kulturno -politično glasilo • NE POZABITE NA POLETHO RAZPRODAJO PRI Jevtič JuHrtrhs a DAS HAUS D ER GUTEN OUALITAT “ KIA6ENFURT VOLKERMARKTERPLATZ1 svetovni b in . dom ač ih d o g o d kov PoStni urad Celovec 2 — Verlagspostaint Klagenfurt 2. LETO XV. / ŠTEVILKA 33 Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfun CELOVEC, DNE 15. AVGUSTA 1963 CENA 2.— ŠILINGA Bombe in mostovi Pred osemnajstimi leti je padla ameri-kanska atomska bomba na japonsko mesto Hirošimo in zahtevala četrt milijona človeških žrtev. V teh preteklih osemnajstih letih je tehnika ogromno napredovala in pripravila pogoje še za vse večja opustošenja. Človeški um in razum pa, hvala Bogu, ni razmišljal samo, kako uničiti soseda — tudi človeka — marveč je segel še mogočen korak naprej in stegnil svojo roko po luni in vsemirju. Mogoče je vendar ta poseg v vsemirje z ruske in tudi ameriške strani rodil misel in utrdil tudi prepričanje, da bi vsemu človeškemu rodu bolj koristili, če bi posvetili izume človeškega duha gradnji mostov in ne konstrukciji vseuničevalnih atomskih in drugih bomb. Ko so minuli teden podpisali zunanji ministri Amerike, Sovjetske zveze in Velike Britanije v Moskvi pogodbo o ukinitvi atomskih poizkusov v zraku in pod vodo, se je človeštvo oddahnilo in države so hitele sopodpisovati ta zgodovinski dokument. Zdi se, da so velesile, ki končno v največji meri nosijo odgovornost za mir na svetu, vendar pričele graditi most, na katerem bi se srečavali odgovorni politiki,na medsebojne razgovore in medsebojna posvetovanja in pod katerim bi mogli narodi v miru živeti in donos svojega vsakdanjega dela posvetiti v mnogo večji meri kulturnemu in gospodarskemu napredku. Odstranitev medsebojnega strahu bi bistveno razbremenila izdatke za tako zvane obrambne in oboroževalne stroške vseh držav. Tehnikom in tehniki pa še za naprej ostane možnost merjenja duhovnih sil v vsemirju, kjer „sputniki“ ne bodo ogrožali življenja narodov in držav, ko bodo opravljali svoje izlete na luno in drugam. Prav gotovo pa se bodo pojavili tudi sedaj posamezniki lin države, katerim pač po-mirjenje na svetu ni po volji ali tudi taki, ki se bojijo, da ne bi postala vojna industrija brezposelna. Brez dvoma pa so postavljeni s pogodbo, ki je bila podpisana v Moskvi, mogočni stebra mostu, ki naj bi zbližal velike narode na politični ravni. Te dni pa smo bili tudi priča, kako blizu so si posamezni narodi in ljudje. Ko je 26. julija t. 1. zemlja pretresla glavno mesto Makedonije, ni ta strašni udarec zabolel le makedonski narod, zabolelo je vso državo Jugoslavijo in priča smo, da je v enaki meri zabolelo ves svet. V trenutku je bil ustvarjen most od srca do srca, od človeka do človeka. Oddaljena Švedska je priskočila s prvo pomočjo, katoliška Caritas na Dunaju je prispevala in ni države in ni naroda, ki bi stal ob tej naravni katastrofi ob strani. Vsa človeška tehnika ni v stanu ukrotiti naravne sile, človeška srca pa so v stanu blažiti posledice razdivjanosti narave. Ni li to dejstvo izza zadnjih dni najlepši dokaz, kako blizu smo si ljudje? V Južnem Tirolu se narodna manjšina bori za svoj obstoj. Združeni narodi so naložili Italiji in Avstriji, da v medsebojnih razgovorih poskusita rešiti to vprašanje, ki obremenjuje odnos med obema državama. Italija je na notranjepolitični ravni poverila to vprašanje devetnajstčlanski komisiji, ki že leta sem vodi razgovore in išče novih poti. Zopet je bil najavljen sestanek zunanjih ministrov Avstrije in Italije v Salzburgu. Vse je kazalo, da bo zadeva vsaj do neke mere zadovoljivo rešena za manjšino v Južnem Tirolu in za obe prizadeti državi. Ta most, ki je postajal v zadnjem času že viden, pa so pričeli nacionalistični krogi bombardirati in z bombami zastrupljati razkuženo ozračje. Razumljivo je, da bombe tega vprašanja ne morejo in ne bodo mogle rešiti. Bombe pomenijo novo obremenitev manjšine v Juž- Vzhodna Nemoja priznana? V ponedeljek tega tedna je ameriški zunanji minister Rusk pred zunanjepolitičnim odborom ameriškega Senata izjavil, da Amerika ne bo priznala Vzhodne Nemčije kot države ali kot sestava z narodno suverenostjo. Tudi nima namena, da bi to kdaj storila ali priznala oblast v Vzhodni Nemčiji za vlado. Te oblasti ne morejo spremeniti tega dejstva s tem, da so pristopile k moskovskemu sporazumu o delni opustitvi atomskih poskusov. Bistvena točka V mednarodnem pravu, tako je dejal Rusk, velja kot kriterij za priznanje izrečni namen in volja do takšnega priznanja. Zato ni možno, da bi dežele že s samim podpisom kakšne pogodbe priznale drugo. Kljub tem zagotovilom pa vsebuje pogodba še dodatne ukrepe, ki preprečujejo, da bi kdo indirektno priznal Vzhodno Nemčijo. Možno je, da bo Sovjetska zveza ob- vestila Washington o pristopu Zahodne Nemčije. „Nihče nas ne sili, da vzamemo to obvestilo sploh na znanje, tudi nimamo namena tega storiti. Kljub temu pa bi se vzhodnonemški režim s tem obvezal, da se bo držal pogodbe,“ je dejal zunanji minister Rusk. Omenil je tudi tri vzroke, zakaj je Sovjetska zveza privolila v sporazum, ko ga je vendar dolga leta zavračala: pogodba je v interesu Sovjetske zveze; kitajsko-sovjetski ideološki spor; sovjetska želja omiliti usodo ruskemu narodu ter porabiti finančna in naravna sredstva v mirne namene, namesto za obrambo. Moskva bo vztrajala Kot smo že poročali, je ameriškemu zunanjemu ministru uspelo razpršiti pomisleke zvezne Nemčije proti njenemu pristopu k sporazumu. Tako je zdaj sklenjeno, da bo Zvezna republika pristopila k moskovske- Koroški velesejem v polnem teku Kot smo že zadnjič poročali, je minister za trgovino dr. Book odprl prejšnji četrtek dopoldne Koroški oz. avstrijski lesni velesejem ob navzočnosti več sto domačih in inozemskih častnih gostov. V svojem nagovoru je med drugim naznačil, da mora obstoj Avstrije sloneti na štirih stebrih. Ti so: splošna b 1 a g i n j a, očuvanje državne nevtralnost i, učinkovita o b r a m-b a državnih mej in priznavanje demokracije v takem smislu, kot jo razume Zapad. Otvoritve velesejma so se poleg že imenovanih udeležili med drugimi tudi predsednik parlamenta dr. Maleta, notranji minister Olah, minister za promet Probst, obrambni minister dr. Schleinzer, državna tajnika dr. Kranzlmayer in Weikhart in še več drugih vidnih gospodarskih in političnih predstavnikov. V imenu cerkvenih oblasti so bili navzoči prevzv. škof dr. Kostner, gen. vikar dr. Kadras in regens bogoslovja kanonik dr. Ilhvdtzer. Celovški župan Ausseminfcler je v svojem pozdravnem govoru poudaril važnost koroškega velesejma za deželno prestolico in nadaljeval: ..Velesejmi so odraz industrijske zmogljivosti njihove dežele. Kakor se naša prestolnica vedno bolj razvija, tako postaja tudi Koroški velesejem vedno bolj važen v pogledu gospodarskega razvoja ... Zato mu tudi celovška mestna uprava posveča vedno večjo pozornost dn pomaga, kjerkoli in kakorkoli more.“ Tudi koroški deželni glavar Ferdinand Wedenig kot naslednji govornik je natančneje osvetlil pomembnost Avstrijskega oz. Koroškega velesejma zlasti za ugoden razvoj koroške industrije in gospodarstva sploh. Tako je koroški tujski promet tvoril lani 16 odstotkov celotnega avstrijskega tujskega prometa, kar je vsekakor razveseljivo znamenje. Koristi električne energije uživa sedaj že 98 odst. koroške dežele, še posebno važen pa je ta velesejem za Koroško kot Avstrijski lesni velesejem, saj nem Tirolu in ponovno obremenitev odnosov med Avstrijo in Italijo. Prav gotovo pa je naloga tako Italije kakor tudi Avstrije in verjetno tudi Nemčije, da poiščejo gnezdo zalege, ki Še danes misli, da bo zbliža-nje narodov in držav ter posameznikov mogla zabraniti z bombami. Nam vsem pa ti dogodki kratkega razdobja dokazujejo, da smo vsi poklicani tudi na malem prostoru, na katerem živimo, da pomagamo graditi mostove od človeka do človeka, od naroda do naroda, od države do države. izvaža Koroška precej več kot četrtino rezanega lesa, ako vzamemo za merilo celokupni avstrijski izvoz tovrstnega lesa; nadalje približno dve tretjini lesnih oz. umetnih plošč. Kot posebno letošnjo novost naj omenimo prvo zborovanje časnikarjev lesne stroke iz 9 evropskih držav v času od 7. do 9. avgusta. V okviru tega zborovanja so bila tri zanimiva predavanja dn njim sledeče debate. V zvezi s tem je bila zadnji dan ob zaključku zborovanja še posebna tiskovna konferenca Tržaške Trgovske zbornice, ki jo je vodil njen predsednik dr. R. Caidassi. V svojih izvajanjih je omenil kot posebno značilnost to, da je izvoz lesa iz Avstrije v Italijo v prvi polovici 1963 nekoliko padel v primeri s prvo polovico leta 1962 (od 45.000 t na 28.000 t), dočim se je iz Jugoslavije dvignil (od 8.000 t na 14.000 t). Enak pojav vidimo tudi pri nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah, ki uvažajo les v Italijo. Vzrok temu je treba pripisati nižjim cenam, s katerimi konkurirajo vzhodne države, ker so tam proizvodni stroški manjši kot pri nas. Pri tem pa je dr. Caidassi poudaril, da je Italija in še posebno mesto Trst vkljub temu zainteresiran na čimbolj ugodnem razvoju lesne trgovine med Italijo in Avstrijo. Zato bi bilo potrebno temu vprašanju posvetiti posebno pozornost in skušati najti pota in način, kako premostiti in odstraniti vse tozadevne ovire. mu sporazumu o delni opustitvi atomskih poskusov. Sklep pa vsebuje tudi pridržek, da bo Zvezna republika podpisala pogodbo šele potem, ko bo proučila uradno besedilo ameriške vladne izjave pred Senatom v Washingtonu. Zunanji minister Schroder je izjavil svojim kolegom, da sledi iz poročila, ki ga je podal Rusk zvezni vladi v Bonnu o svojih razgovorih v Sovjetski zvezi ob koncu preteklega tedna, da Sovjetska zveza ni pripravljena odstopiti od svojega stališča v oziru na Nemčijo in Berlin. Vendar pa je mednarodni položaj nekoliko manj napet. Von Hasse je sporočil, da še niso določili roka za nadaljnja pogajanja med Vzhodom in Zahodom. Dejal je, da želi Bonn tudi nadaljnjih pogajanj o nemškem vprašanju. Povedal je tudi, kako si Zvezna republika predstavlja rešitev teh vprašanj: Zvezna republika pozdravlja vsak korak, ki pripomore do omilitve napetosti, tudi če bodo vzroki za te napetosti odstranjeni samo delno. Zvezna vlada pa se bo zoperstavila vsem ukrepom, ki bi hoteli potrditi sedanji položaj dveh Nemčij. Zvezna vlada bo pozdravila tudi vnaprej vse ukrepe za širšo razorožitev. Von Hasse je dejal, da sta si vladi v Parizu in Bonnu na jasnem, da sta njuni stališči do materialne vsebine moskovskega sporazuma zelo različni. Podpisovanje se nadaljuje V Washingtonu, Londonu in Moskvi tudi ta teden nadaljujejo s podpisovanjem atomskega sporazuma. Doslej je nad 50 držav v vseh treh prestolnicah podpisalo sporazum. V Washingtonu, Londonu in Moskvi je doslej podpisalo 33 držav atomski sporazum; samo v Washingtonu dn Londonu sedem; samo v Washingtonu šest; samo v Londonu dve; v Londonu in Moskvi, v Washingtonu in Moskvi in samo v Moskvi po ena država. Slovo jugoslovanskega gen. konzula V petek, 9. avgusta, je tukajšnji jugoslovanski generalni konzulat priredil v slavnostni dvorani Trgovske zbornice v Celovcu poslovilni sprejem ob priliki službene premestitve gen. konzula g. Borisa Trampuža, ki te dni zapušča Koroško. Sprejema so se udeležili številni zastopniki koroškega političnega in gospodarskega življenja, nadalje časnikarji kakor tudi mnogi njegovi osebni prijatelji in znanci. Poleg teh so bili vabljeni tudi inozemski gospodarstveniki in časnikarji, ki so se trenutno mudili v Celovcu zaradi koroškega velesejma. Večer slovesa je potekel v nepri-siljepem, prijetnem ozračju in prijateljskih razgovorih. Za Skopjem novi potresi v Italiji Proti koncu preteklega tedna so v severni in srednji Italiji doživeli dva nova potresa v celotnem trikotniku Firence preko Trsta do Bozna. Prebivalstvo je v divjem strahu bežalo na ceste in polja: turisti so drveli v svojih vozilih na obalo. To je bil že drugi veliki potres v sredozemskem prostoru, odkar je prvi porušil makedonsko mesto Skopje. Domnevajo, da je bilo središče potresa v bližini mesta Forli, severno od San Marina. Med 60.000 prebivalci mesta so se odigravali grozni prizori. 21-letna Italijanka Giovanna Babini je skočila skozi okno v 2. nadstropju, ko je videla, kako so stene njenega stanovanja nenadoma razpokale. Težko ranjeno so jo pripeljali v bolnico. Ljudje so porivali drug drugega po stopniščih, samo da bi prišli na prosto. Dimniki so se podirali na cesto, hišni zidovi so kazali globoke razpoke in staro zidovje se je rušilo. Ko so ljudje pridrveli na ceste, je bilo že vse mimo. Pri vsem tem na srečo ni bilo smrtnih žrtev. Zelo močno so čutili potres v Ravenni in Ferrari. 15 minut po potresu so bile vse ceste iz Ravenne proti obali zamašene z avtomobili. Ljudje so se bali nadaljnjih potresov, vsem je bila usoda Skopja še vse preveč živo pred očmi. V mestih vzdolž Jadrana je bilo vse narobe, begunci se niso upali vrniti v svojo domovino. Potres so zabeležili tudi v Trstu, kjer je bil zelo močan. Škodo so javili iz Verone in Firenc. Grozen preplah med prebivalstvom in turisti je nastal predvsem pod vtisom zadnjega potresa v Jugoslaviji. Sredozemsko morje se že več kot tri tedne ne more umiriti. Začelo se je z izbruhom vulkana Etne na Siciliji in z manjšimi potresi v severni Italiji. Od takrat so registrirali več kot 500 lažjih potresov. Politični teden zvezna republika držala istih načel" in bi se odločila, da podpiše. MACMILLAN JE OPTIMIST Po svetu ... RUSK NENADOMA V BONNU Ameriški zunanji minister Rusk se je na svojem potovanju iz Moskve, kjer je podpisal moskovski sporazum o delni opustitvi jedrskih poskusov, nenadoma ustavil v Bonnu, kjer je preteklo soboto poročal nemški vladi o svojih razgovorih z zunanjim ministrom Gromikom in Hruščevom. Prizadeval si je odstraniti nasprotna mnenja med ameriško in zahodnonemško vlado o atomskem sporazumu. V nedeljo je Rusk odletel nazaj v Washington. Poročevalne agencije poročajo, da so v Washingtonu alarmirani nad dejstvom, da se vlada v Bonnu ne zadovolji z ameriškimi in britanskimi zagotovili, češ da omenjeni državi ne bosta (priznali deljene Nemčije, če bo pristopila k sporazumu, ter da zahteva pismeno narodnopravno obvezno izjavo. V ozadju „tega kritičnega stanja", kakor je izjavil Adenauer sam, pa so trenja med Adenauerjem, bivšim zunanjim ministrom von Brentanom in drugimi vodilnimi politiki Adenauerjeve stranke na eni strani ter zunanjim ministrom Schrdderjem na drugi strani. Medtem so se res odprla vrata k moskovskemu sporazumu tudi Bonnu. Ameriškemu zunanjemu ministru Rusku je uspelo prepričati zveznega kanclerja Adenauerja, podkanclerja Erharda in zunanjega ministra Schroderja, da s podpisom pogodbe še ne bo priznana deljena Nemčija. Zagotovil jim je, da bodo v primeru take zlorabe Nemčiji priskočile na pomoč Združene države Amerike. Predsednik zveznega tiska von Hasse je v Bonnu izjavil, da so bili našli pot, ki omogoča Bonnu „pozitivno stališče ne samo glede materialne vsebine atomskega sporazuma, temveč tudi v vprašanju, ali naj Bonn pristopi ali ne". Dan nato pa so objavili, da je Rusk izjavil pred Adenauerjem, da Združene države sicer upajo, da bo pristopila Rdeča Kitajska k moskovskemu sporazumu o delni prepovedi jedrskih poskusov, da pa zaradi tega nikakor ne bodo priznale Rdeče Kitajske ali omogočile spremembe mednarodnega stanja. Razen tega bi bilo komunističnemu taboru v korist, če Bonn ne pristopi k moskovskemu sporazumu, ko ga je že podpisala nemška demokratična republika. KDO JE PODPISAL ATOMSKI SPORAZUM Pretekli teden so v zunanjem ministrstvu v Washmgtonu - kakor tudi v zunanjih ministrstvih v Moskvi in Londonu — začeli s podpisovanjem moskovskega sporazuma o opustitvi atomskih poskusov. Podpisali so zunanji ministri, zastopniki zunanjih ministrov ali poslaniki številnih drugih držav. V Washingtonu je podpisalo 26 držav, v Londonu 24 in v Moskvi 23. Od 114 suve- renih držav na svetu se jih je nad sto izreklo v prid sporazuma, 56 pa jih je s podpisom pristopilo. Vrsta držav — tako Avstralija, Indija in satelitne države — je podpisala celo dve ali vse tri kopije sporazuma, kar pomeni, da so se te države podpisale v vseh treh glavnih mestih. V Washingtonu je kot prva država podpisala Avstralija, ki so ji sledile Mehika, Kanada, Indija, Jugoslavija, Izrael in še vrsta drugih azijskih, afriških, latinskoameriških in evropskih držav. V Londonu je kot prva država podpisala Kanada, v Moskvi pa Indija, nato vse druge satelitske države Mongolija, Jugoslavija, Finska, Italija, Izrael, Egipt, Ciper, Gana, tri države Com-monvvealtha in še druge. Iznenadila je Kuba, ki ni podpisala. Podpis so odklonile Francija in njena prejšnja kolonija Madagaskar, Rdeča Kitajska in njeni sateliti Severna Koreja, Severni Vietnam in Albanija. V Moskvi je podpisal tudi „zunanji minister" nemške sovjetske cone, Lothar Bolz. V kratkem nagovoru je dejal, da je zagotovljen mir „jedro nemškega vprašanja". Zato pozdravlja Nemška demokratična republika sporazum „tudi kot pomemben doprinos k pospešitvi mirnega sožitja med obema nemškima državama". Zato bi bilo želeti, „da bi se tudi Nemška Britanski ministrski predsednik MacMil-lan je ob koncu svojega obiska na Finskem izjavil, da v tem kratkem času ni treba pričakovati, da bodo odpravili vse diference med Vzhodom in Zahodom, vendar se je po moskoviskem sporazumu svet nekoliko umiril; napetost je popustila^— MacMillan je pretekli teden zaključil svoje razgovore s finskim predsednikom Kekonenom glede političnih in gospodarskih vprašanj. Britanski zunanji minister lord Home je iz Moskve odletel takoj v Helsinki, kjer je poročal MacMillanu o svojih razgovorih v Moskvi. BILANCA BERLINSKEGA ZIDU Kljub berlinskemu zidu, žičnim plotovom in minam vzdolž meje ob Elbi, je v zadnjih dveh letih uspelo 16.456 vzhodnim Nemcem pobegniti na Zapad. To vest je objavila pretekli teden vlada v Bonnu ravno na predvečer obletnice, ko so postavili berlinski zid. Od 13. avgusta 1961, odkar stoji ta zid, so vzhodni „ijudski policisti" ustrelili najmanj 65 vzhodnih Nemcev na begu. V resnici pa je število mrtvih še večje, ker ni bilo mogoče kontrolirati vseh umorov z zahodne strani. Objavljena statistika pa kaže še na drugo zanimivo številko: 1304 begunci iz vzhodnega bloka so bili pripadniki „ljudske policije" in „ljudske armije" . in pri nas v Avstriji AVSTRIJA OBSODILA NAPADE NA JUŽNEM TIROLSKEM Ozračje na Južnem Tirolskem so te dni močno zamračili ponovni atentati na razne javne zgradbe v okolici Božena. Tako je bila italijanska vlada prisiljena, da je pomnožila varnostne čete v omenjeni pokrajini in da je ostreje zastražila avstrijsko-italijansko mejo. Domnevajo, da imajo ti ekstremisti svoj sedež v Nemčiji, predvsem na Bavarskem, in da pošiljajo svoje pristaše iz Avstrije med Južne Tirolce. Avstrijska vlada je takoj v začetku krepko obsodila početje teh — kot jih imenuje zvezni kancler Gorbach — ..neodgovornih elementov". Avstrija se od teh nasilj ne bo dala ustrahovati. Stremela bo za tem, da bo dovedla problem „Južni Tirol" s sredstvi miru do obojestranske zadovoljive rešitve. Tudi zunanji minister Kreisky se je izrazil zaskrbljen, češ tako rovarjenje onemogoča pogajanja z Italijo za avtonomijo na Južnem Tirolskem. Zanimivo je, da se tudi avstrijska FPO ne strinja z južnotirolskimi „pa-trijoti". ZAKLJUČEK POGAJANJ EWG ŠE DALEČ V svojem otvoritvenem govoru na celovškem sejmu je dejal gospodarski minister dr. Bock, da bo treba do pozitivnega zaključka pogajanj z EWG še dosti potrpeti, kajti do zdaj se je vršila šele nekaka „sploš- na generalna debata", ki ni dovedla do pomembnih izsledkov. Notranje gospodarske politike se je dotaknil v toliko, da je zavrnil predlog, da bi država uvedla tzv. uradno načrtovanje, in ga primerjal z ruskim ..petletnim načrtom". MOSKOVSKI SPORAZUM IN AVSTRIJA Te dni je sovjetski poslanec na Dunaju izročil avstrijski vladi pisanje, v katerem vabi Avstrijo, da naj podpiše sporazum za odpravo jedrskih poiskusov v zraku. Prepis dogovorov je prišel takoj v roke posebnega odbora, ki jih bo podrobno preštudiral. Treba bo ugotoviti, kakšni pogoji vladajo za Avstrijo, ki se mora ozirati na svoje nevtralno stališče. Jeseni na prvi seji ministrskega sveta bodo to vprašanje obravnavali in ga tedaj podpisali. DOSTI STANOVANJ ŠELE 1968 V petih letih bo odstranjeno pomanjkanje stanovanj, tako domnevajo po statistiki, ki pravi, da je letni prirastek stanovanj približno 40.000. Trenutno bi potrebovali najmanj 80.000 stanovanj; treba pa je računati, da letno nastane približno 50.000 novih gospodinjstev. Komaj za del teh morejo poskrbeti. Od leta 1951 do leta 1961 se je potreba povišala od 14.511 na 45.890 stanovanj. Zanimivo pa je, da je bilo okoli 100.000 stanovanj leta 1961 praznih, ki bi pod drugimi pravnimi razmerami bila lahko utešila vsaj najnujnejše potrebe. SLOVENCI dama bi po sveta Zlata poroka dveh ameriških Slovencev 8. junija 1963 sta obhajala v severnem Chicagu zlati jubilej zakonskega življenja g. Jakob in Pran-čiška Dobnikar. Mašo ob zlatem jubileju je daroval njun sin č. g. Ivan Dobnikar iz reda svetega Benedikta. Zlata maša č. g. Jožefa Kjačiča Dne 21. julija je v cerkvi presv. Srca Jezusovega v šentlcnartski župniji v Benečiji imel zlato mašo č. g. Jožef Kjačič, brat pokojnega msgr. Boža Kjačiča, kanonika goriškega kapitlja. Zlatomašnik je župnik v Kozci. Poleg številnih sobratov sc je zlatega jubileja zaslužnega duhovnika udeležil tudi 93-lctni čedadski kanonik Janez Petričič, ki je bil navzoč tudi na jubilantovi novi maši. Julij Slapšak — častni konzistorialni svetnik ljubljanske nadškofije Rajni nadškof ljubljanski, dr. Anton Vovk, je nekaj tednov pred svojo smrtjo imenoval č. g. Julija Slapšaka za častnega konzistorialnega svetnika ..zaradi zaslug za ljubljansko nadškofijo in njene ordinarije, zlasti v zadnjem času”. K novemu imenovanju mu čestitamo tudi mi. Šahovski krožek v Melbournu V Baragovem domu v Melbournu v Avstraliji imajo slovenski rojaki svoj šahovski krožek, ki se imenuje po slovenskem mednarodnem šahovskem velemojstru Parmu. Nedavno so imeli šahovski turnir, pri katerem je dosegel prvo mesto Miha Goričan s 24 Vi točkami. Ameriški Slovenec zgorel V Island Bendu v Severni Ameriki je 22. junija našel grozno smrt v plamenih slovenski rojak France Sedmak, doma iz Koritnice pri Knežaku. V delavski baraki je stanovalo okoli 40 fantov. Ob času, ko je izbruhnil v njej požar, jih je bila večina že na delu, v baraki je tedaj spalo le še kakih 7 fantov, med njimi je bil tudi France Sedmak. Ko jih je zbudil neki Španec, so se vsi drugi rešili razen Franceta Sedmaka. Vstal je hitro tudi on, toda od dima je bil že tako omoten, da se je malo zakasnil. Ko je vrata odprl, ga je vrglo nazaj in padel ie naravnost v plamen, iz katerega so ga potegnili vsega ožganega. Strašna smrt je vse hudo prizadela. O tem je pričal tudi pogreb, ki so se ga udeležili vsi fantje, čeprav je bil delaven dan in so pustili delo. Na pokopališču v Coomi ga je pokopal p. Odilo. Arhitekt Emil Medvešček umrl Na Zalah v Ljubljani so pred kratkim pokopali arhitekta inž. Emila Medveščka, ki je komaj 52-lc-ten nenadoma umrl. Rodil še je v Trstu in študiral v Ljubljani kot Plečnikov učenec. Med zadnjo vojno je bil v ujetništvu, po vrnitvi pa se je z vso vnemo vrgel v projektivno delo ter oblikoval vrsto zgradb. Trije objekti v Ljubljani, Inštitut Jožefa Štefana, Glavna zadružna zveza in hotel „Lev” pričajo o razvojni poti pokojnega arhitekta. Stanovanjske hiše ob njih, zlasti univerzitetna v Igriški ulici, novinarska v Vošnjakovi in veliki upognjeni blok ob „Lcvu” dopolnjujejo sliko njegovega delovanja. Emil Medvešček se je udejstvoval na širokem področju. Sledove njegovega dela je videti po vsej Sloveniji. v JHoje remanle a (^eiutolteao (Bralcem „Našega tednika" popisuje dr. Ingomar Heyer) 2 Nato sem se začel pripravljati, da bom zapustil vlak. Bližal se je moj cilj. 2e smo se zapeljali na obširen kolodvor. Bila je — Censtohova. Pristopil je neki železničar in se trudil sporazumeti z menoj v nemščini. Pomagal mi je odnesti prtljago do garderobe in me potem še spremil do križpotja, od koder je bil lep razgled proti samostanu na Jasni Gori. Do Jasne Gore je držala lepa, široka cesta, ob kateri so bile trgovine, napolnjene z najraznovrstnejšim blagom, tako z živili kot s tkanino, knjigami in nakitom iz zlata in srebra. V primeri s Sofijo, bolgarskim glavnim mestom, je bila očividno razlika zelo velika. Samostan je na vrhu majhnega hriba in pred glavnim vhodom je bilo zbranih o-gromno ljudi. Tam so prodajali rožne vence, molitvenike, slike in podobno. Najprej sem pogledal, kje bi mogel prespati. Dobil sem posteljo pri neki družini. Seveda je bilo povsod vse nabito polno raznih romarjev, ki so prišli v čenstohovo iz vseh krajev Poljske. Mnogo jih sploh ni našlo prenočišča in so enostavno prenočevali pod milim nebom na livadah in travnikih okoli samostana, brez ozira na to, da se je ponoči ozračje precej shladilo. Vsi so pač želeli počastiti na primeren način z molitvijo in žrtvami čenstohovsko Mater božjo, Kraljico Poljske. Povsod, v stanovanjih, v gostilnah, v samostanu sem opazil, da so ljudje vljudni in da si pomagajo drug drugemu. Tako sem dobil lep vtis o tem narodu, ki je v času zadnje vojne junaško prestal toliko preizkušenj, da, celo Golgoto pod hitlerjansko zasedbo. Pred čudodelno podobo Zvečer sem se napotil prvič v katedralo. Marijino podobo častijo na strani, v stranski ladji cerkve. Podoba je bila še zakrita. Ljudje so klečali in peli litanije v čast presv. Srcu Jezusovemu. Neprestano se je ponavljal odpev: „Smiluj se nad nami, Srd-ce Jezusa!" Največ ljudi je bilo tik ob oltarju, ki sta ob njem viseli dve veliki poljski zastavi. Naenkrat so se oglasile fanfare in boben. Nalahno se je začel dvigati zastor pred podobo čudodelne Matere božje. Ljudje, ki so še stali, so padli na kolena in pokazala se je čudodelna podoba v vsem sijaju. Nepozabljiv je ta trenutek. Vsega me je pretreslo, ko sem občutil, kakšno moč ima Marija v srcih vernih ljudi, ki jo časte. Skoraj ne bi našel besed, da bi prav popisal ta trenutek, ki mi je pokazal ljubezen polj- skega naroda do njegove nebeške Kraljice. Bil sem že v več podobnih svetiščih Marijinih, a tako pretresljivega trenutka še nisem doživel. Nato se je začela sveta maša, ki so ji navzoči verniki pazljivo sledili. Med njimi so bili stari ljudje in otroci, meščani in kmetje in delavci, brez razlike. Globok vtis je vse to naredilo name, ko sem napeto opazoval, kaj se godi v čenstohovi. Po maši so milostno podobo spet zagrnili. Potem sem šel na stanovanje, kjer so me prav prijazno sprejeli in gostoljubno postregli, ne le gospodarji, ampak tudi drugi romarji, ki so prenočevali v bližini. Naslednji dan je bila nedelja. Na cesti je že bila velika množica ljudi, ki so prihajali na Jasno Goro počastit Mater božjo. Ob vhodu je bila priložnost, da so verniki opravili sveto spoved. Vsi redovniki — Pavlin-ci — so imeli veliko dela. Ko sem se prerinil v cerkev, sem videl, da so vsi stranski oltarji zasedeni. Povsod je kdo od duhovnikov maševal. Večina ljudi je bila seveda pred milostnim oltarjem. Ko je bilo konec maše, sem stopil iz cerkve in se malo razgledal naokoli. Okoli samostana je veliko dvorišče. Zanimivo je samostansko obzidje. Zelo lep je križev pot, fci je sestavljen iz samih bronastih kipov. Neka kmetica iz Vzhodne Galicije, iz Rzessovva doma, je s celo družino in vaščani hodila od postaje do postaje, povsod pokleknila in izmolila molitev. Pridružil sem se ji in ko smo končali molitev križevega pota, sem še malo govoril z njo. Končno sem ji dal za spomin podobico, ki sem jo dobil v Jeruzalemu. Poljubila jo je, se mi prisrčno zahvalila zanjo in me povabila, naj jo kdaj obiščem. Ko je bilo poldne, sem moral poiskati kraj, kjer bi dobil kosilo. Stopil sem v mesto in iskal, kje bi bila kakšna primerna gostilna. Pa me kar neki človek, ki ga še nisem nikdar videl, povabi, če bi hotel z njim kositi. „Zakaj pa ne?“ sem dejal in tako sem bil deležen prave poljske gostoljubnosti. Nismo se ravno lahko sporazumeli — poljščina ima veliko glasov „č, š, ž“ — a je le šlo, da smo se razumeli. Spet sem videl, da so ljudje čedno napravljeni in da dobro jedo. Res je, da štejemo Poljsko med države vzhodnega bloka, a moram reči, da so države v- zahodnem bloku, kjer niso tako oblečeni in se ne hranijo tako dobro. Ljudje v južni Italiji, v Grčiji in posebno v Turčiji bi bili kar zadovoljni, ako bi dobili samo polovico tega, kar je na dnevnem redu na Poljskem. Cene za hrano niso previsoke, obroki hrane so veliki, povsod je snažno in postrežejo ti gostoljubno. Proti večeru sem si ogledal še druge predele mesta čenstohove in zvečer sem se namenil spet proti baziliki. Obiskal sem tudi samostanski muzej, kjer so spravljene različne dragocenosti iz poljske zgodovine. (Dalje prihodnjič) dozmetje mi mmatifit (Sv. Višarje — Padova — Benetke) Pod Svetimi Višarjami pri vzpenjači smo se sešli iz treh dolin Koroške, kjer smo se zvrstili in polagoma vsi dvignili iz vzpenjačo na Svete Višarje. Rets, romarji ne samo na Svete Višarje, ampak v daljno Padovo k svetemu Antonu Pad o v umskemu. — Naša prva postaja oddiha in kraj, kjer smo se sešli in spoznali, sio bile Svete Višarje. Šele v cerlkvi smo videli, ko smo bili zbrani pri sv. maši, da nas je res precej. Ob pol H. uri smo imeli romarsko službo božjo, pa nismo Ibili samo mi potujoči romarji, pred nami so že bili romarji iz Št. Janža v Rožu s svojim g. župnikom, pa tudi Ziljani s svojimi duhovniki so prišli na prvo soboto k Višarski Mariji. Pri našem romanju smo imeli posebno srečo, da smo imeli v naši sredi moški cerkveni izibor iz Radiš, ki je prepeval pri sveti maši v Marijinem svetišču. Sveto mašo so imeli voditelj romanja č. g. Cvetko, ki so nam v pridigi med sv. mašo podali toliko bogatih duhovnih misli, da ismo se res vživeli v dejstvo, da ismo romarji obrani pri najboljši Materi Višarslki, da jo počastimo, prejmemo svete zakramente in jo prosimo za materinsko varstvo. Človek pozabi ob takem doživetju na vsakdanje težave in skrbi življenja in doživi, kar se z besedami povedati ne da. V začetku pridige pa so g. Cvetko izrazili prisrčna voščila pevovodju cerkvenega zbora g. Simonu Wrulichu e Radiš in njegovi gospe k velikemu dnevu družinskega praznika srebrne poroke. Kako je lepo, da sta ta družinski praznik sreče želela obhajati pri Mariji Višarski. Pri njej sita se zahvalila za posebno božje varstvo in blagoslov v družinskem življenju. Naj jima veljajo voščila in čestitke ne samo nas romarjev, ampak tudi vseh cerkvenih pevcev, ki pod vodstvom jubilanta tako lepo in zvesto pojo v božjo čast z lepim ubranim petjem vsako nedeljo v domači cerkvi. Še na mnoga leta v zdravju in sreči! Po končani sveti maši je zadonela skupna pesem romarjev ,Marija skoz življenje’, medtem pa smo šli okrog Marijinega oltarja v pesmi, prošnji in molitvi k božji Materi, kateri smo izročili vse naše prošnje ne samo za nas, ampak za vse naše drage domače, ki so bili ,v duhu z nami pri Mariji. Ob 2. uri popoldne je naša kolona omnibusov k romarji odpeljala po Kanalski dolini proti cilju. Bili smo romarji iz 26 župnij iz vseh treh dolin južne Koroške, od Krčanj do Sel in od Pliberka do Šmohorja, pridružilo se nam je tuidi precej Celovčanov in celo iz daljnega Spitala ob Dravi je bila z nami lepa skupina. Ob 7. uri zvečer smo dospeli pred veličastno baziliko svetega Antona v Padovo, kjer smo pred Romarsko hišo izstopili in odšli v ze za nas pripravljene sobe lepega modernega Romarskega doma. Ko smo se umili in ohla- dili od vročine, ki jc bila Ah,’ je rekla, ,neko človeško dete mo-rnm spremljati na njegovi težavni poti po Sriču navzgor, da se mu kaj ne pripeti. In zares, moji ljubi bratje, naša ljuba 6 Gospa je šla venkaj v noč, na dež in veter, v svojem starem plašču, s svojimi bosimi nogami, ki so tako gladke in svetle od mnogega trpljenja in bridkosti, ki se je razjokala ob njih, šla je v vihar in noč, bilo je pa ob tisti uri, ko voditeljica nastopi pot na planino ...“ Če je voditeljica na svoji kameniti poti srečala našo ljubo Gospo, ne bi mogla povedati. Toda eno vem, to namreč, da se je drugi dan spotikala nad celim regimentom kositrnih ročk, vrčev za mleko, ki so stali pred njenimi vrati. In ko se je majnik spet povrnil, je .krivoverka’ na stranskem oltarju darovala Bogorodici vso lilijsko krasoto svojega vrta in svoje dekliške duše. ČASTNA ZADEVA V vsem pogorju Jura, tostran in onstran meje, je „ta veliko" pranje slovesen dogodek, ki sta nanj navezana ugled in čast dotične hiše. Kdor hoče biti upoštevan ter uvaževan od svojega bližnjega, mu mora vzbujati spoštovanje in obračati nase njegovo pozornost z imetjem, in tu je najprvo život-no perilo, potlej posteljno perilo in naposled namizno perilo. Vsak reden človek si mora te reči pravočasno priskrbeti. V dobrih starih časih je bilo prvo nevestino premoženje in blago kraljevskih otrok po sivki ali lavendlju dišeča skrinja za platno. Tem starim časom so kmetje ostali zvesti. „Bog daj, da bi bili še dolgo taki; zakaj tisti dan, ko bodo naše kmetice namesto platnenih životnih srajc nosile svilnate zastavice, je izgubljeno," ie menil župnik. Tostran in onstran jurske meje v tem oziru ni še nobene nevarnosti, tukaj še vse hodi oblečeno v trpežno lepo platno, le mladina včasih v barhant. Ondi je pa tudi veliko pranje še zmeraj častna zadeva! Zares, brez šale, častna zadeva! Gorje gospodinji, ki bi za sušenje razobesila raztrgane rjuhe in posteljne odeje, preluknjane žepne robce in razdrapane čipke! Nikoli bi ne mogel njen mož opravljati kakšne častne službe, ki je zanjo potrebno zaupanje. Zakaj v vsej okolici bi se govorilo o ..nezanesljivem gospodarstvu". Merilo za to, da je gospodarstvo kake hiše trdno in na dobrih nogah, je bila pogostnost, bolje rečeno redkost pralnih dni. Ubogi ljudje so namočili in namilili vsak mesec, ker bi jim sicer bilo pošlo perilo; manj premožni vsakih šest tednov; zelo premožni na vsaka dva meseca, bogati na vsake tri mesece. Ptiča je pa vsakokrat ustrelila, to prvenstvo si je pridobila mati županja. Le-ta je mogla vso hišo z možem vred, s štirimi o-troki, s hlapci in deklami, za šest dolgih mesecev preskrbeti z životnimi haljami ali srajcami, ne da bi ji bilo treba misliti na pranje. Ta okoliščina je gotovo pripomogla, da je njen mož vse življenje sedel na županskem stolčku. ,Kdor ima toliko, njemu ni treba krasti,’ so si mislili moji dobri kmetje. Enkrat v majniku in enkrat v oktobru so si pri materi županji izbrali najlepše vreme in potlej so prale ženske ves dolgi teden. Na travi „ta včlikega" travnika so se belile platnene rjuhe, na vrtu sadovnjaku pod cvetočimi jablanami je viselo životno perilo in veselo v vetru plapolalo, to je bil res krasen pogled za vse mimoidoče, celo marsikateri tujec je obstal. Najlepše tkanine so visele seveda najbliže ob cesti; to je tamkaj tako v navadi. Priznanja vredne životne halje ali srajce je imela postavna žena, bogato vezene, skromno izrezane, trpežne in dolge. Z eno samo tako srajco bi utegnila pokriti goloto treh modernih ali novodobnih mladenk! — In kakšne spodnje hlače so bile to! Kakor roka široke klekljane čipke na koncu obširnih in dolgih „ce-vi“, to je hlačnic, po šegi prvotnih časov spodobne gorke spodnje hlače, ki so segale do polovice meč, zraven je bilo še v izobilju spodnjih sukenj in kril, vse je bilo bogato okrašeno z ročnim delom. Mati županja je bila žena, ki je precej dala nase in ki je tudi kaj žrtvovala, da si je utrdila zvestobo svojega moža. Njeno mnenje je zato v resnici veljalo v občini kot takšno, ki mu ni oporekati — in zares; tisočera ljudska modrost je govorila iz njenih ust. Naj reče kdo, kar hoče: človek se v resnici prične s srajco! Izraz „Sansculotte“ je bil ljudstvu pojem skrajne bede v njegovem krvavem prevratu; njegova domišljija se niti zdrznila ni, da bi se povzpela do izraza „Sanschemise“. Tako visoko ceni ljudstvo — srajco! Vrhunec siromaštva, ki je vanj kdo zabredel, je bila v iamotski in bremonteourt-ski okolici zakrpana srajca. Zakrpano vrhnjo obleko je mogel in smel vsak nositi; ob delavnikih ni bilo primerno, nositi drugač- Četrtek, dne 15. avgusta 1963 . -----------------------------------■ P*l*S*A*N*0 * B * R * A ‘ " HmetmtoMjfik (Nadaljevanje in konec) „Ta te je pa pošteno nalagala, ta Neža! Nekaj tednov po teh groznih dogodkih se je odpravil Otrob na Mačensko planino, da pogleda za svojimi konji. Konj je bil tedaj veliko vreden, ker še niso poznali železnice niti avtobusa in so vse tovorno blago po suhem vozili s konji. Gorje, če je tedaj kmetu poginil konj. Le težko si je kupil drugega. Lahko torej razumemo žalost očeta Otroba, ko od desetih parov svojih krepkih, plemenitih konj ne najde niti enega. Par dni se je trudil in iskal, a vse brez uspeha. Kot je bila prej njegova zvesta spremljevalka sreča, tako ga je sedaj stalno spremljala nesreča, kamor je stopil. Potrt in strt je bil nekdaj tako veseli in zmeraj nasmejani mož. Žalost in skrb sta mu hromili telesne in duševne moči. Prej zmeraj vedri mož je hodil zdaj kot kak starček okrog zapuščenega doma. Vsak dan je srečaval Francoze, ki so iskali domobrance. Nič žalega mu niso storili, čeprav jih je zmerjal in jim grozil. Morda so imeli spoštovanje pred očetom, ki je daroval osem sinov domovini?! Obup in žalost sta mu skoro omračila um. Prejšnje čase se je na planini razvedril in spočil ter se pomlajen vrnil domov. Ko zaman išče svoje živali, se j/es premočen zateče v kočo nekega drvarja. Tu se za silo posuši, drvar mu ponudi večerjo in ležišče. Leže in zadremlje. Kmalu pridejo še drugi drvarji, nekdanji Otrobovi hlapci in vozniki. Pogovarjajo se in kmalu se lotijo spečega Otroba. Privoščijo mu nesrečo, češ da je bil prej hudoben in trd z njimi. Eden le popravi, da je bil pravičen gospodar. „Sedaj je to pasjo zalego le zadela kazen!" pripomni suh, majhen možiček. „Nje-govi pučbi, na katere je bil tako strašno ponosen, so padli. Še Primož je obležal, ko mu prej nihče ni bil kos. Sedaj je vse te baharije konec. Tudi vozarjenja bo konec. Sedaj more Otrob samo še mačka za-preči. — Tako ga zasmehujejo njegovi bivši hlapci. Otrob se dela, kot bi spal, v resnici pa vse pozorno posluša. Cez nekaj časa začne spet tisti, škratu podobni mož gobezdati: „Tista njegova hči, ki jo je gojil kot gar-trožo v vrtu, se pa potepa za Vrhom z nekim francoskim potepuhom." Nekdo ga zavrne: „Beži, beži, ta bo pa koj bosa. Otrobova hči se pa že ne bo tako spozabila." Tudi ostali drvarji tega ne verjamejo. „Neža mi je pravila, Neža, ki pri Jurcu za Vrhom služi. Ona jo je videla, še to pravi Neža, da je tisti Francoz sam Napoleon," spet trdi možiček. Kaj neki bo Napoleon delal za Vrhom. Ne rečem v Ljubljani ali pa v Celovcu. Toda da bi se za Vrhom potepal francoski cesar — tega ne verjamem," je pripomnil najpogumnejši drvar. „Jaz pa verjamem Neži. Navsezadnje Neža služi pri Jurcu in ne ti! Je ona videla Napoleona ali ti?" Tako se huduje možiček, ki sovraži Otroba in mu privošči vse te velike nesreče in žalosti. Prav on je tudi Francozom pokazal, kje je Močenska planina, na kateri so dobili obilen plen. Ni imel samo Otrob konj in živine na planini, tudi drugi kmetje so jo imeli gori v nadi in prepričanju, da je tam najbolje shranjena. Saj bi tudi bila, da ni bilo tega nepridiprava, tega drugega Tre-soglava. Slaba vest mu ni dala miru, zato je opletal s svojim lažnivim jezikom proti Otrobu, če ga je le kdo hotel poslušati. Otrob je vse slišal. Pred nekaj tedni bi premlatil ali pobil vse, ki bi tako govorili o njem in o njegovi družini. Danes pa se čuti preslabega in želi samo to, da bi ta drhal zaspala in bi on mogel uiti. Res so utrujeni drvarji pospali. Otrob se je potihoma splazil iz koče. Ves je bil v mislih pri svoji ljubljenki Marinki. Ali je mogoče, da bi se dekle tako izpridila? * * Tudi ranjenci so se naveličali skrivanja po pastirskih kočah. Sklenili so, da se drug za drugim neopazno vrnejo domov. Otrobov ded je kmalu po strašni bitki umrl. Preveč je prišlo nanj. Pred smrtjo je še naročal Tevžeju in Marinki, naj pazita nase, ker se mu zdi, da sta tudi onadva zapisana smrti. Svaril ju je, naj ne hodita domov. Veliko dobrega je storil mož ranjencem. Vsi so jokali, ko so njegovo truplo polagali k zadnjemu počitku za Vrhom ob stari cerkvici. To je bilo leta 1813. * Nekega večera pravi Tevžej Marinki: ..Pojdiva domov!" Deklica pa ni pozabila, kar je naročal dedej, zato se je branila iti v dolino. „Ne hodiva domov! Saj veš, kaj je pravila Mojca, ki je nesla maslo in sir na Bistrico: da so naš atej znoreli in da sem tega jaz kriva, češ da imam znanje z nekim Francozom." Tevžej je pazil, da dekle ni hodila sama v gozd. Varoval jo je kot punčico svojega očesa. Vedel je, da je sestra nedolžna, saj je bil zmeraj pri njej. „Pojdi, pojdi, ne poslušaj teh babjih čenč! Očeta bom jaz spravil k pameti. Dopovem jim, da so si zlobni jeziki in lažnive babe izmislile take neumnosti." V jasni noči sta namreč korakala brat in sestra proti Bistrici. Tevžeju je dal Plave krasno obleko francoskega oficirja, ki je mrtev obležal poleg njegove hiše, da bi s sestro bolj varno hodila proti domu. Tisti, ki so ju videli in spoznali Marinko, so tako lahko trdili, da je dekle šla s francoskim častnikom. Tevžeju pa, ki še ni dopolnil dvajset let, se je dobro zdelo, da ga imajo za kaj višjega. Strumno je korakal v modri, z zlatimi na-šivi obšiti obleki, s francosko čepico na glavi. Celo rokavice si je nataknil. Tudi Marinka je bila še premlada, da bi mogla zmeraj prav ravnati. Mislila je, da je tudi dobro, kar je lepo. Okrog polnoči je bilo, ko ju je zapazila avstrijska straža. Stražar je mislil, da je pred njim Francoz, pa ga je ustrelil. Tako je padel zadnji Otrobov sin. * Ko je Otrob pritaval po tisti noči iz drvarske koče domov, je najprej stopil — po stari navadi — v hlev. Naslonil se je na prazne jasli. Tam so včasih stali najljubši mu konji. V pozdrav so mu zmeraj zarez-getali. Zdaj pa je bilo vse tiho. Nikdar več ne bo istih konj v hlevu, če sploh bodo še kateri. Otrobovi konji so šli s francoskimi četami na Rusko. Počasi krene nato proti hiši. Kot mrtvašnica se mu zdi prej tako prijazna hiša. Prej je vladal tu red, izobilje, snaga. Sedaj je vse razmetano. Shrambe so prazne, pohištvo pobito. Stopi v kamro, kjer sta včasih spala Primož in Jože j. Še sta tam postelji, a prazni. Skrinja s srčki in rožami, ki jo je žena pripeljala za doto, je izropana. Obupani mož se vrže na posteljo, živci mu odpovedo. Blaznost se ga prime. Zdi se mu, da je zopet na bojnem polju, tam pri Križih. Slovo jemlje od padlih sinov. Glej, tam se bliža hčerka Marinka. Njen angelski obraz se smehlja, ko vidi spet živega očeta. A oče se kot ranjen lev zakadi v nesrečno deklico ter jo zaduši. * Ko je zjutraj Breznikar prišel gledat po prijatelju, je videl grozen prizor. Poleg mrtve deklice je slonel zblazneli oče ter strmel s steklenimi očmi v prijatelja, ki mu je bil zvest do smrti. In spet so na pokopališču v Svečah pokopali dvoje mladih ljudi: dve srci, ki sta se ljubili: Tevžeja in Marinko — brata in sestro — enega poleg drugega — Otrobo-vega zadnjega sina in sestro lepotico. Grobove je hodila kropit in krasit njuna stara pestunja Katra. * (Opomba uredništva: Zgodbo „Kmet svobodnjak” je popisala po ustnem izročilu prababice Kristina š a u n i g iz Podsinje vesi.) Hill!. Ih !i. lip P r tief j reduzieite Preise!_____ besonders grosse Auswah|! V O M Vi. Iti I S 31. AUGUS1 1S63 KLAGENFURT, BahnhofstraDe 37 Mali oglas Dobra služba. Kanadska poslanka na Dunaju (di-: plomatsika zastopnica Kanade pri aivstrijški vladi) išče gospodinjsko pomočnico za svoje zasebno stanovanje. Otrok ni. Znanje angleščine ni potrebno. ; Sprejme se samo talko dekle, ki je v vsakem pogledu [ izanesljivo im iresno ter v starosti od 20—30 let. Na- ‘ stop službe s 15. septembrom. Prijaviti se je treba na naslov: Konvent čč. šolskih sester, St. Jakob im Rosen tal. no obleko; cela srajca na životu je pa bilo nekaj tako samo po sebi umevnega, kakor kruh na mizi. V obeh občinah ni bilo ni-kake prave bede, pač pa veliko siromaštva, ki je delalo in garalo dvanajst in štirinajst ur na dan, ki si ni privoščilo praznika — toda nikoli ni to uboštvo ter siromaštvo nosilo zakrpane srajce. Mati županja je imela nasprotnika ali pravzaprav nasprotnico, to je bila „La Pe-pie“. Le-tej se je njeno ravnanje zdelo nesramno, saj je vendar grda navada izkazovati svojo srajco vsem mimoidočim, in ne-krščansko je vse reči, ki jih še imenovati ne kaže, izobešati in razgrinjati pred očmi vseh, to je zvijača hudobnega duha, sposobna, da vzbudi spačene misli močnemu spolu. ,,Fej te bodi takšno počenjanje!" — „La Pepie" je obešala svoje životno perilo na motvozu znotraj za štirimi zakrivajočimi platnenimi rjuhami. Noben človek v vasi se ni mogel bahati, da bi ga bila ona kdaj zavedla v skušnjavo; v pet in petdesetih letih svojega zemeljskega romanja ni bil nihče gledal njenih dekliških toaletnih skrivnosti. Na vsaka dva meseca je „La Pepie" zavihala svoje rokave, si obula lesene coklje, si privezala pološčen platnen predpasnik ter se zaprla v pralnico, kjer je obdana od sopare skrivnostno in patetično — to je vneto — opravljala svojo službo. Na vsaka dva meseca! Toda to je bilo pred leti. Po.vojni je prala vsak mesec enkrat. Platneni četverokotnik je medtem postajal vedno manjši, zmeraj bolj pogostni so pa bili obiski, ki jih je žup- nik dobival iz bližnjega francoskega mesteca. V le-tem ni bilo samo siromaštvo, ampak tudi prava beda je zagospodovala v njem: te bede večkrat ni bilo možno pokriti niti z eno samo srajco. Procesije ubogih žena z njihovimi otroki so prihajale semkaj v Lamčt. ..Francija ne izumre," so menili švicarski kmetje, pa niso vedeli prav za prav, kaj hočejo žene pri njihovem župniku. Ko se je po vojni tudi v Švici razširila brezposelnost in s tem beda, tedaj je „La Pepie" prala že na vsake tri te^ne. Pravilnega četverokotnika že ni več mogla postaviti s posteljnim perilom župnikovim: Zdaj je napravila trikotnik, v čigar notranjščini so se morale zdaj njene srajce pomakniti bolj tesno skupaj, da bi sušila na skrivnem. Mine nekaj časa. „La Pepie" pere na vsakih štirinajst dni. Ljudstvo je pa pričelo pošteno mrmrati, po strani so gledali mestne obiskovalce in mati županja se je o tem očitno razgovorila z županom. „Če pojde tako dalje, bo naš župnik kmalu spal na slami! Bila bi sramota za nas vse." „Imaš prav, žena," je rekel župan, „tega ne moremo več kar tako gledati, pošlji mu anonimno pol tucata platnenih rjuh." Naslednji dan je župnik res našel na kuhinjski mizi težak zavoj z napisom. „Našemu ljubemu župniku anonimen dar od županje." Prečastiti se je namuznil in sprejel zavoj ter rekel prisrčno: „Bog plačaj!"--------- „La Pepie" je mogla zdaj za nekaj časa spet postavljati svoj platneni četverokotnik. Ni pa trajalo in trpelo dolgo, in nato se je zgodilo nekaj neverjetnega. Spet je stal trikotnik: dve stranici iz platnenih rjuh, tretja stranica pa — in zdaj se svet ni podrl — iz lastnega životnega perila! Bile so razobešene srajce, spodnje hlače, spodnje halje in spodnja krila, nočne jopice, nočne čepice: vse prepuščeno pogledom in vetru. In kakšne burke je uganjal besni in nori pomladni veter s temi častitljivimi rečmi! Napihnjene nočne srajce so vzdigovale svoje roke hrepeneče kvišku, poštene hlače iz barhanta so se nenadoma hotele prekopicevati motvozom, modrorumena nočna jopica se je celo odtrgala in je na cesti zletela za nekim drvarjem, dokler ji ni pošla sapa, nakar se je razkoračila na nekem gnojnem kupu ter mahala le še z enim rogljičem. Tam je Avstrijka našla ubežnico, ki jo je dvignila ter se pri tem kakor zmerom neumno smejala. „La Pepie", ki je na vrtu pregledavala perilo, je bila pošteno huda ter je mimogrede trdo udarila na frfotajočo snov, toda to ni nič pomagalo — zdaj za njenim hrbtom je pomladanski veter besnel dalje. „Vaša nočna jopica!" zakliče naenkrat Avstrijka ter stopi z voditeljico vred na vrt sadovnjak. če bi bila „La Pepie" takrat imela na razpolaganje kakega popadljivega psa, bi ga bila rada, ah, kako rada spustila na meča obeh vsiljenk. Bila je bleda od razburjenja ter se je z vso svojo širino postavila pred svoj trikotnik. Zdelo se je, kakor da hoče njegovo notranjo skrivnost braniti do skrajnosti ... Voditeljica je zardela in pogledala v stran; Avstrijka je pa seveda z debelimi, izbuljenimi očmi zijala noter — in potlej je njeno večno živo ter nemirno obličje naenkrat, naenkrat spet mirno obstalo. Ne samo mirno: resnobno. Zakaj na sredi trikotnika so visele štiri moške srajce, skozi in skozi zakrpane, skromne in najbrž zavoljo j visoke starosti tudi od vetra spoštovane! | To je bilo tisto najstrašnejše, kar je bila zvesta „La Pepie" hotela zakriti s svojim životom. Zdaj pa, ko je sramota itak že postala očitna, je zavreščala: „Le poglejta, le poglejta: tako daleč so ga pripravili, niti ene same cele srajce ne bo imel naš župnik, kadar ga nekoč naš Gospod, Bog Oče, pokliče k sebi!" Avstrijka prime pod pazduho priletno devico: „če bi vi, ljuba, dobra gospodična, le vedela, koliko grehov človeštva bodo nekoč pokrile tele raztrgane srajce!" „La Pepie" je nezaupno poškilila proti svoji sosedi, ni razumela, zakaj se tako svetijo njene oči, ter je brez razumevanja zmajala z glavo. HUDA NAVADA Naš župnik je imel neko strast, zanosito strast, ki mu je bila spočetka nakopala mar-sikakega nasprotnika in zaradi katere je bil moral veliko prestati. Nekoč je malo manjkalo, da ni bil zavoljo te strasti prestavljen- (Dalje prihodnjič) WARMUTH-VILLACH SAGI ZUM HEURIGEN S9MMERSCHLUSSVERKAUF kHtk&Uk - MMigst peUts tdeUt! WARMUTH-1>REISSCHLAGER AUS DER SCHUHABTEILUNG S 280 Damcn-Pantoffel, flach xteder, I -ttlervohlc