Ilustrirani Slovenec
Leto IV
Tedenska priloga "Slovenca#(št. 94) z dne 22. IV. 1928
Štev. 17
Iz naše prestolnice: Kraljevi dvor
v ospredju novi dvor, dalje od njega stari dvor.
130
Generalni tajnik fašistične stranice Ang. Turati (X) v Gorici. Turati je pred kratkim inspiciral fašistične organizacije v vsem zasedenem Primorju. Ob tej priliki so mu priredili povsod pompozen sprejem, vendar je bil z inspekcijo jako nezadovoljen. Na sliki je videti tudi tajnika goriškega fašija, ing. Cac-ceseja (XX). inspiratorja vse protislovenske gonje na Goriškem. Na levi ob strani je videti avanguar'diste (nekak fašistični naraščaj) in na desni prave fašiste.
Albrecht Durer
največji nemški slikar, čigar 400 letnico smrti so obhajali Nemci 6. tm.
Na levi:
Veličastno grobnico so
zgradili hvaležni Američani svojemu slavnemu generalu U. Orantu, poveljniku severnoameriških čet v bojih proti južnoameriškim državam. Grobnica je eden najmonumentalnejših spomenikov New Yorka in leži na morski obali. Grant je bil potem 1. 1868. in 1872. izvoljen tudi za predsednika Združenih držav, toda korupcija republikanske stranke je škodovala tudi njegovi veliki popularnosti.
Na desni:
Ameriški letalec Byrd
k! je dne 9. maja 1. 1926: kot prvi preletel severni tečaj, se odpravlja sedaj s svojim letalom (glej sliko) tudi nad južni tečaj. Svoj načrt namerava uresničiti že v prihodnjih tednih. Letalo je zgrajeno posebno skrbno in opremljeno s smučkami.
S kočijo iz Berlina v Pariz.
Za kočijaže so napočili žalostni časi. Nekoč lako uvaževan in častitljiv stan, s tako slikovito tradicijo, je obsojen na neizogiben pogin, a na njegovem grobu triumfira — šofer s svojim avtom. Po manjših konservat-nih mestih se z največjo težavo še drže in samevajoč premišljujejo na svojih .kozlih' o časih, ki so bili, po večjih mestih so pa izginili že skoro popolnoma.
V Berlinu se je poslovil od svojega poklica te dni zadnji koČijaž G. Hartmann. Vztrajal je do zadnjega, a ko je uvidel, da so njegovi časi minili, je sklenil posloviti se od svoje obrti na najslovesnejši način. Podal se je s kočijo iz Berlina v Pariz, da proda tam konja in kočijo ter se vrne z vlakom v Berlin v — pokoj. Ta originalna misel je vzbudila med Berlin-čani veliko pozornost in tisoči so ga spremili z več godbami daleč iz mesta. Spotoma prodaja razglednice in povsod ga ogledujejo kot pravo čudo.
131
Presi olonasleđnik Pe/er
v mornariški olilokci
Naša Kraljica Marifa s princem Tomislavom.
(To ie prva slika naše kraljice iz mladim princem.)
Prestolonaslednik Peter
najmlajši član našo vojske.
Silice le SlovGnsKemu biografslcGinu leksUconu
Hudovcrnik Josipina (M. Eleonora) 1*18631. glasbenica.
Hudovornik .\lek.sancler (*I86I), pravnik in narodnoobrambni delavec.
liiimck Militili (•1870), narodni gospodar.
132
133
Naša prestolnica Belgrad
Najlepše mesto naše države je nedvomno Dubrovnik, najzaminivejše Sarajevo, a Beigrad največje, razen tega pa še bogato, lepo in zanimivo.
Pred vojno se Beigrad, dasi prestolno, vendar kot obmejno mesto majhne državice, nI mogel prav razmahniti. S svojimi pritličnimi in eno-nadstropnimi hišicami, slabimi, kotanjastimi cestami in grobo tlakovanimi ulicami je imelo več kot provinclalni značaj. Stelo Je komaj 90.000 prebivalcev.
Beigrad je po vojni v polnem svojem razvoju In ima sijajno bodočnost, zlasti po svoji krasni legi. Kot vrata z zapada na vzhod in prag iz srednje Evrope na Balkan, ob izlivu Save v Donavo, torej ob najvažnejši srednjeevropski vodni cesti, je Beigrad tudi važno gospodarsko steclšče južnovzhodne Evrope, v katerem kar vrvi raznih domačih in tujih narodnosti, Židov in clncarjev.
Razen po svoji prirodno tako nenavadno ugodni legi, je mesto ogromno pridobilo na svoji važnosti tudi s tem, da je postalo po vojni iz obmejnega središča male državice glavno in prestolno mesto skoraj v središču 13 milijonske države. Kdo se bo tedaj čudil, če napreduje kar skokoma. Pri ljudskem štetju 1.1921. so jih našteli 112.000, a danes jih cenijo že na 250.000 prebivalcev.
Kdor hodi danes po belgrajskih ulicah, bo opazil na prvi pogled In najbolj njegovo mrzlično naraščanje. Ni je skoraj ulice in ceste, kjer ne bi podirali starih patriarhalnih enodružinskih hišic, ki so bile tako karakteristične za stari Beigrad ter zidali na njih mesta monumentalne palače In trgovske ter bančne nebotičnike. Smešen je skoraj pogled na posamezne ulice,
ko se poleg mogočne palače boječe stiska še skromna koliba ; toda človek gleda nehote naprej. V 10, 20 letih bo slika popolnoma druga. Vse mesto bo novo, moderno, bahaško.
Slično je z ulicami. Še pred par leti so imele evropski značaj le „Terazije", zadnje čase pa popravljajo z mrzlično naglico vsevprek. Ulice, po katerih si moral še pred kratkim hoditi z največjo opreznostjo, da si nisi ob belem dnevu polomil nog, so danes že elegantno asfaltirane, v drugih pa kopljejo, nasipajo, valjajo itd. vseprek. Skratka : Beigrad hiti z mrzlično naglico, da dohiti vse, kar je zamudil poprej, še več, da prehiti vse svoje tekmece daleč naokrog, da postane iz balkanskega gnezda evropsko velemesto.
Kakor z mestom samim, je tudi z njegovim prebivalstvom. V stranskih ulicah še skoraj prevladujejo opanke in narodna noša, v središču mesta se ti pa vse blešči od najelegantnejših toalet, dočim udarja na uho živahno čebljanje, kričanje prodajalcev časopisov, ropot avtomobilov itd. Itd.
Pogled na Beigrad zvečer iz Zemuna je čaroben ; na tisoče lučic se amfiteatralično zvr-stuje nad Savo. Privoščimo torej prestolnici naše domovine vse najboljše, ne zavidajmo ogromnega In naglega napredovanja, dasi se nam v srcu vzbuja neka trpkost, ker si moramo provincijalci od ust pritrgovati, da vstaja tu moderno velemesto. Toda prej ali slej, upajmo, da pridemo do svojega vsi, saj smo prepričani, da so za vedno minuli časi tistih nesrečnih politikov, ki so v svoji strasti in zaslepljenosti toliko škodovali prisrčnim čuvstvom, ki naj bi vezala vse državljane na to našo lepo prestolnico.
Pogled naBelgrad
s Kalimegdana.
Na levi: Stari dvor
v kateremu se vrše sedaj dvorne  svečanosti.
Na levi v krogu: VUca Miloia Veli-Jcega, ob kateri leži večina najvažnejših javnih poslopij, in sicer na levi strani ministrstvo javnih del, parlament, vojno ministrstvo in vojna akademija; na desni strani pa stara skupščina, glavna kontrola, državni svet, finančno ministrstvo in kme-[       lijsko ministrstvo.
Spodaj na levi: Terazije, srce Belgrada (del od .Moskve" proti Kalimeg-danu).
Na desni v krogu: Tipična slika iz današnjega Belgrada, skromne pritlične in enonadstropne hišice se vrste s povo|nimi mnogonadstropnimi palačami.
Spodaj na desni: Teraal/e(od„Moskve" proti  kraljevemu  dvoru).
Spodaj v sredini:
BelgrafsKo narodno gledališče,
pred njim spomenik kneza Mihajla, na levi drž. hipotekama banka.
Pogled na Beigrad
s Save.
Na desni:
Sovi dvor
v katerem sta nuje kraljeve rodbina.     ^
134
Za osamosvojitev slovenske dekorativne keramike
Dana Pajniševa
ki je izdelala tu upodobljene pred mete.
Skupina krožnikov in vaz.
"Doza.
Slovenci smo se stoletja sem zadovoljevali z importirano nemško, italijansko, zadnje čase tudi češko dekorativno obrtjo. Kakor je bil ponos slovenskega stanovanja pohištvo v stilu Louis Seize, Biedermaier, ponos zato, ker je bila „naročena iz Pariza ali Dunaja", ker imajo takšno pohištvo Francozi in Nemci, tako je bilo z umetno obrtnimi izdelki, z vazami, pečnicami' okrasno plastiko . . . kdor je hotel imeti kaj slovenskega, si je omislil zbirko majolik (večji del — italijanskih!) in „staro-kranjskih" krožnikov (večinoma — bavarskih!) in je vse to razstavil kje po omari. Po vojni pa so se začeli osamosvojitveni nacionalistični in drugi pokreti na vseh poljih, ki so pa kljub vsemu imeli na nekih poljih tudi pozitivne posledice. Tako ^mo začutili Slovenci, da nam treba, postavim v umetnosti, izrazite „nacionalne note" (primeri polemike o osamosvojitvi glasbe, literature, slikarstva!), po kateri bi se ločila naša umetnost od umetnosti drugih narodov in prav je bilo, da se je ta tendenca pojavila tudi na polju umetne obrti. Sam vodja najmodernejše smeri v upodabljajoči umetnosti, prof. France Kralj se je zavzel za osamosvojitev keramične dekorativne industrije in vzgaja celo vrsto učencev in učenk v tem smislu, da nam kmalu ne bo več treba hoditi na Dunaj ali v Pariz po dekorativne keramične izdelke, ker bomo vse to imeli sami doma in v domačem duhu ustvarjeno.
Gdčna Pajničeva je talentirana Kraljeva učenka, ki je svoje samostojnejše izdelke (ki pa kažejo jak vpliv učitelja) že parkrat razstavila v ljubljanskih izložbenih oknih in vzbudila zanimanje. Treba je tako stremljenje resno podpirati in se za stvar zavzeti, posebno ker import često ni dosti ali nič boljši kakor so domače stvari, ker nam je po duhu in obliki tuj in večinoma tudi — dražji.
Na levi in na desni: Dve vazi z raznobarvno ornamentiko
Zadnja večerja
135
Dva brata čvrste korenine
Janez Wester, biseromašnik, sedaj živeč v Škofji Loki, je praznoval dne 18. aprila t. 1. svojo 90 letnico. Rojen 1. 1838. na Bledu iz staroznane Danejeve rodbine, je študiral gimnazijo v Ljubljani, teologijo v Gorici, pel novo mašo 1. 1864., služboval kot kaplan v Cerknem, kot župnik pa 34 let v Otoležu blizu nekdanje kranjsko-goriške meje. Sedaj je najstarejši duhovnik v ljubljanski in goriški diecezi.
Njegov brat Avguštin Wester, roj. 1. 1843. na Bledu, živi kot upokoj. profesor in šolski svetnik v Ljubljani. Gimnazijo je dovršil v Ljubljani, filozofske študije na Dunaju ter je služboval kot profesor matematike in fizike v Pančevu, nato v Čeških Budje-jovicah, od 1. 1884. dalje pa na L gimnaziji v Ljubljani ter je I. 1908. stopil v pokoj. Vsa starejša generacija, ki je študirala na ljubljanski gimnaziji, ga ima kot strogega, a dobrohotnega učitelja v dobrem spominu. — Oba brata sla za svojo visoko starost prvi 90, drugi 85 let star — še čila in čvrsta starčka.
Na levi:
Iz stare gorenjske čevljarske delavnice
Tržiški čevljarji so znani že od nekdaj po vsem Slovenskem. Slika nam kaže delavnico sedaj 89 letnega čevljarskega mojstra Janeza Mehleta iz Tržiča, ki je do 84. leta vodil čevljarsko obrt in je izučil lepo število mojstrov. Posebno zanimiva in najbolj značilna je njegova luč. Je to petrolejka, pri katerih so čevljarji na preprost način povečevali intenzivnost svetlobe Na tako zvanih „gavgah" so pritrjene steklene krogle in napol njene z vodo. Te krogle je uravnal čevljar z jermenom, na ka terem so visele tako, da mu je svetloba sevala ravno na delo Čim starejša je bila voda v krogli, tem jasnejša je bila svetloba Na strani, kjer je sedel mojster, je visela navadno najdebelejša krogla. Pomočnikom je pa dodelil krogle po sposobnostih sam mojster. Vajenec, ki je smel šivati že pri svoji krogli, je bil s tem izredno odlikovan. Ta svetloba, ki je bila jasna in zdrava očem, se je seveda umaknila elektriki. Na steni okrog stoletne čevljarske mizice visijo same častilljivosti starih čevljarjev: podoba sv. Krispina — patrona čevljarjev, stara ura, papirnate mere in kletka s ptičem, ki je s pevanjem spremljal nabijanje „kvedrov". Dandanes so take čestitljive čevljarske delavnice seveda že izginile. (Folo Nadišar, Tržič.)
Na desni:
Iz narodnega življenja naši koro-ških Slovencev:
S plesa pod lipo v Bovljah pri Zili. Ta starodavni narodni običaj se je ohranil med našimi Ziljani do današnjih dni in dekleta se ga udeležujejo še vedno v pestri narodni noši.
136
Silice le jeinlfeviđu slovensUega oyemlfa.
(ojjsj^j fBJ)|0) tyjiyns Bfmdnz ui Bunqo 'sb\
(BDijOSio BJfsUBfiqnfi rBJ>(o) DOtUCtOJOS efiudnz ur Buoqo 'SB/V
I. nagrada: Andree, RADIO (vez.), II. nagrada: Solovjev, KRATKA POVEST O ANTIKRISTU.
K današnji uganki:
Premesti števila v krogih tako, da bo vsota štirih na istem loku znašala povsod 1346, to je letnico kronanja carja Dušana Silnega.
BaleroiiaK Jugoalovanaice tialcarne v Cfubltani