Répoitev,,


duh v Kerkonoških goráh. 

Pravljica 

n.e=šk spisa l 

Tretji, popravljeni natis. 

V Ljubljani..
Založil in prodaja Janez Giontini .
1881.



Natisnila Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani . 


Répošte . 

Na hribih Sudetskih je prebival pred ve č 
sto in sto leti zeló sloveči gorski duh, Répoštev imenovan, po kterem so Kerkonoške 
goré dalječ slovele. Ta pervak duhov sicer 
ni imel na verhu zemlje velikega posestva ; 
le malo ur obhoda je obsegalo in z gorami 
je bilo obdano. Dva mogočna soseda sta se 
delila .njim še v tem posestvu. Pa ne glob6ko pod rodovitnim zemeljskim poveršjern 
se je začenjalo njemu lastno kraljestvo, kterega mu ni mogel nihče vzeti, in je segal o 
čez osem sto milj v globočino, do sred e 
zemlje. Včasi se je zljubilo podzemeljskem u 
kralju, prehoditi svoje obširne dežele v globočini, ogledati neskončne zaklade žlahtnih 
rud, obiskati rudarje in naganjati jih k delu , 
nekaj zato, da je ogenj ustavil v sredi zemlj e 
s terdnimi jezovi, nekaj pa, da je oplodil 
gluho kamenje z Žlahtnimi rudami in premenil v dragocene kovine. Včasi je odložil 
vse podzemeljske skerbi, šel je verh zemlj e 
in je gospodaril ondi v Kerkonoših, uganjal 


ondi svoje marnje z ljudmi, kakor vesel preširnež, in da se more enkrat prav po volj i 

nasmejati, svojega soseda do smerti šegače . 

Répoštev, morate vedeti, je posebna 
glva, muhast, vihravast, surov, bahast, napuhnjen, ohol, nestanoviten ; danes preč prijatelj, jutri tuj in merzel včasi dobrega, plemenitega serca in občutljiv ; a včasi tudi nedosleden, bahast, pa tudi moder, dostikrat mehek 
in terd ob enem kakor jajce, ki v vrelo 
vodo pade, zvit in resničen, termast in šibek, 
kakor mu reč ravno k sercu gré . 

Davno, davno, prodno-so Jafetovi sinovi 

tako daleč razširili se,' da so ta kraj obdelali, je že Répoštev v samotnih hribih gospodaril, medvede in túre dražil, da so se 
med seboj napadali in bili, ali pa je se strašnim hrumom plašil divjad, da je s stermeg a 
pečevja v globoko dolino poskakala. Ko se j e 
tega naveličal, šel je spet po svoji poti v 
podzemeljsko deželo in ondi prebival več st o 
let, dokler ni mikalo ga na solnce podati s e 
in veseliti se lepega stvarjenja na zemlji. 
Kako se je čudil, ko je nekdaj vernivši s e 
s sneženih temen Kerkonošev gledajoč ve s 
kraj premenjen vidil! Temni gosti gozdi bili 
so po Bani in v rodovitno polje predelani , 
kjer je bogato žito rastlo . Med cvetečim sadnim drevjem so stale vasi in s slamo po


krite hiše, iz kterih se je dim valil v oblake. 
Tu in tam je stal posamem terden tabor na, 
stermem hribu zemlji v varstvo ; na cvetnih 
tratah so se pasle ovce in goveda, iz zeleni h 
logov pa se je slišalo milo petje veselih 

Ker se mu je vse novo in lepo zdelo , 
je bil gospodar tega kraja tako vesel, da s e 
ni hudoval nad prebivalci, ki so tukaj brez 
njegovega privoljenja gospodarili. Pustil jih 

je v miru, kakor dobroserčen hišen gospoda r 
pusti priljudno lastovko ali pa sitnega vrabca 
pod svojo streho. Mikalo ga je še celó, z 
ljudmi seznaniti se, spoznavati njih značaj 
in navade ter žnjimi pečati se . Vzel je podobo terilnega rataja na-se in se udinjal pr i 
pervem kmetu. Vse, kar je počel, se je 
dobro posrečilo njegovim rokam, in slove l 
je kmalu kot najboljši hlapec v celi vasi. Pa 
njegov gospodar je bil zapravljivec, ki j e 
vse pognal, kar je zvesti hlapec zaslužil, ter 
mu njegov trud in delo slabo plačeval. Zato 
ga je zapustil in šel k njegovemu sosedu, 

kteri mu je izročil svojo drobnico. To je 
pridno pasel, gonil na sterme goré in v pu

ščobne kraje, kjer so zdrava zelišča rastla . 
Tudi drobnica je dobro teknila in se množila. Nobena ovea ni padla čez skale in s e 
ubila, nobene ni volk raztergál. 'Njegov go


spodar pa je bil samopašen stiskač, ki svojemu zvestemu hlapcu ni dal plačila, 'ka , 
koršno mu je šlo, skrije mu celo najboljšeg a 
ovna iz hleva, samo da mu je prikratil plačo . 
Zavoljo tega mu je ušel in odslej služil pri 
Županu kot véliki hlapec. Bil je tu strah 
tatov in pravičen sodnik . Zupan pa je bil 
nepošten mož, ki je pravico z nogami teptal , 
sodil, kakor se mu je ravno zazdelo, in po 
stave je zaničeval. Ker pa Répoštev ni hotel 
krivici služiti, dal je županu slovo, a, ta ga 
je v ječo zaperl, iz katere je pa po navadn i 
poti duhov, pri ključanici, ušel . 

Perva ta poskušanja ni mogla mu vneti 
ljubezni do ljudi. Vernil se je ves nevoljen 
v svoj karneniti grad, od koder je videl na 

lepo polje, ktero so človeške roke tako 
olepšale ; čudil se je, da je mati narava s 
predobrotljivimi rokami delila svoje darov e 
tako nehvaležnim stvarem . A vendar se je 
podal še jedenkrat v dolino med ljudi:, ter 
pazil na-nje v gerrnih in za ploti . Kar 
ugleda tukaj lepo deklico in okrog nje so se 
igrale tovaršice, nabiraje po lepi trati krasni h 
cvetic in zajemaje vodo iz bistrega, potoka , 
ki je svoje valove v prijeten jer~n zlival . 
Smijale in radovale so se tu v svoji nedolžnosti poleg svoje gospodičine . To videti, je 
Répošteva ganilo in pozabil je, da je duh ; 


druzega si zdaj ni želel, kakor človek biti. 

Mislil in mislil je, kako bi prav naredil, da bi svoj namen dosegel, pa nikako r 

mu niso šli njegovi naklepi po sreči. Premenil se je zdaj v černega krokarja, ki j e 
verh drevesa zletel, da bi svoje oči pasel 
na lepoti devic. Pa te si ni dobro izmislil . 
Vidil je in občutil vse le kakor krokar, p a 
kmalu si je pomagal. Zletel je krokar v germovje , kjer se je v lepega mladeniča pre

menil. To je bila prava pot, po kteri bi bil 
mogel svoj namen doseči. Vender ga j e 
nekaj zaderževalo, da ni mogel devicam približati se ali skozi goščavo na-nje planiti . 
Zala devica je bila hči mogočnega kralja, 
kteri je takrat v tistih krajih vladal. Navado 
je imela, sprehajati se s svojimi lovaršicami 
v togih in germovji, cvetlice in dišeča zelišča nabirati ali pa za svojega očeta jerbašček jagod nabrati in, če je bilo vroče , 
pri slapu potoka hladiti se. Odsihdob je bilo 
serce našega duha na, ono mesto kakor pri 
raščeno ; pričakoval je vsak dan nepoterpežljivo, kdaj bo mična druščina prišla . 

Dolgo se mu niso želje spolnile . Pa ne

koč opoldne, ko je bilo silno vroče, so 
prišle device zopet v hlad k slapu. Kako so 
se čudile, ko so videle ono mesto vse predrugačeno. Sive skale so bile premerjene v 


mrarnor in belobliščeče stebre. voda ni več 
v divjih valovih hitela s stermega pečevja , 
temuč počasi in prijetno šumljaje je tekla, 
v širok mramorov jer~n, iz kterega srede j e 
bister curek kvišku švigal in kot gost dež 
padal zopet nazaj v jerin, zaganjan po sapi 
zdaj na to, zdaj na ono stran. Marjetice, 
podlesk in potočnice so rastle ob kraji, rože 
in druge lepe dušečke so cvetele med njimi . 
Na levi in na desni je peljala gladka pot v 
kaj lepo otlino, ktero so oklepale stene pisanih rud in svitlega kamenja, tako da s e 
je vse lesketalo. Na mnogih mizicah so bile 
pripravljene, sladčice ; samo pogled na-nje 
je uže oči razveselil . 

Gospodičina je obstala in tiho čudeč se 
gledala, ker ni vedela, ali bi si upala sto 
piti v ta lepi kraj ali bežala. Ker je bila, 
tudi hči Evinega rodu, se ni mogla zderžati , 
vse ogledati in jedi pokusiti, ki so na mizicah stale kakor nalašč za-njo pripravljeno . 
Ko je s svojimi tovaršicami dosti naveselila 
in nagledala se, mikalo jo je, pri jer~nu 
ohladiti se. Ukazala je svojim tovaršicam pri 
nji ostati, da bi se ji v glavi ne zvertilo i n 
da bi v vodo ne padla. 

Komaj se približa jer~nu, kar ji spodleti 
in pade vanj . Bistra in prej mirna voda za

ganja se zdaj v penečih valovih in preden 


so mogle tovaršice priteči ter rumene lasé 
svoje gospodičine zagrabiti, jo je že voda vzela . 
Glasno so jokale prestrašene deklice, ko j e 
tako spred njih oči zginila. Roke so vile 
in vile, zamán Boga prosile, da bi se j e 
usmilil. Nobena si ni upala skočiti za njo, 
razun Bri.mhfide, ktera je v vodnjak skočila 
in sklenila, žnjo umreti, če bi je ne rešila. 
Pa plavala je kakor slama verh vode in ni 
kakor ji ni bilo moč, utopiti se. Druzega 
jim ni ostalo, kakor kralju povedati, kaj j e 
zadelo njegovo hčerko . Jokaje so ga, srečale 
žalostne device, ko je s svojimi služabniki 
ravno v gozd šel. Kralj si je raztergal v svoji 
žalosti obleko, vzel zlato krono z glave, skri l 
svoje obličje v škerlatasti plašč, zdihoval i n 
objokoval svojo zalo hčerko . 

Ko je svojo pervo žalost prestal, si j e 

potolažil svoje serce in hitel sam na nesrečn o 
mesto gledat. Pa vsa lepota je zginila . Narava je bila tako divja kakor popred. Ni je 
bilo več otline, ne mramornatega jerina, ne 
rož, ne druzih cvetlic . Sreča, da kralj ni mislil , 
da bi mu bil kak divji vitez hčerko speljal , 
kar se je oni čas večkrat v njegovi deželi 
zgodilo . O devicah pa niso mogli ne s hudi m 
ne z dobrim zvedeti, kako se je zgodilo, d a 
je princesinja zginila. Verjel jim je, kakor s o 
mu povedale, dasiravno ni bila resnica, in 


mislil je, da je mogel Vodán, ali kak drug 

duh v to reč zapleten biti. Na lov je šel in 
kmalu si je žalost izbil iz serca, kakor mar-, 
sikdo, ki se druzega ne boji, nego izgubiti 
svoje bogastvo. 

Med tem se je zala Ema pri svojem duhu 
prav dobro imela . Po podzemeljski poti jo 
je peljal v kaj lepo poslopje, ki je bilo tako 

krasno, da je bil dvor njenega očeta senca 
mimo tega. Ko je zopet nekoliko k moči 
prišla, videla je, da je na mehki blazini, 
oblečena v rudečo svileno obleko, prepasana 
z lepim višnjevim pasom. Mlad mož lepe 
postave je stal pri nji in se ji je kaj sladk o 
dobrikal. Veseli duh ji potem razodene, kdo 
da je, da ima podzemeljsko kraljestvo, in j o 
pelje skozi vse lepote in bogastva. Grad j e 
na treh straneh obdajal silno lep vert, kar 
je bilo gospici jako všeč ; kamor je obemila 
svoj pogled, povsod so ji vonjale krasne 
cvetice naproti, in po vejah senčnatih dreves 
so se zibali krilati pevci, žgoleči milodoneče 
pesmice. Drevje je bilo polno rudeeega, pozlačenega sadja, kakoršnega na zemlji -nikj e 
ni videla. Sprehajala sta se po hladnih stezicah, včasi v vzhajajočo luno pogledovaje , 
in duh ji je nabiral dišečih cvetlic ter veneče vedno nadomestoval z drugimi še 
krasnejšimi. Njegove oči so bile samo v njo 


11 

vperte, njegovi ušesi ste poslušali samo mil e 
glase njenih ust . Govoril je vse kakor méd 
sladko. Nikoli še ni imel tako srečnega življenja. 

A zali Emi ni bilo tako pri serci. Neka, 

otožnost ji je temnila čelo; tiha žalost in 
neko kopernenje je dosti razodevalo, da goji 

v svojem serci skrivne želje, ktere se z njegovimi ne vjemajo . To je kmalu spoznal in 
prizadeval si je, s prilizovanjem pregnati ji 
otožnost ter jo razveseliti . Mislil si je, človek 
je priljudna žival, kakor bučela. Lepa devica 
se dolgočasi. Zna biti, da sta mož in žena 
s časom mertva družba komu hoče žen a 
potožiti svoje želje, za katere se možje ne 
zanimajo? komu svoj li gi) razkladati? s ko m 
zastran njih posvetovati se, s čim samoljubnos t 
rediti? Vsaj še perva žena s svojim dolgočasnim možem v raji ni mogla dolgo pre

stajati, zato si je kačo vzela v družbo. Smuk ! 
jo pomeri na polje, naruje ondi repe, j o 
položi v lepo pleten košek in jo nese lepi 
Emi, ki je samotno v senci rože pulila . 

»Ns,jlepga vseh hčera zemlje, joogovori 
duh, »preženi vso žalost iz svojega serca in 
odpri ga sladkemu veselju. Več ne boš v 
samoti žalovala. V tem košku je vse, kar 
potrebuješ, da ti bo sedanje bivališče prijetno . 
Ná, vzemi to pisano paličico in dotakni se 


12 

Žnjo sadeža, ki je v košku, in daj mu po 
dobo, kterokoli si izvoliš. » 

Potem je pustil princesinjo samo in nič 
ni odlašala, s paličico storiti, kakor ji je du h 
rekel. » Brimhilda! ljuba Brimhilda !« je rekla , 
»pridi!« in Brimhilda je stala pred njo, objel a 
kolena svoje gospodinje in močila s solzami 
veselja njene roke. Objemala jo je, kakor je 
sicer navado imela. To vse se je Emi 
tako popolno in istinito zdelo, da sama ni 
vedela, ali se ji le sanja. Vdala se je vsa 
veselji, da je le svojo preljubo tovaršico pri 
sebi zopet imela. Za roko jo deržaje se je 
sprehajala žnjo po vertu, kazala ji je . njega 
lepote in tergala zlatih jabolk z dreves . 

Potem je peljala svojo prijateljico po vseh 
grajskih sobah do skrinje, kjer je imela svoj a 

krasna oblačila. Tu ste ostali zamišljeni v 
pregledovanji do solnčnega zahoda. Vse rute, 
pasove, uhane ste pregledali. Brimhilda je 
vedela tukaj tako obnašati se ter razodevati 
toliko dobrega okusa v volitvi in uredovanji 
ženskega lišpa, da bi ji nihče ne bil mogel 
časti vzeti, da je cvet ženskega spola. 

Duh, ki je vse skrivaj od daleč opazoval , 
je v veselji plaval, da je tako dobro žensko 
serce našel in veselil se je, da mu je šlo 
spoznavanje ljudi tako spod rok. Lepa Ema 
se mu je zdela krasnejša, prijaznejša in ve


13 

selejša kakor kdaj! Vsako repo, kolikor jih 

je še imela, je brez odloga oživila s čudn o 
paličico . Dala jim je podobo devic, ktere 
so ji prejšne dni stregle, in ker ste ji še 
dve repi ostali, premenila je eno v silno lep o 
in prijazno mačko , drugo pa v majhneg a 
psička. Napravila si je zdaj spet svoje gospodinjstvo , odkazala opravke vsaki svoji h 
služabnic in nikoli še ni bilo videti lepšeg a 
gospodinjstva. Posli so stregli gospodinji po 
njenih željah, ubogali so na migljaj in voljn o 
storili, kar jim je bilo rečeno . Nekaj tednov 
je vživala to veselje čisto in v polni meri . 
Ples, petje in gódba, vse je prijetno verstilo 
se od jutra do večera . Samo to je spazil a 
princesinja čez nekaj časa, da lica njeni h 
tovaršic nekako obledujejo. Zercalo na steni 
ji je povedalo, da samo njeno obličje še 
kakor roža cvete, ko so bile Brimhilda i n 
druge device velim cvetlicam podobne. Pa 
rekle so ji vse, da se dobro počutijo i n 
radodarni duh jim tudi ni dal stradati, a 
vendar so od dné do dné bolj medlele . Zivljenja in delavnosti je bilo manj in manj v 
njih in tudi ogenj mladosti je počasi v nji h 
ugaševal. 

Ko je princesinja jasnega jutra veselo v 
svojo stanico stopila, se je silno vstrašila, 
ko je kup starih žen ob palicah in bergljah 


14 

hodečih zagledala, ki so ji tresoč se naproti 
prišle, nadušljive so vedno kašljale in bile 
so tako nabogljene, da so komaj stale n a 
nogah. 

Njen psiček je vse štiri od sebe molil 
in mucka je komaj še mogla vlačiti se po 
tleh. 

Plašna steče princesinja iz stanite pre d 
vrata, zapustivši gnjusobno tovaršijo, in klič e 
glasno duha, kteri je kmalu ves ponižen pre d 
njo prišel. 

>Hudobni duh«, ga je nagovorila jezno, 
»zakaj mi ne privošiš jedinega veselja mojeg a 
življenja, senc mojih nekdanjih tovaršic? Al i 
ne zadostuje uže samotni kraj, da me umori , 

ali mar hočeš še hišo starih bab tu napraviti? V tem hipu daj mojim keršencam mladost 
in lepo postavo nazaj, če ne, te bo zadel 
ves moj serd in moje zaničevanje. « - »Najlepša vseh zemeljskih hčera «, ji reče duh n a 
to, »ne jezi se preveč, vse kar je v moji 
oblasti, je v tvojih rokah, samo tega ne 
tirjaj od mene, česar mi ni mogoče. Narava 
mi je podložna, a njenih večno enakih zakonov mi ni moč predrugačiti . Dokler je bilo 
življenje v repah, bilo ti je mogoče, s paličic o 

po svoji volji žnjimi delati. Pa usušile so 
se in duh življenja je iz njih izginil . Toda 
to te naj ne žali, preljuba ; v drugo napolnjen 


15 

košek more vse spet dobro storiti ; vse. podobe moreš spet imeti, kterih si boš želela . 
Daj zdaj materi naravi njene darove nazaj , 
ki so ti toliko veselja delali ; zvunaj na vertu 
na veliki trati bodeš družbo boljšo dobila. 

Duh gré od nje in gospodičina vzam e 
svojo pisano paličico v roko, dotakne s e 
žnjo starih Žená in stori žnjimi, kakor otroci 
navadno delajo, kedar se svoje igrače naveličajo. Na gnoj jih je zmetala in mislila 
ni več na-nje. 

Ročno je stekla čez zeleno trato, prejeti 
znova napolnjen košek, kterega pa nikjer 
ni bilo najti. Gori in doli je hodila po vertu , 
pridno oziraje se, pa nikjer se ni hotel košek prikazati. Pri brajdi ji pride duh naproti, a takoj je mogla spoznati, da mu ne 
kaj prav ni. »Goljufal si me«, mu je rekla , 
»kje je košek ostal? Celo uro ga že iščem, p a 
zastonj . - »Kraljica mojega serca «, odgovori duh, » ali mi bodeš mojo belost odpustila? Več sem obljubil, nego morem storiti . 
Po deželi sem hodil in:repe iskal, pa davno 
so jo Že pospravili in v temnih hramih vene. 
Polje Žaljuje ; v dolini je zima, samo tvoj a 
navzočnost je tu ohranila pomlad in kode r 
se ti sprehajaš, rastejo cvetlice . Poterpi le še 
tri mesce, potem ti ne bo nikoli priložnosti 


16 

manjkalo, kratkočasiti se s svojimi druži

cami. 

Predno je duh nehal govoriti, mu j e 
princesinja nevoljno obernila herbet in šla 
v svojo stanico, ne da bi mu bila kaj od 
govorila. On pa se odpravi v bližnje mest o 
in gosposko napravljen kupi osla, kterega 

je obtovoril s težkimi vrečami, napolnjenimi 
z repnim semenom, s kterim je silno velik o 
njivo obsejal. Postavil je enega svojih sužnih duhov čuvaja, ter mu ukazal, zakuriti pod zemljo, da bi vsejano seme od zdolej gorkoto dobivalo in hitro rastlo . 

Repa se je kaj lepo razvijala in v kratkem obilo pridelka obetala. Princesinja Ema 
je šla vsak dan na polje, ktero ogledovati 
jo je bolj veselilo, kakor zlata jabolka na 
drevji. Pa nevolja ji je temnila mile oči ; 
najrajše je bila v gostem smerečji pri majhnem viru, v kterega je cvetlice metala . Duh 
kmalu izprevidi, da mu z vsem njegovim 
prilizovanjem in prizadevanjem nikakor n i 
moči, omečiti ji serca. Vender se njegova 
terdna poterpežljivost ni utrudila, točno spol 
niti ji vsako njenih želj, samo da bi ji serc e 
zopet omečil in vtolažil. V svoji neskušenosti si je domišljeval, da morajo vse težave, na ktere je zadeval v svojem hrepenjenji, imeti svoj vir kje na zemlji, kajti 


17 

spoznal je dobro, da ima tudi ta opora ne

kaj mičnega in da je pripravna, povečati še 
njegovo prihodno veselje . Pa novinec v po 
znanji ljudi ni slutil pravega uzroka te opornosti svoje ljube . Mislil je, da je njeno serc e 
tako prosto, kakor njegovo, in da grč po 
vsej pravici njemu, ker ga je on pervi v 
last vzel. 

Pa to je bila velika zmota . 

Mlad sosed na reki odri, knez Ratibor , 
je serce lepe Eme že davno za sebe vnél . 
Ratibor in Erna sta bila že blizu poroke ; 
pa mahoma zgine nevesta . Ko je to zvedel , 
zblaznil je skoraj Ratibor . Zapustil je svoj 
grad, klatil se ljudi ogibajoc se po gozdih, 

tožil svojo nesrečo skalovji in se sploh tak o 
v'édel, kakor človek, kteremu je ljubezen 
serce osmodila. Zvesta Ema je med tem v 
svoji krasni ječi zdihovala in žalovala, a 
berzdala je goreča čutila svojega serca tak o 
stanovitno, da se duh ni zavedal, kakošn e 
nakane ima v mislih proti njemu. Dolgo že 
je mislila in mislila, kako bi ga prevarala 
in rešila se zoperne ječe . Ko je več noči 
prečula, si je eno izmislila, ktera se ji j e 
dobro sponesla. 

Pomlad se je vernila v gorate doline, 
duh je dal podzemeljski ogenj pogasiti, in 
repa, ki je tudi po zimi lepo rastla, je do-

2 


18 

zorela. Prebrisana Ema je vsak dan ktero 
izruvala in poskušala, dati ji vsaktero po 
dobo po svoji volji in si tako veselje de 
lati. Prernenila je necega dne majhno repo 
v bueelo, da bi jo poslala zvedet , kako je 
njenemu ljubeeku . »Letaj, letaj, ljuba buče 
lica «, je rekla, »proti solnčnernu vzhodu, k 
Ratiboru, deželnemu knezu, in šumljaj mu 

na uho, da Ema še za njega živi, a da je 
sužinja knezu duhov, ki v hribih prebiva , 
in — prinesi mi novic od njega . « 

Bučelica je takoj zletela s persta prince-
sinje, kamor ji je bilo rečeno . Pa komaj 
odleti, pikne jo požrešna lastovka gospo 
dihni v žalost. Potem je naredila s paličico 
muho, in jo podučila rekoč : »Letaj, letaj , 
mala muha čez gore k Ratiboru, deželnem u 
knezu, in pošepni mu na ušesa, kako da zvesta 
Erna hrepeni, da bije rešil s svojo močno roko. « 

Muha je zletela berzih perút, kakor ji 

je bilo rečeno. A hudobna Lica jo je ugrabila in pokopala v svoj požrešen želodec. 
Te nesrečne poskušinje pa pogumne Eme 
niso ostrašile, poskusiti še drugo. Dala je 
tretji repi podobo srake in rekla : »Letaj , 
letaj, zgovorna Lica, z drevesa na drevo, d a 
prideš k Ratiboru, mojemu ženinu ; povejmu, da sem vjeta in da naj me čaka pripravljen s konji in hlapci, sprejeti me od 


19 

danes čez tri dni na meji v Majevi dolini 

in vzeti v svoje varstvo . « 

Belo-če= sraka je ubogala in letela o d 
drevesa do drevesa, skerbna Ema pa jo j e 

spremljala s svojimi očmi, dokler je bilo 

mogoče. 

Zalostni Ratibor je vedno še taval v 
gozdih. Pomlad in spet oživljena narava j e 

vlivala še več žalosti v njegovo serce. Pod 
košatim hrastom je sedel zamišljen v svoj o 
milo nevesto glasno zdihovaje : » Ema! Ema ! « 

:hoj mu da mnogoglasni jék preljubo im e 
nazaj ; pa tudi svoje ime čuje ob enem 
klicati. Kmalu potem zagleda srako, ki je 
z veje na vejo letala in zapazi, da ta tic a 
njegovo ime kliče. »Uboga jezičnica, « ji je 
rekel, »kdo te je učil izgovarjati to ime, ime 
nesrečnega, ki želi umreti ? « Potem zlobn o 
zgrabi kamen in ga hoče za tico vreči ; pa 
ta izgovori pri tej priči ime Ema. Roka mu 
omahne in v njegovem serci je odmevalo 
ime Ema! In tica na drevesu je začela s 
sraki lastno zgovornostjo izrekati, kar j o 
je Ema učila. 

Knez Ratibor je komaj slišal te besede, 
in Že se je v njegovi duši jasnilo ; smertna 

žalost, ki mu je hotela vzeti vso moč, j e 
zginila. Zdramil se je spet in pridno je spraševal oznanovalko njegove sreče po Emi ; 

2* 


a zgovorna sraka ni mogla druzega pove

dati, nego kar jo je Ema naučila, in zletel a 
je. Jaderno se odpravi žalostni knez v svoj 
grad, odbere ljudi, usede se na konja in 
gre pričakovat svojo ljubo nevesto . 

Gospodičina Ema je med tem z žensk o 
zvijačnostjo vse pripravila, izpeljati svoj na 
men. Nehala je dobrovoljnega duha mučiti 
s svojo mlačnostjo ; iz njenih oči je sijalo 
upanje in videti je bilo, kakor da bi se j i 
bilo serce omečilo . Tako srečnih ur zdihajoči zaljubljenec v svojem upu ni mogel za 
muditi. Kmalu je spoznal, da se je njeno 
serce premenilo . Prijazen pogled, prijazn o 
smijanje gospodičine je njegovo serce vnelo , 
da je gorelo s plamenom . Postal je silnejši, 
znova ji je oznanoval neskončno svoj o 
ljubezen ter jo prosil, uslišati ga. In zadel 
jo je. Pogodba je bila storjena, samo mal o 
dni- ga je še prosila poterpeti, da še enkra t 
dobro vse pomisli, kar ji je rad dovolil veselja omamljeni duh . 

Drugo jutro, kmalu po solnčnem vzhodu 
se prikaže zala Ema, napravljena kakor ne 
vesta„ obložena z vsemi Iepotijami., ktere 
je imela v svoji skrinji. Lase si je v lepe 
kite splčla ter okinčala jih z cvetečim vencem ; v njeni obleki so se lesketali žlahtni 
biseri in ko ji je duh po vertu sprehajajoč 


se naproti prišel, zagernila je sramežljivo 

svoje obličje s pajčolanom . »Nebeška de 
klica, « je jecljal, »naj serkam sladkost ljubezni iz tvojih krasnih oči, in ne brani m i 
dalje, čitati iz tvojega obličja, da je tvoj e 
serce moje. « Potem ji je hotel pajčolan odgerniti, da bi gledal svojo srečo v njenih ()Čeh . 
Ona pa je pajčolan še bolj gosto čez obra z 
potegnila mu ponižno rekoč : »Kdo se more 
ustavljati gospodu mojemu sercu! Tvoj a 
stanovitnost je zmagala . Naj ti povedo to 

moja, usta, a pusti, da moja rudečica in 

moje solzé ostanejo zakrite. « 

»Zakaj solzé, o preljuba ?« jo vpraša ostrašeni duh, »vsaka tvojih solz mi pada kakor 
kapljica razjedljive kisline na moje serce . 
Saj druzega ne tirjam, kakor ljubezni. « 

»Oh!« mu odgovori Ema, « zakaj ne ume 
ješ mojih solz ; moje serce je plačilo tvoj i 
ljubezni ; pa otožno upanje veže mojo dušo . 
Zena ne ostane vedno ljubeznjiva, ti se n e 
postaraš nikoli. A lepota je cvetlica, ki 
kmalu zvene. Na čem bom spoznala, da m i 
boš vdan, ]jubeč, postrežen, poterpežlji v 
mož, kakor si bil takrat, ko si me ljubil ? « 
Odgovori ji : »Tirjaj kako znamenje ljubezni 
od mene, ali znamenje zvestobe ali pokor

ščine v spolnovanji danih mi povelj, ali sim


22 

šaj mojo poterpežljivost, in preudari iz tega, 
kako terdna je moja nepremenljiva ljubezen . « 

Bodi si tedaj, « reče zvita Ema ; » samo 
enega znamenja tvoje postrežnosti mi j e 
treba. Pojdi in preštej vso repo na njivi , 
da moja poroka ne bode brez prič, oživljen o 
bodem imela za svoje družice . Pa varuj se, 
goljufati me in ne uštej se niti za jedno ; 

na tem bodem tvojo zvestobo spoznala . « 
Kakor nerad se je duh v tem hipu o d 

svoje }jubeznjive neveste ločil, vendar j e 
brez odloga ubogal, šel je na svoje delo i n 
je tako ročno sukal se med repo, kakor 
kak francosk zdravnik med svojimi bolniki , 
ktere ima spraviti na pokopališče. Kmalu 
je končal svoje delo ; da bi se pa popolnoma prepričal o natančnem številjenji„ je š e 
enkrat vso repo preštel in v svojo nevolj o 
je videl, da se je zmotil. Moral je tedaj 
še enkrat začeti . Pa tudi sedaj se je overil , 
da se to število ne vjema s pervim . In čuditi 
se tudi ni bilo, ker je le podobo svoje ljub e 
imel pred očmi, moral se je zmotiti , 

Prebrisana Ema je svojega ljubljenca 

komaj spred oči imela, že se je za beg pripravila. Debelo repo je imela ože pri rokah , 
ktero je na mah premenila v berzega konj a 
s sedlom vred. Na njem je zdirjala proti 


23 

goram in bežeči vranec jo je zibal na svojem hrbtu, ne da bi se bil količkaj spodtikal, in nesel v Majevo dolino, kjer se je 
na prsi vergla ljubemu Rafiboru, ki jo je 
skerbno in željno pričakoval. 

Delavni duh se je tako v svojo štetev 

zamislil, da, ni prav nič vedel in videl, kaj 
se žnjim in okrog njega godi . Po dolgem 
prizadevanji in napenjanji možganov je bil 
vendar tako srečen, da je skupaj spravil 
število vse repe, drobne in debele. Vesel je 
hitel nazaj, da bi vestno sporočal o svoje m 
računu predragi kraljici in jo z natančni m 
spolnjenjem njenih ukazov prepričal, da bode 
najbolji, najpoterpežljivejši in najpodložnejši 
mož, ki je kdaj živel na zemlji. Ves zadovoljen stopi na trato ; pa ondi ni našel, česar je iskal. Obhodil je ves Ióg, a ni 
našel, kar je Želel. V grad je prišel, vs e 
kote preiskal, ime svoje ljube Eme klical , 
pa ni bilo ne glasú ne odgovora. Zdaj mu 
pride na misel, da je morda goljufan. Ko 
bi trenil, je slekel svoje telo, vzdigne se 
visoko v višavo in ugleda daleč bežeč o 
ljubico, ravno ko je berzi konj skočil čez 
mejo njegovega posestva. Ves razkačen je 
zvil serditi duh dva černa oblaka skup 
in za bežečo Emo poslal strelo, ki j e 
sto in sto let star hrast razklala, pa čez 


mejo ni segala njegova jeza, in oblak se j e 
razperšil . 
Ko je višavo zastonj prešvigal, svoj o 

nesrečno ljubezen vsem vetrovom potožil in 
svojo jezo razhladil, vernil se je Žalostno v 
svoj grad, prelazil vse stanite in jih polni l 
s svojimi tožbami in zdihljeji. Potem je šel 
še enkrat na veri, a tudi tu ni bilo več 
veselja zanj . Ena sama stopinja nezveste 
ljubice mu je dala več opraviti, kakor zlat a 
jabolka na drevji in vse cvetlice na vertu . 

Misli na sladko srečo so se budile v 
njem ondi, kjer je nekdaj stala in hodila, 
kjer je cvetlice tergala in pulila, kjer jo je 
tolikral na skrivnem opazoval ali žnjo po

govarjal se. Vse to ga je tako poterlo in 
mu je tako na možgane pritiskalo, da j e 

pod bremenom teh čutljejev obnemogel. 

Kmalu potem je začel v svoji nevolji 
rotiti se in preklinjati, konečno je terdn o 
sklenil, ljudem popolnoma odpovedati se i n 
ne več misliti na ta goljufni ród . V tej nevolji je zateptal trikrat na zemljo in ve s 
grad z vso njegovo lepoto se je pogreznil 
v svojo bivšo ničevost. Zemlja pa je široko zazijala in duh je zletel globoko globoko d o 
nasprotne strani svojega kraljestva v sred o 
zemlje, kamor je sovrantvo do ljudi seboj 
vzel . 


Med tem, ko se je to godilo v goráh, 
je imel knez Ratibor s svojo Emo obilo 
posla, da jo je v varnost spravil . Z neizrekljivim veseljem jo je peljal v grad njenega 

očeta nazaj, kjer se je žnjo poročil in j e 
žnjo kraljeval. Sezidal je mesto Ratibor ,
ktero ima, po njem Še dan danes isto ime . 


II . 
Nevoljni duh je zapustil zemljo skle

nivši, nikoli več na sviti() prikazati se. Pa 
dobrodelni čas mu je serčno rano zacelil in 
ga vtolažil, a predno se je to zgodilo, trajalo je devet sto devetindevetdeset let . Nazadnje mu je začelo biti dolgočasno in ko 
je bil enkrat silno nevoljen, mu je svetoval njegov sluga, iti na zemljo ter si pregnati muhe iz glave. Vdal se je v to. Ni potreboval več časa, kakor en migljaj z očmi, i n 
dolga pot je bila končana. Ko bi trenil, stal 
je sredi velike trate svojega nekdanjega ver La , 
kteremu je dal spet njegovo prejšno podobo . 
Pa skrito je ostalo vse človeškim očem . Popotniki, ki so hodili čez gore, niso videli druzega, kakor strašno puščavo. Pri pogledu 
teh reči, ktere je v svoji nekdanji sreči 
gledal vse v zlati svitlobi, ponovila se m u 
je zopet misel na zastarano ljubezen i n 
zdelo se mu je, da se je z Emo godilo vs e 
še le pred nekaterimi dnevi njeno podob o 
je tako živo videl, kakor da bi vedno š e 
stala pred njim. Ko se je pa spomnil, kako 
ga je za nos vodila in prekanila, zbudila se 


je v njem vsa njegova jleza do ljudi. »Ne

srečni zemeljski červi , « je rekel, ko s e 
je ozerl z visocega hriba ter videl zvonik e 
cerkvá in samostanov v mestih in tergih, 
»ali še zmirom počenjate svoje homatij e 
tam v dolini? Z zvijačami in goljufijami st e 
mi osle kazali, zato se mi imate pokoriti . 
Tudi jaz vam bom nagajal in nagajal, da 
si bodete v glavo vtisnili, kdo sem jaz i n 

kaj more duh v gorah storiti ! « 

To izgovorivši sliši od daleč ljudi glasiti se. Trije mladi možje so prišli čez goro 
in najprederzniši med njimi je klical neprenehoma : »Répoštev, pridi doli! Répoštev , 
deviški tat! « 

Sto in sto let je ostalo znano med ljudstvom to, kar se je z lepo Emo zgodilo in 
pristavili so še marsikaj, kar se nikoli n i 
zgodilo in vsak popotnik, ki je prišel v Kerkonoše, je pripovedoval o tem . Govorili so 

o neštetih rečeh, ki se nikoli zgodile nis o 
ter so delali boječim popotnikom strah, in 
tako zvari modrijani, učenjaki in prebrisanci, ki po dnevi in v velicih družbah v 
strahove ne verjamejo ter se žnjimi šalijo , 
so velikrat ali v svoji prešernosti, ali da b i 
svojo serčnost kazali, duha po njegovem 
gerdem imenu klicali, rotili ga in mu zabavljali. Nikoli se ni slišalo, da bi se bil 


28 

miruljubni duh nad takimi zabavljivostmi 

znosil, ker jih v svoji globočini nikoli ni 
zvedel. Toliko bolj ga je speklo, ko je zdaj 
vso opravljivost slišal tako krepko in n a 
kratko. Kakor vihar je divjal po temnem 
smerečji in mikalo ga je, zadaviti ubozeg a 
tepca, ki se je brez uzroka derznil, zabavljati rnu, a pomislil je, da bi to ostro ravnanje preveč vpitja v deželi napravilo, vs e 
gorske popotnike oplašilo in mu priložnost 
vzelo, ljudem tudi zabavljati. Zavoljo tega 
ga je pustil mirno iti s tovariši terilno sklenivši, eno vendar zaigrati rnu. 

Na bližnji križpoti se je ločil zabavljive c 
od svojih tovarišev in pride to pot srečno 

na svoj dom v Jelenovo. Pa nevidljivi duh 
ga je do doma spremil. Vernivši se v goré 
premišljuje, kako bi se nad njim znosil. Pri

merilo se je, da ga na poti sreča bogat 2idov (jud), ki je hotel iti v Jelenovo . Prišla 
je duhu misel v glavo, nad tem znositi se. 
Pridružil se mu je torej v podobi istega ,popotnika, ki mu je zabavljal, prijazno se je 

žnjim pogovarjal, ga speljeval pocasi v stra n 

ceste in ko v goščavo prideta, napade jucla tolovajski, ga zelo premlati, zveže in mu vzame 
vrečo, v kteri je imel mnogo denarja in zlatnine. Ko ga je še enkrat dobro povezal in 


pretepel, pustil ga je pol mertvega na tle h 

in šel svojo pot . 

Ko se jud nekoliko svojega strahu zbrihta , 

začel je jokati in glasno klicati na pomoč. 
Bal se je poginiti v strašni puščavi. Pošten 
mož stopi k njemu, po videzu meščan, ki 
ga praga, zakaj da tako kriči, in ko je videl, 
da je ves zvézan, oprostil ga je vezi na roka h 
in nogah. Potem mu je dal žlahtnega vina 
in ga peljal na cesto ter spremil v Jelenovo 
do gostilnice. Tu mu je dal še par petic v 
dar in ga pustil. Kako se je zavzel jud, ko 
je pri svojem vstopu v hišo zagledal svojeg a 
tolovaja med pivci pri mizi tako mirno sedečega, kakor da bi mu vest nobene hudo 
bije ne očitala. Polič vina je imel pred sabo, 
prijazno se je pogovarjal in šalil s pivci in 
poleg njega je ležala ona mavha, v kteri j e 
imel reči judu odvzete . Preplašeni jud ni 
vedel, ali bi sam sebi verjél ali ne. Splazi 
se v kot in posvetuje se sam s sabo, kak o 
bi zopet svoje reči dobil nazaj . Nemogoče se 
mu je zdelo, motiti se tako debelo ; zavolj o 
tega se splazi tiho skozi vrata, gre k sodniku in mu potoži, kaj se mu je zgodilo . 

Sodniki v Jelenovem so takrat sloveli , 

da so hitri, pridni in pravični. Skušeni jud 
je dobro vedel, kaj ima začeti in ko vidi , 
da se sodniku nič kaj ne mudi, zaslišati ga, 


30 

pove mu, kaj da mu je bilo vzetega. In to 
je pomagalo, da je ukazal sodnik brez odloga 
prijeti tolovaja. Beriei s kopjem in meči 
obstopijo hišo, primejo nedolžnega hudodelnika in ga peljejo k sodbi. »Kdo si?« ga 
vpraša ostro sodnik, »in od kod prideš ? 

Odgovoril je odkrito in brez strahu : »Pošten 
kr*e sem, Benediks mi je ime, pridem iz 
Ljubna in sem tu v delu pri svojem mojstru . « 

»Ali nisi tega juda v gozdu tolovajski napadel, ga pretepel, zvezal in oropal? « 
»Jaz še tega juda nikoli videl nisem, tud i 
ga nisem zvezal in pretepel ter ne oropal . 

Pošten krojač sem in ne tolovaj . « 

»S čim moreš svojo poštenost dokazati? « 

»S svojim pismom in s svojo dobro vestjó . « 

» Pokaži pismo ! « 

Benediks odveže mirnega serca svojo 
malho dobro vedoč, da nima nič druzega 

v nji, kakor svojo pošteno robo. Pa glej ! 
ko jo je spraznil, žvenkljalo je med njegovo 
robo kakor denarji. Beriei so ročno planili 
po vsebini, razkopali jo in težko vrečo iz 
med nje izlekli, ktero je razveseljeni jud takoj 
spoznal in poterdil kot svojo lastnino . Kakor 
če bi bilo vanj treščilo, je stal revež in omedlel je skoraj. Obledel je, ustnice so se mu 
tresle, koleni šibile, omolknil je in ne besedice ni mogel izpregovoriti . Sodnikovo čelo 


3[ 

se je zgerbančilo in serpi obraz je obetal 
ostro obsodbo . 

»Kako si upaš, hudobnež, zagromi sodnik, » tajiti, da ga nisi oropal? « 

» Milost, žlahtni gospod !« prosil je obto

ženec kleče s povzdignjenima rokama . »Vse 
svetnike nebes pokličem v svoje priče, da 
nisem kriv tega ropa, in ne vem, kako j e 
judova vreča v mojo malho prišla . « 

»Prepričan si, « govoril je sodnik dalje, 
» vreča te dovolj dolži hudodelstva ; skaži 
Bogu in gosposki čast, in povej naravnost , 
preden te ne primora mučna sila, govoriti 
resnico ! « 

Preplašeni Benediks ni vedel druzega reči, 
kakor da je nedolžen, pa gluhim ušesom j e 
pridigoval. terdovratnega potepuha so g a 
imeli, kteri bi rad kolu odšel s svojim tajenjem. Mojster rabelj, izverševalec pravice, 
je bil poklican, da bi ga omečil. Zdaj pa je 
zapustilo ubozega reveža stanovitno veselje 
njegove dobre vesti. Muke so ga pretresnile , 
ki so ga čakale. Ko se je rabelj pripravljal, 
natakniti mu železne palčnike, je pomislil, 
da bi ga to za delo nesposobnega storilo, 
in raj še je priterdil, da je zločinec, kako r 
biti pokveka vse svoje žive dni. Mislil si je , 
najboljše je izogniti se mukam, zato je priterdil, da je on juda oropal . Pravda je bila kon


čana in obsodili so ga na kol . Da bi pokazali, kako nagli so sodniki in da bi obsojenca ne bilo treba še rediti, sklenili so, ka r 
drugo jutro zgodaj obesiti ga . 

Vsi pričujoči, ki so bili pri sodbi, so rekli , 
da je gosposka modro in pravično sodila i n 
nihče ni sodnikov bolj hvalil, kakor usmiljeni samaritan, ki je prišel tudi k sodbi. Pravičnosti Jelenskih sodnikov ni mogel prehvaliti, a nihče ni bil v resnici pri tej reči 
bolj zadet, kakor ravno ta človekoljub, kter i 
je z nevidljivo roko judovo vrečo spravil v 
krojačevo rnavho in ni bil nihče drug, kako r 
Répoštev sam . 

Ze zgodaj zjutraj je čakal na obešališči v 
podobi krokarja na pogreb, ki je imel krojača tje spremiti, in budilo se je že v nje m 
krokarsko poželjenje, izkljuvati obešencu ()Č L 
Pa zamán je čakal to pot. Pobožen menih, 
ki je že toliko hudodelnikov pred smertj o 
spreobernil k spoznanji Boga in k pokori , 
je imel tudi tega pokoriti pa poznal je kmalu , 
da je Ben.ediks tako neobdelano tnalo, da 
mu je nemogoče, v tako kratkem času spraviti ga s svetom in z Bogom. 

Prosil je torej gosposko tri dni odloga , 
kar se mu je privolilo . Ko je Répoštev t o 

slišal, je zletel v hribe, čakati ondi, da bo 
Benediks obešen . 


Med tem časom je obhodil gozde po stari 
navadi in na enem svojih obhodov zagled a 
mlado dekle, ki je sedela pod košatim drevesom. Glavo je žalostno pobešala in z roko 
io je podpirala; nje obleka ni bila draga, 
pa čedna in meščanska. Neprenehoma si j e 
brisala solze z bledega obličja in globoko zdihovala. Ze nekdaj je okusil duh moč diviških solz, tudi sedaj so ga omečile, da j e 
od svojega namena, vse Adamove otroke , 
ki bi po hribu prišli, stiskati in nadlegovati , 
pervi pot odstopil, usmilil se in želel, dekleta potolažiti. Premeni se torej v čednega 
meščana, stopi prijazno k mladi ženski in 
jo ogovori : »Deklica, kaj žaluješ tukaj sama ? 
Ne skrivaj i-ni svoje žalosti, morda ti more m 
pomagati. « 

Dekle, ki je bila vsa v žalost vtopljena , 
se je vstrašila, ko je ta glas slišala, in sklonila je svojo glavo . Hej, kako koperneče višnjeve oči so ga pogledale! Jekleno serce bi 
bile mogle omečiti! Dva bistra meča sta stala 
v njih in na mladem obličji je bila tiha Ža-
lost, ktera ji je prav lepo pristojala. Ko j e 
poštenega moža pred sabo zagledala, j e 
rekla : »Kaj vam je mar moja žalost, ker m i 
ne morete pomagati? Nesrečna sem, moža 
svojega sem umorila in pokoriti hočem svoj o 

3 


34 

krivico z žalovanjem in solzami, dokler m e 
smert ne vzame ! « 

Tuji mož se je čudil : »Ali si koga umorila? Ali pri svojem lepem obličji nosiš pekel 
v hudobnem serci? To je nemogoče! —Ljudj e 
so sicer vsi muhasti in zlobni, to vém, a 
tega vendar ne morem verjeti . « 

» Povedati vam hočem vse«, odgovoril o 
je žalostno dekle, »ako me hočete poslušati. « 

Rekel je : »Govori! « 

Ona prične : »Imela sem prijatelja z mladi h 
let, sina poštene vdove svoje sosede, ki me j e 
v ljubico zvolil, ko je odrastel . Tako ljubeznjiv je bil in dober, tako zvesto in pošteno me je ljubil, tako stanovitna in serčna 
je bila njegova ljubezen, da sem mu tudi 
jaz podarila svoje serce ter sem mu večn o 
zvestobo obljubila. — Oh! sercu ljubeznjivega mladeniča sem jaz kača navdala, storila sem, da je pozabil lepe nauke svoje matere in zapeljala sem ga k hudobiji, da mora 
zdaj dati svoje življenje ! « 

Duh je pragal začuden: » Ali ti ? « 

»Da, gospod, jaz«, priterdi ubogo dekle, 
»jaz sem kriva njegove smerti, ker sem ga 
nagovarjala, oropati juda. zgrabili so ga 
gospodje iz Jelenovega, obsodili, in oh, usmiljeni Bog, jutri bo obešen . « 


»In tega ti kriva? Kašal je Répošte v 

začuden. 

Ona : »Da, gospod . jaz Imam na svoj i 
vesti mlado kri. « 
»Kako to? « 

Sel je potovat čez gore in ko sva se pr i 
slovesu objela, je rekel : »Ostani mi zvesta, 
ljubica! Ko bode jablana v tretje cvetela i n 
lastovka gnjezdo delala, vernil se bom in te 
v zakon vzel, kar ti obljubim s terilno prisego. « 

Jablana je tretji pot cvetela in lastovk a 
gnjezdi.la, in prišel je Benediks, opomnit me 
dane obljube in hotel k poroki peljati . Jaz 
pa sem šalila se žnjim, ter sem mu nagajala , 

kakor dekleta večkrat s snubači delajo, i n 
rekla sem mu : » Tvoja žena ne morem biti ; 
moja postelja je dvema preozka, ti pa nima š 
ne hiše ne strehe. Poišči si prej svitlih petic, 
potem se zopet oglasi ! « 

To govorjenje je ubozega mladeniča zeló 
užalilo . »Oh Micika!« zdihnil je s solznim i 
očmi:, »če je tebi mar samo za denarje i n 
blago, nisi več tista poštena deklica, ki si 
bila pred! Ali mi nisi segla v to rokó, ko 
si mi obljubila, zvesta ostati? Mar sem ime l 
takrat več, kakor roko, s ktero bi te preživil? Od kod pride tvoja ošabnost? Oh Mi-
cika! umejem te. Drug bogatin mi je prevzel 


tvoje serce . Ali mi tako zvestobo povračuješ ? 
Tri leta sem v hrepenjenji in upanji Žalostno 
preživel, vsako uro sem štel do tega dneva, 
ko te pridem vzet. Kakor na perutih me je 
neslo veselje in upanje čez gore in zdaj m e 
pa zaveržeš. « Prosil in moledoval je, jaz pa 
sem terdno ostala pri svojem sklepu. »Moje 
serce te ne zametuje, preljubi Benediks ! « 
odgovorim mu, »samo to ti odrečem še za 
sedaj, pojdi, prisluži si denarjev in blaga 
kadar boš tega dobil, pridi in potem hočem 

biti tvoja žena ! « 

»Naj b o ! « je rekel nevoljno ; »ker hoče š 
tako, bom šel po svetu ; teči, dirjati, beračevati, krasti, goljufati hočem in pred me n e 
boš videla, preden ne dobim denarjev, s kterimi te moram kupiti. Z Bogom, jaz torej 
grem ! « 

Takega sem ga naredila s svojo tirjatvijo. Razserjen je šel ubogi Benediks in 
zapustil ga je njegov angelj varuh, da j e 
storil, kar ni bilo prav in kar je njegov o 
serce gotovo sovražilo. « 

Ko je to pošteni mož slišal, je pomajal 

z svojo glavo in rekel čez nekaj časa : »To 
je čudno !« Potem se je k deklici obernil 
rekoč : » Zakaj žaluješ in zdihuješ tukaj v 
samotnem gozdu, vsaj ne bo ne tebi ne tvojemu ljubčeku nič pomagalo !« 


»Ljubi gospod, mu je rekla, »bila sem 
na poti v Jelenovo, pa serce mi je hotel o 

žalosti razpoči, zato sem počivala pod te m 
drevesom. « 

»In kaj si hotela v Jelenovem ? « 

»Pred sodniki hočem na kolena pasti, s 
svojim jokom mesto zaliti in meščanske hčer e 
naj z mano jokajo, da se bodo gospodj e 
usmilili in nedolžnemu fantu življenje pustili , 
in če bom tako srečna, svojega ljubčka gerde 
smerti rešiti, hočem vesela zanj umreti . « 

To govorjenje je duha tako omečilo, da 
je tisto uro na svoje maščevanje pozabil ter 
sklenil, obupajoči deklici njenega ljubega nazaj 
dati. 

»Obriši si solzé«, tolaži jo prijazno, » in 

ne boj se ničesa. Predno bo solnce izza 
gore, bo rešen tvoj ljubi. Jutri zjutraj, ko 
bo petelin pervikrat zapel, čuj in poslušaj, 

ko bode on poterkal na tvoje okno, ter m u 
odpri hišna vrata ; a varuj se, dražiti ga zopet. 
Vedi pa tudi, da ni on juda oropal, kakor 
misliš, in tudi nisi kriva temu . Tvoja terma 
ga ni k hudobiji zapeljala . « 

Dekle se je zavzela nad tem govorom , 

pogleda možu terdno v oči., in ker ni slutila niti hlimbe niti goljufnosti v njih, verjela mu j e ; veselje jo je spreletelo in mu 
rekla : »Ljubi gospod, če se ne, šalite in 


38 

resnico govorite, biti morate prerok, da vse 
to tako dobro veste . « 

»Prerok?« reče Répoštev. «To pa uže nisem ; biti pa morem in to bodeš zvedela ! 
Jaz sem meščan v Jelenovem, bil sem tud i 
pri sodbi, ko je bil ubogi grešnik sojen . 
Skazalo se je pa, da je nedolžen. Sel bom 
rešit ga; veliko zmorem v mestu. Nič se 
ne boj in mirno pojdi domov ! 

Deklé se je takoj na pot odpravilo in j e 

vse točno storilo, dasiravno je imelo serc e 
polno strahú in upanja. 

Castitljivi menih si je vse tri dni na vs o 

moč prizadeval, obsojenca poučiti in pripraviti za smeri, ter rešiti njegovo dušo, kajti 
Benediks je bil silno silno neveden. Bolj je 
znal šivati in striči, kakor moliti. Oče naš 
in Cešeno Marijo je vedno mešal, vere p a 
ni znal kar nič moliti. Castiti menih se je 
jako trudil, vtrobiti mu vero v glavo in 
cela dva dni je imel Žnjo opraviti . Ko si 
Benediks vero toliko zapomni, da jo je zna l 
precej gladko moliti, mu je ljudoljubni pater 
dajal še marsiktere potrebne nauke o večnosti, neumerjoči duši, o božji milosti i. t. d. ; 
kar je ubogi šivankarček zvesto poslušal . 

Zvečer pozno uže je zapustil duhoven 
obsojenca in lahko noč mu voščivši je šel iz 
uječe. Pri vratih ga sreča Répoštev nevidoma . 


39 

Ni še pravega sklepa imel, kako bi svoj 

namen, rešiti šivarčka, zaveršil tako, da bi 
gospodom v Jelenovem veselja ne razdeli. . 
Zdaj mu pride na misel, kar je bilo prav 
po njegovi volji. Sel je zopet nevidoma ve n 
in ko je duhoven odšel, verne se kmalu v 
njegovi podobi v ujeeo, ktero mu je čuva j 
rad odpeli. . 

» Skerb za tvojo dušo «, je rekel ujetniku , 
»pripeljala me je še enkrat nazaj . Povej mi, 
ljubi moj sin, kaj imaš še na svojem serci 
in na svoji vesti, da te potolažim? « 

»Castitljivi gospod, odgovori Benediks , 

»vest me nič ne grize, samo nekaj bi še ra d 
videl, — oh — Miciko! « 

»Ali je še nisi pozabil?« nadaljuje prijazn i 
duh. »Ali še ljubiš svojo nevesto? Ali j i 
imaš še kaj povedati pred svojo smertjo ? 
Ce imaš kaj, povej meni . « 

Ko je to slišal, ostermel je ujetnik še 
bolj . Misel na svojo ljubo, ktero je hotel z 

vso močjo zatreti v svojem serci, se je na 
enkrat tako silno v njem zbudila, da je začel glasno jokati se in da ni mogel več govoriti . Répoštevu se je revež tako smilil, da 
je sklenil, konec storiti tej reči. 

»Ubogi Benediks«, je rekel, » potolaži se 
in ne obupaj! Ne boš umeri . Zvedel sem, 

da si nedolžen in da so tvoje roke čiste 


vsake hudobije. Zavoljo tega sem prišel, rešit 

te iz uječe in snet verige s tvojih nog . « 

Ključek je vzel iz žepa in rekel dalje : 
»Caj, bom videl, če odpre kljueanico .« -
Odpell jo je in v verige vkovani verže od 
sebe težko železje ter je rešen . Potem mu 
je dal duh svojo obleko rekoč : »Pojdi počasi mimo čuvajev, ki so zvunaj pred vrati 
in po cesti stopaj jaderno iz mesta, da prideš v goré in ne počivaj, dokler ne dospe š 
v Ljubno pred Micikino hišo ; ondi poterkaj 
tiho, in tvoja ljuba ti bo takoj odperla, ker 

te čaka težkega serca . « 

Benediks misli, da se mu sanja, man e 

si oči, ščiplje se v roke in noge, zvedeti , 
ali euje ali spi, in ko spozna, da je vse res , 
pade na kolena pred svojega rešenika, m u 
objame noge, hoče govoriti, a ker mu jezi k 
zastaja, leži molče pred njim. 

Lj,u.beznjivi in usmiljeni duh ga je moral 
nazadnje spoditi ; dal mu je pa še hlebec 
kruha, in meseno klobaso za popotnico . Tež

kih nog je korakal čez prag žalostne uječe , 
boječ se, da bi ga kdo spoznal . Pa njegova 
obleka je vse prevarila, da niso slutili nikakoršne goljufije . 

Micika je med tem doma žalostno sedela , 

poslušaje šumečo sapico in pogledovaje z a 
vsakim, ki je šel mimo hiše . Večkrat se ji 


je zazdelo, da se nekaj pri oknu maje ali 
da vrata škripljejo. Serce ji je bolj močno 
otrépalo, pokukala je skozi špranjo, a bilo 
ni nič. 

V soseski so uže petelini peli in dan oznanovah ; v cerkvi je uže k pervi maši zvonilo, in ta glas ji je vdarjal na uho, kako r 
mertvaško zvonenje. Ponočni čuvaj je zadnji 
krat zatrobil in ljudi na delo budil . Mici.kina 
svetilnica je slabo brlela, ker ji je olja zmanjkovalo veči in veči nepokoj jo je obhajal 
in ji dal lepe rože videti na otrinku, kar j i 
je srečo oznanjevalo. Na stranici postelje je 
sedela in bridko jokala zdihovaje : »Oh Benediks, Benediks !« K oknu je stopila . Zalostno je bilo obnebje proti Jelenovem i n 
temni oblaki so viseli na obzorji, kakor čern a 
mertvaška zagrinjala. Duša se ji je tresla 
pri tem pogledu in žalostno je omolknila . 

Kar poterka trikrat na okno. Veselje in 
groza jo spreletavate po vseh udih ; pokonci 

skoči in glasno zavpije, kajti nekdo zaščepeta 
skozi špranjo : »Ljubica, ali spiš ? Ko bi 
trenil, skoči k durim. »Oh Benediks, ali si 
ti, ali je duh tvoj ?« Ko ga pa zagleda, odleti nazaj in skoraj omedli. A v tem jo je 
objela zvesta roka in kmalu se je zopet zavedala. 


Ko sta več časa molčé gledala se, ji po 
tem Benediks pové, kako čudno je prišel iz 
žalostne ujeee. Pa jezik se mu je skoraj prisušil, tako je bil žejen. Micika je šla po vode 
in ko se je napil, čutil je, da je jako upeha n 
in lačen. Pa druzega ni bilo jesti, kakor nekaj 
kruha in soli. Zdaj se je Benediks spomnil 
klobase, jo tleče iz žepa in se čudi, ker j e 
bila težja od podkove, razterga jo in, o joj , 
zgol zlati cekini sterkljajo iz nje . Micika 
se je silno ustrašila, ker je mislila, da je 
zlato še peklensk ostanek judovega ropa i n 
da Benediks ni tako nedolžen, kakor ji je 
mož pripovedoval . Pa nedolžni šivankarček s e 
ji je rotil, da mu je te denarje gotovo pobožni menih za doto dal. Verjela mu je. 
Potem sta oba z hvaležnim sercem dobrotnika blago.slovila, mesto zapustila in proti 
Pragi napotila se, kjer je Benediks mnogo le t 

s svojo ženo živel kot pošten mojster. Strah 
pred kolom se mu je tako globoko v serc e 
vsadil, da ljudem, kterim je delal, nikoli nič 
ni prikratil in zoper navado druzih krojačev 
tudi najmanjšega krajcarja ni za sebe obderžal . 

Zjutraj zgodaj, ko je Micika slišala svojega ljubega terkati, je tudi v Jelenovem na 
vrata ujeee perst poterkal. Pobožni menih 

je bil, ki je komaj dneva čakal, da bi šel 


zopet ubozega ujetnika pokorit in učit ter spreobernjenega izročit strašnim rabljevim rokam. 

Répoš'tev je pa ujetnikovo mesto prevzel 
in je hotel tudi do konca vstrajati . Pripravljen je bil na smert.

, 

Cas je prišel. Sodniki so mislili, da je 
ura odbila, obesiti ga. Brez odloga so palico 
prelomili in Repoštev se je podvergel vse m 
naredbam pri kolu. Ko je rabelj nanj planil 

in mu pručico spodbil, je obvisel in maha l 
na kolu kakor besen in je to tako dolgo 
počel, da je rablju uže vroče prihajalo . 
Ljudstvo je začelo godernjati in nekteri s o 
vpili, da naj rablja, kamenajo, ker ubozega 
grešnika tako muči. Da bi nesrečo odvernil , 
se Répoštev stegne, kakor je dolg in obvisi , 
kakor če bi bil mertev. 

Ko se je pa ljudstvo razšlo in so g a 
potem drugi iz bližnjih krajev gledat prišli, 
začel je znova svoje burke početi in strašn o 
pačiti se gledalcem. Zavoljo tega je bila zvečer 
v mestu govorica, da obešeni ne more umreti 
in da še vedno na kolu brca. 

Gosposka je dala zategadel drugi dan pra v 
zgodaj po umnih možeh to reč pregledati . 
Ko pa h kolu pridejo, ne najdejo druzeg a 
na njem, kakor škopnik slame ovit s sta 
rimi cunjami. Gospodje so se temu jako ču


dih in sram jih je bilo. Na tihem so dali 
sneti slamo s kola in raztrositi govorico, d a 

je velik vihar po noči lahkega krojača vzel 
in čez mejo odnesel . 


Répogtev ni bil vselej pri volji, narejeno 
škodo tako lepo poravnati onim, ki so jo 
vsled njegove nagajivosti morali terpeti . Včasi 
je bil tako nagajiv iz same hudobne škodoželjnosti, da mu je bilo malo mar, ali za 
dene kakega sleparja ali poštenega moža . 
Dostikrat se je pridružil kakemu posamnem u 
popotniku kot tovariš, je speljal tujca skrivaj 
na kako stermino ter zginil s strašnim krohotanjem. Včasi je strašil boječe žene, ki so 
šle na terg, s strašnimi podobami čisto neznanih zverin. Večkrat je poškodoval popotnikom konje, da niso mogli z mesta, zlomil 
voznikom kolesa ali os pri vozu, naredil, da 
se je velika skala utergala in na cesto zavalila, ktero so mogli potem z velikim trudom odvaliti, da so si pot odperli. Včasi je 
nevidljiva moč prazen voz zaverla, da ga 
šestero konj ni moglo premakniti . Voznik j e 
takoj vganil, da je Répoštev temu kriv. Vsled 
te nagajivosti hudomušnega duha je voznik 
začel preklinjati in rotiti se nad hudobnežem, 
kar pa ni pomagalo, temuč razjarjeni Répoštev je svojo- moč dal britko okusiti ne


srečnemu vozniku. Spustil je nanj seršenov 
roj, ali ga je obsul s kamenito točo, ali g a 
je pustil z nevidno roko premlatiti, da je 
bilo joj . 

Seznanil se je s starim ovčarjem, ki je 
bil pošten mož, in še celó poprijaznil se je 
žnjim. Dopustil mu je, poganjati drobnico na 
paši do njegove ograje, kar bi kak drug ne 
bil smel storiti. Duh je sivega starčka včasi 
pazljivo poslušal, kadar mu je kaj o svoje m 
bornem življenji pripovedoval. Pa ovčar se je 
bil vendar enkrat vrezal. Ko je nekega dne 
svoje ovce prignal k Répoštevovi ograji po 
svoji navadi, zaidejo nektere skozi plot na 
vertne trate. To je prijatelja Répošteva jako 
razjarilo, in splašil mu je zato drobnico tako , 
da so čez goro zdivjale in v nesrečo prišle. 
To je ovčarja ob živež pripravilo in žalost i 
je umeri. 

Neki zdravnik, ki je hodil na Kerkonoš e 

zelišča brat, je imel tudi včasi priložnost, pogovarjati se z Répoštevom, katerega pa n i 
poznal. Pridružil se mu je zdaj kot dervar , 
zdaj kot popotnik in dal si je od zdravnika 
marsikaj ovedati, kakošne čudeže da dela 
z bolniki. <,zdravniku , ki si je domišljeval , 
da pozna zelišča bolje od dervarja, se j e 
duh, kteri mu je pomagal nabrane cvetlice 
in korenine nekaj časa nesti, nekoč tako 


zameril, da mu je nevoljen rekel : »Kopitar 
naj ostane pri svojih kopitih! Ker si pa tak o 

učen mož, povej mi, kaj je bilo prej n a 
svetu, želod ali hrast?« Odgovori mu duh : 
»Menim drevo, ker želod z drevesa pride . « 

-»Tepec«, mu seže zdravnik v besedo, »o d 
kod je pa prišel pervi hrast, če ni iz se 
mena zrastel?« Rekel je na to dervar : »Vidim, da je to vprašanje premodro za mene . 
Vprašati vas hočem pa tudi jaz nekaj . Čegav neki je ta svet, na kterem stojiva . Ali 
je češkega kralja ali gorskega gospoda, kako r 
kmetje imenujejo duha tega pogorja, potem 
ko so zvedeli, da je ime Répoštev prepo

vedano in ko so dovolj bunk in černih bu l 
seboj prinesli. « Zdravnik dolgo ne premišljuje in reče : »Jaz mislim, da je ta sve t 
mojega gospoda, češkega kralja, Répoštev j e 
le nekaj,° s čimur otroke strašijo . « 

Komaj je zdravnik izgovoril, se je Bervar že premenil v strašnega velikana s svit -

Umi očmi in divjim obličjem, in je nad zdravnikom zarohnel s strašnim glasom : »Tu je 
Répoštev, ki ti bo vsa rebra polomil . « Prijel 
ga je za vrat, telebal Enjim ob drevje i n 
skale, metal ga sim ter tje in mu nazadnj e 
eno oko izbil. Pustil ga je pol mertvega ležati in zdravnik si nikdar več ni upal v hribe 
po cvetlice. 


Kakor lahko je bilo Répoštevovo prijateljstvo zgubiti, pa ravno tako lahko prikupiti se mu. Nekega kmeta v Liberški soseski 
je hudobni sosed ob vse premoženje pripravil , 
in so mu odvetniki poslednjo kravo iz hleva 
odpeljali. Druzega mu ni ostalo, kakor bolna 
žena in šestero otrok. Imel je sicer še par 

krepkih zdravih rok, pa ni mu bilo moči, z 
njima preživiti sebe in svojo družino . Serce 
mu je tergalo, kedar so ubogi červički kruh a 
prosili, pa nič ni imel, s čim bi je nasitil . 
Ce bi le sto kron premogel, bilo bi mi pomagano, da bi svoje gospodarstvo vredil in s i 
daleč od hudobnega soseda ustanovil novo 
kmetijo. Bogate strice imam onstran gora. 
K njim bom šel, potožil jim svojo revščino , 
morda se me kdo usmili in mi dobrovoljno 
posodi, kolikor potrebujem . 

Zalostna žena je dovolila v to, a imel a 
je malo upanja, da bo kaj opravil, a tudi 
kaj druzega mu ni vedela svetovati. Mož" pa 
se je drugi dan zgodaj na pot odpravil te r 

Ženo in otroke zapustivši tolažil jih rekoč : 
»Ne jokajte, serce mi pravi, da bom našel dobrotnika, ki nam bo pomagal. « - Potem vzame 
sabó terdo kruhovo skorjo za popotnico i n 
gre. Zdelan in truden vsled vročine in dolge 
poti pride zvečer v sélo, kjer so bivali bogat i 
strici. , Pa nobeden ga ni hotel poznati. Britko 


solzeč se jim je tožil svojo revščino ; pa 
terdoserčnih stricev ni ganila njegova bé'da . 
Žalili so ubozega moža z očitanjem in zbadljivimi pregovori. Eden je rekel : »Mlad si 
še in delaj ! « Drugi : »Ošabnost pride na 
beraško palico. « Tretji: »Kakor živiš, tako 
se ti godi. « Četerti : »sak je svoje sreče 
kovač. « 

Jako so ga zaničevali in zasramovali , 
zapravljivca in lenuha so ga imenovali i n 
nazadnje so ga čez prag pahnili . Da ga 
bodo bogati strici tako sprejeli, tega se ni 
nikakor nadejal. Molče' in žalosten je zapustil selo in ker ni imel prenočišča s čim 
plačati, moral je spati v senu na polji . Tukaj je žalosten čakal prihodnjega jutra, da 
bi se vernil domov . Ko se v goré napoti,
tare ga Žalost in skerb tako, da je hotel 
obupati. » Dvadnevni zaslužek si zgubil, « 
reče sam sebi ; »truden in obnemogel se m 
tuge in skerbi, brez tolažbe in upanja tavam tu po samoti. Ce se vernem domov 
in mi pride šestero otročičev naproti, svoj e 
ročice vzdignejo ter me prosijo kruha — o očetovsko serce! kako boš to prestalo? Raz 
poči se, ubogo serce, preden to Žalost ob 
čutiš !« Potem se otožen vleže v seno ter 
zdihuje nad svojo bridko osodo. 

4 


Kakor se pa duša na kraji pogubljenj a 

s poslednjo močjo prizadeva, izmisliti si rešenje, kakor obupni čolnar, kateremu se hoče 
čolniček vtopiti, ozira po razburjenih valovih , 
da bi zagledal desko, ki bi ga obderžal a 
verh vode, tako se je tudi nazadnje spomnil naš ubogi Vid gorskega duha . 

Marsikaj je uže čul o njem, kako je 

veS 

popotnike nadlegoval, pa tudi koliko dobr 
jim je uže skazal. Dobro mu je bile znan 
da se z gerdim imenom ne pusti nazi-v-ljal 

pa vendar ga ni vedel drugače poklicati. 1)1 
pravljen, da bode tepen, je zatorej na 

-NT 

gerlo klicati začel : »Répoštev! Répoštev! « 

Kmalu na to pride okajen ogljar z ru

dečo brado, dolgo do pasú, s svitlimi očmi , 
v roki deržeč železen drog, dolg kakor žerd, 
ki ga je jezno vzdignil, prederznega klicalc a 
udariti. 

»Ne zamerite, gospod Répoštev«, je rekel 

Vid brez strahu, » ne zamerite, če vas n e 
imenujem prav . Poslušajte me le, potem pa 
storite, kar vas je volja . « To serčno govorjenje in žalostno obličje moža, ki ui razodevalo niti nagajivosti niti prederznosti, je 
nekoliko potolažilo jezo duha . 

» Podzemeljski eerv!« mu je rekel, »kaj te 
sili nadlegovati me? Ali veš tudi, da mi mo

raš z življenjem plačati svojo prederznost?« 


51 

» Gospod, « mu odgovori. Vid, » revščina mene 
sili , iskati vaše pomoči ; prošnjo imam do 
vas, ktero mi lahko uslišite . Posodite mi sto 
kron. Povernil vam jih bodem z obrestmi vre d 
v treh letih tako gotovo, kakor sem pošte n 
mož .« 

»Bedak «, mu reče duh, » ali misliš, d a 
sem skopuh ali Židov, ki na obresti posojuje? Pojdi k svojim bratom, ljudem in posodijo naj ti, kolikor potrebuješ, mene p a 
pusti v pokoji. « 

» Oh ! « odgovoril je Vid, »Z ljudmi ni nič . 
Za moje in tvoje ni nobenega brata . « Povedal mu je potem celo svojo nadlogo tako 
lepo, da mu duh ni mogel odreči prošnje . 
Ce bi bil siromak tudi manj usmiljenja za 
služil, vendar se je duhu serčnost, da je njeg a 
prosil denarjev na posojilo, tako nova in posebna zdela, da je bil zaradi njegovega za 
upanja pri volji uslišati ga . 

»Pojdi z mano !« mu je rekel, in peljal 
ga je potem v gozdno dolino k stermi skali , 
pred ktero je rastel gost germ . 

Ko se je Vid s svojim tovarišem težavno 

splazil skozi germovje, prideta do temne otline. 

Ubogemu Vidu je bilo čudno pri serci, k o 
je moral tapati po taki temoti . Merzla groz a 
je pretresavala njegove živce in lasje so s e 
mu ježili. Mislil si je : »Rčpoalev je uže mar

4* 


sikoga goljufal ; kdo vé, kakošna globočina 
me pri pervi stopinji čaka, v ktero bom zletel. « 
Slišal je v dnu globočine kakor strašno vodn o 
šumenje. Dalje ko je šel, bolj ga je bilo 
groza. Pa kmalu je zagledal v svojo tolažb o 
višnjev plamenček švigati, otlina bila je velika in prišla sta na širok prostor. Luč j e 
jasno gorela obešena na sredi otline. Tu je 
videl na tleh bakreno posodo, napolnjeno s 
terdimi tolarji. Ko je Vid denarje zagledal, 
zgubil je ves strah in serce mu je veselj a 
poskakovalo. 

»Vzemi «, mu je rekel duh, »kolikor potrebuješ, naj bo malo ali veliko, in naredi 
mi dolžno pismo sam, ako znaš pisati . Dolžnik 
mu priterdi ter si natanko sto tolarjev na 

šteje, ne enega več ne manj. Duh ni gledal 
Vidu na roke, ko je denarje štel ; od njega 
se je obernil in pripravo za pisanje poiskal . 
Vid pa je spisal dolžno pismo, kakor je znal 
in mogel. Duh potem pisanje v železno skrinj o 
zapre in se poslovi rekoč : »Pojdi, ljubi prijatelj, poslini se denarjev in delaj pridno ! 
Ne pozabi, da si moj dolžnik in spomni si 
pot v dolino in v to otlino . Ko bo tretj e 
leto preteklo, prinesi mi denarje in obrest i 
nazaj . Strog sem ; če ne storiš po obljubi , 
tirjal te bom s silo. « 


Pošteni. Vid je obljubil prinesti mu denarjev ob dnevu, in dal je svojo pošten o 
roko pa brez prisege ; ni zastavil svoje duše 

in zveličanja, kakor nekteri dolžniki delajo , 
ki neradi plačujejo . Hvaležnega serca se j e 
poslovil pri svojem upniku v otlini, iz kter e 
je pot lahko našel. 

Tolarji so mu tako pozdravili dušo in 

telo, da mu na prosto prišedšemu ni bilo 

drugače pri serci, kakor če bi bil v otlini 
pil čudodelno zdravilo . Vesel in oživljen na 
celem životu je korakal proti domu, kamo r 
je o mraku prišel. Ko so ga lačni otroci 
zagledali, upih so mu vsi enoglasno naproti : »Kruha, oče! kruha! prosimo! Dolg o 
ste nas pustili stradati . « Zena je sedela v 
kotiči jokaje, ker se je, kakor vsi maloserčni ljudje, bala najhujega, da bo začel 
mož žalostno pesen péti. On pa ji je prijazno pomolil roko in ukazal zakuriti na 
ognjišči. Prinesel je ječmena in pšena iz 
Liberka . Tako gosto kašo je morala skuhati , 
da je stala žlica v nji. Potem ji je povedal, kako srečno je vse opravil . 

»Tvoji strici, « je rekel, » so kaj pošteni 
možje. Nič mi niso očitali moje revščine, 
takoj so me spoznali in me niso pahnili 
čez prag. Prijazno so me prenočili, odperli 
mi serce in roke ter našteli sto tolarjev na 


mizo. « To slišati je ženi padel težak kamen 
od serca. Rekla je: » Ce bi bili šli zaran o 

pred pravo kovačnico, bi se bili marsiktere 
žalostne ure ognili.« Potem je hvalila prijaznost svojih stricev, od kterih je popre d 
tako malo upala in se je prav ponašala 
žnjimi. 

Mož ji je rad pustil po tolikem terpljenj i 
to veselje. Ker pa ni mogla nehati svojih 

bogatih stricev hvaliti, in je to več dni nadaljevala, naveličal se je tudi Vid uže tega 
hvaljenja. Rekel ji je toraj : »Ko sem pred 
pravo kovačnico prišel, ali veš, kaj mi je 
mojster kovač modro rekel ? « 

Radovedno ga vpraša : » Kaj pa ? « 

»Rekel je, da je vsak svoje sreče kovač 
in železo se mora kovati, dokler je razbeljeno ; zavoljo tega naj svoje roke sučev a 
in pridno delava, da si bodeva kaj zaslužila 
in v treh letih dolg plačala in pobotala . « 

Potem je kupil njivo in senožet in kmalu 
si opomore toliko, da dobi še drugo polj e 
v last ; čez leto in dni pa si kupi celo zemljišče . Repoštevovi denarji so bili rodovitni , 
kakor če bi jih bila kokla valila. Vid je 
sejal in žel ; ljudje so ga imeli uže za premožnega moža v selu in njegova mošnja 
je še vedno toliko dajala, da si je moge l 
če dalje več in več kupovati . V tretjem 1 etu 


je uže k svojemu posestvu drugo graj ščinsk o 
kmetijo v najem vzel, ki mu je obilo pridelkov dajala. Mož je bil, kteremu je šlo 
vse po sreči. 

Čas vernitve je prišel in Vid si je toliko prihranil, da je lahko plačal svoj dolg . 
Pripravil je denarje in v odločenem dnevu 
vstal je zjutraj zgodaj, poklical svojo ženo 
in vse otroke, velel jim je, umiti in sčesati 
se in jih praznično obleči. On sam pa se 
je ogernil z ono suknjo, v kteri je hodil k 
sv. obhajilu. Sedaj skozi okno zakliče : »Anže, vprezi ! « 

»Mož, kam pa gremo?« ga vpraša žena . 
»Vsaj danes ni nedelja, ni somenj ; mar si 

take dobre volje, da nam hočeš veselja pri 
praviti. Kam nas pa popeljeŠ?« Odgovoril 
ji je : »Z vami grem, bogate strice onstra n 
gore obiskat, in tistemu, ki mi je z denarj i 
pripomogel k premoženju, plačat dolg i n 
obresti ; danes je plačilen dan. « 

To je bilo ženi jako všeč ; lepo je oblekla sebe in otroke, in da bi imoviti strici 
tudi o moževem bogastvu dobro mislili in 
se je ne sramovali, obesila je verižico s 
cekini okoli vratú. Vid je zavezal težko 
mošnjo z denarji, jo vzel k sebi in ko j e 
bilo vse pripravljeno, vsede se z ženo i n 
otroci na voz . Anže je pognal čvetero konj 


in berzo so dirjali proti Kerkonošem po 
ravnoti. 
Pred stermo sotesko je Vid ukazal usta 
viti voz ter je šel s svojimi ljudmi z voza 

hlapcu veleč : »Anže, vozi počasi na goro 
in počakaj na verhu pri treh lipah in č e 
nas tudi kmalu ne bode, le počakaj, da se 
konji oddahnejo ter napasejo. Tukaj vem 
za stezo ; nekoliko v stran je, pa nič ne 
dé ! Potem je zavil s svojo ženo in z otroci 
v gozd skozi zaraščeno germovje in je gledal zdaj sim zdaj tje moteč svojo ženo, d a 
je zašel. Silila je v to, verniti se ter iti po 
veliki cesti. Vid je pa naglo obstal, poklical svoje k sebi in jim je rekel : »Zena, ti 
meniš, da gremo k tvoji žlahti ; k nji iti ne 
mislim. Tvoji bogati strici so stiskači in 
sleparji! Ko sem v svoji revščini iskal pr i 
njih tolažbe in pomoči, zasramovali so me , 
zaničevali in ošabno od sebe pahnili. — 
Tukaj stanuje oni bogati stric, kteremu imamo zahvaliti svojo premožnost, kteri mi j e 
na moževsko besedo posodil denarjev, da 
mi je pridnost toliko obrodila . Na današnji 
dan mi je rekel priti in mu posojilo z obrestmi verniti . Ali veste zdaj, kdo je tist i 
gospod? Gospod gore, Répo gtev imenovan . « 

Zena se je silno prestrašila ter večkrat 
prekrižala se ; otroci so se tresli strahu da 


jih bodo ob, peljali k Répoštevu . Doma so 

mnogo o njem čuli, da je silno strašen 
velikan in da otroke žré. Vid jim je vse 
razodel, kako se mu je takrat godilo, ko 
se mu je na poziv prikazal duh v podobi, 
ogljarja, in kaj je žnjim opravil v otlini. 
Hvaležnega serca je pripovedoval o njegovi 
dobrotljivosti in tako ginjen, da so mu vroče 
solze kapale čez zagorela prijazna lica. 

»Počakajte tukaj, « je dalje govoril ; »jaz 
grem v otlino, opraviti svoj posel. Nič se 
ne bojte, ne bodem se dolgo mudil, in č e 
bode mogoče, pripeljal bodem gospoda gore 
sabo. Ne bojte se, svojemu dobrotniku podati roko, dasiravno bode černa in okajena . 
Nič žalega vam ne bode storil in gotovo s e 
bode veselil svojega dobrega dela in naš e 
hvaležnosti! Le serčni bodite, zlata jabolka 
in mali kruhek bo vam delil . 

R 

« 

Boječa žena se je branila v oth o iti, 
tudi otroci so tarnali in jokali, stiskali se k 
očetu, in ga za suknjo vlekli, ko jih je odrival na stran. Pa vender se jim je iztergal 
s silo in skozi goščavo je prišel k dobro 
znani skali. Vsa znamenja kraja je spoznal, 
ktera si je dobro zapomnil. Stari, pol vsušeni hrast, za kterim se je dolina odpirala , 
stal je še, kakor pred tremi leti, pa otline 
ni bilo nikjer več spaziti. Vid je skušal na 


vse načine, si narediti pot v goro . Pobral 
je kamen, poterkal na skalo, da bi se odperla. Vzel je težko mošnjo v roko, Žvenkljal s terdirni tolarji in klical na ves glas : 
»Duh gora, vzemi, kar je tvoj ega!« Pa duh 
se ni dal ne videti, ne slišati. Pošteni dolžnik se je moral zategadel verniti s svojim i 
denarji. Ko so ga žena in otroci zagledal i 
tekli so mu veseli naproti. Zalosten je bil 
in skerbelo ga je, kaj da mu je storiti, ker 
ni mogel denarjev poverniti. Zmislil si je 
in sklenil storiti kakor pred tremi leti : Poklical ga bom z njegovim gerdim imenom , 
če se mu tudi zamerim. Naj me tepe in 

lasá po svoji volji. Slišal me bo gotovo . 

Zdaj zavpije na vse gerlo : »Répogev! Répog tev!« Boječa žena pa ga je prosila molčati, usta mu je hotela mašiti, a ni se 
dal ubraniti ter huje in huje je vpil. Kar 
se pritisne najmanjši deček jokajoč se k 
materi : »Oh! černi mož, čemi mož!« Ve s 
vesel praga Vid : »Kje ? « - »Tam za drevesom 
posluša ! « in vsi otroci so se na kup zrinili, tresli se strahu in zeló vpili. Oče j e 
pogledal, pa nič ni videl ; zmota je bila. Z 
eno besedo, Répošteva ni bilo in vse klicanje ni nič pomagalo . 

Verniti so se morali in oče Vid je še l 
žalosten in potertega serca po široki cesti . 


Zdaj je zašumelo nekaj iz gozda v drevji ; 
tanke breze so pripogovale svoje verhove , 
listje se je treslo, bližje in bližje je šumel o 
in veter je verlo majal košate veje, gnal 
suho listje in bilje pred sabo, ventil na cesti 
prah v majhne oblake, kar je otroke, ki s o 
uže Répošteva pozabili , prav veselilo . 
Listje so lovili, ki ga je veter kvišku odnašal. Med suhim listjem so tudi zagledali 

košček papirja onstran ceste, po kterega j e 
zopet otrok stekel, ki je duha videl. Pa ko 
ga je hotel prijeti, ga je veter vzdignil i n 
dalje odnesel, da ga ni mogel doseči . Zato 
je vergel svoj klobuk nanj pokrivši ga. Ker 
je bik lep bel papir in je varčni oče vse na 
dobro oberniti vedel, prinesel mu je fant, 
kar je našel, da bi ga oče pohvalili. 

Ko je Vid papir razvil, videti, kaj da je , 
takoj spozna, da je dolžno pismo, ki ga j e 
naredil gorskemu duhu, pretergano od zgoraj 
navzdol, pod kterem je stalo pisano : Vse 

je plačano . Vid to opazivši, ganilo ga je v 
serce. S sladkim veseljem je vskliknil : »Veseli se, ljuba žena, in veselite se vi, otroci ! 
Videl nas je, slišal našo hvalo . Naš dobrotnik, ki je bil nevidno pri nas, dobro vé , 
da je Vid pošten mož. Rešen sem svoje 
obljube in vernimo se radostnega serca domov! Otroci in stariši so v svoji hvaležnosti 


EO 

veselja jokali se po poti k vozu, in ker j e 
žena jako želéla, svojo žlahto obiskati, da 
bi s svojo premožnostjo skope strice osramotila, derdrali so jaderno z gore. Ob mraku 
pridejo v, selo in se ustavijo pred ono hišo, 
iz ktere je bil Vid pred tremi leti pahnjen . 

Zdaj je prav serčno poterkal in prašal p o 
gospodarju. Na prag stopi neznan mož, kteri 
tujim gostom niti soroden ni bil, in po njem 
je zvedel vid, da so bogati strici dogospodarili. Eden je umeri, drugi unesrečil , 
tretji je pobegnil, in sosedje so liže popolnoma na-nje pozabili . Vid je prenočil s 
svojo družino pri prijaznem kmetu, ki j e 
njemu in njegovi ženi na drobno pripove

doval o njih osodi. Drugi dan so se vernili 
domov po svojih opravkih. Vidovo bogastvo 
je rastlo in rastlo, a on ostal je pošten in 
premožen mož vse svoje žive dni. 


IV. 
Čeravno si je Vid prizadeval zamolčati 
in skrivati pravi vir svoje sreče, da bi preobilo obiskovalcev ne obudil, ki bi njegovega gorskega dobrotnika zelo nadlegovali , 
vender so ljudje zanimivo dogodbo kmalu 
izvohali kajti če moževa skrivnost na ženskih ustnicah leže, rado jo najmanjša sapica odnese, kakor perjiče. Vidova žena jo je 
razodela molčeči sosedinji, ta svoji kumi, 

ta svojemu stricu gospodu vaškemu brivcu 
in ta vsem, ktere je hodil brit . Tako se je 
raznesla novica po celi vasi in potem p o 
celi fari. Zdaj so sprideni gospodarji, lenúhi 

in postopači začeli ušesa vihati. Kar v trumah so hodili v goro, zabavljali duhu, klicali in rotili ga. Pridružili so se jim š e 
druge verste ljudje, vlačugarji in potepuhi, 
ki so prehodili goré, terkali tu in tam nadejaje se , da bodo vzdignili zaklade in bakrene posode. Répoštev jim je pustil veselj e 
nekaj časa ter je mislil, da se ne splača 
jeziti se nad njimi ; samo za nos jih je vodil , 
ker je pustil po noči vzplamtiti tu in tam 
kako višnjevo lučico, in ko so iskalci prišli 


pometal je njih kape in klobuke na njé . 
Marsikak lonec z denarji napolnjen jim j e 
dal skopati, kterega so veseli domov odnesli, denarje kakih devet dni hranili in kadar so jih prišli gledat, so našli potem smra d 

in nesnago v lonci, ali pa črepine in kamenje. Pa vendar se niso utrudili, zope t 
hoditi v goro. Zavoljo tega je postal duh 
nevoljen, spodil je vlaču.garje nažgavši jih 
s kamenjem, ter je bil vsem popotnikom 
tako hud, da ni prišel nihče brez strahú v 
goro in imena Répoš'tev ni bilo slišati mnog o 
mnogo let več v gori . 

Necega dné se je senčil duh pri plotu 
svojega verta. Kar pride po poti žena, ktera 
mu je zavoljo nje posebne oprave bila jak o 
všeč. Imela je dete na persih, eno je nesl a 
na herbtu, eno peljala za roko in veči de 
ček je nesel prazen jerbas in grablje za 
njó. Misli si Répoštev : »Mati je pač dobra 
stvar, vodi svoje čvetere otročiče, opravlj a 
še svoja dela brez godernanja, in moral a 
se bo še obložiti s težkim jerbasom. To se 
pravi drago plačevati veselje ljubezni !« T o 
premišljevanje mu je naredilo dobro volj o 
in spusti se v pogovor z ženo. 

Posadila je svoje otroke na travo i n 
smukala perje z germovja. Med tem je bilo 

otročičem dolg čas in začeli so močno jo


kati. Mati je takoj nehala delati, žnjimi igrala 

se, vzela jih v naročje, skakala in pela jim , 
zazibala jih zopet in potem šla po svoje m 
poslu . Kmalu potem so začeli komarji otročičke pikati in ponavljala se je prejšn a 
pesen. 

To matere ni naredilo nevoljne. V germovje je stekla, jim jagode brat, najmanj 
šega pa je podojila. Materna poterpežljivost 

in dobroserčnost ste duha jako zadovoljili . 
Pa majhni kričač, ki je bil popred materi 
na herbtu, ni dal nikakor utolažiti se svoje 
glav, Lermast deček je bil, kteri je jagode 
od sebe vergel, ko so mu jih dali, in vpil 
je, kakor če bi ga kdo deri. Zdaj je bilo 
materi preveč, in nevoljna vzklikne : »Répoštev! — pridi in snej vekača. « V istem 
hipu pristopi duh v podobi ogljarjevi rekoč : 

» Tukaj sem, kaj hočeš imeti ? « Mati ne nadejaje se, da se bode Répoštev istinito prikazal, s perva vsa prestrašena obmolkne pre d 
čemim velikanom, a kmalu se osenči ter 
ga pogumno zaverne : »Poklicala sem te le, 
da bi svoje otroke potolažila ; ker so zdaj 
pokojni, te ne potrebujem in zahvaljujem 
se ti za tvojo dobro voljo . « 

»Ali pa veš tudi, « odgovori ji duh, »da 

me tako nihče brez kazni ne sme klicati ? 

— Primem te pri besedi! Daj mi vekača, 

da ga požrem ; kaj tacega uŽe davno nisem 
imel v ustih !« In stegnil je svojo sajasto 

roko, da bi bil dečka prijel . 

Kakor koklja, zagledavši kregulja v višavi , 

najpervo s plašnim kokanjem skliče svoj a 
piščeta v varno gnjezdo, svoje peruti razprostre in potem začne bojevati se z rnočnejim sovražnikom, tako se je razserdena 
žena eernemu ogljarju v brado zakadila, namerila mu s pestjo zarohnivša se nad njim : 
»Pošast! preden mi otroka vzameš, mora š 
mi serce iz pers stergati ! « 

Tako serčnega napada se Répoštev n i 
nadejal. Oplašen stopi nazaj, čudeč se junaškemu pogumu, kakoršnega med ljudm i 
še ni skusil. Prijazno se nasmehlja ženi ter 
reče : »Ne togoti se! Vsaj ne žrem ljudi , 
kakor misliš. Nič žalega ne bodem storil ni 
tebi ni tvojim otrokom, pusti mi dečka vekaČa; všeč mi je. Redil ga bodem kakor 
grofiča, v baržun in svilo ga bodem oblačil 
in gospoda ga bom naredil, ki bo hrani l 
očeta in brate . Terjaj zanj tisoč kron ; dam 
ti jih. « 

»Ho, ho ! « nasmeja se bistra žena ; » ali 

vam je dečko všeč? — Da, čverst je ko t 
redkva; a za ves svet bi ga ne dala. « -
Nespametnica ! « ji reče Répoštev, » ali nimaš še treh druzih otrok, ki ti delajo dosti 


jezo in nevoljo? Težko jih moraš rediti 

ubijati se Žnjimi noč in dan . « 

~ena : »Res je to, a zato sem mati, in 

storiti moram svojo dolžnost . Otroci mi de

lajo obilo preglavice, a tudi mnogo veselja . « 
»Lepo veselje mi je to, z mehovi celi dan 

vlačiti se, pestovati in snažiti jih, poslušati 
njih vpitje in čuvati njih početje ! 

Ona: »Reči vam moram, gospod, da vam 
je materno veselje malo znano. Ves trud in 
vse delo osladi en sam migljaj, prijazno smehljanje in blebetanje malih nedolžnih otročičev . 

— Le poglejte mi tega rudečega dečka, kak o 
se me oklepa, mali priliznjenček! Ali ni bil 
ta, ki je tako kričal? — Oh, če bi le st o 
rok imela, ki bi vas vzdigovale in nosile ter 
za vas delale, preljubi otročički ! « 
Duh : »Tako ! ali mož nima rok, da bi delal ? 
Ona : »O da, ima jih! In vzdigne jih tud i 

včasi, da jih čutim . « 

Duh (jezno) : »Kako? Tvoj mož si upa, 
položiti roko na-te? Na tako ženo? Vrat m u 
bom zlomil ubijalcu ! « 

Ona (smeje se) : »Potem bi imeli preveč 
vratov lomiti, če bi mogli vsi možje z vratovi plačevati, ki se nad ženami znašajo . 
Možje so hudi ljudje. V zakonu je treba marsikaj terpeti, zato sem se možila . « 


Duh : Če si vedela, da so možje hud i 
ljudje, bila si neumna, da si se možila . « 

Ona : »Zna biti! Pa Štefan je bil čverst 
korenjak, ki je imel dober zaslužek, jaz pa 
sem bila uboga dekla brez dote. Prišel je k 
meni in me je snubil ; dal mi je za aro tolar , 
na kterem je bil vtisnjen divji mož, in kmal u 
sva bila mož in žena. Potem mi je tolar nazajvzel, a divjega moža imam še . « 

Duh (smijoč se) : »Morebiti si ga podivjala s svojo termo ? « 

Ona : »O, termo je uže izgnal iz mene ! 

Pa Stefan je stiskač. Ce hočem imeti novcev 
od njega, razsaja huje v hiši, kakor vi včasi 
po gorah, očita mi revščino in molčati m u 
moram. Ce bi mu bila kaj dote k hiši prinesla, bi mu uže jezik zavezala. « 

Duh : »S čim se živi tvoj mož ? « 
Ona : »S steklom kupčuje in težko si 
mora kruh služiti . Leto in dan nosi ubože c 
težki koš iz Ceskega ; če se mu po poti kajubije, moram jaz in ubogi otroci plačati, a 
ljubezen ne udari hudo . « 

Duh : » Ali moreš še moža ljubiti, ki tak o 
s teboj ravna?« 

Ona : »Zakaj pa ne? Ali ni oče mojim 
otrokom? Vse bodo poravnali in nama pomagali, kadar bodo zrastli,« 


Duh : » To je pač žalostna tolažba! Otroci 
plačajo tudi starišem trud in skerbž ? Ko ti 
bodo otroci poslednji denar iz žepa izmolzli , 
vzel jih bo cesar v vojsko, da ti jih bodo 
Turki pobili . « 

Žena : » Če prav, to mi ne tež"i serca . Če 
jih Turki pobijejo, umerjó za cesarja in domovino v svojem poklici. Morejo pa tudi v 
vojski obogateti in starišem pomagati . « 

Potem je duh začel pogajati se še enkra t 
za otroka, pa žena mu še odgovora ni dala. 
Napolnila je jerbas z listjem, povezala nanj 
najmanjšega otroka in Rčpoštev se je obernil , 
kakor če bi hotel iti. Ker je pa bilo breme 
pretežko, da bi ga bila mogla žena vzdigniti , 
prosila ga je pomoči rekoč : »Ker sem vas 
uže poklicala, pomagajte mi vsaj zadeti, in 
če hočete še Ijubav storiti, dajte dečku, ki va m 
je tako všeč, desetico v dar, da si kruh a 
kupi. Jutri bo prišel oče, in nam bo prinese l 
iz Ceskega kaj za kolače. « 

Duh ji odgovori : »Pomagal ti bom uže, 

če mi pa dečka ne daš, mu tudi jaz darú 
ne dam. « 

»Tudi dobro! « odgovori žena in gre svoj o 
pot. 
Dalje ko je šla, bolj težák je prihajal 
jerbas, da je skoraj opešala in vsakih deset 

stopinj morala počivati. To se ji ni po pra


vici zdelo. Mislila je, da ji je Rčpoštev eno 
zagodel in kamenja skrivaj pod listje naložil. Postavila je torej jerbas na bližnji štor in ga zverne . 
Pa samo listje se je izsulo iz njega brez kamenja. Napolnila ga je zopet do polovice in 
je še toliko listja v pripas natlačila, kolikor 
je mogla. Pa kmalu ji je bilo zopet pretežko . 
Še enkrat je mogla odložiti. Dostikrat je nosila koše napolnjene s kopico sklenic in kozarcev, a tako je ni težilo še nobeno brem e 
in tudi utrudila se ni kmalu tako zeló . Ko 
je domov prišla, je vender hišo opravila, 
kozam in kozličem pokladala zelenega listja , 
otročičkom kruha dala za večerjo, žnjim i 

molila in kmalu veselo zaspala . 

Zlati voz in budeči dojenček, ki je glasno 
terjal svoj živež, zbudil je pridno ženo i z 
terdnega spanja k navadnemu delu . Najpervo 
je šla koze pomlesti, pa — kako se je ustrašila! Uboga žival, stara koza, je ležala mertva 
kakor kamen terda, moleč vse štiri od sebe . 
Kozliči pa so strašno obračali oči, jezičk e 
daleč vun stegovali in uže pojemali . Taka 
nesreča ni še zadela blage žene, kar gospo 
dinji. Vsa omamljena vsled nezgode vergl a 
se je na slamo, zatiskaje s pripasom solzn e 
oči:. Gledati ni mogla pogina živalic, in zdihovala je globoko : »Oh, jaz nesrečna žena, 
kaj bom začela! in kaj bo moj hudi mož 


rekel, kadar pride ; oh, ob vse svoje premoženje sem, ob ves dar božji! « 
Svojemu zbeganemu sercu pa je kmal u 

našla tolažbe rekoč : » Ce je ljuba žival ves 
tvoj blagoslov božji na tem svetu, kaj so ti 
pa otroci'?« Sram jo je bilo in mislila si je : 
Pusti vse bogastvo sveta, vsaj imaš še mož a 
in evetero otrok. Vsaj se še ni vsušil mlečn i 
virček za preljubega dojenčka in za druge 
otroke je še obilo vode v vodnjaku. Ce prav 

Stefan razsaja in če me tudi tepe, kaj to 

dé? Vsaj nisem nič zanemarila. Žetev j e 
pred durmi ; žet bom šla in po zimi bo m 
predla do polunoči. Drugo kozo dobiti bode 
menda uže še moči, in kadar imam to, tud i 
kozličev ne bode manjkalo . 

To premišljevaje se ji je serce zopet ohrabrilo. Solzé si je obrisala in ko je pogledala , 
ležal je pred njo listek, ki se je tako lep o 
lesketal, tako rumeno kakor zlato. Urno je 
vstala, tekla sosedi židovki pokazat, kaj j e 
našla, in židovka je takoj spoznala drago 
ceno kovino. Zbarantala jo je od nje in ji 
odštela na mizo tva terda tolarja. Ta hip 
zgine vsa žalost iz brezupnega serca . 

Toliko gotovih denarjev še uboga žen a 
nikoli ni imela. Tekla je k peku in mesarju, 
kupila maslenega kruha otrokom in kozličevo gnjat Stefanu za pečenko, ko bi zvečer 


prišel truden in lačen domov. Kako veseli 
so skakljali otročiči materi naproti, ko j e 
prišla domov in jim delila tako slastnih, nenavadnih jedi! Prepustila se je vsa maternemu veselji, da je mogla nasititi stradajoč e 
otročiče . Njena druga skerb je bila mertva živina, kteri je po nje misli zavdal kak hudobnež. Namenila je, po moči prikrivati to 
nesrečo svojemu možu . Pa nje čudenje j e 
vse presegalo, ko je zagledala korito polno 
zlatobliščečega listja. Zdelo se ji je takoj , 
da je živina zato pocepala, ker je jedla zlato . 
Zavoljo tega je nemudoma nabrusila nož, 
kozi in mladičem preparala trebuh ter nagla 
v vsakem želodci kepo zlata . 

Zdaj ni vedela, kaj začeti s svojim bogastvom. Ko je pa zaklad vzela v svojo last, 
polnile so njeno serce tudi težke skerbi . Nepokojna, boječa je bila, serce ji je močno 
utripalo, vedela ni, ali bi zlató v skrinjo zaperla ali v hramu zakopala . Bala se je tatov 
in tolovajev, a tudi stiskaškemu Stefanu n i 
hotela razodeti svoje sreče, ker se je bala , 
da bi iz skoposti ne prisvojil si vsega zlata , 

njo pa z otroci vred vender le stradati pustil . 
Dolgo je premišljevala, kako storiti najpametneje, pa vedela si 'i svetovati . 

Sla je torej k gospodu župniku in m u 
je vse povedala, kako in kaj se ji je pri


71 

petilo z Repoštevom, kaj ji je pripomogl o 

k velikemu bogastvu in kaj da ga hoče prositi. Resnici v dokaz mu je pokazala vse 
zlato, ki ga je pri sebi imela . Gospod župnik se je pri tej priči prekrižal, a tudi ve 
selil obile sreče uboge žene premišljevaje , 
kaj bi ji svetoval in kaj bi storil, da bi s e 
lakomni Stefan ne polastil bogastva . 

Po dolgem ugibanji je rekel : »Poslušajme, Žena! Jaz vem dober svet vsemu temu . 
Pretehtaj mi zlato, da ti ga pošteno shranim, in potem bodem spisal list v laškem 
jeziku, v kterem bode stalo, da se je tvo j 
brat, ki je šel pred leti v tuje dežele, prepeljal iz Benetk v Indijo in da je ondi umeri ; 
da je v oporoki vse svoje premoženje tebi 
zapustil s pristavkom, da pride samo tebi 
v korist in nikomur drugemu in župnik naj 
bode tvoj jerob. Jaz ne terjam ne plačila 
ne hvale za to, samo to pomisli, da si sveti 
cerkvi hvale dolžna za blagoslov, ki ti ga 
je Bog dal ; zato obljubi naši cerkvi bogato 
mašno obleko. « 

Ta svet je bil ženi jako všeč in rada je 
obljubila to gospodu. Natanko sta pretehtala 
zlato, položila ga v cerkveno skrinjo in žen a 
je šla domov veselega in lahkega serca . 

Répoštev je bil prijatelj ženam , dasi

ravno ga je nekoč vodik], ena za nos ; a ta. 


kmetica pa se mu je posebno prikupila s 
svojim obnašanjem . Tem bolj se je pa surovemu Stefanu mrzil in želel je, nad nji m 
znositi se za ubogo ženo, ter mu eno zaigrati, da bi se mu serce treslo in ga tako 
ukrotiti, da bi bil ženi podložen . Zavoljo 
tega je obsedlal berzi jutranji veter, vsedel 

se nanj in dirjal čez hribe in doline, ter 
gledal kakor begu po vseh cestah in stezah, ki peljejo iz Ceskega. Kar ugleda popotnika, ki je nesel težko breme, in ta hip 
mu je bil za petami ter mu natanko ogledaval blago, ki ga je imel v košu. V svojo 
srečo ni nosil noben popotnik steklovine po 
tej cesti, sicer bi ne bil odšel škodi in zasmehovanji, če bi tudi ne bil mož, kterega 
j e Répoštev iskal. 

Na ta način mu* težko obložen Stefa n 
ni mogel uiti. O mraku prikorači čversti 
mož po cesti s težkim košem na herbtu. 
Kolikorkrat se je prestopil, zaškripal je koši . 
Duh se je uže veselil, ko ga je od dale č 
videl priti, da mu ne bo odšel, in pripravi l 
se je, izpeljati svoj naklep. Spehani Stefan 
je prišel skoraj verh hriba, še poslednji klane c 
je imel pred sabo, in potem bi ga peljala 
pot navzdol proti domu. Zavoljo tega je še 
bolj hitel. Vendar je moral včasi počivati . 
S svojo gorjačo je podpiral koš, da bi si 


73 

težo olajšal, in brisal si je pot, ki mu j e 

tekel v debelih sragah po obličji. Dospel j e 
verh griča in ravna, lepa steza je vodila doli 
Čez povesje. Sredi pota je ležala prežgana 
smreka in paróbek je stal navpik pole g 
nje, 'a verhu raven kakor miza. Okrog in 
okrog je rastla zelena trava, kraj je bil jako 
lep, razgled v okolico krasen, da je popotnik rad tukaj postal in oddahnil se . Tudi 
utrujenemu Stefanu je bilo vabljivo mest o 
tako všeč, da je kar svoj koš na deblo postavil in se nasproti po dolgem -v-legel v 
travo. Tukaj je preudarjal, koliko dobička 
bo imel in najde]. je, da bi si na tergu osla 
kupil in otovoril, če bi nobenega novca z a 
dom ne obernil in pridni roki svoje Žene 
prepustil skerb za živež in obleko . Misel, 
kako bi v prihodnje otovorjenega osla poganjal počasi pred seboj , mu je bila pri 
ožuljeni rami tako sladka, da si je ni hote l 
iz glave izbiti. 

?Zdaj imam osla, « pravi sam sebi, »pOtem bom dobil kmalu konja, in ko bom 
imel konja v hlevu, našla se bo tudi njiva . 
Iz ene njive bodete lahko dve, iz dveh štiri , 

s časom celo zemljišče in kmetija, in nazadnje bode imela tudi Liza novo krilo . 
Prišel je s svojim računom ravno tak o 
daleč, kakor Dolenec, ki je nesel jajca v 


74 

terg. Kar spusti Répoštev vertinec okrog 
debla in koš prekopicne se na tla, da se 

je vsa roba v tisoč koscev razdrobila. To 
je vdarilo kakor strela v Stefanovo sercé ! 
Ob jednem je slišal od daleč glasno krohotanje. Zazdelo se mu je, kakor da bi se 
nekdo veselil njegove škode, in ker se mu 
vihar tudi ni naraven zdel in ker je videl , 
da sta drevo in štor zginila , mislil si j e 
lahko, kdo mu je napravil tako nesrečo . 

»O Répoštev ! « je zdihoval, »mar te ve 

seli moja nesreča? Kaj sem ti storil, da si 
mi vzel košček kruha? Oh, jaz za vse dni 
svojega življenja nesrečni človek ! « 

Potem se je vedel, kakor bi bil o b 
pamet in preklinjal je Répošteva, kakor s i 
je le mogel domisliti , da bi ga bil 
ujezil. »Potepuh ! « je vpil, »pridi in še zadavi me, ko si mi vzel vse, kar sem imel 
na zemlji ! « V resnici mu ta hip ni bilo živ

ljenje več, kakor zdrobljena posoda . Répoštev se pa ni dal ne videti ne slišati . 

Osiromašeni Stefan je moral, če ni hotel 
praznega koša domov nesti, črepinje pobrati , 
da bi jih v steklarnici zamenjal za par kozarcev. Globoko zamišljen kakor tergovec , 
kteremu je požrešno morje pogoltnilo ladjo 
in blago, šel je z gore proti domu. Sto in 
sto težkih misel mu je rojilo po glavi, kako 


75 

bi škodo poravnal in svojo kupčijo zopet 
pričel. Spomnil se je koze, ki jo je žena 
imela doma v hlevu pa ljubila io je skoraj kakor svoje otroke, in vedel je, da j e 
ne bode dobiti z lepo. Zato si izmisli zvijačo, svoje nesreče doma ne povedati in n e 
po dnevi verniti se domov, temuč splaziti 
se ob polunoči v hišo, gnati kozo v Kovačevo na terg in za skupljeni denar kupiti 
novega blaga kedar bi se pa vernil domov , 
kregati se s svojo ženo in ji očitati, kako r 
bi bila nje nemarnost kriva, da ji tatje 
kradejo živino iz hleva, kedar njega 

doma . 
S tem dobro prevdarjenim sklepom spla

zil se je Mizo vasi v germovje in je čakal 
ondi težkega serca, kdaj bode ura bila polunoči. Točno ob dvanajstih je šel krast. Zlezel je čez nizka dvoriščna vrata, odpre ji h 
od znotraj in splazi se h kozjemu hlevu . 
Bal se je vender, da bi ga žena ne zasačila pri tatvini. Proti navadi je bil hlev 
odpert in čudil se je, dasiravno ga je tudi 
veselilo, kajti našel je v tej nemarnosti en o 
priložnost več, prikriti s tem svojo hudobijo . 
Toda v hlevu je bilo vse prazno in mertvo, 
niti koze niti kozličev ni bilo v njem . V 
pervem strahu je mislil, da ga je Liže morda 
prestregel kak tatinski tovariš, ki je znal 


73 

ročnejše krasti, kakor on, kajti nesreča, prid e 
malokdaj sama. Prestrašen je padel na po

steljo žalujoč, da mu je splaval po vodi 
poslednji poskus, znova spraviti svoj o 
kupčijo na noge. Od gospoda župnika vernivša se Liza, pripravila je radostno vse, 
da bi postregla svojemu prišedšemu mož u 
z dobro jedjo . Tudi gospoda župnika povabila je, da bi pri veselem obedu povedali 
Stefanu, kakošna sreča doletela je njegovo 
ženo in s kterimi pogoji bi je mogel biti 
tudi on deležen . Proti večeru pogledovala 
je skerbno skozi okno, ali se Stefan už e 
vrača. Nepoterpežljivost gnala jo je ven pred 
vas, kjer je pogledovala s svojimi bistrim i 
očmi po cesti. Zalostna je bila, ker ga tako 
dolgo ni hotelo biti. Ko se je stemnilo, začelo io je strah biti v spalnici ; večerjala ni 
nič. Jokala se je in dolgo ni mogla zaspati . 
Se le proti jutru je malo zadremala. Ubozega Stefana pa je nadlegoval dolgi čas v 
kozjem hlevu in bil je nevoljen . Tako j e 
bil klavern, da si ni upal poterkati na vrata . 
Naposled zakliče s slabim glasom : »Ljuba 
žena, zbudi se in odpri svojemu možu ! « 

Ko je Liza čula njegov glas, skočila j e 
kakor serna s postelje, stekla k durim in 
vesela objela moža. On se je pa deržal 
merzlo, postavil je svoj koš na tla, in se 


77 

vlegel na klop . Ko je verla žena videl a 
moža tako klavernega, obšla jo je Žalost. 
Rekla je : »Kaj ti je, ljubi mož? kaj se ti 
je pripetilo ?« 

Odgovoril ji je samo se zdihovanjem, p a 
vender je kmalu zvedela, zakaj je tako žalosten, in ker mu je bilo serce prepolno, ni 

mogel dalje zamolčati ženi svoje nesreče . 
Ko je slišala, da mu je Répoštev eno za 
godel, uganila je lahko dobrotljivi name n 
duha ni se mogla ubraniti smehu. To bi 
ji bil Stefan gerdo plačal, če bi bil pri drug i 
volji. Zdaj pa nič ni rekel na to. PopraŠal 
je le plašno, kje so koze . Zena se je še 
močneje smijala, ko je videla, da je gospo 
dar ovohal Liže vse kote. 

»Kaj ti je mar moja živina? rekla je .

, 
»Vsaj še nisi pragal po otrocih. Zivina je 
shranjena dobro zvunaj na paši . Kaj ti bo 
Répoštev belil glavo, ne žaluj! Kdo vé, kj e 
nam je on ali pa kdo drugi namenil obiln o 
plavilo !« 

»Kaj tacega znaš dolgo upati « taverne 

o mož. 
»Ej, vender, « pravi žena, » sreča pride 
dostikrat, ko se je najmanj nadejamo . Nič 
ne maraj, Stefan, če prav nimaš steklovine 
in jaz ne koze, imava vender zdrave otroke 


78 

in zdrave roke, da preživiva sebe in nje . 
To je najino bogastvo. 

»Oh, da bi se Bog usmilil i« zdihuje žalostni mož. »Ako so kozé proč, nesi mi še 
te štiri mehove koj v vodo ; jaz jih ne morem preživiti. « 

»Če jih ti ne moreš, morem jih pa jaz, < 
ponosno odgovori Liza . 

Pri teh besedah prišli so prijazni gospo d 
župnik, ki so uže pred vratmi poslušali ves 
govor. Poprijemši besedo naredé Stefanu 
dolgo pridigo, da je lakomnost korenina vsemu 
hudemu in ko so mu dosti v glavo vtrobili , 
povedali so mu tudi o bogati dedšini njegove žene. 

Pokazali so mu laško pismo in povedal i 
iz njega, da ima tadanji vaški župnik spol 
niti poslednjo voljo ranjcega in da so uže v 
varnost spravili, kar je zapustil. 

Štefan gleda kakor zaboden vol in nič 
druzega ni mogel storiti, kakor včasi pripogniti se. Ko se je nekoliko zbrihtal, objel 

je svojo skerbno ženico in ji zagotavljal, d a 

jo bode zvesto ljubil in spoštoval celi čas 
svojega življenja . 

Bil je od tega časa najboljši mož, naj 
boljši oče svojim otrokom in priden gospo 
dar ; dasitudi popred nikoli ni bil postopač . 


Gospod župnik prodali so s časom zlato, 
kupih za denarje veliko kmetijo, na kteri sta 
gospodarila Stefan in Liza do smerti . Denarje, ki so še ostali, posojevali so na obresti , 
ter so s premoženjem gospodarili tako pošteno, kakor s cerkvenim . Vzeli niso druzega plačila, kakor mašno obleko, katero je 
dala Liza tako lepo narediti, da ni bilo nje j 
jednake. Liza imela je še v svoji starost i 
obilo veselja s svojimi otroci in Répoš'tevo v 
ljubček je bil kaj hraber mož. Služil je dolgo 
v cesarski armadi za časa tridesetletne vojsk e 
ter je bil imeniten častnik. 


V. 
Ker je duh mater Lizo tako lepo obda

roval, ni dal slišati dolgo nič več o sebi . 
Ljudstvo je sicer pripovedovalo marsikak o 
čudno prigodbo, ktero so ženske ob dolzi h 
zimskih večerih spredle tako dolgo in tanko , 
kakor nit na vretenu, a zgol prazne pravljice so bile, izmišljene samo za kratek čas . 
Pa kakor je sploh na svetu, da je med st o 
rečmi, ktere pripovedujejo ljudje, komaj 
jedna resnična, tako je bila tudi med sto pripovedkami o Répoštevu v Kerkonoših ko 
maj jedna, ki se je res prigodila. Grofinja 
Cecilija bila je pred kakimi sto leti poslednja, ktera je imela Žnjim opraviti, predn o 
je zginil popolnoma z svetá . 

Ta gospa, ktero so pokvarile in naredile vso hr o m ovo mehkužnosti visoceg a 

stanú, peljala se je z dvema hčerama v 
Karlove vari (toplice) na Cesko . Mati je jako 
hrepenela po toplicah, hčere pa po veselj i 
in družbah, ki se v tacih krajih shajajo ; 
noč in dan vozile so se v eno mer, da bi 
prej dosegle svoj cilj . Primerilo se je, da s e 
pripeljejo ravno ob solČnem zahodu v Ker


konoše. Bil je lep poletni večer, nobene sa-
pice ni bilo čutiti. Ponočno obnebje bilo j e 

obsejano z zvezdami. Pervi lunini krajec in 
sim ter tje letajoče kresnice delale so, da 
je bil to najlepši večer, kterega more kd o 
doživeti ; toda popotnice vživale so malo t a 
večerni kras, kajti gospa mami, je sladko 
zaspala ob zibajoči vožnji, ker so konji počasi vozili, hčere s hišino so se pa stiskale 
vsaka v svoj kot in tudi dremale. Samo 
Janez, ki je kočijažil, ni zaspal. Vse, kar j e 
kedaj slišal o Répoštevu, hodilo mu je se 
daj na um, ljubše bi mu bilo, da bi nikol i 
slišal ne bil o njem . Oh, kako si je želel 
nazaj v Vratislavsko mesto, kamor si nikdar ne upa noben duh. Plašno se je oziral 
na vse strani in če je kaj zagledal, kar se 
mu je zdelo neznano, spreletela ga je mer 
zla groza po herbtu in lasje so mu stopal i 
po konci. Včasi je dal videti postiljonu, da 
ga je strah in nalašč ga je spraševal, al i 
nič nevarnega v hribu. 

Dasiravno se mu je ta večkrat krepk o 
pridušil po navadi voznikov, da se ničesa 
ni bati, bilo mu je vender čudno pri serci . 

Po dolzem molčanji ustavi postiljon konje, zamermra nekaj sam pri sebi in konj e 
požene, se zopet vstavi in tako večkrat na 
redi. Janez ki je terdno mižal, odperl j e 

G 


plašno oči in v svoj strah videl, da kakega 
pol streljaja pred vozom stopa nekdo čem 
kot noč, velik čez mero, in kar ga je naj 
več bégalo, bila je prikazen v černem plašči 
brez glave. Ko se je voz ustavil, obstal je 
ta tudi, in ko so konji potegnili, šel je tud i 
ta naprej. »Stric ali nič ne vidiš ?« prašal 
je strahopetnež in lasje so se mu ježili. 

» Se ve da vidim nekaj, « odgovori mu 
postiljon poluglasno ; « pa le molči, da ga ne 
motiva. « 

Janez je začel moliti, kolikor je znal, i n 
merzel pot mu je stal na čelu. Kakor blisk 
v temni noči, ko še gromenja nikjer slišati 
ni, celo hišo spravi po konci, ravno tako 
je bojazlivec tu pri svoji dremajoči gosp é 
iskal tolažbe in varstva. Naglo je poterkal 
na šipo. Grofinja nevoljna, da se je prebudila iz sladkega dremanja, praša : »Kaj pa 
je ?« 

»Zlahtna gospa !« rekel je Janez, »po 
glejte ven ; tam hodi mož brez glave ! « 
»Tepec!« pokara ga grofinja, »ali se ti 

sanja? In če bi tudi res kaj bilo, vsaj mo ž 
brez glave ni kaj nenavadnega ; povsod jih 
je dosti. « 

Gospicama pa ta pot materine besed e 
niso bile po volji ; njiju serce se je treslo 
strahu. Plašno ste se pritiskali k materi tre


petaje in zdihovaje : »Oh, to je Répoštev, 
gorski duh!« - Gospa pa, ktera je o duho

vih imela druge misli nego hčeri ter ni vanje verovala, pokrega ju zavoljo nespametne 
vraže in jima dokazati hoče, da ti duhovi izvirajo iz prenapetih in razgretih možganov . 

Razkladala je še svoje nazore z vso 

zgovornostjo, ko je mož s čemim plaščem, 
ki se je za nekaj časa popotnikom skril , 
stopil zopet iz goščave na cesto. Pa kmalu 
se je skazalo, da Janez ni dobro videl . Mož 
je sicer imel glavo, toda bila ni na vrat u 
med pleči, temuč nesel jo je v rokah, kakor psička. To je storilo neizrečen strah v 
vozu in zvunaj voza ; komaj tri korake j e 
stala pošast od voza . Mladi gospo'dieini in 
hišina, ktera sicer ni imela navade segat i 
v besedo, kadar ste oni govorile, zavpile s o 
jednoglasno in hitro zagernile okno, da bi 
nič ne videle, in skrile so svoj obraz. Mati 
pa je v tihem strahu sklenila svoji roki i n 
nje obličje ni kazalo, da bi verovala v strahove in duhove. Janez, na kterega je imel 
mož s čemim plaščem posebno piko, zače l 
je glasno moliti, da bi se bil strahú ubranil. Komaj spregovori : »Vsi. dobri duhovi — 
verze mu pošast odsekano glavo v čelo, da 
se je zvalil z voza na tla ; v tistem hipu 
je ležal tudi postiljon na tleh, in strah j e 

6* 


84 

rekel z otlim glasom : »Ná, to imaš od Ré

pošteva, po čigar svetu se voziš ! Meni j e 
zapadlo vse, voz, konji in blago! « 

Potem plane pošast spredaj na sedlo , 
požene konje in dirja čez goré in doline , 
tako da je ropot derdrajočih koles preglasil 
krik in jok prestrašenih žensk. 

Na enkrat se je družba ostrašenih po

množila za enega človeka. Nek popotnik j e 
jahal počasi mimo voza in še zapazil ni, 
da kočijaž nima glave . Jezdil je pred vozom , 
kakor bi bil za to najet. Možu s černim 
plaščem to nikakor ni bilo po volji . Ko j e 
voz ukrenil na drugo pot, storil je to tud i 
konjik. Prikradeni voznik se ni mogel znebiti nepoklicanega spremljevalca, kakor d a 
bi ga bil kdo k vozu privezal. Vozniku j e 
uže vroče prihajalo, zlasti ko je- videl, da 
je imel popotnikov konj eno nogo manj, pa 
kljubu temu je trinogata para popolnom a 
dobro stopala. Bal se je, da se mu bo slabo 
godilo, ker je Répoštevovo mesto prevzel i n 
zazdevalo se mu je uže, da se je pravi pravcati Répoštev vtaknil v to reč . 

Čez nekaj časa obernil se je konjik tako, da je tik voznika prišel in prašal ga j e 
prijazno : 

»Rojak, kam se peljete ? « 


» Kam neki ? « rekel je pošastni kočijaž 
s plašnim glasom, »kakor vidite, za nosom ! « 

»Prav ! « reče mu konjik ; »bratec, pokaži, kje imaš nos ? « Potem prime konje z a 
vajete, zgrabi černoplaščnika in ga telébn e 
tako krepko na tla, da so mu vse kosti zaškripale, kajti pošast na vozu bila je o d 
mesa in kosti. Odmah je bil razšemljen in 
pokazala se je kodrasta glava vstvarjena 
tako, kakor sicer vsaka človeška . Ker j e 
goljuf videl, da je izdan, zbal se je težke 
roke svojega nasprotnika, in tudi več dvomil ni, da je to Répoštev sam ; zato se mu 
je podal in ga je prosil, naj ga pusti pri 
življenji. 

» Plemeniti gorski gospod! tako se hlini 

priklaten zločinec Répoštevu usmilite 
se mene, nesrečnega, kterega je preganjala 
osoda uže od mladosti ; kteri nikoli ni mogel tega doseči, kar je hotel, in kteri sedaj 
celó strah biti ne smé, ko med ljudmi ve č 
živeti ne more. « 

To je bilo o pravem času govorjeno. Répoštev je na svojega posnemača tako razkačen, da bi ga bil kar umoril, če bi ne bi l 
želje vnet, slišati kaj več o njegovem življenji . » vsédi se, « mu veli, »in stori, kar se 
ti bode ukazalo!« 


Na to potegne konju četerto nogo izme d 
reber, stopi k vozu, ga odpre in hoče gospo 
in gospici prijazno pozdraviti. 

Pa v kočiji bilo je tiho kakor v grobu ; 
strah je omamil občutljive stvari tako, da s o 
se vsi duhovi življenja iz njih umaknili i n 
vse je ležalo v omedlevici, kar je bilo v vozu . 
Pa popotnik si je vedel kmalu pomagati. 
Zajel je poln klobuk vode iz mimo tekočega 
studenca, poškropi obraze omamljenim gospém 
dá jim nekaj povohati, namaže jim senci z 
dišavo ter jih tako zopet poživi in okrepča . 
Po versti so odperale oči, ter zagledale čednega, na videz poštenega moža . 

»Žal mi je, prežlahtne, « rekel je, »da ste 

na mojem graščinskem posestvu prišle v roke 
hudobnežu, kteri je gotovo imel namen, okrasti 
vas ; rešene ste, jaz sem polkovnik Orjaškovič. Dovolite mi, da vas popeljem v svoj 
grad, ki ni daleč . 

To je bilo grofinji prav po volji. Z veseljem je sprejela to vabilo, in kodrež dobil 
je ukaz, dalje peljati. Voljno je storil svojo 
dolžnost. Da bi gospem dal oddahniti se strahú 
pridružil se je zopet vozniku, ter mu veleval peljati zdaj na desno, zdaj na levo. Med 
tem je voznik prav dobro videl, da je konjik 

včasi kakega mimo letečega netopirja k sebi 


poklical in mu skrivno dajal povelje, da ga 
je bila še bolj groza . 
Cez eno uro vožnje se jim zasvetli v 

daljavi lučica, iz nje nastanete dve, nazadnj e 
pokažejo se štiri. Prijahali so štirje lovci , 
kteri so skerbno iskali svojega gospoda, kako r 
so rekli in zdaj veselili se, da so ga našli . 

Grofinja bila je zopet popolnoma pri sebi , 
in ker je videla, da ni nevarnosti več, spomnila se je Janeza in skerbelo jo je zanj . Povedala je to svojemu varuhu, kteri je takoj 
poslal dva svoja lovca iskat nesrečna tovariša, da jima pomagata na noge . Kmalu potem priderdra voz skozi temna grajska vrata 
na prostorno dvorišče. Obstal je pred silno 
lepim gradom, ki je bil skozi in skozi razsvetljen. Polkovnik je ponudil grofinji rok o 
ter jo je peljal v krasno dvorano k mnogobrojni ondi* zbrani družbi . Gospodičini se niste 
malo sramovali, ko ste v popotni obleki prišl i 
v tako imenitno družbo, ki je bila prekrasn o 
nališpana. 

Po pervem pozdravljenji se je družb a 

razdelila zopet v več delov, nekteri so sedl i 
k igri, drugi so se zabavali v pogovorih . Menili so se o zadnjem dogodku, in kakor se 
rado zgodi ob pripovedovanji prestanih nevarnosti, zložili so kmalu dolgo povest, v klelr i 
bi bila rada grofinja perva junakinja, če bi 


88 

bila mogla utajiti oživljajoce dišave, s kate

rimi je polkovnik moral krepčati nezavestne 
ženske. Kmalu po tem pripelje postrežni gospodar moža prišedšega, kakor če bi ga bil 
kdo poklical. Bil je zdravnik, kteri je popraševal za občutke grofinje in njenih lepi h 
hčerá . Prijemal jih je za žile in z učenim 
obrazom marsiktera nevarna znamenja najti 
si domišljeval. Grofinja se je v svojem stanu 
jako dobro počutila, vendar se je bala z a 
svoje življenje . Dasitudi je bila vsa pohabljena, slabi život ji je bil vender tako ljub 
kakor obleka, ktere je bila vže vajena in b i 
je rada ne slekla, če tudi je bila vže ob 
nošena. Povžila je toraj po zdravnikovem 
nasvetu nekaj hladeče štupe in kapljic ; zdravi 
hčeri ste morali to isto storiti, ali ste hotel i 
ali ne. 

»Preveč voljni bolniki naredé zdravnik e 
ostre . Kervoželjni mož je zdaj še celó rekel , 
da je treba puščati. Vzel je tedaj rudeči trak 
za obvezo in grofinja je pomolila svojo roko . 
Ne bila bi se branila, naj bi bil zdravni k 
še kaj hujega terjal, samo da bi ji bil pregnal ves strah iz života. Pa nji in hčerama 
v srečo ni terjal nič hujega. Gospodieini ste 
se dolgo in močno branili puščanju, a silno 
prigovarjanje in materni zgled sta konečno 
pripomogla, da ste premagali strah pred je


klenim nožičkom ter postavili nogo v topl o 
vodo. Nazadnje prišla je tudi hišina na versto , 
dasiravno je prosila in tarnala, da ne more 
videti kervi. Pa nič ni pomagalo . Terdoserčni 
zdravnik ji je brez milosti zavihal rokav i n 
postregel tako umetno in skerbno, kakor njeni 
gospMi. 

Ko je bilo to opravljeno, šli so na obed . 
Krasno je bilo vse priredjeno. Mize so bile 
skoraj do stropa naložene s srebernim posod 
jem. Zlati in pozlačeni kozarci stali so n a 
mizah in druzih reči bilo je toliko, da se je 
blisketalo. V drugi stanici svirala je godba 
kratkočasne igre . Po jedi prinese strežaj š e 
sladčic in sadja, da so se Liže polni želodci 
še enkrat glasno zasmij ali. Premeteni sladčičar , 
ki je znal očém in želodcu vselej bolj vstreči , 
nego pameti, je vse dogodjaje na potovanj i 
grofinje postavil v majhnih sladkornih podobicah na mizo. Grofinja je vse to na tihem 
čudeč se radovedno ogledovala. 

Obernila se je k svojemu sosedu, č'eskemu grofu — in prašala ga je, kaj dane s 
tukaj obhajajo. Odgovoril ji je, da ni kaj 
posebnega in da so se zgolj v zabavo zbral i 
samo dobri prijatelji . Cudila se je, da o bogatem, postrežnem Orjaškoviei nikoli nič 
slišala ni bodisi v Vratislavi, bodisi kje drugje . 
Mislila je, da bode od njega samega kaj 


90 

več eula ; pa ta je znal tako ročno ogibati 
se ji, da nečesa ni zvedela. Nalašč je nehal 
govoriti o svojem rodu in nagelj aval je po 
govor na duhove. Kadar pa ljudje kaj tacega začnejo govoriti, ne morejo kmalu nehati, ker nekteri vedó dosti povedati, drugi 
pa še raje poslušajo . 

Nek dobro rejen gospod je mnogo za

nimivega pripovedaval o Répoštevu in prič 
kali so se o resničnosti teh reči . Grofinja, 
imajoč sedaj obilo vode za svoj mlin, j e 
rekla, da ni nič res, in je ugnala s svoj o 
umnostjo v kozji rog nekega gospoda, k i 
je imel samo jezik še gibčen, in ki je Répošteva veri() zagovarjal. To kar se je meni 

sami primerilo, rekla je, očitno kaže, da j e 
vse sanja, kar se pripoveduje o gorskem 
duhu. Ce bi tu v gorah svoje marnje počenjal in lepih lastnost imel, ktere mu sanjači 
prikladajo, gotovo bi sleparju ne bil pripustil z nami tako delati, a ubogi duh ni mogel svoje časti rešiti. Brez pomoči serčnega 
gospoda Orjaškoviča bi bil prederzneš z na 
mi počel, kar bi se mu bilo izljubilo. 

Hišnemu gospodu dosihmal ni bilo mar 
za te pogovore, zdaj pa se je tudi oglasi l 

rekoč : »Plemenita gospa, vi ste duhove čisto 
iz svetá izmedh. Vse bitstvo možganov j e 
zginilo po vašem poduku kakor megla spred 


naših oči. Dokazali ste tudi dobro, da stare 
ga prebivalca teh gora ni, in njegov zagovornik, oni gospod tam, je omolknil . — Kaj 
pa, če bi bil domišljeni gorski duh vende r 
pomagal rešiti vas iz pesti pošemljenega to

lovaja? Kaj pa, če bi se bilo prijatelju sosedov zljubilo, premeniti se v mojo podobo , 

da bi vas bil tako spravil v varnost? In č e 
vam jaz rečem, da se kot hišni gospodar 
celi čas od te družbe niti premaknil nisem , 
da vas je neznan človek v mojo hišo pri 
peljal in ga zdaj ni tukaj . Mogoče bi vender bilo, da je gorski duh otel svojo čast , 
iz česar bi se sklepalo, da ni tak, kakorše n 
se vam dozdeva . « To govorjenje je grofinj o 
nekoliko omotih) in lepi gospodičini ste zoper svojo voljo položili vilice na mizo, te r 
pozorno gledali gospodarja, da bi mu bral i 
v očeh, ali govori resnico ali se šali. Prihod zopet najdenega Janeza in postiljon a 
jih je v pogovoru zaverl. Postil] on se je 
veselil, da je zopet videl svoje konje v hlevu, Janezu je pa serce radosti skakalo, k o 
je našel zopet svojo gospodo zdravo in ve 
selo . Zdaj prinesó strašno glavo černoplašearja, ki je kakor topova krogla treščil a 
Janeza na tla. Dali so glavo zdravniku, da 
bi jo pregledal in povedal, pri čem da so . 
Ne da bi položil nož svoje učenosti na njo, 


spoznal je zdravnik takoj, da je izotljen a 

buča, napolnjena s peskom in kamenjem 
in kot velika človeška glava našemarjena z 
lesenim nosom ter predivnato brado. 

Po jedi se je družba razšla, ker se j e 

uže daniti začelo. Gospe so imele lepo pripravljene postelje, na katerih so kmalu zaspale, ker niso imele časa misliti na strahove. Solnce je bilo uže visoko, ko se je 
mati zbudila, pozvončkala je hišini in zbudila gospodičini, kteri bi bili rade še zaspali v mehkih pernicah obernivši se n a 
drugo stran. Pa grofinja je jako silila v toplice, da bi pred ozdravela, zato je priljudni gospodar nikakor ni mogel pregovoriti 
še en dan ostati, dasiravno bi se bili gospodičini preradi udeležili plesa, ki ga jim je 
hotel napraviti na večer . 

Takoj po jutranji kavi odpravile so se 
na pot. Ginjene, ker jih je bil gospod Orjaškovie tako prijazno sprejel in jih spre 
mil celi do meje svojega posestva, poslovile so se obljubivši mu, obiskati ga, kada r 

se bodo vračale. 

Komaj je prišel duh v svoj grad, zače l 
je zasliševati kodroglavca, ki je v velicem 
strahu noč prečul v globoki ječi. »Revni pozemeljski červ k nagovori ga duh, »kaj m i 
more braniti, da te zmečkam za sleparijo, 


s ktero si me zaničeval v mojem posestvu? 
Pokoril se bodeš za to s kožo in kostmi ! « 

» Premogočni kralj Kerkonoa'ev!« odgovorila mu je zvita glava, » dasiravno vam n e 
morem pravic vzeti, ktere imate na svojem 
svetu, vender mi pred povejte, kje imate 
postave, ktere sem prelomil? Potem me sodite !« 

Iz tega serčnega govora in derznega 
prašanja, kterega je ujetnik ostremu sodniku zastavil, je duh takoj izprevidel, da ima 
opraviti z nenavadnim človekom . Zavolj o 
tega nekoliko potolaži svojo nevoljo ter nadaljuje : »Moje postave mi je Bog v serce 
zapisal. Da mi ne bodeš mogel očitati krive 
obsodbe, ne da bi te bil zaslišal, mi povej , 
kdo si? kaj ti je dalo povod, rogoviliti ko t 
strah v tej gori? da te obsodim, kakoršneg a 
te najdem . « 

To slišati je bilo ujetniku ljubo, kajti zdaj 
je smel govoriti in nadejal se je, odverniti 
od sebe zasluženo kazen, ali vsaj nekolik o 
zmanjšati jo, ako sodniku razkrije svoje življenje. 

»Njega dni so me imenovali ubozega Jer

nača in živel sem prav slabo ob zaslužku 
svojih rok v mestu Lubavi kot pošten mošnj&r, slabo zaradi tega, ker nobena reč n e 
daje bolj pičlega živeža, kakor poštenost . 


Dasiravno so moje mošnje jako slovele, češ , 
da nikomur novca ne zmanjka, kdor si omisl i 
mošnjo izdelano po meni, ki imam kot deseti sin svojega očeta srečno roko, vender 
sem se kmalu sam prepričal, da to ni res. 
Moja mošnja bila je vedno prazna kakor želodec, ki celi teden ne dobi nič jesti. Da so 
se pa pri onih, ki so mošnje od mene kupovali, denarji dobro *v njih ohranili, po moj i 
pameti temu ni bila kriva niti moja roka , 
ki jih je delala, niti kože, iz kterih sem jih 
delal. Vsaj umejete, gospod, da usnjata mošnj a 
vselej denarje bolj hrani, kakor svilnata, v 
mrežico spletena. Kdor se z usnjato mošnjo 

zadovoljuje, navadno ni zapravljivec svilnat e 
in od zlatih nit pletene so pa večidel v rokah bogatih zapravljivcev, in čuda ni, ako 
jim denar iz njih vhaja, kakor skozi prevertan sod, in naj ga še toliko vanje denejo. 

»Moj oče so nam deseterim otrokom ostr o 
v glavo vtrobili zlati uk : » Otroci, kar bodete delali, storite modro ! Vsaj veste, da sem nevtrud 
ljivo delal in delal mošnje, a nisem mogel 
pomagati si. Prišla je dragina, vojska, slab 
denar v deželo. Drugim mojstrom je bilo vodilo : Lahki denarji, lahko blago! Jaz pa se m 
si mislil : Poštenje velja! Dajal sem pošten o 
blago za slab denar, prišel sem na beraško 


95 

palico, v ječo zavoljo dolgov, ob mojstersk o 
pismo in ker me dolžniki niso hoteli dalj e 
rediti, so me brezserčno spodili iz dežele. 

»Na tej poti v revščino sreča me ede n 
mojih starih kupčevalcev, ki je ponosno jaha l 
bistrega konja. Poklical me je zaničevaje : 
»Ti mojster Skaza, ti potepúh! Kakor vidim , 
urneje§ si na svoje rokodelstvo, kakor zaje c 
na boben; napihniti znaš mehúr, a napolniti ne ; imaš lonec, a ničesa, da bi kuhal, 
imaš usnje, pa ne kopita, delaš lepe mošnje 
a denarjev pa ne. « 

» Poslušaj me stric,« mu rečem, » slabo 
znaš streljati, ti ne zadeneš v piko. Več reči 
je na svetu, ki gredo vkup, ki se pa skupaj 
ne nahajajo. Marsikdo ima hlev, pa ne konja 
vanj postaviti, ima skedenj, pa ne snopa, da 
bi ga omlatil, ima skrinjo, pa ne kruha vanjo shraniti, ima hram, pa ne vina v njem, 
in tako slove tudi pregovor : » Jeden ima mošnj o , 
drugi pa denarje. « Bolje je vender oboje skupaj, mi seže v besedo ter nadaljuje :- »Ali te 
je volja, učiti se pri meni . Dobrega mojstra 
te bom izuril, in ker znaš mošnje tako dobr o 
delati, učil te bom, tudi polniti jih, kajti ja z 
znam delati . denar. Ker te dve reči druga 
drugi pomagate, bilo bi prav, da bi mi dva 
ostala skupaj .« 


»Dobro, « mu odgovorim, »ako ste mojste r 
v kaki cesarski denarnici, podam se ; ako 

pa denarje kujete na svoj račun, je to del o 
nevarno, ki pelje človeka na kol. V tem slučaji se nikakor ne menim z vami . « 

»Kdor nič ne upa, nič' ne dobi, « me zaverne, »in kdor pri skledi sedi ter ne zajema, naj strada! Konečno je vse jedno, ali 
na kolu pogineš ali lakote umerješ . Enkrat 
je treba umreti . « 

»Vender je velik razloček, « pristavim 
jaz, »ali kdo umerje kot pošten mož ali pa 
kot hudodelec. « 

»To je vraža,« mi reče, »kakošen zločin neki more to biti, če kdo skuje košče k 
rude v okroglo ploščico ? « 

»Z eno besedo, mož je tako gladko govoril, da sem se dal pregovoriti . Kmalu sem 

se naučil kovati ; očetovega uka še nisem 
pozabil, a tudi preveril sem se, da kovanje 
denarja človeka ložeje preEivi, nego mošnjar'ija. Ko je pa najina obertnija najbolj 
cvetela, zbudila se je občna zavist. Preganjati so naju začeli. Izdajalec ni spal. Obsojena sva bila v ječo za vse dni svojeg a 
življenja. 

» Tu sem živel več let v pokori . Prišel je 
pa dober prijatelj, ki me je rešil. Častnik 
vojaški je prišel nabirat vojakov . Rekel mi 


je, da je bolje vojskovati se za cesarja, ne-

go tičati v temni luknji stopil sem torej 
kot prostak v polkovo četo . Zadovoljen sem 
bil s tem imenom in sklenil sem biti poštenim vojakom. Obnesel sem se pri vsaki priložnosti. Kadar smo prijeli sovražnike, bil 
sem vselej pervi, a kader smo morali bežati, bil sem tako hiter, da me sovražnik 
ni mogel dohiteti. Sreča mi je bila mila, desetnik sem bil kmalu in upal sem priti še n a 
višjo stopinjo . Poslan sem bil nekdaj, iska t 
kerme za konje zaveršil sem ta ukaz tak o 
točno, da nisem samo hramov in skednjev 
spraznil, temuč tudi hiše in skrinje . V mojo 
nesrečo je bilo to v domačej Arij ateljskej 
deželi. Zaradi tega so ljudje neznano jezik e 
brusili. Kdor me je čer-til, očital mi je, d a 
sem ropal. In kaj se zgodi? Postavili so me 
za eno stopnjo nazaj in skoz versto petst o 
vojakov so me zapodili od poštenega stanú, 
v kterem sem upal najti svojo srečo. 

»Zdaj si nisem vedel druzega soveta, 
kakor poprijeti se zopet svojih mošenj . Pa 
manjkalo mi je denarja za usnje in veselj a 
za delo. Ker sem svoje blago nekdaj preveč 
v ceno prodajal, imel sem gotovo nekoliko 
pravice do svojega nekdanjega blaga zato 
sem sklenil, kakor si bodi polastiti se ga , 

in če bi mošnje tudi liže obrabljene bile , 

7 


vender sem hotel odškodovati se žnjimi . 

Začel sem torej preiskavah žepe in mislil 
sem, da je vsaka mošnja, kteri sem prišel 
na sled, delo mojih rok. Karkoli sem jih 
mogel zaseči, obsodil sem jih v svojo lastnino. Pri tej priložnosti sem bil tako srečen , 
da mi je prišlo zopet v roko več novcev 
svojega kovanja. Dasiravno so bili ti denarji 
preklicani, vender so še med ljudstvom veljali. To mi je šlo nekaj časa dobro spo d 
rok. Obiska:val sem v raznih podobah zdaj 

kot plemenitaš, zdaj kot tergovec, zdaj ko t 

Židov večja teržišča in izuril sem se v te m 
poslu tako, moja roka je bila tako gibična , 
da nikoli zastonj ni posegla ter me je izverstno redila. Táko življenje mi je dobr o 
teknilo in sklenil sem, ostati pri njem. Pa 
nesreča mi nikoli ni pripustila biti to, kar 
sem hotel. Sel sem nekoč na somenj v Lignico in obernil sem tu svojo pozornost na 
mošnjo bogatega grajščaka, ki je bila tak o 

debela, kakor gospodarjeva glava . 

»Ker pa težke mošnje ni bilo moči naglo skriti, opekla se je moja roka. Vjeli so 
me in peljali pred sodbo kot žepnega tatu . 

— Vrezal sem res prejšna leta dosti mošenj , a nikomur je nisem zrezal, kakor so me dolžili ; temuč vse so mi prišle 
skoraj po lastni volji v roko, kakor če bi 

jih ne bila volja vernici se še kdaj k svojim gospodarjem. 

»Izgóvori niso nič pomagali. Zaperli so 
me in nesreča je hotela, da so me zopet 
izppdili ter namenili pripraviti me ob živež . 
Pa prestregel sem jih . Priložnost sem dobil 
in ukradel sem se jim skrivaj iz ječe . 

»Vedel nisem, kaj bi zdaj počel, da bi 
lakote ne umerl. Tudi beračenje mi ni šlo. 
Gosposka v Veliki Glogavi me je prijela , 
preživila me zoper mojo voljo in vtaknil a 
v stan, ki mi je bil zopern. A posrečilo se 
mi je tudi sedaj , da sem se z velikimi 
težavami odtegnil hudi kazni. Ogibal sem se 
potem mest in klatil po deželi . Tu se mi 
je pripetilo, da zadenem na grofinjo, ki s e 
je ravno peljala skozi terg, kjer sem bival . 
Voz se ji je polomil in popraviti ga je ,bilo 
treba. Med druge ljudi, kteri so pridi gospodo gledat, zamešal sem se tudi jaz i n 
soznanil sem se z budalastim strežajem , 
kteri mi je v svoji neumnosti povedal, da 
se vas, gospod Répoštev, silno boji, ker b i 
se morali zaradi nujnosti še po noči peljati 
čez goro. To mi je dalo povod, oberniti 
strašljivost popotnikov v svoj prid in svoj o 
srečo poskusiti kot gorski duh . Splazil sem 
se zatorej v hišo svojega gospodarja, mošnjarja, polastim se njegovega černega pla

z 


100 

šča, in ob enem zagledam veliko bučo, ktera 
mi je verlo dobro služila v dosego hudobnega namena. S to napravo in debelo gorjačo šel sem v gozd in storil sem, kar va m 
je uže znano . Naklep mi gotovo ne bil izpodletel, ako bi me vi ne bili zaverli . 

»Resnično vam povém, gospod, da s e 
vas niti nisem bal, niti se nisem nadejal, d a 
bi me vi motili v tem poslu. Svet je tako nevéren, da še otrok več ne strašijo z vami, 
in če bi tu in tam ne spominjal se vas kak 
bebec, kakoršen je strežaj grofinje, ali kaka 
stara ženica za kolovratom, bi vas bil už e 
davno pozabil ves svet . Mislil sem si, da 
sme vsakdo Rčpoštev biti, kdor hoče. Se vé 
da sem zdaj druge vére. \T svoji oblasti me 
imate zdaj ; podal sem se vam na milost in 

nemilost, zato upam, da vas bo omečila moja 
odkritoserčnost. Malo bi vas stalo, narediti, 
me poštenega moža . 

»Ce me s kakimi tolarji iz svoje bakrene 

shrambe obdarujete, ali pa če sem zaslužil 
kazen, da me našeškate z zlato šibo ter mi 
jo potem v spomin pustite, srečen bi bil naenkrat. 

»Resnično, gospod! če bi vam bile znan e 
človeške potrébe, preudarili bi lahko, da j e 
težko biti poštenemu, posebno kader člove k 
terpi pomanjkanje . » Sila kola lomi! « - Zdaj 


zagerrni razljuteni duh nad kodroglavcem : 

» Poberi se, slepar, tako daleč, kakor te morejo nesti tvoje noge in dosezi verhunec svoj e 
sreče na kolu !« Potem spusti svojega ujetnika s krepko berco, in ta je bil vesel, da 
je zdrave pete odnesel. Gredoč hvalil je svojo 
izgovornost, ktera ga je, kakor je mislil, ta 
pot rešila iz velike stiske . Podvizal se j e 
kakor je mogel, priti izpred oči ostremu gospodu in v naglosti je pustil čemi plašč . Dasiravno je hitel, vendar se mu je zdelo, da 
ne pride z mesta . Videl je vedno iste kraj e 
in gore pred sabo ; samo grad, v kterem j e 
bil zapert, izginil je spred njegovih oči.. Ves 
truden se je vlegel pod senčno drevo k počitku pričakovaje popotnika, kteri bi mu pokazal pot iz neznanih krajev. Pa zaspal je 
terdno in ko se je zbudil, bila je okrog njega 
gosta tema. Spomnil se je, da je pod drevesom zaspal, pa slišal ni niti šumljanja sa-
pic v vejah, niti zvezde ni zagledal na nebu . 

pervi plahoti je hotel pokonci skočiti, pa 
neznana moč ga je priderževala in ko se je 
ganil, slišal je glasno rožljanje verig . Zdajse je zavedel, da je okovan, in zdelo se m u 
je, da je več sto sežnjev globoko pod zemljo 
zopet v Répoštevovi uječi. Zeló se je ustrašil. 

Cez nekaj ur se je začelo daniti okro gnjega ; a le malo svitlobe je prihajalo skozi 


102 

omreženo okno v njegovo uječo . Ne da bi 
vedel, kje da je, vendar se mu zapor ni zdel 
neznan. Pričakoval je čuvaja, a zaman. Dolga 
ura je pretekla druga za drugo. Lačen in 
žejen je uže bil. Rožljati začne z verigami , 
buta na zid in kliče na pomoč. Zdaj sliši 
ljudi blizu sebe, pa nihče ni hotel odpret i 
težkih vrat. Cez dolgo odtvori čuvaj uječo 
in se prekriža misleč, da je ujetnik kak strah. 
Ko pa bolj natanko pogleda, spoznata s e 
uhegh ujetnik mošnjar in čuvaj . Zdaj vidi, 

da ga je Répoštev poslal nazaj, od koder j e 
prišel. 

»Povej mi vendar, kodrež ! « radovedno 
praša ga sodnijski hlapec, »kako h si zopet v svoj grad priskakljal? Od kod pa? « 

» Tukaj skozi vrata, « odgovori Jernač . 
»Naveličal sem se uže potepanja, podal se m 
se v pokoj, kakor vidite, in vernil v svoj e 
staro bivališče, ako mi bode hotelo biti varn o 
zavetje. « 

Nihče si ni mogel razjasniti, kako je 
ujetnik zopet v zapor pod ključ prišel in kd o 
ga je v železje vkoval. Jernač ni hotel povedati, kaj se mu je zgodilo, le toliko je 
terdil, da je svojevoljno prišel nazaj, ker m u 
je dana moč, hoditi skozi zaklenjena vrata, vkovati se v verige in znebiti se jih zopet, kadar 
ga je volja. Ta navidezna pokorščina, orne


čila je sodnike, da so mu pregledali kazen, 
kteri je zapadel, in zaperli so ga samo za 
toliko časa, da bi se mu izljubilo, znebiti s e 
verig ; a slišati nikdar ni bilo, da bi se bilo 
to kdaj zgodilo. 

Grofinja Cecilija je prišla med tem srečno 
v Karlove toplice. Pervo, kar je storila, bilo 
je, da je poklicala topliškega zdravnika, posvetovati se žnjim zastran svojega zdravja 
in zastran zdravilne moči jako slovečih toplic . 
Kmalu je bil tukaj. Prijazno in veselo ob 
stopijo gospoda doktorja uljudno pozdravljaje ga in očitaje mu rekoč : »Mislile smo , 
da ste še pri gospodu Orjaškoviči ; le počakajte, zakaj nam niste tam povedali, da st e 
topliški zdravnik ! « 

»Oh, častiti gospod doktor !« reče starejša 
hči, »Žilo ste mi presekali ; noga me boli ; 
tukaj bom morala samo šantati in ne plesati. « 

Zdravnik jih debelo gleda, premišljuj e 
in premišljuje, a si ne more domisliti, d a 
bi bil to gospodo liže kdaj kje videl . 

» Plemenita gospa, gotovo se motite v 

meni, « reče zdravnik čudeč se. »Dosedaj nisem bil tako srečen, poznati vas . Tudi gospod Orjaškovič mi je neznan in ob te m 
času ne grem nikoli od tod . « 


104


Grofinja nikakor ni mogla razjasniti si , 

zakaj da hoče doktor ostati tako neznan ; 
samo to si je mislila, da doktor proti na 
vadi druzih zdravnikov noče plačila za to , 
kar jim je storil. Smehljaje mu na to odgovori : »Umejem vas, častiti gospod doktor ! 
Preveč se zatajujete, pa to mi branilo ne 
bode, povedati vam, da sem vaša dolžnica 
še ter vam hvaležna za vašo prijazno po 
moč. « Prosila ga je potem, vzeti zlato tabačnico, ktero je hvaležno shranil samo ko t 
predplačilo, in da bi gospe kot dobre bolnice ne žalil, ni več hotel nasprotovati ji . 
Razjasnil si je pa to lahko, ker je kot zdravnik mislil, da je vsa družina včasi zamaknjena. 

Ta doktor ni bil eden okornih zdravnikov, kteri nikakor ne vedo svojim bolnikom prikupiti se. Ko je šel od grofinje obiskat druge bolnike, povedal je vsakemu, kaj 
se mu je pri grofinji primerilo. Ker je to 

večkrat pripovedoval, razglasilo se je kmalu, 
in rekel je, da je grofinja zdaj bolna, zdaj 
da se zamakne. Vsi so želeli žnjo seznaniti se . Vse je hotelo pri nji biti v družbi, 
v kteri se je pervič prikazala s svojima 
hčerama. Ona in hčeri so se silno čudile , 
da so zadele na iste ljudi, ktere so pred 
nekimi dnevi videle v gradu gospoda Orjaš


t05 

koviča. Grofa iz Českega, debelega in hromastega gospoda so takoj spoznale. Treba 
jim ni bilo, po navadi vpogovati svojih ko 

len ; vsaj ni bilo nobenega neznanega tukaj . 

Kakor če bi bila doma, pridružila se je zgovorna gospa zdaj temu, zdaj drugemu nazivljala je vsacega po imenu in stanu, govorila obilo o gospodu Orjaškoviei, med pogovor vpletala, kaj se je menila s tem po 
strežnim gospodom, in ni mogla umeti, kaj 
pomeni tuje in mlačno obnašanje vseh gospodov in gospij, ki so bili pred kratkem 
žejo tako prijazni in priljudni . Mislila si je, 
da so se tako zmenili in da bode gospod 
Orjaškovič temu konec naredil, kadar bod e 

sam prišel, ne da bi se ga kdo nadejal. Pa 
ni mu hotela pustiti tega veselja, da bi j o 
prekosil, zato je šaleč se ukazala pokvečenemu gospodu, da se na noge spravi in d a 
polkovnika pripeljejo iz njegovega kota. 

Vse to govorjenje je dalo navzočim mis 

da grofinja ni pri pravi pameti in pomilovali so jo . Imeli so jo vsi za prav duhovito gospo, ktera v svojem govorjenji in 

dejanji nič nespametnega sicer ni razodévavala, razen če je govorila o vožnji čez Kerkonoše . Grofinja je tudi spoznala iz obrazov, pogledov in pomigovanja okrog nje zbranih gostov, da nápek o nji mislijo in da se 


106 

jim zdi, kakor da bi ji. - bila bolezen zašla 
iz udov v možgane. Mislila je, da . jih bo 

najbolje prepričala, če jim resnično pové, 
kaj jo je zadelo na poti čez gore. Pazljivo 
so jo poslušali vsi, kakor človeka, ki drugim kratek čas dela s pripovedovanjem kake 
pravljice, ktere pa nihče ne verjame . 

»To je čudno«, rekli so vsi jednoglasn o 
in pogledovali doktorja, ki je skrivaj z ramami migal in obetal, bolne grofinje pre d 
iz rok ne pustiti, dokler ji pot čez Kerkonoše ne spravi iz glave. Toplice se storile 
vse, kar sta grofinja in doktor mogla priča 
kovati. Ker je grofinja uvidevala, da svoj i 
povesti v Karlovih toplicah ne najde mnogo 
vernih Izraelcev in da jo sumničijo možganske bolezni, govorila ni več o tej reči 
in doktor si ni druzega mislil, kakor da so 
toplice popolnoma ozdravile grofinjo . 

Po končani zdravitvi in potem, ko ste 
lepi gospodičini naveličali se poslušati dvorljive besede topliških gostov in dovolj naplesali se, vernila se je grofinja s hčerama 
nazaj v Vratislavo. Cez Kerkonoše se je 
nalašč peljala, da bi prijaznemu polkovniku 
spolnila obljubo, vračajoč se proti domu 
oglasiti se pri njem. Upala je, da mu bode 
ona vse razjasnila. Toda nihče ni znal poti do 
Orjaškoviéevega gradu in še celi njegovo 


imé je bilo povsod neznano. To je grofinjo 

konečno prepričalo, da tuji gospod, kteri s e 
je za njo potegoval in jo je prenočil, nihče 
drug ni bil, kakor Répoštev sam. Priznavala 
je, njegovo gostoljubnost, zato mu je tud i 
rada odpustila, da jo je v Karlovih toplica h 
vodil tako za nos, in verovala je iz celega 
serca na duhove, dasiravno ni hotela tega 
nikomur razodeti boječ se, da bi se ji ne 
smijal. 

Od istega časa ni dal Répoštev nič več 
slišati o sebi. Zginil je za vselej v svoje 
podzemeljsko kraljestvo in žnjim vsi strahov i 
in duhovi. 


pri 

Jan. Giotiii-ju v Ljubljani


se tudi dobivajo : 

Je zlato. Podučila povest za mladost . Spisal F. Hofman.V Ljubljani 1864 36 kr. 

Lično vezano	 50 kr . 
Deset krajcarjev cesarja Jozefa . Podučila povest s 
podobami. V Ljubljani 1873 12 kr. 
Hitri Računar z ozirom na sedanji denar po avstrijski 
veljavi in na novo mero in vago. — 7. popolnoma pre

delani in popravljeni natis . 1880. V usnji 60 kr.
V polusnji 40 kr.
Jenko Simon, Pesmi. V Ljubljani 1865 60 kr .


V prav ličnem platnu vezane	 1 gola	20 kr . 

Se zlatim obrezkom 1 golil 50 kr . 
Najdenerek, ali pravični se tudi živine usmili . 1881 . Drugi 
predelani in popravljeni natis. V slikanej, lepej vézbi 20kr . 

Poduk, kako se dela žganje vsake baže• mrzlo in gorko i n 
brez posebnih naprav. V Ljubljani 1879. Velja 1 gold. 
mid Krištof. Sto malih pripovedek za mladost . Poslovenil 
Ivan Tom,§ie'. 1872 40 kr. 

Lično vezane	 50 kr . l gold. 
Tisoč in ena noč, s podobami . Izhaja v zvezkih po dvakrat 

na mesec . Zvezek 20 kr. 
Valjavec (Matija Kračmanov), Pesmi. 1855	 35 kr . 
Posebno lično v platno vezane z zlatim obrezkom 

1 gold 30 kr.

Venček za vezilna darila, ali vošilne pesmice o godo

vih, novem letu in druzih priložnostih z nekterimi spominskimi listki in grobnimi nadpisi. Drugi popravljen i 
in pomnoženi natis. V Ljubljani 18 kr. 
Vošilna knjižica, ali vošilni listi za novo leto, godove i n 
rojstne dneve. Spisal Ivan Tomšič. 1870	 20 kr. 
Vojska na Turškem, od leta 1875 do konca leta 1878 . 
Spisal J. Alešovec, s podobami . 1878 50 kr. 
Trdno vezane 60 kraVrtomirov prstan. Spisal J. A.Iea'ovec. Drugi pregledani 
natis. 1881. V slikanej lepej vézbi 20 krQ