JUGOSLOVENSKI SOKOL
.—:—PRILOGA „SOKOLSKEGA GLASNIKA"
M. U. Dr. Stanislav Bukovsky:
(Nadaljevanje.)
Pregledni obris telesnega razvoja mladine za potrebo vaditelja
Zgradba mladega telesa, kakor tudi vsa zunanjost in vsi notranji organi so s puberteto prizadeti in izpodbujeni.
Razdobje višinske rasti je združeno v svojem zadnjem stadiju tudi s pridobivanjem v širino, ki polagoma daje dolgi in tenki postavici značilne poteze moči. Ozki grudnik (prsni koš) pridobiva na prostornini in povečava svoj obseg ter zmožnost širjenja pri dihalnih gibih; mladina dobiva mogočna prsa in postaja krepkejša v vsem svojem pojavu.
Tako je pri deklicah perijoda rasti od 9. do 14. leta spojena s širjenjem gradnika v 12. do 16. letu in doba rasti v višino dečkov med
12. in 17. letom je dopolnjena z moškim razvojem prsnega koša v
13. do 19. letu.
V primeru s telesno dolžino ostaja prsni obseg pri 8 do 141etnih deklicah in pri 10 do 171etnih dečkih neznatno manjši nego polovica telesne dolžine, po teh letih pa se ne samo izenači s polovično telesno dolžino, temveč jo po navadi celo zmerno prekosi.
Prevaja dr. Ljudevit Kuščer.
spodnja prsna odprtina
zgornja
Prerez grudnika
pri novorojenčku Slika 1.
v teku poznejšega razvoja Slika 2.
Po dragocenih merjenjih Brugscha kaže mladina znatno razpoloženje k ozkoprsnosti, če mera prsnega obsega v starosti 17. do 20. let ni dosegla vsaj polovice telesne dolžine, čeravno je bila rast v višino v normalnih mejah. Samo telesa nadpovprečne velikosti se v svojem širinskem razvoju zakesnjujejo, tako da dobiva prsni obseg primerno sorazmerje z višino šele v starosti 20. do 25. let.
Proti koncu svoje višinske rasti začenja tedaj mladina svoj razvoj v širino. Otroško obliko gradnika zadenejo z razvojem temeljite iz-premembe in njegove dimenzije se povečajo od dobe dozorevanja do poznega cveta življenja posebno v prečnem premera.
Prsa otrok so v prvih letih skoraj okrogla, kajti njihova širina se ne razlikuje znatno od globinske mere (od spredaj nazaj, glej sl. 1.); toda z napredovanjem razvoja se že v 10. letu opaža prevladovanje širine in prerez prsi dobiva približno obliko elipse (glej sl. 2.).
Rebra in zgornja prsna odprtina, ki ležijo pri novorojenčku skoraj vodoravno, se v svojem sprednjem delu vedno bolj znižujejo, dokler ne smerijo v dobi dozorevanja poševno naprej dol; spodnja prsna odprtina, katere prvotna smer je bila takoj po porodu poševno gor, se pa bliža vodoravnemu položaju.
S prostornostjo prsnega koša se boljša pri mladini zmožnost njegovega širjenja; ventilacijska sposobnost prs dosega največje ekskurzije približno v dobi od 16. do 18. leta. Napredujoča starost pa to širino izprememb prsnega obsega, ki jo pokazuje gradnik pri najglobljem vdihu in najmočnejšem izdihu, postopno in trajno zožuje. A vendar pridobiva prsni koš tudi v naslednjih letih življenja stalno na moči in obsegu, pač pa izgublja na svoji prožnosti in s tem tudi na izdatnosti gibanja.
Izredne važnosti je v razvoju deteta potek ukrivitve hrbtenice, ki tvori kot člankovit, iz vretenc zložen stebrec, oporo telesa in ima v mejah svoje gibljivosti to sposobnost, da se prilagodi v svoji obliki tudi razmeram teže in izpremembam položaja.
Hrbtenica novorojenca je skoraj ravna, njegovo telesce je zadaj ploščnato. Običajna in skoraj ustaljena je lega «vznak»; tako je razumljivo, da tvori mehka in prilagodljiva hrbtenična os, uravnavajoč svojo obliko po trdni podlagi, skoraj premo črto (slika 3.).
Slika 3.
Šele v tretjem mesecu, ko dete na trebuhu ležeč že vzdrži svojo glavico pokoncu, se upogiba vratni del hrbtenice in se uloči z znatnim lokom naprej (slika 4.)-
Slika 4.
Ko se potem polletnemu ali starejšemu detetu mišičevje toliko razvije, da se lahko z uspehom poskuša sede ogledati po svoji okolici, se s tem prsna hrbtenica znatno uloči, in sicer v nasprotni smeri, kakor je uločena vratna hrbtenica (slika 5.).
Slika 5.
Končno najbolj izpremenijo obliko hrbtenice enoletnega deteta poskusi v pokončni stoji in prvi poskusi v hoji; k obema dosedanjima' lokoma pride sedaj še uločenje v križu, ki smeri, kakor v vratu naprej (slika 6.).
Slika 6.
Tako ustrezata hrbtenica z valovitim upogibanjem, kolk pa s primernim naklonom, pogojem lege težišča, kakor jo zahteva pokončno
držanje telesa. Mala postavica deteta je vzrastla iz sploščene oblike k izraziti izboklini kolka pod vglobljenim križem in hrbta pod ulo-čenim vratom.
Toda v obliki črke S ukrivljena hrbtenica je še skozi celo vrsto let nestalna tvorba in z lahkoto podlega zunanjim vplivom. Saj postaja prsna ukrivitev trajno trdna šele v osmem letu, ukrivitev vratu in križa pa med osmim in enajstim letom (Schmidt). Zaradi tega je do te dobe pravilno držanje telesa naloga posameznih skupin mišic, ki se uveljavljajo deloma v tilniku, deloma ob obeh straneh hrbtenice v polni meri s svojo pritezno silo. Samo zadosten in someren razvoj mišic, s katerimi vzravnavamo trup in glavo, brani v tej dobi pred nepravilno ukrivitvijo hrbtenice; zaradi tega je potrebno, da pri tem skrbno pomagamo s telesno vadbo.
V enaki meri pa je delavnost mišičevja potrebna tudi z ozirom na pospešitev rasti vobče; vsa okostnica namreč, posebno pa okončine, vidno reagirajo v svojem razvoju na dražljaje, povzročene z delovanjem mišic. Saj dokler opravljajo pri dojenčku glavno delo samo pljuča in prebavila, ali pa dokler vladata v njegovem življenju krik in hrana, do takrat nadkriljuje trup s svojim obsegom vse ude. Kakor hitro pa stopnjujejo ročice in nožiče deteta svojo delavnost in z neprestanim gibanjem oznanjajo svoj delež na življenju, postane njihova rast hitrejša, tako da prav kmalu dohitijo dolžino trupa. Od dobe prvih drobnih korakov naprej, ko pripade spodnjim okončinam naloga, ki nadkriljuje delovanje zgornjih okončin, se izpremeni dosedanje razmerje enakosti v dolžinsko premoč spodnjih okončin.
Delovanje mišic znatno pospešuje hitrost razvojnega naraščaja.
Tudi opažanja Amerikanca Goulda so jasno dokazala ozki ođnošaj med dolžino uda in razvojem njegovega mišičevja; statistično so potrdila, da je z večjo dolžino okončin združen ne samo močnejši razvoj mišičevja, temveč tudi masivnejša zgradba kosti.
Zaradi tega tudi vpliv obrtne zaposlenosti s svojo enostranostjo v toliki meri deluje na rast dozorevajoče mladine, da ji vtiskuje po razlikah v zaposlenosti tudi popolnoma različen pečat telesne oblike. Tako so od monakovskega naraščaja dosegli med 14. in 17. letom normalno višino in povprečno širino samo mehaniki in mesarji, med tem ko so bili trgovci in ključavničarji prekomerno dolgi, toda premalo široki; krojači in peki pa niso samo nezadostno zrasli v višino, temveč so ostali tudi v širini pod normalo. Dobro širinsko razmerje in visoko rast so imeli kovači.
Kaup navaja točne mere in ugotavlja, da so v višinski rasti dosegli v onem triletnem razdobju peki najmanj: 11-6 cm, trgovci in kovači pa največ: 16-7 cm in 16-8 cm. Tudi v širino so se najbolj razvijali kovači, ki so pridobili 16-8 cm, za njimi mesarji 9-9 cm, mehaniki 9-6 cm, ključavničarji 8-5 cm in trgovci 8-24 cm.
Popolnoma razumljivo je tedaj, da vsestranska in pravilna telesna v a d b a, ki je brez vsakega enostranskega napora, posebno izdatno vpliva na razvoj rastoče mladine in ustvarja lepe, somerno razvite postave. Treba je samo primerne izbere vaj in neutrudljivega postopka.	(Se nadaljuje.)
S. Vrdoljak:
Srž telesnog vaspitanja dece
Mislimo u prvom redu na decu, na cije se organizam mora upotrebiti blagodat pravilnog telesnog vaspitanja. Na decu proletarijata grad-skog, uvenulog i zakržljalog pod težinom svakdanjih briga, preživelih u prahu tvornice, pisarne, dućana, ulice. Decu, koja već u najnežnijoj dobi, upregnuta pod krutu i hladnu logiku života, sede sate i sate pri školskim zadačama u kući i školi, da čim skorije zamene svoje očeve u teglenju životnog jarma. Decu, skoro ne više dečjeg obličja i osmeha, kojoj, na prvi pogled vidiš, da joj nedostaja zdravog vazduha, kretanja i razonode, što će prouzročiti, da barem časovito zaborave na sve i što če dati nešto zdravog impulsa u sve večoj i večoj nesmiljenoj svakdanjoj zbilji.
Večina takove dece napunilo je naše sokolane, pa osim drugih faktora i mi smo pozvani, da upotrebimo savesno i pravilno sva sredstva, koja nam kao prednjacima, odgojiteljima, stoje na raspo-laganju, da tu decu čim uspešnije telesno, duhovno i duševno po-mognemo usavršiti.
Često puta sam promatrao, kako se vršilo ovo usavršavanje. Da ne posižem dublje u prošlost, spomenuču samo nekoliko primera iz nedavne prošlosti, koji mi se dublje zasekli u pamet. Večinom se zasekli primeri, koji po mom mišljenju nisu bili pravilni, pa mi se deca smilila, a i naša stvar kod toga trpi. Mnogo toga, što mi je prije bilo maglovito, pokazuje mi se sada u pravoj slici, pa mislim, da u interesu naše dece i stvari, neče biti na odmet, ako se spomene.
Pre nego navedem nedavne slučajeve, navešču slučaj iz davnije dobe, buduči da je vrlo karakterističen.
Pred kojih dvadeset godina, kada smo ja i još nekoliko vežbača upravo strastveno vukli stojeve na ručama i preči, a drugih se sprava dosta klonuli, došao je rnedju naš sokolski podmladak desetgodišnji dečko, krasno razvijen. Pokazivao je vanrednu naravnu spretnost i naklonost prema vežbanju na spravama. Gledao je nas starije vežbače, što mi radimo, i čim bi našao priliku, počeo je i on iste vežbe oponašati. Nije prošlo ni godinu dana a on je več vukao stojeve kao najbolji od nas, a maleno se telo vrtilo u veluzmasima i veleko-vrtljajima oko preče. Prikovao se uz sokolanu i čim ju nadje otvorenu, mesto da se igra vani s drugom decom, verao se po spravama. Na javnim nastupima, onako malen, pobirao je največe odobravanje.
Nakon višegodišnjeg tumaranja po svetu, povratio sam se u S. Prva stvar je bila, da posetim sokolanu. Medju starim znancima našao sam i našeg sokoliča, gde vežba u višoj članskoj vrsti. Istina, ostao je dobar vežbač, ali mesto onog razvijenog deteta sa izbočenim prsima, vidio sam ga sa nerazvijenim i prilično upalim prsnim košem, lopaticam vani stršećim. Da nije u svojoj mladosti preteravao s teškim vežbama, nego da se držao zgodnih za tu dobu, njegovo od naravi pravilno gradjeno telo razvilo bi se u lepo telo boga Apolona. Tako je snov, odredjena za rast, bila potrošena u napornoj telovežbi, pa telo zakržljalo i ostalo nerazvito. Ali, ko je od nas neupučenih mislio onda na posledice!
U većem provincijalnom gradu preuzelo je sokolsko društvo telo-vežbu školske dece pučkih škola i niže gimnazije. Svi prednjači, koji su bili slobodni, požrtvovno su prionuli na posao. Nekoji od njih znali su uzastopce po 2 do 3 sata voditi decu. Dvorana je bila dosta velika, ali premalena za toliki broj. Pod je bio uljem namazan, ali kada se sve to razmahalo, znala je obilna prašina izaći iz pukotina. Teški nečisti zrak nije mogao naći oduška, jer feč bila jesen, a nama je u krvi, da se bojimo hladnog zraka. Kod druge kategorije, koja je sledeči sat nastupila, bio je zrak još teži, a kakav je bio u trečem satu, možete pomisliti. Decu se svrstalo u odele, največma po veličini. Izmedju toliko školske dece bio je obligatni postotak, kod kojih se i preko odela zapažali teški slučajevi deformiteta trupa u obliku kifoze i skolioze i koja su, naravski, spadala u ortopediju, a ne ovamo. Da bi morao opstojati školski lečnik, koji če decu pregledati i dati upute, nije padalo nikomu na pamet. Pa ipak tekom vremena, kada se je upozorilo, da bi se moralo svu telesno opterečenu decu skupa složiti u poseban odio i s njima vežbati barem približno pravilno i oprezno, da se ne bi pogoršale njihove telesne mane, udovoljilo se tako, da se lajički probralo svu takovu decu i s njima formiralo jedan poseban odio. Ali, osobito kod ženske dece, nastao plač, deca se čutila zapostavljena uvrštena kao u nekakav kazneni odio. A i bilo je teško pogledati skupa takovu decu, od kojih je svako imalo po neku manu. Nije preostalo drugo, nego ih povratiti u prvašnje odele.
Prednjači, uza svu dobro volju, nisu bili dorasli svojoj zadači. Radi tesnoče prostora, čitave se odele mučilo dugotrajnim redovnim vež-bama, kod kojih se deca ukočeno okretala i stupala i več nakon prvih sati pokazivala klonulost, dosadjivanje. Ili ih se mučilo prekomernim položajima iz prostih vežbi, bez ikakve ili s malom iizio-loškom vrednošću. Trebalo je položaje i ispravljati. Sve skupa je po-budjivalo iste pojave dosade i umornosti kao kod redovnih vežbi. Pokušavalo se s raznim vežbama na spravama. Bile su nekoje dobro izabrane, nego radilo se večinom bez metode, bez priprave, tako ex abrupto. Igre su decu najviše veselile. Kada je stala trka toliko njih, sva dobra strana igre bila je paralizovana slabim higijenskim posledicama zaprašene dvorane i nečistog zraka. Predočivalo se da je takav način telesnog odgoja samo škodljiv, da se decom radije ide na bližnje travnike ili u dvorište na zrak. Ako je bila zima, za izgovor se našla hladnoća, jer če se deca prehladiti (kao da se deca ne igra ju na ledu i snegu), a otiči u okolicu nezgodno je i dalekol a odkuda uzeti slobodno, dragoceno vreme.
Sat dečje telovežbe pod vodstvom praškog kurziste, po zanimanju pedagoga, koji metodski obradjuje gradivo i na sat se pripravlja. Društvo nema nikakvog vežbališta na otvorenom, nego slabo rasvet-Ijenu i premalo zračnu sokolanu u sredini grada medju drugim kučama. Sat je proveden po pravilima sokolske vaspitne metodike. Njegovo zvanje pedagoga izvrstno mu pomaže. Uživali smo na toni satu, ali vežbanje u zatvorenoj, slabo zračenoj sokolani prouzročilo je, da je higienski cilj sata bio promašen i fizička strana vaspitanja bila je negativna.
Na našim javnim vežbama, sletovima, nastupaju deca većinom u prostim vežbama, koje prouzrokuju povladjivanje gledaoca zbog lepe prolazne slike. Svakom javnom nastupu deca se vesele. Radi još nesavršenog živčanog sustava, deca se teže nauče pravilnom izvadjanju prostih vežbi nego odrasli. Pomislimo mi sada, koliko je muke stajalo i njih i prednjake, dok se sve pravilno iztesalo, naučilo. Koliko je dece kod tih dugih časova pripravljanja i opetovanja jedno-ličnih kretnja, našlo u tome instinktivno veselje i zanimanje? Valjalo je Cesto baciti meku skorog javnog nastupa, da uzdrže. Pa na koncu, kakova se velika fiziološko-higienska probit dobila s tim teško naučenim prostim vežbama, lcoje su progutale većinu vežbovnog vremena i koje su bile sastavljene najviše s namerom, da nam pr liže efektno niansiranje šarene i harmonički poredane skupine?
Župski je slet. Na programu su i igre školske dece. Izabrane su, da pokažu upliv na razvoj raznih telesnih i duševnih osebina deteta. Te bi igre bile polučile svoj cilj, naznačen u programu, da su se sustavno kroz dugo vremena uvežbavale i izvadjale, to jest, treBalo je marljivog zapažanja, proučavanja, primenjivanja, individualnog poznavanja dečje duše i tela, ako se htelo postiči ono, što je bilo naznačeno na programu. Ali je bilo sve na brzu ruku pripravljeno, ad hoc, nakon sleta večinom prestalo, pa je čitav upliv ostao samo na papiru.
To su najmarkantniji primeri, koje svaki od nas zapaža manje više često, u jačoj ili slabijoj slici, kod telesnog vaspitanja dece. Bilo je ovo potrebno navesti, da dodjemo do sledečeg zaključka:
Deci našoj treba najpre čistog, zdravog vazduha. A onda treba, obaziruči se na fiziološke zakone, stanje i zahteve današnjeg progresa, upotrebljavati takav način telesnog vaspitanja, koji če najuspešnije učinkovati, da organizam deteta odoli naporima i zahtevima današnjeg doba. Kakove su higienske prilike po gradovima, nije potreba razlagati. Istotako nije potrebno razlagati, da je plučima i telu deteta, koje se razvija, potrebno živo kretanje na zdravom zraku, lioće li se čitav organizam očuvati od zakržljalosti i uništiti legla raznih bolesti, osobito tuberkuloze. Samo je pitanje, koje su to najzgodnije vežbe, što treba, a što ne treba provadjati. Da je fizičko stanje naše dece prosečno zadovoljivo, da socijalni zahtevi i životna borba nisu oštri i teški, stvar bi bila mnogo jednostavnija, ali mi imamo večinom fizički slabu decu i izloženu nehigijenskim prilikama života, suviše več u mladim godinama duševno opterećenu umorom školske obuke. U deci je još živ onaj instinkt za kretanjem, pa ona dolaze u naše soko-lane, da tome instinktu udovolje. Ako telesno vaspitanje u sokolani ne vodi računa o duševnoj opterećenosti, nego, več školskom obukom izmorene regione mozga i dalje umara neprikladnim vežbama, kao duže trajajučim prostim i redovnim vežbama, koje zahtevaju pažnju, a usled jednoličnosti pobudjuju dosadu, nije čudo, ako nastaje reakcija, koja svršava činjenicom, da nam deca beže i priključuju se drugim udruženjima, a kod ostalih, koja nam ostaju ne doživljujemo za-dovoljujučih rezultata.	i
Narav je najbolja učiteljica. Odkada svet postoji i doklegod bude postojao, deca su se igrala i igrače se. Uzalud grožnje starijih, da se time postaje rastrešenim i škodi ozbiljnom radu. Mozag deteta, a po
njime i telo, u školi, u zbilji, se je umorilo, tera ga sam instinkt, da mozag odmori u igri, da rastereti izmorene regione, zaposlujući neizmorene. Umorni se kod igre odmaraju i čitav organizam jača se kretanjem.
Eto u torne leži ključ telesnog vaspitanja naše dece.
Narav nam put pokazuje, a mi nemarno nista drugo, nego tim putem nastaviti. Naša zadaća će biti, da igru svedemo u pravilnu kolotecinu, t. j. da gledamo, da bude pristojna, nepreterana, i u pravo doba. Nju ćemo izrabiti, da usavršimo razne psihičke osebine, koje se u toj dobi razvijaju, da kanalizujemo i ublažujemo slabe instinkte.
Imamo jedan fiziološki zakon, koji vredi za decu: dok telo raste i ne dodje u neku dobu, oko dobe puberteta, mišičje ne dobiva na objamu i snazi, pa makar to i forsirali vežbama snage. Već i to nam daje važan smer, kojim treba da se ravna telesno vaspitanje deteta, to jest za dečje telo nisu potrebite vežbe snage, nego one, koje će pogodovati rastu, vežbe kod kojih pluea i srce dolaze do snažnog delovanja.
U našim sokolskim časopisima bilo je više dobrih članaka o izletima pešice. Videli smo, kakav velik upliv mogu vršiti na telo i dušu, navlastito dečju.
Čitali smo o krasnim uspesima letovanja sokolske dece na Bledu prošle godine.
Sve ovo vodi jednom i istom zaključku: da je srž telesnog vaspitanja današnje naše dece u kretanju na čistom, zdravom vazduhu u obliku igara, izleta, Ijetovanja, bilo u gbrskoj tišini u hladu stoljetnog šum-skog drveča, ili na mekom pesku naših jezera i mora u sjaju i pripeci sunca ili u veselom ihtenju i sanjkanju na zamrzlim vodama i snežnim ravnicama. Razume se pod iskusnim i spremnim vodstvom, gde je to od potrebe.
To je srž, a ostalo če se, prema potrebi prilikama i uvidjavnosti prednjaka, upotpunjavati i drugim granama telesnog vaspitanja, kada deca pod uticajem zraka i vode postanu telesno i duševno otpornija i svežija.
V. gvajgar:	Sokolski	domovi	(Nastavak.)
Da posvetimo napokon nekoliko reči rasporedaju sprava. Kako je poznato imamo sprava, koje apsolutno trebaju potporu na tvrdom tlu n. pr. razboj (ruča) kozlić, skok i t. d., a ima opet sprava, koje se mogu delomično odupreti o zid n. pr. vratilo (preča), lestve i sprave za puzanje. Osim toga ima sitnih ručnih sprava (palice, kijače, stalci, obruči i t. d.) koje se mogu lepo složene spraviti na posebnim policama uz zidove. Strunjače, ako ih ne upotrebljavamo, namestimo uz zidove da nisu na putu, nego vise na dve jake kuke. Za vratilo, sprave za puzanje i lestve umećemo razne konstrukcije, koje su odvisne od gradnje. Uopšte neka sprave budu nameštene tako, da zauzmu toliko mesta, da sva odelenja mogu da rade ne smetajući jedan drugome. Nema ništa gore nego videti, kako se vežbači moraju stalno uklanjati jedan drugome i ako je vežbaonica dosta prostrana. Nikad ne nameštajte sprave popreko dvorane, nego uzduž. Skače se uzduž
zidova. Na razboju vežbamo u sredini, isto tako na konjima i t. d. Raspoređaj sprava spada u dužnost prednjačkog zbora i treba, da je gotov pre nego što se odobri načrt za vežbaonicu.
Svi domovi po našim manjim mestima i selima moraće biti snab-deveni pozornicom. Pošto su prilike jedva dozvolile skromnu gradnju s najpotrebnijim prostorijama, nije se zidala pozornica posebno. U takom slučaju postavi se takozvana prenosna pozornica u vežbaonici. Lepa misao, ali se izvodi drugčije. «Prenosljiva» ili «sastavljiva» pozornica ostane brzo «neprenosljiva i nerastavljiva» radi komodnih odgovornih faktora. Niko se ne seti, da je složi posle igre. Pozornica ostaje .u vežbaonici i zauzima čitavu trečinu njenu i smeta vežbanje. Zato su bolje permanentne pozornice, a veće dvorane, da vežbaci ipak imaju dovoljno prostora.
Galerija se namesti u dvorani obično po zadnjoj užoj strani kadkad na tri, pa i na sve četiri strane. Za dvorane sa pozornicom preporučuje se manja galerija na protivnoj strani i samo u većim mestima na sve tri strane. U velikim vežbaonicama bez pozornice nalazimo u sva četiri zida široke galerije, koje služe osobito pri pomanjkanju prostora u glavnoj dvorani za vežbanje prostih vežbi, boračkih vežbi, vežbi sa spravama i t. d. Uzorno je n. pr. galerija iskorišćena u vežbaonici Sokola u Pragu; tamo istodobno može da vežba devet odelenja na galeriji razne gore nabrojene vežbe.
Pozornica. Naša seoska društva postaviće sokolske domove sa pozornicom. Na to su prisiljene radi prilika, koje tamo vladaju, jer nemaju na raspoloženju dobrih pozornica. Svoje misli za pozornicu smo već rekli, dakle još samo par napomena. Pozornicu, ako je več pravite, napravite ju dosta veliku, najmanje 5 do 6 metara široku i isto tako duboku. Taj prostor neka vredi samo kao pozornica. Oblačio-nicu za igrače uredite 11 bližini pozornice. Rečena pozornica mora biti najmanje tako velika, kao što je rečeno, da se osim one mogu pokazati i veče žive slike, skupine; da se prilikom priredbe namesti tamo muzika, stolovi, bife i t. d., svaki prostor, ako je več prizidan, mora se iskoristiti koliko je moguće.
B.	Oblačionica za vežbače. Oblačionica je onaj prostor zgrade, u kojoj je, osim u vežbaonici, najviše života. Odelenja vežbača dolaze na vežbu, drugi odlaze. Svi moraju irnati dosta mesta za preoblačenje i spreinanje odela. Ako društvo ima na raspoloženju dve oblačionice, za članove posebno, a za članice posebno, to je potpuno pravilno. Ako to nije moguče izvesti iz materijalnih obzira, pa mora biti jedna, onda su dani vežbanja drugi za muške i drugi za ženske.
U oblačionici je glavno, da ima dosta vazduha, svetlosti i prostora. Prozori moraju biti primerno veliki i po mogučnosti tako smešteni, da se oblačionica može brzo i dobro provetriti. Oznojeno vežbače odelo treba dobro provetriti, jer je to nužan zahtjev higijene i čistoče uopšte. Kuda treba vežbači da spravljaju svoja odela za vežbanje? Pri večim sokolskim društvima je stvar izvedena ovako: Svaki vežbač dobije ormarič visok 1 m 80 cm, širok 30 cm i isto toliko dubok. U njem se nalazi na vrhu mala polica za sat, novac i uopšte sitnarije, koje vežbač nosi sa sobom. Pod policom su desno i levo ukucana dva klina za vešanje odela. Ormarič se zatvara vratima, koja imaju ključeve. Ključ
se izruči vlasniku ormarića, svi ključevi, snabdeveni brojevima, vise na posebnoj dasci, koja se opet da zatvoriti. Za tu se dasku brine društveni čuvar. Vrata orniarića imaju dve 15 cm široke i isto toliko visoke površine izrezane i snabdevene mrežom od žice, tako da u ormarića, ako je i zatvoren, vlada propuh, jer je prva površina niško pri tlu, a druga na vrhu vrati ju; 3 do 5 takovih ormariea sacinjavaju zajedno veći pokretan ormar. Ako je oblačionica dosta velika, dobije svaki brat svoj ormarić; ako nije, ima u jednom prostora za dvojicu.
Što se tiče naraštaja, i njemu se po mogućnosti dadu takovi ormariči, a ako prostor to ne dopušta, ne preostaje nista drugo, nego napraviti veliki zajednički ormar s malim pregradama, koji se zatvara samo na jedan ključ.
Inače ne spada u oblačionicu ništa drugo nego veći sto i nešto klupa ili tvrdih stolica, ogledalo i zidni sat. U higijenskom pogledu ne smemo zaboraviti ni u vežbaonici ni u ostalim prostorijama p 1 j u -v a c n i c a, napimjenih s vodom. Pljuvanje na pod neka se strogo zabranjuje.
Oblačionica je spojena neposredno s vežbaonicom, s kupaonicom i sa zahodom.
C. K up a ona. Svako sokolsko društvo, koje gradi svoj sokolski dom, neka nikako ne zaboravi na kupaonu. U interesu zdravlja vež-bača neka se na svaki način žrtvuje, ako se već gradi, još svotu za taj vrlo važan faktor ljudskog zdravlja. Vodovod ima danas više manje svako mesto a s vodovodom se da lako urediti. Teži je položaj ako nema vodovoda na raspoloženju. U tom slučaju je najbolje, ako namestimo na tavanu veću posudu i tarno skupljamo vodu, tako da radi svog visokog položaja ima neki pritisak. Postarajmo se za sisaljku, kojom ćemo iz bunara za kratko vreme izvući dosta vode u taj rezervoar i tako imamo s malim troškovima željenu kupaonicu. Za vežbače dolazi u prvom redu u obzir kupanje pod tušem. Zauzima malo prostora i u isti mah može da se kupa njih više. Ako ima n. pr. društvo 20 vež-bača, dostaju tri tuša. Za četvrt sata svi su se okupali.
Kupaonicu opremimo najjednostavnije. Da mora biti svetla, razumljivo je samo po sebi. Tlo neka bude cementirano i tako nagnuto, da voda odmah otiče. Na tlo položimo drven hodnik, koji je sastavljen od širokih letava, te se da 'lako rastaviti, jer se sastoji iz više delova. Zidove za strane treba popločiti emajliranim pločama. Mogli biti i drvetom obloženi, pa belo emajlirani. Što se tiče vodovodne konstrukcije, treba pitati stručnjake.
Č. Odborska soba. Odborska soba služi u prvom redu upravi društva. Pošto mali sokolski dom nema posebnih prostorija za odseke i prednjački zbor, moraju tu sobu upotrebljavati odbor, prednjački zbor i odseci zajedno. Da je pri tom potrebno ustanoviti neki raspored sati za sednice, vežbe odseka i t. d. razumljivo je, jer če inače nastati smetanje u poslu. Odborsku sobu treba namestiti u bližini glavnog ulaza u zgradi.
Inventar odborske sobe je sledeči: velik sto za sednice, dostatan broj stolica, pisaći sto, odborski ormar za spise i arhiv. Ako ima društvo zastavu, treba ormar i za nju, koji spada u odborsku sobu.
Ako tu sobu upotrebijavaju glazbeni i pevački odseci, mora to biti zgodan ormar za sav inventar; isto tako knjižnica, dramatski odsek i t. d.
Odborsku sobu treba ukrasiti sokolskim slikama i to tako ukusno i u isto vreme jednostavno, da svak, čim stupi u sobu, dobije utisak, da je došao u sokolske prostorije, gde vlada red i čistoča. U ostalom teško je reči ilešto više o raznim sobama za odseke, jer je zadača sva-kog odseka, da svoje prostorije po potrebi pristojno uredi i opremi.
C.	Opšte odredbe. Opisali smo do sada glavne prostorije sokolske zgrade u krupnijim potezima, a sad je potrebno, da damo još nekoliko napomena o ogrevu, osvetljenju, vodovodu i ulepšanju čitave zgrade. I to igra veliku ulogu u proračunu za novu gradnju.
Mali sokolski dom nema toliko prostorija, da bi se isplatilo parno grejanje. Samo vrlo velika zgrada sa dve vežbaonice i mnogo drugih prostorija treba da se snabdeva parnim grejanjem, da bi se isplatilo, jer je vrlo skupo. Toga radi ostanimo kod običnog grejanja drvetom i ugljem sa običnim pećima. U prvom redu moramo nastojati, da vežbaonica i oblačionica budu dobro grejane, a da pri tom potrošimo što manje goriva. Sve ostale se manje prostorije mnogo brže za-grejavaju nego dvorana. Od raznih vrsta peči, čine nam se za vežbao-nice najzgodnije željezne peči, koje se lože ili s drvetom ili pomešano s ugljem. Taka peč se ubrzo ugreje i vežbaonica je za čas topla.
Osvetljen j e. Preporučujemo svim onim društvima, koja su u krajevima, gde imaju električno svetlo, da uvedu u svoje prostorije električno svetlo, koje je najjeftinije, najbolje i nije opasno. Kao Kako je poznato imamo sprava, koje apsolutno trebaju potporu na drugo sredstvo dolazi u obzir plin. I plinsko je svetlo lepo i jako, ali kvari vazduh, te troši dosta svežeg vazduha. Plin je opasan, ako se pusti da izlazi, jer je otrovan i zagušljiv. Ipak pri pažljivosti i plinsko osvetljenje nije opasno; ako u okolici nema javnog osvet-ljenja elektrikom, odnosno plinom, ne preostaje nista drugo nego acetilen ili petrolej. U svoje vreme se mnogo uvodilo osvetljenje acetilenom. Ako nema drugog i to je dobro. Kod petroleja uzimamo obične svetiljke sa običnim staklenim valjkom ili posebnim sve-tiljkama, koje bolje svetle a troše manje petroleja. U opšte neka vredi princip, da sokolski dom pri vežbi i priredbama mora biti do-voljno i lepo osvetljen.
Vodovod. Ako imamo na raspoloženje dosta vode, uredimo zahode s vodom, umivaonike, kupelj i sprave za gašenje za slučaj požara. Pozornica neka ima najmanje jedan hidrant i cev za gašenje. Zahodi sa ispiranjem vodom su čistiji i nemaju nikakova zadaha. Svuda po našim domovima mora biti dosta vode, da održimo čistoču. Što se tiče uresa zgrade, veli Tyrš u svojim spisima, da mora biti vežbaonica u prvom redu praktično građena, da odgovara svom zadatku, i još pored toga jednostavno i ukusno urešena.
Glavni ukras vežbaonice je jaka četa us trajnih vež bač a, čilih mo mak a, vrednih vežbačica. Sve ostalo dolazi tek kasni je u obzir. I Tyrš ima pravo.
Ako hočemo da sokolski dom bude lep, moramo mu dati u prvom redu čist i lep spoljašnji oblik. Močna zgrada vaspitavanja naroda
mora već po spoljašnjosti buditi poštovanje prema Sokolstvu svojom jednostavnom snagom. U unutrašnjosti neka prevladuje zdrav ukus. Vežbaonicu obojimo ukusno i samo ako ima dovoljno materijalnih sredstava, možemo učiniti nešto više. Ne trpimo raznih rdavih slika. Bolje ništa ili pak sokolska gesla, kao n. pr.: «N i koristi, ni slave! Jačajmo seb i t. d.
U uvodu smo rekli, da svako sokolsko društvo treba za leto veliko letno vežbalište, za zimu higijenski uredenu vežbaonicu. Na kraju ponavljamo tu svoju tvrdnju ponovo i samo želimo, da u kratko vreme svako jugoslovensko društvo bude sretan posednik i vežbališta i doma. Tada će nastupiti pravo doba sokolskog razmaha, jer će pre svega moči posvetiti svoje sile delu onih, koji budu imali svoj dom i ne budu se morali brinuti za krov. Zato neka sva društva ozbiljno nastoje, da što pre budu gospodari vlastitih domova sebi i celom Sokolstvu na procvat i ponos.
PREGLED
O delovanju češkoslovaškega Sokolslva.
Kot nekake pripravljalne seje za zasedanje odbora ČOS. so sestanki ž u p, kjer se razpravlja o namerah in predlogih osrednjega vodstva ter se pripravlja župne predloge za odbor ČOS. Po sestanku slovaških žup se je vršilo skupno posvetovanje moravskih žup v Brnu. Tam so predelali vsa vprašanja, nanašajoča se na delo po tehniški, upravni, prosvetni in gospodarski strani. Brnski seji sledi sestanek naraščajskih vodnikov v Pragi dne 10. in 11. maja; dalje se bo vršila dne 17. in 18. maja seja župnih načelnikov, kjer se bo razpravljalo tudi med drugimi zadevami o prihodnjem zletu ČOS. Župne načelnice se bodo sestale dne 24., 25. in 31. maja; 1. junija pa p r o s v et n i-z b o r ČOS. Po vseh teh sestankih se bo vršila pomladanska seja odbora ČOS. dne. 15. in 16. junija, ki bo zaključila pomladansko zasedanje sokolsko.
Dne 23. aprila je podal br. Dvorak, blagajnik ČOS., blagajniško poročilo za 1. 1923. Dohodki so bili višji, kot jih je predvideval proračun, stroški nižji razen medzletnih tekem, ki izkazujejo izgube 112.000 Kč. Sklad za Tyršev dom je iznašal koncem 1. 1923. okoli 2,255.000 Kč., kamor moramo pa še prišteti čisti dohodek loterije za Tyršev dom okroglo 2 milijona Kč.
Pri Mednarodni telovadni uniji se je podal ugovor, ker se je sprejelo Madžare za člane. Gospod Cuperus je nato poslal poročilo, da so bili 3 člani predsedstva Unije za sprejem, eden pa proti. Sklenilo se je, da se zadeva predloži odborovi seji Unije. ČOS. je ponovno protestirala, ker bi značilo soglašati, če se molči. Obenem pa se je ČOS. izrekla proti želji g. Cuperusa, da naj se počaka do odborove seje.
Štirinajstdnevna dopolnilna prednjaška šola za članice se je zelo dobro obnesla. Udeležnic je bilo 32, in sicer 24 s Češkega in 8 z Moravskega. Vse slušateljice so poprej že absolvirale štiritedensko šolo ČOS. in so se z veseljem odzvale ponovnemu pozivu, da povečajo svoje strokovno znanje. Strokovna predavanja so trajala 106 ur, en dan pa so, bile vse slušateljice zunaj v prirodi, da se priuče praktičnemu vodstvu izletov. Vsak večer so nadalje delale pismene naloge za drugi dan. Nakupile so za 1054 Kč. strokovnih knjig — tudi Tyrševega doma so se spomnile z darom 300 Kč. In vendar jih je bilo nad polovico, ki se preživljajo same ... (Udeležnic je bilo 9 učiteljic, 6 uradnic, 1 šivilja itd.) Od svojih učiteljic so se
poslovile v skupnem pismu, kjer pravijo: — «hočemo izpolniti Vaše upe.
Po svojih močeh in sposobnostih si hočemo prizadevati, da v neskončno veličino zraste lepota Vaše setve, da se bo širilo navdušenje in ljubezen do drage nam stvari sokolske in da nam zrastejo boljše vaditeljice po društvih, ki naj s pridnim delom in v ljubezni do domovine dosežejo one vznesene cilje, katerih nam ni bilo mogoče doseči.» —
COS. je ustanovila posebni odsek za ohrano Lužice pod vodstvom br. R. V. Novaka. Dalje se je COS. udeležila uradne otvoritve Ž i ž - ' kovih slavno st i. Mnogopomemben način Žižkove proslave je štafetni tek naraščaja žižkove župe, ki bo raznesel v vsako vas in naselbino, da lahko rečemo, v vsako kočo letak o Žižki.
Sokol S m i c h o v I. otvori dne 25. maja letno vežbališče «na Mrazovce». To v celoti revno društvo si je tekom dveh let samo postavilo krasno telovadišče, ki je edino po svoji legi in velikosti in ima 400 m dolgo tekmovalno tekališče, edino v Pragi. Članstvo je odkopalo, oziroma odpeljalo okoli 30.000 m3 zemlje in je prostovoljno plačalo poleg letne članarine 50 Kč. še po 300 Kč. izrednega davka, samo, da dobi letno vežbališče — saj je stalo 1 milijon Kč. Volja dela čudeže. Antonin Benda — Praha.
*
O reorganizaciji vzgojnega in prosvetnega dela na Češkoslovaškem. Osrednja sokolska revija «Sokol» prinaša od br. E. Navratila članek -"'Reorganizacija vzgojnega in prosvetnega dela v Sokolstvu^. Pri tem so priobčeni tudi razni predlogi, nanašajoči se na reorganizacijo, ki jih je sprejela «Vychodo-česka župa» na prednjačkih in prosvetnih zborih. Omenjeni predlogi se glase: 1.) Sokolska telesna, nravstvena in duševna vzgoja se vrši pri član-^ stvu, naraščaju in deci obeh spolov po prednjačkih in prosvetnih zborih v bratski slogi in vzajemnem sporazumu. — 2.) P r e d n j a č k i zbori vrše to vzgojo v polnem obsegu pri telovadečem članstvu, naraščaju in deci vedno, ko so v stikih v svojih vrstah z njimi: a) pri telovadnih urah z telesnovzgojnimi vežbami, nagovori pred dvoredom, razlaganjem med odmori in z razgovori v slačilnicah; b) na izletih in poučnih pohodih, kjer se poleg telesnih vaj nudi tudi prilika za nravnostno in duševno vzgojo. —
3.) Prosvetnizbori skrbe za nravnostno in duševno vzgojo vežbajočega članstva, naraščaja in dece izven telovadnih ur, izletov in izprehodov, osobito pa v besedah, v prosvetnih šolah, povodom članskih sestankov in pri drugih priložnostih, ko ne gre za telesno vzgojo. Poleg tega naj skrbe za idejno vzgojo nevežbajočega članstva, za propagando in poglobitev zavesti v širši javnosti s pomočjo raznih sredstev, ki jih predvideva poslovnik prosvetnega zbora. — 4.) Da se izvede sokolska vzgoja v isti meri in istem soglasju bodisi telesno, bodisi nravstveno in duševno, je predsednik prosvetnega zbora reden član p r e d n j a č k e g a zbora mož in žen in obratno načelnik in načelnica redna člana prosvetnega zbora. Na skupnih mesečnih posvetovanjih naj vsi sodelujejo na osnovanju celotnega vzgojnega dela, delovnem načrtu, nadzorstvu pri izvrševanju. Tudi bratska kritika bodi usmerjena tako, da se doseže zboljšanje, izpopolnitev. — 5.) Funkcijonarji prednjačkih zborov si morajo pridobiti potrebno znanje vzgojnih predmetov (telesna navežbanost, nravstvena in duševna vzgoja, njih vzgojni način itd.) v prednjačkih šolah v društvu, okrožju, zupi in savezu. Osnova in razsežnost šol bodita primerna posameznim strokam vzgojnega dela. Poleg tega naj si dopolnjujejo svoje znanje še s pomočjo raznega čtiva in občne samoizobrazbe. Društveni vodniki vrst naj bodo vsaj absolventi okrožnih prednjačkih šol z dobrim uspehom. Društveni in okrožni načelnik imejta župno šolo. Domača prednjačka šola, kjer prednašajo načelnik,
prosvetar in po načelniku izbrani prednjaki z izpitom, mora prednjačkemu naraščaju nuditi najtemeljitejše stvarno in didaktično znanje, preden gredo v druge šole in nadaljujejo študij teh predmetov. — 6.) Funkcionarji prosvetnih zborov morajo biti ravnotako primerno priučeni in pripravljeni za vršitev nravnostnega in duševnega vzgajanja članstva, kakor tudi za vsa ostala dela, pripadajoča prosvetnim zborom. V prosvetnih šolah naj se poučujejo tudi društveni funkcionarji.
Kratek zgodovinski pregled o poljski sokolski zvezi. Po neuspelih vstajah za zopetno samostojnost je nastopila v Poljski velika onemoglost. Da se ji stopi na pot, je sklenila skupina visokošolcev v Lwo\vu 1. 1867. ustanoviti telovadno društvo z imenom Sokol. Ono naj bi dvignilo duh in pogum mladino in jo telesno pripravljalo služiti v potrebi domovini. Kljub oviram avstrijske vlade je štelo poljsko Sokolstvo 1. 1891. v Galiciji 36 društev. — L. 1884. se je začelo z organizacijo Sokolstva v Poznanjski v nemških mestih, kjer so bila ognjišča poljskih delavcev. Sokolska društva so uspevala kljub preganjanju od strani Nemcev in Sokolstvo ;se je razširilo tudi v Ameriko, kjer šteje danes nad 20.000 članov. — V ruski Poljski so se mogla ustanoviti prva sokolsika društva šele 1. 1905. Po preteku enega leta jih je vlada že razpustila, na kar so samo tajno životarila. Leta 1918. je Sokolstvo zopet oživilo v ruski Poljski; združilo se je v zvezo s Sokolstvom v Galiciji, Poznanj-ski Zgornji šleziji. Zveza šteje 834 društev, 76.000 rednih članov in nad 15.000 naraščaja. K tem številkam je prišteti nekoliko tisočev podpornih članov in 4000 članov med poljskimi delavci v okrajih severo-vzhodne Francije. — Vsako poletje se vr§e telovadne prireditve in tekme. Leta 1921. je bil v Varšavi zvezni zlet, 1. 1922. pokrajinska zleta v Lwowu in Poznanju, v Cieszynu 1. 1923. (na tem zletu je bilo 6326 telovadcev). Letos se vrše zleti v Wilni, Kato\vicah (Zgornja Šlezija), v Inowraclawu. Leta 1926. nameravajo prirediti velik zvezni zlet v Varšavi. — Zveza poljskih Sokolov je član Mednarodne telovadne zveze.	J.	J.
Delajmo in upajmo! «Le Gymnaste», glasilo francoskih gimnastov, piše v številki z dne 1. maja pod tem naslovom med ostalim naslednje: «... Osma olimpijada je oficijelno začela. Ce hočejo naši gimnasti slavno zmagati, morajo posvetiti vse svoje moči mesecem, ki nas še ločijo od te miroljubne borbe. Če bodo podvojili gorečnost v delu, morejo upati na zmago, toda izgubiti ne smejo niti trenutka več. Ponoviti moramo, da more imeti njihov uspeh na olimpijadi važne posledice za bodočnost naše metode, ki jo do zdaj ni prekosila nobena druga. . . . Letos bomo videli na olimpijadi tudi nekatere druge narode. Naši prijatelji Švicarji so se otresli gotovih predsodkov in bodo nastopili prvič pri telovadni tekmi; potrudili se bodo, da zmagajo barve njihove države, kjer je telovadba sestavni del narodne vzgoje: Jugoslovani bodo sledili temu zgledu; pri srcu jim bo, da obdrže sloves, ki so si ga pridobili 1. 1922. v Ljubljani ... Do danes je gotovo, da se bo udeležilo tekem sedem narodov; morebiti se še nekateri drugL priglase. Borba bo torej trda. Tem boljše! Zmagati brez nevarnosti, je zmagati brez slave. Toda ne delajmo si iluzij, naloga bo trda. Požurimo se povedati našim telovadcem, da jim bodo služile njihove moči, če bodo vežbali metodično in se s tem izognili preobremenitvi zadnjih dni pred tekmo. Oni poznajo svoje slabe strani; na te morajo prenesti vse svoje prizadevanje in ves svoj trud in ne smejo izgubiti poguma. Naj ne pozabijo, da sta neustrašenost in zaupanje v samega sebe poglavitna faktorja za uspeh. Kakršno bo njihovo delo, tak bo njihov zaslužen uspeh. — Ali bomo videli vihrati našo trobojnico — znamenje zmage — na jamboru olimpijade? Odgovor pripada dvanajstim prvakom, ki bodo imeli častno nalogo, zastopati telovadbo in Francijo na olimpijadi.»	J.	J.
Priprave za olimpijado v inozemstvu. V Franciji se pripravljajo telovadci prav pridno za tekmo na orodju, in sicer v treh mestih: v Belfortu, Mau-beugeu in Lyonu. Četrta in poslednja izbirna tekma francoskih telovadcev za Pariz bo ob priliki 46. zleta narodne telovadne zveze v Clermont-Fer-randu (7., 8., 9, junija). — Tudi v Češkoslovaški in Italiji vežbajo s polno paro. Ti državi pošljeta najbrž tudi po dve skupini telovadcev in telovadk za proste vaje. — Švica pošlje skupino 48 telovadcev za prosto telovadbo. — Udeležba Belgije in Holandske pri tekmi na orodju še ni zagotovljena, udeležita se je pa Luksemburška in Jugoslavija. Poljska, Angleška, Danska, Norveška, Švedska in Finlandska bodo zastopane z močnimi skupinami za proste vaje. Da se gotove države ne morejo udeležiti tekme na orodju, je najtehtnejši vzrok v pomanjkanju nezadostno sposobnih telovadcev, ki naj bi častno rešili težko nalogo. Tekme se bo udeležilo največ sedem vrst. («Le Gymnaste», 1. V. 1924.)	J.	J.
€
KNJIŽEVNOST
Strokovna.
Sokolič. Broj 5. — Vsebina: Fr. Čiček: Pod sokolskim praporom. — Pismo Malom Sokoliču iz Istre. — J. Špicar: Triglav. — E. Gangl-F. D.: Tjelo-vježba. — J. Jeras: Zgodovina telovadbe. — Dr. Lj. Kuščer: Prednjačka šola.
— O. Fincinger: Mali Sokolič. — Avgust Gostinčar: Naraštajska pesma Sokolstva. — Nove knjige.
Sokolski Vjcsnik župe zagrbačke. Broj 5. — Vsebina: Dr. M. Bogunovič: Pred sokolskim saborom. — Dr. Voja Kujundžič: O sokolsko j solidarnosti.
— F. Kalafatič: Važnost žene u Sokolstvu. — Pokrajinski slet u Zagrebu. — Lhotsky Fran: Nastup k prostim vježbama članova. — Nastup k prostim vježbama članica. — Župski glasnik. — Jugoslovensko Sokolstvo. — Slaven-sko Sokolstvo. — Sokolska štampa. — Razno. — Sokolska kronika.
Sletski Vjesnik III. pokrajinskog slefa JSS. u Sarajevu. Broj 6. — Vsebina: Slet i alkohol. — Program sleta. — Povlastice u vožnji. — Sokolska odela. — Nastupanje k slobodnim vježbama. — Kratka saopštenja. — Broj 7. Vsebina: Miroslav Ambrožič: Na zlet! — Uputstva za slet. — Malo polemike. — Kratka saopštenja.
Sletski Vjesnik sokolske župe Rijeka. Broj 2. — Vsebina: Glavni odbor.
Dr. M. Bogunovič: Sokolstvo na granici. — cem: Sokoliči mali. — V. Švaj-gar: Nujnost. — Sokolstvo i Rijeka. — Janko Jazbec: Jedna muževna riječ. Tehnička saopštenja. — Sa sjednice. — Okružnica. — Broj 3. Vsebina: Kralj Primio kumstvo razviču barjaka. — Zupski sokolski slet. — Engelbert Gangl-Ljubo Brgič: Važnost prosvjetitelja u Sokolu. — Jos. S. Kraljič: Sokoliču. — Martin Robotič: Tjelovježba i Sokolstvo u najmlađih. — R. J.: Plač Istre. — Tehnička saopštenja. — Okružnice. — Razno iz Sokolstva.
M. Kovačič: Snovi za nagovore. Pod tem naslovom je založila Mariborska Sokolsko župa brošuro, ki naj služi kot pomožna knjižica predavateljem za nagovore pred vrsto. Izbranih je v brošuri 24 spominskih dni, za vsak mesec po dva, kateri sami, oziramo katerih sosedni dnevi bi bili umestni za take nagovore. Izbrani so dnevi tako, da je ob njih mogoče podati pre gledno, v velikih potezah, skoro vso našo jugoslovansko politično in literarno zgodovino kakor tudi glavne faze iz češke in nekaj važnejših momentov !z sokolske zgodovine. Za vsak spominski dan je naveden tudi literaren Vlr- — Ker je naklada brošur zelo majhna, naj jih društva nabavijo čim prej.
Izvod stane 2 Din (+ dodatek za poštnino) in se naroča pri Sokolski župi v Mariboru.
Sokolstvo u Varaždinu 1877—1923. Uredio Branko Svoboda. Izdalo Sokolsko društvo u Varaždinu. Ob proslavi dvajsetletnega obstoja je izdalo sokolsko društvo v Varaždinu lepo knjigo velikega formata v obliki spomenice, v kateri je opisana vsa zgodovina varaždinskega sokolovanja. Uvodni članek je napisal br. Drago Chloupek, ki v njem razvija postanek Sokolstva in pomen velike sokolske misli. Ostala vsebina spomenice je razdeljena na štiri dela, zaključek pa tvori obsežna statistika sokolskega društva v Varaždinu. — Prvi del opisuje dobo narodnega prebujenja in ustanovitev varaždinskega Sokola leta 1877. Karakteristično je za ono dobo, da se takratna sokolska društva niso nazivala po plemenih, ampak po krajih. Šele kesneje so se hrvatska in srbska sokolska društva nazivala «Hrvatski Sokol» in «Srbski Sokol», dočim v Sloveniji nikdar nismo poznali «slovenskih Sokolov». Tudi «Varaždinski Sokol» se je leta 1902., ko se je vnovič ustanovil, prekrstil v «Hrvatski Sokoli. Pravo in intenzivno delo v sokolskem društvu se je pričelo šele v letih 1902. in dalje, kar je začrtano v drugem delu spomenice. V to dobo spada tudi «Prvi svesokolski slet u Zagrebu g. 1906.» in «Drugi svesokolski slet u Zagrebu g. 1911.». — Tretji del spomenice nosi naslov «Delovanje varaždinskega Sokola in slovensko Sokolstvo». Varaždinski Sokoli so bili od vsega početka v najožjih stikih s slovenskimi Sokoli ter so se udeleževali vseh večjih prireditev v Sloveniji. Posebno ozke in bratske stike pa so gojili Varaždinci in Ljutomerčani. Četrti del obravnava «Razvoj Sokolstva u slobodb. Prijetno se čita opis dogodkov ob prevratu in navdušene izjave za ujedinjeno domovino in Sokolstvo, toda, žal, traja to le kratko dobo. V Varaždinu se pojavi separatistični pokret in bratje, ki so še pred letom dni zagovarjali edinost, osnujejo znova «Hrvat-skega Sokola»; tako obstojata danes dve društvi, in sicer Sokolsko društvo in Hrvatski Sokol. — V spomenici je nanizanega toliko zgodovinskega gradiva o Sokolstvu, da je zanimivo za vsakogar, ki hoče poznati sokolske razmere na Hrvatskem, da ta spis prečita. Tudi poznejšim zgodovinarjem bodo tu zbrani podatki o Sokolstvu dobro služili kot zgodovinski viri. Spomenico naj bi imelo vsako naše društvo v svoji strokovni knjižnici. Cena 20 Din.	Bžj.
Za naše knjižnice.
Založništvo «Učiteljske tiskarn e» nam je ploslalo:
Pavel Flere: Slike iz živalstva. Trdo vezana knjiga, Din 24;—.
Belokranjske otroške pesmi. Nabral Božo Račič. Cena Din 8-—.
K. Evald: Tiho jezero in druge povesti. Slovenski mladini povedal Pavel Holeček. Cena elegantno vezani knjigi Din 26-—. — Šolski oder, I. zvezek obsega dve igrici za mladino, in sicer: Josip Korban: Povodni mož in Fr. L.: Božična pravljica. Prva v treh dejanjih in druga v treh slikah. Cena Din 6'—. II. zvezek: Ernest Tiran: Čudežne gosli, dramatična pripovedka s petjem in plesom v treh dejanjih. Cena Din 6'—. Glasbeni del izide posebej.
Florjan (Cvetko) Golar: Kmečke povesti. Druga pomnožena izdaja. Cena trdo vezani knjigi Din 28'—.
A. M. Slomšek: Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flere. Z risbami okrasil Maksim Gaspari. Cena vezani knjigi Din 56'—.
Klub dobrovoljcev v Mariboru je izdal nadaljnji dve (drugo in tretjo) knjigi Lj. Pivkovega dela «Carzano». Druga nosi naslov «J a b la n e med irontama> in tretja «V u 1 k a n s k a 11 a».