PROBLEMMITERATURA Uredniški odbor: Igor Antič, Mladen Dolar, Matjaž Hanžek, Lev Kreft (glavni urednik), Pavle Lužan, Jure Mikuž, Rastko Močnik (odgovorni urednik). Rado Riha, Braco Rotar, David В. Vodušek. Grafično oblikoval Jurij Jančič. To številko so uredili Igor Antič, Matjaž Hanžek, Lev Kreft, Pavle Lužan in David B. Vodušek. Uredništvo: Ljubljana, Soteska 10. Tekoči račun 50101-67848982, z oznako: za Probleme. Celoletna naročnina 60 din, za inozemstvo dvojno. Izdajatelj RK ZSMS. Tisk: Tiskarna, Kresija, Ljubljana, A. Lundrovo nabr. 2, oktober 1975. Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije; po sklepu republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 dne 14.3.1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. / tej številki s fotografijami sodelujejo naslednji avtorji: 1. ZORAPLESNAR (1973) 2. ZMAGO JERAJ (1973) 3. STOJAN KERBLER (1974) 4. TONE STOJKO (1975) 5. MILAN PAJK (1974) 6. TIHOMIR PINTER (1975) 7. DRAGAN ARRIGLER (1975) 8. IVAN DVORŠAK (1971) 9. JANKO JELNIKAR (1973) 0. JANEZ PUKSIC (1975) Tomaž Šalamun VIS IN HVAR I Nor od metropol, kuhinj sveta in ranjen. So vsi ti pompozni bački slišali plezanje po skalah, poglede v votline, so jih izpili? Je to argument? Na vrhu vala sem se^grel kot škrlatno polakirana deska. Surf! Blesk in topljenje! Med in medenjaki, iz medu zrasli. Iz čebel, iz leta čebel. Se kitijo zastonj? Se pri tem sklicujem na svoj proletarski status, na dejstvo, da so moji ljudje sami zbrali davke? Koga lahko sploh zadolžimo? Poka in se kruši, rase iz dneva v dan. Bo lil dež po njih, če razklenem roke? Padalo je, vzhajalo kot griva, kot Sirena, kot previs. Nisem svetil z baterijo v oči? Je svetilo meni? Ni bilo v začetku res videti, kot da sem ujet na slastno hrano? Bi takrat hotel zanikati? Bi se takrat hotel obrniti? Ne bi raje planil in potem sestavljal, se igral in čofotal kot mož Maroka, slep in ubit pred vsem kai ni čisto sonce? Bi mi alge zakrknile obraz? Vso mladost sem jim jemal pamet, modrasom. Čakal in pričakal uro, jih legitimno prikoval z vratom na zemljo z odrezano lesko. Z narobe.obrnjenim V. 11. Minila meje krvoločnost, ampak karo srajco nosim. Poglej: je zveza s Portugalsko. Iz te palače so izšli možje, ki so odpotovali tja. Danes sem zvedel, da se je ime zgubilo, da seije ohranila samo ženska veja. Nikakršnega oroga ne uporabljam več ob tem. Vemo: pustolovci so samo štart. Ampak ni padala krutost tako kot pada dež? Ni bila ravno narava tista, ki je zahtevala plus in minus? Kdo te bo spraskal z neba, ko bo tvoja senca ležala v blatu? In kaj bodo nebu tvoje,z zemljo zasute oči? Popolnoma vseeno je, kako te rotim, če niham, če te •sploh samo uporabljam za melodijo, ali celo za muziko, ki prihaja s hotelske terase. Nisem ti povedal vsega. Sli so tja in povzdignili deželo, ti si pa top in slep. In kar ti neprestano govorim: lažno sramežljiv in prepočasen. Na znane obraze sneži. Kaj bo zobarvano sintetiko, ki sije priborila dušo v modernih časih? Se bo novi duh prekljuval? Bo razžgal? Kaj bo s kraljevskimi očmi, ki ne bodo poc in gris, in ki se zato nikoli ne inorejo zaustaviti pred jemanjem? Kdo bo torej inkasant? Kakšna naj bo platforma za sinove in vnuke, ki bodo kot oseiečno bezali po tehniki v umorjenih? Do kam? Ker tudi vzehanju je.okus, okus modrikasto grimdiranih ostankov žrtev smoga. O ženska, ki sem te mlaskal žez vse razsežnosti! Da so klecale šerpe in smo menjavali kože, kot da jih imamo samo za to ustrojenih dva tisoč. Do gležnjev si se pogreznil, , luksus. Za sedem ledenih dob talne vode sem čakal preden sem z ovni razbil kamne vodnjaka. Kam zdaj, pluta? Stoičnost ni bila dovolj. Ker krogla, ki strelja v deblo, prebije letnice. Vsaka izmed njih je izmerljivâ s prečnim rezom. Tu, motorji bark, smetišnica, ki navsezgodaj zjutrajsda svoj glas. Duhovnik, ki prihaja maševat v nedeljah, je sin vrtnja. Koliko slojev kredita je torej izplačanih na mojo brezbožnost? III. Grebeni aromatične logike krožnega vrišča v duši belih sonc, ve, ki ste se pritakljale iz razrušenih domov pit, kaj naj vam tečem? Daje bolelo tudi mene, da vsakogar boli? Da se napasiteio potem naspite? Naj vam žrelo mašim s sladkobnim vonjem tega kar pride, ki je ie zdavnaj sij mrtve, vzporedne ploskve trdo stisnjenih ustnic razčarane preteklosti? Zgodovina, brutalna melasa okamenela 1 v toposti nad našimi udi! Kje naj torej najdem vodo zanje, priča? Kje je zakon teh zanikrnih rasti? Naj vas še naprej hranim z otroki kot s kaosi premoga za jalove zublje? Naj se spet iz oči v oči pogovarjam na sivem travniku, ki ni moj? Ki ni več naš, cvileče sence nesrečno umrlih, pokapljanje s kadili. Drugo govorim. Popuščanje čutim v vertikalni osi zemlje. Poka galaktična os kot smo je vajeni. Nič več ne-vem kar vidim. Tu rišem, tu selclanjam. Tu edino velja treznost izravnanih delcev, ki smo vanje vključeni. IV. To sta Vis in Hvar! Uspavanki pod poltjo črnih, zlatih Saturnov. Hribi, že^zdavnaj ožgani med blejanjem ovc in jagenj, med eliptičnimi prinašalci ognja in dežjem, ki se je prebijal med vejami, ne da bi liste opazil, spil. Čutil sem to oranžno lopato, leta! Vem kaj govorim, ris, ki sem te dal slediti tudi svojim pribočnikom, oboroženim z daljnogledi. Poslušaj: skrbi le.za zunanji videz, za svetle lakaste škornje in natančne ravne kretnje svojih poslov. Drugo ti bo prinešeno na pladnju, dano. Ko bo lok črn - grom - ko bo najbolj-jasno in gladko kot kobalt, ko bo nebo prešita odeja iz modrih emajliranih ploščic, kako naj vem? Flui sem torej že^stnajsti dan, z mišicami, skoraj zdrobljeno ebenovino in rjastimi sončnimi zahodi, da je posadka klecala že-na greben, v znak. Ilegalci so odšli Pobrali so se , svojimi modno skrojenimi artikli. Morje seje tako segrelo,daje cvrčalo kot kesanje enostavno obkroženih in stlačenih v vrečo. Kdo - vedel sem - lahko vzdrži brez.stolpov, gradenj, ki so jih zaukazali predniki? Ne popokajo tudi jambori, ko ni več masti, razoroženi v vrelih ustih sonca? Kako sem torej prišel do prosa, jaz, konj? Hu! Tramovi so bili ožgani, blejanja tudi sam bog ne bi več razpoznal od žrtev. Ali pa - tako mislim - zato tudi nadaljujem zgodbo. Razrušeni so bhskovito prebrali zrna od plev na žvižg. Pazi! Se vedno vztrajam pri formalnostih! Vnelo seje. Moije, kije stoletja lebdelo kot v temni buteljki vina, se je navzelo čara. In zdaj ni več važno: škripanje vitla, hidrogliser, zbirka Lehman, rosa na avokadu, sadežu, ki zdaj vzdrži med gramozom Alp, šale, ki jih poznajo vsa ljudstva, med živalmi pa samo religiozne zveri, edini pravi matematiki ptemstva. Kje torej, daje privezana ob pomol moja barkasa, moj trijambornik? V. Katere$o bile važne knjige za nas? Hribi? Med prešvercanimi toni sive. Lastovkami točno opoldne in pletenim vrbovjem. Kdo bo mesil kruh? Med tiho silo nastopajo kavalirji v vrstah, z ramo ob rami grizljajo nuts, s sabljami v ritualih razpok med skalami. Potop, kije tako drvel, daje bruna krepkih hiš mlinčil? Noe butast! Med Meckintosh bonboni in svetlimi kuloarji plitvih čaš, razbitih očal, insektov, alibijev, incesta kot soli? So res za vse sloni odgovorni v naših krajih? Na verigi, v cirkusu, med tremo z briljantino pomazanih južnjakov in vsekakor dobro izbruleno točko britja izbrane žrtve publike. In potem, fljoc! seveda, kot v dobrih starih kinih, kjer si mečejo torte v glavo. Da jim telesa kot žolče drgetajo od krohota med gotovo zelo visoko temperaturo prizorišč. O sloni! Učkaste plehke boginje in vendar tako bogate v nekakšnih kaskadah blagosti. In indijskimi maharadžami v sedlih, ki sami bogve, če zares sploh poznajo mitologijo svojih nerpdnic. In kdo vse priskoči, poklekne in se kloni v blatu, da si veliki lenuh ne zmoči nog! Hej, džungla! Uživam v tvojem pisanem zapestju in kolibrijih! In v nasvetih naj si z ventili ali mačetami prebijem kako ravno stezo za svojega slona! Zakaj? Ja, in potem pride tudi vihar. Je še kaj tako dobro in varno spravljenega kot je džungla v nevihti? Kometi padajo na čistine, tu pa ga lijana zaguga, da se še dodatno zablešči. A kaj nas končno brigajo maharadžine opice, njegov plus in minus, stopimo dalje, sinovi ognja. Uzajamno dejstvo obeju snaga postade sada nežnije no što je bilo dok se zbivalo u jednome telu. That's the trick, boys! Zmeraj sem nekaj pljuval. In drgetal v vseh štorijah kot kak mavrasti geban stare pravde, ali pa najbolj bebasto ujeta šiba vrbe, ki bi šla rada iziečnega toka ven. Aa! Vseiias še čaka. Vseie pride. 2 3 Blaž Lukan Zemlja je modra kakor oranža ... Prolog Ko mi je otrok govoril: Otroci moji, nimate sreče, je vse šumelo okrog glasa njegovega, veter je bil šumen in cek) glasen. Ognjeno je bilo nebo, da seje slišalo. Da si slišal moža, ki je govoril: Naj se moja prerokba uresniči čez tisoč let, naj takrat pripovedke oživijo, naj podobe iz sanj podobe iz peska in vode postanejo, naj se takrat vse obrne: nebo in telo in korenine. In moževi preroki so zajahali konje in se zarili vsak v svojo stran neba, vsak v svoj oblak peska. In dolgo ni bilo glasu od njih. Saj še niso prestopili vsakega koraka sveta ... saj še ne bojo tako kmalu ... Noč ognjena Kako sem bila danes mokra in kako bela! Prvič, danes sem prvič začutila noč. Tako je kar nenadoma padla okrog mene in name, da sem se kar začudila, da ne morem več jasno in čisto gledati. Pred očmi, pred očmi sem imela le obrise, sence, razlivajoče se. reči, kot takrat, ko zaprem oči in si skušam vanje priklicati kakšno stvar. Luč je bila luna, čudno svetla, tako svetla, da sploh ni bila le pega ali senca, ampak razločna in čista, da sem, če sem oči malo priprala, da sem videla ostreje, opazila na njej vse tiste otoke in celine in vulkanske gore in sklae. Nenavadno svetla je bila in res sem prvič začutila, kako je, če si v temi. Tako mokra in bela in mehka sem bila danes .. . ■ Ko sem prišla v sobo, bil je že dan in sonce zunaj, sem nekaj časa gledala skoz okno. Na postelji sem sedela in srkala tisto modro nebo in vrhove dreves, ki so se kazali čez spodnji rob okna. Potem sem pa kar nenadoma umaknila pogled proč ter zaprla oči. Bilo je ¿udovito. Zagledala sem okno in svetlobo v njem, ki pa ni bila bela ali modra od neba, ampak rumena. Stiskala sem oči in skušala sliko zadržati, a je šla gor in gor, dokler ni izginila. Nato sem oči za trenutek odprla in spet zamižala. Zdaj je bila svetloba oranžna inje postajala temnordeča in spet je šla gor. Naprej je postala vijoličasta, najprej svetla, potem pa vedno temnejša, a še vedno žareča. A je kmalu izginila in se ni več ponovila, jaz pa nisem vedela, kaj naj vse to pomeni. Čakam ga in globoko diham, da občutek v trebuhu ni tako močan. Pišem pravljice in njegova podoba mi včasih prav izgine, potem pa spet pride, daje močna in le ena stvar je, s katero, si jo lahko ublažim. Čakam na luč ali na dež, saj ne vem, in poslušam glasbo iz žametnega podzemlja. Roke imam težke, po stropu se plazi pajek. Oh, plamen opeče! Angel Bil je ptič, ki sem ga spoznala v hiši iz lesa, ko sem predla in potem pletla svojim otrokom obleko. Še ničesar nisva spregovorila, ko je kar začel. Pripovedka ptiča iz oaze Takrat so bili ptiči na tleh in ribe so imele tu okrog še dovolj vode. Imeli smo vsega, hrane celo preveč, da nismo mogli letati niti nam ni bilo treba, saj je bilo vse na tleh. Pa je zadnjega dne v maju prišlo sonce na zahod in živali smo se pripravljale na spanje brez sanj, ko seje v daljavi prikazala temna pika, kije bila najrpej majhna, a je bolj in bolj rasla, dokler ni kar nenadoma postala tu pred nami. Živali smo osupnile in nismo mogle odpreti ust, le naše oči so zrle in spraševale. Bil je konj in na njem prečudovito lep mladenič, svetle dolge lase je imel in v obraz je bil zagorel in poten, da se je v zahajajočem soncu bleščal kot bron. Utrujeno, a ponosno je sedel v sedlu in mi smo ga občudujoče gledali. Z očmi je šel do vsakega od nas in ga prijateljsko pogledal. In mi smo se kar tresh od razburjenja. Potem ko je umaknil pogled od zadnjih oči, se je rahlo povzpel v sedlu in sprego- voril. Jezik nam je bil tuj, a način, kako je besede zlival skoz usta, je bil prijeten in domač. Kmalu smo vedeh, kaj hoče: posteljo za čez noč in mleko zase, ter vodo za njegovo žival. Pokazali smo mu majhen, a udoben in topel prostor nedaleč proč, mu zaželeli iz vsega srca lahko noč ter odšli vsak na svojo stran. To noč smo imeli prvič sanje, vsakdo svoje, vsakdo drugačne. Sanje ptiča iz oaze Spal sem, a sem se sredi noči zbudil. Prikradel sem se do tujčevega ležišča. Kuril je ogenj in ležal, roke je imel pod glavo, z na pol odprtimi očmi je gledal v nebo. Pozdravil sem ga in násmehnil se mije, potisnil proti meni roko in me lahno prijel. Z drugo roko je ogrnil odejo, izpod katere se je pokazalo moško telo, golo in rjavo, močno in napeto. Bral je moje misli in položil me je na prsi. Bil sem omamljen od sreče in njegovega vonja. Začel sem se valjati po njegovem telesu, čutil sem bolečine, ki jih še nisem poznal. S kljunom sem ga bodel med dlake in lase, v prsi, stegna in lica. Drsel sem počasi po telesu njegovem in si gladil peije ob njegovih udih, prhutal sem s krili v njegovih ustih, bil sem čisto omamljen in le .še na slepo sem se premikal po telesu: zdaj sem začutil dlan, ki je trepetala, zdaj neko dolgo in trdo stvar, ki je trepetala, zdaj sem se zavedel, da pijem njegov pot in tekočino telesa njegovega, nenadoma mi je postalo neznosno vroče in ves moker sem se zbudil. Sanje prerijskega volka Stisnil sem rep k tlom in se splazil k spečemu. Le mesec ga je sijal in videl sem lahko, daje njegova roka proč od telesa dlan je bila razprta in obrnjena navzgor, kot da bi čakala. In res je čakala, kajti ko sem prišel bhže, sem videl njegove oči odprte in zrle so naravnost vame, prijateljsko in pomirjajoče. Golje ležal v noči in že je bil moj smrček kar na njegovem trebuhu. In od tu naprej nisem več ničesar videl, ničesar zaznaval, kar zavrtelo se mije in imel sem čudne privide. Pred mojimi očmi seje, pojavila slika iz korenin, mreža, ki se je širila in ožila ter spreminjala barvo. Zdaj je bila svetlo vijolična na temno modrem ozadju, zdaj rumena na belem. Nenadoma se j ei strnila v kroglo oranžne barve, ki paje bila zasenčena s črno in prelivajočo se senco. Končno je tudi ozadje postalo oranžno inje ostala le sneca, ki se je prelila v progo od ene do druge strani slike. Iz nje je počasi začela rasti pika, ki je kmalu postala lisa rumeno zelena, in je preplavila vse. Potem je z leve prišlo v sredo telo, podobno srcu antilope, tik preden sé ustavi. Utripalo je in ob vsakem utripu je vse okrog njega spremenilo barvo. Ko se je zadnjič razširilo in spustilo okrog sebe belino, sem se zbudil, ves poten sem bil in dlaka se mi je sprijemala. 5 Sanje netopirja Druge noči sem ponoči letal okrog, saj je noč moj dan. To noč pa sem zaspal ir kakor po čudežu sanjal. Mladenič je ležal zraven ognja in plamen njegov se je dvigal in spuščal. Počakal sem, da se je pogreznil v žerjavico in takrat sem priletel k njemu. Mladeničeva potna polt je sijala in me vabila, govorile pa so tudi njegove oči, saj sem čutil, da me gleda. Tako sem začel obletavati njegovo telo, nisem se spustil nanj, le letal sem in se ga rahlo dotikal s krili. Na obrazu sem začenjal in pri nogah končaval. Letal sem in letal, da sem v krilih postal čisto šibak in sem se komaj še obdržal v zraku. Vse moje telo je trepetalo, še več, valovalo je in čutil sem, da sem z njegovim v resonanci. Počasni sunki so bili, vali in tresljaji, a kljub temu sem še lahko mislil: spustiti se ne^mem, saj je on hotel ravno to. Koje vse prišlo do tiste točke, ko sem res zgubil vso moč nad seboj, se je iîudi on tega zavedel in me ravno v pravem trenutku nežno, a dovolj možno zagrabil z obema rokama in me potisnil na trebuh in dol, do dolge in trde reči tam spodaj. Spustil sem svoj glas, ki ga zakričim drugače le dvakrat v življenju, ter se nato ves poten zbudil. Tako smo vse živali imelè prve in čudne sanje. Ko je prišlo jutro, smo vsak na svojem ležišču čakaH, kdo se bo prvi dvignil. Nihče se ni hotel, vsak je svoje doživel in zdaj je čutil v trebuhu nov, še nepoznan občutek. Tako se je prvi dvignil mladenič. Počasi je prišel do naših ležišč, konja je vodil za grivo in njegovi lasje so bili razmršeni. Bil je podoben naši veliki kači, ko pride domov z dolgega lova: utrujen in neprespan ter kot posušen je bil videti njegov obraz. Prinesli smo mu mleka in njegovi živah vode. Skušal se nam je nasmehniti, a se- ni mogel. Tudi živali smo ga nepremično gledale, počutile smo se kot mrhovi- narji, ki jim je plen oživel, ko so ga že oglodali do kosti. Mladenič je zajahal konja in v skoku se je spet za trenutek pokazalo tisto njegovo dostojanstvo in milina, s katero je prišel. Z hrbtom je .bil obrnjen k nam, dvignil je roko v pozdrav, potem pa počasi odjezdil, da je bil kmalu spet pika in ga kar naenkrat ni več bilo.- Vse živali smo potem vsako noč sanjale iste sanje. In zjutraj smo vstajale na skrivaj in zvečer smo se, še preden je sonce zašlo, čisto potihem in s počasnimi gibi napravile k spanju. Jezdeci Bilje dan, ko sem bila kot konj drzna in skladna, ko sem v svet pogledovala in ga doživljala tako na široko, tako otročji, pa spet kakor modrec. Spet so bile pravljice in pripovedke, ki pa si jih nisem sama izmišljala, saj so kar same prihajale pred moje oči in roke, da sem jih le pila. Le en dan je bil, en dan, čist kot potok in sladek kot moško telo. Zjutraj sem se zgodaj zbudila in zvečer sem šla pozno spat. In vmes je bil. Mesto je bilo, zaspano, Ijudje. v plaščih, molčali so, se pogovarjali ali pa mrmrali sami pri sebi. Saj je,še skoraj noč! Trnjulčica je :spala, princ je iskal pot iz megle, a je ni našel In iz megle prši, prši! Ura v zvoniku je bila, a ni imela kazalcev, ljudje so imeli motne oči. Brala sem barve, brala poti. Prodajalec časopisov je kričal in huškal v pest toplo sapo. V izložbi je bila slika: ženska je pletla in pletla in pletla, ko je bil dan, inje pletla in pletla in pletla, ko je bila noč in so bile le luči. Mokro je bilo po tleh in mokro v čevljih. Konji pa v dir! Strojem so se lučke-prižigale, rdeče, rumene in modre, stroji so brneU in ropotali in hrup njihov je njotil рвела verigah in vrvicah in mačke pod rujuhami. Oblaki so 6 bili luč, če so bili pred soncem, veter so bili, ko so drveli po nebu; če so stopili v travo, so ozeleneli in kar taki ostali. Ceste so bile včasih široke, včasih so se zožile, ljudje pa so se vedno nekam premikali. Kot reka so bili, kot poplava, in kdo ve, kaj vse so počeli prej v tistih hišah okoli. So se odtikali, se poljubljali? Ali so delaU zlate nbeske, take, da se jsvetijo? O mir, o mir. Venera seje z Marsom spečala, plini z,zrakom. Kolesa so letela z osi, žvižgi so bili in tuljenje, rjave in rumene kape so se vrtele v vetru, ko je ta bil tu, in so počivale na rumenih in rjavih laseh, ko je nehal. Morja ni bilo, a je bila kljub temu plima, inje bila tudi oseka. Ure so vedele in vedo. Vse je bilo slano in hobotnic je bilo vedno preveč. Kralju Matjažu seje brada sedemstoštiriindevetdesetič ovila okrog mize, njegovi pogumni vojščaki so se napili in so ga pozabih zbuditi. Vse je bilo glasno in vse je oglušelo. Konji pa v dir! Palčki so gradili piramide, slike so bile v koledarjih in pesek v vrečkah. Pa sonce, kamele, pa bujne črke in črke. Ko so sirene zatulile, so se pesniki v grobu obrnili, tisti v posteljah pa spijo naprej. In kamere so tekle in reflektorji svetih, fotografije so bile -v vodi, najprej bele, potem je njihov papir, ki se svetlika, malo vzvaloval in pokazala se je črna in bela podoba jeseni, in sta se pokazala otrok in slonček v barvah. Kozarci so čakali, kozarci so se praznili in se zlomih nemara. Bob Dylan je masiral Rubinovega Jerriya. Trak se je vrtel, membrane so se tresle in barve zbujale. In zbujalo seje ,še marsikaj. Čas je bil počasi, le ure so vedele. Valovi so bih visoki več deset metrov. A ladje so bile spretne, čeprav so bili mornarji zaspani, pa je vse lepo teklo, kot potok od izvira še nekaj časa. Mleko se je penilo in ognji žareli. Pa kaj so pomenili kriki, saj se je zdaj neurje začelo pomiijati, saj so zdaj okna zaživela in v etru je plavalo na tisoč besed. Igralke so se učile preklinjati, vratarji kvartati. Zdaj je bil^otok skoraj prazen, ananas je padel na tla in ga nihče ni pobral. Marjetice so svoje lističe vrtele in so bile kot ruleta. Vrtnice so cvetove počasi zapirale, če se niso že čez dan ospele. In vse je počasi dišalo, vse Je počasi plavalo. Ribe so se zdrstele, ljudje se bojo šele začeli. Luči so se prižigale ali ugašale in le ure so vedele, kaj je prav. Konji pa v dir! Mlečni gozd je postajal kavnat in črn, iz peči se je začela širiti toplota, ki je nič ni šlo v zrak, le v stene in telesa. Zdaj so bile roke na papirju, v škatlah ah na toplem. Zdaj so grabile, zdaj vztrepetale, pa spet potihnile. Zdaj so bile vlažne! Dim je bil! Voz je ropotal po tlaku, vlak je vozil v noč. Če je bilo vse osvetljeno, se je nekaj gotovo dogajalo, če ni bilo luči, pa je bila le tišina. Pesmi so pele tistim v višinah, harfa se je uglaševala na vedno bolj nizkih tonih. Če je bila še vlaga, je bila kot smaragd, tančice in rute so bile že dolgo v kotu. Uree so vedele, kaj je, kaj bo in kaj je bilo. Konji pa v dir! Kresovi v maju Postala sem majski hrošč in v svojem mesecu sem letala z dežele v deželo, iskala čarovnike, potepuhe in pastirje ier poslušala njihove zgodbe. Sedela sem ob ognjih - vsak ga je kuril in vsak drugače - gledala sem njih roke - vsak je kaj počel z njimi — vrskavala sem vonje njihovih pripovedk, vsaka je imela svojega in vsi so mi bili všeč, da sem včasih celo zaprhutala s krili in jih zmotila. Prvič' sem prišla do čarovnika, v začetku mojega meseca. Letela sem skoz črn gozd in skoz krošnje se ni videlo zvezd. Mislila sem, da se bom zgubila, ko sem zagledala ognjeno lučko v daljavi. Takrat sem zaslišala tudi glasove za sabo: velik ptič mi je sledil in mi je s šumom svojih peruti skoraj razparal tanka krila. Tako 7 sem hitela, a slutila sem, da bom kmalu omagala. Toda ogenj je postajal večji i večji in končno sem se rešila v njegovo zavetje. Ob ognju je sedel starec, čarovnik je bil, ter mlado in lepo dekle. Zanjo nisei nikoli zvedela, kdo je, razen če njeno ime in njena zgodba nista bila v zvezi z vsen kar mi je povedal čarovnik. V roki je držal težko posodo in z drugo roko je meš< tekočino v njej. Videla sem, da je bila gosta in lepljiva ter črna, nisem pa vedeU kaj bo z njo napravil. Tako je začel, še preden meje dobro opazil. Čarovnikova zgodba Dnevi so bili takrat dolgi kot devet mesecev današnjih, in bil je sedmi dan o( nastanka sveta. Na svetu smo živeli ljudje in živali. Bogov še ni bilo in tudi čarov ništva se :5e nismo učili. Vsi smo se poznah, ni bilo ničesar med nami: ognji so prišl mnogo pozneje, veter je zapihal vsako jutro in se potem skril nad morjem, da sm( imeli mir in tišino. V teh časih so device ledu hodile umirat v votline živaU, se tan zavile v njih tople kožuhe in tako zaspale. Bil je le dhn, ki se je vsak dan znov: dvignil iz gore s skalnato kapuco, in njemu smo žrtvovali del vsega, kar smo če; dan naredih in pridelali. Tako smo živeli tiho in lepo na našem svetu, nismo poznal ničesar drugega, ničesar drugačnega od nas. Bil je sedmi dan od nastanka sveta, ko smo se zjutraj zbudili in je bilo vse okrog nas čudno svetlo. Mežikali smo z očmi tako, kot smo prvega dne, ko smo se rodili. Prišli smo iz votlin in zagledah: nad našimi glavami je plavalo velikansko jajce, vsaj podobno mu je bilo; lebdelo je v višini kakšnih desetih topolov in bilo tako pri miru, da smo se čudih. Ni dajalo glasov od sebe niti ni bilo videti na njem česa živega. Ure in ure tistega dne smo hodili gledaje ogromno jajce in razmišljali. Ko se je sonce skrilo za jajce, je njegova svetloba sijala skozi, žarelo pa je tudi samo telo: svetlobo, ki nas je uspavala, je oddajalo. Tako je viselo nad nami kot mora. Proti večeru sedmega dne se je iz neke votline oglasil boben, ki je poklical vse moške: vanjo. Kar nas je bilo, vsi smo se .zbrali v votlini, kjer je ob bobnu sedel mladenič. Vprašali smo se: od kod ga poznamo, a nam je kar sam odgovoril. - Ne veste, da me poznate, a poznate me, in jaz vas poznam, čeprav ne vem za to. Imenujem se; čarovnik in rad bi vas naučil čarovništva, ki sem se ga jaz sam naučil. Njegove besede, še posebej pa beseda čarovnik, za katero nismo vedeli, kaj pomeni, so na nas magično delovale. VeUko jih ni moglo prenesti vsega tistega v votlini, ki je začelo postajati mučno; in so kar ušli. Le kakšnih dvajste nas je ostalo in čarovnik je spret spregovoril. - Poklical sem vas, da bi vas naučil čarovništva, kajti le tako se boste mogli rešiti tega telesa nad vami, ki vam jemlje vso moč, vas dela zaspane in potrte. Po teh besedah so iz votline odšli še ostali moški, le jazin čarovnik sva ostala. - Škoda, je rekel, ne vem, če boš sam zmogel, kar pričakijem od tebe in kar pričakije od vas jajce. A poskusila bova. Nisem se. bal, pravzaprav sploh ne vem več, kako mi je takrat bilo. Početi sem moral le tisto, kar mi je mladenič ukazal. Najprej sem se sklekel do golega in se ulegel na mrzh kamen votline. Čarovnik je segel za svoj hrbet in privlekel meh s ptičjo krvjo. Mižati sem moral in čutil sem le, kako se je po moji koži razlezla tista gosta in topla snov. Ko je pokrila še zadnji košček telesa mojega, mi je čarovnik velel, da ne smem več dihati toliko časa, dokler mi spet ne zapove. Medtem sem pa moral govoriti različne besede. Vse skupaj Je bilo grozno, saj nisem bil navajen govoriti l)rez zraka, poleg tega pa so bile besede.iako grozljive in nisem vedel, kaj pomenijo. - Krg, bdug, zgar, zgar, zuitzuitzuit, dekle, dgl, zdvd, svet, zmaj, zmd, zm, zm, seme ... in še več in še več in vedno glasneje in glasneje sem moral govoriti in počel sem to v omotici, kot omamljen, in vonj krvi, ki seje stijevala na meni, mije 8 dražil nosnice, in kamen pod mano je bil vedno ednako mrzel, in usta so bila tako suha, in telo j e otrpniko - koje čarovnik zaklical: — zadihaj, vrač moj! Takrat sem se zbudil, zadihal, da mi je nastala bolečina v prsih, ki jo imam še danes. Zavedel sem se, da sploh ne vem, kaj se je z menoj dogajalo vmes. Le bolečine so bile: v prsih, v trebuhu in pod njim ter v nogah. Po telesu sem nosil strnjeno kri, ki je začela ob mojem dihanju pokati in na nekaterih mestih krušiti s telesa. — Zdaj si vrač — to je prva stopnja čarovniškega poklica. Pravega čarovnika te jaz ne morem narediti, sam moraš spoznati in se naučiti, vse je v tebú. Zapomni si le, kako je kri na tebi pokala, kakšne razpoke so bile in kaj so razkrivale. Obleci se in razmisli. Nimaš več dosti časa, kmalu bo jutro. Naj te moč vodi. Tuje odšel, saj ne vem, kam, kar utrnil seje in jaz sem se s svojim razbolelim telesom premaknil na prosto. Jajce je še zmeraj viselo nad mano in kot po čudežu: ni me ga bilo več strah. Neko nerazumljivo silo mije dajalo, silo, ki jo čutim danes, kadar čaram. Od takrat tudi ne razmišljam več, vodi me vedno le moč, čeprav ne vem, od kod je prišla in od kod še danes prihaja. Odsoten sem bil in nič več se nisem počutil iz tega sveta. Začel sem delati, kot sem čutil, da je prav. Narezal sem ravnih vej in jih zvezal v štirikotnik. Čeznje sem napel tankih kož, daje bilo vse trdno, a lahko kot ptičje krilo, ter se povzpel na najvišjo goro s skalnato kapuco. Dim seje dvigal iz nje, ki meje slepil in dušil, a jaz sem čakal na veter in vztrajal. Dolge in hude so bile ure na gori, nič hujše od tistih prej v votlini; držal sem zmaja nad glavo in čakal. Ko je veter z jutrom prišel, me je njegov prvi sunek odtrgal od gore, letel sem, letel, a čudil se nisem. Dvigal me je in nosil k jajcu, ki jebilo vedno večje, vedno bliže. Bilo je gladko kot morska gladina zvečer, in končno sem pristal na njem. Zmaja je veter odnesel naprej, visoko, jaz pa sem ostal ha jajcu in drselo mije. Ničesar se nisem skušal spominjati, ničesar nisem razmišljal, vse mije kar samo prihajalo. Začel sem se nenadoma potiti in izločati iz celega telesa prebavljeno hrano, vodo, pljuval in neprebavljeno hrano sem bruhal, trgal sem strnjeno kri s telesa, si ruval lase in brado, končno pa spustil na vse to še seme svoje. In vse to je lupina jajčeva vsrkala, popila. Bil je to deveti dan od nastanka sveta in vse, kar sem imel je odšlo v jajce. Nisem mogel več početi ničesar, danes bi ljudje rekh, da sem bil mrtev. A sem le spal — jaz smrti ne poznam — ves dolgi deveti dan. Brez sanj in misli spal, ter se zvečer zbudil. Ne kar sem, okrog mene je namreč močno grmelo, pokalo in se bliskalo, da sem v trenutku zgubil tla pod nogami in sem padel skozi lupino do mrene pod njo, ki se je tudi pretrgala, in potem naprej padal, lebdel skozi prozorno tekočino, ter se končno ustavil na nečem dovolj trdnem, da ni počilo. Lahko sem dihal in se spet premikal, spet sem bil močan. Spoznal sem, da sem padel v nov svet, ki je bil tako podoben prejšnjemu, a vendar tako drugačen. Vse je bilo: gozdovi, morje, gore, a vse je imelo drugačno barvo, iz drugačne snovi je bilo. Stal sem v travi, pred mano pa se je širil najprej pesek in potem тотје. Tedaj sem zaslišal za sabo šum, da sem se naglo obmil. Proti menije prihajalo dekle, ženska, ki mi je že od daleč govorila: — GoJo, kot sem, si me ustvaril, Stopi proti meni in me olupi. Res je bila vsa povita, vsa sluzasta, saj se je rodila. Prijel sem jo za roko in šla sva najprej po travi, potem po pesku in končno zaplavala v moije. Dolgo sva lebdela v tisti tekočini, in ko sva prišla ven, sva bila oba čista: ona snežno bela in deviško lepa, jaz pa oluščen vse tiste krvi, močan in skladen. Spet sva prišla v travo, se ulegla in se začela ljubiti. Vse prejšnje je bilo pozab- ljeno, nisem mislil več na svoj svet, ta je bil lepši in bil je moj. Ona je imela v 9 nogah, v trebuhu in prsih svet, življenje in dneve in dneve, ki so bih krajši, kc danes, sva preljubila v travi, da sva bila oba potna in sta se najini telesi sprijemali i hoteli eno v drugo vedno globlje. Tako sva midva ustvarila ta svet, najbrž je to tak ki zdaj na njem sedimo, tudi ti, majski hrošč, si gotovo najin otrok. O svojer prejšnjem svetu pa ne vem ničesar več. Nakateri pravijo, daje to tista zvezda, kiji tako blizu nas in jo imenujemo Luna, a jaz jim ne verjamem. Tisti svet mora bit nekje okrog nas, a ne vem, in ni mi žal zanj, saj tam še nisem bil čarovnik, tu p lahico čaram, kadar hočem. Čarovnik sveta sem, čarovnik svetov. Počutila sem se ostarelo in skorajda nič več majskega hrošča. Še kar je bila noč a že je nebo začelo dobivati barvo svetlejšo, barvo jutra, ki bo kmalu vzšlo in zrasle v dan, da bom morala spet pod Ust topolov ali javorjev in otrpniti. A bila je še noč, še sem mogla videti in dihati, veter me je nosil proč od dimov ii pepela, prinesel meje do prahu, malo predenj, ki se bo podnevi dvigal in potem, kc ne bo več nikogar, ki bi ga držal tam zgoraj, padati okrog, zdaj pa še leži na cest po listju in travi bo o večeru. Tako sem se hotela izogniti tej beli kači dolgi in odleteti na zahod, čimdlje oč sonca, saj je bila še sila v mojih krilih, ostarelo sem se počutila, a še močno. Pa m( je tisti vetrič kar nenadoma objel in me začel nositi ravno v nasprotno smer, ter me končno odložil v gozdičku ob cesti. Na listu bukovem sem pristala in kar takoj pod samo zagledala človeka, ki je spal. Tako skrčen je bil, s suknjičem pokrit in s culc pod glavo, v rokah pa je stiskal neko svetlečo s stvar, ki je nisem znala določiti obhke in porekla. Spustila sem se nanj in v tistem trenutku se je oglasil. Niti oči ni odprl niti ust mu nisem opazila, da bi se premikala in ustvaijala besede. A bile so, besede pote- puhove, čudno je govoril in zjutraj je kakor zgubljen - tako so mi povedali - odtaval nekomu naproti. Mar ljubici, mar sebi. .. Pripovedka potepuhova Ne, tiste noči ni bilo zvezd, ni bilo lune, samo moje oči so bile, ki so odsevale plamen bakle. Nosil sem jo v rokah in bila je še vsa sveža, bujnogoreča. Spet sem hodil proti svetišču, kot sem že tolikokrat, a vedno znova sem pozabil, da sem tam že bil; zmeraj sem vedel, kako naj se te svoje večne poti rešim, pa sem tudi vedno znova pozabil. Stezo sem dobro poznal, a brez svetlobe v rokah bi jo zgrešil. Dušeča sopara minulega dne mi je pritiskala na sence, da mi je v glavi udarjalo, bila je noč. Če sem brcal v kamenje, seje kotalilo daleč po poti, dokler ni zadelo ob travnat rob. Pot se je spuščala, jame so bile suhe, voda je že odtekla ali se pa je posušila v soncu popoldanskem. Med prsti sem čutil pesek. Moral sem čez potok in mogel sem; brv je bila, ki se je ozko in hitro preširila z brega na breg. Baklo sem kljub temu držal daleč naprej, da sem lahko pazil, kam moram stopiti. S čevlja je nekaj padlo v vodo in zvoka sem se ustrašil. Videl sem že luči. Ko sem prišel bliže, sem ugledal vrata odprta in majhno stavbo. Prve čase mojega prihajanja so bili tu le štiri stebri na podstavku, in streha. Pozneje so med stebri postavili stene, brez oken, le odprtino za vrata so pustih. BiU so ljudje in nismo se poznali.: vsak dan smo se srečavali. Baklo sem pustil v nastavku pri vratih in vstopil. Spet meje nekaj stisnilo v trebuhu, saj meje vsako noč, a sem vedno znova čakal na ta občutek. Tla so bila gladka in marmorna in takoj "me je podrlo na njihovo gladino. Po stenah so bile freske, ki pa jih nisem zaznaval kot podobe, ki bi kaj kazale, ampak le kot barve. Vsak je v svetišču moHl sam in bil sem edini tam notri. Tudi nobenega pohištva ali preprog ni bilo, le veliko okroglo ogledalo je viselo na tanki vrvi s stropa in se vrtelo okrog. Neprenehoma in počasi. Pridrsal sem do njega, bilo je obrnjeno proč, zato sem čakal nekaj časa, da se je"počasi obračalo proti meni in se končno zazrlo vame, da sem lahko začel. 10 Bila je podoba v ogledalu, a ni bila, ni bila ta podoba moja, ni stala pred mano slika tega trenutka, prikazen je bila drugačna, črna in siva in bela in seje premikala in me ni videla. Kdo je bil tisti v ogledalu, ki se me ni upal pogledati, čeprav je dvignil roko prav takrat kot jaz inje z menoj dihal? To je bila moja molitev in sem bil tiho in brez mish, skorajda nepremičen, dokler se ni ogledalo skrilo, da sem bil do novega pogleda omamljen. Tako se je ogledalo osemkrat pokazalo, ko se je nenadoma z glasnim treskom sesulo na drobne košče, ki so v trenutku izginili kot kapljice hitro hlapljive teko- čine, in nobene sledi niso pustili za sabo. Zdaj sem moral oditi, sam ne vem, kako sem se spet nenadoma znašel pred vrati z baklo v rokah. Spet sem odhajal, brez mish sem ostal, brez želje po dejanjih, le ceste sem se zavedal, toplih noči in mahu, ter sonca ali hladnega dega podnevi. Spet bom šel, sem vedel, čutil pa se še nekaj: kakšna je sploh moja prava podoba? Zadnji del potepuhove zgodbe sem slišala kot od nekod iz daljave. Le megleno sem se še zavedala, da sem že pod listom na drevesu, da že otrpljam: saj je dan že visok, saj mora tako biti, saj res.. . Zdaj, zdaj, zdaj sem zapustila svojo podobo majskega hrošča, zdaj sem kar nenadoma čisto taka, kot sem, sedela v naročju pastiijevem saj mije obljubil svogo zgodbo. Čreda se je pasla okoli in tak mir je bil vsepovsod, da sva slišala le najino ljubezen, kako se pretaka in ničesar drugega. Res se je še kdaj pa kdaj zaslišal zvok njegovega noža, ki je rezljal palico dolgo in močno, vendar naju sploh ni motil. Počasi in tiho, s čudovito barvo glasuje govoril svojo zgodbo. Pripoved pastirja črede ovac Zmeraj sem začenjal svojo zgodbo enako: Nočne ptice so letale v zadnjih pra- menih noči, že je bil dan in moje oči so postajale kristal: takega so me bile ovce zjutraj navajene. Danes bom začel drugače in najbrž bo to čisto nova zgodba. Kdo ve . . . O soncu, o soncu in moiju ... o algah z repi in volnenimi no žicami. Na čeri sem sedel, ki je bila iz moija in ni bilo окоИ ničesar drugega videti, le moije in njegovo obzorje ter nebo čisto in sinje, da sem bil tak celo jaz na čeri. Vrh kamna, kjer sem sedel, je bil zglajen in zdaj gladek, da seje dlan, če je bila mokra, lahko drsala sem in tja in ni čutila drugega nič. Takrat so mi pravili sivi starec moija, saj sem res že toHko časa svètil večnim mornarjem, dekletom z ribjimi usti in luskami, da so me moraU že poznati in vzljubiti. Pa se mi je nekega letnega časa zazdelo, kar začudilo meje, celo prestrašilo, da mi podoba moja, ki se je pokazala na gladini, če sem se sklonil in se je skoraj z jezikom dotaknil ter okusil sol in kdaj pa kdaj -še poljub deklet iz mojra; da mi podoba moja ostaja daleč, da vode ne morem več okusiti tako kot sem jo včasih, da deklet ne morem več začutiti kot prej, da je morje nenadoma svojo gladino spustilo komaj opazno niže, skorajda nevidno, kot bi me ponoči oplazilo jadro, da potem zasanjam in se ves na novo rojen zbudim. Slišal sem tudi glasove školjk, ki so bile prilepljene k sklai in so zdaj na lupini začutile vso tisto sonce, ki ni več imelo ovire in je peklo in jim sušile lupino. Odpirale so se in začutile, da je voda niže in da jih čaka dolga pot, da jo spet dosežejo. Ko njihovega stokanja nisem več mogel poslušati, sem se sklonil zelo težko in jih z roko odlepil, da so padle tja noter in se potem spet skušale prijeti za skalo. Vse je bilo tako čudno in nenavadno, da sem mogel narediti le to, da sem mogel le sedeti in čakati nove noči, ko nisem mogel zaspati in potem nove noči, ko sem s pogledom nejasnim in motnim spet lahko objel vse okrog sebe, objel tisto moije, ki je bilo še niže in se je sušilo bolj in bolj, da sem lahko njegovo padanje Içar z očesom opazil. 11 Osmega dne je bila voda že tako nizko, da sem v daljavi, pa tudi čisto blizu moj skale, že zagledal nove vrhove in čeri, ki so začele postajati iz morja tako nizkega Na skali, ki se je naredila zelo bHzu mene, sem zagledal čudno bitje, kije ležalo n boku in spalo na nečem, kar je bilo podobno algam, vendar osušenim. Zaklica sem: - Kako ti je ime? Kaj počneš tam, tako nenadoma iz moqa? Žival se je zbudila in se dvignila na svoje štiri noge. - Zakaj kričiš, da si me zbudil, da sem spet zagledala sonce ... In kaj tc počneš... da se zaljubljam vate, čudni starec? Tako mi je odgovorila in moj« začudenje je bilo veliko. Najprej sem pomisUl, da je mogoče to hči kakšnegi dekleta iz morja, saj so one ljubile vsakogar. A njena koža ni bila gladka in obraz je bil lep po svoje, ni pa bil podoben nobenemu dekletu, saj sem vse poznal. Ta živa - saj nisem vedel zagotovo, kaj je, vendar sem jo nekaj časa tako imenoval - je nosila obleko iz dolgih res, spet algam podobnim, a so bile snežno bele in nežive kar tako so visele z nje, in pozneje mije povedala, dajo grejejo, kdaj pa kdaj pa jih sleče, da potem dobi nove in še lepše in toplejše. - Kako ti je ime, sem ji speh zaklical, od kod prihajaš? Tedaj je skočila v vodo in priplavala k meni. Naredil sem ji prostor na svoji skali, a mi je sedla kar v naročje, da sem začutil, kako je res topla in ljubka njena cela podoba. - Včasih so mi pravili topla žival, včasih bela z gora, včasih ovca, ti me pa imenuj kakor hočeš. Njene besede so bile tople kot njen kožuh, in medtem, ko je govorila, je moije odtekalo in se sušilo, bolj in bolj, vendar je bil občutek v meni že drugačen, ni me več skrbelo in čudilo, le poslušal sem jo. Pripoved ovce, kije prišla iz morja Saj je moja zgodba čisto kratka. Lahko bi ti pripovedovala svoje sanje, a ne bi bile zanimive, zato ti bom raje povedala, kako sem se rodila in prišla sem. In prosim te, da me ne sprašuješ več, ko bom končala. Besed nama bo še prekmalu zmanjkalo. Kako je bilo, preden sem se rodila, še ne vem, vem pa, da sem se pred mnogimi časi, gotovo sem celo starejša od tebe. Začutila sem kar nenadoma, kako se nekaj dviga, neka mehka in topla snov okrog mene, ki meje prinesla do te skale in me na njej pustila. Nato je voda postala mrzla, zato sem dobila ta kožuh, ki je tebi tako všeč; in nato sem zaspala. In zdaj sem spoznala tebe, ki boš moja mati, moj oče in sin. Tako kratka je moja zgodba, ne znam pripovedovati in zdaj me pusti v miru, ker hočem gledati in se spominjati sanj. Povedala ti jih bom pa kdaj drugič. Kar umirila se je res in začel sem razmišljati o njenih besedah in o svoji starosti. Rad bi ti pripovedoval tudi o tem, a ne morem. Tudi ovca mi ni nikoli povedala svojih sanj. Tako sva nenadoma z ovco obsedela na vrhu skale, ki je skozi dneve postajala gora, moije pa je odtekalo v jezero daleč pod nama. Na vrhu je postalo haldno in tudi ovčin kožuh me ni več ogrel. Zato sva se spustila v dolino. Iger sva iz dreves zgradila tole kolibo in zdaj sva tu. Zelo na hitro sem ti to povedal in veliko takih besed sem izrekel, ki jim prav- zaprav sploh ne vem pomena; le drugi tako pravijo vsem tem rečem, pa jih posne- mam, da me lahko razumeš. Gotovo te bo začudilo, če ti povem, da sploh ne znam govoriti in da ne vem več, kaj sem ti do zdaj pripovedoval. Moja govorica ti ne bi bila razumljiva. Zdaj sem končal, starost je zelo utrudljiva in še Uičejo me. Tu se je pastir dvignil in stopil proti kolibi, iz nje paje prišla starka, ki je čudno in neenakomerno dihala.On jo je pa le gledal. Ko sta se srečala, sta se dotaknila z 12 rokami, nato je on šel v kolibo, starka paje obstala in se zagledala v vrh gore, kije stala tam v daljavi in že skrivala sonce za sabo, v meni paje ostal občutek miru in odtekanja časa, pa tudi ta, da kar sem bila s pastirjem, nisem videla nobene ovce. Gotovo so bile v staji za kolibo, sem pomislila, prepričana pa nisem bila. Brezdišje Spet sem počasi hodila s podobami v očeh. Bratje moji so bili v čolnu in so počasi veslali proti obzorju. Dih poletja sem čutila po vsej koži. Ko sem stala ob drevesu, mije mravlja padla na prci in potem hodila gor in dol on okrog, meni paje srce tako počasi bilo, da ga sploh nisem čutila, le dihanje mravlje je bilo takrat v omjem telesu in njene nožice v mojem potu. Bilo je'tudi doživljanje življenja hiš in cest, bilo je vozilo pod mano, ki meje prepeljalo z mosu do mlinskega kolesa, iz amfore s suhim cvetjem do pletic iz hiše na robu vasi. Takrat sem učila modrece živeti in razmišljati, vračem sem kuhala zdravila in zdravila njihove bolezni. Otroke svoje sem za nekaj časa pustila volkulji in kadar smo se srečali, sem jih ljubila do jutra. Kobilice in konji so bih kot ustvarjeni za moje dneve žalosti in otožnosti. Radi so bili z mano, odšli so le, če sem jih preveč Ijublkovala. Konji so se vzpeli na zadnje noge, skočili na puščavsko ladjo, ki jih je odpeljala do vznoga gore z njihovimi domovi. Kobilice pa so kar odletele, niti pozdravile me niso, le nena- doma sem zagledala nad sabo jato teh živalic, daje za trenutek celo sonce mrknilo, kmalu pa je bil spet mir okoli in v meni. Tiste čase nisem hodila v močvirje, saj so po mestih govorih, da tistega, ki bo tja šel, bo zadelo prekletstvo. Saj nisem vedela, kaj ta beseda pomeni, a so mi te stvari pravili s tako groznim izrazom na obrazu in v očeh, da sem se kar ustrašila in na to nisem več mislila. Kadar je prišel on iz daljnih krajev, sva šla skupaj med gorobove in spomenike ter molila. Potem sva opazovala romarje, kako so bih mirni v sebi, kako utrujeni in izčrpani, a tako dobri in lepi. Mleko sva pila takrat, jedla meso živali, ki so naju ljubile in se tudi sama ljubila brez konca, brez oči, brez dneva. Bila je še glasba, ki je nosila morje in sonce in prah in sploh najini življenje. Ko je odšel, sem gledala, kako meje shkar barval, kako je vso mojo barvo obraza prenesel na platno, kako sem postajala kar brez barve, celo brez obraza končno, a je bil moj obraz na platnu še lepši in še bolj živ in je prav tako imele podobe v očeh. 13 Februar skoti se star in je potlej star otrok. Ni igrač mu, smeha mar, le z glavoj tolče tòk-tòk-tùk! in ostane sebi par, za zmerom tфka, jedka stvar, ki, ljubi ga al tepi, lepi far, za kembelj ga privež, posadi na oltar, le eno kričal bo: „Nikar! nikar!" Pavel Lužan TIŠINA IN TIK-TAKI Takšno jutro za vasjo! Oči zrejo to živo sliko vt)kenskem okviru. Njena globina je izrazito zeleno-modra. V spodnjem delu je temrjo zelen trak sveta, pokrit z vodo rosnih kapljic, ki se redčijo v srednji svetlozelen pas in tudi višje v pariško moder zgornji rob sveta. Vse to, kar je v njegovem zrenju, je razsvetljeno z rumeno svetlobo ko na kakšnem gledališkem odru, da je čisto tako privlačno in tudi vse drobceno - gomazeče v milimetrskih svetkih in čisto skrivnostno — spreminjajoče se v vse-kaj- -bolj-jasnega kot je svet v celoti. Skratka — majsko jutranje je, ko je slišati oddaljene in bližnje glasove vsega na svetu. In to ima vsekakor večji obseg kot ga ima zrenje njegovih oči in kot ga sploh pokrije domet vseh človekovih čutil skupaj. To ... to je točno fantastično! In potem še! Vse vse bolj raste v vseh razsežnostih, da to njegovo zrenje obseže komaj za ploščino mikronskega krogca majskega zelenila, ki ga oči zrejo skozi zaroseno steklo. Vidi pa; vidi kot kakšno vajeno oko skozi mikroskop. In potem še! To majsko jutro v Zgornji Besnici postane potem svetloba svetlejša, kot če se električna napetost zelo nenadno in zelo poveča, da so sobne stene v sekundi zares bele in zelo določne, enako se zgodi v besniškem klancu; oblak ne zakriva več sonca in prav ta trenutek je tisti, ki jet ukaj pet minut čez osmo uro — na pragu stare kmečke hiše. „Lej! Te travnike, lej, do koder seže zrenje do tovarn na začetku doline," reče šestdesetletnik. „Zelo jasno je. Kot malokrat v teh hribih. Natančno. Ostro je. Njive! Gmajne! Kmetije! Vasi! Zelo blizu je. Tovarne! Karavanke!" Res, vse je sveže pleskano kot po kakšnem poletnem nalivu, daje človek lahko pomirjen, kot je tale šestdesetletnik vse dotlej, dokler se ne premaknejo njegove temnorjave očesne bunkicein nato telo — daje starec ko divjad na begu. „Lej, moje njive," reče in široko razkoračen stoji na robu ozare, pred ozadjem širnih širjav gmajn in udi vodoravnih črt obzorja, katerega del so tile besniški klanci. Vsled tega zatorej še hip postoji zelo pokončno in tako kot je omenjeno v prvi vrsti tega odstavka, v katerem besniškim kmetojn, ki pred delom ali po oprav- ljenem delu postojijo na ozarah in gledajo"obdelane njive, lahko rečem čisto dru- gače kot kakšen Črtomir Zoreč: „Moji vrh Besničani" — tako čisto drugače in tudi razUčno stoji ta gospodar zgoraj omenjenega sveta in kaže svoj zamazan in naihtrico privezan fertah, pod katerim so skrite žilave roke z ohlapno kožo, daje videti le z zemljo enako zamazane rokave in reverje suknjiča in delovne hlače, na katerih so prisušeni delci prsti tja dol do borovih škorenj. Gubast in zagoret obraz je v senci pod robom zamaščenega in zaprašenega klobuka, ki stilno nima nobene zveze z gorenjsko narodno nošo in plastičnimi nageljni. Toda iz zbirke teh reči in človeka na robu ozare je sUšati: „Šestdeset let že. Kaj misliš, koliko savske vode je to, a? " „Šestdeset — ne več, ne manj," reče, a polkrožne gube okrog ust se zravnajo. Tiho zre dol na tloris doline iz tovarn, skozi katerega je potegnjena sivo-srebrnkasta črta Save, toda hitro se obrne nazaj k hribu, v svoj kraj, da je takoj zelo tu in čisto nič drugje, ko reče: ,^Šestdeset. . .! Medtem je majnika umrla žena, hči se je poročila v mesto .. . potlej tudi drugi dve, ki nič več ne prideta blizu, ja, sin je na tujem . .In je konec besedi — za hip, dva, dokler se roki ne pokažeta 15 izpod fertaha. Z levico se popraska za ušesom ne da bi se premaknil klobuk in ne da bi se zganile ustnice, pač pa se cel možak sasuče vstran, daje v njegovem zrenju nejgova hiša. Potem reče: „Hiša stoji in se iz dneva v dan podira; glava za glavo živine^gre:,počasi iz hleva, zemlja je neobdelana, da se travnik hitro širi; potlej pa še jaz tako . .. manj živ ko mrtev. Za začetek je prepozno, za konec prezgodaj, kaj se če." S temi besedami gredo njegove oči s polja v gmajno, globoko zajeta sapa pa pridvigne zamazano, karirasto srajco in rveije odpetega suknjiča za v pije. Nekaj hipov še mimo kaže videz gospodarja na robu njive, potem njegov škorenj brcne v grudo prsti, da se razleti čez njivin rob v travo in je koj konec tišine. „Kako naj se grem kmeta s šestdesetletnimi rokami in revmatičnimi nogami, s traktorjem, ko nisem več za šofiranje, s tem srcem z napako in z očmi, ki pešajo — pa čeprav še hočem blizu tej zemlji slovenski? Ja-ja ...! Le kako mi je zbuditi to zastrupljeno zemljo? " Desnica porine klobuk postrani in nazaj k temenu, daje nakrat obraz v svetlobi in je videti zelo globoke gube okrog ust, polkroge pod očmi in oster kožnat relief na čeu — scela: možakaijeva starost je zdajci zelo določna ko v kakšnem doku- mentu z neštetimi podatki in trenutki. In tudi v njegovih besedah in posmehu, ko desnica kaže v polje kot daje od kakšnega vojskovodja, v njegovem dogajanju je nabart in istočasno mnogo hipov: „Rečejo že, da je to preprosto. Kot amen, če si od malega z zemljo. Zbudiš jo kot kakšno divjo žival ali kot kakšnega človeka ali kot kakšen električni aparat, zelo enostavno je, ko pride tak čas, pravijo. Pa ni. To vem, da ni. To rečem!" Rekoč se obrne k dolini^„Drugače je seveda doh v ravnini, na Sorškem polju, ki mirno počiva v Jenkovih pesmih, in tudi v resnici tam vse leži pred njimi kot na dlani — zato lahko pravijo one! In to bi tudi bilo tako, če bi ne bilo če ... če — kot je tu, kjer sem v hribu in sam za vse." Možakar spravi roke v žepe, njegove ustnice so trdno spete in napete, ko gleda naravnost v škatlasto dolino. Očitno je, da nima več kaj reči, toda tudi molk mu ne govori dovolj, zato namesto besed naredi nekaj korakov v smeri svojega zrenja. Medtem svojega pogle- da prav nič ne razprostira v levo in desno in njegov pogled ne seže do nobene cerkvice na gorenjskih hribih in dolinah, ker prav nič ne dela sveta s svojimi očmi in po svojih občutkih in podobah — prav nič takšnega ne počne, kar bi se šikalo v kakšni lectovi zgodbi o kmečkem človeku — pač pa zastane na robu pobočja in nima kaj početi s svojo naperjenostjo k naravi, zato stoji v za košnjo preveč zreli travi in njegov pogled ima kratek domet. Tudi njegove ustnice so mime in tačas možak ne de niti glasu, le zre, zre in še enkrat zre dol v sivo prašen dimast peškovnik doline s sivimi črtami in kupčkastimi kombinacijami s številnimi zidani- mi kockami paste biih barv. Ces čas šele nekajkrat glasno zajame sapo, desnico pa prestavi iz hlačnega žepa na trebuh, kjer se potem nekaj hipov tudi nemirno treplja, se vznemirja v oči in v ustnice, a čisto drugače kot kakšen manipulantski uradnik po malici in kavici. Zdaj namreč išče besedo kot kakšno reč, ki jo že dolgo išče, zato gre nekaj korakov nazaj proti hiši in obstane na stopinjah v travi, kjer je stal v prejšnjih hipih. Tu se zdajci pomiri, čeprav še vedno ne reče ničesar. Tiho prične prisluškovati glasovom izsgmajne, nato tja tudi zre, da še bolj prisluhne temu kozmosu, ki deluje na vseh frekvencah: zato se ves usmeri k gmajni in je v gmajni in je gmajnin. Pomirjen je, miren, tih — kot vlit iz kamna. Ta hip sliši eno ptico pet': ki zapela je ku-ku. Kuku. Kuku! Nenadno je nemiren v tem svojem miru, v katrem mqžakar prične gledati neme filme neštetih hipov iz:.svoje zgodovine: Mladost je tu kot noč v junijski travi, v kmetijah in bajtah, pri ljudeh in živini. Večer, na vasi, na makadamu, na drevju. V ozračju sopara, pritisk in amoniak, mrčes. Na -nebu je lunin krajec ko v tisti narodni pesmi. Narava se glasi z nočnimi glasovi in tektonskimi silami hkrati, toda petindvajsetletnik je gluh za vse, razen za svojo ves čas znojno kožo in poželenje. Vidi le luč v oknu razsežne in visoke hišne stene : v tisti svetli globini je na stežaj 16 jdprto telo, ki čaka, ki z vsemi čutili sprejema njegove signale na vseh fekvencah in žaka, čaka na trenutek in nanj. Čaka. Vse ostalo je mir in skrivnost. In za tja zdaj sostavi lestev in po močje zleze v sobno svetlobo ne da bi pes na dvorišču enkrat iamkrat zalajal na svojega prihodnjega gospodarja. Tako se prične drug hip in drug jrizor: ko sta v istem času, ko sta si blizu za dih, ko narašča temperatura v telesih, co čutila utripajo hkrati in izven prostora, ko dotiki in stiki bliskovito sprožajo cemične reakcije in je končno za njima skrivnostno odštevanje pred eksplozijo ;eles, sta izven časa in je tu le pretakanje teles in energije, ko je njuna bhžina lajvečja — in ugasne luč v oknu. Potem so v temi med stanami le glasovi osva- anja in ukročenosti, umiranja in življenja; zunaj v travi pa se umirjajo kresnice in lelajo mesta iz lučk, a hkrati bolj in bolj izginjajo v temnem zelenilu, ki postaja ivetlozelen, dokler se iz hleva ne oglasi lačna živina. In je zorin čas, ko on hitro )dide od njenega zelo toplega telesa, nato se vajeno spretno ko prek kakšne poli- »onske ovire sprehodi po lestvi dol na dvorišče. Za hip oprezuje kot vojak. Lestev jdnese na pod in jo skrbno namesti kot je bila vse hipe doslej — ker poslej je tu Irugačen čas: takšen, da nikdar več ne uporabi lestev za pot v svetlobo okenskega jravokotnika, ker v naslednjih večerih luč koj ugasne in ni več migotanja svetlobe )krog teles, niti ni drugačnih lasov kot je le enakomerno dihanje dveh spečih; in :udi takšen, ki je vedno enak in seda v vse reči in vedno enako kolobari, ponoči cakor podnevi, prvo leto skupnega življenja kakor na primer trideseto: koje treba /stati, treba je futrati živino, treba je orati, treba je oprati žehto, treba je sejati, ;reba je kuhati južino, treba je žeti, treba je roditi, treba je popraviti streho, treba e plačati davke, treba je zidati silos, treba je kupiti traktor, trabaje gnojiti, treba e škropiti proti rji,, treba je kooperirati, treba je naviti uro, treba je zaklati prašiča, :reba je vprašati za svet strokovnjake, treba je kupti nove postelje, treba je cepiti Irva, treba je pobrisati prah, treba je k zdravniku, treba je popraviti staro orodje, ;reba je računati, treba je priti skoz, treba je kupiti nove omare, treba je utopiti načke, treba se je naročiti na Kmečki glas, treba je zrediti 20 bekonov, treba je imetno gnojiti, treba je umteno ploditi, treba je vzgajati otroke, treba je zidati ;aražo, treba je narediti kopalnico, treba je kupiti priključke, treba je visoko zšolati hčere, treba je prodati njivo, treba je sekati v gmajni, treba je godovati, ;reba je grabiti steljo, treba je pregovoriti sina in ga obdržati za gospodarja, treba je nisliti na vse, treba je vse pozabiti, treba je delati takonaprej intakodalje do majni- a, ko umre ona, treba je delati kot prej do predpusta, ko se poročijo hčere in odidejo za mlade, treba je delati naprej do zime, ko sin odide z doma in vsi opravki in načrti ostanejo le pri besedah, čeprav je treba delati naprej ... pa čeprav je konec téh hipov in je zdaj takšna prekleta tišina . . ., reče, toda nemira ne kaže. Nekaj časa si da opravka celo z ugotavljanjem smeri vetra — pa se zato čez čas Dbrne proti vetru in dolini, da mu lahko veter hladi hladno čelo, to čelo šestdeset- letnika, stanujočega na besniškem klancu, ki zdajci zamiruje v tišini in fantastični igri resničnosti doli v dolini, na kateri si zaradi oddaljenosti tudi spočije oči. In šele čez dolgo reče nekam vase kot nekam nekomu v daljo: „Vse to zakriva ta čas, ki seda v vse reči, ja—ja." To šele zdaj prikima on, ki stoji na robu pobočja: veke ima priprte, da ostro gleda reče, ko s pogledom prodira tja dol v kotlino iz tovarn. „Lej, vigred je," reče in žugne proti svetovnemu spektaklu pred seboj kot kak- šen smerokaz. „Ja, tam je človek tako svoboden in brez skrbi," reče, nato kratko smrkne, a na koncu nosne konice obvisi vodena kapljiva. „O, ja^ja, spooomladi," reče in premakne glavo, da kapljica kapne od nosa. Potem oči zrejo oblakaste gore, gibajoče se izza loških hribov sem nad njegovo glavo pod klobukom in tudi nad streho, ki pokriva "tišino njegovih ur med stenami. „Nevihta bo," reče in gre proti hiši in si v brk govori o oblakih in vetrovih in mesecih in letih. In potlej še molče paberkuje. Tudi v samoti. Tudi v gmajni. Tudi na vrtu. Tudi v 17 hiši. Posebno v hiši. VSEKDAR. Za vasjo. Za hišo. Za zidom. Za Nemčijo — tudi, čef*avje zdaj dmgačen trenutek in bere: „Dragi oče. Kako se kaj imate? " „Tako piše v temle pismu sin," reče šestdesetletnik, „dragi ata! Jest se imi dobro." In nato: „Tako je zdaj to črno na belem, lej no," reče, „sin gre šimi s\ iskar." Roke zložijo list, ga položijo v kupček ha kuverto in te reči odrinejo miznemu robu. A medtem reče: „Namesto, da bi bil tu, da bi šel v tla, gradil do da bi. . . ah, kakšen moj sin neki!" Možakar se г obema rokama nasloni na masivno leseno mizo in obsedi tako v zagledano, da je groza: oči ima na bart široko odprte in v notranjih očesn kotičkih dve kapljički vode, ko zre predse v kepo iz dlani, ki se stiskajo in manej Usta ima zaprta, čeprav možakar molči že tudi globoko v sebi in pravzato ta h ustnici nista več stisnjeni in v napoto druga drugi, pač pa prednja gornja dva zb( pritisneta za spodnjo ustnico, da zapiha: „Pha!" In še vdrugič: „Pha!" Potem reče: „Na papirju ni življenja." Umolkne in požre slino. „In ga ni i telem svetu," reče, „v mojih letih, v tejle hiši." Utihne, zapre usta; tiho in negibi obsedi na stolu kot kakšen podaljšek starega kuhinjskega stola v precej višji i udobnejši naslonjač. Zato — kar se ljudi tiče, je ta hip soba prazna. „Zares. Pri srcu je prazno," reče v tišino in zre desno dlan, ki je zdajci na mL kot kakšen corpus delicti in obrnjena k očem: to je lopatasta, široka dlan, površin stare, obrabljene kože, da so mišSčasti hribčki visoki, čeprav mlahavi in neproži ko iz suhe ilovice, a zato črte na dlani bolj globoke in izrazito vtisnjene, posebn — ker je v njih vse dni v kožo-zažrta črnina in umazanije, vrasla za večni čas k kakšno vtetovirano črtovje žive legende. Te črte od dela z zemljo, s šmirom, gmajno, z rastlinaini, z živalmi, z ostrimi rečmi in s fosfati ga delajo takšn^a ko je, zato z nikakršnim čudenjem ne zre te risbaste prizore svojih del in let: črn^ življensko črto, črno poročno črto, črno marsovo črto, črno črto sreče, črno črt( nevarnih let, črni vzporednici zdravlja in bolezni — vse te reči počasi prezre ii nato so v zrenju prostne blazinice s črnimi polkrogi vse dokler se oči ne odmaknq« na ultrapasasto površino mize, ki kaže hrbzni strani obeh dlani. Možakar požri slino, ko si kaže dlani, a ko zre njihovo zrcalno sliko v ultrapasu, reče o tem svojen orodju, da mu ne služi več kot v kakšnih prejšnjih letih, pač pa se zdaj redno vsal dan zgodi, da mu roki zaspita — pa pri srcu je prekleto prazno! In premolkne, ker se to zares dogaja in rabi čas v njem, da šele v naslednjen hipu reče: „Zdajle-ee-zmeraj." To je shšati kot kakšno demcaistracijo glasov iz praznega srca, zato je konec njegovih besedi. Toda — je pa še čas, v katerenr možakar ve o tem in ogovori s telesom: istočasno z vdihom in vzdihom potegne roki k sebi, se nagners prsmi k mizi in nad mizo, da se gumb njegovega suknjiôa ostro zatakne ob mizni rob, a nato zaradi pritiska nagibajočega se telesa zdrsne podenj; možakar pa trdno oprt obsloni in zre v svoj doprsni kip v ultrapasu, v tak živ kip z živahnimi ustnicami, ki skupaj z gubami ob ustih, nosu in na čelu, delajo ostre in zgovorne girmase. „Še posebno prazno je, kadar pride tista hčerka s Volkswagnom, možem, otro- koma, z Emona paketom in enim Starčkom ter reče: Dober dan, ata, tole sem ti prinesla za veselje! Da boš jedel in pil, kadar boš sam — zato!. Ampak kot te vidim — nisi vesel obiska! Ne vem, zakaj nisi prav nič vesel? ! Saaj! To je sicer čisto tvoja fïivatna stvar, a vesel bi vendar lahko bil — pa nisi! Oh, ata! Ti si res iz dneva v dan bolj tragičen človek! To reče ona, otroka pa veselo: Deda, deda, pejmo se igrat v gmajno! Ti boš hudobni mož! Oči pravi, da si hudobni mož! In potlej spet on, njen mož in moj zet, takorekoč takisto reče o meni, da je v teh letih in teh krajih propadanje na kmetiji akuten pojav, zato le nič skrbi, reče, gospod oče, ker bojda vsakič izgledamJjolje od prejšnjega barta, pravi zet, le tako veselo in trmasto naprej, samo veselo!" To reče, naredi kratko tišino, ko se s celim telesom obrača na stolu in se z zrenjem obrača k vsem rečem v sobi. „In res — je vse skupaj tako zasukano, da ... nevemsikaj," reče in doda: toda! 18 Nato: „Le kaj ta naduta mladež ve, kakšen je dan pravzaprav, koje ta svet z vsemi rečmi tako velik, da ni nikamor videti do dna in jasnega, glej ga podolgem ali počez. Jaz vsak trenutek to vem, to-rečem, nikdar ne pozabim! Zato nočem, da bi vse e reči tu šle v nič! Pravnič v nič, to hočem! Ona, hčerka, pa meni one o tragičnem človeku, ki da propadam! In pravi, vrag jo vzemi: na zrak morate, ata, ne samo delat tudi počivat, o, na sonce, k nam, v mesto, med ljudi — vrag jih vzemi!" Za besedami pogleda od mize, z rokami se opre v mizo in stol in tako zastane med tema rečema kot kakšen savski most. Ves čas pa njegove oči ne ganejo od kljuke na vratih. „Na tak dan hitro grem iz čumnate. Pa ne na sonce, vrag ga vzemi, ampak višje v hrib — v gmajno! Čimdlje v gmajno, ker mije prazno pri srcu," reče, se premakne čisto na stol, da ni več most, „oni pa potem debelo gledajo, ko so sami — in ne vedo, kaj bi! O, naj kar enkrat vidijo," reče se zazre v okno in nato ven v hrib in višje — v gmajno, ter reče: „Tam gori potem zrem v krošnje, ne hc^im pa ne več — ne naprej, ne nazaj — s takšno silo me priklene nase to zelenje in smola. Ob takšnem hipu zavzdihnem, zajamram v tišino in zelenilo, roke potisnem pod fertah in pritisnem na prsi, da začutim bobnanje svojega srca. S to-potjo začutim v kosteh tak čuden strah — in res moram hitro vzeti pot pod noge, da me ta hip ne zmagajo solze. Potem toisto mine, ko hitim skoz gmajno, skozi listnate krošnje in vejevje pa padajo name rumene deske svetlobe. Počez prehodim gmajno, kjer že deset let ni sekala sekira — in zrem. Zrem. Cel dopoldan. Zrem, da v očeh nimam več drugega ko zelenje. In potem celo, ko zaprem oči, ne vidim drugega kot zelenilo — saj ga zrem tudi celo popoldne, da sem pomirjen z mirom v gmajni. Na večer enkrat — potelj grem iz gmajne in po robeh domu čez hribe in doline, kjer so ob gmajnah parkirani avtomobih. In nakrat vse vidim spet čisto drugače." Zdaj za hip premolkne, se zazre v koledar na steni, a nato kot da bere s koledaija pod rubriko maj — tudi spregovori glasneje in čisto drugače: „Najmanj pet kilo- metrov globoko v gmajno ima vsak borovničev grm svojega frizerja in svoj lonec, vsaka goba svojega meščana. Na robeh, kjer so parkir-placi, ima vsaka jasa svoj žar in čredico ljudi, ki je meso in čebulo in pijačo, da so razigrani v naravi in dimu, imajo svoje hece in športe v travi in grmičevju, kričijo narodne — pijanske, da je uboga i divjad i gmajna; toda — meni je za te reči čisto vseeno, ker se jim odmaknem, ko s praznim srcem grem in premerim svoj zeleni pravokotnik slo- venske dežele — a to je, da potlej še bolj vse vidim čisto drugače. To se zgodi navadno višjen' hribu in bližje moji hiši, kamor zaidejo redki pari. Ženske po otročje skačejo med grmi in vreščijo, moški ko kakšni lovci okretno olovijo ženske za svoj one — da je vse to lazenje po pobočjih in sploh vse to gibanje v klancih skoraj čudežno, saj je navidez toliko kilogramov v njih in toliko težkega usnja in obleke na njih in iz njih toliko sopenja in priganjalskih glasov k igri, da potem, ko sem nemočen že blizu doma, kjer je takšna tišina, ki gre v uho in ostro deluje, potem vedno najdem še kakšen izgubljen čeveljc, ki koj govori, daje bilo tisti hmal reselo, nič pa nikdar o mojem sinu in njegovi vrnitvi, prav nič ne izvem o sinu, ki ga pričakujem izmed teh tujcev. In tako se spotoma zgodi, da mije pri srcu še bolj prazno, ko zrem, kako je vse veselo, kar živi.. .," utihne. Topo zazre v mizno ploskev, da v zrenju ni več njiv in okna in sploh nobenega zelenega prostora, je pa miza in skodelica, do robu polna mleka, in pol štruce črnega kruha in deset dek šunkarice. Vse to je nekaj hipov zelo blizu njegove sklonjene glave in obraza tik nad mizo — posebno ker vse te reči tudi zelo dišijo. Toda obraz odmakne gor in potem je v njegovem zrenju stena, ki je nasproti, in potem koledar in potem barvna stran z zahajajočim soncem in Mohorjeva družba in v spodnji tretjini enaintrideset kvadratov; nato veke zožijo oči, da zre le pet razdelkov in potem četrto polje, potem je tu le še riskana dvojka in pod številko kupček najmanjših črk: tri črke — maj, pomišljaj, ponedeljek. Obe besedi zre nekaj hipov, potem obe razpa- 19 deta spet v kupček črk v zrenju, ki ga ostro prerežejo vseke, daje v očeh tema, v kat« se kaotično glasijo številne besede v izvedbi številnih glasov in ni mogoče prepozni ne glasov, ne besed: zakoplješ v zemlji, metulj na žici, spomin na mater, mlada ptic pljunek v morje, drevo na tleh, o, kloaka, plav kombajn, trikrat-sedem let, opral nog smrt na vrtu, kako kaj kaže? , vrana ubita, njiva gre zafabriko,okoraki!,kavelj vst ni, kako slep!, listje, vzhod, padla luna, odpri oči!, mak v polju, žamet v glavi, šir mesto, glasovi jutra, bratje in sestre, zakmašnigvant, devet davkov, asfalt gre gor, mc prsti, prašič, ne glej v oči!, to je zos, nagelj iz ust, nesreča, madona, en firkaljc še, pr bujanje, srce z uro, tik-tak dela jeruš, piskna stara, svetloba na oknu, ti si bos na goli dilah pa še slep,hurkaduš!, moje besede čisto nič!, vzemi k srcu: komu naj reče, — rečem — še to leto gre sin v veter!, petkrat dražje!, koš na rame, kako si slep!, F desetkrat dražje!, butaste hčere!, ni konca — ni kraja življenja, slip si ti!, V roke plji ni, peklensko vroče je, ah crkni!, zakopanaje moja sekira, moja žena, vzdolž postelj leži gospodar, podgane v čevlju, v beli postelji!, na socialno gre, krucifiks!, v postelji ne dih — ne mig, ampak kje? „koso v srce!, porkamadona!, kje so te stezice? ,jeru! jeruš človek na bobnu,. .. — tako vre ta slap neodkritih pomenov in hkrati izginj do tišine, ko je kakšen hip razločno slišati tiktakanje stenske ure. In šele potem, ko mine takšen čas in ko mine ta čas, ko nato spet odpre oči, k( je spet dan kot dandanašnji dan, nato, ko se iz skodeUce ne kadi več in je polovici štruce kruha krajša za tri prste in je sredi mize prazen zamaščen kos pak-papirja šele nato je tudi tišina spet tišina,. .. natanko in kot ponavadi izmerjena s tik-taki Takšni tiktaki torej — enakomerni, nenehni, monotoni, rezki udarčki urineg! mehanizma! In tišina. Takšna fantastična in prekleta tišina, v kateri je šestdeset letnik in je izba, v tišini so omare in postelje, v tišini so žlice in vilice, noži, v tišin: so pisma „P.n. Janez Kranjc" in dokumenti „Podpisani tovariš Janez Kranjc", v tišini lonci in stoh in čevlji, v išini obleka, v takšni tišini, da je shšati muhe in škripanje pohištva, v tišini drobtine, gumno in hlev, v tišini orodje in živina, v tišini pajčevine kakor tudi še neomenjena fotografija njegove žene v masivnem mecesno- vem okviru 40 x 80 iz leta 48. v takšni tišini... Toda — doklej še ta majska tišina? Vse hipe doklej ...? Dotlej — ko se odpreta pokenca na vzmet pri polivinilasti hišici, ki je na kredenci, in se skozi okence devetkrat prikaže kukavica iz zelenega polivinila: ki zapela je ku-ku. Kuku. Kuku! David B.Vodušek RECENZIJA BRV AR andrej brvar - pesmi zmagojeraj - fotografije herbert maurin — tisk PESMI samozaložba, Maribor 1975. Ne morem reči, da sem brez predsodka odprl prijetno mavrsko modro'knjigo - kdo ljubi Brvarja? Jaz sem ga imel kar rad - in me je (malo) presenetil; na pogled najprej, potem morda tudi drugače. Kar sem doslej njegovega bral, kratko ravno ni bilo — sedaj pa: stran je iz simpatično razio grobega belega papiija — ometa (spet Sredozemlje, kot bela hiša od daleč) in zgoraj modra vrsta Jesen znova se selimo vase in spodaj modra vrsta Ta pesmica enovrstičnica Tako je torej to. Manirizem? Intelligenti pauca? Ali nasploh - manj je včasih več, ne potrebujemo veliko, vse preveč nagrmadimo skupaj .. . O čudoviti novi svet teh enovrstičnic Pravi Brvar. Doživljanje je po razčlenitvi le trenutek, tudi čisto navadno doživ- ljanje Hresk — Vanda je pregriznila bonbon in podobnih mu ne manjka, kjerkoli, karkoli Te moje dlani Kako se pogovarjajo z vandinimi dojkami Hodimo navzgor in rabimo dosti zraka Meljski hrib Taka enovrstičnica je pa zahtevna zadeva, kakor je majhna. Brvar ni eden tistih, ki so začeli izdbrezpomenskosti in od tam nadaljevali z razbijanjem tistega, česar že nič več ni bilo. Posebno tu beseda mora stati (edino pravilna glede na celoto), se ujeti v sozvočje, v oblikovanost - enovrstičnice. Zelo pogosto se Brvaiju vrstice izkažejo kot,,slika v stavku" Voda v studencu Presijana s soncem dol do mokrih kamnov in se celo posrečijo (oz. so dodelane? ) kot zvočni film v stavku • samo asociacija na južno Sredozemlje 21 Praprot Praprot Praprot ob tračnicah Je pa tako sHkanje zahrbtna zadeva; prevečkrat - vsaj zame - se izkaže k razglednica z medlim priokusom. V cipresi tenko posipani s snegom občni zbor vrabcev ali kakor ,Јсје sem to slišal? " Ta ktnetija ki nas tiho gleda s štirimi okni Brvar je sicer skop z „dolžino" pesmi, ne pa z izrazjem; njegova življenskost naturalnost tu in tam sili čez rob vrstice. Skratka: vse preveč čeri je bilo nastavlj nih pesniku ob iskanju „čudovitih" enovrstičnic, da bi v celoti uspel: morebiti n sploh ne bi bilo treba na pot, saj se je „našel" bolje v prejšnjih delih. Tu in tam se v belo stran knjige (kot spomin) ujame ijavo — patinasta jeraje\ fotografija, še nakazano nejasna včasih (kot spomin). In kakor sem začel — knjij ima v sebi nekaj prijetnega, včasih domačega, včasih bolj neoprijemljivega, a vseen bližnjega — in naj mi avtorji oblikovalci ne zamerijo — in Brvar me prav vabi 1 temu Kolesa se samo vrtijo Pripeljali pa smo se že daleč in zopet Veter ziba šipek Vanda si grize ustnico na marsikatero stran bom dodal svoje spomine, fotografije, podoživet album, ; vsem veseljem ob stvari. Premišljeval o zbirki in 12 Brvarjevih pesmi v celoti citiral DBV 22 Boris A. Novak SIDRO V ROŽI Oko od slik do sanj okno. Sneg je tako osupnil nad svojo belino, daje skopnel. Roža zvene, če je posedi ne zalijejo. Dotik je pasti kože. Litri in litri in litri tišine. Jeziki zobljejo poljube v kletki ust. Nasmeh je žuborel. Dim je ruševina zraka. Sence so slepe, zato jih svetloba pelje za roko. Tostran zvok, onstran zvezde. Sled živi le v spominu. Potok je večni otrok. Krog je izgubil svoj začetek, medtem ko je iskal svoj konec. Krik kriv. Rosa je notanja solza ju4ra. Vsako bitje ima svoj molk. Tišina je le ena sama. 23 Peška v sadežu poljuba odsotna. Odmev je zvok, ki hoče premagati svojo smrt. Roža, v naročju barve, v gnezdu vonja, nema. Zrak je kri ognja. Oblak je po večerjal lunin krajec. Kose pogledi srečajo, tepalnice zaplešejo. Naga obleka. Tehtnica je venomer v dflemi. KUcah je pika, ki kriči na besede. Cas ima svoj spomin in svoje načrte, prostor pa le široka ramena. Otrok je najljubša igrača lutk. Rentgen je slekel človeka do kosti. Trebuh gleda s popkom. Kozarec je steznik vode. Stol se je zredil in postal fotelj. Planeti! planeti! planeti! planeti! pozdravite doma! Komolci ne poznajo demokracije. Svetihiik je ovadil čeri ladjam. Crka je krsta glasu. Začudeno ločje obrvi. Elektrika je oropala dan njegove smrti. Vsake noči podari svetloba temi šopek zvezd. 24 Beseda je živa meja med ustnicami in poljubom. Sveče so solze goreče. Barve pijane. Spomin pa rase in rase. Neskončnost v stekleni polti ogledala. Bližina je edina hrana dotika. Mesečina lunin šal. Dim beži od samega sebe. Dolg čoln poljuba v luki dveh glasov. Tujec, z zaklenjenim obrazom in zaklenjenim imenom. Trnje nežen nož v koži rože. Neke čokoladne noči luna iz staniola. Zlati ptiči v krošnji ognja. Pogledi snežijo iz oči. Izleti v neznano se končajo na robu spomina. 25 Samo Simčič UMETNOST UČENJA IN VZGOJE Vsa velika svetovna vprašanja vodijo v člo- veško otroštvo, zato je usodno naše ravnanje s pedagogiko, ki smo jo podvrgli zahtevam in potrebam časa. Že ves Novi vek ustvarjamo takšen svetov- ni proces, v katerem prelamljamo s starim, ga brišemo kot zablodo in nadomeščamo z na- tančnejšimi, bolj oprijemljivimi odkritji. S pomočjo povečevalnega stekla popolneje vi- dimo drobce, ti pa zdaj stojijo pred nami kot pošasti, ki požirajo našo pozornost, ne da bi se mogli približati prvotnemu normalnemu gledanju, ko je predmet predstavljal našim pojmom velikost, ki je za naše dojemanje nekako naravna. To pa ne pomeni, da mo- ramo svoj pripomoček, ki na je naučil eksa- ktnega, znanstvenega načina gledanja, zavre- či. Z enako natančnostjo moramo upoštevati prvotne, takorekoč zdrave predstave narav- nega čuta, ki povečane drobce, posamez- nosti, spet gleda po meri celote, v katero spadajo. Spoznanja s pomočjo povečala so tudi nesorazmerno izmerila prejšnje znanje, zaradi različnih povečav pa sploh nesoraz- merno uveljavljajo svoje vrednosti. To seveda velja za znanost nasploh. Pre; goro informacij in območij znanosti, od kate- rih je eno pedagogika, nimamo več merila, ki pa tudi ne more biti več „naravni čut" ali „elementarni instinkt". Tudi to prvotno in- stinktivnost je človek izgubil z usmeritvijo v znanost. Vendar pa je to goro informacij na- kopičil človek sam, zatorej moramo pogle- dati vanj, v sam nagib, da je to storil. Človeštvo pogosto izpopolnjuje sisteme vzgoje in učenja ter testira učence in gojence, njihovo inteligenco in prilagodljivost učno- vzgojnemu sistemu. Odrasli, učitelji in vzgo- jitelji so tako trdno prepričani v svojo uče- nost in vzgojenost, da iščejo pomanjkljivosti sistemu ali v nemočnih objektih svojih me- tod, v mladih, doraščajočih ljudeh. Vzgoja in učenje pa je življenjski proces od rojstva do smrti. Zato je tudi v tem pogledu treba pogle- dati v samega sebe. Od točilna je stalna in popolna zavest o sebi, o človeku, spoznanje. Kaj pa je to spoznanje? Tu prihajamo z zna- nostjo nekoliko v nasprotje, vendar samo to- liko, kolikor je znanost vednost o zunanjih stvareh, o materialnih predmetih, ki jih opa- zuje in preučuje. Znanost pa lahko preučuje tudi samo tako zasnovano vednost in osvešča nekaj notranjega, nekako nestvarnega v člo- veku. Pri tem seveda ne bo nihče trdil, da zavedanje in vednost nista realnosti, saj ima- mo o tem neko izkušnjo, ki pripada človeko- vemu izkušanju samega sebe. Ta znanost je pravzaprav sam življenjski proces, v katerem se stalno učimo in vzgajamo in prihajamo do spoznanj celo zunaj kake doktrine, čeprav nam je ta tudi resnično potrebna. Samo tako pedagoška znanost izgublja intelektualno ostrino, svoje doktrinarstvo, in namesto ohla- janja čutov, ki je ohromilo zdravo čtovekovo instinktivnost, prebuja toploto srca. Kajti ta- ko pedagogika zadene samega pedagoga, ki se vključuje v spoznavanje človekovega bistva najprej v samem sebi. Težko je govoriti o znanosti o spoznavanju človeškega bistva kot o suhi, racionalni vedi in ji tudi nesmore pripadati esto v kartoteki znanosti. Namesto v širok krog materije, ki jo raziskuje znanost, e tu obračamo v lastno doživljanje samega sebe kot öloveka, ki razvi^ ja svoje poglede in sespodaja na pot izkušanja materije. V bistvu sežemo v neko racionalno težko ulovljivo točko, ki je splošen vir člo- veške moči, razuma in svobode, nekaj uni- verzalnega v notranjosti človeka, kar človek razodeva tudi v vseh zunanjih dejavnostih. Te znanosti zato nesbomo klasificirali in se bo- mo zadovoljili s slikami, ki namesto z defi- nicijo živo inspirirajo s pojmi po naši lastni moči vživljanja vanje. Braniti pa se moramo pred ugovorom, češ da gre pri takem pojmo- vanju za samovoljo. To je vsekakor možno, če bi opustili vest o sebi, kontrolo svojih misli in občutkov, kijih moramo nadzorovati s podobnim drobnogfcdom, s kakršnim razis- kujemo materijo znanosti. Doživljanje fizičnega sveta poraja v nas senzacijo, ki tudi utrjuje naše čute ter jih pre- oblikuje v fino dojemljivost za pestrost sveta. Doživljanje sebespa nima materialne niti zu- nanje čutne podlage. Doživljamo se v slikah in pojmih, to je v imaginaciji in inspiraciji Tidve duševni sposobnosti moramo videti kot neodv sni od senzacije, ki ima svoje jedro v čutnomaterialnem. Senzacija ne poraja nobe- ne slike in nobenega pojma, kiju lahko zgra- di šele naša zavest. V tem oziru delujemo ne- kako osvobojeni od fizičnega dotika in opri Ijemljivosti. V doživljanju fizičnosti krepimo svojo čut- no moč, v doživljanju sebe pa svojo dušev- nost. Vsaka zase sta dva svobodna dela člo- vekovega bistva. V celovit življenjski orga- nizem ju povezuje zavest, da je tretji bistveni 27 del z neko lastno, samostojno in svobodno močjo sintetiziranja. Zavest pa je tudi nekaj polnočloveškega. To je sam čtovežki „duh", naše notranjesbitje, ki ga doživljamo kot ne- kaj bistveno svojega, razUčnega od živali, ra- stlin in kamenin. To je tudi področje, kjer slike in pojmi zaživijo s še večjo intuitivno močjo, ki smo mu že rekli spoznanje in sicer spoznanje po svojem lastnem, čtoveškem bit- ju. Tu gledamo v obraz (in-tueor, intuitus sum) svojemu živemu, od vseh vrst življenja in celo od vsakega posameznega človeka raz- ličnemu bistvu, po katerem je odmerjeno na- še bitje srca, utrip naše krvi. Dobro pa vemo, da mi sami sicer nimamo moči nad bitjem srca, ampak ga določajo neke kozmične meje rojstva in smrti, neka najgloblja navezanost na življenje, neka tiha, notranja zavest, ki nam veleva živeti in delovati, čutiti, misliti in hoteti: pravzaprav ljubiti življenje, prav- zaprav samo ljubiti. In ljubezen ne rodi plo- du, ako nespride do sinteze, ako se ne izvrši „koitus". In če se ta spoj ne izvrši z ljubez- nijo, je bitje, ki se rodi, prikrajšano za koz- mično ljubezen, za svobodo ljubezni do živ- ljenja in sveta, do rojstva in smrti. Tudi ni znanosti, ki bi ljubezen znala ute- meljiti. Zanjo nimamo logike in pravzaprav stoji zunaj nje, čeprav tudi logiki daje svoje moči. Ljubezen spoznamo ali pa smo na ne- skončni poti dozorevanja. Vendar paje samo lovek v razliko od vsega živ^a sposoben zavestnega dejanja ljubezni. Vsa znanstvena pedagogika je prazno, senčnato znanje, suha intelektualnost, prin- cipi in maksime, ako nas ne preveva spoz- nanje temeljnega v človeku, ljubezni, s katero se vsako bitje oklepa življenja in mu hoče dati smisel po svojem individualnem bistvu. In cek>, kadar se odvrača od nje, se odvrača zato, ker je to bistvo v njem ranjeno in kliče iz svoje nezavedne notranjosti po rešitvi, tako da s svojo rano razširja še na druge svoje zki, ki ga je prizadeto. Diktatorje, zločince, brez- vestne militariste, brezdušne manipulante s človeškimi življenji, v golo materialnost za- gledane podjetnike itn. je vzgoja v otroštvu prikrajšala za ljubezen in zato se rešitev sve- tovnih problemov prične že v otroški sobi in učilnici, kjer vzgoja in učenje ne bi smela služiti potrebam in zahtevam časa, ampak osvobajanju človekovega najbolj notranjega bistva - „bitju srca". Proces znanosti je v prejšnjem stoletju najprej potenciral smisel za stvari in omrtvil vpogled v življenjske sile. V odkritjih fizikal- nih in kemičnih procesih se je življenje ome- jilo na fizičnost, na golo senzacijo. Ctovek je pričel gledati nanj kot na nekaj, kar teče mehanično. Posledica je bila rast čtovekove fizične moči, gospodarstva, imperializma, v umetnosti pa naturalizma. Toda potem se je človek spozanl tudi kot ustvarjalca stvari, z razvijanjem produkcije pa tudi kot proizvajal- ca sebe in socialnih razmerij. Za svojim fizič- nim bistvom je zagledal svojo duševnost, ki preoblikuje svet po svoji miči imaginacije in inspiracij. Pedagogika je postala sredstvo teh spoznanj. Meščanske ideologije so vzgajale in učile tako, da se je človek moral zreducirati na svoje grobo materialno bistvo ter podredi- ti vse svoje duševne in duhovne sile potrebam gospodarstva. Gospodarske krize so odkrile koren človeka v družbi, družbeni prelomi pa » človeka omejili na to, kar zahteva in po- trebuje od njega družba. V obeh primerih gre za redukcijo človekovega bistva in pedagogi- ka ni mogla uveljaviti polnega bistva človeka. Socialno za človeka ne more biti to, kar je za živali, ki se oblikujejo v preproste socialne organizme - mravljišče, trope, črede . . . Ctovek za razliko od živali oblikuje svoje moči tudi za aamega sebe, individualizira člo- veško bistvo, živalsko bistvo pa je skupinsko - po pripadnosti vrsti, medtem ko čtovek pripada samemu sebi. Za človeka je social- nost uravnoteženo razmerje sebe s svetom, tako da družba omogoča poln in človeka vreden razvoj sptošnega in individualnega bistva. Kolikor se mora človek odpovedovati svçjemu bistvu, svojemu „bitju srca", toliko je družba, ki to zahteva od njega, nečtoveška. Današnje krize so vsestranske: gospodarske, socialne in duhovne. Medtem ko je čtovek napredoval iz spoznanja fizičnosti k spoz- nanju duševnega bistva, namreč k spoznanju svojih ustvarjalnih sil imaginacije in ispiraaci- je, s katerimi ustvarja stvari in družbo in se- be, je sedaj nastopil pot, da prebudi zavest o svoji sintetizirajoči duhovnosti, o svoji not- ranji svobodi, o neodvisnosti od gospodar- skega in družbenega življenja. Kajti bistvo življenja, ljubezen ni ne gospodarsko (ljube- zen ne prinaša nobene stvameskoristi, ampak je žrtev), ne socialno (^ubezen tudi no nobe- nes organizacija), ampak je predvsem nekaj človeškega, nekaj v njegovem neodvisnem in svobodnem duhu, po katerem vstopa v gos- podarsko življenje in v življenje družbe kot neodvisen in svoboden človek, z ljubeznijo predan tako delu v enem kot delu v drugem področju. Tako se uveljavlja kot celovita duhovna, duševna in fizična osebnost. Vzgoja in učenje se torej ne moreta podre- jati nobenim drugim zahtevam kakor samo zahtevi po spoznavanju človekovega bistva. To pa pomeni veliko ljubezen do gojenca ozi- roma učenca in predvsem do vsega splošno- čtoveškega. Čeprav so danes sistemi izobraže- vanja komplicirani in stalno spremenljivi, je temelj vzgoje in učenja vendarle človek sam oziroma razmerje med učiteljem in učencem. Če učitelj pazljivo ravna s svojimi mislimi in občutki in sledi svojemu iskrenemu razsoja- nju o svobodnem bistvu čtoveka, bo moč nje- gove vzgoje in njegovega učenja ne glede na število učencev in gojencev sama prebudila v učencih posnemanje te prvinske moči. Res pa je tudi, ta takšna moč večinoma v teh sistemih ni zaželena, saj hočejo čtoveku vtis- niti funkcije po suhih intelektualnih razsod- bah, ne da bi najprej razvili Človekovo/Svo- 28 bodnost, vsako posamezno bistvo dorašča- jočega človeka. Zato s v šolah kopičijo in- telektualne snovi, ki so potrebne za gospo- darstvo in družbo in ki spreminjajo ljudi v tehnobirokracijo, izključujejo pa se umet- nosti - slikanje, petje, recitacija, deklamaci- ja, kultura gibanja - skratka lepota in dobro- ta kot neoprijemljive, tople in bistveno člo- veške, duhovne vrednosti. UMetnost je izraz človeške svobode. Ali pa ujetnost samo spre- minjajo v znanost o umetnosti, duhovne vrednosti pa v teoretične maksime, in ji od- vzemajo njeno sintetizirajočo moč vseh pred- metov učenja. Ni torej čutno, da ji šolstvo že dolgo po vsem svetu daje samo oslabljeno vlogo v korist suhega intelektualnega znanja in brezdušnega memoriranja. Pedagogika torej ni materialistična zna- nost, ker je ni mogoče opreti na materialno. Je pravzaprav stalni življenjski proces sa- movzgoje in vzgoje, učenja sebe in drugih, nekakšna življenjska modrost, ki smo se je pazljivo in natančno učili iz vsakovrstnih knjig in izkušenj, predvsem pa iz doživljanja samega sebe kot človeka. To je umetnost. In umetnost sama je vzgoja o dobroti, lepoti, ljubezni. Pedagog Je vsak čtovek, četudi nima učenca ali gojenca, ker je učenec in gojenec v vsakem primeru on sam. Pedagogika je iz-, kušanje in osveščanje naše notranje konstitu- cije: 1. senzacije v naši fizičnosti, 2. imaginacije in inspiracije ali slike in poj- ma ali občutkov in misli v naši duševnosti 3. ter izkušaNjes intuicije, namreč lastne spoznavne moči, ki gleda v senzacijo, sliko in pojem v enotnem doživetju spoznanja, iz- kušanje vesti in ljubezni kot tvorce človeko- vega jaza v našem duhu. Vsak od teh treh delov ima svoje mesto v obdobjih človeške rasti in vsakemu obdobju se mora prilagoditi učenje z vzgojo. Do sed- mega leta starosti se uveljavlja pretežno prvi del, do štirinajstega leta starosti se uveljavlja pretežno drugi, nato pa tretji del. Tretji del je praktično neskončen, saj sta tudi svoboda in ljubezen brezmgni. 29 Ivan Volarić-feo PREOBRAZBA ne nor je tisti ki gre gor. pa še kar naprej vleče, ljubljana leži pod matajuijem. to j^ majhna vasica ki šteje kakih stosedemdeset duš alora manj kot pred enainsedemde setimi leti pod avstroogrsko. prebivalci ljubljane so večinoma kmetje, tu ni nobeni gostilne nobene trgovine niti česa drugega podobnega, včasih so imeh v ljubljan ljudsko šolo v ljubljani ljudsko knjižnico v ljubljani ljudsko gledaUšče in tambu raški ansambel, instnimente so biU pripeljali iz komna na krasu po razpadu tam kajšnje glasbene dejavnosti, v ljubljani so tistihdob živeli dobri muzikantarji. do kobarida je iz ljubljane tri kilometre daleč ali pol ure hoda in je treba iti pc kobariškem blatu ki ga namaka rečica idrija. pred kratkim so to rečico regulirali da ne bi bilo več takega močvirja, če je lepo vreme in ni mrča je iz ljubljane prekrasen pogled na 2245 metrov visoko goro krn. vidi se celo kot kakšna pika črno gomišč- kovo zavetišče ki pozimi neyobratuje. čez poletje ženejo iz ljubljane pa tudi iz drugih vasi torej ženejo živino na letno pašo pod sam vrh matajurja kjer je planina, od tod se da švercati živino v itaHjo. pastirji se zelo bojijo strele zaradi živine in zaradi sebe ki tam okoli vrhov večkrat neusmiljeno treska, nemalokrat jim je že pobilo živino, od tod pogosto kričijo in tulijo v dohno ponoči kurijo kresove pa tudi emigrantov se ne manjka, bojda so pred kratkim v bližini meje opazili ustaše ali četnike nemara, a tam da so se zadrževali. Indijancev pa tod okoli po pobočjih niso nikoli videli jahati. ko razsaja prav huda zima prikrulijo z matajurja dol divji prašiči in ruvajo oijejo zemljo v neposredni bližini ljubljane. škodo napravijo včasih tudi hsice lisjaki soko- li jastrebi in orli. sicer so v ljubljani trije lovci in nekaj divjih a prav nič ne zaležejo. nedolgo tega se je eden izmed njih oženil in odšel v širni svet tako da bodo imele divje živali še več veselja delati škodo že tako revnim kmetom. na hribčku sredi ljubljane stoji cerkev iz nemara petnajstega stoletja, grajena je bila v več etapah, ne vem zakaj ni dovoljeno sklanjati besedice več. cerkvi je še do nedavnega en zvon manjkal. Italijani so ga bili namreč pobrali ali sneh z zvonika za časa vojne z abesinijo ker so hoteli imeti močnejšo artilerijo. pred leti pa smo taisti zvon resda nekoliko oškrbljen s pomočjo traktorja nazaj na turn obesili, na južni strani cerkve je na zunanjem zidu cerkvice še zdaj namalan sv. krištof ki s palico v levi roki brodi po vodi. ampak cerkev se imenuje po svetih treh kraljih. iz ljubljane do Čedada po laško cividale je vozil tudi vlak. štacijon so postaviU dobrih pet minut hoje iz ljubljane. kasneje so progo podaljšali do kobarida. vlak je bil zelo počasen saj so skakali na stranišče kar med vožnjo in po opravljeni potrebi zlahka dohiteh vlak. ko so imeH lahi vojno z abesinci so potrgali tudi tračnice na tej progi in nikoli več jih niso postavili, med drugo svetovno vojno pa je delovala tudi partizanska zasilna bolnišnica gor v skalcah nad ljubljano. če si imajo kaj povedati možje to opravijo v mlekarni sredi ljubljane ali pa v oštariji v kobaridu žene pa ravno tako v kobaridu samo po maši. zadnjič so se pomenkovali o asfaltiranju en kilometer dolge makadamske ceste ki vodi od glavne proti kobarid čedad preko mostu čez idrijo v vas. kmetje bodo morali sami zbrati denar ...,. če bo šlo tako naprej bo ljubljana kmalu ostala brez prebivalcev. 30 Ifigenija Zagoričnik PESMI šli smo peš nismo se peljali izpostavila sem se tvegala tvegala tvegam te begala begala begam te prisluškujem kajje pritrjujem kar je nič ti ne pomagam to je noge si ožulim obleko potrgam dol vse gre dol z mano nič kamenje je letalo samo od sebe krznen ovratnik to je samo ovratnik samo okoli vratu ali razumeš koža je drugače olupljena telo je objeta koža nastrgana kakor bi bil iz škatlice vzel krompir v oblicah ne ne hecam se ne hecam se lipa potem cvetje ladja se pogrezne z vsem leze in gre strašilni strel ustrašna misel ura groze določen praznik napovedano veselje razlet pok prestrah pero pisna pomota len za pisanje stiskalnica na vijak stroj za poliranje rezilnik za vijake med vojake te kličejo ljubi moj delo po meri enako kakor prej bolj kot kdaj množično odpuščanje gorski masivi skupinska grobnica venec pesmi ne oveni zaprt biti to ima v krvi krhlji ta kraj ostane na levi mačka okrog leve kače vsi za enega prostovoljeno eden za drugim rezervirana soba za moštvo junaška ženska podpolkovnik z drugega nadstropja višji toni bolj kričeči gospa v oči bodeči prsa ven pa trebuh not 31 Aprila bova pa krila dobila! ljuba in draga in zlata in mila: iz gume lesene, iz polivinila, v sonce ponesla neznana bo sila naju objeta: jaz, kralj gorila, ti hči prvozležena iz krokodila z zlatopeščenga bregu svetga Nila ... Ah, mehke sanje zgodnjega aprila! Ker sem vriskal v omamnem zagonu ludila, me je mrzla človeška soproga zbudila. Hans Magnus Enzensberger večerna poročila pokol za pest riža slišim, za vsakogar vsak dan pest riža: prasketanje pušk na tenkedcoče, nerazločno slišim, pri večerji. na glaziranih strešnikih slišim ples riževih zrn, polna pest, pri večerji, riževa zrna na moji strehi: prvi marčni dež, razločno. prevedel DBV Še bi radi opozorili na enega najpomembnejših sodobnih nemških pesnikov Han- sa Magnusa Enzensbergerja; o njem je pisal (Problemi 1965, 1968) in ga z občut- kom prevajal Niko Grafenauer. („Zagovor volkov", DZS, Ljubljana 1970). V srbo- hrvaškem prevodu imamo Enzensbergerjeve pesmi pod naslovom ,,Svim telefon- skim pretplatnicima" (prev. Petar Vujičić, Veselin Masleša, Sarajevo 1971). Tokrat pesem iz tretje pesnikove zbirke „Blindenschrift" (1964). 33 MALI ODER MISLI ali zasebno popotovanje po namenih in smislih sodobnih kulturnih ustvarjalcev UJET V MREŽO BESED Scenarij neupodobljivega teksta z dvema premoroma: TATJANA PREGL V vlogi pesnika na malem odru naših misli nastopa: NIKO GRAFENAUER Vloge Ženski glas: sprašuje radovedno, nesramno, spoštljivo, ironično, nežn< nanese Pesnik: odgovaija zbrano, tuzemsko, neorfejsko, premišljeno, st stavkom, od besede do besede in tudi zaradi doslednosti iz nenehni tçkmi s časom Moškiglas: bere negromko, nesentimentalno, neprivzdignjeno, pač j menljivo in odvisno od tega, ali ga mik) prosi ženski glas ali ni ve pesnik Kraj dogajanja: v srčiki naroda pesnikov Cas dogajanja : petintrideset let po pesnikovem rojstvu I. Ženski glas: (se prvi oglasi v tišino, da jo razbije) Mislim, da je vsak nekoč začel s pisanjem pesmi zaradi nekega določenega Najbrž se moraš z menoj strinjati. Zaradi katerega čustva pisati pesmi? Pesnik: Ogrivo, potem nagajivo) Pesmi sem začel pisati iz dveh u prvič, ker mi je bila všeč ritmično in fonično obvladana kakršna nastopa v poeziji, in drugič, ker sem se želel ti preskusiti v oblikovanju takšnih besednih igrač. Ceje bilo 34 Vloge Ženski glas: sprašuje radovedno, nesramno, spoštljivo, ironično, nežno kakor nanese Pesnik: odgovaija zbrano, tuzemsko, neorfejsko, premišljeno, stavek za stavkom, od besede do besede in tudi zaradi doslednosti Í2gublja v nenehni tçkmi s časom Moškiglas: bere negromko, nesentimentalno, neprivzdignjeno, pač pa spre- menljivo in odvisno od tega, ali ga mik) prosi ženski glas ali mu zopo- ve pesnik Kraj dogajanja: v srčiki naroda pesnikov Cas dogajanja : petintrideset let po pesnikovem rojstvu I. Ženski glas: (se prvi oglasi v tišino, da jo razbije) Mislim, da je vsak pesnik nekoč začel s pisanjem pesmi zaradi nekega določenega čustva. Najbrž se moraš z menoj strinjati. Zaradi katerega čustva si začel pisati pesmi? Pesnik: Ogrivo, potem nagajivo) Pesmi sem začel pisati iz dveh razlogov: prvič, ker mi je bila všeč ritmično in fonično obvladana beseda, kakršna nastopa v poeziji, in drugič, ker sem se želel tudi sam preskusiti v oblikovanju takšnih besednih igrač. Ceje bilo pri tem 34 udeleženo tudi „neko določeno čustvo"? Skoraj gotovo. Veselje. Ali je to čustvo? Ženski glas: (jezno) Seveda je. Trdim pač, da so za pisanje pesmi kakršnakoli čustvena vznemirjenja nuja. V to sem prepričana, čeprav vem, da te bo zjezilo. Sicer pa me tudi to ne bo motilo, ker je za dober pogovor kanec jeze najboljša začimba, (po premoru v istem raz- položenju, le tiše) Koliko stiske, samote, bezanja pred seboj, raz- mišljanj in nemira osamljenosti in podobno je v tvoji prvi pesniški zbirki? Pesnik: (ujezeno do prave mere) To vprašanje se nanaša na zbirko Večer Pred praznikom (1962), ki je nimam več za začetek, marveč že za nadaljevanje začetka. Trditev, ,,da so za pisanje pesmi čustvena vznemirjenja nuja", me „jezi" le toliko, kolikor je takšno označe- vanje pobud za pesniško početje preveč parcialno, šolsko poeno- stavljeno, enostransko. Verjetno gre pri tej zadevi - kakorkoli si jo ogledujem — vendarle za nekaj več; za povzemanje človekove eksistencialne skušnje, se pravi za skušenjsko povezovanje vseh tistih razmerij, ki človeka zgodovinsko opredeljujejo. Ženski glas: Daj, razčleni eno, ki je najbolj odkrito izpovedana. Analiziraj, kaj te je gnalo v prav tako in ne drugačno pisanje. Pesnik: Za ilustracijo svoje eksistencialne opredeljenosti, duhovne pozi- ture, naravnanosti v obdobju, v katerem je nastala zbirka Večer pred praznikom, bom navedel dve pesmi iz te knjige, ki imata tudi na moč povedna naslova Lira in Biti. Ženski glas: (navdušeno) Naj slišimo najprej prvo pesem! Moški glas: (občuteno) Dobro je, če si neznaten list, z nežnimi ustnami dneva ljubkovan. In si prav majhno, pozorno uho, da občutiš matico tišine, ki se ves čas povrača na naj molče čnejši cvet. Tih si kakor so zvezde znotraj in vse, kar se s skrivnostmi omejuje, tudi smrt. A v duši skrivaš pesem kot prvino, ki se spreletajoče oglasi ob prvem tenkem vzgibu vetra. Pesnik: (nekoliko odmaknjeno, kot bi v sebi zbiral nekdanjost) Pesem je kljub svoji izrazito lirični ubranosti pravzparav nekakšna program- ska izjava, saj govori o tem, kako je treba prisluhniti tišini v sebi, da začutiš tisti temeljni vzgib, iz katerega se poraja poezija. Taje namreč nekakšna žlahtna substanca ,,najmolčečnejša cveta" kamor seda matica tišine, cvet sam pa ni nič drugega kakor „duša", kjer je izvor pesniškega petja. Predstava o rojstvu pesmi je torej romantično hrična, saj postavlja v osredje pesnikovo „dušo", intimo, notranjost, medtem koje ves zunanji hrupni svet potisnjen nekam v obrobje. Pesem je zato izraz občutja nečesa skrivnostnega, skritega, nečesa, kar je pomaknjeno y molk, skoraj že v smrt. Vendar pa je ,,duša", ki dom uje v teh nerazvidnih pro- 35 štorih človekovega bitja, dosegljiva z besedo; iz njene potoplje nosti v molk jo lahko iztrga predvsem pesniška govorica. V poezij se tako vzpostavlja identiteta empiričnega in nadčutnega, resnia in smisla, eksistence in esence, kar v posledici pomeni, da pes ništvo kreira poln, samozadosten, v samem sebi utemeljen svet. Preden boš govoril dalje o pesmi Biti, prisluhnimo še tej. (tesnobno) Srh nemega snovanja me prežema, vročičnost, sladka bol; zarežem v žilo. Nepomirljiva slast v odtekanju krvi, strašna tišina, krik že - zorim; o sreča, da korenin izteči se v drhtenje, bitjem v svetlobi biti kvas in nedotaknjeno dno za njih sidro in biti žeja s pohlepnimi usti. Tod se nemisel prepleta s srečo stvaijenja in to, kar nastaja, je težka mamljivost in luč je prevalovana s skrivnostmi. Že v sevanju temnega vina zamira senca; samo zeleni kuščarji pijo s te rane, ki onemoglo žge. Pesnik: (v istem razpoloženju kot prej)Tu je prej omenjena identiteta še raz- vidneje izražena, saj je resnica biti istovetna z resnico poezije. АИ z drugimi besedami povedano: v pesniškem aktu svet stopi v polnost, se torej na nek način dovrši, smisel in resnica biti se pokrijeta, s čimer subjekt pesmi postane resnični temelj, bog, ens creator,izvor sveta, ki je ustvarjen po njegovi podobi in ob kateri on sam uživa v omemnem sladostrastju. Gre torej za nekakšno narcistično samo- čutnje, ki ga je dobro analiziral Taras Kermauner v svoji študij Samočutenje in samouživanje in ki je resnično onotološko izho- dišče večjega dela moje tedanje poezije. Pesniški subjekt, ali, če uporabim oznako Gottif^rieda Benna, ki je bil v tistem času moj vzor- nik, Urični jaz, se^ namreč nenehoma predaja opoju nad lastnimi čutnimi zaznavami, iz katerih je izoblikovana estetska informacija pesmi. Opisano zagledanost subjekta v lastno čutenje, v katerem se seveda v močno sublimirani podobi odraža tudi zunanji svet, je mo- goče opaziti v samem izboru besed, ki nastopajo v pesmih. Na pri- mer: shr, vročičnost, sladka bol, slast, drhtenje, žeja s pohlepnimi usti, težka mamljivost, rana, nežnost, mehkoba, zrelina, prsi itd. Takšna ontološka naravnanost moje takratne poezije pa se izraža tudi v njeni precej privzdignjeni dikciji. Ženski glas: (čisto po žensko trmasto) Kakšen pa je tvoj odnos do tiste slo- íCTMke poezije, ki jo vodijo čustva? Se ti ne zdi, da je v današ- njem vedno bolj skomercializiranem svetu to vrednota, ki bi jo morali pravzaprav postavljati na piedestal? Pesnik: Vsa čast čustvom, tudi v poeziji, (takoj dalje, ne da bi bil vržen iz tira) Res pa je, da sama čustva za dobro poezijo niso dovolj, marveč je po mojem mnenju zanje neizogibno potrebna tudi ino- vativnost v njihovi jezikovni oziroma estetski formulaciji. Tu pa se čustvom pridružuje sposobnost jezikovnega oblikovanja, se pravi, 36 odkrivanja novih semantičnih razsežnosti v leksičnem gradivu, potem besedna selecija in kombinatorika, pa iskanje foničnih, ritmičnih in drugih posebnosti itd., kar vse spada v območje pes- niške tehnike, torej racionalne obdelave jezikovne materije; gre potemtakem ne samo za sporočanje nekaih čustev v verzih, am- pak za estetsko informacijo, za poezijo, ki je artistično inovativ- na. Dokler pa poezijo „vodijo" zgolj čustva, ne pa tudi tisti arti- stični impetus, ki poraja v pesniški ustvarjalnosti nove estetske forme,' je seveda ta poezija zame premalo izrazita, svojska, pro- duktivna; poezija čustev (saj jo vodijo čustva? ) ima prav fotovo tudi dovolj pomembno funkcijo v naši vsakdanji kulturi, vndar pa je jaz nikakor ne bi mogel „postavljati na piedestal", to kar uspešno počnejo drugi. Ženski glas: (dobrohotno brska po človeški spremenljivosti) Čas nas vse spre- minja, tudi pesnike. Kaj se je moralo v tem času zgoditi in se je zgodilo, da si impresije svojih čustev nadomestil s filozofskim pisanjem pesmi? Zakaj si pričel ,.stiskati jezik in stavke kot v neusmiljeni preši, da je iz nje za čel teči izbrani mošt večplastnih besed"? Pesnik: (razumsko primerjalno) Medtem ko sem bil ob nastajanju prve zbirke ideološko ukalupljen ter socialno politično bolj ali manj nepirebujen in nenačet od dilem kritičnega mišljenja, kar je najbrž tudi vzrok, da zbirka brez težav lahko tematizira suficienco, pol- nost, smiselnost, samoutemeljenost subjekta, se kasneje ta ideolo- gija aktualizira v perspektivizmu moje socialno pohtične narav- nanosti, v metafiziki uresničujočega se subjekta; nasprotno pa se v moji tedanji poeziji že uveljavlja avtorefleksija in razkroj te ideologije, zaradi česar postane tudi bolj sentenčna od tiste v prvi zbirki. Tako v Stiski jezika refleksivna razsežnost marsikje preglasi prvotno čutnost, čeprav sem jo v metaforiki skušal čimveč ohra- niti. Res pa je, da je bila ta čutna sestavina tako vgrajena v estet- sko strukturo pesmi, da je s svojimi podobami in simboli skušala čimbolj poudariti brezčutnost do kraja di^ustiranega pesniškega sveta, ki sem ga upodabljal, še posebej v ciklusih Past, Podobe in Elohim in ki skupaj s kasneje objavljenima cikloma Stanje in Tihožitja (Problemi 1966, 1967) predstavljajo najveljavnejši izraz pesniško tematizirane avtodestrukcije subjektivizma v mojem opusu. Poezija mije tedaj sicer predstavljala možnost za nekakšno pesniško- opozicijo zgodovinskemu svetu, za spor z njim; vendar pa sem hkrati skušal izraziti tudi to, da tega sveta, s katerim je človek v sporu, ni mogoče niri premagati in ga obvladati ter mu dati svojo podobo, niti ni mogoče pobegniti pred njim, saj je vsakdo do konca ujet vanj. Človek, ki nastopa v teh pesmih kot zastopnik individuane volje do moči in svobode, se spričo repre- sivnosti sveta in s tem spričo nemožnosti da bi uresničil svojo vizijo svobode in moči ter tako postal pravi temelj ali subjekt sveta, v sebi zlomi in razkroji. Ta proces pa hkrati povzroči, da začne razpadati podoba ali vizija takšnega harmoničnega, po lastni podobi oblikovanega sveta, ki odseva v njegovi zavesti, kar je še tako prisotno v prvi zbirki. Odod pri večini pesmi tudi izvira nekakšna nasladna estetika razpadanja, ko svet in človek - lahko bi ga imenoval tudi pesniški jaz aU pesniški subjekt - izgubljata trdne obrise in drsita v nič. Ženski glas: (rahlo analitično provokativno) Ker si vešč razumskega razmiš- 37 Ijanja, poskušaj razčleniti tudi eno izmed teh pesmi. Stori to tako objektivno, kot bi recimo pisal o poeziji kakega drugega sloven- skega pesnika, katerega pesmi so prepojene s filozofskostjo. Pesnik: Primer, v katerem se po mojem mnenju značilno izraža pravkar opisana estetska pozitura, je pesem Sem. Moški glas: (zbrano, brez vzponov in padcev glasu) Poldan je sredi poletja krut kakor jasna zavest. Vse, kar le z obliko beži iz omrtvelosti, je ukrojeno za plen. Kače se sukljajo kvišku kot droben dim. Temni se, daleč je in vse bliže prihaja jesen. S postavami mrtvih sem utrdil svobodo, da bi ji stopil na teme in se prepričal o vsem. Vetrovi me opasujejo, dolgo se vzpenjam. Kot nož vstopa vame bolečina, da sem. Za hrbtom, polna zle zbranosti, preži tišina. Padec je dolg kakor krik, ki v daljavi zamre.. Poglobljen v molk iščem opore za novo tveganje, a vse kot da gnije v prijemu teme. Pesnik: (povsem analitično zbrano razmišljanje v čisti tišini) Ceje razmer- je med zavestjo in svetom enako razmerju med bleščečim se po- letjem in temačno, pasivno jesenjo, na kar namiguje pesem, po- tem je med njima očitna neskladnost, katere nosilec je subjekt sam, saj se ta razkol uveljavlja z udeležbo zavesti v svetu, ki se postavlja nadenj kot poldan sredi poletja. Subjekt hoče ta položaj premagati na ta način, da vse, kar „le z obliko beži iz omrtve- losti", se pravi pojave in stvari, spreminja v svoj plen. Takšno prilaščanje pa je seveda nasilno, saj svet mrtvi, pretvarja ga v zavojevano pokrajino, s čimer se opisana neenotnost samo še po- glavlja, ne pa razrešuje. Ta proces je v prvi kitici, ki začrtuje tematsko obzorje pesmi komaj naznačen. Napoveduje ga pred- vsem njen zadnji verz, ki pa je razvidneje temtiziran v naslednjih dveh kiticah. V drugi kitici gre, kot je očitno že na prvi pogled, za takšno glagolsko dejanje, ki izraža subjektovo voljo po podreditvi sveta. Ta volja je predočena s kondicionalno fakturo drugega ver- za. Gre torej za gibanje, ki je v celoü uperjeno k temu, da se človek povzpne v zenit bivajočega, kar paje mogoče doseči le na ta način, da se njegova volja do moči ali bistvo ustoliči kot res- nica biti. Ta atituda je jasno izražena v glagolskih zvezah s samo- stalniki in pripadajočimi jim atributi. Iger sta opisana smer in pomen glagolskega dejanja.,Svoboda" in v njej temelječa vrednost „o vsem" sta uresničujočemu se subjektu dosegljiva preko ,,postav mrtvih", ki se ne morejo upirati njegovi samovolji. To seveda pomeni, da mora, če hoče postati pravi subjekt, omrtviti sleherno tujo voljo in moč, o čemer posredno govori tudi drugi verz prve kitice. Subjektovo akcijo simboUčno označuje stavek „dolgo se vzpenjam", ki se pomensko nanaša na prejšnja dva ver- za, medtem ko je njegovo neposredno metaforično dopolnilo sta- vek „vetrovi me opasujejo", ki skuša vzbuditi vtis vedno večje „višine" tega vzpona. Bistvo subjektivizma, ki se uresničuje z ak- cijo, je torej težnja po vzponu kvišku, k idealu, na „teme" svobo- 38 de. To pa je možno le z zanikanjem vsega, kar ni v skladu s tem bistvom. Če subjekt hoče biti do kraja razvita moč, najvišja volja ali nomos sveta, mora biti to, kar je. Bistvo se namreč lahko rea- lizira le tako, da stopi v resnico biti; dokler ni te identitete, tudi ni resničnega subjekta. Zato se mora osvoboditi sleherne odvis- nosti od tega, kar je, in postati samozadostna monada, ki je svo- bodna v tolikšni meri, da je bivajoče ne utesnjuje več. Identiteta bistva in resnice biti je torej idealna kategorija, ki je eksistentna samo kot ideja, ne more pa se uresničiti v reali teti. Že četrti verz druge kitice, predvsem pa cela tretja kitica razkriva posledice, ki jih povzroča opisano nihilistično razmeije subjektiv- ne zavesti do bivajočega. Pesniški subjekt namreč na njegovi poti doleti spoznanje, ki je izraženo v verzu „kot nož vstopa vame bolečina, da sem". Biti subjekt v uresničevanju je potemtakem nekaj bolečega. V tretji kitici pa realnost subjektu odpove po- slušnost, materija blokira idejo, zaradi česar se njegova akcija sama v sebi zlomi; temu sledi padec, ki ni nič drugega kot povra- tek v resnico tega, kar je. S tem pa se seveda razkrije tudi resnica ideologije, ki govori o realizaciji ideje subjekta kot temelja in merila vsega bivajočega. Razodene se kot govor o tistem, česar ni; to pa pomeni, da je realno prisoten, eksistenten le ta govor ali logos ideje, medtem ko je tisto, o čemer govori, zunaj njega. Če naj bi se namreč to, česar ni, in k čemer je intencionirana ideja, realiziralo v logosu, bi se morala tudi beseda in misel razpršiti v nič. Med ideologijo, ki predstavlja modus vivendi ali način bivanja ideje, in resnico bitja, je tedaj temeljni razloček. Nič čudnega torej, če v citirani pesmi, za katero trdim, da se v njej izraža avtorefleksija subjektivizma, nastopata kot nasprotje ideologije, — ki se hoče realizirati v akciji, vrvežu, konfliktu, - tišina in molk, torej tisto območje v „dogajanju" v biti, iz katerega je izločena sleherna aktivnost, zato ima pomen njenega začetka in konca. To je v pesmi tudi dovolj jasno izrečeno, saj tišino subjekt občuti kot zahrbtno, zlo in prežečo past, kamor ga prestreže realiteta, ki jo ogroža s svojo nihilistično voljo do moči, hkrati pa mu je tudi izhodišče, v katerem išče „opore za novo tveganje" in ponoven ideološki vzpon. Tišina in molk sta torej osnovnica bivanja in ničelna točka subjektivizma. Zato verz „padec je dolg kakor krik, ki v daljavi zamre", ne pomeni izničenja ali konca subjektivizma, marveč skuša čutno ponazoriti le tisti temeljni in usodni preo- brat, ki se zgodi s subjektom, ko se njegova intenca, da bi stopil na „teme" svobode in „se prepričal o vsem", izkaže za neuresnič- Ijivo, s čimer se seveda sesuje v nič tudi njegova ideologija. Zadnji verz prikazuje to krizo ali kritiko subjektivizma, v kateri se razkrije njegova utemeljenost v niču, saj „vse kot da gnije v pri- jemu teme", zato tudi ni mogoče najti nobene opore za nov vzpon. Molk in tema sta zagrnila pesniški subjekt in utišala ideolo- gijo, s tem pa tudi pesem, ki se z besedo ,,tema" konča. Ali drugače povedano: v trenutku, ko se v pesmi vzpostavi razlika med ideologijo, ki pripoveduje, kaj je smisel ali bistvo bivanja, in resnico bitja, ki je zagrnjena v molk in tišino, saj ne potrebuje nobene razlage in utemeljitve v logosu, umolkne tudi pesniška govorica sama. Ženski glas: (vrednostno poseganje v pesnikovo samozavest) Prav zelo me za- nima tvoj odnos do teh pesmi. Kam na svoji vrednostni lestvici bi 39 jih uvrstil in koliko te privlačijo v branje in v njegovo posledici razmišljanje? Pesnik: (nezadregasto) Naj odgovorim še na ta del vprašanja, ki se nanaä še na prejšnjega; pesmi iz drugega dela Stiske jezika, kjer najdem tudi obravnavano pesem Sem, bi večidel vldjučil v antologijsl izbor svoje poezije, če bi ga pripravljal. Razmišljam pa ne več njih — raje se podajam na še neosvojena pesniška področja. II Prostor je isti, ura še bolj pozna. Besedna nasičenost se le včasi raztrga v hipno sproščenost. Misli so še dalje uklenjene v zapovt dan tir. Ženski glas: (zaključni premor, ko udari s pretnjo v glasu) Nikar se ne izmc tavaj z izgovorom, da nisi poklican, da bi sodil o poeziji. Marsikdc ni poklican, pa sodi. (Nenadoma se zave, daje tu zato, da pesnik; sprašuje in ne zato, da mu preti in po pomenljivem premoru na daljuje povsem mirno) Sicer pa te ne sprašujem kot kritika, tem več me zanim tvoje dojemanje in sprejemanje raznolike in številni slovenske poezije. Vprašujem te torq, kaj misliš o slovenski so- dobni poeziji? Pesnik: (naj prisluhne slovenski narod, pesnik je dovolj glasen) Ko se oziram po bogatiji naše sodobne pesniške ustvarjalnosti, me prese neča predvsem njena estetska raznohkost, barvitost, inovativnost ki se kaže zlasti v svojevrstni, še nepreskušeni uporabi jezika, v odkrivanju novih, v vsakdanjem ali diskurzivnem pisanju spregle- danih ali neuporabnih možnosti besednega izražanja, ki pa so bi- stvenega pomena prav za oblikovanje pesmi, saj jo storijo estetsko zanimivo, mnogosmiselno besedno tvorbo. Samo v takšni razno- likosti pesniškega pisanja vidim resnično možnost takoimeno- vanega pesniškega razvoja in tiste ustvarjalne dialektike, ki jo hro- mi vsako vsiljevanje in seveda pristajanje na določene poetske šole in obrazce, saj to nujno vodi k ponavljanju in zgolj medlemu varii- ranju v poeziji že izumljenega, na pot, ki je že utrta, v lenobo m konservativizem. Ženski glas: In kaj, misliš, pomeni sodobna slovenska poezija narodu, ki seje ponaša s tem, da je narod pesnikov? Pesnik: Ali to dokazuje, da smo narod pesnikov? Morda, (z nakazanim posmehom) Težava je le v tem, daje narod v večini. Ženski glas: (prepadeno) Pa, (po kratkem premoru komaj slišno) saj misliš, da je slovenski narod - narod pesnikov? Pesnik: Res je, veliko pesnimo! Ženski glas: (uživa, čim bolj je besedni boj oster) Ti ni nerazumljivo, da je vse več pesnikov, pa vse manj pravih vrednostnih kritikov poezije? (tiho, bolj zase) Ne, najbrž ne. (glasneje) Zaradi česa se je znašla kritika poezije v krizi? Pesnik: (skriva razpoloženje za narejeno resnostjo) To je pa zato, ker smo narod pesiükov in so kritiki v manjšini. Ženski glas: (zelo premišljeno vprašuje dalje) Tvo} tre^i pesniški obrat je obrat od filozofskega k fUotehničnemu pisanju poezije, o čemer pišeš tudi sam v „Kritiki in poetiki", ko zaključuješ poglavje,'da „pes- niška refleksija in avtorefleksija vse bolj zanemarjata vprašanje smisla in postavljata v ospredje nomos pesniške tehnike. Tega 40 seveda ni mogoče razumeti zgolj kot preprost refleks na moderno znanost in tehniko, marveč gre pri tem nemara za dosti globlja in za usodo literature v sodobnem času bistvena vprašanja". Tu, vidiš, me zanima, na kakšno usodo literature si mislil? Kakšna, meniš, bo usoda poezije glede na tradicionalno poezijo: se ji obeta propad ali razcvet? Pesnik: (precizno, kot običajno počasi) O usodi moderne poezije tako glede na njen ontološki in generični status kakor tudi glede na njen socialni položaj dokaj obširno govori že omenjena knjiga; zelo težko bi na kratko opisal vse konstituante, ki določajo polo- žaj pesniške umetnosti v posthegeljanskem obdobju, v obdobju modernizma, v katerem se začenja proces njene avtonomizacije glede na filozofijo, mitologije, konfesionalne ideologije itd., saj to implicira celo vrsto zgodovinskih postulatov, kijih v tem pogovo- ru ni mogoče izpostaviti. Prav gotovo je nespregledjivo dejstvo, da se v primerjavi s prejšnji- mi dobami v zadnjem stoletju izredno hitro menjavajo pesniške šole, stili, orientacije, ki so razen tega tudi močno diferencirane, kar vse gre pripisati čedalje razvitejšim komunikacijam, večjemu in hitrejšemu pretoku informacij, ki se z novimo oblikami komu- niciranja še pospešuje. Vse to in ne nazadnje tudi pojav kompju- terske poezije nujno vpliva tudi na način bivanja in usodo poezije. Ženski glas: (mu nestrpno skoči v besedo) Torej - propad ali razcvet? Pesnik: Če to pomeni njen propad ali razcvet, ne vem, vsekakor pa lahko rečem, da postaja funkcija poezije drugačna, kakršna je bila ne- koč. Vsakršna orfična poetizacija sveta, pesniška mitologizacija ,,Slovenšne cele", o kakršni je še pel Prešern, je danes nemogoča. Pesniški programi so bolj parcialni, diferencirani do skrajnih mož- nih meja, zato tudi ni naključje, da se z modernistično oziroma takoimenovano avantgardno poezijo, ki raziskuje jezik in mož- nosti njegovega estetskega oblikovanja, zanemarja pa tematsko jasnost v svojem sporočilu, resno ukvarjajo pravzaprav le specia- listi. Ženski glas: Izgon smisla iz poezije je skoval novo vrsto pesnikov. Kakšen je tvoj odnos do njih? Pesnik: (dodobra domišljeno) V svoji knjigi uporabljam pojem s-misel, s čimer želim opozoriti na to, daje smisel racionalni konstrukt, saj ga vzpostavlja šele misel ali ideja. Prav gotovo je res, da se velik del modeme poezije, začenši z Mallarmejem pa tja do pojava „zaumne", dadaistične, konkretne, letristične in druge tovrstne poezije, odreka ljubezni do modrosti se pravi svoji filozofski, smi- selni naravnanosti, ki implicira tudi tematskost, in jo nadomešča z estetsko, čutno nazorno (iz grške besede aisthesis) razsežnostjo, kar z drugimi besedami povedano pomeni, da besedno gradivo, to vedno živo in spremenljivo materijo, postavlja in formo, s čimer pa seveda ni mišljena le zunanja oblika pesmi, marveč to, da vse, kar tvori neki pesniški tekst, predstavlja estetsko, čutno nazorno informacijo, novost, ki jo je mogoče ,,proizvesti" s semantičnimi in drugimi premiki v jeziku. Prav tako pa seveda ni mogoče reči, da je v tej poeziji izgubljen ali zavržen celo vsakršen pomen, kot se slišijo glasovi o njej, saj je vsa zgrajena ravno na pomenskih niansah v jeziku, ki ga uporablja. Besede v njej imajo namreč še zmerom svoj pomen, le da se ta pojavlja v novih razmerjih, ki jih vsakdanja, diskurzivna raba jezika ne pozna. 41 To уе1јд celo za letristične in glasolalične pesniške tvorbe, kj( imamo na eni strani opraviti že z destrukcijo besede in njeneg pomena, na drugi strani pa z besednimi novotvorbami, vendar p velja samo do tiste meje, ko se ta destrukcija in konstrukcija š dogajata na leksičnem planu in je zato to vrsto pesništva še mogc če prištevati k poeziji, kar sega čez opisano mejo pomenske opre deljenosti besed, pa že bolj sodi v območje vizualnih ali glasbeni! fenomenov. (po kratkem premoru porajanje nove jeze znova vznemiri bese dovanje) Moram pa zavrniti tudi neštetokrat izrečeno trditev, d je tovrstno pesništvo nesmiselno. Ce gre za besedne tvorbe, z specifično oblikovano jezikovno materijo, ki sama po sebi n izgovarja svojega smisla, marveč se nam ponuja kot estetski pred met, in če upoštevamo dejstvp, daje smisel proizvod mish, poten se mora v naši sodbi o tem estetskem predmetu, če seveda hoč( biti ta sodba racionalno utemeljena, izražati neka misel, ki imph cira tudi smisel. Ce pa te misli ni, ji tudi estetski predmet ne mori podeliti smisla. Ženski glas: Pesmi v tvoji zadnji pesniški zbirki z naslovom Štukature bistv. sveta sploh ne dosegajo. Tako razumem tvojo razlago v knjig Kritika in poetika, ko praviš, daje bistvo pesmi jezikovno estetski forma. Ah se v tem razumskem počenjanju nikdar ne počutiš kol varilec v vnaprej postavljene kalupe? Pesnik: (tudi on na meji nesramnosti) Vprašanje ni v skladu s tistim, kai trdim, zato ne verii, od kod se je sploh vzelo, (vendar nadaljuje] Pesmi v Štukaturah so svet, saj gre za estetske forme, ki povze- majo mojo eksistencialno skušnjo in s tem seveda tudi moje iz- kustvo z jezikom, ki je znakovna mreža našega sveta. Iz te mreže znakov ali besed, ki označujejo bivajoče, sestavljam svoje pesmi; torej je pri tem udeležen tako z besedami označeni svet, še pravi pomen, ki ga besede nosijo v sebi, kakor tudi moja celotna zgodo- vina, eksistenca, praksa. Ce pesmi v Štukaturah kaj dosegaje, potem je to najbrž kondenzacija mnogopomenskosti, ki se ponuja v jeziku kot temeljni instituciji človeške kulture, (zelo samoza- vestno) V svojem pesniškem početju varim, cinkam, pretapljam pomenske, sintaktične, fonične, gramatikalne in druge sestavine jezikovnega gradiva, vendar ne zato, da bi se „počutil kot varilec v vnaprej postavljene kalupe", marveč ravno obratno, da bi se tega občutka znebil, saj mi gre za to, da izdelujem nove estetske for- me, unikate, skratka poezijo. Ženski glas: Kaj je tisti magnet, ki te privlači v tako igro, kjer so pravila vnaprej določena? (Še kar spoštljivo, a predvsem zelo radovedno) Zakaj pravzaprav pustiš idejo podrediti formi? Pesnik: Vprašanje zamenjuje moje strukturalno pojmovanje forme, ki iz- haja iz semiotike in teoretičnih osnov informacijske estetike, kakršno je razvil predvsem Max Bense, s tradicionalnim razume- vanjem forme, ki pod tem pojmom razume zunanjo obliko pesmi. Iz tega nesporazuma izvira tudi razUkovanje med idejo in formo ter teza o podrejanju prve drugi. Ženski glas: Glej, ne moremo si kaj, da se ne bi vedno znova vračali po pretek- lost. Tudi poezija pogosto črpa iz nje, zadnje čase pa še posebno, se mi zdi. Nekateri pesniki se vračajo v preteklost po romantiko, nekateri po forme. Zakaj si iz preteklosti izbral prav sonet, ki ga običajno pojmujemo kot staro formo? 42 (zelo iskreno radovedno) Zakaj, če razumsko iščeš novo, nisi izumil nèke svoje forme? Pesnik: V tistem smislu kakor sam "ojmujem formo, se mi zdi, da sem izumil nekaj novega. Kar zadeva po moje odločitev, da se poslu- žim soneta, ki je prav tako vpleten v iskanje tega novega, so razlogi za to opisani na zavihu zbirke Štukature. Ali naj jih pono- vim? Ženski glas: Seveda! Zakaj pa ne? Moški glas: (poslušno se takoj loti branja pesnikovih besed na zavihku zbirke Štukature) Nikoli nisem bil pisec dolgih pesmi, zato mije sonetna forma blizu, saj v svoji klasični izvedbi zahteva štirinajst srednje dolgih verzov, v katere se da namestiti povprečno nekaj manj kot sedemdeset besed. Vse to, vključno z rimami, razporeditvijo ver- zov na dve kvartini in dve tericini, številom zlogov v njih in met- rov, predstavlja okvir, ki obvezuje k določenim pravilom igre. Gre torej za neke vnaprejšnje omejitve in selekcijo, ki daje samemu oblikovanju besedila privlačnost biti v igri. Po drugi strani pa je opisano okvir formalni koncept pesmi, kakršen postane po mojem mnenju neizogiben, brž ko ne povezuje teksta v celoto jasno izra- žena ideja ali tema. Ideja se je takorekoč „preselila" iz središča teksta na njegov „obod", v obliko, ki jo je sicer treba ubesediti, vendar ne več kot ideo-logijo, torej kot govor ideje, marveč kot morfo-logijo ali govor oblike, kar z drugimi besedami povedamo pomeni, da je postala bistvenega pomena v tekstu njegova forma, ki temelji na presenetljivih jezikovnih odnosih in iz njih izhaja- jočih estetskih inovacijah. Forma ima torej tu značaj imanentne pesniške norme, medtem ko ima ideja pomen spekulativne kate- .gorije, ki dosti bolj spada v domeno filozofi je. Edina ideja, ki me torej vodi pri oblikovanju besedila, je „ujeta", v formi soneta, kakršen seje izoblikoval v zgodovini poezije, zato je ta zgodovina implicite prisotna v njem, ne oziraje se na to, alijo jemljem v misel ali ne. Moj namen je, da na to na videz ravno- dušno, prazno platno z okvirom, kakšnega predstavlja abstraktni kalup soneta, nanesem besede, pri čemer pa je seveda ključnega pomena ustvarjanje semantično distinktivnih odnosov med njimi in prebuditev različnih novih pomenskih odtenkov med besedami, ki so v navadnem jeziku skriti in na katere lahko opozarja pred- vsem poezija. Ženski glas: (se nemo zahvali in prav tako s pogledom nežno izrazi, da bi bilo pred premorom lepo slišati vsaj enega izmed šestintridesetih sone- tov iz zbirke Štukature) Moški glas: (po pesnikovih navodilih občuteno predstavi izbrani sonet) svileni blesk, svetloba vtrta v gube. tenki labodji vrat poslednje volje, uvit v kristalno čistost zaobljube in iz očesa v čas razlito poje. na polju zrak, disperzija dežja, v loku hitenje, da se več živi, a čipke v spanju, sitotisk neba in bel stržen bedenja za očmi. 43 iz čutov v molk izpisan cvet (na površini lahka zlata pena), katerega pomena dimna sled v jeziku, v spletu oniksovih lis? glasovi razpršeni kot semena, a vonj iz gostih zrelih izohips. Pesnik: (j® že zelo utrujen) III. Ponoči pri pesniku doma. Iz kuhinje se sliši tipkanje, žena pr tipkava pesnikove zabeležke. V dnevni sobi sproščeno in do pra\ meje zafrkljivo teče pogovor o ne več toliko usodnih rečeh, da 1 bile znova možne zmote. Sliši se tudi, kako se poslušalci zabavaj in jih mineva dremavica. Ženski glas: (zahtevno, vendar ne preglasno) Zakaj se sploh pišejo pesmi? Pesnik: Pesmi pišemo iz različnih razlogov, (neorfejsko'» Zase lahko r( čem, da me k pisanju poezije priteguje predvsem težnja po jez kovni avanturi, po odkrivanju novega, po izkušanju nečesa, kar j skrito, a je mogoče spraviti v razvidnost. Poezija je potemtaker produkcija novega, saj sega preko povprečnega, dogovorjenega konvencionalnega, zato je vsaka dobra poezija skoraj vedno pre blematična. Ženski glas: (rahlo napadalno) A tako? No, potem me pa res zanima, kake označuješ družbo, v kateri živiš in kakšen odnos imaš do nje? Pesnik: (nezadeto, zelo stvarno) Našo družbo ocenjujem predvsem p( njenem odnosu do produktivnega dela, do vsega tistega, kar j( inovativno in ne le reproduciranje že znanih modelov in obrazcev skratka po njeni dovzetnosti in odprtosti za nove ustvaijalnt pobude, ki presegajo povprečje in zakotnost, kakršnega dandanei na Slovenskem ni tako malo. Po tej oceni se ravna tudi moj odno; do nje. Ženski glas: (v smehu, da razbije vzdušje) Kaj nenehno govoriš, četudi te teg; nihče ne vpraša in te nihče noče poslušati? Pesnik: (takoj, brez pomisleka) Besede, besede, besede . . . Ženski glas: (premišljeno, provokativno) Ali kdaj pomisliš, da imajo svoj pra\ tudi tisti, ki uradno in srdito zavračajo tvojo in takšno poezijo? Pesnik: (zmigne z rameni) Zagotovo imajo „svoj prav", to pa še ne po- meni, da se z njimi strinjam. Ženski glas: In kaj meniš o tistih ljudeh, ki se požvižgajo na tvoje pesmi? Pesnik: Naj žvižgajo, če lepo. (kot bi prisluškoval de^u zunaj) Posebne všeč mi je žvižganje v dežju. Ženski glas: (po daljšem premoru z začudenim zanimanjem) Saj res, skoraj bi pozabila vprašati, zakaj -pišeš poezijo za otroke? Pesnik: (obrat v strogo koncentracijo) Abstraktni, netematski ustvaijalni intenci, ki me vodi pri pisanju za odrasle, komplementarna potre- ba po tematičnem, „realističnem", fabulativnem oblikovanju je- zika me je po vsej verjetnosti napotila k temu, da sem se lotil tudi pisanja za otroke, saj je s tematičnostjo in fabulatwnostjo v njej bistveno razširjena tudi komunikativnost mojega dela. Če v poe- ziji za odrasle, glede na splošen razvoj moderne poezije, ki meje vodil proč od tematičnosti, le-ta ostaja zunaj mojega ustvarjahiega interesa, pa se mi nasprotno fabulativna sestavina v poeziji za 44 otroke zdi nepogrešljiva, ker je otrokovo skustveno obzorje kakor tudi njegova estetska vrednost in kultiviranost še premajhna, da bi se lahko znašal v navidez alogičnem svetu zapletenih pesniških tropov in figur. Prav fabula ali pesniška tema je tista, ki ga vodi skozi kvazirealne prostore poezije in daje oporo njegovemu naiv- nemu realizmu, kar velja predvsem za pesništvo, ki je namenjeno najmaljšim. Z drugimi besedami povedano: izhodišče pesniškega oblikovanja za otroke vsekakor mora biti motiv, tema, fabula, ki daje stvaritvi trdno in razvidno vsebinsko jedro, hkrati s tem pa je seveda nujno, da se uveljavljata tudi artistična invencija in fanta- zija, ki sta sami po sebi pogosto alogični, morata pa biti ves čas v dovolj očitni odvisnosti od teme, da bo pesem za otroka zanimiva in sprejemljiva. Takšne alogične sestavine v poeziji otroke tudi najbolj pritegujejo, saj vnašajo vanjo igrivost in duhovitost, vendar so učinkovite predvsem tedaj, če se v temi, kjer konstitutivno sodelujejo, sproti razkrivajo kot nekakšen bistroumni nesmisel, kar pomeni, da se seveda ne morejo osamosvojiti in postati samo- zadostno kreativno načelo pri izdelovanju pesniških besedil. Ženski glas: (mu skoči v besedo) In kdaj si začutil to nujo po pisanju pesmi za otroke? Kakšna je bila začetna pobuda? Pesnik: (nezmoteno, dalje mirno) Temeljna pobuda, iz katere poganja moje pisanje za otroke, rase potemtakem iz mofnosti, da bi ob- cladal in uveljavil svojo ustvarjalno voljo tako v tematski kot v netematski rabi jezika, s čimer se razširja obseg mojega poetskega oblikovanja na obe osnovni produkcijski usmeritvi, iz katerih se lahko poraja literatura: (nekohko bolj mehko) Seveda ne morem trditi, da mi je bila ta pobuda jasna že tedaj, ko sem napisal svojo prvo otroško pesem, pač pa se mi je racionalno razodela šele v zadnjem času, ko sem hkrati z radikalizacijo netematskega esteticističnega izhodišča pri izdelavi pesniških besedil za odrasle v vsej ostrini uzrl tudi nujnost docela drugačnega oblikovalnega postopka pri ustvarjanju za otro- ke, če naj upravičijo svoj namen, ki je v tem, da so blizu otroko- vemu gledanju na svet. To gledanje pa je nesprekultivno, naivno, spontano in še neobremenjeno s tisto kulturno vednostjo, kakršno prinesejo kasnejša leta. Temu primerna pa naj bi bila tudi poezija, ki jo pišemo zanj. Ženski glas: (nežno) Kaj ti povedo otroci, ko jim hodiš pripovedovat svoje pesmi? Pesnik: (spontano) Da me povezuje z njimi neka skupna lastnost - spon- tanost, kije značilna sestavina infantilizma. Ženski glas: (mehko, vendar za spoznanje nesramno) AU misliš, da si boš s poezijo za otroke vzgojil publiko za svojo hermetično poezijo? Pesnik: (z nadihom samozavestne vednosti) Estetski princip, v katerem temelji sleherna hteratura, ne more imeti druge funkcije kot to, da bralca zaplete v iluzijo, torej v igro posebnih čutnih predstav, ki se jih da na osnovi poetskih pravil ustvariti v jeziku. V poeziji za otroke mora biti ta igra, kot že rečeno, izražena tudi v sami temi ali sporočilu, kar za ostalo pesništvo, posebej še za liriko, ne velja kot splošno pravilo. Prav zaradi tega se mi zdita duhovitost in humor zelo pomembna tematska sestavina v pesmih za otroke, saj se preko njiju najbolj jasno izraža igrivost vsebine. Osnovni namen pesništva za otroke je po mojem mnenju v tem, da otroka vključuje v opisano čutno predstavno igro, s čimer 45 docela nevsiljivo spodbuja njegovo domišljijo, ga privaja na po- etska pravila in mu prinaša nova estetska skustva. Če otroka takšna igra privlači, če se identificira z iluzijo, kije v njej implici- rana, se prav gotovo bogati tudi njegova vednost o svetu, saj se v njej srečuje tudi s tistimi estetsko deduciranimi sestavinami real- nega življenja, ki tvorijo temo ali fabulo, v kateri se ponavadi skriva tudi določeno spoznanje ali stališče. To pa seveda še zdaleč ne pomeni, da je moja poezija za otroke lahko uvod in napotilo \ branje kakšnega soneta v Štukaturah. Ženski glas (igra dalje svojo igro) In kaj storiš s čustvi, ki jim ni dano, da ugledajo svet v tvojih pesmih za odrasle? Pesnik: Korenito se useknem. Ženski glas: (dalje preizkuša pesnikov občutek za humomost) Snovi v človeš- kem telesu se izmenjajo v približno petih letih. Ali te vznemirja dejstvo, da je tvoje srce črpalo svojo substanco iz domačih rezan- cev z omako a la bolognese in tvoji možgani iz govejega zrezka na vrtnarski način in podobnih poslastic? Pesnik: ( z dobršno mero občutka za smešnost) Moje srce se bolj od teh jedi spominja srbskega pasulja pri vojakih in pa posebne substan- ce, ki jo je načrpalo tedaj in ki se imenuje myocarditis rheuma- tica. Ženski glas: Kaj je merilo tvojega uspeha? (ironično) Ah je dovolj, da te hvalijo kritiki? Ali je dovolj, da omedlevajo lepe ženske? Ali se tolažiš z mislijo, da bodo dvesto let po tvoji smrti organizirali simpozije o tebi iz vseh zornih kotov? Pesnik: Nimam tega merila, (duhovito in pošteno) Ne bi pa me motilo nič od naštetega, še posebno pa ne tisto, kar me čaka po smrti. Ženski glas: (skrajno slovesno) In kje bi želel, da stoji tvoj spomenik? Pesnik: (prav tako) V Firencah. Seveda bi moral biti renesančen. Zastor mish pade utrujeno, a kar se da slovesno. Besede se stisnejo v kot, oglasi se glasba. Bliža se jutro. Pesnik gre spat. 46 Janez Strehovec DIVJI BAKER 1. Vstopil sem skozi okno Cernetove dvanajst. Po lestvi knjig in vročega štrclja telesa sem veslal k temeljem, v jamo. Topli vamp je Iliada Tihega oceana, hladni speči ogenj. Vroče stegno je mati Atlantika, sprta smolasta togota slabičeve puške. Vreli jajci sta Talesova dežela in Kolumbovo domovanje. Ošiljeni kvadri so ležaji izložbnih dob in dobrote dvonožne menzure. Hrešči stotero menjalnikov zemlje. Bobni temelj te in vsake druge hiše. Vstopil sem skozi okno Cernetove dvanajst. Bakreni gejziri so v jami telesa cveteU oranžno mlezivo. Srce jame kamene je bila ena lina: dvoje rojstev kot morij: Zelenocvetna ptica je spala na blazini belih dejanj. Drobna in slečena: s klunom kot plutovinasta repatica. Bila je hrib, ki sem ga ugledal v padanju sanje. Bila je ribje oko, ki sem ga pil na tehtnici algebre in črke. Bila je tisto majhno dejanje, ki ga zamolčimo na jaminem Pamiru. Bila je pesem, kije, aje ne morem storiti. Je še nisem mogel storiti. Zelenocvetna ptica se je prebujala na blazini plavih dejanj. Mali fantek je jokal luno v njenem puhu prstenem. Zelenocvetna ptica je z očmi ozimila laži in prezire. Goli fantek v zlati plenici se je okopal v njenih očeh. Zrasel bo v sredino bukve in topola. Ne bo hrastova duša ošabna, kaznovana s strelo. Ne bo nožnična steza med dežjem in njivo. Ne bo kakšna pozna Maupassantova novela. 2. Prihajam na dvorišče Lepi pot trinajst. Goli fantki v zlatih plenicah cvetijo v času rži in kostanjev. Ritaste matere dobivajo hruškaste spomenike. Tovame in računi o zvezdah so čvrsta kolesa kolezijskega Babilona. Vzdiguje se po zakonu veznih posod: moj malomeščanski obisk v Efezu, počitek na otoku Patmosu. Že zdavnaj sem zdirjal skozi spis De docta ignorantia. V galvanski delavnici nisem udejanil Spinozine Etike. Blamiraš se, če imaš čutila v vati, v vazelinu. Zelenocvetna ptica je lepa pločevinasta pot. 47 živin na dvorišču Lepi pot trinajst. Bronaste ženske z zlatimi spoli tolčejo skale v žveplovi pari. Starec dvometerskih las jih biča in kolne in zbada v mehove. Producirajo granitno moko, postelje mesijo iz hribov. Meljejo, pečejo marmorne žemlje za dojkaste Mesije. Obedujejo jeklo žag in kladiv. Moje so. Podružbljeno moje. Deljive s tabo in z vsemi: SaUe Nola, Paloma Picasso, Gigi Ricci. Ogledal ni. Zaprašene, včasih mastne slike so: s silenskim drobovjem. Asparagusna soba s plavimi vratmi: moja pot v vrtec novembra 1957. Bronaste ženske z zlatimi spoli okopavajo govor: Rodila bom mivko. Deklica bo baker. Deklica in jaz si bova omedeninili trebuh in prsi. Oči moje deklice bojo modra galica. Sonce ob štirih je okrvave lo plavi vlažni mak. Pozni smo. Vstopamo v prve vrste. V vame tople vrste očetnjave. DoumeU smo razliko med plavim in modrim. Izjasnili smo se o problematiki osrednjih mestnih smetišč. Rekrutirali smo se v monolitne organizacije. Smo na liniji praprapra. Permanentno se blazinimo v zaspano revolucijo. Tako na Aškerčevi kot na Lepi poti trinajst. Ne udarim prvega, ki mije pljunil v obraz. Ne tepem sonca, ki me je osijalo narobe. Na psujem ljudi, ki so me pahnili raz nižinsko stopnišče. Ne zašijem četrtega, ki mi poreče Don Kihot. Izza bližine hlač si bom izpulil srce. Ugriznil ga bom s svojim desnim očesom. Vsi majhni, zamolčaiii strupi bojo polna pest. Požri bom tri neprižgane cigarete. Sam bom šel zoper Veliko Sintezo. Sam in hkrati z vami vsemi. Sam bom šel toper konglomerat žolčev, ki mislijo enojno. Ne bom se spotaknil, opekel, utonil v strupu, odnehal. Ko bom zopet tu, ne bom govoril o vrnitvi. Začel bom. Slušal bom kleno moč močvirsko-človeških oči. Kot pijani Idcvanj bom kljuboval umiranju barja. Postal bom divje dejanski pesnik. 48 3. Rečni sneg na tršem snegu slabo bivajoče skale. Modre luči se jezijo v dolini. Dani se vilno, zimsko, gorsko. Modro. Modro. V korenini votline sem in roke sanj so krvave. Igrajoč sam s sabo za druge vztrajam pred izložbno silo: pred zaspano silo, pred mavzolejem urada vseh uradov. Z marmornatimi žilami se vstopa v panteon pravice. Treba seje postrojiti po redu smrti: človeški čuti, zapirajoči se v ilavi krog: testena številčnica izklopljenega telefona. Razumi dolžnost, zato se zadolži! Umri v pravokotnik krste. Da so smrti potrebne, je laneni plan. Še ne izgine sneg. Plaz bo marčiii sneg. Hrib bo kompresorsko kladivo za besednega fanta. Browningi, walterji in berette in šarci šibajo ozon nad zeleno dolino. Komaj kakšni pijanci še iščejo sami sebe. Evangeliji rumenih deklic so našli knjige drugačne. Bahčisarajska ujetnica je prodala sanje. Težko je na spregledati kljuke vrat za v bukev človeka. Ušel sem človeku posebne sorte. Ušel sem jablani države sorte prijazne. Talijo se jetra hriba. S tropi gamsov se potikam po grušnatih policah. Človek s teleobjektivom nas poišče nad meliščem. Slika našo čredo. Fotografira žive lase podirajoče se gore aprila. Poskusil sem. Po zakonu snega in ledenega bega. Strma trma je bit natočila v korec. Zajel sem dolgo plodno sluz dolinske mlake. Močviije. Kraj, kjer se začenja lepota surove gline. Roka v ženski. Več. 4. Govori se, da je vse med plavo in rdečo črto. Recimo, da je kotel z razbeljenimi prekati. Pušča saje in dopušča spomine. Da se mesiš in ožemaš ^a v puščo popoldansko. Da veljajo le zabavne skale in piriti, kvečjemu špageti grodlja. Kot da bi pozabili na blato Nila. Kot da bi bila plutovinasto srce k zvezdi pneča se posoda rime. 49 (Treba je sleči in na jutranjem soncu žgati vse sanje. Treba je s kladivi kot hribi tolči po molku sinovov mrličev). Ko sem stal pred rumeno hišo, je sto sonc z ognjeno bleščavo umorila snežna ledna ravnina. Mislil sem: Vrnem se in pozabil bi, vstopil znova. Čutil sem isto. Plavo in rdečo črto. Sram me je prastare korenine togotnih polževcev od kraja krajev spočenjevalcev. Vsaka pesem se začne kot pismo: V zvezdnem zimskem jutru te bom vlekel v vrtec. Skozi nos se bojo ohlajali mlekarji, dimnikarji, zgodnji sprehajalci. Cesti in stezam za cesto te bom zaupal po prvih korakih. Z ladjicami in sanjami boš hodil po kavinih lužah. Kmalu skrivaje kadil na opuščanih gradbiščih. Mama te bo prvič pospremila v šolo. Sosedovi sestrici jimija v žito. Nekega dne boš odšel. Napisal pismo. Zavito v Beli Nil odpošlješ k črni reki. Zaplodil se boš med zidove rumene hiše. Spehasto zazidal vrata. Preko izložbne, kotaleče se krajine bolijo čvrste stopinje. Pisal bi drugače sredi klasja kakor storžnih vrčev? Divji baker? Divji baker bodi trdna opeka. 50 Hic et nunc — gaj in maj, dialektično spletena v raj: kar se v meso usede, bruhne duša spet nazaj. Spomini... grenki slaj! pobožna sreča kdaj, surova tuga kdaj, brezbarvno vse od daleč — ko bliz bi mogel vsaj! Devica sem: ko maj napravi prvi mlaj, vsak zato brezupno išče svoj zakaj. Jakov Jurišić OB IZBORU MLADE BOSANSKO- HERCEGOVŠKE POEZIJE Ukročene na belini papirja, na katerem se sramežljivo smehljajo, skrivajo in preoblačijo z nasmehom presenečene ujetnosti, zaprtosti, se pesmi upirajo anali- ziranjem, interpretiranjem: one so tukaj in kot take so, ter njihovo trajanje ostaja kot znamenje toplote in hlada, punta in spokojnosti, nasprotovanja in ljubezni, trenutno močnega vladaija-posrednika: reke. Vsakršna estetika je pokopahšče pesminih srajčic, je znak njene vztrajnosti in potrdilo febrilnosti evolucije jezika in svetovnega kaosa, pa naj gre za zablode družbenih ali prirodoslovnih znanosti. Poezija je večna sumnja v uresničenje same sebe. Ne gre ji niti za resnico niti za geografijo okusa, ker je resnica tragični slučaj malih stvari, a okus determmiranost razrednega duhovnega bogastva in priporočil ali sosedov ali knjižnega kritika ali filozofa ali politika. Zato bi bilo zaželeno zavreči vse pomožne metode, da bi pesem zavzdihnila s pljuči svojega dihalnega sistema stran od analiziranj, izvajanih z lingvističnega, filozofskega, sociološkega, futurološkega ali še kakega drugega aspekta. Kajti, če so ta anaUziranja in interpretiranja sposobna prepeljati tekst sam ali pesem (s tem ko odkrivajo nam tiste „prave vrednosti"), to potem ni več pesem avtorja, to je sedaj pesem analizatorja, interpretatorja ali pa bralca/poslušalca. Pesem je vedno bila poligon za poskušnjo in potrditev raznih kriričnih pristopov. Medtem ko leži na hrbet p9ložena,je v očeh čitatelja navidezen odgaj, kije torej reflektiran zahvaljujoč centralnemu živčnemu sistemu v kdo ve katerih straneh Amonovega roga. Tiranijo in tutorje pesnik lahko prenaša, toda pesmi tega ne morejo, pa je ravno po tem pesnik smrten, pesem pa večna v svoji rasti in odporu. Pesem ni oblika, ampak trajanje. Oblika se zavrže, odmira z razvojem: je samo naznačba ah včerajšnjega ali obstoječega ali prihodnjega, pesem paje vmes in se izmika vedno skrivajoč ameboidno smisel vzdržljivosti. Prav zato jaz ne želim pisati kritične sodbe o poeziji zastopanih pesnikov. Od bralca zahtevam samo, da ta izbor mlade bosansko-hercegovske poezije razu- me kot „slučajno antologijo", ki jih lahko uvede v tokove poezije nekega specifič- nega podnebja. Izbor pesmi in uvodni tekst: Jakov Jurišić 51 Milan Nenadić SELE SEDAJ SEM CVET Šele sedaj sem cvet, ki se zemlje z vonjem dotika. Z roko kopljem bivališče v skladih mrtvih prednikov. Moj sen se potrjuje in senca že odšla se gleda, oživljena. Z roko kopljem bivališče, mu dajem obliko svoje lepote, in beli metúlji ki počasi plujejo se spuščajo name. Svetim: črna pika, ena živa pika v žejnih prostorih. Izzà mene, neznano kje, ostajajo razprta težka vrata pregnanstva. Do mene prihaja samo še kovinski smeh skoraj norega ključarja: on ostaja na drugi strani, v neznanju, zadovoljen. Branko Cučak MRTAV-HLADAN Mladi človek sreča mladega prijatelja Potem ko se pozdravita mladi človek reče mlademu prijatelju Povedal ti bom primerno zgodbo in začne Človek je držal v roki Ust belega papirja Ga pogledal obrnil in začel trgati na koščke vse dokler ni v rokah košček čistega in belega papirja ostal - Ja kaj bi reče mladi prijatelj mlademu prijatelju Potem sta hodila - Danes je sončno vreme - Ja kaj bi de prijatelj - Ne kaže na dež - Ja kaj bi ni videti de prijatelj - Dolgčas je zelo dolgčas - Ja kaj bi dolgčas je de prijatelj Čez deset let sreča srednje star človek srednje starega prijatelja Ko se pozdravita reče srednje star človek srednje staremu človeku Povedal ti bom primemo zgodbo In začne Človek je držal v roki Ust belega papirja. Ga pogledal obmil in začel trgati na koščke vse dokler ni v rokah košček čistega in belega papiij a ostal 52 - Ja kaj bi reče srednje star prijatelj srednje staremu prijatelju Potem sta hodila - Kaj se pri tebi dogaja - Nič kaj bi de prijatelj - Danes je lepo vreme - Ja kaj bi lepo je de prijatelj - Tukaj sva hodila deset let tega je - Sva hodila kaj bi de prijatelj - Ni upanja da bi padel dež - Ni kaj bi de prijatèlj Zatem sta se razšla Mile Pešorda IGLA Kako je to lepo Ko se truden na iglico vsedeš Celo vesolje v eni ostrini čutiš Roji netopirjev Udarjajo v okna Mistične besede davne ustnice Iz vsakega zidu vate Skrita ušesa bolščijo Kako je to krasno Ko ti mrtvo narpavijo roko Ko ti demon pozni Kakšno nebesno zrnce nanjo spusti Kako je čudovito Ko na iglo sijajno skoči tvoj ponos Husein Dervišević RIBA včasih se izvrže da bi sonce ujel misleč: sijajni komar ta nema naivnost prirojena govorna napaka napaka na jeziku ki po njem žuborijo vode nikdar nič da ne razume nekdo bo še pomislil: ona modro mol£ izvrže se včasih da bi sonce ujel misleč: zlati komar S3 Slobodan Blagojević. XXX Na stopnišču sem te slekel prvič v bledo češnjo zasedeno otročjo na celcu z dve tri ptičje stopinje v mesecu toplo še v gnezdu povprašano srno v vodnjaku z dvemi čeli in s temno zvezdo namesto očesa Slačil sem te noč del za delom s prvim nemirom s prvo željo Blago sem z roko hotel ljubil sem ljubil Z dušo bolj belo od telesa z zanosom ki so ga skrih divji lovci z vetrom ki sem se ga spomnil tistega slepega severa tiste sive rose tistih trav lahke melodije jaz vztrepetali deček ki sem imel rad samo dečke Jasna šamić AVTOPORTRET V enem očesu tračnice v drugem zavora ena noga odšla v večnost druga vsa trda gledala znotraj utvare eksplozije mrak a po hcu se mimo preteguje dan pod obrvjo zmizuje v griu se dimi v rokah razdejanje v nasmehu sen spomin cvili a trenutek močen 54 Vladimir Srebrov GOSPOD В približuj, oknu, Lajk. Pred zgradbo, s pomočjo Kamionov, nekdo doseljuje življenje, podaljšano z navadami ploščico z imenom na vrata bo pritrdil in po interfonu bo sprejemal goste. In račune. Živeti z nami. Še en stanovalec a mi, površno, poznamo - čistilko in sosede pri srečanju pred lifti. Zaradi nuje delimo ista stopnišča. In malo se razumemo. Nekaj preveč pustega je v naših srcih. Morda je to vse normalno. Z drugačnimi navadami moramo, morda, vztrajati. Gibati se. Biti. Zmeden sem, psiček moj. In težek v očesu. Tisti kamion bodo skoraj prekril i s ceradami. Pridi da te dvignem. Da tudi ti vidiš. Husko Džigal ELEKTRONI Ves ta nemir krč ki se pojavlja v mojih žilah je hrepenenje za lepim krogom Milan Ca kar BEŽIMO, PESEM Bežimo, pesem Daleč v kamen v hribe Trda na orgiji žena Njena čedna obleka Ji medena usta odpira Pusta brez čigavih koli poti Prepolna zrelih plodov Nima smelih pogledov Bežim s teboj, pesem Nismo h ali smo 55 Ranko Sladojević RAZGOVORI 34. Samo sebi smo pomembni Pri drugih nas povsem dobro Nadomestijo naša dela Tako tudi drugi nastajajo: Malo nas zanima občost tuje nesreče Smisel bi se spletel lahko iz svilene niti A medvedu teče med iz ust Samo dokler liže med Sicer slina kot pri drugih Življenje je v nas samo in neprivlačno Melanholija je edina oblika spomina nase 33. V tem dnevu je vse svetlo Tema je barva naših oči Ona stalno umira Svetloba je raztrga dokler nas gleda To najbolj boli Ker je naše srce odkrito In poraženo šele sedaj Ko ga tudi mi temno gledamo 32. Umiramo v vsaki stvari In nobene nočem preboleti VEM Pokopališče bo po meni ostalo lepo JEČA to nikoh ni mogla Vera Primožič GROŽNJA GOZDA Zaman mi z novino pleteš nežno behno kože v meni burje groze kdor te bolj bele ne more A od zrna ki ždijo v blagosvodu biti kdo bo vse moje temine mogel v zanko svetiljo zbiti Nepokrito tako od vseh nanosov čisto kdo me bo tudi zlahka ponovil povsem isto 56 Zaman mi seštevaš sledi iz sena ne napraviš kamna mesec na obiranju žira ne iskri za sebo plamen Dokler gozd navidez spi ne dotikaj se njegovih oblek ker lahko lahko tudi trava ti poti prekoplje Pesmi je prevedel v slovenščino MLADEN ŠVARC. BELEŽKA O PESNIKIH 1. MILAN NENADIC, rojen 1948. leta v Garkovcih pri Bos. Grahovu. Napisal je dve zbirki pesmi „Stefanos" in „Novi Stefanos". 2. BRANKO .CUČAK, rojen leta 1948 v Sarajevu. Je avtor pesniške zbirke „O ništa i ostalom". 3. MILE PEŠORDA, rojen 1950. leta v Grudah. Je avtor pesniških zbirk „Život vječni" in „Zipka zebnje" 4. HUSEIN DERVIŠEVIC je rojen v Bihaću. Je avtor pesniških zbirk „Praznik" in „Nigdina" 5. SLOBODAN BLAGOJEViC je rojen 1951. leta v Sarajevu. Je avtor zbirke „U senci sa vitezom na mesečini" 6. JASNA ŠAMiC je avtorica zbirke „Isječeni trenuci" 7. VLADIMIR SREBROV je avtor zbirke „Breza na asfaltu". 8. HUSKO DŽIGAL je avtor zbirke „Potop". 9. MILAN CAKAR je avtor zbirke „Vedro je današnje nebo." 10. RANKO SLADOJEVIC je rojen 1951 v Fojnici. Je avtor zbirke „Razgovori" 11. VERA PRIMOŽIČ je avtor zbirke „Sunce medju stenama". 57 Mojca Kreft: OSNOVE SODOBNE DRAMATURGIJE Uvod Uvodni zapis o osnovah sodobne dramaturgije v gledališču je izsledek preverjanj določenih praktično teoretičnih postavk v dramaturških analizah ob drama- turškem sodelovanju pri posameznih gledaliških stvaritvah na slovenskih gledaliških odrih. Dramaturški zapisi ob ustvarjanju konkretne gledališke predstave so skušali prevesti in prevrednotiti literarno teoretično dramaturško analizo v analizo prak- tično gledaUške dramaturgije, ki naj določa način uprizoritve ter se tako najverneje približa gledališki stvaritvi. Tak način pa lahko narekuje tudi pisanje dramske predloge (npr. dramsko besedilo „Jaz sem gospa Marija" po motivih iz novel Pav leta Zidarja, ki ga je napisal Peter Božič), način režije (režiser istega besedila Boštjan Vrhovec) ter način igre (V Mariji Jerica Mrzelova), kjer, smo skušali teamsko ustvariti enakovredne dramaturgije dramskega besedila, režijskega kon- cepta in oblikovanja igralske vloge. Gre torej za kauzalistiko med dramaturgijo, režijo ter igro, hkrati pa za skladnost gledaliških izraznih (motiviranih) sredstev (tudi scene in kostuma), ki vodijo v celovit gledališki rezultat — gledališko stvaritev (uprizoritev in predstavo — creation in production). Izrazoslovje v zapisu morda ne ustreza splošnim pojmovanjem tistih gledaliških izrazov, ki so nam že znani in imajo svoj že določen pomen. Vendar pa si zaradi raznorodnosti pomenskih vrednot slovenske gledališke terminologije dovoljujem uporabljati in vpeljevati „nove" besede in izraze, predvsem tiste, ki se pomensko najbolj približujgo vsebinski vrednosti povedanega. Dejstvo pa je, da je ta dramaturški zapis za zdaj še fraragmentarno razmišljanje, ki pa vendarle ob določenem dramaturškem delu že vzpostavlja sistem, kot teorija pa k temu teži. Pojavljajo se namreč spreminjanja znotraj te sheme — predvsem ob določenih dramskih besedilih, ki so namenjena uprizoritvi. Hkrati pa se zastavlja tudi vprašanje, kaj bo dala sinteza takega dela: ali bo vzpostavila vsebinsko določitev, logično opredelitev, izpopolnjevanje tega dramaturškega sistema oz. gradnje dramskega dejanja v uprizoritvi, ali pa ga bo ob svojem koncu celo ovrgla, oziroma začela graditi novega. Terminus esteticus, ki ga še danes uporabljajo nekateri gledališki teoretiki in kritiki ob gledaliških stvaritvah tako imenovanega konvencionalnega kompleksa gledaliških uprizoritev (formalnih in vsebinskih, združevanje različnih zvrsti gledališča ali uporabljanje določenih gledaliških elementov od Lessinga in Goetheja do Stanislavskega, do Grotowskwga, Kazana . ..) marsikdaj ne ustreza več tistim teoretično praktičnim gledališkim določilom, ki so bila vzpostavljena in določena z dedukcijo literarno teoretične estetike. Predvsem zato, ker je nova gledališka govorica spregovorila tudi v novem jeziku s tako imenovano odprto dramaturgijo. V današnjem, sodobnem, gledališču je razdelila socialne in estetske vrednosti že danega, hkrati s tem pa ustvarila nov, na nek način še nedefiniran terminus esteticus: humanistični realizem z izjemno občutljivo človeško in gledališko izpovedjo. Temu blizu je tudi izraz, ki ga je uporabil že France Koblar, ko je novejše slovensko dramsko snovanje (ne pa tudi gledališko) poimenoval nova stvarnost ne da bi s tem opredelil dokončne zakonitosti nekega obdobja ali da bi tako cmiejil različna vrednotenja slovenske dramatike v povojnem obdobju. Jasno 58 je, da gledališke stvaritve na slovenskih, jugoslovanskih in evropskih odrih še naprej ostajajo znotraj stare gledališke konvencije, vendarle pa se kot prelomni trenutek že čuti čedalje močnejša težnja po novi gledališki govorici, po sodobnem ustvarjanju, po novi gledališki izpovedni moči: intenzivno, analitično, sintetično. Vsiljuje se mi dovolj preprosto prepričanje, (potrjuje ga tudi gledališka skušnja) ki ga je moč na posameznih sodobnih gledaliških uprizoritvah tudi dokazovati, namreč, da gledališki ustvarjalec bere danes dramsko besedilo na nov način; predvsem je to določen način gledališkega branja dramske predloge, kjer gledališki ustvarjalec išče uprizoritvenih vrednosti. Gledališče, sodobno oziroma današnje, se je obrnilo proti svetu, proti ljudem in za ljudi, samostojno in avtohtono, hkrati pa tudi odprto; gledališka predstava je postala odprta gledališka struktura (toda ne sestavljena iz osnutkov, marveč iz celovitosti dramaturške, režijske in igralske snovi) — pa naj v tem primeru govorimo o uprizoritvah Cankarja, Krleže, Hienga, Gorkega, Shakespeara ... ah o posameznih uprizoritvah D. Mlakarja, M. Herzoga, M. Koruna, D. Jovanoviča v institucionalnih gledahščih, Ristića in Vrhovca, Jovanoviča in Šedlbaueija na malih odrih, ali o samo nakazanem poskusu Součka na Levem odru ljubljanske Drame ... ali Pleše, Para, Georgijevskega, Vijolica .,. v jugoslovanskem prostoru, Efrosa, Steina ... in drugih po evropskih gledaliških odrih. V čem je skupni imenovalec posameznih predstav imenovanih režiserjev? Verjetno v njihovi gledališki izpovedni govorici in sporočilu, v novi gledahški stvarnosti, v huma- nističnem realizmu. Pa ne samo gledališke uprizoritve, marveč tudi nova dramska besedila težijo po novi dramaturški gradnji: s tem, ko kakršnokoli dramaturgijo zanikajo, vzpostav- ljajo že nove dramaturške zakonitosti, torej .tudi dramske in gledališke postavke. (Ce se omejim samo na imena sodobnih slovenskih dramatikov: Božič, Jovanovič, Jesih, Lužan s posameznimi dramskimi besedili, medtem ko Hieng vzpostavlja že neko novo dramaturško strukturo brez negacije že znane in preverjene drama- turgije — če prvi dramatiki ne nosijo ideje v svojih besedilih, potem je pri Hiengu ravno ideja tista vrednota, ki ob gledališkem obhkovanju snovi slovstveno raven drame dviga v pozitivno gledališko „obstojnost" dramskega besedila). Novi način (če je? ) dramaturške analize je zahteval tudi novi način igre in režije. Zakaj? Gledališče ima danes na voljo vrsto kakovostnih dramskih besedil razUčnih dramskih zvrsti, od antike do sodobnih dramskih besedil, do najnovejših gledaliških snovanj. Vsak gledališki čas ter vsako gledališko obdobje namreč uprizarja ter posreduje gledalcu dramsko vsebino na svoj, sebi lasten način. Zato gledališki ustvarjalec ali team gledaliških delavcev išče in uporablja tista gledališka izrazna sredstva, ki bodo najbolj ustrezala pisani dramski predlogi, dramski vsebini, hkrati pa da bodo gledahško stvaritev naredila tudi sodobno, posebno, včasih celo novo. Predvsem takrat, kadar taka iskanja stopijo iz že preverjenih in ustaljenih gledaliških pravil, ko gledahški ustvarjalec razbija okvir starih, konvencionalnih, že znanih interpretacij, pa najsi bodo to gledališka, Uterarno dramska ah idejno estetska opredeljevanja. Kadar taka iskanja „prestopijo" mejo znanega, ustaljenega gledališkega pravila (konvencije), običajno ne naletijo na pozitiven odmev (verjetnost zavrnitve nove gledališke interpretacije) - tu mislim predvsem na slovenske razmere „pravilnega" ocenjevanja in vrednotenja gledališkega dela ter „pravilen" analitično kritičen odnos do gledališke uprizoritve vgertno zaradi tega, ker ocenjevalec določene gledališke predstave nima na voljo teoretične razlage nastanka predstave, ali teorije dramaturgije v gledališki uprizoritvi, da bi jo lahko pravilno interpretiral (v gledališke liste pišemo pač spremne besede več ali manj za širšo gledališko publiko, ne pa študij). Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri kritikah za uprizoritev Cankarjeve drame „Za,narodov blagor" (rež. M' Herzog), Hiengovem „Izgubljenem sinu" (rež. M. Korun), Jovanovičevi „Žrtve mode bum, bum" (rež. D. Jovanovič). 59 Te ugotovitve jasno ne gre posploševati, marveč je vezana samo na določene ocene. Sleherno dramsko besedilo, ki prinaša idejo, misel oz. pojem o nečem ah celo neko ideologijo ponazarja, sporoča neka moralna stališča itd., je mogoče s te/neljitim poznavanjem njegove prave dramaturgije preinterprerirati, prevrednotiti na novo odprto dramaturgijo gledališke uprizoritve, s čimer pa dramsko besedilo kot književna in gledališka zvrst ni niti malo okrnjeno, marveč postaja osnovno sporočilo drame večplastno, menja obliko, idejnost in vlogo na različnih ravninah, ter pri gledalcu pogojuje nova spoznanja. Različne snovi in teme, ki so predmet umetniškega gledališkega oblikovanja so potemtakem polarizirane na različnih ravninah ter rranscendentalno usmerjene v publiko — gledalec dojema vtise dramskega dogajanja predvsem čutno, ne pa razumsko, določeni impulzi, ki prihajajo z odrskih desk, mu prebujajo mrtve točke njegove zavesti. Dogodek, ki je gledališko pripravljen in oblikovan na odru, v gledališko dramskem dejanju in dogajanju, mora pravzaprav biti sprožilni moment za dogodek, ki je čutno sprejemljiv, ali iz neke že dane življenjski skušnje ali iz odpora do takšnega dogodka, v gledalcu samem. Osnovni dramatični trenutek ali dramatično v drami je možno tako razdehti na več manjših sestavnih delov dramatičnega (aU tudi komičnega) na več manjših enot, glede na smiselne, miselne in tematske sklope. Zato je potrebno tudi v okviru osnovne fabule ali zgodbe v dramskem besedilu dobiti manjše fabulativne sklope (miselni sklop, motivni, tematski sklop, posamezne prizore, ki dramsko niso določeni, napraviti reze med posameznimi temami, se pravi razbiti besedilo,, npr. Georgijevski v „Hrvatski rapsodiji" ali Korun v Izgubljenem sinu ali Jovanovič v „Žrtvah mode bum bum"). Tak način razdelitve besedila, ki imajo svojo lastno trdno zgrajeno dramaturgijo v dramskem dejanju prenesejo tak poseg, ker s tem ne podčrtavamo tistega kar je odveč, marveč tisto kar je bistveno; črte v besedilu pa so lahko zelo majhne. Črtamo npr. preveč dolga in nepotrebna razlaganja in pojasnjevanja. Miselnih kakor tudi vidnih ilustracij na odru ne preneseta niti besedilo niti režija. Če vzamem za primer Cankarjevo uprizoritev ,Да narodov blagor": pomemben je način (kako, zakaj?) kako bo Ščuka zavezal čevelj na Grozdovi nogi, ne pa samo zaključek, da ga je zavezal. Ako Grozd sanja, da je plezal po drevesu v spodnjicah in majici ter o tem še pripoveduje, potem v uprizoritvi verjetno ni potrebno, da se resnično vzpenja po drevesu, kajti v tem primeru bi bila to le ilustracija. Herzog je v svoji uprizoritvi sanje samo nakazal z aluzijo, kar jasno ni bilo v skladu s Cankarjevo gledališko tradicijo. Ščuka, žurnalist, iz upora ni razbil šip na sceni, vendar je bilo prisotno v dramaturgiji uprizoritve, da se družbeni sistem razbije pred našimi očmi, da se družbeni in idejni mehanizem ljudi, ki si nataknejo zanko na vrat ki so za svoje „čiste" ideje o blagru in poštenju dobili zasluženo kazen (klofuto), ki so si v imenu ljubezni poklanjali krizanteme, pred našimi očmi ruši- vendar ne z odrsko ilustracijo, marveč z uprizoritveno glradnjo dramskega dejanja, torej novo dramaturgijo urpizoritve. Nova dramaturška analiza, odprta dramaturgija razčlenjevanja dramaje pogojila in prinesla tudi novo realizacijo predstave. Spregovoril je glas človeka - blagor naroda, ki je bUo vezano na določeno videnje in določeno obliko, ljudje se menjajo, toda stvar ostane. To ni ideja, to je sporočilo, ki je pri Herzogovi realizaciji Cankarja pomenilo odmik od gledališke tradicije. Vsako gledališče, konvencionalno, tradicionalno ah eksperimentahio namreč nosi v sebi nekaj istospoznavnega kot katerokoli gledališče. Jasno je sicer, da določen „tip gledališča" ob koncu svojega časa ohromi, postane nesodoben, vendar pa ostaja zgodovinski in skušenjski izraz svojega časa. Osdtaja gledališka umetnost, ker ima svoje znake, simbole, svojo besedo in metaforiko. Gledališka stvaritev tako še vedno ostaja v mejah stvarnega, realnega prostora in časa. Očitno je tudi konec težnje po totalni radikalizaciji gledališke uprizoritve po kateri so segali različni gledališki ustvarjalci (npr. skupina La Mama ...). 60 Pri že omenjenem načinu realizacije dramske osnove prihaja do naslednjega: posamezni prizori, slike, posamezni bloki, tematski ali miselni, se začno, če so pravilno tematski, miselno in idejno razdeljeni, med seboj pokrivati. Kdaj in na katerem mestu ni pomembno. S tako razdelitvijo tudi lažje naredimo slekcijo v dramskem besedilu glede na to, kaj želimo v predstavi podčrtati. Mislim, da pri Cankarju ni vprašanje samo v socialnih, političnih in idejnih težnjah, marveč tudi v morali človeka, dvoličnosti njegovih človeških odnosov, tehtanju med dobrim in zlim, resnico in lažjo, v etiki človeka glede na čas — sedanji, pretekli in prihodnji. Tako gledališka predstava še vedno ostaja v mejah stvarnega, realnega prostora in časa. Ko dramsko besedilo pripravljamo za uprizoritev po taki odprti analizi, lažje določimo tiste prizore, ki so nosibi, hkrati pa določimo tudi tematske bolke in slike ter miselne podobnosti ter ustvarimo nek navidezni smiselni vrstni red, ki le v uprizoritvi dobi svojo pravo vrednost in podobo. Tako lahko v smiselnem redu postavimo v prvi plan ali katerikoli drugi na odru prizor, ki ima svojo vrednostno uzakonitev v vsebini, s čimer določuje in izpolnjuje odrske zakonitosti. Nikakor pa nobenega prizora ali slike ne smemo izpustiti, ker predstavljajo, dopolnjujejo ali pojasnjujejo dramski dogodek oz. dramsko dejanje, omogočijo pa lahko celo učinkovit dramski trenutek. Korun je npr. v „Izgubljenem sinu" pripoved Vetrina o očetovem sinu, ki predstavlja polpretekli čas, uresničil tako, daje dramsko osebo postavil za dežnik, se pravi človek se zakrije, pregrada pa usvari prekvahficirano pripoved, metaforično je to človek-dežnik. Nadalje je Korun v isti uprizoritvi proslavo očetovega rojstnega dne, na katero pridejo njegovi prijatelji iz mladosti in ki se mladosri v svoji pripovedi spominjajo (pretekli čas), gradit tako, da je situacijo starca in prikazni zaustavil, napravil rez v odrskem dogajanju, nato pa isto situacijo ponovil, situacijsko in mizanscensko ter dopolnil z besedno pripovedjo, vendar kot dogodek v sedanjem času, s čimer je zlil sedanji in pretekli čas v enovito celoto. Oder namreč posreduje gledalcu preko emocionalnih in racionalnih silnic svet drame, ki se odigrava pred našimi očmi, bodisi, da je to ranscendenca, transformacija ali celo transplatacija dramskega dejanja. Smisel drame, ki je vkomponirana v zamišljene scenske slike (detajh, prizori, sklopi.,.,.) ima glede na celotno vsebino svoj smisel, svojo vrednost, na gledalca paje vezan predvsem prek spoznanja, se pravi, da mora presegati mejo razumskega. Iz teh kratko nanizanih dejstev lahko povzamem le to, da mora dramaturg dramsko teorijo „videti" v gledahški uprizoritvi, čeprav se teoretična analiza (z razlago jo nujno relativiramo) s končno gledališko predstavo v posameznih detajlih ne pokriva, ker v dramskem besedilu še vedno iščemo, zvočno, ritmično in dinamično sliko, semantično vrednost, ter način,, kako najbolj avtentično odrsko prikazati dramsko delo. Po taki analizi dramskega besedila na odru ni glavnih in stranskih oseb, vse so osebe enako pomembne za ustvarjanje gledališkega dogodka, oziroma uprizoritve. Kljub odprtosti in razbijanju dramskega besedila, pa upri zoritev teži po celoti, enovitosti, ne glede na to, koliko različnih pomenskih plasti drama vsebuje. Vzpostaviti moramo namreč tudi osnovno vodilo, ki bo uprizoritev povezala v celoto. Posamezni prizori ali sklopi so namreč med seboj vezani vzročno, posledično, pogojno ... ter so v določljivem in določenem razmerju, enako tudi pomenske plasti (kar določimo se mora dopolnjevati, izenačevati, razločevati. .. .) Dramske osebe pa v vseh teh sestavinah delujejo v svoji biološki pogojenosti, so sestavine celote, imajo svojo gonilno silo. Njihovo biološko bivanje pa je prekinjeno tudi s smrtjo dramske osebe. V dramskem besedilu, ki vsebuje idejo, s smrtjo glavnega junaka dramskega dejanja še ni konec, ker dramska oseba pravzaprav izgine in se pretransformira (smrt in izginotje nista ista ali enaka pojma). Z rojstvom ah starostno zrelostjo junaka se ideja besedila ne rodi. Z 61 njegovo smrtjo se ne konča. Smrt, rojstvo, bolezen ... so namreč lastnosti, ki sc biološko pogojene v človeku že s tem, ko živi. Strah, sočutje, ljubezen ... so stanja, čas, kraj, spol vzpostavljajo odnose predmeti, dogodki ... pa opisujejo, pojasnjujejo. Dramski avtor uporablja pr; svojem snovanju različne pomenske plasti, teme, ki jili veže na dramsko dejanje in na dramatično ter jih opredeljuje po njihovem delovanju — postaja odvisna spremenljivka. V tem okviru se pojavi osnovna tema, ki je samo opisna in razložljiva, podobno kot zgodba, vendarle samo s pomenskimi plastmi, ne pa tudi po vrednostnih lestvicah (jih ne kategorizira). Dramski ustvarjalec snov razporeja sistematično glede na njihove skupne značilnosti. V drami in gledališki uprizoritvi človek (biološko) pristaja na življenje, znotraj tega pa deluje dinamično, ritmično, idejno, estetsko, socialno, moralno, psihološko . . . Replike igre in protiigre se ne razgaljajo, mirveč si odgovarjajo direktno, seveda z jasno predpostavko, da je vse, kar je bilo izrečeno tudi razumljeno (resno ali smešno - reakcija). Razumljeno pa mora biti vsaj enkrat v besedilu na katerikoli pomenski ravni, vendar na nasprotujočih si stališčih. Prepletanja v dramski gradnji so v karakternih lastnostih dramske osebe, v tematskih in motivnih raznorodnostih, izraziti večplastnosti. To lahko po taki dramaturški analizi imenujemo tudi „reliefno" gradnjo dramskega dejanja, podobno kot tako dramaturško razlago „reliefna" dramaturgija. V biološki pripadnosti dramske osebe po odprtem načinu analize nastopijo neubranost, neskladnost, razdor, nesloga, nasproti drugi dramski osebi, konkretnim situacijam, dogodkom, predmetom .. . (dramsko osebe lahko privede do razkrajanja, obsedenosti, norosti, besa . . .) Potemtakem dramske osebe niso „uniformirane" glede na pripadnost (ni konstant) torej tudi ni nikakršne simbolike, ki bi lahko bila ključnega pomena v miselnih in vsebinskih gledaliških konstrukcijah. Poigravamo se s konkretno pripovedjo, lokalizacijo, kraji, časi. Čas je namreč tisti, ki opredeljuje. Opredeljuje delovanje dramskega dejanja v gledališki uprizoritvi v horizontalah, vertikalah, diagonalah, igralnih ploskvah in prostorih, tako da dobimo trodimenzionalno zapolnjen prostor. Dejanje pa transcendira v četrto dimenzijo, ki ni niti bog niti ideja, marveč čas. Čas na odru pa vzpostavi dogodek - bistveni del sprožilnega mcmenta za dojemanje odrskega dogajanja pri gledalcu. V dramsko dejanje na odru so uključeni tudi drugi časi, in sicer „splošni čas": preteku, polpretekli, prihodnji. Nadalje je tu še verjetnost prihodnjega časa, ter konkreten čas dogajanja, danes (slednja dva sta določljiva časa). Klasičen lok dramske osebe in dramskega dejanja je navidezno sicer razbit, v bistvu pa jé veUko bolj razčlenjen kot če se lotimo razčlenjevanja dramskega besedila po nekem loku, ki ima svoj začetek, vrh in konec. Tako shemo dramaturške analize lahko najpreprosteje označimo kot „reliefno" shemo aU „reliefno dramaturgijo" v smislu večdimenzionalnega principa razporejanja dramske snovi. Nekaj podobnega je mogoče ustvariti tudi pri pisanju dramskega besedila. Tak poskus je adaptacija Zidarjevih novel, ki je po načinu prikazovanja razUčnih dramskih oseb (moški in ženske različnih pokUcev) „Jaz sem gospa Marija". Dramsko besedilo v sebi povezuje 53 tematsko različnih prizorov. S svojim sporočilom pa vendarie daje dramsko celoto. Pogoj za tako „reliefno" razlago ali odprto dramaturgijo klasičnega besedila, ki ima drugo, torej svojo dramaturgijo, (Evripid, Shakespeare, Krleža . . .), je temeljito poz navanje časa nastanka drame, prostora, socialne sredine, družbenih in življenjskih pogojev, filozofije, politične pripadnosti, ideologije, morale, etike, estetike ... pa tudi dramskega avtorja. Dobiti moramo namreč resničen in neresničen čas, zgodovinski in sedanji, najti moramo sodobnost dramskega sporočila in komunikativnost med odrom in gledališko dvorano. Čeprav „reliefna" dramaturgija dovoljuje odprtost pa hkrati teži k homogenosti, organski in pomenski geldališki podobi, ne glede na to ali drama nosi idejo ali ne. Preprosto, ne gre za laž in frazo, marveč za resničnost: danes kot edina realiteta. Estetika dramskega besedila in gledaUške uprizoritve še vedno ostaja, kakor 62 ostaja tudi gledališko sporočilo, zakaj estetika ne temelji samo na ideji, marveč tudi na načinu gledališkega ustvarjanja. In če je to shema sodobne dramaturgije (če je? ! - primer za to so Meining, Meierhold, Tairov . ..), potem je lahko vsako dramsko besedilo napisano sodobno in tudi sodobno gledahško uprizorjeno. Metoda iskanja pa je morda ekspe- riment ... 63 Igor Likar ODISEJEVA PROTEZA OPONAŠAVCI BELIH LABODOV Kako trd lan, kako izterjan Med obhodom po stopniščih vetra S prstom, klesajočim Po očeh bližnjice Kako med jutri odprtega kamna, zvezda Paradentoza teme Kako je v smehu otrok zlatolasa pletilja Kako je zavijanje psa Urin zvestobe Prakanon ločevanj Kako je rumeno, mišicačasa Ogrodje sedenja Kako tožim koruplentno Kako sem belolas, portir nad žlebovi pozabe Kako prežim v senci trav, pod nemim Vzpenjanjem ptic Kako tkem iz instinktov morja Iz joka skal, predpasnik jasnovidni Kako odrašča ogenj, ko se dvigam vate Ob pajčevino teme naslonjeno morje Kako moje čelo govori ustnice neba Odmeve-vatirane ladje Stenograme dolin od pobočij Kako je samo moj glas, kako razvezan Kako sem z njim dež-baritonist Predebatirani stenj modrosti Kako izzvialec faustovskih slutenj Kako sem belolas, ko odrašča najin ogenj Kako sem grič za kovinske sprehode Kako je čas fizkulturno govedo V hoji peska spočeto Kako je zlom lasu, suh nedefinirane lune Kako pregib, vrisk v mojem očesu Kako trdi drevorede, kako je zidan Iz okupacije zraka Kako hrope, ko si z vitro odmerja požirke Z glavico-panoramico Preduhe govora Kako priganja les do desak Kako je stok odrinjene pletilke Kako je prasketav Ko trga morju ploščice spanja Ko se naslanja na mišični tonus sena Kako je ob enakonočjih s petami zarezan V tiha bogoslužja zemlje, kako ždi V klečanju pohištva, shodu pepela Kako gnezdi v planju nozdrvi Kako z odsevom blaznih sponk zagrinja Podružnice sveta, kako trka Po letaUh, grgra čeri zvezd Kako v internatu nateguje črke zemlje Kako ima eno ramo gibko, pooblaščeno Drugo varčno, sirotno Kako je kartotečni jezdec iz kresila Kako žametni krt, iztegnjen k vlagi Kako krmi zarjo z otroškimi očmi Kako so poti - hodilke, na odmik zraka pripete Kako trkajo s preznojenimi boki Med kletvijo debel Izvo tienimi Ptiči, ešaloni budilk Po nareku oglenih zvezd Dom, katerega vrata so vlaga Kako hrzajo, nerazločne v kloštru daljave Kjer se sprimejo s pokrovom neba Kako je jutro, oprto na podboje zarje Kako mu v odprte staje, med protezo vetra Kličem: Glej, daješ mi to hišo in te konje Kako naj jih zamenjam In: Ce kaže drugi prst Je tfetji za omahovanje Kako so prožni otroci, kako so razpleteni Petju med gubanjem vrtov Kjer vedrijo, širijo smeh lasnic Ko se zenica dvorišča, sklanjatev igre Kako so otopeli kolovozi Trave prežanja Kako pajkovi popoldnevi Kako počešem nabrekle, pojoče konje - stihe Da drsajo z zobmi nad ploskanjem vetrov Da so, zapolnjenih griv, kakor žametne Sence v katakombah razloženih otrok Kako ščemijo v prežo peska, posnemajoči Kako zamaknjeni tajniki na obodu jezika neba 64 Kakor k nogam zraka zakotaljene svetlobe V zborovsko petje zavihano barje Kakor mehaniki v ventriklih ušesoči Kako je poezija ključ za odpiranje lastovk Zastor nespečnosti, kako nakit - nasmeh peska Uzrti koder petja Kako je zapah stavka, vinograd smrti predmetov Kako utrujenost v mišici žita Sopara poleglih čred Kako je tesnoba smeri, večni jezdec z opustelih polj Kako mleko gumijaste košute Kantavtorica poti Kako je rebro zemlje, glineni vran z zvonika Kako je zaustavljena Nad spreminjanjem listja v šume Kako je poezija teža vetra Kako en sam pastoralni trebuh Kako so razlito, veke voda V spodnesenih sidriščih, kjer so sprožene ribe Da bi bilo več preje v molku kapelj Več plavanja, priloženega Počitim nozdrvim tolmunov Kako se s sprehajalskimi boki odkrivajo kaplje Kako odpirajo svojo ograjeno pašo K potuhi dna namenjeno Kako se urežejo ob danko gladine Nakodrajo ob glavnikih brzic Kako so podrte med dotiki dlani Kako je veter - vojvoda Plenilec lastnih stranic Kako je slap prestopanje vode In ne beseda Kako sem slepook, kako v sprehodu trav Ne morem preveriti vetra oponašavci belih labodov Jate svojih belih gibov Položijo v naročja peska, v opno mesečine Kjer je mogoče obračati trudno oko Kjer vzdigujejo pobočja noči Z imeni ranjkih v laseh Krhko kožo molka hranijo V kosih potice, v iztrganih udih igrač Saj jo delijo pred spanjem S hojo izurjeno med ritmi rose Poganjajo vetrove v budne sunke Gibko spremstvo 65 v pismenkàh, drobnih zaradi običajev vida Govorijo o razčesanem izhodu Kakor o pšeničnem kruhu Postavi jenem počez K posedanju prerokov žetve Mimo podprtega, zasedelega keliha ob sotočjih uma Do stopinj utrujenih vodarjev Ki s petami odrivajo zrak Nosijo zajeti veter zobem reke In s prsti božajo narezane stolpiče vode Prosjaki so tam, kjer stopala krenejo navzven Obrobljeni z ostanki žetve Da sikajo prebrano klasje v spomin sфa Da mečejo pobožen hrib v molk popotnika Da je spogledovanje z gladino Edini opravek belemu labodu Ti povedo vodarji Postanka gnane reke ne bodo dovolili Saj bi marsikdo pod brezskrbno mehke Počivajoče peroti Ko zavrneš oponašanje labodjih opravil Naredijo k reki votlo stezo Daje srečanje v slepiči toka neizbežno Pesek je spran, ves čas na boku Kako predriblane gosi Strmi v klečanje kril 66 Junaški junij, mož prsat, v mesto hodi vasovat. Njegova ljubca nima oči, zato nikoli ne zaspi, in nima tudi ne ušes — le kar drži, le to je res. Ko vzide dan, pusti jo budno, zvečer jo ljubi spet neutrudno — junaški junij, mož prsat, na jutro stare, zvečer spet mlad. Vojislav Despotov UPESMI 1. Neki veliki človek vrže besedo VELIKO v vodo. Besedo požre riba ki ni mogla plavati. Ribo ujame človek ki ni mogel zrasti. Ko je spoznal ribo je zrasel. Cisto malo. 2. Gre za deželo v kateri še sami prebivalci ne razumejo jezika ki ga govore. Tam živi človek ki vse stvari imenuje stafeguna. Človeku je ime Stafiguna, on pa sebi rajši pravi Stafeguna. Bilje pesnik, pisal je stafegune. 3. Sedeli smo na četrtem meandru reke Mahariver. Prišel je mladenič imenovan Krsna in nas vprašal po zdravju. Zdravi smo, muči pa nas to da bomo umrli. Ne boste umrli , saj je človek nesmrten, je rekel. Na žalost, nimam časa da bi vam to razložil. Krave so se mirazbežale. 67 68 Matjaž Hanžek: IMAM BABICO, KI JE ODKRILA KROMPIR moja babica je pred sto leti imela v šoli krompir ko je bila moja babica pred sto leti v šoli imela krompir pred sto leti je imela moja babica v šoli krompir pred šolo moja babica ni poznala krompirja predenje moja babica šla v šolo še ljudje sploh niso poznali krompirja ljudje sploh še niso poznali krompirja ko moja babica še ni hodila v šolo danes je moja babica krompir moja babica je rada danes krompir moja babica pravi da ne razume kako so ljudje včasih mogU živeti brez krompirja fra Na cesti smo gospodje, gospe, otroci, psi in fra. Bil si žalosten, vesel, jezen, zaljubljen in fra. Bo sedel, ležal, hodil, stal in fra. Kaj bi rekla, kaj bi čutila, kaj bi mislila in fra. Kaj bi padla, naj bi ležala, naj bi se pobrala, naj bi ubila in fra. Ali imata nos, ali imata usta, ali imata glavo, ali imata rep in fra. Smo, nismo in fra. ste bili niste bih in fra. Boste, ne boste in fra. 69 Igor Dekleva 17. MEDNARODNI FESTIVAL JAZZA V LJUBLJANI Jazzovsko društvo Ljubljana pripravlja v iliodnjem letu nekaj zanimivih jazzovskih prireditev, med katerimi bo prvo niubio seveda zavzel 17. Mednarodni festival jazza. Med prireditvami naj tu omenimo le dve, in sicer nastop izvrstnega kvarteta Jan Garbarek Bobo Stenson ter koncert najboljšega jazzovskega pianista Keitha Jarretta s svojim kvartetom. Prvi nastop bo v mesecu aprilu, Keith Jàrrett pa bo igral v drugi polovici maja. Mednarodni festival jazza bo to pot nastal v sodelovanju z Evropsko radifonsko unijo, ki bo predstavila skupine svojih radijskih postaj članic. Tako bo spored sestavljen iz približno enajstih skupin iz pravo toHko evropskih držav, vsak dan pa bo koncert zaključila vrhunska izvenevropska skupina. Festival bo od 16. oziroma 17. junija 1975 dalje, torej bo trajal štiri oziroma pet dni, odvisno od števila prijav nastopajočih, na sporedu bo tudi glasbena matineja in verjetno jam session. Festival bo kot navadno v letnem gledališču Križanke, koncerti pa se bodo začeli ob 20. uri. Spored festivala bo sledil sodobni jazzovski glasbi v svetu, doma pa bo skušal organizator festivala poiskati zanimivo in svežo skupino, pa čeprav sestavljeno nalašč za festivalski nastop, ki bi pokazala zanimiv in sodoben jazz. Od koncepta za vsakega nekaj, ki je bil festivalski vodič skozi mnogo preteklih let, je bilo pred dvemi leti, še bolj očitno pa letos, treba preiti na sodobnejši in bolj angažiran koncept, ki je predstavil predvsem sodobno jazzovsko ustvarjanje. Tako bi lahko rekli, da zavzema klasični jazz v sporedu festivala zdaj pribUžno 30 odstotkov sodobni pa 70. To so seveda številke, ki so zelo pribhžne, zaradi negotove, celo majave klasifikacije današnjega jazza, kije presegel vse nekdaj tako trdno določene slogovne značilnosti posameznih obdobij jazza in se razhl v univerzalno glasbo-, v medij neposrednega sprejemanja kreacij. Odločitev med omenjenima konceptoma je za naš festival pravzaprav pomenila odločitev med zunanje zanimivo predstavo brez hotenja in med angažirano prireditvijo s konceptom, ki zagotavlja življenje in razvoj festivala v prizorišče izmenjave idej in glasbenih vizij. To je odločitev, ki skupno z organizacijo ostalih jazzovskih prireditev, predavanj in koncertov zagotavlja, da bo publika, ki jo je v Ljubljani in Sloveniji za jazz dovolj, končno lahko spremljala to glasbo in da bo čez čas ta glasba pri nas spet dobila mesto, ki gaje nekoč imela in kiji danes še bolj pripada. 70 Milan Pajk SLOVENSKA FOTOGRAFIJA DANES Predlog udeleženca improvizirane debate po otvoritvi letošnje republiške razstave na Vrhniki, da bi s slikami, ki jih je žirija izločila, sestavili še en pregled, najbolje kaže, kaj se dogaja v našem fotografskem prostoru. Način fotografiranja ki se je pri nas pojavil pred nekaj leti, brez večjih možnosti uveljavitve na takratnih razstavah in se nato predstavil na svojih pod skupnim imenom Nova fotografija, ter bil še vedno deležen več ali manj nerazumevanja in odklonilnih stališč med fotografskimi ljudmi, se je letos po mojem mnenju še zmeraj bolj zaradi sestava žirije kot splošnih simpatij, prebil v ospredje in izpodrinil „tradicionalno" fotografijo. Za kakšno fotografijo torej gre, kje so njene osnove, zakaj odpor? Po prvem šoku spoznanja možnosti nove tehnologije, ki more „realnost" avtentično ponoviti in zapomniti na kosu stekla, je postalo kmalu jasno, da tehnologija ki se ponuja ne pomeni spremembe teznike, zamenjave čopiča z fotografskim aparatom, ampak spremembo gledanja. Izkazalo se je, da fotografov odnos do časa in prostora, njegova preteklost in življenjska izkušnja sicer res tisto kar odloča o kraju in trenutku pritiska na sprožilec, zato to imenujemo umetniški akt in to kar je znotraj kadra umetnost, vendar aparat sam vsega tega nima in je slika nečesa njegova totalna objektivizacija, osvobojena vseh pomenov in smislov ki mu jih je človek podelil. Na gledalcu je, da stvar na shki kot tako odkrije ali pa „spozna" skozi svojo izkušnjo. Razumljivo je da so taka gledanja v deželah z razvito fotografsko tradicijo lažje prodirala. Pri tem imam v mislih predvsem ZDA, kjer se je tradicionalna fotografija razvijala v okvirih polodprtih skupin z močnim mentorstvom. V Evropi so se stvari razvijale precej počasneje in z redkimi izjemam o v okviru mišljenja, daje cilj fotografiranja lepa in vsebinsko bogata slika, pri čemer se običajno izkaže da vsebina ne presega romantično humanistične vizija sveta. Prav to zadnje gledanje na fotografijo je značilno za pretežni del slovenskih fotografov. Seveda je jasno da tudi obiskovalci fotografskih razstav želijo prav tako fotografijo, kar pa ne moremo jemati kot kriterij kvalitete, saj drugačne ne poznajo, niti je ne morejo brez strokovne kritike sprejeti. Izkaže se namreč da branje „nove" fotografije nima za osnovo klasičnih kriterijev vsebine in tehnične kvalitete saj lahko ob rob izdelani fotografiji postavimo polaroid, ne da bi zadnji imel zaradi lažjega tehničnega postopka manjšo vrednost. Edino možen pristop k shki je skozi gledalčevo izkušnjo o svetu, če paje ta neavtentična in iluzionistična, potem je tok prekinjen. Zdi se da iz istega razloga prihaja do nerazumevanja teh slik med fotografi „tradicionalisti". Med obema skrajnima taboroma sb se znašh nekateri fotografi (Kerbler, Korošin, Pintar) pri katerih je možno večnivojsko branje slik. Seveda je tudi ta možnost le navidezna, saj opažanje le prvega plana sliko razvrednoti. Kakšno je konkretno stanje pri nas? Močnejše skupine so Mariborski krog, kije izrazita skupina z avantgardno fotografijo, ljubljanska Fotogrupa Šolt, pri kateri prav v zadnjih dveh letih spremljamo menjavo fotografskega gledanja, ko se ob nadaljevanju kvalitetne tehnike, ki je bila za to skupino vedno značilna, pojavlja vsebinsko nov in zelo oseben odnos do stvari pred objektivom, in kranjski fide J. Puhar, kjer ob večini tradicionalne šole mlajši iščejo izhod bolj v likovni kot vsebinski kvaliteti in je šele letošnji pregled nakazal tudi vsebinski premik. 71 Možnosti za napredovanje naše fotografie so majhne. Nivo razstav pa vprašljiv, saj se izkaže, da te le malokrat predstavljajo kvaliteto. Dobra fotografija deluje danes preko tiskanja knjig in revij, ter z zaključenimi razstavami v fotografskih galerijah. Prvo je pogojeno z ekonomskimi možnostmi, drugo pa poleg teh še s prostori. Treba bo najti možnosti za ustvarjanje minimalnih pogojev nadaljnjega razvoja likovnega medija, ki je odločilno vplival na človekovo vizijo sveta in s tem na vse ostale umetnosti, pri nas pa je še vedno največkrat označen kot hobi ali biznis. Milan Pajk 72 Na naši mokri črni njivi rastejo trije fantje krivi: tatništvo, silstvo in pomor — temačen, neprijeten zbor. Tatništvo tiho ni bogato, silstvo je drobno, nič kosmato, pomor je umit in počesan, strasti V votlobo je bolan. Je luč, kar gre? To so se vsuli tvoji drobni dnevi, julij — morda njih keri fante spuli? NOVA PESNIŠKA INVENCIJA (OB PESMIH NAJNOVEJŠEGA VALA PESNIKOV V SODOBNI MAKEDONSKI POEZIJI) Da bi spoznali in pojasnili pojav novih pes- niških odtenkov, je nujno potrebno začeti i/ neke izhodiščne točke, iz katere so se začeli razvijati in stojijo s tamostojno m spoznatno vrednostjo v spektru nekega lirskcga prosto- ra. Pri takšnem izhodišču za spoznavanje poezije, pesniških odtenkov in ustrezno pri- merjanje asociacij, kadar gre za najnovejši pesniški val pri nas, se zdi, da se je treba, čeprav na posreden način, najprej obrniti k tretji pesniški generaciji v sodobni makedon- ski literaturi. Pesnikom te generacijc (Mateja Matevski, Radovan Pavlovski, Petre M. An- dreevski, Gomoil Guzel, Jovan Kotevski, Pe- tar T. Boškovski, Vlada Uroševik), ki so vsto- pili v literaturo ob koncu 50. in začetku 60. let, moramo priznati, da so razširili pesniški prostor v sodobni makedonski poeziji s tem, da so vnesli vanj moderen pesniški koncept z ekspresivno skrčenim in naglašenim simbo- listično-nadrcalističnim pečatom. Blizu nji- hovem prepričanju najdemo imena kot Mi- hail Rendžov, Atañas Vangelov in Cedo Jaki- movski, ki so se oglasih nekoliko pozneje in oblikovali simbolistično jedro. Torej gre za celovit pesniški prostor z žeto raznoterim in strogim odsevom v izraznih potezah in motivno-tematskem spektru, ki diha iz pesniških zbirk kot so ,J)ežeyja" Ma- teja Matevskega, „Suše, svatbe in selitve" Radovana Pavlovskega, „Denicija" Petra M. Andreevskega, „Suhidol" Petra T. Boškov- skega, „Poletni dež" Vlada Uroševika, „Na robu sna" Mihaila Rendžova, „Zemlja cvetu" Atanasa Vangelova, „Narcisa" Čeda Jakimov- skega ... Ta celovit pesniški prostor je po več kot desetletju neomejenega pesniškega prvenstva kar na lepem poslal zgoščen in zasičen, utrujen in malce^ izčrpan v svoji skrajno zaprti ubranosti. Najnovejši pesniški val v sodobni make- donski poeziji, ki ga je kritika imenovala če- trta generacija, se je pojavil v zadnjih letih, točneje leta 1972. Čeprav je ta val po svoje razvit v lastnem imaginarnem toku, se ne nahaja povsem zunaj magnetnega polja pop- rej omenjenih pesniških imen in zbirk. Prav iz tega celovitega prostora tretje generacije se je začel izvijati nov lirski odtenek, ki ga ustvarja beseda najmlajših pesniških ustvarjalcev pri nas, ne da bi pri tem zanemaijali določene intimistične in pripovedno-realistične odseve prve in druge generacije. Projekcija takšne be- sede v lirsko vertikalo pomeni ne samo priza- devanje, ampak tudi umetniški rezultat, kije razviden iz svežine in polifonične invencije, s katero je transponiran. Najmlajši so vzbudili zanimanje najprej z naglim prodorom, s katerim so takorekoč čezsnoč prišli in še prihajajo, potem pa z nekaterimi posebnostmi v stilno-motivnem pogledu. Njihovo bhskovito pojavljanje se na videz zdi slučajno, toda gledano v kontekstu celotnega (v mnogočem cikličnega) vrenja v naši poeziji od leta 1945, predstavlja zna- menje stanja, ki v svojem navideznem kaosu skriva realno razvojno zakonitost. Od tod iz- haja, da ne gre samo za naklonjenost založ- niških hiš zbirkam začetnikov. Soodnosnico, ki bo predstavljala protiutež in ki jo na nek način določa tako bliskovit pesniški prodor, sodeč po obsegu pesniških imen, bi bik) naj- bolje iskati v pojmu inovacija. Prav ta pojem smo vedno jemali kot predpostavko, ki deter- minira določeno, pa čeprav najbolj neznatno gibanje nove pesniške invencije v katerem koli obdobju in v katerikoU literaturi'. Namreč, ta presenetljivi tok novih pesniš- kih imen pri nas, ki so še začetniška in se pojavljajo v zadjih letih, je uspel, čeprav za ceno nekaterih odstopanja in žrtvovanj, izvir- no zamejiti del prostora v sodobni makedon- ski poeziji. Zamejeni prostor vsebuje željo po pesniški avanturi, njen razmah pa narekuje težnja po odkrivanju novih izraznih možnosti v besedi. To kaže stremljenje k novemu izra- žanju v pesmih, ki se oddaljuje od znane simbolistično-nadrealističnes .'ariante, katero je prinesla tretja generacija, in ki je po več kot desetletju nadvlade začela kazati dolo- čene znake stereotipnosti in utrujenosti. 1) Razumljivo, takšna inovacija, kakršno smo ugotoviU pri najmlajših, označuje nekatere stilno-motivne'^îosebnosti glede na prejšnje pesniške generacije, vendar tudi pri njih ne najdemo kakšnih izrazito radikalnih potez. Ne moremo najti npr. besedno-zvočno-vidnih kombinacij, kakršne zahtevajo najsodobnejše pesniške težnje, izražene v t.i. konkretni ali vizualni poeziji. Ne moremo najti besede, zamenjanes/. nejezikovnim elementarnim znakom, predstavljenim s čisto likovno-grafično rešitvijo. Konkretna in vizualna poezija se v Jugoslaviji pojavi na začetku 60. let z imenom signalistična. Torej istočasno kot v Južni Ameriki, točneje v Braziliji in v zahodni Evropi, kjer najdemo njene-aametke nekaj desetletij prej v Apolinairjevi hriki. 73 To no pomeni, da pri najmlajših pesniških imenih ne moremo najti odsevov poezije so- dobnikov iz tretjega, pa tudi iz prvega in dru- gega generacijskega kroga, toda to ni nič posebnega in kaže logični tek stvari - kakor pri gradnji: zida se na postavljene temelje. Najmlajši prihajajo „nepredvidljivo", „pre- drzno" in brez manifesta, ne izražajo nc- pramkljivcga pesniškega prepričanja, vendar se za njihovo tematsko-motivno in izrazno- -stilsko heterogonostjo skriva homogenost v prizadevanjih po novem utripu pesmi, ki jo odkrivajo. To so pesniki, ki nastopajo - če že ne v zasnovi in stilu najceloviteje — drzno in z mnogimi nezdružljivimi asociativno-stva- riteljskimi in tonskimi opredelitvami. Kakor bi želeli na ta način z neubranim izlivom pes- niškega daruzrušiti ustaljeni zid lirskega vzdušja, utjenega prod desetletjem in pol. Pri njih ni tako zelo prisotno tisto masovno navi- deño nagibanje k simbolizmi in nadrealizmu (predvsem francoskemu) kakor pri pesnikih tretje generacije, čeprav posnii nekaterih avtorjev še vedno kažejo takšne nagibe (Ljup- čo Dimitrovski. Vele Smilevski, Petre Bakev- ski). Se več, pri teh imenih srečujemo mnogo bolj neposreden in manj šolski odnos do be- sede, neredko podprt z elementarnim izra- zom, ki z besedo izžareva izkušnjo. Ta ele- mentarni izraz, ki izvira iz sveže moči besede, pri večjem delu teh pesnikov (Risto Lazarov, {'■orgi Barbarovski. Vladimir Popov) na nek način dobi razsežnosti svojevrstne pesniške apologetike. Tako je beseda odprta v tisto smer, s katere jo lahko opazujemo v njeni prvotnosti. Tako istočasno deluje ironično in metaforično. Bolj ironično kot metaforično. Je mikroskop, ki odkriva intimno notranjost, obenem paje vidna tudi zunanjost in poudar- jena brez idealizacije. Skozi prizmo take pro- jekcije pesniškega sredstva (besede), se obli- kujejo misli in pesniške slike, ki se pogosto ostro izmenjujejo v ritmični napetosti in se nagibajo k pretvorbi: od nedodelanosti v skladnost in obratno. Takšna neubranost, v kateri je nasprotje pesniške podobe razpeto med skladje in neskladje lahko usmeri v ugo- tovitev o nepopolnosti v delovanju pesniš- kega mehanizma, odsotnost prefinjene imagi- nacije, katera mora najti in uskladiti vse ele- mente, ki jih zahteva sodobno oblikovanje pesmi. Vendar je tako le na prvi pogled, saj ..groba" disonanca, o kateri smo govorili, odkriva odsotnost shematske zasnove pesniš- ke imaginacije. Poezija teh pesnikov je se- umcntarna. Natančnejša analiza pesmi bo |K)kazala, da so to avtorji, ki niso tako vztra- jno nagnjeni k spontanemu in umirjenemu iskanju intimnega kot pesniki prve in druge generacije, niti ne kažejo tako fanatične za- nesenosti v celovitem in prefinjenem klesanju metaforičnega bloka kakor pesniki tretje, čeprav lahko takšna prizadevanja najdemo poudarjena v pesniških stvaritvah nekaterih (Krste Cačanski, Mirče Nešovski, Katica Kulavkova. Rade Siljan). Niso niti tako po- globljeni v inspirativni utrip folklornega in mitičnega obreda (poskusi Olge Arbuljevske ne spadajo sem). Amplituda rokopisa pri teh pesnikih se ne giblje po širokih črtah in ploskvah, njenih nihajev ne odlikuje enakomerna napetost. To pesnjenje v svoji ostrosti in segmentarnosti vendarle kaže jeasen namen vzbuditi občutje skladne lirske sočnosti. Celo pečat segmen- tarnosti, ki označuje tC' .okopise, ni brez prednosti in dostojanstva. Nasprotno, lahko bi kaj pripomnili k odsotnosti celovitejše in skladnejše polifonije v orkestraciji posamez- nih partitur. ki sestavljajo pesem. Pesniške podobe, tukaj najpogosteje ujete v svojo prvotno nabitost navdiha z nekonvencional- no svežino, ki seva od na videz preprostih metaforičnih in prelivajočih se žarkov, iz ka- terih so sestavljene. Plenijo z neizsiljenimi sintetičnimi pobudami. Segmentarno in na videz neorganizirano in nevrotično izčrpa- vanje pesniških asociacij in podob v liriki teh avtorjev pomeni prav tako segmentarno iz- črpavanje prevladujočih tematskih in motiv- nih krogov kot so ženska, ljubezen, smrt, domovina in izogibanje njihovemu klasične- mu oblikovanju. Ne smejo se pojavljati v svoji čisti orfični obliki. Manjkalo bo tudi narašča- nje finih odtenkov asociacij. Cista imagina- cija se izmenjuje z realnostjo, paradoksom in ironijo. Zato se bo pesem nemalokrat znašla na meji med čistim umetniškim in estradnim. Srce in duša sta predmeta upesnjevanja, ki imata pomembno vlogo, resignacija paje tisti etement, ki v največji meri določa njun lirski temperament. Ob živahnih in prelomljenih pdobah pesmi se bo metafora v svoji pre- čiščeni obliki pri mnogih pojavila kot skop in nezaveden odmev, kakor jasna poanta. Po- dobna je poezija tudi po tonskih vrednostih, ki stojijo zunaj natančno organizirane ritmič- ne orkestracije in imajo najpogosteje ostro neubrano svetlobo v svoji blagoglasni struktu- Lastnost segmentarnosti tematsko-mo- tivnih krogov, pesniških podob in tonalnosti v mnogočem določa tudi značaj pesniških zbirk teh pesnikov. Vse pesniške zbirke brez v nekaterih literarnih krogih v Jugoslaviji se je ta poezija močno razmahnila: v Srbiji (Miroljub Todorovič, Oskar Davičo, Predrag Neškovič, Marina Abramović, Branko Andrić, Dobrivoje Jevtič, Zoran Popović . . .), v Stoveniji (Matjaž Hanžek,Milenko Matanović,Marko Pogačnik, Franci Zagoričnik, Ifigenija Zagoričnik . . .), na Hrvaškem (Zvonimir Mrkonjić, Josip Stošić . . .). Zakaj pri nas v Makedoniji še ni prevladalo nagnjenje k taki poeziji, predvsem pa, zakaj je ne ustoličijo maljši pesniki, sta vprašanji, ki zahtevata posebno pojasnitev in analizo nekaterih komponent, katere izražajo posebnega duha in občutje v makedonski poeziji, in ki sta v mnogočem skrčeni na neko skrajno zaprto varianto. 74 izjeme predstavljajo prej skico-osnutek za na- slednje knjige^ kot pa skladno zaokroženo celoto. To je pomanjkljivost, obenem pa tudi prednost. Takšne „napovedi" se pojavljajo tudi na skicah starih avtorjev, ki so nastajale kot pomožni načrti za glavne kompozicije in so se razlikovale od njih po preobremenjeno- sti, svežini in elementarni elegantnosti, ki veje iz osnutka začrtanih linij. Zato ni potrebno, da smo nezaupljivi do teh knjig-skic, v katerih najdemo tu in tam zares sodobne pesmi, katere so opazili kritiki, pa tudi bralci in ki v resnici predstavljao red- ke kamenčke v mozaiku sodobne makedon- ske poezije. In če — kakor pravi Burger - priljubljenost neke pesmi pomeni njeno do- vršenost, naj v tem primeru pomeni vsaj kot v dovršenosti, naj bo spoznavni znak, ki ozna- čuje tvorne možnosti, katere najbolj prefi- njeno vsebuje še ne povsem izoblikovan krog talentov v najnovejšem valu pesnikov. Zato so enutemeljena mišljenja skeptikov, ki naj- večkrat z avtoritativnega položaja zavračajo to poezijo. Njen čas prihaja, kajti ta val se zna dvigovati z lastno plimo. Rokopisi teh pesnikov^ niso prazen odmev, na napad lali- ko odgovorijo s profinjenim Rimbaudovim mottom: kovina ni kriva, če postane tro- benta. Toda za njih skok k plemeniti meta- morfozi ni več takšen problem kot nekaj dru- gega: obogatiti in izpopolnjevati odtenke v pesmi, ki se jim ponuja in za kar so si že izborili pravico. Eftim K LETNI KOV 2) Med pesniki, ki so zastopani v izboru, sta drugo knjigo izdala samo Ljupčo Dimitrovski in Petre Bakevski. 3) V tem izboru je, kakor boste videli, zastopanih 13 avtorjev, čeprav bi bil izbor lahko mnogo obsežnejši, zajemal bi lahko 20 ali več imen. Toda sestavljavci so menili, da bo zgoščen izbor bolj jasno prikazal lirski tok tega vala pesnikov. Ocena uspešnosti prizadevanj je prepuščena bralcem, predvsem pa času, ki bo ponov- no preveril pesniške rezultate. Kot kriterij za vstopsv ta izbor, so sestavljavci razen estetske vrednosti pesmi upoštevali tudi predvsem avtorje, ki so se pojavih z zbirko, katera na nek način predstavlja bolj celovito preobrazbo imaginativnih prizadevanj. Gre za pesnike, ki so rojeni v leti h od 1946-1952. Toda sestavljavci tega izbora ne izključujejo pesniških dosežkov avtorjev, ki še niso izdali knjige, ampak objavljajo v letaramih revijah (čeprav so tu izpuščeni). Nekateri med njimi kažejo prefmjen pesniški dar, ki bo prišel do izraza v pesniških zbirkah. Naj omenimo nekaj imen: Blagoja Ristevski, Milovan Stefanovski,Tode Ilievski, Marija Stankova. 75 Olga Arbulevska Rojena je 1949 v Nišu. Pesniško zbirko Kanurke je leta 1972 izdala revija Sovreme- nost. Tu in tam piše tudi literarne kritike. Na filozofski fakulteti v Skopju študira filozofijo. SPOMIN Belo vezenino pred zahodom ti podari pogled («lepljen pred vsemi plemenitimi prevarami grabiš najbolj bleščeče neveste v zraku Poslušam - ponorelo rezgeče tvoj belo okrašeni konj Do mojega grmičastega doma pelje srebrn most od pogleda v očesu kjer me skrivaš Ljubitelj cvetja Videla sem - Nesvatovski bobni z zvokom uprizarjajo cvetno blodnjo. Ljupčo Siljanovski Rojen je 1949. leta v vasi G logi pri Tetovu. Njegova pesniška zbirka „Notranja zrcala" se je pojavila 1974 leta v Alfi, ki jo izdaja Zveza literarnih društev in klubov v Makedoniji. Zanjo je avtor dobil nagrado, ki jo vsako leto podeljuje časopis Studentski zbor najboljši knjigi - prvencu. Dobil je tudi jugosloansko nagrado za pczijo, ki jo podeljuje beograjska Mladost. NEZVESTA SEKIRA Naredil jo je nekdo ki jo je odkopal Zakopali so tudi tistega ki jo je naredil Pozna svojo pot Ko je ubijala spodnji del se je maščevala drevesu in železnemu podnajemniku iz najvišjega nadstropja Drevo tudi dvete rdeče nima srca Ko bi moglo bi železo ušlo od nje vendar ujela ga bo spet Z drugim železom v Prešuštvu 76 Mirče Nešovski Mirče Nešovski je rojen v Skopju 1952. leta. Letos je izdal pesniško zbirko z naslovom „Okno na svodu". Na filozofski fakulteti v Skopju študira jugoslovansko književnost. SLEPI BOJEVNIK Zjutraj se ti noč naseli s svojim prvotnim krikom in nimam več moči, da bi zbral glasu. Vesolje se spušča v megleno zoro, naj morje močno pljuskne — naj me iztrga iz sna obnemelega v iskri prastare gore. Tišina, ki visiš bojevniku nad glavo, tvoj oklep in meč sta že zdavnaj skovana, ali me bo lahko spodbodel nežni glas, zavarovan z železom? O smrt, ali imaš krila podivjane svetlobe, da me pelješ po krivi pod!? Strašna stoletja bodo vodila kri in prehoden z lažnostjo, z vrvenjem na svodu z daljnim akordom, ki tone v sen in ugaša, slep me preganja v puščavo brezglavega sveta. O, alije dan, ali bom lahko videl!? Ljube Cvetanovski Rojen je 1949. leta v Demir Hisarju. Pesmi objavlja v vseh literarnih časopisih in revijah v Makedoniji, pa tudi drugod. Njegova pesniška iskanja bodo verjetno kma- lu objavljena v zbirki. Ljube Cvetanovski je na filozofski fakulteti končal študij jugoslovanske književnosti. Zaposlenje na RTV Skopje kot novinar. OGLARJEVA SAMOTA Samo noč ti je prijateljica saj si na istem ognju grejeta dušo menjata barvo, poslovita se ko se srečujeta mesečina in sonce. Nihče vaju ne more ujeti v zaroti. Samo noči poveš da te iskre nosijo k zvezdam in zvezde k sikram in daje samota premalo da bi dohiteli smrt. 77 Krste Cačanski Rojen jc 1949. leta v vasi Draslajca pri Strugi. Leta 1973 je objavil pesniško zbirko ..Bregovina". Študira na filozofski fakulteti v Skopju. V GORAH KJER 2IVIM0 V gorah kjer živimo je vse na nogah sonce spuščajo kot krsto dva izgovarjata njegovo praime v svetlobnih letih od vetritve od noritve Priteka doslej neprimerjena voda ki se prebija sko/.i šipkovje skozi sence skozme kot odprto pokrajino spuščeno navzdol v zahodnih gorah kjer živimo je vse na nogah ob snočnem zahodu namesto zvezde potegnejo človeka iz reke Petre Bakevski Rojen je 1947. leta v Kavadarcih. Za prvo zbirko Pot do poletja (1973) je prejel nagrado časopisa Studentski zbor. Zaposlen je kot novinar pri časopisu Večer. OPOLDANSKI SEN Opoldne spim s sanjami dolgimi in širokimi Nekdo sanja v mojem imenu Ogenj prihaja na pogovor: nekdo se smeje in nekdo se boji dolgega jezika tišine Ali se pogovarjata o molčanju metuljev Sonce rase na suhem drevesu v zatonu poletja Kateri čas dneva in leta je Ptice letajo po širjavi videnje neke plaže prazne: nek ogenj se smeje in sam se zažiga. 78 Katica Kulavkova Rojena je 1950. leta v Titovem Velesu. Njena pesniška zbirka Vesela oznanila je izšla letos. Razen poezije piše tudi kritično-esejistične tekste. Dela v RKSMM kot predsednica komisije za kulturo. 1. Na popek je sedel čas preveč žejen da bi prišel domov Pika Če bi spraševal kaj več bi ga razparal v nič Brez slovesa. -I Prvo leto je minilo: skozi režo duše zija bolest resnica leha, bog zeva Brez postelje s snom sem te gostila Vrni se — ta opomin vsemogočen korak pretih stih da bi ga zamolčala nedeljiv vzdih da bi gotovo molčala Drugo leto še mora: in komaj živa zaspim pred zoro Pod adamovim rebrom hlipam kakor plamen Bodi mit nenasiten s prividi da bo polna preteklost Da boš samo ti Tisto kar se zgodi In že ni greha: predvsem sem bila bolna .i. Drug v drugem Drug brez drugega Malo biti Kden biti Vse 1. Samoobtožena: spev sem Stoletje davnin neznano sem te sanjala sedaj si tu a moral bi pohiteti da bi se te spomnila Tujino sem si prislužila da bi te našla živega In tvoj iris mi diši Vem da sem mirna samo kadar zaspim drugače divja Tvojo rano kakor noč zaklano sem izpila Beseda je bila kriva Kdor seje ozdravil besede naj pride dovolj bo da ti oprostim 79 že se vračam leta v oru zadušnico jim pošiljam povsod znani obrazi nikjer ptice Raj pričakuje konec Ni rešitve, Matej in angeli potujejo Pa ti, pa jaz 3. Duša vse sliši in onemi Ljupčo Dimitrovski Rojen je 1951. leta v Skopju. Izdal je dve pesniški zbirki. Hiša ki molči (1972), za katero je prejel nagrado časopisa Mlad borec, in Nekoč je plesal (1974). Zaposlen je kot novinar na RV Skopje. HIŠA KI MOLCI V prvem nadstropju gori stara naftarica pozdravlja z roko vendar nima rdeče in zelene barve venomer molči v drugem nastropju živi stara peč ta ne pozdravlja z roko in nima rdeče in zelene barve ima bel sij na glavi venomer molči v tretjem nadstropju živi starka ki ima spravljeno metlo za vrati vstaja ponoči podnevi je bolna kadar je se ji čeljusti tresejo in venomer molči v četrtem nadstopju živi mlajša -nj ki ima vedro z vodo na balkonu vstaja zjutraj podnevi je bolna ko bo izlila vodo bo z levo roko obrisala čelo in venomer molči 80 T v petem nadstopju živi oblak prazen je in čudimo se zakaj nikoli ne zapira oken skozi vrata ne moreš vstopiti in venomer molči v šestem nadstropju živita krog in človek mlada sta pomagata si z ustnicami gledata se lepo nosita očala krog zjutraj zgodaj vstaja človek pa bere časopis dlje kot jaz in venomer molčita v sedmem nadstropju živi da, v sedmem nadstropju živi dekle ali deklica ne vem trikrat sem jo videl na stopnicah četrtič joče in venomer molči na uho sem ji nastavil trobento nato cel orkester nato tudi svoj glas nato še glas svojega avtomobila nato še tovarniško sireno vendar ona joče in venomer molči pred dvanajstimi urami, dvanajstimi munituami in dvanajstimi sekundami sem jo slučajno polegel podse in mi pravi očka in molči venomer! Risto Lazarov Rojen je 1949. leta v Štipu. Študira na filozofski fakulteti v Skopju. Je glavni urednik časopisa Mlad borec. Izdal je pesniško zbirko Nočna ptica v parku (1972), za katero je prejel nagrado časopisa Mlad borec. PARK Podnevi ogenj ki sanja videl sem kako se spreminjaš kako se odrekaš teku izteguješ dojko da te ne odnese veter v parku zadnji val poletja bodo zaključih zaljubljenci ti bistra reka prepuščena skozi moje srce 81 še vedno si z nebom v tesnem objemu veter je edina priča mojih trpljenj ko v molčanju kamna prodiraš kakor voda in ko moj pes vso noč zavija v tvojo čast Udija približujem se ti že nič kaj slovesno s kamnito sekiro v grlu cvet sem vrgel v reko shšal sem kako je najbližje drevo pripomnilo da imaš zelo lepe noge vse se je pomirilo in srce je krvavelo kakor moj pes ki ga je nekdo iz ljubosumja udaril z verigo ko je škilil v tvojo čast sam sem 2. celo sovražnikov nimam cvet mi pravi poletje veter pa zapre vrata hiš jutri bo v parku mraz. Vele Smilevski Rojen je 1949. leta v Novem Selu pri Demir Hisarju. Izdal je pesniško zbirko Slika, ki izgoreva (1974). Je eden od sestavljavcev antologije Makedonska književnost v književni kritiki. Ukvarja se tudi s kritiko. Dela pri časopisu Nova Makedonija kot novinar. POSLEDNJA VEČERJA V sencah bobenj in v bobnu cel kozmos Rdeči jezdeci na vetrnih žrebcih babilonskih z onemoglim dahom izžemajo rod Vino spreminjajo v pesmi in se kot albatros skozi obok raztezajo kot oblaki kot v snu Koreninaje izsesana in zemlja se trga Vojna brez vzroka uči v megh nove modrosti kot klijoče seme zgnita v svojem prozornem junaštvu ki te lahko zajame preden plane svetla iskra v temne kadulje Netopir ponorel od dne si zida noč v nas pa se tiho bratijo sonca in krila Pod to mizo - ogromno morsko kočo zagrajeno z očmi in koraki sanjskimi - izvor se kot sen povezuje v svilo prevedla Marija Smohč 82 Peter Mlakar 83 RAZKRITJE celota in peščene ure XXXXXX XXXXXX XXXXXX XXXXXX XXXXXX so ozvezdja otočja ozemlja oblike oboki in neznana količina časa našega sveta 84 ROJSTVO DREVES ENAKOST STOLPOV Pesem nastaja iz osnovnih znakov našega črkovnega sistema, pod katere napišem vse desetiške številke, ki jih podpisujem toliko časa, dokler se ne izteče abecedna vrsta a, b, C, č, d, e, f, g, h, i, j, k, 1, m, n, o, p, r, s, 01234567890123 45678 š, t, u, v, z, ž. 9 0 1 2 3 4 Nato si izmislim dvoje številskih vrednosti 35762 in 11111, ki sestavljata vsoto 46873. Sedaj razbijem obe številki in njuno vsoto na posamezne številke, ki jim ustrezajo določene črke (te so zapisane nad vrsto desetiških zanakov). Toda, ker se v zapo- redni vrsti 25 črk večkrat ponovi zaporedje desetiškega sistema, pripada številkam, ki sestavljajo vsa tri števila, več znakov (npr. 2 = clv). Tako dobim ekvivalente: 85 3 = čmz 5 = eo 6 = fp 2 = clv 1 =bku 4 = dnž 8 = hs. Ti črkovni ekvivalenti lahko sedaj zamenjajo zgornja števil a: 35762 = čmz eo gr fp clv 11111 = bku bku bku bku bku 46873 = dnž fp hs gr čmz Ker vemo, da je število 46873 vsota števil 35762 in 11111, vsa ta števila pa imajo svoje ekvivalente v zgornjih črkah, lahko sedaj postavimo da čmz eo gr fp clv, kateremu prištejemo število bku bku bku bku bku, ustvarja vsoto dnž fp hs gr čmz 35762 + 11111 = 46873 čmz eo fp gr clv + bku bku bku bku bku = dnž fps hs gr čmz Ta vsota črk dnž fps hs gr čmz je del materije pesmi. To je materija grafičnih znakov, kije z.ostalimi in formo vsebine prisotna v pesniškem besedilu. Nič me postavlja, da delam popolno to vse. Figure ne tega. Se razpoloži. 86 Avgust brez nosa in brez ust v škatlo mlečno je zaprt in z njim je neželezna kust, ki jo je Reks zakopal v vrt. Avgust, temačen, mrk in pust, čas, ko kanarci se golijo, čas, ko razbrsti se gnus, vagine v čišči ko vzcvetijo. Avgust, s sirkom nagačen lačen Rus, ki pozdravu ne odzdravi, le žalost kliče vase: „Grust!" da mu s tišino duh preplavi. Gojko Doko PESMI IZ ZBIRKE MODRICA 1974 Rumeni krog to planoto obliva gost sijaj v njegovih bokih kot plod v medenici neviden v svoji srajci iz gline čaka mrak. neko roko sem ljubil nekoč ves dan tolmačil bodočnost bil hiroman zvečer sem med prsi opazil polip kot mak. tja med zvezde je utonilo svetišče kadar nisem na zemlji, sem zgoraj kralj veter čelo prevrne v blato odnese sen, zavlada preh. na polju rumen scjalec veje zrnje v pepel nisem vrač ali vem od tega semena umre vse kar leti in kar v zrak pada. a rja ki nemo polzi po deškem licu to je naš črv, naš rumen up. IZ tega kroga jasnovidni albatrosi ne vejo kam bežati. Zlato jabolko iskal sem jo v breznu našel sem jo v nedrih daleč od roke in urokov od sobote in od torka. podaril sem ji zazidano carstvo ona odpre vrata v zidu hoče se družiti z drugimi zvezdami kot se sončni hčeri spodobi. verjela je v svoj zlati pečat in mojo zvezdo vodnico samo nebesna znamenja ni brala ni znala ali paje ovdoveti hotela. bratje moji noč ili in prenočili zadirajo mi storže v hrbet skozi prstan streljajo ptico Vasiliku želijo ograditi zlato jabolko. v mišjo luknjo se plazim ugašam poslednji plamen v pepel ga skrivam - pepel ogenj čuva v senci rjavi, srce rumeni. Volčja pesem človek često vidi samo eno barvo misli eno misel, poje isti pesem včasih črno včasih belo včasih se težkesončnice kot težki zvonovi preko neba zibljejo. Tako je včasih tisto sivo zavijanje v gozdovih skupni jezik tega sveta, zvest barvi predmetov in vetru ki jim menja obliko, mogoče je zato vočje grlo podobno grlu ki tole poje. Je čas je čas ko sem mlajši in starejši brat ko ukazujem in ubogam in ko odsotno v prostoru iščem še sam ne vem kaj, je čas vetra in zatišja ko brazgotine na obrazu postajajo globje in ko pada inje na miren zid čela je nekaj kar me budi ko zaspi vse živo in napoti v noč da objamem obcestni kamen ali drevo, je nekaj kar se upira ko vsi molčijo, nekdo kot smrt leden ki bi prižgal svet da vidi bi se ii na njegovem ognju lahko ogrel je čas ko se smejim in ko molčeč štejem črne minute ko da sem naenkrat samo jaz v tuje krdelo zašel, je čas ko se približam zidu vprašam kje je najtrše da udarim a nekdo za hrbtom zašepeta: ti si mrtev, privid samo takrat zagrizem ne vedoč je ta duh dober ali slab. 87 Lišaj na obrazu Vodomorna deževja in vrelci gorski umivali so mi obraz okoval gaje led, pekle strele in toča lomila ušesa, noben veter ni mogel izbrisati judin znak. čim bolj ga gladi prod na perilu kamen živ močneje peče, risba bolj jasna postaja. Videl sem ta madež tudi na tuji koži na popkovini novorojenca okoli bradavice na dojki porodnice pod luščino sredi jajca na snežni belini, v globini moija v najbolj gostem mraku cveti bolan rumen vrt na nebu okoli meseca. Nikoli nisem videl nobene popolne ravnine nobeno goro sieramodro brez suhega drevesa niti bistrooko čašo pijače ta strupena celica zavzame pol vsakega bitja v vsemiiju. doslej se niti sonce ni rodilo brez ožiljka kaj šele človek, plevel od plevela. Nisem prvo neoznačeno bitje a sem prvi vzljubil svoj znak in če bi bilo mogoče sega ne bi osvobodil. Lug v vsaki kopljici ikra plamena seme nebesno nabreka med lakotnicami zdravilna voda z žarom obljubljana v bistrini tvoji labod bel noči podojena s pepelom in duhom sonca odreče se vsega v vrtu kar živi, sjjaj ugašen v tvojem objemu vzšel bo kasno na tvojih deviških izvorih gosto gorivo vezano v posode vezane v vozle z raztopljeno žerjavico pod rebri v tebi zle vile izpirajo perilo, zgorela boš, zgorela boš kot premog. te ne vznemirja udarec utripa njegovo potuhnjeno petje v tišini pred nevihto, rado bi a ne more vzplamteti vse česar se dotakneš, mogoče te mraz odznotraj osvetljuje? tako se na visokih gorah podpisuje zima. noseč uranovo jedro v žilah te lasten ogenj izpolnjuje, oblizni, oblizni z jezikom - kri prepadna. 88 Piščal Iz ene ccvi liže plamen iz druge se plazi mrak na nebu živaho kolo slep kolovodja z gromi pleše piščal igra ves dan bobni oslova koža v globini gozdov tišina kot sneg pada za vrat obrvi spuščene, zaprta brunarica piskač odpira fcsena usta prostor se od zvoka trese pritisni uho boš slišal smeh pritisni drugo - jok v zraku brez letalcev poje krilata praznina piskač piska do pasu zakopan v votla Zemljina rebra plameni nevidni zvočni vrelec dva brata dvojčka modrina doji počeno vedro ne more držati duh višine na dnu ko razsvetli roka kot svečnik okoli druge se ovija kača da popije sijaj piščalka piska ves dolgi dan vsonoč noč, a sen a sen. Konjski grob Na sredi zita prazen oplaz. Rei^el bi, hišna vrata položena za oranje. A poletje, rodno poletje bo, trudno se je upognilo belolaso klasje, val za valom, koleno na koleno, rame na rame, samo od tiste praznine pobegniti na katerokoli stran. Od daleč seje videl bel otok na njivi. Grob, reče nekdo. Nihče od nas še ni v letih. Pozabljen pobranek, se prepričujemo med seboj. A pri tem smo pomislili: čigav večni dom? Imeli smo otroka, že dečka, na velikem panju trte. In nekaj blaga v gorah za oblaki. Vsakdo je skrival svoj pogled in skrivajoč pogledal tuj obraz. A nevidna senca nas je stiskala okoli ognjišča in mize, vzemala jezik, kdaj pa kdaj nasmeh nekoga od nas ali sijaj sončnih plavutu na napušč na vrhu hišne lastovke. Nismo, pravimo, bežali od te nejasnosti, niti z besedami lajšali breme. Raje smo molčali. In žeH pravočasno. In nosili snope, težke kot mrtvake. Ne da se bi komurkoli pritožih, smo dobro vedeli, da zrnje ne tehta toliko. Nismo se čudili: kako lahko strnišče zgori, a ogenj ne pusti sledu. Vsak drvi na svojo stran, ko se umika jasi kot lišaju na ostriženi glavi in nosi del tiste praznine uvezene v vozel na vratu. Iznenada nekega večera poti s severa prineso glas: crknil je naš konj. Ubila ga je silna planinska trava. Pri večerni sveči, kije dogorevala na zahodu, se je videlo, kako naši obrazi, obliti s solzami, pokajo kot rumene buče. Tako smo z radostjo izgubili najdražjo lastnino zahvaljujoč bogu, ker je tisti grob iskal konjsko glavo. Še danes ko se spomnim tistega davnega poletja, vidim našega velikega belega konja, kako se pase poleg izvira. Shšim njegovo bobnenje z jeleni skozi planino. On rezgeta, kadar jeleni rukajo. Ko oblaki zasedejo jezerske vrhove, vidim stotine kuštravih žrebet, jeznih žrebičkov, stotine modatih žrebcev z vzdignjenimi udi, kako podijo mlade kobile. A pred vsemi, na vrhu oblakov, kot po vencu planin, dvigne rep, kot zastavo visoko v nebu, spodvite glave, prha in drvi, podivjan drvi naš beh konj. Nikoli ne bom verjel v iijegovo smrt. Ko spim me še sedaj miluje ta dih iz nozdrvi in konjski rep. A ko se prebudim vedno mislim, da isti grob v žitu, še vedno odprt, čaka svojega dragega gost. prevod: M. H. 89 Ivo Svetina IZ JONIJA I. Iz kopalnice sem se spustil Agalis, bledih ust in visok, da sem ogledalo tvojim besedam, enostavnim kot otroški obrazi. Tvoji lasje so načrti feničanske arhitekture, zradirani templji sinjega etra, kupola tobaka sredi redečega peska Arabije. Vrtinci zelenega sonca so te zavili v prozorno jadro, da se ruska baletka, Darja Saltikova, zavrtiš zamorski bombaž na mizi akvarelne gore, ki jo riševa po jezikih najinih prvih plavih psov. Tvoji lasje so krila Leonardovega zrakoplova, razrešena uganka aerodinamike, z ljubeznijo poročen zrak nad pokrajino cukra. S tvojih zleknjenih dojk semjagode padel v naročje Lesbosa; črn prepečenec, lahek ko božično maslo. II. Iz snega si, bisemočrnega snega, tvoje lepe roke iz svetlobe, ki kopni in išče vetra, dajo odnese v Rim, iz valov si, odmevov in mečev, krona zemnega obraza, sklonjena v drobnih dojkah, bakrena mucka se neslišno giblje med boki vrčev, napeta dolinica popka s senco prerezana; iz kroglic ljubljenega ledu si, deškega telesa, vitka v odprtem oknu vleknjena, vsa od srebra, smeha in medu ležiš na meni, utrip majhnega ribjega srca, prstan iz vode, dihajoča verižica kapljic. Dvignil sem te k sebi, da sta dojki pozvanjali ob mojih zaljubljenih rebrih in bili kupi divjega mesa, sonce in luna; z njunimi poljubi sem odplaval po tebi, vzela si me v usta, da je toplota, spletena v venec, razprla visoka vrata in me s trepalnicami dvignila v napeto kožo, kije lok, ki se kot Danajci sveti pred tvojo svetlo Trojo. Nisi ne bitje ne mineral, ne kruh ne otok; buba brstečega pavlinčka, čudež ekvilferije; kolibri v tebi odpiram svilena krila. m. Bambus je sonce tvojemu kakavnemu telesu, Sneguljčica, senca tvojim samo teme vajenim lasem, spletenim v tebansko figo, z mašno ljubezni razpuščenim v slapovih, kijih žre tih plamen metuljev; 90 tvoj obraz je grb kraljestva zraka in drobna krona iz mehiških hišk, belih kot zima, tankih kot papir, malahitna Sneguljčica, prepojena z odtisi ustnic, curek ambre razpre ozko potko k tvoji ritki, v tvojih dlaneh se zibajo pisani otroški čolni, okrašeni z iskricami, 1 etečimi spod svinčnika, ki piše pesem; šepet palčkov dvigne tvoje krilo, lahko kot strupeno jabolko, da se tvoj hribček razkolje kot pojoč tropski les, skodran in topel kot praznični kruh; spremeni se ti barva oči, skloniš glavo in odgrneš ležišče mojemu penisu, Sneguljčica. IV. Sedim v sončnem avtomobilu in drvim proti robu sveta, obnrjena v obraz zahoda me nosiš na mehkem srcu, voda, masturbiraš. Si ladja, bela rezina sončnega kruha, turkizni valovi črnega snega so nahranili svileno mesto in okrasih moje ljubeče stihe. Visim na pramcu galeje, ki vozi vino v Rim; večerje in tiha godba sladi muškatno grozdje, s katerim me umivaš, Agalis, strižeš mi lase in kodre ti polagam na sinje oči, s škarjami božaš moje prsi in solza trepečeš na mehkem srcu, voda, rnasturbiraš. Rojena sem, bleda cesta ovc v nebo, letališče mraku, ki se zavija v rože, rastoče med belimi hišami, tortami, v katerih živiš, ljubica, kot rozina. Mastni imepratorski prsti, težki od voljne deške kože, krvavi od divjega zlata prstanov, prihajajo s sM čez morje in božajo tvoj klitoris, Ag alis. V očeh imaš diapozitive etra, ki droban kovinski lev poje pesmi znad Lesbosa, steklene pahce nosiš na mahekem srcu, voda, masturbiraš. Mrk bo! Zvezde so sodi, v katerih potuje vino do trikhnijev najine cesarske postelje, na mehkem srcu, voda. V. Lepiš se name, samotraška roka, krčiš mojo kožo, med prstani ogleduješ moj penis, senegalsko ribo, ki zveni ksilofon; topel dež raste iz tebe in gre po meni, ljubiš me, zjutraj, ko si Afrika, z rdečim trakom krog stegen, ko se ličiš v mojih tankih vekah, pticaplam, črno stopalo Lesbosa, ki ga poljubim; z modro steno si barvaš trepalnice, s čokoladnim paradižnikom umivaš hrbtenico, ki se srna skriva med ponoči stkanimi zavesami, liješ na moje polikano srce trepetajočo žeamico s plavimi usti, briješ si mlade pazduhe, vroče od mojih zob, jezika edenske kače, lupiš moje roke, ki žde v srebrnem pudru; spreminjaš se, ustnice postajajo obredna maska z Nove Kaledonije, nohti turški kovanci, popek mošeja, v kateri bereš moje pesmi, izpisane na najinih rjuhah. Ljubljena. 91 VI. Topim se v tvojih ustih, nag, umit v blaženosti mira, ležim med jagodami in nad mojim samotnim telesom se svetu sonce kot šop igralnih kart. Bleda kot luna me poljubljaš na stopnicah, ki naju dvigujejo v tvoje srce, v zeleno pokrajino, med plave dišeče koze, v avtobus, ki z razmršenimi lasmi drvi čez Lesbos. Topim se med tvojimi ustnicami, ljubljena, košček nega se sprehajaš po mojih utrujenih laseh, ramah, rokah, špartanskih zvezdah, ki, tleče v zlati slami, cviUjo divje. Bleda kot luna ješ z menoj piramide sladkorja, oči ledu; senca belih las hodim po spanju, rožnato meso, z vinom našminkana čebula, sneženo morje je odneslo najine smučke, topla ustnica, nabrekla, pijana. Topim se, bled kot luna, na vratih tvoje kože, najčistejšega zrcala najine ljubezni. V storžih zale koruze rase druga ura noči, prvo sva pojedla naga v veži mesečne hiše. Moja so tvoja usta, ki vlažna legajo k mojemu penisu, pogrnjeni mizi ljubezni. V tvojem joniju, mokra tamariska. VII. To pesem pišem s penisom, v tebe jo pišem, ko gola pleševa v postelji sonca in sva svetla japonska risba, z žerjavico vina polit svilotisk kože; ko med kaplja iz tvojih gibov, imava krila in brez bolečin se topiš v ognju mojih prstov, ki igrajo na zlate tipke tvojih bradavic, visokih do mojega src^, ki nesUšno poči v tvojem ustju, odtrgano od vdujočih kulis bajne pokrajine; moja dolgolasa ovca, čmolasa vaza z modrikasto prečo med dojkama ,trepečeš, pritlikava psica, dvigajoča cvetne liste noči. Si bel galeb, ki plove po jadranski razglednici, mavrična nedelja sredi najine tihe postelje za soncem, vrt, kjer konji pijejo sence znad tvojega jonija. VIII. Zjutraj narediš sonce iz mojih oči in se z njim neguješ v slapovih žitnih trepalnic. Zahajaš me s težko belo ritko, da se iz-mojih ust zvali kruh, vonj tvojega jonija, zmehčanega v temi; veliko je tvoje telo, lepo, bolečina v glavi, ki nikoli ne mineš. Potujeva z modrim vlakom, bosa in pohotna plešeš po razkošni preprogi, nežen plamen ciganke, dišeč sir z-visokih kosovskih gora, trepešeč, spiš, sanjaš meč smrti, da sem jaz, da se ob polnoči oblačim v islamsko, po Aji Sofiji dehteče perilo, v katedrali dima marmornatih cigaret, kijih, ogmjena v plašč mozaika, kadiva post coi tum. 92 Lev Kreft PESMI prijazni ciklus o hubertu žužku Kakor kužek ncugnano se v Ljubljano je odpravil Hubert Žužek. Ko zapravil je zaslužek, se pijan je vrnil v Kranj. Pri „Evropi" na klopi pijanec leži, v svet se reži, se krohoče v mimoidoče kot pobegli kužek. Seveda - to je Hubert Žužek. Ves zaslužek je zapravil ker vso noč je onegavil Tončko Moč, kije vlačuga. O tuga, to bil je Hubert Žužek. Hubert Žužek je kot kužek na promenado s svojo mlado nevesto na cesto šel. Ko prišla sta do tasta, je ušel. Kdo v Ljubljani z malancani kani nafopati narod? To stekli je kužek Hubert Žužek. Na nebotičnik miličnik se vzpenja Spodaj truma se drenja. Cašo ruma namreč Žužek je vzel, na vrh se povzpel, kjer na anteni peni. 93 Nekoga je nadloga prignala do tnala. Sekira že zadiia se v meso. Kdo je to? » Hubert Žužek, ki kot kužek nekoga je nadrl in požrl. trenutek ko bi se le dalo bi se dalo ampak komu neki bi se dalo da bi se dal nekomu ki se mu da .. . bruhanje na zemlji kri nad zemljo grožnja pod zemljo kosti prst paje stoik hie rhodus hic salta hopla: francija 1789 hopla: francija 1830 hopla: francija 1848 hopla: francija 1871 hopla: francija 1968 ves rhodos je že poskakljan ne morem pozabiti te ne morem pozabiti ne morem pozabiti ne morem pozabiti ne morem pozabiti ne morem pozabiti ne morem pozabiti česa že? Pomlad čustva že mislijo na ivanjjčice razum gre po dolgi zimi na sprehod da opravi obojo potrebo um je znesel prva letošnja jajca in kokodaka vse dni vremenska napoved berimo o ajdih saj kadar se dan tako slabo začne lahko pričakujemo da nas izruvajo iz tal in nesejo materam za osmi marec kajti za gradom stoje njihovi otroci v rožnatih srajčicah 94 pa bom šel osorej v tečaj za singer mašine pa bom štrikal ko zmaj pa bom šel zarana v mlako pupke lovit pa bom šibal pupke v herbarij pa bom šel opoldne ves zmajast jajca valit pa bom zvalil divje enozobce hura! ali imaš koga ki bi zanj ugasnil cigareto ki bi zanj čakal na skalah sam ki bi zanj padel postoj kdor mimo greš ali imaš koga da bi zanj pisal pesmi da bi zanj poslušal vse idiote da bi zanj šel k psihiatru ah imaš koga kot bi z njim bil svinja z mehom kot bi z njim bil srajca z ritjo kot bi z njim bil tau bi ali imaš koga da bi rekel stu mater mam 95 September je ženska, ki se gnoji: njegova faktura je tenka, vender vidna. Moli roké v oblake - kdo je tam, ki mu poljubuje prstane? O, samota. Ni tu mesto? Ne koče ne potke. Barva vode? September njegova faktura tenka, vender vidna. NAJMLAJŠA ČRNOGORSKA POEZIJA Govoriti o najmlajši črnogorski poeziji še zdaleč ni lahka stvar. Sam izraz „najmlajša" predpostavlja določitev zgodovinskega kon- teksta, da bi jo lahko pravilneje obravnavali m bolje razumeli. Vendar namen in obseg tega zapisa nista v soglasnosti s širšim, torej tudi popolnejšim interpretiranjem celotne male zgodovine črnogorske poezije. Zato bomo skušali le sporadično osvetliti nekatere ključne točke, ki so bistveno vpli- vale na dosedanji razvoj poezije v Cmi gori. Petar Petrovič Njegoš je rodovni starosta poezije v Crni gori. Slučajnost ali nekakšna čudna igra paradoksa .je hotela, da se z Njegoševo smrtjo vse tudi zaustavilo. Odprl se je dolgotrajni prepad molka (cela druga polovica 19. stoletja in četrt 20.), ki je vse bolj onemogočal vzpostavljanje kakršnekoli kontinuitete v črnogorski poeziji. Resnici na ljubo so bili tudi nekateri poizkusi s strani nekaterih pesnikov, ki so skušali ustvariti dela, ki bi dobila svoj prostor v zakladnici nacionalne kulture kot rtrajna vrednota. Ven- dar, kot smo rekli, so bih to le neuspeli poizkusi posnemanja velike poezije P.P. Nje- goša. Sele s pojavo Rista Ratkoviča, pesnika izjemne senzibilnosti in izrednega talenta, ki je s svojo pesniško dejavnostjo najavil in anticipiral nov in ploden čas, se je črno- gorska poezija zdramila iz smrtniškega pre- dolgega sna. Poudariti pa velja, da so se pojavili še nekateri pesniki, katerih pesniške stvaritve so bile v jugoslovanskem prostoru izredno vi- soko ocenjene. Kot da se je skušalo z enim samim skokom ujeti davno izgubljeni korak in nadoknaditi vse, kar je bilo med tem časom izgubljenega. To je v dobršni meri tudi uspelo. Vendar sta črnogorska poezija in hteratura nasploh doživela razcvet šele po drugi sve- tovni vojni. Duh ekspresionizma, nadrealizma in drugih tokov, ki so pljuskali na naše obale iz Evrope, je zapustil sled tudi v poeziji črnogorskih pesnikov tega časa. V manjši in večji meri so se uspevali osvoboditi nega- tivnega delovanja tradicije in iz nje črpah dragocene sokove ter ustvarjah povsem mo- derno petje. Res je, da so nacionaki miti in zgodovina kakor tudi Njegoš obremenjevali te pesnike, vendar le takrat, kadar se niso uspevah iztrgati njihovi moči ali ko niso prevzemali od njih tisto, zaradi česar občut- ljivo tkivo pesmi k; malo trpi. Crnogorska poezija se je do današnjih dni tolikanj razvejala, da iz nje veje celotno obilje, v katerem vsak rečni rokav nudi novo poet za tiste, ki prihajajo. Toda - res je tudi to, da se je o tej poeziji do pred kratkim vedelo te malo ali skoraj nič in da so marsikadaj, prav na tej osnovi prinašali sta- lišča o stanju v črnogorski poeziji. Prav zato ni nič čudno, če se o najmlajši poeziji ve še manj ali, če so ta vedenja povsem parcialna, ker mnogi mladi pesniki trenutno študirajo izven Cme gore in so tako znani le okoljem, v katerih žive. Zato menimo, daje to prava priložnost, da poizkusimo s predstavljanjem vsaj dela mlaj- ših črnogorskih pesnikov, ki so se že uvelja- vih, da napravimo manjši prerez, ki bo vsaj do neke mere omogočil vpogled v stanje ..najsvežejše" črnogorske poezije. Predvsem pa predstavlja problem že sam poizkus določanja najmlajše črnogorske poezije. Pri tem ne more biti odločilna le starost avtorjev. No, vseeno smo se pred očmi smo imeli namreč moderni duh časa, ki v najširšem smislu združuje eno generacijo, z druge strani pa, ob tem, da smo upoštevali tudi sorodnost v letih teh pesnikov, odločili, da izbor pričnemo I. 1947, v katerem se je rodilo nekaj pesnikov, ki jih želimo predsta- viti, končujemo pa ga 1. 1952. z letnico rojstva zadnjega pesnika v tem izboru. Torej, to določanje generacije mora biti razumljeno zgolj pogojno. Ima le praktičen namen: potrebno je najti skupno, združujočo nit določenega števila pesnikov, ki naj bi jili ob tej priložnosti predstavili slovenskemu bralcu. MIODRAG TRIPKOVIC, s katerim ta izbor začenjamo, je pesnik poudarjene lirske inspiracije in posrečene združitve z refleksno- stjo. Je prvi, ki nadaljuje s čutno „slovansko nitjo" v naši poeziji. To hrsko razreševanje ugank človeških večnih vprašanj daje njegovi poeziji dimenzijo metafizičnosti. Pri MIRASU MARTINOVICU, pesniku z bujnim in pogosto ne dovolj brzdanim ta- lentom, opažamo tendence raziskovanja last- nega poetskega prostora z Miodragom Trip- kovičem, tako da bi lahko rekli, da ta dva pesnika predstavljata tok, zelo dragocen, kije v drugačnem pomenu zelo živ pri starejših 97 črnogorskih pesnikih pa tudi pri mlajših, ki se šele pričenjajo uveljavljati. DARINKA JEVRIC se pogosto obrača mitu in usodi žene v težki zgodovini našega naroda in te motive podaja na nov način, oplemenjujoč jih z zamolklo erotiko, ki daje njeni poeziji pogosto osnovni ton in življenj- skost, tako da v tej nekdanji ženi spozna- vamo spoznavamo radosti in trpljenje mo- derne žene. RATKO DELETlC je zagledan v našo novejšo zgodovino, v moderno heroiko, vzniklo na tleh naše revolucije, vendar po- gosto razvozluje, s prizvokom čutnosti tudi problem zapuščanja domačega ognjišča in odhoda v neko abstraktno tujino nepovrata in odtujenosti. NOVICA TADIC je vsekakor najpo- sebnejši in najzanimivejši pesnik najmlajše generacije. Težko je na kratko reči, kaj je najbolj pomembno v njegovih pesmih, h vendar lahko rečemo, da je pesnik eksisten- cionalne slabosti in strahu, da je pesnik najbolj splošnega trepeta Bitja, zatečenega v svetu razčlovečenih nasehj in sob, v silovitih zamahih vsesplošne odtujenosti in alienacije. Poslužujoč se teh senzacij Tadič svoje pesmi dviga do samega bitja univerzuma. SAVO LEKIC je ves v daljavah kozmič- nega hrumenja, glasbe sfer, velikega nebes- nega reda, ki ga pesnik poudarja kot obrazec za možni red v človeku, v njegovi kaotični duši in v še bolj zapletenem svetu, ki g£ obkroža in določa. Lekcije obenem tud strasten iskalec za pradavnim bitjem, zi izhodiščem. Zanj je značihia refjeksivnost ir pretehtanost izraznosti. Edini pesnik, ki vnaša v svoje pesm; izobilje humorja, jedkega sarkazma in tra- gične grenkobe, skozi lahno pripoved c človeku in svetu, v katerem živi je MIO- DRAG VUKOVIC. Njegova poezija je izzva- na s nonšalantno igro, da bi se nam na koncu, ko se prvi, varljivi vtisi poležejo zazdelo, da odhajamo iz gledališča, v katerem smo se ves čas močno identificirali s tragično usodo tamkajšnjega junaka. MOMIR MARKOVIC je od vseh, ki smo jih do sedaj našteli še najbolj obrnjen k črnogorski tradiciji v pravem pomenu te besede. Neposredno se obrača Crni gori, vendar ima njegovo obračanje poseben pri- zvok, po katerem tega pesnika zlahka spo- znamo. In končno JANKO BRAJKOVIC, ki poje o ljubezni in smrti, ki skuša doseči večno skrivnost ustvarjanja. Ob koncu velja poudariti, da v ta izbor niso prišli mnogi pesniki, ki to po vsej verjetnosti zaslužijo, vendar smo se zaradi omejenosti, predvsem prostorske, odločili, da jih to pot izpustimo. Upamo, da to ne pomeni tudi določanje vrednosti stališča o njihove ustvarjanju. Budimir Dubak Darinka Jevric BOJEVNI KOVA LJUBA ogorek v stenju drema zarjavel cvet v laseh in vino mi kaplja na belo svilo obleke gospodar vem, padla bo glava bojim se da vila ti glavo pod stegno ne da na greh ne privoli da imaš krilata rjavca da senco vsaj domu ti vrne v mavrico da jo prelijem v preprogo navezem in trikrat list ozeleni in trikrat ga trohnoba pokriva pozabim da ljubim gospodaija lasje mi nekam tonejo v modro satje ustnic čarovniki legajo Grlo bi v potoku hladila z zibko moč merila pri smojeni skiti mi kito in svilo trgajo v predvečer zrem v iskro spreminjam se v skrivnost potem pa sipljejo sipljejo iz rok se snegovi proti nebu jaz pa se vračam v prenočišče 98 Miodrag Tripković S SENCO SMRTI Negotovosti, negotovosti - bele moje Vi hitri hrti Mar pozni žerjav to poelje preletava S senco smrti Viharni časi mojih poldnevov Večna brezna Kdo s tragičnim glasom poje V moji besedi Negotovosti negotovosti - bele moje Vi hitri hrti Mar pozni žerjav to polje preletava S senco smrti Slavo Lekić NEVIDNO KOLO Na trati nebeški pod goro v mrtvem cvetu kolo nevidno snujemo v naši neomadeževani svetlobi nekogar lepa roka nad praznim vrtincem trepeta in padamo na kolena pred zvezdo vsematerjo da nas spočne izven telesa na trati nebeški sredi modrine se v kolo temno prepletamo iz puščave sred kola sence sestradane planejo ko mesec se rdeči pojavi na dosig pratišine zvežda vsemati belokost droba požira KOMODA ne smem je odpreti oživeli bi rokopisi z zgornjimi udmi in bi pričeli nepopolno gibanje gostega zraka in zidovi bi sobni se nagnili v premaknjenih kotih bi se kura hranila pod polno voljo neznosne poldnevne vročine strop se v belo perje razdeli Janko Brajković VPRAŠANJE LJUBEZNI Hočem da si podobna Najlepši zebri Hočem da strasti Nimaš kot druge žene Hočem da si zemlji podobna Hočem da te ni Hočem da imaš kadilo Da bi prižgali nove moči Hočem da veš da pada Nedokončano seme Hočem da sanjaš kot materija In da si žena Da si ljubezen večja kot Vse dežele Hočem da strasti Nimaš kot druge žene Hočem da si zemlji podobna Hočem da te ni ' Novica Tadić OBISK Prazen me zid obiskuje Obiskuje mene in moje zidove In steno vpijočo In strop z zankami Vlažnih vogalov prebivalci Žužki miši vepri Skozi okno visoko Delajo poti vrvi spuščajo Umirim se umirim se Pazljivo poslušam kako se Približuje z ogromno Stonogo v temelju Budimir Budak 2AGA stegnila se je na soncu z modrino v čeljustih in rožni venec moli ob klinastih kehhih Stegnila se je molčeča Zobati angel udarja s krili le ko se igra ali ko mu rastejo zobje 99 Ratko Deletić ZAKAJ SE NE JAVIS žakaj se ne javiš in ne poveš kako ti gre morda je še upanje Ja se povrneš In res bi se moral Iz daljave oglasiti In v pismu prenočiti Glavo izgubiti S križišča vijuga žalost Iz daljnjega kraja iz sveta Iz časa Kako ti gre Moral bi se oglasiti Morda je še upanje Ki te vrača Pesmi MIraš Martinović BUJENJE PRAHU Ko nas prah preživi. In novo bujenje prahu, Prične trajanje. (Senca nas oponaša). Kdo ve kolikokrat že, moči vsemočnega prahu, Mirijo v steblu končnosti. In naša Senca postaja stvarnejša od nas samih. Prepadi jasni. Praznijo se v bitje. Raste čudovito drevo! V praznini sveta. Ura vesoljno zamuja. Prostori gubijo mero. O, prvo Bujenje prahu! Svetlobe nepojmljive! Prozorne bile so stvari. Bilo ni čistejše skladnosti. Od našega prahu, v katerem se vse bo ustavilo. Lepa jedrnatost in še lepši padec. Svetlobni delčki gubijo obraz. Nočem se Dotakniti stebla ki krajnost vse bolj si prisvaja Vse vidnejše postaja vesolje - šele v začetku. Vse so bile čiste oblike, ničemur se ni videlo konca. Morti ir Marković USPAVANKA Spi kot da te lovijo Spi z odprtimi očmi Človek spi oprezno Mnogo ti je lovcev za petami Spi kot da te tovijo Spi kot da sam loviš Gotovo kje je tvoj prijatelj 100 Prijatelj sanjaj o lovu In nič ne govori Glej v snu Odpraviti se moraš daleč Spi oprezno Spi z odprtimi očmi Mnogo ti je lovcev za petami Miodrag Vu kovic ZAROČENCA sedaj poješ v kvadru sobe kot kanarček ubija te lastni tvoj glas ki se odbija od šestero zidov izpolnjen z glasom kot nosečnica z otrokom otipavaš svoj trebuh rigaš pozabljaš na lastno mrtvost nato loviš metulje ali cvetje na trati ali preprogi vseeno zaročenka sedi ti v mehkem hladu vogala plete jopič ali mrežo to ni pomembno kot njen fini nasmeh izrisan s kakovostnim in zašiljenim svinčnikom tako si želiš prepevati zborovske pesmi v tem veličastnem predelu zelo meglenega obzorja s soncem očitno zelo znanim tih si zdi se mrtev prekrižanih rok venci solze menihi ostali rekviziti Miodrag Vuković PROTOKOL ZA LOV ko se odpravite na lov OBVEZNO vzemite pse s seboj vzemite tranzistor in ženo zapakirano v kar se da manjši zavitek ob tem pa bodite previdni da sendvičev vseh ne poje ali porabi tranzistorske vložke če bi vas lov slučajno utrudil ob vas bodo psi torej sonce vzhaja vi zajtrkujete žena je svoje že snedla v avstraliji bilo bi veliko več zajcev pa kak kenguru kot trofeja tako pa ženo lovite ki je niste pustili zatem zajtrk in spanje vrnitev spanje se vem ne zdi da je ribarjenje manj naporno? PREVEDEL: SLAVKO DRLJE 101 BIOGRAFSKI IN BIBLIOGRAFSKI PO- DATKI O AVTORJIH MIODRAG TRIPKOVIC je bil rojen 1. 1947 pri Kolašinu. Prve pesmi je pričel objavljati že zelo zgodaj v Titovem pionirju, Poletercu, Politiki in drugod. Kasneje je objavljal v vseh pomembnejših časopisih in publikacijah, kot so: Stvaranje, Književne novine. Odjek, Lica, Student ipd. Studirai jè na Filozofski fakulteti v Sarajevu in v Beo- gradu. Poleg poezije piše tudi književne kritike ter eseje. Sedaj je zaposlen kot no- vinar v „Pobjedi". Objavil je pesniško zbirko „potem oditi" 1. 1970. RATKO DELETIC se je rodil 1. 1947 pri Andrijevici. V časnikih Stvaranje, Delo, Ži- vot, Odjek, Stremljenje, Bagdala, Mostovi, Književna reč. Ovdje, Politika, Odzivi in mnogih drugih je objavljal poezijo. Aktivno se ukvarja s književno kritiko, ki jo objavlja v mnogih časnikih in revijah. Objavil je pesniške zbirke : „Dotik leta" (z Darinko Jevrič), „Svetoboli", „Toplina bole- čine". Njegove pesmi so v nekaj pesniških antologijah. Prevedli so ga na albanski, turški in makedonski jezik. DARINKA JEVRIC se je rodUa 1947 pri Peći. Končala je srednjo ekonomsko šolo, sedaj pa izredno študira Filozofsko fakulteto v Prištini, kjer prebiva in dela kot novinar. Objavila je knjige: „Dotika leta" (skupaj z R. Deletićem 1. 1970) in „Prevarani s tišino" Prosveta, Beograd, 1973. MIODRAG VUKOViC se je rodil 1. 1947 v Cetinju. Gimnazijo je končal v Nikšiću, Filozofsko fakulteto pa je študiral v Beo- gradu. Se kot študent se je odlikoval po svojstvenem stilu. Objavljal je v Delu, Knji- ževnoj reči. Ovdje, Stvaranju in drugod. Uveljavil se je tudi kot prozaist. Svet proze in poezije sta mu zelo podobna. Sedaj živi v Titogradu in dela kot novinar v „Pobjedi". Pred izidom sta dve njegovi knjigi. JANKO BRAJKOVIC se je rodil 1. 1948 pri Bijelem Polju. Poezijo je objavljal y mnogih revijah in časopisih. Studira na Pe- dagoški akademiji v Nikšiću. Sicer pa je glavni urednik lista Titograjske univerze „Veljko Vlahovič" „Univerzitetna beseda". Objavil je pesniški zbirki „Skrivnost pe- pela" 1. 1974 in „Krog navodi" I. 1975. MOMIR MARKOVIC se je rodil 1. 1948 v Trebinju. Končal je Ekonomsko fakulteto v Beogradu, živi pa v Danilovgradu. Njegove pesmi so v eni od pesniških antologij. Poleg pesmi piše tudi prozo. Objavil je pesniško zbirko ,,Prišlec v ra- nah", Titograd 1974. NOVICA TADiC se je rodil 1. 1949 pri Nikšiću, kjer je tudi končal gimnazijo. Sedaj je absolvent Filozofske fakultete v Beogradu. Zelo hitro in z veUkim uspehom se je pojavil s svojimi pesmimi. Objavljal je v Delu, Knji- ževnosti, Književnoj reči. Stvaranju, Univer- zitetnoj reči. Poljima in drugje. Objavil je pesniški zbirki „Prisotnosti", Beograd 1974 in „Smrt na stolu". Novi Sad, 1975. SAVKO LEKIC se je rodil 1. 1952 pri Titogradu, Gimnazijo je končal v Titogradu, sedaj pa študira na Filozofski fakulteti v Beogradu. Se v gimnazijskih letih se je uveljavil med svojo generacijo pesnikov. Pes- mi je pričel objavljati v gimnazijskih alma- nahih in nadaljeval v uglednih revijah in časopisih: Književnost, Ovdje, Stvaranje, Ko- raci, Književna reč. Studentski grad in drugje. Pripravlja prvo pesniško zbirko. MIRAS MARTINOVIC seje rodil 1. 1952 pri Andrijevici. Gimnazijo je končal v Ivan- gradu, sedaj pa študira na Filozofski fakulteti v Prištini. Objavlja v mnogih jugoslovanskih revijah in časopisih: Ovdje, Književna reč. Razvitak, Stvaranje, Stremljenja itd. Objavil je pesniško zbirko „Mit o češnji", Priština, I. 1974. BUDIMIR BUDAK se je rodil 1. 1052 pri Andrijevici. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Titogradu, v Beogradu pa je študiral Fikizofsko fakulteto. Objavljal je v mnogih časopisih in revijah, predvsem pesmi, prozo, likovno in književno esejistiko. Ukvarja se tudi s prevajanjem. Clan je uredništva „Omla- dinski pokret" in stalni sodelavec in lektor „Univerzitetske riječi". , Pred izidom je prva pesniška zbirka „Posla- nica nagovarjalcu". 102 Ferdinant Miklavc LITERARNO BESEDILO IZ ZBIRKE ZAPOR skozi grabečo pohlepnost neprekinjenega občutenja počasi valečega menjavanja goste množice sunkov iz razlaščanja novih vrst učinkov komaj premagljivo vrteče umazanije obrezumljajočega goltanja brezčasne počasnosti gnile negibljivosti izdelana čista umeijenost nepotrebnega plemenitenja podvoji in z navehčano težo ranjene dopuščenosti zamgeli v nikoli jasno popustljivost povprečne vabljivosti nad že davno predelane sestavljenke spokorjene okopanosti sitih neznosnosti vsesplošno grozečega nastajanja otopelosti izlakirano osvetljene strmine jasnega seganja neukrotljivih notranjih bolečin XXX pozabljena presekanost mimorečnega oproščanja poledenelega združenja uganjene prehlajenosti in zibajoče ugreznjenosti v hladečo podčrtanost zvezano naostrenega ugašanja v toplo oddaljevanje nezavesti koristnega zanemarjanja izgubljene odvrženosti uhajajočega obvladanja ob napolnjeni hripavosti zakoračenega spominjanja zgodovinsko posnete geste rahlega oplajanja močne priklenjenosti razproženemu rodu čustvenega oddiha premakanja krčevitosti nemirnega dojemanja izlikane površnosti strogo razmeščenih neogibnosti céne neprijetne spornosti neželjenega povračila brez vnikanja v lastno zaprti ovohanosti mučnega preiskovanja motečih lastnosti XXX in nemir zapoznelosti izbrskane odločitve v nepokvarljivost do trdne meje mogočega prežgano preizkuševalskega mirovanja svoje lastne udejanjenosti in umrtvelo izigranega čakanja in premika skozi povešeno ukrivljanje giba postaja betežnejše ploskovito in vedno dokončnejša zacementiranost zamujene poti v zastrašujoče vzvišeno ekstatiko sterilnosti brezmejne čistine XXX prevohana izvzetost golšasto zdrobljenega ometanja objedene zapete luči v ogljikovi kladi popotnosti zavaljene stremuškosti podpisanih posledic nepojavne razpršenosti v premišljeno treznost izžganega najemanja mnenj glavniško razposajenega z žolčno premrlostjo zablodenega izostajanja maskiranih duškov pregnetenemu sprejemanju vsakemu samosvojemu preobračanju lenega teka neprekršene dognanosti hitenja modelov in z neumorno privabljeno nujo preklanega naraščanja mirne drogerijske ubogljivosti motno vzperqa svojo nenadkriljivost hinavskega očiščenja v krožnem pestovanju skozi očitno preraščenost uvito razsajene zavzetosti in kopasto nepregledane vzpodbude vgalošene ministrantskosti zagozde miru premozgane umrlosti popolnoma neizogibnega natanko izvenčasno predvidenega kontinuuma 103 VI. skrušeno premoščeni pomeni odsevno pripognjene olesenelosti mladega poslavljanja v pripravljeno značajnost deževnega neustrezanja s samotekočo gotovostjo tunelske napetosti podirajoče oddrsava počasno pritiskajočo senco določene pribitosti nedokazljive prihodnosti črneča osmukanost strtega zagona gostoljubne neenotnosti pomanjkljivo okužene s strmenjem opisane strokovnosti zarisano s higiensko napetostjo čistih čipk težeče zaverovanosti ega v premazano preizkušanje sipko zaklenjene zadoščenosti praznine polovičnega ugodja v ritualnih ponavljanjih vmonotonjene želje po tihi navadnosti povprečne sreče XXX izpito umite zakopanosti izboljšanega izvajanja pod gluhim stri njanjem tkivasto naplavljenega kremženja z odvzetim zibanjem preplavljanja proti še ne razpoznanim razpoloženjem in izbruhnjeni zaskočenosti neljube zadrege v žalobnost usmerjenega pripuščanja čepečemu zastrupljanju načrtnega koraka odhajanj od bežnega prihoda skozi zadoščenje miru v ponosnih dneh deževne sončnosti v smehu prikrivanja neizbežne razklanosti ponorelega sveta XXX v samotnem zagovoru z neprešito zamotanostjo neznanih oblačil hraniljive rdečine neslišnih obgrizevanj slasti jam astega celjenja se zaprto urejena pritlikavost povišano uvršča v grapasto izbranost prekohčenega mendranja podrednega nasičenja v katere pretirano občutljive strganosti osuplo odpoveduje spuščeno preobrazbo obhodne zavrnitve vseobjemajoče počasnosti kužnega razvoja odprtega zla XXX z zatlačeno ponarejenostjo zarežano prebranega zametavanja s statvasto hibo korakanja molče prestaja mrzle zahvalnice učakano potrjene smrtnosti in temna spremenljivost prežečih ustavljanj miru hladnega negibanja potuljeno podjetno rine zraven XXX skozi klinično pozdravljanje okleščeno premeščenih središč pomrlega kobacanja steptano prithčnega izvijanja iz zadirčno žlezaste izpit, -sti nevzpodbudnega nastajanja kot ponosno sestopanje v apneniško ukostenelost oddaljenosti z mrmrajočo nedosegljivostjo verjetnega le navideznega popuščanja s slokovito eleganco ponavljanja lažnega stržena priporočenega miru ograjene zoženosti prekritega zastajanja iz nenehne podrejenosti intuitivno bezajočim zapreganjem izkrivljenemu odsevanju z odkimanim afektom rebrastega zavračanja argumentalne razkuženosti nevzročnih povezav uslišnega preprečevanja izžetega izboljšanja okvirno pozelenele uničevalnosti razmršenega stanja nenadzorovane sile v zariplo neprehodni gnilobnosti ustvarjalnega vsakdanjega mrka niti s sključenim poganjanjem dovolitve za zaščitene zaležanosti spremstva v svoji globoko zamišljeni z raznešeno zagrnjenostjo uzrti izgrebenosti molečega prehvanja v 104 tračine tišin pokrašenega ponavljanja zdaj že razbitih pomenov zelo starega vzroka skrušene zavesti v škrtajoče nehanje nenadnega polaščanja prerokovanih doživetij blago zlagane začasnosti nejasno uspeijenega jemanja na svedrasto željo po svetlobi krhko strme dupline konca izpod vrbasto zavlačevanega cefranja z oslepljeno mirnostjo brezizhodne riamišljenosti prirojene poenoteno izlakirane erupcije razstavljene možnosti in neugodja trmasto preizkušenega sprejemanja s skoraj neprisiljeno stisko v melanholične povezave okrušene skrnobnosti Drezprimerna samozazrtost v neprijetno razgaljenje z naplavljujoče prihodno nasilnostjo podobe obupnega napora samorazpoznavanja razbitega / mukah pojavljanja zaničevalne neustavljivosti naveUčane zaskrbljenosti jkuževalsko kopiči skozi prisušeno začaranost naše odprtosti posiljeno drvečih pisanih in vzpostavljeno zakoličenih odnosov popackane neizbrisnosti samostojen zvočnosti zametkpv kipeče vročine nesistemskega razgrajevanja v tesnobno tiščečo razdeljenost razkritja XXX spolzkemu obnašanju preveč obkroženega nadeva neprijetnih počutij ivito premaknjene neoblvadanosti užugane eksplozivnosti podrtih napetosti razveznjene energije s pririsano ustavitvijo zloženega sribliževanja enovite celičnosti naivno pričakujoče odprtosti proti izduhtenemu poklicu oproščene zravnanosti ргепа1фапе groze groženj XXX in napihnjeno izvaljana nenadejanost prijetnega izostajanja z rezko učakanostjo ponovljenega razčlenjenja v spet hrepeneče pričakovanje drugačnih rezultatov poti žalostno ponikne skozi prisilo neporavnanih razmerij lahkotne prevrnjenosti prifrknjenega premetavanja kljub temu brez razpete privajenosti izklopljene neudobnosti ne morejo iz svoje neobtesano pretolmačene razpadlosti temne celote poglobljenega čakanja izbezano privrele zaspanosti strmo sesajočega izbruha nezadržno odhajajočega pretresa krčevitosti in rezko Dbvladujočega bežanja v zveneče priklicano zvenčanje šokov z raztrganostjo premraženega učinka hipofizne pozabljenosti hudega programskega natekanja pred vnetje trebljeno začetih blodenj äamogibnega plezanja v pudingasto ocmokanost garnirane bahavosti zakajene zasedenosti XXX razrušeno znižanje zatrobljene umriosti nepričakovanega ponavljanja odobjno spadajo zraven in z zbegano povzročenim oponašanjem s papirnato zabubljenostjo predstavljanja vzplavano dopolnjujejo pravočasnost ocenjenega nadejanja zapredene enosmernosti nalivno bevskajoče brezupno razbremenjene odvzetosti trpke zgubanosti bistro izravnane budnosti z osupnjeno povaljanostjo ozkega razmika gloje razhčno zakoreninjene zaglušne pomene razjarjeno pomendrane in pomotoma ozdravljene gnilosti zatemnitve pobrane zadavljene norosti ki z gosenično prihuljenostjo pod strgane plasti preklano razteza nemočno izžeto samolastje iznenadenega duhovičenja namerjeno zavzete pravilnosti nerazumevanja in s povratniško plimo obkrožanja povitega žrebanja z otrdelo razumnostjo pribitega hladu rezko spremlja tihe tokove neprebrane določenosti lenega toka boleče omamljenih misli 105 VI. vse kar se tako s to prigrizeno zahrbtnostjo gostobesedno iznemoglo z upiranjem zadira skozi pomirjeno zaprti pogojnik razničene modrine pozneje nezagovorjenih vrednot zastraženosti prijetnega nameščanja jezikovno vrinjenih ulovljenosti iztrošeno paradira v združeno ogledovanje sklenjenih predrznosti v naravi upravičenih pobojev osamljene skritosti mrtve ljubeznivosti XXX otrjeno prebiranje nabuhlo prijateljskega pri lagajanja v razmetano hlastnost razcepljene lenivosti brenčeče spreobračanje v nasršeno ogrličavost povračanja popravljenega izboljšanja brez razsvetljene zvedavosti dlakastega dopuščanja izmišljene podarjenosti odpuščanja vse nejasne hudobnosti v privezano negibnost združenega preminevanja še skozi prvinske začetnosti nerazkrhnjenega oboda rapsodično razširjenih bojazni skozi nepredvidljivo neugnanost zasledovanja razžaija bokalsko naostrena olepšava odvržene izpoliranosti ob navadne režnje obeleženega maranja usahnjene melodioznosti vedeževanih z zmedo taktnosti strojenih beležk v vložene prebranosti neumno nabranega škripanja v zanešeno enotnost pojavljanja XXX toda skozi togo breznačrtnost razgnanega brenkanja je s tiho prepletenim izsiljevanjem počasi prešlo zaznavanje prepečeno skaljene zavaljenosti trpkega skelenja predčasnega vklapljanja v boleče preseganje utrnjenja neznatno drobne okupujoče rasti v nedogled zavesti o tem tako pomembno nepomembnem tem 106 Poroka. Na eno plat pesek, na drugo plat moka. In gospod. Ho, ženin. Ustavil se boš po času, polnem men in zablod. Nevesta. Njena vijugava uzdana cesta mimo ljudi. Oktober. Doktor Zober zakliče: „Herr Ober!" in zakamni. Oktober. Iz ušesa se mu staljen cinober cedi. Peter Božič POGLAVJE IZ ROMANA „ZEMLJA" Tisti večer in trenutek se je začela v mestu panika. Očitno je namreč bilo, da je Saturnus, kije že nekaj časa delal svoje kroge sicer po natančno določenem ritmu, tako kot je to delal že ves čas, odkar je bil in odkar se je zavedal, daje bil poslan v sončni sistem (in tega še niti ni tako dolgo), lepo uredil neko malenkostno napako sam s seboj. Satumus je bil že vedno mnenja, da je treba stvari urejati s seboj. Najprej pred svojim pragom - je zmeraj zatijeval v ozvezdju. Zato so ga najbrž tudi poslali takrat v sončni sistem. Toda zdaj, koje to reč uredil, so ga morale urediti tudi druge reči. In vprašanje je bilo, ali so ga bile vse reči tudi voljne. Mars, na primer, je to storil, ne da bi se sploh zmenil za to malenkost, prav tako vsi njegovi planeti, podobno je bilo z Venero, natančno tako z Bikom, Kozorogom in Dvojčki, in tako se je za tisto stodesettisočinko na kilometer vse premaknilo v tisto smer in hitrost, ki je bila potrebna. Toda nekaj se vseeno ni zgodilo in to je zdaj tisto vprašanje, s katerim si je zaman razbijal glavo Saturnus. Prej je bil prazen ^prostor za planet, ki je izginil neznano kam na levi strani, zdaj pa je nastal ta isti prazen prostor na desni! Saturnus je ugotovil, daje velik naivnež. S tem pravzaprav ni uredil ničesar, samo stvari, ki so bile prej na levi, je zdaj premaknil na desno. In to je bil hudič, velik hudič, vendar pa zanj še vendarle ne tak! V mestu pa je nastala največja panika, ki je bila kadarkoli in gospodična Martinček in fant v travi te panike sploh nista opazila. Prisluhnila sta sebi. Prvič v življenju. Začelo se je na železniški postaji. Fant, ki je pravkar prisluškoval sebi tam v travi, je bil sin postajnega prometnika. Njegov oče je že od nekdaj nosil rdečo kapo in tudi to noč jo je in je oprerai kot zmeraj za časom. In to se mu je že od nekdaj zdelo dovolj, toliko, da svojega sina pa tudi njegove matere sploh ni poznal. Da tudi njegov sin še zdaleč ni vedel, da je njegov oče prometnik z rdečo kapo in da kar naprej opreza za časom. Mati je bila ženska, ki je vse stvari uredila zelo hitro in glede na to, da je njegov oče imel glavni opravek na tem svetu s tem, daje oprezal za časom, mu je bilo to tudi po volji. Hitro je rodila, kakih deset minut je trajal porod, in tudi hitro umria. Smrt je nastopila v nadaljnjih petih minutah. Prav toliko je potrebová simplón ekspres, da se je prebil skozi vse kačaste zavoje tega ogromnega mesta in en delček tega časa je natančno ob pravem trenutku posvetil prometnik v tem času njegovega rojstva in materine smrti simplón ekspresu, kije z nezmanjšano brzino pridrvel iz Carigrada in drvel naprej proti goram, dolinam in moiju in kjer je bilo več kot polovico žensk, kar jih je bilo po kupejih, pripravljeno, da na obali tistega morja storijo karkoh, vse, kar bo kdo lahko zahteval od njih, samo da bi lahko potovale naprej po morju gor in dol. Zgodilo se je, da je vse to za delček ^kunde obtičalo. In ta sekunda se je razmnožila kot kvas, v debele ure in iz debelih ur v leta in iz let v celo stoletje. Zdaj pa ti nenadoma v ta tihi in spokojni večer, ko ljudje stojijo na primer na tem vogalu, v tej restavraciji večerjajo jastoga, tam pijejo haložana in oče tam opreza za časom, nenadoma stopi kar celo stoletje in se hoče naseliti v mestu za svoj natančno določen čas. Najprej se je posvetilo prometniku, potem je le-ta obvestil o tem šefa postaje in 107 ta nazadnje mestni svet. Toda stoletje je bilo že s svojim prednjim korakom ' mestu. Kaj storiti? Ali hitro podirati hiše in delati nove, drugačne, ali napraviti veliki časovni jez ali uvesti diktaturo, ki bo kos vsem tem rečem, ali kaj? Vprašanje je bilo v trenutku zastavljeno. Zgovorno pa je postalo z tisto desetinke sekunde na simplón ekspresu. Iz tega vprašanja seveda sledi kup nadaljnjih vprašanj, s katerimi se ljudje š« nikoli-niso ubadali naenkrat ali pa v tako kratkem času. Ali rečeno zelo precizno V sorazmerju z velikostjo in dolžino stoletja, ki je sililo v mesto, je bil čas zć razreševanje tako kratek, kot je ponavadi stoletje tudi dolgo. Če bi se hoteli izreči v številkah, bi lahko ponoviU besede prvega predavatelja, ki je rekel: za sto let reči in stvari ena sekunda časa. Ta stavek je brizgnil po vseh porah življenja, mnogo hujše in mnogo silnejše kot katerakoli vremenska sprememba. In ljudje so znoreli. Na primer človek, ki je skrbel za to, da bi porušil zdaj to in zdaj ono hišo, ki jo je bilo treba, je hotel že enkrat za vselej opraviti s tisto na bregu reke, ki je je bilo samo pol. En primer je dovolj. Drugi so poskušah podobne brezglavosti. In brez pomena bi jih bilo naštevati, naj navedemo le primer. Ena skupina ljudi je menila, da je treba izkoristiti priložnost in skočiti v reko, da jim bojo pognale škrge. Utonila je, naprimer. Druga skupina je menila, daje čas, da zlezeš vsakomur čim hitreje na hrbet, in tako je najvišji segal do vrha m^istrata, toda le nekaj časa, kajti spodnji je klecnil in gornji seje ubil. Spodnji paje obležal na pločniku . . in še je bilo takih hitrih življenjskih odločitev. Toda na nekem mestu so deževala huda in pereča vprašanja: ali evakuirati pol mesta in ga porušiti ali celo, kajti ali naj bo to mesto prihodnjega stoletja ali pa sedanjosti, torej za večno zaplankano. AU pri taki hitri spremembi, ki bi bila potrebna, samo zapreti več kot pol ljudi ali jih počasi podušiti. AU poklati pol policije s civlisti ali nasprotno, ali obesiti župana ali vratarja, ali iztakniti oko rektorju univerze ali študentom populiti vse noge, da te kuge v obliki „sesirjenega stoletja" ta naziv se je takoj uveljavil ne bi nosiU daleč naokrog in okužiU ves svet. Naj opazi ta premik, kdor ga hoče. Morda nimajo v vseh mestih tako bebastega prometnega uradnika. In taka vprašanja so deževala ves večer, dokler ni stopil na oder tisti človek iz ene od poslednjih pisarn, ki je sploh izdajal razna povelja in ga je možakar močnih nog in rok, kije rušil hiše, tako nespodobno povil v flaflelo: „Res, zdi se, kot daje pred nami neizbežna aktivnost, toda ravno takrat, koje neizbežna, se ne sme napraviti nič, ker sicer tisto podvojimo, jo obrnemo v sami sebi proti prvi, drugo proti tretji in tretjo proti prvi in drugi in četrto proti tretji, drugi in prvi in peto proti četrti, šesti, sedmi, osmi, deveti, neskončni naprej in nazaj, in vse te aktivnosti so kot jedrska eksplozija in Msledica je ta, da če porušimo s tem namenom eno samo hišo, je porušeno vse! Ce spravimo župana ob eno samo oko, bomo po tej logiki navsezadnje slepi vsi do dojenčkov, če enemu samemu študentu izpulimo noge, bomo brez nog, rok in še celo brez jajc vsi, kajti ko se reči začno po tej logiki puliti, se samo še puli, puH, puli. .,." „In kaj predlagaš? " je rekel župan. „Predlagam, da usmerimo vso aktivnost na enega samega človeka in da pozabimo na namen te akcije. To je neobhodno. Prvič, če se usmerimo na samo enega, bo mogoče ta proces, ki sem ga prej natančno opisal, lokaUzirati, če pa bomo pozabili še namen, bo pa to sploh mogoče in bo odpadla tudi slehema nevarnost, da bi se prej omenjeni proces sprožil. Toda zgodovini in stoletju bo zadoščeno." Vsi so vstali in obsuU s ploskanjem čarovnika z naočniki, kije bil še zmeraj gol in po glavi povit s flanelo, toda tega nihče sploh opazil ni. Povsod so goreU kresovi, norci so se pomirili, kajti rešiUia formula je kot iskra življenja buhnila skozi vse mesto in vsi so poznali samo še to misel. 108 Toda kdo je tisti posameznik? so skrivaj gledali drug drugega. Stoletje se je odkrhnilo ob tem udarcu naravnost v čelo! Odgovor je bil takoj pri roki. Krvoskrunilec, ki je v parku in ki je posilil mrtvo žensko. Čeprav tista ženska sploh ni bila mrtva, ker se je izkazalo, da ji je govoril o raznih kamnih. Belih, zelenih, rdečih, dveh modrih, rumenih itd. Ampak je bil pripravljen posiliti mrtvo žensko. In to je odločilo. Nekaj oddelkov oboroženih policajev, ki so bili od zunaj obkoljeni vsaj z desetimi obroči raznih skupin ljudi, ki so kom^ nehali delati to ali ono norost, se je počasi pomikalo proti parku. Na koncu so bili vsi na trebuhih in v strelcih. „Ah veš, da mi gre na bruhanje, ker nimaš nič v sebi? " ji je rekel. „Ti pa tudi nič ker sicer bi že bruhal." „Kaj pa kamni, beh, rdeči, črni, in kje imaš ključe? " „Že toliko let je tega, kar sploh ne živim več tam že toliko let, in tebi se niti sanja ne, da me tista svinjarija s tisto barabo, kije spravljal vsak večer svojo ženo na gradd na kokošnjaku, sploh ne zanima več. Toda od takrat sem brez stanovanja. Da veš, toda saj veš, kako je s tem, vsak večer si že kaj najdem, da naslonim glavo kam. Vrhu tega je iz leta v leto topleje in obleka, ki jo imam od takrat, mije prevroča. Da veš! Tako zelo vroča je, da je včasih kar groza, in takrat se obnašam, kot da sem malo nora, in takrat se kdo ozre za menoj, in ko se ozre, pridem k sebi in tedaj se neham noro obnašati. Pol dela je že opravljenega. Nekaj časa se ozira, potem pa pride za menoj in potem pač spim z njim ali pa ne spim, kakor že nanese. In če ne bi bilo to tako, bi že zdavnaj vrgla to obleko proč, tako paje to pravzaprav moje rokodelsko orodje. Brez te obleke bi bil z menoj konec." „Torej imaš še zmeraj ključe v njej." „Še zmeraj." „Daj mi ključe." „Zakaj? " „Morda bom našel kamne, pa ljudi, ki so prinesh tiste kamne, pa planet, kije od tistih ljudi." „Oh, deček, ah ti ni že vsega dovolj? Saj si bil ti tisti, ki je takrat z daljnogledom gledal, ko sva se valjala po cvetočem vinogradu s tistim, ki ima na skrbi rušenje hiš v tem mestu. In aili ti zdaj, ko si me še-ti, skoraj mrtvo, porival tukaj, ni dovolj, a? " „Kaj bi mi naj bilo dovolj. Kaj jaz vem, kaj sem že videl." „Res, ne more ti biti dovolj. Saj nisi videl, kako sva s skalami zmečkala mojega prvega moža. Tega še nisi videl. Toda to lahko še zmeraj vidiš. Vsak dan moraš hoditi tja gor v cvetoči vinograd in slej ko prej se zgodi, da žensko ali moškega zmečkajo in zbijejo v travo. Tako kot ti zdaj to delaš s tole palico in s temi glavami cvetočega regrata." „Ali sem jaz tukaj zato, da bom poslušal tvoje težave? Nič me ne brigajo tvoje težave. „No, ah ti ni dovolj, da si enkrat vendarle prišel do ženske? " „Mislil sem, da si crknila." „Ta je!" so zavpili najbližji stražniki. Bili so trije. Eden je bil že malo starejši in preudaren človek. Zelo nerad je počel z ljudmi kaj slabega. In v to je štel tudi take reči, če je moral koga gnati v zapor. Drugi je bil precej mlajši in še bolj mehkega srca. Stari ga je imel s seboj zmeraj. Toda ne zaradi tega, da bi počel kaj svinjskega, temveč zato, da sta se pomenkovala o ženskah. On o svojih, ki jih je že imel in ki jih zdaj, ko je že prileten, ne more več imeti. Mlajši, ki je bil še golobrad, pa gaje kar naprej poslušal, in to odprtih ust. Zaradi tega gaje stari enkrat celo pohvalil. Z odprtimi ustmi se sliši vsak zvok mnogo razločnejše in pomen se ne more pomešati s slino, ki jo ima človek v gobcu. Tretji paje bil kar tako zraven, ne prvi ne drugi ga 109 nista poznala, poznala pa sta gospodično Martinček, ki se je zgubila v mestu kot igla v senu. Te igle pa nikoli ni nihče iskal, in kadar stajo našla kot zdaj, sta jo vljudno pozdravila in ji želela dober dan ali dober večer, kar je pač že bilo. Hudo mu je bilo, ker je bila očitno prav ona, ki bi naj bila mrtva, ih ki jo je ta kar mrtvo porival tukaj v travi. Potem pa je prišla k sebi. Toda kaj hočemo, ljudje delajo še hujše reči in kaj je delal z njim nekoč brivec Anpeljc in mora zdaj pred njim, policajem? „Ah zato, ker je imel kaj z mrliči? " ga je vprašal mài policaj. „Kje pa . . . Zato sploh ne. Zato ženeva tegale v zapor in še zaradi sinočnjega zgodovinskega dejstva." „Zakaj pa? " gaje vpraševal policajček naprej. „Ali veš, kje je takoj za tem vogalom tista hiša, ki ima stodvaindvajset nadstropij? " „Ne vem. Vem, daje tukaj takoj tista, kijih ima stoenajst, potem je zadaj ena, ki jih ima sto trideset, potem jih je cela rajda, ki jih imajo stopet, na drugi strani pa jih ima cela rešta po sto štiri .. ." „Vem, vem, to je bilo še takrat, ko so delali enako visoke hiše. Zdaj pa jih ne delajo več. Zdaj pa so razlike, tako da se ob njih nebo malo nazobči. Hudič je kar naprq, če si že nebo, tiščati svoj goH modri trebuh na ravno gladino streh, če paje malo nazobčano, če ima ena hiša stodvanajst, druga pa stoenajst nadstropij, je pa nebu takoj blažje in lažje . .. N4), saj ni važno, saj bova kmalu prišla do nje, če ne bova srečala kakega oblaka. Če bova pa srečala kak oblak, bova pač malo počakala v vežnih vratih, da uide, potem pa naprej. No, vidiš, zdaj pa svat pri tisti, ki ima sto dvaindvajset nadstropij, in zdaj poglej gor. Ah gledaš? " „Seveda gledam," je rekel policajček. „Za plezanje je visoko." „Seveda je visoko. Ampak jaz sploh ne bi plezal." „Kaj pa, če bi bil kdo zraven tebe, ki bi tí kuril s katranom pod podplatom, ali bi plezal? " „Seveda bi." „No, ali zdaj veš, zakaj sem še po strehi tekal sem in tja kar pol ure, ko sem bil še mlad." „Ali ti je kdo kuril s katranom pod podplati? " „Je." „Ah je bil to tale brivec, ki brije mrhče? " ,,Natančno on. Celo kiblo ga je imel. In kuril mi gaje pod podplati in sikal: no, srček, splezaj še za en metrček po tem napušču, sicer te bo zapeklo v podplatek." „In ti si splezal." „Sem, kaj pa sem hotel. Veš, njemu so brivnico že nacionalizirah. In tako je hodil brit že takrat, ko sem bil jaz še čisto mlad, mrliče, in seveda, na nobeni sedmini ga ni manjkalo. Jaz pa sem hodil samo v gledališče in hotel sem postati igralec ali pa režiser. In potem je pri nas v naši hiši umrl Trontelj. To je bil hišnik, imel je stanovanje čisto spodaj v pritličju in nobenega, ki ni bil iz naše hiše, ni spustil nikoli noter. Ko pa je umrl, je bilo seveda vse odprto. Trontljeva žena je hodila iz nadstropja v nadstropje peš in zbirala denar za venec. Oglasila se je tudi pri nas m hotela je imeti tisočaka. Jaz pa sem ji rekel, da tisočaka imam, ampak da bi šel rad gledat v gledališče Madame Bovary. To je posebna igra, kjer eden skače po svoji lastni glavi in po rokah, potem pa po madame Bovary. In Trontljevka je rekla, da sem garjav mulec, ko še juija nimam za njenega mrzlega moža. Jaz pa sem ji rekel, da je v naši hiši 122 nadstropij in v vsakem nadstropju je pet strank in da dobi potem skoraj šeststo jurjev, kar je več, kot pa so bile tri Trontljeve plače. Eno četrtino avtomobila si lahko kupi ali pa celo sedež za lift, kjer se lahko vozi vsak dan sede gor in dol, da v liftu ni ravno treba stati. Potem je Tronüjevka rekla, da ona ne potrebuje nobenega sedeža za v lift, saj 110 stanuje čisto spodaj v pritličju, in da sera baraba, ki me ne briga nič drugega kot taka pokvarjena ženska, kot je madame Bovary. Ona pa potrebuje denar za tiugo, za prevoz, za blazino, za papirnate čevlje, in če bo še kaj ostalo, bo morala dati za sedmino in za brivca Anzeljca. Jaz pa sem rekel, da grem gledat Madame Bovary in naj gre Anzeljc v rit. In ji nisem dal jurja. Potem sem šel v gledališče, in ko sem se pripeljal do pritličja z liftom, je bilo vse pripravljeno. Obstopili so me Anzeljc, Trontelj mlajši, ki je bil takrat še policaj, in Trontljev oče in rekli so mi, naj splezam na okno, če ne, mi bojo spekli podplate, zraven pa so imeli vedro, polno gorečega katrana, in baklo. Skočil sem na okno v pritličju, in komaj sem bil tam, so mi potegnili čevlje z nog in primaknili k vsakemu podplatu po eno gorečo baklo in jo kar naprej pomakali v katran. In potem so mi rekli, naj splezam še za eno okno višje, če ne, me bojo spekli po podplatih, in tako je šlo do stodvaindvajsetega nadstropja navzgor. Tam sem moral še pol ure teči z enega konca terase na drugega in na koncu sem jim moral dati juija. Potem so me prijeli in me nesh po liftu dol v Trontljevo stanovanje. Tam so me slekh in privezah in Anzeljc me je obril po glavi, pod pazduho in po jajcih, povsod. In zdaj mi reči, ali ni bil pes. Od takrat sem tako dober človek, ker sem toliko pretrpel v eni sami uri. Človek postane od Гф1јепја dober." „Anzeljc pa je Trontljevi napravil otroka. On povsod naredi potem otroka, ko mož umre." „Kaj pa, če umre žena? " „On, na sedmini je tohko ljudi in toliko žensk. Ko so me takole brih, so druga za druge sedale na meni in takrat, na tisti sedmini, sem še jaz naredil cel kup otrok. Gotovo." „Vidiš, tukaj je tole bilo," in gledala sta navzgor prav do vrha in noč je bila še bolj globokoumna kot malo prq. Kajti v vsakem nadstropju je gorela cela vrsta luči, v vsakem oknu ena hič, in starije predlagal, da si velja zapomniti to hišo, kjer je on postal dober, in začela sta šteti luči, dokler ni eden odprl okno in na ves glas zavpil: „Vse je v redu. Saturnus gre svojo pot tako hitro naprej kot takrat, preden je prišel simplón ekspres na postajo. Drugega ni bilo treba, kot da je simplón ekspres odpeljal, in vse se premika v natančno odmerjenih sekundah, kot se je že zdavnaj, kot se je takrat, koje še živel stari Trontelj." In okno se je zaprlo. „Vidiš? " je rekel pohcajček." tudi on je poznal Trontlja." ,',Pa kaj je to zdaj važno. Ah ga nisi slišal, da je vse v redu." „Seveda sem." „Potem pa spustiva tega fanta, ki sva ga prijela zraven tiste ženske v parku." „Že. Nič ne rečem. Toda aU bo zgodovini zadoščeno? " „Saj je že vse skupaj mimo. Ah ne vidiš, da je že vse skupaj mimo? " „Veš, ti si vseeno predober," mu je rekel policajček. bi smel takrat plezati pred gorečim katranom v sto dvaindvajseto nadstropje in postati tako dober. Ne bi smel. Vprašanje je, ah bo potem zgodovini zadoščeno, če ga izpustiva." „Če ne bo, pa ga spet lahko primeva." „Kje pa ga bova dobila? " „Saj se lahko zmenimo." „No, prav, na to pa že pristanem, ampak dolžnost je dolžnost, da veš." - „Hej, ti poba, ki bi rad kamne. Kje se jutri dobimo in kdaj? Če bo vse v redu, se raziđemo, če ne, te morava odpeljati." „Dobimo se . .. veste, jaz imam zaklenjen planet. Je nekaj nad 11 milijard ljudi, toda za nas bo že še prostor. Danes sem vzel tisti ženski ključe in zdaj je konec. Tam se dobimo, če bo kaj narobe." 111 „Dobro, jaz bi rad spoznal kake tuje ljudi. Ni jih ravno 11 milijard, jih je pa dvajset aH pa saj pet gotovo. Prav, pa ga izpustiva." Fant se je obmil, potipal se je po žepih in opazil, daje pozabil daljnogled v travi, tam, kjer je pobijal s palico regratove cvetove. Bil pa je prepričan, da brez daljnogleda ne bo in ne bo našel tiste hiše, saj je mesto segalo od enega konca do drugega, od enega konca do drugega je pa bilo 111 milj ah pa več kot sedemindvajset ur hoje. Brez daljnogleda v tej noči, ko se je vse zamešalo, ko je stoletje napravilo svoj vrtinec v to zemljo, ne bo mogoče drugače. Na tihem je sicer upal. da bo jutri spet tako, kot je bilo, toda ta dva cepca sploh nista opazila, da sta že ves čas v vrtincu stoletja, ki se je meni nič tebi nič zagoszdilo v zemljo, in tudi tisti cepec ni nič opazil, kije tulU skozi okno. Kdaj pa je tale policaj plezal v stodvaindvajseto nadstropje. Nikoli. To nadstropje je šele danes, od tega trenutka, ko je ta vrtinec tukaj, pred eno uro je bila to bajta, kije imela kvečjemu tri nadstropja, in stari Тгоп1еЦ svoj živ dan, seveda kolikor se ta hip ni zraven spremenil tudi nazaj v čas svoje smrti, ni videl lifta v svoji hiši, kjer je bil hišnik. Toda zdaj, ko ima ključe v žepu, ko je našel tisto sled, čeprav ni ne večna, ampak skoraj mrtva ali pa čisto mrtva, pa njegovega stoletja ni več in še daljnogled je pozabil. Sklenil je, da se bo vrnil najprej v park, in potem bo videl, kaj bo. Ko se je počasi pomikal nazaj proti parku, kjer so ga ujeli, mu je šlo vendarle najbolj na živce to bedasto špekuliranje s časom. Kako si lahko to kdorkoli privošči? Kako si to lahko kdorkoh izmish? In vendar, ko je bil bhže parku in ko je natančneje pogledal nebo, je videl normalno visoke hiše, obledelo Piramido, v temo zavito in z gozdnim vencem in s svetočim vinogradom obrobljeno Kalvarijo in potem se je spet spomnil na čas in ugotovil, da je do sem hodil le pet minut in da od sodnije, kjer so se s policaji razšh, ni več kot pet minut do sem. Kaj se dogaja z njim, ali je bil vsaj za nekaj časa na planetu, ah ima pri tem kaj gospodična Martinček zraven? Človek tega ne ve, toda glede na kratek čas, na trenutke, ko je vsa ta časovna zabloda vladala v celem mestu, to se pravi pri njem, je imela svoje prste ali bolje svoje telo gospodična Martinček vmes. Do tarkat namreč še nikoli ni imel nobene ženske. Pa tudi zdaj, ko se je vračal v park in ko je že ves večer taval po njem, da bi jo našel, je ni bilo nikjer. Vso noč je taval po parku, bil je že pri vseh znanih in neznanih smrekah, kajti vse smreke je imel razporejene po tem, ali jih je poznal dobro ali samo napol ali pa sploh ne. Potem ko je obupal, kajti svet je bil tak kot včeraj ah predvčerajšnjim, zmeraj in kadarkoU prej, bodisi ko je bil doma takoj po materini smrti kot tuleč dojenček ali kot brezdomec, ki je pomagal najprej ubiti brezdlako kuzlo in skočiti stari ženski skozi lepenkasti zid v reko, ali pa pozneje, ko je iskal in se potikal po celem tem mestu. Čeprav je bilo to mesto tako kot včeraj in kot zmeraj, je bilo vseeno neskončno in nekaj ur si se z vlakom vozil okoH, in kako naj najde to hišo, tisto sobo, kjer so bili tisti kamni iz drugega sveta in tisti plenet in tistih enajst milijard novih ljudi? Kako le? Nekaj časa je težkal ključe v rokah; potem pa je uvidel, da pravzaprav nima kaj početi z njimi, in jih je vrgel proč. V travo pod eno od smrek, ki jih je poznal. In tedaj je nekaj spregovorilo, smrečjo govorico je poznal, toda ni bila smreka, poznal je govorico gnezda, ko so včasih tam gnezdih kosi, toda tudi kosi niso bih niti ni bilo gnezdo. Se manj pa je bila kaka veverica, ki sicer ni ževela stalrio na tej smreki, bila pa je na njej kolikor toliko doma ... Skratka, nobena od teli znanih govoric ni bila, in ko je že obupal, kaj in kdo bi naj to bil, ki mu pravi, naj pride za en meter bhže, je spoznal bledi obraz gospodične Martinček: 112 „Pridi no sem, tam bo padla rosa zjutraj in ves boš premražen." „Saj ne mislim ostati ves čas tu." ,,Zakaj pa ne bi. Ali moraš ravno vsak večer spati na avtobusni postaji? " „Avtobusnih postaj je stodevetindvajset in dvakrat v enem letu spim na istem mestu, pa še takrat ponavadi na kaki drugi klopi." „Zakaj pa ne bi na primer nocoj, ko je toplo, ko je ta zmeda s tistim vdorom stoletja ali ne vem kaj je že bilo tako srečno minila, ostal tukaj, pod temi vejami, ki zadržijo roso na sebi in je v tej topli zimi prav lepo? " „Zakaj ne bi? Iz preprostega razloga, ker za to sploh nisem vedel. In še zato, ker si s teboj nimam več kaj pomagati. Ključe, sem vrgel proč, ti ne veš, kje so tisti tvoji barvasti kamni, in ne veš, kje je tista izba, ki je zaklenjena in ki ima rožnate oknice na oknih, ki sem jih toliko in tolikokrat videl in ki so me dobesedno spravljale v stanje, ko nisem zdržal na istem mestu niti trenutka," „Dovolj je vsega tega, veš Martinček je kratko malo vstala in ga nebogljenega prijela za roko in potegnila med svoja nedra. „Žive ženske te paje st^ah." „Jutri sem dogovorjen s policajem in obljubil sem, da se bomo dobih pri tisti hiši, in kako jo bom našel? " „Jo boš že kako, samo dovoli mi, da ti malo odprem srajco, ko tako težko dihaš, ker imaš premajhen ovratnik. Kdo pa ti je dal to srajco? " „Moj sošolec, ki ga tudi zelo vznemirja tista hiša, kjer se moram jutri dobiti s policajem." „A tvoj sošolec je malo manjši od tebe. Vsaj kolikor lahko sodim po srajci, pa po hlačah tudi, kajti tudi hlače ti je dal, a ne? " „Seveda mi jih je dal. Kaj pa, če jutri hiše ne najdem, pa se potem ne bom dobil s policajem in me kdaj drugič sreča na kaki avtobusni postaji, pa bo jezen, ker me ni bilo, in bo po meni." „Cisto vse, kar je na tebi, si dobil od sošolca. Samo poglej, če dam skupaj gate in srajco, je srajca natančno tako majhna kot gate." On.je samo še zastokal, „Ali se še bojiš žive ženske? " „Jaz da se bojim žive ženske? Kdo pa ti je to rekel. Ali sem ti jaz kdaj rekel, da se bojim žive ženske? Nikoli. Poglej, kaj lahako s tabo naredim, pa čeprav sem gol, pa čeprav si me slekla do golega." Skočil je pokonci, odlomil veliko smrekovo vejo in začel tolčci in udrihati po gospodični Martinček, kamor je že padlo. Gospodična Martinček, ki je bila prav tako gola, se je izmikala topim udarcem ne preveč mehke smrekove veje, potem pa, ko je videla, da je obrnil vejo in da misU tolči z debelim koncem, se je ustrašila za življenje in začela na ves glas tuhti. Tulila je tako, kot lahko tuli samo ženska, kije že videla zmečkano glavo in jo je tega, da bi bila njena prav taka, tako strah, da je ob vso razsodnost. In potem sta se lovila okoU smreke in njemu je bilo to najslajši opravek na svetu. Od časa do časa jo je namreč zadel ah v meča ah v stegno ali v dojko in ženska je še bolj presunljivo zavpila in težko je bilo določiti, ali ji je všeč ali pa vpije res iz strahu. Strah je včasih največja naslada, toda biti mora največji strah. In tedaj je te glasove zaslišal policaj, ki je sovražil samo Anzeljca, brivca, in tisti možakar, ki je vodil podiranje hiš v mestu, ko je bila katera odveč in ko se je beton bolj in bolj selil k obali reke. Oba sta tekla vsak od svoje smeri, in ko sta pritekla tja, sta videla gospodično Martinček, ki je čepela onemela od slasti na tleh, in poleg nje je ležal fant in držala mu je glavo na dojkah in bil je prav tako onemogel ali pa celo v nezavesti. „A tako," je rekel možakar, ki je rušil hiše. „Tako je to zdaj s teboj, navsezadnje sem te le moral srečati. Deset let ali pa še več se nisva videla." „Gospodična Martinček sem." je rekla počasi. „Kdo pa ste vi? " 113 „A zdaj me pa ne poznaš več? " „Jaz sem gospodična Martinček in s temle fantom sva se malo lovila okoli te smreke, lovila bi se bila lahko še bolj, pa on ni mogel več." „Ali veš, da sem te iskal povsod." „Oh, gospod, kaj pa počnete s svojimi čevlji? Vi ste tudi eden od tistih, ki zavračate pete. Pojdite v kako veletrgovino, veleblagovnico in v petih minutah vam bodo popravili pete." „Kaj praviš? " „Kaj pa naj še rečem? Dobro, poglejte moje čevlje, moje pete. Ko bi vsaj kaj stalo, pa še stane ne veliko. Petsto dinarjev ali kaj takega, in če greste pravi dan, ne v soboto ali pa takrat, ko se stolètje zarije kam, pa ste takoj na vrsti. Tam so zelo prijazni uslužbenci." „Ubil te bom ... ti... tiii... jaz rušim hiše ... nič drugega več ne morem kot rušiti hiše .... tebe pa vznemirjajo samo še pete, podplati." „Nikogar ne boste ubili," je rekel policaj in ga zgrabil in mu nataknil lisice. „Tukaj se je uradno hotel zgoditi umor, pa se ni in se tudi ne bo. Kar se pa tiče podplatov, pa ima ženska, pa naj je gola ali pa oblečena, čisto prav. To je najhujša in napomembnejša stvar na tem svetu. Nikogar ne boš zajebaval, če ima hude izkušnje s podplati in petami na tem svetu ... Jaz te bom že skomandiral, jaz sem najboljši človek, jaz sem dober človek na tem svetu ... In butnil ga je s peto, daje možakar, kije rušil hiše, obležal pod smreko. Gospodična Martinček pa je s smrekovo vejico začela bezati fanta pod nosom, da bi ga prebudila, in bezala ga je kar celo uro, dokler se ni zbudil, in potem je fant pogledal okoli sebe, prijel v roko tisto veliko odtrgano smrekovo vejo, in spet sta prav do jutra tekala okoli smreke in spala ves dan do poznega večera. 114 David B.Vodušek PESMI TROKITICJE dandanašnjosti kdo komu kozje molitvice kdo komu kozo klamf pasja jaca načenja zob časa če komu vid peša naj gleda samo v prihodnost iz hotedršce poročajo da je v vaški cerkvi sveti xaverij oskrunil dva starejša pionirja v provinco še niso prodrla stališča da je cerkev ločena od seksualne revolucije mesovje v luči dialektike je mesarjev vikend na morju tu se lahko samoupravljavec samo vpraša kje je tu kri revolucije kdo bo koga predelal v klobase Poletna žalostinka Tužno pesem pojem pivovarni, kako so njihovi produkti zdravju kvarni, predvsem kadar je kvahteta nizka. O Union! Zakaj poleti si rumena driska? dečki razmečejo sUe sveto živo srebro od čela odteka noč v koničasto zemljo 115 Ozambuki Nikamvezi bil je vrač tam med Zambezi, je pozdravil oberoč, kar si misliti je moč. Je zabobnal in zakrulil, z vročo sapo je zatulil: Huba, huba, hama, hama, vrat te jaše štuparama: in že zdrav si bil ko tič, ki bilo mu ni prav nič. Hurla, hurla, haga, haga, že po šnopsu peče zgaga. Če ozdravil nisi koj, ga oblil krvav je znoj in divjal je Nikamvezi: Ti me le nikak ne zezi, če pri priči na noge, se ne spraviš, ena, dve, te bom počil po kefezi z batom made in Zambezi! Hurla, hurla, haga, haga, kdor to tuli, je nesnaga. Ce bolnik mu je umrl, ni pretirano se žrl, je izjavil bodri vrač, daje krivec Duh Crkač. Če se ob tem je vnel prepir, je zbesnel ko sam hudir, ni odnesel cele glave, kdor mu delal je težave. Huba, huba, haba, haba, kdor ni lump, je pa baraba. Pa mu hudega že ni med zambeškimi ljudmi: vsa dekleta za na steljo, pol teleta za večerjo; in ker obvlada svoj poklic, biva dalje smrti vzhc. Ko kdaj bodeš med Zambezi, ga pozdravi, mi prisezi: vse najboljše, naj on ve, srčno vošči D.B.V. Hurla, hurla, hama, hama, še najboljša je salama. Huba, huba, haga, h^a, kdor pije rum, ta ne omaga. 116 LIMERIKI? Sibila s fasado kot dila, se je v opupu odločila za načrtno hormonsko kuro. Za boljšo joškozo je podvojila dozo in jih dobila dvojno garnituro. Preveč radoveden angelino, v bufetu se je spravil na vino. „Še!" in „Še!" seje drl, se ga orenk nažrl, potem pa je šel v bordel na Marino. Za nebesa je bil to hud blamažma, vsi sveti v rit sunli so ga, a peklenščki veseh, so ga sprejeli na ploden nov angažma. Dve poleni sta nekega dne, bih v hudi dilemi, ali bi se poročili z dvemi poleni iz bloka B. Že staju skoraj zaprosih: načrt je bil smel ampak ni uspel, ker so ju prej pokurili. Nameniš včasih ob dvojni črti se čez cesto in meniš voz da ustavil bo. A često v grobi zmoti si. Namesto omenjenega tip, izustil svoj biibiip, z učitkom te pregazi kakor mož nevesto. Mišak korenjak, oni znan megaloman, ni zaman oni dan (bil je kres) prav zares prosil dinozaverko za ples. Bil pa tako je neugnan, da je (ojej) stopila nanj. Ko ga je življenja spon rešila, je ganjena „Pardon!" dahnila, ter se k ostalim obrnil: ,,Med plesom sicer nimam navade delati marmelade." 117 Milan Kleč PESMI dečki razmečejo sile sveto živo srebro od čela odteka noč v koničasto zemljo legendo preliva mišica v trenutku odstranjena koža iz oči v oči goveda severnica je imenovana zmeda severnica je mirna v steklu težka svet se sliši v senci v naslednjem tenkem živcu blage kretnje greha ni osamljene gladine vprašam premičen sneg za željene mirne sile umazan rod, dotik kože seme krajša pot, dolgo kačo in kaplja skrije dom kroženje vrtinca in kroženje skale učil bo ogenj in plaz z votìinami prikrite strehe zasledujejo dihanje strašil ovinki in utrdbe krvi, plazenje kača z globino semena, odmev v grči sopejo odprte noge in iščejo pobeglega dolžnika, z zemljo je sekira s svetlobo tema, združitev želja, očisti greh in postavi kožo, kjer je zvon kjer so polna krila nasilna pljuča pretoka grobo pomaknjeni goli boki v desno rezila izliva možni brizgi oči krč, nem jezik strasti ni vhoda in kožne luči smolnato brezvetrje in vzvpenjanje iz zadnje strani uničena budnost plesalke kdaj v telesu poročene in v sapi zbrane selitev ust in zategnjena vrv davitelji belih prsi oblakov vhodne krvi varljiva globina semena in njen edini korak sen, poteptana kopita meglene zastave mecesna oblvadana tišina, center jedra jasen met v suho ravnino sosed do konca zrasle gobe tukaj utrgane, koje zagledana shrambe čelne svetlobe drobna smer bolečine začete od prevrnjenih nebes znotraj sledi bega griči vsesanega platna mirno jeklo, temna soba povešeno satovje postelje apno mraka, steklo dišeča zrna srpa 118 premočni sokoli za kraje bledi šivi mladičev tipajo ovoje višine dvogovor gladine znakov lačni rogovi krivulje pikov lak za presednaje v temi pozabljene vloge ritem znanih prijemov v premočnem sokolu ne živi sokol z lovkami v pojavu, v zenitu je preobrat razpad dovodnih cevi nedolžna igra za rokami, madež v izli tem žolču strt za zadnje pozabljene dni zadnja ukana je v čipki vodijo odtis gline, iz mokrih stegen pricurlja olje plena na žrelu je jezik in izlizan sluh ujeta plesen je urejena s haljo jutra kodri in kodri sina surova tetiva tedna, nasadi sprotnih teles skalijo uro srečanja vsakdanja ostrina pečata ne prepušča sveta, ozek je prstan in takoj spozna vsoto 119 Je trideset dni, med njimi nobene noči. Kot en sam dan, od čezmerne dolgote teman. Je okrogel: če ga z gore spustiš, se kotali, pa hkrati deformira. V dolino pride križ. Je prazen, če bi ga razbil, — ko bi seveda mei muskel milijona mož v njem bi našel nič prhek in gnil. Vender se ga ne loti, umrl boš. Je večen in hkrati ni: Je celo bolj od človeka minljiv. So dnevi, ki ni med njimi nobene noči, en sam temen dan, ne mrtev ne živ. Adriano Spatola NAPROTI TOTALNI POEZIJE Isto je mogoče reči za Gomringerjeve Ivonstelacije. Predstavljajo „najbolj enostaven vizualni model na besedi zgrajene pesmi", ki na prvi pogled prevladuje bodisi v svoji totalnosti ali v posameznih delih. Gomringer izhaja iz ugotovitve, da so naši jeziki vse bolj radikalno formalno poenostavljeni: ,,Vsebina nekega stavka je često prevedena z besedo pojmom, razpršene razlage pa so strnjene v majhnih skupinah besed. Opaziti je tudi potrebo po zamenjavi pluralizma ježkov z nekaj splošno uporabnimi jeziki." Ta ten- denca k nekemu skrčenemu in bistvenemu jeziku, iz katerega naj v razvoju izginejo odvečne nacionalne značilnosti pa ne pred- postavlja konca poezije. „Koncentracija in enostavnost — piše Gomringer - so duša poezije". Priče smo nastajanju neke preoble- matike, ki naj z enako močjo zadeva tako poezijo kot jezik. In res se oba vračata k nekemu funkcionalnemu shematizmu; s tem nujno terjata neko takoj „čitljivo" informa- cijo. Razen tega konkretna poezija, ki vse- buje strukture neposredne vizualne zaznave in relativno znakovno čistost, zelo dobro povezuje razhčne tipe jezika oziroma raz- lične nacionalne jezike. Zaradi tega lahko konkretna poezija uresničuje idejo o univer- zalni poeziji, ne k; „internacionalni", ampak tudi „nadnacionalni". Po Gomirngerju je to pojmovanje poezije tesno povezano s položajem pesnika v sodob- ni družbi. Ni mogoče govoriti o „umetnosti zaradi umetnosti", kajti konkretna poezija, ki utrjuje neko za vse veljavno raven komu- niciranja, živi v simbiozi s stvarnostjo: „Vpra- šanje vsebine je pri konkretnem pesniku prisotno v tesni povezavi z nekim določenim načinom življenja, za katerega ima tudi umet- nost neko racionalno uporabo. Njegovo rav- nanje je pozitivno, sintetično - racionalno. Takšne so njegove pesmi, ki ne služijo za izražanje vseh vrst občutkov in misli, ampak obstajajo v plastičnih prostorih jezika v tesni povezavi s sodobnimi nalogami komunici- ranja, ki temeljijo na prirodnih znanostih in na sociologiji. Konkretnega pesnika utegne neka vsebina zanimati, če je mogoče njeno duhovno in materialno strukturo predelati v neko jezikovno strukturo." Vzemimo eno izmed KONSTELACIJ: ping pong ping pong ping pong ping pong ping pong Med Gomringerjevo sintetično-racionalno metodo in med sintetično-ideogramsko me- todo Skupine Noigandres skorajda ni razlik. Venardle pa Konstelacija sloni na linearnem razporejanju elementov in na izredno strogi kontroli kompozicije, tekst brazilskih kon- kretnih pesnikov pa često označujejo več- dimenzionalne ureditve znakov na listu papir- ja, kar spominja na neko vrsto ,,vizualnega baroka"; na primer v naslednji pesmi (avtor Jose Lino Grunewald, 1959): forma reforma disforma transforma conforma informa forma To različnost napetosti v kompoziciji je mogoče razločiti z različnostjo kulturnih vplivov. Tako smo že pokazali, da „živa tradicija" Noigandres vsebuje - razen brazil- ski modernizem - široko polje izkušenj, ki gre od Mallarmeja do Joyceu kakršnega poznamo iz Finnegans Wake, preko Ppunda, Apollinaira, Marinettija, Majakovskega. V (îomringerjevem primeru pa gre za izhodišč- ne točke v gibanju DE STIJL in Bauhaus, toda predvsem za povojno švicarsko grafično šolo, konkretno slikarstvo (Max Bill) in Ama Holza (Phantasus, 1898). Amo Holz hoče namreč s serijsko pisavo sistematično razre- šiti notranja nasprotja simboličnega pesniške- ga jezika, ki neurejeno oscilira med fonič- no-vizualno in nevsebinsko dimenzijo. V Phantasus Arno Holz razčlenjuje verbalni material v treh serijskih oblikah, ki se križajo v različnih smereh in včasih ustvarjajo hkrat- ne pozicije. Besede so razporejene glede na semantične analogije (nato se pregrupirajo pojmi, ki se nanašajo na isto pomensko področje), glede na slovnično funkcijo (pri- devniki, deležniki, sampstahiiki itd.) in glede na fonetične vrednosti (podobno zveneče besede). Tu so, pravi Gomringer, „materialne ali tehnične kategorije, ki narekujejo kon- strukcijo dela". Skratka, problem nekega novega pesniške- ga jezika je ob koncu XIX. stoletja že pognal močne korenine in dobil bolj ah manj da- našnjo podobo. Po eni strani se pojvalja potreba po tem, da se na semantično gibanje odgovori z ustreznimi tipografskovizuabim gibanje, ki bi poveličevalo pomen pesniške 121 kompozicije z razširjanjem ravni pisave (izko- riščajoč še vedno samo tradicionalni prostor lista); po drugi strani je postavljena premisa o delovanju v fonetični smeri kompozicije, ki bi jo na nek način še lahko razumeli kot partituro. Cristian Morgenstern je leta 1905 z Gal- genlieder poskusil združiti v pesmi - partitu- ri negotovo problematiko glasu — podobe; nedvomno je tu najbolj znana Ribji nokturno (Canto noturno del pesce). Carlo Beiloh je zapisal, da „ta tekst načenja konremo misel o integraciji od semantične strukture k vizu- alnosti ne da bi se vračali k semiotično-tipo- grafskemu prevodu niti h kahgrafiji". V Ribjem nokturnu pa se Morgenstern omejuje na zamenjavo verzov z ustrezno kvantitativno metrično shemo 'kratki in dolgi); s tem oblikuje pomemben model razvrstitve ele- menta časa v element prostora in s tem pridobi popolnoma vizualizirano predstavo tišine. Kot smo videli, ne gre le za to, kako dati verbalnemu materialu tipografsko-prostorsko dimenzijo, kar je hotel Mallarmé. Morgenster- nova pesem - partitura odpira nove perspek- tive, Ico postavlja pod vprašaj preživetje besed kot pesniškega instrumenta per definizione. Ce je afazija rešitev, potem jo danes predlaga- lo mnogi pesniki. Hainz Gappmayr vabi na primer bralca, naj „ugane" ali „mish" neko pesem za črnim platnom, geometrično po- vršino, ki pokriva neki izmišljeni (ali realni) prej obstoječi tekst. Mary Ellen Soit z Moonshot Sonnet preprosto reproducira she- me, ki so na fotografijah uokvirjale luno. („Izračunala sem - piše Soltova -, da bi lahko z reprodukcijo teh simbolov naredila nek vizualni sonte. Nikomur ni-uspelo napisa- ti soneta o luni od renesanse dalje; to sem mogla narediti samo z vključevanjem znan- stvene vsebine. Sonet je bil, tako kot je danes konkretna poezija, nadnacionalna oblika. Moonshot Sonnet je bodisi igra s starimi oblikami ali uveljavljanje potrelie po novih oblikah"). Oyvind Fahlstrom uporablja sim- bole v brezštevihiih variantah da bi jih nato ponovil v krožnih kompozicijah kot črke neke neostoječe abecede. Vaclav Havel upo- rablja v Alienacijah pravopisni znak „pika" za označevanje ironičnega in absurdnega načrta labirinta, v katerem živimo. Juhen Blaine dosega v nekaterih tekstih še več s tiskanjem po papiraju z zamazanim peresom. Jan Burka je s svojim zanesljivo ne slučajnim delom Darilo Christianu Morgenstemu odkril vrsto kriptogramov, katerih razporeditev pos- nema tradicionalno verzifikacijo; s tem seje poigraval na dveh na prvi pogled nezdružlji- vih ravneh. Z naštevanjem bi lahko še na- daljevali. Ta odklon k neverbalni pesmi je mogoče razložiti z nujnostjo, na katero so opozorili mnogi pesniki, po zlitju na čim bolj elemen- taren način različnih komponent totalne poezije in zavračanje pitografije in ideologije. Na isto tradicijo se navezujejo letrističnt kaligrafske in podobne stvaritve ali dadaistič- ni teksti kot je Man Rayev Lautgedicht (1924). S to „zvočno pesnitvijo" fe Man Ray ni omejil na jasno izražanje svojega globokega nezaupanja do vsake vrste pisave, ampak nam ej z odhajanjem k Morgensternovi intuiciji do ekstremnih posledic dal predvsem neki „ne-tekst" pridobljen s prečrtavanjem Laut- gedicht, pesem-partitura, služi kot model ne le pesnikom kot sta Franz Mon ali Emilio Isgro, ki včasih „pišeta-" izbrisujoč besede iz nekega poprejšnjega teksta, ampak tudi glas- benikom kot je Giuseppe Chiari, ki uporablja na primer v Beethovenu isto metodo na neki klasični partituri. Sicer pa sloni tehnika decollage ali njej nasprotna toda komplementarna tehnika collage, ki ju Mon v svojem delu često uporablja, čeprav z razhčnimi rezultati, prav na osnovi zavračanja čitljivosti. Velik del tovrstnih Monovih pesmi, ki izhajajo iz slu- čajnega ali geometričnega prereza verbahiega materiala, imajo obliko neke dvojne dimen- zije (v pozitivnem in negativnem). Pomen teksta se poraja iz integracije med fragmenti črk in belimi prostori. Monova hotenja, igra praznin in polnin, vodijo k neki poeziji ,,v površini", ki skuša postati slika, „v kolikor je imela pisava včasih slikarsko naravo, ki je po vsej verjetnosti izražala veUko več kot govor- ni jezik. Pesem mora torej povrniti vizualne kvalitete, ki jih je izgubila, ko jo je tisk s standardiziranjem pisave reduciral na eno- stavno funkcijo glasu. Ta jezik - piše Mon - ima vrednost le za oko, čeprav predpostavlja govorni jezik in njegovo uporabo". S podobno kompozicijsko metodo sta nadaljevala Fernando Lopez Vera in Ignazio (k)mez de Liano. Oba španska pesnika sta odšla s tekstom proti čisti abstrakciji, ki naj nima več nobene semantične zveze z začet- nim verbalnim materialom. Nekatee pesmi iz obsežne produkcije Jiržija Kolara izhajajo iz enakih motivov. Toda Kolarov collage niha med shematizmom in slučajnostjo in v tem je tako popoln, da je težko reči, kaj je resnična osnova izredno zredčenih optičnih učinkov, ki jih vsebuje. Tudi sam sem v Zeroglifih (zeroglifici) uporabljal tehniko collage v časopisnih tekstih, ki sem jih, da bi preveril teze Маха Bensa, smatral za „projekte" konkretne poezije. V teh pesmih so besede ah stavki, ki sem jih uporabljal, često spo- znatni kljub deformacijam in poenostav- ljanjem, ki so jim bili podvrženi. Franco Verdi deluje na podoben način v pesmi Lyrik; tu še bolj jasno izraža pomen z vpeljevanjem popolnoma razumljivih elemen- tov iz slovarjev. S tega stahšča spominjajo tako Lyrik kot moji Zeroglifi bolj na Kri- wetovpoem-painting kot na Mona. Za razliko od konkretnih pesmi Skupine Noigandres ali Cîomringera, ki posredujejo lastno strukturo, utrjujejo ti teksti (collages 122 in decollages) z bralcem nek emocionalni odnos. Sprejemati jih je mogoče trenutno in ne racionalno. Luigi Ferro z Ikonogrami in Emilio Villa z nekaterimi pesmimi na primer fiksirajo fragmente tiskarskih črk v neko novo sestavo autre, katere čitljivost je pro- izvod igre nepričakovanega vizualnega uje- manja. In prav nepredvidenost sporočila je pomembna značilnost tovrstne poezije. Stop- nja asemantičnosti teksta igra tu bistveno vlogo. Kolikor bolj se oddalji od pravil splošnega jezika toliko bolj konkretna pe- sem—collage odkriva nek kodeks personi- ficiranega branja. Na nek način se Zdi, da hoče znova preteči v obratni smeri pred petnajstimi leti odprto pot konkretne poezije proti neki nadnacionalni in predmetni je- zikovni resničnosti. Toda vtis je napačen. Konkretna pesem-collage hoče povrniti vred- nost subjektivnemu impulzu, toda ne z zavra- čanjem ideje o nekem univerzalnem jeziku. Nasprotno, na njeni uresničitvi deluje prav zaradi ponovnega ovrednotenja čiste imagi- nacije, ki je odtrgana od vsakršnega poro- čanja o neposrednem kulturnem tkivu. Ce dobro pogledamo, je obnašanje teh pesnikov glede na izhodiščne tipografske materiale identično z bricoleur. Pesnik stoji danes nasproti neki že „napisani" realnosti, v svetu, ki je prekrit z znaki, in poezija je sestavljena skoraj samo iz uporabljanja v estetske namene, tega neomejenega reperto- arja. Pesnitev španskega pesnika Ocarteja, v kateri je videti človeka, ki je preplavljen s črkami in pisavami, je učinkovita, čeprav nekoliko poenostavljena slika tega položaja. Franco Vaccari uporablja v Entropico samo verbalni material iz časnikov, ki ga ohranja nespremenjenega ali pa poudarja grafični vidik v procesu, ki spominja na Balestrinijeve Kronograme. Za razliko od Balestrinija vklju- čuje Vaccari v tekst tudi figuralne elemente, ki služijo kot kontrapunkt vrste „pop znot- raj nekega logično-nelogičnega razgovora, ki ga dobi ? ironičnim interpoliranjem predhod- nih ■ sporočil. Razen tega Vaccarijeve pesmi često prizanašajo igram besed didaktičnega okusa; Balestrinijevi Kronogrami pa so sestav- ljeni s prelaganjem in presekanjem jezikovnih fragmentov v smeri neke kaotične in absurd- ne semantike (ki med drugim spominja na ,,poezijo encontrada" Portugalca Antonia Aragaoa), v obeh primerih pa se poezija predstavlja kot instrument neke destruktivne kritike glede na mass-media in torej družbo, kakor jo oni razumgo. Ta odnos izhaja ne le iz neke , jezikovne nestrpnosti", pravi Alfredo Giuliani, ampak tudi iz ,,želje po maltretiranju časnikov in njihove navade po trenutni racionaUzaciji v naslovih in vrsticah tragičnega, ničevega, umazanega, patetičnega". Giulianijeve vizu- alne pesmi nastajajo torej kot odgovor na „izbrano shizofrenično neskladnost" pribli- ževanj, ki jih povzroča samovoljno pisanje novic in komentarjev. „S popolno odstranit- vijo samovoljnosti - piše Alfredo Giuliani - je mogoče izsiUti odrezanim in nato zleplje- nim fragmentom neko oseko poemnev in nepomenov, močna sugestivna jedra, tako da razstavljanje in ponovno sestavljanje teksta (eksperimentalno) odkrije določene struktu- ralne konstante našega jezikovnega sveta". Prislov „izbrano" — vsaj to moramo pripom- niti - nas tu očitno vodi k izbranim truplom surrealistov, ki so prav v „iznajdbi" ali v „ponovnem odkritju" iskali nek shizofre- nični jezik kot poglavitno značilnost poezije. Pri vsem tem pa gre v tem primeru kar se surrealizma tiče za popolnoma neobjavljen trenutek, ki ga je danes mogoče pravilno razlagati in presojati samo s stališča mno- žična kultura. Carlo Munari piše: ,,Swreali- zem, ki je napadal vsako ustvarjalno aktiv- nost, se je moral v neverjetni širini podrediti reklami. In propaganda, v kolikor izraža nujnost prenosa na nek okus kolektivnega medija, mora pokazati na svoj način razsežno razprostranjenost srrealizma. Danes nas vi- zualna nagnjenost verjetno ovira pri celovi- tem vrednotenju revolucionarne spremembe ki se je na področju reklame preverjala skozi dvajset let, in vpliva surrealizma tudi v uspešnih desetletjih tja do današnji h dni.. Toda gre za še več: jezikovni dodatki, ki so tipični za surrealistično umetnost, se skozi reklamo razodevajo — če so ustrezno prilago- jeni in očiščeni nekaterih odvečnih vsebin (sadizem in demonizem) - z ekstremno učinkovitostjo do pishološkega prepričanja. Sok, na katerega so stavili surreaUsti, se je tako pokazal kot dober posel za tržno propagando". To prilagoditev okusu kolek- tivnega medija so nekateri smatrali za izdajo surrealizma. S stališča nove poezije, ki zavra- ča namestitev v neko aristokratsko „turris eburnea", iztrgano iz stvarnosti, pa ji ne moremo odreči globokega pomena. a rose is everywhere a rose as a rose for ever is a rose for ever everywhere a rose Zanimanja za ideološki izbor zgodovinske avantgarde pa ne smemo ločiti od podobnega interesa za njeno odstopanje. Ce je bil v surrealizmu pojav tržne prostitucije umet- niškega proizvoda tako odprt in nasilen, je bil tak očitno zaradi dejstva, da je bolj kot katero koli gibanje trpel in često vzpodbujal vse za odnos med umetnostjo in meščansko družbo tipične dvoumnosti, tako kot je bolj kot katero koli drugo gibanje povzročal in trpel vse dvoumnosti, ki so značilne za odnos med umetnostjo in marksistično ideologijo. Sicer pa je surrealizem poskušal privesti do skrajnih posledic tiste, ki so bili in ki so ustvarjalci podatkov nekega tragičnega in 23 grotesknega položaja neobčutljivosti, neke na videz brezizhodne alternative med „literarno (meščansko) in revolucionarno (marksistič- no) kariero", je pisal Andre Breton. Tako je postalo zakonito - misli se na Rimbauda - govoriti o neki pesnikovi revolucionarni fun- kciji v nasprotju s standardizirano in konzer- virajočo funkcijo tehnoloških elites. V tej točki postane pomembna neka druga bistvena sestavina totalne poezije, engage- ment. Seveda ne gre za tradicionalni pojem ..angažiranosti", ki je še vedno (ne samo v Evropi) povezana z neko diskurzivno in patetično poezijo. Tovrstna angažirana poezi- ja pa samo zlorablja formule devetnajstega stoletja in malomeščanstva: ne samo v stilu, ampak v vsem odnosu do stvarnosti. To je mrtva poezija, ki jo pri življenju vzdržujejo samo „politični" razlogi. Toda zaradi čistega nasprotja duha ni mogoče trditi, da je to preživetje sad neke napake in da so bili ozko ..politični" rezultati t^ poezije, ne glede na vse, zelo slabi. Prišel je trenutek, ko moramo soditi tej besedi. Po službeni dolžnosti jo moramo končno prenehati ščititi z zaprtimi očmi. Danes je položaj pojma angažiranost podo- ben palači, ki ima nedotaknjeno samo fasa- do. Tako kot nalepnica zapečatene, toda prazne posode, ki nam zdaj služi samo za slepenje potrošnika. Se več, gre za popol- noma nedoločen pojem, ki ga vestno in natančno uporabljajo kot nek eksaktep znan- stveni instrument. Dejstvo je, da iz neke celote ne izhaja več neko aktivno delovanje, zadovoljilo se je s čisto in enostavno reflek- sno akcijo. Tako reducirana se ne sprašuje o nobeni viziji sveta, razvija se s posnemanjem tekočih mnenj in vabi bralca k resignaciji. Toda edina možna „angažiranost" je prav boj i resignacijo. Ce preudarimo dvoumnost besede enga- gement, moramo pripomniti, da je izraz „participacija", ki ga uporabljajo brazilski konkretni pesniki, bolj primeren (in manj dvoumen) za označitev tendence totalne poezije. V Braziliji je „participacija" pove- zana od konkretne poezije do sociološke in politične problematike bodisi z Joao Cabrai de Melo Netom, ki nam v pesmi Reka /1954) ponuja jasno pričevanje o dramatičnih raz- merah na Severovzhodu, ne da bi se odrekel stropsti lastne kompozicijske metode - bodisi na primer z Majakovskim. ,,Brez z revolucionarne oblike in revolucionarne umetnosti" zatrjuje Majakovski in s tega stališča ^ bila usmerjena kritika na tezo o „semantičnem zgoščevanju kompozicije", ki jo je 1961. formuliral Dedo Pignatari. Zavra čanje kulturne odvisnosti od Evrope, o če- mer smo že govorih, se že v tej Pignatarovi pesmi spreminja v jasno in nasilno zaniče- vanje american—way—of—liie Beba coca cola babe cola beba coca babe cola caco caco cola cloaca Haroldo de Campos v pesmi-knjigi Servi- dao de passagem dosega z nasprotji med občimi izreki pesniškga jezika in dejstvi neke težke socialne resničnosti tone krutega zavra- čanja: „modrina je čista? modrina je gnoj .. . zeleno je živo? zeleno je virus". Decio Pignatari ustvarja v Kubanske zvezde (1962) z rezličnostjo značajev in z zvijačnim trganjem besed tekst poln besa. Jose Lino Grunewald pa v Revolucao ( 1961 ) pa uporablja suhoparen in oster politični besednjak. V naslednjem tekstu Grunewald s spreminjanjem samostalnika fome (lakota) v glagol come (jesti) sestavi pomembno učinkovit epigram: tome fome f o me f ome C ome Harold de Campos meni, da je ob „onto- loški osamljenosti" avantgardi, kije povezana z nihilizmom in solipsizmom (o čemer govori Lukacs), prostor tudi za neko konstruktivno in „participativno" avantgardo, avantgardo Majakovskega in skrajno sintetično poezijo Bertolda Brechta; in to je prostor, v katerem hoče delovati brazilska konkretna poezija. Sicer pa ideološka izbira ni izjemnost Skupine Noigandres. Amerikanec Jonathan Williams ravna podobno v mnogih tekstih, ki so polni neusmiljene úonije: naprimer v pesmi Mnemoniöen model iz tapetnega papirja za dvosedeiino strani/öe na Jugu ki temelji na objedenem ponavljanju besed only black in only white. Z R = Revolucija in z drugimi istovrstnimi teksti sem hotel z eiio samo besedo oblikovati vrsto političnih parol (slo- gans), ki sem jih posvetil francoskemu Maju. Julien Blaine je na isto temo - Mai 1968: Manifeste sous forme d'ideogrammes — ustva- ril delo, v katerem je nasprotje med uporom in oblstjo vizualizirano z uporabo skrajno eno- stavne simbolike, ki pa je izredno učinkovi- ta . Toda možnost aktuahzacije političnega razgovora s kritično uporabo odtujenih pred- stav, ki so leit-motif potrošniške družbe, je veliko večja v vizualni kot v konkretni (ali, pri BaUneu, v semiotični) poeziji. V Italiji je ta razgovor razvijala predvsem Skupina 70; pri tem je često prihajala v nevarnost, da znova pade v engagement starega tipa, ki smo ga že dovolj kritizirali. Priznati moramo, da gre za nevarnost, ki se ji je težko izogniti, kajti vizualna poezija Skupine 70 hoče sçremeniti pomen sporočil sredstev množičnega obve- ščanja in s tem izpodbiti pojav, ki pogaja in ohranja pasivnost sprejemnikov informacij; in v tem ravnanju je mogoče (včasih je to nujno) 124 posnemati pod-estetslce sheme Kitscha, čeprav zaradi tega, da bi jih zavračali. Filiberto Menna pa meni, da „vizualna poezija nastaja, ker se pesnik noče izogniti srečanju z zunanjim svetom, ampak hoče delovati znotraj same NKOŽICNE KULTURE' KJER POSKU estetiko banalnega, vsakodnevnega, Kitscha". Pignotti govori v zvezi s tem eksplicitno o „protireklami", „protistripu", „protirireviji", opredeljujoč vizualno poezijo kot „kretnjo tistega, ki vrača blago pošiljatelju". Ta „kretnja" nam prikHče v spomin Giuli- anijevo zavračanje dnevnega tiska. Toda nje- govi vizualni teksti vodijo verbalni material v absurdne, groteskne razsežnosti, pesniki Sku- pine 70 pa težijo k uresničitvi neke skupne semantične vrednosti, ki se ne bi ločevala od govornega jezika. Na mesto Giuüanijeve .je- zikovne strpnosti" so postavili neko obliko „jezikovne strpnosti". Pri tem so povdarili zavezanost boju z mass-media na njihovem lastnem področju, obračajoč se (vsaj potenci- alno) na samo občinstvo. „Ce občinstvo ne išče poezije, piše Pignotti, mora poezija iskati občinstvo". Prvi korak, ki ga je potrebno narediti z oziroma na ta smoter, je seveda izhod poezije iz prostora, v katerem se je vedno skrivala - iz knjige, da bi jo daU na razpolago neomejenemu številu „bralcev". Razen tega gre za vse večjo zamenjavo besede s podobo, ki bolj ustreza potrebi po neposredni, direktni komunikaciji glede na stvarnost, v kateri živimo, in ki ji vladajo „umetniške podobe" - kot jih opre- deljuje Dörfles (manifesti, televizija, fihn itd). G. B. Nazzaro pravi, da hoče tudi poezija kot umetnost „iziti iz. običajnih zbirnih centrov; zaradi tega išče nove prostore, razhčno občin- stvo, različno perspektivno uveljavitev, upo- števajoč urbano prizorišče". Pignotti meni, da poezija „lahko" postane sredstvo množičnega komuniciranja in daje podobna neki reklamni paroli, ki je že skovana, ni pa še v obtoku. Tega prehoda od besede k podobi pa ni mogoče privesti do konca, kajti vizualna poezija potrebuje besedo za „razlaganje" podobe, da se ne bi izpustila nobena možnost ideološkega stika z javnostjo. Medtem ko se v konkretni poeziji sama beseda oblikuje kot podoba, je v vizualni poeziji potrebna neka prava interakci- ja med njima in prav iz te interakcije nastaja, kot pravi A. Russo „Amalgam podobe-be- sede". Zato pravi Pignotti, da „vizualna poezija ne temelji na Unearni in časovni pisavi elementov besed in podob, ki so semantično točene, ampak na simultani, totalni, relaci- onalni: vse prevladuje nad posameznimi deh". Vizualni tekst je torej globalni tekst - pravi Michele Perfetti - ki se giba proti nekemu onečeščenju običajnega izraznega reda. Kakorkoli, vizualna poezija je vedno pe- sem-co liage in tudi vizualni pesnik - kot je na primer Franz Mon in drugi konkretni pesniki, ki delujejo v njegovi smeri - je predvsem bricoleur, v kolikor zbira verbalne materiale in ne besede, ki izvirajo iz neke predobstoječe pisane stvarnosti. Toda gre za dva različna in celo nasprotna tipa bricolagea. „Avtonomno področje jezika je opredeljeno z mejami, znotraj katerih deluje konkretni pesnik; tu ni prostorazaekstrajezikovneelemente, kar paje mogoče v vizualni poeziji", pravi Arrigo Lora Totino. Konkretna pesem-collage torej teži k ^isemantičnosti in k abstraktnemu slikanju, vizualna pa pogosto išče učinke poučne narave, ki slonijo na igri odtujitve; le ta se razvija iz približevanja elementov nehomoge- nih vsebin kot so reklamiranje detergenta, fotografija slavne igralke in naslov v časopisu o vojni v Vietnamu. Po Micciniju gre v tem primeru za neko ..ekstratekstualno" poezijo, ki je izgubljena znotraj telesa vnaprej zavrnjenega razgovora in ki se „fizično" spremeni ob zahtevi po spremembi bralčevega pasivnêga zadržanja pri začetnem tekstu. Le ta v začetku nima ironične in satirične komponente, ki ob koncu operacije postane očitna. Pignotti hoče pod- črtati razliko med vizualno pesmijo-collage in katero koli drugo obliko collagea in zato govori o /irokem collage. S tem povdarja obseg m kompeksnost uoprabljenega jezikovnega in figuralnega materiala. Pojem /iroki collage se dviguje do pojma tehnolo/ke poezije, to je do poezije, ki je „pisana v današnjem jeziku in v jeziku vseh", katere izvori so globoko v neliterarnem pod- ročju mnonožičnega komuniciranja. Iz tega področja izhaja neki „drugi slovar", ki je narejen iz drobcev vnaprej izdelanega jezika. Ta jezik je sicer funkcionalen glede na potrebe industrijske stvarnosti, hkrati pa je občutljiv za neko preobrazbo v estetskem smislu. Tehnološka pesem-collage uporablja jezikovne ali vizualne sestavine iz javnosti, toda, kot smo videli, z destruktivno voljo. Na ta način, pravi Luciano Ori, se vizualni pesnik izogne nujnosti potrošnje in „bom- bardiranju" massmedia ter prevzame zavest njihovega pragmatičnega pomena: poezija spremeni kroniko v zgodovino in to kar je umetnost v umetnost. Noben poseg objektiv- nih izkušenj, razen če je slučajen ... ne more zamenjati izbora tehnološkega materiala za neosebno razporeditev. Sentimentalne, ču- stvene, moralne, družbene itd. sklepe bo vsak bralec izvzel zase glede na lastno naravo in izkušnjo; sodeloval bo v delu, ki bo s tem postalo „odprto delo". Rezultat bi lahko bil nek epski, objektivni jezik, skoraj „homer- ski", „koralni". Achille Bonito Oliva meni, da se pesniški proizvod na ta način „predstavlja kot ,inten- cionalni predmet' za obstoječe prodiranje med obliko in funkcijo". Artikulacija not- ranjih zvez vizualnega teksta zares vodi neki neizdani enotnosti, katere osnovna zna- čilnost je poraz najbolj verjetnih in dokonč- nih hipotez branja. S tega stališča je pesni- kovo „strateško zadržanje" usmerjeno v obli- kovanje neke alternative institucionalnemu jezikovnemu sistemu in rezultat je mogoče 125 meriti upoštevajoč škart, ki ga dobimo med vnovič pridobljeno živahnostjo jezika in nje- govim začetnim avtomatizmom. Vendar pa „kompozicijski postopki ne morejo trpeti neke absolutizacije ... s čemer se izognemo čistemu posnemanju tehnološke matrice na podlagi družbenega sistema". Vrhu tega Bonito Oliva s tem opozorilom dodatno razjasni podlagi ideološke proble- matike, s katero je povezana vizualna poezija Skupine 70 in mnogih drugih avtorjev, itali- janskih in tujih, katerih delo izhaja iz istih premis, meri pa na nek drugačen odnos ali ravnotežje med verbalnim in figuralnim ele- mentom (npr. Jochen Gerz ah Norman O. .Mustil, ah Steho Maria Martini). Lucia Mar- cucci še bolj poglablja razgovor; „Upošte- vajoč tehnološko obdobje, v katerem se gibljemo - piše L. Marcucci - morajo raziskave in raziskovalci stopiti čez mass-me- dia, spremljati morajo eksperimente v nekem prostoru skupnih komunikacijskih sredstev in iskati neko slovnico, ki bo mogla delovati na človekovo zavest, povišati v njej kritično vlogo in na kulturen način politizirati mno- žice". Seveda ni mogoče zasledovati nekega po- dobnega smotra ne da bi se v praksi in ne samo v teoretičnih formulacijah odrekU obi- čajnih mest potrošnje literarnega proizvoda. Cisto vizualna poezija ni nič drugega kot uokvirjena poezija, ki se omejuje na zavra- čanje knjige, da bi sprejeli galerijo umetnosti. To pomeni zapustiti neko elitno občinstvo v imenu nekega drugega elitnega občinstva. Toda tako kot shkarstvo, glasba ah gledališče hoče tudi poezija danes zlomiti ta zaprt krog in poiskati ter „provocirati" uporabnika v njegovem lastnem okolju. Za totalno poezijo ni več samo vprašanje kvalitete delovanja, ampak tudi in predvsem kohčina rezultatov, če se optimum rezultata zadrži z ustvarja- njem novega tipa uporabnika, ki je končno osvobojeno vsake obhke nekritičnega spre- jemanja sporočila. Nova poezija hoče torej „zamenjati" prostor z mass-media. Tako uporablja Marcuccijeva za nekatere svoje tehnološke tekste način, ki je popol- noma drugačen od „privatnega" manifesta' lan Hamilton Finlay pa odkrito govoro o poster-poem; K. La Rocca izdeluje absurdne prometne znake. Tudi sam sem z G. Lan- dinijem in C. Parmiggianijem ustvaril vrsto političnih manifestov („manifesti" v pravem pomenu besede v kolikor so bili učinkovito postavljeni po uhcah Bologne, Modene in Reggio Emihe). Dejstvo, da so bili politične- ga značaja, ima svoj pomen: naš namen je bil delovati prav tam, kjer je bila problematika komuniciranja najbolj neizvedljiva. Izhajajoč iz zavračanja statično-optimističnega pod- ročja „patetičnega" smo poskušah z nekim parasurrealističnim modelom preobrniti že instituiconalizirana pravila odnosa med ide- ologijo in javnostjo. Pri tem smo uporabljaU estetske kategorije presenečenja, ironije. groteske, „slabega okusa". Istega področja sc drži tudi Fabio Bonzi s knjigo-manifestom, \ kateri uporablja izredno banalni fotografski material. S tem meri na nek ideološki šok, ki ga komentarji o figuralnih prenosih pojasnju- jejo na vseh možnih ravneh branja in je tako dostopen najširšemu občinstvu tja do tistih, ki „spadajo k delu". Seveda bi bilo napačno pripisati to pot- rebo eni sami skupini ali kakemu posamezne- mu avtorju. Videli smo že, da jo moramo obravnavati kot bistven element nove poezije in kot skupno platformo različnih raziskav. „Svet je mogoče brati", pravi Blaine. „Ne gre torej več za to, da ga mislimo ali prevajamo, treba gaje spremeniti". Tako Kitasono Katue pri ustvarjanju svojih plastiönih pesmi zavra- ča vsako sredstvo, ki je že povezano z literaturo, in uporablja izključno fotografski aparat, kajti „fotografski aparat lahko obli- kuje poezijo iz nepomembnih predmetov" Pesnik in bralec lahko torej gledata stvar- nost z istimi očmi in delujeta nanjo v odprtem sodelovanju. Kajti pisati, pravi Max Bense, „ne pomeni razlagati, ampak ustvarja- ti jezik". 19. VDnigi Manifest DE STIJL (1920), ki so ga podpisali Theo van Doesburg, Piet Mon- drian in Anthony Kok, beremo: „beseda je mrtva. Beseda je nemočna . . . Besedo je potrebno obnoviti, da bo lahko sledila zvoku, ideji. . . Sodobnemu pisatelju bo morala oblika predstavljati neposreden spiritualni pomen". 20. „Ne-tekst" je mogoče dobiti tudi s prekrivanjem (Bob Cobbing, Emilio Villa). 21. Blainova tehnika na prvi pogled zelo spominja na tehniko El Lisitskega, ki jo je uporabljal v manifestu Bijte bele z rdeöim klinom. 22. Na ta način Kitasono Katue prevzema tok surrealističnega modela „poeme-objet". Vendar pa za razliko od surrealistov ustvarja samo minljive konstrukcije „ikeban", ki jih potem fotografira; „plastična pesem" je skra- tka samo fotografska shka. (Na Japosnskem delujejo tudi Tconkretni pesniki. Tu so na primer Seiiki Niikuni ali Shohakiro Taka- hashi). prevod boriš muževič 126 Blaž Ogorevec PASJI DNEVI (kriminalna zgodba) Priznati je pač treba; ta stvar meje globoko prizadela in neznansko užalila. In še vedno ne vem, čemu se je pripetila prav meni. Sem zelo dober človek, vsi prijatelji in sosedje bi to lahko potrdili, moje srce je toplo in polno dobrote za vse in vsakogar, kot mlačna spužva v tropskem oceanu mi lebdi v prsih, pa zato ni čudno, da me zunanji svet zadeva tako ostro in mrzlo. Pa namigujejo nekateri moji v psihoanalizi poučeni prijatelji, da imam bolečo travno rojstva, da sem sicer dobričina, a da se roditi ne bi semi, da bi bilo bolje, ko bi brez zavesti obležal v mlačnem in mehkem trebuhu maminem na vse večne čase. Pa doslej sem rad živel, šele zdaj, ko so se te nečiste sile tako grozotno poigrale z menoj, ko so me kot zdruzastega mehkužca nemočno telo prebodli z bleščečo ostro iglo, šele zdaj sem si zaželel kam v kakšno toplo luknjo, pa mi zavest ugasne v rdeči barvi. Vse se je pričelo v pasjih dnevih. Vroče je bilo, res peklensko vroče. Z ženo sva kanila dopust preživeti kar doma, ker plače so dandanes skromne, življenje pa drago. Le dveletno hčerkico sva se namenila poslati na morje, k babici, ki tam prebiva, ker to nič ne stane in tudi stara gospa se je že dolgo veselila najinega navihanega biserčka. Živci, izmučeni od skrbi in dela, bi se v zatišju lepo sprostih. Pa ni bilo nič iz tega, že prvi dan dopusta se je vse skazilo. Nek slab občutek me je obhajal že v trenutku, ko je čez prag pridrsal debeh in dobrodušni sosed iz spodnjega nadstropja s svojo kričavo ženo. Odhajala sta letovat nekam na morje, pa sta se ponudila, kar sama od sebe, iz čiste prijaznosti, da odpeljeta tudi Majo, ker želela sta nama prihraniti odvečno pot in stroške. Oh," kako je gledal ubogi otročiček, ko so sedali v avtomobil, kot da bi ga prodajah v suženjstvo tja delač na Orient kakšnemu grozotnemu črnemu sultanu. Potem pa so se odpeljali. Prazno in tiho je postalo stanovanje, še golobov ni bilo več na balkonček. Pa, bile so počitnice in treba se je bilo poveseliti. Nič drugega nama ni preostalo, kot kreniti v mesto na kosilo. Posedela sva v krčmi in popila precej več vina kot navadno, popoldne pa sva preživela v senci gostih krošenj v mestnem parku. No, in ko se takole sprehajava, mi pravi Milena: „Oh, kako sva se najedla!" In ker je dobra in skrbna žena, je takole razmišljala: „Ampak, zvečer ko prideva domov, bova zopet lačna. Restavracije pa so drage. Dajva, stopiva v trgovino, dokler so še odprte, in si kupiva kaj!" ,,Da," sem odvrnil, „toda danes ne boš delala ničesar, ker to je najin dan, in zato bova kupila le konzervo." „In kruh, seveda", sem dodal po krajšem premisleku. No in tako sva se znašla v samopostrežbi. Pa sva stopala med pohcami, dokelr se oko ni ustavilo na neki precej veliki konzervi , nekakšne kitajske ribe naj bi baje bile notri, stvar paje bila čudno poceni. „Dajva, poskusiva!" sva menila in jo vrgla v košarico. Potem sva šla na ples. In spet sva malo pila, kaj hočemo, dopust je le dopust, pa zdelo se je, da se tisti slabi občutek, ki mi je zagrenil jutro, v pijači utaplja. Res, bil je lep večer, večer, kakršnega nisva preživela odkar sva stopila pred matičarja. Domov sva prispela z zadnjim trolejbusom, ura je bila takole okrog enih. 127 „Ha", sem se šalil na temnem stopnišču, „zdajle je pa ura duhov", in ob vsen" tem ščipljal Mileno v bedra, da je pridušeno cvilila. Bila sva prav razigrana, ko svs vstopila v stanovanje. In je imela prav, Milena. Res sem bil lačen. Zato ni prav nič čudnega, da sem se takoj lotil konzerve. A ko dvignem pokrov, ojoj groza, notri sploh ni bilo rib, ampak je v olivnem olju ležal človeški zarodek, star takole tri ali štiri mesece, a kdo bi to natanko vedel. Onemela sva v grozi. Šele čez čas naju je prešinilo: „Kaj storiti? " Zdelo se je, da nama pristojni organi ne bi verjeli niti besedice, zato nama ni preostalo drugega, kot da stvar zamolčiva, vso tisto gnusobo pa zavijeva v časopisni papir in zakopljeva prav na dno kante za smeti. Ko sem opravil to odvratno delo, sva legla, a noč je bila vroča, znoj nama je v curkih oblival telo in šele proti jutru sem se pogreznil v moreč sen. Sonce je že prosevalo skozi zavese, ko me je prebudil ropot smetarskega avtomobila, ki je spodaj na cesri drobil smeti. Milena se je premetavala v potu tam poleg mene. „Tako", sem v polsnu pomislil, „zdaj pa je tisto svinjarijo doletelo to, kar je zaslužila!" Potem so se spet podile zmedene sanje po utrujenih možganih in kmalu za tem sem čul, kako je Milena vstala in se oblačila. „V mesto gre", je zbežala misel po glavi, „po nakupih." Skušal sem še malo podremati, a s spancem ni bilo nič. Tudi Maja se je že prebudila in šuštela tam v svoji posteljici. „Kaj? ", meje prešinilo, tako da sem planil pokonci, ,>laja bi morala biti vendar v Piranu, pri babici!" Srček zlati pa se je samo zapeljivo smehljal iz svojega kotička. Pa sem se kaj hitro pomiril, kajti ni mi preostalo drugega, morda je starka v Piranu zbolela, tako sem razmišljal, pa je sosed otroka iz uslužnosti pripeljal nazaj, Milena pa me ni hotela buditi in vznemirjati, pa jo je le tiho položila v posteljico, da ubožica še ujame najlepše urice spancä. Ko sem se ukvarjal s takimi in podobnimi mislimi, pa vstopi Milena in tudi njej so se ob pogledu na otroka v začudenju široko razprle oči. Kako se je Maja znašla v stanovanju, je ostala skrivnost. Tega nama ni mogel pojasniti niti sosed iz spodnjega nadstropja, kajti zaman sva pritiskala na zvonec pred njegovimi vrati. Še večje presenečenje pa sva doživela naslednjega jutra. Prišlo je pismo. In je pisala mama, da je Maja srečno prispela, da se kopa v morju in da pogreša očka in mamico. „Ti, punca," sem se nadvse resno obrnil k Mileni, „kot vse kaže, je tvoja mati znorela!" Sledila je scena. Milena je jokala, da tako pa že ne bom govoril o njenih starših, da ona tega ne prenese in ne dovoli. Odslej sem se sicer tej temi v razgovoru izogibal, toda premnoga pisma, opremljena s čačkami, ki naj bi baje predstavljale Majine pozdrave, in ki so dokaj redno prihajala na naš naslov, so me v tem mnenju le še utrdila. Istega dne sva se spria še enkrat. To se je dogodilo zvečer, koje Maja že spala. Slonela sva na balkončku ter v daljave zrla, pa se Milena stisne k meni tako resno, da se mije vonj po njenem telesu vtihotapil v nosnici in mi zašepeta: „Kaj ni gnusno, tisti zarodek v menstrualni krvi? " Tokrat sem vzrojil jaz, da se je vsa prestrašena odmaknila: „Zarodek sploh ni bil v tej svinjariji, ki jo ti tako brezsramno omenjaš", sem zasikal, „temveč je ležal v povsem navadnem olivnem olju! Sploh pa te lepo prosim, da mi te stvari na splošno ali pa v podrobnostih ne omenjaš nikdar več!" Resda je v sledečem tednu potekalo življenje navidez povsem mirno in da smo se celo odločili, da se nikdar več ne ločimo od otroka, pa nit- za en sam samcat dan ne, a kljub vsemu me je glodal nek neutemeljen sum. Majo sem pričel zelo pozorno opazovati in bilo je prav očitno, da se je v otroku zbodila neka bistvena sprememba. Deklica je pričela v vseh svojih dejanjih kazati prav neverjetno bistrost 128 in zvitost. Opazil pa sem še nekaj drugega, resda manj pomembnega, a nič manj čudnega: Maja me je pričela klicati „mamica", Mileno, svojo mamo paje imela za očka. Pisma, v katerih se je babica ponarejala, kot da bi bil otrok pri njej, pa so še povečevala nelagoden občutek v moji glavi. Torej tako je potekalo vse to do tistega usodnega jutra. Kazalo je na vroč in soparen dan. „Tako", sem dejal zjutraj, ko semo vsi trije poležavali po posteljah, „danes pa gremo v kopališče. Hladna voda bo dobro dela v tej vročini." Vtem je pozvonilo. Pred vrati pa me je čakalo prav neprijetno presenečenje. Debeli in dobrodušni sosed iz spodnjega nadstropja je na povratku domov zavil še v Piran in pripeljal domov Majo, in to kar sam od sebe, tako, da nama prihrani nepotrebno pot in odvečne stroške. „No", je še dejal, „pa je vajina mucka spet doma," ter odropotal po stopnicah. Pa kaj bi mi preostalo drugega, kot da sem odvlekel otroka v stanovanje. Maja, ki je pravkar prispela iz Pirana se je začudeno spogledala z Majo, kije ležala v posteljici. ,,Kaj bova zdaj imela kar dve Maji? ", je zastokala Milena in se uničena zgrudila med odeje. „Tod so na delu nečiste sile!" le to mije bilo moč ugotoviti. Vročina pa je še vedno bučala. Pasjih dni kar ni in ni hotelo biti konec. Kmetje so zmajevali nad razpokano zemljo: „Sušno je to leto, sušno." Naši mali družinici pa ni preostalo drugega, kot da smo se skrivali pred sosedi. Ker sramota, ki smo jo zadnje čase doživljah, bi služila le v porog. Glava mije brnela od vprašanj: „Zakaj, čemu? " Milena pa se je potuhnila in se delala kot da cele dneve prespi, čeprav sem jo večkrat zasačil, ko so ji iz oči polzele debele solze. In kot je vse kazalo, sta bili le deklici srečni. V prav kratkem času sta se spoprijateljih, situacija pa je postala celo tako drastična, da ni bilo več mogoče ugotoviti, katera naj bi bila tista prava. Obhajale so me že prav bogoskrunske misli. Iz zato ni prav nič čudnega, da sem nekoč, ko se je dan prevesil v večer in je nebo zažarelo v škrlatu, zgrabil deklico, ki me je poklicala: ,J^amica!", (kajti, bila je brez dvoma delo nečistega), in jo odvlekel na stopnišče. „Oho, vidva pa kar na sprehod po večernem hladu, če se ne motim? ", naju je prijazno ogovoril debeli in dobrodušni sosed iz spodnjega nadstropja. Pa sem mu le zamrmral v odgovor ter odhitel po stopnicah navzdol. Ovedel sem se šele v trolejbusu, ki je vozil proti Šentvidu. ,,Kod sem krenil in kaj sem kanil? ", le to mi je šumelo v vročični glavi. Pa sem malo pomisUl in ugotovil, da če izstopim na postaji Trata, da od tam ni daleč do Pržanja in daje v Pržanju nek samoten in opustel kamnolom. Mrak se je že gostil, ko sem z Majo v naročju lezel skozi goščo na vrh kamnoloma. Nikogar ni bilo daleč naokrog, le robidovje me je grabilo za obleko. Ko pa sva prispela na vrh, je bilo moč ugotoviti, le to, daje kraj idealen za moj naklep. ,,Mamica, mamica, moja mamica!" je gostolel stvor v mojem naročju, ,>laja je tudi mamičina!" „Ha!", sem zasikal jaz, „pa ne boš več dolgo!", in sem jo zadegal čez rob. Začudeno in prestrašeno je pogledala, pa je že izginila tam doli in le še rušenj ekamenja se je slišalo niz kamnolom. Obrisal sem si potno čelo in rekel: „Tako!" Domov sem se vračal kar peš, ker glava mi je bila utrujena in pešačenje v takih primerih dobro de. Vendar, pa ne da bi se pritoževal nad usodo, tudi tokrat nisem imel sreče. Ko tako stopam ob robu ceste in so le avtomobih bučah mimo, se je dogodilo nekaj zelo čudnega. V soju žarometov nekega bližajočega se težkega tovornjaka sem zapazil, kako je prav na sredi ceste nek pes naskočil kuzlo. Sicer je šofer skušal zavirati, toda nič ni pomagalo, težka kolesa so zmečkala pareči se živali v nagnusno mezgo. 129 Dokaj hitro se je nabralo radovednežev okrog trupel. Pa so se ljudje le hahljali ii padale so prav hudobne opazke, predvsem na račun tistega, kar sta živaH počeli preden ju je doletela smrt. In nek debeluhar, v usnjenem plašču, karkšneg; navadno nosijo ruski špijoni, meje z gnusom v očeh pogledal, jezno pljunil in skoz stisnjene zobe zaklel: „Tako je treba! Tudi vas mlade bi bilo treba pokončati na isti način, saj se parite prav tako kot te živali!" Prestrašen sem pobegnil z prizorišča in obhajala me je zla slutnja. In res, dom; me je čakalo tisto najhujše. Milena je v joku izdavila, da Maje ni nikjer. Daje kai izginila, le k štedilniku se je obrnila. Konec tedna sva preživela v morečih blodnjah Najinega otroka ni bilo nikjer, vročina pa, ki je pritiskala na mesto, ni in n popustila. Nekega jutra pa, ko se prebudim, zapazim Mileno, kako kar nekam sveža in čik sloni ob oknu. „Poglej, deževalo bo", mi pravi, „prve kaplje že udarjajo ob šipe." „Saj," ji odvrnem, „minili so pasji dnevi!" Potem je pozvonilo. Bili so policisti. In odpeljali so naju. Debeli in dobrodušni sosed iz spodnjega nadstropja, s katerim smo se srečah na stopnišču, je izjavil, da sva bila že nekaj časa sumljiva. V zaporu so naju ločili in Milene odsihdob nisem več videl. In ko sem nekoč na zashšanju vprašal dežurnega policista, čemu sem sploh zaprt, mi je ves nejevoljen odvrnil, da zaradi dvojnega detomora. ,JPa kako", sem nato vzrojil jaz, „saj sva imela le enega!" „To že", me hladno prekine, „vendar pri nas tudi nedovoljen splav tretiramo za detomor, kar tudi je! Pa zakaj ste vrgli stvar v kanto za smeti, vi, vi,... vi prasec!" 130 Med mesci, kar jih znanost pozna, gre december zadnji. Z dvignjeno glavo šantš: lejte ta korak paradni. Drvi si je bil naložil na pleča, k dobremu lesu pije dober jesih. Po avtocesti lovi ga leteča na belih motornih kolesih. Le kam mu kaže slepi kažipot, kam miličniki za njim lete? Proč od praznih zemeljskih zmot, k mescem bratom, ki so, pa človek zanje ne ve. Ivan Mrak ROJEVANJE CHRYSIPPOSA POST FESTUM 12.3.1975 Rojevanje nekega umetniškega dela — mar ni v brezbrežnosti zaplojeno, mar ni iz jutri, pojutrišnjem vnazaj? vnaprej? započeto? Kje je tisti usodni trenutek? Kako določljiv? Mar nisi nek zastor prezgodaj odgrnil? Ko je delo že zdavnaj pred teboj — ga ne pričneš, po nujnosti svoje zavesti, naknadno samemu sebi odkrivati? Ko razgonetiš? (Ali kdaj do konca razkriješ to, kar si v mukah rodil? ) To тико1фпо izkustvo, ta hieroglif, ki ga ta hip razrešuješ, mar ni to počelo dela, ki si ga pred leti ustvaril? Potemtakem je štetje časa neka nujna iluzija? Mar ni ustvarjalec postavljen v stanje (se ne priboriš do stanja? ), ki času ni podvrženo? Če pritiskaš na tipke časa, če se dnevu podrediš, tè bo čas, ki se izza ogla oglaša, neusmiljeno pospravil. Če podležeš spogledljivosti časa? Gorje ti pa, če se času prostitutsko ne podvržeš, z vso ihto te bo opljuval. Še hujše gorje, če te premoti zlat avtomobil in lovor, kakor hitro se bo dan presuknil, boš polomljen v jarku obležal, čas pa, ki bo izza ogla pridivjal, te bo neusmiljeno v nespoznatnost zmlel. Vse tvoje muke zaman, ko da nikoli nisi bil. Ko da si, ko da nisi. Razmišljujoč se v slast telesa potapljaš, panisiuživač. Kaj ne preziraš uživaštva? Mar ne bi hotel iz telesa poslednje skrivnosti izpuliti? Mar ni telo v vedno nanovo spreminjanje zaklet prah? Se nisi iz neznanskih meglenic v to telo zgostil? Mar se ne boš spet v meglenico razšel? In znova bo v meglenico šinil miselni blisk in te bo v novo življenje priklical. Falos je v svojem zanosu tvoj rojevajoči se zares. Sladkost faličnega zabliska je bil tvoj rojstveni vzgib. Gorje meni, ki nisem sina zaplodil! Sem se v prazno izbrizgal? Sem ponavljal ustvarjalni vzgib proti in mimo zakonitosti? Mar nisem s faUčnim zanosom delo za delom v človeško zavest prikUceval? Ne nosijo ti moji sinovi v svojih nedrih vso slast oploditve in rojstva? Zakaj bi krivil sebe in nebo za nekaj, kar mi je dano in čemur se nisem izneveril? 10.3.75 Tisto adolescentno spogledovanje - ga ne poznam predobro iz lastnega izkustva? Pred mano sedemnajstletnica ... Danes sem izstopila iz gimnazije, ne da se mi več. Kdo si, dekle? Človek sem, ime ni važno. V tem slogu izmenjava nekaj besed. Pa spet: Vi me ne poznate, kdo mislite da sem jaz? Ko boš imela otroke, se boš spoznala in ne boš nikogar spraševala. Kaj pa veste vi o otrocih? Saj nimate otrok. Ti, lepo dekle, si en takšenle otrok. Jutri pojdi spet v šolo, pa se ne sklicuj name. Ne uglašuj svojega preludija v življenje kot sem ga uglasbil jaz. Moja pot ni tvoja. 131 Ce hočeš biti zares — in kdo mladih si tega ne želi? (Vsega tega ti niti povedati nisem utegnil.) Na cesti me zaustavi prastara starka; korak ji je omahujoč. (O, kako dobro že poznam te negotovo hod!) Zakmašno je oblečena, sama samcata, žejna človeške besede. Koliko je ura, gospod? Presrečna je, ko ji odgovorim. Dvoje ogovorov, ta slednji je vsekakor iz velike človeške stiske porojen. Je dekletov izpad iz manjše stiske sprovociran? Sem bil prvemu, sem bil drugemu odgovoru kos? Mar nisem vsakič zgolj navidez odgovoril? Mar ni Siloti malo pred svojo (zanj in za nas - ah tudi zanj? ) tako nenadno smrtjo histerično vzklikal: ti me nisi imel nikoh rad! ? Sem jaz poizkusni instrument za tvoj življenjski preludij, ti, devetnajstletni fant? O, ti mladi Gildenstern, če bi se ti samovidel kot sem te ta hip dogledal jaz. Kaj starši tu mladi Ojdip vmes? Mar nisem njegovega usodnega srečanja s kraljem Lajem zaključil? Ante festum 4.4.72 Včeraj popoldne obisk dveh Francozov, mož in žena. Provincialni zadah. Malomeščanska katoliška kulturna elita. Kuharska mentalnost, skrajnostni racionalizem. Sprva ugotovita, da je revolucija zlo, zatem, da Paul Claudel ni zares. Kaj je potemtakem zares? Miza, stol? 5.4.72 Kakšen dan! Mar ni vse opredeljeno po tvoji lastni zavesti? Bodisi, da se poleniš in postaneš nadležen sebi in bližnjemu, bodisi, da se vendan naprezaš v budnost. Bodi buden, kajti svet je dremavica. Ni tvoja pravica in dolžnost, da bdiš, da budnost kličeš, da v budnosti vzdržuješ človeka? Mar ni budnost osrečujoča, kako naj bi jo zamenjal za mlako dremavice? Tako torej poteka srečanje Ojdipa in Laja? Usodno srečanje. Zmotne predstave, ki jih imata drug o drugem. Kako že poteka ta davno davna zgodba? Pa četudi se je nisem izmislil, za menoj se lovi, me vsega izterjava, se vedno znova vpleta v moje življenje. Ko je prvič kanila v me, ko da se je semenčica, iz pradavnin, pod skladi prastarega templja, skozi tisočletja ohranjevala, vame zažrla. Zdaj, zdaj je vskalila, ko blagonosna rakovina se je razpreznila čez vse moje telo in dušo. Ko breja mačka se opotekam okrog, žejno vsrkavam vse, kar izterjava po meni nošeni, predtisočletni zaplod. Si bom zgodbo vnovič ponovil? Ce hočem nočem, se ne vpleta terjavo v moj vsakdan, v moj sen, v vse moje predstave, budne in sanjske? Me ne spremlja po vseh mojih poteh? Saj to je moj najintimnejši svet. Se mi blede? Bogovi, kaj niso izkustva kralja Laja, njegovo trpljenje, njegov up, njegova razočaranja — mi ni moj najbUžji drug? Ce dobro, dovolj pretanjeno prisluhnem antični zgodbi, mar ne zadobi ta očetomor, ko se srečata dva neznanca, ki pa sta oče in sin, iznenada nek drug, še ne odkrit prizvok? Srečata se, starec in blodeči mladenič. In starec spozna v mladeniču že dve desetletji mrtvega Chrysipposa. Erotična omama mu zamori čut, da bi v fantu prepoznal svojega sina. 132 OJDIP: (pol kleče v molitvenem žaru) Tavam, kam bom pritaval? Ne postaja delfsko breme vse težje, vse bolj neznosno? Kamorkoli se že napotim, teh muk se ne bom znebil. Kaj je človek, kaj so bogovi, kaj je ta zemlja, kaj Olimp? K mojim ni več vrnitve. Si ne bo mati v brezupnem pričakovanju oči izjokala? Moj kraljevski oče, ne bo od groze posivel, ko se ozavesti, da sem, sin, zanj izgubljen? Pa kaj so te hudine proti sklepu bogov, naj bi lastnega očeta pokončal? Kaj moj samoizgon proti grozi, če bi se usodi podvržen z lastno materjo krvoskrunsko združil? Kakšni so bogovi nad nami, da je človek plen takšnih nakan? KRALJ LAJ: Zdaj se je grozeče vzpel, ko da z bogovi razračunava? Če bi do mene segel glas njegovih zaklinjanj, človek naj ne sliši, kaj je bližnjik božanstvu namenil. 6.12.72. Sinoči, v začetku tedna, posvečenega spominu Franceta Prešerna, je ungnadiger Junge prinesel tale zveščič in ga položil predme. Poznaje pa sem, prebirajoč Grombrowiczev dnevnik, obstal pred ugotovitvijo, ki jo je nemirno-aha- sverski Poljak, po krvi in nagonu daljno daljni Conradov brat, zapisal z isto prepričanostjo in zavestjo kot sem se do nje priboril prav v tem zapisu sam: Kje naj iščem absolutno, če ne v spogledu z oboževanim? To je tista pot do absolutnega, ki jo je hodil cesarski oboževatelj mladeniča Antoniusa. Ungnadiger Junge pa je spletal svojo misel okrog jedra moje dramatike; češ, da se osnovni konflikti v slednjem mojem delu spletajo in razrešujejo v tej, na tej osnovi. Žeja' po identifikaciji, po samospoznavanju, po samopotrditvi, — to je navsezadnje dejanska svoboda in moč. Lovljenje za splošnostjo, ugajati in streči splošnosti - to je izmik pred samim seboj, pred samougotavljanjem. Ko je Prešeren samega sebe ugotavljal in samopotrdil, je s tem razprostri do neznanskim razerij naš duhovni prostor. Če bi svoj čas zapravljal s splošnostnimi popoliresnicami svojega časa, če bi se udinjal ljudskemu glasu (kot je to uspešno počenjal Koseski), bi mu navzven sijale .^nUše zvezde", toda on sam bi ne mogel izvršiti usodnega poslanstva. Izruvati se iz splošnostne konvencije, slediti glasu resnice, to je svoji osnovi - vprav v tej osnovi si celovito nov, neponovljiv, enkraten in s tem duhovno revolucionaren. Če si, kar si; brez ozira na modo, ljudski glas, privajenost, moralni okus in kar je temu podobnega. Če si, kar si - s tem nujno razklenjuješ vezi, ki nas tesne, se boriš za polnovredni človeški obraz. In to jekonec konca tvoj edini in končnoveljavni smisel. Važna je raven, na kateri biješ ta boj, važna je mentalna osnova. Le v kolikor sta ti dve osnovi pomembni, v tohko je pomemben tvoj boj. Le če si v teh osnovah čist - kajti katekizmi vseh mogočih sort so zgolj higienski priročniki, ki se teh osnov niti dotikajo ne - marveč jih zgolj zamegljujejo. Kako se dokopati do teh osnov, kako jim slediti, kako ne izdajati svoj jazni jaz - v tem je sila, moč in pomen vsakršnega umetniškega dejanja. KRALJ LAJ: Se nisi tistihmal kot še nikoli doslej zaupljivo obme privil? OJDIP: (poklekne) Zdaj se k tebi zatekam, zdaj sem nebogljen, v svet samoizvržen. KRALJ LAJ: Bogovi, bogovi - in ti se ponašaš, ko da me ne poznaš? OJDIP: Vzvišeni gospod, poznam? Odkod? odkdaj? KRALJ LAJ: Nisi pokleknil predme z isto ihto, z istim zaupanjem kot tistikrat? 133 OJDIP: Tistikrat? KRALJ LAJ: (ga dvigne) Ni v teh očeh istoisti zalesk? ТоИко da me, kot svoj čas, ne požene v blaznost. 8.2.72 Prav ima Mirko Mahnič, ki je zapisal, da govorim v puščavi - tega dejstva, ki ga ne zakrije nobena lepa beseda, ki ga ne izbriše nobeno približno opravičilo, tega dejstva . Zaman sem dotrpel dramo o „Lučnih bratih". Komu sem jo napisal, zakaj? Mar ne bodo slej ko prej rekh: Tega človeka ne poznam. Tujec mi je. Komajda sem nekaj slišal o njem. Napoti me je ustavil duhovnik — lep in prijazen pogovor — v rimskem slogu. O, ta rimski slog! Vse je zglajeno, vse razumljeno, vse odpustljivo in odpuščano. Mar naj se pajdašim in poistoveščam s pijansko verodostojnostjo in kvanto? Je verodostojnost edino tam doma? Je sicer nujno vse drugo laž? Kompromis? Komu na ljubo? Zakaj? Ničesar nemogočega ne izterjavam od najbližjih, še to malo jim je preveč in odveč. V kakšno praznotno puščavo govorim? Kaj samemu sebi lažem? Kdo pravzaprav sem? Zakaj zdržim? In vendar zdržati moram, odjenjati ne smem. A. je bržda pijansko zamahnil z roko, B. se je cinično pomilovalno posmejal in kdo od njiju je hinavsko sočutno vprašal: In ti še vedno verjameš? Verjamem? Seveda verjamem. Mar naj bi pomlad in mlade mačice zatajil? Mar naj bi komaj vzklilo brstje pohodil? S pijansko verodostojnostjo in odkritosrčnostjo res ne vem, kam bi z njo. Prepoceni je. KRALJ LAJ: Ko sem k ženi legal, nisem imel tebe v očeh? OJDIP: Mene? Kako mene? KRALJ LAJ: In ko se mi je sin rodil, nisem ugibal; se nisi ti, Chrysippos, Hadesu ukraden vanj prelil? ODIP: Jaz, jaz? KRALJ LAJ: Ga nisem z izpostavitvijo manjšemu — hujšega zla obvaroval? OJDIP: Volkovom si ga v plen izročil. .. KRALJ LAJ: Mu nisem proti krivični volji bogov milejšo usodo določil? OJDIP: Me ne prisiljuješ v čedelje brezizhodnejši labirint? KRALJ LAJ: Te moti, da sem osival, ti pa ostajaš kot si bil? Chrysippos, me boš zadelj tega utajil? OJDIP: Kaj hočeš, gospod? KRALJ LAJ: Ničesar nočem, razen pravice, ki je domena bogov, razen resnice, ki jo je vse od začetka zasejal med naju Eros sam. OJDIP: O, gospod, ne straši me z neznanskostmi! Ne vidiš, da od delfskih strahot malo da ne poblaznim? Do kosti me je premrazil njihov zlokobni ščebet. 9.2.72. Včerajšnji dan z vsemi Krištofovimi zadregami, z vso kompleksnostjo njegove biti. Z vsemi napol sovražnimi vzgibi, ki so pogojeni spet po rivaUteri z Jungom. Ungnadiger pa spet po svoje. Vem, kako navezan je name. Vem, da se večkrat zelo muči. Kako da bi v tej zapleteni igri on ne imel pravice izigravati, na kocko postavljati, proti-postavljati svoje mladosti? Bo ostal mlad? Kaj je to: biti mlad? 134 Ima umetnik pravico biti star? Je pravica star biti, umirjen, zrel, razsoden? Kdaj pa sem razsoden? Mar ne tistikrat, ko sem v očeh sveta nerazsoden? Umirjenost popeglanost, družbena sovpadnost? Če' bi se podružbil, družbi prilagodil, če bi se odločil za mirni pristan, bi hočeš nočeš nujno zamri. Potem bi pristal na naravni proces. Mar ni to najlepše, najbolj prisrčno, najbolj priporočljivo? Včasih ves narod živi proti naravnemu toku. Takšen narod se ne postara, se ne zasmradi, se ne zasklerozi. Mar niso antični Grki takšen narod? Kogar bogovi ljubijo, umije mlad. Mar niso Sophokles, pa Ajshilos, pa Sokrates — podobe mladosti? Ta - mlad - ima globlji prizvok - ta bogovski mlad ima težo in zvok, na katere smo mi docela pozabili. Naš don Kfliot nosi v sebi to želo mladosti. To falično želo mladosti, ta naša neusahljiva mladost, ta naš nenehni nemir, žgoča misel in gola neutešljivost. Ta naša skrajno - skrajnostna verodostojnost! Kje smo, kaj z nami? Ce je ta izrek o mladosti verodostojen, mar nam ne kaže te verodostojnosti obdržati? Nam? Komu nam? Kaj pa govorim o množini? Pa ne menim vseh naštetUi, ki se skozi pijančevanje overodostojajo? Verodostojna mladost in obločniški vzmah. Ce si se s tem spojil, devetnajst- letnik, na ta vzpon in ihto pristal! Koliko je bilo v življenju nemo — mrtvih trenutkov! Mar nisi šele na starost scela mlad? Biti na starost scela in celovito mlad - tu se šele do dna izkaže in samopotrdi skrivnostni antični izrek. Tu šele doživiš čudo tistega, čemur pravimo mladost. Ves si se ujel, za sebe veš. Proč vsakršno izničevanje! Te ni korakoma skozi življenje vodil bog Eros? Kdo bi mu bil kos? Se ni Holderiin mučil speti čez življenjske prepade most, da Dioniza zveže z Jezusom? Je v moji zavesti zagnan čez prepad ta most? Nisi čez ta most vse življenje pohajal? Se ga nisi zavestil na neznanske načine? Kdor hoče svobodo srca, naj stopi na ta most! Polagoma, pogumno, naj se ne zdrzuje in ne boji; razgledi nad in pod njim in naokrog. Pa če so še tako grozeči, nič zato. Most je trden, vzdržljiv. Zidal sem ga in ga še zidam. KRALJ LAJ: Z molitvijo? Kaj po mojem srcu brazdaš, davno davne rane grobo odpiraš? Njihove sklepe da bi z molitvijo razmajal? Briga bogove človeška črvad! ODIP: O, gospod! KRALJ LAJ: Jih je dosegel kdaj človeški stok? Najsi je bogovom po volji ali v nesklad, tule se je vzkrižila najina pot. Hočeš, da hrbet obrnem ženi, domu, dolžnostim, časti, ponosu -. (predah) Za najino dokončno trdnost, za najin res? Ti veš, ti me poznaš--. OJDIP: Jaz,jaz--? KRALJ LAJ: Hočeš? OJDIP: Kaj naj odgovorim? KRALJ LAJ: Le besedo; vse tisto za menoj se sprevrže v puh. S teboj se potepem v križemsvet. OJDIP: Z menoj? KRALJ LAJ: Žena mi je tuja, jaz sem ji mrzek. Meniš, da ne čuti, ne ve, daje posredi med njo in menoj Chrysipposov obraz? 135 OJDIP: O, gospod! KRALJ LAJ: Tvoja podoba vendar. Mi ni slednji človeški dotik sicer muka in sram? OJDIP: Zakaj me prisiljuješ, da nepoklican, nevreden poslušam, kar bi vedeti ne smel? KRALJ LAJ: Bi ona ne bila srečna, če me pogoltne neznan svet? Si ne bi povabila prvega prišleka v posteljo, ki bi ji stopil na pot? Me ni iz dna duše zasovražila, ko sem--. OJDIP: Joj, koliko hudih in nerazumljivih besed. KRALJ LAJ: Nisem nad tem zlom prekomerno trpel? Sem se je po tistem še dotaknil? Se je nisem ko kužne izogibal? Se nisem zavezoval, če se mi znova porodi sin, da bom dolžan zločin ponoviti? OJDIP: Nehaj, nehaj, gospod. KRALJ LAJ: Ni bil božji sklep, da ne smem potomstva zaploditi? 6.1.72 Mein ungnadiger Junge je po karitativnih vzorcih sinoči odločno izjavil, da ne potrebuje od mene nobenega nasveta, kaj šele pomoči. Da mi pa on, staremu in betežnemu, vsekakor nudi svojo pomoč. Skratka, ni govora o kakem prijateljstvu, vsekakor pa hladen in vzvišen zvok nekoga, ki mi nebogljeno nudi svojo pomoč. Izgleda, da sem se izrodil v njegovih očeh v onemoglega oskrbovanca. Iz vsega, kar je nasploh izrekel, je razvidno, da nisem priseben. Torej so tudi tkzv. moralne obveze, ki jih čutiš do mene, nekaj izmišljenega, skratka: ni jih. 7.1.72 O, Junge, ni nobenega idealnejšega starčka, nad katerim bi se ti lahko izživljal v idealnem samaritanstvu! Ce bi se hotel potuliti v vlogo malo bebčkastega starčka, ki je presrečen, če nežni vnuki plezajo po njem, ga cukajo za brado, mu lajšajo s svojim cvrkutom neznosno samoto in se počutijo ob njem nedolžno dobre -veš, to bi ne bil jaz. 6.1.72 Varuj se usmiljenih bratov, pa najsi meničijo pri zemski ali nebeški banki. Ne zaupaj nikomur, ki ti hoče skazovati usmiljenje, če te ne ljubi in če te kleče ne prosi, da sprejmeš njegovo usmiljenje. Usmiljenje, ki ni po ljubezni narekovano; nič manj ni poniglav tisti, ki takšno usmiljenje sprejema od tistega, ki ga deli. Za onemogle in tiste v stiski je socialno-družbeni avtomatizem neprimerno čistejša oblika pomoči, v kolikor ta spet ni vezan na neke človeške ponigavščine. 3.1.72 Kaj imam opraviti s tkzv. lepim mirom, ki sem na sledi Ojdipovih groz? OJDIP: Dom, očeta, mater sem si za vselej iz zavesti izbrisal. Ko si v moji revi ti milostno k meni pristopil, se nisi kot oče k meni sklonil? KRALJ LAJ: Oče? Kako oče? (predah) OJDIP: Oprosti, gospod, da sem se drznil - . KRALJ LAJ: Zakaj me rajši za svojega deda ne proglasiš? Striček, stari brbljavi striček bi ti bil zlahka? OJDIP: Zares, nisem hudega mislil--. KRALJ LAJ: Teh dvajset let je razbrazdalo moj obraz, tebe se v Hadesu ni dotaknil čas. Mojim letom velja tvoj usmiljeni posmeh? OJDIP: O, gospod! KRALJ LAJ: Z leporečnostjo me, starca, pitaš? Hočeš dokazati, da mi komajda prisebnemu ne kaže zaupati? Pospravi, fant, svoj gnih prevžitkarski drobiž! 136 OJDIP: O, gospod, kako krivo me sodiš! KRALJ LAJ: Se ti nisem kot sem pred noge vrgel? Se nisem s tabo križemsvet namenil? Me nisi z nezaupanjem prebičal? OJDIP: Cimdlje te poslušam, vsebolj se mi dozdeva, da mi je na pot stopila neznanskost -. KRALJ LAJ: Jaz tebi neznanskost? OJDIP: Nisi zagrozil, da me bošdotorej pestil, dokler tvojega imena ne bom izrekel? KRALJ LAJ: Se ne poigravaš paglavsko, ko se z mano kot brezimnežem pogovarjaš? OJDIP: Še v sanjah mi ni bil očit tvoj rod in tvoj stan, gospod. KRALJ LAJ: Čedalje bolj me sramotiš. OJDIP: Gospod, če pa - - . KRALJ LAJ: Ne kopiči svojih žaljivk! Jaz naj se ti overovljam? Sam naj bi v prahu ležeč izproševal, da me he ogovarjaš z nekom in nekaj? 3.1.72 Ce sprašujem, ne dvomim. Pravzaprav nisem nikoli dvomil. Mar ne buta obme moije dvomljenja? Mar ni ljubezen edina trdnost, ki jo kohčim v svet dvoma? Odkod mi priteka ljubezen? Mi ne odgovaija ungnadiger Junne: Pokašljam se na tvojo ušivo ljubezen!? Bom zato manj ljubil? Se bom skujal, se sam vase zaprl, svet sovražil? Da bi ne hotel več vedeti za Mirana, Krištofa, pa kaj bi našteval. Skratka, če ljubim, potem sem povezan, potem boli m, potem sem. Navzoč biti - se pravi ljubiti. 19.2.72 Pregnanost v mislih in čustvih, v najmanjših malenkostih - to mi je mein Junge sinoči poočital. Kaj je s to pregnanostjo? Kdo ustvarjajočih ji je kos? Kako biti prevelikemu vzhičenju kos? Srečanje kralja Laja in Ojdipa je en silen vzhit - in kot tak je naraven vzvod k tragediji. Ni vsako pretirano čustvo, slednja kretnja izven privade - ni že znak neke patologije! Se je predvčerajšnjim Šeligo z besedo „psihopatološki aspekti nas Problemov- cev" zarekel ali ne? Patološki - gor dol - je umetnost izven patoloških procesov mislitelna? 11.1174 Star si; je to prekletstvo ali blagoslov? Je starost sploh kaj stvarnega, ni nekaj zgolj namišljenega? Bi hotel biti znova mlad kuža, ki se podi vsak hip za drugo sledjo? Mlad kuža, ki ga nosi luna, da ne ve ne kod ne kam? Želiš biti mladikav starec z umetnim zobovjem, z lasuljo na glavi in šminko na ustih? Krinke, vsepovsod krinke! In človek? Zares, človek se gre lahko starca, celo mladikavega starca, lahko se gre tudi kužeta — krink vseh sort je naodveč. So te krinke naš končni res? Mar nam ni šele za temi krinkami iskati človeka? Ta človek je vendan navzoč, tфeč, pa razposajen, dober in poreden, moder, pa spet bebav. Vsem dostopen, pa spet za nikogar doma. Skratka, za temi krinkami je vedno enak, tebi, sebi podoben, je prapodoben. Do te prapodobnosti je pa ena težka pot. Ljudje se nasploh krčevito oklepajo svojih mask. Mar si ne skušamo vendan drug drugemu dopovedati, da smo ta ali ona maska? 137 Kdor se med nami pojavi golo prapodoben, če ne gre drugače v prisilni jopič, g£ uklenemo. Se ne razpoznavamo zgolj po larfah? Demaskiranje je v igri življenja najbolj naglavni greh. Je nevarnost, da se svet demaskira? Kakšna blazna misel! OJDIP: Ni on predme pokleknil, izzivajoč mojo mladost? KRALJ LAJ: Ni izziv slednji tvoj vzgib? OJDIP: Spominjajo se davno preteklih zgodb, me on ne vpleta v svoj blodnjak? KRALJ LAJ: Blodnjak? Čigav? Me nisi vanj ujel, ko sem te, dečka, spoznal? 7.3.72 Ko se ti zdi, da so ti pošle tiste temeljne biološke moči, ko vagaš, ali bi vstal ali poležaval. Ko te z vsakim korakom, za slednjim vogalom strese nova slabost. Ti pa obstajaš? Zakaj obstajaš? Mar ne protestiraš (odkar pomniš) proti logiki golega obživetja? Si na tem, da bi se uklonil? Pravzaprav, če si sposoben bezobzirno videti, samega sebe videti, ti je Lajeva poslednja pot -. Če te to izda, če bi te ta možnost zapustila? Zaenkrat je ves moj smisel, namen, še scela prisoten. Je to zgolj izmik pred nečim, kar bi bil dolžan storiti? 7.8.74. Mladi dečki so proti nam, starim, karseda nepotrpežljivi. Dovolj si živel, zdaj umir. Naš je čas. Napno svojo fračo, ustrele. Ti pa nočeš razumeti po dečkih zamišljene igre in se niti tako, zgolj za špas, ne zvrneš po tleh. Morda mirno obstaneš, gledaš in razmišljaš. Deček se ti približa in užaljeno ugotovi, da ši slab igerski tovariš, da ne spoštuješ pravil. Morda te v zadregi razglase za neranljivega, za večnega kot je to ugotovil v Problemih dragi Marko Švabič. Ti pa veš, da si star in betežen. Veš tudi, da se s fračami ne strelja samo za špas. Sin je ubil očeta. Pa ne po Freudovi logiki. 8.8.74 Naenkrat se zgruči mladeniški trop, s fračami oborožen. ■ Zakaj si storil to, zakaj ono? Zakaj nam na tisto nisi odgovoril? Zakaj se ne umakneš nam? Senco nam delaš, pot na krčiš. Mi smo mladost, prav je naš. Kaj nisi drevo, okleščenih vej? Jesen je v tebi, s teboj. Res je. A glej, ni planila iznenada strela v me? Me ni blisk do korenin prešinil? Nisem tikoma pred zimo v novih cvetovih zažarel? (Kaj ni sedemdesetletni Tavčar najlepših cvetov izcvetel? Mar se ni čezsedem- desetletni Goethe v sedemnajstletno dekle zagledal in jo zasnubil? Je bil njegov nagib manj čist kot Wertheijev? ) Nisi ti, mein Junge, na ves glas o pohotnih starcih razmišljal? Ni bilo srečanje s teboj plodonosni blisk, ki meje do novih vzponov pognal? Če bi se ne srečala, bi mi Lajeva tragedija ne postala očitna. 138 KRALJ LAJ: Ni zaupanje, vrženo na slepo, vnaprej izdan svet? Ni to norčev delež? Se nisem princu Chrysipposu zaupal ko da sem brez oči, brez ušes? Mi ni tisti usodni večer zalučal prostaščino v obraz? Sem ga mar nagnal k dolnjim, da se ne razdere, kar se je spletlo v svitu idej med njegovim ti in mojim jaz? Komu naj še zaupam? Bogovom? Se niso kruto ponorčevali z menoj? Človeku? Eromenu, ki si je mene izbral, ki sem ga vzljubil? O, dvomljivi deški nasmeh! Otroški poljubi, vpogjb sem, vpogib tja. Hinavščina približevanj. In njegov vserazdajajoči poklek, vprašljivost njegovih besed; si človek, si polbog? Si se z Olimpa sklonil nad menoj? Glej me, nag sem, ves ubog. In prevzvišeni tujec malo zatem, pa častiti tujec potem. Pa spet stari striček, jej, jej--. Ko se s kožo in lasmi v tvoje srce vtihotapi in zasadi, mu nisi iznenada pošastna sfinga, pohotni starec, krokodil, nestvor! 139 Kovač Vojin -chubby MOJ POGLED NA SVET (prosti spis 140 Milan Dekleva PESMI krišna samotni Le še na otokih krožijo legende, med pijanimi. En Krišna pa ni bil dovolj, da bi se ujela v polmesec njegovih tihih, arheoloških vibracij, niti nobena njegovih kasnejših metamorfoz. Za nespremenljivost je äo, kar pa zbudi odpor. Nikoli se ni z imeni dospelo v najbližje neznano, le prosojno grobišče vedenja je postalo širjava. Kvečjemu je nastala nova popevka, da bi v kozmični zabavi združila pozabljivo množico. Kot da ni dovolj pričevati pri nekem rojstvu. In vendar ni. Seveda pa tu ne varam s kakšnim misteričnim koncem. Samo da mi ono nemo prijateljstvo ostane toliko sveto, da ga razluščim iz stotih čebulnih plasti sveta in se obrnem nazaj k razdedinjenim, zanemarjenim rečem, žarečim od nedeljive samote. plodna deiéla Pesem je lepo ohranjena izkopanina. Vendar jo je načel zob časa, bi se reklo, najbrž se pri tem misU na polirane deske. Vseeno pa se je neka sramežljiva elegičnost ohranila. Ona namreč, ki se pregrize med slučajnostmi in jih prav v njihovi nepomembnosti osveth, neponovljivo. K)t da čutnice počivajo tudi drugod med brazdami in brajdami po zemlji, in se mi telo le srečuje z nji mi. Vendar razumi, plaho te skušam odvrniti. 141 hipne preobrazbe Največ smo se menili o zlem. Ali pa nas ne zanima zato, da bi z njim potrdili našo skupnost? Kolikor smo pastirji, ki jih ne druži čreda, marveč nemi, omuljeni travnik. Zremo v oči, da bi nato v kakem temnem kotu positnarih in drugim klicali: stran, stran. Vendar se lahko hipoma spremeni svetloba ali celo pogasnejo luči. Takrat šele se razdalja napne kakor tetiva, čutimo jo lahko kot sveti napor živcev. Plahljiva omama se vrine na mesto odrinjenih reči. Preračunljivo se odigravajo sicer bučne, a le napol pijanske saturnalije. Prazna so sicer potna telesa, kot bi jih zapustila božanska nerazsodnost. Kako naj se torej izpolni to, kar je pisano? zgodbe in povesti Opuščeno dolgo in enakomerno, zastrto hrepenenje. Da si se neki naivni božji belini odpovedala, da sem se zlagano tiščal groteskne podzemne hudičevosri. Vsa divjost se kot plehka nečimrnost skaže. Meseci ognja so rehefne barvaste slike, in tečejo. Zgodbe se pripovedujejo, in povesti. Zgodbe in povesti o nepriljudnih svetovih in duhovitih božanstvih, ki se tam poljubljajo z jeziki. Zaverovani pa so edino ljudje, in ti poslušajo. Z njimi se dela večer, se hladi pristava v melanholični sivi kopreni prekopanih njiv. Ker je noč, jim na veke trudno spanec leže, da so čisto srebrnim soham podobni. Kri pa se polagoma trdi, kakor srce. glorifikacija Glorifikacija, žal beseda. Tako čutna, da se spet iz preobilice ljubezni rojeva kar naprej in spet, in spet. Težko je že biti diktator v teh medenih deželah, kjer se mish s kožo in pulznim pritiskom. Nič ni v krožečih poteh uročenega, vendar se veselim novih praznoverij orgičnih zakletvic in poetičnih vražarij. To pa ni kak bister in neskaljen krohot, ker se ob njem ne strese telo, le pogled preide zamegljen in zabrisan, mavrično topel trepet. Prej mogoče budna žalost, prej mogoče enosrčna odločitev. Hudi, hudi mir. 142 Lahko je bilo sprejeti Lahko paje bilo sprejeti spodobno in prav neplemenito samopašje. Se razkričati po ulicah in med kandelabri. Samota je bila povzdignjena v središče zamaknjenih glav, z njo se je kupovala upornost. Ni bilo mogoče vedeti, da so bogovi tako neodpomi. In niti slutiti ne, kako pobožno je vedenje. Kakšno smrt pripravljajo oni pravi neverniki, ki govore o bleščeči harmoniji svetov in v stiku z neznanim! Soj sveč je ugasnil v votUnah in samostanih. Ta starost brez patine, bresti žarijo zloščeni po vrtovih, da jih sinje oči ogledujejo. Divji je tek predmetov, v njih se ni ohranila ona brezglasna nepremakljiva, k večnostim segajoča odsotnost. priprošnjica Bo za odpotnico ta beseda z novim držajem: papir na kaminu shranjen, vanj zavita hlapeča solza ledvic, ki krvi ne prečistijo več: naj kaj ostane za kolektiv! Ako pa zrak diši drugače, ta malenkost bodi prijateljem, ki v seansi zvezd utripajo kot v zamaknjenem krogu kvartopirci, bodi ljubezni, ki ji je uUca dala ime in jo obujam v kozlovskih sprehodih od hleva do hleva, dišeč po sparini in senu. Noč zagrne pesemco, treba jo bo slovesno odkriti s potegom vrvice, pri tem pa krotiti nečedno fantazijo. Si bomo kar blizu v slovesnem trenutku, s pahljačami odpodimo utrujene, zamudle, belooke angele, insektom podobne. 143 да.|ШЈ||111Г||Ц| Ц|11 iiiiiliiilMill ШШШВПУ