Glasnik SED 22 (1982) 3
95
mogoče vsakomur razlagati, da pri nas etnološki film nima širše zaslombe, razen v sferi obstoječih modelov dokumentarnega filma, kar pa ne zadošča hitremu razvoju in potrebam slovenske etnološke vede.
naško križnar
KNJIŽNA POROČILA, KRITIKE, RAZSTAVE
Janez bogataj: mlinarji in žagarji v dolini zgornje krke
'«i., Dolenjski tisk Novo mesto. Dolenjski muzej in *nanstveni institut FF Ljubljana; Novo mesto 1982, str. fot. , angleški povzetek
Danes je skoraj prava redkost, če ob slovenskih rekah [blatimo na še delujoč mlin. Industrijski razvoj je ^Podrinil to obrt, o kateri bomo kmalu brali !e še v Pripovedkah. Tu pa tam vidimo kakšen podrt mlin, kakšen pa bo ostal kot primerek kulturne dediščine, ki nai bi dopolnjeval pokrajinsko sliko in nam omogočil ^Poznavanje življenja v preteklosti. Danes vemo le malo o ^'¡narski in žagarski obrti, ie manj o življenju mlinarjev, *a3arjev in njihovih družin, o delu v mlinu, o položaju Poslov, itd.
Način življenja mlinarjev in Žagarjev nam v celovitejši *J°dobi predstavlja knjiga magistra Janeza Bogataja, MLI-
^arji in žagarji v dolini zgornje krke.
i i'9a opisuje obe značilni obrti od začetka stoletja do 1975. Nastala je kot priredha magistrske naloge, ^Snovane iz večletnih terenskih in arhivskih raziskav.
re ia etnološko študijo, za strokovno knjigo, ki pa jo bo * Veseljem vzel v roke vsak bralec, saj je suhoparno irianstveno razpravljanje zamenjano z živahnim in nepo-irednjm jejtko,-,^ s katerim nas avtor uvaja v mlinarski r'ačin življenja. Poleg avtorjeve sposobnosti komunicira* i bralci ima knjiga še to odliko, da kljub poljudnosti staja znanstveno besedilo s proniciljivimi analizami anjg mlinarstva in žagarstva, pa z lucidnim prikazom . '°čene socialne skupine, seveda ujete v svoj vsakdanjik kulturno okolje. Sploh je za vso novejšo etnologijo . ''"O, da ne idealizira preteklosti ¡n da se ne ukvarja s „starinami" — s predmeti, ampak z ljudmi, ki so silci cleia ali kulture in živijo s svojimi skrbmi in Sel|em sredi narodne skupnosti,
jjNaprav Bogatajeva knjiga iz razumljivih razlogov t>oH ?V''a mVarstvo in žagarstvo le ob zgornjem tef roč)u Krke, je knjiga med prvimi celovitejšimi prikazi Ve I* J1 pr' nas' ^ se SWrel5a etnologija tem obrtem ni v J i Posvečala. Tako Bogatajeva knjiga ni novost samo a^tnu obravnave, ampak tudi glede teme.
Koliko je bilo pri nas etnološke literature o mlinar-
stvu
knj
'n kakšne metodološke novosti prinaša pričujoča
vanje mlinarstva in žagarstva v tem prostoru. Gre za splošen in nujen okvir, iz katerega lahko gradi svoje raziskave določena, specializirana disciplina, kot npr. etnologija.
Nadaljnja poglavja v knjigi, raziskave in zaključki, so osvetljeni, kot rečeno, iz etnološkega zornega kot3, kar pomeni, da se avtor ne ukvarja le s tehničnimi opisi mlinov in z nostalgično revitalizacijo mlinarstva, ampak le tega obravnava [ugotavlja dejstva} v sklopu raziskovanja načina življenja Slovencev v 20. stol.. Tako spoznamo. kdo so bili mlinarji, njihovo ekonomsko in socialno Strukturo, pa njihov človeški obraz ter življenjske pogoje mlinarskih družin, bivanjske in delovne prostore. Kolikor se je dalo so prikazani tudi družinski odnosi na „vznoter" in odnosi mlinarjeve družine s širšo skupnostjo. Obravnavana pa je še vloga gospodarja v družini pa odnosi družina, sluge itd. Iz te notranje urejenosti v mlinu prehaja avtor na medsebojne in medsosedske odnose, kjer se ustavi pri mnenjih drugih ljudi o mlinarjih, razišče odnos mlinar—stranka ter vključevanje gospodarja — obrtnika v vaško skupnost. Seveda so naštete točke samo iztočnice, iz katerih se avtor spušča v podrobnejša raziskovanja: npr., ko raziskuje dedovanje, mora raziskati celotno družino, potomstvo, tudi nezakonske otroke, s tem pa je prešel na področje intimnega življenja in seveda na področje moralnih in pravnih norm, kar pa je pomagalo osvetliti mlinarsko pojmovanje ljubezni, druži ne, otrok, kar je težko zvedeti iz neposrednega razgovora. Knjiga prinaša torej vsakdanjik in praznik, življenje in delo, mišljenje in zabavo stanu, ki pri nas izumira.
Komunikativno razsežnost besedila poudarjajo številne fotografije, ki so pretežno avtorjevo delo.
Knjiga Janeza Bogataja je izšla letos pri Dolenjskem tisku v Novem mestu, soizdajatelja pa sta bila Znanstveni inštitut filozofske fakultete v Ljubljani in Dolenjski muzej iz Novega mesta.
MARKO TERSEGLAV
J9a, razberemo iz prvega poglavja, ki prinaša tudi
atke o načinu dela in obsegu raziskave. Naslednje irt h 'e Pusvečeno dolini zgornje Krke, gospodarskim ružbenim pogojem, ki so bili pomembni za opredelje-
razmišljanje ob razstavi: mlinarji in žagarji v dolini zgornje krke
AVTORJA: mag. Janeza Bogataja OBLIKOVALCA: ing. arh. Marjana Lobode v KRAJU: Novo mesto (Dolenjska galerija) in ČASU: maj - junij 1982
Likovna umetnost, glasba, literatura, film - pri vseh je ponavadi rezultat nekega ustvarjalnega dela njegova izvedba, objava ali vizualizacija. Le-ta zahteva svojo oceno, kritiko, ki ji strežejo v ta namen izobraženi kritiki in ocenjevalci. Rezultat etnološkega znanstvenega ustvarjalnega dela je ravno tako njegova objava ali razstava kot več medijska vizualizacija. Kritiki in ocenjevalci pa smo si sami. Ob tem nam lahko gledanje iz stroke na dogajanja v njej odpira poglede in probleme, kakršne bi morda zunanji ocenjevalec prezrl. Po drugi strani pa se odpre problem subjektivnosti, cehovske vklenjenosti, ki bi se ji slednji morda lahko izognil.
Ob Bogatajevi razstavi „Mlinarji in Žagarji v dolini Zgornje Krke" me dileme glede muzejske etnološke razstavne kritike, ki so v večji ali manjši meri vedno prisotne, skorajda niso obhajale. Kot zunanji opazovalec, kot laik, ki je vstopil in si ogledal razstavo, bi rekla, da „mi je bila všeč". Vsak ogledovalec je lahko tekoče sledil
k
Glasnik SED 22 (1982) 3
95
imaginarno nit. ki ga je vodita preko panojev in predmetov. ki so mu družno razkrivali mlinarstvo kot obrt in življenje mlinarjev z vsemi spremljajočimi pojavi. Kot ocenjevalec „iz stroke" pa menim, da smo takšno razstavo čakali. Naško Križnar je pred dvemi leti zapisal, da vidi slabost današnje muzejske etnološke prakse v tem, da se muzejski etnolog v muzeju obnaša kot kustos 19. stoletja, občasno pa v drugem mediju (publicistika) nastopa kot moderni etnolog 20. stoletja.1 Janez Bogataj, ki na srečo ali pa nesrečo ni muzejski etnofog (Čeprav dobro pozna muzejsko delo), je to mnenje zanikal. Sodobna etnologija je dobila primerno muzejsko interpre* tacijo. Ne le prikaza KAJ, temveč tudi KAKO in ZAKAJ. In ne samo to. Razstava je zrasla iz raziskave, tako da se je kot razstavni katalog pojavila Bogatajeva monografija o načinu življenja značilne socialno profesionalne skupine, mlinarjev in Žagarjev, od prve četrtine 20. stol. do leta 1975. V razstavo kot nekakšen vzgojni „'hors-d'oeuvre" uvajajo vrste Žit in mlevskih izdelkov. Predstavitev na ponojih z nekaterimi spremembami, kakršne je zahtevala razstava kot medij sporočanja, v glavnem sledi poglavjem iz knjige. Avtor nas najprej seznani z regijo, z dolenjskimi rekami in potoki s poudarkom na Krki ter lokacijah njenih mlinov in žag. Sledijo zgodovinska pričevanja o mlinih in ostalih obratih na vodnih pogon ter predstavitev gospodarskih in družbenih pogojev, pomembnih za opredeljevanje mlinarstva in žagarstva v dofini Zgornje Krke, Za tem pride topografski pregled vseh v raziskavi zajetih mlinov in žag, s spremembami v času in prostoru, v katerega je avtor, poleg za tovrsten pregled običajnih podatkov, posrečeno vključil tudi predstavitev družin. Temu, bolj splošnemu deiu razstave sledijo prikazi bivalnega okolja, predstavitve družine kot proizvodno-potrošne enote, prehranjevanja in oblačenja, potujočih mlinarjev, izseljenstva, družine in njene funkcije, dela v mtinu in na žagi, vzdrževanja in tehničnega znanja, poslov, izrabe prostega časa, kupovanja kamnov, strank -pomlinarjev, načinov transporta, merjenja in plačevanja, mlinarjev (Žagarjev) in strokovnega združenja, mlinov med NOB in v obdobju admin. socializma, mlinarjev (Žagarjev) in skupnosti ter končno, kot zadnji pano — vprašanj, še mlini danes in jutri. Seznanimo se z vsakdanjim življenjem in kulturnim okoljem določene profesionalne skupine, z življenjem njihove družinske skupnosti, z organizacijo obrtne delavnice in z delitvijo dela med njenimi člani ter z vlogo, strukturo in funkcioniranjem določenega ohrtnika v vaški ter širši skupnosti.
Razstava je tako po eni strani, vsebinsko, izrazito študijska (možnost stalne postavitve), po drugi strani, vizualno, pa je izredno komunikativna (na temo: mlinarji, vreče, polne zrnja, polne moke — asociira že sam material — juta — uporahljen za panoje). Kot taka je nedvomno plod ubranega sodelovanja med avtorjem in oblikovalcem.
Glavne vsebinske teme si sledijo na izpostavljenih, razlagalne podteme pa na zamaknjenih panojih. V na ta način nastale ,,niše" so postavljeni predmeti, ne kot izolirani objekti temveč kot mediji, ki skupaj s tekstom in fotografijami pripovedujejo žefjeno vsebino. Predmetov, oziroma njim odgovarjajočih medijev [npr. dokumentov) bi bilo morda lahko več (interierji, oblačila ipd.), saj tako iz drugače celovite podobe tekstovno fotografski del včasih preveč izstopa. Izredno pričevalen sam po sebi pa je ravno fotografski del. Z lakonično govorico majhnega, vendar dobrega izbora fotografij je veliko povedanega.
Avtor in oblikovalec sta v smislu celotne podobe razstave načrtovala turii zanimiv propagandni del: plakat, intervju z mlinarjem na otvoritvi, možnost nakupa zloženke modela mlina ter vrečk z raznimi mešanicami
moke. Le ta (razen plakata) žal ni bil realiziran. Obiskovalec bi odnesel z vrečico moke ali z zloženko mlina domov dobesedno delček razstave in s tem verjetno tudi razmišljanja, ki mu ga je vzbudila,
V sredini razstavnega prostora je stala rekonstrukcija mlina kot epicenter dogajanja. Moral bi se obračati, a se ni. Stal je kot nem simbol. Pamarhei. Vse teče. Voda, življenje, misli in. včasih na srečo, tudi čas. V tem času pa niti etnologiji niti muzejski etnologiji ne morejo več zadoščati „sedanje veljavne postavitve, tj. kolekcijsko prikazovanje"2, čeravno v imenu „preudarnosti in strpnosti".
1. Naiko Križnar, Ali je etnologija v muzeju aplikativna veda? Način življenja Slovencev 20. stoletja, Posvetovanje SEO Nova Gorica 1980, Knjižnica glasnika SED 1, Ljubljana 1980, str. 22
2 Sergej Vriier, Novi zakon in strokovne, znanstvene in spomenilkovarstvsne naloge muzejev, Argo XX XXI, 1981 1982, Ljubljana 1932, str. 8:1
INJA SMERDEL
razstava kmečka hiša v pokrajini ob muri
Pokrajina ob Muri je bila do nedavna znana po idiličnih s slamo kritih kmetijah, mlinih na Muri, sušilni cah za lan, beli noši . .Česar danes skoraj ni več.
V pokrajini so le tu in tam še vidni vaški zvoniki, značijni vodnjaki, slamnate strehe.
Še pred desetimi leti je bila panonska prekmurska hiša zastopana v vseh treh značilnih tipih, kar je razvidno iz fotografskih povečav in risb. Povečave prikazujejo postopek beljenja tn fasadiranja lesenih hiš, ki je v Pomurju znan od najstarejših časov do danes. Vsako leto na pomlad žena obeli svoj dom. Oo leta 1930 so še tu in tam ornamentirali fasade zadnjih strani Jesenih domov, hodnik v hiši in kuhinje v tehniki na pošpric. potisk s kurjim peresom (Verzej, Renkovci, Strehovci, DokleŽo vje). Razstavljenih je nekaj risb zidanih domov iz dorna žgane opeke. Žgali so jo v 19, stol. in v začetku 20-stoletja (Motvarjevci, Hodoš). Risbe prikazujejo tud1 zidane domove z značilnim prizidanim vhodom v oblik' obokanega prizidka (Turnišče, Hodoš). Fotografske povečave prikazujejo odhajanje na njive, delo na dom", medsebojno pomoč pri košnji, žetvi, trgatvi in drug^ delih, ki živi še danes in ki jo vračajo za „odsluž" ali za „hvala lepa".
Razstava posebej poudarja pomen varovanja in smO' trnega obnavljanja kmečke arhitekture iz kulturno krajih skih, naselbinskih do ekonomsko socialnih in drugi'1 vidikov.
Od pomurskih domačij, med katerimi so najstarejše prve polovice 19. stoletja, bo večina v nekaj le'''1 obnovljenih ali porušenih ali pa bodo propadle. Element' značilnega ljudskega stavbar stva bodo morda še vključef11 v sodobno arhitekturo, prikazani bodo v muzeju !l3 prostem.
Risbe na razstavi opozarjajo na detajle (trami * letnicami, sobni datirni trami, značilna vhodna vrata v hišo in drugo). Fotografije prikazujejo nove Streif kritine in najsodobnejše dozidave in nadzidave lesen1'' hiš. Revitalizacija stavbne arhitekture v Pomurju J* daljnosežnejša, prespektivna. Tipske hiše so grajene o nasvetih Zavoda za spomeniško varstvo v Mariboru. Imar značilen strešni naklon, strešni čop, tloris v Črki vključeni so pristni elementi etnografskih značilno^11'