Delavska enotnost
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
V. d. glavnega urednika Franček Kavčič V. d. odgovornega urednika Marjan Horvat
Imejmo se radi!
sem vznemirjena zaradi vsega tega, kar se zdaj dogaja vhaši ljubi domovini, zato si ob novem letu želim predvsem to, te bi spet prevladal razum. Le tako bi se v naše domove spet vrnil mir, med vse ljudi pa ljubezen in spoštovanje.
Le kaj nam je bilo treba vseh teh prepirov, ki so v naša srca prinesli zgolj tesnobo? Slutim, zakaj: zato, ker smo se nehali spoštovati. Vendar moraš spoštovati ljudi; vsakega posebej moraš imeti v dobri luči in to luč Potem tudinegovati. Kajti kot lahko spoštuješ svoj °žji krog, tako prenašaš spoštovanje tudi navzven med vse ljudi In če si pošten, potem se ti 01 treba nikogar bati in pred nikomer te ne more biti sram.
daz se razveselim vsakega, ki pride v našo hišo, skoraj tako kot svojih družinskih članov. Zato si res želim, da bi se vnaša glave spet vrnil razum, z njimi pa tudi poštenje, spoštovanje in Ijube-ten,pa bomo vsem težavam navkljub kar srečno živeh. Boste videli.
Kristina Mali, todklavi 68, Gornji grad
V. fifis* - ;
Ljubljana, 26. decembra 1989 številka 51-52, letnik 48, cena 55.000 dinarjev
Pretolkli smo se skozi leto 1989, ki ga kronisti ne bodo zabeležili s prijaznostjo, urejenimi družbenimi razmerji in strpnimi medčloveškimi odnosi. Država je pokala po vseh šivih, a se zdi, da je šele Markovičevi vladi uspelo malce pred koncem leta vsaj za silo zakrpati ponošeno obleko jugoslovanske družbe. Bo prevladal razum vsaj v prihodnjem letu, ko se bo odločala usoda skupnega življenja ali pa bodo nizke strasti na mitingih in blokadah tudi vnaprej značilnost balkanske Jugoslavije, ki se bo sesula, če nekateri ne bodo znali živeti z razlikami.
Živeli bomo med upanjem in strahom. Gmotno očitno še slabše, vendar z nekaj možnostmi, da se padajoča gospodarska krivulja ustavi in preobrne svojo smer v rast, kar bi bržkone lahko ohrabrilo upajoče ljudi, delavce in vse tiste, ki se ne ukvarjajo s političnim intriganstvom namesto z ustvarjanjem, ki bi radi samo jemali iz skupne blagajne, dajali pa čim manj. Toda davek, ki ga je treba plačati ne bo majhen, kajti nora leta dirigiranega gospodarstva in »čudovite jugoslovanske enotnosti« so požrla mnogo žuljev, znanja in zaupanja.
Tudi naše uredništvo je šlo skozi golgoto težkih časov, zmot in neodgovornosti v preteklosti. Pa vse kaže, da smo v minulem letu najtežje vendarle preživeli in s pomočjo sindikalnega vodstva postavili kolikor toliko normalne možnosti za delo in samostojno odločanje o razvoju in gospodarjenju podjetja, ki izdaja ta časnik. Najbolje bi bilo vse slabo pozabiti in se ne utrujati z grdimi spomini na bitke za časnik, z nagajanji in nizkimi strastmi, ki so spremljajoč pojav takšnih prizadevanj, pa se ne več ukvarjati. Morda jih bo manj v prihodnjem letu, ko se sicer, kot vse kaže, pisani besedi prav tako ne piše ravno dobro, pa vendar človeka navdaja upanje, da je najhuje za nami. Že ta pomisel pa ohrabruje naša snovanja vnaprej, saj bomo prihodnje leto poskusili v za Delavsko enotnost bolj urejenih razmerah delati časnik bolj živo, kritično in bolj delavsko. Takšen mandat smo dobili tudi na prednovoletni seji sindikalnega vodstva, kije sprejelo novo vsebinsko in organizacijski zasnovo časnika, in če se bomo znali bolje organizirati in predvsem povezati z bralci, bomo kos tej sicer zahtevni nalogi v za vse časopise neprijaznem času.
Srečno!
Marjan Horvat
Naš ponos so gotovo alpinci: svetovna slalomska prvakinja Mateja Svet je postala športnica Slovenije (naslednji dan v Zagrebu tudi Jugoslavije), Katjuša Pušnik je osvojila 10. mesto v slalomski razvrstitvi svetovnega pokala, Veronika Šarec nas je pred kratkim v ZDA razveselila z drugim mestom, Tomaž Čižman pa je na SP v Vailu osvojil bronasto kolajno v superveleslalomu.
Z razglasitve najboljših športni ko v'89
Bravo, naši!
Za tale prednovoletni čas so pač značilne najrazličnejše inventure. Eno je zadnjo soboto opravilo tudi Društvo športnih novinarjev Slovenije, ko je na prisrčni slovesnosti v Zrečah razglasilo najboljše športnike in športnice, najboljše ekipe v posamičnih športih in športnih igrah ter najboljšo tiskovno službo na mednarodnih prireditvah v Sloveniji. Izidi ankete, v kateri je sodelovalo 89 poklicnih novinarjev in stalnih sodelavcev uredništev, so na kratko naslednji - najboljše športnice: 1. Mateja Svet 441 glasov; Tončka Škafar 218, 3. Veronika Šarec 202; športniki: Andrej Jelenc 342, 2. Tomo Česen 266, 3. Tomaž Čižman; ekipe, v posamičnih športih: 1. kajakaška reprezentanca Jugoslavije (Abramič, Štrukelj, Čižman) 161; 2. blejski dvojec s krmaijem (Krašovec, Janša, Slivnik) 129; 3. kanuista Malce-Grobiša 123; ekipe v športnih igrah: 1. NK Olimpija 142, 2. Smelt Olimpija 105, 3. HK Jesenice; najbolje pripravljena tiskovna služba: SP v veslanju Bled 25.
Starejši smučarski skakalci nas lani - za razliko od prejšnjih let - niso preveč navduševali, zato pa so nas toliko bolj presenečali mladinci (Januš, Kropar, Petek, Kopač), ki so na svetovnem prvenstvu osvojili vicešampi-onski naslov. Pa naj še kdo reče, da nimamo obetavnih rodov.
Tomo Česen je opravil vrsto vrhunskih vzponov v alpskem slogu, Viki Grošelj pa je v Himalaji osvojil še nekaj novih osemtisočakov. V pogovoru z radijskim novinarjem Francijem Pavšerjem sta avditoriju zreške dvorane razkrila številna zanimiva doživetja.
Pa naj še kdo reče, da med našimi športnicami ni zalih deklet. Z Marto Kos so se pogovarjale Tanja Godina, kotalkarica Violeta Mordej in kegljačica Silva Razlag. (Damjan Križnik; slike: Sašo Bernardi)
Delavska enotnost
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942.' Predsednik
Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta
1967, ob njeni 25-letnici. odlikoval z redom zaslug z*
narod z zlato zvezdo
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	V. d. direktorjaln glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956
•	V. d. odgovornega urednika: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge,
* fotografija), Sašo Bernardi (fotografija). Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže). Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956. h. c. 310-033
•	Naročnina 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti 55.000 din
•	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plačana v gotovini
•	Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35
•	Žiro račun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Bančič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
Sindikalna lista
Povpr. OD v gospod. SRS: avgust-oktober 89	14,796.878 din
Povpr. OD v gospod. SFRJ: avgust-oktober 89	9,891.507 din
I. PRAVICE IZ DELA IN GOSPODARJENJA_________________________
1.	Najnižji osebni dohodek	380 DEM	za januar’90
v din. prot.
2.	Najnižji zajamčeni osebni dohodek 12,000.000 din 1.12.89*
3.	Pogoji dela:	10% mesečne
-	izmensko delo	akontacije
osebnega
dohodka delavca za živo delo
-	nočno delo	30%
-	delo v nedeljo	50%
-	delo na dan zveznih in republi- 50% ških praznikov
-	deljen delovni čas	prekinitev več 1,183.800 din
kot eno uro
prekinitev več 2,367.500 din kot dve uri
4.	Nadurno delo	50% mesečne akontacije oseb-
nega dohodka delavca za živo delo
5.	Osebni dohodki pripravnikov 70% C D za na! :ge, za katere se
pripravnik usposablja in dosega predviden rezultat (OD pripravnika ne sme biti nižji od zajamčenega OD)
6.	Faktor delovne dobe	0,50% od akontacije OD za živo
delo za vsako izpolnjeno leto delovne dobe
II. NADOMESTILA OSEBNIH DOHODKOV
2. Nagrade za uspešno opravljeno delo oz. delovno prakso
mesečna akontacija osebnega dohodka delavca za živo delo
mesečna akontacija osebnega dohodka delavca za živo delo
1.	Nadomestilo za letni dopust in državne praznike
2.	Druga nadomestila:
-	usposabljanje in izobraževanje po programu OZD
-	delo v mladinskih brigadah
-	krvodajalske akcije
-	opravljanje samoupravnih in družbenopolitičnih nalog, zastoji v delovnem procesu (čakanje na delo zaradi izpada energije, pomanjkanja surovin)
-	izpad delovnih ur zaradi stavke, ko se ure ne nadomestijo
-	druge oblike odsotnosti z dela v skladu s samoupravnimi splošnimi akti
III.	PREJEMKI SKUPNE PORABE__________________________________
1.	Regres za letni dopust (oblikovanje mase)	8,878.100 din
2.	Jubilejne nagrade
-	za 10 let	7,398.400	din
-za 20 let	11,097.700	din
-za 30 let	14,796.900	din
3.	Nagrade ob starostni ali delovni upokojitvi	44,390.600	din
4.	Solidarnostne pomoči (vselej na predlog OOZS) 14,796.900 din
-	pomoč družini umrlega delavca
-	pomoč delavcu v primeru elementarne nesreče
5.	Odpravnina delavcu, ki zaradi
zmanjšanega obsega dela ali prenehanja poslovanja organizacije, preneha delovno razmerje	88,781.300	din
IV.	MATERIALNI STROŠKI V ZVEZI Z DELOM IN OPRAVLJANJEM DELA
učenci
študenti
1,479.700 din 1,775.600 din
2.219.500	din
2.515.500	din 8,878.100 din
11,837.500 din
1.	letnik
2.	letnik 3.letnik 4. letnik 1. in 2 letnik
3.	in 4. letnik
3.	Dnevnice za službena potovanja v državi
-	cela dnevnica nad 12 ur
-	polovična dnevnica od 8 do 12 ur	_____
-	mini dnevnica nad 6 ur, če se potovanje začne dve 292.800 din uri pred začetkom delovnega časa, ali konča dve uri po njem
4.	Stroški prenočnine
791.300 din 403.600 din
-	prenočnina v luksuznem hotelu
-	prenočitev brez računa
5.	Terenski dodatek
(nastanitev, prehrana za delo na terenu)
6.	Kilometrina
7.	Prevoz na delo
8.	Ločeno življenje
liei.
V. PRAVICE ČLANA ZSS
predložen račun, raZ’ en za hotel luksuzn kategorije	.
692.400 d«1 296.700 din 593.500 din
20.100 din
cena javnega prevoj 10,357.800 din
(kategorije, ki se ne uresničujejo v samoupravnih splošnih aktih in so za informacijo članom ZSS)
•	pravica do brezplačne pomoči in varstva	-g
•	pravica do sindikalne pomoči v primeru večje nesreče člana Zn ali njegove družine, v primeru bolezni oziroma, ko za pomoč zapr0*
•	da zahteva pomoč organizacij in organov sindikata, kadar s kršene njegove samoupravne, človečanske in državljanske PraYlC:z
•	da dobi varstvo sindikata pri uveljavljanju pravice do dela m
dela.
* Najnižji zajamčeni osebni dohodek se spreminja, zato ga bomo v naslednji številki Delavske enotnosti. Takrat bomo tudi preračunali m vili postavke iz sindikalne liste v konvertibilnih dinarjih.
1. Regres za prehrano med delom
2,959.400 din
Na pragu parlamentarne demokracije
Med zmago in porazom
Znameniti starogrški filozof je skušal svojo teorijo o nenehnem gibanju in spreminjanju sveta ponazoriti s trditvijo, da nikoli ni moč dvakrat zapored stopiti v isto vodo. Čeprav zapriseženi privrženci dialektike, smo Jugoslovani več kot štirideset let skušali to trditev ovreči in si pri tem za vsako ceno prizadevali, da bi nenehno stopali Oa isto mesto...
Čas pa, kakor da se je poigraval z nami. Puščal nas je dolgo v tej Pogubni veri, nakar nas je nenadoma »sesul« na tla in nas primo-ral spoštovati resnico o onem več-nem gibanju in spreminjanju. Tudi zamudniki poskušajo za visoko ceno še kar naprej stopati na isto mesto, začenjajo korakati.
Slovenci smo tarča primitivnih klevet, kadarkoli poskušamo Pred drugimi storiti korak naprej ~ Pa ne zaradi tega, ker se nam je ^hotelo, da bi bili pametnejši in da bi drugim solili pamet, temveč ^to, ker bržkone nekoliko prej zaslutimo, kar veleva razvojni tok.
Tako je bilo tudi v primeru ‘Pluralistično-parlamentaristič-de« preobrazbe naše družbe, v ka-ter9 sicer polagamo neznansko ^ebke upe. Po skoraj nepopisnih udarjanjih so sedaj tudi najhujši samovšečno in v celoti izvirno Razglasili svojo pluralistično votlo- Mislim seveda na srbski parski kongres. Pa to, kajpak, ni distveno. Bistveno je, kakšni so daši strankarski in volilni obeti za ePši jutrišnji dan. Pri tem gotovo de gre samo za obete posamičnih strank ali njihovih koalicij, tem-.Vef zlasti za možnosti slovenske lil v tej zvezi tudi jugoslovanske
družbe.
Dejal bi, da tudi za slovensko strankarsko politično življenje vejja znano pravilo, da nihalo zadiha tako daleč nazaj, kolikor ga Potisnemo iz njegove naravne le-§e’ Enostrankarski monopol in m^ddla. nepotešljiva žeja po de-a;i ^ etičnih razmerah sta povzro-D a to> da sedaj politične tvorbe r ganJaj° kot gobe po dežju. Plu-ra sdčna demokracija je več kot pTYeseljiva, toda strankarska hi-je po mojem mnenju za-(. dljujoča. Prepričan sem, da pri de gre samo za željno pitje m pkrecije, temveč tudi za »nez-in t*!? žrtje« po dolgem stradežu Zp Uc*i za svojevrsten ekskluzivi-ran ’ P°manjkanje politične tole-DnivlZa Pomanjkanje občutka za počno sintezo in še kaj. skrbrVi-rn’ ^a -*e hipertrofija za* neu^djoča, ker je lahko draga, raz ^dkovita in v razmeiju do Dui ddranega, a zato zelo »maniji atlynega« ljudstva tudi nadvse liti AJa	Kakšen ostrojezični po-
gm di rival me utegne okrcati, da »Ura°Ilm tako zgolj v bojazen, da Pa e<< staPke (ki so - s partijb in ,elu~ tako ali tako vse zavozile doKii ni daleč od resnice) ne bi k0rii!e Prehude in preštevilne to. pUrence. No, meni ne gre za do iz°Vs?m razločno in zadovolj-
ljudje narobe izbirali, bo to še zmeraj njihova izbira in ne kakšen partijski ali podoben diktat. Res pa bomo morali v tem primeru priznati, da za »politično pro-svetlitev« ljudi nismo ničesar naredili in so zato lahek plen politič-no-strankarskih manipulacij.
Kaže pa reči še nekaj besed o možnostih, strankarskih in volilnih namreč, levih političnih sil in mogoče posebej zveze komunistov. Gre za dolgo vrsto pomembnih vprašanj, pa se zato lahko dotaknemo samo nekaterih.
bi na volitvah v razmerah politične konkurence hitro in grobo nasedla kot barka na obrežnih čereh in pod udarci valov in neviht naglo klavrno končala. Tega se ta organizem vsaj v vodečih strukturah zaveda in je celo navkljub »avtomatičnim« strankarskim apetitom prisiljen misliti na volilno zavezništvo s partijo ali (še) s kom (drugim) - pač odvisno od območja do območja, od ene do druge ravni.
Tudi partija sama ječi pod težo zgodovinske hipoteke (pri čemer za mnoge njena pozitivna hipoteka - npr. osvobodilna vojna - nič več ne šteje!) in pod težo zastrašujočih gerontoloških procesov v njenem članstvu. To je zastran volitev sili v nujno previdnost in
več biti, sicer ne bi bila zastopnica niti komunistov Slovenije niti dela njenih državljanov... Čisto nič me ne moti, če kakšen histeričen unitarist v teh mojih besedah ne vidi brezpogojnega političnega imperativa, ki izvira iz večnih pravic ljudi in narodov, da branijo in uveljavljajo svoje interese, temveč bo vpil po mojem separatizmu!
Objektivno govori v prid zveze kounistov vrsta stvari, ki jih »počenja« v zadnjem času. Deloma je to tudi pogumno (pa čeprav prepočasno) soočanje z zgodovinskimi resnicami. To, da ZK tudi po lastnem spoznanju dojema logiko razvojne spremenljivosti, marsikdo od rivalov omalovažujoče šteje za prefrigano taktiziranje ali
Po mojem mnenju niti socialistična zveza, če jo gledam kot politični subjekt in ne po kadrovski sestavi, kjer bi v njenih organih opazili veliko mero komunistov, partije ne mara kaj prida. Ne mara zato, ker je partija, če povemo naravnost, v njej po vsej sili hotela imeti nekakšno politično deklo in ji je s tem jemala zmožnost samostojnega političnega subjekta. Obenem je socialistična zveza čuden organizem in v vsakem trenutku v nevarnosti, da (p)ostane »prazna vreča«. V takem primeru
v pripravljenost na zavezništvo na volitvah oziroma po njih. V njeno »škodo« govori tudi (gledano uradno!) še vedno trdna jugoslovanska usmeritev - in to ne toliko v državnem pogledu, kolikor v pogledu tako rekoč avtomatičnega članstva v ZKJ. Njeno izražanje za demokratično »evropsko« Jugoslavijo je na mestu, ni pa dovolj. Po mojem ji manjka natančna določitev pogojev, pod katerimi je še »članica« ZKJ in je še za Jugoslavijo - in kje je tista usodna ločnica, ko to ne bi mogla
pa za posledico surove nuje, češ da se partija spreminja samo zato in samo toliko, ker (in koliko je) prisiljena. No, ta karta (»politični jocker«) bo po mojem mnenju kmalu izigrana. Pri tem ni pomembno samo to, da se ZK zares spreminja, temveč zlasti to, da bodo morali njeni nasprotniki ponuditi volilcem več kot le kritiko partije. To ljudi lahko veseli in drami, a jih ne more nahraniti, zaposliti, itd.
Za ZK govorijo nekatere njene novejše poteze v družbenem živ-
ljenju Slovenije. Denimo njeno ravnanje ob sprejemanju dopolnil k slovenski ustavi. Ravno tako zanjo govore nekateri ljudje v njej. Denimo Milan Kučan, Franci Pivec, v zadnjem času zelo močno tudi Ciril Ribičič, Sonja Lokar in drugi.
Toda, ali bo to vse dovolj? Proti njej govori tudi huda inercija, kadar gre za materializacijo njenih idej in programa. Bije jo grozljiva počasnost, ki jo poraja pravzaprav stara lagodnost kot posledica dejstva, da ji ni bilo treba drugega, kot da je za neizpolnjene obljube obtožila sovražnike in objektivne razloge. Imela je pač oblast in to je zadoščalo, zlasti, če k temu dodamo še obilico zameg-ljivalne retorike.
V nasprotju z njeno (in tudi SZDL-jevsko) okornostjo so novi politični organizmi bodisi mladi po kadrih in neobremenjeni, ah pa sicer polni agresivne volje, živahnosti, podjetnosti in zagrizene vztrajnosti, da bi se nekam prikopali. Nova podtika napada, kritizira in osvaja teren - in to ji daje voljo in samozavest. Stara se brani, opravičuje in izgublja teren
-	in to ji jemlje voljo in samozavest ...
Vendar - tudi v številnih komunistih se budi novo upanje. Čutijo se pomlajene, saj se psihološko vračajo daleč nazaj, ko je bila tudi partija mlada, sveža in bojevita. Razen tega se komunisti osvobajajo kompleksa vodilne sile v družbi, ki mora vse obvladati in se ne more ničemer temeljito posvetiti. In spet dozoreva jasno vedenje, da komunisti nismo odvisni od ustavnih in programskih določb ter da nas državna moč, ki jo imamo v posesti, dolgoročno vničemer ne varuje, temveč prej obremenjuje. Vnovič se praktično utijuje zavest, da smo odvisni samo od tega, koliko ljudi nas podpira in koliko jih je proti nam
-	bodisi zaradi odbojne ideologije in ravnanja ali pa zaradi naše splošne neučinkovitosti.
Vsa ta dejstva, vključno s tem, da vemo, da tudi razviti svet podpira napredno in demokratično Jugoslavijo, ne pa njenih separa-tov, nedvomno glede volitev govore za levi politični tabor. Kdor takšnih možnosti ne bo znal izrabiti za pošteno politično igro z ljudmi, drugega kot neusmiljen poraz tudi ne zasluži.
Martin Ivanič
kal h u ° ■ zel° nerad bi doča-konCua,. 1 rivalski zmagovalci na ali Ce, Judem pokazali tako malo p°litik° manJ kot doslej uradna Ker n ~ recimo kar partija! kurentPa Pluralizem pomeni kon-Vendari° ln m°žnost izbire, sem Seje iin® “Ptimist, saj mislim, da je iznr.;1,? ] °Vltost in morala parti-k°nkur 3 Predvsem zato, ker v to kav®06 n‘ imela (ne zahajam
S ne tega Prišl°’a zag0' 0g0v .-d1 brez objektivnih raz-
k° So’ ,1 So Partiji zagotovili veli-Sa je „sJa med ljudmi, vendar Oie narobe uporabila). Hkrati _ ^airja tudi to da če bodo
Padla je trdnjava fašističnega socializma. Ljudstvo je s krvavo vstajo zrušilo Cea-usescovo	tiranijo
v Romuniji. Prelite krvi, pošastnih zločinov zgodovina romunskemu diktatorju in njegovim pomagačem ne more odpustiti. Vse to se je dogajalo v Evropi na prehodu iz 1989. v 1990. leto. Mar ni to zadosten	opomin
vsem, ki bi radi na stari celini še naprej rožljali z orodjem?
Modrost je
v strpnem dialogu
ne pa vsako različnost označiti za
DELAVSKA ENOTNOST: Časi, ko smo v jugoslovanskem socializmu prisegali na delavsko in razredno enotnost ter enotne interese so mimo. Te faze se nekateri izkoriščali za discipliniranje v državi. Toda vsi najbrž še zmeraj ne vedo, da so v Jugoslaviji velike razlike in da je tudi kaj skupnega, torej tistega, kar ljudi združuje in kar daje tudi sindikatu izkaznico za njegovo jugoslovanskost. Kako bi komentirali te pojave?
Ravnik: »Večkrat govorimo o enotnosti delavskega razreda Jugoslavije, ne da bi sploh natančno vedeli, kaj je to. Ni sporno niti vprašljivo, ali so interesi delavskega razreda enotni, ko gre za razvoj socializma, za krepitev družbenoekonomskega in samoupravnega položaja delavca, njegovih upravljalskih funkcij v upravljanju z družbenimi sredstvi in z delom ter za razvoj demokratičnih odnosov pri nas. V okviru teh enotnih interesov pa je - in tudi mora biti - dovolj prostora za različnosti, za različne poglede in zahteve in za različne interese. Že Edvard Kardelj je v Smereh razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja poudarjal pluralizem različnih interesov, njihovo konfliktnost, kar pomeni priznanje, da tudi razvoj socializma nujno nosi v sebi vso različnost interesov delavcev. Tržno gospodarstvo in podjetniško poslovanje, za kar se načelno zavzemamo vsi, razkrivata te interese in njihovo različnost ter jih postavljata na površje z vso ostrino in težo. Različni interesi v podjetjih, med njihovimi posameznimi deli pa tudi med delom delavskega razreda, pri čemer teh različnosti vselej in vedno ne določajo republiške meje, so objektivna dejstva. Odvisne so od stopnje razvpja proizvodnih odnosov, razvitosti zavesti, ostrine vprašanj in zlasti od načina njihovega reševanja ter od različnih materialnih podlag za reševanje razvojnih in drugih vprašanj. Torej, ko po eni strani ne moremo zanikati enotnosti delavskih interesov, pa po drugi ne smemo zanemaijati ali podcenjevati različnosti teh interesov, njihovega pluralizma in konfliktnosti. Različnost interesov tudi ni v nasprotju z nujnostjo izgrajevanja solidarnosti in vzajemnosti pri uresničevanju temeljnih interesov delavcev. Za to se v sindikatih Slovenije nenehno zavzemamo, to vselej poudaijamo. Normalno je, da se različnost interesov zato pozna pri našem vsakdanjem delu pa tudi pri delu Zveze sindikatov Jugoslavije. To je stvarnost našega sedanjega in prihodnjega razvoja. Modrost in sposobnost pa je te različne interese v demokratičnem dialogu, ob priznavanju razlik, uskladiti in pripeljati na skupno pot razvoja socializma in demokracije. To je vsekakor večja modrost kot pa vsako različnost etiketirati in povezovati s sebičnimi interesi vodstev republik in pokrajin.
Ne pristajamo na trditev, da je vodstvo odmaknjeno od naroda oziroma daje narod eno, vodstvo pa drugo. Vsaj za Slovenijo velja, da so stališča in ocene vodstev tudi stališča naroda in delavcev. Temu je treba dodati še dve stvari: da so za takšna stališča ah razmišljanja, ki razdvajajo, razbijajo enotnost Jugoslavije, vzroki predvsem v razlikah, v katerih živimo in delamo v posameznih republikah in pokrajinah, in te so vedno večje; in v prizadevanja za reševanje teh vprašanj, ki se pojavljajo v posameznih republikah; in drugo, nesprejemanje razlik v pogledih in razmerah in na teh osnovah iskanje skupnega v interesu delavcev Jugoslavije. Treba je povedati, daje ob teh razlikah še vedno vrsta vprašanj, o razmerah za delo, prvinah za ustvarjanje razmer, v katerih bomo, upoštevajoč posebnosti, urejali konkretne stvari za delavca, te pa tvorijo skupni interes. Na koncu naj poudarim, da zdaj ne moremo več govoriti o razredni enotnosti, kot smo govorili včasih.«
DELAVSKA ENOTNOST: Tudi o samostojnosti sindikata kot interesne organizacije delavcev ni moč govoriti enako po vsej državi!?
Ravnik: »Sindikati v Sloveniji že od razširjene seje v pripravah na prenovo delujemo samostojno in tudi samostojno sprejemamo stališča, sklepe in zahteve, tako do dela in razmer v republiki kot do vprašanj, ki zadevajo Jugoslavijo. Zato se ne bi mogel strinjati, da stojimo trdno ob boku republiškemu državno-partij skemu establishmen-tu. Res.pa je, daje vrsta naših ocen, stališč, vprašanj in zahtev prav takšnih kot v drugih organih in slovenski skupščini. To pa seveda ne pomeni, da sindikat dela po navodilih teh organov. V Sloveniji je zelo jasen proces preobrazbe v družbi, ki se kaže s pluralizmom odnosov, tudi s samostojnostjo subjektov, političnim pluralizmom, ustanavljanjem zvez in strank. Seveda so tej podlagi jasni tudi odnosi do konkurence znanja, idej in programov. Gotovo ima pri delu in opredelitvah veliko vlogo tudi naci-
pretrganju gospodarskih iin drugih stikov med Srbijo in Slovenijo, zelo jasno izražajo odnos sindikata ali delavcev do teh vprašanj: da je treba zagotoviti zakonitost in ustavnost na vsem območju Jugoslavije in tudi odgovornost; da je treba prenehati z vsemi oblikami političnih, ekonomskih in drugih blokad, ki zavirajo reforme; da je treba nadaljevati dialog in reševanje vprašanj med Slovenijo in Srbijo ter zagotoviti aktivno vlogo zveznih organov pri tem. S tem v zvezi je bil v ospredje postavljen sindikat. Zveza sindikatov Slovenije je skladno s temi stališči pozvala ZS Srbije na pogovor ali obisk v Slovenijo. Zelo pomembno stališče prredsedstva pa je, da sindikat ne pristaja na trganje gospodarskih vezi, kooperacijskih povezav in drugih odnosov, kar hkrati potrjuje slovensko stališče, da je treba politiko ločiti od gospodarje-
onalna ogroženost, ki se je v Jugoslaviji po nekaterih dogodkih v zadnjem času jasno pokazala. Gre predvsem za nesprejemanje nacionalnosti kot pomembne prvine pri urejanju odnosov v Jugoslaviji, nesprejemanje samostojnega razvoja in odgovornosti za ta razvoj v republikah in pokrajinah in seveda hkrati tudi odgovornost za skupen razvoj v jugoslovanski skupnosti. Zato je treba po našem mnenju najti jasno zvezo med nacionalnim in razrednim in seveda glede na to tudi ravnati. Ne moremo pa pristajati na to, da bi vprašanja obravnavali samo nacionalno ali samo razredno.«
DELAVSKA ENOTNOST: Vse kaže, da se znate v sindikatu še najbolj strpno pogovarjati o jugoslovanskih razlikah.
Ravnik: »Delavci živijo v precej težkih razmerah. Na to vplivajo visoka inflacija, predvsem pa politična, gospodarska in družbena nestabilnost, vse to pa oblikuje odnose in politiko v posameznih republikah pa tudi v federaciji. Vendar pa moram poudariti, da se je sindikat - vsaj po moji oceni - kljub vsem slabostim svojega dela, znal vzdigniti nad druge politične organizacije. Ne strinjam se, da so načini dela, stališča in usmeritve enaki kot v predsedstvu ZKJ in SZDL. Menim, da so bila stališča in opredelitve tako v svetu ZSJ kot v njegovem predsedstvu do pretrganja stikov med republikama, ob gospodarskih pritiskov, ki so jih poskušali izvajati na Slovenijo - od sprejema ustavnih dopolnil do zadnjih dogodkov okoli »mitinga resnice« - dovolj jasna, po našem mnenju načelna, ter usmeijena v iskanje rešitev, ne pa v poglabljanje razlik. Zato je treba poudariti delav-sko-razredno usmerjenost sindikata (čeprav so bile nekatere razprave usmerjene tudi v drugačen način dela), ki postavlja v ospredje interese delavca Jugoslavije.«
DELAVSKA ENOTNOST:	Predsed-
stvo ZSJ se je uprlo diktatu srbskih predstavnikov ob poskusu organiziranja mitinga resnice v Ljubljani in ob pretrganju odnosov Srbije s Slovenijo.
Ravnik: »Moram reči, da sklepi predsedstva sveta, ZSJ o razmerah, ki so nastale po
...nikogar ne sprašujemo, kaj bomo delali!
nja, da morajo prevladati skupni interesi in da naj bo tako v evropskem kot svetovnem prostoru vse manj meja za prehod idej, ljudi, znanja in konkurence. To je treba doseči tudi v jugoslovanskem prostoru.
Zato mislim, da ni točna ocena, da predsedstvo sveta ŽSJ do tega ni zavzelo jasnega stališča. Drugo vprašanje pa je, koliko je to stališče vplivalo na ravnanje v posameznih okoljih, republikah in pokrajinah. V Sloveniji smo sprejeli usmeritve dosledno in odgovorno, naša stališča so v političnih organizacijah, zvezi sindikatov, in skupščini zelo jasna: da ne bomo vračali z isto mero in da smo na vseh področjih pripravljeni na dialog, sodelovanje, seveda z zelo jasnim stališčem, da ne odstopamo od procesov in usmeritev, ki smo jih v Sloveniji postavili z ustavnimi dopolnili ter z opredelitvami do spremembe stanja in uveljavljanja gospodarske, politične in družbene prenove.«
DELAVSKA ENOTNOST: - Kako ste se odzvali ob tem sporu?
Ravnik: »Spor med republikama je bil sindikatu in delavskemu razredu vsiljen. Spor ni nastal med delavci niti ne v zvezi sindikatov. Poudariti moram, da se je v jugoslovanskem prostoru najprej pojavilo necelovito in neobjektivno obveščanje o ciljih mitinga v Sloveniji ter da opozorila in ocene, ki jih je oblikoval tudi republiški svet Zveze sindikatov Slovenije: da takšne oblike »pripovedovanja resnice«, kot je bila predlagana - s pozivi na orožje, z grožnjami o prelivanju krvi, odstavitvi vodstva in tako dalje, niso bile sprejete. Tako Zveza sindikatov Slovenije kot tudi republika Slovenija sta stalno ponujali druge oblike: seznanjanje z »resnico o Kosovu« prekk sredstev javnega obveščanja, okroglih miz, stikov med organi sistema in v političnih organizacijah. To bi odprlo možnosti za dialog in pogovor o vprašanjih, ki zadevajo Kosovo. Mislim, da je treba odpreti vse možnosti - takšno stališče smo sprejeli tudi na predsedstvu ZSJ, da se v jugoslovanskem prostoru predstavi resnica o Kosovu, da se problemi na Kosovu bolj učinkovito rešujejo, da se postavijo podlage, da bodo narodi
in narodnosti na Kosovu živeli v miru i® slogi, predvsem pa svoje delo usmeijal* v razvoj ter v boljše razmere za delo i® življenje. Poudarjam, da tak način reševanja problemov, takšen poziv predsedstva SZDL Srbije, ki smo ga v Sloveniji zavrnili' pritiski na Slovenijo in neresnične ocen6 o Sloveniji, za Zvezo sindikatov Sloveni]6 niso sprejemljivi in po našem mnenju ničesar ne prispevajo k urejanju odnosov v Jugoslaviji tako na političnem, gospodarskem in družbenem področju in k spreminjanju razmer na Kosovu.«
DELAVSKA ENOTNOST: Vrata 1» dialog so odprta. Ali lahko tako razume mo zavzemanje sindikatov?
Ravnik: »Prizadevanja političnih organizacij, skupščine SRS kot najvišjega organa v republiki pa tudi naše delovanje v zveznih organih so usmeijena k premogovanj® težav. Pripravljeni smo za vse dialoge, seveda na podlagi argumentov, na pogovore.•-Predvsem pa smo jasno povedali, da je treba takoj prenehati z vsemi oblikami blo; kad, predvsem z gospodarsko, ki ne slabi samo odnosov med Slovenijo in Srbijo, ai®; pak izredno kvarno vpliva na odnose v vsej Jugoslaviji. Mislim, da je treba odpraviti poskuse politizacije vseh vprašanj in da j6 treba tako med Zvezo sindikatov Srbije in Zvezo sindikatov Slovenije kot med delaV; ci in občani v obeh republikah vzpostaviti normalen dialog, postaviti take razmere, da bodo razlike v pogledih, predvsem pa raz®; ke v razmerah v posameznih republikah a® pokrajinah podlaga za ustvaijalen diaW.J/_ sodelovanje, ne pa za prepire in nesoAej? vanje. V razmerah, v katere gremo, tx>d° razlike vedno večje. Razlike obstajajo tudi v svetu, to pa ne sme pomeniti nesodelovanja na vseh področjih življenja in dela. Sm° za spremembe, ki jih delamo v jugoslovanskem prostoru, z usmeritvijo v tržno ekonomijo, v sodobno pravno državo, za pravic6 občana in delavca in avtonomnost vsaki republiki in pokrajini, pa tudi skupen raZ; voj Jugoslavije kot federativne skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti.
Med spremembe in prizadevanja zvez6 sindikatov je zajeta tudi prenova zveze sindikatov, ki gre za Sloveniji v smeri neodvisnih sindikatov Slovenije s svojim progf3" mom, z jasno opredeljeno vsebino dela sindikata v interesu članstva-delavcev, z jas®0 opredelitvijo usposabljanja za delovanje, f? naj se odražajo v partnerstvu pri pogajanji® tako o razmerah za delo delavca, na področju samoupravljanja, soupravljanja in odločanja delavcev, na področju plač, kjer vidimo rešitev predvsem v kolektivnih pogodbah, ter na področju socialne varnosti i® varstva delavcev glede na pravice in obveznosti, kijih imajo delavci zaradi spremenjenih odnosov in zakonov v družbi. Moral® poudariti, da gre za velike, odločne spre' membe, ki zahtevajo precej dela v sindik3: tu. Gre za procese, ki jih bo treba najpr| razumeti, in gre seveda za spremembo o® nosa drugih subjektov do sindikata, do nj govih zahtev, stališč in opredelitev. V S1 veniji smo zelo jasno postavili, da rn°L sindikat - ne po nazivu, ampak po vsebi - postati samostojna, neodvisna organiza6 ja članstva, da mora v vsebinskem pogled zelo jasno opredeliti vlogo sindikata deJ3\ nosti, vlogo teritorialne organiziranosti občine do federacije, predvsem pa v osp®®
dje postaviti kadrovsko usposobljenost
strokovnost dela v ZS. Samo tako bo®®, namreč lahko uveljavili vlogo in odgovo® . razmeram, v katere so danes postavi]61 delavci - članstvo - v procesih tržne eko® mije in odnosov, ki v ospredje postavil« konkurenco znanja, dela in kakovosti «
DELAVSKA ENOTNOST: Jugoslo ske gospodarske in politične razmere j. sevajo vse zmote, ki smo jim priče v P° ni državi...	vina
Ravnik: »Nekdo je dejal, daje zgodnja neusmiljen sodnik. Torej bo zgodovina^ vedala resnico o vsem. Zdi se mi, da seA,e, v naši družbi, ko nas pestijo hude te2* preveč obremenjujejo s preteklostjo vav
reševati tisto, kar imamo skupnega, sebične interese
malo s tem, kako bomo živeli in delali jutri, v kakšni družbi in v kakšni državi. Procesi, ^ Peljejo v novo, pluralistično družbo, kateri bo politika dala roke stran od porcij, veljala pa bo konkurenca znanja, ^Posebnosti in dela, so tu. Tako je obliko-^tudi program Markovičeve vlade za go-Podarsko sanacijo družbe, kar ne bo nebo-, c. Poseg, vendar potrebna in nujna, če ocemo v doglednem času prebroditi go-Podarsko krizo, socialne stiske ljudi, in se ares, na osnovi kakovostnih dejavnikov Gospodarjenja, dela in življenja, vključiti ' evropske sodobne tokove. Zato mislim, Qa je treba program Markovičeve vlade Podpreti in narediti vse, da bodo ti posegi delavce čim manj boleči. Zato so odgovorni vlada, parlament in tudi sindikati, ki vztrajamo predvsem pri zagotovljeni socialni varnosti delavcem, kajti na cesto jih oanes ne sme nihče postavljati kar tako, in udi ne dovoliti, da bi bili le začasno ogrože-v1, ra se to ne bi zgodilo, da bi preprečili še acje siromašenje ljudi, za to je najprej od-y°ma vlada, ki mora nenazadnje tudi p0jnati, da je delo v naši družbi še zmeraj 2emC?n^eno- Zato se bomo v sindikatih zav-Pa n' ’ se ^ °dnos spremeni, kajti Evro-ja m S° samo nove demokratične ideje, več-Vf. in odgovornost poslovodnih ljudi, Dla-S .nkarski sistem, temveč tudi večje lavce ^ mo^an sindikat, ki bo varoval de-
lovska enotnost:-Ali ste optimist? jemavn*k: »Realen optimist sem. Po mo-izvl ?nerPu imamo torej zares priložnost, ne se *z globoke družbene krize, čeprav in č	Mislim, da smo na pravi poti,
2ultat °m° k£V kmalu dosegli vidnejše re-bo optimizma vse več...« na 'avska enotnost: — Gledate tako tudi
Vrezne Javnik;
loč°nob^tjo Prizadevanja, da bomo bolj od-
... kot kandidat za člana CK ZKS ' “PilP"w" sem odstopil.
v ekonomiji, brez učinkovitega gospodarjenja in brez tega, da bo delavec imel in zaslužil več kot doslej, lahko sedanje samozadovoljstvo tudi splahni. Zato mislim, da je treba dati vsem v družbi možnost, da predstavijo svoje programe, ideje in poglede na to, kako iz krize, vendar mora biti to odgovorno dejanje s pripravljenostjo, da se tudi uveljavi v življenju. Tako bi razkrili one, ki imajo le meglene programe, ki so bučni, ki samo kritizirajo in uporabljajo takšne metode političnega dela, kijih očitgjo boljševi-ški partiji in okrepili odnovornost vseh političnih sil v družbi, ki jim je za kakovosten razvoj Slovenije in Jugoslavije.«
Delavska enotnost: — V tem sklopu bo v prihodnje zelo pomembna tudi vloga sindikata; ta se prenavlja in se odreka atributu politične organizacije.
Ravnik: »V sindikat se delavci ne vklju-
omenila, da pomeni »Evropa zdaj« tudi večje plače, zato se ponekod že pojavljajo zahteve po dva tisoč markah plače.
Ravnik: »Kdo pa ni za takšne plače? Toda naivno in politično kratkovidno je, ob tem pozabljati, da bo imela zahodna Evropa prihodnje leto deset tisoč dolaijev narodnega dohodka na prebivalca, Slovenija po nekaterih ocenah šest tisoč, Jugoslavija pa precej manj. Evropa so tudi te razlike in resnica, da brez drugačnih gospodarskih rezultatov, brez povečanja družbene produktivnosti, smotrnejšega gospodaijenja v gospodarskem, političnem in civilizacijskem smislu ne bomo v Evropi, temveč zgolj geografsko.«
Delavska enotnost: — Je to skeptičnost?
Ravnik: »Ne, temveč stvarno dojemanje razmer. Sicer pa so mnoga naša podjetja, ki izvažajo polovico ali še več na konvertibilni trg, dokazala, da so se sposobna vključevati v evropsko delitev dela. Ta proces je treba le še okrepiti in omogočiti, da gospodarstvo ustvarja in dela, brez skrbništva politike. Zdaj se tudi v Sloveniji vse preveč ukvarjamo s slabimi delovnimi organizacijami, z različnimi sanacijami, in nam zmanjkuje časa za podporo dobrim podjetjem. V sindikatih smo za sanacijo Tomosa, Tama, Iskre, in drugih, vendar mora biti to takšna ozdravitev, da se bo tem podjetjem in njihovim delavcem odprla perspektiva na tujih trgih. Smo za solidno sanacijo, čeprav se zavedamo, da bodo tudi žrtve, da se ne bomo čez nekja časa spet začeli ukvarjati s podobnimi problemi, kot se nam je to v preteklosti pogosto dogajalo.«
Delavska enotnost: — Samostojen sindikat se bo v prihodnje dokazoval v boju za delavske pravice, vendar se verjetno ne bo odrekel pravici, da pove svoje tudi v parlamentu.
Pa etaembe na politični sceni? Pod» *Da’ saJ mlsllm«. da n
ravno te
dev 0 ^korakali v smeri reformskih priza-je y vseh okoljih. Dosedanje stanje, ko
Politika bedela nad vsem v podjetjih in vsem
zasuk. Zato smo tudi mi v pro-
... za sindikat pa
bom še f premislil. pF v
čujejo glede na idejne usmeritve, temveč zato, da si, organizirani v njem, laže zagotavljajo vse pravice iz dela. Vse to pa je povezano s plačami, z odločanjem v podjetjih, s kulturnimi in delovnimi razmerami v katerih živi in dela delavec, s solidarnostjo in vzajemnostjo med delavci, kije klasična prvina sindikalnega združevanja. Na teh področjih smo slovenski sindikat že v minulem obdobju precej naredili, čeprav nam gospodarske in družbene razmere niso bile ravno naklonjene. Ta železni repertoar sindikalnega dela, njegovih prizadevanj in bojev se bo v prihodnje moral še bolj okrepiti, saj spremenjene vloge pri odločanju na ravni podjetij in v družbi, kakor tudi uvajanje tržnih zakonitosti, postavljajo marsikaj drugače kot je bilo v preteklosti. Delavci si samoupravljanja ne bodo pustili vzeti, vendar pri tem ne mislim na takšno odločanje, kot smo mu bili priča doslej, temveč predvsem ne bodo dovolili, da bi kdo mimo njih odločal o njihovi usodi, njihovih interesih iz dela in socialni varnosti. Na tem področju nas čakajo v vseh okoljih še hude bitke. Podobno velja tudi za kolektivno pogajanje o plačah in drugih pravicah, ki so jih imeli delavci, kar bi zdaj nekateri radi kar odpravili.«
sprememb v podstati, Delavska enostnost: — Mimogrede sva
forrrf?1 gospodarstvu še ovira hitrejši re st a ki zasuk. Zato smo tudi mi v pro-10 JJ^kih listinah jasno zapisali, daje treba vari*1 ^ok*-iko od ekonomije, kot temu na-st0 n° Pravimo, in da imata v podjetju pro-kat Š3 sv°ie delo le gospodarjenje in sindi-Vali )?eveda se b°do delavci sami opredelje-izraž r različnih strank in zvez in prek njih Vse sv°jo politično voljo, vendar mora f>ei Potekab zunaj podjetij in ustanov.« <ra letaVSka e°otnost: — Sami ste bili dol-•Ve, n^Partijskem vrhu. Podoba današ-ritey . “vsem slovenske ZK, njena usme-V z*dni natia delovanja — vse to se je Itavrnf1 Času precej spremenilo. da Se ■lk: »Strinjam se, vendar bi dodal, nekakn predvsem z minulim kongresom tlelo m ^krožilo tisto, kar je že dolgo časa Da lQ ^anstvom in tudi v vodstvu. Že z obiast?n§resu ZK je bil govor o sestopu so nastal' ° p^urabzmu, izraziti premiki pa dojenih J zadnJem obdobju zaradi spredla. 2^ •-družbenih razmer v svetu in do-Sp°dburi!Snji demokratični procesi so zelo S v°> kav’ vendar so premalo za zadovoli-
-__’ aJtl brez snrpmemh v nnH etati
Ravnik: »Tudi zdEu ne hodimo nikogar spraševat, kaj naj počnemo in kako naj se opredelimo. Povsem samostojno se odločamo, kakšen odnos bomo zavzeli do posameznih zakonskih projektov, do posameznih gospodarskih težav ali pa do družbenih razmer nasploh. V Slovenji že dolgo ni nekdanje stare koordinacije, ko so se vsak teden dobivali predstavniki vodstev in so do-govaijali... S tem pa ni rečeno, da se ni potrebno včasih s kom posvetovati, soočiti poglede ali informirati. Marsikdaj komu niso všeč naše opredelitve, naše zahteve ali pa vse bolj izrazita pogajalska pozicija sindikata v družbi. Če tega ne bodo dojeli, potlej ne bodo dojeli novih družbenih odnosov, vendar se mi ne bomo preveč ukvarjali s takšnim nerazumevanjem, pač pa bomo zahtevali, da na vseh pristojnih družbenih organih razpravljajo o naših zahtevah odgovorno, jih uveljavijo ali pa povedo delavcem, zakaj nekaj ni sprejemljivo. Na osnovi takšne odločitve pa se bomo v sindikatih sami odločili, kakšne poteze bomo potegnili, saj imamo navsezadnje dovolj sindikalnih sredstev, da kqj dosežemo tudi zgrda, če ne gre zlepa.«
Delavska enotnost: - Je ta drža narekovala tudi vašo osebno odločitev, da ne boste kandidirali za člana CK ZK Slovenije?
Ravnik: »Cenim, da so me evidentirali kot možnega kandidata za člana CK, a sem se kandidaturi odrekel, ker sem bil že dva mandata v tem organu in še prej dva mandata v zveznem. Zdi se mi, da sem prav naredil tudi zato, ker je marsikoga to preveč obremenjevalo, kot da si zato, ker si član organa v politični stranki, že podrejen njenemu vplivu. Mene to ni obremenjevalo niti omejevalo pri delu. Sicer pa je prav; da imgjo priložnost mlajši ljudje, da se dokažejo in uresničijo to, kar sedgj nastaja. Človek se zmeraj sam odloča in jaz sem se odločil, da bom ostal le član Zveze komunistov Slovenije.«
Delavska enotnost: - Toda pred vami in vašimi sodelavci v RS ZSS je še ena preizkušnja. Kmalu bo kongres slovenskih sindikatov. Kako ocenjujete sadove vašega prizadevanja med obema kongresoma?
Ravnik: »To bodo povedali na kongresu. Sam pa mislim, da smo zlasti od razšiijene seje RS ZSS veliko naredili. Bilo je kup zakonskih projektov, pri čemer smo opredelili svoja stališča do posameznih rešitev, do ustave; na področju socialne politike in varstva delavcev smo poudarili, kaj hočemo in k£y zahtevamo, mnogo je bilo razprav o reševanju vprašanj ekonomskih in tehnoloških presežkov delavcev in še bi lahko našteval. V zadnjem obdobju so z zelo konkretnimi pobudami, zahtevami in ocenami razmer v svojih dejavnostih oživili republiški odbori sindikatov dejavnosti, kar vse potijuje, da smo na pravi poti in da bomo prihodnje leto, ki bo ekonomsko in politično odločilno za to družbo, vstopili okrepljeni. Vendar še nisem povsem zadovoljen, ker je še obilica stvari, pri katerih smo tudi v sindikatih prepočasni, včasih premalo odločni in prešibki v strokovni podpori našim stališčem, kar je lahko edina prava osnova za soočanje z drugimi.«
Delavska enotnost: - Prihajajoče obdobje bo za sindikat še zahtevnejše. Kot smo izvedeli, so vas že v mnogih okoljih ponovno evidentirali kot možnega kandidata za predsednika RS ZSS.
Ravnik: »Že minulo obdobje je bilo naporno, saj so se družbene razmere bliskovito spreminjale. Uspelo se nam je otresti nekaterih starih načinov izbiranja kadrov za sindikalne funkcionarje in dosledno zagotavljati takšno kadrovsko politiko, ki gradi na sindikalnih kadrih. Postopki za evidentiranje, vse do izvolitve, so zahtevni, in mislim, da bodo tisti, ki bodo na sindikalnih volitvah dobili, lahko povsem upravičeno trdih, da imgjo podporo članstva. Dgjemo veliko poudarka možnostim, da ljudje sami predlagajo svoje kandidate in da lahko kandidati nastopijo s svojimi programi na osnovi znanega repertoarja zahtev sindikata in njegove spremenjene vloge v družbi. Posameznik se mora odločiti, ali bo kandidaturo sprejel ah ne, kar velja tudi zame. V sindikatih smo sicer sprejeh nekatere nove rešitve o mandatih, vendar mislim, da je treba biti dosleden in zagotavljati po eni strani normalno prehajanje ljudi iz organov nazgj v svoja delovna okolja in hkrati obdržati tudi kontinuiteto dela, kar je mogoče le s kadri, ki so bili uspešni pri dosedanjem delu. .
Sicer pa moram povedati, da je človek danes lahko ponosen, če dela v sindikatih, in še posebej, če dela v skupini, ki se ujema. Morda je res včasih kdo imel občutek, da gre za več struj v vodstvu, vendar je po mojem globokem prepričanju tako soditi narobe. Vpeljali smo tako metodo dela, da lahko pridejo na sestankih do veljave ustvarjalnost ljudi, razhčni pogledi posameznikov, sgj je edino tako mogoče priti do najboljših rešitev. Dialog na sejah je posledica različnih gledanj na stvari v družbi in še posebej v gospodarstvu, iskanje najboljših rešitev zanje in na koncu zmeraj zmagata trezna glava in ustrezna rešitev.
Zaklepetala sva se, mar ne!? Pa vseeno zapišite še, da voščim vsem članom sindikata in vsem delavcem srečno v prihodnjem letu.«
Marjan Horvat
Jugoslovani smo dobili nov, Markovičev protiinflacijski program
Začenja se beleča terapija s Sokom
Končno se je zgodilo tisto, kar smo vsi pričakovali in zahtevali. Predsednik zvezne vlade Ante Markovič je delegatom zvezne skupščine predložil protiinflacijski program, s katerim naj bi letošnjo okoli 2500-odstotno letno inflacijo že v leta 1990 ostro zmanjšali na okoli 13-odstotno letno rast. Če nam bo ta cilj uspelo doseči in ohraniti stabilno rast cen tudi za dalj časa, bomo prav gotovo prišli v učbenike kot redka država, ki ji je skokovito inflacijo uspelo povsem obrzdati.
Politične razmere, v katerih se vlada in vsi skupaj lotevamo zahtevne naloge, so, žal, zelo zapletene in morda za koga celo tragikomične. Ravno v dneh, ko smo se do svežnja ukrepov tako ali drugače opredeljevali, so se namreč demonstracije na Kosovu nadaljevale, v številnih podjetjih pa so delavci stavkali zaradi nizkih osebnih dohodkov. V gradbeni organizaciji GIK Ra-miz Sadiku so na primer zaposleni ob začetku stečajnega postopka začeli protestirati, milica pa je posredovala in uporabila gumijevke. V drugem delu države (Skopje) se je stavka končala bolj mimo, saj je vodstvo gradbenega podjetja Tehnika okoli dvatisoč delavcem obljubilo višje plače?! V beograjskih podjetjih so se delavci odločili za tako imenovano opozorilno stavko, ker zvezna vlada menda ni ponudila »pravega« protiinflacijskega programa. V zvezni skupščini pa so se vojvodinski in srbski delegati izrekli proti ukrepom Markovičeve vlade, češ da ni sprejemljiva zamrznitev cen in plač, poslabševanje položna kmetijstva, elektrogospodarstva, premogovnikov, naftnega gospodarstva?... Tudi zvezni sindikati so se izrekli proti zamrznitvi plač, češ da je to zamrznitev socialne nepravičnosti in nov demotivacijski učinek. Skratka, že na začetku seje pokazalo, da ni doseženo splošno družbeno soglasje o omejenem programu in da bodo odpori proti njegovemu uresničevanju zelo močni.
Kaj ponuja Ante Markovič
Preprosti ljudje se te dni nzubolj pogosto sprašujejo, kaj jim zvezna vlada in njen predsednik pravzaprav ponujata in k^j nas čaka v letu 1990. Marsikdo si na to vprašanje ne zna odgovoriti, zato išče odgovore pri strokovnjakih. Seveda izčrpnega in pravega odgovora tudi ti ne ponujajo, ker ga enostavno nimajo. Tako eni kot dragi so
namreč seznanjeni z ekspozejem Anteja Markoviča v zvezni skupščini, kot tudi z osnovnimi značilnostmi njegovega protiinflacijskega programa (uvajanje konvertibilnega dinarja, vezava tečaja dinaija na nemško marko, omejevalna kreditno-monetarna politika, neinflacijsko financiranje zveznega proračuna, zamrznitev plač in cen stanovanj sko-komunalne dejavnosti...). Ker pa so sveženj ukrepov označili za »strogo zaupno« in ga poslali delegatom zvezne skupščine, naj ga proučijo na hitro, se seveda tudi ti niso imeli možnosti poglobiti v posamezne odtenke začrtane ekonomske politike za 1990. leto. Predsednik slovenske vlade Dušan Šinigoj je na primer v slovenski skupščini odkrito priznal, da Izvršni svet dgje podporo Programu »predvsem na osnovi zaupanja predlagatelju«, delegati re-publiško-pokrajinskih skupščin pa so prav tako poudarjali, da so »papirje« prebirali v naglici. Dejstvo je da tudi novinarji Markovičev program ocenjujemo bolj ah manj na pamet, da pravzaprav (še) ne vemo točno, v kaj se podajamo in da je le malo takih posameznikov, ki so ukrepe sposobni presojati v strokovni luči. Celo nekateri direktorji so na primer izjavili, da je inflacija »vzrok in posledica vseh naših problemov«, kot da ne bi vedeli, da je splošna rast cen posledica neučinkovitega gospodarjenja z družbenim kapitalom.
Ne glede na vse skupaj je vendarle mogo-
O politiki javne porabe Gre za eno najbolj občutljivih točk ekonomske politike za prihodnje leto, saj se odrekamo inflacijskemu načinu financiranja in prehajamo med drugim na financiranje deficita v javnem sektorju iz realnih virov.
če oceniti, da seje zvezna vlada ob soglasju Mednarodnega denarnega sklada in na osnovi nasvetov harvardskega profesorja Jef-freya Sachsa odločila za politiko zategovanja pasu in terapijo s šokom proti domačim cenam, ki so zlasti letos divjale kot še nikoli doslej. Če smo torej do leta 1980 živeli na račun uvoza tuje akumulacije, v zadnjih devetih letih pa z vse večjo inflacijo, naj bi odslej živeli le od ustvarjenega nacionalnega kolača. Ker je vsaka inflacija monetarni pojav in je posledica slabe denarne politike - tako vs^j že leta trdi ameriški ekonomist Milton Friedman - bomo torej natiskali le toliko dinarjev (seveda konvertibilnih, saj je, dinar denominiran z dosedanjih 10.000
več let. Res je namreč, da smo prva socialistična država, tako vsaj trdi predsednik Zveznega izvršnega sveta, ki smo uvedli konvertibilnost domače valute, hkrati pa smo tudi prvi v socialističnem svetu, ki se soočamo s hiperinflacijo. Spet torej orjemo ledino in pristni optimizem Anteja Markoviča je lahko dvorezno orožje, če bo v boju z inflacijo spodrsnilo tudi sedanji vladi. Njen morebitni uspeh bo odvisen predvsem od tega, ah bomo začrtani protiinfla; cijski program dosledno uresničevali in ali bomo sposobni vzdržati hude socialne pritiske. V Makedoniji na primer okoh 87 odstotkov zaposlenih prejema nižje osebne dohodke od jugoslovanskega povprečja, 6? odstotkov zaposlenih pa nižje od republiškega povprečja. Še huje je na Kosovu, kjer ljudje živijo na robu bede. Seveda ne bo lahko niti prebivalcem v Sloveniji ah Hrva; ški, ki bodo morah sofinancirati socialni program za pomoč najbolj ogroženim. Poti naz^j v dogovorno ekonomijo seveda ni, sa) nam bodo mednarodne finančne organizacije finančno pomagale (govori se o 4 milijardah dolarjev) prebroditi dolgotrajno krizo le, če od začrtane poti korenite gospodarske prenove ne bomo odstopali.
O tujih izkušnjah
Če sedanji protiinflacijski program jugoslovanske vlade primerjamo s tujimi izkuš-
Stroga denarna politika
Neto domača aktiva bank se bo leta 1992 povečala le za okoli 7 odstotkov, neto domača aktiva Narodne banke Jugoslavije pa le za 3 odstotke. Po oceni ZIS se bo denarna masa v teh razmerah povečala za 24 odstotkov. Narodna banka Jugoslavije ne bo dajala federaciji »nikakršnih kreditov«.
na 1 konvertibilni dinar ah 7 konvertibilnih dinarjev za 1 zahodnonemško marko), kolikor jih bo imelo kritje v ustvarjenem družbenem proizvodu. Nominalna (to je denarna) rast tega proizvoda pa je bila doslej po nekaterih ocenah za okoh 15 do 20 odstotkov večja od ustvarjenega družbenega proizvoda!
Dvorezen optimizem
Na dlani je - kar zvezna vlada priznava - da čakajo Jugoslovane izjemno hudi časi, sry bo ostalo brez dela okoh 150.000 ljudi, marsikatero podjetje ah poslovna banka pa bo morala zaradi kronične nelikvidnosti, nesolventnosti in dragih vzrokov v stečaj. Po prvih ocenah vlade bodo realni osebni dohodki v letu dni padh realno za okoh 2,5 odstotka, po ocenah nekaterih ekonomistov pa za okoh 30 odstotkov! Tudi splošna in skupna poraba se bosta realno zmanjšali, saj se bo predvidoma zmanjšal tudi družbeni proizvod in sicer za okoh dva odstotka. Žrtve, ki se jim vehka večina ljudi ne bo mogla izogniti, pa ne bodo trajale le šest mesecev, kot naivno upajo nekateri, ampak
pjami brzdanja inflacije, lahko hitro ugotovimo, da se pravzaprav nismo spomnili ni<-novega. Česar ne bi preizkusih že drugi6-V Argentini so se npr. leta 1985 odločili za politiko nadzora cen in dohodkov s fiksal' nim stiskanjem, to je zamrznitvijo cen 171 plač. Vlada je ustvarila novo denarno enoto, avstral, in jo vezala na ameriški do,af Tako ji je kmalu uspelo, da je 20-30 odsl° no mesečno rast inflacije zmanjšala na S'** odstotno rast, kasnejša sprostitev cen pa J6 inflacijsko rast spet pognala kvišku. P°' novni neposredni nadzor nad cenami a1 plačami je splošno rast cen ponovno umiril’ nato pa seje inflacija spet začela povečevati. V Brazihji, ki se je otepala z inflaci)0 predvsem zaradi velikega notranjega javnega dolga in sistema indeksiranja, so prav tako zamrznili cene in ustvarili novo denarno enoto, cruzado, ki so jo vezah na dolar-Indeksacijo cen so odpravili, rast plač P6 povezah z rastjo cen, ki je bila večja od 2y odstotkov. Tako jim je uspelo, da je inflac1" ja skoraj zamrla, družbeni proizvod pa sej6 realno povečal za 11 odstotkov. Zaradi p°' manjkanja posameznih živil, zmanjšanj3
Kaj o Markovičevem programu mislijo v gospodarstvu
Jugoslovanski salto mortale
Ekonomski analitiki doma in v svetu so prišli kljub nekaterim pomislekom do ugotovitve, da je Markovičev program dober. V njem vidijo pot, ki nas vodi iz globoke gospodarske krize, ki je državo pripeljala na rob državljanske vojne oziroma njenega razpada. V teh prednovoletnih dneh nas je zanimalo, kako na ta program gledajo v nekaterih gospodarskih organizacijah oziroma, kako si zamišljajo novo poslovno leto v okoliščinah konvertibilnega dinarja in tržnega gospodarstva.
S Slavkom Plavcem, namestnikom generalnega direktorja Krke, se pogovarjali pred Markovičevim nastopom v zvezni skupščini. Glede na šok, ki ga je pri marsikomu povzročil program zvezne vlade, bi bilo normalno, da bi ta pogovor opravili še enkrat, vendar tega nismo štorih. Poglejmo, zakaj.
»Krka bo prihodnje leto polovico svoje proizvodnje izvozila in za to iztržila približno 230 milijonov dolarjev. To so številke, v katerih vidimo jamstvo, da nas še tako nestabilne notranje razmere finančno ne morejo spraviti na tla.«
Plaveč najbrž ni računal, da bo zvezna vlada zamrznila tudi cene
zdravil. Zato utegnejo imeti v Krki gotovo nekaj preglavic, ki pa jih bodo, seveda če bodo napovedani ekonomski parametri držah, gotovo premagali.
Po Plavčevih besedah je novomeški kolektiv doslej bolj od cen mučila vsesplošna nelikvidnost domačega gospodarstva, še zlasti zdravstva. Ce se bo ta izboljšala, potem je na dlani, da bodo Novo-meščani tudi zamrznjene cene zdravil lažje preživeli kot bi jih sicer.
Slavko Plaveč je menil, da je naše vprašanje o tem, kako si v Krki zamišljajo prihodnje poslovno leto, problematično, ker nima v rokah temeljnih prvin go-
spodarske politike in sistema, ki bi opredeljevale njegove odgovore. Je pa glede tega izrazil željo, da bi zvezna vlada nadaljevala s tržno usmerjeno pohtiko, kar v Krki samo po sebi rešuje mnoga vprašanja. Ker se je na dokaj verjetno Plavčevo zadovoljstvo to zgodilo celo bolj, kot je najbrž pričakoval, mirno lahko zapišemo, da bo Krka v novem letu dobro gospodarila in se še hitreje razvijala kot doslej.
Markovič je dobro premislil
Ivan Koželj, direktor Plutala, nas je pričakal z nasmeškom, rekoč: »Nimam se še za starega, vendar že vsaj 20 let poslušam pravljice o tem, kako nam bo krasno, ko bomo dobih konvertibilni dinar. Toda zdaj, ko smo ga končno res dobih, pravim, da nam ne bo popolnem nič krasno, temveč da se bo zdaj šele začelo.
Je pa res, da je prav konvertibik1 dinar tista os, okoh katere se vs vrti.
Konvertibilnost dinaija je 36 v psihološkem pogledu čudovi stvar, kajti trden denar ima ra prav vsak. Brez njega ni nobeni ga resnega poslovanja, ni dem6 kracije... Ljudje bodo poslej Pr) siljeni delati in razmišljati kot k Zahodu. Prepričan sem, da 5 s trdno valuto tudi samo rešuj zadnje čase žgoče vprašnje juS slovanskega partikularizma.
Markovič je očitno dobro V:e mishl, ko se je odločil za to Pot t zo. Opaziti je tudi sistematični -j kajti če bi se za tak ukrep odlo na začetku mandata, bi bile ba ke že prvi dan po uvedbi konv tibilnega dinarja prazne. Z visi inflacijo je prisilil ljudi, da ostali brez dinaijev, tako da ni bene bojazni, da bi zdaj mocn ogrozili devizne rezerve. >
Mislim pa, da konvertibilni j dinaija ni vse. Pomembneje se zdi, kako bo Markovič rešil vpr* šanje lastništva. Žal še ne Poznvaj zakona, zato bi o tem težko več povedal. Upanje, da se bo . tudi tu premaknili korak naprej mi budi njegova izjava, po ka . bo moč družbena podjetja Pr° jati tujim in domačim PraV,rja osebam. Nekohko pa mi zaud
varčevanja in poslabševanja plačilnobilančnih gibanj pa so se cene spet začele dvigati. Nekateri menijo, da je vlada naredila napako, ker je dovolila 8-15 odstotno Povečanje plač pred zamrznitvijo cen in Plač, pa tudi deficita javnega sektorja ji ni uspelo odpraviti. Načrt crusado je propadel, s tem pa tudi minister za finance in Predsednik centralne banke.
V Izraelu so se leta 1985 odločili za ostro ^manjšanje proračunskega primanjkljaja, devalvacijo domače valute in njeno vezavo na dolar, zamrznitev vseh plač (mezd) in pen. Tako so okoli 1000-odstotno letno rast mflacije znižali na okoli 20 odstotkov v letu 1986. V Boliviji pa so v prvi polovici leta 1985 zabeležili 20.000-odstotno letno stopnjo inflacije. Zato so se odločili za novo
cene zamrznjene le nekaj časa in da bo nato sledila splošna sprostitev cen, seveda na podlagi nujnih protiinflacijskih ukrepov. Glede na izkušnje Argentine, Brazilije, Izraela in Bolivije lahko upamo, da bo tudi pri nas terapija s šokom prvi hip zelo uspešna, problem pa bo vzdržati pri ostrih omejevalnih ukrepih dovolj dolgo, da bi se gospodarstvo stabiliziralo in začelo zdravo gospodarsko rast. Jugoslovanska vlada po mnenju dr. Maijana Senjuija prav tako ne bi smela prezreti, da v omenjenih državah niso omenjali nujnih sprememb ekonomskega sistema kot neizogibnega pogoja za uspeh v protiinflacijskem boju. Deficitarno financiranje, realno negativne obresti mere, administrativne cene in precenjen tečaj dinarja pa so bili - vsaj doslej - temelji
Načrtovan padec realnih plač
Osebni dohodki se bodo po eni strani zmanjšali zaradi pričakovanega zmanjšanja družbenega proizvoda, po drugi pa zaradi zaostrovanja finančne discipline in omejevalne denarne politike.
ekonomsko politiko in odpravili nadzor Uad cenami, obrestnih mer, izvoza in uvoza, legalizirali so črni trg deviz in sprostili uradni menjalni tečaj domače valute. S strogo denarno in fiskalno politiko so med drugim bistveno zmanjšali proračunski primanjkljaj. Novo denarno enoto so Uvedli leta 1987. Mezde v javnem sektoiju so zamrznili, cene pa so popolnoma sprosti-u Število zaposlenih v javnem sektorju so ^anjšali za okoli 17.000 zaposlenih, obrestne mere pa so se prosto oblikovale, juflacija je presenetljivo padla celo brez kontrole cen in seje v enajstih mesecih leta
986 dvignila le za okoli 65 odstotkov (leto PreJ v enakem obdobju za 6981 odstotkov).
Ali smo na pravi poti
Kot je zatrdil Ante Markovič, se je tudi Ujegova vlada odločila za spopad s primanjkljajem zveznega proračuna, ki ga vla-ua priznava, javni dolg pa naj bi servisirali. Kkrati naj bi preprečili nastajanje novih ^gub v javnem sektoiju gospodarstva in ^nehali deficitarno financiranje gospo-darskih izgub. Količino denaija v obtoku naj bi takoj začeli zmanjševati in vodili po-UtiKo realno pozitivnih obrestnih mer. Verjetno lahko pričakujemo, da bodo plače in
Dinar bo drago blago Privlačno se sliši, da bomo lahko devize kupovali za konvertibilne di-narjev v naših bankah in ne več na Toda, kot opozarjajo predstav-juki zvezne vlade, bo dinar »redko in 5*880 blago«, kar z drugimi beseda-jni Pomeni, da večina ljudi ne bo ime-Ia dinarjev za nakupe deviz.
našega ekonomskega sistema. Ah je torej vlada na pravi poti, saj te temelje (za zdaj le verbalno) ruši?
Eni trdijo, da kaže na to vprašanje odgovoriti pritrdilno in da je protiinflacijski program sedanje vlade najbolj konsistenten in celovit, kar smo jih imeli. Drugi opozaijajo, da smo porabo krčih tudi v minulih letih, a se je materialna proizvodnja vseeno zmanjševala oziroma zastala. Pokazalo se je, da smo v letih 1981-85 zmanjševati življenjsko raven za okoh 2 odstotka na leto (v Sloveniji za okoh 4 odstotke), investicijsko porabo pa celo za 9 odstotkov na leto. Ostro krčenje porabe smo seveda zavestno prenašati zaradi prepričanja, da je to potrebno zaradi odplačevanja dolgov in borbe proti inflaciji. V resnici pa smo na ta način pokrivali skrite izgube v gospodarstvu. Po oceni dr. Branimiija Lokina je »žrtev standarda« uničila vse, uspeha pa ni bilo. Problem je namreč razvojne, ne pa monetarne narave, meni Lokin. Z njegovim ramišljanjem pa se lahko le delno strinjamo, saj gre za razvojni in monetarni problem. Morda je še najbližje
resnici Jeffrey Sachs, ki trdi, da v Jugoslaviji nihče ne skrbi za oplajanje kapitala, ampak njegovo substanco celo »nažiramo«. Markovičevi vladi bo torej gospodarska prenova uspela šele takrat, ko bo ekonomski sistem gospodarstvu omogočal ustvarjati novo vrednost. Prvi pogoj za začetek reforme pa je seveda popoln zlom inflacije in seveda zaupanje ljudi v vlado. Če bo stopnja inflacije prihodnje leto resnično le 13-odstotna oziroma enoodstotna na mesec, bomo začeti Jugoslovani gledati na Anteja Markoviča povsem drugače kot sedaj, ko imamo okoli 80 odstotkov prihrankov v obliki deviznih vlog in le 20 odstotkov v dinarjih. Seveda pa še zdaleč ni dovolj, da
Klirinški izvozniki bodo imeli težave Vsako nadaljnje povečevanje klirinškega suficita v menjavi s tujino naj bi preprečili, avtomatska monetizacija klirinškega izvoza pa menda ne bo več možna. Klirinški izvozniki bodo dobili plačilo za izvoz lev višini plačanega uvoza in sicer glede na vrstni red plačil v obračunski valuti.
je Markovičeva vlada uvedla notranje kon- namreč donosen dinar, ki mu bo zrasel vertibilen dinar in njegovo vrednost oziro- ugled v Zurichu, Frankfurtu, Londonu... ma tečaj povezala z marko. Potrebujemo	Emil Lah
o izjave, v katerem govori kladih za razvoj.
heii? en PrUem mi diši po thatc-dij r?u- Če bo to to, bo stvar v re-That°da vedeti je treba, da je zirati h ?eva Poskušala reprivati-Usdpu rzavn° lastnino in pri tem žavne i rnediem ko pri nas ni drveč tiioriS^ne' To se zdaj ponuja še rw -0V transformacije te na-Veu(ja reene družbene lastnine, šlo d Sem preopričan, da ne bo Pri2ua\rgaee, kot da lastništvo hietoi d °- ^^vi in to seveda pa-Prej d J*?vi, ki jo moramo naj-rih se v7. V vseh drugih prime-Pevarjj ^ zmešnjavi poraja resna Plači]; ,iS . a bomo pri transferji le 2aJvU2bene lastnine napolni-Teh n-et)oe in žepe špekulantov. setn, da la^° malo in prepričan Se mora ta država najprej
Ivan Koielj
usposobiti, da se bo uspešno spoprijemala prav s špekulantstvom.
Ko govorim o pametni državi, mislim tudi na njeno pravno funkcijo, ki se je mora zaneslji o lotevati čisto drugače, kot je to počela doslej. Konkretno mislim na nastopanje naših podjetij na problematičnih tujih (afriških in azijskih) tržiščih, ki jim mora država s primernimi bilateralnimi sporazumi vsekakor nuditi neko osnovno varnost. Zdaj so ta podjetja večinoma prepuščena sama sebi, kajti državne ustanove preprosto ne prevzemajo nobenega tveganja. Poglejte: mi že 10 let delamo v Iranu, ki je veliko tržišče in kjer smo v farmacevtski industriji skoraj monopolist. Toda doslej nam še ni uspelo izvedeti, kakšne sporazume ima Jugoslavi-
ja s to državo. Skratka, če hoče ta država aktivnejši nastop svojega gospodarstva na tujih trgih, potem bo nujno morala prevzeti tudi vlogo pogajalca in tistega subjekta, ki bo podjetjem nudil jamstvo.
O	novem gospodarskem programu in Plutalu, pa sem prepričan, da bomo poslej veliko laže delati kot smo doslej, saj se bomo res lahko povsetili delu, od katerega bo nekaj haska, ne pa pred-pisomaniji, ki nas je od njega odvračala. Je pa jasno, da gre šele za prve korake v tej smeri, pri katerih bomo morati še vedno računati na takšne ati drugačne kvazi-marketinške poteze. Pri operacionalizaciji tega progama pa mora vsako podjetje, vključno z državo,
zasnovati takšno proizvodnjo, ki bo strateško, in ne špekulantsko usmeijena.«
Avto na posojilo
Iztok Kavčič, pomočnik direktorja Autocommerca, je bil kratek, vendar jedrnat: »Za prihodnje leto nimamo podpisane niti ene pogodbe, ker smo vsi čakati, kaj se bo izcimilo v Beogradu. Moram pa reči, da Markovičev program v mnogočem spreminja naše poslovanje.
Bil je že skrajni čas, kajti delati smo v obupnih razmerah. Samo za primer: medtem ko nam je Tomos ponujal moped za kakih 6 ati 7 milijard, je v trgovini še vedno stal tri in pol milijarde.
Zavedamo se, da ti ukrepi, koli-
kor so že tržno naravnani, vsaj na začetku pomenijo občuten padec kupne moči, kar pa bomo morali ob konvertibilnem dinaiju nadomestiti z drugimi oblikami prodaje. Jasno je, da bomo morati prodajati na posojilo, kar pomeni, da bo slej ko prej tudi pri nas postal avto običajna porabna dobrina, ki si jo bo marsikdo lažje privoščil, kot si jo je zdaj, ko je bilo treba zanjo odšteti celo premoženje. Bo pač tako kot je v Franciji, kjer položiš za avto 500 frankov, potem pa 50 mesecev odplačuješ posojilo, ati čez mejo, v Trstu, kjer so tudi že naši ljudje kupovali avtomobile tako, da so plačali 20 odstotkov, preostalo pa na mesečne obroke.
Jasno je, da takšne prodaje ne bomo mogli financirati sami trgovci in da se bomo o tem morali dogovoriti s proizvajalci, ki, če bodo hoteti proizvajati in zaslužiti, ne bodo imeti izbire-tudi oni se bomo morati ogreti za takšno prodajo. Zavedam se, da bo sprva za oboje zelo težko, toda upam, da bomo ta vakuum s skupnimi močmi nekako prebrodili. To pa je tudi nujno, če hočemo čez čas normalno delati in normalno živeti. To pa je tudi smisel tega programa, mar ne?«
Ivo Kuljaj
srečno iqqo
Ljubljana, 26. decembra 1989 0@8^VSlCd SROtHOSf 8
Eureka je moja plesna šola
»■Meni se zdi, da je najbrž danes, govorim kot član zveze komunistov Slovenije, da je lahko biti komunist zato, ker imamo cilj pred sabo in ker vemo, kaj hočemo in ker sem prepričan, da to, kar mislimo in kar hočemo, delamo iz poštenega srca, iz prepričanja...«
(Polde Bibič na 11. kongresu)
Prerinem se pred televizijski zaslon in strmim v možakaija, ki vpije v mikrofon: »Dol s socializmom, dol s komunizmom, hočemo svobodo...« Potem se pred mikrofon prerine drugi in v istem tonu kliče Svobodi. Meter vstran, pod pravim kotom obrnjen v drugo smer, je drugi zaslon: kamera odslikava sedečo množico. Nekje na dnu dvorane je široko omizje z mikrofoni. Slika žari v prazno. Vsi gledamo v prvega.
Tu, dobrega pol metra vstran teče isto življenje isti hip, v istem času, na istem svetu. Le kamere so skoraj petsto kilometrov narazen. Ena je nekje v Romuniji, druga v veliki dvorani Cankaijevega doma. Če bi na prvem zaslonu zavrteli magnetni trak spred meseca dni, ko je bil v Romuniji kongres tamkajšnjih komunistov, bi bilo manj zmede. Na obeh bi gledal podobne dvorane, podobne ljudi, celo nekaj govorov bi se prekrivalo...
Eni s kolesom, drugi s krvjo v Evropo
Oboje poznam, dolgo sem hodil isto pot: enakost v istem siromaštvu. Le vedel nisem, da so bile karte za ista živila različnih barv. Da se tisti, ki mi, bosonogemu, kažejo pot v brezrazredno družbo, vozijo z mercedesi. Ko so prihajali, smo to izvedeli po zvočnikih, ki
so bili pritrjeni na drevesa, pod napušče višjih hiš ah na drogove električne napeljave. Vsi smo morah k njim, da bi videli, kako se rokujejo z našimi predstavniki ljudstva, da nam pomahajo in potem izginejo nekam v posebne prostore. V nepovrat. In tako iz leta v leto. In mi smo še dolgo zatem, ko jih že zdavnaj ni bilo več, mahali z zastavicami in klicali svobodi ter enakosti med narodi.
Na ploščadi pred Cankarjevim domom ni ne zvočnikov ne TV zaslonov. Mladi drvijo sem in tja na rolkah, pred Maksijem mladeniča v frakih in cilindrih vrtita staro lajno z božičnimi napevi. Pred enaindvajsetimi dnevi je bila povsem drugačna, kužna shka: niti enega človeka ne lajne, ne otrok na rolkah. Samo miličniki in skupina drugačnih, glasnih, vpijočih, pretečih. Da bi se »zgodilo« ljudstvo. Kamere so bile postavljene, svet je čakal, slovenski narod pa molčal.
Različne poti so v socializem, to je via facti. Vendar vsem ni dano, da bi se sami in prostovoljno odločali pri izbiri. Kot zdaj mi in končno tudi oni v Romuniji. Toda tam, v Romuniji, teče kri. Mrtvi padajo otroci z materami vred. In tisti s Kosovega polja in širše, ki so pripravljali scenarij nam Slovencem, ki so in še poskušajo količiti nam pot v Evropo, zdaj do-
ma, ob toplem zapečku gledajo premiero svojih hotenj. Kri in mrtve matere z otroki. Kar se mene tiče, se rgje peljem s kolesom kot po krvi v - Evropo. Kako je lahko petsto kilometrov zračne črte daleč ah bhzu. Odvisno je le, kje stojiš. Na začetku ah koncu iste poti.
Papir za trideset let garanja
Kako bi se počutih, če bi vas brat v preddverju vašega doma ob vstopu pretipal po vsem telesu, torbo pregledal z rentgenom? Enako, kot sem se sam ob vstopu v Cankarjev dom ob mojem kongresu, v mojem svetišču! In če ti to opravi še brat, ki ne govori tvojega jezika, je dvakrat boleče. Dolga je pot v Evropo. In ni ji še videti konca.
Vzel sem si Kučanovo popotnico našemu socializmu. Včeraj in danes, dasiravno si danes še nisem sam izbral sopotnikov. Vsi niso po moji meri. Prevečkrat sem jih že gledal, prepogosto poslušal in le na začetku verjel. Spet so tu, na kongresu. Na mojem kongresu. Gledam jih, kako samozavestno še vedno stopajo za govorniški oder, poslušam, kako ponavljajo in na koncu z rahlo pretnjo odhajajo. Komu pretijo? Ker sedijo v veliki dvorani, ne vidijo obračuna Romunov.
Niso niti priče podeljevanju priznanj starim sodelavkam nekega, sploh ni bistveno katerega podjetja, ker smo tega v Sloveniji, žal, deležni vsi, ki hkrati teče pri Šestici. Izžete delavke dobivajo za svoje tridesetletno delo priznanja. Papir za trideset let garanja. Blestivka na fotoaparatu ob vsaki podehtvi zablesti, nekdo ploska, mladenka v mini krilu pa že sega po naslednji diplomi. Shka za spomin in opomin.
Ob točilni mizi pred veliko dvorano, v kateri je kongres, zdaj že verjetno mimo pričakovanj, ker se za govorniškim odrom vrstijo tudi delegati, ki nimajo kaj povedati, ker je bilo že vse povedano, se zapletem v pogovor s kolegi iz Srbije. Tu so in mnogo jih je. Nezaupljivi, skoraj gluhi, z enim očesom zrejo v zaslon, ki še vedno prenaša dogodke iz Romunije. Njim, tem kolegom, je vse jasno. S tako razčiščenimi in prečiščenimi mishmi so že prišli sem, v Ljubljano. Toda nobeden ni niti pričakoval, kaj šele slutil, da se bo v Romuniji zgodilo - ljudstvo. Zdaj jih skrbi edino le, kje je veliki vožd z ženo in svojim klanom.
Na plenarni seji Janez Kocjančič skuša dokončno uskladiti misli delegatov in njihove amandmaje. Kar ni bilo storjeno pravočasno in prej, je treba počistiti na kongresu. Zdi se mi, da je to zadnji takšen kongres. Do tega. spoznanja prihajam po pregledu izvoljenih članov v novo vodstvo. Bal sem se, da bomo komunisti s kongresom pustih več manevrskega prostora alternativi. Strah me je le odgovornosti pred tem članstvom in narodom. Ne zaradi Romunije, zaradi mnenja Pavleta Čara, ki je izza govorniškega odra rekel: »Tisti amandma, ki se nanaša na debile, bi bilo dobro, da bi ga črtali. Debilom ne sodijo niti civilna sodišča, ker so neprištevne osebe...«
Njega dni smo se na lojtrskih vozovih vozili po ulicah in vzklikali kongresu. Zadnjega smo namesto z Internacionalo, iz prakse vem, da se v vseh teh desetletjih niti tretjina ni na izust naučila besedila, začeli ob zvokih Beethovnove 9. simfonije. To me najbolj radosti. Kajti največji transparent, ki je bil razpet čez Titovo v Ljubljani, je pozival v Eureko, ki je plesna šola Evrope. Spet so nas zasrbele pete.
Janez Sever
:>y..
’
Politike I* podjetij
Na spomladanskih volitvah bomo sindikati sodelovali tako, da bomo podprli tiste programe in tiste kandidate, ki so po meri našega članstva in ki vsaj simpatizirajo z nami. Evropo vidimo v ekonomskih svoboščinah, v svobodi sindikalnega organiziranja, v gospodarskih učinkovitostih in uspešnem socialnem razvoju, v bogatejšem in pravičnejšem življenju, v humanem, zdravem in varnem življenju. O teh točkah bomo sindikati, kiLima za zdaj največ volilcev, dali svoje glasove.
Za nas so ekonomske svoboščine temelj demokracije. Do njih bomo najprej prišli tako, da bomo depolitizirali podjetja in gospodarjenje v njih. Podjetje in ustanova ni prostor, v katerem naj bi se spopadale stranke, zveze in gibanja, vključno z zvezo komunistov kot mojo stranko. Smo za umik politike iz podjetij in o tem bomo na prihodnjem zasedanju skupščine SR Slovenije dali tudi konkreten amandma.
Glede sindikata in njegove depolitizacije pa moram povedati, da smo proti strankarskim sindikatom in to zato, ker so le-ti v preteklosti razbijali enotno sindikalno gibanje. Ko se odločamo za Evropo zdaj, pa v sindikatih mislimo tudi na ekonomsko plačo, za katero se bomo postavili kot zrel pogajalec in partner v pogajanjih, in moram povedati, da od najnižjih osebnih dohodkov, ki jih bomo zapisali v kolektivne pogodbe, ne bomo odstopali. Ker smo se pred kratkim oklicali za stanovsko in interesno organizacijo delavstva; to določa tudi naš odnos do drugih organizacij, vključno s SZDL. Z ustavo smo si zagotovili, da lahko v parlamentu nastopamo kot predlagatelji zakonov in ukrepov, ko gre za ekonomski in socialni položaj delavcev. Tako bomo lahko pri oblikovanju zakonov pokazali svoj obraz in svojo delavsko barvo.
Iz razprave Bajka Lesjaka, sekretarja RS ZSS, na 11. kongresu ZKS
Partija, podčrtana i mhm
Evropa zdaj, podčrtana z zeleno, je postala razpoznavni znak zveze komunistov Slovenije: to pomeni, da se v partiji prav dobro zavedajo pomena ekološko kultivirane družbe. Brez večje in celovitejše skrbi za okolje namreč ni mogoče doseči evropske kakovosti življenja, za katero se zavzema partija in ki postaja njeno geslo za nastop na bližnjih svobodnih volitvah.
Sicer pa so v svetu že zdavnaj spoznali, da je varovanje človekovega okolja v samem vrhu najpomembnejših svetovnih zadev oziroma omejitveni razvojni dejavnik, kar pomeni, da je treba ekologijo obravnavati enakopravno z gospodarsko rastjo - če ji že ne dajati prednosti. Pa tudi pri nas čedalje številnejši strokovnjaki bijejo plat zvona, da se moramo celostno lotiti vzrokov za čedalje hujše onesnaževanje in jih tudi odpravljati, če hočemo doseči dejanski uspeh in zagotoviti varnejšo prihodnost sebi, zlasti pa še svojim potomcem: te zemlje nismo podedovali zase, ampak za svoje potomce, pravi eno izmed temeljnih gesel mednarodnega ekološkega gibanja.
Zavedati seje treba, daje miselnost, po kateri se napredek meri po široki gradnji čedalje več tovarn in avtocest - pri čemer pa je onesnaževanje okolja zanemarljiva cena, ki jo je pač treba plačati - zastarela za dobra tri desetletja in danes spada že v ropotarnico zgodovine. Res je, da o tem pri nas zadnje čase zelo radi govorimo, naredimo pa še zmerom bore malo za čistejše okolje.
Šele šok, ki so ga v javnosti povzročile nekatere naravne ekološke katastrofe, kakršna je bila zastrupitev reke Krupe v Beli krajini ali ppdtalnice na Dravskem polju na Štajerskem ali pa uničena narava v Zasavju, v Mežiški in Šaleški dolini in na območju Celja, je zvezo komunistov Slovenije naravnost prisilil v to, da posveti tudi ekološkim vprašanjem več pozornosti, če si hoče pridobiti več zaupanja ljudi. Dejstvo je pač, da se ekološkim vprašanjem oziroma njihovemu učinkovitemu reševanju dandanes preprosto ni več mogoče izogniti.
Breme odgovornosti za škodo pri uničevanju narave nosi pred-
vsem zveza komunistov kot v<£ dilna sila v družbi oziroma stranka na oblasti. Zato je tu
njena naloga, da začne sama
konkretno spodbujati ukrepe z3 odpravljanje rakastih ran onesns-že vanj a v Sloveniji oziroma Prl' spevati k odpravljanju zgrešen®' ga gospodarskega razvoja iz p*6' teklosti.
V tej zvezi kaže pozdraviti resolucijo o ekološki sanaciji Zasavj3 na pravkar končanem 11. kongresu slovenskih komunistov, sa! zahteva, da sprejme republiška skupščina o tem nacionalni Pr°' gram. Pri tem gre za konkreten predlog in ne več za govorjenje v prazno, kot smo bili navajen* v preteklosti. Prav na tem V0'. dročju se namreč razgalja sta*j ekstenzivni . oziroma količinsk* model razvoja, ki je vodil v unič®' vanje okolja in ga je tudi partir s svojim monopolnim oblastni*11 položajem izdatno podpirala.
Ekologija pa zahteva prerazp0' reditev moči pri odločanju in o?” sledno izterjavo odgovornosti-" pa pomeni pravico do demokh* tičnega nadzora, vsestransko °D' veščenost, možnost spreminja*^ razvojnih načrtov, javnost de*^ spoštovanje strokovnih standa* dov in mednarodnih protokole ' To pomeni tudi preustroj gosp-’ darstva, s katerim vse preveč mujamo, uveljavljanje varčnoS": kakovosti, znanja v proizvod*" - pa tudi konkurenčnosti, tehn° logije, ki manj uničuje naravo.
Dozdaj smo o večini teh vp* šanj govorili le na splošno, v re niči pa smo premalo nared* Konkretno pa je treba storiti to* ] ozdraviti in zavarovati rezervo«^ je podtalnice, najbolj ogrožene >. ke, potoke, Jadran, gozdove, **™ bolj uničene slovenske dol*** : zaščititi plodno zemljo, ured^ odlagališča komunalnih in pos® nih odpadkov, spodbujati evro® sko gibanje za zdrava mesta- V spešiti ustanovitev neodvisne« ekološkega inštituta.	. . -v
Koliko misli zveza komuni®1 zares tudi na področju ekologVj, bo pokazala že bližnja nost, saj so tudi nove P° . zveze vpisale ekologijo na mesta v svoje programe. * ?a. ekologija ni modna muha a** v čimba za volilne golaže, arnijti-gre marsikdaj - za biti ali n® Marija FrančeS
na H. Kongresu ZKS I
............
Edino monopol ZKJ lahko onemogoči nastanek demokracije
litka, ki se začenja, je volilna bitka
»Politični in ideološki monopol naše Partije je več kot vsi sovražniki skupaj Prispeval k idejnopolitičnemu, programsko teoretičnemu, akcijskemu in kadrovskemu razvrednotenju ZK, pa tudi k oživitvi ustvarjalnega dosega tistih, ki jim je bilo dopuščeno govori-“>« je med drugim dejal Milan Kučan v svojem referatu. Dodal je tudi, da je »Prvi korak v preseganje lastne dog-toatizirane zavesti v odpovedi ustavno zavarovanemu avantgardizmu ZK ter Pnznavanje in razvijanje političnega Pluralizma kot izhodišča in pogoja za lastno programsko in akcijsko vital-n°st, pobudo in inovativnost«. ZK pri J®01 ni tisti razsodnik in oblastnik, ki ho predpisoval, v kakšnih organizacijsko pravnih funkcijah je politični plu-ralizem mogoč. Pomembno je, da strankarska oblika političnega plura-uzma ne bo edina mogoča oblika vstopanja ljudi v politično življenje in odločanje, kajti to bi bilo prav tako svoje-Vrstno nasilje nad ljudmi, kot je bilo Uasilje, ko je bila ena sama partija izključna možnost za njihovo politično uveljavljanje in delovanje.
. ft^i cilj, ki ga komunisti predlagajo 111 ti se mu po zatrdilih Kučana niso Pripravljeni odreči za nobeno ceno, je ^vedba napovedanih demokratičnih v°bodnih in poštenih volitev. Z njimi
bo narejen korak iz običajne liberalizacije socializma k nastajanju demokratičnega reda. Z njimi bo cena kakršne koli vrnitve na staro zrasla prek zmožnosti vseh, ki bi si kaj takega želeli. Seveda je jasno, da komunisti na volitvah lahko tudi izgubijo. Toda prav pripravljenost na demokratične volitve, pri katerih obstaja tudi možnost poraza, je zmaga Zveze komunistov Slovenije.
Jugoslavija bo tisto, kar se bomo demokratično in brez prisile dogovorili o njej. Tak dogovor je mogoč samo v okviru demokratičnega reda in pravila, da noben narod, soustanovitelj zveze, ne more biti preglasovan. V ureditvi, kakršno imamo, obstaja samo eno oblastno mesto, ki lahko onemogoča tako nastanek demokracije za državljane kot ohranitev enakopravnosti narodov, to je oblastni monopol Zveze komunistov Jugoslavije. Odmik celotne Zveze komunistov Jugoslavije z monopola oblasti pomeni pravzapav le njeno razdružitev z državo in njena prenova v enega izmed dejavnikov konkurenčnega političnega pluralizma, ki se za oblast bojuje z legitimnimi sredstvi pravne države, minimalni program za kongres Zveze komunistov Jugoslavije.
Igor Žitnik
Sedanja organiziranost partijo omejuje
Zveza komunistov Slovenije se od-
poveduje demokratičnemu centraliz-
mu m se odloča za upoštevanje manj-sin. Člani se organizirajo na način,
v katerem so enakopravni, ne pa egali-^mi ali avtoritarni odnosi bistvena spodbuda in jamstvo njihove družbe-e7^sPešnosti. Demokratični odnosi ■ p omogočajo, da vsak član, ki si to tac J s^ac*u s svojim znanjem, rezul-„,u dela in družbenim ugledom dose-]ju.* * * * vPUv v organizaciji. ZK se oprede-n6v Za sv°hodo in odgovornost čla-s ’ za njihovo pravico do pobude in jjj 'k^ganiziranja, za avtonomijo rav-odp °čanja, za osebno prevzemanje sJ^mosb in za toliko zavestne in ko;utarno določene discipline, kolino -16. J® Potrebno za varovanje potreb-.... pcijske enotnosti in družbene jn hkovitosti organizacije. Različnost telZ-Ura*lzem v zvezi komunistov ter koxm.ovanje alternativnih projektov spremeniti v svojo razvojno rednost in prednost ZKJ.
veUk>re^*£ongresn* razPravl Je dvignila zj Prahu opredelitev o socialni ba-kong626 komunistov. Po razpravi na ***** ki j® še vedno odražala dve mev-,n0St' ~ .klasičen pogled na razu-stovanje s°cialne baze zveze komuni-jL® stališča, da o tem v program-ker t jkumentu ni mogoče govoriti, gibal° .ko pokažejo edino dejanska 2k ■ a In socialna struktura članov §e 'h volilcev, je bil dosežen nekak-Pišt k°mpr°mis. Pod geslom »Zavez-Saj1 v° za družbeno prenovo« so zapi-Piun-? so družbeni temelj zveze koki d!!vtov 8vsi ustvaijalci materialnih Pravp0vnih dobrin, ki hočejo enako-družh° soustvaijati demokratično To sn°r%eVropske kakovosti življenja. skupinp°uamezniki’ družbeni sloji in tičti0 n ’ k] se zavzemajo za demokrate upiaftajanje skupnih interesov, ki ji, bre2oi° ekološko brezčutni ekologija jn _~zirni privatizaciji, povprečni-• Pitn ra ,lnerstvu, nepravičnim druž-ln PodiptZakam, nezaupljivosti do trga Si, konm -^a’ monopolom, domina-ktičnjk samovolji odtujenih po-,Struktu’r e^°n°mskih in oblastniških kanje dn.-u se zavzema za vzpostavili sl0jev2?enega zavezništva social-h?Ve. v ™ so nosilci družbene pre-a idualivf PPPžba se pluralizira in in-, a, org/3 na °snovi ustvarjalnega jja, mnn»ZFane uP°rabe novega 8a 2agotavpZIČne ustvarjalnosti, tržne-.	Janja ekonomske uspešno-
sti, a tudi na osnovi družbene solidarnosti.«
S posebnim sklepom je 11. kongres ZKS pooblastil delegate ZKS na 14. izrednem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, da se dosledno zavzemajo za preoblikovanje Zveze komunistov Jugoslavije v zvezo samostojnih republiških organizacij, ki se svobodno povezujejo v ZKJ. Sklepi 14. kongresa ZKJ, ki bi bili v nasprotju s tem, Zveze komunistov Slovenije ne zavezujejo. V ZK Jugoslavije in z njo bo ZK Slovenije v tem primeru sodelovala na temelju svojih programskih opredelitev in interesov za skupno politično ak-CU°'	Igor Žitnik
Zveza komunistov je edina komunistična stranka na svetu, ki se je odločila za strankarski pluralizem in demokratične volitve, ne da bi jo k temu prisilile množične demonstracije, in množini gnev prebivalstva. Že ta pripravljenost je zmaga za zvezo komunistov. S temi besedami je Milan Kučan povedal tisto, kar vidijo politični poštenjaki, ki so ostali v njenih vrstah in kar bi lahko priznala tudi načelna opozicija. Politika pa je seveda znanost, lahko pa tudi umetnost, s katero težiš k oblasti (jo hočeš obdržati), tako da prepričuješ volilce o pravilnosti in naprednosti ciljev, zlasti razgledano javnost, pa tudi tako, da onemogočaš, smešiš ali kritiziraš nasprotnike.
Reformski pairtijski program, s katerim nas partija že zdaj postavlja v Evropo (ne več med neuvrščene ali na Balkan) je tudi dolgoročno gledano najboljši politični program na političnem trgu v naši republiki. Program, ki ga je kongres soglasno sprejel, so oblikovali mladi in večinoma novi partijski ideologi, ob pomoči precejšnjega dela napredne slovenske inteligence ter ob gmotni podpori oziroma sponzorstvu 60 večjih podjetij. S tem programom se v Sloveniji mnogi strinjajo oziroma celo širša koalicija.
Opozicija, katere del se je povezal v demos in pristal na vodjo Pučnika in socialdemokratov, seveda ne more združiti toliko strokovnjakov kot partija in tudi na sponzorstvo domačih družbenih podjetij ne more računati, čeprav je dobila iz tujine nekaj denarja od somišljenikov in nasprotnikov naše ureditve. Kučan, ki se je na kongresu precej ukvarjal z opozicijo, ob tem, ko partija kar naprej posluša jadikovanje, da je opoziciji ukradla veter iz jader (prevzela glavne programske točke), je analitično ugotovil, katere opozi-
cijske zahteve ne morejo priti v program ZK in s tem tudi povedal opoziciji, da mora sama ugotoviti, ali ji te točke lahko pomagajo k uspehom na volitvah. Gre za zvezo komunistov in za Jugoslavijo in veijetno tudi za socializem po meri ljudi. Opozicija oziroma vsaj njena glavnina torej ob pomanjkanju bolj stvarnih ciljev gradi na protikomunizmu (opustitvi socialistične ureditve) in na posloviti od Jugoslavije. Partija pa je tako s programom kot s kadri, ki so na kongresu dobili zaupanje, prerezala popkovino s staro boljševiško partijo, kakršna je bila v času Popitovega predsednikovanja in deloma tudi, ko je je vodil Andrej Marinc.
Iz načelnih razlogov ne moremo nikomur preprečiti, naj spremeni sam sebe in svoj pogled na svet. To velja tako za ljudi kot za stranke, ki so konec koncev sestavljene iz živih, razmišljajočih ljudi (česar Vinko Hafner verjetno ne upošteva). Res je, da se običajno sprašujemo o morali tistih, ki se obračajo po vetru, pri naši dozdajšnji edini in privilegirani stranki pa veijetno ne gre le za zajemanje svežega vetra, ampak za globlje teoretično in človeško spoznanje in edino možno ukrepanje. Socializem s samoupravljanjem, kot smo ga ustvarili po meri partije, očitno ljudem ni dal tistega, kar so dobili v kapitalizmu po meri kapitala in strank in kar se vidi v osvobojenosti človeka, demokraciji, osebni in družbeni blaginji in gospodarskem ter kulturnem razvoju. Zato o morali partije ne moremo razmišljati zgolj tako kot Jože Pučnik in drugi, ki v bistvu menijo, da partija, tudi kot nova socialistično usmerjena stranka, ne more pooblaščeno tekmovati za oblast, če ne bo prej plačala kazni za vse pretekle napake in krivice drugače mislečim ljudem in tudi za krizo in raz-
Utrujeni so izgubili
Volitve slovenskega komunističnega vodstva in tudi kadrov, ki bodo branili slovenske barve v Beogradu, so dokazale, da se je slovenska ZK odločila popolnoma pretrgati kadrovsko verigo iz obdobja svinčenih let in ljudmi, ki so delali v nekdanji Popitovi partiji. Prelom je tako temeljit, da celo Andrej Marinc, za katerega so sedanji partijski liderji trdili, da je v njegovem mandatu spodbujal prenovo, ni dobil dovolj glasov za zvezni CK. Dobila je
skupina, ki je v minulem obdobju sodelovala z Milanom Kučanom, opravila nekaj izvrstnih, če že ne celo briljantnih in tudi politično taktičnih manevrov na slovenskem in jugoslovanskem političnem prizorišču in ki se ni preveč obremenjevala z retoriko o socializmu, samoupravljanju in delavskem razredu. Nekaj se jih je vrnilo iz obdobja liberalizma, ko so morali čez noč zapustiti politične položaje (Janez Kocijančič in Živko Pregelj sta značilna predstavnika te skupine); z neposrednimi delavci in tehnično inteligenco, ki bi morali varovati, da se ZK ne bi odrekla svoji socialni bazi (delavskemu razredu), se ob volitvah in na kongresu niso ukvarjali. Zato pa so dobili možnost izkazati se v prihodnjem mandatu, predvsem pa na volitvah, mladi, z zgodovinskimi zmotami neobremenjeni ljudje, z znanjem (tudi političnega marketinga) in z, po sestavi sodeč, dokaj tehnokratsko usmeritvijo.
Zdi se, da bo v jugoslovansko partijsko vodstvo prišel krog ljudi, ki bo težak, vendar moder sogovornik z drugimi vodstvi. Tudi na slovenski politični sceni bo imela opozicija z njimi težko delo, saj gre za uigrano Kučanovo skupino, ki bo nepopustljiva v pogajanjih, če pa ji bo uspelo postaviti partijsko organizacijo na terenu in pomladiti predvsem članstvo, si bodo mnogi ob njih polomili zobe.
Marjan Horvat
sulo v sedanji avnojski Jugoslaviji. Veijetno je prav zato na 11. kongresu in potem, ko smo le nekaj priznali in naredili za žrtve dahavskih procesov, prišlo do pobude ,	da se z vse-
mi zakonitimi sredstvi popravijo vse krivice, ki se še dajo popraviti, in da dobijo opravičilo in zadoščenje tistih, ki so trpeli, zlasti zaradi političnih procesov. Verjetno je takšen kongresni dogovor lahko tudi podlaga za skorajšnje novo vrednotenje slovenskega (Kavčičevega) liberalizma iz začetka sedemdesetih let.
Prvi zakon o strankah v povojni Jugoslaviji in skoraj novi zakon o volitvah sta pomembna ključa, ki bosta odpirala vrata v slovenski parlament in na vse druge oblastne položaje. Milan Kučan je na kongresu ocenil, da ZK resno misli na volitve in da za morebitni poraz ne išče vnaprejšnjega opravičila ter da je zato omogočila opoziciji, da je volilno zakonodajo uredila po svoji volji. Opazovalcem sej Jerovškove komisije pa se je dozdevalo, da Matevž Krivic, glavni oblikovalec obeh zakonov in drugi prvaki iz opozicije niso vedeli za to taktiko ZK in so se zato pustili speljati na led, na katerem bodo sami zdrsnili. Vse moči so usmerili v norme (tako kot vsi mi po ustavi iz leta 1974), zmanjkalo pa jim jih bo, da bi spremenili družbena in politična razmeija in ljudi prepričali o svojih hotenjih v dobro ljudi in vsega naroda.
O strategiji in taktiki ZK na volitvah marsikaj pove tudi nedokončana razprava o odpravi osnovnih organizacij v podjetjih. Zdi se, da ob obetih za zmago na volitvah v družbenopolitične zbore ZK razmišlja tudi o svojem tekmovanju za zbor združenega dela republiške skupščine. Potem ko se je sindikat z novembrsko zgodovinsko odločitvijo poslovil od dosedanje splošne družbenopolitične organizacije in ko je računal, da bodo le menežeiji konkurenca delavcem v boju za stolčke v združenodelavskem zboru, je v vztrajanju ZK, da ohrani organizacije v podjetjih, znova položaj, ko bo med delavci politična konkurenca, utemeljena tudi z organizacijami. Mogoče se zdaj kolca tudi Jožetu Školjču, ki je napovedal zmago na volitvah, obenem pa s statutom ZSMS odpravil dosedanje osnovne organizacije v podjetjih.
O zmagi in porazih na volitvah 1990 bomo še veliko ugibali in pisali in ob tem veijetno pozabili na že omenjeno Kučanovo oceno, da je uspeh za partijo že odločitev za strankarske in demokratične volitve. Zdi se, da nekaj napotil za uspeh strank lahko najdemo že v rezultatih vseh letošnjih volitev in tudi kongresnih, o katerih tudi pišemo. Ljudje bodo namesto za bolj ali manj močne stranke glasovali za ljudi. Glasove bodo dali tistim, ki jim zaupajo, ker imajo znanje, voljo in obraz oziroma moralo. Stari kadri oziroma zdrave sile, kot jih radi poimenujemo, nimajo na volitvah nobene možnosti. Bitka, ki se zdaj začenja, je torej bitka za kadre, ki bodo pripravljeni kandidirati na listi katere izmed strank. Letos smo dobili skoraj novo ustavo, imamo nov (socialistični) partijski program, ob tem je prihajalo do oblikovanja napredne večinske koalicije, ki ji je glavna skrb položaj človeka in napredek, ne pa boj za oblast. Zdi se, da iipa zato ZK z novim programom, potem ko se bo notranje preuredila in otresla najtesnejše zveze z birokracijo, več možnosti za najsposobnejše kadre, kot pa tisti, ki ji hočejo oblast odvzeti. To pa seveda še zdaleč ne velja za vsa zatohla občinska in regijska okolja, v katerih člani ZK pravzaprav ne vedo, kaj bi delali z novim programom.
Franček Kavčič
Iz uvodne razprave Dušana Rebolja, člana predsedstva RS ZSS in predsednika komisije za pripravo programa neodvisnih sindikatov Slovenije, na seji komisije
Za jasne programske dlje
Razprava o programu je razkrila vrsto vprašanj in dilem o njegovem konceptu pa tudi sindikalnih ciljih, nalogah in strategiji, še posebej o vlogi in poziciji sindikata v političnem sistemu. Ta vprašanja so postala pomembna na eni strani zaradi nenehnega poglabljanja krize in slabšanja gmotnega in socialnega položaja ljudi, po drugi strani pa zaradi korenitih sprememb v razvijanju družbe, v kateri tečejo procesi uveljavljanja političnega pluralizma in tudi večstranskarskega sistema demokracije, ki postavlja v ospredje občana kot posameznika in njegove interese; procesi odprtega in svobodnega pluralnega prostora in dialoga z odpravo dosedanjega političnega monopola ene stranke ter prehoda na tržni koncept gospodarjenja, za katerega je znači-
len obstoj učinkovitih gospodarskih subjektov in razprav o neuspešnih podje; tij. Če odštejemo vprašanja organiziranosti sindikata, ki so bila v razpravi posebej izpostavljena zaradi kadrovske sestave zlasti nekaterih sindikatov dejavnosti, kar marsikje objektivno ovira prehod na nov koncept organiziranja in dela sindikata, ponekod pa tudi zaradi teženj po ohranitvi sedanje pozicije, je pomembna razprava tekla predvsem o temeljnih vprašanjih, kako sindikat približati članu in njegovim potrebam oziroma bolje rečeno, kako artikulira interes posameznika v graditvi v organizacijo in tako zagotoviti dejansko neodvisnost sindikata.
To so v bistvu vprašanja, kako sindikatu povrniti oziroma kako okrepiti njegovo legitimito in kateri pogoji so za to potrebni. Utemeljeno se je pokazalo, da to ni možno doseči niti z dekretom niti z nenehnim poudarjanjem ali ponavljanjem neodvisnosti sindikata, temveč da je potreben temeljit zasuk glede projekcije razvoja sindikata. Že sam naslov programa je izzval različne komentarje - od tega, da sam po sebi še nič ne zagotavlja, pa do tega, dajeizposojen, boljereče-no, ukraden od drugih. Ne bi se bilo potrebno zadrževati pri slednjem vprašanju - razen razjasnitve, da je naslov dokumenta le v funkciji temeljnega sporočila, da ne gre za spremembo naziva, temveč da gre za sintagmo, ki je izposojena iz svetovnega sindikalnega gibanja, kjer je proces nastajanja novih neodvisnih sindikatov začet izven uradnih, kar samo po sebi že dovolj pove o namenu takšnega naslova, ki je želel izostriti pozicijo tudi sindikata Slovenije - če se ne bi za tem razkrivalo temeljno sporočilo in tudi opozorilo, da so programske usmeritve očitno ostale na pol poti, oz. da so nedorečene. V nadaljnjih fazah je takšna in podobna ponavljanja - velja tudi za sam naslov dokumenta nujno opustiti, saj s tem postajajo sami sebi namen, namesto tega pa je nujno programske cilje postaviti tako, da bodo jasno dali vedeti, v katero smer se razvija sindikat in njegova filozofija ob zasledovanju dveh osnovnih ciljev in zahtev članstva - to sta samostojnost sindikata in njegovo učinkovitejše delo v korist člana.
Pod težo trenutnih razmer
Nedorečenost programskih usmeritev je posledica njihove velike obremenjenosti s sedanjimi, trenutnimi razmerami, aktualnimi problemi in nalogami, kar je posledica zamegljevanja vizije sindikata. Ravno s tem je potrebno začeti; to naj bo osnovno izhodišče dela komisije, ki naj v programu postavi dolgoročno strategijo sindikalnega gibanja, sedanje težave in problemi pa so le nujno opozorilo, v katero smer je kreniti. Takšen pristop zahteva spremembo koncepta programa oz. njegovih ključnih točk, in sicer tako, da bo pogled sindikata na smer razvoja družbe ločen, ne zaradi njegovega vstopa v orbito oblasti, temveč zaradi perspektive članstva, da bo izostrilo in konkretiziralo čiste sindikalne naloge in cilje ter opredelilo prioritete dosedanje preširoke fronte sindikalnega dela in postavilo smer razvoja sindikata z naslonitvijo na temeljne točke, kot so depolitizacija sindikata, deinstituci-onalizacija sindikata glede na sistem oziroma izključitev sindikata iz institucionalnih okvirov oblasti, iz političnega in tudi iz ekonomskega sistema, opredelitev sindikata kot interesne organizacije, ki naj ima vse značilnosti gibanja. Koncept programa naj bi torej imel tri programske sklope, in sicer: 1. splošni programski del, v katerem naj se določijo politični cilji razvoja družbe in perspektiva delavca v najširšem smislu te besede, tako kot jih vidi sindikat; 2. sindikalni del, ki naj pokaže železni sindikalni program, usmeritve in cilje, z radikalno postavitvijo sindikata na stran dela in ustvarjanja, pri čemer je nujno upoštevati spremembe strukture produkcije, v kateri vse bolj prevladuje znanje, sposobnost in inovativnost, kar v bistvu dolgoročno pomeni spremembo strategije delovanja in podobe sindikata (zlasti to se vse preveč zanemarja z vztrajanjem na klasičnih zaščitnih funkcijah varovanja fizičnega dela); ter 3. razvoj sindikata,
njegovo mesto v sistemu, strategijo delovanja, odnos do drugih subjektov (države, politike, itd.). S tem niso opredeljene prioritete, prav tako pa ne pomembnost posameznih sklopov.
Samoupravljanje
V splošnem programskem delu je posebej jasno opredeliti sindikalni odnos do samoupravljanja. Pod tem razumem nujnost redefiniranja samoupravljanja, ki naj pomeni jasno diskontinuiteto z dosedanjim pojmovanjem samoupravljanja kot integralnega modela odločanja od podjetja do skupščine na način, da vse strukture zaposlenih postavi kot nosilce ekonomskih in socialnih pravic. Razvije naj se v različne oblike soupravljanja in soodločanja o ekonomskih in socialnih vprašanjih v podjetju, zaposlenim naj zagotovi sodelovanje v upravljanju podjetja na podlagi dela oziroma zaposlitve, upoštevajoč, daje kvaliteta različna v različnih oblikah lastnine. Pri tem mora sindikat vztrajati, da so delo in rezultati dela, zlasti ustvarjalnost, znanje in sposobnost, postavljeni kot samostojni temelj prilaščanja. Gre torej za to, da naj bo osnova upravljanja lastnina nad kapitalom, vendar pa naj se z različnimi oblikami participacije in soodločanja, temelječih na standardih in merilih, ki jih pozna razviti svet zaposlenim zagotovi vpliv na ekonomska in socialna vprašanja in upravljanje na podlagi dela skozi delavski svet, skupščino in druge organe podjetja. To pa je nekaj povsem drugega kot gole ukinitve samoupravljanja, kar mnogi zagovarjajo (nekaj jih je tudi v naših vrstah), in tudi diametralno nasprotno stališče od tistih, ki vidijo pogoj in osnovno upravljanja le v lastnini, ne pa tudi v delu, znanju, inovativnosti, ki ga je tudi sicer potrebno zakonsko zaščititi.
Drugo vprašanje je nujnost diskontinuitete glede nelastninskega koncepta družbene lastnine, ki je doslej bila prednostno obravnavana, bolje rečeno, monopolno zaščitena in zato tudi ekonomsko neučinkovita. Opredeliti se kaže do nujnosti preoblikovanja nelastninskega koncepta družbene lastnine v oblike lastnine z določenim nosilcem, kar pomeni določitev titu-laija družbene lastnine z določenim nosilcem: Pri tem ne gre za enkratno administrativno, od države določeno operacijo, temveč za proces, ki sloni na tržnem načinu pridobivanja lastninske pravice. Tuje potrebno odpreti vse možnosti - prenos z nakupom, prodamo delnicam, v privatno, državno, zadružno lastnino in tudi uveljavitev kolektivne lastnine, kar pomeni, da naj bi nosilci oz. titularji lastnine postali tudi zaposleni delavci. Uveljavitev participativnih, družinskih podjetij na tej osnovi je tudi sicer v modemih tržnih gospodarskih državah znana in razvita.
Sindikalni pluralizem
Jasno kaže postaviti tudi odnos do sindikalnega pluralizma, do uveljavljanja pravice, da lahko vsak, ne glede na to, kjer dela, ustanavlja sindikate, skladno z ustavno pravico svobode sindikalnega združevanja. Pri tem je potrebno upoštevati, da sta sindikalni pluralizem in konkurenca ob nesporni ustavni pravici pogoja razbijanja sindikalnega monizma in monopola, zagotovitve legitimnosti in napredka sindikata in pomemben element doseganja ekonomskih in socialnih pravic, ki naj bi se približevale evropskim standardom in normativom. V tem ok-
vira teija posebno pozornost in opredelitev odnos do potrebnosti posebnega zakona o sindikalnem združevanju, saj se sindikalno združevanje ne ureja z zakonom o političnem združevanju, kar je bila naša izrecna zahteva, in sicer iz dveh zornih kotov: koliko bi takšen zakon omejil v ustavi zagotovljeno svobodo sindikalnega združevanja in ali bo odsotnost takšnega zakona omejevala v ustavi vzpostavljen sindikalni pluralizem in njegov razvoj. Sem sodi tudi naš pogled na nadalnji razvoj sindikalnega gibanja, predvsem glede opredelitve do strankarskih političnih sindikatov ali do stanovskih sindikatov, ki ne bodo podrejeni tem ali onim političnim interesom oziroma strankam. Da se razumemo, ne gre za to, da bi bil sindikat v Sloveniji nosilec ustanavljanja novih sindikatov (seveda izven ZSS), temveč za to, da naša aktivnost v nobenem primeru ne sme biti naravnana na to, da se kakorkoli omejuje sindikalni pluralizem in svoboda ljudi glede sindikalnega združevanja in povezovanja za uresničitev njihovih interesov, potreb in ciljev. Od nas samih je odvisno, ali bo naše članstvo videlo možnost uveljavljanja svojih interesov v naši ali v dragi sindikalni organiziranosti. Zato je sindikalni pluralizem potrebno razvijati in omogočati tudi v lastnih vrstah. Razumemo ga kot svobodo sindikalnega organiziranja in dela v okvira sindikata Slovenije, ki naj razbije shematsko in vnaprej postavljene okvire, strogo hierarhične odnose in strukturo, ki naj odpre različne pestre oblike notmajih komunikacij, ob spoštovanju, da je ob nujnosti odpiranja procesa decentralizacije potrebno na demokratičnih osnovah začeti tudi proces povezovanja na načelih, ki bodo afirmirala konsenz o skupno določenih zahtevah ter odpravila morebitnega dirigiranega in vsiljenega določanja skupne politike sindikata z vrha navzdol.
Stavke
Vprašanje stavk teija prav tako posebno obdelavo. Izhajati moramo iz opredelitve, da so stavke kolektivno dejanje in pravica, ki pa je grajena na tem, da je vsakemu posamezniku zajamčena svoboda in pravica - brez pritiskov in vsiljevanja - da se odloča, ali bo v stavki sodeloval ali ne.
Opredelitve v programu, kije izhajala iz stavke kot individualne pravice, je objektivno pod nivojem dosedanjih stališč v sindikatu Slovenije, je pa rezultat, bolje rečeno, posledica prakse nedovoljšnje zaščite posameznika v stavki v prvem obdobju uveljavljanja stavke kot delavskega in sindikalnega boja. Tudi sicer je jasno, da posameznik nima možnosti nasproti organiziranim strukturam in institucijam.
Dve vprašanji sta izjemnega pomena: 1. nadaljnje razvijanje strategije stavke, ki naj se opredeli kot stopnjevanje pritiska z uveljavljanjem različnih oblik stavke in množičnostjo udeležbe v njej; 2. izbira strateških ciljev stavke, pri čemer je potrebno dati največjo težo zlasti postopku pogajanja in sklepanja kolektivnih pogodb - če niso uresničene zahteve članstva. To pomeni odpravo razmišljanja in prakse, da je za vsako reč in stvar edino sredstvo doseganja cilja stavka. To je odraz pomanjkanja pogajalskih funkcij sindikata in tudi zmanjševanja moči te organizacije. Strategija naj bo tudi, da se skladno z naravo in težo ciljev izbere prava oblika stavkanja, pri čemer se učinki lahko dosegajo tudi s pametno izbiro tistih nevralgičnih točk v procesu dela, ki dajejo enake rezultate, kot če je stavka organizirana v celem po-dietiu. kar j e pomembno v pogojih raz-
ličnih lastninskih odnosov in za zagotavljanje nadomestil osebnih dohodkov stavkajočim. To ni odmik od naše trdne opredelitve, da so stavke možne tako v podjetju kot v posameznih ali v vseh dejavnostih, vendar pa je jasno izhodišče, da je izbira stavke odvisna in neposredno povezana z njenimi zahtevami. Posebno vprašanje pa je odnos sindikata do zakonskega urejanja stavke, ker so razhajanja med sindikatom in državo očitna, zlasti glede tega, ali naj bo stavka sredstvo za uresničitev interesov delavcev, vezanih izključno na delo, ali tudi za njihov družbenoekonomski in socialni položaj, ali je dovoljeno stavkati le v podjetju ali pa tudi priznati stavko v dejavnosti in generalno stavko, ali zakonsko omejiti pravico stavke v dejavnostih posebnega pomena in jo absolutno izključiti kot možnost v državnih organih, v policiji in armadi, ali pa v teh dejavnostih poleg splošnih pogojev stavke opredeliti tudi posebne pogoje, ki pravico stavke ne bodo omejevali, temveč bi postavili jasna pravila igre s posebnim poudarkom na obvezno najavo stavke in značaj stavk v teh dejavnostih, ki so opozorilne narave in časovno omejene, vendar z možnostjo njihovega ponavljanja, in nenazadnje: ali odpreti
možnost nadomestila osebnih dohodkov stavkajočim. Vse se torej vrti okoli tega, ali naj bo zakon o stavkah takšen, da bo uzakonil vrsto omejitev in represij ustavne pravice, ali naj le postavi pogoje in pravila igre v stavki. Tu so interesi države in sindikata diametralno nasprotni. Zato bo sindikat, če tu ne bo dogovora, ki bo spoštoval ustavno normo, sam predlagal zakon na izhodiščih stavkovnih pravil sindikata Slovenije, ki so kljub vrsti kritičnih pripomb ob njihovem sprejemanju v praksi zaživela.
Pogajanja — ekonomska plača
V delu programa, ki opredeljuje sindikalno politiko in naloge, torej v železnem sindikalnem programu, bo v komisiji v ospredju vsebinska opredelitev platforme pogajanja, kjer bo najpomembnejša ekonomska plača. Tu bo tudi sicer osnovni konflikt med zahtevo sindikata in delodajalcev, ki računajo na strogo tržno logiko pri opredeljevanju plače, kar v pogojih prezaposlenosti, večje ponudbe dela v bistvu pomeni izbijanje ekonomske cene dela navzdol in kar narekuje vztrajanje sindikata na kriterijih in merilih, ki jih je ta ponudil glede opredeljevanja ekonomskih plač. Po mojem prepričanju pa to narekuje tudi plafoniranje najnižje plače na bistveno višji ravni kot doslej, na ravni, ki bo zagotavljala socialno in gmotno varnost zaposlenih, tudi varovanje njihovega dostojanstva. Na tej točki pogajanja za sindikat ni. Poleg tega gre za konkretizacijo varovanja zaposlitve kot temeljne opredelitve sindikata z dvigom in izenačitvijo standardov in obsega pravice začasno nezaposlenih bodisi zaradi tehnoloških izboljšav, bodisi zaradi stečaja in iskalcev prve zaposlitve, oblikovanja posebnega sklada ah namenjanja dela sredstev razvojnega dinaija za odpiranje novih delovnih mest, z zahtevo slovenski državi glede programa socialne varnosti zaposlenih in njegovega finansiranje iz budžeta. Pri tem naj bi osnova za pogajanja bili revidirani in na bistveno višji ravni postavljeni standardi in obseg socialnih pravic, ki n^j bi jih sindikat postavil oziroma opredelil v sindikalni listi ali v posebnem dokumentu, tako imenovani sindikalni socialni listi. Za to so bistveni razlogi v drastičnem zmanjševanju socialne in materialne varnosti zaposlenih. To tudi po-
meni našo novo opredelitev, da mora to vprašanje urediti država tako, kot to počno vse pravne in civilizirane države v razvitih tržiščih, in ne sindikat Tisti, ki sprejema ukrepe, mora nosit tudi njihove posledice in odgovornost. Ni možno sprejeti igre, da država sprejema ukrepe, sindikat pa nosi posledice teh ukrepov in s tem tudi prevzema odgovornost namesto države.
Kot da gre pri tem le za vprašanje kapitala in ne tudi za usodo zaposlenih
Pozicija sindikata v stečaju je strateško vprašanje, še posebej, ker nedorečene zakonske rešitve sindikat in zlasti delavce potiskajo povsem na rot> dogajanja. Kot da gre pri tem le ra vprašanje kapitala in ne tudi za usodo zaposlenih	.
Nujno je zato, vztrajanje, da sindikat opredeli kot enakopraven partner stečajnemu upravitelju v cilju varovanja položaja delavcev in zagotavljanja ftl1' hove perspektive z novo zaposlitvijo-
Sindikat mora imeti možnost, °a pred stečajnim senatom zahteva po°' ditev programa reševanja socialne > materialne varnosti delavcev, da pritoži zoper posamezne odločn*. v stečajnem postopku, kar vključi tudi pritožbo zoper izbor stečaj06®, upravitelja. Ne gre za prevzemanje °° govomosti za poslovne odločitve, tem več za ustvaijanje elementarnih osno uresničevanja funkcij in vloge sind>
Glede razvoja sindikata in njegov6 nove podobe je temeljnega pomen deinstitucionahzacija in deregulacij. sindikata glede na politični sistem, m tem so osnovne smeri odprava instn0
cionalne povezave sindikata v P^L mentami oziroma skupščinski siste”. Z dragimi besedami, sindikat kot ganizacija naj ne bi bil več institU onalno vključen v skupščinski siste t kar zadeva tako skupščinske zbore* tudi njihova delovna telesa. To po°L ni tudi, da se sindikat kot organiza® ne bo potegoval za vstop in meS e v skupščinah, da kot organizacija e bo nastopil na splošnih volitvah, °a p bo vlagal liste svojih kandidatov -družbenopolitični zbor (direktno . s popisi, čeprav mu je slednja možn kot nepolitični organizaciji dana z a konom o volitvah). To pa ne poi° odrekanja pravice dajanja ali odre nja podpore kandidatom z močjo c* stva glede na njihove programe in ^ gažiran vpliv sindikata na sestavo ^ strukturo parlamenta. Še posebej ^ v sedanjih razmerah to nanaša na ^ stavo zbora združenega dela, v bod ( pa na dragi dom ah ekonomski v primera uveljavitve enodomri parlamenta, ki naj po strukturi odr*^. ta interese nosilcev poslovodnih o čitev in tudi interese delavcev ko - c silcev ekonomskih in socialnih Vstop sindikalnega zaupnika v združenega dela - ta možnost je 0 odvisna pa bo od volilne podp<» ’
pomeni vstopa sindikata kot organizacije v parlament oziroma institucionalno vključenost sindikata v sistem skupščinske oblasti. To dolgoročno strateško opredelitev pa bi bilo nujno pretehtati z eventualnim ustanavljanjem strankarskih sindikatov in hjihovim kandidiranjem, za vstop v skupščino. Zato je pomembno, da razvijamo druge instrumente vpliva sindikata zlasti s prenosom urejanja ekonomskega in socialnega položaja v direktno pogajanje in sklepanje kolektivnih pogodb z državo, v branžne kolektivne pogodbe, kjer na eni strani stojijo posamezni sindikati dejavnosti, na drugi strani pa reprezentanti delodajalcev, pri čemer se vse bolj upravičeno postavlja, ali je to gospodarska zbornica, z dejanskim izkoriščanjem ustavnega pooblastila sindikatom, da parlamentu predlagajo zakone, politiko in ukrepe ne glede na to, ali so tudi institucionalno vpeti v skupščino, in nenazadnje z uveljavljanjem sindikalne politike preko naših članov v različnih političnih strankah, seveda v par-lementu, ki naj bi razlikoval različne Politične interese. Pomembna je tudi odprava institucionalne povezave sindikata, v socialistično zvezo in vsakršnega poskusa postavljanja socialistične zveze kot nekakšnega okvira sindikatu. To v bistvu pomeni izstop iz socialistične zveze ne glede na to, ali bo Politična stranka ali prostor političnega dialoga. Vsakokratno eventualno vstopanje v ta prostor ali tudi sicer v politični dialog je prostovoljna odločitev sindikata in to na način in z interesi, ki ga bo sam določil. Potrebna je tudi stroga razmejitev in jasen odnos uied delavskim svetom, skupščino podjetja in drugimi organi ter sindikatom v podjetju, ki naj bi ga dosegli z odpravo dosedanjih razmišljanj o karkšnemkoli direktnem vstopu sindikata v ta kolektivni organ upravljanja, ki tehta tako interese delodajalcev kot interese zaposlenih, za razliko od sindikata, ki mu je izključna skrb varstvo ekonomskih in socialnih pravic zaposlenih in njihovo razvijanje ter uveljavljanje različnih oblik sindikalnega boja. V teh odnosih je treba uveljaviti čiste partnerske relacije, z dajanjem možnosti sindikatu, da svoja sta-kšča posreduje in uveljavlja v delav-SKerrJ svetu, ne direktno, temveč prek svojih članov, in da je v vsakem primeru izključen iz odločanja delavskega sveta ali skupščine podjetja, kar naj mu da možnost nevtralne pozicije in uveljavljanja zahtev članstva tudi s stavko. Te nove odnose bi ustvarili tudi s sklepanjem tako imenovanih tajnih pogodb v podjetjih.
depolitizacija sindikata
.Depolitizacija sindikata in opredeli-■** * * * v sindikata kot stanovske, interesne rganizacije je druga strateška naloga, paJena na dejstvu, da sindikat združu-sk * ane ne glede na politično, nazor-ko, versko prepričanost in pripadnost svojim originalnim programom razganja in zaščite, socialnega in materi-k*nega položaja in pravice zaposlenih, ar 80 objektivno interesi vseh članov, Te glede na njihovo politično barvo. ,° Pomeni dosledno izključitev sindi-ata iz politike v pravem pomenu te esede, kar je treba poudariti še posejal zato, ker je v zadnjem času ZS goslavije vse bolj zaradi pritiskov ns^fmeznih delov zveze porinjena, ef° v razvijanje perspektive svo-riaf ^anstva m zaščito njihovih mate-atruh in socialnih interesov v politič-t ® jgre in konflikte. Tudi sicer so po-trcbne korenite spremembe v koncep-. ZSj, kj bo sledila (organizacijsko srt’z,1načinom dela) njeni organizirano-11 kot zvezi zvez, ki bo imela v zoženi0 smislu tiste pristojnosti, ki jih konsenzom postavijo konstitutivni eh zveze (republiški organi ne pa pri-zveznega parlamenta). Ni pa stJfj1?0 posebeJ razlagati, kaj to v bi-vi dejansko pomeni. Nadalje, odpravi!" Se monoP°l ene stranke, kon-partije, na sestavo vodstev sin-kar pomeni jasno zahtevo, da kadrovska struktura vodstev U ne samo socialno, temveč tudi r-n° stnjkturo članstva. Ni možno
odra- kadrovska struktura vodstev
v£čni .	.....................
Polenti o koalicijah z različnimi kanii t‘mi °rganizacijami in stran-vani» ;®mveč o pogajanju in povezo-litičnih anov s*ndikata različnih po-ttioni jn prePričanj, skladno s progra-ga čia,!1 značajem ter interesom naše-na stausfva' 1'° pomeni tudi vztrajanje n°v b t ^ depolitizacije podjetja usta-retn ni ludl državnih organov, v kate-ni m*ožn0 organizirati stranke niti dlkatoii11'’’*10''0 delovanje, razen sin-storjti 1 , to tudi niso. To je treba mkoj; pomeni takojšnjo (ne
v prehodnjem obdobju) izključitev partije iz podjetja in s tem tudi politike in ekonomije. To so ne samo zahteve tržnega načina gospodarjenja, temveč, upam, si trditi, tudi predpostavke neodvisnega in samostojnega delovanja sindikata in njegove moči - razuma ne zaradi sindikata samega. Iz vseh izhodišč jasno izhaja naše zavzemanje, ki razvoj sindikalnega gibanja vidi v nestrankarskih sindikatih, v sindikatih, ki bodo nad vsakršnimi cilji politike in boja za oblast.
Tretji cilj je postaviti sindikat kot moderno demokratično organizacijo, ki bo priznavala legitimnost vsakega posameznega interesa, pravico, njihovih nosilcev, da jih uveljavljajo ne samo pri oblikovanju, temveč tudi pri izvajanju sindikalne politike. Do ciljev je možno priti na različne načine, kar vključuje tudi pravico manjšine, da uveljavlja svoje interese in zahteve. Ta opredelitev je logična izpeljava različnih interesov našega članstva in tudi njihove pripadnosti različnim političnim prepričanjem. Nujno je potrebno zagotoviti grajenje skupne politike z demokratičnimi sredstvi in konsenzom, ki bo priznal samostojnost in suverenost preko obstoječih interesov delov sindikata, možnost različnega dela sindikata glede na specifične interese. To zlasti terja redefrniranje skupaj dogovorjenih kompetenc in pristojnosti zveze, oženje njene pristojnosti na tiste funkcije, ki jim bodo okvir postavljale potrebe kolektivnega pogajanja in razvijanje sindikalnega dela. To tudi pomeni odpravo strogih hierarhičnih odnosov v organiziranju in delu sindikata ter zagotovitev možnosti vsem organizacijam oblikam sindikata, da uveljavljajo tudi svojo specifiko. Vzpostavitev še tako potrebne pravice enotnosti in s tem tudi moči sindikata - na čemer gradijo tudi razvitejši sindikati - mimo teh načel objektivno nima perspektive in vodi (če to hbče-mo ali ne) v premoč večine s poskusom unificiranja.
Delavski zaupniki
Nujno je je potrebno izpostaviti članu podrejene notranje komunikacije, katerih cilj je odprtost in prehodnost različnih zahtev, interesov in ideje, kaj
naj zagotovi funkcionalne poklicne in
interesni princip organiziranja. Tu so dolgoročno gledane temeljne točke: delavski zaupniki, ki naj bi bili v podjetju postavljeni glede na število članov in glede na funkcijo, da povzemajo artikulirane interese članov in jih posredujejo sindikatu dejavnosti; sindikati dejavnosti zgrajeni na panožnem, poklicnem in tudi interesnem principu kot konstitutivnih delov zveze, ki vanjo vstopajo prostovoljno s sprejemom programa in statuta. V ospredju mora biti dinamičen pristop, ki pomeni ustanavljanje novih sindikatov glede na interese in potrebe člana. Poseben element so tudi močne oblike teritorialne organiziranosti, ki niso v funkciji organiziranosti družbe ali njej prilagojene, pri čemer je v perspektivi treba graditi predvsem na območnih sindikatih, ustanovljenih bodisi po principu sedanjih regij, bodisi glede na močne industrijske centre ali druge kriterije. V prehodnem obdobju, ki gaje časovno težko vnaprej opredeliti, saj gre za postopen proces preobrazbe, ki ne sme biti na škodo pozicije in moči sindikata, je temeljna točka organiziranja tudi sindikat v podjetju. Dolgoročna strategija pa mora sloneti na krepitvi zunanjih sindikatov, ki v pogojih trga in podjetništva lahko edini ima pravo moč in ohrani samostojno nevtralno pozicijo, da kot zunanji partner z različnimi sindikalnimi pritiski ščiti člana, pri čemer naj se vez in komunikacija s članom ustvari prek sindikalnega zaupnika. To je zahteva tržnega in podjetniškega načina gospodarjenja, ki pa ne pomeni odmik sindikata od interesov delavcev - članov, niti ne zmanjšuje vgrajevanje interesa člana v organizacijo. Tp potrjujejo tudi izkušnje v stečajih. Želim biti pri tem jasen, to tudi v perspektivi ne pomeni umik sindikata in zlasti njegovega organiziranega delovanja iz podjetij, temveč opredelitev, da naj bi sindikalno politiko v podjetju gradili na delavskih zaupnikih in ne na togih organizacijskih formah.
Čedalje bolje v ospredju tudi nujnost razvijanja stroke, organizirane kot skupne službe in servisa sindikata (na račun racionaliziranja funkcionarskega aparata). V tem okviru nam je potreben zlasti specializiran tim - postavljene kot svojevrstne sindikalne strokovne institucije za potrebe pogajanja in razvijanja meril za določanje ekonomske cene dela.
Z 22. seje republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije
Zanimali bi nas morale predvsem plače
Navsezadnje je tudi slovenski sindikat priznal, da je denar res sveta vladar: na 22. seji republiškega sveta je sklenil, da bo najnižji osebni dohodek na zaposlenega v Sloveniji znašal 2.660 konvertibilnih dinarjev ali 380 zahodnonemških mark. Ali - če zavrtimo film še za kader nazaj: najnižji zajamčeni osebni dohodek od 1. tega meseca že znaša 12 milijonov dinarjev, obljubljajo pa, da bo v kratkem še višji. Pa ne zgolj zavoljo »srečnega novega leta«...
Tako kot je Ante Markovič oprl svoje gospodarske ukrepe na te-
č^j (zahodno)nemške marke, tako je ukrepal tudi član predsedstva RS ZSS Brane Mišič, ki v sindikatih bedi nad delitvijo. V sindikalno listo (prilogo Delavske enotnosti), je lastnoročno zapisal 380 DEM kot n^jnižji osebni dohodek. Ta bo januaija sicer še enkrat spremenjen, je udaril po mizi, ker se zadnje trimesečje pač še ni izteklo; naslednji, spremenjeni, pa bo nato trajal do konca junija.
Sploh je dnevni red zadnje seje republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije (priprave na kongres, obravnava bodočega statuta) povsem zasenčila trenutno najbolj vroča jugoslovanska tema - sveženj ukrepov zveznega izvršnega sveta, precej razprav pa so udeleženci seveda namenili tudi srbski gospodarski blokadi. Slovenski sindikat ni za povračilne ukrepe, je povedal njegov predsednik Miha Ravnik, temveč se je pripravljen takoj sestati s srbskim sindikalnim vodstvom. Pri tem je omenil, da so jim to možnost že ponudili, da pa nanjo še niso dobili nobenega odgovora. Dejstvo pa je, da se je vse več srbskih kolektivov že pripravljeno v strpnejšem tonu pogovaijati z našimi podjetji, saj že ugotavljajo, daje ta ukrep še najbolj udaril po njih samih. In da se že čuti, da ima gospodarska blokada silne
posledice in da bo škoda praktično neprecenljiva. Tega problema se je med drugim dotaknil tudi Vinko Kastelic. Povedal je, da je zvezno javno tožilstvo ugotovilo, da je prekinitev pogodb nezakonita in da bo potemtakem morala spodbuditi ustrezne sankcije.
Ko so nadaljevali o ukrepih zveznega izvršnega sveta, so poudarili, da je vlada prvič po vojni poleg gospodarskega programa ponudila tudi socialnega. Sindikati n^j bi določili svoja merila, po katerih n£(j bi zbrana sredstva delili. Stojan Stojčevski, sekretar predsedstva ZSJ, ki seje kot gost udeležil seje, je omenil, da razmišljajo o tem, da bi zvezna vlada,
Gospodarska zbornica Jugoslavije in Zveza sindikatov Jugoslavije oblikovali skupno komisijo, ki naj bi ugotovila, kje so temeljni problemi, povezani z omenjenimi ukrepi, zlasti pa tedaj, ko gre za plače. Z njim sta polemizirala Dušan Rebolj in Brane Iskra. Menila sta, da mora sindikat uveljavljati svojo vlogo vladnega in zborničnega partneija pri pogajanjih, zato ne pride v poštev nikakršna koalicija v skupni komisiji. Če bo
Dušan Rebolj je v zvezi z zakonsko ureditvijo političnega združevanja poudaril, da je vsakršno omenjanje sindikata v tej zvezi neustrezno glede na naravo sindikalnega stanovskega organiziranja. S tem se je strinjala tudi medzborovska komisija. Glede financiranja družbenopolitičnih organizacij (18. člen zakona o političnem združevanju) so nato na seji sprejeli predlog, naj politične organizacije financirajo svoje delo pretežno iz svoje članarine in prispevkov, iz proračuna pa le predvolilne dejavnosti in delovanje v skupščinah.
•
Zaradi ocen in razmer na terenu je liha Ravnik predlagal, da bi kongres ZSS namesto na začetku marca sklicali aprila To pa seveda ne pomeni, da bi časovno premikali vše aktivnosti.
Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije je na zadnji seji, na predlog Lojzeta Fortune, sprejel tudi naslednjo protestno izjavo:
RS ZSS izraža globoko zaskrbljenost ob krvavem obračunu romunskega režima z demonstranti, državljani in delavci v Temišvaru in Bukarešti. Obsojamo surovo reakcijo romunskih oblasti, ki v imenu oblasti delavskega razreda teptajo temeljne človekove pravice in svoboščine, ki so po svoji vsebini in družbenem pomenu predvsem zgodovinska pridobitev delavskega gibanja.
zvezna vlada čez čas padla in če bi se izkazalo, da sindikat ne bi bil dober partner, n^j odstopi.
V razpravi so nekateri menih, daje treba premisliti, ali je smotrno že sedaj trditi, da ustavnih sprememb ni mogoče obravnavati kot sestavino svežnja vladnih ukrepov. V tem trenutku gre vladi le za to, da dobi večje možnosti
; :y::	:■

za operativno delovanje, kot jih je imela doslej. Zato se mora ZSJ sproti pogajati z vlado, ne pa ji že vnaprej zaupati.
Na dnevnem redu zadnje seje RS ZSS je bila tudi razprava o predlogu osnutka bodočega statuta ZSS, ki po besedah Ladimir-ja Broliha sledi programu neodvisnih sindikatov Slovenije. Ker pa je bilo v razpravi slišati tudi precej pripomb na omenjeni predlog, so ga prekvalificirali v delovno zasnovo in jo dali v javno razpravo (objavili ga bomo
v naslednji številki DE). Nekateri, denimo Ana Njari, so se spraševali, kakšen neki naj bi bil sindikat civilnih oseb v JLA, ko bo ločen od partije in komandnih organov. Interesi civilnih delavcev so v armadi specifični, zato bi morali najti ustrezne načine, da bi lahko uveljavljali svoje pravice. Zmenili so se, da bodo o tem še razpravljali.
Na koncu so sprejeli še vsebinsko in organizacijsko zasnovo časnika Delavska enotnost in sklenili, da lahko začasni poslovodni organ pripravi vse potrebno za konstituiranje ČZP Enotnost.
Damjan Križnik
Na seji so obravnavali tudi pismo, ki ga je na Miha Ravnika naslovil svet ZSJ in zadeva »dramatičen finančni položaj ZSJ«. Do tega da je prišlo zaradi neprimerne delitve članarine oziroma zaradi finančne discipline občiskih, pokrajinskih in republiških sindikalnih organizacij. Ravnik je odgovoril, da je ZSS za obdobje od januarja do septembra v celoti poravnala svoje obveznosti in da so zadnje plačilo nakazali 8. t.m. Nato je še dodal, da je naša obveznost vseskozi računana na 97-odstotno članstvo, da pa obračun ZS Srbije kaže na razliko 353.222 članov. Tak način neenakopravnega računanja obveznosti pa seveda ne more prispevati k izboljšanju finančnega položaja.«
Pogovor z nekaterimi delavci Tomosa o doživljanju stečaja
Strah in upanje
Bliža se dan, ko bo vse jasno. Delavci Tomosa naj bi menda še letos izvedeli, kakšna bo njihova usoda. Kot kaže, bo nekaj njihovega podjetja le ostalo. Vprašanje je, koliko in v kakšni obliki. Danes še nihče ne ve, ali bo dobil knjižico ali pa se bo zanj našlo delo v novih oblikah dejavnosti, ki bodo izšle iz sedanjega Tomosa v stečaju.
Prav ta negotovost je vzrok, da delavci niso hoteli govoriti o svojem položaju, o tem, kar doživljajo po stečaju. Še posebej ne o tem, kaj si mislijo o dosedanjih odpustih 400 delavcev in o tem, kaj jih čaka. »Ni nas strah govoriti o tem, vendar...«. Pa jih je najbrž le strah, da bi se zamerili stečajnemu upravitelju, če bi povedali kaj takega, kar mu ne bi bilo všeč. Takega pa je najbrž kar precej. Vajeni samoupravljanja in obveščenosti, pa naj je bilo že kakršno koli, je bilo boljše kot zdaj, ko ne vedo prav nič, kaj se dogaja. Predvsem pa, kaj se bo zgodilo jutri. To pa je gotovo najhuje. O vsem mogočem razmišljajo. Govoriti pa o tem nočejo, vsaj z imenom in priimkom ne. »Sicer pa, kar koli bom rekel, ne bo nič bolje. Ne pomagajo nam ne družba ne država, ne občina in partija in ne sindikat. Kaj bi potem še govoril.«
Prav imajo. Le tega niti ne vedo, da je vsaj občinski sindikat poskušal vse. Dosegel pa je le, da odpuščanje delavcev ne gre več na vrat na nos, ampak po nekako sprejemljivih humanih merilih. Dosegli so tudi, da so popravili nekatere napake pri odpustu prvih 117 delavcih.
Delavci se za časopis niso hoteli pogovarjati. Našli pa so se le trije, ki jih ni bilo strah, ah pa so menili, da njihovo doživljanje stečaja in negotovosti lahko kako koristi drugim, ki se bodo morda znašli v podobnem položaju.
INES PAHOR je v Tomosu enajst let, je referentka za stanovanjske zadeve pa tudi predsed-
nica konference sindikata. To dolžnost je sprejela tik pred objavo stečaja, ko je delo sindikata praktično zamrlo.
»Kaj bi kot sindikat štorih? Vsa samouprava je prenehala in vsi smo le čakali. Sindikata ni nihče obveščal, kaj se dogaja in kaj se še bo. Pa še strah, da se ne bi komu zamerili. Saj nisi vedel, kdo odloča o spisku za odpust.
Ob stečaju sem bila na bolniški. Za prve odpuste sem izvedela po radiu in televiziji. Pa po telefonu, od kolegov in kolegic iz podjetja. Priznam, sa sem vedno vztrepetala, ko sem na vratih zagledala poštarja. Veliko jih je dobilo obvestilo o odpustu kar po pošti.
Res pa je, da so se razmere sedaj nekoliko umirile. Postopek pri odpustih je postal bolj human. Odhajajo večinoma tisti, ki jim za pokojnino dokupujejo leta ah pa tisti, ki sami sprejmejo odpravnino in začenjajo na svoje.
Sicer pa nihče od nas ni gotov, ah bo zanj delo v podjetjih, ki bodo iz Tomosa menda nastala. Upajo seveda vsi. Tudi zase ne vem, kaj bo. Vsakokrat, ko me šef pokliče k sebi, me je strah.
Kot sindikat ne moremo nič. Pred odpustom ne moremo zavarovati nikogar. Stavka? Več škode kot koristi bi najbrž naredili delavcem. Pa še redki bi bih navdušeni zanjo.«
Dejstvo je, da so sami. Na milost in nemilost so posamezniki prepuščeni stečajnemu upravitelju in njegovim. Bog ne daj, da imaš nad sabo kakšne grehe. Pa čeprav zelo stare.
MARJAN KODRIČ dela kot av-
Ines Pahor
toelektrikar v vzdrževanju. V Tomosu je že trideset let.
»Tomosu je v zadnjih desetih letih, ah pa še nekaj več, šlo večkrat zelo slabo. Pa smo se vedno nekako izvlekli. Tako smo nekje v sebi upah tudi za tedaj, ko se je pred meseci začelo govoriti o stečaju. Takrat in še sedaj se govori vse mogoče. Eni so dej ah, da se bomo s stečajem reših samo dolgov. Drugi so menih, da se hočejo znebiti slabih delavcev. Tretji, najbolj črnogledi, pa so prepričani, da bo vse skupaj vzel hudič.
Kaj pa bo v resnici, še zdaj ne vemo. Jasno pa je, da je bilo v preteklosti preveč slabih odločitev vodilnih. Drugače do tega ne bi prišlo.
Sedaj družba nima posluha za Tomos. In če pomislim, koliko udarniških dni smo mi solidarnostno delali za druge.
O svoji usodi težko razmišljam. Ko bi imel vsaj nekaj zemlje, bi vzel odpravnino in se lotil kmetovanja. Tako pa kot invalid tretje stopnje lahko samo čakam in se poskušam vživeti, kako bom živel od tistega, kar bom dobil od zavoda. Upam pa še vseeno, da bom zaslužil pokojnino pri Tomosu. Kje bi me sicer pri teh letih, saj jih imam že čez 50, še vzeh v službo.
Dolgo sem bil sindikalni aktivist in vehko smo delali. Sedaj pa je sindikat praktično zamrl. Le še malček diha. Kako tudi bi, ko nima praktično nikakršnega vpliva. Nasploh pa je naš sindikat tudi finančno preslab, da bi se sploh lahko uspešno odzval v takih primerih, kot je naš.«
JULIJAN HRVATIN je vodja restavracije v Tomosu, in to dobri dve leti in pol.
»Z mano je malo drugače. JNe bojim se toliko za delovno mesto kot tisti iz proizvodnje. Dokler
Marjan Kodrič
Julijan Hrvatin
bodo delavci delali, bo tudi restavracija. Če jih bo manj, bomo morah tudi mi skrčiti osebje. Že sedaj jih je nekaj odšlo iz kuhinje. Vendar le tiste delavke, ki so šle v pokoj.
Razpoloženje v kolektivu je zelo slabo. In to predvsem zato, ker delavci premalo vedo, kaj še dogaja in kaj se bo. Vodilni delajo preveč vse tajno. Prav počasi postajajo stvari bolj logične. Ljudje so se že sprijaznili s tistim, kar jih čaka, čeprav ne vedo, kaj.
Ob vsem tem pa družba nič! Sindikat? Saj to je to! Sindikat so tudi ljudje. Če si preveč glasen, se zameriš in potem je stvar enostavna.
No, sicer pa je naša usoda odvisna od tistih zunaj. Govorijo, da je treba rešiti podjejte.
Pa še nekaj je, o čemer razmišljam. Na Zahodu delavce odpušča lastnik. Mi pa smo družbeno podjetje. To smo mi. Torej odpuš-
čarno delavce mi. Koga pa potem
zastopa stečajni upravitelj, ki odpušča delavce.
Andrej Agnič
Tone Peršak: USEDLINE (Gradivo in prispevki) Vlil
Cusfom
Iskanje izgubljenega časa!
Kaj pravzaprav iščem v časih, ki so bili ali šele bodo? Sebe? Sledi, drobce, kali in praoblike nečesa, kar danes sebi reče: »jaz«...
Najtežje je na lastni sledi... Cas, tako pravijo, teče v vse smeri in, kar je bilo in je minilo, bi torej moralo biti še vedno živo in hkrati bi moralo biti tako, kot da šele bo... Sledi pa se zdijo skrajno dvoumne; kolikor bolj se jim posvečaš, toliko bolj so videti nejasne in nerazpoznavne. Prosojne meduze podob, ki vznikajo iz globoke teme, so samo obledeli in razpadajoči lčvi dogodkov in popolnoma nemogoče je z njih razbrati, ali gre res za dogodke, ki so se že dovršili nekaj v preteklem času, ali za slutnje in zamisli prihodnjih dogodkov...
Koliko zgodb zna vsakdo od nas povedati o sebi in nobena od njih ni resnična. Posvečuje jih namen. Ko pa skušaš uzreti skrito nekaj, kar naj bi bilo res, si kot arheolog, ki seje napotil v Afriko in veruje, da bo nekoč nekje v Afriki zagotovo izkopal preperelo koščico, ki je pred milijoni let bila živa kost v telesu najbolj prvega od vseh znanih in priznanih praljudi. Afrika pa je tako ogromna in raznolika. In nihče ne ve: ali je treba začeti kopati v porečju Nila ali ob izviru reke Zambezi.
So takšni primeri, ko živijo matere in otroci skoroda v simbiozi...
Kako je nastalo to, kar si danes reče: »jaz«? Kdaj in kje seje dogodil trk dveh prahcev, ki sta se sprijela v nevidno nedeljivost, na katero so začele odtiskovati neznane šifre, ki so se nato spletale v vedno bolj zapleteni in določni niz podatkov o bitju, ki se bo nekoč nekje spraševalo o tem začelju? Koliko naključij seje mo-
ralo zgoditi, daje izid tak, kakršen je? Zdi se, kot da v človeku ravno to, da je vse, kar je, in da je tudi on sam le člen v neskončnem nizu naključij, vzbuja občutek najhujše groze...
Sram je eno prvih res prepoznavnih čustev, ki se jih že spominjam. In kar precej je bilo vsega tega, zaradi česar me je bilo sram...
Zato se mi zdi zelo važno preudariti, kaj je sram.
Stanje duha in čustveno stanje pa še telesni občutek obenem.
A to je tudi zaljubljenost. In kajpada sovraštvo.
Vendar vsa ta čustva niso enako usmerjena. Zato pa rečemo: »Zaljubljen sem vanjo« ali »Ljubim te« ali »Sovražim te«. Po drugi strani pa rečemo: »Sram meje« ali »sramujem se«. Sram meje sebe. Sramujem se sebe, ljubim ali sovražim pa nekoga drugega. In tudi, kadar ljubim sebe, je to neke vrste podvojitev; kot da bi se razcepil na dvoje, stopil iz sebe in se ljubil. Tako se spremeniš v predmet svoje ljubezni, se ogleduješ, se vidiš takšnega, kakršen želiš biti, se krasiš in si dvoriš enako, kot bi dvoril komu drugemu ...Če te je sram, pa te je ponavadi sram zato, ker se gledaš in vidiš z očmi drugih in se ocenjuješ, kot bi te ocenjeval nekdo drug. A tudi, če te je sram zaradi koga drugega, te je v bistvu sram zato, ker si kakorkoli že povezan z njim, ki je kej storil ali preprosto je tak, da te je zaradi njega sram. V takem primeru gre pravzaprav za občutek sokrivde... Skratka, to je čustvo, kije uperjeno proti sebi in zoper sebe in ponavadi precej razdiralno deluje nanj, ki se sramuje...
Pri otroku je sram zelo pogosto čustvo. Včasih te je sram zato, ker še ne zmoreš nečesa, kar že pričakujejo od tebe; včasih zato, ker si majhen, debel, umazan, slabo oblečen, ostrižen na balin ali zato, ker nimaš česa takega, kar vsi drugi imajo... Mene je bilo sram, ker sva z materjo iz dneva v dan jedla koruzni močnik, zakuhan na vodi in zabeljen z ocvirki... Pripovedovati, da si kot otrok jedel kruh samo, če ti gaje kdo podaril, je ta čas že precej iz mode. Takšno pisanje spominja na literaturo, za katero vsi mislimo, daje dokončno pokopana. In vendar je bilo tako.
Kadar sva z materjo živela na kakšni kmetiji, kjer je ona delala kot dekla, sem moral, naj sem bil še tako lačen, vedno čakati, kdaj se bo kdo spomnil in mi odrezal kruh ... Tako mi je prišlo v navado, da sem, če mi je kdorkoli ponudil hrano, vedno rekel »da« in pojedel vse, kar sem dobil; ker nikoli nisem vedel, kdaj mi bo spet kdo kuj dal.
Če sva živela z materjo v kakšni najeti in ponavadi že podirajoči se bajti, nisva imela kruha. Ponavadi po teh bajtah sploh ni bilo krušnih peči. A tudi, če bi bile, mati ne bi pekla kruha ...
Otroka sram hudo bremeni in je dostikrat tako srdit, da preraste v sovraštvo do samega sebe... In prav ta sram je ena neizrazitejših prvih sledi, na katere naletiš, ko se odločiš zasledovati sebe.
Z materjo sva živela med ljudmi, ki so ocenjevali druge ljudi po imetju: kaj imajo in koliko imajo. Midva pa nisva imela nič: ne hiše, ne zemlje, ne živine. Skratka nič takega, kar neke šteje ... Imela sva samo drug drugega. Kak razčustvovani pisec starega kova bi vzhičeno vzkliknil: »imela sta na/več, kar je mogoče imeti, in sta bila ravno zategadelj srečna«. Pa v resnici ni bilo tako. Povesti, ki opisujejo skromne reveže, lažejo... Nebrž ni še nihče nikdar srečal reveža, ki bi bil zadovoljen s svojo revščino in bi ne zavidal tistim, ki imajo več kot on. Zavist pa je huda nesreča ...In, ko si otrok in je tvoja mati dekla, ki je zelo težko našla gospodarja, ker ima s seboj še lačnega pankrta, je težko gledati na življenje drugih ljudi brez zavisti in sramu ter brez nenehnega upanja, da boš nekoč sam imel vsega še več ...
Skrajno mučno je, ko opaziš, da si za večino ljudi manj vreden in zato prikrajšan za marsikaj, kar drugi otroci imajo. Če živiš z materjo pri tujih ljudeh v tuji hiši, mati kot dekla in ti kot njen nebodigatreba pankrt, si te marsikdo rad privošči in zbija šale s teboj ali te ima za norca, ker pač si, kar si: nezakonski sin dekle, ki se ne sme zavzeti zate, saj mora biti srečna, da je kot mati nepreskrbljenega pankrta, ki je le v nadlego pri hiši, sploh dobila delo in posteljo v hiši. Včasih ti, takole dve ali tri leta staremu, dajo kozarec vina, da ga spiješ in si potem pijan. Nato moraš plesati, hoditi naravnost, stati na eni nogi
ali peti in vsi se krohočejo; samo matije tiho in si ne upa reči niti besede v tvojo obrambo, ker se boji očitka, da te ima, ki zastonj ješ. Vsi opazijo samo to, koliko poješ in tako postane hrana zate vse v življenju. Vse misli so osredotočene nanjo: kaj in kje jesti. Mati te nenehoma opominja, naj ne »požreš« preveč, ti pa nenehno prežiš na možnost, kako dobiti kaj posebnega pod zob, ne da bi to kdo opazil-Najbolj preproste jedi se ti zdijo veliko boljše, kot so v resnici; še vsakdanji kruh, saj ti mati pred budnim pogledom gospodarja vedno odreže tanjši kos, kot bi go zlahka pojedel ...
In naposled se odločiš za smrt
Tedaj sem bil že pet let star in, kot sin dekle, sem že moral kdaj pa kdaj tudi kaj postoriti. Tisti dan sem nesel malico koscem in grabljicam na precej oddaljeni travnik. V cekar so mi naložili velike kose še toplih kvasenic. Ko sem po nekaj sto metrih prvič počival, sem najprej samo odgrnil prt in si še enkrat nemoteno ogledal vrhnje kose mamljivo dišeče pogače ... Seveda me je nemudoma premagalo ... Najprej sem polizal rahlo zapečeno skuto in smetano s prvega kosa in bržčas ob tem celo verjel, da je ta kos tako ah tako moral biti namenjen meni. Ko sem počival drugič, sem posnel skuto in smetano z drugega kosa in bržas računal na to, da bo ta kos dobila mati ...In tako sem, preden sem prišel do travnikov ob reki in daleč pred seboj zagledal kosce z zelenimi klobuki in grabljice v od sonca in pranja obledelih rutah in oblekah, ki so gotovo že težko čakali na malico, polizal namaz že s petih ali šestih kosov kvaseni-ce ...In šele tedaj sem se ovedel, kaj sem storil, in da bo požrešnost morala biti kaznovana ... Obšla sta me sram in strah, da me bo najprej tepla mati, nato gotovo tudi gospodar, zvečer pa najbrž še enkrat mati, bolj iz skrbi kot iz jeze, ker ji bo gospodac zagrozil, da naju bo oba nagnal od hiše-Na vse to sem mislil ravno tedaj, ko sem prišel do velike mlake, o kateri so ljudje radi rekli, da nima dna. Seveda je imela dno, čeprav je bila res zelo globoka. V dno je bil zabit pilot, s katerim je bila podprt3 brv, kije segala od brega do sredine mlake. Še ena podobna brv pa je bila pritrjC' na nekoliko nižje. Ta hip je bila tedaj skr ta pod gladino in pripravljena za sušo
Eno »dragoceno« uro s Slavkom Avsenikom, s čigar imenom je povezano vse »na|«: najboljši, najizvirnejši, najpopularnejši...
V današnjih časih se bo tole slišalo nekam bogoklet-ho, čeprav bo kar držalo: tudi nočni šiht v kakšni tekstilni tovarni ima lahko svoje dobre plati. Če si brezdomec, denimo, imaš ysaj kje »prenočit«; če pa imaš v tej nesreči končno še toliko sreče, da od poznega mraka do zgodnjega dne zgolj rutinsko služiš kakšnemu stroju, si pa lahko privoščiš že pravi užitek — svoje možgane lahko mirne duše spustiš na pašo. Pr’ Slavcu, da je tako!
Sape
nam
za drugo varianto: šli so na svoje, kakor se dandanašnji reče podjetništvu. Franc Košir, Vilko Avsenik, Mik Soss, Lev Ponikvar in Slavko Avsenik so se dokončno odpovedali svojim »špilom« in se sporazumeli: kar bo, pa bo! »Nešteto je veselic, na katerih smo igrali,« gre Slavko z roko skozi svoje srebrne lase,« a ker je bilo nastopov veliko, se je dalo preživeti...«
Dober glas seže v deveto vas
Zdaj so, torej že profesionalci, odrinili v tujino. Ker medijske možnosti - kot že rečeno - niti približno niso bile take, kot jih imamo dandanašnji s televizijo, so prodirali na Zahod tako rekoč od vasi do vasi. Med popotovanjem pa so začeli spoznavati resničnost starega rekla majhnih narodov: dober glas seže v deveto vas.
»Na vsaki naslednji turneji smo storili še korak naprej proti severozahodu, dokler končno nismo osvojili prostora, ki ga, pokrivamo danes: Avstrijo, Švico, Nemčijo, Belgijo, Nizozemsko in del Francije; če pa gremo čez oceane, pa tudi lep kos Amerike in Avstralije,« nadaljuje Avsenik. »Pa k^j bi
SAPA POJENJUJE, VOLJA PA ŠE NE-Franc Košir in Slavko A vsenik.
»A na to vižo jo nameravate ubrati,« se nam je prešerno zasmejal Slavko Avsenik. No, takole za spremembo, mu rečemo, Medtem ko nam je točil Šilce svojega pridelka, češ, kaj bi venomer lajnali o njem le «st0, ki je že vsi znamo na pamet. Namreč: da seje rodil 1929. leta pri Jožovcu v Begunjah; da njegov oče ni bil samo gostilničar, temveč tudi pek, mesar, izvošček, taksist...
da je s Stankom Bloudkom ob hiši zgradil prvi bazen, (ki ga je že čez dva dni vzel naliv); da je oče svoje otroke takole »opremil« z glasbili — pokojnega Janeza z violi-no, sestro s citrami, Vilka s klavirsko harmoniko, njega, Slavca, pa z navadno fr^jto-nerico...; in nenazadnje, da ima Slavko Avsenik tri sinove, ki vsi po vrsti plodno izkoriščajo prirojeno umetniško žilico: Slavko je glasbenik (jabolko pač ne pade daleč od
dn,» ko je v mlaki upadla voda tudi za cel meter in več.
Odložil sem cekar in stopil naprej na Sorpjo brv, se spustil na spodnjo in se napotil v sredo mlake, kjer sem se prepro-Lt0 Predal vodi, ki me je vlekla vase. Iz-mi sem smrt namesto šibe in biča. In nič lV. ni bilo hudo. Celo nasprotno: ves sem ,u Prežet z zadovoljstvom. Gotovo zato, er šem se bil tako dobro najedel... Voda z3?zalila in potegnila vase ...In šele meje obletel strah ... Brcal sem in mahal in poskušal vpiti, ko sem se do-"°nčno ovedel, da se utapljam. Postana °da mi je že vdirala v želodec in v pljuča. ?adn/e, kar sem videl, je bila zelena svetuj1 in nato tema ... Zavedel sem se ležeč travi ob mlaki in okoli mene so stali ievilni ljudje; med njimi mati, kijejoka-m vmes klela...
Kešil me je nek hlapec, ki je nedaleč an grabil seno. Jaz ga prej nisem bil Pazi 1, on pa meje videl, kako sem odložil -Pfočm' ceker, se spustil v vodo in napo-injz£mil pod gladino. Stekel je k mlaki n skočil za menoj ... Menda meje v kalni odi zelo težko našel, ker sem bil že glo-oko potonil ... Ko me je, že povsem mlahavega, izvlekel in mi začel iztiskati v°do iz želodca, je tudi priklical mater in °atale grabljice z gospodarjevega trav-mka.
, Kako seje končala zgodba z oblizanimi °si pogače, se ne spominjam ... Vem le, j a Sem moral z materjo k župniku, ki me . *elo dolgo prepričeval, kako strašno .““ smrtni greh je, če si človek sam vza-.ojnvljenje, ki mu gaje bil dal bog, in ki e na/večja sreča ...
bolje se hočem spomniti pokrajin in rnritV sv°ieSa otroštva, tem večje ovir in sPom^ ''' Kad bi izostril sliko na zaslonu z ob n39’ pa mi ne uspe' Motnie prihajajo tostr strani in tudi ovire so onstran in »jaz*1 mene ■■■ Tisto, kar imenujem Ve ,-Z’ samo sebe ovira in postavlja ploto-ne Z3 °bzidja pred lastno težnjo v pokraji-ga *r?z*Vetega. »Jaz« ne želi videti same-bojie v nekdanji podobi, kot da se česa VednVendar to ni vse. Dogaja se, da °dnr° P^ide kaj vmes, kadar se hočem zato * * * * v kraje, kjer sem nekoč živel, bretekibj SJ Jih ogledal. Kot da vse, kar je Pren ir0.’ samo hoče ostati zastrto za ko-ami časa in razdalj ...
drevesa), Martin je akademski slikar (in galerist), Grega pa zna lepo ubirati strune po kitari (in vodi gostilno Pr’Jožovcu, ki se ponaša že z 200-letno tradicijo). Prav? »Prav!«
»Potem bi pa takole zastavili: brat Janez je postal strojni inženir, sestra je šla na ekonomsko šolo, Vile (beri: Vilko Avsen-mik) se je vpisal na glasbeno akademijo. Meni pa šola nikoli ni preveč dišala. Končal sem sicer tri in pol ali štiri letnike tedanje gimnazije, potem sem jo pa rnje ucvrl po svoje. Zaneslo me je v Ljubljano, kjer sem se — mimogrede — kar 13 krat selil iz ene podnajemniške sobe v drugo, službo
—	nočno — pa sem si našel v Tonosi. Delal
sem najlonske nogavice,« se spominja Slavko Avsenik, in v isti sapi doda, da so tiste mašine zdaj menda na Polzeli in da bi se jih v tednu dni spet upal zavrteti, da bi delale, kot so njega dni. »Ker sem še vedno tekstilec!« potrdi.
»Ja, tisto, ’Na Golici’ sem si pa res izmislil med nočnim šihtom v Tonosi.« potrdi pravilnost naših izpiskov iz arhivskega gradiva o Avsenikih. »Priletela mi je v uho, pa sem si jo zapisal.« Alije nosil s sabo notni papir? »Kje neki, not nisem nikoli poznal! Kar tako sem nekaj načečkal na papir, pozneje pa zaigral. In to je bilo to...« Ja, to je bila tista Na Golici, ki so jo Avseniki kot edini Jugoslovani (poleg Lovra Matačiča in Marjane Lipovšek) zaigrali v sloviti Berlinski filharmoniji, z njo pa so si — nazadnje
—	prislužili tudi svojo prvo zlato ploščo.
»Ampak vse to se je dogajalo šele kasneje,« nas »štopa« Slavko Avsenik, »vmes se je zgodilo še mnogo pomembnih reči. Najprej sta me Franc Koren, ki je bil tedaj kurir na ljubljanskem Radiu, in Avgust Stanko prosila, naj ju spremljam s harmoniko. Potem sem pri Janezu Bitencu posnel dva 'komada’; ker pa mi je bilo samemu dolgčas, sem si dodal še kitaro (Lev Ponikvar) in bas (Jože Kelbl). Tako je nastal trio Avsenik. Brat Vile, ki je igral v orkestru Bojana Adamiča, je zraven dodal še klarinet — ki ga je sam igral — in trobento (Franc Košir). Tako je nastal Gorenjski kvintet. Oberkreiner? »Ne me zafrkavat!«
Ali služba ali »igra«?
Prelomnega leta za ansambel je bilo
—	kot ponavadi — čisto naključje. Takrat, v zgodnjih šestdesetih letih, ko si bili televizorji še prava redkost in je bil radio naše edino okno v svet, je na avstrijskem Koroškem počival glasbeni urednik radia Munchen Fred Rauch. »Zlekljen v ležalniku sem poslušal radio in nenadoma zaznal nek novi zvok, glasbo, ki je do tedaj še nisem slišal in ki je v meni v hipu zbudila zanimanje,« je Rauch pripovedoval enemu izmed Avsenikovih »biografov« Srečku Niedorferju. »Šel sem k uredniku radia Celovec Brunu Hartmanu in ta mi je dal posnetke Gorenjskega kvinteta. Ker pa je bilo ime za nas Nemce težko izgovorljivo, sem postavil pač svoje. Tako sem iz tistega skromnega, kar sem pač takrat vedel o an-
samblu, skoval ime Oberkreiner, ne da bi se zavedal vseh posledic...«
»Ne vprašajte, koliko težav smo imeli zaradi tega imena in koliko jih še imamo,« Slave udari po mizi, »vendar ga zdaj ni na svetu, ki nam bi jih še lahko odpravil.«
Gremo naprej. Ko so se skladbe začele vrteti na radiu Munchen, so začela od tam prihajati tudi vabila za nastop. Ali služba ali »igra«, je bilo tedaj vprašanje. Odločili so se
Koliko zaslužijo Avseniki? Točnih šte-
vilk ne boste zvedeli nikoli, zato velja zapisati Slavkov odrezav odgovor - primerno! Na vsakem nastopu razdeli Mik Soss, ki ima funkcijo blagajnika - bodisi
med pavzo ali pa takoj po koncertu - kuverte, v katerih sta listek in gotovina. Na listku natančno piše, koliko vstopnic je bilo prodanih, kolikšni so bili stroški in koliko kdo dobi.
Od plošč dobijo še tako imenovane mehanske pravice; Slavko Avsenik kot skladatelj, njegov brat Vilko kot aranžer in tekstopisec pa dobijo še avtorske pravice. Avtorjem tako rekoč nenehno »canka«
v mošnjiček, saj se drobižek steka tudi od slehernega predvajanja njihovih skladb.
Ko smo že pri denarju, velja omeniti, kako so ga Avseniki v teh letih »zapravljali«: na stotine koncertov so imeli za otroke, za bolne, za gasilce, za vodovode in telefone, za nove zgradbe krajevnih skupnosti... Vsota gre v težke milijarde. Še manj pa je znano, da so posamezniki svoj zaslužek tako ali drugače prispevali v razne humanitarne namene - za nakup dragih medicinskih naprav denimo - o čemer pa sami nočejo govoriti, češ da takšnih stvari pač ni okusno obešati na veliki zvon.
nakladal. Snj ste rekli, da bomo rekli kaj drugega?« Točno. Reči pa vendarle še moramo, da so Avseniki do lani prodali najmanj 30 milijonov plošč, da njihovo glasbo igra orkester Jamesa Lasta (Berlinsko filharmonijo smo že omenili) da je Slavko Avsenik v knjigi »Who iz who« (»Kdo je kdo«) uvrščen med 6.000 najbolj znanih Zemljanov. Klobuk pa kaže sneti z glave tudi ob podatku, da je s to barvo zvoka okuženih v svetu skoraj deset tisoč (10.000) ansamblov. Red zaslug za narod s srebrno zvezdo, s katerimi jih je lani - ob 30-letnici - odlikovalo predsedstvo SFRJ, je že skoraj neopazen... Ogniti si jih ni mogel niti Matjaž Kmecl; uvrstil jih je v Zaklade Slovenije...
Tako kot plošče pa se vrtijo tudi Avsenikova leta. Med našim pogovorom jih je Slavko zaokrožil na šestdeset. »Ja, v tem času sem moral opraviti kar nekaj sicer majhnih, vendar potrebnih korekcij,« Slavko spet seže nazaj. »Ko je moral Vilko zaradi drugih obveznosti prenehati igrati, ga je nadvse usešno nadomestil Albin Rudan. Upam si trditi, da tako lirično nihče ne bi mogel igrati klarineta, kot ga zna ta Dolenje. Preč dobrimi petnajstimi leti je bilo treba zamenjati zdaj že pokojnega pevca Franca Korena, malo za njim pa še, .gorenjskega slavčka’ Emo Prodnik. Mislim, da sem potegnil kar prave poteze: Alfi Nipič je, gledano z današnjimi očmi, idealna izbira, Jožica Svete in Joži Kališnik pa se k njemu imenitno podata...
Nato se Slavko Avsenik obme še k sebi. »Dnje me križ, zato tudi jaz čedalje teže prenašam bremena turnej. A se še ne dam. Izmislil sem si neknj novih viž, ki jh mora Vile še obrusiti, malo prej pa sem podpisal še novo turnejo po Avstriji, Švici in Nemčiji, ki bo spomladi. Torej - gremo naprej...
Slavko, še enkrat vse najboljše za 60. rojstni dan, pa srečno novo leto.
Damjan Križnik
»NAJ ME VRAG, ČE BOSTE TOLE ZNALI PREBRATI ZA SABO*-Tako Slavko Avsenik avtorju tega prispevka. No...	(Sliki: Sašo Bernardi)
Kranj doživlja usodo drugih industrijskih središč
Grozeča armada brezposelnih
Če bi sklepali samo po zunanjem prednovoletnem videzu Kranja, potem bi bil hiter sklep, da se ne dogaja nič posebnega, da naj večje gorenjsko industrijsko središče spokojno pričakuje konec starega leta in miren začetek ter nadaljevanje prihodnjega.
Vendar je to le navidezna spokojnost, navidezni mir, navidezni optimizem, ki ga sicer Gorenjcem ne manjka. Kranj namreč že dolgo ni tako negotovo čakal slovesa starega in prihoda novega leta kot te dni. Verjetno so Kranjčani prav te dni prestopih veliko past, če ne bi zagotovili denarja za izplačilo osebnih dohodkov v enem največjih kranjskih delovnih kolektivov, Teksti-lindusu, ki je ta trenutek največji kranjski gospodarski bolnik in eden največjih na Gorenjskem. Precej glasno seje že govorilo, da bo stavka, da se lahko tekstilcem, ki so bili včasih zastavonoše Kranja, ob Iskri in Savi, na ulicah in pred občino pridruži še kdo drug. Nezadovoljstvo je bilo pomirjeno, vendar ne za trajno, saj bodo za zdravje Tekstilindusa potrebne še mnoge poteze, ki zanesljivo ne bodo šle delavcem v prid. Iskrine tovarne se vlečejo iz težav, tudi po zaslugi tujega denarja in znanja, na primer Siemensa, vendar nekdaj sloveča tovarna ostaja na spisku velikih in za zdaj še kroničnih bolnikov. Našli bi še druge bolnike, sicer manjše po številu zaposlenih, vendar pomembne, od katerih kruha je odvisnih veliko delavcev in njihovih družinskih članov. To so zdaj tudi dolgoročno največji problemi, ki nam bodo zanesljivo še nekaj let grenili praznovanja, pred kakršnimi smo te dni. Večina ima zdaj, po ukrepih zvezne vlade, še bolj majave korenine, čeprav je kranjsko gospodarstvo za reformo in se je pripravljeno odreči še delčku tistega skromnega, kar mu ostaja.
Da ne bo kdo očital posplošene črnogledosti, nekaj svežih številk. V občini je zaposlenih okrog 33.000 ljudi. Med letošnjim januarjem in avgustom se je v primerjavi z enakim lanskim obdobjem število zaposlenih zmanjša-
lo za 544 ah za 1,6 odstotka, po podatkih strokovne službe skupnosti za zaposlovanje. Do konca leta bo odstotek višji še za dve desetinki, skupno pa bo v kranjski občini, v družbenem in zasebnem sektorju, 640 zaposlenih manj. Konec letošnjega septembra je bilo v kranjski občini brez dela uradno 916 ljudi ali kar 30 odstotkov več kot konec lanskega septembra. Po načrtu bi moralo v kranjski občini letos dobiti zaposlitev 535 pripravnikov, delovno knjižico pa jih je dobilo le 132 ah nekaj nad 40 odstotkov. Za prihodnje leto je, na paprjju, predvidenih 1480 novih zaposlitev, vendar utegne ostati to le upanje in bo Kranj soočen s surovo stvarnostjo, ki se bo kazala tudi z nad 2000 nezaposlenimi. Trditev, da bosta nezaposlenost in socialna varnost njih in svojcev glavni problem prihodnjega leta, je zato realna, mogoče tudi zato,
ker se je Kranj kar predolgo trkal po prsih na račun polne zaposlenosti in na trenutke nerazumnega uvažanja delovnih rok iz drugih krajev. Preveliki apetiti iz časov, ko je vsak želel postati največji, če že ne velik, Kranju danes krepko grenijo sedanjost in prihodnost.
Takšno usodo doživljajo vsa večja, stara, slovenska industrijska središča, kot na primer Maribor in Celje. Če se trezno soočimo s časom, potem se bodo morala predvsem sama izkopati iz težav, ker je pomoč družbe iluzija, in požreti grenko resnico, da jim v hudih časih nihče ne bo pomagal tako kot so ona nekdaj, pred tridesetimi, štiridesetimi ali še celo manj leti. Da gre v primeru Kranja za resno razvojno prelomnico in agonijo, kažejo tudi uradni statistični podatki o družbenem proizvodu na prebivalca, ko je Kranj zdrknil pod deseto mesto, pred leti pa je bila prva peterica ah vsaj deseterica kar samoumevna.
Mogoče je ta pesimizem pretiran in zamegljuje ugodne premike v razvoju mesta in okolice. Staremu Kranju se vrača življenje, revitalizacija poteka načrtno in marsikatera bodeča neža se je spremenila v nagelj. Kranj dobiva, po desetletjih prizadevanj, ko so bili časi za take stvari še ugodnejši, pokriti zimski olimpijski bazen, ki naj bi bil odprt čez dve leti. Po dolgem prerekanju se gradi poslopje mihce in drugih sorodnih služb, dobrega gospodaija je
dobila dolgoletna največja kranjska sramota, nekdaj in zdaj spet priljubljena Šmaijetna gora, vzpodbudni so začetki zasebnega podjetništva, v krajevnih skupnostih ljudem ne zmanjkuje volje in otvoritve telefonij, napeljav za kabelske televizije in drugih krajevnih komunalnih objektov so še edine ostale za najrazličnejša praznovanja. Oživlja se spoznanje, da Kranj ni samo industrija, ampak tudi kmetijstvo in turizem, v katerega se mora, po sklepu problematske konference o turizmu, vključiti tudi protokolarni objekt Brdo s svojimi, ne tako majhnimi površinami. .-In končno, kar zadeva politiko, se je prebudila tudi politična alternativa, opozicija, ki na Gorenjskem ni in ni mogla najti samega sebe. Kranj bo dobil lokalno radijsko postajo, ki bo ob Jesenicah, Tržiču in Žireh četrta lokalna radijska postaja na Gorenjskem.
Ko sem se pred dnevi pogovaijal o Kranju v letu 1989 in obetih za leto 1990 s predsednikom kranjskega občinskega sindikalnega sveta Jožetom Antolinom, mi je dejal, da Kranju manjka poguma, čeprav je bilo na začetku leta več upanja za prevlado treznosti in razuma, ne čustev ter nasprotovanj, pri reševanju jugoslovanske krize. V nemirnem času, ko inflacija noro divja, ko človek s povprečno plačo ne more več normalno preživeti meseca in mimo začeti dragega, kot je onemogočeno planiranje in današnja ugotovitev jutri ne velja več, pa je prav razumen pogum tvegan. Na začetku
leta je bila agonija v Telematiki, sedal je nekaj podobnega ah celo hujšega v Tekstihndusu. Stavkovni val, začetek konec leta 1988, seje letos nadaljeval in imel tudi ugodne učinke. Sindikat je bil na njihovi strani pri zahtevah po zavarovanju naj nižjih osebnih dohodkov, bil zato tudi deležen kritik, vendar je bilo marsikatero poslovodstvo postavljeno na realna tla v spoznanju, da je bolje ukrepati pravočasno kot pa kasneje, ko so delavci že na tovarniškem dvorišču, pred občino ali pa krenejo proti Ljubljani. Seveda pa se Kranj razvojni hrabrosti ne sme odpovedati, predvsem pa sta ob industrijskem izročilu, pridnosti in varčnosti tuje znanje in kapital velika pomočnika. Vzemimo IBI, ki ima dolgoletnega zanesljivega kupca v tujini, pa Savo in sedaj Iskro, ki sta odvisni od tujega partnerja, poudarja Jože Antolin. V Stuttgartu, Torinu, s katerima Kranj sodeluje, so nas že nekajkrat pozvali, naj povemo, kaj potrebujemo, kakšno pomoč, pa smo bili tiho. Voza ne moremo premakniti sami, pomočnike mogoče lažje najdemo kot kdo drag v državi, brez političnih predsodkov, ampak z ekonomsko osnovo. V sindikatu imajo in bodo imele take poteze zaveznika, saj imamo raje dostojno plačanega člana kot pa reveža, ki bo nebogljen, brez pomoči in dela ostal na cesti; Ker pa bo tudi to stvarnost, mora tudi slednji živeti varno in človeka dostojno življenje.
Jože Košnjek
Ali namerava Slovenija v Evropo kar brez Maribora?
Ko je v največji godlji, ge najbolj hvalijo
Primerjava med Mariborom pred desetimi leti in Mariborom danes je pravzaprav paradoksalna: še konec sedemdesetih let se je hvalil s trdnostjo svojega gospodarstva, po tedanjih merilih poslovne uspešnosti celo ne brez razlogov, obenem pa ni bil sposoben
zgraditi niti poštene športne dvorane; na izteku osemdesetih se vsa Slovenija ukvarja z njegovo ekonomsko socialno in duhovno mizerijo, imajo ga celo za tempirano bombo proti slovenski perestrojki, istočasno pa mesto navzven cvete kot še nikoli!
Zaradi samoupravljanja nismo samo lačni, ampak tudi žejni
Prodajalna ljubljanskega Žita na Vodnikovem trgu. Verjamemo, da ima ta kolektiv gromozanske težave. Kdo jih pa nima?! Verjamemo pa tudi, da njihove težave možaka na sliki prav nič ne zanimajo. Hotel je pač
odšteti tistega pol kilograma starega novega oziroma novega starega še nekonvertibilnega denarja za liter Radenske. Menda bi manj robantil, če bi se prodajalci zlagali in napisali »inventura*. Ali pa, če bi bili še-bolj pošteni in napisali »smo v stavki*. Tako pa, kdo ne bi bil besen, če ostane žejen zaradi takšne banalnosti, kot je nekakšen zbor delavcev?
C.B.
Slika: Sašo Bernardi
Desetletje nazaj so republiški funk-cionaiji hodih v štajersko prestolnico celo ukazovat, kje bo stal kakšen spomenik; zdaj hodijo pod Pohorje na vsa usta hvalit prenovljeni Lent, novo univerzitetno knjižnico, teater ves v marmorju, montecarlovski casino sredi mesta... Bolj ko je bil včasih Maribor vdan in ponižen do vsakovrstnih želja iz »centra«, manj se je o njem v Ljubljani govorilo in manj je bilo republiškemu vrhu mar, kaj se z njim dogaja. Zdaj se mu dogaja nasprotno: bolj ko v slovenski prostor segajo njegovi pozivi za pomoč, bolj ga občasni obiskovalci iz republike prepričujejo, da vse sploh ni tako slabo, kot je videti na prvi pogled.
Iz bleščeče osvetljenega Casina res ni videti Lileta, Tama, Marlesa; toda Mariborčani, ki sami ah prek svojih družinskih članov na svoji koži čutijo, kaj pomeni delati v tovarnah brez prihodnosti ali vsaj s silno negotovo usodo, si o dveh različnih obrazih svojega mesta ne delajo iluzij. Tisti lepši, »evropski« obraz sije Maribor že zdavnaj zaslužil in je lahko torej zgolj zadovoljen, da sta si predvsem po zaslugi invazije kupcev iz Avstrije v zadnjih letih opomogli mestna trgovina in gostinstvo ter nekohko povečali mariborsko akumulativnost. Ne more pa nihče biti ravno evforičen, ker po štiridesetih letih Lent ni več v temi in umazan; ker je zadnji kilometer pred Mariborom iz šentiljske smeri letos končno postal štiripasovnica; ker je mesto po toliko letih še pred kratkim dobilo spodobno avtobusno postajo; ker lokalne nomenklature ni več tako strah, da bi kdo s podjetništvom preveč obogatel; ker miličniki ne preganjajo več z mestnih ulic tistih, ki bi želeh za mimoidoče igrati na kitaro ali frajtonarico.
Vse to je res napredek, toda nanj je moral Maribor predolgo čakati. Dovolj dolgo, da se je med njegove prebivalce nasehl občutek manjvrednosti, nesa-mozavesti, odvzetega dostojanstva, klasični kompleks province, skratka. To stanje duha je danes vsaj tako vehk mariborski problem, ko so Tam, Marles, Lilet in še kdo, saj mesto potiska v začarani krog: nesamozavest paralizira ustvarjalnost in tveganje, brez enega in dragega danes ni poslovnih
uspehov, brez učinkovitega gospodarstva ni razvoja, brez razvoja ni samozavesti. Namesto zaupanja v lastne sposobnosti je med ljudmi zakoreninjen neznosen občutek odvisnosti od božje in še čigave volje.
Zdi se, da ga je še okrepil nedavni stečaj nekoč paradnega mestnega izdelovalca čevljev Lileta, ki naj bi bil nekakšen »model« za stečaje, ki naj bi še sledili. Če je to zares bil model, imajo mnogi zaposleni v mariborskem gospodarstvu močne razloge za strah - kajti toliko igranja s človeškimi usodami, kot gaje bilo v Liletu, bi si težko privoščil naj krutejši kapitalistični podjetnik. Zaposleni se morajo s tožbami tolči za svojo zadnjo, sramotno nizko plačo, vse to pa naj bi povrhu vsega bilo »po zakonu«. Kako naj se potemtakem mariborskega »infrastrukturnega« razcveta vesehjo tisti, ki jih morebiti takšna usoda še čaka (največ se tačas govori o Marlesu, vendar se ta skuša najhujšega rešiti s preoblikovanjem v več manjših podjetij)? Ah pa denimo v TVT Boris Kidrič, o kateri kroži po mestu zgodba, da so si pred zimo razbita okna v tovarniških halah zakrivali s kartonom, ker za nove šipe ni bilo denarja? Evropa je kljub geografski bližini od Maribora še daleč in mnogo ljudi v mestu dobiva občutek, da namerava Slovenija v Evropo kar brez Maribora. (Saj so ga v zadnjem letu in pol nekateri res pošiljali že v Vevčane in celo po Dravi v Romunijo!).
V tem pogledu ima tako imenovana resolucija o Maribora, ki jo je mestna partijska organizacija predlagala 11. kongresu ZKS, naj jo sprejme kot poseben dokument, simbolični pomen: slovensko javnost naj bi po tej poti opozorila, da svojega naj starejšega industrijskega središča ne sme pustiti bankrotirati - ker lahko ta bankrot povleče za seboj še druge. Maribor kot slovenski Pittsburg - to je priljubljena primerjava prvega moža mariborskih komunistov Francija Pivca, ki se sklicuje na ameriško izkušnjo: celo močne Združene države so se svoj čas z velikimi zveznimi finančnimi injekcijami lotile obnove svoje jeklarske prestolnice, potem ko so ugotovile, da bi njegov morebitni propad lahko sprožil pravo verižno reakcijo. Če
Amerika ni želela tvegati česa takega, lahko Slovenija še manj, pravi.
Priznati je treba, da se je republiški vrh tudi brez te resolucije o Mariboru v zadnjem letu in pol, od slovitega »dogajanja naroda« na Trgu svobode juni; ja lani, precej predramil - še zlasti v odnosu do Tama, utrujenega okornega socrealističnega velikana, ki je prava mora mariborskih bančnikov in že lep čas pravi sinonim za gospodarske bolezen štajerske prestolnice. Šinig0" jeva vlada je pred kratkim podprle program sanacije tovarne, toda k3! drugega je bilo težko pričakovati - kdo bi si upal tvegati, da nekaj tisoč delavcev, da o kooperantih po državi ne govorimo, postavi na cesto? V Mariboru tudi pravijo: zakaj bi to sploh morah narediti? Iz mesta je leta in let3 odtekala akumulacija, tudi iz Tama. torej je pošteno, da v teh hudih časih steče denar v nasprotni smeri. Če je svojčas vsa Slovenija reševala IMV h1 Gorenje, tudi z mariborskim denarjem, si Tam zasluži isto priložnost, kot razmišljajo tudi v mestnih političnih strukturah. Seveda je tačas negotovo, ah jo bo res izkoristil - proizvodnja novega motoija in sodelovanja z Ive-com obetata, toda Tam je mastodont, ki veliko potrebuje, da bi se obdržal nad vodo, kaj šele razvijal.
Zato je pravzaprav vprašanje, kom3 naj bi bila resolucija o Mariboru spl°h namenjena? Republiškim funkcionarjem najbrž ne, kajti bilo bi žalostno, če bi jih na ta način bilo treba seznanjati s stiskami dragega slovenskega mesta-»Širši« slovenski javnosti? Ta je tako v glavnem prepričana, da sije Maribor bolj ah manj sam kriv, da je, kjer je' sočustvovanja in pomilovanja pa najbrž mesto ne potrebuje. Mariborča; nom? Njim najbrž še najmanj, saj sam1 najbolje vedo, kje so. Štajerska Pre" stolnica potrebuje »razumevanje« 23 svoj položaj, temveč predvsem denar Kajti le ta lahko postopoma izrini3 njen občutek, da je nekakšen mr^1 rokav slovenskega razvoja.
Seveda pa mora mesto tudi san)0 najti in izkoristiti svoje prednosti V tem pogledu je naravnost osvežil® ambiciozni projekt, zasnovan v Mari bora, na osnovi katerega naj bi v kra kem v mestu ustanovili poseben nf ni sklad, ki bo podprl zasebno podJe ništvo. Za okoh 200 novih malih pod!J tij bi potrebovali okoh 30 milijon ^ dolarjev začetnega kapitala, kar je Pr cej manj od zneska, potrebnega z3 . dravitev tako imenovane vehke ntf ne industrije. Ocena, da je v Mari?®, prostora celo za tisoč majhnih P0^6^ je morebiti res preoptimistična. 1 0 optimizem potrebuje tačas mesto ta* kot kruha.
Milan Pr#1
Zaspanost v Revirjih ...
•. .ker se sonce ne smehlja
Zbornica, sindikat in raziskovalne skupnosti Hrastnik, Trbovlje in Zagorje so pripravili vsakoletno razstavo inovacij zasavskega gospodarstva.
Gospodarstvo je spet z vso ostrino pokazalo dva obraza.
Podjetja z izrazito tržno osnovo: Elektroelement Izlake, Siporex, Svea, Varnost Zagorje, Iskra-Tovar-na polprevodnikov Trbovlje, Strojna tovarna Trbovlje, Sijaj Hrastnik, Kemična Hrastnik in še nekateri drugi so predstavili svoje nove dosežke.
Druga, večja polovica gospodarstva živi s svojo staro okorelo tradicijo, kjer je dosti samozadovoljstva in nikoli niso dorekli potrebe po hitrejšemu spreminjanju in doseganju kvalitete tehnološkega razvoja v svetu. Zato ni čudno, da so v teh delovnih okoljih tuje pobude za tehnične rešitve, inovacije in racionalizacije. Z drugačnim odnosom bi po-
ti vnost, da bo članstvo vsebinsko, resnično in odgovorno seznanjeno s celovitim konceptom prenove sindikata in da bo v razpravi dopolnjen program tudi sprejelo za svojega.
V okviru sindikata potekajo v teh dneh občni zbori v osnovnih organizacijah in sindikatih podjetja.
Osnovne značilnosti v pripravi na te zbore članov so te, da bodo organizacijsko, tradicionalno dobro pripravljeni, šibkejši v razdela vi vsebine in položaja sindikatov, ter v nedorečeni dolgoročni socialni varnosti delavcev, še predvsem na področju energetike in rudarstva, kjer se v SR Sloveniji odlaga opredelitev, kakšna je dolgoročna perspektiva za delo energetike in premogovništva v revirskem prostoru.
Na dobro pripravljenem občnem zboru v Iskri Tovarni polprevodnikov Trbovlje so na tajnih volitvah med tremi kandidati izbrali za novega predsednika Martina Pavlina, ki
Pokazati na razstavi P1 Javno mobilizacijo za l movacjjski razvoj.
Zato ni presenečenje,
nJetju »jugea« niso prit« fa. kroga gospodarstva SPJ še ni treba!
Posledica - nazadržu Pie revirjev.
j Razprava v osnovnih
sinj-i Vlle odločno; ni^kat strokovna-sti £*c«a, ki bo sposc gLvS,tlv<? sleherne)
ima kot prvi predsednik v revirskem prostoru v »aktih« urejeno delovno odsotnost za delo v sindikatu.
Glavno vsebinsko in organizacijsko vprašanje za članstvo - še predvsem pa aktiviste, je, kako opredeliti vlogo sindikata v statutu podjetja in ob tem uveljaviti načelo, da je delovapje in organiziranost sindikata stvar članstva in statuta sindikata.
Izkušnje kažejo na dve opredelitvi:
-	prva: upoštevanje predlogov sindikata
-	druga: 2-3 člena o sindikatu ali pa celo nič.
V sindikatih smo prepričani, da bodo snovalci in oblikovalci statutov podjetij spoznali objektivno potrebo, da bo vodstvo slehernega podjetja moralo imeti stalne stike s predstavniki sindikata in bodo z njimi razpravljali in reševali konkretna delavska vprašanja - kolektivne pogodbe in druga vsebinska vprašanja glede na dnevne razmere, mptivacijo in razvoj.
Številke mladih nezaposlenih re-virčanov skokovito naraščalo. Pred-
stavniki posameznih podjetij občasno, ob razlagah svojih stabilizacijskih in organizacijskih modelov, govorijo o bistvenih presežkih delavcev, ki dobivajo v SRS svoj epilog v stečajih.
Revirski sindikati smo ob oceni kadrovske problematike in strukture jasno opredelili zahteve, da mora članstvo ob oblikovanju dolgoročnih razvojnih in kadrovskih načrtov v slehernem podjetju, občini in regiji poiskati odgovore predvsem na naslednja vprašanja:
-	zakaj nismo uveljavili zahteve do nosilcev kadrovske politike, da dosledno ob smotrnem, produktivnem zaposlovanju in pravočasni pripravi kadrov zagotovimo hitrejši razvoj vse regije;
-	ob veliki migraciji in fluktuaci-ji kadrov z visoko, višješolsko izobrazbo ter poklicno šolo nismo dosledneje ugotavljali vzrokov za takšno stanje in smo se zadovoljevali z zaposlovanjem čedalje večjega števila NK in PK delavcev;
-	ali zaradi neznanja ali zaradi ohranjanja obstoječih razmer, ki dajejo slabe rezultate in povzročajo padanje materialne in socialne varnosti zaposlenih in njihovih družin, ne odpremo razprave in zahteve po objektivnem planiranju kadrov, izdelavi programov pripravništva, izobraževanja ob delu in iz dela ter štipendiranju.
-	kje so vzroki, da ne odpiramo strokovnim, ustvarjalnim, kreativnim in prodornim kadrom kadrovskega razvoja ter prepuščamo razpise za najodgovornejše naloge (IPO, člani kolektivnih organov) naključnim rešitvam;
-	na podlagi podatkov in ocen odgovoriti, kakšno dejansko perspektivo glede zaposlitve imajo naši učenci, dijaki in študentje v občinah Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi;
Tehnološka in razvojna prenova gospodarstva, prehod na tržni način gospodarjenja ter s tem povezana reforma gospodarskega sistema bo uspela, če bomo na kadrovskem področju nanovo postavili sistem usposabljanja ter oblikovali strokovno službo za zaposlovanje, ki bo lahko »odgovorila na težak izziv pri zaposlovanju, ki ga prinaša nova zakonodaja in tržne razmere.
Družbenoekonomski odnosi s poudarjeno veliko organizacijsko povezanostjo gospodarstva v regiji kažejo na to, daje likvidnostna problematika zaostrena do take sjopnje, ko skoraj ni več obvladljiva. Če k temu dodamo vsakodnevne cenovne udarce, potem so razumljivi veliki napori sindikatov v podjetjih, da skladno z opredelitvami ZSS skoraj vsi dosegamo najnižji zajamčeni osebni dohodek.
Veliko hude krvi - groženj - konfliktov povzročajo med zaposlenimi v različnih podjetjih razni poračuni - akontacije in izravnave osebnih dohodkov za več mesecev nazaj. Skupna značilnost vseh teh »grdih razvad« je ta, da veliko boljše znamo obrazložiti, kako v tem ali onem podjetju imajo previsoke OD glede na delo - razmere - izgube, nočemo pa odpreti vprašanja, zakaj v svojem okolju ne presegamo OD, da bi bili na vrhu.
Revirski sindikati so se odločili, da bodo do 11. 1. 1990 vložili vse organizacijske in vsebinske sposobnosti in izpeljali referendum v 00 Zveze sindikatov v revirskih občinah Hrastnik, Trbovlje in Zagorje z zahtevo po oblikovanju in sprejemu ekološko razvojnega nacionalnega programa za reviije v skupščinah občin Hrastnik, Trbovlje, Zagorje ob Savi ter v skupščini SR Slovenije, ki naj odpre novo perspektivo delavstvu v revirjih.
Medobčinski svet ZSS revirskih občin Trbovlje je ob novoletni čestitki zapisal:
Če z najbolj kritičnim odnosom pregledamo, kako smo skupno izpolnjevali naloge v zvezi sindikatov, lahko ugotovimo, da smo se trudili, delali in precej zavzemali za spreminjanje razmer.
Ciril Urek
Po božičnonovoletni Ljubljani
Jaz bom volil Ivana Krambergerja - najprej potubta vsega vraga, potem zna to tudi narediti, nič manj uspešen ni s prodajo in za povrh je še širokega, poštenega srca. Otresel se je lažne skromnosti in pravi, da bo kandidiral za predsednika države, Miloševiča pa si bo izbral za šoferja. Vidite, nihče ni popoln in tudi Ivan je udaril mimo - pozabil je, da Miloševiču rade pokajo avtomobilske gume, po dve hkrati! No, če že agitiramo, pozabili smo na njegovo pomembno prednost - v rokah drži lipe in ne nekakšne pa čeprav konvertibilne dinarje!
Lip na stojnicah žal še ne sprejemajo (ah, nobenega vizionarstva), konvertibilnih dinarjev še ni, dinarske solate pa menda še vedno dovolj. Ponudba namreč kot vsako leto, od daleč pisana, od blizu kramarska. Kot nalašč za dražit otroke, ki jim je v teh dneh še posebej težko kaj odreči. Prvič, ker so pač otroci, drugič, ker je tak čas in tretjič, ker ne vemo, doklej jim bomo spoh še lahko privoščili kakšno malenkost.
Ah, ta novoletna jelka. Tako košata je pa lučke so na njej in lepo se blešči. Kaj vse lahko skrijemo za njo! Stare ukrepe, nove ukrepe, novo nove ukrepe in sadove vseh teh ukrepov pa politične modrosti, Smoletove poglede na demokracijo, kongres komunistov, ki je bil nekje med dnevom JLA in božičem, inflacijo, politično-vohunske zapornike, novinarje, ki jim zapor še preti ...
Ciril Brajer, slike: Sašo Bernardi
Nenavadno razmišljanje o mestu ob Savinji
Celje mi bo še hvaležno, ker sera v njem živel
Nikoli si nisem domišljal, da sem pomemben za moje Celje, vendar sem v zadnjih časih vedno bolj prepričan, da mi bo Celje lahko še kako hvaležno, ker sem v njem sploh živel. Predihal sem namreč ogromno žvepla, popil nič koliko nitratov, se prenaužil težkih kovin, zdaj pa me obseva še radon in drugi plini. Bog mi je priča - če se že lahko obračamo tudi na boga, da sem si obrusil po mestu nič koliko podplatov, da sem hodil, kar pomnim, to pa je od tistih časov, ko je bilo danes asfaltirano Savinjsko nabrežje še peščeno Masarykovo in po njem niso divjali mopedisti, ko še ni bilo mehkega jezu in po Savinji ni tekla tako mehka voda.
V tistih časih je bilo tudi obrežje Voglajne še zeleno in polno kopalcev. Spominjam se malo smešnega možaka, kije prihajal iz Petrovč in jo v nedeljo zjutraj ob vodi mahnil v planinski opravi proti Skalni kleti, iz nahrbtnika je gledal cepin, spraševal je mimoidoče za Pelikanovo smer na grad. Takrat v Celju še ni bilo infrastrukture, pravzaprav še sploh vedeli niso, kaj je to. Ta (infrastruktura) se je pojavila dosti kasneje, ko je na seji mestnega ljudskega odbora nekdo vprašal, zakaj pravzaprav razkopavajo ulico, ki so jo pravkar asfaltiran, in je dobil odgovor, daje to infrastruktura, da so pozabili položiti cev in da so cevi tudi neke vrste infrastruktura. Odtlej ni bilo dneva, da ne bi česa razkopavali, zakopavali ali odkopavali, razkopavanje je bila prava folklorna zabava - vse do današnjih dni. Rekli so, da delavci pač morajo nekaj delati, da ne morejo biti le naslonjeni na krampe in lopate, daje torej že bolje, če nekaj kopljejo, ko da ne bi nič kopali, saj ko jih bodo nadomestili stroji, takrat pa tako ne bodo imeli dela. Vedno so imeli dovolj opazovalcev in občudovalcev. Zanimivo je, da so v kasnejših fazah razkopavanja celo dosti lažje odkrivala ostanke Celeie kot, na primer, plinsko napeljavo. Pri zgradbi, ki jo je raznesel plin, so se morah z veliko previdnostjo dokopati do načrtov, kajti če bi prebili kakšno cev, bi še enkrat eksplodiralo.
Celje, ki so mu grofi zapustili poleg svojih lobanj tudi nekaj nepremičnin - partijski sekretar pa je bil po vojni odločno proti, da bi obnavljali fevdalizem, saj je rekel, da oni od tam zgoraj, s starega gradu, s fevdalnimi loki že ne bodo merili na socialistično mesto - je doživelo vsestranski razcvet. Poglejmo dinamiko dimnikov! Poglejmo promet, zatrpane ulice, brzenje po magistrah vzhod-zahod, sever-jug! Podvoz je bil tu največja pridobitev, saj ga Celje dotlej sploh ni imelo. Za napredek pa so krivi kadri.
Bila je sreča, ker so znah vedno postaviti pravega človeka na pravo mesto. Na primer, sekretarja za kadrovika v podjetje, kjer si je direktor prisvojil preveč samoupravljanja. Ta mu bo že posvetil. In res ga je z lahkoto spravil z direktorskega stola. Rekel je samo: »Tovariš direktor, uzurpiral si si preveč oblasti, uzurpacija oblasti v imenu delavskega razreda je nedopustna.« Direktor je v resnici moral oditi, on, kadrovik, pa je prišel v zgodovino delavskega gibanja.
Ah če pogledamo, kako je koordinacija imenovala senatorja. Imenovani tovariš je dobil dopis, da ga imenujejo za senatorja, kar bi bil po njegovem prvi socialistični senator na svetu. Kako je poskočil! V resnici se je izkazalo, da se je tajnici zatipkala črka e in bi na njenem mestu morala biti črka a. Tovariš je na vehko razočaranje postal sanator. Kako mu je pravzaprav ena sama črka spremenila usodo! Da ne omenjam, kako lahko najbolje rešiš organizacijo. Sestaviš edino in zadnjo možno ekipo in jo dobro plačaš. Potem se bo že čimbolj udobno namestila po pisarnah bivših vodilnih, pa začela razmišljati in razmišljati o rešitvi, tako dolgo, dokler ne bo prišla do spoznanja, da je edina rešitev - stečaj. Pa je tu formula, ki jo lahko ponudiš tudi drugim.
Dandanes take reči v Celju niso več mogoče. Predvsem po zaslugi pubhkacije o kadrovski politiki, ki je skoraj nekakšen kadrovski katekizem. Po njem je zelo lahko voditi kadrovsko pohtiko, saj ko od zunaj hvahjo rešitve, pravijo: lahko vam, ko imate znanstveni pristop do kadrov! Kakšno pozornost bo vzbudil šele aneks, v katerem bodo predpisali plačilo varščine na odgovornost za vsakega vodilnega delavca v znesku od tri do šest in več tisoč mark, seveda v konvertibilni dinarski protivrednosti.
Sicer vzbujajo čudne občutke dogajanja na pluralistični sceni. Komite in SZDL sta včasih nesklepčna in ne moreta sprejeti vseh potrebnih dogovorov, na vrata, ki jih še nimajo, pa že trkajo demon, pardon, demos in drugi alternativci, ki jim je še kohko do pogovorov in sklepčnosti. Saj v resnici vsa leta do današnjih dni niso prišli do besede. Pogrešam tribuno quo vadiš, Celje, in če sem odkrit, morda tudi kakšne dneve ah tedne domače shvovke. Po možnosti z mednarodno udeležbo.
Drago Hribar
Zapustil nas je
Gvido Čepin
Nenadoma je umrl Gvido Čepin, saj seje deset dni pred smrtjo še osebno opravičil za sejo sveta za tradicije delavskega gibanja pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije, katerega izredno delaven član je bil od ustanovitve.
Vse svoje življenje je posvetil boju in humanemu ter požrtvovalnemu delovanju za napredek. Ni odveč, če zapišem, da seje že 6. aprila 1941 kot šestnjastletni dijak prostovoljno javil v jugoslovansko vojsko, za kar so ga nacisti preganjali. Od februarja pa do osvoboditve je trpel v raznih nacističnih taboriščih Avstrije in Nemčije in že aprila 1945 je organiziral šolo za otroke taboriščnikov in vojne sirote. Po vojni je učiteljeval v Bistrici ob Sotli, Brežicah, Cerkvenjaku in Lenartu v Slovenskih goricah. Šel je tja, kamor so ga poslali kot odličnega učitelja. Od leta 1960 je živel in delal v ptujski občini. Bil je ravnatelj osnovne šole v Markovcih, hkrati pa naravnost vpet v družbeno, samoupravno in politično življenje.
Po upokojitvi je bil še bolj aktiven v raznih organizacijah doma in v širšem okolju. Kot član sveta je z vso vnemo deloval pri organiziranju in pridobivanju zapisovalcev, zbiralcev in pričevanj o zgodovini delavskega sindikalnega gibaj a v občinah Ptuj, Ormož in Slovenska Bistrica. Tudi sam je napisal številne prispevke iz zgodovine ter drugih področij, med drugim tudi dve celovečerni igri.
V osebnem življenju je bil izredno skromen, a zelo pokončen mož. Nikoli ni pripovedoval o sebi. Šele po smrti smo zvedeli za njegovo trpljenje med vojno, ki je bilo gotovo hujše in ponižujoče za človeka kot kjerkoli drugje.
Zares smo izgubili poštenega, pridnega, vestnega in skromnega sodelavca, družina pa skrbnega moža, očeta in dedka, Njim izrekamo iskreno sožalje.
Zdravko Troha
Franc Ban sodi med tiste gospodarstvenike v Sloveniji, ki se redko pojavljajo v javnosti. Je eden izmed tistih, ki so pred leti v Sloven- , skih Konjicah utemeljili zakon, da je ne glede na osnovo z znanjem in trdim delom možno v kakršnikoli družbeni ureditvi doseči uspeh. Pred leti se je poslovil od politike, in v Celju prevzel krmilo trgovske organizacije Mene.
-	Tovariš Franc Ban, v dogovarjanju za ta pogovor ste menili, da zdaj ni čas za pogovore.
»Tako je. Tako Merx kot naša celotna družba doživljamo najkri-tičnejše trenutke. Gre za biti ali ne biti in kako naprej. V teh dneh bodo padle odločitve. V Merxu so že. Minuli petek je delavski svet sprejel novo usmeritev. Moram pa priznati, daje to le zadnje dejanje leto dni trajajočih priprav, razlag, prepričevanj.«
-	V Beogradu smo zdaj priče podobnih dogodkov. Primerjava ni mogoča, toda vendarle...
»Primerjava res ni mogoča, čeprav je vsebina ista: preobrazba. Zlom večdesetletne zgrešene miselnosti, ravnanja in načina dela.
V Merxu smo dovolj zgodaj zaznali pomembnost in nujnost sprememb, zato smo odločitve Markovičeve vlade v glavnem pričakali že pripravljeni. Kljub temu so nas nekatere odločitve zvezne vlade, milo rečeno - osupljale. Da ne rečem celo - razočarale, vendar ne toliko, da bi vlada izgubila naše zaupanje.«
-	Očitni so bili brezupni napori politike, da ta ne bi sestopila iz gospodarstva.
»Tu smo imeli mi prednost. Slovenska pomlad in umikanje zveze komunistov kot oblikovalca gospodarskega razvoja v Sloveniji sta nam omogočila, da smo se lahko v »miru in brez vmešavanja« ukvaijali sami s seboj. Moram poudariti, da v nobeni izmed 28 občin, na območju katerih poslujemo, ni bilo nikakršnega vmešavanja. Še več, naleteli smo na pomoč izvršnih svetov občin v primerih, kjer so naše manjše delovne organizacije zašle v težave. Ob tem naj povem, da gre v resnici za manjše delovne organizacije, katerih izgube smo pokrili znoraj Menca. Tako bo novo podjetje Mene s prvim januarjem začelo poslovati na enaki osnovi.«
-	Kaj pa, če Markovičeva vlada doživi nezaupnico?
»Tega ne verjamem in teh misli ne sprejemam. Dolga leta sem delal v politiki, politika, mitingi in grožnje so eno - imajo svoj namen in cilj, vendar preprosto rečeno - z glavo skozi zid ne moreš. Država je v takšnem stanju, da je rešitev iz krize možna samo na en način: s pametjo in več dela. Žrtve so vštete in naj nihče ne pričakuje, da ne bo prizadet. Tako mi, in po moje celo Slovenci najbolj, kot oni v južnem delu države, ki so doslej, rekel bom bogokletno, od proračunskega napajanja kar dobro živeli.«
V desetih letih nisem odkril nobenega lobyja, niti ene lože
-	Nekoč ste delali v politiki, v Celju pa vas ni bilo moč srečati.
»Zase ne trdim, da sem bogve kako pameten in sposoben, delam pač, kot najbolje zmorem; ni mi naravno siliti nekam, kjer te ne potrebujejo. Očitno načrtovalci Celja in njegovega razvoja moje pomoči niso potrebovali. Glede na to, da tudi razmere v sozdu niso bile takšne, da bi potrebovale »učinkovito ukrepanje od zunaj«, so bili verjetno tudi oni srečni, ker so imeli - mir.
To, kar vi trdite, ni povsem res. Bil sem prisoten, in to še kako, rekel bi celo - tečen, ne samo v Celju, v celi regiji, ker so me postavili na čelo odbora za izgradnjo nove bolnišnice. Imenovali so me tudi v nekatere ekipe sanatorjev, vrtel se se med bančniki. Res pa je, da sem sovražnik dolgoveznih sestankovanj.«
-	V Celju je bilo slišati, da je
Franc Ban, Merx: Na koga bomo že čez pol leta spet pokazali s prstom?
Slovenija nima dovolj znanja za jutrišnjo Evropo
bilo vam lažje, ker ste si izbrali pravi Ioby?
»V vseh teh letih nisem odkril nobenega lobyja, kot naj bi se temu popularno reklo, niti ene .lože1, kot temu pravijo drugi. Drži Pa, verjetno to ne more biti greh, da se srečujem z gospodarstveniki tako v republiki kot širše. Celo nasprotno, očitajo mi in, to upravičeno, da me ni v Ljubljano. Pošteno povedano, o tem sem že govoril, preobrazba lastnega podjetja - sami veste, kaj vse Merx danes predstavlja - enostavno ni dovoljevala, da bi človek pre-dahnil.«
- In vendar ste tačas zatrjevali, kako slovensko vodstvo ve, kaj dela, kako predsednik izvršnega sveta Šinigoj...
»Dasiravno naiprej nisem mogel verjeti o ,sestopu partije 2 oblasti1, ker po moje to enostavno ni mogoče na tak način ali z nekim dekretom, se partija ni več mešala v gospodarstvo. Po drugi strani pa moram ne glede na vse, kar se je v zadnjem času Pfi nas dogajalo, reči, da predsed-jnk izvršnega sveta SRS, tovariš Dušan Šinigoj, v resnici ni niti enkrat odklonil pomoč. Ne on in ne njegovi sodelavci. Še več, znano je, da se je bila njegova ekipa sposobna sestati ob katerikoli uri, Podnevi in ponoči, česar dotlej nismo doživeli. To je velika mera Pripravljenosti in odločnosti, da si ob pravem času na pravem mestu. Ni na mojem, da sodim, vendar so bili posegi zdajšnega izvršnega sveta SR Slovenije v marsikaterem primeru odločilni, da nase gospodarstvo ostaja dokaj trdno.
Povsem narobe pa bi bilo prič; kovati, da bi se izvršni svet repi olike ali njegovi posamezni člar Pojavljali kot rešitelji in alkimisi v Posameznih delovnih organiz; cyah. Nisem slišal, da ne bi pr: sjuhnili in pomagali najti rešitet moje je škoda, da se tako dc Pm ekipa zamenjuje prav v čast ** je nedvomno najtežji za naši rePubliko od osvoboditve sem.«
Zakaj zavreči tisto, kar je dobro?
- Merx je v tridesetih letih, y. zadnjih desetih pa sploh, do-*>vijal nesluten razvoj. Večina Podobnih združenih podjetij, sozdov, doživlja izredno krizo. v Merxu je ni čutiti.
"Pri oblikovanju razvojnega Programa so Merxu očitali, da ga P pokopala različnost dejavno-ki smo jih sprejemali k trgovi-m. Nekoč je bil Merx trgovsko podjetje. Prav tako so nas opozar-V J’ da tako velikega podjetja ne D° moč obvladovati.
, Jaz sem zagovarjal isto stališče, , Pj-ga zagovarjam zdaj, po preo-ukovanju: vrata v Merx so odpr-vsem. Vsakemu, ki sprejema arterije in način dela, da namreč r3*6 ne bo ne nihče drug delal in e odgovarjal za napake, da osta-ejo pri življenju samo tisti raz-ojnr programi, ki imajo po mne-bL>.strokovnjakov možnost za donosrv*0 *n 8arancU°' da bodo
pJj3 doigo je znano, da Sloveniji ^manjkuje strokovnjakov, v Ce-jtQ P? sploh. Pomanjkanje stro-ja vnjakov je tudi edina resna bo-o-i n’ da bomo še bolj zamujali nimVSt°pu v 21- stoletje. Slovenija p, 3 dovolj znanja za jutrišnjo c= °P0!V Celju ni mladih, ambi-k„, nm in kreativnih mladih stro-krv?Jakov' ki jih to mesto tako s <oV° Potrebuje. V Merxu smo Aiern t6ndiranjem in združevati^ pL- r Pfezaposlovnjem prišli na	ki se je zadeve lotevala
biia ,3Vem mestu. Sozd Merx ni umetna tvorba, kot so to ne-
kateri sozdi, ki v resnici sestoj jjo iz skupnega direktorja, tajnice in - fikusa. Po reorganizaciji bo pod skupno streho Merxa le malo sprememb. Izločili so se posamezni deli, ponekod še špekulirajo, vendar nobeden izmed teh za Merx ni odločujočega pomena. S priključitvijo Topra je Merx celo večji, kot je bil kdajkoli.
Jaz nisem za revolucionarne spremembe, ker ima vse na svetu neke zakonitosti, tako tudi spreminjanje. Odmira pač tisto, kar ni zdravo, in zakaj zavreči tisto, kar je dobro?«
- V teh dneh smo priče ustanavljanju na stotine podjetij, tako znotraj dosedanjih enovitih delovnih organizacij kot brez števila zasebnih. Mar je res možno, da bo vse to zaživelo in preživelo?
»Po mojem mnenju se bo po tej evforiji že čez pol leta ta tok obrnil. Pomislite samo na tista majhna podjetja, ki bodo po osamosvojitvi morala zaposliti že takoj v začetku najmanj tri .režijske1 delavce. In četudi to ne bi bilo pogubno breme, kje najti vse te strokovno usposobljene kadre? Mar vsi ti resnično živijo v prepričanju, daje na primer samo usposobljenih računovodij toliko, torej ljudi, ki so hrbtenica sleherni delovni organizaciji, da ne govorimo o vseh ostalih?
V zahodnem svetu to ni nevsakdanji pojav. Znano je, da tretjina teh podjetij že v sorazmerno kratkem času zabrede v težave. Razlika je le v tem, da se iz bankrotiranega podjetja razvije novo, ki
tisto prejšnje, dodatno zaposlovje in se, o čemer smo govorili. Oba primera imata nekaj skupnega, in sicer je to dejstvo, da je posameznikom uspelo dobesedno zmesti delavce. Bojim se, da bodo ti toliko glasni posamezniki že v kratkem času delavcem obrnili hrbet. Ne upam si razmišljat, kaj bo potem.
Poleg tega sta oba primera iz tistih panog, ki so tudi v Markovičevem programu, vsaj kolikor je bilo doslej slišati, še vedno neopredeljena. Vlada se še vedno ni odločila, kaj in kako s tem našim turizmom ter kaj in kako z našim kmetijstvom. Razumem obupna prizadevanja delavcev v teh panogah, da skušajo po tolikih letih životaijenja sami najti rešitev. Kot vam je znano, smo imeli težave tudi v Laškem, kjer so delavci hotela pristali na - zajamčenih osebnih dohodkih. V Merxu vidimo rešitev v .oddajanju gostinskih objektov za družinske hotele1. Izračunali smo, da bi ti ob večji skrbi in zmanjšanju števila zaposlenih lahko poslovali, z dobičkom. Kot pri naših sosedih. Izjema je Zdravilišče Dobrna.«
- Kako poseči vmes in obvarovati delavce in družbeno lastnino?
»Žal ne vem. Ko smo pred devetimi leti reorganizirali Mene in se združevali, je bilo to približno tako: usedli smo se na občinskem ah regijskem komiteju, usedli z županom in predsednikom izvršnega sveta, in je bilo jasno, pri
čem smo in kako naprej. Po moje
bi zdaj morala poseči vmes drža-
va prek skupščinskega sistema. Postaviti vprašanje, denimo za župana, čigav varuh je on.«
-	Že po prvem dnevu novih ukrepov je jasno, da spet nismo enako naravnani. Tu mislimo na dejstvo, da so v isti sapi, ko je predsendik Markovič v zvezni skupščini razlagal vladne ukrepe, v republiških skupščinah sprejemali - proračune. Rekli bi po starem...
»Drži. Vse to kaže, v kakšnem kaosu živimo. Zame sta v tem trenutku bistveni dve stvari: kdo bo namreč zagotovil, da bodo najavljeni in sprejeti ukrepi čez noč uveljavljeni, in kdo je tisti, ki bo uredil, da bodo ti ukrepi in zakoni zdaj v resnici spoštovani.
Poglejmo primer sisov. Resničnih premikov ni, v glavnem gre za selitve iz ene pisarne v drugo. Potrebe družbene nadgradnje se abnormno stopnjujejo, kako potem in kdo naj bo tisti, ki bo delavce še prisiljeval k še večjim odpovedovanjem, k več dela ob še manj zaslužka!«
-	Sprejeti ukrepi in organiziranje za učinkovitejšo tržno proizvodnjo naj bi končno odpravili te anomalije.
»Oprostite, oba točno veva, da na tisoče delavcev pri nas dobiva plačo samo zato, da hodijo na delo! Da je absurd še večji, tretjina zaposlenih v rednem času dela to, kar popoldne kot privatniki prodajajo- Ali kdo sploh ve, koliko redno zaposlenih strokovnjakov ima prijavljeno popoldansko obrt, koliko jih je zdaj ustanovilo
uspešno dela naprej. V našem primeru pa je že start vprašljiv: ni zadostnega kapitala, ne kadrov in ne programov...«
Eni še vedno dobivajo, plačo samo zato, da hodijo v službo
Tudi pri vas imate takšne primere. V mislih imamo KK Šentjur in Gostinsko podjetje Celje.
»Šentjurski primer je bil zame presenečenje prve vrste. Presenečenje zato, ker je prav ta kombinat v enem delu proizvodnje v sami konici slovenskih dosežkov, ker je imel dobre razvojne načrte in do podrobnosti organizirane odnose. Na koncu pa bo nujno prišlo do sporov, čigav je ta plug, oni traktor, kdo je zidal zadružne domove...
Primer z gostinskim podjetjem pa je po moji oceni še bolj nenormalen: vsaka gostilna naj bi bila - podjetje. Prav za ta primer velja
Za dosedanji sozd Mene ni značilna le pestra dejavnost, temveč tudi navzočnost na relativno velikem delu Šlovenije; v celjski, koroški, zasavski in posavski regiji v 28 občinah, od Ljubljane do Gornje Radgone, od Krškega do Radelj in delu Hrvaške.
•
Od skromnih začetkov, ko sta se pred tridesetimi leti združili dve veletrgovski podjetji Potrošnik Celje in koloniale-živila Celje v Mene s 145 zaposlenimi delavci, je Mene po desetih letih prerasel v sozd z okrog devet tisoč zaposlenimi in zdaj v krovno organizacijo z okrog 35 podjetji.
•
Ta izrazita expanzija rasti in širitve dejavnosti se odslikava tudi v naložbah: v izgradnji vrste hotelov, v desetinah novih marketov in veleblagovnic, v izgradnji farm in skladišč, v kmetijstvo in turizem. Lani je Merx v Sloveniji predstavljal en odstotek vseh zaposlenih, poldrugi odstotek celotnega prihodka, odstotek dohodka in 1,2 odstotka republiške akumulacije.
Skoraj leto dni trajajoče priprave za novo organiziranost in uvajanje podjetniške naravnanosti so Mene, sodeč po dosedanjem razvoju dogodkov, še bolj učvrstile. S priključitvijo Topra pa vnesle spet novo proizvodno dejavnost.
privatna podjetja! In tako naprej, inačic je brez števila! Tega v urejeni družbi ni. Če katerikoli delavec, kaj šele strokovnjak v razvoju, marketingu ali komerciali izda poslovno skrivnost, tam je poslovna skrivnost tudi točno opredeljena - ga pri vratarju čaka delovna knjižica. Kazen pa je še hujša, takšen delavec si le s težavo še najde ustrezno delovno mesto, ker si je zapravil zaupanje. Vi se že vrsto let ukvarjate tudi s tem; povejte mi, koliko delavcev je pri nas zato dobilo odpoved! Tovrstne škode ni moč niti izračunat, in vendar še vedno vsi mižimo na eno ali celo obe očesi.«
-	Pri tem tudi trgovina ni izjema.
»Kje pa, vendar spet ne v tolikšni meri, kot jo zdaj krivijo. V vsaki krizi je trgovina naprej ,na udaru’. To je razumljivo, ker občan prvič dojame spremembo cene v - trgovini. Toda po podatkih naših notranjih kontrol je število kršiteljev zanemarljivo. In spet primer: ugotovili smo, da je celo nekaj naših direktorjev med bodočimi lastniki ali delničarji privatnih trgovin. Jasno je, da bodo ti v pričakovanju čimvečjega dobička v te trgovine usmerjali najkvalitetnejše blago. Toda tega tudi notranja kontrola nikoli ne bo mogla dokazati. Zato se bo treba odločiti, ali boš direktor ali privatni trgovec. Oboje ne moreš biti.«
Govorimo o siromaštvu, avtomobile pa prodajamo kot žemlje
-	Z razbijanjem večjih podjetij v manjša se bo povečalo tudi število členov, ki so vpeti v verigo od surovine do prodaje.
»Nedvomno. Vendar je z novimi ukrepi tudi tu že viden napredek, ker trgovina zaradi tolikšne inflacije ne bo več za svoje preživetje postavljala določenih pogojev. Po drugi strani pa mi posku-. site navesti en sam primer v svetu, da je, tako kot pri nas, zaščiten kupec in ne proizvajalec. Da namreč ti blago kupiš, plačaš ga pa ne. To omenjam zaradi novih težav v Topru, in še bi lahko naštel.«
— Kako se pri vas odražajo ti inflacijski tokovi in padec kupne moči?
»Po pravici povedano sem nekoliko zmeden. Na eni strani ugotavljamo, da pada prodaja nekaterih osnovnih živil, po drugi strani pa smo v samo dveh dneh prodali več kot dvesto avtomobilov tipa opel! Tudi Zastava nam ne uspe poslati toliko avtomobilov, kot je kupcev! Zakaj torej gre? Ali se na eni strani v resnici povečuje število socialno ogroženih, ki si ne morejo več kupiti mleka, več kruha, več živil, tu je namreč prodaja očitno zmanjšana, ali pa se na drugi strani povečuje število - bogatih? Analize kažejo, da gredo najhitreje v promet - naj dražji predmeti. Torej govorimo o siromaštvu, avtomobile pa prodajamo kot žemlje. Moji sodelavci so skušali analizirati fenomen varčevanja pri posameznih delovnih organizacijah, ki so se s tem na veliko ukvarjale. Ko smo zbrane podatke nekoliko podrobneje razčlenili, jim jaz nisem hotel verjeti. Med najpogostejšimi tovrstnimi varčevalci so bili - upokojenci...«
-	S sprejetjem novih ukrepov bo verjetno odpravljenih mnogo naših komaj razumljivih iznajdb.
»Jaz sem še vedno velik optimist, ker so tudi ljudje še optimisti.«
Franček Kavčič, Janez Sever
plačno malico,« je še dodala socialna delavka na šoli Marija Pernek. »Razdelili smo tudi precej obleke, ki smo jo dobili od Rdečega križa in posameznikov. Nekateri posamezniki iz Tržiča, Maribora in Poljčan so se obvezali plačevati malico, šolske knjige in naročnino za mladinski tisk za nekatere naše otroke.
Kot v večini množičnih akcij pomoči prihaja tudi pri nas do, lahko bi rekli, absurdov. Po socialnem položaju otrok je vsaj polovica drugih učencev, ki bi bili pomoči še bolj potrebni.«
Jožica in Bojan Bedrač iz petega oziroma četrtega razreda sta tudi med tistimi, ki sta dobila knjige in malico zastonj.
»Trije otroci smo doma,« je povedala Jožica. »Mama dobiva pokojnino po očetu in na zemlji dela. Tudi mi ji pomagamo na njivi in v hlevu, pa tudi v hiši.«
Do šole imata osem kilometrov, dva kilometra prepešačita. Ngjhuje je pozimi.
»Tudi mi smo trije in vsi že hodimo v šolo,« je pripovedoval Boris Bedenik iz Klajnskega. »Za nas tri plačuje malico, šolske potrebščine in naročnino za Pionirski list družina iz Maribora. Zelo smo jim hvaležni, ker doma nimamo denarja. Pisali smo jim že kartico.
Naša hiša se lahko vsak čas podre, zato iščemo kako drugo drugod. Tukgj se ne da več živeti.«
Hiša se podira
Pri Lončaričevih iz Jelovice 16 tudi dva otroka, Mateja in Peter, hodita
iz teh sredstev dobili sorazmerno malo. Drugod so merila najbrž določili po svoje. Zato so, po mojem mnenju, manj prizadete občine dobile več.«
Pri tem pa so se spet pokazale razlike med šolami na manj razvitih območjih, kamor spadajo vse prizadete, od večine drugih, da o mestnih ne govorimo. Že tako ni denarja za podaljšano šolo, ni ga za obvezne dodatne programe, še posebej tam, kjer naj bi nekaj denarja prispevali tudi straši, da ne naštevamo vse od šole v naravi, plavalnih tečajev, kulturnega izobraževanja... Danes še bolj drži tisto, kar so že včeraj govorili tukajšnji starši svojim
Tudi solidarnost ima dve plati
Solidarnostna akcija, katere pobudnik je bil republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, za pomoč učencem šol na poplavljenem območju, se je z novembrom končala. Dokončno bilanco je zdaj še težko predstaviti. Dejstvo pa je, da imajo otroci prizadetih družin, po podatkih, ki so na voljo, najnujnejše šolske potrebščine.
paj z ravnatelji šol naredili sezname otrok, ki so do te pomoči upravičeni in tega dogovora smo se držali. Zato smo
V tej akciji so prispevali: Izobraževalna skupnost Slovenije 700 milijonov, Zavod za zaposlovanje Slovenije 10 milijonov, Tehniška založba za 17,5 milijona knjig in Mladinska knjiga za nekaj več kot 36 milijonov dinarjev knjig. Knjige ali pa popust pri nakupu so obljubile tudi nekatere druge založbe.
Do tu, bi dejali, je akcija lepo uspela. Čeprav malo pozno, so denar in kpjige že na šolah, in kot smo dejali, imajo vsi otroci šolske potrebščine. Res pa je, da so si marsikje morali starši pomagati sami ali pa priti do knjig kako drugače. Knjige pa, ki še prihajajo, bodo obogatile sklade šolskih knjig na šolah. Otroci zanje letos ne bodo plačah obrabnine.
Ugotavljamo pa, da pri prikazovanju potreb po posameznih šolah niso imeli enakih meril. Zanje bi se morah prej dogovoriti. Šole ene občine so dobile več kot polovico vsega denarja. Druge pa manj ah pa celo nič. Tako so, na primer, šole v občini Slovenska Bistrica od skupno 700 milijonov dobile več kot 452 milijonov dinarjev. Šole šentjurske občine pa nič. Katera območja so bila bolj prizadeta, pa se ve.
Da pa bi se vse skupaj še bolj zapletlo, so šolniki, zazdaj se še ne ve od kod, izvedeli, da imajo na voljo še 700 milijonov dinarjev. Sestali so se in po živahnem sestanku ta sredstva tudi razdelili. Kdo naj bi dal ta sredstva, ne ve nihče.
Solidarnostne akcije imajo, žal, dve plati medalje. Pri zbiranju sredstev navadno ni težav, pri delitvi pa...?
Čeprav bi lahko ugotovili, da denar tokrat ni bil čisto pravično razdeljen, je pa po drugi strani res, da so šole, ki so dobile največ, še vedno dobile premalo, da bi kvaliteto pouka vsaj približale slovenskemu povprečju. Da pa bi jo, bi morah sprožiti širšo akcijo, ki jo Republiški svet Zveze sindikatov Slo-
venije, kot smo slišali, že pripravlja.
Obisk na prizadetih območjih, po šolah in pri domačinih daje nekoliko drugačno sliko solidarnostnih akcij. Ljudje radi pomagajo, vendar vse manj v raznih akcijah. Vedeti hočejo, komu bodo dah in se prepričati, da bodo ti njihova darila tudi dobili Vse več je takih, ki pomoč v denarju in blagu prinašajo sami.
Ptuj
»Kot v dehtev vse pomoči prizadetim po poplavi smo se vključili tudi pri delitvi sredstev, zbranih s sindikalno akcijo. Tako tudi tistih, ki jih je nakazala Izobraževalna skupnost Slovenije,« je povedala Anka Osterman, direktorica za socialno delo Ptuj. »Po seznamu prizadetih gospodinjstev smo sku-
Po tem, ko smo obiskali po poplavah prizadete kraje, je akcija za zbiranje denarja na šolske potrebščine, katere pobudnik je republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, tekla dalje. Od načrtovanih 1,39 milijarde dinarjev, so jih doslej zbrali 1,07 milijarde.
Denar za učbenike in šolske potrebščine učencem na prizadetih območjih so prispevali:
Izobraževalna skupnost Slovenije 700,000.000 din Kulturna skupnost Slovenije	100,000.000	din
Štipendijski sklad	100,000.000	din
Državna založba Slovenije	30,000.000	din
Tehniška založba	17,000.000	din
Založba Mladinska knjiga	36,000.000	din
Cankarjeva založba	10,000.000	din
Zveza sindikatov Slovenije	_ 40,000.000 din
Založba Lipa Koper	7,704.000	din
Vlado Haas	1,000.000	din
DOS tozd TIS Pameče	1,000.000	din
OŠ Prežihov Voranc, Ravne	6,000.000	din
OŠ Milka Šobar, Novo mesto	4,880.000	din
OOS Zdravstveni dom Slovenj Gradec 4,000.000 din OŠ Podgorca, Podgorje pri Slovenj Gradcuž,610.000 din OŠ Rada Iršiča, Mislinja	6,790.000	din
OOS Komunalno podjetje Slovenj Gradec 1,000.000 din
Akcija še teče.
Pogovor s sekretarjem RO sindikata obrti Martinom Muršičem o predlogu zakona o samostojnem osebnem delu
Potrebujemo nov zakon
Zaradi nagle širitve podjetništva, ko nova zasebna podjetja rastejo kot gobe po dežju, so bile zahteve po dopolnitvi obrtne zakonodaje vse bolj glasne, kajti obstoječi obrtni zakon, je bil vse prej kot ustrezen glede na dejansko in predviden razvoj samostojnega osebnega dela v prihodnje. Značilnost novega zakona, ki ga je pripravila ZSMS in ne republiški upravni organi, v obravnavo skupščini pa predlagala skupina njenih delegatov, je skorgj popolna sprostitev omejitev zasebnikom pri opravljanju gospodarskih in negospodarskih dejavnosti. Pred kratkim je bil ta predlog v obravnavi tudi v skupščinskih odborih. Zanimalo pa nas je, kako ga ocenjuje republiški odbor sindikata obrti Slovenije in na pogovor povabili sekretarja odbora Martina Muršiča.
»Zakaj potrebujemo novi zakon o samostojnem osebnem delu?« Predvsem zato, da bi lahko uspešno uveljavili dopolnila k zvezni in republiški ustavi, sprejete zato, da bi se sprostila zasebna pobuda.«
Kaj pa sedanji obrtni zakon?
»Obrtni zakon vsebuje vse mogoče, kar spada vanj in kar ne. Večkratno dopolnjevanje ni pripomoglo k njegovi učinkovitosti. Novi zakon o samostojnem osebnem delu torej nujno potrebu-
jemo.«
Ali je predlog tega zakona za vas sprejemljiv?
v S sindikalnega in s pravnega stališča bi mu lahko marsikaj očitali. Če ne drugega vsaj naslov. Saj ne gre le za samostojno osebno delo, ampak tudi za dopolnilo, pa za skupno nastopanje dveh ali več nosilcev samostojnega osebnega dela pri zaposlovanju. Tudi omejevanje števila zaposlenih ni dosledno izpeljano in ponavljamo stare napake. Gre za omejevanje, ki ni skladno s prizadevanji za razmah drobnega gospodarstva. Zakon n^j bi namreč določal le okviije in tveganja za nosilce samostojnega osebnega dela, kar pa tudi v predlogu za novi zakon, torej ne bi sledil številnim in obsežnim razpravam, zavzetosti številnih forumov in političnih organizacij oziroma omogočil uresničevanje načrtov gospodarske prenove, v katerih je skoraj povsod glavni nosilec drobno gospodarstvo. Potrebujemo pravno stabilnost, v sistemu zagotovljeno nedotakljivost premoženja, ker zasebni kapital ne zaupa sedanji pravni ureditvi.«
In kaj predlaga sindikat?
»Potrebujemo zakon, ki bo natančno določal okvir in tveganje ter odgovornost subjetkov. K pripravi predloga novega zakona sindikat ni bil povabljen, v raz-
pravah pa smo povedali, da je takšen, kot je, nepotreben. Res pa je tudi, da naj bi vsi, ki ga sedaj ocenjujejo in po večini kritizirajo, vso energijo rcge vložili namesto v kritiko v njegovo dopolnitev. Potrebujemo dober zakon, ki se ga bomo držah in uresničevali. Doseči moramo, da bo predlog zakona tako dopolnjen, da bo sprostil dodatne možnosti zaposlovanja na področju drobnega gospodarstva, vnesel konkurenčnost do prevladujoče družbene lastnine in obenem neko novo dinamiko v gospodarska gibanja, ker se bo le tako lahko krepil družbeni in osebni standard.
Kako bi to lahko dosegli?
»Treba bo končno zavihati rokave in namesto večkratnega sedenja in premlevanja ene in iste problematike začeti res uresničevati dogovore in pri tem zavestno odklanjati kakršne koli pritiske »s strani«. Strokovno delo raj opravijo strokovnjaki, to je zagotovilo, da bomo dobili zakon, ki bo definiral tudi razvojne težnje oziroma strategijo razvoja. V svetu zelo natančno vedo, kaj in kako se bo dogajalo tja do leta 2000 in še dlje pri nas. Sindikati bomo podprli vsak zakon, ki bo smiselno in pravno tak, da bo varoval lastnino in delavca, ki z njo upravlja.«
. Remigoj Noč
otrokom: »Jesti ti lahko dam, več pa nimam.«
»Moram pa povedati, da je solidarnost v resnici prerasla v pomoč širše družbe,« je še dodala Anka Ostermanova.
Osnovna šola Majšperk
»Za pomoč učencem naše šole smo dobili skoraj 70 milijonov dinaijev. Na učenca, ki je bil do pomoči upravičen, je prišlo nekgj nad 500.000 dinarjev. Kupih smo 349 učbenikov, 49 delovnih zvezkov in nekgj drugih šolskih potrebščin. Res pa je, da smo denar oziroma naročilnico dobili precej pozno. V mnogih primerih smo že prej omogočili otrokom brezplačno izposojo šolskih knjig iz šolskega sklada. Tako si je 65 učencev izposodilo 333 učbenikov in bilo oprošečno 19.980.000 dinaijev obrabnine,« je povedal ravnatelj OŠ Mgjšperk Štefan Cvahte.
»Tem otrokom dajemo tudi brez-
v šolo v Mgjšperk. Do avtobusa imata pol ure, nazaj domov pa najmanj uro, pozimi pa Se več.
»Do konca novembra bi se morali izseliti iz stare hiše, ker je nevarno, da se podre,« je pripovedovala 28-letna mati Matilda. »Novo hišo zidamo, vendar jo kljub pomoči občine in drugih ne moremo tako hitro dokončati.« Bo stara pozimi zdržala sneg?
»Po tistih groznih urah, ko sem bežala z dojenčkom, starim teden dni, in po vsem tistem, kar se je pokazalo po neuiju, je bilo res obupno. Prav prijetno pa je spoznanje, da ti v sili vsi pomagajo. Hotela sva hišo zidati kje drugje, v dolini, pa so na občini rekli, da ne.
No, ne vem, morda mora biti tudi to ob takih primerih. Veliko je namreč tudi zavisti za vsak dinar, ki ga dobiš-Vsak pač mish, da je ravno on najbolj prizadet.«
Andrej Agnrf
Pogovor z dobitnikom nagrade Prešernove družbe in Zveze sindikatov dr. Jožetom Felcem
Čeprav gre za romaneskno fresko, mi gre predvsem za človeško razsežnost
Primarija dr. Jožeta Felca smo obiskali nekega zoprnega deževnega dne v pisarni v Psihiatrični bolnišnici v Idriji. Že ko smo se dogovarjali za pogovor, se je čudil, kaj naj bi bilo tisto, zaradi česar se nam zdi zanimiv sogovornik. Pa je najbrž slutil, da je povod našega zanimanja nedavna odločitev žirije za izbiro najboljšega romana, ki ga nagrajujeta Prešernova družba in Zveza sindikatov Slovenije. Kot smo v časopisu že pisali, je žirija sklenila nagraditi njegov roman Duša imena, kroniko časa, kraja in rodbine, ki se dogaja v Idriji v prvi polovici tega stoletja.
Za pogovor smo mu ukradli dobro urico njegovega delavnika, in ko smo odhajali iz njegove delovne sobe, kjer v popoldanskem času nastaja tudi večina njegovega literarnega ustvarjanja, so ga že čakali bolniki. Jože Felc ni hotel hliniti, da nagrade Prešernove družbe in sindikatov ni vesel, čeprav je pristavil, da je bil malo presenečen, ko je dobil nagrado.
Najprej nas je zanimalo, o čem piše v najnovejšem romanu - knjiga bo izšla v redni zbirki Prešernove družbe ob koncu prihodnjega leta - in kako je delo nastajalo. »Kljub temu, da roman ni zgodovinsko delo, sem pred pisanjem in ob njem moral preštudirati ogromno zgodovinskega gradiva«, nam je povedal sogovornik. Knjiga je nastajala kar nekaj let. Tematsko se navezuje na Idrijsko grapo, ki jo je odločilno -zaznamoval rudnik živega srebra, za katerega vemo, daje star 500 let. Felc priznava, da ga je k pisanju spodbudila tudi obletnica rudnika. Tudi sam je rudarskega porekla, njegovi predniki, dedi, strici pa tudi oče, so bili zaposleni v rudniku.
»Jamo dobro poznam, tudi sam sem bil rudar«, pove Felc. Res je v času šolanja |ned počitnicami delal v rudniku in ga dodobra spoznal, sicer pa je rudnik kot večino ljudi v dolini, zaznamoval tudi njega. »Čustveno sem zelo navezan na kraj in rudnik, ki je 500 let dajal pečat dolini in ljudem«, nam je pripovedoval.
. O snovi, ki jo obdeluje v svojem romanu, je Jože Felc pripovedoval: »Gre za romaneskno fresko, ki se vsebinsko razpotegne od začetka 20. stoletja do leta 1948 oziroma 1949. Pripoved teče o tipični družini iz te doline, ki je na svoji koži preizkusila štiri ali Pet političnih sistemov v relativno kratkem času - avstroogrskega, fašizem, nekaj dni svobode pred prihodom Nemcev, nemško Pkupacijo in tako imenovano »svobodo«. ~4°ji ljudje se v teh prelomnih časih iščejo, znajdejo, včasih pa tudi izgubijo.«
Pri pisanju mu ni šlo toliko za zgodovinsko opcijo, nam je pripovedoval Felc, ampak bolj za človeško razsežnost. Ni si prizadeval poudarjati hudih in usodnih političnih razmer, ki so »človeku jemale in podar-r ™e<<> bolj ga je zanimala psihološka azsežnost ljudi in tega rodu. Ob tem ima uokaj obširen roman, poleg fabulativne tu-ui sociološko, politično, svetovnonazorsko nadgradnjo oziroma plast.
Pisatelj nam je pripovedoval, da se mu je es. čas pisanja postavljala dilema, ki jo je esil z odločitvijo, da se ne sme spuščati nekakšen literarni artizem, ki je v teh asih pri nas precej čislan, pa je prevečkrat e samemu sebi namen. Zase pravi, da je Poskušal pisati »z dušo« in se pri pisanju ne 'n°ro in ne želi izogniti sporočilnim elementom fabule.
Jože Felc v literarnem svetu ni novo ime. bjavil je že kar nekaj knjig. Z objavljanjem je začel leta 1971 z zbirko novel pod aslovom »Dobro jutro svoboda«. Sledilo J avtobiografsko pisanje - avtor se večkrat hi2+ezuje na svojo poklicno dejavnost - psi-v ntrovi zapiski »Osamelci«, ki so locirani i^sitnatričn. bolnišnici. V zbirki »Vrba« je res ^egov roman »Rimska cesta«, za kate-2a§a je prejel tudi Pirnatovo nagrado, pri re °bi Lipa pa čaka na objavo njegov obši-vt/oman »V znamenju lipicanca«. Tudi se nm delu obdeluje poklicno temo, v kateri ga rfmenja intimnim vprašanjem poklicne-Ozir °Vanja Uudem. »ki so mu zaupani g °ma jim je on zaupan«.
skave°V°mika sm0 spomnili na dokaj la-tija L recenzije in kritike njegovega pisa-sprU mu pripisujejo precejšnjo slogovno co. Po °St in zani značilno literarno govori-g°Voru edal nam Je. da v svojem pisanju želi 1 Preprosto (v skoraj večerniškem
smislu) in z razumljivostjo pritegniti bralca, zlasti, ker gre za dokaj obsežno besedilo. Na mestih, ki so se kar sama ponujala, pa se ni mogel izogniti tudi realističnim prvinam pisanja.
Pripovedoval nam je tudi, da je napisal precej več besedila (skoraj 200 strani) kot ga je zajeto v končni verziji. Bolelo ga je srce, a se je delu, ki ga je opustil, odpovedal, zavedajoč se, da integritete ni obrnil izognil pa se je množici podrobnosti in nakopičenih stranskih zgodb, ki za pripoved niso tako bistvene. V romanu nastopa ogromno ljudi, ki jih pisatelj naniza ob protagonistu, starem rudarju, socialdemokratu. Roman se začne z odhodom na fronto leta 1914 in konča z njegovo smrtjo leta 1949. Ob njem pa se pojavljajo zgodbe drugih ljudi. Do njihovih usod poskuša avtor imeti človeško distanco, razumevanje. V političnem smislu to pomeni spravni odnos z vsemi. Nekateri so bili pač toliko močni, da so bili lahko junaki in so to tudi dejansko bili, drugi tega niso zmogli, bili so šibki, zato jih je strlo, bili so zapeljani, nekateri so se tudi povsem izgubili. Trudil se je, da vsega tega ne bi prikazoval čmo-belo, z maniro socrealizma, marveč drugače. Kot je povedal, je bila človeška distanca zanj zelo pomembna, vzdrževal jo je, čeprav mu pri tem ni bilo vedno lahko. Pravi, da je namreč stvari včasih gledal preveč subjektivno in se ni uspel vedno popolnoma izločiti. Končno, zasidran je v tem kraju in v delu tega časa, nekaterih podrobnosti, na primer nemškega tanka v Idriji pa se tudi sam še spominja.
V romanu so seveda zajeti tudi resnični
dogodki, čeprav zabrisano in nerazpoznavno, vsaj kar se tiče konkretnih ljudi, ki bi jih utegnilo še kako zanimati, na koga leti posamezni opis. Tudi tu je skušal, kot pove Felc, biti pravičen do vseh.
Ko se pogovarjamo o značilnostih pisanja tega romana, avtor pove, da je pri pisanju drugih knjig imel nekaj več notranje svobode. To pot ga je zgodovinska faktografija nekoliko omejevala. »Tu sem pač doma, to je moj rod«, pravi, čeprav pri tem poudaija, da v romanu ne opisuje svoje družine. Pri pisanju romana se mu ni mudilo, čeprav ga je začel pisati zaradi 500-letnice Idrije in so občinski veljaki spodbudili soobčane, ki »počenjajo kaj nenavadnega« (no, likovnike, literate zgodovinarje in podobno), da na primeren način s svojo ustvaijalnostjo obeležijo praznovanje.
Seveda nas je zanimalo tudi klasično vprašanje za takšen pogovor, kdaj, kako in zakaj piše.
Odplsticirottjc	dolgo
~ ZZZ Tb ~ 7IZ <Wa Jugoslovansko samoupravno gospodarjenje v teoriji in praksi. Gospodarski vestnik, Ljubljana, ,98?
z8s£bs%££!ss8S3. jžsssrsiaa&sssss
plačevanje moralnega dolga, ki ga partija nam razkriva nerešljive rebuse ekonomije ima do »jugoslovanskega Galbraitha«.	in tudi politike socialistične paradigme,

Jože Felc se z literaturo ukvarja že od gimnazijskih let sem in njegovi učitelji (na stari dobri gimnaziji Jurija Vege v Idriji) so bile malodane ogorčeni, ko je za študij izbral medicino, ne pa književnosti. V svinčenih sedemdesetih letih je bil urednik znane, kvalitetne idrijske revije »Kaplje«, v kateri so objavljeni številni avtoiji iz Slovenije in zamejstva. No, »Kaplje« so odpravili po tedaj znanih metodah in Felc je tedaj imel opraviti in je kar dobro spoznal ter preizkusil udbaške metode. Revije torej ni več, Felčevo literarno udejstvovanje pa ni presahnilo.
Literatura, pisanje zanj dobesedno pomenita edinega konjička in vso relaksacijo. Pa sploh ne, da bi zgrešil poklic. Pravi, da je zelo rad zdravnik, da ga delo v bolnišnici zapolnjuje, saj je končno že 17 let predstojnik psihiatrične bolnišnice. Povedal nam je, da njegov dobri prijatelj in primorski rojak pokojni dr. Danilo Lokar ni bil rad zdravnik in se je šele po upokojitvi povsem posvetil pisateljskemu delu. Z njim ni tako, svoj poklic ima rad, vendar ne ločuje dopoldneva in popoldneva. Ves dan je ustvarjalno zaposlen, uresničuje se skozi vse, kar počenja. Od preostalih konjičkov je morda pomembno le še poslušanje glasbe; končno, tudi sam je igral v rudarski godbi.
Za pisanje ob delu porabi vse popoldneve, pa vse konce tedna in ves dopust. Ne more si predstavljati, da ne bi delal kot zdravnik, služba ima svoj ritem in teija svoje, toda nikakor se noče predstavljati kot žrtev. Večino svoje literature je napisal prav v tej delovni sobi, kjer je nastal ta zapis, dve leti je pisal zadnji roman, študij pa je trajal precej dlje.
Poklic zdravnika je gotovo v nekem smislu naporen, pripoveduje Felc, miselno te angažira in pisanje tako pomeni sestop v svoj svet. V tem svetu si svoboden in srečen. Kljub temu, da je manj zamejen kot osemurni delavnik pa teija svoj čas in obveznosti. Do dela pa ima Felc, kot pove, dokaj klasičen odnos. Nanj ne gleda s skepso, kot v današnjem času prepogosto delamo. Ne samo kot psihiater, tudi kot del te doline, Idrijske grape, ki je zaznamovana z delom, sodi, da je delo kot fenomen vedno imelo svojo težo. In jo bo še imelo. Delo, ki je služilo človeku, je bilo vedno progresivno. Za vsako ustvarjalnost pa po njegovem velja, da ne sme biti človek v službi dela, ne sme biti suženj dela zato, ker nima nobenih odprtih vrat več, marveč mora biti delo v službi človeka. Ko ga še povprašamo, koliko njegov poklic zaznamuje njegovo pisanje, odvrne, da poklic gotovo zaznamuje, da se preprosto izstopiti ne da, zato gotovo značaje in ravnanje ocenjuje in opisuje v luči svojih strokovnih spoznanj.
»Rudarski kraji so po svoje tragični. Ljudje črpajo zaklad, srečni so in zadovoljni, potem pa se ta zaklad izčrpa.« V primeru Idrije so po začetku opuščanja rudnika živega srebra postavili novo industrijo, ki tudi daje soliden kruh, toda to ni isto. Dolgoletna miselnost ljudi z izgubo rudnika doživlja spremembo. Vse je drugače. Rudnik je opredeljeval grapo, ljudi, njihovo življenjsko filozofijo, miselnost, humor, tudi literaturo. Vsega tega ni več. Jože Felc pa v svojem pisanju, zlasti v nagrajenem romanu Duša imena poskuša ohranjati delček tega.
Romana založbi ni poslal zato, da bi dobil nagrado. Poslal ga je z mislijo, da bo objavljen v eni od zbirk. Da pa bi bil objavljen, to je že želel. Ne sodi namreč v tisto vrsto piscev, ki so potešeni že-s tem, da nekaj prelijejo na papir. Felc si prizadeva, da bi bila knjiga pogovor z bralcem. Rad vidi, da prebirajo njegova dela. Zato tudi ne piše hermetično, njegova literatura ni reistično filozofiranje, ki prihaja naravnost iz podzavesti, marveč je v tem doka) tradicionalen in klasičen, zato mu izpoved pomeni največ. Veliko da na stil, poskuša ohraniti arhaičen način pripovedovanja, če gre za arhaične čase. Ne vselej in povsod, marveč tam, kjer je to za prepričljivost potrebno.
Igor Žitnik
Tudi Ribničani niso več tisto, kar so bili
Življenje skozi ribniške rešeto
Zavoljo povsod razrasle krize je v vsakdanjem življenju pri nas čutiti čedalje manj dobre volje, s katero bi laže preganjali težave. Zato pa je čedalje več zadirčnosti, ki jo je opaziti na vsakem koraku. To je bil predvsem razlog, da smo jo mahnili tja na dolenjsko stran, k Ribničanom, znanim veseljakom, izdelovalcem suhe robe: če kdo, potem nam bo Ribničan Urban, po cejlem svetu znan - kot poje pesem - pomagat pregnati nevihtne oblake naše stvarnosti.
Pa smo naleteli na 55-letno Ivanko Lovšin iz vasi Sajevec pri Ribnici, ki nam je povedala takole: »Pri nas doma imamo zadnje čase bolj malo časa za šalo. Pa tudi tod naokrog, kolikor ljudi poznam, samo delajo in delajo - od zore do mraka. Saj drugače nikamor ne prideš. Časi so pač tako zelo napeti, da ljudje niso več toliko sproščeni, kot so bili nekoč.«
Obrtna delavnica ni za smeh
Prostega časa pa imajo pri Lovšinovih doma bore malo. Temu priča obrtna delavnica, ki je samostojno pritlično poslopje. Zraven je enonadstropna stanovanjska hiša, v ozadju pa še ogromno dvorišče z lopo in gospodarskim poslopjem. Opazimo jato kokoši, ki brskajo po dvorišču.
»Moj mož se včasih kaj pošali, toda zdaj je na zdravljenju v zdravilišču v"Radencih,« pove gospo-dinja. Preživljajo se s kmetijo in s suho robo. Iz delavnice so vlagali v kmetijo, da so prišli do strojev. Samo od kmetije se tudi ni dalo živeti, še posebej pri takšni družini. Ivanka Lovšin pove, da ima petero otrok, tri hčere in dva sina. Najmlajši je zdaj pri vojakih, drugi je zaposlen v ribniškem Ri-ku, dve hčeri sta poročeni, ena pa pripravlja magisterij iz živilske tehnologije v Ljubljani.
Topel nasmeh se ji razleze po obrazu, ko pripoveduje o svojih otrocih. Nemirno sedi na stolu v ogromni kuhinji z dnevnim kotom, nalašč narejenim za veliko družino. Roke si tlači pod predpasnik - vidi se, da ni navajena sedeti brez dela. Zdi se skorajda neveijetno, kako zmore ta majhna in drobna ženska toliko postoriti sama.
Na steni visi reta, pod njo pa miniaturni leseni izdelki. Od nekod prinese valjar, kladivo za meso in čebularco, to je desko za rezanje čebule in mesa. »To delava skupaj z možem,« pove. Valjar je iz temnejšega, bukovega lesa, kladivo pa iz svetlejšega, javoije-vega. Delajo za zadrugo v Ribnici, s katero imajo pogodbo, pa tudi za dom v Sodražici. Težava je v tem, da ne dobivajo takoj plačila za opravljeno delo, ampak pride denar po navadi šele po petih tednih.
Za suho robo od jutra do noči
V teh zimskih dnevih, ko na polju ni toliko dela - v teh dneh razvažajo le gnoj, kar pa postori sin - delata z možem razne izdelke iz lesa. Delata od ranega jutra pa tja do šestih zvečer. Seveda pa je najprej treba nahraniti še domače živali, prašiča in devet glav govedi. Potem pa nepretrgoma delata, tudi ob sobotah. Le ob nedeljah si v družini oddahnejo. »Oh, saj nisem toliko pridna,« se brani Ivanka. »Recimo traktoija sploh ne znam voziti, vsi drugi v družini pa to zmorejo, tudi moje tri hčere. Pri nas namreč vsakdo poprime za sleherno delo, če je treba.«
Ko je pred tremi desetletji prišla k hiši, je sita delal tast, pred njim pa še njegov oče in tako nazaj v preteklost. Družinska tradicija pač. Mož je takrat izdeloval lesene zaboje, s siti pa še danes nadaljuje njegov brat. »Z možem sva skupaj izdelovala lesene žlice. Pozneje je mož kupil stroj in delava valjarje. Poprej je bilo veliko ročnega dela, zdaj pa si pomagamo s stroji. Delavnico je napravil že stari oče, hišo pa so si pred 15 leti zgradili sami. »Marca smo začeli, devetega junija je bila še pod streho - potem pa smo vsi odšli na košnjo,« pove Ivanka.
V	vasi se skoraj vsaka hiša ukvarja še s suho robo. To je mogoče ugotoviti tudi po kupih zloženih desk pred hišami, ki čakajo na pridne roke, da jih obdelajo.
V	Ivankini družini pa suhe robe niso izdelovali, ampak samo preprodajali. Kot je sama rekla, je bil njen oče zdomar: oprtal si je na ramena krošnjo in kot mlad fant hodil od kmetije do kmetije, s hriba na hrib in prodajal.
Zraven pa je, če je bilo treba, popravljati »rajte« pri mlatilnicah. Pred vojno je hodil celo v Avstrijo, tudi po dva meseca ga ni bilo. Njen tast je robo vozil s konji na Hrvaško in v Slavonijo, njen mož pa ne. Razvoj je opravil svoje. Zdaj prodajajo robo s kombiji, vozijo se naokrog po vsej Sloveniji, po Hrvaškem in tudi v Avstriji.
Ribničane je tudi dandanes mogoče najti po vseh večjih mestih. Obrt ne izumira, ampak doživlja celo zmeraj večji razmah.
Kregajo se kot otroci.
Zdaj, ko na duri že trkajo prazniki, ima Ivanka polne roke dela. Za božične praznike bo spekla piščanca in zamesila potico. Za novo leto pa še ne ve, če bo kaj potice, ker da so orehi predragi. Varčnost je lepa čednost, je reldo v njihovi hiši. Včasih, ko so živeli še v stari hiši in je imela še krušno peč, je za božiča spekla »župnika«, hlebec boljšega kruha, na njegovem vrhu pa je iz testa oblikovala Jezuščka v zibelki, pastirčke in kokljo s piščanci.
Za novo leto pa si želi, da bi se v naši državi ne prepirali več med seboj. »Zdaj je preveč besed. Kre-
gajo se med sabo kot otroci. Pa bi se morali pogovoriti in to lepo, po človeško. Teh prepirov ni več mogoče prenašati. Če bi se doma tako kregali, ne bi nikoli ničesar naredili,« pravi Ivanka.
Veter je pošteno podil cunjaste oblake po nebu in upogibal veje dreves, da je kar rezalo okrog ušes, ko smo prišli v sosednjo vas Kot, k Jožetu Miheliču, izdelovalcu-sit, to je najbolj tradicionalnih ribniških izdelkov. Vasica si to svoje ime za gotovo zasluži, saj res leži dobesedno v kotu globeli.
»Zmeraj sem bolan, samo h doktaiju pa ne grem,« nam je hudomušno odgovoril 70-letni drobni možakar in nas z vso resnostjo pogledal izza naočnikov, ko smo ga pobarali po zdravju. Sita izdeluje dejansko že pol stoletja. Delo mu je prišlo dobesed-
Jože Mihelič: »Dobra volja in nedeljski klepet s prijatelji pomagajo več kot dohtar.«
no v meso in kri, tako so sita, ki jih izdeluje, že postala delček njega samega. Tu, v tej majhni sobi poleg vrat, z radiom na mizi, ki je nenehno prižgan, preživi ves dan, od pol sedme zjutraj do pol osme zvečer. Tedaj gre gledat televizijska poročila: »Da mi kakšna novica po naključju ne uide.«
Krompir prežene glavobol
Smeje se rad in njegov smeh je nalezljiv, tako da si ne moremo kaj, da se ne bi tudi sami od srca nasmejali. »Kadar se na kaj jezim, po navadi na cene, me zmerom spravi v dobro voljo,« pove njegova žena. Težave so pravzaprav le takrat, kadar ga boli glava. Pa ima tudi za to svoje zdravilo. Glavo si ovije z ruto in svežimi rezinami na tanko narezanega krompirja. To je po njegovem za glavobol najboljše zdravilo.
K zdravniku pa ne hodi. »Dobra volja in nedeljski klepet s prijatelji sta več kot dohtar. Tega se držim že vse življenje in na ta način tudi lažje prenašam vse tegobe,« je prepričan Miheličev Jože.
Skupaj z ženo živita sama v pritlični hišici na vrhu klanca. Petero njunih otrok se je razkropilo po svetu, eden od sinov pa si je postavil domačijo le lučaj stran od očetove, kjer živi s svojo družino. Vseh skupaj ima že ducat vnukov. Jožeta Miheliča smo dobili pri delu: v starem, že zguljenem naslanjaču je zabijal mrežico na sito. Na en kup je zlagal narejena manjša sita, na drugi kup pa
nekoliko večja. Na dan naredi po 40 sit. »Če naredim kakšen dan manj, zato izdelam drugi dan več - pa se ujame.
Sita je začel izdelovati še takoj po osnovni šoli, ko je delal pri zasebniku. Pozneje, po vojni, seje zaposlil za nekaj časa tudi v tekstilni tovarni, potem pa seje vrnil k sitom. Tudi zdaj, ko je že upokojen, si ne more kaj, da ne bi delal. Med delom nenehno poslušam radio in je tako na tekočem z vsemi dogodki. Vmes pa posluša tudi kasete narodnih pesmi. Kar trideset kaset ima pri roki. »Poslušam pesmi in poleg pojem,« nam pove.
Od kvarteta je ostal trio
Pesmi ima zelo rad, to je očitno. O božiču rad poslušam božične pesmi, na veliko noč pa velikonočne. Najlepše pa mu je ob nedeljah, ko po maši s prijatelji zavije v gostilno in potem skupaj, ob kozarčku brizganca, zapojo kako slovensko narodno. Denimo tisto: Ko so fantje proti vasi šli. Ali pa tisto: Sem šel, sem šel čez gmajni-co. Poprej so bili štirje pevci, pa je zdaj eden umrl. Tako se trem od kvarteta včasih pridruži še kakšen pevec.
Popoldne ne gre nikoli počivat. Ko poje, se takoj vrne na svoj delovni stol. Tudi kavico in Šilce pelinkovca popije med delom. »Pri nas premalo delamo, vse preveč se počiva, zato so tudi rezultati tako pičli,« pravi. Nikoli ne poseda pred hišo. »Preprosto, rad delam.« In vseskozi, ko smo se z njini pogovarjali, njegovi urni prsti niso mirovali. Le radio je ugasnil.
Pri 53-letih je opravil vozniški izpit in zdaj se s svojo stoenko še zmeraj rad zapelje po nakupih. Sicer pa dela tudi ob sobotah, le ob nedeljah ne. Tudi v tej vasi se skoraj vsaka družina ukvarja še z raz- * ličnimi izdelki suhe robe, tudi njegov sin. Vas Kot je bila znana po tako imenovanih Ribničanih, ki so s krošnjo na hrbtu po dolgem in počez prekrižarili Slovenijo, Hrvaško in še Avstrijo. Mladi fantje so nosili na hrbtu po 50 kilogramov sit in rešet, ret, kuhalnic in drugih izdelkov. Spah so po skednjih, hlevih, da so le kaj zaslužili. Zdaj tega ni več.
Na obrtnem združenju so nam povedali, da je v ribniški občini registriranih približno 350 obrtnikov, veliko več pa je tistih, ki niso prijavljeni. Eni se ukvarjajo le s suho robo, drugi imajo poleg tega še kmetijo. Tretji pa po službi izdelujejo najrazličnejše lesene izdelke. Pri tem gre kar za deset dejavnosti izdelkov suhe robe. Po navadi jih izdelujejo po pogodbi z Domom ah pa z zadrugo. Dejavnost se je še posebno razmahnila v teh kriznih časih - da se le primakne še kakšen dinarček k skromnemu hišnemu proračunu.
Na koncu je Jože Mihelič zaželel vsem bralcem Delavske enotnosti mir in srečo v novem letu 1990. »Kar pa se politike tiče, bi rekel le tole: naj se kregajo gor ali dol, naj bo kdorkoli na oblasti - delavec je 'tisti, ki zmerom ta kratko potegne. Tako je bilo, tako je in bojim se, da bo vedno tako-
In to naj bi bil tisti ščepec sme; ha, po katerega smo se odpravili na ribniško stran. Kaj hočemo, tudi Ribničani niso več tisto, kar so bili...
Marija Frančeškin Slike: Sašo Bernardi
Naj sploh omenjamo, da je razgrabljen?!
Časopisi so zdaj s fotokopimicami in fotolaboratoriji sploh enkraten posel. Kaj ne, ko vsak dan poskrbe za nov šok. Objavili so plače funkcionarjev
Husak 200.000 kron, Jakeš 170.000, člani CK KP od 130 do 170.000, zvezni organi od 50 do 90.000 kron... Povprečna plača pa tam do 3000 kron! Za dodatek novica, ki so jo sicer na tiho vsi vedeli, da veljaki ne plačujejo nobenih dajatev, da imajo državne avtomobile, posebne prodajalne...
Lepo je (bilo) biti komunist
Zdena Erova, snažilka v eni takšnih prodajaln:
»Če stane barvni televizor 20.000 kron, ga komunisti v tej prodajalni dobe za 5000. Dobe meso, moko, sadje, zelenjavo s posebnih polj, na katerih ni vse tako zastrupljeno kot za navadne ljudi. Za njih goje naravno hranjeno živino, jogurt in mleko dobe vsak dan iz Švice in vse to bistveno ceneje.
V tisku in televiziji se je na Češkoslovaškem zlomilo čez noč. Pod okni Redakcij vpijoče množice so novinarje prisilile, da so se začeli sramovati! Obljubili so, da bodo pisali resnico in spremembe so bile očitne. Zato moraš vstati ob šestih zjutraj, če hočeš sploh dobiti časopis - razen komunističnega Rude prava. Tega je dovolj 111 študentje terjajo, naj se opraviči to lažno poročanje, sicer se bo znašel Pred sodiščem. Res, to je zdaj povsem mogoče. Češkoslovaška hitro postaja pravna država.
Partija je izgubila monopol in s tem tudi svoje mogočne privilegije. Kar naenkrat bo odvisna zgolj od članarine in ze javno tuhtajo, kaj naj store s člani upokojenci. Ti namreč plačujejo simbolično krono članarine s tem ne bo več mogoče plačevati posebnih zdravnikov, letovišč, toplic, izletov, tiska, palač, restavracij in podobnih komunističnih ugodnosti.
Ljudje norijo od navdušenja. Vsak dan se ob štirih popoldne zbere množica na glavnem praškem trgu, Vaclava-jtu, zadoni ploskanje in gromka obljuba - Jutri ob štirih se spet dobimo. Opozorilo pač, da ljudje ne bodo poza-
^rej čistke, zdaj čisti
gotovo ne bodo! Biti komunist, m°’ j?.bil velik privilegij tudi pri aposlitvi in plači. Zdaj je tega konec, elo nasprotno morda. V podjetjih te-“leljito rešetgjo, kdo je »čist« in biti komunist je zdaj breme. Temu primerno tudi pada njihovo število.
Ljudje res vsak dan doživljajo šoke. ^ončno se je s šokom tudi začelo, saj Wce ni verjel, da bi se lahko uprli Prav študentje. Danes pravi narodni Junaki, še včeraj niso bili prav nič pri-Jubljeni. Na fakultete namreč pride zlata mladina, otroci izbrancev, geološko preverjenih čistunov. Re-1 so si torej kačo na prsih.
Morda so prav zato zaukazali takšen
----------videl,
predstavljal idiotsko osupel izraz zdaj oveda že izključenega visokega ko-„ urnstaičega funkcionarja in poslan-“ Miroslava Štepana. Obiskal je to->!m° motorJev v Visočanyh, ČKD: ot, ^ bomo pustili, da nam bodo la^0ci komandirali?! Ne, tovariši deda C1’ smrkavcem pa ne bomo pustih
Klasičen poskus spreti študente in Erm^iCe se Je izjalovil. Prekinilo ga je cii v- skandiranje »Mi nismo otro-•§Mi nismo otroci!«
Saj nePan je še nekajkrat zajecljal, češ, odh* iem tako mislil, a ga je enostavno kopin,0' 0sram°čen je pobral šila in pQ|jya oajprej iz tovarne in brž nato iz
glajenje mrtvih
Puli*° *tot Pekateri izignjajo, se izgi-pevi vra6aj°. Za nekoč priljubljeno Veijaf Ivono Prenosilovo je leta in leta grir-j0’.^3 je nehvaležna hudoba emi-bovrh ‘v tam žalostno propadla ter za a kar umrla. Ljudje so verjeli, tel6VjJ se Je kar naenkrat pojavila na jin, Kako naj potem ljudje svo-ekdanjim voditeljem verjamejo
celo to, daje mleko belo?! Sploh pa je takšnih in podobnih primerov veliko in zaupanja v komuniste je konec. Sicer pa smo imeli tudi mi Viceta Vukova ...
Zaupanje je torej odnesel vrag in splošno mnenje je, da so imeli komunisti dovolj časa povedati in pokazati svoje. Zdaj z njimi ni več kompromisa. Kaj pa komunisti? Kaj drugega kot fraze o zgodovinski vlogi in odgovornosti, o opoziciji, ki ne ponuja nič drugega kot to, kar piše v partijskih programih, o tem, da so bili že na dobri poti in če bi jim pustih le še malo časa, bi začeh žeti, čez noč pa pač ne gre in treba je strpno, postopno... Le da se tam takšnim flancam zdaj na vsa usta krohotajo.
Kuharica agent CIA
V Pragi sem dočakal novo vlado. Komunisti nimajo večine in tudi med pjimi je nekaj partijskih disidentov. Vsi se tolažijo, daje ta vlada narodnega sporazuma le začasna in da bodo šele demokratične volitve odmerile komunistom pravšnjo vlogo. Tačas pa se ljudje tolažijo z vrsto demokratičnih pridobitev, ki so se jim še dan prej zdele čista iluzija - v šolah je odklenkalo marksizmu in leninizmu, ruščina ni več obvezen jezik, dovoljeno jim je tudi po 9 ur čakati na avstrijski meji, da končno lahko pokukajo, če je onstran res tudi zelena trava...
Na televiziji shšiš celo takšne šale:
»Pri nas slavimo Leninovo rojstvo in smrt - le zakaj oboje?!«
Na televiziji komentar na resničen dogodek. Da bi se oblastnikom ne do-
/n tako konča njegova desetletna klavrna zgodba. Ljudje čakajo pred banko, da bi skoraj čertino plače zamenjali za 290 šilingov. Zakaj? Zato, ker lahko, je bil vedno odgovor.
Tako se začne konec socializma
Oficirji demonstrirajo brez pomislekov. Kaj ne bi, ko je armada pred podjetji odvrgla balast komunističnih organizacij, odpravila vso ideološko navlako in se za povrh še zmanjšala.
gajalo, kar je doživel njihov sotrpin Stepan, so pripravili zbor rudarjev, teh proletarskih plemičev, ki so ploskali komunistom. A svoboda tiska je svoboda tiska in brž je sledil demanti pravih rudarjev, češ da jih na tem zboru ni bilo.
In TV komentar - kaj bi se na rudarskem zboru v menzi zgodilo, če bi kuharici padel krožnik na tla? Nič posebnega. Pol rudarjev bi potegnilo avtomate in prerešetalo kuharico, pol pa bi jih planilo na sekretarja in ga zaščitilo s svojimi telesi. Naslednji dan bi Rude pravo objavilo, da je bila kuharica agent CIA.
Naklade niso problem
Vsa gledališča, plesišča in kaberji so
v stavki. Svojevrstni, saj večina ne zapre vrat. Predstave so pač spremene v javne tribune o komunističnem režimu, ekologiji, demokraciji, skratka vsem, o čemer še včeraj nisi smel niti šepetati.
Zdaj pa vse to sproti in v živo predvaja televizija. Poslušamo o komunističnem genocidu inteligence in kulturi naroda, ki ne bo naredil genocida nad komunistično inteligenco. Poslušamo zahvale provokatorjem, da drže ljudi budne. Ljudje strme, ko se pojavljajo napovedovalci, humoristi, pevci, za katere niso vedeli oziroma niso smeli vedeti, da so sploh še živi. Pojavil seje tudi zatrti časopis Lidove noviny, res na enem samem hstu, ker mu nagajajo s papirjem, a vendarle.
Imajo gradove, bazene, posebne toplice, lovišča...«
Saj človek ne bi verjel, če bi mu vse to ne zvenelo nekam znano. »Deja vu« pravijo menda temu fenomenu.
Zraven pa Josip Danisa, predsednik komisije za policijske zločine, govori o težavah komisije - SNB (zbor narodne varnosti) nas onemogoča na vsakem koraku. V nekaj dneh bi težko počistili desetletja zbirani gnoj v j>o-liciji. Gre za mafijske metode. Študentje, člani komisije, govore o zasledovanjih, strahu pred režiranimi prometnimi nesrečami, ki ne bi bile nič novega...
Pred televizorji v izložbah pa se zbirajo ogorčene množice, saj noč in dan ponavljajo posnetke pohcijskega terorja. Narodny Trida, ulica z arkadami, kjer so policaji pobijali študentske demonstrante, je postala svetišče. Kupi cvetja, prava polja svečk, kijih prižigajo brez prestanka.
Zadnja orgija
V galerijah študentska tiskovna središča, razstave fotografij pokola, demonstracij, stavk, tribun. Vsak dan dobe nekaj deset tisoč fotografij tako od profesionalcev kot amaterjev. Kratico OF (občanski forum) bi res lahko razumeli tudi po naše - osvobodilna fronta. Vsi stari nesporazumi so pozabljeni, tudi nacionalni med Čehi in Slovaki. Cilj je en sam in skupen, znebiti se vseh posledic boljševističnega terorja.
Mama mojega praškega prijatelja je eno samo veliko srce. Vsa leta se je jezila na sinove, ki so navijali med hokejskimi tekmami Čehov z Rusi. Saj
smo vsi ljudje, je rekla. Tudi tale ruski igralec ima mamo. Pustite no politiko...
Po dolgih letih sem iz njenih ust prvič slišal psovko. Toda ne eno samo in vse so bile krepke. Gledali smo posnetek policijskega pokola in pričevanja o drugih policijskih nečednostih.
Res je bilo grozno. SNB in rdeče baretke, posebna komunistična policija, so doživeli svojo verjetno zadnjo orgijo. Trije so držali, drugi brcali, tolkli s pendreki. Tam žensko v trebuh, čez prša, tam mladeniča, še oboka, v glavo, med noge.
Vse po zakonu
Demonsbanti so sedeli, ponujali cvetje, držali prižgane svečke. Vse nasilje je bilo načrtno, hladno, povsem nepotrebno in prav zato tako grozovito. Nobene panike, prerivanja, nemirnih demonstrantov, ki bi lahko izzvali živčnost policije. Vse tako kot na manevrih, hladni, zavestno meijeni udarci, strašna veselica človekove zlobe, zdivjane zaradi občutka nedotakljivosti in vsemogočnosti.
Policaji na televiziji - cinični nasmeški in izjave, češ, ravnali smo povsem v skladu z zakoni in predpisi. Rekli smo jim, naj se razidejo, in ker se niso, smo ukrepali. Vse po zakonu.
Ravnali so po zakonu in po zakonitosti jim je odklenkalo. Ne tako, kot se dogaja z našima komisijama po procesu proti četverici. Komunistično oblast so pritisnili ob zid in zdaj se bolj boji naroda kot svoje policije. Čistijo jo hitro in temeljito. Tako policija kot armada postajata inštrumenta pravne države celo hitreje, kot se ta konstituira.
Znani izgovor
Še nekaj izjav Husaka, Jakeša in kompanije, češ, hoteli smo dobro, zakaj se je zataknilo pa terja objektivno analizo. Če bi nam le še malo zaupali, bi zastavljeni procesi partijske prenove... Prepozno! Takšne in podobne izjave zbujajo le še posmeh. Vprašanja, ali lahko opozicija ponudi lepšo, čistejšo, humanejšo vizijo družbe, kot jo je ponudila partija, se takoj preselijo na strani humorističnih časopisov. Izjave, da žele komunisti naslednikom isto smer, a več uspeha, so takoj zapečatile usodo govorca na naslednjih volitvah.
„ Volitve so sploh glavna tema. Tudi Čehi in Slovaki so bili namreč obdaije-ni z neke vrste delegatskim sistemom. In s podobnimi izkušnjami z njim kot mi.
Študentje stavkajo naprej. Njihove častne straže stoje noč in dan. Živa veriga se kar naprej ovija okoli parlamenta. Ljudje so povsem na njihovi strani, z vsem srcem in dušo - in tudi bolj oprijemljivo. V ponedeljek ob 12. uri je Praga kot na ukaz zabučala. Vse sirene, zvonci tramvajev, cerkveni zvonovi, avtomobilske troblje, ključi v rokah, piščalke - četrt ure v Pragi nisi slišal drugega, kot ta sproščujoč in hkrati obvezujoč veličasten izraz volje ljudi.
Odzvonilo vam je
Na podstavku, kjer je nekoč nad Prago kraljeval Stalinov spomenik, zdaj od prve stavke stoji leseno ogrodje. Na njem binglja zvon, ki ima dva pomena - odzvonilo vam je in dokler tega ne boste priznali, bomo zvonili.
Sploh je teh simbolov kolikor hočeš. Še nedavno so v oči bodli napisi, plakati, transparenti »S Sovjetsko zvezo na vekomaj«, »Komunizem, porok svetovnega miru«, »Komunizem, izpolnitev sanj človeštva« in podobno. To je zdaj kar nekam izginilo ali pa utonilo v povsem drugačnih sporočilih. Cela vrsta jih je, a najbolj genialna se mi je zdela misel, vredna veleuma Švejkovega kalibra: »Komunizem komunistom«.
Stavkovni odbori se kar naprej sestajajo. Zahtevajo odgovornost za zločine in zlorabe, demokratične volitve, enakopravnost vseh kandidatov za predsednika republike. Po podjetjih in tovarnah kar naprej zasedajo sindikati. Točka je ena sama - kako povrniti zakockano zaupanje delavcev? Bili so pač pod popolnim nadzorom partije in kot takšni, kar je kajpak splošno pravilo, bolj papeški od papeža. Zato jim zdaj vsaka, še tako dobronamerna akcija, pade v vodo. Ljudje so našli nove cilje in nove voditelje. Demago-ške cvetke prejšnjih venijo sproti.
Odhod s praškega letališča spet brez formalnosti. Le vprašanje obmejnega policaja - Ste se dobro imeli? Vam je ' bilo všeč?
Ciril Brajer
Sašo Hribar
Čim bolj zahtevna je pot, čim več je na njej ovir, toliko bolj mora biti človek oborožen z znanjem in izkušnjami, da pride do cilja. To pravilo velja za vsa področja, za vsa delovna okolja.
Zato smo v Sloveniji že pred leti sklenili posvetiti izobraževanju organizatorjev športne rekreacije vso pozornost. Načrtovali smo, da bi vsaj v večjih podjetjih imeli poklicne organizatorje rekreacije. Ti naj bi zlagoma spreminjali življenjske navade odraslih in skrbeli za strokovno organizirano aktivno preživljanje prostega časa.
Organizatorji rekreacije v delovnih organizacijah naj bi torej začeli orati ledino in se spoprijeli z miselnostjo in navadami večine. Naloga je bila seveda več kot zahtevna in v mnogih delovnih okoljih precej nehvaležna. Mnogi, tudi vodilni delavci in ljudje z raznimi akademskimi naslovi so namreč zmajevali z glavami, češ, kzu naj bi s športom - treba je delati in čim več napraviti.
Zato so imeli rekreatorji v številnih delovnih okoljih zares zahtevno nalogo. Morali so organizirati dejavnost, za katero ni bilo modelov in potrebnih izkušenj, obenem pa seje bilo potrebno spopasti z miselnostjo. To pa je bilo še veliko težje od prvega. Organizator rekreacije je torej moral imeti poleg znanja tudi zvrhano mero dobre volje, potrpežljivosti in vztrajnosti; precej več kot strokovnjaki na mnogih drugih delovnih mestih.
To trditev potrjuje tudi življenje. Organizatorji rekreacije še vedno orjejo ledino, saj jih je razmeroma zelo zelo malo, poleg tega pa jim v mnogih delovnih okoljih nalagajo tudi druge dolžnosti. Kaj pravijo o svojem delu, svojih uspehih in razočaranjih?
Sašo Hribar, Ljubljanska banka - Gospodarska banka Ljubljana:
»Naša banka ima 2700 ljudi, med njimi 2100 žensk. Ena izmed značilnosti rekreacije pri nas je, da smo športno aktivni le po delovnem času. Aktivnih odmorov torej še nimamo, vendar o njih najresneje razmišljamo, saj imamo dolgo vrsto delovnih mest oziroma delavcev, ki bi jim bile minute za zdravje še kako dobrodošle. Sicer pa imajo prijatelji rekreacije veliko možnosti. V okviru našega športnega društva deluje enajst sekcij. Moški najraje igrajo mali nogomet, ženskam pa je še ngjbolj pri srcu program, ki ga s kratico imenujemo TPS. Gre za telovadbo ob glasbi, plavanje in savno. Kot večina drugih si tudi mi pomagamo z najrazličnejšimi športnimi objekti. Svjih nimamo. Z najemanjem telovadnic, igrišč in drugih objektov so velike težave, s^j je povpraševanje precej večje od ponudbe, poleg tega pa najemnine že dolgo niso več simbolične. Za uro spodobne telovadnice je treba odriniti že 20 mark, za pokrito teniško igrišče v Mengšu pa še več. Poleg redne tedenske dejavnosti organiziramo v naši ,banki tudi različne akcije. Zelo priljubljeni so naši pohodi, zadnjega seje udeležilo 350 ljudi, vsako leto gremo
Poklicnih organizatorjev športne rekreacije je v Sloveniji iz leta v leto manj
Z nespametnim
varčevanjem le izgubljamo
na Triglav, pozimi smučamo in tudi tekmujemo, prirejamo smučarske in plavalne tečaje za naše otroke, organiziramo tumiije v tenisu in udeležujemo se seveda najrazličnejših tradicionalnih tekmovanj. Poleg tega se naši delavci udeležujejo desetdnevnih preventivnih dopustov. Letos je šlo na tak oddih 81 ljudi. V nasprotju z mnogimi drugimi delovnimi organizacijami je v naši banki med vodilnimi ljudmi veliko posluha za športno dejavnost. In to je odločilnega pomena...«
Ivo Tomc, Podjetje za PTT promet, Ljubljana:
»Organizacija športnega življenja je pri nas dokzg svojstvena. Vse niti ima v svojih rokah posebna komisija, ki deluje pod okriljem sindikata, glavno delo pa sloni na animatorjih rekreacije. Prizadevamo si, da bi jih imeli dovolj oziroma enega na 40 do 50 delavcev. Sedaj jih imamo 45. To so ljudje, ki najbolj poznajo svoje delovno okolje, sodelavce in njihove želje, potrebe in nagnjenja. Zato so nepogrešljivi pri delu, snovanju načrtov in uresničevanju zastavljenih nalog. So gonilno kolo pri organizaciji najrazličnejših oblik dejavnosti, sgj predstavljeno nepogrešljivo vez med komisijo ter menoj in ljudmi na najrazličnejših delovnih mestih. Za konkretno delo na posamez-
nih področjih pa skrbe vodje športnorekreacijskih interesnih skupin. Teh j e 16, saj je ponudba bogata. Delavci lahko izbirajo med tistimi najbolj klasičnimi oblikami aktivnega razvedrila, pa tja do splošne telesne vadbe, kolesarjenja, tenisa, taborništva, čolnarjenja in podobnih športov. Veliko problemov pa imamo zaradi tega, ker nimamo svojih športnih objektov. Pomagamo si z vadišči drugih. Posamezniki ne plačujejo uporabe športnih površin, kar pa ni ravno najboljša rešitev. Če je nekaj povsem brezplačno, v očeh mnogih nima kdo ve kolikšne veljave...«
Rajmund Kolenc, Meblo, Nova Gorica:
»Organizatorji rekreacije imamo različne možnosti za opravljanje svojega poslanstva. Ponekod nas okolje spoštuje, jemlje resno, kot temu pravimo, drugod nas obravnavajo kot nebodigatreba. Zato nas je tudi tako zelo malo. Človek bi pričakoval, da imajo vsaj velika podjetja poklicne organizatorje športne rekreacije. Pa ni tako. Danes nas je celo manj, kot nas je bilo pred leti. V mnogih podjetjih priganjajo ljudi k delu in hočejo iz svojih delavcev iztisniti čim več, pri tem pa pozabljajo, kdo sploh lahko dobro in veliko dela. Za uspešno delo in dobre proizvodne
rezultate je potrebno zdravje, čim bolj trdno zdravje. To pa nikomur ni podarjeno. Zanj seje treba pehati in si ga zaslužiti. Toda o vsem tern v podjetju danes bolj malo razmišljajo. Zato še tisti redki organizatorji rekreacije beže v druge poklice. Pred desetimi leti nas je bilo v Sloveniji kakih 60, danes nas je morda še 25. Pravim morda, ker natančnih podatkov o tem preprosto ni. Zal se s tem v Sloveniji nihče resno ne ukvarja. Očitno je vse skupaj premalo pomebno...«
Pa je res? Mar tudi pri Društvu organizatorjev športne rekreacije ne vedo, koliko je v Sloveniji poklicnih organizatorjev rekreacije?
»Včasih je imelo naše društvo kakih 200 članov, na občnem zboru, ki smo ga imeli pre dnevi, pa smo ugotovili, da nas je ostalo bolj malo. Ne vem koliko. Zato je ena izmed naših nalog, da čim hitreje zberemo te podatke, združimo svoje izkušnje in sposobnosti in znova zavihamo rokave«, pravi Sašo Hribar, predsednik Društva organizatorjev športne rekreacije Slovenije. »Naša temeljna naloga bo seveda izobraževanje, informiranje, izmenjava izkušenj. Zato se bomo med drugim tesneje povezali s Fakulteto za telesno kulturo in bolj sodelovali pri oblikovanju programa izobraževanja. Premišljujemo tudi o tem, da bi tečaje v Poreču skrajšali, na novo pa poskrbeli za kratke, denimo tridnevne seminarje za posamezne športne panoge. Seveda imamo v načrtu tudi tesnejše sodelovanje s Partizanom, sgj se tudi pri tej organizaciji ukvarjajo z rekreacijo. Sicer pa ima naše društvo še marsikaj v načrtu. Med drugim bomo sestavili nekakšen »opis del in nalog« za področje rekreacije, poiskali pa bomo tudi sponzorje, ki nam bodo pomagali pri izpeljavi načrtov. Želimo namreč, da bi naše društvo končno nudilo svojim članom tudi kakšno ugodnost...«
Ne glede na spodbudne načrte Društva organizatorjev rekreacije Slovenije, ki jih lahko samo pozdravimo, pa vseeno ostaja dok^j trpka ugotovitev, da imamo rekreatorjev iz leta v leto manj. Vedno smo jih imeli premalo,
Delavci LB Gospodarske banke med pohodom na Ključ...
...in pri preprečevanju dehidracije
2daj pa še ti odhajajo. Na lažja in bolje lačana delovna mesta.
»Prav sedaj, ko nam gre tako zelo za ohte in je naša prihodnost precej od-isna od tega, ali smo oziroma bomo posobni več in bolje delati, je skrb za udi, na katerih gradimo vse, še toliko olj pomembna. Ravno zaradi hude rize bi morali omogočiti delavcem ti-to, kar jim gre, med drugim tudi mož-osti aktivnega oddiha,« poudarja dr. ierman Berčič, profesor na Fakulteti
1	telesno kulturo v Ljubljani. »Izgo-ori, da ni denarja, so iz trte izviti. Ce
2	sploh kaj dobro obrestuje, se obre-
tuje zdravo življenje, to je zdravstve-a preventiva. Torej, če bomo varčeva-pri organizatorjih športne rekreacije l podobnih stvareh, ne bomo prav nic rihranili. Bomo pa veliko, zelo veliko :gubili...«	Andrej Ulag*1
Humoreski
Nujno jo predvolilno animiranje ljudskih mas
-	Tako, tovariši, zdaj odpiram razpravo. To, kar sem rekel v uvodu, naj bo platfor-
Kdo želi besedo ?
-	Kaj pa ustavne spremembe, tovariš Predsednik? vpraša Peter. - Se zaradi njih kaj spremeni?
-	Za nas se lahko spremeni le število kandidatov za ta ali oni skupščinski zbor, kriteriji pa bodo brez nadaljnjega ostali še naprej naša interna stvar. Zato se bomo pri kandidiranju le načelno naslonili na ustavne spremembe; to zadostuje, konkretno se nam ni treba naslanjati nanje. Glavno torišče našega dela ostane slej ko prej realizacija kriterijev...
~ Je kaj novih, tovariš predsednik?
~ Je in ni, kakor se vzame! Kaj mislite, kli bi šli najprej v konkretno obdelavo kriterijev in šele potem pogledali, kakšen kader imamo na razpolago, ali pa bi najprej Pogledali kadrovski spisek in bi šele potem sli v konkretizacijo?
~ Bolj demokratično je, če obdelamo najprej kriterije! predlaga Peter.
. - Prav! Kakor rečeno, je večina kriterijev še starih, kot so na primer kriteriji« razumevanje samoupravnih političnih interesov«, »zavzemapje za delitev po delu«, *Pozitiven odnos do stabilizacijske in proti-inflacijske politike« itd. Prišlo pa je letos zraven tudi nekaj novih, predvsem na primer kriterij »odnosa do alternative »itd.
eno besedo, zaradi alternative moramo dodati kriterij »smernice«, ki vsebujejo Predvsem stališče, da je naš član sleherni Aktivist, ki v kateremkoli krogu pluralizma družbenih interesov zavestno poskuša in tudi uspe uveljavljati zvezo tega kroga interesov z interesom celote emancipacijskih Prizadevanj delavskega razreda, delovnih tiudi, mladine, žensk, narodov in narodnosti, vsega človeštva itd., itd— S starimi kriteriji, mislim, ne bo težav, novega pa P°mo, p0 mojem, zelo težko natančno obdelali...
" Zakaj, tovariš predsednik? Smernice f° vendar kristalno jasne!? Čaka nas le konkretizacija smernic in pika, nič drugega!
~ Ne sprenevedaj se no, Peter, saj poz-P&Š seznam razpoložljivih kadrov? Če bi šli ® kriterijem »smernice« res radikalno v našo strukturo, bo na vseh ključnih punktih kadrovsko nepopravljivo zašepalo. Kar po-ffej:. Tonetu je podjetje kupilo na kredit Uvojčka, on sije pa s svojim denarjem zgra-uil vikend. Štefan je odobril za trideset stajo milijard dinarjev deviz sestrinemu moje’ pa mu oddaja delo za svoje podjet-f Sef odseka za dohodke in davke si je letih, odkar je šef v tem sektorju , vinske uprave, zgradil vilo na zelenem st PPostnem pasu itd. Pa kaj bi našteval, vari so jasne! Kriterij »smernice« ne sme-° uporabljati za vsako ceno in v vseh ti p m eri h, marveč predvsem v skladu z na-Pii objektivnimi možnostmi in razmerjem °či subjektivnih sil.
to~ Tovariš predsednik, ali si potem ti za ’ da bi te kadre spet kandidirali?! Jaz Sem zato! pribije Peter. - Smernice ne
smejo postati kos ničvrednega papirja...
-	Bognedaj, tudi jaz nisem za to! vzklikne predsednik. - Ampak dolžni smo stvari videti takšne, kot so, to se pričakuje od nas! Vsaka prenagljenost lahko našo politično situacijo nepopravljivo pokvari..
-	Kako pa naj bi po tvojem v času kandidacijskega postopka, ki je že na pragu, uporabili kriterij »smernice«, če ne v vsebinskem smislu in takšnem pomenu besede, kot ga ima v javnosti?
-	Tako, da bo ta kriterij deloval čimbolj mobilizacijsko na mlade kadre, tistim kadrom, ki so se deformirali, pa vseeno puščal možnost rehabilitacije. Mislim, da je takšna realizacija tega kriterija v trenutni situaciji še najbolj realna. Seveda pa realizacija tega kriterija ni in ne more biti samo stvar naše komisije, ampak je lahko le stvar združenih subjektivnih sil. V tem smislu sem tudi že izdelal konkreten predlog realizacije trenutno aktualnega razumevanja vsebine smernic, ki naj bi ga dali v predvolilno javno razpravo. Ga želite slišati?
-	Pa ga preberi, Janez!
-	Predlagam, da bi dali kadrom, ki sojih smernice zadele in jim s tem prizadele predvolilno moralno škodo, možnost - tovariši, mislim, pa, da se moramo vsi zavedati, da gre res za zadnjo možnost - za rehabi-litiranje in nadaljnje vključevanje v naš samoupravni sistem z naslednjimi načelnimi zahtevami, ki sojih dolžni realizirati v izo-gib nadaljnji družbenopolitični in pluralistični diskvalifikaciji.
Kandidate za občinska, republiška in zvezna samoupravna predstavniška telesa je treba izbirati še zlasti ob upoštevanju naslednjih kriterijev:
9 če so aktivni akterji pri zavzemanju in skrbi za permanentno poglabljanje družbene kontrole na vseh področjih in panogah družbenih dejavnosti:
9 če so aktivni akterji in nosilci odpravljanja raznih deformacij na področju svojega delovanja in se bojujejo zoper toleriranje nepravilnosti v svojem poklicnem delu in družbenem življenju;
9 če krepijo in ostrijo občutek-individualne in kolektivne odgovornosti delovnih ljudi. In ne nazadnje:
9 če so se odločili odreči se privilegijem in nepravično pridobljenim materialnim koristim in sklenili s tem dati osebni zgled borcev za sociahstične samoupravne odnose in norme.
Iz neke brošure sem si izpisal še tale marketinška kadrovska načela, ki so pogoj za vzpostavitev trga idej. Kriteriji za še neal-temativno pluralistično usmerjene in druge naše kadre in kandidate so tako še:
9 biti morajo demokratične osebnosti ter znati zbirati okrog sebe ljudi, ki so s svojim znanjem sposobni delovati v različnih projektih, znati spodbujati teamsko delo, inovativnost in ustvarjalnost...
9 obvladati morajo tehnologijo političnega odločanja, poznati komuniciranje in biti sposobni uspešno javno in medijsko
nastopati v različnih okoliščinah javnega političnega dela.
Tako, tovariši, tu je konkretizacija kriterijev osnovnega kriterija »smernice«! Prosim, dajo vsestransko ocenite in dopolnite. Kaj mislite o vseh teh konkretnih novih kadrovskih načelih?
-	Mislim, da jih smernice še zaostrujejo in niso slaba, reče Peter zamišljeno. - Samo...
__ samo?!
-	Ne vem, če bodo ta načela Tone, Štefan in Polde pravilno razumeli...
-	Saj je v tem je vsa stvar, tovariši, reče predsednik kandidacijske komisije zmagoslavno. - S tem, ko smo mi te dodatne kriterije načelno našteli, nadaljnja politična situacija ni več naša stvar. Postala je namreč predvsem stvar teh tovarišev in njihove samoupravne, suverene, pokončne in prijazne odločitve, ali se hočejo vključiti v predvohlni mehanizem ali ne. In pa, jasno, stvar pristojnih upravnih organov, ki so dolžni izvajati veljavne zakonske predpise tudi, kar se tiče pojavov, ki se nanašajo na omenjene tovariše iz naše strukture. Razumete zdaj?
— Jazne! pravi Peter
-	Ne, tovariš predsednik! zamrmra komisija.
-	Če stvari res ne razumete, potem je pa situacija veliko bolj pereča, kot sem mislil,
reče predsednik žalostno- Vse kaže, da nekateri naši na volitvah ne bodo prišli skozi...
-	Ampak, saj imamo še druge naše, meni Peter.
-	To je že res. Vendar ti drugi naši niso preverjeni v praksi. Jaz mislim, da niso stoodstotno naši. To je to.
-	Čigavi pa so, kaj misliš? zanima Janeza.
-	Ja, ko bi to vedel, zavzdihne predsednik. Bolj levi so, kot bi bilo za nas koristno, čeprav s tem ne mislim, da bi morda morali drseti v desno. Če rečeš, da so antili-berali, dandanes ne vžge, prav tako ne moreš trditi, da so tehnomenadžeri, saj takšnim veljava narašča, odkar nam gre za nohte in so začeli onim devetindvajsetim poslancem snemati mučeniške vence z glav. Z boljševiki jih pa spet ne moreš zmerjati tako, kot nas dandanes zmerja alternativa. In tako res nue vem, kako bi se po vsem tem lotili diferenciacije. Le to vem, da si s temi smernicami ne bomo veliko pomagali...
-	Zakaj jih pa potem sploh sprejemamo? vpraša Peter.
-	Tudi druge jih, zato! Pa njihove smernice niso nič drugačne kot naše, kar pomeni, da razredni sovražnik še kako deluje. Zato smernice niti niso glavna stvar; glavna stvar je, da za seboj ne puščamo praznega prostora... Glavna stvar je, da smo budni...
-	In pri tem pokončni, ne?
— Ja, pokončni!
-	Pa tudi do ljudi zelo prijazni. Ne glede na veroizpoved, prepričanje...
-	Čimbolj prijazni, ne glede na veroizpoved, prepričanje...
-	Naš cilj je torej še vedno eden in isti animiranje ljudskih mas...
-	To je to! Animiranje ljudskih mas.
Tone Pakar
U&nkovhost
V podjetje je prišel nov direktor, mlad in ambiciozen. O ne, njega niso, kakor njegove predhodnike, na to mesto postavili Občinarji. On je na to mesto prilezel brez zvez, le znanje in sposobnost sta bili njegovi glavni odliki.
Vsaka nova metla dobro pometa in tudi novopečeni direktor ni bil izjema. Pa ni bil le metla, še sesalec po vrhu. Hotel je očistiti vse kotičke v podjetju in povesti delavce v Evropo 92. A delavci kakor delavci, udobje nad vse, in se na njegove poskuse niso kaj prida ozirali.
Toda, če ne gre gora k Mohamedu, gre pa Mohamed h gori, direktor pa med neposredne proizvajalce. Sklenil je narediti vsak dan nekaj obhodov po podjetju in dodajati ali odvzemati odstotke učinkovitosti po tem, koliko bo kdo med njegovim obhodom delal.
Da pa ne bi delavci delali le takrat, ko bi ga pričakovali, je prihajal nenapovedano, kakor blisk z jasnega neba, šel skozi obrate z beležko v roki in beležil pluse in minuse.
Če mislite, da so se delavci vrgli na delo takoj, ko so zagledali direktorja, se motite. Oni so lepo naprej klepetali in kadili. Kaj je njih zanimalo, če se direktor sprehaja po hali.
Le Janez je bil vedno na svojem mestu in pridno brusil ter vrtal, pilil in žagal. Skrat-
ka, njegov delovni elan je vsej dvorani močno kvaril povprečje.
Direktor je tehničnemu ukazal, naj da Janezu 15% zraven pri končnem izračunu učinkovitosti.
Nekaj dni pred plačilnim dnevom je direktor zahteval od tehničnega izračun učinkovitosti posameznikov. Obračal je list za Ustom, povsod skoraj enaka učinkovitost, med 45% in 55%. Tudi Janez je bil zajet med ti dve meji s svojimi 53%. Začudil se je. Hitro povprašal tehničnega, zakaj ni dal Janezu nič zraven.
Tehnični pa se brani, da je Janez dobil točno tohko, kot je bilo ukazano.
»Zakaj pa se potem nič ne pozna?« še naprej sili v tehničnega, »saj je stalno delal, kadar sem bil na obhodu.«
»Delal že, delal. Pa veste kaj je delal?«
»Kaj pa naj bi drugega kot to, kar je moral.«
»No, tu se pa pošteno motite. Bolje bi pogledali, pa bi videU.«
»In kaj je potem delal takega?«
»Lanteme in vaze,« odgovori tehnični in pogleda v direktorjev osupli obraz ter ponovi: »Ja, lanteme in vaze, zase, za prodajo. Veste, bliža se dan mrtvih. Janez pa je za take drobnjarije največji mojster v to-
*emu se (končno od srca) smejejo Čehi
i^ei sem bolj tako, podstavek Stalinovega spotika je še vedno viden.
Sprejemnik je v redu, le zastarelih oddaj sem ga moral očistiti. Tako pravi češki serviser in kolikor sem videl v Pragi, mu je to uspelo hitro in temeljito. Pustil sem mu tudi naslov odgovornih ljudi z ljubljanske televizije, morda se bodo le zmenili za kakšen foš?!	Ciril Brajer
Brez besed, za vse čase in vse kraje - socializma.
—Res obžalujem, toda prav ta trenutek so ga razrešili funkcije. Tako češki karikaturist Vladimir Benčin - mi pa v kiparjevem imenu: Me figo briga, ga bom pa prodal v Jugoslavijo!«
NOVOLETNA NAGRADNA KRIŽANKA Ši v 51-52
srečno 1QQ0
Rešitev nagradne križanke pošljite do 9. januarja 1990 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NOVOLETNA NAGRADNA KRIŽANKA. Nagrade so: 2,500.000, 2,000.000 in 1,500.000 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 48-49
VORM.B^GCpiK^ZEM?EL)OPICA1TAIJM.EKo'lTOSAN AD’ UR’ R0NA’ ŠKART, ABO, ŠD, TRTAR, EIDIL, NOE, AO, EIRE, JA, INNSBRUCK, ADAR, STAR, KZ, AENONA,
Izzžrebani reševalci nagradne križanke št. 48-49	1. Danica Kelnerič, Maistrova 4/b, 61000 Ljubljana,
2.	Sandra Leinder, Kolodvorska 35/a, 69220 Lendava,
3.	Cirila Kogej, Anžuijeva 4, 61260 Ljubljana Polje	Nagrade bomo poslali po P°