382 Listek. f Mihovil Pavlinovič, narodni prvak dalmatinski ter imeniten pisatelj, govornik in pesnik hrvaški, umrl je dne" 18. majnika t. 1. Sedanji narodni preporod v Dalmaciji je največ njegovo delo in njegova zasluga. Pavlinovič se je porodil leta 1831. v Podgori blizu Makarske v Dalmaciji. Dasi buden in bistroumen deček, učil se je sprva v malih šolah težko talijanskega jezika in pretrpel zarad tega marsikatero sramotno kazen. V latinskih šolah pa se je kmalu navduševal za prelepe plodove latinske in italijanske književnosti, in po vse noči je prebiral vzorne pesnike teh narodov. V višjih razredih se je pridno lotil zgodovine, govorništva in filozofije, a da bi mogel citati tudi slavne francoske govornike, naučil se je v nekoliko tednih po noči francoskega jezika. V zadnjem letu gimnazije se je celih osem mesecev po sedem ur na dan učil grškega jezika, da je brez slovarja čital Homerja in Herodota. Že na gimnaziji se je seznanil in sprijaznil z mnogimi tovariši svojimi, ki so potem možje skupaj ž njim delali za narod svoj. Bogo-slovec v Zadru se je Pavlinovič učil hrvaški in staroslovenski, prebiral narodne pesmi ter se tudi poprijel nemškega jezika, da je mogel razumeti Schillerja in Kanta. Leta 1849. zbiral je v družbo mlade ljudi in jih vspodbujal, naj se uče" in delajo na to, da bi se preporodil zanemarjeni hrvaški naVod v Dalmaciji. Reakcijska doba (1850—1860) je razdrla to družbo, ali ni pretrgala prijateljskih vezij, niti zadušila narodnih kalij v mladih srcih. Tedanja ponemčevalna napirauja so Pavlinoviča bolela tako, da je leta 1852. mislil zapustiti domovino svojo in se preseliti v Srbijo; toda materine solze in želja, da bi bil duhovnik, odvrnile so ga od tega naklepa. Leta 1855. nastopil je duhovno pastirstvo ter je službo božjo vsegdar opravljal v staroslovenskem jeziku. Kadar je šel od doma, vzel je vselej slovenske masne bukve s seboj, da je tudi drugod mogel slovenski maševati. V Podgori, v njegovem rojstvenem kraji, izprosili so si ga za župnika in tu je ostal petnajst let. Ko je cesarsko pismo leta 1860. napovedalo novo dobo, začela se je tudi za Pavlinoviča nova doba ndrodnega delovanja. Leta 1861, izvolili so ga za poslanca v dežeTni zbor dalmatinski, in zopet znova so ga- izvolili pri vseh prihodnjih volitvah navzlic neopisnemu nasprotnemu napiranju njegovih sovražnikov. V Dalmaciji je bilo takrat precej tako, kakor pri nas na Slovenskem; le kmet je govoril narodni svoj jezik, za gospodo pa je bil jezik talijanski, in isti domoljubi so med seboj govorili talijanski. Pavlinovič se je temu odločno uprl ter v deželnem zboru prvi začel govoriti hrvaški, a samo hrvaški je govoril tudi po gosposkih hišah, po kavarnah in gostilnah, z uradniki in z istimi talijanskim nasprotniki svojimi. Ko je pozneje prišel v državni zbor na Dunaj, tudi tu ni hotel drugače govoriti, nego hrvaški. Kakor z živo besedo, tako je tudi s peresom po časopisih in knjigah razpravljal »dnevna vprašanja« ter zagovarjal ndrodne pravice. Potovanje po Hrvaškem, Srbskem in Črni Gori mu je razširilo politično in književno obzorje in začel se je potezati za celokupno hrvaštvo. To misel je odslej učil in širil med prostim ljudstvom in med gospodo, kjerkoli in kadarkoli je mogel. Zarad slabega zdravja se je leta 1870. preselil v Zadar, kjer je »Nazionale« preporodil v »Narodni list« in »Razne spise« svoje pripravil za tisk. Takrat so narodnjaki pri novih volitvah dobili večino in dežeTni zbor in odbor sta se zdaj do dobrega pohrvatila. Pavlinovič in Klaič sta v zboru bila prvaka, ki sta se drug druzega dopolnjevala. Klaič je ublaževal Pavlinovičevo ostrino, Pavlinovič pa poostreval Klaičevo blagost. Tako je Pavlinovič neprenehoma delal do smrti svoje in narodno preporodil poitaljančeno domovino svojo. Pavlinovič je bil katoliški duhovnik in zaveden Hrvat, vsegdar zvest geslu svojemu: »vse za vero in dom.« Najbolj je slovel govornik, bodisi v cerkvi, v čitalnici ali v deželnem zboru. Dasi klasično izobražen, poznaval je tudi mišljenje in govorjenje naroda Listek. 383 svojega in dobro je vedel, kako treba priprostemu ljudstvu razlagati in cepljati višje etične misli. Izmed njegovih del so posebno imenitni »Ljudski spisi« in »Hrvatski razgovori«. Pesmi njegove so po večjem znanstvene in filozofične, vendar pa se ne manjka narodnih, ki jih dobro razumeje tudi priprosto ljudstvo. Zadnji njegov literarni plod je bil životopis pesnika Botica, ki ga je izdala »Hrvaška Matica,« a zadnji svoj veliki govor je govoril leta 1885. v stolni cerkvi v Djakovu, ko so ondu praznovali dvestoletnico oslobojenja izpod turškega jarma. Za veliki akademijski slovar je nabral 5000 besed, a »Matici Hrvaški« je poslal veliko zbirko narodnih pesem. Malo je tako krepkih značajev, kakeršen je bil, Pavlinovič, ki je vsegdar in vsakemu povedal le resnico. Bodi mu žemljica lahka ! Dr. Weitlof in naš list. Da državni poslanci slovenski ob debati o državnem proračunu nekoliko osvetijo tudi delovanje tistih nemških profesorjev, kateri po naših šolah pri slovenski mladini uganjajo nemško - narodno politiko in preobračajo vzgojevalne kozle, temu se je bilo pač nadejati. Da bi zatorej pozornost, katero je moralo tako raz- ^ kritje vzbuditi pri vseh razboritih ljudeh, obrnil drugam, čutil je načelnik nemškega / »Schulvereina«, dunajski advokat dr. Weithf plemenito potrebo, v državnem zboru naf zatožno klop posaditi in naučnemu ministerstvu ovaditi tudi dva srednješolska profesorja slovenske narodnosti, gospoda prof. dr. Sketa v Celovci in prof. Levca v Ljubljani, katera oba »procul negotiis politicis« vsak po svoje in po svojih močeli delata na književnem polji slovenskem. Dr, Sket je storil grozovito pregreho, da se je usmilil šolske literature naše ter nam sestavil »Slovensko berilo za peti in šesti razred srednjih šol.« To berilo je naučno ministerstvo brez vsega zadržka odobrilo z razpisom dne" 9. junija 1886,, št. 9485.; in kako bi ga ne, saj se v njem ne nahaja nič spotakljivega. V to berilo je vzel dr. Sket tudi nekoliko odlomkov iz Jurčičevega »Tugomera«, toda takih odlomkov, ob katere se noben živ krst v nobenem oziru ne more zadevati. A dr. Weitlof je prav po vzgledu velikomestnih židovskih odvetnikov govor svoj zavil tako, kakor bi bil dr. Sket v knjigo svojo vsprejel vsa tista zoper Nemce naperjeim mesta, v katera je pokojni Jurčič položil politično svojo strast in narodni fanatizem svoj. In potem je mogel pokazati na dr. Sketa kakor najhujšega Germanofaga, češ: Hic niger est, hunc tu, Romane, caveto ! To je res — pošteno! Ako dr. Weitlof patetično kliče: »In diesem ,Tugomer' wird die groszte Feindseligkeit gegen die Deutschen gepriesen. Das passt in die Bibliotheken nicht« — povedati moramo dr. Weitlofu, da s tanko vestjo svojo prihaja deset let prepozno, kajti »Tugomer« je bil že 1. 1876. na ukaz pokojnega c. kr. deželnega šolskega nadzornika ,.• Šolarja izobčen iz vseh knjižnic po Kranjskem. Našemu listu je dr. Weitlof privoščil te besede: »Da erscheint, von einem Pro-fessor und Bezirksschulinspector herausgegeben, ein sogenanntes literarisches Buch« (t. j. Blatt, a Weitlofov ljubljanski poročevalec piše precej nerazločno, četudi je v Berolinu študiral). In diesem, im »Zvon« Jahrgang 1881, Seite 291, ist zu lesen: Als Lucifer den Heiland dreimal in der "VViiste versucht und nichts ausgerichtet hatte, wurde er der Holle verwiesen und solite, bevor er dort \vieder zu Gnaden kam, die schlechtesten Streiche auf der Erde ausfuhren. Er schuf die Dentschen . . .« Potem navaja dr. Weitlof Trdinovo bajko, ki je natisnena v »Ljubljanskem Zvonu« I. na 291. in 292. strani. Zdaj pa prosimo čestite bralce, naj odpro »Ljubljanski Zvon« na mestu rečenem in naj prečkajo navedeno bajko. Pisatelj v tej bajki nemškega naroda ali Nemcev ni skrito nI ocito ne omenja niti z jedno besedo. Bajka je pisana brez vse tiste politične primesi, katero ji daje dr. Weitlof. Naperjena je jamo zoper slovenske Efijalte, zoper sinove slovenskega rodu", ki so se izneverili domovini svoji. Med takimi slovenskimi kukavicami in med sinovi nemškega naroda pa mislimo, da je vendar sekaj bistvenega razločka, ali ne? Naj obračamo to bajko, kakor hočemo, politične strasti, narodnega fanatizma, kakor ga ji pri- Listek. 125 topisna črta od dra. Fr. Račkoga; — Dopisi Boškovičevi u poslovili Dubrovačkih i s različitimi osobami; — Roger Boškovič i njegov rad na polju astronomije i meteorologije, od J. Torbara; — Boškovičev rad na polju fizike, od dra. Dvofaka; — Filosofijski rad Rugjera Jos. Boškoviča, od dra. F. Markoviča. Knjigi je pridejana podoba slavnega dubrovniškega učenjaka v jezuvitski obleki. — 89. zvezek ,,Rada" ima to-le vsebino: ,,0 JDubravci Ivana Gunduliča", od dra. Markoviča; — nadaljevanje Valjavčevega članka o besedi ,,crez" ; — nadaljevanje dr. Mareticeve razprave ,,Veznici u slovensHijem jezicima1'• — nadaljevanje o ,,stari veri Srbov i Hrvatov", in sicer „0 Gromovniku Perunu i Ognju'1, od prof. Nodila; — „Misli i djela biskupa Strossmajera", od prof. Smičiklasa ; a na kraji so književna naznanila od dra. Maretiča. — 91. knjiga „Rada" pa nam pri-občuje: ,,Nadaljevanje" omenjene Mareticeve razprave ,,0 veznicih'1; — ,,0 hrvatskom prievodu XV. (XVI) Ovidijeve heroide „Pariš Helenae" od Hauibala Luciča, od dra. Maixnera; — Nutarnje stanje Hrvatske prije XII. stoljeca, III. Vrhovna državna vlast. Odnošaj medju crkvom i državom, od dra. Fr. Račkoga; — nadaljevanje o stari veri Srbov in Hrvatov, in sicer o Vilah, od prof. Nodila. — 92. knjiga »Rada« ima članke matematično-prirodoslovne in sicer : „Područje materijalizma", od dra. Suleka ; ,,Prilog poznavanju faune slatkovodih korepnjaka Hrvatske"", od prof. Soštariča; ,,Prilog k teoriji kubične invohicije na čunjosjeku", od dra. Zahradnika; „Peto izvjesče potresnoga odbora za god. 188J", od dra. Kišpatiča. — 93. knjiga »Rada« pa nam donaša: konec Mareticeve razprave ,,Veznici 11 slovenskijem jezicima"; ,,0 stanju više nastave u Hrvatskoj prije, a osobito za Pavlina", od Iv. Tkalciča; ,,Zadnja biča", metafizična razprava od dra. Arnolda; „Prinos k naglasu''' u novoj slovenštiui, in sicer b. Naglas u prezentu glagola, koji pre-zentni nastavak jo drže samo u 3. plur. c. Osnove na *, od prof. Valjavca; Književna obznana: I opet o metrici narodnijeh pjesama, od prof. Zime. — ,,Starin" je prišla na svetlo XX. knjiga s to-le vsebino: Sto je pisarna sakupio P. Bog. Bartoli, priobčio dr. Crnčic; O. Rafo Levakovič i V lasi v Hrvatskoj 1641., priobčio o. Fermendžiu; Još o gla-golskom napisu u crkvi sv. Lucije u draži baščanskoj, priobčio dr Crnčic; Izvještaj bar-skoga nadbiskupa M. Bizzia o svojem putovanju g. 1610. po Arbanaskoj i staroj Srbiji, priobčio dr. Rački; Trnovsko tetrajevandjelije XIII. vieka, priobčio prof. Valjavec; Borba Crnogoraca s Turcima na Grahovu, priobčio M. Dragovič. — Od velikega aka-demičnega „Rječnika hrvatskega ili srpskega jezika", ki ga obdeluje prof. Budmani, prišel je na svetlo 10. zvezek, v katerem so besede od »Godomik« do »Giumac«. Anton Mažuranič, jeden prvakov ilirske dobe in bivši gimnazijski ravnatelj v Reki, umrl je v Zagrebu dne" 18. decembra 1888. 1. Pokojnik je bil brat pesnikov in bana hrvaškega Ivana Mažuraniča. Porodil se je v Novem v Vinodolu leta 1805., srednje in višje šole je završil v Zagrebu, potem pa je bil profesor hrvaškega in latinskega jezika na gimnaziji zagrebški, dokler ni leta 1861, šel za ravnatelja v Reko, odkoder se je v pokoj zopet vrnil v Zagreb. V ilirski dobi je bil prvi Gajev pomočnik v »Danici« in v »Novinah«, a pilil je tudi razne knjige tedanje dobe, predno so ugledale svet. Mnogim pisateljem je toliko pomagal, da je bilo več njegovega dela, nego njih ali zato le ni hotel, da bi se spominjalo njegovo ime. Na podlagi svoje razprave »temelji ilir-skoga i latinskoga jezika« iz leta 1839. izdelal je leta 1859. prvo hrvaško slovnico za gimnazije. Z drugimi rodoljubi je sodeloval pri izdavanji šolskih knjig, zlasti hrvaških čitank za višje gimnazije; v programu zagrebške gimnazije je priobčil »pregled povjesti zagrebške gimnazije« in »pregled stare hrvatske literature«. Jeden prvih in najveljav-nejših začetnikov »Hrvatske Matice« priredil je več dalmatinskih pesnikov za tisek, in v časopisu »Kolu« je priobčil imenitni »zakon vinodolski«. Znanstveno oceno književnega delovanja njegovega v kratkem spiše prof. dr. Broz. Antun Mažuranič je bil blag, miren 126 Listek. mož, ali bil je plemenit in pošten hrvaški rodoljub in dober Slovan. Bil je tudi usta-novnik »Slovenske Matice« v Ljubljani. Od imetja svojega je 30.000 gld. zapustil šoli v Vinodolu, 10.000 gld. pa »Hrvatski Matici«. Slava mu! »Zlati očenaš.« V našo vas ob Savi je zahajala pogostoma priletna beračica. Bila je iz sosedne Kranjske. Ljudje so jo radi tega nazivali samo »Kranjico«. Kadar je prišla v vas, zbralo se je precej vse okoli nje. Deklamovala je dolge pesmi nabožne vsebine, vaščanje pa so dejali, da »poje zlati očenaš«. Pesmi njene so bile res jako lepe, polne krasnih prispodob, kakeršne se v obilici nahajajo po slovenskih, posebno pa po srbskih narodnih pesmih. Govorila jih je v svoji »zamaknenosti« oduševljeno. Vneti poslušalci so bili solznih očij, kadar jim je »Kranjica zlati očenaš pela«. Niso je mogli nikoli dovolj prehvaliti. Ali ga še sedaj poje — ne ve"m; morebiti po drugih krajih, kajti v našo vas je ni več. Takih »zlatih očenašev«, kakeršni so bili njeni, imamo pa po Slovenskem dovolj. Ndrod jih sila čisla, in »srečen je« — pravi — »kdor jih zna peti«. Slučajno mi je prišla v roke stara listina. Ogledam si jo in najdem na nji — »zlati očenaš«. Po podatkih g. J. Pl., ki mi je listino dal, pisana je, ako ne prej, gotovo med 1. 1800. in 18IO. Domovina njena je Medjimurje, kar tudi svedočijo pravopis in jezikoslovne oblike. Ker utegne prijatelje narodnega blagd zanimati, gotovo pa jezikoslovcu kako dobro došlo drobtinico podati, priobčujem tu njen prepis. Slove takd-le: »Vu Jme Ocza, y Szina, y Duha szvetoga, Amen. Den blasene Divicze Marie. Di-vicza Maria osztala je prinasz, zaszpala je Divicza Maria na Gori Kalvarie vu Betlehemu, dosel je nyeni Szin Jeszus, y rekel je szvojoi Materi predragi: Ah Mati moja predraga szpisli ali chujes, odgovorila je Mati knyemu, zaszpala szem Szinek moi predragi; ali szem chudnu Szenyu szenyala moi predragi Szinek: naimre, da szemte vidila na vertu vlovlenoga, y pelanoga pred Pilatufsa, od Pilatufsa k Annafsu, od Annafsa Kaifafsu, od Kaifafsa k Herodefsu zvezanoga, y daszu tvoju szvetu Glavu bili, y pluvali met szvete Ochi, y daszute na Szmert szudili, y k sztupu zvezali, y szkorpachi, y Šibami bichuvali, y daszute pluszkali, y na tvoja szveta Licza pluvali, dasze je tvoi szveti Obrasz preme-nyal, daszu tvoju szvetu Glavu koronili, tak, dasze je sztvoje szvete kerv y Voda sztvojoga szvetoga Telia prelevala, y daszu te koronili, y na Szmert obszudili y Tvoja Plecha y tvoje szveto Tello zboli y tvoja szveta Vuszta z Suchem Chemerom ter Z ocztom napajali y tvoje szveto Rebro zboli, y onak kerv y voda prelevala szeje, a meni Materi tusnoi tvoji jesze sztavlala, tok moi predragi Szinek, da szute tak viszoko na krisi od Zemle odiguoli, da te niszem mogla doszechi. Ah Szinek moi predragi salosztna kerv y voda sztebe je tekla, a na meni Materi tvojoi salosztni szeje sztavlala, y daszu tvoje szveto Tello mertvo doli szkrisa vzeli, a meni Materi tvojoi tusni na krilo posztavili. Sztrasno Szercze moje jesze presztrasilo, y da szute szternovom Kuronum kuronyenoga y obszuchenoga vu Grob po-losili. Ja Jeszus odgovoril jeszem szvojoi Materi predragi: Ah Mati moja predraga prova szeje tebi Szenya seszenyala; ali koi tu Szenyu v-pameti imal budey pri szebi noszil, vu vszem pobosen bude z naglum Szmertjum neche vumreti y veksem Vitestvo nad szobum obdersati hoche, y to je to, odproschenye Grehov szvojeh, y dasze ima szpovedati gda je goder Den moje Matere predrage y hochesze Mati moja predraga szprosziti vu nebeszkom kralesztvu, gdefsze bude veszelila z vernimi korufsi Angelszkemi na vsze Veke, Amen. O Jeszus Nazarenszki kral Sidovszki. Ove mochi je Leo Papa poszlal szvojemu Bratu Korneliuszu kralu, jeszu ove mochi Leo Papi dane pod ov Red, da koi goder nye postuval bude, hoche imati takve mochi, da od Puške niti Szable takov Chlovek nebude mogel vumreti. niti vu Ognyu, niti vu Vodi, ni v Gori, niti vu nijednom mesztu naskoditi mu nebudu mogla.