312                                                Književne novosti.
II. »Zabavna knjižnica«, XIV. zvezek. Vsebina: »Učenjak«, veseloigra v treh dejanjih, spisal dr. Fr. Detela. »Sami med seboj«, dramatični prizor, spisal F.J. Doljan. — III. Zabavna knjižnica. XV. zvezek. Vsebina: 1. »Pogreb«, slika iz življenja koroških Slovencev, spisal F. J. Doljan. 2. »Brez volje«, spisal Pankracij Gregorc. 3. »Črtice«, spisal Fr. Ks. Meško. — IV. Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, IV. zv. Za »Zbornik« so prispevali sledeči gg. pisatelji: dr. Ivan Prijatelj, Pavel Grošelj, Ivan Subic, Ivan Steklasa, Dragotin Wenger, Peter Bohinjec, Evgen Lah. Razen tega nahajamo v tej knjigi dr. K. Glaserjevo »Bibliografijo slovensko«. — V. Letopis »Slovenske Matice« za leto 1902.
Profesorja Orožna knjiga »Vojvodina Kranjska« se je zakasnila, kar je tudi vzrok, da se še ni moglo pričeti z razpošiljatvijo  knjig poverjeništvom.
Natančnejšo oceno doposlanih nam knjig prinesemo pozneje.
»Slovenska Šolska Matica« je izdala za leto 1902. sledeče knjige:
1. Pedagoški Letopis, II. zvezek, uredila H. Schreiner in V. Bežek. Vsebina »Pedagoškega Letopisa« je raznovrstna in obsega sledeče razprave: Dr. J. Bezjak: Nemščina kot drugi deželni jezik; dr. J o s. Tominš ek : Grščina; L. Lavtar: Računstvo; Fr. Orožen: Zemljepisje; Jožef Schmo-ranzer: Prostoročno risanje; dr. J. Bezjak: Kernova teorija o osebku in povedku; M. J. Nerat: Statistika ljudskih šol 1. 1870., 1880. in 1890.; Jakob Dimnik: Teme in teze pedagoških poročil pri društvenih in uradnih učiteljskih skupščinah 1. 1902.; Fr. Gabršek: Poročilo o delovanju »Slovenske Šolske Matice« 1. 1902.; nato sledi imenik upravnega odbora in društvenikov. 2. Učne slike k ljudskošolskim berilom. Prvi del: Učne slike k berilom v Začetnici in v Abecednikih, uredila H. Schreiner in V. Bežek. 3. Realna knjižnica. Zbirka učne snovi za pouk v realijah na ljudskih šolah. Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje I. del. Zgodovinska učna snov za ljudske šole, drugi snopič.
O teh knjigah izpregovorimo v našem listu prilično kaj več.
Slovanska knjižnica 115—120. Henrik Sie nk iewicz : »Križarji«, zgodovinski roman v štirih delih, poslovenil Podravski. V Gorici 1902. Tiska in zalaga »Goriška Tiskarna« A. Gabršček. Cena?
To je   drugi  veliki  roman  velikega  Poljaka,   ki ga je  izdala podjetna, s
potrebo   časa   vedno   računjajoča  »Goriška   Tiskarna«.    Prevod   romanov
»Quo vadiš?« in »Križarji«   je  prelepa poklonitev  slovenskemu občinstvu
in  želeti je  le,   da  bi   se   tega  tudi  docela   zavedalo in pridno segalo po teh
knjigah, ki nudijo starim in mladim toliko izrednega duševnega užitka.
—k.
Mali vitez (Pan Volodijevski)., Tvrdka Kleinmavr & Bamberg je razposlala 7. in 8. sešitek slovenskega prevoda tega Sienkiewiczevega romana.
Matica Hrvatska za leto 1902. I. Šišič Ferdo, Vojvoda Hrvoje Vukčič Hrvatinič i njegovo doba (1350.—1416.), IV-f-288 str. 8°. Z enim tlorisom in zemljevidom ter štirimi rodoslovnimi tablami. — Ta zgodovinska monografija nam po arhivskih virih slika velezanimivo in preburno dobo bosenske povesti neposredno pred prihodom Turkov v deželo, ko sta se na-poljsko-beneško-italijanska sila in pa moč ogrskega kralja Žige trgali za oblast ob Vrbasu. Tekmeca sta morala računati še s tretjim činiteljem, z domačimi hrvatsko-srbskimi, ponosno-silnimi velikaši in »pravi i vjerni predstavnik modne
Književne novosti.
313
i neslomljive otporne snage onoga naroda, čiji je sin bio, a to je mukotrpni i prostodušni narod hrvatski« je bil Hrvoje Vukčic iz roda Hrvatiničev, gospod »Dolnjih krajev« in zgraditelj mesta Jajca, ki jim je središče. O tem »gordem« mogotcu sredi Bosne, ki ga poljski letopisec Dlugosz imenuje kralja, se je zlasti v Budi budila zavist in mržnja, ker je v istini svojo posest upravljal bolj kakor samovladalec nego kakor vazal; zavistniki so ga krivili »očijukanja« s Turki in kakor MVallenstein je končno bil prisiljen pozvati Turke na pomoč. — Hrvoja je bil, kakor skoro vsa takratna bosenska aristokracija, bogomil »ili dobar Bosnjan« in je leta 1416. umrl s slastjo v srcu, da se je krvavo osvetil svojim dusmanom in ostal nepremagan, toda na krvavem obzorju se je slikala kosovska in nikopoljska katastrofa. Hrvoja je bil ne baš osobito značajen, ali silen človek. —
II. Medini Milorad, Povjest hrvatske književnosti u Dalmaciji i Dubrovniku. Knjiga I. (16. stoleče). 360 str. 8°. — Obsežno delo ni za učenje, nego za čitanje in je piscu bila glavna zadača, da bode čitalcu jasno vkupno stanje dalmatinske knjige v 16. veku; zato se slika poedinih književnikov gubi v obči sliki in si čitalec mora šele sestaviti popoln pregled književnega dela posamezne osebe. Najbolj se je učeni pisec trudil okoli vzpo-rejanja literarnih del med seboj in z deli drugih književnosti, zlasti italijanske. To je v istini prava pot do proučevanja idej.
Dr. Fran Ilesič.
Radič Stjepan, Češko-hrvatska slovnica s čitankomisčeško-hrvatskim diferenc ij alnim rječnikom. Drugo, preradjeno i popunjeno izdanje. Tisak Dioničke tiskare u Zagrebu, 1902. 147 str. Cena: 1 K 20 h. — Med najznamenitejše jugoslovanske publiciste spada brezdvojbeno pisec te knjige. Učenec pariške »svobodne šole političnih ved« in praške češke univerze, deluje z neumorno marljivostjo in redko pronicavostjo duha na polju soci-jalnega in narodnega, oz. socijalno-narodnega slovanskega vprašanja, osobito v praškem »Slovanskem Pfehledu«. Stoječ na stališču slovanske narodnosti in jugoslovanske narodne zajednice, kaže neprestano s konkretnimi slučaji, kako nas tujstvu izročata naš liberalno-klerikalni in hrvatsko-srbski spor. Ob lanskih protisrbskih zagrebških demonstracijah je demonstrante pozval, naj obrnejo rajši svojo silo proti madžarskim napisom na zagrebškem državnem kolodvoru, in je bil zato štiri mesece zatvorjen. Meseca februarja se je moral pred sodniki zagovarjati, ker na hrvatskih tleh železniškemu izprevodniku na madžarsko vprašanje ni hotel pokazati voznega listka, a prav zadnji čas smo čitali, da je bil iznova radi političnih demonstracij aretovan. — Kako to, da izdaja tak publicist slovnico ? Vešč češčini kakor materinski mu hrvaščini, videč v Čehih vzor slovanskih delavcev, želi z učenjem češčine med nami gojiti istinito slovansko vzajemnost. Slovnico in slovar označuje dobro izraz diferenci-jalnost. Le tista pravila se podajejo, ki ločijo češki jezik od hrvatskega, a zato se poudarjajo vsi občni zakoni, po katerih se iz čeških besed dobe hrvatske. »Tko se nauči (po teh zakonih) misliti čitajuči češki, naučit ce češki za mjesec, dva najdulje . . .« Neovržno je, da je samotvornost pri učenju slovanskih jezikov na tej osnovi mogoča, potrebna in koristna.
Dočim obsega slovnica sama le 28 strani, obsega dodana čitanka 58 strani. Ta čitanka pa ni kaka krestomatija češke proze ali antologija češke poezije, marveč vrsta aktualnih člankov narodnostne in politične vsebine, ki vsi pričajo