaških ribičev o tem, kako bi organizirali ribolov oz. si razdelili ribolovna območja v Piranskem zalivu. Kljub spremenjenemu vzdušju med pogajalci pa ni mogoče pričakovati, da bodo sporna vprašanja med Slovenijo in Hrvaško kmalu rešena. Državi namreč ostajata nepopustljivi v svojih stališčih. Hrvaška vlada zahteva, naj o sporu glede dr-
žavne meje v Piranskem zalivu odloči mednarodno razsodišče, čemur Slovenija ne nasprotuje, vendar zahteva, naj razsodišče odloča o celotni meji, torej tudi o njenem kopenskem delu. Takšno stališče je utemeljeno, saj je Slovenija pri pogajanjih o meji precej popustila pri svojem delu na kopnem, v pričakovanju, da bo Hrvaška popustljiva pri odločitvi meje v Piranskem zalivu. A zdaj je treba o vsem odločati ozi-roma se sporazumeti po-novno, saj se je hrvaški premier odpovedal sporazumu o
meji, ki sta ga sredi lanskega leta dosegla s predsednikom slovenske vlade, dr. Janezom Drnovškom. Joško Joras, ki so , ga po mnenju slovenske politike zaprli in obsodili zaradi dnevnopolitičnih potreb Hrvaške, je morebiti sporna in ne-previdljiva osebnost, toda s svojim primerom je slovensko politiko zagotovo spodbudil k večji odločnosti. Najbrž ga bo težko pomiriti, saj zatrjuje, da kazni zaradi storjenih prekrškov ne bo plačal, če ga hrvaške oblasti ne bodo pustile pri miru, pa je pripravljen ponovno iti v zapor. Pri tem pa je deležen popolne podpore raznih civil-nodružbenih gibanj in organizacij ter SLS, saj je član in funkcionar te politične stranke. Jošku Jorasu je med gladovno
........
stavko v zaporu izrazila podporo in solidarnost tudi Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci.
Slovenija si prizadeva, da bi sporna vprašanja čimprej rešila tudi zato, ker je potrebno zaradi vključevanja Slovenije v EU. V Bruslju skrbno spremljajo zaplete med državama in poudarjajo, da evropska komisija (vlada) ne bo posredovala, ker je prepričana, da bosta Slovenija in Hrvaška spore lahko sami rešili. Priprave na zaključek pogajanj o vstopu Slovenije v Evropsko unijo se
medtem nemoteno nadaljujejo. Ministrstvo za evropske zadeve je direkciji za širitev pred dnevi izročilo nove podrobnosti in podatke o napredku Slovenije na raznih področjih pravnega reda omenjene integracije, da bi jih lahko vključili v poročilo o napredku držav kandidatk, ki bo objavljeno 16. oktobra. Tedaj bodo objavili tudi seznam kandidatk, s katerimi bo EU letos končala pristopna pogajanja. Slovenija je po izpolnjevanju političnih, gospodarskih in drugih meril na vrhu držav kandidatk, ni pa dovolj uspešna pri prevajanju evropske zakonodaje. Od več kot 80.000 strani uradnega lista EU je v slovenščino doslej prevedenih nekaj manj kot 34.000 strani. Med njimi pa je pravno pre-
gledanih samo 8.788 strani iz omenjenega uradnega lista.
KMETJE ZAHTEVAJO NUJNE UKREPE
V Ljubljani je bil v četrtek, 5. t.m., protestni shod slovenskih kmetov z naslovom "Ni prihodnosti brez kmetijstva." To je bil že drugi shod v zadnjem poldrugem mesecu, pripravila pa sta ga Kmetijsko-gozdarska zbornica in Zadružna zveza Slovenije. Kmetje in kmetijski delavci, vseh je bilo okrog 6.000, so zahtevali od vlade, da sprejme ukrepe in zagotovi večja sredstva za obstanek, utrditev in razvoj kmetijstva v težjih razmerah, ki bodo nastale po sprejemu Slovenije v EU. Protestniki so opozarjali, da pogoji za kmetovanje za kmete po vstopu v povezavo ne bi smeli biti slabši kot pred vstopom, pri tem pa bi morali biti enakopravni s kmeti iz držav, ki so že članice Evropske unije. Država naj bi z neposrednimi plačili posameznim kmetom pokrivala razliko med stroški kmetijstva in nižjimi cenami pridelkov, ki jih bodo iz držav članic EU pošiljali na slovensko tržišče. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, predsednik parlamenta Borut Pahor ter minister za kmetijstvo, prehrano in goza-darstvo, Franci But, so v razgovoru s predstavniki slovenskih kmetov poudarjali, da slovenska oblast kmetijstvu namenja veliko skrb in zmeraj večja sredstva, toda kaže, da jih niso dovolj prepričali. Kmetje so zaskrbljeni zaradi možnih posledic vstopa Slovenije v EU. Kmetijstvo že zdaj ni dovolj konkurenčno, saj v Sloveniji povprečno vsak dan propade osem kmetij.
V	OBČINSKI STAVBI NOVE GORICE
LEPA RAZSTAVA O SLOVITEM BOROJEVIČU
V	avli zgradbe mestne občine v Novi Gorici je na ogled razstava z naslovom Svetozar Rorojevič - zamolčani feldmar-šal. Gre za znamenitega vojskovodjo iz prve svetovne vojne, ki je bil poveljnik avstro-ogrske armade na Soški fronti, ki je potekala po vsej Primorski in tudi na območjih, ki so sedaj pod Italijo. Razstavo fotografij, listin in drugih dokumentov je pripravil Miroslav Simčič, novinar, publicist ter avtor raznih knjig o prvi svetovni vojni, soški fronti ter o Svetozarju Borojeviču.
Ob slovesnem odprtju razstave je Miroslav Simčič Svetozarja Borojeviča in njegovo vlogo obravnaval v širšem političnem, časovnem in zgodovinskem okviru. Opozoril je, da Slovenci o feldmaršalu vemo sorazmerno malo. "Glavni razlog za to je iskati v zanemarjanju preučevanja zgodovine prve svetovne vojne, v uradnem zgodovinopisju v času Karadžorževičeve in Titove Jugoslavije. Za Slovence je po-
memben zlasti zaradi uspešne obrambe reke Soče. V maju leta 1915 sta obstajali dve zamisli (koncepta) obrambe av-stro-ogrske vojske pred Italijani. Po prvem naj bi se z njihovimi enotami spopadli šele na območju med Zagrebom in Madžarsko ter v celovški kotlini. To bi pomenilo vojno uničenje vseh slovenskih dežel in zahodne Hrvaške, saj naj bi se "zaščitne" enote avstroogrske armade nenehno spopadale z Italijani in jih slabile. Vsi Slovenci bi v tem primeru bili bolj ali manj prisiljeni v izgnanstvo. Druga različica je predvidevala obrambo na Soči, za njo se je kot tajni cesarski svetnik, zavzel tudi Borojevič. Upoštevaje izkušnje, ki jih je imel s Karpatov, je zatrdil, da se je tudi z manjšimi enotami mogoče v gorah zaperstaviti močnejšemu sovražniku. Prepričal je generalštab avstro-ogrske armade, ki je odločitev o omenjenem konceptu obrambe na Soči sprejel v noči med 18. in
19.	majem 1915, nekaj dni
pred začetkom vojne med Italijo in Avstro-Ogrsko".
Borojeviču so zaradi že pridobljenega slovesa uspešnega vojskovodje zaupali poveljstvo 5. armade, ki je sprejela spopad z italijanskimi četami. V dvanajstih bitkah ob Soči je feld-maršal uspel preprečiti prodor italijanskih sil proti Trstu in Ljubljani. V zgodovini slovenskega naroda je bila to mogoče ena od najbolj usodnih odločitev za njegov obstoj. Borojevičeve enote so uspešno zavrnile vse poizkuse prodora in tako zagotovile, da sta slovenski in hrvaški etnični prostor ostala bolj ali manj neokrnjena.
Na razstavi v Novi Gorici so razstavljeni vojaški zemljevidi, reprodukcije raznih zemljevidov iz kartoteke Borojevičeve armadne skupine, pa drugi dokumenti, ki so sploh prvič predstavljeni javnosti. V Sloveniji je to gradivo ostalo po naključju. Mnogo dokumentov so ob koncu vojne uničili v Kranju, ko so lačne množice izropale Borojevičev vlak in mu
odvzele tudi osebne predmete. Kar je ostalo, je shranil duhovnik in krajinski dekan Anton Kobler, ki je ugotovil, da gre za dokumente neprecenljive vrednosti in za unikatne listine o vojni med Italijo in Av-stro-ogrsko.
Razstava v Novi Gorici bo odprta od 20. septembra. Njen avtor, časnikar, publicist in pisec mnogih knjig in drugih del o prvi svetovni vojni pri Slovencih in o sošli fronti, Miroslav Simčič, je v pogovoru z dopisnikom Novega glasa povedal, da je ustanovitelj in predsednik društva PAX, ki se ukvarja z razvojem intelektualnega in zgodovinskega turizma. Dejal je, "da tukaj ne gre za poceni komercializacije, temveč za poizkus, da se čimveč ljudi, predvsem mladih, seznani s prvo svetovno vojno in soško fronto, brez mitov, nacionalizma in potvarjanj, kar vse je prisotno v uradnih zgodovinah na obeh straneh slovensko-italijanske meje. Društvo PAX išče tudi stike s podobnimi organizacijami in ustanovami v italijanskih obmejnih krajih, saj je to predpogoj, da bo lahko kandidiralo tudi za sredstva iz Evropske unije".
——-...... M.
NOVA GORICA / VOLITVE BODO
10.	NOVEMBRA
MORDA SEST KANDIDATOV ZA NOVEGA ŽUPANA
Kaže, da bo Mestna občina Nova Gorica med tistimi lokalnimi območji v Sloveniji, kjer bo največ kandidatov za novega župana. Volili jih bodo, tako kot novega predsednika države, na volitvah v nedeljo, 10. novembra. Skoraj zagotovo bo ponovno kandidiral, že tretjič zapored, Črtomir Špacapan, in sicer na listi LDS (Liberalne demokracije Slovenije). V teh dneh govori skoraj na vseh proslavah, srečanjih, ob otvoritvi razstav, novih objektov oziroma ob zaključku raznih javnih del, ki jih prirejajo v počastitev občinskega praznika, 9. septembra.
To je sicer njegova pravica in v nekaterh primerih morda celo dolžnost kot župana, vendar imajo omenjeni nastopi zagotovo tudi predvolilni značaj in učinek.
Prva je svojega kandidata za novega župana uradno predstavila Združena lista socialnih demokratov. To bo Mirko Brulc, ravnatelj osnovne šole Milojke Štrukelj v Novi Gorici in vodja skupine svetnikov ZLSD v sedanjem mestnem svetu mestne občine. Svoj volilni program je časnikarjem in s tem javnosti predstavil v torek, 10. t.m.
— M.
KRAJEVNI PRAZNIK
V SOLKANU SLOVESNO
V Solkanu so se v soboto, 7. t.m., začele slovesnosti in razne prireditve v počastitev krajevnega praznika. Ta spominja na 9. septembra, ko se je že en dan po kapitulaciji Italije v Solkan kot tudi drugod na Goriškem oz. na Primorskem začela osvobodilna vojna zoper okupatorje. Po otvoritvi razstave z naslovom Predstavitev likovnih, rezbarskih in ročnih del Solkank, je na prostem pred cerkvijo potekal slavnostni del prireditve. O razvoju Solkana in njegovih težavah je govoril predsednik krajevne skupnosti Tomaž Vuga, nato pa so najbolj prizadevnim krajanom podelili tradicionalna priznanja. V kulturno-
PREJELI SMO
UMIRIMO STRASTI
V	PIRANSKEM ZALIVU
Podpisniki z zaskrbljenostjo opazujemo stopnjevanje napetosti v Piranskem zalivu. Zaprepadeni smo tudi nad ostrimi sankcijami hrvaških oblasti zoper neznatne prekrške slovenskega državljana Jožka Jorasa, ki spominjajo na ukrepe zoper politične zapornike. In to v okoliščinah, ko iste oblasti dobrohotno tolerirajo nedopustne grožnje in napade na Jorasovo varnost, družino in premoženje. Zato pozivamo slovenske oblasti, da z vsemi razpoložljivimi diplomatskimi in pravnimi sredstvi zaščitijo Jorasa, njegovo družino in njegovo premoženje.
Hkrati ugotavljamo, da je narava spora v Piranskem zalivu tako zapletena in težavna, da
v	tem trenutku ni mogoča nobena kompromisna rešitev, ki bi zadovoljila obe strani. Zavedamo se namreč, da se Slovenija ne more odpovedati pravicam, ki jih je uživala že v prejšnji državi, in ji tako gredo po sukcesiji, to je prostem dostopu na odprto morje in upravljanju Piranskega zaliva. Kot se tudi zavedamo, da ji Hrvaška v tem
13
ČETRTEK,
12. SEPTEMBR 2002
družabnem programu je sodeloval tudi Goriški pihalni orkester s solisti. Slovesnosti v počastitev krajevnega praznika v
Solkanu se bodo zaključile v nedeljo, 22. septembra, in sicer s koncertom sakralne glasbe v baziliki na Sveti Gori. Začel se bo ob 18.30, koncert pa bosta izvajala tenorist Janez Lotrič in organist Tone Potočnik. ------------M.
trenutku tega iz različnih razlogov ni v stanju potrditi. Zato predlagamo, da se državi na podlagi dosedanjih pozitivnih izkušenj in sklenjenih veljavnih sporazumov dogovorita za tistih nekaj najnujnejših ukrepov, ki bodo omogočali normalno sobivanje ob Piranskem zalivu in njegovo sporazumno gospodarsko izkoriščanje. Dokončna rešitev problema pa naj se, kot nekoč v primeru meje na Škofijah, preloži na boljše čase.
Prepričani smo, da bo jutri
v	skupnem evropskem domu problem zgubil svojo ostrino. Meddržavni spori in nacionalistične strasti, ki jih je povzroči-
lo	razkosanje stare države in ki zastrupljajo meddržavne odnose, se bodo namreč postopoma rešili oz. umirili. Dotlej pa pozivamo vse, v ta spor vpletene dejavnike, da se vzdržijo vsakršnih izzivanj, izsiljevanj in stopnjevanja incidentov. Kajti ob epohalnih premikih, ki smo jim priča, in še posebej tistih, ki jih sprožajo evropski integracijski procesi, izpadamo z našimi nerešenimi med sosedskimi spori malenkostni, prepirljivi in nezreli.
ZA MNENJSKO GIBANJE ZA SLOVENSKO ISTRO, MILAN GREGORIČ,
KARLO KOCJANČIČ IN LUCIJAN PELICON
14
ITALIJANSKO PRAVO
ZAKONSKA
ENAKOPRAVNOST
VERSTEV
ŽIVLJENJSKA RAVEN SE SLABŠA
GROZLJIVE PODRAŽITVE!
ČETRTEK, j 2. SEPTEMBRA 2002
DAMJAN HLEDE
Razvojna težnja italijanskega prava v zadnjih desetletjih kaže postopno brisanje iz zakonikov vseh privilegijev katoliške vere, ki so ostali zapisani še iz časa izpred obstoječe italijanske ustave. Gre za nek postopek desakralizacije ali -bolje - sekularizacije prava, ki pa ni predmet zakonodajnega normativnega delovanja, pač pa razsodb ustavnega sodišča. Zaradi simboličnega naboja dejanja kot takega lahko imamo za najbolj znan primer tega razvoja institut prisege (gl. npr. člena 238 in 251 civilnega postop-nika ter člen 497 kazenskega postopnika), iz obrazca katerega je bilo postopno z različni-
mi razsodbami ustavnega sodišča izključeno vsakršno sklicevanje na Boga in na religijo.
Podoben razvoj je videti tudi v kazenskem pravu, in sicer predvsem v členih, ki obsojajo "kazniva dejanja proti državni religiji in dovoljenim veroizpovedim". Takšen je namreč še zmeraj naslov poglavja kazenskega zakonika, ki ga sestavljajo členi od 402 do 406. Govor je še o "državni religiji" in
o	"dovoljenih veroizpovedih", kar po verski svobodi, ki jo je uvedla obstoječa ustava, ne velja več, zaradi česar je pod nazivom "dovoljene veroizpovedi" treba sedaj brati "veroizpovedi, različne od katoliške".
Ravno člen 405 je bil pred kratkim predmet nove razsodbe ustavnega sodišča, ki seje iz-
reklo za njegovo protiustavnost. Postopek na ustavnem sodišču je sprožilo kasacijsko sodišče. Slednje je predložilo zadevo o protiustavnosti omenjenega člena, ki predvideva kaznivo dejanje motenja verskih obredov katoliške vere, ker določa hujšo kazen, kot jo predvideva naslednji člen št. 406 za primer motenja verskih obredov drugih veroizpovedi. To pa naj bi bilo po mnenju kasacijske-ga sodišča v nasprotju s tretjim členom italijanske ustave, ki govori o enakosti vseh državljanov pred zakonom ne glede na verske in druge razlike ter v nasprotju z osmim členom ustave, po katerem so pred zakonom vse veroizpovedi enako svobodne.
Podoben postopek o protiustavnosti se je zaključil že leta 1997, ko je ustavno sodišče z razsodbo št. 329/97 razglasilo protiustavnost 1. odstavka člena 404 kazenskega zakonika, ki predvideva kaznivo dejanje "žalitev državne religije preko zasramovanja stvari", ki so predmet verskih obredov, ravno zato, ker je določal višjo kazen, kot jo je člen 406 predvideval za isto kaznivo dejanje, če je bilo storjeno proti veroizpovedim, ki so različne od katoliške. Kasneje, leta 2002, je ustavno sodišče z razsodbo št. 508/00 razglasilo protiustavnost člena 402, ki je sankcioniral "zasramovanje državne vere".
Pričakovati je torej bilo, da bo ustavno sodišče tudi tokrat potrdilo svojo interpretacijo in tako je tudi bilo. "Temeljno načelo laičnosti države (...) pomeni ekvidistanco in nepristranskost z ozirom na vse veroizpovedi", piše v razsodbi ustavnega sodišča. Pričakovati je sedaj, da bo prej ali slej ista usoda doletela še člen 403 kazenskega zakonika, ki predvideva kaznivo dejanje "žaljenja katoliške veroizpovedi preko zasramovanja ljudi", ki jo izpovedujejo in za katerega še zmeraj velja isto razlikovanje v sankcijah z ozirom na druge veroizpovedi, ki je bilo sedaj razglašeno kot protiustavno glede na člen 405.
MARA PETAROS
SADJE IN ZELENJAVA
V juliju in v avgustu so se prodajne cene sadja in zelenjave močno povečale. V primerja-
vi	s prejšnjim letom so prodajne cene teh proizvodov narasle za 10 do 15%, če primerjamo prodajno ceno proizvajalca; če primerjamo prodajno ceno drobnoprodajne trgovine, pa ugotovimo, da so se prodajne cene teh proizvodov povečale za več kot 40%. Že spomladi, ko so se nenadoma podražile številne povrtnine, tedaj baje zaradi mraza in suše, je italijanski minister za kmetijske dejavnosti ustanovil poseben organ, ki nadzoruje cene kmetijskih proizvodov. Ta organ ima nalogo, da stalno nadzoruje spreminjanje drobnoprodajnih cen. Pri opazovanju cen pa so ugotovili, da se prirastek poveča glede na dolžino distribucijskega kanala. Cim daljša je pot od proizvajalca do potrošnika, tem večji bo povišek v ceni. Če sadje ali zelenjavo kupimo pri proizvajalcu, bomo plačali samo od 10 do 15% več kot lani, pri grosistu je cena v primerja-
vi	z lanskim letom samo za 12 do 27% višja, v drobnoprodaj-ni trgovini pa so cene od 30 do 40% višje kot lansko leto.
V zadnjih mesecih so se močno podražile vse povrtnine in skoraj vse vrste sadja ne glede na način proizvodnje ali na kraj proizvodnje. Najbolj so se podražile najrazličnejše solate, ki so se v drobnoprodajnih trgovinah v povprečju podražile za več kot 50% glede na lansko leto. Ta povišek cen pa je bil v celoti opravičljiv, saj so se v tem primeru proizvodni stroški zaradi neugodnih vremenskih pogojev močno povečali. Nikakor pa ne moremo opravičiti poviška paprike in jajčevcev, ki so se podražili za več kot 30%, saj so se njihovi proizvodni stroški celo zmanjšali, in sicer v povprečju za več kot 5%.
Podražitve gre pripisati predvsem zelo neugodnim vremenskim pogojem, ki so letos močno vplivali na letni proizvod in povečali proizvodne stroške v kmetijskem sektorju. Žal pa moramo tudi v tem primeru zabeležiti, da so poviški večkrat neopravičljivi in da v glavnem odvisni od dolžine in neučinko-
vitosti distribucijskega kanala. Zaradi tega nameravajo pri ministrstvu za kmetijske dejavnosti spodbujati razne oblike združevanja kmetov, ki bi omogočala bolj organiziran in posledično bolj učinkovit vstop na tržišče. Pri tem bi imeli precejšnje koristi proizvajalci sami, ki bi lahko svoje proizvode prodaja-
li	po nekoliko višjih cenah, in seveda potrošniki, ki bi blago plačevali po nekoliko nižjih cenah. Pri raznih projektih za vzdrževanje kmetov pa bi lahko
izkoristili tudi prispevke, ki jih v ta namen podeljuje Evropska skupnost. Če k slabi organiziranosti distribucije dodamo še razne vremenske ujme, so poviški cen skoraj neizogibni.
Nedvomno pa bi bili potrošniki veliko bolj zadovoljni, če bi poznali dejanski vzrok naraščanja cen. Nekateri proizvajalci menijo, da bi bilo dovolj že obvestilo potrošnikom, koliko so dejansko znašali proizvodni stroški neke dobrine. Na tak način bi potrošnik že vnaprej vedel, da je visoka prodajna cena opravičjiva. Poleg tega pa predlagajo predstavniki neposrednih obdelovalcev, da bi vsak proizvod opremili tudi s posebno nalepko, ki bi prikazovala izvor dobrine in njeno kakovost. Zelo pomembno pa je tudi nadzorovanje cen, saj se marsikateri prodajalec rad odloči za višje cene samo zato, da bi pri tem imel višje dobičke. Pri nadzorovanju cen pa bi morali sodelovati ministrstvo za kmetijske dejavnosti, krajevne trgovinske zbornice, združenja neposrednih obdelovalcev in združenja potrošnikov.
RC AUTO
V	začetku septembra je marsikaterega šoferja pretresla novica, da se bo ponovno podražila zavarovalna premija za obvezno zavarovanje avtomobila. Po zakonu morajo vsi lastniki avtomobilov in drugih prevoznih sredstev zavarovati svoje avtomobile proti civilni odgovornosti. To zavarovanje ima neko socialno funkcijo, saj krije morebitno škodo, ki jo avtomobilist povzroči s svojim prevoznim sredstvom. Zavarovalne pogodbe so med seboj zelo različne in nudijo šoferjem zelo različne storitve. Glede na storitev, ki jo zavarovalec nudi v primeru nesreče, pa moramo plačevati različne premije. Višino premije določijo na podlagi različnih spremenljivk:
-	starost pogodbenika: zavarovalnice ocenjujejo, da je zelo mlad šofer še neizkušen in zato je verjetnost, da bo povzročil nesrečo, večja kot v primeru nekoliko starejšega voznika. Poleg tega upoštevajo zavarovalnice tudi dejstvo, da številni mladi vozijo tudi ponoči, ko se vračajo z raznoraznih zabav, in tedaj je verjetnost nesreč večja;
- kraj bivanja: v nekaterih krajih je verjetnost, da se zgodi avtomobilska nesreča, precej večja kot v drugih. Zavarovalci so na podlagi večletnih statističnih opazovanj ugotovili, da je v Italiji največja verjetnost, da se ti pripeti avtomobilska nesreča v Neaplju, medtem ko je Gorica med kraji, kjer je verjetnost nesreče relativno majhna;
- spol pogodbenika: na podlagi statističnih opazovanj so zavarovalnice ugotovile, da je verjetnost, da se zgodi nesreča ženski, precej manjša kot v primeru moškega. Zato imajo ženske pri sklepanju zavarovalnih pogodb nekoliko nižje premije kot moški;
- število povzročenih nesreč v prejšnjih letih: šoferji, ki so v
prejšnjih letih povzročili kako nesrečo, so za zavarovalnico rizični elementi in morajo zaradi tega plačevati večje premije.
Na podlagi teh in še drugih spremenljivk določijo stopnjo tveganja oz. verjetnost, da bo kdo v naslednjem letu povzročil nesrečo, ki bo zavarovalnici prinesla določen izdatek. Višja je stopnja tveganja, tem večja bo zavarovalna premija.
V	zadnjih tednih pa so zavarovalnice napovedale precejšnje povišanje zavarovalnih premij, saj so se izdatki, ki so z le-temi povezani, izredno povečali. K temu so pripomogli tudi nepošteni avtomobilisti, ki pri mi-minalnih nesrečah zahtevajo od zavarovalnic izredno visoke odškodnine. Samo v letu 2001 so se izdatki zavarovalnic povečali za 23,74%, kar je precej več, kot so se v povprečju povečale zavarovalne premije. Čeprav so premije v zadnjih letih močno narastle, so se izgube zavarovalnic za ta del dejavnosti v zadnjih letih močno povečale. Ocenjujejo, da so v letu 2001 izgube zavarovalnic, povezane z obveznim zavarovanjem avtomobilov, znašale približno 416 milijard evrov.
Da bi nekoliko zmanjšali izdatke za odškodnine, so se zavarovalnice odločile, da bodo v naslednjih letih same organizirale popravilo avotmobilov in drugih prevoznih sredstev. Na tak način bi imele zavarovalnice neposreden nadzor nad izdatki za popravila in bi verjetno precej zmanjšale svoje stroške. Proti tem inovacijam pa so takoj nastopili na eni strani avtoličarji, saj bi se njihov obseg dela drasti-
I	čno zmanjšal, po drugi strani pa tudi nekateri avtomobilisti, saj menijo, da kvaliteta popravila ne bi odgovarjala prejšnjim standardom. Ravno tako se zavarovalnice zavzemajo za večje sodelovanje s silami javnega reda. Če bi bila kontrola na cestah večja, bi postali tudi šoferji bolj disciplinirani, pri vožnji bi upoštevali predpisane hitrostne omejitve, verjetno bi "celo" pripeli varnostne pasove. Na tak način bi se število nesreč in njihovih posledic precej zmanjšalo, kar bi ugodno vplivalo na izdatke zavarovalnic. Pri manjših izdatkih pa bi se tudi zavarovalne premije precej znižale.
NAVODILA KMEČKE ZVEZE
NAPOČIL JE ČAS TRGATVE
MARIO GREGORIČ
Svetovalna služba Kmečke zveze je tudi v prvih dneh septembra opravila veliko število meritev sladkorja in kisline na belih sortah tako v Bregu kot na Krasu. Rezultati potrjujejo, kar smo že napovedali na osnovi analiz, opravljenih ob koncu avgusta. Sladkorna stopnja je nadpovprečno visoka, vzporedno s tem so tudi vrednosti kislin zelo dobre, kar pomeni, da sta ta dva parametra pravilno usklajena. Te podatke dopolnjujejo in potrjujejo tudi rezultati meritev strokovne službe, ki jo je vzpostavila pokrajinska uprava in ki jo izvaja za
to poverjena družba 3A. Paleta podatkov je torej zelo široka in omogoča dober pregled nad stanjem zrelostne stopnje predvsem belega grozdja.
Na osnovi teh analiz je možno trditi, da je kakovost pridelka dobra ter da bo v Bregu dosegla že v prihodnjih dneh, to se pravi od 10.-15. septembra, že optimalno stopnjo zrelosti, v odvisnosti seveda tudi od specifične lege vinograda in sorte grozdja. Kakih deset dni pozneje se bo trgatev belih sort preselila na Kras. Poudarili smo že, da so bile dosedanje meritve opravljene skoraj izključno na belih sortah, ker je znano, da rdeče sorte do-
zorijo 10-15 dni kasneje. Vsled tega bo svetovalna služba šele v prihodnjem tednu začela s sistematično meritvijo teh sort. O tem bomo seveda poročali v prihodnjih člankih. Vinogradnike vabimo, naj ne odlašajo s trgatvijo, če je grozdje zrelo. Če ga namreč pustijo na trti, ne bo ničesar pridobilo na kakovosti, nasprotno se lahko kakovost poslabša zaradi padca kislin. Pa še nekaj osnovnih navodil o trgatvi in o posegih v kleti. Trgatev naj se začne v zgodnjih jutranjih urah, da ne pride grozdna masa v predelavo z visoko temperaturo. V takem primeru jo je namreč težje nadzorovati. Pred trga-
tvijo pa je treba seveda poskrbeti, da bo klet higiensko neoporečna. Le na ta način lahko preprečimo prisotnost in razvoj škodljivih mikroorganizmov. Kar zadeva posege v kleti tako v grozdje kot v mošt, bi se omejili le na osnovne. Odvisni so od zdravstvenega stanja grozdja, strojne opreme, s katero razpolaga kletar ter od tržne usmerjenosti kleti, ki se lahko odloči za visoko kakovostno vino, namenjeno stekleničenju, ali manj zahtevnemu namiznemu vinu. Za specifične probleme vabimo proizvajalce, naj se obrnejo do strokovne svetovalne službe. V nadaljevanju navajamo zato le nekaj okvirnih navodil, ki pa jih lahko koristijo v večji ali manjši meri vsi vinogradniki in vinarji:
a) uporaba metabisolfita: to sredstvo dodamo ob drozga-nju ali pecljanju v količini 8-10 gramov na stot grozdja ali v večjem odmerku, če je grozdje načela gniloba;
b) če razpolagamo le s tradicionalno stiskalnico (prešo), bomo grozdju dodali encime (3-4gr/stot grozdja), ki razkrojijo celična membrano v 2-4 urah, kar omogoči hitro stiskanje drozge. Kdor razpolaga s sodobnimi stiskalnicami (hidravličnimi ali pnevmatičnimi), lahko stiska drozgo brez tega dodatka;
c) dodamo selekcionirane kvasovke (20-25 g/hl) in hrano za kvasovke (20-30 g/hl) in s tem omogočimo boljši potek vrenja ter preprečimo, da se zaradi pomanjkanja hranil ustavi
vrenje predčasno, s posledično prisotnostjo nepovretega sladkorja v moštu in vinu;
d)	urejamo temperaturo fermentacije, ki ne sme preseči 20°C (bolje, če ne preseže 18°C).
Kar zadeva čiščenje mošta, ga lahko dosežemo s hlajenjem v začetni fazi njegove obdelave ali s čistili. Danes so na razpolago tudi encimi, ki to uspešno opravijo. Izbira je odvisna predvsem od razpoložljive tehnologije. Napisali smo že in to še enkrat poudarjamo, da so zgoraj navedeni strokovni napotki le okvirni. Prepričani pa smo, da jih bo večina naših vinogradnikov lahko uspešno koristila in jih po potrebi dopolnila z nasveti strokovnjakov.
NOVI GLAS / ST. 35 2002
APOKALIPSA ITALIJANSKEGA NOGOMETA
NA POMOČ, NOGOMET UMIRA! (5)
ANDREJ ČERNIČ
Ljubitelji italijanskega nogometa so si prejšnji teden po daljšem času lahko oddahnili.
Nogometno prvenstvo bo v nedeljo končno štartalo, še več, prišlo je do vseh potrebnih sporazumov, da se bo vsakoletni največji športno-ekonomski dogodek prenašal neposredno in posredno na "zasenčenih" postajah Stream in TelepiE ter na državni radioteleviziji. Medtem ko je konec avgusta zaznamovala umetna oživitev do tedaj mrtve kupoprodajne borze s prestopi Ronalda, Neste, Cre-spa in Di Vaia, je septembrski mesec uvedla "skupna poteza" zveze profesionalnih klubov in predstavnikov televizijskih hiš * najprej RAI, nato še Stream in Telepiu'), ki so, bolj zaradi nujnosti kompromisa kot zaradi iskanja skupnega jezika, prerezali Gordijski vozel pravic prenosa nogometnih tekem. Nobena od treh strani (Lega cal-c/o, RAI, zasenčeni postaji) ni v celoti sprejela stališč in pogojev ostalih dveh, dobili pa smo ponoven dokaz soodvisnosti vpletenih v spor. Nogomet brez televizije ne more preživeti, televizija brez nogometa pa bi si nakopala takšne izgube, da se mu ne more odpovedati.
OD SOLKANA DO PODGORE
SIMONA VENTURA IN GIAMPIERO GALEAZZI ŠE NAPREJ GLAVNA NEDELJSKA ZVEZDNIKA
Prvi korak, kije italijanski javnosti jasno nakazal skorajšnjo rešitev spora, je bil storjen v sredo, 4. septembra. Predsednik zveze klubov Galliani in generalni direktor RAI-a Sacca' sta po večmesečnih sporih končno našla kompromis. Damoklejev meč nesporazumov med nogometom in državno televizijo je že nekaj mesecev visel nad glavama omenjenih glavnih junakov. V zadnjih tednih pa seje nevarnost "obglavljenja" slednjih v primeru trmastega vztra-
janja pri svojih stališčih zelo povečala. Ponovna zakasnitev nogometnega prvenstva bi povzročila neverjetno finančno škodo v blagajnah nogometnih društev in RAI-a.
Galliani in Sacca' sta podpisala triletno pogodbo, ki bo blagajno zveze obogatila za 186 milijonov evrov. Galeazzijev 90= minuto bo RAI stal 139,5 milijonov evrov, pravice za prenos italijanskega pokala pa ostalih
46.5 milijonov evrov. Poleg tega bo morala državna televizija odšteti Gallianiju še dodatnih
6.5 milijonov evrov v primeru, da bo oddaja 90° minuto presegla 33% delež gledanosti, in
6,5 milijonov evrov, če bo prenosom tekem italijanskega pokala sledilo več kot 22% gle-dalcev.V pogodbi pa sije nekaj "posebnih" pravic pridržal tudi Sacca'. Državna televizija bo imela monopolno pravico nad intervjuji ob robu igrišča in v slačilnicah. Zveza klubov mora nadalje primerno poskrbeti zato, da bi druge televizijske hiše ne posegle na področja, ki jih bo odslej monopolno krila RAL Pogajalci javne radiotelevizije so si izbojevali še ekskluzivno pravico nad poročanjem o nogometu v nedeljah med 13.30 in 22.30. Pogodba predvideva končno tudi vsaj šest tekem v nedeljo v popoldanskih urah.
Medtem ko so bili predstavniki RAI-a s pogodbo dokaj zadovoljni, saj so po nižji ceni v bistvu ohranili vse dosedanje pravice, so se predsedniki nekaterih (predvsem manjših) klubov podpisani pogodbi močno upirali, češ da je pisana na kožo velikim klubom. Zavzemali so se za večjo členjenost urnikov tekem, ker bi tako lahko iztržili več iz pogodb s postajama Stream in Telepiu'.
Povprečni italijanski nogometni privrženec je sedaj res lahko brez skrbi: popolnoma je poskrbljeno za njegove nedeljske popoldneve, obredno predane nogometu. Simona Ventura (oddaja Quellicheilcalcio...) in Giampiero Galeazzi (oddaja 90“ minuto) bosta še naprej glavna nedeljska zvezdnika. —— DALJE
POLOM AMERIŠKE POKLICNE KOŠARKE
Nepremagljivi zvezdniki lige NBA, ki so zastopali barve ameriške reprezentance na svetovnem prvenstvu v Indianapolisu, so po 58 zaporednih zmagah v 10 letih nastopanja potegnili krajši konec. Letošnje sanjsko moštvo (Dream team) je za vse Američane naenkrat postalo moštvo nočnih mor. Prebivalci ZDA so svojo košarkarsko reprezentanco imeli za nepremagljiv fenomen, ki je v svetu športa edinstven. Trije zaporedni porazi ameriških košarkarjev na domačih tleh so to prepričanje močno skrhali.
Dream team niso sestavljali najboljši košarkarji onkraj velike luže. V ekipi, ki se je predstavila v Indianapolisu (kjer se je SP odvijal), sta bila le dva superzvezdnika: Paul Pierce, krilo Bostona, in Micheal Fin-ley, branilec-strelec Dallasa. Odsotni so bili vsi najkvalitetnejši košarkarji: center Shaquil-le O' Neal in branilec Kobe Bryant ( oba Los Angeles La-kers), krila Tracy Mc Grady (Orlando), Tim Duncan (San Antonio) in Kevin Garnett (Minnesota), ter branilci Jason Kidd
MOŠTVO NOČNIH MOR
(Nevv Jersey), Allen Iverson (Philadephia) in Stephon Mar-bury (Phoenix). Kljub temu pa odsotnosti ne morejo biti opravičilo za neverjeten polom košarkarskih velemojstrov. Ekipo so vseeno sestavljali zelo kakovostni igralci. Poleg že omenjenih Finleya in Pierca so v Dream team med drugimi bili izbrani Ben VVallace (Detroit), ki je bil v lanski sezoni najboljši skakalec v ligi NBA, Elton Brand (Los Angeles Clippers), ki je na posebni lestvici skakalcev zasedel peto mesto ter Andre Miller (Cleveland), najuspešnejši podajalec lanske sezone. Posebej je treba omeniti tudi branilca Indiane Reg-gieja Millerja, enega izmed najbolj izkušenih košarkarjev lige NBA.
Kaj je torej botrovalo porazni igri, ki so jo Američani prikazali na domačih tleh? Svetovnega prvenstva niso vzeli re-
sno. Nastopali so, kot bi bilo že vnaprej določeno, da so lahko zmagovalci samo oni. Priprave so začeli le dobrih štirinajst dni pred začetkom SP-ja, med samim tekmovanjem niso bili disciplinirani (velikokrat so ponočevali, rednih treningov niso imeli). Posledice vsega tega so bile še kako očitne na parketu. ZDA so zasedle sramotno šesto mesto.
Nepričakovanega padca največje košarkarske velesile se je okoristila Jugoslavija (oz. republika Srbija in Črna Gora), ki je bila z ZDA glavni favorit za naslov. Po izredno slabem začetku in porazu s Puertori-com v predtekmovalnem delu, so se Srbi pobrali na noge in odločno odigrali vse naslednje tekme. Preživeli so sicer kar nekaj težkih trenutkov. Četrtino finala proti ZDA so zmagali predvsem po zaslugi Bodiro-ge, ki je skoraj sam nadokna-
dil ves zaostanek, Guroviča, ki je v zadnji četrtini trikrat zadel izza črte za tri točke, in Jariča, ki je zadel štiri odločilne proste mete. V polfinalni tekmi proti Novi Zelandiji so v drugi četrtini zaostajali že za 13 točk, v drugem polčasu pa so prevzeli pobudo v svoje roke in zaostanek nadoknadili. V finalni tekmi so se pomerili z Argentino, največjim presenečenjem letošnjega SP-ja. Ginobili in soigralci so prikazali najbolj kakovostno igro, sami so prvi premagali Američane, v finalu pa so se z bolj izkušenimi Jugoslovani borili do zadnjega ter tako izsilili podaljšek. Srbi so bili na koncu boljši: k temu so pripomogle tudi nekatere dvomljive sodniške odločitve.
Če potegnemo črto pod svetovnim prvenstvom v Indianapolisu gre vsekakor najprej (pred zmagoslavjem ZRJ ali čudovito argentinsko igro) izpostaviti, da ameriška košarka ni več tako nedosegljiva. Razdaljo med NBA ligo in "našo" košarko ni treba več meriti v svetlobnih letih.
  AČ
VELIK USPEH ČEZMEJNE REGATE
a® -
FOTO BUMBACA
Že po vrvežu na startu v Solkanu je bilo zaslutiti, da bo po udeležbi letošnji spust med najbolj uspešnimi. Temu je nedvomno botrovalo lepo in toplo vreme, ki je eden od predpogojev za udeležbo na Soških regatah. Končni seznam vpisanih je pokazal številko 227, ki je le za tri enote nižji od rekordne udeležbe iz leta 2000. Čezmejnih športno-re-kreacijskih prireditev poznamo veliko, vendar si upamo trditi, da spričo svoje neobičajnosti, sodijo rečni spusti med najbolj priljubljene, pa čeprav še zdaleč ne dosežejo udeležb kakega pohoda ali kolesarjenja.
Poseben pečat letošnjemu kajakaškemu spustu je dajala prisotnost številnih občinskih svetov. Poleg predstavništev goriške in noogoriške občine, ki sta pokraviteljici čezmejne pobude, so se 17. regate udeležili še predstavniki občinskih svetov iz Ljubljane, Maribora, Novega mesta in Celja. Na gumenjakih so letos našli mesto tudi predstavniki rajonskih svetov iz Pevme, Oslavja in Štmavra ter Podgore. Na raftu goriške občine smo oblečene v prave rafterje-pustolovce prepoznali odbornika za šport Ottavia Romana, odbornika za čezmejno sodelovanje Damijana Terpina, svetovalko Maro Černič, pokrajinskega odbornika za čezmejne stike Marka Marinčiča, in druge. Na štartu pri čolnarni KK Soške elekrarne so udeležencem zaželeli srečno pot podžupan Nove Gorice Viljem De Brea, odbornik za šport pri goriški občini Ottavio Romano in pa predstavniki prirediteljev, KK Šileč Gorica, KK Soške elektrarne in ZSŠDI.
Po osemkilometrskem veslaškem naporu (največje bilo
kajakov, kar precej pa tudi kanujev in gumenjakov) in po vmesnem okrepčilnem postanku pri pevmskem mostu, je dolga kolona plovil dosegla cilj, ki je bil kot po navadi pri ločniškem mostu pri Podgori. Letos je bilo prvič, da je delovala vmesna postaja z okrepčevalnico, ki je bila postavljena na plavajočem pomolu pri pevmskem mostu. Za okrepčilo veslačev so poskrbeli člani pevmske rajonske konzulte. Pri raznih opravilih pa so pomagali tudi njihovi podgorski kolegi.
V Kulturnem domu "Andrej Paglavec" je sledilo nagrajevanje najštevilnejših skupin, žrebanje nagrad in seveda družabnost ob okusni paštašuti. Najbolj številni skupini sta prispevala organizatorja prireditve, KK Soške elektrarne 53 udeležencev, KK Šileč pa 30. Zelo zanimiva je bila prisotnost družine Belingar iz Solkana, ki je regati prispevala kar 19 udeležencev. Zabeležiti gre tudi goriško Skupino Sončnica, ki se je regate udeležila z osmimi člani. Posebno priznanje sta prejela tudi Albin Perko iz Solkana kot najstarejši udeleženec (čez kak mesec bo dopolnil 80 let) in Sara Štokelj iz Nove Gorice, ki je komaj dopolnila leto in pol starosti. Že drugič zaporedoma se je priljubljene regate udeležila gospa Ženja Šhodceva iz Moskve. Na cilju sta udeležencem spregovorila odbornik za čezmejno sodelovanje pri goriški občini Damijan Terpin ter župan mestne občine Nova Gorica, Črtomir Špacapan. Oba sta izrekla željo, da bi tradicionalni rekreacijski spust prirejali tudi, ko ne bo več državne meje, ki je vsa ta leta nasilno razdeljevala Goriško in njene ljudi.  VIP
15
ČETRTEK,
12. SEPTEMBR/ 2002
I Jrl =jil =1 m il M
O SKAVTSKEM PRAZNIKU NA SV. VIŠARJAH
Spoštovano uredništvo Novega glasa,
v nedeljo, 25. avgusta, je Slovenska zamejska skavtska organizacija na Svetih Višarjah priredila praznovanje ob 50-letni-( i slovenskega skavtizma v Italiji in 80-letnici skavtskega gibanja na Slovenskem.
V	torek, 27. avgusta, smo z veseljem ugotovili, da je Primor-
ski dnevnik dogodku posvetil celo četrto stran. Ker pa se nam je prispevek v marsičem zdel sporen in se je v besedilo vrinilo kar nekaj napak, smo v petek, 30. avgusta, uredništvu Primorskega dnevnika poslali odprto pismo s prošnjo za objavo. Kot pobudniki srečanja smo namreč želeli izraziti svoje nestrinjanje s takim načinom poročanja in bralce opozoriti na spodrsljaje.
Nekaj dni smo zaman čaka-
li.	V torek, 3. septembra, pa nam je v telefonskem pogovoru od-
govorni urednik Primorskega dnevnika izjavil, da ga ne bo objavil.
Obračamo se na Vas v upanju, da prek Vašega tednika javnost izve za omenjeno pismo.
Spošt. g. odgovorni urednik, najprej bi se Vam rada zahvalila za pozornost, ki jo je Primorski dnevnik dne 27.8.2002 namenil skavtskemu jubilejne mu srečanju na Sv. Višarjah.
Žal pa se nama zdi nujno, da se odzoveva članku gdč. Tatjane Dolhar in Ivane Godnik,
da bi bralcem PD zagotovila predvsem pravico do točne informacije. Naj bo jasno, da Vas pri tem nočeva učiti časnikarskega poklica, sva pa mnenja, da bi bilo lepo ločiti poročanje od komentarja. Obenem ocenjujeva, da je bilo neprimerno, da sta kronistki želeli učiti našo organizacijo, kako izpeljati skavtsko srečanje.
Potrebno je opozoriti na napake in pomanjkljivosti, ki izhajajo iz besedila:
1.	SZSO (in ne samo SZSO-TS) se letos (in ne lani) spominja 80-
letnice skavtizma na Slovenskem;
2. v letošnji sezoni smo organizirali devet (ne pa osem) poletnih taborov;
3. goriški nadškof se piše De Antoni (ne pa Antoni);
4. goriški skavti in skavtinje so bili soorganizatorji (ne pa gostje) srečanja, saj je praznovanje priredila celotna SZSO;
5. potovalni tabor v Kanadi je organiziral (ne pa bil v gosteh) goriški klan (ne pa tržaški), ki seje srečal s slovenskimi kanadskimi skavti;
6.	ZSKSS pomeni Združenje (ne pa Zveza) slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.
Glede kritik o izbiri kraja bi rada še enkrat poudarila, da smo Sv.Višarje izbrali zato, ker so tu leta 1952 imeli svoj prvi tabor Slovenski tržaški skavti. Izbira je torej simboličnega pomena.
V	upanju, da boste še naprej profesionalno sledili dejavnosti naše organizacije, Vas prisrčno pozdravljava
DEŽELNA NAČELNIKA SZSO ERIKA ČERNIČ IN MARTIN SOSIČ
Izredna ponudba knjig Goriške Mohorjeve družbe
od 9. septembra do 31. oktobra 2002
v KATOLIŠKI KNJIGARNI na Travniku v Gorici in v TRŽAŠKI KNJIGARNI v Trstu
ZELO UGODEN NAKUP KNJIG GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE
CENE ZNIŽANE OD 20 DO 75%
'is*««
»UlMmUKU
skv-#
lUMMMf
'i -	‘
ta*««#]
PRIMORSKI SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON
Cel komplet od 1. do 20. snopiča - 60,00 €
Nada Pertot, POMAGAJMO SI SAMI - 3,40 €
Milan Lipovec, CESTA REKA IN LJUDJE - 3,40 €
Ivan Rudolf, SPEV V NANOŠKO JUTRO - 3,40 €
Pietro Brignoli, MAŠA ZA MOJE USTRELJENE - 3,90 € Zorko Jelinčič, POD SVINČENIM NEBOM - 3,90 Albert Rejec - DOMOVINA, KJE SI - 4,30 €
Vse te in še veliko drugih dobite na policah naših slovenskih knjigarn.
Boris Paternu, FRANCE PREŠEREN - POETA SLOVENO 3,40 €
Prežihov Voranc, DOBERDO’ - 8,30 €
Lojzka Bratuž, GORIZIA NELIA LETTERATURA SLOVENA - 11,50 €
Stane Stanič, SLOVENIA - 13,50 €
UARTE SLOVENA DEL XX SECOLO NEL GORIZIANO - 24,00 €	GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA - TRAVNIK 25, 34170 GORICA
 _____________________________________________________________ tel. 0481 533177, fax 0481 536978, e-mail mohorjeva@adriacom.it
OB STOLETNICI ROJSTVA
ALBERTA RE|CA
Staše MmuC
Slovenia