I I 0 1 ri\! 0ANWA;..louHAFf nmum
Eli^ larsüft um i ^
m*im
JV '/K


Vrli Slovenci: Prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ da zveličanske narodne omike.	A. M. Slomiek.
		m
		m
m		
NflS DOM
GLASILO
SLOVENSKE MLADINE.
33

c>—o
MARIBOR, 1912
CIRILOVA TISKARNA.
m

Vsebina 12. zvezka:
Stran
Pouk.
Čebelarstvo.............................177
Zabava:
Prepozno ...............................178
Uvelim cvetom...........................182
Zjutraj.................................182
Ob žetvi................................182
Ven iz mesta............................182
Prolog k igri »Junaška	deklica« ....	182
Razgled	po svetu.	182
Orli:
Središče................................183
Dekliški vrtec:
Mladenkam, stopivšim	iz	šole.....184
Obrekovanje.............................184
Nekaj o prijateljstvu...................185
Svetovalka..............................185
Zvesta tudi v tujini....................186
Vrtnarstvo........................... .	186
Narodna noša............................186
Društveni glasnik:
Sv. Magdalena v Mariboru................186
Hoče....................................187
Vurberg.................................187
Ptujska okolica.......................  187
Ormož...................................188
M rar
Središče..................................188
Cirkovce..................................188
Sv, Trojica v Halozah.....................188
Zreče...................................188
Dramlje...................................189
Devica Marija v Puščavi...................189
Iz Posavja................................189
Pliberk na Koroškem.......................189
Jurklošter................................189
Govorniške vaje:
Boj alkoholu..............................190
Nagovor preds. ob ustanovitvi Dekl zv. 190
Drobtinice :
Umrljivost otrok..........................191
Znamenitosti dunajskega mesta ....	192
Za treznost...............................192
Listnica uredništva.
Radovednim vprašalcem in vprašalkam : v listnici uredništva ne moremo sproti poročati, kateri spis smo odložili in kateri vrgli v koš. Noben odgovor je včasi tudi odgovor. — Jurklošter. Drugo smo izročili »Sl. G.« — A. O. pisateljici »Zahvale« v štv9, str. 137, Naznanite nam svoj celi naslov. Čaka Vas namreč pri nas pismo, katero Vam pošljemo, kadar zvemo za Vaš celi naslov. V uredništvu se je zgodila neka izprememba in sedaj ne vemo, kdo ste, ker se pisma s podpisi iz važnih vzrokov vržejo sproti v peč.
Naš Dom izhaja i. in 15. vsakega meseca ter stane na leto 2 K. na pol leta 1 K, na četrt leta 50 h. — Uredništvo in upravništvo je v Cirilovi tiskarni, Koroške ulice 5, Maribor. — Sklep uredništva
13. junija 1912.
Srečke v korist „Slovenski Straži".
Turška srečka na mesečne obroke po 4 krone 75 vin. Glavni dobitki vsako leto 1,800.000 frankov. : Turška srečka in še tri druge srečke na mesečne obroke po 6 kron 25 vin. Glavni dobitki vsako leto čez 2,000.000 kron. Vsaka srečka mora biti izžrebana. Najmanjši dobitek turških srečk 230 K. Pojasnila daje in naročila sprejema
Valentin Urbančič, Ljubljana, Kongresni trg 19.
S —	--
ssaKasasasasasasasasasasasasasa
Pouk.
Čebelarstvo.
Danes to, 'draga mladina, popeljem k napol podrtemu staremu čebelnjaku, ki, rekla bi, nestrpno čaka, da se ga skoraj usmili in popravi kakšna usmiljena roka. V duhu gledam pred seboj tak star zapuščen Čebelnjak, kakoršnih sem videla že mnogo pri nas na- Spodnjem Štajerskem pri kmečkih hišaji-Stoji navadno na vrtu ali med sadnim drevjem na solnčnem kraju, seveda je najbolje, ako je obrnjen proti jutranjemu solncu, ali pa tako, da je pristopno predpoldnejše in po; bldnejše sobice, Na sprednji strani vidimo zelo goste, povprečno vdelane lesene droge, kateri so svoj čas držali majhne, toda težke kranjske panje, katere je dandanes večina čebelarjev opustila ter nadomestila, z večjimi, ki imajo premakljivo satovje. Ti drogi -o še večinoma dobro ohranjeni in so za nadalj-no uporabo svojega posla, le ker jih je preveč in je premalo prostora za novejšo mero, oziroma za večji panj, moramo vzeti vsakega drugega ven. Raztrga ne stene nadomestimo z novimi, a-li vsaj dobrimi deskami, ravno tako vrata, katera je Čas ali veter vrgel iz enega tečaja, in sedaj viseč na enem zarjavelem tečaju, kličejo vsemu svetu za usmi'gmje, zlasti mladini, češ: usmili se, reši me vsaj ti, brezskrbna, cvetoča, mladost! Sedaj Še streha, ki je bila nekdaj z opeko ali slamo krita, toda črv časa iu neusmiljeni veter sta drzno odkrila glavo čebelnjaku, češ: odkrij se, starček, glej, nova doba prihaja, katera naj ti preskrbi bolje in lepše pokrivalo. Tako vidimo danes na veČih krajih čebelnjak brez strehe, ki prosi kakor kakšni gologlavi berač klobuka, da, si pokrije golo glavo. Streho bode tedaj treba, nado-
mestiti z novo, naj bo že iz slame ali opeke, kakor nam pride cepeje v današnji draginji, in Čebelnjak je za prvo silo gotov. Mladina se mora učiti varčevati, zatorej smo začeli pri starih čebelnjakih, kateri začetnikom še prav dobro služijo. Seveda, kdor nima starega in je zmožen si postaviti novega, naj si ga le postavi, in' sicer po vzgledu kakšnega umnega, vzornega čebelarja, ker za vse podrobnosti ni prostora v našem listu.
Danes smo tedaj postavili, oziroma popravili stari čebelnjak, seveda žal samo na papirju, pa upam in sem prepričan, da se to sčasoma tudi uresniči, Lični čebelnjak pri hiši je to, kar moškemu klobuk ali ženski robec, kar so otroci v družini, to so čebele pri hiši.
Kjer se bode pokazal novi ali stari popravljeni čebelnjak na. vrtu ali v Čebelnjaku, tamkaj so bode popotnik prepričal, da stanuje zavedna mladina — mladenič, mladenka, začetnik, začetnica.
Sedaj na, stopi draga mladina krepko pa delo k Čebelnjaku. Stari zapuščeni čebelnjaki naj zopet oživijo. Iz gmotnih in nravnih ozirov je priporočati mladim ljudem, da se poprimejo Čebelarstva, Za mod, ki ga nanosijo pridne čebelice, se dobi lep denar, kar teri se seveda ne sme zapiti ali izdati za nepotrebno gizdo, ampak vložiti v posojilnico. Kakor si zbira čebela hrane za zimski čas, tako si ti sedaj v mladih letih z delom in trudom zbiraj premoženje za, poznejši čas. In od čebele se uči marljivosti, snage, reda, deviška čebela naj te opominja, da se varuješ nizkotnega, nečistega blata in svoje misli in želje povzdiguješ kvišku do lepših, plemenitejših ciljev.
N. P.
Zabava.
Prepozno.
Črtica. P. A.
V mali, tesni sobici se je sukalo gosposko opravljeno osemnajstletno dekle, Na mb.iei je ležal slamnik, zraven solnönik; pred ogledalom Škarje, gla vniki, rokavice. Skozi okno je sijalo sobice in vabilo ven.
Cin, cin . . . Zvonec je zacingljal na hodniku. Dekle se je zganilo. „Joj, Vincenc je že tu, jaz pa Še. nisem o-pravljena,“ Nervozno si je popravila obleko, pogledala se v zrcalo 'in hitela ven. Na pragu jo sreča mesto za,željenoga tovariša kuharica, ženska srednje starosti.
„Lenika“, služkinja gospe Modiče-ve je prinesla za Vas to pismo,“ — S temi besedami ji poda pismo, na katerem so bile z okornimi črkami napisane besede: „Helena Kovač, hišna pri g. Modiö.“
„Mati mi pišejo. Ker jim še nisem naznanila, da sem spremenila službo, so pisali še na moj stari naslov.“ No veselja, ne žalosti, ni pokazala deklica, ko je imela v rokah materino pismo. Mati, tako brezčutno je izpregovo-rila to besedo, kot bi ne imela pomena za-njo. Prav nič se ji ni mudilo, odpreti list. Obrnila se je zopet do kuharice: „Ana, pustite vrata odprta, da ne bo treba Vincencu zvoniti,“
„Bom že, samo to glejte, da se ne vrnete prekasno.“ Tlo izgovorivši, je izginila v svojo sobo, ne da bi se ozrla v novo obleko hišne. Lenika bi bila skoro pozabila na materino pismo, položila ga je na mizo, pa si dala slamnik na glavo, rokavice na roko. Potem se je naslonila na ozko okno in zrla ven na Široko dvorišče. Žalostno so stale tam v ozadju smreke. Zgornje, samo na pol zelene veje so se povešale, spodnje se sušile. Daleč, daleč tam v zeleni loki je bil njih dom.. Kruta roka jih je pomivala in presadila med' zidovje. Ni ga tukaj slavca, ki je pe-val v šumi, in urne veverice, ki je skakljala tam, ni bistrega studenca, ne Čiste sape, le tuintam zaide k, izgnan-
kam veter, ki jih pa ne poživlja, ne krepi, ampak le prah siplje na veje. Ni čuda tedaj, Če ne uspevajo in se ne dvigajo, kakor sestre v temnem lesu, kvišku; ni čuda, Če usihajo, umirajo. . . Ah, domovina . . .
Dekle, ki sloni na oknu, pa ne misli na dom. Nizek, boren je njen rodni k.rov; revščina gleda iz vseh kotov, pomanjkanje se plazi okoli. Vsak košček kruha se mora priboriti s trudom, z žulji. Revno oblečena ženica hodi o-koli; z rosnim očesom so ozira na belo cesto. Morda prihaja hčerka . . .
Lenika se je zganila. Naglio je segla na mizo po list. Urno so begale vznemirjene oči po okornih Črkah, katere je pisala trda,-a vendar ljubeča boka.
„Ljubljeni otrok!
Žalostna ti pišem te vrste, solze mi kale oči in že tako slaba roka se trese še bolj. Zakaj mi tako dolgo ne odpišeš? Si li med mestnimi ljudmi pozabila na revno ženo, ki je tvoja mati? Hčerka, hčerka, s trudom, s stradanjem sem te vzgojila, vso svojo moč sem porabila za-te, vse,_ vse sem ti dala,, a kako mi vračaš li . . . Kje je tvoja poprejšnja, otročja ljubezen. Mrzla, kratka in silno, silno redka so bila tvoja pisma . . . in sedaj mi nisi cele tri mesece sploh nič poročala o sebi. Ničesa nimam na tem svetu raznu tebe, otrok, če se mi se ti izgubiš, Če me še ti pozabiš, sem vničena
Ne zameri, ljuba Lenika, trdim besedam. Od vseh strani me stiskajo nadloge in nesreče in zato se bojim Še te, najhujše. Ne, ne, to ne bode prišlo, ti me ne 1:V>š pozabila. Saj si bila, doma vedno dober, ubogljiv otrok. A bojim se za-te. Zato se vrni k meni, vrni se nazaj v Zalesje, vrni se iz tesnili, prašnih ulic na zeleno rodno trato. Moč mi usiha, roke so oslabele.. Nič več ne morem obdelovati njivice, s težavo krmim živino, s trudom nosim vodo. Vrni se, ljuba hči, pridi domov in prevzemi bajto, da bom rešena jaz in ti. Nič ne pre-
mišljuj, trdo je res življenje tukaj, a je tudi lepo, Ta mesec enkrat pridem v mesto, c e mi bo količkaj mogoče. S teboj se vrnem domov, s teboj se bo vrnila v na&o bajto zopet sreča in' veselje. Do takrat pa ostani pridna in moli za-me, kakor sem vedno in bom vedno molila jaz za-te. Pozdravlja in poljublja te tvoja mati
Ana Ktovač.
Roka s pismom je omalinila, gladko čelo se je nagubančilo. Vsa vroča ljubezen, l<i je sevala iz vsake črte, je bila pokrita z eno besedico : „Domov.“ Nazaj med gore, nazaj v siromaštvo! Gosposko obleko sleci in si nadeni borne cunje! Rokavice vrzi v stran, koplješ laliko brez njilt; sol.nčnik postavi v kot. Za sobice ga ne boši rabila, za dež je preslab. Da so no spametuje niati, da ne pusti hčerke v mestu, kjer igra gospodično, da jo vleče domov za bajtarico! In vendar pravi, tla jo ljubi .. .
Na vrata je nekdo potrkal. Zamišljeno dekle plane kvišku. „Takoj, Vincenc, takoj.“ Na pragu se pojavi slok mladenič v svetli, črni obleki. Bele rokavice, trd klobuk jo niosil fant, ki je služil pri baronu N. za strežaja. Crne cči so se smehljale, rdeči ustnici se laskali.
„Klanjam se, gospodična Leni. Ali Že greste?“
„Takoj.“ Leni, tako sc je zvala Po mostno, je vzela jz kozarca Vrtnico in si jo pripela na obleko.
„So meni eno“, je prosil s sladkim glasom Vincenc.
.«Zakaj ne?“ Radostno mu je pohodila cvetko. Lesketala se je rdeča rožn na črni barvi, kakor da bi bila oblita s krvjo.
Vesela, razigrane volje, sta odhitela po stopnica)i. Obraz mladenke je žarel veselja. Mati, dom, vse je bilo Pozabljeno. Ponosno se je zravnala na klici in razpela solnčnik. Nekam nečedno se je sicer zibal klobuk na glavi) a kaj zato.
Svetla obleka se je podala k svežemu obrazu, li kostanjevim, velikim
lasem. Drzno so gledale plave oči v svet, zaupno se ozirale v mladeniča na strani, se mu smehljale. Ni bilo sicer dekle Že popolnoma izprijeno, a v zankah je že tičalo. Vincencove črne oči, ki so se rogale vsemu svetemu, ki so ljubile samo vživanje, so mamile deklico in jo vabile seboj na široko, s cvetjem obraslo stezo. Zavoljo teli oči je ugašala tudi bolj močna ljubezen do matere, do doma . . .
„Leni, Čez mesec dni bo v gostilni pri „Jelenu“ ples. Boste Vi šli tje? Zabava bo izvrstna.“ Njej je Šinila senca preko lica, Cez en' mesec, kje bo o-na takrat, S prisiljenim smehom je odgovorila:
„Takrat že mene ne bo več v mestu. 'Jaz se vrnem domov.“ Kakor v šali jo izrekla te besede in se ozirala po strani, kakšen ntis da bodo naredile na spremljevalca.
„Tako! Zakaj pa greste? Se Vam ne dopade več tu ? Skoda bi bilo za Vas, če odidete. Meni bi bilo dolgčas.“ „Za gotovo Še tako ne vem, 'Jaz itak no grem rada, a mati me silijo.“ „Mati, mati . . . Ali ima mati pravico, vzeti otroku srečo?“
„Ha, ha, Vincenc. Kakšna sreča je pa to, poslušati dan za dnevom sitno-Sti milostljive. Doma sem pa samosvoja gospodinja.“ Lenika je nalašč tako govorila, dasi je sama mislila drugače, „No, tega tudi ne mislim. Ampak tako dekle kot ste Vi, potegne lahko drugo srečko. N. pr. če dobite bogatega Ženina.“
„Ali bolje rečeno, Če ga vlovim“, je poredno dostavilo dekle.
Vincenc je pa še nadalje zmajeval z glavo. „Vi pa tudi niste za delo na polju. Cernu bi se mučili tam, če se tukaj lažje preživite. Tudi jaz bi bil laliko doma, a mi ne prija kmetsko življenje.“
Gruča mladih ljudi je srečala in premotila sprehajalca, ki sta umolknila, Lenika so je zagledala v daljavo; prav na koncu obzorja se je pomikala mala, črna pika. Dekleta je obšla neka temna, nejasna slutnja. Vedno in vedno se je obračalo oko na ono piko.
tesnoba je objele mlatio sree. Smešna se ji je zdela ta bojazen, zato se je o-brnila znova k spremljevalcu in zopet se je vnel nov, Živahen pogovor.
Crna pika v daljavi je bila stara žepiča», ki se je na palico naslonjena počasi pomikala naprej. Po čelu ji je lil pot, ustnice so ji bile odprte. V rokah je nosila zavitek, katerega je skrbno valovala. Sedaj in sedaj je obstala in si z dlanjo zasenčila oči, ki so se trudpo ozirale v daljavo.
„Vrne se, vrne domov Lenika“, je mrmrala starka, sama zaPse. „kako dolgo jo že nisem videla . . . Gotovo je žo zrasla. Grozdja ji nesem, letos je obrodila brajda izvanredno dobro,,.. Lenika, pa ima rada grozdje,“ Smehljala» so je starica in se solzila ob misli, da bo videla zopet hčerko in da bo ona obstala za vodnio pri njej. Žeja je mučila ženo, a ni se dotaknila grozdja, ki ga je namenila hčeri. „Bom že prišla do kakega vodnjaka“, se je tolažila, „Čudno je vendar, da mi je tako vroče. Jesensko solnce ne greje po navadi tako . . .“
Res se je prikazal oh nizki hiši vodnjak. Ženica» je Ihtela k njemu in zajela vodo. Silno mrzla se ji je zdela voda. Spreletel jo je mraz in v pršili ji jo postalo tako čudno. Zopet se je napotila naprej. Zdelo se ji je, da so postale noge veliko težje, da pripeka solnce vedno bojše. Pred očmi se ji je zdaj in zdaj naredila megla. Ob cesti je stala velika, košata lipa. Ko je prišla izmuČepa potnica do nje, se ni mogla premagati; zavila je v senco, da se odpočije, Zavitek je položila poleg sebe, roke je sklenila v naročje. V borni obleki, s trudnim obrazom, je bila podobna beračici, ki prosi ob potu miloščine. Mimo s*o hodili sprehajalci iz mesta. Iz visoke, bližnje hiše se je slišala godba, petje. Nje pa to ni motilo. Njene misli so bivale pri hčerki.
Takrat se je bližala Lenika s svojim spremljevalcem lipi, pod katero je počivala potnica. Vincenc jo je prvi zagledal. „Glejte beračico“, je opozoril dekle, „ta se jo pa pomaknila preveč od ceste,“
Lenika je gledala ba»Š na nasprotno stran, zato je malomarno odvrnila: „Beračev je pa, res povsod dosti.“ Navidezna beračica se je ozrla pa mlada spremljevalca, Take-le starosti bo Lenčka; je pomislila in natančneje pogledala gosposko đelđe. Mamica je o-strmela . . .
„Lenika“, jo ralilo spregovorila in upirala nepremično oči v ličerko, ki je Še ni opazila. Dekle se ni brigalo za ženico pod lipo, ta pa se ni upala k njej . . . „Naj me spozna prej . . ., škoda, da imam tako slabo obleko . . T ako jo pomišljevala,, drhtela in motrila z ljubečim pogledom deklico. Vincenc je čudeč opazoval starko.
Ta žena je zmešana. Glejte gospodična, kako se smeji in kako upira v Vas .oči,“
Lenika se je ozrla v starico. Leden curek bi je ne bil iznenadil tako, kakor ta pogled, 'Mati, a kakšna — beračica! Kaj poreče Vincenc? Ni hitela k Pjej, ki jo je pričakoval a s takim veseljem, ki se je vzdignila, da pohiti k ljubljeni, ne, solnčnik je nagnila na stran, zastrla si je; obraz. Naj mislijo, da so se zmoitili. Ta sramota, da l)i pred VincencOm pozdravila beračico kot svojo mater. Ne, ne, tega ne prenese. Naj jo počakajo v mestu, poiščejo na, stanlovanju. Par korakov in lipa in maiti sta, bili za njo. Kaj je občutila tisti Čas mati, ni za opisati. Predobro je videla hčerkin pogled, predobro je vedela, da se je sramuje, da jo je zatajila.. Brez glasu, brez solza, se je zgrudila nesrečna mati na isto mesto, kjer je poprej počivala. Zavitek z grozdjem se je odprl in jagode so se raztresle po travi.
Vincenc je vodil deklico dalje in jo zabaval kakor prej. A Lenika se ni več smejala,. Njenega srca se je pola-ŠČal nemir. Najprej radostni, a potom žalostni materin pogled, jo je žgal v duši. Vedno silneje in silneje se je o-glašala vest. Ničvrednim», zatajila si mater! Tako mehko, tako ljubeče srce si ranila tako grozno. Živo ji je stopila pred oči velika materina ljubezen do nje, in čudo, tudi njena otročja lju-
bežen je namah oživela. Kesala se je svojega dejanja in komaj je dušiila jok.
„Meni je slabo, jaz se bom vrnila“, je naenkrat spregovorila,. Vincenc se je hotel vrniti ž njo, a ona je to od-lofino odklonila, in ne da bi čakala odgovora, odhitela nazaj. „K materi nazaj . . . Pokleknila bom pred njo in jo prosila odpuščanja. Še je sedela ženica v senci, ko se je bližala hči. Ne-
premično, kakor kip je slonela glava ob deblu, roke so bile krčevito sklenjene. Dekle je planilo k nji. Z glasnim klicem „mati odpustite“, se je vrgla na kolena in zaihtelo. Mati se ni ganila,. Prestrašena dvigne Lenika glavo, pogleda ženi v obraz, in strašen, grozen krik se raztegne po zraku. Materine oči so bile zaprte, lice mrtvaško, roke ledene . . . Bila je mrtva. Groza, obup
Mladeniška Marijina družba pri Sr. Trojici v Sl. gor. ob svoji 15 letnici.
(Gl. poročilo v št. 10, str. 156 »N. D.«)
in neizmerna 'žalost se polasti nesrečnega otroka. V glavi ji je Šumelo, v srcu stiskalo, vest je kričala. . . Kakor brezumna strga klobuk z glave, spraska rokavice iz rok. Proč . . ., p noč vse, kar me je zapeljalo tako da>-leč, da sem povzročila materi smrt . . . Smrt . . . Ubijalka ... Z opraskamo glavo sega, v glavo in si puli lase. Naenkrat se ji udere potok solz. Vsa uničena se sesede zraven mrtvega, trupla in moči bledo obličje. Da bi se vsaj za trenotek odprle oči, da bi ji odpustile. A prepozno je, zaman, zar man ...
Iz gostilno so opazili blazno početje dekleta. Truma radovednežev pri-liiti tje. Plen izmed njih stopi bliže . . . Ko vidi, da je žena mrtva,, se prestraši in namigne nekemu dečku, naj gre v gostilno po orožnika, k.i se je ravno mudil tam. V par minutah je bil dotični na mestu. Odkritosrčno mu je povedala in priznala Lenika svoj greh. Smrtna bledost pokrije tudi njen obraz ob koncu izpovedi in nezavestna se zgrudi. Množica je preplašena molča„ la. Godba v gostilni je utihnila in gostjo so se razšli. Na krčmarjevem vozu pa so odpeljali Leniko in mrtvo mater
v mesto. Tam je preiskal zdravnik mrliöa, ki je izjavil, 'da je zadela revo kap. V mestni mrtvašnici so jo deli na oder, hčerko so pa peljali Še vedno
nezavestno v bolnišnico.
* *
*
Mnogo let je že od tedaj. Lenika je Se ozdravela in se vrnila v nizko, rodno hišo. Tam živi sama zarse kot puŠČavnica. Temen oblak je razlit Čez njeno lice; smeh se ogiblje njenih nst. Vsako leto potuje v mesto, da obišče grob materin . . .
Uvelim cvetom.
Kaj pa moje ve cvetlice Letos začnete veneti?
Kaj da v pisano se cvetje Letos nočete odeti ?
»Dekle, dekle kaj vprašujež Zakaj nočemo cveteti,
Saj ne moremo se v cvetje Letos pisano odeti.
Vidimo ti bledo lice In pa tvoj obraz veneti,
A za nas pa nič več nočeS Kakor drugikrat skrbeti.
Cvetje v duši je zvenelo,
S teboj smo še me zvenele;
•Ge boš taka kot si bila Spet se bomo oživele.
L.
Zjutraj.
Na iztoku plamen šviga izza gor
se v poslednjih sanjah ziblje temni bor.
■Čez polje pa stopa kmetič z motiko na rami; in k življenju novemu se vse na njivi drami.
»Dobro jutro!« mu naproti njivica puhti,
»Dobro jutro!« prepelica kmetiču veli.
Petpedi.
Vse ljudi
k novemu življenju dramim.
Petpedi.
Kdor še spi, dosti vreden ni.
Petpedi.
Petpedi.
Kakor kraljič stopa kmetič po svobodnem polju,
in pšenica se mu klanja na širokem polju.
Novograjski.
Ob žetvi.
Do) z neba se smehlja solnčni žar; v njem gori in puhti
večnih misli cvet.
In pšenica pesmice šepeče, a nad njo trepeče soj vročine.
In žanjica srp si brusi, pa tako-le poje:
Reži, srpič, reži, hlapec pridno veži; ko požeta bo pšenica, se pa pekla bo potica in kmetica, pekarica,
bode urno skakala po kuhinji.
Novograjski.
Ven iz mesta.
Ven iz mesta! mislim si,
Ven iz mesta! vest kriči,
Ven iz mesta ! na poljč Ven iz mesta htč želje.
Zakaj, zakaj v naravo prosto, Zakaj, nazaj v šumč gostč,
Zakaj, zakaj v naš mili kraj,
Zakaj, nazaj v slovenski raj?
Zato: tam misel je prostejša,
Zato: tam vest mi je mirnejša le tam, le tam je sreče vir le tam, le tam je srčni mir.
P S.
Prolog k igri „Junaška deklica“.
Pozdravljeni nam gostje dragi,
Ki danes semkaj ste prispeli,
Da bi tukaj se med nami Za namene blage vneli.
Tu v igri tej »Dekle junaško« Spoznali bodete vrline,
Ki so krasile d’ Are Ivano,
Rešnico svoje domovine.
Čistost, ponižnost in udanost So v srcu njenem doma bile,
O dva slovenska nas dekleta Čednosti te bi zmir krasile !
Za dom in kralja se junaško Je bojevala na povelje,
Ko sam nebeški sel je rekel,
Naj četo kralja v boj popelje.
In res, pogumna d’ Are Ivana Se v boj podala je vesela,
Da kralju in pa domovini Življenje, blagor bi otela.
Kot mož junak to dekle nežno Za seboj trop vojakov vodi, In kamor vojska ta prihruje
Tam njena zmaga je povsodi.
A ko je kralja že otela
Ter mu prestol je priborila, Tedaj sovragova je roka
V okrutno je oblast dobila.
Tam daleč proč od domovine Je v temni ječi vzdihovala,
Da ne omaga, so nebesa
Svetnici ji v pomoč poslala.
In po obsodbi na grmadi So blago deklico sežgali,
Srce je njeno le ostalo, —
Da je svetnica — so spoznali.
In potlej narod ves francoski Častil jo res je kot svetnico, V nedolžni deklici Ivani
Ima zdaj svojo priprošnjico.
In me slovenska pa dekleta Njo hočemo za vzgled imeti,
Za njene lepe se čednosti,
Se danes bolj goreče vneti.
Kot je Ivana domovino
In kralja z rok sovragu vzela,
Tak’ tudi naša mila Slava,
Bo v nas junakinje imela.
Iskreno, zvesto, neustrašno
Me hočemo svoj dom ljubiti,
In kot Ivana d’ Are junaško,
Ga pred sovražniki braniti.
Lj—
Razgled
Na Ogrskem je brezobzirni groS Tisza kot predsednik zbornice šiloma strl obstrukcijo in dosegel, da se je brambna pr edloga sprejel a . Poslance nasprotne stranke, Id so razgrajali, je dal odvesti po policiji iz zbornice. Iz ogorčenosti nad tem postopanjem je kotel poslance Kovač ustreliti predsednika, a ga ni zadel, nato je ustrelil sebe in se nevarno ranil. Tolika podivjanost se pač ne spodobi v zbornico, kjer In morali sedeti najpametnejši, najpoštenejši in najbolj olikani možje. — isti dan, ko se je v Budimpešti v zbornici streljalo, je v Zagrebu na u-lici poskusil neki dijak Jukič iz Bosne usltreliti nadpandurja Čuvaja, a je zadel vodjo bogočastnega oddelka pri vladi, ki se je ž njim vozil, in potem' Še nekega policaja, ki je bil na mestu mrtev. Čuvaju se ni zgodilo nič. — V Belgiji so imeli volitve v državni zbor. Proti katoličanom so se združili vsi li-
Sredlšče. Na Telovo je naš Orel prvič javno nastopil pri procesiji. V
po svetu.
beralci in socialni demokratje; vkljub temu so katoličani zmagali. Prej so i-meli v zbornici (i glasov večine, sedaj pa 20. — Blizu Dunajskega Novega mesta se je zgodila strašna nesreča. Zletelo je v zrak skladišče s smodnikom dvakrat. Več ljudi je našlo pri tem smrt. Sumi se, da je storil to kak ogleduh ali anarhist, ki boče na ta način uničiti pripravljeno streljivo za čas vojske,: — Ker je brambna postava sedaj na Ogrskem sprejeta, sili tudi naša vlada, da mora naš državni zbor do 25. junija sprejeti enako postavo. — Iz italijansko-iuršikega bojišča ni posebnih poročil; Italijani so dobili v Tripolisu parkrat malo po buči, pa tudi ' Turki. - V Carigradu je bil velikanski požar, ki je napravil ogromno Škodb. — Na 0-grskem so .bile zadnji teden zopet bude nevihte in nalivi.
li.
kroju nas je bilo 20. Vodil nas je brat Simonič, načelnik mariborskega Orla,
Nastopili smo prvič, toda neustrašeno, nič nam ni bilo mar zbadanje nasprotnikov, ki so ta dan prav posebno pokazali svojo liberalno modrost. Marsikatero oko dobrega očeta ali matere pa se je veselja žarilo, ko so videli svojega sina tako pogumnega, in tudi nekateri, ki nam niso bili dosedaj naklonjeni, so nas pohvalili. Dragi mladeniči! Ne dajte se zapeljati nasprotnikom, ki bodo od zdaj še bolj napenjali vse sile, da bi nas ugonobili, ne dajte se, ampak pristopajte k našemu Orlu,
ki ima tako blage in svete mamene, braniti našo domovino pred sovražnikom ter nastopati zmiraj v krščanskem duhu. Iz dobrih mladeničev bodo enkrat dobri možje in le po takih bo naša domovina srečna. 'Mladeniči, ne u-strašite se nasprotnikov, pogum velja!
Mi Orli pa, ki smo že navajeni vseh sovražnih navalov, pogumno na^ prej po začrtani poti za našimi vzvišenimi cilji.
Krepek „Na zdar“ vsem Orlom po Sloveniji vaš brat	Branimir.
Dekliški vrtec.
Mladenkam, stopivši m iz šole. Veliko vas je ob Veliki noči zapustilo šolske klopi za, vselej; sedaji ste na razpotju, Kam pojdete? Le v slovenski krščanski tabor! Zlasti vas, deklice, danes prvič pozdravljam in kličem k nam v dekliške zveze in Marijine družbe !
Pojdi hčerka na pot — na življenja pot. Čuvaj hčerka se zmot — življenja zmot.
„NaŠ Ponrt vam bodi nova učna knjiga na potil v življenje. Sedaj se je najbolj bati, da vas nevarni vrtinec življenja požre. Niste več pod oblastjo skrbnih učiteljev in katehetov, zato pa prihitite k nam, da bo močnejši naš delokrog po ožji naši domovini. Ker vam je zlasti sedaj potrebna previdnost, vam gotovo ne bo odveč, priti v varno zavetje, v dobro urejena krščanska društva. Sovražnikov in preganjalcev vaše sreče vam na potu življenja ne bo manjkalo.Toda pogum!
Ne straši se boja, ne straši se znoja, Plačilo obilo te čaka z neba,
Tomaž Kempčan pravi:
Skraja se srčno upri, sicer je zdravilo
prepozno,
Ko že zastarelo zlo razjeda človeku
srce.
Saj je življenje naše le kratek pih, in zato naglo potečejo tudi dnevi, ki se zde Človeku včasi neveseli. Mladost je podobna pomladi in vesel je Človek v tej naravi, Ako tudi 'treska in gro-
mi, ob ladjici tvojega življenja bobni, nikar se .ne boj, če si le v varstvu božjem, Biog bo s teboj.
Rada delaj, moli rada,
Greha boj se kakor gada; Ženska duša nežna stvar.
Ce si dekla ali žena,
Dobra bodi in poštena,
Pa prevzeti se nikar.
Priprosta kakor otrok rasti, da boš pri Bogu in ljudeh v časti, da bi te hudobnež hvalil, se sramuj, sama nad seboj vedno gospoduj; zmerna in poštena bodi, nikar ne Kodi po napačni poti, uči se pohlevna biti, sebe dobro zatajiti. Tako te bodo veseli vsi, sta-riši in predstojniki. Take si želimo sas vse za svoje tovarišice, posebno pa Magdalena.
Obrekovanje. Kakor je telesnemu življenju Škodljiva bolezen, tako v duševnem oziru grdo obrekovanje. Marsikatero d'ekle ne pomisli, ko jemlje svojemu bližnjemu z obrekovanjem dobro ime, • koliko Škode s tem napravlja. Kdor obrekuje in objeda svojega bližnjega, dela hujše, kakor ropar ali tat, ki iemlje tuje blago; kolikor dražja je reč, toliko večja je škoda, boljše pa je dobro ime in poštenje, kakor vse bogastvo. Hujše rane vseka jezik, kakor pa meč, ta ti umori samo telo, obrekovanje pa umori tudi tvoje dobro ime. Pomislimo vendar malo, kaj iz tega sledi, koliko žalosti, jeze, sovraštva, kletve, prepira, krega, maščevanja itd. pri-
jaia iz obrekovanja, in marsikatero ?ekle ima morda to za šalo in maletj-^ost. Med živalmi je najbolj strupena kftČa, tudi marsikatero dekle je nodob-
110	kači; s svojim strupenim iezikom z'Jada svojega bližnjega kakor strupe-na kača, ki zabode strupeni zob v ži-
meso. Pa obrekevalka se navadno Se izgovarja, Češ, jaz ničesar nisem Plavila in ničesar ne vem, nikomur ne st°rim nič žalega,; druga pravi: ja; nisem tega govorila, saj to je bilo že Zriano; tretja: slišala sem o tem, d.ru-
govoriti; četrta: saj je bilo res, kar mi je ona pravila, saj to ni obre-koVanje. Zveličar uči, da lo treba da-ll odgovor za vsako prazno in nepotreb* "o besedo, kaj Še-le za opravljanje in Oorekovanje, s katerim se skruni dobio ime bližnjega. Vsaka storjena ško-.a se mora popraviti, ali zelo teža-'^-, |6’ oropano dobro ime vrniti. Onreko-l?lki sedi budobni duh na jeziku, oni, kl obrekovanje posluša, pa v ušesiii. Ozik jo majhen ud, ž njim pa storimo . 'ko veliko dobrega ali hudega sebi
111	idižnjemu. Mladenka, ne pozabi na Pregovor, ki pravi: Kdor vedno govo-
k mnogo laže in obrekuje. — Micika.
. Nekaj o prijateljstvu. Varovati se
0	treba prijateljice, ki to vedno lo
bali in vse tvoje dobre lastnosti po-'e<mje in jih kakor na svečnik pio-' kivija; vedi, da je to prilizovanje, in Pregovor pravi:	„Prilizovalcu nikar
"p veruj, ker je kakor mačka, ki spredaj liže, zadaj pa praska. “ A ko pa jo v,).ia prijateljica tako junaška, da te
^Pozori včasih tudi ga napake, nikar ”? ne zameri, temveč spoznaj iz tega, i. t_e zares ljubi, ker te želi poboljša^ !; Vsak človek ima svoje slabosti, to-11 na drugih jih zapazimo veliko lažje j11 Prav koristno je, če nas tu in tam v.fm opozori na naše lastne slabosti.
( ''.idejo se pa tudi prijateljice, ki so rogače prav dobre ter zelo odkrito-J'.vme ena drugi, pav tej odkritosrčno’
1 zaidejo tako daleč, da jim celo spo-
1	eb ni presveta, da si ne bi vse rrb8, kar tamkaj slišijo. O dekle, i.'"b to je greh ; pomisli vendar, pod
strašnimi časnimi in večnimi
vse raz-ve-
kaznimi so dolžni spovedniki molčati, rajši gredo v smrt,, kot bi le kaj malega iz sv. spovedi povedali, in nam naj bi bilo dovoljeno, kar vse povedati, kar tam slišimo! Ni jim tudi preveč, povedati še to, kar so iz spovedi drugih slišale; o kako ostudno in grdo jo vendar to. Spoved je sveta in skrivnostna reč in ne sme biti predmet prazne blebeta vosti..
Seveda če si kedaj kaj prav lepega in poučnega tamkaj slišala in potem pride priložnost, da moraš koga poučiti, lahko to porabiš, samo ne povej, kje si slišala. Varovati se je tudi preveč enostranskega prijateljstva. Marsikatera mladenka se drži kakor kisla Minka proti vsemu svetu, za nikogar nima prijazne besede, vse prezira, nikomur nič ne zaupa, le s posebno izvoljeno prijateljico tiščita cele dneve glavi skupaj, si šepetata in so posmehujeta. 'Je že res, z nekaterimi osebami nas veže ožje prijateljstvo, a to ne sme iti tako daleč, da hi se kršila pravila uljudnosti nasproti drugim.
Zdelo se mi je potrebno, iz-pregovoriti o prijateljstvu, ker sovražnika se je lahko izogniti, a krive prijateljice težko. Vsaki izmed vas želi prav dobro prijateljico in vas srčno pozdravlja — vaša Mara Pohorjanska.
Svetovalka. Moj. današnji svet se glasi: „Ne zakrivaj ih ne zavijaj si po nepotrebnem glave!“ Znano je, da boleha prosto ljudstvo, osobito ono ženskega spola, mnogo bolj na trganju v glavi, nego prebivalstvo v mestih, oziroma gosposki ljudje, in zakaj? Glavni vzrok tiči v tem, da se ženstvo na deželi že od otročjih let vedno zavija, in to dostikrat prav po nepotrebnem v robce. Robec naj te Čuva proti hudemu mrazu, naj te čuva pekočili žarkov, rabi ga, kadar to zahtevajo običaji, a ne imej vedno robca na glavi; to ne Škoduje samo zdravju v obče, temveč te tako razvadi, da se prehladiš pri najmanjšem vetrčku. Ce se hočeš obvarovati trganja, hodi razoglava, koli-korkrat ti je lo mogoče. Je-li je treba, da ima deklica robec v kuhinji, v sobi, v hlevu, na dvorišču? — 'Mislim,
da ne; to je le slajba razvada,. Čemu nam je pa dal Bog lase? Torej varčevati je treba tudi pri robcili, to ne bode v hasek samo mošnji, temveč tudi zdravstvenemu stanju, o tem je prepričana	Svetovalka.
Zvesta tudi v tujini. Mladenka iz Gradca nam je poslala to-le pismo, katero priobčujemo drugim v posnemanje, ki se tako rade odtujijo svojemu narodu. „Bila sem nekaj let naročeval-ka in Čitateljica „Našega Doma,“. Ker pa sem morala zapustiti drago in Ijuh-bo mi domovino in ker nisem imela do-sedaj še stalnega obstanka, Vam tudi nisem mogla ob novem letu vposlati nadaljne naročnine.. Vsekakor pa, četudi me je zanesla usoda daleč od milih slovenskih krajev tu sem v tužni nemški Gradec, med nam Slovencem sovražno ljudstvo, ravno zato pa si toliko bolj želim in prosim, da me prej ko mogoče zopet razveselite z „Našim Domom“, in sicer, ak’o je mogoče, pošljite mi vse številke od novega leta, ako pa jih ni več v zalogi, pa vsaj od sedaj naprej. Četudi sem v službi pri nemških ljudeh, se ne sramujem lepega slovenskega materinega jezika, ponosna sem, da sem Slovenka ter hočem tudi tu med nemškimi ljudmi živeti in ostati slovenskega duha.“ — Tako je prav!
Vrtnarstvo. Mnogokrat je naša Ljubomira že izrazila željo, naj se o-glasi še kaka vrtnarica; tej želji ji hočem danes ustreči, ako se dopis ne pogrezne v uredniški koš, "Udeležila sem se tečaja o pridelovanju zelenjave in kar sem videla, sprejmite tudi ve, četudi v bornih vrsticah, 'Mogoče jih vendar katera obrne v svoj prid.
O b d e 1 o v a n j e z e m 1 j e. Marsikaj je že pisala Lj., in če se moje mnenje z njenim popolnoma ne strinja, si lahko mislite, da se pOvsod drugače dela. Gospod učenik, oziroma vrtnar nas je učil, naj jeseni potrosimo gnoj
Društveni
Sv. Magdalena v Mariboru. Na bin-koštui pondeljek se je udeležilo mesečnega
na grede ter tako prekopljemo, da pride gnoj na dno, seveda čim globokeje, tem bolje. Brst pustimo v gručah. Ko se pomladi malo usahne, pograhljajmo gredo in lahko že sadimo ali sejemo-Pomladi zopet kopati, ni priporočal, ker prvič porabimo pri tem mnogo časa, drugič zdroblje.no zemljo zakopljemo n' tako glavni namen prahe izgubimo. Tretjič na jeseni skopani zemlji rastlinice rajši ih prej vshajajo, ker je zemlja Že malo vležena, zato lahko drži bolj enakomerno mokroto. Na sp0' mladi skopanih gredah pa opazimo V par dneh na površju trde, suhe grudice, katere seveda ovirajo rast, zamakati pa tudi ne smemo, ker je zemlja še prehladna. — Vrtnarji gnojijo vrt v fraki (i. letih tudi z apnom, na ta način postane zemlja tudi rahlejša, zato oh suši tudi tako ne razpoka. — Ako vah1 moje vrstice ne bodo neljube, hočenj drugokrat nadaljevati, dotlej pozdravni
M. A-
Narodna, noša. Dopisovalke v Dom“ sc Že včasi omenile narodno nošo. Betos se priporoča, da bi sev pr M obilnem številu v narodni noši udeK' žili evharističnega kongresa na, Dunaju. Marsikatera mladenka si men<U želi narodno nošo, toda kje naj dob* obleko? Šivilje si tako belijo glave ? novo modo, iu sedaj naj si jih še z m1' rodno nošo? Dobro bi bilo, če bi ShK' kršč. soc. zveza, oziroma Slov. Stmr ža pripomogla, da se zopet vpelje "O' Ša, zlasti pri večjih slovesnostih, Di'tr štvo naj bi skrbelo za njo kakor ^ i društvene znake. Ko bi ne z manjkaj0 požrtvovalnosti, bi lahko Slov, Stra^ oskrbela lastno trgovino narodnelU j kroja. Tudi moška narodna noša seka' /c v knjigi „Naš cesar“. S posredov^ njem in pomočjo Slov. Straže bi so pU šlo najlažje do lepe narodne noše, k • bi nam budila narodno zavest, ljube z® in spoštovanje do pradedov in do 1P be domovine.	M, A-
glasnik.
sestanka tukajšnje Dekliške zveze do 60 deU®*. Hajdinjak Marica razloži pregovor: »Ljubo 0
ma, kdor ga ima.« Močnik Uršula svari dekleta, ki morajo prebivati po mestih, pred raznimi naspametnimi razvadami. Dremšek Uršula govori: kakšna naj bo slovenska deklica, da bo sebi v srečo in narodu v korist. Predsednica Brauneker Uršula priporoča več medsebojne ljubezni. Kavnotako Sever Katarina : bo-•dimo složne, ene misli in enega duha. Shoda se je udeležilo nekaj članic ptujske dekliške zveze, izmed katerih je Lavrenčič Ana z lepimi in navduševalnimi besedami razložila pričujočim mladenkam, kako imenitno nalogo ima dandanes izvrševati ženstvo. Turnšek Neža in Rek Antonija sta deklamirala vsaka eno za majnik primerno pesem. Glavni poučni govor pa je bil o Slomšeku. Zadnjo nedeljo meseca junija zopet na veselo svidenje !
Hoče. Naša Dekliška zveza se kaj lepo razvija. Ni samo na papirju, ampak živi in sicer živahno in trdno je njeno življenje in delovanje, to nam je pokazala dejanski 9. junija pri g. Jožefu Rojku, ko je uprizorila gledališko predstavo »Čašica kave«. Škoda časa in prostora, da bi popisovali razne vloge, ki so bile tako srečno razdeljene, in hvalili razne igralke, kajti igralo se je naravnost izborno Čast vam dekletom, le tako naprej! Igrale so: Čiček Marija (Marta pl. Rebula), Lizika Babič (Roza pl. Čebula), Frančiška Lebe (Antonija), Jožefa Babič (Lizika), Mulec (Krošnjarica), Sel Marija (gospa), Strašnik (Nabiralka milih darov za ponesrečence), Jula Jurančič (Čevljarjeva žena), Korošec in Škrabi (dva otroka). Govorila je Marija Čiček. Govor je vreden da bi se ponatisnil, ker je samo zlato zrnje, ki bi lahko obrodilo stoteren, da tisočeren sad. Hvala in čast govornici — mi ji ostanemo hvaležni — in to po vsej pravici. Seveda so naša vrla dekleta tudi krasno zapela dve mični pesmici pod vodstvom našega neumorno delavnega pevovodje preč. g. kaplana K. Šeško. Posebno hvalo smo še dolžni g profesorju dr. K. Glaserju, ki nam tako rad pomaga. Bog plačaj, Čisti dobiček •cele prireditve je namenjen za nabavo zastave mladeniške Marijine družbe v Hočah in znaša nad 150 K. Z Bogom in Marijo za našo slovensko mladino!
Hočanka pl. Slovenka.
Vurberg. Dne 16. maja je priredila D. z. predstavi »Sv. Cita« in »Kukavica modra ptica« ali »Boj za doto«. Najprej je predsednica Pavla Kreflova pozdravila navzoče, potem je sledilo petje »Ujetega ptiča tožba« in »Sirota« s pomočjo ptujskega organista g. Frasa. Zatem se je uprizorila prva igra. Po končani igri so nas razveselili ptujski pevci pod vodstvom g. Frasa z dvema mičnima pesmicama Potem je dekl. Uršika Pivec »Naš čolnič otmimo«. Nato se je vršila druga predstava. Nazadnje je še zapel domači pevski zbor pesem »Na planine«. Čeravno so bile igralke prvič na odru, vendar so rešile svoje uloge v splošno zadovoljnost ljudstva, katerega je bila natlačena dvorana. Hvala našim faranom, kakor tudi i.ašim vrlim sosedom od Sv. Martina, Sv. Urbana, daljne Slivnice in ptujske okolice, ki so nas počastili v tako obilnem številu. K dobremu uspehu in natančni iz-
vršitvi so veliko pripomogle z obleko in raznimi dragocenimi rečmi g. Erna Razlag s svojo spremljevalko g. A. Kovačič. Ne smemo pa tudi hvale izpustiti naši vrli sotrudnici Miciki Potrč, katera je imela z nami veliko truda. Bodi vsem srčna hvala! Posebno hvalo smo še dolžne našemu prečastitemu g. voditelju, ki so v vsakem oziru največ pripomogli k izbornemu uspehu naše prireditve. Naj jim Bog stotero poplača za vso njihovo požrtvovalnost. Na ljudsko željo se bodeta dne 23. junija igri ponavljali. K obilni udeležbi vabi in pozdravlja ter na veselo svidenje kliče
Malka.
Ptujska okolica. Kakor neusmiljeni kosec kosi in reže vse od kraja, naj si bode še tako duhteča, lepo razcvetena cvetlica ali zelena travica, vse pada pod ostro koso, ravno tako deluje neusmiljena smrt. Ne gleda na bogastvo, ne na uboštvo, ne na stan, ne starost. Pobrala nam je cvetočo cvetko, ljubko in vsem drago dekle Marijo Rašl. Rojena je bila dne
2.	julija 1893 v Novi vasi štev. 28, župnije sv. Petra in Pavla v Ptuju. Umrla je na praznik Vnebohoda, dne 16. maja okoli polnoči. Pogreb je bil v nedeljo, dne 19. maja v jutro. Soremila so jo k zadnjemu počitku dekleta Marijine družbe v beli obleki in venčki na glavi ; dvanajst družbenic jo je nosilo. Ob grobu so ji zapele v zadnje slovo »Marijino družbeno pesmico«! Pogreba so se v obilnem številu udeležili sorodniki in mnogo ljudstva. — No nekaj vrstic iz njenega življena vsem vzgled. Živela je kot trezno dekle, kakor tiha in ponižna vijolica. Poznala je le dve poti, k delu in v cerkev. V delo je hodila skoraj eno uro in pol daleč v tovarno A. Jurca na Spodnjem Bregu pri Ptuju, leto in zimo, že štiri leta. Kako delavna in zvesta je bila pri delu, je dokaz, daje gospod delodajalec podaril kot zadnji spomin, za njen mrtvaški oder najlepši in najdražji šopek cvetlic. Rojena je bila na Marijin praznik in pri sv. krstu dobila ime Marijine. Tudi umrla je v Marijinem mesecu, cvetočem maju. Kaj rada je obiskovala Marijina svetišča, posebno Ptujsko goro in cerkev Matere Milosti v Mariboru. Saj je tudi zvesto častila celo svoje življenje Marijo do zadnjega zdihljeja. Srčno je želela dneva slovesnega sprejema v Marijino družbo. Pa bolezen jo kar nagloma položi na posteljo. Ležala je samo okoli teden dni. Sprevidena s sv. zakramenti za umirajoče, je bila na smrtni postelji sprejeta v Marijino družbo in še je tudi storila obljubo za tretji red sv. Frančiška Serafinskega. Njena smrt je bila blaga in je do zadnjega govorila. Njena sestrica, že omožena, ji je kupila belo obleko za slovesen sprejem v Marijino družbo. A v tej beli obleki je ležala na mrtvaškem odru in jo je vzela tudi s seboj v hladni grob. Kaj mladina, ki še nisi v Marijini družbi? Kakšni čuti navdajajo vaša srca, ko vidite »Marijino zvesto častilko« v taki lepi beli obleki z venčkom na glavi in okoli vratu na višnjevem traku z Marijino svetinjico; mrtvaški oder pa ves okrašen z venci in cvetlicami, sprevod pa podoben bolj veselemu obhodu, kakor pa žalost-
nemu pogrebu. Vas nič notranji klic Marijin ne vzdrami, da se zapišete v Marijino družbo ? V družbi pod zavetjem Marijinim je živeti lahko in veselo umreti. V prostih urah je rajna kaj rada čitala katoliške časopise in knjige. Najljubši pa ji je bil »Naš Dom«, na katerega je bila naročena. Kot zvesta članica se je pridno udeleževala zborovanj. V naši Dekliški zvezi sta bili dve Mariji Rašl, sestrani z enakim imenom ; obe sta delali skupaj v tovarni več let in sta bili enake starosti. Sedaj je ena stopila v samostan čast. sester v Dunajskem Novem mestu, druga pa se je preselila v večnost. Priporočamo rajno v blag spomin in pobožno molitev. Naj v miru počiva!
»Tako se vrsti veselje in žalost,
Vse lepo podarimo Mariji na čast!«
»Višavski«.
Ormož. Tukašnja mladeniška in dekliška zveza sta imeli na binkoštni pondeljek svoj mesečni shod, na katerem je predaval neumor-Ijivo delaven predsednik Mladeniške zveze Št. Lenarčke tovariš Korpar o boju zoper alkohol in o slabem časopisju ter priporočal razširjanje v katoliškem duhu pisanih listov. Za tem je nastopila zastopnica dekliške zveze velikone-deljske, katera je dekletom v poljudnih besedah orisala sovražnike dekliške nedolžnosti in čistosti, in pripomočke, kako se jih varovati. Nato predsednik Mladeniške zveze obema predavateljema za nju krasni predavanji izreče zahvalo ter v kratkih potezah oriše delovanje »Slov. Straže« po naših obmejnih krajih, in poživlja vse navzoče, naj to prekoristno družbo podpirajo po svojih močeh, osobito da kupujejo blago, ki ga družba ponuja. Proti koncu svojega govora omenja še potrebo petja v naših izobraževalnih društvih, na kar zaključi lepo uspelo zborovanje.
Središče. Dekliška zveza je v teku svojega obstanka priredila prvo predstavo na binkoštni pondeljek s sledečim vsporedom: 1. Predsednica pozdravi navzoče, ter razloži na kratko vsebino igre »Junaška deklica«. 2. Č. g. prof. Mat. Šinko govori o pcmenu in namenu dekliške zveze. Dekletom postavi v vzgled Marijo, zaščitnico zveze. 3 Prolog k igri »Junaška deklica«, deklamira Matilda Horvat. 4. Igra »Junaška deklica« (Ivana d’ Are). Igralke so dobro rešile svoje vloge, čeravno so nastopale prvič na odru. 5 »Večna luč«, živa slika, predstavljata Jožefa Starnberger in M. Ploh. Igra se je vršila v občno zadovoljnost gledalcev, ki so prišli v mnogobrojnom številu; tudi gostov iz drugih daljnih in bližnjih krajev ni manjkalo. Na željo nekaterih se je igra ponovila dne 2. junija ter se obnesla ravno tako dobro kot prvič.
Cirkovce. Nekaj o abstinenci. Ali se bo dalo brez alkohola živeti? Mislim, da bo. Saj ljubi Bog je še tako dober, da nam še tu in tam toliko dežja da, da je še nekaj sena pri-rastlo, da bodo molzke toliko mleka imele, da si bomo včasi tudi abstinenti pijačo zamenili,
namreč vodo z mlekom, mleko pa z vodo. Ker ima vsako društvo več ali manj tudi kako svoje znamenje ali znak, bi tudi abstinentje ne smeli zaostati v tem oziru. Najprimernejše znamenje abstinentov bi bila glava sv. Janeza, ki nikoli ni vina okusil in je zavetnik naših abstinenčnih odsekov. Ko sem nekatere osebe nagovarjala, naj tudi one pristopijo v abstinentno družbo in sem samo v šali rekla, ko bi vedele, kako je lep znak, bi takoj pristopile, so mi rekle, pa nam pokaži ta znak. In potegnila sem iz žepa par svetlih krone s cesarsko glavo. Je tudi lep znak abstinentov, ker si nekaj prihranijo. G. urednika prosim, naj mi ne krati veselja in naj dene te vrstice v »N. D.« v spodbudo abstinentom in abstinentkinjam, katerih število se naj vrlo množi.
Abstinentka.
Sv. Trojica v Halozah. Blagodejni žarki solnca izobrazbe so pričeli tudi tukaj ogrevati našo mladino. Vzbudila se je in si ustanovila 2. rožnika Mlad. zvezo. Izvolila sije sledeči odbor: Hren Jožef, predsednik; Pernek Anton, podpredsednik; Kolar Mihael, tajnik; Fuks Matevž, tajnikov namestnik; Svenšek Franc, blagajnik; Šprah Hraboslav, blag. namestnik; Lozinšek Jurij, knjižničar. Tako si je postavila haloška mladina granitni temeljni kamen, na katerega hočemo z božjo in Marijino pomočjo zidati trdno poslopje prave mladeniške izobrazbe. Ne ozirajmo se na napačni strah pred našimi nasprotniki, katerih ne manjka nikjer, tudi pri nas ne, ki ne znajo drugega kakor blatiti, kar je narodnega, in grdo obrekovati. Mladenči, pogumno naprej, k vsestranskemu delu, v čast veri, v prid sebi in blagor narodu in domovini. Porosi pa nam s svojim blagoslovom ravnokar ustanovljeno našo Mladeniško zvezo. On, ki je nekdaj na cesti srečal žalosten sprevod, stopil k istemu, tolažil jokajočo mater in rekel mrtvemu sinu: Mladenič, rečem ti, vstani! Mladenič, rečem ti, vstani! Te besede veljajo tudi trojički mladini in vstajenje trojiške mladine bode tolažilo tudi dvojno našo mater — domovino in cerkev, bode prihajalo po naši mladini novo življenje, bode prihajala s tem novim življenjem pomlad.
Do vere in do rodnih tal ljubezen naš je ideal, a Ti, ki žar zanetil si, ki čustvo to posvetil si, ljubezen v naših srci goji,
Da bomo narodni in Tvoji!
Zreče. Na dekliškem mesečnem sestanku dne 16. maja so govorile: Lamut Barbika: Kako naj v maju posebno častimo Marijo; Kračun )ulika: »Povej mi tička, kaj boš pela.« (dckl.) Kračun Pavla: Majnil.ovi kraljici; Kračun Anica: Šmarnicam; Kolnik Ludmila: Jaz pa nekaj vem Kvac Julika: Kaj nam je storiti, da bomo Mariji dopadle. Klančnik Francka: Bodimo verne, narodne in požrtvovalne. Leskovar Jožefa in Kotnik Barbika sta prav lepo uprizorili »Najlepši kinč.« Kakor nam kaže število predavateljic in tudi slušateljice so bile
polnoštevilno zastopane, se vidi, da so naša dekleta res vneta za dobro stvar. Kaj pa fantje, ali ste zaspali, da nič ni slišati veliko o vašem delovanju? Dekleta si vzamite za vzgled in od njih se učite srčnosti in navdušenošti, da ne bote preveč zaostali! Govori se tudi, da bomo dobili počasi oder, katerega sedaj že zelo pogrešamo. Da bi se to kmalu uresničilo, k temu pomagaj ljubi Bog, a tudi sami moramo biti v ta namen požrtvovalni!
Dramlje. Mi sosedni rojaki škofa Slom-šeka nočemo pozabiti, da je ob 50 letnici njegove smrti in vedno naša dolžnost, se v njegovem duhu truditi za vero, dom, cesarja in svoje gospodarstvo. K temu nas spodbuja naše katoliško slovensko izobraž. društvo z mladeniškim in dekliškim odsekom in pododborom kmetske zveze. Letos smo zborovali že petkrat. Dozdaj je razun duhovnikov nastopilo osem možkih govornikov in enkrat devet deklet. V počitnicah nas je dvakrat navduševal g. bogoslovec Franc Polak. Iz liberalnih Dramelj moramo narediti lepo krščansko narodne.
Devica Marija v Puščavi. Poročila se je tukaj dne 22. maja svetovalka naše Mar. dr. ter neutrudljiva cerkvena pevka, gosp. Milka Lampreht-ova z gos. Josip Drofenikom.
Oj z Bogom, z Bogom Milka draga, Manja naj povsod pomaga, za svojo bomo te imele, če tudi zdaj nas zapustiš.
In s teboj bomo vse skrbele, da kdaj v nebesih nas dobiš.
Oj z Bogom, draga — srečna, naj sreča ti bo tudi večna!
V prijazen spomin
Micka.
Iz Posavja. Okrožni shod Dekliških zvez. — Toliko mladine, v ljubezni do Marije in domovine zbrane še ni videla prijazna cerkvica na Graški gori. Ko so poročali časopisi, da pride na dekliški shod naš občno spoštovani gospod dr. Anton Medved, je bil v srcih naših posavskih mladenk sklep storjen : te prilike ne zamudimo nikakor! Pa bi bilo tudi škoda, zamuditi prekrasni nagovor, s katerim je naš govornik navdušil mladenke za požrtvovalno, složno in nesebično delovanje za Boga in narod. To so bile besede izvirajoče iz srca. ki ljubi sv. vero in domovino; kakor zajema truden potnik s hrepenenjem iz čistega studenca, da se okrepi, tako so se navzela srca poslušalcev moči in navdušenja za nadalnje delo. Vele-zanimivo je bilo zborovanje Dekliških zvez, ki se je vršilo po opravilu. Tu smo še le videli kdo smo in odkod smo. Na zborovanju, katerega je zelo spretno vodil peč. gosp. Dobršek, sevniški župnik, so nastopile neustrašene mladenke iz štirih far. Predsednica rajhenburške dekliške zveze, Antonija Bence pozdravi prav prisrčno vse navdušene mlade Slovenke, ki so se zedinile na prijaznem hribčku. Neža Cvetko
iz Gorice povdarja, da morajo dekleta tudi javno nastopati, ker tvorijo odličen del naroda. Videmčanke: Knez Reza, Barbič Liza, Resnik Minka so nam pokazale, kaj naj diči pravo slovensko dekle. Pa prinesle so tudi seboj krasno misel, da bi se naj osnovala zveza vseh posavskih dekliških zvez, kar se je tudi proti koncu zgodilo. Nova predsednica, ki bo morala odslej voditi dekleta vsega Posavja, je Resnik Minka iz Sremiča. Vjene pomočnice so predsednice posameznih Dekliških zvez v farah Zabukovje, Sevnica, Rajhenburg, Videm. Lepo je govorila Kožuh Neža iz Zabukovja o velikem pomenu, ki ga imajo dandanes Dekliške zveze. Priljubiti se je morala Zupan Ivanka vsakemu s svojo krasno deklamacijo prelepe pesmi: »Naš čolnič pogube otmimo«. Tako se mora deklamirati. Pesem sama na sebi mrtva, zaprta v knjigi, mnogim mogoče nepoznana, dobi po živi deklamaciji življenje, gane vsako srce in ga prešinja in navdušuje in Ivanka iz Sevnice je povedala lepo pesmico tako, da so se navdušila vsa srca. H koncu smo zapeli vsi nekaj narodnih pesmi, potem smo se poslovili od Marije s prelepo pesmico »Veš o Marija«, ter se ražali na vse strani in kraje širnega Posavja, z veselo zavestjo, da smo lepi dan, ki nam ga je dal Bog porabili v čast božjo in v blagor ljubljenega naroda.
Pliberk na Koroškem. Z veseljem smo se odzvale »Okoliški mladenki«, ki nas jevv 5. št. tega lista pozvala, naj se združimo. Že 24. sušca smo imele prvi in 21. aprila drugi sestanek. Le žal, da se nismo mogle zediniti za dekliško zvezo, ampak smo se odločile za ženski odsek izob. društva. Vendar upam, da sčasoma napravimo dekliško zvezo. Saj je kriv le ples, da je že zdaj nimamo, ker smo preveč vanj zaljubljene. Na binkoštni ponedeljek smo si izvolile sledeči odbor: Ivanka Možina načel., Julka Randev, namestnica, Rezika Leitgeb, tajnica, Urška Randev, Marijana Turk blagajnič., Nežika Strojnik, Barba Trehtar knjižn , Mežika Žlinder. Sedaj pa, drage tovaršice, delujmo v lepi edinosti za naš in našega naroda blagor. Naše geslo bodi: Vse za vero, dom, cesarja.
Knjižničarka.
Jurklošter. Naša nova mladeniška zveza je imela 2 svečana prvi poučni shod. Vič. g. župnik so svarili mladeniče pred slabo tovar-šijo in priporočali mladeničem varčnost. Tajnik je pa prebral pravila mladeniške zveze in shod se je zaključil. Drugi poučni shod je bil 24. sušca. Predsednik je opominjal k vstrajnosti in edinosti v zvezi ter se poslovil od fantov, ker je moral iti k vojakom. Tajnik je poročal o dvamesečnem zvezinem delovanju. Meseca aprila in majnika ni bilo poučnih shodov; ker predsednika ni bilo doma, je takoj bilo vse narobe. Tretji poučni shod je bil 9. junija. Vič. g. župnik so govorili o pogubnosti žganjepitja, podpredsednik pa (po »Našem domu«), koliko veren mladenič lahko stori za sv. vero in domovino. Tajnik je govoril o žalostnih nasledkih
čitanja liberalnih listov. A. Ocvirk je deklam.	peli več mičnih slovenskih pesmic. — Strti po-
pesem »Ljubezen do domovine«. Ob koncu smo	učni shod se bo vršil dne 7. julija,
pod vodstvom našega organista g. Hvaleča za-
Govorniške vaje.
Boj alkoholu.
Govor na mesečnem sestanku Dekliške zveze dne 13. aprila na Vranskem.
Predrage mladenke! Klic na vojsko zoper največjega sovražnika naše mile, prekrasne slovenske domovine zoper vladarja alkohola je vendar enkrat prišel do nas. Alkohol je arabska beseda; namesto alkoholne pijače se navadno reče bolj na kratko alkohol, pa se pri tem ne misli na čist alkohol, ampak na pijače, v katerih se nahaja. Tako na primer v žganju ga je 20 45 odstotkov, v vinu 5 — 15, v pivu 2-5, v rumu pa celo 50—70 odstotkov. Cist alkohol je strup. Alkohol zlasti (žganje) človeka prvi trenutek dozdevno nekoliko pogreje in poživi, v resnici pa mu ne daje nobene moči in gorkote, ampak mu jo le jemlje. Brez alkohola se več prenese, ložje dela, to so potrdile mnoge poskušnje, ki so jih napravljali s takimi, ki so delali brez vsake alkoholne pijače. Pijača sama stane velike svote denarja, s pijančevanjem se izgubi mnogo zlatega časa. Pijanci ali njih otroci napolnjujejo bolnišnice, sirotišnice, norišnice in ječe; ali ne stanejo te naprave ogromne svote denarja? Zemljiškega davka plačujejo Slovenci na leto kake 3 milijone kron, za opojne pijače pa izdajo vsako leto blizu sto miljonov kron, torej se izda za pijače tridesetkrat toliko. V celi Avstriji pa 2200 milijonov kron, to je več kakor stanejo vsi uradniki, vsa pokojnina in vsa vojska na suhem in na morju. Koliko alkohol škoduje; mnogokrat nastopi vsled alkohola nagla smrt. Alkohol je kriv, da se ljudje trumoma izseljujejo ! Kolika škoda za narod! Gospodarstvo hira, kjer je gospodinja vdana pijači, taka pač nima veselja do dela, ne za branje in izobrazbo, nima odločne volje, ne zanesljivega značaja; za pijačo je pripravljena storiti vse, tudi kaj slabega in nepoštenega, za pijačo proda svoje prepričanje, vest in dušo. Pijančevanje je 5. poglavitni greh: požrešnost. Pijanka ne greši samo zoper peto božjo zapoved, ker škoduje svojemu zdravju; ampak zoper vse božje zapovedi. Zoper 1., opušča molitev, svete zakramente; zoper 2., preklinja, se roti; zoper 3. zanemarja službo božjo, oskrunja dneve Gospodove; zoper 4., mladenke silno žalijo skrbne starše, mati pijanka pa ne izpolnjuje svojih dolžnosti do svojih otrok, ter jih pohujšuje; zoper 6. in 9. v pijanosti se nespodobno govori in še hujše reči gode; zoper 7. in 10. pijanost je zapravljivost sama na sebi in napeljuje k tatvini; zoper 8. pri pijači se opravlja, obrekuje, ter zabavlja posebno rado zoper
Cerkev in vero. Kdor se upijani, vrže krono človeške časti v blato in je slabši od živine. Kar je najbolj žalostno, je to, da se pijančevanju vdan človek težko poboljša. Sv. pismo pravi »Pijanci ne pojdejo v nebeško kraljestvo«. Najnevarnejše m najostu Inejše je žgan-jepitje, zato sestre predrage, v prvi vrsti boj žganju, boj pa tudi nezmernosti v vsaki pijači. Pogum, mladenke! Me pač ne .-.memo poznati strahu, me, ki ljubimo domovino in bližnjega. Predrage! Silen sovražnik je tu med nami, in me naj spimo? Ne! Združimo se v močno armado. Zastava nam je križ, vodnica Marija, naša obleka čednostno življenje, bojno orožje pa zdržnost. Biti moramo neustrašene in požrtvovalne, vezati nas mora vez edinosti in resničnega prijateljstva ne samo po imenu, ampak tudi po mišljenju in delovanju. Bog hoče ! Naj povsod razlega se, na boj! Na boj Slovenke vse !
Nagovor predsednice ob ustanovitvi Dekliške zveze.
Po vseh pokrajinah naše mile domovine se je vzbudilo v zadnjih letih veselo in živahno gibanje med mladino. Iz vernih in čednostnih deklet, ki hrepenijo po visokih krščanskih vzorih in se ravnajo po večno veljavnih katoliških načelih, rastejo vzgledne in značajne Slovenke. Z radostjo prebiram vesela poročila, ki jih prinaša »Naš Dom« iz vseh krajev mile naše domovine, kako vrla slovenska dekleta stopajo na plan ter si ustanavljajo Dekliške zveze. Neizrečno me veseli, da se je tudi pri nas ustanovila Dekliška zveza, ki je bila zelo otrebna. Zatorej bodi mi pozdravljena tisoč-rat, in tudi ve moje sestrice-rojakinje.
V duhu si predstavljam, koliko radosti in veselja je vladalo v vaših blagih srcih tisti nepozabni dan, ko se je razlegal glas po prijazni naši župniji čez hribe in doline: Danes se je ustanovila tudi pri nas Dekliška zveza ! Kakor vidim, so tudi iz sosednih župnij prihitela za vse dobro vneta dekleta k nam na ustanovni shod. Privedla vas je pač trojna ljubezen: ljubezen do Boga in Marije, ljubezen do mile naše domovine ter želja in hrepenenje po izobrazbi. Bodite nam prisrčno pozdravljene!
Naša zveza naj nam kaže, kaj nam je storiti v teh razburkanih, nevarnosti polnih časih, da bomo srečne večno in časno.
1. Nikdar se ne ustrašimo ničvrednih nasprotnikov, grdega ogovarjanja in kritiziranja. Bodimo stanovitne in neomahljive, vedno vnete
19t
'n marljive za delo Gospodovo in milo našo slovensko domovino. Naj bodo naša srca vedno Koreča za sveto vero in slovensko narodnost. Z Marijino pomočjo bodtmo premagale vse, k' zaničujejo našo sv. vero in našo milo slovensko domovino. Pojdimo pogumno in neustrašeno v boj po začrtani poti in zmaga bo naša.
2.	Bodimo zveste hčerke Marijine, nikoli se ne sramujmo tudi v javnosti pokazati, da smo hčerke nebeške Matere. Rade nosimo na svojih slovenskih prsih prekrasen znak Marijin *n zbirajmo se z veseljem pod njeno belo zastavo.
3.	Nastopajmo kot govornice pogumno >n neustrašeno ! Predmet govora naj bo praktičen, treba se je varovati preveč splošnih besed, ki so podobne lepo pisanim mehurjem iz mila, ki se razpočijo in ne ostane nič. Za dober govor je treba dobre priprave. Stari pregovor pravi: Pesnik se rodi, govornik pa izuči! Za govor je sev( da treba zmožnosti, ki nam jo narava da, treba pa je tudi pile in vaje, z vajo se marsikaj popravi, česar od narave uimamo.
4.	Pridobivajmo svoje mlajše sestrice in jih vnemajmo za narodno izobrazbo in omiko.
5.	Ogibljimo se gostiln in nesrečnega plesa ! Oh, kako so srečna mlada leta, ako tako po prvem tiru in se ogibljejo nesrečnega mo-Hlca nedolžnih duš. Ples je ena največjih strasti, in gorje tisti deklici, ki se ji vda. Vsaka, še tako pridna in poštena deklica, ako ne da plesu za vselej slovo, se bo pogubila če ne prvič pa Počasi. Na plesu nedolžnost umira, domov grede pa umrje ! Žalibog, marsikatera deklica se izgovarja češ, sem že velikokrat plesala, pa ne vem kaj slabega povedati o plesu Verja-mite mi, draga dekleta, odbila bo enkrat ura vsaki deklici, ki tako govori, pa bo jasnovspoznala pogubo plesa, a morda prepozno. Čitajmo rajši ob nedeljah popoldne dobre, koristne knjige in časopise, iz katerih se lahko veliko lepega in koristnega naučimo, kar je dandanes zelo potrebno za vsako slovensko deklico. Predrage sestrice, če se bodete rade mudile v pošteni družbi, se pošteno zabavale in izobraževale ter marljivo prebirale dobre knjige in časopise, sem prepričana, da se ne bo nobeni vzbudila želja, iti v gostilno in na ples. Dobre knjige in časopjsi so močno orožje, s katerim se lahko postavimo sovražniku v bran, iz njih
se naučimo, da postanemo pogumni in vstrajni. Nekdaj so se bojevali z mečemf- sedaj pa z dobrim čtivom. Prosim vas, varujte se slabega berila in nesrečnega plesa, ki je že na stotine deklic pogubil!
6.	Bodimo pogumne, dajajmo pa pogum, tudi mlajšim tovašicam. Vsaka izmed nas bodi apostol! Naj nam veljajo vsem pomenljive besede: Vzgojujmo sebe in rešujmo druge! Svoje tovaršice svarimo in opominjajmo, s svojim lepim vedenjem pokažimo, da nam ne ugajajo umazani pogovori itd. Pokažimo s svojim življenjem, da smo poštena, značajna dekleta! V Uekl. zvezi se bodemo izobraževale in navduševale za vse dobro, kaj je vsaki slovenski deklici potrebno, da bo kdaj vrla zagovornica sv. vere in mile naše slovenske domovine ter vzorna in značajna gospodinja. V »Dekl. zv.« imamo dobrih enako mislečih tovaršic. Čut, da je človek osamljen in zapuščen, mori človeka, mu jemlje pogum in slabi moč. Pogumna bode ostala le tista deklica, ki se krepko oklene »Dekl. zv.«, ker ima zavest, da ni več sama. Marsikatera deklica je izgubila dušni mir, zabredla je na slaba pota in nima poguma, da bi zapustila to pot. Pa ne obsojajte nesrečnice, marveč kot zveste prijateljice se ji približajte in s prijaznimi besedami skušajte pridobiti ter rešiti. Ljube sestrice rojakinje! Srce mi veselja poskakuje, ko v duhu vidim krasno prihodnjost mladenk naše županije. Pač smo srečne, da imamo »Dekl. zvezo« in za vse dobro vnete č, gg. duh. voditelje, ki se res neumorno tru-djo ter velikokrat žrtvujejo svoje dušne in telesne moči za naš napredek in izobrazbo. Prosim vas, potrudite se, da privedete vsako mladenko v naš tabor, če še katera morebiti tava po ttmi. O, kako krasen namen ima zares Dekliška zveza! Za pravico sv. katoliške vere in slovenskega ljudstva se navdušujemo in potegujemo! Kaj pač more biti lepšega in vzvišenejšega za vrlo slovensko mladenko? Nevarni so viharji, ki se zaganjajo ob ladjo našega katoliškega slovenskega naroda. Delujmo krepko in neustrašeno naprej! Bog bodi z nami in Marijana vseh potih! Vsemogočni nam bo enkrat stotero povrnil, kar bomo storili v prid mili slovenski domovini.
Saj v naših srcih, Sklep močan je vskli
Da naša mora biti zmaga:
Tako razlega se povsodi,
To geslo tudi naše bodi.
Marica iz Murskega polja.
Drobtinice.
Umrljivost otrok. Znano je, da število prebivalcev v mestih močno raste, a z druge strani se je dognalo, da v velikih mestih število pojcodov gre močno nazaj. Prebivalstvo se torej v imestih množi ne dz sebe, ampak
od zunaj vsled priseljevanja. Zlasti mi Slovenci smo tisto nesrečno ljudstvo, ki zmiraj množimo z izseljevanjem v mesta nemško mestno kri. Dokazali so pa še nekaj drugo. Kakor pada v mestih število porodov, tako raste število umrlih
'i 92
malih otrok. Na Dunaju jih od sto živih novorojenčkov pomrje 17, v drugih mestih celo 18 ali še več. In čudno, veliko manj malih otrok pomrje v revnih slojih kakor pa v premožnih, kjer je vsega dovolj ! Tega so deloma krivi stariši. Reven človek priprosto živi in se z delom utrdi, zato je tudi njegov zarod bolj trden. Premožen človek pa si vse privošči, si nič ne odreče, tako pomehkuži sebe in sioje potomce. Vi mladi ljudje, živite trezno, delajte pridno, ne hodite brez sile iz dežele v mesto; mesta so prava grobišča za zdravje ljudstva. Kdor ljubi svoj narod, bo skrbel tudi za svoje zdravje in se skušal utrditi ne pomehkužiti.
Znamenitosti dunajskega mesta. Od naših čitateljev in čitateljic bode moi da marsikateri letos meseca septembra mahnil na cesarski Dunaj, saj je vožnja letos zelo po ceni in vrh tega boš kot udeleženec evharističnega shoda pod spretnim vodstvom marsikaj videl, kar bi drugače težko ali pa sploh ne, če bi sam taval po velikem svetovnem mestu.
1.	Najveličastnejši kras dunajskega mesta je starodavna stolnica sv. Štefana, ki stoji v sredini mesta s 136 70 m visokim stolpom, na katerega se moraš na vsak način povspeli, če hočeš vživati prekrasen razgled čez dunajsko mesto in okolico.
2.	Znamenite so tudi druge dunajske cerkve, zlasti pa ne smeš opustiti cesarske grobnice pri kapucinih. Tam vidiš rakve habsburških vladarjev od kralja Matija (-}- 1619) naprej, med njimi te bodo posebno zanimale lakve cesarice Marije Terezije, Jožefa II., Franca II.,
Marije Lujze, žene mogočnega Napoleona, nadvojvoda Rudolfa, cesarice Elizabete itd.
3 Cesarski dvor in sicer cesarski grad v mestu (Hofburg) in zunaj mesta (Schönbrunn) pa dvor nadvojvoda — prestolonaslednika -Belvedere — ž njihovimi znamenitostmi.
4.	Državna zbornica in palače raznih mi-nisterstev.
5.	Muzeji t. j. zbirke umetnin: arzenal ali vojni muzej, zbirka vojnega orožja; umetno zgodovinski dvorni muzej, naravoslovni muzej, zbirke umetnih slik, narodopisni muzej itd.
6.	O priliki evharističnega shoda bodo razne razstave kakor: razstava cerkvene umet-
nosti. razitava bogoslužnih predmetov za kate-hetični pouk, razstava znamenitih risarij ver-skega značaja.
7.	Cesarska zakladnica.
8.	Cesarska menažerija v Schönbrunnu.
Soloh na Dunaju lahko veliko lepega vi-d š in se naučiš. Mladim ljudem pa, zlasti dekletom svetujemo, da se na Dunaju oklenejo zanesljivega vodstva in se nikdar ne ločijo od zanesljivih znancev. Dunaj je lep pa tudi nevaren za neizKušenega človeka.
Za treznost. Prosim Vas, g. urednik, za nekaj prostora v cenjenem listu še za moje pero. Vselej z veseljem pričakujem »N. D.« io ko ga prejmem, ga pazljivo pročitam od kraja do konca. Kako lepo vspodbudno pišejo mladenke ter z najlepšimi cveticami koristnih naukov krasijo svoj dekliški vrtec. Tudi mi fantje hočemo napredovati v krščanskih čednostih, zato mnogokrat poglejmo v svoje srce ter plevel, kateri bi se nam hotel vkoreniniti, skrbno odstranjujmo. Bodimo zmerni, varujmo se pijančevanja v mladosti. Alkohol uničuje že v mladem človeku vse lepe nazore in srečno pri-hodnjost. Hvala Bogu, da je še mnogo fantov, ki rajši ob nedeljah čitajo koristne časopise ih knjige kot pa bi no gostilnah nezmerno jiijan-čevali. Znan mi je mladenič revnih starišev, J kateri si je moral že zgodaj kruh služiti kot i dninar in delavec. Kakor je pa pri delavcih škodljiva navada, da mora biti vsak dan šnopS, tako silijo vsakega piti, kdor je v njih družbi, ko pride \rsta na otroke, jim tudi prigovarjajo, češ, le pij, da boš bolj močan pa korajžen. Tako se je godilo tudi temu fantu; vdal se j® špiritu Zdaj je v najlepši mladeniški dobi, p* je radi pijančevanja v najžalostnejših razmerah, mesto da bi on skrbel za svojo mater, mu kupuje mati obleko in živež, kadar je doma, ker on ima zaslužek samo za alkohol, za cerkev in pridigo mu ni več mar. To je resničen in žalosten nasledek pijače. Kdo vzame človeku vero? Kdo pokonča najlepši cvet mladosti ter zaslužek? In kdo ga neusmiljeno peha v časnp in večno nesrečo ? Alkohol. Delajmo, mladeniči za treznost, nič več ne pijančevali! To naj bode naš cilj, katerega se resno oklenimo. Kako bomo kaj v tem delovali, poročajmo v naše časopise.
Kmečki fant Potšavniški.