Za poduk in kratek čas. Stirnajst dni širom sveta. (Dalje.) Po obedu se podamo v Prater. Tako se zove velikanski cesaraki vrt, katerega pa dvor ne zakleplje za se, ampak je tudi občiaatvu odprt. Tamkaj najdeš vse aorte zabavo za malo in tudi veliko deco. Duaajčan je namreč rad vesel. Pivaren in kavarea je cela red. Toda daes strežniki nisoimeli gostovaaškripalo; klaverniin pobiti ao stali med vrati. Ker ni<5 ai šlo v žep, pa so roke v žepu držali; ali so v žepu jezni fige kazali, tega vam ne morem povedati. Za otroke ia pesterne je tukaj — raj ; za-nje pa morajo tudi lajne biti. Tukaj se bogata gospoda vozi v finih kočijab, navadni l.judje peš hodijo, deca in iavalidi pa po štirih. Dunajske otroke 8em videl ravno tako v prahu vrtati, kakor naše slovenske otroke na vesi. Mislil aem, ali si je že morebiti otrok svest, da je prab ia pepel, ker tako rad v prahu sedi, ka-li? Iz Praterja, ki je na severni strani mesta, se peljamo po konjski železnici skozi celo mesto na južno stran mesta, da ai ogledamo ceaaraki grad Schonbrunn. Vozili smo se skorej celQ uro. Za meaoj ste sedeli dve gospe, ki ste celo pot druga drugo hvalili ter se niste mogli dosti prehvaliti. Sledajič ae tako spozabite, da ste cclo avoje može hvaliti jeli, kar se menda redkokedaj zgodi. Grad Scbonbruan od zuaaj ni kaj posebnega, od znotraj pa ga nismo videli; notri namreč nismo več silili, ker je že aolnce zahajalo. Vrt okoli gradu pa je prelep. Drevoredi so jako vabljivi, in viaoke zelene ograje so, kakor zeleno zidovje kraj potov. Mično bi bilo še zverinjak pogledati. Pa aekdo je rekel: Medveda aem že videl, in medved je podoben medvedu, — pojdimo rajši v pivarno, da se nekoliko okrepčamo. Modri naavet je bil z večiao glasov vzprejet, tudi jaz eem nepreatrašeno za njega glasoval. Če človek celi dragi den dunajsko kamenje zabija, ga večer noge bolijo in podplati žgejo in lehko se vsedeš. Pri večerji se nama pridruži ljub prijatelj in zaamenit Slovenec na Dunaju, ki je zvedel, da se slovenaka Štajarca po Dunaju klatita. Pogovarjali smo se o vseh rečeh in še o aekaterih drugih, in nismo druge besede spregovorili, kakor sloveasko, meneč, da v celi dvorani ai veščega alovenščiae. Toda drugi dan se je zglasil nek profesor zagrebački, ki je zvečer poslušal naše pogovore, rekši, da so ga jako zanimali. Čudna reč! v nekaterih pisaraah na Slovenskem aas ne razmnejo, in mi se na Dunaju s slovenskim jezikom ne moremo potajiti. Okoli ia okoli aotranjega mesta je široka cesta, ,,ring" ali okrožna ulica imenovana. Tukaj stojč najkraaaeje palače, velikanska državna in mestna poslopja. Videl sem parlameat ali palačo, v kateri se shaja državni zbor. Notri nisem šel gledat, pa zunaj aem si pogledal stene, v katero slovenski poslanci že toliko let bob mečejo. Tudi se stavbarjem neki ni posreSilo dvoraae tako sezidati, da bi se glas govornika lepo odmeval. ampak govornika prc prav težko razumejo, ker ae glas pozgubi po dvorani. Zdaj si pa lebko izrajtate, zakaj naši poslanci nič ae dosežejo; miniatri na državai klopi pač slabo čujejo. Tudi pred novim meščanskom bramom sem en čas i'\\ ter ga občudoval. Lep je res in proatorea, pa 14 milijonov, ki je v njem zazidanih, vendar ne gleda iz njega. (Dalje prib.) Smešnica 45. Velika zeljaa kad se je sušila na dvorišču. Sosedov Šima in domači France sta si jo prec izvolila ter jo postavila aa glavo. Kmalu sta stala potlej že tudi na ajej. ,,Šima", reče Fraace, ,,skoči sedaj doli pa ti dam krajcar". ,,Ej", odvrne Šima, ,,to in pa še kaj ? Idi pa ti doli ter skoci potlej sem gori in jaz ti dam dva".