NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl CORIZIA ISSN 1 124 - 6596 LETO V. ŠT. 24 (218)/ TRST, GORICA ČETRTEK, 29. JUNIJA 2000 CENA 1500 LIR/0,77€ NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUAR|A 1996 ALI JE MANJŠINA GOST? ■ Pred dnevi sem slučajno poslušal debato na slovenski tržaški radijski postaji. Športni novinar iz Slovenije (tekla je namreč beseda o športnih problemih in zamejstvu) je tu v zvezi z manjšinsko stvarnostjo (ki jo verjetno zelo malo pozna) med drugim dejal, da je manjšina gost v tuji državi. Verjetno omenjeni časnikar iz Slovenije ni mislil tega dobesedno, vsekakor pa njegova izjava kaže na zelo pomanjkljivo poznavanje pravega pomena pojma manjšine, posebno še narodne. Pri tem moramo najprej odločno zavrniti podobno razlago. Manjšina ni v tem smislu noben gost, ampak je samostojna in avtohtona narodna skupnost, ki živi na svojih tleh, na svoji zemlji. Gost je slovenski rojak -izseljenec po Evropi in drugih celinah. Kako lepo se o zemlji - v narodnem smislu -izraža filozof Maritain, ko ji vdahne duhovno vsebino in pravi, da le-ta predstavlja"zibelko življenja, dela, bolečine, sanj". Vse to, kar velja tudi za našo zemljo narodne manjšine v Italiji. Ta zemlja je danes v drugi državi od matične, s tem pa se avtohtonost narodne skupnosti v ničemer ne zmanjša. Prej je bila tu dolga stoletja avstrijska oblast s habsburško dinastijo, še prej pa goriška grofija, tudi sicer pod nekako nadoblastjo svetega rimskega cesarstva (glej npr. Oton III., ki je prav na goriškem ozemlju pred tisoč leti delil oblast z oglejskim patriarhom). Kaj pa jutri? Bo to Evropa s svojo novo oblastjo, kjer bosta tudi Slovenija in Italija zrahljati današnje meje? Kako danes gledamo na manjšine? Če se nekoliko ozremo na sam položalevropskih manjšin, lahko ugotovimo, da je le-teh več vrst. Ze v Italiji sami imamo v bistvu dve vrsti manjšin. Ene so nadaljevanje matičnega naroda na ozemlju druge države, kar je recimo primer slovenske, južnotirolske ali francoske narodne skupnosti. Njih glavna značilnost je v tem, da se nahajajo ob meji (s Slovenijo, Avstrijo in Francijo). Imamo pa spet prav v Italiji manjšine, ki žive kot nekaki jezikovni otoki sredi večinskega naroda in nimajo nikake ozemeljske povezave s kakim sorodnim ali matičnim narodom. To so npr. naši sosedje Furlani, pa še Okcitanci v Piemontu, Hrvatje v Moliseju, grško ali albansko govoreči prebivalci na jugu države in Sardinci. Podobno je tudi drugod po Evropi. Večji in bolj znan primer manjšine oz. otoka brez matičnega naroda so npr. v Španiji Baski, Katalonci, v Franciji Baski, Okcitanci in Bretonci, v Veliki Britaniji pa Valižani, Skotje in Irci -da ne govorimo še o drugih evropskih državah. Danes se tako zahodna kot srednja oz. vzhodna Evropa spoprijemata z manjšinskimi problemi. Ti so marsikdaj - zlasti zadnja leta - povzročali hude in krvave dogodke na Balkanu. Republika Šlovenija je, hvala Bogu, znala zelo dobro in pozitivno urediti svoja manjšinska vprašanja znotraj države. Vse to gotovo tudi v duhu evropskega povezovanja in odprtosti. V srednji in vzhodni Evropi je tudi prišlo do zapustitve lastnega ozemlja s strani zlasti Nemcev iz Sudetov (Cehoslo-vaška) in Šlezije (Poljska). STRAN 2 ANDREJ BRATUŽ mimn! Najbrž so si vsi časi zelo podobni, če ne celo enaki. Zmeraj je med pšenico poganjala tudi Ijuljka, na njivah svetosti uspeval tudi greh. Vendar so za nas pomembni samo naši časi... Malo znani Censorinus pravi, da so vekovi sestavljeni iz preteklosti brez začetka in iz prihodnosti brez konca, vmes pa da je naše življenje kakor kratek pomišljaj... Čeprav je naše življenje le kratek pomišljaj, je pa vendarle dovolj dolg, da ga izpišemo v veselje sebi in zadovoljstvo Stvarniku... OTMAR ČRNILOGAR, 'STATI IN OBSTATI’ ZADNJI VOZLI ITALIJANSKE NOTRANJE POLITIKE CENTRALIZEM ALI AVTONOMIJA? DRAGO LEGISA V italijanskem notranjepolitičnem življenju je čedalje bolj čutiti, da se bližajo državnozborske volitve. Se vedno pa ni popolnoma gotovo, da se bo sedanja legislatura redno končala. Večina političnih strank sicer soglaša, da bi morali odobriti nov volilni zakon, češ da sedanji ne zagotavlja politične stabilnosti, saj še vedno prihaja do vladnih kriz, tako da vlade praviloma ne morejo izvesti programa, s katerim so se predstavile parlamentu in od slednjega prejele zaupnico. Na enem izmed toliko referendumov se je večina volilnih upravičencev sicer bila izrekla za večinski volilni sistem. S tem vprašanjem se je na začetku sedanje legislature bavila posebna parlamentarna komisija, ki jo je vodil Levi demokrat in kasnejši predsednik vlade DAlema, a ni mogla izoblikovati natančnega zakonskega predloga, kar pomeni, da je zadeva še vedno povsem odprta. Do rednega konca legislature pa manjka slabo leto! Za italijanske razmere vprašanje nikakor ni novo. Starejši se na primer spominjamo, kakšen vik in krik so leta 1953 zagnali komunisti, ko so De Gasperi in tedanji njegovi zavezniki predlagali, naj se tako spremeni volilni zakon, da bo stranki ali koaliciji, ki bo na volitvah prejela večino, priznana "nagrada", kar pomeni, da bi imela več izvoljenih parlamentarcev, kot bi ji pripadala po čistem pro-porčnem volilnem sistemu. Tedaj so komunisti takšen zakon prograsili za prevaro (legge truffa). Zanimivo pa je, da njihovi "dediči" zdaj sami predlagajo neko obliko “nagrade", saj pravijo, da bi se strinjali z uvedbo nemškega volilnega sistema, ki poleg petodstotnega volilnega praga predvideva tudi "nagrado" za zmagovito stranko oziroma kandidatno listo. Levi de- mokrati, ki so glavni dediči KPI, se poleg tega strinjajo, naj novi volilni zakon predvideva tako imenovano "konstruktivno nezaupnico vladi", kar pomeni, da poslanska skupina ne more zahtevati glasovanja o nezaupnici vladi, če hkrati ne predlaga nove. Takšen predpis vsebuje tudi ustava Republike Slovenije. Poznavalci italijanskih notranjepolitičnih razmer dvomijo, da obstaja v sedanjem parlamentu stvarna možnost za izglasovanje novega volilnega zakona, ker stranke in zlasti strančice pridno gojijo svoje vrtičke in ne marajo nobenih motenj v tem pogledu. Vse torej kaže, da bodo italijanski volivci na prihodnjih državnozborskih volitvah glasovali "po starem". Zadnje deželne volitve so povzročile novo vprašanje. Če seje prej v glavnem le govorilo, kako je nujno nekaj narediti v smeri decentralizacije državne oblasti in krepitve avtonomije krajevnih u- r Enotna slovenska delegacija iz zamejstva se je v petek, 23. junija, v Ljubljani sestala s predsednikom slovenske vlade dr. Andrejem Bajukom in slovenskim zunanjim ministrom Lojzetom Peterletom, (foto P. Kostrun/Bobo) prav, je izid zadnjih deželnih volitev naravnost s prstom pokazal, da ljudje vedno glasneje zahtevajo federalno ureditev države, prvi ukrep v tej smeri pa naj bi bilo priznanje širokih pravic posameznim deželam, kar v bistvu pomeni, da bi bile dežele pristojne za urejanje mnogih področij, na katerih do zdaj 'Vedri in oblači" le država. Dežele na severu države, kjer je Pol svoboščin z odločilno pomočjo Severne lige na volitvah zmagal, so že postavile zahtevo, naj se deželam prizna pravica, da s svojimi zakoni urejajo področje zdravstva, šolstva in celo javnega reda. V tem pogledu je še najbolj bojevit predsednik Lombardije Formigoni, z njim pa se baje strinjajo še nekateri drugi predsedniki na Severu, ki se po ameriškem zgledu proglašajo kar za "guvernerje". Tudi župani velikih italijanskih občin zahtevajo, naj jim država prizna odločno večje pristojnosti, kot jih imajo danes. S tem pa praviloma prihajajo v spor z že imenovanimi "guvernerji", ki, kot kaže, ne bi radi delili oblasti. Zato nekateri že svarijo pred novo centralistično nevarnostjo na deželni ravni. Breda Susič VROČA POLITIČNA KLIMA Marjan Tomšič SVETOVLJANSTVO IN PROVINCIALNOST Janez Povše POČASTITEV ŽRTEV OBEH STRANI... Peter Szabo ZAKONI Jurij Paljk / intervju SILVESTER ČUK Iva Koršič KRESNA NOČ NA JEREMITIŠČU m Ivan Žerjal KNJIGA O POKOJNEM ŠKOFU BELLOMIJU Miran Mihelič SODOBEN POUK V VIPAVSKI GIMNAZIJI m KONCERT UGLASBENIH PESMI LJUBKE ŠORLI Erika Jazbar / pogovor MILADIN ČERNE ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 V POSLANSKI ZBORNICI TOKRAT ZARES Poslanska zbornica je v torek, 27. t.m., končno nadaljevala z razpravo o zakonskem predlogu za zaščito naše slovenske manjšine. Kljub odločnemu nasprotovanju skrajne desnice, zlasti tržaških poslancev Nacionalnega zavezništva Menie in Gibanja Italija Ni-colinija, je bilo z večino glasov odobrenih prvih sedem členov zakonskega predloga. Ko je naš časnik bil v tistku, je poslanska zbornica nadaljevala s preučevanjem in glasovanjem ostalih členov zakona. Glede na potek prvega dne razprave bi poslanska zbornica lahko delo sklenila v zelo kratkem času. Po odobritvi v poslanski zbornici bo moral zakonski predlog romati še v senat. SVET OKROG NAS POVRATEK V OBDOBJE HLADNE VOJNE? AMERIKA IN FAŠISTI NA ZATOŽNI KLOPI Sredi prejšnjega tedna je vseh osem članov, ki v parlamentarni komisiji za pokole politično pripadajo Levim demokratom, torej najmočnejši stranki sedanje vladne koalicije, na posebni konferenci za časnikarje prebralo naravnost šokanten dokument. Poleg časnikarjev so 2 bili na konferenci prisotni minister za pravosodje Fassino, znana sodnika Caselli in Vi-četrtek gna, član osrednjega vodstva 29 )U2ooo * ev'h demokratov Folena in še drugi ugledni politični predstavniki. Komisija za pokole ima skupno 40 članov, od teh 20 poslancev in prav toliko senatorjev, predseduje pa ji senator Giovanni Pellegrino, ki sicer politično pripada Levim demokratom, a je 41. član komisije in torej nad strankami. Komisija je bila z zakonom ustanovljena leta 1988 in bi morala sestaviti poročilo o opravljenem delu v osemnajstih mesecih. Tega seveda ni opravila, zato je bila v 22 letih obstoja večkrat obnovljena. Na konferenci prebrani dokument je naravnost osupljiv, ker vsebuje trditve, ki gotovo sodijo v obdobje hladne vojne. Tako pravi, da je pokol v Italiji sredstvo politi- čnega boja, da je bil atentat na trgu Fontana v Milanu v decembru leta 1969 "atlantski državni pokol" in da obstajajo tesne vezi med institucijami ter prevratniško desnico. Dokument dalje pravi, da je voditelj senatorske skupine Nacionalnega zavezništva Maceratini opravljal vlogo “filtra med prevratniško desnico in desnico MSI". Dokument je dejansko hud napad na Nacionalno zavezništvo, na državne institucije, ki naj bi nudile kritje posameznikom in skupinam, katere so zašle na stranpota, u-perjen pa je zlasti proti ZDA, ki naj bi bile odgovorne za pogojevanje demokracije v Italiji, zaradi česar se govori o tako imenovani "blokirani demokraciji". Seveda ne manjka kritika na račun Vatikana, ki se mu očita, daje odgovoren, če so se zavzemala do SZ stališča, ki niso bila "ortodoksna", to je pravoverna. O-menja se tudi "Gladio", to je tajna organizacija, znana tudi z angleškim nazivom "Stay behind" (stati zadaj ali v ozadju), kateri dokument očita nezakonitost in da njena naloga ni bila toliko upiranje morebitnemu sovjetskemu vdoru, temveč predvsem boj SPOROČILO SLOVENSKE SKUPNOSTI ZA LADINCE JA, ZA NAS NIC? Deželno tajništvo Slovenske skupnosti ugotavlja, daje bila v rimskem parlamentu izgubljena še ena priložnost za sprejetje volilnega zakona, ki bi predvideval zajamčeno zastopstvo za predstavnika slovenske manjšine v deželnem svetu Furlanije-julijske krajine. Pomanjkanje politične volje za zadevni zakon izgleda toliko bolj presenetljivo in protislovno ob dejstvu, da je italijanski zakonodajni organ 21. t.m. odobril specifično določilo za zajamčeno zastopanost predstavnika ladinske manjšine v tridentinski pokrajini. Slovenska skupnost bo ob nastali situaciji posredovala rimskim oblastem protestno noto in obenem proučila zakon o zajamčenem zastopstvu za ladinsko skupnost. Ta zakon namreč dokazuje, da so bili ugovori o takoimeno-vani protiustavnosti podobnega normativa tako s pravnega kot s političnega vidika neosnovam. proti pouličnim manifestacijam in proti komunistom in levici na splošno. V tej zvezi se seveda omenja zlasti bivši predsednik republike Cossi-ga, ki je svoj čas javno priznal, daje pripadal "Gladiu" in ga tudi odločno zagovarjal. V turinskem dnevniku La Stampa smo lahko brali krajšo izjavo bivšega predsednika republike, ki pravi, da se zdaj žal pozablja, kaj je pravzaprav bil epohalni spopad med Vzhodom in Zahodom, da se prikriva, kaj je pomenila internacionalistična in hegemonistična politika SZ, ki je nasilno absorbirala v ! svoj tabor cele države, pri čemer je pobila tudi mnoge komunistične voditelje. Dokument bi rad zabrisal represijo vstaje na Madžarskem, praško pomlad, delavske boje v Vzhodni Nemčiji in na Poljskem ter berlinski zid. Zdi se skoraj, je zaključil Cossiga, kot da bi bila Severna atlantska zveza (Nato) ustanovljena za obrambo pred namišljeno nevarnostjo. Zanimivo je, da so se vidnejši predstavniki Levih demokratov, s tajnikom Veltro-nijem na čelu, takoj distancirali od tega dokumenta, minister Fassino in omenjena sodnika ter še drugi udeleženci pa so izjavili, da so bili prisotni kot povabljenci. Naj bo kakorkoli, dejstvo je, da pravo ozadje pokolov, ki so od konca leta 1969 do konca leta 1984 zahtevali nad 200 mrtvih in nad 700 ranjenih, ostaja še vedno ovito s tančico megle. Avtorji dokumenta pa vztrajajo pri svojih stališčih in odklanjajo zlasti prizadevanja senatorja Cos-sige, naj bi se priznalo enako dostojanstvo obema strane-| ma, ki sta se vojskovali v "mračni preteklosti". Dokument gotovo ne more koristiti izoblikovanju takšne koalicije, kakršna je bila "oljka", ki je I. 1996 zmagala na državnozborskih volitvah. DL NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL nov i g I as(a)tmed ia. i t 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 F A X 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN RECISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU AFRIKA / PO VOLITVAH V ZIMBABVEJU VROČA POLITIČNA KLIMA BREDA SUSIC Uganda, Sierra Leone, Etiopija, Eritreja in ne nazadnje Zimbabve. Afriški kontinent je v teh mesecih tako vroč kot še malokdaj v zadnjih letih. Volitve minulega konca tedna so kronale pol leta trajajočo napeto in nasilno obdobje volilne kampanje v bivši britanski Južni Rodeziji. Mugabe (na sliki) je na oblasti od leta '80, ko je že samostojni Zimbabve spremenil ustavo in se iz rasistične in segregacionistične države spremenil v pluralistično in multietnično. V dvajsetih letih se je Zimbabve iz potencialne afriške Švice spremenil v državo na robu sesutja. Osebni dohodki prebivalstva so se v teh letih zmanjšali za dve tretjini, zadolženost države znaša 5,6 milijard dolarjev, 50% prebivalstva je brezposelnih, inflacija presega 60%, primanjkuje S 7. STRANI ALI JE MANJŠINA... Take izselitve so bile seveda bolj ali manj prisilne, pri nas pa je najbolj znan primer množični beg istrskih Italijanov v lastno matično državo. Že večkrat pa smo na tem mestu ugotavljali zgodovinsko krivdo določenih totalitarnih režimov in njih glavnih predstavnikov za podobno stanje. Ozemlje, na katerem nismo gost, jamči sam obstoj neke narodne skupnosti, tudi Slovencev v Italiji. osnovnih dobrin... In če temu dodamo še podatek, da je 25% odraslih prebivalcev o-kuženih z virusom HIV, daje državna administracija skorumpirana, da Mugabe potrosi eno tretjino državnega proračuna za vzdrževanje enajsttisočglave vojske, ki jo je iz še nepojasnjenih strateških vzrokov poslal v Kongo (uradno zato, da bi podprl režim predsednika Kabi-le, v resnici je v zameno dobil zase in za svojo družino privilegije pri izkoriščanju bogatih rudnikov), je slika tragedije popolna. Mugabe-jev glavni cilj je bilo zagotavljanje osebne koristi. Naenkrat pa seje zbal za svoj stolček, ko je februarja propadel njegov referendum. Ta bi uvedel še dodatna pooblastila predsedniku in bi legi-timiziral vračanje zemljiških posestev Afričanom, brez odškodnine dotedanjim gospodarjem, ki so bili v veliki večini belci. Ker so se obenem bližale parlamentarne volitve (predsedniški mandat pa bo Mu-gabeju trajal še dve leti), je diktator iz predalčka zopet potegnil socialistično ideologijo in v imenu pravičnosti uvedel prisilno zemljiško reformo, to je vračanje zemlje obubožanim Afričanom. Pereče vprašanje veleposestev belske manjšine - ta je imela v rokah 70% rodovitne zemlje, ki jo je z nasiljem in zvijačo odvzela domorodcem -je ostajalo od osamosvojitve nerešeno, dan po propadu referenduma pa se je Mugabe spomnil, daje njegova naloga, da skrbi tudi za svoje ljudstvo. Veterani osvobodilne vojske so tako dobili ukaz za nasilno zavzemanje posestev. Pri tem so bili štirje beli veleposestniki umorjeni, Mu-gabejeva vojska pa je pomorila tudi vse tiste Afričane, ki so stopili na stran svojih belih gospodarjev, in tiste, ki so se iz protesta vključili v o-pozicijsko stranko Gibanje za demokratične spremembe Morgana Cvangiraja. Nazadnje je bilo žrtev trideset, ranjenih in mučenih pa toliko, da jih je bilo sploh težko prešteti. Mugabe je do zadnjega zastrahoval volivce in onemogočal nadzorovanje volitev skoraj 200 domačih in tujih opazovalcev. Ti so izjavili, da tako volilna kampanja kot volitve zaradi nasilja in zastrahovanj (vojska je še na dan volitev mučila in hudo pretepala člane in kandidate glavne opozicijske stranke) niso bile demokratično izpeljane. Mugabe pa je takoj po zaprtju volišč zatrdil, da bo, ne glede na izide volitev (na teh je vsekakor dobil večino, opozicija pa je zbrala 47% glasov, kar je soliden uspeh glede na pogoje, v katerih je morala delovati), še naprej sam odločal o prihodnosti države. POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE POČASTITEV ŽRTEV OBEH STRANI JE PRAVA POT Nedavno je predsednik nove slovenske vlade Andrej Bajuk položil venec žrtvam v Kočevskem Rogu, torej žrtvam povojnih pobojev. In nato je položil venec še k spomeniku pobitim aktivistom Osvobodilne fronte pri Turjaku. Oboje skupaj je enkratno dejanje, ki dokazuje, kako je mogoče na preteklost in prihodnost gledati drugače, kot smo gledali do zdaj. Enkratno dejanje v smeri ozaveščanja slovenskega naroda, ki ne more in ne more preseči svojih krutih notranjih delitev. Enkratno dejanje zato, ker se je zmoglo dvigniti na človeško raven, namreč da so žrtve in bolečina zaradi njih enaka na tej in na oni strani. Slovenci ne bi smeli več dopuščati, da še vedno nismo sposobni razumeti sebe in dogodkov v takšni luči, ki bi nas povezala in poglobila. Delitev med drugo svetovno vojno je naša ves čas odprta rana in treba je napraviti vse, da bi se zacelila, to pa pomeni, da ena stran zares prizna drugo in obratno ter da nehamo v nedogled pogrevati večne zamere in nalagati vso krivdo na drugega. Na tragedijo naroda - in naša zgodba med drugo svetovno vojno je prav gotovo tragedija - je nujno gledati s človeškimi očmi, s srcem in preseči trdosrčnost, ki nas drži v svojem zloveščem objemu. Bil je čas ideologij, ki so osvajale in uničevale. Od zunaj smo bili žrtev tiste, ki nas je hotela dobesedno pokončati, od znotraj smo bili žrtev druge, ki nas je vpela v podobno kolesje načrta za obvladovanje sveta. Bistveno pri vsem tem pa je, da sta nas ideologiji razcepili in ohromili in to traja še danes. Kot rečeno, odrešilno pot ponuja srce. Srce seveda ne išče krivde drugega in se nanjo ne naslanja. Srce gleda na dogodke z razumevanjem in sočutjem in točno ve, da je i-mela in ima v primerih narodove tragedije vsaka stran svoj prav in da je večina na eni kot na drugi strani v svoj izbrani prav sveto verjela. Verjele so množice, ki so šle v partizanski boj, verjele so množice, ki so videle v pratizanskem boju nesrečo za slovenski narod. Odločujoče je, da so naši ljudje verjeli v eno in drugo odločitev, da so dali za to vero svoja življenja, šli v izgnanstvo in v vsakršno trpljenje. Zato so žrtve na obeh straneh naše skupne žrtve. Zaman je bila njihova smrt, v kolikor ne bomo njihove enakovrednosti vsi prepoznali. Tako govori srce, ki edino lahko ukine medsebojno nerazumevanje in nestrpnost. In zato je res lepo in obetavno dejanje, da je predsednik nove slovenske vlade šel hkrati v Kočevski Rog in na Turjak. To je pot, ki vsem Slovencem ponuja lepšo prihodnost in za katero je čas, da bi se nanjo vsi skupaj čimprej odpravili. AKTUALNO INTERVJU / SILVESTER ČUK LJUBEZEN, NAJBOLJ BOŽJA OD VSEH KREPOSTI JURIJ PALJK Na začetku pogovora se navadno predstavimo, zato bi vas prosil, da najprej poveste kaj o svoji življenjski poti: o družini, iz katere ste izšli, o šolanju, o odločitvi za duhovništvo. Moja doslej prehojena življenjska pot je dolga šestdeset "kilometrov". Rodil sem se namreč pred šestdesetimi leti, 1. januarja 1940, kot dvanajsti od štirinajstih otrok materialno revne, duhovno pa bogate druži ne. Seveda je bi lo življenje težko, včasih zelo trdo, toda po Božji milosti se vse to pozabi, ostanejo pa spomini na vse lepo, zlasti na ljubezen, ki se na zunaj sicer ni razkazovala, a nas je med seboj trdno povezovala. To so bili časi, ko so bile želje majhne, njihova izpolnitev pa je prinašala veliko sreče v srca ljudi. Danes je prav obrnjeno: velike žejje - malo sreče in zadovoljstva. Živih nas je še osem otrok: pet bratov in tri sestre. Najstarejši dve sestri sta s še enim dekletom iz moje rojstne vasi Lome v župniji Crni Vrh nad Idrijo umrli kot mu-čenki v začetku leta 1944. Tri kamne z njihovega groba v gozdu, kjer so bile pokopane do avgusta 1990, ko smo njihove kosti prenesli v družinski grob na pokopališču v Črnem Vrhu, je p. Marko Rupnik vzidal v mozaik papeževe kapele Odrešeni-kova Mati v Vatikanu. Sestra, ki je po rojstvu tik pred mano, je redovnica pri Marijinih sestrah. Prepričan sem, daje najin duhovni poklic v veliki meri "sad daritve sestric dveh", kot je zapisal sestavljalec deklamacije ob moji novi maši leta 1964. Kako ste prišli do duhovništva? Kdaj ste začutili v sebi ta Božji klic? Sam ne bi vedel povedati, kdaj natanko je v mojem srcu vzklila misel, da bi postal duhovnik. Rekel bi, da je bilo to vedno v meni. V moji rojstni župniji Črni Vrh nad Idrijo je od leta 1935 deloval odličen župnik Ivan Kobal, kasnejši škofijski kancler v Kopru. Službo župnika je nastopil, ko mu je bilo komaj triindvajset let, vendar je s svojo zgledno duhovniško osebnostjo privabil kar nekaj fantov, da so šli v semenišče. Prvi, ki bi moral imeti novo mašo (1945), je bil Rudi Trček, ki pa je bil kot bogoslovec ubit ob partizanskem napadu na Črni Vrh 1. septembra 1944. V porušeni in za silo obnovljeni župnijski cerkvi sv. Jošta je bila prva nova maša 1.1948 - imel jo je sedanji kobariški župnik Franc Rupnik. Leta 1954 pa je pel novo mašo Gašper Rudolf, moj sosed, zdaj župnik v Novi Gorici. Tisto leto sem končaval nižjo gimnazijo (višje razrede sedanje osemletke) v Črnem Vrhu. Nova maša je bila 9. maja, še pred koncem šolskega leta. Takrat sem že bil odločen, da grem naprej v gimnazijo, nisem pa še vedel, kakšen poklic bom izbral. Neke nedelje popoldne, ko smo se otroci zunaj igrali, me oče pokliče v hišo in mi pravi, da ga je župnik po dopoldanski masi povabil v župnišče in se pozani-mal, kaj se mu zdi, če bi bil jaz za semenišče. 'Vprašal ga bom," je odgovoril oče. Ko mi je to povedal, sem brez pomišljanja odgovoril, da bi šel v semenišče. Ravno tedaj pa Slovenski mladinski verski mesečnik Ognjišče, ki ima v Sloveniji največjo naklado med mesečniki in je po uradnih raziskavah tudi najbolj bran, je sredi aprila slavil 35. obletnico "življenja". Ob Veliki noči leta 1965 je namreč začel izhajati listič Farno ognjišče, glasilo župnij Koper in Postojna. Za njegova "očeta" veljata Franc Bole, tedaj župnijski upravitelj v Postojni, in Bojan Ravbar, ki je bil takrat kaplan v Kopru. Od vsega začetka sodeluje pri Ognjišču tudi Silvester Čuk, ki je bil ob njegovem rojstvu nedeljski kaplan v Postojni. Poznamo ga tudi kot našega zvestega sodelavca. Na nedavnem koncertu v dobrodelne namene za dograditev dijaškega doma za Škofijsko gimnazijo v Vipavi smo se z njim dogovorili za pogovor, na katerega je rade volje pristal. je bilo malo semenišče v Vipavi zaprto, ker ga je zaradi znane tržaške krize zasedlo vojaštvo, zato mi je župnik priskrbel stanovanje pri neki verni družini v Šturjah, potem ko sem uspešno opravil sprejemni izpit za višjo gimnazijo v Ajdovščini. Naslednjo jesen so semenišče odprli in tri leta smo se semeniščniki iz Vipave vsako jutro z avtobusom vozili v Ajdovščino, kjer smo hodili na državno gimnazijo. S sošolkami in sošolci smo se prav lepo razumeli in še sedaj se radi sestajamo za razne obletnice mature. Maturiral sem junija 1958. Poleti sem se udeležil kar treh novih maš na Primorskem in ta doživetja so še bolj utrdila mojo odločitev za duhovništvo. Jeseni sem šel v ljubljansko bogoslovje in na tamkajšnji teološki fakulteti redno študiral. Po tretjem semestru je prišlo vmes poldrugo leto vojaščine v daljni Srbiji, kar je bila nova utrditev poklica. Tam so me - kot večino semeniščnikov in bogoslovcev - zaman prepričevali, da "me je škoda za tak poklic, ki je popolnoma nekoristen". Tako sem srečen in vesel prišel do mašniške-ga posvečenja na Sveti gori in nove maše v Črnem Vrhu leta 1964. Kako pa ste začeli sodelovati pri Ognjišču? Takrat smo bili bogoslovci posvečeni ob koncu petega letnika teološkega študija, po novi maši smo kot semeniški duhovniki opravili še šesti letnik. Za konec tedna smo odhajali "na prakso" v župnije, kamor nas je poslal škof. Svojo prvo službo nedeljskega kaplana, kakor smo pravili (duhoviti ravnatelj ljubljanskega bogoslovja dr. Janez Oražem nas je imenoval "kaplani priskako-valci"), sem opravljal v Šempetru pri Gorici kot učenec župnika Alberta Metlikovca od začetka avgusta 1964 do konca januarja 1965. Ko seje ponesrečil župnik v Hrenovi-cah, je koprski škof dušnopastirsko oskrbo te župnije naložil na ramena duhovnikoma v Postojni, ki sta imela obilico dela že tam. Tako sem konec januarja 1965 dobil od škofa dekret za nedeljskega kaplana v Postojni. Župnijskega upravitelja Franca Boleta sem že prej dobro poznal, zato sem prišel 'med svoje". On se je takrat v veliko "grozo" oblastnikov precej posvečal mladim. V Kopru je bil na tem področju tisti čas pravi "pojem" mladinskega duhovnika "oče Bojan" Ravbar. Bole je pogosto zahajal k njemu v Koper. Ko sta se pogovarjala, kaj bi se dalo narediti za mladino, seje utrnila misel, da bi začeli izdajati glasilo za obe župniji. Večina besedila bi bila skupna, nekaj strani na koncu pa bi imelo značaj oznanil, ki so za vsako župnijo drugačna. Izbrala sta tu- di ime: Farno ognjišče; farno je pač župnijsko, ognjišče pa je simbol topline in domačnosti; kar so nekoč bila ognjišča po naših domovih, to naj bi bilo Ognjišče v župniji. S to zamislijo je nekoč "prižarel" iz Kopra domov v Postojno Bole in plamenček seje prijel tudi na Postojnskem. Očitno ste se ogreli za zamisel tudi vi. In kakšni so bili začetki dela pri Ognjišču? Farno ognjišče smo si zamislili kot zvezek s pisano vsebino, ki bi na sodoben način podajala vedno veljavne resnice in načela evangelija. Nekaj prvotnih vsebinskih zamisli (molitev, pismo meseca, pisma, pričevanja, križanke, povest) se je ohranilo vse do danes. Želeli smo listič tiskati, pa ga nobena tiskarna (po ukazu od zgoraj) ni "hotela" sprejeti. Zato smo se odločili za ci-klostilno razmnoževanje. Gradivo smo napisali in nato pretipkali (besedilo smo opremili tudi s preprostimi risbami, kolikor je ta tehnika dopuščala) na posebne matrice, ki smo jih napeli na boben razmnoževalnega stroja in precej dolgotrajno delo je steklo. Moja naloga je bila, da sem nekatere stvari napisal, sestavke tudi drugih pretipkal in "slikovno opremil", matrice pa so tipkali v Kopru, kjer je bila tudi "partizanska tiskarna". Prva številka bi morala iziti na cvetno nedeljo 1965, pa je "zaradi tehničnih težav", kot se reče, zagledala beli dan šele na velikonočno jutro, 18. aprila 1965. Od vsega začetka velja, da je Ognjišče "mladinski verski list", čeprav vemo, da ga berejo ljudje vseb starosti. Zakaj taka odločitev? Ko sta "očeta" Ognjišča list snovala, sta imela pred očmi predvsem potrebe mladih. Zgledovala sta se po podobnih listih pri drugih krščanskih narodih, zlasti pri sosedih Italijanih. Ko smo začeli z delom, tujih vzorov nismo slepo posnemali, temveč smo jih prilagajali za naše potrebe in razmere. Sicer pa mislim, da tudi za pisano besedo bolj ali manj velja isto kot za govorjeno: če znaš poslušalce (bralce) nagovoriti prepričljivo, s srcem, bodo z zanimanjem prisluhnili (brali) vsi. Upoštevati moramo, da se je Ognjišče porajalo v času koncila in pokoncilske pomladi. Pri nas je bilo čutiti veliko lakoto po duhovni hrani, zato so po Farnem ognjišču radi segli vsi od kraja, mladi in starejši. List je bil tudi na razpolago v cerkvi v Kopru in Postojni in vzel gaje marsikateri obiskovalec teh dveh mest, ki sta turistični. Tako je že ciklostil-no Farno ognjišče "prestopilo meje", ki so mu bile ob nastanku zarisane. Ko slavimo 35-letnico izhajanja, se oglasi kakšen bralec iz drugega kon- ca Slovenije: "Vaš list spremljam že od tedaj, ko je bil še Farno ognjišče, in imam spravljene vse številke!" Kako se je potem plamen Ognjišča širil in višal? V ciklostilni tehniki je izšlo šest številk prvega letnika (1965). Povpraševanje po lističu je bilo vedno večje in treba je bilo misliti na višjo naklado v tiskani obliki. Delo je sprejela tiskarna Primorski tisk v Kopru in natisnila že prvo številko drugega letnika, ki je bila pripravljena še za ciklostilno razmnoževanje, kot se vidi po risbah. Prva številka je izšla v nakladi 5.000 izvodov; izginile so strani, namenjene oznanilom župnij Koper in Postojna, list se je preimenoval v Ognjišče ter je bil tudi "uradno" namenjen slovenski mladini. Med letom je naklada nenehno rasla in je ob koncu leta dosegla 18.000 izvodov. Prve številke tretjega letnika (1967) smo natisnili 35.000, kar pa je bilo še premalo, kajti oglašali so se vedno novi naročniki. Med uredniki sem bil tudi jaz, čeprav bi po škofovih načrtih moral že jeseni leta 1965 iti nadaljevat bogoslovne študije v Rim, toda ker je bila zaradi umora mojih dveh sester naša družina pri oblastnikih "zaznamovana", "iz razlogov javne varnosti" nisem dobil potnega lista. Tako sta moj Rim postali župniji Slivje in Brezovica v Brkinih, kamor me je škof poslal "začasno". Upravljal sem ju s pomočjo najbolj zdravega prometnega sredstva - kolesa. Sredi maja 1966 sem imel zelo hudo prometno nesrečo, da so čez mene že skoraj "naredili križ". Polnih deset mesecev sem ležal v izolski bolnišnici. Ko se mi je stanje nekoliko izboljšalo, sem spet postal sodelavec Ognjišča. Očitno je Bog imel z mano drugačne načrte kot škof, ki je končno uvidel, da bo najbolje, če mi to nalogo uradno poveri. Tako sem avgusta 1968 prišel v Koper, kjer sem sprva še nekaj let pomagal v župniji kot katehet in spovednik, moje glavno delo pa je bilo pisati za Ognjišče in skrbeti za izdajo primernih knjig. Kmalu smo namreč osnovali dve knjižni zbirki: Žepna in Mala knjižnica Ognjišča, ki še vedno živita, čeprav se sedanje naklade še zdaleč ne morejo primerjati s tistimi, ki so jih knjige in knjižice teh zbirk imele pred kakšnimi tridesetimi leti! Bralnost danes upada povsod, ne samo na Slovenskem, med mladimi, ki se ogrevajo za govorico slike, najbrž še bolj kot med starejšimi. Kako se to pozna pri Ognjišču? Kako je s knjigami, sem že omenil. "Žrtev" tega pojava je tudi revija Ognjišče. Ko smo leta 1968 prišli do naklade 40.000 izvodov, je to postalo prevelik zalogaj za majhno koprsko tiskarno in preselili smo se na Delo v Ljubljano. Leta 1970 smo prišli na "nezaslišanih" 80.000 izvodov. Čez nekaj let je začela naklada znova rasti in leta 1984 je presegla magično mejo 100.000 izvodov. Bilo bi prelepo, če bi ostalo tako! Po tistem je število naročnikov začelo polagoma upadati; zadnje čase pa se dosti vztrajno drži na višini okoli 80.000 izvodov. Pri vsakodnevnem delu kot časnikar ste seveda še vedno najprej duhovnik. Kako združujete oba poklica? To sploh ni težko, saj se oboje med seboj dopolnjuje. Svoje časnikarsko delovanje jemljem kot oznanjevanje, ki je ena od temeljnih nalog duhovnika. Oznanjevanje s pisano besedo v takem listu, kot je naš, je morda nekoliko manj "pobožno", skuša pa biti čim bolj življenjsko, saj se božje kraljestvo gradi na najrazličnejših gradbiščih. Mislim, da bi mi nekaj bistvenega manjka- lo, če ne bi vsaj ob nedeljah redno hodil na župnijo. Že skoraj trideset let vsako nedeljo v Izoli mašujem, spovedujem, se pogovarjam z ljudmi in se čutim član tega lepega župnijskega občestva. Duhovnik je vendar "vzet izmed ljudi in postavljen za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga", kot beremo v Pismu Hebrejcem. To prijateljsko druženje z ljudmi je zame “oddih od papirjev" in hkrati spodbuda za delo, kajti tak živ stik ti pomaga, da ostajaš človeški, neposreden, odprt. Ogromno let, dejansko od vsega začetka, vodite v Ognjišču rubriko Priporočamo, berite; v kateri predstavljate novosti na slovenskem knjižnem trgu. Čutiti je, da imate veliko veselje do branja. Po kakšnih merilih izbirate knjige za to rubriko? Že naslov rubrike, v kateri vsak mesec predstavim po tri knjige, pove, da te predstavitve niso nikakršne strokovne knjižne ocene ali kritike, temveč le poljudna, prijazna povabila k branju. Knjige za to rubriko izbiram deloma po avtorjih, katerih dela sem že bral, ali zanje vem, da s svojim pisanjem nekaj povedo tudi preprostemu bralcu, posredujejo kakšno plemenito življenjsko sporočilo. Novejša dela pa najprej prelistam, da vidim, če so taka, da bi jih lahko priporočil našim bralcem. Veliko je med njimi takih, ki na priporočilo v Ognjišču sežejo po tistih knjigah, nekateri jih celo kupujejo. Veselje do branja sem podedoval po svoji mami, ki se je komaj spominjam, kajti umrla je, ko sem bil star pet let. Oče, ki je tudi bil prijatelj knjige, je pravil, da je vedno zelo rada brala; ko je ob rojstvu enega svojih številnih otrok skoraj popolnoma oglušela, pa se je s knjigami še toliko raje "pogovarjala". Živeli smo zelo revno, vendar je vedno našla denar za knjige. Ko sem pri enajstih letih brskal po skrinjah, sem v njih našel mamin zaklad, ki je postal tudi moj zaklad - knjige. Prva knjiga, ki me je vsega očarala, je bil Finžgarjev roman Pocf svobodnim soncem. ——— STRAN 16 ČETRTEK 29. JUNl|A 2000 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA ITURGICNEM LETU B ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, '! NEDELJO ZA NEDELJO viuemzerjal | 13 |sjAVADA NEDELJA "Bog je ustvaril človeka za neminljivost in ga naredil kot podobo lastnega lika." (Mdr 1,23) "Gospod, slavil te bom, ker si me rešil." (Ps 30,2) "Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog." (2 Kor 8,9) "Hči, tvoja vera te je rešila... Ne boj se, samo veruj!... je velel, naj ji dajo jesti." (Mr 5,36.43) Mesec junij je bil kar natrpan s prazniki. Četudi niso vsi "zapovedani", so vendar za vernega človeka spodbuda, da se veselimo prihajajočega odrešenja. V obhajilnem obredu, takoj po očenašu, molimo: "Ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa." V litanijah vseh svetnikov pa: "Poživi v naših srcih hrepenenje po nebesih." Letos pa se veselimo tudi svetoletnega mednarodnega evharističnega kongresa v Rimu od 18. do 25. junija. V duhu poromamo v Lateran in od tam do Marije Snežne. A ne samo ob kongresih. V duhu strmimo v čudež v Orvietu, kjer hranijo in slovesno nosijo v procesiji telesnik z vidnimi madeži krvi, ki je pricurljala iz hostije med mašo moravskega duhovnika ob dvigu-povzdigovanju Jezusove ljubezni do nas v podobi kruha in vina. V juniju je praznovanje asketskega Janeza Krstnika, ki še danes ponavlja: "Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta" (Jn 1,29). Velikana vere in služabnika Cerkve Peter in Pavel pričujeta s križem oz. z golim mečem o ljubezni Boga do človeka. Vojakova sulica je za vedno odprla Jezusovo desno stran in njegovo srce (Jn 19,34). Pri tem občudujemo stvarjenje nove Eve, Cerkve, nas vseh, iz novega Adama, ki je "zaspal" na lesu križa, da mu je Bog lahko vzel iz strani, iz srca, iz ljubezni, novega človeka, novo nevesto. Saj je prva nova stvaritev njegova Mati, ki s svojim brezmadežnim srcem celo sodeluje z Bogom pri stvarjenju novega neba in nove zemlje. Saj si jo je Bog od vekomaj zamislil kot tako. In še: Svetogorska Mati Božja zaključuje vsa ta praznovanja, ki so kot uvertura v Božjo besedo, ki nam je podarjena za 13. navadno nedeljo. Ta nas poleg vsega združuje z našimi izseljenci po svetu, da se čutimo eno z njimi. Trinajsta navadna nedelja nam opisuje Jezusovo ljubezen do življenja. Jezus se namreč dotakne konkretnega človeka oziroma pusti, da se ga dotaknemo. Ženo, ki trpi zaradi dolge bolezni, ozdravi sam dotik Jezusove obleke. Jezus sam se dotakne mrtvega telesca dekletca; prežene strah in obup njenih staršev. Pričara nam Boga, ki vrača zdravje in celo mrtve oživlja. Razblini v nič razburjenje in teatralnost vzhodnega žalovanja. Pripravlja nas na večnost, nato, "česar oko ni videlo in uho ni slišalo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo" (1 Kor 2,9). A človek ne zna sprejeti čudeža življenja kot čist Božji dar. "In posmehovali so se mu", pravi evangelist Marko (Mr 5,40) o množici, ki je prišla past radovednost in pristavit izrabljeno geslo: "Kako 'lep' mrlič je mrtva deklica." Jezus pa govori o konkretni ljubezni do človeka, ki se ga smrt ne dotakne, če vanj veruje. Saj kristjan, ki ga ljubi, ne umrje, četudi zaspi temu varljivemu svetu. Dne 25. junija leta 1950 je papež Pij XII. povzdignil na čast oltarja malo mučenko čistosti ljubezni Marijo Goretti. Njena mama je z družino spremljala obred s slovesno sv. mašo s strehe vatikanske palače, ki gleda na Trg in baziliko sv. Petra. Njen brat, ki je prišel za to slovesnost iz Argentine, kamor je emigriral, je nosil zastavo s podobo blažene sestre, ki je bila kako uro pozneje razglašena pred vsem svetom za svetnico. Ogromna množica, zlasti veliko je bilo fantov in mož, je ganjeno spremljala celotno bogoslužje, ki je potekalo na prostem. Kardinal diakon Bruno je sicer "obupno" razglašeno pel "konfiteor" - papež ni pri tem niti trenil z očesom. Opraviti imamo z našim človeškim elementom, ki seje še huje izkazal prav tisti dan: Na Koreji je namreč izbruhnila vojna. Njene strahotne posledice se, tako se zdi, usmerjajo k spravi šele danes, po 50 letih sovraštva, revščine in razdejanja v dušah in telesih ter v vsem gospodarstvu ipd. Toda še imamo ljudi, ki junaško ljubijo življenje. Apostol Jakob nas bodri k dejavnemu življenju ljubezni (Jak 2,15-17). V taborišču pri Bajkalskem jezeru so zločinci kar mimogrede zaklali novega prišleka zaradi boljše obutve. Poleg tega so ga še zaradi divje lakote počasi in naskrivaj - bilo je v petdesetih letih - skuhali (pljuča, srce, obisti) in pojedli. Satan zna igrati s takimi ljudmi: "Kožo za kožo! Za svoje življenje da človek vse, kar ima" (Job 2, 4), čeprav bi Job še danes o njih trdil: "Katerih očetov nisem imel za vredne, da bi jih pridružil psom svoje črede" (Job 30,1). Vera v Boga, ki se mu toži po delu svojih rok (Job 14,15), pa nas sili, naj posnemamo Boga v ljubezni do življenja. OBJAVLJENA TRETJA FATIMSKA SKRIVNOST JE SKRIVNOST RAZOČARALA? Veliko pričakovanje svetovne javnosti in škandalov ter nemogočih novic željnih medijev je bilo potešeno v ponedeljek, 26. t.m., ko je sedel za mizo v Vatikanu kard. Joseph Ratzinger (na sliki), da bi na tiskovni konferenci spregovoril o t.i. "tretji fatimski skrivnosti". Sv. oče Janez Pavel II. je namreč sklenil, naj se obelodani zlasti zato, da ne bi bi- lo več ugibanj o tem, kaj je Mati Božja povedala v Fatimi pastirčkom in še posebej Luciji, ko se jim je prikazala. Dne 23. junija 1917 je bila tudi mala Lucija zraven, ko je slišala tretjo skrivnost, v kateri je Mati Božja napovedala, da bodo streljali na "škofa, oblečenega v bela oblačila", kar so nekateri mediji razumeli kot napoved atentata na svetega očeta, ki seje zgodil zares pred devetnajstimi leti na Trgu sv. Petra, ko je na papeža streljal turški terorist Ali Agca. Kard. Ratzinger je v Vatikanu pred očmi svetovne javnosti, saj so tiskovno konferenco neposredno prenašale domala vse televizijske hiše, ki danes v svetu kaj veljajo, dejal, da Cerkev noče z objavo besedila, ki gaje napisala vidkinja in pastirica Lucija v Fatimi, nikogar prepričevati, da je napoved streljanja na škofa v belem zares napoved atentata na Janeza Pavla II. Priznal pa je tudi, da se sveti oče in večina dostojanstvenikov v Cerkvi in tudi sam strinja s to razlago. "Nobena uradna opredelitev Cerkve do fa-timske skrivnosti ne obstaja," je dejal kard. Ratzinger in nadaljeval: "V bistvu je čas pokazal, da je skrivnost iz Fatime sinteza zgodovine pol minulega stoletja. Tako lahko ' : ■ danes po poznavanju zgodo-1 vine razumemo, kaj nam je Marija hotela povedati, a zdi se mi, da vidi papež v tej napovedi svoje trpljenje in jaz se z njim strinjam." Msgr. Tar-cisio Bertone, tajnik Kongregacije za vero, ki je tudi bil na tiskovni konferenci, pa je dodal: "Že iz samega izvirnega zapisa se vidi, da so trije pastirčki takoj razumeli, da gre za papeža, a seveda niso vedeli, za katerega. To se je lahko razumelo šele po atentatu in zdi se mi, daje to bilo potrebno tudi povedati." Msgr. Bertone je tudi povedal, da se je 27. aprila letos pogovarjal s s. Lucijo, vidkinjo iz Fatime. Pogovarjala sta se tudi o vatikanskih interpretacijah "fa-timskih skrivnosti" in sestra Lucija se je v celoti stri njala s stališči Cerkve, obenem pa je tudi zaprosila, da bi knjigo, ki je spisala, pregledali pred ob-: javo v Vatikanu. Kard. Ratzinger je na tiskovni konferenci povedal, da "so zavajajoče fatalistične razlage fatimskih skrivnosti, ki, recimo, govorijo o tem, da naj bi bil atentator na svetega o-četa 13. maja 1981 v bistvu orodje Božjega načrta in naj bi ga vodila sama Božja Previdnost in bi po tej razlagi ne mogel sam svobodno nič narediti. Sorodnih razlag je ve-i liko: videnje govori predvsem o nevarnostih in poteh, po katerih se lahko pred njimi obvarujemo." Ratzinger seje na glas vprašal, ali ni razumljivo, da se je v zapisu "tretje fatim-ske skrivnosti" papež prepoznal, ko si je takoj po atentatu dal prinesti tekst, ki gaje zapisala o videnjih v Fatimi sestra Lucija? “Sam je bil zelo blizu meje smrti in sam je tudi razložil svojo rešitev kot poseg roke Matere Božje," je dejal kardinal in nadaljeval: "Da je materinska roka preusmerila kroglo, je samo še dokaz več, da ne obstaja nespremenljiva usoda in da sta vera in molitev taki sili, ki lahko u-činkujeta na zgodovino; obenem dokazuje tudi to, da je končno molitev močnejša od krogel!... Prihodnost ni določena na nespremenljiv način in v besedah Matere Božje v Fatimi ni razodeta nobena velika skrivnost; zastor, ki zastira prihodnost, ni razparan... Kdor je čakal vznemirjajoče apokaliptične napovedi o koncu sveta ali o prihodnosti naše zgodovine, bo ostal gotovo razočaran." 'Videnje," je še povedal kardinal Ratzinger, "kaže na moč, ki se postavlja proti uničevalni moči in na ta način se še podčrta važnost človekove svobode; prihodnost ni nespremenljivo določena in podoba, ki sojo videli otroci, ni na noben način anticipiran film o prihodnosti sveta, v katerem nobena stvar ne bi mogla biti več spremenjena. Vse to videnje je le zato, da bi se priklicala svoboda in da bi se svoboda usmerila v pozitivno smer: namen videnja torej ni v tem, da se prikaže film o prihodnosti, ki je nepoprav-: Ijivo dokončno določen, namen videnja je pravzaprav nasproten, v tem namreč, da bi se vse sile združile in spremenile svet na bolje." Po Raztingerjevem mnenju torej "tudi fatimske skrivnosti ne skrivajo apokaliptičnih napovedi, kot tudi samo krščanstvo noče biti in ni pašnik za naše radovednosti." JUP KONEC 47. EVHARISTIČNEGA KONGRESA IZJAVA ZA SLOVENSKO JAVNOST ZA MEDVERSKI DIALOG V BRAN ŽIVLJENJU "Cerkev ne zaničuje drugih veroizpovedi, ampak vzpodbuja medverski pogovor, a mora hkrati tudi oznanjati, daje Kristus edini odrešenik," je med drugim povedal sveti oče Janez Pavel II. med nagovorom po angelskem češče-nju v nedeljo, 25. t.m., ko je izpostavil glavne točke Mednarodnega evharističnega ju- bilejnega kongresa. V nedeljo . zvečer je udeležence osebno počastil s svojo prisotnostjo na zaključni slovesnosti. In prav v luči evharistije je med nagovorom nakazal nekaj bistvenih točk vere. "Prav v luči resnice evharistije Cerkev ne zaničuje vse-ga tistega, kar človek v drugih veroizpovedih stori, da bi se približal Bogu in bi se pri j Njem očistil; nasprotno: Cerkev spodbuja in je naklonjena plodnemu medverskemu pogovoru. Hkrati pa ne more mimo tega, da jasno pove, da je Kristus edini odrešenik, Bo-: žji sin, ki se je za nas učlovečil, je umrl in vstal," je dejal papež, ko je z okna svojega studia pozdravljal tisoče zbranih vernikov na Trgu sv. Petra; ta je bil ob tej priložnosti ‘ še posebno okrašen s cvetjem in posut po stari krščanski navadi s cvetnimi listi. | Cvetje so darovali za to prilo-: žnost cvetličarji iz Lacija, ka-, terim seje papež Janez Pavel II. osebno in javno zahvalil. Objavljamo izjavo, ki so nam jo iz tiskovnega urada Slovenske škofovske konference poslali Svet za družino SŠK, Slovensko katoliško zdravniško združenje in Društvo Gibanje za življenje. "Državni zbor je letos v začetku junija razpravljal o predlogu zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ga je marca vložila skupina poslancev, in ga skupaj z nekaterimi amandmaji v drugi obravnavi sprejel. Vsi se strinjamo, daje ne-lodnim parom, ki žele otro-:a, treba pomagati, kolikor je le mogoče, ne da bi pri tem odprli vrat mnogim zlorabam, na katere strokovnjaki resno opozarjajo. Tega omenjeni predlog ni dovolj upošteval in je zato nesprejemljiv tako s stališča spoštovanja osnovnih etičnih načel kottu-di temeljnih človekovih pravic. Prav tako je v nasprotju z naukom katoliške Cerkve. (...) Javnost je bila sploh bolj malo obveščena o tem, kaj se £ pripravlja. Posebej so sporne heterologne oploditve (s spolnimi celicami, ki ne izvirajo od para, vsaj z ene strani ne), določanje spola, poskusi na zarodkih, predvsem pa, da se nekateri zarodki po določenem času "puste umreti". Vsako človeško bitje ima namreč pravico do’ življenja, spoštovanja lastne integritete in dostojanstva, do nediskriminacije glede spola, pravico, da pozna starše in da oni skrbijo zanj (prim. Splošno deklaracijo o človekovih pra-i vicah, čl. 1,2,3,16.3; Konvencijo o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino, čl. 1; Konvencijo o otrokovih pra-| vicah, čl. 6-7). Razne evropske države si s svojimi etičnimi komiteji re-: sno prizadevajo za vsestransko sprejemljive rešitve, da se v prihodnje preprečijo najbolj mračna dogajanja. Zato predlagamo poslancem državnega zbora, da v tretji obravna-, vi glasujejo proti zakonu in da pripravijo ustreznejšega." MARIBOR / DR. ANTON STRES POSVEČEN V ŠKOFA "VSE DELAM ZARADI EVANGELIJA!" Božja beseda iz prvega Pisma Korinčanom je škofovsko geslo novega pomožnega mariborskega škofa in naslovnega škofa Ptuja dr. Antona Stresa, ki so ga posvetili v mariborski stolnici minulo soboto, 24. t.m., ob 16. uri. V nabito polni mariborski stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika je med posvečenjem imel uvodni nagovor ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, ki je dejal, daje izjemno pomembno predvsem to, da prav na god sv. Janeza Krstnika v Mariboru posvečajo v škofa "sina krajevne Cerkve dr. Antona Stresa, pripadnika Misijonske družbe, ki jo je 1.1852 v Sloveniji uvedel bi. A.M. Slomšek. V nadaljevanju je dr. Rode povedal, da iz srca čestita krajevni Cerkvi "za ta dar svetega očeta, ki bo obogatil življenje krajevne Cerkve. Vesel pa sem tudi, da v vrste slovenskih škofov stopa človek tako močne duhovne in intelektualne razsežnosti, kot je dr. Stres. Kot filozof je dr. Stres vselej stal na okopih Cerkve kot branilec resnice in tako spolnjeval evangeljsko naročilo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem.« (Mt 22, 37)" Ljubljanski nadškof je končal svoj pozdrav z besedami: "Dragi prijatelj, ko te danes sprejemamo v zbor slovenskih škofov, prosimo Gospoda, naj ti da zdravja in moči, prodornost in svežino misli ter veliko pastoralne ljubezni do tega naroda, ki išče resnico in terja pravičnost." Posvetitev je opravil mariborski škof dr. Franc Kramberger, soposvečevalca pa sta bila ljubljanski nadškof dr. Franc Rode in koprski škof Metod Pirih. Dr. Kramberger je imel tudi osrednji govor, v katerem seje takoj po prebranem papeževem odloku o imenovanju dr. Stresa za mariborskega pomožnega škofa zahvalil svetemu očetu za njegovo veliko skrb in ljubezen do Slovenije. Po podrobni razlagi beril in evangelija in potem, ko seje s hvaležnostjo spomnil zavetnika mariborske stolnice sv. Janeza Krstnika, je dr. Kramberger dejal: "Danes sprejeti službo škofa je zahtevno in pogumno dejanje, saj pomeni postaviti se pred velike izzive, delati za blagor vseh ljudi, Cerkve in naroda, pa četudi je treba stopiti pred Heroda, kakor Janez Krstnik, in povedati resnico; biti glas tistih, ki ne znajo, ne morejo ali celo ne smejo govoriti, pa četudi se zaradi tega dviga prah v družbi in parlamentu, šoli ali medijskih hišah; biti na strani ubogih, zapostavljenih, odpisanih... Pri vsem tem pa škofa opogumlja zagotovilo, ki je bilo dano Janezu Krstniku: Gospodova roka je z njim (Lk 1,66). To je dovolj, da človek kljub svoji majhnosti, nemoči, nepopolnosti in slabosti sprejme poslanstvo škofa." V nadaljevanju je mariborski škof še dejal, da "želi naša Cerkev ob vstopu v tretje tisočletje pokazati na Kristusa in oznaniti njegov evangelij. Upravičeno si je naš novi pomožni škof izbral za svoje vodilo Pavlove besede: »Vse delam zaradi evangelija.« Zaradi evangelija, ne zaradi ideologije, ne zaradi takšne ali drugačne filozofije, politike, samo zaradi evangelija." Mariborski škof dr. Kramberger seje spomnil blaženega Antona Martina Slomška in novemu škofu de- jal: "Ob tem zgledu te sedaj, dragi novoimenovani pomožni škof, Tone, povabim: »Pridi, da boš skupaj z nama, dosedanjim pomožnim škofom in menoj, oral brazdo mariborske škofije na veliki Božji njivi. Pristopi, da bomo vsi trije obdelovali eno vrsto, Slomškovo vrsto, v Božjem vinogradu ali vesoljni Cerkvi. Vabim te, da s posvetitvijo stopiš med nas slovenske škofe in boš z nami: Kristusov učenec, njegova priča, oznanjevalec njegovega evangelija, dobri pastir in služabnik Božjemu ljudstvu. Amen." Novi mariborski pomožni škof dr. Anton Stres se je po posvečenju zahvalil svetemu očetu, kateremu je po imenovanju pisal in se mu zahvalil ter mu obljubil svojo vdanost. Nadaljeval je z besedami: "Danes želim to še enkrat javno izreči. Napisal sem tudi, da se zavedam svoje nevednosti, zaupam pa v Božjo Previdnost in si samo zato upam sprejeti to službo, ter dodal, da vidim v tem Gospodov poziv k novemu spreobrnjenju in k popolnejši predanosti v služenju krajevni Cerkvi v Mariboru in vesoljni Cerkvi." Dr. Stres se je zahvalil vsem, ki so kakorkoli prispevali k slavju in tudi vsem tistim, ki so ga vzgajali in zanj molili. Med drugim je v zahvali tudi dejal: "Nauk in zgled sv. Vincencija pavelskega - letos poteka 40 let, kar sem stopil v njegovo Misijonsko družbo - me spodbuja, da se še prav posebno obrnem k vam, ki zaradi brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, pomanjkanja, ostarelosti in osamljenosti težko živite, okolje pa vas zaradi tega velikokrat potiska na rob ali se za vas ne zmeni. V našem krščanskem občestvu naj ne bi bilo tako. Verujemo, da ste Bogu najbolj blizu in da smo mi drugi samo toliko blizu Bogu in Jezusu Kristusu, kolikor smo si blizu z vami... Prizadeval si bom, da bi solidarnost in dejavno sočutje postopoma postala temeljna značilnost naše krajevne Cerkve." Dr Stres se je obrnil tudi na mlade s čudovitimi besedami: "Vi ste verjetno največja žrtev naše civilizacije. Obremenjujemo vas z velikimi zahtevami in pričokovanji, ne priznamo pa, da je to, kar od vas zahtevamo, tolikokrat v nesorazmerju s tistim, kar smo vam dali, predvsem kar smo vam dali po duhovno-moralni plati vrednot in dobrega zgleda. S prazno svobodo brez vrednot si ne morete pomagati, saj svoboda ni sama sebi namen. Svobodni smo zato, da lahko svobodno izberemo resnične vrednote. Moja in vaša Cerkev se tega vedno bolj zaveda in hoče postati prostor za srečevanja in odkrit pogovor o tem, kar vas vznemirja: kaj je smisel in namen človekovega življenja, katere so temeljne vrednote, ki dajo temu življenju kvaliteto in lepoto, da ga je vredno živeti, katera je podlaga življenjskega upanja in optimizma, brez katerega ne preživi nihče. V tem bi tudi jaz rad bil vaš sogovornik, kajti jutrišnja Cerkev bo vaša Cerkev ali pa je ne bo." KNJIGA O POKOJNEM MSGR. BELLOMIJU ŠKOF LJUBEZNI, DIALOGA IN EDINOSTI IVAN ŽERJAL Pri založbi Mgs Press v Trstu je pred kratkim izšla knjiga z naslovom Lovrenc Bellomi. Škof za Trst (Lorenzo Bellomi. Un Vescovo per Trieste). Gre za skoraj 600 strani debe- lo knjigo, ki jo je uredil Sergio Galimberti in v kateri so zbrane homilije, pastirska pisma in najrazličnejši drugi posegi pokojnega škofa msgr. Bello-mija iz obdobja njegovega vodenja tržaške škofije od leta 1977 do 1996. Pokojni škof je na Tržaškem pustil neizbrisno sled, zlasti zaradi prizadevanj za pomoč šibkejšim, za evangeljsko pričevanje in ponovno zbližanje med narodnimi in verskimi skupnostmi v Trstu, v prvi vrsti slovenske in italijanske. O delu in liku msgr. Bello-mija so na predstavitvi knjige, ki je bila v sredo, 21. t.m., v dvorani tržaškega občinskega sveta, spregovorili župan llly, sedanji škof msgr. Evgen Ravignani in msgr. Pietro Gia-como Nonis, škof v Vicenzi. Iz njihovih besed je izhajal spomin na veliko ljubezen, ki jo je pokojni škof Bellomi, sicer po rodu iz Verone, kjer se je rodil 1.1929, izkazal Trstu. Ta ljubezen pa ni bila naivna, ampak vedno realistična, saj si ni zatiskala oči pred zlom in problemi, s katerimi se je soočala in se še sooča tržaška stvarnost. Tu gre v prvi vrsti podčrtati Bellomijeva prizadevanja za zacelitev globokih ran, ki jih je med tržaškimi skupnostmi, zlasti med Slo-l venci in Italijani, pustila trpka izkušnja polpretekle zgodovine. Pokojnega škofa je tudi bolelo gospodarsko nazadovanje Trsta, ki je povzročilo in še povzroča hudo socialno stisko za nezanemarljiv del prebivalstva. Bolelo ga je tudi demografsko nazadovanje tržaškega prebivalstva, združeno z naraščanjem odstotka starejših oseb v mestu. Se največ-ja skrb pa je bilo soočenje s pretežno laično podobo tržaške stvarnosti, z laičnostjo, ki je v stalni nevarnosti, da se spremeni v laicizem. Trst je bil za msgr. Bellomija misijonsko področje, saj je ob prevladi nereligioznega mišljenja čutil potrebo ljudi po religioznem. Pri tem si je morala Cerkev v njegovih očeh prizadevati za evangeljsko pričevanje in za dejanja usmiljenja. 9ERGIO GALIMBERTI Biti tržaški škof ni bilo nikoli lahko. Škof Bellomi je veliko ljubil in veliko trpel. Čisto mirne duše lahko trdimo, da I sta ga skoraj dvajsetletno vodenje tržaške škofije in angažiranje na najrazličnejših področjih tako izčrpala, da je na koncu prav zato podlegel. V svojem pastirovanju pa je združil v eno samo ljubezen Cerkev in Trst, ki je postal njegovo mesto. SVETNIK TEDNA 6. JULIJ SILVESTER ČUK | MAR|jA GORETTI, DEVICA IN MUČENKA Nemški pisatelj VVilhelm Hunermann je slovenskim bralcem znan po svojih življenjepisnih romanih o raznih svetniških osebnostih. V slovenskem prevodu imamo tudi njegov roman o današnji svetnici Mariji Goretti, ki je umrla dvanajstletna, ko je branila svojo dekliško čast. Cerkev jo je razglasila za mučenko čistosti in jo mladim postavila za vzornico. Bistvo njenega svetništva povzema naslov Hunermannovega romana, ki se glasi Lilija nad močvirjem. Marija Goretti je zadnja leta svojega kratkega življenja preživela na Pontinskem močvirju južno od Rima, kamor se je njena družina priselila iz kraja Corinaldo pri Anconi, kjer je Marija zagledala luč sveta 16. oktobra 1890. Tam so Goret-tijevi imeli majhno posestvo, ki pa ni rodilo dovolj kruha za šest otrok. Leta 1899 so se preselili v okolico mesta Nettuno, kjer je oče vzel v zakup precej zemlje. Skupaj z vdovcem Se-renellijem in njegovim sinom Aleksandrom so stanovali v isti hiši in mati Assunta Goretti je gospodinjila za obe družini. Že po enem letu je poglavarja Gorettijeve družine pobrala F močvirska mrzlica in mati Assunta je morala namesto njega J garati na polju, gospodinjska opravila pa je prevzela desetlet......... na hči Marija, njuna prvorojenka. To srčno dobro dekletce je ^Tuniia v trdih življenjskih okoliščinah zgodaj dozorelo. Sosedje so 2000 govorili, da je "angelski otrok" in so jo drugim postavljali za zgled. Oče Serenelli se je vdajal pijači, njegov sin Aleksander pa je bil mladostnik, ki ni znal obvladovati svojih nagonov. Ko je dan za dnem opazoval ljubko malo gospodinjo Marijo Goretti, se je vnemalo njegovo poželenje. Sredi leta 1902 jo je dvakrat skušal pripraviti do tega, da se mu vda, Marija pa ga je odločno zavrnila: "Raje se dam ubiti, kot da bi storila kaj takega!" Moč je črpala iz svetega obhajila, ki ga je prejela tudi dva dni pred svojo smrtjo. Usodnega 5. julija 1902 je Aleksander opoldne prišel domov in našel Marijo samo. Odvlekel jo je v spalnico. Ker se mu je upirala, jo je večkrat zabodel z nožem. Sosedje so slišali Marijine krike in so napadalca pregnali. Ranjeno deklico so peljali v bolnišnico v Nettuno, kjer je naslednji dan umrla. Še v nezavesti je ponavljala: "Nikar, Aleksander! To je greh. Prišel boš v pekel." Serenellija so obsodili na trideset let ječe. Marija Goretti, njegova nedolžna žrtev, ki jo je on imenoval "moj angel varuh", mu je izprosila milost iskrenega kesanja. Od leta 1939 je živel kot tretjerednik v kapucinskem samostanu v Macera-ti, kjer je 6. maja 1970 umrl. V pismu, ki ga je zapustil, je zapisal: "Ko se oziram nazaj, moram priznati, da sem v mladosti ubral napačno pot, pot zla, ki me [e pripeljala v nesrečo. Tako sem potem zagrešil tisti zločin. Še vedno mi v ušesih odmevajo besede odpuščanja." Assunta Goretti je 24. junija 1950 doživela nesluteno srečo: bila je med polmilijonsko množico na Trgu svetega Petra v Rimu, ko je papež Pij XII. njeno hčerko Marijo razglasil za svetnico. Ob njej je bil tudi Aleksander Serenelli, ki je mater Assunto prosil odpuščanja. "V življenju skromne deklice,'1 je v svojem nagovoru ob tej slovesnosti dejal papež, "ki smo jo obdali z najvišjo častjo, moremo videti zgled, ki ni vreden samo nebes, ampak ga mora občudovati in častiti tudi naš čas. Družinski očetje in matere lahko spoznajo, kako naj vzgajajo otroke, ki jim jih je dal Bog, v svetosti in junaštvu in izpolnjevanju tega, kar zahteva katoliška vera." Relikvije male svetnice počivajo v veličastni cerkvi mesta Nettuno, v svetišču, ki je posvečeno Materi milosti in sveti Mariji Goretti, novi zavetnici Marijinih družb. ŠTAFETA SOLIDARNOSTI NA SVETI GORI V soboto, 1. julija, bo ob 7. uri na Sveti gori krenila na pot t.i. štafeta solidarnosti, s katero se bodo prebivalci Avstrije, Slovenije in Italije pridružili cerkvenim pobudam v jubilejnem letu. To so predvsem težnje za mir, solidarnost in odpis dolgov najrevnejših držav. Sodelovali bodo predstavniki verskih združenj in človekoljubnih katoliških organizacij. S Sv. gore bo štafeta šla v Solkan, Novo Gorico in dalje v Rožno dolino, kjer bo zapustila Slovenijo in stopila v Italijo. Naslednjega dne, v nedeljo, 2. julija, pa bo prispela v Oglej. V Novi Gorici bo štafeto pozdravil župan Črtomir Špacapan, nato pa bo tudi sam ponesel štafetno palico. Organizacijski odbor prireditve, ki ga vodi Vincenco Mininel iz Ronk, je ob dogodku izdal posebno listino, ki ga bodo poslali papežu Janezu Pavlu II. in najvišjim državnim oblastem treh držav ter EZ. V dokumentu so našteti najbolj aktualni problemi današnjega sveta in je poudarjena želja za ohranitev in utrditev miru. Organizacijski odbor poziva prejemnike sporočila, naj se zavzamejo v trajni obliki za ohranitev miru, rešitev kriz in sprejem zakonov, ki bi služili temu namenu. M. POSVEČENJE KOPRSKEGA POMOŽNEGA ŠKOFA V sredo, 5. julija, na god slovanskih apostolov in sozavet-nikov Evrope, svetih bratov Cirila in Metoda, bo ob 17. uri v koprski stolnici posvečenje novega koprskega pomožnega škofa dr. Jurija Bizjaka. ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 KULTURA MEDNARODNA LIKOVNA DELAVNICA "SINJI VRH JE KRASEN!" KONCERTNI VEČER NA KOSTANJEVICI Minuli teden je bila na Sinjem vrhu nad Ajdovščino na lepi podeželski domačiji Hieronima Vidmarja likovna delavnica z naslovom Slovenija odprta za umetnost, ki je bila letos prirejena že osmo leto zapored. Kmečki turizem, na katerem se lahko človek v miru zbere in zopet najde stik z naravo, okusi preprosto hrano in se nadiha svežega zraka, je na Vidmarjevi domačiji izjemno lepo urejen, saj mlada družina skrbi, da se vsak obiskovalec takoj znajde; skrbno urejeni in snažni prostori, domača hrana, dobra pijača in prijaznost, predvsem pa neverjeten pogled na Vipavsko dolino, Goriško in Kras, saj seže oko vse do Furlanske nižine in Jadranskega morja: te in druge so odlike Vidmarjeve kmetije, na kateri se zbirajo likovniki z vseh koncev sveta. Novogoriški umetnik Klavdij Tutta je vodja projekta likovne delavnice, pomočnika sta mu slikarja Klementina Golija in Etko Tutta, medtem ko je bila kot likovna kritičarka letos na Sinjem vrhu prof. Anamarija Stibilj-Šajn. Tudi letos so se umetniki predstavili na dan odprtih vrat, ki je bil 24. t.m„ ko so se zbrali časnikarji in ljubitelji lepih umetnosti; toliko jih je bilo, da je bilo parkirnega prostora za avtomobile premalo. Letos so se likovne delavnice udeležili slovenski likovniki Bogdan Čobal, Jože Vrščaj, Marij Vrenko, Matej Metli-kovič, Jožef Marinč, Dare Birsa, Peter Štravs, Boštjan Jurečič in fotograf Igor Pustovrh ter seveda slika rji-organiza-torji brata Klavdij in Etko Tutta ter Klementina Golija. Avstrijo je zastopal slovenski slikar Valentin Oman, iz Bosne in Hercegovine sta prišla Amela Hadžimejlič in Kečo Mensud, Hrvat-sko je zastopal presenetljivi kiparZvo-nimir Kamenar, Italijo goriški slikar Franco Dugo, Giangi Pezzoti in Laura Pitscheider, iz Mehike je prišla Alma Gamez Osuna, iz Nemčije Sho-la Brigitt Starp, Nizozemsko je zastopal Tony Van VVassem, Portugalsko Miguel Villarino, Španijo Luis Rape-la in Javier Rojo. Kot častni gostje so bili Luis Rapela, ki je predsednik španskega združenja likovnikov, O-man iz Koroške in Dugo iz Gorice; vsi so dokazali, da so mojstri slikarstva in so si naziv častnega gosta več kot zaslužili, saj so naslikali nekaj presenetljivo dobrih slik. Te bodo v kratkem razstavljene na posebni razstavi, vsak avtor pa podari vsaj eno delo Vidmarjevi družini, ki ima tako eno najlepših zbirk sodobne umetnosti na Primorskem in je že zato vredno oditi na obisk k njim. Likovna delavnica se je končala, slikarji in kiparji so odšli, njihova dela pa bodo ostala v naših krajih in pričala o delu navdušencev, ki so na prekrasnem Sinjem vrhu iz leta v leto znali prirediti mednarodni dogodek, ki presega slovenske okvire. UGLASBENE PESMI LJUBKE ŠOBLI Po odmevnem simpoziju o pesnici, kulturni delavki, zavedni in pokončni Slovenki Ljubki Šorli, ki je bil v Goriškem muzeju v gradu Kromberk, je novogoriški Kulturni dom v torek, 20. junija, priredil koncert z naslovom Sprehod po uglasbenih pesmih Ljubke Šorli. To je bila prisrčna in zelo dobro obiskana prireditev, ki so jo udeleženci spremljali doživeto in z odobravanjem. Dvorana frančiškanskega samostana na Kostanjevici je bila premajhna za vse, ki so prišli na koncert, s čimer so želeli obuditi spomin in dati priznanje pesnici in kulturni delavki, ki je ena od simbolov in protagonistov polpretekle zgodovine slovenske narodnosti in skupnosti v Italiji, sicer pa Ljubka Šorli s svojimi sporočili, ki jih je izražala v poeziji in življenju, ostaja vzor tudi za sedanji čas in nove rodove. Koncerta na Kostanjevici sta se udeležila tudi sin in hči Ljubke Šorli in narodnega mučenca Lojzeta Bratuža, dr. Andrej in prof. Lojzka Bratuž. Slovesnost seje pričela s pozdravom direktorice Kulturnega doma v Novi Gorici prof. Tanje Kuštrin, ki je dejala, da je Sprehod po uglasbenih pesmih Ljubke Šorli del cikla z naslovom Glasba z vrtov svetega Frančiška, ki ga prirerajo redno vsako leto. Gre za ciklus komorne in solistične glasbe. Sledil je glasbeni oziroma umetniški prikaz uglasbenih pesmi iz dediščine Ljubke Šorli in njenega soproga, tudi glasbenika Lojzeta Bratuža. Najprej je Mladinski zbor Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice pod vodstvom Damijane Čevdek predstavil pesmi Andreja Bratuža Pomlad in Ubalda Vrabca Škržat. Pri klavirju je bila Da-lia Vodice. Altistka Mirjam Kalin in sopranistka Olga Gracelj sta zapeli nekaj pesmi skladatelja Stefana Mauri-ja z naslovi Otožnost, Po njivah rumenih, Pogovor z Bogom in Češnjev cvet. Pevki je pri klavirju spremljala Nataša Valant, posamezne točke programa pa je z recitacijami dopolnjevala Ana Geršak. Predstavila je pesmi Ljubke Šorli Spominčice, Ko otroci spijo, Ko sem v jutru mimo polja šla in Mati, domovina, Bog. Obiskovalci so prisrčno in z aplavzom ob odprti sceni pozdravili tudi pevce moškega zbora Mirko Filej iz Gorice, ki jih je vodil Zdravko Klanjšček. Zapeli so skladbi Mirka Fileja z naslovom Sredi zime in Nekje v gorah, skladbo Vinka Vodopivca Bolečina in pesem Mirka Fileja z motivom Lojzeta Bratuža z naslovom Tožba. Glasbeni večer v dvorani frančiškanskega samostana na Kostanjevici v Novi Gorici je bil uspešen in prisrčen. Kulturnemu domu v Novi Gorici gre priznanje, da ga je uvrstil v program letošnjega ciklusa komorne in solistične glasbe z naslovom Glasba z vrtov sv. Frančiška. M. USPEH APZ TONE TOMŠIČ V TOLOSI Dne 18. junija je v Tolosi v Španiji potekalo mednarodno tekmovanje za Veliko nagrado Evrope. To je tekmovanje zborov, ki zmagajo na šestih prestižnih mednarodnih zborovskih tekmovanjih. Letos je tekmovalo pet zborov, in sicer en otroški in štirje mešani zbori. Komisija jeza zmagovalca izbrala otroški-mladinski zbor Vesna iz Rusije, med štirimi mešanimi zbori pa seje najvišje uvrstil Akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane, ki ga vodi naš tržaški rojak Stojan Kuret. Zbor si je priboril nastop na tem tekmovanju, ker je lani zmagal v Toursu v Franciji.V letošnjem programskem repertoarju zbora je komisijo tekmovanja posebno navdušila koreografska in vokalna predstavitev skladbe/z kamna v vodi, ki spada v daljše deloAjdna Lojzeta Lebiča. KULTURNO SREČANJE V KNJIGARNI LIBRIS POLETNI PRAZNIK OB GODU FARNIH ZAVETNIKOV VEČERNO KRAMLJANJE Z JURIJEM PALJKOM V KOPRU MILAN GREGORIČ "DVE NEVESTI" V GABROVICI Sredi junija je knjigarna Libris v Kopru, v soorganizaciji s Kulturnim klubom Istra, gostila goriškega pesnika Jurija Paljka. Njegovo delo je predstavila Ines Cergol Bavčar, tudi sama literarna ustvarjalka. S svojim nabrušenim analitičnim skalpelom je uspela dregniti v nekaj najbolj občutljivih delov pesnikove notranjosti. Začela je z njegovo razpetostjo med rodno Vipavsko dolino in Furlanijo, v kateri je Paljk, po zaslugi žene Fur-lanke, našel svoj novi dom. Mladost na očetovi domačiji, kjer je bilo "zemlje preveč za umret in premalo za živet", ni bila ravno rožnata. Vendar, ko se čas odmika, se človekov spomin osredotoča zgolj na lepa doživetja in se tako lahko tudi trdo življenje spremeni v idilo. Sprva je Paljka lomilo tudi domotožje po slikoviti Vipavski dolini, kjer ti sleherni breg in vzpetina nekaj govorita, v nasprotju s Furlansko ravnino, ki ga je utesnjevala, saj "ni nobene oporne točke ter so težave z orientacijo". Vendar, ko sta privekali na svet hčerki, se je v stanovanje naselila nova poezija in je hiša postala pravi dom. S prihodom otrok seje odprlo tudi vprašanje nji- hove identitete, ki so ga starši, ob velikem razumevanju matere Furlanke, rešili tako, da so se odločili za vsakodnevni prevoz v oddaljeno slovensko šolo (v Pevmo pri Gorici). Ko je Cergolova orisala značilnosti Paljkovih pesniških zbirk, se je avtor posebej razgovoril o svoji prvi zbirki Soba 150, ki je nastala v študentskem naselju v Trstu. Tam je trčil ob širši krog zamejskih ustvarjalcev, "ki niso pristali na vsiljeno blokovsko razdelitev njihovega sveta." Tako je zbirka neke vrste "duhovni portret" pesnikove generacije. Sledili sta zbirki Nemir (1994) in Nedorečenemu (1997). In na koncu še antologijska zbirka Kako je krhko, ki jo je neuničljiva Jolka Milič mojstrsko prevedla v italijanščino in za katero je I. 1998 Paljk dobil ugledno nagrado mednarodnega natečaja P. Neruda. In ko je nato Cergolova secirala naprej navedene zbirke, ugotavlja-joč, "kako so pesmi preproste ter nagovarjajo človeka z drobnimi detajli in globokimi občutji" in kako se v njih ponavljajo motivi, kot so "zemlja, ljubezen, bogoiskateljstvo, razpetost med vsakdanom in oddaljenim smislom, krize, padci idealov, samota, smrt...", seje Paljk ponovno živahno razgovoril. Predvsem o problemu današnjega človeka, ki je tudi problem besede. Saj slednje izgubljajo na pomenu, ko se z njimi vse zrelati-vizira. Zato, pravi Paljk, "je moja poezija poštena" in "odločitev za jasen in preprost jezik zavestna". Kajti pesem ima smisel in uspe, "če jo bralec vzame v roko in občuti". Piše pa tudi iz protesta do sveta, v katerem grafična podoba vsak dan bolj spodriva besedo in kjer mladi rod na brezžičnih brzicah interneta spreminja lepo domačo besedo v jezikovno-informa-cijski zmazek. Čeprav je že vse na tem svetu napisano, se problem bivanjskega smisla spet in spet postavlja pred sleherno generacijo. Vsak človek namreč, ki živi v polnosti, se znajde v položaju, ko išče odgovore na temeljna vprašanja bivanja. Glede bo-goiskateljstva si je Paljk sposodil Dostojevskega, ko je dejal, "da bi v Kristusa verjel, tudi če ga ne bi bilo, ker boljšega (v smislu ljubezni, odpuščanja) ni." čeprav skuša živeti kot Kristjan, priznava, da večne resnice nima v rokah. In je tudi ni mogoče imeti. Lahko seje kvečjemu od daleč dotakneš. Zato tudi njegova pesem ni nikoli dokončan odgovor. Kulturno društvo Brce iz Gabrovi-ce pri Komnu se pripravlja na svoj veliki poletni praznik, praznik vaških patronov sv. Petra in Pavla. Po sredini procesiji z mašo bo v petek, 30. junija, ob 21. uri premiera komedije v treh dejanjih Cvetka Golarja Dve nevesti v režiji priseljenega domačina, gledališkega igralca Antona Petjeta. S četrto premiero i-gralske skupine KD Brce iz Gabrovi-ce želijo tako skleniti krog iger, ki so jim nadeli skupni imenovalec "igre o ljubeznih". Začeli so namreč s široko zasnovano ljudsko komedijo absurdnih razsežnosti strasti Veselica Rada Pregarca in Sergeja Verča (sezona 1997-98), nadaljevali z njihovo največjo dosedanjo uspešnico Štmčki v mineštri) Sergeja Verča, ki sojo ponesli tudi med Slovence v Parizu (sezona 1998-99), z lansko premiero veselega večera ob 140-letnici dr. Karla Štreklja Pa po lojtrci gor, pa po lojtr-ci dol Mirka Mahniča in Sergeja Verča pa so pogledali v široko zakladnico slovenske ljudske pesmi. Letos so se torej odločili za prijetno komedijo v treh dejanjih Dve nevesti. Njen avtor Cvetko Golar je bil pesnik narave, domače zemlje in veselega življenja. Pisal je pesmi, povesti in seveda komedije, po katerih je najbolj znan, slovenskemu občinstvu pa sta se zlasti zapisali v spomin Vdova Rošlinka in že omenjena Dve nevesti iz leta 1932. Golarjeva komedija Dve nevesti nam v preprostem gledališkem jeziku pripoveduje, da se barantanje z mladimi nikoli ne obnese, saj imajo laži kratke noge, dobri gospodarji pa vedno vse dosežejo. Prastara resnica, ki pa jo naš avtor podkrepi še z eno tipično komedijsko domislico: z ženskimi intrigami. Ves denar namreč nič ne pomaga, če pri hiši ni ženske, ki bi znala sicer svetlikajoče se novce spremeniti v dehteče rože, sijoče sonce in prijeten dom. Petkovi premieri pod zvezdami pred cerkvijo v Gabrovici bo sledila še sobotna ponovitev, prav tako ob 21. uri. Pred premiero oz. reprizo Golarjeve komedije bo ob 20.30 še krstni nastop novoustanovljenega mladinskega pevskega zbora Bršljan iz Gabrovice pod vodstvom Ines Švara. Oba večera bo za ples igral ansambel Plima. ”— KU PREDSTAVITEV GLEDALIŠKE SEZONE 2000/2001 IN OBRAČUN PREJŠNJE S S G ODPIRA VRATA TUDI ITALIJANSKI PUBLIKI IVAN ŽERJAL Največja novost, ki se napoveduje v prihodnji sezoni 2000/2001 Slovenskega stalnega gledališča, je gotovo ta, da bodo vse predstave v a-bonmaju prevedene v italijanski jezik s pomočjo podnapisov. Za to bodo tudi odprli abonmajski red (red T) za italijansko govoreče gledalce. Po besedah, kijih je na predstavitveni tiskovni konferenci v sredo, 21. t.m., izrekel ravnatelj SSG Marko Sosič, je to prvi korak k bodoči produkciji predstave, ki bi ji uspelo združiti oba jezika, slovenskega in italijanskega, poleg tega pa še igralce različnih tržaških gledališč. To bi bila predstava, je še dejal Sosič, ki bi ob svoji estetski vrednosti odgovorila tudi na vprašanja sožitja dveh ali več narodnosti. Sicer bo gledališče še naprej usmerjalo vse svoje moči v svojo u-metniško in kadrovsko rast. Prihodnja abonmajska sezona bo vsebinsko zelo različna od pravkar zaključene. Usmerjena bo namreč v prikaz različnih smeri slovenskega gledališkega ustvarjanja. Režiserji predstav, ki bodo odigrane v prihodnji sezoni - med katerimi velja omeniti Damirja Zlatarja Freya, Vita Tauferja, Borisa Kobala, Jašo Jamnika in druge - po besedah Marka Sosiča razvijajo in poglabljajo svoje različne poetike, predvsem pa ne podlegajo nikakršni konvenciji in ostajajo zvesti svojemu pogledu na svet, na umetnost, predvsem pa svoji najgloblji misli na človeka, ki živi z današnjo podobo sveta. Pri izbiri je Sosiča vodila misel o prvobitnosti človekovega čutenja in zaznavanja sveta ter bivanja, predvsem pa ga je zanimal odnos do majhnega človeka in do šibkejšega, pa tudi problem ugleda-liščenja sploh, se pravi vprašanje, do kakšne mere se lahko teater poslužuje človekovih usod. Spored prihodnje abonmajske sezone SSG vsebuje kot prvo delo Krvavo svatbo Federica Garcie Lorce v prevodu Igorja Lampreta in v režiji Damirja Zlatara Freya. Zatem bo Ta veseli dan ali Matiček se bu oženu Antona Tomaža Linharta v primorskem narečju v režiji Vita Tauferja (šlo bo za krstno uprizoritev). Na sporedu bo nato kabaret Borisa Kobala z naslovom Megro ma ne preveč (krstna u- SSG: PREDVPIS ABONMAJEV ZA SEZONO 2000/2001 Slovensko stalno gledališče Trst sprejema tudi letos nove abonente s predvpisom do 7. julija. Dosedanji zvesti obiskovalci gledališča lahko potrdijo svoj sedež do istega datuma. Kdor si bo izbral poletni čas za vpis, si bo lahko brezplačno ogledal eno izmed predstav izven abonmaja. Jesenski čas vpisa pa bo potekal od 15. do 25. septembra in od 2. oktobra dalje. Gledališka blagajna bo v času vpisov odprta od ponedeljka do petka od 10. do 14. ure. Podrobnejše informacije lahko dobite na telefonski številki 040 362542. SPET OPERETNI FESTIVAL V TRSTU V petek, 30. junija, se bo v gledališču Verdi v Trstu začel operetni festival. Program je letos kar se da pester; ponuja namreč tri operete, musical in plesne prireditve. Prva na vrsti bo priljubljena Kalmanova opereta z naslovom Grofica Marica v režiji Lorenza Marianija v scenskem oblikovanju Itala Grassija.Operete se bodo zvrstile v gledališču Verdi, musical v dvorani Tripcovich, plesne predstave pa v dvorani Palatrieste. prizoritev). Ansambel SSG bo izvedel tudi delo Cirila Kosmača Tantadrujob 90. obletnici Kosmačevega rojstva. Delo je dramatiziral Zdravko Duša, zrežiral pa ga bo Jaša Jamnik (krstna uprizoritev). Tržaški ansambel pa bo izvedel še delo Luigija PirandellaSest oseb išče avtorja v prevodu Srečka Fišerja in v režiji Maria Uršiča. Vedno v abonmaju bosta še dve gostujoči predstavi: Prešernovo gledališče iz Kranja bo gostovalo s Skopuhom Jeana Baptista Moliera v režiji Vita Tauferja, Slovensko narodno gledališča Drama iz Ljubljane pa zldiotom Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega v režiji Mileta Koruna. Kar se tiče predstav izven abonmaja, je treba vsekakor na prvem mestu omeniti noviteto, in sicer igro za ženski tercet in solo glas z naslovom Kruh in prah, ki jo je napisal in zrežiral Marko Sosič. Vedno Sosič je režiser dramatizacije romana mladega italijanskega pisatelja Alessandra Ba-ricca z naslovom Devefsfo (Novecen-to), ki so ga pred kratkim odigrali v Piranu. Izven abonmaja bo tudi dvojezični pesniški večer ob 200. obletnici rojstva Franceta Prešerna, zatem večer šansonov Edith Piaf v izvedbi Vesne Pernarčič, otroška predstava (izbor teksta je v presoji) v režiji Marka Sosiča in večjezični ambientalni projekt (zunaj gledaliških zidov)Emigracije 7 v režiji Sabrine Moreno. Pri MARJAN TOMŠIČ Druženje in srečevanje: to je bila vsa leta stalnica Združenja književnikov Primorske. Res je, da smo kako leto po obojem bolj hrepeneli kot to tudi udejanjali, a smo zvesto sledili obojemu. Ni nam šlo za nagrade in priznanja in sploh za ta veliki, bleščeči literarni svet, tudi za tekmovalnost seveda ne. Veselilo nas je že dejstvo, da ustvarjamo in obstajamo. Morda so nas prav zaradi take drže žalili, češ da smo provincialni in nekredibilni. Glede provincialnosti: ali veste, da so najbolj provincialni tisti, ki hočejo na vsak način biti svetovljanski? Prav v njihovem silovitem naporu, da bi bili veliki in primerljivi z velikim svetom, je skrita kal neuspeha; namreč v tem strahu, da jih ja ne bi imeli za provincialce. slednjem gre za pobudo, ki zaobjema kar tri sezone in ki sta si jo zamislila Sabrina Moreno in Martina Kafol. Cilj je prikazati pojav izseljevanja iz naših krajev, in to na več načinov: poleg gledaliških predstav pridejo v poštev še predavanja, srečanja zgodovinarjev ter drugi večeri in manifestacije. Na sporedu bo tudi več gostovanj drugih gledališč in posameznih igralcev: Mestno gledališče Ljubljana bo tako gostovalo z Rostandovim Cyra-nojem v režiji Dušana Jovanoviča, SNG Drama iz Maribora bo nastopila v okviru izmenjave predstav, Gledališče Ptuj bo uprizorilo Reichov Govor malemu človeku v režiji Sama Marije Strelca (monodrama Vlada Novaka), Špas Teater Balkanskega špijo-na Dušana Kovačeviča v režiji Branka Dujiča, Mestno gledališče ljubljansko pa Goldonijevega Slugo dveh gospodova režiji Borisa Kobala. Predvidena sta še koncert Iztoka Mlakarja in gostovanje Komedije Zagreb. Pri SSG bodo tudi letos poskrbeli za otroški in mladinski abonma, saj je tržaško slovensko gledališče posvetilo posebno pozornost mladini s posebnimi in nagradnimi ponudbami, natečajem in sodelovanjem s šolami. Višješolci in univerzitetni študentje so v pretekli sezoni imeli na razpolago abonma po znižani ceni zaradi pokroviteljstva Zadružne kra- Tale želja, ta nora strast po svetovljanstvu, po: biti velik, biti z ramo ob rami z “onimi drugimi", lahko povzroči neverjetno komične in tudi tragične pojave. Tako bi naj bil že vnaprej potrjen svetovljan tisti, ki v svojem razmišljanju ali ustvarjanju navaja svetovno znana imena ali pa kraje, kjer je kaka njegova velestvaritev nastala. Svetovljan je tudi tisti, ki se je vsak hip pripravljen jezikovno prilagoditi Neslovencu. Se bolj je svetovljan tisti, ki pri svojem ustvarjanju posnema one "velike"; ki piše, pesni ali slika kakor Oni. Ko to počne, se ne zaveda, da je smešen: skače kot kenguru, a po svojem rodu je, recimo, zajec. In če bi skakal kot zajec, bi morda rekli oni drugi, tisti ta pravi svetovljani, da je v teh skokih zares naraven in celo originalen... ške banke. Tako bo tudi letos. V poletnem času bodo izdelali abonma za najmlajše in za srednje šole, dijaki iz okoliških vasi pa bodo ponovno razpolagali z organiziranim prevozom do gledališča in nazaj do šole. Ponovili bodo tudi pobudo o spoznavanju prostorov Kulturnega doma. Tudi za prihodnjo sezono načrtujejo vrsto predstav v otroškem in mladinskem abonmaju. Naj omenimo samoP//co Astrid Lindgren v izvedbi Mladinskega gledališča in v režiji Vita Tauferja ter gostovanje Omladin-skega kazališta Trešnjevka iz Zagreba, s katerim je SSG navezalo plodne stike. Sicer pri SSG ocenjujejo preteklo sezono zelo pozitivno. Pregled sezone, ki ga je pripravila odgovorna za stike z javnostjo Valentina Repini, kaže, da seje število obiskovalcev predstav zvišalo, vseh igranih predstav pa je bilo 196. Še posebno dobro obiskane so bile ravno predstave, ki jih je uprizoril ansambel SSG. Nekatere produkcije (zlasti Dnevnik Ane Frank) pa bodo zaradi velikega zanimanja, zlasti pri mladih, ponovili tudi v prihodnji sezoni. Pravkar končana sezona seje iztekla pozitivno tudi s finančne plati. Dežela Furlanija-Julijska krajina je izglasovala zakon o bančnem kreditu v višini 800 milijonov lir, zagotovila pa je tudi 600 milijonov lir iz Sklada za Trst. To je tržaškemu slovenskemu gledališču omogočilo normalno delovanje. Slika bi torej lahko bila nadvse rožnata, če se ne bi pojavil problem dvotretjinskega klestenja sredstev iz Sklada za Trst. Obstaja torej vprašanje, če bo Sklad lahko zagotovil potrebnih 600 milijonov lir, kar je lep del skupne vsote treh milijard lir, ki jo gledališče potrebuje za svoje delovanje. Če bi tega denarja ne bilo, bi bil to po besedah predsednika upravnega sveta dr. Filiberta Benedetiča za SSG smrtni udarec, saj bi onemogočil normalen potek sezone. Pri SSG upajo, da se bo to vprašanje, ki zadeva tudi vsa ostala tržaška gledališča, rešilo in da bo prišlo do ponovnega refinanciranja Sklada za Trst. V silovitih naporih, da ja ne bi bili provincialni, vidim past, ki nam jo je nastavil predsodek majhnosti. Skušajmo torej biti kar se da "provincialni", torej naši in svoji. Morda nam bo tako uspelo pritegniti pozornost tistih, ki so resnično veliki. Premska srečanja pa naj ostanejo le srečanja in sinonim za prijateljsko druženje vseh, ki pišemo. Če si bodo ta srečanja kdaj umislila kako nagrado, bodo zagotovo postala nesrečna premska srečanja... Če bomo vztrajali v tej drži, bomo vsaj malo podobni Prešernu. Pisal je zato, ker je bila poezija v njem, ker je bil rojen poet. Takrat k sreči še ni bilo natečajev za najboljši roman in ni bilo vrhunskih priznanj za poezijo. Če bi vse to že takrat obstajalo, kdo ve, ali se nam France ne bi sfižil, preden bi dosegel vrh Parnasa. ZAKONI Poletje se je tudi uradno začelo in komaj čakamo, da se umaknemo iz mesta in se prepustimo počitku. Toda stvarni tako preprosta. Države in njihove zakonodaje obstajajo tudi med počitnicami; če ne bomo pazljivi, se bomo v kaki tuji državi znašli v težavah. Zlahka se vam lahko pripeti, da odletite na Tajsko in se znajdete v zaporu. Zakaj? Recimo, da vam pade bankovec na tla in stopite nanj, da ga veter ne bi odnesel. Užalili ste državo, ker ste stopili na njen bankovec. Ali pa se mirno sprehajate po ulici in, misleč, da ste v tretjem svetu, odvržete žvečilni gumi. Ce vas zalotijo, vam lahko naložijo 600 dolarjev kazni ali celo zapor. V Singapurju je dovolj, da vas zalotijo, da žvečite gumi na podzemni železnici, da vas doleti ista kazen. In če v naglici pozabite na stranišču potegniti za sabo vodo, boste prav tako kaznovani. Če boste zagrešili tri takšnesmetiščne" prekrške, boste vsako nedeljo morali čistiti ulice v Singapurju z napisom na hrbtu: “Jaz smetim". Toda ne mislite si, da imajo samo "eksotične" države čudne zakone. Še bolj nenavadne stvari prepovedujejo ali dovoljujejo zakonodaje naprednih zahodnih držav. Anglija ima lep kup takih zakonov, ki so jih verjetno pozabili izbrisati. Dame naj ne bi smele jesti čokoladnih bombonov v javnosti. Prav tako je hudodelstvo, če kje pozabite kovček ali ne pazite nanj; če ga pa komu ukradete, niste tat, temveč terorist. Če vam zakoni tako zagrenijo življenje, da se sa-momorite, ste zagrešili kaznivo dejanje. Lahko le upate, da vas ne obsodijo na smrt... Obstajajo pa tudi posebne pravice, seveda pod določenimi pogoji. Lahko npr. z lokom ustrelite Valižana, če je znotraj mestnega obzidja in če je mimo polnoč. Zakon tudi dovoljuje, da z lokom ustrelite Škota, vendar ne ob nedeljah. Kot vidite, tudi oblast razume globoke potrebe sodobnega človeka... Če ste mislili, da soZDAsvobodna država, se motite. Toliko stvari vam prepovedujejo samo v Kaliforniji, ki naj bi bila najbolj svobodna izmed vseh zveznih držav, da vas lahko kaj kmalu zaboli glava. Že samo z živalmi je problem. In v vsakem mestu je zakon drugačen. V San Franciscu se ne smete sprehajati po glavni ulici Market Street s slonom, razen če ga peljete na vrvici. In v Palm Springsu se ne boste smeli sprehoditi z vašo kamelo po ulici Palm Canyon med četrto in šesto popoldan. V Hollywo-odu so še strožji. Svojo čredo ovac lahko peljete po Hollywood Boule-vardu, toda samo če je manj kot dva tisoč glav. Če jih imate več, se boste morali sprehoditi večkrat. V mestu Belvedere pa nimajo prav jasnih pojmov. Napisali so takole: Noben pes ne sme biti na javnem mestu brez svojega gospodarja na vrvici. Preden se torej odpravite tja s psom, si pomerite ovratnico, da vas ne bo tiščala... Preden se sprehodite po San Franciscu, se za trenutek iskreno poglejte v ogledalo. Zakon pravi, da se osebe, ki se jim upravičeno lahko reče, da so grde, ne smejo sprehajati po nobeni ulici. Ko sem to izvedel, sem si rekel:"Hvala Bogu, da me niso aretirali, ko sem bil v San Franciscu!" To je samo nekaj primerov nerodnih zakonov. In vendar smo pregledali samo nekaj držav. Koliko pa jih je še na svetu! Seveda bo kdo pomislil, da nisem omenil Italije, ker bi prav gotovo za to rabil kar nekaj člankov. Pa ni res! Avtorji teh raziskav navajajo za Italijo samo nekaj členov: prepovedano se je profesionalno ukvarjati s šarlatanstvom (kaj pa vsi politiki, samozvani čudežni onkologi in milijon vedeževalcev in prerokovalcev?). Nato pravi, da se moški ne smejo sprehajati v krilu in se ne smejo pretepati s pestmi. To je vse. Vsaj v Italiji se bom lahko spočil. V krilu nerad hodim, pretepam pa se tudi ne... PETER SZABO PREMSKA SREČANJA, PRIJATELJSKO DRUŽENJE VSEH, KI PIŠEJO SVETOVLJANSTVO IN PROVINCIALNOST 8 ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 DRŽAVNI IZPITI NA NAŠIH ŠOLAH SPOMINSKO OBELEŽJE SKEDENJSKIM KRUŠARCAM P O pisnih so SEDA| KRUSARCE SO PUSTILE PEČAT PREIZKUŠNJE SVOJEMU KRAJU IN MESTU V letošnjem letu je naš o-troški pevski zbor A.M. Slomšek imel čez 20 nastopov. Samo v predzadnjem tednu tri. Na Binkošti, 11. junija, je bil pri nas v Bazovici Pastirčkov dan. Poleg plesalk so seveda zapeli naši otroci, ki jih že tretje leto vodi Zdenka Kri-žmančič s Padrič. Pokazali so nam, česa so se naučili v letošnjem letu. V sredo, 14. junija, se je zbor posebej predstavil staršem in prijateljem. S tem kratkim nastopom in družabnostjo so otroci hoteli domačemu občinstvu pokazati, česa so se letos naučili. Pravi letošnji nastop ob koncu šolskega leta pa je bil v soboto, 17. junija. Vsako leto se namreč kam odpravimo na nagradni izlet, ki je ponavadi združen tudi z zadnjim nastopom pred začetkom poletnih počitnic. Letos smo se odpravili v Kranjsko Goro, kjer smo ob 11. uri i- meli sv. mašo, med katero so mladi pevci lepo sodelovali. Še bolj navdušeni pa so seveda bili po kosilu v Kekčevi deželi. Da bi jih videli, kako so poslušali šoferja in vodiča! S Saj poznate osebe iz te zgodbe o Kekcu. Bali so se Bedan-ca in na ves glas so klicali Kekca, ali pa sovo, ki bo Bedanca pregnala od njih. Ob tej priložnosti smo tudi pokusili domače mleko in ajdove žgance. Po zadnjem postanku v Naklem in ko smo se posladkali s sladoledom in slaščicami, smo se ob 21.30 srečni in polni navdušenja vrni- li domov. Za zadnji avgustovski teden pripravlja zborovodkinja | Zdenka skupaj s sodelavci poseben tedenski seminar, ki bo v nekdanji koloniji v Dragi. Poleg petja se bodo otroci j učili lepe izgovarjave, pa tudi plesov, iger in zabav ne bo manjkalo. Žš VEČJEZIČNA BIRMA V STIVANU ZA VRAŠČANJE IN VESOLJNOST VERSKIH VREDNOT Zakrament sv. birme ali potrditve v veri je gotovo, kar se duhovne rasti vsakega birmanca tiče, važen osebni mejnik, ki pa ga je potrebno stalno dograjevati in obnavljati. Priložnost podelitve tega zakramenta pa je važen mejnik tudi za vsako posamezno župnijo, ker se ob tem mora zazreti vase, oceniti položaj, pozdraviti sam praznik in si istočasno začrtati nove smernice delovanja. Ta občutek nas je preveval v nedeljo, 25. t.m., ko je goriški nadškof msgr. Dino De Antoni v Šti-vanu birmal pet mladih slovenskih in osem italijanskih faranov, ob teh pa še štiri iz zgoniške fare ter nekaj posameznikov od drugod. Vtisi ob tem prazniku so torej zelo bogati. Sama liturgija je bila večjezična, glavni mašni deli so bili v latinščini, a tudi v slovenščini in italijanščini. Ta dvojezična in večkulturna stvarnost seje odražala ; že v pozdravnih nagovorih, ki sta ju prebrala Michele Moro ! v italijanščini in Marko Tavčar v slovenščini. Oba sta poudarila narodnostno specifičnost te starodavne župnije, ki je za Slovence še posebej pomembna zaradi misijonske vloge benediktinskega samostana ob izviru Timave. Goriški nadškof je v svoji homiliji nagovoril v prvi vrsti birmance in jih opozoril, da { se s podelitvijo zakramenta sv. birme začenja zanje neka- kšna samostojna "plovba" po poti življenja in da je od kakovosti in resnosti, s katero se približajo verskim vrednotam, odvisna tudi kakovost njihovega duhovnega življenja in napredovanja. Pri tem je izpostavil vlogo, ki jo morata opravljati družina in župnija, saj le tesno sodelovanje vseh vzgojnih dejavnikov lahko privede do resničnih uspehov. Pomen vraščanja verskih vrednot v kulturni sub- 1 strat določenega prebivalstva, a tudi vesoljnost le-teh, 1 sta lepo prišla do izraza, ker so pristopili k birmi ob domačih mladih slovenskih in ; italijanskih faranih tudi posamezni birmanci iz sosednjih župnij in sinovi nekaterih us- lužbencev Zavoda združenega sveta iz Devina. Birma v Štivanu - dan po praznovanju farnega zavetnika sv. Ivana - je bila torej lep in pomemben dogodek za vso župnijo, v prvi vrsti za same birmance in njihove družine, a tudi za vse, ki so sodelovali, kot je poudaril tudi nadškof, ko je nagovoril devinskega župnika g. Giannini-ja in kaplana p. Hajška ter ka-tehistinjo Olgo Tavčar, ki je pripravljala slovenske birmance. Prazničen dogodek je bila birma tudi za cerkveni zbor iz Devina, ki je med mašo pod vodstvom organista Hermana Antoniča pel latinsko Vodopivčevo mašo v čast Srcu Jezusovemu in ostale pesmi. Za ljudi, ki so prišli k obredu od daleč, sta bili prav dvojezičnost in petje zanimivosti, ki sta vsebinsko še obogatili praznik. Šolsko leto se je sicer že končalo, dijaki zadnjih letnikov pa se v teh dneh soočajo z zrelostno preizkušnjo, državnim izpitom namreč, ki smo mu v 'starih časih" pravili matura. V časopisju smo v prejšnjih dneh lahko že brali izide malih matur na nižjih srednjih šolah. Tam so zrelostne izpite že opravili, državni izpiti na višjih srednjih šolah pa so v polnem teku. Že danes, 29. junija, bi se morala začeti ustna preizkušnja na klasičnem liceju France Prešeren, v prihodnjih dneh pa bo ustni del izpita stekel še na ostalih višjih šolah. V sredo, 21., četrtek, 22., in ponedeljek, 26. junija, so bile na sporedu pisne naloge. V sredo so se maturanti lotili pisne naloge iz slovenščine: na izbiro so imeli analizo Vo-rančevih Samorastnikov (tip A), esej ali časopisni članek, ki je predvideval literarno obdelavo Lepe Vide in njene simbolike, zgodovinsko nalogo o italijanskem državniku Gio-vanniju Giolittiju, nalogo o so-cialni in ekonomski spre- membi Italije in nalogo o načinih in sredstvih komunikacije (tip B), nato zgodovinsko nalogo o Slovencih v Italiji po pr- vi svetovni vojni (tip C) in splošno nalogo (tip D). Povečini so se dijaki lotili pisanja eseja in časopisnega članka, ki je omogočal prehode tako na literarno kot na zgodovinsko, tehnično in družbeno-e-konomsko področje. V četrtek je bila na vrsti druga pisna naloga, ki je imela svojo specifiko za vsako smer: tako so na pedagoškem liceju pisali nalogo iz pedagogike, na klasičnem iz latinščine, na znanstvenem iz matematike in tujih jezikov, na strokovnem zavodu naloge iz biotehnologije, sistema nadzorovanja temperatur in iz strojeslovja, na trgovskem zavodu pa iz knjigovodstva. V ponedeljek je bila še tretja pisna naloga, tako imenovana "pluridisciplinarna" naloga, ki je novost: vsebuje več predmetov in jo komisija izbere na sam dan pisne preizkušnje na podlagi med letom predelane snovi. ŽIVAHEN JUNIJ V BAZOVICI BOGATA DEJAVNOST OPZ SLOMŠEK SV. IVAN / PRAZNIK FARNEGA ZAVETNIKA NIZ VERSKIH OBREDOV IN KULTURNIH DOGODKOV Tudi letos so pri Sv. Ivanu nadvse slovesno počastili god svojega župnijskega zavetnika sv. Janeza Krstnika. Župnijska skupnost, zlasti njen slovenski del, se na ta praznik vedno zgledno pripravlja, iz skrinj in omar potegnejo lepo urejene narodne noše, ki jih potem nosijo v procesiji na zavetnikov god. No, letos procesije zaradi deževnega in vetrovnega vremena ni bilo, tako da se je v nedeljo, 25. junija, celoten enourni obred, ki ga je vodil novomašnik Valerio Muschi, odvijal znotraj cerkve. Obredu je sledila slovesna slovenska maša, ki jo je daroval slovenski kaplan Milan Nemac. Sicer so se praznovanja začela že v četrtek, 22. junija, ko je v večernih urah v župnijski cerkvi potekal koncert, ki so ga oblikovali zbori Vox NovaTergeste pod vodstvom Silvie Rosani ter Jacobus Gallus in Resonet pod vodstvom Janka Bana. Zbori so številnemu občinstvu postregli z bogatim in kakovostno podanim izborom iz slovenske in svetovne nabožne zborovske zakladnice. Naslednji dan, 23. junija, je potekal v znamenju vigilije sv. Janeza Krstnika. Slovenski verniki so se zbrali pri tradicionalni večerni maši v stari srednjeveški cerkvici sv. Janeza in Pelagija, po maši pa je bilo na stadionu 1. maj kresovanje^ ki ga je priredilo društvo Škamperle v sodelovanju s Športnim združenjem Bor. V soboto, 24. t.m., torej na god sv. Janeza, pa je v večernih urah bilo, vedno v stari cerkvici, skupno slovesno bogoslužje. V nedeljo, 25. junija, pa je bil, kot že rečeno, slovesen obred, združen s praznikom sv. Rešnjega Telesa. "Odkritje spominske plošče škedenjskim krušarcamje nekaj edinstvenega, v kolikor se to obeležje postavlja v spo-min preprostim ženskam, ki so s svojim trudom, s svojo vztrajnostjo in ljubeznijo vsak dan reševale ekonomski problem svoje družine, niso se pa zavedale, da so s tem svojim delom pustile poseben pečat svojemu kraju in celotnemu mestu". S temi besedami je g. Dušan Jakomin uvedel kulturno prireditev v spomin in zahvalo škedenjskim krušarcam, ki so skoraj 300 let nosile z jerbasom na glavi kruh iz Škednja v Trst. Osrednji del prireditve, ki je potekala v soboto, 24. junija popoldne, pred škedenjskim etnografskim muzejem, je nedvomno predstavljalo odkritje in blagoslovitev spominske plošče, delo umetnika Klavdija Palčiča. Ploščo sta odkrili vnukinji škedenjskih krušarc Elena Brazzani in Tatjana Ma-sala, blagoslovil pa jo je glavni pobudnik prireditve g. Dušan Jakomin. Odkritje spominske plošče se je med drugim ujemalo s 25-letnico delovanja škedenj-skega etnografskega muzeja. Ob tej priložnosti je g. Jako- min podelil tri kolajne za zasluge pri delovanju muzeja g. Jolandi Korošec Jakopič, občinskemu svetovalcu Robertu De Carliju in podžupanu Robertu Damianiju, ki je nato v svojem krajšem govoru orisal pot do postavitve plošče in omenil težave v zvezi z dvojezičnim napisom, ki pa je povsem legitimen, saj je bila slovenščina materni jezik škedenjskih krušarc. Kulturni program so nato oblikovali ženski pevski zbor Ivan Grbec pod vodstvom Ksenije Kos, ki je zapel pet narodnih pesmi v priredbi domačih avtorjev. Po krajšem pozdravu predsednika združenja Servola insieme Roberta Banellija je nastopila Nikla Panizon, ki je v slovenščini in italijanščini podala odlomek iz petjezične publikacije Krušarca, novele, ki jo je napisal režiser Sandro Bol-chi, spominjajoč se svojih otroških let v Trstu. Kulturni program je sklenil moški pevski zbor Valentin Vodnik iz Doline pod vodstvom Ignacija Ote, ki se je predstavil s sedmimi pesmimi, svoj nastop pa zaključil s Prešernovo Zdravljico in z verzi "Ko rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak". ---------jc TRŽAŠKA KRONIKA NA ŽBOGARJEVI KMETIJI V SAMATORCI VEČER V ZNAMENJU KANALSKE DOLINE V sredo, 21. t.m.,_so na a-grituristični kmetiji Žbogar v Samatorci predstavili knjigo Vide Dolhar Kanalska dolina in slovenska kultura. Knjiga je pred časom izšla kot 30. zvezek v zbirki t.i. "belih priročnikov" Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček. V bistvu gre za odsek iz diplomske naloge, ki jo je avtorica zagovarjala na videnski univerzi leta 1990. Kot jev predstavitvi dejal časnikar Saša Mar- telanc (odlomke iz delaje bral Livij Valenčič), je glavna teža dana na zgodovinski viziji, na pogledu v preteklost, premišljeno doziranje pa daje knjigi pravilno ravnotežje, razgibanost in zanimivost. Na začetku je na kratko prikazana zgodovinska in zemljepisna slika Kanalske doline, osrednja nosilna poglavja pa so posvečena prispevku Kanalske doline slovenski kulturi, zatem prikazu Kanalske doline v slovenski kulturi, začenši z literaturo, pa še prisotnosti slovenske kulture v Kanalski dolini. Tako najdemo celo galerijo ljudi, ki so ustvarjali povezavo med robovi in osredjem slovenstva: v prvi vrsti je to znamenita rodbina Ehrlich, iz katere je izhajal tudi dr. Lambert Ehrlich, sicer avtoričin prednik. Poleg Lamber-ta Ehrlicha so tu še Luka Kra-vina, Alojzij Dolhar, Jakob Kandut, Salvatore Venosi in drugi. Kanalska dolina je zatem prisotna v delih številnih slovenskih književnikov, začenši s Francetom Prešernom in dalje s Simonom Gregorčičem, Josipom Murnom-Aleksandrovom, Stankom Vukom, Ljubko Šorli in drugimi. Dalje piše avtorica o samem ohranjanju slovenstva v tej dolini: za to so zaslužni predvsem številni duhovniki, šolske sestre, važno mesto ima tu šola oz. tečaji slovenščine, delovanje raznih društev in zborov ter publicistika. Zadnji dve poglavji sta posvečeni ljudskim pesmim, šegam in navadam ter izčrpni bibliografiji. Avtorica je vključila v tekst tudi del rokopisa neznanega Ukljana iz prve polovice 19. stoletja, sicer pa knjigo krasi tudi kakovosten izbor fotografij avtoričinega brata, i dr. Rafka Dolharja, najznačilnejših krajev in kotičkov Kanalske doline. Skratka, gre za zanimivo knjigo, v kateri so lepo izdelani portreti zaslužnih ljudi, i Knjiga Vide Dolhar je delo, ki ! izpričuje veliko navezanost na malo domovino pod Svetimi Višarjami, na katero avtorica gleda z veliko ljubeznijo. IŽ 2. JULIJA V KRIŽU 9. JULIJA NA VEJNI KNJIGA OB JUBILEJU ŽUPNIJE CIRILMETODOVA NEDELJA V nedeljo, 2. julija, bodo v Sv. Križu pri Trstu praznovali god farnih zavetnikov sv. Petra in Pavla. Ob 10. uri bo slovesna sv. maša, ki jo bo daroval sežanski kaplan Marijan Križaj. Po sveti maši bo običajna procesija s sv. Rešnjim telesom po vasi. Pri njej bodo poleg domačega cerkvenega pevskega zbora sodelovali še nabrežinska godba, domači otroški in mladinski zbor, narodne noše, skavti in skavti- nje. Po procesiji bo pred cerkvijo predstavitev knjige, ki jo je izdala župnija ob 150-let-nici svoje ustanovitve. Knjiga je opremljena z mnogimi barvnimi in črnobelimi slikami. Uredil jo je domači župnik Jože Kunčič s sodelavci dr. Dragom Štoko, prof. Nadjo Ma-ganjajevnikar in dr. Danilom Sedmakom. Sliko na ovitku je izdelala domačinka, umetnica Silva Bogatez. V jubilejnem letu 2000 bo v nedeljo, 9. julija, v Marijinem svetišču na Vejni z začetkom ob 17.30 tradicionalna Ciril-metodova slovesnost, ki bo letos še posebej v znamenju novomašnega slavja ter številnih duhovniških in redovniških jubilejev. Med zamejskimi verniki bo namreč letošnji novomašnik iz koprske škofije Iztok Mozetič iz Bilj pri Novi Gorici. Poleg njega bodo pred oltarjem počastili še druge jubilante: g. Stanka Žerjala iz Gorice in g. Franca Malalana iz Ricmanj, ki obhajata 65 let mašništva, zatem bise-romašnika msgr. Kazimira Humarja, zlatomašnika g. Bogomila Breclja in srebrnoma-šnika g. Antona Žužka. Redovniški jubilanti pa so s. Melita Reich (60 let zaobljube) ter p. Bogomir Srebot, s. Kristina Bajc in s. Leonarda Curk (50 let zaobljube), medtem ko praznuje s. Justa Dolhar 90. rojstni dan. Pri slavju na Vejni bo sodeloval cerkveni pevski zbor iz Bilj, seveda pa so zaželeni tudi skavti in narodne noše. SLOVESNO V ZABREZCU OB KRESU VEČER Z ZNANIMI LITERARNIMI USTVARJALCI V lepem parku vZabrežcu pri Borštu, ki ga poznamo pod imenom Hribenca, je bil v četrtek, 22. t.m., literarni večer, ki gaje priredilo domače Slovensko kulturno društvo Slovenec ob visokem jubileju, saj letos poteka natanko sto let, odkar so v Borštu ustanovili prosvetno društvo. Društvo Slovenec je svoje delovanje obeležilo tudi tako, da je izdalo lično brošuro, ki jo je na literarnem večeru predstavil ravnatelj Narodne in študijske knjižnice v Trstu Milan Pahor. Avtorici brošure sta mladi domačinki Ivana Mahnič in Deva Pincin, ki sta se pogovarjali z domačini in opisali njihove spomine, ki segajo v dvajseta leta minulega stoletja. Pahor je v svojem govoru predvsem pove- dal, da gre pri brošuri za navezovanje na našo kulturo in našo preteklost, saj je napisana na podlagi ustnega izročila Borštanov in "je to pripoved o življenju ljudi, ki so živeli našo kulturo in jo sooblikovali." Organizatorji so se najstarejšim vaščanom zahvalili tako, da so vsakemu podelili rožo in brošuro z spomini na vaško življenje. Na literarnem večeru, ki se gaje udeležilo zares veliko lju- di in po katerem so prižgali tudi svetoivanski kres, so nastopili: domačinka Danica Tu-Ijak, ki je prebrala svoje pesmi v slovenskem jeziku in tudi nekaj narečnih, pisatelj Bogdan Novak, ki je spregovoril o svojih otroških dogodivščinah, predsednik Društva slovenskih pisateljev Evald Flisar, ki je prebral odlomek iz neke svoje hudomušne novele, domačin iz Ricmanj Aleksij Pregare, ki je recitiral svojo poezijo, ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča v Trstu Marko Sosič, ki je bral iz svojega odmevnega romana Balerina, Jaka Košir iz Ljubljane, ki je prebiral svoje sonete, Tamara Laris iz Ilirske Bistrice s svojo najnovejšo poezijo in naš kolega Jurij Paljk s svojimi zadnjimi pesmimi. Večerje prijetno popestril dekliški tercet Ver Laetum, ki je z ubranim petjem priredb slovenskih narodnih pesmi deloval sveže in prepričljivo. OBVESTILA SLOVENSKO PASTORALNO središče v Trstu sporoča, da bo v nedeljo, 2. julija, ob 17. uri v tržaški Rižarni vsakoletna sv. maša za vse tamkajšnje žrtve nasilja in za vse žrtve druge svetovne vojne. Maševal in govoril bo župnik sv. Marka v Kopru g. Lojze Kržišnik. Pri maši bo sodeloval Združeni zbor ZCPZ v Trstu pod vodstvom "Edija Raceta. Vabljeni! MESEČNA MAŠA za edi nost bo v ponedeljek, 3. julija, v Marijinem domu v ul. Risorta v Trstu ob 17.30. Vabi Apostol-stvo sv. Cirila in Metoda. SKLAI) MTIJA Čuk prireja tudi letos poletna središča od ponedeljka do petka: na Proseku, v vrtcu, od 17. do 28. julija; na Opčinah, v vrtcu, od 31. julija do 11. avgusta; v So-vodnjah ob Soči, v vrtcu, od 31. julija do 31. avgusta. Vpisovanje in informacije: na sedežu Sklada Mitja Čuk (tel. 040 212289), Narodna ul. 77, 34016 Opčine, vsak dan razen ob sobotah in nedeljah od 9.30 do 14.30; v Gorici na telefonsko štev. 0481 82087 (Damijana). ORATORIJ 2000 ali Veseli živ žavvMarijanišču na Opčinah. Prvi teden: od ponedeljka, 3. julija, do petka zvečer, 7. julija. Drugi teden: od ponedeljka, 10. julija, do petka, 15. julija. Program bo potekal od 9. ure do 16.30. Novost: prvi teden v juliju oratorij tudi za prva dva razreda nižje srednje šole. Število omejeno za osnovno šolo na 30 udeležencev in za nižjo srednjo šolo na 15 udeležencev. Program: zgodba, ki se pripoveduje preko vsega delovanja. Delavnice, petje, ples, pogovor, čas za ustvarjalnost, trenutki zbranosti, doživeta molitev, izleti itd. Prijavnica: telefonska tajnica 040 211113 ali 0335 8186940. Ostala obvestila ob prijavi. POLETNI CENTER Pikapolonica, ki bo v otroškem vrtcu v Bazovici od 10. do 28. julija, ima še nekaj prostih mest. Za podrobnejše informacije kličite na Slovensko prosveto od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure na telefonsko številko 040 370846. ZDRUŽENJE SLOVENSKIH športnih društev v Italiji prireja ob tridesetletnici združenja fotografski natečaj z naslovom Naš šport v našem prostoru. Tematika naj ovrednoti športno udejstvovanje v zamejstvu. Slike sprejemata uradaZSŠDI v Trstu in Gorici do ponedeljka, 30. oktobra, do 16. ure. Organizator si pridržuje pravico, da obdrži dela. Razpis natečaja je na razpolago v uradih ZSŠDI v ulici Cicerone 8 v Trstu in v ulici Malta 2 v Gorici. Za potrebne informacije: tel. št. 040 635627 ali 0481 33029. DAROVI ZA CERKEV v Ricmanj ih: Marčela Vatovac, Ricmanje, 50.000 lir; Goran Ruzzier, Lonjer, 50.000; Ida Kraljič, Trst, 100.000; Vanda Švara, Log, v spomin na svoje pokojne 100.000 lir. ZAMARIJLN dom pri Sv. Ivanu: Gracija in Riketa v spomin na vse pokojne družine Zupančič 100.000 lir. GROPADA / LEPA UDELEŽBA VAŠČANOV ZAKLJUČEK MARIJINEGA MESECA Ne vem, če pridejo kateri ljudje tako radi zraven na vse vrste prireditev, kot to znajo Gropajci. Naj bodo prireditve verskega ali prosvetnega značaja, vedno se jih številno u-deležijo. Tako je bilo tudi letos na zadnji dan Marijinega meseca maja. Kot je v Gropadi že dolgo v navadi, se na ta dan pripravita Marijina sv. maša in Marijina procesija. Čez 120 ljudi se nas je zbralo. Med mašo je pel otroški zbor Slomšek, med procesijo po vasi pa smo skupaj prepevali lepe slovenske ljudske Marijine pesmi. Ob koncu je domači župnik Žarko Škerlj nagra- PREFEKT MICHELE DE FEIS ODHAJA V POKOJ Tržaški prefekt Michele De Feis odhaja s koncem tega meseca v pokoj. V preteklih tednih je imel vrsto poslovilnih srečanj s predstavniki krajevnih uprav in ustanov, pa tudi s predstavniki Slovencev v Italiji. S 1. julijem bo v Trstu nastopil službo novi prefekt Vin-cenzo Grimaldi, ki je bil v prejšnjih dneh skupaj z De Fei-som na obisku pri notranjem ministru Biancu v Rimu. ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 dil vse otroke za letošnjo udeležbo in sodelovanje pri šmarnicah. Vsi so dobili posebno priznanje, tisti najbolj redni pa celo športni pokal z Marijino sliko. Ob bogati zakuski družabnega srečanja kar ni hotelo biti konec. Zares iskrena hvala vsem za udeležbo, za sodelovanje pri celomesečnih šmarnicah in seveda pri procesiji. Hvala in Bog povrni tudi vsem dobrim in skrbnim ženam za pripravo dobro založenih miz in vsega, kar je bilo na njih. Vsem naj Marija izprosi zdravja in blagoslova pri delu. žš PROTEST V TRŽAŠKEM ZAPORU V prejšnjih dneh se je v tržaškem zaporu Coroneo začel protest z gladovno stavko in drugimi pobudami, s katerimi zaporniki želijo opozoriti na nevzdržne življenjske razmere zaradi prenatrpanosti zapora in na nujnost amnestije. Coroneo je bil v tem zgled, saj se je v naslednjih dneh protest, ki se je končal v torek, iz podobnih razlogov razširil na celo državo. GORIŠKA KRONIKA PRIREDITVE OB MEJI GORIŠKE SKUPINE NA DNEVIH DRŽAVNOSTI 10 ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 Ob dnevu državnosti je bilo, poleg osrednje prireditve v Ljubljani, več prireditev tudi na Primorskem. Teh prireditev so se udeležile tudi gori-ške kulturne skupine. Mestna občina Nova Gorica je v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Solkan in Zvezo kulturnih društev Nova Gorica v petek, 23. junija, priredila slovesnost pod naslovom Pesem pod lipo, ki je potekala na trgu pred cerkvijo v Solkanu. Pri programu je sodeloval tudi mešani pevski zbor Rupa-Peč pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Slavnostni govor je imel poslanec in novogoriški svetnik Ivo Hvalica. Pod lipo so nastopili še mladinski pihalni orkester društva Nova ter pevska skupina Trnovo (Janez Rijavec), Vinika (Franka Žgavec) in nonet Brda (Radovan Kokošar). V nedeljo, 25. junija, pa je kulturno turistično društvo Vitovlje pripravilo v borovem gozdičku v Vitovljah praznik slovenske državnosti, ki seje začel s cerkveno slovesnostjo in nadaljeval s kuturno-za-bavnim programom, ki so ga oblikovali otroci osnovne šole iz Šempasa, vokalni skupini Chorus 75 in Sotočje iz Sela. Na tej prireditvi sta nastopila tudi člana dramske družine prosvetnega društva Štandrež, prejemnika Severjeve nagrade, Majda Zavadlav in Božidar Tabaj z veseloi-gro Selitev v režiji Janeza Starine. Številno zbrano občinstvo je nagovoril podžupan občine Nova Gorica Viljem De Breja in prisotnim čestital ob prazniku državnosti mlade slovenske države. JUBILEJ MSGR. HUMARJA BISERNA MASA V soboto, 24. t.m., je v cerkvi sv. Ivana v Gorici praznoval biserno mašo msgr. dr. Kazimir Humar. Slovesnost je lepo sovpadala prav s praznovanjem farnega zavetnika naše slovenske mestne duhov-nije. Poleg tega pa je bil po maši še zaključni koncert gojencev SCGV Emil Komel. V začetku je slavljenca nagovoril in pozdravil voditelj slovenske duhovnije msgr. Cvetko Žbogar. Pri mašni daritvi pa sta še somaševala škofov vikar msgr. Oskar Simčič in prof. Stanko Jericijo. Prisoten je bil tudi dolgoletni voditelj slovenske duhovnije msgr. dr. Franc Močnik. V pridigi je msgr. Simčič v glavnem prikazal jubilantovo duhovniško pot, ki je bila tesno povezana z delom za slovenske vernike v Gorici. Na raznih področjih, kjer je deloval poleg dušnega pastirstva (šola, katoliški tisk, Marijina družba, skavtje), je dr. Humar zapustil trajne sle- dove zlasti v težkih povojnih časih, ko je jasno nastopil v obrambo resnice, tudi ko to ni bilo lahko. Slovesnost pri sv. Ivanu je zelo lepo uspela, biseromaš-nik pa se je številnim prisotnim vernikom iz srca zahvalil za prisotnost in voščila. ZAKLJUČNI KONCERTI PRI SCGV KOMEL V Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel je ves mesec junij (in še prej) potekala vrsta zaključnih koncertov gojencev te gori ške glasbene ustanove. V Kulturnem centru Lojze Bratuž so se vrstili nastopi mlajših in starejših gojencev, ki so pokazali doseženo znanje in stopnjo, ki so jo vsak na svojem področju dosegli. V glavnem gre za instrumentalne nastope, seveda pa je poleg njih tudi nekaj vokalnih koncertov. S tem so gojenci centra Komel občinstvu, predvsem pa staršem in prijateljem, dokazali, da so temeljito izrabili študij med šolskim letom, seveda predvsem sebi v zadoščenje. Eden takih nastopov je bil 13. junija z nastopi solistov. Večer je bil posvečen spominu na pokojnega glasbenika in znanega trgovca glasbil Giuliana Pečarja. Na večeru so nastopili že bolj zreli gojenci s klavirjem, solopetjem in drugimi instrumenti. Zaključni koncert pa je bil v soboto, 24. t.m., v cerkvi sv. Ivana, in sicer v počastitev250-letnice smrti velikega skladatelja J.S. Bacha z orgelskimi in komornimi deli ter skladbami za čembalo in violino. Gojenci so na splošno pokazali svoje zadovoljive oz. dobre dosežke in s tem potrdili pomen glasbenega študija. KRESNA NOC NA JEREMITIŠČU OB KRESU ŠE DOMAČA UMETNOST IVA KORŠIČ Na predvečer praznika sv. Janeza Krstnika, ki je za slovenske vernike iz goriškega mesta še posebno pomemben, saj ima slovenska duhov-riija sedež v cerkvi, posvečeni prav temu svetniku, so marsikje po stari navadi zagoreli kresovi. Po zelo dolgih letih je radostno in upajoč v boljšo prihodnost za ogrožen slovenski zgodovinski zaselek vzplamtel v organizaciji Jere-mitarske skupnosti in štan-dreških društev 23. junija o-gromen kres na Jeremitišču. Želo veliko ljudi je želja po o-hranitvi te tihe, zelene oaze privedla pod večer do Paulinove domačije št. 1, kjer seje začelo praznovanje. Na idiličnem Paulinovem borjaču je svoje izdelke postavilo na o-gled šest oz. sedem ustvarjalcev - domačinom se je pridružila še priseljenka, ki seje sicer dobro vživela v rumitar-sko življenje -, katerih zibelka je stekla v tem kraju. Mlada učiteljica Mirjam Paulin je prisrčno pozdravila goste, veseleč se tolikšne udeležbe štan-dreških in drugih gostov -med prisotnimi je bil akademski slikar Pavel Medvešček - in povedala, da je to zadnja predpočitniška pobuda Jeremitarjev, kajti tudi oni si bodo privoščili zaslužen poletni oddih. Po njenih besedah so Veseli bratci iz Štma-vra zaigrali nekaj narodnih pesmic na skoro pozabljeno, a nekoč tako priljubljeno dro- S bno glasbilo, orglice. Za kratko glasbeno medigro, ki nas je popeljala v čase, ko so še zvenele podoknice, je Damjan Paulin predstavil posamezne razstavljalce, ki svojo ustvarjalno dušo napajajo prav s pogledom na rojstni kraj, in povedal, daje od tega dne Je- remitišče zabeleženo tudi na internetu (www.jeremit.com). Mario Damilano - žal ga ni bilo, ker leži bolan v bolnišnici - je razstavljal miniaturne izdelke in razne živali, še posebno ptice, iz koščkov različnega lesa. Nada Makuc je na do-bro ohranjenem kmečkem vozu razpostavila vezenine (kvačkane prtiče, zavese), Majda Mozetič je pokazala ročna dela iz različnega blaga, Mirjan Paulin pa kvačkano pregrinjalo, prte, predvsem pa božične okraske iz posebnega keramičnega prahu, ki ga proizvajajo v Avstriji, in iz povoščenih niti; FedericaFa-sano različne ročne izdelke, tudi klekljane čipke. Sonja Maligoj jev majhnem prostoru, kjer je zidana krušna peč, razstavljala svoje slike na steklu in dekoracije, v glavnem živobarvne cvetlične motive, na različnih steklenih posodah. Vilma Zotti, zelo plodna ustvarjalka, je pa predstavila svoje "slike", nekakšne lepljenke iz najrazličnejšega suhega cvetja. Sama ima velik vrt in goji različne cvetice, ki suhe razveseljujejo srce strnjene v 'impresionistične" pokrajine -veduto Jeremitišča je poklonila krajanom -, portrete, delo na polju, celo Križanega. Prijetno domače vzdušje se je s Paulinove domačije preselilo k "špini", nekoč edini vodni pipi, in ob 22. uri so se v nebo dvignili plameni mogočnega kresa, ki je ob glasu harmonike, pristno kmečkih jedeh in dobri kapljici združil odrasle v iskren prijateljski pogovor, petje, smeh, otroke pa v občudovanje žarečih zubljev in skupno igro. Ko so nad njivami, ki so nam rumena od žitnih strnišč priklicala v misli VergiloveGe-orgike, švigali v nebo ognjeni jeziki in so iskrice poredno poplesavale, se nam je zazdelo, daje skrivnostna moč kresne noči res med nami in da okoli plamenečega kresa resnično rajajo pravljična bitja. VERSKI PRAZNIKI V STANDREZU DOŽIVETA DUHOVNA SREČANJA KC BRATUŽ / VEČER Z... IZTOKOM MLAKARJEM "TRUBADUR" MED NAMI Zadnje dneve pastoralnega leta so bogatili različni prazniki, ki so se zaradi poznega velikonočnega praznovanja strnili v čas pomladi. Po prisrčni šmarnični pobožnosti, ki smo jo tudi letos obhajali po vaških dvoriščih, in po množičnem župnijskem romanju na Sv. goro smo na Binkošti sklenili pastoralno in veroučno leto. Med mašo, ki sojo oblikovali otroci in mladina, so veroukarji prejeli priznanje za redno in dejavno prisotnost pri župnijskem verouku. Letos jih je bilo kar56. Z binkoštnim praznikom smo povezali tudi mladinski dan, ki je v župnijski park priklical veliko otrok in staršev. Starejša mladina in katehisti so pripravili za vse udeležence primerno srečanje. Zadnji pomembnejši in duhovno bogat praznik pa smo doživeli pretekli četrtek, ko smo tudi v naši župniji praznovali slovesnost Rešenjega Telesa in Krvi. Članom župnijskega pastoralnega sveta se je zdelo namreč primerneje, da praznovanje zopet prenese na dan, ki mu je za to določen po cerkvenih in liturgičnih predpisih, t.j. na četrtek po prazniku Sv. Trojice. V cerkvi se je v večernih urah zbrala množica vernega občestva, ki jez molitvijo, petjem, poslušanjem in premišljevanjem doživela evharistično skrivnost, v duhu povezana s sv. očetom in vsemi, ki so bili pretekli teden prisotni na evharističnem kongresu v Rimu. Po maši se je razvila evharistična procesija po vasi. Pri njej je sodelovalo mlado in staro, bolno in zdravo. Pri treh oltarjih je sam Bog blagoslavljal domačo vas, njena polja in vrtove, travnike in vinograde, ljudi in njihovo delo. Zahvalna pesem, ki je zadonela obvrnitvi vcerkev, je bila izraz veselja in hvaležnosti, da smo v Štandrežu ljudje še verni in deležni Božje ljubezni. Nova pobuda praznovanj Sv. Rešnjega Telesa je navdušila udeležence, ki so sklenili, da bomo odslej tudi v domači vasi praznovali praznik Evharistije na dan četrtka. Dramski umetnik, član PDG Nova Gorica, Iztok Mlakar je bil 26. junija že drugič gost Kulturnega centra Lojze Bratuž kot izvajalec zabavnih pripovednih pesmi ob spremljavi godca Davida Šuligoja. Prvič je nastopil v KC letošnjo zimo ob sklepu niza gledališke ponudbe Iskrivi smeh na ustih vseh. Mrzli zimski večer je takrat Mlakar s svojo toplo domačnostjo in pristno preprostostjo tako ogrel, da so prisotni vzbudili radovednost v tistih, ki nastopa niso videli. Želji po ponovnem srečanju s "trubadurjem11 je z veseljem ustregel Kulturni center, ki je vnovič povabil igralca v svojo sredo. Tokrat se je njegovo ze- lo prijetno petje-kramljanje razvnelo pod naslovom Večer z... To geslo bodo obiskovalci dvorane gotovo zasledili tudi v prihodnji sezoni, saj KC načrtuje še veliko večerov v družbi znanih gledaliških, pa tudi drugih izvajalcev. Mlakarje s svojim izvajanjem, ki ga žlahtni gledališka izkušenost, in seveda s svojimi veselimi, večkrat s šegavostjo ožarjenimi, pa tudi z melanholijo zasenčenimi pesmimi, ki pojejo v barvitem solkanskem narečju o tegobah in radostih preprostega človeka, osvojil poslušalce, da so mu iskreno zaploskali in ob koncu pri kozarčku z zadovoljstvom čestitali. IK KMETIJA, KI SE UKVARJA Z VINOGRADNIŠTVOM IN KOKOŠJEREJO MED KRAJEMA CONEGLIANO VENETO IN VITTORIO VENETO, IŠČE DRUŽINO, MOŽA IN ŽENO, Z IZKUŠNJAMI NA PODROČJU GOJENJA TRT IN VZREJE PERUTNINE Z UPORABO VISOKE TEHNOLOGIJE IN NAJSODOBNEJŠIH PRIPOMOČKOV. NA RAZPOLAGO JE ZASTONJ BIVANJE V KMEČKI HIŠI. ZA INFORMACIJE KLIČITE NA TEL. 0338 2812061 OB OBEDIH IN MEMORIAM LOJZE LEVPUŠČEK PREDSTAVITEV KNJIGE RAFKA DOLHARJA V STEVERJANU KAR MOREŠ, MORAŠ! OBVESTILA ZA svetoletno romanje v Rim z Novim glasov od 4. do 8. septembra je dovolj prijavljenih udeležencev. Navodila ste dobili pri vpisu, pozneje bomo objavili še druge informacije, zlasti glede avdience pri papežu. NABIRALNA AKCIJA za obnovo župnijskih prostorov pri sv. Ivanu v Gorici na pobudo SDSončnica: lahko prispevate z darovi in brezobrestnimi posojili od enega do petih let. Darove lahko nakažete na tekoči račun št. 94981 pri Goriški hranilnici, ul. Caraucci, na ime: Chiesa diSan Giovanni -Gorizia, ali pa jih oddaste župniku ali na upravo NG. Za posojila se obrnete do župnika. SSO GORICA. Do 1. septembra bo urad odprt od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure. Sedež bo zaprt od 14. do 18. avgusta. KNJIŽNICA D. FEJGELV Gorici bo poleti odprta po tem urniku: od 3.7. do 4.8. od 8. do 14. ure, zaprta od 7.8. do 1.9. v SOBOTO, 1. julija, bo na Trgu Republike v Tržiču prireditev, ki jo bosta oblikovala ženska skupina Stu ledi intambu-raški ansambel iz Boljunca. Začetek ob 21. uri. Vstop prost; na razpolago bo 400 sedežev. V primeru slabega vremena bo prireditev odpadla. SVETOLETNO SREČANJE bolnikov in starejših iz sovodenj-ske občine bo v nedeljo, 2. julija, ob 17. uri v Rupi. Vodi misijonar z Mirenskega Grada. Spovedovanje pred mašo in med njo, maziljenje in sv. obhajilo. Po maši družabnost. Vabljeni tudi od drugod! DAROVI ZA LAČNE po svetu/misijon p. Kosa: N.N. z Opčin 85.000; N.N. s Peči 200.000 lir. DRUŽINA P.F. v zahvalo Bogu ob življenjski obletnici ter krstu vnuka Jakoba za center pri sv. Ivanu 500.000, za cerkev v Doberdobu 300.000 ter za novonastalo pevsko skupino Musicum 200.000 lir. zasklad sestre Mihelange-le: N.N. 200.000; v spomin na pok. Mirka Gravnarja N.N. 100.000 lir. ZACERKEVvŠteverjanu: namesto cvetja na grob Cirilu Terpinu Ivan, Lucija, Ivanka in Sonja Maraž 500.000; v spomin na Valdo Pintar ob 1. obl. smrti Jožica Pintar 100.000; N.N. 120.000; N.N. 50.000; N.N. za nove elektronske orgle 50.000; Viktorija Dornik 40.000; N.N. 50.000; v spomin na Mirka Gravnarja Pa-trizia in Marco Felluga 200.000, Vilma Nibrant 100.000, Marija in Stano Fabjan 100.000, Mirjam, Ester in Mitja Komjanc 100.000, Mirka, Aleš, Simon, Agata in Ida 300.000; ob krstu Nikolaja stari starši Pavio 100.000, starši Hlede 100.000; ob krstu Mihe družina Zniderčič 100.000; namesto cvetja na grob Santu Serafinu N.N. 100.000; N.N. v zahvalo 100.000; zakonca Drufovka ob 25. obl. poroke 100.000; namesto cvetja na grob Re-migiju Veliščku Lojza in Katica 100.000; N.N. 100.000 lir. Z.A CERKVENI pevski zbor v Steverjanu: v spomin na Mirka Gravnarja N.N. 100.000; zakonca Drufovka 100.000 lir. ZA CERKEV na Peči: N.N. 100.000 lir. ZA CERKEV v Zgoniku: ob krstu male vnukinje Sare no-noti Skupek iz Koludrovce 150.000 lir. v SPOMIN na Alojza Levpu-ščka darujejo bratje in sestra Vogrič 200.000 lir za cerkev v Podgori in 200.000 za cerkveni pevski zbor Podgora. ZA CERKEV sv. Ivana: ob biserni maši dr. Kazimirja Humarja stolne pevke in družbe-nice 600.000; ob krstu Petra družina Soban 300.000 lir. ČESTITKE Dragemu možu, očetu in dedku FRANCU06 okrogli 70-letnici iz srca želijo vse dobro žena Adela ter otroci Damijan z družino, Myrta in Bogdan Podveršič. Sekcija SSk Števerjan želi vse dobro na skupni poti ERIKI JAZBAR/// MARKU VOGRIČU. BISERNA POROKA Preteklega 12. junija sta tiho obhajala 60-letnico skupnega življenja Jadviga in Maks Komac. Težko prizadeta zaradi prerane izgube sina Petra ob koncu lanskega leta svoje biserne poroke nista praznovala. Spomnili so se ju le njuni najbližji in drugi sorodniki. Njihovim čestitkam in voščilom se pridružuje tudi naš list. V cerkvi v Stmavru sta se v torek, 2 7.t.m„ poročila dr. ERIKA JAZBAR in inž. MARKO VOGRIČ. Novemu paru želimo obilo sreče, zdravja, zadovoljstva in božjega blagoslova na skupni življenjski poti. Nevesta je gorička občinska svetovalka in hkrati dragocena sodelavka našega časnika, ženin pa /e upoštevan inženir pri znanem podjetju Danieli. Čestitkam mnogih prijateljev in znancev se iz vsega srca pridružujejo člani uredništva in uprave Novega glasa. 11 ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 DRUŠTVO F.B. SEDEJ IZ ŠTEVERJANA vabi na URADNO ODPRTJE 30. FESTIVALA ŠTEVERJAN 2000 v nedeljo, 2. julija, ob 11.30 v pevsko sobo župnijskega Sedejevega doma v Steverjanu. Sledila bo OTVORITEV RAZSTAVE AKVARELOV ANDREJA KOSIČA, ki jih bo predstavil prof. Joško Vetrih. Povezoval bo društveni mešani pevski zbor. Toplo vabljeni! POD POKROVITELJSTVOM ZSKP - GORICA Ob izgubi našega dragega LOJZETA LEVPUŠČKA se zahvaljujemo g. Vojku Makucu, g. Antonu Lazarju, Brunu Rustji, Stanku Kuštrinu in članom združenih zborov, ki so peli pred cerkvijo, zboru Podgora, ki je pel pri maši, in vsem, ki so nam stali ob strani v teh težkih trenutkih. Zet Stefan, vnukinja Elena z možem Romeom ter pravnuka Enrico in Samuel Podgora, 29. junija 2000 30.6.1999 - 30.6.2000 DAVORIN PELICON Minilo je leto dni, od kar tebe med nami več ni, a tvoj spomin zmeraj živi v naših srcih, mislih in dejanjih. Iskrena zahvala naj gre vsem, ki se ga s cvetjem in molitvijo neprenehoma spominjate. Svojci Sovodnje ob Soči, 30. junij 2000 Med organiste in pevovodje, ki so v dobi črne diktature skrbeli, da bi slovenska nabožna in ljudska pesem ne utihnila, sodi tudi Lojze Levpušček. Rodil se je 1. januarja 1913 v Pevmi. Oče Anton je bil avstrijski žandar in ob izbruhu prve svetovne vojne je z družino moral v begunstvo najprej na otok Ponzo, nato pa v Aver-so. V mladih letih je zahajal v prosvetno društvo Prapor v Pevmi. Takratni župnik, g. Jože Abram, ga je poslal na glasbeno šolanje v Gorico k prof. Emilu Komelu. Pri trinajstih letih je že orglal pri bogoslužju in, ker so bili takrat budi časi, je moral tudi on v ječo, ker je učil slovensko petje. Sredi avgusta 1934 so ga poklicali v Stever-jan, kjer je kot organist in pevovodja deloval do leta 1941. Večkrat je orglal tudi v slovenskih Brdih, kjer se ga starejši še spominjajo. Spodbudila sta ga versko in narodno prepričanje za ohranitev ogrožene slovenske besede. L. 1943 seje poročil s Števerjanko Valerijo Maraž in se popolnoma posvetil kmetiji v Podgori, ki si jo je s pomočjo staršev kupil leta 1936. Vsakdo, ki je zahajal na njegov dom, lahko pove, da ga je vedno sprejel z nasmehom in lepo besedo, tudi če mu je na srcu ležal težki kamen, ker mu je pred leti življenje vzelo hčerko in ženo. Po značaju je bil optimist, a je trdil, da je naša usoda zapisana od zibelke do groba in se ji zato ne moremo izogniti. V tolažbo mu je bila hčerkina družina; pravnuka je vedno spodbujal, da bi zrasla v veri, upanju in ljubezni. V petek, 23. t.m., se je zvečer številna skupina ljudi zbrala v Števerjanu na Klancu št. 14. V organizaciji krožka Anton Gregoričič so pod lipo in na krasni razgledni točki predstavili najnovejšo knjižno novost, za katero je poskrbel Rafko Dolhar, in sicer Tržaški pol-dnevnik, ki gaje izdala založba Mladika iz Trsta. Večer je vodila Erika Jazbar, obogatila ga je moška skupina A-kord, ki je na začetku in na koncu zaobjela srečanje s slovensko pesmijo. O avtorju in knjigi sta spregovorila Drago Legiša in Stefan Bukovec, vidna družbenopolitična delavca, ki sta obdobje, o katerem govori knjiga, doživela v prvi osebi na Tržaškem in Goriškem. Tržaški poldnevnik zajema dnevniške zapiske odbornika in svetovalca na tržaški občini ter pokrajinskega tajnika SSk v letih 1976-78. O obdobju sta spregovorila predstavnika, ki sta omenjena leta doživela v prvi osebi in na vidnih oz. odgovornih funkcijah na Tržaškem in Goriškem. Dr. Drago Legiša je tako u-okviril omenjeno triletje v širši italijanski politični kontekst, v obdobje Alda Mora oz. pri nas let Osimske pogodbe. V svojem posegu je ob prodor- ni analizi avtorjevega političnega in vsestranskega delovanja spregovoril o problematikah, s katerimi seje naša narodnostna skupnost ubadala pred 25 leti. V bistvu si naši ljudje in družbeni predstavniki že pol stoletja prizadevajo eno in isto stvar, medtem ko se njih trenutni sogovorniki sprenevedajo, ne držijo besede in tako dolgoročno strežejo po življenju naši manjšinski skupnosti. Dr. Štefan Bukovec je o-menjeno obdobje vključil v goriške razmere in orisal "osimsko obdobje" pri goriških Slovencih. Razlika med pričakovanji in razočaranji je bila v Gorici manj občutena; edino, za kar so si na Goriškem pri- zadevali, so bile jasne zaščitne norme, saj omenjeno o-zemlje ni spadalo v Londonski memorandum. V Gorici sami pa ni vladala taka nestrpnost, saj je bila prisotnost manjšine številno močnejša in je bila zato teža naših predstavnikov bolj občutena. Ko-minform na Goriškem niti ni povzročil takega razdejanja kot na Tržaškem, kar posledično pomeni, daje bila manjšina bolj povezana. Dr. Bukovec je poudaril tudi vzgojni pomen knjige, saj avtor večkrat podčrtuje nujnost prisotnosti slovenskih predstavnikov v izvoljenih telesih ter geslo, ki bi nam moralo biti skupno: kar moreš, moraš! —— SP Blanca, Frajkinclaki iz Jurov-skega Dola, Tornado iz Ptuja. AVSENIKOV VEČER Finalni del festivala, ki bo gotovo privabil v vinorodno vasico ogromno ljudi od vsepovsod, bo v nedeljo, 9. julija, in sicer z začetkom ob 17.30. Krona nedeljskega srečanja pa bo po podelitvi nagrad nastop izjemnega gosta, vzornika vseh slovenskih narodnozabavnih glasbenikov, ki je v desetletjih svojega delovanja zaslovel po vsem svetu: legenda Slavko Avsenik bo pričaral nepozabne trenutke, ki se bodo z zlatimi črkami zapisali v zgodovino števerjan-skih festivalov. Nastopil bo z Ansamblom Gašperji (na sliki), ki zadnjih deset let uspešno opravlja svoje poslanstvo prav pod Avsenikovim mentorstvom in z njegovo glasbo. Vsi ljubitelji narodnozabavne glasbe in vesele družbe ste torej vabljeni od 7. do 9. julija v Števerjan, ki vas bo v praznični obleki toplo sprejel. Ne izgubite dragocene priložnosti, saj, kot pravi Dolinar, "Števerjan je preprosto treba doživeti!" — DD 30. FESTIVAL ŠTEVERJAN 2000 VESELI ZVOKI VABIJO "Obletnice so mejniki kot obcestni kamni na poti našega življenja, so znamenja nas samih in našega dela." Tako razmišlja napovedovalec Janez Dolinar v uvodni misli na spletni stani www.sedej.org, ko napoveduje letošnji jubilejni Festival narodnozabavne glasbe Števerjan 2000. Ko se pripravlja, da bo že desetič napovedoval na osrednji števerjanski prireditvi, se spominja na pretekle festivale, "na čudovito občinstvo, pozorne in gostoljubne organizatorje, na glasbenike, pevce in sodelovalce." Skupno z napovedovalko Betko Šuhel, ki bo letos že petič med Borovci, sta doživela veliko prijetnih uric. "Števerjanci so upravičeno ponosni na svoj Festival," zadovoljno ugotavlja Dolinar," saj je obogatil domačo glasbo z več kot 500 novimi melodijami... Po Brdih se bodo spet razlegale festivalske melodije, sanjavi valčki in poskočne polke bodo odmevali na tej in oni strani meje, ne meneč se za začrtano državno mejo." In res je na vaškem trgu vse živo, priprave potekajo mrzlično in pričakovanje krepko narašča. Prvi dan festivala, ki želi proslaviti okroglo obletnico z zagnanim navdušenjem, bo petek, 7. julija. Z začetkom ob 20.30 bodo stopili na oder ansambli Šibov-niki iz Prevalj, Rokovnjači iz Lukovice, Frančič iz Šentjerneja, Slovenski sekstet iz Mengša, Toni Sotošek iz Krškega, Nanos iz Cola, Družinski trio Pogladič iz Vojnika, Mlade frajle iz Laškega, Lau-farji iz Cerknega, Rogla iz Loč, Vigred iz Laškega, Dinamika iz Desternika in Bobri iz Brezovice. Dan kasneje, 8. julija, se bodo ob isti uri pomerili ansambli Cvet iz Radeč, Eks iz Dobja pri Planini, Rogaški odmev iz Rogaške, Marjan Kočevar iz Senovega, Boris Razpotnik iz Domžal, Lipovšek iz Velenja, Meh iz Kostanjevice na Krki, Slovenski zvoki in Štajer Express, oba iz Šentjurja, Hit 5 iz Slovenj Gradca, Sicer iz Mengša, Kristal iz Novega Mesta, Jasmin iz NOVI GLAS / ŠT. 24 2000 VABLJENI LJUBITELJI TRADICIJE IN INOVACIJE SEDMA POSTAJA TOPOLOVO SPETRSKA FORANIJA JUBILEJNO ROMANJE NA STARO GORO IN MEMORIAM IDA EHRLICH VDOVA DOLHAR 12 ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 ERIKA JAZBAR "Vidni kraji / in nevidni kraji, / resnični kraji / in domišljijski kraji / bodo zapolnjevali našo pot." Omenjene verze lahko preberemo na uvodni strani krajše brošure, za katero so poskrbeli v Topolovem in ki oznanja letošnjo izvedbo Postaje. Že vrsto let ob tem času poročamo o bogatem kulturnem poletju, ki se obeta v Benečiji in nudi vsem ljubiteljem kreativnosti bogato paleto srečanj za julijske in avgustovske poletne večere. Vsakdo lahko izbere umetniško govorico in pristop do glasbe, gledališča ali umetnosti, ki mu je najbližji in posledično udeležbo na Mittelfe-stu, Folkestu, Postaji Topolovo, Senjamu beneške piesmi ali na raznoraznih družabnih in kulturnih srečanjih, ki jih prirejajo v beneških vaseh in v Čedadu. O zloglasnem programu Mittelfesta smo že pisali v prejšnjih številkah, tokrat bomo spregovorili o iniciativi, ki žanje iz leta v leto večji uspeh pri najrazličnejših skupinah ljudi in je postalo tradicionalno srečanje beneškega poletja. O prvi Postaji Topolovo smo poročali pred šestimi leti, ob vsaki izvedbi so nas organizatorji presenetili z novostmi, ki so v krajšem časovnem presledku vsebinsko obogatile posrečeno in priljubljeno iniciativo, tako da je beneška vasica poznana ne le v naši deželi, temveč daleč I naokrog. Daje Tapolovo majhna beneška vasica v grmiški občini, ki šteje 50 prebivalcev, vsi že dobro vemo. Gre za tipičen primer gorskega zaselka Nadiških dolin, ki gaje povojna politična brezbrižnost demografsko osiromašila, saj so bile mlade družine primorane zapustiti rojstni kraj in iskati sreče drugod. Praznih vasi je v Benečiji ničkoliko. Topolove so postale živ dokument polpretekle zgodovine slovenske Benečije, ki ga u-metniki, novinarji, udeleženci in še kdo drug nosijo na raznorazne konce naše dežele, države in še dlje. V mesecu juliju zaživi beneški zaselek v umetniško raz-| stavišče, raziskovalni laboratorij, kulturno zbirališče, za marsikoga pomeni priložnost za soočanje izkušenj, jezikov, svetov; ob likovni umetnosti so uporabljene govorice še poezija, gledališče, glasba, video, ki se prepletajo z etničnim, družbenim in kulturnim zaledjem vsebinsko bogate beneške vasice. Ravno v tem gre namreč iskati sugestivnost in posebnost Postaje Topolovo. Na njej srečamo domačo ! beneško-slovensko govorico, pesem in ljudsko izročilo, ki se prepletajo s kreativnostjo zloglasnega newyorškega, avstralskega ali frankfurtskega umetnika; Beneško gledališče in domači senjam ob videoposnetkih, Glasovih iz čakalnice (srečanja s poezijo), koncertu klezmer glasbe ali ra- dijske produkcije iz Topolovega. Skratka novi trendi v atem-poralnem prizorišču gorskega zaselka Nadiških dolin, poskusi prepletanja in krasna srečanja za vse tiste, ki ljubijo poletne večere, sproščeno vzdušje, medsebojno spoznavanje kulturnih in izraznih različnosti, zanimive osebnosti, ki jih boš redkokdaj srečal v naših krajih. Kdaj in kako pa bo letos stekla Postaja Topolovo? V organizaciji Društva beneških umetnikov, s podporo domače uprave ter videmske pokrajine bodo sedmo izvedbo Postaje Topolovo slovesno odprli v soboto, 1. julija, ob 17. uri. Koreograf iniciative ostaja tudi letos Moreno Miorelli ob Donatelli Ruttar, predsednici Društva beneških umetnikov. Vsakdo, ki se bo napotil v Topolovo od 1. do 16. julija, bo ob petkih, sobotah in nedeljah lahko doživel krasne večere. Program je dokaj pester in bogat, katerakoli umetniška govorica je že na programu, udeležencu ne bo dolgčas. Za sabo pa mora nujno prinesti pripravljenost na sprejemanje posebnih izku-j šenj, sproščenost, radoved- I nost; glavno pa je, da se zna prepuščati doživetjem. Potrebne informacije o srečanjih in avtorjih lahko vsakdo dobi na naslovu spletnih strani www.friul.it/ topolo, www.natisone.it ali na telefonski štev. 0432 725062. >•# i V nedeljo, 11. junija, seje velika množica vernikov iz Nadiških dolin podala na skupno romanje vseh domačih župnij špetrske foranije na Staro goro, ki je za beneške Slovence najbolj priljubljena Marijina božja pot. Odgovorni trdijo, da je bilo romarjev približno tisoč. Verniki so sev jutranjih urah zbrali na sta-rogorskem trgu, od koder je krenila proti svetišču procesija s križi župnij, z duhovniki, pevskimi zbori in zelo številnimi verniki. Med procesijo, ki sojo odgovorni pripravljali že dalj časa in je potekala v znaku sprave, so verniki peli litanije posvečene svetnikom, ki domujejo v domačih cerkvah Nadiških dolin. Ob 10. uri je bila slovesna sveta maša, ki sojo obogatile številne pesmi. Pesmi in mašno darovanje je bilo v italijanskem in slovenskem jeziku. Opoldan so se verniki zbrali na družabanosti, ki so jo popestrili pevski zbori in domači ansambli. Velika množica je v soboto, 25. t.m., v Žabnicah pospremila na zadnji poti gospo Ido Ehrlich, vdovo po prezgodaj umrlem zdravniku in zo-bodravniku dr. Alojziju Dolharju. Rajnka gospa Ida je izhajala iz znane in ugledne družine Ehrlich iz Žabnic, kjer se je rodila pred 87 leti. V Žabnicah je kot dekle spoznala mladega slovenskega zdravnika, ki se je rodil pri Sv. Ivanu v Trstu in začel opravljati svoj poklic prav v Kanalski dolini. V zakonu so se jima rodili trije otroci, Vida, Rafko in Miran, ki so vsi obiskovali leta 1945 ustanovljeno slovensko realno gimnazijo v Trstu. To pomeni, da so mora- li še mladi med šolanjem živeti daleč od svojih staršev, kar je bila cena, ki sojo plačali OBVESTILO RAFAELOVA DRUŽBA prisrčno vabi v nedeljo, 6. avgusta,na romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Letošnja pešpot se bo pričela ob 8. uri zjutraj ob vznožju gore nad Žabnicami, od koder se bodo verniki ob premišljevanju in petju križevega pota povzpeli na vrh. Ob 10.30 bo v Erlichovem domu g. Anton Drobnič predaval o škofu Rožmanu in revoluciji. Vrhunec dneva bo predstavljala sveta maša, ki se bo začela ob 12. uri. Daroval jo bo novoposvečeni koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak. Na romanje so lepo vabljeni rojaki iz zamejstva, zdomstva in domovine, vsi, ki jim je pri srcu čudovita romarska pot na Tromeji. samo zato, da so se lahko izobraževali in vzgajali v slovenskem jeziku. Vsi trije so nato tudi dokončali univerzo, saj sta sinova zdravnika v Trstu, hči pa je diplomirala na univerzi v Vidmu. Dr. Rafko pa je tudi znan slovenski manjšinski javni delavec ter hkrati uveljavljeni slovenski pisatelj in tudi sodelavec našega časnika. Rajnka gospa Ida je živela na Trbižu in postala leta 1969 vdova, ker se je njen mož smrtno ponesrečil v slovenskih gorah, ki jih je imel tako rad in na katere je redno zahajal. Bilo mu je 67 let. Pred nekaj tedni je gospa Ida na svojem domu na Trbižu hudo zbolela, prepeljali so jo v tržaško bolnišnico, ase jevto-rek, 20. t.m., zavedno poslovila od tega sveta. V soboto, 24. t.m., seje od pokojnice, ki je bila na parah pri Sv. Ani, poslovilo veliko prijateljev in znancevs Tržaškega, v župni cerkvi v Žabnicah pa je bil žalni obred, ki sta ga opravila uk-Ijanski župnik Gariup in tr-biški župnik ter dekan Gher-bezza. Krsto so nato položili v grob, kjer čaka na vstajenje tudi njen mož. S tega mesta na pokopališču se krasno vidijo Svete Višarje, ki so rajnki gospe kot domačinki iz Kanalske doline bile vedno tako pri srcu. Naj dobra žena in mati mirno počiva v domači zemlji. Hčeri in sinovoma ter vsem sorodnikom izrekamo globoko občuteno sožalje. Izrazom sožalja se pridružujeta uredništvo in uprava Novega glasa. GLOSA O tistem seveda, o katerem je moj sošolec v osnovni šoli lepo zapisal v šolski nalogi, da ga ima vedno rad, ko zazvoni konec šolske ure, in raje takrat, ko zazvoni konec pouka; še najraje pa takrat, ko v šolskem letu oznani konec pouka in obenem naznani počitnice. Spominjam se, da učiteljica ni bila ravno navdušena nad njegovim prostim spisom, a dejstvo je, da je moral biti dober, ker bi sega danes ne spominjal več, kot se večine ne spominjam. Tudi letos je zvonec odzvonil zadnjo šolsko uro; samo še maturantje, pravzaprav abitu-rienti, so sedaj ob knjigah. Kmalu bodo tudi oni prešer-neje zadihali, saj so tudi zanje počitnice pred vrati. Da so počitnice čarobna beseda za šolarje, ni potrebno posebno govoriti, ker je dovolj, da se spomnimo lastnih pričakovanj zadnjega dne šolskega pouka, ko smo nestrpno čakali, da bo šolski zvonec končno le zazvonil in nas bo tisti dolgi"driiiiin" odrešil šol- skih muk. Šolski zvonec je torej odšel tudi sam na počitnice do septembra, ko se bo spet oglasil. Prav pa bi bilo, če bi se med počitnicami malo zamislili nad šolskim zvoncem in vsem tistim, kar ta zvonec pomeni. Jasno je, da mislimo na našo šolo, ki je, kot vse v Italiji, “v večnem prehodnem obdobju"; tako je zbadljivo pripomnil kolega, ko sem mu pred časom potožil, da sam nisem vedel, kako težko je včasih usklajevati mnenja šolarjev, učiteljev in staršev. Pripadam namreč še tistim rodovom ljudi, ki smo enostavno hodili v šolo, kjer so o vsem odločali ravnatelji in učitelji, naši starši pa so morda enkrat na leto odšli na roditeljski sestanek, na katerem so izvede- li, kako nam gre v šoli. Če nam je šlo dobro, je bil doma mir; če smo bili v šoli slabi, je bilo po prihodu staršev doma najmanj kričanje, večkrat pa je tudi kaj padlo, po zadnji plati seveda. To so bili časi, ko je učitelj ob duhovniku, zdravniku in morda še lekarnarju imel v JURIJ PALJK družbi mesto, ki mu danes žal ne pripada več, potisnjen, kot je, v anonimnost in nemoč. V današnji družbi namreč učitelj in profesor nimata več tistega uglednega mesta, ki sta ga imela, in to zaradi več razlogov; eden je gotovo tudi ta, da ju država peha v tako stanje tudi z nizko plačanim delom, vsakodnevnim jemanjem u-gleda, ki gre od nesramnega in nekaznovanega roganja učencev do vsakodnevnega pisanja v sredstvih obveščanja, kako je šola slaba in kako jo bo potrebno izboljšati z vedno novimi reformami, ki jim zares ni videti konca. Za vsak poklic in za učiteljev poklic še posebej je najslabše to, da v družbi, v kateri je, izgubi svoje ustrezno mesto in ugled. Jasno je, da v družbi, ki prisega samo na dobiček in denar, slabo plačan učitelj nima mesta. Sami ste gotovo že slišali, kako se omalovaževal no govori o nekom, da je učitelj, in še bolj žaljivo o drugem, da je samo suplent na neki šoli, češ: "Glejte ga, tepca, ko pa druge službe ni mogel dobiti! Sedaj nekaj uči, niti ne vem, kje in kaj uči, a vem, da je suplent, revež! Kaj pa je literaturo študiral? A ni mogel prej pomisliti, da s tisto fakulteto ne bo mogel dobiti druge službe, a?" Ljudje, ki tako govorijo, niti pomislijo ne, da ta suplent, ta razočarani učitelj, ki je frustriran in s težavo vstaja iz postelje vsak dan, da gre na tlako v šolo in ne z veseljem učit, da ta učitelj uči njihove otroke! Le kako bo lahko učitelj, ki nima ne ugleda ne veselja do učenja in ne osebnega zadovoljstva ob delu kaj dobrega naučil naše malčke? Jasno je, da malce pretiravamo, a vseeno je v gornjih trditvah več kot samo kanček resnice. Dovolj je bilo videti, s kakšnim zadovoljstvom so se letos odpravljali tudi naši učitelji in profesorji na počitnice. Pravzaprav niso šli na počitnice, ker je državna šola tako grozljivo birokratsko urejena, da imajo naši šolniki še po koncu šolskega leta nenehno neke sestanke, seminarje in spet sestanke in kaj jaz vem še kaj, in to v vseh nemogočih urah, da so resnično lahko siti vse- ga: šole, sami sebe, kolegov in poučevanja. Res pa je tudi to, da bi marsikateri naš šolnik moral biti vesel, da ima v naši šoli možnost zaposlitve; tudi to dejstvo se premalo poudarja, kot se tudi vse manj govori o plemenitem poslanstvu učiteljev in profesorjev. Naj ne zveni preveč banalno, a dejstvo je, da je poklic učitelja tak poklic, kjer morajo biti poleg znanja zraven še srce, srčna kultura, predanost delu in volja do žrtvovanja, brez katere ni dobrega učitelja; zato tudi ni dobrega poučevanja in dobrih učencev. To lahko sami vidimo pri vzgoji naših otrok; to je pomembno tudi zato, da vsaj mi, starši šoloobveznih otrok in tisti, ki našo šolo redno spremljamo, spoštujemo delo učiteljev in učitelje same, jim skušamo pomagati tudi z dobronamerno kritiko, če je potrebno. Dobronamerna kritika pa ne pomeni razdiralnih besed in kritiziranja vsepov-prek, da padajo besede kot sekire v že itak preveč upognjene učiteljske hrbte. Končno gre za prihodnost naših otrok, za prihodnost slovenske šole in naše narodne skupnosti v zamejstvu. Prevečkrat smo Slovenci v Italiji namreč že do- živeli, da je v naših, nekdaj nebeško lepega živžava polnih slovenskih šolah zadnjič zazvonil šolski zvonec in je dežurni postrežnik za vedno zaprl šolska vrata, skozi katera danes nihče več ne stopa. Prevečkrat smo že slišali zadnjič zvoniti naš šolski zvonec in še danes nas vse, vsaj upam, tesnobno stisne, ko se vozimo mimo za vedno zaprtih slovenskih šol, v katerih kraljujejo miši, namesto da bi v njih slišali otroško nagajivost in razposajeno vedoželjnost. Sola je namreč last vseh in učitelji so tudi naši, taki, kakršni so; med njimi je gotovo večina dobrih in smo jim hvaležni za nezamenljivo delo, ki ga opravljajo. Prav bi bilo, da bi z njimi bolje sodelovali, jih podpirali ter cenili njihovo delo in jih imeli radi, kot jih imajo radi naši malčki, za katere so še vedno, hvala Bogu, učitelji. In, saj veste, ne, da je učiteljeva beseda za naše malčke sveta? Tudi potem, ko je šolski zvonec že odzvonil začetek počitnic. Oglasil se bo spet na jesen; do takrat pa nasvidenje šolarčkom in nasvidenje in prijetne počitnice tudi našim učiteljem! SLOVENIJA V LJUBLJANI OB DNEVU DRŽAVNOSTI POTRJENA ZAVEZANOST DOMOVINI VPISI GIMNAZIJO V VIPAVI MARJAN DROBEZ Nova vlada je bolj pozorna do dokazovanja in vrednotenja narodne in državne identitete, kot pa so bile vlade, ki so Slovenijo upravljale v zadnjih osmih letih. Poudarjajo, da je treba ohraniti največje vrednote, ki jih je slovenski narod dosegel in oblikoval v svojem razvoju, in doumeti, da obstaja vrednostno središče nacije in države, ki se mora gojiti in prenašati na mlade generacije. Skladno s takimi izhodišči in obnovljenim duhom patriotizma so potekale slovesnosti v počastitev 25. junija, dneva državnosti. Ta praznik zaznamuje tisti dan leta 1991, ko je takratna slovenska skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije ter Deklaracijo o neodvisnosti. Dan pozneje, 26. junija 1991, je bila suverena slovenska država slovesno razglašena, s čimer so se končala prizadevanja za njeno samostojnost in seje začel (tudi s t.i. desetdnevno vojno) boj za njeno osamosvojitev. Letos so proslavljanja potekala v sijaju in na ravni praznovanj v prvih dveh letih po osamosvojitvi. Dan državnosti so zaznamovali v vseh slovenskih diplomatskih in konzularnih predstavništvih v tujini (tudi vTrstu), ob koncu šolskega leta pa so učenci oz. dijaki, skupaj z učitelji in profesorji počastili tudi omenjeni državni praznik. Povratek k pravi vsebini proslavljanja se je pokazal tudi s poudarjanjem politikov, npr. obrambnega ministra Janeza Janše, da mora država poskrbeti za socialno in materialno zaščito policistov in pripadnikov teritorialne obrambe, ki so sodelovali v vojni za Slovenijo. Zveza veteranov vojne za Slovenijo je tudi podelila prve častne nazive slovenska družina. Ta čast pripada vsem družinam, takih pa je veliko tudi na Primorskem, ki so pred vojno za osamosvojitev hranile orožje, strelivo in opremo Teritorialne obrambe, ki jo je pod svoj nadzor hotela vzeti vojska tedanje skupne države, in družine, ki so v osamosvojeni vojni izgubile svojega člana. Osrednja proslava je bila v soboto, 24. junija, zvečer na Trgu republike v Ljubljani. Slavnostna govornika sta bila predsednik države Milan Kučan in predsednik vlade dr. Andrej Bajuk. Njuna govora sta se odlikovala po strpnosti, realizmu in po podobnih poudarkih glede sedanjih razmer v Sloveniji in prihodnosti države. Milan Kučan je, npr. menil, "da država ni last političnih strank in njihovih interesov. Je last vseh Slovencev, ki smo jo ustvarjali. Nihče nima pravice v imenu ene resnice ponarejati slovenskih osvobodilnih gibanj. S takim ravnanjem bi zatajil voljo in vrednote plebiscita in osamosvojitve. Postavil bi pod vprašaj našo skupno odločitev izpred desetih let." Predsednik vlade dr. Andrej Bajuk pa je v svojem slavnostnem govoru opozoril na boleče točke slovenske zgodovine in dejal, "daje slovenstvo dovolj velika vrednota, da vzamemo nase vso svojo zgodovino." Izrazil je trdno prepričanje, da ima demokratična država svoj smisel le tedaj, "če se državljani zavedajo, da so nosilci oblasti, ki nikakor ne pomeni samo moči, ampak tudi dolžnost delati za njeno blaginjo." Premierje nazadnje opozoril še na najpomembnejšo nalogo, namreč, "da moramo ustanoviti moderno in sodobno Evropo na slovenskih tleh." Slovesnosti na Trgu republike v Ljubljani sta se prejšnjo soboto udeležila tudi deželni podtajnik SSk Damijan Terpin in članica deželnega tajništva Erika Jazbar. Na sprejemu, ki je sledil proslavi, sta v krajšem razgovoru z dr. Andrejem Bajukom povabila slovenskega premiera na obisk med zamejske Slovence, ki živijo v Italiji. Ob dnevu državnosti je imel slavnostno sejo tudi državni zbor. "DRNOVŠEK NEPRECENLJIV PRIJATELJ ZDA" Politična kronika v Sloveniji je v prejšnjih dneh beležila še nekaj aktualnih dogodkov. Predsednik države Milan Kučan je predsednika državnega zbora Janeza Podobnika pisno povabil, naj mu sporoči, ali bo parlament spremenil volilni zakon. To je važno za predsednikovov odločitev o datumu parlamentarnih volitev, ki naj bi bile med 1. oktobrom in 12. novembrom. V zunanjem ministrstvu so pripravili novo poročilo o pripravah Slovenije za sprejem v EU. Vladaje v okviru kolegija za evropske zadeve sklenila, da bodo brezcarinske prodajalne na mejnih prehodih Slovenije z Italijo in Avstrijo zaprli ob koncu tega leta. Pospešili bodo tudi izvajanje zakona o denacionalizaciji, torej proces vračanja premoženja, ki je bilo zaplenjeno ob koncu druge svetovne vojne. Clinton je Drnovšku poslal pismo in se mu v njem zahvalil za uspešno vodenje slovenske vlade v minulih osmih letih. V pismu je tudi poudaril, "daje bil Drnovšek neprecenljiv prijatelj ZDA in moje administracije", in izrazil upanje, 'da bo ostal aktivno navzoč tako v Sloveniji kakor na mednarodnem prizorišču, saj lahko svet in Slovenija z vašim globokim razumevanjem in modrimi nasveti le pridobita." Bivši slovenski premier pa je v intervjuju, ki gaje 24.junija objavil ljubljanski Dnevnik, izjavil, da bo na volitvah leta 2002 najbrž kandidiral za novega predsednika države. SODOBEN POUK FRANC ZAGOZEN V NOVI GORICI SKRB NOVE VLADE ZA PRIMORSKO V Novi Gorici je bil v četrtek, 22. junija, združitveni občni zbor SLS in SKD, ki sta se na državni ravni združili 15. aprila letos. Predsednika o-menjenih bivših strank v Novi Gorici, Matjaž Kulot in Franc Vodopivec, sta v svojih poročilih obrazložila in ocenila de-lovanjeSKD in SLS na območju mestne občine Nova Gorica in poudarila, daje tudi na krajevni ravni že prišlo do dejanske združitve obeh političnih strank. Ob tem je Matjaž Kulot dejal tudi naslednje: "Res je škoda, da smo si v preteklosti, zaradi neusklajene politike, drug drugemu odvzemali volivce. Odslej tega ne bo več in je samo od nas odvisno, kako bomo prodorni pred volivci, kako jih bomo nagovorili, kaj jim bomo obljubili in kako bomo obljube izpolnili. Ne bomo se mogli več izgovarjati. Sedaj smo ena stranka, z enim programom in s skupno volilno bazo. Združitvenega kongresa v Novi Gorici seje udeležil tudi dr. Franc Zagožen, predsednik nove združene stranke, ki se imenujeSLS+SKD, Slovenska ljudska stranka. PREDLOG SPORAZUMA Vse vodilne funkcionarje stranke na območju mestne občine Nova Gorica je seznanil s pripravo stranke na državnozborske volitve, ki bodo jeseni, in z aktualnimi družbenogospodarskimi problemi v Sloveniji. Ob tem je izrekel obžalovanje, da v novi vladi, ki jo vodi dr. Andrej Bajuk, ni nobenega ministra iz Primorske, "kjer ima stranka sicer veliko privržencev in volivcev". Poudaril pa je, da bo vlada, kljub kratkemu obdobju, ki ji je na voljo, sprejela tudi več ukrepov v korist Slovenske Istre in Goriške. Prizadevali si bomo, da bo vlada sprejela tudi odredbo o ustanovitvi nove univerze na Primorskem. 1 M. S PREPUSTNICO DO ZAPOSLITVE ČEZ MEJO V Območni službi za zaposlovanje v Novi Gorici so izdelali predlog sporazuma med Slovenijo in Italijo, s katerim bi legalizirali zaposlovanje na obmejnih območjih obeh držav. Posamezniki, ki so zainteresirani za delo čez mejo, naj bi dobili dovoljenje na osnovi prepustnice za maloobmejni promet. S to zadevo se ukvarja tudi t.i. Čezmejna zaveza. To je za naš časnik dejal predsednik omenjene zaveze Giorgio Brandolin. Sklenitev morebitnega sporazuma o zaposlovanju na obmejnih območjih pa sodi v pristojnost državnih organov Slovenije in Italije. Direktorica Območne službe za zaposlovanje v Novi Gorici Erna Kufersin-Rehber-ger je v pogovoru za Novi glas poudarila, da je v Gorici, Trstu, Vidmu in drugod v Italiji zaposleno precejšnje število delavcev iz obmejnih krajev na Goriškem. Žal pa mnogi nimajo delovnih dovoljenj. Tudi zaradi tega zaposlovanja je na Goriškem najnižja brezposelnost v Sloveniji. Čedalje večje tudi primerov, ko se Italijani zaposlujejo v Sloveniji. ------- M. AJDOVŠČINA IZBIRA NOVEGA PODŽUPANA Župan občine Ajdovščina Marjan Poljšak je na časnikarski konferenci v torek, 20. junija, sporočil, daje odvzel vsa pooblastila in pristojnosti podžupanu Igorju Česniku. Slednji priprada političnemu krogu t.i. pomladnih strankin je bil tudi njihov kandidat na nedavnih nadomestnih volitvah za ajdovskega župana. Po Poljšakovem zatrjevanju je podžupan v dveh primerih deloval v nasprotju s pričakovanji in voljo župana. Do nasprotja med njima je prišlo na zasedanju občinskega sveta, kjer so razpravljali o morebitnem povečanju plač v lekarni Ajdovščina. Odgovornost za zaplete, ki so nastali, je Česnik domnevno prevalil na župana. V drugem primeru pa Marjan Poljšak podžupanu zameri, da ni podprl njegovega predloga glede tehnologije nove čistilne naprave v Ajdovščini. Ajdovski župan je povedal, daje že pričel postopek za izvolitev novega podžupana. O kandidatih naj bi odločali na prihodnjem zasedanju občinskega sveta, ki bo 13. julija. Zadeva pa najbrž ne bo hitro rešljiva, ker imajo v občinskem svetu svetniki pomladnih strank večino, in oni, kot kaže, podpirajo podžupana Igorja Česnika. MIRAN MIHELIČ nega dijaškega doma na raz- polago 37 ležišč, kasneje pa še 80. Izboljšanje infrastrukture bo gimnaziji omogočalo nadaljnji razvoj. Posebnost kvalitete sodobnega pristopa do dijakov že v prvem letniku se kaže že pred začetkom pouka. Da se bodo ti dijaki boljše spoznali in lažje odločili, kdo bo s kom v sobi itd., gimnazija organizira počitniške dni na Ligu, in sicer za dekleta od srede, 19. julija, do sobote v tem času. Po teh prvih stkanih vezeh bodo tudi skupnost gradili lažje naprej. Lažji bo začetek šolskega leta, saj se bodo na prvi šolski dan srečali že kot stari znanci. Na Ligu bodo po preizkušeni praksi predstavili nekaj metod učenja in posebnosti te šole, saj je splošno znano, da pomeni nenaden prehod iz osnovne šole v srednjo mnogim dijakom močan in za koga usoden stres. Šele po daljšem času se ulovijo v normalnejši ritem, ko se naučijo boljših prijemov učenja. Da jim to težavo prihranijo, se imajo na škofijski gimnaziji priliko tega naučiti že pred začetkom šole. Ker so na Ligu tudi športna igrišča, jim priporočajo, da vzamejo s seboj tudi športno opremo. Za zabavo pa naj mladi poskrbijo kar sami, saj je vedno med njimi kakšen kitarist, harmonikar itd, tako da se na kasetofone in tranzistorje nihče ne spomni, saj je samo ustvarjalna mladost največji izziv. S preselitvijo v nove prostore, in to jesen še z odprtjem prvega dela novega dijaškega doma, pomeni Škofijska gimnazija v Vipavi neprecenljivo obogatitev za primorsko srednje šolstvo, saj je po nasilni socialistični revoluciji pri nas nastala velika praznina v smeri in kvaliteti vzgoje in učenja sploh. Ateistična državna šola otroke vernih staršev še danes vzgaja v nasprotju z njihovimi pričakovanji in tudi izviri evropske kulturne tradicije sploh. Zato si ni težko misliti, kako bi bili starši na Primorskem zadovoljni, če bi v tej gimnaziji že v naslednjem letu dobili dovoljenje države in zmogli odpreti še tretji oddelek prvega letnika. Zanimanje za letošnji vpis dijakov v slovenske škofijske gimnazije presega vsa pričakovanja. Tudi v vipavski so morali uvesti selekcijo glede na učni uspeh, čeprav imajo sedaj že paralelke. V prva razreda je bilo sprejetih maksimalno število, to je 64 kandidatov. Lahko torej ugibamo, da bi skupaj s tistimi, ki se niso uspeli vpisati, ustanovili tri manj številne razrede že letos. Kot je povedal ravnatelj Vladimir Anžel, je od teh ena tretjina fantov in dve tretjini deklet. Sedem jih je iz Zgornjega Posočja, kar je dober napredek v primerjavi s prejšnjimi leti. S povečanjem možnosti bivanja v dijaškem domu bo zanimanje še raslo. Do jeseni bo v delu že ureje- Beseda krši n je narečnega izvora in z njo na Vipavskem označujejo visoko travo z ozkimi dlakavimi listi in trdimi koreninami, ki sojih uporabljali za izdelovanje krtač. Gre za pričevanja sedemindvajset moških oziroma žensk iz Vipave in okolice o življenju, ki so ga živeli ali ga še živijo, ter o usodi in drugih okoliščinah, ki so jih spremljale. Njihovi spomini segajo daleč v preteklost, saj govore tudi o prednikih in raznih dogodkih, ki so se dogajali celo pred dvesto leti. Svoje življenje je opisalo sedem domačinov, kar dvajset pričevanj pa je zapisala Magda Rodman, ki je projekt organizirala in knjigo skupaj z dr. Marijo Makarovič tudi uredila. Od življenjepisov jih e-najst pripada moškim in šestnajst ženskam. Najstarejša avtorica Julijana Ambrožič iz Slapa je bila rojena 1.1905, najmlajši avtor pa je Jože Koren iz Vipave, rojen 1.1927. 13 ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 PREDSTAVITEV NOVE KNJIGE V VIPAVI ŽIVLJENJE OB TRTI IN KRŠINU Med prireditvami v Vipavi v počastitev občinskega praznika in ob dnevu državnosti Slovenije so v soboto, 24. junija, v Škofijski gimnaziji predstavili knjigo z naslovom Življenje ob trti in kršinu. Knjiga pomeni bogat prispevek domoznanstvu o Vipa- vi in okolici, spoznavanju razmer in življenja med drugo svetovno vojno in po njej, ko je osvoboditev pri marsikaterem pomenila tudi razočaranje in začetek novih težav. Iz naslovov prispevkov je moč doumeti stiske in težko življenje posameznikov in njihovih družin. Knj igo Življenje ob trti in kršinu je izdala in založila občina Vipava, besedila je lektoriral in slovarček narečnih izrazov sestavil prof. Božidar Premrl, izdajo pa so finančno podprli tudi ministrstvo za kulturo in domači darovalci. Izšla je v nakladi 1000 izvodov. Predstavitvi knjige je sledil pogovor z nekaterimi pričevalci lastnega življenja; zazelo številne udeležence, ki so napolnili dvorano Škofijske gimnazije v Vipavi, pa so pripravili tudi priložnostni kulturni program. .......... M. ITALIJANSKO PRAVO SE O PORODNIŠKIH DOPUSTIH 14 ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 DAMJAN HLEDE Takoj po okrožnici št. 109 z dne 6. junija 2000, o kateri je bil govor v prejšnji številki NC, je zavod Inps objavil še drugo okrožnico v zvezi s porodniškimi dopusti, okrožnico, ki nosi številko 117 z dne 20. junija 2000, ni pa neposredno posvečena koristnikom dopustov, pač pa njihovim delodajalcem. Zakon št. 53/2000, ki je uvedel reformo porodniških dopustov, je namreč v drugem odstavku desetega člena predvidel priznanje posebne olajšave na področju obveznih prispevkov za tista podjetja, ki namesto (zaradi porodniškega dopusta) odsotnega delavca ali delavke vzamejo v službo namestnika s časovno omejeno delavsko pogodbo. Olajšava je enaka 50% obveznih prispevkov za nadomestnega delavca. Koristimo pa jo lahko le do dopolnitve otrokovega prvega leta starosti oz., v primeru posvojitve ali sprejema v varstvo, za eno leto od tega trenutka Olajšave lahko koristijo samo podjetja (ne glede na sektor, v katerem delujejo), ki imajo manj kot dvajset zaposlenih. Zavod Inps določa, da je za seštevek zaposlenih treba upoštevati stanje v trenutku sprejema i namestnika v službo, da je treba v seštevek vključiti vse delavce ne glede na njihovo kvalifikacijo, z vključnimi delavci na domu, vodstvenimi uslužbenci in nadomeščenim delavcem. Iz seštevka pa so izključeni tisti, ki so vpisani s pogodbo za formacijo in delo (it. contratto di formazio-nee lavoro) in vajenci. Usluž-bence s pogodbo part-time pa je treba upoštevati sorazmerno z njihovim delavnim urnikom z ozirom na tistega, ki ga določa kolektivna pogo-i dba. Zavod Inps določa, da so | neodvisne delavke, ki jih je ! možno nadomestiti z olajšavami, le neposredne obde-lovalke zemlje in trgovke, ki že koristijo porodniško doklado v skladu z zakonom številka 546/1987. Za koristenje olajšave morajo zainteresirana podjetja javiti zavodu Inps samopotrdi-lo, na katerem izjavljajo obstoj omenjenega obsežnost-nega pogoja in to, da gre za nadomestitev zaradi porodniškega dopusta. Podjetjem pritiče olajšava od dne, ko je zakon št. 53/2000 stopil v veljavo, torej od 28. marca 2000 dalje. Podjetja lahko zato do prihodnjega 16. septembra zaprosijo olajšavo tudi za nazaj, od 28. marca dalje. PROGRAMA INTERREG II. IN III. SODELOVANJA IN EVROPSKI POSEGI Deželna uprava Furlanije-Julijske krajine je v četrtek, 22. junija, predstavila ob ra.-' čun čezmejnega sodelovanja med Italijo, Slovenijo in Avstrijo v okviru programa Evropske skupnosti Interreg II. Srečanje je potekalo v For-mentinijevem dvorcu v Šte-verjanu in ga je odprl deželni odbornik za finance Romoli. Interreg II. je zajel obdobje 1994-99. V tem času je Evropska zveza financirala številne programe čezmejnega in mednarodnega značaja, ki sojih predstavile javne uprave in druge ustanove iz dežele Furlanije-Julijske krajine. Realizacija teh programov je potekala v sodelovanju s partnerji iz Slovenije ali Avstrije. Pobude niso še vse v celoti uresničene, čeprav je že potekel rok, ko bi morale biti. Področja, ki so bila deležna evropskega finančnega posega, gredo od zaščite narave do turističnega in gospodarskega področja, od kulture do kmetijstva, obrtništva in raznih uslug predvsem na področju računalništva Finančne pomoči je bilo deležno celotno obmejno področje treh pokrajin, videmske, go- DELOVANJE DEŽELNIH ZADRUŽNIH BANK 43 MILIJARD ČISTEGA DOBIČKA ZVEZA NEPOSREDNIH OBDELOVALCEV Zadružne banke in posojilnice v deželi Furlaniji-Julijski krajini, med katere spadajo tudi slovenski zadružni denarni zavodi, so v poslovnem letu 1999 dosegle 43 milijard lir čistega dobička.Ta podatek je navedel predsednik deželne federacije zadružnih bank Ita-lo Del Negro na letnem občnem zboru, ki je bil v soboto, 24. t.m., v kraju Magnano in Riviera. Prisoten je bil tudi vse- SENATOR MITJA VOLCIC ZA INDUSTRIJSKO CONO Industrijska cona, ki so jo sicer na Tržaškem predvidevali med Jugoslavijo in Italijo Osimski sporazumi, bi lahko postala stvarnost na Goriškem, na ozemlju med Novo Gorico in Gorico.Tako je menil senator Dimitri Volčič na srečanju, ki so se ga v soboto, 24. t.m., v Gorici udeležili še goriški župan Valenti, njegov novogoriški kolega Špacapan, deželni odbornikwza finance Romoli, župan iz Šempetra Valenčič, direktor za razvoj gospodarstva na Primorskem Konic in številni predstavniki trgovcev in podjetnikov iz Gorice. Evropski in rimski senator Volčič je povedal, da je pregledal evropska, mednarodna in italijanska pravna določila in ni našel zaprek, da do industrijske co-one ne bi moglo priti. državni predsednik združenja Federcasse Alessandro Azzi, ki je poudaril, da doživlja zadružno bančništvo v Italiji svoj zgodovinski trenutek, saj je prišlo do tesnih povezav z bančno družbo Rabobank, ki predstavlja 25 % nizozemskega bančništva, in z nemško Dg Bank, ki krije 20% nemškega tržišča. Azzi je tudi ugotavljal, da bodo te strateške povezave, s primerno okrepitvijo tržne usmeritve, z razširitvijo ponudbe bančnih uslug in prilagoditvijo specifičnih ponudb posameznim klientom, ki se ukvarjajo s posebnimi gospodarskimi dejavnostmi, omogočile še nadaljnjo rast in razvoj zadružnega bančništva. Gre za bančniško stvarnost, ki je nedvomno odigrala zelo pomembno vlogo v gospodarski rasti vse države, je ugotavljal Azzi. Sami podatki o poslovanju zadružnega bančništva v deželi Furlaniji-Julijski krajini pa kažejo, da so v letu 1999 članice skupno zbrale 7.850 milijard lir ali 6,75 % več kot v letu 1998, od tega predstavlja 4.456 milijard lir neposredno zbiranje, 3.394 milijard pa posredno pridobivanje. Narasla je zlasti slednja oblika pridobivanja, in sicer za 13,8 % v primerjavi z letom 1998. NOV DEŽELNI PREDSEDNIK Na deželnem občnem zboru Zveze neposrednih obdelovalcev v Basilianu pri Vidmu so v soboto, 24. t.m., izvolili novega deželnega predsednika te kmečke stanovske organizacije. To je vinogradnik Claudio Filipuzzi iz kraja San Martino pri Tilmentu, ki je bil doslej predsednik pordenon-ske pokrajinske federacije. Ob izvolitvi je novi predsednik izrazil upanje, da bo mogoče obnoviti usklajevanje deželne kmetijske politike ob t.i. zelenem omizju, ko ob deželnih in drugih institucionalnih predstavnikih o tekočih vprašanjih na področju kmetijstva in možnih razvojnih načrtih razpravljajo tudi predstavniki stanovskih organizacij. Filipuzzi je tudi izrazil upanje, da bo deželna večina znala premostiti notranja nesoglasja in uskladiti svoje poglede na potrebe primarnega sektorja. Navedel pa je tudi številne izzive, ki se napovedujejo za kmete. Tako je o-menil potrebo po posodobitvi kmetij, po iskanju alternativnih kultur, ki naj postopoma nadomestijo ekstenziv-nost koruze in soje, izboljšanje tržnega sistema v deželi za kmetijske pridelke ter posodobitev tehnične pomoči kmetovalcem. riške in tržaške. Videmsko področje je prejelo znatne prispevke za pobude z Av-stijo in Slovenijo. Veliko sredstev je bilo vloženih za posodobitev in prilagoditev varnostnih in sanitarnih predpisov gorskih koč in stez. V Reziji so v sodelovanju s Triglavskim parkom uredili opazovalni center za mlade razis-kovalcejulijskih Alp. V Špetru je gorska skupnost Nadiških dolin uredila prostore za predelavo in prodajo krajevnih tipičnih kmečkih pridelkov, predvsem sadja. V teh prostorih deluje zadruga, ki združuje 300 pridelovalcev sadja in razpolaga z napravami za predelavo 10.000 stotov sadja. Zadruga sodeluje s kmeti iz Bovca, Kobarida in Tolmina. V goriški pokrajini pa je s sredstvi programa Interreg II. Deželna ustanova za razvoj in promocijo kmetijstva E.R.S A zgradila sodobne naprave za vinogradništvo. V prostorih kmetije nekdanje umobolnice deluje centerz dvajsetimi raziskovalci, več jih je iz držav Vzhodne Evrope. Center zbira in raziskuje genetske značilnosti trtnih sort, ki so avtohtone v vzhodnih državah. Najbolj zanimive so sorte iz Istre in Kavkaza. S tako genetsko banko skušajo raziskovalci pridobiti nove sorte trt, ki bodo odpornejše proti raznim boleznim. Goriška pokrajina je izkoristila evropska sredstva za preureditev turističnih in športnih struktur ob Soči. V sodelovanju z Novo Gorico so na obeh straneh meje uredili prista-jališča za kajake. Goriška občinska uprava je sredstva namenila kulturnim dejavnostim in ohranitvi kulturne in krajinske dediščine. Te pobude je uresničila v sodelovanju z Goriškim muzejem. V občini Dolenje so uredili mejni prehod naVenkovem. Evropska skupnost je podprla tudi pobudo Goriške Mohorjeve zadruge za izdajo dvojezične publikacije o go-riških likovnih umetnikih. Tržaška pa je sredstva In-terrega II. uporabila za preureditev begunskega naselja na Proseku v center za mladinski turizem, za ureditev steze za pešce in kolesarje iz stare železniške proge, ki je mimo Drage povezovala Trst z dolino Glinščice. Evropska zveza je medtem že odobrila sredstva za program Interreg III. Sredstva so znatno večja od tistih v prejšnjem programu in veljajo za obdobje 2000-2006. Deželna uprava je že ustanovila več delovnih skupin, ki se bodo dogovorile s partnerji v Sloveniji in Avstriji za vsebino posegov čezmejnega sodelovanja. VZORČNI SEJEM V TRSTU USPEŠEN DAN SLOVENIJE Pravkar končani tradicionalni tržaški mednarodni vzorčni velesejem je v svojem okviru kot običajno imel tudi dan, posvečen gospodarski in turistični ponudbi iz Slovenije. FOTO KROMA Dan Slovenije je bil v petek, 23. junija, potekal pa je pri slovenskem standu v hali G tržaškega sejmišča, kjer je na ogled ponudba zlasti slovenskih gospodarskih dejavnikov s primorskega območja. Ob tej priložnosti je v Trst prišla delegacija, ki jo je vodila podpredsednica Gospodarske zbornice Slovenije Marta Kos in ki so jo sestavljali še direktor območne zbornice GZS iz Kopra Tomaž Može, direktor Obrtne zbornice Nova Gorica Rino Velikonja, župan občine Divača Rajko Voj-tkovszky in predstavnik občine Hrpelje-Kozina. Na krajši slovesnosti, kjer so bile na voljo kraške dobrote, so bili prisotni, poleg seveda slovenske delegacije, številni drugi predstavniki krajevnih oblasti in gospodarskih ustanov, med njimi predsednik tržaške trgovinske zbornice Adalberto Do-naggio in podpredsednik tr- žaške sejemske ustanove Giorgio Ret. Sicer je bil Dan Slovenije tudi priložnost za vrsto razgovorov, ki jih je slovenska delegacija imela z vodstvom tržaške trgovinske zbornice, s predsednikom Gospodarske zbornice Srbije Pavličevi-čem, predvsem pa z delegacijo Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, ki so jo sestavljali podpredsednika Marko Stavar in Robert Vidoni, predsednik sekcije za mednarodno trgovino Aleksander Rustja in direktor Servisa Vojko Kocjančič Tema pogovorov je bilo boljše sodelovanje med matičnim in zamejskim gospodarstvom (predvsem v smislu boljšega koriščenja podatkovne baze GZS in skupnega koriščenja evropskih programov). Govor pa je bil tudi o organiziranosti gospodarskih zbornic v Sloveniji in Italiji v luči prilagajanja evropskim standardom. STANDARD ISO 9002 PRESTIŽNI CERTIFIKAT PODJETJU COGECO Dne 13. junija je priznano tržaško podjetje Cogeco SpA, ki je že več desetletij prisotno na kavnem tržišču, prejelo certifikat o izpolnjevanju kakovostnega standarda ISO 9002 za uvoz in prodajo surove kave na debelo na italijanskem ozemlju. Podjetju je certifikat izdala družba SGSICS, ki je specializirana v nadzorovanju, inšpekciji in postopkih certificiranja in je na tem področju pridobila mednarodni ugled. Gre za pomemben dosežek za podjetje, ki ga imata v lasti slovenski družini Polojaz in Lokar. Priznanje temelji zlasti na uvedbi sistema kakovosti, katerega vzpostavitev je pri podjetju Cogeco trajala leto dni in ki v ospredje postavlja kupca in njegove želje s tem, da mu skuša zagotoviti čim višjo kakovost storitev in blaga. To omogoča tudi kakovosten in uspešen sistem vodenja, na katerem bo temeljila nadaljnja rast podjetja. Podjetje Cogeco je ključni člen grupacije, v kateri je že več let prisotna tudi ugledna družba Cremcaffe. Tržaška pražarna Cremcaffe-ja in pražarna Guarany iz Milana, ki tudi spada v to grupacijo, sta v lanskem letu že pridobili certifikat ISO 9002. Sicer je družba Cremcaffe že nekaj let močno prisotna na slovenskem (preko podjetja World-caf) in hrvaškem trgu tudi z lastno proizvodnjo, ki jo predstavljata pra-žarni v Sežani in v Boljunu v hrvaški Istri. ETOLOG GIORGiO CELLI V GOSTIŠČU NA SUBIDI METAFORA NAPREDKA EVROPSKO NOGOMETNO PRVENSTVO 2000 ŠE ZADNJE PREIZKUŠNJE Giorgio Celli, znani italijanski etolog, poznavalec obnašanja živali in odnosa med živaljo in človekom ter obratno, je bil v petek, 23. t.m., gost znanega gostišča na Subidi pri Krminu Pri lovcu, ki ga u-pravljata Loredana in Joško Sirk z družino. Girorgio Celli je širšemu občinstvu znan predvsem kot voditelj televizijske oddaje V kraljestvu živali, ki ježe več let na sporedu na italijanski državni televizijski mreži RAI3, sicer pa je tudi profesor na u-niverzi v Bologni in pisec številnih dram in komedij, za katere je prejel vrsto uglednih nagrad, napisal pa je tudi več knjig o živalskem svetu in našem odnosu do živali. Prav nova knjiga Bizoni gredo v nebo, ki je izšla pri videmski založbi Edizioni del Labirinta, je bila povod, da so prijaznega in duhovitega gosta povabili na Subido, da bi jo predstavil tudi v naših krajih. Izbira Sirkove domačije in gostišča je bila posrečena, saj seje prijaznega okolja in domačnosti ter visoke kakovosti gostinske ponudbe Sirkove družine najbolj razveselil prav Celli sam. Pred tiskovno konferenco je namreč Sirkova družina ponudila prisotnim dobrodošlico in ob kozarcu, pršutu in dišečem koruznem kruhu, ki ga po receptu gospodarjeve mame pečejo v gostišču, se je tudi prof. Celli imenitno in nevsiljivo razgovoril s številnimi prisotnimi. Prof. Giorgio Celli je eden redkih televizijskih ljudi, ki smo jih spoznali, ki se obnaša O najsodobnejših dognanjih najstarejšega zdravstva govori lepa knjiga, ki je nedavno izšla pri Založbi Mladinska knjiga in nosi naslov Zdravil ne rastline na Slovenskem. Avtorica knjige Katja Gal-le Toplak je v njej zbrala izkušnje ljudskega zdravilstva in jih uskladila z najnovejšimi znanstvenimi dognanji. V knjigo je vključila 120 najpomembnejših zdravilnih rastlin in nekaj deset po učinkovanju sorodnih vrst, ki rastejo v Sloveniji, saj knjiga predstavlja varno uporabo zdravilnih rastlin pri samozdravljenju in v moderni uradni medicini. Pri vsaki zdravilni rastlini so tudi pojasnjeni kemijska zgradba, lastnost in delovanje najpomembnejših rastlinskih u-činkov; obenem daje Katja Galle Toplak tudi nasvete za nabiranje rastlin, njihovo sušenje in seveda izdelavo pripravkov iz njih, vpliv zdravilnih rastlin na človeški največji organ-kožo; posebno pozornost posveča uporabi zdravilnih rastlin v veterini in dandanes vse bolj uveljavljeni ho- enako v vsakdanjem življenju, kot se obnaša na televizijskih zaslonih; je tudi zato očarljiv, ker je neposreden, duhovit in zdrav človek; o-hranil je pristno človečnost tudi po dolgih letih študija in "medijske" slave. Med razgovorom z njim smo izvedeli, da dobro pozna Slovenijo in njene lepote, na katere je navezan, saj je večkrat obiskal našo matično državo; še posebno pa seje veselil, ko je o-biskal Čebelarski muzej v Sloveniji, ki je po njegovem mnenju eden najlepših v Evropi. Povedal je tudi, da ga je Slovenija očarala predvsem s prijaznostjo ljudi in z naravo, ki je v Sloveniji, hvala Bogu, veliko bolj neokrnjena kot drugod v Evropi. Giorgia Cellija in njegovo knjigo Bizoni gredo vneboje predstavila na lepem ganku Sirkove domačije dr. Elena Guerra, večer z avtorjem pa je uvedel Joško Sirk, ki je hudomušno dejal, da je avtorja pred predstavitvijo sam vprašal, ali lahko predstavljajo knji- meopatiji, zdravljenju z naravnimi sredstvi, kot tudi daje nasvete za številne čajne napitke in recepte za čajne mešanice. Avtorica v uvodu v knjigo poudarja, da se tudi zdravljenje z rastlinami-fitoterapija stalno razvija in je zato skušala v knjigi zbrati zadnje novosti na tem področju, ne da bi pozabila na stare, preizkušene recepte in navade, saj gre pri zdravilnih rastlinah in njihovih pripravkih za najstarejšo obliko zdravljenja najrazličnejših bolezni. Še danes so zdravilne rastline dvema tretjinama človeštva glavna pomoč pri zdravljenju. Na svetu je namreč okrog 20 tisoč zdravilnih rastlin, od teh je 1100 vrst zdravilnih rastlin dobro raziskanih, iz 250 vrst pa dobijo osnovne sestavine za izdelavo modernih zdravil z rastlinskimi učinkovinami. Avtorica knjige Zdravilne rastline na Slovenskem je seveda opravila izbor zdravilnih rastlin, ki rastejo na Slovenskem. V prvi izborje uvrstila predvsem tiste rastline, ki so I go pri strastnem lovcu, kot je on... Dr. Elena Guerra je dejala, daje dramsko delo Bizoni gredo v nebo lep primer, kako lahko na umetniški način podajaš znanstvena odkritja in dognanja. Cellijevo delo je namreč drama o bizonih v A-meriki, bizonih, ki so se morali, podobno kot Indijanci, umakniti osvajalcem Divjega zahoda, saj je to po avtorjevih besedah "prozorna alegorija spopada med bivolom in vlakom". Priseljenci v Novi svet, na ozemlje današnjih Združenih držav Amerike, so namreč gradili železniške tire prav po poteh, ki so si jih v stoletjih "zgradili" bizoni in so se zato morali bizoni umakniti v naravne rezervate, človek pa jim je tudi stregel po življenju. Knjiga Giorgia Cellija je nastala kot literarni zapis o odnosu med človekom, naravo in bizoni, kjer je bizon žrtev, dejansko pa metafora našega napredka, ki gre večkrat v škodo živalskim vrstam in vsemu naravnemu redu. že del slovenskega ljudskega izročila, medtem ko je v drugega dala tiste rastline, za katere je znanost povedala, da so zdravilne, a jih ljudsko izročilo še ne pozna. V knjigi bo vsakdo našel napotke, kako naj zdravilne rastline nabere, kako naj jih posuši, podrobno pa so razčlenjene tudi rastlinske učinkovine; posebno poglavje je posvečeno človeški koži in rastlinskim preparatom, ki jo negujejo in zdravijo. Vsaka zdravilna rastlina je v knjigi slikovno prikazana, o njej je napisano bistveno, kot je tudi navedeno, kje raste, kdaj se nabira, in njene sestavine in učinkovine, njena uporaba ter seveda nezaželeni učinki. Bralec se bo spoznal z ajdo in arniko, glogom in črnim trnom, črno ogršči-co, navadnim rmanom, gozdnim slezenovcem, trpotcem in seveda tudi s strupenimi zdravilnimi rastlinami, ki jih nikoli ne smemo uporabljati sami, ker so te rastline učinkovite le v rokah zdravnika. Na koncu knjige so objavljeni recepti za čaje, formule sestavin zdravilnih rastlin in seveda abecedno kazalo, ki bo bralcu koristilo pri iskanju posameznih zdravilnih rastlin in njihovih sestavin. — JUP Evropsko nogometno prvenstvo se počasi bliža koncu, saj sta pred nami le še dve polfinalni tekmi in že bomo vedeli, kdo se bo boril za mesto evropskega prvaka in komu bosta šli nehvaležni tretje in četrto mesto. Azzurrom gre kot po maslu, saj so ugnali Romune; pri tem je imel smolo le Conte, ki gaje namerno poškodoval sloviti Hagi. Romunskemu igralcu bodo seveda naložili tako disciplinsko kot tudi denarno kazen in je torej njegovo slovo od nogometa kaj klavrno. Italijanska enajsterica Te dni potekajo v Gorici športne igre mladih iz sedmih srednjeevropskih držav, ki so vključene v skupnost Alpe Jadran. V ponedeljek zvečer, 26. t.m., je bilo na goriškem Travniku zelo slovesno, saj je bila tam otvoritvena slovesnost poletnih mladinskih športnih iger skupnosti Alpe Jadran. V Gorico so se prišli družit in tekmovat med seboj mladi iz Nemčije, Avstrije, Madžarske, Švice, Hrvaške in Slovenije ter seveda Italije. Ponedeljkova slovesnost je bila lepa, saj so mladi kaj kmalu našli skupni jezik in takoj začeli sklepati nova prija- V dneh 24. in 25. t.m. je v Tržaškem zalivu potekala 9. nočna regata Jadralnega kluba Čupa Sesljan-Piran-Ses-Ijan, ki se je je udeležilo 40 jadrnic, porazdeljenih v šest kategorij. Tekmovanja, ki je doživelo tudi nevihto na morju, se je udeležilo tudi nekaj prestižnih čolnov. Med te spada jadrnica Veliki Viharnik bo danes, v četrtek, 29. junija, igrala svoj polfinale z Nizozemci, ki so kar s teniškim izidom šest proti ena in tremi goli Kluiverta (Berlusconijevi milanisti se jočejo!) u-gnali Boškovo nesrečnojugo-slavijo porednih in neubogljivih nogometnih asov in jim tako pred svetom povedali, da disciplina še vedno in tudi v nogometu nekaj velja. Boš-kov bo odšel, kot bo odšel tudi marsikateri jugoslovanski nogometaš; iz reprezentance namreč. Francozi imajo srečo, kot jo znajo le oni imeti, in pri teljstva. To je tudi eden od razlogov za prirejanje poletnih športnih iger, katerih se lahko udeležujejo samo mladi, ki še niso dopolnili 17 let. Na stadionu na Rojcah bodo atletska tekmovanja, v športni hali in v dvoranah UGG v Gorici, Stella Matutina in v Standrežu bodo košarkarske tekme. Plavanje bo tudi na Rojcah, medtem ko bodo dekleta igrala odbojko na gospodarskem razstavišču. Priredili bodo tudi tekmovanje v lokostrelstvu. Poletne športne igre naj bi se sklenile z nagrajevanjem v petek, 30. t.m. krmarja Dušana Puha (Y.C. Pirat Portorož), ki je bila tudi zmagovalka regate v prvi kategoriji. Viharnik je na cilju prehitel sestrsko jadrnico Pozejdon (klub 2M) krmarja Bruna Antonaca, medtem ko je tretje mesto zasedla jadrnica Trappola grljanskega jadralnega kluba, ki jo je krmaril Marco Bodin. vsem tem je zabavno še to, da zase mislijo, da so najboljša nogometna ekipa na svetu! Ponižnosti ne poznajo, morda pa bo le Portugalcem v drugi polfinalni tekmi evropskega prvenstva uspelo naučiti tudi "petelinčke" te čednosti, ki njihovemu narodu ni lastna. Ker bosta tekmi te dni, bo kmalu vse jasno, naslednji teden pa bomo že pisali o zmagovalcu... Do takrat pa mirno kri in uživajte v nogometnih tekmah, če seveda nimate boljšega opravila! ODMEVNA DOGODKA NA TRŽAŠKEM KOLESARSKA DIRKA IN MEDNARODNA REGATA ••••••••••••••••••• Konec prejšnjega in začetek tega tedna sta na Tržaškem minila v znamenju športnih dogodkov tako vsedržavnega kot mednarodnega pomena. V nedeljo, 25. junija, je po tržaških cestah potekala dirka, veljavna za vsedržavno italijansko prvenstvo za poklicne kolesarje. Dogodka, ki bo ostal v spominu Tržačanov zaradi deževnega in vetrovnega vremena, predvsem pa zaradi izredno hudih prometnih zastojev (mesto je dejansko ostalo odrezano od okolice, za kar so v naslednjih dneh izbruhnile hude polemike), seje udeležilo 172 kolesarjev, ki so prekolesarili progo, dolgo 235 kilometrov (od predvidenih 254). Dirko je zmagal Michele Bartoli, ki je tekmoval za ekipo Mapeia, drugi in tretji pa sta bila Bar-tolijeva klubska tovariša Simoni in Nardello. Pred tržaškim nabrežjem pa poteka te dni prestižno mednarodno jadralno tekmovanje Nations Cup-La sfi-da. Udeležujejo se je jadrnice in krmarji, ki so zasloveli na najprestižnejšem jadralnem tekmovanju na svetu, America's Cupu (eno ime za vse: krmar jadrnice America-one Paul Cayard). Tekmovanje bi se moralo začeti že 25. t.m., a so ga zaradi slabega vremena preložili na naslednji dan, ponedeljek, 26. t.m. V drugi kategoriji je zmagala Čupina jadrnica Sciuscia krmarja Tomaža Miliča, v tretji Challenge Maurizia Plani-neja (JK Pietas Julia), v četrti Faraonika Franceta Miheliča (Y.C. Portorož), v peti Simply red Andrea Tičala (C.D. V. Mug-gia), v šesti pa jadrnica Ecland (krmar Bogateč, klub Sirena). JUP NOVOST PRI MLADINSKI KNJIGI ZDRAVILNE RASTLINE NA SLOVENSKEM ‘ZUT ZAČETEK DEL V BAZOVICI NOV ŠPORTNI CENTER ZA ŠD ZARJA Slovenski šport na Tržaškem bo v enem letu postal bogatejši za nov športni center. V Bazovici so namreč začeli graditi novo središče domačega Športnega društva Zarja. Že obstoječemu travnatemu igrišču se bodo pridružile pokrite tribune za o-krog 400 gledalcev, skladišča, nove slačilnice za igralce in sodnike, balinarski stezi, manjša telovadnica, prostori za prvo pomoč in stavba, v kateri bodo sejna dvorana, u-radi, bar in prostor za mlade. Poleg vsega tega bodo tudi u-redili parkirišče za 150 vozil. Načrte za gradnjo centra, ki ga bo zgradilo podjetje Nosti-ni iz Rima, so predstavili prejšnji torek, 20. t.m., v Bazovici. Pri ŠD Zarja računajo, da bo novi športni center nared že konec decembra letos ali v začetku januarja prihodnjega leta. Stroške v višini okoli dveh milijard lir za izgradnjo športnega centra bi morala kriti sredstva, ki bi jih morala prispevati deželna uprava Furla-nije-Julijske krajine v okviru dogovorov (in deželnih zakonov) o protivrednostih za gradnjo sinhrotrona pri Bazovici. Poldrugo milijardo lir deželnega denarja bo posredovala občina Trst, 450 milijonov lir pa bodo črpali iz sklada bazovskega jusarskega odbora. Stroške za načrte, ki jih je pripravil arh. Marino Ko-korovec, pa je krila fundacija CRT iz Trsta. POLETNE IGRE MLADIH V GORICI SREDNJEEVROPSKI ŠPORT JADRANJE / NOČNA REGATA JK ČUPA ZMAGAL JE VELIKI VIHARNIK 16 ČETRTEK 29. JUNIJA 2000 ZADNJA STRAN S 3. STRANI LJUBEZEN, NAJBOLJ... Bral sem ga najprej na peči, potem za mizo in nazadnje pri oknu, kjer sem obračal knjigo tako, da sem ujel zadnjo svetlobo, kajti takrat v hiši še nismo imeli elektrike. Bral sem kot pastirček na pašniku, bral sem vsa leta srednje šole, malo manj leposlovja kot bogoslovec in duhovnik. V tistih desetih mesecih, ko sem bil priklenjen na bolniško posteljo, sem prebral več kot sto knjig. Zdaj berem "po službeni dolžnosti"t vendar to delam z veseljem. Če grem poleti na morje, gre vedno z menoj tudi prijateljica knjiga. Ognjišče je vedno gojilo žlahtno slovensko besedo. Veliko ste pisali in še pišete o velikih osebnostih naše preteklosti. Se vam ne zdi da sedanji mladi slovenski rod premalo pozna svoje korenine? Šola, kakršna je bila po drugi svetovni vojni, jim tega znanja gotovo ni dala. Bila je preveč ideološko obarvana, zato ji naša s krščanstvom prepojena preteklost ni veliko pomenila. Ko so velike ustvarjalce slovenske kulture predstavljali, so navadno zamolčali, kar je bilo v njih krščanskega. Da bi se ta krivica vsaj malo popravila, sem pred desetimi leti (1990) začel v rubriki Obletnica meseca predstavljati nekatere manj znane ali zamolčane osebnosti iz naše preteklosti. Občudujem vaše vsestransko zanimanje, saj ste nam v Ognjišču predstavil že nešteto zanimivih tem. Katere vas najbolj privlačijo? Najbolj so mi pri srcu čudoviti narodni običaji, ki jih je ustvaril verni slovenski človek ob cerkvenih dobah in bogoslužnih praznovanjih ter jih je temeljito popisal mednarodno priznani etnograf Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev. Ti običaji so mi ljubi tudi zato, ker sem mnoge od njih kot otrok tudi sam doživljal v domači družini. Med najlepše spada obred treh svetih večerov: pred Božičem, novim letom in Tremi kralji. Kot otrok sem s svojim mlajšim bratom in drugimi revnimi otroki iz domačega kraja hodil pred Vsemi svetimi "nabirat vahče", kruhke, ki so jih v spomin vernih duš spekle kmečke gospodinje. Da ne govorim o Miklavžu, ki je "prinesel" kakšno jabolko, pest suhih krhljev in nekaj orehov pa morda še zvezek in svinčnik, vendar smo bili tega veseli bolj kot otroci danes, ki dobijo za Miklavža računalnik. Za naš Novi glas ste tri leta pisali misli k nedeljskim evangelijem, zdaj pa že nekaj časa urejate rubriko Svetnik tedna. Pri založbi Ognjišče je (v dveh delih) izšla vaša knjiga Svetnik za vsak dan. Odkod vaše zanimanje za svetnike? Kaj lahko povejo današnjemu človeku? Moje zanimanje za svetnike, bolje, druženje z njimi sega v čas mojega otroštva. Po zgodnji smrti mame smo ob očetu ostali štirje mlajši o-troci; drugi, malo večji, so po tedanji navadi šli služit za pastirje ali hlapce. Mi, ki smo ostali doma, smo vsako jutro in vsak večer skupaj molili rožni venec (poleti, ko je bilo dela več, samo zvečer). Od jeseni do pomladi je oče vsak večer vzel s police nad vrati debelo knjigo z naslovom Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki jo je v letih 1867-1874 za Družbo sv. Mohorja napisal duhovnik Matija Torkar. Svetniki so bili opisani v obliki, ki je primerna za družinsko branje: veliko je bilo dramatičnih opisov in dialogov pa tudi precej pobožnih legendarnih primesi, kar je bilo hrana za našo domišljijo. Oče je bral na glas, mi smo morali pozorno poslušati. Če je zaznal kakšno klepetanje, je moral naprej brati kateri od nas. S svetniki sem se kot otrok družil tudi, ko sem listal po koledarjih in pratikah. Pri nas (in taka je bila tedaj navada povsod) smo bolj kot rojstne dneve praznovali godove, ki so v bistvu spominski dan krsta. Tisti, ki je godoval, je šel k maši in zakramentom, doma pa so ga počastili s štruklji. Kaj lahko svetniki povejo današnjemu človeku? Na to vprašanje je najbolje odgovoril papež Janez Pavel II. med mašo na mariborskem letališču ob svojem prvem obisku v Sloveniji leta 1996. "Če dobro pogledamo, razodeva današnja družba globoko potrebo po svetnikih, po osebah, ki nam zaradi svoje tesne povezanosti z Bogom morejo na neki način pomagati, da začutimo njegovo navzočnost, in nam posredovati njegove odgovore... Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uteleševati v življenju." Na praznik apostolov Petra in Pavla so bili posvečeni letošnji slovenski novomašniki. Kako bi čisto na kratko povzeli vsebino duhovnikovega poslanstva? Za večino duhovnikov je praznik apostolskih prvakov obletnica posvečenja. Moja bo šestintrideseta: mašniško posvečenje sem skupaj s šestimi drugimi sošolci iz koprske škofije prejel 28. junija 1964 na Sveti gori po rokah tedanjega ljubljanskega pomožnega škofa, kasnejšega nadškofa Jožefa Pogačnika. Vsebino duhovnikovega poslanstva bi bilo po moje mogoče najkrajše izraziti v dveh besedah: modrost srca. To je tudi naslov novega življenjepisa papeža Janeza XXIII., ki bo 3. septembra letos razglašen za blaženega. Duhovnik se bo najbolj približal svojemu Vzorniku Kristusu, če se bo trudil za ravnotežje med glavo in srcem. Bolje je, da zmaguje srce, saj je ljubezen najbolj Božja od vseh kreposti. POGOVOR / MILADIN ČERNE NEZAMENLJIVO DRUŠTVO ERIKA JAZBAR Konec meseca maja je imelo Društvo slovenskih u-pokojencevza Goriško redni občni zbor (na sliki), iz katerega je izšlo novo vodstvo. Po osemnajstih letih predsednikovanja mu ne naceljuje več profesor Miladin Černe (prvi na desni), ki se je zaradi zdravstvenih razlogov umaknil z odgovornega mesta. Delegati pa so predložili in nato soglasno sprejeli imenovanje profesorja Černeta za častnega predsednika društva. Ob izteku mandata smo se z njim pogovorili o prehojeni poti ter o delovanju društva, v katerega je včlanjeno veliko število Slovencev, zastopnikov zrelejše generacije. Prof. Čeme, kaj bi povedali o prvih letih Društva slovenskih upokojencev za Goriško? Slovenski upokojenci z Goriškega so bili od vsega začetka včlanjeni in povezani z Društvom upokojencev iz Trsta. Dne 4. decembra 1979 smo se začeli pogovarjati o nujnosti avtonomnega društva za Goriško, 16. decembra 1982 pa smo imeli v Križni ulici v Gorici ustanovitveno slovesnost Društva upokojencev za Goriško. Število članov, ki so delovali oz. so vpisani v naše društvo od leta 1982, presega številko 1.000. Res pa je tudi, da upokojenci radi zahajajo na oni svet, tako da stvarno lahko računamo, da štejemo danes od 500 do 600 članov. Podobno kot v ostalih naših organizacijah, vsi vpisani niso aktivni člani. Ko pa prirejamo naša srečanja, v večini primerov presegamo stotino udeležencev, kar velja seveda za dober rezultat. Kako bi zaobjel prehojeno pot društva? Za organizacijo društva je v prvih letih skrbel Milan Paulin, ob njem je bila učiteljica Marica Koršič. Po ustanovitvi MLADI MLADIM smo se začeli zbirati najprej v ulici Malta, nato smo dobili sedež na Križni ulici, kjer se odbor sestaja vsaka dva tedna ob torkih. Naše društvo ima svoj prapor, ki ga razobešamo ob občnih zborih ali ko se poslovimo od naših zaslužnih članov; imamo svoj znak, t.j. štiriperesno deteljico v narodnih barvah, za katero je poskrbel Silvan Bevčar. Ponašamo se tudi s himno; besedilo je spisala Ljubka Šor- li, pesem pa je nato uglasbil tržaški skladatelj Aleksander Vodopivec in ga naš pevski zbor, ki ga vodi Elda Nanut, zapoje ob raznih priložnostih. Kako je z delovanjem društva? Temelj, na katerem gradimo naše delovanje, je narodnoobrambni : pomembno je, da se upokojenec v svojem vsakdanjem življenju ne čuti osamljenega. Upokojitev še ne pomeni, da je človek za ropotarnico, saj je še pri moči in se rad srečuje z vrstniki. Naše društvo prireja redna srečanja, včasih so to tudi večerje, skupaj preživljamo lepe trenutke, naše upokojenke tudi rade zaplešejo. Silvestrovanje, pustovanje, martinovanje in izlet za dan žena so že ustaljene stalnice; za silvestrovanje obdarimo naše jubilante, t.j. upokojence, ki dosežejo v letu okroglo števi- lo let. Vsak jubilant dobi sve- mm mm SE IZ PRIROČNIKA POLETNIH ZAPELJEVALCEV IN ZAPELJEVALK BITI SEKSI? DOVOLJ, DA Sl TO ZAŽELIMO! Da, prav ste razumeli! Vsak je lahko seksi! Ne gre za kako nespodobno obnašanje, za kako nemoralno držo, za kako pretiravanje v zapeljevanju! Gre enostavno za to, da je nekdo prikupen! “Ja, Luka je tako srčkan," mi je o nekem fantu, ki je norel zanjo, pripovedovala Tina, "pa kaj, ko me ne vžge...". Prikupno se je ob tem nasmehnila, kot bi bila v zadregi, in šla s prsti v dolge lesketajoče lase. Tina je prijetno osemnajstletno dekle, ki je očitno dobro razumela, kako upravljati s svojim sex-appealom. Ni kaka lepotica, vendar se fantje podijo okrog nje kot čebele okrog opojnega cveta. Veliko njenih vrstnic, ki so lepše od nje, nimajo takega uspeha in se sprašujejo, zakaj. Biti seksi ni nujno povezano z lepoto. Biti seksi je najbolj naravna stvar na svetu. To zagotavlja nihče drug kot antropolog! Vsakdo lahko prej ali slej postane prikupen, seksi. Morda takrat, ko popustijo določeni mehanizmi avto-kontrole in samoobrambe. Na primer? On opazi njo prav takrat, ko je morda popila pol kozarca piva preveč in se cel večer smeje kot kaka mala punčka. Ali pa se mu zazdi lepa in pristna kot še nikoli, ko čano vrtnico, ki mu jo podari odbornik ali predsednik društva. Če upokojenca ni na srečanju, ga člani odbora obiščejo na domu. Upokojenec, ki slavi 90-letnico, dobi pa tri vrtnice. Naše društvo pošilja vsakemu upokojencu ob rojstnem dnevu voščilo. Pobuda je zelo dobrodošla in prejemamo zanjo številne zahvale. Pošiljanje voščil si porazde- li odbor, tako da vsak upokojenec za dan svojega rojstnega dne dobi voščilo našega društva Pred leti smo radi prirejali številne večdnevne izlete; po dolgem in širokem smo obiskali takratno Jugoslavijo, bili smo v raznih državah Evrope in drugih celin; na občnem zboru, ki je bil 27. maja letos, pa je glavni odbor odločil, da bomo odslej skrbeli zlasti za enodnevne izlete Delovanje vašega dr-uštvaje zelo bogato. Kako pa je z drugimi pobudami? Naša športna dejavnost seveda ni zelo intenzivna, saj se ne pripravljamo na olim-piade! Od leta 1982 prirejamo vsako leto v zimskem času rekreativno telovadbo; zelo priljubljeno je balinanje. Z našim prvim podpredsednikom Jankom Čotičem iz Sovodenj smo poskrbeli za dve lepi balinarski stezi v Sovo-dnjah in ustanovili balinarski krožek društva. Balinanje je se na njegovi rami razjoče, samo zato, ker je imela težak dan in so ji živci za hip popustili. Kolikokrat sta fant in dekle dolga leta le prijatelja, potem pa razumeta, da sta si všeč ob dogodku, ki se zdi nepomemben, ki pa njo ali njega odkrije v čisto novi luči! In kaj še pravijo antropologi? Da je prikupnost del instinkta, ki si ga človek s sabo pelje skozi zgodovino, in da izvira iz evolucijskega zakona, to je iz zakona o naravni selekciji. V moderni družbi se je to nekoliko zakompliciralo in zamaskiralo, vendar ostaja osnova sex-appeala in zapeljivosti trdno zakoreninjena v našem instinktu. Če se vam bo torej, draga dekleta, kdaj zgodilo, da se boste zagledale v sliko Georgea Clooneja, vedite, da je to zato, ker slutite, da bi on primerno branil teritorij vaše družine, da bi prisotno tudi med članicami ženskega spola, ki so se v zadnjih letih posebno izkazale. Balinarska srečanja prirejamo s sličnimi krožki iz bližnjih vasi v matični državi, npr. z Novo Gorico, Solkanom, Šempetrom, Renčami ipd. Kako pa sodelujete z omenjenimi sličnimi društvi? Naše društvo je pobrateno z društvom iz Solkana, s katerim smo navezali zelo tesne stike predvsem od osamosvojitve Slovenije dalje. Pobrateni smo tudi z društvom iz Trbovelj, vendar so srečanja zaradi razdalje redkejša. Stalne stike imamo tudi z drugimi društvi v Sloveniji, z Zvezo slovenskih društev, udeležujemo se srečanja upokojencev Slovenije. Prizadevamo si, da se upokojenci srečujejo; starejša generacija ima tudi nalogo povedati mlajši vse, kar smo pretrpeli med dvema vojnama, zato da bi tisti čas, ki smoga preživeli pod fašizmom, ne šel v pozabo in da bi se novi rodovi ohranili slovenski. To je naša naloga in upam, da bo v tej obliki naše društvo še naprej živelo, da bo dejavno, kot je bilo doslej, in da bomo slovenski upokojenci vedno z dvignjeno glavo lahko rekli: "Slovenci živimo v Italiji, vendar ostajamo vedno Slovenci". zna/ prinašati domov hrano in da bi z njim lahko spravili na svet kar nekaj zdravih in močnih otročičev (že slišim kak “magari!" odet v vzdihljaje!), kar bi omogočilo nadaljevanje in zdrav razvoj vrste. Pomembno je torej, da se zavedamo, da imamo prav vsi v našem genetskem kodeksu zapisano sporočilo o tem, kako biti prikupni. Treba se je le naučiti brati to sporočilo, ki se nam včasih zdi tako šifrirano, da ga ne znamo razvozlati. O nekaterih trikih in nasvetih za to razvozlavanje pa prihodnjič. Zaenkrat lespodbu-dno zagotovilo, da boste do najboljših rezultatov prišli, če boste znali poiskati v sebi svoje darove, odlike in vrline ter če se jih boste naučili primerno ovrednotiti. Vso srečo pri tem prijetnem iskanju vam želi VAŠA BIBA