PROBLEMMITERATURA
Uredniški odbor: Igor Antič, Mladen Dolar, Matjaž Hanžek, Lev Kreft (glavni
urednik), Pavle Lužan, Jure Mikuž, Rastko Močnik (odgovorni urednik). Rado
Riha, Braco Rotar, David В. Vodušek. Grafično oblikoval Jurij Jančič.
To številko so uredili Igor Antič, Matjaž Hanžek, Lev Kreft, Pavle Lužan in David
B. Vodušek.
Uredništvo: Ljubljana, Soteska 10. Tekoči račun 50101-67848982, z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina 60 din, za inozemstvo dvojno. Izdajatelj RK ZSMS.
Tisk: Tiskarna, Kresija, Ljubljana, A. Lundrovo nabr. 2, oktober 1975.
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije; po sklepu republiškega
sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 dne 14.3.1974 je revija oproščena
temeljnega davka od prometa proizvodov.
/ tej številki s fotografijami sodelujejo naslednji avtorji:
1.	ZORAPLESNAR (1973)
2.	ZMAGO JERAJ (1973)
3.	STOJAN KERBLER (1974)
4.	TONE STOJKO (1975)
5.	MILAN PAJK (1974)
6.	TIHOMIR PINTER (1975)
7.	DRAGAN ARRIGLER (1975)
8.	IVAN DVORŠAK (1971)
9.	JANKO JELNIKAR (1973)
0. JANEZ PUKSIC (1975)
Tomaž Šalamun
VIS IN HVAR
I
Nor od metropol, kuhinj sveta in
ranjen. So vsi ti pompozni bački slišali
plezanje po skalah, poglede v votline,
so jih izpili?
Je to argument? Na
vrhu vala sem se^grel kot škrlatno
polakirana deska. Surf! Blesk in
topljenje! Med in medenjaki, iz medu
zrasli.
Iz čebel, iz leta čebel.
Se kitijo zastonj? Se pri tem sklicujem
na svoj proletarski status, na dejstvo,
da so moji ljudje sami zbrali davke?
Koga lahko sploh zadolžimo?
Poka in se kruši, rase iz dneva v dan.
Bo lil dež po njih, če razklenem roke?
Padalo je, vzhajalo kot griva, kot
Sirena, kot previs.
Nisem svetil z baterijo v oči? Je svetilo
meni? Ni bilo v začetku res videti,
kot da sem ujet na slastno hrano?
Bi takrat hotel zanikati? Bi se takrat hotel
obrniti? Ne bi raje planil in potem
sestavljal, se igral in čofotal kot mož
Maroka, slep in ubit pred vsem kai ni
čisto sonce? Bi mi alge zakrknile obraz?
Vso mladost sem jim jemal pamet,
modrasom. Čakal in pričakal uro, jih
legitimno prikoval z vratom na
zemljo z odrezano lesko.
Z narobe.obrnjenim V.
11.
Minila meje krvoločnost, ampak
karo srajco nosim. Poglej:
je zveza s Portugalsko. Iz te palače
so izšli možje, ki so odpotovali
tja. Danes sem zvedel, da se je ime
zgubilo, da seije ohranila samo
ženska veja. Nikakršnega oroga ne
uporabljam več ob tem. Vemo: pustolovci
so samo štart. Ampak ni padala
krutost tako kot pada dež?
Ni bila ravno narava tista, ki je
zahtevala plus in minus?
Kdo te bo spraskal z neba, ko bo tvoja
senca ležala v blatu? In kaj bodo
nebu tvoje,z zemljo zasute oči?
Popolnoma vseeno je, kako te rotim,
če niham, če te •sploh samo
uporabljam za melodijo, ali celo za
muziko, ki prihaja s hotelske
terase.
Nisem ti povedal vsega.
Sli so tja in povzdignili deželo,
ti si pa top in slep. In kar ti
neprestano govorim:
lažno sramežljiv in prepočasen.
Na znane obraze sneži.
Kaj bo zobarvano sintetiko, ki sije
priborila dušo v modernih časih?
Se bo novi duh prekljuval?
Bo razžgal? Kaj bo s kraljevskimi
očmi, ki ne bodo poc in gris, in ki
se zato nikoli ne inorejo zaustaviti pred
jemanjem? Kdo bo torej inkasant?
Kakšna naj bo platforma za
sinove in vnuke, ki bodo kot oseiečno
bezali po tehniki v umorjenih?
Do kam? Ker tudi vzehanju
je.okus, okus modrikasto grimdiranih
ostankov žrtev smoga.
O ženska, ki sem te mlaskal žez vse
razsežnosti! Da so klecale šerpe
in smo menjavali kože, kot da jih
imamo samo za to ustrojenih dva
tisoč. Do gležnjev si se pogreznil, ,
luksus. Za sedem ledenih dob talne
vode sem čakal preden sem z
ovni razbil kamne vodnjaka. Kam zdaj,
pluta? Stoičnost ni bila dovolj.
Ker krogla, ki strelja v deblo, prebije
letnice. Vsaka izmed njih je izmerljivâ s
prečnim rezom. Tu, motorji
bark, smetišnica, ki navsezgodaj
zjutrajsda svoj glas.
Duhovnik, ki prihaja maševat
v nedeljah, je sin vrtnja.
Koliko slojev kredita je torej
izplačanih na mojo brezbožnost?
III.
Grebeni aromatične logike
krožnega vrišča v duši belih sonc,
ve, ki ste se pritakljale iz razrušenih
domov pit, kaj naj vam tečem?
Daje bolelo tudi mene,
da vsakogar boli?
Da se napasiteio potem naspite?
Naj vam žrelo mašim s sladkobnim vonjem
tega kar pride, ki je ie
zdavnaj sij mrtve, vzporedne ploskve
trdo stisnjenih ustnic razčarane preteklosti?
Zgodovina, brutalna melasa okamenela
1
v toposti nad našimi udi!
Kje naj torej najdem vodo zanje, priča?
Kje je zakon teh zanikrnih rasti?
Naj vas še naprej hranim z otroki kot
s kaosi premoga za jalove zublje?
Naj se spet iz oči v oči pogovarjam na
sivem travniku, ki ni moj?
Ki ni več naš, cvileče sence nesrečno
umrlih, pokapljanje s kadili.
Drugo govorim.
Popuščanje čutim v vertikalni osi zemlje.
Poka galaktična os kot smo je
vajeni. Nič več ne-vem kar vidim.
Tu rišem, tu selclanjam. Tu edino velja
treznost izravnanih delcev,
ki smo vanje vključeni.
IV.
To sta Vis in Hvar!
Uspavanki pod poltjo črnih, zlatih
Saturnov. Hribi, že^zdavnaj
ožgani med blejanjem ovc in jagenj, med
eliptičnimi prinašalci ognja in
dežjem, ki se je prebijal
med vejami, ne da bi liste opazil,
spil.
Čutil sem to oranžno lopato, leta!
Vem kaj govorim,
ris, ki sem te dal slediti tudi svojim
pribočnikom, oboroženim z daljnogledi.
Poslušaj: skrbi le.za
zunanji videz, za svetle lakaste
škornje in natančne ravne kretnje svojih
poslov. Drugo
ti bo prinešeno na pladnju,
dano. Ko bo lok črn -
grom - ko bo najbolj-jasno in gladko kot
kobalt, ko bo nebo prešita odeja iz
modrih emajliranih ploščic,
kako naj vem?
Flui sem torej že^stnajsti dan,
z mišicami, skoraj zdrobljeno
ebenovino in rjastimi sončnimi zahodi,
da je posadka klecala že-na greben,
v znak. Ilegalci so odšli
Pobrali so se , svojimi
modno skrojenimi artikli.
Morje seje tako segrelo,daje cvrčalo kot
kesanje enostavno obkroženih in
stlačenih v vrečo. Kdo - vedel sem -
lahko vzdrži brez.stolpov,
gradenj, ki so jih zaukazali
predniki? Ne popokajo tudi
jambori, ko ni več
masti, razoroženi v vrelih ustih sonca?
Kako sem torej prišel do prosa, jaz, konj?
Hu!
Tramovi so bili ožgani, blejanja tudi sam
bog ne bi več razpoznal od žrtev.
Ali pa - tako mislim -
zato tudi nadaljujem zgodbo.
Razrušeni so bhskovito prebrali
zrna od plev na žvižg. Pazi! Se vedno
vztrajam pri formalnostih!
Vnelo seje.
Moije, kije stoletja lebdelo kot
v temni buteljki vina, se je navzelo
čara. In zdaj ni več važno: škripanje
vitla, hidrogliser, zbirka Lehman,
rosa na avokadu, sadežu, ki zdaj
vzdrži med gramozom Alp,
šale, ki jih poznajo vsa ljudstva,
med živalmi pa samo religiozne zveri,
edini pravi matematiki ptemstva.
Kje torej, daje privezana ob pomol moja
barkasa, moj trijambornik?
V.
Katere$o bile važne knjige za nas?
Hribi? Med prešvercanimi toni
sive. Lastovkami točno opoldne in pletenim
vrbovjem. Kdo bo mesil kruh? Med tiho
silo nastopajo kavalirji v vrstah,
z ramo ob rami grizljajo
nuts,
s sabljami v ritualih razpok med
skalami. Potop, kije tako drvel, daje
bruna krepkih hiš mlinčil? Noe
butast! Med Meckintosh bonboni in
svetlimi kuloarji plitvih čaš, razbitih
očal, insektov, alibijev, incesta kot
soli? So res za vse
sloni odgovorni v naših krajih? Na verigi, v
cirkusu, med tremo z briljantino pomazanih
južnjakov in vsekakor
dobro izbruleno točko britja izbrane žrtve
publike. In potem, fljoc! seveda,
kot v dobrih starih
kinih, kjer si mečejo torte v glavo.
Da jim telesa kot
žolče drgetajo od krohota med gotovo zelo
visoko temperaturo prizorišč. O sloni!
Učkaste plehke boginje in vendar tako
bogate v nekakšnih kaskadah
blagosti. In indijskimi maharadžami
v sedlih, ki sami
bogve, če zares sploh poznajo mitologijo svojih
nerpdnic. In kdo vse priskoči,
poklekne in se kloni v blatu, da si
veliki lenuh ne zmoči nog!
Hej, džungla! Uživam v tvojem pisanem
zapestju in kolibrijih! In v nasvetih naj si
z ventili ali mačetami prebijem kako
ravno stezo za svojega slona! Zakaj?
Ja, in potem pride tudi vihar. Je še kaj tako
dobro in varno spravljenega kot je
džungla v nevihti? Kometi padajo na
čistine, tu pa ga lijana zaguga, da se še
dodatno zablešči. A kaj nas končno brigajo
maharadžine opice, njegov plus in
minus, stopimo dalje, sinovi ognja.
Uzajamno dejstvo obeju snaga postade sada
nežnije no što je bilo dok se zbivalo u
jednome telu. That's the trick, boys!
Zmeraj sem nekaj pljuval. In
drgetal v vseh štorijah kot kak
mavrasti geban stare pravde, ali pa najbolj
bebasto ujeta šiba vrbe, ki bi šla rada
iziečnega toka ven.
Aa! Vseiias še čaka. Vseie
pride.
2
3
Blaž Lukan
Zemlja je modra kakor oranža ...
Prolog
Ko mi je otrok govoril: Otroci moji, nimate sreče, je vse šumelo okrog glasa
njegovega, veter je bil šumen in cek) glasen. Ognjeno je bilo nebo, da seje slišalo.
Da si slišal moža, ki je govoril: Naj se moja prerokba uresniči čez tisoč let, naj
takrat pripovedke oživijo, naj podobe iz sanj podobe iz peska in vode postanejo,
naj se takrat vse obrne: nebo in telo in korenine.
In moževi preroki so zajahali konje in se zarili vsak v svojo stran neba, vsak v
svoj oblak peska. In dolgo ni bilo glasu od njih.
Saj še niso prestopili vsakega koraka sveta ... saj še ne bojo tako kmalu ...
Noč ognjena
Kako sem bila danes mokra in kako bela!
Prvič, danes sem prvič začutila noč.
Tako je kar nenadoma padla okrog mene in name, da sem se kar začudila, da ne
morem več jasno in čisto gledati. Pred očmi, pred očmi sem imela le obrise, sence,
razlivajoče se. reči, kot takrat, ko zaprem oči in si skušam vanje priklicati kakšno
stvar. Luč je bila luna, čudno svetla, tako svetla, da sploh ni bila le pega ali senca,
ampak razločna in čista, da sem, če sem oči malo priprala, da sem videla ostreje,
opazila na njej vse tiste otoke in celine in vulkanske gore in sklae. Nenavadno svetla
je bila in res sem prvič začutila, kako je, če si v temi. Tako mokra in bela in mehka
sem bila danes .. . ■
Ko sem prišla v sobo, bil je že dan in sonce zunaj, sem nekaj časa gledala skoz
okno. Na postelji sem sedela in srkala tisto modro nebo in vrhove dreves, ki so se
kazali čez spodnji rob okna. Potem sem pa kar nenadoma umaknila pogled proč
ter zaprla oči. Bilo je ¿udovito. Zagledala sem okno in svetlobo v njem, ki pa ni
bila bela ali modra od neba, ampak rumena. Stiskala sem oči in skušala sliko
zadržati, a je šla gor in gor, dokler ni izginila. Nato sem oči za trenutek odprla in
spet zamižala. Zdaj je bila svetloba oranžna inje postajala temnordeča in spet je šla
gor. Naprej je postala vijoličasta, najprej svetla, potem pa vedno temnejša, a še
vedno žareča. A je kmalu izginila in se ni več ponovila, jaz pa nisem vedela, kaj naj
vse to pomeni. Čakam ga in globoko diham, da občutek v trebuhu ni tako močan.
Pišem pravljice in njegova podoba mi včasih prav izgine, potem pa spet pride, daje
močna in le ena stvar je, s katero, si jo lahko ublažim.
Čakam na luč ali na dež, saj ne vem, in poslušam glasbo iz žametnega podzemlja.
Roke imam težke, po stropu se plazi pajek.
Oh, plamen opeče!
Angel
Bil je ptič, ki sem ga spoznala v hiši iz lesa, ko sem predla in potem pletla svojim
otrokom obleko. Še ničesar nisva spregovorila, ko je kar začel.
Pripovedka ptiča iz oaze
Takrat so bili ptiči na tleh in ribe so imele tu okrog še dovolj vode. Imeli smo
vsega, hrane celo preveč, da nismo mogli letati niti nam ni bilo treba, saj je bilo vse
na tleh.
Pa je zadnjega dne v maju prišlo sonce na zahod in živali smo se pripravljale na
spanje brez sanj, ko seje v daljavi prikazala temna pika, kije bila najrpej majhna, a
je bolj in bolj rasla, dokler ni kar nenadoma postala tu pred nami. Živali smo
osupnile in nismo mogle odpreti ust, le naše oči so zrle in spraševale.
Bil je konj in na njem prečudovito lep mladenič, svetle dolge lase je imel in v
obraz je bil zagorel in poten, da se je v zahajajočem soncu bleščal kot bron.
Utrujeno, a ponosno je sedel v sedlu in mi smo ga občudujoče gledali. Z očmi je šel
do vsakega od nas in ga prijateljsko pogledal. In mi smo se kar tresh od razburjenja.
Potem ko je umaknil pogled od zadnjih oči, se je rahlo povzpel v sedlu in sprego-
voril. Jezik nam je bil tuj, a način, kako je besede zlival skoz usta, je bil prijeten in
domač. Kmalu smo vedeh, kaj hoče: posteljo za čez noč in mleko zase, ter vodo za
njegovo žival.
Pokazali smo mu majhen, a udoben in topel prostor nedaleč proč, mu zaželeli iz
vsega srca lahko noč ter odšli vsak na svojo stran. To noč smo imeli prvič sanje,
vsakdo svoje, vsakdo drugačne.
Sanje ptiča iz oaze
Spal sem, a sem se sredi noči zbudil. Prikradel sem se do tujčevega ležišča. Kuril
je ogenj in ležal, roke je imel pod glavo, z na pol odprtimi očmi je gledal v nebo.
Pozdravil sem ga in násmehnil se mije, potisnil proti meni roko in me lahno prijel.
Z drugo roko je ogrnil odejo, izpod katere se je pokazalo moško telo, golo in rjavo,
močno in napeto. Bral je moje misli in položil me je na prsi.
Bil sem omamljen od sreče in njegovega vonja. Začel sem se valjati po njegovem
telesu, čutil sem bolečine, ki jih še nisem poznal. S kljunom sem ga bodel med
dlake in lase, v prsi, stegna in lica. Drsel sem počasi po telesu njegovem in si gladil
peije ob njegovih udih, prhutal sem s krili v njegovih ustih, bil sem čisto omamljen
in le .še na slepo sem se premikal po telesu: zdaj sem začutil dlan, ki je trepetala,
zdaj neko dolgo in trdo stvar, ki je trepetala, zdaj sem se zavedel, da pijem njegov
pot in tekočino telesa njegovega, nenadoma mi je postalo neznosno vroče in ves
moker sem se zbudil.
Sanje prerijskega volka
Stisnil sem rep k tlom in se splazil k spečemu. Le mesec ga je sijal in videl sem
lahko, daje njegova roka proč od telesa dlan je bila razprta in obrnjena navzgor,
kot da bi čakala. In res je čakala, kajti ko sem prišel bhže, sem videl njegove oči
odprte in zrle so naravnost vame, prijateljsko in pomirjajoče. Golje ležal v noči in
že je bil moj smrček kar na njegovem trebuhu. In od tu naprej nisem več ničesar
videl, ničesar zaznaval, kar zavrtelo se mije in imel sem čudne privide. Pred mojimi
očmi seje, pojavila slika iz korenin, mreža, ki se je širila in ožila ter spreminjala
barvo. Zdaj je bila svetlo vijolična na temno modrem ozadju, zdaj rumena na
belem. Nenadoma se j ei strnila v kroglo oranžne barve, ki paje bila zasenčena s
črno in prelivajočo se senco. Končno je tudi ozadje postalo oranžno inje ostala le
sneca, ki se je prelila v progo od ene do druge strani slike. Iz nje je počasi začela
rasti pika, ki je kmalu postala lisa rumeno zelena, in je preplavila vse. Potem je z
leve prišlo v sredo telo, podobno srcu antilope, tik preden sé ustavi. Utripalo je in
ob vsakem utripu je vse okrog njega spremenilo barvo. Ko se je zadnjič razširilo in
spustilo okrog sebe belino, sem se zbudil, ves poten sem bil in dlaka se mi je
sprijemala.
5
Sanje netopirja
Druge noči sem ponoči letal okrog, saj je noč moj dan. To noč pa sem zaspal ir
kakor po čudežu sanjal.
Mladenič je ležal zraven ognja in plamen njegov se je dvigal in spuščal. Počakal
sem, da se je pogreznil v žerjavico in takrat sem priletel k njemu. Mladeničeva
potna polt je sijala in me vabila, govorile pa so tudi njegove oči, saj sem čutil, da
me gleda. Tako sem začel obletavati njegovo telo, nisem se spustil nanj, le letal sem
in se ga rahlo dotikal s krili. Na obrazu sem začenjal in pri nogah končaval. Letal
sem in letal, da sem v krilih postal čisto šibak in sem se komaj še obdržal v zraku.
Vse moje telo je trepetalo, še več, valovalo je in čutil sem, da sem z njegovim v
resonanci. Počasni sunki so bili, vali in tresljaji, a kljub temu sem še lahko mislil:
spustiti se ne^mem, saj je on hotel ravno to. Koje vse prišlo do tiste točke, ko sem
res zgubil vso moč nad seboj, se je iîudi on tega zavedel in me ravno v pravem
trenutku nežno, a dovolj možno zagrabil z obema rokama in me potisnil na trebuh
in dol, do dolge in trde reči tam spodaj.
Spustil sem svoj glas, ki ga zakričim drugače le dvakrat v življenju, ter se nato
ves poten zbudil.
Tako smo vse živali imelè prve in čudne sanje.
Ko je prišlo jutro, smo vsak na svojem ležišču čakaH, kdo se bo prvi dvignil.
Nihče se ni hotel, vsak je svoje doživel in zdaj je čutil v trebuhu nov, še nepoznan
občutek.
Tako se je prvi dvignil mladenič. Počasi je prišel do naših ležišč, konja je vodil za
grivo in njegovi lasje so bili razmršeni. Bil je podoben naši veliki kači, ko pride
domov z dolgega lova: utrujen in neprespan ter kot posušen je bil videti njegov
obraz. Prinesli smo mu mleka in njegovi živah vode. Skušal se nam je nasmehniti, a
se- ni mogel. Tudi živali smo ga nepremično gledale, počutile smo se kot mrhovi-
narji, ki jim je plen oživel, ko so ga že oglodali do kosti. Mladenič je zajahal konja
in v skoku se je spet za trenutek pokazalo tisto njegovo dostojanstvo in milina, s
katero je prišel.
Z hrbtom je .bil obrnjen k nam, dvignil je roko v pozdrav, potem pa počasi
odjezdil, da je bil kmalu spet pika in ga kar naenkrat ni več bilo.-
Vse živali smo potem vsako noč sanjale iste sanje. In zjutraj smo vstajale na
skrivaj in zvečer smo se, še preden je sonce zašlo, čisto potihem in s počasnimi gibi
napravile k spanju.
Jezdeci
Bilje dan, ko sem bila kot konj drzna in skladna, ko sem v svet pogledovala in ga
doživljala tako na široko, tako otročji, pa spet kakor modrec.
Spet so bile pravljice in pripovedke, ki pa si jih nisem sama izmišljala, saj so kar
same prihajale pred moje oči in roke, da sem jih le pila. Le en dan je bil, en dan,
čist kot potok in sladek kot moško telo. Zjutraj sem se zgodaj zbudila in zvečer
sem šla pozno spat. In vmes je bil.
Mesto je bilo, zaspano, Ijudje. v plaščih, molčali so, se pogovarjali ali pa mrmrali
sami pri sebi. Saj je,še skoraj noč!
Trnjulčica je :spala, princ je iskal pot iz megle, a je ni našel In iz megle prši, prši!
Ura v zvoniku je bila, a ni imela kazalcev, ljudje so imeli motne oči. Brala sem
barve, brala poti. Prodajalec časopisov je kričal in huškal v pest toplo sapo. V
izložbi je bila slika: ženska je pletla in pletla in pletla, ko je bil dan, inje pletla in
pletla in pletla, ko je bila noč in so bile le luči. Mokro je bilo po tleh in mokro v
čevljih.
Konji pa v dir!
Strojem so se lučke-prižigale, rdeče, rumene in modre, stroji so brneU in ropotali
in hrup njihov je njotil рвела verigah in vrvicah in mačke pod rujuhami. Oblaki so
6
bili luč, če so bili pred soncem, veter so bili, ko so drveli po nebu; če so stopili v
travo, so ozeleneli in kar taki ostali. Ceste so bile včasih široke, včasih so se zožile,
ljudje pa so se vedno nekam premikali. Kot reka so bili, kot poplava, in kdo ve, kaj
vse so počeli prej v tistih hišah okoli. So se odtikali, se poljubljali? Ali so delaU
zlate nbeske, take, da se jsvetijo?
O mir, o mir.
Venera seje z Marsom spečala, plini z,zrakom. Kolesa so letela z osi, žvižgi so
bili in tuljenje, rjave in rumene kape so se vrtele v vetru, ko je ta bil tu, in so
počivale na rumenih in rjavih laseh, ko je nehal. Morja ni bilo, a je bila kljub temu
plima, inje bila tudi oseka.
Ure so vedele in vedo.
Vse je bilo slano in hobotnic je bilo vedno preveč. Kralju Matjažu seje brada
sedemstoštiriindevetdesetič ovila okrog mize, njegovi pogumni vojščaki so se napili
in so ga pozabih zbuditi. Vse je bilo glasno in vse je oglušelo.
Konji pa v dir!
Palčki so gradili piramide, slike so bile v koledarjih in pesek v vrečkah. Pa sonce,
kamele, pa bujne črke in črke. Ko so sirene zatulile, so se pesniki v grobu obrnili,
tisti v posteljah pa spijo naprej. In kamere so tekle in reflektorji svetih, fotografije
so bile -v vodi, najprej bele, potem je njihov papir, ki se svetlika, malo vzvaloval in
pokazala se je črna in bela podoba jeseni, in sta se pokazala otrok in slonček v
barvah. Kozarci so čakali, kozarci so se praznili in se zlomih nemara. Bob Dylan je
masiral Rubinovega Jerriya. Trak se je vrtel, membrane so se tresle in barve zbujale.
In zbujalo seje ,še marsikaj. Čas je bil počasi, le ure so vedele.
Valovi so bih visoki več deset metrov. A ladje so bile spretne, čeprav so bili
mornarji zaspani, pa je vse lepo teklo, kot potok od izvira še nekaj časa. Mleko se
je penilo in ognji žareli. Pa kaj so pomenili kriki, saj se je zdaj neurje začelo
pomiijati, saj so zdaj okna zaživela in v etru je plavalo na tisoč besed. Igralke so se
učile preklinjati, vratarji kvartati. Zdaj je bil^otok skoraj prazen, ananas je padel na
tla in ga nihče ni pobral. Marjetice so svoje lističe vrtele in so bile kot ruleta.
Vrtnice so cvetove počasi zapirale, če se niso že čez dan ospele. In vse je počasi
dišalo, vse Je počasi plavalo. Ribe so se zdrstele, ljudje se bojo šele začeli. Luči so
se prižigale ali ugašale in le ure so vedele, kaj je prav.
Konji pa v dir!
Mlečni gozd je postajal kavnat in črn, iz peči se je začela širiti toplota, ki je nič
ni šlo v zrak, le v stene in telesa. Zdaj so bile roke na papirju, v škatlah ah na
toplem. Zdaj so grabile, zdaj vztrepetale, pa spet potihnile. Zdaj so bile vlažne!
Dim je bil! Voz je ropotal po tlaku, vlak je vozil v noč. Če je bilo vse osvetljeno, se
je nekaj gotovo dogajalo, če ni bilo luči, pa je bila le tišina. Pesmi so pele tistim v
višinah, harfa se je uglaševala na vedno bolj nizkih tonih. Če je bila še vlaga, je bila
kot smaragd, tančice in rute so bile že dolgo v kotu.
Uree so vedele, kaj je, kaj bo in kaj je bilo.
Konji pa v dir!
Kresovi v maju
Postala sem majski hrošč in v svojem mesecu sem letala z dežele v deželo, iskala
čarovnike, potepuhe in pastirje ier poslušala njihove zgodbe. Sedela sem ob ognjih
- vsak ga je kuril in vsak drugače - gledala sem njih roke - vsak je kaj počel z
njimi — vrskavala sem vonje njihovih pripovedk, vsaka je imela svojega in vsi so mi
bili všeč, da sem včasih celo zaprhutala s krili in jih zmotila.
Prvič' sem prišla do čarovnika, v začetku mojega meseca. Letela sem skoz črn
gozd in skoz krošnje se ni videlo zvezd. Mislila sem, da se bom zgubila, ko sem
zagledala ognjeno lučko v daljavi. Takrat sem zaslišala tudi glasove za sabo: velik
ptič mi je sledil in mi je s šumom svojih peruti skoraj razparal tanka krila. Tako
7
sem hitela, a slutila sem, da bom kmalu omagala. Toda ogenj je postajal večji i
večji in končno sem se rešila v njegovo zavetje.
Ob ognju je sedel starec, čarovnik je bil, ter mlado in lepo dekle. Zanjo nisei
nikoli zvedela, kdo je, razen če njeno ime in njena zgodba nista bila v zvezi z vsen
kar mi je povedal čarovnik. V roki je držal težko posodo in z drugo roko je meš<
tekočino v njej. Videla sem, da je bila gosta in lepljiva ter črna, nisem pa vedeU
kaj bo z njo napravil.
Tako je začel, še preden meje dobro opazil.
Čarovnikova zgodba
Dnevi so bili takrat dolgi kot devet mesecev današnjih, in bil je sedmi dan o(
nastanka sveta. Na svetu smo živeli ljudje in živali. Bogov še ni bilo in tudi čarov
ništva se :5e nismo učili. Vsi smo se poznah, ni bilo ničesar med nami: ognji so prišl
mnogo pozneje, veter je zapihal vsako jutro in se potem skril nad morjem, da sm(
imeli mir in tišino. V teh časih so device ledu hodile umirat v votline živaU, se tan
zavile v njih tople kožuhe in tako zaspale. Bil je le dhn, ki se je vsak dan znov:
dvignil iz gore s skalnato kapuco, in njemu smo žrtvovali del vsega, kar smo če;
dan naredih in pridelali. Tako smo živeli tiho in lepo na našem svetu, nismo poznal
ničesar drugega, ničesar drugačnega od nas.
Bil je sedmi dan od nastanka sveta, ko smo se zjutraj zbudili in je bilo vse okrog
nas čudno svetlo. Mežikali smo z očmi tako, kot smo prvega dne, ko smo se rodili.
Prišli smo iz votlin in zagledah: nad našimi glavami je plavalo velikansko jajce, vsaj
podobno mu je bilo; lebdelo je v višini kakšnih desetih topolov in bilo tako pri
miru, da smo se čudih. Ni dajalo glasov od sebe niti ni bilo videti na njem česa
živega.
Ure in ure tistega dne smo hodili gledaje ogromno jajce in razmišljali. Ko se je
sonce skrilo za jajce, je njegova svetloba sijala skozi, žarelo pa je tudi samo telo:
svetlobo, ki nas je uspavala, je oddajalo. Tako je viselo nad nami kot mora.
Proti večeru sedmega dne se je iz neke votline oglasil boben, ki je poklical vse
moške: vanjo. Kar nas je bilo, vsi smo se .zbrali v votlini, kjer je ob bobnu sedel
mladenič. Vprašali smo se: od kod ga poznamo, a nam je kar sam odgovoril.
-	Ne veste, da me poznate, a poznate me, in jaz vas poznam, čeprav ne vem za
to. Imenujem se; čarovnik in rad bi vas naučil čarovništva, ki sem se ga jaz sam
naučil. Njegove besede, še posebej pa beseda čarovnik, za katero nismo vedeli, kaj
pomeni, so na nas magično delovale. VeUko jih ni moglo prenesti vsega tistega v
votlini, ki je začelo postajati mučno; in so kar ušli. Le kakšnih dvajste nas je ostalo
in čarovnik je spret spregovoril.
-	Poklical sem vas, da bi vas naučil čarovništva, kajti le tako se boste mogli
rešiti tega telesa nad vami, ki vam jemlje vso moč, vas dela zaspane in potrte. Po
teh besedah so iz votline odšli še ostali moški, le jazin čarovnik sva ostala.
-	Škoda, je rekel, ne vem, če boš sam zmogel, kar pričakijem od tebe in kar
pričakije od vas jajce. A poskusila bova.
Nisem se. bal, pravzaprav sploh ne vem več, kako mi je takrat bilo. Početi sem
moral le tisto, kar mi je mladenič ukazal.
Najprej sem se sklekel do golega in se ulegel na mrzh kamen votline. Čarovnik je
segel za svoj hrbet in privlekel meh s ptičjo krvjo. Mižati sem moral in čutil sem le,
kako se je po moji koži razlezla tista gosta in topla snov. Ko je pokrila še zadnji
košček telesa mojega, mi je čarovnik velel, da ne smem več dihati toliko časa,
dokler mi spet ne zapove. Medtem sem pa moral govoriti različne besede. Vse
skupaj Je bilo grozno, saj nisem bil navajen govoriti l)rez zraka, poleg tega pa so bile
besede.iako grozljive in nisem vedel, kaj pomenijo.
-	Krg, bdug, zgar, zgar, zuitzuitzuit, dekle, dgl, zdvd, svet, zmaj, zmd, zm, zm,
seme ... in še več in še več in vedno glasneje in glasneje sem moral govoriti in
počel sem to v omotici, kot omamljen, in vonj krvi, ki seje stijevala na meni, mije
8
dražil nosnice, in kamen pod mano je bil vedno ednako mrzel, in usta so bila tako
suha, in telo j e otrpniko - koje čarovnik zaklical:
—	zadihaj, vrač moj!
Takrat sem se zbudil, zadihal, da mi je nastala bolečina v prsih, ki jo imam še
danes. Zavedel sem se, da sploh ne vem, kaj se je z menoj dogajalo vmes. Le
bolečine so bile: v prsih, v trebuhu in pod njim ter v nogah. Po telesu sem nosil
strnjeno kri, ki je začela ob mojem dihanju pokati in na nekaterih mestih krušiti s
telesa.
—	Zdaj si vrač — to je prva stopnja čarovniškega poklica. Pravega čarovnika te
jaz ne morem narediti, sam moraš spoznati in se naučiti, vse je v tebú. Zapomni si
le, kako je kri na tebi pokala, kakšne razpoke so bile in kaj so razkrivale. Obleci se
in razmisli. Nimaš več dosti časa, kmalu bo jutro. Naj te moč vodi. Tuje odšel, saj
ne vem, kam, kar utrnil seje in jaz sem se s svojim razbolelim telesom premaknil na
prosto.
Jajce je še zmeraj viselo nad mano in kot po čudežu: ni me ga bilo več strah.
Neko nerazumljivo silo mije dajalo, silo, ki jo čutim danes, kadar čaram. Od takrat
tudi ne razmišljam več, vodi me vedno le moč, čeprav ne vem, od kod je prišla in
od kod še danes prihaja.
Odsoten sem bil in nič več se nisem počutil iz tega sveta. Začel sem delati, kot
sem čutil, da je prav. Narezal sem ravnih vej in jih zvezal v štirikotnik. Čeznje sem
napel tankih kož, daje bilo vse trdno, a lahko kot ptičje krilo, ter se povzpel na
najvišjo goro s skalnato kapuco. Dim seje dvigal iz nje, ki meje slepil in dušil, a jaz
sem čakal na veter in vztrajal. Dolge in hude so bile ure na gori, nič hujše od tistih
prej v votlini; držal sem zmaja nad glavo in čakal.
Ko je veter z jutrom prišel, me je njegov prvi sunek odtrgal od gore, letel sem,
letel, a čudil se nisem. Dvigal me je in nosil k jajcu, ki jebilo vedno večje, vedno
bliže. Bilo je gladko kot morska gladina zvečer, in končno sem pristal na njem.
Zmaja je veter odnesel naprej, visoko, jaz pa sem ostal ha jajcu in drselo mije.
Ničesar se nisem skušal spominjati, ničesar nisem razmišljal, vse mije kar samo
prihajalo. Začel sem se nenadoma potiti in izločati iz celega telesa prebavljeno
hrano, vodo, pljuval in neprebavljeno hrano sem bruhal, trgal sem strnjeno kri s
telesa, si ruval lase in brado, končno pa spustil na vse to še seme svoje. In vse to je
lupina jajčeva vsrkala, popila.
Bil je to deveti dan od nastanka sveta in vse, kar sem imel je odšlo v jajce. Nisem
mogel več početi ničesar, danes bi ljudje rekh, da sem bil mrtev.
A sem le spal — jaz smrti ne poznam — ves dolgi deveti dan. Brez sanj in misli
spal, ter se zvečer zbudil. Ne kar sem, okrog mene je namreč močno grmelo,
pokalo in se bliskalo, da sem v trenutku zgubil tla pod nogami in sem padel skozi
lupino do mrene pod njo, ki se je tudi pretrgala, in potem naprej padal, lebdel
skozi prozorno tekočino, ter se končno ustavil na nečem dovolj trdnem, da ni
počilo. Lahko sem dihal in se spet premikal, spet sem bil močan.
Spoznal sem, da sem padel v nov svet, ki je bil tako podoben prejšnjemu, a
vendar tako drugačen. Vse je bilo: gozdovi, morje, gore, a vse je imelo drugačno
barvo, iz drugačne snovi je bilo.
Stal sem v travi, pred mano pa se je širil najprej pesek in potem тотје. Tedaj sem
zaslišal za sabo šum, da sem se naglo obmil. Proti menije prihajalo dekle, ženska,
ki mi je že od daleč govorila:
—	GoJo, kot sem, si me ustvaril, Stopi proti meni in me olupi. Res je bila vsa
povita, vsa sluzasta, saj se je rodila. Prijel sem jo za roko in šla sva najprej po travi,
potem po pesku in končno zaplavala v moije. Dolgo sva lebdela v tisti tekočini, in
ko sva prišla ven, sva bila oba čista: ona snežno bela in deviško lepa, jaz pa oluščen
vse tiste krvi, močan in skladen.
Spet sva prišla v travo, se ulegla in se začela ljubiti. Vse prejšnje je bilo pozab-
ljeno, nisem mislil več na svoj svet, ta je bil lepši in bil je moj. Ona je imela v
9
nogah, v trebuhu in prsih svet, življenje in dneve in dneve, ki so bih krajši, kc
danes, sva preljubila v travi, da sva bila oba potna in sta se najini telesi sprijemali i
hoteli eno v drugo vedno globlje. Tako sva midva ustvarila ta svet, najbrž je to tak
ki zdaj na njem sedimo, tudi ti, majski hrošč, si gotovo najin otrok. O svojer
prejšnjem svetu pa ne vem ničesar več. Nakateri pravijo, daje to tista zvezda, kiji
tako blizu nas in jo imenujemo Luna, a jaz jim ne verjamem. Tisti svet mora bit
nekje okrog nas, a ne vem, in ni mi žal zanj, saj tam še nisem bil čarovnik, tu p
lahico čaram, kadar hočem. Čarovnik sveta sem, čarovnik svetov.
Počutila sem se ostarelo in skorajda nič več majskega hrošča. Še kar je bila noč
a že je nebo začelo dobivati barvo svetlejšo, barvo jutra, ki bo kmalu vzšlo in zrasle
v dan, da bom morala spet pod Ust topolov ali javorjev in otrpniti.
A bila je še noč, še sem mogla videti in dihati, veter me je nosil proč od dimov ii
pepela, prinesel meje do prahu, malo predenj, ki se bo podnevi dvigal in potem, kc
ne bo več nikogar, ki bi ga držal tam zgoraj, padati okrog, zdaj pa še leži na cest
po listju in travi bo o večeru.
Tako sem se hotela izogniti tej beli kači dolgi in odleteti na zahod, čimdlje oč
sonca, saj je bila še sila v mojih krilih, ostarelo sem se počutila, a še močno. Pa m(
je tisti vetrič kar nenadoma objel in me začel nositi ravno v nasprotno smer, ter me
končno odložil v gozdičku ob cesti. Na listu bukovem sem pristala in kar takoj pod
samo zagledala človeka, ki je spal. Tako skrčen je bil, s suknjičem pokrit in s culc
pod glavo, v rokah pa je stiskal neko svetlečo s stvar, ki je nisem znala določiti
obhke in porekla.
Spustila sem se nanj in v tistem trenutku se je oglasil. Niti oči ni odprl niti ust
mu nisem opazila, da bi se premikala in ustvaijala besede. A bile so, besede pote-
puhove, čudno je govoril in zjutraj je kakor zgubljen - tako so mi povedali -
odtaval nekomu naproti.
Mar ljubici, mar sebi. ..
Pripovedka potepuhova
Ne, tiste noči ni bilo zvezd, ni bilo lune, samo moje oči so bile, ki so odsevale
plamen bakle. Nosil sem jo v rokah in bila je še vsa sveža, bujnogoreča.
Spet sem hodil proti svetišču, kot sem že tolikokrat, a vedno znova sem pozabil,
da sem tam že bil; zmeraj sem vedel, kako naj se te svoje večne poti rešim, pa sem
tudi vedno znova pozabil. Stezo sem dobro poznal, a brez svetlobe v rokah bi jo
zgrešil. Dušeča sopara minulega dne mi je pritiskala na sence, da mi je v glavi
udarjalo, bila je noč. Če sem brcal v kamenje, seje kotalilo daleč po poti, dokler ni
zadelo ob travnat rob. Pot se je spuščala, jame so bile suhe, voda je že odtekla ali se
pa je posušila v soncu popoldanskem. Med prsti sem čutil pesek. Moral sem čez
potok in mogel sem; brv je bila, ki se je ozko in hitro preširila z brega na breg.
Baklo sem kljub temu držal daleč naprej, da sem lahko pazil, kam moram stopiti. S
čevlja je nekaj padlo v vodo in zvoka sem se ustrašil.
Videl sem že luči. Ko sem prišel bliže, sem ugledal vrata odprta in majhno
stavbo.
Prve čase mojega prihajanja so bili tu le štiri stebri na podstavku, in streha.
Pozneje so med stebri postavili stene, brez oken, le odprtino za vrata so pustih.
BiU so ljudje in nismo se poznali.: vsak dan smo se srečavali. Baklo sem pustil v
nastavku pri vratih in vstopil. Spet meje nekaj stisnilo v trebuhu, saj meje vsako
noč, a sem vedno znova čakal na ta občutek. Tla so bila gladka in marmorna in
takoj "me je podrlo na njihovo gladino. Po stenah so bile freske, ki pa jih nisem
zaznaval kot podobe, ki bi kaj kazale, ampak le kot barve. Vsak je v svetišču moHl
sam in bil sem edini tam notri. Tudi nobenega pohištva ali preprog ni bilo, le veliko
okroglo ogledalo je viselo na tanki vrvi s stropa in se vrtelo okrog. Neprenehoma in
počasi. Pridrsal sem do njega, bilo je obrnjeno proč, zato sem čakal nekaj časa, da
se je"počasi obračalo proti meni in se končno zazrlo vame, da sem lahko začel.
10
Bila je podoba v ogledalu, a ni bila, ni bila ta podoba moja, ni stala pred mano
slika tega trenutka, prikazen je bila drugačna, črna in siva in bela in seje premikala
in me ni videla. Kdo je bil tisti v ogledalu, ki se me ni upal pogledati, čeprav je
dvignil roko prav takrat kot jaz inje z menoj dihal?
To je bila moja molitev in sem bil tiho in brez mish, skorajda nepremičen,
dokler se ni ogledalo skrilo, da sem bil do novega pogleda omamljen.
Tako se je ogledalo osemkrat pokazalo, ko se je nenadoma z glasnim treskom
sesulo na drobne košče, ki so v trenutku izginili kot kapljice hitro hlapljive teko-
čine, in nobene sledi niso pustili za sabo. Zdaj sem moral oditi, sam ne vem, kako
sem se spet nenadoma znašel pred vrati z baklo v rokah.
Spet sem odhajal, brez mish sem ostal, brez želje po dejanjih, le ceste sem se
zavedal, toplih noči in mahu, ter sonca ali hladnega dega podnevi. Spet bom šel,
sem vedel, čutil pa se še nekaj: kakšna je sploh moja prava podoba?
Zadnji del potepuhove zgodbe sem slišala kot od nekod iz daljave. Le megleno
sem se še zavedala, da sem že pod listom na drevesu, da že otrpljam: saj je dan že
visok, saj mora tako biti, saj res.. .
Zdaj, zdaj, zdaj sem zapustila svojo podobo majskega hrošča, zdaj sem kar
nenadoma čisto taka, kot sem, sedela v naročju pastiijevem saj mije obljubil svogo
zgodbo. Čreda se je pasla okoli in tak mir je bil vsepovsod, da sva slišala le najino
ljubezen, kako se pretaka in ničesar drugega. Res se je še kdaj pa kdaj zaslišal zvok
njegovega noža, ki je rezljal palico dolgo in močno, vendar naju sploh ni motil.
Počasi in tiho, s čudovito barvo glasuje govoril svojo zgodbo.
Pripoved pastirja črede ovac
Zmeraj sem začenjal svojo zgodbo enako: Nočne ptice so letale v zadnjih pra-
menih noči, že je bil dan in moje oči so postajale kristal: takega so me bile ovce
zjutraj navajene. Danes bom začel drugače in najbrž bo to čisto nova zgodba. Kdo
ve . . .
O soncu, o soncu in moiju ... o algah z repi in volnenimi no žicami. Na čeri sem
sedel, ki je bila iz moija in ni bilo окоИ ničesar drugega videti, le moije in njegovo
obzorje ter nebo čisto in sinje, da sem bil tak celo jaz na čeri. Vrh kamna, kjer sem
sedel, je bil zglajen in zdaj gladek, da seje dlan, če je bila mokra, lahko drsala sem
in tja in ni čutila drugega nič.
Takrat so mi pravili sivi starec moija, saj sem res že toHko časa svètil večnim
mornarjem, dekletom z ribjimi usti in luskami, da so me moraU že poznati in
vzljubiti.
Pa se mi je nekega letnega časa zazdelo, kar začudilo meje, celo prestrašilo, da
mi podoba moja, ki se je pokazala na gladini, če sem se sklonil in se je skoraj z
jezikom dotaknil ter okusil sol in kdaj pa kdaj -še poljub deklet iz mojra; da mi
podoba moja ostaja daleč, da vode ne morem več okusiti tako kot sem jo včasih,
da deklet ne morem več začutiti kot prej, da je morje nenadoma svojo gladino
spustilo komaj opazno niže, skorajda nevidno, kot bi me ponoči oplazilo jadro, da
potem zasanjam in se ves na novo rojen zbudim.
Slišal sem tudi glasove školjk, ki so bile prilepljene k sklai in so zdaj na lupini
začutile vso tisto sonce, ki ni več imelo ovire in je peklo in jim sušile lupino.
Odpirale so se in začutile, da je voda niže in da jih čaka dolga pot, da jo spet
dosežejo. Ko njihovega stokanja nisem več mogel poslušati, sem se sklonil zelo
težko in jih z roko odlepil, da so padle tja noter in se potem spet skušale prijeti za
skalo.
Vse je bilo tako čudno in nenavadno, da sem mogel narediti le to, da sem mogel
le sedeti in čakati nove noči, ko nisem mogel zaspati in potem nove noči, ko sem s
pogledom nejasnim in motnim spet lahko objel vse okrog sebe, objel tisto moije, ki
je bilo še niže in se je sušilo bolj in bolj, da sem lahko njegovo padanje Içar z
očesom opazil.
11
Osmega dne je bila voda že tako nizko, da sem v daljavi, pa tudi čisto blizu moj
skale, že zagledal nove vrhove in čeri, ki so začele postajati iz morja tako nizkega
Na skali, ki se je naredila zelo bHzu mene, sem zagledal čudno bitje, kije ležalo n
boku in spalo na nečem, kar je bilo podobno algam, vendar osušenim. Zaklica
sem:
-	Kako ti je ime? Kaj počneš tam, tako nenadoma iz moqa?
Žival se je zbudila in se dvignila na svoje štiri noge.
-	Zakaj kričiš, da si me zbudil, da sem spet zagledala sonce ... In kaj tc
počneš... da se zaljubljam vate, čudni starec? Tako mi je odgovorila in moj«
začudenje je bilo veliko. Najprej sem pomisUl, da je mogoče to hči kakšnegi
dekleta iz morja, saj so one ljubile vsakogar. A njena koža ni bila gladka in obraz je
bil lep po svoje, ni pa bil podoben nobenemu dekletu, saj sem vse poznal. Ta živa
- saj nisem vedel zagotovo, kaj je, vendar sem jo nekaj časa tako imenoval - je
nosila obleko iz dolgih res, spet algam podobnim, a so bile snežno bele in nežive
kar tako so visele z nje, in pozneje mije povedala, dajo grejejo, kdaj pa kdaj pa jih
sleče, da potem dobi nove in še lepše in toplejše.
-	Kako ti je ime, sem ji speh zaklical, od kod prihajaš?
Tedaj je skočila v vodo in priplavala k meni. Naredil sem ji prostor na svoji skali,
a mi je sedla kar v naročje, da sem začutil, kako je res topla in ljubka njena cela
podoba.
-	Včasih so mi pravili topla žival, včasih bela z gora, včasih ovca, ti me pa
imenuj kakor hočeš.
Njene besede so bile tople kot njen kožuh, in medtem, ko je govorila, je moije
odtekalo in se sušilo, bolj in bolj, vendar je bil občutek v meni že drugačen, ni me
več skrbelo in čudilo, le poslušal sem jo.
Pripoved ovce, kije prišla iz morja
Saj je moja zgodba čisto kratka. Lahko bi ti pripovedovala svoje sanje, a ne bi
bile zanimive, zato ti bom raje povedala, kako sem se rodila in prišla sem. In
prosim te, da me ne sprašuješ več, ko bom končala. Besed nama bo še prekmalu
zmanjkalo.
Kako je bilo, preden sem se rodila, še ne vem, vem pa, da sem se pred mnogimi
časi, gotovo sem celo starejša od tebe. Začutila sem kar nenadoma, kako se nekaj
dviga, neka mehka in topla snov okrog mene, ki meje prinesla do te skale in me na
njej pustila. Nato je voda postala mrzla, zato sem dobila ta kožuh, ki je tebi tako
všeč; in nato sem zaspala. In zdaj sem spoznala tebe, ki boš moja mati, moj oče in
sin.
Tako kratka je moja zgodba, ne znam pripovedovati in zdaj me pusti v miru, ker
hočem gledati in se spominjati sanj. Povedala ti jih bom pa kdaj drugič.
Kar umirila se je res in začel sem razmišljati o njenih besedah in o svoji starosti.
Rad bi ti pripovedoval tudi o tem, a ne morem. Tudi ovca mi ni nikoli povedala
svojih sanj.
Tako sva nenadoma z ovco obsedela na vrhu skale, ki je skozi dneve postajala
gora, moije pa je odtekalo v jezero daleč pod nama. Na vrhu je postalo haldno in
tudi ovčin kožuh me ni več ogrel. Zato sva se spustila v dolino. Iger sva iz dreves
zgradila tole kolibo in zdaj sva tu.
Zelo na hitro sem ti to povedal in veliko takih besed sem izrekel, ki jim prav-
zaprav sploh ne vem pomena; le drugi tako pravijo vsem tem rečem, pa jih posne-
mam, da me lahko razumeš. Gotovo te bo začudilo, če ti povem, da sploh ne znam
govoriti in da ne vem več, kaj sem ti do zdaj pripovedoval. Moja govorica ti ne bi
bila razumljiva.
Zdaj sem končal, starost je zelo utrudljiva in še Uičejo me.
Tu se je pastir dvignil in stopil proti kolibi, iz nje paje prišla starka, ki je čudno
in neenakomerno dihala.On jo je pa le gledal. Ko sta se srečala, sta se dotaknila z
12
rokami, nato je on šel v kolibo, starka paje obstala in se zagledala v vrh gore, kije
stala tam v daljavi in že skrivala sonce za sabo, v meni paje ostal občutek miru in
odtekanja časa, pa tudi ta, da kar sem bila s pastirjem, nisem videla nobene ovce.
Gotovo so bile v staji za kolibo, sem pomislila, prepričana pa nisem bila.
Brezdišje
Spet sem počasi hodila s podobami v očeh. Bratje moji so bili v čolnu in so
počasi veslali proti obzorju. Dih poletja sem čutila po vsej koži. Ko sem stala ob
drevesu, mije mravlja padla na prci in potem hodila gor in dol on okrog, meni paje
srce tako počasi bilo, da ga sploh nisem čutila, le dihanje mravlje je bilo takrat v
omjem telesu in njene nožice v mojem potu.
Bilo je'tudi doživljanje življenja hiš in cest, bilo je vozilo pod mano, ki meje
prepeljalo z mosu do mlinskega kolesa, iz amfore s suhim cvetjem do pletic iz hiše
na robu vasi. Takrat sem učila modrece živeti in razmišljati, vračem sem kuhala
zdravila in zdravila njihove bolezni. Otroke svoje sem za nekaj časa pustila volkulji
in kadar smo se srečali, sem jih ljubila do jutra.
Kobilice in konji so bih kot ustvarjeni za moje dneve žalosti in otožnosti. Radi
so bili z mano, odšli so le, če sem jih preveč Ijublkovala. Konji so se vzpeli na
zadnje noge, skočili na puščavsko ladjo, ki jih je odpeljala do vznoga gore z
njihovimi domovi. Kobilice pa so kar odletele, niti pozdravile me niso, le nena-
doma sem zagledala nad sabo jato teh živalic, daje za trenutek celo sonce mrknilo,
kmalu pa je bil spet mir okoli in v meni.
Tiste čase nisem hodila v močvirje, saj so po mestih govorih, da tistega, ki bo tja
šel, bo zadelo prekletstvo. Saj nisem vedela, kaj ta beseda pomeni, a so mi te stvari
pravili s tako groznim izrazom na obrazu in v očeh, da sem se kar ustrašila in na to
nisem več mislila.
Kadar je prišel on iz daljnih krajev, sva šla skupaj med gorobove in spomenike
ter molila. Potem sva opazovala romarje, kako so bih mirni v sebi, kako utrujeni in
izčrpani, a tako dobri in lepi. Mleko sva pila takrat, jedla meso živali, ki so naju
ljubile in se tudi sama ljubila brez konca, brez oči, brez dneva. Bila je še glasba, ki
je nosila morje in sonce in prah in sploh najini življenje.
Ko je odšel, sem gledala, kako meje shkar barval, kako je vso mojo barvo obraza
prenesel na platno, kako sem postajala kar brez barve, celo brez obraza končno, a
je bil moj obraz na platnu še lepši in še bolj živ in je prav tako imele podobe v
očeh.
13
Februar skoti se star
in je potlej star otrok.
Ni igrač mu, smeha mar,
le z glavoj tolče tòk-tòk-tùk!
in ostane sebi par,
za zmerom tфka, jedka stvar,
ki, ljubi ga al tepi, lepi far,
za kembelj ga privež, posadi na oltar,
le eno kričal bo: „Nikar! nikar!"
Pavel Lužan
TIŠINA IN TIK-TAKI
Takšno jutro za vasjo! Oči zrejo to živo sliko vt)kenskem okviru. Njena globina
je izrazito zeleno-modra. V spodnjem delu je temrjo zelen trak sveta, pokrit z vodo
rosnih kapljic, ki se redčijo v srednji svetlozelen pas in tudi višje v pariško moder
zgornji rob sveta.
Vse to, kar je v njegovem zrenju, je razsvetljeno z rumeno svetlobo ko na
kakšnem gledališkem odru, da je čisto tako privlačno in tudi vse drobceno -
gomazeče v milimetrskih svetkih in čisto skrivnostno — spreminjajoče se v vse-kaj-
-bolj-jasnega kot je svet v celoti. Skratka — majsko jutranje je, ko je slišati
oddaljene in bližnje glasove vsega na svetu. In to ima vsekakor večji obseg kot ga
ima zrenje njegovih oči in kot ga sploh pokrije domet vseh človekovih čutil skupaj.
To ... to je točno fantastično!
In potem še! Vse vse bolj raste v vseh razsežnostih, da to njegovo zrenje obseže
komaj za ploščino mikronskega krogca majskega zelenila, ki ga oči zrejo skozi
zaroseno steklo. Vidi pa; vidi kot kakšno vajeno oko skozi mikroskop.
In potem še! To majsko jutro v Zgornji Besnici postane potem svetloba svetlejša,
kot če se električna napetost zelo nenadno in zelo poveča, da so sobne stene v
sekundi zares bele in zelo določne, enako se zgodi v besniškem klancu; oblak ne
zakriva več sonca in prav ta trenutek je tisti, ki jet ukaj pet minut čez osmo uro
— na pragu stare kmečke hiše.
„Lej! Te travnike, lej, do koder seže zrenje do tovarn na začetku doline," reče
šestdesetletnik. „Zelo jasno je. Kot malokrat v teh hribih. Natančno. Ostro je.
Njive! Gmajne! Kmetije! Vasi! Zelo blizu je. Tovarne! Karavanke!" Res, vse je
sveže pleskano kot po kakšnem poletnem nalivu, daje človek lahko pomirjen, kot
je tale šestdesetletnik vse dotlej, dokler se ne premaknejo njegove temnorjave
očesne bunkicein nato telo — daje starec ko divjad na begu.
„Lej, moje njive," reče in široko razkoračen stoji na robu ozare, pred ozadjem
širnih širjav gmajn in udi vodoravnih črt obzorja, katerega del so tile besniški
klanci. Vsled tega zatorej še hip postoji zelo pokončno in tako kot je omenjeno v
prvi vrsti tega odstavka, v katerem besniškim kmetojn, ki pred delom ali po oprav-
ljenem delu postojijo na ozarah in gledajo"obdelane njive, lahko rečem čisto dru-
gače kot kakšen Črtomir Zoreč: „Moji vrh Besničani" — tako čisto drugače in
tudi razUčno stoji ta gospodar zgoraj omenjenega sveta in kaže svoj zamazan in
naihtrico privezan fertah, pod katerim so skrite žilave roke z ohlapno kožo, daje
videti le z zemljo enako zamazane rokave in reverje suknjiča in delovne hlače, na
katerih so prisušeni delci prsti tja dol do borovih škorenj. Gubast in zagoret obraz
je v senci pod robom zamaščenega in zaprašenega klobuka, ki stilno nima nobene
zveze z gorenjsko narodno nošo in plastičnimi nageljni. Toda iz zbirke teh reči in
človeka na robu ozare je sUšati: „Šestdeset let že. Kaj misliš, koliko savske vode je
to, a? " „Šestdeset — ne več, ne manj," reče, a polkrožne gube okrog ust se
zravnajo. Tiho zre dol na tloris doline iz tovarn, skozi katerega je potegnjena
sivo-srebrnkasta črta Save, toda hitro se obrne nazaj k hribu, v svoj kraj, da je takoj
zelo tu in čisto nič drugje, ko reče: ,^Šestdeset. . .! Medtem je majnika umrla žena,
hči se je poročila v mesto .. . potlej tudi drugi dve, ki nič več ne prideta blizu, ja,
sin je na tujem . .In je konec besedi — za hip, dva, dokler se roki ne pokažeta
15
izpod fertaha. Z levico se popraska za ušesom ne da bi se premaknil klobuk in ne
da bi se zganile ustnice, pač pa se cel možak sasuče vstran, daje v njegovem zrenju
nejgova hiša. Potem reče: „Hiša stoji in se iz dneva v dan podira; glava za glavo
živine^gre:,počasi iz hleva, zemlja je neobdelana, da se travnik hitro širi; potlej pa še
jaz tako . .. manj živ ko mrtev. Za začetek je prepozno, za konec prezgodaj, kaj se
če." S temi besedami gredo njegove oči s polja v gmajno, globoko zajeta sapa pa
pridvigne zamazano, karirasto srajco in rveije odpetega suknjiča za v pije. Nekaj
hipov še mimo kaže videz gospodarja na robu njive, potem njegov škorenj brcne v
grudo prsti, da se razleti čez njivin rob v travo in je koj konec tišine.
„Kako naj se grem kmeta s šestdesetletnimi rokami in revmatičnimi nogami, s
traktorjem, ko nisem več za šofiranje, s tem srcem z napako in z očmi, ki pešajo
— pa čeprav še hočem blizu tej zemlji slovenski? Ja-ja ...! Le kako mi je
zbuditi to zastrupljeno zemljo? "
Desnica porine klobuk postrani in nazaj k temenu, daje nakrat obraz v svetlobi
in je videti zelo globoke gube okrog ust, polkroge pod očmi in oster kožnat relief
na čeu — scela: možakaijeva starost je zdajci zelo določna ko v kakšnem doku-
mentu z neštetimi podatki in trenutki. In tudi v njegovih besedah in posmehu, ko
desnica kaže v polje kot daje od kakšnega vojskovodja, v njegovem dogajanju je
nabart in istočasno mnogo hipov: „Rečejo že, da je to preprosto. Kot amen, če si
od malega z zemljo. Zbudiš jo kot kakšno divjo žival ali kot kakšnega človeka ali
kot kakšen električni aparat, zelo enostavno je, ko pride tak čas, pravijo. Pa ni. To
vem, da ni. To rečem!" Rekoč se obrne k dolini^„Drugače je seveda doh v ravnini,
na Sorškem polju, ki mirno počiva v Jenkovih pesmih, in tudi v resnici tam vse leži
pred njimi kot na dlani — zato lahko pravijo one! In to bi tudi bilo tako, če bi ne
bilo če ... če — kot je tu, kjer sem v hribu in sam za vse." Možakar spravi roke v
žepe, njegove ustnice so trdno spete in napete, ko gleda naravnost v škatlasto
dolino. Očitno je, da nima več kaj reči, toda tudi molk mu ne govori dovolj, zato
namesto besed naredi nekaj korakov v smeri svojega zrenja. Medtem svojega pogle-
da prav nič ne razprostira v levo in desno in njegov pogled ne seže do nobene
cerkvice na gorenjskih hribih in dolinah, ker prav nič ne dela sveta s svojimi očmi
in po svojih občutkih in podobah — prav nič takšnega ne počne, kar bi se šikalo v
kakšni lectovi zgodbi o kmečkem človeku — pač pa zastane na robu pobočja in
nima kaj početi s svojo naperjenostjo k naravi, zato stoji v za košnjo preveč zreli
travi in njegov pogled ima kratek domet. Tudi njegove ustnice so mime in tačas
možak ne de niti glasu, le zre, zre in še enkrat zre dol v sivo prašen dimast
peškovnik doline s sivimi črtami in kupčkastimi kombinacijami s številnimi zidani-
mi kockami paste biih barv.
Ces čas šele nekajkrat glasno zajame sapo, desnico pa prestavi iz hlačnega žepa
na trebuh, kjer se potem nekaj hipov tudi nemirno treplja, se vznemirja v oči in v
ustnice, a čisto drugače kot kakšen manipulantski uradnik po malici in kavici. Zdaj
namreč išče besedo kot kakšno reč, ki jo že dolgo išče, zato gre nekaj korakov
nazaj proti hiši in obstane na stopinjah v travi, kjer je stal v prejšnjih hipih. Tu se
zdajci pomiri, čeprav še vedno ne reče ničesar. Tiho prične prisluškovati glasovom
izsgmajne, nato tja tudi zre, da še bolj prisluhne temu kozmosu, ki deluje na vseh
frekvencah: zato se ves usmeri k gmajni in je v gmajni in je gmajnin. Pomirjen je,
miren, tih — kot vlit iz kamna. Ta hip sliši eno ptico pet': ki zapela je ku-ku.
Kuku. Kuku!
Nenadno je nemiren v tem svojem miru, v katrem mqžakar prične gledati neme
filme neštetih hipov iz:.svoje zgodovine: Mladost je tu kot noč v junijski travi, v
kmetijah in bajtah, pri ljudeh in živini. Večer, na vasi, na makadamu, na drevju. V
ozračju sopara, pritisk in amoniak, mrčes. Na -nebu je lunin krajec ko v tisti
narodni pesmi. Narava se glasi z nočnimi glasovi in tektonskimi silami hkrati, toda
petindvajsetletnik je gluh za vse, razen za svojo ves čas znojno kožo in poželenje.
Vidi le luč v oknu razsežne in visoke hišne stene : v tisti svetli globini je na stežaj
16
jdprto telo, ki čaka, ki z vsemi čutili sprejema njegove signale na vseh fekvencah in
žaka, čaka na trenutek in nanj. Čaka. Vse ostalo je mir in skrivnost. In za tja zdaj
sostavi lestev in po močje zleze v sobno svetlobo ne da bi pes na dvorišču enkrat
iamkrat zalajal na svojega prihodnjega gospodarja. Tako se prične drug hip in drug
jrizor: ko sta v istem času, ko sta si blizu za dih, ko narašča temperatura v telesih,
co čutila utripajo hkrati in izven prostora, ko dotiki in stiki bliskovito sprožajo
cemične reakcije in je končno za njima skrivnostno odštevanje pred eksplozijo
;eles, sta izven časa in je tu le pretakanje teles in energije, ko je njuna bhžina
lajvečja — in ugasne luč v oknu. Potem so v temi med stanami le glasovi osva-
anja in ukročenosti, umiranja in življenja; zunaj v travi pa se umirjajo kresnice in
lelajo mesta iz lučk, a hkrati bolj in bolj izginjajo v temnem zelenilu, ki postaja
ivetlozelen, dokler se iz hleva ne oglasi lačna živina. In je zorin čas, ko on hitro
)dide od njenega zelo toplega telesa, nato se vajeno spretno ko prek kakšne poli-
»onske ovire sprehodi po lestvi dol na dvorišče. Za hip oprezuje kot vojak. Lestev
jdnese na pod in jo skrbno namesti kot je bila vse hipe doslej — ker poslej je tu
Irugačen čas: takšen, da nikdar več ne uporabi lestev za pot v svetlobo okenskega
jravokotnika, ker v naslednjih večerih luč koj ugasne in ni več migotanja svetlobe
)krog teles, niti ni drugačnih lasov kot je le enakomerno dihanje dveh spečih; in
:udi takšen, ki je vedno enak in seda v vse reči in vedno enako kolobari, ponoči
cakor podnevi, prvo leto skupnega življenja kakor na primer trideseto: koje treba
/stati, treba je futrati živino, treba je orati, treba je oprati žehto, treba je sejati,
;reba je kuhati južino, treba je žeti, treba je roditi, treba je popraviti streho, treba
e plačati davke, treba je zidati silos, treba je kupiti traktor, trabaje gnojiti, treba
e škropiti proti rji,, treba je kooperirati, treba je naviti uro, treba je zaklati prašiča,
:reba je vprašati za svet strokovnjake, treba je kupti nove postelje, treba je cepiti
Irva, treba je pobrisati prah, treba je k zdravniku, treba je popraviti staro orodje,
;reba je računati, treba je priti skoz, treba je kupiti nove omare, treba je utopiti
načke, treba se je naročiti na Kmečki glas, treba je zrediti 20 bekonov, treba je
imetno gnojiti, treba je umteno ploditi, treba je vzgajati otroke, treba je zidati
;aražo, treba je narediti kopalnico, treba je kupiti priključke, treba je visoko
zšolati hčere, treba je prodati njivo, treba je sekati v gmajni, treba je godovati,
;reba je grabiti steljo, treba je pregovoriti sina in ga obdržati za gospodarja, treba je
nisliti na vse, treba je vse pozabiti, treba je delati takonaprej intakodalje do majni-
a, ko umre ona, treba je delati kot prej do predpusta, ko se poročijo hčere in
odidejo za mlade, treba je delati naprej do zime, ko sin odide z doma in vsi opravki
in načrti ostanejo le pri besedah, čeprav je treba delati naprej ... pa čeprav je
konec téh hipov in je zdaj takšna prekleta tišina . . ., reče, toda nemira ne kaže.
Nekaj časa si da opravka celo z ugotavljanjem smeri vetra — pa se zato čez čas
Dbrne proti vetru in dolini, da mu lahko veter hladi hladno čelo, to čelo šestdeset-
letnika, stanujočega na besniškem klancu, ki zdajci zamiruje v tišini in fantastični
igri resničnosti doli v dolini, na kateri si zaradi oddaljenosti tudi spočije oči. In šele
čez dolgo reče nekam vase kot nekam nekomu v daljo: „Vse to zakriva ta čas, ki
seda v vse reči, ja—ja." To šele zdaj prikima on, ki stoji na robu pobočja: veke ima
priprte, da ostro gleda reče, ko s pogledom prodira tja dol v kotlino iz tovarn.
„Lej, vigred je," reče in žugne proti svetovnemu spektaklu pred seboj kot kak-
šen smerokaz.
„Ja, tam je človek tako svoboden in brez skrbi," reče, nato kratko smrkne, a na
koncu nosne konice obvisi vodena kapljiva.
„O, ja^ja, spooomladi," reče in premakne glavo, da kapljica kapne od nosa.
Potem oči zrejo oblakaste gore, gibajoče se izza loških hribov sem nad njegovo
glavo pod klobukom in tudi nad streho, ki pokriva "tišino njegovih ur med stenami.
„Nevihta bo," reče in gre proti hiši in si v brk govori o oblakih in vetrovih in
mesecih in letih.
In potlej še molče paberkuje. Tudi v samoti. Tudi v gmajni. Tudi na vrtu. Tudi v
17
hiši. Posebno v hiši. VSEKDAR. Za vasjo. Za hišo. Za zidom. Za Nemčijo —
tudi, čef*avje zdaj dmgačen trenutek in bere: „Dragi oče. Kako se kaj imate? "
„Tako piše v temle pismu sin," reče šestdesetletnik, „dragi ata! Jest se imi
dobro." In nato: „Tako je zdaj to črno na belem, lej no," reče, „sin gre šimi s\
iskar." Roke zložijo list, ga položijo v kupček ha kuverto in te reči odrinejo
miznemu robu. A medtem reče: „Namesto, da bi bil tu, da bi šel v tla, gradil do
da bi. . . ah, kakšen moj sin neki!"
Možakar se г obema rokama nasloni na masivno leseno mizo in obsedi tako v
zagledano, da je groza: oči ima na bart široko odprte in v notranjih očesn
kotičkih dve kapljički vode, ko zre predse v kepo iz dlani, ki se stiskajo in manej
Usta ima zaprta, čeprav možakar molči že tudi globoko v sebi in pravzato ta h
ustnici nista več stisnjeni in v napoto druga drugi, pač pa prednja gornja dva zb(
pritisneta za spodnjo ustnico, da zapiha: „Pha!" In še vdrugič: „Pha!"
Potem reče: „Na papirju ni življenja." Umolkne in požre slino. „In ga ni i
telem svetu," reče, „v mojih letih, v tejle hiši." Utihne, zapre usta; tiho in negibi
obsedi na stolu kot kakšen podaljšek starega kuhinjskega stola v precej višji i
udobnejši naslonjač. Zato — kar se ljudi tiče, je ta hip soba prazna.
„Zares. Pri srcu je prazno," reče v tišino in zre desno dlan, ki je zdajci na mL
kot kakšen corpus delicti in obrnjena k očem: to je lopatasta, široka dlan, površin
stare, obrabljene kože, da so mišSčasti hribčki visoki, čeprav mlahavi in neproži
ko iz suhe ilovice, a zato črte na dlani bolj globoke in izrazito vtisnjene, posebn
—	ker je v njih vse dni v kožo-zažrta črnina in umazanije, vrasla za večni čas k
kakšno vtetovirano črtovje žive legende. Te črte od dela z zemljo, s šmirom,
gmajno, z rastlinaini, z živalmi, z ostrimi rečmi in s fosfati ga delajo takšn^a ko
je, zato z nikakršnim čudenjem ne zre te risbaste prizore svojih del in let: črn^
življensko črto, črno poročno črto, črno marsovo črto, črno črto sreče, črno črt(
nevarnih let, črni vzporednici zdravlja in bolezni — vse te reči počasi prezre ii
nato so v zrenju prostne blazinice s črnimi polkrogi vse dokler se oči ne odmaknq«
na ultrapasasto površino mize, ki kaže hrbzni strani obeh dlani. Možakar požri
slino, ko si kaže dlani, a ko zre njihovo zrcalno sliko v ultrapasu, reče o tem svojen
orodju, da mu ne služi več kot v kakšnih prejšnjih letih, pač pa se zdaj redno vsal
dan zgodi, da mu roki zaspita — pa pri srcu je prekleto prazno!
In premolkne, ker se to zares dogaja in rabi čas v njem, da šele v naslednjen
hipu reče: „Zdajle-ee-zmeraj." To je shšati kot kakšno demcaistracijo glasov iz
praznega srca, zato je konec njegovih besedi. Toda — je pa še čas, v katerenr
možakar ve o tem in ogovori s telesom: istočasno z vdihom in vzdihom potegne
roki k sebi, se nagners prsmi k mizi in nad mizo, da se gumb njegovega suknjiôa
ostro zatakne ob mizni rob, a nato zaradi pritiska nagibajočega se telesa zdrsne
podenj; možakar pa trdno oprt obsloni in zre v svoj doprsni kip v ultrapasu, v tak
živ kip z živahnimi ustnicami, ki skupaj z gubami ob ustih, nosu in na čelu, delajo
ostre in zgovorne girmase.
„Še posebno prazno je, kadar pride tista hčerka s Volkswagnom, možem, otro-
koma, z Emona paketom in enim Starčkom ter reče: Dober dan, ata, tole sem ti
prinesla za veselje! Da boš jedel in pil, kadar boš sam — zato!. Ampak kot te vidim
—	nisi vesel obiska! Ne vem, zakaj nisi prav nič vesel? ! Saaj! To je sicer čisto
tvoja fïivatna stvar, a vesel bi vendar lahko bil — pa nisi! Oh, ata! Ti si res iz
dneva v dan bolj tragičen človek! To reče ona, otroka pa veselo: Deda, deda,
pejmo se igrat v gmajno! Ti boš hudobni mož! Oči pravi, da si hudobni mož! In
potlej spet on, njen mož in moj zet, takorekoč takisto reče o meni, da je v teh letih
in teh krajih propadanje na kmetiji akuten pojav, zato le nič skrbi, reče, gospod
oče, ker bojda vsakič izgledamJjolje od prejšnjega barta, pravi zet, le tako veselo in
trmasto naprej, samo veselo!" To reče, naredi kratko tišino, ko se s celim telesom
obrača na stolu in se z zrenjem obrača k vsem rečem v sobi.
„In res — je vse skupaj tako zasukano, da ... nevemsikaj," reče in doda: toda!
18
Nato: „Le kaj ta naduta mladež ve, kakšen je dan pravzaprav, koje ta svet z vsemi
rečmi tako velik, da ni nikamor videti do dna in jasnega, glej ga podolgem ali
počez. Jaz vsak trenutek to vem, to-rečem, nikdar ne pozabim! Zato nočem, da
bi vse e reči tu šle v nič! Pravnič v nič, to hočem! Ona, hčerka, pa meni one o
tragičnem človeku, ki da propadam! In pravi, vrag jo vzemi: na zrak morate, ata,
ne samo delat tudi počivat, o, na sonce, k nam, v mesto, med ljudi — vrag jih
vzemi!"
Za besedami pogleda od mize, z rokami se opre v mizo in stol in tako zastane
med tema rečema kot kakšen savski most. Ves čas pa njegove oči ne ganejo od
kljuke na vratih.
„Na tak dan hitro grem iz čumnate. Pa ne na sonce, vrag ga vzemi, ampak višje v
hrib — v gmajno! Čimdlje v gmajno, ker mije prazno pri srcu," reče, se premakne
čisto na stol, da ni več most, „oni pa potem debelo gledajo, ko so sami — in ne
vedo, kaj bi! O, naj kar enkrat vidijo," reče se zazre v okno in nato ven v hrib in
višje — v gmajno, ter reče: „Tam gori potem zrem v krošnje, ne hc^im pa ne več
— ne naprej, ne nazaj — s takšno silo me priklene nase to zelenje in smola. Ob
takšnem hipu zavzdihnem, zajamram v tišino in zelenilo, roke potisnem pod fertah
in pritisnem na prsi, da začutim bobnanje svojega srca. S to-potjo začutim v kosteh
tak čuden strah — in res moram hitro vzeti pot pod noge, da me ta hip ne
zmagajo solze. Potem toisto mine, ko hitim skoz gmajno, skozi listnate krošnje in
vejevje pa padajo name rumene deske svetlobe. Počez prehodim gmajno, kjer že
deset let ni sekala sekira — in zrem. Zrem. Cel dopoldan. Zrem, da v očeh nimam
več drugega ko zelenje. In potem celo, ko zaprem oči, ne vidim drugega kot
zelenilo — saj ga zrem tudi celo popoldne, da sem pomirjen z mirom v gmajni. Na
večer enkrat — potelj grem iz gmajne in po robeh domu čez hribe in doline, kjer
so ob gmajnah parkirani avtomobih. In nakrat vse vidim spet čisto drugače."
Zdaj za hip premolkne, se zazre v koledar na steni, a nato kot da bere s koledaija
pod rubriko maj — tudi spregovori glasneje in čisto drugače: „Najmanj pet kilo-
metrov globoko v gmajno ima vsak borovničev grm svojega frizerja in svoj lonec,
vsaka goba svojega meščana. Na robeh, kjer so parkir-placi, ima vsaka jasa svoj žar
in čredico ljudi, ki je meso in čebulo in pijačo, da so razigrani v naravi in dimu,
imajo svoje hece in športe v travi in grmičevju, kričijo narodne — pijanske, da je
uboga i divjad i gmajna; toda — meni je za te reči čisto vseeno, ker se jim
odmaknem, ko s praznim srcem grem in premerim svoj zeleni pravokotnik slo-
venske dežele — a to je, da potlej še bolj vse vidim čisto drugače. To se zgodi
navadno višjen' hribu in bližje moji hiši, kamor zaidejo redki pari. Ženske po
otročje skačejo med grmi in vreščijo, moški ko kakšni lovci okretno olovijo ženske
za svoj one — da je vse to lazenje po pobočjih in sploh vse to gibanje v klancih
skoraj čudežno, saj je navidez toliko kilogramov v njih in toliko težkega usnja in
obleke na njih in iz njih toliko sopenja in priganjalskih glasov k igri, da potem, ko
sem nemočen že blizu doma, kjer je takšna tišina, ki gre v uho in ostro deluje,
potem vedno najdem še kakšen izgubljen čeveljc, ki koj govori, daje bilo tisti hmal
reselo, nič pa nikdar o mojem sinu in njegovi vrnitvi, prav nič ne izvem o sinu, ki
ga pričakujem izmed teh tujcev. In tako se spotoma zgodi, da mije pri srcu še bolj
prazno, ko zrem, kako je vse veselo, kar živi.. .," utihne.
Topo zazre v mizno ploskev, da v zrenju ni več njiv in okna in sploh nobenega
zelenega prostora, je pa miza in skodelica, do robu polna mleka, in pol štruce
črnega kruha in deset dek šunkarice. Vse to je nekaj hipov zelo blizu njegove
sklonjene glave in obraza tik nad mizo — posebno ker vse te reči tudi zelo dišijo.
Toda obraz odmakne gor in potem je v njegovem zrenju stena, ki je nasproti, in potem
koledar in potem barvna stran z zahajajočim soncem in Mohorjeva družba in v spodnji
tretjini enaintrideset kvadratov; nato veke zožijo oči, da zre le pet razdelkov in potem
četrto polje, potem je tu le še riskana dvojka in pod številko kupček najmanjših črk:
tri črke — maj, pomišljaj, ponedeljek. Obe besedi zre nekaj hipov, potem obe razpa-
19
deta spet v kupček črk v zrenju, ki ga ostro prerežejo vseke, daje v očeh tema, v kat«
se kaotično glasijo številne besede v izvedbi številnih glasov in ni mogoče prepozni
ne glasov, ne besed: zakoplješ v zemlji, metulj na žici, spomin na mater, mlada ptic
pljunek v morje, drevo na tleh, o, kloaka, plav kombajn, trikrat-sedem let, opral nog
smrt na vrtu, kako kaj kaže? , vrana ubita, njiva gre zafabriko,okoraki!,kavelj vst
ni, kako slep!, listje, vzhod, padla luna, odpri oči!, mak v polju, žamet v glavi, šir
mesto, glasovi jutra, bratje in sestre, zakmašnigvant, devet davkov, asfalt gre gor, mc
prsti, prašič, ne glej v oči!, to je zos, nagelj iz ust, nesreča, madona, en firkaljc še, pr
bujanje, srce z uro, tik-tak dela jeruš, piskna stara, svetloba na oknu, ti si bos na goli
dilah pa še slep,hurkaduš!, moje besede čisto nič!, vzemi k srcu: komu naj reče, —
rečem — še to leto gre sin v veter!, petkrat dražje!, koš na rame, kako si slep!, F
desetkrat dražje!, butaste hčere!, ni konca — ni kraja življenja, slip si ti!, V roke plji
ni, peklensko vroče je, ah crkni!, zakopanaje moja sekira, moja žena, vzdolž postelj
leži gospodar, podgane v čevlju, v beli postelji!, na socialno gre, krucifiks!, v postelji
ne dih — ne mig, ampak kje? „koso v srce!, porkamadona!, kje so te stezice? ,jeru!
jeruš človek na bobnu,. .. — tako vre ta slap neodkritih pomenov in hkrati izginj
do tišine, ko je kakšen hip razločno slišati tiktakanje stenske ure.
In šele potem, ko mine takšen čas in ko mine ta čas, ko nato spet odpre oči, k(
je spet dan kot dandanašnji dan, nato, ko se iz skodeUce ne kadi več in je polovici
štruce kruha krajša za tri prste in je sredi mize prazen zamaščen kos pak-papirja
šele nato je tudi tišina spet tišina,. .. natanko in kot ponavadi izmerjena s tik-taki
Takšni tiktaki torej — enakomerni, nenehni, monotoni, rezki udarčki urineg!
mehanizma! In tišina. Takšna fantastična in prekleta tišina, v kateri je šestdeset
letnik in je izba, v tišini so omare in postelje, v tišini so žlice in vilice, noži, v tišin:
so pisma „P.n. Janez Kranjc" in dokumenti „Podpisani tovariš Janez Kranjc", v
tišini lonci in stoh in čevlji, v išini obleka, v takšni tišini, da je shšati muhe in
škripanje pohištva, v tišini drobtine, gumno in hlev, v tišini orodje in živina, v tišini
pajčevine kakor tudi še neomenjena fotografija njegove žene v masivnem mecesno-
vem okviru 40 x 80 iz leta 48. v takšni tišini...
Toda — doklej še ta majska tišina? Vse hipe doklej ...? Dotlej — ko se
odpreta pokenca na vzmet pri polivinilasti hišici, ki je na kredenci, in se skozi
okence devetkrat prikaže kukavica iz zelenega polivinila: ki zapela je ku-ku. Kuku.
Kuku!
David B.Vodušek
RECENZIJA
BRV AR	andrej brvar - pesmi
zmagojeraj - fotografije
herbert maurin — tisk
PESMI
samozaložba, Maribor 1975.
Ne morem reči, da sem brez predsodka odprl prijetno mavrsko modro'knjigo -
kdo ljubi Brvarja? Jaz sem ga imel kar rad - in me je (malo) presenetil; na pogled
najprej, potem morda tudi drugače. Kar sem doslej njegovega bral, kratko ravno ni
bilo — sedaj pa: stran je iz simpatično razio grobega belega papiija — ometa (spet
Sredozemlje, kot bela hiša od daleč) in zgoraj modra vrsta
Jesen znova se selimo vase
in spodaj
modra
vrsta
Ta pesmica enovrstičnica
Tako je torej to. Manirizem? Intelligenti pauca? Ali nasploh - manj je včasih
več, ne potrebujemo veliko, vse preveč nagrmadimo skupaj .. .
O čudoviti novi svet teh enovrstičnic
Pravi Brvar. Doživljanje je po razčlenitvi le trenutek, tudi čisto navadno doživ-
ljanje
Hresk — Vanda je pregriznila bonbon
in podobnih mu ne manjka, kjerkoli, karkoli
Te moje dlani Kako se pogovarjajo z vandinimi dojkami
Hodimo navzgor in rabimo dosti zraka Meljski hrib
Taka enovrstičnica je pa zahtevna zadeva, kakor je majhna. Brvar ni eden tistih,
ki so začeli izdbrezpomenskosti in od tam nadaljevali z razbijanjem tistega, česar že
nič več ni bilo. Posebno tu beseda mora stati (edino pravilna glede na celoto), se
ujeti v sozvočje, v oblikovanost - enovrstičnice. Zelo pogosto se Brvaiju vrstice
izkažejo kot,,slika v stavku"
Voda v studencu Presijana s soncem dol do mokrih kamnov
in se celo posrečijo (oz. so dodelane? ) kot zvočni film v stavku
• samo asociacija na južno Sredozemlje
21
Praprot Praprot Praprot ob tračnicah
Je pa tako sHkanje zahrbtna zadeva; prevečkrat - vsaj zame - se izkaže k
razglednica z medlim priokusom.
V cipresi tenko posipani s snegom občni zbor vrabcev ali kakor ,Јсје sem to
slišal? "
Ta ktnetija ki nas tiho gleda s štirimi okni
Brvar je sicer skop z „dolžino" pesmi, ne pa z izrazjem; njegova življenskost
naturalnost tu in tam sili čez rob vrstice. Skratka: vse preveč čeri je bilo nastavlj
nih pesniku ob iskanju „čudovitih" enovrstičnic, da bi v celoti uspel: morebiti n
sploh ne bi bilo treba na pot, saj se je „našel" bolje v prejšnjih delih.
Tu in tam se v belo stran knjige (kot spomin) ujame ijavo — patinasta jeraje\
fotografija, še nakazano nejasna včasih (kot spomin). In kakor sem začel — knjij
ima v sebi nekaj prijetnega, včasih domačega, včasih bolj neoprijemljivega, a vseen
bližnjega — in naj mi avtorji oblikovalci ne zamerijo — in Brvar me prav vabi 1
temu
Kolesa se samo vrtijo Pripeljali pa smo se že daleč
in zopet
Veter ziba šipek Vanda si grize ustnico
na marsikatero stran bom dodal svoje spomine, fotografije, podoživet album, ;
vsem veseljem ob stvari.
Premišljeval o zbirki in 12 Brvarjevih pesmi v celoti citiral DBV
22
Boris A. Novak
SIDRO V ROŽI
Oko
od slik
do sanj
okno.
Sneg
je tako
osupnil
nad svojo
belino,
daje
skopnel.
Roža
zvene,
če je
posedi
ne zalijejo.
Dotik
je pasti
kože.
Litri
in litri
in litri
tišine.
Jeziki
zobljejo
poljube
v kletki
ust.
Nasmeh
je žuborel.
Dim je
ruševina
zraka.
Sence
so slepe,
zato jih
svetloba
pelje
za roko.
Tostran
zvok,
onstran
zvezde.
Sled
živi
le v
spominu.
Potok
je večni
otrok.
Krog
je izgubil
svoj začetek,
medtem ko
je iskal
svoj konec.
Krik
kriv.
Rosa je
notanja
solza
ju4ra.
Vsako bitje
ima svoj
molk.
Tišina
je le
ena sama.
23
Peška
v sadežu
poljuba
odsotna.
Odmev
je zvok,
ki hoče
premagati
svojo smrt.
Roža,
v naročju
barve,
v gnezdu
vonja,
nema.
Zrak
je kri
ognja.
Oblak je
po večerjal
lunin krajec.
Kose
pogledi
srečajo,
tepalnice
zaplešejo.
Naga
obleka.
Tehtnica
je venomer
v dflemi.
KUcah
je pika,
ki kriči
na besede.
Cas ima
svoj spomin
in svoje načrte,
prostor pa le
široka ramena.
Otrok je
najljubša
igrača
lutk.
Rentgen
je slekel
človeka
do kosti.
Trebuh
gleda
s popkom.
Kozarec
je steznik
vode.
Stol se je
zredil
in postal
fotelj.
Planeti!
planeti!
planeti!
planeti!
pozdravite
doma!
Komolci
ne poznajo
demokracije.
Svetihiik
je ovadil
čeri
ladjam.
Crka
je krsta
glasu.
Začudeno
ločje
obrvi.
Elektrika
je oropala
dan njegove
smrti.
Vsake noči
podari
svetloba
temi
šopek
zvezd.
24
Beseda je
živa meja
med ustnicami
in poljubom.
Sveče
so solze
goreče.
Barve
pijane.
Spomin
pa
rase
in
rase.
Neskončnost
v stekleni
polti
ogledala.
Bližina
je edina
hrana
dotika.
Mesečina
lunin
šal.
Dim
beži
od
samega
sebe.
Dolg čoln
poljuba
v luki
dveh glasov.
Tujec,
z zaklenjenim
obrazom
in zaklenjenim
imenom.
Trnje
nežen
nož
v koži
rože.
Neke
čokoladne
noči
luna iz
staniola.
Zlati
ptiči
v krošnji
ognja.
Pogledi
snežijo
iz oči.
Izleti
v neznano
se končajo
na robu
spomina.
25
Samo Simčič
UMETNOST UČENJA IN VZGOJE
Vsa velika svetovna vprašanja vodijo v člo-
veško otroštvo, zato je usodno naše ravnanje
s pedagogiko, ki smo jo podvrgli zahtevam in
potrebam časa.
Že ves Novi vek ustvarjamo takšen svetov-
ni proces, v katerem prelamljamo s starim, ga
brišemo kot zablodo in nadomeščamo z na-
tančnejšimi, bolj oprijemljivimi odkritji. S
pomočjo povečevalnega stekla popolneje vi-
dimo drobce, ti pa zdaj stojijo pred nami kot
pošasti, ki požirajo našo pozornost, ne da bi
se mogli približati prvotnemu normalnemu
gledanju, ko je predmet predstavljal našim
pojmom velikost, ki je za naše dojemanje
nekako naravna. To pa ne pomeni, da mo-
ramo svoj pripomoček, ki na je naučil eksa-
ktnega, znanstvenega načina gledanja, zavre-
či. Z enako natančnostjo moramo upoštevati
prvotne, takorekoč zdrave predstave narav-
nega čuta, ki povečane drobce, posamez-
nosti, spet gleda po meri celote, v katero
spadajo. Spoznanja s pomočjo povečala so
tudi nesorazmerno izmerila prejšnje znanje,
zaradi različnih povečav pa sploh nesoraz-
merno uveljavljajo svoje vrednosti.
To seveda velja za znanost nasploh. Pre;
goro informacij in območij znanosti, od kate-
rih je eno pedagogika, nimamo več merila, ki
pa tudi ne more biti več „naravni čut" ali
„elementarni instinkt". Tudi to prvotno in-
stinktivnost je človek izgubil z usmeritvijo v
znanost. Vendar pa je to goro informacij na-
kopičil človek sam, zatorej moramo pogle-
dati vanj, v sam nagib, da je to storil.
Človeštvo pogosto izpopolnjuje sisteme
vzgoje in učenja ter testira učence in gojence,
njihovo inteligenco in prilagodljivost učno-
vzgojnemu sistemu. Odrasli, učitelji in vzgo-
jitelji so tako trdno prepričani v svojo uče-
nost in vzgojenost, da iščejo pomanjkljivosti
sistemu ali v nemočnih objektih svojih me-
tod, v mladih, doraščajočih ljudeh. Vzgoja in
učenje pa je življenjski proces od rojstva do
smrti. Zato je tudi v tem pogledu treba pogle-
dati v samega sebe. Od točilna je stalna in
popolna zavest o sebi, o človeku, spoznanje.
Kaj pa je to spoznanje? Tu prihajamo z zna-
nostjo nekoliko v nasprotje, vendar samo to-
liko, kolikor je znanost vednost o zunanjih
stvareh, o materialnih predmetih, ki jih opa-
zuje in preučuje. Znanost pa lahko preučuje
tudi samo tako zasnovano vednost in osvešča
nekaj notranjega, nekako nestvarnega v člo-
veku. Pri tem seveda ne bo nihče trdil, da
zavedanje in vednost nista realnosti, saj ima-
mo o tem neko izkušnjo, ki pripada človeko-
vemu izkušanju samega sebe. Ta znanost je
pravzaprav sam življenjski proces, v katerem
se stalno učimo in vzgajamo in prihajamo do
spoznanj celo zunaj kake doktrine, čeprav
nam je ta tudi resnično potrebna. Samo tako
pedagoška znanost izgublja intelektualno
ostrino, svoje doktrinarstvo, in namesto ohla-
janja čutov, ki je ohromilo zdravo čtovekovo
instinktivnost, prebuja toploto srca. Kajti ta-
ko pedagogika zadene samega pedagoga, ki se
vključuje v spoznavanje človekovega bistva
najprej v samem sebi.
Težko je govoriti o znanosti o spoznavanju
človeškega bistva kot o suhi, racionalni vedi
in ji tudi nesmore pripadati esto v kartoteki
znanosti. Namesto v širok krog materije, ki jo
raziskuje znanost, e tu obračamo v lastno
doživljanje samega sebe kot öloveka, ki razvi^
ja svoje poglede in sespodaja na pot izkušanja
materije. V bistvu sežemo v neko racionalno
težko ulovljivo točko, ki je splošen vir člo-
veške moči, razuma in svobode, nekaj uni-
verzalnega v notranjosti človeka, kar človek
razodeva tudi v vseh zunanjih dejavnostih. Te
znanosti zato nesbomo klasificirali in se bo-
mo zadovoljili s slikami, ki namesto z defi-
nicijo živo inspirirajo s pojmi po naši lastni
moči vživljanja vanje. Braniti pa se moramo
pred ugovorom, češ da gre pri takem pojmo-
vanju za samovoljo. To je vsekakor možno,
če bi opustili vest o sebi, kontrolo svojih
misli in občutkov, kijih moramo nadzorovati
s podobnim drobnogfcdom, s kakršnim razis-
kujemo materijo znanosti.
Doživljanje fizičnega sveta poraja v nas
senzacijo, ki tudi utrjuje naše čute ter jih pre-
oblikuje v fino dojemljivost za pestrost sveta.
Doživljanje sebespa nima materialne niti zu-
nanje čutne podlage. Doživljamo se v slikah
in pojmih, to je v imaginaciji in inspiraciji
Tidve duševni sposobnosti moramo videti kot
neodv sni od senzacije, ki ima svoje jedro v
čutnomaterialnem. Senzacija ne poraja nobe-
ne slike in nobenega pojma, kiju lahko zgra-
di šele naša zavest. V tem oziru delujemo ne-
kako osvobojeni od fizičnega dotika in opri
Ijemljivosti.
V doživljanju fizičnosti krepimo svojo čut-
no moč, v doživljanju sebe pa svojo dušev-
nost. Vsaka zase sta dva svobodna dela člo-
vekovega bistva. V celovit življenjski orga-
nizem ju povezuje zavest, da je tretji bistveni
27
del z neko lastno, samostojno in svobodno
močjo sintetiziranja. Zavest pa je tudi nekaj
polnočloveškega. To je sam čtovežki „duh",
naše notranjesbitje, ki ga doživljamo kot ne-
kaj bistveno svojega, razUčnega od živali, ra-
stlin in kamenin. To je tudi področje, kjer
slike in pojmi zaživijo s še večjo intuitivno
močjo, ki smo mu že rekli spoznanje in sicer
spoznanje po svojem lastnem, čtoveškem bit-
ju. Tu gledamo v obraz (in-tueor, intuitus
sum) svojemu živemu, od vseh vrst življenja
in celo od vsakega posameznega človeka raz-
ličnemu bistvu, po katerem je odmerjeno na-
še bitje srca, utrip naše krvi. Dobro pa vemo,
da mi sami sicer nimamo moči nad bitjem
srca, ampak ga določajo neke kozmične meje
rojstva in smrti, neka najgloblja navezanost
na življenje, neka tiha, notranja zavest, ki
nam veleva živeti in delovati, čutiti, misliti in
hoteti: pravzaprav ljubiti življenje, prav-
zaprav samo ljubiti. In ljubezen ne rodi plo-
du, ako nespride do sinteze, ako se ne izvrši
„koitus". In če se ta spoj ne izvrši z ljubez-
nijo, je bitje, ki se rodi, prikrajšano za koz-
mično ljubezen, za svobodo ljubezni do živ-
ljenja in sveta, do rojstva in smrti.
Tudi ni znanosti, ki bi ljubezen znala ute-
meljiti. Zanjo nimamo logike in pravzaprav
stoji zunaj nje, čeprav tudi logiki daje svoje
moči. Ljubezen spoznamo ali pa smo na ne-
skončni poti dozorevanja. Vendar paje samo
lovek v razliko od vsega živ^a sposoben
zavestnega dejanja ljubezni.
Vsa znanstvena pedagogika je prazno,
senčnato znanje, suha intelektualnost, prin-
cipi in maksime, ako nas ne preveva spoz-
nanje temeljnega v človeku, ljubezni, s katero
se vsako bitje oklepa življenja in mu hoče
dati smisel po svojem individualnem bistvu.
In cek>, kadar se odvrača od nje, se odvrača
zato, ker je to bistvo v njem ranjeno in kliče
iz svoje nezavedne notranjosti po rešitvi, tako
da s svojo rano razširja še na druge svoje zki,
ki ga je prizadeto. Diktatorje, zločince, brez-
vestne militariste, brezdušne manipulante s
človeškimi življenji, v golo materialnost za-
gledane podjetnike itn. je vzgoja v otroštvu
prikrajšala za ljubezen in zato se rešitev sve-
tovnih problemov prične že v otroški sobi in
učilnici, kjer vzgoja in učenje ne bi smela
služiti potrebam in zahtevam časa, ampak
osvobajanju človekovega najbolj notranjega
bistva - „bitju srca".
Proces znanosti je v prejšnjem stoletju
najprej potenciral smisel za stvari in omrtvil
vpogled v življenjske sile. V odkritjih fizikal-
nih in kemičnih procesih se je življenje ome-
jilo na fizičnost, na golo senzacijo. Ctovek je
pričel gledati nanj kot na nekaj, kar teče
mehanično. Posledica je bila rast čtovekove
fizične moči, gospodarstva, imperializma, v
umetnosti pa naturalizma. Toda potem se je
človek spozanl tudi kot ustvarjalca stvari, z
razvijanjem produkcije pa tudi kot proizvajal-
ca sebe in socialnih razmerij. Za svojim fizič-
nim bistvom je zagledal svojo duševnost, ki
preoblikuje svet po svoji miči imaginacije in
inspiracij. Pedagogika je postala sredstvo teh
spoznanj. Meščanske ideologije so vzgajale in
učile tako, da se je človek moral zreducirati
na svoje grobo materialno bistvo ter podredi-
ti vse svoje duševne in duhovne sile potrebam
gospodarstva. Gospodarske krize so odkrile
koren človeka v družbi, družbeni prelomi pa
» človeka omejili na to, kar zahteva in po-
trebuje od njega družba. V obeh primerih gre
za redukcijo človekovega bistva in pedagogi-
ka ni mogla uveljaviti polnega bistva človeka.
Socialno za človeka ne more biti to, kar je za
živali, ki se oblikujejo v preproste socialne
organizme - mravljišče, trope, črede . . .
Ctovek za razliko od živali oblikuje svoje
moči tudi za aamega sebe, individualizira člo-
veško bistvo, živalsko bistvo pa je skupinsko
- po pripadnosti vrsti, medtem ko čtovek
pripada samemu sebi. Za človeka je social-
nost uravnoteženo razmerje sebe s svetom,
tako da družba omogoča poln in človeka
vreden razvoj sptošnega in individualnega
bistva. Kolikor se mora človek odpovedovati
svçjemu bistvu, svojemu „bitju srca", toliko
je družba, ki to zahteva od njega, nečtoveška.
Današnje krize so vsestranske: gospodarske,
socialne in duhovne. Medtem ko je čtovek
napredoval iz spoznanja fizičnosti k spoz-
nanju duševnega bistva, namreč k spoznanju
svojih ustvarjalnih sil imaginacije in ispiraaci-
je, s katerimi ustvarja stvari in družbo in se-
be, je sedaj nastopil pot, da prebudi zavest o
svoji sintetizirajoči duhovnosti, o svoji not-
ranji svobodi, o neodvisnosti od gospodar-
skega in družbenega življenja. Kajti bistvo
življenja, ljubezen ni ne gospodarsko (ljube-
zen ne prinaša nobene stvameskoristi, ampak
je žrtev), ne socialno (^ubezen tudi no nobe-
nes organizacija), ampak je predvsem nekaj
človeškega, nekaj v njegovem neodvisnem in
svobodnem duhu, po katerem vstopa v gos-
podarsko življenje in v življenje družbe kot
neodvisen in svoboden človek, z ljubeznijo
predan tako delu v enem kot delu v drugem
področju. Tako se uveljavlja kot celovita
duhovna, duševna in fizična osebnost.
Vzgoja in učenje se torej ne moreta podre-
jati nobenim drugim zahtevam kakor samo
zahtevi po spoznavanju človekovega bistva.
To pa pomeni veliko ljubezen do gojenca ozi-
roma učenca in predvsem do vsega splošno-
čtoveškega. Čeprav so danes sistemi izobraže-
vanja komplicirani in stalno spremenljivi, je
temelj vzgoje in učenja vendarle človek sam
oziroma razmerje med učiteljem in učencem.
Če učitelj pazljivo ravna s svojimi mislimi in
občutki in sledi svojemu iskrenemu razsoja-
nju o svobodnem bistvu čtoveka, bo moč nje-
gove vzgoje in njegovega učenja ne glede na
število učencev in gojencev sama prebudila v
učencih posnemanje te prvinske moči. Res
pa je tudi, ta takšna moč večinoma v teh
sistemih ni zaželena, saj hočejo čtoveku vtis-
niti funkcije po suhih intelektualnih razsod-
bah, ne da bi najprej razvili Človekovo/Svo-
28
bodnost, vsako posamezno bistvo dorašča-
jočega človeka. Zato s v šolah kopičijo in-
telektualne snovi, ki so potrebne za gospo-
darstvo in družbo in ki spreminjajo ljudi v
tehnobirokracijo, izključujejo pa se umet-
nosti - slikanje, petje, recitacija, deklamaci-
ja, kultura gibanja - skratka lepota in dobro-
ta kot neoprijemljive, tople in bistveno člo-
veške, duhovne vrednosti. UMetnost je izraz
človeške svobode. Ali pa ujetnost samo spre-
minjajo v znanost o umetnosti, duhovne
vrednosti pa v teoretične maksime, in ji od-
vzemajo njeno sintetizirajočo moč vseh pred-
metov učenja. Ni torej čutno, da ji šolstvo že
dolgo po vsem svetu daje samo oslabljeno
vlogo v korist suhega intelektualnega znanja
in brezdušnega memoriranja.
Pedagogika torej ni materialistična zna-
nost, ker je ni mogoče opreti na materialno.
Je pravzaprav stalni življenjski proces sa-
movzgoje in vzgoje, učenja sebe in drugih,
nekakšna življenjska modrost, ki smo se je
pazljivo in natančno učili iz vsakovrstnih
knjig in izkušenj, predvsem pa iz doživljanja
samega sebe kot človeka. To je umetnost. In
umetnost sama je vzgoja o dobroti, lepoti,
ljubezni. Pedagog Je vsak čtovek, četudi nima
učenca ali gojenca, ker je učenec in gojenec v
vsakem primeru on sam. Pedagogika je iz-,
kušanje in osveščanje naše notranje konstitu-
cije:
1.	senzacije v naši fizičnosti,
2.	imaginacije in inspiracije ali slike in poj-
ma ali občutkov in misli v naši duševnosti
3.	ter izkušaNjes intuicije, namreč lastne
spoznavne moči, ki gleda v senzacijo, sliko in
pojem v enotnem doživetju spoznanja, iz-
kušanje vesti in ljubezni kot tvorce človeko-
vega jaza v našem duhu.
Vsak od teh treh delov ima svoje mesto v
obdobjih človeške rasti in vsakemu obdobju
se mora prilagoditi učenje z vzgojo. Do sed-
mega leta starosti se uveljavlja pretežno prvi
del, do štirinajstega leta starosti se uveljavlja
pretežno drugi, nato pa tretji del. Tretji del je
praktično neskončen, saj sta tudi svoboda in
ljubezen brezmgni.
29
Ivan Volarić-feo
PREOBRAZBA
ne
nor je tisti ki gre gor. pa še kar naprej vleče, ljubljana leži pod matajuijem. to j^
majhna vasica ki šteje kakih stosedemdeset duš alora manj kot pred enainsedemde
setimi leti pod avstroogrsko. prebivalci ljubljane so večinoma kmetje, tu ni nobeni
gostilne nobene trgovine niti česa drugega podobnega, včasih so imeh v ljubljan
ljudsko šolo v ljubljani ljudsko knjižnico v ljubljani ljudsko gledaUšče in tambu
raški ansambel, instnimente so biU pripeljali iz komna na krasu po razpadu tam
kajšnje glasbene dejavnosti, v ljubljani so tistihdob živeli dobri muzikantarji.
do kobarida je iz ljubljane tri kilometre daleč ali pol ure hoda in je treba iti pc
kobariškem blatu ki ga namaka rečica idrija. pred kratkim so to rečico regulirali da
ne bi bilo več takega močvirja, če je lepo vreme in ni mrča je iz ljubljane prekrasen
pogled na 2245 metrov visoko goro krn. vidi se celo kot kakšna pika črno gomišč-
kovo zavetišče ki pozimi neyobratuje.
čez poletje ženejo iz ljubljane pa tudi iz drugih vasi torej ženejo živino na letno
pašo pod sam vrh matajurja kjer je planina, od tod se da švercati živino v itaHjo.
pastirji se zelo bojijo strele zaradi živine in zaradi sebe ki tam okoli vrhov večkrat
neusmiljeno treska, nemalokrat jim je že pobilo živino, od tod pogosto kričijo in
tulijo v dohno ponoči kurijo kresove pa tudi emigrantov se ne manjka, bojda so
pred kratkim v bližini meje opazili ustaše ali četnike nemara, a tam da so se
zadrževali. Indijancev pa tod okoli po pobočjih niso nikoli videli jahati.
ko razsaja prav huda zima prikrulijo z matajurja dol divji prašiči in ruvajo oijejo
zemljo v neposredni bližini ljubljane. škodo napravijo včasih tudi hsice lisjaki soko-
li jastrebi in orli. sicer so v ljubljani trije lovci in nekaj divjih a prav nič ne zaležejo.
nedolgo tega se je eden izmed njih oženil in odšel v širni svet tako da bodo imele
divje živali še več veselja delati škodo že tako revnim kmetom.
na hribčku sredi ljubljane stoji cerkev iz nemara petnajstega stoletja, grajena je
bila v več etapah, ne vem zakaj ni dovoljeno sklanjati besedice več. cerkvi je še do
nedavnega en zvon manjkal. Italijani so ga bili namreč pobrali ali sneh z zvonika za
časa vojne z abesinijo ker so hoteli imeti močnejšo artilerijo. pred leti pa smo taisti
zvon resda nekoliko oškrbljen s pomočjo traktorja nazaj na turn obesili, na južni
strani cerkve je na zunanjem zidu cerkvice še zdaj namalan sv. krištof ki s palico v
levi roki brodi po vodi. ampak cerkev se imenuje po svetih treh kraljih.
iz ljubljane do Čedada po laško cividale je vozil tudi vlak. štacijon so postaviU
dobrih pet minut hoje iz ljubljane. kasneje so progo podaljšali do kobarida. vlak je
bil zelo počasen saj so skakali na stranišče kar med vožnjo in po opravljeni potrebi
zlahka dohiteh vlak. ko so imeH lahi vojno z abesinci so potrgali tudi tračnice na
tej progi in nikoli več jih niso postavili, med drugo svetovno vojno pa je delovala
tudi partizanska zasilna bolnišnica gor v skalcah nad ljubljano.
če si imajo kaj povedati možje to opravijo v mlekarni sredi ljubljane ali pa v
oštariji v kobaridu žene pa ravno tako v kobaridu samo po maši.
zadnjič so se pomenkovali o asfaltiranju en kilometer dolge makadamske ceste
ki vodi od glavne proti kobarid čedad preko mostu čez idrijo v vas. kmetje bodo
morali sami zbrati denar ...,. če bo šlo tako naprej bo ljubljana kmalu ostala brez
prebivalcev.
30
Ifigenija Zagoričnik
PESMI
šli smo peš
nismo se peljali
izpostavila sem se
tvegala
tvegala tvegam te
begala begala
begam te
prisluškujem kajje
pritrjujem kar je
nič ti ne pomagam
to je
noge si ožulim
obleko potrgam
dol
vse gre dol z mano
nič
kamenje je letalo samo od sebe
krznen ovratnik
to je samo ovratnik
samo okoli vratu
ali razumeš
koža je drugače olupljena
telo je objeta koža
nastrgana
kakor bi bil iz škatlice vzel
krompir v oblicah
ne ne hecam se
ne hecam se
lipa potem cvetje
ladja se pogrezne
z vsem leze in gre
strašilni strel
ustrašna misel
ura groze
določen praznik
napovedano veselje
razlet pok prestrah
pero pisna pomota len za pisanje
stiskalnica na vijak
stroj za poliranje
rezilnik za vijake
med vojake te kličejo
ljubi moj
delo po meri
enako kakor prej
bolj kot kdaj
množično odpuščanje
gorski masivi
skupinska grobnica
venec pesmi
ne oveni
zaprt biti
to ima v krvi
krhlji
ta kraj ostane na levi
mačka okrog leve kače
vsi za enega prostovoljeno eden za drugim
rezervirana soba za moštvo
junaška ženska
podpolkovnik z drugega nadstropja
višji toni
bolj kričeči
gospa
v oči bodeči
prsa ven pa trebuh not
31
Aprila bova pa krila dobila!
ljuba in draga in zlata in mila:
iz gume lesene, iz polivinila,
v sonce ponesla neznana bo sila
naju objeta: jaz, kralj gorila,
ti hči prvozležena iz krokodila
z zlatopeščenga bregu svetga Nila ...
Ah, mehke sanje zgodnjega aprila!
Ker sem vriskal v omamnem zagonu ludila,
me je mrzla človeška soproga zbudila.
Hans Magnus Enzensberger
večerna poročila
pokol za pest riža
slišim, za vsakogar vsak dan
pest riža: prasketanje pušk
na tenkedcoče, nerazločno
slišim, pri večerji.
na glaziranih strešnikih
slišim ples riževih zrn,
polna pest, pri večerji,
riževa zrna na moji strehi:
prvi marčni dež, razločno.
prevedel DBV
Še bi radi opozorili na enega najpomembnejših sodobnih nemških pesnikov Han-
sa Magnusa Enzensbergerja; o njem je pisal (Problemi 1965, 1968) in ga z občut-
kom prevajal Niko Grafenauer. („Zagovor volkov", DZS, Ljubljana 1970). V srbo-
hrvaškem prevodu imamo Enzensbergerjeve pesmi pod naslovom ,,Svim telefon-
skim pretplatnicima" (prev. Petar Vujičić, Veselin Masleša, Sarajevo 1971).
Tokrat pesem iz tretje pesnikove zbirke „Blindenschrift" (1964).
33
MALI ODER MISLI
ali zasebno popotovanje po
namenih in smislih sodobnih
kulturnih ustvarjalcev
UJET V MREŽO BESED
Scenarij neupodobljivega teksta
z dvema premoroma:
TATJANA PREGL
V vlogi pesnika na malem odru
naših misli nastopa:
NIKO GRAFENAUER
Vloge
Ženski glas: sprašuje radovedno, nesramno, spoštljivo, ironično, nežn<
nanese
Pesnik:	odgovaija zbrano, tuzemsko, neorfejsko, premišljeno, st
stavkom, od besede do besede in tudi zaradi doslednosti iz
nenehni tçkmi s časom
Moškiglas: bere negromko, nesentimentalno, neprivzdignjeno, pač j
menljivo in odvisno od tega, ali ga mik) prosi ženski glas ali ni
ve pesnik
Kraj dogajanja: v srčiki naroda pesnikov
Cas dogajanja : petintrideset let po pesnikovem rojstvu
I.
Ženski glas: (se prvi oglasi v tišino, da jo razbije) Mislim, da je vsak
nekoč začel s pisanjem pesmi zaradi nekega določenega
Najbrž se moraš z menoj strinjati. Zaradi katerega čustva
pisati pesmi?
Pesnik:	Ogrivo, potem nagajivo) Pesmi sem začel pisati iz dveh u
prvič, ker mi je bila všeč ritmično in fonično obvladana
kakršna nastopa v poeziji, in drugič, ker sem se želel ti
preskusiti v oblikovanju takšnih besednih igrač. Ceje bilo
34
Vloge
Ženski glas: sprašuje radovedno, nesramno, spoštljivo, ironično, nežno kakor
nanese
Pesnik:	odgovaija zbrano, tuzemsko, neorfejsko, premišljeno, stavek za
stavkom, od besede do besede in tudi zaradi doslednosti Í2gublja v
nenehni tçkmi s časom
Moškiglas: bere negromko, nesentimentalno, neprivzdignjeno, pač pa spre-
menljivo in odvisno od tega, ali ga mik) prosi ženski glas ali mu zopo-
ve pesnik
Kraj dogajanja: v srčiki naroda pesnikov
Cas dogajanja : petintrideset let po pesnikovem rojstvu
I.
Ženski glas: (se prvi oglasi v tišino, da jo razbije) Mislim, da je vsak pesnik
nekoč začel s pisanjem pesmi zaradi nekega določenega čustva.
Najbrž se moraš z menoj strinjati. Zaradi katerega čustva si začel
pisati pesmi?
Pesnik:	Ogrivo, potem nagajivo) Pesmi sem začel pisati iz dveh razlogov:
prvič, ker mi je bila všeč ritmično in fonično obvladana beseda,
kakršna nastopa v poeziji, in drugič, ker sem se želel tudi sam
preskusiti v oblikovanju takšnih besednih igrač. Ceje bilo pri tem
34
udeleženo tudi „neko določeno čustvo"? Skoraj gotovo. Veselje.
Ali je to čustvo?
Ženski glas: (jezno) Seveda je. Trdim pač, da so za pisanje pesmi kakršnakoli
čustvena vznemirjenja nuja. V to sem prepričana, čeprav vem, da
te bo zjezilo. Sicer pa me tudi to ne bo motilo, ker je za dober
pogovor kanec jeze najboljša začimba, (po premoru v istem raz-
položenju, le tiše) Koliko stiske, samote, bezanja pred seboj, raz-
mišljanj in nemira osamljenosti in podobno je v tvoji prvi pesniški
zbirki?
Pesnik:	(ujezeno do prave mere) To vprašanje se nanaša na zbirko Večer
Pred praznikom (1962), ki je nimam več za začetek, marveč že
za nadaljevanje začetka. Trditev, ,,da so za pisanje pesmi čustvena
vznemirjenja nuja", me „jezi" le toliko, kolikor je takšno označe-
vanje pobud za pesniško početje preveč parcialno, šolsko poeno-
stavljeno, enostransko. Verjetno gre pri tej zadevi - kakorkoli si
jo ogledujem — vendarle za nekaj več; za povzemanje človekove
eksistencialne skušnje, se pravi za skušenjsko povezovanje vseh
tistih razmerij, ki človeka zgodovinsko opredeljujejo.
Ženski glas: Daj, razčleni eno, ki je najbolj odkrito izpovedana. Analiziraj, kaj te
je gnalo v prav tako in ne drugačno pisanje.
Pesnik:	Za ilustracijo svoje eksistencialne opredeljenosti, duhovne pozi-
ture, naravnanosti v obdobju, v katerem je nastala zbirka Večer
pred praznikom, bom navedel dve pesmi iz te knjige, ki imata tudi
na moč povedna naslova Lira in Biti.
Ženski glas: (navdušeno) Naj slišimo najprej prvo pesem!
Moški glas: (občuteno)
Dobro je, če si
neznaten list,
z nežnimi ustnami dneva ljubkovan.
In si prav majhno, pozorno uho,
da občutiš
matico tišine, ki se ves čas povrača
na naj molče čnejši cvet.
Tih si
kakor so zvezde znotraj in vse,
kar se s skrivnostmi omejuje, tudi smrt.
A v duši skrivaš pesem kot prvino, ki se
spreletajoče oglasi ob prvem
tenkem vzgibu vetra.
Pesnik:	(nekoliko odmaknjeno, kot bi v sebi zbiral nekdanjost) Pesem je
kljub svoji izrazito lirični ubranosti pravzparav nekakšna program-
ska izjava, saj govori o tem, kako je treba prisluhniti tišini v sebi,
da začutiš tisti temeljni vzgib, iz katerega se poraja poezija. Taje
namreč nekakšna žlahtna substanca ,,najmolčečnejša cveta"
kamor seda matica tišine, cvet sam pa ni nič drugega kakor
„duša", kjer je izvor pesniškega petja. Predstava o rojstvu pesmi je
torej romantično hrična, saj postavlja v osredje pesnikovo
„dušo", intimo, notranjost, medtem koje ves zunanji hrupni svet
potisnjen nekam v obrobje. Pesem je zato izraz občutja nečesa
skrivnostnega, skritega, nečesa, kar je pomaknjeno y molk, skoraj
že v smrt. Vendar pa je ,,duša", ki dom uje v teh nerazvidnih pro-
35
štorih človekovega bitja, dosegljiva z besedo; iz njene potoplje
nosti v molk jo lahko iztrga predvsem pesniška govorica. V poezij
se tako vzpostavlja identiteta empiričnega in nadčutnega, resnia
in smisla, eksistence in esence, kar v posledici pomeni, da pes
ništvo kreira poln, samozadosten, v samem sebi utemeljen svet.
Preden boš govoril dalje o pesmi Biti, prisluhnimo še tej.
(tesnobno)
Srh nemega snovanja me prežema,
vročičnost, sladka bol; zarežem v žilo.
Nepomirljiva slast v odtekanju krvi,
strašna tišina, krik že -
zorim;
o sreča, da korenin izteči se v drhtenje,
bitjem v svetlobi biti kvas
in nedotaknjeno dno za njih sidro
in biti žeja s pohlepnimi usti.
Tod se nemisel prepleta s srečo stvaijenja
in to, kar nastaja, je težka mamljivost in luč je
prevalovana s skrivnostmi.
Že v sevanju temnega vina
zamira senca; samo zeleni kuščarji
pijo s te rane, ki onemoglo žge.
Pesnik:	(v istem razpoloženju kot prej)Tu je prej omenjena identiteta še raz-
vidneje izražena, saj je resnica biti istovetna z resnico poezije. АИ z
drugimi besedami povedano: v pesniškem aktu svet stopi v polnost,
se torej na nek način dovrši, smisel in resnica biti se pokrijeta, s
čimer subjekt pesmi postane resnični temelj, bog, ens creator,izvor
sveta, ki je ustvarjen po njegovi podobi in ob kateri on sam uživa v
omemnem sladostrastju. Gre torej za nekakšno narcistično samo-
čutnje, ki ga je dobro analiziral Taras Kermauner v svoji študij
Samočutenje in samouživanje in ki je resnično onotološko izho-
dišče večjega dela moje tedanje poezije. Pesniški subjekt, ali, če
uporabim oznako Gottif^rieda Benna, ki je bil v tistem času moj vzor-
nik, Urični jaz, se^ namreč nenehoma predaja opoju nad lastnimi
čutnimi zaznavami, iz katerih je izoblikovana estetska informacija
pesmi. Opisano zagledanost subjekta v lastno čutenje, v katerem se
seveda v močno sublimirani podobi odraža tudi zunanji svet, je mo-
goče opaziti v samem izboru besed, ki nastopajo v pesmih. Na pri-
mer: shr, vročičnost, sladka bol, slast, drhtenje, žeja s pohlepnimi
usti, težka mamljivost, rana, nežnost, mehkoba, zrelina, prsi itd.
Takšna ontološka naravnanost moje takratne poezije pa se izraža
tudi v njeni precej privzdignjeni dikciji.
Ženski glas: (čisto po žensko trmasto) Kakšen pa je tvoj odnos do tiste slo-
íCTMke poezije, ki jo vodijo čustva? Se ti ne zdi, da je v današ-
njem vedno bolj skomercializiranem svetu to vrednota, ki bi jo
morali pravzaprav postavljati na piedestal?
Pesnik:	Vsa čast čustvom, tudi v poeziji, (takoj dalje, ne da bi bil vržen iz
tira) Res pa je, da sama čustva za dobro poezijo niso dovolj,
marveč je po mojem mnenju zanje neizogibno potrebna tudi ino-
vativnost v njihovi jezikovni oziroma estetski formulaciji. Tu pa se
čustvom pridružuje sposobnost jezikovnega oblikovanja, se pravi,
36
odkrivanja novih semantičnih razsežnosti v leksičnem gradivu,
potem besedna selecija in kombinatorika, pa iskanje foničnih,
ritmičnih in drugih posebnosti itd., kar vse spada v območje pes-
niške tehnike, torej racionalne obdelave jezikovne materije; gre
potemtakem ne samo za sporočanje nekaih čustev v verzih, am-
pak za estetsko informacijo, za poezijo, ki je artistično inovativ-
na. Dokler pa poezijo „vodijo" zgolj čustva, ne pa tudi tisti arti-
stični impetus, ki poraja v pesniški ustvarjalnosti nove estetske
forme,' je seveda ta poezija zame premalo izrazita, svojska, pro-
duktivna; poezija čustev (saj jo vodijo čustva? ) ima prav fotovo
tudi dovolj pomembno funkcijo v naši vsakdanji kulturi, vndar
pa je jaz nikakor ne bi mogel „postavljati na piedestal", to kar
uspešno počnejo drugi.
Ženski glas: (dobrohotno brska po človeški spremenljivosti) Čas nas vse spre-
minja, tudi pesnike. Kaj se je moralo v tem času zgoditi in se je
zgodilo, da si impresije svojih čustev nadomestil s filozofskim
pisanjem pesmi? Zakaj si pričel ,.stiskati jezik in stavke kot v
neusmiljeni preši, da je iz nje za čel teči izbrani mošt večplastnih
besed"?
Pesnik:	(razumsko primerjalno) Medtem ko sem bil ob nastajanju prve
zbirke ideološko ukalupljen ter socialno politično bolj ali manj
nepirebujen in nenačet od dilem kritičnega mišljenja, kar je najbrž
tudi vzrok, da zbirka brez težav lahko tematizira suficienco, pol-
nost, smiselnost, samoutemeljenost subjekta, se kasneje ta ideolo-
gija aktualizira v perspektivizmu moje socialno pohtične narav-
nanosti, v metafiziki uresničujočega se subjekta; nasprotno pa se
v moji tedanji poeziji že uveljavlja avtorefleksija in razkroj te
ideologije, zaradi česar postane tudi bolj sentenčna od tiste v prvi
zbirki. Tako v Stiski jezika refleksivna razsežnost marsikje preglasi
prvotno čutnost, čeprav sem jo v metaforiki skušal čimveč ohra-
niti. Res pa je, da je bila ta čutna sestavina tako vgrajena v estet-
sko strukturo pesmi, da je s svojimi podobami in simboli skušala
čimbolj poudariti brezčutnost do kraja di^ustiranega pesniškega
sveta, ki sem ga upodabljal, še posebej v ciklusih Past, Podobe in
Elohim in ki skupaj s kasneje objavljenima cikloma Stanje in
Tihožitja (Problemi 1966, 1967) predstavljajo najveljavnejši izraz
pesniško tematizirane avtodestrukcije subjektivizma v mojem
opusu. Poezija mije tedaj sicer predstavljala možnost za nekakšno
pesniško- opozicijo zgodovinskemu svetu, za spor z njim; vendar
pa sem hkrati skušal izraziti tudi to, da tega sveta, s katerim je
človek v sporu, ni mogoče niri premagati in ga obvladati ter mu
dati svojo podobo, niti ni mogoče pobegniti pred njim, saj je
vsakdo do konca ujet vanj. Človek, ki nastopa v teh pesmih kot
zastopnik individuane volje do moči in svobode, se spričo repre-
sivnosti sveta in s tem spričo nemožnosti da bi uresničil svojo
vizijo svobode in moči ter tako postal pravi temelj ali subjekt
sveta, v sebi zlomi in razkroji. Ta proces pa hkrati povzroči, da
začne razpadati podoba ali vizija takšnega harmoničnega, po
lastni podobi oblikovanega sveta, ki odseva v njegovi zavesti, kar
je še tako prisotno v prvi zbirki. Odod pri večini pesmi tudi izvira
nekakšna nasladna estetika razpadanja, ko svet in človek - lahko bi
ga imenoval tudi pesniški jaz aU pesniški subjekt - izgubljata trdne
obrise in drsita v nič.
Ženski glas: (rahlo analitično provokativno) Ker si vešč razumskega razmiš-
37
Ijanja, poskušaj razčleniti tudi eno izmed teh pesmi. Stori to tako
objektivno, kot bi recimo pisal o poeziji kakega drugega sloven-
skega pesnika, katerega pesmi so prepojene s filozofskostjo.
Pesnik:	Primer, v katerem se po mojem mnenju značilno izraža pravkar
opisana estetska pozitura, je pesem Sem.
Moški glas: (zbrano, brez vzponov in padcev glasu)
Poldan je sredi poletja krut kakor jasna zavest.
Vse, kar le z obliko beži iz omrtvelosti, je ukrojeno za plen.
Kače se sukljajo kvišku kot droben dim.
Temni se, daleč je in vse bliže prihaja jesen.
S postavami mrtvih sem utrdil svobodo,
da bi ji stopil na teme in se prepričal o vsem.
Vetrovi me opasujejo, dolgo se vzpenjam.
Kot nož vstopa vame bolečina, da sem.
Za hrbtom, polna zle zbranosti, preži tišina.
Padec je dolg kakor krik, ki v daljavi zamre..
Poglobljen v molk iščem opore za novo tveganje,
a vse kot da gnije v prijemu teme.
Pesnik:	(povsem analitično zbrano razmišljanje v čisti tišini) Ceje razmer-
je med zavestjo in svetom enako razmerju med bleščečim se po-
letjem in temačno, pasivno jesenjo, na kar namiguje pesem, po-
tem je med njima očitna neskladnost, katere nosilec je subjekt
sam, saj se ta razkol uveljavlja z udeležbo zavesti v svetu, ki se
postavlja nadenj kot poldan sredi poletja. Subjekt hoče ta položaj
premagati na ta način, da vse, kar „le z obliko beži iz omrtve-
losti", se pravi pojave in stvari, spreminja v svoj plen. Takšno
prilaščanje pa je seveda nasilno, saj svet mrtvi, pretvarja ga v
zavojevano pokrajino, s čimer se opisana neenotnost samo še po-
glavlja, ne pa razrešuje. Ta proces je v prvi kitici, ki začrtuje
tematsko obzorje pesmi komaj naznačen. Napoveduje ga pred-
vsem njen zadnji verz, ki pa je razvidneje temtiziran v naslednjih
dveh kiticah. V drugi kitici gre, kot je očitno že na prvi pogled, za
takšno glagolsko dejanje, ki izraža subjektovo voljo po podreditvi
sveta. Ta volja je predočena s kondicionalno fakturo drugega ver-
za. Gre torej za gibanje, ki je v celoü uperjeno k temu, da se
človek povzpne v zenit bivajočega, kar paje mogoče doseči le na
ta način, da se njegova volja do moči ali bistvo ustoliči kot res-
nica biti. Ta atituda je jasno izražena v glagolskih zvezah s samo-
stalniki in pripadajočimi jim atributi. Iger sta opisana smer in
pomen glagolskega dejanja.,Svoboda" in v njej temelječa vrednost
„o vsem" sta uresničujočemu se subjektu dosegljiva preko
,,postav mrtvih", ki se ne morejo upirati njegovi samovolji. To
seveda pomeni, da mora, če hoče postati pravi subjekt, omrtviti
sleherno tujo voljo in moč, o čemer posredno govori tudi drugi
verz prve kitice. Subjektovo akcijo simboUčno označuje stavek
„dolgo se vzpenjam", ki se pomensko nanaša na prejšnja dva ver-
za, medtem ko je njegovo neposredno metaforično dopolnilo sta-
vek „vetrovi me opasujejo", ki skuša vzbuditi vtis vedno večje
„višine" tega vzpona. Bistvo subjektivizma, ki se uresničuje z ak-
cijo, je torej težnja po vzponu kvišku, k idealu, na „teme" svobo-
38
de. To pa je možno le z zanikanjem vsega, kar ni v skladu s tem
bistvom. Če subjekt hoče biti do kraja razvita moč, najvišja volja
ali nomos sveta, mora biti to, kar je. Bistvo se namreč lahko rea-
lizira le tako, da stopi v resnico biti; dokler ni te identitete, tudi
ni resničnega subjekta. Zato se mora osvoboditi sleherne odvis-
nosti od tega, kar je, in postati samozadostna monada, ki je svo-
bodna v tolikšni meri, da je bivajoče ne utesnjuje več. Identiteta
bistva in resnice biti je torej idealna kategorija, ki je eksistentna
samo kot ideja, ne more pa se uresničiti v reali teti.
Že četrti verz druge kitice, predvsem pa cela tretja kitica razkriva
posledice, ki jih povzroča opisano nihilistično razmeije subjektiv-
ne zavesti do bivajočega. Pesniški subjekt namreč na njegovi poti
doleti spoznanje, ki je izraženo v verzu „kot nož vstopa vame
bolečina, da sem". Biti subjekt v uresničevanju je potemtakem
nekaj bolečega. V tretji kitici pa realnost subjektu odpove po-
slušnost, materija blokira idejo, zaradi česar se njegova akcija
sama v sebi zlomi; temu sledi padec, ki ni nič drugega kot povra-
tek v resnico tega, kar je. S tem pa se seveda razkrije tudi resnica
ideologije, ki govori o realizaciji ideje subjekta kot temelja in
merila vsega bivajočega. Razodene se kot govor o tistem, česar ni;
to pa pomeni, da je realno prisoten, eksistenten le ta govor ali
logos ideje, medtem ko je tisto, o čemer govori, zunaj njega. Če
naj bi se namreč to, česar ni, in k čemer je intencionirana ideja,
realiziralo v logosu, bi se morala tudi beseda in misel razpršiti v
nič. Med ideologijo, ki predstavlja modus vivendi ali način bivanja
ideje, in resnico bitja, je tedaj temeljni razloček. Nič čudnega
torej, če v citirani pesmi, za katero trdim, da se v njej izraža
avtorefleksija subjektivizma, nastopata kot nasprotje ideologije, —
ki se hoče realizirati v akciji, vrvežu, konfliktu, - tišina in molk,
torej tisto območje v „dogajanju" v biti, iz katerega je izločena
sleherna aktivnost, zato ima pomen njenega začetka in konca. To
je v pesmi tudi dovolj jasno izrečeno, saj tišino subjekt občuti kot
zahrbtno, zlo in prežečo past, kamor ga prestreže realiteta, ki jo
ogroža s svojo nihilistično voljo do moči, hkrati pa mu je tudi
izhodišče, v katerem išče „opore za novo tveganje" in ponoven
ideološki vzpon. Tišina in molk sta torej osnovnica bivanja in
ničelna točka subjektivizma. Zato verz „padec je dolg kakor krik,
ki v daljavi zamre", ne pomeni izničenja ali konca subjektivizma,
marveč skuša čutno ponazoriti le tisti temeljni in usodni preo-
brat, ki se zgodi s subjektom, ko se njegova intenca, da bi stopil
na „teme" svobode in „se prepričal o vsem", izkaže za neuresnič-
Ijivo, s čimer se seveda sesuje v nič tudi njegova ideologija.
Zadnji verz prikazuje to krizo ali kritiko subjektivizma, v kateri se
razkrije njegova utemeljenost v niču, saj „vse kot da gnije v pri-
jemu teme", zato tudi ni mogoče najti nobene opore za nov
vzpon. Molk in tema sta zagrnila pesniški subjekt in utišala ideolo-
gijo, s tem pa tudi pesem, ki se z besedo ,,tema" konča. Ali
drugače povedano: v trenutku, ko se v pesmi vzpostavi razlika
med ideologijo, ki pripoveduje, kaj je smisel ali bistvo bivanja, in
resnico bitja, ki je zagrnjena v molk in tišino, saj ne potrebuje
nobene razlage in utemeljitve v logosu, umolkne tudi pesniška
govorica sama.
Ženski glas: (vrednostno poseganje v pesnikovo samozavest) Prav zelo me za-
nima tvoj odnos do teh pesmi. Kam na svoji vrednostni lestvici bi
39
jih uvrstil in koliko te privlačijo v branje in v njegovo posledici
razmišljanje?
Pesnik:	(nezadregasto) Naj odgovorim še na ta del vprašanja, ki se nanaä
še na prejšnjega; pesmi iz drugega dela Stiske jezika, kjer najdem
tudi obravnavano pesem Sem, bi večidel vldjučil v antologijsl
izbor svoje poezije, če bi ga pripravljal. Razmišljam pa ne več
njih — raje se podajam na še neosvojena pesniška področja.
II
Prostor je isti, ura še bolj pozna. Besedna nasičenost se le včasi
raztrga v hipno sproščenost. Misli so še dalje uklenjene v zapovt
dan tir.
Ženski glas: (zaključni premor, ko udari s pretnjo v glasu) Nikar se ne izmc
tavaj z izgovorom, da nisi poklican, da bi sodil o poeziji. Marsikdc
ni poklican, pa sodi. (Nenadoma se zave, daje tu zato, da pesnik;
sprašuje in ne zato, da mu preti in po pomenljivem premoru na
daljuje povsem mirno) Sicer pa te ne sprašujem kot kritika, tem
več me zanim tvoje dojemanje in sprejemanje raznolike in številni
slovenske poezije. Vprašujem te torq, kaj misliš o slovenski so-
dobni poeziji?
Pesnik:	(naj prisluhne slovenski narod, pesnik je dovolj glasen) Ko se
oziram po bogatiji naše sodobne pesniške ustvarjalnosti, me prese
neča predvsem njena estetska raznohkost, barvitost, inovativnost
ki se kaže zlasti v svojevrstni, še nepreskušeni uporabi jezika, v
odkrivanju novih, v vsakdanjem ali diskurzivnem pisanju spregle-
danih ali neuporabnih možnosti besednega izražanja, ki pa so bi-
stvenega pomena prav za oblikovanje pesmi, saj jo storijo estetsko
zanimivo, mnogosmiselno besedno tvorbo. Samo v takšni razno-
likosti pesniškega pisanja vidim resnično možnost takoimeno-
vanega pesniškega razvoja in tiste ustvarjalne dialektike, ki jo hro-
mi vsako vsiljevanje in seveda pristajanje na določene poetske šole
in obrazce, saj to nujno vodi k ponavljanju in zgolj medlemu varii-
ranju v poeziji že izumljenega, na pot, ki je že utrta, v lenobo m
konservativizem.
Ženski glas: In kaj, misliš, pomeni sodobna slovenska poezija narodu, ki seje
ponaša s tem, da je narod pesnikov?
Pesnik:	Ali to dokazuje, da smo narod pesnikov? Morda, (z nakazanim
posmehom) Težava je le v tem, daje narod v večini.
Ženski glas: (prepadeno) Pa, (po kratkem premoru komaj slišno) saj misliš, da
je slovenski narod - narod pesnikov?
Pesnik:	Res je, veliko pesnimo!
Ženski glas: (uživa, čim bolj je besedni boj oster) Ti ni nerazumljivo, da je vse
več pesnikov, pa vse manj pravih vrednostnih kritikov poezije?
(tiho, bolj zase) Ne, najbrž ne. (glasneje) Zaradi česa se je znašla
kritika poezije v krizi?
Pesnik:	(skriva razpoloženje za narejeno resnostjo) To je pa zato, ker smo
narod pesiükov in so kritiki v manjšini.
Ženski glas: (zelo premišljeno vprašuje dalje) Tvo} tre^i pesniški obrat je obrat
od filozofskega k fUotehničnemu pisanju poezije, o čemer pišeš
tudi sam v „Kritiki in poetiki", ko zaključuješ poglavje,'da „pes-
niška refleksija in avtorefleksija vse bolj zanemarjata vprašanje
smisla in postavljata v ospredje nomos pesniške tehnike. Tega
40
seveda ni mogoče razumeti zgolj kot preprost refleks na moderno
znanost in tehniko, marveč gre pri tem nemara za dosti globlja in
za usodo literature v sodobnem času bistvena vprašanja". Tu,
vidiš, me zanima, na kakšno usodo literature si mislil? Kakšna,
meniš, bo usoda poezije glede na tradicionalno poezijo: se ji obeta
propad ali razcvet?
Pesnik:	(precizno, kot običajno počasi) O usodi moderne poezije tako
glede na njen ontološki in generični status kakor tudi glede na
njen socialni položaj dokaj obširno govori že omenjena knjiga;
zelo težko bi na kratko opisal vse konstituante, ki določajo polo-
žaj pesniške umetnosti v posthegeljanskem obdobju, v obdobju
modernizma, v katerem se začenja proces njene avtonomizacije
glede na filozofijo, mitologije, konfesionalne ideologije itd., saj to
implicira celo vrsto zgodovinskih postulatov, kijih v tem pogovo-
ru ni mogoče izpostaviti.
Prav gotovo je nespregledjivo dejstvo, da se v primerjavi s prejšnji-
mi dobami v zadnjem stoletju izredno hitro menjavajo pesniške
šole, stili, orientacije, ki so razen tega tudi močno diferencirane,
kar vse gre pripisati čedalje razvitejšim komunikacijam, večjemu
in hitrejšemu pretoku informacij, ki se z novimo oblikami komu-
niciranja še pospešuje. Vse to in ne nazadnje tudi pojav kompju-
terske poezije nujno vpliva tudi na način bivanja in usodo poezije.
Ženski glas: (mu nestrpno skoči v besedo) Torej - propad ali razcvet?
Pesnik:	Če to pomeni njen propad ali razcvet, ne vem, vsekakor pa lahko
rečem, da postaja funkcija poezije drugačna, kakršna je bila ne-
koč. Vsakršna orfična poetizacija sveta, pesniška mitologizacija
,,Slovenšne cele", o kakršni je še pel Prešern, je danes nemogoča.
Pesniški programi so bolj parcialni, diferencirani do skrajnih mož-
nih meja, zato tudi ni naključje, da se z modernistično oziroma
takoimenovano avantgardno poezijo, ki raziskuje jezik in mož-
nosti njegovega estetskega oblikovanja, zanemarja pa tematsko
jasnost v svojem sporočilu, resno ukvarjajo pravzaprav le specia-
listi.
Ženski glas: Izgon smisla iz poezije je skoval novo vrsto pesnikov. Kakšen je
tvoj odnos do njih?
Pesnik:	(dodobra domišljeno) V svoji knjigi uporabljam pojem s-misel, s
čimer želim opozoriti na to, daje smisel racionalni konstrukt, saj
ga vzpostavlja šele misel ali ideja. Prav gotovo je res, da se velik
del modeme poezije, začenši z Mallarmejem pa tja do pojava
„zaumne", dadaistične, konkretne, letristične in druge tovrstne
poezije, odreka ljubezni do modrosti se pravi svoji filozofski, smi-
selni naravnanosti, ki implicira tudi tematskost, in jo nadomešča z
estetsko, čutno nazorno (iz grške besede aisthesis) razsežnostjo,
kar z drugimi besedami povedano pomeni, da besedno gradivo, to
vedno živo in spremenljivo materijo, postavlja in formo, s čimer
pa seveda ni mišljena le zunanja oblika pesmi, marveč to, da vse,
kar tvori neki pesniški tekst, predstavlja estetsko, čutno nazorno
informacijo, novost, ki jo je mogoče ,,proizvesti" s semantičnimi
in drugimi premiki v jeziku. Prav tako pa seveda ni mogoče reči,
da je v tej poeziji izgubljen ali zavržen celo vsakršen pomen, kot
se slišijo glasovi o njej, saj je vsa zgrajena ravno na pomenskih
niansah v jeziku, ki ga uporablja. Besede v njej imajo namreč še
zmerom svoj pomen, le da se ta pojavlja v novih razmerjih, ki jih
vsakdanja, diskurzivna raba jezika ne pozna.
41
To уе1јд celo za letristične in glasolalične pesniške tvorbe, kj(
imamo na eni strani opraviti že z destrukcijo besede in njeneg
pomena, na drugi strani pa z besednimi novotvorbami, vendar p
velja samo do tiste meje, ko se ta destrukcija in konstrukcija š
dogajata na leksičnem planu in je zato to vrsto pesništva še mogc
če prištevati k poeziji, kar sega čez opisano mejo pomenske opre
deljenosti besed, pa že bolj sodi v območje vizualnih ali glasbeni!
fenomenov.
(po kratkem premoru porajanje nove jeze znova vznemiri bese
dovanje) Moram pa zavrniti tudi neštetokrat izrečeno trditev, d
je tovrstno pesništvo nesmiselno. Ce gre za besedne tvorbe, z
specifično oblikovano jezikovno materijo, ki sama po sebi n
izgovarja svojega smisla, marveč se nam ponuja kot estetski pred
met, in če upoštevamo dejstvp, daje smisel proizvod mish, poten
se mora v naši sodbi o tem estetskem predmetu, če seveda hoč(
biti ta sodba racionalno utemeljena, izražati neka misel, ki imph
cira tudi smisel. Ce pa te misli ni, ji tudi estetski predmet ne mori
podeliti smisla.
Ženski glas: Pesmi v tvoji zadnji pesniški zbirki z naslovom Štukature bistv.
sveta sploh ne dosegajo. Tako razumem tvojo razlago v knjig
Kritika in poetika, ko praviš, daje bistvo pesmi jezikovno estetski
forma. Ah se v tem razumskem počenjanju nikdar ne počutiš kol
varilec v vnaprej postavljene kalupe?
Pesnik:	(tudi on na meji nesramnosti) Vprašanje ni v skladu s tistim, kai
trdim, zato ne verii, od kod se je sploh vzelo, (vendar nadaljuje]
Pesmi v Štukaturah so svet, saj gre za estetske forme, ki povze-
majo mojo eksistencialno skušnjo in s tem seveda tudi moje iz-
kustvo z jezikom, ki je znakovna mreža našega sveta. Iz te mreže
znakov ali besed, ki označujejo bivajoče, sestavljam svoje pesmi;
torej je pri tem udeležen tako z besedami označeni svet, še pravi
pomen, ki ga besede nosijo v sebi, kakor tudi moja celotna zgodo-
vina, eksistenca, praksa. Ce pesmi v Štukaturah kaj dosegaje,
potem je to najbrž kondenzacija mnogopomenskosti, ki se ponuja
v jeziku kot temeljni instituciji človeške kulture, (zelo samoza-
vestno) V svojem pesniškem početju varim, cinkam, pretapljam
pomenske, sintaktične, fonične, gramatikalne in druge sestavine
jezikovnega gradiva, vendar ne zato, da bi se „počutil kot varilec v
vnaprej postavljene kalupe", marveč ravno obratno, da bi se tega
občutka znebil, saj mi gre za to, da izdelujem nove estetske for-
me, unikate, skratka poezijo.
Ženski glas: Kaj je tisti magnet, ki te privlači v tako igro, kjer so pravila
vnaprej določena? (Še kar spoštljivo, a predvsem zelo radovedno)
Zakaj pravzaprav pustiš idejo podrediti formi?
Pesnik:	Vprašanje zamenjuje moje strukturalno pojmovanje forme, ki iz-
haja iz semiotike in teoretičnih osnov informacijske estetike,
kakršno je razvil predvsem Max Bense, s tradicionalnim razume-
vanjem forme, ki pod tem pojmom razume zunanjo obliko pesmi.
Iz tega nesporazuma izvira tudi razUkovanje med idejo in formo
ter teza o podrejanju prve drugi.
Ženski glas: Glej, ne moremo si kaj, da se ne bi vedno znova vračali po pretek-
lost. Tudi poezija pogosto črpa iz nje, zadnje čase pa še posebno,
se mi zdi. Nekateri pesniki se vračajo v preteklost po romantiko,
nekateri po forme. Zakaj si iz preteklosti izbral prav sonet, ki ga
običajno pojmujemo kot staro formo?
42
(zelo iskreno radovedno) Zakaj, če razumsko iščeš novo, nisi
izumil nèke svoje forme?
Pesnik:	V tistem smislu kakor sam "ojmujem formo, se mi zdi, da sem
izumil nekaj novega. Kar zadeva po moje odločitev, da se poslu-
žim soneta, ki je prav tako vpleten v iskanje tega novega, so
razlogi za to opisani na zavihu zbirke Štukature. Ali naj jih pono-
vim?
Ženski glas: Seveda! Zakaj pa ne?
Moški glas: (poslušno se takoj loti branja pesnikovih besed na zavihku zbirke
Štukature) Nikoli nisem bil pisec dolgih pesmi, zato mije sonetna
forma blizu, saj v svoji klasični izvedbi zahteva štirinajst srednje
dolgih verzov, v katere se da namestiti povprečno nekaj manj kot
sedemdeset besed. Vse to, vključno z rimami, razporeditvijo ver-
zov na dve kvartini in dve tericini, številom zlogov v njih in met-
rov, predstavlja okvir, ki obvezuje k določenim pravilom igre. Gre
torej za neke vnaprejšnje omejitve in selekcijo, ki daje samemu
oblikovanju besedila privlačnost biti v igri. Po drugi strani pa je
opisano okvir formalni koncept pesmi, kakršen postane po mojem
mnenju neizogiben, brž ko ne povezuje teksta v celoto jasno izra-
žena ideja ali tema. Ideja se je takorekoč „preselila" iz središča
teksta na njegov „obod", v obliko, ki jo je sicer treba ubesediti,
vendar ne več kot ideo-logijo, torej kot govor ideje, marveč kot
morfo-logijo ali govor oblike, kar z drugimi besedami povedamo
pomeni, da je postala bistvenega pomena v tekstu njegova forma,
ki temelji na presenetljivih jezikovnih odnosih in iz njih izhaja-
jočih estetskih inovacijah. Forma ima torej tu značaj imanentne
pesniške norme, medtem ko ima ideja pomen spekulativne kate-
.gorije, ki dosti bolj spada v domeno filozofi je.
Edina ideja, ki me torej vodi pri oblikovanju besedila, je „ujeta",
v formi soneta, kakršen seje izoblikoval v zgodovini poezije, zato
je ta zgodovina implicite prisotna v njem, ne oziraje se na to, alijo
jemljem v misel ali ne. Moj namen je, da na to na videz ravno-
dušno, prazno platno z okvirom, kakšnega predstavlja abstraktni
kalup soneta, nanesem besede, pri čemer pa je seveda ključnega
pomena ustvarjanje semantično distinktivnih odnosov med njimi
in prebuditev različnih novih pomenskih odtenkov med besedami,
ki so v navadnem jeziku skriti in na katere lahko opozarja pred-
vsem poezija.
Ženski glas: (se nemo zahvali in prav tako s pogledom nežno izrazi, da bi bilo
pred premorom lepo slišati vsaj enega izmed šestintridesetih sone-
tov iz zbirke Štukature)
Moški glas: (po pesnikovih navodilih občuteno predstavi izbrani sonet)
svileni blesk, svetloba vtrta v gube.
tenki labodji vrat poslednje volje,
uvit v kristalno čistost zaobljube
in iz očesa v čas razlito poje.
na polju zrak, disperzija dežja,
v loku hitenje, da se več živi,
a čipke v spanju, sitotisk neba
in bel stržen bedenja za očmi.
43
iz čutov v molk izpisan cvet
(na površini lahka zlata pena),
katerega pomena dimna sled
v jeziku, v spletu oniksovih lis?
glasovi razpršeni kot semena,
a vonj iz gostih zrelih izohips.
Pesnik:	(j® že zelo utrujen)
III.
Ponoči pri pesniku doma. Iz kuhinje se sliši tipkanje, žena pr
tipkava pesnikove zabeležke. V dnevni sobi sproščeno in do pra\
meje zafrkljivo teče pogovor o ne več toliko usodnih rečeh, da 1
bile znova možne zmote. Sliši se tudi, kako se poslušalci zabavaj
in jih mineva dremavica.
Ženski glas: (zahtevno, vendar ne preglasno) Zakaj se sploh pišejo pesmi?
Pesnik:	Pesmi pišemo iz različnih razlogov, (neorfejsko'» Zase lahko r(
čem, da me k pisanju poezije priteguje predvsem težnja po jez
kovni avanturi, po odkrivanju novega, po izkušanju nečesa, kar j
skrito, a je mogoče spraviti v razvidnost. Poezija je potemtaker
produkcija novega, saj sega preko povprečnega, dogovorjenega
konvencionalnega, zato je vsaka dobra poezija skoraj vedno pre
blematična.
Ženski glas: (rahlo napadalno) A tako? No, potem me pa res zanima, kake
označuješ družbo, v kateri živiš in kakšen odnos imaš do nje?
Pesnik:	(nezadeto, zelo stvarno) Našo družbo ocenjujem predvsem p(
njenem odnosu do produktivnega dela, do vsega tistega, kar j(
inovativno in ne le reproduciranje že znanih modelov in obrazcev
skratka po njeni dovzetnosti in odprtosti za nove ustvaijalnt
pobude, ki presegajo povprečje in zakotnost, kakršnega dandanei
na Slovenskem ni tako malo. Po tej oceni se ravna tudi moj odno;
do nje.
Ženski glas: (v smehu, da razbije vzdušje) Kaj nenehno govoriš, četudi te teg;
nihče ne vpraša in te nihče noče poslušati?
Pesnik:	(takoj, brez pomisleka) Besede, besede, besede . . .
Ženski glas: (premišljeno, provokativno) Ali kdaj pomisliš, da imajo svoj pra\
tudi tisti, ki uradno in srdito zavračajo tvojo in takšno poezijo?
Pesnik:	(zmigne z rameni) Zagotovo imajo „svoj prav", to pa še ne po-
meni, da se z njimi strinjam.
Ženski glas: In kaj meniš o tistih ljudeh, ki se požvižgajo na tvoje pesmi?
Pesnik:	Naj žvižgajo, če lepo. (kot bi prisluškoval de^u zunaj) Posebne
všeč mi je žvižganje v dežju.
Ženski glas: (po daljšem premoru z začudenim zanimanjem) Saj res, skoraj bi
pozabila vprašati, zakaj -pišeš poezijo za otroke?
Pesnik:	(obrat v strogo koncentracijo) Abstraktni, netematski ustvaijalni
intenci, ki me vodi pri pisanju za odrasle, komplementarna potre-
ba po tematičnem, „realističnem", fabulativnem oblikovanju je-
zika me je po vsej verjetnosti napotila k temu, da sem se lotil tudi
pisanja za otroke, saj je s tematičnostjo in fabulatwnostjo v njej
bistveno razširjena tudi komunikativnost mojega dela. Če v poe-
ziji za odrasle, glede na splošen razvoj moderne poezije, ki meje
vodil proč od tematičnosti, le-ta ostaja zunaj mojega ustvarjahiega
interesa, pa se mi nasprotno fabulativna sestavina v poeziji za
44
otroke zdi nepogrešljiva, ker je otrokovo skustveno obzorje kakor
tudi njegova estetska vrednost in kultiviranost še premajhna, da bi
se lahko znašal v navidez alogičnem svetu zapletenih pesniških
tropov in figur. Prav fabula ali pesniška tema je tista, ki ga vodi
skozi kvazirealne prostore poezije in daje oporo njegovemu naiv-
nemu realizmu, kar velja predvsem za pesništvo, ki je namenjeno
najmaljšim. Z drugimi besedami povedano: izhodišče pesniškega
oblikovanja za otroke vsekakor mora biti motiv, tema, fabula, ki
daje stvaritvi trdno in razvidno vsebinsko jedro, hkrati s tem pa je
seveda nujno, da se uveljavljata tudi artistična invencija in fanta-
zija, ki sta sami po sebi pogosto alogični, morata pa biti ves čas v
dovolj očitni odvisnosti od teme, da bo pesem za otroka zanimiva
in sprejemljiva. Takšne alogične sestavine v poeziji otroke tudi
najbolj pritegujejo, saj vnašajo vanjo igrivost in duhovitost, vendar
so učinkovite predvsem tedaj, če se v temi, kjer konstitutivno
sodelujejo, sproti razkrivajo kot nekakšen bistroumni nesmisel,
kar pomeni, da se seveda ne morejo osamosvojiti in postati samo-
zadostno kreativno načelo pri izdelovanju pesniških besedil.
Ženski glas: (mu skoči v besedo) In kdaj si začutil to nujo po pisanju pesmi za
otroke? Kakšna je bila začetna pobuda?
Pesnik:	(nezmoteno, dalje mirno) Temeljna pobuda, iz katere poganja
moje pisanje za otroke, rase potemtakem iz mofnosti, da bi ob-
cladal in uveljavil svojo ustvarjalno voljo tako v tematski kot v
netematski rabi jezika, s čimer se razširja obseg mojega poetskega
oblikovanja na obe osnovni produkcijski usmeritvi, iz katerih se
lahko poraja literatura:
(nekohko bolj mehko) Seveda ne morem trditi, da mi je bila ta
pobuda jasna že tedaj, ko sem napisal svojo prvo otroško pesem,
pač pa se mi je racionalno razodela šele v zadnjem času, ko sem
hkrati z radikalizacijo netematskega esteticističnega izhodišča pri
izdelavi pesniških besedil za odrasle v vsej ostrini uzrl tudi nujnost
docela drugačnega oblikovalnega postopka pri ustvarjanju za otro-
ke, če naj upravičijo svoj namen, ki je v tem, da so blizu otroko-
vemu gledanju na svet. To gledanje pa je nesprekultivno, naivno,
spontano in še neobremenjeno s tisto kulturno vednostjo, kakršno
prinesejo kasnejša leta. Temu primerna pa naj bi bila tudi poezija,
ki jo pišemo zanj.
Ženski glas: (nežno) Kaj ti povedo otroci, ko jim hodiš pripovedovat svoje
pesmi?
Pesnik:	(spontano) Da me povezuje z njimi neka skupna lastnost - spon-
tanost, kije značilna sestavina infantilizma.
Ženski glas: (mehko, vendar za spoznanje nesramno) AU misliš, da si boš s
poezijo za otroke vzgojil publiko za svojo hermetično poezijo?
Pesnik:	(z nadihom samozavestne vednosti) Estetski princip, v katerem
temelji sleherna hteratura, ne more imeti druge funkcije kot to,
da bralca zaplete v iluzijo, torej v igro posebnih čutnih predstav,
ki se jih da na osnovi poetskih pravil ustvariti v jeziku. V poeziji
za otroke mora biti ta igra, kot že rečeno, izražena tudi v sami
temi ali sporočilu, kar za ostalo pesništvo, posebej še za liriko, ne
velja kot splošno pravilo. Prav zaradi tega se mi zdita duhovitost
in humor zelo pomembna tematska sestavina v pesmih za otroke,
saj se preko njiju najbolj jasno izraža igrivost vsebine.
Osnovni namen pesništva za otroke je po mojem mnenju v tem,
da otroka vključuje v opisano čutno predstavno igro, s čimer
45
docela nevsiljivo spodbuja njegovo domišljijo, ga privaja na po-
etska pravila in mu prinaša nova estetska skustva. Če otroka
takšna igra privlači, če se identificira z iluzijo, kije v njej implici-
rana, se prav gotovo bogati tudi njegova vednost o svetu, saj se v
njej srečuje tudi s tistimi estetsko deduciranimi sestavinami real-
nega življenja, ki tvorijo temo ali fabulo, v kateri se ponavadi
skriva tudi določeno spoznanje ali stališče. To pa seveda še zdaleč
ne pomeni, da je moja poezija za otroke lahko uvod in napotilo \
branje kakšnega soneta v Štukaturah.
Ženski glas (igra dalje svojo igro) In kaj storiš s čustvi, ki jim ni dano, da
ugledajo svet v tvojih pesmih za odrasle?
Pesnik:	Korenito se useknem.
Ženski glas: (dalje preizkuša pesnikov občutek za humomost) Snovi v človeš-
kem telesu se izmenjajo v približno petih letih. Ali te vznemirja
dejstvo, da je tvoje srce črpalo svojo substanco iz domačih rezan-
cev z omako a la bolognese in tvoji možgani iz govejega zrezka na
vrtnarski način in podobnih poslastic?
Pesnik:	( z dobršno mero občutka za smešnost) Moje srce se bolj od teh
jedi spominja srbskega pasulja pri vojakih in pa posebne substan-
ce, ki jo je načrpalo tedaj in ki se imenuje myocarditis rheuma-
tica.
Ženski glas: Kaj je merilo tvojega uspeha? (ironično) Ah je dovolj, da te
hvalijo kritiki? Ali je dovolj, da omedlevajo lepe ženske? Ali se
tolažiš z mislijo, da bodo dvesto let po tvoji smrti organizirali
simpozije o tebi iz vseh zornih kotov?
Pesnik:	Nimam tega merila, (duhovito in pošteno) Ne bi pa me motilo nič
od naštetega, še posebno pa ne tisto, kar me čaka po smrti.
Ženski glas: (skrajno slovesno) In kje bi želel, da stoji tvoj spomenik?
Pesnik:	(prav tako) V Firencah. Seveda bi moral biti renesančen.
Zastor mish pade utrujeno, a kar se da slovesno. Besede se stisnejo
v kot, oglasi se glasba. Bliža se jutro. Pesnik gre spat.
46
Janez Strehovec
DIVJI BAKER
1.
Vstopil sem skozi okno Cernetove dvanajst.
Po lestvi knjig in vročega štrclja telesa sem veslal k temeljem, v
jamo.
Topli vamp je Iliada Tihega oceana, hladni speči ogenj.
Vroče stegno je mati Atlantika, sprta smolasta togota
slabičeve puške.
Vreli jajci sta Talesova dežela in Kolumbovo domovanje.
Ošiljeni kvadri so ležaji izložbnih dob in dobrote dvonožne
menzure.
Hrešči stotero menjalnikov zemlje.
Bobni temelj te in vsake druge hiše.
Vstopil sem skozi okno Cernetove dvanajst.
Bakreni gejziri so v jami telesa cveteU oranžno mlezivo.
Srce jame kamene je bila ena lina: dvoje rojstev kot morij:
Zelenocvetna ptica je spala na blazini belih dejanj.
Drobna in slečena: s klunom kot plutovinasta repatica.
Bila je hrib, ki sem ga ugledal v padanju sanje.
Bila je ribje oko, ki sem ga pil na tehtnici algebre in črke.
Bila je tisto majhno dejanje, ki ga zamolčimo na jaminem Pamiru.
Bila je pesem, kije, aje ne morem storiti.
Je še nisem mogel storiti.
Zelenocvetna ptica se je prebujala na blazini plavih dejanj.
Mali fantek je jokal luno v njenem puhu prstenem.
Zelenocvetna ptica je z očmi ozimila laži in prezire.
Goli fantek v zlati plenici se je okopal v njenih očeh.
Zrasel bo v sredino bukve in topola.
Ne bo hrastova duša ošabna, kaznovana s strelo.
Ne bo nožnična steza med dežjem in njivo.
Ne bo kakšna pozna Maupassantova novela.
2.
Prihajam na dvorišče Lepi pot trinajst.
Goli fantki v zlatih plenicah cvetijo v času rži in kostanjev.
Ritaste matere dobivajo hruškaste spomenike.
Tovame in računi o zvezdah so čvrsta kolesa kolezijskega Babilona.
Vzdiguje se po zakonu veznih posod:
moj malomeščanski obisk v Efezu, počitek na otoku Patmosu.
Že zdavnaj sem zdirjal skozi spis De docta ignorantia.
V galvanski delavnici nisem udejanil Spinozine Etike.
Blamiraš se, če imaš čutila v vati, v vazelinu.
Zelenocvetna ptica je lepa pločevinasta pot.
47
živin na dvorišču Lepi pot trinajst.
Bronaste ženske z zlatimi spoli tolčejo skale v žveplovi pari.
Starec dvometerskih las jih biča in kolne in zbada v mehove.
Producirajo granitno moko, postelje mesijo iz hribov.
Meljejo, pečejo marmorne žemlje za dojkaste Mesije.
Obedujejo jeklo žag in kladiv.
Moje so.
Podružbljeno moje. Deljive s tabo in z vsemi:
SaUe Nola, Paloma Picasso, Gigi Ricci.
Ogledal ni.
Zaprašene, včasih mastne slike so: s silenskim drobovjem.
Asparagusna soba s plavimi vratmi:
moja pot v vrtec novembra 1957.
Bronaste ženske z zlatimi spoli okopavajo govor:
Rodila bom mivko.
Deklica bo baker.
Deklica in jaz si bova omedeninili trebuh in prsi.
Oči moje deklice bojo modra galica.
Sonce ob štirih je okrvave lo plavi vlažni mak.
Pozni smo.
Vstopamo v prve vrste.
V vame tople vrste očetnjave.
DoumeU smo razliko med plavim in modrim.
Izjasnili smo se o problematiki osrednjih mestnih smetišč.
Rekrutirali smo se v monolitne organizacije.
Smo na liniji praprapra.
Permanentno se blazinimo v zaspano revolucijo.
Tako na Aškerčevi kot na Lepi poti trinajst.
Ne udarim prvega, ki mije pljunil v obraz.
Ne tepem sonca, ki me je osijalo narobe.
Na psujem ljudi, ki so me pahnili raz nižinsko stopnišče.
Ne zašijem četrtega, ki mi poreče Don Kihot.
Izza bližine hlač si bom izpulil srce.
Ugriznil ga bom s svojim desnim očesom.
Vsi majhni, zamolčaiii strupi bojo polna pest.
Požri bom tri neprižgane cigarete.
Sam bom šel zoper Veliko Sintezo.
Sam in hkrati z vami vsemi.
Sam bom šel toper konglomerat žolčev, ki mislijo enojno.
Ne bom se spotaknil, opekel, utonil v strupu, odnehal.
Ko bom zopet tu, ne bom govoril o vrnitvi.
Začel bom.
Slušal bom kleno moč močvirsko-človeških oči.
Kot pijani Idcvanj bom kljuboval umiranju barja.
Postal bom divje dejanski pesnik.
48
3.
Rečni sneg na tršem snegu slabo bivajoče skale.
Modre luči se jezijo v dolini.
Dani se vilno, zimsko, gorsko. Modro. Modro.
V korenini votline sem in roke sanj so krvave.
Igrajoč sam s sabo za druge vztrajam pred izložbno silo:
pred zaspano silo,
pred mavzolejem urada vseh uradov.
Z marmornatimi žilami se vstopa v panteon pravice.
Treba seje postrojiti po redu smrti:
človeški čuti, zapirajoči se v ilavi krog:
testena številčnica izklopljenega telefona.
Razumi dolžnost, zato se zadolži!
Umri v pravokotnik krste.
Da so smrti potrebne, je laneni plan.
Še ne izgine sneg.
Plaz bo marčiii sneg.
Hrib bo kompresorsko kladivo za besednega fanta.
Browningi, walterji in berette in šarci šibajo ozon
nad zeleno dolino.
Komaj kakšni pijanci še iščejo sami sebe.
Evangeliji rumenih deklic so našli knjige drugačne.
Bahčisarajska ujetnica je prodala sanje.
Težko je na spregledati kljuke vrat za v bukev človeka.
Ušel sem človeku posebne sorte.
Ušel sem jablani države sorte prijazne.
Talijo se jetra hriba.
S tropi gamsov se potikam po grušnatih policah.
Človek s teleobjektivom nas poišče nad meliščem.
Slika našo čredo.
Fotografira žive lase podirajoče se gore aprila.
Poskusil sem.
Po zakonu snega in ledenega bega.
Strma trma je bit natočila v korec.
Zajel sem dolgo plodno sluz dolinske mlake.
Močviije.
Kraj, kjer se začenja lepota surove gline.
Roka v ženski. Več.
4.
Govori se, da je vse med plavo in rdečo črto.
Recimo, da je kotel z razbeljenimi prekati.
Pušča saje in dopušča spomine.
Da se mesiš in ožemaš ^a v puščo popoldansko.
Da veljajo le zabavne skale in piriti, kvečjemu špageti grodlja.
Kot da bi pozabili na blato Nila.
Kot da bi bila plutovinasto srce k zvezdi pneča se posoda rime.
49
(Treba je sleči in na jutranjem soncu žgati vse sanje.
Treba je s kladivi kot hribi tolči po molku sinovov mrličev).
Ko sem stal pred rumeno hišo, je sto sonc z ognjeno bleščavo umorila
snežna ledna ravnina. Mislil sem: Vrnem se in pozabil bi, vstopil
znova.
Čutil sem isto.
Plavo in rdečo črto.
Sram me je prastare korenine togotnih polževcev
od kraja krajev spočenjevalcev.
Vsaka pesem se začne kot pismo:
V zvezdnem zimskem jutru te bom vlekel v vrtec.
Skozi nos se bojo ohlajali mlekarji, dimnikarji,
zgodnji sprehajalci.
Cesti in stezam za cesto te bom zaupal po prvih korakih.
Z ladjicami in sanjami boš hodil po kavinih lužah.
Kmalu skrivaje kadil na opuščanih gradbiščih.
Mama te bo prvič pospremila v šolo.
Sosedovi sestrici jimija v žito.
Nekega dne boš odšel.
Napisal pismo.
Zavito v Beli Nil odpošlješ k črni reki.
Zaplodil se boš med zidove rumene hiše. Spehasto zazidal vrata.
Preko izložbne, kotaleče se krajine bolijo čvrste stopinje.
Pisal bi drugače sredi klasja kakor storžnih vrčev?
Divji baker?
Divji baker bodi trdna opeka.
50
Hic et nunc — gaj in maj,
dialektično spletena v raj:
kar se v meso usede,
bruhne duša spet nazaj.
Spomini... grenki slaj!
pobožna sreča kdaj,
surova tuga kdaj,
brezbarvno vse od daleč —
ko bliz bi mogel vsaj!
Devica sem: ko maj napravi prvi mlaj,
vsak zato brezupno išče svoj zakaj.
Jakov Jurišić
OB IZBORU MLADE BOSANSKO-
HERCEGOVŠKE POEZIJE
Ukročene na belini papirja, na katerem se sramežljivo smehljajo, skrivajo in
preoblačijo z nasmehom presenečene ujetnosti, zaprtosti, se pesmi upirajo anali-
ziranjem, interpretiranjem: one so tukaj in kot take so, ter njihovo trajanje ostaja
kot znamenje toplote in hlada, punta in spokojnosti, nasprotovanja in ljubezni,
trenutno močnega vladaija-posrednika: reke.
Vsakršna estetika je pokopahšče pesminih srajčic, je znak njene vztrajnosti in
potrdilo febrilnosti evolucije jezika in svetovnega kaosa, pa naj gre za zablode
družbenih ali prirodoslovnih znanosti. Poezija je večna sumnja v uresničenje same
sebe. Ne gre ji niti za resnico niti za geografijo okusa, ker je resnica tragični slučaj
malih stvari, a okus determmiranost razrednega duhovnega bogastva in priporočil
ali sosedov ali knjižnega kritika ali filozofa ali politika.
Zato bi bilo zaželeno zavreči vse pomožne metode, da bi pesem zavzdihnila s
pljuči svojega dihalnega sistema stran od analiziranj, izvajanih z lingvističnega,
filozofskega, sociološkega, futurološkega ali še kakega drugega aspekta. Kajti, če so
ta anaUziranja in interpretiranja sposobna prepeljati tekst sam ali pesem (s tem ko
odkrivajo nam tiste „prave vrednosti"), to potem ni več pesem avtorja, to je sedaj
pesem analizatorja, interpretatorja ali pa bralca/poslušalca.
Pesem je vedno bila poligon za poskušnjo in potrditev raznih kriričnih pristopov.
Medtem ko leži na hrbet p9ložena,je v očeh čitatelja navidezen odgaj, kije torej
reflektiran zahvaljujoč centralnemu živčnemu sistemu v kdo ve katerih straneh
Amonovega roga. Tiranijo in tutorje pesnik lahko prenaša, toda pesmi tega ne
morejo, pa je ravno po tem pesnik smrten, pesem pa večna v svoji rasti in odporu.
Pesem ni oblika, ampak trajanje. Oblika se zavrže, odmira z razvojem: je samo
naznačba ah včerajšnjega ali obstoječega ali prihodnjega, pesem paje vmes in se
izmika vedno skrivajoč ameboidno smisel vzdržljivosti. Prav zato jaz ne želim pisati
kritične sodbe o poeziji zastopanih pesnikov.
Od bralca zahtevam samo, da ta izbor mlade bosansko-hercegovske poezije razu-
me kot „slučajno antologijo", ki jih lahko uvede v tokove poezije nekega specifič-
nega podnebja.
Izbor pesmi in uvodni tekst:
Jakov Jurišić
51
Milan Nenadić
SELE SEDAJ SEM CVET
Šele sedaj sem cvet, ki se zemlje z vonjem dotika.
Z roko kopljem bivališče v skladih mrtvih
prednikov. Moj sen se potrjuje
in senca že odšla se gleda, oživljena.
Z roko kopljem bivališče, mu dajem obliko
svoje lepote, in beli metúlji ki počasi
plujejo se spuščajo name. Svetim:
črna pika, ena živa pika v žejnih
prostorih.
Izzà mene, neznano kje, ostajajo razprta
težka vrata pregnanstva. Do mene prihaja
samo še kovinski smeh skoraj norega ključarja:
on ostaja na drugi strani, v neznanju, zadovoljen.
Branko Cučak
MRTAV-HLADAN
Mladi človek sreča mladega prijatelja
Potem ko se pozdravita mladi človek reče mlademu prijatelju
Povedal ti bom primerno zgodbo
in začne
Človek je držal v roki Ust belega papirja
Ga pogledal obrnil in začel trgati
na koščke vse dokler ni v rokah košček čistega
in belega papirja ostal
-	Ja kaj bi reče mladi prijatelj mlademu
prijatelju
Potem sta hodila
-	Danes je sončno vreme
-	Ja kaj bi de prijatelj
-	Ne kaže na dež
-	Ja kaj bi ni videti de prijatelj
-	Dolgčas je zelo dolgčas
-	Ja kaj bi dolgčas je de prijatelj
Čez deset let sreča srednje star človek srednje starega prijatelja
Ko se pozdravita reče srednje star človek srednje staremu
človeku
Povedal ti bom primemo zgodbo
In začne
Človek je držal v roki Ust belega papirja. Ga pogledal obmil in
začel trgati na koščke vse dokler ni v rokah košček čistega in belega
papiij a ostal
52
-	Ja kaj bi reče srednje star prijatelj
srednje staremu prijatelju
Potem sta hodila
-	Kaj se pri tebi dogaja
-	Nič kaj bi de prijatelj
-	Danes je lepo vreme
-	Ja kaj bi lepo je de prijatelj
-	Tukaj sva hodila deset let tega je
-	Sva hodila kaj bi de prijatelj
-	Ni upanja da bi padel dež
-	Ni kaj bi de prijatèlj
Zatem sta se razšla
Mile Pešorda
IGLA
Kako je to lepo
Ko se truden na iglico vsedeš
Celo vesolje v eni
ostrini čutiš
Roji netopirjev
Udarjajo v okna
Mistične besede davne ustnice
Iz vsakega zidu vate
Skrita ušesa bolščijo
Kako je to krasno
Ko ti mrtvo narpavijo roko
Ko ti demon pozni
Kakšno nebesno zrnce nanjo spusti
Kako je čudovito
Ko na iglo sijajno skoči tvoj ponos
Husein Dervišević
RIBA
včasih se izvrže da bi sonce ujel
misleč: sijajni komar
ta nema naivnost
prirojena govorna napaka
napaka na jeziku
ki po njem žuborijo vode
nikdar nič da ne razume
nekdo bo še pomislil: ona modro mol£
izvrže se včasih da bi sonce ujel
misleč: zlati komar
S3
Slobodan Blagojević.
XXX
Na stopnišču sem te slekel
prvič v bledo češnjo
zasedeno
otročjo na celcu
z dve tri ptičje stopinje
v mesecu
toplo še v gnezdu
povprašano srno v vodnjaku
z dvemi čeli
in s temno zvezdo namesto očesa
Slačil sem te
noč
del za delom
s prvim nemirom
s prvo željo
Blago sem z roko hotel
ljubil sem
ljubil
Z dušo bolj belo od telesa
z zanosom ki so ga skrih
divji lovci
z vetrom ki sem se ga spomnil
tistega slepega severa
tiste sive rose
tistih trav
lahke melodije
jaz
vztrepetali deček
ki sem imel rad samo dečke
Jasna šamić
AVTOPORTRET
V enem očesu tračnice
v drugem zavora
ena noga odšla v večnost
druga vsa trda gledala
znotraj utvare eksplozije mrak
a po hcu se mimo preteguje dan
pod obrvjo zmizuje
v griu se dimi
v rokah razdejanje
v nasmehu sen
spomin cvili
a trenutek
močen
54
Vladimir Srebrov
GOSPOD В
približuj, oknu, Lajk. Pred zgradbo, s pomočjo Kamionov,
nekdo doseljuje življenje, podaljšano z navadami
ploščico z imenom na vrata bo pritrdil
in po interfonu
bo sprejemal goste. In račune. Živeti z nami.
Še en stanovalec a mi, površno, poznamo -
čistilko in sosede pri srečanju pred lifti.
Zaradi nuje delimo ista stopnišča.
In malo se razumemo.
Nekaj preveč pustega je v naših srcih.
Morda je to vse normalno. Z drugačnimi navadami
moramo, morda, vztrajati. Gibati se. Biti.
Zmeden sem, psiček moj. In težek v očesu.
Tisti kamion bodo skoraj prekril i s ceradami.
Pridi da te dvignem. Da tudi ti vidiš.
Husko Džigal
ELEKTRONI
Ves ta nemir
krč ki se pojavlja v mojih žilah
je hrepenenje za lepim krogom
Milan Ca kar
BEŽIMO, PESEM
Bežimo, pesem
Daleč v kamen v hribe
Trda na orgiji žena
Njena čedna obleka
Ji medena usta odpira
Pusta brez čigavih koli poti
Prepolna zrelih plodov
Nima smelih pogledov
Bežim s teboj, pesem
Nismo h ali smo
55
Ranko Sladojević
RAZGOVORI
34.
Samo sebi smo pomembni
Pri drugih nas povsem dobro
Nadomestijo naša dela
Tako tudi drugi nastajajo:
Malo nas zanima občost tuje nesreče
Smisel bi se spletel lahko iz svilene niti
A medvedu teče med iz ust
Samo dokler liže med
Sicer slina kot pri drugih
Življenje je v nas samo in neprivlačno
Melanholija je edina oblika spomina nase
33.
V tem dnevu je vse svetlo
Tema je barva naših oči
Ona stalno umira
Svetloba je raztrga dokler nas gleda
To najbolj boli
Ker je naše srce odkrito
In poraženo šele sedaj
Ko ga tudi mi temno gledamo
32.
Umiramo v vsaki stvari
In nobene nočem preboleti
VEM
Pokopališče bo po meni ostalo lepo
JEČA to nikoh ni mogla
Vera Primožič
GROŽNJA GOZDA
Zaman mi z novino pleteš
nežno behno kože
v meni burje groze
kdor te bolj bele ne more
A od zrna ki ždijo
v blagosvodu biti
kdo bo vse moje temine
mogel v zanko svetiljo zbiti
Nepokrito tako
od vseh nanosov čisto
kdo me bo tudi zlahka
ponovil povsem isto
56
Zaman mi seštevaš sledi
iz sena ne napraviš kamna
mesec na obiranju žira
ne iskri za sebo plamen
Dokler gozd navidez spi
ne dotikaj se njegovih oblek
ker lahko lahko tudi trava
ti poti prekoplje
Pesmi je prevedel v slovenščino MLADEN ŠVARC.
BELEŽKA O PESNIKIH
1.	MILAN NENADIC, rojen 1948. leta v Garkovcih pri Bos. Grahovu. Napisal je
dve zbirki pesmi „Stefanos" in „Novi Stefanos".
2.	BRANKO .CUČAK, rojen leta 1948 v Sarajevu. Je avtor pesniške zbirke „O
ništa i ostalom".
3.	MILE PEŠORDA, rojen 1950. leta v Grudah. Je avtor pesniških zbirk „Život
vječni" in „Zipka zebnje"
4.	HUSEIN DERVIŠEVIC je rojen v Bihaću. Je avtor pesniških zbirk „Praznik"
in „Nigdina"
5.	SLOBODAN BLAGOJEViC je rojen 1951. leta v Sarajevu. Je avtor zbirke „U
senci sa vitezom na mesečini"
6.	JASNA ŠAMiC je avtorica zbirke „Isječeni trenuci"
7.	VLADIMIR SREBROV je avtor zbirke „Breza na asfaltu".
8.	HUSKO DŽIGAL je avtor zbirke „Potop".
9.	MILAN CAKAR je avtor zbirke „Vedro je današnje nebo."
10.	RANKO SLADOJEVIC je rojen 1951 v Fojnici. Je avtor zbirke „Razgovori"
11.	VERA PRIMOŽIČ je avtor zbirke „Sunce medju stenama".
57
Mojca Kreft:
OSNOVE
SODOBNE DRAMATURGIJE
Uvod
Uvodni zapis o osnovah sodobne dramaturgije v gledališču je izsledek preverjanj
določenih praktično teoretičnih postavk v dramaturških analizah ob drama-
turškem sodelovanju pri posameznih gledaliških stvaritvah na slovenskih gledaliških
odrih. Dramaturški zapisi ob ustvarjanju konkretne gledališke predstave so skušali
prevesti in prevrednotiti literarno teoretično dramaturško analizo v analizo prak-
tično gledaUške dramaturgije, ki naj določa način uprizoritve ter se tako najverneje
približa gledališki stvaritvi. Tak način pa lahko narekuje tudi pisanje dramske
predloge (npr. dramsko besedilo „Jaz sem gospa Marija" po motivih iz novel Pav
leta Zidarja, ki ga je napisal Peter Božič), način režije (režiser istega besedila
Boštjan Vrhovec) ter način igre (V Mariji Jerica Mrzelova), kjer, smo skušali
teamsko ustvariti enakovredne dramaturgije dramskega besedila, režijskega kon-
cepta in oblikovanja igralske vloge. Gre torej za kauzalistiko med dramaturgijo,
režijo ter igro, hkrati pa za skladnost gledaliških izraznih (motiviranih) sredstev
(tudi scene in kostuma), ki vodijo v celovit gledališki rezultat — gledališko stvaritev
(uprizoritev in predstavo — creation in production).
Izrazoslovje v zapisu morda ne ustreza splošnim pojmovanjem tistih gledaliških
izrazov, ki so nam že znani in imajo svoj že določen pomen. Vendar pa si zaradi
raznorodnosti pomenskih vrednot slovenske gledališke terminologije dovoljujem
uporabljati in vpeljevati „nove" besede in izraze, predvsem tiste, ki se pomensko
najbolj približujgo vsebinski vrednosti povedanega.
Dejstvo pa je, da je ta dramaturški zapis za zdaj še fraragmentarno razmišljanje,
ki pa vendarle ob določenem dramaturškem delu že vzpostavlja sistem, kot teorija
pa k temu teži. Pojavljajo se namreč spreminjanja znotraj te sheme — predvsem ob
določenih dramskih besedilih, ki so namenjena uprizoritvi. Hkrati pa se zastavlja
tudi vprašanje, kaj bo dala sinteza takega dela: ali bo vzpostavila vsebinsko
določitev, logično opredelitev, izpopolnjevanje tega dramaturškega sistema oz.
gradnje dramskega dejanja v uprizoritvi, ali pa ga bo ob svojem koncu celo ovrgla,
oziroma začela graditi novega.
Terminus esteticus, ki ga še danes uporabljajo nekateri gledališki teoretiki in
kritiki ob gledaliških stvaritvah tako imenovanega konvencionalnega kompleksa
gledaliških uprizoritev (formalnih in vsebinskih, združevanje različnih zvrsti
gledališča ali uporabljanje določenih gledaliških elementov od Lessinga in Goetheja
do Stanislavskega, do Grotowskwga, Kazana . ..) marsikdaj ne ustreza več tistim
teoretično praktičnim gledališkim določilom, ki so bila vzpostavljena in določena
z dedukcijo literarno teoretične estetike. Predvsem zato, ker je nova gledališka
govorica spregovorila tudi v novem jeziku s tako imenovano odprto dramaturgijo.
V današnjem, sodobnem, gledališču je razdelila socialne in estetske vrednosti že
danega, hkrati s tem pa ustvarila nov, na nek način še nedefiniran terminus
esteticus: humanistični realizem z izjemno občutljivo človeško in gledališko
izpovedjo. Temu blizu je tudi izraz, ki ga je uporabil že France Koblar, ko je
novejše slovensko dramsko snovanje (ne pa tudi gledališko) poimenoval nova
stvarnost ne da bi s tem opredelil dokončne zakonitosti nekega obdobja ali da bi
tako cmiejil različna vrednotenja slovenske dramatike v povojnem obdobju. Jasno
58
je, da gledališke stvaritve na slovenskih, jugoslovanskih in evropskih odrih še naprej
ostajajo znotraj stare gledališke konvencije, vendarle pa se kot prelomni trenutek
že čuti čedalje močnejša težnja po novi gledališki govorici, po sodobnem
ustvarjanju, po novi gledališki izpovedni moči: intenzivno, analitično, sintetično.
Vsiljuje se mi dovolj preprosto prepričanje, (potrjuje ga tudi gledališka skušnja)
ki ga je moč na posameznih sodobnih gledaliških uprizoritvah tudi dokazovati,
namreč, da gledališki ustvarjalec bere danes dramsko besedilo na nov način;
predvsem je to določen način gledališkega branja dramske predloge, kjer gledališki
ustvarjalec išče uprizoritvenih vrednosti.
Gledališče, sodobno oziroma današnje, se je obrnilo proti svetu, proti ljudem in
za ljudi, samostojno in avtohtono, hkrati pa tudi odprto; gledališka predstava je
postala odprta gledališka struktura (toda ne sestavljena iz osnutkov, marveč iz
celovitosti dramaturške, režijske in igralske snovi) — pa naj v tem primeru
govorimo o uprizoritvah Cankarja, Krleže, Hienga, Gorkega, Shakespeara ... ah o
posameznih uprizoritvah D. Mlakarja, M. Herzoga, M. Koruna, D. Jovanoviča v
institucionalnih gledahščih, Ristića in Vrhovca, Jovanoviča in Šedlbaueija na malih
odrih, ali o samo nakazanem poskusu Součka na Levem odru ljubljanske
Drame ... ali Pleše, Para, Georgijevskega, Vijolica .,. v jugoslovanskem prostoru,
Efrosa, Steina ... in drugih po evropskih gledaliških odrih. V čem je skupni
imenovalec posameznih predstav imenovanih režiserjev? Verjetno v njihovi
gledališki izpovedni govorici in sporočilu, v novi gledahški stvarnosti, v huma-
nističnem realizmu.
Pa ne samo gledališke uprizoritve, marveč tudi nova dramska besedila težijo po
novi dramaturški gradnji: s tem, ko kakršnokoli dramaturgijo zanikajo, vzpostav-
ljajo že nove dramaturške zakonitosti, torej .tudi dramske in gledališke postavke.
(Ce se omejim samo na imena sodobnih slovenskih dramatikov: Božič, Jovanovič,
Jesih, Lužan s posameznimi dramskimi besedili, medtem ko Hieng vzpostavlja že
neko novo dramaturško strukturo brez negacije že znane in preverjene drama-
turgije — če prvi dramatiki ne nosijo ideje v svojih besedilih, potem je pri Hiengu
ravno ideja tista vrednota, ki ob gledališkem obhkovanju snovi slovstveno raven
drame dviga v pozitivno gledališko „obstojnost" dramskega besedila). Novi način
(če je? ) dramaturške analize je zahteval tudi novi način igre in režije. Zakaj?
Gledališče ima danes na voljo vrsto kakovostnih dramskih besedil razUčnih
dramskih zvrsti, od antike do sodobnih dramskih besedil, do najnovejših gledaliških
snovanj. Vsak gledališki čas ter vsako gledališko obdobje namreč uprizarja ter
posreduje gledalcu dramsko vsebino na svoj, sebi lasten način. Zato gledališki
ustvarjalec ali team gledaliških delavcev išče in uporablja tista gledališka izrazna
sredstva, ki bodo najbolj ustrezala pisani dramski predlogi, dramski vsebini, hkrati
pa da bodo gledahško stvaritev naredila tudi sodobno, posebno, včasih celo novo.
Predvsem takrat, kadar taka iskanja stopijo iz že preverjenih in ustaljenih
gledaliških pravil, ko gledahški ustvarjalec razbija okvir starih, konvencionalnih, že
znanih interpretacij, pa najsi bodo to gledališka, Uterarno dramska ah idejno
estetska opredeljevanja.
Kadar taka iskanja „prestopijo" mejo znanega, ustaljenega gledališkega pravila
(konvencije), običajno ne naletijo na pozitiven odmev (verjetnost zavrnitve nove
gledališke interpretacije) - tu mislim predvsem na slovenske razmere „pravilnega"
ocenjevanja in vrednotenja gledališkega dela ter „pravilen" analitično kritičen
odnos do gledališke uprizoritve vgertno zaradi tega, ker ocenjevalec določene
gledališke predstave nima na voljo teoretične razlage nastanka predstave, ali teorije
dramaturgije v gledališki uprizoritvi, da bi jo lahko pravilno interpretiral (v
gledališke liste pišemo pač spremne besede več ali manj za širšo gledališko publiko,
ne pa študij). Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri kritikah za uprizoritev
Cankarjeve drame „Za,narodov blagor" (rež. M' Herzog), Hiengovem „Izgubljenem
sinu" (rež. M. Korun), Jovanovičevi „Žrtve mode bum, bum" (rež. D. Jovanovič).
59
Te ugotovitve jasno ne gre posploševati, marveč je vezana samo na določene ocene.
Sleherno dramsko besedilo, ki prinaša idejo, misel oz. pojem o nečem ah celo neko
ideologijo ponazarja, sporoča neka moralna stališča itd., je mogoče s te/neljitim
poznavanjem njegove prave dramaturgije preinterprerirati, prevrednotiti na novo
odprto dramaturgijo gledališke uprizoritve, s čimer pa dramsko besedilo kot
književna in gledališka zvrst ni niti malo okrnjeno, marveč postaja osnovno
sporočilo drame večplastno, menja obliko, idejnost in vlogo na različnih ravninah,
ter pri gledalcu pogojuje nova spoznanja. Različne snovi in teme, ki so predmet
umetniškega gledališkega oblikovanja so potemtakem polarizirane na različnih
ravninah ter rranscendentalno usmerjene v publiko — gledalec dojema vtise
dramskega dogajanja predvsem čutno, ne pa razumsko, določeni impulzi, ki
prihajajo z odrskih desk, mu prebujajo mrtve točke njegove zavesti.
Dogodek, ki je gledališko pripravljen in oblikovan na odru, v gledališko
dramskem dejanju in dogajanju, mora pravzaprav biti sprožilni moment za
dogodek, ki je čutno sprejemljiv, ali iz neke že dane življenjski skušnje ali iz odpora
do takšnega dogodka, v gledalcu samem.
Osnovni dramatični trenutek ali dramatično v drami je možno tako razdehti na
več manjših sestavnih delov dramatičnega (aU tudi komičnega) na več manjših
enot, glede na smiselne, miselne in tematske sklope. Zato je potrebno tudi v okviru
osnovne fabule ali zgodbe v dramskem besedilu dobiti manjše fabulativne sklope
(miselni sklop, motivni, tematski sklop, posamezne prizore, ki dramsko niso
določeni, napraviti reze med posameznimi temami, se pravi razbiti besedilo,, npr.
Georgijevski v „Hrvatski rapsodiji" ali Korun v Izgubljenem sinu ali Jovanovič v
„Žrtvah mode bum bum"). Tak način razdelitve besedila, ki imajo svojo lastno
trdno zgrajeno dramaturgijo v dramskem dejanju prenesejo tak poseg, ker s tem ne
podčrtavamo tistega kar je odveč, marveč tisto kar je bistveno; črte v besedilu pa
so lahko zelo majhne. Črtamo npr. preveč dolga in nepotrebna razlaganja in
pojasnjevanja. Miselnih kakor tudi vidnih ilustracij na odru ne preneseta niti
besedilo niti režija. Če vzamem za primer Cankarjevo uprizoritev ,Да narodov
blagor": pomemben je način (kako, zakaj?) kako bo Ščuka zavezal čevelj na
Grozdovi nogi, ne pa samo zaključek, da ga je zavezal. Ako Grozd sanja, da je
plezal po drevesu v spodnjicah in majici ter o tem še pripoveduje, potem v
uprizoritvi verjetno ni potrebno, da se resnično vzpenja po drevesu, kajti v tem
primeru bi bila to le ilustracija. Herzog je v svoji uprizoritvi sanje samo nakazal z
aluzijo, kar jasno ni bilo v skladu s Cankarjevo gledališko tradicijo. Ščuka,
žurnalist, iz upora ni razbil šip na sceni, vendar je bilo prisotno v dramaturgiji
uprizoritve, da se družbeni sistem razbije pred našimi očmi, da se družbeni in idejni
mehanizem ljudi, ki si nataknejo zanko na vrat ki so za svoje „čiste" ideje o blagru
in poštenju dobili zasluženo kazen (klofuto), ki so si v imenu ljubezni poklanjali
krizanteme, pred našimi očmi ruši- vendar ne z odrsko ilustracijo, marveč z
uprizoritveno glradnjo dramskega dejanja, torej novo dramaturgijo urpizoritve.
Nova dramaturška analiza, odprta dramaturgija razčlenjevanja dramaje pogojila
in prinesla tudi novo realizacijo predstave. Spregovoril je glas človeka - blagor
naroda, ki je bUo vezano na določeno videnje in določeno obliko, ljudje se
menjajo, toda stvar ostane. To ni ideja, to je sporočilo, ki je pri Herzogovi
realizaciji Cankarja pomenilo odmik od gledališke tradicije.
Vsako gledališče, konvencionalno, tradicionalno ah eksperimentahio namreč
nosi v sebi nekaj istospoznavnega kot katerokoli gledališče. Jasno je sicer, da
določen „tip gledališča" ob koncu svojega časa ohromi, postane nesodoben,
vendar pa ostaja zgodovinski in skušenjski izraz svojega časa. Osdtaja gledališka
umetnost, ker ima svoje znake, simbole, svojo besedo in metaforiko. Gledališka
stvaritev tako še vedno ostaja v mejah stvarnega, realnega prostora in časa. Očitno
je tudi konec težnje po totalni radikalizaciji gledališke uprizoritve po kateri so
segali različni gledališki ustvarjalci (npr. skupina La Mama ...).
60
Pri že omenjenem načinu realizacije dramske osnove prihaja do naslednjega:
posamezni prizori, slike, posamezni bloki, tematski ali miselni, se začno, če so
pravilno tematski, miselno in idejno razdeljeni, med seboj pokrivati. Kdaj in na
katerem mestu ni pomembno. S tako razdelitvijo tudi lažje naredimo slekcijo v
dramskem besedilu glede na to, kaj želimo v predstavi podčrtati. Mislim, da pri
Cankarju ni vprašanje samo v socialnih, političnih in idejnih težnjah, marveč tudi v
morali človeka, dvoličnosti njegovih človeških odnosov, tehtanju med dobrim in
zlim, resnico in lažjo, v etiki človeka glede na čas — sedanji, pretekli in prihodnji.
Tako gledališka predstava še vedno ostaja v mejah stvarnega, realnega prostora in
časa.
Ko dramsko besedilo pripravljamo za uprizoritev po taki odprti analizi, lažje
določimo tiste prizore, ki so nosibi, hkrati pa določimo tudi tematske bolke in
slike ter miselne podobnosti ter ustvarimo nek navidezni smiselni vrstni red, ki le v
uprizoritvi dobi svojo pravo vrednost in podobo. Tako lahko v smiselnem redu
postavimo v prvi plan ali katerikoli drugi na odru prizor, ki ima svojo vrednostno
uzakonitev v vsebini, s čimer določuje in izpolnjuje odrske zakonitosti. Nikakor pa
nobenega prizora ali slike ne smemo izpustiti, ker predstavljajo, dopolnjujejo ali
pojasnjujejo dramski dogodek oz. dramsko dejanje, omogočijo pa lahko celo
učinkovit dramski trenutek. Korun je npr. v „Izgubljenem sinu" pripoved Vetrina
o očetovem sinu, ki predstavlja polpretekli čas, uresničil tako, daje dramsko osebo
postavil za dežnik, se pravi človek se zakrije, pregrada pa usvari prekvahficirano
pripoved, metaforično je to človek-dežnik. Nadalje je Korun v isti uprizoritvi
proslavo očetovega rojstnega dne, na katero pridejo njegovi prijatelji iz mladosti in
ki se mladosri v svoji pripovedi spominjajo (pretekli čas), gradit tako, da je
situacijo starca in prikazni zaustavil, napravil rez v odrskem dogajanju, nato pa isto
situacijo ponovil, situacijsko in mizanscensko ter dopolnil z besedno pripovedjo,
vendar kot dogodek v sedanjem času, s čimer je zlil sedanji in pretekli čas v
enovito celoto.
Oder namreč posreduje gledalcu preko emocionalnih in racionalnih silnic svet
drame, ki se odigrava pred našimi očmi, bodisi, da je to ranscendenca,
transformacija ali celo transplatacija dramskega dejanja. Smisel drame, ki je
vkomponirana v zamišljene scenske slike (detajh, prizori, sklopi.,.,.) ima glede na
celotno vsebino svoj smisel, svojo vrednost, na gledalca paje vezan predvsem prek
spoznanja, se pravi, da mora presegati mejo razumskega.
Iz teh kratko nanizanih dejstev lahko povzamem le to, da mora dramaturg
dramsko teorijo „videti" v gledahški uprizoritvi, čeprav se teoretična analiza (z
razlago jo nujno relativiramo) s končno gledališko predstavo v posameznih detajlih
ne pokriva, ker v dramskem besedilu še vedno iščemo, zvočno, ritmično in
dinamično sliko, semantično vrednost, ter način,, kako najbolj avtentično odrsko
prikazati dramsko delo. Po taki analizi dramskega besedila na odru ni glavnih in
stranskih oseb, vse so osebe enako pomembne za ustvarjanje gledališkega dogodka,
oziroma uprizoritve. Kljub odprtosti in razbijanju dramskega besedila, pa upri
zoritev teži po celoti, enovitosti, ne glede na to, koliko različnih pomenskih plasti
drama vsebuje. Vzpostaviti moramo namreč tudi osnovno vodilo, ki bo uprizoritev
povezala v celoto. Posamezni prizori ali sklopi so namreč med seboj vezani
vzročno, posledično, pogojno ... ter so v določljivem in določenem razmerju,
enako tudi pomenske plasti (kar določimo se mora dopolnjevati, izenačevati,
razločevati. .. .) Dramske osebe pa v vseh teh sestavinah delujejo v svoji biološki
pogojenosti, so sestavine celote, imajo svojo gonilno silo. Njihovo biološko bivanje
pa je prekinjeno tudi s smrtjo dramske osebe. V dramskem besedilu, ki vsebuje
idejo, s smrtjo glavnega junaka dramskega dejanja še ni konec, ker dramska oseba
pravzaprav izgine in se pretransformira (smrt in izginotje nista ista ali enaka
pojma). Z rojstvom ah starostno zrelostjo junaka se ideja besedila ne rodi. Z
61
njegovo smrtjo se ne konča. Smrt, rojstvo, bolezen ... so namreč lastnosti, ki sc
biološko pogojene v človeku že s tem, ko živi.
Strah, sočutje, ljubezen ... so stanja, čas, kraj, spol vzpostavljajo odnose
predmeti, dogodki ... pa opisujejo, pojasnjujejo. Dramski avtor uporablja pr;
svojem snovanju različne pomenske plasti, teme, ki jili veže na dramsko dejanje in
na dramatično ter jih opredeljuje po njihovem delovanju — postaja odvisna
spremenljivka. V tem okviru se pojavi osnovna tema, ki je samo opisna in
razložljiva, podobno kot zgodba, vendarle samo s pomenskimi plastmi, ne pa tudi
po vrednostnih lestvicah (jih ne kategorizira). Dramski ustvarjalec snov razporeja
sistematično glede na njihove skupne značilnosti. V drami in gledališki uprizoritvi
človek (biološko) pristaja na življenje, znotraj tega pa deluje dinamično, ritmično,
idejno, estetsko, socialno, moralno, psihološko . . .
Replike igre in protiigre se ne razgaljajo, mirveč si odgovarjajo direktno, seveda
z jasno predpostavko, da je vse, kar je bilo izrečeno tudi razumljeno (resno ali
smešno - reakcija). Razumljeno pa mora biti vsaj enkrat v besedilu na katerikoli
pomenski ravni, vendar na nasprotujočih si stališčih. Prepletanja v dramski gradnji
so v karakternih lastnostih dramske osebe, v tematskih in motivnih raznorodnostih,
izraziti večplastnosti. To lahko po taki dramaturški analizi imenujemo tudi
„reliefno" gradnjo dramskega dejanja, podobno kot tako dramaturško razlago
„reliefna" dramaturgija. V biološki pripadnosti dramske osebe po odprtem načinu
analize nastopijo neubranost, neskladnost, razdor, nesloga, nasproti drugi dramski
osebi, konkretnim situacijam, dogodkom, predmetom .. . (dramsko osebe lahko
privede do razkrajanja, obsedenosti, norosti, besa . . .) Potemtakem dramske osebe
niso „uniformirane" glede na pripadnost (ni konstant) torej tudi ni nikakršne
simbolike, ki bi lahko bila ključnega pomena v miselnih in vsebinskih gledaliških
konstrukcijah. Poigravamo se s konkretno pripovedjo, lokalizacijo, kraji, časi. Čas
je namreč tisti, ki opredeljuje. Opredeljuje delovanje dramskega dejanja v gledališki
uprizoritvi v horizontalah, vertikalah, diagonalah, igralnih ploskvah in prostorih,
tako da dobimo trodimenzionalno zapolnjen prostor. Dejanje pa transcendira v
četrto dimenzijo, ki ni niti bog niti ideja, marveč čas. Čas na odru pa vzpostavi
dogodek - bistveni del sprožilnega mcmenta za dojemanje odrskega dogajanja pri
gledalcu. V dramsko dejanje na odru so uključeni tudi drugi časi, in sicer „splošni
čas": preteku, polpretekli, prihodnji. Nadalje je tu še verjetnost prihodnjega časa,
ter konkreten čas dogajanja, danes (slednja dva sta določljiva časa). Klasičen lok
dramske osebe in dramskega dejanja je navidezno sicer razbit, v bistvu pa jé veUko
bolj razčlenjen kot če se lotimo razčlenjevanja dramskega besedila po nekem loku,
ki ima svoj začetek, vrh in konec. Tako shemo dramaturške analize lahko
najpreprosteje označimo kot „reliefno" shemo aU „reliefno dramaturgijo" v smislu
večdimenzionalnega principa razporejanja dramske snovi. Nekaj podobnega je
mogoče ustvariti tudi pri pisanju dramskega besedila. Tak poskus je adaptacija
Zidarjevih novel, ki je po načinu prikazovanja razUčnih dramskih oseb (moški in
ženske različnih pokUcev) „Jaz sem gospa Marija". Dramsko besedilo v sebi
povezuje 53 tematsko različnih prizorov. S svojim sporočilom pa vendarie daje
dramsko celoto. Pogoj za tako „reliefno" razlago ali odprto dramaturgijo
klasičnega besedila, ki ima drugo, torej svojo dramaturgijo, (Evripid, Shakespeare,
Krleža . . .), je temeljito poz navanje časa nastanka drame, prostora, socialne
sredine, družbenih in življenjskih pogojev, filozofije, politične pripadnosti,
ideologije, morale, etike, estetike ... pa tudi dramskega avtorja. Dobiti moramo
namreč resničen in neresničen čas, zgodovinski in sedanji, najti moramo sodobnost
dramskega sporočila in komunikativnost med odrom in gledališko dvorano.
Čeprav „reliefna" dramaturgija dovoljuje odprtost pa hkrati teži k homogenosti,
organski in pomenski geldališki podobi, ne glede na to ali drama nosi idejo ali ne.
Preprosto, ne gre za laž in frazo, marveč za resničnost: danes kot edina realiteta.
Estetika dramskega besedila in gledaUške uprizoritve še vedno ostaja, kakor
62
ostaja tudi gledališko sporočilo, zakaj estetika ne temelji samo na ideji, marveč
tudi na načinu gledališkega ustvarjanja.
In če je to shema sodobne dramaturgije (če je? ! - primer za to so Meining,
Meierhold, Tairov . ..), potem je lahko vsako dramsko besedilo napisano sodobno
in tudi sodobno gledahško uprizorjeno. Metoda iskanja pa je morda ekspe-
riment ...
63
Igor Likar
ODISEJEVA PROTEZA
OPONAŠAVCI BELIH LABODOV
Kako trd lan, kako izterjan
Med obhodom po stopniščih vetra
S prstom, klesajočim
Po očeh bližnjice
Kako med jutri odprtega kamna, zvezda
Paradentoza teme
Kako je v smehu otrok zlatolasa pletilja
Kako je zavijanje psa
Urin zvestobe
Prakanon ločevanj
Kako je rumeno, mišicačasa
Ogrodje sedenja
Kako tožim koruplentno
Kako sem belolas, portir nad žlebovi pozabe
Kako prežim v senci trav, pod nemim
Vzpenjanjem ptic
Kako tkem iz instinktov morja
Iz joka skal, predpasnik jasnovidni
Kako odrašča ogenj, ko se dvigam vate
Ob pajčevino teme naslonjeno morje
Kako moje čelo govori ustnice neba
Odmeve-vatirane ladje
Stenograme dolin od pobočij
Kako je samo moj glas, kako razvezan
Kako sem z njim dež-baritonist
Predebatirani stenj modrosti
Kako izzvialec faustovskih slutenj
Kako sem belolas, ko odrašča najin ogenj
Kako sem grič za kovinske sprehode
Kako je čas fizkulturno govedo
V hoji peska spočeto
Kako je zlom lasu, suh nedefinirane lune
Kako pregib, vrisk v mojem očesu
Kako trdi drevorede, kako je zidan
Iz okupacije zraka
Kako hrope, ko si z vitro odmerja požirke
Z glavico-panoramico
Preduhe govora
Kako priganja les do desak
Kako je stok odrinjene pletilke
Kako je prasketav
Ko trga morju ploščice spanja
Ko se naslanja na mišični tonus sena
Kako je ob enakonočjih s petami zarezan
V	tiha bogoslužja zemlje, kako ždi
V	klečanju pohištva, shodu pepela
Kako gnezdi v planju nozdrvi
Kako z odsevom blaznih sponk zagrinja
Podružnice sveta, kako trka
Po letaUh, grgra čeri zvezd
Kako v internatu nateguje črke zemlje
Kako ima eno ramo gibko, pooblaščeno
Drugo varčno, sirotno
Kako je kartotečni jezdec iz kresila
Kako žametni krt, iztegnjen k vlagi
Kako krmi zarjo z otroškimi očmi
Kako so poti - hodilke, na odmik zraka pripete
Kako trkajo s preznojenimi boki
Med kletvijo debel
Izvo tienimi
Ptiči, ešaloni budilk
Po nareku oglenih zvezd
Dom, katerega vrata so vlaga
Kako hrzajo, nerazločne v kloštru daljave
Kjer se sprimejo s pokrovom neba
Kako je jutro, oprto na podboje zarje
Kako mu v odprte staje, med protezo vetra
Kličem: Glej, daješ mi to hišo in te konje
Kako naj jih zamenjam
In:
Ce kaže drugi prst
Je tfetji za omahovanje
Kako so prožni otroci, kako so razpleteni
Petju med gubanjem vrtov
Kjer vedrijo, širijo smeh lasnic
Ko se zenica dvorišča, sklanjatev igre
Kako so otopeli kolovozi
Trave prežanja
Kako pajkovi popoldnevi
Kako počešem nabrekle, pojoče konje - stihe
Da drsajo z zobmi nad ploskanjem vetrov
Da so, zapolnjenih griv, kakor žametne
Sence v katakombah razloženih otrok
Kako ščemijo v prežo peska, posnemajoči
Kako zamaknjeni tajniki na obodu jezika neba
64
Kakor k nogam zraka zakotaljene svetlobe
V	zborovsko petje zavihano barje
Kakor mehaniki v ventriklih ušesoči
Kako je poezija ključ za odpiranje lastovk
Zastor nespečnosti, kako nakit - nasmeh peska
Uzrti koder petja
Kako je zapah stavka, vinograd smrti predmetov
Kako utrujenost v mišici žita
Sopara poleglih čred
Kako je tesnoba smeri, večni jezdec z opustelih polj
Kako mleko gumijaste košute
Kantavtorica poti
Kako je rebro zemlje, glineni vran z zvonika
Kako je zaustavljena
Nad spreminjanjem listja v šume
Kako je poezija teža vetra
Kako en sam pastoralni trebuh
Kako so razlito, veke voda
V	spodnesenih sidriščih, kjer so sprožene ribe
Da bi bilo več preje v molku kapelj
Več plavanja, priloženega
Počitim nozdrvim tolmunov
Kako se s sprehajalskimi boki odkrivajo kaplje
Kako odpirajo svojo ograjeno pašo
K potuhi dna namenjeno
Kako se urežejo ob danko gladine
Nakodrajo ob glavnikih brzic
Kako so podrte med dotiki dlani
Kako je veter - vojvoda
Plenilec lastnih stranic
Kako je slap prestopanje vode
In ne beseda
Kako sem slepook, kako v sprehodu trav
Ne morem preveriti vetra
oponašavci belih labodov
Jate svojih belih gibov
Položijo v naročja peska, v opno mesečine
Kjer je mogoče obračati trudno oko
Kjer vzdigujejo pobočja noči
Z imeni ranjkih v laseh
Krhko kožo molka hranijo
V kosih potice, v iztrganih udih igrač
Saj jo delijo pred spanjem
S hojo izurjeno med ritmi rose
Poganjajo vetrove v budne sunke
Gibko spremstvo
65
v pismenkàh, drobnih zaradi običajev vida
Govorijo o razčesanem izhodu
Kakor o pšeničnem kruhu
Postavi jenem počez
K posedanju prerokov žetve
Mimo podprtega, zasedelega keliha ob sotočjih uma
Do stopinj utrujenih vodarjev
Ki s petami odrivajo zrak
Nosijo zajeti veter zobem reke
In s prsti božajo narezane stolpiče vode
Prosjaki so tam, kjer stopala krenejo navzven
Obrobljeni z ostanki žetve
Da sikajo prebrano klasje v spomin sфa
Da mečejo pobožen hrib v molk popotnika
Da je spogledovanje z gladino
Edini opravek belemu labodu
Ti povedo vodarji
Postanka gnane reke ne bodo dovolili
Saj bi marsikdo pod brezskrbno mehke
Počivajoče peroti
Ko zavrneš oponašanje labodjih opravil
Naredijo k reki votlo stezo
Daje srečanje v slepiči toka neizbežno
Pesek je spran, ves čas na boku
Kako predriblane gosi
Strmi v klečanje kril
66
Junaški junij, mož prsat,
v mesto hodi vasovat.
Njegova ljubca nima oči,
zato nikoli ne zaspi,
in nima tudi ne ušes —
le kar drži, le to je res.
Ko vzide dan, pusti jo budno,
zvečer jo ljubi spet neutrudno —
junaški junij, mož prsat,
na jutro stare, zvečer spet mlad.
Vojislav Despotov
UPESMI
1.
Neki veliki človek
vrže besedo VELIKO v vodo.
Besedo požre riba
ki ni mogla plavati.
Ribo ujame človek
ki ni mogel zrasti.
Ko je spoznal ribo
je zrasel. Cisto malo.
2.
Gre za deželo
v kateri še sami prebivalci
ne razumejo jezika
ki ga govore.
Tam živi človek
ki vse stvari imenuje stafeguna.
Človeku je ime Stafiguna,
on pa sebi rajši pravi Stafeguna.
Bilje pesnik, pisal je stafegune.
3.
Sedeli smo na četrtem meandru
reke Mahariver.
Prišel je mladenič imenovan Krsna
in nas vprašal po zdravju.
Zdravi smo, muči pa nas to
da bomo umrli.
Ne boste umrli , saj je človek nesmrten,
je rekel.
Na žalost, nimam časa da bi vam to
razložil.
Krave so se mirazbežale.
67
68
Matjaž Hanžek:
IMAM BABICO,
KI JE ODKRILA KROMPIR
moja babica je pred sto leti imela v šoli krompir
ko je bila moja babica pred sto leti v šoli
imela krompir
pred sto leti je imela moja babica v šoli krompir
pred šolo moja babica ni poznala krompirja
predenje moja babica šla v šolo
še ljudje sploh niso poznali krompirja
ljudje sploh še niso poznali krompirja
ko moja babica še ni hodila v šolo
danes je moja babica krompir
moja babica je rada danes krompir
moja babica pravi
da ne razume
kako so ljudje včasih mogU živeti brez krompirja
fra
Na cesti smo gospodje, gospe, otroci, psi in fra.
Bil si žalosten, vesel, jezen, zaljubljen in fra.
Bo sedel, ležal, hodil, stal in fra.
Kaj bi rekla, kaj bi čutila, kaj bi mislila in fra.
Kaj bi padla, naj bi ležala, naj bi se pobrala, naj bi ubila in fra.
Ali imata nos, ali imata usta, ali imata glavo, ali imata rep in fra.
Smo, nismo in fra.
ste bili niste bih in fra.
Boste, ne boste in fra.
69
Igor Dekleva
17. MEDNARODNI
FESTIVAL JAZZA V LJUBLJANI
Jazzovsko društvo Ljubljana pripravlja v iliodnjem letu nekaj zanimivih
jazzovskih prireditev, med katerimi bo prvo niubio seveda zavzel 17. Mednarodni
festival jazza. Med prireditvami naj tu omenimo le dve, in sicer nastop izvrstnega
kvarteta Jan Garbarek Bobo Stenson ter koncert najboljšega jazzovskega pianista
Keitha Jarretta s svojim kvartetom. Prvi nastop bo v mesecu aprilu, Keith Jàrrett
pa bo igral v drugi polovici maja.
Mednarodni festival jazza bo to pot nastal v sodelovanju z Evropsko radifonsko
unijo, ki bo predstavila skupine svojih radijskih postaj članic. Tako bo spored
sestavljen iz približno enajstih skupin iz pravo toHko evropskih držav, vsak dan pa
bo koncert zaključila vrhunska izvenevropska skupina.
Festival bo od 16. oziroma 17. junija 1975 dalje, torej bo trajal štiri oziroma pet
dni, odvisno od števila prijav nastopajočih, na sporedu bo tudi glasbena matineja in
verjetno jam session. Festival bo kot navadno v letnem gledališču Križanke,
koncerti pa se bodo začeli ob 20. uri.
Spored festivala bo sledil sodobni jazzovski glasbi v svetu, doma pa bo skušal
organizator festivala poiskati zanimivo in svežo skupino, pa čeprav sestavljeno
nalašč za festivalski nastop, ki bi pokazala zanimiv in sodoben jazz. Od koncepta
za vsakega nekaj, ki je bil festivalski vodič skozi mnogo preteklih let, je bilo pred
dvemi leti, še bolj očitno pa letos, treba preiti na sodobnejši in bolj angažiran
koncept, ki je predstavil predvsem sodobno jazzovsko ustvarjanje. Tako bi lahko
rekli, da zavzema klasični jazz v sporedu festivala zdaj pribUžno 30 odstotkov
sodobni pa 70. To so seveda številke, ki so zelo pribhžne, zaradi negotove, celo
majave klasifikacije današnjega jazza, kije presegel vse nekdaj tako trdno določene
slogovne značilnosti posameznih obdobij jazza in se razhl v univerzalno glasbo-, v
medij neposrednega sprejemanja kreacij.
Odločitev med omenjenima konceptoma je za naš festival pravzaprav pomenila
odločitev med zunanje zanimivo predstavo brez hotenja in med angažirano
prireditvijo s konceptom, ki zagotavlja življenje in razvoj festivala v prizorišče
izmenjave idej in glasbenih vizij. To je odločitev, ki skupno z organizacijo ostalih
jazzovskih prireditev, predavanj in koncertov zagotavlja, da bo publika, ki jo je v
Ljubljani in Sloveniji za jazz dovolj, končno lahko spremljala to glasbo in da bo
čez čas ta glasba pri nas spet dobila mesto, ki gaje nekoč imela in kiji danes še
bolj pripada.
70
Milan Pajk
SLOVENSKA
FOTOGRAFIJA DANES
Predlog udeleženca improvizirane debate po otvoritvi letošnje republiške
razstave na Vrhniki, da bi s slikami, ki jih je žirija izločila, sestavili še en pregled,
najbolje kaže, kaj se dogaja v našem fotografskem prostoru. Način fotografiranja ki
se je pri nas pojavil pred nekaj leti, brez večjih možnosti uveljavitve na takratnih
razstavah in se nato predstavil na svojih pod skupnim imenom Nova fotografija, ter
bil še vedno deležen več ali manj nerazumevanja in odklonilnih stališč med
fotografskimi ljudmi, se je letos po mojem mnenju še zmeraj bolj zaradi sestava
žirije kot splošnih simpatij, prebil v ospredje in izpodrinil „tradicionalno"
fotografijo. Za kakšno fotografijo torej gre, kje so njene osnove, zakaj odpor?
Po prvem šoku spoznanja možnosti nove tehnologije, ki more „realnost"
avtentično ponoviti in zapomniti na kosu stekla, je postalo kmalu jasno, da
tehnologija ki se ponuja ne pomeni spremembe teznike, zamenjave čopiča z
fotografskim aparatom, ampak spremembo gledanja. Izkazalo se je, da fotografov
odnos do časa in prostora, njegova preteklost in življenjska izkušnja sicer res tisto
kar odloča o kraju in trenutku pritiska na sprožilec, zato to imenujemo umetniški
akt in to kar je znotraj kadra umetnost, vendar aparat sam vsega tega nima in je
slika nečesa njegova totalna objektivizacija, osvobojena vseh pomenov in smislov ki
mu jih je človek podelil. Na gledalcu je, da stvar na shki kot tako odkrije ali pa
„spozna" skozi svojo izkušnjo. Razumljivo je da so taka gledanja v deželah z
razvito fotografsko tradicijo lažje prodirala. Pri tem imam v mislih predvsem ZDA,
kjer se je tradicionalna fotografija razvijala v okvirih polodprtih skupin z močnim
mentorstvom. V Evropi so se stvari razvijale precej počasneje in z redkimi
izjemam o v okviru mišljenja, daje cilj fotografiranja lepa in vsebinsko bogata slika,
pri čemer se običajno izkaže da vsebina ne presega romantično humanistične vizija
sveta. Prav to zadnje gledanje na fotografijo je značilno za pretežni del slovenskih
fotografov. Seveda je jasno da tudi obiskovalci fotografskih razstav želijo prav tako
fotografijo, kar pa ne moremo jemati kot kriterij kvalitete, saj drugačne ne
poznajo, niti je ne morejo brez strokovne kritike sprejeti. Izkaže se namreč da
branje „nove" fotografije nima za osnovo klasičnih kriterijev vsebine in tehnične
kvalitete saj lahko ob rob izdelani fotografiji postavimo polaroid, ne da bi zadnji
imel zaradi lažjega tehničnega postopka manjšo vrednost. Edino možen pristop k
shki je skozi gledalčevo izkušnjo o svetu, če paje ta neavtentična in iluzionistična,
potem je tok prekinjen. Zdi se da iz istega razloga prihaja do nerazumevanja teh
slik med fotografi „tradicionalisti". Med obema skrajnima taboroma sb se znašh
nekateri fotografi (Kerbler, Korošin, Pintar) pri katerih je možno večnivojsko
branje slik. Seveda je tudi ta možnost le navidezna, saj opažanje le prvega plana
sliko razvrednoti.
Kakšno je konkretno stanje pri nas? Močnejše skupine so Mariborski krog, kije
izrazita skupina z avantgardno fotografijo, ljubljanska Fotogrupa Šolt, pri kateri
prav v zadnjih dveh letih spremljamo menjavo fotografskega gledanja, ko se ob
nadaljevanju kvalitetne tehnike, ki je bila za to skupino vedno značilna, pojavlja
vsebinsko nov in zelo oseben odnos do stvari pred objektivom, in kranjski fide J.
Puhar, kjer ob večini tradicionalne šole mlajši iščejo izhod bolj v likovni kot
vsebinski kvaliteti in je šele letošnji pregled nakazal tudi vsebinski premik.
71
Možnosti za napredovanje naše fotografie so majhne. Nivo razstav pa vprašljiv,
saj se izkaže, da te le malokrat predstavljajo kvaliteto. Dobra fotografija deluje
danes preko tiskanja knjig in revij, ter z zaključenimi razstavami v fotografskih
galerijah. Prvo je pogojeno z ekonomskimi možnostmi, drugo pa poleg teh še s
prostori. Treba bo najti možnosti za ustvarjanje minimalnih pogojev nadaljnjega
razvoja likovnega medija, ki je odločilno vplival na človekovo vizijo sveta in s tem
na vse ostale umetnosti, pri nas pa je še vedno največkrat označen kot hobi ali
biznis.
Milan Pajk
72
Na naši mokri črni njivi
rastejo trije fantje krivi:
tatništvo, silstvo in pomor —
temačen, neprijeten zbor.
Tatništvo tiho ni bogato,
silstvo je drobno, nič kosmato,
pomor je umit in počesan,
strasti V votlobo je bolan.
Je luč, kar gre? To so se vsuli
tvoji drobni dnevi, julij —
morda njih keri fante spuli?
NOVA PESNIŠKA INVENCIJA
(OB PESMIH NAJNOVEJŠEGA VALA PESNIKOV
V SODOBNI MAKEDONSKI POEZIJI)
Da bi spoznali in pojasnili pojav novih pes-
niških odtenkov, je nujno potrebno začeti i/
neke izhodiščne točke, iz katere so se začeli
razvijati in stojijo s tamostojno m spoznatno
vrednostjo v spektru nekega lirskcga prosto-
ra. Pri takšnem izhodišču za spoznavanje
poezije, pesniških odtenkov in ustrezno pri-
merjanje asociacij, kadar gre za najnovejši
pesniški val pri nas, se zdi, da se je treba,
čeprav na posreden način, najprej obrniti k
tretji pesniški generaciji v sodobni makedon-
ski literaturi. Pesnikom te generacijc (Mateja
Matevski, Radovan Pavlovski, Petre M. An-
dreevski, Gomoil Guzel, Jovan Kotevski, Pe-
tar T. Boškovski, Vlada Uroševik), ki so vsto-
pili v literaturo ob koncu 50. in začetku 60.
let, moramo priznati, da so razširili pesniški
prostor v sodobni makedonski poeziji s tem,
da so vnesli vanj moderen pesniški koncept z
ekspresivno skrčenim in naglašenim simbo-
listično-nadrcalističnim pečatom. Blizu nji-
hovem prepričanju najdemo imena kot Mi-
hail Rendžov, Atañas Vangelov in Cedo Jaki-
movski, ki so se oglasih nekoliko pozneje in
oblikovali simbolistično jedro.
Torej gre za celovit pesniški prostor z žeto
raznoterim in strogim odsevom v izraznih
potezah in motivno-tematskem spektru, ki
diha iz pesniških zbirk kot so ,J)ežeyja" Ma-
teja Matevskega, „Suše, svatbe in selitve"
Radovana Pavlovskega, „Denicija" Petra M.
Andreevskega, „Suhidol" Petra T. Boškov-
skega, „Poletni dež" Vlada Uroševika, „Na
robu sna" Mihaila Rendžova, „Zemlja cvetu"
Atanasa Vangelova, „Narcisa" Čeda Jakimov-
skega ... Ta celovit pesniški prostor je po
več kot desetletju neomejenega pesniškega
prvenstva kar na lepem poslal zgoščen in
zasičen, utrujen in malce^ izčrpan v svoji
skrajno zaprti ubranosti.
Najnovejši pesniški val v sodobni make-
donski poeziji, ki ga je kritika imenovala če-
trta generacija, se je pojavil v zadnjih letih,
točneje leta 1972. Čeprav je ta val po svoje
razvit v lastnem imaginarnem toku, se ne
nahaja povsem zunaj magnetnega polja pop-
rej omenjenih pesniških imen in zbirk. Prav iz
tega celovitega prostora tretje generacije se je
začel izvijati nov lirski odtenek, ki ga ustvarja
beseda najmlajših pesniških ustvarjalcev pri
nas, ne da bi pri tem zanemaijali določene
intimistične in pripovedno-realistične odseve
prve in druge generacije. Projekcija takšne be-
sede v lirsko vertikalo pomeni ne samo priza-
devanje, ampak tudi umetniški rezultat, kije
razviden iz svežine in polifonične invencije, s
katero je transponiran.
Najmlajši so vzbudili zanimanje najprej z
naglim prodorom, s katerim so takorekoč
čezsnoč prišli in še prihajajo, potem pa z
nekaterimi posebnostmi v stilno-motivnem
pogledu. Njihovo bhskovito pojavljanje se na
videz zdi slučajno, toda gledano v kontekstu
celotnega (v mnogočem cikličnega) vrenja v
naši poeziji od leta 1945, predstavlja zna-
menje stanja, ki v svojem navideznem kaosu
skriva realno razvojno zakonitost. Od tod iz-
haja, da ne gre samo za naklonjenost založ-
niških hiš zbirkam začetnikov. Soodnosnico,
ki bo predstavljala protiutež in ki jo na nek
način določa tako bliskovit pesniški prodor,
sodeč po obsegu pesniških imen, bi bik) naj-
bolje iskati v pojmu inovacija. Prav ta pojem
smo vedno jemali kot predpostavko, ki deter-
minira določeno, pa čeprav najbolj neznatno
gibanje nove pesniške invencije v katerem
koli obdobju in v katerikoU literaturi'.
Namreč, ta presenetljivi tok novih pesniš-
kih imen pri nas, ki so še začetniška in se
pojavljajo v zadjih letih, je uspel, čeprav za
ceno nekaterih odstopanja in žrtvovanj, izvir-
no zamejiti del prostora v sodobni makedon-
ski poeziji. Zamejeni prostor vsebuje željo po
pesniški avanturi, njen razmah pa narekuje
težnja po odkrivanju novih izraznih možnosti
v besedi. To kaže stremljenje k novemu izra-
žanju v pesmih, ki se oddaljuje od znane
simbolistično-nadrealističnes .'ariante, katero
je prinesla tretja generacija, in ki je po več
kot desetletju nadvlade začela kazati dolo-
čene znake stereotipnosti in utrujenosti.
1) Razumljivo, takšna inovacija, kakršno smo ugotoviU pri najmlajših, označuje nekatere
stilno-motivne'^îosebnosti glede na prejšnje pesniške generacije, vendar tudi pri njih ne najdemo
kakšnih izrazito radikalnih potez. Ne moremo najti npr. besedno-zvočno-vidnih kombinacij,
kakršne zahtevajo najsodobnejše pesniške težnje, izražene v t.i. konkretni ali vizualni poeziji.
Ne moremo najti besede, zamenjanes/. nejezikovnim elementarnim znakom, predstavljenim s
čisto likovno-grafično rešitvijo. Konkretna in vizualna poezija se v Jugoslaviji pojavi na začetku
60. let z imenom signalistična. Torej istočasno kot v Južni Ameriki, točneje v Braziliji in v
zahodni Evropi, kjer najdemo njene-aametke nekaj desetletij prej v Apolinairjevi hriki.
73
To no pomeni, da pri najmlajših pesniških
imenih ne moremo najti odsevov poezije so-
dobnikov iz tretjega, pa tudi iz prvega in dru-
gega generacijskega kroga, toda to ni nič
posebnega in kaže logični tek stvari - kakor
pri gradnji: zida se na postavljene temelje.
Najmlajši prihajajo „nepredvidljivo", „pre-
drzno" in brez manifesta, ne izražajo nc-
pramkljivcga pesniškega prepričanja, vendar
se za njihovo tematsko-motivno in izrazno-
-stilsko heterogonostjo skriva homogenost v
prizadevanjih po novem utripu pesmi, ki jo
odkrivajo. To so pesniki, ki nastopajo - če
že ne v zasnovi in stilu najceloviteje — drzno
in z mnogimi nezdružljivimi asociativno-stva-
riteljskimi in tonskimi opredelitvami. Kakor
bi želeli na ta način z neubranim izlivom pes-
niškega daruzrušiti ustaljeni zid lirskega
vzdušja, utjenega prod desetletjem in pol. Pri
njih ni tako zelo prisotno tisto masovno navi-
deño nagibanje k simbolizmi in nadrealizmu
(predvsem francoskemu) kakor pri pesnikih
tretje generacije, čeprav posnii nekaterih
avtorjev še vedno kažejo takšne nagibe (Ljup-
čo Dimitrovski. Vele Smilevski, Petre Bakev-
ski). Se več, pri teh imenih srečujemo mnogo
bolj neposreden in manj šolski odnos do be-
sede, neredko podprt z elementarnim izra-
zom, ki z besedo izžareva izkušnjo. Ta ele-
mentarni izraz, ki izvira iz sveže moči besede,
pri večjem delu teh pesnikov (Risto Lazarov,
{'■orgi Barbarovski. Vladimir Popov) na nek
način dobi razsežnosti svojevrstne pesniške
apologetike. Tako je beseda odprta v tisto
smer, s katere jo lahko opazujemo v njeni
prvotnosti. Tako istočasno deluje ironično in
metaforično. Bolj ironično kot metaforično.
Je mikroskop, ki odkriva intimno notranjost,
obenem paje vidna tudi zunanjost in poudar-
jena brez idealizacije. Skozi prizmo take pro-
jekcije pesniškega sredstva (besede), se obli-
kujejo misli in pesniške slike, ki se pogosto
ostro izmenjujejo v ritmični napetosti in se
nagibajo k pretvorbi: od nedodelanosti v
skladnost in obratno. Takšna neubranost, v
kateri je nasprotje pesniške podobe razpeto
med skladje in neskladje lahko usmeri v ugo-
tovitev o nepopolnosti v delovanju pesniš-
kega mehanizma, odsotnost prefinjene imagi-
nacije, katera mora najti in uskladiti vse ele-
mente, ki jih zahteva sodobno oblikovanje
pesmi. Vendar je tako le na prvi pogled, saj
..groba" disonanca, o kateri smo govorili,
odkriva odsotnost shematske zasnove pesniš-
ke imaginacije. Poezija teh pesnikov je se-
umcntarna. Natančnejša analiza pesmi bo
|K)kazala, da so to avtorji, ki niso tako vztra-
jno nagnjeni k spontanemu in umirjenemu
iskanju intimnega kot pesniki prve in druge
generacije, niti ne kažejo tako fanatične za-
nesenosti v celovitem in prefinjenem klesanju
metaforičnega bloka kakor pesniki tretje,
čeprav lahko takšna prizadevanja najdemo
poudarjena v pesniških stvaritvah nekaterih
(Krste Cačanski, Mirče Nešovski, Katica
Kulavkova. Rade Siljan). Niso niti tako po-
globljeni v inspirativni utrip folklornega in
mitičnega obreda (poskusi Olge Arbuljevske
ne spadajo sem).
Amplituda rokopisa pri teh pesnikih se ne
giblje po širokih črtah in ploskvah, njenih
nihajev ne odlikuje enakomerna napetost. To
pesnjenje v svoji ostrosti in segmentarnosti
vendarle kaže jeasen namen vzbuditi občutje
skladne lirske sočnosti. Celo pečat segmen-
tarnosti, ki označuje tC' .okopise, ni brez
prednosti in dostojanstva. Nasprotno, lahko
bi kaj pripomnili k odsotnosti celovitejše in
skladnejše polifonije v orkestraciji posamez-
nih partitur. ki sestavljajo pesem. Pesniške
podobe, tukaj najpogosteje ujete v svojo
prvotno nabitost navdiha z nekonvencional-
no svežino, ki seva od na videz preprostih
metaforičnih in prelivajočih se žarkov, iz ka-
terih so sestavljene. Plenijo z neizsiljenimi
sintetičnimi pobudami. Segmentarno in na
videz neorganizirano in nevrotično izčrpa-
vanje pesniških asociacij in podob v liriki teh
avtorjev pomeni prav tako segmentarno iz-
črpavanje prevladujočih tematskih in motiv-
nih krogov kot so ženska, ljubezen, smrt,
domovina in izogibanje njihovemu klasične-
mu oblikovanju. Ne smejo se pojavljati v svoji
čisti orfični obliki. Manjkalo bo tudi narašča-
nje finih odtenkov asociacij. Cista imagina-
cija se izmenjuje z realnostjo, paradoksom in
ironijo. Zato se bo pesem nemalokrat znašla
na meji med čistim umetniškim in estradnim.
Srce in duša sta predmeta upesnjevanja, ki
imata pomembno vlogo, resignacija paje tisti
etement, ki v največji meri določa njun lirski
temperament. Ob živahnih in prelomljenih
pdobah pesmi se bo metafora v svoji pre-
čiščeni obliki pri mnogih pojavila kot skop in
nezaveden odmev, kakor jasna poanta. Po-
dobna je poezija tudi po tonskih vrednostih,
ki stojijo zunaj natančno organizirane ritmič-
ne orkestracije in imajo najpogosteje ostro
neubrano svetlobo v svoji blagoglasni struktu-
Lastnost segmentarnosti tematsko-mo-
tivnih krogov, pesniških podob in tonalnosti
v mnogočem določa tudi značaj pesniških
zbirk teh pesnikov. Vse pesniške zbirke brez
v nekaterih literarnih krogih v Jugoslaviji se je ta poezija močno razmahnila: v Srbiji
(Miroljub Todorovič, Oskar Davičo, Predrag Neškovič, Marina Abramović, Branko Andrić,
Dobrivoje Jevtič, Zoran Popović . . .), v Stoveniji (Matjaž Hanžek,Milenko Matanović,Marko
Pogačnik, Franci Zagoričnik, Ifigenija Zagoričnik . . .), na Hrvaškem (Zvonimir Mrkonjić, Josip
Stošić . . .). Zakaj pri nas v Makedoniji še ni prevladalo nagnjenje k taki poeziji, predvsem pa,
zakaj je ne ustoličijo maljši pesniki, sta vprašanji, ki zahtevata posebno pojasnitev in analizo
nekaterih komponent, katere izražajo posebnega duha in občutje v makedonski poeziji, in ki
sta v mnogočem skrčeni na neko skrajno zaprto varianto.
74
izjeme predstavljajo prej skico-osnutek za na-
slednje knjige^ kot pa skladno zaokroženo
celoto. To je pomanjkljivost, obenem pa tudi
prednost. Takšne „napovedi" se pojavljajo
tudi na skicah starih avtorjev, ki so nastajale
kot pomožni načrti za glavne kompozicije in
so se razlikovale od njih po preobremenjeno-
sti, svežini in elementarni elegantnosti, ki
veje iz osnutka začrtanih linij.
Zato ni potrebno, da smo nezaupljivi do
teh knjig-skic, v katerih najdemo tu in tam
zares sodobne pesmi, katere so opazili kritiki,
pa tudi bralci in ki v resnici predstavljao red-
ke kamenčke v mozaiku sodobne makedon-
ske poezije. In če — kakor pravi Burger -
priljubljenost neke pesmi pomeni njeno do-
vršenost, naj v tem primeru pomeni vsaj kot v
dovršenosti, naj bo spoznavni znak, ki ozna-
čuje tvorne možnosti, katere najbolj prefi-
njeno vsebuje še ne povsem izoblikovan krog
talentov v najnovejšem valu pesnikov. Zato
so enutemeljena mišljenja skeptikov, ki naj-
večkrat z avtoritativnega položaja zavračajo
to poezijo. Njen čas prihaja, kajti ta val se
zna dvigovati z lastno plimo. Rokopisi teh
pesnikov^ niso prazen odmev, na napad lali-
ko odgovorijo s profinjenim Rimbaudovim
mottom: kovina ni kriva, če postane tro-
benta. Toda za njih skok k plemeniti meta-
morfozi ni več takšen problem kot nekaj dru-
gega: obogatiti in izpopolnjevati odtenke v
pesmi, ki se jim ponuja in za kar so si že
izborili pravico.
Eftim K LETNI KOV
2)	Med pesniki, ki so zastopani v izboru, sta drugo knjigo izdala samo Ljupčo Dimitrovski in
Petre Bakevski.
3)	V tem izboru je, kakor boste videli, zastopanih 13 avtorjev, čeprav bi bil izbor lahko
mnogo obsežnejši, zajemal bi lahko 20 ali več imen.
Toda sestavljavci so menili, da bo zgoščen izbor bolj jasno prikazal lirski tok tega vala
pesnikov. Ocena uspešnosti prizadevanj je prepuščena bralcem, predvsem pa času, ki bo ponov-
no preveril pesniške rezultate.
Kot kriterij za vstopsv ta izbor, so sestavljavci razen estetske vrednosti pesmi upoštevali tudi
predvsem avtorje, ki so se pojavih z zbirko, katera na nek način predstavlja bolj celovito
preobrazbo imaginativnih prizadevanj. Gre za pesnike, ki so rojeni v leti h od 1946-1952.
Toda sestavljavci tega izbora ne izključujejo pesniških dosežkov avtorjev, ki še niso izdali
knjige, ampak objavljajo v letaramih revijah (čeprav so tu izpuščeni). Nekateri med njimi
kažejo prefmjen pesniški dar, ki bo prišel do izraza v pesniških zbirkah. Naj omenimo nekaj
imen: Blagoja Ristevski, Milovan Stefanovski,Tode Ilievski, Marija Stankova.
75
Olga Arbulevska
Rojena je 1949 v Nišu. Pesniško zbirko Kanurke je leta 1972 izdala revija Sovreme-
nost. Tu in tam piše tudi literarne kritike. Na filozofski fakulteti v Skopju študira
filozofijo.
SPOMIN
Belo vezenino pred zahodom ti podari pogled
(«lepljen pred vsemi plemenitimi prevarami
grabiš najbolj bleščeče neveste v zraku
Poslušam -
ponorelo rezgeče tvoj belo okrašeni konj
Do mojega grmičastega doma pelje srebrn most
od pogleda v očesu kjer me skrivaš
Ljubitelj cvetja
Videla sem -
Nesvatovski bobni z zvokom uprizarjajo cvetno blodnjo.
Ljupčo Siljanovski
Rojen je 1949. leta v vasi G logi pri Tetovu. Njegova pesniška zbirka „Notranja
zrcala" se je pojavila 1974 leta v Alfi, ki jo izdaja Zveza literarnih društev in klubov
v Makedoniji. Zanjo je avtor dobil nagrado, ki jo vsako leto podeljuje časopis
Studentski zbor najboljši knjigi - prvencu. Dobil je tudi jugosloansko nagrado za
pczijo, ki jo podeljuje beograjska Mladost.
NEZVESTA SEKIRA
Naredil jo je
nekdo ki jo je odkopal
Zakopali so
tudi tistega ki jo je naredil
Pozna svojo pot
Ko je ubijala spodnji del
se je maščevala drevesu
in železnemu podnajemniku
iz najvišjega nadstropja
Drevo tudi dvete rdeče
nima srca
Ko bi moglo
bi železo ušlo od nje
vendar ujela ga bo
spet
Z drugim železom
v Prešuštvu
76
Mirče Nešovski
Mirče Nešovski je rojen v Skopju 1952. leta. Letos je izdal pesniško zbirko z
naslovom „Okno na svodu". Na filozofski fakulteti v Skopju študira jugoslovansko
književnost.
SLEPI BOJEVNIK
Zjutraj se ti noč naseli s svojim prvotnim krikom
in nimam več moči, da bi zbral glasu.
Vesolje se spušča v megleno zoro,
naj morje močno pljuskne — naj me iztrga iz sna
obnemelega v iskri prastare gore.
Tišina, ki visiš bojevniku nad glavo,
tvoj oklep in meč sta že zdavnaj skovana,
ali me bo lahko spodbodel nežni glas, zavarovan z železom?
O smrt, ali imaš krila podivjane svetlobe,
da me pelješ po krivi pod!?
Strašna stoletja bodo vodila kri
in prehoden z lažnostjo, z vrvenjem na svodu
z daljnim akordom, ki tone v sen in ugaša,
slep me preganja v puščavo brezglavega sveta.
O, alije dan,
ali bom lahko videl!?
Ljube Cvetanovski
Rojen je 1949. leta v Demir Hisarju. Pesmi objavlja v vseh literarnih časopisih in
revijah v Makedoniji, pa tudi drugod. Njegova pesniška iskanja bodo verjetno kma-
lu objavljena v zbirki. Ljube Cvetanovski je na filozofski fakulteti končal študij
jugoslovanske književnosti. Zaposlenje na RTV Skopje kot novinar.
OGLARJEVA SAMOTA
Samo noč ti je prijateljica
saj si na istem ognju
grejeta dušo
menjata barvo,
poslovita se
ko se srečujeta
mesečina in sonce.
Nihče vaju ne more ujeti
v zaroti.
Samo noči poveš
da te iskre nosijo k zvezdam
in zvezde k sikram
in daje samota premalo
da bi dohiteli smrt.
77
Krste Cačanski
Rojen jc 1949. leta v vasi Draslajca pri Strugi. Leta 1973 je objavil pesniško zbirko
..Bregovina". Študira na filozofski fakulteti v Skopju.
V	GORAH KJER 2IVIM0
V	gorah kjer živimo
je vse na nogah
sonce spuščajo kot krsto
dva
izgovarjata njegovo praime
v svetlobnih letih
od vetritve od noritve
Priteka doslej neprimerjena voda
ki se prebija sko/.i šipkovje
skozi sence
skozme kot odprto pokrajino
spuščeno navzdol
v zahodnih gorah kjer živimo
je vse na nogah
ob snočnem zahodu namesto zvezde
potegnejo človeka iz reke
Petre Bakevski
Rojen je 1947. leta v Kavadarcih. Za prvo zbirko Pot do poletja (1973) je prejel
nagrado časopisa Studentski zbor. Zaposlen je kot novinar pri časopisu Večer.
OPOLDANSKI SEN
Opoldne
spim s sanjami dolgimi in širokimi
Nekdo sanja v mojem imenu
Ogenj prihaja na pogovor: nekdo
se smeje in nekdo
se boji dolgega jezika tišine
Ali se pogovarjata o
molčanju metuljev
Sonce rase na suhem drevesu v zatonu poletja
Kateri čas dneva
in leta je
Ptice letajo po širjavi
videnje
neke plaže
prazne: nek ogenj
se smeje in sam
se zažiga.
78
Katica Kulavkova
Rojena je 1950. leta v Titovem Velesu. Njena pesniška zbirka Vesela oznanila je
izšla letos. Razen poezije piše tudi kritično-esejistične tekste. Dela v RKSMM kot
predsednica komisije za kulturo.
1.
Na popek je sedel čas
preveč žejen da bi prišel domov
Pika
Če bi spraševal kaj več bi ga razparal v nič
Brez slovesa.
-I
Prvo leto je minilo:
skozi režo duše zija bolest
resnica leha, bog zeva
Brez postelje s snom sem te gostila
Vrni se — ta opomin vsemogočen korak
pretih stih da bi ga zamolčala
nedeljiv vzdih da bi gotovo molčala
Drugo leto še mora:
in komaj živa zaspim pred zoro
Pod adamovim rebrom hlipam kakor plamen
Bodi mit nenasiten s prividi
da bo polna preteklost
Da boš samo ti
Tisto kar se zgodi
In že ni greha: predvsem sem bila bolna
.i.
Drug v drugem Drug brez drugega
Malo biti
Kden biti
Vse
1.
Samoobtožena: spev sem
Stoletje davnin neznano sem te sanjala
sedaj si tu
a moral bi pohiteti
da bi se te spomnila
Tujino sem si prislužila da bi te našla živega
In tvoj iris mi diši
Vem da sem mirna samo kadar zaspim
drugače divja
Tvojo rano kakor noč zaklano sem izpila
Beseda je bila kriva
Kdor seje ozdravil besede naj pride
dovolj bo da ti oprostim
79
že se vračam
leta v oru
zadušnico jim pošiljam
povsod znani obrazi nikjer ptice
Raj pričakuje konec
Ni rešitve, Matej
in angeli potujejo
Pa ti, pa jaz
3.
Duša vse sliši
in onemi
Ljupčo Dimitrovski
Rojen je 1951. leta v Skopju. Izdal je dve pesniški zbirki. Hiša ki molči (1972), za
katero je prejel nagrado časopisa Mlad borec, in Nekoč je plesal (1974). Zaposlen
je kot novinar na RV Skopje.
HIŠA KI MOLCI
V prvem nadstropju gori stara naftarica
pozdravlja z roko
vendar nima rdeče in zelene barve
venomer molči
v drugem nastropju živi stara peč
ta ne pozdravlja z roko
in nima rdeče in zelene barve
ima bel sij na glavi
venomer molči
v tretjem nadstropju živi starka
ki ima spravljeno metlo za vrati
vstaja ponoči
podnevi je bolna
kadar je se ji čeljusti tresejo
in venomer molči
v četrtem nadstopju živi mlajša -nj
ki ima vedro z vodo na balkonu
vstaja zjutraj
podnevi je bolna
ko bo izlila vodo
bo z levo roko obrisala čelo
in venomer molči
80
T
v petem nadstopju živi oblak
prazen je
in čudimo se
zakaj nikoli ne zapira oken
skozi vrata ne moreš vstopiti
in venomer molči
v šestem nadstropju živita krog in človek
mlada sta
pomagata si z ustnicami
gledata se lepo nosita očala
krog zjutraj zgodaj vstaja
človek pa bere časopis dlje kot jaz
in venomer molčita
v sedmem nadstropju živi
da, v sedmem nadstropju živi dekle
ali deklica ne vem
trikrat sem jo videl na stopnicah
četrtič joče
in venomer molči
na uho sem ji nastavil trobento
nato cel orkester
nato tudi svoj glas
nato še glas svojega avtomobila
nato še tovarniško sireno vendar ona joče
in venomer molči
pred dvanajstimi urami, dvanajstimi munituami in
dvanajstimi sekundami
sem jo slučajno polegel podse
in mi pravi očka
in molči venomer!
Risto Lazarov
Rojen je 1949. leta v Štipu. Študira na filozofski fakulteti v Skopju. Je glavni
urednik časopisa Mlad borec. Izdal je pesniško zbirko Nočna ptica v parku (1972),
za katero je prejel nagrado časopisa Mlad borec.
PARK
Podnevi ogenj ki sanja
videl sem kako se spreminjaš kako se odrekaš teku
izteguješ dojko
da te ne odnese veter
v parku
zadnji val poletja
bodo zaključih zaljubljenci
ti bistra reka
prepuščena skozi moje srce
81
še vedno si z nebom v tesnem objemu
veter je edina priča mojih trpljenj
ko v molčanju kamna
prodiraš kakor voda
in ko moj pes vso noč zavija
v tvojo čast
Udija približujem se ti že nič kaj slovesno
s kamnito sekiro v grlu
cvet sem vrgel v reko
shšal sem kako je najbližje drevo pripomnilo
da imaš zelo lepe noge
vse se je pomirilo in srce je krvavelo
kakor moj pes ki ga je nekdo iz ljubosumja
udaril z verigo
ko je škilil v tvojo čast
sam sem
2.
celo sovražnikov nimam
cvet mi pravi poletje
veter pa zapre vrata hiš
jutri bo v parku mraz.
Vele Smilevski
Rojen je 1949. leta v Novem Selu pri Demir Hisarju. Izdal je pesniško zbirko Slika,
ki izgoreva (1974). Je eden od sestavljavcev antologije Makedonska književnost v
književni kritiki. Ukvarja se tudi s kritiko. Dela pri časopisu Nova Makedonija kot
novinar.
POSLEDNJA VEČERJA
V sencah bobenj in v bobnu cel kozmos
Rdeči jezdeci na vetrnih žrebcih babilonskih
z onemoglim dahom izžemajo rod
Vino spreminjajo v pesmi in se kot albatros
skozi obok raztezajo kot oblaki kot v snu
Koreninaje izsesana in zemlja se trga
Vojna brez vzroka uči v megh nove modrosti
kot klijoče seme zgnita v svojem prozornem junaštvu
ki te lahko zajame preden plane
svetla iskra v temne kadulje
Netopir ponorel od dne si zida noč
v nas pa se tiho bratijo sonca in krila
Pod to mizo - ogromno morsko kočo
zagrajeno z očmi in koraki sanjskimi
- izvor se kot sen povezuje v svilo	prevedla Marija Smohč
82
Peter Mlakar
83
RAZKRITJE
celota
in
peščene ure
XXXXXX
XXXXXX
XXXXXX
XXXXXX
XXXXXX
so
ozvezdja
otočja
ozemlja
oblike
oboki
in
neznana količina časa našega sveta
84
ROJSTVO DREVES
ENAKOST STOLPOV
Pesem nastaja iz osnovnih znakov našega črkovnega sistema, pod katere napišem
vse desetiške številke, ki jih podpisujem toliko časa, dokler se ne izteče abecedna
vrsta
a, b, C, č, d, e, f, g, h, i, j, k, 1, m, n, o, p, r, s,
01234567890123 45678
š, t, u, v, z, ž.
9 0 1 2 3 4
Nato si izmislim dvoje številskih vrednosti
35762 in 11111,
ki sestavljata vsoto
46873.
Sedaj razbijem obe številki in njuno vsoto na posamezne številke, ki jim ustrezajo
določene črke (te so zapisane nad vrsto desetiških zanakov). Toda, ker se v zapo-
redni vrsti 25 črk večkrat ponovi zaporedje desetiškega sistema, pripada številkam,
ki sestavljajo vsa tri števila, več znakov (npr. 2 = clv). Tako dobim ekvivalente:
85
3	= čmz
5	= eo
6	= fp
2 = clv
1 =bku
4	= dnž
8 = hs.
Ti črkovni ekvivalenti lahko sedaj zamenjajo zgornja števil a:
35762 = čmz eo gr fp clv
11111 = bku bku bku bku bku
46873 = dnž fp hs gr čmz
Ker vemo, da je število 46873 vsota števil 35762 in 11111, vsa ta števila pa imajo
svoje ekvivalente v zgornjih črkah, lahko sedaj postavimo da
čmz eo gr fp clv,
kateremu prištejemo število
bku bku bku bku bku,
ustvarja vsoto
dnž fp hs gr čmz
35762 + 11111 = 46873
čmz eo fp gr clv + bku bku bku bku bku = dnž fps hs gr čmz
Ta vsota črk dnž fps hs gr čmz je del materije pesmi. To je materija grafičnih
znakov, kije z.ostalimi in formo vsebine prisotna v pesniškem besedilu.
Nič me postavlja,
da delam popolno
to vse.
Figure ne tega.
Se razpoloži.
86
Avgust brez nosa in brez ust
v škatlo mlečno je zaprt
in z njim je neželezna kust,
ki jo je Reks zakopal v vrt.
Avgust, temačen, mrk in pust,
čas, ko kanarci se golijo,
čas, ko razbrsti se gnus,
vagine v čišči ko vzcvetijo.
Avgust, s sirkom nagačen lačen Rus,
ki pozdravu ne odzdravi,
le žalost kliče vase: „Grust!"
da mu s tišino duh preplavi.
Gojko Doko
PESMI	IZ ZBIRKE MODRICA 1974
Rumeni krog
to planoto obliva gost sijaj
v njegovih bokih kot plod v medenici
neviden v svoji srajci iz gline
čaka mrak.
neko roko sem ljubil nekoč ves dan
tolmačil bodočnost bil hiroman
zvečer sem med prsi opazil
polip kot mak.
tja med zvezde je utonilo svetišče
kadar nisem na zemlji, sem zgoraj kralj
veter čelo prevrne v blato
odnese sen, zavlada preh.
na polju rumen scjalec veje zrnje v pepel
nisem vrač ali vem
od tega semena umre vse kar leti
in kar v zrak pada.
a rja ki nemo polzi po deškem licu
to je naš črv, naš rumen up.
IZ tega kroga jasnovidni albatrosi
ne vejo kam bežati.
Zlato jabolko
iskal sem jo v breznu
našel sem jo v nedrih
daleč od roke in urokov
od sobote in od torka.
podaril sem ji zazidano carstvo
ona odpre vrata v zidu
hoče se družiti z drugimi zvezdami
kot se sončni hčeri spodobi.
verjela je v svoj zlati pečat
in mojo zvezdo vodnico
samo nebesna znamenja ni brala
ni znala ali paje ovdoveti hotela.
bratje moji noč ili in prenočili
zadirajo mi storže v hrbet
skozi prstan streljajo ptico Vasiliku
želijo ograditi zlato jabolko.
v mišjo luknjo se plazim
ugašam poslednji plamen
v pepel ga skrivam - pepel ogenj čuva
v senci rjavi, srce rumeni.
Volčja pesem
človek često vidi samo eno barvo
misli eno misel, poje isti pesem
včasih črno včasih belo
včasih se težkesončnice
kot težki zvonovi preko neba zibljejo.
Tako je včasih
tisto sivo zavijanje v gozdovih
skupni jezik tega sveta,
zvest barvi predmetov in vetru
ki jim menja obliko,
mogoče je zato vočje grlo
podobno grlu ki tole poje.
Je čas
je čas
ko sem mlajši in starejši brat
ko ukazujem in ubogam
in ko odsotno v prostoru iščem
še sam ne vem kaj,
je čas vetra in zatišja
ko brazgotine na obrazu postajajo globje
in ko pada inje na miren zid čela
je nekaj kar me budi
ko zaspi vse živo
in napoti v noč da objamem
obcestni kamen ali drevo,
je nekaj kar se upira
ko vsi molčijo,
nekdo kot smrt leden
ki bi prižgal svet da vidi
bi se ii na njegovem ognju lahko ogrel
je čas ko se smejim
in ko molčeč štejem črne minute
ko da sem naenkrat samo jaz
v tuje krdelo zašel,
je čas ko se približam zidu
vprašam kje je najtrše da udarim
a nekdo za hrbtom zašepeta:
ti si mrtev, privid samo
takrat zagrizem ne vedoč
je ta duh dober ali slab.
87
Lišaj na obrazu
Vodomorna deževja in vrelci gorski umivali so mi obraz
okoval gaje led, pekle strele
in toča lomila ušesa, noben veter
ni mogel izbrisati judin znak.
čim bolj ga gladi prod na perilu
kamen živ močneje peče,
risba bolj jasna postaja.
Videl sem ta madež tudi na tuji koži
na popkovini novorojenca
okoli bradavice na dojki porodnice
pod luščino sredi jajca
na snežni belini, v globini moija
v najbolj gostem mraku cveti bolan
rumen vrt na nebu
okoli meseca.
Nikoli nisem videl nobene popolne ravnine
nobeno goro sieramodro brez suhega drevesa
niti bistrooko čašo pijače
ta strupena celica zavzame pol vsakega bitja v vsemiiju.
doslej se niti sonce ni rodilo brez ožiljka
kaj šele človek, plevel od plevela.
Nisem prvo neoznačeno bitje
a sem prvi vzljubil svoj znak
in če bi bilo mogoče
sega ne bi osvobodil.
Lug
v vsaki kopljici ikra plamena
seme nebesno nabreka med lakotnicami
zdravilna voda z žarom obljubljana
v bistrini tvoji labod bel noči
podojena s pepelom in duhom sonca
odreče se vsega v vrtu kar živi,
sjjaj ugašen v tvojem objemu
vzšel bo kasno na tvojih deviških izvorih
gosto gorivo vezano v posode vezane v vozle
z raztopljeno žerjavico pod rebri
v tebi zle vile izpirajo perilo,
zgorela boš, zgorela boš kot premog.
te ne vznemirja udarec utripa
njegovo potuhnjeno petje v tišini pred nevihto,
rado bi a ne more vzplamteti vse česar se dotakneš,
mogoče te mraz odznotraj osvetljuje?
tako se na visokih gorah podpisuje zima.
noseč uranovo jedro v žilah
te lasten ogenj izpolnjuje,
oblizni, oblizni z jezikom - kri prepadna.
88
Piščal
Iz ene ccvi liže plamen
iz druge se plazi mrak
na nebu živaho kolo
slep kolovodja z gromi pleše
piščal igra ves dan
bobni oslova koža v globini gozdov
tišina kot sneg pada za vrat
obrvi spuščene, zaprta brunarica
piskač odpira fcsena usta
prostor se od zvoka trese
pritisni uho boš slišal smeh
pritisni drugo - jok
v zraku brez letalcev
poje krilata praznina
piskač piska do pasu zakopan
v votla Zemljina rebra
plameni nevidni zvočni vrelec
dva brata dvojčka modrina doji
počeno vedro ne more držati
duh višine na dnu
ko razsvetli roka kot svečnik
okoli druge se ovija kača da popije sijaj
piščalka piska ves dolgi dan
vsonoč noč, a sen a sen.
Konjski grob
Na sredi zita prazen oplaz. Rei^el bi, hišna vrata položena za oranje. A poletje,
rodno poletje bo, trudno se je upognilo belolaso klasje, val za valom, koleno na
koleno, rame na rame, samo od tiste praznine pobegniti na katerokoli stran. Od
daleč seje videl bel otok na njivi.
Grob, reče nekdo.
Nihče od nas še ni v letih.
Pozabljen pobranek, se prepričujemo med seboj. A pri tem smo pomislili: čigav
večni dom?
Imeli smo otroka, že dečka, na velikem panju trte. In nekaj blaga v gorah za
oblaki.
Vsakdo je skrival svoj pogled in skrivajoč pogledal tuj obraz. A nevidna senca
nas je stiskala okoli ognjišča in mize, vzemala jezik, kdaj pa kdaj nasmeh nekoga od
nas ali sijaj sončnih plavutu na napušč na vrhu hišne lastovke. Nismo, pravimo,
bežali od te nejasnosti, niti z besedami lajšali breme. Raje smo molčali.
In žeH pravočasno. In nosili snope, težke kot mrtvake. Ne da se bi komurkoli
pritožih, smo dobro vedeli, da zrnje ne tehta toliko.
Nismo se čudili: kako lahko strnišče zgori, a ogenj ne pusti sledu. Vsak drvi na
svojo stran, ko se umika jasi kot lišaju na ostriženi glavi in nosi del tiste praznine
uvezene v vozel na vratu.
Iznenada nekega večera poti s severa prineso glas: crknil je naš konj. Ubila ga je
silna planinska trava.
Pri večerni sveči, kije dogorevala na zahodu, se je videlo, kako naši obrazi, obliti
s solzami, pokajo kot rumene buče.
Tako smo z radostjo izgubili najdražjo lastnino zahvaljujoč bogu, ker je tisti
grob iskal konjsko glavo.
Še danes ko se spomnim tistega davnega poletja, vidim našega velikega belega
konja, kako se pase poleg izvira. Shšim njegovo bobnenje z jeleni skozi planino. On
rezgeta, kadar jeleni rukajo. Ko oblaki zasedejo jezerske vrhove, vidim stotine
kuštravih žrebet, jeznih žrebičkov, stotine modatih žrebcev z vzdignjenimi udi,
kako podijo mlade kobile. A pred vsemi, na vrhu oblakov, kot po vencu planin,
dvigne rep, kot zastavo visoko v nebu, spodvite glave, prha in drvi, podivjan drvi
naš beh konj.
Nikoli ne bom verjel v iijegovo smrt. Ko spim me še sedaj miluje ta dih iz
nozdrvi in konjski rep. A ko se prebudim vedno mislim, da isti grob v žitu, še
vedno odprt, čaka svojega dragega gost.
prevod: M. H.
89
Ivo Svetina
IZ JONIJA
I.
Iz kopalnice sem se spustil Agalis, bledih ust
in visok, da sem ogledalo tvojim besedam,
enostavnim kot otroški obrazi. Tvoji lasje so
načrti feničanske arhitekture, zradirani templji
sinjega etra, kupola tobaka sredi redečega peska
Arabije. Vrtinci zelenega sonca so te zavili
v prozorno jadro, da se ruska baletka, Darja Saltikova,
zavrtiš zamorski bombaž na mizi akvarelne gore,
ki jo riševa po jezikih najinih prvih plavih psov.
Tvoji lasje so krila Leonardovega zrakoplova,
razrešena uganka aerodinamike, z ljubeznijo poročen zrak
nad pokrajino cukra. S tvojih zleknjenih dojk
semjagode padel v naročje Lesbosa; črn prepečenec,
lahek ko božično maslo.
II.
Iz snega si, bisemočrnega snega, tvoje lepe roke
iz svetlobe, ki kopni in išče vetra, dajo odnese
v Rim, iz valov si, odmevov in mečev, krona zemnega
obraza, sklonjena v drobnih dojkah, bakrena mucka
se neslišno giblje med boki vrčev, napeta dolinica
popka s senco prerezana; iz kroglic ljubljenega ledu
si, deškega telesa, vitka v odprtem oknu vleknjena,
vsa od srebra, smeha in medu ležiš na meni, utrip
majhnega ribjega srca, prstan iz vode, dihajoča
verižica kapljic.
Dvignil sem te k sebi, da sta dojki pozvanjali
ob mojih zaljubljenih rebrih in bili kupi divjega mesa,
sonce in luna; z njunimi poljubi sem odplaval po tebi,
vzela si me v usta, da je toplota, spletena v venec,
razprla visoka vrata in me s trepalnicami dvignila
v napeto kožo, kije lok, ki se kot Danajci sveti pred
tvojo svetlo Trojo. Nisi ne bitje ne mineral, ne kruh
ne otok; buba brstečega pavlinčka, čudež ekvilferije;
kolibri v tebi odpiram svilena krila.
m.
Bambus je sonce tvojemu kakavnemu telesu,
Sneguljčica, senca tvojim samo teme vajenim lasem,
spletenim v tebansko figo, z mašno ljubezni razpuščenim
v slapovih, kijih žre tih plamen metuljev;
90
tvoj obraz je grb kraljestva zraka in drobna krona
iz mehiških hišk, belih kot zima, tankih kot papir,
malahitna Sneguljčica, prepojena z odtisi ustnic,
curek ambre razpre ozko potko k tvoji ritki,
v tvojih dlaneh se zibajo pisani otroški čolni,
okrašeni z iskricami, 1 etečimi spod svinčnika,
ki piše pesem; šepet palčkov dvigne tvoje krilo,
lahko kot strupeno jabolko, da se tvoj hribček
razkolje kot pojoč tropski les, skodran in topel
kot praznični kruh; spremeni se ti barva oči,
skloniš glavo in odgrneš ležišče mojemu penisu, Sneguljčica.
IV.
Sedim v sončnem avtomobilu in drvim proti robu sveta,
obnrjena v obraz zahoda me nosiš na mehkem srcu, voda,
masturbiraš.
Si ladja, bela rezina sončnega kruha, turkizni valovi
črnega snega so nahranili svileno mesto in okrasih
moje ljubeče stihe.
Visim na pramcu galeje, ki vozi vino v Rim; večerje
in tiha godba sladi muškatno grozdje, s katerim me umivaš,
Agalis, strižeš mi lase in kodre ti polagam na sinje oči,
s škarjami božaš moje prsi in solza trepečeš na mehkem srcu,
voda, rnasturbiraš.
Rojena sem, bleda cesta ovc v nebo, letališče mraku,
ki se zavija v rože, rastoče med belimi hišami, tortami,
v katerih živiš, ljubica, kot rozina.
Mastni imepratorski prsti, težki od voljne deške kože,
krvavi od divjega zlata prstanov, prihajajo s sM
čez morje in božajo tvoj klitoris, Ag alis.
V očeh imaš diapozitive etra, ki droban kovinski lev poje
pesmi znad Lesbosa, steklene pahce nosiš na mahekem srcu,
voda, masturbiraš.
Mrk bo! Zvezde so sodi, v katerih potuje vino do trikhnijev
najine cesarske postelje, na mehkem srcu, voda.
V.
Lepiš se name, samotraška roka, krčiš mojo kožo,
med prstani ogleduješ moj penis, senegalsko ribo,
ki zveni ksilofon; topel dež raste iz tebe
in gre po meni, ljubiš me, zjutraj, ko si Afrika,
z rdečim trakom krog stegen, ko se ličiš
v mojih tankih vekah, pticaplam, črno stopalo Lesbosa,
ki ga poljubim; z modro steno si barvaš trepalnice,
s čokoladnim paradižnikom umivaš hrbtenico,
ki se srna skriva med ponoči stkanimi zavesami,
liješ na moje polikano srce trepetajočo žeamico
s plavimi usti, briješ si mlade pazduhe, vroče
od mojih zob, jezika edenske kače, lupiš moje roke,
ki žde v srebrnem pudru; spreminjaš se,
ustnice postajajo obredna maska z Nove Kaledonije,
nohti turški kovanci, popek mošeja, v kateri bereš
moje pesmi, izpisane na najinih rjuhah. Ljubljena.
91
VI.
Topim se v tvojih ustih, nag, umit v blaženosti mira,
ležim med jagodami in nad mojim samotnim telesom se
svetu sonce kot šop igralnih kart. Bleda kot luna
me poljubljaš na stopnicah, ki naju dvigujejo v tvoje srce,
v zeleno pokrajino, med plave dišeče koze, v avtobus,
ki z razmršenimi lasmi drvi čez Lesbos.
Topim se med tvojimi ustnicami, ljubljena, košček nega se
sprehajaš po mojih utrujenih laseh, ramah, rokah,
špartanskih zvezdah, ki, tleče v zlati slami, cviUjo divje.
Bleda kot luna ješ z menoj piramide sladkorja, oči ledu;
senca belih las hodim po spanju, rožnato meso, z vinom
našminkana čebula, sneženo morje je odneslo najine smučke,
topla ustnica, nabrekla, pijana.
Topim se, bled kot luna, na vratih tvoje kože,
najčistejšega zrcala najine ljubezni. V storžih
zale koruze rase druga ura noči, prvo sva pojedla
naga v veži mesečne hiše. Moja so tvoja usta,
ki vlažna legajo k mojemu penisu, pogrnjeni mizi ljubezni.
V tvojem joniju, mokra tamariska.
VII.
To pesem pišem s penisom, v tebe jo pišem, ko gola
pleševa v postelji sonca in sva svetla japonska risba,
z žerjavico vina polit svilotisk kože;
ko med kaplja iz tvojih gibov, imava krila in brez bolečin
se topiš v ognju mojih prstov, ki igrajo na zlate tipke
tvojih bradavic, visokih do mojega src^, ki nesUšno poči
v tvojem ustju, odtrgano od vdujočih kulis bajne pokrajine;
moja dolgolasa ovca, čmolasa vaza z modrikasto prečo
med dojkama ,trepečeš, pritlikava psica, dvigajoča cvetne liste
noči. Si bel galeb, ki plove po jadranski razglednici,
mavrična nedelja sredi najine tihe postelje za soncem,
vrt, kjer konji pijejo sence znad tvojega jonija.
VIII.
Zjutraj narediš sonce iz mojih oči in se z njim neguješ
v slapovih žitnih trepalnic. Zahajaš me s težko belo ritko,
da se iz-mojih ust zvali kruh, vonj tvojega jonija,
zmehčanega v temi; veliko je tvoje telo, lepo, bolečina
v glavi, ki nikoli ne mineš. Potujeva z modrim vlakom,
bosa in pohotna plešeš po razkošni preprogi, nežen plamen
ciganke, dišeč sir z-visokih kosovskih gora, trepešeč, spiš,
sanjaš meč smrti, da sem jaz, da se ob polnoči oblačim
v islamsko, po Aji Sofiji dehteče perilo, v katedrali dima
marmornatih cigaret, kijih, ogmjena v plašč mozaika,
kadiva post coi tum.
92
Lev Kreft
PESMI
prijazni ciklus o hubertu žužku
Kakor kužek
ncugnano
se v Ljubljano
je odpravil
Hubert Žužek.
Ko zapravil je zaslužek,
se pijan
je vrnil v Kranj.
Pri „Evropi"
na klopi
pijanec leži,
v svet se reži,
se krohoče
v mimoidoče
kot pobegli kužek.
Seveda - to je Hubert Žužek.
Ves zaslužek
je zapravil
ker vso noč
je onegavil
Tončko Moč,
kije vlačuga.
O tuga,
to bil je Hubert Žužek.
Hubert Žužek
je kot kužek
na promenado
s svojo mlado
nevesto
na cesto šel.
Ko prišla sta
do tasta,
je ušel.
Kdo v Ljubljani
z malancani
kani
nafopati narod?
To stekli je kužek
Hubert Žužek.
Na nebotičnik
miličnik
se vzpenja
Spodaj truma
se drenja.
Cašo ruma
namreč Žužek je vzel,
na vrh se povzpel,
kjer na anteni
peni.
93
Nekoga
je nadloga
prignala
do tnala.
Sekira
že zadiia
se v meso.
Kdo je to?	»
Hubert Žužek,
ki kot kužek
nekoga je nadrl
in požrl.
trenutek ko bi se le dalo
bi se dalo
ampak
komu neki bi se dalo
da bi se dal
nekomu
ki se mu da .. .
bruhanje na zemlji kri
nad zemljo grožnja
pod zemljo kosti
prst paje stoik
hie rhodus hic salta hopla: francija 1789
hopla: francija 1830
hopla: francija 1848
hopla: francija 1871
hopla: francija 1968
ves rhodos je že poskakljan
ne morem pozabiti te ne morem pozabiti
ne morem pozabiti
ne morem pozabiti
ne morem pozabiti
ne morem pozabiti
ne morem pozabiti
česa že?
Pomlad čustva že mislijo na ivanjjčice
razum gre po dolgi zimi na sprehod
da opravi obojo potrebo
um je znesel prva letošnja jajca
in kokodaka vse dni
vremenska napoved berimo o ajdih
saj kadar se dan tako slabo začne
lahko pričakujemo
da nas izruvajo iz tal
in nesejo materam za osmi marec
kajti za gradom stoje njihovi otroci
v rožnatih srajčicah
94
pa bom šel osorej
v tečaj za singer mašine
pa bom štrikal ko zmaj
pa bom šel zarana
v mlako pupke lovit
pa bom šibal pupke v herbarij
pa bom šel opoldne
ves zmajast jajca valit
pa bom zvalil divje enozobce
hura!
ali imaš koga
ki bi zanj ugasnil cigareto
ki bi zanj čakal na skalah sam
ki bi zanj padel postoj kdor mimo greš
ali imaš koga
da bi zanj pisal pesmi
da bi zanj poslušal vse idiote
da bi zanj šel k psihiatru
ah imaš koga
kot bi z njim bil svinja z mehom
kot bi z njim bil srajca z ritjo
kot bi z njim bil tau bi
ali imaš koga
da bi rekel stu mater mam
95
September je ženska, ki se gnoji:
njegova faktura je tenka, vender vidna.
Moli roké v oblake -
kdo je tam, ki mu poljubuje prstane?
O, samota. Ni tu mesto? Ne koče ne potke.
Barva vode? September
njegova faktura tenka, vender vidna.
NAJMLAJŠA
ČRNOGORSKA POEZIJA
Govoriti o najmlajši črnogorski poeziji še
zdaleč ni lahka stvar. Sam izraz „najmlajša"
predpostavlja določitev zgodovinskega kon-
teksta, da bi jo lahko pravilneje obravnavali
m bolje razumeli. Vendar namen in obseg
tega zapisa nista v soglasnosti s širšim, torej
tudi popolnejšim interpretiranjem celotne
male zgodovine črnogorske poezije.
Zato bomo skušali le sporadično osvetliti
nekatere ključne točke, ki so bistveno vpli-
vale na dosedanji razvoj poezije v Cmi gori.
Petar Petrovič Njegoš je rodovni starosta
poezije v Crni gori. Slučajnost ali nekakšna
čudna igra paradoksa .je hotela, da se z
Njegoševo smrtjo vse tudi zaustavilo. Odprl
se je dolgotrajni prepad molka (cela druga
polovica 19. stoletja in četrt 20.), ki je vse
bolj onemogočal vzpostavljanje kakršnekoli
kontinuitete v črnogorski poeziji. Resnici na
ljubo so bili tudi nekateri poizkusi s strani
nekaterih pesnikov, ki so skušali ustvariti
dela, ki bi dobila svoj prostor v zakladnici
nacionalne kulture kot rtrajna vrednota. Ven-
dar, kot smo rekli, so bih to le neuspeli
poizkusi posnemanja velike poezije P.P. Nje-
goša.
Sele s pojavo Rista Ratkoviča, pesnika
izjemne senzibilnosti in izrednega talenta, ki
je s svojo pesniško dejavnostjo najavil in
anticipiral nov in ploden čas, se je črno-
gorska poezija zdramila iz smrtniškega pre-
dolgega sna.
Poudariti pa velja, da so se pojavili še
nekateri pesniki, katerih pesniške stvaritve so
bile v jugoslovanskem prostoru izredno vi-
soko ocenjene. Kot da se je skušalo z enim
samim skokom ujeti davno izgubljeni korak
in nadoknaditi vse, kar je bilo med tem
časom izgubljenega. To je v dobršni meri tudi
uspelo.
Vendar sta črnogorska poezija in hteratura
nasploh doživela razcvet šele po drugi sve-
tovni vojni. Duh ekspresionizma, nadrealizma
in drugih tokov, ki so pljuskali na naše obale
iz Evrope, je zapustil sled tudi v poeziji
črnogorskih pesnikov tega časa. V manjši in
večji meri so se uspevali osvoboditi nega-
tivnega delovanja tradicije in iz nje črpah
dragocene sokove ter ustvarjah povsem mo-
derno petje. Res je, da so nacionaki miti in
zgodovina kakor tudi Njegoš obremenjevali
te pesnike, vendar le takrat, kadar se niso
uspevah iztrgati njihovi moči ali ko niso
prevzemali od njih tisto, zaradi česar občut-
ljivo tkivo pesmi k; malo trpi.
Crnogorska poezija se je do današnjih dni
tolikanj razvejala, da iz nje veje celotno
obilje, v katerem vsak rečni rokav nudi novo
poet za tiste, ki prihajajo. Toda - res je tudi
to, da se je o tej poeziji do pred kratkim
vedelo te malo ali skoraj nič in da so
marsikadaj, prav na tej osnovi prinašali sta-
lišča o stanju v črnogorski poeziji.
Prav zato ni nič čudno, če se o najmlajši
poeziji ve še manj ali, če so ta vedenja
povsem parcialna, ker mnogi mladi pesniki
trenutno študirajo izven Cme gore in so tako
znani le okoljem, v katerih žive.
Zato menimo, daje to prava priložnost, da
poizkusimo s predstavljanjem vsaj dela mlaj-
ših črnogorskih pesnikov, ki so se že uvelja-
vih, da napravimo manjši prerez, ki bo vsaj
do neke mere omogočil vpogled v stanje
..najsvežejše" črnogorske poezije.
Predvsem pa predstavlja problem že sam
poizkus določanja najmlajše črnogorske
poezije. Pri tem ne more biti odločilna le
starost avtorjev. No, vseeno smo se pred
očmi smo imeli namreč moderni duh časa, ki
v najširšem smislu združuje eno generacijo, z
druge strani pa, ob tem, da smo upoštevali
tudi sorodnost v letih teh pesnikov, odločili,
da izbor pričnemo I. 1947, v katerem se je
rodilo nekaj pesnikov, ki jih želimo predsta-
viti, končujemo pa ga 1. 1952. z letnico
rojstva zadnjega pesnika v tem izboru.
Torej, to določanje generacije mora biti
razumljeno zgolj pogojno. Ima le praktičen
namen: potrebno je najti skupno, združujočo
nit določenega števila pesnikov, ki naj bi jili
ob tej priložnosti predstavili slovenskemu
bralcu.
MIODRAG TRIPKOVIC, s katerim ta
izbor začenjamo, je pesnik poudarjene lirske
inspiracije in posrečene združitve z refleksno-
stjo. Je prvi, ki nadaljuje s čutno „slovansko
nitjo" v naši poeziji. To hrsko razreševanje
ugank človeških večnih vprašanj daje njegovi
poeziji dimenzijo metafizičnosti.
Pri MIRASU MARTINOVICU, pesniku z
bujnim in pogosto ne dovolj brzdanim ta-
lentom, opažamo tendence raziskovanja last-
nega poetskega prostora z Miodragom Trip-
kovičem, tako da bi lahko rekli, da ta dva
pesnika predstavljata tok, zelo dragocen, kije
v drugačnem pomenu zelo živ pri starejših
97
črnogorskih pesnikih pa tudi pri mlajših, ki
se šele pričenjajo uveljavljati.
DARINKA JEVRIC se pogosto obrača
mitu in usodi žene v težki zgodovini našega
naroda in te motive podaja na nov način,
oplemenjujoč jih z zamolklo erotiko, ki daje
njeni poeziji pogosto osnovni ton in življenj-
skost, tako da v tej nekdanji ženi spozna-
vamo spoznavamo radosti in trpljenje mo-
derne žene.
RATKO DELETlC je zagledan v našo
novejšo zgodovino, v moderno heroiko,
vzniklo na tleh naše revolucije, vendar po-
gosto razvozluje, s prizvokom čutnosti tudi
problem zapuščanja domačega ognjišča in
odhoda v neko abstraktno tujino nepovrata
in odtujenosti.
NOVICA TADIC je vsekakor najpo-
sebnejši in najzanimivejši pesnik najmlajše
generacije. Težko je na kratko reči, kaj je
najbolj pomembno v njegovih pesmih, h
vendar lahko rečemo, da je pesnik eksisten-
cionalne slabosti in strahu, da je pesnik
najbolj splošnega trepeta Bitja, zatečenega v
svetu razčlovečenih nasehj in sob, v silovitih
zamahih vsesplošne odtujenosti in alienacije.
Poslužujoč se teh senzacij Tadič svoje pesmi
dviga do samega bitja univerzuma.
SAVO LEKIC je ves v daljavah kozmič-
nega hrumenja, glasbe sfer, velikega nebes-
nega reda, ki ga pesnik poudarja kot obrazec
za možni red v človeku, v njegovi kaotični
duši in v še bolj zapletenem svetu, ki g£
obkroža in določa. Lekcije obenem tud
strasten iskalec za pradavnim bitjem, zi
izhodiščem. Zanj je značihia refjeksivnost ir
pretehtanost izraznosti.
Edini pesnik, ki vnaša v svoje pesm;
izobilje humorja, jedkega sarkazma in tra-
gične grenkobe, skozi lahno pripoved c
človeku in svetu, v katerem živi je MIO-
DRAG VUKOVIC. Njegova poezija je izzva-
na s nonšalantno igro, da bi se nam na koncu,
ko se prvi, varljivi vtisi poležejo zazdelo, da
odhajamo iz gledališča, v katerem smo se ves
čas močno identificirali s tragično usodo
tamkajšnjega junaka.
MOMIR MARKOVIC je od vseh, ki smo
jih do sedaj našteli še najbolj obrnjen k
črnogorski tradiciji v pravem pomenu te
besede. Neposredno se obrača Crni gori,
vendar ima njegovo obračanje poseben pri-
zvok, po katerem tega pesnika zlahka spo-
znamo.
In končno JANKO BRAJKOVIC, ki poje
o ljubezni in smrti, ki skuša doseči večno
skrivnost ustvarjanja.
Ob koncu velja poudariti, da v ta izbor
niso prišli mnogi pesniki, ki to po vsej
verjetnosti zaslužijo, vendar smo se zaradi
omejenosti, predvsem prostorske, odločili, da
jih to pot izpustimo. Upamo, da to ne
pomeni tudi določanje vrednosti stališča o
njihove ustvarjanju.
Budimir Dubak
Darinka Jevric
BOJEVNI KOVA LJUBA
ogorek v stenju drema
zarjavel cvet v laseh
in vino mi kaplja na belo svilo obleke
gospodar
vem, padla bo glava
bojim se da vila ti glavo pod stegno ne da
na greh ne privoli
da imaš krilata rjavca
da senco vsaj domu ti vrne
v mavrico da jo prelijem
v preprogo navezem
in trikrat list ozeleni
in trikrat ga trohnoba pokriva
pozabim da ljubim gospodaija
lasje mi nekam tonejo
v modro satje ustnic čarovniki legajo
Grlo bi v potoku hladila
z zibko moč merila
pri smojeni skiti mi kito in svilo trgajo
v predvečer zrem v iskro
spreminjam se v skrivnost
potem pa sipljejo sipljejo iz rok se snegovi proti nebu
jaz pa se vračam v prenočišče
98
Miodrag Tripković
S SENCO SMRTI
Negotovosti, negotovosti - bele moje
Vi hitri hrti
Mar pozni žerjav to poelje preletava
S senco smrti
Viharni časi mojih poldnevov
Večna brezna
Kdo s tragičnim glasom poje
V moji besedi
Negotovosti negotovosti - bele moje
Vi hitri hrti
Mar pozni žerjav to polje preletava
S senco smrti
Slavo Lekić
NEVIDNO KOLO
Na trati nebeški
pod goro v mrtvem cvetu
kolo nevidno snujemo
v naši neomadeževani svetlobi
nekogar lepa roka
nad praznim vrtincem trepeta
in padamo na kolena
pred zvezdo vsematerjo
da nas spočne izven telesa
na trati nebeški
sredi modrine
se v kolo temno prepletamo
iz puščave sred kola
sence sestradane planejo
ko mesec se rdeči pojavi
na dosig pratišine
zvežda vsemati
belokost droba požira
KOMODA
ne smem je odpreti
oživeli bi rokopisi
z zgornjimi udmi
in bi pričeli nepopolno
gibanje gostega zraka
in zidovi bi sobni se nagnili
v premaknjenih kotih
bi se kura hranila
pod polno voljo
neznosne poldnevne vročine
strop se v belo perje
razdeli
Janko Brajković
VPRAŠANJE LJUBEZNI
Hočem da si podobna
Najlepši zebri
Hočem da strasti
Nimaš kot druge žene
Hočem da si zemlji podobna
Hočem da te ni
Hočem da imaš kadilo
Da bi prižgali nove moči
Hočem da veš da pada
Nedokončano seme
Hočem da sanjaš kot materija
In da si žena
Da si ljubezen večja kot
Vse dežele
Hočem da strasti
Nimaš kot druge žene
Hočem da si zemlji podobna
Hočem da te ni '
Novica Tadić
OBISK
Prazen me zid obiskuje
Obiskuje mene in moje zidove
In steno vpijočo
In strop z zankami
Vlažnih vogalov prebivalci
Žužki miši vepri
Skozi okno visoko
Delajo poti vrvi spuščajo
Umirim se umirim se
Pazljivo poslušam kako se
Približuje z ogromno
Stonogo v temelju
Budimir Budak
2AGA
stegnila se
je na soncu
z modrino v
čeljustih
in rožni venec moli
ob klinastih kehhih
Stegnila se
je molčeča
Zobati angel
udarja s krili
le ko se igra
ali ko mu
rastejo
zobje
99
Ratko Deletić
ZAKAJ SE NE JAVIS
žakaj se ne javiš in ne poveš kako ti gre
morda je še upanje
Ja se povrneš
In res bi se moral
Iz daljave oglasiti
In v pismu prenočiti
Glavo izgubiti
S križišča vijuga žalost
Iz daljnjega kraja iz sveta
Iz časa
Kako ti gre
Moral bi se oglasiti
Morda je še upanje
Ki te vrača
Pesmi
MIraš Martinović
BUJENJE PRAHU
Ko nas prah preživi. In novo bujenje prahu,
Prične trajanje. (Senca nas oponaša).
Kdo ve kolikokrat že, moči vsemočnega prahu,
Mirijo v steblu končnosti. In naša
Senca postaja stvarnejša od nas samih. Prepadi jasni.
Praznijo se v bitje. Raste čudovito drevo!
V praznini sveta. Ura vesoljno zamuja.
Prostori gubijo mero. O, prvo
Bujenje prahu! Svetlobe nepojmljive!
Prozorne bile so stvari. Bilo ni čistejše skladnosti.
Od našega prahu, v katerem se vse bo ustavilo.
Lepa jedrnatost in še lepši padec.
Svetlobni delčki gubijo obraz. Nočem se
Dotakniti stebla ki krajnost vse bolj si prisvaja
Vse vidnejše postaja vesolje - šele v začetku.
Vse so bile čiste oblike, ničemur se ni videlo konca.
Morti ir Marković
USPAVANKA
Spi kot da te lovijo
Spi z odprtimi očmi
Človek spi oprezno
Mnogo ti je lovcev za petami
Spi kot da te tovijo
Spi kot da sam loviš
Gotovo kje je tvoj prijatelj
100
Prijatelj sanjaj o lovu
In nič ne govori
Glej v snu
Odpraviti se moraš daleč
Spi oprezno
Spi z odprtimi očmi
Mnogo ti je lovcev za petami
Miodrag Vu kovic
ZAROČENCA
sedaj poješ v kvadru sobe kot kanarček
ubija te lastni tvoj glas
ki se odbija od šestero zidov
izpolnjen z glasom kot nosečnica z otrokom
otipavaš svoj trebuh
rigaš
pozabljaš na lastno mrtvost
nato
loviš metulje ali cvetje
na trati ali preprogi vseeno
zaročenka sedi ti v mehkem hladu vogala
plete jopič ali mrežo
to ni pomembno kot njen fini nasmeh
izrisan s kakovostnim in zašiljenim svinčnikom
tako si želiš prepevati zborovske pesmi
v tem veličastnem predelu
zelo meglenega obzorja
s soncem očitno zelo znanim
tih si
zdi se mrtev prekrižanih rok
venci solze
menihi
ostali rekviziti
Miodrag Vuković
PROTOKOL ZA LOV
ko se odpravite na lov OBVEZNO
vzemite pse s seboj
vzemite tranzistor in ženo
zapakirano v kar se da manjši zavitek
ob tem pa bodite previdni da sendvičev vseh ne poje
ali porabi tranzistorske vložke
če bi vas lov slučajno utrudil
ob vas bodo psi
torej
sonce vzhaja vi zajtrkujete
žena je svoje že snedla
v avstraliji bilo bi veliko več zajcev
pa kak kenguru kot trofeja tako
pa ženo lovite ki je niste pustili
zatem zajtrk in spanje
vrnitev
spanje
se vem ne zdi da je
ribarjenje manj naporno?	PREVEDEL: SLAVKO DRLJE
101
BIOGRAFSKI IN BIBLIOGRAFSKI PO-
DATKI O AVTORJIH
MIODRAG TRIPKOVIC je bil rojen 1.
1947 pri Kolašinu. Prve pesmi je pričel
objavljati že zelo zgodaj v Titovem pionirju,
Poletercu, Politiki in drugod. Kasneje je
objavljal v vseh pomembnejših časopisih in
publikacijah, kot so: Stvaranje, Književne
novine. Odjek, Lica, Student ipd. Studirai jè
na Filozofski fakulteti v Sarajevu in v Beo-
gradu. Poleg poezije piše tudi književne
kritike ter eseje. Sedaj je zaposlen kot no-
vinar v „Pobjedi".
Objavil je pesniško zbirko „potem oditi" 1.
1970.
RATKO DELETIC se je rodil 1. 1947 pri
Andrijevici. V časnikih Stvaranje, Delo, Ži-
vot, Odjek, Stremljenje, Bagdala, Mostovi,
Književna reč. Ovdje, Politika, Odzivi in
mnogih drugih je objavljal poezijo. Aktivno
se ukvarja s književno kritiko, ki jo objavlja v
mnogih časnikih in revijah.
Objavil je pesniške zbirke : „Dotik leta" (z
Darinko Jevrič), „Svetoboli", „Toplina bole-
čine". Njegove pesmi so v nekaj pesniških
antologijah. Prevedli so ga na albanski, turški
in makedonski jezik.
DARINKA JEVRIC se je rodUa 1947 pri
Peći. Končala je srednjo ekonomsko šolo,
sedaj pa izredno študira Filozofsko fakulteto
v Prištini, kjer prebiva in dela kot novinar.
Objavila je knjige: „Dotika leta" (skupaj z R.
Deletićem 1. 1970) in „Prevarani s tišino"
Prosveta, Beograd, 1973.
MIODRAG VUKOViC se je rodil 1. 1947 v
Cetinju. Gimnazijo je končal v Nikšiću,
Filozofsko fakulteto pa je študiral v Beo-
gradu. Se kot študent se je odlikoval po
svojstvenem stilu. Objavljal je v Delu, Knji-
ževnoj reči. Ovdje, Stvaranju in drugod.
Uveljavil se je tudi kot prozaist. Svet proze in
poezije sta mu zelo podobna. Sedaj živi v
Titogradu in dela kot novinar v „Pobjedi".
Pred izidom sta dve njegovi knjigi.
JANKO BRAJKOVIC se je rodil 1. 1948
pri Bijelem Polju. Poezijo je objavljal y
mnogih revijah in časopisih. Studira na Pe-
dagoški akademiji v Nikšiću. Sicer pa je
glavni urednik lista Titograjske univerze
„Veljko Vlahovič" „Univerzitetna beseda".
Objavil je pesniški zbirki „Skrivnost pe-
pela" 1. 1974 in „Krog navodi" I. 1975.
MOMIR MARKOVIC se je rodil 1. 1948 v
Trebinju. Končal je Ekonomsko fakulteto v
Beogradu, živi pa v Danilovgradu. Njegove
pesmi so v eni od pesniških antologij. Poleg
pesmi piše tudi prozo.
Objavil je pesniško zbirko ,,Prišlec v ra-
nah", Titograd 1974.
NOVICA TADiC se je rodil 1. 1949 pri
Nikšiću, kjer je tudi končal gimnazijo. Sedaj
je absolvent Filozofske fakultete v Beogradu.
Zelo hitro in z veUkim uspehom se je pojavil
s svojimi pesmimi. Objavljal je v Delu, Knji-
ževnosti, Književnoj reči. Stvaranju, Univer-
zitetnoj reči. Poljima in drugje.
Objavil je pesniški zbirki „Prisotnosti",
Beograd 1974 in „Smrt na stolu". Novi Sad,
1975.
SAVKO LEKIC se je rodil 1. 1952 pri
Titogradu, Gimnazijo je končal v Titogradu,
sedaj pa študira na Filozofski fakulteti v
Beogradu. Se v gimnazijskih letih se je
uveljavil med svojo generacijo pesnikov. Pes-
mi je pričel objavljati v gimnazijskih alma-
nahih in nadaljeval v uglednih revijah in
časopisih: Književnost, Ovdje, Stvaranje, Ko-
raci, Književna reč. Studentski grad in
drugje.
Pripravlja prvo pesniško zbirko.
MIRAS MARTINOVIC seje rodil 1. 1952
pri Andrijevici. Gimnazijo je končal v Ivan-
gradu, sedaj pa študira na Filozofski fakulteti
v Prištini. Objavlja v mnogih jugoslovanskih
revijah in časopisih: Ovdje, Književna reč.
Razvitak, Stvaranje, Stremljenja itd.
Objavil je pesniško zbirko „Mit o češnji",
Priština, I. 1974.
BUDIMIR BUDAK se je rodil 1. 1052 pri
Andrijevici. Osnovno šolo in gimnazijo je
končal v Titogradu, v Beogradu pa je študiral
Fikizofsko fakulteto. Objavljal je v mnogih
časopisih in revijah, predvsem pesmi, prozo,
likovno in književno esejistiko. Ukvarja se
tudi s prevajanjem. Clan je uredništva „Omla-
dinski pokret" in stalni sodelavec in lektor
„Univerzitetske riječi".	,
Pred izidom je prva pesniška zbirka „Posla-
nica nagovarjalcu".
102
Ferdinant Miklavc
LITERARNO BESEDILO
IZ ZBIRKE ZAPOR
skozi grabečo pohlepnost neprekinjenega občutenja počasi valečega
menjavanja goste množice sunkov iz razlaščanja novih vrst učinkov
komaj premagljivo vrteče umazanije obrezumljajočega goltanja
brezčasne počasnosti gnile negibljivosti izdelana čista umeijenost
nepotrebnega plemenitenja podvoji in z navehčano težo ranjene
dopuščenosti zamgeli v nikoli jasno popustljivost povprečne vabljivosti
nad že davno predelane sestavljenke spokorjene okopanosti sitih
neznosnosti vsesplošno grozečega nastajanja otopelosti izlakirano
osvetljene strmine jasnega seganja neukrotljivih notranjih bolečin
XXX
pozabljena presekanost mimorečnega oproščanja poledenelega združenja
uganjene prehlajenosti in zibajoče ugreznjenosti v hladečo podčrtanost
zvezano naostrenega ugašanja v toplo oddaljevanje nezavesti koristnega
zanemarjanja izgubljene odvrženosti uhajajočega obvladanja ob
napolnjeni hripavosti zakoračenega spominjanja zgodovinsko posnete
geste rahlega oplajanja močne priklenjenosti razproženemu rodu
čustvenega oddiha premakanja krčevitosti nemirnega dojemanja izlikane
površnosti strogo razmeščenih neogibnosti céne neprijetne spornosti
neželjenega povračila brez vnikanja v lastno zaprti ovohanosti
mučnega preiskovanja motečih lastnosti
XXX
in nemir zapoznelosti izbrskane odločitve v nepokvarljivost do
trdne meje mogočega prežgano preizkuševalskega mirovanja svoje
lastne udejanjenosti in umrtvelo izigranega čakanja in premika skozi
povešeno ukrivljanje giba postaja betežnejše ploskovito in vedno
dokončnejša zacementiranost zamujene poti v zastrašujoče vzvišeno
ekstatiko sterilnosti brezmejne čistine
XXX
prevohana izvzetost golšasto zdrobljenega ometanja objedene zapete
luči v ogljikovi kladi popotnosti zavaljene stremuškosti podpisanih
posledic nepojavne razpršenosti v premišljeno treznost izžganega
najemanja mnenj glavniško razposajenega z žolčno premrlostjo zablodenega
izostajanja maskiranih duškov pregnetenemu sprejemanju vsakemu
samosvojemu preobračanju lenega teka neprekršene dognanosti hitenja
modelov in z neumorno privabljeno nujo preklanega naraščanja mirne
drogerijske ubogljivosti motno vzperqa svojo nenadkriljivost
hinavskega očiščenja v krožnem pestovanju skozi očitno preraščenost
uvito razsajene zavzetosti in kopasto nepregledane vzpodbude
vgalošene ministrantskosti zagozde miru premozgane umrlosti
popolnoma neizogibnega natanko izvenčasno predvidenega kontinuuma
103
VI.
skrušeno premoščeni pomeni odsevno pripognjene olesenelosti mladega
poslavljanja v pripravljeno značajnost deževnega neustrezanja
s samotekočo gotovostjo tunelske napetosti podirajoče oddrsava
počasno pritiskajočo senco določene pribitosti nedokazljive prihodnosti
črneča osmukanost strtega zagona gostoljubne neenotnosti pomanjkljivo
okužene s strmenjem opisane strokovnosti zarisano s higiensko
napetostjo čistih čipk težeče zaverovanosti ega v premazano preizkušanje
sipko zaklenjene zadoščenosti praznine polovičnega ugodja v ritualnih
ponavljanjih vmonotonjene želje po tihi navadnosti povprečne sreče
XXX
izpito umite zakopanosti izboljšanega izvajanja pod gluhim
stri njanjem tkivasto naplavljenega kremženja z odvzetim zibanjem
preplavljanja proti še ne razpoznanim razpoloženjem in izbruhnjeni
zaskočenosti neljube zadrege v žalobnost usmerjenega pripuščanja
čepečemu zastrupljanju načrtnega koraka odhajanj od bežnega prihoda
skozi zadoščenje miru v ponosnih dneh deževne sončnosti v smehu
prikrivanja neizbežne razklanosti ponorelega sveta
XXX
v samotnem zagovoru z neprešito zamotanostjo neznanih oblačil
hraniljive rdečine neslišnih obgrizevanj slasti jam astega celjenja
se zaprto urejena pritlikavost povišano uvršča v grapasto izbranost
prekohčenega mendranja podrednega nasičenja v katere pretirano
občutljive strganosti osuplo odpoveduje spuščeno preobrazbo obhodne
zavrnitve vseobjemajoče počasnosti kužnega razvoja odprtega zla
XXX
z zatlačeno ponarejenostjo zarežano prebranega zametavanja s
statvasto hibo korakanja molče prestaja mrzle zahvalnice učakano
potrjene smrtnosti in temna spremenljivost prežečih ustavljanj miru
hladnega negibanja potuljeno podjetno rine zraven
XXX
skozi klinično pozdravljanje okleščeno premeščenih središč pomrlega
kobacanja steptano prithčnega izvijanja iz zadirčno žlezaste
izpit, -sti nevzpodbudnega nastajanja kot ponosno sestopanje
v apneniško ukostenelost oddaljenosti z mrmrajočo nedosegljivostjo
verjetnega le navideznega popuščanja s slokovito eleganco ponavljanja
lažnega stržena priporočenega miru ograjene zoženosti prekritega
zastajanja iz nenehne podrejenosti intuitivno bezajočim zapreganjem
izkrivljenemu odsevanju z odkimanim afektom rebrastega zavračanja
argumentalne razkuženosti nevzročnih povezav uslišnega preprečevanja
izžetega izboljšanja okvirno pozelenele uničevalnosti razmršenega
stanja nenadzorovane sile v zariplo neprehodni gnilobnosti
ustvarjalnega vsakdanjega mrka niti s sključenim poganjanjem dovolitve
za zaščitene zaležanosti spremstva v svoji globoko zamišljeni z
raznešeno zagrnjenostjo uzrti izgrebenosti molečega prehvanja v
104
tračine tišin pokrašenega ponavljanja zdaj že razbitih pomenov zelo
starega vzroka skrušene zavesti v škrtajoče nehanje nenadnega polaščanja
prerokovanih doživetij blago zlagane začasnosti nejasno uspeijenega
jemanja na svedrasto željo po svetlobi krhko strme dupline konca
izpod vrbasto zavlačevanega cefranja z oslepljeno mirnostjo brezizhodne
riamišljenosti prirojene poenoteno izlakirane erupcije razstavljene
možnosti in neugodja trmasto preizkušenega sprejemanja s skoraj
neprisiljeno stisko v melanholične povezave okrušene skrnobnosti
Drezprimerna samozazrtost v neprijetno razgaljenje z naplavljujoče
prihodno nasilnostjo podobe obupnega napora samorazpoznavanja razbitega
/ mukah pojavljanja zaničevalne neustavljivosti naveUčane zaskrbljenosti
jkuževalsko kopiči skozi prisušeno začaranost naše odprtosti
posiljeno drvečih pisanih in vzpostavljeno zakoličenih odnosov
popackane neizbrisnosti samostojen zvočnosti zametkpv kipeče vročine
nesistemskega razgrajevanja v tesnobno tiščečo razdeljenost razkritja
XXX
spolzkemu obnašanju preveč obkroženega nadeva neprijetnih počutij
ivito premaknjene neoblvadanosti užugane eksplozivnosti podrtih
napetosti razveznjene energije s pririsano ustavitvijo zloženega
sribliževanja enovite celičnosti naivno pričakujoče odprtosti proti
izduhtenemu poklicu oproščene zravnanosti ргепа1фапе groze groženj
XXX
in napihnjeno izvaljana nenadejanost prijetnega izostajanja z
rezko učakanostjo ponovljenega razčlenjenja v spet hrepeneče
pričakovanje drugačnih rezultatov poti žalostno ponikne skozi prisilo
neporavnanih razmerij lahkotne prevrnjenosti prifrknjenega premetavanja
kljub temu brez razpete privajenosti izklopljene neudobnosti ne
morejo iz svoje neobtesano pretolmačene razpadlosti temne celote
poglobljenega čakanja izbezano privrele zaspanosti strmo sesajočega
izbruha nezadržno odhajajočega pretresa krčevitosti in rezko
Dbvladujočega bežanja v zveneče priklicano zvenčanje šokov z
raztrganostjo premraženega učinka hipofizne pozabljenosti hudega
programskega natekanja pred vnetje trebljeno začetih blodenj
äamogibnega plezanja v pudingasto ocmokanost garnirane bahavosti
zakajene zasedenosti
XXX
razrušeno znižanje zatrobljene umriosti nepričakovanega ponavljanja
odobjno spadajo zraven in z zbegano povzročenim oponašanjem s
papirnato zabubljenostjo predstavljanja vzplavano dopolnjujejo
pravočasnost ocenjenega nadejanja zapredene enosmernosti nalivno
bevskajoče brezupno razbremenjene odvzetosti trpke zgubanosti
bistro izravnane budnosti z osupnjeno povaljanostjo ozkega razmika
gloje razhčno zakoreninjene zaglušne pomene razjarjeno pomendrane
in pomotoma ozdravljene gnilosti zatemnitve pobrane zadavljene norosti
ki z gosenično prihuljenostjo pod strgane plasti preklano razteza
nemočno izžeto samolastje iznenadenega duhovičenja namerjeno zavzete
pravilnosti nerazumevanja in s povratniško plimo obkrožanja
povitega žrebanja z otrdelo razumnostjo pribitega hladu rezko
spremlja tihe tokove neprebrane določenosti lenega toka boleče
omamljenih misli
105
VI.
vse kar se tako s to prigrizeno zahrbtnostjo gostobesedno iznemoglo
z upiranjem zadira skozi pomirjeno zaprti pogojnik razničene modrine
pozneje nezagovorjenih vrednot zastraženosti prijetnega nameščanja
jezikovno vrinjenih ulovljenosti iztrošeno paradira v združeno
ogledovanje sklenjenih predrznosti v naravi upravičenih pobojev
osamljene skritosti mrtve ljubeznivosti
XXX
otrjeno prebiranje nabuhlo prijateljskega pri lagajanja v razmetano
hlastnost razcepljene lenivosti brenčeče spreobračanje v nasršeno
ogrličavost povračanja popravljenega izboljšanja brez razsvetljene
zvedavosti dlakastega dopuščanja izmišljene podarjenosti odpuščanja
vse nejasne hudobnosti v privezano negibnost združenega preminevanja
še skozi prvinske začetnosti nerazkrhnjenega oboda rapsodično
razširjenih bojazni skozi nepredvidljivo neugnanost zasledovanja
razžaija bokalsko naostrena olepšava odvržene izpoliranosti ob
navadne režnje obeleženega maranja usahnjene melodioznosti vedeževanih
z zmedo taktnosti strojenih beležk v vložene prebranosti neumno
nabranega škripanja v zanešeno enotnost pojavljanja
XXX
toda skozi togo breznačrtnost razgnanega brenkanja je s tiho
prepletenim izsiljevanjem počasi prešlo zaznavanje prepečeno
skaljene zavaljenosti trpkega skelenja predčasnega vklapljanja v
boleče preseganje utrnjenja neznatno drobne okupujoče rasti v
nedogled zavesti o tem tako pomembno nepomembnem tem
106
Poroka.
Na eno plat pesek, na drugo plat moka.
In gospod.
Ho, ženin.
Ustavil se boš po času, polnem men in
zablod.
Nevesta.
Njena vijugava uzdana cesta
mimo ljudi.
Oktober.
Doktor Zober zakliče: „Herr Ober!"
in zakamni.
Oktober.
Iz ušesa se mu staljen cinober
cedi.
Peter Božič
POGLAVJE
IZ ROMANA „ZEMLJA"
Tisti večer in trenutek se je začela v mestu panika.
Očitno je namreč bilo, da je Saturnus, kije že nekaj časa delal svoje kroge sicer
po natančno določenem ritmu, tako kot je to delal že ves čas, odkar je bil in odkar
se je zavedal, daje bil poslan v sončni sistem (in tega še niti ni tako dolgo), lepo
uredil neko malenkostno napako sam s seboj. Satumus je bil že vedno mnenja, da
je treba stvari urejati s seboj. Najprej pred svojim pragom - je zmeraj zatijeval v
ozvezdju. Zato so ga najbrž tudi poslali takrat v sončni sistem. Toda zdaj, koje to
reč uredil, so ga morale urediti tudi druge reči. In vprašanje je bilo, ali so ga bile
vse reči tudi voljne. Mars, na primer, je to storil, ne da bi se sploh zmenil za to
malenkost, prav tako vsi njegovi planeti, podobno je bilo z Venero, natančno tako
z Bikom, Kozorogom in Dvojčki, in tako se je za tisto stodesettisočinko na
kilometer vse premaknilo v tisto smer in hitrost, ki je bila potrebna. Toda nekaj se
vseeno ni zgodilo in to je zdaj tisto vprašanje, s katerim si je zaman razbijal glavo
Saturnus. Prej je bil prazen ^prostor za planet, ki je izginil neznano kam na levi
strani, zdaj pa je nastal ta isti prazen prostor na desni! Saturnus je ugotovil, daje
velik naivnež. S tem pravzaprav ni uredil ničesar, samo stvari, ki so bile prej na levi,
je zdaj premaknil na desno. In to je bil hudič, velik hudič, vendar pa zanj še
vendarle ne tak!
V mestu pa je nastala največja panika, ki je bila kadarkoli in gospodična
Martinček in fant v travi te panike sploh nista opazila. Prisluhnila sta sebi. Prvič v
življenju.
Začelo se je na železniški postaji. Fant, ki je pravkar prisluškoval sebi tam v
travi, je bil sin postajnega prometnika. Njegov oče je že od nekdaj nosil rdečo kapo
in tudi to noč jo je in je oprerai kot zmeraj za časom. In to se mu je že od nekdaj
zdelo dovolj, toliko, da svojega sina pa tudi njegove matere sploh ni poznal. Da
tudi njegov sin še zdaleč ni vedel, da je njegov oče prometnik z rdečo kapo in da
kar naprej opreza za časom. Mati je bila ženska, ki je vse stvari uredila zelo hitro in
glede na to, da je njegov oče imel glavni opravek na tem svetu s tem, daje oprezal
za časom, mu je bilo to tudi po volji. Hitro je rodila, kakih deset minut je trajal
porod, in tudi hitro umria. Smrt je nastopila v nadaljnjih petih minutah. Prav
toliko je potrebová simplón ekspres, da se je prebil skozi vse kačaste zavoje tega
ogromnega mesta in en delček tega časa je natančno ob pravem trenutku posvetil
prometnik v tem času njegovega rojstva in materine smrti simplón ekspresu, kije z
nezmanjšano brzino pridrvel iz Carigrada in drvel naprej proti goram, dolinam in
moiju in kjer je bilo več kot polovico žensk, kar jih je bilo po kupejih,
pripravljeno, da na obali tistega morja storijo karkoh, vse, kar bo kdo lahko
zahteval od njih, samo da bi lahko potovale naprej po morju gor in dol.
Zgodilo se je, da je vse to za delček ^kunde obtičalo. In ta sekunda se je
razmnožila kot kvas, v debele ure in iz debelih ur v leta in iz let v celo stoletje. Zdaj
pa ti nenadoma v ta tihi in spokojni večer, ko ljudje stojijo na primer na tem
vogalu, v tej restavraciji večerjajo jastoga, tam pijejo haložana in oče tam opreza za
časom, nenadoma stopi kar celo stoletje in se hoče naseliti v mestu za svoj
natančno določen čas.
Najprej se je posvetilo prometniku, potem je le-ta obvestil o tem šefa postaje in
107
ta nazadnje mestni svet. Toda stoletje je bilo že s svojim prednjim korakom '
mestu. Kaj storiti? Ali hitro podirati hiše in delati nove, drugačne, ali napraviti
veliki časovni jez ali uvesti diktaturo, ki bo kos vsem tem rečem, ali kaj?
Vprašanje je bilo v trenutku zastavljeno. Zgovorno pa je postalo z tisto desetinke
sekunde na simplón ekspresu.
Iz tega vprašanja seveda sledi kup nadaljnjih vprašanj, s katerimi se ljudje š«
nikoli-niso ubadali naenkrat ali pa v tako kratkem času. Ali rečeno zelo precizno
V sorazmerju z velikostjo in dolžino stoletja, ki je sililo v mesto, je bil čas zć
razreševanje tako kratek, kot je ponavadi stoletje tudi dolgo. Če bi se hoteli izreči
v številkah, bi lahko ponoviU besede prvega predavatelja, ki je rekel: za sto let reči
in stvari ena sekunda časa.
Ta stavek je brizgnil po vseh porah življenja, mnogo hujše in mnogo silnejše kot
katerakoli vremenska sprememba.
In ljudje so znoreli. Na primer človek, ki je skrbel za to, da bi porušil zdaj to in
zdaj ono hišo, ki jo je bilo treba, je hotel že enkrat za vselej opraviti s tisto na
bregu reke, ki je je bilo samo pol. En primer je dovolj. Drugi so poskušah podobne
brezglavosti. In brez pomena bi jih bilo naštevati, naj navedemo le primer.
Ena skupina ljudi je menila, da je treba izkoristiti priložnost in skočiti v reko, da
jim bojo pognale škrge. Utonila je, naprimer. Druga skupina je menila, daje čas, da
zlezeš vsakomur čim hitreje na hrbet, in tako je najvišji segal do vrha m^istrata,
toda le nekaj časa, kajti spodnji je klecnil in gornji seje ubil. Spodnji paje obležal
na pločniku . . in še je bilo takih hitrih življenjskih odločitev.
Toda na nekem mestu so deževala huda in pereča vprašanja: ali evakuirati pol
mesta in ga porušiti ali celo, kajti ali naj bo to mesto prihodnjega stoletja ali pa
sedanjosti, torej za večno zaplankano. AU pri taki hitri spremembi, ki bi bila
potrebna, samo zapreti več kot pol ljudi ali jih počasi podušiti. AU poklati pol
policije s civlisti ali nasprotno, ali obesiti župana ali vratarja, ali iztakniti oko
rektorju univerze ali študentom populiti vse noge, da te kuge v obliki „sesirjenega
stoletja" ta naziv se je takoj uveljavil ne bi nosiU daleč naokrog in okužiU ves svet.
Naj opazi ta premik, kdor ga hoče. Morda nimajo v vseh mestih tako bebastega
prometnega uradnika. In taka vprašanja so deževala ves večer, dokler ni stopil na
oder tisti človek iz ene od poslednjih pisarn, ki je sploh izdajal razna povelja in ga
je možakar močnih nog in rok, kije rušil hiše, tako nespodobno povil v flaflelo:
„Res, zdi se, kot daje pred nami neizbežna aktivnost, toda ravno takrat, koje
neizbežna, se ne sme napraviti nič, ker sicer tisto podvojimo, jo obrnemo v sami
sebi proti prvi, drugo proti tretji in tretjo proti prvi in drugi in četrto proti tretji,
drugi in prvi in peto proti četrti, šesti, sedmi, osmi, deveti, neskončni naprej in
nazaj, in vse te aktivnosti so kot jedrska eksplozija in Msledica je ta, da če
porušimo s tem namenom eno samo hišo, je porušeno vse! Ce spravimo župana ob
eno samo oko, bomo po tej logiki navsezadnje slepi vsi do dojenčkov, če enemu
samemu študentu izpulimo noge, bomo brez nog, rok in še celo brez jajc vsi, kajti
ko se reči začno po tej logiki puliti, se samo še puli, puH, puli. .,."
„In kaj predlagaš? " je rekel župan.
„Predlagam, da usmerimo vso aktivnost na enega samega človeka in da
pozabimo na namen te akcije. To je neobhodno. Prvič, če se usmerimo na samo
enega, bo mogoče ta proces, ki sem ga prej natančno opisal, lokaUzirati, če pa
bomo pozabili še namen, bo pa to sploh mogoče in bo odpadla tudi slehema
nevarnost, da bi se prej omenjeni proces sprožil. Toda zgodovini in stoletju bo
zadoščeno."
Vsi so vstali in obsuU s ploskanjem čarovnika z naočniki, kije bil še zmeraj gol
in po glavi povit s flanelo, toda tega nihče sploh opazil ni. Povsod so goreU kresovi,
norci so se pomirili, kajti rešiUia formula je kot iskra življenja buhnila skozi vse
mesto in vsi so poznali samo še to misel.
108
Toda kdo je tisti posameznik? so skrivaj gledali drug drugega. Stoletje se je
odkrhnilo ob tem udarcu naravnost v čelo!
Odgovor je bil takoj pri roki. Krvoskrunilec, ki je v parku in ki je posilil mrtvo
žensko. Čeprav tista ženska sploh ni bila mrtva, ker se je izkazalo, da ji je govoril o
raznih kamnih. Belih, zelenih, rdečih, dveh modrih, rumenih itd.
Ampak je bil pripravljen posiliti mrtvo žensko.
In to je odločilo.
Nekaj oddelkov oboroženih policajev, ki so bili od zunaj obkoljeni vsaj z
desetimi obroči raznih skupin ljudi, ki so kom^ nehali delati to ali ono norost, se
je počasi pomikalo proti parku.
Na koncu so bili vsi na trebuhih in v strelcih.
„Ah veš, da mi gre na bruhanje, ker nimaš nič v sebi? " ji je rekel.
„Ti pa tudi nič ker sicer bi že bruhal."
„Kaj pa kamni, beh, rdeči, črni, in kje imaš ključe? "
„Že toliko let je tega, kar sploh ne živim več tam že toliko let, in tebi se niti
sanja ne, da me tista svinjarija s tisto barabo, kije spravljal vsak večer svojo ženo na
gradd na kokošnjaku, sploh ne zanima več. Toda od takrat sem brez stanovanja. Da
veš, toda saj veš, kako je s tem, vsak večer si že kaj najdem, da naslonim glavo kam.
Vrhu tega je iz leta v leto topleje in obleka, ki jo imam od takrat, mije prevroča.
Da veš! Tako zelo vroča je, da je včasih kar groza, in takrat se obnašam, kot da sem
malo nora, in takrat se kdo ozre za menoj, in ko se ozre, pridem k sebi in tedaj se
neham noro obnašati. Pol dela je že opravljenega. Nekaj časa se ozira, potem pa
pride za menoj in potem pač spim z njim ali pa ne spim, kakor že nanese. In če ne
bi bilo to tako, bi že zdavnaj vrgla to obleko proč, tako paje to pravzaprav moje
rokodelsko orodje. Brez te obleke bi bil z menoj konec."
„Torej imaš še zmeraj ključe v njej."
„Še zmeraj."
„Daj mi ključe."
„Zakaj? "
„Morda bom našel kamne, pa ljudi, ki so prinesh tiste kamne, pa planet, kije od
tistih ljudi."
„Oh, deček, ah ti ni že vsega dovolj? Saj si bil ti tisti, ki je takrat z
daljnogledom gledal, ko sva se valjala po cvetočem vinogradu s tistim, ki ima na
skrbi rušenje hiš v tem mestu. In aili ti zdaj, ko si me še-ti, skoraj mrtvo, porival
tukaj, ni dovolj, a? "
„Kaj bi mi naj bilo dovolj. Kaj jaz vem, kaj sem že videl."
„Res, ne more ti biti dovolj. Saj nisi videl, kako sva s skalami zmečkala mojega
prvega moža. Tega še nisi videl. Toda to lahko še zmeraj vidiš. Vsak dan moraš
hoditi tja gor v cvetoči vinograd in slej ko prej se zgodi, da žensko ali moškega
zmečkajo in zbijejo v travo. Tako kot ti zdaj to delaš s tole palico in s temi glavami
cvetočega regrata."
„Ali sem jaz tukaj zato, da bom poslušal tvoje težave? Nič me ne brigajo tvoje
težave.
„No, ah ti ni dovolj, da si enkrat vendarle prišel do ženske? "
„Mislil sem, da si crknila."
„Ta je!" so zavpili najbližji stražniki. Bili so trije. Eden je bil že malo starejši in
preudaren človek. Zelo nerad je počel z ljudmi kaj slabega. In v to je štel tudi take
reči, če je moral koga gnati v zapor. Drugi je bil precej mlajši in še bolj mehkega
srca. Stari ga je imel s seboj zmeraj. Toda ne zaradi tega, da bi počel kaj svinjskega,
temveč zato, da sta se pomenkovala o ženskah. On o svojih, ki jih je že imel in ki
jih zdaj, ko je že prileten, ne more več imeti. Mlajši, ki je bil še golobrad, pa gaje
kar naprej poslušal, in to odprtih ust. Zaradi tega gaje stari enkrat celo pohvalil. Z
odprtimi ustmi se sliši vsak zvok mnogo razločnejše in pomen se ne more pomešati
s slino, ki jo ima človek v gobcu. Tretji paje bil kar tako zraven, ne prvi ne drugi ga
109
nista poznala, poznala pa sta gospodično Martinček, ki se je zgubila v mestu kot
igla v senu. Te igle pa nikoli ni nihče iskal, in kadar stajo našla kot zdaj, sta jo
vljudno pozdravila in ji želela dober dan ali dober večer, kar je pač že bilo.
Hudo mu je bilo, ker je bila očitno prav ona, ki bi naj bila mrtva, ih ki jo je ta
kar mrtvo porival tukaj v travi.
Potem pa je prišla k sebi. Toda kaj hočemo, ljudje delajo še hujše reči in kaj je
delal z njim nekoč brivec Anpeljc in mora zdaj pred njim, policajem?
„Ah zato, ker je imel kaj z mrliči? " ga je vprašal mài policaj.
„Kje pa . . . Zato sploh ne. Zato ženeva tegale v zapor in še zaradi sinočnjega
zgodovinskega dejstva."
„Zakaj pa? " gaje vpraševal policajček naprej.
„Ali veš, kje je takoj za tem vogalom tista hiša, ki ima stodvaindvajset
nadstropij? "
„Ne vem. Vem, daje tukaj takoj tista, kijih ima stoenajst, potem je zadaj ena, ki
jih ima sto trideset, potem jih je cela rajda, ki jih imajo stopet, na drugi strani pa
jih ima cela rešta po sto štiri .. ."
„Vem, vem, to je bilo še takrat, ko so delali enako visoke hiše. Zdaj pa jih ne
delajo več. Zdaj pa so razlike, tako da se ob njih nebo malo nazobči. Hudič je kar
naprq, če si že nebo, tiščati svoj goH modri trebuh na ravno gladino streh, če paje
malo nazobčano, če ima ena hiša stodvanajst, druga pa stoenajst nadstropij, je pa
nebu takoj blažje in lažje . .. N4), saj ni važno, saj bova kmalu prišla do nje, če ne
bova srečala kakega oblaka. Če bova pa srečala kak oblak, bova pač malo počakala
v vežnih vratih, da uide, potem pa naprej. No, vidiš, zdaj pa svat pri tisti, ki ima sto
dvaindvajset nadstropij, in zdaj poglej gor. Ah gledaš? "
„Seveda gledam," je rekel policajček.
„Za plezanje je visoko."
„Seveda je visoko. Ampak jaz sploh ne bi plezal."
„Kaj pa, če bi bil kdo zraven tebe, ki bi tí kuril s katranom pod podplatom, ali
bi plezal? "
„Seveda bi."
„No, ali zdaj veš, zakaj sem še po strehi tekal sem in tja kar pol ure, ko sem bil
še mlad."
„Ali ti je kdo kuril s katranom pod podplati? "
„Je."
„Ah je bil to tale brivec, ki brije mrhče? "
,,Natančno on. Celo kiblo ga je imel. In kuril mi gaje pod podplati in sikal: no,
srček, splezaj še za en metrček po tem napušču, sicer te bo zapeklo v podplatek."
„In ti si splezal."
„Sem, kaj pa sem hotel. Veš, njemu so brivnico že nacionalizirah. In tako je
hodil brit že takrat, ko sem bil jaz še čisto mlad, mrliče, in seveda, na nobeni
sedmini ga ni manjkalo. Jaz pa sem hodil samo v gledališče in hotel sem postati
igralec ali pa režiser. In potem je pri nas v naši hiši umrl Trontelj. To je bil hišnik,
imel je stanovanje čisto spodaj v pritličju in nobenega, ki ni bil iz naše hiše, ni
spustil nikoli noter. Ko pa je umrl, je bilo seveda vse odprto. Trontljeva žena je
hodila iz nadstropja v nadstropje peš in zbirala denar za venec. Oglasila se je tudi
pri nas m hotela je imeti tisočaka. Jaz pa sem ji rekel, da tisočaka imam, ampak da
bi šel rad gledat v gledališče Madame Bovary. To je posebna igra, kjer eden skače
po svoji lastni glavi in po rokah, potem pa po madame Bovary. In Trontljevka je
rekla, da sem garjav mulec, ko še juija nimam za njenega mrzlega moža. Jaz pa sem
ji rekel, da je v naši hiši 122 nadstropij in v vsakem nadstropju je pet strank in da
dobi potem skoraj šeststo jurjev, kar je več, kot pa so bile tri Trontljeve plače. Eno
četrtino avtomobila si lahko kupi ali pa celo sedež za lift, kjer se lahko vozi vsak
dan sede gor in dol, da v liftu ni ravno treba stati.
Potem je Tronüjevka rekla, da ona ne potrebuje nobenega sedeža za v lift, saj
110
stanuje čisto spodaj v pritličju, in da sera baraba, ki me ne briga nič drugega kot
taka pokvarjena ženska, kot je madame Bovary. Ona pa potrebuje denar za tiugo,
za prevoz, za blazino, za papirnate čevlje, in če bo še kaj ostalo, bo morala dati za
sedmino in za brivca Anzeljca. Jaz pa sem rekel, da grem gledat Madame Bovary in
naj gre Anzeljc v rit. In ji nisem dal jurja.
Potem sem šel v gledališče, in ko sem se pripeljal do pritličja z liftom, je bilo vse
pripravljeno.
Obstopili so me Anzeljc, Trontelj mlajši, ki je bil takrat še policaj, in Trontljev
oče in rekli so mi, naj splezam na okno, če ne, mi bojo spekli podplate, zraven pa
so imeli vedro, polno gorečega katrana, in baklo. Skočil sem na okno v pritličju, in
komaj sem bil tam, so mi potegnili čevlje z nog in primaknili k vsakemu podplatu
po eno gorečo baklo in jo kar naprej pomakali v katran. In potem so mi rekli, naj
splezam še za eno okno višje, če ne, me bojo spekli po podplatih, in tako je šlo do
stodvaindvajsetega nadstropja navzgor. Tam sem moral še pol ure teči z enega
konca terase na drugega in na koncu sem jim moral dati juija. Potem so me prijeli
in me nesh po liftu dol v Trontljevo stanovanje. Tam so me slekh in privezah in
Anzeljc me je obril po glavi, pod pazduho in po jajcih, povsod. In zdaj mi reči, ali
ni bil pes.
Od takrat sem tako dober človek, ker sem toliko pretrpel v eni sami uri. Človek
postane od Гф1јепја dober."
„Anzeljc pa je Trontljevi napravil otroka. On povsod naredi potem otroka, ko
mož umre."
„Kaj pa, če umre žena? "
„On, na sedmini je tohko ljudi in toliko žensk. Ko so me takole brih, so druga za
druge sedale na meni in takrat, na tisti sedmini, sem še jaz naredil cel kup otrok.
Gotovo."
„Vidiš, tukaj je tole bilo," in gledala sta navzgor prav do vrha in noč je bila še
bolj globokoumna kot malo prq. Kajti v vsakem nadstropju je gorela cela vrsta
luči, v vsakem oknu ena hič, in starije predlagal, da si velja zapomniti to hišo, kjer
je on postal dober, in začela sta šteti luči, dokler ni eden odprl okno in na ves glas
zavpil:
„Vse je v redu. Saturnus gre svojo pot tako hitro naprej kot takrat, preden je
prišel simplón ekspres na postajo. Drugega ni bilo treba, kot da je simplón ekspres
odpeljal, in vse se premika v natančno odmerjenih sekundah, kot se je že zdavnaj,
kot se je takrat, koje še živel stari Trontelj."
In okno se je zaprlo.
„Vidiš? " je rekel pohcajček." tudi on je poznal Trontlja."
,',Pa kaj je to zdaj važno. Ah ga nisi slišal, da je vse v redu."
„Seveda sem."
„Potem pa spustiva tega fanta, ki sva ga prijela zraven tiste ženske v parku."
„Že. Nič ne rečem. Toda aU bo zgodovini zadoščeno? "
„Saj je že vse skupaj mimo. Ah ne vidiš, da je že vse skupaj mimo? "
„Veš, ti si vseeno predober," mu je rekel policajček. bi smel takrat plezati
pred gorečim katranom v sto dvaindvajseto nadstropje in postati tako dober. Ne bi
smel. Vprašanje je, ah bo potem zgodovini zadoščeno, če ga izpustiva."
„Če ne bo, pa ga spet lahko primeva."
„Kje pa ga bova dobila? "
„Saj se lahko zmenimo."
„No, prav, na to pa že pristanem, ampak dolžnost je dolžnost, da veš." -
„Hej, ti poba, ki bi rad kamne. Kje se jutri dobimo in kdaj? Če bo vse v redu, se
raziđemo, če ne, te morava odpeljati."
„Dobimo se . .. veste, jaz imam zaklenjen planet. Je nekaj nad 11 milijard ljudi,
toda za nas bo že še prostor. Danes sem vzel tisti ženski ključe in zdaj je konec.
Tam se dobimo, če bo kaj narobe."
111
„Dobro, jaz bi rad spoznal kake tuje ljudi. Ni jih ravno 11 milijard, jih je pa
dvajset aH pa saj pet gotovo. Prav, pa ga izpustiva."
Fant se je obmil, potipal se je po žepih in opazil, daje pozabil daljnogled v travi,
tam, kjer je pobijal s palico regratove cvetove. Bil pa je prepričan, da brez
daljnogleda ne bo in ne bo našel tiste hiše, saj je mesto segalo od enega konca do
drugega, od enega konca do drugega je pa bilo 111 milj ah pa več kot
sedemindvajset ur hoje. Brez daljnogleda v tej noči, ko se je vse zamešalo, ko je
stoletje napravilo svoj vrtinec v to zemljo, ne bo mogoče drugače.
Na tihem je sicer upal. da bo jutri spet tako, kot je bilo, toda ta dva cepca sploh
nista opazila, da sta že ves čas v vrtincu stoletja, ki se je meni nič tebi nič
zagoszdilo v zemljo, in tudi tisti cepec ni nič opazil, kije tulU skozi okno. Kdaj pa
je tale policaj plezal v stodvaindvajseto nadstropje. Nikoli. To nadstropje je šele
danes, od tega trenutka, ko je ta vrtinec tukaj, pred eno uro je bila to bajta, kije
imela kvečjemu tri nadstropja, in stari Тгоп1еЦ svoj živ dan, seveda kolikor se ta
hip ni zraven spremenil tudi nazaj v čas svoje smrti, ni videl lifta v svoji hiši, kjer je
bil hišnik.
Toda zdaj, ko ima ključe v žepu, ko je našel tisto sled, čeprav ni ne večna,
ampak skoraj mrtva ali pa čisto mrtva, pa njegovega stoletja ni več in še daljnogled
je pozabil. Sklenil je, da se bo vrnil najprej v park, in potem bo videl, kaj bo.
Ko se je počasi pomikal nazaj proti parku, kjer so ga ujeli, mu je šlo vendarle
najbolj na živce to bedasto špekuliranje s časom. Kako si lahko to kdorkoli
privošči? Kako si to lahko kdorkoh izmish? In vendar, ko je bil bhže parku in ko
je natančneje pogledal nebo, je videl normalno visoke hiše, obledelo Piramido, v
temo zavito in z gozdnim vencem in s svetočim vinogradom obrobljeno Kalvarijo
in potem se je spet spomnil na čas in ugotovil, da je do sem hodil le pet minut in
da od sodnije, kjer so se s policaji razšh, ni več kot pet minut do sem.
Kaj se dogaja z njim, ali je bil vsaj za nekaj časa na planetu, ah ima pri tem kaj
gospodična Martinček zraven? Človek tega ne ve, toda glede na kratek čas, na
trenutke, ko je vsa ta časovna zabloda vladala v celem mestu, to se pravi pri njem,
je imela svoje prste ali bolje svoje telo gospodična Martinček vmes. Do tarkat
namreč še nikoli ni imel nobene ženske.
Pa tudi zdaj, ko se je vračal v park in ko je že ves večer taval po njem, da bi jo
našel, je ni bilo nikjer.
Vso noč je taval po parku, bil je že pri vseh znanih in neznanih smrekah, kajti
vse smreke je imel razporejene po tem, ali jih je poznal dobro ali samo napol ali pa
sploh ne. Potem ko je obupal, kajti svet je bil tak kot včeraj ah predvčerajšnjim,
zmeraj in kadarkoU prej, bodisi ko je bil doma takoj po materini smrti kot tuleč
dojenček ali kot brezdomec, ki je pomagal najprej ubiti brezdlako kuzlo in skočiti
stari ženski skozi lepenkasti zid v reko, ali pa pozneje, ko je iskal in se potikal po
celem tem mestu. Čeprav je bilo to mesto tako kot včeraj in kot zmeraj, je bilo
vseeno neskončno in nekaj ur si se z vlakom vozil okoH, in kako naj najde to hišo,
tisto sobo, kjer so bili tisti kamni iz drugega sveta in tisti plenet in tistih enajst
milijard novih ljudi? Kako le?
Nekaj časa je težkal ključe v rokah; potem pa je uvidel, da pravzaprav nima kaj
početi z njimi, in jih je vrgel proč. V travo pod eno od smrek, ki jih je poznal.
In tedaj je nekaj spregovorilo, smrečjo govorico je poznal, toda ni bila smreka,
poznal je govorico gnezda, ko so včasih tam gnezdih kosi, toda tudi kosi niso bih
niti ni bilo gnezdo. Se manj pa je bila kaka veverica, ki sicer ni ževela stalrio na tej
smreki, bila pa je na njej kolikor toliko doma ... Skratka, nobena od teli znanih
govoric ni bila, in ko je že obupal, kaj in kdo bi naj to bil, ki mu pravi, naj pride za
en meter bhže, je spoznal bledi obraz gospodične Martinček:
112
„Pridi no sem, tam bo padla rosa zjutraj in ves boš premražen."
„Saj ne mislim ostati ves čas tu."
,,Zakaj pa ne bi. Ali moraš ravno vsak večer spati na avtobusni postaji? "
„Avtobusnih postaj je stodevetindvajset in dvakrat v enem letu spim na istem
mestu, pa še takrat ponavadi na kaki drugi klopi."
„Zakaj pa ne bi na primer nocoj, ko je toplo, ko je ta zmeda s tistim vdorom
stoletja ali ne vem kaj je že bilo tako srečno minila, ostal tukaj, pod temi vejami, ki
zadržijo roso na sebi in je v tej topli zimi prav lepo? "
„Zakaj ne bi? Iz preprostega razloga, ker za to sploh nisem vedel. In še zato, ker
si s teboj nimam več kaj pomagati. Ključe, sem vrgel proč, ti ne veš, kje so tisti tvoji
barvasti kamni, in ne veš, kje je tista izba, ki je zaklenjena in ki ima rožnate oknice
na oknih, ki sem jih toliko in tolikokrat videl in ki so me dobesedno spravljale v
stanje, ko nisem zdržal na istem mestu niti trenutka,"
„Dovolj je vsega tega, veš Martinček je kratko malo vstala in ga nebogljenega
prijela za roko in potegnila med svoja nedra. „Žive ženske te paje st^ah."
„Jutri sem dogovorjen s policajem in obljubil sem, da se bomo dobih pri tisti
hiši, in kako jo bom našel? "
„Jo boš že kako, samo dovoli mi, da ti malo odprem srajco, ko tako težko dihaš,
ker imaš premajhen ovratnik. Kdo pa ti je dal to srajco? "
„Moj sošolec, ki ga tudi zelo vznemirja tista hiša, kjer se moram jutri dobiti s
policajem."
„A tvoj sošolec je malo manjši od tebe. Vsaj kolikor lahko sodim po srajci, pa po
hlačah tudi, kajti tudi hlače ti je dal, a ne? "
„Seveda mi jih je dal. Kaj pa, če jutri hiše ne najdem, pa se potem ne bom dobil
s policajem in me kdaj drugič sreča na kaki avtobusni postaji, pa bo jezen, ker me
ni bilo, in bo po meni."
„Cisto vse, kar je na tebi, si dobil od sošolca. Samo poglej, če dam skupaj gate in
srajco, je srajca natančno tako majhna kot gate."
On.je samo še zastokal,
„Ali se še bojiš žive ženske? "
„Jaz da se bojim žive ženske? Kdo pa ti je to rekel. Ali sem ti jaz kdaj rekel, da
se bojim žive ženske? Nikoli. Poglej, kaj lahako s tabo naredim, pa čeprav sem gol,
pa čeprav si me slekla do golega."
Skočil je pokonci, odlomil veliko smrekovo vejo in začel tolčci in udrihati po
gospodični Martinček, kamor je že padlo. Gospodična Martinček, ki je bila prav
tako gola, se je izmikala topim udarcem ne preveč mehke smrekove veje, potem pa,
ko je videla, da je obrnil vejo in da misU tolči z debelim koncem, se je ustrašila za
življenje in začela na ves glas tuhti. Tulila je tako, kot lahko tuli samo ženska, kije
že videla zmečkano glavo in jo je tega, da bi bila njena prav taka, tako strah, da je
ob vso razsodnost.
In potem sta se lovila okoU smreke in njemu je bilo to najslajši opravek na svetu.
Od časa do časa jo je namreč zadel ah v meča ah v stegno ali v dojko in ženska je
še bolj presunljivo zavpila in težko je bilo določiti, ali ji je všeč ali pa vpije res iz
strahu.
Strah je včasih največja naslada, toda biti mora največji strah. In tedaj je te
glasove zaslišal policaj, ki je sovražil samo Anzeljca, brivca, in tisti možakar, ki je
vodil podiranje hiš v mestu, ko je bila katera odveč in ko se je beton bolj in bolj
selil k obali reke. Oba sta tekla vsak od svoje smeri, in ko sta pritekla tja, sta videla
gospodično Martinček, ki je čepela onemela od slasti na tleh, in poleg nje je ležal
fant in držala mu je glavo na dojkah in bil je prav tako onemogel ali pa celo v
nezavesti.
„A tako," je rekel možakar, ki je rušil hiše. „Tako je to zdaj s teboj, navsezadnje
sem te le moral srečati. Deset let ali pa še več se nisva videla."
„Gospodična Martinček sem." je rekla počasi. „Kdo pa ste vi? "
113
„A zdaj me pa ne poznaš več? "
„Jaz sem gospodična Martinček in s temle fantom sva se malo lovila okoli te
smreke, lovila bi se bila lahko še bolj, pa on ni mogel več."
„Ali veš, da sem te iskal povsod."
„Oh, gospod, kaj pa počnete s svojimi čevlji? Vi ste tudi eden od tistih, ki
zavračate pete. Pojdite v kako veletrgovino, veleblagovnico in v petih minutah vam
bodo popravili pete."
„Kaj praviš? "
„Kaj pa naj še rečem? Dobro, poglejte moje čevlje, moje pete. Ko bi vsaj kaj
stalo, pa še stane ne veliko. Petsto dinarjev ali kaj takega, in če greste pravi dan, ne
v soboto ali pa takrat, ko se stolètje zarije kam, pa ste takoj na vrsti. Tam so zelo
prijazni uslužbenci."
„Ubil te bom ... ti... tiii... jaz rušim hiše ... nič drugega več ne morem kot
rušiti hiše .... tebe pa vznemirjajo samo še pete, podplati."
„Nikogar ne boste ubili," je rekel policaj in ga zgrabil in mu nataknil lisice.
„Tukaj se je uradno hotel zgoditi umor, pa se ni in se tudi ne bo. Kar se pa tiče
podplatov, pa ima ženska, pa naj je gola ali pa oblečena, čisto prav. To je najhujša
in napomembnejša stvar na tem svetu. Nikogar ne boš zajebaval, če ima hude
izkušnje s podplati in petami na tem svetu ... Jaz te bom že skomandiral, jaz sem
najboljši človek, jaz sem dober človek na tem svetu ... In butnil ga je s peto, daje
možakar, kije rušil hiše, obležal pod smreko.
Gospodična Martinček pa je s smrekovo vejico začela bezati fanta pod nosom,
da bi ga prebudila, in bezala ga je kar celo uro, dokler se ni zbudil, in potem je fant
pogledal okoli sebe, prijel v roko tisto veliko odtrgano smrekovo vejo, in spet sta
prav do jutra tekala okoli smreke in spala ves dan do poznega večera.
114
David B.Vodušek
PESMI
TROKITICJE dandanašnjosti
kdo komu kozje molitvice
kdo komu kozo klamf
pasja jaca načenja zob časa
če komu vid peša naj gleda samo v prihodnost
iz hotedršce poročajo da je v vaški
cerkvi sveti xaverij oskrunil dva starejša pionirja
v provinco še niso prodrla stališča
da je cerkev ločena od seksualne revolucije
mesovje v luči dialektike je mesarjev vikend na morju
tu se lahko samoupravljavec samo vpraša
kje je tu kri revolucije
kdo bo koga predelal v klobase
Poletna žalostinka
Tužno pesem pojem pivovarni,
kako so njihovi produkti zdravju kvarni,
predvsem kadar je kvahteta nizka.
O Union! Zakaj poleti si rumena driska?
dečki razmečejo sUe
sveto živo srebro
od čela odteka noč
v koničasto zemljo
115
Ozambuki Nikamvezi
bil je vrač tam med Zambezi,
je pozdravil oberoč,
kar si misliti je moč.
Je zabobnal in zakrulil,
z vročo sapo je zatulil:
Huba, huba, hama, hama,
vrat te jaše štuparama:
in že zdrav si bil ko tič,
ki bilo mu ni prav nič.
Hurla, hurla, haga, haga,
že po šnopsu peče zgaga.
Če ozdravil nisi koj,
ga oblil krvav je znoj
in divjal je Nikamvezi:
Ti me le nikak ne zezi,
če pri priči na noge,
se ne spraviš, ena, dve,
te bom počil po kefezi
z batom made in Zambezi!
Hurla, hurla, haga, haga,
kdor to tuli, je nesnaga.
Ce bolnik mu je umrl,
ni pretirano se žrl,
je izjavil bodri vrač,
daje krivec Duh Crkač.
Če se ob tem je vnel prepir,
je zbesnel ko sam hudir,
ni odnesel cele glave,
kdor mu delal je težave.
Huba, huba, haba, haba,
kdor ni lump, je pa baraba.
Pa mu hudega že ni
med zambeškimi ljudmi:
vsa dekleta za na steljo,
pol teleta za večerjo;
in ker obvlada svoj poklic,
biva dalje smrti vzhc.
Ko kdaj bodeš med Zambezi,
ga pozdravi, mi prisezi:
vse najboljše, naj on ve,
srčno vošči D.B.V.
Hurla, hurla, hama, hama,
še najboljša je salama.
Huba, huba, haga, h^a,
kdor pije rum, ta ne omaga.
116
LIMERIKI?
Sibila s fasado kot dila,
se je v opupu odločila
za načrtno hormonsko kuro.
Za boljšo joškozo
je podvojila dozo
in jih dobila dvojno garnituro.
Preveč radoveden angelino,
v bufetu se je spravil na vino.
„Še!" in „Še!" seje drl,
se ga orenk nažrl,
potem pa je šel v bordel na Marino.
Za nebesa je bil to hud blamažma,
vsi sveti v rit sunli so ga,
a peklenščki veseh,
so ga sprejeli
na ploden nov angažma.
Dve poleni sta nekega dne,
bih v hudi dilemi, ali bi se poročili z dvemi
poleni iz bloka B.
Že staju skoraj zaprosih:
načrt je bil smel
ampak ni uspel,
ker so ju prej pokurili.
Nameniš včasih ob dvojni črti se čez cesto
in meniš voz da ustavil bo. A često
v grobi zmoti si. Namesto
omenjenega tip,
izustil svoj biibiip,
z učitkom te pregazi kakor mož nevesto.
Mišak korenjak,
oni znan megaloman,
ni zaman oni dan
(bil je kres) prav zares
prosil dinozaverko za ples.
Bil pa tako je neugnan,
da je (ojej) stopila nanj.
Ko ga je življenja spon rešila,
je ganjena „Pardon!" dahnila,
ter se k ostalim obrnil:
,,Med plesom sicer nimam navade
delati marmelade."
117
Milan Kleč
PESMI
dečki razmečejo sile
sveto živo srebro
od čela odteka noč
v koničasto zemljo
legendo preliva mišica
v trenutku odstranjena koža
iz oči v oči goveda
severnica je imenovana zmeda
severnica je mirna
v steklu težka
svet se sliši v senci
v naslednjem tenkem živcu
blage kretnje greha
ni osamljene gladine
vprašam premičen sneg
za željene mirne sile
umazan rod, dotik kože
seme krajša pot, dolgo kačo
in kaplja skrije dom
kroženje vrtinca in kroženje skale
učil bo ogenj in plaz
z votìinami prikrite strehe
zasledujejo dihanje strašil
ovinki in utrdbe krvi, plazenje
kača z globino semena, odmev
v grči sopejo odprte noge
in iščejo pobeglega dolžnika,
z zemljo je sekira
s svetlobo tema, združitev
želja, očisti greh
in postavi kožo, kjer je zvon
kjer so polna krila
nasilna pljuča pretoka
grobo pomaknjeni goli boki
v desno rezila izliva
možni brizgi oči
krč, nem jezik strasti
ni vhoda in kožne luči
smolnato brezvetrje
in vzvpenjanje iz zadnje strani
uničena budnost plesalke
kdaj v telesu poročene
in v sapi zbrane
selitev ust in zategnjena vrv
davitelji belih prsi
oblakov vhodne krvi
varljiva globina semena
in njen edini korak
sen, poteptana kopita
meglene zastave mecesna
oblvadana tišina, center jedra
jasen met v suho ravnino
sosed do konca zrasle gobe
tukaj utrgane,
koje zagledana
shrambe čelne svetlobe
drobna smer bolečine
začete od prevrnjenih nebes
znotraj sledi bega
griči vsesanega platna
mirno jeklo, temna soba
povešeno satovje postelje
apno mraka, steklo
dišeča zrna srpa
118
premočni sokoli za kraje
bledi šivi mladičev
tipajo ovoje višine
dvogovor gladine znakov
lačni rogovi krivulje
pikov lak za presednaje
v temi pozabljene vloge
ritem znanih prijemov
v premočnem sokolu
ne živi sokol
z lovkami v pojavu,
v zenitu je preobrat
razpad dovodnih cevi
nedolžna igra za rokami,
madež v izli tem žolču
strt za zadnje pozabljene dni
zadnja ukana je v čipki
vodijo odtis gline,
iz mokrih stegen
pricurlja olje plena
na žrelu je jezik
in izlizan sluh
ujeta plesen je urejena
s haljo jutra
kodri in kodri sina
surova tetiva tedna,
nasadi sprotnih teles
skalijo uro srečanja
vsakdanja ostrina pečata
ne prepušča sveta,
ozek je prstan
in takoj spozna vsoto
119
Je trideset dni,
med njimi nobene noči.
Kot en sam dan,
od čezmerne dolgote teman.
Je okrogel: če ga z gore spustiš,
se kotali, pa hkrati deformira.
V dolino pride križ.
Je prazen, če bi ga razbil,
— ko bi seveda mei muskel milijona mož
v njem bi našel nič prhek in gnil.
Vender se ga ne loti, umrl boš.
Je večen in hkrati ni:
Je celo bolj od človeka minljiv.
So dnevi, ki ni med njimi nobene noči,
en sam temen dan, ne mrtev ne živ.
Adriano Spatola
NAPROTI TOTALNI POEZIJE
Isto je mogoče reči za Gomringerjeve
Ivonstelacije. Predstavljajo „najbolj enostaven
vizualni model na besedi zgrajene pesmi", ki
na prvi pogled prevladuje bodisi v svoji
totalnosti ali v posameznih delih. Gomringer
izhaja iz ugotovitve, da so naši jeziki vse bolj
radikalno formalno poenostavljeni: ,,Vsebina
nekega stavka je često prevedena z besedo
pojmom, razpršene razlage pa so strnjene v
majhnih skupinah besed. Opaziti je tudi
potrebo po zamenjavi pluralizma ježkov z
nekaj splošno uporabnimi jeziki." Ta ten-
denca k nekemu skrčenemu in bistvenemu
jeziku, iz katerega naj v razvoju izginejo
odvečne nacionalne značilnosti pa ne pred-
postavlja konca poezije. „Koncentracija in
enostavnost — piše Gomringer - so duša
poezije". Priče smo nastajanju neke preoble-
matike, ki naj z enako močjo zadeva tako
poezijo kot jezik. In res se oba vračata k
nekemu funkcionalnemu shematizmu; s tem
nujno terjata neko takoj „čitljivo" informa-
cijo. Razen tega konkretna poezija, ki vse-
buje strukture neposredne vizualne zaznave
in relativno znakovno čistost, zelo dobro
povezuje razhčne tipe jezika oziroma raz-
lične nacionalne jezike. Zaradi tega lahko
konkretna poezija uresničuje idejo o univer-
zalni poeziji, ne k; „internacionalni", ampak
tudi „nadnacionalni".
Po Gomirngerju je to pojmovanje poezije
tesno povezano s položajem pesnika v sodob-
ni družbi. Ni mogoče govoriti o „umetnosti
zaradi umetnosti", kajti konkretna poezija,
ki utrjuje neko za vse veljavno raven komu-
niciranja, živi v simbiozi s stvarnostjo: „Vpra-
šanje vsebine je pri konkretnem pesniku
prisotno v tesni povezavi z nekim določenim
načinom življenja, za katerega ima tudi umet-
nost neko racionalno uporabo. Njegovo rav-
nanje je pozitivno, sintetično - racionalno.
Takšne so njegove pesmi, ki ne služijo za
izražanje vseh vrst občutkov in misli, ampak
obstajajo v plastičnih prostorih jezika v tesni
povezavi s sodobnimi nalogami komunici-
ranja, ki temeljijo na prirodnih znanostih in
na sociologiji. Konkretnega pesnika utegne
neka vsebina zanimati, če je mogoče njeno
duhovno in materialno strukturo predelati v
neko jezikovno strukturo." Vzemimo eno
izmed KONSTELACIJ:
ping pong
ping pong ping
pong ping pong
ping pong
Med Gomringerjevo sintetično-racionalno
metodo in med sintetično-ideogramsko me-
todo Skupine Noigandres skorajda ni razlik.
Venardle pa Konstelacija sloni na linearnem
razporejanju elementov in na izredno strogi
kontroli kompozicije, tekst brazilskih kon-
kretnih pesnikov pa često označujejo več-
dimenzionalne ureditve znakov na listu papir-
ja, kar spominja na neko vrsto ,,vizualnega
baroka"; na primer v naslednji pesmi (avtor
Jose Lino Grunewald, 1959):
forma
reforma
disforma
transforma
conforma
informa
forma
To različnost napetosti v kompoziciji je
mogoče razločiti z različnostjo kulturnih
vplivov. Tako smo že pokazali, da „živa
tradicija" Noigandres vsebuje - razen brazil-
ski modernizem - široko polje izkušenj, ki
gre od Mallarmeja do Joyceu kakršnega
poznamo iz Finnegans Wake, preko Ppunda,
Apollinaira, Marinettija, Majakovskega. V
(îomringerjevem primeru pa gre za izhodišč-
ne točke v gibanju DE STIJL in Bauhaus,
toda predvsem za povojno švicarsko grafično
šolo, konkretno slikarstvo (Max Bill) in Ama
Holza (Phantasus, 1898). Amo Holz hoče
namreč s serijsko pisavo sistematično razre-
šiti notranja nasprotja simboličnega pesniške-
ga jezika, ki neurejeno oscilira med fonič-
no-vizualno in nevsebinsko dimenzijo. V
Phantasus Arno Holz razčlenjuje verbalni
material v treh serijskih oblikah, ki se križajo
v različnih smereh in včasih ustvarjajo hkrat-
ne pozicije. Besede so razporejene glede na
semantične analogije (nato se pregrupirajo
pojmi, ki se nanašajo na isto pomensko
področje), glede na slovnično funkcijo (pri-
devniki, deležniki, sampstahiiki itd.) in glede
na fonetične vrednosti (podobno zveneče
besede). Tu so, pravi Gomringer, „materialne
ali tehnične kategorije, ki narekujejo kon-
strukcijo dela".
Skratka, problem nekega novega pesniške-
ga jezika je ob koncu XIX. stoletja že pognal
močne korenine in dobil bolj ah manj da-
našnjo podobo. Po eni strani se pojvalja
potreba po tem, da se na semantično gibanje
odgovori z ustreznimi tipografskovizuabim
gibanje, ki bi poveličevalo pomen pesniške
121
kompozicije z razširjanjem ravni pisave (izko-
riščajoč še vedno samo tradicionalni prostor
lista); po drugi strani je postavljena premisa o
delovanju v fonetični smeri kompozicije, ki
bi jo na nek način še lahko razumeli kot
partituro.
Cristian Morgenstern je leta 1905 z Gal-
genlieder poskusil združiti v pesmi - partitu-
ri negotovo problematiko glasu — podobe;
nedvomno je tu najbolj znana Ribji nokturno
(Canto noturno del pesce). Carlo Beiloh je
zapisal, da „ta tekst načenja konremo misel
o integraciji od semantične strukture k vizu-
alnosti ne da bi se vračali k semiotično-tipo-
grafskemu prevodu niti h kahgrafiji". V
Ribjem nokturnu pa se Morgenstern omejuje
na zamenjavo verzov z ustrezno kvantitativno
metrično shemo 'kratki in dolgi); s tem
oblikuje pomemben model razvrstitve ele-
menta časa v element prostora in s tem
pridobi popolnoma vizualizirano predstavo
tišine.
Kot smo videli, ne gre le za to, kako dati
verbalnemu materialu tipografsko-prostorsko
dimenzijo, kar je hotel Mallarmé. Morgenster-
nova pesem - partitura odpira nove perspek-
tive, Ico postavlja pod vprašaj preživetje besed
kot pesniškega instrumenta per definizione.
Ce je afazija rešitev, potem jo danes predlaga-
lo mnogi pesniki. Hainz Gappmayr vabi na
primer bralca, naj „ugane" ali „mish" neko
pesem za črnim platnom, geometrično po-
vršino, ki pokriva neki izmišljeni (ali realni)
prej obstoječi tekst. Mary Ellen Soit z
Moonshot Sonnet preprosto reproducira she-
me, ki so na fotografijah uokvirjale luno.
(„Izračunala sem - piše Soltova -, da bi
lahko z reprodukcijo teh simbolov naredila
nek vizualni sonte. Nikomur ni-uspelo napisa-
ti soneta o luni od renesanse dalje; to sem
mogla narediti samo z vključevanjem znan-
stvene vsebine. Sonet je bil, tako kot je danes
konkretna poezija, nadnacionalna oblika.
Moonshot Sonnet je bodisi igra s starimi
oblikami ali uveljavljanje potrelie po novih
oblikah"). Oyvind Fahlstrom uporablja sim-
bole v brezštevihiih variantah da bi jih nato
ponovil v krožnih kompozicijah kot črke
neke neostoječe abecede. Vaclav Havel upo-
rablja v Alienacijah pravopisni znak „pika"
za označevanje ironičnega in absurdnega
načrta labirinta, v katerem živimo. Juhen
Blaine dosega v nekaterih tekstih še več s
tiskanjem po papiraju z zamazanim peresom.
Jan Burka je s svojim zanesljivo ne slučajnim
delom Darilo Christianu Morgenstemu odkril
vrsto kriptogramov, katerih razporeditev pos-
nema tradicionalno verzifikacijo; s tem seje
poigraval na dveh na prvi pogled nezdružlji-
vih ravneh. Z naštevanjem bi lahko še na-
daljevali.
Ta odklon k neverbalni pesmi je mogoče
razložiti z nujnostjo, na katero so opozorili
mnogi pesniki, po zlitju na čim bolj elemen-
taren način različnih komponent totalne
poezije in zavračanje pitografije in ideologije.
Na isto tradicijo se navezujejo letrističnt
kaligrafske in podobne stvaritve ali dadaistič-
ni teksti kot je Man Rayev Lautgedicht
(1924).
S to „zvočno pesnitvijo" fe Man Ray ni
omejil na jasno izražanje svojega globokega
nezaupanja do vsake vrste pisave, ampak nam
ej z odhajanjem k Morgensternovi intuiciji do
ekstremnih posledic dal predvsem neki
„ne-tekst" pridobljen s prečrtavanjem Laut-
gedicht, pesem-partitura, služi kot model ne
le pesnikom kot sta Franz Mon ali Emilio
Isgro, ki včasih „pišeta-" izbrisujoč besede iz
nekega poprejšnjega teksta, ampak tudi glas-
benikom kot je Giuseppe Chiari, ki uporablja
na primer v Beethovenu isto metodo na neki
klasični partituri.
Sicer pa sloni tehnika decollage ali njej
nasprotna toda komplementarna tehnika
collage, ki ju Mon v svojem delu često
uporablja, čeprav z razhčnimi rezultati, prav
na osnovi zavračanja čitljivosti. Velik del
tovrstnih Monovih pesmi, ki izhajajo iz slu-
čajnega ali geometričnega prereza verbahiega
materiala, imajo obliko neke dvojne dimen-
zije (v pozitivnem in negativnem). Pomen
teksta se poraja iz integracije med fragmenti
črk in belimi prostori. Monova hotenja, igra
praznin in polnin, vodijo k neki poeziji ,,v
površini", ki skuša postati slika, „v kolikor je
imela pisava včasih slikarsko naravo, ki je po
vsej verjetnosti izražala veUko več kot govor-
ni jezik. Pesem mora torej povrniti vizualne
kvalitete, ki jih je izgubila, ko jo je tisk s
standardiziranjem pisave reduciral na eno-
stavno funkcijo glasu. Ta jezik - piše Mon -
ima vrednost le za oko, čeprav predpostavlja
govorni jezik in njegovo uporabo".
S podobno kompozicijsko metodo sta
nadaljevala Fernando Lopez Vera in Ignazio
(k)mez de Liano. Oba španska pesnika sta
odšla s tekstom proti čisti abstrakciji, ki naj
nima več nobene semantične zveze z začet-
nim verbalnim materialom. Nekatee pesmi iz
obsežne produkcije Jiržija Kolara izhajajo iz
enakih motivov. Toda Kolarov collage niha
med shematizmom in slučajnostjo in v tem je
tako popoln, da je težko reči, kaj je resnična
osnova izredno zredčenih optičnih učinkov,
ki jih vsebuje. Tudi sam sem v Zeroglifih
(zeroglifici) uporabljal tehniko collage v
časopisnih tekstih, ki sem jih, da bi preveril
teze Маха Bensa, smatral za „projekte"
konkretne poezije. V teh pesmih so besede
ah stavki, ki sem jih uporabljal, često spo-
znatni kljub deformacijam in poenostav-
ljanjem, ki so jim bili podvrženi. Franco
Verdi deluje na podoben način v pesmi
Lyrik; tu še bolj jasno izraža pomen z
vpeljevanjem popolnoma razumljivih elemen-
tov iz slovarjev. S tega stahšča spominjajo
tako Lyrik kot moji Zeroglifi bolj na Kri-
wetovpoem-painting kot na Mona.
Za razliko od konkretnih pesmi Skupine
Noigandres ali Cîomringera, ki posredujejo
lastno strukturo, utrjujejo ti teksti (collages
122
in decollages) z bralcem nek emocionalni
odnos. Sprejemati jih je mogoče trenutno in
ne racionalno. Luigi Ferro z Ikonogrami in
Emilio Villa z nekaterimi pesmimi na primer
fiksirajo fragmente tiskarskih črk v neko
novo sestavo autre, katere čitljivost je pro-
izvod igre nepričakovanega vizualnega uje-
manja. In prav nepredvidenost sporočila je
pomembna značilnost tovrstne poezije. Stop-
nja asemantičnosti teksta igra tu bistveno
vlogo. Kolikor bolj se oddalji od pravil
splošnega jezika toliko bolj konkretna pe-
sem—collage odkriva nek kodeks personi-
ficiranega branja. Na nek način se Zdi, da
hoče znova preteči v obratni smeri pred
petnajstimi leti odprto pot konkretne poezije
proti neki nadnacionalni in predmetni je-
zikovni resničnosti. Toda vtis je napačen.
Konkretna pesem-collage hoče povrniti vred-
nost subjektivnemu impulzu, toda ne z zavra-
čanjem ideje o nekem univerzalnem jeziku.
Nasprotno, na njeni uresničitvi deluje prav
zaradi ponovnega ovrednotenja čiste imagi-
nacije, ki je odtrgana od vsakršnega poro-
čanja o neposrednem kulturnem tkivu.
Ce dobro pogledamo, je obnašanje teh
pesnikov glede na izhodiščne tipografske
materiale identično z bricoleur. Pesnik stoji
danes nasproti neki že „napisani" realnosti, v
svetu, ki je prekrit z znaki, in poezija je
sestavljena skoraj samo iz uporabljanja v
estetske namene, tega neomejenega reperto-
arja. Pesnitev španskega pesnika Ocarteja, v
kateri je videti človeka, ki je preplavljen s
črkami in pisavami, je učinkovita, čeprav
nekoliko poenostavljena slika tega položaja.
Franco Vaccari uporablja v Entropico samo
verbalni material iz časnikov, ki ga ohranja
nespremenjenega ali pa poudarja grafični
vidik v procesu, ki spominja na Balestrinijeve
Kronograme. Za razliko od Balestrinija vklju-
čuje Vaccari v tekst tudi figuralne elemente,
ki služijo kot kontrapunkt vrste „pop znot-
raj nekega logično-nelogičnega razgovora, ki
ga dobi ? ironičnim interpoliranjem predhod-
nih ■ sporočil. Razen tega Vaccarijeve pesmi
često prizanašajo igram besed didaktičnega
okusa; Balestrinijevi Kronogrami pa so sestav-
ljeni s prelaganjem in presekanjem jezikovnih
fragmentov v smeri neke kaotične in absurd-
ne semantike (ki med drugim spominja na
,,poezijo encontrada" Portugalca Antonia
Aragaoa), v obeh primerih pa se poezija
predstavlja kot instrument neke destruktivne
kritike glede na mass-media in torej družbo,
kakor jo oni razumgo.
Ta odnos izhaja ne le iz neke , jezikovne
nestrpnosti", pravi Alfredo Giuliani, ampak
tudi iz ,,želje po maltretiranju časnikov in
njihove navade po trenutni racionaUzaciji v
naslovih in vrsticah tragičnega, ničevega,
umazanega, patetičnega". Giulianijeve vizu-
alne pesmi nastajajo torej kot odgovor na
„izbrano shizofrenično neskladnost" pribli-
ževanj, ki jih povzroča samovoljno pisanje
novic in komentarjev. „S popolno odstranit-
vijo samovoljnosti - piše Alfredo Giuliani -
je mogoče izsiUti odrezanim in nato zleplje-
nim fragmentom neko oseko poemnev in
nepomenov, močna sugestivna jedra, tako da
razstavljanje in ponovno sestavljanje teksta
(eksperimentalno) odkrije določene struktu-
ralne konstante našega jezikovnega sveta".
Prislov „izbrano" — vsaj to moramo pripom-
niti - nas tu očitno vodi k izbranim truplom
surrealistov, ki so prav v „iznajdbi" ali v
„ponovnem odkritju" iskali nek shizofre-
nični jezik kot poglavitno značilnost poezije.
Pri vsem tem pa gre v tem primeru kar se
surrealizma tiče za popolnoma neobjavljen
trenutek, ki ga je danes mogoče pravilno
razlagati in presojati samo s stališča mno-
žična kultura. Carlo Munari piše: ,,Swreali-
zem, ki je napadal vsako ustvarjalno aktiv-
nost, se je moral v neverjetni širini podrediti
reklami. In propaganda, v kolikor izraža
nujnost prenosa na nek okus kolektivnega
medija, mora pokazati na svoj način razsežno
razprostranjenost srrealizma. Danes nas vi-
zualna nagnjenost verjetno ovira pri celovi-
tem vrednotenju revolucionarne spremembe
ki se je na področju reklame preverjala skozi
dvajset let, in vpliva surrealizma tudi v
uspešnih desetletjih tja do današnji h dni..
Toda gre za še več: jezikovni dodatki, ki so
tipični za surrealistično umetnost, se skozi
reklamo razodevajo — če so ustrezno prilago-
jeni in očiščeni nekaterih odvečnih vsebin
(sadizem in demonizem) - z ekstremno
učinkovitostjo do pishološkega prepričanja.
Sok, na katerega so stavili surreaUsti, se je
tako pokazal kot dober posel za tržno
propagando". To prilagoditev okusu kolek-
tivnega medija so nekateri smatrali za izdajo
surrealizma. S stališča nove poezije, ki zavra-
ča namestitev v neko aristokratsko „turris
eburnea", iztrgano iz stvarnosti, pa ji ne
moremo odreči globokega pomena.
a rose is everywhere
a rose
as a rose
for ever is
a rose
for ever everywhere
a rose
Zanimanja za ideološki izbor zgodovinske
avantgarde pa ne smemo ločiti od podobnega
interesa za njeno odstopanje. Ce je bil v
surrealizmu pojav tržne prostitucije umet-
niškega proizvoda tako odprt in nasilen, je bil
tak očitno zaradi dejstva, da je bolj kot
katero koli gibanje trpel in često vzpodbujal
vse za odnos med umetnostjo in meščansko
družbo tipične dvoumnosti, tako kot je bolj
kot katero koli drugo gibanje povzročal in
trpel vse dvoumnosti, ki so značilne za odnos
med umetnostjo in marksistično ideologijo.
Sicer pa je surrealizem poskušal privesti do
skrajnih posledic tiste, ki so bili in ki so
ustvarjalci podatkov nekega tragičnega in
23
grotesknega položaja neobčutljivosti, neke na
videz brezizhodne alternative med „literarno
(meščansko) in revolucionarno (marksistič-
no) kariero", je pisal Andre Breton. Tako je
postalo zakonito - misli se na Rimbauda -
govoriti o neki pesnikovi revolucionarni fun-
kciji v nasprotju s standardizirano in konzer-
virajočo funkcijo tehnoloških elites.
V tej točki postane pomembna neka druga
bistvena sestavina totalne poezije, engage-
ment. Seveda ne gre za tradicionalni pojem
..angažiranosti", ki je še vedno (ne samo v
Evropi) povezana z neko diskurzivno in
patetično poezijo. Tovrstna angažirana poezi-
ja pa samo zlorablja formule devetnajstega
stoletja in malomeščanstva: ne samo v stilu,
ampak v vsem odnosu do stvarnosti. To je
mrtva poezija, ki jo pri življenju vzdržujejo
samo „politični" razlogi. Toda zaradi čistega
nasprotja duha ni mogoče trditi, da je to
preživetje sad neke napake in da so bili ozko
..politični" rezultati t^ poezije, ne glede na
vse, zelo slabi.
Prišel je trenutek, ko moramo soditi tej
besedi. Po službeni dolžnosti jo moramo
končno prenehati ščititi z zaprtimi očmi.
Danes je položaj pojma angažiranost podo-
ben palači, ki ima nedotaknjeno samo fasa-
do. Tako kot nalepnica zapečatene, toda
prazne posode, ki nam zdaj služi samo za
slepenje potrošnika. Se več, gre za popol-
noma nedoločen pojem, ki ga vestno in
natančno uporabljajo kot nek eksaktep znan-
stveni instrument. Dejstvo je, da iz neke
celote ne izhaja več neko aktivno delovanje,
zadovoljilo se je s čisto in enostavno reflek-
sno akcijo. Tako reducirana se ne sprašuje o
nobeni viziji sveta, razvija se s posnemanjem
tekočih mnenj in vabi bralca k resignaciji.
Toda edina možna „angažiranost" je prav boj
i resignacijo.
Ce preudarimo dvoumnost besede enga-
gement, moramo pripomniti, da je izraz
„participacija", ki ga uporabljajo brazilski
konkretni pesniki, bolj primeren (in manj
dvoumen) za označitev tendence totalne
poezije. V Braziliji je „participacija" pove-
zana od konkretne poezije do sociološke in
politične problematike bodisi z Joao Cabrai
de Melo Netom, ki nam v pesmi Reka /1954)
ponuja jasno pričevanje o dramatičnih raz-
merah na Severovzhodu, ne da bi se odrekel
stropsti lastne kompozicijske metode -
bodisi na primer z Majakovskim. ,,Brez z
revolucionarne oblike in revolucionarne
umetnosti" zatrjuje Majakovski in s tega
stališča ^ bila usmerjena kritika na tezo o
„semantičnem zgoščevanju kompozicije", ki
jo je 1961. formuliral Dedo Pignatari. Zavra
čanje kulturne odvisnosti od Evrope, o če-
mer smo že govorih, se že v tej Pignatarovi
pesmi spreminja v jasno in nasilno zaniče-
vanje american—way—of—liie
Beba coca cola
babe cola
beba coca
babe cola caco
caco
cola
cloaca
Haroldo de Campos v pesmi-knjigi Servi-
dao de passagem dosega z nasprotji med
občimi izreki pesniškga jezika in dejstvi neke
težke socialne resničnosti tone krutega zavra-
čanja: „modrina je čista? modrina je gnoj .. .
zeleno je živo? zeleno je virus". Decio
Pignatari ustvarja v Kubanske zvezde (1962) z
rezličnostjo značajev in z zvijačnim trganjem
besed tekst poln besa. Jose Lino Grunewald pa
v Revolucao ( 1961 ) pa uporablja suhoparen in
oster politični besednjak. V naslednjem tekstu
Grunewald s spreminjanjem samostalnika
fome (lakota) v glagol come (jesti) sestavi
pomembno učinkovit epigram:
tome
fome
f o me
f ome
C ome
Harold de Campos meni, da je ob „onto-
loški osamljenosti" avantgardi, kije povezana
z nihilizmom in solipsizmom (o čemer govori
Lukacs), prostor tudi za neko konstruktivno
in „participativno" avantgardo, avantgardo
Majakovskega in skrajno sintetično poezijo
Bertolda Brechta; in to je prostor, v katerem
hoče delovati brazilska konkretna poezija.
Sicer pa ideološka izbira ni izjemnost
Skupine Noigandres. Amerikanec Jonathan
Williams ravna podobno v mnogih tekstih, ki
so polni neusmiljene úonije: naprimer v pesmi
Mnemoniöen model iz tapetnega papirja za
dvosedeiino strani/öe na Jugu ki temelji na
objedenem ponavljanju besed only black in
only white. Z R = Revolucija in z drugimi
istovrstnimi teksti sem hotel z eiio samo
besedo oblikovati vrsto političnih parol (slo-
gans), ki sem jih posvetil francoskemu Maju.
Julien Blaine je na isto temo - Mai 1968:
Manifeste sous forme d'ideogrammes — ustva-
ril delo, v katerem je nasprotje med uporom in
oblstjo vizualizirano z uporabo skrajno eno-
stavne simbolike, ki pa je izredno učinkovi-
ta . Toda možnost aktuahzacije političnega
razgovora s kritično uporabo odtujenih pred-
stav, ki so leit-motif potrošniške družbe, je
veliko večja v vizualni kot v konkretni (ali, pri
BaUneu, v semiotični) poeziji. V Italiji je ta
razgovor razvijala predvsem Skupina 70; pri
tem je često prihajala v nevarnost, da znova
pade v engagement starega tipa, ki smo ga že
dovolj kritizirali. Priznati moramo, da gre za
nevarnost, ki se ji je težko izogniti, kajti
vizualna poezija Skupine 70 hoče sçremeniti
pomen sporočil sredstev množičnega obve-
ščanja in s tem izpodbiti pojav, ki pogaja in
ohranja pasivnost sprejemnikov informacij; in
v tem ravnanju je mogoče (včasih je to nujno)
124
posnemati pod-estetslce sheme Kitscha, čeprav
zaradi tega, da bi jih zavračali. Filiberto Menna
pa meni, da „vizualna poezija nastaja, ker se
pesnik noče izogniti srečanju z zunanjim
svetom, ampak hoče delovati znotraj same
NKOŽICNE KULTURE' KJER POSKU
estetiko banalnega, vsakodnevnega, Kitscha".
Pignotti govori v zvezi s tem eksplicitno o
„protireklami", „protistripu", „protirireviji",
opredeljujoč vizualno poezijo kot „kretnjo
tistega, ki vrača blago pošiljatelju".
Ta „kretnja" nam prikHče v spomin Giuli-
anijevo zavračanje dnevnega tiska. Toda nje-
govi vizualni teksti vodijo verbalni material v
absurdne, groteskne razsežnosti, pesniki Sku-
pine 70 pa težijo k uresničitvi neke skupne
semantične vrednosti, ki se ne bi ločevala od
govornega jezika. Na mesto Giuüanijeve .je-
zikovne strpnosti" so postavili neko obliko
„jezikovne strpnosti". Pri tem so povdarili
zavezanost boju z mass-media na njihovem
lastnem področju, obračajoč se (vsaj potenci-
alno) na samo občinstvo. „Ce občinstvo ne
išče poezije, piše Pignotti, mora poezija iskati
občinstvo".
Prvi korak, ki ga je potrebno narediti z
oziroma na ta smoter, je seveda izhod poezije
iz prostora, v katerem se je vedno skrivala - iz
knjige, da bi jo daU na razpolago neomejenemu
številu „bralcev". Razen tega gre za vse večjo
zamenjavo besede s podobo, ki bolj ustreza
potrebi po neposredni, direktni komunikaciji
glede na stvarnost, v kateri živimo, in ki ji
vladajo „umetniške podobe" - kot jih opre-
deljuje Dörfles (manifesti, televizija, fihn itd).
G. B. Nazzaro pravi, da hoče tudi poezija kot
umetnost „iziti iz. običajnih zbirnih centrov;
zaradi tega išče nove prostore, razhčno občin-
stvo, različno perspektivno uveljavitev, upo-
števajoč urbano prizorišče". Pignotti meni, da
poezija „lahko" postane sredstvo množičnega
komuniciranja in daje podobna neki reklamni
paroli, ki je že skovana, ni pa še v obtoku. Tega
prehoda od besede k podobi pa ni mogoče
privesti do konca, kajti vizualna poezija
potrebuje besedo za „razlaganje" podobe, da
se ne bi izpustila nobena možnost ideološkega
stika z javnostjo. Medtem ko se v konkretni
poeziji sama beseda oblikuje kot podoba, je v
vizualni poeziji potrebna neka prava interakci-
ja med njima in prav iz te interakcije nastaja,
kot pravi A. Russo „Amalgam podobe-be-
sede". Zato pravi Pignotti, da „vizualna
poezija ne temelji na Unearni in časovni pisavi
elementov besed in podob, ki so semantično
točene, ampak na simultani, totalni, relaci-
onalni: vse prevladuje nad posameznimi deh".
Vizualni tekst je torej globalni tekst - pravi
Michele Perfetti - ki se giba proti nekemu
onečeščenju običajnega izraznega reda.
Kakorkoli, vizualna poezija je vedno pe-
sem-co liage in tudi vizualni pesnik - kot je na
primer Franz Mon in drugi konkretni pesniki,
ki delujejo v njegovi smeri - je predvsem
bricoleur, v kolikor zbira verbalne materiale in
ne besede, ki izvirajo iz neke predobstoječe
pisane stvarnosti. Toda gre za dva različna in
celo nasprotna tipa bricolagea. „Avtonomno
področje jezika je opredeljeno z mejami,
znotraj katerih deluje konkretni pesnik; tu ni
prostorazaekstrajezikovneelemente, kar paje
mogoče v vizualni poeziji", pravi Arrigo Lora
Totino. Konkretna pesem-collage torej teži k
^isemantičnosti in k abstraktnemu slikanju,
vizualna pa pogosto išče učinke poučne
narave, ki slonijo na igri odtujitve; le ta se
razvija iz približevanja elementov nehomoge-
nih vsebin kot so reklamiranje detergenta,
fotografija slavne igralke in naslov v časopisu o
vojni v Vietnamu.
Po Micciniju gre v tem primeru za neko
..ekstratekstualno" poezijo, ki je izgubljena
znotraj telesa vnaprej zavrnjenega razgovora in
ki se „fizično" spremeni ob zahtevi po
spremembi bralčevega pasivnêga zadržanja pri
začetnem tekstu. Le ta v začetku nima
ironične in satirične komponente, ki ob koncu
operacije postane očitna. Pignotti hoče pod-
črtati razliko med vizualno pesmijo-collage in
katero koli drugo obliko collagea in zato
govori o /irokem collage. S tem povdarja obseg
m kompeksnost uoprabljenega jezikovnega in
figuralnega materiala.
Pojem /iroki collage se dviguje do pojma
tehnolo/ke poezije, to je do poezije, ki je
„pisana v današnjem jeziku in v jeziku vseh",
katere izvori so globoko v neliterarnem pod-
ročju mnonožičnega komuniciranja. Iz tega
področja izhaja neki „drugi slovar", ki je
narejen iz drobcev vnaprej izdelanega jezika.
Ta jezik je sicer funkcionalen glede na
potrebe industrijske stvarnosti, hkrati pa je
občutljiv za neko preobrazbo v estetskem
smislu. Tehnološka pesem-collage uporablja
jezikovne ali vizualne sestavine iz javnosti,
toda, kot smo videli, z destruktivno voljo. Na
ta način, pravi Luciano Ori, se vizualni
pesnik izogne nujnosti potrošnje in „bom-
bardiranju" massmedia ter prevzame zavest
njihovega pragmatičnega pomena: poezija
spremeni kroniko v zgodovino in to kar je
umetnost v umetnost. Noben poseg objektiv-
nih izkušenj, razen če je slučajen ... ne more
zamenjati izbora tehnološkega materiala za
neosebno razporeditev. Sentimentalne, ču-
stvene, moralne, družbene itd. sklepe bo vsak
bralec izvzel zase glede na lastno naravo in
izkušnjo; sodeloval bo v delu, ki bo s tem
postalo „odprto delo". Rezultat bi lahko bil
nek epski, objektivni jezik, skoraj „homer-
ski", „koralni".
Achille Bonito Oliva meni, da se pesniški
proizvod na ta način „predstavlja kot ,inten-
cionalni predmet' za obstoječe prodiranje
med obliko in funkcijo". Artikulacija not-
ranjih zvez vizualnega teksta zares vodi
neki neizdani enotnosti, katere osnovna zna-
čilnost je poraz najbolj verjetnih in dokonč-
nih hipotez branja. S tega stališča je pesni-
kovo „strateško zadržanje" usmerjeno v obli-
kovanje neke alternative institucionalnemu
jezikovnemu sistemu in rezultat je mogoče
125
meriti upoštevajoč škart, ki ga dobimo med
vnovič pridobljeno živahnostjo jezika in nje-
govim začetnim avtomatizmom. Vendar pa
„kompozicijski postopki ne morejo trpeti
neke absolutizacije ... s čemer se izognemo
čistemu posnemanju tehnološke matrice na
podlagi družbenega sistema".
Vrhu tega Bonito Oliva s tem opozorilom
dodatno razjasni podlagi ideološke proble-
matike, s katero je povezana vizualna poezija
Skupine 70 in mnogih drugih avtorjev, itali-
janskih in tujih, katerih delo izhaja iz istih
premis, meri pa na nek drugačen odnos ali
ravnotežje med verbalnim in figuralnim ele-
mentom (npr. Jochen Gerz ah Norman O.
.Mustil, ah Steho Maria Martini). Lucia Mar-
cucci še bolj poglablja razgovor; „Upošte-
vajoč tehnološko obdobje, v katerem se
gibljemo - piše L. Marcucci - morajo
raziskave in raziskovalci stopiti čez mass-me-
dia, spremljati morajo eksperimente v nekem
prostoru skupnih komunikacijskih sredstev in
iskati neko slovnico, ki bo mogla delovati na
človekovo zavest, povišati v njej kritično
vlogo in na kulturen način politizirati mno-
žice".
Seveda ni mogoče zasledovati nekega po-
dobnega smotra ne da bi se v praksi in ne
samo v teoretičnih formulacijah odrekU obi-
čajnih mest potrošnje literarnega proizvoda.
Cisto vizualna poezija ni nič drugega kot
uokvirjena poezija, ki se omejuje na zavra-
čanje knjige, da bi sprejeli galerijo umetnosti.
To pomeni zapustiti neko elitno občinstvo v
imenu nekega drugega elitnega občinstva.
Toda tako kot shkarstvo, glasba ah gledališče
hoče tudi poezija danes zlomiti ta zaprt krog
in poiskati ter „provocirati" uporabnika v
njegovem lastnem okolju. Za totalno poezijo
ni več samo vprašanje kvalitete delovanja,
ampak tudi in predvsem kohčina rezultatov,
če se optimum rezultata zadrži z ustvarja-
njem novega tipa uporabnika, ki je končno
osvobojeno vsake obhke nekritičnega spre-
jemanja sporočila. Nova poezija hoče torej
„zamenjati" prostor z mass-media.
Tako uporablja Marcuccijeva za nekatere
svoje tehnološke tekste način, ki je popol-
noma drugačen od „privatnega" manifesta'
lan Hamilton Finlay pa odkrito govoro o
poster-poem; K. La Rocca izdeluje absurdne
prometne znake. Tudi sam sem z G. Lan-
dinijem in C. Parmiggianijem ustvaril vrsto
političnih manifestov („manifesti" v pravem
pomenu besede v kolikor so bili učinkovito
postavljeni po uhcah Bologne, Modene in
Reggio Emihe). Dejstvo, da so bili politične-
ga značaja, ima svoj pomen: naš namen je bil
delovati prav tam, kjer je bila problematika
komuniciranja najbolj neizvedljiva. Izhajajoč
iz zavračanja statično-optimističnega pod-
ročja „patetičnega" smo poskušah z nekim
parasurrealističnim modelom preobrniti že
instituiconalizirana pravila odnosa med ide-
ologijo in javnostjo. Pri tem smo uporabljaU
estetske kategorije presenečenja, ironije.
groteske, „slabega okusa". Istega področja sc
drži tudi Fabio Bonzi s knjigo-manifestom, \
kateri uporablja izredno banalni fotografski
material. S tem meri na nek ideološki šok, ki
ga komentarji o figuralnih prenosih pojasnju-
jejo na vseh možnih ravneh branja in je tako
dostopen najširšemu občinstvu tja do tistih,
ki „spadajo k delu".
Seveda bi bilo napačno pripisati to pot-
rebo eni sami skupini ali kakemu posamezne-
mu avtorju. Videli smo že, da jo moramo
obravnavati kot bistven element nove poezije
in kot skupno platformo različnih raziskav.
„Svet je mogoče brati", pravi Blaine. „Ne gre
torej več za to, da ga mislimo ali prevajamo,
treba gaje spremeniti". Tako Kitasono Katue
pri ustvarjanju svojih plastiönih pesmi zavra-
ča vsako sredstvo, ki je že povezano z
literaturo, in uporablja izključno fotografski
aparat, kajti „fotografski aparat lahko obli-
kuje poezijo iz nepomembnih predmetov"
Pesnik in bralec lahko torej gledata stvar-
nost z istimi očmi in delujeta nanjo v
odprtem sodelovanju. Kajti pisati, pravi Max
Bense, „ne pomeni razlagati, ampak ustvarja-
ti jezik".
19.	VDnigi Manifest DE STIJL (1920), ki so
ga podpisali Theo van Doesburg, Piet Mon-
drian in Anthony Kok, beremo: „beseda je
mrtva. Beseda je nemočna . . . Besedo je
potrebno obnoviti, da bo lahko sledila zvoku,
ideji. . . Sodobnemu pisatelju bo morala
oblika predstavljati neposreden spiritualni
pomen".
20.	„Ne-tekst" je mogoče dobiti tudi s
prekrivanjem (Bob Cobbing, Emilio Villa).
21.	Blainova tehnika na prvi pogled zelo
spominja na tehniko El Lisitskega, ki jo je
uporabljal v manifestu Bijte bele z rdeöim
klinom.
22.	Na ta način Kitasono Katue prevzema
tok surrealističnega modela „poeme-objet".
Vendar pa za razliko od surrealistov ustvarja
samo minljive konstrukcije „ikeban", ki jih
potem fotografira; „plastična pesem" je skra-
tka samo fotografska shka. (Na Japosnskem
delujejo tudi Tconkretni pesniki. Tu so na
primer Seiiki Niikuni ali Shohakiro Taka-
hashi).
prevod
boriš muževič
126
Blaž Ogorevec
PASJI DNEVI
(kriminalna zgodba)
Priznati je pač treba; ta stvar meje globoko prizadela in neznansko užalila. In še
vedno ne vem, čemu se je pripetila prav meni. Sem zelo dober človek, vsi prijatelji
in sosedje bi to lahko potrdili, moje srce je toplo in polno dobrote za vse in
vsakogar, kot mlačna spužva v tropskem oceanu mi lebdi v prsih, pa zato ni čudno,
da me zunanji svet zadeva tako ostro in mrzlo. Pa namigujejo nekateri moji v
psihoanalizi poučeni prijatelji, da imam bolečo travno rojstva, da sem sicer
dobričina, a da se roditi ne bi semi, da bi bilo bolje, ko bi brez zavesti obležal v
mlačnem in mehkem trebuhu maminem na vse večne čase. Pa doslej sem rad živel,
šele zdaj, ko so se te nečiste sile tako grozotno poigrale z menoj, ko so me kot
zdruzastega mehkužca nemočno telo prebodli z bleščečo ostro iglo, šele zdaj sem
si zaželel kam v kakšno toplo luknjo, pa mi zavest ugasne v rdeči barvi.
Vse se je pričelo v pasjih dnevih. Vroče je bilo, res peklensko vroče. Z ženo sva
kanila dopust preživeti kar doma, ker plače so dandanes skromne, življenje pa
drago. Le dveletno hčerkico sva se namenila poslati na morje, k babici, ki tam
prebiva, ker to nič ne stane in tudi stara gospa se je že dolgo veselila najinega
navihanega biserčka. Živci, izmučeni od skrbi in dela, bi se v zatišju lepo sprostih.
Pa ni bilo nič iz tega, že prvi dan dopusta se je vse skazilo.
Nek slab občutek me je obhajal že v trenutku, ko je čez prag pridrsal debeh in
dobrodušni sosed iz spodnjega nadstropja s svojo kričavo ženo. Odhajala sta letovat
nekam na morje, pa sta se ponudila, kar sama od sebe, iz čiste prijaznosti, da
odpeljeta tudi Majo, ker želela sta nama prihraniti odvečno pot in stroške. Oh,"
kako je gledal ubogi otročiček, ko so sedali v avtomobil, kot da bi ga prodajah v
suženjstvo tja delač na Orient kakšnemu grozotnemu črnemu sultanu. Potem pa so
se odpeljali.
Prazno in tiho je postalo stanovanje, še golobov ni bilo več na balkonček. Pa,
bile so počitnice in treba se je bilo poveseliti. Nič drugega nama ni preostalo, kot
kreniti v mesto na kosilo. Posedela sva v krčmi in popila precej več vina kot
navadno, popoldne pa sva preživela v senci gostih krošenj v mestnem parku. No, in
ko se takole sprehajava, mi pravi Milena:
„Oh, kako sva se najedla!"
In ker je dobra in skrbna žena, je takole razmišljala:
„Ampak, zvečer ko prideva domov, bova zopet lačna. Restavracije pa so drage.
Dajva, stopiva v trgovino, dokler so še odprte, in si kupiva kaj!"
,,Da," sem odvrnil, „toda danes ne boš delala ničesar, ker to je najin dan, in zato
bova kupila le konzervo."
„In kruh, seveda", sem dodal po krajšem premisleku.
No in tako sva se znašla v samopostrežbi. Pa sva stopala med pohcami, dokelr se
oko ni ustavilo na neki precej veliki konzervi , nekakšne kitajske ribe naj bi baje
bile notri, stvar paje bila čudno poceni.
„Dajva, poskusiva!" sva menila in jo vrgla v košarico.
Potem sva šla na ples. In spet sva malo pila, kaj hočemo, dopust je le dopust, pa
zdelo se je, da se tisti slabi občutek, ki mi je zagrenil jutro, v pijači utaplja. Res, bil
je lep večer, večer, kakršnega nisva preživela odkar sva stopila pred matičarja.
Domov sva prispela z zadnjim trolejbusom, ura je bila takole okrog enih.
127
„Ha", sem se šalil na temnem stopnišču, „zdajle je pa ura duhov", in ob vsen"
tem ščipljal Mileno v bedra, da je pridušeno cvilila. Bila sva prav razigrana, ko svs
vstopila v stanovanje. In je imela prav, Milena. Res sem bil lačen. Zato ni prav nič
čudnega, da sem se takoj lotil konzerve. A ko dvignem pokrov, ojoj groza, notri
sploh ni bilo rib, ampak je v olivnem olju ležal človeški zarodek, star takole tri ali
štiri mesece, a kdo bi to natanko vedel. Onemela sva v grozi.
Šele čez čas naju je prešinilo: „Kaj storiti? " Zdelo se je, da nama pristojni
organi ne bi verjeli niti besedice, zato nama ni preostalo drugega, kot da stvar
zamolčiva, vso tisto gnusobo pa zavijeva v časopisni papir in zakopljeva prav na
dno kante za smeti.
Ko sem opravil to odvratno delo, sva legla, a noč je bila vroča, znoj nama je v
curkih oblival telo in šele proti jutru sem se pogreznil v moreč sen.
Sonce je že prosevalo skozi zavese, ko me je prebudil ropot smetarskega
avtomobila, ki je spodaj na cesri drobil smeti. Milena se je premetavala v potu tam
poleg mene. „Tako", sem v polsnu pomislil, „zdaj pa je tisto svinjarijo doletelo to,
kar je zaslužila!"
Potem so se spet podile zmedene sanje po utrujenih možganih in kmalu za tem
sem čul, kako je Milena vstala in se oblačila.
„V mesto gre", je zbežala misel po glavi, „po nakupih."
Skušal sem še malo podremati, a s spancem ni bilo nič. Tudi Maja se je že
prebudila in šuštela tam v svoji posteljici.
„Kaj? ", meje prešinilo, tako da sem planil pokonci, ,>laja bi morala biti vendar
v Piranu, pri babici!"
Srček zlati pa se je samo zapeljivo smehljal iz svojega kotička. Pa sem se kaj
hitro pomiril, kajti ni mi preostalo drugega, morda je starka v Piranu zbolela, tako
sem razmišljal, pa je sosed otroka iz uslužnosti pripeljal nazaj, Milena pa me ni
hotela buditi in vznemirjati, pa jo je le tiho položila v posteljico, da ubožica še
ujame najlepše urice spancä. Ko sem se ukvarjal s takimi in podobnimi mislimi, pa
vstopi Milena in tudi njej so se ob pogledu na otroka v začudenju široko razprle
oči. Kako se je Maja znašla v stanovanju, je ostala skrivnost. Tega nama ni mogel
pojasniti niti sosed iz spodnjega nadstropja, kajti zaman sva pritiskala na zvonec
pred njegovimi vrati.
Še večje presenečenje pa sva doživela naslednjega jutra. Prišlo je pismo. In je
pisala mama, da je Maja srečno prispela, da se kopa v morju in da pogreša očka in
mamico.
„Ti, punca," sem se nadvse resno obrnil k Mileni, „kot vse kaže, je tvoja mati
znorela!"
Sledila je scena. Milena je jokala, da tako pa že ne bom govoril o njenih starših,
da ona tega ne prenese in ne dovoli. Odslej sem se sicer tej temi v razgovoru
izogibal, toda premnoga pisma, opremljena s čačkami, ki naj bi baje predstavljale
Majine pozdrave, in ki so dokaj redno prihajala na naš naslov, so me v tem mnenju
le še utrdila. Istega dne sva se spria še enkrat. To se je dogodilo zvečer, koje Maja
že spala. Slonela sva na balkončku ter v daljave zrla, pa se Milena stisne k meni
tako resno, da se mije vonj po njenem telesu vtihotapil v nosnici in mi zašepeta:
„Kaj ni gnusno, tisti zarodek v menstrualni krvi? "
Tokrat sem vzrojil jaz, da se je vsa prestrašena odmaknila:
„Zarodek sploh ni bil v tej svinjariji, ki jo ti tako brezsramno omenjaš", sem
zasikal, „temveč je ležal v povsem navadnem olivnem olju! Sploh pa te lepo
prosim, da mi te stvari na splošno ali pa v podrobnostih ne omenjaš nikdar več!"
Resda je v sledečem tednu potekalo življenje navidez povsem mirno in da smo se
celo odločili, da se nikdar več ne ločimo od otroka, pa nit- za en sam samcat dan
ne, a kljub vsemu me je glodal nek neutemeljen sum. Majo sem pričel zelo pozorno
opazovati in bilo je prav očitno, da se je v otroku zbodila neka bistvena
sprememba. Deklica je pričela v vseh svojih dejanjih kazati prav neverjetno bistrost
128
in zvitost. Opazil pa sem še nekaj drugega, resda manj pomembnega, a nič manj
čudnega: Maja me je pričela klicati „mamica", Mileno, svojo mamo paje imela za
očka. Pisma, v katerih se je babica ponarejala, kot da bi bil otrok pri njej, pa so še
povečevala nelagoden občutek v moji glavi. Torej tako je potekalo vse to do tistega
usodnega jutra. Kazalo je na vroč in soparen dan.
„Tako", sem dejal zjutraj, ko semo vsi trije poležavali po posteljah, „danes pa
gremo v kopališče. Hladna voda bo dobro dela v tej vročini." Vtem je pozvonilo.
Pred vrati pa me je čakalo prav neprijetno presenečenje. Debeli in dobrodušni
sosed iz spodnjega nadstropja je na povratku domov zavil še v Piran in pripeljal
domov Majo, in to kar sam od sebe, tako, da nama prihrani nepotrebno pot in
odvečne stroške.
„No", je še dejal, „pa je vajina mucka spet doma," ter odropotal po stopnicah.
Pa kaj bi mi preostalo drugega, kot da sem odvlekel otroka v stanovanje. Maja, ki je
pravkar prispela iz Pirana se je začudeno spogledala z Majo, kije ležala v posteljici.
,,Kaj bova zdaj imela kar dve Maji? ", je zastokala Milena in se uničena zgrudila
med odeje.
„Tod so na delu nečiste sile!" le to mije bilo moč ugotoviti.
Vročina pa je še vedno bučala. Pasjih dni kar ni in ni hotelo biti konec. Kmetje
so zmajevali nad razpokano zemljo:
„Sušno je to leto, sušno."
Naši mali družinici pa ni preostalo drugega, kot da smo se skrivali pred sosedi.
Ker sramota, ki smo jo zadnje čase doživljah, bi služila le v porog. Glava mije
brnela od vprašanj: „Zakaj, čemu? " Milena pa se je potuhnila in se delala kot da
cele dneve prespi, čeprav sem jo večkrat zasačil, ko so ji iz oči polzele debele solze.
In kot je vse kazalo, sta bili le deklici srečni. V prav kratkem času sta se
spoprijateljih, situacija pa je postala celo tako drastična, da ni bilo več mogoče
ugotoviti, katera naj bi bila tista prava. Obhajale so me že prav bogoskrunske misli.
Iz zato ni prav nič čudnega, da sem nekoč, ko se je dan prevesil v večer in je
nebo zažarelo v škrlatu, zgrabil deklico, ki me je poklicala: ,J^amica!", (kajti, bila
je brez dvoma delo nečistega), in jo odvlekel na stopnišče.
„Oho, vidva pa kar na sprehod po večernem hladu, če se ne motim? ",
naju je prijazno ogovoril debeli in dobrodušni sosed iz spodnjega nadstropja. Pa
sem mu le zamrmral v odgovor ter odhitel po stopnicah navzdol. Ovedel sem se šele
v trolejbusu, ki je vozil proti Šentvidu.
,,Kod sem krenil in kaj sem kanil? ", le to mi je šumelo v vročični glavi. Pa sem
malo pomisUl in ugotovil, da če izstopim na postaji Trata, da od tam ni daleč do
Pržanja in daje v Pržanju nek samoten in opustel kamnolom.
Mrak se je že gostil, ko sem z Majo v naročju lezel skozi goščo na vrh
kamnoloma. Nikogar ni bilo daleč naokrog, le robidovje me je grabilo za obleko.
Ko pa sva prispela na vrh, je bilo moč ugotoviti, le to, daje kraj idealen za moj
naklep.
,,Mamica, mamica, moja mamica!" je gostolel stvor v mojem naročju, ,>laja je
tudi mamičina!"
„Ha!", sem zasikal jaz, „pa ne boš več dolgo!", in sem jo zadegal čez rob.
Začudeno in prestrašeno je pogledala, pa je že izginila tam doli in le še rušenj
ekamenja se je slišalo niz kamnolom. Obrisal sem si potno čelo in rekel:
„Tako!"
Domov sem se vračal kar peš, ker glava mi je bila utrujena in pešačenje v takih
primerih dobro de. Vendar, pa ne da bi se pritoževal nad usodo, tudi tokrat nisem
imel sreče. Ko tako stopam ob robu ceste in so le avtomobih bučah mimo, se je
dogodilo nekaj zelo čudnega. V soju žarometov nekega bližajočega se težkega
tovornjaka sem zapazil, kako je prav na sredi ceste nek pes naskočil kuzlo. Sicer je
šofer skušal zavirati, toda nič ni pomagalo, težka kolesa so zmečkala pareči se
živali v nagnusno mezgo.
129
Dokaj hitro se je nabralo radovednežev okrog trupel. Pa so se ljudje le hahljali ii
padale so prav hudobne opazke, predvsem na račun tistega, kar sta živaH počeli
preden ju je doletela smrt. In nek debeluhar, v usnjenem plašču, karkšneg;
navadno nosijo ruski špijoni, meje z gnusom v očeh pogledal, jezno pljunil in skoz
stisnjene zobe zaklel: „Tako je treba! Tudi vas mlade bi bilo treba pokončati na
isti način, saj se parite prav tako kot te živali!"
Prestrašen sem pobegnil z prizorišča in obhajala me je zla slutnja. In res, dom;
me je čakalo tisto najhujše. Milena je v joku izdavila, da Maje ni nikjer. Daje kai
izginila, le k štedilniku se je obrnila. Konec tedna sva preživela v morečih blodnjah
Najinega otroka ni bilo nikjer, vročina pa, ki je pritiskala na mesto, ni in n
popustila.
Nekega jutra pa, ko se prebudim, zapazim Mileno, kako kar nekam sveža in čik
sloni ob oknu.
„Poglej, deževalo bo", mi pravi, „prve kaplje že udarjajo ob šipe."
„Saj," ji odvrnem, „minili so pasji dnevi!"
Potem je pozvonilo. Bili so policisti. In odpeljali so naju. Debeli in dobrodušni
sosed iz spodnjega nadstropja, s katerim smo se srečah na stopnišču, je izjavil, da
sva bila že nekaj časa sumljiva.
V zaporu so naju ločili in Milene odsihdob nisem več videl. In ko sem nekoč na
zashšanju vprašal dežurnega policista, čemu sem sploh zaprt, mi je ves nejevoljen
odvrnil, da zaradi dvojnega detomora.
,JPa kako", sem nato vzrojil jaz, „saj sva imela le enega!"
„To že", me hladno prekine, „vendar pri nas tudi nedovoljen splav tretiramo za
detomor, kar tudi je! Pa zakaj ste vrgli stvar v kanto za smeti, vi, vi,... vi prasec!"
130
Med mesci, kar jih znanost pozna,
gre december zadnji.
Z dvignjeno glavo šantš:
lejte ta korak paradni.
Drvi si je bil naložil na pleča,
k dobremu lesu pije dober jesih.
Po avtocesti lovi ga leteča
na belih motornih kolesih.
Le kam mu kaže slepi kažipot,
kam miličniki za njim lete?
Proč od praznih zemeljskih zmot,
k mescem bratom, ki so, pa človek zanje ne ve.

Ivan Mrak
ROJEVANJE CHRYSIPPOSA
POST FESTUM
12.3.1975 Rojevanje nekega umetniškega dela — mar ni v brezbrežnosti
zaplojeno, mar ni iz jutri, pojutrišnjem vnazaj? vnaprej? započeto? Kje je tisti
usodni trenutek? Kako določljiv? Mar nisi nek zastor prezgodaj odgrnil? Ko je
delo že zdavnaj pred teboj — ga ne pričneš, po nujnosti svoje zavesti, naknadno
samemu sebi odkrivati? Ko razgonetiš? (Ali kdaj do konca razkriješ to, kar si v
mukah rodil? ) To тико1фпо izkustvo, ta hieroglif, ki ga ta hip razrešuješ, mar ni
to počelo dela, ki si ga pred leti ustvaril?
Potemtakem je štetje časa neka nujna iluzija?
Mar ni ustvarjalec postavljen v stanje (se ne priboriš do stanja? ), ki času ni
podvrženo?
Če pritiskaš na tipke časa, če se dnevu podrediš, tè bo čas, ki se izza ogla oglaša,
neusmiljeno pospravil.
Če podležeš spogledljivosti časa?
Gorje ti pa, če se času prostitutsko ne podvržeš, z vso ihto te bo opljuval. Še
hujše gorje, če te premoti zlat avtomobil in lovor, kakor hitro se bo dan presuknil,
boš polomljen v jarku obležal, čas pa, ki bo izza ogla pridivjal, te bo neusmiljeno v
nespoznatnost zmlel. Vse tvoje muke zaman, ko da nikoli nisi bil.
Ko da si, ko da nisi. Razmišljujoč se v slast telesa potapljaš, panisiuživač. Kaj
ne preziraš uživaštva? Mar ne bi hotel iz telesa poslednje skrivnosti izpuliti? Mar
ni telo v vedno nanovo spreminjanje zaklet prah? Se nisi iz neznanskih meglenic v
to telo zgostil? Mar se ne boš spet v meglenico razšel? In znova bo v meglenico
šinil miselni blisk in te bo v novo življenje priklical. Falos je v svojem zanosu tvoj
rojevajoči se zares. Sladkost faličnega zabliska je bil tvoj rojstveni vzgib.
Gorje meni, ki nisem sina zaplodil!
Sem se v prazno izbrizgal?
Sem ponavljal ustvarjalni vzgib proti in mimo zakonitosti?
Mar nisem s faUčnim zanosom delo za delom v človeško zavest prikUceval? Ne
nosijo ti moji sinovi v svojih nedrih vso slast oploditve in rojstva?
Zakaj bi krivil sebe in nebo za nekaj, kar mi je dano in čemur se nisem
izneveril?
10.3.75 Tisto adolescentno spogledovanje - ga ne poznam predobro iz lastnega
izkustva?
Pred mano sedemnajstletnica ...
Danes sem izstopila iz gimnazije, ne da se mi več.
Kdo si, dekle?
Človek sem, ime ni važno.
V tem slogu izmenjava nekaj besed.
Pa spet: Vi me ne poznate, kdo mislite da sem jaz?
Ko boš imela otroke, se boš spoznala in ne boš nikogar spraševala.
Kaj pa veste vi o otrocih? Saj nimate otrok.
Ti, lepo dekle, si en takšenle otrok. Jutri pojdi spet v šolo, pa se ne sklicuj name.
Ne uglašuj svojega preludija v življenje kot sem ga uglasbil jaz. Moja pot ni tvoja.
131
Ce hočeš biti zares — in kdo mladih si tega ne želi? (Vsega tega ti niti povedati
nisem utegnil.)
Na cesti me zaustavi prastara starka; korak ji je omahujoč. (O, kako dobro že
poznam te negotovo hod!)
Zakmašno je oblečena, sama samcata, žejna človeške besede.
Koliko je ura, gospod?
Presrečna je, ko ji odgovorim.
Dvoje ogovorov, ta slednji je vsekakor iz velike človeške stiske porojen. Je
dekletov izpad iz manjše stiske sprovociran?
Sem bil prvemu, sem bil drugemu odgovoru kos?
Mar nisem vsakič zgolj navidez odgovoril?
Mar ni Siloti malo pred svojo (zanj in za nas - ah tudi zanj? ) tako nenadno
smrtjo histerično vzklikal: ti me nisi imel nikoh rad! ?
Sem jaz poizkusni instrument za tvoj življenjski preludij, ti, devetnajstletni
fant?
O, ti mladi Gildenstern, če bi se ti samovidel kot sem te ta hip dogledal jaz.
Kaj starši tu mladi Ojdip vmes? Mar nisem njegovega usodnega srečanja s
kraljem Lajem zaključil?
Ante festum
4.4.72 Včeraj popoldne obisk dveh Francozov, mož in žena.
Provincialni zadah. Malomeščanska katoliška kulturna elita.
Kuharska mentalnost, skrajnostni racionalizem.
Sprva ugotovita, da je revolucija zlo, zatem, da Paul Claudel ni zares.
Kaj je potemtakem zares? Miza, stol?
5.4.72 Kakšen dan! Mar ni vse opredeljeno po tvoji lastni zavesti?
Bodisi, da se poleniš in postaneš nadležen sebi in bližnjemu, bodisi, da se vendan
naprezaš v budnost. Bodi buden, kajti svet je dremavica. Ni tvoja pravica in
dolžnost, da bdiš, da budnost kličeš, da v budnosti vzdržuješ človeka? Mar ni
budnost osrečujoča, kako naj bi jo zamenjal za mlako dremavice?
Tako torej poteka srečanje Ojdipa in Laja? Usodno srečanje. Zmotne predstave,
ki jih imata drug o drugem.
Kako že poteka ta davno davna zgodba?
Pa četudi se je nisem izmislil, za menoj se lovi, me vsega izterjava, se vedno
znova vpleta v moje življenje.
Ko je prvič kanila v me, ko da se je semenčica, iz pradavnin, pod skladi
prastarega templja, skozi tisočletja ohranjevala, vame zažrla. Zdaj, zdaj je vskalila,
ko blagonosna rakovina se je razpreznila čez vse moje telo in dušo.
Ko breja mačka se opotekam okrog, žejno vsrkavam vse, kar izterjava po meni
nošeni, predtisočletni zaplod.
Si bom zgodbo vnovič ponovil?
Ce hočem nočem, se ne vpleta terjavo v moj vsakdan, v moj sen, v vse moje
predstave, budne in sanjske? Me ne spremlja po vseh mojih poteh?
Saj to je moj najintimnejši svet.
Se mi blede?
Bogovi, kaj niso izkustva kralja Laja, njegovo trpljenje, njegov up, njegova
razočaranja — mi ni moj najbUžji drug?
Ce dobro, dovolj pretanjeno prisluhnem antični zgodbi, mar ne zadobi ta
očetomor, ko se srečata dva neznanca, ki pa sta oče in sin, iznenada nek drug, še
ne odkrit prizvok? Srečata se, starec in blodeči mladenič. In starec spozna v
mladeniču že dve desetletji mrtvega Chrysipposa. Erotična omama mu zamori čut,
da bi v fantu prepoznal svojega sina.
132
OJDIP:	(pol kleče v molitvenem žaru) Tavam, kam bom pritaval? Ne
postaja delfsko breme vse težje, vse bolj neznosno? Kamorkoli se
že napotim, teh muk se ne bom znebil. Kaj je človek, kaj so
bogovi, kaj je ta zemlja, kaj Olimp? K mojim ni več vrnitve.
Si ne bo mati v brezupnem pričakovanju oči izjokala? Moj
kraljevski oče, ne bo od groze posivel, ko se ozavesti, da sem, sin,
zanj izgubljen?
Pa kaj so te hudine proti sklepu bogov, naj bi lastnega očeta
pokončal? Kaj moj samoizgon proti grozi, če bi se usodi
podvržen z lastno materjo krvoskrunsko združil? Kakšni so
bogovi nad nami, da je človek plen takšnih nakan?
KRALJ LAJ: Zdaj se je grozeče vzpel, ko da z bogovi razračunava? Če bi do
mene segel glas njegovih zaklinjanj, človek naj ne sliši, kaj je
bližnjik božanstvu namenil.
6.12.72. Sinoči, v začetku tedna, posvečenega spominu Franceta Prešerna, je
ungnadiger Junge prinesel tale zveščič in ga položil predme. Poznaje pa sem,
prebirajoč Grombrowiczev dnevnik, obstal pred ugotovitvijo, ki jo je nemirno-aha-
sverski Poljak, po krvi in nagonu daljno daljni Conradov brat, zapisal z isto
prepričanostjo in zavestjo kot sem se do nje priboril prav v tem zapisu sam: Kje naj
iščem absolutno, če ne v spogledu z oboževanim?
To je tista pot do absolutnega, ki jo je hodil cesarski oboževatelj mladeniča
Antoniusa.
Ungnadiger Junge pa je spletal svojo misel okrog jedra moje dramatike; češ, da
se osnovni konflikti v slednjem mojem delu spletajo in razrešujejo v tej, na tej
osnovi.
Žeja' po identifikaciji, po samospoznavanju, po samopotrditvi, — to je
navsezadnje dejanska svoboda in moč. Lovljenje za splošnostjo, ugajati in streči
splošnosti - to je izmik pred samim seboj, pred samougotavljanjem.
Ko je Prešeren samega sebe ugotavljal in samopotrdil, je s tem razprostri do
neznanskim razerij naš duhovni prostor. Če bi svoj čas zapravljal s splošnostnimi
popoliresnicami svojega časa, če bi se udinjal ljudskemu glasu (kot je to uspešno
počenjal Koseski), bi mu navzven sijale .^nUše zvezde", toda on sam bi ne mogel
izvršiti usodnega poslanstva.
Izruvati se iz splošnostne konvencije, slediti glasu resnice, to je svoji osnovi -
vprav v tej osnovi si celovito nov, neponovljiv, enkraten in s tem duhovno
revolucionaren. Če si, kar si; brez ozira na modo, ljudski glas, privajenost, moralni
okus in kar je temu podobnega. Če si, kar si - s tem nujno razklenjuješ vezi, ki nas
tesne, se boriš za polnovredni človeški obraz. In to jekonec konca tvoj edini in
končnoveljavni smisel.
Važna je raven, na kateri biješ ta boj, važna je mentalna osnova. Le v kolikor sta
ti dve osnovi pomembni, v tohko je pomemben tvoj boj. Le če si v teh osnovah čist
- kajti katekizmi vseh mogočih sort so zgolj higienski priročniki, ki se teh osnov
niti dotikajo ne - marveč jih zgolj zamegljujejo. Kako se dokopati do teh osnov,
kako jim slediti, kako ne izdajati svoj jazni jaz - v tem je sila, moč in pomen
vsakršnega umetniškega dejanja.
KRALJ LAJ: Se nisi tistihmal kot še nikoli doslej zaupljivo obme privil?
OJDIP:	(poklekne) Zdaj se k tebi zatekam, zdaj sem nebogljen, v svet
samoizvržen.
KRALJ LAJ: Bogovi, bogovi - in ti se ponašaš, ko da me ne poznaš?
OJDIP:	Vzvišeni gospod, poznam?
Odkod? odkdaj?
KRALJ LAJ: Nisi pokleknil predme z isto ihto, z istim zaupanjem kot
tistikrat?
133
OJDIP:	Tistikrat?
KRALJ LAJ: (ga dvigne) Ni v teh očeh istoisti zalesk? ТоИко da me, kot
svoj čas, ne požene v blaznost.
8.2.72 Prav ima Mirko Mahnič, ki je zapisal, da govorim v puščavi - tega
dejstva, ki ga ne zakrije nobena lepa beseda, ki ga ne izbriše nobeno približno
opravičilo, tega dejstva .
Zaman sem dotrpel dramo o „Lučnih bratih".
Komu sem jo napisal, zakaj? Mar ne bodo slej ko prej rekh: Tega človeka ne
poznam. Tujec mi je. Komajda sem nekaj slišal o njem. Napoti me je ustavil
duhovnik — lep in prijazen pogovor — v rimskem slogu.
O, ta rimski slog!
Vse je zglajeno, vse razumljeno, vse odpustljivo in odpuščano.
Mar naj se pajdašim in poistoveščam s pijansko verodostojnostjo in kvanto?
Je verodostojnost edino tam doma? Je sicer nujno vse drugo laž?
Kompromis? Komu na ljubo? Zakaj?
Ničesar nemogočega ne izterjavam od najbližjih, še to malo jim je preveč in
odveč.
V kakšno praznotno puščavo govorim? Kaj samemu sebi lažem?
Kdo pravzaprav sem?
Zakaj zdržim?
In vendar zdržati moram, odjenjati ne smem.
A. je bržda pijansko zamahnil z roko, B. se je cinično pomilovalno posmejal in
kdo od njiju je hinavsko sočutno vprašal:
In ti še vedno verjameš?
Verjamem? Seveda verjamem. Mar naj bi pomlad in mlade mačice zatajil?
Mar naj bi komaj vzklilo brstje pohodil?
S pijansko verodostojnostjo in odkritosrčnostjo res ne vem, kam bi z njo.
Prepoceni je.
KRALJ LAJ: Ko sem k ženi legal, nisem imel tebe v očeh?
OJDIP:	Mene? Kako mene?
KRALJ LAJ: In ko se mi je sin rodil, nisem ugibal; se nisi ti, Chrysippos,
Hadesu ukraden vanj prelil?
ODIP:	Jaz, jaz?
KRALJ LAJ: Ga nisem z izpostavitvijo manjšemu — hujšega zla obvaroval?
OJDIP:	Volkovom si ga v plen izročil. ..
KRALJ LAJ: Mu nisem proti krivični volji bogov milejšo usodo določil?
OJDIP:	Me ne prisiljuješ v čedelje brezizhodnejši labirint?
KRALJ LAJ: Te moti, da sem osival, ti pa ostajaš kot si bil? Chrysippos, me
boš zadelj tega utajil?
OJDIP:	Kaj hočeš, gospod?
KRALJ LAJ: Ničesar nočem, razen pravice, ki je domena bogov, razen resnice,
ki jo je vse od začetka zasejal med naju Eros sam.
OJDIP:	O, gospod, ne straši me z neznanskostmi! Ne vidiš, da od delfskih
strahot malo da ne poblaznim? Do kosti me je premrazil njihov
zlokobni ščebet.
9.2.72. Včerajšnji dan z vsemi Krištofovimi zadregami, z vso kompleksnostjo
njegove biti. Z vsemi napol sovražnimi vzgibi, ki so pogojeni spet po rivaUteri z
Jungom. Ungnadiger pa spet po svoje. Vem, kako navezan je name. Vem, da se
večkrat zelo muči. Kako da bi v tej zapleteni igri on ne imel pravice izigravati, na
kocko postavljati, proti-postavljati svoje mladosti? Bo ostal mlad? Kaj je to: biti
mlad?
134
Ima umetnik pravico biti star?
Je pravica star biti, umirjen, zrel, razsoden? Kdaj pa sem razsoden?
Mar ne tistikrat, ko sem v očeh sveta nerazsoden? Umirjenost popeglanost,
družbena sovpadnost? Če' bi se podružbil, družbi prilagodil, če bi se odločil za
mirni pristan, bi hočeš nočeš nujno zamri. Potem bi pristal na naravni proces. Mar
ni to najlepše, najbolj prisrčno, najbolj priporočljivo?
Včasih ves narod živi proti naravnemu toku. Takšen narod se ne postara, se ne
zasmradi, se ne zasklerozi. Mar niso antični Grki takšen narod?
Kogar bogovi ljubijo, umije mlad.
Mar niso Sophokles, pa Ajshilos, pa Sokrates — podobe mladosti?
Ta - mlad - ima globlji prizvok - ta bogovski mlad ima težo in zvok, na katere
smo mi docela pozabili. Naš don Kfliot nosi v sebi to želo mladosti.
To falično želo mladosti, ta naša neusahljiva mladost, ta naš nenehni nemir,
žgoča misel in gola neutešljivost.
Ta naša skrajno - skrajnostna verodostojnost!
Kje smo, kaj z nami? Ce je ta izrek o mladosti verodostojen, mar nam ne kaže
te verodostojnosti obdržati?
Nam? Komu nam? Kaj pa govorim o množini?
Pa ne menim vseh naštetUi, ki se skozi pijančevanje overodostojajo?
Verodostojna mladost in obločniški vzmah. Ce si se s tem spojil, devetnajst-
letnik, na ta vzpon in ihto pristal!
Koliko je bilo v življenju nemo — mrtvih trenutkov! Mar nisi šele na starost scela
mlad?
Biti na starost scela in celovito mlad - tu se šele do dna izkaže in samopotrdi
skrivnostni antični izrek.
Tu šele doživiš čudo tistega, čemur pravimo mladost. Ves si se ujel, za sebe veš.
Proč vsakršno izničevanje! Te ni korakoma skozi življenje vodil bog Eros? Kdo bi
mu bil kos? Se ni Holderiin mučil speti čez življenjske prepade most, da Dioniza
zveže z Jezusom?
Je v moji zavesti zagnan čez prepad ta most?
Nisi čez ta most vse življenje pohajal? Se ga nisi zavestil na neznanske načine?
Kdor hoče svobodo srca, naj stopi na ta most! Polagoma, pogumno, naj se ne
zdrzuje in ne boji; razgledi nad in pod njim in naokrog. Pa če so še tako grozeči,
nič zato. Most je trden, vzdržljiv. Zidal sem ga in ga še zidam.
KRALJ LAJ: Z molitvijo? Kaj po mojem srcu brazdaš, davno davne rane grobo
odpiraš?
Njihove sklepe da bi z molitvijo razmajal? Briga bogove človeška
črvad!
ODIP:	O, gospod!
KRALJ LAJ: Jih je dosegel kdaj človeški stok? Najsi je bogovom po volji ali v
nesklad, tule se je vzkrižila najina pot.
Hočeš, da hrbet obrnem ženi, domu, dolžnostim, časti, ponosu -.
(predah)
Za najino dokončno trdnost, za najin res?
Ti veš, ti me poznaš--.
OJDIP:	Jaz,jaz--?
KRALJ LAJ: Hočeš?
OJDIP:	Kaj naj odgovorim?
KRALJ LAJ: Le besedo; vse tisto za menoj se sprevrže v puh. S teboj se
potepem v križemsvet.
OJDIP:	Z menoj?
KRALJ LAJ: Žena mi je tuja, jaz sem ji mrzek. Meniš, da ne čuti, ne ve, daje
posredi med njo in menoj Chrysipposov obraz?
135
OJDIP:	O, gospod!
KRALJ LAJ: Tvoja podoba vendar. Mi ni slednji človeški dotik sicer muka in
sram?
OJDIP:	Zakaj me prisiljuješ, da nepoklican, nevreden poslušam, kar bi
vedeti ne smel?
KRALJ LAJ: Bi ona ne bila srečna, če me pogoltne neznan svet? Si ne bi
povabila prvega prišleka v posteljo, ki bi ji stopil na pot? Me ni iz
dna duše zasovražila, ko sem--.
OJDIP:	Joj, koliko hudih in nerazumljivih besed.
KRALJ LAJ: Nisem nad tem zlom prekomerno trpel? Sem se je po tistem še
dotaknil? Se je nisem ko kužne izogibal? Se nisem zavezoval, če
se mi znova porodi sin, da bom dolžan zločin ponoviti?
OJDIP:	Nehaj, nehaj, gospod.
KRALJ LAJ: Ni bil božji sklep, da ne smem potomstva zaploditi?
6.1.72 Mein ungnadiger Junge je po karitativnih vzorcih sinoči odločno izjavil,
da ne potrebuje od mene nobenega nasveta, kaj šele pomoči. Da mi pa on, staremu
in betežnemu, vsekakor nudi svojo pomoč. Skratka, ni govora o kakem
prijateljstvu, vsekakor pa hladen in vzvišen zvok nekoga, ki mi nebogljeno nudi
svojo pomoč.
Izgleda, da sem se izrodil v njegovih očeh v onemoglega oskrbovanca.
Iz vsega, kar je nasploh izrekel, je razvidno, da nisem priseben.
Torej so tudi tkzv. moralne obveze, ki jih čutiš do mene, nekaj izmišljenega,
skratka: ni jih.
7.1.72 O, Junge, ni nobenega idealnejšega starčka, nad katerim bi se ti lahko
izživljal v idealnem samaritanstvu! Ce bi se hotel potuliti v vlogo malo bebčkastega
starčka, ki je presrečen, če nežni vnuki plezajo po njem, ga cukajo za brado, mu
lajšajo s svojim cvrkutom neznosno samoto in se počutijo ob njem nedolžno dobre
-veš, to bi ne bil jaz.
6.1.72 Varuj se usmiljenih bratov, pa najsi meničijo pri zemski ali nebeški
banki. Ne zaupaj nikomur, ki ti hoče skazovati usmiljenje, če te ne ljubi in če te
kleče ne prosi, da sprejmeš njegovo usmiljenje.
Usmiljenje, ki ni po ljubezni narekovano; nič manj ni poniglav tisti, ki takšno
usmiljenje sprejema od tistega, ki ga deli. Za onemogle in tiste v stiski je
socialno-družbeni avtomatizem neprimerno čistejša oblika pomoči, v kolikor ta
spet ni vezan na neke človeške ponigavščine.
3.1.72 Kaj imam opraviti s tkzv. lepim mirom, ki sem na sledi Ojdipovih groz?
OJDIP:	Dom, očeta, mater sem si za vselej iz zavesti izbrisal. Ko si v moji
revi ti milostno k meni pristopil, se nisi kot oče k meni sklonil?
KRALJ LAJ: Oče? Kako oče?
(predah)
OJDIP:	Oprosti, gospod, da sem se drznil - .
KRALJ LAJ: Zakaj me rajši za svojega deda ne proglasiš? Striček, stari brbljavi
striček bi ti bil zlahka?
OJDIP:	Zares, nisem hudega mislil--.
KRALJ LAJ: Teh dvajset let je razbrazdalo moj obraz, tebe se v Hadesu ni
dotaknil čas. Mojim letom velja tvoj usmiljeni posmeh?
OJDIP:	O, gospod!
KRALJ LAJ: Z leporečnostjo me, starca, pitaš? Hočeš dokazati, da mi
komajda prisebnemu ne kaže zaupati? Pospravi, fant, svoj gnih
prevžitkarski drobiž!
136
OJDIP:	O, gospod, kako krivo me sodiš!
KRALJ LAJ: Se ti nisem kot sem pred noge vrgel? Se nisem s tabo križemsvet
namenil? Me nisi z nezaupanjem prebičal?
OJDIP:	Cimdlje te poslušam, vsebolj se mi dozdeva, da mi je na pot
stopila neznanskost -.
KRALJ LAJ: Jaz tebi neznanskost?
OJDIP:	Nisi zagrozil, da me bošdotorej pestil, dokler tvojega imena ne
bom izrekel?
KRALJ LAJ: Se ne poigravaš paglavsko, ko se z mano kot brezimnežem
pogovarjaš?
OJDIP:	Še v sanjah mi ni bil očit tvoj rod in tvoj stan, gospod.
KRALJ LAJ: Čedalje bolj me sramotiš.
OJDIP:	Gospod, če pa - - .
KRALJ LAJ: Ne kopiči svojih žaljivk!
Jaz naj se ti overovljam? Sam naj bi v prahu ležeč izproševal, da
me he ogovarjaš z nekom in nekaj?
3.1.72 Ce sprašujem, ne dvomim. Pravzaprav nisem nikoli dvomil. Mar ne buta
obme moije dvomljenja? Mar ni ljubezen edina trdnost, ki jo kohčim v svet
dvoma?
Odkod mi priteka ljubezen?
Mi ne odgovaija ungnadiger Junne: Pokašljam se na tvojo ušivo ljubezen!?
Bom zato manj ljubil? Se bom skujal, se sam vase zaprl, svet sovražil?
Da bi ne hotel več vedeti za Mirana, Krištofa, pa kaj bi našteval.
Skratka, če ljubim, potem sem povezan, potem boli m, potem sem.
Navzoč biti - se pravi ljubiti.
19.2.72 Pregnanost v mislih in čustvih, v najmanjših malenkostih - to mi je
mein Junge sinoči poočital.
Kaj je s to pregnanostjo? Kdo ustvarjajočih ji je kos? Kako biti prevelikemu
vzhičenju kos? Srečanje kralja Laja in Ojdipa je en silen vzhit - in kot tak je
naraven vzvod k tragediji. Ni vsako pretirano čustvo, slednja kretnja izven privade
- ni že znak neke patologije!
Se je predvčerajšnjim Šeligo z besedo „psihopatološki aspekti nas Problemov-
cev" zarekel ali ne?
Patološki - gor dol - je umetnost izven patoloških procesov mislitelna?
11.1174 Star si; je to prekletstvo ali blagoslov? Je starost sploh kaj stvarnega,
ni nekaj zgolj namišljenega?
Bi hotel biti znova mlad kuža, ki se podi vsak hip za drugo sledjo? Mlad kuža, ki
ga nosi luna, da ne ve ne kod ne kam? Želiš biti mladikav starec z umetnim
zobovjem, z lasuljo na glavi in šminko na ustih?
Krinke, vsepovsod krinke!
In človek?
Zares, človek se gre lahko starca, celo mladikavega starca, lahko se gre tudi
kužeta — krink vseh sort je naodveč.
So te krinke naš končni res?
Mar nam ni šele za temi krinkami iskati človeka?
Ta človek je vendan navzoč, tфeč, pa razposajen, dober in poreden, moder, pa
spet bebav. Vsem dostopen, pa spet za nikogar doma.
Skratka, za temi krinkami je vedno enak, tebi, sebi podoben, je prapodoben.
Do te prapodobnosti je pa ena težka pot. Ljudje se nasploh krčevito oklepajo
svojih mask. Mar si ne skušamo vendan drug drugemu dopovedati, da smo ta ali
ona maska?
137
Kdor se med nami pojavi golo prapodoben, če ne gre drugače v prisilni jopič, g£
uklenemo.
Se ne razpoznavamo zgolj po larfah? Demaskiranje je v igri življenja najbolj
naglavni greh.
Je nevarnost, da se svet demaskira?
Kakšna blazna misel!
OJDIP:	Ni on predme pokleknil, izzivajoč mojo mladost?
KRALJ LAJ: Ni izziv slednji tvoj vzgib?
OJDIP:	Spominjajo se davno preteklih zgodb, me on ne vpleta v svoj
blodnjak?
KRALJ LAJ: Blodnjak? Čigav? Me nisi vanj ujel, ko sem te, dečka, spoznal?
7.3.72 Ko se ti zdi, da so ti pošle tiste temeljne biološke moči, ko vagaš, ali bi
vstal ali poležaval. Ko te z vsakim korakom, za slednjim vogalom strese nova
slabost.
Ti pa obstajaš?
Zakaj obstajaš?
Mar ne protestiraš (odkar pomniš) proti logiki golega obživetja?
Si na tem, da bi se uklonil?
Pravzaprav, če si sposoben bezobzirno videti, samega sebe videti, ti je Lajeva
poslednja pot -.
Če te to izda, če bi te ta možnost zapustila?
Zaenkrat je ves moj smisel, namen, še scela prisoten. Je to zgolj izmik pred
nečim, kar bi bil dolžan storiti?
7.8.74. Mladi dečki so proti nam, starim, karseda nepotrpežljivi.
Dovolj si živel, zdaj umir. Naš je čas.
Napno svojo fračo, ustrele. Ti pa nočeš razumeti po dečkih zamišljene igre in se
niti tako, zgolj za špas, ne zvrneš po tleh.
Morda mirno obstaneš, gledaš in razmišljaš.
Deček se ti približa in užaljeno ugotovi, da ši slab igerski tovariš, da ne spoštuješ
pravil.
Morda te v zadregi razglase za neranljivega, za večnega kot je to ugotovil v
Problemih dragi Marko Švabič.
Ti pa veš, da si star in betežen. Veš tudi, da se s fračami ne strelja samo za špas.
Sin je ubil očeta. Pa ne po Freudovi logiki.
8.8.74 Naenkrat se zgruči mladeniški trop, s fračami oborožen.
■ Zakaj si storil to, zakaj ono?
Zakaj nam na tisto nisi odgovoril?
Zakaj se ne umakneš nam?
Senco nam delaš, pot na krčiš.
Mi smo mladost, prav je naš.
Kaj nisi drevo, okleščenih vej?
Jesen je v tebi, s teboj.
Res je.
A glej, ni planila iznenada strela v me? Me ni blisk do korenin prešinil? Nisem
tikoma pred zimo v novih cvetovih zažarel?
(Kaj ni sedemdesetletni Tavčar najlepših cvetov izcvetel? Mar se ni čezsedem-
desetletni Goethe v sedemnajstletno dekle zagledal in jo zasnubil? Je bil njegov
nagib manj čist kot Wertheijev? )
Nisi ti, mein Junge, na ves glas o pohotnih starcih razmišljal?
Ni bilo srečanje s teboj plodonosni blisk, ki meje do novih vzponov pognal? Če
bi se ne srečala, bi mi Lajeva tragedija ne postala očitna.
138
KRALJ LAJ: Ni zaupanje, vrženo na slepo, vnaprej izdan svet? Ni to norčev
delež?
Se nisem princu Chrysipposu zaupal ko da sem brez oči, brez
ušes? Mi ni tisti usodni večer zalučal prostaščino v obraz? Sem
ga mar nagnal k dolnjim, da se ne razdere, kar se je spletlo v svitu
idej med njegovim ti in mojim jaz? Komu naj še zaupam?
Bogovom? Se niso kruto ponorčevali z menoj? Človeku?
Eromenu, ki si je mene izbral, ki sem ga vzljubil? O, dvomljivi
deški nasmeh! Otroški poljubi, vpogjb sem, vpogib tja. Hinavščina
približevanj. In njegov vserazdajajoči poklek, vprašljivost njegovih
besed; si človek, si polbog? Si se z Olimpa sklonil nad menoj?
Glej me, nag sem, ves ubog. In prevzvišeni tujec malo zatem, pa
častiti tujec potem. Pa spet stari striček, jej, jej--. Ko se s kožo
in lasmi v tvoje srce vtihotapi in zasadi, mu nisi iznenada pošastna
sfinga, pohotni starec, krokodil, nestvor!
139
Kovač Vojin -chubby
MOJ POGLED NA SVET
(prosti spis
140
Milan Dekleva
PESMI
krišna samotni
Le še na otokih krožijo legende, med pijanimi. En
Krišna pa ni bil dovolj, da bi se ujela v polmesec
njegovih tihih, arheoloških vibracij, niti nobena
njegovih kasnejših metamorfoz. Za nespremenljivost
je äo, kar pa zbudi odpor. Nikoli se ni z imeni
dospelo v najbližje neznano, le prosojno grobišče
vedenja je postalo širjava. Kvečjemu je nastala
nova popevka, da bi v kozmični zabavi združila
pozabljivo množico. Kot da ni dovolj pričevati pri
nekem rojstvu. In vendar ni. Seveda pa tu ne varam
s kakšnim misteričnim koncem. Samo da mi ono nemo
prijateljstvo ostane toliko sveto, da ga razluščim
iz stotih čebulnih plasti sveta in se obrnem nazaj
k razdedinjenim, zanemarjenim rečem, žarečim od
nedeljive samote.
plodna deiéla
Pesem je lepo ohranjena izkopanina. Vendar
jo je načel zob časa, bi se reklo, najbrž se pri
tem misU na polirane deske. Vseeno pa se je neka
sramežljiva elegičnost ohranila. Ona namreč, ki
se pregrize med slučajnostmi in jih prav v njihovi
nepomembnosti osveth, neponovljivo. K)t da
čutnice počivajo tudi drugod med brazdami in
brajdami po zemlji, in se mi telo le srečuje z nji mi.
Vendar razumi, plaho te skušam odvrniti.
141
hipne preobrazbe
Največ smo se menili o zlem. Ali pa nas ne zanima
zato, da bi z njim potrdili našo skupnost? Kolikor
smo pastirji, ki jih ne druži čreda, marveč nemi,
omuljeni travnik. Zremo v oči, da bi nato v kakem
temnem kotu positnarih in drugim klicali: stran,
stran. Vendar se lahko hipoma spremeni svetloba ali
celo pogasnejo luči. Takrat šele se razdalja napne
kakor tetiva, čutimo jo lahko kot sveti napor živcev.
Plahljiva omama se vrine na mesto odrinjenih reči.
Preračunljivo se odigravajo sicer bučne, a le napol
pijanske saturnalije. Prazna so sicer potna telesa,
kot bi jih zapustila božanska nerazsodnost. Kako naj
se torej izpolni to, kar je pisano?
zgodbe in povesti
Opuščeno dolgo in enakomerno, zastrto hrepenenje.
Da si se neki naivni božji belini odpovedala, da
sem se zlagano tiščal groteskne podzemne hudičevosri.
Vsa divjost se kot plehka nečimrnost skaže. Meseci
ognja so rehefne barvaste slike, in tečejo. Zgodbe
se pripovedujejo, in povesti. Zgodbe in povesti o
nepriljudnih svetovih in duhovitih božanstvih, ki
se tam poljubljajo z jeziki. Zaverovani pa so edino
ljudje, in ti poslušajo. Z njimi se dela večer, se
hladi pristava v melanholični sivi kopreni prekopanih
njiv. Ker je noč, jim na veke trudno spanec leže,
da so čisto srebrnim soham podobni. Kri pa se
polagoma trdi, kakor srce.
glorifikacija
Glorifikacija, žal beseda. Tako čutna, da se spet iz preobilice
ljubezni rojeva kar naprej in spet, in spet. Težko
je že biti diktator v teh medenih deželah, kjer se
mish s kožo in pulznim pritiskom. Nič ni v krožečih
poteh uročenega, vendar se veselim novih praznoverij
orgičnih zakletvic in poetičnih vražarij. To pa ni
kak bister in neskaljen krohot, ker se ob njem ne
strese telo, le pogled preide zamegljen in zabrisan,
mavrično topel trepet. Prej mogoče budna žalost,
prej mogoče enosrčna odločitev. Hudi, hudi mir.
142
Lahko je bilo sprejeti
Lahko paje bilo sprejeti spodobno in prav neplemenito
samopašje. Se razkričati po ulicah in med kandelabri.
Samota je bila povzdignjena v središče zamaknjenih
glav, z njo se je kupovala upornost. Ni bilo mogoče
vedeti, da so bogovi tako neodpomi. In niti slutiti ne,
kako pobožno je vedenje. Kakšno smrt pripravljajo oni pravi
neverniki, ki govore o bleščeči harmoniji svetov in v
stiku z neznanim! Soj sveč je ugasnil v votUnah in
samostanih. Ta starost brez patine, bresti žarijo
zloščeni po vrtovih, da jih sinje oči ogledujejo. Divji
je tek predmetov, v njih se ni ohranila ona brezglasna
nepremakljiva, k večnostim segajoča odsotnost.
priprošnjica
Bo za odpotnico ta beseda z novim držajem:
papir na kaminu shranjen, vanj zavita hlapeča
solza ledvic, ki krvi ne prečistijo več: naj kaj
ostane za kolektiv! Ako pa zrak diši drugače, ta
malenkost bodi prijateljem, ki v seansi zvezd
utripajo kot v zamaknjenem krogu kvartopirci, bodi
ljubezni, ki ji je uUca dala ime in jo obujam v
kozlovskih sprehodih od hleva do hleva, dišeč po
sparini in senu. Noč zagrne pesemco, treba jo bo
slovesno odkriti s potegom vrvice, pri tem pa
krotiti nečedno fantazijo. Si bomo kar blizu v
slovesnem trenutku, s pahljačami odpodimo utrujene,
zamudle, belooke angele, insektom podobne.
143
да.|ШЈ||111Г||Ц| Ц|11 iiiiiliiilMill ШШШВПУ