Poštnina plačana v gotovini Stev. 40.
M ‘ /
V Ljublian1, v žetrte< dne 8. oktoara 1931. Qgg|q gj( ^931 ^-e^°	X	'
DELAVSKA
W
Glasilo Krščanskega delovnega ljudstva
lahaje vsak Četrtek pop.; v sluCalu prašnika dlan popre) - Urednlllvo: L)ubl)ana, MtkloSI-teva c. — Netranklrana pisma se ne <pre|ema|o
Posamezna Številka Din t*5o — Cena: aa I Din a--, za Četrt leta Din IS-., za pol leta Din Jo -; za Inozemstvo Din 7-- (meieCno) — Ogla*: po dogovoru
Jože Gostinčar:
Kai je kapitalizem?
V	sedanjih časih se zelo veliko govori o kapitalizmu. Največ seveda zara di tega, ker zdihuje pod tem hudim duhom devetdeset stotin vsega človeštva. Neka težka mora leži nad človeštvom, katere si pa še velik del ljudi ne more jasno razlagati, deloma zaradi nepoučenosti, deloma pa zaradi neresnične razlage kapitalistov in njihovih prijateljev o delu in vplivu kapitalizma na javno življenje. Zato so pojmi med delovnim ljudstvom o kapitalizmu in kapitalu še vedno nejasni in zato ni čudno, da se nahaja med ljudstvom še mnogo zmot. Ljudstvo še dandanes smatra kapital za kapitalizem in nasprotno. To je pa zmota, ki se goji s tem, da so posestniki kapitala obenem tudi pristaši in vršilci kapitalističnega gospodarstva. To zmoto je sprejelo delovno ljudstvo od kapitalistov, ki smatrajo kapitalizem za vzor javnega gospodarstva, ljudstvo pa radi tega misli, da je kapital že kapitalizem in smatra vsakega, ki poseda nekaj kapitala, za kapitalista, četudi si je kapital pridobil z lastnimi delom.
Kapital, pa naj si bo v katerikoli obliki, sam na sebi ni kapitalizem. Postane pa orodje kapitalizma, kakor hitro stopi v službo izkoriščanja ljudi v lastnikovo korist.
Kapital pa tudi ni kapitalizem, ako sj^uži splošni javnosti in pa onim, katere zaposluje pri podjetjih. Ako imajo delavci soudeležbo na čistem dobičku podjetja, ako nosijo tudi odgovornost za podjetje in ako se dobiček ne nabira iz pretiravanja cen blagu, potem kapital ne pomeni kapitalizma, temveč družabništvo. Seveda, v omejenem smislu.
Kapital je za vsako podjetje in go>-spodarstvo' potreben, ker podjetje brez kapitala sploh ni mogoče. Vsak gospodarski sistemi, pa naj si bo' kapitalističen, socialističen ali komunističen, potrebuje kapitala. Razlika je le v tem, kako in komu kapital služi.
Današnja doba se imenuje kapitalistična zato, ker kapital ne služi javnosti in delu, temveč osebnemu dobičku. Denar je vse, tudi človek (izvzemši kapitalista) nič. To je rečenica in načelo kapitalistično materialistične dobe, ki ne pozna ne Boga ne njegovih zapovedi. Zato pa smatra ljudstvo tudi kapital sam kot škodljiv in protidružaben.
Denar in vse naravne dobrine same niso kapitalizom, temveč kapital, ki pa
more biti po danih razmerah v službi kapitalizma, ali pa socialističnega gospodarstva.
Iz teh vrstic je razvidno, da kapital sam na sebi ni kapitalizem in ne socializem, temveč pripomoček obojevrst-nemu gospodarstvu. Kapitalizem pa je izkoriščanje kapitala, dela in vsega ljudstva v sebične namene.
Ako vemo, da je kapitalizem obče-škodljiv, ker gospodarsko zasužnjuje skorO vse ljudstvo, posebno pa delavski slan, zato ne more biti nikdar dovolj opominov na delavce, da se organizirajo v strokovnih organizacijah v obrambo svojih gospodarskih interesov. JugosI<£ vanska strokovna zveza v Ljubljani in nje skupine po raznih krajih so ustanovljene za varstvo delavskih interesov. Zato naj vsak delavec postane član to organizacije!
Mirovni pokret pod vodstvom kapitalizma
Centralno tajništvo Zveze narodov je izdalo pred kratkim tako zvano »Vojaško knjigo«. Knjiga obsega 1230 strani in se naslanja na proračune posameznih držav za leto 1930. ter 1931. V tej knjigi opisuje tajništvo oboroževanje v dvainšestdesetih državah v treh delih.
Prvi del obravnava armado na kopnem, mornarico in vojno letalstvo. Drugi del se peča s proračunom in z izdatki posameznih držav, ki so v zvezi z njeno obrambo. Tretji del obdeluje sirovine, ki sc potrebne za oboroževanje.
Iz te knjige bomo navedli podatke o stanju armade, mornarice, in vojnega letalstva in izdatke za obrambna sredstva. Pri tem se bomo posluževali raznih kratic, in sicer: A za stalež vojaštva na kopnem, M za mornarico, L za letalstvo, I izdatki v dinarjih.
Albanija. A: 13.466 mož. M: —. L: —. I: niso navedeni.
Nemčija. A: 98.698 mož. M: 15.000 mož. L: —. I. 9.218,781.000 Din.
Argentinija. A: 101.354 mož. M: 11 tisoč mož. L: —. I: 2.052,442.600 Din.
Avstrija. A: 21.432 mož. M: —. L: —. I: 845,650.000 Din.
Belgija. A: 69.010 mož. M: —. L: —. I: 1.229,667.000 Din.
Bolivija. A: 8000 mož. M: —. L: —.
163.020.000 Din.
Brazilija. A: 47.103 mož. M: 10.150.
1.145.950.000 Din.
Anglija: Velika Britanija in Sev. Irska : 1. Regularna armada 137.244 mož. — p. Teritorialna armada 171.452 mož. — 3. Indijska armada 62.184 mož. (Vključno vojaštvo na raznih otokih in rezerva znaša celokupna moč 529.468 mož.) — Mornarica: 99.800 mož. — Vojno letalstvo: 32.000 mož. — Celokupni izdatki 24.700,000.000 Din.
I:
I:
Avstralija. A: 56.800 mož. M: 12.465 mož. L: —. I: 984,740.000 Din.
Kanada. A: 57.222 mož. M: 1869 mož. L: 911. I: 408,883.000 Din.
Južna afriška unija. A: 15.640 mož. I: 275,080.000 Din.
Irska. A: 6219 mož. M: —. L: —. I: 375,700.000 Din.
Nova Zelandija. A: 16.900 mož. M: —. L: —. I: 275,080.000 Din.
Bulgarija. A: 32.412 mož. M: —. L: —. I: 424,930.000 Din.
Čile. A: 22.360 mož. M: 8000 mož. L: —. I: 1.563,965.000 Din.
Kitajska. A: 1,800.000 mož. M: —. L: —. I: 4.550,000.000 Din.
Kolumbija. A: 8909 mož. M: —. L: —. I: 319,891.000 Din.
Kosta Rika. A: 37.580 mož. M: —. L: —. I: 39,000.(XX) Din.
Kuba. A: 12.458 mož. M: —. L: —. I: 625,872.000 Din.
Danska, A: 9955 mož. M: —. L: —. I: 624,487.000 Din.
Dominik, republike. A: 2128 mož. M: —. L: —. I: 58,500.000 Din.
Egipt. A: 12.485 mož. M: —. L: —. I: 578,669.000 Din.
Ekvador. A: 5323 mož. M: —. L: —. I: 96,850.000 Din.
Španija, A in M: 214.653 mož. L: —. I: 4.753,505.000 Din.
Estlandija. A: 12.000 mož. M: —. L: —. I: 265,356.000 Din.
Združene države Sev. Amerike. A: 309.400 mož. Podatki za M in L: manjkajo. I: 72.973,720.000 Din.
Finska. A: 30.750 mož. M: —. L: —. I: 907,137.000 Din.
Francija. A: doma 276.108 mož, prekomorske 223.690 mož. M: ni podatkov. L: 39.695 mož. I: 25.036,740.000 Din.
Grčija. A: 61.648 mož. M: 14.000 mož. L: —. I: 1.161,550.000 Din.
Gautemala. A: 6650 mož. M: —. L: —. I: 312,156.000 Din.
Haiti. A: 2770 mož. M: —. L: —. 1:
347,828.000	Din.
Honduras. A: 2250 mož. M: —. L: —. I: 94,783.000 Din.
Ogrska. A: 34.990 mož. M: —. L: —. 1: 982,244.000 Din.
Italija. A: 210.000 mož. M: 48.782 mož. L: 24.000 mož. I: 13.956,624.500 D.
Japonska. A: 210.880 mož. M: 73.880 mož. L: ? 1: 12.809,469.900 Din.
Letska. A: 20.450 mož. M: —.L: —. I: 429,000.000 Din.
Liberija. A: 6386 mož. M: —. L: —. I: 7,855.600 Din.
Litva- A: 17.840 mož. M: —. L: —. I': 310,128.000 Din.
Luksemburg. A: 400 mož. M: —.L: —. I: 10,637.000 Din.
Mehika, A: 64.200 mož. M: —. L: —. I: 2.378,123.000 Din.
Nikaragua. A: 337 mož. M: ? L: ? Vi 4,241.700 Din.
Norveška. A: 13.612 mož. M: ? L: ? I: 559,000.000 Din.
Panama. A: 756 mož policije. 1: 63 milijonov 406.160 Din.
Paragvaj. A: 2915 mož. I: 203,145.000 dinarjev.
Nizozemska. A: 37.260 mož. M: 7500 mož. L: ? I: 1.742,472.600 Din.
Peru. A: 4045 mož. 1: 48,538.600 Din. Perzija. A: 40.000 mož. I: 1419 milijonov 80.000 Din.
Poljska. A: 266.000 mož. I: 4861 milijonov 671.&00 Din,
Portugalska. A: 52.905 mož. I: 990 milijonov 200.000 Din.
Romunija. A: 187.120 mož. 1: 3267 milijonov 160.000 Din.
Salvador. A: 4100 mož. I: 119,279.500 dinarjev.
Siam. A: 25.000 mož. I: 1102,892.000 dinarjev.
Švedska. 23.000 mož. M: 1680 mož. L: 553 mož. I: 1912,200.000 Din.
Švica. A: 152.436 mož. I: 874,120.000 dinarjev.
Češkoslovaška. A: 149.694 mož. I:
2772,250.000	Din.
Turčija. A: 140.000 mož. I: 1748 milijonov 756.200 Din.
Rusija. A: 800.000 mož. 1: 34.336 milijonov 250.000 Din.
Uruguaj. A: 8100 mož. I: 449,176.000 dinarjev.
Ostale. A: 117.591 mož. M: 2260 mož. L: —. I: 2522,900.000 Din.
Skupaj izdatkov 256.169,553.900 Din.
Stalež armad seveda ni popoln, ker skriva vsaka država dejansko stanje, kolikor le more. Izdatki odgovarjajo resnici le v toliko, kolikor so navedeni v preračunih posameznih držav. Vsaka velesila ima pa najmanj eno tretjino skritih postavk za oboroževanje. Sicer pa govore že te ogromne številke dovolj jasno. Vprašanje je le, koliko časa bo človeštva še zmoglo te ogromne vsote za brezumno oboroževanje. Ko bi človeštvo zidalo vse svoje narodno, gospodarsko in javno življenje na pravici, poštenosti, pred vsemi pa na ljubezni, bi. odpadle te ogromne žrtve, poleg tega bi pa vladal resničen mir.
Naloge delavskih žen
Nemško glasilo kovinarjev »Der Me-tallarbeiter« prinaša v svoji prilogi »Das Frauenleben« daljši članek pod naslovom »Gospodarska moč delavske žene«, katerega v celoti priobčujemo.
»Naše delavske žene stoje danes sredi najhujšega boja za življenjske potrebščine. Toda ali ni žalibog tako, da večina žen te svoje naloge še prav ne uvidi. One ne morejo razumeti borbe mož, ne morejo doumeti, da so danes kot gospodinje in matere potisnjene v ta boj za pravice delojemalcev, za pravice družine. če bi samo eno dosegli pri ženah, in sicer: da bi žene uvidele važnost dela na strokovnem; in zadružnem polju, da bi bile vse žene iz načelnega prepričanja za strokovničarstvo in zadružništvo. Če bi to dosegli pri ženah, bi že mnogo dosegli.
Poizkusimo torej gospodinji pojasniti, da je strokovno delo mož le polovičarsko, če ni venčano z delom gospodinje. Pri tisočerih demonstracijah je bila žena priča vzklikov: »Ti žena hlapčuješ za kapital, za veletrgovine, za enotne cene v trgovinah. Ti nisi več samostojna, moraš plačati ceno, katero ti predpišejo tovarnarji, nimaiš nobene možnosti soodločevati pri določevanju cen. Kratko : Ti- žena si postala sužnja velekapitala!«
Ti klici na pomoč niso bili napačni.
V	resnici se kapitalistični profitsistem ni ustavil ob vratih družine. Mož, žena in otroci, vsi stoje, ne da bi se tega zavedali, več ali manj v službi velekapitala. V toliko imajo demonstracije, ki jih vsak dan doživljamo, svoje dobro. Če pa bo ostalo samo pri teh demonstracijah, ni še nič doseženega. Gospodinje morajo skupno z možmi stopiti v boj. Orožje delojemalca pa je posest. Človek, ki je brez orožja, lahko še toliko protestira proti krivici, njegovega protesta ne vzamejo resno, ker je brez moči. Drugače pa je z močnim. Njegova beseda nekaj velja, ker ji da poudarka s svojo močjo.
To je načelo pri strokovnem in zadružnem- delu.
Ti načelni pogoji so bili izhodišče našemu delu. Mi srno nastavili čisto enostavni račun: Če vsi delavci leto za letom redno nabavljajo svoje potrebščine
v	svojih trgovinah, bomo prišli v doglednem času do skupne posesti, bomo imeli vrednosti, kakor: tovarne, stroje, avtomobile, skladišča, trgovine itd.
Čim več kupuje gospodinja v svoji trgovini, temveč prispeva z majhnimi prispevki k skupni posesti in tem hitreje in inogočneje se bo povečala skupna posest. Ta skupna posest je glavni in zadnji cilj vsega zadružnega in strokovnega prizadevanja. Imamo mnogo posesti, smo močno oboroženi. Če pa zapravljamo moč posameznika s tem, da uspehe strokovnega dela, plače vračamo kapitalu, naš denar prinašamo v podjetja kapitalistov, potem gine orožje v naših rokah, mi sami postanemo brez moči in vsi klici po pravici zamrejo brez uspeha.
Ta naš enostavni račun se je rešil in soglaša do pičice natančno.
25 let so gradili odjemalci s svojimi majhnimi prispevki nemško zadružno gibanje, posebno zadrugo državne zveze nemških konsumov. Kar imamo danes, je bilo v pravem pomenu besede z neznatnimi prispevki znešeno.
S tem, da se je promet dvignil, je bilo zadružno gibanje kos svoji nalogi, katero si je nadelo, namreč: Ustvaritev soposesti v gospodarstvu.
Iz naslednjega razvidimo, kako je ra-stel promet zadrug državne zveze nemških konsummih druištev: 1924: 100.4 milijone RM; 1926: 128.6 milij. RM; 1928: 180.5 milij. RM; 1930: 204.6 milij. RM.
Radi tako hitrega dviga prometa se je lahko začelo z lastnim proizvajanjem blaga. Tako smo tekom časa postavili tovarno za tovarno, katere so vse last »Gepag«, to je nakupovalna in proizvajalna akcijska družba nemških konsum-nih društev, katero lahko imenujemo »Konsumno društvo vseh konsumnih društev«.
Tudi pri postavljanju tovarn se je zadruga vedno zavedala, da je vsaka tovarna last članov in da pomeni en ko-
Poročila z delavskih bojišč
Jugoslovanska strokovna zveza
Protestni shod na Jesenicah
V nedeljo dne 27. septembra se je vršil protestni shod kovinarjev in ostalega delavstva. Shod je bil nad vse pričakovanje dobro obiskan. Shod je ©tvoril in vodil tov. Gosar, predsednik kovinarske organizacije, Jugoslov. strokovno 'zvezo je pa zastopal tov. Jože Rozuvau, ki je bil obenem tudi glavni poročevalec.
V svojem govoru je poudarjal, da je delavstvo v vedno težjem položaju kljub visoki kulturi in 'kljub velikemu napredku človeštva, zlasti v tehniki. Po naukih Kristusove cerkve bi moralo vee to služiti v korist apložnosti. Življenje dokazuje ravno nasprotno. 'Delavci stradajo, tisti, ki imajo dobiček od dela, pa se skušajo otresti skoraj vseh dajatev. Znamenje, da ne čutijo v sebi prav nobene odgovornosti niti napram eplošnosti, niti ne naprami Bogu. Saj Boga priznavajo. Toda na njega se sklicujejo le v toliko, v kolikor menijo, da jim naj bi služil v potrditev rijihovih. krivic. Žalibog je zajel ta duh ponekod tudi delavstvo. Manjka zavesti, da je delavstvo ena družina in da mora svoje zadeve reševati v skupnem delu. Tako pa menijo voditelji nasprotne organizaciji, da je delavstvu v korist, če hočejo uganjati terorizem. Tudi terorizmu v delavskih vrstah velja naš boj. Brez demokracije v delavskih vrstah ni pravičnosti, brez pravičnosti tudi ni srečnega delavstva. Krščansko delavstvo se mora zlasti tega zavedati in ne odjerijatt v boju za najsvetejša prava delavski. Organiziran boj je ja mogoč le v organizaciji. Zato se ne strašimo prav nobenih žrtev v tein pogledu. Zlasti moramo delati v njej aktivno, posebno od mlajših tovarišev bi to želeli. Tovariši, zavedajmo se, da ni naš namen, da delamo kapitalu, ampak da delamo sebi, da gradimo 3 tern delavsko kulituro, ki je kultura bodočnosti!
K 6 so bili referati končani, je predložil tovariš predsednik sledečo resolucijo, ki je bila soglasno sprejet*:
Resolucija.
Z ozirom na težko gospodarsko stanje naših bratovskih skladnic zahtevamo, da naj država izda čimprej nov za-
kon o rudarskem zavarovanju. Zakon naj daje vse pogoje, da bo možno sanirati finančno vprašanje bolniškega kakor starostnega zavarovanja. Skratka: upoštevajo naj se predlogi strokovnih organizacij in Delavske zbornice v Ljubljani.
Uvede naj se že enkrat kontrola nad karteli in trusti, posebno onimi, ki imajo v naši državi velike ugodnosti z zaščitno carino.
Z zakonom naj se zaščiti in določi minimum delavskih plač. Te plače morajo odgovarjati življenjskemu eksistenčnemu minimumu. Nižja plača, kakor bi bila dolcčlena, se ne sme plačevati v nobenem oziru.
V svrho omiljenja brezposelnosti naj se skrajša delovni čas, ne da bi se s tem znižale delavske plače.
Smatramo za važno In potrebno, da sodelujejo obratni zaupniki pri upravi podjetij.
Država naj skrbi za strogo izvajanje socialne zakonodaje.
Kovinarji
KLEPARJI - LJUBLJANA
V	nedeljo 18. oktobra ob pol 10 dopoldne bo v prostorih Rokodelskega doma v Komenskega ulici reden mesečni sestanek naše skupine. Vsi tovariši so vabljeni, da se tega sestanka udeleže. Dnevni red bo zelo važen. Tajnik.
Jesenice. V času, ko živimo v dttbi gospodarskih kriz, se v svetu pojavljajo slučaji, proti katerim bi morala protestirati vsa javnost. Zato naj ta apel velja njej.
Sprejem novega delavstva pri K. L D. Se vrši na tak način, da bi bilo molčanje nedopustno. Medtem, ko tolažijo od vojakov došle fante z besedo »počakajte«, sprejema tovarna v delo ljudi, ki prihajajo od vseh vetrov in o 'katerih se šušlja, da niso niti naši državljani. Oele gruče mladih fantov,
tak dalje k uresničenju ciljaj ki se glasi: »Zagotoviti delovnim stanovom svobodo in samostojnost.«
V	naši lastnini smo mi gami gospodarji, to se pravi, člani imajo vpliv pri določevanju cen blagu, oni sami lahko določajo kakovost blaga, iinajo tudi obenem možnost soodločevati pri nastavit-
vi	delovnih moči. Eno glavnih zahtev strokovnih organizacij smo lahko izpolnili, to je: Upeljali smo vzorno delovno pogodbo tako glede plat kakor tudi glede načina deda.
Da smo pri postavljanju tovarn prav računali in tudi članom nudili mate-rielne koristi, hočemo v naslednjem dokazati.
Vsota v tovarnah »Gepag«, kakor tu-
di v lastnih zadružnih obratih proizvaja-nega blaga je znašala leta 1924.: 10.2 milijona RM; leta 1926 : 22 miilij. RM; leta 1928.: H6.4 milij. I)M in leta 1930.: 89.1 milij. RM. Te številke dovolj jasno govore. One dokazujejo, da stoje konsum-ne zadruge z ustanavljanjem lastnih tovarn na pravem mestu. Cem več lastnih tovarn, temveč svobode in samostojnosti. Ge torej gorenja izvajanja zaključujemo z opominom: »Ustvarjajte posest dosedaj brezposestnim ljudskim slojem,« mora biti umevno učinek tega poziva ta, da se vsak delojemalec zaveda svoje moči kot kupovalec in svoje življenjske potrebščine načelno nabavlja samo v trgovinah zadrug državne zveze nemških konsumnih društev.
sinov starih delavcev, čaka milosti, da bi dobili dela, toda prezirani so.
Kdo ima tukaj prste vmes'? Tako delo ni državno, še manj pa socialno zlo omiljajoče. Brezposelnost je hudo zlo in ne odrekamo potrebe nikomur. A najmanj imajo pravico do dela pri nas ljudje, ki ne morejo dokazati potrebe, medlem ko gremo domačini dan na dan v hujše zlo. Kaj poreko k temu občini Jesenice in Kor. Beda? V proračunih so poštavke za brezposelne podpore, katere plačujejo davkoplačevalci, okrožnice dežujejo »hromite«. Opomini v časopisih se množijo, toda vsi ti naj še napravijo svojo dolžnost do skrajnosti. Sicer je nevarnost, da bodo taki klici zveneli v javnosti smešno.
Ali mar mislite, da naj domači fantje žive od vode? Zimski čas se bliža, ko dela sploh ni in občine bodo morale vzdrževati brezposelne. Teh bo pa zaradi zgoraj navedenega postopanja dan na dan več. Da se z bremeni občine ne preoblože, imajo interes na tem vsi javni organi in delavci, kakor tudi tovarna sama.
Mladi ljudje <so izročeni cesti, kriminal strašno govori, odgovorni elementi pa vse to hladno preidejo. Ali je res, da se mora mlademu človeku privzgojiti delamržnost, ko ima do dela in iivljenja dolžnost in pravico.
Odgovorni faktorji v vodstvu tovarn ne bi smeli delati krivice tistim, ki so in še bodo mogli državljanske dolžnosti vršiti in v katerih ni mogoče zatreti Čuta: Uveli nio/atm!
Opazovalec.
Jesenice. Članski seštanek se vrši v nedeljo ob pol desetih dopoldne v thali dvorarti. Dnevni red: Poročilo predsednika ih raznoterosti.
Viničarji
Ljutomer. V našemi mestu iiiiamo gospoda, pri katerem samo letos ni bilo v Službi nič več hlapcev kakor 118. Razumljivo je pbtemi, da morajo tudi viničarji pogosto me-lijdti pri njem svojo službo, ker se njirti gode vsemogoče krivice. Zelo hud je ta gospod na uašo sitrokovno organizacijo, saj amo nedavno dobili v roke pismeno pogodbo, potom katere bi se viničar obvezal, da ne sme biti član »Strok, zveze viničarjeva Tudi komisije smo že imeli s tem vinogradnikom in je pri eni njegov širi tako rtastbpal, da je v občinski pisarni; kjfer se je koitiisija vršila, celo črnilo razlival po mizi. Pa se nismo najmanj ustrašili; določbe viničarskega reda so morale veljati. Sedaj 'bomo gotovo zopet trStli. Viničarja šikanira, kjer ga more, delati mu ne da, dočim si tuje delavce najema, nagrade, pravi, da po viničarskem redu sploh ne pridana in tudi dtugih piravic viničarjev ne. Bomo videli!
Ljitfrthier. V&chiio se sliši, postrtnfco pa, kadar viničar na račun pride, da bi naj sprejel tudi plačilo za svoje delo, da ni vredno več imeti vinograda, da je z vinogradništvom sama izguba itd. Pretekli mesec je bilo v ljutomerski Okolici naprodaj eno vinogradniško veleposestvo. 15 kupcev se je baje takoj potegovalo za to posestvi). Kupil ga je nazadnje Ljutomerčan, kateri je itak znan, da poseduje gotovo v celi, tudi daljnji okolici največji kompleks vinogradov in kateri ima gotovo dovolj praktične izkušnje, kakšna je torej rentabilnost vinogradov. Iz tega more tud L najpriprostejši viničar sklepati, zakaj se je kar naenkrat 15 kupcev oglasilo za vinograd, zakaj je ta vinograd še dokupil tak, ki jih. že sam ima skoraj preveč. Gotovo ne zaradi izigube, ampak zaradi dobička. Zguba se izkazuje gamo takrat, ko gre za viničarske plače, za
izvajanje viničarskega reda, ali splošno za zboljšanje našega položaja. Pa viničarji nismo slepi, znamo tudi računati, zato se bomo o raznih izgubah in dobičkih veikrat oglasili.
Krekova mladina
Občni zbor Krekove družine Hilda jama-.
V	nedeljo popoldne ob 3 se je v posojilnič-nih prostorih v Hudi jami vršil redni letni zbor rudarske družine Krekovcev v Hudi jami. Zbora so se udeležili vsi člani. Tov. predsednik je poročal o delu odbora. Iz poročil se je moglo posneti, da imajo fantje mnogo dobre volje za delo, toda nedostaja jim izobrazbe.
Zastopnik centrale tov. Rozman je v svojem poročilu poudarjal važnost in nujnost krščansko-socialističnega delavskega pokreta. Krekova mladina je bila zato poklicana v življenje, da vzgaja in daje delavstvu dobrih voditeljev. V tem pravcu je treba usmeriti vse delo naše mladinske organizacije.
V	odbor je bilo izvoljenih nekaj novih tovarišev. Iz predlogov, ki so bili sprejeti za zimsko delo, je bilo razvidno, da se fantje v, polni meri zavedajo odgovornrišli v pogledu vzgoje in izobrazbe, ki je potrebna naši delavski mladini.	Fant.
Krekova dtruiina Sv. Peter v Ljubljani. Naša družina priredi družinski večer v proslavo 10 letnice ustanovitve naše Krekove mladine dne 18. oktobra v svojih društvenih jirostorih. Isti dan se vrši razstava l(Meln,ega dela naše K rokov e miladine tudi v društvenih prostorih. Razstava bo odprta od 9 dopoldne do 5 popoldne. Visbcjprtine ni. — Odbor.
Kje je pri nas
potrata denarja?
Danes, ko se plače delavstvu povsod krčijo in odtrgavajo, ko je zategadelj obstanek ravno delavčeve drtižine in delavčevega gospodarstva najbolj obupen ih težaven, bi hiorala biti povsod na mestu največja šted-nja, 'to je tista preudarnost, kako najboljše obrniti vsak dinar in vsako paro. Pri rielca-tferih je že prbdrla ta zavest, mnogi j)a nikakor ne bodo mogli tega raziimeti, najbrž nikoli, namreč, da kakor se spreminjajo razmere časa, da bi se tako mogle spreminjati tudi naše razvade. Tukaj se mimogrede do-taknertio nekoliko naših pušačev ali toba-karjev, čeprav vteino, da brezuspešno. Zato tudi v tem ni noben drug namen, kakor opozorilo pametnim delavskim staršem in fall-tom, da spoznajo to kvarno navado kajenja. Evo računa: oni, ki kadi pipo in porabi tedensko samo en >paketjc< tobaka, zakadi v enem letu 206 pin, v 20 letih 4.160 Din. ,v
30 letih 6240 Din. Tako skromnih piisIBev je zelo malo. Največ je takih med nami, ki pravijo, da zaradi stednje pokadijo samo dva »pakeljca« tedensko. To znaša letno 416 Din, desetletno 4160 Din, dvajsetletno 8320 Dih, tridesetletno 12.480 Din. Še več pa pokadijb, oziroma zapravijo denarja pušači cigaret, recimo najbolj priprostih. Pri normalnem pn-šaču gre eden do dva dinarja dnevno za cigarete. To je letno 365—730 Din, desetletno 3650—7300 Din, dvajsetletno 7300—14.600 Din, tridesetletno 10.950—21.900 Din. Ker pa že začno kaditi cigarete komaj šoloodrasli fantiči, moremo brez skrbi računati celih 40 let, to je 14.600—29.200 Din. Tolika vsota težko zaslužena in pristradana, pa gre po zraku. To je vzeto le iz najskrajnejših raz-iner, če bi pa izračunali, koliko dražjfega tobaka se pokadi, koliko gre denarja tam, kjer
mim.
Krščanski socializem in Karl Mara
Znanstveni in kulturno - zgodovinski pomen Marxove kritike kapitaUsma.
(Zbrani spisi župnika Hohoffa.)
(Dalje)
More li zmota tvoriti podlago resnici in. ne le eni resnici, ampak dolgi verigi resnic, ki so vse med seboj zvezane z neločljivo trdnostjo? Logičnejše bi bilo, če bi trdili: Napačen rii le prvi strivek, definicija vrednosti, ampak tudi vsi naslednji stavki, katere je Marx izvajal na formalno pravilen hačin. Emil de La-veleye pravi tozadevno: »kari Marx je brez dvoma najvplivnejši socialistični pisatelj Nemčije in o njegovem glavnem delu «Kapitalu» priznavajo tudi njegovi nasprotniki, da je originalna in nadvse upoštevanja vredna knjiga ... Manc gradi svoj sistem na principih, ki so jih postavili narodni ekonomi, ki uživajo največjo avtoriteto, Adam Smith, Ricar-do, de Tracy, Bastiat in cela vrsta njihovih privržencev... Skoraj vsi narodni ekonomi in tudi Thiers, čigar mnenja danes na splošno vsi priznavajo, trdijo, da je legitimni izvor lastnine delo. Če sprejmemo te premise kot resnične, bo dokazal Marx z neovrgljivo logiko, da je kapital produkt ropa. In v resnici. Če prihaja vsa vrednost samo in edino od dela, mora ustvarjeno bogastvo pripadati v celoti delavcem. In če je delo edino legitimni izvor lastnine, morajo
dati zaključkom Marxovim prav ... Kdor bere !Vlarxovo knjigo in Če doume železno mrežo njegove logike, jfe tako rekoč izpostavljen nekaikemu zračnemu pritisku, ker ne ve, kako Se naj izogne zaključkom, čfe so priznali avtorji, ki so najmanj osporovani, premise, na podlagi katerih sklepa Karl Matx.«
Slično kot liberalni ekonom sfe izraža tudi Adolf Hfeld: »Če reče Lasalle o sebi, da piše vsako vrstico oborcften z izobrazbo stoletja, je v tej drzili frazi gotovo resnica, da ne zastajajo voditelji današnje socialdemokracije prav nič za svojimi literarnimi nasprotniki, kar se tiče filozofične, zgodovinske in narodno gospodarske izobrazile. Večina izmed njih celo prekašajo zarridi tega, ker posedujejo popolho filozofsko izobrazbo, katera postaja danes že redko blago. To velja zlasti o voditeljh voditeljev Karlu Marxu...« Verigo dialektičnih končnih zaključkov Lasalle stalno prekinja potom strastne kritike, potom zgodovinskih opisovanj in potom praktičnih predlogov. Iz njegovih brošuric in spisov odseva redko popolna jasnost. Nasprotno je pri MarxU v njegovem Kapitalu sicer nakopičen ogromen literaren, statističen, zgodovinski ih zakonodajen material, toda dialektičen! razvoj je izpeljan v vsej knjigi v nenapadljivi doslednošti od prvega do zadnjega stavka, zbrani material pa služi le v podkrepitev razlage in v dokaz učenosti pisatelja... Marx pričenja z definicijo vrednosti, to se pravi z definicijo frie-njalne vrednosti, in sicer takoj na način, da pospolhoma loči rrienjaliio vrednost od
uporabne vrednosti... Menjalna vrednost je v resnici predstava, ki se razvija pri človeku pri opazovanju) konkretnega pojava cene, to je kvantitativnega razmerja, po katerem se razpečava blago. Subjektivno naziranje človeka o vrednosti določa objektivno dejstvo cene. Na ceno vplivajo v resnici različni razlogi. Cena je kompliciran produkt mnogih vzrokov, med katerimi igra pri kupcu posebno veliko vlogo faktična uporabljivost (uporabna vredntfšt).
»Markx zanika t6. Njegova definicija vrednosti je takoj nedokazan stavek o razlogih, ki določajo vrednost; je nedo-kažah ih nadvse tedenciozen stavek... Je višek duhovnega užitka za tega, ki zasleduje Marxove ostrovidne dedukcije. Vsak se more od Manca ufliti — toda le v tem, da obrne kritičnega duha, ki prekipeva od Manca, proti njemu samemu ... Te prve definicije in zaradi tega tudi končni zaključki So napačni. Marx se naslanja neposredno uai Ricar-da. Iz njegovega prvega stavka napravi pravilen zaključek. In tulkaj je, kakor povsod, veliki mojster.«
Venceslav Winkler:
Cahejeve hlače
Tega pa nisem sanjal, ampak je to pravljica ali pa legenda ali pa basen.
Leži za hribom vas Kuk makovo. Zupana ima ih policaja in par sto ljudi. Živali pa hi mofgOče prešteti. Kukma-kovci so modri in tihi ljudje. Ne gredo Se liberalce in klerikalce in Socialiste, ampak so pošteno po Svoje razdeljeni v
gornji in spodnji konec. V go rn j etn koncu je doma župan, v spodnjetti pa policaj. Če oba konca primeta skupaj, je to Kukmakovo. Postav ne poznajo dosti, kar jih pa imajo, so ostre in močne in tildi lepe. Naj lepša je pa tLSta, ki pra<ri, da se na vriši ne sme kihtliti ih da mcirajo Khkmakovci hoditi po Cestah spodobno ih pobožno.
Prišel je od nekod tujec, morda Je bil romar, morda krojaJč ali Čevljar ali pa berač. Vesel je bil, malo poskakoval je, Srfedi vriši je pa lepo kihnil in prefcfej lepo tildi povedal svoj BogpOmagaj.
Kukihalkovci So se najprej začudili, potem so se spogledali in sldtfesho vstali in še slovesnejše zgrabili tiijca. Odpeljali so ga v ječo. Policaj je stražil pred vrati, možje so se pa zbrali k posvetil. Tri dni so sedeli za mizami in reševali postave in obračali knjige. Tri dni so delali, potem so obsodili tujca na Smrt. Povedali so mu obsodbo, prikimal je. Sveta je že itak sit, je tekel.
Potem je pa sanjal.
(Že spet sanje. Sanje so rešitev tega sveta.)
Sanjal je, da je prišel pred nebesa. Lepo Je bilo tam gori, ampak nič preprog ih lampijončkov. Tudi parketa ni bilo. Lepo pa vseeno.
Čakali So pred vrati. Dolga vrsta je bila. Sveti Peter jih je tolažil, naj ne bodo hudi, saj je Sam že Siv od Čakanja.
Naposled se je prikazal debel gospod. Na široko so mu odprli vrata. Angeli pri vratih so se mu priklonili.
»No, zdaj pa le naprej!« je pokimal Peter. 7
je v eni družini vej pušačev, bi dobili ve-like, za proletarca naravnost vrtoglave številke. Ko bi šel ta denar za starostno zavarovanje, katerega smo delavci tako potrebni, ko bi tako moral biti denar za strokovno organizacijo, kakor mora biti za tobak, in če bi začela naša delavska mladina v tako zgodnji 'mladosti spravljati denarje v domače hra-
France Kordin:
nilnike, kaiko lepša in veselejša bodočnost bi se nam obetala. Ne bilo bi toliko brezdomcev in obupanih eksistenc. Mladina in vsi zavedni delavci, predočite si to! Zato nikar izgovora, češ, nimamo denarja, v krizi smo, članarine organizacije ne zmoremo, v »Šparovce« nimamo kaj d jati.
10 let
Pred desetimi leti je bilo, ko se nas je zbralo nekaj fantov in ko smo sklenili, da bomo hodili odslej novo pot. Hoteli pa smo imeti na tej poti zanesljivega vodnika, ker smo vedeli, da bo pot težka in nevarna. Za vodnika smo zbrali dr. Janeza Kreka — njegovega duha in njegove ideje.
V	začetku so nas gledali nezaupno. Ta ali oni je pristopil in nam skrivaj stisnil roko: »Fantje, le korajžno naprej!« In šli smo. Vedno več nas je bilo. Morebiti je bila v našem slovenskem življenju ta akcija eden najsmelejših pojavov, namreč, da je organiziral mlad delavec veliko kulturno delavsko organizacijo: Zažigali smo kresove in naznanjali, da gre mlada krščanska delavska organizacija na plan. Delavska mladina je s po/.na la pomeh tega ognja in razumela naš klic. V sorazmeroma kratkem času Siiib ustanovili 23 podružnic, ki so imele nad 600 članov.
Povod in cilj našega gibanja je bil: 1. Spoznanje, da se je družabno in sve-ttiVho težišče spremenilo v tej smeri, da bo poklicalo v vodstvo tiste, ki žive od svojega lastnega dela. 2. Da, je krščansko delavstvo pokiicano, da krene v radikalnejšo in dosledno socialno smer. 3. Da je treba s praktičnimi življenjem dokazati in pokazati, da šmb vsi ljudje
v resnici bratje in sestre, ki se morajo med sabo podpirati in se v skupni fronti boriti za svoje pravice. Zlasti pa, da se borimo v strnjenih vrstah za tak gospodarski in družabni red, ki bo enako pravičen za vse.
Da bi se te ideje poglobile in utrdile, je organizirala »Krekova mladina« socialno šolo. Prirejali smo razne tečaje, skupne izlete in sestanke. Tudi lasten list naj bi služil tej ideji. Temu je sledila še delavska založba, pa tudi razne poučne brošure srno izdajali. Tudi petje in dramatiko smo gojili. Da bi ne zanemarjali verskega življenja, ampak da bi se vedno bolj poglabljali v njega, je bil ustanovljen v organizaciji tudi referat duhovnega voditelja. Po njegovi zaslugi smo imeli več duhovnih vaj.
Deset let dela je za nami. Kdor je prehodil to pot, ve, da ni bila lahka in brez težav. Toda duha nismo nikoli klonili in ga tudi ne borno v bodoče. Kajti idealov ni mogočie zatreti, če so v resnici iskreni in globoki. In ti so ostali do sedaj še neokrnjehi. Vedno bolj smo prepričani, da je rešitev vseh mogočih kriz, ki stiskajo Človeštvo, le v zdravem pojmovanju in odnosu Človeka do BOga.
Prepričani smo, da ni brez krščanstva socializma in tudi ne pravega socializma brez krščanstva.
mezdi in da la,stnik tvrdke ni vedel, da opravlja tožitelj nadure.
Okrožno sodišče je zavrnilo priziv tvrdke in potrdilo sodbo okrajnega sodišča. Razlogi: V naprej se delojemalec v smislu zakona ne more odreči zahtevku 50% poviška za nadure, za nazaj pa je možen tak odrek v smislu državljanskega zakonika molče ali s konikludent-nimi dejanji. Domneva, da bi se tožitelj odpovedal povišku, ker vkljub poprej navedenemu napisu: »Reklamacije je javiti takoj . . ni nikakor upravičena,
Jožko Rozman:
temveč celo nasprotuje dobrim običajem. Tožitelj pa v predmetni zadevi sploh hi imel povoda in priložnosti, da bi se odpovedal oziroma ne odpovedal povišku, ker -ves čas njegovega službovanja ni bilo med njim in delodajalcem govora o tem.
S to razsodbo se je celjsko okrožno sodišče pridružilo stališču mariborskega okrožnega sodišča, ki je v sličnih primerih že večkrat razsodilo v istem smislu.
Društvo Taylor v Združenih državah ameriških
Važna razsodba o nadurnem delu
Celje, 27. seipt. 1931. .
V	soboto 26. t. m. je okrajno sodišče razpravljalo o zahtevku plačila 50% poviška za nadure, kakor to predpisuje zakon o zaščiti delavsitva iz 1. 1922. Celjsko okrajno sodišče je namreč razpravljalo o tožbi netkega preddelavca proti tvrdki Westen d. d. v Celju na plačilo zneska 4611 Din za opravljene nadure
f»ri imenovani tvrdki v času od 30. avg.
1^28 do 4. 1^31. Tovarna ^esrten jte plačevala itožitelj-u vse oprkvlijene nadure le kakor normalne delovne ure, tožitelj pa temu ni nikoli ugovarjal. Šele po izstopu iz službe je zahteval tožitelj 50% povišek za vsa 3 leta nazaj, kar je bil pri tvrdki. Ker se je tvrdka branila plačati zahtevani znesek, je bila vložena tožba na celjsko okrajno sodišče, ki je ugodilo tožbi in je obsodilo tvrdko na plačilo vtdženega zneska. Tvrdka We-sten še pa hi zadovoljila s sodbo okrajnega sodiSča tei- je vložila priziv po svojem zastopniku dr. Skobernetu, odvet-
niku v Celju, na okrožno sodišče v Celju, ki je razpravljalo v soboto pod predsedstvom višjega s. s. dr. Vidoviča, votanta pa sta bila dr. Premsdhak in dr. Tiller.
Zastopnik tožene Stranke je izvajat, da je tožitelj dobival plačilo za svoje delo redno v normalnem iznosu in da ni nikdar zahteval 50% poviška za opravljene nadure, čeprav je na plačilnih ovitkih napis: »Reklainaoije je jaViti takoj pb prejeniii plačila.« Tožitelj se je torej s tein molče odpovedal povišku in bi šmel zahtevati izplačilo 50% poviška edino za zadnji teden, iko je zahteval izplačilo poviška pred izplačilom. Nadalje je izijavil zastopnik tožene stranke, da velja § 10 zakona o zaščiti delavstva kot prisilno določilo, ki določa 50% povišek za nadure, za pogodbe med delodajalcem in delojemalcem, kaiteremu se pa delojemalec lahko odpove. Končno je tvrdka še ugovarjala, da je bil pri tožiitelju povišek za nadurno delo že vkalkuliran v
Ameriški listi so prinesli silno zanimivo poročilo iz rednega letnega zasedanja dhištva Taylor v Ameriki. Znano je, da sedijo v upravnem odboru tega društva največje gospodarske kapacitete Ariierike. Na tem zasedanju se je razpravljalo o novem pravilniku za delo v industriji. Ako odgovarjajo te vesti Vsaj nekoliko resnioi, z frači to popoln preobrat načiha in strehiljenja v pogledu racionalizacije dela. Taylor je ameriški inženir, ki je z Velikim uspehom razvil teorijo, da je treba izrabiti pri delu vsak gib, skratka primerjal je človeka s strojem, brez ozira tia fizvedlo sposobnost in njegovo duševnost. Človek in stroj sta samo sredstvi za iiove produkte in dobiček.
Praviliiik, ki so o njem razpravljali, gre in daje ameriški industriji v pogledu dela in delavstva popolnoma hove smernice. Sicer pa samo nekaj odlomkov važnejših vprašan], o katerih se je ob tej priliki razpravljalo.
Cilji industrijskih podjetij morajo biti dovolj široki, da zajamejo interese vseh skupin zastopanih v industriji, vkljiičivši konkurente lii konsumente.
bdnoši med delavci in pogoji dela. Tukaj ie treba upoštevati pravico vseh interesentov, dati jim možnost razvoja, priznati sposobnost delavcev, kakor tudi pravico za odgovornost, ki jo ima pri svojem delu.
Plača in dobiček. Višino proizvodnje je treba prilagoditi kupni moči konsu-mentov. Treba je, da ima. delavec plačo, s katero lahko prikrije svoje življenjske potrebščine. Poleg tega še naj nagradi še njegova pridnost in sposobnost. Čiih inanj n&j de prhkticiria znižanje plač, ker to vpliva porazno na ‘življenjske prilike in kupno moč delavcev. S tem je prizadeta tudi industrija. Povišanje plač se naj ne vrši samo lokalno in trenutnim prilikam; industrije ‘pritner.no. Plače naj kolikor mogoče ostanejo nad indeksom, seveda naj se odmerjajo po prilikah in metodi dela, toda tako, da je zajamčena delavcu trajhost zaslužka. Delavci in podjetniki
naj skupno proučujejo metode dela in višino delavskih plač-
Delovni čas. Delovni čas naj traja dnevno 8 ur. En dan v tednu naj se določi kot odmor. Redni letni plačani dopusti naj bodo splošni in povsod enaki. Po 22. uri, to je nočno delo, naj še kolikor mogoče omeji, posebno za žene in otroke.
Stalnost zaposlitve. Ravnateljstvo podjetja mora voditi skrb, kako stalfro zaposliti svoje delavstvo. V tettli pojpjledu so razne prilike dokazale, da je mogoče jamčiti delavcu večletno zaposlitev. Tisti, 'ki bi pa bili začasno odpuščeni, naj prejmejo zato posebno odškodnino. Načelo, da se delavec odpusti brez vsake odškodnine, lii upravičeno. Zato naj se uvede pravilo, da vsa podjetja ob-vezho oškodujejo delavca v slučaju odpustitve.
Delo in nameščenci. Nadzorni orgahi Se ne smejo brigati sartio Zato, da stroji brezhibno obratujejo ih da je pt-odiikdja Čim večja, iliarveč ihorajo skrbeti, da sodelujejo pri delu skupno z vsem delavstvom.
V&t&jšt iti higijena v bbiratih. Stroji iti orodje morajo biti kftr najbolje zavarovani, da se tako čim bolj oinejiji) Hfezjjode: V obratih naj vladk kar največji red in snaga. Vrsto dela in čas je trfena odhieriti tako, da se; delavec rie utrudi. Nove stroje je treba pred uporabo dobro preizkusiti. Ištb je pp-trebno za vse nove kemične procese {h izdelke. Kadar se dogodi kaka nezgoda, je treba proučiti vse okolnbsti, da še prepreči riežgoda v bodočnosti.
Starost delavcev. Minimalna doba, izpod katere še delavca nikakor ne sme zaposliti, mora biti 16 let. Vprašanje pokojnin je treba proučiti do vseh podrobnosti.
Združevanje delavcev. Splošni interes industrije mora biti, da se delavcu omogoči skupna organizacija. Delavci posameznih skupin naj nosijo solidarno odgovornost v pogledu ciljev podjetja. Vsako odredbo pri dogovorih, s kateremi še delavec obvežuje, da ne bo
Ubogi rdttrnr je šel za njim.
»Kaj gospod ne pojde bolj visoko?« še je Čudil.	,
*Kako tlaj bi šel?« je bil nevoljen Petfer. »Saj bi ke nčbesti podrla.^;
Rornar je majal z glavo Ih šel za Vratarjem.
Petfer se je naenkrat obrnil:
»Ja, zakaj si pa umrl?« Kako si prišel k nafri?fc
Romar je povedal vse po pravici. Kihnil je in so ga obsodili na smrt.
»Nič!« se je razjezil božji vratar. »Taka kriza je, pa kar tako umirajo ljudje. Za vsake Caheje hlače jih pobijajo. Kar nazaj pojdeš!«
Romar je mencal in ni razumel. Vprašal je, kakšne so Caheje hiače. Peter ga je potolažil, da je to poseben jezik. Cahejeve hlače so vsaka cunja, prav, za prav nič. Pri Kukmakovcih so pa Cahejeve hlače velika stvar. Če kihneš, so to Cahejeve hlače. Če se usekneš v rdeč robec, so to tudi Cahejeve hlače. Le kar potolaži naj se in naj se vrne na zemljo.
Žalosten se je vračal popotnik.
• Dolga je bila pot iz nebes v Kuk-makovo.
Skozi tri, štiri dežele je Šel. Marsikje je videl Cahejeve hlaoe. Ponekod šo ležale na cesti, drugod so jih zavijali v svilen papir, nekje so jih obesili na drog.
Svet je čuden.
Ko se je vrnil v Kukmakovo, je povedal očetu županu, da ga v nebesih ne marajo. Peter mu je vrnil življenje in ga zapodil na svet.
Kukniakovcem to ni bilo všeč. Saj šo vendar svobodni sodniki. Dolgo so se pMČkali. Spet So obračali knjige iii premišljevali, da so postali že sivi. Nazadnje še je vzdignil najmlajši med svetovalci:
»Že vem, že vem!«
»Hvala Bogu!« so se vsi oddahnili. *V pekel ga pošljimo, če ga v nebesih ne marajo, pa bo stvar rešena,« je povedal mož.
Z velikanskim navdušenjem so sprejeli predlog.
Tudi romarju je bilo všeč. Tri dni je ležal za plotom. Jesti in piti mu hišo dali. Poleg njega je štal policaj z bridko sabljo. Mogoče je hudič dobra duša. Kozarček žganja mU bo dal, preden ga bo vrgel v ogenj.
»Pa pojdimo!«
Pred peklom n) bilo treba čakati. Vrata so bila široko odprta. Procesije so šle trumoma skozi nje. Nekateri so se pripeljali z avtomobili. Blizu vrat je stal Luciferjev prestol. Ostro je gledal veliki glavar prihajajoče duše in molčal. Ubogega romarja je pa takoj opazil, in se zadrl nad njim:
»Kaj pa ti iščeš tod?« komar se je oddahnil in se ustrašil, ge enkrat je zakričal hudič nad njim. Zdaj se je človek ojunačil in povedal o kihanju in o Cahejevifi hlačah. Pa tudi o Kukmakovcih in o županu in policaju.
Lucifer se je zagrohotal, da se je stresel pekel in se začel tolči po stegnih. Kar solze so mu lile od smeha.
»Joj, joj, joj!« je pravil, ko se je malo oddahnil, »še zdaj so moje navade ha svetu. Tisoč let bo že, kar sem jih vpeljal, dva tisoč. Hoho, in tudi tebe so oblekli v Cahejeve hlače! Obžalujem, ampak v pekel te ne moremo sprejeti. Taki, ki poginejo zaradi Cahejevih hlač, niso za nas!«
Žalosten se je romar vrnil. Bil je sestradan in suh, da že skoraj ni imela več duša prostora v telesu.
Kukmakovci so se razjezili.
»Če v nebesih in v peklu ni prostora, pojdi v vice!«
In so pognkU spet romarja na pot.
Dolgo je hodil, da je prišel do tistih vrat. Črn angel z ognjenim mečem in žalostnimi očmi je varoVal vhod. Molče Je' odkimal, ko je hotel romar vstopiti.
Revež je prosil in prosil. Zastonj je bilo vse.
»"JTi si prišel zaradi Cahejevih hlač. Takih ne vzamemo. Taki imajo že na zemlji vice. V nebesih bi te fnorali sprejeti ali pa v ppklu. Ampak zdaj te ne bodo več. Pojdi in živi. Cahejevih hlač se pa izogibaj!«
Romar je obljubil, da se bo spokoril in se je vrnil v Kukmakovo k županu in policaju.
Spet so se možje zbrali in se dolgo posvetovali. Nazadnje so rekli:
»Najmanj škode bo, če ga izpustimo.«
Preračunali so vse in so videti, da je res tako.	_ M
»Kako, da se nismo tega poprej spomnili!« so rekli--------------
To je vse sanjal ubogi romar v Kukmakovski ječi tisto noč pred smrtjo.
Ko se je pa sredi noči zbudil, je videi okno lepo odprto in belo luno na nebu in zlate zvezde. Tako se mu je zazdelo, da je na svetu lepo, da je bliskoma zlezel skozi okno in na tla in čez polje na belo cesto.
še zavriskal je na koncu vasi pod hribom.
Policaj, ki se je prav tisti hip zbudil, je mislil, da fantje vriskajo, pa je še on zavriskal, da bi jim odgovoril. Potemi je lepo sedel pod okno, varoval prazno ječo in štel zvezde.
Tako je bilo V Kukmakovem ponori.
Kako je bilo zjutraj, t%a ne vefti natančno. Tudi nisem izpraševal. Toliko vem, da je imel policaj rdeča ušesa. Naprej mi hi nihče povedal, kajti .Kukmakovci so tihi ih modri in imajo lepe postave o molčanju ih spodobnosti.
To je vsa zgodba.
kukmakovci jo . poznajo, čeprav ne govore o njej. Zvečer pa, kadar sedijo molče pred hišami in kadijo, premišljujejo gotovo o Cahejevih hlačali...
«, dne 8. oktobra 1931.
V nedeljo 18. oktobra ob 11. uri
delitibškd zborovanje
vRokdelskem domti na Vrhniki
pristopil k strokovni organizaciji, je treba ukiniti.
To društvo je izneslo predlog, da bo osnovalo v temi pravcu posebno organizacijo, katera bi gornje predloge v ameriški industriji tudi uveljavila.
Poročilo je za čas, ki ga preživljamo, silno zanimivo. Vemo, da ti predlogi niso bili stavljeni z namenom^ da se ublaži beda med delavstvom. Ne, velekapital se je začel zavedati, da s tem, ko ljudje nimajo dela, usihajo tudi viri dohodkov v njegove nenasitne blagajne. Racionalizacija tedaj ne prinaša samo delavstvu težkih časov, marveč morajo po vsej logiki temu slediti tudi tisti, ki so sicer od tega nagrabili težke milijone. Seveda ni s tem rečeno, da bodo tudi ti umirali v bedi in pomanjkanju. Toda nereelno gospodarstvo, ki ga je v teku zadnjih desetletij ustvaril kapitalizem z namenom^ čim, več nagrabiti in tem manj dati, postaja svarilen klic. Ta klic oznanuje, da gospodarsko vprašanje še ni rešeno, če je podjetje najmodernejše racionalizirano. Rešitev je v tem, da ima čim več ljudi delo in kruh.
Moderne Spartanke
^ivimo v času, ko je kultura duha in telesa dosegla svoj višek. Kultura telesa pa že svoj delokrog, ki bi ji moral biti pen zdravih pojmih določen.
Pretečeno nedeljo sem se mudil v enem večjih industrijskih krajev naše dravske banovine. V zgodnjih popoldanskih urah srečam grupo deklet. Vse v živahnem pomenku. Nekaj ujamem tako mimogrede. Ali jih bomo... Me moramo dobiti itd. Na športnem prostoru se zbira mladež. Fantje in dekleta. Hazen-ska tekma bo. Dekleta se postavijo v bojno vrsto. Tekma se pričlne. Huronsko vpitje, podžiganje strasti, sedaj ene, sedaj druge grupe, odmeva po športnem prostoru. Naravnost besen postaja boj. Ena grupa deklet je bitko dobila. Burno ploskanje. Kritika, jeza in zabavljanje na drugi strani. Tako gre skoraj vsako nedeljo.
Vprašal sem se :	Ali	je	to	kultura
srca? Ali je to za mladega dekleta, ki bi se moralo pripravljati na. bodoče življenje.
Da se bijejo in razbijajo fantje, je kolikor toliko, četudi ne odobravamo, razumljivo. Fantje so! Toda dekleta. Prav in lepo je, ako se mlado dekle posveti športu. Toda vse do svoje meje.
Treba je gojiti tudi kulturo duha in srca. Danes pa se goji samo kultura telesa, ki našo mladino naravnost posurovi.
Ali bi ne bilo lepše, ali bi ne bilo bolj častno za vzgojitelje in dekleta, da bi se usmerili oziroma vzgajali v drugem pravcu?
Pridejo težave, pride realno življenje, pa ti taka stvarica takoj odpove. Nobene podrejenosti. Nič odgovornosti. Kako živeti? Kako delati? Na vse to prej ni bilo časa misliti. Slovensko dekle in vsi tisti, ki imate odgovornost za tako surovo vzgojo, ali se zavedate veli-
ke odgovornosti pred bodočnostjo, ki čaka naš mali slovenski rod? Ne gojite strasti in surovosti brez potrebe, saj jo je že itak preveč. Ne posnemajmo tistih, ki jim je šport in zabava smoter življenja in so v svojem življenju gnili do dna- Sicer se bo nad nami samimi to maščevalo in tudi naša delavska mladina ne bo več zmožna niti sposobna voditi borbo v svojem življenju.
Več praktičnih naukov in navodil za pot v življenje, pa bo marsikatero slovensko dekle lažje prebilo to težko pot življenja doma, posebno pa še na tujem.
kongres marksističnih organizaci in resnica
Marksisti imajo kongrese. To so s<i-cer njihove zadeve in jih mi ne bi omenjali, če ne bi marksistični, strokovnj-čarji s kongresi v zvezi lansirali v svet neresničnih podatkov, s katerimi skušajo sebe pokazati kot edine zastopnike delavstva. To njihovo misel je poudaril, kot je poročala v zadnji številki že Delavska Pravica, kongres Strokovne komisije, češ da »je celo v Sloveniji zelo majhen vpliv krščanskih strokovnih organizacij t. j. JSZ. V še večji meri skuša dokazati to srbska oficiehia revija, mesečnik URSS-a. O moči marksističnih organizacij prinaša namreč številke, ki so vse ogromne, ki pa se med seboj ne ujemajo. Za letošnje čllanstvo navaja poročilo številko 35.261 ali 35.259. Če pa pogledamo število strokovnega časopisja, pa vidimo, da izhaja to le v 25.000 izvodih. Jasno pa ja, da tudi vsega časopisja ne dobi članstvo, ampak tudi drugi naročniki. Če upoštevamo še princip, da dobi vsak član tudi strokovni list, bo moral priznati vsak pameten človek, da šteje URSS mnogo pod 25.000 članov. URSS-ove organizacije so napredovale. po njegovi statistiki od 1. 1930. do letos od 31.150 članov na 35.261, torej za več kot 4000. Sodrugi! Ali verjamete sami | svojim številkam? Mi jim ne moremo.
V	času gospodarske krize in brezposelnosti povsod pada število članstva stror ! kovnih organizacij. Le pri URSS-u oz. v Sloveniji pri Strokovni komisiji — je razvoj obraten. Tu članstvo raste! Zelo se nam dozdeva, da je pripravil URSS te številke za1 kongres, na katerembodo tvorili Haraihinovci veliko manjšino, v drugi vrsti pa so številke namenjene za
—	javnost!
Seveda proklamira URSS tudi orga:
nizacijo stavcev za svojo in bi pri tem prav rad utajil, da je ravno v tej organizaciji prav mnogo članstva marksističnega mišljenja. — Krščanskih, pravi poročilo URSS-a, je po naših računih, ker sami števila članstva ne izdajo, le 3806 in upošteva pri tem le JSZ. Kaj bedo rekli k temu naši tovariši iz zagrebške centrale, ne vemo; vemo le, da štejejo njihove organizacije dejansko nad 2000 članov. In naj sodrugi še vedo, da so se tudi pri članstvu v JSZ včlanjenih organizacij temeljito uračunali.
Res je, da mi ne prinašamo številk, ker ne moremo slediti sodrugom pri potvarjanju številk. Javne številke govore več! In te pravijo, da so sodrugi v Sloveniji po lastnem priznanju izgubili nad 50 obratnih zaupnikov, dočim je JSZ povsod svoje pozicije obdržala, ponekod napredovala, v rudarskih revirjih pa izgubila nekaj mandatov le radi marksističnega manevriranja. — In četudi bi bile URSS-ove številke resnične, morajo sodrugi vedeti, da od današnjih številčnih moči še ni odvisna bodoča moč. Ogromna masa jugoslovanskega prole-tarijiata je še neorganizirana (zavarovancev je nad 700.000) in vse te mase bo imel tisti, ki bo delal pridno in pošteno.	Ant.
Srečno se je izrezal. Neki potnik v Berlinu se je bal, da bo zamudil vlak. Zato je naročil avtomobil. Ker mu je pa že precej primanjkovalo denarja, je premišljeval, kako bi napravil, da ne bi bilo treba plačati taksija. Ko se je ustavil avtomobil, je prosil šoferja, da mu naj posodi vžigalice, češ da mu je padel v avtomobilu bankovec za 1000 mark. Ko je šofer to slišal, je naglo odbrzel izpred oči potnika.
Brezposelno zavarovan e u MemčUi
Doba čakanja.
Kdor hoče prejemati podporo za kratko delovno dobe, mora izpolniti dobe čakanja za brezposelno podporo. In to zadnje v slučaju, če je odpadlo v obratu neposredno prej v neposredno si nasledujočih tednih najmanj osem polnih delovnih dni, v vsakem tednu pa najmanj dva polna delovna dneva. Doba čakanja je tudi izpolnjena, če je obrat neposredno pred začetkom podpornega tedna dva tedna drug za drugim miroval.
Sklepne pripombe.
Nemško brezposelno zavarovanje predstavlja veliko delo samopomoči neposredno udeleženih delodajalcev in delavcev. Podlago tej pomoči proti brezposelnosti tvori v celoti misel, da so glavni vzrok tej dolgotrajni in razširjeni brezposelnosti v Nemčiji politični dogodki v zadnjem petnajstletju in da mora zaradi tega tudi ves narod skrbeti za žrtve teh dogodkov.
Preskrba brezposelnih v Nemčiji — kakor tudi vsa socialna politika se mora pripisati v polni meri aktivnemu delovanju in vplivu strokovnih organizacij, ki so že davno prej pred uveljavljenjem zakona o brezposelnosti plačevale brezposelno podporo, kar se še danes kljub krizi — v polni meri vrši.
..Krekova knjižnica11 je edina krščansko-socialistična književna založba. Za mesečno članarino 4'— Din dobiš vsake štiri mesece po eno lepo knj>go
Muuuumuummmmum
Prvo delavska hranilnica in pasoulnica
r. z. z o. i. v Ljubljani
(Delavska zbornica)
Sprejema hranilne vloge in daje posojila najugodneje.
Hermann Suderman:
GOSPA SKRB
Roman
Oče se je bil oprl s komolci na mizo in je ves rdeč gospodu Douglasu vneto nekaj pripovedoval. Širokopleči velikan z grmasto sivo brado ga je molče poslušal, od časa do časa pokimal in se smehljal predse. Mršava, bolehna postava z votlimi lici in z modrimi kolobarji okrog oči, ki je glavo trudno naslanjala na deblo, in s suhimi, dolgimi prsti oklepala roko njegove matere, je bila njegova botra, ki se mu je vedno zdela kot poslanka z onega sveta. A poleg nje — poleg nje — dama v brezrokavni sivi obleki s skromno nazaj počesanimi lasmi...
»Elsbeth, Elsbeth!« je zaigralo v njem; potem pa je padlo nekaj kakor oblačna stena med njo in njega, mu leglo ledeno na dušo in mu omeglilo oči z vlažno tančico.
Njej nasproti je sedel gospod z drzno plavo bradico in s še bolj drznimi modrimi očmi; zaupno se je sklanjal k njej, čez njeno tiho obličje pa je drsel smešek.
»Tega bo poročila,« si je dejal z določnostjo, ki je bila več kot pa samo ljubosumna slutnja. Z vidnostjo, ki je lastna ljubezni, je spoznal, da se ti dve naravi dopolnjujeta in da morata iskati druga drugo. — In morda, morda sta se že našli, medtem ko je on trosil svoje dni v ničnih sanjah ...
Strme je obstal in meril moža, ki mu je šele razjasnil, kaj je z Elsbeth izgubil — izgubil seveda, ne da bi bilo kdaj njegovo.
Kje pa bi se kdaj mogel meriti s tistim človekom tam poleg nje! Prav na las tak je bil vzor moškega, o katerem je vedno sanjal.
Drzen, odločen, v svesti si zmage — tak je hotel postati tudi sam — kakor mladi mož, ki je gledal Elsbeth z lahkomiselnim smehom: nosil je lakaste čevlje in modno barvnega metulja za vratom; obleka je bila iz najboljšega črnega blaga.
Skoraj uro je stal Pavel tako, ne da bi se upal premakniti z mesta, ter požiral z očmi Elsbeth in njenega spremljevalca.
Znočilo se je, p« je komaj opazil.
Prižgali so dolge vrste lampijonov, ki so pošiljali begotno, mračen soj na pisano gnečo ljudi.
»Kako lepo sem skrit!« je mislil Pavel in se veselil teme, v katero se je bil zavlekel. Ni pazil na dvoje moških, ki sta prikorakala do njega in si prav v bližini dala nekaj opraviti na tleh ... Tedaj je pa v hipu zažarel komaj tri korake od njega bengalični ogenj, ki je potopil vse naokrog
v	morje slepeče luči.
Pavel je hotel brž;,pobegniti v senco bližnjega debla, a bilo je prepozno.
»Kaj ne stoji tam Pavel?« je kliknila mati.
»Kje?« je vprašala Elsbeth in se radovedno obrnila.
»Fant, kaj pa stikaš po temi?« je vpil oče.
Moral je rad ali nerad stopiti iz teme. Zardel od sramu je s čepico v roki stal pred Elsbeth, ki je naslonila glavo na roko in z nasmehom zrla vanj.	,
»Da — tak je vedno — pravi plazilec,« je dejal oče ter ga udaril po rami. Tuji mladi gospod si je pogladil lase s čela in se smehljal pol dobrodušno, pol zasmehljivo.
Zdajci pa je vstal stari Douglas, stopil k njemu in ga prijel za obe roki. »Glavo pokonci in prša ven, mladi prijatelj,« je zavpil s svojim levjim glasom. »Prav nobenega vzroka nimate, da bi po-bešal oči. Vi najmanj, na vsem svetu. Kdor z dvajsetimi leti vrši to, kar delate vi, je cel možak, in se mu ni treba skrivati. Nočem vam vzbujati domišljavosti, ampak samo vprašajte, kdo bi si vas upal posnemati. Morda ti, Leo?« se je obrnil na mladega lahkoživca, ' ki je odkuril z veselim smehom:
»Me morate pač porabiti takega, kot sem, striček!«
»O, če bi le bilo na tebi kaj porabljivega, ti ničvrednež,« je odvrnil Douglas. — »To je namreč moj nečak, Leo Heller, leni Jakec v drugi izdaji ...«
»Stric, nažgem te!«
»Mir, navihanec!«
»Stric — dvajset kozarcev — kdor bo prej pod mizo —«
»Vidite — to je pri njem spoštovanje!«
»Stric — ščiplješ ...«
»Mir — poglej malo tega mladega gospodarja
—	dvajset let je star in drži vse gospodarstvo na vrvici.«
»No, gospod Douglas, jaz sem tudi še na svetu!« je zaklical Meyhofer z malo dolgim obrazom.
»Ne da bi vam hotel reči kaj preveč — ampak
vi	imate vendar toliko posla s tisto delniško družbo. — Vi se pač ne morete brigati za take brezpomembnosti.«
Meyhofer se je priklonil, ker mu je to godilo, in Pavla je bilo sram zanj, ker je dobro razumel ost teh besed.
Gospa Douglasova mu je z nasmehom pomigala k sebi, ga prijela za roko in ga božala po njej. »Veliki in lepi ste vzrasli,« je rekla z medlim, prijaznim glasom, »in lepo hvalo ste dobili«.
»Ampak recite mu vendar ti,« je povzela mati, ki je bila danes nekam bolj prosta kot sicer. »Pavel, prosim, tvoja botra —«
»Da, prosim — prosim,« je dejal Pavel jec-ljaje in znova zardel.
»Bog te bo blagoslovil, sin moj« je rekla gospa Douglasova. »Zaslužil si,« — in glava se ji je spet povesila k deblu.
Pavel je stal zdaj za klopjo in ni vedel, kaj bi pričel. Prvič, odkar je dorasel, je bil zdaj v tuji družbi. Pogled mu je padel na Elsbeth, ki se je naslanjala na komolec in se ozirala po njem.
»Meni pa še dober dan nočeš reči,« ga je vprašala z lahno porednostjo.
Zaupno »ti« mu je dalo poguma. Stegnil ji je roko v pozdrav in vprašal, kako ji je kaj bilo ves ta dolgi čas.
Moten soj ji je preletel obraz. »Ne dobro,« je dejala lahno, »a o tem pozneje, ko bova sama.«
Pomaknila se je malo v stran in rekla: »Pridi!« In ko je sedel poleg nje, mu je komolec podrsnil po njenem tilniku. Telo mu je stresel neznan drget, kot ga še ni občutil v življenja.
Leo Heller mu je dal roko kar čez mizo in dejal smeje se: »Da bova prijatelja, vi vzornik vzornikasti:
»Žal nisem vreden, da bi me jemali za vzor,« je odvrnil Pavel priprosto.
»Potem bodite srečni — jaz tudi ne. Nič mi ni zoprnejše, kot takle vzornik.«
»Zakaj ste pa mene tako imenovali?«
Za Jugoslovansko tiskarno: K. Ceč.
Izdaja za konzorcij »Delavske Pravice« in ureia: Peter Lombard«.