926
ZAKAJ NI SLOVENSKA SOCIALNA DEMOKRACIJA ORGANIZIRALA DELAVSTVA NA KOROŠKEM?
Odgovor D. K. v št. 8/9 »Naše sodobnosti« na vprašanje, zakaj Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (to je pravzaprav njeno pravo ime; uporabljal pa Lom kakor D. K. dalje le ime »slovenska socialnodemokratska stranka — SSDS) ni organizirala slovenskega delavca na Koroškem, se mi ne vidi prepričljiv.
Brez ugovora bi vzel na znanje njegov protest, da sem se v svoji razpravi »Teorija o vindišarjih« pri trditvi, da si SSDS zaradi svoje prevelike ideološke odvisnosti od nemško-avstrijske SDS v nacionalnem, vprašanju ni bila na jasnem in da zaradi tega ni resno poizkušala organizirati delavca in malega kmeta na Koroškem, skliceval tudi nanj. Prav. Ali pa se more reči, da je moja trditev tudi neutemeljena, če se pri tem ne smem sklicevati na D. K.? D. K. pravi, da dejstvo, da SSDS ni organizirala slovenskega delavca na  Koroškem, pripisuje   (v  razpravi  »Slovenske  stranke  v  volivnoreformni
situaciji... 1905 do 1907^<) izključno le na rovaš njene šibkosti, pomanjkanja kadrov in drugih sredstev. Toda to svojo ugotovitev zaključuje D. K. takole: ». . . spričo tega si niti zamisliti ne moremo njihovega ,resnega', t. j. sistematskega in forsiranega ,izvažanja' na področja (na pr. Slovensko KoToško), kjer je bilo socialnodemokratsko' delo že brez njih bolje opravljeno, t. j., kjer je bilo delavstvo že socialnodemokratsko strnjeno.« Tu je povezal D. K. dvoje različnih misli in odgovorov na predmetno vprašanje. Misel o dobro opravljenem delu nemško-avstrijske SDS na Slovenskem Koroškem kot razlog za to, da SSSDS tamkaj ni imela kaj opraviti, v tej zvezi močno slabi razlago neorganiziranosti koroškega delavstva po SSDS s šibkostjo kadrov in drugih sredstev. Logično bi bilo potem namreč reči tudi, da vprašanje organiziranja delavcev na Slovenskem Koroškem po SSDS ni prišlo v poštev zaradi tega, ker je bilo to delavstvo organizirano že v nemško-avstrijski SDS. Kaj torej velja?
Prav D. K. mi ni treba poučevati, da so bila vprašanja, ki so v zvezi z nacionalnim vprašanjem, predmet ostrega spora med socialnodemokratskimi strankami avstro-ogrske 'monarhije. Tudi v SSDS so o teh vprašanjih razpravljali.
Da oživim nekoliko spomin na to, kar sem o teh sporih, argumentih in protiargumentih že bral, sem šel med drugim ponovno prebirat tudi »Zgodo-^Jnski arhiv KPJ, TOM V, Socialistično gibanje v Sloveniji 1869—1920«, v katerem stn pod naslovom »Organizacijski poseg slovenske socialne demokracije na Sp. Štajersko in Slo-vensko Koroško« na str. 360 in 361 ponatisnjena dva članka iz »Napreja«, in sicer iz št. 199 z dne 2. sept. (»Po celjski konferenci«) in iz št. 208 z dne 12.sept. 1918 (»Koroška konferenca«). V članku »Po celjski konferenci« je kot končni sklep razgovorov na tej konferenci napisal Verus (Anton Kristan) z razprtimi črkami: »Slovenec na Spodnjem Štajerskem — če je socialni demokrat — mora biti član sociahiodemokratične stranke, ki ima svoj sedež v Ljubljani.« SSDS torej ni bilo vseeno, kje je slovenski delavec socialnodemokratsko organiziran. V članku »Koroška konferenca« (tudi Anton Kristan) pa je med drugim rečeno: ». . • politična stranka naša pa je organizatorno povsem zanemarila Slovensko Koroško.« Kaj je torej po taki ugotovitvi tudi s trditvijo o šibkosti kadrov in drugih sredstev?
Hočem reči v tej zvezi predvsem to, da vprašanje, kakšni so vzroki, da SSDS ni organizirala slovenskega delavca na Koroškem, s člankom D. K. v št. 8/9 še vedno ni rešeno in da to vprašanje ni bilo samo predmet polemike med slovenskimi meščanskimi strankami na eni in SSDS na drugi strani, temveč da je bilo to vprašanje predmet razgovorov in debate med samimi socialnimi demokrati ter da so mnogi slovenski socialni demokrati odgovarjali na to vprašanje drugače, kakor to prikazuje D. K. Celo iz besed samega Etbina Kristana, na katere se D. K. v svojem članku sklicuje, ne izhaja v celoti to, kar D. K. ugotavlja. Iz cit. besed Etbina Kristana izhaja le, da je stranka za organiziranje slovenskega delavstva v takih predelih, kakor je Slovenska Koroška, še prešibka, obžalovanje, da je tako in da je v zadevnih očitkih meščanskih strank mnogo prave »tartiferije«. Jaz sem pripravljen se s to razlago mirno sprijazniti, če mi razprši D. K. zgoraj označene, na socialnodemokratsko dokumente oprte dvome in pomisleke. Vobče mislim, da spor o tem, kakšni so vzroki, da SSDS ni organizirala slovenskega delavca na Koroškem, ni nujno strankarskega, razrednega značaja, kakor bi to izhajalo
927
iz članka D. K., temveč da je to lahko samo vprašanje zgodovinske resnice in morda še jmzorske čistosti in jasnosti. Želim, da se to vprašanje v tem duhu obravnava.
Opazka, kakor je tista, da je po argumentu »a contrario« iz mojega očitka, da si SSDS o nacionalnem vprašanju ni bila na jasnem, mora sklepati, da hočem s tem reči, da so si bile o tem na jasnem slovenske meščanske stranke, bi mogla brez škode odpasti. Tako sklepanje je že samo po sebi nasilno, od D. K. pa bi mogel pričakovati, da ve, da sem napisal o tem vprašanju marsikaj tudi še kje drugje. Tudi v spotikanju D. K. nad mojim izražanjem o »preveliki« ideološki odvisnosti SSDS od avstrijske SDS prav v nacionalnem vprašanju ne vidim pravega smisla.
Priznam, da bi bilo razlaganje prednosti, ki jo je imela uemško-avstrij-ska SDS pri organiziranju slovenskih delavcev in malih kmetov na Koroškem pred SSDS zgolj s »časovno prednostjo«, preveliko poenostavljenje »vsega tega, dovolj zapletenega vprašanja«. Ali se res more ta moja trditev v kompleksu vsega, kar sem povedal, samo tako razumeti? Jasno je, da bi vsak resnejši poizkus organiziranja slovenskih delavcev na Koroškem po SSDS zadel tamkaj še na nekatere večje težave, s kakršnimi se je moralo borili vsako drugo slovensko organiziranje, s kakršnimi se je moralo boriti organiziranje slovenskega kmeta in malomeščana. Ko sem omenil časovno prednost, ki so jo imeli nemško-avstrijski socialni demokrati, sem hotel pokazati le na eno od tistih težav za SSDS, na katero se navadno najmanj misli. Toda — ali ni izrečena, implicite, ta misel prav v že spredaj cit. besedah D. K. o odvisnosti organiziranja slovenskih delavcev po organizatorjih SSDS na področjih, »kjer je bilo to delo že brez njih bolje opravljeno« (na Koroškem!?)? V tem smislu jaz težkega pomena časovne prednosti seveda ne razumevam.
I.e nekaj bi rad še vprašal D. K. Ko pozitivno ocenjuje mojo razpravo o vindišarski teoriji, tako po zamisli kakor po izvedbi — tega sem seveda vesel — pravi, da mora iz te pozitivnosti izvzeti, »žal«, moje »psihološke, moralne in socialne prijeme probleina narodnostne asimilacije«. Ali bi hotel I). K. povedati, kaj s tem pravzaprav misli, kaj razumeva pod asimilacijo, konkretno na Koroškem? Ta pojem ni tako enoumen, kakor se morda zdi. Pod asimilacijo v odnosih med narodi razumevamo navadno nenasilno po-tujčevanje, vsrkavanje enega naroda po drugem, nenasilno izginjenje nekega naroda v drugem imrodu. Toda — kaj vse veliki, močnejši, razvitejši narodi v svojem odnosu do manjših, slabotnejših, manj razvitih pod asimilacijo razumejo! Razpravljanje o tem sicer ne spada v okvir glavnega vprašanja, ki je: zakaj ni SSDS organizirala slovenskega delavca na Koroškem, je pa važno in bi marsikoga zanimalo. Odkrili bi se zanimivi problemi. Morda najde D. K. čas za razpravljanje tudi o tem vprašanju.
Lojze   Ude
928