Štev. 10. Tečaj I. Brus« izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po dogovoru, sicer pa po 4 kr. vrsta. ,Dom in Svet". (Piše Ciril.) Gospod dr. Lampe je najprej „na muho vzel" Do- I linarjevo povest „Prihajač". Bil je glede te povesti jako toleranten. Vodila ga je previdnost, znal je namreč, da se pod Dolinarjevim imenom skriva jeden najboljših pripovedovalcev naših, ki je slovstvo slovensko obogatil že z nekaterimi izvrstnimi proizvodi, ki se odlikujejo mej mnogimi drugimi. Gosp. Dolinar riše nam kmetsko živ- i ljenje, kakor je v resnici, pogovori so iz življenja vzeti, živahni, dovtipni, rekel bi, popolnoma realistični, prizori naravni, zavozljanje uprav istinito, kajti mesto Dra-meljske vasi treba staviti samo drugo ime in staro in mlado bode pritrjevalo, da se je vse, kar je v povesti opisanega, z malimi izjemami tudi res dogajalo, da je Dolinarjeva povest fotografija, ali vsaj pristna kronika neke gorske vasi. Povest „Prihajač" mi izredno ugaja in drage volje priznavam, da imamo malo jednacih povestij. Tudi naš dr. Lampe na vzvišenem sodnem stolu je nekako istega mnenja. Pri tej povesti mu niti samomor ne preseda in nikakor ne moti njegovega nezmotnega rimskokatoliškega mnenja. Zato tudi piše doslovno: „ Ta samomor je dovolj utemeljen," dasi tudi se čitatelju zdi Stržen prelahkomišljen, ali bolje, preveč na življenje navezan, nego da bi se hotel tako ločiti od življenja. Toda glede na skušnjo mu moram pritrditi, da ima prav: lahkoSivci,, ko pridejo do skrajne sile, končajo se najraje šiloma". Iz teh stavkov posnemamo: Samomor je Bogu, ali vsaj dr. Lampetu po godu, treba samo, da je utemeljen', in glede na skušnjo (šamomorilčevo) pritrjuje dr. Lampe sam, da je imel prav. Torej: da se je sam umoril. „Ab-solvo te! Pax vobiscum!" Prav nič ne zavidam lahkomiselnemu Strženu omenjene Lampetove prizanesljivosti in blagohotne odveze oziroma absolucije, a velečudno se mi zdi, da se v „Pn-hajači" samomor takorekoč odobruje, v romanu „Pobra-timi" pa ogenj in žveplo z neba kliče zaradi neizogibnega dvoboja. V ,, Prihajati" je samomor dovolj utemeljen, v „Pobratimih" pa je dvoboj „po naravni in božji postavi prepovedan". Ta fraza je nekako lepodoneča, a če bi jo pretipali do korena, rekli bi, da je pač le fraza. Po naravnem pravu dvoboj nikjer prepovedan ni, po naravnem pravu je naše življenje le boj za obstanek, dvoboj od dneva do dne. Po tej naravni postavi nastal je „Dom in Svet" sam, kajti njegov smoter ni, da bi pospeševal, marveč, da bi cepil, uničeval. In to je jasno pokazal baš pri omenjenih ocenah. „Samomor!" Bravo! bis! Dvoboj! Greh! Strogo prepovedan ! Kdor še v tem kričečem nasprostvu logike išče, temu blaznica na Studenci ne bode dolgo neznana. Isto tako je z drugimi Lampetovimi opazkami. Njemu je že greh, ako dr. Vošnjak v romanu piše: „Kdor se je sam zibal pri glasovih vabečega valčka", ako se večkrat natančno opisuje, prezaupno in nedovoljeno občevanje obeh ljubimcev", ako se piše o spiritizmu, greh je celo po Lampetovih besedah, ako se umirajočemu Dolniku na jezik polagajo besede: „ Odpovedal se nisem nikdar svoji veri in pripravljen sem izpolniti dolžnosti, katere mi nalaga cerkev " kajti ni naravno, to je prisiljeno. Gospod dr. Lampe! roko na srce in priznavajte odkritosrčno, da ste v omenjenih besedah napisali veliko neumnost. Po Vaši logiki ravnal bi vsak spokorjeni grešnik na smrtni postelji le nenaravno, prisiljeno, čemu potem duhovniške pomoči? Ako skesanega Dolnika, tako obsojate, kdo bode pred Vašim sodnim stolom še obstal? Odgovorite samo na ta uprašanja, potem se meniva dalje! Jako ustregli pa mi bodete, ako mi naznanite, kje je „ud.eleževanje pri spiritističnih sejah ali „seausah" po katoliški cerkvi prepovedano in ako blagovoljno dostavite, kdo je raznim vladarskim dvorom dal dovoljenje, da smejo uprizarjati in prisustvovati pri raznih „spiritističnih sejali ali „seausah" — in vse to brez vsega greha, — potem bode moja hvaležnost brez konca in kraja. Vem, da mi veleučeni g. dr. Lampe na ta upra-šanja ne bode odgovoril, kakor morebiti sam ne ve, zakaj jedenkrat poudarja božji in nravni zakon, drugikrat pa naravno in božjo postavo, da po tem takem čitatelj res ne ve, katerej je dajati prednost, aH naravni, ali božji postavi. Dr. Lampe pa je tudi sicer v svoji oceni izviren, celo preveč izviren. Kakor da je v spovednici, voha na vseh voglih in krajih, kje je greh? To je najnovejša estetika! Greh je ples, greh je spiritizem, greh je dvoboj, greh je (popolnoma nedolžno) občevanje dveh ljubimcev, greh je vse, kar dr. Lampetu ne prija. Ako ga uprašate: „Kaj je greh, kaj je grešno?" odgovarja vam: „To je grešno! Zakaj je grešno, zaltaj je prepovedano? Vprašajte Boga, vprašajte naravo. Dr. Lampe torej sam odgovora ne ve, napotuje nas na Boga, eventuvalno na naravo. S tem pa je sebi samemu podpisal spričevalo ubožnosti in ob jednem priznal, da je pisal in kri-tikoval pristranski, da se ni menil za to, kaj je pisanega marveč, kdo je pisal. In to je dandanes „punctum saliens" ! Gospoda Dolinarja, ki se ne spušča v politiške valove, dr. Lampe ni hotel mrcvariti, dr. Vošnjaka pa, ki njemu in še par drugim mladim rogoborcem ni po godu, tega pa si je privoščil s posebno slastjo, a baš tu jo je slabo pogodil, ker je vsakdo takoj videl namen in si zaradi tega svoje mislil. Morebiti kdo poreče, da je moja sodba o dr. Lampetu prestroga, morda celo neosnovana. A jaz trdim, da je vseskozi temeljita. Romani pisali so se v nas že davno pred Vošnjakovimi „Pobratimi", a nikdar še nesmo culi take kritike. Jurčič spisal je pošteno število romanov, a jednacega klevetanja še ni bilo. Seveda je tedaj še živel prerano umrli vladika Zlatoust Pogačar! Slovenski roman je brez izjeme nraven, brez pohujšanja, vzemimo kateri koli roman v roke: Deteljev, Jurčičev, Kersnikov, Tavčarjev ali pa Vošnjakov, nikjer ni nič spodtakljivega za navadne oči, seveda za dr. Lam-peta pa je kočljivo vse, kar ni dobilo njegovega pečata, kajti od neke strani pričela se je srdita vojna proti vsem leposlovnim proizvodom, kar jih ne spada v kategorijo — molitvenih knjig. Dandanes zahteva se, da imajo povestni junaci ribjo kri, vsak škapulir za vratom, vsi morajo biti brez hib, brez zmot, brez greha, da prebijejo življenje v dolini solza brez vseh skušnjav in da že na tem svetu ču-jejo nebeškega petelina. Ti optimistični nazori so pa velika prevara in so popolnoma neprikladni. Luč in senca, dobri in zli duh sta v vsaki povesti in v vsakdanjem življenji neizogibno potrebna, da bi brez njih ne bilo obstanka in bi niti dr. Lampe ne vedel nikod in kam, ko bi greha ne bilo. Brez greha ni niti kazenskega zakona, niti spovednice, niti romana in povesti, treba le, da je v poslednjih vodilna in blažilna misel etična, blaga, odušljevajoča in da se strinja z „naravno in božjo postavo" kakor bi rekel g. dr. Lampe, ali da ugaja zakonom, ki imajo biti javnega mnenja pristni izraz, kakor trdim jaz. S tem za zdaj zaključujem svojo oceno Lampetovega lista „Dom in Svec", ko dobim še par letošnjih številk, bodem zopet nadaljeval. Upam, da so blagovoljni čita-telji ne izimši dr. Lampeta samega iz teh kurzoričnih opazk izprevideli, da je dr. Lampe pristransk ocenjevalec in da ima še jako mnogo pometati pred — svoj i m pragom. Brus: Prosim ponižno, kje je slavno poštno in brzojavno vodstvo, tu v Trstu, ali pa v Kočevji? Poštni uradnik: Smešno uprašanje! Vodstvo je vender tu pri nas v Trstu! Brus: Me prav veseli. A če je tako, potem mi pa ne bodete v zlo šteli, ako Vas prav nujno prosim, da poštarja Kočevskega z debelim prstom potipljete. Poštni uradnik: Kaj pa je že spet napravil? Brus: O napravil ni prav nič. Vse je staro, strašno staro. Stara kočija, stare so gure, ki jim pravijo da so konji, vožnja grozna, strašna. Mej Ljubljano in Kočevjem nikjer ni možno prisesti. Poštni uradnik: Tako, ta ko ! Brus : To pa še ni vse. Kočevci imajo pred vsemi drugimi prednost na tej pošti. Skratka, na tej pošti je pravi kočevski „hinderhonder". Pošljite vender jedenkrat kacega nadzornika tjakaj, pa ne navadnega. Poštni uradnik: Bomo že potlej videli! Brus: Tako je slepec tudi rekel. Kaj se čuje, kaj ne. Cuje se, da je načrt za filharmonično „Tonhalle" na pogorišči gledališča Ljubljanskega že gotov, culi pa še nesmo, da bi bila stavbinska črta že določena. Kaj pravi gospod Keesbacher k temu? Culi smo, da hoče „Theaterverein" glede gledališča imeti prvo besedo, čuli pa še nesmo, da bi bil za gledališče le pol solda dal. Culi smo, da je bolnica za silo že davno gotova, čuli, da treba pri njej že mnogih popravil, čuli pa še nesmo, da bi se bil račun o tej zgradbi že objavil. Culi smo, da je prepovedano pse v gostilne in kavarne jemati, čuli pa še ne smo, da bi bil kdo zaradi tega že kaznovan. Culi smo obljube, da se bode za ljudsko šolstvo, na Koroškem kaj izdatnega storilo, čuli pa še nesmo, da bi se bile te obljube že uresničile. V šoli. Učitelj: Koliko je spolov? Učenec: Štirje. Učitelj: Ka-a-aj? No kateri? Učenec: Moški, ženski, srednji in nežni spol. Nosarius: Kaj mislite kamaradje, koga bo sedaj najprej izplačal? Tudi kritik! V uradni „Laibacher Zeitung" priobčil je neznanec oceno Funtkovega »Godca". V sedanjem malokritičnem času človek vsako kritiko z veseljem pozdravlja, vender pa je v omenjeni oceni malo prehudega tobaka. Nečemo se za danes pravdati z napominanim apologetom o gospodarski važnosti rečenega proizvoda ter o zvezi mej starodavnim Korotanom in Zelenčevim »Pfaffen vom Kahlenberg", vendar nas je osupnil stavek: „Man muss aber (ta »aber" je posebno znamenit!) unsern sloveni-schen Siinger noch weiters dazu begluckwiinschen, dass er in der Ausvvahl seines Sto Bes auf eine der popularsten Gestalten im Volksleben verfiel, auf den Spielmann oder Geiger (godec); die Sage, die diesen zum Helden hat, sie konnte, kiinstlerisch zum Gedichte geformt, von vorne-herein der freundlichsten Aufnahme seitens der volks-freundlichen Leser sicher ein, gleichwie sie im Volke selbst fest wurzelt fiir alle Zeiten, so lange Frohsinn noch Raum hat im Menschenherzen und unbefangene Freude !" Ako je že izraz rfreundlichste Aufnahme" „seitens der volksfreundlichen Leser" nekoliko nesrečen, kaj naj porečemo o trditvi, da bode pravljica, o katerej slavni kritik sam pravi, da je „das grausige Liebesdrama des „Godec", ukoreninjena v narodu na vekov veke, „so lange Frohsinn noch Raum hat im Menschenherzen und unbefangene Freude!" Mi brezkrajnega veselja nikomur ne zavidamo, a da bi baš v tej pravljici bilo posebnega povoda radosti, tega pač ne umejemo. »Žaloigra" vsaj na naše živce le žalno upliva, kar pa nikakor ne ovira, da si je dotični gospod kritik svoje živce omislil pri katerem si bodi vrvarji. Gospod Funtek si bode takej kritiki nasproti menda sam mislil: Bog varuj me prijateljev! »De gustibus non disputandum!" E. Telegrami „Brusu". Sevnica: Dobili smo, česar nesmo želeli, in česar nam je ravno toliko treba, kakor strehe nad lečo. Naselil se je pri nas kot odvetnik dr. Kautschitsch, svojega očeta sin. Tržič. Ker je Ptichler preveč pihal, smo ga pihnili. Postojina. Fekete rekel je nekoč: Saj vem, kaj bi radi, da bi jaz kmalu odšel. Jaz vam pa povem, da bodem tukaj še na stare dni. To je res hudo! A jaz imam za to dobro zdravilo. Cul sem, da se Fekete, kadar sliši izraz „Fekete" kar zgane in ga oblije kurja polt. Svetujem torej: Naročite si nekoliko Madjarov in madjarskih ciganov. Ti uporabljajo besedo »fekete" tako pogosto, da jo bode »Fekete" popihal, kakor da bi mu potresel »Andjelovega prekmorskega praška" ali pa »Zacherlina." Lukseniburg. Regenta imela smo samo par dnij. Vender pa je tudi on pri odhodu rekel: Luksemburg mi bode prijeten spomin! London. Čudno je, da Madjar Vambery tako po Židih diši! Dunaj. Rabin Bloch pa vendar ni ploha vlekel. Živeli zjedinjeni kristijani! Iz Tržiča: Kar se tiče rabuke dne 4. maja, o kateri se je v nekem Ljubljanskem listu pisalo, javljam vam resnico. Ne »bržanka", niti pivo nista bila kriva pretepu, ampak neolikanost okrajnega sodnika Puchlerja, ki je nepovabljen prišel v družbo požarne brambe in se jako odurno obnašal, dasi je bil prijazno vsprejet. Zato so mu tudi nekoliko pomagali, da je hitreje stopnice premeril. Okrajni sodnik P. je potem sam po žandarme letel in takorekoč stražo silil, da je za orožje prijela, akoravno ni bilo nobene potrebe. Sodniku P. ni bilo treba nazaj hoditi v družbo, kjer ni nihče zanj maral. V tej zadevi je zdaj preiskava in čuje se, da je sodnik Ptichler suspendovan. „Zrelo jabolko z drevesa pade." Maribor: Hranilnični tajnik Yppen, trd Nemec, je ob službo, ker je več tisočakov „uzmal". On bil je tisti, ki ni pustil posojevati na slovenska pisma. Popolnoma naravno, ker je potem v blagajnici več zanj ostalo. Vsled te defravdacije so naši nemški ma-tadorji močno nahodni. Celje: Tri slovenske odvetnike že imamo, dva se pa še nastanita. Rakusch vsled tega zopet omedlel, dr. Schurbi bo pa tudi kmalu. Cvetke iz ..Domoljuba." „Na Češkem že postavljajo kandidate Nemci in Čehi, ki so pa zopet razdeljeni med stare in mlade Čehe." (Da so Nemci razdeljeni mej stare in mlade čehe, tega izvestno do danes sami neso znali. Gospod Kalan! An!) „Na Francoskem so odprli svetovno razstavo v spomin stoletnice, ko se je 1. 1789. pričela francoska prekucija, v kateri je bilo umorjenih na tisoče nedolžnih ljudi, med drugimi tudi kralj in kraljica. Ker francoska vlada uradno obhaja (sic!) z velikim sijajem to slovesnost, si je s tem sama podpisala obsodbo in tudi njo slednjič (pravilno bi bilo : nje poslednjič) ne čaka srečnejši konec, kakor so ga doživeli začetniki grozovite prekucije." (Gospod Kalan kaže se nam tu zopet v novi postavi — kot prorok. Vederemo. Uredn.) „Bulanže je še ved n o (Saj je še jedva tjakaj prišel! Ured.) na Angleškem, rad bi šel nazaj v Pariz, ker se boji, da bodo Francozi nanj pozabili, ako ne bo prebival v domovini, nerad pa gre, ker se boji za svojo kožo, vlada ga namreč misli zapreti in če le mogoče kot upornika odsoditi ali v smrt ali v ječo." (Ne glede na vse drugo, čitamo v teh prečudnih vrstah, da kapelan Kalan več ve, nego francoska vlada sama. Uredn.) Jako zanimivo in uprav za „Brus" je, kar piše „Domoljub" o krtu. Opisuje njegove dobre lastnosti, potem pa mu pravi : „požrešni krt, ki je koj po kosilu (menda ob 12. uri ka-li?) zopet lačen, a vkljub temu toliko pošten, da raje pogine lakote, kakor pa bi jedel korenine ali drugo rastlinsko hrano." Potem pa čitamo doslovno: „če ti je tedaj krt po zelenjadnih vrtih nadležen s tem, da zemljo prerahlja, rastlinam korenine izpodrije in votline napravi, je vendar dovolj pripomočkov, da ga preženeš iz vrta, a nikar ga ne pobijaj. V ta namen zasmradi njegove podzemeljske rove s kako zoprno dišečo tvarino. Dobro služi v to premogova smola. Kjer opaziš na površji kak rov, napravi z ročajem od grabelj luknjo ter vlij skozi njo v rov nekako toliko smole, kolikor je držite dve orehovi lupini, ter pokrij luknjo zopet s zemljo, da se rov ne zabaše ter da se more smolni duh na obe strani razširjati. Smola je boljša kot petrolej, ker se ne razleze, petrolej pa preveč zemljo prešine. Hudi duh smole je krtu tako zoprn, da skuša prej ko prej svoja kopita pobrati ter iti drugam. Seveda je tudi trdovraten in treba ga je pogosto poditi iz jedne strani na drugo, predno se ga iznebiš. — Ne vem, kaj bi bilo z našimi travniki, polji in gozdi, ko bi se kedaj krtovim sovražnikom posrečilo, vse krte pokončati. Menim, da bi potem krte še kupovali ter je spuščali na opustošene travnike. -— Zato prizanašajte krtu, ki je jedna najkoristnejših živalij in nikar ga ne obešajte na vislice v plačilo za mnoge dobrote, katere stori kmetovalcu !" Tu se pač pravi „Des Lebens Unverstand mit Weh-muth zu geniessen ist Tugencl und Begriff," Ne glede na gorostasno logiko, ne glede na podzemeljske rove, ki se opažajo na po vršj i, čujemo tukaj prvikrat, da ima krt tudi kopita in čitamo hkratu sredstva, kako krta pregnati in pa molitvico: Zatorej prizanašajte krtu. — ! Za 80 kr. na leto je to pač logike dovolj! Kdor več hoče, naj tudi več plača! Ne vem, zakaj se spodtikate, da stane „Domoljub" 80 kr. na leto. Saj je že papir nekaj vreden. Za „premijo" pa nam dajo gospod kapelan Kalan še kako laž. Bog jim lonaj na tem in onem svetu. Kocaneza. Pod Eifflovim stolpom v Parizu. A. Prav tam gori na vrhu bo gostilnica! B. Pasja noga! Tam gori bi se pa že izplačalo, koga iz gostilne vreči. Prvi tujec: Na Francoskem je vse izredno, tudi časnikarstvo. Le poglejte „Figaro" tiska se n. pr. v prvi etaži „Eifflovega stolpa", 115 metrov nad zemljo. Drugi tujec: To bi bilo kaj za nas! Konfiskacije bile bi precej težavne. !!Zaloga petard!! Priporočamo slavnemu občinstvu svojo zalogo najfinejših, večkrat že izkušenih petard! Pokajo jako močno ter napravijo nevidnega onega, ki jih vrže ter oslepi stražarje. Posebno se priporočajo na predvečer kake patrijotične slavnosti v neovrgljiv dokaz zvestobe Tržaških Italijanov. Vittorio Irredentovich & Comp. Via TJmberto v Trstu. Čujte, čujte! Gasite, dokler je še čas! Avstrijska država je na nekrščanskih tleh. Mi tega doslej še nesmo vedeli, a slavni „Domoljub" piše: „Iz tega nam je lahko spoznati, da bo treba še hudih bojev, da bo treba še mnogo truda in mnogo molitve, predno se bo država zopet postavila na krščanska tla." Gospod Kalan, le pridno molite! V Medvodah čita se pred uhodom v tamošnjo tovarno nastopni originalni napis: „Vhod v fabrika Je vsakimu prepovedano. Zunaj fabriški delavci. Ce morajo fabriški delavci biti zvunaj, kdo potem dela? „Ali je mari to kak stalen štrajk? Atleti-a: Vse kar je prav: Moj sedanji gospodar nalaga mi vedno hujših bremen! Smrtni pot me že obhaja! K državnim proračunom evropskim. Po njih sadovih jih bodete spoznali. Naš ljubi „Slovenec" priobčil je v 112. štev. z dne 16. maja članek z napisom „Slovenci, pozor, s kom se brodite!" ter za uvod napisal besede: „Pod tem naslovom čitamo v sobotni številki praškega „Cecha" nastopni članek:" Članka ne bodemo navajali, v dolžnost si pa štejemo, povedati čitateljem svojim, da je ves ta članek jeclnostavno ponatisnen iz nBimskega katolika" str. 387. in 388. in da §o le nekatere besede premeščene in nekateri izrazi zamenjeni. Mi bi se prav nič ne obregnili, ko bi „Slovenec" ponatisnil vsega ^Rimskega katolika", saj poznamo ledvice in obisti gospodom, ki uredujejo naše klerikalno glasilo. Malo dnij je še le, ko so ponatisnili par Mah-ničevih člankov, izpustivši one stavke, v katerih se je prorokovalo, da bodejo vsi liberalci v jednem letu po-crkali, pri vsem tem pa še pred Mahničem in Žitnikom klečali in „ Vero" molili. S tem, da so ponatisnili omenjene „fulminantne" članke, so tudi izrekli, da se popolnoma strinjajo z Mahničem ne le samo glede pisateljev slovenskih, glede družbe sv. Mohorja, ampak tudi glede ženskega spola. Odkritosrčno povemo, da nam je baš poslednje psihologična zagonetka. Gospodje, katerih se to tiče, nas gotovo umejo! Ako pa ne, govorili bodemo nekoliko jasneje. Kakor drago! „Rimski katolik" sam ob sebi je nedolžneji, nego so „Slovenčevi" uredniki. Poslednji namreč kaj radi za-sukavajo oči kvišku in kriče o židovstvu, a sami imajo vsa židovska svojstva v izobilji. Ker si neso več upali navajati ^Rimskega katolika", pozvali so „Cecha" na pomoč in tako poskusili slepiti občinstvo, češ „Ceeh" piše tako. „Slovenčevim" patronom, za katere ima g. Žitnik jako laskava (??) imena, čestitamo iz vsega srca na tej taktiki, kajti to je voda na naš mlin. Le tako dalje! Pri vsej svojej dozdevnej lokavosti, pa so se gospodje Žitnik in drugovi vender ujeli v svoje zanjke. V rečenem članku namreč čitamo: Gorje narodu, kjer imajo mladi prvo besedo. Že v stari zavezi preti Bog: „In dal jim bom otroke, za vladarje."' Osobito pa mlade, kakoršni so na Češkem in na Slovenskem." Ali ni to pravo in pravcato Urijevo pismo? Gospodje Žitnik, Kalan in Karlin izlezli so jedva iz lupin in že bi radi imeli povsod prvo besedo. Ti častitljivi starčki drugim očitajo mladost! Gospodje, pometajte pred svojim pragom, kajti narodnjaki, proti katerim se obrača Vaša slepa strast, delali so za narod že tedaj, ko Vi neste še „platna prodajali." Naposled bi jaz velemožnemu gospodu Žitniku svetoval, da bi bil naslov „ Slovenci, pozor, s kom se bra-tite!" uvaževal že pred par meseci, ne pa stoprav sedaj, ko je že pokazal svojo „konjsko kopitoPotem bi se ne bil bratil z nami, ki na to bratovščino nesmo prav nič ponosni, mi pa tudi ne ž njim, ki je k nam, kakor sam trdi, le zaradi tega zahajal, da je včasih kaj ujil. Zato tudi jaz kličem: Slovenci, pozor, s kom se bratite! Navaden gost „Pri zvezdi". Tudi repetirka, ki ima izvrstno lastnost, da ne stane mnogo, a vedno zadene. Za Tržaške ^otročarije" bila bi posebno potrebna. Mabrokiotika. Način podaljšati ali prikrajšati si življenje. Po dr. Vilj. Hufelandu > predelal Vinko Lapajne. (Dalje.) Šesto poglavje. Vegeterijanci. — Dr. Maha. — Mens sana. — Vice. — Pekel. — Vrban Debeluhar. — Temperament. — Mehalonija. — Quod natura non dedit .... V zadnji številki omenjal sem delovanja srca, črev in o čistosti in nečistosti kože, toda pozabiti ne smemo jednega glavnih faktorjev — želodca. Skoro neverjetno je, kako ulogo igra želodec v življenji našem; trditi smem, da brez dobrega želodca ne moremo dočakati visoke starosti. Ako se govori o človeku, ki mnogo prenese in na katerega ne upliva ne žalost ne jeza, pristavi se vedno: Ta ima dober želodec. Dober želodec imel je Miha Žerovec, (umrl 13. maja 1792). Pri raztelesenji našli so v njegovem želodci: staro kopito, jedno pratiko iz 48. leta, kos odgriznjenega jezika in vrat ubitega bokala. Dober želodec imel je Vrban Debeluhar, znan iz Kotzebujeve igre »Paehter Feld-kummel" (umrl 16. septembra 1629). Dober želodec pozna se ne samo na izvrstnem teku, (tek utegne tudi biti znamenje velike lakote), ampak tudi na dobrem prebavljanji. Po kosilu ne sme se čutiti ni-kacih težav. Kdor dobi, zavživši kilogram mesa, težave, ta nema dobrega želodca. Prebavljanje podpira se z vinom — voda tudi ne škoduje, ako je čista. Dober želodec prebavljati mora celo najostudnejša zdravila. K dobremu prebavljanju treba tudi zdravih zob. Ženska ki nema zob, prežveka vse drugo samo jedila ne in trpi na slabem prebavljanji: taka ženska je neznosna, bolj še kot nosna. Da so zObje res potrebni, uvidi se iz tega, da ima človek precejšnje, število zob — oseminštirideset. Kako zdraviti razne bolezni zob in dreti je brez klešč, povedano-je v »domačih zdravilih". Pogoj dolzega življenja so tudi zdrave prsi. Slabe prsi zapadejo kmalu kosi in so »atria mortis.1' O srci povedal sem že v zadnji številki, kako moramo ž njim »okolu hoditi". Nedostaje mi še druzega kakor spregovoriti še o udih, očesu in ušesu. Zdrave ude imeti mora vsak. Kdor ima le jedno nogo, je z jedno nogo v grobu. Tudi se ne more baviti s prekoristnim bicikliškim športom. Istotako je pomilo-vati človeka, ki na jedno oko nič ne vidi in je na drugo slep. Dho sme biti gluho, toda le za pridige izza gardin in Kalanove propovedi. O delih glede Mahničeve spolne ljubezni ne bom govoril, ker se ž njimi preveš greši in tudi vsakemu kaj tacega ni dano. Se dr. Muha jih nema. „Quod natura non dedit." Koliko skušnjav mora imeti oni, kateremu je narava vse v obilnej meri podelila! Podati hočem tudi čast. bralcem sliko človeka, kakeršen bi moral biti da doseže visoko starost. Velikost ne prevelika ne premajhna — 2. 3314 metrov je normalno. Barva lic ne prerdeča (izjema n a odru). Lasje morajo biti bolj svetli, kakor črni (i tu je izjema za tiste, ki imajo lasuljo. Barva lasulje ne upliva na zdravje). Glava ne predebela, ne predrobna, debele glave so puhle, drobne vodene. Vrat dolg kakor »žirala", kratki vratovi so nevarni za kap. Nosnice široke, kar vpliva izvrstno na pluča in kot deseta lepota kotanjico v bradi. Ako še omenim, da izvrsten »temperament" dobro upliva na truplo, »mehalonija" pa slabo, podal sem vsakemu sliko zdravega telesa. Ce komu česa nedostaje, naj si pomaga kolikor in kakor more. Konečno naj omenim, da se mora imeti pri jedi mir; že pregovor pravi: še pes ima pri jedi rad mir. Obed mora biti za vsacega ura užitka. S posebno strastjo in razkošne stjo vreči se mora na razna jedila — in dobro žvečiti; sicer se lahko zaduši in potem je R. I. P. južina i Ti. Dokler idem za korak naprej, staviti moramo si še zelo važno vprašanje: Zakaj ima človek pri zelo fineji organizaciji več upanja dlje časa živeti, kakor mnogo bolj utrjena žival ? Vzroke našel sem v tem, da je človek mesojedna stvar, dočim so živali skoro vse vegeterijanci. Iz kislega zelja, repe, trave, kopriv, ne more se narediti ne mnogo in ne zdrave krvi, kakor pa iz pečenke, zreskov, bif-stekov. Prazen žakelj ne stoji po konci, radi tega tudi žival ne. Uzrok, zakaj žival prej pogine je tudi ta, ker žival uživa zelo poprej Mahničevo spolno ljubezen, kakor človek. Dočim živali že poginejo v šestnajstem leti, uživati začne še le človek. Dalje ima človek tudi pamet, česar živali nemajo. Sicer so tudi ljudje, ki je nemajo, kakor n. pr. goriški dr. Muha; o njemu bi se tudi lehko reklo, da je: Unselig Mittelding von Engeln und vom Vieh. Gott gab ihm die Vernunft und er gebraucht sie nie. Toda glavna razlika mej človekom in živalijo je, da ima človek dušo. Žival živi lehko brez duše, a mi ne moremo. Kakor hitro se poslovi duša iz telesa našega, smo morti. Duša »regira" telo, zatorej molimo: Ti, ki nas regiraš". Duša podvržena je isto tako boleznim, kakor telo; toda s to razliko, da se duša kmalu ozdravi. Duša ozdravi se z »grevengo" in ne stane nič. Duša potrebuje tudi hrane, mej kojo omenim v prvi vrsti : „Dušna paša". Ce hočemo, da imamo zdravo dušo, imeti moramo i zdravo telo. Mens sana in corpore sano. Kdor ima veliko dušo, pravimo mu, da je duševni velikan. Kje je duša, v katerem delu telesa, se še nič prav ne ve, ker je pri raztelesavanji še noben zdravnik ni našel. Na vsak način je kje. Nekateri ljudje mislijo Bog ve, kaj imajo, ker imajo dušo in se vsled tega tudi tako radi »pridušavajo". Take prestopke zabeleži sv. Peter in bodo o svojem času strogo kaznovani. Vender se mi zeli čudno to, da bode morala duša trpeti za to, kar je na zemlji telo pregrešilo. Pa je tudi fogično! Kdo bo za telesom letal; telo itak segnije, dušo pa ima sv. Peter pod ključem na »Nummero sicher". No, vender nemarno ravno tako malo upanja^ enkrat uživati nebeško veselje. Vživanje večnega veselja k večnemu pogubljenju je kakor 2:1. Ako pridem takoj v nebesa, (to je najbolje in pametno) je dobro, ako pridem v vica, tudi še ni slabo (a vice so nekak Filtrirapparat za dušo), ker pridem še zmeraj lehko v nebesa; jedino peklo bi mi bilo nepri-lično sosebno po leti in v družbi starih terejalk in lo-teristin. Povedal sem že v petem poglavji, da nastopi tedaj grenka smrt z bledo koso svoj posel, kadar na-rede organi naši »Crido". Zahvaliti se ima torej duša jedino le organom, da se sme odstraniti iz telesa. Na kak način se pa loči duša iz telesa? Zelo lehko! Sprva pojemajo moči packajentove, srce ne more pošiljati krvi v najoddaljene dele telesa. — Kurja očesa postanejo mrzla; pozneje tudi cela noga. Za nohtom ni več krvi in tako se »koncentrira" kri samo na obližje srca. Pluta in duša dihata še nekoliko; toda srce tudi kmalo neha utripati — duša se loči z glasnim vzdihom iz telesa. To je zadnja „štrofa" — katar-štrofa. Ker truplo ne ide za dušo, je naravno, da ostane tukaj. Ža-lujoči oblečejo telo v poročno obleko (ako je bil oženjen) in potem hajdi v zemljo, kjer ni muh, Mahniča in drugih mahinacij. Dr. Mahniča čaka večje veselje, on kot svetnik na tem svetu, šel bode a la Elija v nebesa. (Da bi se le ne opekel v ognjenem vozu.) Nekoliko o solnci. Solnce je za nas Zemljane izredno važno. Že stari narodi so to znali in nas učili: „In sale et in sole om-nia consistunt." Vender pa mi je solnce ljubše nego sol. Solnca žar, „soj" in „trosek