Narte Velikonja / BESEDI NARTE VELIKONJA BESEDE POVEST 1037 SODALIZIO S. ERMACORA, EDIT. - GORIZIA. Z dovoljenjem cerkvenega oblastva. Vse^gravice^ridržane. C300C5^g3" Tipografia Consorziale - Trieste - (maggio 1937) I. KRAJ, KJER SO, IN KAJ SE JE ZGODILO Z ŽUPANOM MLAKARJEM, D a še niste bili na Angelski gori! Česa čakate? Podvizajte se! Danes je angel še v oltarju! Če se cerkev podere, ga ne bo več. Angelska gora je takšen kraj, da je visoko nad drugimi. Angelska gora sega od Sinjega vrha do čavenskega čela. Na Goro se podvizajte! Otliška cerkev se lahko podere, ker se je celo podružnica sv. Jožefa na Dolu in so kamenje porabili za hiše; sv. Jožef je bil na zraku in dežju in so rekli, da je vreme krivo. Na podružnico je ostal še spomin. Lahko bo ostal tudi na angela; če ga ne bo več, ne bo več Angelske gore. Nihče več ne ho mogel na angelsko nedeljo na opasilo in ne bo ne grozdja ne smokev pred cerkvijo in tudi ne pisanega konjička in mačka, ki po palici pleza. Kaj bi govorili o tem, kaj bi bilo, če bi kaj bilo drugače! Če bi te rebri s strmo cesto in ključi in ska¬ lovja ne bilo, bi mene ne bilo in tudi spomina na po¬ družnico sv. Jožefa ne. Maček pleza, lahko še višje, kakor je po navadi, živi celo vrh strehe in se tam boji samo preklje in kamenja, Angelska gora ne more višje. Cerkev — 5 — leži najnižje, ker pa, hiš, ki so še nižje, ne vidite, toda zidali so jo tam, kjer je ranjki Kuišin vrgel na tla svoj kožuh in nanj sto srebrnikov. Takrat M za stari krajcar lahko kupil osem funtov krompirja in še več in je en srebrnik imel sto krajcarjev. Vsaj veste, koliko je stari Kušin, ki je imel prav blizu krčmo, vrgel na kožuh! Kožuh je bil vreden opisa in je bil zelo lep, Kušin mogočen in so se ga zelo bali. Da bi se ga v vasi, se pa ne more reči, kajti edini sosed mu je bil stari Majer in še ta dva streljaja dalje. V kraju so se ga bali, občina pa je bila takrat lokavska. Da so Dolčani in 'Otličani hodili na seje kimat, kar jih ni spalo, so rekli. Spali so pa, ker so bili trudni od dolge poti. Kuišin da je vrgel sto srebrnikov na kožuh in rekel: «Naj bo vse za cerkev, če bo tu!» Vzdignili so srebrnike in kožuh in je bila tam cerkev. Če so imeli Otličani cerkev, je bila na Dolu šola. Pri šoli je bil nadučitelj in takrat Čibej. V župnišču pa je učil trikrat na teden župnik Mežnaršič. Žup¬ niku so Gorjani rekli nune. Sporekla sta se samo pri volitvah; če je župnik priporočal Pavla, je nad- licitelj Petra. Da je bilo nekaj razlike in da se je videlo, da ima vsak svojo glavo. Do Predmeje se je od Slokarjev vila državna cesta, da so po njej vozili v dolino. Hlode in drva pa teleta in maslo. Najprej se je cesta vila na desni stra¬ ni pod travniki in senožeti, potem se je napila vode v Lokavšku. Potok ni bil velik, toda za to cesto do¬ volj. Če se v korito ni dovolj nateklo, so konji in voli počakali. Čas so imeli, kajti cesta je bila še precej strma. Da je bila stara še bolj strma! Seveda, če se je na stari vrh ključev odtrgala pri cokli veriga, si — 6 _ lahko šel takoj kupovat drugi voz in drugo vprego, če nisi bil sam pod kolesi. V mislili imamo novo cesto, ne pa stare, ki je šla pod Goro. Pri kapelici, kjer se neha ograja in ni nevarno, da kdo pade, se je ubil pijani Dreja. Tudi na cesti bi se zdaj ubil, ker je bila ostro nasuta in Zuta palir ni bil skop s kamenjem. Nadučitelj Čibej in župnik Meznančič sta se usta¬ vila na cesti ob kapelici, gledala, kje se je ubil Drejc, ter zabavljala čez Zuto. Šla sta iz štomašike vasi in sta imela prašne čevlje. Prah je bil na cesti ob kraju, kjer Zuta- ni nasul gramoza. Dežja že ni bilo mesec dni, ker par škropljenj ne moremo računati, če tudi so ljudje nastavljali škafe in pripravljali žlebove ter je bilo samo dno mokro. Pri nas je kmalu suša, kajti voda presiha v apnenec in izhlapi. Na cesti pa še prej, ker peljejo seno, če morejo, suho, moko in sol na Angelsko goro, v dolino pa suha drva in hlode. Toda imamo cesto in reber in ključe in ska¬ lovje. Samo še voznik in voz in konj! Če si črno piko na novi cesti prav pogledal, na cesti vrh Platen, nisi videl samo človeka, ampak mo¬ ža, in ne samo konja, ampak kar dva in ne praznega voza, ampak kar zvrhan voz sena. Okrenil je prav ta hip na ovinek nad Bazkovo senožetjo. Pod senožetjo je pasel Lende čredo ovac. Pravza¬ prav se ovce niso pasle, temveč so tiščale okoli grma glave skupaj, stopicale z nogami ter otresale z repi. Nič na svetu ni bolj žalostno kakor takšen trop ovac, ki beži z glavo pred vročino in samo z repom otresa, če ji sonce pripeka hrbet! 'Glavo pa skrije, da sonca ne vidi! Sonce je močno žgalo. Drevje je v suši že pove¬ šalo orumenelo listje, trava je bila suha. da se je — 7 — drobila, samo gladež se je razbohotil. Njegove bodice so bile še trde in ostre. Beli pesek, ki se je drobil na melini, je bil vroč in glogov grm nad njim je mirno ždel v vročini. Njemu ni bilo nič, samo bolj temen je postajal v suši. Zdelo se je, da to ve, ker je nje¬ govo trnje tako peklo v bosi nogi, da nisi mogel spa¬ ti, če si se zbodel. Zato je Lende, občinski pastir, pobral iz noge vse trne in skakal po resju in pesku. Toliko ga pesek ni pekel, kakor bi ga bodel podplat, če bi se mu za¬ pičil trn. Takrat je legal za skalo, ki mu je ob petih po¬ poldne že metala senco. Miren pa ni bil, 'škržat ga je motil. Tičal je nekje v grbavih jesenovih vejah pri borovcih in žagal in cical... Dan za dnem, dan za dnem, ko se je prikazalo sonce. Lende ni mogel tega rezkega in enakomernega žaganja. Lovil je škržata, a je žuželka prej izginila, kakor je Lende dospel do nje. Kjer je bil pastir prej, je začel drugi. Kaj vro¬ čina, kaj sonce in trnje! Škržati! Če bi ga mogel! Zato si je tiščal ušesa, če je bilo prehudo. Kakor bi hotel prepiliti šumljanje potoka Lokavska. Ob vodi niso čutili suše in škržat je drgnil, da je jemalo vid. Bilo je čudno: samo v dolinici ob potoku je bil zelen pas, drugod se je že rumenilo. Drevje in paša je bila uvela. Še na močnih tleh bi bila pa ne na pesku in kamenju, četudi ga je pokrila suša. Škržat pa je ža¬ gal in klical nanjo sonce in sušo in vPočino. Lende je ležal v senci in dvigal črne noge v zrak; podplati so mu bosjaku postali debeli. Župan mu je ukazal ter je ubogal, vsi drugi gospodarji so mu ukazovali, pa jih ni ubogal, ker mu je župan tako rekel. «Kdor da kruha, tega ubogaj!)) Poleti je pasel, pozimi je imel pri Mlakarju polno dela, ker je moral nastiljati, napajati, nabukati seno, na saneh vlačiti veje ter je kadil, če mu je dal Andrej. Tone mu je pomagal, tisti, 8 — ki je bil na eno oko slep ter se je Lende z njim razu¬ mel. Pameti je imel toliko, da je poslušal z odprtimi usti. Poslušal je samo župana in tisto, kar se je zdelo za župana dobro. Ni poslušal niti Andreja. Če mu ni dal tobaka. Nadučitelj Čibej in župnik Meznarčič sta videla voz in dejala: «V hladu začno voziti, še dohite nas!» Podvizala sta od kapelice. «0vce!» je planil Lende pokoncu, ko je zagledal voz. «Ovce, ne kažite županu hrbta in repov!» In se je z bičem zagnal vanje, da jih razprši. Lende je bil svoje pameti; pred županom je imel spoštovanje, ker je bil občinski!« «Ovce, pozdravite očeta župana!« To ga je bil podučil Čibejev France. Ovce so se razpršile za kratek hip, nato pa še z večjo silo pritisnile pod bližnje glogovo grmovje, da si je Lende opraskal lice, ko je hotel za njimi. «Ovce, sitne ovce!« je mrmral in vlekel trn iz palca na nogi. Tako je bil zamišljen v svoj opravek, da ni vi¬ del, kaj se je zgodilo prav tisti hip na cesti. Slišal je samo krik in županovo vpitje in nato hreščanje voza in ropotanje verig in koles. Ko je planil na noge, je voz že zviškoma treščil čez visok zid ter vlekel za seboj konje in župana, senene vile, jerbas lončene posode in sodček. «Lende, Lende!« je zavpil župan. «Kaj?» je odgovoril Lende. «Lende, pomagaj!« « Takoj!« je dejal Lende ter si ni znal pomagati. Kako naj pomaga? Konji so ležali na hrbtu in brcali okoli sebe, voz sena se je razkosmičil po grmovju, da ni bilo videti župana, ki je ležal nekje spodaj. — 9 — Samo sodček se je valil po položnem bregu. Za njim je skočil Lende in ga ujel. «Ga že imam, oče župan! Le nič skrbi, ga že imam!« 'Hitel je s sodčkom k vozu. Slišal je težko hrope¬ nje pod senom in slaboten klic: «Lende, dvigni voz, da me ne zaduši!« Kako naj Lende dvigne voz? Drugi bi odpel ko¬ nje in jih zapregel za lojternik, da bi višaj malo pri¬ vzdignil, toda Lende ni imel dovolj pameti. Če bi imel pamet, bi ne bil občinski in bi ga ne bilo zraven in bi župan sploh ne imel človeka pri sebi. «Ne morem, oče župan. Sodček pa imiam. Nič ne skrbite, tega pa imam in je še zamašen!« «Pojdi, Lende, hitro po ljudi, pojdi, da dvignete voz! Hiti, da me ne zaduiši!« je hropel tih glas pod senom, ki se je še rahlo sulo na tla. «Kam pa s sodčkom, oče župan?« ' Lende je počakal in ker ni bilo odgovora, je stis¬ nil posodo pod pazduho in jo ubral na cesto. To ni šlo lahko. Zid je bil strm in je moral po borovju in ovinku na stezo in po stezi na cesto. Ko je stopil na cesto, ni več imel sodčka. Skril ga je bil v dračje za školjem in srebotjem in se skrivnostno smehljal. — 10 — II. O RUPARICI IN POLANČEVKI. N a Vrhu pri Barbi sta prišli skupaj. Ruparica je bila pri H anuse vi gospe, Polančevka pa v Grapi pri Berti. Naročil je imela cel kup in moža ni bilo doma. Da je šel v lokavsko vas, Rupar je imel pa pot v tal. Če je vse prav. Da morata prej domov, kakor prideta moža. Polančevka je pila v Grapi pivo, ki da «vse olajša«. Ruparici pa je gospa dala. V tej vro¬ čini da je zelo potreba, «ker samo pivo ohladi.« Zato jima je tekla beseda in Polančevka je hote¬ la nekaj izvedeti. Samo zatikalo se ji je ter je menila, da je kriva vročina. Sonce je tako peklo, da je kame¬ lije bilo vroče kakor krušna peč. Ugodna lenoba se ji je razlivala po telesu. Pot jima je stal na čelu, mahali sta z rutami, da se je videlo, da sta novi v obraz, ki je žarel pod kupom las. Kite sta imele obe težke, skrbno poče¬ sane. Toda vsaka kita se v času razmrši. Thdi oni dve sta bili v gosteh ter se je videlo na laseh, da sta bili. Če je vroče in piješ pivo! «Večno tudi lasje ne stoje«, je rekla Meta, ki jih je imela toliko, da je skrila plešo. Na Vrhu sta se začudili, da sta trčili skupaj. Četudi sta se dogovorili, kdaj in kako, toda za minu¬ to se pa le ne more zadeti. Da je bila Hanuševka pri¬ jazna, je rekla Ruparica, da se je Berta začudila, ko ji je položila na mizo jajca, je dejala Polančevka. _ 11 — Da je Hanuševka hotela vse izvedeti, da je Berta morala Stomažanom narezati sira in gnjati. «Še hujše da je, če pridejo Ajdovci», je rekla Ruparica ter se skoraj ugriznila v ustne. Čibej ji je to povedal. Pridržali sta korak, ker se jima ni mudilo. Vozniki 'so že peljali v «deiželo», kakor so rekli Vipavski dolini. V gostem mrču je bila pod Goro. Vse se je zdelo, kakor bi plavalo v zraku. Z Vrha se je videlo, da visi na rahlo valujočem platnu. Cesta je žehtela ter bodla v oči. Predori so se zdeli kakor črne pike, most čez globel je strmel globoko pod seboj v prepad, potem se je cesta skrila v bore. Vsako leto so jih sadili, vsako leto se jih je posušilo dve tretjini, da so morali drugo leto spet. Nazadnje so užugali ljudje in bori so se temnili nad Skukom kakor široke plahte. Na razpotju je ždela v vro¬ čini kapelica. Da se je zaobljubil Prem, ki se je izgubil v temi ter zašel v strmine. Do jutra je čepel v skali. Ko se je napravil dan, je videl pred seboj prepad. Samo korak! Dekleta so zanjo skrbela; če bi imela samo en šopek, bi ga prej dala v kapelo kakor fantu. Ko so škripali vozniki mimo, so se od¬ krili. «V dolino je še daleč in cesta je strma.» Ženski sta si imeli mnogo povedati, samo kar bi rada izvedela Polančevka, ji ni šlo z jezika. Go¬ vorili sta navadne reči, gledali, kako se peha Apek iz globoke jame z veliko leskovko sena. «Skoraj je s košnjo pri kraju! Luknjičar je zmerom med prvimi; da bo mogel voziti drugim, dokler ni za v Smrečje», je rekla Ruparica. V vročini se ji ni ljubilo niti di¬ hati. Iskali sta sence pod redkimi drevesi, ki so ždela ob poti. Steza je bila trda in izhojena, otroci so zbr- skali kamenje, da jih ni bodlo ter se niso zadevali vanj. Ob kraju je venel osat na pusti ruši. S skale je švignila gaščerica, v kamenju se je videl njen — 12 -- gibki rep. Na grmu se je kratko oglasila sinica ter udarila s svojimi perutmi. «Hanuševka je rekla, če bi nabirale za Veliki Šmaren. Da bi dale otrokom. Tudi zate sem rekla, da boš tudi ti, Polona!» «iSeveda, seveda!« «Mislila sem, če bi midve dali skupaj, da bi se ne vedelo, koliko je ena ali druga. Dobro poznaš je¬ zike; vse ovohajo babnice.« «Kakopa, da ne bo nihče prav vedel. Kakopa!« «Potem sem mislila, če bi Matevžek za opasilo dobil nove hlače!« «In Mičula obleko. Mnogo naju ne bo veljalo. Kambrik je zdaj poceni. Gospodu jo dajva, da ne bo¬ do vedeli ljudje. Lende bi je bil tudi potreben.« «Lende jo bb že dobil. Mlakarju bi se zdelo za malo, če bi kar nenadoma prinesel od drugod.« Da se ji je čudno uprlo, ko je čula o pastirju, ni niti dobro vedela in tudi ne bi povedala. Da je Čibejev, so rekli. Ni se mogla otresti mrzle misli, ki ji je zarezala v srce. «Čibej, Čibej!« Saj je vse pokopala, toda misli se vrinejo, kakor bi prišel tat. Odpodi jih! Tatu se ne iznebiš, misli še pa vračajo. Gospod Ste¬ pančič so ji rekli, naj se z njimi bori. Naj kaj za¬ poje, naj se nasmeje, naj koga pokliče. Saj se, toda' vračajo se pa le. Če sliši o Čibeju, še sedaj zardi, ko ima že hčer veliko. Tega Polančevki ni mogla pove¬ dati, tega ni povedala nikomur, to je bilo skrito v njeni duši, kakor bi čepelo jedrice v lešniku, ki ga je videla, kako se je majal v leski. In vse to je napra¬ vila tista jeza. Ali ni mogla počakati? Ni mogla, če ne bi ne bilo, kakor je. Saj je pokopala ter si nima prav nič očitati, tudi gospod Stepančič je rekel, naj si ne dela težkega srca. — 13 — »Boštjana naj pa vzame katera druga!« je pred¬ lagala Ruparica. «Rekla sem Hanuševki, da ne bo samo od ene strani. E, od hiše do hiše se vse raztrže!» «Bomo že! Rekla bom kateri!» je pritrdila Po¬ lona. Znano je bilo, da Polona in Reza vse obletata, če gre za berača. «Ne bo miru, če ne obljubim!« je mislila gospodinja, če je videla, da prihaja katera okoli vogla. In je obljubila. «Da bo mir!« Če je kaj manjkalo v cerkvi, je Luka mimogrede zinil. Gospo¬ dinje so prinesle, da še Luka ni vedel, kdo je dal. Reza je s tem dušila svoje srce, Polona pa ni hotela zaostati. Ko se je Ruparici le zdelo hudo, je dolžila starše. «Oni bi mogli vedeti, mlado dekle tega ne ve!« Včasi pa jo je prijelo, da je odpodila berača brez da¬ ru. Da ni potreben! Da ga je videla pijanega, da se je norčeval iz ljudi. Muhasta Reza. Prijelo se je je. Če je izvedela za bolnika, je nesla jajc in masla, če¬ tudi ga je prej obljubila, da ga proda. «Kdor nič nima, si ne more kupiti!« Pripetilo se pa je, da ni hotela prodati za bolnika. Da je obljubila drugam, 'četudi še ni. «Reza pa še danes ni pozabila!« so rekli. Če je Boštjan prišel k hiši, mu je prišla zmerom naproti. <«Mir tej hiši in vsem, ki v.njej prebivajo!« To jo je zmerom ganilo do solz. Dvignil je roke in rekel: «Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo!« On je sme! sesti na gospodarjev stol, če ni bilo moža. Njej je moral povedati, kje ni bila hrana zanj, kje so ga spravili spat v hlev, kje ga je ustavil pes, kje sb mu dali samo kislo mleko in močnik. Odkar so ljudje vedeli, da Reza vse izpraša, se je Boštjanu godilo bolje, samo ljudje so mu rekli orožnik ter so se bali, kdaj bodo na vrsti. Toda zgodilo se je, da ga je Reza na lepem ozmerjala. Boštjan je začudeno gledal; ko se je znesla, je dejal: «Mir s teboj!« — 14 «Še bolj s teboj!« je nekoč zarohnela. «Najbolj z menoj!« Odsihdod se je držala ter stresala jezo na Ma¬ tevža in Rezko, na Nežo in Peskove otroke. Boštjanu pa so v občini rekli orožnik. Stali sta na bregu. Pod njima se je rahlo krivila draga, kakor bi se nečesa bala. Njive so šumele, ra¬ hel vonj po žitu in ljuljki je boječe plul preko njih. Žito je zorelo; njemu ni škodila vročina, ki je vela čez klance in ograde. Krompirju se je že videlo, da bi potreboval dežja, zelje in korenje je bilo za spo¬ znanje uvelo, zemlja je bila suha. Prhlica je takoj suha, če ni dva dni dežja, zdaj ga pa že ni bilo več časa. Zelju in korenju si lahko pomagal z gnojnico, dokler je bila slana, nekaj dni pa slane ni bilo več. «Suša bo!« je rekla Ruparica. «Suša!» je pritrdila Polančevka. Botri sta si bili in malo je bilo skrivnosti med njima. Takih prijateljic ni bilo daleč na okoli. Prej je bil Rupar župan, Polanc pa njegova desnica, potem je tako naneslo, da je Rupar dobil manj glasov kakor Mlakar; Čibej je potegnil proti ter je bil zato podžu¬ pan. «Nič mi ne ugaja Polonca!« je nazadnje dejala Polančevka. «France gleda za njo in dekle je vse neumho, odkar ji je na božji poti kupil srček. France ni nič boljši, kakor je bil stari v teh letih.« «Saj se mu ni moglo nič reči!« je rahlo ugovar¬ jala. «Ali ti kaj veš, Polona?« «Toliko vem: dokler so pravili, da ga boš vzela, se je držal, potem! pa je zdivjal, kakor bi obrnil kikljo. Da mu je Francka umrla od žalosti. Zmerom je bil zdoma, Francka pa je jokala doma. Potem je umrla « «Saj veš, da je umrla za tifustom!« «Da bi bolezen prenesla, če bi bil on prijazen. Da je bil osoren, ko mu je rekla, naj bo pri nji. Po- — 15 — znamo ga dobro! Da je rekel, da mora po vino, ker ga je že plačal. Ko se je vrnil, da bi se poslovil, je bila mrtva. Sama to tudi dobro veš.» «Ne, tako podrobno ne!» se je izvila vprašanju. «Vprašala nisem, tako-mi pa ni nihče povedal. Bri¬ galo me ni in ljudje, saj veš, kaj so ljudje!» «Da bi ne! Še tako so dejali, da je Čibej oprezo¬ val !» «Oprezoval? Vina je res nosil in posedal pri hiši.» «Ali mu je m!ož kaj rekel, da je bil nanj hud?» je vprašala. «Rekel ne, pokazal pa, da mu ni všeč. Hud? Red je delal. No, potem je prišla Cilka.» «In je prej kakor ob letu imela otroka», se je zasmejala Polona. «Prej kakor ob letu«, je potrdila. «Če bi ne bil Lovro oče, bi ga ne vzela«, je menila Polona ter rahlo pomežiknila, kakor da ji je prile¬ tela v oko mušica. Gost roj se je vil v zraku, se preko¬ piceval, plesal, se sukal kakor košat rep ter se zaga¬ njal v obe ženski, ki sta stali sredi klanca ter se nista mogli ločiti. «'S Francetom je križ. Naši sem; že rekla, naj se ne spušča z njim; ni stalen. Kakor bi res hotel vse. Fant je lep ter ima vse, kar si izmisli. Čibej se ni mogel brigati zanj; kar je, je napravila Neža. Če bi jo poslušal. Kaj bo fant poslušal staro žensko? Ra- stel je, kakor je. Meni ni všeč.« je mogočno obrnila glavo. «Meni ni všeč!« «Prav to sem rekla Polonci. Da je kakor muha; na med bi sedel: ko bi se nasrkal, bi odletel. Kakor stari.« «IIudega se pa staremu le ne more očitati. Če je bil vesel, ni nič hudega; če se s Francko nista ra¬ zumela; se ne ve, kdo je bil kriv. Očitati se mu pa — 16 — le ne more. Vdovec ima manj dolžnosti kakor poro¬ čen.;) »Seveda, vdovec more le kaj več kakor poročen dedec. Če bi bil poročen, bi koj stikali glave in bru¬ sili jezike. Ampak, kar je prav; če se vdovec obnaša kakor žrebec, tudi ni prav!» je vihtela bilko, ki jo je bila utrgala ob stezi. »Vse, kar je prav. Če je pre¬ več, je preveč!« «Čibeju se le ne more reči, da je preveč!« je branila Reza. »Zelo se drži in nihče mu ne more kaj.» »Samo tisto o Lovru še ni prav razčiščeno. Za¬ kaj je Čibej nekaj vpil nad njim, ko mu je vrgel pra¬ zen mošnjiček. Kakšen konec je storil, tudi vsi vemo. Če se k tebi ni več upal, prav, toda o Lendetu še zmerom govore. O Čili, mislim. Da je le nekaj zinila « «Česa ljudje ne sklobasajo, ko jim zmanjka«, je kratko zasekala. Ni ji bilo prijetno. Zmerom so šluišljali. Čibej je obrekljivce tožil ter so bili obsojeni. Pravijo sicer, da bi jih sodnik obsodil, tudi če bi ne bilo, kakor je bilo. Da za tri dni vsakega pridrži, ker potrebuje Gorjanov, da sežagajo in scepijo drva. Nje¬ mu in drugim v trgu. Da se radi tega s sodnikom nihče ne skrega. Vendar je Čibej zavezal jezike. «Stari bi še bil?» je vprašala Polančevka. »Da, on bi še bil, France pa je kakor ogenj, zdaj na tej strehi zdaj na oni. Za zeta bi ga ne marala«, je glasno z dvignjeno roko poudarila. V bregu se je pred njima ustrašil maček, ki je čakal miši, ter se skril v žito. »Tudi mačku je vseeno, kam gre«, je po¬ kazala za njim, ki je oral med žitom, da se je klasje pripogibalo in delilo, kakor bi zapihal veter. Sence so se že večale, ko sta se ločili. «Če bi ne vedela, kam najrajši pogleda France!« je mrmrala Polančevka, ko se je spenjala v klanec. «Mogoče, da Reza ne mara za mladega, ker je čisto podoben staremu, toda Rezka! Bog ve, kaj bi bilo z II. — 17 — Rezo, da ni Rupar pokazal, da mu ni všeč, če prihaja k hiši. Da se drži! Kako pa naj bo; če je vdovec, je vdovec. Zakaj se pa ni poročil.Izvedela je, da ga Reza ne more. Za zeta bi ga ne marala, kakor ogenj je. zdaj na tej strehi, zdaj na oni. Vse se unese«, je rekla. «Naša bi ga že ukrotila. Reza pa le še ni pozabila: sama je bila kakor ogenj, sama, pa tega ne vidi!« 'N!i čutila, kako raste nekaj med njo in prijatelji¬ co. «Če pa ni hotela vsega povedati? Kakor bi se skrivala, če omeniš Čibeja ali Franceta! Ker sama ni pri Čibeju, bi rada videla tam hčer! Samo povedati ne mara!« Polančevka je obstala na klancu zamišljena in je mahala z rokami po nevidni zapreki. — 18 — V III. ALI JE BILO KOMU VROČE IN ŠE VEČ DRUGIH REČI. N a Pezdirnici, veliki senožeti pod Skukom, so spravljali seno. Mnogo sena je pod čavensko gtiro; že res, ker je velik prostor, toda seno je kratko in trava tako trda kot žica. Zato je treba za košnjo mnogo kos. Zdaj pa je bilo suho, da kosci niso smeli kaditi, ter so tobak žvečili. Le visoki grintavec je ki¬ mal nad travo in v kotu so pokosili široki pas rjavo- zelene čemerike. Tudi ta je že čutila sonce in sušo. Seno je šumelo pod grabljami in ga ni bilo treba sušiti več kakor dve uri, samo kompavo so spravljali skupaj, da se od jutra posuši. Če bi bila mokra, bi je sonce, pekoče in omotično vipavsko sonce ne po¬ sušilo v dveh dneh. Kosci so se potili pod širokimi slamniki; ako bi imeli gol hrbet, bi pihali mehurje. Žgalo je; še ob štirih popoldne je pripekalo, da so se težko izvlekli izpod grmičevja, ki je rastlo ob robu senožeti. Pod njim je bila malica, toda dišala je hlad¬ na voda izpod Skuka bolj. Lempa je držala deset li¬ trov in jo je moral vedno kdo polivati, da je bila mo¬ kra in hladna. Pili so vodo, da je curljalo po srajci; toda pili so, pili. Vročina in suša je jemala vid. Niti misliti niso mogli. Topo in leno so ženske grabile in kosci kosili, topo in leno ter se počasi prestopali. Samo pod obronkom je stala gruča jesenov. Če je deževalo, je tam izvirala voda in namakala Pezdir- nico. Tam je bilo še vlažno in v vencu so rastli je- — 19 — šeni. Njihovo zelenje je bodlo in kričalo pod rjavim obronkom. Lapuh je s svojimi sivozelenimi listi zve¬ davo in bahato zakrival belorjavkasto skorjo, ki se je strdila od apnenca in puhle zemlje. Preslica se je ba¬ hato šopirila na njej. V tistem grmovju je ždela tudi pastiričica, ki je utripala s svojim repkom na veliki skali sredi senožeti. Bevkov Nande jo je lovil. Nosil je v lempi pitno vodo izpod Skuka. Zletela mu je samo dober streljaj na drugo skalo. Na jesenih so drgnili in pilili škržati. Samo če so kosci v senci jedli, so škržati utihnili na tej strani gruče, onstran pa so hujše žagali drugi. Kosci se zanje niso zmenili. Škržat žaga poleti v vročini. Zdaj je bila vročina in poleti in suša. Na Vipavskem mora biti vsako leto nekoliko suše, da grozdje zori in dobi ogenj, samo na Gori, kjer ni grozdja in so samo robide, maline in borovnice, ne marajo zanjo. Maline so' suhe, borovni¬ ce pa uvele v suši. Gora je visoko nad dolino in zem¬ lja je plitva in prhka na dolomitu. Pezdirnica je na strmem velikočavenskem pobočju in radi tega še bolj suha in vroča. Lende je že od daleč mahal z rokami in brusil bose pete po ostrem kamenju. Gladež, osat in glo¬ govo trnje so mu opletali meča, da je poskakoval od bolečin. Prijemal se je za palec in vpil: «Župan, žu¬ pan !» Sopihal je, si obrisal pot in slina mu je sto¬ pila na usta, ko se je ustavil pred prvim koscem: «Župan, tam!» Kazal je z bičem proti sedlu in ni mogel najti prave besede. Na bičevniku se mu je opletala vrvica od vreče, toda on je bil na svoj «bič» ponosen, ovce se pa zanj niso zmenile ter jih je moral pehati, da so šle. Vihtel ga je in kazal v melino. «Kaj je z županom?« je ustavil koso Grm na bre- žuljku, kjer je drgnil, da je nakosil ščepec sena. »Pre¬ sneti fant! Toliko, da te nisem podkosil! Ali ne vidiš; — 20 — 'da kosim, pa mi tako padeš pod koso! Kaj je z žu¬ panom?« Pljunil je rjavo slino predse; toliko, da ni zadel z njo pastirja. «Da, da, župan je padel pod cesto, da tam! In voz in konji in ima glavo pod vozom in ne govori in sodček se je zvalil po bregu in vse leži pod cesto!« «Kaj praviš? Kje, Lende?» «Tam, na Bazkovi senožeti. Cez cesto mu je za¬ gnalo voz in zdaj leži pod cesto in ni niiG več govoril. Še pet sežnjev in bi bil voz za skalo in konji na bo¬ žjem grmu.» Narisal je na pokošeni sivki in uprl pogled v kosca. «Tako!» Teh besed se je ustrašil. Na to ni pomislil. Mislil je na sodček. Ali je župan še živ, ni pomislil. «Kako?» je dejal in bič mu je omahnil. «Ali je še živ?« «Na pomaganje je klical in naj koga pokličem, je dejal!« se je spomnil Lende. «Potem je šle živ!« je zavpil nad njim Grm. «Za- kaj tega takoj ne poveš! Hola, ljudje božji, na pomoč, hitro na pomoč!« je zaSfel klicati na ves glas in hitro obesil koso na grm hruiške Matere božje. «2upana je vrglo pod voz. Kende pravi, da se mu je voz zvrnil!« Kosci so vreli skupaj, ženske so začele javkati in klicati na pomaganje. Vse je pometalo od sebe orodje. Pestra gruča ljudi se je zgrnila okoli Lendeta. Tiho je bilo, le škržati so drgnili na jesenih. Lende je moral povedati iznova, kako se voz prevrnil in kako je župan klical na pomoč in kaj mu je rekel. «Ali nisi dvignil voza?« ga je vprašala stara Me¬ ta. «Zakaj nisi dvignil voza?« «Kako naj Lende dvigne voz!« jo je zavrnil Bevk. «Takšen voz ni pero!« «Ali je še živ?« se je oglasil Benko. — 21 — «Stokal j e!» se je domišljal Lende, «stokal je„ pa ni nič več rekel!» »Potem je pa že mrtev!» je dejal Rupar. «Potem smo ob župana!« je dejala Meta. «Kaj bi zdaj zvonili!« se je domislil Grm. «Nič še ne vemo, kaj je z njim!« Možje in fantje so jo naglo ubrali za Grmom, stara Meta in Lende sta jo drobila za njimi. «Vidiš, Lende«, mu je dejala, «vidiš, če je mrtev, tako dobrega župana ne bomo več imeli in tudi tako dobrega gospodarja ne boš več našel. Če je mrtev, potem bo drug župan. Daj, Lende, moli, da bi bil še živ. Gotovo se ti ne bo več tako dobro godilo!« Lende je zasopel, kakor da ga je udarila po glavi. Na to ni pomislil. Rudolf je bil, a ga nihče ni klical drugače, ko je padel s češnje. «Glej, Lende — kam tako hitiš? — glej, Lende, pomisli: občinski si in skrbel ti je za obleko in tudi tepel te ni.» Naduha jo je trla in je lovila sapo. Brisala si : je čelo z razcefrano naglavno ruto, ki ji je mahedrala. v roki. Vroč veter je vlekel na ozki poti in kobilice so cvrčale pred njima. Mah ob poti se je drobil od suše. Oba sta bila bosa in drobilj se jima je valil pod nogami. Lende je preskočil murna na stezi in jezno- dejal: «0, pa me je! Večkrat me je!« «Toda samb z roko, pomisli! Kam tako divjaš? Saj te boli noga, zato ne divjaj tako! Samo pomisli: le z roko. Drugi te bodo s palico in pasom in pole¬ nom! O, ti še ne veš ne, kako dobrega gospodarja si imel!« Lende se je ustavil in zatulil na glas. In še oster pesek ga je zbodel v peto. — 22 — «Vidiš ga, zdaj pa jočeš! Počakaj, kaj boš zdaj joka). Saj še nič ne veš! Počakaj, da vidiva, ali je še živ!« ga je tolažila. Lende si je obrisal solze in pomislil: «Da bi le bil še živ!« «In rekli so, da ti bo vezal birmo! Ali ti ni ob¬ ljubil, da ti bo vezal birmo? Čas je že, star si že dovolj. Kako bi bila tvoja mati vesela!» je sopihala ženica za njim. «Daj, vleci me za roko, da bom laže šla, in ne divjaj tako. Nikar mi ne divjaj tako!» Spet je lovila sapo in stala. «Oglej se. Glej, tam gredo dekleta že po vodo. S praznim škafom morejo samo po vodo. Suša, suša suši! Bajtarjem so že odpovedali vodo na vodnjakih. Zdaj je je treba, zdaj, ko je drugje ni, pa jo zaprejo. Kadar dežuje, jo lahko naloviš pod kapom. Pomisli: nad uro daleč in v hrib, pa nese škaf vode.» Mahala je z ruto, da bi se ohladila. Vročina je puhala iz zatišja, da je jemalo vid. Potne kaplje so ji drsele po starikavem' čelu in plešo je skrbno za¬ krivala z redkimi sivimi lasmi. Mahala je in govorila: «Zdaj je treba, pa ne, ko teče po klancu!« Prestopicala se je na mestu. «Komu pravim. Ali kaj razumeš? Saj nič ne razumeš! Če ne, ne bi čakal z birmo! Kdo ti b'o pa zdaj vezal birmo, Lende, kdo, če je mrtev. Čibej ti je ne more in zdaj bo gotovo Čibej župan. Pa ti niti vsega še ne veš. Saj res, ti vsega ne veš. Čibej te bo tepel, boš videl, da te bo tepel. S krepelcem. Kako se mi smiliš, fant! Res, da se mi smiliš!« Ustavila se je in stisnila solzo: «0, deklet je pa že mogočen ograbek, le glej. Ne gledaš, misliš' na Čibeja, kaj?« «Da», je stokal tudi Lende, «da, Čibej me bo te¬ pel. Popasel sem mu in je dejal, da imava še račun! O, teta, o!» je stokal in tiščal roko na oči. — 23 — I «Nikar ne joči», ga je spet tolažila, ko je prišla do sape, «nikar ne joči. Morda pa ni mrtev. Počakaj, dokler ne veš, ali je že mrtev! Tisto pa je res: če bo Čibej župan, te bo tepel. Tudi tvojo mater je tepel, ko je služila pri njem, in dobro je, da vsega ne veš. Kaj ti vse pravim? Nikoli ne boš kupil, ker bi se ti ljudje smejali, ne razumeš, ker si Lende, pa denarja ne boš imel!» «Če ga bom imel!» je dejal pastir tako verno, kakor bi ga že imel. «Ne verujem! Kdo naj ga da? Tvoja mati pa je šla, do Hriba je šla z menoj in jokala je. Bolan si bil in je jokala. Danes pravijo, Zima vse ve in tudi proda. Samo, da boš tih in nikomur nič ne pravi. Tu. obljubi mi, da ne boš nikomur ničesar rekel!« Moral ji je seči v roko. «Hu, hu, hu», je tulil Lende, kakor bi bil čutil, da mu je prav tisti hip izdihnil gospodar pod sene¬ nim vozom — 34 IV. KAJ JE SKRBELO TAJNIKA BRUSA? T isti čas, ko so reševali župana v rebri izpod voza, je hodil po pisarni občinski tajnik Brus. Soba je bila polna tobakbvega dima. Mahnil je po muhi, ki mu je sedla na lice, zabrenčala na počeno šipo ter začela striči z zadnjimi nogami. Brus je imel druge misli ter se ni zmenil za muhe, ki so šumele v sobi, če mu niso bile prav nadležne. V ustih mu je tičala cigareta. Sonce je mežikalo čez grič in še pripekalo. Brus se je potil, vlekel dim vase in hodil, zmerom hitreje je hodil in zmerom hitreje je puhal dim. V sončni svetlobi se je zdela soba vsa preprežena s paj¬ čevino. Uprl se je na okno in ozrl v kal, ki je ležal streljaj od hiše rjav in blaten. Stara Jurjevka je gnala dve kravi mimo, ki sta brodili po vodi in še bolj mešali blatno brozgo ob cesti. Kačji pastirji so lebdeli okoli ločja, ki je gosto rastlo ob kraju, samo citronček je počasi plaval preko njih. Nad kalom je stala Ferlutova hiša. Slamnata streha je bila razmršena, na tnalu je bila črna cunja. Nikogar ni bilo iz prodajalne, ki se ji je pred vrati belil razbit zaboj. «Zdaj je PraJčkh tam!» je dejal. «Če pa je tako! Večno ne more!» Bog ve, kaj je mislil: ali da večno ne more Pračka držati napol raztrgane bajte ali da kal, ki je zijal — 25 — pod cesto, ne more večno imeti vode. S hiše sto mu misli spet obstale pri mlaki. «Kal bo treba očistiti. Izsušil se bo. Ce bi krave vsaj mirno pile ob kraju. Ne! Čez blato in brozgo in zeleno smetano! Kakor gnojnica je in to naj pijejo. Gnojnica! Da, gnojnica. Zmerom mi meša glavo gnoj¬ nica! Krapeževa gnojnica in Liker. Liker je odbornik, Liker, ki je pri vsaki seji hud na Zimo. Da občino pohujšuje. Kako bi pohujševal? Ali naj mu občina prepove, če mu država dovoli. Kakor da bi bila občina več! Liker pa svoje in je še hud povrhu. Zima pravi, da proda, če kdo hoče. Če noče kupiti, noče, pa je! Kaj bi! In zdaj je še Janez njegov svak. To gnojnico naj najprej pomaga odpraviti, da ne bo glavar hud, ne Zima! On išče svoj zaslužek!« Od kala se je slišalo vpitje stare Jurjevke in za hribom je nekdo lomil golovice, kokošje kokodakanje se je razlegalo za skednjem in besen jazbečar je razpršil jato piščancev, da se je koklja zaganjala v psa, širila peroti ter vreščala kakor brez glave. «Kaj išče pri hiši Siegl!« je dejal, ker je prepo¬ znal psa. Toda misel, ki se mu je zarila v možgane, mu ni dala miru. «Ko bi človek vsaj vedel, kaj pomeni ta para¬ graf. Lahko gosposki, lahko njej! Piše in ti ji odpiši, ali zadeva ustreza temu ali onemu paragrafu. Zadeva že, zadeva, toda ob kakšen paragraf? Ali gnojnica krši tisti paragraf? Kaj jaz vem! Da teče po cesti, vem, da se cesta mehča, vem, ampak ali je pri tem tudi kakšen paragraf, to ve sam Bog. Za pet in dvajset kron na mesec, pa naj vem, ali teče gnojnica v kak¬ šen paragraf? In kakšno je gmotno stanje posestnika Janeza Krapeža, ki to gnojnico spušča na cesto? Kaj mu bo gmotno stanje, ko je revež in nihče ne ve, ali ga ima ali ne. Vem dobro, čegav je in da je nje¬ gova sestra vzela Likerja. To vem! Naj pa župan 26 — premišlja. On bo to gledal po svoje. On vse gleda s te strani. Prav, če gleda.» Spet mn je pogled ušel skozi okno: krave so še vedno mešale blato in od gobca se jim je cedilo. Res, tajnik Brus je imel velike skrbi. Hodil je od okna do mize in nazaj in si belil glavo, v kakšen paragraf spušča posestnik Krapež Janez gnojnico na cesto in ali ima gmotno stanje ali ne in ali bodo lju¬ dje za kal. In Janez je Likerjev svak. Brus je bil v svoji neodločnosti ves truden. V pisarno je takrat planil gozdar Siegl. Bil je Nemec! Tolkel je za silo domače narečje in hitel: «Ali ste slišala, gospot tajnik? Supan je povosila voz! O, ti reveš uboga!» Siegl je bil v irhastih hlačah z dokolenkami, da so se mu videla gola kolena. Na glavi je imel zelen klobuk z gamsovim šopom. Tajnik Brus se je zdrznil, ugaslo cigareto je vzel iz ust in vprašal: «Kaj pravite, gospod Siegl?» «Da je šupan povosila vos! Mrtva! Niks govorila, mrtva! Hrem naprej!» Tajniku se je prvi hip zasvetilo v mislih. «Spravimo s poti ta spis! Če je mrtev, bomo gla¬ varstvu rekli, da ga je kam založil. Najdemo ga, ko bo novi župan in ko najdemo paragraf, v katerega teče gnojnica! In občinski odbornik Liker je občinski odbornik, četudi ne drži z nami! Bog ve, kdo bo novi župan? Naj ga poč'aka!» Potisnil je spis v kup starih časopisov. «Tti počivaj! Saj nisi lev! In kal tudi počaka! Pri nas ni več levov!» Kakor da se mu je odvalil težak kamen od srca. Šele potem so se obrnile njegove misli na mrtvega župana. — 27 — «Bogve, ali je res?» je vzdihnil. «Dober človek je bil! Da bi bil novi takšen! In Krapež Janez! Orož¬ niki so poročali in zdaj imamo. Naj bo, kar bo novi liotel, jaz sem samo tajnik. Drugega bomo volili!« Neprijeten občutek mu je šel po hrbtu. «Zmerom' je neprijetno menjati gospodarja!« si je odvihal rokave, kajti bil je golorok z visoko privi¬ hanimi rokavi, in kadil je, da se je komaj videl iz dima. «Tak pojdite, gospot tajnik!« je odprl spet vrata gozdar Siegl. «Mutili bova!« Stara Jurjevka je pustila krave v kalu in Sla po klancu, da se je umikal gramoz. Krave bi ne mo¬ gle nikamor, nesrečo pa bi lahko oznanil drugi. Zato je hitela. Siegl je pripovedoval tudi drugim, saj ga pozna! Živina je tlačila brozgo in srkala mokroto, ki se je nabirala v blatu. Na stari češnji je žagal škržat v zadnjem soncu. Tisti čas je Jurjevka obstala vsa zasopla vrh klanca; zdelo se je, da je pozabila na krave. Za hip se je ozrla ter videla belo piko, ki se je naglo smu¬ kala med grmovjem. Sedla je, da se ji je pika primo- tala na streljaj. «Ali že veš, ali že veš?« je vpila, preden je vide¬ la, kdo je. Oni se je za trenotek ustavil, osmukal drobno bilko ter počakal. Jurjevka je odgnala muho, ki ji je sedla na ust¬ nice, ter naslonila desnico na zid. Videla je, da je Povhov Maks. Štajerski jopič je imel ter rumene ga¬ maše; klobuk je držal v roki, da se mu je videl oster šop na glavi. «Kako bi vedel?« je dejala. «Saj ni dolgo, kar je!« Maksu je zvenčalo pod nogami ostro kamenje; sprožila se je vejica, ki jo je posmukal, čmrlj je zle¬ tel čez klanec. — 28 — «Ali že veš? Mlakar je mrtev, ali že veš? Saj ne moreš še, ker si bil doma.» «Pri Žonti sem bil. Jutri gremo!» je dejal, ker je mislil, da ga vprašuje, kam gre, ter je slišal samo zadnje besede. «Župan je mrtev!» , «Saj grem tam mirno!« je dajal, ko je začudeno ostrmel. «Grem tam mimo!« Jurjevka je gledala za njim,: «Gre tam mimo, kako pa! Dekle ima blizu.« Da bi rad Ferlutovo hišo. Da je mnogo vredna, ni nikomur povedal. Bajtar je bajtar, so rekli in je niso marali, tako jo je moral prevzeti Pračka. Streha je slaba in da ljudje tam hodijo mimo. Nikoli ne bo kupec imel miru! Pračka pa je takoj tam odprl štacuno in Bizjak mu je zanjo plačeval najemnino ter moral jemati pri nem. Povhov jo je gledal, kadar je šel mimo. Tajnik in Si egi sta hitela, da se je dvigal prah na cesti. Oblak prahu, ki ju je spremljal, kakor da kadita. Junijsko sonce je metalo že velike sence na nji¬ ve in klanec. Kamenje je bilo ob njivah zloženo v zidove. Kamen je ostal odvaljen ob zidu, kjer je va¬ sovalec ponoči preskočil ogrado. Ščinkavec je živo kljuval na cesti in detel na visoki hruški onkraj zidu je iskal črve ter plezal po deblu z glavo navzdol. Osa je brenčala na mali luži županove kapnice in po košenici je brnel sršen. Bilo je~poleti zvečer, ko sonce zahaja za Cingalico in se vidi še v mraku sečnja na Modrasovcu. Na Gori začno v tem času prve črešnje in so pastirji prvi na njih vejah. Ščinkavčevo gnezdo, iz mahu in kravje dlake, kokošjega perja in cestnega blata, ždi med rogovilami. — 29 — Ni ju motilo, da je škripa na cesti vonjala po -odrsanem železu in se je na njej poznala črna sled; gladka je bila in kovinasto svetla. Gidljev Gašperček se je gugal -vrh vitke bukve ter kričal: «Poglejte, po¬ glejte !» Tri goveda so mulila osušeno pašo v gmajni. Gašperčku se ni bilo treba bati zanje, ker je zagradil z vejami in goveda so bila v senci. Nista se zmenila za vse to. Župan, župan! Glava vsemu! Da je zdaj mrtev in pod vozom. Če pa se je ponesrečil. Brus je kar vzdihoval. Na cesti proti Predmeji je bilo veliko vznemirje¬ nje in razburjenje. Ljudje so že stali v gručah in vsak je vedel svoje, kako se je župan ponesrečil. Da se je zaletel pod konje črn pes, ki že par dni teka okoli kakor izgubljena duša, da je vedomčev vrtinec uda¬ ril v voz in bi ga bil moral župan zabosti z vilami, da je črna slepota obšla konje in so zapeljali čez cestb. Bili so glasni in vpili so. Najglasnejši je bil med njimi Benko. Vse vprek in vsak je vse bolje ra¬ zumel. Kaj bi pa ne! Konji so bili žejni in so hoteli hitro ugrizniti vejo, župana pa je vročina prevzela, da ni pazil. Če bi bil pazil! «Žrd ga je pritisnila za vrat kakor kuno rante. Samo žrd bi bil moral kdo pravi čas privzdigniti, pa bi ga rešil. In prav tam ga je bil že speljal s praznim vozom čez cesto vedomec. Moral je imeti sovražnika!« «1, kdo bi mu bil sovražnik?« so vzdihovale žen¬ ske, ki so nesle v koših borovnice in pile iz vedrice na vodnjaku vodo. »Nikogar ni, ki bi mu bil tak sovraž¬ nik. Kar do smirti! Bogve, odkod je bil vedomec, ki je napravil vrtinec in črno slepoto in poslal črnega psa!« »Sam Bog nas varuj!« «Da bi bil Lende privzdignil!« »Lende, ta nima toliko pameti!« 30 — «In takšnega župana! Nikoli več ne boš imel takšnega župana! Za vse je gledal. Vsem je bil do¬ ber in še za pot ni nikoli računal!« je pristavil tajnik Brus. «Takšen se bo že še našel!» se je vmešal Benko in ošvrknil Brusa s karajočim pogledom'. Bil je od¬ bornik. «Zmerom se najde namestnik in svet ne bo radi tega stal!« «Toda, morali ga bomo voliti!« je nekoliko plašno omenil Brus. Karajoči pogled ga je zmedel. Benko je imel hud jezik. «Čemu bi ga volili. Ali že ni izvoljen? Ali nima¬ mo podžupana? Zakaj pa imamo podžupana? Ali ni Čibej podžupan?« je dejal Benko in utrgal suho travo ob cesti! «Ali ga nimamo? Čibej je že podžupan!« «Prav čas imamo zdaj za volitve! Suša nam jem¬ lje zadnjo vodo iz kapnic in kalov, mi pa na volitve!« je dejal hromi Tinček. «Le poglejte, kako je vse su¬ ho, da kar zebe v taki vročini. Saj je Čibej podžupan!« «Saj res, saj res!«,je ves plašen mencal Brus. «Čibej je podžupan, da! Saj sem zmerom! trdil, da je Čibej podžupan!« «In volili bomo samo mi!« je moško razložil Ben¬ ko. 31 — v. KAJ JE REKEL SVETNIK, KI JE BIL PREDSEDNIK KOMISIJE. L judje so bili dvignili voz in pod njim je ležal žu¬ pan Mlakar. Žrd ga je bila pritisnila h kamnu. Obraz mu je modrikasto žarel v večernem soncu, lice mu je bilo zabuhlo, kakor da ima nekaj v ustih. Podžupan Čibej je stal poleg mrliča in veleval: «Počakati moramo komisijo. Kdo pojde po ko¬ misijo? Zdaj moram biti jaz za vse v občini.» Utrgal je list na grmu ter ga približal posinelim ustnicam. «Nič, poglej še ti!» se je t odmaknil. «Ne gane se. Če se ne gane, ne diha. Prvo, kar zdravnik zahteva pri komisiji, je kos papirja, da vidi, ali še diha! Če se list gane, je še živ. Tu se ne!» se je obrnil in glasno razlagal množici, ki se je radovedno zgrnila okoli mrliča. «Kaj ne, Grm, da se list ne gane? Ne tako, ■ Trm, ‘once 'i nagaja in se ne vidi, od sonca glej. Posebno zdaj, ko je sonce že nizko, svetloba še bolj meša. No, ali se zdaj list kaj zgane? Ne! Vidite, po¬ tem je mrtev in potem mora priti komisija!« Za ovinkom je škripal voz, kakor bi ga kdo me¬ tal iz kota v kot. Slišal se je bič ter oblasten glas, kolo je podrsavalo na debelem gramozu, kakor bi se nekdo zaletaval; vedeli so, da je voz tako zavrt, da še konji težko vlečejo nizdol. Čibej se je obrnil ter videl mladega fanta, ki je peljal led v ajdovski trg. — 32 — »Bregarjev, pojdi po komisijo. Naj pride: k sod- semu svetniku pojdi; ta bo že vedel kako in kaj. Med tem izvlečemo voz. Itak vidiš, da sta oba konja po¬ bita b> «Peš bi bil prej!« je dejal Rupar, ki je bil popol¬ dne na svojem travniku ter zmetaval z njega veje, ki so jih pustili kosci. Bil je slabe volje, ker je nekdo peljal preko njegovega tala, ne da bi ga vprašal. Za¬ jeli so ga, ko je počasi stopal pod Skukom. «Peš bi bil prej!» je ponovil. «Z ledom bo vozil počasi, ker je naložil zelo visoko.» «Naj pa gre kdo peš!» je rekel tab e j ves nevo¬ ljen, da mu kdo ugovarja. «Pojdi, Cene; če hitro sto¬ piš, si v dobri uri pri svetniku; povej mu, kako je, samo da smo obvestili, da, obvestili, se pravi, če se govori z gospodi.» Brisal si je vrat in roko z rdečo ruto ter pogle¬ doval fanta, ki je stal na robu visokega kamna ter se opiral na ožurjeno vejo. Cene je skočil ter se ulovil z rokami. «Že prav!« je dejal ter se spustil po bregu. «Tako! In ti Rupar, pripravi, da boš potem peljal mrliča domov. Pa pri županu povej, da bodo pri¬ pravili!« «Saj ni treba!« je dejal Grm. «Na senožeti so vsi ter bosta Andrej in Tone takoj za vozom, Nihče ne more mimo nas ter bodo koj videli.« «No, potem pa se Ruparju ne mudi. Vendar pojdi, da boš tu, ko bo treba.« «Prav», je dejal in nos se mu je čudno povesil, toda rekel ni druge besedice. Čibej je oblastno ukazoval in segal z roko za te¬ lovnik. Rupar je nekaj rekel ter se odpravljal. Vsi so čutili: pred nje je stopila neznana sila. Postovka je postala v zraku in trepetala, oglasil se je njen klic, kakor da hoče odgnati smrt. III. 33 — «Pokrijte mrliču obraz!« je dejal Čibej in so ubogali in pokrili s konjsko odejo mrliča. Izmotali so iz vprege oba konja; Bevk je pripravil deščice, da so za silo obvezali zlomljeno nogo Luci, Vranec pa je šepal, ker se je udaril v kolk. Živali sta se tresli in drgetali plašni. Žalostno sta pogledovala mrtvega gospodarja, ki so se mu videle samo noge izpod odeje. «Dobro, da so njegovi otroci že veliki!« je rekel Bevk. «To je dobro!« so prikimali. Vozniki na cesti so bili radovedni in so od daleč vpili, kaj imajo. Odgovarjal je Grm prav tako glasno, samo Blaško je hotel videti na lastne oči. Ustavil je voz z meterskimi poleni. Z bičem v roki je zdrčar pb položnem zidu na gmajno. Velika skala je bila prav blizu in na nji je rastel grm.. «Če bi voz treščil ob skalo, bi bile same trske!« je rekel, ko je odgrnil odejo. «Saino malo zabuhel je v lice, drugače bi rekel, da spi! Eha, Plaveč, kam siliš in dregaš? Moram k njima, če nisem pri vozu, že drega Plaveč z rogom. Zmerom je treba biča, da se boji. Bom povedal ljudem; škoda ga je!« In je spet šel. Moral je okoli strmega zidu, da se je povlekel na cesto. Bdeče lice mu je še bolj gorelo v vročini. «Samo če ni kdo vmes!« je menil. «Na tako gladki cesti! Če bi padel kje v Skripah, v božjem imenu. Da se nisem prej spomnil«., se je udaril po čelu. «Treba bi bilo pogledati kolesa! Ali so narezali platišča! Je že bil komu na poti!« Skoraj bi se bil vrnil, pa je tisti hip povlekel Plaveč v stran. «E, ha!« je zavpil nad njim ter pogledal nazaj. «Ovce pa kar gredo!« je mahal z roko, pa ga nihče ni prav razumel, ker so škržati, ki so utihnili, ko se je ključil mimo, spet glasno žagali na jesenih. Tisti hip je prihitela Žontova Vida: voda ji je pljuskala v čutarici. — 34 «Ali je komu slabo? Dajte mu vode!» Bila je med dekleti, ki so pri Lokavšcku zaje¬ male vodo. Ko je ugledala gručo pod cesto, jo je s cutarico naglo udarila čez gmajno. «Nič se ne ve; v tej vročini prime koga ujed ali mu je slabo. Voda ne bo škodila!« Prišla je upehana, trnjasto bodeče grmovje ji je potegnilo pisano bluzo, da je na komolcih visela kr¬ pa. Nosila je čutarico, ki ji je bingljala; voda se je zaletavala v 1 pokrov, kakor bi trkali ptički. «Prekasno!» je rekel Čibej ter se prestopil. »Mr¬ tev je!» Vida se je prerila skozi ljudi. «To pa je oče Mlakar!« je dejala, ko mu je po¬ gledala v obraz. Čutarica ji je zdrknila iz rok, pokrov je odletel in vodni kanci so škropili resje. Ljudje so bili preveč zaverovani v mrliča, da bi zapazili, kako se ji tresejo roke. «Ali ni Andreja?« je kriknila. «Ostal je na senožeti!« je dejala grabljica. »Po¬ čakati moramo!« Nihče več se ni zmenil zanjo, samo Čibej jo je skrivaj ogledoval. Bila je polna v lice in ko se je sklonila, so se ji noge trdo napele. Lahka, skoraj tesna obleka jo je ovijala. Bila je preprosta, toda vse na njej je bilo snažno in skrbno. In Čibej je imel dobro oko! «Ne da se pomagati!« je rekla ter se obrnila. Nič se ni hotela muditi. Šla je s kanglico nazaj in med grmovjem se je videlo, kako se spenja in plazi po strmi melini k potoku. Da ima solzne oči, ni nihče videl. — 35 — VI. KAJ JE NAREDIL PASTIR. L ende je privlekel Meto k mrliču; ves solzan niu: je bil obraz; smrkal je ter brisal z rokavom nos. Meta je hodila počasi in previdno. Vsakih dvaj¬ set korakov je počivala in sopla, Lende jo je moral, čakati. «Daj no roko, da ne poveš !» mu je molela raskava desnico, ki so se ji razločno videle črne črte na dlani. «Ne povem!» je moral obljubiti Lende. Prisopla je k mrliču in se pokrižala. «Kje imaš ovce?» je nahrulil Čibej pastirja, ne; oziraje se na Meto, ki je sedla na brežino in vzdiho¬ vala. «'Glej, da poiščeš ovce!» Ves preplašen se je Lende sklonil v glogovo gr¬ movje in lezel za ovcami. Sonce je zahajalo za goro; kjer je stal Lende,. je zašlo prej, ker je bil že pod hribom. Lezel je za tropom;; vroči pesek mu je škripal pod nogami. Trop se mu je zapasel v reber. Metal je kamenje za njim in jokal. «Kdo bo zdaj moj gospodar? Ovčke, ovčke, kdo bo zdaj moj gospodar, če je župan mrtev!» Spomhil se je sodčka, ki ga je bil skril v dračju. «Počakajte, ovčke, počakajte, škoda je sodčka, prav res ga je škodah) — 36 — Skrivaje se med grmovjem in skalovjem, je dr¬ sal nazaj v drčo in se vzpel po njej navzgor. Ves je trepetal od strahu, da bi ga utegnil zapaziti Čibej. Sodček je bil še na starem mestu, za grmom med obema školjema in v srebotju. «Vino!» je popljuskal z njim ter mlaskal z je¬ zikom: «To je vino! Rdeče!» Od mašil je čep in nasta¬ vil na uista. Sodček je držal tri litre in dober liter je še bilo v njem. «Dobro vino. Presneto dobro vino!» In je še srknil. «Še za jutri!» si je govoril in srkal. Za¬ mašil je spet posodo in govoril sam s seboj? «Dia bo Čibej župan, nikoli, Meta, nikoli!« Ranjak je kukal pod grmom. Odtrgal ga je in zmečkal med prsti. In je odčepil drugič in nagnil in tretjič in četrtič in nagnil ter se ni brigal nič več za ovce. Zmerom glasneje je ponavljal in zmerom bolj buljil z očmi: «Ne bo nikoli, nikoli, nikoli!« «Lende!» je vpil od daleč Čibej. «Lende, presneti iant ti, kam lezeš?« Čibej je moral nekaj govoriti, da se je slišal. Pri mrliču je vsem postalo dolg čas ter niso vedeli kaj bi. Sedli so po brežinah in na cestni zid ter ča¬ kali komisije. Šepetali so si ter si niso upali na glas pri mrtvecu. Konja je rahlo premaknil Indof h grmu, s. dalje si ni upal, ker miu ni nihče ukazal. Nekaj jih je šlo na cesto ter gledalo Vipavsko dolino, kakor da jo vidijo prvič. Dolina je ležala v mrču in rahla megla je ovijala griče, zvonike in razbeljene vasi. Cerkve s svojimi zvoniki so žarele, kakor bi gorele baklje. Tam daleč pod nanoško goro se je svetil vi¬ pavski. trg, kakor bi ležalo srebro. Možje na brežini so bili kmalu v razvnetem po¬ govoru. Da je Povhov že prevzel cesto na Salcbur- škem. Ker se mudi, da bo dobro plačeval. «Zmeraj dobro plačuje!« Svet je prav takšen kakor doma in — 37 — delo ni težko. Najlepše bo le v predoru, tam ni dežja ter mina zagori brez vsakega truda; samo za kup kamenja se skriješ, pa je. Mudi se vsem, gospodje hočejo in zdi se, da so prav veliki gospodje. Povliov ima zmerom srečo pa zgovoriti se zna. Lahko nosi rumene gamaše ter štajersko obleko. «Saj tudi ti lahko nosiš«, je dejal nekdo, «ali je dražja kak'or druga?« «Dražja ni, toda za menoj bi kazali s prstom. Da se lišpam.» «Bog ve, ali res hoče Ferlutovo hišo?« «Hoče! On lahko hoče, ker ima s čim in ženil .-.e bo tudi. Ali naj ostane zmerom tako, kaj? Če mu je ne bo Jernej vzel pred nosom. O, Jernej tudi ima in samo škili, kdaj bo čas.» Medtem je Čibej klical, da je bil ves zaripel v obraz. Danes se mu je zdelo, da ga nihče noče prav ubogati, in jezilo ga je, da se Lende ne zmeni za nje¬ gove besede. Ni ga hotelo biti iz grape, ovce so pa že drvele po stezi proti stari cesti. Pastir se ni brigal ne za klice ne za ovce. Sedel je v grapi, široko sedel, tiščal sodček med koleni in vedno glasneje ponavljal: »Nikoli, nikoli, nikoli!« «Tak, kje tiči ta presneti bebec?« se je nazadnje razjezil Čibej. «Daj, Grm, poglej, ali se mu ni kaj pripetilo v grapi. Videl sem ga na robu, zdaj ga ni nikjer!« Grm je bil sedel na zid ter popravljal kamen. »Ali ni šel na cesto?« Zadrčal se je po resju, borovju in glogovini nizdol. Grintavec je rastel na grivi ter se mu klanjal. Pastir je zaslišal posipanje kamenja, ki je drčalo po melini, se zdrznil in spustil sodček po bregu, sam 38 — pa se je vzpel, grabil, ves majav od vina, za nizek bor in začel kričati, kakor bi napadal neznanega so¬ vražnika : «Ne bo, Čibej ne bo, nikoli, nikoli, nikoli! Mene ne bo tepel nikoli, nikoli, nikoli!« Bor je bil v hipu osmukan, kakor bi ga bilo raz¬ majalo tisoč neviht. Grm je obstal in počakal v zadregi. Lende je besnel in trgal bor: «Kdo me bo tepel, kdo me bo tepel?« Lende se je spomnil Franceta, ki mu je zmerom pravil, da ga bodo tepli. Kdo, da, kdo! Tepli! Cepetal je z nogami in mahal okoli sebe. Dekleta, ki so daleč spodaj zajemale vode v potoku, so videle njegove roke, ki so motovilile po zraku. Vpile so nekaj in kazale z rokami. Lende ni videl Grma, ki se je lovil po melini ter posipal grušč pb nasipu. Pastir je čakal, pene so mu silile na ustne. Ko je hotel Grm k njemu, je zakrilil z rokami ter omah¬ nil. Valil se je po brežini in jecljal. Možakar je lezel za njim. Našel ga je za grmom. Ves divji in razkačen je klečal na pesku. «Nihče, nihče!« Preden je dospel k njemu, je pastir omahnil, stresal z nogo ter grčal. «Še to sitnost!« je dejal Grm, ko ga je našel ne¬ zavestnega za grmom. «Vstani, ali ne boš vstal!« Položil ga je vznak. «E, da, moramo počakati!« Sedel je kraj pastirja, ki je grčal ter obračal oči; na ustne so se mu pehale pene. :«iMoramo počakati!» Sedel je na brežino. Slišal je, kako vozniki vpi¬ jejo nad njim na cesti. TPžki vozovi so hrumeli pod hlodi in porajklji so škripali, ker so jih tesno tiščale 39 — verige. Izza ograje se je videla samo glava voz¬ nikom in volom, bič se je premikal, kakor bi šel sam. Živina je odletavala pri ojesu in grušč se je drobil, kakor bi bil v mlinskih kamnih. Kmet je sedel in čakal. Potok, ki je šumel nad njim, se je že moral riti po strugi in brežina je bila suha, da je resje šumelo kakor papir. «Saj je suša že bila, sam': takšne vročine ni bilo!» je dejal, ko si je brisal čelo. — 40 — VII. KAJ STA MENILA REZKA IN FRANCE, P o dve, tri, največ štiri hiše so na Angelski gori skupaj in ima naselje svoje im«. V sredi ravne je bilo Duplo. Župana Mlakarja posestvo je bilo od Dupla nekaj streljajev daleč! v bregu. Čibej in Rupar sta pa imela hiše v naselju samem, dva očenaša, če nisi jecljal, je bilo od prve do druge. Vmes je bila Peskova bajta, da je soseda ločila, a motila ni, če so se hotele ženske zbesediti. Zdaj se že dolgo niso. Čibejeva sestra Neža je bila nekoliko naglušna, Ruparica pa se ni mogla kre¬ gati sama. Ali naj stoji sredi poti in robanti, pa naj ji Neža reče: «!Tiuidi jaz mislimi!« Neža lahko misli na vreme in veter. Če bi Ruparica rekla: «Ali si pri pameti!« «Tudi jaz mislim!« Neža misli na glas, s Peskovo se pa Ruparica ni mogla, ker je bila sama posestnica, Peskova pa bajtarica.. S Polančevo je bila prijateljica in botra. Da bi se z njo skregala, bi moralo biti hudo. Ruparjeva Rezka je bilo zlatolaso osemnajstletno dekle z živimi očmi. Marsikomu je bilo všeč, tudi gozdar Siegl je gledal za njo. V svojem zeb cm jo¬ piču in hlačah dokolenkah se je zdel lep. Prav tisti hip je Rezka zavila na vrtiček, ko je šel od župana, Videl jo je na pragu, ko je hitel k tajniku, «Ali ste slišal? Šupan vos povosil!« jo je ustavil. — 41 — «Kje, za božjo voljo?» se je ustrašila deklica. i«Tam pot reber. Vsa mrtva!» je Matevž potrepljal po vratu. Konj se je ves tresel od razburjenja in koža na vampu mu je utripala. Matevž je spet sedel k skledi. «Če kaj rečejo, povej, da sem moral hitro, — kaj... reci, da ne veš, kaj sem moral tako hitro!« je na¬ zadnje dejal Rupar. «Bom!» je zamolklo pokimal Matevž, ki je prav takrat vtaknil žlico v usta. «Ali bi ne mogel sam?« je vprašala žena. «Truden sem!«: je jezno dejal. «Zakaj naj bi sam?« «Če pa je rekel!« «Rekel, rekel! Za konje je rekel!« «Samo za konje!« je menila. «Ali naj vlečem jaz?« je zarohnel. «Kako si čud¬ na! Voza je treba!« «Za voz je dejal!« je boječg pripomnila Rezka. «INismo nič vprašali!« je jezno zavpil nad njo. «Govori, če kaj vprašamo!« Deklica je povesila oči in otresla na vratih. «Saj nisem več majhna!« Deklica je obmolknila; vse ji je bilo tako čudno. Kakor bi Mlakar ne bil človek. Ali ni človek, pa se prepirajo. Če se ona spre s fantom, tako pride, toda odrasli! Šla je iz kuhinje, kjer se ji je zdelo vroče. Večer je bil gorak in svetel. Nekje v vrhovih je šu¬ melo, kakor bi rojile čebele. Kokoši so se spravljale na grede, grahka je bila razježena, ker je Matevž — 53 — vrgel k njim zeleno vejo, ki je bila vsa prašna in za¬ mazana. Rezka je videla Čibejevo hišo, ki je bila največja, med vsemi. Čez sleme se je sukljal zelenkast dim; Neža je'kurila hoje, kakor bi ne bilo na tnalu trsk in dračja ob steni. Slišal se je ostri glas -Čuvaja, ka¬ kor bi nekdo tolkel po razklani deski. Drevesa pri hiši so že čutila sušo; zdelo se ji je, da v večernem hladu sproščena dihajo; listi so se jim dvignili, kakor bi nekaj pričakovali. Kamenje na klancu si je nekaj, pripovedovalo, na pelinu je frfotal večerni metulj. Ko je sonce zašlo, je po klancu pihljal rahel vetrič- ter se zapletal v brleče dračje, ki je slonelo na zidu, da ne bi ljudje skakali čez zid. Pod zidom je bila Čibejeva njiva in zagradil je Čibej sam. Dalje je Rez¬ ka videla stezo, ki je držala čez njih njivo k Mlakar¬ ju. «In zdaj je mrtev!» je dejala. Košate bukve so bile pri hiši in pred njo visoka smreka, ki je skrivala, vrata. Mlakarica je bila doma ter je hodila s škafom iz hleva v kuhinjo. Dekla je stala pred hišo ter ne¬ kaj govorila in mahala z rokami. «Nič še r vedo!» je dejala Rezka. «Kako žalostno!» je vzdihnila. Matevž si je brisal usta ter stopal v hlev. Dekli¬ ca se mu je umaknila, vendar je videl še njen pred¬ pasnik za voglom. Peskovi otroci so se valjali po prahu kakor ko¬ koši. Mali Jaka je vreščal, ker mu je nekdo razdrl hišico iz kamenčkov. «Tudi ti nič ne vedo!» ji je šlo po mislih. Uprla je pogled po vevnici, ki jo je ob¬ robljalo grmovje, ter čutila, kako ji silijo solze v oči. «Zakaj je tak?» se je nenadoma vprašala. «Zakaj je tak? Nič mu ni prav. Če vidi Siegla, je, kakor bi bil brez pameti... Saj bi moral vedeti, da ga ne maram. Pa je kakor brez pametih) Če bi jo kdo videl, bi rekel, da je kip za voglom, tako je stala nepremično pod visoko češnjo. In solze — 54 — so ji začele polzeti po licu. Začutila je topli curek, a ga ni obrisala, dokler ni pripolzel do ust. Potem pa se je obrnila, zamahnila z roko, kakor da jo je sram, dvignila predpasnik do oči ter zajokala. Slišala je voz pred hišo ter si naglo obrisala oči. Matevž je pognal mirno hiše; cula je pokanje z bičem, ropotanje voza ter ostre udarce kopit na klancu. Vmes je potresa] strahovit jok Peskovega Jake, ki ga je Nace udaril s šibo, ker se mu je zakadil pred noge. Prikazala se je mama ter dvignila otroka, ki se je valjal po tleh. Nace je zbežal v pšenico, ki je šiimela onkraj rant. V veži je nekaj pripovedoval oče in mati mu je rezko odgovarjala. Večer je skrivnostno bežal čez naselje; samo prav visoko v Kozji steni se je še lovil rdečkast sonični ža¬ rek. V polmraku se ji je groblja na bregu zdela večja in bližja. «Bo že še prišel in potem si poveva vse!» se je potolažila, ko je zaslišala, da jo kličejo. Pred hišo je kokala koklja in piščanci so se ka¬ kor rumene kepice podili za mušicami. _ 55 — X. ALI JE BILA VOŽNJA BRUSU VŠEČ? M atevž je podil konje po cesti pod Čavnom. Zropo- tal je že skozi prvi predor in čez most, ko je do¬ hitel gozdarja Siegla, Brusa in Benka. Noge so jim brodile po razvoženi cesti in v odvodnik se je vsipal oster pesek s pobočja. Cesta je bila vsekana v reber. Skala nad cesto je bila črna in svetla, voda ni več curljala po nji in izvir je bil suh. Videle so se po njej samo temne lise, ki so jih napravili curki. «Vse se suši!» je dejal Benko. «Vse!» je pritrdil Brus. Matevž je na Sieglovo mahanje ustavil voz. «Saj nas bolš prevrnil!» je vpil nanj Brus, ko so konji potegnili in odletovali proti tretjemu predoru. «Če zadenemo, ne bomo vozili župana! Sicer bi v hrib še Matevž rajši šel prazen!» «Ali ste Čibeja že srečali ?» je vprašal hlapec, kakor bi ne slišal. «1 kje? Čaka komisije!« je dejal Benko. «Nam se prav nič ne mudi! Le počasi vozi!» je trepetal Brus. «Komisija gotovo še ni prišla. Če nas prevrneš! Otroke imam in ne bi rad videl, da bi bili sirote!» «Pazi, da tudi zdaj ne bodo! Novega župana do¬ biš; če mu ne boš po godu, te postavi na cesto!« je rekel Benko. Videlo se mu je, da mu je vino udarilo v oči in lice. — 56 — «Kako to misliš?« je prebledel Brus ter ves stre- petal. «Saj se ne vlečem za nikogar! Kdor bo gospo¬ dar, tega bom poslušal. Sami so gospodarji, kakor si bodo izvalili!» Zelo mu je bilo mučno. In tretji predor je to še povečal. Grozil mu je nad glavo kakor strnjena pest, on pa je moral skozi. «Če se zdaj posuje!« ga je tre¬ slo. «Čudno, nikoli nisem mislil na to!« «Vidiš», je pritegnil Benko, ki ga je vznemirjalo ropotanje in žvenketanje voza, «to tudi ni prav! Ti moraš pripravljati ljudi za enega izmed odbornikov. Treba napraviti mnenje! Zame sicer ni nobenega dvoma, da bo Čibej. Pameten je, gostilničar, največ časa ima in podžupan je!« «Tudi Rupar ni slaba!« je dejal Siegl. «Pametna mož in njega imeti radi!« «Zdi se, da misli na to!« je pridržal Matevž konje. «Jezil se je nekaj na Čibeja in psa in nič mu ni bilo po volji! Zdi se, da misli na to!« Brus je potil debele kaplje. «Čibej bi bil, toda France!« se je razvnel Siegl. «Kakor da je sam na svetu!« «Za Rezko je sam!« je trdo dejal Matevž in stis¬ nil bič. * Za hip so umolknili. Brus se je presedal na vo¬ zu, se praskal za ušesom in mencal. Kaj ne bi! Na kozlu je sedel Matevž in Siegl je bil tudi za Ruparja. «Se bodo že zmenili, se bodo že zmenili!« je iz- pregovoril. «Kaj zmenili! Tudi ti, Brus, boš moral povedati, kaj bi se skrival! Mencejev ne potrebujemo. Lepa bi bila, skoraj prelepa: ti bi služil angelu in vragu. Ka¬ kor Budanjec, ki je prižgal svečo tudi iiudiču pod svetim Mihelom, «ker se nič ne ve«! Ne boš! Kar po¬ vej, za koga si!« ga je Benko zgrabil za ramo. «Ne smeš biti kakor oni golob, ki gruli; le poslušaj, on 57 — gruli vsakemu; če si mu preblizu pa zbeži«, je Benko mahal z razpetimi prsti. In res je tisti hip zletel golob iz globeli, zavil čez grape in drče ter se izgubil za hribom. «0, golob zbežati!« je rekel Siegl, ker tistega o Budanjcu ni razumel. «Ali sem kaj rekel? Nič nisem rekel. Niti spodobi se ne. Služba je slulžba. In če bo ukazal Čibej, bom poslušal in če bo Rupar, bom poslušal. Oba sta pa¬ metna in ni da bi izbiral jaz.» «To ne velja, to ne velja!« ga je tolkel Benko po kolenih. «Kdor ni z nami, je proti nam! Tu se boš že moral odločiti! Le ovca izbira, toda samo na paši in pri jaslih!« «Da, da!» je lovil besede gozdar. «Rupar ni slaba mož in jaz sem za Rupar!« Brusu je bilo vroče, kakor mu že dolgo ni bilo, dasi je pihala že večerna sapa. Za njimi je bila že pregrada, da ni hudournik nanesel grušča na cesto, za njimi je bila že vsa prevrtana drča, na kateri se je videlo, da so ljudje grebli drobni pesek za kuhinjo. Cesta je prešla iz strme skale v položno gmajno in zeleni borovci so zakrivali zid. Bog ve, kaj bi mu bili še napeli v ušesa, da ni šla po cesti omahujoča postava. «Lende, kam greš, Lende!« «Truden, truden!« je jecljal Lende ter se lovil v odtočniku, kamor se je umaknil vozu. «Lende, saj si pijan?« ga je ošvrknil Matevž, ko so se mu približali. «T:~uden, truden!« je ponavljal, «in bolan tudi!« «Ali si pil?« «Pil!», je potrdil. «Pil. Vino! Potem me je Grm zbudil..Zbudil, da!« je kimal. «In si mu ubežal, kaj! Kje pa imaš ovce?« — 58 — «Nimam!» je trudno kimal z glavo. »Ubežal ni¬ sem, sam je rekel!» «Nocoj boš še tepen!« mu je smeje dejal Benko. «Prav gotovo boš tepen!« «Kdo ga pa bo?« je radovedno vprašal Matevž, «1, kdo? Čibej. Ali ne pase tudi njegovih ovac in podžupan je!« Lende je razklenil čeljusti in ni našel besede. Ko je voz že zdrdral mimo, je zbral vse svoje sile ter hitel naprej. »Čibej, Rupar!« Lende je ponavljal in prašil z bosimi nogami po cesti, da se je kadilo in jemalo sapo. »Čibej, Rupar, Čibej, Rupar!« je šlo Brusu skozi možgane. «Eden bo župan! Kateri bo župan? O Bog, o Bog!« V Brusu se je kar trgalo. Tako. Razumel je. Tu sta dva: Čibej in Rupar. Oba bodo tiščali na župa¬ nov stolec in on je občinski tajnik. Lepa reč: občinski tajnik. Presneto lepa reč! Dokler imaš župana in go¬ spodarja in delaš po njegovi volji in praviš: «G’ospod župan so tako ukazali«, prav nedolžna reč. Toda zdaj ? Zdaj ni župana in bodo šele volili Rovega in se moraš izjaviti. Zdaj moraš loviti leva sam. Če enemu ustre- žeš, se petim 1 zameriš, pa lovi leva. Za tega ali za onega, Za oba! Prav, če bi to bilo mogoče. Toda zdaj s,e moraš postaviti za enega. Da, za enega. Za kate¬ rega? Po pravici: za tistega, ki ima večino. Kateri ima večino? Brus bi bil dal pol življenja! Ker je imel že štirideset let, mu ni bilo vseeno, kdo je žu¬ pan. Brus bi rad še živel in ima otroke in bi rad vedel radi primernega zadržanja, kdo bo župan. Da bi držal pravega leva in ne morda dihurja, ki samo vse zasmradi. Vihal je nos ter trepetal; čutil je, da se mu vse maje. 59 — Ko so ustavili pri mrliču, je bil Brus ves zmeden. «Ali si pijan Brus?« ga je ošvrknil Čibej pred vsemi. »Opotekaš se!» Brusu je šla kri v glavo, da se je zmedel in jec¬ ljal v brado: «Slabo sem stopil!» Bil je v resnici pijan, pijan kakor Lende, samo da je Lende pil resnično vino iz Mlakarjevega sodčka in ga je Grm spravil k zavesti. Isti hip je prihitel Cene. «Svetniku sem povedal. Da nima časa! Če je to¬ liko vas videlo, da ga je držala žrd, je nesreča!» je dejal. »Domov pojdi!« je dejal.» «Da je rekel tako?« je vprašal Čibej. «Da je rekel tako!» «Rekel!» je dejal Cene. «Bomio pa tako!» je rekel Čibej ter ni pokazal, kako mu ni bilo po volji. Stal je na cesti, da bi bolje videl na Skuk. Matevž je medtem zasukal konje na ozkem kolovozu, ki je držal do mrliča. Oba Mlakarjeva sta stala pn mrtvem očetu. Andrej je bil nem, Tone pa je že razlagal Grmu, da bo zelo lepo. Da ima zelo rad pogrebe. S svojim očesom je tako zaupljivo me¬ žikal, da bi se smejali, če bi ne bilo mrliča. «Saj če je kdo mrtev, ga pokopljejo, ali ne?« Andrej ga ni slišal, pa tudi če bi ga, bi se Tone ne zmenil. »Mnogo ljudi pride, saj dobro vem, jokajo se po¬ tem ga pokopljejo. Zvoni pa tako zelo. Potem gredo v krčmo ter se nič več ne jokajo.« — 60 — XI. TISTI NESREČNI SRČEK. V si veste, kako je. Če je fant postaven in vesel in premožnega gospodarja sin, ima precejšnjo ve¬ ljavo. In če gre mimo ubožnejšega dekleta in jo z nasmehom pogleda in prijazno nagovori, je dekletu težko, da ne bi tudi pozneje mislila nanj. Polančeva Polonca! Prav nad najboljšo Čibejevo njivo so imeli hišo in delavnico. Delavnica je bila večja od hiše. Kajti kovačnica je pomenila kruh in sol in čevlje in liter vina ob praznikih. Seveda hiša je samo zavetje za slabo vreme; ob lepem vremenu so bili otroci na prostem in so gledali Čibejevo veliko njivo pod seboj. «Ta njiva nam manjka!» je često dejal Polanc, če je zrl pred delavnico za konjem, ki ga je pravkar pod¬ koval. «Svojega konja bi imeli in bi ga lahko pod¬ kovalo) Ruparjev Matevž je često dal podkovati konje. Če pa je Čibejev France vrgel lemež pred kovačnico in raztrgano verigo, je vse trepetalo v njej! Ko je ča¬ kal na sekiro, je stopil k Polonci, ki je prala ali šivala ali krmila kokoši pred hišo. Zmerom se najde opravilo, če pride fant mimo. Nle da bi bogvekaj mi¬ slila, toda mladost je mladost in če bi se vprašala, zakaj, bi ne bila več mladost. Če je prišel France, so morali otroci v grič, da niso motili. Polančevka jih je zapodila, kakor bi ne bili njeni. Pet jih je imela in Polonca je bila najsta¬ rejša. Prvi za njo je bil star komaj dvanajst let. — 61 — Dvojčka sta umrla v tretjem mesecu. Vse je spodila, samo Polonca, ki je morala kuhati, je ostala. In na¬ zadnje se je še materi kam mudilo. O binkoštih je kupil France na vitoveljski božji poti celi gneči deklet sladkorčke s tistimi napisi, ki pozebo kri v glavo: «Zakaj ne misliš več na me, zakaj me pozabljaš, srce?» ali: «Kdo bi vedel, da je stezica tak zaprta do tvoj'ga lica?» Zakaj Vida ni hotela sladkorčka, ni šlo nobeni v glavo. Vsem je bilo znano, da nima nobenega fanta, da je že dva snubca odbila. Ko ji je hotel France ku¬ piti, je zmajala z glavo, da ne mara. Polonca pa je dobila sladkorček, ki se ji je zdel večji in bolj pisan in je imel napis: «Ne ve teta in ne stric, kako imam te rad, ne ve ne oče ne ve tvoj brat, kakšen žar je tvojih lic!» Tisočkrat je to brala. Motilo jo je, da nima ne tete ne strica ne brata, ampak videla je rdeča lica. Da, prav lepa rdeča lica in to je bilo tisto. Zadnjo nedeljo je bila v kriškem mestu. Kupila je srce. Zelo je izbirala in kupila. Medeno srce, pisa¬ no, s trakovi. Na teh papirnatih trakovih je bilo na¬ pisano: «Nikoli ne gre tvoja pot mimo mojih vrat, tvoje misli so povsod, kjer ni mojih trat.» Ne rečem, da bi bila pesmica bogvekako imenit¬ na. Toda povedala je vse. In tisto, da se je hvalila, da Francetu ni odprla. O, to so jo v prepiru pritisnili, da je morala nekaj reči, da bi zakrila, kaj jo boli v srce. Saj ni klical! — 62 — Ne, mislila je nanj in bolelo jo je srce. Zadnji čas se je učila pri Muti. Muta je bila šivilja. Gluha. Brala je na ustnicah besede in prav zateglo in kričavo odgovarjala. Če se je zatopila v delo, se je začela hahljati, prav na glas in šepetala nerazumljive besede. Šivilja pa je bila, da bi jo iskal, in premožne posestnice so ji zaupale tudi težko bla¬ go ne samo navadnih srajc za hlapca. Preden so šle v ajdovski trg, so se na dolgo posvetovale z Muto. 'udi o barvi in kakšna bo obleka. Nič ne de, če so bile vsaj dve leti za mestno modo, toda praznične jopice so bile le imenitno ukrojene. Muta je bila med kmeticami kot kraljica, ki ukazuje; njena kričava be- . la je tičala kakor pribita v srca. Pisala je in ka¬ ka časopise in slike, ki so jemale razum. «Oh, če bi te obleke ne bile tako drage!« Polonca se je učila pri njej. «Da bo znala!« je dejal oče. «Samo za grablje in i 1 e moja hči ne bo!« Najstarejši Stanko se je že učil pri očetu 1 , Zdrav¬ ko, ki mu je bilo osem let, je tudi že skoval žebelj, samo oni, ki je vlekel prste ter so mu vsi obetali, da mu jih bodo namazali s petrolejem, se je držal materi za predpasnik. Včasi je nesel kam velike kle¬ šče, da so jih morali iskati. Bil je tepen, če so ga našli z njimi, zato jih je drugič tudi. Polanc je hotel, da se njegovi otroci kaj nauče! Da ne bodo takšna te- sla, kakor drugi. Minka, ki je komaj shodila, je vla¬ čila na niti poleno ter se drla, če je padla na nos. Polonca je gonila stroj, vbadala šivanko, a ji ni šlo od rok. Zamislila se je in ji je blago zdrknilo na tla, če je mislila na Franceta, In če je delo končala, je misel šla z njo. Res, da govori najrajši z Rezko. Toda samo go¬ vorjenje še ni nič. Kogar bo peljal pred oltar! Da, — 63 — pred oltar! Kolikokrat je pri Muti gledala belo oble¬ ko. Da bo obleka za nevesto in družico! Mrak ji je še bolj grel misli! Šla je ob rži, gledala netopirja v zraku in otroški jok pri Libru ji je še bolj razvnemal domišljijo. V hišah so že prižgali pe¬ trolejke, ki so rumenkasto svetile v poletni večer. Nad Majem je medlo svetila večernica in lestenci so se že vžgali nad Učko. Na robu gore je žarelo nebo. «Tam je morje!» si je dejala. «Če bi kam šla in zaslužila, da bi imela. O, potem bi si kupila obleko, kakor bi sama hotela, potem bi tudi France!« Skoraj da se ji je milo storilo pri srcu. Nočni metulj je švig¬ nil mimo, stara češnja na bregu je majala listje v sapi, ki je vlekla čez breg. Češnja je mrko stala na kraju Čibejeve njive in nad njo je velik jesen gledal po bregu. Tam je bilo vse Čibejevo. Polonca je tiščala zavojček ter obstala ob rži. Žito je upogibalo klasje, čez njivo je šlo nevidno mrmranje in skrivnosten šum. V rži pa je cvilila miš! Tisti večer se je pravkar vračala domov. Cula je, kako sopiha nekdo po klancu in se valijo kamenčki pod boso nogo. • Lende je prišel ves potan in truden po kolovozu. Pijanost ga je bila že minila, kajti pred kapelico je bil za nekaj hipov zaspal in so ga bili zbudili vozni¬ ki, ki so peljali drva po dolini. «Kje so moje ovce?» mu je bilo šinilo v možgane. «Kje so moje ovce?« «Ovce so že šle!! so se mu smejali vozniki, ki so ga poznali, ker je cesto prosil za slive in hruške in fige in grozdje. «Domov so ti ušle!« In Lende je šel za njimi. «Lende!» ga je poklicala Polonca, ko je postal ob zidu in buljil v mrak. «Ali si videla moje ovce?« — 64 — I «Bodo že prišle! Poslušaj, Lende, ali si videl kje Čibejevega Franceta ?» «iNisem!» «Povej, Lende, ali sva kaj prijatelja?» «0, če bi ti hotela! Prav hudo rad!» se je režal Lende in pozabil na vso svojo bolečino in strah in ovce. «Prav, Lende! Ampak zdaj poslušaj: to le je France pustil pri nas. Ko ga vidiš, mu daj. In niko¬ mur ne pokaži! Glej, da ne pokažeš!» «Če mi daš tisto rožo!« se je spet zarežat Lende. «Tisto rožo, tam!» «iNa, Lende, na! Dve, ker si naš fant!» «0jej, Polonca! Če bi rekla: moj fant!» . «No, saj veš kako! Če si naš fant, si tudi moj fant!« se je smejala Polonca ter vtikala pastirju rožo za klobuk. «Samo to daj Francetu, jaz ne maram nje¬ govih stvari! Kar daj mu in reci, da je od mene. Kako boš dejal, Lende?» «Da je od tebe in da sem tvoj fant!» «Vidiš, da te potem pretepe! Ali ne veš, da te bo pretepel, če mu poveš, da si moj fant!» «0, zdaj pa vem!» se je režal Lende. «Kar dal mu bom in rekel!« «Ti si pameten!« se je smejala. «>In ko mu oddaš, le pridi, zastonj ne bo!« Lende je ves srečen pozabil na Čibeja in mrtvega župana in svoje izgubljene ovce. Stopil je še par ko¬ rakov dalje mimo hiš ter v visokem klancu sedel za zid, snel klobuk z glave in gledal ves blažen rožo, ki mu jo je Polonca zateknila za trak. «0, roža Polonca, o roža Polonca!« Polonca pa je strmela na veliko njiVo pod hišo, na katero je legal poletni mrak. Drobne lučke so se vžigale v travi. V bukvah na hribu so škripale in udarjale veje, skrivnostni glasovi so se Oglašali v V. — 65 — večer. Nekje so se slišali kriki in klici, po poti iz go¬ zda so gnali otroci živino s paše. Kravji zvonec se je glasil in daleč po gozdiču je pel otrok s kričečim glasom, ker ga je bilo strah. Tako težko ji je bilo pri srcu pri vsem tem ču¬ dno skrivnostnem dogajanju okoli nje. Ah, da, tista velika njiva pred hišo in Francetov široki smeh! — 66 XII KAJ JE GORJANU SKUPEK GORJA IN VESELJA? N adučitelj Čibej in župnik Meznarčifi sta Predmejo naletela na Zimo. Krošnjo je imel kakor oma¬ rico, ki je škripala. S palico je odganjal jazbečarja, ki se mu je hotel zaleteti pod noge. «S to palico sem odgnal že celo ljudi, pa ne bi tebe!» Jelinčičeva dekla je slišala lajež ter bila huda na psa. «Ali še prodajate!» ga je vprašal župnik in po¬ trkal s palico. «Če je prepovedano!« se je sladkal Jernej. «Kar je prepovedano, se ne dotaknem. Tudi ne gre. Pri nas ne gre! Trak ali orglice, miška ali zrcalce, ki ima možica odzadaj, Ste, več pa ne, nimajo denarja!« «Samo da ste me poslušali!«' je rekel župnik. Zavila sta pod smreko navzgor, Jernej je gledal za njima. (Sedla sta, ko sta vse pozdravila. Hribarska Pepca je nosila na mizo. Najprej kozarček tropinovca. Da se posuši pot. Nadučitelj je preoblekel srajco, ki je bila potna. Zato je nosil s seboj v torbi drugo. Župnik pa je menil, da se mora posušiti srajca na njem, ker mora k bolniku tudi pozimi in cesto nima časa mi¬ sliti na znoj. Sedeli so na gričku za oskrbnikovo hišo. Brezove klopi so bile nove in miza je bila spletena iz leskovih viter. Pepca je morala s pladnjem iz kuhinje po poti, ki se je vila na živo smrekovo mejo. Smreke so rezali — 67 — samo ob poti, zato so se razprostrle na vnanji strani gosto in široko, da si šel kakor za steno. Dekla je prinesla vina in sifona, sira in rženega kruha. «Od doma niste nikjer trčili na krčmo!« je dejal oskrbnik in natakal. «iNo», je dejal župnik, «potoček pa je bil pod Če¬ lom. Tudi tam se vidi suša! Niti desetina ga ni. Na. strugi, ki je zelo suha, se vidi glen in vrbe so kar ob strani.« «Vidi se!« je mencal nadučitelj ter segel po vinu. Ko so pogasili žejo in niso bili več lačni, je zinit nadučitelj : «Lepo imate tu!« «Gozda je dovolj!« se je smejal oskrbnik. «Kjer je gozd, je tudi senca!« je rekel župnik. «Pa ne sedimo v senci!« se je branil oskrbnik. «Gozdarji prav malo sede. Zdaj so se začele borovnice in je treba gledati, ali so dovolilnice v redu. Sušh, je in se krave rade zaženejo v sečnjo, ker je tam močna in vlažna trava. Pastirji so zdaj leni in poležkavajo za grmi in v gošči, da jih sonce ne peče, žival pa lahko gre. Še zvonec zamaše, da se ne čuje!« «Šop trave več ali manj« je rekel nadučitelj. «Saj se ne pozna!« «Pa mlado drevje!« je vzkliknil oskrbnik. «Kar ga ne popasejo, ga pohodijo in polomijo!« «Gozd je obširen, ste rekli, par mladih dreves se ne pozna, četudi jih goveda pbtlačijo!« je modroval župnik. «Potlačijo! Prepovedano je!« je odrezal Hanuš. «Saj damo, na rokah pravzaprav nosimo ljudi, toda prositi morajo in naše prepovedi se le morajo držati!« «In kdor se ne, ga naznanite in ga na glavarstvu zapro. «Vse bi še bilo!« je rekel stari Gunta, «fte bi vode ne spustili na nagega človeka. Tega pa ne!» — 68 — Menda so morali prej pod prho ali kaj!» je dejal župnik. «V tem zraku se na Gori ni treba kopati v vodi. ■Še pot vzame. Stari Cunta se gotovo ni okopal, odkar je bil pri vojakih. Njegovo jezo le razumem!» je me¬ nil nadučitelj ter vihal svoje mogočne brke. «Toda stari Cunta le zaleze srnjaka!» je jezno udaril po mizi Hanuš. «Ne razumem, zakaj ne gre iakor drugi na Salcburško. Dela nima, doma polež- kavata s sinom in ne gresta nikamor. Živita pa. En¬ krat se nam je posrečilo, da smo ga zasačili! Samo •enkrat! Na srnjaka je kakor obseden!» «Če si Gorjan kaj utepe v glavo, je pribito. Sta¬ vim, da Jernej krošnjari z vsem. Pa sem mu rekel, da ni vse za krošnjarjenje! Če si Zima nekaj vbije v glavo, je, kakor če si Cunta! On mora prodajati, ta mora za srnjakom!« je jezno rekel župnik. «In Cunta ne pozna šale. Vse za res in pogodi, .samo če vidi piko v gozdu. In srnjaka! Pred nosom ga je! Ustrelil je. Videl sem, kako se je srnjak pre¬ kucnil. Preden sem mogel iz grmovja, je prikadil po .stezi, kakor da ni nič.« «iAli ste zadeli?« je vprašal. V roki je imel grčavo •vejo in brskal po listju.« «Maček!» se je izvilo župniku. «Tudi jaz sem dejal: Nisem streljal!« «Kdo pa je?« je vprašal Cunta in njegove sive ■oči so ponižno zrle vame. «Kdor vpraša!« sem dejal. Zasmejal se je široko. «S tole palico! Gospod, samo tega nikomur ne pravi¬ te, ker vas imam za zelo pametnega!« je pristavil. — Vražji dedec!« Gosta sta se zasmejala. «Pa vas je!« je rekel župnik in pozabil na Jer¬ neja. «Še kako!« je široko razprl roke nadučitelj. — 69 — «Pa me ni!» se je zarežal oskrbnik. «Srečal sem- gozdarja Močnika. Rekel sem Cunti, naj me počaka. Močniku sem kra.tjto stvar razložil. Nekaj časa je šel z nama, potem pa je dejal, da mora še k voznikom. K voznikom v nasprotno stran. Šel je, ko pa sva s Cunto zavila, se je vrnil, našel srnjaka, ga prenesel in pokril z vejami. Čez dobro uro je prisopihal Cunta s sinom. Mrmral je, da je pustil žival pod panjem,, da je pa zdaj ni. <«Bogve, za koga sem ga ustrelil!» je godrnjal sinu. «Zame!» je odgovoril Močnik in stopil z napetim, petelinom iz grmovja. Močnik je prinesel srnjaka in bil za pričo. «Zato pa so starega okopali!« se je smejal oskrbnik. »Sr¬ njakovo glavo sem dal nagačiti; tako lepe že dolgo nisem videl. Pokazal jo bom!» Na hričku je bilo prijetno. Sonce je že zašlo in po grapi je vlekla sapa. Veliki jesen je obračal svoje velike liste, kakor bi preganjal zajce iz zelja. Žolna je trkala po deblu ter se kriče spreletela, v živi meji se je priklanjal in zvedavo smukal kraljiček. Gosta sta zopet izpila in nadučitelj je porinil krožnik od sebe. «Kar radovedna sva!« «Zelo!» je pritrdil župnik. Premaknil se je in gle¬ dal. Zmotil ga je vrišč malih otrok, ki so grebli po prahu. Na malem vozičku sta dva človeka peljala kup vej in so se morali otroci umakniti. Ker se nisb hitro, je možakar, ki je držal veje, da se ni voz zvrnil, za¬ mahnil s šibo. Šelova in Gmajnarica pa iz sajastih kuhinj. Da ne bo nihče otrok tepel! Če ima kaj, naj pove, otrok pa se ne bo dotaknil nihče! Nihče! Ona se dere, da cesta ni za otroke, naj gredo na gmajno onstran zidu in se tam potolčejo, da bo imel vsak dve glavi. Suho je, paše ni, snažno in gladko tako* — 70 — da se lahko drsajo. Cesta pa je cesta in je samo za ljudi, ki gredo, in za vozove, ki peljejo! «Kakšen voz! To ni Voz, to so navadna kola. Saj so lesena in niso okovana!« «Pri vas pa še taksnih ni!» Potem je nastal vriše in prepir, da nisi razumel. Glas je sekal glas in možakar je že pulil vejo izpod verige, žena je izdrla ročico pri vozu, toda tudi ženski sta že grabili po metlah. Sam bogve, kaj bi še bilo, da ni Zuta prinesel svoje košate brade okoli Vrha. «Ljudje božji, zakaj pa se?« je mirno vprašal. Pravijo, da se ni razburil nikoli. Niso vedeli, zakaj se, tako jih je zmešal njegov prihod. Kakor otroci so gledali v zadregi. «Vidite, pa bi se za nič do smrti. Kdo bi pa vas po smrti redil, kaj? Ali ste pomislili?« Morali so se smejati. Onima z vozičkom je Zuta pomagal čez vzpon in veje so pometale po cesti, da se je dvigal oblak prahu za vozom. Na gričku so radovedno zrli na ta prizor. «Tako se stepo!« je rekel župnik. «Ce še tako pridigaš. Pridejo v ogenj pa je!« «Otroci še ne hodijo v šolo!« je pomlenljivo preso¬ dil učitelj. «Oni veliki so pa že pozabili!« «Kmalu bi bili prekucnili veje!« je dejal inženir Hanuš in mešal karte. Tarok je bil na vrsti. «Ali kaj plačajo?« je vprašal župnik. «Veje mi¬ slim!« In je urejal karte v roki. «Kakor po navadi!« «Kakor po navadi!« je odgovoril Hanuš. «Plača- jo! Da se ve, da niso zastonj. Ponudi jim prst, pa ima¬ jo roko. To znajo Gorjani.« «Samo da ti otroci še ne hodijo v šolo!« je pola¬ gal karte na mizo nadučitelj. «Prav!» je prižgal cigareto Hanuiš. «Vzemimo šolo. Šestnajst metrov drv je bilo svoje dni oblju¬ bljenih krajnemu šolskemu svetu. Pet in dvajset jih — 71 — zdaj dajemo, sicer bi bil vriše. Kar toliko več v dar. Pa jih dajemo, saj jih je! O, na Dolu so zvitih «Pomagajo si!» je zagovarjal nadučitelj. «iTako so možje že povišali?« je vrgel karto na mizo župnik. «To so gadje!« «Župniku smo jih obljubili nekdaj deset, zdaj jih dobi dvajset!« se je smejal Hanuš in pobiral karte. «Pa so Otličani tudi gadje!« je vrgel vmes nad¬ učitelj. «Gospod oskrbnik igra!« «Pozimi je zelo mraz!« je dejal župnik. ((Potre¬ bujemo jih!« Hanuš je igral pikovega jezdeca. »Naj jih! V erarnem jih je še in še. Nas še ne bo konec! Sproti raste in nam je malenkost, manj kot drugemu trska!« «Tarok!» je ukazoval župnik, ko se je prikazala na stezici gospa Roza in vzkliknila. «Župana je povozilo! Pravijo, da je mrtev!« Pograbili so klobuke. — 72 XIII. KDO JE CENIL BOLJ ZELJNATE GLAVE? M lakarjeva sinova Tone in Andrej sta dvignila mrtvega očeta ter ga pokrila z rjuhami. Tone je bil starejlši in večji, a nekoliko slabe pa¬ meti. Iztaknil si je bil oko na trski. Otroci so se mu smejali. Vzeli so ga iz šole, ker so se norčevali iz njega. Andrej je bil tih in miren fant; moral je skr¬ beti za konje. Vračala sta se z grabljicami s senožeti pod Skukom ter naletela na mrtvega očeta. Andreju se je tresla roka, ko je hotel zapreti očetu osteklenele oči. Ni več mogel, ker so bile veke že mrzle. Mrlič je svetlo gledal izpod vek, kakor bi hotel še nekaj reči, pa mu je beseda zamrla na odprtih ustnih. Naložili so ga na voz. Župnik in nadučitelj sta prisopla k mrliču, ko so ga hoteli peljati. «Ali ni v njem nič več življenja,» je vprašal žup¬ nik ter se odkril. «Mrzel je in trd!» je uslužno dejal Čibej. «Mrtev?» je dejal nadučitelj. «Da! > je odvrnil Čibej. Počasi so stopali konji z mrličem. Borovci so se priklanjali in stali kakor nemi stražniki na obeli straneh ceste. Temni, mrki in molčeči, kakor bi stali ob mrtvaškem odru. Škržat je bil že utihnil, toda med šumenjem po¬ toka, ki je žuborel pod cesto, med gruljenjem divjega goloba v skalovju in mukanjem goveda pod Goro, — 73 I med ropotom voza in škrtanjem peska pod konjskimi kopiti in okovanimi hribovskimi čevlji se je slišal na cesti zategli glas stare Mete, ki je molila za dušni mir in pokoj. Zmerom bolj je sopla in zastajala. V predorih je skrivnostno trkljal pesek po ste¬ nah in ko so zavozili na visoki most, je votlo bobnelo v globeli. Mrak se je že lovil po izpranih čereh in in prepadih, zobate skale so zadobivale oblike čudnih zveriženih in spačenih postav, ki so okamenele v strmini. Po planoti so se prižigale luči, nad hribi je žarela krvavordeea obla meseca po vročem dnevu. Na razpotju je v kapeli migljala rdeča lučka. Na strmem brežuljku je stala mreža za pesek. Čibej je korakal za vozom trdo, počasi in pre¬ mišljeno. Župnik in nadučitelj sta voz že prej pustila ter sta hitela pred njim. Pri kapeli, kjer se je cesta delila, se je Siegl poslovil. Zdelo se mu je, da je na¬ poti; kar je rekel, so napravili drugače. Čibej je pote¬ gnil k sebi Benka in Brusa ter rekel: «Pojdimo po bližnjici, voz bo prišel za nami. In pri vozu sta Andrej in Tone!» Šli so po bližnjici po rebri navzgor. Ko so do¬ speli na preval, si je Čibej obrisal čelo z modrim robcem. «Zdaj bomo morali paziti, kako in kaj. Zdi se, da se bo Rupar poganjal za župana. Vse je prav, toda povejte, ali je sposoben za župana? Če bi bil, bi bil še. Kar naravnost in brez ovinkov. Saj vemo, kako je bilo! Nekaj ljudi ima res za seboj in ti ga bodo gotovo silili. Nič ne rečem, če ga bo hotela večina, naj ga ima! Toda ali mislita, da je za to.» I:: je škrbbotnil z okovano peto ob kamen. «1, kje?» se je priliznjeno začudil Benko. «Kako naj on vse to zmore. Toliko, da zna čikniti! Za žu¬ pana je treba pač nekaj tu notri», je pokazal na čelo, «in pa tu notri», je udaril po žepu. «Saj ne zna — 74 — govoriti. Gotovo ga prej zaduši slina, preden bi zinil. Kaj bi govorili! Zakaj ni več župan? Ker so ljudje prišli k pameti! Saj je bit. Celih dvanajst let je bil. Kaj pa je naredil? Nič! Tri velike vodnjake je po¬ nujala oblast. Denar za delo bi imeli in ne samo za kamen in cement! Ali bi imeli tako sušo? Kdaj bi še kdo šel v Lokavšček po vodo? Kdo pa ima tri ure časa, da bi jih zavrgel? Saj jih mora, če ga žeja. In živina! Da ne omenim one telice, ki je crknila od žeje! Kaj bi še ugibali in govorili? Župan bodi pod¬ župan! Kaj ne, Brus?» «Kako pa! Sicer se meni ne spodobi, toda...» «Le nikar tako ponižen, le nikar tako ponižen! Ali je tebi vseeno, kdo bo tvoj gospoaar?» «Moj gospodar je pravzaprav občina!« je počasi in oprezno vlekel Brus. «Jaz moram služiti vsem, kako naj....» «No!» je planil Benko v besedo. «Ali tebi Lende ukazuje ali župan? Vsem. služiti. Dobro! Toda kdo naj ti ukazuje. Zdi se, kakor bi se ti podžupana bal! Kaj če se bojiš?« Vrh Obrekovice je kukal mesec kakor veliko vneto oko in njegov sij je zakajen risal Zavrhom smreke kakor možakarje, ki jih podi veter. Čez hrib je hitelo dekle in v noči je ropotal voz na cesti. Cesta v Čavnu se je svetila, kakor da je kdo potegnil z beležem preko pobočja. V kapelici je trepetala lučka. Brus je mencal na mestu in lovil sapo. «Nič se ne bojim; poznamo se dobro in svoje delo vršim. Meni se niti ne spodobi...« «Prav! Ti podlasica, ti. Kar izmuznil bi se rad. Zdaj boš tu obljubil, da boš govoril pri ljudeh za Čibeja. Saj mu lahko ukažeš, podžupan!« «'Če ni Rupar za ta posel, potem mi res drugega ne preostane. To je zaradi občine! In da Brus ne bo rekel, mu bomo zvišali plačo!« 75 — «Vidiš, Brus, to je župan, kakor nam ga je Bog dal! Ali ti je kdaj kdo dejal kaj takšnega?« Benko je Brusa udaril po rami. «Tudi če ne bi hoteli, nam drugega ne preo¬ staja!« je stisnil Brus. «To ni šala! To ni prav no¬ bena šala!« Benko je Brusa udaril po rami. «Brus, ti si pameten človek!« Tajnik je premišljal, ali je rekel kaj preveč. Da se ne zaleti tako, da ne bi mogel nazaj in drugam! Otroke ima in — Da, tisto je. Kaj, če bi ta Čibejeva oblastnost ne ugajala ljudem! Če bi ga ne marali? Če bi le Rupar bolj vlekel? Pazi, Brus, da si ne upaš predaleč. Če predaleč pogledaš v prepad, se prevrneš. Samo da ne pustiš roke v precepu. Stopali so mimo ograd in zgonj na .Lazku. Noč je že bila, ko so šli skozi nizko smrečje nad Luknjo. Vrhluknjiški grič je metal sence na'njivo. Ob poti se je majala trava in šumel oves. Nazobčane sence so držale ob klancu; tu se je v svitu ogledovala groblja, tam vrh smreke. Bilke so se mele ob stezi in ostro kamenje je trkljalo pod težkimi koraki. V do¬ linici jim je tekla čez pot črna stvar. «Podlasica ali mačka!« je dehnil Brus ter si obrisal čelo. Steza se je svetila v noči in kjer je bila po navadi luža v kotanjah, je zdaj kazalo blato že razpoke, kakor bi ležale korenine. «Obe sta prihuljeni in tehinasti!« je rekel Ben¬ ko. «Glej, Brus, da ne bo švignila pod tvojo streho!« Brus je dobro razumel njegove besede in zao¬ stajal, ker se je moglo po stezi le posamič skozi grmovje. Čibej se je ozrl. «Grem!» je odvrnil. «Saj grem!« Benko pa je mrmral nad neposlušnimi tajniki in mačkami, ki tehinijo. — 76 — Prišli so do Čibejevega zelnika v ogradi. «Nekaj je v tvojem zelniku!« je uslužno dejal Benko. Zdelo se je, da se je vino že razkadilo. Kazal je veliko temno gmoto, ki se je gibala in motala, ka¬ kor bi bile vse glave v zelniku zasenčene. «Ovce so!» je pojasnil. «To so ovce! Gotovo jih je kdo izgubil. Lende jih je! Ti presneti Lende!» Brus je potrdil za njim. Ves vesel je bil, da mu ni več treba govoriti o županu. «Kar spodil jih bom!» In že je planil čez zid. «0h, da, da, tako bi lahko leva! Lev in ovca! Lahko pa je dihur!« mu ni hotelo iz glave, ko je zavihtel vejo. S šumom in topotom so se ovce zaobrnile čez njivo. Brus je vihtel palico za njimi ih vpil: «A, caj, caj, mrhe mršnate!« Ovce so drevele po klancu v vas, Brus se je spu¬ stil v tek za njimi. Da mu ni bilo treba s Čibejem! Bil jih je velik trop in še v teku so grizle široke zel- nate liste, ki so jih naglo utrgale. Ko sta Čibej in Benko stopila med hiše, je pri- capljal po klancu Lende. Toliko da ni trčil na voglu v Čibeja. «Čakaj, Lende!«, je skočil glasno za njim Benko ter ga ujel za roko. «Kje imaš ovce?« je vprašal Čibej. Lende je trepetal in tiščal za srajco zavojček. Trdno je tiščal papir ter se oziral. Čutil je, kako mu binglja roža na klobuku, ter nekaj govoril. Benko ga je zmotil v njegovih mislih. Ovce! Kdo je mislil nanje? Zdaj ga je pa zmotil. Ovce! Ves še je stre¬ sel. Roke so mu omiahnile, začel je iskati besed, ka¬ kor bi ga bil kdo zbudil. «'Ne vem!» je jecljal. Slišal se je besni glas Čuvaja, kakor bi ga kdo dražil. «Potem je pa hud!« je dejala Rezka ter se ni — 77 — zmenila za šunder, ki je bil na klancu. Zvečer je bilo na klancu zmerom glasno, ker so otroci gnali s paše. Morala je še zvečer pripraviti za hlapca, ki je moral zgodaj v gozd. «Kje imaš ovce?« ga je pestil Benko. «Ne vem, o saj ne vem!» je tulil od strahu Lende ter otresal z glavo, ker mu je hotel Benko do ušes. Meglilo se mu je pred očmi in kamenje v klancu je zadobivalo pošastne črte. «Pustite me, pustite me!« «Povej Benko, kje si videl ovce?« «V zelju!« «V čigavem zelju?« je vprašal Čibej in zgrabil za drugo roko. «V tvojem zelju!« je dejal Benko ter važno stegnil roko. «iAli slišiš? V mojem zelju! — V mojem zelju!« Čibej je zamahnil z mesnato roko, da je tleskni¬ lo. «Na, da boš pazil!« Lende je ves zbegan in zmeden od bolečin planil v prva vrata, ki so bila odprta ob poti. «Ojej, ojej!« je tulil. «Zaradi zelja so me!« Rezka je stala pri ognjišču 1 , ko se je pastir, ki se je tiščal še za obe lici,'zaletel vanjo. «Kaj je, da tuliš?« se je prestrašila ter polila vodo po polenih, da je zacvrčalo. Pahnila je pastirja od ognja, ki je plapolal nad poleni. Svetloba ji je vzela vid, ko je planila k vra¬ tom. Samo utrinke je videla, ki so krožili v mraku. Slišala je na klancu nihanje in v hiši očetove besede, ki jim je mati glasno ugovarjala. Levico je še imela vlažno od segrete vode; nezavestno je segala po pred¬ pasniku. Vse jo je motilo, da je vzkipela kakor osje gnezdo. «Ovce in zelje, ovce in zelje, ojej, ojej! Udaril me je, ovce in zelje...« — 78 — » Vsa razjarjena je opazila Benka v soju, ki je pa¬ dal. od petrolejke čez prag. «Kdo te bo tepel! Če je radi zelja — v našem jih nareži in mu jih vrni za tiste gnile vehe! Če ne more utrpeti tistih par listov, mu jih zatlači, da se zaduši!» Mislila je Benka in nanj je bila jezna, ker je Francetu dejal, da je gotovo razvajena, ker je edinka. Ali je ona kriva, da so štirje umrli in da je mati obolela? Kdo pa je hotel biti edinec? Benko pa, «da je razvajena in da ni za Franceta.» Zdaj je še pa¬ stirja tepel! Lende tuli in Benko je pred pragom. Pa jih bo slišal! «Kdo?» še je pomaknil Čibej iz mraka. Rezka je onembla, kakor da je okamenela. Če bi si bila mogla, bi si bila odgriznila jezik. Čibej pa se je zasukal na peti. «Ti mu ne boš dajala potuhe! On je občinski pastir!« In trdo so odmevali njegovi koraki v mraku med hišami. — 79 — XIV. KAKO SO VOZILI MRLIČA IN KAKO SE JE MEŠETAR SLINIL? L ende se je v prvi zmešnjavi iztrgal Benku iz rok. Zavil je naglo okoli vogla ter se skril za visoko češnjo. S strahom je gledal, kako je prirohnel Čibej na dvorišče ter vrgel v kraj koš, ki je stal ob zidu. Da se mu je upala Rezka postaviti po robu! Kako naj bi vedel Čibej, da ni mislila njega! In še to, da je potem molčala, se mu je zdelo za malo. Mesečina, ki je pletla preko dreves in strehe, ga je jezila. Čuvaja, ki je skakal na verigi in se dobri¬ kal, ni pogladil niti ni pogledal, ali ima pitne vode. Ni vedel, da je torilo prevrnjeno in suho. Na kameniti mizi pod starim orehom je ležala razbita osla, ki ga je vznemirjala, da jo je vrgel med šaro v slepo okno. Vse se mu je zdelo narobe in naopak. Menda so se vsi zarotili, da ga jeze: mrlič, sodnik, voz in ovce, Lende in Rezka. Zdaj pa še Rupar! Dvanajst let je bil župan in ima še korenine. Tega je spravil od vojakov, onega iz bolnice, temu je pripeljal za¬ stonj opeke, onega je za boglonaj vzel na voz. Pesku je dal dva velika koša drv, da je nesel kakor sveti Krištof. Stari župan ima korenine povsod, četudi pri, zad¬ njih volitvah ni več bil. Odbornik pa je in svetovalec ter zmerom zine, tako hudo zine, da se morajo nanj ozirati. Če pa zine pametno! In sosedje so si in vozi - 80 — vino, zelo poceni vozi. Če misli na župana, je v redu, samo če ga dobi! Zdaj je vrsta na Čibeju, če je pod¬ župan. Čemu pa je podžupan? Že to, da, že to! Čibej je ostro pogledal po dvorišču in stopil na stopnice. Njegova velika postava je vrgla senco do trate in belih rant. Benko pa je stopical prihuljeno za njim in govo¬ ril neprestano: «Kako se je zagnala! Presneta vihra vihrasta. In še bahala se je! Prav. S tistimi vehami! Kakor da jih ima sama! Pa saj to ni tisto. Samo radi bahaštva! Čisto po starem se je vrgla. Boste videli, da bomo imeli sitnosti. Stari bo tudi sitnaril. Že prej se mu je nekam povešal nos!» «Naj se mu poveša!« . Čibej je stisnil pest v žepu. Benko pa je drobenc- Ijal okoli njega in pihal v žerjavico. «Ali ni že to smešno, da je sploh spet pomislil na to! Kdo bi razumel: zadnje leto je tako namignil čez streho. Da jo bo dvignil, da bo gledala čez tvojo! Že takrat je čakal na to. Zdaj pa zeljnate vehe. Vehe je rekla. Gnile vehe in da se zaduši na njih!» «Da se zadušim na njih?« je vprašal Čibej, ka¬ kor da ga je kača pičila. «In ti si to slišal, pa mi nisi povedal!« se je skušal skriti. «Da se naj zadušim na gnilih vehah? In streha naj gleda čez mojo? O, to bova že obračunala. Če misliš na župana, se bridko motiš! Tu ne bo kruha!« je govoril, kakor bi imel Ruparja pred seboj. Stopil je v vežo viharno in jezno, da se je stara Neža, ki je pomivala veliko golido v kotu, začudila. V hiši je gorela petrolejka. Luč je s Svojim širokim klobukom metala senco v kote in stara peč je ždela v rjasti svetlobi. Nocoj je bila doma samo Neža. Dekla je šla k materi. Da se ji mudi! Raditega je bila Neža VI. — 81 — še bolj v zadregi. Živino je dekla hitro opravila in šla. «Pridi, Benko!» je dejal, ko je potegnil v hiši iz omare zelenko in natočil v kozarček. «Vroča sva in ta nama ne bo škodila! Posebno ne pred večerjo!« «Slivovka!» je mlaskal Benko uslužno. «Zdaj ob tem času pa takšna slivovka!« «Ta je stara tri leta! Pij!» In sta si spet natočila. Čibej je v polmračni izbi ponudil hlebec kruha in si tudi sam odrezal. Odlomil je samo zalogaj, pa je skoraj pozabil na kruh pred seboj. «Tako si mislim!« je ponovil, porinil grižljaj v usta in zagrnil okna, «Da naju ne bo kdo gledal. Tako si mislim: Ti moraš obdelati Hribarja, Cunto in Li¬ kerja. Če ti trije potegnejo, smo na konju. Moji bodo itak z menoj. Mu bom že pokazal streho čez mojo. Na, Benko, pij! Jej in pij!« Benko je zajel, se odkril in jedel. Nekaj hipov sta molčala in slišal se je samo droben žvenket žlic. Podžupan je zaprl vrata v vežo. «Zmerom diši po oparjeni detelji! Še večerja! Nikoli ne veš, kaj je v žlici, če pariš deteljo in repnik!« Benko je pil že peti kozarček in postajal še bolj zgovoren. «0, to jih bomo že privezali! Pravzaprav Ruparju privoščim. Saj se je že zdaj nosil v vasi kakor puran! Ni mogel pozabiti! Dobro kapljico imate, gospod žu¬ pan!« je prislinjeno dvignil kozarček. «Saj je to že kar zgovorjeno! Zdaj lahko, gospod župan, govoriva o vremenu, gospod župan!« je pomežiknil. Tisti hip sta se slišala pred hišo Rupar in Bazk. Ropotala sta s škornji in Čuvaj je lajal ter tresel verigo. «.Prišla sva, ali že peljejo Mlakarja!« je dejal Bazk, ko je vstopil. — 82 — «Počasi vozijo!« je dejal Benko, preden je Čibej zinil. Rupar pa si je dal opraviti na dvorišču. Iz hleva se je culo globoko dihanje krav. «8uša jih tudi tla : či!» je dejal ter stopil bližje. Čuvaj se je trgal na ve¬ rigi in divje zaganjal proti njemu, pa se ni zmenil zanj. Poslušal je, ali ropota voz na Borjaču. «Daleč so še!» si je dejal ter si pogladil osivelo brado. Zad¬ nje leto si jo je pustil. Da ga srbi, če se brije. Pri Žonti se je na pragu belil predpasnik. «Vida gleda!« je pomislil. Malo bajto so imeli pod gozdom in Vida je morala nositi k hiši drva in listje in vodo; bratje in oče so se odpravljali na Salcburško k cesti. Žontovi so imeli od Povhovega dva kilometra skal in drč. «T'am bomo svet poznali in bo šlo hitro, četudi bomo morali globoko sekati v skalo; na Štajerskem nas pa je imelo hudo, tam so se nam svedri in krampi lomili v trdih tleh!« je dejal Žonta. Ruparju je vse to šlo kakor blisk skozi možgane. «Ivadar bi delavce potreboval, gredo k cesti, naj še pozimi delajo pri cesti!« V veži je Neža ždela pri ognjišču, pastir je nekaj vpil na skednju. Začudil se je, da ne vidi dekle. Vse so mu delali narobe. Vsi. In Čibej. Po¬ slal ga je po konje. In ko ga je ubogal, ga je na¬ padel pes. Na gostilni pa takega psa! Le naj koga ugrizne! Čuvaj se je zmerom bolj jezno zaganjal proti njemu. «Zakaj se tako zaganjaš? Ali si se utrgal ti ali jaz?» Pes se ni brigal za njegove besede; zaganjal se je na verigi, rožljal in vrtinčil z njo. Njegov lajež je globoko odmeval v obraslem hribu onstran njiv. Ni se dal pomiriti. — 83 — «0, ti divjak ti!» je dejal, ko je vstopil. «Prej bi me bil kmalu popadel, pa me še ne pozna!» je de¬ jal. «Presneto je hud!« «Hud pa, hud!» je pritrdil Bazk. Naročil je osminko slivovke. «Kako, da te je popadel?« je povzel Benko. «Danes pa kar vse popada? Kaj ne, Čibej!« Benko ga je že precej imel v laseh in je očividno- nekaj iskal. «Kaj bi tisto!« je zamahnil Čibej. «No, kaj pa je bilo?« je dejal Bazk. «Nič ni bilo, saj ni bilo nič!« je mežikal Benko. «Kaj bi bilo!« «Zdaj pa je čas, da poveš, kaj misliš!« se je vzpel Rupar, ker se mu je zdelo, da se Benko norčuje iz. njega. «Kaj namiguješ?« «0 nič, samo tvoja hči —» je povlekel Benko. «Kaj?» — se je ves zaripel sklonil čez mizo Rupar. «Tudi popada!« je bruhnil Čibej. «Na žive ljudi: revska. Ob moje besede se obrega!« »Moja hči?« se je začudil Rupar ter grdo pogle¬ dal. Vse se je dvigalo v njem. «In daje potuho pastirju! Iz tvojega zelnika naj: nareže par gnilih veh, da se zadušim! Za tiste, ki jih je popasel! Lende naj meni vrne!« je dejal Čibej. «'N'o, to ni nič — pa jih nareži. Tistih par glavi — Dovolj jih imamo. Našim ni suša še nič škodila!>« je dejal posmehljvo. »Ali gre za glave?« je vprašal Benko, ki je že omahoval pri mizi. «To vprašaj, ali gre zaradi glav?» Z eno roko se je podprl, z drugo mahal okoli sebe. »Da, res! Ne gre zaradi glav!« se je razgrel čez hip in pijača mu je že rdečila lica. «tNe radi glav, radi potuhe gre in radi ugleda! Ali naj zdaj vsakdo že vpije za menoj, naj se zadušim! O, to še dolgo ne — 84 1)0! Kakor dolgo ne bo tvoja streha gledala čez mojob> je otresel Čibej. «Nikartcl» je miril Bazk. «Kaj boš!« si je brisal Benko nos z rokavom ter se sključil na mizo. «Naj se izgovorita. Zdaj je čas!» Luč je lahko utripala ter večala in krajšala sen¬ ce po sobi. Čibej je sedel pri mizi ter temno gledal. Ustnice so se mu orosile in brki jezno pobesili. Možu je bilo tri in petdeset let; imel je prav redko siv las in nobene pleše. Njegovi škornji so oblastno gledali izpod klopi in verižica na telovniku je rožljala s sre¬ brnim sodčkom, ki je bingljal pri žepu. Njegova pest se je stiskala in debeli prsti so mrvili krušno skorjo. Ko je »govoril, je majal z glavo, kakor bi sejal. Gle¬ dal je Bazka. Ker mu ni pritrjeval, se je obrnil k Benku. Pijani mešetar je krilil z rokami, globoko prikimoval ter se spenjal čez mizo. Da se je Rupar obregnil, ko je hotel živinski potni list za starega konja, ker mu je utajil osem let, ni mogel pozabiti. «Le pred pastirjem!« je udaril Čibej po mizi. •«Kdo mu je zdaj gospodar?« «Da, zaradi gospodarja gre!« je megleno pojas¬ njeval Benko. «Zaradi gospodarja?« se je začudil Rupar. «0, to je tisto!« «Da!» je dejal odločbo Čibej. «Ali naj pastir po¬ meta s podžupanom?« «No, no!« se je zasmejal Rupar. «Romo pa župana volili!« Njegov strupeni pogled je pričal, kako se tež¬ ko zadržuje. «Seveda ga borno volili!« je prevrgel Benko ko¬ zarček. «Seveda ga bomo!« «Nikar ne bodita takšna!« je miril Bazk. «Mla- kar še mrzel ni, pa že prepir. Tiho bodi, Benko! Za¬ radi občinskega pastirja vendar ne bosta gnala te pravde.« — 85 — «Ne gre za pastirja! Gre za to, da mi ne bo nihče dajal naukov in da ne bo nihče spuščal psa za me¬ noj in da mi ne bo nihče očital, da sem prismojen dedec!« «Ali sem, kaj rekel? Ali sem kaj rekel?« je čisto mimo dejal Čibej. «Samo tako sem omenil. Zdaj pa ti s psom in prismojenim dedcem!« «Če pes grize!« «Kakšen pes?« se je začudil ter zrastel pri mizi., «Kakšen?» je odvrnil. «Tvoj! Če bi ga ne odpodil France, bi me bil popadel. Utrgal se je, priveži ga. bolje!« • «Ali sem jaz spustil psa, če se je utrgal?« «Pa ga priveži bolje, pravim!« «Prav, pa ga borni Kdaj sem ti pa dejal prismo¬ jeni dedec!« je zarohnel, ker ga je podučil. Petrolejka se je začela kaditi. Nihče se ni brigal zanjo. Benko se je naslanjal na mizo ter si brisal slinaste brke. Kimal je z glavo ter obračal oči kakor dve oblici. Nekaj je pravil, pa ga ni nihče razumel. «Če ne ti, pa tvoj sin! No, zdaj imaš! Pa se ženeš- radi tistih gnilih veh. Prav je imela! Če jih ne-moreš utrpeti, si jih pa nareži!« «Da se zadušim!« «Če si tako požrešen!« «Ti si meni lahko rekel, da sem požrešen, da bi ti jaz rekel prismojen dedec, to ti pa ni všeč!« je rastel Čibej. «Tak župan pa nočem biti, kakor si bil ti. Ne in ne!« «Tega si ne pustim!« je planil naprej Rupar. «Tega si kratko malo ne pustim in četudi je kdo pod¬ župan. Toda do župana je še daleč! Zapomni si: do — 86 župana je še višje ko do tvoje strehe! To vem, ker sem že bil, ti pa še ne!» Zdaj je strmel Čibej vanj. Petrolejka je čudno utripala in prav tako je vzklikala pri ognjišču vsa preplašena stara-Neža. «Tak Jezus Marija, tak Jezus Marija!« Nihče se ni zmenil zanjo. Rupar je vrgel na mizo denar ter planil k vratom. Ves je še trepetal od jeze in razburjenja, ko je zaslišal pred seboj voz. Bil je njegov voz z mrtvim Mlakarjeim Slišhl je Francetov glas in udarce. Da, Čibejev je bil njegove konje. Nič ni pomislil. Samo to mu je šlo po glavi, da bije Čibejev njegove konje. Klanec se je vzpenjal med smrekami; bil je po¬ sut z debelim kamenjem, da je voz odskakoval in so verige pri zavori rožljale ter plesale. Zavora se je gugala, ko so kolesa drsala po skripi. V mesečini se je pomikala temna gruča, kakor bi se premikala in majala črna pošast. Nihče ni kadil pri vozu, ki je peljal mrliča. Mlakarjeva sta skrušena šla za očetom; vsi so bili odkriti. Mrlič je ležal na slami in rjuha mu je zakrivala obraz. Za vozom sta se po¬ ganjala ranjena konja, kakor bi bila pripeta na prožilo. Grm jih je švrkal, da sta kljukala v mraku. Smreke so šumele in se lesketale v mesečini. Ljudje so se majali in gibali za vozom kakor velika gosenica. Rupar je naglo planil skozi vrzel, iztrgal pre¬ strašenemu Francetu šibo iz roke ter kričal: «Pretepaj svoje kljune, kadar jih boš imel, mojih konj ne boš! Za naše je Matevž!« France se je ves tresel od sramu in presene¬ čenja. «)Ali si slišal?« Še preden so prišli ljudje do besede, se je Ru¬ par obrnil čez Čibejevo dvorišče mimo hleva. Od — 87 — razburjenja in jeze ni pazil na Čuvaja. Pes se mu je kakor blisk zagnal pod noge. Rupar se je okrenil, pobral debelo poleno ter zavihtel po živali. Čuvaj je zamoklo zagrčal ter se zvil v temo. «Na, mrcina!« «0!» se je Benko lovil na pragu. «Nekdo je psa ubil! Kar nič več ne laja! Le poslušaj, Čibej!« Zagnal se je na stopnice in omahnil. — 88 — XV. MRLIČA SO LE KROPILI IN KJE JE OSTAL BENKO. P oložili so mrtvega župana na oder, mu sklenili križ v roke in postavili skledico z blagoslovljeno vodo. Stara Huljka je že sedela v zapečku, da bo varovala mrliča. Pri Mlakarju so se zbirali kropilci. Okoli in okoli mrliča so sedeli na dolgih, klopeh, peli pesmi o po¬ slednji sodbi, o Mariji na rajži in zlatih čolnih treh, o angelu, ki skozi ogenj plava, o duši preganjani in zveličani. «Kaj je bilo Ruparju tega treba!« je godrnjal stari Jozelj, ki je sedel v kotu. «Da mu France ne sme tepsti konje. Saj mu jih ni tepel! Saj nihče pravza¬ prav ne ve, kaj mu je bilo! Planil je in zbesnel in kričal in ubil psa. Pogovarjali smo se o županu in sem še rekel, da bi bil! Stara pečše najbolj greje! Toda zdaj ne more biti. V kakšen glas pridemo. On več ne more biti, pa je!« je zamahnil z roko, da si je izbil pipo iz ust. «Se opečem se pri tem«, je otresel iskre, ki so se mu razpršile po telovniku. «Še opečem se! Dobro, da se je pokazal prej, sicer bi se morda vsi opekli z njim!« «E, kriva France!« se je oglasil gozdar Siegl. «France kriva, sakaj tepla konje! In kriva Čuvaj, sakaj ugriznila!« «Vi ga boste še branili! Če je kriv, je kriv. Konj mu ne bi ubili, če tudi so jih priganjali, in psa naj 89 — bi se bil ognil. Samo iskal je prilike!» je rekla Barba, ki je bila nanj huda. Potegnili so z njo. Vse je Ruparja obsojalo. Rezka je sicer videla, da je oče jezen prišel do¬ mov in šel brez večerje spat, toda ni si ga upala vprašati, zato tudi ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Šele Siegl, ki je prišel mimo, ji je v lomljeni besedi povedal, da je oče «konja hotela preč odvozit in kri¬ čala, psa pa mrtvega tepla.« Ko je doumela, kaj se je zgodilo, so ji padle roke kakor mrtve. Kakor bi se vse zaklelo. In še to jo je jezilo, da ji je povedal Siegl. Zakaj ni Franceta blizu? Če je zameril očetu radi konj? Prav! Morda pa zaradi Polonce. Moj Bog! Ali ni videl, da ne misli resno in da ga samo draži? Če bi imela koga, ki bi poslal ponj! Kakor da ni več gozdarja pred njo, se je zasukala na peti in zaprla za seboj vrata. «Kje je France?« ji je šlo po glavi. «Morda se stvar še kako popravi! Če se je vse tako prenaglo godilo!» Ko se je prepričala, da ni več gozdarja pred hišo, je poiskala ruto in sklenila, da gre kropit. Kaj njo briga, kaj dela oče! In morda najde Franceta, da se zgovorita. Že je prehodila par sto korakov, ko je za njo prisopihal Lende. «Ali si videl Franceta?« je vprašala. «Tudi jaz ga iščem!« je povedal. «Imam nekaj zanj! Polonca mi je dala!« Rezko je zbodlo, da bi bila zavpila. «Fo’;aži!» je rekla navidez mirno. «N!e smem!« se je branil pastir. «Pokaži vendar! Sira dobiš jutri!« «Če res?« «Res!» — 90 — «Samo, da mi ne vzameš, da ne bo Polonca hu¬ da !» «Ne vzamem!» Lende je izročil zavojček, ki je bil prevezan z rdečimi trakom. Rezki je trepetala roka. Ljubosumna radoved¬ nost ji ni dala miru. Odvezala je pentljo, odvila pa¬ pir in toliko, da ji ni padlo iz rok vse. Pri mesečini ni mogla brati napisa, Le zrcalce je odbijalo mesečni soj. «Da je to dala Polonca!« je vprašala trdo; vse je zavrelo v njej. «iln za Franceta?« «Polonca za Franceta!« je potrdil Lende. «Prav, le daj mu!« je stisnila skozi zobe. Zavila je dar nazaj, ga zavezala s trakom, in vrnila. Kolena so ji klecala; toliko da se ni morala nasloniti na zid. Vsa dolina se ji je zavrtela v mlečni kopreni. Lajež psov se je ovijal preko gričev, čuk je glasno sedel na drevesu in nekje so govorili ljudje. Ni razumela nji¬ hovih besed, toda zdelo se ji je, kakor bi se ji nevidni glasovi smejali. V ušesih ji je šumelo, da je sopla, in noge so ji bile težke in brezčutne, kakor bi bile lesene. Nosnice so ji plale v sladkem vonju, ki je vel čez njive. Njej se je ta vonj zazdel zoprn in te¬ žak. Šipek se je bahatil ob poti in na njivi je ždel mak med korenjem. Po razoru so kakor prihuljeni mački sedeli kupi ovelega plevela in vsak se ji je zdel kakor črna naglavna ruta. «Da bom res jutri dobil sira!« je dejal čez čas. «Boš, Lende!« je komaj odgovorila, kakor bi se prebudila. Bila je topla noč; zemlja je še puhtela od sončne vročine; še kamenje je bilo toplo. Ko sta sto¬ pila mimo glogovine in smrečja, je puhnil vanju to¬ pel zračni val, toda njej so šklepetali zobje od ne¬ znane bolečine in razburjenja. «Mrtvaški ptič!« je po¬ mislila, ko se je čez motno osvetljene njive spet raz- — 91 — legel čukov glas. Čepel je na visoki bukvi kraj ka- rnenite poti. Drevo je stalo kakor .temne kreljuti ter senčilo po bregu. Prav v vrhu je žvižgal čuk. Po Strugi je šla gruča ljudi kakor hitra senca in slišale so se njihove nerazločne besede. «Kropit gredo! Noč je kakor dan!» je izkušala otresti nadležne misli, ki so se ji podile po glavi. «Tako daleč sta torej že in jaz se vrtim tu okoli! O to mu povem, o, to mu po¬ vem!» je govorila sama pri sebi. «Zdaj poslušaj, Lende! Ti pojdeš v hišo in ga po¬ kličeš ven, jaz bom pa počpkala!» je dejala pri Mla¬ karjevi kleti. Še ni izpregovorila, ko je stopil iz sence France. Lende je takoj planil k njemu in mu dejal ves vesel: «Reza je tarnale!» France se je okrenil. Videti je bilo, da je čakal. Gmajna, suha trava se mu je drobila pod nogami, da se ifiu je na obronku spodrsnilo. Skoraj je padel čezenj. Kako ga je nahrulil Rupar, ni mogel poza¬ biti. in je še kuhal v srcu. Pred Rezko je lovil z ro¬ kami, kakor bi plaval. Čez breg se je oglasilo petje. Fantje in dekleta so peli pri mrliču. «Reza, boljše je, da ti ne greš v hišo! Ti nisi nič kriva, ampak ljudje so ljudje! Pojdi, spremim te do¬ mov!« , «0, ti hinavec!« ji je šlo skozi možgane, ker je razločno slišala na breg skozi odprto okno Polončin glas, ki je pela med dekleti. «Odpravil bi me rad!« Tisti hip se je vmešal Lende. «Na, France!« mu je ponudil zavojček. «0d Polonce!« je pristavila Reza. «Že prav!« je vtaknil France v žep. «Ve, kaj je notri!« ji je šinilo na misel. «V hiši je!« je rekla na glas. 92 — (cPolonca? Da, kropi!« je z nasmehom dejal, ker mu je dekletova ljubosumnost ugajala. «Ti ne smeš notri, ker bi te grdo gledali. Pojdiva!« «Samo, da bi me odpravil!» je dejala na glas, ki se je tresel od jeze in neznanega občutka. »Odpra¬ vil, da! Ali ne veš boljšega? Hočem kropiti, ti pa, naj se vrnem! Pojdem, sem rekla!« je stisnila ustnice. «Meni je vseeno!« je jezno skomizgnil France. «Da, tebi je vseeno. Od one dobivaš srčke, meni pa daješ nauke!« «Od koga?« «Od Polonce!« «Ti se pa nastavljaš gozdarju! Nalašč sem se ognil, ko je stal nocoj pred hišo!« «0 konjih mi je pravil in o psu!« «In prav radi tega ni prav, če greš med kropilce!« «Prav nalašč pojdem! Kaj mene briga! Ali sem jaz kaj storila?« »Kakor hočeš!« se je jezil France. «Če ne poslu¬ šaš!« «Da, kakor hočem! Ti greš svoja pota, zakaj hi jaz ne? Ali bom poslušala vsakogar na cesti!« «Daj si vendar dopovedati, da. nimam s Polonco ničesar! In ali sem vsakdo!« «Kaj pa srček!« je planilo iz nje ter ni odgovo¬ rila na zadnje vprašanje. «Kako veš, da je srček?« Rezki je vsa kri udarila v glavo. Ker je bila me¬ sečina, ni videl njene zadrege. «Saj se čuti! Lende mi ga je dal v roko in se čuti zrcalce!« je odvrnila. »Da, in ga je odvila!« je povedal Lende, ki sta bila čisto pozabila nanj, «Mi bo dala sira, je rekla!« «Torej te je tako imelo, da si odvila!« se je sme¬ jal France. «Te je le imelo. Če kdo meni kaj pošlje, odviješ. Tako si radovedna! Ženska, kajpak!« — 93 »Kakor si ti stopal okoli Siegla, da bi slišal, kaj sva govorila! Moški, kajpak!« se je obregnila. «iTo pa ni res, ampak ti si pa le odvila! Na, saj ti ga dam, če ti je tako hudo! Moški smo pa takšni!« «Le imej ga, samo z menoj se ne norčuj. Da, mene pusti pri miru!« Ko jo je hotel prijeti za roko, se mu je iztrgala. Šumelo ji je v glavi, srce ji je tolklo kakor stopa. Vsa potna se je ustavila pred županovo hišo ter se ozrla. France je še stal ter nekaj izpraševal pastirja, Lende se je obračal irt pripovedoval. «Čisto prav, da sem mu povedala!« se je izku¬ šala potolažiti, ker j,i je skrivnosten glas šepetal nasprotno. Ko je vstopila, ji je pogled premeril sobo. Vi¬ dela je na sredi na visokem odru mrliča. Okoli gla¬ ve so mu privezali robec, da se ni videla spodnja čeljust, ki se ni dala skleniti. Oljnata lučka je brlela na mizi pri nogah. Okoli so sedeli ljudje. Ker ni bilo dovolj klopi pri hiši, so kar prinesli deske ter jih položili na zaboje. «Da si upa!« so šepetala dekleta. Med kropilci je završalo, kakor bi bil dregnil v osnik. Rezka je to slišala. Tudi ji ni ušlo zbadljivo na¬ migovanje, toda je trdo stopila h kropilniku in po¬ kropila mrliča. Pomolila je in ko se je pokrižala, je iskala z očmi prostora, da bi sedla. Vse je molčalo in gledalo, nihče se ji ni hotel umakniti. Čutila je pritajeno sovrašitvo, ki je vstalo iz vseh pogledov. Prvi hip ji je bilo žal, da je prišla, toda njena uporna narava je to kesanje v kali zadu¬ šila. Napeti molk je pretrgala sama. Dekleta so se samo zagugale v bokih. «Nisem mogla prej priti!« je dejala in hotela sesti. «Če bi se malo stisnile!« — 94 — «Tudi če ne bi bila prišla, ne bi nikogar manj¬ kalo!« je dejala Polonca. «Tebe nisem mogla vprašati!« je dejala Rezka z grozečim nasmehom na ustnah. Kropilci so se na glas zasmejali. «Tebe nisem mogla vprašati!« je ponovila in glas se ji je tresel od ogorčenja in užaljenosti. «Kaj jaz morem za vse to! Da, kaj morem jaz za očeta?'«; Za hip so se ljudje zbegali. Njen glas je bil odlo¬ čen in vprašanje jasno. Ali more kaj hči, ki je bila doma,? Da! Ona ni kriva! Že so ji hoteli dati prostora. «Kdo pa more?« je vprašala Polonca in vstala, kakor bi hotela k njej. Sklonila se je čez klop. «Kaj tebi mar!« je kriknila Rezka ter ji z vso silo potegnila ruto na oči. Silno zaničevanje in jeza ji je jemalo razsodnost in njeno lice je plamtelo. Polonca se je vrgla v glasen jok in krik: «Branite me, branite me!« «Tako se pa nismo zmenili!« je rekel Jozelj. «Kam pridemo! Tako se pa nismo zmenili!« In je potegnil ruto na oči Rezki. V par hipih se je Rezka znašla vsa zmršena in z raztrganim predpasnikom pred hišo. Vida ji je pri¬ jela ruto. «Poravnaj si lase!« je rekla. «Da te nisem iztr¬ gala, bi te bili zbili na tla. S Polonco ni šale in če še drugi potegnejo z njo, je hudo. Pa nisi niti hotela iz sobe. Pri ntrliču se pa ne boste teple, sem mislila ter te potegnila. Ali je zdaj dobro?« «Dobro! Toda zobe bi ji izbila, zaslužila bi!« «Pri pretepu se ne ve, kdo zasluži!« je rekla Vida. «Niti ne veš, kdo udari. Vidi se samo mahanje in dviganje rok; čigave so, ne veš, ker ima vsaka pet prstov!« «Pa bi jo le!« je stisnila pesti. — 95 — «Ho, ho, Reza!» je slišala Brusov glas, kakor bi se glasil iz neznane motnjave. «Ali so te tako oku- zmali!» «So j o!» je potrdila Vida. Zdaj se ni nič več bal, zdaj je že vedel, da Rupar ne bo župan, in je dobro vedel, kje je lev in kje smrdi dihur. Benko je tisti čas sedel pri Čibeju v kotu na ognjišču ter se prepiral z ognjem: Zakaj da peče, za¬ kaj govori, česar živ krst ne razume? «0, če bi te polil, da bi bil tiho!» Benko se je dvignil, a zopet omahnil nazaj. Potem je bil hud na Čibeja. Da je on kriv, da ne more vstati. Gotovo mu je dal strupa! Ogenj se zanj ni zmenil; plapolal je okoli kotla. Na čadastem bakru so se premetavale svetle iskre. Benko se je razjezil. «Zakaj se ti cigani premetujejo Ali se pehajo za župana? Kaj se tako prekucujejo? Saj vemo, kdo bo!» Nerazločno je mrmral in v vročini zadremal. «Kaj boš tu spal! Kaj bodo pa doma rekli?» Dekla je že kurila ter se vrnila. Tresla ga je za ramo. Benko pa je smrčal ter se ni prebudil. 96 — XVI. LENDE IN ŠE KAJ VEČ. L ende je spet čuval ovce osmih gospodarjev. Sedel je na grivi ter metal kamenčke predse. Ogorek, ki je ležal na stezi, ga je dražil. Cel kup kamenčkov je imel, a ga ni zadel. Grizel je sirovo skorjo, ki mu jo je dala Rezka. Sir je takoj pojedel, skorjo pa je prihranil. Čreda se mu je pasla ob potoku, ki je klopotal med skalovjem. Žejen je bil ter je iskal, kje bi se lažje napil. Stopal je počasi ob vodi; pred njim so naglo švigale gaščerice po vročem kamenju. «Pol- no repov!» je dejal, ko je pograbil živalco ter mu je ostal rep v roki. «S tem jih je že polno!« Dekleta so spet zajemale vodo v škaf «Ali si žejen?« so vprašale ter si pripravljale švitke na glavi. Sonce jih je peklo in škržati so ne¬ utrudno drgnili svojo popevko. Ob potoku je vodni kos preletel ter udarjal po vodi s perotmi. Dekleta so 1 bila zaripla v obraz. Oblečena so bila v lahke rokavce, toda vročina jim je gnala pot v čelo. Bile so bose in so oprezno stopale po stezi. «Sem!» je odgovoril. Dvignil je svoj raztrgani ,slamnik ter si z roko otrl pot s čela. Umazana srajca je imela samo pol rokava, ki je bil raztrgan in raz¬ cefran, da je vihralo na pastirju kakor zublji. «Sem! Sira mi je dala Rezka!« se je obrisal. «Rezka? Zakaj Rezka?« so se vzpele nad Lo- kavščkom. VII. — 97 _ «Ker sem ji pokazal, kaj mi je dala Polonca za Franceta! Pokazal sem in je bila huda: dala pa mi je sira. Zato sem žejen!» Dekleta so se zamajala. «Zdaj vemo vse!» «Branila se je!» je rekla Vida. Bila je zjutraj že v dolini z očetom in bratom. Deset jih je šlo na Salcburško in Povhov je bil dobre volje, da je v vagonu pel. Mahal je skozi okno ter vihtel svoj štajerski klobuk, da se je gamzov šop razločno videl še, ko se je vlak že zasukal v predor. Povhov se je pripeljal iz ajdovskega trga. Bil je pri Prački ter se menil radi Ferlutove hiše. «Da je pre- drag», mu je dejal, v mislih pa je zračunil, da jo bo kupil, ko se vrne s Salcburškega. «Naj še nekoliko počaka, morda bo ceneje.» «Bra,nila se je», so oponesle. «Vsakega bi tako opravičila!» «Če je pa res!» Rdeče rute, ki so jih imele v rokah, so bile kakor zmajevi jeziki. Vihtele so z njimi ter jih zvile za svitke. Gabri nad njimi so (šumeli in njih cvetje je v soncu veselo migotalo. Beli pesek med resjem in borovjem je ščemel v sončni luči, ki je padala na pobočje. Ko da kdo sipa srebro. Dekletom se je gnala v lice rdečica, da so žarela, kakor bi v temi strmela v žerjavico. Lojza je zadela v štremelj; pod njim je ležala doga sodčka, ki se je prekucnila v grmu, ko je hotela ponjo. Pobrala jo je ter jo vrgla po grmovju. Zaletavala se je v veje in votli glas je odmeval, ka¬ kor bi kdo bil po votli kosti. Lende se je zdrznil; posluhnil je za trenutek, kakor bi poslušal daljni klic. Nekje v duši se mu je sprožil čudno neznan občutek, da pada ž visokega drevesa. Za trenutek je naglo mimo bežal znan glas, — 98 — položna pot in smrekov vrh. Samo za bežen trenu¬ tek. Kakor blisk, ko razkolje temo. Stegnil je roko predse, kakor bi hotel ujeti tisto nevidno spoznanje. Prestopil se je z boso nogo in hotel do brežine. Pred njegovimi očmi so se utrinjale blede zvezde in bilke so bili svetli križi, ki so se zvijali in plesali v zraku. Uho ni več čulo, kako Šumija potok v skalovju; zdelo se mu je, da-se dviga in plava v zraku in pada. Samo kje in kdo in kaj! V ušesih mu je udarjalo, kakor da tolče nekdo po pločevinasti škatli; v te glasove se je mfešalo škržatovo piljenje. Tisti obraz je izginil in nad seboj je slišal sladko petje. Zmedlo se mu je v spominu in nato je slišal razkošno godbo. Omahnil je na rjavo brežino ter nekaj zagrgral. Nad njim se je vrtel uvel list, ki je v suši odpadel s topola; vrtel se je kakor metulj v zraku ter padel nekje v grmovje. Dekleta so zavriščale. Vida je pogumno planila k njemu, ki je grčal na tleh ter valil jezik po ustih. «Hitro vodeb je vpila Bevkova Francka. «Ne, samo da si jezika ne pregrize!« je odvrnila Vida. «Saj ne bo umrl!« «1, 'kje!» je rekla Vida. «Že ne vemo, kdaj ga je vrglo zadnjič. Niti za pastirja ne bo več, če se ponovi. Vročina ga je zdelala. Pripeka pa tako, da se nam bo voda posušila v škafu, če hitro ne gremo!« je rekla Lojza. «Ali ne bomo počakale, da se zbudi?« je vpra¬ šala Vida. «Je že dober! Samo da zaspi!« Vida je postala; vse so počakale, da je pastir zapadel v globok sen. Pustile so ga spati; zasenčile so mu obraz z vr¬ bovjem in pod glavo so mu nabrale resja. Lende se «i prebudil, ko so mu dvigale glavo ter mu ravnale 99 — noge, ki so bile sključene kakor črne korenike ob¬ vodi. «Sir mu je škodil, ker je bil slan!» je dejala Loj- za. »Zakaj mu ga je Rezka dala? Ali ni mogla kaj drugega, če je že hotela vtikati kam nos? Snoči pa je bila, kakor bi kragulj prijel kokljo! Vse je visela od nje!» Druge so prikimale, samo Vida je molčala. Po¬ časi so sople navzgor. Strma steza se je bleščala v soncu in dekletom je pot lil s čela. Ko so prispele na staro cesto, so šle v parih. Cesta se je ključila in na njej so že stale skale, ki jih je zmrzlin odtrgal z rebri. Pozimi se je vsipalo kamenje na staro cesto,, poleti pa je pripekalo kakor na žeblju; toda na nova cesto, ki je bila usekana v strmo pobočje, je bila daleč. Dekleta so šle po bližnjici in so bila prav redko besedna. «Ali bo s Francetom in Rezko kaj?» je vprašala debela Roza; počasi se je zasukala okoli skale, ki ja stala sredi ceste. «Nič ne bo!» je rekla njena tovarišica. «Zdaj pa reS ne more biti! Kako pa naj bo kaj!» Sonce je žarelo v hrbte in kartavžarji so kukali v steni. Ob cesti je dišala meta v grušču ter mogočna silila k cesti. «Ne more biti!» je razsodila Vida; voda ji je pljusknila s škafa, ker se ji je odvalil kamen. »Pre¬ hudo je!» Vida je bila zamišljena in redkobesedna. Nekaj jo je težilo kakor svinec in ji ni pustilo besede. Ka¬ kor bi Orlovica zdrknila nanjo; težka, temna in ne- prodirna gošča ji je ovila misli in njen pogled je bil zastrt, kakor bi bila legla megla na oči. Ko je županov Andrej naročil grob, je naletel na Vido na cesti, ki se je vila po Dolu. Zdaj je šla ta cesta po ravnem, včasi pa je držala čez hrib in do- — 100 — lino in pod Ruševcem so otroci trgali čevlje, ko so tekli od maše ali v šolo. Kako pa je imenitno, če si pretekel vse ljudi in bil prvi, ki je legel na mah v Jagrovski mejici. Po novi cesti si šel na ravnem ka¬ kor v dolini. Pri Boštnarju je bili preložen strm klanec. Na Hribu so zavili cesto v ključe, da ni dr¬ vela s staro po rebri. Kajti navzgor ni nihče speljal, navzdol *pa je voz drvel, če tudi je imel vsa kolesa zavrta z verigo. V gozdiču je kukala kukavica. Kakor da je za slovo, se je razlegal njen glas čez vevnice in jame. Zdelo se je, da je strnad prisluhnil, ko se je pritajil pod grmom. Andrej je srečal Vido. Žalosten je bil in zamiš¬ ljen. Zavil je že okoli grmička, ko jo je zagledal. «Da si tu!» je zaklical za njo. «Sem!» je rekla ter si nekoliko privzdignila škaf, ki jo je tiščal v glavo. «Sem! Nekoliko sem se za¬ mudila, ker nami je Lende padel. Revež je!» «Revež!» je potrdil. «Tam so ovce že počakale, da se zbudi!« «Seveda!» je prikimal ter gledal dekle, ki je stala kakor sveča pred njim ter držala škaf na glavi. «Saj pojdeva lahko skupaj!« «Če bi ne bilo jezikov!« je žalostno rekla Vida. «In danes se ne spodobi!« «Kdaj pa?« je vprašal. «Meni se zdi, da nikoli!« je rekla ter naglo za¬ vila čez njive. Prepodila je prepelico iz žita in ščin- kavec je plašno preletel na vejo. «Tako se nisva zmenila!« je dejal, ko je stopil za njo skozi vrzel. «Če boš moral od hiše, če te oče ne bo pustil, sva se zmenila. Zdaj pa, zdaj pa, zdaj si gospodar in bogat, zdaj si moraš poiskati tudi takšno nevesto ne pa okoli bajt. Kako boš izplačal brata in dve sestri z mojo beračijo. Ali se hočeš zadolžiti, da boš nosit do smrti!« «Vida!» je bruhnil Andrej. «Ali sem s teboj pasel . ali s kom? Saj veš, kaj si rekla. iMajhna si rekla: «Ko zrastem, boš ti moj!« In še lase si mi počesala!« «Takrat sva bila otroka. Potem sva se pa bala,, da ne bo oče pustil. In da sva bila vesela, sem ti rekla. Zdaj pa si gospodar! Pomisli, gospodar! Zbo¬ gom!« In je zavila v breg, kjer je bil svoje dni sveti Jožef. Da so ji privrele solze, ni videl. Stal je, gledal za njo ter zmajal z glavo. «Oh!» je dejal. «Vse se unese!« XVII. SIENI SE ZDI, DA MEŽNARJA LUKE IN KROŠNJARJA JERNEJA NE SMEMO IZPUSTITI, M ežnar je kopal grob. Vroče mu je bilo, da je odlo¬ žil tudi klobuk. Stal je v jami ter metal prst na kup. Bil je slabe volje, ker mu je včeraj Jernej po¬ vedal, da pojde Premov Štefan v kriško mesto. Da se bo učil na orgle, da jih bodo kupili in da bo potem on orglaril in mežnaril. «Kakor bi Gorjanom res bilo potreba, da jim kaj cvili med mašo! Ali ne zapoje Jurij za vse v cerkvi? In kdo bi jih ceneje krstil in pokopaval? Ali ni Luka pod ceno, kaj? Pa si le izmislijo in ženejo, ženejo, ženejo. Pa ustavi, če moreš. Mlakarica bo zdaj dala samo pol mernika rži, pa računaj! Štefan bi hotel dva! Zase poldrugega, za grobarja pol. Saj Luka ve: organist bo gospod in bo imel grobarja, kakor da bi bil potem grob drugačen. Jama je in če bi jo izkopal car.» Luka je nekaj nevoljno godrnjal. Videle so se mu samo rame in glava, ki se je pripogibala ter iska¬ la v jami. Grušč in zemlja se mu je usipala na lopato. Kosti so mu obrnile misli. «Ta je pa imel močne!« se je pogovarjal, ko jih je vrgel z lopato posebe. Tudi lobanjo je izgrebel. Zavalila se je po kupu kakor debela repa. «0, Martin je bil velik in močan. Še zdaj je njegova tikva cela!» Pri sredi pokopališča je imel steklenico. «Da ne popiješ!« je godrnjal kači, ki se je na nagrobnem — 103 — kamnu grizla v rep. «Zdaj je vsak skoraj zastonj!» Mlakarjevi so imeli svoj grob in zadnji je bil poko¬ pan pred desetimi leti stric Martin, ki je bil pri hiši v veliki časti. Gospodarjevo misel je zavohal kakor prepeličar; če so vprašali, kje bo rž in repa in oves, je odgovoril Martin. Bil je velik in močan. Ko je pred desetimi leti umrl, je moral mežnar Luka izko¬ pati zelo dolg grob. Zdaj ga je kopal za gospodarja. «Saj bo dovolj širok! On ne bi maral organista!« si je govoril, ko je mimo prišel Zima s svojo krošnjo. «Ali bo?» je vprašal ter oprl krošnjo na palico. Bil je podoben vrani, ki čepi na zelniku. «Bo!» je odgovoril. «Samo še dvakrat vržem, kar je prsti od sten!» «Kar noč ga je vzela!« «Hitro je šel!« «Ni še pokopan, pa se že prepirajo, kdo bo za njim župan!« « l Slišal sem!« je dejal. «Snoči so se že pri mrliču! Stepli so se. Čibej in Rupar sta se kar z golimi rokami. Polanc je potegnil z Ruparjem ter je Čibej zletel čez prag.« «Moja tašča da je videla, kako sta se sprli Rezka in Polančeva. Da bi se očeta pri mrliču, ni videla. Bila je samo do ene ponoči! Če sta se, sta morala doma. Da je Čibej Ruparju nekaj rekel in da je bil Rupar tako hud, da je hlapca zmerjal, ki je šel na svojo pest po mrliča, in Francetu iztrgal bič! To sem slišal!« «No, potem sta se pa lahko tudi pri mrliču, saj ju poznaš! Dva petelina!« je dejal krošnjar. «Dva huda petelina!« je popravil Luka. In tako je naraščalo tudi drugod. Pripovedovali so si že, da je Rupar obvezan, ker ga je Čibej z no¬ žem. Ko se je Rupar pokazal, so rekli, da se mu je — 104 kri ustavila; zato nima obveze, ranjen pa da je in da je rana skrita pod klobukom, da ne pride ljudem v zobe. Polonca pa da je Rezko naklestila, ker ji je Rezka vrgla v obraz nogo polomljenega stola. Vpletli so še pastirja, ki da je ves opraskan, ker da ga je France. Krošnjar je šel h Kusinu, ker je Luka stopil v farovž. Pri drvarnici je voznik metal meterska po¬ lena na tla, da so odletela in plenkala skup. Krošnja na lirbtu mu je škripala, vse je bilo razsušeno, oma¬ rica, pasovi in železje. Škripala pa je tako, kakor bi nesel same kosti. Pa ni kosti! Kaj je bilo notri, si lahko videl pri Kušinu, kjer je ponujal. Ponujal je, se sladkal ter vlekel predalčke iz krošnje. Kušinov Slavko je pograbil orglice in lesenega konjička. «Koliko stane ?•» je vprašala Kušinka, In je povedal ceno. «Samo za vas, ker imate gotovo kaj zelja!« je dejal. «Imamo!» je dejala ter stopila bliže. «Na, Slavko, mišlko!« se je sladkal krošnjar ter srkal zrak vase. «Ta pa je od mene in ne za denar.« Miška je poskočila ter zbežala po sobi. Kakor ži¬ va! Slavko za njo pod mizo. Ko jo je ujel, se je ozrl. «iAli je res moja?« «Res!» Zima je sedel v senci pred hišo odkrit ter dejal: «Vroče je!« «Vroče!» je odvrnila Kušinka. «Ali boste kaj? Pivo je na ledu!« «Pa pivo!« »Steklenico! Nastavimo samo v nedeljo!« «Steklenico!» Krošnjar je popravljal blago pred seboj ter na¬ pel ustnice. Rahlo je začel žvižgati. Njegov pogled je 101 — plaval čez zagorele njive in travnike. Povsod suho! Krompir na njivi je uvel pripogibal stebla, repa in solata sta postajali trdi in leseni ter šli v cvet* iNa visokem brestu ob jami je žagal škržat. Skrbno so že zaklepali kapnico, «da pijanci ne patlejo v vodo. Saj veste, kakšni so!» je bil izgovor. Na leskovem gr¬ mu je ščebetala sračka. Leska je bila vsa belo pikasta in umazana; Slavko je široko razlagal, da ne more najti gnezda. Da gre in gre, pa da sračka zleti, ščebeta in se dere, kakor da je vse njeno. «Pa ni, to je naše!» Še pokazal je z roko. Brest je že kazal rumenkaste liste; odpadali pa so tudi v moči in ne samo v suši. t)$e sp brenčale okoli male luže na kamnu. Sonce je žarelo in žgalo; nad njivami je trepetal vroči zrak, kakor bi razpredel velike pajčevine. Zemllja je že pekla in njene razpoke so bile kakor žejna usta. Krošnjar je sedel za mizo in izvlekel krivač. Odprl ga je, poizkusil ostrino ter prerezal trsko, ki jo je dvignil s tal. Podložil je krošnjo, da ni stala po¬ ševno, kakor bi imela samo eno nogo. Zima je imel občutljivo oko za vse. V griču se je zamolklo glasila kukavica. «Le kukaj!» je godrnjal. «Zdaj imam svoj denar!» In je trdno verjel, da se mora imeti denar, če slišiš kukavico. Kušinka mu je prinesla pivo. Zahvalil se ji je in nalil v čašo. Kakor da ni videl, kako je pogledala težko naglavno ruto, ki jo je vrgel čez drobnarijo, je nagnil glavo. Ni še odšumela v vežo, ko je prišel mežnar. Že od daleč je mahal z roko. «Gospod da je vozniku nekaj rekel. Povedal mi je in mi rekel, da ne smem povedati. Da država ni dolžna dvajset metrov drv. Če ni določeno, jih goto¬ vo ne bo dala. Dolžna da je samo deset. Pa zdaj, ko tako pripeka, bo že, toda pozimi, pozimi! Kdo pa naj zdrži na tem zbrisu ?» — 10G — «Da ni dolžna! Zakaj pa daja?» «Kaj vem?» je rekel Luka. »Seveda, če so šele zdaj našli!» je prikimal z glavo krošnjar. Hotel je nekaj reči, ko je prinesla Kušinka zelja in velik kos kruha, na drugem krožni¬ ku je bila mesena klobasa. «Ali ste slišali?» je vprašal Zima. Pogledala ga je in njene žive oči so se zasvetile, kakor bi sonce posvetilo na nikljaste vilice. «Država da je dolžna župniku samo deset in ne dvajset metrov! Našli so papirje in zdaj ne da več!« «Res?» «Ne da!» je dejal krošnjar. «Kaj bo, če ne da?» je vprašal Luka. «Kaj bo, ali bo župnik zmrzoval ali pa kmetje sekali, da bo kuril!» Po jedi je krošnjar ruto prodal. «Nimam denarja!» je rekla. «Vam pa dam na upanje!» se je smehljal. «Pa za moža tole!» Izvlekel je z jelenovino okovan nož: «Kar vesel ga bo, ker je takšen nož za dvajset orodij. Čepe vleče, obroče napenja, žeblje ruje, vijake suče. Če bi ga kje drugje ponujal, bi zahteval vsaj še en¬ krat toliko, pri vas, ki veste ceno, povem po pravici!)* Nož je kupila, ker mu je zbila na ceni tri kraj- caje ter mu plačala vse in porožljala z denarnico. «Ali naj začnem z dražbo?» je dejal Zima, ko je izročil nož. «Tako je poceni, da me spravite na bo¬ ben!» «No, no!)> je dejala, pa se ni nič več smejala. «Samo da bo Dreja vesel! O, če je mož vesel, je vse židano!» «Dedci skupaj držite!« je rekla ter mu pomagala oprtati; potem se je obrnila in šla v hišo. «Če pa ne da, pa ne da!» se je obrnil k Luki, ki ni razumel Kušinke. «Samo deset da, kakor je pisano — 107 I in v tistih papirjih ni več. Zato pa so župniku odpo¬ vedali. Ne morejo nič zato. Kar je pisano, je pisano, Če hi hoteli kaj več, bi jih še prijeli in bi morali iz svojega. Deset metrov pa tudi ni štrena hodne niti. Vidiš, tako je!» je zgovorno potrkal s palico po mizi. «Prav!» je rekel mežnar in potegnil z rokavom umazane srajce čez mizo. Murček v ušesu mu je bingljal kakor robida. ^Občina bo morala tako ure¬ diti. Tudi za šolo! Tudi šoli da več navržejo, kakor je država dolžna. Samo dvanajst metrov, da je zapi¬ sano, dajali so pa več. Povsod ščipajo, kakor bi to zneslo milijone!« «Tudi šola!« se je začudil Zima ter se obrnil. «No, če Otličane radi farovža, naj Dolčane radi šole! Samo hudo bo in občina mora nekaj reči. Zakaj pa jp tajnik? Tajnik naj napiše: «Vzeli ste drva farovžu, vzeli šoli. Ali naj ljudje prineso vsako nedeljo po¬ leno v farovž in otroci vsak dan v šolo?« Mlakar bi u- daril po mizi, da bi zleteli kozarci! Kaj bo novi župan, bomo videli. Mlakarja pa je bilo škoda! In na taki lepi cesti! Če mu ni kdo narezal prečk; da se je kolo sesulo in voz omahnil. Gotovo je kdo narezal! Mla¬ kar pa je mrtev! Da mu jih je nekdo nažagal! Zdaj je mrtev!« «Mrtev! Jokal sem, ko sem kopal grob!« si je brisal Luka čelo. «0, Mlakar je bil mož! Kakšen mož!« «Kolo se je zdrobilo in Mlakar je padel! Če bi bil on živ, bi država niti ne črhnila. Njega so se go¬ spodje bali. Meni niso hoteli dati patenta. Da jih je dovolj! Če bi ga videli! Čez teden me je gospod ko¬ misar sam poklical in mi dal v roko. Ne po pošti! V roko! «Tu imate, ker smo dognali, da je potreba!« Dognali? Mlakar jim je svojo povedal! Zdaj imam patent in hodim od hiše do hiše! Zdaj je potreba!« Obrnil se je. — 108 — »Če bi bil on župan, bi ne jemali ne župniku ne šoli! Kolo pa je bilo narezano in se je zdrobilo!« «Da se je?» je vprašal mežnar. «Če rečem!« «Ce bi bil živ, bi ne dobili organista!« «Ne bi ga!» je že za grobljo odgovoril Jernej. Odšel je. Rumenkasta krošnja je spet škripala kakor nenamazan voz. Pred sončnimi žarki ga je skrival širok slamnik, kakor ga imajo kosci. Šel je mimo kala in na zgonjah zmajal z glavo. V kaliču se je videlo dno in kačji pastirji so obletavali belouško, ki je požirala žabo. Žaba se je otepala ter obupno vpila. Jernej je zamahnil s palico, da se je belouška zvila v trstje ter pustila žival, ki je zbegana in pre¬ strašena planila pod vodo. «iSuša se že vidi!« je momljal ter spet sladko privzdignil ustnice. «Vse bo zgorelo, če bo trajala. Trava je uvela, otave ni nič; kar požgalo je za redmi. Zdaj je še čas, da se kaj proda! Ko suša pritisne, bo stiska, stiska! Potem bo samo pri onih, ki so pri cesti!» Šel je, da bi prodal svoje škarje in nože, orglice in konjičke, rute in ustnike, čeveljčke in lepe zapon¬ ke, ki so bile svetle ter so imele velike pisane zvezde iz rožnega papirja. Dekleta so jih tako rada imela za lase in da so fantom pripela šopek za klobuk. In pri svojem opravku je potreboval novic: po svoje jih je prikrojil, da so bolje tekle. Pripovedoval je in zraven razkladal svoje blago. Kjer so bili otroci ir. dekleta, je bilo lahko. Podaril je malenkost in ga niso mogli pustiti brez vsega, ker je bil tako prijazen. Jernej je imel še skrivno željo. Kadar je šel mimo Mlakarjevega kala, je vzdihnil. Ferlutova hiša! V njej je imel Bizjak trgovino. Pet poti se je križalo, otroci so mimo 'šli v šolo, od maše so hodili tam mi¬ mo ter ni mogel nihče mimo oken, če je bilo v njih — 109 — pisano blago, svetla posoda in na vratih bičevniki. In Bizjak je otrokom delil sladkorčke, če je kdo vi¬ del. Da ima otroke rad. Naučil se je tega pri Jerneju, Jernej pa je vedel, da otroci povedo, če jim daš, ako nobeden ne vidi, in da je to še boljše za materino srce, ker gredo radi ter se na vagi toliko pritrže, ko¬ likor dobe sladkorčka. Nihče ni na škodi in prijatelje imaš povsod. «Da bi ne bilo Povhovega! Denar ima ter je pri Prački že govoril!« Pračka mu je povedal in mu je tudi rekel, da bo Maks poročil Rozo, Rozo, ki se je učila pri Prački in je zdaj doma. Ko je zadnjič šel mimo, je nekaj šivala ter se mu nasmejala, ko je vprašal, ali bo bala. «Bala!» je dejala, «če bi me kdo maral.» Jernej pa je vedel, kdo jo mara. Bil je kakor brez pravega razuma, če je pomi¬ slil. «Če je ne dobim jaz!» In si je živo predstavljal Ferlutovo hišo, kako še je zrcalila v vodi, kadar je bil kal poln. Zato je zbiral Jernej že denar za hišo. Na več mestih ga je že odpovedal. Čudili so se, zakaj bo po¬ treboval, a ni hotel povedati. Samo sladkal se je ter trdil, da mu zdaj krošnja ne nese ter mora živeti že ob drugem. Krošnja mu je škripala v soncu in suši, kakor bi mu nekaj pripovedovala, v hribu je kukala kuka¬ vica, na bregu je pel škržat, kakor bi hotel vse pre- vpiti. - 110 — XVIII. TUDI MED POGREBOM, ČE JE POT DOLGA, SE LAHKO KAJ IZVE. M lakarja so dvignili z odra. V krsti ga je blago¬ slovil župnik in njegov zategli glas se je mešal z dimom svetle kadijpice, ki jo je mežnar Luka vi¬ htel v sobi. Umaknila sta se pred hišo, ki je stala mogočno v bregu ter se svetila v soncu, kakor da je prišla k hiši nevesta. Luka je pogledal v stran, ker je' stal med pogrebci tudi Štefan. Temna gruča mož je stala ha levi strani na dvorišču: občinski odbor in odbor gozdne zadruge, krajni šolski svet, odbor hranilnice in posojilnice, vsi, ki so z Mlakar¬ jem kmetovali, vsi, ki jim je oral in ki jih je opro¬ stil vojašnice. Nadučitelj Čibej je vpil nad učenci, stara učiteljica Kati, ki je bila v črno oblečena, odkar se je njen fant poročil, je šepala pri njih. Visoke bukve in košata smreka so začudeno gle¬ dale množice, ki se je zgrinjala na dvorišču, in otroci so že čakali za križem pod smreko. Culi so se votli udarci, ki so zabijali pokrov, a niso videli, kako se je vdova onesvestila ter jo je Andrej močil z vodo. Tone je gledal brata, ki mu je nekaj migal; ko pa je Jepče priskočil, se je obrnil ter dejal: «Zdaj ni treba meni!» Njega je skrbelo, kako bo zvonilo in koliko je ljudi. Nenadoma je stopil iz gruče. Ko ga je sestra potegnila nazaj, je dejal: «Pusti!» Otroci so žuboreli in pripovedovali svoje reči: kako je Koroninski Drejc — 111 — zapravil vsa peresa pri balinanju, kako jih je lovil Siegl, pa so mu ušli, kje so polhi, kako je Matevž padel v jamo in so ga morali izvleči, ker je bil pijan. Ženske so na glas molile. Začeli so se premikati. Spredaj je visoko plaval križ. Nosil ga je Librov Tone in bi se do smrti tepel, če bi ga hotel kdo drugi. Hčeri sta prišli z možem in otroki. Jokali sta, imeli rdeče oči in močili mater. Mati je izgubljala moža in gospodarja, hčeri pa sta bili že presajeni drugam in otroci niso dali miru. Trgali so se in začudeno gledali, ko so jim rekli, da ne smejo vpiti. Te otroke si še ukrotil, učencev pa ne; bilo jih je preveč. Šumelo je, kakor bi vrelo ne¬ vidno mleko in bi bili zaprli "v kad tisoč čmrljev. Zaman je hudo gledala gospodična Kati, zaman je mahal s palico nadučitelj Čibej. Popoldansko sonce je vroče sijalo na pogrebce. Žito je šumelo ter se priklanjalo, z lipe je padalo prav počasi pegasto rjavo listje, nad njivami je viselo zoprno suho ozračje. Pod zidom in na klancu so pe¬ kle koprive. Pelin, se je stresal, ko so otroci mahali s šibami po njem. Ostri duh po koprivah in pelinu se je ovijal v kadilo, ki je umiralo na žerjavici mež- narja Luke. «Da je bilo kolo narezano!» je dejal Liker Bevku, ko sta že stopala mimo Bizjakov. «Samo kdo, kdo pa naj bi bil ?» «1, komur je bil na poti!» je rekel Liker. «Bo morala oblast preiskati!« «Saj vemo, komu je bil; pa ne bo župan!« Liker je obrnil pogovor, kakor bi se presukalo strašilo, ki je klopotalo sredi zelnika. Listnato zelje je kmalu uvelo in v žitu je trepetala zrela grebenica. Belkasto rjava se je majala sredi pahovke in ljuljke, ki jo je suša že zelo prijela. Kjer je bil kup gnoja, je bil ves oves visok temno zelen, na peščenih tleh pa se je majhen ves sušil. Temni sprevod se je vil skozi kratko mejieo, ko¬ raki so ostro škrtali na pesku in grušču. Slišala se je zategla ženska molitev in župnikov glas, ki se je dvigal pred mrličem. Pogrebci so nesli na rami črno krsto, ki je ležala na temnih nosilnicah. Sprevod je spremljalo glasno kukanje kukavice, kakor da je ra¬ dovedna, kaj to pomeni. Glas se je lovil čez jame, kakor bi hotel naznaniti, kdo gre. Jame so mrko str¬ mele v ljudi, ki so šli po ozki cesti preko brega; zdelo se je, da se jezijo, ko so nižje ko njive. Samo na Hri¬ bu je bila z gladkim, pokošenim dnom, druge so imele na dnu pesek; trhlo, zveriženo strnišče, ki ga je voda nanesla s ceste, se je v soncu posušilo, strčalo iz su¬ hega blata, da je bilo kakor trde kocine. Nizka leska se je borila za prostor s smrlinjem. čez njive je vel vonj po suhih bilkah, uvelem cvetju in vročem ka¬ menju, ki se je spodrsavalo pod težkimi koraki. Šli so mimo dveh hiš v plašni dolinici. «To je pa Janez!» se je oglasil Černigoj, ko je skakal na cesti, ki jo je namakala gnojnica. «Ali ne more napraviti gnojničhe jame? Škoda za gnojnico. Vsaj en rep bi lahko imel pri hiši več!» «Vsako leto se pripravlja, pa porabi cement za kaj drugega!» je odgovoril Liker. «Saj mu pravim, pa govori, da niso besede še nikoli prinesle cementa. Kamenje in apno in pesek že ima, samo cement! Obljubil je, da bo zdaj!« «Da bo?« se je oglasil Brus, ki se je spomnil spisa. «Orožniki so že godrnjali!« «Lahko godrnjajo, ker njim pride mesec, kme¬ tom pa ne. Toda Janez misli na jamo, ker mu gnoj¬ nica žge travo. Če je suho, pa žge, le glejte!« Res je bila pod zidom trava med visokim in raz- šopirjenim ščavjem ožgana in rjava, da se je zdela VIII. — 113 — zapaljena, in cesta je bila razmehčana kakor kaša; mokrota se je cedila iz hleva ter pila prah pred hišo, kakor bi bila jama žejna. «Ko bi padlo nekaj dežja, bi se smrad ne čutil in tudi trava bi ne bila osušena!« «Samo da bi Janez res napravil jamo! Same sitnosti ima človek z orožniki. Pa tisto večno vpra¬ ševanje in potem pisarjenje! Stavim, da bo treba spet poročati!« je dejal Brus. «Zato pa si! Če vozim ali sečem trame, sem mo¬ ker od dežja ali potu; da bi bil kdo v pisarni moker, še nisem slišal. Če je, je po grlu!« je široko razlagal Liker ter se oziral nazaj. Ni se zmenil za ženske, ki so glasno molile oclzadaj. «Zato piši, kakor hočejo!« Bolčina in Liker sta šla za par. Bolčina je ma,- hal s klobukom, kakor bi sejal. Tudi organisti niso boljši. Prav nič. Spomnil se je njegovih besed, da treba organista. «0, seveda, drugače je z organistom, če je gro¬ bar in mežnar. Čudim se, zakaj ga pri nas ni!« je rekel Liker. «Če je organist mežnar, ni gospod!« «Kaj pa Luka?« ie oponesel Bolčina, «Ka.r je bil prej! Oglar je bil, dokler je bil, še Drejc. Pa naj bo spet! Kadar nanese prilika, bom predlagal!« «iStroski bodo!« «Se bo tako uredilo, da ne bodo!« «Zdaj so spet začeli o pastirju!« je zaobrnil Bol¬ čina. «Da je Lende na glavo padel s češnje, da je nekomu všeč!« «Čenče, čenče!« je dejal Liker ter bil jezen, ker ga je prekinil. «Ah, kaj bi!« je razkrečil prste Bazk ter jih dvignil, kakor bi hotel pogledati črne nohte. «Nič se ne ve! Ljudem je dolgčas. Pri senu uganejo kaj iz trave! Kaj bi? Najbolje je, če je človek tih!« — 114 »Seveda, seveda! Ampak nekaj bo le res; ljudski glas božiji glas!» je menil Polanc. «Ali babje marne!» je jezno odvrnil Liker. »Ne¬ kdo si izmisli, drugi trobijo, hujše trobijo, kakor kliče zjutraj pastir! Naj bi zinili, če kaj vedo! Zakaj ,«i nihče ne upa. Ker ne vedo!» «Nfe vedo! je ponovil za njim Bazk in umolknil. «Vinska rutica se zelo čuti!» je širil nosnice Liker. «Prav tu je je mnogo! In nihče je ne trga!» je menil Brus, ker mu je bil pogovor neprijeten. «'Nihče!» je ponovil Bolčina, ki ga je zmotil v mislih. Tako so se lovili za besedo, ki jim ni hotela teči. Jezno je Bolčina obrnil robido, ki se je plazila čez grm. Ujel se je bil nanjo; njeno trnje mu je osta¬ lo v hlačnici. Pulil ga je ter godrnjal, da bi moral palir videti tudi to trnje, če je plačan. «Če bi mu nastavil cekin, bi ga videl!« Vsem se je poznalo, da nekaj leži nad njimi. Moški so mrmrali za ženskami, kakor bi se drobno kamenje rahlo sipalo na suho listje. Pred vsakim znamenjem so se premenjali nosači. Kdor je bil na desni, je stopil na levo, da se mu je «ohladila rama«. Pri Libru je stala gruča ljudi, ki so živo mahali z rokami. V Koteh so se glasno čuli okovani čevlji, ko so stopali skozi gozd. Spet se je razlegel kukavičji glas v bukovem gozdu, obupno in prestrašeno, ka¬ kor bi kdo kradel. Čez hip je zletela s hriba in na cesti je mignila njena senca, da so se otroci ozrli. Iz zelenja se je rdečil cerkveni zvonik. Mežnar Luka je zamahnil z roko in nato so se oglasili zvo¬ novi. Štefan bi zavpil, saj ga pozna! «Premalo zvonijo!« je mrmral Tone. Andrej je bil zamišljen, da ga ni slišal. Vida mu je nenadoma stala pred očmi, Vida z dvignjeno ro¬ ko, kakor bi prisegala. «Se že unese, ko se nekoliko — 115 — umiri!« Zdaj je vedel, da mora biti pri vsem tem ojegova mati, ki je bila Bregarjeva ter je imela sama bale, da so morali naložiti dva voza. «Toliko, da so speljali«, je pravila. «Vidiš, pa so bili konji mladi in so potegnili naložen voz iz ledenice, ko se jim.' je za¬ letel s poti.« Vedel je, da bi iz ledenice ne prišel konj, če bi se opotekel, ter je moralo biti nekoliko* drugače, toda bale je imela mnogo, ker je še sestra¬ ma dala. Zato je bilo razumljivo, če je branila An¬ dreju. «Vse se unese!« je dejal ter se spet spomnil, da gredo za mrličem, ki je njegov oče ter mu je na¬ pravil hišico iz mahu, ga posadil na konja, mu dal bič in vajeti, prinesel mačka na palčici, ki se je po¬ gnal na vrvici. Andrej takrat še ni vedel, kako je to, da se maček požene, lepo pa je bilo. In ko je splezal na češnjo, mesto da bi pasel krave, dokler ne bi pri¬ šel pastir, ki je moral k nauku v cerkev, in so krave ušle v zelnik, ga je oče počakal pod češnjo. In potem je zavihtel palico. Andreju so planile solze ob spo¬ minu, da ni videl ceste ter se zamajal. In potem drugi spomini, spomini, spomini. Andrej je zaihtel polglasno in bolno, kakor bi ga nekdo tiščal za grlo. Zmotilo ga je šepetanje. Otliški otroci so hoteli prehiteti sprevod ter so tekli čez groblje in po klancu; ustavil jih je srepi pogled župnikov, da so se potuhnili kakor potepen pes. Tisti hip se je zaslišalo v gošči hripavo vpitje. Bebasta Tona je ušla v sami srajci ter vpila: «Kdo bo pa novi župan? Kdo bo novi župan?« Slišala je, kako so se pogovarjali doma na og¬ njišču. Vsadilo se ji je v misli, da je vreščala kakor kavka ter vsakega pozdravila, ki je prišel: «Kdo bo novi župan?« _ 116 — Od suše rjavi grm se je majal, ko je prijela za vrh ter ga tresla, kakor bi hotela še njemu dopove¬ dati; njene bose noge so tlačile sivko, ki se je bo¬ hotila okoli kravjih smeti. Samo travi sivki suša ni mogla ničesar; ko je Tona dvignila nogo, se je spet zravnala. — 117 — \ XIX. HULJKA PA JE DOBILA KAVO. R uparica ni mogla k pogrebu, ker ni mogla pu¬ stiti hiše, zato se je začudila: Rezka je prišla iz. kamrice, ko je že davno šel pogreb mimo. Hči je bila solzna in zamišljena. «iTi '»udi rad/ ješ!» se je oglasila ,Huljka ter brsknila s palico trsko na poti. «To pa res!» si je odvihoval hlačnico, ki mu je mahedrala po mečih. «Vidiš, zakaj potem zabavljaš?« «Saj ne!» «Pa le zabavljaš!« je dejala, ko je že stala na dvorišču. Ruparica jo je povabila v hišo. Ni se ji poznalo, kako vse kipi v njej. Huljka je sedla za ognjišče ter se zmerom bolj tajala, ko je videla, da Ruparica siplje kavo v krop. Na ognjišču je visel bakren kotel in ostri duh detelje, kapusovih listov in repja se je širil po veži. Huljka ni občutila duha ter se je široko razteg¬ nila, ko je govorila. Pripovedovala je, kdo se meni s Pepco in kdo z Justino.-Kdo .je tepel ženo in kdo gleda za ono. «Pri Gašperju nekaj poka: ona rada vidi soseda!« Ruparica je čutila njen pronicavi pogled. Delala se je, kakor da ne vidi. Vsula je v skodelico slad¬ korja ter pomolila gostji. • «:Saj pravim!« je dejala Huljka, ko je držala skodelico. «Kava pa je pri vas dobra!« Tlesknila je z jezikom ter počasi srebala, pihala in srebala. «Racla bi 'šla k pogrebu, pa sem ležala, tako mi je bilo slabo. Razjezila sem se! Rezka ima svojo pa¬ met!« Hotela je izvedeti tudi od druge strani. «Saj ni kriva Rezka!« je rekla Huljka. «Polonca! Še danes ne razumem, ne vem, kaj je punco prijelo. Kakor rak je zardela in mahnila po Rezki. Rezka — 120 se je branila, rahlo branila, kakor se pri mrliču spo¬ dobi, in rajši šla, kakor bi bila pri takšnem govedu. Kje je dekle?» se je nagnila. «Fantje se ne love s srčki. Kam pridemo, če bi se fant obrnil na srček ali zrcalce? Pa treba samo primerjati. Rezka je proti oni kakor svetilka proti leščerbi!« Ruparici nekaj ni dalo miru. «Kam bo šel Andrej? Gospodar bo in izbranega nima.» «(Nihče ne ve, da ima kaj. Mlad je še; če se je posmejal tej ali oni. Pravijo, da se je najbrž Vidi, pa je ostalo pri tem. Kdor hoče k Mlakarju, mora biti bogat. Vida nima! Kje pa naj vzame! In Andrej ni še nič rekel. Tih je in boječ, si ne upa! Pri njem bi morala začeti ženska.« «iSamo da bi zavil okoli vogla! Ruparica bi mu že znala povedati. Zdaj pa se je zgodilo tisto s Po¬ lonco. Rezka še zinila ni o srčku in zrcalcu!« je po¬ mislila. «Zamolčala je, kakor da se ne izve. Ali je bilo treba? In za fanta sta se. Za Franceta! Kakor da jih ni drugih in da ni Andrej zdaj prisiljen, da se ogle¬ da.« «Mladina je že takšna, da ne posluša starih in hoče vse po svoje. Ne premisli, ne preudari, kakor teliček ne pogleda, kam se zvali. In zdaj Andrej! Ali so dekleta slepa? Hitro se mora udariti, da zaleže. Kdo pa je mislil, da bo čez noč gospodar. Zjutraj še ni bil, zvečer pa je«, je popila Huljka. Ruparica je zopet nalila in rekla: «Veš, Andreju se mora le povedati, da se je naša le branila, da so jo napadli in izgnali, in če je on vpil nad Francetom, ni nad mrličem. Mrliča je treba peljati počasi ne pa s tako naglico. Naši konji so hitri, pa bi jih kdo priganjal. To se mora Andreju povedati!« — 121 «Bom, bom! Saj se nocoj tako vrnem. Ruto sem pozabila. Pozabila? Saj veš! Pustila! Da še lahko pridem!« Srknila je zopet ter se oblizala. Srkanje je sprem¬ ljalo njene besede, kakor bi jih požirala. Zaropotala je njena palica na tla. «Presneta palica!» je rekla Huljka, Ruparica ji je zavila še kos Špeha, ko se je odpravljala. «In Andreju bom rekla, naj koj pride k vam, da se bo videlo, da ni nič jezen. Kaj bo jezen! Zakaj? Sa niste krivi! Krivi? Če pa drugi izzivajo! Rekla mu bom, naj se kaj oglasi, Rezka mu bo že povedala. Dekle ni zavezanih ust.» «Če bo, ne boši zastonj hodila okoli hiše!« ji je na pragu rekla Ruparica. «Saj veš, da je Rezka hude krvi in vzkipi kakor lonec mleka, toda dobrega srca, ti rečem. Rezka«, je poklicala hčer, «pozdravi botro, ki se poslavlja!« «Zbogom, botra!« je dejala, ko ji je mati pomig¬ nila z očmi. «Zbogom, botra!« Huljka je šla in je gledala za njo Rezka. Poga¬ njala se je kakor žaba ter brcala kamenje predse. «Od kdaj pa je botra?« je vprašala mater. «iNiekaj moraš reči! Ali naj rečem Huljka!« se je obregnila mati. «Kaj. ti veš!« «Pa ne vem!« je otresla hči. «Jezik te bo še tepel!« je dejala mati. «Kaj bo? Saj te že! Hudo te!» «Pa naj me!» je odvrnila hči. Bila je vznemir¬ jena ter zatopljena v svoje spomine. In ker so pa¬ stirji gnali pred hišo, so jo še bolj vznemirjali. — 122 XX. V VINU JE VODA, RESNICA SE NE SME POVEDATI. * M lakarja so pokopali. Na grobu mu je spregovoril Čibej in prav posebno poudarjal, da je rajni pokojnik bil nesebičen, 'konje je posodil, kdor jih je potreboval, in ni vpil nad nikomer’. Rupar še je obrnil in šel. Celo na takem kraju da ga Čibej sramoti. Nihče ni odobraval Čibejevih besedi in pred očmi jim je kričala Tona: «Kdo bo župan?« Rupar je z dvema stopal proti domu in njegova beseda je bila rezka in kratka. Pod leščevjem je nekdo brusil koso; ostro je zvenčalo, ko se je osla zadevala ob konico. Kosa se je motno zabliskala v večernem soju. Možakarji so v Hrib pridržali korak. Govorili so o senu in koscih in Rupar je dejal: «Novi kosec je še zmerom več trave pustil za seboj kakor stari! Stari zna orodje obrniti!« Naglo so šli. Skozi Kote, pred znamenjem, po hribarskih ključih in mimo kala. «0, ta je pa suh!« je dejal Rolčina ter si otrl pot s čela. «iSuh!» je dejal Rupar. Videlo se je, da je jezen in nemiren. Tovariša sta nekaj časa molče sopla ob njem in žal jima je bilo, da nista počakala pogrebcev; potem pa sta imela opravke. Nazadnje je hitel Rupar sam! — 123 — Pogrebci so se zbrali pri Čibeju. Sedeli so okoli dolge mize: Brus, Benko, Polanc, Siegl in cela vrsta drugih. «Dober človek je bil!» je dvignil kozarec Bazk. «Dober!» «Kaj mu pomaga, če je bil dober!« je pristavil Benko. «A'li ni bil včasi tudi siten, kaj praviš, Brus?» Brus se je stresel in zbudil iz svojih premiš¬ ljevanj. «iSeveda!» «Nič ne zabavljajta!« se je oglasil Čibej in ostro ošvrknil Brusa. «Najgrše je zabavljati čez umrlega gospodarja!« f «Saj nisem ničesar rekel!« še je preplašil Brus. «Mislil sem, da mu bomo našli težko enakega!« Toda tu se je spet spomnil, da se je zaletel. «E, seveda, če tako rečem — » «No, no, še boljšega! Jaz zmerom pravim, da še boljšega!« se je zagnal mešetar Benko. «In takega, ki bo za organista!« «Kakopa, kakopa«, je kimal Brus, ki mu je bilo vroče, da je zašel v to družbo. Sami občinski odbor¬ niki so sedeli okoli mize in eden izmed njih bo župan. Da ne bo Rupar, to je bilo jasno, toda ostalo jih je še štiri in dvajset. Štiri in dvajset! Plavaj čez štiri in dvajset nožev, da se ne zadeneš, skoči čez štiri in dvajset igel in se ne pobodi. Kakor da jih vseh štiri in dvajset drži roko na njegovih ramah in mu z drugo molijo žreb. «Vzemi, toda zadeni pra¬ vega! Zadeni tistega, ki bo tvoj gospodar! Saj veš —» In jih je začel, kakor bi prebiral krompir. Bazk? Ne! Grm? Ne! Kaj pa Polanc? Precej veljave ima in ra¬ zumen je! Vendar Čibej! In zdaj pride še namestnik. Za Vidica pa ve, da ne! «Kje pa je dekla?« je vprašala mimogrede Gr- movka. «Nič je ne vidim!« — 124 — «Mati ji je rekla in je morala domov!« je naglo odvrnil Benko za Čibejem. «Alj je ne bo več nazaj?« «iDoma bo morala ostati!« je dejal Čibej. «Potem boste pa kar brez nje!« «Dokler ne dobijo druge!« je pojasnjeval Benko. «Vidiš», je planil vmes, «Polanc lahko da Po¬ lonco! On jo lahko pogreša! Vsaj za toliko časa, da dobite stalno, če ji ne bi ugajalo. Brez ženske pa ne morete, Neža vendar ne more več!« In je pomežiknil Čibeju. Ta si je pogladil preko čela, kakor da se mu je nekaj zabliskalo. «Dobro bi bilo, če bi jo nam vsaj nekaj časa dal. Zdaj je sredi leta in za dobre dekle stiska!« je dejal Čibej. «E, krčma je!« se je otresel Polanc. «Toda Čibejeva!« je udaril po mizi Benko. «Če bi jaz imel hčer, bi jo koj dal!« «Moli, kolikor hoče, in v cerkev jji nihče ne brani!« je pristavil Brus. «K oliko je od tega, odkar je služila pri vas Cil¬ ka?« se je nenadoma vmešala v pogovor Meta, ki je tudi sedela v kotu ter lomila skorjo za svoje brez¬ zobe čeljusti. Za hip je nastal mrtvaški molk. Vprašanje je bilo nepričakovano in ni prav nič spadalo k stvari. Čibej se je za hip zdrznil, se rahlo zamajal in potem' z nadčloveško silo zatrl iznenadenje. Glas mu Je bil navidezno mrzel in brezbrižen. «Kaj bo? France je imel dvanajst let; deset let bo jeseni.« «To je bila pridna dekla! Do hriba sem ji še po¬ magala nesti, ko je šla od vas!« «Da, to je bila pridna dekla!« je mirno potrdil. «Kar se pridnosti tiče, tudi Polonca ne bo slab¬ ša!« je hitel Benko, kakor da beži pred plazom. — 125 «Moram še ženo prej vprašati!« se je otresel Polanc. «Zdaj ji še ni treba iz hiše. Jesti in dela ima ■dovolj. Če bi jo veselilo, nič ne rečem!« «Seveda, če bi jo veselilo! Tako rekoč na posodo, ■dokler bi se ji zljubilo.« Moža sta bila edina. Vendar v družbi ni bilo prave živahnosti. Nekaj je bilo padlo med nje, kar jih je motilo. Stara Meta pa je predla svoje misli kakor maček. Že se je bilo posrečilo Bazku, da je zaplel v hud pogovor Grma, ki je trdil, da kaže kma¬ lu dež, in Bevka, ki je ugovarjal, da ga še ne more biti, ker se ni še slišal svetogorski zvon. «Kadar se bo ta oglasil, takrat bo!« je potiskal kozarec predse. «Ne rečem, toda Golaki so včeraj zvečer imeli kapo!« Takrat je Meta, ki ji je bil kozarec vina stopil v glavo, spet povzdignila svoj glas. «Da, da uboga Cilka! Lende pa takšen revež! Pa tako srčkan otrok je to bil. Potem pa tisti padec!« Zdelo se je, da je nekdo pogasil ogenj, tako mrtvo je vse bilo. Kajti vsi so vedeli, da je Lende kot osemleten deček pasel krave in bi! splezal na Čibejevo visoko češnjo. Našli so ga pod njo. Imel je zlomljeno roko in bil v nezavesti. Trileten deček je tulil poleg njega v travi ter ga vlekel za lase. In ko so ga vprašali, kako je bilo, je pripovedoval, da je «mož vrgel tisto«. Našli so debelo krepelce v travi. Več ni vedel povedati. Začeli so govoriti, da je samo Čibej mogel vreči krepelce. Čibeju je bilo to prišlo na uho in je tožil radi žaljenja časti. Zato so o tem molčali in mislili svoje in pozabili. Le to se je zdelo čudno, da Čibej Lendeta ni mogel videti in da je Lende pred njim bežal, če ga je uzrl. «Eh, kdo bi na to mislil!« se je zavedel Bevk. «Prinesi ga rajše še!« — 126 Čibej je bil za hip ostrmel, zdaj pa se je zresnil in rekel: «I)a, mnogo bi dal, če bi mogel dognati resnico!« «Sam Bog jo bo dognal!« je dejala Meta, ko je Čibej stopil po vino. «Še danes dobro vem, kako je bilo. Fantiček je ležal v travi in tvoj Janezek«, je pokazala na iBazka, «tvoj Janezek je jokal zraven. Pokazal je poleno v travi in pokazal mesto za grmovjem, kjer je stal mož ki ga je vrgel. Nekdo je torej bil in ni padel sam,. Zdaj pa imiamo takšno nesrečo in nič ne vemo!« «Kar tiho bodite, Meta!« se je razgrel Benko. «Vse vemo! Tudi vemo, da so bili ljudje radi svojih jezikov že pred .sodnikom! Najbolje je, če ne veš, da molčiš! Da, da molčiš!« je udaril po mizi s ko¬ zarcem. «Saj nisem nič )rekja. Nikomur nisem zlega rekla. Kako naj rečem, ko pa sama ne vem!« je pri¬ prla veke, kakor bi mežikala. «Tudi ne bi svetoval!« je trdo dejal Benko. »Treba bo iti!« se je ozrl skozi okno Bazk. «Počakaj, da izpijemo še ta liter!« «Ne bom!« je rekel in šel. «Prav je imel Rupar, če je šel s pokopališča. Ru- parica je vohala. Ženska ima nos kakor lisica. Če bi še ona bila in Rezka, no, potem bi imeli na po¬ kopališču pretep. Kakor bi vsem leglo na možgane. Samo to, da bi še zanesljivo vedeli, kdo je takrat vrgel krepelce. Če je bila Čibejeva češnja, ni vrgel Čok, ker ni bil hlapec pri Čibeju, Huljka tudi ni bila na nji, torej! Če sodnija tega ne ve, ne ve, nam pa je tako jasno, da bi dal roko!« Bazk je počasi stopal, ker je bil večer topel; v zraku se je zaletoval regratov kosmič, nebo je mleč¬ nato viselo nad vencem gora, ki so bledo plahnele v mraku. Njive so ležale v brazdi pokojno, kakor bi — 127 — si ne upale dihati. Dnevna vročina jih je žgala, da so ležale, kakor bi spal truden otrok. Nikjer nobe¬ nega oblačka: smajna trava pod potjo je šumela, kakor bi hotela še nekaj razodeti, preden zgori. «Bevk je imel prav!» je dejal skoraj glasno. «Nič še ne kaže k dežju in vse se že vidno suši! In jasno je!» je menil ko je stopil mimo visoke češnje, «jasno je, da je bil Čibej!« V grmu je crikala kobilica, ka¬ kor bi se veselila hlada. Slišal je, kako vriska Gidljev Peter preko klancev; Česnovka je vpila nad otroki; v Strugi je jokal deček. Pred svojo hišo je postal za trenutek: «Žeti bo treba, pšenica že diši, Če pride nevihta, bo ob vse. Cipru! že kleplje srpi« je dejal, «če on, ki je zmerom med kasnimi, je tudi za nas že čas.« Cipruž je res klepal srp; moral ga je pri petro¬ lejki. Drugi dan so šli v Modrasovec. Včeraj jim je dovolil Hanuš. V noči se je klepanje razlegalo, da so ljudje stali na pragu: «Če pa prej ni imel časa!« so se smeje naslanjali na rožance. Kobilica je neprestano crikala v večeru. _ 128 — XXI. DRVA IN ŽUPAN: KAJ JE SKRBELO LUKO? v Ž upnik je učil verouk v Dolu. Zadnji dnevi so že tekli. Pri Blažečih se je ustavil. Na pragu pri Juriji! ga je čakala gospodinja, »Ali je res rekel Hanuš tisto o drvih», je nestrp¬ no vprašala, preden ga je spremila v hišo. »Rekel!» je odvrnil župnik. Na nizkem čevljarskem stolu je sedel Jurij. Po¬ gledal je čez naočnike ter skočil pokonci. Začrnelo roko si je obrisal ob smolnate hlače, ko je spustil krivač in dreto na stol. Tla so bila našarjena s sta¬ rimi podplati, čevlji, odrezki usnja, zlomljenimi le¬ senimi žeblji in malimi žebljički. Okoli vedra, kjer so se močili urbasi in podplati, je bila mlaka. V hiši je smrdelo mokro usnje, zvečeni tobak je udarjal v nos, lim, ki je bil v razbitem in s tenko žico oplete- nem glinastem loncu, se je osladno vlekel na trski ter smrdel po gnili repi. Duhovnik je sedel na edini stol, ki je bil v hiši. Jurij mn je delal nove čevlje in par starih podpla¬ tov. Dvakrat je že župnik vprašal, ali so že; vsaki- krat je «pri enem še nekaj manjkalo.« «Suša je!» je začel Jurij. «Ne vem, kam bomo z živino. V reber, da se vsaj napije; krmili bomo do¬ ma!« «Samo da je kruh!« je dejal župnik. «Že na lju¬ deh se pozna. Za vsako reč vzkipe!« IX. — 129 — «Rupar je ušel s pokopališča!» je sedel Jurij na¬ zaj ter vzel v roko čevelj. «Čibej se je nekoliko zaletel!« se je obrnil, ker je prišla v hišo gospodinja. «Luka je bil pri meni: da je gotovo. Štefan da pojde za organista in da bo mežnar, da je Luka pre¬ star! Star je res, toda vse zna. Naj se pa kdo drugi zapomni, kdo mu je dal groš za verne duše. Ni se še zmotil in vse je povedal.« Jurij ni povedal, da ga je Luka prosil, naj poizve. In dokler je bil prvi pevec, je bil on prvi. Če pride organist! «Zdaj še ni nevarnosti!« «iSaj sem tudi jaz rekel! Pa ljudje napraviio iz komarja slona!« Da pomaga ljudem delati slona, ni povedal. Gospodinji pa ni dalo miru. «Da res ne boste prejemali več drv! Da bo dr¬ žava vzela, so pravili!« je obrisala nos s predpasni¬ kom. «No, tako hudo pa ni; rekel je samo, da ni toliko dolžna, da pa da, ker ima.« cima že, ima! Tu so pravili, da so našli papirje in da so klicali vas in nadučitelja. Hanuš da je re¬ kel, da ne da več in še za pet let nazaj da bo morala fara in občina plačati. Rekli smo, da to ne bo res, pa so trdili, da je in še več; vsega da nikoli ne izveš!« «Tako so rekli? In vse to ni tako!« Župnik je hotel povedati, kako je, ko je prišel stari Povh. «Ali si že?« je odprl vrata v hišo. «Sin je pisal, da pri cesti še potrebujejo delavcev. Že dober teden, pa se mi zdi, da je včeraj, tako smo hiteli. Saj bi Maks pomagal, pa se mudi!« — Vsi so vedeli, da ima za dve rjuhi zemlje, — «Pokosil sem, požele bodo ženske. Vode še imamo nekaj, vsaj za štirinajst dni. — 130 — Za. ped je je še, smo danes zmerili. Danes je bil še «maček» dve pedi moker, dve pedi, pravim, toda nlato se mora odšteti. Škornje potrebujem. Hvaljen Jezus!« Zdaj je šele zagledal župnika. <«Naj ne za¬ merijo. Zunaj peče sonce, da človek oslepi in mu v kar zamegli.« «Na Salcburškem delajo* kaj?« je vprašal, ko je odzdravil. «Če bo zasluižka!« «0, bo! Prevzeli so cesto pri Werfnu. Tri postaje naprej ali kaj so začeli! Čakal me bo, ker zna nem¬ ški. Cesta da mora biti za jesen narejena, da bo šla gospoda na lov. Zato pa hitro škornje, jutri že grem!« «'Ali se res mudi? Da ni kakšna potegavščina! škornje sem itak danes namenil!« «Kaj bi potegavščina? Sicer bi jo ti zaslužil, kajti pri tebi prihranimo na leto vsaj pet podplatov, tako si počasen. Naj ne zamerijo, z Jurijem kaj rečeva, da je kaj slišati!« «Če bi molila, bi se tudi slišalo!« je rekla Reza. »Spomniva se ne!« je dejal Povh in škilil v župnika. «Mislim, da se prav malo spomnite!« se je sme¬ jal župnik. «Če toča pobije ali strela udari ali kdo oboli! Prej se naje in pošali, v sreči se Bog pozabi! Kličejo ga samo v potrebi!« «Saj bo tako!« je mencal Povh roko, ki se mu je zadela ob šopek na mizi. Iz hiše se je videlo na cesto. Rupar je nekam stopal prav hitro. Vroče mu je bilo, da si je slekel jopič ter potisnil klobuk na tilnik. Sonce je neusmi¬ ljeno pripekalo in žgalo. Pozdravil je žensko, ki je nesla na glavi škaf ter peljala za roko dečka. Mimo¬ grede sta spregovorila par besed; glasovi so nera¬ zumljivi prihajali skozi okno v hišo. »iTega pa je Čibej!« je dejal Povh. 131 — «Saj ga ni!» je popravil Jurij. «Naša je vpra- šala!» «Zakaj pa so ljudje pripovedovali? Iz nič ne bi!» je menil Povh. »Zmešali so!» je dejal župnik. «Rezka in Polonca sta se, so rekli, zdaj pa govore že o starih dveh!» «Nekaj bo pa le res!» je vztrajal Povh, «samo v farovžu vsega ne povedo. Saj je tudi Benko pastirja,, da je bil Lende ves črn, pa smo šele zdaj izvedeli. Pri nas je težko, ker je občina tako razhodna in raz¬ metana. O, Kušin je že vedel, zakaj je dal stotak in kožuh. Oltar ima pred nosom. Sam pa potrebuješ do cerkve, da bi prej moral počivati; če se pa kaj zgodi, mora od hiše do hiše, da pride do tebe. Ostariš, preden izveš!« Župnik je pogledal na uro ter se odpravil. «Zato ne more biti res, kar pravijo. Vsak obrne po svoje!« «Izmisliti si pa le ne more!« je branil Povh. «Nekaj pa je le res!« «Ne!» je dejal Jurij, «izmisliti si pa ne more. Tisto okoli morda, ampak — » «V sredi le ostane, tisto črno!« je modroval Povh. «Vprašati bo treba, da bo mir!« Župniku se je mudilo na Dol. Poslovil se je in zabičaval Juriju, naj ne pozabi. «Vse se ne sme vzeti za zlato!« je rekel Povhu. «Če ne bi slišali pri pogrebu! Pa smo slišali, saj nismo gluhi. Že pri grobu sta si skoraj skočila v lase! Zakaj pa je Rupar šel?« je godrnjal Povh, ko je župnik že hitel mimo kamenitega znamenja. «In zakaj ni bilo žensk pri pogrebu, kaj?« Pred šolo je župnika čakal nadučitelj. Rdeč je bil v lice ter brke so se mu ježile. Niti odzdravil ni od razburjenja. — m — «Ljudje so si ustvarili že celo povest. Da krajni šolski svet ne dobi drv, da se bo začela pravda, ka¬ kor jo je že dvignil župnik radi svojih. Zmešnjava! In če mu rečeš, kako je, ne veruje. Ko mu je pa ono bolj všeč!» «Tudi mene so radi drv!» je rekel župnik. »Ka¬ kor da je župan vsem vzel pamet.» «Čibeju sem povedal, pa je zmajal z glavo!« je •dejal nadučitelj. «Novi župan bo le uredil!« je dejal župnik, ki se mu je mudilo, ker so otroci kukali že skozi vrata in kričali kakor jesiharji. Bilo je nekaj dni pred počitnicami in vsem se je poznala vročina. Če niso nagajali, so spali, kolikor jih je bilo. Morali so k senu, v gozd po jagode, cela truma jih je že hodila po vodo Podgoro, Medvedovski Jožek je snoči prine¬ sel domov prazno lempo in raztrgane hlače. Bil je tepen, Metka, sestrica njegova, si je izposodila vodo pri sosedu, da je pil oče. V šoli jih ni bilo dve peščici; kar jih je bilo, so bili čudno kričavi in nemirni, ka¬ kor bi sedeli na žebljih. Vroče je bilo v sobi, četudi so bila okna odprta. Vročina je omamljala ali pa grela možgane, da so vpili; odrasli so tudi vpili ter se jezili radi vsake malenkosti. «Koga bodo izvolili?« «Naj se enkrat sami!« je dejal nadučitelj. «Zdaj se ne splača mešati!« «Pa naj se!« Župnik se je po nauku vračal in srečal Ruparja. Župnik mu je hotel povedati o drvih. «Že vse vem!« je mahnil z roko Rupar. «Novi župan bo moral to vzeti pošteno v roke. Kaj pa mi¬ slijo? Zdaj naj občina skrbi za drva, ko je dolžnost države!« «Saj je rekel Hanuš, da da, samo dolžnost da ni! Dolžnost, pravi!« — 133 «Zdaj pravi, da da, drugo leto bo rekel, kar je dolžnost, tretje bo rekel, da ni dolžnosti. Pa se pravdaj! Kadar bo zima, boste kurili z mrazom. Saj se poznamo. Tako se začne. Svoje dni so hoteli z gmajno, pa sem jim vse izrekel, da so se gospodje zmehčali in smo zapisali. Gmajno sem pa le rešil. Zdaj pa za drva.» Župnik ga je gledal, kako se je koračil na cesti ter stiskal pest. »Resnico sem hotel povedati!» je dejal župnik. «Z resnico se začne, konča se ipa pri beraški malhi, če se ne pazi!» je mahal Rupar. Zvečer je šlo, da drži z Ruparjem župnik, s Či¬ bejem pa nadučitelj, ker je njegov bratranec. Brus je taval kakor brez uma. In ko je Luka izvedel, se je udaril po kolenih ter zavil h Kušinu: «Rdpar za Prema ne mara! O, še dolgo ne bo organista!» — 134 XXII. KAKO STA SE V. TEMI POGOVARJALA MUTA IN LENDE? L ende in muta sta se srečala. Lende je bil šel k Čotu, da mu umeri hlače. Mlakarjev Andrej je de¬ jal, da mu jih bo dal. Mezlana, tistega, ki kožo odrgne, da je vsa rdeča, mu je dejal. Da bo za opasilo! Hiša se je presojala po tem, kako je bil pastir oblečen za opasilo. «Tudi pastir mora imeti, da ne bo raztrgan! Kar Čotu naj nese, on bo že vedel!« Zdaj je Lende nesel Čotu in se je Čot, ki poleti ni imel dela, še bolj počasi motal. Že meril je važno in tehtno. Vzel je nit, napravil vozel na koncu in meril. Skoraj je končal, ko se mu je nit utrgala. Vzel je novo in meril od začetka. Pastirju je kar migljalo, ker si je Čot dal toliko opravka z njim. In zraven je govoril, kakor je pastir redko slišal. Z vzvi¬ šenim glasom mu je pripovedoval, da je njegovo mater večkrat videl. «0, to je bila pridna ženska. Mlolčala je in naredila. Ti se je ne spominjaš, ker si bil majhen in potem bolan!« Čot je meril, šepal okoli pastirja ter si brisal nos z roko. «Preč pojdi!« je zavpil nad kuštravim psom, ki mu je povohal roko. «Cigan, ali slišiš? Preč pojdi!« Cigan je parkrat kihnil, kakor da mu je dal Čot tobaka, ki ga je imel v čtmi škatli na mizi. — 135 — «Zdaj pa j e!» ,je nazadnje rekel ter z vatlom udaril po mizi. «Ce bi prišel podnevi, bi bilo lažje; zdaj luč nagaja, pa saj vem., saj vem: pastir ima čas samo ponoči!» Lende je stekel, ker je bila noč in so na cesti strahovi. Kuševec je grozeče gledal na cesto in stare široke bukve so skrivale sence pod seboj. V pastirju je nezavedno nekaj ždelo, kakor tli žerjavica pod pepelom, odkar je bil omedlel pri potoku. Kakor neki tajen glas, ki mu je odmeval iz dalje. In v temi še bolj. Glas, ki ga je spremljal, pa se ni zavedel ne kje ne kaj. Cesto je prisluhnil, kakor da ga nekdo kliče po imenu, potem spet udarec, kakor bi padlo poleno na les. Pesek, ki mu je škropil od bosih nog, je bilo kakor skrivnostno Šepetanje. Za hip je vedel, da m.u pamet odreka, toda spominjal se ni, če bi ga kdo vprašal. Tuidi je hotel pametno odgovoriti na vprašanje, a mu je prej prišlo kaj drugega na misel, da je zinil, ker ga je šum, ki ga ni znal razbistriti, motil in nadlegoval. Šum, kakor bi grmele veje na kup, šum, kakor da nekdo meče listje, zvezano v leskovko. Bil je kakor ovca, ki je na kratko prive¬ zana ter ne more do šopa onkraj poti. Saj je videl oči in obraz, a ni vedel, kje je in čigave oči ga gle¬ dajo. Bil je kakor ptič brez peroti: videl je daljo in gore in morje, a ni vedel imena ter ni mogel do njih. Kolikokrat je stegnil roko, da bi nekaj prijel; čez hip ni vedel, kaj je hotel, ter se je čudil roki v zraku. In sence grmovja in skalovja ob cesti so oživele ter omahovale ob grobljah. Lende je bežal in pesek je za njim še bolj šepetal. Lende se svojega stanja ni zavedal, toda zdaj se je Čibeja še bolj bal ter je zbežal, če ga je slutil. Pred njim je imel skrivnosten strah in po udih ga je streslo, če ga je zagledal. — 136 — Pri Cunti je gorela v hiši luč, ki se je dušila v mesečini kakor mrzel žarek. Cesta je držala skozi zaseko. Na obeh straneh so ob kraju štrlele gole ska¬ le, Lende je zavil že v zaseko, ko je zagledal temno senco ob kraju, ki je mahala z roko. Pastir se je sklonil, kakor bi lovil udarce, postava je stopila na¬ prej. Po njenem kričavem glasu je spoznal Muto. Da jo je strah, je rekla. Odkar je župan umrl, lahko hodi okoli. Pravijo, da so ga ubili. Grdeži! In da sta se Mlakarica in Ruparica skregali, zato da ni šla Ruparica k pogrebu. Ošabna babnica! O, rekla je na glas, ker je Metka nosila k nji šivat ter je koj pla¬ čala. Kaj njo briga, če je Polonca Rezko! Kolikokrat napačno sliši, ni nikoli izvedela, ker ji nihče ni ho¬ tel povedati, da so se mogli smejati. Ruparica pa se je z njo skregala radi traku. Da ji ni prav prisila traku! Ko je Muta razumela, kaj pravi, je zamrdaia z nosnicami ter razparala. «Kdo zna?» je kričala, ko je Ruparica odšla. Tri učenke so se zasmejale. «Kakor bi vedela, da ga je prisila Polonca!« Saj je vedela, ker ji je Muta povedala včeraj, ko je pome¬ rila. Muta je pridržala pastirja, da ne more tako na¬ glo, kakor on. Da je Polonca prisila zadnje gumbe in zlikala, sicer bi ne mogla nesti obleke. V jami na desni se je utrnila drobna postava in zategel glas je prihajal z leve. Po stari cesti je nekdo kolovratil in pel. «Maček je!» je rekla Muta ter kazala v jamo. «Na miši je čakal!« Lende pa je bolj s strahom poslušal pesem na stari cesti. Nekaj mu je segalo v srce, kakor da ga obrača. Muta pa pesmi ni slišala. «0, Polonca si le upa. Zadnjič je Rezko. Pra¬ vila je! Vso je opraskala, so rekli. Nisem videla, ško¬ da, da nisem!« — 137 — Lende ni razumel. Njen glas se mu je zdel, kakor' da nekdo drgne rjavo železo, ki praska in cvili. Hotel je naprej, pridržala ga je. Četudi ni bilo meseca, je bilo nebo svetlo. Videli so se v mraku Čaven, Medvedji vrh, Kačja stena in Obrekovica. Za njimi se je pelo svetlo nebo; zvezde so razredčeno mežikale: vse je bilo trudno in zaspa¬ no po dnevni vročini. Lende je čutil neznan strah, ker je Muta tako kričavo razlagala ter mahala z ro¬ kami. Noč ga je čudno prevzela, kakor bi mu šlo nekaj skozi srce, nekaj skrivnostnega in ostrega. Če pa so se mu zdele zvezde tako domače, grmovje in drevesa pa kakor veliki strahovi. Samo še zgeniti bi se mo¬ rali. Začel je hoditi hitreje. «Kako hitiš!! Saj se ne mudi! Ali se mudi? Ti bi tekel! Ali ne prideš počasi, lagodno in umerjeno!» ga je držala in vpila s svojim kričavim glasom. V noči ne bi videla, če bi kaj govoril. »Polonca jo je, da je nihče ne pogleda!» se je hihitala sama pri sebi ter vlekla pastirja za pas. «Kam se ti mudi?» Moral je z njo v korak, četudi mu je njeno kri¬ čanje jemalo zavest. «iTudi France je ne pogleda! Če pa je vsa razbita. Pravijo, da je razbita. Vsi da so jo tepli, so pravili. Kakor psi da so planili in jo cukali. Škoda, da nisem bila šla kropit.« Muta se je hihitala in ko je z obema rokama grabila po žepnem robcu, ji je Lende ušel. Naglo je stekel; njegove bose noge niso čutile kravjeka, ki ga je pohodil; samo za seboj je slišal kričavi šiviljin glas. Kaj je kričala, ni razločil. Hitel je in poslušal, kako ec- regljale žabe v skoraj izsušenem kalu, kres¬ nice so nosile svetle lučke preko struge, v gozdu je glasno tulila uharica. Za hip je postal in prisluhnil. Zazdelo se mu je, da skrivnostno udarja v gozdiču. Škripalo je, štrobotalo in udarjalo. Votlo, v presled- — 138 — kih in razločno. Glas ga je tako prevzel, da je poča¬ kal. Kakor bi ga kdo pribil. Naslonil se je na grivo ter čakal. Udarci so se bližali. Na grušču so se ogla¬ sili težki koraki. Za njimi še in še, vmes pa je tolklo, kakor bi nekdo bil po lesu. Lende je čakal, dokler se niso iz gozdne teme izluščili ljudje, ki so v hladu nesli led iz ledenice; kepe so se drgnile in udarjale v košu, kakor bi nekdo tolkel po duplih. Koši so škri¬ pali pod težo in ljudje so sklonjeni nesli breme v noči. Na parobku ®o počivali; velike hlevsfke svetilke so položili kraj sebe na tla. Lende je v svetlobi vi¬ del, kako si brišejo pot in nekaj govore. V luči so bili kakor govoreči grmi, ki so se prebudili. Kresnice so letale po jasi, kakor bi jih hotele ogledati, in vešča je frfotala tako blizu, da je Lende udaril z roko po zraku. Zdaj ni bilo več udarcev in nerazločno treskajoče besede močnih nosačev so motile nočno tišino. Pa¬ stir je spet naglo kadil po cesti, suhi prah se je je dvigal za njim kakor megla. Čutil je v želodcu, kakor da je pil slabo vodo. V glavi se mu je porajala omotica in tajna glasba mu je brnela v ušesih. Našel ga je Andrej par streljajev od hiše, ko je ležal z obrazom na zemlji. - - 139 -- XXIII. REZIKINA POT: BOLJE, DA BI JE NE BILO. R ezka je hodila po hiši zamišljena in potrta. Pola¬ goma se je šele začela zavedati, kako se je ne¬ spametno spozabila. Kar pametijo ljudje, se niso fantje stepli pri mrliču, kaj šele dekleta. Sama ni vedela, kako je prišla domov. Vedno je še videla, ka¬ ko se ji reži široki Jozljev obraz in kako je Polonci potegnila ruto na oči, da se je opotekla. Bilo ji je žal in bi rada popravila, toda v njej je prevladovala trma in prepričevala se je, da rajši od kesa umre, kakor bi koga prosila odpuščanja, Posebno pa še Polonco! Polonco, ki je po pastirju pošiljala Francetu srček! In France! Kako se je obnašal. Ali se ni umak¬ nil, mesto bi bil šel z njo? Umaknil se je, da mu ni bilo treba pokazati, s kom drži, hinavec! Tiste dni ni šla nikamor. In če je morala v vrtiček, si je po¬ tegnila ruito na oči. Kakšne hude ure so imeli lonci in kozice. Še maček, ki se ji je drugače motovilil pod nogarni, je tiste čase čepel na njivi in čakal miši. Mati jo je opazovala ter si želela, da bi* prišel Andrej. «Zdaj je čas», si je mislila, «France je prejel od Polonce srček in Rezka se je z njim sprla. Jeza je še pijanca spreobrnila, v jezi je voznik šel ob praznem vozu in iz jeze si tudi dekle fanta prebere. In Rezka je edinka, bo imela veliko posestvo in za oko je prijetna. Mlakarica je bila Bregarjeva! Zato naj Rezka premisli! Ruparica je tudi tako storila. _ 140 — S Čibejem se je sprla in je prišel Rupar. Čibej je res bil pri vojakih in je bil Rupar sam, toda sprla se je in se poročila. Če se je spomnila. V začetku ji je bilo hudo ter je skrivaj jokala, potem pa je udarila z nogo ob tla. Udarila je in stisnila zobe. Vsi Čibejevi pogledi in ves njegov smeh je ni premaknil. Ker nekaj se privadi, nekaj se pozabi, če je mož dober. In da bi Rupar ne bil dober! Samo Franceta ni mogla in če se je prikazal, je bila nevoljna. Kakor je stare¬ ga zagovarjala, je Franceta tožila. France je bil druge matere sin. Če ga je Rezka hvalila, ga je ona grajala. Za vse njegove napake je vedela; če je kje hodil z dekleti, je Rezka zanes¬ ljivo izvedela. Huljka je materi toplo prinesla in nikoli zastonj. Zabele in moke in kave in sladkorja! Zato je Ruparici novi prepir zelo dobro prišel in Andrej je prost ter nima nobene. Za Siegla se ni zmenila. Kaj pa bo? Službo ima, toda prestavijo ga in ka,j bo potem Rezka s posestvom? Mara ga pa ne. Če ne, bi se drugače norčevala iz njega. Z njim draži in podžiga Franceta. To Ruparica dobro vidi. Zdaj se je sprla, zdaj je čas. Klin je treba s kladivom, kadar je čas. Zdaj je hip, da se močno zamahne, ker je hlod pokazal razpoko. Samo da bi Andrej prišel. Iskala je Huljko in ta je rekla, da je vse do¬ bro in na pravi poti, samo treba da je počasi in kakor da se nič ne mudi. Samo če se Rezka in France ne pobotata. Če- bi se moglo kaj narediti, da bi se hlod še bolj klal! Rezka se je spravljala spat, ko je zaslišala rahlo trkanje na oknu. Prisluhnila je. Bilo je znano trka¬ nje. «France!» ji je sililo v misli. Obotavljala se je, ali bi pogledala. «Rezka!» je klical. Ker se je obotavljala, je prej prišumela mati in zaprla vrata. Ni bilo več klica. — 141 — Rezka je bila vsa zmedena. Tisto noč ni zatisnila oči in zjutraj je imela oči rdeče. Prišel je, da bi popravil in povedal, pa ga odženo. «Ali je trkal?» je vprašala mati. «Nisem slišala!« je rekla Rezka ter si potisnila ruto na oči. Hudo ji je bilo. «Samo, da nisi!» In zdaj jo je tlačilo in bolelo. Morala je v štomaško faro. Naglo je stekla čez Vrh in pred kapelico. Sveti Ivan je bil s svojim kre¬ som že mimo, a venci iz rjavih lilij, bele in pisane trave, pestrega gadovca in belih ivanjšic so še zme¬ rom viseli in kimali, da so se lomili in osipali trav¬ niška salvija in ranjak, zvončnice in nokota, pisana trava in bezgovo listje. Dekleta so nabrala celo na¬ ročje poljskega cvetja, da bi varovalo zoper nesre¬ čo in bolezen, uroke in še zoper vse to, kar se ne pove. Vse po bregu je bilo še raztreseno, tam kjer se se je ubil Drejc. Okoli kapelice so pometle, toda po bregu niso upale, ker je zdaj le nevarno; suho je ter se spodrsne na smajni brežini. Šentjanževke in praprot, ostrožnik in kresnik šo štrleli izpod strehe, bili so že vsi goli in le tupatam je visel droben cvet, suh in siv s stebla. Na oltarčku je ležalo nekaj šop¬ kov, ki jih je nekdo položil pozneje. Videlo se je, da so šele napol oveli, na ograji je visela glogova vejica, ki jo je voznik vrgel s ceste. Bila je vsa prašna in suha. Nad vegasto stopnico je visela lučka; poleti lučke niso potrebovali, toda pozimi v megli in sodri- žu se je njeno brlenje videlo, kakor bi angel varuh svetil na cesti. Poklonila se je in pokrižala. Hitela je skozi predore in čez most, ognila se veji, ki je le¬ žala sredi ceste pred tretjim predorom, kamor je padla v temi pobiravcem z voza. «Bog ve, po čem jim računajo veje letos?« se je zmislila. «Siegl jih gotovo dvakrat premeri, preden jih smejo odpeljati!« Na- — 142 — smehnila se je njegovim golim kolenom ter šopu gamsove dlake na zelenem klobuku. «ln kako skače, kakor'bi se nekam poganjal.« Nad Skukom je zavila s ceste, ki, se je počasi nižala ter nad Pezdirnico zavila nazaj, kakor bi vr¬ gel vrv. Tam je zavila po stezi. Ko je šla ob čavenskem pobočju, je videla na Pez- dirnici ljudi, ki so kosili seno. «Tam spodaj nekje kosi France!« ji je šinilo na misel. Spomnila se je, da je tudi prejšnji večer sli¬ šala škrtanje stopinj pred hišo, toda vasovalec si naj¬ brž ni upal blizu. «Kdo je bil? Ali je bil France ali ne?« In vedno bolj se je prepričevala, da ni bil, ker ;se je zdaj gotovo ogiblje, ko ga je še mati spodila. <«Vse si bom uničila s svojo jezljivostjo in počas¬ nostjo!« se je karala. «Kakor da me kaj obsede!« Ustavila se je za hip vrh Čela ter si zasenčila oči. «Da, tam spodaj. Rdečo srajco ima in se dobro raz¬ loči. In tudi večji je od drugih!« Bolelo jo je, da so ji solze pritisnile v oči. «Sama si kriva!? Ali je treba, da se obnašaš ka¬ kor brez pameti? Ah kaj«, je stresla z glavo čez hip, «takšna sem, kakršno me je Bog dal.« In je jezno udarila z nogo po osatu, da se je razletel po zarjaveli travi. Ostri kamenčki so se za- takalili po bregu in spodili podgrivko z brežine. «Še ptičem ne dam miru!« se je nasmehnila ter hitela nizdol. Gnala jo je tajna misel, ali bo pravi čas nazaj. Računala je, da bo opravila, ko se bodo kosci vračali domov. Upala je, da bo na poti dobila Franceta. Ali je pozabil tisto o srčku? Bogve! In Meta ji je pove¬ dala, da bodo pri Čibeju najeli Polonco! Da, to ji je gnalo kri v glavo! Prav nalašč, da bodo jezili njo. Toda Franceta je morala le dobiti! — 143 — Sonce je žarelo, da se je potila, škržati so žagali v grmovju, gibke gaščarice so se plaho umikale pred njenimi hitrim stopinjami. Nad Malo goro so krožili kragulji in Podčelom je spodila kotorno, ki je brne sfrfotala v dolino. Vipavska dolina in kraški svet sta bila zavita v tanek mrč, ki je ležal kakor puh nad zarjavelo deželo. Samo ob reki in Lokavšku se je vil zelen pas vrb, ločja in travnikov, drugod je bila Auša že ožgala travo. Vinogradi so se videli kakor preprežene lise, sovdan se je sivil daleč čez doline in belo kraško kamenje je odbijalo žarke, kakor bi bilo v apnenici. Po dolini so izgubljene migotale hiše. Slokarji so prašili novo cesto, kakor bi se Gor¬ janom čudili, Čohovci so stali ob strani pod Goro, lovaška vas se je stiskala pod Čavnom, kakor bi se bala gorske burje, kajti njen potoček je zmrznil v zimi ter mu je burja cesto tako pometla, da si moral klobuk privezati, če si ga hotel obdržat na glavi pred Hmelakom. Ajdovski trg se ni bal burje, četudi je sapa metala opeko s streh ter prevračala dimnike. Stara je bila in poleti je nabrala vročine. V trgu so Gorjani kupovali vse in zato so jih Ajdovci zmerjali «zabiti Goirjani». Tam je bil sodnik, ki je vse ob¬ sodil, kar so pripeljali žandarji, «če ni naredil tega, je pa kaj drugega«; tam je bil zdravnik, ki je Gorja¬ nu zapisal rdeče zdravilo, da ga je pil s trpotcem in bezgom in pelinom. Gorjan ni veedel, da ima v ste¬ klenici vodo, ki jo pije kupec po kapljicah, «ker je strup«, in lekarnar je to vodo prav tako tehtal kakor zlato in so mu jo plačevali s srebrom. Rezka ni nobenega potrebovala in o svetem Ivanu je na sejmu kupila obleko. Oko ji je plavalo v Log z visokim zvonikom in božjo potjo in v vi¬ pavski trg, kjer da je bil tak sod, da ga ni nihče prevalil. «Vsak ima svoj križ!« je vzdihnila, ko je uprla pogled na kriško mesto. Kapucini so tam in — 144 — so ob porcijunkuli delili dekletom in ženam nauke in odpustke in ščepec blagoslovljene trave za bolno žival. Rezka se je spomnila, da je France lansko leto dekletom delil sladkorčke in je njej stisnil tri. Bogve, koliko jih je Polonci L Čudila se je, da ni prej po¬ mislila. Stisnila je pesti od jeze in žalosti. Potoček je curljal po zidovih, ki so jih zgradili, da so ustavili usade, Videla je hrib, ki je zeval kakor lisičje čeljusti, ker se je razpočil ter je po razpoki že držala pot. «iS človekom je prav tako!» je dejala. «Če se enkrat skrha, ne prideta več skupaj! Usad hrib lahko premakne, človek pa ni hrib!» Za tem hribom je morala čez vodo. Samo cerela je in kapljala med kamenjem, ki se je svetilo v soncu, da je morala obrniti pogled. Glen se je pri¬ jemal skal in struge. Kakor bi bežal iz vode. «Suša!» je rekla Rezka. «Suho povsod!» Potoček ni žuborel. V štomaški fari je sporočila očetovo naročilo. Sonce se je že nagibalo k zatonu. Gorelo je že kakor rdeča krogla nad obzorjem, in ožarjalo ravensko re¬ ber, ko se je gnala nazaj pod Malo goro. Stopila je v borovce in iskala po senožeti. Čibejevi kosci so že končali in videla jih je stopati po stezi proti cesti. Preudarila je, kdaj bo morala naprej, da na cesti pride pred njimi. Ko so šumeli grmii hrulšike Matere božje ter je na ožganih senožetih stopila za redke borovce, je zaro¬ potalo v žlebu. Na stezi, ki gre pod Kucljem do vito- veljske cerkve, je poskočil kamen. Kakor kolo! Visoko in besno je že odskakoval. Rezka se je stisnila za skalo in čakala. Kamen je lomastil čez borovce in brežine, za njim se je valil grušč, kakor bi ga hotel spremljati. Prav na Pezdirnico bi se zatočil, da se ni na brežuljku zaletel v visoko skalo. Kakor bi pihnil, se je razdrobil ter se razletel po gmajni. Kosci na X. — 145 — Pezdirniči so se hitro skrili in ko se je kamen raz¬ pršil, so zakleli od strahu in jeze. Rezka si je oddahnila ter pogledala cajno. «Pa sem te le rešila! Presneto, je bil neroden! Da mi kamen sproži po strmini. Kmalu bi me zadel. Ne¬ roda takšna!» Jezila se je na neznano nerodo. V cajni je nesla steklenico žganja in fig. S tem bo začela. Samo da pride France! Ko bi mu mogla povedati. Bo že kako. Prišla je k cesti. Ozrla se je in videla, da so kosci par sto korakov zadaj. Slišala je glasen Francetov smeh. Da, ta smeh! Iz polnih pljuč. Zdelo se ji je, kakor da je znamenje, naj počaka. In je pridrževala korak, kakor da je trudna. Privezo¬ vala si je na videz vrvico na čevljih in zastajala. Toda tik preden je stopila na cesto, je prisopel po borovcih Siegl. «Saj sem si mislila. Nobeden drugi ne bi bil tako neroden. Toliko da me ni kamen! Odkod prihajate?« je vprašala nevoljno. «Čakala sem hospotična!« je odvrnil veš zado¬ voljen. «Bila v črniškem okraju, dienstlich 1 )!« Rezka je bila v silni zadregi. Prav nič si ga ni želela in najrajši bi ga bila videla za deveto goro. Stopala je počasi in narahlo šepala. «Vas boli noha?» je dejal. «Da, žuli me!« je dejala Reza. «0, šluli! Slabo! Preočevljite se!« Reza se mu je na glas zasmejala. «Le pojdite naprej!» je dejala. «Da se preobu- jem!» Stopila je res v zaseko, iz katere so bili izkopali grušč za cesto, ter se delala, kakor da si hoče pre¬ obuti čevelj. Siegl je stopil naprej. Dekle si je oddihovala od poti. Naslonila se je na zaseko ter strmela v večer. V lahno mračino je bila *) službeno. — 146 _ zavita nanoška grmada in na beli cerkvi svetega Hijeronima so se rdečila vrata. Colske hiše so ždele v sedlu, na Sinjem vrhu so se svetile šipe. v oknih, kakor da so žareča kovina, potem je bil Kolk in Obrekovica, Kozja tena, Medvedji vrh, Maj in Kraše¬ vec. Jase v Korenini, pod Vrtcem in v Kapljicah so se rumenile v večernem, soncu. Razločno se je temni¬ lo Otliško okno in strmo padala Orlovska stena. Re¬ ber na drugi strani je padala v dolino kakor odse¬ kana, samo dvoje strmih steza je peljalo čez pod Orlovico in pod Oknom, drugače je drčalo kamenje po boku in redko grmovje se je porazgubilo po za- tišjih. Fantje so peli, samo Andrej je stopal zamišljen ob strani. Bil je še bolj zamišljen, ker so orožniki včeraj hoteli videti voz in so ogledovali platišča ter izpraševali, ali je imel oče kaj sovražnikov. Da jim je prišlo na uho, da so kolo nažagali in da so se pla¬ tišča zdrobila. Kolo je res bilo zdrobljeno. Na kamnu bi se, če bi bilo železno. Da bi bilo nažagano pa ni nihče po¬ mislil. Vrgli so kose stran in nasadili novo kolo. Zdaj je bil Klein še bolj siten in mu jih je moral Lende pokazati. Da je moral Kočvara vse pobrati, kar je našel. Zato je bil Andrej še bolj pogreznjen sam vase. In zdaj še Vida! Kar mu je zadnjič rekla, se mu je prvi hip zdelo majhno in brez pomembno. Zdaj je razmislil in je začelo rasti. Ali mu ni rekla, da se poroči z njim, če ima streho ali ne? Da si bo pa izposodila dežnik, če ga ne bo imela, samo da bosta pod streho. Zdaj pa noče v Mlakarjevo hišo! Andrej je mlajši in mu je oče dal hišo. Tone je slep na eno oko in nekoliko šibke pameti, zato je oče zapustil posestvo njemu, zato je tudi imel napisan testament. Prej Andrej tega ni vedel in je Vidi ob¬ ljubljal, da bo šel z njo gostovat, zdaj pa ima dom — 147 — in mora zanj skrbeti. Videl je pri Lokavščku nekaj rdečega, ki se je smukalo okoli grmovja. «Vida je!» je dejal. «Le naj pove še drugo, zakaj me ne mara. Kar je rekla, je samo tako! Naj pove, da vem, zakaj noče zdaj, ko je moje!» Fantje so peli in za klobuki jim je košato visel grintovec, ki so jim ga nabrale grabljice. Kosci so jo dohiteli. «0, to je pa Rezka!» je dejal Bajtarjev. «Ali počivaš, da si v jarku'?« «Fige jem!» je dejala na videz malomarno. «Sem z njimi!« se je oglasil Lazkarjev. «Če mi spravite Siegla z glave!« je dejala. «Kaj pa hoče?« se je šele zdaj oglasil France in oči so se mu zabliskale. Vsi so se čudili, da se ni prej. «Sitnari!» je dejala. «Da me je čakal. Tisti ka¬ men je zavalil on, ker je tako neroden. Oštela sem ga!« «Nas še čaka! Zmerjali ga borno, le naj se pri¬ pravi!« je dejal Andrej. Huljka je že povedala, da je bila Rezka izzvana ter da se je samo branila. Zato je bil že otajan ter je gledal dekle, ki je zaripla po¬ birala cajno s tal. «Na srečo, da se je zdrobil. Kakor bi vrgel kozarec, se je razpenilo. Siegl jih bo še slišal!« «Stopimo!» je rekel trdo France. «Boste nekaj videli!« Bajtarjev je že stikal po Rezini cajni. «0, Reza, ti imaš pa res fige! Vsak eno!« in je- delil, četudi je deklica ugovarjala. «In v tej zelenki?« je stikal drugi. ((Blagoslovljeno vodo!« je dejala resno. ((Pokropimo se!« je vlekel zelenko Vidičev. «Kar„ fantje, pokropimo se!« — 148 — Preden se je mogla ubraniti, so že imeli v rokah ■zelenko tropinovca. Stopili so v krog in steklenica je šila iz rok v roke. Objestno so se prerivali in kose so se zadevale in žvenketale, le Andrej -je stal ža¬ losten ob strani. «Če si je premislila! O, ženske so kakor veter- nice. Samo da pihne, se preobrne. Ali se pa boji! No, bomo videli! In če moram do pekla, moram izve¬ deti, kaj ji je. Kakor bi dlan okrenil, taka je. Zdaj ni treba dežnika, zdaj je streha; Vida pa da ne! Kdo jo razume!» Zmerom bolj ga je grelo. Greblo mu je v dušo in grelo. Skoraj da ni slišal fantov! Zazdelo se mu je, da so nekje v daljavi in da jih gleda skozi steklo, ko so se pehali in silil v cajno. Kose so se zadevale in žvenketale in Bajtarjevemu je padel oselnik na tla: «Sreča, da je zamašen!« je dejal. «Trava le ni pustila osli na cesto. Udarila je sicer ob ognilo, pa se ne pozna!« je ogledoval. «Samo da si glav ne porežete!« je vpila. «In ne preveč, ne preveč. Tak dajte no, vse boste izpili!« Ko jim je iztrgala cilerico, je manjkala že po¬ lovica žganja. Razjezila se je ter spravljala košaro. «Kakšni požeruhi ste! Vam se ne sme nič po¬ nuditi!« «Nič se ne jezi, Rezka!« je rekel Lazkarjev in jezik se mu je zatikal. Ves rdeti je bil v obraz. «Lačne napojiti je dobro delo!« Medtem so dohiteli Siegla. «Oh, kakšen lep rep!« je dejal Lazkarjev, ki je bil sumljivo rdeč v lice. Gozdarju je bil gorak, ker ga je ovadil, da ima puško. In so mu žandarji prevrgli vse po hiši. «Kje?» je vprašal Vidičev. — 149 — «Kozlu od zadaj!« je kazal na Siegla. Šop gam¬ sovih dlak jo košato migljal za trakom. Fantje so bruhnili v smeh. Siegl se je ustavil in začudeno gledal. «Gospod Siegl», je vprašal Lazkarjev, «kaj delate na tej cesti in ob tem času? Tu rado straši!» Fantje so spet udarili v smeh. «Da straši?» je vprašal in se smejal, kakor da je razumel. «Toda ne vsakega! Samo nekatere!« je dejal Lazkarjev in kakor mimogrede potegnil za šop na. klobuku. «Kaj mislite?« se je zresnil Siegl in ujel klobuk, «Samo takšne, ki gredo na lov!« je rekel Vidičev. «Kaj pravite? Ali ste pijani?« se je ustavil. «Nič nimam opraviti z vami!« «Ki gredo na lov in valijo kamenje, da se zajci plašijo. Dekleta se že skrijejo pred golimi koleni!« je trdo stopil France bliže. «Pred kamenjem je težje!»■ «Nič nočem nikomur!« je dejal ter se plaho umi¬ kal. «Da boš vedel za danes in vselej!« se je razko¬ račil France. «Ti boš kamenje pustil pri miru. Enkrat za vselej! Toliko da smo se ognili. In naša dekleta se ne bodo obešhla na gamsove dlake. Dlake se izpu¬ lijo, če bi se kdo obesil nanje!« France je naraščal kakor petelin. Vrgel je koso na tla ter stopil naprej, da je grušč zahreščal pod čevlji. Mali hribček na kraju, ki ga je cesta prese¬ kala, je gledal kakor skrivnosten duh, ko je France- stegnil roke. Siegl je s palico udaril po njih. «Vsakega bom udaril!« je dejal. Jezno je gledal ter se stiskal k zidu, ki je ograjal cesto v strmini. «Nobenega!» je zarohnel France in žila mu je izstopila na pordelem čelu. «Premalo te j e!» 150 — Zagrabil ga je čez pas ter ga za-vihtel na zidano ograjo. Siegl se je komaj zavedel, ko je že strmel v prepad pod seboj. «Ali norite?« je stisnil ves posivel v obraz. «France!» je zaklicala Rezka. «Kaj misliš?« «Huda šala!« je dejal Andrej, ki se je utrgal iz svojih misli. Kar na hip, ne da bi dobro videl, je Siegl visel na zidu. Videl je, kako mu je obraz bled, kako se mu roke tresejo in kako njegove oči buljijo v prepad. Dež je izpral drčo, v soncu se je blestela in belila, da je jemala vid. Samo dva šibka grma sta bila ob njej, potem je drča držala čez skalo. Če si vr¬ gel kamen, je na robu odskočil, potem pa zašumel na melini, kakor bi iztresel koš grušča. Siegl je ble¬ del ter se tresel kakor listje na mali brezi pod zidom. Kanja je švigala nad kotlom, kakor bi čakala plena. Ob njenem žvižgu je Andrej stopil k Francetu. «Take šale so nevarne! Če pade v globočino, ne bo vstal!« «Ne bo škoda!« je odvrnil France. «Vsakogar je škoda!« je mirno dejal Andrej. France se je delal, kakor da ne sliši. «Da boš ve¬ del!« je držal gozdarja z obema rokama nad prepa¬ dom ter ni odgovoril Andreju. «Če še enkrat zavališ kamen, boš ležal spodaj! Tako!« In ga je v svoji orja¬ ški moči postavil kot stožec spet nazaj. Siegl se je od prestanega strahu ves bled in prepadel naslonil na izsekano steno. Mrliški pot mu je stal na čelu in toliko, da so ga noge držale. Tam so ga pustili. Fantje so šli, kakor da jih je kdo okregal. Molče, še Lazkarjev je molčal ter se ni več zapletal. France je stopal, kakor da nekaj nese, Rezka je šla z Andrejem. «Ali ne greš naprej?« jo je vprašal, ko sta za¬ stala. «France čaka!« «Saj ne čaka!« je rekla. — 151 Nato sta oba molčala; ognila sta se pobiravcem, ki so peljali veje, ognila sta .se turistu, ki je šel z Golakov ter imel za klobukom ravsa za veliko omelo in v roki šop planink. Pod kapelo je počivala Vida. V strmo reber je težko nesla vodo. Ko je zagledala Rezko in Andreja, jo je zabolelo srce. Obrnila se je, kakor da nekaj nabira. Zdelo se je, da vse umira okoli nje, tako umira, kakor je sonce umrlo za Čavnom. Potuhnila se je in skrila. Andrej je ni videl med dekleti, ko je ustavil korak. Šla sta z Rezko naprej. «Rezka je zanj!» je dejala Vida. «Edinka je, grunt je velik in lep. Reveži smo reveži ter ne smemo dvi¬ gati oči više, kakor gre pogled, da ne boli glava!» Bolelo pa jo je srce. In tudi Rezko je bolelo. 152 -■ XXIV. TISTI DOPIS IN KAJ JE HOTEL DOSEGI ČIBEJ PO POLONCI. V Č ibej je slonel s sklenjenimi pestmi na mizi, pri .kateri je Brus pisal. Ne samo sonce in suša, ki je že globoko potisnila vock> v njegovi Štirni, še bolj ga je grelo vprašanje, kdo bo župan. Na grobu je že visoko zamahnil nad Ruparjem, kakor da se je raz¬ blinilo in oživelo staro sovraštvo. Da mu je poročil dekle, še ni mogel pozabiti, četudi se je poročil z drugo. Na tihem je stiskal pesti, da je Rupar storil nekaj za njegovim hrbtom, ko se ni mogel braniti. Zdaj pa je prišel čas, kakor bi se vol sprijel z volom. Motili so ga golobje, ki so grulili na strehi, da je zaprl okno. Na dvorišču se je šopiril stari petelin. Pri pasji koči je bil mir; Čuvaja je France zagrebel v mejici ter položil nanj velik kamen, da ga ne bodo odkopale lisice. Nekaj mu je manjkalo, ker ni slišal laježa. Zaprl je okno ter videl na stezi staro Meto, ki je nesla vedro. «Če bi molčala!» je godrnjal, ko se je spomnil pastirja. «Samo sitnosti imam!» Zaprl je še vrata v vežo. Da diši po ješprenju in solati. «Če bi molčala, da bi bil mir!» Misli so se mu porajale, ka¬ kor bi spustil čebele. Pomolčal je, pogrkal ter rekel: «Praviš, da ni modro. Kaj naj bi pa bilo modro? Presnete muhe, kako so sitne! Ali ni prav, da tudi svet izve? In kar je glavno: če bi hotel postati župan, bodo vsi kazali nanj. Meni Bazk ne ugaja in ta nam — 153 — lahko zmeša štreno. Rupar se je vrgel nanj kot klop; Še včeraj je bil pri njem. Če pa zdaj Ruparja malo prevetrimo, bo vsaj videl, kako je s takšnim županom. Ali smo napisali kaj neresnice? Nič! Zapisala sva, da se je župan Mlakar ponesrečil in da se je pri tem dogodil žalosten dogodek, da je sosed kričal nad mr¬ ličem? Ali ni to res? In ali ni res psa ubil! Sam se je pes, ne? Ubil ga je in kričal je vendar. In ali ni res, da je bil nekdo proti vodnjakom? In ali ni res, da zdaj zelo čutimo! Ali ni suše? Kdo pa ima vode dovolj? Še moja Štirna, ki je mled največjimi, bo čez štirinajst dni suha! Lahko se bomo vanjo hodili hla¬ dit, ko bo prazna! Ali je to res ali ni! Res! In samo to smo napisali. Tisto o drvih smo zamolčali, ker ni za časopis in bi začela oblast stikati ter bi nazadnje res država dala, le kar je dolžna in nič več. Vse drugo je res, krvavo res in naj ljudje bero!» «Samo zdaj so hitro hudi; vroče je, suša je, splamte kakor slama!« «Ali je res ali ni!» je udaril Čibej po mizi. «Če je res, je prav, da splamte. Zdaj je čas. Kar smo na¬ pisali, je res!» Res j e!» je uslužno kimal Brus. «Kaj pa, če bo to prav nasprotno vplivalo? Če bi ljudje zamerili? Nič ne veste!» «Jaz že vem, kako je to! Kar zapečati!» je vstal Čibej in osorno pogledal. Brus je zganil papir, prejel ovitek in napisa.! naslov. Naslov za časopis. «Tako!» je dejal Čibej. «To bom sam izročil. Naznanil bom še ustno glavarju županovo smrt in prosil, da razpiše volitve za novega. Čez koliko časa bomo z našimi pripravami gotovi? Treba bo vse odbor¬ nike temeljito obdelati!« «Da, treba bo! Mesec dni!» 154 «No, v dveh tednih opravimo. Nekaj ti, nekaj Benko, nekaj Polanc.« »Polanc? N'e verni!)) je potiho dejal Brus in roka se mu je tresla, ko je lepil pismo. Oslinil je ovitek ter potolkel po njem z roko. «Kako, ne veš?» se je vzpel Čibej. Ves rdeč je bil v obraz. «Kako, ne veš! Ali ti je kdo rekel!» . «Rekel ni, toda pamet pravi. Čisto enostavno. Polanc kuha nekaj svojega!« «Ali ne bo Polonce poslal k nam?» «Že, že. Toda ne smete pozabiti, da ima štiri ljudi za seboj, štirje in sam jih je pet. Pet. Rupar ima tri. Tri in eden je štiri. Mi imamo sedem, sedem in eden je osem. Pet in šitiri in osem je sedemnajst in osem Otličanov, je pet in dvajset. Točen račun«, je štel na prstih Brus. «!n zadnjič so potegnili z vami Ot.li- čani. Saj veste, Polanc je hotel Ruparja!« «Pri naših, praviš, je Bazk nezanesljiv. Če je Bazk, je tudi Vidic. Presneti namestnik! Prav Vidic mora biti namestnik! Skupaj držita kakor klešče. Če nam ta dva odrečeta, smo tam! Smo tam, kajti Otličani so za Polanca. Če njega držimo, bo vse dob¬ ljeno!« »'France naj nam pomaga!« je pomežiknil Brus. «Kako? Že vem! Saprament, bi fanta, ki je še zmerom tako neumen. Zmerom še tišči za Rupar¬ jevo!« «Dopovedati mu je treba!« je dejal Brus. Tajnik si je stvar dobro zamislil. Pri tej stvari se je vil kakor jegulja. Storil je samo to, kar mu je Čibej na¬ ročil, če je le mogel, se je izvlekel, da je sam Čibej izvršil njegov svet. Nič se ne ve, kakšen bo uspeh, in on ni maral nikjer pustiti prsta med vrati. »Dopovedati! Dopovej takšnemu!« se je jezil Či¬ bej in stopil po sobi. — 155 — «Najprej Polonco v hišo!» je dejal Brus. «Če jo bo zdaj dal.» «Zakaj ne?» i«iNe vem!» je skomizgnil z ramami. »Slišali ste zadnjič Meto. Tisto o Cilki in Lendetu in češnji so pogreli!» je Brus dvignil prst. «Ves pekel se je za¬ rotil!» »Meto izženimo. Ona ni iz naše občine. Po možu je doma v štomaški vasi. Dobro, da smo se spomnili, sicer bi ostala nam.» »Toda ne zdaj, ne zdaj!» se je branil Brus. «To nam še bolj zamota stvar! Ljudje bodo za tem nekaj vohali! Ona je vendar le pri nas rojena in pri nas živi! Domačinke ne smete zdaj!» »Torej kaj naj napravimo?)) je zarohnel Čibej. «Kaj naj storimo?« «Nič. Samo Polonco v hišo.» Čibej je hodil od mize do okna in nazaj. Na hrbtu je imel prekrižane roke in ustne so se mu krčevito stisnile. Jezno je zamahnil po muhi, ki mu je hotela sesti na glavo. «Še danes stopi ponjo!« je nazadnje dejal ter si obrisal pot s čela. »Presnete muhe!« «Bom!» je dejal Brus. «In če dobimo Polanca, potem smo na konju. Nekaj mu bomo morali obljubiti. Podžupana, to že, toda še nekaj!« «Bo že sam povedal!« je menil Brus. Brus je spet odprl miznico, zagledal v predalu skorjo suhega kruha in lesen nož za papir. Prav v kotu je ležal že umazan zobotrebec na starem zarja¬ velem peresu. «In veste še kaj!« je okrenil Brus glavo, ker je Čibej še hodil po sobi ter krčil prste, kakor bi koga stiskal in davil. Pri teh besedah je postal. «Veste še kaj? Začnimo, da država noče dati krajnemu — 156 šolskemu svetu drv ter da bo treba odločnega župana, ki si bo kaj upal!« O Ruparju je že govoril in je slišal, da je Rupar njegove besede že izvedel, zato je moral skozi drugo vrzel, če je hotel ostati tajnik. «Torej!» je dejal Čibej, «iPolancu treba reči, pra¬ viš, da se potrebujejo odločni možje, ki bi meni nalo¬ žili, naj povem Hanušu. Možje in ne mevže. In Polane da je takšen in da nanj računam, mu reci. Kaj ti! Tebi teče jezik kot namazan in boš že vedel!« Proti večeru je škrobotal Brus na klancu. Polanc je stal pri nakovalu in gonil meh. Kakor slučajno je Polanc poslal sina k Bazku: «Ce ga še ni, počakaj!« Brus je sedel na rezilnik ter si oddahnil, ko je voščil dober večer. Prav tisti hip je prišel okoli vogla Pisek. Fisek je bil Ruparjev svak. Da je vroče, je dejal in oba moža sta rekla, da je vroče. In Pisek je dodal, da je suša že zelo huda. Pisek se je obrisal. «Prav je, da te najdem!« je dejal Brusu. «Zdaj pa moram izkopati za vodnjak. Vode iz Lokavška le ni mogoče nanositi. Tako sem mislil: če bi mesto poleti vodo, nosili pozimi pesek, ko ni drugega dela, in bi spomladi skopali, bi poleti lahko imeli že vodo doma. Tudi nadučitelj je to rekel. Samo cementa ni. Cement naj da občina. Nekaj mi bodo dali ljudje, nekaj občina, izkopal in pesek nanesel bom pa sam. Voda pa pri meni spomladi teče od zameta!« «Zdaj ni denarja!« je rekel Brus. «Novi župan naj to preskrbi. Pa saj veš, Pisek, da tebi nič ne poma¬ ga. Ali nisi že vsaj pet. let prosil ljudi in občine za cement in si od občine trikrat že dobil?« «Dobil, dobil! Premalo! In potem je bil dež. Ali sem mogel kopati v dežju? Pri nas je skala, ne mehko. Pa koplji, Brus, če moreš! Praviš, da sem vsaj pet¬ krat že prosil ljudi. Prosil že in tudi nekaj že dobil, - 157 - pa se mi je telica ubila za Golaki prvo leto, drugo leto mi je otrok umrl — telico sem moral kupiti, otro¬ ka pokopati! Hvala Bogu, da je bil dež in da je Rupar imel polno štirno. Lansko leto sem že imel denar za za cement nabran. Ali ni gad pičil Tončke? V bol¬ nišnico je morala!» «Tri dni. Da, tri dni!» je dejal Brus. «To pa ni bilo toliko!« «Ampak toliko, da sem le imel premalo! Letos in lani je pa res polno gadov. Kakor bi jih sonce kli¬ calo. Včeraj je Žefa nabirala smukovce in jo je pičil. Če bi ji ne bili dali v Korenini liter žganja, bi je ne bilo več. Izpila je, pijana pa ni bila. O, gadov je letos kakor mravelj!« se je oddahnil, da je smuknil na to pot. «Res!» je pritrdil Polanc, ki je močno udarjal po nakovalu in z velikimi kleščami obračal železo. Meh je škripal in ropotal, kakor bi vozil samokol¬ nico na vegastem kolesu, puhal je v žareče oglje, da so iskre pršele, kakor bi vrgel pest smodnika. Pred kovačnico so se nekaj prepirali otroci. Slišal se je kreg in jok, da je moral Polanc stopiti na prag. Ka¬ kor bi odrezal, je utihnilo. «Še enkrat!« je zavpil. Ostro so ploskale bose noge po suhem pesku. Pisek se ni dal premotiti. «0, kače so hude!« je dejal. «In sikajo kakor Polančeve iskre. Bos se ne smeš ganiti!« «Ali niso mogli ko j izsesati? Zakaj pa imamo knjigo? Da jo beremo pozimi. Če piči kača, pa nihče ne ve, kakor bi izgubili glavo!« je rekel Brus. «Izsesati? Da si kdo zastrupi čreva in želodec!« jo rekel Pisek. «Saj se ne! Samo če pride v kri, je nevarno, v želodcu pa ni!« je udaril Polanc po nakovalu. «0, strup je strup!« je rekel Pisek. «In gadje so letos hudi!« — 158 - «Samo kri zastrupljajo!« je kimal Brus. «Tudi če so hudi!« «Letos so še posebno hudi!« je rekel Pisek. Odmaknil se je, ker je železo, ki ga je Polanc ravnal, segalo daleč po kovačnici. «Hudi, prav kakor ono leto!« «Katero leto?« je vprašal Brus. «Ko je Lende padel s češnje!« je mirno dejal Pi¬ sek. «Tisto leto sem jaz sam ubil deset gadov!« Brus se je izvil, da tega ne ve. Da je bil na orožnih vajah. Spominja pa se vročine. Vaje so bile na Ko¬ roškem. V gorah. Takšno je bilo, da je pesek apno dajal ter je jezik lepel na nebu. «Da, suša pa takšna, da so bile vse Štirne prazne in je v ledenici Madidljevega ubilo!« Zdaj sta bila oba v zadregi. Proti Čibeju Brus ni hotel in Polanc je tudi molčal. «Da ga je moralo prinesti!« je mislil Brus. Drug drugemu sta bila v napotje in bi rada videla, da bi drugi šel. «Polanc!» se je nazadnje izmislil Brus, «ne vem, kaj je moji telici. Najbrž ima otisko. Če bi jo po¬ gledal!« «Če greš, gremo lahko kar skupaj!« je mirno dejal Pisek. «Po tobak si moram k Čibeju.« Brus je bil prav na koncu svoje modrosti. «Prav!» mirno potrdil, dasi se mu je meglilo pred očmi od jeze in zadrege. Pograbil je kos železa na tleh in črtal z njim v prahu. Njegovi možgani so delali z divjo jSilo. Nazadnje si je domislil. «Kako pa je s tvojo pravdo, Pisek? Radi krave. Ali boš rešil, ali ne boš?« Izkušal je govoriti mirno in kakor bi ga nič ne brigalo. Mirno je pogledal skozi vrata, v daljavi se je bleščalo obzorje nad morjem. Brus je uprl pogled na nakovalo ter videl dvoje klešč pod njimi in razce- — 159 — frano kladivo. V kovačnici je smrdelo po bukovem oglju in železu, ki ga je Polanc kalil. Zacvrčalo je ter se je dvignila sopara iz vode naravnost v nos. «Da bi jih vrag!« se je razburil Pisek. «Zakaj?» se je hlinil Brus. «Če si plačal!« ((■Plačal! Seveda sem plačal. Če pa trdijo, da je bila krava ukradena in da bi bil moral paziti, da ne kupim sumljivega blaga!« «Pa bi bil pazil. Vsak pameten človek pazi.» «Vsak pameten, praviš! Če pa ti prižene kravo, kakor da jo žene na sejem. In ima živinski potni list!« «Toda za Rjavko ne za Brezo!« «Kdo pa je videl v mraku!« «Pameten človek pogleda!« se je vtaknil Polanc, ker je Brus pomolčal. «Pameten, pameten!« je rastel Pisek. «1, seveda, saj boš denar iztožil!« je dejal Brus. «Niti srajce nima svoje, falot!« je bruhnil Pisek. «Takšen sem, da bi ga ubil!« «Ljudje se že smejejo na tvoj račun, da ti je po¬ stala krava brezasta od strahu, ker bi morala garati pri tebi!« je gnal Polanc. f «Kdo, kdo se smeje?« ((Ljudje!« je dejal Polanc. «Da bi se ti zamašil gobec!« je planil Pisek po- koncu. «Lahko noč!« «Pa pojdi!« je dejal Polanc. «Gobca pa nimam. Zaslužil bi, da bi te kar s terni le kleščami, če ne znaš lepše. Ali sem jaz kupil kravo ali kdo? Zdaj se bo še usajal! Zbogom!« je vpil za njim. «Nič ne zameri! Lahko noč!« je odvrnil Bruis, ki ga je hotelo razgnati od smeha, ker ga je tako pregnal. Stopil je za njim, kakor da pobira poleno na tnalu, in se vrnil, ko je videl, da se naglo drsa po 160 — bregu. Slišal je, kako muka krava daleč v klancu. «Nič ni telici. To sem samo tako rekel, ker sem videl nergo. Čibej mle je poprosil, naj. grem gledat, kaj je s Polonco. Da jo težko pričakuje. Poslušaj, Polonca, ali bi šla za nekaj časa pomagat k Čibeju. Dekle nima in hiša je prazna!« se je obrnil k dekletu, ki je stopilo na prag, ko jo je hrup priklical. «Ne vem!« je zmajal z glavo Polanc. «Če oče ukaže!« je dejalo dekle; v polmraku se ni videlo, kako je zardelo. «Seveda, seveda, če oče reče!« je potrdil Brus. «In oče je že itak obljubil in govoril z materjo.« «Ali res?« je vprašalo dekle. «Res!» je potrdil Brus. «Prav gotovo si obljubil!« «Ne vem prav, ali sem ali nisem. Če pa vsama ho¬ češ, branil ne bom;!« je dejal, ker z ženo ni nič govoril. «Samo pomagati! Za par tednov!« je potrdilo dekle in v grlu jo je tiščalo od nepričakovanega ve¬ selja in tesnobe. Umaknila se je. «Zdaj bo Reza poči¬ la od same ihte!« ji je šlo po glavi. «No, to sem opravil!« je dejal Brus. «0 drugih stvareh pa je še čas!« «0 kakšnih?« je ugriznil kovač v vado. «0 županu! Koga kaj mislite za župana? Čibej je dejal, da bi moral rešiti drva za šolo. Da mora država držati, kar je rekla. Kam pridemio, če država obljubi, pa ne da! Za šolo mora dati!« «iln Rupar pravi, za cerkev. Slišal sem, da se je nadučitelj vtaknil za Čibeja, župnik pa za Ruparja. Zdi se, ker zdaj škripljeta vsak svojo, kakor bi gonil meh. Jaz pravim, da mora dati obema, saj lahko. Naj da, čemu popuščati!« Udaril je po nakovalu, da so pršele iskre, kakor bi udaril po vodi. « Rupar pravi, da je rešil gmajno. Figo! Če bi bilo po njegovem, bi prej izgubili polovico, ker je že ponujal. Saj ste bili zraven! Če bi mi ne bili hudi, bi bila šla, zdaj se pa A — 161 — šopiri. Ker je bil župan, je moral podpisati, kar smo rekli. Zdaj pa Čibej, da bo rešil šoli drva! Kaj se to pravi rešiti, zahtevati moramo in biti hudi.« Spomnil se je, da se je skoraj zarekel. «Čibeju povem, da se bo vedel držati. Vse in če še ni zapisano, naj se za¬ piše, nam pa prepis, da se bo lahko bralo vsak čas. Pred tistim pisarjem moraš sneti klobuk, če kaj ho¬ češ, zdaj pa, če boš želel brati, boš imel doma v pi¬ sarni. Ali ne govorim prav?« «iKar se župana tiče, prav!« je rekel Brus. «Zgovoriti se bo treba!« je odvrnil Polanc in tol¬ kel po nakovalu skoraj hladno železo. «Saj ste možje in ne cunje!« je rekel Brus. «Zgovoriti se bo treba!« je poudaril. Udaril je ne¬ rodno, da mu je zletelo iz klešč. «Pazi, Brus!« je za¬ klical, ko je zazvenčalo tik k tajnikovim nogam. Brus se je umaknil ter planil pokoncu. «Tako, kaj že greš? Jutri bo že prišla Polonca, reci. Tak zbogom!« mu je dejal. In je stopil v kuhi¬ njo, ne da bi se še brigal zanj. «Polanc nekaj kuha!« si je trdil Brus. «Naj go¬ vori z njim Čibej. Ali naj se jaz zamerim? In strela božja, če sem se le Pisku danes preveč zagulil? In samo radi'Čibeja! Naj si sam meša svojo kašo! Jaz se ne dotaknem več te kuhalnice!« In ko je stopal, ga je res skrbelo. Tako skrbelo, da mu je postalo vroče. «Dobro, da se vsaj Polancu nisem nič zameril. To je dobro, Bog ve, kaj kuha!« - 162 - XXV. ZAKAJ JE BILA REZKA HUDA? A li slišite prepelico? Sredi žita je nekje in petpe- dika!» «Slišim!» Rezka je stala ob njivi. Po klancu se je spuščala nizdol ženska s culo na roki. Ob svetlem dnevu, da so jo lahko vsi videli. Rezka je poznala njen korak in poznala tudi ruto okoli vratu. Polonca. Da, bila je Polonca! «81 užit gre!» je dejala Meta, ki je prenehala z delom ter se dvignila, da si zravna hrbet. «Služit gre! Na poskušnjo!» je pristavila ter si nagnila lonec vo¬ de, ki je bil za njenim hrbtom pokrit v snopih, da bi ga sonce ne grelo. «Na poskušnjo?» je vprašala Rezka. «Na poskušnjo. K Čibeju. Če bo staremu prav, Ro še gospodinja!» «Zakaj staremu?« se je izogibala Rezka. «Oospodinje potrebujejo; če se France ne oženi, se bo pa stari! Zakaj pa ne? Star še ni. Kaj bo tistih par let čez petdeset!)) je kihala starka. «iTisto pa ne!» je dejala Rezka vsa trda ob tej misli. «Kdo mu bo pa branil? Seveda, če bi je France ne maral. Zdi se, da bi jo radi pritisnili Francetu. 8aj je vseeno. Ona bo gospodinja!» «Kdaj so to skuhali?» — 163 - »Zadnjič! In Brus je nekaj mešetaril in pekel!» «Lažete!» je bruhnila Rezka, ki ji je šlo na jok. Torej tako jo potiskajo v stran. «Viš jo. Kaj bi lagala! Za deklo so se /govorili. Polančevka je povedala. Prav! Začne se z deklo, kon¬ ča se s svatbo. Ali naj takšna hiša ostane brez gospo¬ dinje? Kako morejo brez gospodinje in toliko let? Vsi smo mislili, da bodo vprašali pri vas, zdaj pa veš, kako je. ,Župan’ je vse zmiešal. Saj ni nikjer drugega slišati kakor o žulpanu. Župan gor, župan dol! Kdo -bo župan? Ali veš, kdo bo župan?» «Kaj to meni mari!» je dejala Rezka in ni mogla odvrniti pogleda od Polonce, ki je samozavestno ma¬ hala s prosto roko, kakor da bi imela sto nevidnih opravkov. Rezka je imela pred očmi samo to roko. Nič ni več slišala prepelice, ki je bila še bolj glasna v polju, in ni je motil škržat ob klancu. Ječmen je šumel pod srpom; trava, ki je rasla vmes, je že sipala svoje seme na njivo. Strnišče za njima se je kadilo v drobnem prahu, ki je sušil grlo. «Ali greš?« ji je zaklicala Meta, ko je bila od¬ daljena še dvajset korakov. «Grem!» je odločno dejalo dekle. »Pomagat, do¬ kler ne dobijo druge! Prosili so in niso dali miru!» Rezke ni pogledala. «Saj si se sama ponujala!« je bruhnila Rezka. «Kako ponujala?« je jezno dejala Polonca. Slišal se je šepet čez polje, žito je zavalovilo, kakor bi šli preko njiv valovi. Za hip, samo za rahel hip. Polonca je zasopla. Vprašali so in ona je šla, po¬ nujala se pa ni nikomur. Takšna tišina je zavladala med obema, da se je čulo, kako se je razvnel muren v travi. Vonj po zrelem žitu se je mešal s smradom uvelega plevela, ki se je sušil v razoru. Sonce je pri¬ pekalo, da je zemlja bila kakor pepel. Med žitnimi 161 — bilkami je rahlo kukalo očrnelo listje, ki je bilo je¬ seni gnoj, pa se je osušilo v vročini. «No, s srčkom!» je rekla. «Kako — ?» se ji je ustavila beseda. «Da, vem!» je potrdila Rezka. «Vem. Srček z zr¬ calcem in v Židan papir zavit in s pesmico!» «Vrnila sem ga! Da, Francetu! Za onega z božje pioiti. Kaj je na tem, če sem ga vrnila?» «Lažeš!» je planila Rezka. «Kaj bi lagala? Da. Ali naj koga vprašam, če moram vrniti? Morda tebe?» se je sukala v ramenih, da so ji rutne rese frlele v zrku. O, danes, je bila ona na vrhu. In če Rezko raznese. «Saj ga še imam doma. Pokažem ga lahko!« «No, ali nisem rekla?« se je vmešala Meta. «Ali nisem rekla?« «Kaj?» je vprašala Polonca. «Da greš na poskuišnjo!« «Ne vem!« je dejala Polonca, ker ni prav vedela, kam Meta meri. «Pomagat grem. Ne mislim služiti!« «0, pa se motiš!« je hitela naravnost Rezka. «Kaj se bo motila!« je popravljala Meta. «Roš videla, da bo Polonca še gospodinja!« «Prej kakor Rezka!« je samozavestno dejala Po¬ lonca. «Samo, če bom hotela!« «Kakor Cilka!« je poudarila Meta. «Kaj mene briga Cilka! To ste si vi izmislili! Nihče ne ve, kaj je bilo z njo. Sanio vi klatite svojo. Vas bomo enkrat za jezik. Prav bi bilo, če bi vas en¬ krat prijeli!« «Kar vem, vem. Do Hriba sem ji pomagala nesti košaro, ko je šla. In Lende je šel z njo!« «Zakaj pa je pred župnikom rekla, da je bil Lovro? In je tudi potrdil! Vse vemo!« — 165 - «Ker jo je imel rad! Da jo reši še večje sramote!! S poročenim dedcem! In Čibej mu je dal bajto. Ali mu ni dal bajte?« «Prodal! Vsi vedo, da mu jo je prodal!« «Navidez! Da. Saj ni imel niti groša!« «Kdo to ve?» «In ko je imel bajto, jo je zapil. Pa ne pri Čibeju. Niti prestopil ni več praga. Zapil je bajto in se vrgel v Čavnu čez most. Tako ga je vse to bolelo. Saj je prej to noč pil in na ves glas kričal, da ga srce boli in da je dušo prodal in da ne more pozabiti. Zjutraj so ga našli pod mostom. In ko je bil Lende zbit s češnje, je Cilka šla. «Moram», je dejala, «da mi otro¬ ka ne ubije!« «Kdo?» se je zagnala Polonca. «Kaj vem kdo! Meni ni povedala kdo!« je po¬ menljivo pomežiknila proti Rezki. «Kdo, bom pove¬ dala drugod, ko bo čas!« «Meta, če je to res!« je kriknila Rezka. «Kar mi je rekla Cilka! Do Hriba sem ji poma¬ gala nesti košaro in Lende je šel z njo!« «Kdo bo poslušal te marnje!« se je zasukala Po¬ lonca. «Vas bodo še prijeli! Ni da bi človek poslušal in hodil za pričo!« «Sama si začela!« si je brisala nos Meta. «Sama. si vprašala » Ko je odšla, je Rezka kakor ukopana obstala v razoru. Zdelo se je, da gleda za golobi, ki so se spre¬ letavali nad vasico. Kakor drobne krpe iso se vrteli čez njive in nazaj preko brega. Sonce je žgalo, da je zemlja dišala kakor žgana glina. Ose so tiščale okoli lonca in debeli čmrlj je brečal kakor zavezan zvon. Rezka je bila bosa, toda ni čutila muh, ki so se ji zbi¬ rale na rahlo opraskani nogi. V glavi ji je brnelo, ka¬ kor da zvone nekje v dalji zamolkli zvonovi. 166 — «Takšen kot stari!« je nazadnje stisnila ustnice. «Poionci srček, Siegla bije radi mene! In jaz sem še mislila na to strašno hišo!» Govorili so že, kako je France Siegla; da ga je sunil, da ga je vrgel, da ga je udaril, ker ga je Siegl tudi; da bi pa koga viprašali, je bilo prevroče ter se ni ljubilo nikomur. «In jaz sem mislila na to hišo!» Kljub vročini ji je bilo pri duši mraz, da jo je treslo. Daleč čez smreke so se blesteli golobje in nad malim lazom si je Boštjan zasenčil oči, tako je ža¬ relo sonce. — 167 — XXVI. KAKO STA BILA BENKO IN BRUS ZVITA? C ipuževo korenje je bilo zaraščeno. Solata in repa sta v suši pognali v cvet. Njihova visoka rumen¬ kasta stebla so ošabno zrla na zelje, ki je uvelo in pla¬ ho tiščalo glave v vehe. Med solato in reipo je čepelo korenje. Plevel ga je zakril, kakor bi se bal, da ga sonce ne ožge. Vročina je že tako grela, da so ljudje spali brez odeje; nič ni pomagalo odprto okno, ker je bila noč že bolj vroča kakor zrak med zidovi. Staje so bile samo zagrajene z bavtarami, da je mogla ži¬ vina dihati. Češnje so 'že rdele in Brusov Janez je pripravljal lojtro, da jo pred hišo prisloni na košato črnice. Pšenica je že rumenela. Ječmen je bodel, naj ga požanjejo, in njegove ostre rese so šumele kakor papir. Njemu suša ni več škodila. Zorel je, šumel in valovil, kakor bi se majale smreke. Rupar je bil slabe volje. Odkar je Čibej govoril pri pogrebu, ni imel miru. Nekdanjega župana, pa tako! 'Samo če je pomislil! France je Siegla. Govedo! O, saj ne bodo orožniki tiho! In potem Pisek! Od Po¬ lanca je padel naravnost skozi Ruparjeva vrata. Da ga je razžalil in da mu je rekel gobec. Na Čibejeva šolska drva še to! Če je Polanc razžalil Piska, ni še Ruparja, samo težje bo govoriti z njim. Ruparja so že vprašali, ali je gospod res zanj. Smejal se je skrivnostno in rekel: ; je glasno zavpil. — 213 — Spustil se je po praproti navzdol, lomil habat, praprot in lučnik, ko mu je prišel pod noge, ter sti¬ skal pesti. «Nak, da bi kdo streljal!» Habat ni čutil suše- Gosto je rastel na lazu ter strmel v lučnik, ki je bil splezal na mahovito skalo, da je bil še večji. Okoli panja so vabljivo kimale smukovice s svojim rdečim nasmehom, ob nizkem grmovju se je razpredlo malinčevje in zrele maline so se težko pripogibale k tlom'. Onkraj skale so bile nanesle črne mravlje visoko mravljišče ter se nemir¬ no spuščale po listju, ki so ga nakopičile. France ni gledal. Drvel je naglo po listju na suhih vejah na¬ vzdol, da je pokalo ter prasketalo, kakor bi zažigal. Zaščemelo ga je na palcu, ko se je spodrsnilo v smaj- nem listju. Pogledal je ter jezno otresel. «In še v palec me je zadel!» Lomil je golovice, ko je lomastil med visokim senčnatim drevjem ter stopal tako trdo, da ni bilo slišati žolne, ki je trkala po deblu. Veverica se je radovedno ozirala za njim in šop na ušesih ji je mi¬ gal, kakor bi izzival. «Pa me je le zadel!« je spet ponovil ter bil raz¬ jarjen, da bi grizel kamenje na stezi. «Pa me je le zadel!« Odtrgal je od srajce krpico ter tiščal palec, ki mu je zelo močno krvavel. Skelelo ga je; čutil je mučno bolečino na roki ter mrmral kakor brez uma: «Pa me je le zadel!« — 214 — XXXIII. KAJ JE BILO NA MISLIH MLAKARJEVEMU TONETU, RUPARICI IN ANDREJU! ALI SO VSI ISTO ŽELELI? BOSTE VIDELI. M lakarjevemu Tonetu ni šlo iz glave. Pri Bevku je Huljka obirala češnje ter v vrhu glasno razla¬ gala, da hoče Rezka Mlakarjevega. «Če ne, ne bi mati tako rekla!» Tone je nabiral drva za mejo; ko je to slišal, mu je kri butnila v glavo. «Rezka!» Na to še ni mislil, Andrej pa bo gotovo pustil! Saj ve! Andrej lazi za Vido! On to ve, ker je staknil pismo, ki mu ga je pisala. In pri Mlakarju ni drugega. «Lende!» je po¬ mislil. «Rezka ne bo pastirja, ker ni prav pameten!« Pomežiknil je z zdravim očesom ter zmajal z glavo. «In Huljka že ve: povsod ima svoj nos in pri vseh mrličih je za stražo-« Tone ni čakal. Pobral je še dve beli golovici v gozdiču ter šel domov. Ni šel, hitel je in veje so mu šle križem:, ker jih ni zvezal. «Rezka!» Kdo je mislil nanjo? Slišal je, kako je še nekaj pripovedovala Hulj¬ ka, a ni razločil besed. Če je slišal, da joče in tuli otrok, se je ujezil, da nimajo srca, danes ga ni slišal, ko se je drl, da je šlo skozi ušesa. «Kača, kača!» Otrok je sicer videl sle¬ piča, toda ni bilo nikogar, da bi mu povedal. Tone je naglo štel skozi gozd. Veje so metale nanj senco, nizki grm ga je opraskal. Nazadnje se je le obrnil. Zagra- — 215 — bil je otroka, ki je cepetal na poti. «Zdaj pa tiho!» ter ga vlekel na jaso. Vse se mu je zdelo tako veselo in svečano. «Na, bezaj!« je dejal ter mu utrgal suho bilko, ki je štrlela ob stezi. «K Ruparju, k Ruparju!« je nazadnje stisnil. Še tisti večer je šel na Rupo. Mrak je ležal nad njivami. V žitu je slišal nerazumljivo tajno šepeta¬ nje- Krompir je že povesil svoje cvetove; na njegovih prisutih steblih je že šuštelo zarumenelo listje, ki se je sušilo v plitvi zemlji. Tone je široko koračil, da je skakal po jamicah, iz katerih so izgrebali zem¬ ljo, ko so osipali. Ni šel po poti, ker je steza šla okoli njive, temveč je mahnil čez krompir. Zapletel se mu je grah med noge, da bi bil skoraj padel. Jezno ga je odtrgal, vrgel stroke, ki so mu ostali v roki, daleč v klanec. Pohodil je bob in osat ob kraju. Ker je bila njiva v bregu, je bil klanec za otroka nižji. Tone je moral skočiti vanj. Pri tem se mu je podvalila ska¬ la, ki je slonela na zidu. Zaropotalo je in njen glas se je v. mraku razlegel, kakor da se kdo smeje. «Kaj?» je rekel Tone. In iz drugega hriba je vpra¬ šalo kaj. «iN!e boš me!» je rekel. «Zdaj vem, kako je. Zakaj pa ne maraš mojega glasu?« je zavpil in mu je odgovorilo, da se je zarežal. Hiša v mraku se mu je zdela ogromna prikle¬ njena žival, ko je prikorakal v naselje. Iz veže je padala luč. «Bog daj!« mu je odgovorila Ruparica. «Kaj bo dobrega, Tone?« «0, pa bo!« je dejal «Samo da bo!« Moral je sesti. Ogenj ni hotel prav goreti. Razpi¬ hal je pepel, da mu je zletel celo na klobuk. Nekaj je zaudarjalo po kislem in iz suhih drv se je penilo. Matevž je bil odsekal od zavore ter precepil. Na ognju je zacvrčalo, kadar je konec padel v žerjavico. — 216 — Ruparica je primaknila lonček. «Kje je Andrej ?» je hotela vedeti. Da je doma! Konje da je napajal- Da so ozdraveli. Samo belec da še malo šepa. Nobenega pogreba da ni bilo, odkar so očeta pokopali. Dolgo da mora, stra¬ žiti pokopališče. In zdaj se ne ve. Povhov da je bil tu doma, pokopali pa da ga ne bodo tu! Ali zdaj ve¬ lja, da mora stražiti doma ali ne velja? Saj na dveh krajih ne more. «Če bi le kdo hotel umreti!« Pihal je v ogenj ter pripovedoval. Odkar se je Ruparica sprla s Polančevko ter ji je danes še Vida prinesla za Rezko, je bila kakor ris- Široko je ma¬ hala, polivala vodo po veži, metala polena po ognji¬ šču, če ji niso hotela goreti ter glovne jezno vtikala v pepel, da se niso kadile. Rezki ni dala, kar ji je izročila Vida, ter tudi ni povedala. Imela je skrbno shranjeno v skrinji ter globoko vlekla nase duh po špajkovem milu, ki je vel od zavoja. Jernej je vse take stvari imel pri milu in močnih dišavah, ker je hotel imeti red. «In potem pogreb!« je pripovedoval Tone. «Mnogo ljudi in krsta se sveti, pogrebci jo neso in križ spre¬ daj- Zmerom se blesti, tudi če ni sonca!« je dejal. «Zmerom pa ne!« je odvrnila in odstavila ponev. Mučila jo je misel, kako bi prišla do Andreja. Vedela je, da se mora počasi, prav počasi, kakor bi zalezoval zajca. Zvečer bi pa lahko prišel. Pa ne! Če bi ne bilo tiste bližnjice! «Pa je še celo čez naše!« Če bi je ne bilo, bi moral Andrej po klancu mimo Ruparja, tako pa gre po bližnjici. Ali je videl kje Huljko? Da jo je, da je bila na češnji pri Bevku. No, zdaj pa je res, si je mislil- Zakaj pa je omenila Huljko. Tone je pil belo kavo in vedel, da ga imajo z.a boljšega gosta, ker samo ti dobijo belo kavo, če koga obiščejo. — 217 — Ruparica je še nekaj iskala, nazadnje rekla, da nima jajec: hotela da jih je ocvreti, pa da jih ni. «Kdaj pa naj še pridem ?» je vprašal. «;Kdaj pa bodo?» «Ne vem, kdaj jih zdaj znesejo!« «Zaprite jih, da bo tema!« je dejal. «Kar zaprite!« «Bom!» se je nasmehnila. Tone je žvečil kruh in molčal. Njegovo slepo oko se je sivo oziralo po rumenkasto razsvetljeni veži. Ruparica je posnemala mleko ter prestavljala latvice na ognjišču. «Zdaj pa pojdi, Tone!« je dejala, «da ne bodo do¬ ma v strahu, kje si Doma vse pozdravi!« «Pa grem, Se je prav!« je dejal. Na pragu se je še ozrl, toda Rezke ni bilo nikjer. Ruparica se je jezno sukala okoli ognjišča. Po- snemalka se ji je zateknila za predpasnik in mleko v zeleni latvici je za spoznanje dišalo po črmažu. ITuljka je bila pri Bevku ter obirala češnje. Bog ve, ali je kaj rekla pri Mlakarju. Andrej ne pride blizu. Zacvrčalo je, ker je posnemalko obesila na zglavnik. Ruparjev zglavnik je delal Polanc, ko je bil Rupar še župan. Kakor bi kdo povezal dva šopa nageljnov ter jih postavil na oba konca zglavja. Železni cvetovi so se na vrhu razpregli ter se vili v venec, kakor bi hoteli pogledati na ognjišče. V vencu je bil lonček, desni venec je bil prazen. Na njem je visela kuhalnica in medena pokrivača. Ruparica je bila ponosna na svojo svetlo posodo ter jo je morala Rezka ribati s pepelom vsak dan; toda zdaj ni marala zanjo; spustila je po tleh cedilo, da se je opoteklo v kot. «Ce bi hotela Huljka mimo!« Huljka ni prišla, prišel je Andrej. K Čibeju je moral sam po tobaka, ker je Lende šel k Čotu po obleko. Da mu jo je obljubil do nedelje. «Zdaj ga pa ni in ni!« je dejal. — 218 — Andrej je še izvedel, kakšen prpir je bil na va¬ si. Da so možje vsi razkačeni ter imajo pri Čibeju nekakšen sestanek. Da se ne ve, kdo bo župan, ker je Polanc jezen. Največ glasov da ima Polanc, je de¬ jal Brus. Ker Bazk tudi nekaj kuha. Andrej ni hotel mešati- «Naj sami pojedo!» Bil je mlad gospodar, zapuščinske razprave še ni bilo po očetu. Kugajski. Janez je sicer že stikal okoli hiše in vse popisoval: oba svaka sta ga sprem¬ ljala ter mu kazala, česar Andrej ni videl. Tone pa je ves vesel izvlekel veliko piščalko: «T'o sem pa sam naredil in sem jo našel-» Tako je pihnil, da je vsem šel skozi ušesa njen glas. Svaka bi rada dokazala, da sta ženi premalo dobili, «ker je le več vredno!» «Če kdo kupi, ne bo dal toliko!« je dejal Janez ter pisal svoje vijugaste črke. O Maksu ni slišal. «Če je pa Malka premalo dobila!« «Povej sodniku!« je dejal Janez. Andrej je imel težke ure in sitnosti. Dom mu ni bil, kakor si je želel. In zdaj še Vida. Da naj si poišče bogato, je dejala. Njega je skrbela Vida. Ža¬ lostna je bila videti, toda govoriti ni mogel z njo, ker ni bila sama. Še zmerom mu je brnelo po ušesih njeno naročilo, naj si najde bogato, ne pa bajtarske. «Če pa druge ne maram!« je dejal ter se spet spomnil matere, ki je rekla, da mora biti nevesta bogata- »Be¬ račica ni za naš grunt!« «Če pa druge nočem! Rajši grunt pustim! Naj me izplačajo, pa je!« Potem se je spet spomnil prepira in Polonca mu je pripovedovala, da je začela Ruparica. Kar napadla je, tako ji je Fran¬ ce pri srcu. Ni mu šlo na smeh, preveč ga je skrbelo z Vido- Ona pravi, da bajtarska.ni za gruntarja! O, saj je gozd! Kar imata še sestri, bo lahko. Gozd se poseče. Pa Tone! No, Tone ostane pri hiši in bo bogat stric- Kdo naj ga vzame. In Huljka mu je tudi rekla, — 219 — da ni prav, če se tako drži. «Saj nikamor ne greš! Pojdi k Čibeju, pojdi k Ruparju! Zakaj ne greš k Bevku? Ali si že bil pri Sedeju? Nič! Moraš pa le h gospodarjem, da te vidijo. Zdaj si gospodar« Je¬ zil se je na tihem), da je nič ne briga, toda rekel ji ni nič, ker je na koncu rekla, da mora iti k Žonti in v Seč, kjer imajo dekleta. «Da jih vidiš!« Zda^' ni mo¬ gel več, samo zardel je v obraz, kakor bi pil arniko. K Čibeju je šel po tobak; mimo Ruparja bi bil šel, če ne bi Ruparica pobirala na tnalu. V soju, ki ga je petrolejka metala čez prag, je bil njegov obraz trd in negiben. Videl je na tnalu senco in voščil. «0, Andrej! Že dolgo te nismo videli. Kod hodiš?« »Doma sem,!» je odvrnil. «Ali ne boš sedel?« je rekla ter spustila polena, nazaj. Moral je v vežo z njo. Sedel je k ognjišču, ko je prišla iz hiše Rezka. Imela je polne roke štren, ki jih je hotela spraviti v kamri v skrinjo. Zelo se je za¬ čudila, ko ga je zagledala. Andrej je tako redko ho dil k sosedom, da je bil pravi dogodek. Pozdravila ga je mimogrede ter opazila, da jo mati gleda dru¬ gače kakor po navadi. Skozi odprta vrata je slišala, kako je priropotal voz; oče je Matevžu nekaj hlastno razlagal. Raskavi glas je hreščal kakor suhe šibe. Videlo se je, da je jezen: vrata so treskala, koklja je zavre- ščala, kakor da jo je kdo brcnil. «Stran!» je zavpil kravi. Rezka je slišala, kako se je naglo prestopila krava in kako je zažvenketala njena veriga. «Da moramo peljati led?« «Bratina je prosil!« je Rupar vrgel vajeti. «Saj morem tudi jaz!« je rekel Andrej pri ognji¬ šču- «Konja sta že zdrava!« «Bom rekla!« je odvrnila Ruparica. — 220 Potem sta se izgubila v hlev. Andrej je sedel ter gledal Ruparieo, ki je pristavila ponev za kavo. «Ni treba!» je dejal Andrej. »Večerjal sem že!» «Ne bo škodilo!» je rekla. Kmalu sta bila v po¬ govoru. Da svinje ne žro v tej vročini. Da je danes Bizjak pripeljal vodo iz Lokavščka ter da je bil junec tako žejen, da je vso izpil sam. Da se čebele zelo ču¬ tijo in grdo zateče, če pičijo. Da je Loncu spodrsnilo v ledenici in si je zlomil nogo. »Nobena luč nič ne pomaga v tej temi!« je dejal. Da dekleta nosijo vodo iz Lokavščka, «Nič ni prav, če so same in če jih je toliko. Pa nič jih ni več sram. Me smo bile drugačne!« se je obrnila ter obri¬ sala nos v predpasnik. «In vsega šmenta navlečejo. Vsega se naučijo. Svet je zdaj čisto drugačen. Če bi jaz morala, bi si iz teh deklet ne izbirala. Ali ni Vida prinesla, naj dam Rezki? Pa sem pogledala! Mislila je, da ne bom- Jernej prodaja! Rezka niti ne pozna. Vida je rekla, da že vedo fantje sami. Pogledala sem!« «Vida!» se je vzpel, kakor bi sedel na iskrah, ki so pršale iz smrekovih polen. »Saj Vida ni!« je pono¬ vil. Za hip se mu je stemnilo pred očmi in ogenj se mu je zdel, kakor bi ne imel ne svetlobe ne gorkote. «0, Vida pa ni!« «Prinesla je!« Andrej se je dvignil in stopil na prag. V prsih ga je dušilo in iz teme je gledalo vanj tisoč oči. «Čakaj, saj ti dam, da boš sam videl!« je rekla, ko je le hotel iti ter se ni dal pregovoriti. Da mora še pripraviti voz za jutri in da je posodil Bevku verigo, po katero mora še nocoj, je medlo pripovedoval, ker mu je po glavi šumelo kakor prižgano dračje. Dala mu je zavojček. «To mi je dala! Saj se še vidi, da je odvila, ker se le ne more tako zaviti, kakor je bilo prej!« — 221 — Andrej se je zahvalil ter stopil po bregu. Onih dveh še ni bilo iz hleva; nazadnje je nekaj dejal Ma¬ tevž. «Brez večerje?« je vprašala Rezka. «Brez nje!« Kakor bi kaj pil, je omahoval- Ni ga motil ostri jok zajca, ki ga je za grmovjem zasačila lisica; glasni krik sove nad bregom je zavijal, kakor bi tulil psiček. Nad njivami so begale vešče, kakor so naglo in vro¬ čično begale njegove misli. «Da bi nobene ne izbrala iz onih, ki...« Stresel se je pri tej besedi. In on je izbral ter mu srce ne da več miru. Zavojček je razvil. «In Vida me ne pusti niti vasovati, sama pa ta¬ ko! Bog ve, kdo ji je všeč?« Ruparica je gledala za njim. Ljudje so govorili o Vidi, tudi so jo videli, da je govorila z njim. «Trugo je šel naročit in škaf je imela na glavi, pa ga ni pu¬ stila na miru!« so pripovedovali. «Seveda, zdaj je čas- Gospodar je. Katera bi ne bila rada gospodinja!« Samo to mu ni šlo v glavo, zakaj je Vida izročila zavojček za Rezko. «:Da je ne bi pogledal, boji se je! Vida se boji Rezke! Seveda, Rezka ima posestvo, Vida pa ne, Vida pa ne! In Vida je hotela Rezko izriniti!« Andrej je bil ves tamast, nič ni pazil na pelin, ki ga je potlačil ob zidu, da je grenko in vsiljivo vonjal pod njegovo peto. Ko je prišel domov, ni izpregovoril besede. Zaril se je v seno ter ga ni bilo mogoče priklicati. Bil je, kakor da ga je kdo udaril po glavi. «Norčevati se je hotela iz mene, jaz sem ji pa verjel. Bogve, koga ima rada? In da se bo lepše zdelo, je rekla, naj vzamem, bogato!« Zatisnil si je ušesa, da ni slišal kobilice, ki je crikala pod stražjo; netopirja, ki je butal pod streho — 222 — ter se zaganjal v eternitne korce, ni videl. Samo zdelo se mu je, da mu razbija po ušesih vrisk, ki je pričal, da gre Vidičev čez Rovno. «Polde nima nič, pa vriska in gre k dekletu; vse bom pustil in šel. Vsaj norčevali se ne bodo iz mene!« Zaril se je v seno in tiščal zobe. - 223 — XXXIV. POSVET PRI ČIBEJU. Z a zvečer je bil Čibej povabil može na posvet. Brus je sedel pri oknu in premetaval razne papirje. Benko je hodil po hiši. Beseda in korak sta se mu zapletala; bil je že precej pijan. Ves popoldan je ho¬ dil na Dolu okoli odbornikov, nosil zelenko hruševca pod pazduho, hotel vole in krave za Veliki Šmaren, ponujal ter sam pil. Zdaj je hodil po sobi in lovil z rokami muhe, ki so še zaspane brenčale od stene do stene. «Kakor nasprotnike, kakor nasprotnike! Mečkam vas, kakor nasprotnike. Hej, to je Rupar, bumsi Hej to, to je — kaj, Polonca? Ali bo oče volil z nami ali ne? Kaj? Vidiš, z nami! Kdor ni z nami, je proti nam. Kaj? Zmagamo, zmagamo!« Ker je bil zadnjič dobil po roki, si ni upal blizu. Ogibal se je ter plesal v .kro¬ gu pred njo po sobi. «Saj niso muhe!» se je oglasil Brus, ko je videl, da dekle začudeno gleda. «Če bi bili muhe! V praprot bi jih nalovil in v vodo z njimi. Toda niso muhe! Še danes ne vemo, ali bo Polanc z nami ali ne-» «iPrav nič ne vemo!« je dejal Brus. Soparica je puhtela v hiši in odprta okna niso nič pomagala. V veži so se čuli topi udarci s pahom. Neža je tlačila in drobila pičo za prašiče. - 224 — «Cesa ne vemo!» se je obrnil Benko. «Ces'a ne vemo. Seveda vemo. Pa še kako vemo! Ali ne bo tvoj stari z nami?» se je obrnil v Polonco, ki je odpirala vrata v vežo. «S pahoni bi ga, kdor pravi, da tvoj stari ne bo! S pahom do kosti! Kdo pa naj bo! Ru¬ par? O, saj vemo, kako je s kali! Ampak kako, ko jih ni dovolj? In župan mora ostati na Dolu in ni ga nad Čibeja!» se je slinil in spet lovil muhe, trgal jim krila ter jih metal pod noge. «Niti paha ni treba, saj imajo tudi škornji žeblje, še podkve imajo in jih zmečkamo v ješprenj in brozgo, če ne bodo, kakor bodo!» Brus ga je poslušal, ko je kolovratil po hiši ter naglo odpiral dlan, kakor da kaj mečka. Ko je Polonca odprla v kuhinjo, so se culi zunaj globoki glasovi. Kakor da se nekdo oglaša v čebru- Pred vrati se je gugal Grm. Obraz mu je žarel od pla¬ mena, ki je prasketal v smrekovih polenih. Pokalo je na ognjišču ter metalo iskre po< veži, da je Bazk moral otepati srajco, ko mu je ogorek padel na ramo. V mračni luči je Polonca videla Grma, ko je čez vežni prag hrupno vstopil oče. • «No, kako je?» jo je vprašal. «Bo že!» je rekla, ker vpričo mož ni mogla govo¬ riti več. «Bo že!» «Samo da bo!» je dejal. Imel je še usnjat pred¬ pasnik in zavihane rokave. «Da se mudi», je dejal ter šel, kakor je bil, dočim je bil Grm v pražnji obleki. Bazk se je držal resno ter vlekel viržinko. Na pragu je otresel pepel v vežo na kamenite plošče. «Ali Franceta ni?» je vprašal. «Seveda smo!» je rekla Neža, ki se je sukala okoli škafa ter tolkla s pahom. «Ali je France že doma?» je zavpil v uho. XV . — :25 — «Že! Ko je padel, se je dvignil in sem mu morala namazati z arniko! Hudo se ni, samo pozna pa se!» je kimala. «Če ga ni Siegl?» je polglasno dejal. «Ga ni doma, je nekam šel.» «Če ga ni Siegl!» je ponovil, ker so ženske, ki so brale borovnice, pripovedovale o strelu in poku ter da je Siegl vsaki stresel cajno, ki ni imela listka. Tudi onim, ki so plačale. Če ni bilo listka, je zavihtel cajno in borovnice so se razsule in razletele po grmovju, kakor bi vrgel pesek po listju. In ženske so pravile, da je Siegl Franceta obstrelil v rebra ter da je bila vsa srajca krvava. Res je France po poti jezno zinil Barbki, ki je nesla golovice, da ga je Siegl hotel, pa ga ni. Toda v suši in vročini je njegova beseda po- rastla, kakor bi zalival. Da ga je samo v palec, ki ga je obvezal, in obveza je bila krvava. Barbka je to po¬ vedala naprej in zvečer so ženske že vedele, da ga je v rebra ter da je France Siegla prej z vejo. «Kaj se spušča, če vidi puško!» France da je prišel domov ter po večerji rekel, da mora iti in naj ga ne čakajo, je mirno pripovedovala Neža. Bazk je ni nič več slišal. «Ali smo smo prvi?» je vprašal Polanc. «Kalcor vidiš, sem jaz pred vami!» se je zagugal Benko. «Zmerom pred vami! In tebe se nisem prav nič nadejal, prav nič, Bazk » «Saj nismo gobavi!« je Čibej naglo potisnil Ben¬ ka v stran. Urejal je ves zamišljen in jezen papirje na mizi- Danes je prejel od glavarstva, naj se izvoli župan drugi teden. «Saj še ni nič pripravljenega!« je zagnal dopis. «Lahko gospodom pri zeleni mizi. Oni rečejo in mi naj bi plesali, kakor rečejo!« Ko so prihajali možje, je dopis naglo vtaknil med papirje ter sladak in prijazen stopil naproti. Vse mu je šlo narobe. France se tisti večer ni zmenil za krave — 226 — ter je morala Polonca nastiljati, lisica je bila prišla tik do rži ter odnesla jančko! «Ker ni več Čuvaja!» Češplji je našel odlomljen vrh na klancu in pastirji so metali kamenje na njivo. «Da bi se kosa skrhala! Lahko gospodom, oni rečejo, mi pa naj bi plesali, kakor rečejo!« Zdaj so pa prihajali. Polanc, Grm in Bazk. Vedel je, da bo padlo, kamor potegnejo. «Benko, kar molči! Tja sedi in molči!« Benko pa ni molčal. «iln Polanca se tudi nisem nadejal! Prav res, da ne. Vidiš muhe? Lop!« «Pa si se zmotil, Benko!« se ga je nevoljno otre¬ sel Polanc. «Zmotil, pravim!« «Benko se večkrat moti!« je hitel Čibej in vlekel stole od mize, da bi možje sedli. «To je zelo lepo, Polanc; mi smo mislili, da nisi z nami! Ali nisi nekaj koval posebe? Vsi pravijo, da si nekaj koval posebe!« Čibej je ves v zadregi mencal, nalil liter vina, ki ga je imel v omari ter ga postavil na mizo. Rdel je v obraz. «Oh, pijanec je strašna stvar. Benko, daj stopi v kuhinjo, no! Dajmo rajši piti, možje!« je nalival. Benko se ni dal oplašiti. Grabil je z omahujočo roko za kozarec ter napijal. «Pa pijmo! Zdaj pa le pijmo! Veš, Čibej, to se pa splača piti. Čibej- Slavimo ta trenutek! Oni so tu in kdo jih spravi od tu?« «Ti, Benko, mora, kakršen si!« se je razjezil Po¬ lanc. «Tak daj no! Pusti še komu do besede!« «Saj res, saj res! Naj drugi govore, naj drugi go¬ vore- Kakopa, naj drugi govore! Vsi naj govore, sa¬ mo Benko naj molči! On pa naj molči!« se je uprl na mizo. «Počakaj, Benko, vendar! Tja sedi lepo in poslu¬ šaj! Zdaj gre za druge stvari!« — 227 — «Za kakšne stvari?« se je koračil. «Za druge!« je rekel Čibej. Potisnil ga je na klop pri peči. Benko se je tolkel po stegnih ter se zadovoljno smejal. «Za nič drugega ne gre, , kakor samo za to, kdo bo župan. Pa prav za nič drugega ne, Čibej. Začnimo kar tu v sredi. Kdo bo župan? Vprašam, kdo bo žu¬ pan? Tako, zdaj smo pa kar tam. Katera večina si bo izvolila župana? In da bo lahko delal, mora imeti dvetretjinsko večino. Navadn® večino že itak imamo mi!« Bilo je vsem mučno, kakor bi se ta občutek po¬ lotil tudi petrolejke, ki je začela počasi umirati. Brus je naglo skočil v vežo ter prinesel drugo. Polonca je upihnila ono pod stropom ter jo vzela s seboj. Benku je vino curljalo iz ust ter dišalo, muhe so že sedele na stropu, Kakor bi potresel rozine. Čibej je obupno strmel v Benka ter mencal z; rokami. «Tak daj no, Benko! Pusti nas do besede! No, pa saj smo res že kar v sredi stvari. Toda tu ne gre samo za število, tu gre za vse več, gre za glasove, ki se tehtajo! Da, tehtajo, če smo že tako sredi besede!« Benko se je široko vstopil pred Polanca. , «Tvoj glas je vreden najmanj štirih drugih!« Polanc pa se je vzdignil ves rdeč v obraz, ker je opazil, da je Bazk nevoljen ter se premika na sto¬ lu. Da je moral Benko tako ziniti. Saj je bil Polanc sam prepričan, koliko velja, toda Bazk — in zdaj je Benko na široko razkladal, kakor bi kdo prezgodaj zagnal meh ter bi pihal v prazno. Premeril je Benka jezno od nog do glave in dejal: «Če bi bil vedel, če bi bil vedel —» «Tak daj no, Benko! Ne vmešavaj se. Tam sedi in poslušaj. Nikar mu ne zameri, Polanc, poznaš ga! Zunaj se ga je nekje navlekel!« je rekel Grm. — 228 — «Svojega, svojega!« je pograbil prazno stekle¬ nico, ki jo je imel na oknu. «Ali nisem dal še tebi Grm? Pa povej! Svojega!« «Res ga je imel s seboj!« je potrdil Grm. »Torej, bodi pameten!« se je pomiril Polanc ter nadaljeval. «Govorite pametno, saj nismo otroci-« Tudi nje¬ mu je bilo prav, da so sredi besede. «Kaj boste tehta¬ li! Vsak glas je važen in enak drugemu. Kajne, Grm? Za koliko je moj slabši od tvojega ali Bazkovega ali vsakega v odboru. Mene taksne le tjavendan vržene pleve strašno jeze. Pogovoriti se moramo: če se dogovorimo, prav, če se ne dogovorimo, tudi prav, pa ne bomo nič tehtali, kaj ne, možje? Prav nič!« «Če smo odkriti, moram vedeti, ali imate že kak¬ šen dogovor? Pravijo, da je bil Rupar pri tebi!« je dejal Čibej, ki ga je veselilo, da so kar začeli. Videl je, kako sta Polancu prikimala Bazk in Bevk. «Zdaj vem!« si je mislil. «Zmenjeni so ter jih ima že sedem, kajti Vidic je z njimi!« Bazk in Vidic sta bila prej Ruparjeva, zdaj kimiata Polancu. Naglo je preraču¬ nal; če dobi Polanca, je iz vode- «Ne sam!« «Hn ti je ponujal svetovalca!« se je zagnal Ben¬ ko. «Podžupana pa je ponujal drugemu. Vse vemo!« «Jaz nič več ne vem!« se je zasukal Polanc na stolu; tisto o podžupanu ga je zbodlo. Za hip je na¬ stal molk; Grm je srknil vino, Neža je v veži nekaj vpila in nato je zacvrčala žerjavica, kakor da so po¬ lili mleko. Polanc je čutil,"kako mu je lice vroče. «Pa ni morda za tvojim hrbtom?« je poudarjal -Čibej. «On lovi kalina na podžupana. Stvar pa je čisto jasna: podžupana damo lahko samo mi in nihče drugi, ker je podžupan Čibej. Večino itak imamo, te kar seštej! Jurjevec se je včeraj še nekaj otresal, da- _ 229 — nes mi pa je obljubil, obljubil, obljubil.» Benko je* udaril s prazno steklenico po oknu, da se je razletela. «Tak daj no, Benko! Ne gobezdaj! Strašen si,, če si okajen- Kdo bi jemal njegove besede za zlato!» je lovil Čibej steklo, ki se mu je razpršilo po hlačah. «Saj tudi niso!» se je nasmehnil Polanc. «No, vidiš, nekaj je sicer resnice na tem, kar pravi. Toda meni ni vseeno, ali ste z nami ali proti nam. Da ponujajo Bolčini podžupana, to res pravijo!» «Ne podžupana, samo svetovalca!« se je oglasil Baz k. «No, ta je pa lepa!» se je oglasil Benko- «Ali veš,* kako je lani pri gozdni zadrugi na občini. ,Kdor nima deleža, naj molči!’ Toliko, da ni dejal: ,Bajtar molči, mi smo stare hiše!’ In ko je šlo, da bi dobile tudi nove hiše delež, ,Naj prišijejo zaplato na zadnjico!' Če tega volite, vas Otličani v kolovoz zakopljejo. Da bodo vsi počeparji škripali preko vas. Zato pravim«, je lezel na stol, «mi župana, vi stranka delavnih pa podžupana. Saj ga darujemo: ker mi imamo že itak večino!« «Pij rajši in poslušaj!« ga je potisnil Čibej s stola. «In ste rekli! Polanc naj bo podžupan?« je vpra¬ šal Bazk. «Kogar hočete«, je odvrnil Čibej. «Eh», je presekal besedo in zmajal z glavo Po¬ lanc. «Vprašati bi bilo treba prej ljudi! Kaj ne, možje?» «Prav! Mi smo govorili, da bi sklenili, da smejo nedeležniki pobirati drva v srenjskem, če jim Bolčina ne privošči deleža!« Tisti hip se j cul v veži hrup. Nekdo je glasno voščil. Neža je rekla: «Za jutri bo že! Samo da se ohladi, ker je zdaj le vročina in suša!« Vpila je glas¬ no, ko so se odprla vrata. — 230 — Čibej je planil pokoncu: na pragu sta stala Liker in Smodin. Smodin je pihal z robcem v debelo lice. Liker je potisnil klobuk na tilnik, obema je stal na čelu pot. «Prej bi bila prišla, čakala sva na Bratenčka, pa ga ni bilo, potem pa sva pri Juriju obsedela, ker je pripovedoval o Povhovem. Ne mina ne skala: v vodo je padel. Tam' je tak dež, da so vode narastle. Pov¬ hov da je hotel izvleči tram ter se je opotekel. Juriju da je pripovedoval Jernej. Da je Povhovka ukazala, naj zvoni. Da ga še niso našli!« je pravil Smodin. «Nesreča, nesreča!« je rekel Bazk. «Prijazen fant je bil!« Za hip so vsi umolknili. «Kako prijazen? Tako ošaben, da ni pogledal človeka, če ni imel v žepu!« je dejal Benko ter se zibal nasproti. «Bil!» je rekel Liker. «In koliko si je upal. Kjer je kdo zmajal z glavo, je prijel on. Tudi to cesto! Da ni nihče maral! Da bi bil zaslužil, so rekli. Zdaj pa tako! Da je Žonta prevzel; on lahko, ker ima sinove.« «Prav priden je bil!« je dejal Čibej ter dajal zna¬ menja Benku, naj molči. «Prav priden!« je iskal ko¬ zarec. Oba sta prej žganje, ker sta bila potna. Potem sta naročila zase- «Ali ne bosta z nami?« je vprašal Benko. «Kakor hočeta!« je rekel Čibej. «Lahko bi z na¬ mi; če pa hočeta, pa dajta!« «Saj bosta z nami!« je rekel Polanc ter nalival. «Pa dajva!« je dejal Smodin. Čibej je stopil po sobi. «Al:i bosta prigriznila. Dolga pot utrudi!« «Ne bova, Jurij je ponudil!« «Prav!» je dejal Čibej. «Sedeli smo že ter se pogovarjali!« je dejal Bazk, kakor bi se mudilo. «In smo rekli, da se morajo izkopati vodnjaki. Vode manjka nam vsem in Biog in — 231 sveti Florijan nas varujta ognja. Zdaj gori še kamen, tako je suho!» «Vodnjake! Otličanom vsaj pet!« «Tisto reč z drvmi moramo le urediti!» je rekel Polanc. »Rekli so, da tišči nadučitelj za svoja drva in župnik za svoja- Čemu bi država ne dajala, če je že! Naj da! Potreba pa j e!» «0, to pa bo moral župan!» je rekel Čibej. «In hiralnico! Zdaj gredo reveži od hiše do hiše. To ni prav! Hiralnico!» je rekel Liker. «In za šolo bo treba skrbeti!« je rekel Smodin. «Ali naj bodo naši otroci buteljni, vaši pa ne? Župan bo moral reči glavarju, naj okrajni šolski svet sezida šolo. Nadzorniku da je rekel že župnik, zdaj pa ni glasu in ne nič!« «Šolo!» je rekel Polanc. »Zaslužijo jo. Če bo dala država drva, drugo malo stane. Kaj pa stane tisto pometanje!« «0, šole pa ne!« je dejal Grm. «Odkar zna moj fant pisati, noče biti doma. Da bo šel v tovarno. In je res v ajdovski predilnici. Vsakega vinarja bo ško¬ da za šolo!« je zinil predse. «In slišal sem tudi za hiralnico. Ali jo je treba? Kjer pusti človek svoje moči in zdravje, tam naj ostane, ne pa domov in od hiše do hiše! Taka naj bo postava in njen paragraf! Zdaj pa ga kar pripeljejo, če ne pride sam. Če bi še njega: pa pripeljejo iz Salcburga žensko, ki ne zna jezika. Župan naj se ubija- Pri ljudeh ne mara ješ¬ prenja, ker je vajena drugega. In če ne daš, ti lahko zažge- Kaj pa je, če jo zaprejo. Pod streho je, ti si pa brez nje in škodo imaš«, je dejal. «Tako se le ne sme«, je rekel Liker. «Če zažge, ne brez vzroka. Iz rokava vzroka ne bo stresel. V hiral¬ nici bi to sovraštvo izginilo. In šolo! Če fant ne ubo¬ ga in gre rajši v tovarno. Skoraj bi se zarekel in dejal, naj ga oče s šibo-« Zato si je prižgal viržinko. — 232 «Če gre, bi ga moral kdo pregovoriti! Naj to 'zahteva njegova punca!» «Če pa je v tovarni!» je rekel Grm. «0, potem pa vem, toda temu ni kriva šola!» se je zasmejal Polanc ter vlekel svoj predpasnik. «Zašli smo!» je dejal Čibej, ker mu spet ni bilo všeč, da je Grm v zadregi. «Na vodnjake bi morali misliti, na vodnjake, da ne bo Rupar zmerom vpil, če se moja kokoš na¬ paja iz njegove kaluže!» je dejal Grm. «0 tem se moramo še pogovoriti in premisliti!« je rezko dejal Polanc. «In potem bomo napisali!« «In boš letel k Rup,arju vprašat, če smeš?« se je jezil Benko. «Še to vprašaj, če ni proti veri?« «Pusti no!« se je jezil Čibej ter ga potiskal v stran. «Lahko zapišemo!« «Torej», je povzdignil glas Polanc. «Torej daste nam podžupana, bajtarji dobe drva, občina Štirne in hiralnico, Otličanom pa šolo; tudi na organista bomo morali misliti- Ali naj nam Jurij drgne večno?« «In še nekaj!« se je oglasil Smodin. «Še kožo!« se je zagnal Benko proti njemu. «Bcnko, zaslužiš, da te postavim pred vrata!« je vzkipel Čibej. «Tiho!» «Bajtarjem pašo zastonj v srenji! Večino imate tam in lahko dovolite!« je rekel Smodin. ((To bo vrag!« se je popraskal Čibej, «to bo vrag!« »Mislim, da je to v redu!« je dejal Polanc. «To bo vrag, to bo vrag!« se je krčil Čibej- «Saj je je še deležnikom premalo —» Ni še izgovoril, ko so se s truščem odprla vrata in v vratih je stal Rupar. Vihtel je v roki zmečkan časopis, poiskal z očmi Čibeja ter mu treščil list v obraz. «Tu imaš!« — 233 — Možje so planili na noge in osuplo zrli divji pri¬ zor. Rupar se je ves tresel od gneva in razburjenja. «>Ali ste brali? V časopis! In ti Brus si pisal!» «.Jaz, jaz, jaz ne vem...« je jecljal Brus. «Eh, tako se pa nismo šili nikoli!« je dejal Polanc. Rupar je planil proti Čibeju s stolom in je stol ujel Bazk. Liker je z visokim glasom poklical: «Brus, Brus, povej, kdo nosi gnoj iz naše fare v časopis! Ali ne smrdi dovolj doma, ali hočeš, da si še svet tišči nos zaradi njega?« «Naj me toži!« je osorno udaril Čibej po mizi. «Ali je kaj laži? Niti besedice. Naj me toži, če mu ni prav, toda moje stole naj pusti pri miru. Ven, ven iz hiše!« In se je Rupar zamajal sredi sobe in udaril s pestjo po mizi, da se je deska upognila: «>To boš plačal!« Zasukal se je na pragu in odšel. Polanc je zmajal z glavo; še preden so se zave¬ deli, je stopil skozi -vrata. «Neža, tisti liter plačam!« je vpil v kuhinji, da so ga slišali ter vrgel denar na ognjišče. Njegovi koraki so težko odmevali v soparno noč okoli vogla. «Nismo mislili!« je dejal Liker, ki ga je dohitel. «Kdo bi si mislil?« Ognila sta se Boštjanu, ki je počasi krevsal po dvorišču. «Ta pa pride prav o pravem času!« je dejal Po¬ lanc ter se nasmehnil. Boštjan je šel po tobak; kaj je rekel, Neža ni razumela. «Ali si kaj pozabil?« Mislila je, da se je nekdo vrnil. — 234 — XXXV. ALI JE LENDE ZASLUŽIL PETAČO? T o niso grunti, ki bi imeli hlapce. Težja dela oprav¬ ljajo domači moški, lažja pa ženske. In kjer gredo moški po svetu za delom, morajo ženske vse. Za oranje in košnjo najamejo. Rupar je najel Matevža, da je vozil, ker ni bilo sina ter sam ni vsega utegnil. Čibej, ki je imel gostil¬ no, pa je moral imeti zmerom koga pri roki, da je natočil polič vina voznikom, ki so mimo vozili, ali potnikom, ki so nosili mimo ali platno ali krošnjo ali prašiče spomladi. Le ob nedeljah so domačini v večjem številu mimo šli v cerkev in iz cerkve. Iz vseh logov in osredkov, iz bajt in boljših hiš so pri¬ šli stari drvarji in oglarji, moški gospodarji, na škripec in ofert napravljene košate gospodinje, ki so jim svileni trakovi frleli ob pisanih predpasnikih. Igrava dekleta so ( s svojim smehom in žuborenjem podžigala fantom kri. Fantje so s krivci za klobukom in s težkimi verižicami na telovnikih v trdem kora¬ ku stopali za njimi. Med gručo se je podila jata šo¬ larjev. Otroci so tekli, da so vse druge pustili za seboj, potem sedli v senco in mah ter čakali, da so prišla dekleta mimo. Nanja so usuli prhlo listje, seno in prah, da so mežikale, brisale si oči ter bile hude in glasno vpile. Zgodilo se je celo, da je katera tekla za otroki, ki so se razpršili kakor piščanci. 235 — Kdo bi jih mogel uloviti? Čevlje so si sezuli ter bosi šli čez zidove, kakor bi leteli, preden bi jih kdo dobro ugledal. Ko so se po maši možje in fantje vračali iz cerkve, so posedli pred Čibejevo hišo na rante in tu jim je v senci velikega oreha točil piva. Nalašč se je ta ali ona ženica pomudila od zadaj pri križevem potu, da ji je ponudil mož ali boter ali sosed kozarec piva. To nedeljo so bili vsi 'živahni in razburjeni. Pismonoša je pred cerkvijo razdelil pošto. Dvakrat na teden: v četrtek je nosil po občini, v nedeljo je delil pred cerkvijo. Šepal je ter zato ni mogel za človekom, ki mu je nekoč iztrgal torbo. Danes je stal pred cerkvijo in iskal pisma, pogledal čez naočnike naslov na listu ter dal. Samo danes je bilo narobe: niso jih zanimala pisma, trgali so se za list. Kdor ga je imel razgrnjenega, so mu gledali drugi čez rame ter vlekli na ušesa, če je glasno bral. Ko je prebral, so hoteli še sami videti. Bilo je tisto o Ru¬ parju. Da je bil razkačen. Da je pisal Brus. Ne, da mu je naročil Čibej. Ampak res pa je! Kaj bo res? Tako ni bilo. Dolčani so se razdelili, Otličani so se zaničljivo smehljali. In Grm je na glas pripovedo¬ val, da je bil zraven, ko je bil pri Čibeju. Očitali so mu, da drži s Čibejem. Razjezil se je ter povedal, da ne drži z nobenim,, ampak kar je res, je res. Na srečo je takrat šel župnik v zakristijo ter so se šolarji usuli v cerkev, ko so ga zagledali. Videli so, da je hud; če je pordelo njegovo preklano uho, ni poznal šale. Tudi možje so šli za njim. Med pridigo je omenil strpne sosede, ki se ne sovražijo. Ljudje so se cukali, da misli dopis, ter še bolj verjeli, da je gospod proti Čibeju. Luka se je spoštlji¬ vo umaknil v zakristiji Polancu, da bi bil s prižganim kajfežem skoraj zadel ob vrvico, ki je prhutala od zvonca. V cerkvi je bila vročina, da je Meta samo — 236 vzdihovala ter zavijala oči k svetemu Florijanu. Luka i je obrisal čelo ter ponudil Polancu nizko pručko. «Ves teden ste kovali!« je dejal. «Ni treba!« je zamahnil Polanc. «Gidelj je star in težko stoji!« Kaj Gidelj! Luka je slišal od Brusa in Bazka, da vse kaže, kdo bo župan! Na koga pa naj pade? Samo na Polanca. In o Polancu še ni slišal, da bi bil za organista. Imel bi ga rad, da ne bi Jurij gospodaril na koru, toda denar, denar, ko toliko požro hiralnice in bolnišnice! O, Luka je vse to vedel in želel, da bi bili ljudje še bolj bolni. Kdo je bil tisti dan zbran? Mislim, da nihče, ker je misel skakala od mrliča na dopis, od dopisa na ubitega psa. Tisti dan se je lahko še tako ujelo sonce v prizme na lestencu, lahko še tako lepo metalo steklo barve na zid, misli so bile drugod. Še Jurij se je zmotil na koru ter zapel napačno pesem. Muta pa je bila zbrana, boste rekli; lista še ni brala in v cerkev je šla naglo, ker je zamudila. Podmajka jo je usta¬ vila ter pripovedovala, da je kupila v trgu blago za obleke: sebi in dvema hčerama in za njegove srajce, «pa fantje morajo dobiti perilo!« Muta je mislila na blago ter se v cerkvi hihitala, da jo je morala Bezka dregniti. Zbran je bil samo Lende. Čot mu je napra¬ vil obleko iz mezlana; drgnila ga je sicer, toda danes ni hotel pasti ovc. Ko mu je Andrej zjutraj rekel, je samo belo pogledal. Da danes ne! Oblačil je novo obleko, kocine, ki so mu porastle brado, je pogladil, za lase mu je pa nekoč dala Malka, k<) je še bila doma, zlomljen glavnik. Prav počasi se je česal, da ga ni zlomil. Ni hotel na pašo. Andrej ga je gledal, potem pa zamahnil z roko: «Saj bi lahko tudi obolel!« Zato je Lende mogel v novi obleki in zelo pošvedranih čevljih v cerkev. Andrej je bil uverjen, da radi nove obleke. In potem Maks! Ljudje so že vedeli čisto na- 237 — tančno, kako daleč ga je nesla voda, Dobili da ga še niso, toda daleč ne more biti, ker da je blizu žaga in ga še ni bilo na grabljah. Videli so mater in sestro, ki sta šli črno oblečeni v cerkev. Za njimi je šla Roza v črni ruti. Nikogar niso pogledale, nikogar ustavile v Koteh, kjer počakajo ženske, da zazvoni. Stopile so v klop in zdelo se je, da Si tišče črnoobrob- ljene robce na oči. Če ne šteje misel na Maksa k zbra¬ nosti, niso bile zbrane, potem je bil zbran samo Len- de, ker je tudi Vido streslo, ko je zagledala Rozo. Kdaj je bilo maše konec, ni nihče pazil. Pri Čibeju je točila Polonca. Kakor bi široka metla vršala po dvorišču pred hišo, je hitela iz kleti do mož na ograji. Iz vrčev ji je kipelo peneče se pivo ter ji kapljalo po predpasni¬ ku. «Oh, Polonca!« se je oglasil stari Bevk, «dobro bi bilo, če bi vrčem spleli še višji rob; vse ti bo ušlo čez!« «Polonca nam vsaj toči dobro mero! Kar zvrha¬ no!« se je zavihtel Grm na ograjo ter sedel, da je oprl noge na srednjo ranto. « Dobra mera in vaga v nebesa pomaga!« je de¬ jala ter si brisala pene s predpasnika. «Že, že, samo draga je, draga!« je prikimal Bazk. «Eh, Polonca, meni se zdi, da nisi za gostilno!« «Zakaj pa ne»» je zardelo dekle. «1, zato!« se je nasmehnil in pomežiknil fantom. «Prepoštena se mi zdiš!« «Se bo že naučila. Če bo tri tedne pri hiši, boš moral naročiti dva poliča, če boš hotel dobiti enega polnega. Čudno je, da gostilničar in mesar samo od izgube živita!« «0, saj, toda ne od svoje!« še je smejal Gidelj. «Na, Meta, na«, je poklical Meto, ki je z ruto pregr- — 238 — njeno čez ramo in vsa potna in zasopla štorkljala mimo. »Omoči si ustnice!« «Da mi daš?« se je začudila Meta. «Tako mi je, kakor Lazarju v peklu in mu bogatin nosi kapljo na razbeljeni jezik!« «Narobe, narobe, Meta!« «Kdo je bil ubog? Lazar — to sem jaz! In kdo je bogat? Bogatin, to je Gidelj!« In je krepko poteg¬ nil iz vrčka. . »Zdaj se bo še norčevala!« «Nič se ne bom!« -— je naglo vrnila vrček in odhitela, še preden so se zavedeli. Uzrla je bila Čibeja, ki je prihajal okoli vogla. Vse je umolknilo. »Ali vas je vročina?« je vprašal prijazno goste na ograji. «Presneto je vroče. Suša pa taka. Malo dežja bi že bilo potreba, Prav hudo je vroče!« «Prav hudo!« je prikimal Gidelj «Dežja pa še ne bo! Še burja bo. Vse kaže, da bo! Suho je, da se vse menca in melje. Češnje so letos uvele in niso polne; sladke so in mastne, da se prijemljejo, kakor bi jih namazal v lim. In v ledenici bomo čez par dni pri stebru, ki je ubil Madidljevega. Sam ne vem, kaj bo! Pri nas se umivamo samo v nedeljo zjutraj!« «In zdaj naj se začno še kakšne bolezni. Mislili so, da ima stari Pristavec legar, pa mu nagaja samo griža!« se je odmaknil Bevk od Gidlja, kakor da ga tišči v grlu 1 . Zdaj je šele vedel, odkod veje smrad. «Tudi drugam bo še prišlo!« je dejal Grm. «Kaj ne bi! Saj nimaš nikjer več prave vode; če greš v Lokavšček, jo izpije živina, ki jo pripelje, v ledenici pa bo kmalu steber, pravi Gidelj. Potem je konec!« «Če bi imeli vodnjake! Rekel sem že, naj jih na- rede, pa so rekli, da so bolj potrebni kalov. Pa imajo kalove. Še Mlakarjev, naš največji, ima samo še brljuzgo; krave mešajo po 'blatu. Samo tam še nekaj dobe, kjer se je udrla noga. Zdaj se je poka- _ 239 zalo. Samo Štirne! Rekel sem, pa saj veste! Kaj bi! Vročina je in suša!» je Čibej zamahnil z roko. Pre¬ meril je goste in dejal: «Nastavil bom nov sodček. Bom jaz dal danes za pijačo v tej vročini. Prav prileže se še meni vrček!» Možje so se čudili in muzali: «Eh, ne bo zastonj! Čibej ne da ničesar zastonj! Ima že svojo misel zra¬ ven. Svoj lonček greje, četudi je vročina!« Čibej je šel od moža do moža in vsakemu segel v roko in povprašal one, ki so čez teden kosili, ali so ga mnogo vrgli in koliko ima še kdo vode. Hodil je oblastno, toda ne žaljivo. Za vsakogar je imel do¬ bro besedo. »Eh, to ne bo zastonj!» so si mislili pri sebi možje in zraven jih je zelo motil tisti dopis. Ve¬ deli so, kako je bilo, in tudi videli, da je šla Rezka za Čibejevo hišo. Da ni marala mimo ljudi. Pred hišo ni več renčal Čuvaj. Danes so to zelo čutili. Ni bilo več njegovega bevskanja, njegova koča je bila prazna; videla se je slama, kako kuka izpod nje. Saj je Polonca čisto pometla okoli hiše, toda ne¬ kaj slamic je le še spominjalo, kje je bil Čuvaj. To- rilo se je žalostno stiskalo med kamenje, kamor ga je vrgla Polonca. Počilo je in njegova škrba je bila kakor lačen odprt pasji gobec. Če bi ne bilo leseno, bi se razletelo na kosce. Iz hiše se je dvigal dim, kamor bi rastel črn ste¬ ber nad streho. Rahla sapica ga je gnala, v soncu se je blestel in sukal, bleščeči steber je stal nad hišo, kakor bi bil zasajen. Vse je bilo svetlo in bleščeče. V tej luči se je sukal Čibej, obraz se mu je svetil, na čelu so mu stale potne kaplje, rdeče lice je bil napih¬ njeno in polno. Stopil je v klet, obrisal si znoj ter začel valiti sodček na lege. Klet je bila velika in nekdo je rekel, da je večja kakor hiša. Skozi vrata je lila žarka svetloba, toda v - 240 nji je bilo hladno! V temnem kotu je na policah čepel porcelan. Pod stropom so visele klobase. Medtem je bil že nastavil nov sodček in Polonca je naglo iskala vrčke. Ko je pivo zakipelo, je Čibej globoko potegnil. «Če ni takoj, ni dobro!» ie dejal «Sveže je dobro!» Brisal si je penaste brke. «Le dajte, možje, danes je na moj račun.« «Pa ga dajmo!« je dejal Gidelj. Globoko so potegnili; videlo se jim je, da jih je pot do cerkve užejala. Možje so se obrisali, ker so jim pene silile v nos in na brado. Čibej je bil videti zelo vesel, toda možem ni šla beseda. Kakor bi jih zeblo. Zmerom jim je bil pred očmi tisti dopis, ki je le zadeval vse. Iz občine je bil ter ni hvalil. Hvalil? Napake je razglašal. Rupar je imel prav, če je dejal, da kida gnoj drugim pred nos. «Suša!» je dejal Bevk, da je le nekaj zinil. «In še kakšna!« mu je pritrdil Grm. Tisti hip je pritekel okoli vogla Lende. Še preden se je kdo zavedel, se je vstopil pred Čibeja, si potegnil z roko po potnem čelu, otrl kaplje z njega in na glas pozdravil: «Dober dan, oče!« Čibej se je zamajal, kakor da je treščilo vanj. Prebledel je, toda že hip nato mu je udarila vsa kri v lice. Planil je proti pastirju. «Kaj praviš! Kdo te je naučil?« «Pustite me, pustite me!« je vekal Lende ter be¬ žal kot zajec. «Pustite me. Oče Rupar so dejali in da bodo dali petačo. Pustite me!« «Petačo?» se je ustavil, ko je pastir že izginil. «1, kaj bi!« se je vtaknil vmes Bevk. «Kaj more Lende za to! Mačku bi dejal boter, če mu kdo reče. In ta reč mora enkrat tudi na čisto!« «Kaj mora na čisto?« se je zdrznil Čibej, ves rdeč v lice. Čutilo se je, kako se mu trese glas. XVI. 241 — «Kdo je pravzaprav njegov oče?» je smelo dejal Bevk. «Kdo mu je oče in kdo ga je izpodbil s češnje! Zdaj je že čas, da se dožene!» «Kaj jaz vem, kdo?» je besno povzel Čibej. «Kaj jaz vem. Ali ni padel?-Lovro je rekel, da je njegov!» «Meta pravi, da ve in da ni Lovro oče ter da ni padel», je dejal Bevk in vstal. «Zbogom. Če gre še kdo!» In se jih je nekaj dvignilo. Ostali so samo Grm, Benko in Gidelj. «Ta stvar je res že presramotna!« je dejal Bevk za voglom. Gidelj, Grm in Benko so zaman čakali na pijačo. Ko je bila Polonca zaslišala vpitje pred hišo, je naglo zavrtela pipo in iz radovednosti skočila na prag. Vi¬ dela je Lendeta prašiti okoli hiše. V naglici ni pazila, da pipe ni dobro zaprla in da ji pivo žubori po kleti. Ko je hotela spet točiti, je stala pod sodčkom velika mlaka in sodček je bil prazen. - 242 - XXXVI. SRNJAKOV UHELJ IN CUNTA. S iegl je slabo spal; strel, ki ga je sprožil, mu ni hotel iz ušes. Kakor da še bobni preko tokav, brezen in goličav. Tik pred njim je še bil France, videl je med skalovjem in bukovim zelenjem njegovo gla¬ vo, hip, dva, potem mu je vse izginilo. Čemerno se je •oblačil, hotel se je umiti, ko je zagledal na oknu rjavkasto liso. Pogledal je bliže, vrglo ga je nazaj. Odprl je okno ter ga pograbil; zdelo ae mu je, da se nekdo nad kegljiščem smeje. Jelinčičevi psi so mirno glodali kosti pred hlevom in sapa, ki je vlekla po grapi, je bila hladna. V vročini in suši je bilo Predmejo samo zjutraj hladno, kjer je pihalo od Rov- ne. Videl je prah ob cesti; pastir je gnal krave ter švrkal z bičem po bodiki. Krave so se pripogibale ter se hotele pasti, preganjale se, šetale se ter podile. Brenclji so brenčali okoli njih, da so strigle z ušesi ter šumele okoli zaprašenih grmov. «Samo da pastir ni videl!« je jezno rekel Siegl. Pastirja je poznal; bil je Molj. Rekli so mu molj, ker je zmerom žvečil pogačo, kakor so Gorjani rekli nepokvarjenemu koruznemu kruhu. Vsem ženskam, ki bi jih videl pri malinah in borovnicah, bi povedal. «Samo da on ni izvedel! France naj se le pripravi! Xe naj se!» — 243 Ozrl se je spet v uhelj; beli zobje so se zablesteli, ko je škrtnil z njimi. Dobro je razumel. Zdaj bo Hanuš šel v pisarno ter napisal. Napisal, da se mu ljudje smejejo, ker so mu prinesli celo uhelj na okno. Potemtakem nima ugleda, ne more biti gozdar. Kaj kraj? Tudi če ga prestavijo! Gozd je gozd, toda takšna opomba ostane. Gozdarji se bodo zanimali za uhelj ter bo šlo od ust do ust; kamor bo prišel, bo že pred njim glas o uhlju. Zdelo se mu je, da sliši zamolkli topi glas, ki bobni preko jam: srnjak. Gomazelo mu je po udih, kakor bi se mraz mešal z vročino. Jelinčič se mu je umaknil na pragu. »Čibejev France je že vprašal, ali še spiš. Ali sta se že poravnala? Morala sta se, če ne ne bi prišel. Kam sta namenjena? Vidi se, zdaj se pa hitro pobotajo mladi ljudje. Stari smo še nekaj držali; mladiči pa pozabijo, kako bi roko obrnil.» Vlekel je svoje dolge turške brke ter klical Hektorja in Valdija, ki sta glodala kosti pod široko lestvo, slonečo pri podu. Jelinčič je moral govoriti z njim nemški ter se je zmerom jezil. «Tak mlad človek, pa zna samo nemški. Razume ne, uči se ne, samo strica ima. Mi nismo imeli drugega kakor ■skorjo suhega kruha; on ima strica!» «Tu je bil?» je vprašal. «Tu!» «Potem vem vse.» Zdaj je moral povedati. Jelinčič se je tako sme¬ jal, da se je prijel za rogance. Siegl ga je moral pe¬ ljati v sobo. K uhlju. «Res?» je prikimal. «Res!». Uhelj se je tako košato raztezal na oknu in že smrdel. Poleti hitro smrdi. Roj debelih mesarskih muh je že lazil po njem ter brenčal od sle in ugodja. Uhelj se je šopiril; na oknu je bila že strjena črna kri : ter sokrvica. «Res!» je rekel Jelinčič ter se smejal. Tako glasno se še ni krohotal, odkar je bil na Gori. Odprl je sam okno ter ogledoval, potem je poklical še Močnika. Glasen smeh se je razlegel na cesto. Siegl ni zapazil, da se je še Hanuš ustavil na pragu. «Kaj pa je?» Kakor bi šinil debel curek nanje, so se stresli. Krohot je utihnil. «Srnjakov uhelj!»!» se je namuzal Jelinčič. «Siegl je dobil ponoči na okno uhelj!« «Čibejev France ga je!« je stisnil skozi zobe Siegl. Hanuš se je molče in jezno obrnil. Vsi so vedeli, da je hud. Bil je lovec in na srnjaka kakor ovca na sol, so rekli. Zdaj pa ta uhelj. Uhelj, da, čim bolj je Siegl strmel vanj, tembolj je rastel. Potem je prišel mimo Cunta. Postal je pred hišo ter iskal po tleh v prahu in za perilnikom, onkraj Štirne in pod klopjo. Naročil je steklenico piva, nalil v senci in brskal. Razkopal je kup gramoza, skočil pod zid ter iskal. In ko so ga vprašali, kaj išče, je dejal, da išče uhelj. Glasno je pripovedoval Zuti, da je slišal, da ga je nekdo izgubil in da je obljubil zanj pet kron. «Če je srnjak, je manj. Nič ne škodi! Am¬ pak uho. Samo uho! Naj pa kdo ustreli samo uho.« Ko so povedali Sieglu, kaj je rekel, je zagrozil, da bo streljal, če se ne spravi. «0, naročil sem in pijem in če hodim, hodim po cesti; pod zidom tudi ni njegovo!« je pripovedoval voznikom, ki so šli v Smrečje po seno. Siegl je drobil v sobi, kakor bi ga boleli podplati. N>a oknu se je košatil uhelj. Kakor bi se ga bal, ga je zavil v papir. Tisto jutro ni čutil gladu. Brez zajtrka je vzel puško na ramo ter odšel v gozd. Zdelo se mu je, da sinica kliče: uhelj, uhelj, — 245 — da ščinkavec ponavlja za njo. Radovedno ga je ogle¬ doval kos ter zletel v grmovje in penica se je umak¬ nila pred njim v suho vejevje. Stisnil je prste od gne¬ va in jeze; take sramote še ni doživel, pa se je imel za lovca. -- 246 XXXVII. OČEM SE KAŽE POLANC. B rus je vstal ter se naslonil na odprto okno. V ma¬ li sobici je ležala še žena in pet otrok. Zdelo se mu je, da ga duši zatohli in po mokrih otroških cunjah smrdeči zrak. Slišal je sopenje žene, ki je sto¬ kala v spanju. Otroke je motila sapa, ki je vela od okna, da so se preobračali na posteljah. Po dva sta ležala v eni, najmlajši se je tiščal ženi za hrbtom ter ležal gol na odeji. Brus je strmel v zvezde v mlečni daljavi. V suši ga je strašno grizla skrb, ki mu ni dala spati. Pre¬ pir med Čibejem in Ruparjem mu ni dal miru. Videl je Polanca, kako je zasopel radi časopisa, ter videl Likerja. Kdo bo župan? Naj še tako računa in šteje, brez Polanca Čibej ni mogel zmagati. On, Brus je bil med vsemi in je vedel, da se zameri, če z nikomer ne potegne, in da se zameri vsaj dvema, če potegne s tretjim. In kdo je tretji? Kdo je tretji? Da, kdo je ta tretji, tisti, ki bo župan? V nedeljo mu je na dolgo in na široko razlagal nadučitelj, kaj je dejal Hanuš in kako je mislil. Brus je stal pred njim kakor učenec ter kimal. Nazadnje je dejal: «E, za volitve je treba le nekaj pristaviti, da bolj vleče. Nekdo se mora zoper kaj boriti, nekdo mora kaj obljubljati, nekdo mora popravljati krivice, ki so jih storili drugi, četudi je bil sam zraven. Za volitve je treba besed in ljudje radi poslušajo!« — 247 — Pastirja ni videl, toda ljudje so mu pravili, kako je tekel. Da je komaj ubežal Čibeju. Tudi o sodčku so pripovedovali in kako je Polonca hotela pobrisati s predpasnikom. V vročini vse raste v besedi in mo¬ žganih. Ljudje niso na mestu; kakor bi nekaj iskali in hoteli, domišljija in skrbi so mnogo večje, žeja postaja zmerom bolj pekoča in neugasljiva. Brus je stal zamišljen pri oknu. Res, pet in dvajset kron ni mnogo, toba žena je imela hišico. Kravica in krpa polja in mesečno ta znesek. In tu in tam je še ta ali ona prinesla kuro ali zajce ali kolin, da je napisal prošnjo, prebral pisanje ali pritisnil pečat. «0, to je bila prijetna služ¬ ba.« In osem let je že bil in pet let je služil pod Mlakarjem. Zdaj je mrtev in on dobi drugega gospodarja in vse razmere so se spremenile v teh par dneh. Ljudje se pehajo in prepirajo, ženske izgubljajo pamet in razsodnost, glej samo Ruparico in Polančevko, ki sta si botri, da je Polančevka poslala nazaj škaf, o kate¬ rem Ruparica ni nič več vedela. «Ukradla bi ga!» je dejala. Da je našla Ruparica v hlevu vile. Vrnila jih je, da si ne pusti, da bi ji kaj podtaknila, ker je prefrigana. Matevž je vse prevrgel, da ne more najti lahkih vil. Tudi Polančevka se je začudila, ko jih je našla pod lopo. Da je sprva mislila, da jih je kdo prinesel, naj se popravijo. O, pa je zavalila kamen na Ruparjevo njivo. Ali ni Ruparica ukazala Matev¬ žu, naj ga nese Polancu pred hišo? Matevž ga je vr¬ gel v klanec. Da ga ne bo nosil tako daleč. Kakor blisk je to šlo Brusu po mislih. Vsepovsod samo sovraštvo in pisani, strupeni po¬ gledi. In v teh razmerah naj se on obdrži kakor taj¬ nik. Za ubogih pet in dvajset kron. Za ubogih pet in — 248 dvajset kron, ki jih mora še čakati, če ni v blagajni. In še ne ve, kdo bo župan. Strašna žalost in tesnoba se ga je polaščala. Stopil je od okna, gladil spečim otrokom lase ter skoraj jokal: «Stradali boste, revčki, stradali boste!» mu je gorelo v duši. «Če se mi ponesreči! Če se prav ne obrnem. Rupar ve, da sem o njem pisal, in Polanc je zasopel pri tej novici in Liker je šel. Ostal je samo Čibej in ta je pogorel.« Bilo mu je obupno pri srcu. V možganih mu je kljuvalo in vrtalo kakor žareč črv. Vedno iznova si je klical v spomin, kako je Rupar pograbil stol, kako so stol zagrabili in kaj je rekel. Videl je njegov besni pogled, iz žepa se mu je belil časnik, potem ga je vr¬ gel Čibeju v lice in potem ga je videl na tleh. To je bilo Brusu živo v spominu. In za njimi so šli vsi razen Grma in Benka. Ben¬ ko pa je krilil pijan z rokami in kričal: «Dajte vile, da izkidam, vse izkidam na gnoji¬ šče! Še tebe, Brus! Kaj se tako držiš, kakor bi te obešali!« O, Brusu je bilo tudi zdaj prav tako pri srcu. Kaj bo, kaj bo, kaj bo? Kakor ura mu je tolklo to vprašanje v sencih in ušesih. Kaj bo, kaj bo, kaj bo? Vrgel se je na posteljo, a ni do jutra zatisnil oči. Prepadel in neprespan je sedel h kavi. Ni mogel vzdr¬ žati, potožil je ženi. «Eh, nič se ne boj, bo že kako! Nobena stvar ni tako huda, ko si jo ogledaš od blizu. Počakaj, kaj bo!« Vidiš žensko! Bo že tako! Ko si vse ogledaš od blizu! Reč že, toda leva pa ne. Ne, leva pa ne! To mu je šinilo v možgane, skoraj se je zasmejal. Lev! Počakati, kaj bo. In samo leva ne čakati, ne gledati od blizu. Ta misel ga je prav razvedrila. Ker ni bil prespan, so mu misli čudno uhajale od predmeta na — 249 — predmet. Od leva na Čibeja in zdelo se mu je, da vidi Čibeja z bičem sredi levov in da okoli njega vrše hrupne živali. «Ali spiš?« ga je poklicala žena. «Da, skoraj bi bil zadremal!« Zdramil se je in vstal. Moral je v občinsko pi¬ sarno. Visoka češnja v Čibejevem bregu je stresala v jutru črnikasto svetle šope, kakor bi visele debele kaplje krvi. Odkar je Lende zgrmel z nje, si ni nihče upal nanjo brez lestve. Češnje so se vabljivo svetli¬ kale, kukale izpod listov ter pripogibale vejice, ka¬ kor bi hotele same na tla. Brus je strmel vanje, pri¬ pognil s palico vejo ter utrgal. «No, če je Lende pa¬ del z vrha, je dobro, da še živi!« se je ozrl v vrh. «Samo otroku je to manj, kakor če bi drugi padel s peči. Lende pa ima dovolj.« Še ni dobro sedel za mizo. Počakati, počakati, samo lev ne čaka! Srce se je krčilo v mislih, ko je premetaval prejšnji dan došlo pošto. In kakor da ga je nekaj zbodlo. Glavar je zahteval odgovor radi tiste gnojnice. Da je nujno in naj se opraviči zamuda. Pa imaš leva! On ve, v kakšen paragraf teče gnojnica. Toda tajnik! Nevoljen je odložil papir. Počakati, da ogledaš reč od blizu. Bral je drugo pisanje. Zapove¬ dane so bile volitve novega župana. To ga je streslo. Drugi teden v sredo. Drugi teden v sredo. Torej tisto sredo se bo videlo, ali je lev ali reč, ki se da počakati. Toda pri tem razmišljanju mu je šinila rešilna misel. Polanc ima ključ v rokah in on bo odločil. Polonca pa je še pod Čibejevo streho. «Kjer hudič nič več ne more, pošlje žensko!« je ponavljal sam 1 pri sebi! «Vi- diš, tu je Polonca!« «Oj, Polonca!« je hrumel v kuhinjo. «Brizganec! Žejen sem!« - 250 Ko mu je natočila, je pogledal deklico, se ozrl okoli. Sama sta bila. «No, Polonca, kaj pa France?« jo je vprašal naravnost. «Kaj bi!» se je otreslo dekle in zardelo. «No, kaj bi! Saj veš, kaj bi!» «Pusto se drži!» «No, če bo oče župan, bo že bolje!« je pomežiknil Brus dekletu. «Domov bom morala. Rekli so, da bom morala. Naj povem. In oče Čibej gotovo ne bo župan. Danes je strašno slabe volje!« «Ne, Čibej, župan bo tvoj oče!« je dejal vsevedno. ‘«Gotovo bo. In kdo naj bo drugi! Kakor ustvarjen je. Le povej mu, Polonca, da sem rekel, da je kakor ustvarjen. In ti županova hči! Presneto, če France ne pride snubit po kolenih!« «0, Ježeš Marija, po kolenih! Zakaj pa po kole¬ nih?« se je plašila Polonca. «Še tako nič ne omeni.« «Ko ga moti še Rezka in ne ve, da bo tvoj oče župan. Le povej, da sem rekel, da je že zadnji čas, da dobimo takšnega župana. Župana, ki se je sam postavil na noge.« e je!» je stisnil Jozelj, ki so mu škrbine škle¬ petale. Zeblo ga je, je pripovedoval. Zdaj je Indof prižgal luč; žveplenka je zapra- sketala ter posvetila za hip, toda roka se mu je tresla, da je moral ukresati tretjo ob hlačah, ki se je z modričastim plamenom cvrla ob svetilki: «Človek je!» je rekel Jozelj. «Ali nisem rekel?» je vprašal Indof. «Pa se ni oglasil!« «Že ni hotel!« Stala sta kakor vkopana ter nista premaknila nog. Slišala sta, kako je kapljala voda od stropa; In- dofu se je na roki razpršila kapljica, da ga je za¬ zeblo. «Ne grem naprej!« je rekel Jozelj. «Jaz tudi ne!« Za hi!p se je senca vzpela ter po vseh štirih od¬ hitela navzgor. Jozelj in Indof sta odrevenela. Ko je že senca izginila iz ledenice, se je Jozelj obrnil brez ledu in koša, ki ga še ni našel. Za njim je šel Indof; mrzel pot mu je stal na čelu. Takšne groze še ni doživel. Jozlja je pehal iz jame, da je starec omahoval, ko je tiščal luč. Pred luknjo je vriskal nekdo. Kakor bi se dvi¬ gal dim, se je razlegal glas. Čez hip sta videla širok slamnik. Firarjev Cene je gledal nazaj ter vriskal. «Zakaj pa hi imel Jernej luči?« je vprašal, ko sta prišla s svetilko do njega. — 284 — «Kdo?» je vprašal Jozelj. «Jernej! Prišel je iz ledenice; ni slišal, ko sem voščil dobro jutro!» «0, njega pa iščejo! Povhov trdi, da je zažgal!« je rekel Indof. «0n je bil!» je dejal Jozelj. «iAli ni ledu?« je vprašal Cene. «Je, pa sva lovila Jerneja!« je rekel Indof in Cene ni pomislil, kaj sta rekla prej. «Ušel je!« - 285 XLIV. KAJ JE NAPRAVIL TONE, KO SO PONOČI ŽELI? T ako se je zgrnilo, da ljudje niso mogli do konca. Res, da niso orožniki več stikali, kdo je nažagal Mlakarju prečke, a Jerneja so prijeli; da so že ho¬ teli iti, ker ga niso mogli najti. Kako je bežal iz ledenice, jim 1 je povedal Indof, ki je vezal snope in že trikrat ponovil. Kako ga je držal za jopič ter ga celo utrgal. «Pa dajte se z njim, ko je zavihtel svoj štekelj! Če ne bi Kočvara pogledal ognjišča, ki ga nimajo na Češkem, bi bili šli. Zagledal je Jerneja na glistnicah, prav zadaj pod napo in lojtro je bil potegnil za seboj na polena.« Vse so vedele in Indof je bil zelo širok in mogočen. Kdo pa je bil pred štek- Ijem? In njegov denar da so našli v špranji v lede¬ nici. Če bi Indof ne videl, bi ne. Kdo bi pa iskal? Sam Indof da je pokazal, kje je? «Na tisti štabli pod črno korenino!« Ko so Jerneju vse pokazali, je stresel z glavo ter se ni več sladkal. Da mu; zdaj nič ni več, naj ga pobijejo, je dejal Jernej. Zažgal pa je res, «ker tiste hiše ne sme imeti drugi.« Povhov je hodil ka¬ kor iz uma. Da so mu v zavarovalnici dejali, da ne plačajo več, kakor je v pogodbi, kajti samo to je 'ško¬ da, dasi bi mogli obračunati, kar so rešili. Nekaj da se zmerom še reši. Bizjak je pokazal, da mu je de¬ nar zgorel. «Sod petroleja!« je dejal, «pa je denar šel.« Dogodki so se stisnili, kakor bi zlovil trop ovac. — 286 — Lende je šel za trumo ter pripovedoval,' da so ga imeli orožniki dopoldne v «kamri», potem da mu je Kerin še dal kos kruha. Zuta da je sam stopil do Hanuša, naj mu pove, kako je s tistimi drvmi. In da se je Hanuš tako smejal, da so mu solze prišle v oči. »Nobenemu ne moreš verjeti: ne Hanušu, ne Zuti!» Kali in Štirne. «Vse je potrebno.« Niti kal, niti Štirna nista imela vode za Ferlutovo hišo. Kdo si je izmislil zemljo? Samo da se še bolj kadi. Še danes tli pod njo, kjer je na debelo. Vode, vode in ne hi¬ ralnice in ne paše! Kaj bo s pašo, če ni vode. Danes je revež, kdor ima veliko živine. Tunček da je že privezal krave pri Lokavščku. «Lažje bom vozil travo s tala kakor pa vodo domov!« In potem so še na široko, kako sta se Ruparica in Polančevka in da je Vida hotela dati Rezki, pa je Ruparica padla vmes. «Kakor jastreb!« «Saj Vida ni vedela, Jernej je dal!« Da se bo Vida omožila ter da je Andrej že povedal doma. Da se je do smrti, so mislili, pa ji ni več hudo. Čudo¬ vito hitro da si je opomogla, samo en dan je ležala. Zdaj pa je Andrej že vesel, kakor bi ne bil izgubil očeta. Če pa je mlad! Za očetom morajo še poča¬ kati. «Potem bo poroka!« Tudi France da se bo in da bo zagotovo vzel Lendeta k sebi, odkar je Bevk dognal, kdo mu je oče. Meto da bodo pa spodili, ker ni tu doma. «Saj ne pojde!« Če ji daš, vzame, toda pomaga, kjer je treba: grabi in osipa, pleve in žanje. «Tiho!» je dejal Ris, ki je vezal snope. Pri Mla¬ karju so želi oves. Žanjejo na gori v hladu ponoči, če le morejo. Velike hlevske svetilke svetijo ženji- cam pod srpe. Vidijo se pripognjeni hrbti, slama šu¬ mi, slišijo se udarci srpov ter sunki rok, ki delajo pa¬ sove, stresanje klasov, ko moški vežejo snope. Pri polni luni se vidijo motne lehe ter črn ograbek ljudi na njivi; če so pa pri luči, mrgotajo, kakor bi se tepli — 287 — vedomci. Gigarete se svetijo v noči in žveplenke za¬ žigajo plamene. Andrej je moral še nekam ter ga ni bilo; svaki so se že kregali, da so žene »postavljene v kot!» Zato pa jih nocoj ni bilo. Moža jih nista pustila »Oslepa¬ rili so ju!» Andrej je imel sitnosti. Tudi s Tonetom. Da se bo oženil. «Kadar se boš ti!» je obrnil svoje slepo oko. Ris je spet dvignil glavo ter posluhnil v temo. Po klancu je ropotalo kamenje, kakor bi se zaletavale stare noge. 'Napenjal je oči v temo ter videl, kako nekdo počasi stopa v breg. Temno je bilo povsod, ker so ga luči pri ženjicah motile, samo senca je bila bolj zgoščena — kakor bi se pomikala nejasna prikazen. »Dober večer!» je dejala postava, da so jo sli¬ šali. «Dober večer!« Meta je prisopihala s srpom za belim trakom, ki je držal predpasnik. Ženjci so postali, ko je vo¬ ščila dober večer in se kar postavila k žitu. Potegnila je oslo, ki se je na strnišču močila v oselniku, plju¬ nila nanjo iz navade ter potegnila po srpu. «Bog daj srečo!» je rekla. Odgovorili so ji. Meta se je sukala, samo sukala ter ni izgovorila besedice. Nekaj ji je ležalo na srcu, ker je samo vzdi¬ hovala ter zagrinjala žito, če je bilo povaljeno, «To so vasovalci, kar čez njivo jo uberejo!« Dekleta so molčala, kakor da je leglo nanje. Sli¬ šalo se je samo šumenje klasov, ki so se zapletali, sun¬ ki in žvenket srpov na kremenu, obrazi in roke so se svetili v luči, vezalci so metali snope v kolač, da na¬ pravijo kopo. «Oves se mora umediti in uležati!« Pri kolaču je nastal prepir. Da je premajhen. Kdo pa naj se obrne, če bo kopa široka? Cene ga je moral raz¬ širiti, ker je bil Indof hud, da so ženjice postale. — 288 «Če je preozek, se pa raziširi, saj ni železen!« »Zgodaj moraš paziti!« je učil Indof ter že iskal vode, tako ga je mejak). »Zdaj, dokler ni kupa in je še «as!» Mlakarjev Tone je postal na ogradi. Videl je ru- menožareči otok na njivi ter slišal živo šumenje pred seboj. Najrajši je imel tako tajinstveno žuborenje in česar ni videlo njegovo slepo oko, je čutil v temi. Zde- to se mu je, da ga dviga in nekam nese. Vse je bilo zavito v čudno'kopreno in iz teme so se mu utri¬ njale iskre, kakor bi gorelo v njej, se sprožile, za¬ vihtele ter počasi plavale kakor kresnice. Nocoj se ni ustavil pri ženjicah. Gnalo ga je, ka¬ kor bi mu bile zrastle peruti. Andrej je materi po¬ vedal, odločno in kratko, da se je zmenil z Vido. «Še hladen ni oče v grobu!« je vzkliknila ter tlesknila z rokami. «Kadar bo čas!« je dejal. Zdaj je vrgel Tone vse dvome, ki so se mu porajali. Huljka je le mislila njega. Ni ga strpel. Moral je na Rupo. In ohcet naj bo z Andrejevo! Suha zemlja se mu je kadila pod nogami, ko je lovil korake po strnišču. Cene je za¬ pazil senco na njivi ter zavpil, da lahko začne kar na gornjem kraju. »Nocoj pa ne!« se je zarežal Tone. «Zakaj ne?« ga je vprašal, ker ga je spoznal po glasu. Ženjice so se vzpele ter pogledale v temo. «Kergrem snubit!« je dejal ter si popravil klobuk. Ženjice so se zasmejale. «Pa še kako grem!« je ponovil. «Ne uganete, kam!« «1, kam? K stari Mičuli. Nima zob in ne more ugrizniti, palico pa ima zase, šeplja!« se je zasme¬ jal Indof. Tone se je razsrdil. «Na Rupo grem!« «Po Rezko?« XIX. _ 289 — «Po Rezko!» «Zato pa je tako prala. Kdo pa je vedel, zakaj!« so se norčevala dekleta. «Saj France je tako ne mara. Kaj bo on! Tone, Tone!» «Kaj ne?« je dejal. Ko je slišala Meta Francetovo ime, so ji roke omahnile. Cilka ji je naročila in Meta ni imela po¬ guma. Francetu pa ne! Kaj njega to briga, če ne očeta in oče ji je zagrozil, da jo izžene. Meta se je sklonila k ovsu ter ni videla, da tolče s srpom po strnišču, tako se ji je temnilo pred očmi. Samo vzdih¬ nila je ter težko sopla. «0, pa te čaka!« je slišala iz teme Indofov glas. «Še rekla je, da ne more z doma!» se je lagal. «Saj je ni doma!» je zašepetal, «tudi ona žanje nocoj!« Tone je šel, pod bregom je zavriskal, kakor bi se nekdo zakrohotal. Divje in hripavo kakor irhaste hlače. «Sem prav radoveden!« se je bil po kolenih In- dof, ko je Tone izginil v temi. Na Rupi je bila doma samo gospodinja. Sukala se je pri ognjišču, ko je vstopil. «Kokoši še niso znesle!« je rekla, ko ga je ugle¬ dala. »Danes ni treba!« je dejal ter sedel na stol. Po¬ pihal ga je prej ter nato pobrisal z žepnim 1 robcem. «iNocoj imam praznične hlače! Saj imam doma še druge, toda ta obleka je najboljša. Sam sem si jo izbral!« «Kar sam?« je vprašala. «Sam! Pa sem rekel, da pri vas ni toliko prahu! Zadnjič sem' bil v zvoniku. Še vprašal sem, ali je prah, in so rekli, da ga ni. Pa je bil, dva dni sem kr¬ tačil, pa se Ste pozna!« je obračal komolce na jo¬ piču. Ruparica je bila slabe volje. Mož ji je-povedal — 290 — x> Andreju; izvedela je, da je dober z Vido. «Zakaj sem se pehala!« je godrnjala na Huljko, ki da je samo jedla, zdaj pa tabo. «Naj se le prikaže!« Tone je izvlekel cigareto. «Ali kadiš? Da bo® vse osmradil!« je rekla ter stopila po veži, da pomete. Mož je bil pri Vidicu, Rez¬ ka je žela pri Černigoju, Matevž je nekaj brundal v hlevu, zakaj ni domov gospodarja. «Žuipan mu je zmešal glavo! Dobro, da je jutri konec! Da-bo spet red v občini. Zdaj je samo beganje in Brus je že tako •osoren, kakor bi bil nataknjen na trn.« «Kadim, pa samo dobre. Nič ne mešani kozje bra¬ de in bukve kakor Gidelj!» je rekel ter si prižgal žveplenko. Majhen plamen se je posvetil in ugasnil. Prižgal je vnovič. Zdaj se mu je zlomila, da bi si kmalu opekel prste. Otresel je z roko, da mu je za¬ pestnica skočila iz rokava. Nazadnje je prižgal s trsko, popravil manšeto ter povlekel. «Ali mi ni zadnjič rekel Pračka, zakaj mi bodo manšete? Ne pojdem več k njemu. Zakaj pa jih pro¬ dajate? sem dejal. Tako sem ga ugnal, dedca!« se je smejal ter zadovoljno gledal, kako se dviga dim od cigarete. «Vse mi boš zakadil!« je rekla ter pometala že pri ognjišču. Ko je dospela do njega, je dvignil noge ter jecljal: «Oženiti se mislim! Da me ne ometete!« Ruparica se je obrnila in Tone je nadaljeval. «Z Rezko in sem prišel vprašat, ali smem!« Ženska je za hip okamenela. Od nekod se je slišal vesel smeh in rožljanje s srpi. Nekdo je pre¬ peval in vriskal v noči. «Smeš že, smeš, saj si dovolj star!« se je za¬ smejala in vsa slaba volja ji je prešla. «Samo njo še vprašaj in povej!« «Sem vedel!« — 291 — XLV. VOLITVE. V sredo so bile volitve. Brus je tako zamišljeno br¬ skal po papirjih, da je zamešal ukaz, ki ga je imel že teden dni lepo pripravljenega ter ga vsaj petkrat na dan prečital. Zdaj se pa res ni moglo nič vedeti- Štel je glasove: toliko za Čibeja, toliko za Polanca,, kvečjemu toliko za Ruparja. Za Otličane je vedel, da ne morejo dobiti župana, ker «Dolčani le ne bodo pustili, da bi morali po živinski potni list na Otlico.« Saj jih je dobro poznal; nase so pa le držali. In zanj je prav; Otličani ne razumejo, kaj je pisarna. Da taj¬ nik samo žre, žre in žre, če se le obrne. «če greš k županu, moraš plačati tajnika.« Nihče ni pomislil, da plačuje papir in kolke, če je Brus zahteval de¬ nar. Saj na Dolu tudi ne razumejo, toda tu so se bali, kajti Brus je imel kup žlahte, ki mu je nosila na nos. Če je sama kaj nevšečnega mislila, je tudi prinesla, da so drugi rekli. Bile so že volitve, toda takrat so ljudje hodili v pisarno ter povedali, koga hočejo in koga nočejo za župana, danes pa bodo prišli in bi bil vsak rad! In drva so že tako zrastla, da jih bo treba plačati nazaj in naprej. Hvala Bogu, da niso bila kolesa narezana. Zdaj je Kerin povedal! Kali in vodnjaki so bili že skoraj vsi suhi. Take stiske in vročine še ni bilo. Da- 292 — ■vila je ter tiščala k tlom. Zrak je migotal, kakor bi se ~vse treslo... Sonce je tako pripekalo, da ni niti senca več pomagala. Gospodarji so vzdihovali, ko je živi¬ na primukala zvečer žejna. Ljudje se niso več umi¬ vali; vodo so gledali, kakor bi bila zlato. In začela se je griža. Brus je iskal ter brisal pot, V sobi je bilo vroče ter niso nič pomagala odprta okna. V duši ga je zeblo, da bi zlezel na tla. Iskal je nestrpno, prevračal pa¬ pirje, iskal celo med starimi spisi ter naletel na Ja¬ nezovo gnojnico. Včeraj je Kerin spet rekel, da smrdi ter ga je spet ovadil. «Kdo pa naj hodi po cesti? Ali nismo ljudje ?» Ce bi tako ne vprašali? Ali po tem zakonu ali po onem? Saj se jih ni učil! Če bi jih znal, bi bil kje drugje. Pri notarju, advokatu, na sodniji, ali' tam, kjer oni vpraša za zakon. In potem se je še oni zvezek zakonov nekam izgubil, danes je pa založil volitve. Brus je zmečkal papir, ki ga je tiščal v roki, ter ga vrgel po sobi. Čibej je kakor divji odprl vrata. »Napiši Brus: Meto moramo izgnati. Samo za sitnost je v občini!» «Če ne prosi; živi tudi, živi tako, da se ji ne mo¬ re nič!» »Vode prosi! Da ne more ponjo ter je prosila. Zdaj pa nadleguje! Videl sem in mi je rekla, da jo je prosila pri Bevku!» je dejal ter planil k omari. «Vbogajme!» je trepetal Brus pred njim. «Vbogajme. Seveda, vbogajme! Ali ni zdaj voda dražja kakor kaj drugega. Prav hitro dobiš groš za škaf vode. Kdo pa da beraču groš? Kdo pravi, da kako živi? Stara je. Toda prosi: vode prosi! Zdaj jo pa imamo! Zapiši, da prosi in naj še danes gre! A ne samo vode! Tudi mleka. Odkar ne pri nas — men¬ da jo je Polonca zapodila — pa drugod. Pri Bevku, 293 — pri Vidicu, pri Bolčini. Kjer je in ji je na roko. Zato lahko zapišeš, da prosi!« «Mleka? Kislega! Saj to tudi drugi, pa niso be¬ rači. Njena občina se pritoži za vsako ništerno. «Napi;ši, sem dejal, kaj te drugo briga. Če ob¬ čina koga plača, mu lahko naroči! Saj ne bo občina nič izgubila, če jo pritresejo nazaj, strah bo pa le!» je zarohnel. Brus ga je gledal, ko je stal ob steni ter navijal uro. Močni tilnik mu je rdeče kipel nad telovnikom, mesnati prsti so vlekli utež, kakor bi se hoteli stepsti. «iln zdaj daj sem volitVe!» je hripavo zavpil, ko se je obrnil. «Sem iskal!« je zbegano odvrnil Brus. «Iskal, pa nisem še našel!« «Seveda, če si zmečkal. Dobro, da še niso po¬ meli!« se je pripognil ter dvignil zmečkani papir na tleh. «Kakor bi hotel, da vse izgine!« Vrgel je papir nazaj. «Poišči ga!« «Ali ni pravi?« ko je videl, da ni. «Poišči! Sem rekel!« Zdaj ga je našel na klopi. «Če pa ni nikjer reda! Kakor bi izpustil kokošir vse je razbrskano!« Brus je molčal ter pisal, da mora Meta Rustja v svojo domovinsko občino, «ker prosi in je ljudem v nadlego.« INa pismo je pritisnil pečat ter dal, da je podpisal za župana. «Tako!» je porinil predse. «Naj jo Polde koj po¬ išče in odrine z njo čez Vrh.« «Ko se vrne!« je sušil podpis ter vihtel papir po zraku:. «Zdaj je nesel Pisku. Prav, tisto. Zakaj pa je kopal ilovico na občinskem. Vsaj vprašal bi bil. Da bo imel za štirno! Prav! Ali res misli, da vse sme, če je Ruparjev svak? Pa ne!« — 294 Čibej je to ponavljal, kajti Rupar ga je jezil. Ru¬ par je bil zamahnil nad njim. «ičakaj, to je žaljenje časti! Po volitvah!» je sunil z roko ob tej misli. Do¬ pisa v listu ni omenil. Ni še dobro sedel, ko so začeli prihajati možje. Prišli so prvi štirje in je Grm pozdravil vse, Rtis parjevi trije so stali pred hišo, Polanc je moral biti na Borjaču, kajti prišel je z Otličani in trije njegovi. Vsi so bili glasni ter veseli, kakor bi nekaj zakrivali. Čibeju so segali v roko, Brusu malomarno odzdrav- ljali, z dvema prstoma pri klobuku, če niso bili go¬ loglavi. Splašleno je gledal, ali je vsem voščil dober dan, ali so povsod stoli prav, ali je na mizi papir. Ko je prišleJ Polde, je vihtel papir ter nekaj naročil. Pol¬ de je zmajal z glavo, da Mete danes ni doma, da se mora čakati, da pride. Brus je to zašepetal Čibeju, ki je grdo pogledal. Tajnik je skomizgnil z rameni, Polde je v veži spet odkimal ter si zvijali cigareto. V sobi je nastal šum; m)ož,je so si pripovedovali, kako je Jepču nekdo ukradel telico za Golaki, kako slabo se je letos nakosilo v Smrečju, da ima žito sa¬ mo pleve in lahka zrnja. «Ker je taka suša!« Pred hišo, na rantah, klopiici in pragu so se nabrali rado¬ vedneži. Kdo bo župan, je vse skrbelo; nekaj jih je bilo, ki niso vedeli 1 , kam bi s časom, ko so obrnili na strnišču snope. Bruis je štel. Samo Otličani so prišli skupaj in z njimi Polanc. Polanc in Otličani — je večina. Res, toliko, da je, ampak je. Oddahnil se je. Če je Polonca povedala, in punca je gotovo, se mul ni treba bati. Sanuo pisarno bo spet selil. Od Ruparja k Mlakarju, od Mlakarja k Čibeju, od Čibeja k Po¬ lancu. «Kakor mačka mlade!» se je nasmehnil. Čibej je gledal na uro. Da ne bo radovednežev, je sklical sejo ob desetih, pa so radovedneži prišli. Do desetih je manjkalo šle pet minut. Vidica so hrupno pozdra¬ vili, za njim sc* kapljali drugi. Vsi so se ozrli, ko je — 295 — prinrumel v sobo Benko. Da je moral še nekaj naglo popraviti. Čibej je nekaj rekel in Benko je odgovoril, da je še čas. Zadnji hip je prisedel Rupar. Prav nič ni bil mrk; stegal se je čez mizo, tresel desnico, po¬ tisnil slamnik v zatilnik ter imel na hrbtu srajco pre¬ poteno. Nekaj je zašepetal Polancu, prižigal viržinko ter ponudil okoli. Nekateri so že kadili, da se je dim spuščal kakor sopara v mrazu. Čibej je povedal, da je glavar ukazal nove vo¬ litve in da zato odreja «pet minut odmora, da se po¬ govore.« «Kaj bi se zgovarjali?« je dejal Benko. «Saj že vemo!« je dejal Polanc. Odborniki so spet zašuimeli in sredi šumenja in ropotanja s stoli je Čibej rekel, da je pet minut že poteklo. Bevk je rekel, naj volijo z listki. «Če pa ne znam pisati!« je rekel Grm. «iNaj pa tisti napiše, kogar boste!« je rekel Smo¬ dim Smodin in Benko sta pobrala listke. Čibeju je trepetala roka. Da bo on izvoljen, ni več mislil. — Toda dobil je samb štiri glasove, Rupar štiri, Polanc devet in Liker osem. Vendar se je premagal ter »od¬ redil odmor.« Med možakarji je završalo, v veži so se ljudje razmajali. Indof je sunil Firarjevega Ceneta, ki je držal s Polancem. Slišala se je stara Neža, ki je pre¬ metavala v slepem! oknu birje in zagvozde. «Vse je navzkriž!« Po odmoru so zapet metali listke v klobuk. Vsem se je videlo, kako napeto čakajo. Ko sta Smodin in Benko stresla listke, si je Po¬ lanc obrisal pot, Vidic je stegnil vrat. V veži so ljudje stopali na prste; videl 1 si gorečo cigareto, ki jo je Polde dvigal nad glavo. Cigareta je bila že tretja. «Kako mečkajo!« Polanc je gledal listke ter neza¬ vedno tlačil usnjati predpasnik skozi luknjo v telov- — 296 — niku. Danes si je umil roke, da ni umazal, s pred¬ pasnikom je pa le prišel, ker da «zastopa delavce, baj¬ tarje in malega človeka.« Madidelj je vlekel svojo sivo brado, ki je bila rumena od pipe in tobaka. V dimu se je motno videlo v sobi in iz kuhinje se je slišala Neža. «Dedci vse nasmetijo. Saj nismo v hlevu! Zakaj pa gledate!« je nahrulila Poldeta. «Niti ogibati se ni mogoče, takšno je!« Nekdo je vpil, da gre za župana. «Tako, ali se ne pase? Saj je vseeno!« In čez čas je spet slišal: «Vse bo župan povedal ali Polde! Niti prašičem ni mogoče dati!« Otava, ki jo je jemala hladno iz kotla, je ostro zadišala. «In do oblode ne morem, toliko vas je. Kako naj- pridem do otrobov?« se je jezila, ko so se stiskali pred veliko omaro, ki je bila vzidana, «da je bilo več prostora.« V sobi so šteli listke. Slišal se je šepet, nato je zavladala velika tišina. Čibej je vstal: na njegovem licu je vstal porogljiv nasmeh. (Brus je bled in ves izgubljen sedel za mizo; pero mu je padlo iz roke, cigareta mu je obležala na mizi, modrikasti dim, se je vil od nje ter silil k njemu. Strmel je pred se ter bil negiben. «Župan je Liker; ima trinajst glasov. Polanc jih ima devet, trije listki, so prazni!« «Koliko jih je praznih?« je vprašal Madidelj. «Trije!» mu je zatrdil na uho Benko. «;Sa,j nisem gluh!« «Zdaj nimamo župana na Dolu«, je rekel Ru¬ par. «Cerkev imajo in župana,!« «Ti,sti pes je kriv!« je zagodrnjal Polanc ter spu¬ stil usnjati predpasnik. «Kakor ste želeli!« je rekel Rupar. 297 - XLVI. NOVI ŽUPAN IN ŠE MNOGO DRUGEGA. D a je župan Otličan! Da bo nova metla. Da je Liker raztrgal papir, da Meta ne pojde. Da je že rekel Brusu: če hoče ostati, da mu plačajo petnajst kron. Da ga ne bo nihče preganjal, samo občina ne more več, toliko je stroškov, ker morajo varčevati za or¬ ganista. Da ga sicer še nimajo, ampak kadar bo. «Zdaj se Štefan uči, ko bo znal, pa bo. Da ne bodo na koru, kakor bi segnal pijance.« Luka je iz¬ vedel ter se napil. «Da bo še en pijanec več. Če pa Liker prej umre, mu zavalim kamen na glavo. Prav velik kamen iz Culovega zida, da bo vedel!« In se je napil pri Kušinu, potem 1 pa ogledoval kamen. Vsak mu je bil prelahek. »Zdaj se bo videlo, koliko cementa in Štirn do¬ bite. Kakor bi se vse stresalo iz rokava!« Rupar je hotel štirno čisto pred hišo. In Pisek da koplje ilo¬ vico. Da je Liker rekel, naj si jo nakoplje za štiri občine, če hoče. Samo ne zastonj. Da bo za hiralnico. Povhov da je bil pri njem ter da zdaj že vozi kame¬ nje za novo hišo. Povhov je že mislil na hišo. Pračka mu je nekaj vrnil, ker mu je Povhov obljubil, da bo pri njem je¬ mal. «Saj Jernej ni jemal!« je rekel Pračka. «Vse sem imel, pa ni. Da je drago. Če je dobro, ne more biti zastonj. O, zastonj je umrl!« — 298 — Od vročine je prišlo slabo Gidlju, ki je nesel vodo v lempi. Bregovi so bili rjavi kakor osmojeni, prst se je kadila, kamenje je tako pripekalo, kakor bi bilo na ognju. Živina da bo morala izza Golakov, ker ni nikjer vode. Samo v Mrzli dragi je bila v glo¬ boki ledenici; kakor temno zeleno je stala nad ledom. Jozelj je splezal po lestvah v globel. «Za pet kalov jo je!» Ljudje so jo nosili in ži¬ vina jo je pila kakor omočena. Morali so globel ogra¬ diti, odkar je padla vanjo Jozljeva telica. Take suše niso pomnili. In ta ledenica je bila v Sieglovem okraju. Skoro vsak dan je bil pri njej, ker «ljudje sekajo pri le¬ denici, kakor bi na svojem ne!» Hanušl njegovih ovadb ni pošiljal v mesto. «Zdaj je suša!« In če so krave zasačili v ostrici, je spet rekel: «Naj bodo, dru¬ god je suša. Samo, da so site!» Zato je bil Siegl še bolj jezen. Prinesel mu je ovadbo in jo je Hanuš vpri¬ čo njega zmečkal. «Brigajte se za srnjake, da ne bo uhljev!« Ali mu niso telečjega uhlja obesili na hrbet? :In če je komu kaj grozil, mu je dejal, da tu ni graje. Nikoli več ni gledal za dekleti, ki so nesle vodo iz Lbkavščka; ko je Rezki hotel nekaj reči, je tako otresla ter tako jezno odšla, da je nem obstal. Čutil je, da so ga iztrgali ter da ne more nazaj. Dvi¬ gnili so ga, kakor bi kdo izkopal smrečico pri Rovni ter ni bilo več jamice da bi jo vsadili. «Uhelj, uhelj!« Toda nobena suša ni večna. Po Velikem Šmarnu je sonce še peklo in žgalo. Zdelo se je, da ima vse belkaste megle. Vrat in križa na cerkvi svetega Hi- jeronima nisi več videl; vse je zakril migotec. Po otliški poti so nosili čez reber v ajdovski trg suha polena; koši so tako cvilili in škripali, kakor bi se hoteli razleteti. Bukve so stlale suho listje, kakor bi bila jesen. Ob Lokavščku so že stale gruče krav ter — 299 — iskale sence in hladu. In mesto bi seno vozili navzgor iz talov, so ga v doline h koritu in od tam nosili na glavi in vratu nazaj v hrib. Res, da je bil tisti naj- večji revež, ki je imel največ živine. Tune ek je bil prvi, ki je gnal k Lokavščku, zato je izbral najlepšo ravnico, kjer so jeseni stali ob potoku. Černigoj je stlačil svoje krave v glogovino. Kakor so prej iz gozda navzdol, so morale zdaj ženske nositi mleko navkre¬ ber. Zdelo se je, da bo suša vse požgala; ljudje so že tavali kakor omočeni; niso prali, niso pili ter se niso umivali. Krompir je venel ter imel sam drobiž, repa je lesenela, samo mak je zibal svoje glave, kakor bi mu ne moglo do živega. «Nič ni večno!)) Meta je to trdila, ko je gledala mali oblaček nad Čavnom. In gledali so ga drugi kakor čudo. Tisti teden pred šagro je zapihala burja. Pihala je prvi dan, pihala je. drugi dan, pihala je tretji dan. Černigoj je legel na grobljo ves zmešan in truden. «Zdaj je vsega konec!« je tiščal trhel panj. Brus je hodil daleč v pisarno; brez besede je prišel zve¬ čer domov. Ženi je dejal, da ne gre več. Njega jr lev le ugriznil. Ves je bil zmeden. Da ne gre več! In potem je rekla. «iln potem?« Toda burja in suša miu je jemala potrpljenje. Da se je nekdo obesil! Če bi se ne, bi ne bilo vetra. Indof je bil trdno te vere. «Samo Polancu ni suše!« je rekel Čibej, ko je izvedel, da je odpeljal hčer. Pisek je že imel izkopano jamo v ilovico. «Samo cementa ni. Za Janeza so ga imeli!« Brus je sporočil, da ni več potreba pisati, da ima Ja¬ nez že jamo ter se gnoj odteka pod cesto. Prej da je bil Janez bolan. Povhov je že tudi imel kamenje. V desetih dneh. In je bil kratkih besedi. «Zdaj je čas, ker je suho!« Na Salcburško je pisal, kako naj bo s cesto in naj Žonta popazi. Da že zna. On je s stra¬ hom gledal, če se kje kažejo oblaki nad Čavnom. _ 300 — Po šagri se bo vrnil. Do tedaj bo že imel kamenje. Ker da bo zidal večjo hišo. «0, s slamo je ne bom po¬ kril. S pločevino!« Mislil je na rdečo barvo. Kakor šola. «Moja hiša in šola. Vsa hiša bo rdeča, da se bo vedelo, kje sem!» Če se je spomnil, da je zapravil pri zavarovalnici, ker je pri kupčiji manj povedal, je zaklel. Potem je bil slabe volje. «Saj nisem rekel Prački, kaj bom jemal. Vsega pa le ne bom, če ne bo ceneje. On tudi ni vsega dal!» Potem je burja potihnila. Kakor bi ji kdo segel v peruti. Začeli so se pehati oblaki. Nad Čavnom se je začelo zbirati v velike pošasti; prekucovalo se je in podilo. Da se vetrovi mečejo. Kakor bi trgal velikanske plahte. Modrasovec se je kadil; zdelo se je, da gore velike in nevidne kope. Toda dežja ni bilo. Ljudje so se ozirali v Čaven, str¬ meli v sonce pod roko, vzdihovali, molili in kleli. Take suše še ni bilo. Če so vsi izmučeni in zbiti omah¬ nili v senco, so čutili', kako jih nekaj tišči in tlači k tlom. Muto da je sončarica, ko je šla razoglava k Polancu, da ne bo nič iz nje. Drugi so trdili, da se nič več ne zaveda, da ni mogel župnik drugega, kakor dejati v sveto olje. Huljka pa je pripovedovala, da je Muta še spoznala gospoda ter prikimala, nekaj zagrčala, pokazala na zglavje z glavo ter so tam našli tri bankovce po sto. Da je gospod napravil križ in pomolil, še enkrat vprašal, ali pozna, in da je pri¬ kimala. Potem da je prikimiala, ko so ji rekli, če bo denar za sina. Vse? Da je zmajala. Da so potem za¬ čeli pri sto, odkimala. Pri dve sto, odkimala. Pri tri sto, odkimala. Da so začeli pri petdeset. Na koncu da so dognali, da hoče svojemu sinu zapustiti dve sto petnajst, za maše trideset, za pogreb dvajset, hiši štirideset in stroj. Ko je še prikimala, da so ponovili prav, je umrla. «Kakor bi ležal otrok!« — 301 — Vročina in suša pa je segala že v kosti. Da je Jepče pretepel ženo, Jepče, ki še ni ubil hrošča. Da jo je pretepel in potem šel pit. Da ga je žena kakor otroka spravila v posteljo, da mu je ovila mokro cu¬ njo okoli glave ter da se drugi dan ni nič zavedal, kaj je bilo. Ženske pa so o Lendetu govorile vse mogoče stvari. Da je spet padel, da ne mara jesti, da noče videti ljudi, da nekaj skrivnostno šteje, da se ogiba visokih dreves, da lega ovcam pod glave in da je bil ponoči na pokopališču. Cilkin grob je iskal. Ker ga ni našel, je vlekel drugi dan Meto. Meta je potrdila. «Zdi se mi, kakor da govori kakor mi!» je rekla. «Hotel je, da mu pokažem grob. Ko sem pokazala, me je spodil. Zdi se mi pameten.» Do šagre je bilo komaj teden. Povhov je strmel v oblake, ki so zmerom bolj pogumno kukali čez Čaven. «Še štirinajst dni!» je vzdihnil. Pospravil je že tudi pogorišče. Ožgane bukve v Kaličevki, osmo¬ jeni trami pri čadastih zidovih, razkopano krom- pirišče, kjer so grabili zemljo, suh kal, ki so mu od¬ nesli ob kraju blato, da se je videlo, kako je globok, potlačena trava, kolikor je ni zažgal požar, v klancu slama, ki je bila predaleč, da bi jo pograbili, črna luknja v zidu, ki jo je vrglo, ko je zagorel petrolej, vse je še pričalo, kako je divjal požar. Zraven pa je že bilo nagrmadeno celo kamenje, vozniki so stresali v globoko jamo apno, dva delavca sta sejala pesek, ki so ga kopali okoli zidovja, vzdihovala v vro¬ čini ter si brisala pot. «Še štirinajst dni!» je Vzdi¬ hoval Povhov, ko so drugi napajali v Lokavščku ži¬ vino, ko je suša že smodila v senci, ko je bilo tako vroče, da si podnevi stavil na glavo bezgovo listje, ker je bila krompirjevka vsa osmojena in suha. Vse se je posušilo: Rotija, ki je nabrala maline, ko jih ni nihče drugi, je prišla domov s praznim loncem. — 302 — «Vse je suho ter se je osulo, kakor bi zgorelo. Tak¬ šnega se nismo doživeli. Zagorelo bo, če ne bo dežja.« Ljudje so vsak čas ponoči vstajali ter šli okoli hiše, če kje gori. i«iTakšhe suše pa še ni bilo!« so vzdiho¬ vali ter postajali že topi in brezbrižni za jed in delo. Četudi so se pehali oblaki nad Čavnom, ni ho¬ telo biti dežja. Druge dni se je samo potemnilo; pre¬ den si mogel 1 zbežati pod drevo, si bil že moker do kože, zdaj nič. Nič! Ce si še tako upiral oči v oblake. Nič! Najprej je sušilo sonce, potem je zdivjala burja; zato je bilo vse tako presušeno, da si ni upal nihče več kaditi. Spat so hodili brez luči, večerjali so samo kislo mleko zmešano s koruznim močnikom; če je kdo le staknil cvetno solato, so jo snedli s stebli. Tone se je napravil po bregu. Videl je Rezko, kako je šla na njivo. Široko je stopal, zh njim se je dvigal prah iz razorov: «Kaj bo, Tone?« je rekla Rezka, ko se je ustavil pri nji. «Nič ne bo!« je vihtel nov robec. «lTo je prav!« je rekla ter se zasmejala. Bila je dobre volje. S Francetom sta se zgovorila, da poča¬ kata. Naj se poleže prvi vihar! Zdaj imajo župana, pa so se tako gnali. Skoraj je privoščila. Ce ne bodo pustili, bo čakala, da bo stara štiri in dvajset let. Potem se vzameta. Mislila je na pastirja. Povedali so ji, kaj je pravil Bevk, in da je čisto drugi. «Ko se vzameva, naj pride k nam, da se ne bo potikal!« Tone je sedel v razor. Kadil je ter gledal dekle. V klancu je zaslišal, kako poka bič. Bevk je kričal nad voli. Voz je rožljal z verigami. Šumele so bukve na skalah in sračka je ščebetala v leskovem grmu. «Ne boi me več dobil Bevk, da bi mu gonil voli. Vzel mi je bič, da preveč švrkam ter ga dal Cenetu. — 303 — Naj ga le da! Koliko boljše mi je, ko mi ni več treba!» je ves jezen prisluhnil. Videlo se mu je, da ga peče. «Kajneda je zdaj boljše!» je rekla Rezka. «Brez vsake skrbi!« «Če tako praviš!« «Pravim!» Tone je spet za hip posluhnil. Na zgodnjah je videl bele voli, ki so se peli v klanec, kakor bi se dve lisi poganjali med grmovje. «Snubit grem!!« je dejal čez čas. «Te bo vesela!« «Kajneda! Saj pa tudi sem! Še s špajko sem si umil roke, da dišim. Le poduhaj!« «iO, saj se čuti!« je rekla. «Špajka se čuti!« «Zato pa sem zal!« se je ozrl po čevljih. «Kdo bi ne videl!« «Ali me hočeš?« se je zasukal. Rezka je za hip ostrmela, potem pa se nasme¬ jala, da je sedla. «Vsak bi te rad!« «Ne, samo ti!« Zdaj je vedela; videla je njegov resni obraz in njegove tresoče se ustne. «iTo si moram premisliti, Tone! Zakaj pa tako padeš v hišo kakor iz neba. Saj se ne mudi!« je rekla mirno, dasi jo je prevzemala groza. «Vedeti moram; skupaj se bova ženila z Andre¬ jem!« «Nekaj časa pa je še!« je rekla. Zagledala je pri hišah ljudi, nerazločno so nekaj govorili ter ma¬ hali z rokami. Čok se je zaganjal na svoji leseni nogi, kakor bi nekaj lovil. Kazal je s palico, postal, pa spet zakrožil z njo. Zglajeni les se je bliskal v soncu, kakor bi bil posut s steklom. «Zmerom več ljudi je, Tone!« je pokazala. _ 304 — Tone je tudi strmel s svojim očesom čez njive. «T!of je kakor pogreb!» je dejal. «Ko pa imam tako rad pogrebe.« «Potem! pa pojdi!« mu je dejala. , Tekel je čez njive, se izognil zelnika na koncu ter zavil k ljudem. Vse je pozabil. Potem so vsi naglo šli okoli vogala. Rezka se je spet obrnila. «Na, zdaj pa imamo!« je rekla na glas. «Kdo si bo še kaj izmislil. To pa moram povedati Francetu, da bo videl, kdo me vse hoče!« Ob tej misli se je nasmejala. Saj je France dejal, da se bodo stari kujali, ko bodo videli, da se ne vdasta. «Saj ga jaz jemljem in ne drugi!« se je našobila. Čepela je v razoru ter metala plevel za hrbet. Ljudje so se izgubili za Čibejevo hišo, ko je zaslišala zvonček. Drobno je plaval njegov glas: dvignila je glavo ter poslušala. «Z Rogom gredo!« se je obrnila ter zasenčila o- braz z roko. «Stari Bevk že prav počasi krevlja!« Toda zvonček ni šel mimo hiš. Rezki je bilo srce. «Če pa je stara Neža! Potem pri Čibeju ne bodo mogli brez ženske.« Bila je radovedna, toda k Čibeju ni mogla, zato je stala na njivi z roko na čelu, kakor bi ne dihala. Spomnila se je, da je pozabila doma grablje. Ko se je spustila nizdol po klancu, je pričel Cene: «Siegl je Franceta obstrelil!« Kakor da so ji te besede vzele pamet. Zdrvela je čez njive ter ni gledala, kam stopi. Kokoši so zbe¬ žale ter niso vedele, kam bi. Njej pa je udarila vsa kri v glavo. Vrgla se je čez rante, ki so ograjale Pe¬ skov zelnik, kakor bi bila pero. Samo ena misel ji je živela v srcu: da bi bil še živ. Zdelo se ji je, da je sonce potemnelo, vse nekam plava ter daljša pot. Kakor vihar je planila skozi ljudi, ki so nekaj še- XX. — 305 — petali pred hišo, šiloma otresla žensko, ki jo je ho¬ tela pridržati. Župnik je slačil koretelj, ko je skoraj padla v sobo. i«Moj France, moj France!» Čibej je stal pri oknu brez besede. Nekaj ga je prijelo za grlo. da mu je zmanjkala sapa. Nato je čutil mokro na licih. Franceta je izmučilo, dvignil je roko, se nasmeh¬ nil ter dejal z zastrtim glasom: «Saj ni tako hudo!» Rezka pa je zarila svojo glavo v njegovo odejo ter zajokala, da so vsem prišle solze v oči. Kakor bi klečalo dete. «Samo da ni hudo!» je rekla Meta pred hišo. »Ka¬ dar bo okreval, mu bom povedala, da je Lende nje¬ gov brat!» * £ ❖ Še pred šagro je bil dež, ploha, treskalo je ter je razklalo smreko pred Mlakarjem. Po klancih je drlo ter odnašalo pesek, klokotalo čez kamenje, voda se je umazano penila v jamah. S streh je drla ter odnašala slamo in smeti. Toda drlo je v Štirne, le Ciprnišu je voda plala čez žleb, ker se je bila nabrala slama, pa je nihče ni očistil. Njegova kapnica je bila prazna. Potem so se ljudje oddahnili. Pisek je prenehal nositi ilovico. Ker nimajo cementa. In zdaj ni po¬ treba Štirne. France je počasi okreval ter bil poklican za pričo; Siegla so našli, ko je imel zlomljeno nogo. Zmešano je govoril in pravil da ima srnjakove uhlje. Naj pogledajo. France je povedal, da je počil strel, da se potem ne spominja nič več. Da je zazrl nad se- bej nekoga, ki ga je klical in je uzrl svojo sobo. Rezka mu je stregla in ko so doma zelo godr¬ njali, je rekla, da bo stregla in se z drugim ne po- 306 — roči. Lij udje so rekli, da bo vzel France Rezko in da bo Andrej drug. «Pa sem le mislil, da ne boš! pred menoj!» je re¬ kel Andrej. Lende ni maral k Čibeju. Da bo ostal pri An¬ dreju. Rezka ga ni mogla pregovoriti. V mislih je imiela še nekaj: pri Čibeju se ji je zdelo mrtvo in tiho. Da bodo morali takoj kupiti psa. Kupila je nato torilo ter ga postavila v pasjo kočo; Čibej jo je gle¬ dal ter se obrnil na pragu. Tisti hip je pomislil, da bi bilo prav, če bi polovico grunta zapisal Francetu. Naj bo! Še nekaj se je zgodilo pred šagro; Boštjan je prišel k Rezi. Dvignil je roko ter rekel: «Mir vam bodi. Nisem na vrsti in tudi ne bom pri vas», je nadalje¬ val. «Dokler ne bo, kakor mora, ne bom pri vas.» «Ona je začela!« je rekla Ruparica. «Zdaj pa vi začnite, da se zravnata!« Ni sedel. Reza pa kvišku. «Še to! Ali me imate za neumno?« »Imam! Če ne, bi se ne skregali!« In je šel. Čez tri dni je šel spet mimo. '»Pogledat sem pri¬ šel, ali ste vsi zdravi, rekli so, da niste.« «Smo!» je rekla Reza. »Niste!« Ni sedel ter ni rekel več besede. Ko je prišel drugi dan, je že vedela, da je bil tudi pri Poloni. «Moram napraviti konec; vse se že muza!« je mislila. Ponudila mu je stol. Sedel je, ka¬ kor da ni bilo nič. Vprašal je, kako je z žitom, ali imajo kaj otave. «Hudo bo zanjo!« je vzdihnil. «Saj vem, zakaj ste tu. Polona je začela. Ljudje so se začeli suvati. Ona naj pride!« je nazadnje za¬ rohnela. «Kaj bi okoli, naravnost povejte!« — 307 — « Kadar rečete, pride!» Potem sta začela govoriti in govoriti. Reza mu je vpadala v besedo, planila s pručke, metala okoli sebe polena, nato se začela jokati: «INikoli nisem pila Čibejevega vina, ona pa tako. Kakšna bi bila, če bi se le bila pritaknila z usti. Ali je ni sram, da si upa?» «Saj je rekla, da si ne upa. Če si pa ne upa! Niti priti si ne upa! Nič si ne upa!» «Pa si je! Svetnica!« «Ni išie vedela, grešniki pa smo vsi. Povedali so ji!« Reza se je jokala ter naslanjala lice na ognjišče. Boštjan je vstal. «Tudi ona je jokala!« Ljudje so se začudili, ko so izvedeli, da sta spet prijateljici. «Reza muhasta!« Rajši bi videli, da bi se prepirali. Mičula je za šagro dobila obleko in Matevžek tudi, Boštjan pa ne, ker se je druga na drugo zana¬ šala. Po šagri je dobil dve, ker sta na tihem hoteli obe presenetiti. Čez uro je poklical Rezo, da ji je zbežala svinja. Hitela je skozi vrata. Skoraj jo je vrglo: na klancu je stala Polona. i«Prišia sem, če bi me potrebovali; Boštjan je rekel, da bi me!« «Seveda bi te!« je rekel. «Gotovo bi te!« je s težavo in zamolklo dejala Reza. Nato so vsi trije lovili svinjo, ki se je spustila v klancu v beg. Boštjan ni mogel teči, zato je Reza tekla ob zidu in po njivi, da je prišla prednjo. «Ti pa ostani, da ne bo ušla nazaj.« «Bom, kakor rečeš!« je odgovorila Polona. Svinja se je obrnila in zbežala v svinjak. — 3C8 - «Kako si ušla, ko je bilo tako zadelano?» se je jezila Reza, ko jo je zapirala. «Zdaj si se pa upehala!» je dejala Poloni. O Boštjanu ni mislila. «Kavo bom skuhala, zelo se mi je zdi.» Boštjana sta pozabili pred hišo. (Konec) _ 309 — NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 00000265326