Slomškov jubilej. Dne 24. t. m. je minilo petdeset let, kar je umrl v Mariboru škof Anton Martin Slomšek. Klerikalci so porabili to petdesetletnico za svoje namene in so obhajali te dni razne Slomškove slavnosti; deželni šolski svet kranjski je sklenil, da se ta jubilej proslavi tudi v šoli in da imajo ta dan šole prosto. Nimamo vzroka, da bi se ne spominjali tega jubileja, posebno ker se nam pri tem nudi prilika, da splošno izpregovorimo o naših jubilejih. Da je dež. šolski svet naročil šolam, da proslave Slomškov jubilej — proti temu bi nič ne imeli, ako bi se v šolah Slomškova slavnost — šoli primerno izvršila. Slomšk. slavnost bo obstala v tem, da bodo imeli šolarji mašo in da bodo imeli pouka prost dan. Mislimo, da zaradi tega naša mladina ne bo nič bolje vedela — kdo in kaj je bil Slomšek. Mnogo primernejše bi bilo, da bi se vršila po šolah primerna predavanja o Slomšku in da bi se čitale in deklamirale njegove pesmi, basni, in drugi šoli primerni spisi. Enako' bi bilo. lepo, ko bi bil dež. šolski svet — ako je že hotel proslaviti ta jubilej —• izdal primerno knjižico, kjer bi bilo kratko popisano Slomškovo življenje zadaj pa bi bile pridejane nekatere njegove najlepše stvari za mladino, odlomki iz knjige >>Blaže in Nežica«. itd. Tako bi se primerno proslavil jubilej, dočim sedanji način iubileja nima nikake kulturne vrednosti. Seveda bi se moral tak jubilej šoli primerno slaviti, t. j. izogibati bi se morali pri tem — politike. Toda pri nas je danes že nemogoče prirediti kako stvar, ne da bi ji dali politiškega značaja. In klerikalci so imeli namen, da izrabijo Slomškov jubilej zase. Pred par leti, ko so se klerikalci spomnili, da bi bil Slomšek zanje primerna reklama, se je zaletel neki slovenski list in je kratkomalo zapisal, da ni bil Siomšek nič drugega, kakor fanatičen pop. Beseda je bila prenagljena in samo kaže, da še nismo na jasnem, po katerem merilu naj sodimo može naše preteklosti. Pride torej vprašanje, kaj je narn bil Slomšek in kaj je storil velikega? Napačno je ljudi pretekle dobe soditi po današnjih razmerah. Vsak pojav je inogoče prav razumeti le v zvezi s sočasnimi razmerami. Zato tudi Slomška prav spoznamo šele iz njegove dobe. Slomšek je bil Štajerc (rojen na Sloniu leta 1800) in je preživel svoja dijaška leta na Štajerskem, bogoslovska pa v Celovcu. Ljubljana seveda še ni bila središče Slovenije, vendar je bila ravno v dobi 80 let, — za Prešerna — središče kultur^ nih delavcev, — ki so bili pripadniki naprednega evropskega duha. Imenovali so jih »Freigeister«. Proti njim je že takrat nastopala kranjska duhovščina. Slomšek je v Celovcu kot špiritual dobro vcdel, kai pomeni evropski napredni diuh — saj ie junijska revolucija 1830, precej prctresla Evropo — zato je bil stopil v službo verske vzgoje. Vprašanje šole in vzgoje je postajalo že takrat važno, še važnejše pa je postalo po letu 1848., ko so narodi zahtevali narodno šolo. Slomšek pa je kmalu videl, da sola sama ne zadostuje, ampak da je treba izobrazbe tudi izven šole — zato se je s tako vnemo zavzel za takozvano nedeljsko šolo in za ljudsko vzgojo sploh. Naravno ie, da je Slomšek kot duhovnik in kot učenec janzenistov skrbel predvsem za versko vzgojo. V tem smislu so pisane nje- gove »Drobtinice« in enak namen je dal tudi Mohorjevi družbi. Ne smemo pozabiti. da sodi Slomšek v čas konkordata, t. j. v tisto dobo, ko je bila država pod cerkveno komando in ko je bil učitelj le ubog — cerkveni sluga. Slomšek je bil seveda s temi razmerami zadovoljen, ker so bile za cerkev jako ugodne. Pokazalo pa se je, da niso bile ugodne niti za državo niti za narod, zato je prišel pet let po Slomškovi smrti — preobrat. Klerikalci dobro vedo, zakaj časte Slomšekov spomin: žele si nazaj njegovih časov. Ča.s — pravijo — je pravičen sodnik in prizna vsakemu delu vrednost. Slomškovo delo za slovenski narod n. bilo brez vrednosti —• kar je v njem kulturnega in narodnega, je imelo ob onem času svoj pornen in je ohranilo svojo vrednost tudi v bodočnosti. Kar pa je bilo v njem protikulturnega in protinarodnega, je bodočnost zavrgla, in nove kulturne in narodne smeri so zmagale. Treba je torej razločevati med Slomškom kot narodnim delavcem svoje dobe — in med Slomškom, ki je stal v službi konkordata. Odobravati moramo njegovo vhcitio za splošno narodno izobrazbo, njegovo delo za ljudsko in mladinsko književnost, skrb za ljudsko prosveto, ne moremo se pa danes vnemati za njegove tuintain fanatične verske nazore. za konkordatske šolske razmere in za narodno popustljivost, kakor je bil n. pr. njegov izrek, da je vseeno, ako govorimo nemško ali slovensko, ker bomo v nebesih vsi v angeljskem jeziku govorili. Klerikalci poveličujejo Slomška zaradi njegovih klerikalnih nazorov. Učitelji, ki ga časte v Slomškovi Zvezi, kažejo, da si žele nazaj stare čase, ko je bil učitelj sluga farovža in cerkve. Tako Slomškovo ime enostransko zlorabljajo. Med narodom je Slomškovo ime jako znano, njegove »Drobtinice« še danes čitajo. Značilno pa je, da narod pri tem ne obožuje versko fanatičnega Slomška — ampak časti v njem narodnega škoia, ki je dal narodu Ijudskih knjig. Ni prav in ni lepo^ ako smo krivični proti možem, ki so delali na našem narodnem polju. Priznajmo vrednost njih dela. Slomšek je izvršil veliko delo. Ako ga hočejo sedaj klerikalci politiško zlorabiti, je to njih stvar. Mi presojamo in moramo vse presojati z narodnega in kulturnega stališča, kar je za narod koristno — priznamo, kar je škodljivo — odklanjamo. fola, prosveta, knjige so narodu koristne stvari — klerikalizem. narodna popustljivost, verski ianatizem — so narodu škodljive stvari, zato jih ne odobravamo. Nebeški angelski jezik za nas ne bo rešilen — rešilna bo za nas edino močna narodna zavest. — To pa krepe: narodna šola, kultura in prosveta — klerikalizem pa je proti vsem trem. Njih proslava Slomškovega jubileja ni odkritosrčna, temveč je umazana zloraba s klerikalnim koloritom v strankarske in politiške namene.