OHK - GeoSrafiJa III B 21 GEOGR. OBZORNIK /1997 3 91 4y600001335.2 49600001335,2 GEOGRAFSKI OBZORNIK Strokovna revija za popularizacijo geografije GEOGRAPHIC HORIZON Professional Rewiew for Popularization of Geography Založnik Naslov Glavni, odgovorni in tehnični urednik Uredniški odbor Prelom Tiskar Naklada Izhajanje Finančna podpora Cena Žiro račun Zveza geografskih društev Slovenije Aškerčeva 2 1000 Ljubljana Slovenija Association of the Geographical Societies of Slovenia Aškerčeva 2 1000 Ljubljana Slovenia Drago Perko Dragica Borko, Slavko Brinovec, Karmen Cunder, Drago Kladnik, Marko Krevs, Jurij Kunaver, Miha Povšek SYNCOMP Collegium Graphicum 1300 Četrtletno Ministrstvo za šolstvo in šport 450,00 SIT APP 50100678-44109 Quarterly Ministry of Education and Sports 4,00 USD Nova Ljubljanska banka 50100-620-133 7383-20885/0 Publisher Address Chief, Responsible and Technical Editor Editorial Board Typesetting Printer Circulation Frequency Financial Support Price Bank Account STROKOVNI ČLANKI Martin Knez Tropski kras zahodnega dela Kube 3 Tropical karst of the western Cuba Drago Kladnik j Azori - smaragdi Atlantskega oceana 11 Azores - Emeralds of Atlantic ocean Irena Svetin \J Sončna energija - alternativni vir energije 20 Solar energy - alternative energy source Milan Vogrin in Nuša Vogrin Slivniško jezero pri Šentjurju pri Celju 25 Slivnica lake near Šentjur at Celje PROFESSIONAL ARTICLES GEOGRAFIJA V SOLI OBVESTILA 27 29 GEOGRAPHY IN SCHOOL INFORMATION Vsak avtor je v celoti odgovoren za prispevek. Each author is fully responsible for the task. NASLOVNICA Kuba je deželo tropskega kroso. Kraški procesi se v deželah blizu ekvatorja odvijajo popolnoma drugače kot v deželah zmernega pasu. Svetovna znamenitost kubanskega tropskega krasa so poleg kraških jam in jamskih spletov tudi številne kopaste vzpetine, imenovane mogote, ki se dvigajo nad večinoma vodoravno podlago. /Foto: M. Knez.I FRONT PAGE Cuba is a land of tropical korst. The karst processes in the countries near equator entirely differ from the processes in moderate zones of the classical Karst. Karst caves and cave systems as well as typical cone hills, called mogotes, that are raised above mainly flat land around, are world famous features of tropical karst of the western Cuba. (Photo: M. Knez.) ISSN 0016-7274 UDK 551.44(729.11 TROPSKI KRAS ZAHODNEGA DELA KUBE Martin Knez, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 6230 Postojna, Slovenija t Članek predstavlja nekatere geološke in kraške značilnosti zahodnega dela Kube. Opisan je svetovno znan tropski kras, kjer so poleg kraških jam in jamskih spletov tudi značilne ko-paste vzpetine, imenovane mogote. Procesi na karbonatnih kamninah in v njih se v deželah blizu ekvatorja odvijajo po' polnoma drugače kot na področju klasičnega krasa. Kubanci imenujejo svoj otok La isla grande in zgodbo o njem začnejo takole: »Ob drugem potovanju v Novi svet je bil Veliki Admiral prepričan, da je dosegel kontinent. O tem je bil prepričan do svoje smrti. Po težavnem pristanku v razburkanem morju na južnih obalah Kube je kmalu po začetku prodiranja v celino namreč spoznal, da je to brezmejno področje nemogoče raziskati, in ukazal odhod. Otok je bil namreč tako velik, da je velikega raziskovalca zavedlo.« Kuba, kjer govorijo španski jezik, leži v Karibskem morju ob številnih pomorskih poteh, ki vodijo v Mehiški zaliv. Največji otok v Antilih postreže s pestro paleto pokrajinskih raznolikosti, mest, naselbin, prelepih plaž; skratka: na Kubi najdemo vse značilne lastnosti Karibov. Kubansko otočje sestavljajo otoki Kuba, Isla de la Juventud in, kar je manj znano, še okrog 4195 otočkov in čeri. Otočje leži med Severno in Južno Ameriko ter je 140 km oddaljeno od Bahamov, 1 80 km od Floride, 210 km od Mehike in 150 km od Jamajke. i Otok ima površino 110.922 km2 ter 10.800.000 prebivalcev, od katerih jih slaba tretjina, okrog tri milijone, živi v prestolnici Havani. Republika Kuba je politično razdeljena na 14 pro-t vinc (od zahoda proti vzhodu): Pinar del Rio, La Habana, Cuidad de la Habana, Matanzas, Cienfuegos, Villa Clara, Sancti Spíritus, Ciego de Avila, Ca-magüey, Las Tunas, Holguín, Granma, Santiago de Cuba in Guantánamo. Posebna upravna enota je otok Isla de la Juventud. Otok je dolg okrog 1200 km. Razgibane obale otoka je prek 5400 km, zato ni začudujoče, da tam odkrijemo prek 200 zalivov in zalivčkov ter okrog UDC 551.44(729.1) TROPICAL KARST OF THE WESTERN CUBA Martin Knez, Institutza raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 6230 Postojna, Slovenia The article deals with some geological and karst features of the western Cuba. World famous tropical karst is described where not only karst caves and cave systems are found but also typical cone hills, called mogotes. The processes in and on carbonate rocks in the countries near equator enirely differ from the processes in moderate zones of the classical Karst. 400 naravnih belih peščenih plaž. Na otoku je več gorskih hrbtov: na zahodu Cordilliera de los Organos, na sredini Sierra del Escambray in na vzhodu Sierra Maestra. Kuba ima tropsko podnebje, ki ga občasno ublaži zmeren veter. V povprečju je na leto okrog 330 sončnih dni. Srednja letna temperatura zraka je 25,5 °C, najhladnješi mesec je januar in najtoplejši julij. Na leto pade okrog 1500 mm padavin, relativna vlaga p>a je okrog 80 %. Povprečna letna temperatura obalne vode je pozimi okrog 25 °C in poleti okrog 28 °C. Naj povem, da je bilo med mojim obiskom na Kubi prek 35 °C, zračna vlaga pa je bila 95 %. Večino dni je rahlo pršelo kljub jasnemu vremenu. Najpostejše rastline na otoku so kraljeve palme [Roystonéa regía), kokos, sladkorni trs in tropsko sadje. Ne smemo pozabiti tudi znamenitega kubanskega tobaka. Rastje na Kubi je izredno pestro. Več kot Slika 1: Provinca Pinar del Rio s pogorjem Guaniauanico, kjer je glavno kraško območje z značilnimi oblikami srednjeameriškega tropskega krasa. (Foto: M. Knez.) 1154 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 2: Tipična kraška pokrajina zahodnega dela Kube. Zaradi visoke vlage je tudi sredi jasnega dne vidljivost zelo majhna. ¡Foto: M. Knez.) 50 % vseh rastlinskih vrst ¡e endemičnih. Zanimivo je, vsaj tako trdijo Kubanci, da na otoku ni strupenih živali. Do danes so na otoku med drugim opisali okrog 900 vrst rib, 4000 vrst školjk in 300 vrst ptičev. Posebno pozornost obiskovalcev pritegnejo živobarv-ne papige in flamingi, ki so poleg kraljeve palme in maripose eden od državnih simbolov Kube. Temeljna industrijska panoga na Kubi je proizvodnja sladkorja. Drugi pomembnejši kmetijski pridelki so tobak, limone in kava. Zelo pomembno je rudarstvo, saj ima Kuba največje površinske zaloge nikljeve rude na svetu. Pomembno je tudi ribištvo. Kubanske školjke in različni raki so znani po vsem svetu. Glavni izvozni izdelki so predvsem ra-finirani sladkor, nikljev oksid, ribe in raki, limone ter znameniti beli kubanski rum in še bolj znamenite cigare. Izvažajo tudi veliko zelo kakovostnega marmorja. V zadnjih letih se izredno hitro razvija turizem, saj so domačini začutili vonj tujih bankovcev; med njimi, kljub temu da državljanov ZDA ne marajo, 4 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 4: Najpomembnejši dejavniki, ki v tropskem krasu vplivajo na povsem drugačne kraške procese od procesov na klasičnem krasu, so predvsem podnebje, debeli pokrovi nekarbonatnih usedlin v kraških kotanjah in rastje. Na sliki je mogota, značilna kopasta vzpetina s strmimi pobočji nad uravnano okolico. (Foto: M. Knez.) tudi ameriških dolarjev, ki so, mimogrede, poleg njihove nacionalne valute legalno plačilno sredstvo. Na zahodu otoka leži provinca Pinar del Rio, za katero so značilni raznoliki kraški pojavi. Zato je najprimernejša za preučevanje kraških procesov na Kubi. Tropski kraški pojavi so najbolj razviti v bližini mesteca Pinar del Río v pokrajini Vinales. Svetovna znamenitost te tropske kraške pokrajine so kraške jame in jamski spleti ter številne kopaste vzpetine ali mogote (1, 2, 3, 4, 5). Polotok Guanahacabibes na zahodnem robu pokrajine je bolj ali manj izravnan, tu in tam posejan z močvirji. Kamnine, ki gradijo polotok, so večinoma terciarni in kvartarni organogeni apnenci, kal-kareniti in druge karbonatne usedline. Vse kamnine so močno zakrasele. Zelo pogosta so škrapljišča ter vrtače, udornice in druge kraške kotanje. Potopljene jame kažejo na živahno geodinamiko. Naslednji primer ravninskega krasa na zahodnem robu dežele sestavlja večinoma miocenski za- STAROST STRATIGRAFSKE FORMACIJE SIERRA DE LOS ORGANOS SIERA DE LA ROSSARK) PICA PICA PALEOGEN B U - E ? ANCON M PONS KREOA GUASASA JAGUA JURA - SAN CAYETANO SAN CAYETANO Slika 5: Geološke formacije zahodnega dela Kube. CACARA JICARA SIERRA AZUL ARTEMISA 5 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 6: Glavno mesto države je Havana oziroma La Habana, kot jo imenujejo domačini. Del prestolnice je zaščitil UNESCO, saj je v mestu najobsežnejši še ohranjeni kompleks stavb v španskem kolonialnem slogu. (Foto: M. KnezJ Slika 7: Stolnica na glavnem trgu v središču Havane. (Foto: M. Knez.) 6 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 8: Podeželje je Evropejcu izredno prijetno za oko. (Foto: M. Knez.) kraseli apnenec, pokrit z debelimi plastmi rečnih naplavin. Tudi gorski kras v pogorju Guaniguanico ima številne površinske kraške oblike: vrtače, brezna in kraška polja, dolga več deset kilometrov in pokrita z obdelovalno zemljo. Ob robovih kraških polj so pogosto jame, ki se zajedajo v vznožja mo-got. V tem predelu je tudi največji kubanski jamski splet. Guaniguanico je najpomembnejše pogorje zahodne Kube. Sestavljajo ga grebeni, ki potekajo od severovzhoda proti jugozahodu. Zahodni del se ime-• nuje Sierra de los Organos. Na jugu jo gradi hrbet Alturas de Pizzaras del Sur in na severu Alturas de Pizzaras del Norte. Skupaj z gorskim grebenom Sierra del Rosario na vzhodu gradijo geomorfološko enoto imenovano Los Organos. Obe pogorji ločuje dolina San Diego de los Banos. Slemena Sierre del Rosario so bolj zaobljena kot grebeni Sierre de Los Organos, kjer so najvišji vrhovi vzhodne Kube (Pan de Guajaib6n, 728 m). Višavje Sierra de Los Organos sestavljajo kopa-ste in koničaste vzpetine (mogote). Že od nekdaj velja za središče tropskega koničastega in stolpičaste-ga krasa. Pogorje Los Organos na vzhodnem delu sestavlja strukturna facialna enota Guaniguanico, za katero je značilna velika kamninska raznovrstnost. V tamkajšnjih kamninah so odkrili najstarejše kamnine na kubanskem otočju in jih uvrstili v spodnjo do srednjo juro. Zaradi zapletene geološke zgradbe obstaja več različnih geoloških in geomorfoloških razlag razvoja površja. Za strukturno facialno enoto Guaniguanico je pomemben obsežen sistem narivov. Spodnji strukturni elementi so kalkarenitne enote, ki obrobljajo mogote. Srednji strukturni element sestavljajo enote Alturas de Pizarras del Sur in Alturas de Pizarras del Norte. Zgornji strukturni element so metamorfne kamnine, vzdolž katerih se razteza regionalno pomemben prelom Pinar. 7 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 9: Do ljudi na deželi pride le dveurni televizijski signal na dan. Drugih novic ni. Pretresi njihove države, pa tudi drugih, jih tako praktično ne prizadenejo. Nekaj kilometrov iz Havane avtomobilov skoraj ni več videti. (Foto: M. Knez.) Večina karbonatnih plasti je v normalni legi, skrilavci pa so nagubani. Zapletene tektonske procese so skušali razrešiti s pomočjo litoloških raziskav. Kubanski geologi ugotavljajo, da so se pokrovi narivali od juga proti severu. Različne litološke razlike kažejo na neenakomerne pritiske vzdolž stikov različnih litoloških enot. Po zgornjem eocenu je bilo površje neotektonsko dvignjeno. Geološke strukture so bile razlomljene vzdolž starih razpok in novih prelomov. Različno dvignjene in premaknjene kamninske bloke je prekril peš-čeno-glinast pokrov, ki ga je erozija počasi odstranjevala in ustvarila različno oblikovane vzpetine v različnih višinah. Ozemlje naj bi se v pliocenu in kvartarju dvignilo za okrog 500 m, od tega v pleistocenu med 100 in 150 m. V Sierri de Los Organos zasledimo pestre litostra-tigrafske enote. Kubanski geologi poudarjajo, da glavne litostratigrafske enote neposredno vplivajo na oblikovanje in razporeditev kraških oblik. Formacijo San Cayetano uvrščajo v spodnjo do srednjo juro. Litološko je sestavljena iz silikoklastič-nega gradiva. Prevladujejo različni peščenjaki, skrilavci in laporji. V vrhnjem delu se pojavljajo tudi apnenci. Na tem območju izvirajo skoraj vse reke, ki so izoblikovale največje jame zahodne Kube. Formacijo Jagua sestavljajo drobnoplastnati do srednjeplastnati apnenci zgornje jure. Ponekod apnence spremljajo glineno-peščene usedline. Na nekaterih območjih prevladujejo konglomerati, ki vsebujejo fosilne kalkarenitne konkrecije, v katerih so bili najdeni številni amoniti, ribe, deli morskih plazilcev in ponekod ostanki kopenskih dinozavrov. Na meji omenjenih dveh formacij in formacij nad njima je kraška cona, kjer so nastale najpomembnejše jame zahodne Kube, med katerimi je tudi najdaljša Santo Tomás, dolga 45 km. Po geološkem prere- Slika 10: Havana leži na severozahodni starni Kube, ki jo od ameriške Floride loči le okrog 200 km širok Floridski zaliv. ¡Foro: M. Knez.) 8 GEOGRAFSKI OBZORNIK zu navzgor sledijo kamninske plasti, imenovane Vinales. Glavni formaciji sta Guasasa in Pons. Formacija Guasasa je zgornjejurske in spodnje-kredne starosti. Vključuje dva krasoslovno pomembna člena: v spodnjem delu San Vicente in v zgornjem delu Tumbadero. Člen San Vicente sestavljajo sivi do črni močno zakraseli masivni apnenci, ki ponekod vsebujejo ro-žence. Iz teh apnencev je oblikovana večina mogot. Člen Tumbadero sestavljajo sivi, rjavi in črni plast-nati, prav tako močno zakraseli apnenci s pogostimi plastmi roženca. Vzpetine, ki jih gradijo ti apnenci, so oblejših oblik. Formacijo Pons spodnjekredne in paleocenske starosti sestavljajo plastnati apnenci, ki ponekod vsebujejo rožence in številne fosile. V teh apnencih so izoblikovane manjše kraške jame. Formacija Ensenada Grande je zgornjepliocen-skega oziroma pleistocenskega nastanka. Sestavljajo jo peščenjaki, gline, konglomerati in druge usedline. V zgornjem eocenu naj bi prišlo do dviga ozemlja nad morsko gladino in površje so začeli preoblikovati eksogeni geomorfološki procesi. Erozija je v osrednjem delu Sierre de Los Organos deloma odstranila glinasto-peščene kamnine tektonskega pokrova. Nastal je rahlo valovit relief z večinoma površinsko rečno mrežo. Hkrati so se na apneniških območjih začeli intenzivni kraški procesi. Pogorje Sierra del Rosario je vzhodni del strukturne cone Guaniguanico. Enota je proti jugu omejena z globokim prelomom. Na severu sega enota do neotektonskega horsta. Stratigrafski stolpec vključuje različne usedline od zgornje jure do holocena, magmatske kamnine, leče metamorfnih kamnin s pestro sestavo mineralov in drugo. Formacija San Cayetano je v pogorju Sierra del Rosario zastopana skoraj enako kot v pogorju Sierra de Los Organos Formacijo Francisco sestavljajo glinasti skrilavci in mikritni apnenci z vložki peščenjaka. Glede na raziskane amonite uvrščajo formacijo v zgornjo kredo in je ekvivalent formacije Jagua. Formacija Artemisa je drobnoplastovita. Sestavljajo jo raznoliki apnenci z vložki radiolaritov in glinastih skrilavcev. Uvrščajo jo v zgornjo juro in spodnjo kredo. Kamnine te formacije so močno zakrasele. Na njih so razvita obsežna škrapljišča in kotanje, med katerimi so tudi plitve reliefne oblike imenova- ne »casimbas«. Tu so še različno velike kraške jame, navadno s tankimi ravnimi stropi. Formacija Buenavista ima zelo zapleteno litološ-ko zgradbo. Sestavljajo jo zeleni turbiditni skrilavci in peščenjaki, okremenjeni apnenci, peščenjaki z vulkanskim drobirjem, roženci, različne breče in drugo. Formacijo uvrščajo v obdobje od spodnje krede do spodnjega eocena. Vsi stratigrafski in geomorfološki dokazi kažejo relativno tektonsko stabilnost v zgornjem miocenu. V tem času naj bi prišlo do izravnave površja. V zgornjem neogenu in skozi kvartar so neotek-tonski dvigi pospešili tvorbo številnih dolin, oblikovanje teras in izravnavo jamskih prostorov. Na območju Los Organos, ki je ponekod posejano s številnimi mogotami, niso odkrili kraškega pretakanja vode. Kljub temu je površje močno prevot-Ijeno, pogosta pa so tudi kraška polja, doline, uvale, vrtače, ponori in podobno. Spoznavanje kubanskega tropskega krasa je bilo izjemno zanimivo in poučno, saj se v deželah, ki ležijo v bližini ekvatorja, procesi zakrasevanja odvijajo popolnoma drugače. Rad bi omenil še dogodek, ki se mi je poleg številnih presenečenj zgodil že po povratku s štiri tednov dolgega potovanja. Iz Kube poslano razglednico (po najrazličnejših izkušnjah bi si upal trditi, da se je to zgodilo prav na Kubi) so raztrgali na polovico tako, da je v Slovenijo prišla le ena polovica. Vendar ne na polovico tako, kot bi si predstavljal v prvem hipu, temveč tako, da je naslovnik dobil le tisti del, kjer sta naslov in sporočilo. Del razglednice z motivom (3D model reliefa Kube) pa je ostal po predvidevanjih na Kubi. Razglednica v Havani namreč stane 1 USD, dober mesečni dohodek za dvanajstur-no delo šest dni v tednu pa slabih 5 USD! /. Domech, R. 1995: Conic karst in Pinar del Río. Havana. 2. Jimenez, A. N. 1990: Medio siglo explorando a Cuba. Tome I. La Habana. 3. Jimenez, A. N. 1990: Medio siglo explorando a Cuba. Tome 2. La Habana. 4. Lehmann, H., Krómmelbein, K., Lótscher, W. 1956: Karstmorphologische, geologische und botanische Studien in der Sierra de los Organos auf Cuba. Erdkunde. 5. Rossi, G. 1986: Karst and structure in tropical areas: the Malagashy example. New Directions In Karst. Norwich. 10 GEOGRAFSKI OBZORNIK AZORI - SMARAGDI ATLANTSKEGA OCEANA Drago Kladnik UDK 913(469.9) AZORI - SMARAGDI ATLANTSKEGA OCEANA Drago Kladnik, Inštitut za geografijo, Trg francoske revolucije 7, 1000 Ljubljana, Slovenija Vulkanski otoki so kljub izjemni strateški legi in pomembni zgodovinski vlogi širši javnosti razmeroma slabo poznani. Zanimivo je, da o njih ni na voljo nobene resne geografske literature. Z naravnimi značilnostmi so kot nekakšen križanec med Kanarskimi otoki in Irsko. Zaradi bujnih pašnikov so izrazito zelene barve, oceansko podnebje pa je na ločnici sub tropskega in zmerno toplega pasu. UDC 913(469.9) AZORES - EMERALDS OF ATLANTIC OCEAN Drago Kladnik, Inštitut za geografijo, Trg francoske revo lucije 7, 1000 Ljubljana, Slovenia Inspite of highly important strategic position and visible histo ric role these volcanic islands are relatively little known to the public. There is an absolute lack of serious geographical literature. With their natural circumstances they are hybrid like between Canary islands and Ireland. Their emerald green colour originates from abundant pastures. Oceanic climate is on the border of subtropical and temperate climatic zone. Vsi jih poznamo, ker so dali ime območju poletnega visokega zračnega pritiska. Ko pa pomislimo, kaj še vemo o njih, se najbrž večina znajde v zadregi. Se celo v uglednih svetovnih atlasih, kakršna sta Timesov in De Agostinijev, jih ne najdemo na običajnih obrobnih mestih, kjer predstavijo posamezna otočja ali otoke v podrobnejših merilih. Prav tako jih ni na zemljevidih Iberskega polotoka. Najdemo jih le na straneh, namenjenih prikazu celotne Evrope ali Atlantskega oceana, kjer se pojavijo kot nerazpoznavne, brezoblične drobne pikice. Prav tako ni mogoče dobiti podrobnejšega zemljevida v naših specializiranih prodajalnah, kjer ni težav z zemljevidi Kanarskih otokov ali Madeire. Slednja je vključena tudi v večino turističnih vodnikov o Portugalski, o Azorih pa ni v nobenem ne duha ne sluha. Se največ informacij ponuja sodobno računalniško medmrežje (4 do 8). To je znak, da turisti otočje malo obiskujejo; tudi zato je še vedno skoraj povsem neoskrunjeno, kar se kaže tudi v spoznanju, da je največji problem posameznega gosta najti prenočišče in restavracijo. Na eni strani tovrstnih objektov ni ravno veliko, na drugi pa so zelo slabo označeni, še posebno dostopi do njih. Obiskovalca navdušijo z odtenki zelene barve, ki jih narekujejo pašniki, gozdovi, kraterska jezera, vinogradi, nasadi čaja in batate... V dopolnilo splošnemu zelenilu se pojavljajo črnina magmatskih kamnin, belina skromnih hišic, razpršenih vzdolž morskih obal, rjavina sveže zoranih njiv na priobalnih ravnicah in živopisna paleta brezštevilnih cvetov v mnogih barvah, razporejenih širom po otokih: rde- Preglednica: Nekatere značilnosti glavnih azorskih otokov (2, 3, 5, 11). Otok Površina Število Gostota Upravno Leto Leto Najvišja Najvišji (v km2) prebivalcev poselitve središče odkritja naselitve točka (v m) vrh Santa María 97,4 5.980 59,6 Vila do Porto 1427 1432 590 Pico Alto • Sao Miguel 759,4 128.230 168,9 Ponta Delgada okrog 1435 1444 1080 Pico da Vara Terceira 382,0 56.400 147,6 Angra de Heroísmo pred 1439 1450 1023 Santa Baárbara Graciosa 61,7 5.060 82,0 Santa Cruz da Graciosa okrog 1450 1450 398 Pico Timäo Sao Jorge 246,3 10.260 41,7 Velas 1439 1443 1067 Pico da Esperanza Pico 447,0 15.040 33,6 Lajes do Pico okrog 1440 okrog 1460 2351 Pico Faial 173,4 14.820 85,5 Horta okrog 1440 pred 1460 1043 Cabero Gordo Flores 143,1 4.390 30,7 Santa Cruz das Flores 1452 1470 914 Morro Alto Corvo 17,1 340 19,9 Corvo 1452 po 1470 718 Mortb Gordo Azori 2333,0 240.520 103,1 Ponta Delgada 1427 1432 2351 fWl\ 1 1 rj GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika I: Vseh devet azorskih otokov je v notranjosti goratih ali vsaj hribovitih. Vzpetine so vulkanskega izvora in njihova položnejša zunanja pobočja se onstran ozkih robov strmo prevesijo v strma pobočja kalder; na dnu mnogih so jezera ali vsaj močvirja. Lagoa Azul (Modro jezero) je del dvojnega jezera na dnu kaldere z obsegom 12 km na skrajnem zahodu otoka Sao Miguel. Na bregu stoji vas Sete Ciaades, kar pomeni Sedem mest. (Foto: D. Kladnik.) čina azalej in hibiskusa, belina škrnicljev in kame-lij, modrina hortenzij in še druge barve manj znanih vrst. Tu je še neskončna širjava Atlantika, ki s svojimi barvami zvesto odseva vremenske razmere. Azori so najbolj severozahodni del Makaronezi-je (9). Ime so dobili po ptici ujedi, za katero se je pozneje izkazalo, da je kanja (8). Sestavlja jih devet večjih, naseljenih otokov ter več okoliških otočkov in čeri, razporejenih v »dinarski« smeri med 37. in 40. stopinjo severne zemljepisne širine ter 25. in 31. stopinjo zahodne zemljepisne dolžine. Od evropske celine so oddaljeni približno 1500 km in od severnoameriške 3900 km. Razdalja med obema najbolj oddaljenima otokoma, Floresom na severozahodu in Santo Mario na jugovzhodu, je 615 km. Otok Corvo pri Floresu je že na pol poti med Iberskim polotokom in Novo Fundlandijo (1 1). Otoček Monchique pri Floresu predstavlja najbolj zahodno točko Evrope (3). Skupna površina Azorov je 2333 km2 in pomeni 2,5 % ozemlja Portugalske, nji- hovo celotno gospodarsko območje (skupaj z morjem) pa meri kar 938.000 km2. Pa oceni za leto 1994 je na otočju živelo okrog 240.500 ljudi (5). Na Ter-ceiri je veliko ameriško letalsko in pomorsko vojaško oporišče z okoli 2500 vojaki (4); mnoge spremljajo tudi ožji družinski člani. Glede na lego in medsebojno oddaljenost se otoki uvrščajo v tri skupine: vzhodno sestavljata Santa Mana in Sao Miguel, k osrednji spadajo Terceira, Graciosa, Sao Jorge, Pico in Faial, k zahodni pa Flores in Corvo. Med posameznimi otoki je dobro organiziran letalski promet, ki ga upravlja azorska letalska družba Sata. Mednarodna letališča so na otokih Sao Miguel, Terceira in Faial. Tu vzletajo in pristajajo letala iz matične domovine (linije iz Lizbone in Porta) ter iz Bostona v Združenih državah in To-ronta v Kanadi. Razlog za pogoste zveze s severnoameriško celino so številni izseljenci, katerih število skupaj s potomci ocenjujejo na milijon (5). V zadnjem času se že vračajo upokojeni izseljenci, priseljujejo 12 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 2: Še vedno živahno vulkansko dejavnost dokazujejo občasni izbruhi ognjenikov. Najmlajši vulkan na otočju je v letih 1957 in 1958 bruhal na skrajnem zahodu otoka Faial, imenovanem Ponta dos Capelinhos. Ustvaril je 2,4 km2 velik otok, ki ga je sila morskih valov do danes oklestila na slab km2. Otok se je kmalu zrasel s kopnim in postal polotok. Na novonastalo ozemlje opozarja opuščen svetilnik, ki je nekoč stal na izpostavljenem strmem rtu. (Foto: D. Kladnik.j pa se tudi posamezniki iz držav Evropske zveze, predvsem iz Velike Britanije. Ladijski potniški promet je organiziran le med otoki osrednje skupine. Ognjenik Pico je z 2351 m tudi najvišji vrh Portugalske. Upravno središče Ponta Delgada s 45.000 prebivalci je od leta 1975 sedež univerze. Z ustavo iz leta 1976 (na Portugalskem je leta 1 974 z »mehko« revolucijo demokracija zamenjala vojaško diktaturo) so Azori dobili široko avtonomijo z lastnima parlamentom in vlado; z ustavnimi dopolnili na začetku osemdesetih let so se samoupravna pooblastila še razširila. Regionalna vlada ima sedež v Ponti Delgadi, regionalna skupščina pa zaseda v Horti. Interese portugalske vlade zastopa minister republike, ki uraduje v Angri de Heroísmo, mestu, ki je zaradi izjemne lepote od leta 1983 uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Samo tri leta prej ga je močno poškodoval potres, a so hiše z veliko pozornostjo obnovili v prvotni podobi (3, 12). Na pomemben položaj Azorov opozarja tudi 17 tujih konzularnih predstavništev; njihovo število je le nekoliko manjše od števila veleposlaništev v Sloveniji. V primerjavi z evropskimi razmerami je starostna sestava prebivalstva razmeroma ugodna. Do 15 let starih otrok je 24,5 %, ostarelih z več kot 65 leti pa je le 12,1 %. Rodnost znošo 15.2 %o in smrtnost 12,1 %o. Stopnja nepismenosti je bila leta 1991 še 10% (5). Pomen primarnega sektorja je še vedno velik. Med vsemi zaposlenimi so kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo leta 1994 dajali kruh 19,8 % osebam, njihov prispevek v narodnem bruto proizvodu pa je bil 22,5%. Deleža sekundarnega sektorja sta bila 24,0% oziroma 28,3%, po pomenu pa sta že povsem prevladala terciarni in kvartarni sektor, ki sta zaposlovala 56,2 % ljudi, ustvarila pa 49,2 % vrednosti narodnega bruto proizvoda (5). Brezposelnega je bilo 6,5 % aktivnega prebivalstva. Narodni bruto proizvod na prebivalca je bil v primerjavi z matično domovino (okrog 10.000 USD) še vedno raz- 13 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 3: Zaradi lege sredi Atlantika so Azori idealno zatočišče tudi za vse bolj številne jadralce, ki plujejo prek oceana, ali pa so na poti okoli sveta. Glavno pristanišče za jadrnice je v mestu Horta na otoku Faial. Na pomolu in obdajajočih stenah tamkajšnje marine so člani posadk narisali na stotine simboličnih pomnikov, saj verjamejo, da si bodo z umetniškimi izlivi olajšali preostanek poti. Med njimi je le en spomin na obisk Slovencev. (Foto: D. Kladnik.) meroma nizek in je znašal le 4632 USD (5), tudi precej manj kot v Sloveniji. Prej neposeljene Azore so morda poznali že v 14. stoletju. Po genovskih pomorskih zemljevidih bi lahko njihovo odkritje pomaknili za stoletje nazaj, med leti 1317 in 1339 (2). Povsem gotovo pa je njihovo odkritje v letu 1427, ko je na Santi Mariji pristal portugalski pomorščak Diogo de Silves (2, 3). Otoke so kmalu začeli kolonizirati priseljenci iz različnih predelov Portugalske (Algarve, Estremadura, Alentejo, Beiras-Minho); zlasti na osrednje otoke se je doselilo tudi precej Flamcev, na Sao Miguel pa nekaj Bretoncev iz zdajšnje Francije (8). Flamci so prinesli mline na veter, kolo za vozove, umetnost izdelovanja dobrih sirov in prispevali značilne poslika-ve v starejših cerkvah, nanje še spominjata imeni doline in kraja Flamengos na Faialu. Na Bretonce spominja ime naselja Bretanha na severozahodu Sao Miguela (13). Tudi pogled na dokaj številne ljudi izpričuje klene poteze ljudi iz severozahodne Evrope: vi- sokoraslost, svetlejšo polt, svetlejše lase in skodranost. Pozneje se je naselilo tudi nekaj arabskih Mavrov, ki pa so tod predvsem plenili bogastvo, ki so ga prevažale galeje iz Južne Amerike v Španijo in na Portugalsko, ali pa so se ustavljale na poti iz Indije. Med letoma 1580 in 1640 so bili Azori, tako kot vsa Portugalska, pod špansko nadoblastjo (7). Morski roparji so na piratskih ladjah pripluli iz Anglije, Alžirije, Turčije in pozneje tudi iz Severne Amerike. Zanimivo je, da so že pred koncem 15. stoletja ali vsaj na prelomu 15. v 16. stoletje na skoraj vseh otokih nastala mesta, ki so jih utrdili z mogočnimi trdnjavami in zgradili pristanišča za vse številnejše ladje. Sprva je bilo najpomembnejše mesto na Azorih Vila Franca do Campo na Sao Miguelu, ki ga je leta 1522 razdejal potres. Od leta 1546 je središče Ponta Delgada, ki ji je v bojih za prevlado resno konkuriralo le mesto Angra de Heroísmo na Terceiri. V notranjosti vseh otokov je kmalu postala izjemno pomembna dejavnost kmetijstvo, na nekaterih pa 14 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 4: Glavna kmetijska panoga na vseh azorskih otokih je govedoreja. Pašniki so marsikje tudi neposredno ob obali, povsem pa prevladajo v nadmorski višini med 200 in 500 m. Večinoma jih sestavljajo zaprte čredinke (portugalsko cerradosj, ki jih razmejujejo živice iz hortenzij oziroma ograde iz otrebljenega ali prinešenega kamenja, kakor je na primer v rahlo razgibani široki dolini na vzhodu otoka Terceira. Na njem so parcele še posebno pravilnih oblik. (Foto: D. Kladnik.] so brezuspešno iskali rudna bogastva. Razvito je bilo tudi tkanje platna in preja volne. Dolgo so imeli osrednjo vlogo poljedelstvo, sadjarstvo in vinogradništvo. Prvo je zagotavljalo viške pšenice, ječmena in sladkorja iz sladkornega trsa, pomembna pa je bila tudi pridelava rastline za barvilo, ki so ga izvažali v Flandrijo. V sadjarstvu je bila najbolj pomembna pridelava pomaranč, vendar je drevesa okrog leta 1 860 skoraj povsem iztrebila rastlinska rja. Zelo cenjena so bila tudi azorska vina. Vino Verdelho do Pico so pili celo na ruskem dvoru. Vendar je tudi vinograde sredi 19. stoletja skoraj povsem uničila trt-na bolezen. Poročajo, da so si znaten del zemljišč prilastili zemljiški veleposestniki, ki so zemljo dajali v najem. Neskladje so odpravili z agrarnimi reformami, ki so kot prevladujočo pridelovalno celico uveljavile družinsko kmetijo. Vinogradništvo si je sčasoma znova opomoglo. Vinograde najdemo v značilnih parcelicah skromnih razsežnosti, imenovanih curraletas. Razdvajajo jih ograde iz temnega vulkanskega kamenja, ki podnevi vsrkava toploto in jo ponoči oddaja toplotno zahtevnim trsom. Vinogradi na nekoliko nagnjenem površju uspevajo le do nadmorske višine 100 m, samo na najbolj ogreti Santi Mariji tudi do 250 m. Poleg vin s Sante Marije so znana tudi vina z otokov Terceira, Graciosa in Pico. Za domače potrebe v za-vetnih legah tik ob morju gojijo tudi banane; njihovi sadeži so zelo majhni. Zavetje umetno ustvarjajo z nekaj metrov visokimi živicami, ki ustvarjajo zemljiške kose kvadratnih oblik. Precej razširjeno drevo v priobalnem pasu je figovec, tipičen predstavnik sredozemskega podnebnega pasu. Omenimo še, da na priobalnih ravnicah otoka Sao Jorge uspevata tudi kava in zmajevo drevo, značilno za Kanarske otoke (3, 9). Vseskozi sta bili pomembni dejavnosti ribolov in kitolov; slednji je zamrl šele po 2. svetovni vojni. Prispeval je tudi k izseljevanju moških, ki so v ZDA in Kanadi veljali za prvovrstne lovce na kite. Med ri- 15 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 5: Na Sao Miguelu so edini nasadi čaja v Evropi. S pridelovanjem rastline za poživljajoči napitek se ukvarjajo le še na enem mestu na severu otoka, vzhodno od kraja Ribeira Grande (portugalsko Veliki Potok/. Se v letih po 2. svetovni vojni je bilo 16 tovrstnih kmetijskih obratov. Čajne lističe predelujejo v majhni tovamici. Tržišče oskrbujejo s čaji različne kakovosti, glavnino pa prodajo na domačem tržišču, tako na Azorih kot na Portugalskem. (Foto: D. Kladnik.) bami po pomenu izstopa tuna, ki jo v glavnem konzervirajo. Izvažajo tudi sveže in prekajene ribe. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je kmetijstvo ponovno zaživelo z uvajanjem novih rastlin: tobaka, sladkorne pese, cikorije, čaja in ananasa, ki so, skupaj z že v 18. stoletju uveljavljenima krompirjem in pasijonko, temelj živilske in predelovalne industrije, osredotočene na otoku Sao Miguel. Pomembna je tudi njihova vloga v izvozu. Le ananas se porabi večinoma v nepredelani obliki. Razširjeno pridelovanje koruze je namenjeno le domači porabi. Predelovalna industrija vključuje še skromne lesne tovarne in predelovalnico plutovine (3). Pomemben izvozni artikel je tudi hlodovina. Čeprav je živinoreja vseskozi zelo pomembna (3), se je z vstopom Portugalske v Evropsko zvezo njena vloga še okrepila. Nekdaj je bila poleg govedoreje pomembna tudi kozjereja. Na tradicionalne oblike še spominjajo kar številni osli in mule, ki zlasti starejšim kmetovalcem ponekod še služijo kot promet- no sredstvo. V zadnjem času se je močno razbohotila mlečna govedoreja. Vtis je, da je na račun naraščajoče površine pašnikov prišlo do močnega nazadovanja njiv, ki jih v večjem obsegu najdemo le še na priobalnih ravnicah, nekako do nadmorske višine 200 m. Višje so le še naključna izjema. Pač pa je na drugi strani vse več čredink tudi neposredno ob morju. Navzgor segajo pašniki nekako do nadmorske višine 800 m; višje prevladuje naravno rastje (11). Za Sao Jorge navajajo, da pašniki prekrivajo kar 80% celotne površine otoka. Ograjeni pašniki so, odvisno od izoblikovanosti površja, razmeroma pravilnih oblik in se približujejo podobi kvadrata ali pravokotnika. Prevladujejo krave frizijske pasme, ki jih lastniki vse leto puščajo na pašnikih, saj trava rase brez zimskega premora. K njim se vračajo vsak dan, da jih nahranijo z močnimi krmili, napojijo in pomolzejo. To delo opravijo večinoma z molznimi stroji, zato je skoraj na vsaki osrednji parceli določenega lastni- 16 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 6: Otok Sao Miguel je zaslovel tudi po pridelovanju ananasa. Prenizke zunanje temperature zahtevajo pridelovanje tega okusnega sadeža izključno v rastlinjakih, med katerimi prevladujejo z belo barvo premazani steklenjaki. Njihova gostota je največja v severnem predmestju upravnega središča Azorov, mesta Ponta Delgada. Tam si je ponekod mogoče pobliže ogledati celoten postopek pridelovanja žlahtnega sadeža. (Foto: D. Kladnik.) ka generator. Prav zaradi živinoreje tudi v manj prijaznih, pogosto meglenih višjih legah ni nikoli dolgčas. Razmeroma dobre ceste lastnikom omogočajo, da se brez večjih težav pripeljejo do črede in se s svežim mlekom hitro vrnejo do zbiralnic ali mlekarnic v priobalnem pasu. Podatka o številu govedi nisem mogel nikjer zaslediti, vendar posredni izračuni, opravljeni na podlagi opazovanj števila črede, deleža čredink z živino, deleža pašnikov od skupne površine in podatka o deležu zaposlenih v primarnem sektorju, kažejo na številko okrog 800.000. S tem so Azori najbolj živinorejski del Portugalske in med najbolj živinorejskimi območji v Evropski zvezi, zato presežke mlečnih proizvodov na veliko izvažajo. Pomembna je tudi mesna govedoreja (3); meso v trgovinah je vsaj za tretjino cenejše kot pri nas. \J Zaradi izjemne lege sredi oceana so v Evropi kma- , lu zaznali povezavo med vremenom na otočju in na , celini. Zanesljivost opazovanj so še okrepile meritve zračnega pritiska, ki so jih izvedli v drugi polovici 19. stoletja v okviru več oceanografskih odprav pod vodstvom monaškega princa Alberta. Ta je v Horti na Faialu ustanovil meteorološko opazovalnico, za hiter prenos podatkov pa so leta 1 893 v morje položili kabel in ga speljali do Carcavelosa v celinskem delu Portugalske (13). Od tam so podatki hitro prispeli v vsa pomembnejša evropska in svetovna središča. Temu so sledili še drugi podmorski kabli in Hor-ta je postala eno najpomembnejših telekomunikacijskih središč prve polovice 20. stoletja. Največ kablov so položili med letoma 1924 in 1928. Horto je s svetovnimi prestolnicami povezovalo kar 15 kablov, kar je zahtevalo skrbno upravljanje in primerne tehnično vzdrževanje, zato so se v mestu namestile izpostave številnih komunikacijskih družb. Njihovo vlogo je izničil razvoj sodobnejše satelitske telekomunikacijske tehnologije, zato so podmorski kabli skoraj v hipu postali povsem nepomembni; družbe so se začele umikati s Faiala. Zadnja je Horto zapustila leta 1969. V Horti je leta 1919 pristalo letalo na 17 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 7: Azori so razmeroma bogati z vodo. Marsikje so tam, kjer z gorskih pobočij potoki po globoko vrezanih grapah odtekajo neposredno proti oceanu, nastali slapovi. Najvišji med njimi je na najzahodnejšem otoku Flores; pada kar 100 m v globino. Na Sao Miguelu je vrsta slapov, ki pa ne presegajo višine 50 m. Vodno silo so ljudje izkoristili za mline. Pred še vedno delujočim objektom na fotografiji rase za otočje značilna drevesna praprot. (Foto: D. Kladnik.) prvem čezoceanskem preletu, pozneje pa so se v njej spuščale trume hidroplanov. Horta in Azori nasploh so imeli pomembno vlogo tudi v 2. svetovni vojni, ko so se tu ustavljale zavezniške ladje in letala. Vsi otoki so vulkanskega izvora, nastali po izbruhih ognjenikov na Srednjeatlantskem hrbtu ali v njegovi neposredni bližini. Vzhodna in osrednja skupina sta na samem hrbtu, zahodna otoka Flores in Corvo pa sta geološko v bistvu že del ameriške celine, saj sta nastala na vzhodnem obrobju Severnoameriške plošče (1 1). Vsi otoki so tudi na pomembni prelomni coni, ki se od Azorov vleče proti Gibraltarju in naprej skozi Sredozemlje. Geološko najstarejši otok je Santa Maria; edino tu poleg magmatskih najde- mo tudi sedimentne kamnine. Glino s tega otoka za surovino še vedno uporabljajo lončarji iz krajev La-goa in Vila Franca na Sao Miguelu. Razen Sante Marije sta geološko še najmanj aktivna oba zahodna otoka. Na vseh treh ni ne vulkanskih izbruhov, ne postvulkanskih pojavov in tudi ne potresov; vsi navedeni pojavi so na preostalih šestih otokih tako rekoč običajni in gledano z očmi geološke zgodovine vsakdanji. V osrčju otokov so velike kaldere; največja med njimi, Caldeira de Guilher-me Moniz na Terceiri, ima obseg 15 km (3). Tudi najvišja portugalska gora Pico ima tik pod vrhom manjšo kaldero z obsegom 500 in globino 30 m, nad katero se vršni stožec dviga 80 m visoko. Med najbolj privlačnimi je kaldera na Faialu, ki zbuja pozornost s premerom 1,5 km in z globino 400 m; na dnu je poleg jezerc, ki so se po izbruhu ognjenika na bližnjem polotoku Capelinhos (glej sliko 2) precej zmanjšala (10), tudi 60 m visok parazitski vulkanski stožec. Velik krater s premerom 4 km je tudi pod morsko gladino, v prelivu med otokoma Faial in Pico. Med postvulkanskimi pojavi so zastopani vrelci vodne pare (fumarole), žvepleni vrelci (solfatare), blatni vrelci (mofete), majhni gejzirji in izviri tople ali vroče vode. Na območju kraja Furnas (portugalsko Žveplo) na vzhodu Sao Miguela je kar 22 termalnih vrelcev. Tu so postavili termalno zdravilišče, manjša tovrstna objekta pa sta tudi na Faialu in Graciosi (2). V Furnasu pripravljajo kulinarično posebnost, v vrelcu vroče vode v neprodušno zaprti posodi skuhano enolončnico (1 3). V lavnih oddušnikih so se izoblikovale tudi krajše podzemeljske jame. Najbolj nenavadna je na otoku Graciosa in se imenuje Furna do Enx-forte (Žveplena votlina). Tam je na dnu kaldere jama z globino 80 m, na njenem dnu pa je jezero z žve-plasto vodo s premerom 1 30 m in z globino 15 m. Med značilnimi oblikami površja velja omeniti večje ravnice, nasprotje strmih, tudi več sto metrov visokih klifov. Imenujejo jih »terras do pao« (krušna zemlja). Sveža lavna polja imajo značilno ime »misterios« (skrivnostni svet), ker si ljudje niso znali razložiti vulkanskih pojavov in njihovih neprijetnih učinkov, ki so že urejena polja uničila in za daljše obdobje onemogočila gospodarno rabo. Najbolj znana so lavna polja na otoku Pico, v večjem obsegu pa jih najdemo tudi na Terceiri. Izvirajo iz 16. in 1 8. stoletja. Na otoku Saojorge je dvanajst ozkih priobalnih ravnic pod strmimi klifi, imenovanimi »faja«. Najdemo jih samo na tem otoku in so nastale s kopičenjem drobirja iz strmih ostenij nad njimi. Ljudje so na njih sča- 18 GEOGRAFSKI OBZORNIK soma uredili zelo rodovitna polja. Nekatere so še vedno dostopne le po morju ali po pešpoteh (3, 13). Podnebno so Azori na stičišču subtropskega in zmerno toplega pasu. Zaradi lege sredi oceana imajo oceansko podnebje s skromnimi temperaturnimi nihanji prek leta ter med dnevom in nočjo; padavine so stalne. Razmeroma visoke temperature jim zagotavlja Azorski tok, del toplega Zalivskega toka, ki prečka Atlantik od Karibov proti zahodni Evropi (6). Najbolj hladen mesec je zaradi toplotnega zadržka oceanske vode februar, ko je srednja mesečna temperatura zraka 14 °C. Iz istih razlogov je najbolj vroč mesec avgust, ko je temperaturni povpre-ček 22 °C (11). Temperatura vode v oceanu je primerna za kopanje le julija in avgusta. Poročajo, da je bila najvišja doslej izmerjena temperatura zraka vsega 27 °C. Značilna je stalno visoka zračna vlažnost (75 do 90%), ki se povečuje z nadmorsko višino, zato so območja nad 200 m skoraj neposeljena. Izjema je otok Graciosa, ki je dovolj nizek, da se v notranjosti ne zbirajo megle in oblaki po hribovju, kar je pogost pojav na drugih otokih, ki so zato bolj senčni. Količina padavin se povečuje od vzhoda proti zahodu. V nižjih predelih pade do 1000 mm dežja letno, v hribovju pa se količina povzpne tudi na 2000 mm. Tri četrtine dežja padejo v obliki gostih drobnih kapljic med septembrom in marcem. Z izjemo otokov Santa Maria in Graciosa je povsod zadostna namočenost, brez sušnih obdobij, tako da umetno namakanje ni potrebno (11). Sneži do nadmorske višine 1000 m, zato je sneg reden pojav le na ognjeniku Pico. Tu na višini 1500 m sneži petnajst dni med decembrom in marcem, na višini 2000 m pa šestdeset dni med novembrom in majem. Značilno naravno rastje nižjih predelov je zimzeleni listnati gost s prevlado lovorja, imenovan »lau-risilva«. Vmes sta primešana hrast in javor. V višjih legah sta značilna brin in drevesasta resa, ki z naraščajočo nadmorsko višino postaja vse bolj grmičasta. Človek je naravno rastje dodobra izkrčil in tudi preoblikoval. Najpomembnejše tržno drevo je postala kriptomerija ali japonska cedra, ki prevladuje v srednjem pasu na nadmorski višini 400 do 800 m. Prinesli so jo šele pred dobrim stoletjem. Vse pomembnejša je tudi vloga alohtonih akacije in evkalipta. Značilni višinski rastlinski pasovi so se izoblikovali le na Picu, kjer do 1500 m rase gozd, nad njim do nadmorske višine 2000 m grmičevje ter višje le še cvet-nice, mahovi in lišaji (3, 1 1). Slika 8: Na največjem otoku so začeli izkoriščati alternativne energetske vire. Mednje spada tudi geotermalna energija, ki je kot značilen postvulkanski pojav na razpolago ponekod pod ognjeniškimi žreli. Na fotografiji je sodobna elektrarna na severnih pobočjih Serre de Agua de Pau v osrčju Sao Miguela. Izkorišča moč vodne pare v tamkajšnjih fumarolah. Ob siceršnjem pomanjkanju energetskih virov pomeni pomemben člen v zagotavljanju primerne oskrbe z elektriko. ¡Foto: D. Kladnik.) 1. Abreu, M., Oliveira, A. 1995: Azores. Praceta Manuel Luís Figueiredo. Setúbal. 2. Azoren Touristführer 1995/96. Publigor, Ponto Delgada, 15. izdaja. 3. Cabra!, R. 1997: Azores - tourist guide. 4. izdaja. Empresa de Publicidade e Comercio dos Azores e Madeira, Lda. Ponta Delgada. 4. Internet: http://www.acom.mil/acom/pub-lic/who/us forces .htm. 5. Internet: http://www.geocities.com/The Tro-pics/2140/histoi.html. 6. Internet: http://www.soc.soton.ac.uk/JRD/SAT/ Gasbag/Azores, html. 7. Internet: http://www.ultranet.com/-resendes/ text.html. 8. Internet: http://206.13.119.17/azores.htm. 9. Kladnik, D. 1995: Kanarski otoki - ne le turistična Meka. Geografski obzornik 42, št. 1. Ljubljana. 10. Machado, F. 1995: The Capelinhos Volcanic Eruption (Fayal, Azores, 1957-1958). Edition of Horta Tourist Delegation. Horta - Fayal. 11. Pena, A., Cabral, J. 1997: Roteiros da Nature-za - Regido Autónoma dos Azores. Temas e Debates. Actividades Editorials. Lisboa. 12. Stieglitz, A. 1992: Landschaften der Azoren. Sunflower Books. London. 13. Turistični prospekti otokov Sao Miguel, Terceira, Faial, Pico in Sao Jorge. Regional Tourism Board. Horta. 19 GEOGRAFSKI OBZORNIK SONČNA ENERGIJA - ALTERNATIVNI VIR ENERGIJE Irena Svetin UDK 620.92; UDK 697.7 SONČNA ENERGIJA - ALTERNATIVNI VIR ENERGIJE Irena Svetin, Linhartova 66, Ljubljana, Slovenija Članek predstavlja osnovne vrednosti energije sončnega obsevanja in nekatere načine rabe sončne energije. Razvoj poselitve Slovenije je glede rabe sončne energije večinoma neugoden, kljub temu pa še obstajajo možnosti za večje izkoriščanje tega pomembnega alternativnega vira ener- gi/e- Sončna energija ¡e vir življenja. Večina fosilnih goriv je le akumulirana sončna energija iz preteklega obdobja zgodovine Zemlje. Hitro naraščanje števila prebivalcev na Zemlji povzroča vedno večjo potrebo po energiji. V starem veku je človeštvo uporabljalo izključno obnovljive vire energije, kajti tedanje tehnologije so bile primerne za uporabo lesa, vodnih tokov in energije vetra. Naraščanje števila prebivalcev ter razvoj znanosti in tehnologije sta omogočala in zahtevala vedno več energije, vendar do poznega srednjega veka ni bilo večjih sprememb. Toda z odkritjem premoga, nafte in plina ter izumom parnega stroja, motorja z notranjem izgorevanjem, jedrskega goriva z jedrskimi reaktorji, sončnih sprejemnikov in sončnih celic smo prešli v dobrih 200 letih celoten krog od obnovljivih virov nazaj k obnovljivim virom energije, seveda pa ta krog še ni sklenjen. Od vseh dostopnih virov ima sonce največjo zalogo energije. Skupna moč, ki jo sonce oddaja, je 3,8xl026W, od tega prejme Zemlja okoli 1,7 x 10'7 W. Okrog 30% te energije se odbije nazaj v vesolje, 47 % se pretvori v toploto in se oddaja kot infrardeče sevanje, 23 % se porabi za izhlapevanje vode in padavinski cikel v troposferi, le majhen del pa se porabi za fotosintezo, se pretvori v energijo vetra in podobno. Zemeljska površina prejme letno približno 15.000-krat več energije od današnje svetovne porabe vseh primarnih virov energije (2). Glede na navedene podatke bi lahko sklepali, da bi vse energetske probleme lahko hitro rešili z izkoriščanjem sončnega obsevanja kot primarnega vira energije, vendar dejansko stanje ni tako enostavno. Zaradi velikega števila problemov pri praktičnem izkoriščanju sončne energije je današnje izkoriščanje te energije zelo skromno, v glavnem zanemarljivo, UDC 620.92; UDC 697.7 SOLAR ENERGY - ALTERNATIVNE ENERGY SOURCE Irena Svetin, Linhartova 66, Ljubljana, Slovenia In this article, some basic energy values of sun radiation and facts about its use are represented. The trends of settlement in Slovenia are mainly disadvantageous from the point of view of the sun energy use. There are possibilities to use this important alternative source of energy to a larger extent than it is used at present. kajti potrebno je rešiti mnogo problemov, da bi sončna energija lahko postala pomemben vir energije. Sončna energija je namreč zelo neenakomerno razporejena, v nekaterih krajih jo je več, v nekaterih manj, izkoriščanje pa otežkoča tudi njena nestalnost. Zaradi nihanja sončnega sevanja v različnih delih dneva, v različnih podnebnih tazmerah, letnih časih in podobno ter zaradi dejstva, da se niti dnevno niti sezonsko nihanje obsevanja ne pokriva s potrebami uporabnika (električno energijo in toploto pote-bujemo ravno takrat, ko je sončnega obsevanja malo ali pa ga sploh ni), bo večje izkoriščanje sončne energije možno šele takrat, ko bo rešen problem ekonomsko upravičene pretvorbe in akumulacije energije za daljše obdobje. V glavnem obstajajo trije načini uporabe sončne energije: za pridobivanje toplotne energije, električne energije in pa za pridobivanje energije iz bio-mase; sončno energijo lahko izkoristimo na aktivni ali pasivni način. Aktivni sistemi so v glavnem sestavljeni iz kolek-torjev, zbiralnika in črpalke, s pomočjo katere voda kroži skozi kolektor in zbrano toploto prenaša v zbiralnik ali pa neposredno v uporabo. Najenostavnejši so sončni sistemi za dobivanje tople vode za gospodinjstvo, ki so sestavljeni iz 4 do 6 m2 velikih kolektorjev za 200 do 4001 vode in lahko priskrbijo približno 3000 kWh energije letno. Takih sistemov je na svetu kar precej, največ na Japonskem, v Izraelu in pa v ZDA, predvsem v Kaliforniji. S sončno energijo bi lahko pridobili tudi del procesne toplote za industrijo, na primer toplo vodo za prehrambeno industrijo, topel zrak za sušenje žit in sadja. Obstaja več načinov pridobivanja električne energije iz sončne energije. Najenostavnejši način je neposredna pretvorba s pomočjo fotovoltaičnih 20 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika I: Poslovna stavba ob Litijski cesti v Ljubljani. Običajna, z zunanje strani toplotno izolirana betonska konstrukcija stavbe je z vseh strani obdana s stekleno opno, ki je od fasade oddaljena 70 cm. Večletna merjenaja so pokazala, da znaša poraba energije v zgradbi le 60 % poprečne porabe v primerljivih poslovnih zgradbah v Evropi. Ta prihranek je moč doseči s pretakanjem sončne energije, ki se nabere med stekleno opno in betonsko fasado, v hladnejše predele, zlasti ob severno fasado. Poleti se stavba hladi z rednim odpiranjem vseh oken zvečer, vsa okna (razen na severni strani) pa so opremeljena tudi z žaluzijami. Strokovnjaki menijo, da bodo tovrstne ekološke zgradbe v bodoče zanimive ne toliko iz energetskih kot iz protihrupnih razlogov, kajti izkazalo se je, da dodatna steklena fasada zmanjšuje zunanji hrup za več kot 20 db (3). (Foto: I. Svetin.) sončnih celic. Ta metoda ima največje možnosti tehnološkega razvoja in je tudi najperspektivnejša. Sprva so jih uporabljali večinoma tam, kjer ni bilo možnosti za uporabo drugih virov energije, na primer na satelitih, kjer že dolgo uporabljajo silicijeve celice, na komunikacijskih sistemih v osamljenih območjih, kjer ni električne energije, na svetilnikih in podobno. Pri pasivnem izkoriščanju sončne energije za segrevanje prostorov ne potrebujemo kolektorjev, ampak se deli zgradbe uporabljajo za zbiranje sončne energije. Toplota se v zgradbi širi z naravno kon-vekcijo in ne s pomočjo črpalke ali ventilatorja kot pri aktivnem izkoriščanju. Sončna hiša je načrtovana in zgrajena torej tako, da je cela pravzaprav ko-lektor in zbiralnik energije. Osnovni model za solarno hišo je način, kako sonce ogreva planet: izžareva vročino in ogreva zemeljsko površino. Atmosferski sloji zadržujejo toploto blizu površine, kopiči se tudi v vodnih zemeljskih gmotah. Vetrovi in vodni tokovi, ki jih ravno tako ustvarja sončna energija, prenašajo toploto okrog planeta. Pri solarni hiši delujejo vsi štirje principi: žarče- nje, zadrževanje, skladiščenje in kroženje. Zgradba, ki jo ogreva sonce, vpija in zbira sončno energijo zaradi svojih izolacijskih lastnosti, in ker so vse odprtine pokrite s steklom, zavesami ali termičnimi roletami, stavba zadržuje toploto. V notranjosti se ta kopiči v stenah in tleh, termično gibanje pa ji pomaga pri kroženju. Zaradi tega dosežemo najboljšo izrabo energije v dobro oblikovani hiši, pokriti z zemljo. Prst, odvisno od njene globine in termičnih lastnosti, upočasni prehajanje dobljene ali izgubljene toplote do te mere, da poleti pridobljena toplota doseže hišo zgodaj pozimi, hladilni učinki prsti pozimi pa ne pridejo v hišo vse do zgodnjega poletja. Ta časovni zamik pomeni, da postajajo tla okrog nje pozimi vir toplote, poleti pa jo ohlajajo. Izkušnje po svetu so pokazale, da lahko majhne količine dodatnega gretja in ohlajevanja skoraj v celoti zagotovimo s pasivnimi solarnimi sistemi in tako zmanjšamo odvisnost od konvencionalnih virov na minimum (4). Solarne hiše se lahko in se morajo oblikovno prilagoditi poljubnemu okolju z značilnim izročilom v grajenju in oblikovanju, kar je pri nas še posebej pomembno, ker je ta zvrst gradnje še v povojih. Doslej je bilo v navadi, da so bile takšne zgradbe nenavadnega videza, kar je na nek način oddaljilo hišo od resničnosti in še posebej od vsakdanjosti, saj je, namesto da bila hiša del naravnega okolja, iz njega močno izstopala. Slika 2: Slovenija se je soočila z uporabo sončne energije že v sedemdesetih letih, v zadnjih letih pa naj bi po nekaterih ocenah inštalirali okrog 80.000m2 sončnih kolektorjev za pripravo tople vode. Letno naj bi to pomenilo 3550 kWh/m2 ali 28 Cwh toplote, oziroma 0,2% v bilanci primarne energije Slovenije. Po podatkih Popisa prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj leta 1991 se v Sloveniji ogreva tudi s sončno energijo 959 stanovanj, kar pomeni 0,15% vseh stanovanj v Sloveniji. (Foto: I. Svetin.) 21 GEOGRAFSKI OBZORNIK Preglednica 1: Ocena potencialov obnovljivih virov energije v Sloveniji v PJ (6). Vrta energije Teoretični vir Gospodarsko izkoristljiv vir Izkoriščen vir Hidroenergija 45 25-31 12,3 Biomasa 58 28 11,2 Sončna energija 83.000 8.300 0,2 Geotermalna energija 50.000 12.000 1,1 Odpadki 5 2.5 0,0 Skupaj 133.108 20.356-20.362 24,7 V Sloveniji, ki je energetsko odvisna od uvoza energije (ta znaša skoraj 70 % celotne porabe energije), se energetskih problemov lotevamo postopno. Ekonomsko uporabnih zalog premoga imamo še nekako do leta 2050, potem pa nam ostane le še sončna energija v vseh pojavnih oblikah (ne le sončno obsevanje, tudi vodna energija, energija vetra in biomasa so oblike sončne energije), geotermalna in seveda sporna jedrska energija. Poleg tega pa glede porabe energije v Sloveniji nismo varčni, saj po porabi energije na družbeni proizvod sodimo v vrh evropskih dežel, prav tam pa smo tudi po emisijah SO,. Tako kot drugod po svetu se tudi pri nas srečujemo z rabo alternativnih virov energije, ki naj bi v čim krajšem času nadomestili fosilna goriva, katerih zaloge se manjšajo, poleg tega pa njihova raba močno vpliva na degradacijo okolja. Slovenija ima z vidika rabe sončne energije ugodno geografsko lego, saj v poprečju prejme 1 100kWh/m2 letno (6). Ta energija je približno 25-krat večja od porabe vse energije v Sloveniji letno, pa je danes vseeno izkoristimo majhen del, le 0,2 % v bilanci primarne energije. Verjetno ni dvoma, da bi morali ta energetsko neusahljivi vir izkoriščati v večji meri. Prehod od obnovljivih k fosilnih virom je trajal tisočletje, vendar bo pot nazaj tudi dolga, le tehnologija se bo (je) bistveno spremenila. Seveda pa pot vračanja ne bo smela trajati dolgo časa, na kar nas opozarjajo vedno večje količine C02, S02 in drugih snovi v ozračju, kar ima za naravo izjemno degradacijske učinke, vedno več pomislekov povsod po svetu pa je tudi glede jedrskega goriva, predvsem zaradi nevarnosti nesreč in pa zaradi nerešenega problema odlaganja radioaktivnih odpadkov. Dolgoročna strateška usmeritev je zato bistveno povečanje deleža obnovljivih virov v primarni energetski bilanci Slovenije. Glede na naravne danosti in možnosti rabe alternativnih virov energije v Slo- veniji imajo največje možnosti za gospodarno koriščenje naslednji alternativni viri (1): • geotermalna energija (nizko in visokotemperatur-ni vodonosniki), • biomasa (les, lesni ostanki, energetske rastline, bio-dizel, bioplin), • sončna energija (fototermika, fotovoltaika, pasivna solarna gradnja), • energija vetra, • odpadna toplota, energija odpadkov in ostankov, ki nastajajo v tehnoloških procesih industrije. Iz preglednice je razvidno, da ima glede obnovljivih virov Slovenija največje možnosti (glede na količino) za rabo sončne energije, ki pa je minimalno izkoriščena, medtem ko nabolj izrabljamo vodno energijo in pa biomaso, prav nič pa še ne izkoriščamo energetskih možnosti, ki nam jih nudijo odpadki. Z vidika rabe sončne energije je zelo pomembna arhitekturna zasnova in pa urbanistična vmestitev hiše v okolje, kajti tretjino vse energije porabimo v zgradbah. Zasnova naselij je najpogosteje prilagojena reliefu, pedološkim razmeram, (mikro)kli-matskim dejavnikom in hidrološkim razmeram. Značilno je, da znotraj ene pokrajine prevladuje en element ali dva, zaradi česar je položaj naselij dokaj poenoten. Navadno je najvplivnejši dejavnik relief, ki je opazen v reliefno izrazitejših pokrajinah (gričevje, hribovje) pa tudi v ravnini. Položaj in zasnovo naselja določajo tudi klimatski elementi, med katerimi so najizrazitejši veter, osončenost in temperatura. Predvsem na Primorskem in v Prekmurju, seveda pa tudi drugod, so hiše obrnjene proti jugu, jugovzhodu in jugozahodu, nasprotna stran pa je zaprta in pogosto zavarovana z drevjem. Izbor lokacije naselja se ravna tudi po kvaliteti prsti, in sicer tako, da je izguba kvalitetnih kmetijskih zemljišč čim manjša. Hidrološki element se kaže v oddaljenosti naselja od poplavnih območij, v globini podtalnice GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 3: »Prenosne« fotovoltaične celice, ki so namenjene pretvorbi sončne v električno energijo. V Sloveniji je danes instaliranih približno 25 kW moči (večinoma jih uporabljajo planinske koče), predvidoma pa naj bi do leta 2000 ta zmogljivost narasla do 500 kW. Razvoj na področju foto-voltaičnih celic se strmo vzpenja, toda cene so zaenkrat še razmeroma visoke. Pridobivanje elektrike iz sončne energije ie najperspektivnejši način izrabe sončne energije, venaar naj bi po nekaterih ocenah imelo pomembnejšo vlogo šele po letu 2000. (Foto: I. Svetin.) oziroma mokrotnosti tal ter seveda v bližini vodnega vira. Za poselitev Slovenije je značilna velika razpršenost naselij: na eni strani imamo le dve večji in več manjših mest, na drugi strani pa veliko število majhnih vasi in zaselkov. Podrobna analiza gibanja števila prebivalcev med letoma 1971 in 1991 ter 1981 in 1991 po naseljih (5) v primerjavi s primernostjo posameznih območjih za poselitev z vidika rabe sončne energije je pokazala: • Območja koncentracije ali trajne rasti števila prebivalcev se ozemeljsko močneje širijo na širšem urbaniziranem območju Ljubljane in Gorenjske kot v ostali Sloveniji. Z vidika rabe sončne energije je poselitev na območju Ljubljanske kotline zaradi kotlinske lege in temu primernimi klimatskimi in mikroklimatskimi dejavniki izjemno neugodna, kar pa ne velja za nekoliko dvignjene kraje ostale Gorenjske. • Nadaljujejo se procesi oblikovanja obsežnega urbaniziranega ozemeljskega jedra z naraščanjem števila prebivalcev v široki okolici Maribora (na spodnjem Dravskem polju), Celja (v osrednji Savinjski dolini), Velenja (v Šaleški kotlini), revirskih mest, Nove Gorice (v spodnji Vipavski dolini) in Novega mesta (v dolini srednje Krke). Glede rabe sončne energije je ugodna poselitev v širši Slika 4: Preprosta priprava za gretje vode, ki deluje na principu odboja sončnih žarkov v žariščno točko. Na podoben način delujejo tudi nekatere sončne elektrarne -ravna zrcala (heliostati) sledijo soncu in sončno obsevanje usmerjajo na sprejemnik, ki je na vrhu visokega stolpa. Take elektrarne so danes zaradi dragih investicij in zapletenega vzdrževanja še poskusne. Sončne elektrarne delajo samo del leta - ob sončnem vremenu, zato je amortizacija dolgotrajna, problem pa je tudi skladiščenje sončne energije. (Foto: I. Svetin.) okolici Maribora, Nove Gorice, Novega mesta in v okolici revirskih mest, medtem ko pa poselitev v kotlinskih legah Celja in Velenja ni priporočljiva, prav tako pa tudi nikjer od navedenih krajev ni priporočljiva strnjena poselitev, kakršno poznamo v večjih mestih, ker taka urbanizacij-ska zasnova onemogoča sprejemanje sončne ener- 9'ie • Zasledimo lahko začetke oblikovanja koncentracije prebivalstva na območjih večine nekdanjih občinskih središč. Pri tem bi bilo z vidika rabe sončne energije potrebno paziti, da se tokove usmerja iz središč in na nagnjena območja, obrnjena proti južnim legam, in da ne bi prišlo do koncentracije v kotlinah ali zelo zaprtih dolinah. • V hribovitih, gorskih, kraških, zlasti pa obmejnih območjih, razen redkih izjem na območj Mežiške in Zgornjesavske doline, Goriškega in Koprskega primorja, število prebivalcev še naprej povsod nazaduje. Ta proces je tudi z vidika rabe sončne energija izredno negativen, saj se prebivalci z območij, ki so glede osončenosti (razmeroma veliko število sončnih dni) in možnosti koriščenja sončne energije (zasnova vasi je v vsakem primeru z vidika rabe sončne energije bolj ugodna kot zasnova mesta) med najboljšimi v Sloveniji, selijo v za to manj ugodna območja. Seveda pa je 23 GEOGRAFSKI OBZORNIK prebivalcem na teh »obrobnih« območjih potrebno nuditi vse kaj več kot samo sončno energijo, treba jih je dobro infrastrukturno in komunalno opremiti, zagotoviti delovna mesta in šole in šele takrat lahko pričakujemo, da bo tudi osončenost postala pomembnejši poselitveni dejavnik. Pri današnjih potrebah sodobnega človeka in možnostih za izpolnitev le-teh sončna energija nikakor ne more biti med najpomembnejšimi poselitvenimi dejavniki. Toda vse večje potrebe po energiji in vse manjše zaloge fosilnih goriv po svetu in pri nas, ne upoštevajoč onesnaženja, ki ga povzroča (iz)raba tovrstnih goriv, bodo narekovale potrebe po novih energetskih virih. Sončna energija je bolj ali manj dostopna vsem in nesmotrno je, da se poselitev usmerja v območja, kjer skoraj ni možnosti za rabo tega danes alternativnega vira energije, ki pa bo mogoče v prihodnosti postal osnovni. Zato bi bilo dobro, če bi sedanje poselitvene tokove obrnili v obratno smer, še toliko bolj, kar si za tak razvoj prizadevamo že desetletja, in možnosti za rabo sončne energije bi morale postati eden izmed poselitvenih dejavnikov. Zato bi bila smiselna sestavina prostorskega plana države usmeritev, po kateri naj bi se pri določanju lokacij za nova stanovanjska območja (in tudi za druge dejavnosti) upoštevale tudi mikroklimatske razmere in pa predvsem ugodne lege za aktivno in pasivno koriščenje sončne energije. Pasivno in aktivno koriščenje sončne energije pa bi moralo biti vezano tudi na sodobne urbanistično-arhitektonske rešitve. Na ravni planov občin bi se lahko izdelale analize potencialnih lokacij, ki bi jih soočili z ostalimi lokacijskimi kriteriji, to pa so predvsem prostorsko-orga-nizacijski (lega v odnosu do ostalih površin naselja, vprašanje dostopnosti in komunalne ureditve), urbanistično in krajinsko oblikovalski ter kriteriji varovanja resursov in dediščine. Na ravni prostorskih planov bi bilo smiselno (s finančno pomočjo države) opredeliti tudi obstoječa območja naselij, ki so glede na klimatske in reliefne značilnosti primerna za kompleksno energetsko sanacijo z uporabo sončne energije. Tovrstne projekte bi morala spodbujati država s finančnimi ugodnostmi (1). V Sloveniji lahko danes najdemo že kar nekaj individualnih sončnih hiš, poslovnih zgradb in celo z zemljo pokritih hiš. To so zaenkrat še osamljeni primeri, ki pa kažejo na to, da tudi Slovenci vedno bolLodpiramo vrata in okna »novim« virom energije. Se bolj razveseljiva s tega vidika je sončna vas, ki že od začetka devetdesetih let rase v Kamnici nad Mariborom. Predvidenih je šestnajst objektov, katerim skupna točka je optimalna orientiranost proti jugu, kar pomeni, da so hiše z daljšo stranico obrnjene proti jugu z odstopanjem (+-) 15°; taka orientiranost pa zagotavlja najboljši zajem sončne energije- Glede na topološke značilnosti sta nastala dva tipa gradnje: hiša na ravnini in hiša v hribu, ki sledi izohipsam terena glede na orientiranost proti jugu. Vsi objekti v Sončni vasi so montažni in plod domačega znanja. Osnovni gradbeno-fizikalni cilj je znižanje porabe energije za ogrevanje stanovanja in tople vode in sicer na 30 do 45 kWh/m2, kar ni nedosegljivo, saj so to dosegli tudi v slabših podnebnih razmerah kot so naše (7). Kot osnovni energetski vir je predvideno sonce, kot dogrevalno gorivo pa utekočinjeni naftni plin. Med ostalimi novostmi, ki naj bi jih bile deležne nove »sončne« hiše, naj omenim še sistem za koriščenje deževnice, ki naj bi zmanjšal porabo detergentov pri pranju in umivanju. Ena od novosti so tudi avtomatizirane toplotne žaluzije, ki se odpirajo in zapirajo glede na smer toplotnega toka skozi okno in tako pripomorejo k večji izoliranosti hiše in s tem k boljšemu toplotnemu izkoristku. Razveseljivo je dejstvo, da gre za montažne objekte, ki niso projektirani samo za Kamnico, ampak bodo, v kolikor bodo »dobro prenesli preizkušnjo«, uporabni tudi za druga območja Slovenije. To pa naj bi bila prava pot do večjega izkoriščanja sončne energije v Sloveniji. 1. Izdelava strokovnih gradiv za pripravo prostorskega plana RS s področja energetske infrastrukture-al-ternativni viri energije. Zaključno poročilo, RS, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Zavod RS za prostorsko planiranje. Ljubljana, 1995. 2. Knapp, V., Kulišič, P. 1985: Novi izvori energije. Zagreb. 3. Lajovic, J. 1994: Poslovna gradba SOP inženiring ob Litijski cesti v Ljubljani; v Sonce, revija za bio-klimatske zgradbe I/1. Ljubljana. 4. Pearson, D. 1994: Eko-bio hiša. Ljubljana. 5. Ravbar, M. 1995: Zasnova poselitve v Sloveniji. Inštitut za geografijo v Ljubljani. Ljubljana. 6. Strategija učinkovite rabe in oskrbe Slovenije z energijo. Strokovne osnove, RS, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti. Ljubljana, 1994. 7. Strokovno posvetovanje Sončna vas. Razvojno raziskovalni projekt. Gornja Radgona, 1993. 24 GEOGRAFSKI OBZORNIK SLIVNIŠKO JEZERO PRI ŠENTJURJU PRI CEUU Milan Vogrin in Nuša Vogrin UDK 556.55(497.4 Šentjur pri Celju) SLIVNIŠKO JEZERO PRI ŠENTJURJU PRI CEUU Milan Vogrin, Hotinjska cesta 108, 2312 Orehova vas, Slovenija, Nuša Vogrin, Vransko 121, 3305 Vransko, Slovenija Slivniško jezero leži v eni od prebojnih dolin potoka Ločnice jugovzhodno od Šentjurja pri Celju. Nastalo je leta 1976, veliko je 84 ha. V jezeru je veliko emerzne in flotant-ne vegetacije. Sodi med evtrofna jezera in je pomembno za rastlinstvo in živalstvo, predvsem ptice, dvoživke in plazilce. Zaradi svojih vrednot si jezero in okolica zaslužita, da bi ju zavarovali. Na severu Kozjanskega je leta 1976 v neposredni bližini Šentjurja pri Celju nastalo umetno zajezi-tveno Slivniško jezero. Ime je dobilo po bližnji Slivnici pri Celju. Nastalo je zaradi železarne Store, ki je potrebovala tehnološko vodo. Hkrati so obvarovali voglajnsko dolino pred manjšimi poplavami (3). Potok Ločnica izvira južno od Šmarja pri Jelšah in kasneje dobi več manjših hudourniških pritokov. Preden Ločnica priteče do zajezitve, teče po kamninsko različnem svetu. Sprva teče med manj odpornimi kamninami, kjer je ustvarila nekaj manjših poplavnih ravnic. Do prve prebojne doline teče na robu odpornejših terciarnih kamnin. Pri Spodnjem Rakovcu na nadmorski višini okrog 310 m dobi Ločnica prvi večji pritok, Rakovški potok. Hitro za tem se njen tok obrne proti jugu. Zahodno od Lipovškega hriba (442 m) teče skozi sotesko, dolgo približno 300 m, ki je sestavljena iz vulkanskih kamnin. Iz 400 m dol- Slika 1: Pritočni del jezera, pogled proti izlivu potoka Lipovec v jezero. (Foto: M. Vogrin.) UDC 556.55(497.4 Šentjur pri Celju) SLIVNICA LAKE NEAR ŠENTJUR AT CELJE Milan Vogrin, Hotinjska cesta 108, 2312 Orehova vas, Slovenia, Nuša Vogrin, Vransko 121, 3305 Vransko, Slovenia Slivnica accumulation lake lies SE from Šentjur near Celje in Locnica valley. The lake is full of emmersed and floating vegetation and it covers the surface of 84 ha. It was classified as an eutrophic lake and it is very important also for flora and fauna, especially for birds, amphibians and reptiles. Due to its exceptional function and natural value, the lake and its vicinity should be protected. ge soteske priteče na holocensko ravnico in nato vijuga do jezera. Obrežje in poplavni pas porašča značilno močvirno rastje s prevlado črne jelše. Jezero ima še dva hudourniška pritoka: Drobin-ski potok in Lipovec. Poleti imata malo vode, ob večjih padavin pa prestopita bregove. Drobinski potok izvira v bližini Žegarja na nadmorski višini 400 m in je v spodnjem delu reguliran. Jezero je podolgovato in ima razgibano obalo. Površina meri 84 ha, prostornina pa 2,5 milijonov m3. Največja izmerjena globina je 14,5 m, skupna dolžina obale pa 7,8 km. Hidrografsko zaledje jezera ima površino 29,8 km2 (2). Zemljiška pregrada, ki je visoka 17,2 m in dolga 81 m, leži pri kraju Tratni pri Grobelnem. Za zgraditev pregrade so potrebovali 40.970m3 gradiva. Iz jezera odteka reka Voglajna. Do kraja Gorica pri Slivnici so za reko značilni okljuki, ob katerih se raz- Slika 2: Cesta, ki povezuje raztresene domačije na severni strani jezera, poteka tik nad jezerom. (Foto: M. Vogrin.) 25 GEOGRAFSKI OBZORNIK Sliko 3: Nekaj sto metrov pred jezom se ob zalivu skriva ribiška koča. (Foto: N. Vogrin). prostirajo poplavni travniki. Ob jesenskih in še posebej spomladanskih poplavah lahko nastanejo prava jezerca. Jezero je močno evtrofno (4), bogato s hranilnimi snovmi. Značilna je plitva voda in bogato vodno rastje (5). Onesnaženo je zaradi kmetovanja na okoliških poljih, s katerih deževnica spira mineralna gnojila, in zaradi kanalizacije okoliških hiš, ki je speljana v jezero. K slabši kakovosti vode prispevajo tudi nekatere ribe, ki z obžiranjem vodnih rastlin zmanjšujejo proizvajanje kisika. Na jezeru se razvijajo vodni športi, predvsem čolnarjenje in jadranje. Ker živi v jezeru 26 vrst rib (3), je privlačno za ribiče. Poleti je jezero promerno za kopanje. Ob jezeru gnezdi 1 12 vrst ptic (6, 7, 8) ter 9 vrst dvoživk. Med najzanimivejše jezerske rastline sodi vodni orešek. Zaradi velike ekološke vrednosti jezera in ohranjenosti rastlinstva in živalstva so pritočnih 35 ha jezera zavarovali. Okolica jezera je slabo poseljeno. Največje naselje tik ob jezeru je Rakitovec, ki leži ob jugovzhodni obali. Na severni strani jezera so le posamezne kmetije. Prometna povezava je slaba. Krajevna cesta med Gorico pri Slivnici in Rakitovcem poteka ob južni obali jezera. Zaradi ohranjenosti jezera in pokrajine okoli njega je mogoč razvoj turizma, vendar pa bi domačini morali ob tem paziti na sonaravni razvoj turizma. Zavod za naravno in kulturno dediščino iz Celja je že predlagal, da se dolina Ločnice (9) v obliki naravnega spomenika zavaruje kot najizrazitejši primer prebojne doline pri nas. Smiselno bi bilo tudi zavarovanje jezera z okolico v obliki krajinskega parka. Slika 4: Del Slivniškega jezera, levo Gorica pri Slivnici, zadaj Voglajnsko podolje. IFoto: M. Garbajs.) 1. Gams, I. 1981 : Nastanek prebojnih dolin južno od Šentjurja pri Celju. Geografski vestnik 53. Ljubljana. 2. Petrič, S. 1995: Celjsko vodno vozlišče. Zbornik Slovenski vodar 1. Ljubljana. 3. Straus, M. 1994: Naravovarstveni park Slivniškega jezera. Okolje 2 (3/4). Ljubljana. 4. Vrhovšek, D., Šajn Slak, A., Senekovič, H. 1995: Bogastvo slovenskih jezer in njihovo evtrofno stanje. Na žalost še nimamo izdelane strategije gospodarjenja z našimi jezeri. Delo. Znanost za razvoj. Ljubljana. 5. Kauppinen, J., Vaisanen, R. A. 1993: Ordination and classification of waterflow communistes in south boréal lakes. Finnish Game Research 48. Helsinki. 6. Kropivšek, N., Vogrin, M. 1993: Slivniško jezero. Če je kobranka lačna... Gea 3 (3). Ljubljana. 7. Vogrin, M. 1991: Poročilo od koderkoli. Slivniško jezero. Acrocephalus 12 (49). Ljubljana. 8. Vogrin, M. 1994: Slivniško jezero. Ribolov. Ljubljana. 9. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1988: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. 1. del: vzhodna Slovenija. Ljubljana. 26 GEOGRAFSKI OBZORNIK MAG. SLAVKO BRINOVEC -ŠESTDESETLETNIK Milan Natek Leto obsorej mineva od »okroglega« življenjskega jubileja svetnika in mag. Slavka Brinovca, enega izmed najvidnejših in najizrazitejših predstavnikov današnje »šolske geografije« na Slovenskem, sno-vatelja, sooblikovalca in uresničevalca novih metodičnih in didaktičnih izhodišč pri pouku geografije, pisca številnih strokovnih in didaktičnih prispevkov s področja izobraževanja in šolske geografije, avtorja in soavtorja mnogih osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov geografije in delovnih zvezkov, pobudnika in snovalca ter avtorja najraznovrstnejših geografskih didaktičnih pripomočkov in kompletov, dolgoletnega urednika Geografskega obzornika in nekaterih drugih geografskih publikacij, pogodbenega univerzitetnega učitelja didaktike geografije, zavzetega, predanega in prodornega delavca v geografskem stanovskem društvu ter v športnih, zlasti v plavalnih društvih, v zadnjem času pa tudi pomembnega in poslovno uspešnega založnika najraznovrstnejših geografskih didaktičnih pripomočkov, priročnikov in ponazoril. Slavko Brinovec se je rodil 25.4. 1936 v Kranju, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1955 je maturiral in nadaljeval študij geografije na ljubljanski univerzi. Diplomiral je leta 1961. Dvajset let kasneje, leta 1981, je na osnovi predloženega dela in uspešnega zagovora naloge »Avdiovizualna sredstva pri pouku geografije s posebnim ozirom na grafoskop«, Kranj, 1980, 219 strani, kot prvi Slovenec pridobil akademski naslov magister s področja didaktike geografije. Po diplomi se je najprej zaposlil na osnovni šoli v Goricah, leta 1963 pa je prišel na osnovno šolo France Prešeren v Kranju. Leta 1971 je šel na kranjsko gimnazijo, kjer je od leta 1980 tudi pomočnik ravnatelja. Med letoma 1973 in 1976 je kot zunanji sodelavec poučeval metodiko geografskega pouka na Pedagoški akademiji v Ljubljani, med letoma 1980 in 1988 pa je vodil metodiko in didaktiko geografije II na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Jubilantovo strokovno in organizacijsko delo je tesno povezano z razvojem didaktike pouka geografije na Slovenskem. Kmalu po diplomi ga je namreč prof. T. Oblak vključil v delo šolske sekcije Geograf- skega društva Slovenije, kjer je mladi Brinovec dejavno posegel na področje sooblikovanja programa geografskih učil in se zavzemal za uvajanje sodobnejših metod pri pouku zemljepisa, za vsebinsko bogatitev zemljepisnih učilnic in kabinetov. Vseskozi si je prizadeval za aktivno rabo diafilmov pri pouku geografije, kakor tudi za najrazličnejše oblike skupinskega pouka, ki so motivirale učence tako v šoli kot tudi pri njihovem samostojnem delu v geografskih krožkih. Vsa njegova prizadevanja so bila usmerjena v popestritev in posodobitev opremljenosti geografskih učilnic in kabinetov, s čimer je utemeljeval tiste materialne osnove, ki so nujna podlaga za dvig kakovosti geografskega izobraževanja. S prihodom na kranjsko gimnazijo je začel razvijati možnosti in oblike rabe grafoskopa pri pouku geografije. Vzporedno s tem je začel izdelovati pro-sojnice, ki so kot učno sredstvo nemalo prispevale k nazornosti in vsebinski obogatitvi geografskega pouka. Zasnoval in izdelal je več kot sto tematsko zaokroženih in vsebinsko med seboj povezanih prosoj-nic, ki obravnavajo in prikazujejo najrazličnejša področja geografije in s svojo vsebino zajemajo ozemlje Slovenije, Jugoslavije, Evrope in drugih celin ali Zemljo kot celoto. Njegova zasluga je tudi ta, da je sproti spremljal razvoj učil, elektronsko tehnologijo in v njej odkrival najprimernejše oblike za posodobitev zemljepisa v šolah na različnih stopnjah izobraževanja. Vse to je prispevalo k smotrni in danes skoraj že nepogrešljivi potrebi uporabe televizije, vi-deorekorderja, videokamere in računalnika pri pouku geografije. Jubilantova bibliografija obsega blizu 250 bibliotekarskih enot. S svojimi raziskovalnimi in strokovnimi prispevki, večina od njih je bila objavljena v Geografskem obzorniku med letoma 1977 in 1991, sega na različna področja modernizacije pouka geografije in oblikovanja didaktike geografije. Je pisec ali soavtor več kot petdesetih zemljepisnih učbenikov in spremljajočih delovnih zvezkov za osnovne in srednje šole. Njegovi prispevki so objavljeni tudi v zbornikih kongresov jugoslovanskih geografov, zborovanj slovenskih geografov, v zbornikih posvetovanj in seminarjev šolskih geografov pa v reviji Geografija v šoli, v Zborniku kranjske gimnazije itd. V začetku osemdesetih let dejavno vključil v skupino, ki je prevetrila dotedanje programe šolske geografije ter zasnovala in utemeljila nove. Plod tega sodelovanja se kaže v številnih novih učbenikih, delovnih zvezkih, priročnikih, metodičnih oziroma didak- 27 GEOGRAFSKI OBZORNIK ličnih napotkih, pa v Metodičnih navodilih za geografsko proučevanje domače pokrajine z ustreznim delovnim zvezkom (Domača pokrajina, Ljubljana, 1989). S šolsko reformo so bili uvedeni tudi »naravoslovni dnevi«. Tudi Slavko Brinovec je sodeloval pri pripravi ustreznih programov za »naravoslovne dneve« in zanje napisal več priročnikov in navodil (na primer Proučevanje tekočih voda, 39 strani; Varstvo okolja - zrak, 50 strani; Onesnaženost reke v naselju, 42 strani; Izkoriščanje voda, 37 strani; Divja odlagališča odpadkov, 41 strani; vse je leta 1991 izdala njegova Terra, d. o. o, Kranj). Jubilantovo delo posega še na druga strokovna področja geografije. Pri tem ne smemo prezreti njegovih prizadevanj na področju kartografije. Pripravil je Atlas Slovenije za šolo in dom (MK, Ljubljana, 1994) in 22 stenskih kart, ki zajemajo in prikazujejo slovenske regije, pokrajine in njihova območja (1995). Posebne zasluge si je pridobil za urejanje Geografskega obzornika med letoma 1982 in 1991. Dejaven je bil tudi v okviru Geografskega društva Slovenije: dve mandatni dobi je bil podpredsednik društva in vodja njegove šolske sekcije. Predsedoval je Gorenjskemu geografskemu društvu in odboru za pripravo 12. zborovanja slovenskih geografov v Kranju in na Bledu. Na 13. kongresu jugoslovanskih geografov je bil v Prištini leta 1989 izvoljen za predsednika Komisije za vzgojo in izobraževanje in v njenem imenu je pripravljal sedmi jugoslovanski didaktični seminar pod naslovom »Aktualizacija pouka geografije«. Uredil je tudi zbornik 12. zborovanja slovenskih geografov (Gorenjska, 1981) in knjigo Modernizacija pouka geografije (Ljubljana, 1980). Predstavitev našega jubilanta ne bi bila celostna, če bi prezrli njegove dejavnosti na področju športa. Več kot 45 let je bil dejaven v Plavalnem klubu Triglav. Več let je uspešno vodil kranjsko žensko košarkarsko ekipo. Med drugim je bil tudi predsednik Skupščine telesno-kulturne skupnosti Kranj in aktiven v delovnih telesih Telesno-kulturne skupnosti Slovenije itd. Za svoje vsestransko delo na različnih področjih je prejel številna priznanja. Leta 1982 ga je dobil od Geografskega društva Slovenije, pa od Plavalne zveze Jugoslavije (1971) in Slovenije (1976), zlati znak ZTKJ (1989), srebrni znak OF (1990), diplomo Zavoda SRS za šolstvo (1988), pa priznanja kranjskih športnih društev. Dobil je tudi Bloudkovo nagrado (1992) in državno nagrado za področje izobraževanja (1993). Kot prvi med slovenskimi geografi je dobil zaslužni naziv svetnik, ki ga podeljuje Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije. Spoštovanemu in cenjenemu kolegu želimo še mnogo zdravih in delovno plodnih let. Da bi s svojim neumornim, iskateljskim in inovativnim delom še naprej bogatil slovensko didaktiko geografije in prispeval k uveljavitvi in utrditvi geografije kot temeljnega izobraževalnega predmeta! POUČEVANJE NEJEZIKOVNIH PREDMETOV V TUJEM JEZIKU Vesna Krajnc Sem absolventka Pedagoške fakultete v Mariboru, kjer študiram angleški jezik in geografijo. Z veseljem sem se odzvala povabilu strokovne sodelavke, gospe dr. Branke Cagran, da sodelujem v projektu »Poučevanje nejezikovnih predmetov v tujem jeziku«. Navedeni projekt izvajam na Osnovni šoli Bojan llich v Mariboru, ki jo je za sodelovanje pridobila Območna enota Zavoda Republike Slovenije za šolstvo v Mariboru. Za sodelovanje v projektu se je šola odločila predvsem zato, da bodo učenci znanje angleškega jezika poglabljali tudi pri predmetu »Spoznavanje družbe«. Zdaj poteka prva faza projekta. Projekt se bo vse do konca 8. razreda nadaljeval z eksperimentalno skupino triindvajsetih, iz petih razredov te osnovne šole izbranih učencev. Izbor je bil na podlagi »setting« modela storilnostne učne diferenciacije opravljen v drugi polovici šolskega leta 1995/96. Pouk spoznavanja družbe imajo v angleškem jeziku in s tem so dve uri tedensko izločeni iz matičnega oddelka. Pri izboru eksperimentalne skupine so bili upoštevani naslednji kriteriji: • otrokovo zanimanje za učenje spoznavanja družbe v angleškem jeziku, • privolitev staršev za vključitev otroka v eksperimentalno skupino, • učna uspešnost v 4. razredu, • učna motivacija, učne navade, • splošne intelektualne sposobnosti in • rezultati individualnih svetovalnih razgovorov z učencem, njegovimi starši in razrednikom. V Evropi je vse bolj aktualna uresničitev ideje o združeni Evropi. Z uspešnim delovanjem Evropske zveze se bodo Evropejci povezovali tako v poklicnem kot v zasebnem življenju. Za uresničitev tega cilja potrebujemo skupen jezik, ki nam bo orodje za spora- 28 GEOGRAFSKI OBZORNIK zumevanje in izmenjavo izkušenj. Če želimo v združeno Evropo, moramo učencem že v osnovni šoli nuditi možnost, da tuj jezik spoznavajo ne le v že uveljavljenih jezikovnih urah, ampak tudi prek nejezikov-nih predmetov. Poučevanje angleškega jezika naj bi tako postalo tudi vsebinsko zasnovano. Takšno učenje bo kasneje učencem omogočalo uspešnejše vključevanje v različne življenjske tokove. Osvojeno znanje angleščine določenega strokovnega področja (na primer geografije, zgodovine, biologije, ekonomije, sociologije...) bodo lahko koristno uporabili v poklicnem življenju, pri komuniciranju z drugimi narodi združene Evrope, pri prebiranju strokovne literature, pri izmenjavi izkušenj in pogledov ter doseganju različnih ciljev. S poučevanjem nejezikovnih predmetov v enotnem tujem jeziku, angleščini, bi lahko vzgojili učence za boljše razumevanje med narodi, medsebojno spoštovanje, uspešno vključevanje v gospodarsko, politično in kulturno življenje narodov združene Evrope. Pri uvajanju angleškega jezika nikakor nismo osamljeni; zanimanje evropskih držav za takšnen način poučevanja je izredno veliko in precej jih je, ki ga že izvajajo. V Avstriji, na primer, že obstaja dvojezična šola, imenovana »GIBS«, kjer se vsi nejezi-kovni predmeti poučujejo dvojezično. Izrednega pomena je skupinsko delo učiteljev, saj so vsi predmeti med seboj usklajeni. Vse strokovnjake, ki imajo izkušnje na opisanem področju, oziroma vse, ki jih izvajanje opisanega projekta zanima, vabim k sodelovanju. GEOGRAFSKA EKSKURZIJA V BOSTON IN NA PACIFIŠKI OBOD Anton Gosar Na pobudo dr. Antona Gosarja namerava Nacionalni komite Zveze geografskih društev Slovenije leta 1998 organizirati strokovno potovanje na 94. kongres ameriških geografov. Udeleženci ekskurzije bodo spoznali izbrane geografske značilnosti zahodnega dela ZDA in Havajev. Ekskurzija, ki bo potekala med 25. marcem in 13. aprilom 1998, ima bogat program za vsak dan. Sreda, 25. marec: Zbor potnikov na izhodiščnem letališču, polet k medcelinskemu letališču in nadaljevanje poleta čez Atlantik. Prihod v Boston v poznih popoldanskih urah. Transfer in namestitev v hotelu. Četrtek, 26. marec: Ogled mesta pod strokovnim vodstvom: najprej peš po središču mesta, ki je evrop- skim CBD-jem dokaj soroden (po t. i. Freedom Trail), nato prerez skozi mesto z avtobusom in zaključek dopoldanskega ogleda v mestni četrti Cambridge, na koncu ogled ob reki Charles River široko razprostranjenega visokošolskega središča z Massachusetts Institute of Technology (MIT) in Harvard University. Po-vratek v hotel. Petek, 27. marec: Prevoz in sprehod do kongresnega središča. Predavanje o organiziranosti ameriških geografov in delovanju stroke, združeno z informacijo o organiziranosti 94. kongresa ameriškega geografskega združenja (AAG). Sodelovanje na plenarnem zasedanju in okroglih mizah oziroma udeležba na problemsko naravnanih ekskurzijah po mestu in okolici (individualne prijave: program možnih aktivnosti in cene bodo znani novembra 1997). Popoldan bo v kongresnem središču voden ogled razstave knjig in računalniške opreme za potrebe geografske stroke. Povratek v hotel. Sobota, 28. marec: Dopoldan prosto oziroma individualna udeležba na zasedanjih 94. kongresa AAG oziroma ustreznih ekskurzijah. Popoldan: transfer na letališče in polet v San Francisco. Namestitev v hotelu (ob letališču). Nedelja, 29. marec: Turistični ogled mesta (CBD četrti, diferencirane po socialni in nacionalni segre-gaciji, Golden Gate, pristanišče). V popoldanskih urah vožnja po Zalivu oziroma na otok Alcatraz (opcijsko). Organizirana (zgodnja) večerja v Kitajski četrti. Povratek v hotel. Ponedeljek, 30. marec: Dopoldan obisk Berkeley University, sprehod po visokošolskem središču, ogled osrednje knjižnice, sprejem na Oddelku za geografijo, predavanje o pomenu in vlogi Carla O. Sa-uerja. Popoldan organiziran obisk industrijskega parka v Silicon Valley in nadaljevanje vožnje v Carmel po 1 l'h Mile Road. Pozen povratek v hotel. Torek, 31. marec: Dopoldan prosto oziroma po želji transfer do bližnjega nakupovalnega središča. Popoldan transfer na letališče in polet na otok Oa-hu v sklopu Havajskega otočja. Namestitev v četrti Waikikii. Sreda, 1. april: Dopoldan turistični ogled mesta Honolulu in mestnih znamenitosti (Punchbowl, Diamond Head Crater, kraljeva palača). Opoldan vožnja z ladjo po pristanišču Pearl Harbour (Arizona Memorial). Popoldan obisk geografskega oddelka na univerzi in fizičnogeografsko predavanje. Povratek v hotel. Četrtek, 2. april: Celodnevna ekskurzija po otoku Oahu z naslednjimi strokovnimi temami: turizem - 29 GEOGRAFSKI OBZORNIK ogled, predavanje in diskusija (»Hilton Hawaiian Village«), kmetijstvo - predelava in pridelava ananasa (družba »Dole«), marikulture (opoldanski počitek) in kultura in »kultura« na Pacifiku (»Polinezijski center«). Petek, 3. april: Dopoldan prosto oziroma po želji sprehod po nakupovalni četrti Moana Shopping Center ali kopanje in sončenje na plažah Waikii. Popoldan transfer na letališče in polet na otok Hawaii. Namestitev v hotelu ob Kona Beach. Sobota, 4. april: Celodnevni obisk jugozahodnega dela otoka in Hawaii Volcanoes National Park: Kailua-Kona-Capt. Cooks Mnmt./Pu'uhonua o Ho-naunau NHP - Honaupo Bay (Črni peski) - Mauna Loa (obisk informacijskega središča Volcanoes National Park, predavanje, individualno raziskovanje). Prenočevanje v mestu Hilo. Nedelja, 5. april: Hilo: krajši ogled mesta. Nato nadaljevanje poti ob vzhodni obali otoka. Sprehod skozi tropski pragozd k slapovom Akaka Falls. Vožnja čez preval pod goro Mauna Kea. Popoldanska namestitev v hotelu ob »prisojni« obali Kona. Ponedeljek, 6. april: Dopoldan prosto za kopanje. Pozno popoldan transfer na letališče in polet v Honolulu. Zvečer nadaljevanje poleta na ameriško celino. Torek, 7. april: Jutranji prihod v Los Angeles. Transfer do University of California, Northridge. Sprejem na Oddelku za geografijo. Predavanje in ogled materialov in razstave o potresu ob pacifiški prelomnici leta 1995. Strokovno vodstvo po izbranih četrtih Los Angelesa (Beverly Hills, UCLA, Hollywood, CBD). Večerni polet za Las Vegas. Transfer v hotel in namestitev. Sreda, 8. april: Kratek turistični ogled mesta: Downtown - The Strip. Voden ogled hotela »Mirage«. Obisk univerze ter županstva. Predavanje o problemih najhitreje rastočega mesta v ZDA ter strokovni ogled izbranih mestnih četrti oziroma obme-stij. Povratek v hotel. Četrtek, 9. april: Celodnevni izlet v Dolino smrti: Nevada Test Site—Zabriskie Point-Death Valley NM (informacijsko središče). Povratek v hotel. Petek, 10. april: Prosto oziroma opcijski enodnevni izlet z letalom do nacionalnega parka Grand Canyon. Sobota, 1 1. april: Opoldanski izlet do jezu na reki Colorado-Hoover Dam. Vožnja z ladjo po največjem umetnem jezeru na svetu-Lake Mead. Organizirana (zadnja) večerja. Povratek v hotel. NedeljpT-J^»-çipril: Jutranji polet do ameriškega medcelinskega ietoiišča in popoldansko nadaljevanje poljstà v ižvnapo.v -[S VJ 3 4 Ponedeljek, 13. april: Prestop na evropskem medcelinskem letališču na letalo proti Sloveniji. Prihod v Ljubljano v popoldanskih urah. Organizacija turističnega dela potovanja (prevozi, hoteli) je v rokah vodilne slovenske turistične agencije oziroma njenih agentov v ZDA. Za strokovni del potovanja skrbi pobudnik (glej zgoraj). Cena dvaj-setdnevnega potovanja bo po vsej verjetnosti okrog 500.000 SIT, odvisno tudi od števila udeležencev. Hrana, z izjemo organizirane in v programu navedene, ter opcijske storitve niso vključene. Maksimalno število potnikov je 40. Prednost imajo glede na zastavljeno vsebino geografi. Prijave sprejema in informacije posreduje Danica Jakopič, tajnica Oddelka za geografijo, na telefon (061) 1769-241. Prijavo upoštevamo, ko je vplačana akontacija v višini 100.000 SIT in ji v določenih rokih sledijo druga vplačila ali je nakazan celoten znesek. Priporočamo zavarovanje potovanja v primeru odpovedi zaradi višje sile, saj organizator na tej osnovi vrne večji del vplačanih sredstev. JOACHIM MARCINEK, ERHARD ROSENKRANZ: DAS WASSER DER ERDE - EINE GEOGRAPHISCHE MEERES- UND GEWAESSERKUNDE Ana Vovk Knjiga je izšla pri založbi Perthes Geographie-Kolleg, ki jo poznamo že po doslej izdanih knjigah, če omenim le »Das Klima der Staedte«, »Physische Geographie Deutschland« in »Lehrbuch der Allgemeinen Physische Geographie«. V podnaslovu knjige je poudarjen geografski pristop pri obravnavi morij in kopenskih voda. To je pomembna metodološka prednost, kajti na razpolago je kar nekaj del, ki obravnavajo vodovje, toda ne iz geografskega vidika. Tekstovni del je opremljen z 82 tabelami ter 52 shemami in kartami v črno-beli tehniki. Na 328 straneh so predstavljeni naslednji tematski sklopi: • Zemlja - vodni planet: obravnavan je vodni plašč Zemlje, izvor in lastnosti vode. Kroženje vode je predstavljeno številčno. Tu opazimo, da se podatki o padavinski, izhlapeli in odtekli vodi med posameznimi knjigami razlikujejo. • Morje: predstavljen je geografski pomen morja, nastanek morskega reliefa in sedimentov, fizikalne in kemične lastnosti morske vode ter regional- GEOGRAFSKI OBZORNIK na porazdelitev temperatur in vsebnosti soli. Posebno poglavje je namenjeno varovanju morja. • Kopenske vode: oblike kopenskih voda (tekoče, jezera in ledeniki) so predstavljene po ločenih podpoglavjih. Ta vsebinski razdelek je bogat s shemami, s katerimi lahko poenostavljeno razložimo oblike, lastnosti, premikanje vode in učinke v pokrajini. Kot posebnost so dodana ločena poglavja, namenjena obrazložitvi pojmov. Pojasnjena so na primer gesla rečno korito, porečje, razvodnica; posebej so opisane njihove morfometrične lastnosti. To lahko uporabimo kot osnovo za pripravo praktičnega dela na terenu, pri morfometričnih lastnosti pa so podane tudi formule za izračun posameznih lastnosti, kar je koristen pripomoček tistim, ki želijo na terenu opraviti še kakšno analizo več. Grafično so predstavljeni rečni sistemi po svetu (zanimivo je, da je za kraškega na strani 177 podan primer dinarskega krasa s Cerknico, kar potrjuje enkratnost tega dela Slovenije). Rečni režimi so predstavljeni po dveh ključih: najprej so vodotoki razporejeni glede na režim (število viškov in nižkov v srednjem letnem pretoku: enostavni, mešani, kombinirani), drugič pa glede na način napajanja z vodo (sneg, led). Režimi so poimenovani kar po tipih pokrajin, na primer jurski tip po švicarski Juri, apalaški, pirenejski tip rečnega režima. • Jezera: na primerih svetovno znanih jezer spoznamo načine njihovega nastanka, lastnosti in tipe jezer. • Podzemeljske vode: poudarek je na lastnostih kamnin, ki vplivajo na biranje in značilnosti vode. • Ledeniki: kartografski in shematski prikazi kažejo razširjenost, nastanek, vrste in premikanje ledenikov. Tako kot je v poglavju o morjih prikazan problem varovanja vode, je tudi v sklopu kopenskih voda posebno poglavje namenjeno spoznavanju onesnaženih potokov in rek ter čiščenju odpadnih voda. Voda je odločilni element pri preoblikovanju pokrajine in hkrati nujno potrebna za življenje. Z zavedanjem, da so vodni viri omejeni, bomo z vodo gospodarneje ravnali. Prednost knjige je v analitičnem prikazu vsebine in nakazanih problemih. 31 »Spe M . jmufm v -' % - ^ " ^ Umum _--'•---... JE—Ba^S? Folo: M. Gabrovec CL>< NAROČILNICA - (preslikaj in izreži) Šola ................................................................................................................................. Naslov.............................................................................................................................. Datum............................................................................................................................... Naročamo komplet diapozitivov (ustrezno obkroži): 1. AZIJA (105 diapozitivov s spremnim besedilom), cena 17.500,00 SIT 2. AFRIKA (105 diapozitivov s spremnim besedilom), cena 17.500,00 SIT 3. ZEMELJSKO POVRŠJE - oblike in geomorfni procesi (135 diapozitivov s spremnim besedilom), cena 22.500,00 SIT 4. SLOVENIJA Z ZAMEJSTVOM I (143 diapozitivov s spremnim besedilom), cena 23.500,00 SIT 5. SEVERNA AMERIKA ¡90 diapozitivov s spremnim besedilom), cena 16.500,00 SIT Žig Podpis odgovorne osebe: V ceno je vštet prometni davek. Denar nakažite na Ljubljansko geografsko društvo, Aškerčeva 2, Ljubljana, žiro račun številka 50100-620-133-05-1010115-1620908. Rok dobave je 30 dni od naročila. Navedene cene veljajo dc 30. 6. 1997. Vse informacije dobite v Zemljepisnem muzeju Slovenije, Trg francoske revolucije 7, Ljubljana, telefon Ool 213-537.