Gorski:
Zanimive pripovedi profesorja Silvestra.
7. Iz gozda in nazaj v gozd.
---------ekega majniškega popoldne nam je povedal profesor Silvester
Nzgodbo o stari smreki, kako je morala iz gozda in kako je prišla nazaj v gozd.
'           Ra\Tia kot sveča je stala ta smreka v visoki gori. Njeno
eššI|eš°1 deblo je imelo v premeru vec pedi, in vsa je bila pokrita skoro gori do vrha s košatim mahom. Celo veje so bile pokrite z mahom, in iz njega so itrlele na sveži zrak dolge, zelene igle. Vsakdo se je razveselil te smreke, kdor jo je videl. Kajkratov je prišel pod njo vaški učitelj in se sprehajal cele ure pod njo. Pa tudi grajski lovec je mnogokrat zavil pod njo v opoldanski vročini, da je v njenem hladn kako urico prespaL
Stalni obiskovalci te smreke pa so bili veter in ptiči in gozdne živali. pa naj je bilo poleti ali pozimi. Prečudno je veter piskal v mrzlih zim-skih nočeh skozi njene veje. Pogosto so prišle pod njo v tem času od gladu premrle srne in jeleni in vonjali ob njenem suhem deblu, če bi se morebiti ne dobilo od nje kaj pod zob? Pa tudi Hsjak je včasih pri-sopihal in skrit čakal za njenim deblom in vejevjem na kakega zajca, da ga iz zatišja zahrbtno napade. Vse drugače pa je bilo v njeni bližini toplo, solnčno poletje. Lahen vetrec je pihljal in se poigraval z njenimi iglami. Škoree je gnezdil v njenem vrhu in žlobudral od jutra do večera svoj »kikelj-kokelj«, kakor pravi o njem pisatelj Erjavec. In žolna je včasih tolkla kakor za stavo ob njeno raskavo skorjo, da izvabi izza lubja mastne mravljince in jih pohrusta. Gaščarice so se podile po njenem deblu gor in dol in druga drugo vesele lovile. Po vejah in po deblu se je cedila v toplem solncu raztopljena mastna smrekova smola in širila tak vonj, da je bilo človeku v bližini kar  toplo pri  srcu.
Tako je stala smreka v gori leto za letom, že več desetletij, morda že več ko sto let.
Nekega dne pa je prišlo hudo nad njo.
Grajski oskrbnik se prikaže in zariše v smreko s kredo tri križe v znamenje, da jo treba posekati in razžagati.
In prav kmalu za njim so prišli tudi sekači. Pa so padale smreke ena za drugo. Tudi ta, stoletna, se jim ni mogla umakniti. Nastavili so žago, potegnili prvič, drugic, tretjič... in votlo je zapelo gor do \Tha po smreki. Prestrašeni so odleteli ptiči, ki so ravno tedaj zborovali v njenih vejah. Le škoree se je nekaj obotavljal in premišljal, kam bi pre-nesel gnezdo, svoj dom. Jezen ga zagrabi in ga posadi kar na najbližje drevo. Od tu gleda srdito dol na delavce in jezno renči na žago, ki se vedno bolj zadira v meso riedolžne smreke. Skoraj se je že nagnila. Tedaj vržejo delavci vrv precej visoko od tal čez njeno deblo, in zaslišalo
116
se je daleč po gozdu: ho-ruk, ho-ruk! — pa zahrešči, kakor da se podira cel hrib, in stara smreka leži podrta na tleh. Veja za vejo odpada od nje. Kmalu leži golo deblo. Pa še to razžagajo in obelijo, da je podobno pravemu mrtvecu. Nekaj dni pozneje pridejo vozniki z močnimi konji. S težavo spravijo hlode na voz, in dol gre počasi, dol v dolino na žago. Tam se pa spet zaje žaga v deblo, pa ne navadna žaga, ampak na paro, in kot bi naglo štel, padajo od debla kot glave debeli panjači, dokler m vse deblo sežagano.                                                                   (Konec.)