1985 STOPINJE Izdalo Pomursko pastoralno področje Alfonz Korbun, Martin Poredoš, Franc Tement Uredil uredniški odbor: Lojze Kozar, Vilko Novak, Franc Puncer, Jožef Smej, Jože Zadravec Odgovorni urednik: Jožef Smej, Slomškov trg 19, Maribor Naslovna stran platnic: Akad, slikar Štefan Hauko — Portret dr. Franca Ivanocyja Zadnja stran platnic: Kapela — posnetek Jože Ftičar Tisk: ZGEP »Pomurski tisk«, TOZD Tiskarna, Murska Sobota STOPINJE 1985 Leto 1985 je navadno leto. Nedelje, zapovedan.! prazniki in državni prazniki so označeni z rdečini večjim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom, da jih ne bi zamenjali z zapovedanimi prazniki. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, pa so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje 'svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Lunine spremembe: polna luna ® prvi krajec 5 mlaj zadnji krajec C Leto 1984 se izteka in če se že tik pred koncem svet ne razleti, se bomo z olajšanjem oddahnili: in vendar se niso uresničile zloglasne slutnje Or-wellovih vizij iz romana »1984«. Boga zahvalimo za to in ga prosimo, naj nas obvaruje še v prihodnje. Kajti mir v svetu še naprej visi na nitki, ki se lahko pretrga od danes do jutri. Človek, krona stvarstva, je žal prej odkril sredstva za pogubo lastne vrste, kot za svojo odrešitev — da bi se namreč z močjo uma izognil samouničenju. Če razmišljamo daJlje, bi bilo slej ko prej treba današnji vse preveč stehnizirani, brezdušni civilizaciji poiškati protiutež v sili nadtvarne narave; v duhovni prenovi sveta. Visokoleteči načrti, porečete, nedosegljivi. Resda? Morda pa ne: danes, ko tipljemo že v širno vesolje, ven iz svojega sončnega sistema, mar ne bi prav danes mogli najti v sebi dovolj tvornih moči za lastno preživetje? Če smo zmogli to v zgodovini ničkodikokrat, zakaj ne bi še zdaj?! Varljivo je seve pričakovati, da bo prišla takšna duhovna prenova od zunaj, od nekakšnih velesil. Vsak narod jo mora porajati zase, velik ali majhen. To pa bo zmogel le, če z zdravimi viri svoje prehojene poti poišče ne le svojo lastno samobitnost, marveč jo skuša nadgraditi z močjo in voljo nove duhovne rasti, ki bo vedrila njegovo obzorje in ga oplajala za ustvarjanje boljšega jutrišnjega dne. Naj tudi naš zbornik zakoraka v tej smeri, čeprav z negotovimi koraki in nebogljenimi močmi. Prav zato, za smelejši in trdnejši korak kličemo v naše vrste novih moči vseh stanov in profilov. Le če pomnožimo svoje vrste in moči, razširimo razglede čez vse naše dejanje in nehanje, le tedaj se bomo v celem našli v svojem času in prosltoru. Tako zazrti v lastno podobo se bomo potlej lahko napotili naprej. Kajti človek je človek vse dotlej, dokler v skladu s svojo prvinsko naravo snuje naprej, brez prestanka In mej. S tem vedrim obetom pozdravljam naše nove sile, nove sokove naše moči že vnaprej, jih opogumljam, raduijoč se žetve njihovega dela. In v tem navdihu upam veliko in kličem vsem na lepše čase! S tem pa nočem biti nikak visokodoneč programski važič, ostati hočem le — brezimen p o 1 a ž i č JANUAR 1985 Prosinec 1 T NOVO LETO, OSM. BOŽICA, BOŽJA MATI MARIJA III 2 S Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) 3 Č Genovefa Pariška, dev.; Anter, /papež, muč. 4 P Angela Folinjiska, red.; Gregor Langreški, šk. 5 S Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 N GOSPODOVO RAZGLAŠENJE, SV. TRIJE KRALJI (1) Modri z Vzhoda počastijo Jezusa (Mt 2, 1-12) 7 P Rajmund Penjafortski, duh. (4); Lucijan Anibioh., duh. ® 8 T Severin Noriški, op.; Erhard, šk.; Jurij iz Hozibe, red. 9 S Julijan in Bazilica, muč.; Hadrijan, opat 10 Č Vilijem iz Bourgesa, šk.; Agaton, papež; Peter Onseolo 11 P Pavlin Oglejski, šk. (3); Teodozij, opat 12 S Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, šk. 13 N JEZUSOV KRST (2); Veronika Milanska, dev. Ti si moj ljubljeni Sin (Mr 1, 7-11) 14 P Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. ® 15 T Pavel Puščavnik; Maver, opat; HaJbakuk, prerok 16 S Marcel, papež; Berard in tovariši, franc, muč. 17 Č Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč. 18 P Marjeta Ogrska, red.; Prilska, mučenica 19 S Kanuit (KnuJt), kralj; Germanih, muč.; Arsen, red. 20 N 2. NAVADNA (2); Fabijan in Boštjan, muč. Jezusovi prvi učenci (Jn 1, 35-42) Pečarovci 21 P Neža (Agnes, Janja), dev., muč. (3); Epifanij, šk. ® 22 T Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4); Teodoiinida, kraljica 23 S Emerencijana, muč.; lldefonz, škof 24 Č Frančišek Šaleški, šk. c. u. (3); Felicijan, šk., muč. 25 P Spreobrnitev apostola Pavla (2); Ananija, muč. 26 S Timotej in Tit, škofa (3); Rolbert, Alberik, Štefan, r. u. 27 N 3. NAVADNA (2); Angela Merici, devica Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1, 14-20) 28 P Tomaž Akviniski, duh., c. u. (3); Peter Nolasko, red. 29 T Valerij, šk.; Julijan Ubogi, spokornik D 30 S Martina, dev., muč.; Hiaoitnta (Jacinta) Marescotti 31 č Janez Boško, red. ust. (3); Marcela, vdova , FEBRUAR 1985 Svečan 1 P Brigita Irska, dev.; Pionij, muč. 2 S Jezusovo darovanje, Svečnica (2); Simeon in Ana 3 N 4. NAVADNA (2); Blaž, škof, muč. Jezus uči z oblastjo (Mr 1, 21-28) 4 P Andrej Corsini, šk.; Janez de Britto, muč. 5 T Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa ® 6 S Pavel Miki in tov., muč. (3); Amand Belgijski, šk. 7 Č Nivard, redovnik; Adavkit in frigijski mučenci 8 P Hieronim Emiliani (4); Janez de Matha; Prešernov dan 9 S Apolonija, dev., mučenka; Niketfor, mučenec 10 N 5. NAVADNA (2); Sholastika, devica Jezus ozdravlja bolnike (Mr 1, 29-39) 11 P Lurška Mati božja (4); Cedmon, redovnik 12 T Evtalija, muč.; Benedikt Anianski, opat ® 13 S Katarina de Ricci, red.; Gregor II., papež 14 Č Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno Kverfurtski, muč. 15 P Jordan Saški, op.; Georgija, dev.; Agapa, dev., muč. 16 S Julijana, muč.; Onezim, šk.; Peteri muč. iz Egipta 17 N 6. NAVADNA (2); Frančišek Clet, muč. Jezus ozdravi gobavca (Mr 1, 40-45) 18 P Simeon Jeruzalemski, šk., muč.; Flavijan, šk. 19 T Konrad iz Piacenze, spokornik; Barbat, šk.; Pust @ 20 S tf Pepelnica (1); Sadot in tovariši, mučenci 21 Č Peter Damiani, šk., c. u. (4); Maksimijan Puljski, šk 22 P f Sedež apostola Petra (2); Marjeta Kortonska, spok. 23 S Polikaip, šk., c. u. (4); Dositej, menih 24 N 1. POSTNA (1); (Matija, ap.); Sergij, muč. Hudi duh skuša Jezusa (Mr 1, 12-15) 25 P Tarazij (Taras), škof; Valburga, devica 26 T Matilda iz Hackeboma, dev.; Porfirij, škof 27 S Gabrijel Žalostne Matere božje, re.; Leander, šk. 28 Č Roman, opat; Hilarij, papež; Osvald, škof 5 MAREC 1985 Sušeč 1 P t Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, mučenka 2 S Kvabre; Neža Praška, dev.; Henrik Suzo, red. 3 N 2. POSTNA (1); Kunigunda, cesarica Jezus se na gori spremeni (Mr 9, 2-10) 4 P Kazimir, kraljevič (4); Arkadi), škof, muč. 5 T Janez od križa, red.; Hadrijan, muč. 6 S Fridolin (Miroslav), opat.; Koleba (Nika), dev. 7 Č Perpetua in Fedicita, muč. (4); Gavdioz, škof ® 8 P f Janez od Boga, red. usitan. (4); Beata, mučenka 9 S Frančiška Rimska, redov. (4); Gregor Niški, iškof 10 N 3. POSTNA (1); Štirideset mučencev Jezus očisti tempelj (Jn 2, 13-25) 11 P Soifronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spoik. 12 T (Gregor Vel., papež); Doroteja (Robija), mučenika 13 S Nikofor, škof; Teodora, muč.; Kristina, dev., muč. C 14 Č Matilda, kraljica; Fiorenltina, opatinja 15 P f Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, muč. 16 S Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, šk.; Julijan, muč. 17 N 4. POSTNA (1); Jedrt Nivelska, opatinja Jezus ozdravi gobavca (Mr 1, 40-45) 18 P Ciril Jeruzalemski, šk., c. u. (4); Salvator, red. 19 T Jožef, mož Device Marije (1); Sibilina, devica Cankova 20 S Klavdija in tov., mučenci; Kubbert, škof 21 C Nikolaj iz Fliie, puščavnik; Filemon, muč. ® 22 P j Lea, spokornima; Katarina Genovska, spok. 23 S Turibij iz Mongroveija, šk. (4); Viktorijan in tov. 24 N 5. POSTNA (1); Dionizij in tov., mučenci Jezus napove trpljenje (Jn 12, 20-33) 25 P Gospodovo oznanjenje (1); Dizma, desni razbojnik 26 T Evgenija, mučenka; Kastul, mučenec 27 S Rupert Salzburški, škof; Lidija, mučenka 28 Č Milada Praška, dev.; Bojan (Vojan), knez, muč. 29 P -j- Bertold, red. ustan.; Evstracij, muč. J 30 S Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa 31 N CVETNA NEDELJA JEZUSOVEGA TRPLJENJA (1) Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mr 11, 1-10) APRIL 1985 Mali traven 1 P Hugo Grenobelski, šk.; Venancilj, škof, mučenec 2 T Frančišek Paolski, red. ustan.; Teodozija, mučenka 3 S Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa, mučenka 4 č Vel. četrtek (1); Izidor Seviljski, šk., c. u. 5 P ff Vel. petek (1); Vincenc Ferrer, duhovnik ® 6 S Vel. sobota (1); Irenej Sirmijski, škof, muč. 7 N VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1); Janez Šaleški (3) Jezus vstane od mrtvih (Jn 20, 1-9) 8 P Velikonočni ponedeljek (1); Valter, opat 9 T Marija Kleopova, svetopis. žena; Tomaž Tolent., 10 S Ezekiel, prerok; Apolonij in tov., mučenci 11 Č Stanislav, šk., muč.; Domnilj (Dujam), škof 12 P Lazar Tržaški, šk., muč.; Zenon, škof ® 13 S Martin I„ papež.; Henmenegild, muč. 14 N 2. VELIKONOČNA, BELA (1); Lidvina, devica Jezus se prikaže apostolom (Jn 20, 19-31) 15 P Anastazija, muč.; Peter Gonzales, red. 16 T Bernarda Lurška, dev. (3); Benedikt J. Labre, spok. 17 S Rudolf, muč.; Inocenc, šk.; Fortunat, muč. 18 č Apolonij, muč.; Elevterfflj Ilirski, muč. 19 P Leon IX., papež; Ema, red.; Dioniz, muč. 20 S Hilda, dev.; Teotim, šk.; Sulpicij, muč. • 21 N 3. VELIKONOČNA (1); Anzehn, šk. c. uč. Jezusovo slovo od apostolov (Lk 24, 35-48) 22 P Leonid, mučenec; Agapit, papež 23 T Jurij, muč. (4); Vojteh (Adalbert), šk., muč. Rogašovci, Videm 24 S Fidel (Zvest) Sigmarmški, muč. (4); Honorij, škof 25 Č Marko, evangelist (2); Ermin, škof, muč. 26 P Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 S USTANOVITEV OF; Hozana Kotorska, dev. (4) 28 N 4. VELIKONOČNA (1); Vital (Živko), muč. J Jezus dobri pastir (Jn 10, 11-18) 29 P Katarina Sienska, dev., c. u. (3); Peter Veronski, muč. 30 T Pij V., papež (4); Jožef Cottolengo, red., ustanov. MAJ C 1985 Veliki traven 1 S MEDNARODNI PRAZNIK DELA, JOŽEF DELAVEC (2) 2 Č Atanazij, šk., c. u. (3); Boris, kralj 3 P Filip in Jakob ml., apostola (2); Teodozij Kijevski, red. 4 S Florijan, mučenec (4); Cirijak, šlkotf ® 5 N 5. VELIKONOČNA (1); Gotard, škof Vinska trta in mladike (Jn 15, 1-8) 6 P Marija, Srednica milosti; Dominik Savio, dijak 7 T Gizela, opatinlja; Domiciljan, škof; Plavi], muč. 8 S Viktor Milanlski, muč.; Bonifacij IV., .papež 9 Č Pahomij, opat; Beat, puščavnik; Dan zmage 10 P Antanta, škof; Gordijan in Epimah, mučenca 11 S Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj @ 12 N 6. VELIKONOČNA (1); Pankracij, mučenec Jezusova zapoved ljubezni (Jn 15, 7-17) 13 P Prošnji dan; Servacij, šk.; Mucij, muč. 14 T Prošnji dan; MaJtija, ap. (2); Bonifacij, muč. 15 S Prošnji dan; Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet 16 Č Gospodov vnebohod (1); Janez Nepomuk, d., m. Bogojina 17 P Paskal Baylon, redovnik; Jošt, opat 18 S Janez L, papež, muč. (4); Erik, kralj 19 N 7. VELIKONOČNA (1); Peter Celestin, papež ® Naj bodo vsi eno (Jn 17, 11-19) 20 P Bernardin Stenski, duh. (4); Plavtila, spok. 21 T Krispin, red.: Valenis, škof; Evtihij in tovariši 22 S Marjeta (Rijeta, Rita) KaJsijska, red.; Renata, spolk. 23 Č Janez de Rosisi, duh.; Evfrozlinija, redovnica 24 P Marija Pomočnica (3); Socerb, muč. 25 S Beda Čast., c. u.; Gregor VIL, papež; DAN MLADOSTI 26 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1); Filip Neri Prejmite Svetega Duha (Jn 20, 19-23) 27 P Marija mati Cerkve (2); Avguštin Canterb. J 28 T German Pariški, škof; Bernard Menthonški, duh. 29 S Maksim Emonski, škof (4); Teodozija, devica 30 č Ivana Orleanska, dev.; Ferdinand Aragonški, kralj 31 P Obiskanje Device Marije (2); Kancijan in tov., muč. Markovci JUNIJ 1985 Rožnik 1 S Kvatre; Jusftin, muč. (3); Pamfil, mučenec 2 N SV. TROJICA (1); Erazem, mučenec G. Petrovci Pojdite in učite vse narode (Mt 28, 16-21) V. Nedelja, Odranci 3 P Karel Lwamga in tov., muč. (3); Klatilda, kraljica ® 4 T Frančišek Caracciolo, r. u.; Kvirin iz Siscije, šk., muč. 5 S Bonifacij, šk., muč. (3); Svetko (Svetopolk), muč.; Igor, muč. 6 Č Rešnje telo in kri (1); Norbert, škof, red. ust. 7 P Robert Newminstrski, opat; Ana Garzia, devica 8 S Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof 9 N 10. NAVADNA (2); Primož in Felicijan, muč. Hudi duh bo premagan (Mr 3, 20—35) 10 P Bogumil, šk.; Janez Dominici, dubrovn. škof ® 11 T Barnaba, apostol (3); Feliks, mučenec 12 S Janez Fakundski, red.; Adellhajda, devica 13 Č Anton Padovanski, red., c. u. (3); Trifil, škof 14 P Srce Jezusovo (1); Elizej, prer.; Valerij in Rufin Vel. Polana 15 S Marijino brezmadežno srce; Vid (Vitomir), muč. (4) 16 N 11. NAVADNA (2); Frančišek Regis, duhovnik Prilika o rastočem žitu in o gorčičnem zrnu (Mr 4, 26-34) 17 P Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof 18 T Marko in MarceUjan, muč.; Amand (Ljubo), škof ® 19 S Romuald, opat (4); Nazarij, škof 20 Č Silverij L, papež, muč.; Mihelina Malatesta, spolk. 21 P Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3); Evzebij, škof 22 S Pavlin iz Nole, šk.; Janez FiSher in Tomaž More, muč. (4); Ahac, m. 23 N 12. NAVADNA (2); Jožef Cafasso, duhovnik Jezus pomiri vihar na morju (Mr 4, 35-41) 24 P Rojstvo Janeza Krstnika (1); Kres; Favst, m. Ljutomer, Razkrižje 25 T Vilijem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja (Rotija), dev. J 26 S Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, mučenec 27 Č Ladislav, kr.; Ema Krška, kneg.; Girtl Aleks., šk. c. u. Beltinci 28 P Irenej, škof, muč. (3); Potamijena, mučenka 29 S Peter in Pavel, apostola (1); Marcel, mučenec Hotiza, Radgona 30 N 13. NAVADNA (2); Prvi mučenci Jezus obudi Jairovo hčer (Mr 5, 21-43) JULIJ 1985 Mali srpan 1 P Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena 2 T Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), mučenec ® 3 S Tomaž, apostol (2); Anatol, škof 4 Č DAN BORCA; Elizabeta Portugalska (4); Urh, škof 5 P Ciril ih Metod, slov. ap. (1); Anton M. Zaccaria Radenci 6 S Marija Goretti, dev., muč (4); Bogomila, ispok. 7 N 14. NAVADNA (2); Izaija, prerok Jezusa v Nazaretu prezirajo (Mr 6, 1-6) 8 P Kilijan, škof, muč.; Prolkop, mučenec 9 T Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 10 S Amalija (Ljuba), redovnica; Rufina in Sekunda, muč. ® 11 Č Benedikt, opat (2); Olga Kijevska, kneginja Benedikt v Prekm. 12 P Mohor in Forttunat, mučenca (4); Nabor in Feliks, muč. 13 S Henrik (Hinko) L, kralj (4); Evgen, škof. muč. 14 N 15. NAVADNA (2); Kamil de Lellis, duh. Jezus razpošlje apostole (Mr 6, 7-13) 15 P Bonaventura, šk., c. u. (3); Vladimir Kijevski, knez 16 T Kanmelska Mati božja (4); Evstahiij, škof 17 S Aleš (Aleksej), spokornik (4); Marcelina, devica 18 Č Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof 19 P Avrea (Zlatka), devica; Arsen, diakon 20 S Marjeta Antiohijska, dev., muč. (4); Elija, prerok 21 N 16. NAVADNA (2); Danijel (Danilo), prerok Množica se Jezusu smili (Mr 6, 30-34) 22 P DAN VSTAJE; Marija Magdalena (Majda) (3) Kapela 23 T Brigita Švedska, redovnica (4); Apoilinarij, šk. 24 S Kristina, devica, muč.; Boris in Gleb, mučenca 5 25 Č Jakob st., apostol (2); Krištof (Kristo), mučenec Dobrovnik 26 P Joahim in Ana, starša DM (3); Valens, škof Bakovci 27 S Goraizd, Kliment, Naum in tov. (3); Natalija (Boža) 28 N 17. NAVADNA (2); Viktor (Zmago) I., papež Jezus nasiti pet tisoč mož (Jn 6, 1-15) 29 P Marta iz Betanije (3); Olaf, kralj 30 T Peter Kriizoiog, škof, c. u. (4); Angelina, kneginja 31 S Ignacij Lojolisiki, red. ustan. (3); Fabij, muč. ® AVGUST 1985 Veliki srpan 1 Č Alfonz M. Ligvorij, š'k., c. u. (3); Makabejski bratje 2 P Evzeibiij iz Vercelllija, škof (4); Štefan I., papež 3 S Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. šk. 4 N 18. NAVADNA (2); Janez M. Vianney, duh. Kruh iz nebes (Jn 6, 24-35) 5 P Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kr. 6 T Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. 7 S Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) 8 Č Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak in tov. ® 9 P Peter Faber, redovnik; Roman, mučenec 10 S Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. 11 N 19. NAVADNA (2); Klara (Jasna), devica Jaz sem kruh življenja (Jn 6, 41-51) 12 P Evplij, mučenec; Inocenc IX., papež 13 T Poncijan, papež in Hipolit, duh., mučenca (4) 14 S Maksimilijan Kolbe, muč. (3); Evzebij iz Rima 15 Č MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tarzicij, muč Apače, Grad, Turnišče 16 P Rok, spokornik; Štefan Ogrski, kralj (4) Cezanjevci, Dokležov. © 17 S Hijacint Poljski, red.; Liberat (Svobodan), op., muč. 18 N 20. NAVADNA (2); Helena (Jelka, Alenka), cesarica Pertoča Moje telo je res jed (Jn 6, 51-58) 19 P Janez Eudes, red. ustan. (4); Ludvik Touluški, škof 20 T Bernard, opat, c. u. (3); Samuel (Samo), prerok 21 S Pij X., papež (3); Fidei (Zvest), mučenec 22 Č Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), škof 23 P Roza iz Lime, dev. (4); Filip Benizi, redovnik D 24 S Jernej, apostol (2); Emilija de Vialar, redovnica 25 N 21. NAVADNA (2); Ludvik IX., francoski kralj Gospod, h komu pojdemo? (Jn 6, 60-69) 26 P Ivana Elizabeta Bichier, red. ustan.; Rufin, škof 27 T Monika, mati sv. Avguština (3); Cezarij, škof 28 S Avguštin, škof, c. u. (3); Hermes, mučenec 29 Č Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, mučenika 30 P Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč. ® 31 S Rajmund (Rajko) Nonat, redovnik; Pavlin, škof SEPTEMBER 1985 Kimavec 1 N 22. NAVADNA (2); ANGELSKA; Egidij, opat Jezus obsoja farizejska izročila (Mr 7, 1-23) 2 P Maksima, mučenika; Kastor, škof 3 T Gregor Vel., papež (3); Mansvet, škof 4 S Rozalija (Zalka), devica; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 Č Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, šk„ mučenec 6 P Petronij, škof; Favst, Malkarij in tov.; mučenci 7 S Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. @ 8 N 23. NAVADNA (2); Marijino rojstvo Tišina Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31-37) 9 P Peiter Kilav er, redovnik; Dorotej in Gorgonij, mučenca 10 T Nikolaj Tol en tinski, spokornik; Otokar, redovnik 11 S Prot in Hijacint, mučenca; Ernitruda (Ema), devica 12 Č Gvido iz Anderlechta, ispok.; Tacijan (Tihomil), muč. 13 P Janez Zlatousti, škof, c. u. (3); Mavnilij, škof 14 S Povišanje sv. križa (2); Notlburga, devica Črenšovci, Križevci ® 15 N 24. NAVADNA (2); Žalostna Mati božja (Dolores) Petrova izpoved o Jezusu (Mr 8, 27-35) 16 P Kornelij, papež in Ciprijan, šk., muč. (3); Ljudmila, kneg. 17 T Robert Bellarmino, škof, c. u. (4); Lambert, šk., muč. 18 S Jožef Kupen tinski, duh.; Irena in Zofija, muč. 19 Č Januarij, šk., muč. (4); Emilija de Rodat, redovnica 20 P Suzana, mučenika; Kandida (Svetlana), mučenka 21 S Kvatre; Matej, apostoli in evang. (2); Jona, prerok J 22 N 25. NAVADNA (2); Mavricij in tov., mučenci Jezus opominja k ponižnosti (Mr 9, 30-37) 23 P Paternij (Domogoj), škof, mučenec; Lin, papež 24 T Marija Devica, rešiteljica jetnikov; Gerand, škof 25 S Avrelija (Zlatka), devica; Sergij Radoneški, škof 26 č Kozma in Damijan, mučenca (4); Nil, opat Kuzma 27 P Vincenc Pavelski, duhovnik (3); Hiltruda, devica 28 S Venčeslav (Vaclav), muč. (4); Lioba (Ljuba), devica 29 N 26. NAVADNA (2); Mihael, Gabrijel, Rafael Jezus svari pred pohujšanjem (Mr 9, 38-48) 30 P Hieronim, duhovnik, c. u. (3); Zofija, spokornica OKTOBER 1985 Vinotok 1 T Terezija Deteta Jezusa, dev. (3); Remigij, škof 2 S Angeli varuhi (3); Teofil (Bogoljub, Bogomil), sp. 3 Č Evald, mučenec; Kandid (Žarko), mučenec 4 P Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof 5 S Marcelin, škof; Flavija, mučenka 6 N 27. NAVADNA (2); ROŽNOVENSKA; Bruno, r. u. Sveti zakon je nerazvezljiv (Mr 10, 2-16) 7 P Rožnovenska Mati božja (3); Marko I., papež 8 T Demetrij, mučenec; Pelagija, spokornica 9 S Dioniz, škof in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) 10 č Hugodin, mučenec; Florencij, mučenec 11 p Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, škof 12 s Maksimilijan Celjski, škof (4); Seraf in, redovnik 13 N 28. NAVADNA (2); Edvard, kralj Jezus o nevarnosti bogastva (Mr 10, 17-30) 14 P Kalist L, papež, muč. (4); Gavdenoij (Veselko), šk., m. © 15 T Terezija (Zinka) Velika, dev., c. u. (3); Avrelija, dev. 16 S Hedvika, red.; Marfjeta M. Alakok, dev. (4); Gal, opat 17 Č Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3); Viktor, škof 18 P Luka, evangelist (2); Julijan, puščavnik 19 S Izak Jogues in kanadski mučenci; Pavel od Križa (4) 20 N 29. NAVADNA (2) MISIJONSKA; Vendelin, opat Jezus o lastnostih apostolov (Mr 10, 35-45) D 21 P Uršula, devica, mučenka; Hilarion, opat 22 T Marija Saloma, svetop. žena; Bertila Boscardin, red. 23 S Janez Kap Istran, duh. (4); Severin iz Kolina, škof 24 Č Anton M. Claret, škof (4); Feliks, škof, mučenec 25 P Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč. 26 S Lucijan, mučenec; Amand iz Strasbourga, škof 27 N 30. NAVADNA (2) ŽEGNANJSKA (1); Frumencij, šk. Jezus ozdravi slepega (Mr 10, 46-52) 28 S Simon in Juda Tadej, apostola (2); Cirila, mučenika 29 T Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, devica 30 S Marcel, mučenec; Alfonz Rodriguez, redovnik 31 Č Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, mučenec NOVEMBER 1985 Listopad 1 P VSI SVETI (1); Cezarij, diakon, mučenec 2 S Spomin vseh vernih rajnih (1); Marcijan, puščavnik 3 N 31. NAVADNA (2) ZAHVALNA; Just, tržaški muč. Največja zapoved (Mr 12, 28-34) 4 P Karel Borom eijski, škof (3); Viital in Agriikola, muč. 5 T Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Kršit.; Bertilda, op. (J 6 S Lenart (Narte), opat; Sever, škof, mučenec 7 C Engelbert, škof, mučenec; Ernest, opat; Vilibrord, škof 8 P Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež 9 S Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar) 10 N 32. NAVADNA (2); Leon Vel., papež, c. u. Dar uboge vdove (Mr 12, 38-44) 11 P Martin iz Toursa, škof (3); Menas, puščavnik Martjanci, Kobilje 12 T Jozafat Kunčevič, škof, muč (3); Kuniberlt, škof ® 13 :S Stanislav KosMka, red (4); HomoibonuJs, trgovec 14 Č Nikolaj Tavelič, mučenec; Lovrenc O’Toole, škof 15 P Albert Veliki, škof, c. u. (4); Leopold, knez 16 S Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfe (4); Otmar, opat 17 N 33. NAVADNA (2); Elizabeta Ogrska, redovnica Jezus napoveduje konec sveta (Mr 13, 24-32) 18 P Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, prer. 19 T Nansej, škof, muč.; Barlam, mučenec ?> 20 S Edmund, kralj, mučenec; Feliks Valois, redovnik 21 č Marijino darovanje (3); Gelazij L, papež 22 P Cecilija (Cilka), dev. muč. (3); Maver, .škof, muč. 23 S Klemen, papež, mučenec; Kollumban, opat (4) 24 N JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJA (1) Moje kraljestvo ni od tega sveta (Jn 18, 33-37) 25 P Katarina Aleks, dev., muč.; Erazem, muč. Lendava 26 T Leonard Portomavriški, red.; Valerijan O gl., škof 27 S Virgill, apostol Karantanije; Jožef Pignatelli, red. ® 28 Č Jakob de Marchia, duhovnik; Eberhard, šk. 29 P DAN REPUBLIKE; Saturnin, muč. 30 S Andrej, ap., zavetnik mariborske škofije; Justina, devica DECEMBER 1985 Gruden 1 N 1. ADVENTNA (II; Natalija (Božal, spok. Opomin k čuječnosti (Lk 21, 25-28. 34-36) 2 P Bibijana (Vivijana, Živka), mučenka; Blanka, spok. 3 T Frančišek Ksaver, duh. (3); Kaciljan, mučenec 4 S Janez Damaiščan, duh., c. u. (4); Barbara, dev., muč. 5 Č Saba (Sava), opat; Gerand iz Brage, škotf g 6 P Nikolaj (Miklavž), škof (4); Apolinarij, muč. M. Sobota, Dolenci 7 S Ambrož, škof, c. u. (3); Agaton, mučenec 8 N BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE (1) Angel Gabrijel oznani Jezusovo rojstvo (Lk 1, 26-38) 9 P Peter Foumier, redovnik; Valerija, muč.; Abel, očak 10 T Melkijad, papež; (4); Judita, svetopisem., žena 11 S Damaz L, papež (4); Danijel Stilit, puščavnik 12 Č Ivana Frančiška Šantalska, red. (4); Amalija, mučenika ® 13 P Lucija, devica, muč. (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč. 14 S Janež od Križa, duh., c. u. (3); Spiridion (Dušan), šk. 15 N 3. ADVENTNA (1); Kristina (Krista), devica Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Lk 3, 10-18) 16 P Albina, devica, mučenka; Adeihajda, cesarica 17 T Lazar iz Betanije; Olimpija, red. usten. 18 S Teotim in Bazilijan, mučenca; Gacijan, škof 19 Č Urban V., papež; Favteta, spok.; Tea, mučenka 5 20 P Evgenij in Makarij, mučenca; Dominik Siloški, opat 21 S Kvatre; Peter Kanizij, duh., c. u. (4); Severin, škof 22 N 4. ADVENTNA (1); Demetrij, mučenec Marija obišče Elizabeto (Lk 1, 39-45) 23 P Janez Kancij, duh. (3); Viktorija, dev., muč. 24 T Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irana), devica 25 S BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč. 26 Č Štefan, prvi mučenec (2); Zosim, papež 27 P Janez Evangelist, apostol (2); Falbiola, spokornica ® 28 S Nedolžni otroci, mučenci (2); Kas tor in tov., mučenci 29 N SV. DRUŽINA (2); David, kralj Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2, 41-52) 30 P Rajner, škof; Liberij, škof; Evgen, škof 31 T Silvester L, papež (4); Melanija opatinja BELEŽKE BELEŽKE 18 Jože Smej Molitev v letu poklicev Slovenska okroglina, jamstvo naše, ne boš več novomašnikov rodila? Mar presahnila je že tvoja žila, duh Ivanocyja in Kleka, Baše? Kje tvoje indašnje so dušne paše, Marijin Ust in sveta izročila? Ko kri s Kalvarije se je točila v kristalno čiste in deviške čaše? Zakaj več nisi ograd, poln pšenice, zavarovan od Ulij bolj kot s plotom? Kje tvoje rodovitne so gorice? Gospod, pod tvojim večnim zornim kotom naj v klas poganjajo duhovne klice, ovlažene s krvavim tvojim potom. Jože Smej Ob letu duhovnih poklicev Glas Vsemogočnega: »Koga naj pošljem? Kdo nam pojde?« In sem odgovoril: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8) V letu poklicev, ki se je začelo 8. septembra 1984 in bo trajalo do 30. junija 1985, se nam kar vsiljuje misel, kako rodovitna je bila glede tega Slovenska krajina pred 50. leti. V Marijinem listu 31 (1935) 262 je Jožef Klekl st. objavil statistiko o duhovniških, redovniških in misijonarskih poklicih. Slovenska krajina s svojimi 70.000 prebivalci je dala Cerkvi 51 škofijskih in 39 redovnih duhovnikov, 27 škofijskih in 13 redovnih bogoslovcev, 43 redovnih klerikov in 31 redovnih bratov, t.j. skupno 204 moških duhovnih poklicev; nadalje je dala 262 redovnic in 11 novink, skupno 273 ženskih duhovnih poklicev, skupaj torej 477 oseb. Ker pa Klekl ni mogel dobiti podatkov od vseh sobratov in sester, ki so delovali zunaj domovine, meni, da je vseh oseb v službi Cerkve okrog 500. Vse številke veljajo za žive apostolske delavce do leta 1935. En duhovni poklic je prišel na 140 katoličanov v Prekmurju. To je številka, ki ji verjetno ni najti enake. Tudi v ljutomerski dekaniji je rodno Mursko polje bilo bogato z duhovnimi poklici, še pred petnajstimi leti smo lahko za Pomursko pastoralno področje rekli, da je glede duhovnih poklicev med prvimi v škofiji. Kakor nekoč ob Genezareškem jezeru: Jezus je zagledal dva brata, Simona Petra 19 in njegovega brata, Andreja, ko sta mrežo metala v morje; poklical ju je in sta takoj šla za njim; dalje gredoč je videl druga dva brata, Jakoba in. Janeza; ko ju je poklical, sta takoj šla za njim (prim. Mt 4,18-22). Jezus je hodil ob Muri in med drugimi poklical prav tako rodne brate: dva Zalarja, dva Kovačiča, dva Grmiča, dva Kuharja, dva Šeruga, dva Kreslina, dva Pucka, dva Veleberija, dva Zadravca, dva Antolina, dva Vinkoviča itd., od katerih vsaj eden še živi. Tako je bilo pred leti, sedaj pa se neredko zgodi, da v eni ali drugi pomurski dekaniji ni niti ene nove maše, še manj drugih duhovnih poklicev. Je Jezusov klic sredi sodobnega hrupa tako tih, da ga mladi več ne slišijo ali pa so naša ušesa tako zamašena? V sredo, 6. junija 1984, smo duhovniki drugega naddekanata, h kateremu spadajo tudi vse tri pomurske dekanije, imeli pri Mariji Snežni svojo duhovno obnovo ob dnevu duhovniškega posvečenja. Mlad bogoslovni profesor dr. Vinko Potočnik je imel premišljevanje o duhovnih poklicih. Izvedel je anketo med slovenskimi bogoslovci (v študijskem letu 1983/84 smo imeli v Sloveniji v bogoslovjih 102 gojenca, od teh 37 iz mariborske škofije). Na podlagi ankete je ugotovil, da največ bogoslovcev izhaja iz delavsko-kmečkih družin. Glede na gospodarsko stanje njihovih družin sta le dva bogoslovca zapisala, da prihajata iz revnih okolij, vsi drugi pa iz dobro ali srednje stoječih družin. Kar zadeva velikost družin nam podatki povedo, da je le en sam bogoslovec edinec, največ jih prihaja iz družin s tremi ali štirimi otroki. Bogoslovce so torej dale družine, ki so številčno nekoliko, ne pa veliko nad slovenskim poprečjem Zgovoren je podatek, da niti 20 odstotkov mater bogoslovcev ni zaposlenih zunaj doma. Iz tega lahko sklepamo, da so pri družinski vzgoji in izbiri poklica bogo-slovceiv imele matere večji delež kot očetje. Star je pregovor, da »šiba novo mašo poje«. Omenjeni bogoslovni profesor je prosil bogoslovce, naj ovrednotijo družinsko vzgojo: ali je bila bolj popustljiva in širokosrčna, ali pa pomešana s strogostjo in prizanesljivostjo. Več kot tretjina bogoslovcev je povedala, da se je pri njih neposlušnost redno kaznovala. Podatki torej povedo, da bogoslovci prihajajo iz družin, kjer je poprečno vladala strožja vzgoja, se pravi oblastnejši odnos staršev do otrok. Tu naj takoj pripomnim, da so uspehi bolj oblastne vzgoje kratkoročno sicer učinkovitejši, dolgoročno pa veliko manj. Ko se življenje ali življenjski položaj spremeni, se tako vzgojeni ljudje težje znajdejo. Skoraj vedno pričakujejo, da se bodo drugi odločali namesto njih, da bodo drugi za vse odgovorni. Zanimivo je vedeti, katere vrednote so bile v družinah bogoslovcev postavljene najvišje. Največ glasov je dobila krepost odkritosrčnosti, nato marljivosti, pravičnosti in zvestobe. Iz tega spoznamo, kako visoko cenijo duhovniški pripravniki tistega, ki jim omogoči čas in možnost odkritega pogovora. Skoraj polovica jih ima duhovnika, s katerim se nenehno posvetuje in razmišlja o duhovniškem poklicu. Ti duhovniki so večinoma zunaj semenišč. In če vprašamo, kdo (ali kaj) je najbolj odločilno vplival na izbiro njihovega poklica, skoraj polovica bogoslovcev pove, da so jim pri odločanju za poklic stali ob strani duhovniki, medtem ko 37 odstotkov bogoslovcev navaja lepo versko družinsko ozračje. Največ se jih zaupa tistemu, ki zna pokazati človeško toplino in razumevanje in poleg tega zna molčati, zaupano skrivnost obdržati zase. 20 Na vprašanje, katere duhovne vaje se jim zdijo najpomembnejše, so bogoslovci postavili na prvo mesto premišljevalno molitev in sveto mašo, nato branje svetega pisma, duhovni pogovor in prejemanje zakramenta pokore. Glede na zadostno število duhovnikov se nam odpirajo še novi problemi, npr. težave v zvezi z usmerjenim izobraževanjem. Poudariti moramo, da je malo semenišče v Mariboru opravilo poslanstvo, saj je le v enem desetletju prišlo iz njega nad 60 novomašnikov. Verjetno se ne bi motili, če bi pravkar omenjeno anketo raztegnili tudi na redovniške, misijonarske in sestrske poklice. Kako privlačno moč ima npr. sestra, ki zna molčati, ki zna zaupno skrivnost obdržati zase V Spominih na pokojno sestro Evelino Šalamun (doma od Sv. Bolfenka v Slovenskih goricah) beremo: S. Evelina ni nikoli kaj slabega povedala o svojih sosestrah. Zna poslušati in molčati. Jezusu v tabernaklju in s. Evelini lahko vse potožiš ... in ne bo šlo nikoli naprej (prim. Glasovi mariborske province, 1983,40). Duhovni poklici so milost, ki jo je po Jezusovih besedah (prim. Lk 10,2) treba izprositi. Tudi srce mladega človeka na razpotju je v Gospodovi roki. Gospod ga lahko naravna k sebi (prim. Prg 21,1). Vzroki za izmikanje božjemu klicu so lahko raznovrstni: Poklicani se bo npr. skliceval na velike reči, ki bi jih mogel izvršiti le »zunaj v svetu«; skliceval se bo na pomanjkanje vodilnih katoliških laikov; poveličeval bo veličino zakonskega stanu; skratka-, ponavljal bo vsa opravičila, ki jih navajajo povabljeni gostje v Jezusovi priliki (prim. Lk 14,16-20). Odločilna krivda pa je lahko tudi pri nekom drugem, ki zaduši nežno klico poklicanosti. Vsekakor pa odklonitev božjega klica potegne za seboj nedogledne posledice: s sprejetjem poslanstva bi se zelo velikemu številu bratov in sester odprl dostop do Gospoda; mnogi bi se mogli spovedati, ki zdaj obdržijo svoje grehe; mnogi bi sprejeli božjo besedo, ki zdaj ostanejo nepoučeni; določeno področje božjih njiv ostane neobdelano; maloštevilni delavci v Gospodovem vinogradu so še bolj preobremenjeni z delom in so prej izčrpani... Sicer pa tudi za duhovne poklice velja svetla beseda papeža Janeza Pavla II.: »Živimo v času novega adventa, ki je čas pričakovanja. Cerkev je prepričana, da bo po prerokovih besedah (Iz 35,1) puščava spet vzcvetela« . 21 Admirator Kartuzijam na slovenskem V maju 1984 so v edinem ohranjenem kartuzijanskem samostanu v Sloveniji, v Pleterjah na Dolenjskem, slavili devetstoletnico ustanovitve kartuzijanskega reda. Za to priliko je bila v tem samostanu tudi dokončana obnova ene najstarejših in najlepših gotskih cerkva v naši domovini: stara samostanska cerkev, sezidana v prvih letih 15. stoletja Dostopna je javnosti in v njeni zakristiji pokažejo obiskovalcem s filmom in besedo vse dele samostana in življenje redovnikov. Istočasno so na mednarodnem znanstvenem zboru v cisterijanskem samostanu v Stični in v Pleterjah prikazali zgodovino in pomen obeh redov — obenem z benediktinskim — na Slovenskem. To je prilika, da tudi v našem koledarju na kratko seznanimo bravce s kartuzijani na Slovenskem, saj že zdaj mnogi obiskujejo tako Pleterje kot ostanke samostanov v Žičah in Bistri. Imamo pa tudi iz Prekmurja zastopnike med kartuzijani in naš rojak raziskuje njih zgodovino. Kartuzijanski red, ki se imenuje po francoski gorski samoti Char-treuse (izg. Šartroz), kakor se imenuje danes tudi njihov glavni samostan (latinski Cartusia), je ustanovil leta 1084 sv. Bruno. Njegov in njegovih prvih sobratov namen je bil: gojiti samotno življenje, daleč od svetnega hrupa, posvečeno molitvi in čaščenju Boga z božjo službo ter koristnemu Kartuzija Pleterje 22 telesnemu in duševnemu delu. Po tem se ravna ves njihov dnevni in nočni red. Po enajsti uri ponoči se zberejo patri (očetje) in bratje v samostanski cerkvi, kjer pojejo psalme po starodavnem gregorijanskem napevu, cerkvene himne ter poslušajo branje svetega pisma. Ob pol dveh — dveh gredo k počitku. Zjutraj vstajajo ob pol šestih in se zberejo k maši ob šestih, ki jo daruje p. prokurator, ki vzdržuje stik samostana s svetom in vodi gospodarstvo. Ob sedmih je skupna (konventna) peta maša. Njihov bogoslužni obred se v nebistvenih delih razlikuje od rimskega in je prevzet iz lijonske cerkve v Franciji ter izvira še iz 2. stoletja. V cerkvi ne poznajo orgel. Duhovniki opravijo še posebno mašo. Življenje kartuzijana se odvija v cerkvi in celici. Tu po zajtrku opravljajo ročno delo, vsak obdeluje tudi majhen vrt ob celici Nekateri se ukvarjajo tudi s študijem — samostan ima lepo knjižnico, — slikanjem ali kiparstvom, pisanjem ali prevajanjem, vsi pa se posvečajo duhovnemu branju in molitvi. Celica je enonadstropna, v nadstropju je v prvi sobi oltarček Matere božje, druga soba pa je redovnikov bivalni in molilni prostor. V pritličju je ročna delavnica, pred njo pa manjši hodnik za sprehod ob deževnih in zimskih dnevih. Samostanski zvon se večkrat oglaša, da kliče redovnike k molitvi v celicah ali v cerkvi. Tak klic se oglasi ob enajstih, ko je po molitvi obed v celici, ob nedeljah in praznikih pa se zbero v skupni obednici. Kartuzijani ne jedo nikdar mesa — razen rib — in na masti pripravljenih jedi. Ob tri-četrt na štiri se pričnejo v cerkvi skupne večernice, ki jih svečano po- Očetje kartuzijani v globoki zbranosti 23 Pogled na kartuzijo z višine 24 jejo, nakar se vrnejo v celice, kjer večerjajo in okoli sedme ure ležejo k počitku. Bistvo kartuzijanskega življenja je sicer puščavniško, vendar omiljeno poleg skupne molitve in božje službe s skupnimi sprehodi ob nedeljah in praznikih ter enkrat tedensko z daljšim sprehodom zunaj samostanskega obzidja. Nekateri med njimi sprejemajo tudi goste, iz samostana pa odhajajo po opravkih le poglavar — prior, oskrbnik in njegov pomočnik. Kartuzijansko poslanstvo ni le v lastnem poglabljanju v Boga in njegovem čaščenju, marveč tudi v molitvi za ves svet in z žrtvami zanj. S svojim zgledom odrekanja svetu in skromnega samotnega, molitvenega življenja pa oznanjajo v hrupnem svetu, zagledanem v tostranstvo, Boga, onstranstvo, vero, milost, vrednote, ki utrjujejo človeško sožitje. Kartuzijani so se na slovenski zemlji naselili najprej pod Konjiško goro v Žičah (po odloku) leta 1160. Njihova posest je obsegala ozemlje današnje črešnjiške, špitalske in žičke župnije. Konec 14. in v začetku 15. stoletja je bila žička kartuzija celo sedež generalnega priorja in kraj občnih zborov evropskih samostanov. Po turških napadih in protestantstvu si je samostan sicer opomogel, toda avstrijski cesar Jožef II. je s svojimi reformami ukinil tudi ta samostan 1782. V upravo ga je prevzela država, pozneje ga je kupil knez Windischgratz, poslopja, posebno cerkev, so vedno bolj propadala, tako da so od gotske cerkve ostali le zidovi. Po zadnji vojski so konservirali ohranjene razvaline. Ostala pa je predelana, s prvotnim portalom, cerkev nekdanjega »spodnjega« samostana, v katerem so bivali bratje in imeli gostišče (hospital) v današnjem Špitaliču, ki je postal župnija. Drugo kartuzijo na Slovenskem so 1169 ustanovili v današnjem Jur-kloštru blizu Laškega, kjer so živeli npr. prior blaženi Odon in pomembni učenjaki. Tudi njo so plenili, 1591 so jo dobili jezuiti, po razpustu njihove družbe (1773) pa je večji del poslopij razpadel, le cerkev z osmerooglatim stolpom je v rabi še danes kot župnijska cerkev in je ohranila kljub predelavam mnogo nekdanjih umetniških prvin. Tretja slovenska kartuzija je bila ustanovljena v Bistri blizu Vrhnike 1255. Kljub turškim napadom, požarom in reformaciji se je ohranila do razpusta 1782. Cerkev so spremenili v renesančnih oblikah, od srednjeveških oblik pa je malo ohranjenih. V stavbi je sedaj nameščen Tehniški muzej Slovenije. Četrta je bila ustanovljena kartuzija v Pleterjah pri Šentjerneju na Dolenjskem po darežljivosti celjskega grofa Hermana II. Zidati so jo začeli 1403 in jo dokončali leta 1420. Ostanek starega samostana so poleg gotske cerkve še del refektorija in kleti. Prvi menihi so prišli sem iz žičke kartuzije. Prvotni samostan je bil precej majhen, imel je trinajst celic za menihe in večjo zgradbo za brate neduhovnike. Hermana so pokopali v tukajšnji cerkvi, po smrti zadnjega Celjana Ulrika 1456 pa so Pleterje ostale brez varuha in dobrotnika. Sledili so turški napadi v 15. stoletju, ki so samostan skoro uničili, nakar so ga močno utrdili. Tudi tu je protestantsko gibanje omajalo redovno življenje, tako da so 1595 izročili samostan jezuitom, ki so se naselili v Ljubljani. Toda oni tu niso veliko delovali in ko je bil njihov red 1773 razpuščen, je prišlo posestvo s samostanom v državno upravo, 1839 pa v zasebno last. Leta 1899 so ga kartuzija- 25 ni odkupili od družine Bors de Borsa in do 1904 so sezidali nov, veliko večji samostan, prenesli vanj mnogo dragocenosti in opreme iz razpuščenega samostana Bosserville v Franciji, odkoder so prišli tudi prvi menihi. Ustanovitelj kartuzijanskega reda sv. Bruno 26 Novi samostan je tudi z gradbenega in umetnostnega vidika enkraten kulturni spomenik v Sloveniji. Dragocena je njegova knjižnica, večina umetniških podob — stare od 17. stoletja dalje — je danes v kostanjevi-ški umetnostni galeriji, mnogo jih je pa še v samostanu. — Na srečo ohranjena gotska cerkev je stoletja propadala zunaj zidov novega samostana, toda v zadnjih letih so jo tako skrbno in posrečeno obnovili, da je pravi biser stare umetnosti tudi v evropskem merilu. Tega nam ne odkrije površen enkraten ogled, marveč si jo je treba natanko ogledati pod vodstvom ali s tiskanim vodnikom, ki jih je več. Natančneje pa nam njeno zgodovino s samostansko vred in njene umetniške značilnosti opisuje knjiga Marijana Zadnikarja: Srednjeveška arhitektura kartuzijanov (1972), ki prikazuje tudi zgodovino in stavbarstvo ostalih kartuzijanskih samostanov v Sloveniji. Ob prenovi čudovite kartuzijanske cerkve v Pleterjah in ob jubileju častitega kartuzijanskega reda, ki je tako pomembno sodeloval v gospodarski, splošno kulturni in verski zgodovini Slovencev, je treba le želeti da damo Slovenci pleterski kartuziji novih redovnikov, ki bodo častitljivo in bogato izročilo kartuzijanov uspešno nadaljevali tudi v sodobnosti in prihodnosti. Pleterje naj ostanejo še naprej čudoviti otok duhovnosti in kulture, klicar poglobitve slovenskega človeka v duhovnost in zvestobo prednikom! G. S. Še o Slovenskem Porabju Naš dosedanji poročevalec o dogajanju v Slovenskem Porabju se je odpovedal nadalnjemu sodelovanju, češ da je povedal svoje in da je vse ostalo pri starem. Sporččil nam je, da so ga iz Sobote opomnili, da sta njihov Vestnik in radio večkrat poročala o dogodkih v Porabju, kar radi dodamo k lanskemu poročilu. Toda v osrednjih listih in na ljubljanski TV je poročanje še vedno skrajno pomanjkljivo, saj je npr. ob letošnjem obisku Po-rabskih Slovencev v Ljubljani naša TV ponovila (!) pred leti posneti razgovor v Porabju... Je hotela s tem potrditi, da se res ni nič spremenilo 'r zadnjih letih? Soglašamo! Pač — nekaj besed smo slišali lani in letos, ki jih prej še nismo, npr. ob kongresu Demokratične zveze Južnih Slovanov na Madžarskem, ko so mnogi napovedovali (!) dvojezično šolo na Gornjem Seniku, pa bolj splošno izjavljali: »da je narodnostno šolstvo temeljno vprašanje našega narodnostnega življa... je še vedno ostalo veliko število nerešenih in odprtih vprašanj« (Narodne novine 1983, št. 47). In ob obisku predsednika SZDL SRS na Madžarskem je le-ta izjavil. »No, ko sem vprašal prvega sekretarja, tovariša Horvatha, kakšne so perspektive (slov, pogled v prihodnost) v razvoju slovenske narodnosti, je odgovoril, da so pred nami samo perspektive. To je lepo povedal.« Toda preidimo k vidnim dogodkom. Sredi marca 1984 sc prišli porab-ski pevci, plesalci in deklamatorji v Ljubljano — mnogo let prepozno... In tudi zdaj so zelo malo pisali pred to prireditvijo o njih, tako da dvorana ni bila prepolna, vendar smo jo mogli videti na TV. In malo so pisali 27 — mislimo spet najbolj brane liste — tudi po prireditvi. S prireditvijo je bila povezana tudi razstava porabskega tiska in nekaj predmetov iz njihovega življenja, ob koncu pa tudi »okrogla miza«, kjer naj bi eni spraševali, drugi pa odgovarjali o položaju Slovencev na Madžarskem. Žal TV tega razgovora ni prenašala, od navzočih pa nismo mogli dobiti izčrpnega poročila. Pravijo, da so ponavljali že tolikokrat povedane in zapisane dobre namene. Nekdo je menda vprašal madžarske zastopnike, kako namenijo popraviti in nadomestiti, kar so v desetletjih zamudili v razvoju slovenske narodnosti. Odgovor na to ni mogel biti drugega, kot napoved »perspektiv« in dobrih namenov. Žal npr. Delo o tem ni imelo niti stavka, nakazalo pa je v poročilu slabo stanje slovenske narodnosti na Madžarskem. Ne moremo se strinjati z izjavo na kongresu Južnih Slovanov: »... da v mejah NR Madžarske živeči pripadniki narodnosti nimajo nobenih nerešenih temeljnih (?!) vprašanj« (Narodne novine 1983, št. 48). Vprašanja so mogoče rešena z izjavami in napovedmi, toda dejansko stanje ni rešeno ne v šoli, ne v cerkvi, kar vsaj delno (ker o cerkvi molčijo) potrjujejo vsi govori in pisanja istega lista. Toda kritizirati — ne smemo. Tiste dni je prišla na svetlo knjiga: Slovensko Porabje — Szlovenvidek, ki jo je napisala Marija Kozar-Mukič, izdala pa Znanstveni inštitut filozofske fakultete v Ljubljani in Muzej Savaria v Sombotelu. Prvi del v slovenščini, drugi pa v madžarščini opisuje preteklost in sedanjost življenja v Porabju. Kot je bila pisateljičina knjiga (pri Mohorjevi družbi 1982) poljuden opis, tako je ta sestavljena po vprašalnici, na podlagi katere opisujejo po vsej Sloveniji »način življenja Slovencev v 20. stoletju«. Seznanila bo predvsem naše in madžarske strokovnjake z življenjem tega tako malo jim znanega dela slovenskega ozemlja. — Razgovor s Kozarjevo so objavili Naši razgledi 20. jul. 1984, v katerem je med drugim povedala tudi: »...Slovenci na Madžarskem... imajo vse pravice in možnosti za razvoj in ohranitev svoje narodnostne biti in kulture. Napaka je mogoče v tem, da se tega ne zavedamo dovolj in ne izkoristimo dane možnosti«. Dalje: »Madžarska manjšina v Sloveniji ima v primerjavi s slovensko na Madžarskem velike prednosti... že več kot dvajset let dvojezični pouk...« poleg vsega drugega (tisk itn.). Z našimi trditvami soglaša tudi izjava: »Naravna asimilacija (tj. potujčevanje) poteka seveda tudi pri nas.« V istem času so izdali v Budimpešti knjigo: Ljudske pravljice iz Porabja, ki jih je v števanovskem narečju zapisal Karel Krajcar. Žal knjiga nima nikakih jezikovnih pojasnil, tako da bodo drugi, ki ne poznajo narečja, teh 29 pravljic težko razumeli. Uvodne besede bi bil moral napisati kak strokovnjak, ki bi pravljice pametno razložil, zdaj pa govori uvod o stvareh, ki vanj ne sodijo. Še en zanimiv razgovor smo mogli letos brati o Porabju: s prvim profesorjem slovenščine, ki je študij dokončal v Ljubljani, Francekom Muki-čem (Delo 7. L 1984). Iz njega izvemo, da zanj ni bilo mesta na osnovni šoli na Gornjem Seniku, čeprav so naši in tamkajšnji časniki neštetokrat pisali, kako težko čakajo v Porabju na prve profesorje slovenskega jezika... Govori tudi o »šibkem znanju učiteljev« slovenskega jezika, kar je bilo tu že zapisano. 28 Slovenska matica v Ljubljani je 30. maja 1984 priredila razgovor o vprašanjih celotnosti slovenskega kulturnega prostora. Ker sta bila kot uvodna govornika povabljena le zastopnika Slovencev v Italiji in na Koroškem, je sestanku poslal pismo Vilko Novak, v katerem je poudaril, da je potrebno upoštevati tudi Porabske Slovence, označil njihovo narodnostno stanje in predlagal širši sestanek raznih ustanov, ki naj bi o njem razpravljale (Delo 31. V. 1984). Takega sestanka pa ne bomo dočakali, ker nekateri mislijo, da je vse narejeno z lepimi besedami, ki so samo njihova pravica. In zdaj najhujše — župniji Dolnji Senik sta bili pridruženi vasi Slovenska ves in Sakalovci, ki sta bili doslej v števanovski župniji Na Dolnjem Seniku pa je že pol stoletja služba božja v — madžarščini, čeprav je sedanji župnik Hrvat, kar smo že pisali. Tu je vsaka beseda odveč, moremo le zakričati: nova krivica za dve slovenski vasi, ki imata človeško in božjo pravico do lastne materinščine tudi v cerkvi! To je zagovarjal naš dr. Ivanocy že pred več kot 80-imi leti!!! Dolžnost naših škofov in še koga najbrž je, da dosežejo slovensko bogoslužje na Dolnjem Seniku! Vilko Novak Učitelji in rešitelji našega ljudstva (Govor pri Sv. Sebeščanu v Pečarovcih 12. 8. 1984.) Kot dva stražarja stojita na začetku Goričkega: na desni sveti Bedenik, na levi sveti Sebeščan. Ravencem in Dolincem naznanjata: tu se dviga gorički svet, tudi na njem kažejo med hišami starinske in novejše cerkvi s svojimi zvoniki navzgor in vabijo k svojim oltarjem. Te cerkve so svete priče naše zgodovine, govorijo nam o davnih prednikih pred stoletji in tisoč leti, ki so jih postavili in se v njih zbirali. Ob odkritju spominske plošče misijonarju Jožefu Kerecu 29 Tu v cerkvi je stenska podoba, na kateri je — po naročilu župnika Bejeka — pred leti umrli naš slikar Karel Jakob iz Lipovec upodobil sv. Cirila in Metoda, kako zbirata ob sebi slovenske dečke. Podoba je nastala na podlagi zgodovinskega izročila, da sta slovenska svetca potovala h knezu Koclju ob Blatnem jezeru, kjer so tedaj še živeli Slovenci. V svojem jeziku iz okolice rodnega Soluna, ki so ga imenovali slovenski jezik in je bil tedaj v 9. stoletju skoro enak slovenščini v Panoniji, sta darovala sveto daritev, molila in učila. In Kocelj jima je dal 50 učencev, da sta jih vzela s seboj v Rim in jih izobrazila v duhovnike. Ali nas ne spominja ta podoba tudi na velikega misijonarja Kereca, tukajšnjega domačina? Tudi on je nesel evangelij in izobrazbo v daljni svet in njegovo delo je bilo podobno tudi delovanju prvih duhovnikov v naši krajini. V današnjem Prekmurju v tistem času še ni bilo vasi, vendar je v prejšnjem stoletju živela misel, da sta sveta brata pisala v jeziku naših prednikov, panonskih Slovencev. Zato je leta 1894 prišel na Goričko znameniti slovenski jezikoslovec Vatroslav Oblak in je pisal prav iz tega kraja prijatelju: »od Sebeščan« — tako je slišal ime vaše vasi — tukaj ni doma stara slovenščina, kakor so tedaj imenovali jezik slovanskih apostolov. Potem je šel mladi učenjak v Makedonijo in našel v okolici Soluna jezik, ki sta ga znala mlada apostola. Povedal sem to zgodbo le zato, da slišite, kako je ime Sv. Sebeščana prišlo v slovensko in evropsko znanost. Spominska plošča misijonarju Jožefu Kerecu v pečarovski župnijski cerkvi 30 Ko so se naši predniki tod naseljevali, so sprejemali tudi krščansko vero in postavljali božje hiše. V njih so jih učili duhovniki, ki so jih odvajali od poganskega življenja in mišljenja ter jih poučevali v veri v sv. Trojstvo, jih učili moliti in peti Bogu na čast. Učili so jih tudi vsega drugega in jih dolga stoletja navajali k boljšemu, plemenitejšemu življenju, omikali so jih, izobraževali. Nikjer niso zapisana imena duhovnikov, ki so v prvih stoletjih v naših vaseh, čeprav preprosti, bili s cerkvijo središče farnega življenja. Šele zadnjih štiristo, petsto let so nam znana le njihova krstna imena, pozneje pa tudi kaj več o njihovem delu. Ti neznani in znani možje so se šolali najprej kar pri domačih župnikih, pozneje v Zagrebu, ker so bile dolinske župnije stoletja v zagrebški škofiji, druge pa tudi nekaj časa, šolali so se v madžarskih mestih Koszegu, Gydru, Sombo-telu. Združeni pevski zbori ob spominskem slavju v Pečarovcih Ti starodavni duhovniki so učili ljudi s pridigami in molitvami novega duhovnega jezika, v katerem so jim govorili o duhovnih rečeh, o človekovem notranjem življenju. Tako je posvečena beseda s svetimi mislimi, ki jih je izražala, posvetila in obogatila naš preprosti jezik, ki je govoril o delu in rasti na polju, o živini n hrani. Iz cerkve so nesli ljudje domov oče-naš, zdravomarijo, jas vdrjen v ednon Bougi... Od ponedeljka do druge nedelje so z njimi doma dvigali svoje misli in želje v nebeške višine, naučili so se novih besed: sveti, svetec, svetica, duša, milošča, grehov odpuščanje, večno živlenje ... Učili pa so duhovniki od začetka ljudstvo tudi peti v domačem jeziku duhovne pesmi, ki so jih prevajali iz latinščine ali madžarščine, jih 31 Prof. dr. Vilko Novak je govoril o deležu prekmurskih duhovnikov v preteklosti pri duhovni in kulturni ter narodni rasti prekmurskega ljudstva prepisovali drug od drugega; prepisovali so kajkavske hrvaške pesmi in jih prilagajali našemu govoru. Pozneje so jim pri tem pomagali preprosti učitelji in organisti in nastajale so mnoge rokopisne pesmarice, od katerih so se nam nekatere ohranile dvesto in tristo let stare, pesmi v njih pa so še starejše. Tako so do naših dni vsaj v nekaterih cerkvah še peli o božiču starodavno Narodo se je krao nebeški in druge. Zelo lepo bi bilo, ko bi naši pevski zbori oživili te indašnje pesmi in nam jih kdaj zapeli, da bi zatrepetala v naših dušah vsaj od daleč naših davnih prednikov duševna lepota in bogastvo ... Vse te cerkvene pesmi so našim davnim dedekom in babicam lepšale in lajšale življenje tudi doma, ob večerih, ob skupnem delu, na paši, po žetvi in mlačvi — saj tedaj še niso poznali nobenih poznejših frlic. In še nekaj, ne: mnogo, veliko: vse te pridige, molitve in pesmi stoletja nazaj se niso obračale le k Bogu in Mariji in svetnikom, niso imele le verskega pomena — ne: pozabljamo, da so nas cerkvene, posvečene slovenske besede ohranjale tudi Slovence in Slovenke, ohranile so nam naš materin jezik sredi tujega morja, tuje države. Očetje in matere so izročali našo slovensko besedo, našo reč svojim potomcem, Cerkev pa je to posvetila in potrdila, saj je bila najvišje, najslovesnejše, kar so v življenju videli in doživeli in duhovnik kot najbolj izobražen človek, ki je stal v sijaja oltarja, jim je pomagal ohranjati zavest, da je to njihova beseda, ki jo morajo kot nekaj naravnega, kot dihanje, živeti in govoriti. Te molitve in pesmi so prvi natisnili v svojih knjigah evangeličanski pisatelji v 18. stoletju. 32 Malgaški študent je na spominskem slavju v Pečarovcih prebral berilo v slovenskem jeziku Slovenski duhovniki in tudi duhovniki drugih narodnosti, ki so delovali v naši krajini med Muro in Rabo, so zaslužni za ohranitev slovenskega jezika in z njim slovenske narodnosti. Posebno pomembno je bilo njihovo delovanje v času, ko se je tuji jezik začel vse močneje uveljavljati v šoli in javnosti. Tedaj je zasvetil sosed sv. Sebeščana — sveti Bedenik, katerega župnik, v Dolnjih Slavečih rojeni Mikloš Kuzmič je v lesenem župnišču v ivanovskem dolu od 1780. leta dalje napisal kar sedem knjig. V tistem času so otroci začeli bolj redno hoditi v šolo in dekan Kuzmič je pošiljal izbrane v gimnazijo v Koszegu, da so se vračali kot učitelji in duhovniki. Njegovo pisateljsko delo je nadaljeval bogojanski rojak Jožef Košič kot župnik na Dolnjem in Gornjem Seniku, ki je našel zvezo z duhovniki onstran Mure, presajal k nam Slomškove vzgojne nauke in prvi pisal o domači zgodovini in življenju našega ljudstva. S Kuzmičevhni in Košiče-vimi knjigami so prihajale tudi nove pesmi v naše cerkvi in domove, duhovniki pa so začeli širiti tudi slovenske knjige iz ostale Slovenije, predvsem mohorske, ki so postajale vse bolj trdna vez z vsemi Slovenci, šola izobrazbe in narodne zavesti. V drugi polovici preteklega stoletja je vedno več duhovnikov prirejalo nove izdaje Kuzmičevih knjig — njegova Kniga molitvena je bila v rokah naših ljudi do najnovejšega časa — in pisalo nove. Iz bedeničke župnije je za tremi Ivanocyji prišel Jožef Borovnjak, ki je bil kot župnik in 33 dekan na Cankovi povezan z izobraženci onstran Mure, ki so vedno več pisali v slovenskih listih o nas in s svojimi obiski iz Celovca, Ljubljane in Maribora budili v naših duhovnikih zavest slovenske skupnosti. Ko je proti koncu prejšnjega stoletja potujčevanje segalo že tudi po starih domačih imenih naših vasi in v šoli vedno bolj vsiljevalo tuji jezik, so v Soboti ustanovili društvo in list za pomadžarjevanje naše krajine. Tedaj je po božji Previdnosti voden zapustil mladi, učeni profesor dr. Franc Ivanocy sombotelsko bogoslovje in svojo pot do najvišjih mest ter prišel za župnika na Tišino. Z njim nam je sosedna župnija sv. Benedikta dala svojega največjega sina, ki je iz tišinske samote pisal v madžarske liste v obrambo Cerkve in Slovencev ob Muri. Ob sebi pa je zbiral mlade duhovnike, ki so z njim pred osemdesetimi leti začeli izdajati Kalendar Srca Jezušovoga m z njim dali ljudstvu med Muro in Rabo izobraževalno, vzgojno in zabavno čtivo za vse leto. Naslednje leto je bivši Ivanocyjev kaplan Jožef Klekl st. začel izdajati verski mesečnik Marijin list in ko je 1905 postal župnik v tej župniji, je dve leti tukaj urejeval ta list. Ko je leta 1913 — že po Ivanocyjevi smrti — Klekl začel izdajati tednik Novine, je uvedel v ves naš katoliški tisk slovenski črkopis in ga tudi s tem približal celotnemu slovenstvu. Stiki prekmurskih katoliških vernikov s Slovenci na sosednjem Štajerskem so bili že proti koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja vse pogostejši. To so bila predvsem romanja in misijoni, ki so jih vodili v naših župnijah lazaristi in frančiškani s Preka. Vedno bolj se je posebno v južnih župnijah širil tisk iz Maribora in Ljubljane. Tudi dijaki iz naše krajine so že zgodaj odhajali v ljubljanske šole, ko so pa salezijanci v Veržeju ustanovili svoj zavod, je ta postal novo središče slovenske izobrazbe za Prekmurje. Madžari so to videli in Ivanocyja napadali tudi zaradi njegove naklonjenosti veržejskemu zavodu. Ko so pa prišla težka in odločilna leta prve svetovne vojske, posebno pa meseci po njej, ko je posebno v naši krajini vladala velika zmešnjava, je dozorela setev prekmurskih duhovnikov iz vseh stoletij in zvestoba naših prednikov slovenski besedi. Nikoli ne bi bila naša krajina združena z ostalo Slovenijo prav na današnji dan leta 1919, ko bi ne bilo našega slovenskega tiska, ko bi ne bilo stikov naših duhovnikov in vernikov s Slovenci onstran Mure, ko bi ne živela v njih zavest: Slovenci smo, to je naša naravna pravica in dolžnost, da to ostanemo. In ker so bili naši duhovniki vzgojeni v tujih šolah in tujem okolju, je tem večja njihova zasluga, da so pisali v slovenščini in širili knjige in liste v knjižni slovenščini, da so ohranili slovensko narodno zavest. Na vse to dandanes radi pozabljamo in mislimo, da nam je vse, kar imamo, bilo podarjeno. Naša šolana mladina sploh nič ali zelo malo ve za skromne, toda dragocene knjige in liste, pisane v našem narečju v zadnjih treh stoletjih — ne ve, da je to bila duševna kri, ki je ohranila pri življenju narodno in duhovno življenje Slovencev med Muro in Rabo, tudi tistih, ki živijo v Slovenskem Porabju. Neznana so jim celo imena naših mož, ki so tudi v tujih krajih pisali slovenske knjige in liste, ki so se javno borili za pravice našega ljudstva. Če nočemo biti nehvaležni in zato nevredni potomci svojih prednikov, tedaj naredimo vsi vse, kar moremo, da bo naš mladi rod spoznal in spoštoval delo svojih prednikov in njihovega duha, iz katerega živimo. 34 jz Z duhom, hi preživi stoletja Mnogi misijonarji so svetniki, čeprav jih morda Cerkev ni postavila na svetilnik svetosti. Pravi misijonarji so veliki ljudje zaradi svoje nesebične, požrtvovalne ljubezni do Boga in do bližnjega. Iz leta v leto se v poletnih mesecih srečujemo ob različnih srečanjih s tistimi misijonarji, ki so prišli na kratek oddih v domovino. Prisluhnemo njihovemu pripovedovanju o deželah in ljudeh, med katerimi delujejo. Misijonarji, ki delujejo v Afriki, nam povedo o deželah, kjer se v cerkve k bogoslužjem zbirajo velike množice afriškega ljudstva. Vedno bolj ugotavljajo, da Cerkev polagoma zapušča, evropska tla, da se Kristus seli na druge celine, da je Cerkev mlada in poletna na afriških tleh. Prišel bo morda celo čas, da se bo Evropa, zibelka krščanske kulture, odvrnila od Kristusa. V Pečarovcih v Prekmurju smo se 12. avgusta 1984 spominjali vrlega moža, salezijanskega duhovnika msgr. Jožefa Kereca, o katerem menijo, da je bil največji slovenski misijonar na Kitajskem. Ob deseti obletnici njegove smrti smo potrdili njegov spomin v priznanje njegovi apostolski gorečnosti z odkritjem spominske plošče v pečarovski župnijski cerkvi sv. Sebeščana. Spominsko slavje je vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Vodil je evharistični zbor štiridesetih somaševalcev. Med njimi so bili tudi misijonarji, ki so prišli z različnih celin v poletnih mesecih na kratek oddih v domovino. Lepega dogodka so bili še posebej veseli tisti. msgr. Jožef Kerec, misijonar in. apostolski administrator na Kitajskem 35 ki so z misijonarjem Kerecem na Kitajskem sodelovali: Andrej Majcen ter redovni sestri Mihaela Rous in Konstantina Sarjaš. Iz Indije je prišel tudi misijonar Pavel Bernik, ki letos doseza svoj 50-letni misijonarski staž. Slavja se je udeležilo tudi večje število salezijanskih duhovnikov in bogoslovcev. S škofom Smejem je vodil mašno daritev tudi salezijanski inšpektor Tone Košir. Lep dan se je bil naredil tistega avgustovskega popoldneva. Z vseh koncev prekmurske ravni ter valovite Goričke so se stekali ljudje — peš, s kolesi, z osebnimi avtomobili ter z avtobusi — k župnijski cerkvi v Pe-čarovcih — k Sebeščanu, kot pravijo domačini. Sem so poromali predvsem župnijski sveti Pomurja, okrog 60 duhovnikov ter združeni pevski zbori iz petnajstih prekmurskih župnij, ki so slavje spremljali z ubranim petjem, pod vodstvom župnika iz Odranec, pisatelja Lojzeta Kozarja. Podobo misijonske razsežnosti Cerkve, podobo Kereca misijonarja, podobo kulture in duha, iz katere je pognalo apostolstvo Kereca so se navzočim predstavili govorniki, ki so se vrstili med mašo in po njej: škof Smej, prof. dr. Vilko Novak, pečarovski župnik Friderik Gumilar, kobiljanski župnik Franc Halas ter Franc Mikuž, narodni ravnatelj Pepeških misijonskih družb. »Potem pa moraš biti zelo svet!« Morda je mladi fant, Kerečev Jožek iz Prosečke vasi, svoji sestri Faniki prvi zaupal, da bi želel postati duhovnik — misijonar. Skupaj sta hodila na sezonsko delo na Madžarsko in v Slavonijo. Ob njegovi izpovedi mu je Fanika rekla: »Potem pa moraš biti zelo svet!« V Prosečki vasi se je bil rodil Kerec v letu 1892, v župnijski cerkvi v Pečarovcih je prejel zakrament sv. krsta. Nekaj šol je že bil naredil doma, premalo, da bi ga mogli brez ustrezne priprave sprejeti v višje razrede. Kerečeva družina — s šestimi otroki — pa je bila tudi revna. Zaslužni prekmurski duhovnik Klekl ga je napotil v Ljubljano, ko mu je fant odkril svoj notranji klic. »Morda te bodo tam kakšni redovniki vzeli v svoje vrste,« je menil Klekl. »Če boš tudi dovolj molil, bi utegnil postati še tudi duhovnik, kot si želiš!« Šel je v Ljubljano. Tam se je začela njegova pot: od vrat do vrat, od ene redovne hiše do druge. Odklanjali so ga, češ, fant nima ustrezne izobrazbe, zadostne podlage za nadaljnje izobraževanje. Doma sezonski delavec, je v Ljubljani postal kočijaž na Taboru. Tudi k škofu Jegliču se je bil napotil, ta pa ga je hotel preizkusiti pred šentviškim profesorskim zborom. Kdo ve, kako bi se odrezal, med tem pa je fant po naključju prišel na Rakovnik za praznik sv. Frančiška Šaleškega. Bilo je to konec januarja 1910. Pridigarjev polet ga je osmislil za življenje v salezijanski družbi. Med drugim je pridigar govoril o možnostih šolanja za odrasle fante. V maju istega leta je že odpotoval v Italijo, kjer se je v zavodu, v bližini Turina, pridružil mnogim odraslim fantom, ki so kot on, nekoliko pozneje odkrili božji klic za duhovniško poslanstvo. Še v poznih letih svojega življenja je Kerec rad ponavljal svojo mladostno zgodbo, v kateri se je rodil njegov misijonarski poklic. Bilo je v letih, ko je v domači cerkvi goreče govoril neki misijonar Vinfiger. Poslej je v sebi gojil željo, da bi tudi sam postal duhovnik in misijonar. V do- 36 Franc Halas, kobiljanski župnik govori o Kerecu brem domačem okolju je njegov poklic tudi zorel. Svojim šestim otrokom je oče Janez ob večerih rad prebiral starodavne slovenske knjige; učil jih je peti slovenske pesmi. To je bilo zelo pomembno, saj so se otroci v šoli pogovarjali samo v madžarskem jeziku. Mati Katarina pa je bila vneta Marijina častilka. V neki hudi bolezni ji je težko bilo ob misli, da bi utegnila podleči v bolezni. Otroci bi ostali brez matere. Takrat se je zaobljubila: »Ohrani me pri življenju, dobra nebeška Mati, da bom lahko te otroke prehranila. Obljubim ti, da Se bom vse življenje trikrat na teden postila — v sredo, petek in soboto; v teh dnevih ne bom zaužila nobene kuhane hrane; dneve bom prebila ob kruhu in hladni vodi.« Mati je ozdra vela in kljub težkemu kmečkemu delu ostala vselej zvesta svoji obljubi. Samo iz plodne zemlje ubranega družinskega življenja prihaja pšenični klas plemenitih, požrtvovalnih otrok, edinih nosilcev zdravega rodu. Deset let je trajala Kerečeva študijska priprava do odhoda na Kitajsko. Po končanem tretjem letniku bogoslovnih študijev, v juliju 1921, ga je ladja odpeljala v smeri daljnega Vzhoda. Odšel je, še preden je mogel rojake in svojce, razveseliti z novomašnim slavjem. Težko, a vendar vdano, so domači sprejeli njegovo odločitev. Oče mu je pisal: »Če te Bog kliče v misijone, če je božja volja, da že pred novo mašo odrineš na pot, potem pojdi; tvoji domači te v tem ne moremo ovirati. Vse naj se zgodi, kakor Bog hoče!« 37 Kerec je prispel v Macao. Po dveh letih nadaljnjega bogoslovnega študija je bil posvečen v duhovnika. Vrstile so se postaje duhovniškega življenja — za delo in žrtve vnetega Goričanca. Življenje misijonarja je preobsežno in preveč mnogoplastno, da bi ga mogli zajeti v neki zapis ali nagovor. Nekaj pa je, kar odkrijemo takoj pri vsakem pravem misijonarju: apostolska gorečnost, večni nemir oznanjevanja. Najbližji sodelavec v Kerečevem misijonu v Čaotungu na Kitajskem Andrej Majcen V velikanski delti »Reke biserov« v makaoški škofiji je Jožko Kerec začel svoje delo z mladino. V Hongkongu, kjer je bil v letih 1928 do 1932, je bil v duhovno pomoč v Sirotišnici sv. Alojzija. V bližini tega doma je z darovi, ki so mu jih pošiljali dobrotniki iz Slovenije, zgradil cerkev sv. Antona ter tehnično šolo. Največje delovno poglavje je Kerec zapisoval v letih 1935 do 1952 v Kunmingu. Tu je začel graditi obrtne šole — imenovane »Šole modrosti«. V glavnem mestu v Čaotungu je bil med soustanovitelji katoliškega dnevnika I-Š-PAO. Kljub nenehnim vojaškim spopadom je vodil razne tečaje, gradil šole, ustanavljal misijonske postaje. Postal je zelo ugledena osebnost kraja, tako da ga je pokrajinska vlada imenovala za svojega kulturnega svetovalca. V letu 1938 je bil Kerec imenovan za izrednega vizitatorja čaotunške prefekture, naslednje leto pa ga je papeški delegat msgr. Zanin imenoval za apostolskega administratorja za isto področje. Tu je zgradil bolnišnico, malo semenišče, škofijski dom ter prenovil čaotunško stolnico. V pomoč so mu prišle tudi sestre sv. križa iz Slovenske 38 Bistrice ter zdravnik kirurg dr. Janež. V misijonsko delo je uvedel tudi redovne brate kamilijance. Bil je tudi soustanovitelj skupnosti redovnih sester »Preciozink«. Zanje je napisal pravila redovniškega življenja. Kami-lijanci so pozneje prevzeli del Kerečevega misijona z glavnim mestom Ciao Cja, kjer so sezidali bolnico po načrtih, ki jim jih je izdelal msgr. Kerec. V tem delu so nekoč Hvejci —- muslimani — mučili kristjane. Kerec ni mogel do konca urediti svoje prefekture, preprečile so ga pri tem zmagovite Maocetungove armade. Kerec je moral v letu 1952 skupaj z drugimi evropskimi misijonarji zapustiti Kitajsko. S težkim srcem je odšel v svobodni Hongkong, od tam pa v Francijo, kjer je bil osem let. V letu 1960 se je vrnil v Slovenijo. Zadnja njegova duhovniška postojanka je bila v Veržeju, kjer je umrl v letu 1974. To ni spomin, to je duh, ki nas živi! »Pozdravljena Kitajska, moja druga zemeljska domovina. Naj Bog blagoslavlja moje delo med tem velikim ljudstvom!« Tako si je bil Kerec zapisal ob svojem duhovniškem posvečenju v Macau. Sam se je pogosto imenoval »mandarin nebeškega gospodarja«. Na slikah ga vidimo Gori čanca s klobukom in dolgo brado, med klobukom in brado pa dvoje dobrotnih oči. Postal je eden najplodovitejših misijonarjev na Kitajskem. Uvrstil se je med največje slovenske misijonarje. Kerečeva sodelavka v misijonu sestra Stanislava Rous 39 Duh misijonarja Kereca je vzniknil iz plodnih tal vere in upanja, kot je stoletja živela med ljudmi na koščku slovenske zemlje med Muro in Rabo. Izšel je iz boguvdane družine — Cerkve v malem — ter iz duha kulture, prepojene s krščanskimi vrednotami. Sam je bil dejal: »Če ne bi bilo Ivanocyja, velikega buditelja prekmurskih Slovencev, če ne bi bilo njegovega Kalendara Srca Jezušovoga, če ne bi bilo Jožefa Klekla ki je bil žup nik pri Sebeščanu v letih 1905 do 1910, potem tudi jaz ne bi bil nikoli misijonar«. Duha, ki so ga stoletja gradili na ozemlju, med ljudstvom med Muro in Rabo, duhovniki je med spominskim slavjem v Pečarovcih odkrival v svojem nagovoru prof. Vilko Novak. Posegel je v začetke pokristjanjevanja, v čas svetih bratov Cirila in Metoda, njunih učencev, domačih duhovnikov, ki so ohranjali našo slovensko besedo ter z njo utrjevali narodno zavest. Dandanašnji na vse to radi pozabljamo; plapolajoče se navdihujemo le ob tistem, kar je neposredno tu in kar lahko vnovčimo. Pozabljati na korenine, se pravi, pristajati na neki poraz, ki utegne neusmiljeno zasačiti zanamce. Veliko zdravega duha je ponesel s seboj — v Italijo in na Kitajsko — Kerec iz Prosečke vesi. Iz tega duha je pognalo drevo plemenitega in velikodušnega apostolata. Za bežnimi podatki se skriva neutruden sejavec božje besede, iskalec duš, goreč apostol, graditelj krščanskih skupnosti, iskan duhovnik, veliki molivec, goreč Marijin častilec ter ljubitelj Evharistije. Na taomunskem Sestra Mihaela Sarjaš 40 ozemlju, kjer je deloval v začetnih letih, je opravil več daljših misijonskih potovanj. Med mnogimi roparji je bilo včasih komaj misliti na srečno vrnitev. Razbojniška tolpa mu je nekoč grozila s smrtjo; trideseterici je dejal: Takšne smrti, kot umirajo moji sobratje, me ni strah, toda za enkrat še ni čas za to. Izvil se jim je in šel. Pustili so ga pri miru. Ko se je poslavljal od taomunskih kristjanov, jim je med drugim dejal »Ničesar nimam, kar bi vam pustil v spomin, in vendar je nekaj nadvse dragocenega, kar vam zapuščam: to je božja beseda, ki sem vam jo oznanjal, hranite jo. To je tudi kapela, misijonski dom in šola, ki sem vam jih zgradil!« V slog misijonarske vneme ga je na vsem začetku njegovega dela uvajal duh sedaj že blaženega mučenca škofa Alojzija Verisglia. Ta jim j«, mladim misijonarjem, pogosto ponavljal: »Želite postati pravi misijonarji med kitajskim ljudstvom? Prvo, kar morate storiti, je, da se dobro naučite kitajske govorice. Drugo — med njimi bodite kot bratje med brati. Če ste vse to do potankosti izpolnili, niste pa hkrati tudi vneti molivci pred Najsvetejšim, potem ste zgrešili pot. Vrniti se boste morali, odkoder ste prišli«. Ta duh apostola je bil svet za vse, ki so šli z njim oznanjat. Spet bi si prebirali njegovo duhovno oporoko: »Misijonar, ki veliko moli, bo uspešno oznanjal Gospodovo blagovest... Kdor malo moli ali celo nič, bo kaj hitro kot izsušen kanal, po katerem ne bo več tekla voda osvežujoče božje milosti... Kitajska zemlja je polna velikih zbiralnikov vode. V deževni dobi se zbiralniki napolnijo z vodo. Po kanalih, ki jih je že pred Kristusom dal napeljati neki cesar Van, se v sušnem obdobju pretaka voda do zadnje njive rižnega polja. Modro so to uredili stari Kitajci. Kanali so tako speljani, da dobijo vodo tudi njive na višjih legah — preprosti mlini ženejo vodo nanje. Po starih nezapisanih pravicah sme vsak lastnik ob določenih dnevih 'napojiti’ svoja posestva. Toda če ni dežja, če se v zbiralnikih vode ne zbirajo, potem ni vode ne za prvo ne za drugo in ne za tretjo setev... povsod je suša, ta pa ustvarja lakoto, ropanje, nerede. Ali se ne dogaja podobno tudi v človeku, ki je opustil vsakdanjo molitev; ni čudno, da se človek potem izprazni in nima naložbe božje milosti za dneve preizkušenj ... V najtežjih dnevih, ko nas z vseh strani ogrožajo Cerkvi sovražni ljudje, ne pozabimo na don Boskov nasvet- Očenaš bodi naša edina politika. Poklicani smo, da preprostemu ljudstvu ter njihovi revni mladini prinašamo blagovest.« Versiglijeva misijonska zavest je spopolnjevala tudi Kerečevo zavzetost in delavnost. Bil je mož molitve in tudi mož dela. V Hongkongu je napisal pravila redovniškega življenja za sestre, imenovane-»Preciozinke < tako je položil temelj njihovemu duhovnemu življenju. V Šiučevskem vikariatu je po mučeniški smrti škofa Alojzija Versiglia in njegovega sobrata Caravaria uredil srednje šole. Njegove šole so. mnogi postavljali za vzor, škof De Yonghe, nadzornik katoliških šol na" Kitajskem, je Kereco-vo šolo pohvalil kot najbolj urejeno katoliško šolo na Kitajskem. Vietnamski škof Nguj'en Baton ga je vabil v Pat Čjen, da bi tam ustanovil podobne obrtne in druge šole; prav tako hanojski škof. V Južni Junnan ga je vabil dekan Mjaocev in Lijcev, da bi skupaj ustanovila vikariat za tiste primitivne prebivalce dobrega srca. Na posvete so Kereca vabili očetje sv. Bernarda iz Švice, ki so imeli svoj samostan pri Ličjanu v tibetanskem 41 delu Junnana. Še mnogi drugi so ga vabili, ker so cenili njegovo zavzetost in modrost. »Še danes hranim sliko 'škofa’ Kereca (Kitajci so Kereca imeli kar za škofa) iz leta 1948, ko sem kot mlad zdravnik prišel v njegovo bolnico v pomoč dr. Janežu. Še danes mi ni šel iz spomina Kerečev dobrohotni nasmeh. Kerec me je krstil in mi dal ime John — Janez. Bil je velik misijonar. Gradil je šole, bolnice, cerkve, semenišča, sirotišnice ter druge dobrodelne ustanove. Mnogi ljudje se ga še tukaj v Kvantamu dobro spominjajo, prav tako v Junnanu. Našim ljudem je takrat pomenil zvezdo rešiteljico«. Tako je v maju letos pisal misijonarju Andreju Majcenu sedanji šef kirurgičnega oddelka, dr. John Čang, bolnice, ki jo je zgradil Kerec, pozneje pa je bila podržavljena. Kot katoliškega zdravnika so Čanga rdeči Kitajci vrgli v ječo, kjer je moral veliko pretrpeti. Ob koncu pisma Majcnu piše Čang: »Kerec je moral zelo veliko pretrpeti, pa tudi meni niso prizanesli. Močno upam, da se bom s svojim učiteljem Kerecom nekoč srečal v nebeškem kraljestvu«. Tudi velik prijatelj msgr. Kereca ter njegov tesni sodelavec nekdaj dr. Janež je pisal misijonarju Majcnu, ko je zvedel, da bodo v Pečarovcih odkrili spominsko ploščo: »Ko ne bi bilo Kereca, tudi mene ne bi bilo na tem mestu, prav tako ne kamilijancev, ki na Formozi oskrbujejo tako čudovito bolnico. Kerec nam je odprl široko področje misijonskega delovanja med Kitajci. Pri Kerecu so se kamilijanci učili prave misijonsko pastoralne modrosti v Čaotungu, od koder so potem vodila njihova misijonska pota na Tajsko, Tanzanijo, Alto Volto, Amazonijo, Benin, Filipine, Kenijo, letos pa celo v Indijo ...« O Kerecu je pravo podobo predstavil tudi list »Katoliški misijoni«. Ta je v letu 1948 zapisal: »V letu, ko se spominjamo sedemdesete obletnice rojstva največjega misijonskega sodelavca v zaledju, dr. Eriicha, praznuje svoj srebrnomašni jubilej msgr. Jožef Kerec, salezijanski duhovnik, za Baragom in Knobleharjem pač največji slovenski misijonar in nedvomno eden največjih sodobnih misijonarjev katoliške Cerkve sploh ...« Ko so Kereca kitajske rdeče oblasti v letu 1952 nasilno ločile od kitajskega ljudstva, je to občutil kot največjo bolečino. Srca pa mu vendarle ni mogel nihče zatreti, da bi do zadnjega utripa ne moglo ljubiti tiste, ki jim je daroval svoje življenjske moči, ko jim je oznanjal božjo besedo ter gradil cerkve, šole in bolnice. Vrlega moža, skromnega in dobrohotnega Goričanca, smo se pospo-minjali ter se mu oddolžili za edinstveno zvestobo Duhu, ki ga je pojil za delo med drugim narodom. Dan slavja v Pečarovcih je bil lep dan globokih doživetij, ki so jih budili nagovori posameznikov ter lepo, ubrano petje prekmurskih pevcev. Govoriti o možeh, ki so šli, ki jih ni več, nikakor ni zgolj spomin, obujanje neke preteklosti. To je odkrivanje Duha, ki oživlja, tiste skrivnostne sile, ob kateri se poji narod, Cerkev, sleherni občan te naše zemlje. 42 Valter Dermota Zrelost za ... Vedno me neprijetno prešine in v določenih primerih celo bolestno presune, ko vidim kakega fantiča, oblečenega v kovboja, s puško okoli ramen in z revolverjem v roki, če potem začne tudi streljati, me tako zaboli, da se moram obrniti proč, sicer mi zastane sapa. Ne vem, ali se starši zavedajo, da dajejo nedoraslim in nezrelim otrokom v roke orožje, s katerim se lahko v trenutku uniči človeško življenje. Seveda je to samo igra. Toda s človeškim življenjem se nihče ne sme igrati, zlasti še ne nezreli in nedorasli mladiči. Pomaknimo se za pet ali deset let naprej. Sedaj ne srečujemo več fantičev pri desetih ali manj letih, temveč fante in dekleta, ki so po puberteti sposobni, da rojevajo otroke. Človeku se zdi, da nosijo v svojih telesih strašno energijo, ki zopet odloča o obstoju človeka in razporeja človeško usodo. Videz je, da tudi tu mladostniki ne vedo, za kaj pravzaprav gre in se kakor desetletni fantiči igrajo z orožjem, ki odloča o življenju in usodi drugega človeka. Na vnebohod leta 194-1., ki je prav tako kot letos padel na zadnji dan meseca maja, so spalnico, kjer nas je spalo 120 bogoslovcev — bilo je Bag-nolu Piemonte — vdrli do zob oboroženi nemški vojaki ter nas nagnali v vaško tržnico s pretnjo, da nas bodo postrelili, če se do 12. ure ne vrneta dva oficirja, ki so ju ugrabili partizani. Nemci so stražo ujetnikov prepustili fašističnim milicajcem. To je bilo nekaj nezaslišanega in strašnega: da bi pokazali svojo spretnost in zlasti svoje junaštvo, so se igrali z brzostrelkami in ročnimi granatami, kakor če bi za veliko noč imeli v rokah pomaranče in pirhe. Bolj kot strah pred mogočo eksekucijo od strani Nemcev smo se bali kake nesreče pri igranju z orožjem in strelivom, saj je bilo jasno, da ti ljudje ne vedo, kaj delajo. Tako občutje pred nestrokovnostjo in nezrelostjo me napolni, ko vidim kako se mladi fantje in dekleta igračkajo s tem, čemur pravimo »ljubezen«; nepredviden zasuk, neprimeren prijem ali kaj podobnega, pa že gre za človeško življenje. Vse, kar se potem stori, celoten položaj samo še poslabša in stvari še bolj zaplete. Navadno napačno storjenega koraka ni mogoče več popraviti. Škoda pa je v vsakem primeru velika. Z vsako stvarjo je treba znati pravilno ravnati. Hladilnik, likalnik, sesalnik itd. imajo na vidnem mestu pravilnik, kako je treba ravnati s strojem, da bo uspešno deloval. Celo obleka in perilo imata navodila za čiščenje. Treba se je po njem ravnati. Tudi najpopolnejši »stroj« ali »mehanizem« ima svoj pravilnik za uporabo. Izdelal ga je sam konstruktor človeškega bitja, Bog. Zapisal ga je pa v deseterih božjih zapovedih, od katerih šesta zapoved pravi, kako je treba ravnati s človeškim telesom. Nadrobnosti o tem vprašanju pojasnjuje Cerkev, kateri je Bog dal naročilo, da »zastopa njegove interese« in daje zanesljivo razlago. 43 Zdi se, da je danes Cerkev tista ustanova, ki ve, kaj treba v tem pogledu storiti in tudi jasno pove, kako se je treba ravnati. Že dejstvo, da si danes nekdo upa jasno povedati kaj je prav in kaj ni prav in se ne skuša prilagoditi trenutnemu mišljenju ali modi, je nekaj občudovanja vrednega. Namesto, da bi vnaprej kritizirali in govorili, da so prestrogi, naj bi se potrudili ugotoviti, kaj pravzaprav Cerkev pravi o uporabi spolnosti. To pa je med drugim sledeče: 1) Človeško življenje je naj višja dobrina, s katero razpolaga človek. Vse, kar je povezano s tako najvišjo dobrino, mora biti obdano s spoštovanjem, premislekom in dostojanstvom. 2) Razpolaganje s človeškim življenjem je izročeno človeški osebi, ki se mora v vsem odgovorno, svobodno in preudarno odločati. 3) Cerkev skuša svoje vernike usposobiti, da bodo odgovorno in zrelo odločali o tem, kar je prav in kar ni prav. Zlasti v zadevi spolnosti skuša pripeljati mlade ljudi do ustrezne zrelosti. 4) V nežni mladosti naj bi mladi kristjani gojili sramežljivost ali veliko spoštovanje do svojega telesa. Vzgoja k sramežljivosti je v veliki meri naloga staršev. Kar oni v tem pogledu storijo, bo odločalo o bodočnosti njihovih otrok. 5) Ko otrok dorašča, ga je treba navajati k odpovedi, obvladovanju samega sebe in ga usposobiti za prostovoljne žrtve. Neurejena spolnost je v veliki meri nesposobnost za premagovanje in odpoved. 6) V katoliški vzgoji pripisujemo velik pomen molitvi in zakramenta svete spovedi. Česar človek ne more storiti sam, lahko stori z božjo pomočjo. Za to so pa molitev in zakramenti. 7) Tako imenovani spolni pouk, ki mu nekateri pravijo pomotoma »spolna vzgoja« naj opravijo starši. Pri tem ne gre toliko za znanje, temveč za čustveno označitev soudeleženja z Bogom pri največjem dejanju stvarstva, to je pri človeškem življenju. To ni igra, temveč služba, to ni nekaj, kar kdo stori po svoji volji, temveč sodelovanje z Bogom pri nastajanju človeškega življenja. Ker je zaradi sredstev javnega obveščanja in zaradi javnega vedenja v spolnih rečeh mnogo svobodnjaštva, je treba spolno poučitev zelo pospešiti. Vendar nikdar samo v obliki obvestila, temveč s poukom in mislijo na človeško dostojanstvo. 8) V času spolne telesne zrelosti naj starši še pospešijo svoje napore, da bi se s svojimi sinovi in hčerami osebno pogovorili o teh vprašanjih. Naravni sram v teh stvareh je treba premagati in govoriti s svojimi otroki kot z odraslimi moškimi in ženskami. 44 Jože Bajzek Leto 1985 — mednarodno leto mladih V življenju se porajajo trenutki, ki se zarišejo v spomin in sedejo v srce. Preprosto jih ni mogoče pozabiti. Včasih te trenutke oblikujejo težave in preizkušnje, ki se trpeče zarežejo v trajnost spomina, včasih pa so trenutki lepote in plemenitosti, ki do roba napolnjujejo srce. Značilnost vseh pa je, da gradijo in utemeljujejo človeško bitnost. To so trenutki, brez katerih bi življenje postalo prazno, zdolgočaseno in nepomembno. Eden takih trenutkov se mi je vtisnil v spomin že v osnovni šoli. Vezan je na radenskega učitelja Ivana Koviča. Ne bi vedel natančno, v katerem razredu je bilo, vsekakor pa je spomin iz osnovne šole. Med uro slovenščine nam je učitelj bral Cankarjevo črtico »Mater ie zatajil«. Premladi smo bili, da bi mogli doumeti vse, kar je Cankar hotel povedati v svoji črtici. Bilo pa je nekaj drugega, kar se je moje duše globoko dotaknilo. Tako doživeto in pristno je bral omenjeno črtico, da so mu med branjem polzele solze po licu. Vse glavice majhnih otrok, ki so znale tudi živo ponagajati, so v tistem trenutku onemele, kakor ob nenavadnem in velikem dogodku. Še pogledati si nismo upali drug drugega. Le strmeli smo v učitelja kot v nekaj velikega, plemenitega, dobrega in svetega. Že naslednjo uro smo pozabili na dogodek. Toda nekaj je sedlo v naše duše, česar ni bilo mogoče izbrisati. Neka globoka vera v dobroto, ljubezen in plemenitost je ostal v nas. Učitelj, ki je veroval v vrednote, katere nam je polagal v mlada srca, nam je ostal zapisan v spominu in je gradil temelje našim lastnim vrednotam. Danes otroci v osnovni šoli verjetno ne slišijo te Cankarjeve črtice. Toda problem ni v črtici, saj jih je napisanih veliko, morda celo boljših, ki bi jih učitelji lahko prebrali svojim učencem. Toda to, kar mi vzbuja dvom, ki sedi nedaleč od človeške misli, je, ali imamo danes še takšne učitelje, ki bi tako doživeto in prepričevalno podajali snov? Ali imamo ljudi, ki res verujejo v vrednote, katere oznanjajo drugim? Tudi ta dvom se ni porodil iz neutemeljenega strahu in prevelike zagledanosti v stare dobre čase, ki sicer niso tako stari in tako dobri, kot jih domišljija lahko oriše. Mlada učitelja, to pot ne iz Radenec, ampak iz Ljubljane, sta mi potrdila dvom, kateri je sedel v moje misli. Krivičen bi bil, če bi ju označil za človeka brez vrednot-in vere. Nikakor ne. Globoko v sebi nosita svetle vrednote in ideale, iz katerih živita v težkih in manj težkih trenutkih življenja. Ugotavljata pa oba hkrati, da bi v svojem pedagoško izobraževalnem delu lahko dala učencem veliko več, kot dajeta. Toda za plačilo, ki ga prejemata, menita, da dajeta še preveč. V tej miselnosti gotovo nista osamljena. Na žalost je veliko ljudi različnih poklicev, ki trdijo, da za svoje plačilo delajo veliko preveč. Tu se poraja vprašanje, ki pa ni več samo metodično, ampak resnično zaskrbljujoče. Kako to, da delo, ki je v naši družbi tako bistvena poteza človeškega bivanja, ocenjujemo le še skozi denar in zaslužek? Kako, da smo na oltar postavili denar in se mu klanjamo kot edinemu absolutnemu? Kako to, da je z denarjem mogoče doseči vse? Kako, da je glavna in edina skrb posameznika in družbe denar? Kaj pa je z drugimi vrednotami? 45 Danes se mnogi po pravici zaskrbljujoče sprašujejo, kaj bo z današnjo mladino. Ugotavljajo, da so v krizi temeljne vrednote, ki doslej niso bile vprašljive. Toda s kakšno pravico se zgraža nad mladino družba, ki sama razdira temeljne vrednote in jih izključuje iz življenja? Kako se lahko nad mladino zgraža družba, ki je mladi generaciji zabrisala zgodovinski spomin in je to isto mladino izključila iz kakršnegakoli družbeno pomembnega odločanja? Da ne bo nesporazumov, ne ostanimo pri pojmu družbe kot nekaj abstraktnega in neobvezujočega. Družba, to smo mi vsi, ki živimo v določenem prostoru in času. Seveda ne smemo jokati za starimi dobrimi časi, ki vendar niso bili tako dobri. Socialna sestava družbe se tako naglo spreminja, da tisti, ki joka nad starimi časi, družbi ne dela prav nobenih uslug in koristi. Naj konkretno opozorim na dejstvo, mimo katerega ne moremo in je zelo značilno za našo pomursko območje. Ne tako dolgo nazaj, je bilo to območje označeno z izrazito poljedelsko kulturo. V taki poljedelski kulturi je na primer značilno za družino, da svojim otrokom lahko nudi in daje vse, kar jim je potrebno za njihovo bodoče družbeno življenje. Toda v spremenjenih socialnih okoliščinah, ki jih ne označuje več poljedelska kultura, družina izgubi svojo močno socialno funkcijo, ki jo je doslej imela. Tudi naše pomursko območje ne označuje več poljedelska kultura. Večino zemlje, ki jo imajo družine, lahko z mehanizacijo, ki je danes na razpolago, obdela en sam in sicer v času, ko se vrne iz službe. Družina je zato izgubila pomemben delež pri vzgoji svojega otroka za prihodnost. Nekaj vzgoje so prevzele druge ustanove, ki jih lahko, tako so prepričane, boljše in temeljiteje opravljajo. Zgodi pa se, da se mnogi starši pri vzgoji sklicujejo samo na svoj vpliv, ki ga sploh nimajo več. Razočarani so, ko jim doraščajoči otroci ne vračajo hvaležnosti, kar so storili zanje, ko so iz dneva v dan žrtvovali svoje življenje ob deiu in trudu za boljši standard družine. Mladi pa niso zadovoljni s tem, kar so starši pridobili, kajti to si lahko pridobijo na drugačen način in drugje. Potrebujejo pa starše, ki bodo verovali in živeli vrednote, katere jim oznanjajo. Če bodo starši živeli samo za denar in boljši standard, pri tem pa preklinjali težko delo, kdo jim bo veroval, da svoje življenje žrtvujejo le za svoje otroke? Še bi lahko premišljevali o tem, a ne bi bilo konca. Nekaj pa je še, na kar bi morali biti pozorni in česar ne bi smeli pozabiti. Ni zaskrbljujoče, če je mladina živahna ali celo pretirano uporna in problematična. To je spremljajoči znak vsake mlade generacije in je prehoden. Zaskrbljujoče in zelo nevarno pa je, če se mladina obrne v uničenje same sebe. Kajti zaman se bomo krasili z lepimi frazami, da je mladina naša prihodnost, če bo ta posegala po sredstvih, ki vodijo v lastno uničenje. Morda bi lahko bil bolj konkreten. Zazebe me, ko vidim mladostnika, ki je komaj prestopil prag osemletke, pa sedi za šankom rdečih in motnih oči z alkoholno pijačo v kozarcu. Kajti ni potrebno čakati novoletnega jutra, ko lahko srečaš rosno mlade, ki se majejo na avtobusnih postajah. Ni potrebno posebno iskati, da se le ozreš po murskosoboških lokalih in naokrog, pa lahko vidiš veliko mladih, ki se počasi, toda z gotovostjo vdajajo omamam in lastnemu uničenju. Danes, ko poznamo bedno usodo alkoholno odvis 46 nih ljudi, ko vemo, da alkoholna odvisnost postaja epidemični pojav, ki načenja tudi družbeni ustroj, se upravičeno sprašujemo, zakaj jih mlad človek tako išče in se pusti od njih zasužnjiti? Ne, to niso ideali in ponos mladostnikov, čeprav marsikateremu to ostaja zadnji izhod. To so znaki, da je v naši družbi nekaj gnilega. V letu, ki je posvečeno mladim, je prav, da na vse to mislimo. Pa ne samo da mislimo, ampak da tudi kaj storimo. Za to pa smo poklicani vsi, starši, učitelji, duhovniki in vsi odrasli, ki v svojem srcu nosimo vero, da je lepo bivati, ker je Bog ljubezen. Za svetovni dan miru je papež Janez Pavel II. letos določil geslo: Mladina in mir — z roko v roki. Za mednarodno leto mladih je to primerno in lepo geslo. Mladina in mir naj bi šla z roko v roki, ker brez mladih ni mogoče ustvariti miru. Mir pa je naša skrb in naša prihodnost. Mladi, ki naj bi bili predvsem obrnjeni v prihodnost, vsaj tako izhaja iz starega reka »na mladih svet stoji«, so naša ljubezen m skrb. O teh stvareh bi morali resno razmišljati in jih ne zanemarjati, če hočemo, da mladinski problemi ne postanejo še globlji, kakor so že. Mladi so ogledalo družbe in odraslih. Gogolj pa pravi: Ne dolži zrcala, če imaš grd obraz. Anton Trstenjak st. Števanovci pred sto leti (Nadaljujemo Trstenjakov potopis v Stopinjah 1984, str. 40) Pri Sv. Gotardu sem se mudil samo pol dneva. Ali sem se pokazal v gostilnici ali v kavami, gledali so me Madžari in Židi tako sumljivo, da sem si mislil, prijatelj, najbolje bode, da zapustiva ta slavni varaš. Tujca seveda povsod debelo gledajo, ali videl sem, da meni niso mnogo zaupali, da sem namenoma samo nemški govoril. Bog ne daj, da bi me tu izvohali, kaj da sem in česa iščem. Zato sem sam pri sebi rekel, prijatelj, pojdiva noter v vas, kjer bodeva brez ovaduha in nadzornika nadaljevala svoje delo. Tako sem si mislil, ne bodem drugim na poti, a drugi meni ne, in sem si globoko oddahnil, ko sem korakal iz varaša nazaj proti Dolenjemu Seniku. Ceste, ki drži od Gotarda na levo stran, nisem si hotel izbrati, ker bi ondukaj trčil na madžarske vasi. Rajši sem torej krenil k svojemu pobratimu Zemljiču v Dolenji Senik. Ko sem tu slovo uzel in odhajal, zaklical mi je še jedenkrat prijatelj: »Bog te privedi skoro!«, in jaz sem pohitel črez Sakalovce v Stevanovce. V Sakalovcih sem obiskal selskega župana Šte-vana Orehovca. Orehovec je tedaj nosil opeko; zidal si je namreč hišo, in ko sem ga pozdravil, podal mi je roko in mi je jel pripovedovati, da mu le trije prijatelji pomagajo zidati, in ako bi teh ne imel, ne vedel bi, kako bi si postavil hišo, ker to stane mnogo truda in denarja. Orehovec se je zavedal svoje narodnosti. Meni se je zdelo v pogovoru, da imam pred seboj najboljšega kmeta iz svoje vasi. Bil je že nekoliko po svetu in je bil dobro poučen o narodnostnem boju. Ponosen je bil na to, da imajo Sakalovci svojo narodno šolo. Usedla sva si na razmetane opeke in jaz sem mu 47 pripovedoval, od kod sem in zakaj potujem po njih vaseh. Razkladal sem mu, koliko je Slovencev še v drugih krajih, koliko je vseh Slovanov in kod prebivajo, kar ga je zelo veselilo slišati. In ko sem mu dejal, da ie vseh nas več nego sto milijonov, veselo se je zasmejal in rekel: »Vendar nas Mažari ne bodo pozobali«. Želeč Orehovcu, da bi srečno dozidal hišo in da bi tudi srečno v njej bival in žil, poslovim se od njega in krenem čez hribe m doline naravnost v Števanovce. Števanovci se razprostirajo na iztočni jezikovni meji. V to župnijo spadajo vasi: Štefanovci (prebivalci Števanovčarje), Otkovci (Borgolin) (Ot-kovci so vesnica in prebivalci, le v dolenjih krajih pravijo Otkovčarje), Andovci (Orfalu), Verice (prebivalci so Veričani, maž. Permise), Sakalov-ci, Slovenska ves. Župnije: Števanovci, Dolenjci in oba Senika spadajo v dekanijo Že-navce (Jennersdorf). V Otkovcih še prebivajo sami Slovenci, vas Farkaschdorf je mažarska, dalje Andovci so sami Slovenci, potem Stavljenica in Črna Mlaka in odtod v ravni črti do Dolenjec je vse slovenski, dočim je na istočni strani od omenjenih vasi vse mažarski. Ljudje na teh hribih razlikujejo se tudi v jeziku od svojih dolenjih sosedov. V pogovoru sem zapazil, da je kmet po vsaki besedi pristavljal besedo »je«. Na primer: »Od ked si?« Odgovor: »S Sakalovec je«. Vprašanje: »čudna si (čigava si)?« Odgovor: »Makušina je«. Narodnih običajev se je malo ohranilo, o čemer bodem še pozneje poročal, ko bodem govoril o ženitovanju in pogrebu. Tu naj le kratko omenim neki star običaj, kateri pa tudi izginja. Poleti med Jurjevim do kresa zabijejo pastirji drog v zemljo. Okoli tega droga se zbirajo pastirji in tudi odrasli liudje vsak večer in pojo pesmi. Ali, kakor sem rekel, ta običaj bode skoro popolnoma izginil. Po večernicah šla sva z učiteljem doli v vaško gostilnico na ples. Hotel sem videti, kako se narod zabava v krčmi, in tudi sem želel seznaniti se z možmi, kateri zahajajo ob nedeljah v krčmo. Krčma je preprosta vaška hiša. Zbralo se je že precej ljudstva; možje so sedeli pri mizi in vino pili, a mnogo starih žensk je sedelo okoli peči. To so bili poslušalci in gledalci. Mnogo žensk je gledalo skozi okna v hišo. To je taka navada, da se ob nedeljah zbira vsa vas v krčmi. Te starejše ženske niso nič pile, ampak samo gledale, kako je mladi svet plesal »čardaš« in se zabaval. Ko sem stopil v krčmo, ponudil mi je vsak gost svojo čašo, da sem pil In tako smo se hitro seznanili. Veselilo jih je, da je prišel in prisedel gospod k njih mizi, ker s posvetnim gospodom niso še nikdar sedeli pri jedni mizi. Niso se mogli prečuditi, da sem gospod in vendar »čisti Sloven«. Gospoda, katero oni poznajo, ne govori slovenski. Mnogo sem jim moral pripovedovati in pripovedoval sem do noči. Godci so potihnili in mladci in starci so poslušali, ko sem jim govoril blizu tako le. Glejte, jaz sem doma s Štajerskega, a živim v deželi katera je dalje od Štajerskega, tam na Kranjskem. To pa že vemo, oglasil se je moj sosed, od tod prihajajo k nam kranjski rešetarji, ki nam včasih pripove dujejo, kako tam žive ljudje. Tak, prijatelji, porečem dalje, tam jaz živim in tam žive sami Slovenje, ki govore tako slovenski, kakor vi, seveda ne 48 koliko drugače. Ljubljana pa je tisto mesto, v katerem jaz živim. Kje pa je Ljubljana, tega si ni mogel predstaviti nobeden mož. Štefanovski župan Fran Kosar je tudi bil v krčmi in ni vedel, kje je to, samo se je čudil, da je Slovenski orsag tako velik. No to ni čudo; ali jaz sem videl učitelje, kateri tudi niso vedeli, kje je Ljubljana. In tako sem rekel in z roko pokazal proti Ljubljani, glejte, tam proti morju, tja do morja prebivajo naši rojaki, naši Slovenje. Kaj, tako daleč, tega še ni nikdo slišal! Nihče od njih ni še bil tako daleč. Ali kaj to, to ni nič, rekel sem jim, to je kakor kaplja v morju. Tja do turškega sultana segajo naši Slovenje, in tam za hrbtom vaše ogrske dežele, pokazal sem proti Rusiji, živi sto milijonov Slovenov, dalje še v naši državi na severu mnogo milijonov. Kajne, največ sveta je slovenskega. Tako in jednako sem jim govoril, naj bodo ponosni, da so Slovenje; nas ne bode nikdar konec. Videli smo, in upam, da je to vsakdo opazil, da se na vsej črti, od Radgone, oziroma od Cankove do St. Gotarda nahaja Slovenstvo v jako kritičnem položaju. Tu na štajerski meji prodira nemščina vse dalje in dalje v slovenske vasi. Že v cankovski župniji je mnogo kmetov, ki nemški znajo, in se radi tega v cankovski šoli otroci uče nemški čitati. Više od Cankove je vpliv nemščine še silnejši, kar smo videli zlasti v Dolenjem Seniku. Od Sv. Gotarda navzdol, torej ob mažarski jezikovni meji je še slabše za Slovenstvo. Tukaj je vasi, ki so na pol mažarska in slovenska, in celo v hribovitih krajih, kakor v Štefanovcih, to je v čisto slovenskih vaseh, govore očetje in njih otroci mažarski. Ti Slovenje občujejo toli živo z Mažari, da so se od njih naučili mažarski. Slovenska stran od Rabe proti jugu je torej res v kritičnem položaju. Od severozapadne strani pritiskajo na Slovene Nemci, od vzhodne pa Mažari. Oba sovražnika sta bogatejša, močnejša, imata večjo kulturo, in kar je poglavitno, od obeh so naši osameli Slovenje odvisni. Revnejši so, in ako si hočejo kaj živeža prislužiti, morajo k jednemu in drugemu hoditi, morajo obema tlačaniti, nahajajo se torej v razmerju odvisnega ljudstva. Naravno je, da v takem položaju ne morejo naši Slovenje zmagati, ne morejo se narodno okrepiti, prvič, ker jim narodna pomoč od nikoder ne prihaja, drugič, ker imajo Mažari železen sistem, da jih pomažarijo. Niti jednega posvetnega razumika nimajo, kateri bi se za njih pote-zal, ne čitajo časnikov, a knjig jako malo. Po cerkvah se sicer glasi slovenska beseda, a mnogih cerkvah tudi mažarska; šole se snujo v to svrho, da se otroci pomažarjujo, a uradi so izključno mažarski. Narod se malo zaveda, recimo, da se jako malo zaveda; ne vem torej, kake se more tak narod ubraniti mažarizaciji. V takem splošnem potopu more se rešiti le kulturen narod, gmotno neodvisen narod, ki ima hrabre voditelje, a ne taka uboga raja, kakor so naši bratje na Ogrskem. Poglejmo samo, kako si hiše stavijo in kako žive, in presodili bodemo lahko, na kaki višini kulture se nahajajo Slovenci na Ogrskem. Tako sem jih oduševljal in jih rotil, da ne sme nihče od njih Mažar Postati. Mi ostanemo Slovenje, rekel je župan, le škoda, da nimamo gospodov, kateri bi se v njih jeziku z njimi pogovarjali. V Štefanovcih so najnavadnejša naslednja osobna imena: Vajda, Don-čec, Domiter, Holec, Horvat, Šomenek, Kovač, Pintar, Zetek, Mešič, Zavec. 49 Znanstveni sestanek o Francu Ivanocyju v Rimu Premalo se zavedamo, nekateri pa celo zanikajo, da brez delovanja Franca Ivanocyja in njegovih sodelavcev ne bi bilo Prekmarje danes slovensko in svobodno. To so že ob Ivanocyjevi smrti in pozneje spoznali mnogi javni delavci v vsej Sloveniji. Njegovo veličino je pokazal — za Antonom Trstenjakom v Ljubljanskem zvonu 1914 — v obširnem življenjepisu Franc Rogač (Kalendar 1915). Spominjali smo se ga ob desetletnici smrti (1923) s slavnostjo pri Sv. Bedeniku in v tisku, posebno pa ob osemdesetletnici rojstva s postavitvijo nagrobnika (arh. Fr. Tomažič) in knjižico o njem (V. Novak, 1937). Za priložnostnimi omembami je Ivan Škafar temeljito raziskal narodnostno zavest Fr. Ivanocyja, ustanovitev katoliškega tiska in njegov pomen za prekmurske Slovence (1970, 1974). Jože Smej pa je v doktorski disertaciji predstavil pastoralno dejavnost Ivanocyjevega kroga (1975). Dr. Franc Ivanocy, bogoslovni profesor v Sombotelu Vendar smo Ivanocyjevo delo le še premalo poznali. To smo vide'i zdaj, ko sta nas Slovenska teološka akademija v Rimu in papeški zavod Slovenik povabila, da sodelujemo na simpoziju (znanstvenem posvetu) o življenju in delovanju tega našega »apostolskega delavca«, kot so pisali. Posvet je bil v Sloveniku v Rimu od 17. do 21. septembra pod pokroviteljstvom škofa dr. Jožefa Smeja in ob sodelovanju devetih predavateljev, ki so osvetlili posamezne dejavnosti Franca Ivanocyja. Povzetke njihovih predavanj objavljamo, v celoti pa bodo objavljena v posebnem 50 zborniku, tako da bo Ivanocyjevo delo moglo spoznavati čim več ljudi. Umetniško podobo Ivanocyjevo je za to priliko naslikal tišinski rojak, akademski slikar Štefan Hauko. Za simpozijem o škofu Antonu Martinu Slomšku in beneškoslovenskem buditelju Ivanu Trinku je bil to v Rimu tretji posvet o slovenskem narodnem buditelju na severni meji. Prirediteljema smo za to hvaležni in jima gre vse priznanje. Jože Smej Introitus za Ivanocyjev simpozij Cvetoči mak in modriš na tišinskih poljih nista prav nič izgubila svoje rdečine in modrine od časov, ko je julija leta 1899 ogrski ministrski predsednik Khuen Hedervary pripravljal tako rekoč sodni proces zoper Iva-nocyja zaradi veleizdaje. Po soboški ulici, ki se je vse do junija 1960 imenovala Ivanocyjeva, še zmeraj odmeva zvonka in mikavna govorica Dolin-cev, Goričancev in Ravencev, čeprav sta sombotelski veliki župan dr. Ede Reiszig in soboški okrajni glavar Pongracz Posfay storila vse, da bi Iva-nocyja osamila, jezik prekmurskih Slovencev pa pomadžarila. Na barvnih oknih v tišinskem svetišču še zmeraj v soncu žarita slovenska napisa iz leta 1912, čeprav se je Ivanocy zaradi teh in drugih slovenskih napisov moral zagovarjati pred oblastjo. V soboškem grajskem parku še zmeraj stoji spomenik, velika kamnita knjiga, v katero so vklesane Ivanocyjeve besede »Ludstvo se pokvari, či ne bode melo knige i poštenog čtenja«, saj 60 knjig, dar Antona Aškerca, kaplana v Skalah, poleg drugih knjižnih darov prekmurskim Slovencem leta 1897 še zdaleč m moglo potešiti lakote tega ljudstva po branju. Hederv^ryja, Reisziga, Posfaya ni več. Tudi dr. Fischerja, ki je zasedel Ivanocyju namenjeno mesto, najprej mesto dvornega kaplana na Dunaju in pozneje škofovski prestol v Košicah, ni več. Verjetno jim nihče ne bo prirejal simpozija. Če je Ivanocyjevo delo po Novakovih besedah doseglo svoje poveličanje že z zedinjenjem s celotnim slovenstvom, kolikor bolj bo to doseglo s tem simpozijem. »Pride čas, i ne je daleč, kda bomo vu našem maternom jeziki čteli dobra, čedna, poštena, duši i teli hasnovi-ta dela,« je zapisal Ivanocy. Če bo Ivanocyjevo ime postalo znano širnemu svetu, gre prav gotovo zasluga dr. Maksimilijanu Jezerniku, pobudniku tega simpozija, saj si nobeden od tistih, ki so pisali o Ivanocyju, niti pomisliti ne bi upal na kaj takega. V Rimu, v Sloveniku, 17. septembra 1984 51 Jožef Smej Ivanocyjeva življenjska pot (Povzetek) Pod Benediškim bregom, ki mu je Mikloš Kuzmič dal ljubkovalno svetopisemsko ime Mons Engadi, leži vas Ivanovci. Tu se je 25. avgusta 1857 narodil Franc Ivanocy. Rodbinsko ime mu je bilo Kodila, priimek Ivanocy pa si je privzel, ko je bil leta 1868 sprejet v koszeško gimnazijo. Ljudsko šolo je obiskoval v domači župniji pri Sv. Benediktu v Kančevcih. Leta 1868 je benediški župnik Štefan Slamar poslal Ivanocyja v koszeško sirotišnico in gimnazijo. Tu je v sedmih letih z odliko končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Leta 1875 je šel v Sombotel nadaljevat gimnazijske študije. Po maturi leta 1878 ga je škof Imre Szabo poslal v Budimpešto, kjer je na univerzi končal bogoslovni študij. V duhovnika je bil posvečen 11. julija 1882 v Gy6ru. Eno leto je kaplanoval v Soboti. Leta 1883 je bil imenovan za študijskega prefekta v sombotelskem bogoslovnem semenišču. Nato so se kar vrstila imenovanja: leta 1884 je bil imenovan za izrednega profesorja dogmatike, leta 1885 za člana škofijske izpitne komisije za izobraževanje srednješolskih profesorjev verouka, leta 1886 pa za rednega profesorja dogmatike. Ko je 25. decembra 1888 umrl tišinski župnik Marko Terdessy (Kolenko), je Ivanocy zaprosil za tišinsko župnijo. Na Tišini je Ivanocy župni-koval od 1. marca 1889 do svoje smrti. Vmes je bil imenovan za dekana (1893) in za č. kanonika (1907). Umrl je 29. avgusta 1913 na Tišini, pokopan pa je bil 1. septembra na pokopališču rojstne benediške župnije. Anton Trstenjak Grafološka oznaka Ivanocyjeve osebnosti To je grafološko zelo markantna pisava. Dominanta te pisave je v velikosti črk in ostrini kotov. To dvoje daje sklepati na prevladovanje razuma in volje nad čustvenimi vzgibi osebnosti. Sploh je pa to zelo inteligentna pisava z izvirnimi, samostojno oblikovanimi potezami, torej visok tako imenovani formalni nivo, da se izrazim z L. Klagesom. To je daleč nadpovprečna inteligentna osebnost s kreativnimi sposobnostmi. Dosledne povezave med črkami kažejo na prevladovanje doslednje diskurzivne logike. Ker pa je zelo stisnjena, razodeva hkrati veliko stopnjo umske zadržanosti in previdnosti. Čeprav velike črke razodevajo kolerično naravo z globoko čudjo in kar nepopustljivo voljo, je vse to hkrati obvladano s previdno umsko razsodnostjo in zadržanostjo. Ta zadržanost pa ga ne ovira, da ne bi bil obenem zelo družaben, vendar le nekako v aristokratski distanci. To je sploh pisava aristokrata, ki je sicer plemenit v čustvih, vendar pa tako premočrten in gosposki, da od svojega jasno postavljenega prepričanja ne popusti niti za črko. Pri vsem tem je večstransko nadarjen in sposoben. Nima samo ambicije v duhovni, recimo kulturni smeri, ampak izraža tudi žive interese za praktične živ- 52 ^Vctnocy/ev rokopis prve pridige na Tišini leta 1889 Ijenjske probleme, se pravi, ima smisel tudi za gospodarstvo. Sploh kaže ta večstranost nemirnega duha, ki se nikoli ni zadovoljil s trenutnim stanjem in trenutnimi dosežki; kar nekaj takega razodeva, čemur pravi Kla-ges »das uber-sich-Hinauswollen«, sam sebe bi hotel prekositi. Ker pa je za vsem tem izrazit talent v več smereh, mu ne moremo očitati niti nerealnosti niti pretirane ambicioznosti. Skratka: to je močna osebnost, ki pa se zaradi večstranske nadarjenosti in večstranskih interesov ni mogla na nobenem področju razviti v višino izrazitega specialista; je pač izrazito enciklopedična narava s pretežnim poseganjem v življenje in njegove neposredne probleme, kakor pa v teorijo, ki gre stran od življenja. Vilko Novak Ivanocyjevo slovstveno delo Franc Ivanocy je že kot osmošolec pisal članke o življenju svojih rojakov in gledališke ocene (Vasmegyei K6zldny 1877—78). Za doktorsko disertacijo je napisal knjigo Sveto pismo in klinopisni spomeniki (A szenitiras es az ekiratos emlekek, 1885), v kateri primerja nekatera poglavja Stare zaveze s kaldejskimi spomeniki. V revtiji Religio in Hittudomanyi Foly6irat je pisal o vzgoji duhovnikov (1886—88) in verjetno še kaj, kar nam ni na voljo, kakor tudi še ne poznamo njegovega sodelovanja pri Bolcseleti in Foly6irat (Modroslovski časopis). O političnih in kulturnih, družbenih vprašanjih je pisal v peštanska časnika Magyar Allam (1885—89) in Alkotmany. Kot župnik in dekan na Tišini je sodeloval pri tedniku Muraszombat es videke (Sobota in okolica, 1891, 1892) s članki o poštenosti v družbi, ob petstoletnici martjanske cerkve pa o romanskih in gotskih cerkvah v soboški dekaniji. — V župnijskem listu Vasvarmegye (Železna županija, Sombotel 1890—93) s trinajstimi članki, v katerih se je zavzemal za gradnjo železnice od Radgone do Lendave, ocenjeval soboški tednik in obravnaval cerkveno-politični položaj na Ogrskem (verske šole, civilni zakon, cerkveno premoženje) . Pri obeh časnikih je I. prenehal sodelovati, ko sta zavzela Cerkvi nasprotno stališče, soboški list pa je pričel napadati njega in njegove sodelavce. — Na njegovo prizadevanje je 1895 bil ustanovljen Szombathelyi Ujsag (Sombotelski časnik), ki je tudi z njegovo pomočjo 1913 postal dnevnik. V njem je pisal o težkem življenju svojih rojakov, ki morajo na sezonsko delo in se izseljevati, ostro obsodil izrabljanje »domoljubja« ob tisočletnici prihoda Madžarov, ko so silili ljudi na slavnosti v Budimpešto, I. pa je pokazal na stradanje tega ljudstva in povkvarjenost liberalne vlade. O krščanskem pojmovanju domoljubja in o značajnosti je razpravljal v vrsti člankov. Pokazal je nenravnost sodobne ogrske družbe. L. 1900 je napisal v list vsaj 15 člankov. Razen regulacije Mure je obravnaval napade na prekmursko duhovščino, ki so jo že dolžili »vseslovanstva« in zagovarjal širjenje mohorskih knjig. — V enajstih člankih Osnutki iz davnine (št. 9— 19, prevod; Novine 1937, št. 29—36) je opisal stare cerkve — umetnostne spomenike v soboški dekaniji, zavrnil pa tudi ime »Totsag« (totska, slovanska krajina) za Prekmurje in ime »vend« za prekmurske Slovence. Poudaril pa je tudi njihovo enotnost s Slovenci onstran Mure. 54 Najboljši poznavalec Ivanocyja dr Franc Rogač, škof Za prekmurski tisk in narodnost je nadvse pomembno, da je 1903 s sodelavci (J. Klekl st., Iv. Baša, J. Sakovič) ustanovil Kalendar Srca Jezu-šovoga, ki mu je 1904 sledil Marijin list in 1913 tednik Novine. Ivanocy je uredil prve tri letnike Kalendarja, napisal vanj več člankov, posebno spominskih o prekmurskih duhovnikih, v katerih je poudarjal njihovo borbo za pravice Slovencev. Ves ta tisk je vzgajal, izobraževal in — tudi z uvedbo gajice — budil slovensko zavest. Ivan Zelko Ivanocyjev pomen za slovensko narodno zavest Ustanovitev sombotelske škofije 1777 je z združitvijo vseh Slovencev na Ogrskem ugodno vplivala tudi na njih narodnostno zavest, posebno z delovanjem pisatelja Mikloša Kuzmiča in sledečih mu duhovnikov. Toda škofje v 19. stol, so skušali pomadžarjevati tudi s pomočjo duhovnikov in šol, posebno od 1876 dalje. Vlada pa je 1879 ukazala obvezni pouk madžarščine v osnovnih šolah, kjer so prej še mogli upoštevati slovensko narečje. O tem je predavanje obširno razpravljalo. Franca Ivanocyja so ostro napadali v listih in uradnih dopisih zaradi širjenja mohorskih knjig, zaradi poučevanja verouka in spovedovanja v slovenščini, zaradi uvajanja slovenskih učbenikov. Javno so mu očitali veleizdajo, protidržavno delovanje. Najhuje so ga napadali od 1899 do 1902, ko so premestili tudi med Hrvate in Madžare njegova sodelavca Ivana Bašo 55 in Jožefa Klekla sit. Ivanocy se je branil predvsem v pismih Škofu, od katerega so politične oblasti — do predsednika vlade — zahtevale pojasnila in prekinitev Ivanocyjevega slovenskega delovanja. Posebno so mu očitali vezi s Slovenci onstran Mure. Ti Ivanocyjevi zagovori slovenskih pravic v cerkvi, šoli in javnosti, ki so danes že objavljeni, zaslužijo poseben natis in razširitev vsaj med prekmurskimi Slovenci. Ivanocy se je zavzel tudi za odpravo naziva »Totsag« (= totska, slovenska krajina) za Prekmurje v madžarščini in posebno proti imenu »vend«, s katerim so Madžari dosledno imenovali Prekmurske Slovence in njih jezik v nasprotju s Slovenci onstran Mure, tedaj v Avstriji. Jasno je poudarjal pripadnost prekmurskih Slovencev k slovenski narodni celoti in da so nasprotne trditve neresnične. Ivanocyjev pomen za slovensko ljudstvo je tudi v njegovih madžarskih člankih, v katerih je kazal njegovo siromaštvo, izseljevanje in hojo na sezonsko težaško delo, kjer ga do skrajnosti izkoriščajo. Nastopil je 1896 proti temu, da bi ljudstvo vodili v Budimpešto na slavnosti ob tisočletnici prihoda Madžarov v današnjo domovino. Veliki pomen Ivanocyjeve obrambe slovenskih pravic, ki je izvirala iz ljubezni do ljudstva in Cerkve, je tudi v njegovem vplivu na mlajše duhovnike, njegove sodelavce. Njegovo delo so le-ti nadaljevali po njegovi smrti. Predvsem so ga nadaljevali — poleg dosledne rabe slovenščine v cerkvi, šoli, družini in javnosti — z izdajanjem več stalnih glasil. Ivanocy je s škofovo pomočjo ustanovil s sodelavci Kalendar Srca Jezušovoga, ki je prvič prišel na svetlo za leto 1904 in bil takoj razprodan. Ivanocy sam je uredil prve tri letnike, nato ga je urejal Jožef Klekl ml. do osvoboditve. Ivanocy je v Kalendaru napisal več spominskih člankov o umrlih prekmurskih duhovnikih, kjer slavi njihovo zvestobo ljudstvu in slovenstvu. Posebno ta Ka- Med predavanjem v Sloveniku v Rimu 56 lendar je naučil naše ljudstvo brati in ga je vzgajal ne le vensko, marveč ga je tudi poučeval o domači zgodovini, o dogajanju v svetu, objavljal mnogo ljudskih pesmi, pripovedk, opisov šeg in navad. Isto lelto je Jožef Klekl sit. začel izdajati Marijin list, ki je imel velik pomen za vensko vzgojo ljudstva, leta 1913 pa je Klekl začel izdajati tednik Novine, v katerih je istočasno uvedel naš slovenski črkopis v vise tri publikacije. Novtitne so odpirale z novicami okno v svet, med prvo vojsko tolažile naše vojake in njihove domače ter jih povezovale, leta 1918 in 1919 pa so se odločno zavzemale za slovenstvo in pripadnost k Jugoslaviji. Visa tri glasila z ostalim slovstvenim delovanjem naših pisateljev in vzdrževanjem slovenščine in slovenstva po naših duhovnikih — tudi s širjenjem knjig in listov v knjižni slovenščini — so pripravljala prekmursko ljudstvo na osvobojenje in združitev z ostalimi Slovenci. Zato je krivično in škodljivo vsakršno omalovaževanje tega prizadevanja in nevzdržna trditev, da »Ivanocyjeva skupina ni gojila narodno zedinje-valnih teženj« — tako drzno govori le nepoznavanje Ivanocyjevih spisov, celotnega njegovega in njegovih sodelavcev dela ter namen, zmanjšati njegov pomen. Madžari so že tedaj in med zadnjo zasedbo jasno videli njihovo narodnostno borbo. Vzornik vseh je bil veliki Franc Ivanocy, kii je sam našo davnino in naša narodna svojistva ljubil, gojil, vnemal k temu še druge v tisku in z besedo — ter tako s svojim vplivom in delom oidpiral narodu vrata v lepšo bodočnost. Ivan Zelko: Cerkvena pripadnost Prekmurja v zgodovini Današnje prekmursko ozemlje je prišlo pod ogrsko svetno in cerkveno upravo v času, ko so Madžari zasedli Slavonijo (okoli 1090), saj je v razdobju 955—1075 prekmursko ozemlje upravljala salzburška nadškofija, kolikor je bilo mogoče zaradi obmejnih nemirov. Ko je kralj Ladislav 1094 ustanovil škofijo s sedežem v Zagrebu, so Prekmurje pritegnili novi škofiji. Le-ta je dobila duhovnike na pomcč iz zalllske in šomodjiske županije in v tem času, 1093 je bila ustanovljena benediktinska opatija »de Borchd« v Selu v župniji sov. Benedikta. Redovniki so verjetno prišli iz opatije v kraju ob Blatnem jezeru, kjer so v zadnjih desetletjih izkopali razvaline in temelje cerkva iz Pribinove, Kocljeve, Cirilove in Metodove dobe — blizu današnjega kraja Zalavar. V tujih virih se imenuje ta kraj Moosaburg, v staroslovenskih Pa Blatenski kostel ( = grad). Verjetno so bili med temi benediktinci tudi Sloveni iz tistih krajev ob Blatnem jezeru. Ni znano, do kdaj je obstajala opatija pri našem sv. Benediktu — saj je oid nje dobil ime! —, gotovo še vsaj v 13. stoletju. Pri ureditvi civilne uprave je bilo Prekmurje kmalu razdeljeno tako, da je gornji del pripadel županiji s središčem v Vasvaru (Ferrum Častnim = Železni grad), zato se imenuje še danes Vasvarmegye (okrajšano: Vasme-gye = železna županija, prav bi bilo: Žefleznograjsika). Dolnji del pa je bil pritegnjen k županiji s središčem v Zalavaru (zato: Zalavarmegye, okrajšano: Zalamegye, žalska županija, oboje po reki Zala). Zato so nastala tudi 57 trenja glede škofijskih, mej. Ker si je škofija v Gydru začela lastiti celotno ozemlje Železne županije, si je lastila tudi gornje Prekmurje. Škofija Vesz-prem pa si je v 13. stol, skušala pridobiti južno Prekmurje v županiji Zala, kar je trajalo še do 1398. leta, ko je kralj razsodil, da pripadajo župnije Dolnja Lendava, Turnišče, Bogojina in Dobrovnik nadalje k zagrebški škofiji. Toda Veszprem se je se v 18. stol, boril za te župnije, dokler ni Marija Terezija 1777 ustanovila nove škofije s sedežem v Sombotelu (madž. Szom-bathely), kateri so pridružili tudi 16 slovenskih župnij severno od Mure (vmes so bile ustanovljene nove). Po osvoboditvi večjega dela Prekmurja v avgustu 1919, so bile naše župnije dodeljene šele 1923. leta v upravo mariborskemu škofu, z lavantinsko — mariborsko škofijo pa so bile združene šele leta 1964. (Več o tem v Zelkovih spisih in Stopinjah 1972!) Lojze Kozar Ivanocyjeva pastoracija v župniji Čas, v katerem je deloval Ivanocy kot župnik na Tišini, je bil zelo drugačen od današnjega. Družina je bila trdnejša od današnje, ki je skoraj v razpadu; krščanske navade so bile takorekoč obvezne in tudi gospodarska in družbena nespremenljivost je vplivala na to, da je bil človek tudi v veri bolj zakoreninjen. Slabostim in grehu pa je bil prav tako podvržen, kakor današnji. Ivanocyja kot gorečega in dobrega dušnega pastirja sta boleli zlasti dve pregrehi v njegovi župniji, ki sta bili najbolj razširjeni, namreč nečistost in pijančevanje. Prva pregreha je bila posledica odhajanja mladih ljudi na delo v Slavonijo, kjer so živeli v težkih, človeka nevrednih razmerah, zato je Ivanocy ostro grajal odgovorne ljudi, ki ničesar ne storijo, da bi se razmere izboljšale. Doma v župniji pa se je trudil, da bi svoje vernike dvignil na višjo raven krščanskega življenja predvsem s svojimi pridigami. Ivanocy je bil odličen pridigar. Ohranjenih je še sedaj v župnijskem arhivu na Tišini 27 pridig v rokopisu, ki vse pričajo o tem, da je bil Ivanocy v svojih pridigah jasen, vsakemu preprostemu človeku razumljiv in prepričljiv. Čeprav na čustveno plat ni dal dosti, kajti vedel je, kako so čustva spremenljiva, kljub temu so njegovi govori privlačni. Znal je takoj od začetka dobiti stik s poslušalci, ki ga je ohranil vse do konca svoje pridige. V pridigah se naslanja predvsem na sveto pismo in tudi zglede jemlje najraje iz njega. Dogodke iz vsakdanjega življenja pa razlaga v luči evangelija. Njegove pridige so imele močan odziv gotovo tudi zato, ker je to, kar je oznanjal, najprej sam živel, zato je njegova beseda temeljila na njegovem zgledu. V Ivanocyjevem času so bile pri nas verske šole, na katerih so poučevali učitelji, ki jih je volil šolski svet z župnikom na čelu, ne samo splošne šolske predmete, ampak tudi verouk. Zaradi takoimenovanega »svobodomiselstva«, ki je povzročalo versko mlačnost predvsem pri izobražencih in ki so ga izobraženci sprejeli kot svojo življenjsko usmeritev, so učitelji svojo nalogo poučevanja verouka kaj slabo opravljali. Nekaj zaradi tega, ker 58 Na strehi poslopja vatikanskega radia sami niso bili dobro v veri poučeni, nekaj pa zato, ker v svojem verskem prepričanju niso bili trdni. Ratalagali verouka niso, ampak so se zadovoljili s tem, da so z učenci ponavljali odgovore na katekrzemska vprašanja. Učitelji večinoma niso znali domačega jezika, zato so verouk poučevali v madžarskem jeziku. Ivanocy je dobro videl, da je tak verouk slabši kot nič, zato je vzel poučevanje verouka v svoje roke. Skupaj s kaplanom sta začela sama poučevati verouk in sicer v razumljivem domačem slovenskem jeziku. To ni bilo važno samo za jezik, da se ohrani in spopolnjuje, ampak še bolj za vero, kajti samo materin jezik je zmožen, da med besedo in tistim, kar beseda pomeni, izzove pravi, čustveni odnos, če molim v tuijem jeziku, pa ta važni čustveni odnos manjka. Seveda si je Ivanocy zaradi tega nakopal sovraštvo madžarskih učiteljev, ki so ga tožili oblastem, da Otroke poučuje verouk v slovenskem jeziku in da jih slovenski spoveduje. Veliko je Ivanocy stori glede zakramentalnega življenja ne samo v svoji župniji, ampak v vsej pokrajini. Začel je ljudem priporočati, da bi večkrat Prejemali svete zakramente, zlasti sveto obhajilo. K®1" Pa takrat obhajila niso prejemali, če niso bili prej pri spovedi, je priporočal tudi pogostno spoved in je bil tudi vedno pripravljen spovedati kadar in kogarkoli, ki bi to želel Ko je prišel na Tišino, je bilo v prvem letu v tišinski župniji 'komaj 1900 obhajil, po dvanajstih letih pa že 9000, torej skoraj petkrat toliko. Uvajanje v evharistično življenj® j® gotovo Ivanocyjeva velika zasluga, saj je bilo to v času, ko je na splošno še vladal mrki janzenizem in so ljudje bili navajeni obhajilo prejeti največ enkrat, dvakrat na leto. 59 Zelo važen del verskega življenja je tuidi cerkveno petje. Madžarski učitelji so Mi obenem tudi kantorlji ih so slovensko petje pri božji službi zanemarjali, da je ljudsko petje začelo izumirati. Ivanocy je najprej v svoji župniji začel cerkveno petje v domačem jeziku obnavljati tako, da je ljudi povabil, naj po večernicah, pri katerih je bila cerkev vedno polna, ljudje ostanejo tam in so potem skupaj popravljali popačene stare pesmi in se učili novih. Po njegovem zgledu so začeli cerkveno peltje obnavljati v vseh župnijah Slovenske krajine. V svoji gorečnosti se je Ivanocy lotil tudi obnove bogoslužnega prostora — cerkve, da je tišinska cerkev zablestela v svoji nekdanji lepoti in jo je sombotelski škof Vilmo« Istvan prištet med najlepše v svoji škofiji. Z enako gorečnostjo je skrbel tudi za mladino, predvsem dijake, za družine, za bolnike in za Skupna romanja. Vinko Škafar Ivanocyjeva skrb za apostolat laikov V Ivanocyjevem času je bilo verjetno že popolnoma pozabljeno zgodovinsko dejstvo, da so med leti 1590—1757, v krajih med Muro in Rabo, tu in tam duhovnike nadomeščali verni, pošteni in ustrezno izobraženi možje, ki so jih navadno (imenovali licenciati. Le-ti so smeli s škofovim dovoljenjem namesto duhovnikov brati s prižnice božjo besedo, jo razlagati, voditi molitve v cerkvi, krščevati, blagoslavljati zakonsko zvezo (poročati), bolnika pripraviti na smrt in ga pokopati. Četudi so tu in tam licenciati nadomeščali katoliške duhovnike še tudi v 18. stoletju, kljub temu čas v 19. stoletju ni bil dozorel za samostojno aktivno sodelovanje laikov v Slovenski krajini. Sicer pa to velja za ves katoliški svet. V zadnjih desetletjih 19. stoletja pa se je začelo postopno osveščanje med katoličani, da niso samo duhovniki poklicani k apstolatu, ampak vsi kristjani. Ta premik v pojmovanju soodgovornosti vseh krščenih — četudi v začetku zelo skromen — je odmeval tudi v Ivanocyjevem srcu, ki se je zaradi razočaranja nad madžarskimi škofi in duhovniki — razen častnih izjem — še tesneje oklepalo naukov in razlag velikega prijatelja Slovanov na Petrovem sedežu, papeža Leona XIII. Razumljivo je torej, da se ob Ivanocyjevem ognjišču niso greli samo mladi zavzeti duhovniki, ampak so imeli do njega dostop tudi laiki, posebno še nabiratelj ljudskega izročila Štefan Kuhar, učitelj Hunyadi iz Gede-rovec, Avgust Pavel in bogoslovec Jožef Baša-Minoislav, so bili pritegnjeni k pisanju člankov v Kalendar in Marijin list in tako k ustvarjanju javnega mnenja krščanske omike, še več pa je bilo tistih laikov, ki so kot poverjeniki postajali širitelji najprej Mohorjevih knjig, pozneje pa Kalendara, Marijinega lista in po Ivanocyijevi smrti tudi Novin. Ob papeževem spodbujanju k ustanavljanju tretjega reda sv. Frančiška Asiškega (Leon XIII. je upali, da bo tretji red prenovil svet) ,je tišinski župnik Ivanocy leta 1889 ustanovil v svoji župniji tretji red, ki ga je vodil in usmerjal k laičnemu apostolatu. Da bi župljane še bolj organizirano vnel 60 za Kristusovo odrešilno delo in jih v le-to vključil, je leta 1893 ustanovil bratovščino živega rožnega venca in leto pozneje bratovščino presvetega Srca Jezusovega. Ko je Ivanocy postal dekan, je njegova dušnopastirska gorečnost še bolj odmevala ne samo med tistimi, ki so radi prihajali v tišinsko župnišče, marveč po visej dekaniji in Slovenski krajini. Tu je bil še posebno pomemben slovenski tisk, ki mu je bil tišinski kanonik začetnik in duša. Seme, ki ga je v skrbi za ■apostolat laikov vse jat Ivanocy, je po njegovi smrti zalival Ivanocyjev krog. Stanislav Zver Dr. Franc Ivanocy in Mohorjeva družba Veličina dr. Franca Ivanocyja ne bi bila tako popolna, če ga ne bi spoznali tudi kot mohorjana, kar je pošta! 1882. leta. Že od začetka širjenja madžarska oblast ni gledala prijazno na Mohorjeve knjige. Vendar se je prava borba proti njim začela in odvijala šele v Ivanocyijevi dobi. V časnikih »Muraszombat es videke« in »Vasvarmegye« so Ivanocyja najprej napadali učitelji. Posebej pa priča o neomajni odločnosti Ivanocyja, da ohrani mohorske knjige med Muro in Rabo, dopisovanje med njim in sombotelskim škofom dr. Vilmošem Istvanom ter okrajnim glavarjem v Soboti Pongraozom Pčsfayem in somibotelSkim velikim županom Edejem Reiszigom ter ministrstvom v Budimpešti. Zalezovanje zoper Ivanocyja in njegove sodelavce (Jožef Klekl st., Ivan Baša, Jožef Klekl ml., Jožef Sako-vič) kot širitelje in zagovornike Mohorjevih knjig je trajalo dobro desetletje. Ivanocy je v obrambo mohorskih knjig zapisal sombotelskemu škofu 29. maja 1901 med drugim tudi naslednje: »Prav gotovo ni izobraženca, ki bi upal zanikati, da ljudstvo ne potrebuje branja. Vsakdo pa lahko bere le v tistim jeziku, ki ga razume. Dati madžarsko knjigo v roke Slovenskemu človeku, je danes nesmiselno... Kratkomalo odvzeti te knjige brez ustreznega nadomestila, bi pomenilo kršenje naravnega prava, ki ga ima neko ljudstvo.« Misleč, da bo zavrla dotok slovenskih knjig iz ostale Slovenije, je madžarska oblast dovolila izdajati ivanocyjevcem prekmurski periodični tisk (Kalendar Srca Jezusovega, Marijin list, Novine), vendar je ob tem Iva-nocy ohranil tudi Mohorjeve knjige. Od leta 1968—1919 je imelo Prekmurje 9138 naročnikov. Največ mohor-skih knjig je prišlo v Slovensko krajino v letih 1896 do 1905. Mohorjeve knjige so bile bolj razširjene na Ravenskem in Dolinskem, kjer so pretežno katoličani, manj na Goričkem, kjer so večinoma evangeličani. Seveda je spričo Preganjanja vsega, kar je dišalo po slovestvu, nemalo knjig prišlo v Prek-rnurje ilegalno. Tako v delo za narodnostni obstoj, ki je Ivanocy|ju tudi izčrpal življenjske moči, ko je s peščico duhovnikov stal nasproti višji cerkveni in državni oblasti, sodi tudi boj za obstoj in dotok mohorskih knjig v krajini med Muro in Rabo. Nikjer na obrobju slovenstva ni bila Mohorjeva knjiga tako ne 61 zaželena s strani oblasti kot v Prekmurju. Prav tako ne najdemo v zgodovini Mohorjeve družbe primera, da bi se kdo osebno za njo boril celo desetletje kot Ivanocy, ki je čutil, da je vpliv tisočerih mohorjevk zapuščal globoke narodnostne sledi v prekmurskem človeku in ga vezal z narodnim jedrom in ne nazadnje onemogočal učinkovitost potujčevanja. Jože Zadravec ; Ivanocy in ekumenizem Pred Ivanocyjevim nastopom (leta 1871) je bilo v lendavski, monoštr-ski, slovenski (ali soboški) ter stražni dekaniji 49.301 katoličanonv, 14.944 evangeličanov, 309 kalvincev in 918 Judov. Ob Ivanocyjevi smrti (leta 1913) pa je bilo med prekmurskimi Slovenci 69.591 katoličanov, 23.101 evangeličanov, 512 kalvincev, 994 Judov, 21 katoličanov vzhodnega obreda in 6 unia-tov. Tudi Ivanoncyjev stari oče je bil evangeličan. Pastoralna teologija Radlinskega, iz katere je študiral Ivanocy v Budimpešti, je tedanjim teologom dajala smer ekumenske prizadevnosti. Tam je med drugim rečeno: »Dušni pastir naj si na vso moč prizadeva, da bo z drugoverci, ki so v župniji, ohranil mir in harmonijo. To naj priporoča tudi svojim vernikom. Njihovemu verskemu predstavniku naj izkazuje vso ljubezen in spoštovanje. Ivanocy se je ravnal po tem navodilu, le do Judov ni čutil naklonjenosti. Budimpešto, kjer se je povsod srečeval z Judi, je kar imenoval »Judapešto« in ostudno Sodomo. Za strpnost z evangeličani mu je dal pobudo djakovski škof Sta’ossmayer. Dobre odnose je imel Ivanoncy s soboškim pastorjem Štefanom Baloghom. Izmenjala sta si pisma o nauku Cerkve; pastor je cenil Ivanocyja — ker spoštuje vest in prepričanje sočloveka in ker oba vodi Kristusova zapoved ljubezni. Korespondenca obsega 33 strani; vsi Ivano-cyjevi zapisi so prežeti z veliko ljubeznijo do resnice, z globoko vero v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev z rimskim škofom na čelu. Pastor Balogh je lepo pisal Ivanocyju, v .praksi pa je ravnal drugače. Kdor je hotel prestopiti iz evangeličanske v katoliško vero, je moral pred evangeličanskim duhovnikom in pred dvema pričama izraziti svojo odločitev. Ivanocy ga je svaril pred takim početjem. Poudaril je, da nam »logična in dogmatična doslednost prepoveduje sprejeti 'drugo vero’, toda prav tako nam dosledni moralni nauk zapoveduje ljubiti 'drugoverce’...« Glede krsta, ki ga podelijo evangeličanski duhovniki, je tudi dejal: »krst, ki ga podeli evangeličanski duhovnik, je veljaven. Prepovedano je torej vsako prekr-ščevanje.« Ivanocyja je cenil tudi evangeličanski pastor v Križevcih Janoš Berke, »ker je budil in branil narod svoj« ne glede na versko pripadnost. O njem je zapisal tudi dr. Franc Rogač, poznejši škof: »Stokrat bolj mu je bil všeč veren, pošten evangeličan kot pa liberalen katoličan. Zato ni čudno, da so ga drugoverci spoštovali...« Tišinska cerkev in župnija je bila od leta 1600 do 1680 v luteranskih rokah. V tem času so luterani zbili vse križe z zunanjih stebrov. Ivanocy v svoji zgodovini tišinske župnije piše: »Veliko bi lahko pisali o barbarstvu tistih časov, vendar ne odpirajmo starih ran, da ne bi žalili evangeličanov 62 današnjega časa, saj jim ne smiemo očitati krivde prednikov in jih dolžiti za dejanja, ki so jih storili drugi.« V članku »Nazaj k pravoj materi« razlaga Ivanocy, da so tudi evangeličani v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s Cerkvijo. Vsak človek namreč, ki prejme sveti krst, postane ud sv. Cerkve.« In spet drugje: Katoličani se pred drugimi ne smejo poviševati, druge pa zaničevati. Ko žigosa kraljevsko razkošnost cerkvenih ljudi, postavlja njim nasproti grškokatoliške duhovnike: »Sedaj sem očitno izkusil, da je bogastvo najnevarnejši pokončevalec cerkvenega življenja. Najmanj je življenje pokvarilo grškokatoliške1 duhovnike. Ti vsi so v resnici dobri ljudje. Čeprav se borijo s hudimi življenjskimi neprilikami in tolčejo revščino, odseva z njihovih obrazov zadovoljnost.« Za ivanocyjevce je veljato načelo, da so katoličani in evangeličani med seboj bratje in sestre, zato morajo v vsaki dobri stvari sodelovati. Podobno je vabil v Marijinem listu Jožef Klekl st. Enako tudi v Novinah: »Cilj No-vin ni iskati verskih razlik, ampak združiti vse tiste, ki v Boga verujejo, da skupno nastopijo...« Kajpada, vsi se niso ravnali po načelih, ki jih je v odnosu do drugovercev zastopal Ivanocy. Franc Kodila Ivanocyjev dušnopastirski profil Pomudimo se najprej nekoliko pri vprašanju, kaj je Ivanocyja naredilo velikega, da še danes uživamo sadove njegovega dela in se ga s hvaležnostjo spominjamo. Janko Šlebinger pravi v Slovenskem biografskem leksikonu takole: »Ivanocy je bil predvsem vnet duhovnik« (SBL, 366—367). To dokazuje tudi Ivanocyjev prvi nastop, ko je 17. marca 1889 prvič Pridigal svojim župljanom na Tišini. V lepem govoru jim je razložil obojestransko medsebojno pomoč. Na dekanijski konferenci 6. septembra 1893 je Ivanocy kot na novo imenovani dekan soboške dekanije poudaril, da so duhovniki sol zemlje, zato ne smejo živeti za sebe, ampak za druge. Ivanocyjev dušnopastirski profil odmeva tudi iz življenjepisov, ki jih je napisal o umrlih prekmurskih duhovnikih. Ko opisuje življenje kaplana Andreja Divjaka (1872—1904), pravi npr.: »Naši Slovenci zelo cenijo svojo vero, zato slovenske matere in očetje radi odločijo svoje sinove za božjo službo, za duhovniški stan. Ta naša mala Slovenska krajina je vzgojila že toliko duhovnikov, da v tej stvari ni krajine, njej podobne. Naše ljudstvo ima svoje edino in največje upanje v svojih duhovnikih, to pa zato, ker so duhovniki zrasli iz ljudstva in vedno čutijo z njim. Ljudstvo uče, kako mora živeti, če noče propasti, kako mora biti stanovitno v veri in v ljubezni do domovine, ki jo je dobilo od svojih pradedov. Znamenje dobrega duhovnika )e, da ga hudobni sovražijo. Dobri duhovniki vsi delajo za Kristusa in po njegovem zgledu. Nobenega plačila ne pričakujejo od sveta. To jim daje tisto neodvisnost od svetne oblasti, ki je danes nima noben drug stan« (Kalendar Srca Jezušovoga, 1905, 106—107). 63 To potrjuje tudi zadnji Ivanocjnjev kaplan, Kalman Kiiss, po rodu Madžar, a je znal slovenski, ki je opisal Ivanocyjevo smrt v 'kroniki tišinske župnije. Pravi, da je bil Ivanocy dober župnik, res duhovnik čistega značaja in plemenitega srca. Zato mariborski bogoslovni profesor Jožef Hohnjec upravičeno primerja Ivanocyja s Slomškom: »Dr. Franc Ivanocy je telesno umrl, njegov duh pa živi med prekmurskim ljudstvom, kakor živi med štajerskim delom slovenskega naroda duh škofa Slomška« (Novine 11 (1924) 36,4). Ivanocyjeva dušnopastirska zavzetost in ljubezen do slovenskega ljudstva med Muro in Rabo je segala daleč preko meja tišinske župnije. Dr. Franc Rogač, ki je bil najboljši poznavalec Ivanocyja, eden izmed njegovih ožjih sodelavcev in pozneje škof v Pečuhu, pravi: »Ivanocy je bil vzor dušnega pastirja. Pokazal je, kako je treba na bojišču življenja, ne samo na prižnici in v spovednici, žeti zmago nad tisočerimi sovražniki ne-umrjočih duš. Dokazal je, da je mogoče biti luč med ljudstvom in sicer tako, da modro uporabljamo od Boga nam dane darove. S svojimi sodelavci je v skromnih, večkrat celo sovražno razpoloženih okoliščinah razvil takšno pastoralno dejavnost, da so se ji čudili še tisti, ki so bili drugačnega mišljenja« (Kalendar Srca Jezusovega 1915, 1C9). Vse to naj bo v spodbudo vsem, posebej še dušnim pastirjem in drugim delavcem, da bomo kakor Ivanocy tudi mi »budili in branili narod svoj«. Jakob Šešerko Pesmi VEČER NA VASI V STISKI Zdravamarijo v kapelici zvoni. — Zdrava Marija — iz src v nebo kipi. Mati Marija v nočeh pri njih bedi. Kot zavesa v pršcu dež visi; majhen svet sivi od teže. Z mokre bilke kaplja se otre; beli cvet zapre-se v joku. 64 STARI KRIŽ Ob poti tu med njivami stojiš, kar pomnim, in si v zemljiško knjigo vrisan; že babica je pravila, kako nekoč si trdno stal, kako te je pozdravil vsak, ki je tod mimo bosopetil. Žanjice so srpe odložile, angelgospodov zmolile. Orači so pluge zadržali, žuljave roke sklenili. Otroci so ti cvetje nosili. Berač brezzob je tu počil, pogače priberačene zaužil. In včasih je pri tebi pozno v noč boječe lučka še brlela: Matere-žene svoje so gorje pred tabo zjokovale. V nevihtah sta ječala tvoja trama, da se je čulo k nam do hrama. Potem prišli so hudi časi čez njive te: od okupatorjevih tankov poteptani klasi, esesovec je vate streljal ter rogal se brezbrižno: No, stopi s križa, ti bog leseni, pa bomo tebi vsi verjeli! A zdaj si močno nagnjen, preperel, odtrgana ti roka v vetru niha, da komaj moč te je spoznati, in kakor pred Pilatom strt golčiš, pozabljen kot strašilo na ozari. O, svojo vas lepo smo uredili, na strehe hiš antene zataknili, po cesti skozi vas asfalt polili, kjer avti so vaščana dva pobili. Res ne utegnemo nikdar v tej naglici prekleti še ta pokvečen križ podpreti. Zato - ko prvi pridivja vihar, Gospod, pomiri ga nikar! Podre naj križ se ta strohneli v sramoto našo - Tebi v spravo, saj križi na sosednjih poljih kot novi že so zablesteli! 65 PROŠNJA ZA SVETNIKA Smo slovenska Čredica na milijardni širjavi, vendar zmoremo orjake vere in besede. Anton Martin s Sloma, apostol Sina iz Nazareta, orač slovenske ledine, sejavec božje miline, pevec materine besede predri Nebo, stopi med nas v svetniški kras, velikan vere, da nas svetosti ne bo sram! Glej, kako nas je strah — majave trse, kako medlo nam lučke tlijo, ko Tvoja Luč srca razžarja. Orkan vere naj nas podere v našem napuhu in vrže na kolena, da bomo vstali silni, božje kretnje vredni... Bog, veliki usmerjevalec vseh prvinskih tirnic razkrij nam svoj SEM po slovenskem rodu v teh skrotovičenih dneh! Vrzi čudež v slovensko bit, v vesolje Cerkve zenit po Antonu Martinu; naj stopi pred nas v svetniški kras, da prosi za nas! GOR IN DOL Koval sem svezde v krono Zemlje, temnel pod njihovimi siji iz svojih gnezd, a zvezd potem dosegel nisem. Ves nebogljen sem zrl v višino, niče, ki ga kot psa po cesti vodiš, ki več ne laja, le jezik ven moli ves božji čas. Tedaj kot bi perilo kdo na brvi čofotal, so jele zvezde treskati na tla, in videl sem bile so same packe. LEDENA DOBA V dolini svobodnjakov so bobnela konjska kopita; brazde so se naslanjale druga na drugo. Slavci so peli, jastrebi kleli in izkleli slavce. Atomci so zasedli dolino, navili pločevinaste slavce: zmedeno, kačje spolzko brbotajo. Konjska kopita so utihnila. Srca atomcev so zamrznila, med rebrami ropotajo in pokajo. 66 NA ARNEJEVO Na Arnejevo sen kupa Zefiki srce rdečo, ga za proslik dobro skrija — že sen cilja peti srečo. Vlekla me je jena pesen, kda sen k joj na pašo leta, lecitarovo srce sen v žep na filrtohi joj vtekna. Kda je zvezde mrak nalota, brisa z rosnatin jih robcon, je naš pes srce prek plota prnesa pod svojin gobcon. Sever Pesmi TRETJI DAN Kako prečudežno sem si poglavje, ko vsak življenje dan rodi roman, z njim pišem sebi, drugim, epilog neznan za tretji dan, ko misel bo dejanje. Tretji dan, ko beseda, misel bo dejanje; dan ljubezni, dan grozot — takrat, Gospod, ko prelistal dni boš mojih splet ubog, pripiši droben, skromen epilog: »Človek, drugo bom ti Sam poglavje.« MATI — PRAZNIKU SEMEN Si v posvetilu zapisala, da obupati ne smem, ker upa roža bo vzcvetela v jutru praznika semen. Posvetilu si dodala: Kot gorja nemirni sen, sin, premine boli tlaka v jutru praznika semen. 67 Stanislav Koštric Doe pesmi KLIC Ščebet razneženih ptic od daleč. Kot marljiva čebela v češnjevem cvetu odstiram nekdanjo skrivnost: »Pridi, zapuščena in drobna, da se napijem tvojih oči!« BLODNIK Svetal in tih kot lahen šepet v nežnih dlaneh opolnoči. Krvave spominčice v rosni sinjini njenih mehkih pogledov črnine. Izgublja se, drhti kot osamljeni topol kipi navzgor v iskanju večnosti. Ivan Camplin Kakor klopotec Veter je tvoja bližina, moje misli peroti, kak prijetno me moti, da je umrla tišina ... Kot s samotnega vinskega brega klopotec — srce mi klopoče, do zadnjih obzorij glas hoče, pa se komaj v dolino razlega... Zakričal iz vse bi moči, a volja trdna noče, da srce se izjoče, zato le zakrito golči... V žar sončne toplote, v dehtečih goric sladkost klopotec razsipa bridkost, glasnik veliki moje samote ... 68 Cesta Širna daljna cesta moja je nevesta, njej bolest izpovedujem, od nje tolažbe pričakujem. Mračnega me s soncem osvetli, žejnega z novostmi napoji. — In neutrudno dalje stopam, kaj zato, če včasih stokam. Ko pa več ne bom hoditi mogel, upam, cest Vladarja bom dosegel — kakor roža bom usahnil, nekam v pokoj bom omahnil. Oto Kuzmič SKOZI TEMO Senca viharnega popoldneva mi je zatemnila dušo, zato tavam sredi izsušenega močvirja med grmičevjem med neznanimi glasovi skozi temo, ki se bo spremenila v dan, svetel sončen dan. Ga bom zagledal tudi sam? Tri pesmi HVALA ZA MILOST Stojim na podrtem hrastu, štejem zvončke cvetoče med suhimi vejami in snegom. Občudujem ta svet, ta čas pomladni, to roko nevidno vsemogočno, slišim šumenje, petje ptic." Z razstrtimi rokami gledam v nebo, se zahvaljujem, prosim milosti dolge nasmejane pomladi. 69 RAZBIT SEM Kako hudo je biti razklan, razbit kot kristalni vrč brez napoja suh in prazen kot ujetnik med hudodelci brez prijaznih besed brez občutka topline brez stiska človeške roke a jaz želim si sreče družbe prijetnih ljudi dolgih pogovorov resnice da ohranil bi vero v človeka dobrega in poštenega Terezija Luk Želja Izdajalec se je z njim domenil za znamenje: »Kogar bom poljubil, tisti je, njega primite« (Mt 26, 48) Ko boš jemal slovo, ne jemlji ga v sončnih dneh, preveč bi me bolel tvoj smeh, preveč skelel poljub pekoč. Ko zadnjič mi podaš roko, naj Uje dež z neba, da bol izpere iz srca, da spere tvoj poljub pekoč ... 70 Avgust Pavel Snoj pogreb sem gledal Na pokopališču ob robu mesta izza lesenega križa sem gledal svoj čudni pogreb. V lepem številu so prišli žalostni pogrebci, večina v častitljivi črni obleki. In jaz smehljaje: Dobro!... Dobro!... Vsakemu sem videl dušo in telo. Mnogi— če bi to vedeli — pri priči bi izginili. Moja mati in moj oče nista bila v tem žalostnem sprevodu. Gotovo sta— tako kot jaz — oprezovala pri kakem sosednjem grobu. Na čelu sprevoda je stopala rodbina. Njim je bilo lahko: na rokah jim je žaloval uradni črni trak. Nekateri so trak pritiskali na srce in stisnjeni kos mesa je trpel in se zvijal. Nini! Med mnogimi prijatelji nemo žaluje nekaj sovražnikov! In okoli groba — ljubi Jezus! — koliko poceni žalujočih, koliko hinavskih farizejev!... Ob robu groba dve moji sirotici, radovedni, plašni in pretreseni. V očeh jima pajčolan — mavrica, iz srca pa snežijo lahni cvetni listi in bele snežinke brez madeža. Ob vzglavju groba bleda, rjava žena, — kakor Trnuljčica z žalnim pajčolanom — strmi v zevajoči grob. Iz okamenelih oči ji nič več ne polzi, iz srca kri ji vedno bolj kaplja. In ko je ljudstvo cmokajoč odhajalo, je ona ob mesečini sanjsko dušo vsadila na moj grob kot beli obelisk in svoje trnovo srce kot rožni grm. 71 Potem je mrzlo grudo vstavila na mesto srca in opetakajoč se — brez srca, brez duše — stopala v noč brez stez. Osramočen sem zdaj pristopil, poljubil dušo — obelisk, in ves srečen smuknil v groba noč, ožarjeno. (Iz zbirke Felgyujtott erdo prevedel Ivan Camplin) Ivanka Žalost Utrujena sem kakor noč, a ne morem spati z žalostjo, ki vame leze vsepovsod. Če sem tu, je tu, če sem tam, je tam; žalost name čaka vsepovsod. Franc Puncer Iz nenapisanega dnevnika Haunstetten, 6. april 1944. Z današnjim dnem sem že tri leta mašnik. Takrat na dan posvečenja je bila na ta datum cvetna nedelja, leitos je veliki četrtek. Velikonočni dnevi so živ spomin na moje mašniško posvečenje, in začetek delovanja v Gospodovem vinogradu. Drugi lavantinski duhovniki so bili skoraj izključno posvečeni na praznik sv. Petra in Pavla, novomašnike letnika 1941 pa je škof Ivan Jožef predčasno posvetil, ker je bila vojna pred durmi. Da ne bomo šli kot diakoni na fronto, smo rekli škofu, ampak kot mašniki. Komaj posvečeni smo postali župnijski upravitelji, saj je bila večina dušnih pastirjev zaprta ali preseljena. Jaz sem pasltiroval na štirih župnijah istočasno, dokler me ni Gestapo zaprl. Med našim posvečenjem so nad Mariborom zagrmeli nemški bombniki — Stuke in nekdo nam je pošepetal: vojna je. Danes ob tretji obletnici se nad Hitlerjevo Nemčijo vozijo ameriške zračne trdnjave. Mi jetniki pa se gremo »med dvema ognjema«. Kaj bodo naredili SS-arji 72 Z nami, ko jim bo šlo za nohte? Toliko nabojev bodo še vedno imeli, da nas pobijejo, menijo nekateri. Če nas ne bodo potolkli zavezniki. Saj smo »doma« med samimi tovarnami. Sedaj je gotovo bolj varno biti v glavnem dachauskem taborišču. Tega prav gotovo ne bodo bombardirali. Naše malo gnezdo je pa tako neznaJtno, najbrž ga nimajo označenega na svojih zemljevidih in če hočejo uničiti Messerschmittove tovarne, bodo nekoč skoraj gotovo preorali ta naš dom. Kakor je reven, v teh okoliščinah nam veliko pomeni. Tam imam posteljo, kamor se do kraja utrujen viežem in nekaj ur v spanju in sanjah ne vem, kako bridko je moje življenje. Sem še- hvala Bogu — vedno prihajajo zavoji, ki mi jih s tako vnemo pošilja sestra Justi in mi prinašajo ne samo kalorije ampak tudi dokaz, da so nekje ljudje, ki me imajo zelo radi. Tu, v tem našem taborišču imam vsaj nekaj prijateljev, ki jim zaupam, se jim potožim in tudi sam njim nekaj pomenim. To naše taborišče Haunlsteitten! Ko bo minila vojna, ga bodo likvidirali. Naj ga tu nekoliko opišem. Leži na robu naselja z istim imenom. Obsega morda tri hektare, ograjeno je z visoko bodečo žično ograjo in še z žico, v kateri je električni tok. Ob vhodu v taborišče je desno baraka, v kateri so skladišča in kuhinja, levo baraka, v kateri je zasilna bolnišnica — revir. Ostale barake so razporejene v čeltverokotu tako, da je v središču razmeroma veliko zborno mesto. Tam nastopamo Vsako jutro in večer, da nas preštejejo. Pozimi je pogled na taborišče dokaj klavrn, spomladi in poleti Pa je tu in tam kaka zelenica, ob nekaterih barakah cvetijo celo rožice, kakor je pač prizadeven starešina barake. Vam smem povedati, kako je s straniščem, v tem našem domu? Ponoči ne smeš ven, sicer dobiš svinec pod rebra. Zato je v vsaki sobi »kabla«. Tudi zjutraj je med žvižgom za vstajanje in nastopom na zbornem mestu tako malo časa, da ne utegnejo vsi na skupno stranišče. Zrak, ki ga dihamo v sobi je vse prej kot prijeten. Tisti, ki delamo v tovarni, si, če je le mogoče, pomagamo s tamkajšnjimi stranišči, ki so seveda dobro urejena. Kaj pa »javno« stranišče v taborišču? To je dolgi zabetonirani jarek, na katerega dnu teče voda. Tam počepamo ob obeh strani. In tako se je oni dan zgodilo Aljoši, da se mu je pni tem čepenju odpela menažka (Rusi pravijo miška), ki jo imamo pripeto ob pasu in zaplavala na dno. Z Ladom sva ravno prišla mimo, ko se je nesrečnemu Aljoši to Zgodilo. Dolgo, dolgo je gledal za njo in ponavljal: job tvojo mač. (Dovolite, da enkrat zapišem ta refren, saj ga vsak dan — kakor je grd — neštetokrat slišim.) Kaj bo Aljoša sedaj storit? Če nimaš sklede, ko se deli obrok, ga ne dobiš. Morda bo z muko odkril kje kako rezervno miško, ali pa jo bo komu ukradel, ta pa spet drugemu in skozi taborišče bo šla verižna reakcija. V tihem tednu je končno tudi v tej nesrečni deželi začela pomlad zmagovati nad zimo, ki doslej nikakor ni hotela odnehati in nas je zelo pestila. Ker do božiča zime skoraj nismo imeli, se je menda hotela raztegniti na račun pomladi. Doma je gotovo že lepše, saj je tam dežela, ki jo je Bog v primeri z drugimi stokrat blagoslovil in okrasil. S pomladjo je ozelenela gredica, ki so jo v obliki srčika napravili pred hišo padlemu bratu Viktorju v spomin. Moj Bog, v kako hudih časih živimo, kako nas je trpljenje skovalo močne, da prenašamo bridkosti vsakdana. Iz pisem med vrsticami Spoznam, kako se doma na vso moč trudijo, da bi me potegnili ven. V vlogah, ki jih naslavljajo na okupatorsko oblast, navajajo močan argument: brat je padel na fronti, ni prav, da je drugi v koncentracijskem taborišču. 73 Kakor dobro vem, da je Viktor prisiljen oblekel uniformo, da ne bi z begom pogubil domačih, talko vem tudi, da mene ne bodo izpustili. In bo že prav tako. Nedavno je sotrpina Vinka iz Javornika žena na neki način vendarle osvobodila. Ko smo drugi dan korakali iz tovarne v taborišče, sta stala ob cesti, da smo se še enkrat videli. Z mešanimi občutki sem ga gledal. Menda je še najbolje biti takole do konca, pa kakršen že bo. Še vedno imam svete hostije pod srajco. Konec je gotovo blizu: presrečen povratek v domovino ali pa v hišo Očetovo. Preko letošnje velike noči bo padala senca križa velikega petka, v srcih pa neugasno gori ogenj upanja na vstajenje. V taborišču, pa tudi med civilnimi delavci v tovarni se je že zelo razvedelo, da sem duhovnik. Verjetno edini od tisočev dachauskih duhovnikov v zunanji komandi. To je v nasprotju s pravilom, po katerem morajo biti vsi duhovniki-jetniki zbrani v glavnem taborišču. Grozi mi nevarnost, da me bodo poslali tja, pa me še morda kaznovali, če ugotovijo, da sem »pomoto« sam povzročil. Dodatna skrb me razjeda te dni. Haunsteitten, 9. april 1944. Velika noč. Že druga v tem taborišču. Lani smo se še pogovarjali o velikonočni procesiji, poticah, šunki, hrenu, pirhih... Letos se vsiljuje vedno znova vprašanje: ali bomo preživeli? Namesto vsakodnevne umazane vode z žlico krmilne repe so nam dali rezance, namesto šestnajstice dvanajstico kruha.. Ležim na postelji in skušam v mislih preiti velikonočno mašo. Vstal sem in sem s teboj. O Bog, ki nas vsako leto razveseljuješ z vstajenjem... Če pa Kristus ni vstal, je prazno naše upanje. Toda Kristus je vstal. Aleluja. Lepo bi bilo hitro umreti in biti z Gospodom. Želim biti razvezan? Kje pa. Tole zgoraj so samo misli iz premišljevanja v velikonočnem jutru. V resnici pa se z vso močjo oklepam tega bednega življenja. Kolikokrat z Jocom in Ladom kujemo načrte, kako bi se rešili, če kaj pride. Premagujemo se, da ne pojemo nekatere stvari iz »zlate rezerve«, ampak jih hranimo za trenutek X. Kako malo sem se še sprijaznil z dejstvom, da je konec zenskega bivanja bolj verjeten kakor preživetje, ki so ga polne sanje podnevi in ponoči. Haunstetten, 13. april 1944. Krasno sončno pomladansko jutro se je obetalo, ko smo prikorakali iz taborišča. Koraka blizu tisoč ljudi, sami moški, vsak v svoje misli zatopljen, večinoma zelo lačni, že pred začetkom dela utrujeni in počitka željni. Levo in desno korakajo SS-arji, nekateri s psi na vrvici. Na čelu vsake delovne skupine koraka bolj ali manj važen jetnik-capo. Kakor vsako jutro so v tovarniški dvorani točno ob 6. uri zabrneli in zatulili strolji, mi v pisarnah smo ošilili svinčnike, šef Mayer je neutrudno preganjal čas s telefoniranjem. Nato je kmalu zatulilo predalarm, znak da bo dan živahen, olkrog desetih pa akutno zračno nevarnost. Bežimo, tecimo, Američani gredo, si brundam znani napev, ko dirkamo v naše cik-cak jarke. Dolgo smo počivali, se pomenkovali in čakali 'kaj bo. Najmanj od vsega smo si želeli, da bi odtalilo zračno nevarnost in bi morali spet v tovarno. Zgodaj popoldne je bil spet na vrsti Messerschmitt. S peklenskim hrupom so drveli nad nami, nato smo mogli spet opazovati kako so letele bombe, kakor velikanske prižgane cigare se mi zdijo. Tedaj nam je zastal dih, od groze je hotelo srce iz prsi, čisto 74 blizu, morda 10, morda 20 metrov pred nami je padla 'bomba. Mi pa smo živeli in spet zadihali, kajti zarila se je v mehko zemljo in ni eksplodirala. Blindganger pravijo Nemci. Če bi se raztreščila, bi ne bilo več delovne skupine Messerschmitt 4 a Zu z SS-arji vred. Bombniki so se med tem že oddaljili, nas pa so še dolgo pustili v jarkih. Ko smo se končno vračali, smo ugotovili, da je naša tovarna 4 a Zu tokrat srečno odnesla. Tam nas je čakalo kosilo, juha in že je capo od SS-arjev zvedel, da je zbombadirano naše taborišče in da je v delovni skupini 2 c mnogo naših fantov mrtvih. Kaj je z našim taboriščem? Kaj s tistimi, ki ne hodijo v tovarno, ampak opravljajo taboriščna dela? Bomo našli naše koce, s katerimi se pokrivamo ponoči in tisto skromno a kako dragoceno zalogo prihranjene hrane? Taborišče je sicer naše prisilno bivališče, mnogo bridkega preživljamo tam, a bivališče je le. Zdaj smo brezdomci, ki dobro vemo, da bo naše življenje odslej še bednejše. Gredoč vidimo sledove bombardiranja, razburjene ljudi, reševalce in še kaj. Capo ves čas molči, čeprav korakamo utrujeno in neurejeno, nas nič ne poziva k strumnejšemu koraku. Kolena se nam šibijo, ko stopamo skozi vhod taborišča. Nisem pogledal v smeri moje barake, kakor bi bilo pričakovati, in ne kam drugam, kajti že blizu vhoda so ležali mrtvi v vrsto položeni, pripravljeni, da jih odpeljejo. Nekateri so popolnoma sivi v obraz, obleka blatna, tu in tam krvavi madeži. Čujemo, kako na nekaterih krajih taborišča še kopljejo in iščejo zasute. Silen gnev me pretrese. Obtožujem ta svet zločincev. Na misel mi je prišel spomenik nekega Kelnariča na mariborskem pokopališču, ki v kamnu upodobljen drži v roki lopato, s katero je kopal studenec, pa ga je zasulo in ga niso mogli rešiti. Spodaj je — ne vem zakaj — zapisano: obtožujem. Ob alarmu se ljudje razbežijo in si pomagajo kakor morejo, vedo in znajo. Hitlerjevi jetniki v koncentracijskih taboriščih pa morajo ostati na svojih mestih izpostavljeni na milost in nemilost, sicer jih postrelijo kakor zajce. Protestiram, obtožujem, reva nemočna, kakor sem. Ko so nas prešteli, hitiva z Ladom v našo barako številka 4, kajti ostala je nepoškodovana, večina drugih pa je razbita. Tudi baraka, v kateri sem še pred kratkim kot bolničar obvezoval rekonvalescente flegmone in jim delil tablete, je razdrta. Ali se moram tudi tokrat razen dobremu Bogu šefu Mayerju v tovarni zahvaliti, da mi je rešil življenje, ko je zahteval, da zapustim prijetno službo v revirju in zopet delam v tovarni. Prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi sedaj ležal v vrsti med trupli pripravljenimi za odvoz. Z Jocom in Ladom smo torej v naši baraki hitro zavarovali svojo lastnino, potem pa hiteli iskat našega poljskega prijatelja Tonija. On ne hodi v tovarno. Med mrtvimi ga — hvala Bogu — nismo našla. Ranjence so namestili v eni izmed neporušenih barak, kjer so jim postlali kar na tleh. Tam čakajo, da pridejo vozila iz Dachaua in jih odpeljejo v tamkajšnji revir. Našli smo Tonija. S solznimi očmi gledamo, kako leži negiben v nezavesti. Nikoli več ga ne bomo videli. Bog daj, da ozdravi. Kaj bodo sedaj naredili z nami? Ograja je na več mestih porušena, tudi elektrike gotovo ni v žicah. Ponoči bi nekateri gotovo skušali pobegniti, če bi ostali tu. Ne vem, če tudi Lado ne misli na kaj podobnega. Nismo dolgo v dvomu. že se derejo starešine barak, za njimi pa sobni starešine: nastopite, vzemite vse s seboj. Kaj je to vse? To je skleda za hrano, žlica in dve odeji. Kdor ima rezervno perilo od doma in kaj hrane, seveda tudi to, če mu je ob 75 bombardiranju ostalo. Dolgo nas preštevajo in ugotavljajo, kje so manjkajoči: med ranjenimi ali med mrtvimi. Nato odrinemo brez »večerje«. Za nas, ki imamo kaj od doma, ni tako tragično, za ostale — in teh je gotovo tisoč — dodatna bridkost. Korakamo najprej po znani cesti, tudi še mimo svetega znamenja lepega velikega križa, na katerega sem se oziral Skoraj vsako jutro, ko smo šli v tovarno in zvečer, ko smo se vračali. To vem, da ga ne bom nikdar več videl. Bilo bi čudežu podobno, če bi ga. Moj Bog, moj Bog, ali me boš tudi v resnici do kraja zapustil. Ne. Aluminijasta škatlica v vrečki pod umazano srajco je še vedno z menoj, v njej pa živi božji Sin. Ne vem, kod smo potem hodili po neznanih cestah in poteh. Mračilo se je že, ko smo zasedli peščeno jamo, ki menda sedaj služi za strelske vaje. Mi smo v jami, gori po obronkih se sprehajajo SS-anji in psi. V jami je stiska, z Jocom in Ladom skušamo ostati tesno skupaj in varovati svoje »imetje«. Te lucis ante terminum, rerum creator, poscimus, ut solita dementia sis praesul ad custodiam. Peščena jama blizu Haunstettna, 14. april 1944. Zjutraj so nas v jami uredili po barakah, dali so nam kruh in čaj. Parole o naši bodočnosti križem vznemirjajo duhove. Eni menijo, da nas bodo zvozili v Dachau, drugi to možnost odločno odklanjajo, ker Messerschmitt brez nas ne more obratovati. Zopet drugi: večina nas bo šla zaenkrat v Dachau, dokler gradbena Skupina ne obnovi taborišča. Najmanj verjamemo paroh, da nas bodo kar -tukaj v peščeni jami likvidirali. Za to še ni čas. Kmalu bomo vedeli. Že zapuščamo peščeno jamo, kjer smo prespali in prebili noč. Korakamo v neznano. Na večer smo dospeli. Gabtingen se kraj imenuje. Medtem, ko smo mi prebivali v peščeni jami, so na hitro tukaj izpraznili majhno civilno taborišče. Da je služilo civilistom, ugotovimo po tem, da nima prave ograje in ne bodeče žice. Sodim, da je bilo zgrajeno za največ 400 ljudi, nas je preko tisoč. Dobro, da se ni treba boriti za prostor: kamor ti ukažejo in kamor te porinejo, tam si. Na mnogih posteljah bosta ležala po dva. Z Ladom sva zraven postelje, v kateri bo počival starešina barake. Strahotna stiska je tu notri in vpitje in smrad 'in žeja, obup. Vztrajaš samo zato, ker moraš. Razumljivo, da je stanje na zbornem mestu trajalo več kot uro, nato smo dobili kruh in čaj. Mislim, da je bila ura blizu polnoči, ko smo legli. Ne morem spati, zato premišljujem. Že v peščeni jami sem uspel napisati čisto kratko pismo domačim. Bojim se, da bodo zvedeli kako so nas »zavezniki« zbombardirali. Naj tudi zvedo, da sem zaenkrat še živ. Upam, da ste zdravi, sem zapisal, kakor sem tudi jaz popolnoma zdrav in se dobro počutim. Imamo že -tako lepo in toplo pomlad. Če se bom preselil, vam bom že poslal naslov, do takrat pa velja sedanji. Zame ne imejte Skrbi. Tako sem napisal. Če bomo šli jutri v tovarno, bom prosil civilista Rheima, da bo pismo oddal na pošto. Gablingen, 15. april 1944. Zelo zgodaj je zapiskal taboriščni starešina, mislim, da pred četrto uro, saj se mi je zdelo, da sem šele legel. Po cestah, kolovozih, preko letališča in travnikov smo korakali kake tričetrit ure, nato smo se vkrcali v tovorne vagone neke male obmestne železnice, se počasi cijazili sem in tja po pred 76 mestjih Augsburga, nato spet korakali približno pol ure in se znašli v naših tovarnah. Jofj, kako sem utrujen, kako bi zaspal, najraje za zmiraj. Naše tovarne so bombardiranje v glavnem srečno prestale. Tam, kjer smo pred tremi dnevi z delom končali, lahko nadaljujemo. Mayer pravi: »No, site srečno prišli«, Rheiim in Reitinger, ki sta mi odkritosrčna prijatelja in sočustvujeta z menoj, sta vsa prepadena, ko me vidita zdelanega, obenem pa vesela, da sem vsaj živ. Dan je dolg, vleče se brez konca. Naši »zavezniki«, ki so nam porušili dom, se danes kot nalašč ne prikažejo in nam ne privoščijo počitka v cikcak jarkih. Ko je končno le večer, gremo spet na sprehod kakor zjutraj. Pol ure peš do vlaka, morda 20 minut vozarjenja z vlakom, nato tričetrt ure peš do novega doma. Gablingen, 20. april 1944. Danes je šesti dan bivanja v novem taborišču. Šestkrat smo že šli od tu na delo in se vrnili vanj. Vstajamo ob 4, vležemo včasih šele ob 23. uri. Vidno hujšamo. Še tista betvica mesa, ki so jo imeli fantje, ki ne dobivajo zavojev od doma, izginja. Velike oči, globoko v jamicah lobanje, obleka na marsikom visi kakor na obešalniku. Nekateri smo nocoj že zopet dobili zavoje od doma. Naslovljeni so bili seveda še na Haunstetten, pa so jih dostavili sem. Zavoj je v tem trenutku kakor mana iz nebes. Ta zlata moja sestra Justi in predobri moji domači! Gablingen, 21. april 1944. Nekaj pošastnega moram danes zapisati, nečloveškega. Ali pa ravno človeškega. Nekdo je rekel: izmed vseh divjih zveri, ki jih je ljubi Bog ustvaril, je najbolj divji človek. Ko smo zvečer skoraj na smrt utrujeni prikorakali v taborišče, smo na zbornem mestu zagledali provizorično zgrajen oder, na njem vešala, na dolgem prečnem drogu pripravljenih šest zank. Ne bom opisoval kake občutke dobiš ob takem prizoru ubogo brezmočno bitje. Čisto na kratko povem, ker tudi še sedaj ves trepečem, ko to pišem. Po preštevanju -smo morali ostati v pozoru, da bi kot svarilo vsem gledali ogabno dejanje. Privedli so šest fantov in komandant taborišča je prebral smrtno obsodbo, podpisano baje od samega Himmlerja. Utemeljitev se je glasila, da so po bombardiranju nekje izropali nekaj mila — če sem prav slišal. Potem je pristopil rabelj in to je bil Hugo, starešina mojega bloka. Uporno sem gledal v tla in z nohti grebel v pesti. »Do svidanja tavarišči«, je zaklical eden. Ko je tudi drugi začel: »Do svidanja...«, ga je rabelj udaril Po ustih in mu vrgel zanko okrog vratu. Tako so mi povedali tisti, ki so zmogli gledati. Potem smo legli bolni, tako strašno bolni v svoji nemoči. Čez kako uro je prav blizu mene legel tudi rabelj, starešina našega bloka Hugo. Gotovo je za opravljeno delo dobil obilo žganja in izdatno večerjo. 77 Lojze Kozar Moji konjički Selivec Pravzaprav bi moral biti selilec, toda tako smo že navajeni na ptice selivke, da bo tudi zame bolje, če bom selivec. Bom namreč samo v tem zapisu, kajti selil se menda ne bom več, razen enkrat še in sicer zadnjikrat, na oni svet. Selivec pa sem zares bil, ker sem se selil tolikokrat v svojem življenju, da mi je selitev postala zares konjiček. Zakaj sem se selil, niti sam ne vem dobro, tako so pač prinesle okoliščine, pa saj ta zakaj niti ni važen pri konjičku, važnejši je, kako sem se selil. Ko so me spoznali za dovolj godnega, da bi lahko opravljal kaplansko službo, so me najprej poslali za kaplana v Trbovlje. »Ni napačno, to Trbovlje. Laihko si zadovoljen. Imel boš dobrega predstojnika,« mi je rekel moj župnik Anton činič, ko sem mu pokazal svoj prvi dekret. Tistih nekaj dni pred selitvijo je naglo minilo in zložili smo moje stvari, ki jih ni bilo veliko, toda kljub temu smo napolnili precej velik kovček, naredili še dva zavoja, jima dodali dežnik, pa ne takšen sodobni zložljiv, ki se prav takrat ne odpre, ko dež lije po tebi, ampak tak star soliden dežnik z dolgo zakrivljeno palico, ki ga lahko v lepem vremenu uporabljaš tudi za .podporo ali pa za to, da z njim držiš kakega razdraženega psa v varni razdalji od seibe. Vzel sem s seboj še violino v lepem črnem toku in klobuk s precej širokimi krajci, kakršni so pač takrat bili v modi. Vse to smo naložili na voz in Šankina kobila me je z vsem tem potegnila na železniško postajo v Mačkovce. Z menoj se je peljal tudi moj oče, ki je v Mačkovcih vse to lepo spravil na vlak, mi še dvakrat pokazal, kam je kaj dal, potem pa se je moral naglo .posloviti, ker je vlak že .potegnil. Do Sobote sem imel dovolj časa, da sem si zapomnil, koliko stvari imam, da kaj ne pozabim, ko bo treba v Soboti prestopiti na drug vlak. Če si poveznem klobuk na glavo, imam na skrbi še pet stvari: kovček, dva zavoja, dežnik in gosli. Če klobuka nimam na glavi, pa moram šteti do šest. Tako ostane pravzaprav samo ena skrb: vedeti moram, ali imam klobuk na glavi ali ne. V Soboti sem moral dobro uro čakati na zvezo in sem lahko vse lepo in pravočasno uredil. Če pravim, da sem čakal na zvezo, ni treba misliti, da je v Soboti morda kakšno veliko železniško križišče in sem čakal drug vlak. Kaj še! Čakal sem le, da zopet nekaj vagonov povežejo skupaj in bomo odrinili naprej. In smo odrinila. Dan je bil lep in zelo vroč, okrog prvega avgusta je bilo, potnikov pa toliko, da je bila kar stiska na vlaku. Vlak je vozil počasi, toda ker se tudi počasi daleč pride, smo po dolgih postankih in odlašanju le prišli na Pragersko. Za Štajerce in Prekmurce je takrat Pragersko bilo kazensko mesto, kajti kamorkoli si po svetu potoval, na Pragerskem si moral vedno dve uri čakati. Dobro, bom pa čakal. Že davno, preden se je vlak ustavit, sem preštel svoje stvari, da česa ne pozabim na vlaku, saj sem vozil samo tisto, kar mi je bilo zares potrebno, le za gosli nisem natanko vedel, ali so mi v kaplanski službi tako zelo potrebne, toda imel sem jih rad in jih nikakor ne bi rad 78 pustil doma. Ko so začela kolesa cviliti in so se Slišali nerazumljivi klici nekje spredaj, sem držal v eni roki kovček, v drugi oba zavitka, pod eno pazduho gosli, pod drugo dežnik, klobuk pa je ostal na polici in nanj sem se spomnil šele takrat, ko so me že vsi rinili k izhodu. Nič ni pomagalo, moral sem izstopiti, sicer bi me pohodili in ko sem .poleg voza vse drugo odložil in čakal, da se je voz izpraznil, sem skočil po klobuk in ga dal na ostale stvari. »Drugič pa ga imej na glavi,« sem si rekel jezno. Znosil sem stvari na peron in čakal. Dve dolgi uri. Nikjer ni bilo nobenega znanca, da bi se kaj pogovoril z njim in bi čas hitreje tekel, v strahu za stvari na kupu nisem upal iti v restavracijo, da bi kaj spil, nič, moral sem čakaJti. Po dveh dolgih urah čakanja je prišel vlak. Zdaj imam klobuk na glavi, kovček v eni roki, ki se mi nateza, kakor da je iz elastike, v drugi roki dva velika zavitka, pod eno roko gosli, pod drugo marelo, vse to znam že na pamet in vstopim v vlak. Ko zadovoljen namestim svoije stvari, stopim k oknu, ga odprem in zagledam nekega dobrega znanca, ki se ga razveselim koit le kaj, pa mu zavpijem: »Hej, Jože! Kam se pa ti pelješ?« Oni me nekaj časa ne opazi, ko pa me je le ugledal, mi pomaha in pravi: »Proti Ljubljani. Kam pa ti?« »V Trbovlje,« mu zakličem in mu pomaham, kajti vlak se je začel premikati čim dalje hitreje in že sva se oddaljevala. Videl sem, da je hotel še nekaj reči, pa se mu menda ni zdelo vredno. Vlak pelje vedno hitreje, toda za božjo voljo, tej vlak ne ve, da v tej smeri ne pridemo v Trbovlje? Saj vozi nazaj proti Ptuju. Pa menda nisem stopil v napačen vlak! »Karte prosim!« »Kam pa zdaj ta vlak pelje? Saj ne gre v pravo smer?« »Vi ne greste v pravo smer. Gotovo Ste na Pragerskem stopili v napačen vlak.« »Kaj bom pa zdaj?« »Če na prve postaji izstopite, vam ne bom nič zaračunal, če se pa hočete Peljati dalje, vam bom moral zaračunati dvojno ceno, ker se vozite brez vozne karte.« »Dobro. Izstopil bom v Cirkovcih. Kdaj pa pride kakšen vlak, ki bo vozil v pravo smer?« »Kmalu. Čez kaki dve uri. To pa ni dolgo.« Če imam klobuk na glavi šest, sicer pa pet stvari: v eni roki kovček, v drugi dva velika zavitka, pod eno roko gosli, pod drugo dežnik. Tako se v Cirkovcih s težavo zopet zrinem Skozi ozka vrata, kakor peljejo v nebesa, in izstopim. Na vročem soncu čakam zopet dve uri. Nikjer sence, nikjer drevesa, niti kakega vodnjaka blizu, da bi se odžejal. Tudi dve uri nazadnje mineta in prisopiha vlak. Zopet imam v eni roki kovček, v drugi dva zavitka, kakor že dobro veste. Voz je razgret kakor naša domača krušna peč, ko je babica pekla pet kolačev kruha. Klobuk odložim in k petim se prilepi še šesta Skrb. Tudi suknjič bi odložil, pa takrat to še ni bilo v navadi, sa jsem nosil trd kolar, ki je pa brez suknjiča smešen. Potim se, da kar teče od mene. Toda saj ni daleč, kajti sprevodnik že vpije: »Pragersko! Popotniki proti Ljubljani, prestopiti!« 79 Zopet stara pesem: v eni rolki kovček, zavoja, goisli, dežnik, klobuk bi najraje tam pozabil, pa mi je bil preveč na očeh in moral sem ga vzeti. Z vsem tem zopet izstopim iz vlaka, znosim na peron, kajti čakati moram zopet dve uri, da pride tisti pravi vlak iz Maribora. V eni roki kovček in tako dalje se po dveh urah spravim v vlak, na katerem sem si prej trikrat ogledal table, kam pelje in odkod pride, da se ne bi zopet vozil v napačno smer. Ura je že štiri popoldne, jaz pa od jutra nisem še nič jedel ne pil, tisto skodelico kave, ki mi ni niti dišala zjutraj zaradi slovesa, pa sem že davno iizpoitil. Zaradi varnosti še sprevodnika povprašam — ko hi to že zjutraj naredil! — kam pelje ta vlak in me pomiri, da proti Zidanemu mostu in ta del vlaka potem proti Ljubljani. Pomirjen se usedem in preštejem svoje stvari. Trikrat, štirikrat in vedno pridem samo do pet. Moral bi našteti do šest. Šele potem, ko sem že ves razburjen, se spomnim, da je do pet kar prav, saj imam klobuk na glavi. Vozimo se in vozimo. V Zidanem mostu precej časa stojimo, tako da sem se že bal, ali se ni na našem vagonu vnela os in so ga morda odklopili, saj ena nesreča nikoli ne pride sama, druga se ji rada prilepi. Ne, nič ni hudega, krenili smo dalje. Takoj za Hrastnikom vzamem v roke kovček, v drugo dva zavitka, pod eno roko gosli, pod drugo dežnik, klobuk pa je najvarnejši na glavi, to sem doslej dobro izkusil. Vlak se ustavi, na prehodu v mojem vozu pa je stiska in kot vljuden človek mimo čakam, naj izstopijo drugi pred menoj, saj se jim očitno zelo mudi. Ko nazadnje pride vrsta tudi name, se znajdem s svojimi stvarmi na postaji in vidim, kako precej velik avtobus poln potnikov pravkar odhaja. Nikoli še nisem bil v Trbovljah in ne vem, kako daleč je cerkev. Vprašam. Pravijo, da je daleč. Več kot pet kilometrov. Morda me samo strašijo, si mislim. »Pa ni nobenega prevoza tja? Avtobus je menda odpeljal?« »Še en avtobus je, pa ne vem, če se bosta s tistim peljali.« »Zakaj pa ne?« »Če vi ne veste, jaz tudi ne,« se je zarežal in me pustil. Nekoliko proč je stal še en avtobus, majhen, morda za dvajset ljudi in napotil sem se k njemu, pohitel sem, saj se mi je zdelo, da se tudi ta odpravlja. »Dober dan,« rečem in rinem svoje stvari v staro, po videzu že precej razmajano škatlo. Nihče ne reče nič, Vsi so utihnili, kakor da se je zgodilo nekaj nenavadnega. »Peljete do cerkve?« vprašam in se skušam nasmehniti. »Če ne želite v cerkev, do cerkve lahko,« se zareži voznik in motor za-hrže, kakor da se mu je posrečila dobra šala. Potniki se začno zopet pogovarjati in napetost v meni popušča. Proti koncu vožnje pa mi pravi eden ismed njih: »Tudi mi rdeči nismo sami hudiči, nikar ne mislite.« Zmedel sem se in izjecljal: »Saj tega nisem nikoli mislil,« ker nisem vedel, kam meri. Ko sem izstopil iz avtobusa, je precej rok pomagalo in so mi stvari zložili na kup. Pred župniščem je stal dobri stari monsinjor Jakob Gašparič in ko je videl, da sem prišel, mi je šel naproti in me prijazno pozdravil: 80 »S tem ste prišli, s tem ste prišli? Jaz pa sem vas čakal z rednim avtobusom«. »Ali ta ni redni?« sem naivno vprašal. »Ta je rdeči, ne samo po barvi. Pa mi je kar prav, da ste s tem prišli. Dajte mi kaj, da vam bom nesel. Kaj naj temu ljubeznivemu gospodu dam, sem premišljal. Gosli ne bo nosil, saj ni muzikant, dežnika tudi ne, ker ne dežuje, zavitka sta že vsa strgana od tolikega prekladanja, kovček pa je pretežek. Ker se nisem mogel odločiti, mi je kar sam vzel gosli in dežnik izpod pazduhe in me povedel v župnišče, kjer mi je dal mesto, dokler sl ne preskrbim -pohištva in se ne preselim v kaplanijo. Mnogo šefov sem imel, saj sem bil v življenju kot ptica selivka, ta pa je bil med vsemi najboljši. V Trbovljah sem se komaj dobro vživel, že je prišla pomlad in z njo birma. Naš bogoslovec je bil seveda v bogoslovju in birma takrat ni bila dovolj važen vzrok, da bi lahko prišel domov in pomagal pri asistenci, ko je treba pri škofovi maši toliko strežnikov, da se kar spotikajo drug ob drugega, najmlajša dva pa imata na skrbi škofovo kapo in palico. Tako je palica dosegla mene in mi je bilo kar prav, kajti škofove kape sem se zares bal, pa ne kape same, ampak tistega kapo gor, kapo dol, kar je bilo treba neštetokrat narediti in -povrh vsega še o pravem času, jaz pa prav tistega nisem vedel, kdaj je pravi čas. S palico je bilo lažje, ker sem -samo gledal, kdaj bo -škof po njej stegnil roko. Takole proti' koncu maše pa mi pravi sosednji kaplan: »Se misliš seliti, da nosiš palico?« »Zakaj bi se pa selil?« »Stara resnica: kdor pri birmi nosi palico, bo še tisto leto -prestavljen.« »To so čenče,« sem šepnil, pa mi je vseeno postalo že nekoliko bolj vroče, kakor mi je že bilo ob vročem dnevu v rokavicah in z ogrinjalom okoli ramen. »Boš že videl,« je šepnil nazaj, ne 'da bi zganil z ustnicami, ker se je škof Tomažič prav takrat obrnil proti nama in -stegnil roko po palici za zadnji blagoslov. In res. Že čez štirinajst dni sem dobil dekret, da sicer ostanem tretji trboveljski kaplan, toda z delokrogom v Hrastniku. In seliti sem se moral čez hrib v ozko tesno dolino, na katere dnu ni prostora za nič drugega, kakor samo za ozko potočno strugo. Selil sem se s toliko bolečino, da mi je prvi kaplan Martin Gorogranc, ki pa je bil v Trbovljah že dvajset let, sočutno rekel: »Če bos še dvakrat prestavljen, boš mrtev, če si boš vse to tako gnal k srcu.« Toda kako si ne bi bil 'gnal k srcu, ko pa sva pred -tremi -tedni prav z Gorogran-cem obiskala Hrastnik in sem mu -po prgvalu hriba, ko sva se vračala v Trbovlje, rekel: »V Hrastniku pa zares ne bi rad bil. Niti mrtev, kaj šele živ. Poglej, 'kako je dolina zadimljena in kako oba bregova silita drug k drugemu. Tu bi se počutil stisnjenega kakor v primežu. Zagaten dim pa mi ne da zajeti sape.« »Navadil bi se. Tudi drugi so se navadili.« 81 Zdaj pa sem se moral preseliti prav sem, kjer ni bilo župnišča in sva z Ludvikom Prelogom stanovala v rudniški hiši nad glavno pisarno, kjer je prek strehe tekla ozkotirna železnica, pod oknom noč in dan pela cir-kularka, ki je žagala jamski les, dobrih petdeset metrov proč pa je bila velika rudniška separacija z večnim ropotom in s pravim grmenjem, ko se je masa premoga vsula v spodaj nastavljene vagone, ki jih je lokomotiva z oglušujočim žvižgom in pošastnim sopihanjem vlekla pod najinimi okni proti železniški postaji na koncu hrastniške doline. Toda govoriti moram predvsem o selitvi, ker sem zajahal tega konjička. Pri selitvi pa ni bilo nič posebnega. Pohištvo so mi naložili na voz in ga odpeljali, jaz pa sem se s kolesom peljal po veliki cesti s krepkimi serpentinami. Asfalta takrat tam še ni bilo in cesta je bila lepo peščena in gladka. Serpentine sem lepo zvozil in sem prav takrat šinil s poslednje na strmi del potegnjene ceste, ko mi z leve strani skoči iz grabe na cesto pujsek. Pravi pujsek, ne kakšen privid. In začela se je dirka, pujsek teče, moje kolo 'tudi. On se še bolj požene naprej, jaz tudi, saj ne morem dopustiti, da bi me navadno svinjče prehitelo, ko sem vendar dober kolesar. Tako meriva svoje sposobnosti, svinjče tik ob mojem prednjem kolesu na levi strani. Ravno sem mislil kolo še bolj pognati, tedaj pa pujsek z neverjetno okretnostjo plane pred moje prednje kolo, ki ga vrže v jarek kakor žogo, mene pa vrže strmo prek krmila, da splavam po zraku brez peruti, potem pa zaorjem na trdi cesti z rokami, s čelom in koleni. Ko se poberem, mi s kolen visijo cunje in tudi kožo mi je ostro kamenje posnelo, z dlani mi teče kri in prav tako s čela. Sicer pa ni bilo nič hudega, saj sem šele pozneje opazil, da mi je posnelo tudi konice čevljev in komolce. Le kaj je z mojim kolesom? Ležalo je v grabi z nazaj obrnjenim krmilom, prednje kolo pa je bilo v krepki osmici, vrtelo pa se je. Šele sedaj sem opazil na desni strani hišo, kjer je bil pujs doma, saj se je takoj pobral in stekel proti domu. Zaradi krvavih dlani nisem mogel ničesar prijeti, da bi kaj uredil, zato sem šel k tej hiši prosit vode. Ko me je gospodar zagledal, je prebledel kot smrt, pa sem ga pomiril, da mi nič hudega. Umil sem si rane, jih zavezal z belimi krpami, ki mi jih je dal gospodar, zravnal sem krmilo na kolesu in se usedel nanj, pa je šlo veselo ves čas navzdol vse do mojega novega bivališča. Čas je naredil svoje in zares sem se privadil v Hrastniku. Dela je bilo čez mero, saj sem imel devetindvajset ur rednega verouka na teden, pa še verouk v obrtni šoli, ki je bil vedno pozno zvečer. Od njega sem se vedno vračal z nekim Mirkom, ki je bil adventist. V šoli sem jaz njega učil, domov grede pa on mene, toda kakor jaz njega nisem mogel spreobrniti, tako tudi ne on mene. Ostala sva, kar sva bila. Največ dela pa so 'dala razna društva in. organizacije: fantovski odsek z mladimi in naraščajniki, dekliški krožek z srednjimi in naraščajnicami, prosvetno društvo, društvo sv. Barbare. In vse to je hotelo igrati razne igre, peti pri pevskem zboru, telovaditi. Čez poldrugo leto sem bil suh kot beračeva palica, pa ne samo zaradi dela, tudi zaradi prehrane, ki ni bila redna, saj sva si z Ludvikom nekaj časa sama pripravljala hrano, toda to ni šlo. Potem sva precej časa hodila v gostilno jest, tudi tega sva se čez vso mero naveličala, nazadnje nama je hrano prinašala zvonarica in to je bilo še najbolje. 82 Toda zgodilo se mi je kakor Ribničanovemu oslu, komaj sem se dobro navadil v Hrastniku, zopet je prišel dekret in Sava me je splavila vse doli do hrvaške meje v Brežice. Selitev v Brežice je bila najlažja, vsaj zame. Ko sem namreč dobil dekret, sem odšel domov na počitnice, med tem časom pa se je na moje mesto Priselil moj naslednik, ki je z eno vožnjo dal svoje stvari pripeljati v Hrastnik, moje pa je z isto vožnjo poslal v Brežice, jaz sem k vsemu samo rekel da in je bilo vse urejeno. Še danes sem hvaležen podjetnemu Jožetu Škorjancu, da je vse tako lepo uredil. Včasih sem se samo čudil, kako to, da sem še živ, ko sem se že selil na .tretje kaplansko mesto. Sem se selitev že navadil in koža je podplat postala? Tudi v Brežicah je bilo veliko dela, toda življenje je bilo tam veliko bolj umirjeno kakor v Hrastniku. Toda govoriti moram samo o selitvi. Zelo smo se razumeli v Brežicah z otrclkii, še bolj z mladino in tudi z župnikom sva bila drug drugemu na roko, čeprav se prej pri njem nekateri niso dobro znašli. Zame je bil zelo dober in mi je zelo zameril, ko je po enem letu bivanja pri njem prišel dekret, da sem prestavljen v Turnišče. Komaj sem mu dopovedal, da se nisem prosil proč in zelo rad ostanem, naj samo pri škofu doseže, da bo dekret preklicali. Hodil je osebno v Maribor, ko je najprej telefoniral, toda dosegel ni nič: »Kar sem podpisal, ne bom preklical,« je rekel škof in pri tem je ostalo. Pri vsem je bilo nekaj manipulacije, rokovanja s človekom, toda ubogal sem in sem šel. Zdaj se sprašujem: Če bi takrat škof mojemu župniku ugodil, kako bi tekla moja življenjska pot? Bi bil danes še živ? Saj so Nemci kmalu po tistem brežiško področje izselili. Slovo od Brežic je bilo menda težje, kot nekoč od Trbovelj. Za prevoz ^sega, kar sem imel, je poskrbel organist in mi ni pustil vzeti s seboj nič, razen malega kovčka. Župnik me je dal s kočijo odpeljati na železniško po-stajo, prisedel je tudi on in organist. Na postaji so že bila zbrana dekleta dekliškega krožka, pa nismo ves čas nič govorili, tudi poslovili smo se molče, ker je bridkost dušila vsako besedo. Bilo je zgodaj zjutraj, ko je vlak potegnil in sem zapustil Brežice. Brez misli in menda tudi brez čustev sem zdaj ždel v kupeju in gledal v rahlo avgustovsko meglo, kako lebdi nad 'travniki in zabrisuje ostre obrise. Na Blanci, malo pred postajo, so začeli vagoni suvati drug v drugega s tako silo, da so nekateri popadali s klopi, lokomotiva je presunljivo piskala, ljudje so nekaj vse vprek kričali. Vlak je iztiril. Toda ni bilo veliko škode, čakati smo morali več kot eno uro, da so vse spravili na svoje mesto in le vlak lahko odpeljal naprej. Zamudili pa -smo prav toliko, da nisem ujel vlaka proti Mariboru in burski Soboti, ampak sem moral v Zidanem mostu dolgo čakati do nasled-cjega. še vedno sem bil tako poklapan, da mi je bilo vseeno, če ta drugi vlak sploh ne pride. 'Pohajkoval sem po postaji sem in tja in ni bilo stvari & bi me mogla razveseliti. Šele pol ure pred prihodom drugega vlaka sem s® pa spomnil, da je moj dober prijatelj Stanko Rutar, ki je bil prej načelnik železniške postaje v Hrastniku in pri katerem sva z Ludvikom preživela toliko lepih prijateljskih večerov, sedaj tukaj v Zidanem mostu. 83 To me je nekoliko zdramilo iz mrtvila. Vprašal sem, kje Rutarjevi stanujejo in so mi pokazali, kje jih najdem. Stanka ni bilo doma, bil je v službi, bila je pa doma njegova žena in oba otroka Tatjana in Vlado. Seveda so mi takoj postregli in gospa je skuhala odličen čaj z limono in ga posladkala, da je bil kar gost od sladkorja. Ker je bil čaj vroč, ga nisem mogel takoj spiti, ampak sem ga imel pred seboj na mizi, ko j e beseda tekla o vsem, kar se je zgodilo od mojega in njihovega odhoda iz Hrastnika. Med -pogovorom sta mi Tatjana in Vlado zlezla vsak na eno .koleno in enemu izmed njiju se je posrečilo, da je svoj komolec naslonil na podstavek pri skodelici, in nastal je lep vzvod, da se je skodelica z vročim čajem prekopicnila name, pravzaprav na moje hlače, da sem bil naenkrat ves sladek od vročega čaja. Kaj pa zdaj? Tak ne morem na vlak, saj bi vsi zijali vame, da tak ves moker hodim po svetu, pa še v kolarju. Gospa se je znašla, dala mi je moževe hlače, da sem skočil vanje, ona pa je moje hitro oprala in posušila ter zlikala, toda vse to je vendarle tako dolgo 'trajalo, da sem zdaj že drugi vlak zamudil. Moral sem čakati popoldanskega, ki pa je prilezel v Beltince šele okrog desete ure zvečer. S pismom smo si dogovorili, da me bo ob dveh popoldne čakal dekanov voznik. Ker me ob dveh ni bilo, je menda prišel nazaj ob šestih, toda tudi takrat zaman in je odšel s konji domov, dekan Jerič pa je menda mislil, da sem si premislil in morda sploh ne pridem. Kakšna sreča, da mi brežiški organist ni pustil ničesar nositi, razen malega kovčka. Toda ko sem ga nosil do Beltinec, je bil že zelo težak. Vedel sem, da v Turnišče lahko pridem po cesti skozi Lipo, toda to se mi je zdelo predaleč, zato sem v Beltincih nekoga povprašal po bližnjici. Ta mi je začel na dolgo razlagati, kako je med njivami veliko (bližje in naj samo grem skoraj do Gančan, tam pa naj zavijem na desno in po kolovozu pridem naravnost pred turniško župnišče. Ubogal sem ga in šel. Bila je tema in nič nisem razločil, kako daleč sem že od Beltinec in kako blizu Gančan, zato sem pri prvem kolniku zavil z velike ceste dol in se napotil naprej po njem. Hodil sem precej časa med samo koruzo, bila je tišina vsenaokrog, potem pa sta Se naenkrat vame zagnala dva velika psa in mi nista pustila narediti niti koraka več. Pogovarjal sem se z njima in se dobrikal, ona pa nič. Tako smo stali tam precej časa, ona dva gospodarja položaja, jaz pa takorekoč njun ujetnik. Po dolgem času sem razločil, da je za koruzo nekakšna hiša in začel sem klicati, naj vendar nekdo pride ven in mi psa spravi s poiti. Kmalu* je nekdo .poklical psa in vprašal, kdo hodi tako pozno. Povedal sem, da sem jaz in kam sem namenjen. »Niiste na pravi poti. Morali bi iti do gančkega pokopališča in šele tam zaviti na desno.« »Kaj bom pa zdaj? Naj grem nazaj na veliko cesto?« »To je predaleč. Če ste že tukaj, je najbolje, da greste po tem kolniku kar naprej in pridete na cesto, ki pelje iz Beltinec pod Lipo. Tam zavijete na levo, v vasi pa potem vprašajte, če ne boste vedeli dalje«. Ubogal sem in šel. Kolnik je bil vedno slabši in bredel sem po visoki travi, ki je postajala že rosna, se spotikal Ob krtine in globoko stopal v kotanje, kovček pa bolj vlekel kakor neisel, kajti roke so se mi že podaljšale 84 do kolen. Končno sem le srečno prišel do ceste in kmalu sem bil v vasi, ki že spada v tumiško župnijo, torej sem že takorekoč doma. Pod Lipo pri kapeli so stali fantje v veliki gruči in prepevali. Vprašal sem jih, kako pridem v Turnišče, pa mi najprej nišo verjeli, da tega ne vem, ampak so mi rekli, da jih samo »skišavam«. Potem pa so le spoznali mojo zadrego in so mi razložili, da ne morem zaiti, naj grem samo do prvega križišča in tam zavijem na levo. Fantje seveda niso računali s tem, da je Ponoči vsaka mačka črna, jaiz pa tudi ne, in sem se podal po cesti naprej. Pri prvem križišču pa sem zares zavil na levo, pa nisem opazil, da ceste ne prečka prava cesta, ampak samo navaden kolovoz. Hodil sem in hodil. Pasji lajež se je oddaljeval in nazadnje nisem slišal ničesar drugega, kakor samo čričke, ki so se otožno oglašali od vseh strani, videl nisem nikamor, ob desni in levi je bila samo visoka koruza, moja pot pa vedno ožja in vedno manj gladka. Čez dolgo časa so se nekje daleč z desne istrani začeli oglašati psi, torej je morala tam biti nekakšna vas. Zdaj sem kovček nosil že na rami, ker niti prsti niso več hoteti držati ročaja na njem, niti hrbet ni hotel več ubogati, da bi se kar naprej krivil v eno stran. Hodil sem že celo večnost, poti pa skozi koruzo ni bilo konca. Najraje bi se usedel na kovček in sredi koruze pričakal jutro. Potem se je pa svet naenkrat odprl in precej daleč pred seboj sem zagledal hiše. Hvala Bogu, končno sem vendarle v Turnišču. Pred hišami je bila glavna cesta in sem vedel, da je treba iti po njej, ne pa, v katero smer. Nič ne pomaga, moral sem vprašati. Dolgo sem trkal na okno, preden se je nekdo oglasil: »Kaj pa je?« »Prosim, če mi povesite, kje je župnišče.« »Kaj si znorel! Kakšno župnišče?« »Župnišče, no, farof iščem, pa je noč in ne videm cerkve.« »Zdaj pa cerkev! Župnišče, farof, cerkev, vse je skupaj zmešal. Poslušaj, tu ni ne cerkve ne župnišča. Samo kapela.« »Kakšna kapela?« »Kakšna! Kaj ne veš, kakšna je kapela?« »Mislim, čigava kapela?« »čigava? Sam Bog ve. Mi pravimo, da je naša.« »Turniška?« »Viš ga! Če bi bila turniška, ne bi bila naša.« »Ali ni to Turnišče?« »Si se tako nalokal, da ne veš, kje si? Če hočeš priti v Turnišče, pojdi P° tej cesti dalje. Zdaj si v Renkovcih.« »V Renkovcih? Kako sem pa sem prišel? To je pa čudno.« Oni na drugi strani okna je samo nekaj zagodrnjal, jaz pa sem se napotil po cesti na svojo desno roko. Kmalu sem bil v Turnišču, toda hodil sem Pl hodil, pa ceste ni hotelo biti konec. Od neke hiše je prišei s kolesom na cesto neki mož in sem ga vprašal, če je še daleč do cerkve. »Še precej daleč je. Naša vas je zelo dolga. Težko nesete? Dajte kovček Sem, ga bom dal na kolo«. S kakim veseljem sem mu ga dal. In spremil me je prav do župnijskih Vrat. Na kolesu je imel namreč luč in bilo je dovolj, da je svetloba za tre 85 nutek poblisnila po meni in je videl moj kolar in ni niti vprašal, kdo sem in kam grem. Mislil sem, da bom v Turnišču nekaj let obsedel, ker sem se pomaknil tako blizu doma. Kljub temu, da so ljudje tu imeli mnogo manj časa, kakor v delavski ali meščanski župniji, smo tudi tukaj veliko igrali, s študenti Finžgarjevo Našo kri, s Fantovskim odsekom Molierove Scapinove zvijače in druge stvari, za vsak večji praznik nekaj, in odkrival sem, koliko umetniške nadarjenosti je v naših preprostih ljudeh, saj je mali Ftičarov Jožek v Kunčičev! igri za Srečo tako odlično zaigral vlogo Andrejčka, da nas je že s prvim stavkom zagrabil za srce in nas do konca ni več izpustil. Toda že se je grozeči oblak vojne bližal tudi nam in pobesneli železni konji so zdirjali tudi čez našo domovino. Iz lagodne dremavice so zbudili tudi mojega Paripama, selitvenega konjička, ki je tudi podivjal in zahrzal kot Gjuranovega Jožeka Linda in me odnesel na Madžarsko v Hosszuperesz-teg, ki je imenu primerno stegnjeno ležal kot stari maček na rahlo valovitem svetu. Nisem znal madžarskega jezika in se nisem mogel z nikomer pogovarjati, zato sem si kupil harmoniko, saj glasba ne pozna meja in sem igral. Čim težje mi je bilo srce in čim bolj me je mučilo domotožje, tem bolj sem igral vse, kar sem znal slovenskega, dalmatinskega, srbskega in privadil sem se tudi madžarskih, nabitih s težko melanholijo in tako čustvenih, da je bilo srce samo še bolj pobito. Ne bom tega opisoval, ker sem to že nekje opisal, razen tega moj Paripam ne bi bil konjiček, če bi mogel mirovati in že naslednje leto me je ponesel v meščanski Kormend in če sem v Hosszupe-resztegu glede dušnopastirskega dela lahko lenaril, so me tu tem bolj vpregli vanj, da sem harmoniko lahko vlekel samo še ob poznih večerih. Preživel sem zaslišanja, ko so surovi njilaši prevzeli oblast, preživel sem nevarnost, ko so se pri meni zbirali ljudje vseh barv iz naše pokrajine, da so skrivaj pri meni poslušali radio in me je moj dobri predstojnik Ferenc Gy6ngy6s opominjal: »Ne izpostavljajte se, lepo vas prosim! Nimam toliko moči, da bi vas obranil, če vas te nacistične zveri dobijo v svoje kremplje.« Prestal sem kombardiranje in če le ni padlo preblizu, sem najraje občudoval do kraja urejene in simetrično razvrščene težke bombnike, ki so v veliki višini leteli čez naše nebo, ko so okoli njih švigali kakor misel gibčni in nagli lovci, ki so jim bili za varno spremstvo. Ko pa je ruska vojska zgrmela prek nas s svojimi tanki in katjušami, se je moj Paripam zopet zganil in me na ruskem poltovornjaku ponesel domov, od doma pa v Veliko Polano, toda samo za pet mesecev, kajti že tisto jesen sem se na kmečkem vozu odpeljal v Odrance. Ko bi moj selitveni konjiček vsaj zdaj počival! Pa ni. že čez dobro leto me je ta osel, saj mu ne morem drugače reči, čeprav je konjiček, na vojaškem džipu odpeljal naravnost v ječo v Lendavo, kakor da sem prav zato prišel v svobodo, da bom v svobodi zaprt. Petinsedemdeset dni v samici je bilo dolgih kakor večnost, saj mi je družbo delala le drobna miška, ki se je vtihotapila k meni bogve skozi kakšno drobno režo v lesenem podu. Včasih je ob večerih prišel k meni predstojnik zaporov Petek, ki je bil tako človeški in razumevajoč, da mi je odvzel velik delež bridkosti in mu tega ne bom nikoli pozabil, kakor tudi na prijatelja Štefana Zvera, ki mi je pošiljal hrano. 86 Ob koncu zapora se je moj Paripam spremenil v taksi in me potegnil domov v Odrance, toda oblast mi je prepovedala bivanje in delovanje v Odrancih, zato me je moj konjiček kar na kolesu odpeljal v Beltince, toda z glavo obrnjeno nazaj, kakor da ve, da bo moja pritožba na odločbo oblasti ugodno rešena in se bom čez dva meseca vrnil nazaj v Odrance. Res sem se vrnil in tu tudi ostal. Od takrat so minila že dolga leta in moj konjiček je zelo ostarel in se polenil. Mislim, da zdaj samo zbira še zadnje sile, da me ponese še v tisto selitev, v katero mora vse, kar je živega na svetu. Vem, da bo takrat štork-Ijal in se zaman trudil, da bi držal paradni korak in si bo morda po melodiji: Oh, kako je dolga, dolga pot, tiho prepeval: Oh kako je kratka, .kratka pot tam od rojstva pa do smrti... Ne, mislim, da ne bo pel »do smrti«, ampak bo rajši zapel do Doma in melodija se mu bo spreminjala v tisto čudovito in radostno: K tebi želim, moj Bog, k tebi, moj Bog! — Kajti On je začetek in konec, Od Njega vse izhaja in k Njemu se zopet vse vrača. Tako mora biti, zato tako je, in tako naj bo. — Amen. Lojze Kozar Pejp gre v šolo (Odlomek iz nadaljevanja Materine rute) Naš gorički svet je najlepši oktobra. Takrat se razlije čez te naše bre-gače in dole vse od Puconec do Slovenske vesi, od Ženavec pa do Hodoša toliko barvnega bogastva, kakor je ne premore nobena slikarska domišljija, kajti v tej barvni mavrici so pač vse različice, ki jih človeško oko še more razlikovati. En sam list naše Izabele na podoknih je že čudovita paša za oči, ki se lahko celo uro pasejo na razkošju smaragdnega zelenila ob žilah, kjer je list še ostal zelen in se zelenilo postopno umika navalu in poplavu zlatoru-mene, bledorumene, temnorumene in rjave s krvavordečimi otoki, cinobra-stimi lisami proti robu lista, ki prehaja v vinsko rdečo, temno, temnejšo od najžlahtnejšega rdečega težkega vina v kristalnem kozarcu; vse to barvno bogastvo pa obdaja in obkroža v neizmernost segajoča ažurna modrina daljnega rahlo oblačnega neba, napolnjenega z božajočim kot materina dlan mehkim in dobrodejnim toplim zrakom, ki diši po izkopanem krompirju, po sveži zorani zemlji, po mlačni vlažnosti nežnih jesenskih trav in puhastih oblakov, ki se bodo zvečer oblekli v opečno rdečo barvo z mlečno modrimi obrobi na spodnji strani. Na zemlji pa so zaplate mirne sivine, ki gre rahlo na rdeč odtenek, kajti to so njive, posejane z ržjo, ki je pravkar vzklila in so se njeni suličasti listi, nežni in rahli kot misel z neverjetno močjo prerili skozi trdo zemljino skorjo in si našli pot k toplemu jesenskemu soncu. Poleg so krpe z rahlo vijoličasto barvo. To so njive, kjer so pred kratkim poželi 87 ajdo in njeno strnišče še vedno daje njivi barvo rahlo pojemajoče bolečine. Kjer še niso preorali krompirišča, je barva njive pastelno rumenkasto bela in tako nedoločenih odtenkov, da ne veš, v kateri mavrični pas bi jo uvrstil. Toda vse to je le kapljica od vse lepote, saj ni mogoče opisati, kaj vse oči vidijo in kako se vse to neprestano spreminja. Vsak list je drugačen v smeri sonca in proti soncu, saj barve ob vsaki spremembi dobijo drugačen ton, zdaj nasičen zdaj razredčen, izrazit ali zabrisan, s tako ali drugačno prevleko in nadihom, da vseh teh barvnih akordov ni mogoče ujeti niti v oči, kaj šele v besede, ampak se je treba usesti, si vzeti čas in se zagledati, kar je isto, kakor zaljubiti se v to bogastvo lepote, ki obstaja samo zato, ker obstaja človek, ki jo v sebi poustvarja in vso to lepoto ta-korekoč v sebi rodi, z njo pa rodi tudi domotožje po še večji, vse presegajoči Lepoti. Za opazovanje lepot tega sveta moramo imeti čas. Pejp ima čas. Zato tudi veliko stvari opazi in že kar neverjetno veliko ve, čeprav še ne hodi v šolo. Sicer pa v vaseh okrog Srebrnega brega ne hodi nihče v šolo, saj razen stavbe, ki je bila prej šola, ni ničesar. Ni učitelja, odkar je madžarska učiteljica pred dobrim letom in pol odšla, ali pa je morda od tega že dve leti? V razredih ni table ne klopi. Okenski okvirji so odtrgani ali pa visijo na kakšnem žeblju postrani. Vrata so sneta in vržena v drvarnico, brez kljuke, ključa pa tako menda nikoli ni bilo v ključavnici. Strop je ves marogast in bi lahko bil zelo dobra zemljepisna karta vsega sveta, če bi nekatere lise pobarvali modro, da bi ločili kopno od mokrega morja. Tla so, toda več kot polovica desk je iztrganih in strohneli tramiči so med gramozom kot ravne proge rodovitne prsti. Stene so zdrte, kjer pa je ostalo kaj beleža, pa je vse poslikano z ogljem nekega nadarjenega spretnega risarja, ki je z nekaj potezami znal zbuditi na steni pravi čudež: med hišami, drevjem, rožami, eksotičnimi cvetovi se pojavlja vedno isti deški obraz z velikimi široko odprtimi očmi, v katerih je doma globoka žalost. Če omet ne bi bil na tolikih mestih odkrušen, kaj neki bi bilo po stenah naslikanega, kajti kdo ve, kaj je ta vitki Rus, ki ga je gnala sla po risanju in slikanju, nosil v srcu, da je počečkal sleherno prazno ploskev, pa če je bila to samo na novo pribita deska na sosedovem plotu. Šole torej ni, ker je ni. So samo zidovi in streha. Toda streha že nekaj let pušča in dimnik na njej je na severni strani že tako izglodan, da bi dim uhajal kar od strani namesto navzgor, če bi kdo bil, da bi kuril in imel s čim kuriti. Kljub temu je včeraj občinski sel obšel obe vasi, Martinje in Trdkovo, ki imata šolo prav na svoji skupni vaški meji in je stopil v vsako hišo, kjer imajo otroke in zapovedal, da morajo otroci v petek v šolo. Ko je prišel k Andrejekovim, je gospodar ravno metal ajdo z voza in je zato lahko zviška gledal na občinskega hlapca, kakor so navadno rekli občinskemu slu. »V šolo? V kakšno šolo?« »Jaz vem samo za eno. Če ti veš za kakšno drugo, potem pa kar vprašaj.« 88 «Dobro. V šolo torej. Pa kdo naj gre pri nas v šolo, a?« »Ce ni drugih, kar ti pojdi, da ne boš tako neumno spraševal.« »Neumno govoriš ti. Res ne vem, čemu hodiš s takimi ukazi k nam.« »Saj imaš otroke, ali ne?« »Imam, seveda jih imam. Toda bili so otroci, zdaj niso več. Fanta primeta že za plug in za vsako delo, kaj bi še v klopeh hlače trgala. Vidiš, klopi sem se spomnil. Kje pa jih imaš? Včeraj sem šel mimo in je veter podil listje po praznem prostoru, kjer ni niti oken niti vrat, kaj šele klopi.« »Nikar se ne praskaj, kjer te ne skrbi. Kaj pa je nama mar, če so klopi ali niso. Midva sva dobila zapoved: otroci v šolo in bova poslala otroke v šolo. Vse drugo ni najina skrb.« »Ti le svoje pošlji. Moji so že davno šoli odrasli.« »Kaj pa tisti...« »Nič tisti, je tista, pa je še premajhna. Počakaj, da zrase in potem pridi.« »Saj ni deklica, ampak ...« »Menda bom že vedel, če je deklica ali ne. Je, pa je premajhna, ti pravim, in to naj bo dovolj.« »Ne mislim Marice, fantka mislim. Tistega, ki je pri vas.« »Potem pa povej, da misliš Pejpa.« »Kaj vem, kako mu je ime. Menda je Pejp, da.« »Nič menda, ampak gotovo mu je tako ime. In kaj bi rad z njim?« »Saj pravim, v šolo naj pride.« »Kdo? Pejp? Si pri pravi pameti? Kdo bo pa krave pasel, a? Boš ti prišel past in napajat in vodo nosit, kaj?« »Če mi dobro plačaš, zakaj pa ne. Pejp pa mora v šolo, to je pribito.« »Kdo te je pa sploh poslal? Koliko vem, ni nobenega učitelja daleč naokrog. Boš mar ti učil otroke?« »Vidiš, zopet si delaš nepotrebne skrbi. Učitelj je tukaj. Prišel je vče-ra jin naročil županu, naj razglasi, da bo v petek začetek pouka.« »V petek je slab začetek. Iz tega že ne bo nič. Toda zaradi mene naj bo kakorkoli. Pejp v šolo ne spada.« »Zakaj ne bi spadal, saj je otrok kot vsi drugi.« »Je pa ni. Kakor se vzame. Pa te je župan naravnost k meni poslal?« »Poslal me je k vsem, ki imajo otroke za šolo.« »Potem je pa kar v redu. Pojdi tja, kjer jih imajo.« »Pojdem tudi brez tvojega navodila. Sicer pa ne vem, zakaj se sploh menim s teboj. Povedal sem ti, da je treba v petek otroke poslati v šolo in s tem je moja naloga končana. Ti pa delaj, kakor ti hočeš, samo potem nikar ne reci, da nisem bil tukaj in ti nisem povedal.« Martin je z z jezo zmetal še ostalo ajdo z voza in jo zgrnil na kup, ko je žena prinesla v locneh še tistih nekaj biljk ajde, ki so ostale na njivi, pa jih je, skrbna kot je bila, pograbljala skupaj. »Kaj pa je hotel občinski? Je zopet kaj novega? Vsak drugi dan ga žu-Pan podi od hiše do hiše. Ta bo pač pošteno odslužil svoj teden.« »Zapovedal je otroke zopet poslati v šolo. Saj smo že skoraj pozabili, kaj je šola. Zdaj pa naenkrat zopet znova. Toda mi jih tako nimamo. Naša dva sta prevelika.« »Šole pa le nista končala in ne bi bilo napak, če...« 89 »Napak ali ne, zdaj sta prevelika. Ni naša krivda, če toliko časa ni bilo pouka.« »Zakaj pa je potem vaški hlapec prišel k nam?« »Menda zaradi Pejpa.« »In kaj si mu rekel?« »Da Pejpa ne pustim. Pejp mora pasti in delati.« »Seveda, samo če ne bo kaj narobe zaradi tega.« »Pa naj ga vzame vaški hlapec in ga krmi, da mu bo za ves dan posedal v šoli. Mi ga ne redimo zato.« »Čakaj, Martin, ne prenagli se. Naglica ni nikoli dosti prida,« je rekla Martinova mati, ki je stara iz zgrbljena v dve gube stopila čez prag in mežikala v jesensko sonce, ki jo je slepilo, ker so bile njene oči v kuhinji vajene gostega mraka. »Otrok ne sme trpeti zaradi tega, ker je nezakonski. Saj ni on kriv.« »Jaz pa tudi ne. Jaz naj bi delal, on pa samo jedel in v šoli hlače trgal!« »Saj ne bo ves dan v šoli. Doma ti bo še dovolj pomagal. Ne prenagli se, sin! Pejp je otrok kot drugi otroci in ima pravico, da se česa nauči.« »Saj že dovolj zna. Paglavec še ni videl šole odznotraj, pa bolje bere, kakor naša dva, ki sta ne vem koliko kruha znosila v šolo.« »Bes je bister. Pa tudi strašansko radoveden. Vse bi rad znal. Enkrat sem mu pokazala, kakšen je a, pa ni več pozabil. In tako po vrsti vsako črko. V nekaj dneh je poznal vsako vsaj tako dobro kot jaz. Iz molitvenika že bere, kakor bi orehe sipal.« »Vidite, tudi zato ni treba, da bi hodil v šolo. Pri vas se več nauči, kakor od učitelja. Vsaj zdaj še počakajmo. Če bo kdo vprašal zanj, ga lahko še kadar koli pošljemo, če pa ne, pa še bolje. Delati naj se nauči. To je zanj,« »Delati tudi, ne rečem. Toda kakor vidim, dela vse prav ročno in se vsega loti. Ni mu treba dosti ukazovati.« »Seveda, dela, kadar ga je volja. Včasih pa zlepa nič ne naredi. Samo nekaj tuhta in je ves nekje drugje s srcem in pametjo.« »Ni čudno, saj nima nikogar na svetu, pa mu je kdaj gotovo tudi hudo.« »Vi ga pa tudi preveč zagovarjate, mati. To tudi ni prav. Samo razvadil se bo in ne bo nič prida iz njega,« je rekla gospodinja, Martinova žena. | »Nekdo ga mora imeti rad. Saj na vsem božjem svetu nima nikogar. Vmisli se malo v to, kaj se to pravi, pa boš tudi ti nekoliko prijaznejša z njim.« »Saj sem prijazna, ker se mi zares smili. Toda zaradi tega ga ne bi rada razvajala, s tem bi mu samo škodovala.« Tako bi Pejp lepo ostal doma in šole ne bi nikoli videl odznotraj, če ne bi bilo občinskega hlapca. Ta je imel stare račune z Martinom in ni si mogel kaj, da ne bi v petek stopil v šolo in pogledal, če je Pejp prišel ali ne. Ker ga ni bilo, je učitelja opozoril nanj in ta je napisal na listek prošnjo v obliki grožnje Andrejekovim, naj pošljejo Pejpa v šolo, ki se bo začela čez teden, ker zdaj razred še ni pripravljen. 90 »Kakšen vrag mu je le obesil tega Pejpa na nos?« se je jezil Martin, nekoliko mu je pa tudi odleglo, da se je stvar tako rešila, kajti vest ga je le nekoliko pekla, ko je pomislil, kako bi ga lahko kdaj pozneje Pejp preklinjal, ker ga ni pustil v šolo. Ves teden so popravljali šolo in iz razreda, ki so ga vojaki skoraj čisto razdrli, je zidar in vaški mizar naredil še kar lično sobo. Pod se je svetil od beline svežih desk in je prijetno dišal po smoli. Oknice so nanovo pribili. Učitelj je dal v razred svojo mizo, čeprav je bil zdaj v svoji sobi brez nje. Nekje so staknili star stol in ga postavili k mizi. V četrtek zvečer pa so s konjsko vrego od nekod pripeljali nekaj starih zelenih šolskih klopi, ki so drugod že odslužile, tu pa so bile pravo razkošje. Sicer pa so bile na novo prebarvane, le vrezi z nožem so pričali, da je v njih sedelo že nic koliko paglavcev. Voznik je klopi zložil zunaj pred vrata in se odpeljal. Učitelj je poča-kar, da se naslednjega zberejo otroci in pomorejo klopi spraviti v razred. V dolini je bila še megla, vrhove pa je že doseglo sonce s svojo mlečno razpršeno svetlobo, ki še ni prav nič grela, dala pa je slutiti, da bo lep sončen dan. Otroci se zbrali pred šolo že dobro uro pred začetkom pouka. Stali so pred vrati in se bolj šepetaj e kot naglas pomenkovali. Opazovali so se med seboj in se s pogledi seznanjali. Tu in tam se je ta ali oni kakemu znancu nasmehnil. Martinjski so se postavili na levo stran šolskih vrat, trdkovski pa na desno. Starejši so se poznali med »seboj še iz madžarske šole, vendar se niso pomešali med seboj. Ob devetih je prišel učitelj. Bil je mlad, bujnih črnih las m močnih izrazitih obrvi, pod katerimi je bilo dvoje preiskujočih črnih oči. Obraz je bil rahlo rdeč, okrogel in z zelo močno, toda dobro izbrito biado. Oblečen je bil v temnomodro, skoraj črno obleko in vse to je naredilo na otroke močan vtis. Če bi imel kolar, bi ga seveda imeli za duhovnika, tako je bil nedeljski in slovesen. Postavil se je pred otroke in jil premeril od leve na desno, kakor da s pogledom bere z njihovih obrazov vso vsebino njihovih duš. »Se bojite, da se bo podrla?« Otroci niso vedeli, kam meri, zato so samo zijali vanj. »Vsi podpirate steno z rameni, šolo, se bojite, da se bo podrla?« Nihče ni rekel nič, samo dva, trije otroci so se nekoliko sramežljivo nasmehnili in povesili glave, kakor da se zavedajo krivde, ki je niso zagrešili. »Igrajte se vendar! Saj še nismo začeli pouka. Otroci se morajo igrati. Vi pa stojite kakor starci pred cerkvijo.« Zadrega v otrocih je burno naraščala. Kaj pravzaprav hoče od njih? Tisti, ki so že hodili v madžarsko šolo, so bili vajeni, da so obstali kot pribiti, kakor hitro so zagledali učiteljico, ta pa nekaj govori, da bi se morali igrati. Kakšna past je to, v katero jih hoče ujeti? Uprli so noge v pesek in se s pleči še trdneje prilepili ob steno, oci pa zapičili v tla m se trdno odločili, da se ne ganejo z mesta in ne spregovorijo nobene besede. »Kaj se znate igrati?« 91 Vprašanje je šlo mimo, ne da bi se skušali česa spomniti, saj jim ni bilo niti čisto jasno, le bolj slutili so, kaj učitelj hoče, kajti beseda igrati jim pomeni samo gosti in nič drugega. Učitelju je zmanjkalo vprašanj in ni vedel, kaj naj še reče, da bo vsaj en otrok nekaj odgovoril. Postajal je negotov, potem pa je pokazal na klopi, ki so bile mokre od jutranje megle. »Ce ste za to in kaj prida močni, pa znosimo te klopi v razred, da bomo imeli kje sedeti. Deklice, vam ni treba. Bodo že fantje, saj so dovolj veliki« Toda prav veliki so se nekaj obotavljali. Čakali so, da bi jih učitelj po imenu poklical in vsakega postavil na svoje mesto. Tako so bili vajeni, nič po lastnem preudarku, ampak vse samo na ukaz. Vsi najmanjši pa so se zrinili okoli ene klopi in so jo hoteli dvigniti, pa so jo samo nevarno nagnili. Šele zdaj so priskočili večji dečki in so klop s skupnimi močmi pod učiteljevim vodstvom z mnogimi zapletljaji in omahovanjem nazadnje srečno spravili v razred. Delo jih je sprostilo in stekli so po drugo in naslednje klopi in so jih razvrstili v razredu. Šele zdaj so opazili, da so klopi preveč zmešane po velikosti in morali so jih urejati še enkrat, da so bile najmanjše spredaj. Ves čas sopihanja so se ogovarjali samo šepetaje, glasne besede ni izrekel še nobeden. »Sedite!« Vsi so rinili v zadnje klopi, kakor da bi bili tam varnejši pred dosegom učiteljeve roke ali palice, v prve klopi pa ni maral nihče. Nazadnje je moral učitelj sam odločiti vsakemu učencu njegovo mesto, da so bile klopi enakomerno polne. »Zdaj se pa moramo seznaniti,« je rekel učitelj in stopil pred mizo. Tedaj so se vse glavice zasukale proti oknu in še učiteljeva je šla za njihovimi pogledi. Po cesti od pokopališča sem je prihajal potegnjen, kot prekla droben fantič. Od ust do ust je šla kakor dih rahla beseda: »Pejp.« Kmalu je izginil pod obzorjem okenske police in glave so se zopet naravnale k učitelju. Ta pa je počakal, da so se odprla in zaprla zunanja vrata, potem pa je bila nekaj časa grobna tišina. Očitno se oni zunaj ni vedel kam obrniti in je čakal na kakršno koli znamenje. Učitelj je stopil k vratom in jih odprl. »Pridi noter, pridi, čakamo te.« Pejpu se je najprej zdelo, da besede pomenijo grožnjo. Doslej je vedno pomenilo nekaj slabega, neko pretnjo, če mu je kdo rekel: »Pridi, samo pridi!« Stal je in povesil glavo za spoznanje na desno ramo. Učitelj ga je prijel za rokav in ga obzirno potegnil v razred. Opazoval je njegovo veliko ponošeno suknjo, z dvakrat, trikrat zavihanimi rokavi, pa so mu še vedno lezli čez prste. Glavo je imel pokrito s črno bosansko čepico, nekakim fesom, pa so lasje na vseh straneh uhajali izpod nje, ker jih ni mogla pokriti, tako so bili bujni. Hlače so mu segale nekoliko izpod kolen, bile so iz navadnega domačega blaga, ki je bilo menda nekoč pobarvano modro, zdaj pa je barva že čisto obledela. Bil je bos in noge so bile rdeče od jutranje slane, ki je sicer že izginjala, vendar je bil zrak še mrzel, zemlja pa še bolj. 92 »Vzemi kapo z glave, odkrij se!« je rekel učitelj in ga gledal. Pejp je vzel s počasno kretnjo kapo z glave in lasje, temni in dolgi, so se mu usuli čez ušesa kakor deklici in s stresom glave jih je vrgel nazaj Oči so bile usmerjene v tla, toda ni gledal tja, ampak vase, da bi se našel v tem nepoznanem novem okolju. »Te ne zebe, ko si bos?« je vprašal učitelj in se ni spomnil, da so bili vsi otroci brez izjeme bosi, čeprav je bil že pozen jesenski čas. Pejp ni rekel ni, samo z nogo je nekoliko podrsal po tleh, kakor da se hoče prepričati, ali še kaj čuti s prsti na nogi. »Kako se pišeš?« Pejp je nekoliko dvignil glavo in šepnil: »Pejp.« »Dobro. Pišeš se Pejp. Kako ti je pa ime?« V razredu je nastal nemir, čeprav se nihče ni zganil, le misli so šbi-gale sem in tja in zadevale druga ob drugo, saj so nekateri dobro vedeli, da se Pejp ne piše Pejp, ampak da mu je tako ime, toda niso upale tega povedati, saj niso vedeli, kako naj to razložijo. Sicer pa čudo prečudo, kako da učitelj tega ne ve. Saj vendar vsak človek ve, da je Pejpu Pejp ime. »Kako te kličejo doma, kadar te zovejo jest ali kaj delat?« »Pejp.« »Potem ti je pa Pejp ime, kaj ne?« Razred se je umiril, napetost je minila. »Dobro, zdaj vem, da ti je ime Pejp. Zdaj mi pa povej, kako se pišeš?« »Samo Pejp.« Učitelj ga je gledal in se ni mogel odločiti. Tak potegnjen otrok, pa ne ve, kako se piše. Potem mora biti zaostal, duševno nerazvit. V očeh mu tega ni brati. Oči so nenavadno razumne. »Vi vsi veste, kako se pišete, otroci?« Nihče ni rekel nič, vsi so pa prikimali. Ti, kako se pišeš?« je vprašal neko deklico, potem pa vse po vrsti in izkazalo se je, da je večina Sukič, Kozar, Andrejek, ali Bedek, Fartek, Ro-gan in Gubič. »Dobro. Kdo pa ve, kako se tale fantek piše, ki mu je ime Pejp?« je učitelj obrnil Pejpa z orbazom proti razredu. Nihče se ni oglasil. »Ga poznate? Veste, kje je doma, pri kateri hiši?« Otroci so se presedli in prikimali. Dva, trije so začeli nekaj šušljali med seboj. Učitelj je pokazal na enega in vprašal: »Ti veš, kje je Pejp doma?« »Tam poleg zvona.« To je bila poleg imen prva glasna beseda, ki so jo otroci izrekli. »Potem pa tudi veš, kako se piše.« Fant je nekaj mencal, potem pa rekel: »Tisti se pišejo Andrejek.« »Potem si pa ti Andrejek? Pejp Andrejek, ne?« Nekateri so kimali, toda nekaj deklic je odločno odkimalo. »Zakaj ne bi bil Andrejek?« je učitelj vprašal najbolj razborito. 93 »On se ne piše Andrejek. Ni njihov. On je...« Hotela je reči fotif (nezakonski otrok), pa je naglo stisnila jezik med ustnice. Vedela je, da beseda ni lepa, drugače pa ni znala povedati. »Le povej! Kaj je Pejp? Nekaj si hotela reči.« Deklica je povesila glavo in šlo ji je na jok, da se je učitelj zamislil, ko je videl, da so se otroci nekam čudno nasmihali, prijel je Pejpa za roko in ga odvedel v klop. »Tu boš sedel, Pejp. Nič hudega, če ne veš, kako se pišeš. Bomo že poizvedeli, da te lahko vpišemo. Koliko si pa star?« »Devet let, ali v devetem letu sem.« »Precej velik si že. Kar lepo si se potegnil kvišku, le nekoliko predroben si. Si že hodil v šolo?« »Ne.« »Kdo izmed vas je že hodil v šolo? Dvignite roke!« Dvignilo se je precej rok, ker so jih dvignili tudi taki, ki vprašanja niso razumeli in so delali tako, kakor so videli delati druge. »Odloži torbico, Pejp. Pod klop jo daj. Kaj pa si prinesel v njej?« »Knjige.« »Res? Knjige si prinesel? Pokaži no, kakšne?« Pejp je vzel iz platnene torbe zamazane in precej strgane knjige in ena izmed njih, ki je učitelju najprej prišla v roke, je imela naslov: Foldrajz. »Kakšne knjige pa so to? Kaj pa ta naslov pomeni?« Večji otroci se tega niso mogli načuditi, kako da učitelj tega ne ve, sami pa mu tudi niso mogli razložiti, saj niso znali slovenske besede za to. Da je to Zemljepis, so zvedeli šele pozneje, ko so na Foldrajz že pozabili. »Ste drugi tudi prinesli kakšne knjige?« Nihče ni prinesel nič. »Jutri pa te knjige kar doma pusti, Pejp. Teh knjig v naši šoli ne bomo nikoli več uporabljali. Vi ste Slovenci in se boste učili iz slovenskih knjig. Ste vi Madžari, otroci?« »Neeej!« so vsi zategnili v en glas. »Kaj pa ste?« »Slovenje.« Slišalo pa se je mehko in pojoče kakor Slovijenje. Končni e pa je že prehodil pol poti do a. »Da, otroci Slovenje ste. Mi pravimo Slovenci. Kako pa doma govorite? Govorite madžarski?« »Neeej,« so zopet zategnili v zboru. »Kako pa?« »Slovenski.« »Da, otroci. Vidite, od Rabe pa tja daleč do Soče in še čez smo si vsi bratje, vsi smo Slovenci. Doslej smo bili razdeljeni, eni so bili v avstrijski državi, mi smo bili pod Italijani, vi ste bili pod Madžari. Sedaj pa ne bo nikogar več nad nami, sami bomo svoji gospodarji. Učili, govorili, peli bomo v svojem jeziku in nihče nam ne bo več tega branil, nihče nas zaradi tega zaničeval. Saj res, otroci, kaj če bi za začetek našega pouka kaj zapeli? Kaj znate? Kakšno pesem znate vsi?« 94 Otroci so gledali drug drugega in niso prav vedeli, kaj naj bi rekii. Neka deklica je rekla: »Isten, aldj meg«, pa so ji druge rekle: »Si nora, ta je vogrska!« in je z rdečico na obrazu umolknila. S pesmijo ni bilo nič in učitelj se je zadovoljil s tem, da je vpisal imena vseh učencev v knjigo in jim naročil, naj naslednji dan zopet pridejo. Pejp je čakal, da so drugi pred njim odšli iz razreda, potem se je napotil tudi on, nekoliko pobit. Najprej zaradi tega, ker ni vedel, kako se piše, pa tudi zaradi knjig, ki so ga tolkle po bedrih in ki mu jih je babica vsilila, češ, nekaj pa le moraš nesti s seboj. Če ni slovenskih, pa nesi te, ki jih imamo, čeprav so madžarske. Večji otroci kar niso mogli prehvaliti nove šole. Nekoč so se skrivali v gozdu ali v megli in vse dopoldne tavali po goščavi, samo da so bili vsaj en dan brez strahu pred tepežem, kajti v prejšnji, madžarski šoli je palica neprestano pela. Zdaj zaradi tega, ker se nisi naučil cele strani nečesa nerazumljivega, zdaj zato, ker si na poti v šolo govoril slovenski in te ie kakšen zlobnež iz maščevanja ali pa kar tako iz hudobne privoščljivosti zatožil, zdaj zopet zato, ker si se zganil in nisi stal dovolj strumno, ko so otroci na ves glas peli madžarsko himno. Zdaj pa šibe sploh ni bilo v razredu. In tepen? Zakaj naj bi bil tepen? Saj je skoraj vsak otrok znal vse, kar je bilo treba znati: za silo čitati. Prav tako za silo pisati in kaj malega preprostega izračunati. Zaradi nagajanja pa učitelj Zoran še nikogar ni udaril. Dovolj je bilo, da je otroka užaljeno pogledal s vojimi velikimi temnimi očmi in mu požugal s prstom, že je imel otrok solze v očeh, kajti svojega učitelja so naravnost oboževali Kako tudi ne bi? Bil je z njimi domač, da so odrasli kar naprej zmajevali z glavo in govorili: »Kakšna šola je neki to? Učitelj se ne dere, ne uporablja palice, z etroki pa se meni, kakor da je eden izmed njih.« Učitelj pa je imel otroke rad in je nanje gledal kakor z nekim nerazložljivim sočutjem. »Danes je bila zopet slana, pa še prav huda. Vi pa ste zopet prišli vsi bosi v šolo. Zakaj se niste obuli?« Ves razred se samo rahlo preseda, toda molči. »Vem, da vas je zeblo, ko ste tekli v šolo. Videl sem vas, da ste tekli, korali ste, sicer bi vam noge zmrznile. Že včeraj sem vam rekel, kaj vče-raj! Že pred enim mesecem sem vam naročil, da morate priti obuti v šolo. pa kar naprej bosi. Zakaj se ne obujete?« Obrazi so se za spoznanje razvlekli v nekak bridek nasmeh in oči so Se zavrtele nekam navzgor pod čelo. Mala Rozika je po svoji navadi, kadar ji ni bilo kaj prav, našobila spodnjo ustnico in pihnila v obe nekoliko Uavzgor zavihani nosnici, da je reklo phuuu in se je pramen las, ki ji ;e Padal s čela, malce zganil in legel nazaj na prejšnje mesto. »Rozika, povej, zakaj si bosa?« »Nisem se obula.« In udarila je v kratek smeh. »Pejp, pa ti povej tako, kakor je. Zakaj hodiš v takem mrzlem vremenu bos?« »Jaz hodim vedno bos.« »Že, toda vprašal sem te, zakaj?« »Ne vem. Bom vprašal babico.« 95 »Vedno vprašaš babico, kadar česa ne veš?« »Vedno.« »Zakaj pa ne vprašaš očeta ali mater? Imaš babico rajši?« »Ne vem.« »Potem pa tudi to vprašaj babico. Saj res, dobro, da sem se spomnil. Si vprašal doma, si vprašal babico, kako se pišeš?« »Sem.« »Kaj pa je babica rekla?« »Babica so rekli,« je s poudarkom na »so« Pejp popravil učitelja, »da tudi oni ne vedo.« »Da babica ne vedo, kako se pišeš? Tega pa res ne venamem. Morda nisi prav vprašal. Vprašaj še enkrat in mi prihodnjič poveš.« »Ne bom vprašal, ker res ne vedo.« Pejp se je živo spomnil na tisti dan, ko je prišel prvič iz šole. Najprej je bil na babico hud, da mu je vsilila knjige, ki niso bile več za nobeno rabo in je učitelj rekel, naj jih pusti doma. Zato se je nekaj kujal, ko je babica predenj postavila lončeno skledo, v kateri je bilo nekaj bolj slabo zabeljenega krompirja, ki je v kupčku sameval v veliki skledi, kakor majhen otok sredi velikega morja. Jedel je in ni pogledal babice, ki ga je opazovala in čakala, da bo povedal, kako je bilo v šoli. Ko ni dočakala, je sama začela: »Pripoveduj! Vem, da znaš govoriti tudi s polnimi usti.« »Kaj?« je vprašal s prikrito slabo voljo. »Kako je bilo v šoli in kaj te je učitelj vprašal.« »Nič ni vprašal. Rekel je.« »Kaj je rekel?« »Da so knjige za nič in naj jih ne nosim v šolo.« »Da so zanič, praviš? Že ata se je iz njih učil in Janči in Franček. Kako bi le bile za-nič!« »Učitelj je rekel, da so madžarske. Mi pa se bomo učili samo slovenski.« »Križ božji! Slovenski praviš? Da se boste učili samo slovenski? Kaj pa če pridejo spet Madžari nazaj? Madžarski učitelji?« »Kaj bi prišli!« »Toda knjiga je knjiga in brez njih vendar nisi mogel v šolo. Zakaj učitelju tega nisi povedal?« »Vprašal me je ...« »Le povej, Pejp, Nič ne de, če nisi znal. Prvi dan šole vendar ne moreš vsega vedeti. Ali učitelj tega ne ve?« »Ne ve.« »Česa ne ve? Kaj se ti pa mota po glavi?« »Ne ve, kako se pišem.« »Križ božji, zakaj pa bi to moral vedeti?« »Ne vem, zakaj. Toda vprašal me je. Vsakega je vprašal Najprej mene, ker sem zamudil in sem mu bil najbolj pri roki.« »Pa so vsi povedali, kako se pišejo?« »Vsi.« »Kaj si pa ti rekel?« 96 »Rekel sem, da se pišem Pejp. Najprej je rekel, da je dobro, če se pišem Pejp, potem pa je rekel...« »Kaj? Da ni dobro?« »Kaj pa še. Rekel je, da se ne pišem tako.« »Seveda ne. Tako ti je ime. Kaj pa potem?« »Vprašal je druge.« »To si že rekel, da so vsi vedeli, kako se pišejo. Mislim, kaj je bilo potem zaradi tebe, kako se pišeš.« »Saj pravim, vprašal je druge, kako se pišem.« »Kaj pa so rekli?« »Nič. Eni so rekli, da se pišem Andrejek, drugi pa, da ne.« Babica se je zamislila in oči so ji gledale nekam zelo daleč, čeprav je bila stena v katero je strmela, čisto blizu. Sedela je tesno ob Pejpu in Pejp se ji je še bolj primaknil. Skril je glavo v njeno debelo volneno ruto, ki jo je v tem času od jutra do večera nosila okoli ramen, najprej je nekajkrat zajel sapo, nato pa s pridušenim glasom vprašal: »Babica, povejte mi, kako se pišem. Nikoli mi še niste povedali.« Babica ga je začela božati po dolgih skuštranih laseh m Pejp je čutil, da je v veliki zadregi. »Saj ni važno, Pejp. Zares ni važno. Zakaj nisi krompirja pojedel? Morala bi ti več mleka naliti nanj, da bi ti bolj teknil, pa sem pozabila. Drugič me moraš opomniti na to, ker sem stara in toliko vsega pozabim.« »Ste pozabili, babica, tudi to, kako se pišem? Povejte mi! Morate mi Povedati!« »Po pravici ti povem, Pejp, da ne vem. Nikdar nisem na to pomislila. Vem pa, da se ne pišeš Andrejek.« Kako se pa vi pišete, babica?« »Jaz se pišem Andrejek. Ana Andrejek. Pravijo mi pa Nanika.« »Zakaj se pa potem jaz ne pišem Andrejek? Saj sem vaš, ne?« »Seveda si naš. Pišeš se pa drugače.« »Kako drugače?« »Če ti pa pravim, da ne vem.« »Kdo pa potem ve? Vse veste, vse, kar je v tistih debelih knjigah, pa ne bi vedeli, kako se jaz pišem. Nočete mi povedati!« Pejp je udaril v jok. Obrnil se je proč od babice in je z obrazom na mizi jokal krčevito in pretresljivo. Babica ga je hotela stisniti k sebi, pa se ji je umaknil čisto na rob in ni maral nobene ljubeznivosti. »Ne jokaj, Pejp. Izvedela bom in ti potem povem. Če bo učitelj zaradi tega kaj sitnaril, mi kar povej. Šla bom v šolo in mu povem, kar mu gre.« Toda ni bilo treba, kajti učitelj je bil človek z izrednim čutom za tujo zadrego in bolečino in Pejpa ni več vprašal, kako se piše. 97 Vilko Novak Od Andrejec do Beltinec Bilo je v juliju 1878, ko so v andrejskih goricah v bedenički fari Kou-dilovi zgodaj vstali v hiši, v katero so se preselili pred sedemnajstimi leti, ko jim je pogorela hiša v Ivanovcih. Edini sin Franc se je odpravljal v Beltince k župniku Marku Žižku, nekdanjemu bedeničkemu plivanušu, Ki ga je pred enaindvajsetimi leti krstil. S Koudilovimi je bil v prijateljskem razmerju ne le zaradi pametnega očeta Adama, s katerim sta reševala marsikatero težavo v župniji, marveč tudi zaradi spomina na štiri duhovnike, ki so izšli iz tega rodu in po domači vasi prevzeli priimek Ivanbcy. Adam je bil 35 let župnik v Beltincih, Pavel prav tam, Matjaš v Števanov-cih, Jožef pa je še živel kot kaplan. Ko je gančki rojak Žižek spoznal, kak:) mladi Ivanocy v koseški gimnaziji odlično napreduje, ga je vabil vsake počitnice k sebi. Najprej ga je spremljal v Beltince oče in ostal nekaj dni pri Žižku Ko sta gledala v cerkvi ploščo z latinskim napisom v spomin župniku Adamu, je Žižek dejal: Mogoče bo pa kdaj tudi vaš Franc beltinski pli-vanuš? Rojstna hiša dr. Franca lvanocyja v Ivanovcih Danes se je odlični maturant Franc sam napotil k svojemu krstitelju. Mati so k mleku in črnemu kruhu pripravili še cvrtino, češ: To de duga pout pa boš lačen... Francove bistre oči so milo in žalostno gledale mater, pri kateri bi bil rad ostal po dolgi ločitvi, saj je bil edini otrok. Zaskrbljeno so gledale tudi očeta, ki ni imel pomočnika na posestvu. »Vej mi že 98 sousidge pomoro,« ga je tolažil oče. Franc je pa videl, da oče niso posebno zdravi in je zato še posebno težko zapuščal don>, »Odpočiti si moraš po težkem duševnem delu in se pripraviti za novo,« ga je vzpodbujal oče, ko se je sin poslovil od matere in vzel torbo z nekaj knjigami. Mati je v solzah gledala za sinom, ko sta z očetom stopila proti gozdu Po pešpoti in vzdihnila: »Kama ideš, dete moje, zgubila san te...« Toliko let je bil zdoma, jeseni bo zopet odšel, mogoče bo postal kaj velikega, toda ona ne bo pri njem in sama se bosta starala tu z očetom... Oče in sin sta prišla iz gošče na travnik in peška pot je šla malo gor, malo dol, obema je bila domača. »Torej ne boš profesor, Franc?« je povprašal oče čez čas sina. »Pri premontrejcih ne ostanem, sem jim že povedal. Oča, rad bi bil duhovnik tu med domačim ljudstvom. Tako, kot so bili Mikloš Kuzmič, kot so Borovnjakov gospod in kot so bili vsi naši strici...« »To me veseli, sin moj, če si si tako izvolil,« je ginjen dejal oče.« »Menda nikjer v naši okroglini ni bilo toliko duhovnikov iz enega roda, kot jih je iz našega Koudilovega.« »Dostikrat mislim na pokojne strice, Adama, Pavla, Matjaša. Zato tudi rad grem v Beltince, da pomolim za nje pred njihovo spominsko ploščo v cerkvi. Pa z gospodom Žižkom se rad pogovarjam o njih vseh, o starih časih v naši krajini pa o bratih po vsem Slovenskem. Tako toplo znajo govoriti o vsem.« »To je velika sreča, da imaš tako dobrega prijatelja. Dosti dobrega se lahko naučiš od njeh. Ne pozabi jih lepo pozdraviti od mene pa od matere. Povej jim, da jih nismo pozabili, čeprav je minilo že sedemnajst let, odkar so nas zapustili. Na, zdaj se pa vrnem na delo, idi z Bogom, Franc, pa pazi se!« Segla sta si v roke, si pogledala zaupno v oči in Franc je dejal: »Oča, Pazite na mater pa na sebe tudi! Z Bogom ostanite!« Mladi maturant je zavil po kolniku na pot, ki je peljala iz Fokovec haravnost do Beltinec, samo da je bila pot še dolga. Pogledal je proti Selu, kjer je pred kratkim obiskal — kot vsake počitnice že prve dni starodavno okroglo cerkvico, posebnost in veliko znamenitost naše krajine Pred štirimi leti mu je profesor zgodovine pokazal knjigo benediktinca Flčrisa Romerja: Stare stenske podobe na Ogrskem, ki ]e tisto leto prišla na svetlo. »Ferenc, tu boš videl nekaj iz vaših krajev,« je dejal profesor svojemu najboljšemu dijaku. Franc je hitro obrnil list in veselo pokazal sliko: To je pa naša selan-ska kapela! To je pa martjanska cerkev, to pa turniška!. .« Hlastno je Prebiral vse o domačih romanskih in gotskih cerkvah in si na kratko izpisal v zvezek vse, kar je o njih pisala knjiga. Zdaj ga je med hojo misel na te starine navdajala z veseljem in ljubeznijo: »Skočiti moram iz Beltinec v Turnišče in Martjaflce in si spet natančneje ogledati stare zidine in stare podobe!« Kakor so se na desni in na levi dvigovali griči, brežčeci in se na njih menjavali gozdiči, njive in travniki, tako so v njem valovile misli in čustva In ga zanašale v daljno preteklost Kako rad bi bil kaj več zvedel o preteklosti domače krajine! Kdaj so nastale te vasi s tako lepimi imeni: Ivanovci, Andrejci, Selo, Bogojina. . 99 Kdaj so nastale te fare, kdo so bili duhovniki v njih, odkod so prišli, kako so govorili z ljudmi, kako so jih učili moliti, peti... In pred njim so vstajali neznani obrazi, neznani možje brez imen, ki so se vedno bolj zlivali z možmi, katerih imena je poznal in katerih spomin in delo sta še živela v njegovi domačiji: Mikloš Kuzmič, župnik v njihovi bedenički fari in dekan — viceošporoš Okrogline slovenske, kakor se je sam podpisoval na svojih knjigah; dalje Adam Ivanoczy, prej Koudila, Pavel Ivanoczy, Matjaš in še živeči Jožef Ivanoczy — vsi ti so izhajali iz njegove rojstne vasi Ivanovci in so si po njej prevzeli nove priimke, ki so navidez sicer zveneli tuje, v resnici pa so bili domači... In videl je v duhu gornjeseničkega župnika Jožefa Košiča, ki je umrl, ko je imel on, Koudilov Franc, enajst let; in krsti-telj Žižek, prejšnji bedenički plivanuš, so mu večkrat pripovedovali, kako učen župnik je bil ta Bogojančar, kako je ljubil našo krajino in njeno ljudstvo, kako lepo je opisal njegovo vsakdanje življenje in popisoval njegovo preteklost. Dolga leta je pisal in popravljal, dopolnjeval svoj rokopis Starine železnih ino salajskih Slovenov, ki ga pa ob njegovi smrti niso našli Menda ga je posodil gračkemu plivanušu Jakobu Sabarju. Kakšna škoda' »Moram stopiti tudi h Gradu, v Gornjo Lendavo,« je pomislil Franc, »mogoče pa kje najdem ta rokopis ...« Vzpenjal se je zdaj malo gor, spet šel navzdol, hodil mimo borovja, videl tu in tam gorice, njivico Zdaj se je ustavil in se zagledal daleč, kakor bi hotel prenikniti stoletja nazaj v motno davnino... Zamišljeno je stopal naprej in se zamislil v stare čase, ko ni bilo tod še ne njivic, nobene vasi, nobene samotne hiše. Borovje je raslo, vmes nekaj brez, na drugem brež-čecu jaličovje z visoko praprotjo, po pobočjih visoke travine —... Gledal je v duhu, kako so nastale prve, zelo preproste lesene, neometane in s slamo krite koče. Dolgo je trajalo, da se je ob prvi stiskala še druga, tretja — največ pa so po teh bregeh in brežčecih ostale osamljene — ena tu, druga dalje tam, tako da je glas od ene hiše drugo komaj dosegel. V nižini je bilo drugače: tam se je naselilo več družin skupaj, vesnica je počasi rastla, se širila. Videl je Franc maturant v duhu čas okoli leta tisoč — ali je bilo že kaj ljudi in hiš tod? Najbrž ne ... Tam proti Blatnemu jezeru že, tam so živeli Sloveni, kakor so mimogrede povedali kdaj tudi v ogrski šoli — In tam sta hodila Ciril in Metod... Tisoč sto — takrat pa je že gotovo bilo nekaj vasi v naši krajini, saj je ogrski kralj Ladislav leta 1094 ustanovil škofijo v Zagrebu in njej so nekaj let pozneje pridružili tudi nekatere naše fare na Dolinskem: Turnišče, starodavno pražupnijo, iz katere sta se pozneje osamosvojili črensovska in beltinska; Lendava, Bogojina... Kako siromaško je moralo biti tedaj življenje tod, kjer je sploh bilo kai ljudi!... Franc se je od Fokovec spuščal že proti Vuči gomili. Komaj je videl goščo, les — kakor pravijo pri njih doma — in njive kraj sebe, tako se je bil zatopil v podobo daljne davnine. B,ad bi bil oprijemljivo videl, kako se je začenjalo in razvijalo življenje v vsej Slovenski okroglini. Videl je v duhu tatarske napade, ki so se v 13. stoletju valili mogoče tudi skozi Le kraje. Pač pa so bili strašni turški časi, ko so uničili tudi v naši krajini cele vasi, npr. Obrančavce nad Bogojino in so odpeljali v sužnost množico ljudi... V tistem času pa so že stale nekatere cerkvi v naših krajih, ki so 100 se na srečo ohranile do naših dni. Naša selanska, stara sobočka, tišinska, pri Gradi, jurjanska, pri Nedeli... Ko se je ivanovski študent spuščal skozi Vučo gomilo po blatnih kolovozih proti Bogojini, je v mislih obujal podobe davnih duhovnikov pri vseh teh in drugih cerkvah, ki jim niti imena niso ohranjena, ki so pa sejali semena duhovne besede, iz katerih je vzklilo poznejše in tudi današnje duhovno in duševno življenje Slovenske krajine. Slišal jih je, kako so po domače razlagali ljudem v cerkvi nove besede in z njimi novo vsebino o človekovem namenu, o njegovih dolžnostih v sožitju z drugimi ljudmi, o njegovi navezanosti na skrivnostno Bitje, ki je Bog... Slišal jih je, kako učijo ljudi peti prve cerkvene pesmi, okorno prevedene iz latinščine in drugih jezikov... Videl je v duhu, kako so ljudje preprosto obdelovali zemljo z lesenimi plugi, kako so šele čez stoletja redki od otrok začeli hoditi v preproste šole pri cerkvah, najprej kar v leseno župnišče, kakršno je stalo tudi v njihovem ivanovskem dolu in je v njem zmrzoval Mikloš Kuzmič, ko je pisal z gosjim peresom svojih sedmero slovenskih knjig... Ko je prišel čez potok nad Bogojino, se je osvežil v njegovi hladni in čisti vodi, nato pa veselo zakorakal proti bogojanski cerkvi, veseleč se, da bo tam malo počil in da je zdaj že mnogo bliže svojemu cilju — Beltincem. Premišljal je naprej in mimogrede mu je prišlo na misel: Kaj, če pridem kdaj za župnika v Bogojino — to bi bilo lepo, blizu domače vasi bi bil, kraj je podoben našemu, lepo se daleč vidi od tod, kot od oedeničke cerkve ... Tu bi mogel mimo študirati in mogoče tudi kaj pisati, o tej naši krajini... Kdo pa zdaj kaj piše, ko ni več Košiča, Franc Žbul se zanima za domačo zgodovino in je v madžarščini nekaj napisal o njej Naš rojak Bo-rovnjak prireja Kiizmičeve knjige, da imajo ljudje vsaj nekaj v roki... Duhovniki so bili od nekdaj učitelji tega ljudstva v vsakem pogledu in zdaj v novih časih bi morali biti še bolj, morali bi več delati, več pisati! Zakaj so naenkrat stari toliko pisali — luterani in katoličani —, danes pa nic novega ne nastaja, samo ponatiskujejo? Kako lepe knjige dobivajo v roke Slovenci onstran Mure, zdaj bo pri župniku Žižku zopet bral vse letošnje niohorske knjige, kar dobro jih že razume Ko bi mogli te knjige razširjati tudi po naših vaseh! Za to bi se morali zavzeti duhovniki m ljudem^ pokazati, da se njihov jezik ne razlikuje tako zelo od našega guca, našega jezika Saj tudi Vogri drugače govorijo po raznih pokrajinah kot pa pišejo v knjigah in listih — toda nimajo take družbe, kot je naša Mohorjeva, ,o »novo mašo« kar v Sombotelu, saj domov zaradi bližajoče se fronte ni mogel. Do aprila 1945 je kot semeniški duhovnik še študiral bogoslovje, potem pa se je skoz fronto odpravil domov v Bogojino. Od Ivana Jeriča, generalnega vikarja za Prekmurje, je junija 1. 1945 dobil odlok za kaplana v Beltincih. Kot beltinski kaplan je nekaj časa pomagal tudi v Turnišču. Ko je v začetku aprila 1949 kuzmiški ekspozit Jožef Varga pobegnil v Avstrijo in pozneje v Ameriko, je ostala kuzmiška duhovnija brez redne ga duhovnika, zato je apostolski administrator škof Maksimiljan Držečnik 1. septembra 1949 imenoval Eljaša za ekspozita v Kuzmi. Ko je duhovnija Kuzma postala župnija, je bil Eljaš leta 1964 imenovan za njenega prvega župnika. V Kuzmi je opravljal dušnopastirsko službo celih 28 let. Srednjeveško pokopališko kapelo je povečal tako, da je nastala lepa župnijska cerkev. Ko sem nekoč obiskal Trdkovo in opazoval tamkajšnji vaški zvonik in potoček ob njem, sem v šali rekel Janezu: »V tem potočku sta si sveta brata Ciril in Metod namakala noge, ko sta potovala v Rim.« Janez je vzel to zares in je ob zvoniku in potočku postavil podružnico sv. Cirila in Metoda. Poleg te kapele je pozidal še kapelo v Doličih. Prav zato sem mu večkrat dejal: »Janez, ti lahko rečeš s Horacem: Exegi monumentum aere perennius (Postavil sem spomenik, ki je trajnejši od brona).« O svojem delu v kuzmiški župniji je pogosto kot tudi drugi župniki pisal v Stopinjah pod naslovom Pomembnejši dogodki preteklega leta v pomurskih župnijah. Ko je čutil, da mu peša srce, se je leta 1976 odpovedal župniji, vendar je ostal še eno leto med svojimi župljani. Nato se je naselil v Radencih. Tudi tu je rad pomagal v dušnem pastirstvu. Njegov dušnopastirski profil lepo odseva iz pisma škofa Držečnika. Ko ga je 1. julija 1976 imenoval za duhovnega svetovalca mariborske škofije, je med drugim zapisal tudi tole: »Odlikovali ste se v vseh panogah dušnega pastirstva. Bili ste prizadeven oznanjevalec božje besede, priljubljen katehet in iskan spovednik. Zaradi svoje domačnosti, nesebičnosti in skromnosti ste uživali splošno priljubljenost in spoštovanje. Mladi in stari so vas vzljubili zaradi vaše vneme za božjo čast. Z uspelim povečanjem župnijske cerkve ste si postavili dostojen spomenik, še globlji in trajnejši pa bo spomin na vas v srcih vernikov do daljnih rodov.« Pogreb je bil v Kuzmi, in sicer v soboto, 18. avgusta; vodil ga je škof Kramberger, med homilijo pa se je od pokojnega poslovil njegov rojak in sošolec, pomožni škof Smej. V oporoki je Janez Eljaš med drugim zapisal tudi tole: POPOTNIK TRUDEN MIRNO V BOGU SPI, SPOMIN NA NJEGA V CERKVI KUZMIŠKI ŽIVI. Menim, kot je dejal že ob odprtem grobu dekan Poredoš, da bi mu te besede lahko vklesali v nagrobnik. 236 Važnejši dogodki župnij pomurskega pastoralnega področja BAKOVCI — Sveto leto odrešenja, ki smo ga letos zaključili in leto duhovnih poklicev, ki ga začenjamo, je našlo svoj odmev tudi v mladi župniji Bakovci. Večja udeležba pri sveti maši; tudi med tednom, povečano število svetih obhajil, romanje v stolnico so samo zunanji izraz duhovnega dogajanja v župniji. Prepričani pa smo, da se je v zvezi s tem pomnožila tudi molitev, izostril se je čut za vrednote, za človeške, moralne in verske. Mladim se pri verouku in pri mladinskih srečanjih na nov način prikazuje smisel življenja. Tako se verniki starejši in mlajši počasi osvobajajo iz zaprtosti in ujetosti v ta svet, v skrbi in veselje samo tega sveta, v uživanje in hrepenenje samo po tem, da bi vedno več imeli in si vedno več privoščili. Leto duhovnih poklicev pa naj bi pomenilo našo povečano skrb za družine, pri mladini pa vzgoja k plemenitosti srca in k velikodušnosti, da bodo mladi pripravljeni storiti kaj več, kakor pa živeti samo za vsakdanje potrebe. Obnovljena cerkev v Bakovcih Nova župnija Bakovci živi sedaj v veselem pričakovanju prve birme, ki bo prihodnje leto. Tudi vsa obnovitvena dela zunaj in znotraj v cerkvi naj bi pripomogla k lepšemu doživljanju duhovnih dogajanj. Letos je bila napravljena nova fasada na prizidku cerkve, stara pa je bila obnovljena. Tudi znotraj je bila cerkev tonsko prebarvana. Slika sv. Ane, delo pokojnega akademskega slikarja Karla Jakoba, je bila obnovljena. To delo je izvršil domačin mladi akademski slikar Jože Denko iz Bakovec. Gotovo so vsa ta zunanja dela, pri katerih je sodelovala vsa župnija in vsi obrtniki poglobila zavest pripadnosti župniji. 237 BELTINCI — Vsi, ki berete te vrstice, stopite z nami po naši obširni in veliki župniji ter poglejmo, kaj se je pri nas naredilo in spremenilo v tem odhajajočem letu 1984. Ustavimo se najprej pri župnijski cerkvi. Stopimo noter in videli bomo obnovljeno, lepo okrašeno in čisto cerkev. Zunaj pa srečamo nekega inženirja, ki ima pred seboj mizo, razne papirje in lestve ter merila za merjenje fasadnih delov cerkve. Tudi fotografira razne dele na stenah. Zaposlen je pri pripravi dela za novo fasado na cerkvi. Delo bo težko in zelo zahtevno. Poglejmo še naših šest kapel v župniji. Vse kapele so lepo obnovljene znotraj in zunaj. Na Melincih je povečana v malo cerkev, posebej lepo obnovljena znotraj je kapela v Lipovcih, v Bratoncih je pa dobila novo obleko zunaj in znotraj za praznik svoje patrone Marije Pomočnice. Na župnišču imamo novega kaplana Alojzija Kozarja, novomašnika iz Martinja na Goričkem. Osrednji in naj lepši dogodek leta pa je bila birma v župniji. Po devetmesečni pripravi (devet prvih petkov) pri verouku in v cerkvi smo dobili čez 350 novih potrjenih kristjanov župnije. Stopimo še v središče dušno pastirskega dela, razen bogoslužja v cerkvi, v naš župnijski dom. Skoraj vsak dan se zbiramo v domu za verouk, petje, namizni tenis, seje, sestanki, pomurska srečanja in pastoralni tečaji. Višek in najlepše delo v župnijskem domu so pa gotovo duhovne vaje. Imeli smo duhovne vaje za otroke, mladino in letos tudi za bogoslovce. Dom ima namreč spalnice z 28 posteljami, da se lahko vršijo tridnevne duhovne vaje. Na koncu se zahvalimo za obisk in pozornost, pa čeprav je bil ta vaš obisk samo v branju tega sestavka v Stopinjah. Taizejski križ v Beltincih 238 Duhovna obnova mladih na Homcu BOGOJINA — Letos smo imeli birmo. Birmovalec je bil pomožni škof dr. Jožef Smej Vseh birmancev je bilo 63. Pred birmo smo imeli devetdnevno pripravo kakor je to običaj. Vsi birmanci so opravili tudi pobožnost devet prvih petkov kot pripravo na birmo. Mladinski verouk je obiskovalo 23 mladincev. Letos smo prenovili cerkveno streho. Vso streho smo prenovili delno z novo opeko delno le staro očistili in zopet položili na staro mesto. Zamenjali smo vse žlebove in inštalirali nov strelovod po novejših predpisih. S tremi avtobusi smo romali v Želimlje in med potjo obiskali Rakovnik in Kodeljevo. Po enoletnem bivanju v domovini je zopet odšel na Madagaskar misijonar Janez Puhan. Za časa bivanja doma nam je veliko pomagal, za kar smo mu hvaležni. CANKOVA — Letos praznuje naša župnija 230. letnico ustanovitve. V teh letih se je v župnijski cerkvi, ki so jo gradili postopoma, delilo šest svetih zakramentov; letos pa je bil podeljen tudi sedmi, ki ga sicer navajamo kot šestega — sveto mašniško posvečenje. Na praznik sv. Petra in Pavla je namreč mariborski škof dr. Kramberger ob navzočnosti velikega števila duhovnikov in vernikov dva dijakona posvetil v duhovnika. To sta bila Alojz Kozar mlajši, iz župnije Gornji Petrovci in domačin Jožef Jug, doma iz vasi Gornji Črnci. Kljub dežju, je bilo mašniško posvečenje za na 239 šo župnijo in vernike iz sosednih župnij in od drugod čudovito lepo versko in duhovno doživetje. Poseben praznik za župnijo pa je bila — se razume —■ nova sveta maša Jožefa Juga, ki jo je daroval 1. julija. K zunanji lepoti obredov na dan nove maše je prispevalo lepo vreme, pa tudi Sekretariat za notranje zadeve Občine Murska Sobota, ki je dal dovoljenje za novomašno procesijo od doma do dva kilometra oddaljene župnijske cerkve. Za notranjo ubranost pa je poskrbel novomašni pridigar dr. Vinko Potočnik, asistent za pastoralo študentov v Mariboru. Ker se je Mirko Novomašna procesija Gomboc iz Cankove zelo potrudil za ozvočenje tudi zunaj cerkve, je velika množica ljudi okrog cerkve lahko spremljala in sodelovala pri molitvah, božji besedi in lepem petju. Bogu v zahvalo, malo pa tudi novomašniku v čast in v spodbudo v duhovniški službi, je bila cerkev bogato okrašena; slavolok pred cerkvijo, ki je bil okrašen s cvetlicami v lončkih in zato izredno lep, so postavili verniki iz Korovec. Iz utripa župnijskega življenja in slovesnosti, ki so vsako leto, omenimo samo romanja. Z enim avtobusom — 47 fantov in deklet — smo na cvetno soboto romali v Maribor in sodelovali na mladinskem svetoletnem spokornem in evharističnem bogoslužju. Nazaj domov smo se ustavili na Ptujski gori, Središču ob Dravi in na Kogu. Povsod so nas lepo sprejeli; imeli pa smo priliko seznaniti se z delom duhovnikov in vernikov v teh župnijah. Drugo romanje je bilo v avgustu na Trsat pri Reki Tu so nas z nestrpnostjo pričakale in lepo sprejele hčerke z družinami ene izmed naših mater, ki je bila zraven. Patri pa so bili takoj pripravljeni za spovedovanje in razlago cerkve. Peljali smo se tudi po Titovem mostu na Krk, kjer 240 Nova maša Jožeta Juga gradbeno podjetje Temelj iz Cankove gradi stanovanja. Naslednje romanje le bilo v Brestanico in sicer samo z možmi in fanti. V mogočni brestaniški cerkvi je možem in fantom spregovoril domači župnik Jože Špes z lepimi nauki za življenje. Za spovedovanje pa je povabil tudi soseda Janeza Nanuta iz Senovega. Ker smo bili sami moški, smo mislili, da. nas bodo v Pleterju vendarle pustili tudi v notranjost samostana. A iz tega ni bilo nič, kar je škoda. No, pokazali pa so nam film o življenju kartuzijanov. Tudi za to jim Bog povrni. V začetku leta 1984. smo po dobroti našega rojaka elektrificirali zvonove župnijske cerkve. Hans Vogler, rojen na Cankovi in sedaj živi na Dunaju, je pri podjetju Grassmayer, Innsbruck, naročil in plačal vse potrebne aparature, Ivan Bosilj s pomočnikom iz Novega Marofa pa jih. je sestavil in tako ima sedaj- sicer zelo prizadevna mežnarica Manja Bernat nekoliko manj skrbi z delom v cerkvi. Vsem smo zelo hvaležni, posebno Voglerju in naj mu Bog povrne. Elektrificirali so tudi zvon v kapeli v Skakovcih; za to ima poleg vaščanov največ zaslug Franc Šinko, ki se je pogovoril z domačimi mojstri in so napravo namestili. V Lemerju pa so obnovili kapelo. Mislimo, da je prav, če povemo še to, da so v Skakovcih postavili izredno lep vaški gasilski dom, ki je lahko vaščanom v ponos; naj jim bo tudi v pravo kulturno in materialno korist. Na Cankovi pa prav sedaj gradimo velik vaški gasilski dom. Zgrajena pa je tudi nova mrtvašnica, po načrtu našega gradbenega tehnika Bogdana Romiha, zaposlene 241 ga pri Temelju. To gradbeno podjetje pa je začelo s temeljito obnovo župnišča na Cankovi, ki bi naj bilo končano v dveh letih z božjo pomočjo in dobroto vernikov. Novomašnik na očetovem grobu CEZANJEVCI — V mesecu januarju smo v naši župniji začeli s predzakonskim tečajem in ga uspešno zaključili v mesecu marcu. Šest sobot zapovrstjo se je 6Q mladincev zbiralo v večernih urah v veroučni učilnici k predavanjem. Vsako uro je predaval drug predavatelj. Mladinci so pozorno prisluhnili predavateljem in tudi v razgovoru živahno sodelovali. Hvaležni in obogateni z lepimi nauki za življenje so zaključili predzakonski tečaj. 21. marca je bila v Cezanjevcih dekanijska konferenca, na katero smo povabili tudi mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smej a. Na konferenci je imel referat Martin Maroša, župnik v Veržeju in dekanijski referent za duhovne poklice. Govoril je o temi; »Kako naj pospešujemo rast duhovnih poklicev v župniji in dekaniji.« Nato je bilo v cerkvi slovesno somaševanje dekanijskih duhovnikov. Somaševanje je vodil g. škof. Med mašo je imel lep govor o duhovnih poklicih. K maši smo povabili župlja-ne in vse otroke, ki obiskujejo verouk, da se je Cerkev napolnila. Po maši je imel g. škof kratko skušnjo otrok iz verouka in naddekanijsko vizita-cijo. Na praznik Sv. Trojice, 17. junija, so se člani ŽPS naše župnije udeležili dekanijskega študijskega srečanja v Veržeju. Predavanje je imel Franc Režonja, kaplan v Lendavi. 242 Zadnjo nedeljo v avgustu smo poromali na Ptujsko Goro in se pridružili romarjem naše dekanije. Somaševanje dekanijskih duhovnikov je vodil dekan Alfonz Korbun, govor pa je imel domači župnik in dekan p. Maks Klanjšek. Pot smo nadaljevali skozi Rogaško Slatino na Ponikvo. Nazaj grede smo obiskali še božjo pot Sv. Roka nad Šmarjami in novo cerkev v Kidričevem. Na praznik Marijinega rojstva smo slovesno začeli leto duhovnih poklicev. Obnovljena kapelica sv. Družine V soboto 15. septembra so se naši ministranti udeležili duhovne obnove na Kapeli. Prvo nedeljo v oktobru pa so se naši ostareli udeležili duhovne obnove pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Vaščani Sp. in Zg. Kamenščaka so lepo obnovili kapelico sv. Družine. ČRENSOVCI — Župnija Črensovci ima 19 živih duhovnikov in 16 redovnic, ki delujejo širom po svetu. Te sestre so.- Ana Mariia Cigan, Regina čurič, Vendelina Gonza, Modesta Halas, Silvestra Ifko, Evangelista Košt-ric, Marija Plej, Mihaela Rous (bila dolga leta v misijonih na Kitajskem), Valerija Salaj, Konstantina Sarjaš, Elizabeta Sobočan, Marta Žalik, Angelika Žerdin, Emanuela Žerdin in Faustina Žižek. V nedeljo 22. julija 1984 je škof dr. Franc Kramberger obiskal novo cerkev na Gornji Bistrici. Med nedeljskim bogoslužjem je blagoslovil novi križ nad oltarjem, delo ljudskega rezbarja Antona Krpiča iz Kuzme in 243 mizarja Jožefa Zadravca iz Odranec. Zadnji je naredil še liturgične sedeže za to cerkev. Vaščani so pripravili škofu lep sprejem. Že vrsto let imajo naši bolniki svoje srečanje. Letošnji binkoštni ponedeljek se je zbralo zopet lepo število bolnikov in ostarelih vernikov v župnijski cerkvi. Srečanje je v veliko zadovoljstvo bolnikov vodil pomožni škof dr. Jožef Smej. Po končanem srečanju bolnikov je bila še skušnja šolarjev v zvezi z naddekanovo vizitacijo. Po petih letih zelo uspešnega kaplanovanja je Stanko Zver postal spi-ritual v mariborskem bogoslovju. Obhajajoči kaplan je, poleg ostalega dušnopastirskega dela, vsa leta z veliko vnemo in uspešno vodi! več skupin mladinskega verouka. Nepozabne bodo ostale njegove meditacije ob mesečnih srečanjih v Beltincih. Vsi, starejši in mlajši, ga bodo ohranili v lepem spominu. Bog daj, da bi se vsi vestno ravnali po njegovih naukih. Crensovska župnija želi novemu spiritualu uspešno delo z bogoslovci in božji blagoslov. S 1. avgustom je nastopil kaplansko službo v tukajšnji župniji Ivan Mohorič, dosedanji kaplan v Ljutomeru. Novi kaplan je bil rojen v župniji Sv. Anton v Slov, goricah (Cerkvenjak). Tudi njemu želimo vse dobro med prekmurskimi verniki. Dne 17. oktobra lani smo pospremili k zadnjemu počitku na pokopališče na Gornji Bistrici Ignaca Ifka, starega 88 let. Prezgodnja smrt sina Ivana, izseljenskega duhovnika v Zahodni Nemčiji, ga je hudo potrla. Od pokojnika se je z lepim govorom poslovil sošolec pokojnega sina duhovnika, pomožni škof dr. Jožef Smej, ki je vodil somaševanje in pogreb. Zaključna dela na strehi črensov-ske cerkve 244 Na sam god, 11. novembra, se je preselil skoraj nepričakovano v večnost Martin Ifko in Dolnje Bistrice. Slabi dve leti sta minili, odkar je z ženo Kristino slavil zlato poroko. Dolga leta je bil izredno delaven član cerkvenega upravnega sveta in zadnjih nekaj let tudi član tukajšnjega župnijskega sveta. Rad je sodeloval kot odličen basist v cerkvenem zboru. Bil je zares delaven mož. Oba pokojnika je odlikovala neomajna zvestoba Bogu in Cerkvi. Bila sta moža evharističnega življenja in molitve. V njunem veselem značaju je odsevalo njuno pristno krščansko življenje. Tak je bil tudi duhovniški oče Ivan Ciglar, ki smo ga položili k zasluženemu počitku na pokopališču na Gornji Bistrici 2. novembra. Potujoči križ iz Taizeja se je na svoji poti ustavil za dva dni v naši župniji: 15. maja na Gornji Bistrici, naslednji dan pa še v župnijski cerkvi. Prosili smo za mir na svetu in v družinah, za duhovne poklice... Lani je dobila novo streho iz bakra vhodna lopa, letos pa smo prekrili vso župnijsko cerkev. Dobre tri tedne so delavci tesarskega mojstra Rudija Poredoša iz Beltinec popravljali leseno konstrukcijo na strehi. Za tem so zamenjali vso strešno opeko; stara je bila dotrajana. Površina obnovljene strehe znaša nad 800 kvadratnih metrov. Tudi ta številka pove, kako velika je črensovska cerkev. Župnijska skupnost je obsežno in zahtevno delo podprla z molitvijo in tudi gmotno. V Trnju urejujejo okolico kapele Obnova kapele na Srednji Bistrici je bila dovršena s prenovo njene notranjščine. Vaščani so za svojo kapelo velikodušno darovali. Krepko so priskočili na pomoč tudi rojaki iz Kanade. Tudi v Žižkih so obnovili kapelo. V Trnju pa so uredili okolico kapele, ki je posvečena Janezu Krstniku. 245 Od 2. do 11. decembra lani je bil v Črensovcih tečaj za predzakonske. Predavali so duhovniki in pastoralna delavka Pomurskega pastoralnega področja. Tečaja se je udeleževalo 65 fantov in deklet. Na cvetno soboto so se udeležili svetoletnega romanja v mariborsko stolnico tudi mladinke in mladinci iz naše župnije. Od nas jih je bilo blizu 100. Tudi mavričarji so imeli srečanje v mariborski stolnici, med njimi so bili zastopani tudi naši. Ob zaključku šolskega leta so udeleženci mladinskega verouka romali v Črno na Koroškem. V soboto 25. avgusta se je župnijskega romanja na Brezje udeležilo skoraj 250 naših vernikov. Ob tej priliki smo obiskali še Marijino svetišče v Petrovčah, gradbišče nove cerkve na Kidričevem in Ptujsko goro. DOKLEŽOVJE — V preteklem šolskem letu je bila glavna skrb naše župnije priprava na birmo. To ni bilo samo učenje, temveč tudi zbiranje dobrih del, pogostejša udeležba pri maši med tednom in opravljanje 9 prvih petkov. Dne 28. aprila je škof dr. Franc Kramberger birmal 60 naših otrok. Prejšnji večer je bilo prijetno in prisrčno srečanje med našo mladino in birmovalcem. Izpoved vere v Dokležovju Svetoletno romanje v mariborsko stolnico na cvetno soboto je tudi naših 20 mladincev zelo navdušilo in si želijo še več podobnih srečanj. Pevskega nastopa otroških zborov na Kuzmi se je udeležilo tudi 18 naših otrok. 246 Prvoobhajanci s starši v Dokležovju V izredno lepem spominu je ostalo našim romarjem v Pleterje dne 4. julija. Zanimiva je bila že sama pot preko hrvaškega Zagorja, mimo Brežic do Kostanjevice. Tu smo si ogledali obnovljeno cerkev in samostan z razstavljenimi umetninami. V kartuziji v Pleterjah smo opravili romarsko pobožnost. Potem smo se seznanili preko zvočnega diafilma z zgodovino in posebnostmi kartuzije. Nakupili smo tudi razne spominke, posebno družinske rožne vence, mnogi pa so se »opremili« tudi s steklenicami dolenjskega cvička. Na povratku smo se oglasili še v Škocjanu in na Bučki. Posebno lepo doživetje pa je bilo pri dobri družini Sovnčevih na Logu pri Sevnici, kjer sta nas nad vse gospoljubno sprejela gospodar Pepi in mati Ana z vsemi mladimi člani družine. Čakale so nas pogrnjene in obložene mize, na katerih se je lesketal pristni dolenjski cviček. Naši župljani se kar niso mogli načuditi tolikemu gostoljubju. S pesmijo in s hvaležnim stiskom roke smo se jim skušali vsaj malo oddolžiti. Letošnje leto duhovnih poklicev sovpada tudi priprava na novo mašo našega domačina Branka Balažiča, ki je na zadnjo nedeljo v septembru prejel red diakonata. V Dokležovju je bilo do leta 1940 sedem novih maš, potem pa nobene več. GRAD — V izrednem svetem letu (od 23. 3. 1983 do 22. 4. 1984) je bila med drugimi tudi naša župnijska cerkev določena za »svetoletno cerkev«. Ob raznih priložnostih, kar je že opisano tudi v Stopinjah 1984, so se v župniji znova poudarjale vrednote tega izrednega svetega leta. Tako tudi 247 ob »molbi« (28. 10. 1983), ko je nudil duhovno pomoč Ludvik Varga, župnik v Markovcih. S to mislijo je še posebej bil prežet adventni čas (1983) in postni čas (1984). Grad na Goričkem Z namenom, da bi prejeli svetoletne sadove, so priromali župljani iz župnije Cirkulane s štirimi avtobusi. Tudi drugače so se zaustavljale posamezne skupine romarjev, vendar je težko ugotoviti, koliko so se posamezniki, pa tudi skupine udeleževale svetoletnih pobožnosti. Z velikonočno nedeljo (22. 4. 1984) se je zaključilo izredno sveto leto, v življenju pa se naj nadaljujejo njegovi sadovi. Na veliki petek (20. 4. 1984) je v mariborski bolnišnici nenadoma umrla župnikova mama, Neža Kuhar, ki mu je dve leti in pol gospodinjila pri Gradu. Posmrtni ostanki so bili prepeljani na domačijo v Trdko-vo in na velikonočni ponedeljek (23. 4. 1984) je bil pogreb na domačem pokopališču. Ob spremstvu 22 duhovnikov je pogrebne obrede vodil dekan Martin Poredoš. Njen nenaden odhod je med župljani zbudil žalost. Njenega pogreba se je udeležilo mnogo vernikov iz župnije in s tem so tudi pokazali, kako je bila priljubljena. Ne samo posamezniki, tudi župnija je darovala venec na njen grob. Grački pevci in govornik so se poslovili od nje. Zanjo so tudi verniki zbrali za gregorijanske svete maše. Tudi bolečino, ki je ostala ob njenem nenadnem odhodu v večnost, naj sprejme naš nebeški Oče kot molitev za njeno večno srečo. 248 Procesija prvoobhajancev pri Gradu Slovesnost prvega svetega obhajila je bila 20. maja 1984. Vodilna misel: JEZUS JE NAŠA LUČ IN ŽIVLJENJE, je simbolično ponazarjala obhajilna sveča. Ob skupni prvoobhajilni sveči je 37 letošnjih prvoobhajancev obnovilo svoje krstne obljube. V življenju naj nam nikoli ne ugasne luč vere in zvestoba Kristusu. Osmošolci so imeli svojo veroizpoved v nedeljo 3. 6. 1984. Čeprav jih je bilo le 23 ob skupni slovesnosti, jih je povezovala misel, da »v sebi nosimo podobo kristjana, ki se je razvijala in rasla v domači družini, pa tudi v domači župniji, kjer smo do sedaj obiskovali verouk...« Tako postaja vsakoletni zaključek osnovnošolskega verouka tudi doživetje v župniji. Ob tej priložnosti je bila tudi za župljane slovesnost umestitve dosedanjega dušnega pastirja za župnika župnije Marijinega vnebovzetja pri Gradu. Obe slovesnosti je vodil dekan Martin Poredoš. Dogodek za župnijo je gotovo to, da so se 26. 6. 1984 naselile v župnišču SESTRE SV. KRIŽA. Presenečeni in obenem radovedno so prisluhnili verniki pri oznanilu prejšnje nedelje, da so redovne sestre ustregle prošnji, ko jih je župnik naprosil za pomoč. Tako sta s. Jerneja Kranjec, doma iz župnije Velika Polana in s. Mirjam Ferčak, doma iz župnije Turnišče začeli spolnjevati svoje redovno poslanstvo v naši župniji. Že desetletja ni bilo rednega organista in so se orgle oglašale pri sv. maši le občasno, zato se vsi veselimo, da bo pri vsaki sv. maši tudi orgeljska spremljava. Tako je sedaj znova urejeno gospodinjstvo, pomoč pri katehezi, vodenju petja ter drugo. Vsi želimo, naj božji blagoslov spremlja njuno delo v župniji. 249 V Stopinjah 1983 je bila omenenja prometna nesreča Vilija Kovača. Svoj bolezenski dopust je preživljal v domači župniji in ves čas svojega okrevanja je zelo rad pomagal pri sv. opravilih, kolikor mu je zdravje dopuščalo. S 15. julijem 1984 se je iztekel njegov bolezenski dopust in je ponovno nastavljen za kaplana v Ruše. Ob slovesu nas je spremljala misel zahvale in želja za božje varstvo na nadaljnji duhovniški poti. Župnijska družina se na poseben način zbira okrog svoje nebeške zavetnice Marije Vnebovzete ob proščenju (15. 8. 1984). Slovesnost je vodil Lojze Kozar, novomašnik iz Martinja. Posebno doživeta je bda slovesna romarska maša, pri kateri je sodelovala tudi pihalna godba iz Mogersdorfa (iz Modinec) iz sosednje Avstrije. Kakor pred dvema letoma, so ponovno z odlomki iz Haydnove maše sodelovali pri vstopu, svet, med obhajilom in za konec. Tudi domači pevci so se pri vajah lepo pripravili za sodelovanje. Slovesnost je bila prepletena z zborovskim petjem odraslih in deklet ter z ljudskim petjem. Po končani slovesnosti v cerkvi je godba na pihala nadaljevala koncert pred cerkvijo. V dneh pred župnijskim praznikom so bile položene talne ploščice v »Vukovo« kapelo v Vidoncih, za kar so prispevali sredstva vaščani okoliških vasi. GORNJA RADGONA — Naš bivši dolgoletni kaplan Jože p. Simon Čeh je umrl 8. januarja. Njegovega pogreba pri sv. Andražu se je udeležilo mnogo naših župljanov, številne svete maše zanj v radgonski cerkvi pa so dokaz hvaležnosti za njegovo vneto pastoralno delo med nami. Teološkega tečaja v Beltincih se je redno udeleževalo 25 naših župljanov. Ker je potovanje v Beltince postalo drago, se postavlja vprašanje, če ne bi kazalo vsaj nekaj predavanj prirediti v naši župniji. Tečaja priprave na zakon se je zvesto udeleževalo 56 fantov in deklet. Živi stolp radgonskih planincev na Triglavu 250 Tridnevno obnovo misijona so nam ob Cvetni nedelji vodili isti misijonarji. Tudi tokrat je bil posebej plodovit večer, ko so verni ljudje škofu Grmiču zastavljali številna vprašanja in se ne naveličali poslušati odgovore. Na Veliko noč se zdi, kakor da je ogromna večina župljanov resnično verna in versko živi, saj je pri številnih božjih službah velik naval in vsi prejmejo sveto obhajilo. Žal je to samo enkrat v letu. Na 8. mavričnih igrah so se ponovno izkazali naši finalisti: Bernarda in Erika Korošec, Ivan in Stanko Kajdič, Jana Tovornik. S sveto mašo pri Mariji na Brezjah smo začeli pohod v planine, s sveto mašo pri Mariji na Brezjah smo se zahvalili, ko smo — dvainštirideset nas je bilo — srečno prišli s Triglava. Na cerkveni strehi smo opravili veliko delo, ki pa se od spodaj malo vidi: namestili smo nov sodoben strelovod, nekaj ostrešja prenovili in pokrili z bakreno pločevino, namestili nekaj novih bakrenih žlebov in odtočnih cevi in prebarvali severno pločevinasto streho. Sedaj je božji hram pod varno streho. To poročilo zaključujemo z žalostno ugotovitvijo koliko smo izgubili s smrtjo dobrega in dragega Janeza Eljaša, ki je umrl 16. avgusta. S kolikim navdušenjem je svoje preostale moči posvečal pastirovanju v naši župniji. Na Ščavnici so ga imeli že kar za »svojega«. Bridko bomo občutili, ko nam ne bo več pomagal pri spovedovanju. Na pogreb 18. avgusta smo se mu šli župljani množično zahvalit in voščit obilnega plačila pri Jezusu. HOTIZA — V letu 1984 ni bilo kakih posebnih dogodkov v življenju naše župnije. Vse je potekalo po dokaj normalnih tirnicah. Letos je bilo pri nas prvo obhajilo in proščenje na isti dan, 24. junija. Obhajilo se je zakasnilo zaradi bolezni dušnega pastirja, ki je bil operiran na kolku, proščenje pa je bilo v nedeljo pred 29. junijem zaradi pro-ščenja v Polani. Prvoobhajancev je bilo 12. Le vreme nam ni bilo ugodno saj je lilo kot iz škafa, kljub tej »motnji« pa je poteklo vse lepo. 4. avgusta smo romali z avtobusom k Mariji Bistrici, kjer smo imeli skupaj z mariborskimi romarji slovensko mašo in pridigo, ki jo je imel dr. Stanko Lipovšek, kanonik in stolni župnik. Ob 1/2 11 smo se še udeležili slovesne sv. maše, ki jo je vodil z okoli 50 somaševalci kardinal Franjo Kuharič, zagrebški nadškof. Popoldne smo si še v Zagrebu ogledali stolnico in lepo Marijino cerkev salezijancev na Knežiji. Vseh romarjev je bilo 55. 14. avgusta so ministranti poromali v Turnišče k Mariji pod Logom, kjer smo po lepi slovesnosti v cerkvi imeli še kviz iz znanja o maši in rekreativni del. 2. 9. je bilo romanje bolnikov, ostrelih in osamljenih v Turnišče. Žal pa je bila udeležba naših malenkostna. 9. 9. smo slovesno začeli pastoralno leto poklicev. Upamo, da začetna navdušenost ne bo popustila. 10. dec. 1983. je pri kopanju jarka za kanalizacijo v Sulzbachu v Nemčiji umrl zasut od zemlje Marjan Lebar, 26 let star zdomec. Pokopan je doma. 251 KANČEVCI — Ker v župniji Sv. Benedikta v Kančevcih še zmeraj ni rednega duhovnika, soupravljamo to župnijo še naprej duhovniki iz Murske Sobote. Prav gotovo je to za nas še dodatna obremenitev. Čeprav so tu katoličani v manjšini, radi prihajamo k njim in jim pomagamo. Vsako nedeljo in praznik je maša v Kančevcih in Selu, občasno pa tudi v Prosenjakovcih, Domanjševcih in Andrejcih. V novi prošenjakovski kapeli smo naredili zunanjo in notranjo fasado. Čakajo nas še nekatera dela in upamo, da bomo kmalu končali z delom. V Andrejcih imamo ekumensko kapelo. V mesecu avgustu smo v tej kapeli opravili ekumensko bogoslužje z brati evangeličani. Bog daj, da bi nas taka srečanja še bolj zbližala in utrdila v zavesti, da smo vsi kristjani eno v Kristusu. KOBILJE — Po nekaj letih smo 12. maja doživeli slovesnost zlate poroke, ki sta jo obhajala čila in vesela naša skromna župljana Viljem in Marija Seršen. V praznično okrašeni cerkvi, ki so zanjo darovali cvetje starši prvo-obhajancev, smo dan po zlati poroki doživeli veselje prvoobhajancev in vsega župnijskega občestva, slovesnost prvega svetega obhajila. Teden dni za tem so po enoletnem premoru naši otroci pevci sodelovali na pevski reviji otroških pevskih zborov v Kuzmi na Goričkem, kjer nas je vse z veseljem sprejel župnik Rudi. V juniju sta si sledila dva romarska obiska. Prvi je bil iz Teharja pri Celju. Dva tedna za tem so nas pa obiskali s svojim župnikom Jožetom župljani iz Planine pri Sevnici, ki so nam vrnili naš obisk pred tremi leti. Kot vsako leto smo se tudi letos kobiljanski župljani odpravili na izlet — bolje rečeno romanje. Po nekajletnem prelaganju smo se letos namenili obiskat našo lepo Dolenjsko. Najprej smo obiskali na zunaj nepomembno cerkvico na Otoku pri Dobravi, nekdanje mesto Gutenverk na otoku Krke. Tu smo najprej opravili mašo skupaj s skupino domačinov. Nekaj časa smo namenili kramljanju z družino mojega brata Ivana, ki živi na Dolenjskem že tri desetletja. Po prisrčnem slovesu smo se napotili v Pleterje, kjer smo si pri čudovito obnovljeni stari samostanski cerkvi ogledali film o življenju in delu kartuzijanov na Slovenskem. Obisku Pleterij je sledil obisk znamenite Kostanjevice ob Krki, Čateža ob Savi, romarske cerkve v Brestanici. Tu nas je pozdravil župnik iz Senovega, ki je takoj zatem pohitel domov in nas še enkrat pozdravil v senovški cerkvi, kjer smo z njim in njegovo gospodinjo doživeli lepo doživetje, prelepe večernice, kakor smo to nekoč bili navajeni tudi doma. Ker so si nekateri zaželeli, smo obiskali tudi Kumrovec. Zadnja naša postaja je bila čudovita, s Slomškovim spominom povezana, Marijina cerkev v Olimju. Letošnje romanje je bilo eno najlepših v zadnjih sedemnajstih letih. V lepem vremenu, lepi postrežbi pa tudi ceneni v motelu Čatež, in veselem razpoloženju smo se veseli in nekoliko utrujeni od naporne poti vrnili domov. S posebnim avtobusom smo se udeležili tudi romanja župnijskih svetov Pomurja v Pečarovcih na Goričkem kjer je bila hkrati misijonska slovesnost ob 10. obletnici smrti velikega prekmurskega rojaka Jožefa Kere-ca — misijonarja na Kitajskem, ki je tudi obiskal našo malo župnijo in ostal v posebno lepem spominu našim otrokom, ki jih je znal pritegniti. 252 KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — Že pred raglasitvijo svetega leta smo sklenili, da bomo obnovili vse vaške kapele v župniji, ki so količkaj popravila potrebne. Tako smo ob koncu lanskega avgusta blagoslovili prenovljeno kapelo v Kokoričih. Sredi septembra smo blagoslovili prenovljeno kapelo v Iljaševcih. V začetku novembra pa smo blagoslovili prenovljeno kapelo v Lukavcih. Vse blagoslovitve je ob lepi množici vernega ljudstva opravil domaži župnik. Prenovljena kapela v Kokoričih Sredi oktobra smo imeli pri nas srečanje bolnikov iz cele ljutomerske dekanije. Po duhovni hrani so se še kar v cerkvi poveselili ob pecivu in rujni kapljici. V postni tridnevnici v letu 1984 nas je pripravljal na veselo obhajanje velike noči p. Jože Lampret iz Ljubljane ob lepi udeležbi. V prvih dneh letošnjega majnika je dobil naš župnijski dom novo fasado, ker je prvotna že popolnoma dotrajala. Šmarnično pobožnost smo letos združili s pripravo na birmo. Birmanci so se z lepo udeležbo pripravili na birmski dan 19. maja 84. Birmanih je bilo 164 otrok. V začetku junija smo končali vsa zidarska dela pri novi kapeli v Lo-garovcih in pokrili streho z bobrovcem. 253 Blagoslovitev nove kapele v Logarovcih Zadnjega julija smo priredili župnijsko romanje s 100 udeleženci Zreče — Brinjeva gora — Sv. Areh — Hoče — Sv. Trojica v Slov. gor. Dne 12. avgusta 1984 je škof ordinarij dr. Franc Kramberger blagoslovil ob veliki množici vernikov novo kapelo v Logarovcih, ki je posvečena Mariji Pomočnici. Navzočih je bilo tudi 7 okoliških duhovnikov. V nedeljo 9. 9. 1984 je domači župnik blagoslovil prenovljeno kapelo v Vučji vasi. KUZMA — 1. Popotnik truden mirno v Bogu spi, spomin ti v cerkvi kuzmiški živi! K temu važnemu stavku v oporoki pokojnega Janeza Eljaša še dodajmo besede, ki jih je pokojni izrazil ob smrti akademskega slikarja Lojzeta Perka. »V naši cerkvi je pustil svoje srce in dušo!« Prav gotovo te besede še v obilnejši meri veljajo za pokojnega Janeza Eljaša, za kar smo mu vsi hvaležni in se ga bomo z hvaležnostjo spominjali. V jutranjih urah 16. avgusta 1984 je tudi naša župnija s težkim srcem sprejela sporočilo, da je nehalo biti srce dolgoletnemu župniku naše župnije Janezu Eljašu in da želi k večnemu počitku v Kuzmi, kjer bo z drugimi svojimi verniki čakal vstajenja. Iz mariborske bolnice, kjer je umrl, so ga 17. 8. pripeljali v cerkev v Kuzmo in je bil 18. 8. 1984 ob 3. uri popoldne pogreb. Pogrebni obred je vodil škof ordinarij Franc Kramberger skupaj s pomožnim škofom Jožetom Smejem in 45 duhovniki. Ob somaševanju je uvod v mašo imel ordinarij, poslovilni nagovor med mašo pa pomožni škof, ker je bil 254 Pogreb župnika Janeza Eljaša v Kuzmi njegov rojak, sošolec in sorodnik. Velika množica vernikov se je zbrala k pogrebnemu obredu. Poleg domačih vernikov so se zbrali še verniki sosednih župnij, verniki iz Radenec, Radgone, Bogojine ter verniki evangeličani našega kraja. Po maši so se od njega še poslovili dekan soboške dekanije, župnik iz Radenc in član župnijskega sveta, ter župnik iz Radgone Na koncu pa se mu je zahvalila za vse njegovo delo med nami članica župnijskega sveta. Ob pogrebnem obredu so sodelovali domači, radenski in radgonski pevci. Pri odprtem grobu pa je orisal njegov lik in se zahvalil za vse, kar je dobrega storil za naš kraj, ravnatelj Ivan Marič. 2. Ko smo že pri žalostnih dogodkih, moramo omeniti še tri. V tem času smo se poslovili tudi od dobre krščanske matere Neže Kuhar, matere župnika Štefana Kuharja od Grada. Tudi to slovo je bilo zelo boleče, saj je bilo tako hitro in nepričakovano. Dva zaslužna moža sta odšla iz naše srede: Herman Recek, ki ga je zahrbtna bolezen vzela še mladega. Tudi on, ki je bil tako priljubljen in je veliko dobrega naredil za našo cerkev, je odšel k Bogu po plačilo. Srce in duša za naš kraj pa je bil Franc Gaberšek. Dolga leta, ki jih je preživel med nami, je znal ljudem deliti ljubezen in dobroto. Tako rad je znal ljudem priskočiti na pomoč. 3. Zvonik cerkve je bilo treba nujno popraviti, saj je jemal ugled novi cerkvi in tudi kraju samemu. Zato smo ga obnovili od znotraj in od zunaj s treho vred. Zidarska dela je opravil mojster Alojz Žižek iz Murske Sobote, streho z bakreno pločevino pa IMP Blisk iz Murske Sobote. Pri pripravljalnem delu so pomagali kuzmički gasilci, ki so ga oprali uma 255 zanije od netopirjev. Slovesna blagoslovitev je bila 26. 9. na praznik Kozma in Damijana, ki jo je opravil pomožni škof Jožef Smej ob navzočnosti Janeza Eljaša in sosednih župnikov. Tako je cerkev dobila novo podobo. 4. Sedme božje zapovedi — ne kradi — niso spoštovali neznanci, ki so pred leti odnesli s pokopališča Marijin kip. Tako je ostalo križno znamenje brez Marije. Letos je »umetnik bogecmajster« Anton Krpic naredil novo in obnovil križno znamenje na pokopališču. 5. Slovesnost župnijskega praznika na gospodov vnebohod je povzdignil domači duhovnik Andrej Zrim, zdaj kaplan na Tišini, ki nas je duhovno obogatil. 6. Pojdi na samoten kraj, in se nekoliko odpočij ter duhovno poglobi1 To je bilo vodilo vsakoletnega romanja na Brezje. Nazaj grede smo obiskali še Marijino baziliko v Petrovčah, cerkev v Vojniku in obe znameniti cerkvi v Vitanju, kjer nas je prisrčno sprejel dekan Vili Gumilar, domačin od Grada. 7. Nepozabno doživetje nam je ostalo tudi romanje v Pečarovce ob 10. obletnici smrti misijonarja Jožefa Kereca, kjer smo spoznali njegovo misijonsko delo in delo naših slovenskih misijonarjev. LJUTOMER — V lanskih Stopinjah smo si upali zapisati: da bi že 300 let staremu velikemu zvonu, ki je imel ob sebi »pritlikavca«, kupili primernega brata. Letos pa z velikim veseljem smemo zapisati, da je »očak« dobil kar dva brata. Novi zvonovi v Ljutomeru 256 Sveta Cerkev je obhajala tiho nedeljo. V naši župniji pa je tihoto preglasila vesela pesem zvonov. Zbrali smo se k posvečenju dveh novih zvonov. Gotovo je bilo to veselje, ki ga ne bomo tako hitro pozabili — mladi in starejši. Rekli smo: če je stari častitljivi zvon pel uspavanko, pa naj vsi trije zapojejo budnico k novemu verskemu življenju v župniji. To so hoteli povedati tudi naši godbeniki s vojim »podvigom«, ko so se podali v zvonik k zvonovom in zaigrali koračnice, da je odmevalo po Ljutomeru pravo velikonočno veselje. To so resnično nepozabni spomini. Hvala Bogu in dobrotnikom za to veliko pridobitev in veselje. Dva tedna po veliki noči je bilo zopet lepo. 1. maj smo slavili kot državljani, še bolj pa kot kristjani. Saj smo imeli ta dan sv. birmo Že predvečer tega lepega praznika je bil iskreno lep in domač. Škof dr. Kramberger je znal pripraviti lepo doživetje ob umestitvi župnijskega upravitelja za pravega župnika. To so dogodki, ki ostanejo globoko v duši vernega človeka. Vse to pa zato, da bi se verniki še bolj povezali v župnijsko občestvo dobrih bratov in sestra. Verniki naj bi bili srečni, da so povezani v eno občestvo, kjer nas povezuje Kristus, mi pa drug drugemu pomagamo živeti srečo svoje vere. Prenovljena kapela na Pristavi Veliko veselja smo doživljali ob prenovljenih kapelah Pred godom sv. Ane smo se zbrali v vasi, ki leži ob Ščavnici, na Pristavi. Zelo lepo prenovljena kapela, pravi ponos Pristarcev. Tako je tudi prav. Na srce svoie vasi moramo biti ponosni. Po blagoslovu pa je bilo nekaj enkratnega. Vsa vas je praznovala — mlado in staro. Tako znajo praznovati ljudje, ki skupaj držijo, skupaj delajo in se tudi skupaj veselijo. 257 Že naslednjo nedeljo tudi ni manjkalo veselja. Obhajali smo aninsko nedeljo. Vzrok za veselje je bilo lepo in uspešno končano delo — prekrivanje nemajhne cerkve. Veliko veselja in požrtvovalnosti so pokazali sodelujoči. Prav pri tern delu so se dobro »odrezali« mladi kristjani. To naj bi bilo dobro znamenje, saj bodo tudi oni potrebovali to svetišče v hladu gozda pri Rinčetovim gradom. V tretje gre rado, pravijo stari ljudje. Tudi pri nas je bilo tako. Veselje so nam pripravili verniki iz Babinec. V referendumski program so vključili obnovo vaške kapele, ki je bila resnično potrebna obnove. Krajani so referendum podprli z Da in stvar je stekla. Veliko dela so opravili domači mojstri in danes je kapela taka kot biti mora. Hvala vsem, ki so pri tej obnovi pomagali. • Da smo se res lahko veselili je bilo potrebno razumevanje predstavnikov občine, ki so nam radi dali dovoljenja za zbiranje sredstev. Veliko so pa vaščani sami prispevali s prostovoljnim delom. Navdušenje za prenavljanje vaških kapel pa hvala Bogu še ni ponehalo. Preselilo se je v Noršince, kjer se že vidijo sadovi navdušenja za obnovo kapele. Možje so stopili skupaj in gre. Naslednje leto pa bo tudi v Noršin-cih slavje ob blagoslovitvi kapele. Tudi na Cvenu se šušlja, da bi bilo potrebno obnoviti sveto znamenje, posebno še zato ker je tam tudi verouk. Naj bi že prostor sam bil dostojno urejen za posredovanje zveličavnih skrivnosti. Tudi na obojnem Krapju jim ne da miru, da bi imeli »odrapano kapelo. Upajmo le, da se bodo ta pričakovanja uresničila v teh vaseh, pa še morda v Presiki. Da ne obnavljamo samo zunanja svetišča, ampak skrbimo tudi za notranjo prenovo človeka — kristjana, pa je morda potrdilo to, da smo z mladimi kristjani radi bili tri dni na Homcu, kjer smo s postom in molitvijo gradili svojo krščansko osebnost in prijateljstvo. Pa ob sklepu recimo: Bogu hvala za vse lepo, kar nas je osrečevalo in za vse trpljenje, ki nam je pomagalo poglobiti našo vero v življenje po veri. MARKOVCI — Da bi v hišo Gospodovo hodili bolj veseli, smo jo v zadnjih letih z velikimi žrtvami obnovili, da je sedaj vsa pomlajena sredi naše doline. Lansko jesen smo začeli obnavljati svetišče, kjer je bil doslej preprost oltar obrnjen k ljudstvu, toda stopnišče je bilo prenizko, da bi mogli verniki videti na oltar, zato smo naredili novo iz belega marmorja in z enakim marmorjem obložili tudi stene prezbiterija. Delo je izvršilo Komunalno podjetje iz M. Sobote. Zdaj pričakujemo nov oltar in ambon po načrtih Petra Požauka. Ponoči 9. februarja je vihar naredil veliko škodo na cerkveni strehi. Razbil je nad 200 strešnikov. Tudi v okolici je naredil veliko škode. V Marijinem mesecu so se zbrali pri nas na duhovni obnovi vsi duhovniki naše dekanije in še nekaj drugih, ker so obenem obhajali 70 letnico markovskega župnika Ludvika Varga. Pertoški župnik Štefan Tratnjek mu je zložil lepo prigodnico, v cerkvi pa je sedemdesetletnika pozdravila v imenu vernikov Ana Trplan. 258 Izpoved vere v Markovcih Naši izseljenci v Kanadi se vračajo 259 V tem letu smo nameravali imeti misijon in je bilo zanj že vse pripravljeno, pa so misijonarji nenadoma odpovedali. Mnogo naših vernikov pa se je udeležilo misijonov v sosednji petrovski župniji. MURSKA SOBOTA — V lanskih Stopinjah je manjkalo poročilo o novi maši, ki jo je 3. julija 1983 daroval novomašnik Štefan Grabar iz Kroga. Vsaka nova maša je pomemben dogodek v župniji. Srečni smo. da se je Gospodovemu klicu odzval tudi naš novomašnik. Z njim se je veselila vsa naša župnija, posebno še njegovi domači in vaščani Kroga. Pridigal mu je Martin Poredoš, župnik in dekan iz Bakovec. Novomašnik Štefan Grabar je od 1. avgusta 1983 kaplan v Lendavi, kjer vneto deluje v veliki dvojezični župniji. Pri njegovem dušnopastirskem delu mu želimo obilo božjega blagoslova. Novomašnik Štefan Grabar s svojimi domačimi Življenje v Cerkvi je vedno živo. Duhovniki, ki delujejo po župnijah, odhajajo po nekaj letih dušnopastirskega dela na druge župnije, kamor jih pošlje škof. Na njihova mesta pa prihajajo drugi duhovniki, ki nadaljujejo njihovo delo. Tudi v naši župniji so bile letos osebne spremembe. 1. julija je odšel od nas župnik Štefan Recek. Svojo duhovniško pot nadaljuje v Slomškovi rojstni župniji Ponikvi pri Grobelnem. Na njegovo mesto je prišel Franc Režonja, ki je bil pred tem 12 let kaplan v Lendavi. Od nas sta odšla tudi oba kaplana. Ignac Magdič je postal župnik v Šmartnem v Rožni dolini, Srečko Reher pa je sedaj kaplan v Šmarju pri Jelšah. Na njuno mesto sta prišla Alojz Antolin, do sedaj kaplan v Turnišču m Jožef Vinko- 260 vič, kaplan iz župnije Sv. Rešnjega telesa v Mariboru. Tako se je župnija od svojih duhovnikov poslovila, sprejela pa nove dušne pastirje. Iz srca smo hvaležni vsem trem dušnim pastirjem, posebno še župniku, za vse kar so storili za nas. Na njihovih novih župnijah jim želimo mnogo božjega blagoslova. Vsa leta smo čutili veliko pomanjkanje veroučnih prostorov, zato se je župnik Recek odločil, da bo sezidal nov župnijski dom, kjer bodo veroučne učilnice, dvorana za razna srečanja, knjižnica in drugi prostori. Vsi trije duhovniki so se skupaj z verniki lotili težkega dela. Z božjo pomočjo, z veliko dobre volje in žrtvijo, z denarnimi prispevki vse župnije in prostovoljnim delom, so to veliko delo uspešno končali. Za vse to se jim novi duhovniki iskreno zahvaljujemo. Upokojeni župnik Ernest Veleberi, ki stanuje sedaj v Murski Soboti in nam rad pomaga v dušno-pastirskem delu, nam je daroval vse svoje knjige za našo knjižnico. Tudi njemu se za ta velikodušni dar lepo zahvaljujemo. Blagoslov novega župnijskega doma je 23. septembra opravil škof ordinarij dr. Franc Kramberger. 12. septembra smo se v Murski Soboti poslovili od pokojnega Karla Štefka. Cerkvi je daroval dva svoja otroka. Sin Slavko je župnik v Brezna ob Dravi, hčerka Albina, s. Bogoljuba pa deluje kot redovnica mariborskih šolskih sester v Zrenjaninu. Pogreb je opravil mariborski pomožni škof dr. Jože Smej, ob udeležbi velikega števila vernikov, 15 duhovnikov in 10 redovnic. Po pogrebu je sin duhovnik, skupaj z ostalimi duhovniki, opravil pogrebno mašo za svojega pokojnega očeta. ODRANCI — Za veroučno leto 83/84 smo dobili pomočnika, bogoslovca 6. letnika župnikovega nečaka Lojzeta Kozarja, ki je pomagal pri verouku, obhajanju in drugih cerkvenih opravilih. Lepo je vodil tudi pošolski verouk ter pripravil miklavževanje našim najmanjšim, ki so na svoj otroški način lepo sodelovali pri maši pod vodstvom sestre Eme. Pred božično polnočnico je bila kratka božična prireditev. Sodelovala je mladina, naš otroški zbor in vsa cerkev. V svetem letu odrešenja smo imeli tridnevnico od 26. do 29. januarja, ki jo je vodil p. Grošelj DJ. V štirih dneh je imel dvajset govorov. Največ govorov je imel za vse vernike skupaj, posebej pa je govoril otrokom, mladini, mladim in starejšim zakoncem. Mladine je bilo od govora do govora vse več, da je bila veroučna učilnica nazadnje čisto polna fantov in deklet. Na cvetno soboto je tudi naša mladina poromala v Maribor in opravila svetoletno romanje, udeležila se je duhovnih vaj v Beltincih in srečanja mladine v Stični, kamor jih je odšlo šestnajst. Štirinajstega maja smo imeli v naši župniji taizeski »križ sprave«, ki potuje od župnije do župnije. Lepo smo ga okrasili, predvsem pa smo skušali ob njem lepo prositi za mir in spravo med Bogom in ljudmi. Verniki so se ob njem vrstili ves dan. Sedemindvajsetega maja je bilo pri nas srečanje župnijskih svetov naše dekanije. Zbralo se je okrog 120 članov in članic. Ta dan je bilo tudi prvo obhajilo, ki ga je prejelo 38 otrok. Manj rodovitna leta, se zdi, so za 261 nami in se število krstov dviga. Sicer pa tudi v najmanj rodovitnih letih nismo imeli izgube, ampak le manjši prirastek. Izpoved vere našega osmega razreda pa je bila 4. junija z izredno lepim sodelovanjem pri maši vsega razreda. Srečanje bolnikov v Odrancih Župnijsko srečanje naših odranskih bolnikov je bilo na binkoštni praznik in se ga je udeležilo blizu štirideset bolnih in ostarelih. Precej bolnikov se je udeležilo tudi dekanijskega romanja bolnikov in ostarelih v Turnišču. Prepeljali so jih naši lastniki osebnih avtomobilov in sicer zastonj, čeprav je cena bencina poskočila. Naš otroški zbor je bolnikom zapel nekaj pesmi, med temi je vsem najbolj ugajala stara pesem o sveti Barbari. Petnajstega junija je bila pri nas ponovitev nove maše, ki jo je imel župnikov nečak, novomašnik Lojze Kozar ml. Ob tej priliki so pevci peli Gašparičevo mašo v Čast sv. Janezu Krstniku. Romarski izlet naše župnije je bil v Hoče, kjer smo imeli sveto mašo, potem pa sta nas avtobusa potegnila na Pohorje k Sv. Arehu in naprej proti Oplotnici. Naši ministranti, ki jih je 34, so se udeležili svojega dekanijskega srečanja v Turnišču, člani ŽPS pa so imeli svoje molitveno siečanje v Peča-rovcih ob priliki odkritja spominske plošče velikemu misijonarju na Kitajskem, Jožefu Kerecu, 12. avgusta. Pri skupnem nastopu združenih cerkvenih mešanih pevskih zborov je sodeloval tudi naš mešani zbor. 262 Odranski cerkveni pevski zbor Tukajšnji župnik se je udeležil Ivanocyjevega simpozija, ki je bil v Rimu od 17. do 21. septembra in sicer v Sloveniku. Njegovo predavanje je obravnavalo Ivanocyjevo dušno pastirstvo na Tišini, kjer je Ivanocy deloval kot župnik in dekan od 1889 do 1913. PEČAROVCI — V jubilejnem svetem letu odrešenja smo se tudi v naši župniji duhovno prenavljali. Ob godu župnijskega zavetnika sv. Boštjana smo imeli tridnevno svetoletno misijonsko obnovo, ki sta jo vodila: naslovni škof dr. Grmič in prof. dr. Jože Rajhman. Pod vodilnim geslom: ODPRITE SVOJA SRCA BOŽJI MILOSTI, smo se že prej pripravljali na to duhovno obnovo. Kljub snežnemu vremenu je bil obisk zadovoljiv za našo po številu malo, po obsegu pa veliko župnijo. Posledice požara v cerkvi, ki je prizadel lurško votlino pod korom in uničil kip lurške Matere božje, smo s pomočjo vernih in velikodušnih župljanov hitro poravnali. Sedaj se naši verniki zopet radi ustavljajo pri lurški Mariji in ji izročajo svoje potrebe in zahvale. Iz tega se jasno vidi, da imajo za Bogom najrajši Marijo. Najbolj doživeta pa je bila 12. avgusta misijonska proslava zunaj pred cerkvijo. To je bil res praznik za vso Goričko in Pomurje. Somaševanje je vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej v spremstvu inšpektorja slovenskih salezijancev Toneta Koširja in ravnatelja PMD v Sloveniji, za ljubljansko nadškofijo Franca Mikuža ter 38 drugih somaševalcev. Po končani maši je bila akademija, med katero je g. škof odkril v cerkvi spomin 263 sko ploščo misijonarju msgr. Jožefu Kerecu, salezijanskemu duhovniku iz Prosečke vasi, ki je bil v tej cerkvi 16. 10. 1892 krščen. Umrl je 27. 6. 1974 v Veržeju in je tam pokopan. Plošča, ki je bila postavljena ob desetletnici njegove smrti, bo poznejšim rodovom zgovorna priča, kako velikega misijonarja je Cerkvi darovala sebeščanska župnija. Bil je misijonar na Kitajskem in apostolski administrator čaotunške prefekture. Pri tej proslavi se je zbralo okoli 2500 ljudi, med njimi člani župnijskih svetov Pomurja, okoli 60 duhovnikov, med njimi 10 misijonarjev in misijonark, združeni pevski zbori iz petnajstih pomurskih župnij, ki so slavje spremljali z ubranim petjem pod vodstvom odranskega župnika msgr. Lojzeta Kozarja in beltinskega organista Maroša. Posebno ganjeni so bili tisti, ki so z misijonarjem Kerecem na Kitajskem sodelovali: Andrej Majcen, ter redovni sestri Mihae- Med govorom škofa Smeja na misijonski proslavi v Pečarovcih la Rous in Konstantina Sarjaš. Profesor dr. Vilko Novak je v svojem nagovoru posegel v začetke pokristjanjevanja nato pa vrstil pomembna imena iz prekmurske preteklosti: Mikloša Kuzmiča, Jožefa Košiča, tri Ivano-cyje in Jožefa Borovnjaka, ki je bil povezan z izobraženci onstran Mure. Nato je o Kerecu govoril še Franc Halas, župnik na Kobilju. Vsi navzoči in misijonarke so se na kratko predstavili, verniki pa so njihove besede nagradili s ploskanjem. Velik pobudnik razširjenja misijonske zavesti med koroškimi Slovenci, rektor slovenskega katoliškega doma v Tinjah na Koroškem ter ravnatelj Dušnopastirskega urada za Slovence v Celovcu, Jože Kopeinig je v pozdravnem nagovoru poudaril, da je Cerkev krščanska, če je misijonarska. 264 Navzoči so bili tudi štirje črni malgaški študentje. Zapeli so nekaj črnskih pesmi, eden pa je v slovenščini tudi prebral mašno berilo. Misijonar A. Majcen pa je pred slovenskim očenašem zmolil očenaš tudi v kitajščini. Čeprav je slovesnost trajala precej časa, so verniki navdušeno in zbrano vztrajali do konca. Pesem: Marija skoz življenje... jih je ob zahajajočem soncu spremljala, ko so se zadovoljni in obogateni z lepim doživetjem vračali na svoje domove. Domači župnik Gumilar pa je vse navzoče prisrčno povabil, naj še radi pridejo na hribček k svetemu Sebeščanu, da bi bili bliže Bogu, obenem pa imel v srcu tiho željo, da bi ta misijonska proslava budila zavest evangelizacije v župniji in obrodila nove duhovniške in misijonarske poklice. PERTOČA — V januarju in februarju 1984 je bil ob sobotah in nedeljah predzakonski tečaj. Predavali so soboški kaplan Ignacii Magdič, can-kovski župnik Anton Fakin, ljutomerski župnik Izidor Veleberi, župnik s Koga Karel dr. Bedernjak, beltinski župnik Janko Škraba n in domača katehistinja Marija Sraka. Udeležencev je bilo 64. »Križ sprave«, romarski križ, ki potuje po krščanskem svetu, je bil k nam pripeljan 23. maja. Ta večer so pred njim opravili molitveno uro verniki v kapeli v Gerlincih. Drugi dan je bil v cerkvi na Pertoči, kjer so ve-roukarji in drugi verniki po sv. maši molili ter tudi čez dan prihajali, da skoraj ni bilo trenutka, da ne bi bil kdo pred njim zatopljen v premišljevanje. Zvečer je bil v kapeli v Ropoči kjer so se zbrali verniki in Bogu izročali prošnjo: »Gospod, pomagaj vsem bolnim, ostarelim in zapuščenim.« Križ, ki zanj skrbi Karel Sadi v Ropoči, je bil zaradi prevelike bližine Kraškemu jezeru pred veliko nočjo ves prenovljen in prestavljen bliže k lastnikovi hiši. Popolnoma obnovljen je bil v Gerlincih pred proščenjem sv. Antona križ ob poti, nedaleč od kapele. Na Marijino nedeljo (tako imenujemo nedeljo na god oziroma po godu Škapulirske Marije) je bila procesija k prenovljenemu »Vukovemu« križu (Lastnik Anton Gomboc). Križ je župnik slovesno blagoslovil in spodbujal vernike, naj za križe po vaseh lepo skrbijo. Dne 30. junija je bilo romanje mladine na Ptujsko goro. Od nas je peljal avtobus 40 naših mladih. Po končani pobožnosti so še obiskali starodavno cerkev v Olimju v južnem delu naše škofije. Dne 3. avgusta pa je avtobus peljal 58 naših faranov na Brezje, kjer smo prejeli zakramente in bili pri sv. maši. Nazaj grede smo obiskali Marijino cerkev v Petrovčah, sedaj počaščeno z naslovom bazilika. Med potjo domov smo bili še pri večerni sv. maši v Konjicah. Slovesnost prvega sv. obhajila je bila 3. junija, prejemnikov je bilo 16. Zlato poroko sta imela v maju Franc Holsedl, (brat dveh rajnih duhovnikov) in Marija Bore iz Ropoče. Srebrni jubilej poroke je imelo 8 parov. L. 1983 je bilo 27 krstov (17 dečkov, 10 deklic), 8 porok in 44 mrličev. (Pred 100 leti, torej 1. 1883 je bilo 91 krstov, 19 porok, 47 smrti). Od pokojnikov se posebej spomnimo 82 letnega Avgusta Mariča, ki je umrl 7. 11. 1983. Bil je mož, ves zavzet za napredek dobrega. Pred drugo svetovno vojno, ko niso mogli zidati večje župnijske cerkve, je navdušen 265 Izpoved vere pertoških osmošolcev sprožil pobudo in prevzel skrb za zgraditev kapele na ropockem hribu blizu njegove domače hiše. Pridobil je za gradnjo vaščane, a največjo težo dela in skrbi pa je nosil sam. Kapela je bila zgrajena še pred prihodom okupatorja in je na zadnjo nedeljo v oktobru 1941 bila blagoslovljena. Rajni Gustek jo je spopolnjeval, marsikaj sam naredil, tako oltarni nastavek, prižnico, ki se lahko rabi tudi kot spovednica, klopi. V zadnjih letih je poskrbel za oltarno mizo za maševanje naproti ljudem. Trije kapelski zvonovi so tudi sad njegovega truda. Rajni je tudi rad kaj zapisal. Tako je zabeležil, da je v 30 letih (od 1. 12. 1946, ko sta bila dva zvona blagoslovljena, do 1. 12. 1976) tam zvonilo 181 domačim mrličem in 199 tujim, Angelsko pozdravljenje pa 32.360 krat v 1580 tednih, za zvonjenje pa ni hotel sprejeti nobene nagrade od sovaščanov. »Stopinje« 1981 so priobčile njegova sestavka »Naša ves« in »Naša hiša«. Napisal je tudi debeli zvezek svojih spominov iz prve svetovne vojne. Tudi za gradnjo župnijske cerkve pred 22 leti se je dosti trudil. Njegova vernost ni slonela le na podedovanem izročilu, ampak je bila res osebna, globoka. PETROVCI — NEDELA — Za dan češčenja Najsvetejšega 27. oktobra 1983 je bil pri nas slavnostni govornik misijonar Janez Puhan. V župnijski cerkvi je opravil dve maši dopoldne, zvečer pa je v kapeli v Martinju predvajal tri filme: o sv. Rešujem Telesu, o splavu in o mladini na Madagaskarju. 266 Na sveti večer pred Božičem je v Šulincih bila veselica, zato je bila udeležba vernikov pri polnočnici v župnijski cerkvi izredno majhna. Župnik je zaradi veselice ob takem času protestiral pri slovesni maši na božič. Prvo srečanje misijonarjev — frančiškanov, p. Peter Lavrih in p. Franci Pivec, z verniki je bilo v nedeljo 4. marca 1984, ko je bil župnik v bolnici. Misijon je trajal od 31. marca do 8. aprila 1984. Med misijonom je bilo spovedanih v bogoslužnih prostorih 463, na domu predvidenih 16, povprečna udeležba med tednom pri Nedeli, v Boreči in v Martinju skupaj 190—230, obhajil 1428. Otroci so dobili nalogo, da naredijo lesene misijonske križe, ki so jih vsak dan prinašali k misijonskim govorom, predzadnji dan misijona pa k misijonski obljubi. Vsa župnija je molila za uspeh misijona vsak dan ob večernem zvonjenju ob 20. uri. Spominske podobice na misijon nam še vedno kličejo: »Brezmadežno srce Marijino nam bo pomagalo, da takoj odpremo vrata svojih src, ko potrka Odrešenik.« Jožef Sukič iz Sulinec je nabavil za župnijsko cerkev pri Nedeli zelo lep luster. Na proščenjsko nedeljo sv. Trojice 17. junija je dekan Poredoš sloves-1 no instaliral sedanjega župnika. V nedeljo 24. junija je bila inštalacija Jane Kerčmar za redno duhovnico evangeličanske cerkvene občine Gornji Petrovci. Povabljen je bil tudi nedelski katoliški župnik, ki je v pozdravu citiral apostola Pavla iz pisma Efežanom, poglavje 4, opomin k edinosti, zaključil pa s citatom iz vabila na inštalacijo: »Gospod, tvoja roka bodi pripravljena, da mi pomaga, ker sem si za vodilo življenja izbrala tvoje zapovedi.« (Ps 119) Novomašni sprevod h kapeli v Martinju 267 Izreden dogodek je bila nova maša Lojzeta Kozarja pri kapeli v Martinju v nedeljo 8. julija, ko se je zbralo okoli dva tisoč ljudi, od teh ena tretjina evangeličanov. Slavnostni govornik je bil navomašnikov stric pisatelj Lojze Kozar, ki je z njemu lastno zgovornostjo orisal lik duhovnika v našem času in citiral iz novomašnikovega vabila: Rad bi bil njiva, ki žito rodi, rad bi bil znamenje sredi poti. Rad bi bil palica v trudnih rokah, rad bi krepil vsak majavi korak. Rad bi bil vedro studenca brez dna, rad bi zajemal vsem bratom sveta. Rad bi bil božjega sonca pomlad, rad bi postal vsem prijatelj in brat. Naš novomašnik je razveselil tudi slovenske vernike G. Senika na Madžarskem, kamor so poromali z avtobusom v nedeljo 9. septembra. Ob novi maši v Martinju V nedeljo 16. septembra pa smo z avtobusom pohiteli v Olimje, za 160. obletnico Slomškove nove maše, železne maše Friderika Strnada, zlatih maš Franca Jagra in Franca Murka, srebrnih maš Antona Petka, Jožefa Podjavorška in Vinka Rančigaja, ponovitve novih maš nekaterih letošnjih novomašnikov. Roman Ruže Vreg, Podeželska zdravnica, »ena najpretresljivejših pripovedi in izpovedi, kar so jih napisale zdravnice na Slovenskem«, opisuje dogodke v naši župniji v letih takoj po vojni. Starejši ljudje se je dobro spominjajo in je ne morejo prehvaliti. 268 RADENCI — To, kar je mlada župnija sv. Cirila in Metoda dolga leta čakala, je v letu 1984 končno dočakala. Začela se je gradnja nove župnijske cerkve. Že od ustanovitve župnije pred osmimi leti je bila glavna skrb: gradnja božjega svetišča v dušah in pa gradnja nove cerkve. Da bi se župnija čimbolj med seboj povezala in duhovno oblikovala v občestvo vernih, je bil izvoljen novi župnijski pastoralni svet. Dvoletna birmanska priprava ne le otrok pač pa tudi njihovih staršev, naj bi pripomogla k bolj zavestni veri. Birma sama konec meseca maja, ki se je vršila pred kapelico v parku, ni bila le zunanja slovesnost, ampak pravo doživetje prihoda sv. Duha. Osrednji dogodek župnije je bila blagoslovitev temeljnega kamna za novo župnijsko cerkev sv. Cirila in Metoda v nedeljo popoldne 1. julija 1984. Na to slovesnost se je župnija pripravila s tridnevnico. Ljutomerski župnik Izidor Veleberi je ob večerih prepričevalno govoril o Kristusu kot vogelnem kamnu. Začetek gradnje nove cerkve v Radencih Konec Marijinega meseca maja je bilo podpisano gradbeno dovoljenje in še isti dan je gradbeno podjetje Konstruktor iz Murske Sobote začelo s pripravljalnimi deli. Do 1. julija je bilo že toliko narejenega, da je mariborski škof dr. Franc Kramberger lahko blagoslovil temeljni kamen. Sončni nedeljski popoldan je privabil na cerkveno gradbišče ob župnišču blizu tisočpetsto ljudi iz domače župnije in drugih pomurskih župnij. Obredov blagoslovitve temeljnega kamna in mašnega bogoslužja so se udeležili predvsem duhovniki iz ljutomerske dekanije in večje število sa 269 lezijancev iz Ljubljane in drugod. Pri vzidavanju listine v temeljni kamen so poleg škofa sodelovali še slovenski salezijanski inšpektor Tone Košir, domači župnik Franc Levstik in projektant cerkve ing. arh. Slapšak Blaž. Veselemu dogodku so dajali posebno domačnost, prisrčnost in toplino lepo ubrano petje župnijskega cerkvenega pevskega zbora pod vodstvom organista Rudija Lileka, spodbuden nagovor škofa ter sporočilo listine, ki jo je pred blagoslovitvijo temeljnega kamna prebral domači župnik. Polaganje listine 'v temeljni kamen Skupaj z listino je bil v temelj vzidan kamen iz groba sv. Cirila v Rimu. Nekaj dni pozneje smo v isti temelj položili tudi dva kamna iz cerkve bazilike sv. Adrijana pri Zalavaru ob Blatnem jezeru iz leta 850. Ta dva kamna je osebno prinesel pomožni mariborski škof dr. Jože Smej. V cerkvi sv. Adrijana sta se sv. Ciril in Metod zaustavila, ko sta potovala v Rim. Tu sta zbirala svoje učence in jih pripravila za duhovniški poklic. Od tu sta prihajala v naše kraje ob Muri. Po končanem mašnem bogoslužju se je veselo razpoloženje nadaljevalo ob pogostitvi vseh, ki so se udeležili te lepe slovesnosti. Za bratske »aga-pe« so poskrbeli požrtvovalni in velikodušni domači radenski župljani. Razhajali smo se v upanju in želji, da bi se čez leto dni spet srečali v še večjem številu ob posvetitvi novega svetišča v čast slovanskima blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu. S tem bi najlepše proslavili 1100 letnico Metodove smrti. 270 Novi radenski župnijski pastoralni svet Nova cerkev v Radencih raste. Ob koncu avgusta se je dvignila do višine cerkvenega tlaka. Ta pa je približno dva metra nad terenom. Nad tistim delom, kjer je zaklonišče se že dvigajo cerkvene stene in stene pomožnih prostorov. Po predvidenih in tudi narejenih načrtih bi moralo biti zaklonišče v zemlji. Zaradi talne vode pa je bilo treba vse skupaj dvigniti za dober meter. In tako bo cerkev še bolj veličastna. Stala bo nd malem gričku, ki ga obkroža boračevski potok. S tega grička bosta njena zavetnika sv. Ciril in Metod po duhovnikih širila božjo besedo. Njuna priprošnja naj pri Bogu posreduje, da bi pomursko ljudstvo ohranilo vero. Nova cerkev sv. Cirila in Metoda v Radencih naj bo vez med cerkvijo v Velehradu, kjer je grob sv. Metoda, preko cerkve sv. Cirila in Metoda v Mariboru in Ljubljani z grobom sv. Cirila v Rimu. 271 ! OPoininsKA listiiu »B BLAGOSLOVITVI TEin^nFGA UfflUA ZA 'cerkev sv. Cirila im IBetopa v Radencih ,T n ■ V CjOSPODOVEM LETU 19&K /tisočdevetstoštiriinoseindeset/, KO JE SVETO ® [Cerkev vodil slovanski papež 3.ALV PAVEL II., ko Je eh slovenski metropolit I [LJUBLJANSKI NADŠKOF pr. Alojzij ŠUŠTAR, mariborski škof pr.Franc KRAmSER<$€^ ^OMOtUI ŠKOF PR Joče SfflEp VRHOVNI PREDSTOJNIK SALEZljAUSKE DRUŽBE VI^AUO, .INŠPEKTOR SlOVEMSKE INŠPEKTORIJE SV. ClRlLA IN^METODA TONE KOŠIR, KO STA ŽUPNIJO Sit TipkavijaLa salezJanska duhovnika župnik LEVSKK Franc w kaplan Loja ČUPAU; 'roJe bil predsednik predsedstva SFRJ Veselim PcUKAKOVIČ, predsednik skupščine, ■občine Qor. KadgonaJože KOLBL, jz v NAVZOČNOSTI ZBRANEGA ljudstva in duhov-" NIKov mariborski škof pr. Franc CXAmBFRqFK na CiriL - Metodovo vede Jo "I. Julija 198L blagoslovil TerieJni KAITILn la novo župnijsko cerkev sv. Cirila ? in nejoda v Cadeucim. . _ 3 k Župnija v RadeucihJe biIa ustamovJena U. februarja 1977, ko vEsoyux| ^Cerkev slavi god sv. Cirila in HIetopa. Wa €tyo maribokskzga škofa pr. IFIaksi-J mtjANA PKČEČUlKAjE NOVA EUpNIJA POSVEČENA SV. ClRIlU IN HltTODU , KER ŠE Ul ČUf-fl UME IN CEKKVE V Potnuju POSVEČENE TEMA SLOVANSKIMA BLAGO VESTNI KOMA, 3 k Leta ioczJe uprava Cpkavilišča „RADENSKA* pala v srccpLacen uaJeaa® ^svojo kapelico v parku ta bomosLučne uaa