KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt p. b. b.
LETNIK XXIII. / ŠTEVILKA 32	CELOVEC, DNE 5. AVGUSTA 1971	CENA 2.50 ŠILINGA
Čigave interese zastopajo občinski očetje
v Globasnici?
Globaška občina sodi med tiste srečne koroške občine, v katerih je finančno stanje — ne nazadnje po zaslugi „Jubilaumsspen-de“ koroške deželne vlade ob petdesetletnici plebiscita — aktivno. Kar lepa vsota se je nabrala v zadnjem času iz omenjenega sklada ter iz davčnih prispevkov globaških občanov v občinski blagajni. Seveda ta denar nima župan shranjen pod blazino, tudi ni zaprt v občinski skrinji, ker bi to prvič bilo nevarno, drugič pa občina ne bi dobivala obresti, temveč je denar čisto pravilno naložen v hranilnici. Toda — in to številnim Globašanom že dalj časa ne ugaja — ne v domači Hranilnici in posojilnici, marveč v precej oddaljeni in poleg tega še tuji veli-kovški hranilnici — Sparkasse Volkermarkt. Da bi torej domači denar prišel končno v domače podjetje, so slovenski občinski odborniki dne 8. 7. 1971 na občino naslovili pismeno vlogo, v kateri je rečeno:
„Spodaj podpisani frakciji predlagata, da se denar, ki je naložen pri Sparkasse Volkermarkt, prenakaže na tekoči račun (vlogo) pri domačem kreditnem zavodu.
Zgoraj omenjeni zavod nudi v prvi vrsti pomoč občanom, zato izrecno priporočamo, da so javni občinski denarji naloženi v domači Hranilnici.
Obenem predlagamo, da se ves denarni promet razvija preko omenjene kreditne ustanove.
Hudi Janez, Gregorič Alojz, Fera Franc
Slovenski občinski mandatarji so za to vlogo navedli tudi vrsto tehtnih argumentov: Hranilnica pomaga s posojili vsem občanom brez razlike. Kdor je v denarni stiski ali namerava večji nakup, se seveda najprej obrne na domači kreditni institut, edini v občini. Če ima ta institut več sredstev na razpolago, so torej tudi njegove kreditne možnosti dosti večje. Velikovška hranilnica obrestuje po običajnem tečaju, in to je obenem finančna izguba za občino, ker bi Hranilnica brez nadaljnega bila pripravljena plačati višje obresti, ko vendar gre za razmeroma velike vsote. Končno pa bi bilo čisto primerno, če bi denar lahko delal doma, saj to ne bi bilo nič novega, tudi v medvojnem času, prav do leta 1940, je občina imela svoj denar pri domači Hranilnici in posojilnici.
Za te argumente, bi človek sodil, bi morali biti vsi možje dostopni, ki so bili izvo-
Amerika in Kitajska
Zadnje dni so zastopniki ameriške vlade izjavili, da so pripravljeni glasovati za vstop Kitajske v OZN. Kitajska pa s to izjavo ni docela zadovoljna: noče namreč istočasnega članstva Pekinga in Formoze pri OZN. Znano je, da se je Kitajska v preteklih letih močno potegovala za sedež v OZN — vendar le pod pogojem, da se Formoza (Natio-nalchina) izključi iz te svetovne organizacije. Pripravljena je čakati, dokler bi se to vprašanje ne rešilo v njen prid.
Ijeni v občinski svet z nalogo, da zastopajo interese vseh občanov. Toda tudi občinska politika gre včasih svojo nerazumljivo pot. Tako se je npr. zgodilo v soboto, dne 31. 7. 1971, ko je vloga slovenskih mandatarjev bila na dnevnem redu občinske seje kot 14. točka. Pri prvih točkah je v občinskem svetu vladala sloga, vsi predlogi so bili sprejeti soglasno. Toda ob 14. točki so se duhovi razšli. Potem ko je župan Albert Sadjak (SPd) predlog prebral, je najprej pozval dVP, da ona zavzame stališče. Toda dVP mu je žogo takoj vrgla nazaj, češ da naj večinska frakcija najprej pove svoje mnenje. In SPd je to tudi storila: odklonila je predlog slovenskih odbornikov. Kakšni so vzroki za to odklonitev, ne vemo; morda jih oni vedo in si jih ne upajo povedati. „Argument“, naj denar ostane tam, kjer je vedno bil, ne
Pred ljudskim štetjem, ki je bilo 12. maja 1971, so povzeli slovenski študentje na Dunaju hvalevredno iniciativo. Pisali so posameznikom izmed koroških Slovencev in priložili pisma, v katerih je bila zahteva, da morajo biti popisni formularji zgotovljeni v obeh uradnih jezikih, da bi jih mogle izpolniti tudi tiste osebe, ki so upravičene zahtevati slovenski jezik kot uradni jezik. Sklicevali so se pri tem upravičeno na člen 7/3 Avstrijske državne pogodbe iz I. 1955, ki pravi, da je v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvat-skim in mešanim prebivalstvom slovenski ali hrvatski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. Pisma s to zahtevo naj bi poslal vsak posameznik na za njega pristojno občino, okrajno glavarstvo, deželnega glavarja in na statistični centralni urad na Dunaju. Nadalje so predlagali slovenski visokošolci za slučaj, da formularjev v obeh uradnih jezikih ne bi bilo, odklonitev izpolnitve števnih formularjev.
Četudi je prišla iniciativa le nekaj dni pred 12. majem, je kljub temu lepo število koroških Slovencev odposlalo zahtevo po dvojezičnih, oz. slovenskih popisnih formularjih. Odgovori na ta pisma pa so bili zelo redki. Statistični centralni urad, ki je odgovoril vsem, je izjavil v enem stavku, da je zadevo predal notranjemu ministru. Deželni glavar je odgovoril le predsedniku Kluba slovenskih študentov na Dunaju Teodorju Domeju in sicer preko deželnega uradnega direktorja. V pismu se je izrekel za nepristojnega z argumentom, da je ljudsko štetje po zakonu državna zadeva, kar tudi drži. Vendar je treba poudariti, da je zastopnik države v deželi v takih zadevah deželni glavar. Iz navedenega vzroka — tako v pismu deželnega uradnega direktorja — so bile predložene zahteve po slovenskih formularjih notranjemu ministrstvu. V nadvse redkih odgovorih občin se le-te sklicujejo v glavnem na od-
moremo sprejeti kot vzrok, kvečjemu kot izgovor. Razumljivo, da so slovenski mandatarji ob takem zadržanju socialistov bili hudo razburjeni in jim je Alojz Gregorič tudi jasno povedal, kaj mislijo o izvoljenih mandatarjih, ki delajo proti interesom tistih, ki so jih izvolili. Ko je končno prišlo do glasovanja, so edinole trije slovenski odborniki glasovali za to, da bi globaški občinski denar bil naložen v globaški Hranilnici, medtem ko SPd in dVP te potrebe nista videli. Ni čuda, da so slovenski mandatarji iz protesta zapustili sejo, ko pri večini odbornikov niso videli razumevanja za gospodarske interese občanov.
Zato stavimo vprašanje: Čigave interese zastopajo globaški socialisti ter zastopniki Ljudske stranke? Interese občanov-domači-nov...?
redbo notranjega ministra, da so pri ljudskem štetju le nemški formularji uporabljivi.
Pri ljudskem štetju 12. maja slovenskih ali dvojezičnih formularjev ni bilo. Zgodilo pa se je, da je občina predložila koroškim Slovencem posamezno hrvaške popisnike, kajti le-ti so bili na razpolago za tujske delavce. Za te so torej bili na razpolago formularji v hrvaškem jeziku, za gradiščanske Hrvate in koroške Slovence, ki imajo to pravico zajamčeno v ustavi, pa ne. To pač najbolje dokazuje naravnost groteskno zadržanje oblasti.
Odkloniti izpolnitev popisnih formularjev pa se je opogumilo le zelo malo število ko-
Kakor smo decembra lani poročali, je zvezni kancler Kreisky pri razgovorih s predstavniki koroških Slovencev v dunajskem parlamentu sporočil, da je v zveznem proračunu 1971 predvidertih 776.000 šilingov za kulturne in gospodarske namene manjšine. Obe osrednji organizaciji koroških Slovencev sta s pismom z dne 20. aprila 1971, zaprosili za omenjeno subvencijo in hkrati vprašali, če je vsota namenjena samo koroškim Slovencem ali tudi gradiščanskim Hrvatom.
| S pismom, datiranim 22. junija 1971, I nam je prosvetni minister Gratz odgo-| voril, da je v proračunu predvidenih za | pospeševanje manjšin 776.000 šilingov; | od te vsote je namenjenih 184.000 vsaki | izmed osrednjih organizacij koroških | Slovencev, medtem ko bodo dobili gra-| diščanski Hrvati 408.000 šilingov. Ta | razdelitev sloni, nam piše prosvetni mi-I nister, na ključu prebivalstva — ugotov-| Ijenega pri ljudskem štetju 1961.
1 Za vsakršno pomoč pri naših kultur-| ni k in gospodarskih prizadevanjih smo | seve hvaležni. Vendar moramo ugotoviti, | da se je tudi tozadevna obljuba oziroma | zagotovitev avstrijskega zveznega kanc-| lerja dr. Kreiskega izkazala za neresnič-| no, kajti pri razgovorih v parlamentu 1 decembra lani so bili navzoči samo za-
roških Slovencev. V veliki meri je bila vzrok temu prepozna iniciativa. Kazen, ki jo za tak slučaj predvideva zakon, je razen tega zelo visoka, namreč denarna kazen do 30 tisoč šilingov ali do 6 mesecev zapora ali pa tudi oboje. Vendar je število tistih, ki so odklonili, sekundarne važnosti. En sam koroški Slovenec, ki bi odklonil izpolnitev formularja na podlagi člena 7/3 državne pogodbe, zadostuje, kajti odločitev v tej zadevi bi bila na vsak način precedenčna za celotno manjšino.
Po avstrijskem zakonu bi moral biti postopek proti Slovencem, ki so izpolnitev odklonili, sledeči: v dobi treh mesecev (ta termin poteka 12. avgusta 1971) bi moralo okrajno glavarstvo napraviti proti njim upravni kazenski postopek in izreči kazen. Proti tej odločitvi je možen priziv na deželnega glavarja in ko odloči ta, velja priziv na upravno sodišče na Dunaju (Vervvaltungsgerichtshof), ki dokončno odloči. Proti tej odločitvi je eventualno možen še priziv na Komisijo za človekove pravice pri evropskem svetu v StraBburgu (Europaische Menschenrechts-kommision).
In kaj so oblasti dejansko ukrenile? Vsa zadeva je šla po najkrajši poti v koš. Na ta način so onemogočile koroškim Slovencem priti po zakonski poti do ustavne pravice uporabe slovenskega uradnega jezika. Odločitev upravnega sodišča bi bila namreč za državne in deželne oblasti obvezna. Brez dvoma bi Upravno sodišče v tej zadevi odločilo objektivno in po vsej verjetnosti v prid avstrijskih manjšin. Tega pa se politični krogi bojijo in zato so na način onemogočili postopek, ki se ga Avstrija, ki se rada imenuje „Rechtsstaat“, mora sramovati. Slovencem pa so dokazali, da so oblastem ustrezne vse metode, če gre za pravice koroških Slovencev. Celo zakoni, ki so steber vsake demokratične države, takrat nimajo več veljave.
stopniki koroških Slovencev, ki jim je I kancler zagotovil 776.000 šilingov sub- | vencije. Zdi se nam, da je 184.000 šil. za § vsako izmed osrednjih organizacij koro- § škili Slovencev spričo nalog, ki jih mo- 1 ra ta in bi jih morali vršiti na kulturno- § gospodarskem področju in spričo dej- | stva, da so druge organizacije dosti bolje | subvencionirane, bore malo. Tudi ob- M ljuba glede javne slovenske kmetijske 1 šole ni bila uresničena, čeprav je med- | tem dobila podraveljska šola pravico jav- § nosti — kar je bila minimalna zahteva 1 koroških Slovencev. Tako ostane od de- 1 cembrskih pogovorov v parlamentu e- | dinole kanclerjeva zagotovitev, da ne bo § izvedel ugotavljanja manjšine. Svojo iz- 1 javo pa je dopolnil s pripombo, da mo- 1 re služiti ugotavljanju manjšine tudi § ljudsko štetje, kar smo ponovno odklo- I nili.	|
Prav tako ni prišlo do obljubljenih po- 1 novnih kontaktov s kanclerjem maja | meseca; kakor je bilo sporočeno obema 1 organizacijama koroških Slovencev pred | nedavnim s strani koroškega deželnega | urada, bo kancler dr. Kreiskj povabil 1 obe organizaciji na razgovor v septem- 1 bru, torej tik pred državnozborskimi vo- § litvami v oktobru. V interesu koroških | Slovencev pričakujemo, da bodo razgo- 1 vori, ki jih pozdravljamo, privedli do | konkretnih rezultatov.	f
OBVESTILO
V Št. Rupertu pri Velikovcu pri šolskih sestrah bo tudi letos Kmetijsko-gospodinjska šola, v katero se morejo vpisati dekleta tudi namesto nadaljevalne šole. Imamo še prostora, zato pohitite z vpisom. Pouk na šoli se začne s 15. oktobrom in traja do 15. maja naslednjega leta.
Pridite nas osebno obiskat, da si šolo ogledate, ali pa pišite na naslov: Kmetijsko-gospodinjska šola, 9010 Volkermarkt, KlosterstraBe 2.
					
Ljudsko štetje in avstrijske oblasti
Prosvetni minister Gratz:
Obljubljeno finančno podporo moramo deliti z gradiščanskimi Hrvati
Kaj pravi k temu deželna finančna
direkcija?
F. VVieser iz Slovenjega Plajberka je poslal uredništvu NT tole pismo:
V ponedeljek, 19, 7. 1971, sem potoval s svojo prijateljico iz Ljubljane v Celovec. Ko sva dospela na mejo (avstrijsko stran Ljubelja), je moja sopotnica dala cariniku potne liste ter vljudno pozdravila v slovenščini. Gospod carinik je prijazno pokimal. Seveda mu je pogled takoj obvisel na mojem potnem listu — avstrijskem.
Samozavestno in glasno je vprašal, ne da bi odzdravil moji prijateljici: »Fuhren Sie was mit?“ Prijazno sem mu odgovoril v slovenščini: „Samo 0,7 I slivovke." Začudeno je dvignil glavo ter dejal: „Bitte?“ Mirno in prijazno sem mu zopet odgovoril v slovenščini: „0,7 I slivovke, prosim." Ko je bil gospod „Zollbeamter“ le prepričan, da ga sluh ni varal ter da se drzne KOROŠKI SLOVENEC odgovoriti predstavniku oblasti slovensko, je reagiral kot zadeta žival. „Sie vverden mit mir kein Theater auffuhren!" mi je dejal. Zlobno je iskal novih argumentov ter zadirčno povzdigoval glas: „Sie miissen in Osterreich deutsch sprechen!" Spet je zajel sapo ter mi povedal glasno, prepričljivo in zadirčno: „Das ist eine Provokation!" Skušal sem mu razložiti, da koroški Slovenci lahko govorimo povsod slovensko in da nam je to tudi zagotovljeno s členom 7 državne pogodbe.
Vehementno je gospod carinik nato ukazal: „Stellen Sie den VVagen rechts ran und kommen Sie mit!" Moja sopotnica je začudeno strmela, kajti prvič je videla v akciji ČRNORJAVEGA PREDSTAVNIKA DEMOKRATIČNE AVSTRIJE. Gospod carinik je odšel v carinarnico ter tam navzočim razložil, da bi rad KOROŠKI SLOVENEC, ki se drzne govoriti slovensko, prekoračil mejo. Ko sem se približal carinarnici, so me začudeno ter zaničljivo ogledovali kar štirje zelenci. Ni ostalo samo pri pogledih. Razložili so mi, kakšen zločin da sem naredil. Čutil sem zaničljive poglede ter slišal kvartet raznih glasov. Spreletel me je srd. Vprašal sem se: kaj niso delali tako z našimi predniki? Spomnil sem se, da so za časa Hitlerja lepili velike lepake z napisom: KARNTNER SPRICH DEUTSCH!
Deležen sem bil še zelo zanimivih pripomb:
Wenn Sie mit der Minderheit was vvollen, dann sind Sie hier auf dem falschen Platz. Sie vverden 6 Stunden vvarten, bis ein Dol-metscher eintrifft, den Sie selber bezahlen vverden. Gehen Sie mit der slovvenischen Sprache nach Jugoslavvien.
Eden izmed carinikov, ki je bil še posebno glasen, je povedal tudi tole modrost: „Die Mehrheit muB die Minderheit regieren."
Ko se je prijazni carinik vrnil s potnimi listi je sledila preiskava avtomobila. V njegovo razočaranje je staknil res samo 0,7 I slivovke. Po tem odkritju je modro povedal: „Da der Dame nichts zusteht, muB ich Ihnen 1/4 I verzollen. Ko sem ga opozoril na novi zakon, mi je posmehljivo dejal: „lch will heute gutherzig sein, deshalb mache ich Ihnen keine Schvvierigkeiten." Nato pa mi je preroško rekel: „Wenn Sie auf der jugosla-vvischen Seite deutsch sprechen, bekommen
Sie eine mit dem Kniippei liber den Kopf gehaut." In razšli smo se brez besed.
Slučajno pa je tisti dan potoval preko Ljubljane tudi moj oče. Na meji mu je neki carinik potožil, kako sem se slabo obnašal ter kako provokativno sem nastopil. Za slovo pa mu je rekel: „Wir vverden Ihren Sohn in Zukunft gut im Auge behalten."
Iz tega lahko sklepam, da sem zakrivil s tem, da sem gospoda carinika prijazno nagovoril v slovenščini, nekaj podobnega kot kriminalci in zločinci, kajti samo te je treba nadzirati.
Značilno za Koroško pa je dejstvo, da so na Ljubelju v službi tudi ljudje, ki odlično obvladajo slovenščino. Tej trditvi tudi gospod carinik Zvveibrot ni ugovarjal.
Feliks VVieser ml.
Slovenji Plajberk
POLICAJ IN CEFIZELJ
Žrelače je složna vasica. Toda vi še ne veste, kje leži. Če boste vzeli v roke zemljevid dežele TOLERANCILIJE, jo boste tam našli kot duhovno prestolnico, ki jih pa kar tako mrgoli po vsej Toleranciliji.
Žrelačani so kot tudi vsi drugi Tolerancili-janci izredno zdrav in krepak narod. Da pa so dosegli vse te lastnosti zdravja in kreposti, je bilo treba najprej odstraniti bacil pra-prebivalstva te dežele: Napredne Žrelače so to storile s pomočjo zdravnikobunda ter njih rjavobarvnega zdravila.
Tako so zdaj Žrelače precej časa bile oaza miru. Kar o Toleranciliji ne moremo
docela trditi. Kajti po drugih krajih Toleran-cilije je divjala čistka zdravnikobunda, vendar je bila tam drugod zaradi prešibkosti zdravila zaman.
Žrelačani so bili vsi velepoštenjaki. Kajti če bi imela vsaka napredna vas tako vzornega policaja, kot so ga imele Žrelače, bi bila vsa Tolerancilija že zdavnaj očiščena vseh elementov, ki rušijo mir, enotnost in domovinsko zvestobo.
Vsakega desetega v desetem mesecu so kakor povsod v Toleranciliji praznovali tudi v Žrelačah praznik svojega zaščitnika, varuha, patrona in priprošnjika v nebesih, sv. Oktobrija. V Žrelačah kakor povsod v Toleranciliji se je ohranila prelepa in ganljiva navada, da namesto Zveličarjevih križcev pri-
pnejo nase one kljukaste križce, na katerem je izdihnil tudi sv. Oktobrij, pa tudi njegove spominske kolajne. Tako korakajo desetega po žrelaškem Oktobrijskem trgu in butal-, oprostite, žrelaški župan nanovo potrjuje svojo in svoje vasi usmerjenost naprej v bodočnost. Kimaje mu pritrdijo vsi zbrani Žrelačani. „Mi smo mi“ se širi ponosna govorica.
Zgodilo pa se je belega dne nekaj tako nezaslišanega, da je but-, oprostite, žrelske-mu županu vzelo sapo in z njim vred vsem Žrelačanom:
Poklicni ropar in motilec miru v Žrelačah in po celi Toleranciliji, Cefizelj, si je dal sam sebi postaviti na pokopališču spomenik, v slučaju, da bi mu kdaj butal-, oprostite, žrelaški policaj nepredvidoma ne zavil vrat. Ceficelj pa je bil kljub svoji moralni pokvarjenosti zelo inteligenten in si je zato napisal nagrobni napis tudi v jeziku naprednega naroda.
To videvši, je žrelaški župan, pozabil sem omeniti, da mu je ime Koritnigg, dejal svojim občinskim soočetom: „Mi smo mi, in zato ni Cefizelj Mi, torej smo napredni mi in ne Cefizelj. Vsedimo se skupaj in posvetujmo se, kako bi odstranili njegov mavzolej. Mi smo mil"
Občinski očetje so se vsedli za vogalasto mizo in ko je župan srečno zaključil sejo, je dejal: „Mi smo mi! Cefizelj pa ni Mi. Pokopališče je naše, to smo; pa pokopališče ni Cefizlovo, torej mora njegov napredni spomenik izginiti, ker po predpisu smo napredni le mi Žrelačani in ne Cefizelj, kateremu je celo prepovedano živeti, še bolj pa biti napreden. Mi smo pa mi."
Tako se je končala slavna seja, ki bo za vedno ostala v zlatih analijah žrelaških. In res je nekaj noči nato napredno-žrelaška
Beljaško žegnanje in Heimatdienst!
Kot zadnja leta, mesto Beljak tudi letos prireja mogočno ljudsko slavje (Villacher Kirchtag). Udeležijo se ga med drugim zastopniki iz Slovenije ter Italije; saj veste: Alpen-Adria ... Deviza letošnjega beljaške-ga žegnan ja se glasi: „ Narodna glasba danes, ali kako?“ (Volksmusik heute, aber wie?). Skušali so na primer v okviru referatov ter diskusijskih prispevkov oceniti trenutni položaj narodne glasbe na Koroškem. Pri tem se je kar precej eksponirala naša „južna zvezda" (Profil) Sima. Govoril je kar obširno (kakor nam gotovo ni novo), poudarjal je potrebo po intenzivnejši gojitvi narodne glasbe ter vrhu tega še omenil — pač v smislu koroškega evropeicizma — slovensko in italijansko kulturno blago. Večji del svojega očetovskega govora pa je seveda posvetil naši častitljivi Koroški ter njenemu bogatemu narodno-kulturnemu zakladu.
Ali kljub temu, da je govoril tako častitljivo ter precej obširno blagoslavljal svoje koroško narodno blago, marsičesa ni omenil; tako je na primer „pozabil“ na kulturno u-dejstvovanje koroških Slovencev. Naša »južna zvezda" pač ni videla potrebe, da bi v svojem referatu tudi omenila slovenski del kulturne Koroške. Zato pa so prireditelji be-Ijaškega živ-žava povabili bamberški stolni zbor ter bamberške simfoniste („Es lebe die Volksmusik!"). Zares tipično gledanje koroškega Heimatdiensta: „... dal) das ganze Karntner Land fur immer den Charakter eines deutschen Landes trage — die Min-derheit der Slowenen soli ihre volkische Eigenart wahren, aber das ganze Land selbst soli eine Einheit bleiben in seinem Erschei-nungsbild vor aller Welt.“
Naši visoki gospodje, ki se tokrat vrtijo okrog beljaškega ringlšpila, so nam potemtakem ponovno dokazali, kdo na Koroškem več šteje: koroški Slovenci ali skisani duh Heimatdiensta. Toda: Slovenski volivni glasovi so še zmeraj zanimivi.
Čudno ...	—Kuj—
duša oropala Cefizeljev mavzolej naprednosti, to se pravi, zbrisala jo je.
Buta-, oprostite, žrelaški policaj je zdaj neutrudljivo in z nenehno vnemo iskal za neznanim storilcem. Ker pa se je podal na vzhodni izhod grobišča, je imela tista duša priliko zbežati skozi južni. Pa se je žrelaški policaj spomnil na podoben primer svojega butalskega kolega in si je rekel: „Tudi ta ga ni dobil, čeprav je njegova vas bila ravno-tako napredna kot so Žrelače v Toleranciliji. Mi smo pa kljub temu mi!"
In prav je imel. Ni ga karala ne vas ne župan. Dejali so le: Mi smo pa mi!
zmago zavlačenski
/)tth Se. jim kila . ..
JANKO KULMEŽ zavzame stališče k članku »Koroški Slovenci v Federativni uniji evropskih manjšin", ki ga je objavila »Die Karntner Landsmannschaft" (julij 1971).
»Die Karntner Landsmannschaft«, glasilo domovini zvestih organizacij na Koroškem (»Mitteilungsblatt der Heimatverbdn-de Karntens«), se med drugim intenzivno bavi z vprašanjem koroških Slovencev. Tako na primer pozna rubriko »Grenzland, sei wachsam!«, kjer skuša naši zvesti Koroški na vse možne načine karakterizirati koroškega Slovenca kot nevarnega ter večnega rogovileža (Unruhestifter), ki iz dneva v dan terorizira miroljubno koroško planjavo tostran in onstran Drave. Citira članke oziroma odlomke iz slovenskih časopisov in revij, ugotavlja to in ono, ter kuha Koroški zvesto juho z fašističnimi začimbami, skratka: je to pisarjenje, čigar vsebina te spominja glede našega vprašanja na rjavo-krvavo preteklost ter z gotovo rjo prežeto sedanjost. Zadnja sicer ni krvava, a zato tem bolj srčna. Kajti: »So ist der Abivehr-kampf von 1920 im Jahre 1970 immer noch Abzvehrkampf mit den Waffen des HER-ZENS und des Geistes und wird es bleiben, so lange es cin deutsches Volk hier, ein slo-wenisches dort gibt. Daf3 er immer nur mit HERZ und Geist ausgelragen werde, das ivalte Gott!« (»Ruf der Heimat«, oktobra 1970)
»Die Karntner Landsmannschaft« je v svoji julijski številki tega leta med drugim priobčila članek »Koroški Slovenci v Federativni uniji evropskih narodnostnih skupin«. Podrobneje se bavi (neimenovani) pi-
sec članka z velikonočnim seminarjem 71 oziroma, analizo tega seminarja, ki je bila objavljena v NT 18/71 in sicer izpod mojega peresa. Kakor sem poročal, so na tem seminarju zastopali koroške Slovence Filip Warasch, Fini Jamnig, Janko Kumer, Zalka Inzko ter moja malenkost; Warasch je postal tudi novi predsednik FUEV-Mladinske komisije. In tako pride pisec zgoraj imenovanega članka do sledeče ugotovitve: »Nicht bekannt ist, ob die Ubersetzung der Slowe-nen bei diesem Seminar dazu den Ausschlag gegeben hat.«
Strah jih je, groza jih je oblila, te naše hrabre junake za nedeljivo Koroško. Gotovo se jim hlače tresejo, in to, čeprav jih je 100 (sto) milijonov, nas pa (samo) dva milijona. Res grozno, strašno . . . Da pa je bil VVarasch soglasno izvoljen za predsednika MK-FUEV ter da so ga med drugim tudi volili sudetski Nemci, naše domovini zveste organizacije docela prezrejo. In tako jih je strah, te svojevrstne milijonarje. Ne bi vedel, ali naj se jočeš ali pa — smejišl
Nadalje lahko bereš: Der Feststellung Skadegards »Das Bekenntnis zum ddni-schen Volkstum und zur danischen Kultur ist frei und darf von Amts wegen nicht be-stritten oder iiberpruft iverden«, filgt be-zeichnenderweise J. Kulmez den Kommen-tar hinzu: »Feststellung der Minderheit ist gesetzlich verboten«. Nato moli piščevo pero k vsem malikom praktične demokracije, vzdiguje roke k svoji lastni demokratični zvestobi, češ da izraža tako imenovano ugotavljanje manjšine »objektivno dejstvo eksistence manjšin« ipd.
Praktična demokracija?! Le kje so jo našli.? V denarnici? - Pa OBJEKTIVNOST? Kje neki so zopet to odkrili? V slovarju za fraze!? Mi vsekakor v kerntnerlonsmonšofti. In to nam zadostuje. Dovolj besedi — obljube smo že namreč slišali, ki pa so se v resnici izkazale kot prazne, puhle fraze. Dovolj so nas gotovi merodajni krogi zapostavljali, dovolj narodnih glav nam odsekali. Kri »2. svetovne svinjarije (Kladivo) je predvsem tudi napojila koroško (rjavo) zemljo«. Pa-so ti našli objektivnost, pač v smislu ISTIH narodnostnih pogojev ter prednosti: menijo, da imamo ISTE možnosti za razvoj naše narodnostne samobitnosti; vse to pa še skušajo zgodovinsko, nekateri celo sociološko dokazati, ali rezultat je »objektivno dejstvo eksistence manjšin« ... Le kje, za hudiča? V Auschivitzu? V »Ruf der Heimat«?
Govorijo tudi o neki ugotovitvi Skade-garda (»Der Feststellung Skadegards ...«), s čimer menijo zakon »Das Bekenntnis zum danischen Volkstum. und zur danischen Kultur ist frei und darf von Amts wegen nicht bestritten iverden.« Dragi gospodje, to ni NEKA UGOTOVITEV generalnega tajnika Unije evropskih manjšin, temveč ZAKON, citiran iz » B o n ? i - K op c n h a ge n er Erkldrungen«, ki urejujejo narodnostne odnose med šlesviškimi Danci in Nemci. S lem. pa ste nam zopet dokazali, kako radi se poslužujete manipulacije (potvarjanja), bralec naj dobi vtis, češ da je ta zakon SAMO neka SPLOSNA izjava tako imenovanega generalnega sekretarja neke Unije evropskih manjšin. Ali slabo znate manipulirati, še slabše seveda argumentirati! Pa kaj! Hrabri ste, domovini zvesti seveda še bolj. Saj veste, KDAJ in KAKO . . .
V svojem članku sem med drugim tudi omenil dejstvo res zadovoljive rešitve narodnostnega vprašanja na šlesviškem. Zadovoljni. ter veseli uspešne ureditve so pretežno vsi, tako Danci kot Nemci. Razburja se samo »Die Karntner Landsmannschaft«. To pa zato: »Weder Fras (dopisnik »DELA« — op. p.) noch Kulmez berichten, dafi in diesem Zipfel Europas keine ziveisprdchi-gen Aufschriften zu finden sind . . .« (KEM, julij 1971)
Kako pa to? Čudno. Na eni strani močno zaletavanje s strani včerajšnjih, stražnikov današnjega grenclanda proti dvojezičnim topografskim napisom, na drugi strani pa ti odkrijejo v manjkanju tovrstnih napisov nekaj pomanjkljivega — NEGATIVNEGA. Z drugimi besedami: skušajo nakazati — pač na njihov način — potrebo po dvojezičnih napisih. Sicer pa ugotavljajo »in Osterreich (leben) die durch den Staatsvtertrag GE-SCHUTZTEN Slowenen in Kdrnten und Kroaten in Burgenland«. Torej nas državna pogodba ščiti. Res mojstrsko priznanje (ponižanje?!) napram koroškim Slovencem s strani domovini zvestih organizacij. Ali kljub temu so si ponovno sami razkrinkali svojo pravo ter nelogično politikantsko skakanje: želijo nobene zaščite zatiranih koroških Slovencev. Državna pogodba namreč zagotavlja več ali manj zaščito našega narodnega telesa, domovinsko železje pa se bori proti določilom državne pogodbe. Potemtakem se borijo proti zaščiti oziroma osnovnim interesom naše narodnostne skupine; le-ti pa niso narodni umor, temveč pravica do življenja!
Ali kaj hočeš? Duh se jim kisa, meso pa je zvesto Koroški ...
Spomin trem glasbenikom!
Umrli so prof. Norbert Artner, Danilo Bračič ter Bernhard Paumgartner
Po krajši bolezni je v soboto, 24. julija, umrl prof. Norbert Artner. Kot ravnatelj deželnega konservatorija in kot plodovit komponist je stal v ospredju koroškega glasbenega življenja in ustvarjanja. Bil je gonilna sila najvažnejših koroških glasbenih institucij, od leta 1967 ravnatelj deželnega konservatorija, od leta 1969 vodja šolskega glas-beništva in je v teh funkcijah v kratkem času ustvaril zaradi svoje osebne vneme izredno veliko.
Rodil se je leta 1922 blizu Št. Vida in najprej postal učitelj. Leta 1949 je odšel na Dunaj, kjer je na tamkajšnji glasbeni akademiji bil učenec prof. Alfreda Uhla. Po končanih študijah so ga poklicali na celovški radio kot vodja glasbenega oddelka, kjer je deloval šest let z velikim uspehom. Prav tako uspešno je vodil razne zbore.
Kot skladatelj je deloval na vseh področjih od velike simfonije do stavka ljudske pesmi, kot dirigent je na mnogih koncertih v Avstriji kakor tudi v inozemstvu žel priznanje.
Od njegovih skladb naj navedem predvsem radijsko opero „Botticellijeva poroka", tri oratorije, dve maši, osem kantat za soliste, zbor in orkester, dve simfoniji za veliki orkester, mnogoštevilne zborovske skladbe,
ZNOVA SLOVENEC NA HIMALAJO
Pred kratkim je odpotovala druga skupina članov ,.Tretje argentinske odprave na Himalajo". V tej skupini himalajcev se tudi nahaja naš rojak, ing. Jure Skvarča. Polet gre do Frankfurta, kjer bodo ekspedicionarji uredili še nekaj podrobnosti, kot je nabava čevljev, kisikovih aparatov ipd. Nato bodo odpotovali v New Delhi ter naprej do Katmanduja, kjer je izhodna točka za pristopanje do 280 km oddaljenega ledenika Humbu, ki leži ob vznožju Mount Everesta; vrh te gore je tudi cilj odprave. Vzpon sam je predvidevan za mesec oktober in sicer iz raznih vremenskih vzrokov. Vrniti se nameravajo meseca decembra.
Jure Skvarča je že drugi član Slovenskega društva v Argentini, ki sodeluje v himalajskih odpravah; s tem pa je tudi priznan kot eden vodilnih plezalcev Argentine. Hkrati pa to pot obžalujemo, da ni mogel biti v to ekspedicijo vključen tudi Juretov brat Peter, ki je gotovo prvi med andskimi plezalci. In šele, kadar sta ta dva brata skupaj v navezi, lahko eden kot drugi v popolni usklajenosti izkoristi svoje plezalske sposobnosti do skrajne storilnosti. Oba pa sta še mlada in ni utopična prerokba, da bosta slej ko prej še kdaj skupaj stala na vrhu kakega himalajskega orjaka.
Tokrat pa želimo Juretu vso srečo, da bi bil v odličnih telesnih kondicijah, ob uvidevnem vremenu in prizanesljivih okolnostih lahko vredno zastopal slovenski sloves v svetu!
ter približno 600 stavkov za ljudske pesmi. Za film ..Poročno potovanje po Koroški" je napisal glasbo, prav tako je vsako leto prispeval igram v Brežah odrsko glasbo.
Tudi Slovencem naklonjeni Artner je za glasbeno delo dobil nagrade dunajske glasbene akademije, prvo nagrado za kompozicijo pri dnevih ustvarjalne mladine Avstrije v Kapfenbergu In s svojim zborom (Volks-chor) dve prvi nagradi pri mednarodnih zborovskih tekmovanjih v Gorici.
Kot človek in glasbenik bo Norbert Artner ostal vsem Korošcem v trajnem spominu.
Umrl je tudi Bernhard Paumgartner, pred-
Društvo slovenskih pisateljev se v zadnjem desetletju uspešno trudi, ponesti našo domačo poezijo v mednarodni svet. Vzroki tem literarnim uspehom so:
1.	Stiki društva slovenskih književnikov s tujimi prijatelji naše literarne ustvarjalnosti.
2.	V zvezi s tem pa je treba tudi povedati, da se opaža čedalje večje uveljavljanje našega naroda pri tem ali onem evropskem narodu.
Medsebojno spoznavanje in zbližanje raznih narodov se vsekakor med drugim tudi izraža v raznih prevodih; v tem primeru so mišljeni prevodi slovenskih literarnih del. Hkrati pa se opaža, da narašča število pre-
sednik salzburških slavnostnih iger. Le te je vodil od leta 1960 naprej. Bil je znan kot izvrsten poznavatelj in interpret Mozartove glasbe, priznan glasbeni znanstvenik in dirigent. Kot znanstvenik je objavil mnogo publikacij.
Tudi kot komponist je bil uspešen.
Ko je bil poletni festival v Ljubljani v polnem teku, je nenadoma umrl ravnatelj festivala, 57-letni Danilo Bračič. To mesto je prevzel leta 1965. Od prvega dne svojega delovanja se je trudil, da bi dal festivalu mednarodni značaj. Kar mu je tudi uspelo. Odtlej gostujejo poleti v Ljubljani renomlrani operni in baletni ansambli vzhoda in zahoda. Poleg tega, da je znal dvigniti nivo prireditve, mu je uspelo tudi povečati občinstvo ter zanimanje za festival.
vodov iz slovenske književnosti; lahko bi dejali, da je to neke vrste dokaz uspešne ..zunanje politike" slovenske kulture.
Pariška založba Seghers je izdala letos v juniju 120 strani obsegajočo autologijo „La Poesie slovene cotem poraine". Seghers je že leta 1962 izdala „Authologie de la Poesie slovene; v nji sta prevajalca Viktor Jesenik in Marc Alyn predstavila francoskemu in nemara celo širšemu krogu, kot ga pač zajema francoščina, 27 slovenskih pesnikov od Prešerna do Kajetana. Koviča, izbor pa je bil delo Ceneta Vipotnika, Jožeta Kastelica in Draga Šega; slednji je napisal. Prav tako je izdala zgoraj imenovana pariška založba
zbirko ..Kosovel" (1965). Tudi ta zbirka je delo Marc Alyna, ki je imel pred sabo Jesenkove prevode. Uvod, ki je izšel izpod peresa Marc Alyna, pomeni najdrznejšo tujejezično študijo o Kosovelu.
Iz vsega tega je razvidno, da je založba Seghers zelo naklonjena slovenskim literarnim dosežkom ter preko njih celotnemu slovenskemu narodu. Toda v zadnjem času so nastopile pri Leghersovi založbi v Parizu neke spremembe, ki najbrž ne vplivajo najugodneje na njeno programsko politiko. Vzlic temu pa se je Marc Alynu le posrečilo, da je ta založba izdala zgoraj imenovano knjigo „La Poesie slovene cotem poraine". Je to pesniška zbirka raznih slovenskih pesnikov; vsakemu pesniku je posvečeno nekaj vrstic najosnovnejših podatkov, uvod dr. Kastelica pa naj bi vzbudil zanimanje francoskih bralcev za naš narod in kajpada za našo poezijo.
Nove knjige in revije:
Človekova pot
Danilo Lokar: Božična gos; opremila Nadja Furlan; izdala Državna založba Slovenije v Ljubljani.
Slovenski pisatelj, ajdovski rojak Danilo Lokar je svoje pisateljsko priznanje doživel v zrelih letih. Česar na literarnem torišču zaradi zahtevnega zdravniškega poklica ni utegnil izbrusiti in uresničiti v mlajših letih, je v glavnem uresničil v obdobju zadnjih deset let, ko mu knjige izhajajo druga za drugo. Vse Lokarjeve knjige so bile pri kritikih lepo sprejete.
Danilo Lokar je v svojih avtobiografskih in drugih delih prikazal slovenskemu bralcu košček preteklosti in sedanjosti svoje ožje domovine, predvsem pa se je s posebnega gledišča poglobil v duševnost svojih junakov, izobražencev in obrtnikov, kmetov in revežev.
Za svojo knjigo, ki jo je naslovil Božična gos, je Danilo Lokar izbral devet črtic in novel ter tri krajše igre. Knjiga zajema daljše časovno obdobje, iz let pisateljevih staršev do današnjih dni. Med literarno in miselno najmočnejša dela v knjigi sodi prav Božična gos. V njej pisatelj odkriva in podoživlja tragiko svoje matere, izobražene, umirjene in čustvene ženske, ki si za sopotnika v življenju ni izbrala človeka, ki bi ustrezal njenemu gledanju na življenje in njenemu značaju.
Božična gos bo prav gotovo lepo sprejeta pri starejših, zrelih bralcih. Mladim bo pisateljev svet nekoliko odmaknjen, saj se v zadnjih letih moralne in literarne vrednote naglo spreminjajo. Tisto, kar je dobrega, seveda ostane ne glede na literarne smeri in avtorjevo sprejemanje in ocenjevanje življenja. Pisateljsko delo Danila Lokarja ni muha enodnevnica.
Zmaga slovenske besede v Berlinu
Veliko Slovencev živi v tujini. Zato so tem bolj veseli, ako imajo možnost, slišati tudi izven svoje domovine slovensko besedo. Domača beseda je vrhu tega neke vrste opora, katere se oprime marsikateri inozemski Slovenec, da ne utone v morju tujine. Nič drugače v Zahodnem Berlinu!
V Zahodnem Berlinu živi lepo število slovenskih sezonskih delavcev ter izseljencev. Le ti pa so igrali pred približno dvema tednoma znano Finžgarjevo tragedijo ..Razvaline življenja". Uspeh je bil sijajen. Posebno pa je treba imeti pred očmi tole: skromna delavska dvoranica za vaje, vztrajni mladi ljudje, ki so si cela dva meseca pritrgovali večerni počitek, iznajdljivost in požrtvovalnost režiserja, ki se je večinoma posluževal svojih lastnih finančnih stroškov, vse to in še več so stopinje, ki so ob uprizoritvi privedle do prodornega uspeha našega klasičnega pisatelja Finžgarja v nekdaj ošabnem
pruskem mestu. In ako si stavimo vprašanje, zakaj si je režiser izbral ravno to Finžgarjevo delo, nam bo režiser sam najbolj vedel odgovoriti: „Kot nesrečna Ur-hova hči Lenčka se čutimo izseljenci ogoljufani za ljubezen, čutimo se žrtve gospodarskih računov." Vrhu tega pa je seveda hotel počastiti stoletnico Finžgarje-vega rojstva ter petdesetletnico prve u-prizoritve zgorajimenovanega Finžgarje-vega dela!
Podobno kot sezonski delavci oziroma slovenski izseljenci v Berlinu imamo tudi mi, koroški Slovenci, težave pri našem kulturnem ustvarjanju. Potrebujemo potemtakem lepo število idealistov, katerih pa vedno bolj primanjkuje. So sicer gotovi rojaki, ki se ne bojijo nobenega napora, še manj pa idealizma. Toda: kje ostajajo drugi? Sicer se kaj rado zgodi, da so v gobezdanju precej aktivni. Vendar le gobec eno, požrtvovalno ustvarjanje pa nekaj povsem drugega ...
Odmevi slovenske poezije v tujini
DISKUSIJSKI FORUM --------------
KAJ PA ZDAJ, FANTJE?
(Ob pojavu kladivarjev)
Tržaška revija „Most“ je v svoji zadnji številki objavila m. dr. članek „Kaj pa zdaj, fantje", ki ga je sestavil Vladimir Vremec ter se bavi s pojavom kladivarjev. Uredništvo NT je sklenilo uvesti rubriko ..diskusijski forum"; želi namreč, da bi bralci nekoliko več objavljali pisma bralcev. S tem jim je hkrati dana možnost, da javno razpravljajo predvsem o našem narodnem vprašanju, o novih perspektivah ter predlogih, potom katerih si zamišljajo rešiti našo problematiko. Opozarjamo pa, da v raznih prispevkih izraženo mnenje ni nujno tudi mnenje uredništva. V naslednjem vam prinašamo nekaj odlomkov zgoraj imenovanega članka v diskusijo:
Najbolj značilen za KLADIVO je spopad z narodno-socialno stvarnostjo na Koroškem.
Koncept narodnega dela, ki ga je KLADIVO raztolmačilo v odgovoru na pismo nekega bralca, je bil sicer ne do kraja definiran, vendar zelo značilen: KLADIVO je za kratkoročne konkretne programe in perspektive dela, za politiko, ki se ne klanja osebnim ali društvenim ali pa jalovim svetovno-nazor-skim koristim. Prvi konkreten rezultat tega Programa je bila izjava, ki so jo skupaj s kladivarji podpisali vsi drugi mlajši izobraženci, ki se ne strinjajo s politiko slovenskih organizacij na Koroškem ob priliki lansko-letnih deželnozborskih volitev (zanimivo, ob tej izjavi so bili najbolj glasni in vneti kritiki ..nihilizma" kladivarjev in nasplošno mlajše intelektualne generacije, previdno tiho).
Reakcija s strani oblastvenih organov, sodnije in policije in časopisja, ki je doseglo
višek v sicer odloženem procesu proti Marjanu Šturmu in v zasliševanju skoraj vseh na Dunaju živečih študentov in celo akademikov, ki so že v službi, ter s prisluškovanjem telefonskih pogovorov in drugimi ne ravno z občutkom za mero opravljenimi posegi, je pokazala nemškonacionalnim krogom (s katerimi socialistična stranka sodeluje v določeni meri na državni ravni — enobarvna socialistična vlada dobiva pomoč od nemško-nacionalnih liberalcev), kako oblast odločno ukrepa. Ta reakcija, ki naj bi služila ustrahovanju slovenskega življa, pa je nasprotno izzvala val odpora med Slovenci na obeh straneh meje.
Slovenci na Koroškem so bili v smislu interesnih skupin praktično neobstojni, zlasti če pomislimo, da je bil NskS navaden in cenen volilni privesek avstrijske ljudske stranke, socialistična zveza slovenskih organizacij pa brez posebnega vpliva v avstrijsko socialistično stranko vključen del, ki je komaj lani prvič dobil svojega predstavnika v deželni svet. Nobeden od teh pa ni nikoli dosegel položaja, ki si ga navadno partnerji medsebojno priznavajo. Težnje k samostojnemu slovenskemu političnemu predstavništvu so bile posebno med katoliško usmerjeno mlado generacijo močne, pa tudi med socialistično. V določeni meri in konkretno celo ob prej omenjeni izjavi ob priliki lanskoletnih deželnozborskih volitev, so jo podpirali tudi kladivarji.
Kljub radikalnemu odklanjanju obstoječih slovenskih organizacij in avstrijskih vsedržavnih strank, na katere se le te naslanjajo, pa se KLADIVO doslej še ni jasno izrazilo, kakšne naj bi bile bodoče oblike slovenske koroške politike. Določeni pojavi anarhičnega odklanjanja vsega obstoječega na straneh KLADIVA vzbujajo precejšnje pomisleke in dvome, da bo dosedanjim kratkoročnim" akcijam in programom sledilo dolgoročnejše delo za afirmacijo mogoče tudi nove, samostojne slovenske politične organizacije.
In tu je treba predvidnosti, pameti in smisla za realnost tudi kladivarjem. Spodbujanje k frontnemu razpoloženju in odrekanju pozitivnih vrednot in zaslug v celoti tako slovenskemu koroškemu ambientu kot avstrijskemu, češ da so vsi v službi vladajočega kapitala in izdajalci poštenega in zatiranega ljudstva, je krivično in nič kaj obetajoče, zakaj, če je res poostritev kritike obstoječih razmer prinesla določene sadove, kot sem že prej omenil, ni pa pričakovati, da bi totalna radikalizacija proti vsemu obstoječemu uspela Korošce približati bolj kot doslej in jih združiti na novi osnovi. Kako pa naj se vsa odklanjajoča manjšinska politična grupacija sploh vključi v politično življenje, ki se bo, če smo količkaj stvarni, še dolgo odvijalo v okviru danih razmer? To bi hkrati pomenilo sterilno opozicijo, ki ni Slovencem, posebno v zamejstvu nikoli prinesla pozitivnih sadov (mislim, da je izven diskusije in primerjave doba odpora in upora nacifašizmu).
Prepričan sem, da bi v koroški avstrijski
stvarnosti prej kot gesla o razrednem boju bila drugačna vsebina bolj učinkovita za vzbujanje pozornosti v javnosti in dosego enakopravnega socialnega in splošno družbenega položaja koroških Slovencev. Prav zato bo potrebno, da koroške mlajše generacije v smislu dosedanje povezanosti in solidarnosti globlje in predvsem z večjim občutkom za realnost analizirajo avstrijsko stvarnost in možnosti dela v njej.
Koroški Slovenci morajo začeti z večjo doslednostjo nastopati v javnosti kot subjekt in sicer v vseh ozirih, predvsem pa na političnem polju. Največ možnosti prodora in uspeha nimajo dandanes v čedalje manj industrijski in vedno bolj poindustrijski dobi poklicni revolucionarji, kolikor močno razvejana politična formacija, s kadri specialistov, sposobnih javnih delavcev, kulturnikov, ki se ne zapirajo v svoje štiri stene in sanjajo o utopiji, ljudje, ki imajo pregled nad družbenim dogajanjem, ki vidijo pozitivne kot tudi negativne plati posameznih družbenih ureditev.
Posebno na Koroškem bi bilo zelo zgrešeno, če bi mislili, da obstajajo edinopravilni modeli, ki nas bodo takoj in za vselej rešili težav in pripeljali v krajši perspektivi na zeleno vejo. Predati se tej iluziji, bi pomenilo že jutri vreči puško v koruzo. Tam, kjer nastopa eno samo PRAVO, tam se PRAVO ne pojavlja toliko kot resnica, ampak kot ideologija pravega, tam nastopa želja po zmagi za vsako ceno ali po razočaranju — v slovenskih in posebno koroških razmerah — frustracija, zapiranje vase in beg pred svetom.
Slovesnost biserne sv. maše v Šmihelu
Biseromašnik, častiti g. Vauti je rodom iz šmihelske fare. Doma je na Rutah v Dobrovi in ima v šmihelski fari in okolici številne sorodnike. Pa tudi drugače je faranom po svojem pisanju v Našem tedniku dobro znan in je bila splošna želja, da bi biserno sv. mašo v Šmihelu ponovil. Župnik je tej želji ugodil in obljubil, na dan 25. julija, priti v Šmihel.
Ob pol desetih so se začeli pozdravi do-šlega jubilanta. Najprej je zapel ojačeni cerkveni zbor dobrodošlico, nato ga je pozdravil g. dekan Srienc v svojem in v imenu dekanijske duhovščine. V imenu cerkvenega sveta in mož mu je čestital g. Ko rej VVutej in isto je izrekla v imenu žena ga. Valentina Kušej. Dijakinja Štefka Vauti, ga je pozdravila v imenu farne mladine in slovenskih študentov iz Šmihela. Nato so deklamirale še Mlinarjeva Micka iz Čirkovč, Davidova Marica iz Šmihela in mala Barbika od Stampuha iz Repelj. Po zaključni pozdravni pesmi se je razvil sprevod po vasi in za-okrenil k farni cerkvi, kjer se je pričela ob somaševanju g. Čebula, našega rojaka, in g. dekana jubilejna sv. maša.
Pridigal je domači g. dekan. Poudaril je pomen duhovnikov za naš dobrobit in še posebno važnost medsebojne ljubezni vernikov. Le iz ljubezni se poraja dobro in če bomo imeli verne, ljubeče matere, bomo imeli spet duhovniške poklice in zasigurano versko bodočnost.
Ob koncu biserne sv. maše je spregovoril še g. jubilant in povedal, da je najvažnejši stan v človeški družbi duhovniški stan. Iz svojih spominov je navedel vse duhovnike, ki so izšli v zadnjih 75 letih iz šmihelske fare: dekan Kraut, župnki Uranšek, župnik Sadjak, škof dr. Rožman, župnik Joso Rudi, on sam, župnik Malej, župnik Čarf, župnik Čebul, g. David in g. Trap. In tudi sedaj se dva bogoslovca iz fare pripravljata za duhovniški poklic. Taka fara, ki je dala toliko duhovnikov, ima pravico, da je dobro zasedena.
Po opravilu v cerkvi je bilo slikanje vseh povabljenih sorodnikov in gostov z jubilantom v sredini. Upamo, da nam bo naš lovec na slike, v zimskih predavanjih lahko o tej slavnosti kaj lepega pokazal in tudi za uho kaj prijetnega povedal, saj je del slovesnosti posnel na trak.
Ko je zazvonilo poldne, so se podali sorodniki in častni gostje z jubilantom v farno dvorano k skupnemu obedu, ki so ga pripravili Šercerjevi.
Med in po obedu so se vrstili govori in razvijal se je kulturni program, ki ga je pripravila naša pesnica Milka Hartmanova z deklicami iz pliberške okolice.
Med drugim je govoril slavljenčev nečak Mirko Kumer, pd. Črčej. Najprej je seznanil povabljene sorodnike med seboj in razložil njih sorodstvene veje, ki izvirajo iz starodavnega Vautijevega rodu. Zasledoval je ta rodovnik v krstnih knjigah šmihelske fare, ki pa segajo samo do leta 1750. Starejše so bile baje ob nekem požaru uničene. Nato je orisal življenjsko pot biseromašnika, ki se je razvil iz malega fantka, študenta v Kranju, do uglednega župnika v Selah in starosto slovenskih duhovnikov na Koroškem. Opisal je dvakratno preganjanje g. župnika, prvič leta 1919, ko se je moral štiri tedne skrivati pri gorskem kmetu Košutniku in ko je našel po osvoboditvi župnišče popolnoma izropano. Drugič pa v času tretjega raj-ha, ko so gospoda zaprli v gestapovski zapor, ga pregnali iz dežele, ga postavili pred
CELOVEC
(Vabilo k dnevu češčenja)
V sredo, dne 11. avgusta 1971, se vrši v Mohorjevi kapeli v Celovcu v Mohorjevem domu (Viktringer Ring 26) celodnevno če-ščenje Rešnjega Telesa z sledečim sporedom:
Ob 7. uri zjutraj se izpostavi R. Telo k če-ščenju. Priložnost za sv. spoved. Ob pol 8. uri sv. maša z nagovorom. Ob pol 9. uri sv. maša z naukom za tretjerednike. Ob pol 11. uri maša z nagovorom, nato ure češčenja R. Telesa. Ob pol 7. uri zvečer sv. maša z nagovorom, obnovo posvetitve Srcu Jezusovemu in Marijinemu, zahvalna pesem, blagoslov. Obenem je dan duhovne obnove za naše tretjerednike.
Verniki iz Celovca in okolice ste lepo povabljeni!
ljudsko sodišče, ga kakor po čudežu oprostili in potem ponovno sodli in mu po krivici dali štiri leta ječe, v kateri je dočakal zadnje dni vojne. Na smrtnem maršu v koncentracijsko taborišče Dachau se mu je posrečilo izmuzniti se. Dobra žena, verna kmetica, mu je dala hrane in obleke. Po koncu hitlerjeve strahovlade se je povrnil v svoje Sele in obnovil versko življenje in skupaj s pomočnikom izvedel gradnjo farnega doma in nove cerkve. To je pač krona življenjskega dela našega jubilanta.
Stavil ga je v zgled kot duhovnika — kulturnega delavca. Nikjer na Koroškem ni na tako majhnem prostoru, pri samo 900 dušah, tako razgibane slovenske kulturne dejavnosti, kot v gorskih Selah. Imajo odlične igralce, znamenite pevce, narodno-plesno skupino, športno mladino ter še mnogo drugega.
Jubilant je znan, da ima zmožno pero; vsa leta je stalno dopisoval, prej v Koroškega Slovenca, pozneje v Kroniko in Tednik. Iz tega dopisovanja smo zvedeli vse selske novice in marsikaj iz jubilantovega življenja in časa njegovega preganjanja. Spominski spisi so izšli tudi v mohorjevih koledarjih. Lepo branje so tudi potopisi o
Spoznal sem jo že leta 1943. Velika stavba, v kateri se je v pritličju nahajala ena najstarejših tiskarn v Celovcu, s stanovanjskim prostorom v prvem nadstropju in z raznimi pritiklinami so zahtevale raznovrstna popravila, ki so se nanašale na moj poklic. Vsa boljša moč je bila takrat na bojnem polju, zato je bil takrat moj poklic dobrodošel vsepovsod. Ko pa se je začelo v januarju leta 1944 bombardiranje Celovca in tudi drugod, sem bil razen dela pri stavbnem podjetju, še o prostih urah po večerih in sobotnih popoldnevih oblegan s prošnjami na vse strani. Razumljivo pa je, da je moje telo rabilo nekoliko več kalorij na dan kot običajno, da sem lahko vzdržal po 15—16 ur na dan, pri nesrečnikih, ki so jim bombe razkrile krove in rušile zidove.
Tako sem tudi pri gospe Kleinmayr absol-viral dokaj uric, katere mi je plačala v natu-ralijah, kar mi je vsekakor prav prišlo, saj sem bil proti koncu vojne popolnoma zbombardiran, ker sem stanoval blizu kolodvora.
Celovčani so se izrazili, da ima tam „vrag mlade". Res pa je, da niso zgrešili Anglo-
Prejšnji ponedeljek je huda nesreča zadela pd. Čemernjakovo gostilno pod Pečni-co. Nenadoma je švignil plamen iz skednja in v kratkem času uničil celo gospodarsko poslopje s stroji in tudi vso zalogo sena. Tako je utrpela lastnica ga. Hanca Krištof okoli pol milijona škode. Domača in tudi sosednje požarne brambe pa so preprečile, da bi se ogenj razširil na gostinsko poslopje. V silni nevarnosti je bila tudi farna cerkev, ki jo je v veliki meri varovala stoletja stara lipa, ki je pri tem požaru zgubila večji del listja.
Komaj pa je bil ta ogenj dodobra poga-šen, je že spet tulila sirena. Tokrat se je
soncu in morju in vredni, da se skupno z ostalimi deli izdajo v posebni knjigi. To bo bodoča naloga Mohorjeve družbe.
Govornik mu je voščil še nadaljnjega božjega varstva in milosti v bodočem življenju.
Sledil je nastop Milkinih deklic. Izvajale so spored, ki ga je Milka sama spesnila, uglasbila in naučila. Prikazano je bilo življenje jubilanta kot duhovnika in učitelja in pa lepota narave — rož in sonca — veselja v Bogu in ljubezni do Matere Božje. Spored je g. Zaletel snemal in ga upamo slišati v slovenski oddaji radia Celovec.
Nato so deklamirali še Štampuhovi otroci, ki še šole ne obiskujejo. Veliko pozornost pa so vzbudili zamorčki iz Sudana (iz Afrike), ki so zapeli lepe slovenske pesmi. Mamica, Mira Vauti, ki je z Afričanom poročena, govori in poje v daljni tujini s svojo deco v slovenščini, dočim nas srce boli, da v domovini nekateri starši svojih otrok rodnega jezika ne naučijo.
Ob koncu je še povzel besedo Rutarjan, Vautinov sosed Šranc in izrazil ponos vasi, da je rodila tako imenitnega slavljenca.
S popoldanskim blagoslovom in petimi litanijami je lepa slovesnost izzvenela.
Jubilant se je vsem zahvalil za trud, ki so ga za slovesnost doprinesli, ti pa so mu želeli še mnogo zdravih let.
Amerikanci niti dneva, da bi nas ne obiskali. Polagoma sem prišel ob vse siromaštvo, ki sem ga do takrat še imel. V takšnih težavah sem se zatekel k rajnici, ki me je podprla z različnimi predmeti, kar mi je prav prišlo. Mož ji je bil tedaj v vojni, kjer si je nakopal bolezen, kateri je po vojni kmalu podlegel. Usoda, ki je spremljala to dobrotnico, ji na starost ni prizanašala. Po dolgi bolezni je ugasnilo njeno življenje ne v njenem, temveč v tujem stanovanju.
Žal sem bil odsoten in se nisem mogel u-deležiti pogrebnih svečanosti in sem šele po povratku zvedel za njeno smrt.
Naj ti da, draga rajnica, Večni v miru počivati. Nisi samo imensko po možu podedovala plemiški stan. Ne! Njeno srce je bilo plemenito.
Zato lahko zakličem s pesnikom:
Ne zase, živela si za druge in delala od mladih nog, s teboj so tvoje šle zasluge, plačnik ji je pravični Bog.
Hvaležni
Karl Rojšek
rdeči petelin vsedel na komaj dober km oddaljeni Schreierjev skedenj v Ledincah. Tudi tukaj je pogorelo poslopje do zidovja ter znaša škoda okoli 500.000 šil. In le to, da sta se ob tem času vračala dva vaščana od gašenja pri Čemernjaku in tako lahko takoj obvestila gasilce, ki so se nato pripeljali od Cemernjaka v Ledince, je obranilo, da ni veter prenesel ogenj na še več drugih bližnjih poslopij. Domnevajo, da je bil ogenj podtaknjen in da je storilec tudi lahko eden od tujcev, ki jih je toliko okoli Baškega jezera. Marši kak domačin pa to noč ni našel več počitka, ker bati se je bilo, da bi se ogenj ne pojavil še kje drugje.
SELE
V nedeljo, 1. avgusta, popoldne, je bila selska vas močno razgibana. Požarna hramba je namreč dobila novo motorno brizgalno in je združila slovesnost blagoslovitve s kulturno prireditvijo in veselico. Kljub mračnemu in mokremu vremenu se je zbrala na trgu med farnim domom in novo občinsko hišo množica domačinov, okoličanov in letoviščarjev, sosednje požarne brambe iz Borovnice ter oddelek iz Borovelj in Tržiča.
Slovesnost je o tvoril domači cerkveni pevski zbor s pozdravno pesmijo. Po pozdravu poveljnika Tomeja Ogrisa, je g. kaplan Matko s sodelovanjem pevskega zbora blagoslovil brizgalno. Nato je g. župan Herman Velik v svojem govoru opisal razveseljiv napredek požarne brambe, ki je I. 1967 dobila pod novo občinsko hišo prostoren gasilski dom, dve leti pozneje pa gasilski avto in sedaj še novo brizgalno. S plebiscitnim spominskim darom od vlade je občina zgradila velik vodni bazen za pitno vodo in napeljavo vode do hidrantov v vasi, ker bo hitreje omogočilo gašenje požarov. Sledila je vaja gasilcev pri hidrantih. Visoko so segali vodni curki in se razpršili v obilen dež.
Pred mrkim vremenom smo se zatekli v dvorano farnega doma. Vokalni kvartet »Zvonček" iz Škofje Loke je združen z godci »Štirje kovači" iz Slovenjega Gradca pel številne narodne in moderne pesmi. Nastopil pa je tudi dvojni kvartet tovarniških delavcev iz Borovelj z mehkimi koroškimi pesmimi. Za zabavo je posebno poskrbel član »Zvončka,, s šaljivim pripovedovanjem o Janezu in Micki. Vsem pevskim in godbenim točkam je sledilo ploskanje v znak priznanja. Petje slovenskih in nemških pesmi je bil izraz volje, da hočemo biti bratski sosedje.
Med tem izvajanjem programa je zunaj zasijalo ljubo sonce. Zato so se po končanem kulturnem delu vsi preselili na prostor, kjer je godba igrala, da so se pari na plesišču lažje sukali in vrteli. Bila je res prijetna domača veselica in to v veselje vsem — tako gostom kot tudi domačinom.
*
Letos je obiskovalo slovensko gimnazijo skupno 22 selskih fantov in deklic. Z uspehom so starši lahko zadovoljni. Razen enega, ki ga čaka jeseni popravni izpit iz enega predmeta, so vsi končali šolsko leto z dobrim uspehom, devet celo z odličnim. Tako so bile kakor lani tudi letos odličnjakinje vse tri hčerke g. Velika, enako obe Ridov-čevi ter od peterih Užnikovih študentov prav tako dve. dijakinji. Vrhu tega sta se z odliko postavila še Adamkov Toni in Trklov Vili. Gimnazijske študije so z maturo končali Janko Jaklitsch ter Stanko in Milena Olip. Čestitamo jim z željo, da si izvolijo njim primeren poklic. Lahko smo ponosni na bistre glave in pridnost naših študentov!
Del ceste po Rebri do Doliča je bil spomladi razširjen, pretekli teden pa so pričeli z asfaltiranjem. Le-ta je velikega pomena za tujski promet. Že sedaj opažamo naraščanje prometa; želijo si pač ogledati Sele. znane predvsem zaradi lepote njenega planinskega sveta.
DOBRLA VAS (Črni teden)
Pretekli teden nas je obiskala kar trikrat zaporedoma bela žena. Najprej se je oglasila pri Jončku v Bukovju ter rešila mater dolgega trpljenja. Pri pogrebu smo slišali, da je bila verna, dobra do revežev in pridna gospodinja.
Dan nato smo pokopali osemletnega šolarja Milana Rutarja, sina slavne Rutarjeve rodbine, ki je postal žrtev prometne nesreče, zakrivljene po domačem nameščencu. Deček je bil vzor šolarja v vsakem oziru, priljubljen doma in na vasi. Bil je član otroške mladine ter je lepo igral pri igri Genovefa vlogo Boleslava ter je kot bodoči prosvetaš mnogo obetal. Množica ljudstva iz cele Podjune — znanci in prijatelji Rutarjeve rodbine — ter šolarji z učitelji vred in 5 duhovnikov ga je spremljalo k zadnjemu počitku na Goro. Ogromna udeležba pri pogrebu je bila izraz sočutja s težko prizadeto družino.
Dan pozneje smo se poslovili od Jožefa Žide, zidarja in vojnega invalida na Dobrovi, ki je po daljšem bolehanju v 52. letu zatisnil oči. Bil je čislan kot priden delavec.
Prizadetim naše sožalje, rajnim pa večni mir!
Šopek spmina na grob Edith pl. Kleinmayr
Teološki seminar
|	TINJE, 26. do 28. avgusta 1971	|
| Poizkusi zadnjih let so bili uspešni. Zato hočemo letos nadaljevati s teološkim | |	tečajem. Posrečilo se nam je, da bosta predavala tudi letos dva strokovnjaka.	|
|	Prepričani smo, da so bili udeleženci lanskoletnega seminarja zadovoljni.	|
|	Spored:	|
Četrtek, 26. 8.: Prof. dr. Alojz Rebula: ob 9. uri: Lik sinu človekovega —	1
|	16.30: misterij Cerkve — zvečer: besedno bogoslužje.	|
Petek, 27. 8.: Prof. dr. Alojz Rebula: ob 9. uri: izvirni greh — ob 11. uri:	skupna	|
|	sv. maša — ob 16.30: prof. dr. Karl VVoschitz: Janezova kristologija.	1
Sobota, 28. 8.: Prof. dr. Karl VVoschitz: ob 9. uri: Janezova kristologija —	|
|	ob 11. uri: Janezova apokalipsa — ob 12.30: zaključek s skupnim kosilom.	|
| Vesele počitnice in na svidenje	|
|	bogoslovci in THT duhovniki. |
*iilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!llllllllllllllllllllllllllllllllllll!lllllllllll!llllllllllllllllll|lllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllllll!llll!lll!llllllllllllllll!llllllllllllllllllllllllll!llllllllll!lllllllllllllli
Požar na Pečnici in v Ledincah
(Rdeči petelin je uničil dvoje gospodarskih poslopij)
					"ip“™		—	
Hi					■i			
20. Avstrijski lesni velesejem
OD SOBOTE, 7., DO NEDELJE,
•	1500 razstavljalcev iz 30 dežel pričakuje vašega obiska
- Celovški velesejem
15. AVGUSTA 1971
• Modemi veselični prostor
n i rini mi						
Slovenijales dobiva oblike koncerna
Razvoj podjetij ima svojo zakonito rast. Vodstvo podjetja, ki pravilno oceni situacijo in na tej pravilni oceni temelji svojo poslovno politiko, ustvari s tem realne možnosti za najuspešnejšo in najbolj naglo rast. Če s tega vidika skušamo oceniti trgovsko-proizvodno podjetje Slovenijales iz Ljubljane, ki mimogrede povedano vsako leto razstavlja tudi na celovškem sejmu in po tem takem ni neznano, moramo ovrednotiti predvsem element povezovanja s proizvodnjo trud za zagotovitev surovinske baze, marketing orientacijo celotnega poslovanja, vedno uspešnejše ingenee-ring aranžmaje in izredno trdoživost v izvoznih Poslih.
Že dobra 3 leta je tega, ko se je Slovenijalesu Pridružila prva tovarna pohištva. Danes jih ima v svojem sestavu 10 in z njimi predstavlja pomemben proizvodni potencial. Dejstvo, da je Sloveni-
jales v vse te priključene tovarne investiral znatna finančna sredstva za rekonstrukcije, nabavo novih strojev in razširitve, moramo razumeti kot vzrok, da proizvodne zmogljivosti in produktivnost v teh tovarnah neprestano raste, kar naj ilustrirajo sledeči podatki. V prvih petih mesecih letošnjega leta se je v primerjavi z istim obdobjem lani v Slovenijalesovih tovarnah povečalo število zaposlenih samo za 2%, proizvodnja pa v celoti za 42 %. Razen tega, da ima Slovenijales lastne tovarne, se tudi z drugimi povezuje v po-slovno-tehničnem sodelovanju. 21. tega meseca je kot soinvestitor nove tovarne Alples v Železnikih na 16.000 m2 površine, opremljene z najmodernejšimi popolnoma avtomatiziranimi stroji, zabeležil nov poslovni uspeh.
Široki javnosti je znano, da ima Slovenijales v Centralno-afriški republiki lastno eksploatacijo







tropskega lesa na površini 400.000 hektarjev. Junija meseca letos pa je pričela z obratovanjem novozgrajena žaga za tropske lesove v luki Koper. Obrat je z lastnimi sredstvi zgradil Slovenijales z namenom, da bi zagotovil primerno predelavo tropskega lesa. Dve proizvodni liniji popolnoma avtomatizirani omogočata letni razrez 70.000 tropske hlodovine. Upoštevaje dejstvo, da je v Jugoslaviji in zlasti v Sloveniji vedno manj lesne mase, razpoložljive za predelavo v lesni industriji in to, da je izkoristek tropskih lesov znatno večji kot domačih, nakazuje pomembnost posla, katerega se je lotil Slovenijales.
Strokovno vodstvo podjetja se vztrajno trudi v poslovanju zagotoviti kompletno uslugo. Zato ima lastno službo za marketing raziskave, lasten oddelek za oblikovanje novih modelov in če temu prištejemo še lastne tovarne in prodajno mrežo, postane razumljivo, da je ta krog, od želje potrošnika do zadovoljitve te njegove želje, zaključen. Na področju opreme poslovnih prostorov, šol, bolnic in drugih objektov je podobno. Sektor za
ingeneering in opremo prevzema kompleksne naloge in jih od izdelave projektov preko izdelave opreme in montaže do nadzora ter spremljanja v času garancije opravi s kadri, ki so posebej usposobljeni za to delo.
Razumljivo je, da tudi Slovenijales zadeva ob probleme, ki so ali splošni ali specifični. Tu imamo v mislih predvsem težave z likvidnostjo in nastopom na tujih tržiščih. Vendar smo, če tudi ne zanikamo težav, upravičeno napisali, da je Slovenijales kot delovni organizem trdoživ in mu prav zaradi tega uspeva reševati tekoče probleme. Preprost podatek: v prvih petih mesecih letošnjega leta je podjetje povečalo obseg izvoza za 27 %, kar je v primerjavi s celotno stroko (1 %) dokaz gornjim trditvam.
Neposredna bližina Koroške in Slovenije je brez dvoma razlog za zanimanje, ki si ga medsebojno posvečamo. Možnost nakupa, zlasti manjših kosov pohištva v trgovinah Slovenijalesa je temu zanimanju dodaten vzrok.
Obiskali bomo XXI. mednarodni Gorenjski sejem
V KRANJU OD 6. DO 17. AVGUSTA 1971
Gorenjski sejem se je razvil iz manjše lokalne obrtniške razstave, danes pa pomeni Pomembno internacionalno gospodarske Prireditev; srečujejo se tako razstavljalci kot tudi obiskovalci iz Jugoslavije ter dru-9ih srednjeevropskih dežel. Omeniti je treba, da se iz leta v leto poveča število razstavljalcev, posebno pa se dviga blagovni Promet na sejemskih prireditvah.
V razmerah, kakršnih je Gorenjski sejem organiziral dosedanje sejemske prireditve, Predvsem ni bilo mogoče povečati posebne kvalitete; kot prostor, na katerem so se razstavljali razni izdelki, so služili najeti prostori in sicer kranjske šole ter Delavski dom. Nastala je torej potreba po novih ter lastnih sejemskih prostorih. Ugodna zemljepisna lega Kranja, liberalizacija blagovnega Prometa z deželami zahodne Evrope itd., so še prav posebno narekovali potrebo po lastnih sejemskih prostorih. Res se je organi-2atorjem ter prirediteljem te gotovo zanimive gospodarske razstave posrečilo zgrabiti in usposobiti novozgrajeno sejemsko ha-i° na površini 5100 ma, postaviti 3 montažne hale, urediti odprti razstavni prodajni prostor ter prostor za zabavni park in parkiranje. Zaradi pomanjkanja prostora pa bo letošnja prireditev razdeljena še vedno na 3 razna razstavišča in sicer:
•	Razstavišče I — Savski log (pokrit raz-stavno-prodajni prostor, odprt razstavno-pro-bajni prostor, gostinski prostor, zunanji prostor za zabavni park),
•	Razstavišče II — Osnovna šola „Simon Jenko“ (pokrit razstavno-prodajni prostor).
•	Razstavišče lil — Delavski dom „Fran-ca Vodopivca" (pokrit razstavno-prodajni
Prostor).
Na letošnji prireditvi sodeluje skupno 407 razstavljalcev ali 7,5% več kot lansko leto.
Od teh je jugoslovanskih 292 in 115 inozemskih podjetij. Medtem ko je Avstrija najbolj močno zastopana izmed vseh inozemskih podjetij, je treba predvsem omeniti, da jo bo med drugim tudi zastopalo podjetje Katarina in Adolf Krivograd iz Šmihela, ki so znani kot zavedni slovenski rojaki. Sploh bo nudil letošnji Gorenjski sejem boljšo kvaliteto od dosedanjih razstav. Obiskovalec bo med drugim imel možnost poslovnega dogovarjanja, zaključevanja kupoprodajnih
pogodb in nakupa. Zaradi komercialno potrošniškega značaja sejma nudijo razstavljalci blago po posebnih sejemskih cenah, ki pa so povezane z gotovim sejemskim popustom. Vrhu tega je v razstavišču 1 (Savski log) na novo urejeni gostinski prostor; tam pa se bo tudi odgiraval pester spored, kjer bodo m. dr. nastopali narodno zabavni ansambli.
Sicer drži, da se bo več ali manj istočasno odigraval celovški velesejem, kar je seveda dokaj nepraktično. Kljub temu se bomo rade volje odzvali povabilu prirediteljev te slovenske oziroma mednarodne gospodarske zanimivosti. Ne le zaradi tega, ker bo tudi razstavljala naša rojakinja Katrica Krivograd; treba je predvsem videti naraščajoče zanimanje za tovrstno gospodarsko prireditev. Zato svetujemo vsem našim rojakom: OBIŠČITE XXI. GORENJSKI SEJEM!
DARUJTE
za thkomii sklad!
HOČETE ZIDATI?
Vedno in vsak čas na razpolago odjemalcem
FERLACHER BETONWERK J. Pagitz, Ferlach — Borovlje Tel. 0 42 27 /375 (Dostavljamo tudi ob sobotah!)
Vse iz ene roke
KOTMARA VES KOTTMANNSDORF tel. 0 42 22—7911 17
B BETONSKO PODJETJE B VELETRGOVINA ZA GRADBENI MATERIAL
VVOLFSBERG, tel. 0 43 52—29 91
Lahko si pa ogledate tudi najlepšo razstavo ploščic Avstrije.
Dostavljamo tudi v sobotah.
Informacije dobite v vseh zadevah v Kot-mari vesi ali pa v VVolfsbergu.
Opozarjamo naše cenjene bralce, da smo morali tokrat obliko „Našega tednika" nekoliko spremeniti; to pa zaradi inseratov, ki so v zvezi s celovškim velesejmom. Prosimo za razumevanje!	Uredništvo
LJUBA PRENNERJEVA:
Preljubi fantič moj...
Na trški sodniji je bil uradni dan za vse stranke.
Ko je prišel Janez po stopnicah navzgor, je že videl skozi steklena vrata njo, ki je stala s hrbtom obrnjena proti vratom pri velikem oknu. Srd, ki se je nabiral v njem že vse tedne, odkar je vedel, da je oče njenemu otroku, mu je ob pogledu nanjo vroče planil v glavo. Trmasto je potegnil klobuk na oči in prijel za kljuko. Videl je znance, ki so posedali tu na hodniku in se pogovarjali v gručah. Vstopil je, ne da bi pozdravil, in parkrat prestopil.
Kam bi? Tam pri oknu je slonela ona, tu ob zidu sta sedela soseda, ki ga gledata — gotovo si mežikata, in ob vratih stoji Karuški Jaka, ki bo še danes raztrobil po vsej vasi, kako je bilo na sodniji. Ob koncu se je nekaj premaknilo in Janez se je obrnil proti vratom. Moral je pokimati Jaki, ki je zijal škodoželjno naravnost vanj. Janez je stisnil pesti v hlačnih žepih in se zagledal pod klop v kotu. Ničesar ni bilo videti tam, temno je bilo in umazano, a Janez je le gledal in tudi Lenka je gledala skozi okno na pusto sodnijsko dvorišče, kjer razen umazanih tal in starega vodnjaka tudi ni bilo nič gledanja vrednega.
„Janez Benko — Helena Pokršnik."
Osupel je snel fant klobuk in strmel v pisarja, ki je pomolel glavo skozi pisarniška vrata in poklical vnovič, še ostreje in neje-volneje:
„Janez Benko — Pokršnik Helena — no!“
»Tukaj,“ je izjavil Janez naglo, ko je slišal za seboj od okna sem plašne, neenakomerne korake.
Vstopila sta in vrata so se zaprla za njima.
Vse, kar je bilo nekdaj, ko je dehtela seč v zapeljivi pomladanski noči in ko se je med sencami dreves poigravala mlada mesečina, je ostalo zunaj teh vrat.
Na kmetih si mladi ljudje ne govorijo o luni, zvezdicah, rožicah in hrepenečih slav-čevih pesmih.
Vroča sapa življenja razklene cvetje na mladem drevesu, da se razbohoti in drhteče čaka izpolnitve zaslutenih obljub.
Praktični cesar
jKitajski cesar Kien-lung, ki je vladal od leta 1736—1796, je imel na dvoru štiri zdravnike, ki so bili stalno v službi pri njem in so dobivali zelo visoko plačo.
Da bi se ne polenarili in se premalo posvetili njegovemu zdravju, je vso zadevo zelo pametno uredil. Zdravniki so dobivali plačo vse dotlej, dokler je bil cesar zdrav. Brž ko pa je zbolel, kratko malo niso več dobivali denarja. Če je cesarjeva bolezen dalj časa trajala, so morali zdravniki v cesarjevo blagajno vračati ves honorar, ki so ga prejeli za tekoče leto, poleg tega pa še plačevati zdravila in morebitne druge zdravnike, ki so prišli na dvor.
In ko se izpolnjuje življenja sveta obljuba, ki jo je bilo drhteče hrepenenje pričakovalo kakor samo odprto nebo, ginevajo cveti in iz nekdanje cvetne čaše se izoblikuje kelih bridkosti. Za vsak drobec sladkosti poln napoj pelina tihe in javne sramote in trdih, zaničljivih besed odtod, od koder je bil obljubljen poprej sam raj.
In vendar je še vedno skoro vsak petek dosti istega opravila za vrati št. 4. na trški sodniji.
Za temi vrati je prisegla Lenčika pri Bogu, vsemogočnem in vsevedočem, da je Benkov Janez oče njenega otroka.
Janez je bil pustil zunaj vrat vso svojo ljubeznivo prijaznost, vse dopadajenje do svoje ljubice, še usmiljenje in sram je pustil tam zunaj. Grde besede je metal vanjo, sveto je zatrjeval sodniku, da se je njegovo dekle pečalo še z bogve katerimi drugimi, da laže, da je ni nič kaj prida — o kaj vse ji je še natvezi! in natovoril zato, ker mu je rodila toliko zaželjena ljubezen nezaželjeno živo bitje, za katerega bo moral plačevati dolgih štirinajst let celih 75 dinarjev mesečno.
Ko so se vrata spet zaprla za njima — a to pot nazaj med svet, je bil Janez, zakonito
H. BETHGE:
Prodajalec olja je koračil lepega sončnega dne po cesti nekega južnokitajskega mesteca. Prodal je bil vse olje in zdaj je dobre volje stopal proti domu. Prazno čutaro je imel obešeno na rami, v roki je pa nosil moŠ7ijo z denarjem.
Tako je prišel do neke majhne reke, čez katero ni bilo mostu in so ljudje nizko vodo navadno kar prebredli. Tudi prodajalec olja je sklenil, da si bo sezul čevlje in bo prekoračil reko. Ko se je sezuval, je stopil k njemu star, grbast mož in ga prosil, naj ga na hrbtu prenese čez reko.
»Dobro,« je dejal prodajalec olja. »Nesel te bo?n čez vodo, a obesil ti bom na ramo čutaro in mošnjiček, da bom imel jaz proste roke.«
Tako se je tudi zgodilo. Prodajalec olja je brez težave prenesel grbastega starca na drugi breg reke, ga tam postavil na tla, mu vzel z rame čutaro, potem pa zahteval še mošnjiček.
»Mošnjiček z denarjem je vendar moj,« se je začudil starec. »Kaj torej hočeš?«
Zdaj je prodajalec olja spoznal, da je nasedel sleparju. Vsi njegovi napori, da bi denar dobil nazaj, so ostali brez uspeha. Kmalu se je poleg njiju nabralo nekaj ljudi, ki so radovedno poslušali, zakaj se moža prepirata. Naposled so ljudje odločili, naj oba moža odideta k mestnemu razsodniku.
Stari razsodnik je poslušal prodajalčevo izpoved in prikimal z glavo, rekoč:
zavezani nezakonski oče, rdeč ko kuhan rak. Trdo za njim je stopala Lenčika in dežnik je krčevito tiščala k sebi.
Tu pred njo, s krivci na klobuku, z rokami v žepih bahatih mestno ukrojenih hlač, je stopal on, ki jo je tako ogoljufal za vso brezskrbno, čislano mladost, ta široki, mogočni mladenič, ta utelešena moška bahavost in nizkotnost.
»Črek —“ je dejala marela parkrat zaporedoma in Janez je odskakovaje sikal: »Pusti — miruj — ti presneta babnica —“
Ko je ponoči umirila Lenčika svojega drobnega otročička in se sklonila nadenj, da vidi, če je že zaspal, je priplavala do priprtega okenca pesem doli s polja, kjer so hodili fantje — vasovalci —:
»Moje tam dekle, čaka še na me, k njej le žene vedno me srce ...“
*
V nebesih sedi na zlatem prestolu Bog očka in gleda na svet pod seboj, vidi vrvež življenja, vedno se prerajajočega in iz večnosti v večnost krožečega, vidi fante, kako so zanikarni, sebični in ničvredni — a on se smehlja, ker ve, da ne bo konca vezi med možem in ženo, dokler se bo rodil človeški rod iz žene... in da je prav tako.
»Oj, deklice so rahel cvet...“ je zapel pesnik, njegov glasnik.
A kaj praviš ti, oj fantič moj?
»Mislim, da ni tako težko ugotoviti, čigav je denar. Prinesite mi posodo z vodo.«
Ko je posoda stala pred njim, je starec odvezal mošnjiček in stresel kovance v vodo, rekoč:
»Če je denar res prislužil prodajalec olja, potem je prav gotovo nekoliko masten od olja in se bodo na vrhu vode pokazali mastni kolobarji. Če je pa denar starčev, se to ne bo zgodilo.
To rekši, je sodnik pomešal kovance in takoj so stopili na površje oljni madeži.
»Poglejte,« je vzkliknil modrijan, »sleparja sem odkril! Denar je last oljarja!«
Ali že veš, da . . .
® je človek prodrl v zemeljsko skorjo le 7000 m globoko, to je 1/1000 zemeljskega premera?
•	kačji jezik ni sedež okusa, pač pa sedež tipa in voha? Z jezikom kače ovohajo in otipajo predmete.
•	je dežnik prišel v Evropo v XV. stoletju? Prinesli so ga trgovci z Vzhoda v Španijo.
•	imajo ptiči, ki se izležejo iz jajčec in so še v njem, na nežno mehkem kljunčku trd rožiček, s katerim sta rej o trdo jajčno lupino? Rožiček takoj po rojstvu odpade.
•	se s cunjico obrisano jabolko sveti, kakor bi bilo odeto z voščeno plastjo? V resnici pa ima lupina tanko voščeno plast, ki zabranjuje izhlapevanje.
RADIVOJ REHAR:
Že vse sem bližji. ..
Glej, zdaj sem že vse ti bližji: kakor jadro, ki blodilo je po silnih oceanih, vračam k tebi se v pristan!
V tišjih urah, ko se unesel je strasti in želj orkan, ko je boj, ki sam s seboj bil sem ga, dobojevan, nisi več mi ljubica ?ie žena, si vse več mi: mati, mati, mojega otroka mati...
Si vse več mi: žar večerni, tleč za daljnimi gorami; čakam ves ga, da predrami mi spomin na prošle čase, da verjel bom zopet vase, mlad — in novih nad bogat. ..
Misli o ženskah
Na svetu ni lahkomiselnih žensk, so pa lahkomiselni moški, ki trp6 žensko lahkomiselnost.
Ženske bolj zanimajo moške obleke, kakor njihove ideje.
Žensko razočaranje v ljubezni je že predpriprava za novo ljubezen.
Na svetu so ženske, katerih srce je najboljši matematik.
Nekatere ženske se šele v ljubezni nauče sovražiti.
V gledališču. — Gledalec: »Oprostite, gospa, ali bi lahko sneli svoj široki klobuk z glave? Ničesar ne vidim, pa sem plačal za sedež 50 frankov!" — Dama se pa odreže: »Jaz pa sem plačala za klobuk 500 frankov!"
Prebrisano. — Mama je zalotila sina, ko si je umival noge in si ni sezul nogavic. „Ja, Janezek, kaj pa vendar misliš? Takoj si sezuj nogavice!"
—	„Oh, mama, ko je pa voda tako mrzla!"
To bo srečen zakon! — Ivanka: »Znam voziti avto, igrati tenis, plavati pod vodo..." — Jurček: »Jaz pa znam šivati gumbe, krpati nogavice, kuhati se bom pa naučil prihodnje tedne."
Iz stare Avstroogrske. — Cesar Franc Jožef je obiskal neko vojašnico in vprašal nekega novinca: »Poslušaj, jaz sem tvoj cesar. Ali bi ti streljal name, če bi ti to zapovedal tvoj major?"
—	»Da, Veličanstvo," je odgovoril vojak. »Zapoved je zapoved!" — Podobne odgovore je dobil cesar tudi od drugih vojakov. Ob koncu pregleda pa je našel vojaka, ki je odgovoril: »Ne, Veličanstvo. Jaz bi ne streljal." — Razveselil se je cesar tega odgovora, pa je vprašal dalje: »Zakaj pa ne?" — »Zato ker sem samo bobnar v tej kompaniji!"
Vendar nekdo!" — Sodnik pijancu: »Vse vaše nesreče je kriv alkohol." — Pijanec: »Gospod sodnik, lepo prosim, napišite mi to. Bom nesel to vaše potrdilo ženi, ki zmeraj trdi, da sem jaz kriv, če se ga preveč nalezem!"
Modra razsodba
JOSIP JURČIČ:	g
JURIJ KOZJAK
llllllllllllllllllllllillllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIUIIIItllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIlllllllllllllIHtlllHIt
DESETO POGLAVJE
Opat in menihi modri možje, nobeden srca ozdravit’ ne ve.
Fr. Prešeren
Bilo je leta 1475. Peter Kozjak se je bil svoje prostote že skoro naveličal, kajti sreče ni imel. Hotel se je ženiti, ali spodletelo mu je: nevesta, ki si jo je izbral, ga ni marala. Peter pa ni mogel še v drugo poskušati, ostal je torej sam zase na gradu Kozjaku.
Zvesti stari služabniki so bili popustili grad, ko je nastopil Peter gospodarstvo. Stari Ožbe, ki je služil v gradu šestdeset let, je šel osebenjkovat na stare dni, toda le za malo časa, kajti kmalu se je preselil s tega sveta za Maro, staro hišno, ki je bila umrla precej za očetom Bernardom še v gradu.
Marku so bili tudi že lasje osiveli; postava, nekdaj moška in močna, se je bila sključila in zgrbančila. Največ je pripomogla žalost in skrb za sina, da mu je starost prezgodaj jela lomiti kosti. Zastonj so upali in pravili menihi, da se mu bode rana zacelila, kadar nekoliko pozabi svoje izgube. Menih Marko je živel sam zase v svoji bolečini.
V prijaznem kotiču, v zatišju med dvema vrstama lepih gričev, je stal slavni stiški klošter. Že leta 1135 je kupil patriarh Peregrin iz Ogleja tukaj nekaj zemlje, postavil
klošter in poklical iz Rune pri Gradcu brate cistercijane. Ustanovitelj pa bratom ni samo preskrbel streho in stanovanje, temveč jim je prikupil za živež tudi primerne lastni je v okolici. Precej od kraja so imeli menihi tri vasi podložne za raboto in desetino. Pomnožili so to prvo lastnijo sosedni in daljni plemenitaši; med poslednjimi nahajamo v zapisnikih najvišje osebe iz vseh stanov; papeže, cesarje, kralje, vojvode, grofe in druge imenitnike imenujejo med darovalci. Tako je bil stiški klošter v nekdanjih časih eden izmed najbogatejših v slovenskih deželah.
Poslopje je bilo zavarovano z visokim obzidjem in štrlečimi stolpi, zakaj tačas je bilo le varno, kar je bilo sovražnikovi roki nedosegljivo, kar je branil zid in ostri meč. Ne samo da so Turki bili hudi sosedje, bilo je tudi v deželi ne-mirnežev mnogo. Gospodar je imel dolžnost, varovati svoje podložne. Zato je moral imeti tudi klošter zmerom oboroženo krdelo hlapcev na nogah, ako se je hotel varovati domačim in vnanjim sovražnikom.
Bilo je nekega jutra. Opat Ulrik je sedel v svoji izbi in v roki je imel veliko odprto knjigo z zlatim zaklepkom, v kateri je bral. Bil je opat že prileten; v okolici med ljudstvom in med gospodo je veljala njegova beseda veliko. Njemu nasproti pri durih je stal velik mož širokih pleč; na prvi pogled bi bil uganil, da je vojak.
»Kaj boš povedal, Til?" spregovori opat in zapre svoje bukve. »Kako ste opravili? Ali si dobil one, ki so pisarja ubili?"
»Nismo jih dobili, častitljivi gospod opat," odgovori Til. »Zasačili smo jih bili nekoliko v razvalini in obstopili, ali imeli so cepce okovane, eni celo meče; ušli so nam, trije naših so močno ranjeni."
»Doklej bodo še nadlegovali ubogo ljudstvo sovražniki od zunaj, roparji med narodom! Zdaj bodo še predrznejši, nazadnje nam pridejo na dom in človek si ne bo upal več izpod strehe. Ali si že slišal, da se nam je Turkov bati, preden mine poletje? Potem bomo imeli zopet nesrečo, da nam Bog pomagaj!"
Opat pomigne Tilu, naj odide. Til pa se je le počasi pomikal nazaj; videlo se je, da bi še nekaj rad povedal.
»Kaj bi še rad?" ga naposled vpraša opat.
»Sinoči smo dobili neznanega človeka," pripoveduje hlapec, „in ker se nas je ogibal, smo ga prijeli. Zdaj pa trdi hlapec Andrej, ki je bil prej v gradu na Kozjaku, da ga je že videl poprej in da je ravno tisti, kakor so dejali, da je bil odpeljal tistega dečka, sina gospoda..."
»Kozjaka!?" pravi opat čude se, vstane s stola in sprašuje hlapca zvesto in na drobno, kako jim je cigan v roke prišel. »Kaj, ko bi se dalo kaj izvedeti o Kozjakovem sinu!" je opat Ulrik mislil in brž reče pripeljati cigana in sklicati priorja, očeta Martina in druge starejše menihe.
Kmalu se zbero očetje in začno cigana izpraševati in izpeljevati. Obetajo mu, da se mu bode veliko prizaneslo, ako pove po resnici in se spokori; nasproti pa žugajo, da ga neutegoma dajo obesiti, ako ne govori vse po pravici. Cigan pa je zaničljivo pogledoval okrog sebe; vse se mu je zdelo za smeh, ne za smrt.
»Ali si ti tisti človek, ki je roparsko odpeljal dečka, Kozjakovega sina?" vpraša opat. »Govori, ljudje te poznajo, ne boš utajil ne!"
»Prav dobro me poznate; jaz sem službo preskrbel dečku," reče cigan in gleda okrog po svojih sodnikih, menihih in hlapcih, ki so ga držali.	(Dalje prihodnjič)
..SLOVENIJA SADJE”
Izvozno-uvozno podjetje, Ljubljana, Miklošičeva 10-1V
Hladilnica in zorilnica banan:
Zalog pri Ljubljani Hladilnica: Bohova pri Mariboru
Prestavnišlva in skladišča:
Maribor - Volčja Draga - Kanal - Koper-Beograd - Subotica - Zagreb - Brčko
ZASTOPSTVO TUJIH FIRM
Umvveltschutz geht alle an:
Strom - die saubere Energie
Unter diesem Titel veranstaltet die Karntner Elektrizitats-Aktiengesellschaft vvahrend der »Osterreichischen Holzmesse 1971 — Klagenfur-*er Messe" vom 7. bis 15. August in ihrem eige-nen Pavilion auf dem Messegelande eine Son-derausstellung.
Die KELAG will bei dieser Ausstellung demon-strieren, daB es die Anvvendung des elektrischen Stromes ermoglicht, unsere Landschaft sauber zu 6rhalten. Schon belasten Millionen Tonnen Muli fjas Land, die Oberbleibsel des Wohlstandes °reiten sich erstickend aus; faulender Muli pro-duziert Giftstoffe, die das Grundwasser ver-Pesten. Bereits ein Liter Ol, achtlos auf den Beden verschuttet — so kann man einer erst kurz-|'ch veroffentlichten Aussendung der Deutschen Verbundgesellschaft entnehmen — geniigt, daB aine Million Liter Trinkwasser unbrauchbar wird. Die eiektrische Energie ist jedoch in der Lage, die Umwelt wieder sauber zu machen. Mit ihrer neuen Aktion „Stromkraft im ganzen Haus“ will d'e KELAG dazu einen weiteren Beitrag leisten. Ifn Vorfuhrraum des KELAG-Pavillons werden ^ahrend der Klagenfurter Messe auch Farbton-filme uber elektrisches Heizen und moderne Elektroinstallationen gezeigt.
Weiter schlieBt sich das Amt der Karntner Lan-desregierung mit einer Sonderausstellung „Karn-*en schutzt seine Seen“, der dem Umweltschutz 9ewidmeten Schulung im KELAG-Pavillon an. Es Werden hiebei die groBzugigen Aufwendungen !m AusmaB von 1,5 Milliarden Schilling fur Seen-reinhaltung durch Kanalisationsanlagen gezeigt werden.
Wie alljahrlich ist zu ervvarten, daB auch die heurige vielseitige Ausstellung die Messebesu-cher anziehen wird und es ist zu hoffen, daB die Anregungen, selbst zum Umvveltschutz beizutra-gen, auch von jedermann richtig verstanden wer-den, sollen nicht schon in vvenigen Jahrzehnten verschmutzte Luft und verseuchtes VVasser unser Leben unertraglich machen.
Damska moda
ScIuzi&eZ
v veliki izbiri v strokovni trgovini
Klagenlurl-Celovec, Kramergasse 11 Telefon 83 3 95
KUPUJTE pri tvrdkah, ki oglašujejo v našem listu!
DIE SAUBERE
ENERGIE
SONDERSCHAU DER KARNTNER ELEKTRIZITATS-AKTIENGESELLSCHAFT IM EIGENEN PAVILLON AUF DEM FREIGELANDE DER OSTERR. HOLZMESSE - KLAGENFURTER MESSE, 7.-15. AUGUST 1971
Obiščite nas v času Celovškega velesejma!
HLEVSKE NAPRAVE
Montiramo najmodernejše hleve za govedo in prašiče. Vsa dela vam opravljajo izkušeni delavci.
Pridite, brezplačno
vam svetujemo!
ANDREJ URBAS
Volkermarkt - Velikovec Telefon 04232-521
STIHL
050AV
Gospodarski in poljedelski stroji — traktorji — motorne žage in vsi nadomestni deli — kuhinje — kuhinjski stroji in vse za gospodinjstvo — otroški vozički — tele-
eine Universalsage fur dieWaldarbeit.5,5DIN RS stark und 9,8 kg Ieicht,au6erdem hatsie den vibrati-onsdampfen-den STIHL-AV-Griff.
vizijski in radioaparati — šivalni stroji — motorna kolesa — mopedi — mladinska kolesa za birmo
najugodnejše pri domačem podjetju
Johan Lomschek
ŠT. LIPŠ — TIHOJA 2 9141 Eberndorf — Dobrla vas Telefon 0 42 37 — 246
Oglejte si zaloge in kupite ugodno!
POSEBNA RAZSTAVA:
.Industrijska predelava lesa na Koroškem1
Na 20. Avstrijskem lesnem velesejmu — Celovškem velesejmu prikazuje Institut za gospodarsko pospeševanje Koroške trgovske zbornice skupno s strokovno skupino industrije za predelavo lesa v lastnem paviljonu posebno razstavo pod geslom ..Industrijska predelava lesa na Koroškem". Na mnogih primerih naj dobi vsak interesent pregled o različnih proizvajalnih panogah in o izredni kvaliteti proizvodov v tej gospodarski stroki; razstavljene slike in eksponati pa naj mu nudijo vpogled v potek končnega izgo-tavljanja.
Gospodarska osnova koroške dežele so že od nekdaj njeni zemeljski zakladi: bogastvo železne, svinčene in cinaste rude, še prav posebno pa ..zeleno zlato" — t. j. gozdovi oziroma les.
Če bi na zemljevidu Koroške označili vse industrijske obrate, ki se ukvarjajo z obdelavo in predelavo lesa, potem bi posebno dobro videli, kako močno je ta trgovska stroka na Koroškem zastopana. Pomen produkcijskih strok, ki imajo les kot surovino za skupno bazo, se najbolj pokaže v dejstvu, da je znašal njihov skupni delež v letu 1970 pribl. 30 odst. bruto proizvodne vrednosti celotne koroške industrije.
Dosledni napori, da se obdelava in predelava lesa opravi v čim večji meri doma, na Koroškem, rodijo vidne uspehe v vsakoletnem povišanju koroškega deleža pri celotnem izvozu obdelanega lesa.
Vprav v našem času, ko prevladuje beton, jeklo in umetne snovi, pridobiva lesnopredelovalna industrija s svojimi kvalitetnimi proizvodi ponovno na svojem pomenu. Les ni poznan samo kot tradicionalno gradbeno sredstvo, katerega odlične lastnosti so se uveljavile skozi zadnja stoletja, temveč tudi kot material, ki glede svoje obdelovalnosti in strukture ustreza vsem zahtevam moderne arhitekture pri visokih gradnjah in izgradnji notranjih prostorov. Les nudi človeku v stanovanju kot tudi na delovnem mestu zaradi svoje topline in živosti prijetno, predvsem pa zdravo atmosfero in predstavlja tako zaželeno povezavo z naravo.
Predelava lesa na Koroškem obsega, ne upoštevajoč obrtne obrate, žagarsko, papirno, celulozno in kartonažno industrijo kot tudi „lesno-predeiovalno industrijo" v ožjem pomenu.
Žagarska industrija, ki je na Koroškem v nemajhni meri zastopana, predstavlja prvo predelovalno stopnjo lesa. Najmodernejše tozadevne naprave, med njimi tudi elektronične, so že marsikje v obratu in omogočajo zelo racionaliziran delovni postopek. Novi načini žaganja, ekonomična predelava lesnih ostankov kot tudi priključene skobljarne in rezkalnice povečujejo sor-timent te industrijske panoge, ki ustvarja v zvezi s svojim delovnim postopkom predpogoj za nadaljnje povečanje vrednosti pri predelavi.
V zvezi lesne predelave naj omenimo tudi izdelavo lahkih gradbenih plošč, za izdelavo katerih uporabljajo iverne odpadke obenem z mineralnimi vezivi.
Kot ..lesnopredelovalna industrija" v ožjem smislu označena fabrikacijska stroka predelava, obdelava in oplemeniti surovino — les, in sicer od malih potrebščin in uporabnih predmetov vsakdanjega življenja pa do umetniških stvaritev v zahtevni stanovanjski kulturi in do imponirajo-čih konstrukcij v gradbeni tehniki.
Posebno velik porast je v zadnjih letih zazna-
movan na področju ..gradnje z lesom". Poleg mizarsko-gradbenih izdelkov z oknicami in okenskimi okviri in vratmi kot glavnimi produkti naj v prvi vrsti omenimo gradnjo gotovih lesenih hišic, ki je s pomočjo najnovejših gradbenih postopkov dobila nove spodbude.
Lesogradnje večjega obsega se uveljavljajo zlasti pri gradnji lesenih hal. V zadnjih letih je bila proizvodnja vnaprej izdelanih stenskih in stropnih elementov na podlagi popolnoma novih metod v precejšnjem obsegu razširjena in še dalje razvita, tako da se les uporablja v notranji gradnji ne samo za tla, temveč v vedno večji meri tudi kot stenska in stropna obloga.
Vezni člen med področjima ..Graditi z lesom" in ..Stanovati z lesom" predstavlja industrija lesnih vlaken in ivernih plošč, ki je na Koroškem izredno važen gospodarski činitelj. Les, ki zaradi svoje premajhne jakosti ni več uporaben za obdelavo, in druge lesne odpadke, uporabljajo dandanes z velikim pridom v industriji raznih plošč. Les v obliki plošč je rezultat dolgoletne natančne raziskave in praktičnega razvoja ter predstavlja popolnoma nov, pred nekaj desetletji še popolnoma neznan material. Različni načini izgotavljanja, najmodernejši načini nanašanja plasti kot tudi različni vzorci omogočajo zelo mnogovrstno ponudbo lesonitnih in ivernih plošč, Vse te plošče zaradi svoje enostavne montaže in nepotrebnosti vsakršne površinske obdelave niso izredno uporabne samo pri opremi notranjih prostorov, temveč tudi pri izdelavi pohištva. Na področju ..Stanovati z lesom" je treba v prvi vrsti omeniti izdelavo pohištva. V tej stroki je bila v zadnjih desetletjih zapažena pomembna racionalizacija in izboljšave v izdelavi. Možnost serijske izdelave pohištva predstavlja veliko njeno ekonomičnost; dodatno izdelani deli pohištva poleg tega omogočajo zelo individualno ureditev stanovanjskih prostorov.
Produkcijski program koroške pohištvene industrije se razteza od opreme gostinskih prostorov preko spalnic, dnevnih sob, rustikalnega pohištva in garnitur pa tja do vsakovrstnega oblazinjenega pohištva. Pri tem vodi izdelovalce načelo, da naj pohištvo ne izpolnjuje samo svojega prvobitnega namena, temveč naj prinese tudi u-dobnost in nekako kulturo v one prostore, ki so namenjeni delu, oddihu in razvedrilu. Naloga pohištvene proizvodnje je torej ta, da najde povezavo med uporabnostjo in lepo zunanjo obliko pohištva.
Nič manj važno vlogo igra les tudi pri prevozništvu in pakiranju. Za Avstrijo so prevozni stroški zaradi njenega celinskega položaja v zunanji trgovini velikega pomena. Večkratno pretovarjanje zviša prevozne stroške in podaljša čas prevoza. Razne deščice, posebno izdelani zaboji in ostali leseni material za pakiranje omogočajo bolj racionalen in hitrejši potek celotnega prevoza in vskladiščenja.
Nadaljnji predelovatelj lesa kot surovine je papirna, celulozna in kartonažna industrija. Polizdelek celulozo, ki prvenstveno služi izdelavi papirja in lepenke, uporabljamo doma kot tudi v nemajhni množini izvažamo.
Raziskavanje lesnega ustroja je pomembno na vseh gori navedenih področjih in je zlasti v zadnjih letih doprineslo nadaljnje izboljšanje fizikalnih lastnosti lesa ter je na ta način ustvarilo predpogoje za nove konstrukcije, požlahtnjeva-nje in uporabo te naše važne surovine.
EELKTRIČNE ŠTEDILNIKE dobite že za S 1=950»*
v trgovini
Adolf in Kaiarina
KRIVOGRAD
9143 Šmihel pri Pliberku Tel. 0 42 35 — 34 1 97


Das Mobelhaus Ihres Vertrauens
Mobel | Mobel | Mobel
čpit$
Villach
VVidmanngasse 31
Wie alle lahre MESSEHAILE6 1.ST0CK
Opit§
Klagenfurt
Baumbachplatz 21
Obiščite nas na velesejmu p avilijon
vinarska zadruga
Prvovrstno izbrana črna in bela vina
• ,er
balkanske specialitete na žaru
............umi..........n..........hi........im..............................................................................................................................................iiiiiiiii..............um........umu.......................................iiiiiiiiihiiiiiiiiii.......................................................................iiiiiiiii
Schofimannis<
\M*nkulJ
BcsuclicnSic Schoffmann auf der Klagenfurter Messe
Messestadthalle, I.Stock
Mobel- und Ausstattungshaus
SlAcita.d.Glan
Mali oglasi
Letos se odpovemo velesejmskemu vrvežu. Zato Vam lahko tem bolje postrežemo v naši trgovini: vozlanje preprog, razna volna, PASSAP-pletiini stroji v: VVOLLBAR pri kapucinski cerkvi, Klagenfurt — Celovec.
F 200 — novi Passap-pletilni stroj. Nizka cena, enostavno upravljanje, majhna potreba prostora, lahek, priročen, prenosljiv, velik učinek — nizka cena. Dobite ga le pri: VVOLLBAR, zraven kapucinske cerkve, Klagenfurt — Celovec.
Prave razprodajne cene! Moške mrežaste srajce S 49.—, otroške frotirane obleke S 29.—, spodnje hlačke za deklice la, bombažaste, S 7.—, pri: SATTLER, Klagenfurt — Celovec, Heuplatz.
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 8. 8.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 9. 8.: 13.45 Informacije — Glasbena lojtr’ca od nas do vas. — TOREK, 10. 8.: 13.45 Informacije — Športni mozaik — Od popevke do popevke... — SREDA, 11. 8.: 13.45 Informacije — Našim mladim poslušalcem — Mladina poje. — ČETRTEK, 12. 8.: 13.45 Informacije — Po sledeh starih šeg in navad (Nadaljevanje pogovora T. Haderlapa z Matevžem Pasterkom). — PETEK, 13. 8.: 13.45 Informacije — Poper in sol. — SOBOTA, 14. 8.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Haš tednUc
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10,— šil., letno 100.— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24,— DM, za Francijo 30,— ffr., za Belgijo 300,— bfr., za Švico 25,— šfr., za Anglijo 3.— f. sterl., za Jugoslavijo 60,— N. din, za USA in ostale države 7.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik-Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.