DELO ZEDINJENE SLOVENIJE
V LETU 1970
V nedeljo, 21. marca je imelo naše osrednje društvo, Zedinjena Slovenija, svoj redni občni zbor. O njem je naš
list že poročal v svoji 12. številki. Za boljše poznanje delovanja društva, pa v tej, povečani številki, prina-
šamo najvažnejše referate, ki so jih člani odbora podali na dotičnem občnem zboru.
Poročilo predsednika upravnega sveta g. Boža Stariha
Delo poslovnega leta 1970, je bilo posvečena 25-letnici našega zdomstva in naše tragedije.
Društvo je z vsemi možnimi sredstvi vse storilo, da bi se naša slovenska skupnost v Argentini zavedala globokega pomena teh dogodkov. In zato je bilo vse naše delo osredotočeno v ta cilj.
Nismo zamudili nobene prilike, tako v šolah, v organizacijah kot tudi is posamezniki, da ne bi na en ali drug način poudarjali važnost te naše prelomnice.
Kronološki pregled dela upravnega sveta je sledeč:
V januarju je društvo organiziralo fantovsko kolonijo v starostni dobi med trinajstim in sedemnajstim letom v Córdobskih gorah. 40 fantov iz vseh delov Velikega Buenos Airesa je pod vodstvom g. župnika škerbca preživelo dva tedna v slovenskem okolju. Kljub vsem težavam lahko trdimo, da je Kolonija uspela in bi bilo želeti, da se v prihodnje s tem nadaljuje.
Pošolska mladino naj bi bila sedaj n' šil prva skrb. Istega meseca je nad .s ošoiskih otrok imelo svoje tradicionalne počitnice istotam.
80. marca so predstavnik društva iztoči i dnevniku „La Pren ;a“ plaketo o ¡ st /letnici obstoja. Prav tako smo izročili dnevniku „La Nación“. Oba časopisa sta dogodek obširno komentirala z izrecnim poudarkom, da so poklonitev orgarizirali „demokratični protikomunistični Slovenci“.
5.	aprila smo bili priča lepo uspelemu slovenskemu dnevu. Lep kulturni program in mladinska godba, sta dala prijeten okvir tej naši največji tradicionalni prireditvi. Naj se ob tej priliki ponovno zahvalim višem organizacijam, ki so sodelovale, zlasti pa društvu .Slovenska Pristava“, ki je nosilo težo dneva.
5.	junija je prišel v Argentino naš častni gost Karel Mauser. številni prijatelji smo ga pozdravili na letališču. Naslednji dan je v spremstvu šolskega referenta obiskal vise naše šole ter istega dne je govoril na prosvetnem večeru ZS v nabito polni dvorani.
7.	junij: Dan junakov v Slovenski hiši. .Slavnostni govornik je poudarjal: „Vsaka stvar brez duha je mrtva in le duh je, ki oživlja in ustvarja.“ Ljudska spontanost in navdušenje je prekinila s tradicijo in pisatelj Mauser je bil deležen burnih ovacij in ploskanja. Te proslave ise je udeležilo 1700 naših rojakov.
Za častnega predsednika vseh junij-
skih prireditev je bil naprošen brigadni general Bartolomé Ernesto Gallo. Gospod je častno predsedstvo prevzel, se udeležil vseh naših prireditev in se fikušal seznaniti s slovensko problematiko.
13.	junija se je pisatelj Mauser ude-ležil spominskih proslav v San Martinu, Berazateguiju in Carapachayu. Povsod so ga ljudje z enakim navdušenjem sprejemali.
14.	junija smo imeli sveto mašo v katedrali, katero je daroval kardinal Caggiano skupaj s slovenskimi duhovniki. Poudarek cerkveni (slovesnosti so dali združeni pevski zbori pod vodstvom g. Jožeta Omahna. Po maši smo se zbrali pred spomenikom generala San Martina in položili venec. Ganljiv je bil prizor naših najmlajših, ki so s polaganjem rdečih nageljev simbolizirali 12.000 padlih. Pred spomenikom sta govorila gral. Gallo in tajnik Narodnega odbora g. Miloš Stare. Istega dne je pisatelj Mauser odšel v Mendozo kot govornik na spominskem dnevu.
19. junija je ZS skupaj z medorga-nizacijskim svetom priredila poslovilno večerjo pisatelju Mauserju v Našem domu v San Justu. Namen te prireditve je bil slovo in zahvala in pa kritje stroškov potovanja. Gospod pisatelj je kritje stroškov odločno odklonil, kakor smo objavili v našem časopisju.
Vse obiske g. pisatelja je koordinirala ZS. Žal mnogim posameznikom nismo mogli ustreči. Gospod pisatelj je sprejel stališče: najprej mladina, organizacije in skupinski stiki.
Njegov uspeh je prekosil vse naše pričakovanje. In njegove počitnice so bile en isam delaven dan. Zlasti pa je bila neprecenljiva vrednost njegovega obiska stik z mladino in navdušenje te mladine.
26. junija je Z'S organizirala tiskovno konferenco v City Hotelu. Hoteli smo prikazati Slovence v 25. letih njihovega udejstvovanja v Argentini in predstavili prevod Martina Fierra g. Tineta Debeljaka. In v drugem delu razkrinkati zločinsko krivdo komunizma pri množičnem poboju naših mož in fantov.
Konferenci je predsedoval gral. Gallo, vodili so jo prof. Tine Duh ml. in Pavel Fajdiga.
Argentinski tisk, televizija in radio so našim proslavam posvetili precej po-zomasti in smo izračunali, da je bilo v mesecu juniju samo v tisku o Slovencih in njih problemih napisanih nad 3.000 besed. Prav tako se mi zdi umestno, da
na tem mestu izrečem zahvalo Svobod ni Sloveniji, ki je vse te dogodke podrobno registrirala s posebnimi izdajami, tako da so bili naši rojaki v Argentini kot po svetu, o vsem dobro obveščeni.
V	tekoči poslovni dobi je društvo priredilo tri prosvetne večere, ki so zelo dobro uspeli.
V	okviru mladinskega referata se je organiziral tečaj za vodstvo organizacij, ki ga je vodil g. Milan Magister in je trajal dva meseca.
Knjižnica ZS je po daljšem zastoju začela živahno delovati in je v letu 1970 bilo izposojenih nad 1000 knjig. Razveseljivo je dejstvo, da knjižnico obiskuje tudi mladina.
Čitalnica v prvem nadstropju Slovenske hiše je lepo obiskana. Na razpolago so skoraj vsi zdomski časopisi.
ZS je bistveno sodelovala pri organizaciji radijske ure, ki je vsak petek ob 9 zvečer. Prav tako društvena pisarna vodi administracijo te ure in pro-gramacijo pripravlja kulturni referent.
IS slovensko uro emo hoteli doseči, da bi rojaki, do katerih ne seže več naša tiskana beseda, prišla vsaj slovenska pesem.
7.	novembra smo zaključili proslavo naše 25-letnice s koncertom združenih pevskih zborov. Veličastni koncert slovenske cerkvene pesmi je bil v Slovenski hiši. Sodelovali so naslednji zbori: moški zbor iz Carapachaya, oktet Ivana Cankarja iz Berazateguija, zbori: iz Lanusa, Ramos Mejije, San Justa in San Martina ter pevski zbor Gallus Koncert je vodil g. Jože Omahna
Zveza šolskih svetov, ki je pomo? šolskemu referentu, ki ji predseduje g. Rajmund Kinkelj, je aktivno sodelovala pri naših šolskih prireditvah in je v veliko oporo našim šolam.
Knjiga Slovenija v svetu, ki naj bi izšla v španskem prevodu, je del programa, ki ga nismo mogli izpolniti. Prevaja jo prof. Tine Duh. Upamo, da bo po vseh težavah, ki smo jih morali premestiti, to delo le končno izšlo.
Medorganizacijski svet, to je povezava med našimi domovi, mladinskimi organizacijami in žensko zvezo, se je tekom leta sestal štirikrat. Glavni problemi, ki so se obravnavali, so bili posvečeni mladinskemu vprašanju kot vseh zadev, ki se tičejo skupnosti. Priznati moram, da je povezava trdna in močna in rodi dobre sadove v medsebojnem spoštovanju.
V	okviru medorganizacijskega sveta deluje radijska ura, kot se tudi vsi večji problemi rešujejo skupno.
Poročilo srednješolskega tečaja
Slovenski srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka je v šolskem letu 1970 obiskovalo 176 dijakov in to na Ramon Falconu 136, v Lanusu pa 40. Poučevalo je 16 gospodov profesorjev in to 10 na R. Falconu in 6 v Lanursu.
Delo v Slovenski hiši je potekalo po programu, sestavljenem na začetni konferenci 13. decembra 1969. Ravnatelj tečaja je g. prof. Alojzij Geržinič. Kot predmeti so se poučevali slovenščina, verouk, petje ter zgodovina, v katero sta bila vključena zemljepis in slovenska književnost. V petem, t. j. zadnjem letniku, pa so bili predmeti: človečanska vzgoja, aktualnosti, ekonomski zemljepis in govorništvo.
Dijaki petega letnika so izdali almanah „Razpeta jadra“, katerega izdaja je bila mogoča z mecenskim darom Slovenske hranilnice. Peti letnik je obiskovalo in zaključilo 19 dijakov.
Zaključek tečaja s sveto mašo in govorom g. msgr. Antona Oreharja ter govorom ravnatelja prof. Geržiniča se je vršil 14. novembra. Udeležilo se ga je lepo število staršev in zastopstvo lanuškega tečaja.
Kot najboljši dijaki so bili letos obdarovani: v 1. letniku Teodora Geržinič, v 2. letniku Fink Bernarda, v 8. letniku Marija Loh in v 4. letniku Marjeta Stariha.
Ravnatelj prof. Geržinič je kot učbenik za zgodovino od 2. do 4. letnika napisal knjižico „Slovenci v preteklosti in sedanjosti“, ki jo je izdala Zedinjena Slovenija v 300 izvodih.
Ob priliki praznovanja 25-letnice naše emigracije sta 30. maja govorila dijakom kot živi priči gg. Ivan Korošec in Alojzij Debevec. Podala sta pretresljivo sliko trpljenja, ki smo ga Slovenci prestali v letih druge svetovne vojne.
13. junija je prišel med dijake pisatelj Karel Mauser, ki je na vse napravil izreden vtis.
27. junija so si dijaki ob diapozitivih ogledali izbrana dela slovenskih slikam jev in kiparjev, kar sta jim sproti razlagala gg. Ivan Bukovec in Andrej Makek.
Pri proslavi, ki jo je organizirala Zedinjena Slovenija za 25-letnico naše emigracije s spominsko mašo v katedrali in polaganjem venca pred spomenikom generala San Martina, je bil srednješolski tečaj 100% navzoč.
25. julija se je vršil razgovor med starši in gg. profesorji, dijaki so istočasno imeli predavanje č. g. Edija Škulja in Jureta Rodeta, ki nta jim z reproducirano glasbo predstavila slovenske glasbene ustvarjalce.
Finančne zadeve tečaja je vodil svet staršev. Določen je bil enkratni letni znesek 1.500 pesov na dijaka, s katerim se je krila malica dijakom ter luč in snaženje učnih prostorov. Plačevanja tega zneiska je bilo oproščenih 17 dijakov, polovičnih plačevalcev je bilo 31, 18 dijakov pa je s plačanjem tega zneska v zastanku in je zaradi tega bilanca imela negativen saldo.
ga. Pavlina Dobovšek
Poročilo
kulturnega referenta
V letu 1970 je bilo vse kulturno delo Zedinjene Slovenije osredotočeno na proslavi 25-letnice, tako priprave zn spominski dan, tiskovno konferenco, kjer smo zbrali številni material in ga dostavili argentinskemu časopisju.
Prosvetni večeri so obravnavali probleme naše emigracije v svetu in s posebnim ozirom na Argentino. Pisatelj Karel Mauser nam je govoril o Sloven cih v ZDA. Padre Gardela je v španščini predaval. Argentina en el Tiempc actual. Profesor dr. Milan Komar je podal svoje misli o problemih slovenske emigracije. Vsi prosvetni večeri so bil' zelo dobro obiskani.
Knjižnica se je letos obogatila z novimi knjigami. Opaža se vedno večje zanimanje za slovensko knjigo, kar je gotovo posledica organizacije kot stalne propagande.
Čitalnica. Ima vedno na razpolago revije in časopise in je lepo obiskana. Program za slovensko radijsko uro ie tudi v režiji kulturnega referenta ZS. Pri tem skušamo upoštevati želje vseh kulturnih nivojev, kar ima seveda svoje težave. Naš namen pa je, da uro posluša čimveč ljudi.
Za Slovenski dan, ki je redno vsako leto na Belo nedeljo, je pri kulturnem programu sodeloval prof. dr. Krivec.
S poljudnim kulturnim delom skušamo napolniti vrzel v drugače bogatem kulturnem udejstvovanju slovenske emigracije v Argentini.
arh. Jure Vombergar
Tajniško poročilo
članstvo :'Dne 31. decembra je društvo štelo 965 članic in članov. V preteklem letu je pristopilo 23, umrlo pa 11 članov, med njimi tudi g. Robert Petriček II. podpredsednik ZS in g. Jože Jenko, član upravnega sveta.
Od 965 članov skoraj dve tretjini redno izvršuje članske dolžnosti, ni niso velike, a tembolj važne za obstoj društva, saj prav te članice in člani dajejo Z!S življenje in Bog daj, da bi ta zavest v njih tudi v bodoče živela in našla posnemovalcev tudi pri o štab tretjini, ki iz katerih koli vzrokov ne izpolnjujejo članskih dolžnosti.
Vsa prizadevanja ,SZ so vedno, da bi ti zvesti člani našli posnemovalcev tudi pri tistih, ki še niso člani, predvsem pri mlajši generaciji, da bi se ta v še večjem številu vključila v našo narodno skupnost v Argentini, ki bi naj nas družila v resnično zedinjeno Slovenijo v Argentini.
'Seje: Upravni svet se je sestal v tej poslovni dobi na petih sejah, izvršni odbor pa je imel 6 sej, tedensko pa se je »sestajal na posvetih. Medorganizacijski svet je zasedal v tem letu štirikrat.
Dopisi: Prejeli smo 45, odposlali pa 293. Redno smo v stikih z Glavno pra-
vosodno inšpekcijo, ki nadzira pravno stran našega društva.
Prireditve: Vse prireditve v tem letu so se vršile v spomin 25-letnice, vključno Slovenski dan. Zato so bile pripravljene tako, da so zajele čim širši krog sodelavcev. Trudili smo se zajeti predvsem pri glavnih spominskih prireditvah v mesecu juniju dne 7. in 14. vse organizirano slovensko življenje v Argentini, tudi iz notranjosti dežele; prav tako potom zastopnikov ali predstavnikov tega življenja na tiskovni konferenci dne 26. junija.
Kot poudarek 26-letnemu spominu našega zdomstva pa je dala zaključna proslava dne 7. novembra — koncert cerkvene pesmi združenih pevskih zborov.
Pri vseh prireditvah in končno v pesmi smo v duhu obiskali domovino — grobove naših žrtev širom slovenske zemlje, izpovedali vero v resnico in nie vstajenje, se vrnili v našo novo domovino z zahvalo tej svobodni argentinski zemlji, postavili mejnik v novo obletnico spomina, ki naj priča, da Slovenija v Argentini živi in bo živela, dokler bodo duhovne vrednote vladale nad tvamimi.
gdč. Ivanka Krušič
Poročilo referenta za šolstvo
iSkrb za organizacijo, koordinacijo in usmerjanje osnovnega šolstva je bila tudi letos pod vodstvom šolskega referenta zaupana našim nesebičnim in požrtvovalnim vzgojiteljem, ki sestavljajo šolski odsek ZS. To delo je tako obsežno in pomembno, da bi potrebovalo in zaslužilo obširno poročilo zaradi zgodovinske kronike. V tem kratkem poročilu so zato le osnovni podatki zaradi splošn« slika,
V okviru šolskega odseka deluje 9 slovenskih osnovnih šol dopolnilnega značaja s sedeži v teh krajih: Berazate-gui, Buenos Aires, Carapachay, Cautelar, Mendoza, Ramos Mejía, San Justo, San Martin in Slovenska vas. Y vseh teh šolah se je vzgajalo in izobraževalo 654 otrok, delu z njimi po se je posvečalo 68 učnih moči. — Pri slovenski osnovni šoli v Ramos Mejii je deloval tudi prvi slovenski otroški vrtec pod vodstvom gdč. Bernarde Opeka. Obiskovalo ga je 20 otrok. Pomagale so gdčne. Majda Holosan, Adrijana Telič in Saška Zupan.
Šolsko delo je obsegalo vse, kar je članstvu znano že iz prejšnjih let, v duhu krščanske omike in slovenske narodne zavesti. Poleg pouka v ožjem pomenu v razredih se je otrokom dajala priložnost, da se izurijo v (slovenskem izrazoslovju pri telesni vzgoji, v slovenskem petju, memoriranju in recitiranju ter igranju na internih prireditvah šol in v sodelovanju pri prireditvah Slovenske hiše in Slovenskih domov. S tem se mladina navaja tudi k čutenju in včlenjanju k tistim edinicam slovenske skupnosti, ki v večini primerov skrbijo za »streho in deloma opremo naših šol.
Šolski - odsek pa v celoti organizira tudi skupne prireditve za šolsko mladino in so bile v pretekli dobi: marca otvoritev šolskega leta s sv. mašo, s skupnim sv. obhajilom in z igro „Triglavska roža“ katere se je udeležil tudi njen avtor Mirko Kunčič, ter s počastitvijo njegove 70-letnice (šola iz San Martina); junija Alojzijeva prosla/o išola iz Ramos Mejie) s prizorom „Veselje na vasi“, pri kateri je bil prisoten Pidi pisatelj Karel Mauser, ter polaganje 12.000 nageljnov po otrocih na spominski dan pred spomenik- generala San Martina; septembra Slomškova proslava (šola iz Slovenske vasi) ob 25-letnici zdomstva (z glasbo in petjem so otroci spremljali skioptične slike predvsem slovenskih krajev in iz zgodovine o okupaciji, revoluciji, našem odhodu od doma in naselitvi v tujini); novembra pa šolski izlet in zaključna sv. maša.
Junija je obiskal vse slovenske šoie pisatelj Karel Mauser. Bil je navzoč pri pouku v vseh razredih. Pip at el j se je jako laskavo izrazil o naših otrocih kot učencih, posebno je pohvalil njihovo lepo in pravilno slovensko govorico.
Naše šole so počastila junija vse pred 25 leti padle protikomunistične žrtve, oktobra pa proslavile slovenski narodni praznik 29. oktober in dan slovenske zastave, na mladinskem dnevu izvajale športni program, šolsko leto pa
končale zadnje dni novembra ali prve v decembru z zaključnimi prireditvami.
Letošnja otroška počitniška kolonija je štela 68 otrok in 5 spremljevalcev, ki so bili: ga. Olga Omahna, gdčne. Anica Šemrov, Cvetka Malalan in Nina Pristovnik ter g. Franček Breznikar.
V okviru šolskega referata deluje komisija učiteljskega sveta za sestavo dveh učnih knjig za 5. in 6. ter 7. in
8.	razred. Iz prijaznosti sodeluje tudi g. Pavle Rant. — izšli so namreč že 4 zvezki (lepopisnice z berili) za 1. in 2. razred ter knjiga berilo za 3. in 4. razred. Izdajanje teh šolskih pripomočkov so omogočili mecenski darovi g. Igorja Domicelja in Slovenske hranilnice Sloge v skupnem znesku 680.000 pesov, ki predstavljajo obratno glavnico tudi za bodoče zalaganje učnega tiska, kateremu so bili darovi namenjeni. Tako je za eno knjigo denar že zbran, za drugo knjigo pa ga bo treba še zbrati pri plemenitih dobrotnikih.
Kot zelo učinkovit pripomoček pri učnem delu je zaloga barvnih diapozitivov, ki so vsi s področja književnosti, likovne umetnosti, zemljepifija, zgodovine in pravljic slovenskega naroda in njegovega ozemlja. Uporaba diapozitivov omogočajo trije skioptikoni. šolski odsek premore tudi 14 gramofonskih plošč s slovenskimi pravljicami in prenosni pisalni stroj „Olivetti“.
Na pobudo referata za šolstvo je bil tudi letos pri srednješolskem tečaju v Buenos Ai?’esu poseben dopolnilni kurz za učiteljski naraščaj v naših osnovnih šolah in ista iz njega prišli dve novi slovenski učiteljici gdč. Francka Prešern in Anica Rode. Poučevala sta gdč. A. Šemrov in šolski referent.
Z vodstvi osnovnih šol složno sodelujejo krajevni šolski sveti, ki imajo svojo Zvezo in so na svojem področju samostojni, a šo v tesni povezanosti z organizacijo šolskega sistema.
Kakor minulo leto, sta tudi letos delovala slovenska tečaja za otroke mešanih zakonov in za odrasle, ki ne znalo slovenščine. V prvem je poučevala gdč. Majda Lisjak, v drugem pa šolski referent.
Referent za šolstvo je obiskal v oreteklem šolskem letu posebej le šolo v Cararachayu (24. X.), druge pa v spremstvu pisatelja K. Mauserja. Učni in vzgojni uspehi so prav dobri. Gladko, logično in estetsko branje otrok 8. razreda v Carapachayu npr. bi bilo ponos vsake najbolj zahtevne šole v Sloveniji, škoda le, da otroci, ko končajo osnovno šolo, ne nadaljujejo v srednješolskem tečaju in da šola nima rednega stika s šolskim odsekom, ker se učiteljski zbor ne udeležuje sej.
Vsemu učiteljstvu, zlasti voditeljem in voditeljicam, ki so neprecenljivo in najmočnejša opor šolskega odseka, se za iskreno, prijateljsko in zvesto sodelovanje, nekaterim celo za 22-letno, prav prisrčno zahvaljujem. Za vse brezplačno delo za naše otroke smo jim dolžni hvaležnost, podporo, razumevanje in spoštovanje.
g. Aleksander Majhen
Mirko Kunčič:
Dr. Tine Debeljak — Bara Remec: Žalost zmagoslavja
Proces na Koroškem
ZBALI SO SE
Slovenska kulturna akcija je izdala novo knjigo, ki jo poklanja darovalcem jubilejnega prispevka ob petnajstletnici Glasa. Je to antologija medvojne in emigracijske poljske lirike v prevodu dr. Tineta Debeljaka in z ilustracijami Bare Remčeve. Del te bibliofilske izdaje je namenjen poklonitvi, drugi del pa za prodajo. Kakor navaja avtor sam, pričujoča antologija ni vzniknila šele v begunstvu, ampak segajo njeni po-četki v same prve dni vojne pred tridesetimi leti.
Kakor sem že v poročilu o Mauser-jevi knjigi Na ozarah poudaril, nisem noben strokovnjak v kritičnem presojanju literature, zato bom — naprošen — tudi o tej pesniški zbirki nanizal zgolj nekaj (svojih skromnih misli in bežnih vtisov. Svobodna Slovenija tudi ni nikakršno literarno ali umetnostno glasilo, marveč informativni politični časopis, zato kaka prav učena, čeprav literamo-zgodovinsko pomembna, s številnimi tujkami opremljena, preprostim bralcem nerazumljiva razprava vanj niti ne spada. Strokovne kritike in znanstvene eseje naj objavljajo literarni listi in revije, pa seveda tudi Zbornik Svobodne Slovenije.
Dr. Tine Debeljak je pravzaprav Tausendkünstler: je v eni otsebi kulturni zgodovinar, urednik (nekdanjega Dom in sveta), kritik, pisatelj, pesnik, časnikar, predvsem pa prevajalec iz slovanskih in drugih literatur. Njegova virtuoznost v preoblikovanju najtrših verzov in rim v slovenščino, je znana; to je dokazal že z Dantejem in Martinom Fierrom. Tudi pesmi v tej zbirki je mojstrsko poslovenil, ne da bi delal Bilo originalu; iz vsake pesmi diha pristna poljska duša.
'Današnji čas ni naklonjen ne poeziji pa tudi ne poduhovljeni prozi. Kljub temu sem prepričan, da bodo v bližnji ali daljni bodočnosti vprav pesniki in pisatelji, prežeti z globoko religioznostjo, tisti, ki bodo rešili človeštvo iz kaosa, v katerega je zmaterializirano, zmehanizirano in zrevolucionirano zašlo. Morda se ti pesniki in pisatelji še niso rodili, morda so še v povojih — toda nekoč bodo postali glasniki idealov, brez katerih je življenje na tej zemeljski obli prazna, pusta, brezoblična gmota. Prvi znaki teh preroditeljev lepšega, boljšega sveta se že kažejo na obzorju. Ne glede na moje deloma pesimistično nastrojenje upam, da bo ta pesniška zbirka našla še vendarle mnogo ljubiteljev lepe slovenske besede.
Nekatere pesmi v antologiji so bojnega značaja in pozivajo poljske domoljube na boj za svobodo in neodvisnost Poljske. Toda — naglaša pesnik Wladislaw Broniewski:
Ne bomo gradili Stolpa ob babilonski vodi, smo armada vojakov ne tolpa, naš marš na Poljsko vodi...
Ko je Andersova poljska armada junaško in z neštevilnimi žrtvami zavzela Monte Cassino, je pesnik Feliks Konanski s prežaljenim ponosom zapel:
Prešla bodo leta in vek bo preminil, ostali bodo sledovi davnih dni: bolj rdeči bodo maki na Monte Cassinu, ker bodo cveteli — iz poljske krvi...
Ob herojskem odporu Varšave, ki so jo oblegale brezštevilne Hitlerjeve horde, je pesnik Wladislaw Broniev-ski zapel:
Nam vsem poznana je Varšava, ob njej srce nam zadrhti, tam vsaka skala 'e krvava, iz vsake žile brizga kri.
Nekoč mi je pokojni pisatelj Ksaver Meško pisal v emigracijo: „Domotožje mora biti strašno.“ Tudi v pesmih poljskih emigracijskih pesnikov pride do izraza vsa neizmerna bolečina domotožja. Tako je pesnica Kazimiera Illakowczowna v begunstvu za božič 1940 izlila v stihe vso sladkost, bridkost, delno resignacijo pa tudi živo vero domotožja:
O, narod moj tam za goro v daljavi! Čez pepel pogorišč, čez taborišč žice*
napete
k (srcem, razbitim v munduri krvavi, stopa zdaj božje Dete...
Glej, tu smo zdaj nad zamrznjenim
bregom,
odtrgani od zemlje vekovite...
Pridi, Marija, z Jezuščkom po snegu, pomolita za ubite!
Ena najlepših pesmi v zbirki je pesem Jožefa Wittlina, globoko občutena, pretresljiva v svoji preprostosti in kruti realnosti. Naj jo objavimo skoraj v celoti:
Mati žalostna je stala — na trgu pri mrtvem sinu, obešenem v zadrgu. "¡Stali je v sveta praznoti prekruti poljska mati — dekla v ruti.
Nič ni govorila, nič ihtela — z mrzlimi očmi je v mrzli trup strmela.
Nogi sta mu bosi, sezuti viseli —
Nemci so prej mu čevlje sneli.
Zdaj bodo v škornjih njenega sina hodili po tej deželi, ki so jo tako osramotili,
no tej deželi, ki izmučena trpi, stoji — gleda — in kot ona — molči.. .
Verzi so tako izbrušeni, neprisiljeni,
da ima človek občutek, kakor da bere slovenski izvirnik in ne prevod. Pesem slikovito ponazarja močna ilustracija Bare Remčeve: mati presunjena stoji ob kolu, na katerem visi njen sin — nedolžna žrtev p oz verin j enega hitle-rizma.
Za konec pesniške zbirke je dr. Tine Debeljak napisal izčrpen pregled predvojnega, medvojnega in povojnega poljskega pesništva, pa tudi prikaz dramatičnih dogodkov, ki so se odigravali na nesrečni poljski zemlji, ko sta nanjo navalili kar dve velesili: Hitlerjeva Nemčija in Sovjetska zveza. Takrat V: Poljska krvavela iz tisočerih ran. če bi Henrik Sienkiewicz, znameniti pisec romanov iz slavne poljske zgodovine, še živel, bi o tem najbolj herojskem, najbolj tragičnem razdobju poljskega naroda gotovo napisal debele knjige — verjetno v emigraciji.
Umetniška oprema Bare Remčeve v knjigi je poglavje zase. Name so njene ilustracije napravile globok vtis, toda (strokovno oceno o njih bi mogel podati umetnostni zgodovinar Marijan Marolt. Vsekakor se avtor prevodov in ilustratorka v zbirki skladno spopolnjujeta. Naj vsak kupi to knjigo — numeriran bibliofilski izvod —, komur je še pri srcu rast slovenske kulture po svetu, da tako vsaj moralno podprejo idealizem tistih redkih, ki še vztrajajo in ustvarjajo — za božji Ion. Cena: broširan izvod 15 novih pesov, polvezan 20 novih pesov. Antologija poljske lirike ima trajno literamo-zgodovinsko vrednost.
Hrvaško slavje v Clevelandu
AMERIŠKE OBLASTI ODKLONILE UDELEŽBO
Vsako leto ob priliki 10. aprila Hrvatje po svetu praznujejo obletnico, kar je bila leta 1941 razglašena Nezavisna država Hrvatska. O letošnjih proslavah v Ameriki, bolj točno v Clevelandu, smo dobili sledečo vest.
27. marca sta v Clevelandu „The Plain Dealer“ in „The Cleveland Press (vsak ima po 500 tisoč naklade) prinesla o Hrvatih sledeče poročilo:
,jPo navodilih State Departamenta (Ministrstvo za zun. zadeve) v Wa-shingtonu je župan Stokes (Cleveland) odklonil zahtevo Hrvatov, da na Public Square v Clevelandu dvignejo hrvaško zastavo in da proglasi 10. april za dan hrvaške neodvisnosti. Župan Stokes se je ravnal po sporočilu A. E. Manlle-a, posebnega pomočnika USA zunanjega ministrstva (secrtary of state). Sporočilo zunanjega ministrstva je na stališču, da bi županova soudeležba delo-
V petek 26, marca bi se moral zagovarjati pred okrajnim sodiščem v Celovcu dijak Borut Marjan Sturm. Dolžijo ga, da je v noči na 26. oktober lanskega leta dodal nemškemu napisu „Hermagor“ še slovensko krajevno ime „ŠMOHOR“. S tem da je zlobno poško doval tujo lastnino.
Znano je, da so se 26. oktobra pojavili v vseh krajih južne Koroške, kjer so okrajna sodišča, dvojezični krajevni napisi. Ta akcija je nameravala opozoriti na neizpolnjene obveznosti, ki jih je sprejela Avstrija v členu 7 državne pogodbe, da brani in zagotovi obstoj in enakopravnost koroških Slovencev.
Dijak Borut Marjan ¡Sturm pa je tudi obtožen, da je žalil uradno osebnost, to je policista, ki ga je zasliševal po akciji v noči od 25. do 26. oktobra.
SOCIALISTIČNE “SOCIALNE” PODPORE
V Sloveniji je leta 1969 dobilo „socialno“ pomoč 34.981 upravičencev, kar znaša nekaj več kot 2% vsega prebivalstva. Na stalne, začasne in enkratne denarne pomoči za šolanje, rejnine in zavodsko oskrbo je odpadlo 29.243, na druge pa 5.738 upravičencev, ki so prejeli vsega 56.60S.000 dinarjev podpore. Stalno podporo je prejemalo okrog 11 tisoč oseb, od tega jih je bilo 5.754, ki jim je bila denarna pomoč edini vir za preživljanje. Toda kako so se mogli preživljati, je seveda drugo vprašanje. Višina podpor je namreč smešno nizka: 24% podpor je v višini 20—50 dinarjev, podpore nad 200 dinarjev pa znašajo le 4,6%. 'Pravijo, da podpore ne bi Brnele biti nižje od 250 v letošnjem letu, pravijo pa tudi, da jih mnoge občine ne bi mogle iz svojih proračunskih sredstev zagotoviti ter da bi morala republika prispevati okrog 18.000.000 dinarjev, da bi krila primanjkljaj. Toda pri sedanji draginji, ki se veča iz dneva v dan, tudi ta vsota še daleč ne bo zadoščala za najnujnejše potrebe pomoči potrebnim, če pač znaša minimalna plača 800 dinarjev.
■eaapiMaiaHBHaiaaaaRBaaaaaaaaaHannBaNaanmi
vala proti ameriškim narodnim interesom. Manllevo sporočilo županu Stoke-su pravi: „10. april sovpada z obletnico vzpostavitve nacistične lutkovne vlade na Hrvaškem leta 1941.“
Hrvati so ob tem izjavili, da bodo imeli svojo proslavo in njihovi zastopniki bodo izobesili na Public Square hrvaško zastavo, četudi ne bo posebne mestne proklamacije (kot je bila lansko leto). To leto je župan soudeležbo po nasvetu državnega' tajništva odklonil, izjavil pa je, da nima nič proti, če Hrvati sami za sebe praznujejo.
Ob začetku lanskih Koroških kulturnih dni je namreč opozoril udeležence, da sedi med njimi človek, ki ga je zasliševal po metodah tretjega rajha.
Zanimanje za proces je bilo veliko. Javljeni so bili časnikarji iz Rusije, Jugoslavije in drugod. Bil bi pa tudi velik naval občinstva (¡Slovencev). Pa so v strahu zadnji hip proces odložili.
ZA PIRHE
Ura se je bližala že polnoči. ,/Pozno je,“ je pomislil in pospešil korak. Hitel je mimo razsvetljenih izložb, a kljub naglici od časa do časa pogledal po razstavljenem blagu.
Veletrgovina, širok prostor pred vhodom. Notranja vrata bo zaprta in ob njih, prav v kotu, je videti kup starih, zamazanih cunj. Ko je bolje pogledal je videl, da cunje pravzaprav pokrivajo človeka — bil je star berač.
Stopil je bliže. Berač se je obrnil in s tal pogledal nanj: „Zebe me!“ Fanta je pretreslo. Pokimal je z glavo. Nato je segel v žep in mu pomolil dva bankovca: „Na, za pirhe. Ne premorem več.“
Nato se je obrnil in odšel. Vendar ne z mimo vestjo. „'Suknjič bi mu moral dati, kot sveti Martin,“ je pomislil. In tisto Veliko noč nikomur ni voščil Vesele Aleluje z nasmehom na obrazu.
VELIKA NOC
Silvin Sardenko
Daleč grem po beli poti: velikonočnim zvonom naproti.
Kadar jih srečam, zazvonijo tisto nebeško melodijo,
do korak zastane in srce se zgane v zamaknjenju.
Himno slišim. Čudotvoren glas! Bratje, greste? Pojdimo skoz vas! Od zelenih vej pod zeleni krov zadehtelo bo po njej.
To je praznik praznikov:
Aleluja!
Na večer se zlije v lep nasmeh. Videli ga boste v vseh očeh.
Od pisanih cvetov do pisanih košar zablesti skrivnosten žar.
To je praznik praznikov:
Aleluja!
Noč spočne in nam rodi Pomlad. Angel pahne kamen z grobnih vrat. Iz blaženih gomil do blaženih duhov dvigne se mogočnih kril.
To je praznik praznikov:
Aleluja!



Mirko Kunčič
Govočev ded in bob
(Triglavska pripovedka)
Tista zima je bila ostra, da je enake niso pomnili naj starejši farani. Naše gore so se kot eskimske žene pokrile z debelimi kučmami in se zavile v debele snežne kožuhe. Drevje je pokalo in se lomilo pod svinčeno težo, veter je zavijal okoli vogalov kot sestradan volk.
Govočev ded je bil utrjen kot dren. Za mraz, ki je grizel do kosti, se še zmenil ni. Neutrudno je na domačem dvorišču nakladal gnoj in ga vozil na njivo. Vsakokrat, ko je gnoj srečno pri-
OGENJ Leopold Stanek
V sobotno jutro ogenj so ukresali ob cerkvi in blagoslovili kres.
Ob njem za dom smo gobe si prižgali, ki s starih jih odlomimo dreves.
0 mraku prvem zagore kresovi po gričih vseh. To zvezde se bleste!
Ne, plamenice so, v njih ogenj novi — postavljene kot velik križ žare.
Tedaj se naša duša je zjasnila — kot tu nocoj je zmagala temo: trpljenje, smrt - vstajenje sta rodila! Krist vstal je. Srca, usta nam pojo.
peljal tja, je zadovoljno pljunil v dlani in zamomljal:
„¡Prebita reč, kar dobro mi gre izpod rok.“
¡Na te možate besede je vtaknil v usta nov zalogaj tobaka, ki ga je s pipcem spretno odčesnil od tobačne klo base. Obraz mu je žarel, kakor da bi se mastil z najimenitnejšimi dobrotami tega sveta. Govočev ded — Janez mu je bilo ime -— je bil daleč naokoli znan in spoštovan kot navdušen čikar.
Tako je počasi zvozil na» njivo v*>s gnoj. Ko je razkladal zadnji voz, je zaslišal za seboj za čuda mil in dobrotljiv glas:
„Govočev Janez — sej bob še danes!“
'Staremu Govoču so od presenečenja padle gnojne vile iz rok. Mladostno se je obrnil in napel brljave oči. In kaj je tedaj zagledal, o sveta božja pomagal-ka ? — ¡Prelepo belo ženo z nežnim obrazom in lasmi, razpletenimi do tal. Prijazno mu je pokimala v pozdrav in še enkrat ponovila s srebrno čistim glasom:
„Govočev Janez — sej bob še danes!“
„Hoj, hoj, ali misliš zares, ali me vlečeš za nos ?“ jo je Govočev ded pogumno pobaral. Kar koj je uganil, da
ima pred seboj samo prelepo triglavsko vilo.
Triglavska vila pa je bila skopih besedi, kakor vse njene vrstnice. Prijazno je strmečemu dedu še enkrat pokimala v pozdrav in skrivnostno, kakor je bila prišla, spet odšla.
„Hembrej vendar,“ je zagodrnjal Govočev ded, „kaj takšnega pa še nikoli! Bob naj sejem, je rekla, v tem vetru in mrazu naj ga sejem, je rekla, še vrane bi se mi smejale.“
Ko pa je vse bistro in do pike preudaril, je sklenil, da bo le ubogal dobro triglavsko vilo.
„Če bo ratalo, bo ratalo, če ne bo, pa ne bo,“ je polglasno zamodroval in se skobacal na voz. [Podjetno je pognal kobilico — hijo hot! — in zdrvel proti domu, da je škripalo in cvililo, kakor da bi sam peklenšček mimo vihral.
V eni sapi je domačim vrgel na ušesa, kar mu je dobra triglavska vila svetovala. Ali mislite, da mu je kdo verjel? Kaj še! Spogledovali so se, si hudomušno mežikali, drug drugega dregali s komolci in se režali:
„Oča, oča, ali ste ga malo čez mero ?“
Govočev ded pa ni rekel ne bele ne črne, ampak si je modro mislil svoje. Vzel je sejavnico pod pazduho in moško odcokljal nazaj na njivo.
[Sosedje so hodili mimo in zaskrbljeno majali z glavami. Da bi kdo sejal bob pozimi, v snegu, vetru in mrazu? Kaj takega pa še nikoli! Kvedrov Fronc je bil celo tako nesramen, da je s kazalcem napravil na čelu kolobarček, kar naj bi pomenilo: „Ljudje božji, lej-te, revežu se je zmešalo! Bog se ga usmili.“
Govočev ded pa je bil za prazne mar-
nje slep in gluh. Sejal je bob, s takšno pripetnico ga je sejal, da mu je znoj kar tekel s čelo, čeprav je bil sibirski mraz.
„Če bo ratalo, bo ratalo, če ne bo, pa ne bo,“ je venomer modro ponavljal sam zase.
Ko je skrbno posejal z bobom vso njivo, si je s smrkljo* obrisal bridki znoj in jo mahnil domov. Ročno se je pokrižal in posrebal zvrhano skledo močnika. Potlej se je kot krt zaril v listje in spal spanje pravičnega do zore.
In glej čudo božje — res je ratalo! Trud starega Govočana ni bil zaman. Spomladi, ko so zavele južne cape in je sneg, mehak kot maslo, skopnel, je bob pognal stebla, debela kot mlaji. Možje so zijali, ženice so se križale, Govočev ded pa je zmagoslavno kot vojskovodja hodil med stebličevjem sem in tja ter se nevoščljivcem v pest smejal.
A tudi njegov vedri obraz ise je kar na lepem spačil. Dognal je, Govočev ded, ves prežaljen dognal, da so velikanska stebla — brez strokov.
Med upom in strahom je čakal še nekaj dni. Potlej je obupal do kraja. V divji jezi je pograbil sekiro in začel sekati mogočno stebličevje kar povprek. A kako se je zavzel, o sveta pomagalka, ko se je iz debelih, votlih debel začel usipati bob kot toča... Namesto v strokih, je bob skrito zorel —1 v steblih.
Tisto leto so pri Govočevih pridelali boba, kakor ga ni pridelalo deset gorenjskih fara naokoli. Dvesto mernikov so ga prodali za žvenkljajoče denarce in še jim ga je ostalo na pretek.
* smrklja — žepni robec
Govočev ded se je ob tolikšnem bogastvu kar pomladil. Kupil si je za priboljšek ducat najdebelejših klobas za čikanje, toplo polhovko in še Židani kamižolo povrhu.
Ko pa je pozimi spet hotel sejati bob, se je ves nesrečen udaril s pestjo po čelu in zatarnal:
„Moja buče, moja trda buča!“ Pozabil je, nesrečni ded, gladko pozabil, katerega dne v decembru mu je triglavska vila ukazala sejati bob. Sanje o novem bogastvu so se razpršile kot jata splašenih vran. Ni bilo več bobovega pridelka drugo pomlad, ni ga bilo. Le razočaranja je bilo na mernike.
Govočev ded se je prijel za nos in vzdihnil:
„Da, da, tako se pozabljivost včasih maščuje!“
•iMinHBMaaHMaBiaaBaMiaaaBBaHaHBaBaiiBnnaNm
VELIKONOČNO JUTRO Karel Mauser
Utihnil glas je raglje. Že zvoni v nedeljsko jutro sveže, razigrano. V bandera rdeča veter se lovi, v monštranci Bog smehlja se čez
poljano.
Velika noč! Vstajenja dan veseli! Zvonovi so čimdalje bolj glasni, od vsepovsod njih vrisk sladko doni, vstajenja pesem pevci so zapeli.
Vsa žalost, skrb ljudem je danes tuja in srce vsako je kot v travi cvet, med svojimi ljudmi Bog roma spet in v vrisk zvonov se zliva: Aleluja!! je v sebi rimskega dopisnika Dela Mar-
Komaj šest let nazaj je bil dr. Vladimir Truhlar, vsled svojega ugleda, ki ga je kot profesor na Gregorijanski univerzi v Rimu užival in tako kot Slovenec širil slovenskemu narodu dobro ime, v skupini slovenskih mož, zbranih v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1905 pod zaglavjem “Slovenstvu v čast, narodu v ponos“. To je bilo takrat.
Danes pa slovenski krogi v Rimu in slovenski krogi doma govorijo o „Truhlarjevi aferi“, ki jo je povzročil s svojim „zbornikom nergaštva“. Tako je nekdo ocenil njegovo najnovejšo knjigo Katolicizem v poglobitvenem procesu, ki jo je poslal v izdajo celjski Mohorjevi (pod komunistično kontrolo) za njeno letošnjo knjižno zbirko. Knjiga na 208 straneh v šestnajstercu je bila razposlana vsem udom Mohorjeve ter je bilo na ta način te za Cerkev na splošno, za Cerkev v Sloveniji pa še posebej nekoristne (najmilejša sodba) knjige razpečane več deset tisoč izvodov.
O knjigi je bilo napisanega že veliko, toda razpravljanje, premišljevanje in kritika te knjige nima vrednosti za nikogar, ki je ni ali sam prebral ali pa mu ni bila podana vsaj v kratkih obrisih njena vsebina. Zato to na tem mestu navajamo in mislimo, da našim bravcem, ki so zdravega verskega 'n slovenskega duha, ne bo težko presoditi pisca.
Kam Truhlar s svojo knjigo meri, je razvidno že iz naslovov, ki jih je posameznim poglavjem dal in iz virov, ki jih navaja ali na katere se naslanja. Za glavne vire mu skozi vso knjigo služijo nekateri najbolj razvpiti tkim. kontestatorji, kar bi se poslovenjeno reklo oporekovalci, v ljudski govorici pa nergači. So to ljudje, bodisi duhovniki ali laiki, ki dvomijo nad vsem, brskajo po vsem, vtikajo se v vse in vedo vse, z eno besedo: so „strokovnjaki“ na vseh poljih. V Cerkvi jih je zlasti po 2. vatikanskem koncilu zraslo kot gob po dežju in zase mislijo, da so tisti „veter“, ki, kakor sv. Duh, „veje kjer hoče“. Malo jim je mar, da se danes ves svoboden svet in z njim Cerkev nahaja v najtežjem boju z naj-večjim zlom modernega časa, s komunizmom in da njihovo kontestiranje, kakor ga izvajajo, nemalo slabi fronto odpora proti sirečemu se zlu.
DROBITEV CERKVE
Truhlar vsebinsko opira svojo knjigo na izjavo, pisanja, razprave in kritike o vseh mogočih verskih, moralnih in družbenih problemih takih kontes-tatorjev kot so iSuenens, Rahner, Kiing, Newman, Bulst, Dechamps, Miiller, Laurentin in podobni oporekovalci. Ni pozabil tudi na duhovnike in laike tkim. tretjega sveta, za katerega na-zadnjaštvo na različnih materialnih in duhovnih področjih da so krivi vsi drugi svetovi, rsamo njihov „tretji“ svet ne.
V	poglavju „Kontestacija kot evangeljsko pričevanje“ Truhlar navaja vrsto podatkov iz znanega Suenensove-ga intervjuja, sam pa jih še „podpre“' s svojimi domislicami: Kristus, da je bil največji kontestator, dalje za njim tudi sv. 'Pavel in sv. Tomaž Akvinec in drugi cerkveni učitelji, kakor da bi smel današnje 'Suenenise, Kiinge, Rahnerja i. p. primerjati s temi velikani.
V	„Napetosti med središčem in periferijo Cerkve“ nadaljuje Suenensove napade na papeža in Rim, citira Rahnerja in zaključi, da mora škof kritično sprejemati, kar pride iz Rima in ravnati po svoje.
V	poglavju o „Rehabilitaciji krajevne Cerkve proti centralistični cerkveni obliki“ spet navaja Suenensa in Rahnerja, prav tako v „Površinskem in globinskem gledanju na edinost v Cerkvi“. Omenja dr. šolarjevo (!) pismo z dne 24 nov. 1967, ki navaja zahvalo avtorju za prvo Truhlarjevo mo horjevko: Pokoncilski etos (že nakazana pot v Katolicizem v poglobitvenem procesu), kjer pravi: „Tokovi katoliškega življenja pri nas in v zavodu sv. Stanislava posebej so neusmiljeno trli naše križarske poglede na svet, človeka in Boga. Zato pa sem toliko bolj vesel in srečen, da je dobri Janez 23. in za njim koncil odprl svetu vernih katoličanov čisto drugačne poglede, ki so z našimi nekdanjimi tako skladni, da se kar celi odstavki v nekdanjih mladinskih listih popolnoma ujemajo z njimi. Zato sem Vašega etosa tako zelo vesel“. — Kam so „katoliški sredinci“ Šolarjevega kova pripeljali kolo slovenske zgodovine, vemo mi v zdomstvu m čutijo posledice še danes (Slovenci doma. Hvala takih ljudi Truhlarju vsekakor ni v čast.
(Suenenrs mu je spet poglavitni vir za vrsto napadov na papeža v poglav-
OPOREKOVALEC TRUHLAR
„Katolicizem v poglobitvenem procesu“
ju: „Papež v osamitvi od Cerkve“, zatem pa se zaleti v moderno okrožnico Humanae vitae, spet s kritikami B'ul-sta, Künga, Dechmapsa, Miillerja in podobnih „strokovnjakov“ za uravnavanje rojstev. Zaključuje s Kiingovo obsodbo okrožnice in njegovim navodilom, naj se zakonci ne ravnajo po okrožnici in naj se tega ne spovedujejo. Dolžni so eamo slediti svoji (tudi kosmati?) vesti.
V	zvezi s problemom vesti se Truhlar spet epodtakne ob papeža v poglavju „Newman o papežu in vest:“. Ponatiskuje Newmanove napade na papeža in zlasti poudarja njegov zaključek, da je prvoten Kristusov namestnik vest in ne papež. Nato se znova vrne na okrožnico Humanae vitae in v poglavju „Humanae vitpe in človekovo dostojanstvo“ znova napada z New-manovimi citati in citati drugih takih oporekovalcev to okrožnico, da je protislovna, da ne upošteva naravnega zakona, ki da je samo zaključek razodetja. Pojem človeka v okrožnici da predstavlja atentat na človekovo dostojanstvo. — Dostojanstva doslej še ni izgubil noben človek, ki se je ravnal po papeških okrožnicah. Zanimivo bi bilo vedet’, kako si Truhlar zamišlja ozdraviti tudi zakonsko nemoralo, ki se javno bohoti po današnji Sloveniji.
Tri poglavja posveča Truhlar napadom na papeža glede njegovih odločitev o mešanih zakonih in se nato ustavi pri problemu ločenih zakonov, kjer spet kritizira cerkveno stališče glede razporoke, navaja nekatere francoske škofe in podobne kontestatorie, ki so za razporoko, in se jim pridruži.
ZA OMEJITEV PAPEŠKEGA PRVENSTVA
Ker mu očividno papeška avtoriteta malo pomeni, se obregne tudi ob papeževo izpoved vere “Credo” ob zaključku leta vere 30. junija 1968 in povzema svojo sodbo o njej s ciničnim citatom „nekega neznanega profesorja z Gregorijane“ (ali je bil to Truhlar sam?): „Nič drugega ne preostane, kakor zapreti vise centre teologije in razposlati ploščo iz Rima-“ Tudi na Laurentinijevo kritiko papeževega credo ni Truhlar pozabil: „da bi papež prišel verjetno do boljše rešitve, če bi sodobno razširitev veroizpovedi prepustil mednarodni teološki komisiji...“
Za poglavje „Zgodovnski nastanek papeškega prvenstva“ se Truhlar spet naslanja na napade iz dveh Kiingovih knjig „'Strukture Cerkve“ in „Cerkev“ in se zavzema za omejitev papeškega prvenstva v vseh pogledih. Papežu Pavlu VI. očita, da se „neevangeljsko bori za isvoje prvenstvo“, nato pa kar dobesedno navaja kot zažčleno „Kiingovo podobo papeža, kakor naj bo“. Kiing mu spet služi za naštevanje težav v utemeljevanju primata iz sv. pisma, v 22. poglavju s iSuenensom protestira proti načinu imenovanja kardinalov, kritizira sedanje funkcije papeških nuncijev in preide na kontesta-cijo škofov, duhovnikov in božjega ljudstva.
V	poglavju „Čas za stari režim škofa je mimo“ sta mu spet vzora Sue-nenis in Laurentin, posebno poglavje pa posveti „nasvetom“ škofom, ki jih jemlje iz —- revij.
SPET CELIBAT
Truhlar ne bi bil oporekovalec, če se ne bi spravil tudi na celibat. ^Položaj duhovnikov v menah sodobnosti“, „Kontestacija med duhovniki“, „Máximos IV Saigh in drugi o celibatu“, „■Starokatoličan o rimskokatoliških predsodkih glede poročenega duhovnika“ — vse to so naslovi poglavij, iz vsebine katerih diha vidna bolestnost nad problemi, ki jih ima vsak človek, katerih razsežnost in globino posploševati pa nikakor ni znanstveno.
Iz revij in časopisov prepisuje Truhlar trditve za poglavja „Kontestacija teologov“, ,¿Kritično samoosveš-čanje božjega ljudstva“, „Katoliški tisk med Cerkvijo in isvetom“. Holandski katekizem mu je seveda vreden hvale in je dal poglavjem o njem temu primerne naslove: „Izzivanje holandskega katekizma“, „'Svetost in globina na 4. popolnem zasedanju holandskega pastoralnega koncila“, „Novosti holandskega katekizma“, „Izjava kardinalske komisije o holandskem katekizmu“ Daši so to že preživele zadeve, jih
Truhlar spet /spravlja na dan — za slovensko Cerkev.
BOLIVIJSKI DUHOVNIK ERNESTO GUEVARA (sic!)
Da s knjigo zasleduje vse kaj drugega, kakor pa znanost, Truhlar dokazuje tudi v 38. in 39. poglavju, ki nosita naslova: ,,'Politično-cerkvena desnica v latinski Ameriki“ in „Težnje po reformah v latinski Ameriki“.
Iz vsebine v prvem od obeh poglav.] je razvidno, da Truhlar razmer v latinski Ameriki v resnici ne pozna, za isvoje trditve pa se poslužuje levičarske tiskane besede. Trditve, da je revščina v latinski Ameriki uzakonjena, ne dajejo Truhlarju pečata objektivnosti, trditev, da je bil Emesto Guevara bolivijski duhovnik, pa meče žarko luč na Truhlarjevo nepreverljivost podatkov, is katerimi tako razmetuje po knji -gi. -Ob „bolivijskem duhovniku Ernestu Guevari“ vstaja upravičen dvom v točnost ostalih Truhlarjevih navedb v knjigi. Z duhovnikom-gverilcem Cami-lom Torresom ga ni zamenjal, ker tega posebej omenja nekaj odstavkov prej v istem poglavju.
Kako je kastro-komunistični agent-gverilec in morilec, argentinski zdravnik dr. Emetsto Che Guevara Truhlarju priljubljen, dokazuje citat, ki ga je izbral zanj iz čilske jezuitske (!) ____
Truhlar j« tudi jezuit — revije Men-saje, ki je avgusta 1968 (premišljeno?) zapisala, da je Guevarovo delo „epske veličine, trde in gibajoče lepote... Violencia (Guevara) je preveta po ljubezni, določena, da lomi verige ter budi človeško v človeku, da postavi namesto ustaljene krivice pristne bratstvo.“ — Bolivija se je rešila Guevarovega „bralstva ‘, čilski jezuiti pa so soodgovorni za nadaljnjo usodo čilskega naroda, ki mu (tudi z njihovo pomočjo) sedaj marksist Allende „budi človeško v človeku“. Reform vseh vrst je Latinska Amerika potrebna, toda ne komunističnih, ki jim, kakor kaže, stoji ob strani tudj Truhlar.
REVOLUCIJA JE VERA?
Kot da bi -bil strokovnjak tudi na področju revolucije, Truhlar daje svoje nasvete tudi tu in se v poglavju „Revolucija in krščanstvo“ skrije za zlo-miseln citat E. Plancharta: „Ker je revolucija način, po katerem revolucionar živi ljubezen, je kraj njegovega življenja z Bogom — prebiva v njej, v revoluciji, vera.“
'Sledi še vrsta poglavij o desakrali-zaciji, sekularizaciji isveta, dogmatičnem umevanju dogem, novem umevanju Kristusa (Hulsbosch, iSchillebeeck, Rahner), Jezusovem vstajenju v novi luči, novih pogledih na Evharistijo, itd. V 50. poglavju: „(Novo v razlagi sv. pisma“ se spusti tako daleč, da zapiše, da je „s svetimi knjigami treba ravnati kot z visakim literarnim delom, ki ga ni mogoče drugače umeti kakor na njegovem duhovnem in literarnem ozadju, iz njegovega duhovnega in literarnega okolja in povezave“. Nato (hote?) postavlja za vir sv. pisma njegove pisce, ko nadaljuje: „Le tako je mogoče razumeti, kaj so pisci, in po njih Bog, v resnici hoteli povedati, izreči (ne: kaj ie Bog po piscih v resnici hotel povedan, izreci) in le tako je mogoče prodreti do pravega pomena sv. pisma.“
Zadnji dve poglavji sta: „Temelj bivania“, kjer se poslužuje tez madžarskega jezuita Boroisa in „Zaupanje v enega, ki nam govori“, se pravi v Boga.
To bi bila v skopih potezah nakazana vsebina tega Truhlarjevega „dela“.
Ob branju se poraja bravcu še vrsta vprašanj, na katere ne dajejo ne Truhlar ne njegovi oporekovalski vrstniki odgovora. Kje je n. pr. dokazano, da bi bil za Cerkev boljši policentrizem ? Kdo je že dokazal, da človek svojo vest vedno prav sliši? Kje je dokaz, da hi bila Cerkev na Holandskem oh vseh njenih kontestatorjih in njihovem katekizmu kaj boljša, kakor drugje? Kaj koristi kateri koli Cerkvi, tudi slovenski, odkrivanje namišljenih negativnih zadev? Zakaj obešati na veliki zvon osebna mnenja tega ali onega teologa, ki nimajo z učiteljsko službo Cerkve prav nič opraviti, prav zato, ker so osebna? Itd.
ENA DOGMA IN ENA ZAPOVED
To ob knjigi sami kot taki, in zraven še pisanje, ki ga je belgijski vernik
Charles Goffin iz Fourron-le-Comte poslal uredništvu lista Informations Catholiques Intemationelles (št. 252 (1970) 2), v katerem med drugim pravi:
„Ali bodo teologi ‘v vetru’ končno vendarle razumeli, da ljudstvo nima kaj početi z njihovimi meglenimi razmišljanji o desakralizaciji, demitizaciji, destrukturaciji in o drugih ‘igračah’ :z iste moke ? Oporekovalci, tisti, ki so tako strašno zagnani za spreminjanje —• ali bodo ti že vendar enkrat razumeli, da namen njihovega apostolata ni zmagoslavje idej, ki se premetavajo v njihovih majhnih možganih, marveč pričevanje ljubezni? Ali bodo eni in drugi končno le ugotovili, da je naša vera nekaj najbolj preprostega — da ima navsezadnje samo eno dogmo: ljubljeni smo- in eno zapoved: ljubiti moramo?
Tu imam pred očmi le tiste oporeko-valce, ki zaletelo zahtevajo spreminjanje, tiste, ki ne nehajo tolči po Cerkvi, katera jih je rodila. To so tisti, ki očividno trdijo: ,¿Skozi dva tisoč let se je Cerkev motila, mi pa bomo vse to spremenili!“ — Saj vendar ni pretrganosti (diskontinuitete) med včerajšnjo Cerkvijo in današnjo Cerkvijo. Kdor misli drugače, je zapustil občestvo s Kristusom.
Ne mislim prav nič braniti kaj takega, kar se ne da braniti. Vidna Cerkev v teku svoje zgodovine ni bila vedno na višini zahtev, kakršne jih je postavljal njej Ustanovitelj Kristus. To je razvidno, da temu ne more nihče oporekati.
Mnogi mladi duhovniki imajo velike skušnjave, da hi odšli k tistim, ki so zunaj, misleč, da bodo tam našli bolj sprejemljiva tla za evangelij. Ti mislijo, da ni mogoče znova pridobiti za evangelij tistih, ki spolnjujejo nedeljsko in velikonočno dolžnost in ki so izročeni njihovi skrbi. Ob takih duhovnikih nehote mislim na dojiljo, o kateri govori Chesterton: ‘dobra’ žena, katere dojenček je umiral, ker ni dobil mleka, je rekla: ‘Dajte mi kako drugo dete.’
Naj se torej razvnemajo za to, da bi vzgajali takšne laike, ki bodo sposobni biti kvas v svetu, ki jih obdaja.
Drugi, katerih dobre vere ne tajim, odkrivajo ‘socialnost’ sto let po Marxu. To razkritje jim sili v glavo kakor novo vino in jih vodi do najhujših samoprevar.
Besni oporekovalci, fanatiki socialnosti— eni in drugi so zakasneli za eno vojno. iPrvi tolčejo po Cerkvi, ki ni več Cerkev današnjega dne; drugi e e zaletavajo v položaj, ki je že šel mimo.“
TRUHLAR NA LJUBLJANSKI UNIVERZI
Truhlar kot jezuit je odgovoren svojim redovnim predstojnikom, kot vernik Cerkvi in Bogu. Kot 'Slovenec, ki se je ob koncu vojne odločil za emigracijo vsled komunističnega režima v domovini, pa nosi za svoja dejanja tudi odgovornost pred narodom v zdomstvu in doma. Tu ni mogoče mimo dejstva, da je članek o Truhlarju in njegovem Katolicizmu v poglobitvenem procesu, ki je bil objavljen v italijanski reviji ,,'Set-te Giomi in Italia e nel mondo“ 28.
Delavci
Ro slovenskih in jugoslovanskih časopisih radi točijo solze o delavcih v tujini ter pišejo, koliko razne ustanove delajo na tem, da bi se zdomci vrnili na delo v domovino. O problemih odhajanja delavcev je govoril tudi Tito na zborovanju 'Zvezne konference Zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. Ta je potem na seji 17. marca seveda sprejela med drugimi sklepi, ki se tičejo spremembe ustave, tudi sklep, da je treba čimprej ustvariti možnost za takojšnjo vrnitev in zaposlitev delavcev v domovini. Konferenca tudi omenja, da se 'delavcem, ki si prihranijo v tujini denar, odpirajo širše možnosti za lastno delo z lastnimi proizvajalnimi sredstvi.
Toda realnost je precej drugačna; kaj bi govorili o nujnosti vračanja delavcev, ko pa jih itak ne morejo zaposliti. Razen tega so delavci v tujini eden najvažnejših in najcenejših virov za devize: Lani so zdomci poslali jugoslovanskim bankam kar 580 milijonov dolarjev deviznih prihrankov, kar pomeni, da je vsak delavec v tujini poislal okoli 700 dolarjev.
Po cenitvah zveznega sveta republi-
februarja t. 1. pod naslovom „Novo vino v starih mehovih“, v celoti natisnilo 6. marca t. 1. tudi ljubljansko Delo. Ta partijski dnevnik je članek opremil s kričečimi podnaslovi. Poseben poudarek je dal tistemu odstavku, kjer član-kar iSandro Magister, absolvent teološke fakultete v Milanu, piše, da „so se spravili nad Truhlarja najbolj nazadnjaški ljudje slovenskega katoliškega sveta“. Prej govori o škofih Jenku, Pogačniku, Leniču, Bukatku.
„Najboljše“ spričevalo Truhlarjevi knjigi Katolicizem v poglobitvenem procesu pa je vsekakor dal marksist Zdenko Roter, sedaj profesor na ljubljanski fakulteti za politične vede, takoj po koncu vojne pa oznovec, ki je bil med drugim „odgovoren za prevzgojo“ slovenskih duhovnikov, med njimi n, pr. dr. Stanka Leniča, bivšega tajnika škofa dr. Gregorija Rožmana in sedanjega ljubljanskega pomožnega škofa (Lj. 'Sire, Boj za zakonitost, Zbornik iSvobodne Slovenije 1967, str. 133). Ta Roter je letos izbral Truhlarjevo knjigo za temo enega svojih predavanj na fakulteti in izjavil: „V tej novi (!) luči je krščanstvo za nas prvič dobilo določen (!) pomen.“
INTERVJU TUDI V DELU
Ker Truhlar slovenski komunistični partiji v njenem boju zoper Cerkev m vero s svojo knjigo močno koristi, ga je v osebi rimskega dopisnika Dela Marjana Sedmaka poiskala za intervju, ki se mu je Truhlar rad odzval.
Intervju s Truhlarjem je ljubljansko Delo 13. marca t. 1- natisnilo pod naslovom „Potreben — neokrnjen človek“ in podnaslovom „Govori prof. dr. Vladimir Truhlar“.
Uvodoma podaja kratek Truhlarjev življenjepis in omenja njegovo objavo dvanajst knjig s teološkega področja, pa tudi njegove tri pesniške zbirke Nova zemlja, Rdeče bivanje in V dnevih šumi Ocean. Prvi dve je izdal v založbi Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu, pa tega seveda iDelo ne pove.
V intervjuju Truhlar nekatere svojih vrtoglavih trditev iz knjige še okrepi s takimi pojasnili, kakor npr. da je „knjiga vključena v vse to, kar je danes pri nas slovenski humanizem“. Tudi govori, da kristjan „znotraj vere in Cerkve ne sme stati ves okrnjen v svoji človečnosti: okrnjen v razponih uma, v svobodi, v svojih človeških pravicah“. — Kakor da ni ravno takrat, kadar je človek v vsem podrejen Bogu, najbolj svoboden.
'Za ljudi, ki zagovarjajo papeževo avtoriteto, pravi Truhlar, da imajo „mitični odnos“ do njega. Govori o nekem „neokrnjenem človeku“, ki naj bi nadomestil sedanjega človeka, ne pove pa, v čem naj bi bila okrnjenost nekaterih iiudi, dasi je iz njegovih izvajani raz-vdno, da smatra za take le vernike.
Konča namreč svoj intervju „Delu“ Truhlar z izjavo: „Neokrnjen človek je slovenskemu krščanstvu prav tako življenjsko potreben kot slovenskemu marksizmu. če pa je tako — in tako je —‘ nadaljuje Truhlar, „ali ne bi bilo potem naravno, da se skupne težnje čim tes-neie in čim iskreneje med sabo povežejo ?“
Kaj Truhlarja žene, da se tako j opredeljuje ?
PF
v talini
ških skupnosti za zaposlovanje predvidevajo, da bo letos 300.000 državljanov čakalo na zaposlitev. V gospodarstvu jih bodo mogli zaposliti le kakih 120.000; računajo tudi, da bodo mogli „izvoziti“ drugih 120.000 oseb. Od česa bo živelo ostalih 60.000 čakajočih, pa zvezni svet ne pove...
Skoraj bo izšel ZBORNIK
SVOBODNE SLOVENIJE 1970
Zagotovite si ga v prednaročilu. Cena te vele-knjige: $ 2.400. Možnost plačila v dveh obrokih. Pohitite!
MILOŠ STARE - PREDSEDNIK NO ZA SLOVENIJO
'Narodni odbor za Slovenijo — NO je bil ustanovljen v Ljubljani 29. oktobra 1944 na osnovi pismenega dogovora med Slovensko ljudsko stranko — SLS in Jugoslovansko nacionalno stranko — JNIS, ki se je pozneje preimenovala v Slovensko demokratsko stranko — SDS. Za številčno razmerje članov NO, ki pripadajo posameznim »strankam, zastopani v NO, je bil sprejet ključ, po katerem je bila sestavljena prva slovenska vlada leta 1918. Poleg tega je bilo dogovorjeno, da predsednika NO določi SLS po predhodnem zaslišanju drugih strank v NO. Podpredsednika pa določijo druge stranke v NO po predhodnem zaslišanju SLS.
Gospod
Ladislav Bevc, Civ. engineer, predsednik Slov. dem. stranke — Napa, California.
Dr. Miha Krek, ki je bil že med vojno izvoljen za načelnika SLS, je bil takoj po vojni izvoljen tudi za predsednika NO in je vršil obe funkciji do svoje smrti.
po smrti dr. Kreka je glavni tajnik stranke Miloš Stare zastopal stališče, da je v bodoče deliti obe funkciji, tako da načelnik stranke ne bi bil tudi predsednik NO. Ker pa večina članov na-čblsltva stranke 'Staretovega stališča ni osvojila, ampak je vztrajala na tem, da naj prevzame tudi predsedstvo NO, je kandidaturo sprejel.
Zato je glavni tajnik stranke Jože Melaher pisal predsedniku SDS inž. Ladislavu Bevcu sledeče:
Cleveland, 2. januarja '1971.
SDS,
FINŽGAR JE RAZLOŽIL GREGORČIČA
Pred dobrima dvema mesecema, 10. februarja 1971, v domovini umrli ravnatelj in krekolog, Ivan Dolenc, nam je poslal v objavo ta-le članek o Finžgarju in Gregorčiču. Poslal ga je že leta 1962 ob priliki ¡Koblarjeve knjige o Gregorčiču. Priobčujemo ga sedaj po smrti pisca in pa, da se s tem spomnimo tudi stoletnice rojstva pisatelja Pod svobodnim soncem, F. S. Finžgarja.
Spoštovani gospod predsednik!
Po smrti načelnika stranke Slovenske krščanske demokracije •— SLS in predsednika Narodnega odbora za Slovenijo g. dr. Miha Kreka sc je moralo najprej preosnovati načelstvo Slovenske krščanske demokraciji ■— SLS. Podpisani sem bil izvoljen za glavnega tajnika.
Kot vršilec te funkcije imam čast in dolžnost, da Vas, gospod predsednik, obvestim, da je načelstvo SKD-SLS z absolutno večino predlagalo g. Miloša Stareta za predsednika Narodnega odbora za Slovenijo.
Ta predlog za imenovanje predsednika Narodnega odbora za Slovenijo Vam sporočam v smislu dogovora o ustanovitvi Narodnega odbora z dne 29. oktobra 1944, točka 2.: .,Predsednik NO za Slovenijo je iz vrst SLS, ali oseba, ki jo SLS v tem svojstvu pošlje v Narodni odbor, po predhodnem zaslišanju drugih v Narodnem odboru zastopanih političnih strank.“
V duhu zgoraj citiranega dogovora Vas prosim, gospod predsednik, da mi čimprej sporočite soglasje vodstva Slovenske demokratske stranke — SDS k imenovanju
g. Miloša Stareta za predsednik Narodnega odbora.
Za vse bodoče sodelovanje se Vam, gospod predsednik, že v naprej iskreno zahvaljujem.
Z odličnim spoštovanjem!
Jože Melaher,, glavni tajnik SKD-SLS
Predsednik SDS inž. Bevc je pozval člane izvršnega odbor SDS, da mu pismeno sporočijo svoje mnenje.
Nato je inž. Bevc poslal Milošu Sta-retu sledeče pismo:
Napa, 7. marca 1971.
Gospod Miloš Stare
predsednik Narodnega odbora Ramón L. Falcón 4158 Buenos Aires
Spoštovani gospod predsednik,
hvaležno potrjujem prejem Vašega pisma z dne 4. februarja z informacijami o nameravanih izpremembah v članstvu Narodnega odbora.
Po zaključku pismenega glasovanja v izvršnem odboru Slovenske demokratske stranke mi je čast obvestiti Vas, da SDS soglaša 'z Vašim imenovanjem predsednikom Narodnega odbora za Slovenijo.
Uporabljam to priliko, da Vam v svojem in v imenu Slovenske demokratske stranke iskreno čestitam k temu imenovanju z željami za vsestransko uspešno vodstvo ríase najvišje narodne ustanove.
Prepis tega pisma pošiljam obenem gospodu Jožetu Melaherju.
Izvolite sprejeti izraze mojega odličnega spoštovanja in prisrčne pozdrave
Ladislav J. Bevc 46 Arboreo Street Napa, California 94558 U. S. A.
Tako so bile izpolnjene vse formalnosti o določitvi predsednika NO.
Po prevzemu predsedstva NO ie Miloš Stare odstopil kot tajnik te ustanovi. S tem je bilo izpraznjeno mest j tajnika, poleg tega pa še dve mesti članov NO, ki pripadata SLS, (dr. Krek
je umrl, dr.Basaj je pa težko obolel). Nezasedeno je bilo tudi eno mesto, s katerim razpolaga 'SDS, ki je pa to mesto že izpolnila. Mesta, ki pripadajo SLS (tajnik in dva člana), so v glavnem že izpolnjena, ne pa še v celoti. Ko bo to izvedeno, bomo predstavili tako no vega tajnika, kakor tudi nove člane NO.
¡0 Simonu. Gregorčiču je leta 1962 napisal France Koblar tako temeljito in objektivno napisano monografijo, da je pač — mislim, da »smemo tako reči — osebnost pesnikova dokončno postavljena v našo slovstveno zgodovino in da se kaj bistvenega ne ne bo dalo več dodati. S knjigo je primemo zaključil svojo izdajo Gregorčičevega dela.
Istega leta 1962, kot je izšla knjiga o Gregorčiča, je pa Koblar dovršil tudi izdajo Focarjevih Izbranih del. Tako je sed<| široki javnosti dostopno življenjsko delo obeh naših največjih umetnikov Iz duhoviskega stanu, ki sta se mogočno uveljavila v naši knjigi. V marsičem e ta zelo različna: pogumni, v težavah zelo odporni Gorenjec in nežni goriški slavček. V eni točki se pa čudovito ujemata: v svojem pogladu na „delo in trud, veselje in žalost slovenskega duhovnika“. V Finžgarjevih Izbranih delih najdemo, najboljšo razlago k tistim Gregorčičevim pesmim, katere je del naše javnosti, duhovščini prijazne in manj prijazne, najbolj napačno razlagal in zaradi katerih je pesnik največ trpel. Gre namreč za žrtve duhovniškega poklica, ki so zvezane z ženskim življenjem, is celibatom (Ujetega ptiča tožba, V celici, človeka nikar i dr.).
Težke trenutke, ki so včasih zvezani s samskim življenjem, je Finžgar v svojem šestintridesetem letu prav krepko in jasno opisal v Selškega župnika svetem večeru (Izbrana dela IV, 229—236). V tej črtici, ki je izšla v božični številki Slovenca 1906, omenja pisatelj, kako je bil na sveti večer v gradiču priča družinskemu prazniku, ko je srečna osemčlanska družina h božičnem drevescu prepevala: Sveta noč, blažena noč... Ta prisrčni prizor družinske sreče ga je tako pretresel, da je neopaženo odšel in se doma v samoti predal žalostnemu razmišljanju.
„'Sveti večer spremeni rodbinsko sobo v svetišče. Samo izvoljencem je dovo-voljena pot skozi vrata v ta paradiž. Zato pojdi ti, ki nosiš na črni sutani vzklik, da si sam, drevo brez sadu sredi letine.“
Takrat je prišel izkušnjavee in mu šepetal, zakaj je postal duhovnik, _zakaj ni porabil priložnosti, ko bi bil lahko dobil za ženo bogato, ljubečo madžarsko plemkinjo. (Glej Izbrana dela VII, 39!) On pa je iz narodne zavednosti in ljubezni do naroda ponudeno mu roko odklonil. In izkušnjavee je nadaljeval: „¡Sedaj okušaš, kaj ti je dal narod. Ona bi bila dala bogastvo, narod ti poklanja uboštvo. ... Ona bi ti dala sveti večer — odprla bi ti rodbinsko svetišče — in ti bi kraljeval nad sini, nad hčerami. Narod te je pregnal v samoto, zaprl v hladne gore, k hladnim srcem... “
'Pa so zazvonili svetonočni zvonovi božje usmiljenje in izkušnjavee je izginil. Župnik je stopil pred hlevec in božje dete mu je govorilo: „Pridi, ki si obložen, pridi, jaz te pokrepčam! Ali ne veš, da mora pasti zrno v zemljo in biti uničeno, sicer ne vzkali in ne rodi sadu. Zakaj si maloveren?...“
In v župnikovi duši se je zazoril zopet dan, žalost je zbežala iz srca.
K tej črtici je napisal Finžgar sam komentar, in sicer v zasebnem pismu znancu, ki mu je bil pisal, da njegova žrtev in njegovo delo nista tako brezuspešna, kakor slika črtica. Ta razlaga je za umevanje Finžgarja in tudi Gregorčiča tako poučna, da naj ponovimo nekaj misli iz nje:
„Moram Vam pa omeniti, da je zelo zanimivo, kako čudno se ona črtica razlaga. Nekateri mi pišejo in čestitajo, drugi ne pišejo — pa se silno jeze. Povem Vam, da sem jo pisal z iskreno ljubeznijo in da mislim, da kaj lepšega nisem še napisal. Toda, žal — razumeli me niso, tudi Vi ne prav... Dvomim, da bi bil kak človek, ki količkaj čuti, tako srečen, da ga ne bi kdaj prijela s trdo roko — kriza življenja... Dvom o samem sebi, dvom o svojem delovanju, dvom o celem svetu. Glejte Gregorčičev — človeka nikar... —■ in trenutna kriza nastopi. Ni to hrepenenje po ženski — to je vzklik socialne duše. Ali ta trenutek se preboli — človek pade pod križem — pa vstane in gre zopet vztrajno na Kalvarijo. To je črtica — momentana slika, ko obtiči voz v klancu. — Občutim jo posebno na sveti večer — zato sem jo napisal. Da pa nevedne poučim, napišem za Veliko noč drugo.“ (IV 438,439.)
Črtica torej ni izraz kakega stalnega življenjskega nazora, kakega programa; črtica je kakor prava pesem „hčerka trenutka“, vzklik utrujenega težaka, ko obtiči voz v klancu, ko človek pade pod križem. Pa zopet vstane in nese križ na Kalvarijo.
Ta razlaga je bila namenjena same prejemniku pisma; objavljena je bila šele čez 54 let, ob izidu IV. knjige Izbranih del. Za širšo javnost je pa napisal Finžgar komentar že čez nekaj mesecev, o veliki noči 1907: Selškega župnika velika noč (Izbrana dela II). Če bi hoteli vsebino črtice prav na kratko označiti, bi lahko rekli, da js v njej izrazil Finžgar svojo srečo in popolno zadovoljnost v duhovniškem poklicu. Opisuje staro mater, živečo v hudi revščini, a vso predano ljubeči skrbi za vnučka in moža, in pravi: „O vredno je življenje odpovedi, ker imaš dolžnost in pravico, da stopiš v tako izbo z Bogom v prsih.“ Omenja svojo žalost v Selškega župnika svetem večeru: „Domislil se je bridke ure kake v davne preteklosti, kakor povesti, katero je bral kot otrok s tiho grozo. Prišlo
je nanj sredi zime... Takrat je bii preslab za odpoved.“ Sedaj pa opazuje množico, Tri se razhaja po blagoslovitvi velikonočnega žegna, in „župniku so cvetele na licih rože radosti“ in vdano je molil: „Če bom ob koncu življenja spoznal, da sem le za ped dvignil težko skalo, bom vesel zatisnil oči in rekel; Delo sem dokončal, aleluja...“
Gregorčič je umrl 24. novembra 1906, mesec dni po njegovi smrti je pa izšla Finžgarjeva črtica, ki zelo spominja na Ujetega ptiča tožbo. Razloček med obema izpovedima je v tem, da je Finžgar na koncu svoje črtice takoj nakazal tudi spravo s svojim stanom in čez nekaj mesecev prikazal sebe vsega predanega svojemu poklicu. Tudi Gregorčič je v več pesmih (n. pr. Daritev, življenje ni praznik, Vzori i dr.) tako poudaril vzvišenost in lepoto svojega stanu, da lahko gledamo v nekaterih pesmih pravi slavospev duhovnikovemu delu. Oba primerjata ovoje življenje s križem (Gregorčič se je tako pravilno primerjal s Simonom Cirenej-cem, na katerega ga je spominjalo že njegovo ime), a križ je po Foersterjevih besedah delež vsakega, ki se je ves pognal v rast: „V stvarnosti življenja in človeške narave je globoko utemeljeno, da bo simbol vsake prave, naravne izpopolnitve vedno ostal križ, strogi boj človeka s samim seboj, potrpežljivo trpljenje, premakanje pekoče želje po osebni sreči.“
Gregorčič in Finžgar sta bila tudi duhovnika moža na svojem mestu. Za Finžgarja o tem zgovorno pričajo Leta mojega potovanja. Koder je služboval, je imel kot dušni pastir velike uspehe, ljudje so mu vračali ljubezen. Podobno je bilo z Gregorčičem. V Kobaridu so hoteli mladega kaplana imeti za dekanovega naslednika, v Rihenberku (Braniku) je vsa cerkev jokala ob njegovem poslovilnem govoru.
Krek je označil duhovniški poklic kot „istan za druge“, tisti, ki ga tako pojmuje, bo našel v njem svojo srečo. Tudi za duhovnika veljajo besede, ki jih je Krek napisal delavki v spominsko knjigo:
Gori, izgori in nase pozabi —
pa zadovoljno bo tvoje srce.
Ta misel je spremljala Gregorčiča in Finžgarja pri njunem delu, tudi njuno srce je bilo zadovoljno kljub temu, da je bila daritev včasih boleča. Gregorčičev prijatelj Ignacij Leban se je dotaknil tudi vprašanja, ali je pesnik imel poklic za duhovski etan in ali je prisiljen vstopil v bogoslovje: „Kar se tega tiče, ni zinil nikdar niti besede, ki bi kazala, da ni srečen kot duhovnik, dasi mi je pravil marsikateri dogodek iz gimnazije, bogoslovja in iz svojih dušnopastirskih služb.“ (str.178.)
Sodelujmo z mladino
zavednosti. Pravita, da je je vedno več, posebno po nekaterih krajih 'Slovenije. Tako npr. Tito v Maribor sploh ne sme iti.
Slovenci imajo v drugih deželah težave zaradi narodnosti. Ko ga vprašajo, kaj je, vsak nedvomno reče: Slovenec (ne Jugoslovan). Zato sta tudi opadva ob našem srečanju tako izjavila. Ker jih pa veliko ne ve, kje je Slovenija, so skoraj prisiljeni reči da v Jugoslaviji. To jih je pa sram prignati, ker so drugi Jugoslovani' na skrajno nizki stopnji zaradi nekulturnosti, neurejenosti, neotesanosti. Zelo slikovito je eden od njiju pripovedoval laistno izkušnjo z muenchenskega kolodvora, od koder odhajajo vlaki polni sezonskih delavcev-južnjakov v Jugoslavijo. Prerivanje, popivanje, kletve, zmerjanje. Nemci so se vsi odmikali. Vlaku pravijo „Afrika-zug“ (to je: vlak za v Afriko) zaradi nemogočih razmer. V nasprotju s tem, sta dejala, so pa Slovenci upoštevani in znani kot
kulturen narod. V ¡Sloveniji Slovenci južnjake kratkomalo ignorirajo.
SLOVENSKA SAMOSTOJNOST
Pa sem jih vprašal, če ni ta težnja po samostojnosti zgolj negativnega izvora (nasprotje proti južnjakom). Rekla sta, da ne. Želja po samostojnosti je zelo živa in raste predvsem med študirajočo mladino, ki se skrivoma zbira. Seveda jo navaden morebitni obiskovalec Slovenije ne bo opazil, ker jo je treba iskati in najti. Pravita, da so tudi nekateri v 'Sloveniji, ki menijo, da smo 'Slovenci premajhni za samostojno državo. A sta rekla dobesedno: To so sami idioti. Izraz je brez dvoma hud, a kaže na veliko zavzetost. Eden od njiju mi je hvalil partizanskega pesnika Kajuha, ne kot partizana, ker pravi da sploh ni bil komunist, temveč zapeljan idealist. Rekel je: „Beri ga, boš videl, kakšno slovenstvo je v njegovih pesmih. Skoraj se lahko reče, da je bil slovenski nacionalist. Ni čud-
no, da so ga sami partizani likvidirali s »strelom v tilnik.“
'Silna zavzetost ise je kazala skozi ves čas, kar smo bili skupaj in včasih je skoraj dajala vtis nacionalizma, seveda zdravega in za 'Slovence tako potrebnega.
'Sploh smo bili „Argentinci“ neizmerno veseli in presenečeni zaradi nerodnosti idej med nami, ki živimo na popolnoma drugem koncu sveta a v svobodi, in onimi, ki živijo v Sloveniii ali veliko bliže nje, temno življenje. A borba za svobodo in pravo bodočnost slovenskega naroda je povsod ista.
Kratek povzetek njihovih izjav je-1) Popoln odklon od komunizma. 2) Nedvomno in odločno proč od Jugoslavije in uresničitev samostojne Slovenije.
Proti koncu popoldneva emo se napotili v pristanišče. Na žalost je ladja tisti dan odhajala. Ko smo si stiskali roke v pozdrav, mi je eden s treznim navdušenjem dejal: „Fantje, držite se, mi se tam ne moremo!“
Naša največja skrb je naša mladina, in prav vsi orno dolžni storiti vse, da dobi mladina v slovenski skupnosti vse to, kar za svoje zdravo mladinsko življenje potrebuje.
Kdo naj pomaga naši mladini?
Pomagati ji mora poleg staršev vsa naša organizirana skupnost. Pomagati ji morajo zlasti naši domovi in naša društva. Slovenske šole store v polni meri svojo dolžnost za tisto mladino, ki obiskuje šolo. Za ostalo mladino pa se moramo zavzeti vsi, ki nam je slovenska mladina pri srcu. Mnogo je že bilo storjenega in zaslužijo za to delo veliko pohvalo vsi tisti, ki so ga opravili. še mnogo pa bo treba napraviti.
Vse pohvale je vredno delo Zedinjene Slovenije in Medorganizacijskega sveta, ki se trudita, da s pomočjo raznih tečajev vzgojita kader oseb, ki naj pomagajo mladini pri njenem udejstvovanju. Vsi dobro vemo, kako velik uspeh so imeli mladinski vaditeljski tečaji pod vodstvom prof. Tineta Vivoda.
Sedaj se organizira nov tečaj — tudi pod vodstvom prof. Vivoda. Tečaj bo trajal pet nedelj in se bo začel 25. aprila. Tečaj bo v ¡Slovenski hiši in ima namen podati tečajnikom osnove teorije o telesni vzgoji, osnove splošne gimnastike za dekleta in fante, pokazati primeren način rekreacije za vsakogar od 16. leta dalje, pokazati, kako se organizirajo različna tekmovanja, naučiti pravila odbojke, košarke, rokometa in pokazati folklorne plese.
Prav bi bilo, da bi se za ta tečaj prijavilo čim več tistih idealnih fantov in deklet, pa tudi že starejših — tudi poročenih — Slovencev in Slovenk, ki
čutijo ljubezen do naše mladine in bi ji radi pomagali. Pet nedelj prihajati v Slovensko hišo gotovo ne bo prevelika žrtev za dosego velikih ciljev.
Seveda pa si mora mladina tudi sama pomagati. Sama mora imeti interes, da se iseznani s svojimi mladinskimi problemi in z načinom, kako te probleme reševati. Zato naj bi se na omenjeni tečaj prijavilo čim več fantov in deklet, starih nad 18 let, da jih naš strokovnjak za mladinska vprašanja prof. Tine Vivod seznani s tem, kar mladina potrebuje, pa morda še ne pozna.
Naj ne ostane brez odgovora vabilo Zedinjene Slovenije, ki se trudi in tudi mnogo žrtvuje za slovensko mladino. Prepričani smo, da je med nami še mnogo idealne mladine in tudi starejših 'idealistov, ki so pripravljeni mladini oomagati in ne ji žrtvovati. Vsi ti naj se čimpreje (najkasneje do 20. aprila) lavijo osebno ali po telefonu v pisarni Zediniene Slovenije ali pri vodstvih ŠFZ in SiDO ali slovenskih domov.
R. Smersu
DANES
Mirko Kunčič
Danes vsi smo dobre volje: mladci in dekleta, vsa ožarjena od sonca so nam mlada leta.
Danes nič ne tožimo, danes nič ne vekamo, pomaranče lupimo, rdeče pirhe sekamo...