IZREKI O SVOBODI 1I\ O DELU Prostost, v katero pridemo skozi trpljenje, je večja od trpljenja. (Rabindranath Tagore) Velika svoboda je sestavljena iz več malih svobod. (Silone) Svoboda se ne nasledi, zmeraj jo je treba uresničevati. (Lymlon Johnson) Nihče ni svoboden, kdor ni samega sebe gospodar. (Claudius) Svoboda je kot voda; če je ne o-svežujemo. izhlapi. (Robert Boldt) Svoboda je viharno morje. Plašni ljudje imajo raje mir despotizma. (Thomas Jefferson) Srečni sužnji so največji sovražniki svobode. (Marie von Ebner-Esehenbaeh) Svoboda je edina stvar, ki jo imate samo. če jo dajete tudi drugim ( William Al len H hite) Svoboda je mamilo; če se ga navadiš, se ga nikoli ne odvadiš. (V. Jerman) Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soneem sužni dnovi. (F. Prešeren) Tje bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti voPjo vero in postave. (F. Prešeren) Delo vliva olje v svetilko življenja, mišljenje vžiga njen plamen. (John Bellers) Delovanje je v naši naravi, popolno mirovanje je smrt. (Pascal) Kar vedno delaš, delaj pametno in misli na konee. (Goethe) Kadar je tlelo prisila, je življenje suženjstvo. (Gorki) Največja nagrada za človekov tru«l ni tisto, kar bo zanj dobil, temveč tisto, kar bo postal. (Ruskin) LETO 50 MAJ 1983 # •I 501 DUHOVNO ŽIVLJENJE V maju bo stopila Marija '-.'SšudSMBi v ospredje našega življenja V mesecu maju bomo praznovali god lujanske Matere božje, zavetnice Argentine, in god brezjanske Marije Pomagaj, obhajali žeg-Ritnje v Slovenski hiši v Buenos Airesu in romali v največje argentinsko Marijino božjepotno svetišče v Lujanu. Vsi ti dogodki nam bodo osvežili Marijino vlogo v božjem odrešenj skem načrtu in njeno mesto in pomen v življenju vernika. Ob Mariji bomo premišljevali verske skrivnosti in poglabljali svoje versko življenje, saj nam je v tem pogledu iMarija izredno svetal vzor. Nikdar ne bomo mogli izčrpati vsebine tiste popolne predanosti Bogu, ki jo najdemo v njenem življenju, kakršno nam slika evangelij. Kot Gospodova dekla je vzvišena nad vse, kar more človek doseči v svojem prizadevanju za krščansko življenje ali čim zvestejšo hojo za Jezusom. Praznovanje Marijinih praznikov, žegnanje in romanje nam odkrivajo Mater našega Odrešenika kot vzor vere, vzor kristjana. Prava pobožnost do Marije nas bo navajala k verski poglobitvi, k oblikovanju našega vsakdana iz vere, v duhu evangelija ali v brezpogojni ljubezni do Boga in do bližnjega. Pomnožila nam bo duha potrpežljivosti in utrdila naše krščansko upanje. Marijo častiti se pravi predvsem živeti iz vere, biti predan v božjo voljo, zaupati v Boga. Lepo je, če izražamo svoje češčenje Ma- tere božje z molitvijo in pesmijo in romanjem, toda vse to bi bilo prazno, kolikor si ne bi prizadevali za ustrezno življenje, kolikor bi vse to bila le lepa površina, pod katero bi se skrivalo nekaj povsem drugega. Kristus ni ničesar bolj zavračal kot narejeno, navidezno pobožnost in pravičnost farizejev in pismoukov. Zato ne nehajmo nikdar povezovati pobožnosti do Marije z vsakdanjim življenjem. Marija nas vodi h Kristusu, ki se je imenoval sam „pol, resnica in življenje", ki brez njega ne moremo nič storiti, ki nas vabi, naj nosimo za njim svoj križ in z njim dosegamo zmago nad križem. Kristus bo torej tudi v tem mesecu v središču našega duhovnega življenja, čeprav „po Mariji". Marija noče in ne more nadomestiti Jezusa. Marija hoče biti le »Gospodova dekla". Marija naj nam pomaga pravilno pojmovati krščansko skupnost, ki v njej živi in deluje Kristus. Ker pa je Kristus predvsem tam, kjer se ljudje med seboj ljubijo, kjer vlada med ljudmi resnično bratstvo, zato se ob iMariji .učimo, kako naj v svoji sredi napravimo prostor njemu, ki je dejal, da bodo ljudje njegove učence spoznali po medsebojni ljubezni. Marija kot Mati nas uči ljubezni, saj smo n ed seboj bratje in sestre. V teku jubilejnega svetega leta našega odrešenja, ko bomo zavestno odkrivali in iskreno doživljali odrešenje, se poglabljali v spoznavanje Kristusa Odrešenika, bomo lažje dojeli tudi vlogo in odličnost Odrešenikove matere, ki je bila prva odrešena in je in ostane vseskozi vzor kristjana. V SENCI TUJINE Peruti črne se nad nami pno, zastirajo- nebesne mi jasnine, da videl bi v naročje domovine. Pritiskajo na tujo me zemljo. Upiram se in dvigam roke v pest, se bijem, upam, smejem se in plakam in razprostrtih rok ljubezen čakam, pobiram prah iz mrtvih tujih cest. Gospod, le tepi, naj za narod svoj na tujih tleh mladost mi vsa odteče, ljubezni ogenj naj me v živo peče. Srce trpeče spravni dar je moj. Valentin Bazilij Podoba brezjanske Marije Pomagaj v lujanski baziliki. Odmevi „PasHrjevega glasu77 V preteklem mesecu marcu smo se spominjali stoletnice rojstva našega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je bil velik, zaveden in rodoljuben Slovenec, goreče versko zavzet in skrben cerkveni Pastir na sedežu ljubljanske škofije in od rdeče revolucije do svoje smrti naš slovenski begunski Mojzes, ki nas je duhovno vodil skozi begunstvo in v zdomstvu vse do svojega zadnjega življenjskega diha. Ali ni zelo primerno, če ob tem spominu prisluhnemo samo nekaterim najpomembnejšim izjavam, ki so prišle iz njegovih ust ali izpod njegovega peresa in ki jih moramo imeti neizbrisno zapisane v naši duši, jih spoštovati z vsem srcem ter jih ohraniti kot dediščino njim, ki rastejo za nami? Ko je komunistična Osvobodilna fronta pr j mas doma začela z uresničevanjem svojega gesla ,,Rop, požig, umor", je škof dr. Rožman v svojem škofovskem poslanstvu leto 1943 z vso odločnostjo in neu-strašcnostjo izdal lastno škofovsko okrožnico o nevarnostih brezbožnega komunizma. Tam je zapisal tudi jasne in odločne besede: „,Prva naša dolžnost je, da ne smemo molčati o komunizmu, o njegovih zmotah in nevarnih ciljih. Papež zelo obsoja zaroto molka, ki mirno pusti, da komunizem skrivaj izpodkopava vero in krščansko kulturo. Molčati o komunizmu in njegovi nevarnosti je greh zoper ljubezen do Boga in do bližnjega. Zelo sc motijo tisti, kj mislijo, da morajo iz ljubezni molčati. Tako krivo pojmovana ljubezen ni krščanska krepost, marveč slabost in greh. Papež nas poziva, da moramo zoper komunizem govoriti, zavračati zmote in poučevati zaslepljence in tiste, ki so v nevarnosti, da se vdajo varljivim zmotam brezbožnega kemunizma. Moramo govoriti, četudi bi nas nekateri ne marali poslušati ali bi nas zaradi tega preganjali ali nam s smrtjo grozili. Svojo, od Boga naloženo dolžnost moramo storiti, da ne bomo pred večnim Sodnikom odgovorni za to, če bi zaradi našega molka duše zapadle brezboštvu" (Kolarič, Škof Rožman, III, 239). Te besede nam najbolj pojasnjujejo, zakaj je škof Rožman tako- neustrašeno govoril o komunizmu in razkrival njegove nakane. In na Miklavževo nedeljo je v ljubljanski stolnici govoril v svoji pridigi: „Z božjo pomočjo hočem — in moram — vztrajati na mestu, kamor me je Bog postavil. In do zadnjega časa bom isto učil in opominjal. Naj pride tudi to, kar mi grozijo; naj me na kose razsekajo ali pa — kar ljubljanske komunistke želijo — da me ti a Kongresnem trgu živega zažgo — do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod. In ko že govoriti ne bom mogel, se mi bo iz umirajočega srca še dvigala poslednja prošnja; ti-sta, ki jo za svoj' narod vsak dan Ponavljam: Razsvetli, Gospod, zaslepljene, da spoznajo časno in večno nesrečo, v katero jih peha brezbožni komunizem, da se obrnejo in spreobrnejo. Privedi jih, Gospod, nazaj k resnici in v božje kralje- stvo" (Kolarič, Škof Rožman, III, 242). Škofa Rožmana so po njegovem begu kasneje komunisti doma obsodili na 18 let ječe in prisilnega dela. Ob prvem obisku v Mendozi, leta 1949, torej koncem prvega leta Irjašega zdomstva v Argentini, nam je v nedeljo, 30. oktobra, v dvorani pri bratih maristih govoril v pozdravnem nagovoru nadvse pretresljive in pomembne besede: „Če je Bog dal nam misel bega in nam tudi pomagal do rešitve in svobode, ima prav gotovo z nami še posebne namene. Zato imamo vsi do sebe in do skupnosti velike dolžnosti. Božja Previdnost nas je postavila med tuje narode, da med njimi pokažemo lik poštenega, vernega Slovenca, da bo tako svet po nas spoznal in sodil o slovenskem narodu. Visi dogodki našega dosedanjega življenja, od begunstva do e-migracije, so bili in so en sam čudež božjega vodstva. In prav v tem dejstvu imamo vse poroštvo za bodočnost. Zatorej: vztrajajte in zaupajte!" (Svob. Slovenija, 1949, št. 45). To je brez dvoma klic, ki mora še danes odmevati v srcih nas vseh in ga moramo ohraniti tudi njim, ki rastejo za nami! Tisto nedeljo je mendoška Katoliška akcija imela svoje zborovanje. Po 'končani naši proslavi je 'dr. Rožman med nami stal pred kolegijem bratov marlstov in s pločnika sledil mimoidočemu sprevodu udeležencev in članov Katoliške akcije. Ko je vodstvo sprevoda zaznalo, kdo jih opazuje, so udeleženci po osrednji mendoški aveniji San Martin ob glasovih zvočnikov klicali: „Ž'ivel monsignor Rožman!" „Monsignor Rožman — žrtev komunizma!“ »Živel veliki borec proti komunizmu!" (Svob. Slovenija, 1940, št. 45) Naslednje leto 1950 nam je dr. Rožman v Duhovnem življenju napisal članek: Marija, zakaj odlašaš? Tamkaj nam še za danes polaga na srce prevažne misli! Takole pravi med drugim v članku: »Dolgo že prosimo — mi in naši v domovini — Marijo Pomagaj za rešitev iz skrbi, bridkosti in trpljenja, v katerem živimo z mnogimi drugimi narodi vred. Priznati moramo, da naše prošnje niso bile zaman. A končne rešitve, resnične osvoboditve še nismo dočakali. In tako ni prav nič čudno, če se v naše molitve včasih vmeša vprašanje nepočakanih otrok: Mati, zakaj odlašaš? Kaj bi nam Marija na to odgovorila ? »Zaupajte in nič se ne bojte, ampak vztrajajte v veri in v zaupanju do konca!" Res je, da živimo v dobi, ki jo je sveti Janez opisal v svojem Razodetju: Gorje zemlji in morju, ker je stopil na vaju hudič z veliko jezo, vedoč, da ima malo časa. Toda Marija je močnejša kakor vsa Satanova moč. Marija težko čaka, da bi mogla prinesti svetu mir! — Ali je med nami že dovolj duš, pripravljenih Ji z molitvijo in žrtvami omogočiti, da prinese mir na svet in ne ostane še nadalje skrita s svojimi čudeži milosti? Mi nepočakani nepremišljeno sprašujemo: Mati, zakaj odlašaš? Ali ni Marija mnogo bolj upravičena nas vprašati: »Otroci, zakaj odlašate z molitvijo in žrtvami, ki so potrebne, da moje brezmadežno Srce zmaga najprej v vaših srcih in potem v vsem svetu? — Kaj pravite? — Ali ne bi bilo prav, da vsi po svetu razpršeni Slovenci pomnožimo svoje prošnje in zvesteje nosimo svoje vsakdanje žrtve in tako Mariji omogočimo, da nas in vse krščanske narode pelje k zmagi za Kristusa?" In ko je tik pred smrtjo zadnje popoldne zlatomašnik Mer, kun obiskal težko obolelega škofa, mu je ta s tresočim glasom govoril: »To je zelo lepo, da 'ste prišli. Jaz strašno trpim, strašno trpim. Molite zame in za moje pre-ganjavce, zaradi katerih moram toliko trpeti. Molite žalostni del svetega rognega venca!" (Kolarič, Škof Rožman, III, 670). Ali ne veljajo te njegove bese- Janez Pavel II. o sv. letu IZ APOSTOLSKEGA PISMA O JUBILEJNEM LETU ODREŠENJA Pismo ima dva dela. V prvem, doktrinalnem delu, papež v desetih točkah razlaga ' nagibe in pomen obhajanja jubilejnega leta odrešenja, v drugem delu pa daje smernice in navodila za obhajanje jubilejnega leta odrešenja. Najprej je papež zaklical besede, ki jih je že izrekel ob prevze-niu svoje službe: »Odprite vrata Odrešeniku". Kristus Odrešenik in njegova velikonočna skrivnost predstavlja »vrhunec božjega razodetja in največje delo božjega Usmiljenja za ljudi vseh časov" (Človekov odrešenik). Vsako bogoslužno leto je leto obhajanja skrivnosti našega odrešenja. To leto, ko se spominjamo 1950-Ietnice našega odrešenja, pa nas vabi, da bi ga obhajali čim Klobljc. Leta 1933, ko je poteklo ••■■•»■■■■■■■■■■■■■■■•eBeBBeeeeBeeeBeeeBeeeeEeeBi de kot duhovna oporoka tudi danes nam?! In 16. novembra 1959 je v zgodnji jutranji uri škof Rožman do-trpel. Za svoje škofovsko geslo si je bil izbral ob 'imenovanju: »Križa teža in plačilo." Tisto jutro je po svojem škofovskem geslu odložil težo križa in odšel po »plačilo križa" (prim. Kolarič, Škof Rožman, III, 672). Božidar Bajuk 1900 let od Kristusove odrešilne smrti, je papež Pij XI. napovedal sveto leto. Po tem zgledu bomo tudi mi obhajali 1950-letnico o-rešenja. Začeli bomo na praznik Gospodovega oznanjenja, »ko se je večna Beseda po Svetem Duhu učlovečila v Mariji, postala deležna naše narave, da bi ,s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, ir. bi rešil nje, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje, podvrženi sužnosti' (Heb 2. 14)“. Zaključili bomo to jubilejno Je to dne 22. aprila 1984, na veliko noč, na dan veselja, ki ga je prinesel Kristus s svojo daritvijo. Naj bo to zares sveto leto, čas milosti in zveličanja za današnjega človeka. Papež nato poudarja pastoralni značaj tega leta. Na novo je treba odkriti zakramentalno delovanje Cerkve. Vsak kristjan naj bi v polnosti spoznal svoj poklic in ga v polnosti zaživel, se spravil z 0-četom v Sinu, delal za spravo med vsemi ljudmi in služil miru na svetu. Priti moramo do zavesti, da naše odlično krščansko dostojanstvo ne moremo pripisovati sebi, ampak božji milosti. Vsak kristjan se mora v tem letu čutiti osebno povabljenega k pokori in prenovi. Prva zahteva naše vere v Kri- stusa in sad te vere je najprej o-svoboditev od greha, ker na,s je Kristus oprostil za svobodo (prim. Gal 5,1). Za službo tej svobodi je Kristus ustanovil zakrament sprave v svoji Cerkvi. Vsi se moramo spreobrniti, potrebna nam je korenita sprememba duha in življenja. Cerkev pa je tista, ki vzpostavlja osebno zvezo med grešnikom in Odrešenikom. Zakramentalna odveza je zunanji znak tega osebnega stika grešnika s Kristusom. Vsakokrat, ko se človek zave usmiljene božje ljubezni, in vsakokrat, ko človek odgovori z dejanjem skesane ljubezni, se v Cerkvi nekaj zgodi.-Spokorjeni človek postane deležen ne samo zasluže-r.ja in neskončne zadostilne vrednosti Kristusa, edinega Odrešenika, pač pa tudi zasluženj in vseh dobrih del vseh tistih, ki so posvečeni v Kristusu Jezusu. Nato papež govori o vrednosti in pomenu spovedi. Skrivnost odrešenja zahteva, da se služba sprave, ki jo je Bog zaupal pastirjem Cerkve, povsem naravno uresničuje v zakramentu sprave. Škofje so za to odgovorni, ker so oskrbniki milosti, izhajajoče iz Kristusovega duhovništva, katerega so tudi oni deležni. Njihova dolžnost je, da bdijo nad spokorno disciplino. Prav tako pa tudi duhovniki. Na letošnji jesenski, škofovski sinodi bomo posebej o tem govorili. Papež je prepričan, da bodo škofje z njim posvečali vso skrbnost nenadomestljivi vlogi zakramenta sprave v zveličavnem poslanstvu Cerkve. Želja svetega očeta je, da bi se v letošnjem letu ovce vračale k Očetu, ki jih pričakuje. Posebna milost jubilejnega leta odrešemja je torej novo odkritje božje ljubezni, ki se nam daje, in poglabljanje neizmernega bogastva [Kristusove velikonočne skrivnosti. To bogastvo prejemamo v vsakodnevnem izkustvu krščanskega življenja v vseh oblikah. Vse različne pobožnosti svetega leta morajo biti usmerjene v to milost. V tej luči milosti moramo prav tako gledati na dar popolnega odpustka, ki je posebnost jubilejnega leta in ga Cerkev v moči oblasti, podeljene od Kristusa, naklanja vsem, ki izpolnijo določila za sveto leto. Cerkev, ki je po volji svojega ustanovitelja delivka milosti, daje vsem vernikom možnost, da se z odpustkom približajo celotnemu daru božjega usmiljenja. Zahteva Pa od njih popolno pripravljenost za notranje očiščenje, ker odpustka ne moremo ločiti od kreposti in zakramenta pokore. V tem letu moramo odkrivati vsebino greha, še prej pa moramo odkriti vsebino Boga. Papež v tej zyezi omenja Odre-senikovo mater in njeno vlogo. 0-na je bila prva odrešena in ostane vseskozi vzornica Cerkve. Le z Mafijo bo mogla Cerkev prižgati plamen novega upanja za ves človeški rod. Papež upa, da bo jubilejno leto odrešenja tudi prispevek za zbli-žanje med kristjani, saj vsi verujemo v istega Kristusa Odrešenika. »Obhajanje jubilejnega leta od- rešenja pa je v glavnem namenjeno sinovom Cerkve, ki z njo povsem delijo vero Cerkve v Kristusa Odrešenika in živijo v polnem občestvu z njo. Jubilejno leto bomo istočasno slavili v Rimu in po vseh škofijah sveta. Za pridobitev milosti, ki so združene s tem jubilejem, bom tu navedel poleg nekaterih določil le nekaj smernic splošnega značaja. Škofovskim konferencam in škofom posameznih škofij prepuščam nalogo, da dajo bolj1 določena navadila in pastoralne spodbude ob upoštevanju krajevne miselnosti in navad, kakor tudi 1950-letnice Kristusove smrti in vstajenja. Obhajanje tega jubileja hoče biti predvsem povabilo k pokori in spreobrnitvi kot nujnima pogojema za dosego milosti odrešenja, kj ga je izvršil Kristus. Tako naj bi prišlo do duhovne prenove v posameznikih, v družinah, župnijah, škofijah, redovnih skupnostih in drugih centrih krščanskega in apostolskega življenja." Kardinal Kuharič o svobodi 27. februarja je kardinal Kuharič v spremstvu 20 škofov in blizu 250 duhovnikov opravil v zagrebški stol-nici zahvalno daritev ob kardinal* skem imenovanju. V imenu jugoslovanske škofovske konference in v imenu Cerkve na Slovenskem ga je Pozdravil njen podpredsednik nadškof Šuštar in ga povabil na obisk v Ljubljano. V daljši homiliji je kardinal Kuharič razmišljal tudi o svo- bodi. Dejal je, da je največja vrednota, ki jo družba lahko omogoči posamezniku, svoboda. Omenil je z ustavo in zakoni zagotovljeno versko svobodo v Jugoslaviji, vendar ta svoboda ne velja za vse sloje občanov. Tako je med drugim omenil vojake, bolnike, ostarele po domovih in zapornike, ki jim branijo izvrševanje najosnovnejših verskih svoboščin. V stolnici in okrog nje je bilo blizu 10 itisoč ljudi. Pokora - sprava - mir Vabilo slovenskih škofov k proslavi svetega leta odrešenja Ljudje radi obhajamo spomin na pomembne dogodke v življenju posameznika, družine, župnije, škofije ali naroda in slavimo jubileje. Letos pa mineva 1950 let od najpomembnejšega dogodka v zgodovini, smrti in vstajenja Kristusa, Boga in človeka, našega Odrešenika. Po besedah svetega očeta Janeza Pavla II. je ta dogodek „vr-hunec božjega razodetja in največje delo božjega usmiljenja za ljudi vseh časov" (Človekov odrešenik 2). Zato je sveti oče oklical sveto leto našega odrešenja. Kristusove razprostrte roke so zarisale med nebom in zemljo neizbrisno znamenje naše zaveze z Bogom. Sv. Pavel nam zatrjuje: „V njem (Kristusu) imamo odrešenje po njegovi krvi in odpuščanje grehov. Obilno je razlil na nas bogastvo svoje milosti..." (Ef 1, 7). Na sam praznik Gospodovega o-znanjenja, ki bi mu upravičeno lahko rekli praznik Gospodovega učlovečenja, bomo proslavo tega jubileja pričeli v vseh naših župnijah. Kaj bi radi skupaj s svetim očetom dosegli v tem jubilejnem svetem letu odrešenja? Pokoro, spravo in mir. 1. Kristjani naj bi globoko doživeli skrivnost Kristusovega o-drešenja v vseh razsežnostih. O- drešenje moremo razumeti samo na ozadju neskončnega božjega usmiljenja. Zato naj bi to leto veliko razmišljali o Kristusu in njegovem odrešenjskem delu. Odpreti se moramo božjemu Duhu, odpreti srce in uho za božjo besedo, veliko prebirati sveto pismo in nabožno literaturo vseh vrst. Naj bi se še bolj potrudili za lepo obhajanje nedelj in praznikov, več časa posvetiti zasebni in skupni molitvi, posebej častili božjo mater Marijo, ki je bila prva odrešena in nam je vzor človeka, ki v polnosti živi odrešenje. 2. V tem jubilejnem letu naj bi nam še globlje prišlo v zavest, da se Kristusovo odrešenjsko delo sedaj uresničuje v Cerkvi, ki je vsa potopljena v skrivnost odrešenja, in v zakramentih, ki so studenci, izvirajoči iz Kristusovega križa. V Cerkvi in po zakramentih bomo iskali spravo z Bogom. Zakrament sprave naj v tem letu pride spet do svoje prave veljave. Poskrbeli bomo vsi, da opravimo dobro pripravljeno, iskreno in kolikor mogoče popolno svetoletno spoved. Priti moramo do resničnega spreobrnjenja, ki je tudi pogoj za pridobivanje svetoletnega odpustka. 3. Naša sprava z Bogom bo vodila do sprave z ljudmi. Naj bi prišlo do poravnav in sloge v dru- žinah, soseskah, vaseh, župnijah, do sprave med generacijami in tudi z ljudmi, ki drugače mislijo. Takšna sprava bo vodila do vedno večjega miru tudi na širši ravni, saj je mir izžarevanje odrešenja. 4. Naša sprava z Bogom ir; sočlovekom mora nujno voditi naprej v dela ljubezni do bližnjega, do telesnih in duhovnih del usmiljenja. Odpreti nam mora oči za stiske bližnjega, za bolne, trpeče, ostarele, osamljene, dvomeče in za tiste, ki iščejo ali nimajo pravega življenjskega cilja. Sveti oče nam pravi: ..Odrešenje r.am odpira veličastno knjigo naše solidarnosti s trpečim Kristusom in v njem nas uvaja v skrivnost naše solidarnosti s trpečimi brati. S Kristusom združeno trpljenje naših bratov je zaklad, od katerega Cerkev živi in ki tudi vzdržuje vero vseh." Zato naj nam to sveto leto pomaga pri- Sv. Ciril in Metod za evropsko edinost Na večer pred praznikom sv. Ci" rila in Metoda, slovanskih apostolov in sozavetnikov Evrope (13. II. 83.), je bilo v baziliki, sv. Klemena v Rimu slovesno somaševanje, ki ga je vodil poljski kardinal Rubin, predstojnik tajništva za vzhodne Cerkve. Nagovor med mašo je imel Slovenec dr. Janez Vodopivec, profesor na rimski univerzi Urbaniana. K so. tnaševanju so bili povabljeni predstavniki vseh evropskih narodov, ki imajo svoje majhne skupnosti v Rimu. ti do velikega spoštovanja trpljenja v bratih, ki jih papež še posebej takole prosi: „Vabim vas, da združite svoje trpljenje s trpljenjem Kristusa, visečega na križu, in da ga darujete za rešenje vsega sveta/ Dragi bratje in sestre, to naše prvo sporočilo o svetem letu našega odrešenja vas ljudno vabi, da bi tudi vi v tem letu na široko odprli vrata Odrešeniku in radi sprejemali ter uresničevali vse pobude, ki jih boste dobivali, spoznali čas bcžjega obiskanja, da nam bo vsem to leto zares čas milosti in dan rešitve. Naj vas v svetem letu odrešenja spremlja poseben božji blagoslov in varstvo naše skupne matere Marije. Koper, Ljubljana, Maribor, 1. marca 1983, Slovenski škofje V homiliji je Vodopivec orisal po-men misijonskega in kulturnega dela, ki sta ga sveta brata opravila med slovanskimi narodi. Skupaj z vero sta jim prinesla tudi kulturo. Ustvarila sta bogoslužje, ki ga je ljudstvo razumelo in pri njem tudi dejavno sodelovalo. Daljnovidnost tega koraka lahko povsem razumemo šele po II. vatikanskem koncilu. Sveta brata sta veliko naredila za vso Evropo. Trudila sta se za povezavo med vzhodno in zahodno Cer. kvijo, med vzhodno in zahodno kulturo. Tega se je zavedal tudi sedanji papež, ko je sveta brata imenoval za sozavetnika Evrope. Slovenski škofje pri papežu 18. marca je papež Janez Pavel II. sprejel skupino 12 jugoslovanskih škofov, ki so prišli na uradni obisk „ad limina“. Skupino, v kateri so bili tudi vsi slovenski škofje, je vodil podpredsednik jugoslovanske škofovske konference ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Slovenski škofje so prišli v Rim v nedeljo 13. marca. Ves čas bivanja v Rimu so stanovali v Sloveniku. Že v ponedeljek sta bila pri papežu v zasebni avdienci nadškof Šuštar in škof Lenič, v četrtek 17. marca pa sta bila vsak zase sprejeta pri papežu koprski škof dr Janez Jenko in mariborski škof dr. Franc Kramberger. Papež je vsakega škofa zadržal na pogovoru in se zanimal za razmere v njegovi škofiji. Vse o-ostale rimske dni so škofje uporabili za srečanja na različnih kongregacijah. Našli so tudi čas za pogovore s slovenskimi duhovniki, redovniki in redovnicami, ki živijo ali študirajo v Rimu. Vrh bivanja v Rimu je bila skupna avdienca vseh škofov 18. marca. V imenu vseh škofov je papeža pozdravil nadškof Šuštar, ki je prvi del svojega govora prebral v slovenščini, nato pa nadaljeval v italijanščini. Med drugim je nadškof Šuštar dejal: „Poleg težav in upanj katoliške Cerkve v Jugoslaviji na splošno naj za Slovenijo omenimo tri velike naloge, ki so naša velika skrb, a tudi naše upanje: družina — mladina ter duhovniški in redovniški poklici ter sodelovanje laikov v Cerkvi. Po zadnji škofovski sinodi in po Vaši apostolski spodbudi Familiaris con-sortio je zavest skrbi za družine, ki živijo v izredno težkih razmerah, postala še bolj živa. Tudi mladina se nahaja pred novimi verskimi, ideološkimi, etičnimi, človeškimi, družbenimi, gospodarskimi ter poklicnimi nalogami. Ne le svetovno leto mladine 1. 1985, ampak tudi naše vsakdanje razmere nas spodbujajo, da se za mladi rod posebej zavzemamo. Duhovniški in redovni ter misijonski poklici so tudi pri nas nazadovali. Za pastoralno leto 1984-85 pripravljamo posebno leto poklicev, da bi čim več mladih pridobili za služenje v Cerkvi, za služenje Bogu in ljudem, bodisi kot duhovniki, redovniki in redovnice, bodisi kot verni in zavzeti laiki. Upamo, da bo sveto leto odrešenja tudi za Cerkev v Sloveniji in Jugoslaviji pomenilo veliko milost in poseben božji blagoslov. Slovenski narod je majhen, niti dva milijona ljudi ne šteje v matični domovini, a več sto ti- soč naših rojakov živi drugod po svetu, po Evropi, v Kanadi, ZDA, Argentini in Avstraliji. Ne moremo se ponašati s posebnimi zgodovinskimi ali sedanjimi dogodki in osebnostmi v svetovnem merilu. Bogu in našim prednikom pa smo hvaležni, da smo pod posebnim varstvom božje Matere Device Marije, ki jo naš narod zelo časti, več kot 1100 let ohranili dragoceno dediščino sv. Cirila in Metoda, zavetnikov ljubljanske nadškofije in sozavetni-kov Evrope, katoliško vero in narodno kulturo, zvestobo Cerkvi in življenjsko moč malega naroda kljub vsem težavam in nevarnostim v zgodovini in danes. Veseli smo, da je mogel naš mali narod dati v zgodovini in da more dajati še danes svoj poseben prispevek tudi vesoljni Cerkvi v misijonih in drugod po svetu ter kulturnemu, socialnemu in gospo- darskemu razvoju človeške družbe v Evropi in na drugih celinah. Naši trije svetniški kandidati, misijonski škof Friderik Baraga, ki je v preteklem stoletju deloval med Indijanci v Severni Ameriki, mariborski škof Anton Mar. tin Slomšek, ki ima velike zasluge za ohranitev in razvoj vere 'in narodne kulture med slovenskim narodom v prejšnjem stoletju, in Janez Gnidovec, ki je v prvi polovici našega stoletja izredno požrtvovalno deloval v diaspori kot škof v Skopju, so posebne priče življenjske moči Cerkve na Slovenskem. Trdno upamo, da jih bo Cerkev, Bog daj', da kmalu, tudi uradno razglasila za svetnike. Prav tako smo Bogu hvaležni, da moremo v svoji domovini in v 'svoji domači Cefkvi tudi danes odkrivati in doživljati vedno nova močna znamenja vernosti, poštenosti in zvestobe, ki nam dajejo upanja za razvoj verskega in cerkvenega življenja v enakopravnem, svobodnem, mirnem in plodnem sožitju in sodelovanju z vsemi ljudmi v naši domovini. Ob koncu dovolite, sveti oče, da Vam ponovno izrazim našo veliko željo in naše prisrčno vabilo: pridite nas obiskat, pridite tudi k nam v Slovenijo, v Ljubljano in k Mariji Pomagaj na Brezje, pridite, da nas potrdite v veri, upanju in ljubezni, v krščanskem življenju in v zvestobi Kristusu in njegovi Cerkvi. V imenu vseh navzočih škofov, naših duhovnikov, redovnikov in redovnir ter drugih vernikov Vam, sveti oče, izražam naše globoke spoštovanje, našo iskreno vdanost in zvestobo, našo pokorščino in ljubezen in Vas prosim, blagoslovite nas, blagoslovite naše škofije, naše vernike in vse naše ljudstvo v domovini in po svetu." Tudi papež je del svojega govora prebral v slovenščini, nato odstavek v hrvaščini, nadaljeval pa je v 'italijanščini. Škofe je spodbujal, naj z nezmanjšano gorečnostjo skrbijo za ljudi, ki so jim zaupani. Po končani skupni adienci je Janez Pavel II. naše škofe zadržal na kosilu. Pri mizi je bilo zelo sproščeno. Papež se je zanimal za nekatere podrobnosti v zvezi z verskim življenjem v Sloveniji, sam pa je škofom pripovedoval o potovanju po državah Srednje Amerike in o načrtih za potovanje na Poljsko. Papež v Srednji Ameriki Na 17. apostolskem potovanju, ki je bilo od 2. do 10. marca, je sveti oče Janez Pavel II. obiskal Srednjo Ameriko, ozek pas kopnega med Severno in Južno Ameriko, natančneje med Tehuanteškim in Panamskim zalivom, ki meri 515.000 km2 in šteje z državo Haiti okrog 27 milijonov ljudi Tu žive Indijanci, mestici, belci, črnci, mulati in Indijci. Pridelujejo kavo, sladkor, bombaž, koruzo, banane, kakao, tobak in kavčuk. Po veri so v glavnem ka. toličani. Osem držav v osmih dneh Papež je najprej obiskal Kostariko, nato Nikaragvo, El Salvador, Panamo, Gvatemalo, Honduras, Belize in končno Haiti. Kostarika je v Srednji Ameriki najbolj mirna dežela. Meri 50.900 km2 in šteje okrog dva in pol milijona prebivalcev. V cerkvenem oziru je razdeljena na eno nadškofijo, dve škofiji in en apostolski vikariat. Nikaragva meri 130.000 km2 in šteje tri in pol milijone ljudi. Nadškofijo Managvo vodi nadškof Obando Bravo. Poleg nje pa so še štiri škofije, ena prelatura in en apostolski vikariat. V Nikaragvi-so nesoglasja med škofi in delom duhovnikov, ki podpirajo sandinistično vlado. El Salvador ima štiri milijone ljudi. Poleg nadškofije, ki jo vodi metropolit Arturo Rivera y Damas, so še štiri škofije. V El Salvadorju divja državljanska vojna med vladnimi četami in gverilci fronte za narodno osvoboditev Farabundo Marti, to je marksisti. V bojih je doslej izgu. bilo življenje že nekaj deset tisoč ljudi. Panama je zaenkrat še v iriiru. Meri 75.G50 km2 in šteje en milijon in pol ljudi. Ima eno nadškofijo, tri škofije in eno prela-turo ter en apostolski vikariat. V Gvatemali, ki ima 7 milijonov ljudi, eno nadškofijo, osem škofij, dve prelaturi in dva apostolska 'vikariata, je sveti oče prenočil dvakrat, od tu je obiskal Honduras in Belize. Predsednik Gvatemale Rios Mont je pred kratkim prestopil v ameriško sekto ..Novorojeni" in sedaj trdi, da svoje nasilne ukrepe izvaja „v božjem imenu". Mala otoška država Haiti se srečuje z begunci 'in revščino. Šteje pet milijonov ljudi. Tudi tam si stojita nasproti dve vojski. Poleg vladnih čet obstaja haitska teroristična organizacija Brigada Hectorja Rioba. Belize, ki je bila do 21. septembra 1980 britanska kolonija, pa šteje komaj sto dvajset tisoč ljudi. Srednja Amerika, ki je že nekaj let v središču pozornosti mednarodne javnosti, je celina revščine in nemirov, terorizma in načrtnega širjenja marksizma, kontinent ljudske vernosti in veliko vprašanje bodočnosti. Navdušeni sprejemi in surovost nikaragovskih [ andinistov Papeža so pričakovale velike množice ljudi. Skoraj povsod je bilo nadvse prisrčno vzdušje. Velika izjema pa je bila Nikaragva oziroma bolje povedano: sandini-stična vlada. Višek je bil v glavnem mestu Managva, na Trgu 9. julija. Če že odmislimo netaktnost državnega poglavarja, ki je v pozdravnem govoru napadel ZDA in kapitalistični svet, potem je bil višek brutalnosti prav med sv. mašo. Ves trg je bil okrašen z velikanskimi slikami revolucionarjev in revolucionarnimi gesli. V prvih vrstah vernikov so bili sandinistični klicarji z zvočniki v rokah. Ves čas maše so vzklikali revolucionarne parole. Papeževe besede je prenašal le vatikanski radio, pa še ta prenos so na vse mogoče načine ovirali. Med govorom je moral papež večkrat ča- kati, da je „miting“ nekoliko potihnil, nekajkrat pa je tudi s povzdignjenim glasom zahteval tišino. Povsod jasne in neustrašene besede Kristusovega namestnika Na apostolski poti v Srednjo A-meriko je papež imel 40 govorov. Najvažnejša sta bila vsekakor srednjeameriškim^ škofom, 55 po številu, v Kostariki in zastopnikom latinskoameriških škofov na otoku Haiti. Srednjeameriškim škofom je med drugim dejal: „Naša moč ni v Sili orožja, temveč v evangeliju.“ Poudaril je pomen edinosti znotraj škofovskih konferenc ter važnost udejanjanja evangeljskih načel v vsakdanjem življenju, tudi javnem. Kristjan ne sme nikoli podpirati nasilja kot sredstva za razreševanje družbenih nasprotij. Kristjan se ne sme oklepati ideologij, ki nasprotujejo krščanstvu. Med govorom v Nikaragvi je dejal: »Nevarno je Cerkvi, ki se zbira okrog škofov, zoperstaviti neko drugo Cerkev, pa čeprav je karizmatična ali jo imenujejo narodna. Cerkev mora ostati prosta vsake ideologije." Med sandinističnimi ministri je Ml tudi znani duhovnik in pesnik Ernesto Cardenal. Ko je pokleknil pred papeža, so časnikarji opazili, da mu je sveti oče rekel, naj uredi svoje razmerje s Cerkvijo. V državi Panama je najprej o-pravil spravno pobožnost zaradi nedostojiiega vedenja nikaragov. skih sandinistov med mašo. Govoril je o druini,- ki je prvi kraj človeške in verske vzgoje. Ostro je obsodil ločitve zakonov, splav, predzakonske odnose, ki so marsikje postali nekaj povsem običajnega. Kmetom, ki so ga z največjim navdušenjem sprejemali, je v Panami dejal: »Delite med seboj kruh, ki ga iztrgate zemlji, kruh, ki hran'1 človeštvo in se spreminja v evharistični kruh za življenji sveta!" V večjih državah je seveda go. voril mladini, bolnikom in starim, delavcem in študentom. Močno je poudaril češčenje 'in zaupanje do Matere božje in ljubezen do presvetega Rešnjega telesa. Sklepna beseda o poti v Srednjo Ameriko 17. apostolsko potovanje je zgovorna skrb svetega očeta do Latinske Amerike, kontinenta upanja in skrbi. To je bila že četrta pot. Najprej je obiskal Mehiko, nato. Brazilijo, za tem Argentino in sedaj Srednjo Ameriko. Je ponoven dokaz, da so latinskoameriške množice v glavnem verne, a še vedno premalo oblikovane. Zato lahek plen levičarjev 'in marksistično nadahnjenih voditeljev. Bog daj, da bi besede Kristusovega namestnika ne padle na kamnita tla, med trsje, na pot, ampak v rodovitno zemljo. r a. s. Nekje je luč (Maj 1945) En cel kos naroda, odrezan od temena do dna, se je vzdignil ti a Pot umika proti planinam, preko planin. S' temi tisoči, ki so krenili v nepoznan svet — drugačni rasti, drugačnemu zorenju naproti — in jih je zmagovalec videl lahko le v hrbet, so bili vsi stanovi: preživeli politični vodniki, škof s številno duhovščino, ljudje vseh izobrazbenih stopenj in poklicev — Pravniki, šolniki, umetniki, študen- ti, kmetje in delavci z družinami, fantje in dekleta — na kolesih, peš, na vozovih. Razen teh tisočev pa so se ko sivomodre lise strnjeno pomikali proti Karavnakam in čeznje še drugi tisoči: domobranski bataljoni, ki jih je nevidno zasenčevala perut otožnega angela. S prevaro vrnjeni z Vetrinjskega polja bodo ti vojščaki, ti fantje in možje — Belokranjcev bo med njimi kakih dvesto — prej ko v treh mesecih drug za drugim pokonci prejeli strahotno obhajilo smrti iz zmagovalčeve roke ter omahnili v jame in brezna domovine. Njihovim ostrmel im svojcem bosta preostala samo jok in molitev; a zgodovinarji bodo čakali, kateri heroj si bo za tisti pokol upal prevzeti odgovornost. Temelj, na katerem bo stala nova hiša, je bil tako zacementiran. Si je Fronta želela takšno zmagoslavje ? Najbrž ne. Toda kaj je mogla s skrajno nepopustljivostjo in oblastiželjno-stjo svoje vodilne sile, komunistične stranke, z zastraševanjem, grožnjami, mašil ji in umori doseči drugega kot vse domače nasprotnike nagnati v nehoten, za obče gledanje izdajalski položaj: v iskanje naravne pravice do osebne in občestvene samoobrambe na rodnih tleh pri osovraženem okupatorju, v neizbežno zunanje sodelovanje z njim —- in jih potem, na sramotni oder postavljene, zapečatiti? Ali pa v njih vsaj nezauplji- vost do sebe same zbuditi ? Tako je nekatere spravila s sveta, druge pa je spravila iz domovine ter jih primorala — razpršene po tujih deželah, pod drugimi zvezdami, v drugačnem podnebju — pol življenjske moči porabiti za vživljanje v novo okolje ir, za učenje novih jezikov, prilagoditi imena in priimke tujim pisavam, stati v pozoru ob tujih himnah, žvečiti pelin domotožja, premagovati spomine na Evropo, brezmočno gledati, kako se že kri prvega roda meša s krvjo tujine, obenem pa vedeti: ,,Nismo se motili: domovino je doletela nesreča, ki smo se je bali.“ Zdaj je Fronta z elito na čelu imela v svojih rokah tisto, na kar je štiri leta noč in dan mislila in za kar ji nobena žrtev ni bila prevelika: vso oblast. Božanstvo Vsa oblast v imenu vse odgovornosti postavi na čelo institucij svoje najzvestejše. Oni vodijo vzgojne in kulturne zavode vseh stopenj ter usmerjajo tisk, radio, televizijo, gledališče, film. A poglavitna skrb velja najdrago-cenejšemu: dedičem slave, nadaljevalcem poti. Njegov; zapovedi sta dve, dasi druga le prvo dopolnjuje: „Spo-znavaj in uživaj ta svet! Ne glej drugam in drugače ko predse in vodoravno, saj zgoraj in onkraj ni nič!“ To zlato božanstvo podkupuje ali duši nasprotnike in nagraja slavilce. Zgradi si svetišča, kapelice in znamenja ter uvede pra- znike, svečenike in liturgijo po svojem okusu, v svoje poveličanje, v kajenje svojemu imenu. Uradni zgodovinarji vejo, kaj so dolžni: učiti resnico, ki je povelji božanstvu — in je lahko laž ali polresnica — a vsako drugo zamolčevati. Pa tudi varuhi zakona, po katerem se je podanikom prepovedano »vznemirjati", budno pazijo, da ne bi iz gladke sive gorske stene preopazno pognali bledordeči nageljčki drugačnosti. Kristjana, ki sta oblast še posebno pogosto imela v mislih —-Tone Fajfar in Edvard Kocbek — nista bila med vojvodi, ki so na žrebcu zgodovine slovesno vjezdili v Ljubljano: opravljala sta vsak svojo službo v beograjskem zatišju. Nista torej užila sladkosti de-vetomajskega triumfa. Prvi je z mnogimi tovariši šel do kraja, sprejel je novo vero in stopil v novo cerkev. Drugi je osamljen izpil žolč poraza ir. ostal živa priča pet-letja, ko se je podoba prihodnosti spočela s pesmijo in sanjami ter končala s solzami srca. Ako namreč dvajset do trideset tisoč bratov in sester enega najmanjših evropskih narodov iz odpora, protesta in straha pred osvoboditelji vse pusti in se umakne v tujino, a tisoči drugih, ki ne zjmorejo ločitve ali so že v pasti, sklonijo hrbet in glavo ko pred neurjem, zagrr.e slavolok zmage senca in ostane na mjem. Senca pa spričuje, da je nekje luč. Vinko Beličič Slovenija se ne neha na državnih mejah Pogovor med nadškofom Šuštarjem in urednikom „Družine“ Gospod nadškof, v razmeroma kratkem časovnem razdobju ste obiskali Slovence v ZDA in Ka-nadi, Argentini in sedaj že v Avstraliji. Kaj imajo te slovenske skupnosti na treh celinah skup-neSa in v čem se razlikujejo? Sam sem si že večkrat zastavljal to vprašanje in razmišljal o njem. Posebej' v Avstraliji sem se n tem tudi pogovarjal. Zdi se, da j® med slovenskimi skupnostmi ho svetu res mogoče ugotoviti nekatere stične točke, pa tudi nekatere razlike. Razlika je najprej v tem, da so v Kanadi in ZDA slovenski naseljenci že nekaj rodov, da živijo v dokaj strnjenih skupinah, 'Ja imajo svoja župnijska sredica dokaj dobro gmotno podlago. ' Severni Ameriki vsaj v zadnjih desetletjih vse bolj priznavajo Različnost kultur in tako se tam lahko tudi Slovenci bolj uveljavijo v svoji posebni kulturi, kolikor se seveda popolnoma ne Prilagodijo novi domovini. Posebnost Argentine je v tem, da je tam sorazmerno veliko slovenskih duhovnikov in izobražencev in da živijo iv veliki skup- nosti, zlasti v Buenos Airesu. I-majo tudi izredno bogato kulturno življenje. Poleg tega je Argentina tuje priseljence sprejela odprtih rok in jih tudi danes zelo cenijo. V Avstraliji je položaj drugačen. Nekaj izseljencev je res prišlo pred drugo svetovno vojno, glavni val pa je bil po drugi svetovni vojni. Naši avstralski naseljenci imajo vtis, da je bil to zadnji val, ko so drugi že odšli v Severno oziroma Južno Ameriko. Njihova posebnost je še v tem, da živijo daleč narazen. Pa še avstralski predpisi so strožji kot v drugih državah in tudi družba je do tujcev bolj zaprta. V Avstraliji so tudi razmeroma pozno dobili organizirano slovensko dušno pastirstvo, kljub temu pa so si v petnajstih letih zgradili tri cerkve ter celo vrsto kulturnih in verskih središč. Tako se mi zdi, da bi bilo negativno ocenjevanje naših avstralskih izseljencev povsem neutemeljeno. Moram pa reči, da sem pri vseh teh obiskih in potovanjih ugotovil, da je vsem Slovencem po svetu skupna pridnost, delavnost, poštenost in medsebojna poveza- n ost, ki prerašča v pravo prijateljstvo, in pa seveda vernost. V vseh je še vedno živa slovenska zavest. Prizadevno gojijo domačo besedo, folkloro, zlasti narodne noše. Povsod se radi zbirajo okrog verskih središč. Večkrat smo že skušali ugotavljati morebitno vzročno povezavo med vero in narodnostjo v izseljenstvu. čeprav tega ne gre jemati brez pridržkov, lahko rečemo, da vera in narodna zavest hodita z roko v roki, mar ne? Tisti avstralski Slovenci (to velja seveda tudi za druge), ki so že od doma prinesli vero, so dobili v duhovnikih in verskih središčih mogočno podporo tudi po človeški plati, za svoje poklicno delo. družbeni položaj in tudi narodno zavest. Seveda pa ni mogo. če istovetiti vere in narodnosti. Priznati je treba, da so verni ljudje, ki so na narod pozabili, in da so narodno zavedni ljudje, ki ne verujejo. Takšno preveč kratkovidno istovetenje ne ustreza niti zgodovinskemu razvoju niti današnji resničnosti. Kljub vsemu pa ostaja dejstvo, da je vera, ki jo ljudje'sami izpovedujejo, dajaJ'a našim rojakom veliko pomoč tudi za ohranitev jezika, narodne zavesti in ne nazadnje tudi pri ohranjevanju stikov z matično domovino. Naši duhovniki namreč niso pomagali izseljencem le v verskih zadevah, temveč vsestransko, Mirno lahko rečemo, da so največ storili zanje. Že za Argentino smo dejali, da je zemljepisno zelo oddaljena od Evrope. Za Avstralijo to velja še bolj. Včasih zemljepisna oddaljenost vpliva tudi na miselne in duhovne razdalje. Kako ste kot Evropejec doživljali avstralsko drugačnost? Avstralija je drugačna, to je pač vsakomur jasno. Drugačna po zemljepisni legi, drugačna p° podnebju in pokrajini. Drugačna je tudi zaradi pestrosti kultur, narodnosti in ver. Naseljenci so se tukaj veliko teže znašli, kot na primer v Argentini, kjer je en jezik in ena vera. Tudi kar zadeva razlike od matične Slovenije, Avstralija gotovo prednjači. Naši ljudje tam marsikaj pogrešajo. Manjkajo jim cerkve v domačem slogu, manjka jim zvonjenje, ki so ga doma poslušati na vsakem koraku. Manjkajo jim možnosti, da bi se zbirali v domačem kraju. Kljub vsemu so se naši ljudje dobro prilagodili. Domotožje pa seveda nikoli ne ugasne. Omenili ste zaprtost kot eno od značilnosti avstralske družbe. Ali se vam zdi, da bi ta očitek veljal tudi za avstralsko krajevno Cerkev? Žal, tudi za Cerkev velja. Morebiti še bolj. To so mi potrdili tudi naši duhovniki. Družba se je zaradi različnih vplivov, posebej' moralnega pritiska Združenih narodov, nekoliko odprla in.čedalje bolj sprejema zamisel kulturne pestrosti. Cerkev pa še vedno ni Naredila odločilnega koraka. Katoliška Cerkev je v Avstraliji v manjšini in tudi v njenem občestvu moramo razločevati stopnje odprtosti. Nekateri priznavajo pripadnikom vsakega na. roda, da lahko živijo in se uveljavljajo po. svoje, drugi pa b'i spet najraje videli, ko bi se kat' najhitreje vključili v domačo Cerkev in postali sestavni del župnij *n škofij. Naši duhovniki jih sprašujejo, kako bi se odzvali, ko bi recimo Avstralce v Evropi silili, naj' se odpovedo svojim posebnostim. Ob tem se navadno Zamislijo in počasi dojemajo, da ki to bila res krivica. Seveda je vprašanje časa, da bodo spremenili mišljenje. Velik napredek je recimo izvolitev p. Valerijana Jenka v duhovniški svet kot zastopnika vseh dušnih pastirjev etničnih skupin v sydneyski nadškofiji. Zdi se torej, da se proces asimilacije v Avstraliji ne razlikuje od podobnih procesov na ostalih celinah? Tako je. čeprav je narodna zavest še vedno živa, se dogaja, da mladina med seboj govori angleško. Pri narodnostno mešanih zakonih pride do uporabe angleščine še prej. če mladi rod ne bo več razumel slovenščine, potem bo seveda brez pomena vztrajati pri bogoslužji v slovenskem jeziku. Najbrž bo narodna zavest živela dlje od jezika Le-ta bo počasi utonil, naši ljudje pa se bodo še dolgo potem zavedali, da so Slovenci. Pa peli bodo še vedno v slovenščini. Slovenski duhovniki, ki delujejo v Avstraliji, |So v 'glavnem frančiškani. Ali to dejstvo kaj vpliva na pastoralno delo? Gotovo je velika prednost, da so n ši avstralski duhovniki skoraj vsi v frančiškanskem redu, ki je tudi na tej celini dokaj močan. Kot dušni pastirji so seveda na neki način odvisni od krajevnih škofov, inkardinirani pa so v svoje redovne province. Sami tudi skrbijo, da prihajajo v Avstralijo vedno novi sodelavci. Seveda so veseli vsakršne pomoči, posebej še za razne duhovne vaje, mi. si jo ne in druga bogoslužna srečanja. V veliko pomoč so jim tudi sestre. Radi bi jih dobili še več, saj naredijo izjemno veliko. Poleg tega pa vključujejo v župnijsko delo tudi laike, zlasti mlade, študente in študentke. Pomagajo pri katehezi, slovenski dopolnilni šoli, dobrodelnosti in drugod. Tiskarski škrat (nanj že po tradiciji zavračamo vse napake) Vas je v enem izmeti člankov v Družini iz Avstralije prestavil v Argentino. Tudi pri pisavi Sydneya nam jo je zagodel. V radiu pa ste bili namesto v Avstraliji kar v Avstriji. Seveda je to zbudilo precej smeha in posmeha. Morda bi na te neljube napake navezal vprašanje o kakšnem bolj veselem spominu, ki je povezan z vašim bivanjem v Avstraliji. Pravzaprav je bilo veselo in sproščeno povsod. Hitro smo našli stik in postali domači. Tiste vaše napake pa so seveda opazili tudi v Avstraliji. Gostiteljem sem šaljivo razložil, da je pač Avstralija tako daleč, da se je po pošti do Slovenije pri ,Sydneyu en y spremenil v i. Tudi meni se je zgodilo, da sem pri nekem govoru zamenjal Avstralijo z Argentino, pa me je nekdo brž glasno popravil. Vse skupaj se mi ne zdi prav nič tragično. Pa naj takšne pomote po svoje dokazujejo, da Slovenci živimo po vsem svetu. Če še tako zamenjamo celine, docela zmotiti se ne moremo. Zadnjemu poročilu o vašem odhodu iz Avstralije smo dali naslov „čez tisoče kilometrov — sklenjene roke“. S tem smo hoteli povedati, da je vaš obisk razpel nekakšen, duhovni most med Slovenijo in Avstralijo. Pred odhodom ste povedali, kakšni so cilji vašega obiska, kaj boste ponesli g. seboj v Avstralijo. Sedaj pa bi vas radi vprašali, kaj ste od tam prinesli sebi in nam? Če hočemo namreč vzpostaviti dialog, moramo hkrati dajati in sprejemati. V Avstralijo sem hotel ponesti zagotovilo matične Cerkve in naroda, da imamo avstralske Slovence še vedno za živ sestavni del našega narodnega telesa in Cerkve, da se. zanje zanimamo, da jih imamo radi, da spremljamo njihovo delo, da zanje molimo, Hotel sem jih v tem potrditi z živo besedo, z osebnim srečanjem. Seveda bi potreboval neprimerno več časa, ko bi se hotel z vsakim osebno pogovoriti, tako pa sem največkrat stal na eni strani sam, na drugi strani pa so bile stotine rojakov. Toda vedeti moramo, da to niso bila običajna družabna srečanja, temveč bogoslužje, ki smo ga v resnici nadvse globoko doživljali, čutil sem, da sem jim nekaj dal, da so mojo besedo sprejemali odprtih src. Prav otipljivo sem občutil njihovo veselje, sproščenost, rekel bi celo srečo, da smo se našli, da sem jim 'iz domovine nekaj prinesel. Seveda sem tudi sprejemal. Na prvem mestu je bila potrjena zavest, da se Slovenija ne neha z državnimi mejami, temveč smo jo razširili malone na ves svet. Doživel sem veselje, da se naši ljudje dobro držijo, da so s svojim delom in svojo kulturo prispevali tudi h gospodarskemu in kulturnemu razvoju dežel, ki so postale njihova nova domovina. S seboj domov sem prinesel izred-r.o obogatitev, saj se mi misli neprestano vračajo k avstralskim srečanjem. Mnogi so mi naročili Pozdrave za domače, mi dajali naslove, pripovedovali o rojstnih krajih. Iskreno si želim, da bi se vezi med nami še krepile. Kadar bodo prihajali naši rojaki domov na obisk, jih sprejmimo z odprtim 'srcem. Omogočimo jim, da se bodo zares počutili doma. S takšnih obiskov naj bi odnesli kar največ življenjskega prepričanja in moči, kar jih bo bogatilo še dolgo po odhodu. Vse moramo storiti, da bi njihovo življenje ostalo bogato in močno in da se ne bi nikdar spremenilo v golo životarjenje. Gospod nadškof, hvala za bogat in izčrpen pogovor. Most, Iti ste ga vzpostavili z našimi rojaki na najbolj oddaljeni celini, naj bi se krepil in bogatil obe strani. (Družina, 10- 1983) Nadškof Šuštar v Mendozi Govor nadškofa dr. Alojzija Šuštarja ob prihodu v Mendozo Dragi slovenski rojaki in prijatelji ! Najprej prisrčna hvala za vaš tako lep in prijazen sprejem že Preje na lietaiiišču in posebno zdaj ob tem srečanju v tem vašem Domu. Prisrčna hvala vsem, ki sto prišli nocoj sem, prav posebej pa še tem našim najmanjšim, našim narodnim nošam in Pevcem in gospodu Bajuku in vsem dušnim pastirjem, ki so ta obisk pripravljali. In s to prisrčno zahvalo, dragi slovenski rojaki, združujem najprej še ve- liko bolj prisrčen pozdrav, ki vam ga prinašam iz domovine, ki vam ga izrekam v imenu naših rojakov doma; najprej' naših škofov, duhovnikov in redovnikov, našega vernega ljudstva, pa prepričan sem — tudi toliko naših dragih rojakov, ki se čutijo z vami povezani. In prav posebej bi vas rad pozdravil v svojem osebnem imenu, ker sem zares z veseljem prišel sem in sem hvaležen našemu direktorju msgr. Oreharju, da mi je omogočil tudi obisk v Mendozi, in vašim dušnim pastir- jem, ki so vas povabili, da se srečamo nocoj, sc srečamo jutri na poti, se srečamo potem v soboto pri božji službi, ob zakramentu svete birme in ob prvem svetem obhajilu. Ni dolgo, ni dolg čas, če med vami preživim dva dni; pa vendar bo to zame odkrivanje naše domovine tu, daleč od domovine. Kajti vi zares predstavljate košček slovenske domovine, ne samo s slovensko pesmijo in slovensko besedo, s svojimi družinami, kjer ohranjate bogato dediščino, ki ste jo prinesli od doma, temveč ustvarjate in predstavljate košček slovenske domovine tudi z vsemi svojimi plemenitimi lastnostmi, kj jih imate, s svojo poštenostjo, s svojim delom in tako v tej novi domovini prispevate k temu, da gradimo božje kraljestvo med nami in gradimo skupno lepšo prihodnost za vse ljudi. Posebno sc zahvalim za tako globoke besede, ki mi jih je izrekel predsednik vaše skupnosti, posebej se zahvalim za besede, ki mi jih je izrekel vaš dušni pastir. Naj bi bila to nekaka izmenjava naših misli v vseh teh pogovorih in srečanjih, To, kar vi čutite, kar vi poveste daleč tu od doma, to bi vam rad sam povedal. Saj čutim isto, kot čutite vi, ker se vprav ob takih srečanjih še posebno zavemo, da smo vsi sinovi in hčere slovenskega naroda verni kristjani, četudi nas je božja Previdnost, ne toliko usoda, ki je ne razumemo, temveč pota božje Previdnosti, ki ostanejo skrivnostna, zanesla tako daleč po svetu. Dolga leta, 35 let sem sam delil usodo ž vi j en ja izven domovine. l'n tako bi nekoliko bolj razumel vaše hrepenenje, vaše želje, vašo trpljenje in tudi vaše upanje. In vse to delim z vami. In bi vas rad v tem, da bi vse to v sebi ohranjevali in izročili tudi mlajšim rodovom, potrdil; potrdil tudi predvsem povezanost z materino domovino v jeziku, v molitvi v materinem jeziku, v pesmi, posebno pa v prijateljstvu med seboj, v resnični bratski ljubezni in hkrati v odprtosti do vseh teh ljudi, ki jih tu srečujete, s katerimi živite, katerim dajete nekaj od tega notranjega bogastva, ki ga nosite v sebi, in tako • prispevate k temu, da bi vsi ljudje gradili božje kraljestvo na zemlji. Dovolite mi, da vam že nocoj izrazim vso svojo zahvalo za vaše delo, predvsem starejšim med vami, ki so v teh težkih letih zadnje vojne ali v povojnih letih odšli na pot in v težkih preizkušnjah in v osebnem trpljenju, ob velikih žrtvah, pa vendar v trdni in živi zvestobi tistim idealom, ki so jih nosili v srcu, zvestobi Bogu in Cerkvi in zvestobi svojemu slovenskemu narodu, iskali novih temeljev, na katerih bi mogli graditi svoje človeško življenje in ohraniti ideale, ki so jih nosili v srcu. Izrekam vam svoje priznanje in svojo zahvalo za to, kar se f Skupina rojakov iz Mendoze z nadškofom Šuštarjem na grolni izseljenskega duhovnika Jožeta Kastelicu v Puente del Inča v Andih. Nagrobni spomenik jo zasnoval arh. Sulčič. V kasteljaitščini je na njem zapisano: Aqui descansa pl padre Jose Kastelic de 12 afios. Hijo de las montanas eslovenas, capellan do la colectividad yugo.slava, c|uiso plantar la cruz en el Aconcagua, pero mientras su cucrpo r.o le ayudd, su alma, amante de lo sublime, se elevo sobre todas las alturas el 8 de iuayo de 1940. Slovenski napis pove: V miru Počivaj, slovenske zemlje sin, vneti ljubitelj visokih planin, narodu bil si vodnik do večnih višin! Hvaležni rojaki. vam je vprav tu v Mendozi in v tako veliki meri posrečilo. In ta Vaš novi Dom, ki ga gradite, je samo zunanje znamenje tega, kar Kradite v duhu, resnici, ljubezni ifi bratski povezanosti med seboj. Kajti če je v vaših srcih vse to živo, v vaših družinah in v medsebojnem srečanju, potem i-majo taki domovi svoj velik pomen. In želim vam, da bi mogli to bogato deliščino, ki jo nosite v sebi, gojiti še lalje, jo izročiti temu mlademu rodu. In zato sem še posebej vesel, da je nocoj navzočih toliko mladih in da so ti najmlajši s pesmijo v slovenskem jeziku povedali, kaj je tudi njihova volja, čeprav se morda tega še tako ne zavedajo in potem ne poznajo še vseh težav, ki jih bodo na drug način, kakor so jih njihovi očetje in matere srečevali v življenju, srečevali tudi sami. Naj Bog blagoslavlja ta najmlajši rod in tistega, ki ta rod vzgaja in zanj skrbi, in tiste, ki se veselijo, da njihovo trpljenje in njihove preizkušnje rodijo že sedaj tako bogate sadove. Glejte, dragi prijatelji in dragi slovenski rojaki, ti bogati sadovi so tako velikega pomena tudi za našo matično domovino! Iskreno se veselimo vsakega uspeha, ki ga dosežejo naši rojaki. In predvsem Cerkov, duhovniki, verni ljudje z velikim zanimanjem spremljajo vaše življenje. Ne samo tisti, ki imate doma svoje sorodnike, temveč mi vsi z zanimanjem in veseljem spremljamo vaše življenje in vaše uspehe, se z vami veselimo, z vami živimo težave pa tudi upanja, ki jih nosite v srcu.; v upanju predvsem, da bi mogla postati povezava med matično domovino in vami čimbolj živa, da bi moglo čim več od vas priti v matično domovino in od tam črpati novih življenjskih moči v tistem duhu, v katerem živite tu, v trdni in močni veri, v zvestobi Bogu in Cerkvi, v resničnem prijateljstvu med seboj in v zvestobi slovenski kulturi, slovenskemu izročilu, slovenski besedi in poslanstvu, ki ga ima tudi slovenski narod v današnjem času in v prihodnosti. Upam, da bom imel te dni priložnost se z vami srečati, morda obujati spomine, posebno s tistimi, ki se morda že osebno poznamo ali pa bomo odkrili, da imamo tega ali onega skupnega znanca, ker so mi vsi, ki imajo tu sorodnike, še posebej naročali pozdrave za vas. Posredoval vam bom vsaj košček domovine, tiste domovine, ki jo nosite v svojih srcih, domovine v živi in močni krščanski veri in zaupanju v Boga, domovine v iskreni ljubezni do vsakega človeka, v srčni dobroti in plemenitosti, domovine, ki pozna slovensko pesem in veselje, ki nosi v srcu tudi skrb in včasih težke preizkušnje, a vendar ne klone, ampak vedra in polna zaupanja gleda v prihodnost. To velja za našo matično domovino, za Cerkev v naši domovini, velja za naše zdomce po svetu in velja tudi za vas, dragi slovenski rojaki, bratje in sestre! In zelo sem nocojšnjega večera vesel in vam želim od srca veliko božjega blagoslova. Naj vas spremlja Bog na vseh vaših potih in naj bo v soboto zakrament svete birme potrditev tega, da res Bog živj med nami in ostane z nami! Naj bo Marija Pomagaj vedno naša Pomočnica in naša Priproš-njica in naša Mati! In domovina in vsi, ki živimo v domovini: vaši prijatelji smo, ,vaši bratje in sestre smo in vas spremljamo s svojimi molitvami in s svojimi najboljšimi željami in z iskreno željo: Bog vas živi! Delo je temelj miru (Za praznik dela 1983) V okrožnici Pacem in terris — Mir na zemlji, katero je papež Janez XXIII. poslal vsem ljudem dobre volje na veliki četrtek 11. aprila 19(>3, katere dvajsete 'obletnice se 'spominjamo letos, se v prvem in drugem delu dotakne tudi človekovih pravic in pravic dela. Človekove pravice Mir na zemlji ne pomeni samo odsotnost vojne, ampak tudi ure. jene odnose med ljudmi. Ti morajo sloneti na pravičnosti in krščanski ljubezni. Papež pravi, da »ima vsak človek pravico do življenja, do .nedotakljivosti telesa 'n do potrebnih sredstev za spodobno življenje, zlasti kar zadela hrano, obleko, stanovanje, počitek, zdravstveno oskrbo in socialne usluge, človek ima potemtakem pravico do zavarovanja za Primer bolezni, nezmožnosti za delo, vdovstva, starosti, brezposelnosti in vsakikrat, kadar je ljrez pomočkov za obstoj zaradi razmer, ki niso odvisne od njegove volje" (Pacem in terris, tč. M). Ni treba veliko misliti, da Sg lahko razume, da delovni člo-v®k lahko uveljavi te pravice tudi, če prejema za svoje delo pralno plačo. Pravična plača Pravico delovnega človeka do pravične plače papež še posebej poudari, ko pravi, „da je v člove. kovern dostojanstvu utemeljena pravica, da opravlja gospodarsko dejavnost v rednih razmerah o-sebne odgovornosti. Zatorej tudi tega ne smemo zamolčati, da delavcu gre plačilo, določeno po zapovedi pravičnosti, to naj, kolikor dopušča upravljanje podjetja, omogoča delavcem in njihovim družinam tako življenje, kakršno je v skladu s človeškim dostojanstvom. Zaradi tega je naš prednik Pij XII. rekel: ,,Z dolžnostjo dela, utemeljeno v naravi, se sklada prav tako v naravi utemeljena pravica do dela; na tej podlagi človek lahko zahteva, da iz opravljenega dela izvirajo njemu In njegovim otrokom za življenje potrebne stvari: tako že narava uk.zuje hranitev človeka na zemlji" (isto-tam, tč. 2). Iz papeževih besed jasno sledi, da je pravična plača tista, s katero delavec lahko vzdržuje svojo družino, to je družinska, Z njo mora kriti vse potrebe in ni nikoli preveč ponavljano vprašanje, zakaj' lahko podjetnik vračuna v proizvajalne stroške cene surovin in drugih tvarnih elementov, noče pa pravične plače delavcev. Zaradi tega nerazumljivega stališča veliko družin strada, trpi pomanjkanje. Po drugi strani pa vidimo, da so v gospodarsko nerazvitih in v deželah v razvoju plače vodilnega osebja podjetij do petdeset ali tudi stokrat višje kot delavske in lahko živijo v izobilju. Določajo si jih sami, kar je krivica in greh. Socialna funkcija zasebne lastnine Podjetje je podjetnikova lastnina, toda ne samo njegova, iz nje izhajajo velike dolžnosti. „Iz človekove narave izvira tudi pravica zasebne lastnine, bodi stvari ali proizvajalnih sredstev; kakor smo že ‘rekli, ta pravica u-spešno varuje človekovo dostojanstvo in podpira prosto izvrševanje poklica na vseh področjih; vse to slednjič utrjuje stanovitnost in mir domačega sožitja, ne brez koristi za družbeni mir in blaginjo. Pri tem je treba tudi o-pomniti, da ima zasebna lastnina sama v sebi socialno vlogo," ponovi papež Janez XXIII. v svoji okrožnici Mati in učiteljica (tč. 20, 21). Resnico o socialni funkciji podjetja mnogi podjetniki bolj težko sprejmejo, ker jim gre za absolutno pravico razpolaganja s svojim premoženjem, potem ko so do države izpolnili davčne obveznosti. Taka absolutna pravica pa ne obstaja, ker ima dolžnosti do svojega bližnjega, in ta je v prvi vrsti človek, ki dela v njegovem podjetju, in do skupnosti, v kateri se nahaja. Dolžnost oblasti Družbena 'oblast ima dolžnost, da skrbi za šibkejše v družbi in to tako, da bo vsakemu omogočeno izvrševanje dolžnosti in o-bramba pravic, „če namreč oblast v gospodarskem in kulturnem pogledu ne ravna prav, nas skušnja uči, da zlasti dandanes med občani raste zmeraj bolj neenakost in se zato dogaja, da se ne morejo uveljaviti vse človekove dolžnosti in pravice" (tč. 62). Zato si „morajo oblastniki prizadevati, da vsak za delo zmožni delavec dobi svojim zmožnostim primerno zaposlitev, da vsakdo prejme plačilo po postavi pravice in primernosti; da se delavcem v podjetju omogoči udeležba in čut odgovornosti pri vodstvu; da se brez težav ustanavljajo posredne organizacije, ki skrbe za kar naj-živahnejše in najplodnejše sožitje občanov, da slednjič omogočijo, da se vsi udeležujejo kulturnih dobrin na primeren način in v primerni stopnji" (tč. 63). Morda je danes še najtežje u-resničiti pravico udeležbe delavcev v vodstvu podjetij kljub temu, da to v gospodarsko razvitih in naprednih deželah ni nobena redkost. Ta pravica se uveljavlja na 'različne načine, na podlagi medsebojnih sporazumov. Praksa je pokazala, da podjetja 'le trpijo nobene škode, v obdobjih krize imajo še celo znatne koristi. Tudi ugovori glede kulturne in gospodarske zaostalosti delavcev ne vzdržijo, ker se delavci izobražujejo v poklicnih šolah in dodatno v svojih strokovnih in kulturnih organizacijah. Papež Janez XXIII. pa tudi državni oblasti priporoča, da poleg tvarnega Podpira tudi kulturni napredek delavcev. Kulturni napredek delavcev Zmotna in krivična je težnja, ki še prevladuje med nekaterimi, da naj bi delavski sloj ostal v kulturni zaostalosti, da bi se z njim lažje manipuliralo. Papež Janez XXIII. tako miselnost odklanja in uči, „da po naravi gre človeku tudi pravica, da si pridobi osnovno izobrazbo prav kakor tehnično strokovno znanje, kakršno ustreza razvojni stopnji Politične skupnosti, ki ji pripada. To je treba urediti tako, da se ob ustreznih zmožnostih ljudje morejo povzpeti do najvišjih stopenj izobrazbe, ki s'o v skladu z osebno zmožnostjo in pridobljeno skušnjo" (istotam, tč, 13). Kot je že rečeno, je glede izobrazbe in kulturnega razvoja de-hvski sloj do-segel velik napredek. To je posebno znamenje našega časa. Papež v okrožnici pravi, da smo priče, „kako se je delavski sloj polagoma povzpel do gospodarske 'in družbene moči. Ta jc najprej naperil svoje sile, da Uveljavi svoje pravice predvsem NAMEN • ; APOSTOLSTVA MOLITVE : ZA MAJ Splošni: Da bi krščanska • družina kot zares verna : skupnost izparevala e- j vangelij. : Misijonski: Da bi seme- : niščniki in novinci v A- ■ friki dozorevali v pra- : vem duhu. ! na gospodarskem in socialnem področju; potom je svoj napor razširil na politično področje, nazadnje pa tudi na pravico, da posega na področje v ustvarjanju kulturnih dobrin. Zato dandanes delavci povsod živo poudarjajo, da jih ne sme nihče imeti za 'bitja brez razuma in proste volje, s katerim bi kdo ravnal po mili volji, da so namreč ljudje, osebe na vseh področjih človeške družbe: ekonomsko-social- ncm, političnem in kulturnem" (istotam, tč. 39). S svojim kulturnim napredkom in organizacijo je delavski sloj v vsaki družbi, poleg tega da ustvarja tvarne dobrine, tudi važen činitelj miru in napredka. To se rasteza tudi na mednarodno področje. Zato je izredno škodljivo, če se delavski sloj zapostavlja in kršijo njegove pravice, kar je ponekod privedlo, da so tako stanje izrabili preroki revolucije v svojo korist. Avgust Horvat Komunizem je nečloveški Marksizem je po svoji filozofski osnovi antimetafizičen, zanikuje bitje sploh in njegove zakonitosti. A še prej kot to je anti-teološki: naravnost je uperjen proti Bogu. Zato je nekaj demonskega. Pij XI. to izrecno zatrjuje: Zlo, proti kateremu se nam je boriti, je v globljih 'osnovah zlo duhovne narave in iz tega zlega miselnega izvora izhajajo s satansko doslednostjo vse strahote komunizma. In spet drugje: To je boj, ki so ga začele sile teme proti sami ideji Boga. Od vsega začetka, pravi papež, star-i zvijačni skušnjavec ni nikdar prenehal mamiti ljudi z varljivimi 'obeti. Zato je v stoletjih sledil prevrat za prevratom, prav do prevrata naših dni. Razlika je, da so ljudje vedno imeli skušnjave, ki so jih odvračale od misli na Boga. Danes pa v vsej1 globini svoje zavesti tisti, ki smotre marksizma do konca doumejo in se jim predajo, proglašajo upor Bogu: Ne bom Ti služil! V tem uporu je jedro perverznosti komunizma. Kdor tega ne sprejme, komunizma ne doume, stoji pred uganko o njegovem smotru in o nagibih za tako zavzeto aktivnost. Profesor Rpektor-ski, ki je med obema vojnama predaval na ljubljanski univerzi pravno filozofijo in sociologiji, je zatrjeval, da je vsega Marxa večkrat preučil, pa vedno manj razume, kaj je a svojim socialnim in gospodarskim učenjem v resnici hotel. Res njegovega sistema ni mogoče drugače razumeti kot sovraštvo do Boga in njegovega stvarstva. Zato je marksizem v področju vere anti-religija, protivera, in leninizem je njegova „cerkev“. Samo s sovraštvom do vsega stvarstva, do vse metafizike, je tudi mogoče razlagati tisto silovitost, ki o-značuje komunistično organizacijo, disciplino in propagando. To je tudi v ozadju „idealizma'‘, ki ga kažejo komunistični aktivisti in ki dostikrat vede tudi do najvišje samoodpovedi. Če ni resnice in dobrote, je vse pred človekom megla brez smisla, vsak korak odpira pogled samo za korak naprej in nikjer ni videti konca. Taka zmeda je komunizem: neprestana revolucija, brezciljna pot razvijanja družbe, a ne za srečo našega rodu ali naslednjih, marveč je vsakokratno migetanje le izhodišče za novo iskanje razvoja bodočih rodov. Vse to je protinaravno, izven logike in nesmiselno. Noben idejni voditelj komunizma še ni mogel dati določne slike o bodoči komunistični družbi. Poznamo položaj v deželah, v katerih so na oblasti komunistične stranke. A nikjer v smislu njihovega lastnega programa komunistična zamisel še ni izvedena. Povsod je šele prehodno stanje, etapa razrednega boja, odpravljanja tisočletnih predsodkov, diktature proletariata, socializma, v katerem naj prejema vsak po svojem zaslužen ju zaradi dela. A kakšna bo dograjena komunistična družba, v kateri človek ne bo odtujen v nobenem smislu in bo vsak Prejemal po svojih potrebah, o tem še nihče n'i dal niti približne slike, ker je sami ne nožna jo. Obetajo, da ne bo izkoriščanja človeka po človeku, zato bodo Vse potrebščine vsakomur popolnoma zagotovljene. Država ne bo Potrebna in bo odmrla ter ne bo nobene policije, sodišč ali drugih javnih oblastev, ki bi človeka o-niejevala in nad njim izvajala Prisilo, človek bo živel v družbi brez odtujujočih vezi in ker ne bo gospodarskih težav, ne bo zlo-činstvenosti ne krivic in sporov. Vsi ljudje bodo naravno dobri, saj bo njihova narava povsem spremenjena. Ne bo jim treba nobenega opija, ne vterskega ne Pravnega in tudi ne nobene konvencionalne morale. Tak načrt s človekom je nečloveški. A njegova odsotnost človečnosti n'i tista, ki je v okrutnosti, živalski podivjanosti. Ta je še vedno »človeška", saj nastopi takrat, ko prevlada v človeku nižja, živalska plast njegove narave. Nečlovečnost komunizma je nasprotno popolna alienacija človeka, ki naj bi se odrekel vsemu, kar ga po naravi veže z okolico, ter se potopil v družbo, v kate-ri bi moral izničiti svojo indi- vidualnost in postati njen popolnoma odvisen del. Komunizem ni tedaj' samo ogabno krut in nečloveški v svoji nastopni fazi razrednega boja, še bolj in popolnoma nečloveški bi bil v končni, u-rriišljeni fazi zgrajenega komunizma. Težko je razumeti, kako je tak nauk premamil toliko ljudi, tudi mislečih in celo nekaj takih, ki jim je zaupana skrb za duše. Omamil jih je pač lažni evangelij1; tudi v tempelj božji se je zalezel hudičev dim, kot pravi Pavel VI. Tisti, ki ljubkujejo s komunizmom, češ da je njegova morala na dnu krščanska in da bi tudi Marx v današnjih razmerah bil do vere drugačen, in prišepe-tavajo vernim ljudem, naj delajo družno s komunisti za boljši svet ali jim kot bolj usposobljenim sploh prepuščajo vodstvo v zemskih stvareh, so v usodni zablodi. Marksizmu je filozofska podlaga dialektični materializem, zato je nujno Bogu sovražen in človeški naravi neprimeren. Tako tudi ne more imeti človeškega obraza, kot pravijo, razen začasno in iz taktični hrazlogov. Zato tudi danes nespremenjeno velja, da s komunizmom prav v nobeni reči ne bo sodeloval, komur je mar krščanske kulture. Kristjan, veren in sploh noben dobronameren človek ne more sprejemati komunističnih nastopov kot veljavne pojave v pluralistični družbi. Ob njih ne sme ostajati ravnodušen. Ker je komunizem nasproten Bogu in člo- Izobrazba in vera 2. Versko vedenje Da preseže težave, na katere zaradi svoje izobrazbe zadeva pri verovanju ali pri poskusu verovanja, potrebuje izobraženec temeljitega verskega vedenja. Vedeti mora, kaj je v resnici treba verovati in katera so nravna vodila, po katerih naj uravnava svoje življenje, poznati mora temelje verskih resnic in nravnih vodil, razloge, ki jih cerkveno u-čiteljstvo in bogoslovna veda navajata v oporo verovanju, znati mora pravilno Bogu dati čast v bogoslužju in si znati izprositi milosti, katere potrebuje za ohra- veku, je naraven odnos človeka zdravega mišljenja in dobre volje do njega bojen na vseh črtah, v ideji in politiki. Nasproti preverznosti komunizma pa je treba spoznavati in razvijati krščansko idejo o človeku in družbi. Uveljavljati je treba v mišljenju in javnih ustanovah krščansko zamisel družbe, kot jo uči Cerkev. V njenem socialnem nauku je povzeta vzvišena krščanska kultura, o n kaže pot v osrečujočo civilizacijo in nakazuje tak način človekovega življenja na zemlji, da po njem more najboljše pripravljati svojo bodočo večno usodo. Božidar Fink nitev in poglobitev vere ter za napredek .otroci rož", hipiji, celo „Jezu-■sovo ljudstvo" — vse je lahko bilo protest proti potrošniški družbi, proti farizejski „spoštljivo-sti“, a ni gradilo. In ko danes na raznih simpozijih ugotavljajo, do kam smo prišli, je na eni strani veselo spoznanje, da tudi preko teh bežečih gibanj1 prihajamo do želje, da si vsak mladostnik postavi trden temelj svojemu življenju. Brezciljno ni mogoče več živeti. In je skoraj vprašanje, kaj je hujše: dejanski fizični samomor ali duševni samomor, ki se oklepa življenja le z bilko uživanja. A kam ? Ugotovitve nam tako kažejo na splošni pojav: da-vera, Bog, Kristus, toda ne-formalnosti, nobene Cerkve In nobene cerkve. Tu ni mišljeno samo to, da je pač treba tudi Cerkev sprejeti z vsemi madeži preteklosti in vsemi slabostmi sedanjosti, ampak gre v veliko primerih prav za osnovno vprašanje verskih resnic, mo- ralnih zapovedi. Gre za „magi-sterium Ecclesiae", za učečo Cerkev, ki obvezuje. Morda v naših emigrantskih skupnostih ta pojav ni tako viden. Toda lahko se vprašamo: zakaj mnogi bež e iz naše skupnosti. Ali ne morda prav iz tega občutka. Hočejo biti verni, celo prepričani so, da imajo vero, in jo na neki nalčin izpovedujejo, a ne prenesejo strukture, ne morejo si prisvojiti nekaj, kar je ponujeno od zunaj. Sledi negotov položaj: nastajajo verniki brez cerkveno-sti. Ker v to miselno ali bolj čustveno zadrego pride lahko marsikdo izmed vas, je pač potrebno, da se vsi s tem problemom soočimo. Največkrat zadostuje, da smo si na jasnem, da je Cerkev živ organizem, katerega srž je božji, a okvir človeški. Se vedno srečaš mladega človeka, ki prestrašen posluša nekoga na univerzi, ki ponavlja stare zgodbe: Galilei, Aleksander VI., inkvizicija, križarske vojske in podobno. Še pred petdesetimi leti smo z zagnanost, jo skušali vse to opravičiti, zakriti. Danes je Cerkev sama na stališču, da je treba vse to priznati, obžalovati in se iz zmot in napak učiti. Prav tako se zbega ta ali oni, ko se tudi danes človeški element pokaže v tej ali oni obliki: na primer v zadnjem času vprašanje vatikanskih financ, škandal Ambroziane in podobno. Nekateri ljudje so posebno na- darjeni, da lovijo novice in govorice in jih nekontrolirano povečava jo in širijo. In če bi tudi vse bilo res, kar pišejo neodgovorni časopisi, zakaj bi bila moja vera prizadeta? Da, prizadet sem, ker smo ob vsem notranjem bogastvu Cerkve tako bedni. Prizadene me lahko in me celo mora vsak škandal. Saj to je znamenje ljubezni do Cerkve. A omajati moje vere ne sme, če sem prodrl v globino Cerkve, ki je po Vatikanu „vesoljni zakrament", je vedno prižgana luč Kristusove resnice, je vedno prenavljajoča sol zemlje in je v človeški družbi kvas, ki neprestano nadaljuje z odrešcnjsko mislijo. Če nismo še okuženi od krilatice: Kristus da — Cerkev ne, potem se moramo zavarovati: ne da bi vtikali glavo v pesek kot noj, ampak z jasnim gledanjem, da je prav zato Kristus v Cerkvi, da ob njegovi luči izginja tema, da s soljo resnice zavaruje svet pred gnilobo in prekvaša človeško družbo z božjim. V tem je njeno poslanstvo, da vsaki kulturi,. vsakemu narodu prinese po-žlahtnjenje vsega človeškega z božjim. Da, potem pa vem, da sem potreben. Potreben sem Cerkvi, potreben sem svetu, čim pa vem, da je tudi zame prostor in čas in misija, potem vem, čemu živim-Ni mi treba v beg pred seboj in družbo. Nasprotm>: v moči te vere grem v družbo, pa naj bo kakršnakoli, in bom luč in sol in kvas. Franc Sodja CM KAJ PA VERNOST PRI IZRIRI DEKLETA OZIROMA FANTA? Ko 'sta se fant in dekle našla, kot temu pravimo, sta se začela veliko o ivsem pogovalrjati. In nekega dne morda odkrijeta, da se v eni stvari zelo razlikujeta. Oba sta upala, da bosta našla človeka, s katerim bosta vse delila, tudi najgloblje misli. A prav ta najdeni človek 'ima čisto drugačne poglede na svet. Fant, ki je bil vedno prepričan, da bo mogel vzljubiti le verno dekle, sreča neverno. Pa se mu vendar zdi, da je to oseba, s katero 'bi mogel živeti v zakonu... Možna je še ena vrsta odkritja med dvema, ki sta začela hoditi skupaj : da je eden ali drugi veren, morda celo oba, vendar ta vera ne posega veliko v življenje. še najprej pride taka površinska vernost do 'izraza, ko pomislita na cerkveno poroko. Vsi vemo, da zakonska skladnost ni lahka stvar. Olajšuje jo vsaka enakost, podobnost ali sorodnost, otežuje pa vsaka razlika: smisel ali nesmisel za glasbo, šport, odprtost ali zaprtost do ljudi in raznih vprašanj, celo različen okus za hrano je lahko vir težav. Kaj šele, če gre za globoke in najgloblje poglede na življenje in njegove vrednote, za smisel vsega, za usmerjenost človeka v večnost ali v zaprti krog tega sveta; če gre za odnos človeka do Boga, Kristusa in Cerkve, ki je lahko brezbrižen, od- klonilen, podcenjevalen ali pa je odnos naklonjenosti, privrženosti ali celo navdušenja. Ne — priznajmo — ni lahko premeščati tako velikih, včasih prav nasprotujočih si razlik s področja vere ali nevere, prepričane vernosti ali pa vernosti, ki je več ali manj puhla navada. Najprej moramo reči, da ne smemo zameriti tistim vernim ali nevernim, ki si želijo poiskati fanta ali dekle, ki bo tudi v najglobljih pogledih življenja somišljenik. Saj gre vendar pri ljubezni, ki naj bi vodila v zakon, za neko sorodnost ali dopolnjevanje, me pa za nasprotja ali celo za izključevanje. In če želita najti življenjskega tovariša, ki ju bo podpiral V 'istih in sorodnih pogledih ter dopolnjeval v čim-več različnih stvareh, je razumljivo in opravičljivo, če to isto na še poseben način želita v vprašanjih vere. Marsikateri zakonski par bi vedel povedati, da zelo trpita, ker inista na tem področju 'istih misli. A tudi obratno, da ju osrečuje versko dopolnjevanje ali dopolnjevanje v pogledu na svet sploh. 1 Ko se par pred odločitvijo, da bi začela resnično hoditi skupaj in se pripravljati na zakon, znajde pred dejstvom nasprotnih pogledov glede vere, mora seveda pametno ravnati. Večkrat se zgo. di, da neveren reče vernemu, da ga njegova vera nič ne moti in da ga ne bo oviral v izpolnjevanju verskih dolžnosti. Ta navidezna širina — večkrat seveda izrečena v prvi zaljubljenosti in naklonjenosti — je v resnici znak nečesa ozkega in slabega. Pravilna beseda bi 'bila približno takale: „Ljubim te in zato spoštujem tvoj notranji svet. Prav zato me zelo zanima, kaj in kdo j’e pravzaprav ta tvoj Bog 'in zakaj ti toliko pomeni. Razloži mi! S svoje strani ti bom skušal pokazati svoj svet nevere ali pomanjkanja vere." če se bosta o tem veliko in iskreno pogovarjala ter ob priliki povprašala še kakšnega strokovnjaka s tega področja, bosta zelo verjetno začela odkrivati veliko skupnih stvari, za katere uporabljata le različne izraze. Tudi resno proučevanje knjig, ki pišejo o osebni veri, jima bo veliko pomagalo. Marsikateri par je tako vprašanje vere prečistil in .drug drugemu sta posredovala resnične vrednote, ki sta jih spoznala in živela ter jih potem oba sprejela. Vendar le v primeru, če sta skušala iti stvari čimbolj do dna in jo dosledno spoznanju začela tudi — živeti. Lahko se pa zgodi, da le ostaneta več ali manj vsak pri svojem. „Končno“, si mislita, „rada se imava in spoštujeva drug drugega. Verjetno ne bo pretežko živeti skupaj kljub tem sicer velikim različnostim." Da — to b'i morda včasih še moglo biti res, ko bi ne bilo s tem 'vprašanjem ozko povezano dejstvo, da otroci, ki bodo prišli, ne bodo želeli imeti staršev, ki se v velikih vprašanjih ne strinjajo. Kdo in v kakšno smer jih bo vzgajal? To je veliko in usodno vprašanje, ki ga je treba razčistiti pred odločitvami. Pa ne toliko vprašanje, kdo bo popustil, ali če ni morda bo1!je, da gresta narazen, pač pa, ali ni edino pravilno, da poišče-ta tudi glede vere — skupni imenovalec ! Iskrena želja, odkriti 'resnico in samo resnico, ter pristna ljubezen med dvema, bosta najboljše jamstvo, da bosta odkrivala Boga, ki je resnica in ljubezen. Veliko slovenskih fantov in deklet zadnjih desetletij je odkrilo ali poglobilo svojo vero prav v mesecih priprave na zakon. Zakaj se jima ne bi pridružila še vidva? Naj molitev v obliki pesmi indijskega pesnika Tagoreja zaključi naše razmišljanje (odlomek 4 Darovanjke v dvojini): Zmeraj bova poskušala vsako laž odvrniti od 'svojih misli, ker veva, da si ti resnica, ki je v najini duši prižgala luč razuma. Ves čas bova skušala odganjati vse zlo od svojega srca in ohranjati svojo ljubezen v cvetju, ker veva, da ti kraljuješ v zadnji kamrici najinega srca. Vital Vider v družini ZAKONCA SE SPRAŠUJETA Odnos mož — žena —• Ali sva res mož in žena ali sva le tovariš in tovarišica? — Kolikokrat se pogovarjava o svoji notranjosti in koliko časa ? Kdaj sva se zadnjikrat? —• Koliko imava posluha za misli, želje, upanja strahove, načrte, Uspehe in neuspehe drugega? •— Ali pomagava drug drugemu, da bi se laže razumela? —- Ali govoriva samo o najinih slabostih ali tudi o prednostih, dobrih lastnostih, se znava pohvaliti? •— Ali govoriva o slabih lastnostih sozakonca pred drugimi ? —• Ali rešujeva spore tako, da 'Ui nihče prizadet in da si deliva krivdo, ali je vse dobro od enega? •— Si znava oprostiti? — Se znava lepo pogovarjati o spolnem življenju, prisluškujeva željam drug drugega? — Sva si v mislih, besedah, vedenju in dejanjih zvesta? — Sva najprej mož in žena, °Če in mati, potem šele uslužben-Ca, znanca drugih, ali obratno? Zakon — zakrament —• Ali se dovolj zavedava, da ®va poročena „v Gospodu", da sva cerkveno poročena, da sva z zakramentom na poseben način povabila medse Kristusa? —• Koliko časa in misli posvetiva temu nevsiljivemu gostu zakona ? — Kako je pravzaprav z najinim krščanstvom: sva samo božična in velikonočna kristjana, občasna, nedeljska, življenjska (ve-:ra=življenje, ži vi jen je = vera) ? — Se kdaj pogovarjava; je to najina potreba ali navada, če ne celo ostanek navade? — Koliko minut posvetiva branju verskih knjig in časopisov, a koliko ur ostalemu branju, radiu, televiziji ? —• Je najin odnos do nedeljske maše: zadeva otrok — neprijetna obveznost — redek obisk — potreba po maši? — Ali so najini otroci lahko veseli najine vere, ker jo čutijo in vidijo? — Ali se v javnosti sramujeva svoje vere? Telesno ljubezensko življenje — Je najino telesno ljubezensko življenje res ljubezensko? — Ali mora biti vedno ali večinoma po želji samo enega? — Ali v vprašanju uravnavanja rojstev razmišljava z odgovornim starševstvom, pa naj gre za število otrok, ki bi jih lahko ali celo morala doseči, ali pa če gre za zdravstveno vprašljiva sredstva? —■ Znava biti vedno znova drug do drugega nežna in pozorna? Otroci — Ali resnično ljubiva svoje otroke? Koliko sva jih sprejela z željo in ljubeznijo, koliko po sili? Ali v skrbi za to zaupava samo vase ali tudi v Boga? — Ali v najini vzgoji enotno posegava? — Se znava otrokom opravičiti? — Sva se morda kdaj spozabila in zavrgla spočetega, a še ne rojenega otroka, ter sva nasedla nasvetom in pritiskom drugih ali svoji sebičnosti? —■ Se zavedava, da otroci niso najina last, ampak božja, in da so določeni za samostojno življenje? —'Ali se zavedava, da vsaka negativna stvar negativno vpliva na otroke in seveda pozitivna pozitivno? — Ali veva, da so starši otrokom pot do Boga ali ovira na tej poti ? — Ali razumeva, da se vera ne da učiti, ampak le kazati in k njej vabiti? — Koliko jo kaževa, a koliko ° njej' samo govoriva? — Ali otroci vedo, kaj pomeni „Bog je ljubezen", ker vidijo naju, kako se ljubiva ali pa slutijo, da sta življenje in vera nekaj praznega, brez ljubezni, ker je ne doživljajo v najini družini? — Kakšne kritike Cerkve slišijo otroci iz najinih ust? —• So se najini otroci naučili grdega govorjenja in kletve od naju ? —• Se znava z njimi o vsem pogovoriti ;jim posvetiva dovolj' Časa, ali so zadnji, ki pridejo na vrsto? — Se prilagajava otrokovemu razvoju in ga počasi navajava na samostojnost ali ga razvajava ali terorizirava? — So otroci od naju prvih slišali vse potrebno o ljubezni, spolnosti in zakonu, ali so morali p°' izvedovati po vsem tem drugje? —• Ali najini otroci lahko vidijo in slutijo, da je Bog najin največji prijatelj, ali pa zadnji, k' je pri najini hiši postrežen? — Ali se zavedava, da so krst, spoved, obhajilo in birma otrok resna verska stvar, ki odloča 0 njihovi veri in da se bo vse življenje poznal najin odgovoren ali neodgovoren odnos do teh zakramentov? —• Ali se eden ali drugi od naju zateka k alkoholu; se zavedava, kakšno razdejanje je to za zakon in družino? Odnos do drugih — Ali se zavedava, da bova tudi aiidva kmalu dedek in babica in da si bova morda želela lepšega odnosa do najt ne starosti od svojih otrok, kot ga imava midva do sVoj ih staršev ? — Ali so nama starši dobri le takrat, kadar jih potrebujeva? —• Ali ravnava z njimi po načelu : „Kar želiš, da drugi tebi 8tore, stori ti njim, ali česar ne Seliš, da bi oni tebi storili, tudi ti njim ne stori"? —• Ali dovoljujeva, da se starci vtikajo v najin zakon in tako rušijo najino slogo? -— Znava odločno, a kljub temu sPodobno zahtevati, kar je potrebno glede tega? — Imava do obeh staršev enakovreden odnos? ■— Ali o starejših, pa tudi o drugih ljudeh govoriva — pred-vsem pred otroki — v glavnem kritično, slabo, ali pa znava biti tudi dobrohotna? —-• Ali se zapirava v svoj družinski in zakonski krog, ali ima-Va časa in srca tudi za druge 'Judi? — Kakšen je najin odnos do Samskih; kakšen do duhovnikov, 1,6 d ovni kov in redovnic? —• Sva gostoljubna? v — Ali se trudiva ljudi poslu-*«ti in se z njimi pogovarjati? — Ali vsaj slutiva, kako bi se morali verni zakonci in starši med seboj posvetovati in tudi v župnijskem življenju iskati svoje mesto in vlogo ter nalogo? — Ali dajeva redno del svojih gmotnih dohodkov in dobrin tistim, ki jih imajo manj' kot midva, in imava to kot dolžnost, ne pa kot nekakšno miloščino? — Koliko živiva za tvarne dobrine, a koliko za duševne, duhovne in verske ? —• Sva v službi odgovorna ali neodgovorna človeka? — Kakšna sva do nadrejenih: sva priliznjena ali odkrita, čeprav obzirna? — Sva do podrejenih človeka in kristjana ali laktaša in brezobzirna človeka? —• Ali vedno znova rešetava lestvico vrednot ? —• Odnos do drugače mislečih? —• Kakšen je najin odnos do spovedi, do zakramenta sprave? Ali nama vest še kaj očita? Živo krščanstvo na Japonskem Med 115 milijoni Japoncev je katoličanov le 406.000. Imajo pa 1906 duhovnikov (enega na 213 katoličanov), od tega je 859 domačinov. Redovnikov je 387, od teh 226 domačinov. Redovnic je 6700, med temi 6000 domačink. Vzdržujejo 900 učnih zavodov (od otroških vrtcev do univerze), 31 bolnišnic in 23 socialnih služb. Wilhelm Hiinermann Odlikovanje Krajevni notranji minister havajskega otdškega kraljestva in obenem predsednik zdravstvene komisije, Walle, je sedel pri pisalni mizi. S prsti ije bobnal veselo koračnico. Pred m j im je ves skromen stal prvi tajnik zdravstvene komisije. V rokah je držal zadnjo številko honolulskega protestantskega časopisa „Nuhou“. Pravkar je na glas prebral konec članka z naslovom: ,,Katoliški junak!" »...Pater Damijan je uresničil svoj sklep in ostal med gobavci brez strehe, brez najnujnejših življenjskih pogojev. Naj bo ta mož kateregakoli verskega prepričanja, priznati moramo, da je krščanski junak." »Krščanski junak! Krščanski junak!" je vzklikal minister in lovil sapo: »To je sramota! In tako piše protestantski časopis. Sramota! To je vendar neverjetna propaganda za katoliški misijon, s katerim se puritanci že več desetletij borimo. Oba predhodnika našega kralja sta katoliške misijonarje nedoumljivo odlikovala s svojo naklonjenostjo. A sedanji kralj je ves na naši strani. Človek bi upal, da bomo zdaj zadali katoliškemu misijonu odločilni udarec, pa ti ravno naš list vzbudi pri prebivalstvu simpatije za papež-nike! Honolulske gospe so baje vse navdušene nad tem.. . tem.. • patrom Damijanom." »Ne samo gospe, visokost," ga je prekinil tajnik. »Tudi možje, tako puritanci kakor katoličani." »Strašno!" je vzdihnil minister. »Tako ne more dalje...“ Menda so videli patra Damijana de Veuster danes v Honolulu-ju,“ je povedal tajnik. »Rad bi zbral svoje lovorike!“ se je posmehnil minister. »Ne samo lovorike, visokost, tudi druge stvari." »Strašno!" Minister se ni spomnil nobene druge besede, živčno je potegnil z roko prek zrcalno svetle pleše, ki je bila od zgoraj videti kakor nojevo jajce. »Kako lahko bi z Molokaja tudi sem zanesel nalezljivo kal. Take obisko mu bomo morali prepovedati. To bo ves položaj dodobra spremenilo." Minister je nenadoma živahno skočil s stola in z velikimi korak* začel hoditi gor in dol po šobit da se je moral prvi tajnik kar naprej obračati, če je hotel gledati vanj. „To bo ves položaj dodobra spremenilo," je ponovil minister. »Kako to?“ je vprašal tajnik. ,,Ali ne razumete? Če mu damo r»a izbiro, naj Molokaja nikdar več ne zapusti — ali pa — naj se več ne vrne tja, se bo, samo po sebi umevno, odločil za drugo. Ali pa morebiti mislite, da je na svetu človek, ki bi se prostovoljno dal za vedno pokopati med žive mrliče?" Minister si je zadovoljno mel roke. „Pater Damijan se torej ne bo več vrnil na Molokaj in katoliški misijon bo osramočen." „Ne bodite tako prepričani, visokost," se je vmešal tajnik. „Pri katoliških duhovnikih človek nikoli ne ve, pri čem je. Ti ljudje znajo biti preračunljivi." V tem trenutku je nekdo potrkal na vrata. Vstopil je sluga in naznanil patra Damijana. ..Izvrstno! Izvrstno!" se je hahljal minister. „Takoj boste videli, če imam prav ali ne. Gospod naj izvoli vstopiti." Minister je 'Spet sedel. Med vrati se je tedaj pojavila mogočna misijonarjeva postava. ..Prihajate z Molokaja?" je vprašal minister, nekoliko zmeden. „Da, z Molokaja," je mirno odgovoril pater. ,,Prosim pomoči za svoje gobavce, manjka jim vsega." „Hm, vprašanje! Vi oskrbujete le katoličane, ki so, kakor mi je znano, v manjšini?" »Gospod minister! Krščanska ljubezen ne pozna meja! Tam sem za vse!" »Nekaj posebnega! Nekaj prav posebnega! A preidimo k stvari. Bržkone ste na Molokaju našli vse v najlepšem redu. Mi skrbimo za otok. Upravitelj Molokaja nam pošilja najugodnejša poročila." »Guverner stanuje onkraj gora. Zelo poredko zaide v gobavsko naselje. Hrane je nekaj, a vsega drugega manjka. Niti zdravil ni pri roki." »Saj vendar veste, da ni zdravil proti gobavosti." »A dobijo se zdravila, ki lajšajo bolečine, sredstva, ki celijo gnusne rane." »Nimamo denarja za taka potratna zdravila!" ga je nemilo zavrnil predsednik zdravstvene komisije. Pater Damijan je čutil, kako kipi v njem jeza. Le s težavo se je premagal in rekel: »Potrebujem les, mizarje, zidarje, rokodelce! Gobavci stanujejo v umazanih luknjah, polnih mrčesa. Stare travnate koče je treba ipožgati in sezidati nove iz lesa in kamna. Potrebujem zdravnika in bolničarja, dobre postelje in tople odeje!" »Vse to bi daleč preseglo naš proračun!" je odgovoril minister in si ogledal skrbno urejene nohte. »Tedaj ga presezite, pri vseh zlodjih!" je zagrmel misijonar, da je minister osupel lovil sapo. A spet se je duhovnik obvladal, »Visokost, napeljite vsaj vodovod na Molokaj, to je moja zadnja prošnja." Minister se je v zadregi zasmejal: „Vodovod! Vodovod na Moloka-ju! Vodovod za divjake! Imenitno ! Gospod, vi niste resni. Kar zahtevate, je smešno!“ „Potem nimam tukaj ničesar več opraviti!“ je rekel Damijan komaj slišno in pobledel kot zid. »Trpljenje molokajskih gobavcev pride za vami, gospod minister!" Po teh besedah se je misijonar obrnil, da bi odšel. Zdaj pa je hotel minister zadati zadnji uničujoči udarec. »Preslišati hočem vaše zadnje izjave, goapod pater!" je rekel mirno. »A govoriti moram z vami še o neki drugi zadevi. Ni prav, da z Molokaja prihajate sem. Lahko bi z gobavostjo okužili še naš otok. Žal, vam ne smemo dovoliti, da bi zapuščali Molokaj. Če se kljub temu odločite, da se vrnete tja, se mora to zgoditi za vselej. Prisiljen sem vam prepovedati, da bi sploh še kdaj zapustili Molokaj !“ Nekaj časa je pater Damijan stal kakor vkopan. »Torej ne smem Molokaja nikdar več zapustiti ?“ je vprašal počasi. »In kako naj imam zvezo s svojimi predstojniki ? Gospod minister, včasih potrebujem pogovor, dober svet, spoved in pomoč. Kako naj se to zgodi, če me hočete za vedno zapreti na Molokaj ?“ »Toda, pater, saj vas nihče ne sili, da se vrnete na Molokaj. Vsi vas bomo popolnoma razumeli, če se mu odpoveste." »A tako mislite!" je zategnil Damijan. Nato pa je njegov glas narastel in postal kakor grom, ki je treščil na ministrovo glavo. »Tako je torej to?! Ovirati me hočete pri delu. Ne marate katoliškega misijonarja med gobavci ? Gospod, zmotili ste se! Menite, da se bo zaradi vaših spletk katoliški duhovnik obračal po vetru ? Zelo ste se zmotili, gospod minister!“ Po teh besedah se je Damijan de Veu-ster obrnil in s hitrimi koraki zapustil sobo. Minister je omahnil na stol in ni rekel drugega kot: »Kozarec vode, prosim!“ Z naslednjim parnikom se je Damijan de Veuster vrnil na Molokaj. A ni prišel praznih rok. Pomoč, ki mu jo je minister odrekel, je dobil drugje. Ljudje so kar tekmovali, kdo bo prinesel za gobavce več darov. Na krov Kiliaueje so mu prinašali postelje in odeje, les in orodje, živila, zdravila in drugo. Sestre iz Honoluluja, od katerih bi marsikatera rada šla z njim negovat bolnike, so priskrbele zavoje oblek in perila, polne zaboje sladkorja, čaja, prepečenca in drugih dobrot. Celo majhen zvon za cerkvico svete Filbmene je bil med darovi. Kmalu se je pričelo delo, ki naj bi popolnoma spremenilo otok. Najprej so temeljito očistili bolnišnico. Bolniki so dobili dobre postelje in tople volnene odeje. Nato je pater Damijan začel zidati. Stare travnate koče so drugo za drugo požgali in jih nadomestili z novimi, zračnimi, lesenimi hišicam. Flamec je bil arhitekt in tesar. Kot duhovnik pa je vsako jutro obiskoval bolnike, jim obvezoval rane, jih tolažil in delil zakramente. Popoldne 'je brnela žaga, bobnelo kladivo in škripal skobelj. Med grmovjem in cveticami je kmalu stalo ipolno malih hišic. V začetku je bilo okrog njega veliko gobavcev, ki so začudeno gledali njegove spretne, močne roke. Kmalu pa jim je misijonar zaklical: „Tako, zdaj ste se nazija-H! Ti in ti in ti, vi ste še močni, imate zdrave roke! Pomagali mi boste! Delo je najboljše zdravilo za postopače!" Obotavljaje so se Kanaki oprijeli dela. Marsikatero desko so v začetku zažagali, a Flamec si je potrpežljivo vzgajal pomočnike. Kmalu jih je imel toliko, da so v Naselju zrasle cele ulice lesenih hišic. Potem so delali že iz samega veselja, hudo bolni pa so se veselili novih, čistih bivališč, kamor So se mogli preseliti iz umazanih votlin. Kmalu so se na Molokaju smejali tudi ljudje, ki niso bili ne blazni ne pijani. Nazadnje je pater Damijan postavil še hišico zase. Dolga je bila Pet, široka pa tri metre; človek je z lahkoto dosegel njen strop. A Pogumni misijonar je bil vendar vesel, da je imel po dolgih tednih končno le streho nad glavo. Organiziral je zdravstveno službo. Bolniki, ki so še mogli delati, So skrbeli za vodo. V dolgih vrstah so vsako jutro hodili z velikimi vrči k studencu in vodo iprinašali v bolnišnico in v koče. Ponavadi jih je spremljal tudi duhovnik. Druge je določil za bolničarje, ki so v izmenah stregli bolnikom v bolnišnici in v kočah. Sčasoma so se vsi uklonili njegovi odločni volji, a težave je imel z bolniki v vasi blaznih. Niso hoteli opustiti žganja. V začetku so ga večkrat sprejeli s kamenjem. A Flamec se ni dal oplašiti. Ponoči je nenadoma stal ob ognju norcev, jim iztrgal iz rok posode z žganjem in pometal v plamene. Nihče si ni upal dvigniti roke proti možu s skrivnostno močjo. Damijan pa se ni zmenil za besne psovke. Končno je dal izruvati vse ki-korenine, iz katerih so divjaki delali žganje. Tako je uničil najhujši plevel, ki se je bohotil na Molokaju. Blaznežem so požgali koče in jim postavili lesene hiše, raztresene med ostale. Takrat je z Molokaja zginila vas blaznih. V de Veusterju je spet oživel kmet. S pomočjo pridnih gobavcev 'je ogradil precejšen del zemlje, iztrebil korenine, grmovje in štore ter nasadil krompir. Bilo mu je, kot da spet stoji na dobri flamski zemlji, na razorani njivi svojega očeta, kjer seje in sadi. Nekega dne, ko je delal pod žgočim tropskim soncem in mu je pot curkoma lil s čela, je zaslišal klic nekaterih otočanov: „Makua Kamijano! Makua Ka-mijano! Ladja Kileauca!" Pater je zasadil lopato v zemljo in tekel k morju. Hotel 'je prvi pozdraviti svoje nove uboge otroke in jim vliti poguma. Sidro je že rožljalo, ko je Damijan ves zasopel pritekel v pristanišče Kalaupape. V vodo so spustili čoln, natlačen z gobavci, ki so s preplašenimi očmi opazovali novo domovino. A kaj je bilo to? Damijan je na krovu zagledal črno oblečenega moža, ki mu je neprestano mahal. Moj Bog, saj to je bil vendar redovni rprovincial pater Modestus. A čemu ne pride semkaj ? Sc morda bojj gobavcev? Neumnost! „Zaka'j ne pride pater na kopno ?“ se je Damijan obrnil k mornarju, ki je s čolnom prevažal gobavce na otok. .Kapitan mu je prepovedal. Menda ima poseben odlok od vlade. Za Molokaj ni obiskov!“ je rekel mornar in pljunil v vodo. „Ne razumem te stvari!" „To je surovost!" je vzkliknil pater in ježa je pordečila obraz. „To je zlobna spletka!" Flamec je zaškripal z zobmi in stisnil pesti. Ko bi le mogel tja čez! Ob obali je zagledal dolbenico z veslom. Damijan ni razmišljal, odrinil le čoln od brega, skočil vanj in z močnimi, divjimi zamahi veslal proti Kilaueji... Že je bil ob ladji, s katere je visela vrv. Pater jo je zgrabil in začel plezati na krov. „Stoj! Ne smete na ladjo! Minister je izrecno prepovedal. Nazaj!" Obupan se je Damijan spustil v čoln. »Uklonite se temu, kar mora biti, pater Damijan!" mu je za- klical predstojnik, ki je solznih oči stal na krovu. „Naj bo!" je odgovoril Flamec. »Toda prosim, pater provincial, spovejte me! Tega minister ni prepovedal! Prosim vas!" Damijan de Veuster je ponižno pokleknil v svojem čolnu, sklenil roki, molil konfiteor in sc po latinsko izpovedal. Duhovnik, ki je stal na palubi, ga je tolažil, opominjal in mu podelil odvezo. Mornarji na krovu so si brisali oči in godrnjali nad nadležnimi mušicami. Kapitan je z velikimi koraki meril palubo, godrnjal in klel, nato pa rekel krmarju: „Naj me vrag vzame! Tako nerad še- nikoli nisem storil svoje dolžnosti!" Medtem so se vsi gobavci izkrcali, mornarji so izložili tovor, prazne čolne pa potegnili na ladjo. Veriga pri sidru je zarožljala, stroji so zabrneli. Kilaueja se je spet spustila na odprto morje. Pater Modestus je dolgo mahal Flamcu, kj je stal visoko vzravnan v zibajoči se dolbenici in gledal za ladjo, dokler se ni poslednji oblaček dima izgubil na horizontu. Nekaj časa je žalostno pobešal glavo, nato pa je spet pograbil veslo in obrnil čoln. Gobavci na obrežju so nepremično gledali belega očeta v čolnu. Tedaj je pater Damijan veselo pognal rilec dolbenice v valove, skočil na kopno in -s smejočimi očmi zaklical: »Tukaj, sem, dragi moji! Pojdimo! Svojim novim bratom in .sestram bomo pokazali njihove koče .. čas je hitro mineval. Na Molo-kaju sta želi smrt in trohnoba. Damijan je marsikomu iztesal poslednje borno bivališče — krsto. Trpljenje in žalost sta bila stalna kosta na otoku, a tudi veselje in tolažba sta bila tukaj doma. Mo-lokaj je prenehal biti pekel. Leta 0'somnajstoštiriinsedcmdese-tega je otoško kraljestvo dobilo novega kralja. Lunalilu je sledil Kalakaua I., ministra Walla, predsednika zdravstvene komisije, so odslovili, Damijan je spet smel na Celino. Doživel je še večje presenečenje. Ne kega dne je prejel veliko zapečateno pismo, v katerem ka je novi notranji minister uradno imenoval za molokajskega guvernerja. ,,Vaša naloga bo v bistvu ista, kot ste jo imeli doslej. Le da boste v prihodnje tam tudi državni Uradnik. Kot nagrado za prevzem te službe boste prejemali deset tisoč dolarjev letne plače." Ko je Damijan de Veuster to Začetek slovenskih šol V nedeljo 13. marca je bila v Slovenski hiši začetna prireditev sobotnih slovenskih ljudskih šol v Argentini. Ob 16. uri je bila v cerkvi •^arije Pomagaj začetna šolska ma- Msgr. Orehar je med mašo nagovoril šolarje ob zgledu škofov Slom 'ka in Rožmana. V dvorani je po Pozdravnih besedah šolskega referen- prebral, se je zasmejal kot še nikoli v svojem življenju. O, bilo je prelepo! »Damjan de Veuster, molokaj-ski upravitelj! Ne zveni slabo! Deset tisoč na leto tudi ni slabo! Nov veter vleče iz Honoluluja. Kljub temu se je visoki gospod spet enkrat zmotil." Med smehom je stopil v svojo leseno hišo, sedel k mizi in z velikimi, odločnimi črkami napisal odgovor: »Ponujate mi deset tisoč dolarjev za službovanje r;a Molokaju. Sporočam vam, da bi za ta denar ne ostal tukaj niti deset minut. Tu me držita samo Bog in zveličanje duš. Če bi za svoje delo sprejel le majhno odškodnino, bi me moja mati ne priznala za svojega sina." »Tako! Pika!" Gospodje v Honoluluju so zmajevali z glavami, minister pa je zamišljeno gledal predse in tiho rekel: »Rad bi poznal mater tega moža!" ta ZS Franceta Vitriha spregovorila otrokom in staršem voditeljica Slomškove šole Helena Malovrh, nato pa so nastopili s kratkimi prizori in petjem otroci različnih šol. Šolski pouk se je začel naslednjo soboto. Srednješolski tečaj je imel popravne izpite, vpisovanje in začetno mašo v soboto 19. marca, pouk pa se je začel v soboto 26. marca. med nami ujfa>gentini Stoletnica rojstva škofa Rožmana Stoletnic, rojstva škofa dr. Gregorija Rožmana smo rojaki v Velikem Buenos Airesu praznovali s slo* vesno sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj v soboto 12. marca. Msgr. Orehar je v pridigi orisal nekatere značilne poteze velikega škofa, pel pa je med mašo pevski zbor Gallus pod vodstvom dr. Julija Savellija. Dušno pastirstvo je izdalo lične podobice z Rozmanovo sliko in njegovo besedo beguncem pred odhodom v novi svet 1. 1947. Na cvetno nedeljo je bila v Zavetišču dr. Gregorija Rožmana v San Justu sv. maša za pokojnega škofa, po maši pa odkritje doprsnega kipa škofa Rožmana, delo rezbarja Jožeta Žerovnika. Slavnostni govornik je bil dr. Stanko Kociper, s petjem pa je pri odkr-itju sodeloval vokalni kvartet Markovič. Rojaki v Mendozi so počastili spomin stoletnice rojstva škofa Rožmana s sveto mašo v nedeljo 18. marca in z recitacijo nekaterih odlomkov iz najpomembnejših poslanic, ki jih je škof Rožman napisal in spregovoril od začetka revolucije v Sloveniji in kasneje v begustvu in zdomstvu. V Slomškovem domu je bila sv. maša za našega begunskega in zdomskega Mojzesa na cvetno nedeljo. Škofove stoletnice so se spomnili tudi slovenski listi s pietetnimi članki. Duhovne vaje za fante V domu duhovnih vaj Mallink-rcdt (ruta 3, km 39,5) so bile od petka 25. marca zvečer do nedelje 27. marca popoldne, duhovne vaje za fante nad 18. letom. Duhovne vaje je opravilo 41 fantov, vodil jih je p. dr. Lojze Kukoviča D J. Duhovne obnove za veliko noč Pred veliko nočjo so bile za rojake duhovne obnove po krajevnih ver' skih središčih. V Bariločah jih Je vodil dr. Alojzij Starc, v Bera za te' guiju Jože Guštin, v Carapachayu dr. Filip Žakelj in msgr. Orehar, na Pristavi Dane Vrečar, v San Justu Janez Langus, v San Martinu Jože Bokalič in msgr. Orehar, v Slomškovem domu Janez Langus in Jože Šker. bec in v Slovenski vasi msgr. Orehar. Veliki teden v cerkvi Marije Pomagaj Veliki teden je zbral pri vseh bogoslužnih opravilih veliko število rojakov v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Na cvetno nedeljo je bil blagoslov oljčnih vej in butaric, procesija in sv- maša z branjem pasijona po sv. Luku. Na veliki četrtek je bila slovesna večerna maša ob 19. uri. Po maši je bil prenos sv. Rešnjega telesa in nato češčenje: od 20. do 21. ure že* ne, od 21. do 22. ure dekleta, od 22. do 23. možje in nato do polnoči fantje. Tudi opravilo velikega petka se je začelo ob 19.: branje božje besede, Petje pasijona po Janezu, slovesne Prošnje, češčenje sv. križa in obhajilo ter križev pot. Na velikonočno soboto so čez dan dušni pastirji po okrajih blagoslavljali velikonočna jedila, ob 10 zvečer Pa je bilo opravilo velikonočne vigi-*ije: slavje luči, bogoslužje božje belile, krstno bogoslužje in vstajenj-8l(a sv. maša. Opravila je vodil msgr. Orehar ob asistenci slovenskih dušnih pastirjev, Pel pa je pri vseh opravilih Gallus Pod vodstvom dr. Julija Savellija. Dobro so bile obiskane tudi slo- venske maše na veliko nedeljo po vseh verskih središčih. Slovenska verska skupnost v Velikem Buenos Airesu je skupno začela obhajanje izrednega svetega leta odrešenja pri velikonočni vigiliji, končala pa ga bo pri velikonočni vigiliji prihodnjega leta. Tombolske prireditve Kot obliko družbene prireditve širokih razsežnosti, ki pritegne zelo veliko rojakov iz okraja in drugih pi-edelov Velikega Buenos Airesa in je poleg tega važen vir dohodkov za vzdrževanje, organizira vsak krajevni dom vsako leto tombolsko prireditev. Takšna prireditev je bila v nedeljo 6. marca na Pristavi v Caste-larju, v nedeljo 20. marca v Slomškovem domu v Ramos Mejiji in v nedeljo 17. aprila v Slovenskem domu v Carapachayu. Glavni dobitek je bil povsod barvni televizijski sprejemnik. Občni zbor SLOGE Redni letni občni zbor članov kreditne zadruge SLOGA je bil v soboto 26. marca zvečer v Slomškovem domu v Ramos Mejiji. Na dnevnem redu je bilo obravnavanje bilance ter poročila upravnega in nadzornega odbora za leto 1982 ter volitve odbornikov. V poslovni dobi 1983 vodi zadrugo naslednji odbor: predsednik dr. Anton Šimenc, podpredsednik Avgust Jeločnik, itajnik dr. Angel Kalin, namestnik blagajnika cont. Andrej Kovačič, svetovalci Anton Podržaj, Mi- lan Keršič, Rudolf Gričar, Anton Kastelic, Andrej Filipič, namestnika svetovalcev Ivan Makovec in Tomaž Maček, nadzornik Marjan Pograjc, namestnik nadzornika Franc Hrovat in poslovodja Marjan Loboda. Občni zbor Zedinjene Slovenije V nedeljo 27. marca je društvo Zedinjena Slovenija, ki je letos 25. januarja praznovalo svoj 35-letni jubilej, imelo svoj 36. redni občni zbor. Po sv. maši v cerkvi Marije Pomagaj za žive in umrle člane je predsednik ZS arh. Jure Vombergar odprl ob' čni zbor v gornji dvorani Slovenske hiše. Društvo je imelo 31. 12. 82 915 članov. Po poročilih tajnika Emila Cofa, blagajnika Janeza Čeča, prosvetnega Referenta Frida Godca, mladinskega referenta Pavla Pleska, šolskega referenta Franceta Vitriha, predsednika Vombergar ja in nadzornika Tineta Selana so bile volitve novega odbora, lci ga sestavljajo: predsednik arh. Jure Vombergar, odborniki Emil Cof, dr. Katica Cukjati, Janez čeč, Janez Dimnik, inž. Jernej Dobovšek, dr. Andrej Fink, Nace Grohar, Marjan Loboda, Jože Markež, Marjana Marn, Stanko Oberžan, Tone Oblak, msgr. Anton Orehar, Pa' vel Pleško, France Rant, Marjan Schiffrer, Miloš Stare, Franci Sušnik, Alojzij Šonc, France Vitrih, Pvof, Tine Vivod in dr. Stane žužek, namestniki Edi Škulj, Marijan šuš-K*ršič, Stanc Mehle in Andrej Go. Ijevšček, v nadzornem odboru Tine Selan, dr. Jože Dobovšek ml. in Bo- žo Stariha, v častnem razsodišču dr. Jože Dobovšek, dr. Milan Komar in dr. Anton Šimenc. Občni zbor Našega doma 26. marca je bil 26. redni občni zbor Našega doma v San Justu. Po poročilih so bile volitve novega odbora. Novi glavni odbor sestavljajo: Jože Miklič — predsednik, Franc Lipar — podpredsednik, Lovrenc To-maževič — tajnik, Jure Miklič — namestnik, Janez Kržišnik — blagajnik, J. Stante — namestnik, Tone Oblak — gospodar. V širšem odboru so ge. M. Bregar in N. Keršič, Metka Malovrh, Janez Marinčič ml. in Evgen Urbančič, v nadzornem pa Andrej Selan in Marko Malovrh. Odbora mladinskih organizacij V decembru 82 sta bila redna občna zbora Slovenske dekliške organizacije in Slovenske fantovske zveze. Novi odbor SDO sestavljajo predsednica Anči Kokalj, tajnica Magda Zupanc, blagajničarka Martina Andrejak, kulturna referentka Metka Slabe, športna referentka Marjana Malalan, gospodinja Sonja Zorko. V širšem odboru so tudi predsednice krajevnih krožkoV: Zinka Klemen (Carapachay), Cvetka Češarek (Castelar), Rezka Snoj (Ramos Mejia), Metka Malovrh (San Justo), Metka Kahne (San Martin) in Ivanka Draksler (Slovenska vas). V zveznem odboru SFZ so predsednik Henko Kunc in odborniki Tone Malovrh, Bcgdan Magister, Jože MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Kupec priteče pred kiosk in glasno zakliče: „Prcsim, dajte mi hitro škatlico vžigalic!" „Kaj pa vpijete: saj vendar nisem gluh!" odvrne prodajalec. „S filtrom ali brez?" Mehanik pride k zdravniku in zagleda v kotu okostnjak. „Hej, to so pa nadomestni deli, kaj?" razumevajoče prikima zdravniku. Rešilec pripelje v bolnišnico tri bolnike. „Po telefonu so mi rekli, da boste pripeljali enega, zdaj so pa trije. Kako to?“ sc čudi zdravnik. „Druga dva sem spotoma povozil," odvrne voznik rešilca v zadregi. Avtomehanik svoji najb djši stranki: „Prejšnji teden pa niste imeli nobenega karambola. Ste bili bolni?" Oberžan, Marko Grohar in Tone Komar. V širšem odboru so tudi predsedniki krajevnih odsekov: Pavle Sušnik (Carapachay), Marko Grohar (Pristava), Pavel Novak (Ra-mos Mejia), Janez Marinčič (San Justo), Tone Podržaj (San Martin) in Dani Sušnik (Slovenska vas). Duhovni vodja obeh mladinskih zveznih odborov je dr. Alojzij Starc. Z zveenima odboroma SDO In SFZ sta povezani tudi mladinski organizaciji v Mendozi. „Pred najino poroko si vedno govoril, kako si bogat." „Saj sem bil." Čuvaj živalskega vrta je sedel poleg mrtvega slona in jokal. Ljudje so ga hoteli potolažiti: „Ne žalostite se tako, saj je bila žival že stara/' — „Vi lahko govorite. Kdo bo pa izkopal grob — vi ali jaz?" ,,Francka, po štirih kozarcih si pa čudovito lepa." „Ampak, Janez, saj nisem nič pi' la." ,,Zato sem pa jaz!" „Kako so vam bile všeč počitnice v Miramaru?" ,,še ne vem. Filmi še niso razviti.' Profesor se vrne s trga in reče ženi: „Vse sem kupil, ne morem se pa spomniti, kje sem vse skupaj pozabil." „Zamenjal sem vam svečke, S o bile že popolnoma zanič," je pojaS' ni] mehanik voznici, ki je prišla P° avto. „Kako je to mogoče, saj sen' vozila samo podnevi?" Lojzek vpraša svojega strica-„Povej mi, kaj je to kompjuter?" „To je aparat, ki vse ve, če nahraniš s pravilnimi podatki." „Tako, torej jaz ne dobivam Pr®' vilne hrane?" KJE JE KAJ LETO 50 MAJ 1983 UVODNIK V maju bo stopila Marija v ospredje našega življenja ................................ 257 PESEM V senci tujine (Valentin Bazilij) ........... 258 ŠKOF Odmevi ..Pastirjevega glasu" (Božidar Ba- ROŽMAN juk) ....................................... 260 SVETO Janez Pavel II. o svetem letu ............... 263 LETO Pokora - sprava - mir (Vabilo slovenskih škofov k proslavi svetega leta) .......... 266 IZ KRONIKE Slovenski škofje pri papežu ................. 268 SV. OČETA Papež v Srednji Ameriki (A. S.) ............. 270 NAŠA Nekje je luč (Vinko Beličič) ................ 273 VPRAŠANJA Slovenija se ne neha na državnih mejah (nadškof Šuštar) ......................... 275 Beseda nadškofa Šuštarja rojakom v Men-dozi 28. oktobra 1982 ................... 279 SODOBNA Delo je temelj miru (Avgust Horvat) ......... 283 VPRAŠANJA Komunizem je nečloveški (Božidar Fink) .. 286 Izobrazba in vera (Vinko Brumen) ....... 288 VTISI IZ V hercegovskem Korintu (Dva dneva v Me- MEDJUGORJA djugorju), Alojz Rebula ..................... 290 ZA MLADINO Kristus - da, Cerkev - ne (Franc Sodja) . . . 308 Kaj pa vernost pri izbiri dekleta oz. fanta? (Vital Vider) ....................... 306 V DRUŽINI Zakonca se sprašujeta ....................... 307 ROMAN Oče Damijan (Wilhelm Hunermann) IZ NAŠE KRONIKE HUMOR Med nami v Argentini Malo za šalo, malo zares 816 319 UVOŽENO OD DONA Za tiste, ki žive od danes do jutri, je boljša prihodnost pojutrišnjem. Rdeča kapica... Konjiček Grbav-ček... Pepel ka... Sneguljčica in sedem škratov... cene prihodnje leto samo za 1% višje, po planu... Tovariši, povejte nam še kakšno bajko! Da premagamo oslovske sile, je potrebna konjska potrpežljivost. Dol z disciplino — zgoraj jo sovražijo! Septembra se začne sezona sestankov. Morda se temu mesecu zato pravi kimavec. Zadnjič sem ob nekem uspehu zavpil na glas: „Žebelj sem zadel na glavo!" Pa so takoj pritekli sosedje in vprašali, kje sem ga dobil. Kdo vse je odgovoren, če bo vse po sreči, tega niti. zgodovina ne bo pokazala. Klin se s klinom izbija, mi pa inflacijo z inflacijo. Dima je toliko, da sploh ne vidimo, kje gori. Ker se pri nas toliko ljudi obra-'a po vetru, nas energetska kriza ne bi smela skrbeti. je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor. Editor responsable: msgr. Antonio Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Registre de la Propiedad Intelectual No. 1.313.507. Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidoa 425, 1101 Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass A ve., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131 A Tree-vicw Dr, Toronto MRW 4C4, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina za 1. 1983: $ 1.400.000.-DENARNA NAKAZILA NA NA SLOV: Antonio Orehar, Ramon L. Falcon 4158, 1407 BuejruJs Aires Argentina. Zunanja in notranja oprema: Stan* Snoj. z« rMk M W;r>.