Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

111113



LURŠKA

-—•—

Po svojem dnevniku popisal romar

Dr. Ivan Križanič,

korar stolne cerkve Lavantinske.

■ 4 ®* -

(lDrta.g"i m.a.tis.)

V Mariboru 1887.

Lastna založba. - - Tisk tiskarne sv Ciril


111113

Lurška božja pot,

Dne 7. avgusta.

Srečni den (7. avg.) tedaj si uapočil. Ura
je že štiri odbila, urno na noge in srčno na
božjo pot — k Materi božji v Lurd! Toda
ne prenaglimo se! Treba je prej v cerkev sto¬
piti in se z božjim kruhom okrepčati za tako
dolgo pot, Marijinemu varstvu se priporočiti in
angelja božjega si varuha naprositi.

Zdaj je Oče neceški že poslal svojega an¬
gelja ter mu je zapovedal, da nas varuje na
vseh naših potih, na celem potovanju ter da
nas srečno tje in nazaj pripelje. Zdaj je že
tudi angelj opasan, tedaj hitro povežem svojo
culico tudi jaz ter primem za popotno palico
m hajdi — na železno cesto!

Hitro po šestih hlapon veselo zažvižga,
zdrdra iz postaje, zaropoče po Dravinem mostu
in takoj zavije na koroško stran. Srečno, dragi
prijatelji — z  Bogom!

Posebni vlak, ki pelje prvokrat romarje
iz cele Avstrije k Materi božji v Lurd, za¬
pusti še sicer le 9. avgusta ob petih popoludne
Dunaj, toda meni ni kazalo potovati okoli na
Dunaj, ampak kar naravnost na Tirolsko v
Inomost sem se napostil, in tam se pridružim z

1 *

4

drugimi slovenskimi romarji onim lurškim po-
tovalcem na Lovrenčevo ob sedmih zjutraj.
Drugi uzrok pa, da ne grem na Dunaj, je ta,
ker sem tam že bil, a na Tirolskem še ne, in
ker Tirolska dežela slovi ter je vendar vredna,
da si jo človek pogleda na par dni,

Mi se tedaj tiramo na železni cesti proti
Koroškemu Kmalu zagledam Ruško Marijo in
zdihnem: Ave Marija — zdrava Marija! daj
nam srečno domov priti! Potem gre pot po tesni
dolinici, po kateri se Drava zvija, ker jo visoki
bregovi odbijajo, in tesno je tudi meni bilo pri
srci podavšemu se na tako dolgo pot Pri Pre¬
valjah na Koroškem se začne svet odpirati in
hitro je minola tudi tesnoba v srcu. Lepo in
široko Celovško polje se razprostira pred nami,
res slov. svet je lep! Na levi strani sem videl
skoz oknice najpred mogočno goro, — pospo
Peč, toda ona nam tokrat ni hotela pokazati
svojega visokega čela, bila je omrežena z meg-
Ijami. Za njo so nastopile Karawanke, ki sto¬
jijo, kakor ogromna stena med Koroško in
kranjsko. Takega plota bi trebalo med dvema
sosedoma, ki se ne trpita.

V Celovcu toliko, da smo se oglasili in
hitro smo jo zavili okoli Celovškega jezera proti
Beljaku Zopet lep kos sveta, prava obljub¬
ljena dežela! Skoda le, da silijo tje Židje. Iz
snažnih gradov in gradičev, katerih je kar na-
sejanih okoli tega jezera, povsodi mole Židovi
svoje dolge nosove ven. Sicer je pa tam veselo
bivati, se kopati in razvedriti!

Pri Beljaku zapustimo slovenski svet in
pri G-ornjem Dravbergu Koroško deželo. Zdaj
že dihamo krepki tirolski zrak v Pusti dolini.

5

Vozimo se zmiraj za Dravo, in dokler Drava
vedno manjša prihaja, obdaja dolino zmiraj više
gorovje, pravi velikani kipijo proti nebesom;
vlak se med njimi vije, majhen, kakor bi miš
po kasti letela.

Najlepši je gledati bregove, ki stražijo
mejo proti Laški; iz postaje Toblach so videti,
kakor orgljine žveglje, eden viši od druzega.
naj viši vrhi so še s snegom, kakor s sladkor¬
jem potrojeni.

Ca Štajerskem stojijo lepe bele cerkve na
visokih gričih, Tirolci jih pa stavijo v zatišje
za brege. Vsak čas vidimo na levo in desno
pod gorami, v tihem zavetju cerkvice in cerkve,
časih dve ali tri na kupu.

Unkraj postaje Innichen Drava naglo po¬
jema, lahko jo prestopiš; naenkrat pa ji na vi¬
sokem mokrem travniku zgubimo sled. Drava,
nesi pozdrav na Spodnji Štajer vsem, ki za
lurške romarje molijo!

Pusta dolina pac ni pusta, ampak krasna,
romarji smo kar strmeli in občudovali božji
svet, veličastvo božjega stvarjenja. Nek gospod
je rekel: Bog je res vse lepo stvaril, pa človek
je bedak, ki je to zmešal. Človek še čuti med
tem velikanskem gorovjem celo majhnega in
nekako bolj čuti mogočnost in veličastvo božje.
,,Gospod naš Gospod! kako čudovito je Tvoje
ime po vsi zemlji."

Zdaj zakliče redar „ Frauzensfeste “ in
takoj se vzdignemo in se preselimo v drugi
voz. ki nas je zapeljal v Briksen. Franzensfeste
je močna trdnjava, če bi se morebiti Italjanom
kedaj „poluštalo“ po lepi Tirolski, bi menda
od Franzensfeste nesli koj krvave glave domu.

6

V Briksenu se podam v veliko krčmo „k
Slonu 11 . Tukaj se mi je nekaj pripetilo, kar še
v mojem življenji nikdar. Gospodar me ni pra-
šal, kaj želim večerjati, ampak na prvo je vpra¬
šal, „kje da hočem jutri meševati 11 . In zelo ga
razveselim, ko sem mu pritrdil, da hočem v
njegovi domači kapelici sv. mešo služiti. Dobro
se mi je tudi zdelo, da so po mostovžik raz-
obešene pobožne podobe, pa ne kakove nage
grdobe, kakor po drugih velikih krčmah. Srečni
Tirolci! Tirolci so bolj mirne krvi, tihega ob¬
našanja, pobožnega značaja.

Dne 8. avgusta.

Danes v nedeljo, 8. avgusta so cerkve
polne pobožnih molilcev, ne samo kmečkih, am¬
pak tudi prav gosposkih! — Ge pa Slovenec
gospod postane, misli že. da je sramota Gospoda
gospodov moliti!

Mestice Briksen leži v lepi dolinici, ki je
celo podobna kotlu Okoli in okoli bregovi, za
temi bregovi še višje planine, in izza planin še
pravi orjaki molijo svoje sive glave, kakor bi
gledale ženke z belimi pečami črez planine. Na
juterni in južni Strane so bregovi pokriti z le¬
pimi vinogradi, z velikim trudom dobro ob¬
delani. Vsaka postat je podzidana, da je na ta
način bolj plana, ter jim deževje ne odnese po¬
trebne prsti in celi vinograd je obdan z zi¬
dom. Hiše med goricami so jako nizke, da se
veter in nevihta ne more tako va-nje upreti.
Hišice so z deskicami krite in deske so s ka¬
menjem obtežene, iz istega uzroka. Na severni
strani je samo gajevje.

7

Zjutraj sem potem obiskal cerkve. Stolna
cerkev je prostorna in visoka, tudi farna: po-
novljenja bi bili obe vredni in potrebni. Obis¬
kovalcev pa je bilo vse polno in sicer — samih
pobožnih. Cerkvica v bolnišnici se mi je do-
padla zavoljo svoje snage in priprostosti. Kaj
pač pomaga še tako lepa stavba, če pa je cer¬
kev polna prahu in nesnage! Veličastno je po¬
slopje dijaškega semenišča; skorej bi rekel, da
ga je toliko, kakor celega onega mesta. Ima
dve do tristo gojencev in lastno gimnazijo,
in je izvrstno urejeno. Rajni škof in knez
Grassner si je tukaj krasni spominek postavil.
V kapelici pravi napis: „To stavbo je potom¬

cem zapustil Vincencij (Gassner).“

Opoldne zopet zaprežemo železnega konja,
ter ga poženemo črez Brenner proti Inomostu,
glavnemu mestu v Tirolskem. Brenner je mogočno
bregovje, ki ima več nad šest tisoč čevljev vi¬
sokih vrhov. Železna pot drži črez Brennerjev
prelaz in vozili smo se vsaj tako visoko, kakor
bi se po Pohorski Veliki kapi vozili.

Vročina to bila tolika, da smo komaj di¬
hali, ali kljubu temu so stali pred nami snež-
niki, ki so bili videti, kakor bi bili z belimi
prti prekriti. Trikrat smo obhodili breg, preden
smo prišli na višino, in od tam smo naglo dir¬
jali navzdol proti Inomostu. Petnajst tunelov
smo prevozili, in ko smo iz petnajstega polu-
kali, je bilo krasno mesto Inomost pred našimi
očmi. V teh dolgih tunelih mi je vselej nekako
tesno pri srci, ali recimo, nekoliko me jih je
strah. Tema je^ pač pndoba greha in luč je po¬
doba milosti. Človek je stvarjen za kraljestvo
luči, a ne za kraljestvo teme. Samo tisti tedaj,

8

ki zajdejo, pridejo v temo, tacega vržejo v zu¬
nanjo temo, kjer bode jok in škripanje se zobi.

9. avgusta.

Inomost stoji v veliki planinski ponivi.
Okoli mesta planine kar rastejo iz zemlje, ka¬
kor sive zobaste stene obdajajo mesto — le na
podnožji nekoliko obrašene in zelene. Reka Inn
ga razdeluje v de skorej onako veliki polo¬
vici. Crez Inn je le eden most in ena brv,
kar je za veliko mesto (26.000 prebivalcev) go¬
tovo premalo.

Zjutraj ob 4. uri zapoje iz stolpa mestne
tare cerkve zvon: zdrava Marija! Ta zvon res
tako veličastno in lepo poje, kakor bi sami an-
gelici peli. Meševal sem v cerkvi prijaznih,
očetov frančiškanov, ki so varuhi dvorne cer¬
kve. Sredi dvorne cerkve je velikanski spomi¬
nek cesarja Maksimilijana I., slednjega železnega
viteza. Okoli spominka stoji 28 železnih vite¬
zov, kraljev, cesarjev, cesaric, kakor bi žalo¬
vali po minolih časih. Človek se jih kar straši,
kedar stopi v cerkvo. V stranski kapelici na
levi strani je spominek iz marmorja junaka
Andraža Hoferja, ki je ponos vrlih Tirolcev.

V cerkvi oo. servitov sem videl altar
in podobo Matere božje od presv. Srca Jezu¬
sovega, katero so pred par leti tako slovesno
kronali, kakor smo tistokrat v časnikih brali.
Na stenah visi veliko tablic, ki obiskovalcu
oznanjujo, da je ljuba Marija „pomagala“. Tudi
mestno farno cerkev sem obiskal: v njej imajo
tudi čudodelno podobo Matere božje na velikem
altarju. Sploh pa so lurški romarji opazo¬
vali, da se Marija v Inomostu jako časti; celi

9

den ti gorijo pred njeno podobo luči. Še ne¬
katere cerkve sem obiskal, iz večine so samo¬
stanske. Ako so samostani stebri kat. vere,
potem je Tirolska močna v veri. To tudi je. Vse-
povsodi je bilo obilo molilcev, ne samo ženskih
molenk, ampak tudi — možkih.

Ker mi je znano, da se v Inomostu malana
okna delajo za našo Mariborsko stolno cerkev,
tedaj se podamo v tisto tovarno in res smo v
načrtu že videli tisto okno izdelano, ki so ga
mil. knez in škof naročili. Malana okna bodo
pravi kine naše stolne cerkve.

Zadi za palačo, ki jo imajo cesar v Ino¬
mostu, je mostovž, ki je krit z ..zlato streho".
Ko je namreč vojvoda Friderik IV. bil gospod
na Tirolskem, so mu izmislili ime „Friderik s
prazno mošnjo". On se pa je potem maščeval nad
svojimi sovražniki in je napravil to zlato stre¬
hico, češ. da ima zlata ne samo v hramu, am¬
pak tudi na strehi ter jim je s tem hudobne
jezike zavezal.

Zdaj pa brzo spat — jutri je dalnja pot!

10. avgusta.

Rano že grem meševat v cerkvo očetov
redemtoristov. Tem prijaznim redovnikom se
pač bere z lica, da mir božji stanuje v njihovih
srcih. Ko sem se priporočil sveti božji previdnosti,
hajdi s culico na železnico. Na kolodvoru je
čakalo veliko število radovednih na vlak, ki
je iz Dunaja imel pripeljati lurške romarje.
Na postaji zazvoni in že stoji železni konj pred
nami in težko sopiha, ker je brzo vozil. Pri¬
jazno pozdravimo romarje, posebno slovenske,

10

ki so se nad Dunaj vozili. Na prvem vlaku
nisem dobil prostora, ampak še le na dragem
ki je kake pol ure pozneje pridrdral. Zdaj sta
oba kpnja, eden za dragim naglo z nami letela
proti Švicarski.

Se se dobro ne vsedem na svoj prostor v
kupeji, in že sem bil do dobrega domač med ro¬
marji, dasiravno še nekoliko vrstnikov nisem
bil videl svoje žive dni. Veselega lica so mi
pripovedovali, kako lepo se je romarska pot na
Dunaju začela in kako prijazno jih je ljudstvo
po Spodnjem in Gornjem Avstrijanskem, kjer
so se še bolj po dnevu vozili, sprejemalo in po¬
zdravljalo. Po slovesni veliki mesi, katero so
mil. škof Angerer v veliki stolnici sv. Stetana
peli, ki črez 7 tisoč ljudi obsega in je bila ljudi
natlačena, so se škof pred altarjem obrnili do
romarjev ter jih nagovorili. Najpred so po¬
zdravili romarje iz vseh krajev Avstrije došle
ter so v jedrnatem govoru razložili, da bode ta
božja pot v Lurd v poveličanje božjega imena,
v povišanje Marijine časti in v dušni hasek
romarjem in vsem, ki so se jim v molitvo pri¬
poročili, pa so tudi omenili, da bode pot te¬
žavna in da bode mnogo zatajevanja in potrp¬
ljenja treba, da pa srčnim in pobožnim romar¬
jem tudi sladke tolažbe ne bode zmanjkalo.

Slednjič so še svitlega cesarja in celo Av¬
strijo romarjem priporočili ter jim voščili srečno
pot ter zdravim in veselim se vrniti.

Na kolodvora na Dunaju seje ker trlo ljudi,
vseh stanov, da se še enkrat poslovijo od romarjev.
Tudi na dragih postajah, kakor postavim v St.
Hipolitu in v Linzu jih je ljudstvo živahno
pozdravljalo. Na Tirolskem poleg mesta Hall

J1

pri novi cerkvici lurške M. b. so možnarji po¬
kali in zastave vihrale romarjem v čast.

Iz Inomosta smo se tedaj naglo tirali med
samimi visokimi planinami v zelenili dolinah;
ki so pa proti Predarlskemu zmiraj tesneje
prihajale. Naenkrat nam Arlberg pot zastopi.
Nekoliko poprej smo prevozili globoki preprad,
po katerem teče rečica Trisana, po 190 metrov
dolgem in 86 metr. visokem mostu. Visoki in
mogočni Arlberg je dolgo zapiral pot na Švi¬
carsko. Naenkrat si učeni gospodje nekaj zmis-
lijo in ga prevrtajo. To je bilo hudo in veli¬
kansko delo. Začeli so ga od dveh strani pre¬
kopati in so ga v 5 letih tako srečno pre¬
vrtali, da je predor popolnem raven. Navadni
vlak se pelje celih 26 minut skozi predor, ki
je tako dolg, kakor na primer iz Maribora v
Ruše ali v Rače. V predoru je bilo hudo so¬
parno in ko smo se tako dolgo vozili, mi je
nekako tesno bilo pri srcu. Ko smo zopet na
den prišli, rekel je nek duhovnik: Če v peklu
druge kazni ni. kakor večna tema, dosti imajo.

Hitro prekoračimo majhno kneževino Lich-
tenstein, ki je najmanjša državica na Nemškem
in nima več prebivalcev, kakor katera veča
fara in zdajci smo bili v Buchsu na Švicarski
meji. Ljubo doma, kdor ga ima; tam nas niso
več tako prijazno gledali, kakor na domačem.

V Buchsu bi imeli naše culice preiskati
zavoljo carine, toda velikodušno so to opustili
in niso nas nadlegovali. Vendar smo morali
tam celo uro v hudi vročini stati, dokler nas
niso v švicarske vozove nabasali.

Na Švicarskem smo se vozili najprej kraj
Valenskega jezera, za katerim stojijo mogočne

planine, sedmeri Volilni knezi (Churfursten) ime¬
novani, na južni strani pa je lepo rodovitno
polje. Kmalu potem dospemo do Ziiriškega
jezera, ob katerem stoji luteransko mesto Zii-
rick Tukaj sem komaj stan dobil in sicer v
petem nadstropju majhno hišico. Lehko noč!
ker sem zelo utrujen.

11. avgusta.

Hvala Bogu! sam Bog je poslal to rosico,
ki je po noči do dobrega shladila zrak. Rano
že smo na nogah in še bolj rano bi se jaz vzdignil,
ko bi bilo kje meševati. Pa v celem mestu
Ziirich ni katoliške cerkve. Tukaj vam živijo
sami kalvinci. Nesrečno ljudstvo se mi je v
srce usmililo. Večer ni zvonilo večne luči, zju¬
traj ne zdrave Marije, niso vabili k sv. meši,
— ubogo mesto! Kalvinci so namreč zavrgli
Marijino češčenje, nam katoličanom pa očitajo,
da Marijo molimo. Toda mi le Boga molimo.
Marijo pa kot božjo mater z največjo častjo
slavimo. Ubogi otroci, ki matere nimajo! V
Zurichu se mi je zdelo, kakor bi bil prišel v
hišo, kjer je mati umrla. Sladkega čuta, ma¬
terne ljubezni, ki nas romarje v Lurd tira,
ti ljudje pač ne poznajo. Skoda tudi za lepo
in prostorno stolnico, v kateri je zlobni Zwingli
začel vero kvariti, in v kateri se od tiste dobe
kriva vera šopiri. Blizu cerkve stoji bronasta
podoba Zvvinglija. Njegovo drzno lice, njegove
debele ustnice so mi mrzele. Zwingli je po¬
ginil v vojski, katero je po svojih novarijah
sam povzročil, 1. 1531. Krčmarji so nas dobro
ogulili in potem smo šli nekoliko nevoljni na
kolodvor. Da se nismo mogli braniti, nam niso

13

hoteli prej računa povedati, kakor ko se nam
je že na železnico mudilo.

Da si Švicarska slovi zarad svojih visokih
planin, nismo si jih pa mi dosti zavžili, ker
smo se bolj„po severni strani vozili; le-ta je
bolj plana. Železna pot drži po zelenih dolinah
med zmernimi bregovi. Da je pa svet tukaj že
višji, kakor pri nas, kaže to, da so okoli Berna
še zdaj pšenico kosili. Po dolinah so raztresene
lepe snažne hiše in hišice, pravih vasi malo
vidimo. Hiše imajo tako nizka okna da bi člo¬
vek prav lahko skozi okno v hišo stopil

Na postaji Baden smo videli na jug po¬
drti ne gradu Habsburg, kjer se nekdaj bivali
grofi Habsburški, pradedi naše slavne cesarske
rodbine. V Freiburgu, ki je dobro katoliško
mesto, smo na postaji zapeli „lu'rško Marijino*',
in preeej smo peli skupej, mi v vozih in oni
ki so nas prišli pozdravljat, zunaj na postaji.

Vozimo se silno naglo Iz vozov donijo
pobožne pesmi, sv. rožni venec in lavretanske
litanije. Bomarski duh se med nami bolj in
bolj vživlja. Nek star duhovnik se ;  je prav
jokal od veselja. Drug duhovnik iz Šlezije mi
je rekel: Od samega veselja ne morem niti mo¬
liti. niti peti. Po vozovih smo skup nametani
stari in mladi, duhovniki in svetni, visokega
in nizkega stanu, kakor nas je pač Bog dal,
in to je prav, ker namreč Bog ne gleda na osebo,
tudi njegova blažena Mati ne bode gledala na
osebo, ampak na srce.

Že vidimo Genevsko jezero. To so vam
krasni kraji. Na južni strani prelepe gorice;
tukaj bi se mi Slovenci kaj učili kako se go¬
rice obdelujejo. Med temi goricami je kraj je-

14

zera lično mesto Lausanne in ob koncu jezera
mesto Geneva, ki je največje švicarsko mesto,
v katerem je bil svoje dni škof sv. Frančišk
Šaleški, in v katerem je nekdaj zvonec nosil
svojeglavni krivoverec Kalvin. Na severu ob¬
daja pečevje jezero, ki ziblje svoje zeleno va-
lovje, kakor če veter zaziblje zeleno žito.

Ko se proti Genevi peljamo, vzdignejo
zopet planine svoje glave iz megel in nas rado¬
vedno gledajo, odkod da smo prišli in kam da
gremo, ter se čudijo, da nas je toliko. Pa nas
je tudi dosti, 587 nas je; Slovencev nas je šta¬
jerskih ' 22 ,  koroških 6, kranjskih in primorskih 10.
Iz slov. Stajerja se udeležijo romarske poti v
Lurd: Vič. gg. kanoniki: Fr. Kosar, Fr.

Ogradi^in dr. Iv. Križanič, ud odbora romar¬
skega. Cč. gg.: Hajšek A., dekan, Janžek Edvard,
župnik. Peter Skuhala, župnik, Žičkar Jožef,
vikar, Caf Jakob, kaplan, Slekovec Matej, kpl.,
Lopič Janez. kpl. v Cmureku. Gg.; Jurič Fr.,
frater, Rotman Jožef, učitelj v pokoju, Pomprein
Jurij, krčmar, Zanier Norbert, trgovec iz sv.
Pavia, Bezjak Fr., posestnik, Poteko Fr., posest¬
nik. Arnuš Liza. Golavšek Marija, Huber Ivana,
Lorger Lenika, Lorger Julika, Vok Jožefa.

Okoli štirih popoldne pridrdramo na Fran¬
cosko mejo, v postajo Bellegarde. Tukaj mo¬
ramo vsi izstopiti, da nam Francozi preiščejo
naše culice, če bi kdo imel kaj tacega v torbi,
od česar se colnina plačuje — prav tako, kakor
bi bili ubogi romarji kaki tihotapci. To so Švi¬
carji bolj pošteno z nami ravnali in nas niso
preiskavali. Vojaki so nas obstopili, da jim
nikdo ne uide in dvakrat so nas šteli tako
zvesto, kakor gospodinja svoje pure, kedar jih

15

zvečer uganja. Za bandero, ki go nesemo Ma¬
teri božji v Lurd v dar, morali smo 300 gld.
colnine plačati.

Ko so nas zopet naložili, leteli so z nami
na Francosko, kakor bi nas škrat nesel. Vo¬
zili smo se skozi dolge tunele in po nerodovit¬
nih skalnatih krajih. Lepši svet se še le ta¬
krat odpre, ko smo prisopli na lyonsko polje.
V Lyon smo dospeli, ko so ravno večno luč
zvonili in luči prižigali. Ko se napotimo v mesto,
nas obstopi drhal, ki je kričala, piskala in
žvižgala, kakor bi besna bila, mi pa smo na¬
prej korakali ter poiskali svoja stanovanja.
Ker je Lyon dobrega kat. duha, me je osup¬
nilo, da Lyon Marijine romarje tako sprejme;
mi smo sodili, da so ljudje od framazonov na-
šuntani. Zdaj pa za mizo, ker se želodec že
krega, da celi den ni nič toplega dobil, potem
pa molit in spat!

12. avgusta.

V Lyonu sem dobro spal in zdrav in ve¬
sel vstal, —■ hvala Bogu! Zopet krasno jutro.
To vam je velikansko in lično mesto — mesto
Lyon, je štirikrat večje, kakor naš Gradec. V
Lyonu smo imeli den počitka, ki nam je dobro
storil. Se solnce ni vzhajalo in že sem bil na
ulici in sem iskal in popraševal po stolni cer¬
kvi sv. Janeza Krstnika, kjer je bila napove¬
dana božja služba za romarje. Francoski de-
lalci, ki so šli rano na delo, so mojo franco¬
ščino le na pol razumeli, jaz pa njihove nič ali
toliko, kolikor so mi je s prstom potolmačili, in
vendar sem miskorem unkraj reke Saone našel
cerkev sv. Janeza Lyonski nadškof in kardinal

16

so dali vsem našim duhovnikom, kateri imajo
doma spovedno pravico, tudi za Lyon isto pra¬
vico. Ker pa francoski duhovniki svoje spo¬
vednice zaklepajo in vsak ključ od svoje spo¬
vednice v žepu nosi. nismo mogli v spovednice;
morali smo si na drug način pomagati. Tam
namreč po cerkvah nimajo dolgih klopi, kakor
pri nas, ampak navadne stolce, kakor jih mi
imamo po hišah. Taki stolči, ki okoli po cer¬
kvi stojijo, imajo sedalo in če se sedalo vzdigne,
pod sedalom klečalo; kadar pa teh stolov ne
trebajo. tiste zložijo zadej pri vratih, kjer jih
je časih cela kopica. Duhovniki tedaj vzamemo
vsak po en stol, ter se kar po cerkvi posedamo,
a romarji so poklekali kraj stolcev ter se spo-
vedavali, in na tak način smo imeli kar sto
spovednic.

Po spovedi je bila sv. meša in med mešo
občno sv. obhajilo. To je bil res ginljiv prizor,
ko je kakih tri sto mož iz vseh stanov, in ravno
toliko žensk z vso pobožnostjo pristopilo k mizi
božji. Drug se ogreva na gorečnosti druzega.

, Po sv. meši smo poljubljali in počastili
ostanke znamenitih svetnikov, ki se v ti cerkvi
hranijo. Pred altarjem se v red postavi troje
duhovnikov, ki so v rokah monštrance držali.
V prvi monštranci so bili ostanki sv. škofa in
mučenika Ireneja, v drugi ostanki sv. Janeza
Krstnika, in v tretji srce sv. Vincencija Pa-
velskega. Res so častitljivi ti ostanki, ki se
bodo enkrat po vstajenji z Jezusom po nebeških
višinah sprehajali! — Cerkva ima štiri zvo¬
nike; v enem visi največji zvon na Francoskem,
in tehta 350 centov. V ti stolnici je obhajal
papež Inocencij IV. 1. 1245 in papež Gregorij X.

17

]. 1274 občni cerkveni zbor. Tudi stolni kapitel
je bil nekdaj zlo imeniten; korarji so namreč
imeli grofovsko čast, in sedem kraljevičev je
sedelo^ med njimi.

Čas naglo teče, tedaj je treba hitro ne¬
koliko po mestu pogledati. Poprej pa še stopim
v kavsrno po zajutrek. Nobena ženkica po celem
Staj ar ju nima za kavo tolike sklede, kakor so
jo meni tamkaj ponudili, in zraven sem dobil
žlico, kakor jo pri nas na kmetih za žganke
imajo. Nek gospod iz Ogerskega so si kar od-
dihavali pri tolikem porcijonu. Sredi skozi
mesto, ki se vije ob obnožji brega Fourvieres.
tečete reki Rhone in Saone, ki se zunaj mesta
združite in potem naglo proti jugu drvite. Po
ulicah drdrajo težki vozovi, v katere so za-
preženi težki pa lepi kouji. Vozovi imajo vse¬
skozi le po dva kolesa, visoka kakor so konji
in še višja. Tukaj ni navada, da bi ženske po
mestu na očitnih trgih posedavale, ter proda¬
jale, česar je kuharicam treba: ampak galantni
Francoz naloži tako robo vse sorte na vozič,
zapreže osla in potem se pelje po ulici gori in
doli in na ves glas upije, kakor bi ga najhuje
grizlo, in kuharici ni druga treba, kakor da
stopi iz hiše in si izbere, kar pač meni tisti
dan v lonec djati.

Mesto Lyon slovi posebno zarad svojih
svilnatih pridelkov. Tako fine svilnate robe
niti Angleži ne zmorejo. Tukaj stoji 60.000
krosen (tkalskih stolov), na katerih tka 140.000
tkalcev.

Ker iz dogodivščine vem. kaj vse da se je
v tem mestu nekdaj godilo, bi si rad pogledal,
znamenita zgodovinska torišča, pa dopoldne mi

2

18

sreča ni bila mila; Bog daj popoldne več sreče!
Od večera je napovedana večernica v cerkvi
čudodelne Matere božje na bregu Fourvieres,
pa tako dolgo smo se spravljali in obračali,
da smo blagoslov srečno zamudili. Po večer¬
nicah stopi na lečo 6. gosp. Condamin, častni
korar in profesor nemškega slovstva na kato¬
liškem vseučilišči in pozdravi romarje v nemškem
jeziku, in sicer, kakor je rekel, nas pozdravlja
kot Francoz in kot duhovnik. Kot Francoz
zarad tega, ker sta si Avstrijanec in Francoz
dobra prijatelja, in kot duhovnik, ker ga ve¬
seli, da je njihova Mati božja Fourvierska po
svetu tako zaslovela, da so jo romarji iz tako
daljnih krajev prišli častit. Na visokem turnu
kraj cerkve stoji velikanska pnzlačena podoba
Marijina ki svoje roke proti mestu razprostira,
kakor bi ga hotela objeti.

Poleg stare cerkve, ki ni ravno prostorna,
zidajo zdaj Mariji veličastno svetišče, ki ima
dva mogočna stolpa. Notri si tega krasnega
tempeljna, pod katerim so napravili tudi pod¬
zemeljsko cerkev nismo smeli pogledati, ker je
še polna delalcev, in menda ni varno v nji
okoli hoditi. Lyončani imenujejo Fourviersko
Marijo svojo mater; že vedo, zakaj !

Ko grem doli po bregu Fourivičres postojim
nekoliko zdaj pri tej. zdaj pri oni prodajalnici,
in med tem zgubim tovaiša za tovaršem in na
zadnje sem bil prav sam. Zopet začnem iskati
sveta torišča, kjer so nekdaj mučeniki trpeli
za Kristusovo sveto vero. Toda en Francoz
mi pokaže po bregu gori, drugi po bregu doli,
in tako sem hodil po ulicah semtertje kakor
deseti brat, — se pač nismo rezumeli. Nena-

19

doma pa sam angelj varuh pripelje pravega
moža. Nek francoski duhovnik, ki je menda
mojo zadrego zapazil, pride za meno in potrka
na ramo in pravi latinski: „Hočete-li videti

svete kraje, kjer so naši mučeniki trpeli?"
j,Sam Bog vas je dal, častiti gospod! seveda,
to so moje želje." Še štirje drugi duhovniki
se nama prilično pridružijo in zdaj stopimo v
neko bolenišnico, in potem po stopnicah doli v
podzemeljsko ječo. Tukaj vidim prostor, kjer
je umrl sv. Potin. prvi škof Lyonski. Bil je že
90 let star, ko ga neverniki primejo ter ga s
pestmi bijejo in z nogami suvajo potem pa v
ječo v neki kot vržejo, v katerem je precej
umrl (1. 177). Tisti kotič je zdaj z železno mrežo
omrežen in svetilnica, v kateri gori večna luč,
ga razsvetljuje.

Sredi ječe stoji steber, na katerega je bila
sv. mučenica Blandina privezana, ko so jo bili
grozovitno mučili. Steber je zelo poškodovan,
ker si je vsaki tujec kamenček izluščil za spomin.
Zato je zdaj steber omrežen z železno mrežo;
skozi mrežo sem se ga dotekni! se svojim mo-
lekom in zdaj mi je pač moj molek toliko in
tolikokrat dražji, čem več syetinj sem se na tem
božjem potu tukaj in drugod ž njim doteknil.

Blandina je bila sužinja, mlada ko rosa,
deklica zale, a rahle postave. Njena gospa,
ki je bila tudi kristjana se je bala za njo,
ali bode zamogla tolike muke prestati. Toda
ljubi Bog, ki izvoli, „kar je slabo pred svetom,
da mogočne osramoti", je storil , da Blandina
ni samo vseh muk stanovitno prenesla, ampak
je še tudi druge mučenike tolažila, da niso one-
magali v smrtnih silah. Celo pagani. so obču-

2 *

20

dovali junaško devico ter pripoznali, da še
ženska toliko in tako ni trpela.*) Se drugih 40
sv. mučenikov imena so tukaj na belo mramor-
nato ploščo z z zlatimi črkami napisana.

Ko smo nekoliko na tem svetem kraju
pomolili, stopimo zopet na dan in oni prijazni
duhovnik nas po ulici v kreber precej daleč
pelje v cerkvo sv. cerkvenega učenika in mu¬
čenika Ireneja, ki je meni že predpoldne toliko
preglavice delala. Pod cerkvo v podzemeljski
kapelici je bil sv. Irenej. Lyonski škof in na¬
slednik sv. Potina, pokopan. Ko dospemo po
stopnicah, doli v to kapelico, vidimo na desni
strani v steni globoko premreženo dupljo, v
kateri je nakopičenih vse polno kosti sv. mu¬
čenikov. Napis kraj duplje pravi, da so besni
kalvinci v 16. stoletji tem svetim ostaukom
primešali živinske kosti, da bi kristjanom mr-
zelo jih dalje častiti. Toda neki škof jih je
velel prebrati in živinske kosti zopet odločiti.
Tam, kjer je bil sv. Irenej pokopan, stoji zdaj
ličen altarček.

Sv. Irenej je bil rodom Grk; v svoji
mladosti je bil 'učenec sv. Polikarpa, ta pa
učenec sv. apostola Janeza samega. Za ce¬
sarja Septimija Severa je bii 1. 202 ob glavo
djan; ž njim je prelilo 19.000 drugih kristjanov
svojo kri za sv. vero: kri kristjanov je neki
kar tekla po ulicah. Njegov grob so kalvinci
razdrli ter njegovo sv. telo uničili; le njegovo
črepinjo so zopet našli, katero zdaj z zlatim
lavorovim vencem ovenčano v cerkvi sv. Janeza
hranijo.**)

*) Primeri „Žiyljenje svetnikov" 2. junija,

■**) Primeri »Življenje svetnikov" 28. junija.

21

Hitro še stopimo v cerkev sv. cerkvenega
učenika sv. Bonaventuro, ki je tukaj na vesolj¬
nem cerkvenem zboru 1. 1274- umrl. Papež Gre¬
gorij X. sam ga je v sveto olje položil in škofi
iz celega sveta so ga spremljali k večnemu po¬
čitku. Kalvinci so tudi cerkev sv. Bonaven
ture razdjali m njegovo sv. telo sežgali; samo
glavo je nek srčen menih rešil ter jo tako dobro
skril, da zdaj ne vemo za njo.

Slednjič še Lyon slovi zarad misijonskega
društva, katero je 1. 1822 dvanajst vrlih Lyon-
čanov ustanovilo v gmotno podporo misijonar¬
jev. Tolik blagoslov božji .je nad tem društvom,
da so postavim 1. 1845 že dva milijona goldi¬
narjev za katoliške misijone nabrali.

Francoskemu duhovniku se za njegovo pri¬
jaznost lepo zahvalimo, potem pa se vesel vr¬
nem proti domu, in jo pomaham doli po bregu
in črez reko Saone v krčmo, da ne zamudim
večerje. V Lyonu smo zadeli na dobro krčmo,
kjer so nam za pošteni denar pošteno postregli.
Plačevali smo namreč samo z zlatom in sre¬
brom. papirja Francoz ne obrajta.

13. avgusta.

Ko se prebudim, pogledam na uro; na
omari je namreč stala lepa, dragocena ura. Ma-
nem si oči in manem. glej jo no — ura nima
kazalcev. Nehalo se giblje, ura gre, a ne kaže
nič. Taka ura pa je res pripraven predmet za
juterno premišljevanje. Tako marsikateri človek
hodi po svetu, a svojega namena, za katerega
ga je ljubi Bog vstvaril, ne doseže. Ba si je
ura dragocena, vendar nič ne velja, če ne kaže;
tako tudi y visokem stanu, postavim v vzviše-

22

nem duhovskem stanu, lehko svoj namen zgre¬
šim. Ura, ki nima kazalcev, je živa podoba
negotove smrtne ure. Nehalo se giblje, — člo¬
vek živi; pa koliko je na uri, taka ura ne pove.
Morebiti je že črez poldne, morebiti že gre
proti večeru, morebiti bo že skoraj ura bila,
ki me bode usmrtila. „Blagor tistim, katere
Gospod, kedar pride, najde č-ujoče“. Iz tega pre¬
mišljevanja me prebudi gospod sosed, ki na
moja vrata trka, in me opominja, da je treba
odriniti.

Ob petih zjutraj smo se že zopet tirali,
tokrat naravnost na jug proti sredozemskemu
morju. Vozili smo se zmiraj na desnem biegu
Uhone. Na obe strani se je svet vzdigal in
videli smo griče, nekoliko višje in bolj kame-
nite, kakor so naše slovenske gorine. Tukaj
je že celo južni svet. Naš kmet ima za hra¬
mom vrt, za vodo travnik: tukajšnji ima tam
vinograd — celo na planem; pa tudi na breg
naslonjene gorice smo videli. Na polju se me¬
njajo krompir, detelja, vinograd itd. Videli
smo tudi na ogonu, postayim zelje, na vsaki
kraj razgona pa red trsja, da je bila podoba,
kakor bi bil plot okoli zelenjaka. Kakor imamo
mi sadovnjake, tako so tam vrti polni samih
oljk, ali samih mnrb, ali samih figovih dreves:
tudi sem zapazil cele njive serke in Janeža.

Mlatijo tukaj na polju: dva konja, ali dve
muli vlečete kamen, ki je podoben velikemu
valeku. Česar kamen ne zmlati, to popravita
dva mlatiča, ki gresta s cepi za konji. Tudi
vejajo koj pod milim nebom. Posameznih hiš
nič ne vidimo, ampak sama mesta in mestica.
Vse hiše so zidane, a prostorne niso, ampak

23

tesne in visoke, enake zidanim žitnim kastam,
kakor se po Slovenskem nahajajo. Skorej vsaka
hiša ima nadstropje; ometane hiše niso, in ka¬
tera je, poveda menda da je premožna hiša.
Zidane so iz samega sivega kamena; opeke ne
rabijo.

Ravno zvoni opoldne, ko v mestu Avig¬
nonu vstavimo. To je tedaj tisto mesto, v ka¬
terem so nekdaj — v 14. stoletji — papeži 70
let stolovali, ali, kakor zgodovinarji po pravici
pravijo, kjer so papeži 70 let bili v sužnjosti.
To pa se je tako-le zgodilo. Leta 1305 je bil
Klement V. za papeža izvoljen, najbolj zarad
tega. ker se je francoski kralj Filip Lepi za-nj
poganjal. Klement je izvolil Avignon za svoj
sedež, in ker roka roko umiva, moral je tudi
papež zdaj v marsikateri reči francoskemu kralju
prijenjati. Sedem papežev je v Avignonu sto-
lovalo, in Klement VI. je mesto in grofijo Avig¬
non za 80.000 zlatih gld. kupil, kakor bi pa¬
peži menili večno tukaj sedeti. Dokler bi pa¬
peževa stolica morala nad narode in osebe vz-
višana biti, da ji narodi zaupajo, niso pa se
papeži na Francoskem francoskega upljiva mogli
obraniti, ampak bolj in bolj so bili od franco¬
ske vlade odvisni To pa je zelo škodilo ve¬
ljavi papeževe besede, ker so drugi narodi vedno
mislili, če tudi ni bilo vselej res, da Francozi
papežu narekujejo, kar ima zapovedati.

V mesto stopiti ni bilo časa tedaj pa sem
od daleč gledal mogočni grad, kjer so nekdaj
namestniki Kristusovi stanovali. Debele stene
gradu so na vrhu zobaste in med zobi se vzdi-
gajo stolpi za straže. Zdaj je v gradu nasta¬
njen polk vojakov; kjer so nekdaj ■> kardinali

24

hodili v svoji škrlatni obleki, tam zdaj prostaki
snažijo svoje rdeče suknje. Kako se pač pod
solncem vse spremeni!

Vštric gradil, samo nekoliko višje, stoji
stolna cerkev z velikim štirivoglastim stolpom,
ki nima strehe, kakor tudi grad ne, ampak na
vrhu mu stoji velikanska podoba Matere božje.
Legenda pravi, da je tukaj sv. Marta, sestra
Lazarjeva, prvo cerkvo sezidala ter se tukaj v
neki votlini od korenin in zelišč živila. Bog
ve! Meni se avignonski kraj ni dopadel; je pač
bolj kamenit svet. Pravijo tudi, da kraj ni
zdrav.

Ko so železnega konja napojili in malo
podkurili, je koj zopet hotel peljati, in tako je
letel, da sem le težko razumel, kar so nek slo¬
venski gospod župnik pripovedovali. Poslušajte !
Z nami se pelje, tako so gospod razlagali, troje
sester, vse hčeri barona Dalberga na Morav¬
skem. Najmlajša med njimi je baronesa Tre-
zika, gospodii-ina kakih 20 let stara Prav ta
je bila poldrugo leto mrtudna po celem životu.
Zato je letos zdravja iskala na Volovskem, v
morskih toplicah, ne daleč od mesta Reke.
Zdravniki so trdili, da bi še zamogla ozdra¬
veti. pa dolgo, dolgo ji še bo trpeti. Ko ji
zdravniki in kopelj ne pomagajo, začne Trezika
pri Bogu in pri Lurški Materi božji pomoči
iskati, ker bolenje se je revi tako shujšalo, da
se že tjeden dni v postelji ni več genoti mogla.
Letos dne 14. maja začnejo vse tri sestre de¬
vetdnevno pobožnost na čast čudodelne Lurške
Matere božje. Strti den novene, t. j. dne 18.
maja zvečer jej usmiljena sestra Damijana, ki
je bolenici stregla, na desno nogo položi prtič,

2  5

ki ga je bila v lurški vodi namočila. Eno uro
potem je Trezika popolnem zdrava ter se veselo
sprehaja, kakor bi nikdar bolena ne bila. Le
trije prsti desnice so ostali sključeni, kakor bi
Marija hotela na njenem telesu dokaz zapu¬
stiti, kakova da je bila deklica, poprej na ce¬
lem telesu.

Kmalu so po celem Volovskem izvedeli
čudež, ki ga je Lurška Mati božja storila, in
je bila dne 20. maja zahvalna sv. meša je
kila cerkva polna vernega ljudstva To je na
glas jokalo, ko je videlo Marijinega otroka
zdravega po cerkvi iti. Ko so dva dni pozneje
tržaški škof prišli birmat, so visoki gospod
osebno obiskali ozdravljeno gospodičino ter se
ž njo veselili njene sreče. Zdravnik doktor
Fonda, ki menda že od svojih mladih let ni
več na čudeže verjel, je rekel videvši zdravo
baroneso: „Se je pač le čude/ek zgodil' 1 .

Med tem, ko so g. župnik to pripoveda-
vali, se dopeljamo v mesto Nimes. Nisem imel
pametnega vzroka, da bi ne verjel, kar so go¬
spod pravili: pa v meni tiči kos nevernega
Tomaža, in takoj grem iskat baronese, da iz
lastnih njenih ust poizvem, kar se je zgodilo.
Gospodičina je bila celo prijazna, in se ne na¬
veliča zopet in zopet razlagati, kako da jej je
Marija, pomagala. Pokazala mi je tudi roko,
na kateri so trije prsti celo mrtvi, da ne more
roke odpreti. Vse tri sestre zdaj z nami romajo
v Lurd, da se tam Mariji za toliki čudež
zahvalijo.

V mesteci Lunel zopet postanemo. Ker
ljudje pravijo, da tukaj raste najboljši muška-
telec, kar jih je, sem si ga pa privoščil stekle-

26

nico, da si nisem imel denarjev na povrat. Okus
je vino imelo po muškatelcu, drugače pa je bilo
v steklenici več medu. kakor vina. Francoz
ne trpi čistega vina; če ga malo pomeša in
pokuha, precej mu je ložje pri srcu.

Ob štirih popoldne zagledam morje — sre¬
dozemsko morje, drugokrat v mojem življenju
ga vidim, in zdajci smo bili v pomorskem me¬
stu Cette (Set). Mesto ima varno pristanišče
za ladje. Tukaj vidiš ladje vsake sorte in vsake
vrste; komaj se ena druge ogiblje; mrgoli jih
kakor gosek in rec v kakem vaškem ribniku.
Občudoval sem med drugimi velikansko špansko
ladijo na jadra; bila bi lehko vseh onih ladij
mati. Na pokrovu te ladije je ravno obedovalo
kakih deset Špancev. To so lepi ljudje : visoke
postave, črnih lasi in obrvi, in za obrvmi se
bliska živo in svitlo oko, kakor večernica na
otemnelem nebu. Takega človeka bi najrajši
v škatljico djal in nesel domu kazat, pa pre¬
daleč bi ga bilo nositi.

Mesto Cette je bolj nesnažno, ko snažno.
Tukaj vse kupčuje; ljubi „denarček“ je tukaj
prva stvar. Ne spominjam se, da bi v tem
mestu cerkvo videl; goste cerkve gotovo niso.
Tukaj so Kristusovo besedo prevrgli; tukaj se
reče: Iščite najprej denar in vse drugo bode
vam navrženo. Za obed je danes bil kisel kruh
in vino. za večerjo nekoliko črne kave — pe¬
tek je!

Ob šestih zvečer nas zopet naložijo, ali
prav za prav natlačijo v vozove. Tesno sedimo
kakor sužnji. Samo pomislite, Slovenci! Fran¬
coski vozovi so za pol metra nižji od naših in
blizo toliko tesneji in vendar po deset romar-

27

jev v eden voz zgnjetejo. Zraven tega ima
vsaka oseba po dve torbi ali culi, katerih ni
moči niti stlačiti doli pod klop, niti djati gori
v pleterke, ker so pretesne. Ce položimo culice
pred se, tedaj nog ni kam djati. če jih nalo¬
žimo na klop, potem ni kje sedeti. Vendar se
železniški uradniki nikakor niso dali prepro¬
siti, da bi še vsaj en voz pripregli. Dobro se
še spominjam neprijaznega obraza višjega že¬
lezniškega uradnika. Barnse so mu visele črez
usta, kakor težki oblaki visijo doli na zemljo,
kedar meni 14 dni deževati.

Zdaj jo zavijemo proti mestu Toulousi —
proti severozapadu. Sprva se vozimo po morji
po dolgem jezu. Tukaj vidimo, kako se morska
sol pripravlja. Pri kraju nekoliko morja s plo¬
tom ogradijo, da voda mirno stoji. Na vodi se
napravi mezdra. kakor postavim na mleku, a
voda počasi odteče in izpuhti. Mezdro potem,
ko se lepo posuši, pograbljajo in zdrobijo in jo
denejo v navale ali kopice, kakor mi seno na
travniku v navale polagamo, samo da so naši
navali zeleni, solnati navali pa beli ko sneg.

Dokler še je dan, se peljamo skorej med
samimi vinogradi. Trs obrežejo, kakor mi vrbo,
noter do debla; vsled tega gleda trs iz zemlje,
kakor bi peščico kazal, ni nič viši. Iz trsa
zraste kakih pet do sedem rozg, ki so komaj
pol metra dolge, na katerih vidimo že na pol
zrele grozdiče. Kolja taki gorici ni treba. Vino
ni kaj posebnega; sicer pa ima manj vinske
kisline, kakor naša vina; zato pa si tudi s
tem vinom nismo zelo žeje ugasili. Vode pa
sploh ni piti, saj same ne, ker je pretopla;
še za umivanje je premehka. O polnoči pridr-

dramo v veliko mesto Toulouse, ki šteje 130 000
prebivalcev.

14. avgusta.

Ostal sem tešč, da zamorem pri prvi zarji
stopiti pred altar. Ob štirih se napotim v cer¬
kev sv. Saturnina. Prilično se mi je slovenska
dekla pridružila. Ko je vidila velikanske pa¬
lače in visoke hrame, je rekla: Grospod, kako

se bode na sodnji den vse to rušilo. Res lepa
misel za romarico. „V vseh svojih delih se spo¬
minjaj svojih poslednjih reči, in vekomaj ne boš
greši l.“

Cerkev sv. Saturnina je velikanska in pre¬
krasna : dosti lepših menda na Francoskem ni¬
majo. Troje umetno izdelanih vrat obiskovalcu
že zunaj obeta, da bode videl prelepo cerkvo.
Cerkva ima podobo križa in je 115 metrov
dolga in 64 metrov široka. Posvečena je sv.
Saturninu. ki je tukaj kot prvi škof oznanje¬
val Kristusovo vero. Bil je svet in goreč škof;
hudi duhovni malikovalskim popom niso odgo¬
varjali, kedar se je on podal v svojo cerkev.
Vsled tega ga neverniki primejo, ga strašno
mučijo in na zadnje ga divjemu biku na noge
privežejo, ki ga je do smrti- povlačil, tako, da
so možgani in kri ulice poškropili Njegovo
sveto telo pustijo na cesti ležati, dokler se
dve pobožni gospe ne prikradete in ga v glo¬
bokem grobu pokopljete ter tako pred never¬
niki skrijete.

Sv. Saturnin je trpel okoli 1. 70 po Kr.
Leta 380 je pozidal škof sv. Silvij novo cerkev,
v katero so prinesli ostanke sv, mučenika. Cer¬
kva je že dvakrat bila razdjana, a zopet po-

29

stavljena, in ostanki sv. škofa se do denesnjega
dne v nji hranijo. Nad velikim altarjem vidiš
ploščo iz rudečega marmorja; na nji ležita dva
bika iz brona ter na svojih hrbtih nosita po¬
zlačeno srebrno trugo, v kateri so hranjeni
ostanki sv. Saturnina. Trugo pokriva lepo in
dragoceno nebo. Tudi na tistem torišči, kjer
se je vrv vtrgala, s katero je bil sv. Škot na
bika privezan, so postavili cerkev, katero smo
pojdoč obiskali.

Cerkev sv. Satuimina pa še glešta več
drugih preimenitnih sv. ostankov. Pod velikim
altarjem je krypta, to je skriven kraj, ali prav
za prav ste dve krypti druga nad drugo. Du¬
hovnik, ki nas je po stopnjicah doli v krypto
vodil, je oblekel roker in štolo. Nad vrati v
krypto je napisano: „Na celem svetu ni sve¬
tejšega kraja' 1 , in nekoliko nižje je napis: „Tu-
kaj so čuvaji, ki čujejo nad mestom". Res pre-
imenitni čuvaji! Videli smo trn iz trnove krone
Kristusove, kos sv. križa, na katerem nas je
Izveličar naš odrešil, kos Marijine obleke, ne
koliko ostankov nedolžnih otročičev, ostanke
sv. apostolov Petra in Pavla, glavo sv. Tomaža
Akvinskega, ovenčano z zlatim Javorovim ven¬
cem, kosti sv. pastirice Germane, v bakreni,
pozlačeni skrinjici, kos jaslic, v katerih je sv.
Božič ležal, kamen s katerim so sv. Štefana
kamenjali, molitvenik rimskega cesarja Karola
Velikega. V spodnji krypti vidimo v kapelicah
na oltarjih ostanke sv. apostolov Jakoba sta¬
rejšega in mlajšega. Filipa, Simona, Judeža,
Jerneja, Barnaba. Tukaj smo se čutili nekako
bližje neba, ker so nas nebeščaui tako rekoč
obstopili. Tega presrečnega jutra nikdar ne po-

30

zabim, če bom sto let na svetu. Toulouse stoji
na desnem bregu reke Graronne, ki se ne vliva
več v sredozemsko, ampak v atlantsko veliko
morje, ki je med Evropo in Ameriko.

Ko grem proti kolodvoru, izhaja solnce
ravno lepo na vedrem. Ljubo solnce, kaj po¬
meni tvoj prijazni obraz? Mi prineseš mar ve¬
seli glas? Meni se zdi, da se solnce z nami
veseli, ker je napočil za nas romarje presrečni
den; danes še bomo gledali prečudne lurške
Matere božje mili obraz. Težko, težko smo se
dnes včakali, da so železnega konja pognali,
naj nas zapelje na toliko zaželeni kraj — - v
Lurd. Vozimo se po širokih dolinah in med
mernimi bregi. Ves kraj je lepo obdelan in
rodoviten. Čudim se. da na Francoskem nikjer
ne vidimo ne križa, ne kapelice ali kakega dru¬
gega pobožnega znamenja, ne na polju, ne na
razpotjih, ne na mosteh, ne v vaseh. Dopoldne
gremo naravnost proti zapadu, opoldne jo pa
zavijemo nekoliko na jug. Zmiraj višje in
višje prihajajo pyrenejske planine, ki stojijo,
kakor visoka stena, na meji med Francosko in
Špansko deželo. Železni konj vozi in vleče, da
mu sape zmanjkuje, pa za nas še vse prepočasi.
Nas vseh misli so namreč že dolgo v Lurdu
in samo naša lena trupla še sedijo na vozovih.
V mestu Tarbes še enkrat za par minut posto-
jimo. Tukaj je škofija, pod katero tudi Lurd
spada; zdaj tedaj ne moremo več daleč
proč biti.

Bilo je okoli treh popoldne, .ko romarji
zagledajo Lurd. — „Lurd, Lurd! “ se glasi
iz vseh vozov. Vsi planemo kvišku in se tla¬
čimo k okencem, da se z lastnimi očmi prepri-

31

Čarno prevesele novice. Kraj mene vstane mladi
gospod plemenitega rodil in lepe postave, pa
tudi plemenitega srca, in reče: Gospod, za tisuč
goldinarjev ne oddam preblagih čutov, katerih
je zdaj polno moje srce! Meni pa je tako bilo
pri srcu, da ne vem, kako!

'Najet voznik me zapelje v mesto, kjer sem
že iz doma imel v zasebni hiši najeto stano
vanje. Vozniku plačam, kar je terjal in mu
naložim nekaj francoskega drobiža za pobolj-
šek. Hipoma požene drobiž tje po ulici. Ne
vem. ali sem mu premalo dal ali mu drobiž ni
bil po volji. Ko sem menil krajcarje pobrati,
je voznik hitro pripognil svoje stare kosti ter
je hitel po blatu pobirati, kar je prej po ne¬
marnem raztrosil.

Naglo se nekoliko očedimo, potem pa hi¬
timo — bežimo proti pečini Massabielle gledat
svetega kraja, kjer je Marija, nebeška kraljica
stala, ko »e je pobožni Bernardiki prikazala.
Dolgo že klečim na svetem kraju, a ne molim
nič; srce je prepolno, presrečno! Se le, ko se
srce pomiri, se razveže okorni jezik in jame
moliti: „Zdrava Marija milosti polna, Gospod
je s teboj Tako je nekdaj angelj Gabriel Ma¬
rijo pozdravil, in tudi Bernardika je angeljsko
češčenje molila, ko se jej je Marija prikazala.

Kes, tukaj nam je dobro biti; napravimo
si šotore ! Tukaj bi človek zmiraj ostal in na
vse pozabil. O srečne oči, ki gledajo, kar mi
gledamo !

Preljub prizor! Pred nami stoji mogočna,
črnosiva perina, tu in tam nekoliko obraščena.
Pri tleh pod pečino je votlina kakih 10 metrov
široka in kakih šest do sedem metrov globoka.

Kakih sedem metrov nad votlino, toda bolj na
desni Strani, je v pečini duplja, enaka slepemu
oknu na cerkvi. V ti duplji se je Marija osem-
najstkrat Bernardiki prikazala. Na tistem me¬
stu stoji zdaj prežala podoba Matere božje iz
najlepšega belega marmorja umetno izsekana,
z modrim pasom opasana. Roke ima sklenjene,
kakor jih mi sklepamo, kedar molimo, njeno
oko gleda v nebo: na nogah, ki nekoliko gle¬
dajo izpod dolgega oblačila, ji cvetijo zlate
rože. Okrog glave je na črni podlagi s kri¬
stalnimi črkami zapisano: „Jaz sem brezma¬
dežno spočetje 4 '. Okoli duplje ščipek zvija svoje
pretanke roke.

Doli je votlina z železno mrežo vmrežena,
da se po noči. ali kadar se snaži. zamore za¬
kleniti. Sredi votline je na šesterili stebričih
stoječi srebrni altar, na katerem se vsaki den
le po ena sv meša bere, kar je modro vrav-
nano, drugači bi se vsi duhovniki k temu al-
tarju gnjetli. Kedar stopiš v votlino, stoji na
desno roko prost železni svetilnik ali luster,
na katerem zmirom gori do šestdeset darovanih
sveč, in vštric tega lustra, a bolj globoko v
votlini, stoji drugi luster, na katerem ravno
toliko sveč gori. Zadi za tem lustrom je v
pečini luknja, kakor globok okenjak, v katerem
leži sto in sto pisem ali listov. Tisti namreč,
kateri ne morejo k Materi božji v Lurd ro¬
mati, ji pa pišejo, kakor otroci svoji materi ter
ji pismeno svoja srca razodenejo. Tudi jaz sem
prinesel več takih listov od Marijinih otrok,
ki niso mogli z nami iti na božjo pot in so
tedaj pismeno Mariji povedali svoje želje. Kdo
ho tajil, da Marijo taka pismica razveselijo!

33

Med lustroma na skalo naslonjena je mi¬
zica na katero romarji polagajo Mariji v dar
prelepe šopke in friških cvetlic; zakaj, ako tam
vzdigneš svoje oči, vidiš ravno nad seboj mi¬
lostno podobo Matere božje. Tukaj sem v imenu
naše rodbine položil šopek k Marijinim nogam.
Zadi za altarjem je težka deska, iz katere gle¬
dajo železni klini, na nje pa romarji natikajo
velikanske sveče; nekatere so debeleje, kakor
roka nad laktom.

Na desni strani votline celo v kotu iz¬
vira iz pečine čudoviti vrelec, katerega je Ma¬
rijina moč izbudila, ko se je Bernardiki sedmo-
krat prikazala, če železno mrežo dvigneš, s
katero je vrelec pokrit, lehko vidiš iz pečine
vreti čudodelno vodo ki je že tisuč in tisuč
ljudi ozdravila. Drugače je votlina lepo suha.
Da se ljudje preveč v votlino ne tlačijo po vodo,
so zunaj železnega omrežja tri ali štiri pipe,
iz katerih si lehko natočiš vode, kolikor hočeš.
Voda je po cevih napeljana v kopališče, v ka¬
terem boleniki zdravja iščejo. Po celem Lurdu
jo pijejo tudi pri mizi. Veliko tisuč steklenic
pa jih očetje misijonarji na leto razpošljejo
i širom sveta.

Ako gledaš proti votlini, ti teče za hrb¬
tom potok Glave. Na celem prostoru med Ga-
vom in votlino, ki je menda kakih štirdeset
metrov širok, so tla vdelana z asfaltom (z ze¬
meljsko smolol; na tistem torišči pa. kjer je
, Bernardika klečala, ko se ji je Marija prvokrat
prikazala, je za spomin položen kamen. Klopi,
ki so pred votlino postavljene, so vedno polne
molilcev. Na desni strani kraj klopi stoji ka-
menita leča.

3

84

Nad votlino okoli po pečini visi menda
več ko tisuč bergljic, katere so hvaležni bole-
niki tukaj pozobesili, ki so po pomoči lurške
Matere božje ozdravili.

In na tem svetem kraju vam ljudje pre¬
lepo molijo! Neki sklepajo roke, drugi molijo
z razprostrtimi rokami, drugi stegujejo proseči
svoje roke gori k Mariji in zopet drugi polju-
bujejo sveta tla in pečino, na kateri je Mari¬
jina noga stala. Nas vseh oči so v Marijo
uprte, a Marija gleda v nebesa, in tamkaj s
svojo besedo podpira prošnje romarjev. Tukaj
se drug za drugega ne zmeni, ampak vsi go¬
vorijo samo z Marijo. Tukaj molijo škofje, du¬
hovniki, bogoslovci, dijaki; posvetna gospoda
se tukaj vklanja, visoke gospe se ponižujejo,
tukaj matere molijo z otroci, tukaj očetje na
pol glasno z Marijo govorijo; tukaj se device
Mariji priporočujejo in mladenei za pomoč k
Mariji zdihujejo; tukaj bogatin berači pri Ma¬
riji, in siromak bi se rad pri nji obogatil; tu¬
kaj boleniki na glas vpijejo, naj se jih Marija
usmili, slepi bi rad Marijo videl, nemi bi ji rad
hvalne pesni pel, hromi bi rad k Materi tekel.
Tukaj ljudi ne razločuje stan, ne starost, ne
premoženje, ampak vsi so otroci enega dobrega
Očeta, in otroci ene preljube Matere — Marije
brez madeža spočete!

Že je bila trda noč, ko se podam v go¬
stilnico, da se nekoliko okrepčam s — petečno \
juho. Post je veliki gospojnici.

15. avgusta.

Danes se obhaja po celem katoliškem svetu
velika gospojnica; posebno pa je to danes ve-

liki Marijin praznik za nas romarje, ker ga v
Lurdu obhajamo. Juterna zarja nas je našla
že pri votlini. Ko ondi pozdravim Marijo in
se pripravim na sveto meso, jo zavijem na vkre¬
ber gori v cerkvo, ki stoji ravno nad jamo pri¬
kazni na masabielski pečini, in katero je na
Marijino željo pozidal rajni lurški župnik
Peyramale. Marija je namreč Bernardiki na¬
ročila: „Pojdi, moja hčerka, in povej duhovni¬
kom, da želim, da se mi na tej skaii kapelica
postavi*. Toda to. kar zdaj vidim, ni kapelica,
ampak krasna cerkev, velikanski tempelj božji.

Bilo je okoli sedme ure, ko vstopim v cer¬
kvo, a pri vsakem altarju, katerih je lepo šte¬
vilo, že čaka pet do sedem duhovnikov na sveto
meso, da se ne izgubijo iz vrste. Postavim se
tedaj k nekemu altarju in čakam, da odmešu-
jejo štirje duhovniki, petemu sem stregel pri
sveti meši in šesti potem jaz pridem na vrsto.

Dasiravno so gospodje hitro popolnoči za¬
čeli meševati, so vendar nekateri še komaj proti
poldnevu prišli na vrsto. Tukaj se med meso
nič ne cinglja, niti pri povzdigovanju ne, ker
bi drugači od polnoči do poldne samo zvonili.
Resnično na tem svetem kraju so vedno ne¬
besa odprta, ker duhovniki neprenehoma Jezusa
zovejo doli na altarje. Tukaj sem se spominjal
na Gospodovo preroško besedo: „Resnično vam
povem, videli bote nebesa odprta in angelje
božje gori in doli hoditi nad Sinom človekovim",
— ki se namreč na altarjih daruje. Tukaj
vam imajo angelji veliko posla, ker vsak du¬
hovnik svojemu angelju po povzdigovanji na¬
ročuje: »Ponižno te prosimo, vsegamogočni Bog,
ukaži svojemu svetemu angelju, naj te darove

36

na svojih rokah zanese na visotci altar tvojega
božjega veličastva." Odkritosrčno povem, danes
sem pri sv. mesi samo za-se govoril: to sicer
ni bila tolika sebičnost, ampak zavest, da sem
sam najbolj potreben Marijine pomoči. Po spo¬
minu za mrtve sem mislil na svojo nepozabljivo
mater, ki danes v nebesih obhajajo svoj god.

Ob deveti uri je služil skupno sv. mešo
za avstrijske romarje mil. g. Vanutelli, nadškof
in papežev poslanec iz Lissabona. Služila sta
mu pri sv. mesi dva zala fanteka, ki sta imela
modre talarčeke in na glavi okrogle modre ka¬
pice, kakor škofi Ta obleka se jima je tako
lepo navdala, da so nek slovenski župnik, ki
so v kratkem postavili lurški Mariji prelepo
cerkvico v svoji župniji, rekli: takovo obleko
bodem jaz tudi svojima ministrantoma kupil.
Mar jo že imata!

Poglejmo si nekoliko notranjo lepoto cer¬
kve. Krasni veliki altar iz belega marmorja
izdelan nosi z zlato krono ovenčano podobo
lurške Matere božje. Veliki altar in pres-
bjterij (prostor za duhovnike) je omrežen z
bronasto pozlačeno lično mrežo. Nad velikim
altarjem visi eden veliki luster, okoli njega
visi trinajst manjših in troje še bolj malih lu-
strov. Raz ven teh so še na štirih voglih pres-
byterija štirje veliki stoječi lustri. Kedar se
vsi lustri užgejo, gori tedaj gotovo do tisuč
sveč na čast Mariji, ki nam je rodila „luč
sveta". Razven tega še gori večna luč v edennaj-
stih svetilnicah noč in dan pred altarjem.

Koliko pa je dragih bander razobešenih
po stenah in visečih visoko na oboku! Pet do
šest sto bi jih gotovo naštel. Vsak ve, da je

bandera podoba vojske in zmage. Romarji se
hočejo vojskovati zoper svet in hudiča ter ju
zmagati, kakor je tudi Marija brez madeža
spočeta, kači glavo zdrobila.

Brez broja je tudi src, ki so po cerkvi
razobešena Nekatera so zlata druga srebrna,
tretja pozlačena, zopet druga steklena; neka¬
tera so z biseri okinčana. Gotovo je več tisue
takih src. Srca pomenijo ljubezen tistih do Ma¬
rije, kateri so si tukaj sprosili, bodisi telesnih,
bodisi duhovnih milosti, pa še bolj — menim
jaz — pričajo o Marijini ljubezni do nas. Med
srci visijo po stenah tudi druge reči. Komu je
Marija roko ozdravila, je dal iz lesa ročico na¬
praviti, komu je nogo zacelila, je dal nogico
napraviti ter jo je ondi za spomin obesil. Vo¬
jaki so darovali meče, puške, častne svetinje
itd. Posebno me je zanimal venček, katerega
je neka deklica po prvem sv. obhajilu ondi obe¬
sila. Zraven je napis: Marija, zdaj ti ta ven¬
ček darujem; — da mi ga v nebesih vrneš,
pričakujem

V cerkvi zakladnici hranijo prekrasno
monštranco iz čistega zlata z dragimi kameni
obsejano. katera je menda poldrugi meter vi¬
soka. Kakor smo izvedeli, je dar francoskih
in španskih gospa. Rajni sv. oče Pij IX. so
darovali drag z biseri okinčani križ. v katerem
se časti kos križa Kristusovega in pa zlato
rožo. Mene je še posebno zanimala mala mon-
štranca, v kateri se hrani majhna izrezljana
podoba lurške Matere božje. Nek umetnik
je namreč tisti kos ščipka, na katerem je Ma¬
rijina noga stala, vzel in je z veliko potrpež¬
ljivostjo in z odlično umetnostjo iz njega iz-

38

rezljal lično podobico Matere božje, ki je komaj
en palec visoka.

Ob desetih je bila doli pri votlini češka
pridiga Govorili so prav prisrčno g. Bezsta-
rosti, župnik iz Budišave na Moravskem; mi
Slovenci smo njihovo češko besedo skorej do do¬
brega razumeli. Ob edenajstih je bila potem
velika škofovska meša, katero so služili nad¬
škof Cagliarski Berchialla. Popoldne je bila
po slovesnih večernicah v cerkvi nemška pri¬
diga. Naprej so stopili g. Jožef Koch. stolni
pridigar na Dunaju. Rekli so: „Zdaj mi je

tako pri srcu, kakor bi mi vsi dozdaj na tu
jem bili, in smo se zdaj vrnili domu k svoji
ljubi dobri materi. Meni je bilo včeraj, ko smo
vstopili v ta Marijin tempelj, pri srcu. kakor bi
se nas bila Mati božja že dolgo nadjala ter nas
težko pričakovala, kakor bi nam bila z neiz¬
rekljivo ljubeznjivostjo in z razprostrtima ro¬
kama nasproti prišla, da nas v svoje naročje
sprejme ter s prisrčnim ljubkanjem razveseli.
Na prvi pozdrav, s katerim smo jo pozdravili,
se mi je zdelo, da je tudi ona nam odzrav-
ljala, rekši: Bodite mi tisočkrat pozdravljeni,
ljubi moji otroci! Dolgo sem se vas veselila,
vendar ste enkrat prišli, — srečno mi došli!“

Ob petih se komaj nagledamo lepe proce¬
sije, katero Lurdčani vsako leto na ta praznik
napravijo. Naj prvi so šli šolarji , dečki in
deklice, lepo po dva in po dve, in sicer tako,
da je šel eden na enem robu ceste, drugi na
drugem, a cesta je bila prosta. Na sredi ceste
so šli samo tisti dečki in tiste deklice, ki
so pesem navzdigale, vsi drugi so le od-
pevali. Za šolarji so šli v ravno tako lepem

39

redu fantje in dekleta, vsa gologlav.a in lepo
belo oblečena in z modrimi pasi opasana —
sami Marijini otroci. Nekatera so imela tako jarne
glase, da nič lepšega. Najpridniša nosijo po¬
dobo lurške Matere božje. Za mladino se vr¬
stijo možje in žene s plapolajočimi banderami
in potem gredo duhovniki. Skrajni so pa bili
godci, sami domači fantje, ki so izvrstno godli.
Res pobožno veselje, katerega je Marija gotovo
vesela. Krščanski slovenski fantje, to vam je
pravi bal. tukaj mošnja in dobro ime ne tr¬
pita, — krščanska slovenska dekleta, to vam
je prava muzika, na kateri se bela obleka ne
zamaže in vest ne obteži! Je-li res ali ne?

Ko se je zmračilo, smo duhovniki oblekli
roket in štolo ter se podali k votlini. Tukaj
nas čaka vse polno ljudstva. Ko zmolimo lav-
retanske litanije in rožni venec, se začne rim¬
ska procesija. Slovenci dobro vedo, kaj je to
— rimska procesija. To vam je bil velikansk
in veličasten prizor, da se ga oko ni moglo
nagledati! Najnaprej gre do tri sto duhovnikov,
vsi z gorečimi svečami, za njimi se uvrstijo
možje in žene, ne samo naši; ampak romarji iz
vseh vetrov. Procesije ni bilo nikdar ne konca
ne kraja, več tisuč romarjev se je procesije ude¬
ležilo, Toliko luči je v noči lesketalo, kakor
bi se danes drobne zvezdice iz nebes na zemljo
preselile ter se okoli masabielske pečine raz¬
vrstile, kakor bi kos nebes padel na zemljo;
toda že ne bode res, ker jih prav nič ne manjka.
Srce mi je radosti kar igralo! Zdaj zadoni
lurška Marijina pesen v raznih jezikih. Ko
gremo na vkreber proti cerkvi, se nad menoj
razlega pesen in ravno tako pod menoj odmeva;

40

tedaj tudi jaz povzdignem glas in na vse grlo
zapojem: „Ave-ave Marija! Zdrava Marija! 1 '
Nekega starega gospoda dekana iz Poljskega
je ta prizor tako ganil, da so mi rekli: gospod,
jaz od veselja ne morem ne moliti ne peti, jaz
se moram jokati. Meni pa je bila na mislili
Marijina preroška beseda: „Grlej, odsehmal me
bodo poveličevali vsi narodi!" Romarjem se oči
kar svetijo, lica kar gorijo veselja. — Pozno
že se podam počivat, toda nisem si nič prav
počinil, ker celo noč se mi je sanjalo, da svetim
in s procesijo hodim.

16 . avgusta.

Danes 16 . avgusta sem že prav zgodaj
meševal in sem imel jako imenitnega mini¬
stranta. še svoje žive dni nisem imel takega.
Sv. mešo sem služil, kakor sem obljubil bil, za
vse tiste, ki so se doma mene v svojih molit¬
vah spominjali. Hitro po sveti mesi jo poma¬
ham doli po bregu k dupljini. Tukaj so mil.
nadškof Berchialla ob pol sedmih za avstrij¬
ske romarje sv. mešo služili in jih po sv. meši
tudi obhajali. Med tistimi, ki so k božji mizi
pristopili, je bila tudi baronesa Terezika Dal-
berg, o kateri sem že povedal, da jo je čudo¬
delna lurška voda naglo ozdravila. Bil je
tedaj danes jako genljiv prizor, ko je po sv.
obhajilu gospodičina vstala in je v dupljini da¬
rovala milostivni lurški Materi božji, ki jej
je pomagala, svoje bergljice, po katerih je celi
dve leti hodila. Pri tem prizoru nobeno oko ni
ostalo suho.

Ob desetih je bila pri votlini češka, in
ob ednajstih ravno tam slovenska pridiga. Slo-

41

venska beseda je Slovencu vselej mila, a ko se
je zdaj tukaj pred lurško Marijo glasila in od
masabielske pečine odmevala, kdo bi popisal
tedaj naše veselje! Slovenski so govorili preč.
gospod stolni korar F. Kosar, izvrstno, kakor
vselej. Govor je bil razdeljen na tri dele.
I. Mi smo romarji,-—  toraj moramo tukaj
na tem svetem mestu najpoprej misliti na lastno
svoje izveličanje; II. Mi smo slovenski ro¬
marji,  — toraj hočemo v imenu vseh Sloven¬
cev lurško Mater počastiti in ves slovenski
narod njenemu varstvu izročiti; III. Mi smo
avstrijski romarji,  — toraj naj naša mo¬
litev velja našemu presvitlemu cesarju in vsem
avstrijskim narodom, da se uresničijo v Avstriji
besede: „0 kako dobro in prijetno je, ako bratje
v složnosti prebivajo*'. — Pridiga je in bode
ostala pravi biser med slovenskimi pridigami,
dokler bo slovenski narod stal.*)

Tukaj s častjo omenim naše slovenske ro-
marice pevkinje. Kolikokrat smo se zbrali pri
votlini ali trudi zgorej v veliki cerkvi k sv.
rožnemu vencu, vselej so po posameznih skriv¬
nostih lepo prepevale slovenske pobožne pesni.
Poljaki in Cehi so terjali od mene te slovenske
pesni, tako so se jim dopadle. Daj, daj, če
imaš! Pesni bi jim sicer lehko dali, pa nape¬
vov nismo imeli vglasbenih. Tudi Poljaki, Cehi,
Nemci, Francozi, so peli svoje Marijine pesni,
pa tako lepih, milih in ljubeznjivih, kakor so
naše slovenske Marijine pesni nimajo, naj reče
kdo, kar hoče. Ko pa so naše pevkinje nav-

*)• Celo pridigo jo objavil „S)ov. Gospodar* v
„Cerkv. prilogi*.

42

zdignile pete litanije, pa so bile tako občno
pohvaljene, da bi se res lehko prevzele; toda
prevzetnost še inda nič ne velja,, tem manj pa
na božji poti.

Na obed sem bil povabljen z onimi dru¬
gimi odborniki našega božjega pota v farovž
k očetom misijonarjem, katerim je v skrb iz¬
ročeno svetišče Marijino. Presrečen sem bil,
ko se ondi seznanim S tolikimi odličnimi gosti.
Povabljena sta bila dva nadškofa; dva opata,
eden doli iz južne Afrike, štirje stolni korarji,
in kakih deset posvetnih gospodov, več fran¬
coskih duhovnikov, med njimi tudi lurški
mestni župnik. Med obedom so se vrstile na¬
vdušene napitnice; sicer bi tega ne mogel trditi,
pa sem zmiraj svojega soseda dregal, ki je bil
vešč francoščine, da mi je moral govore nasproti
tolmačiti. Za poboljšek smo pili vino z otoka
Sicilije: vino je presladko, fino in ognjevito.

Ob dveh popoldne je napovedano, da bode
blagoslovljeno bandero, katero hočemo avstrijski
romarji Mariji podariti. Po obedu tedaj hitro
stopim po roket in štolo, da ne zamudim slo¬
vesnosti.

Ob uri smo vsi zbrani. Po časih iz za¬
vojev spravljajo na den bandero in ko ga raz¬
vijejo pred našimi očmi, smo kar strmeli nad
njegovo lepoto ne samo mi, ampak romarji vseh
krajev, ki so nas radovedni obstopili. Bandero,
iz rudeče in bele svilnate robe narejeno, je štiri
metre dolgo in poltretji meter široko. Na beli
strani bandera stoji v sredi velikega križa po¬
doba brezmadežne Device, in okoli nje in nad
njo in pod njo v križu in ob štirih koncih križa
so podobe 18 deželnih patronov Avstrije. Na

43

rudeči strani pa je z zlato nitjo všito presladko
ime Marijino, z lavorovim vencem obdano, in
v vihrajočem belem traku tega venca so z zla¬
tom všita imena vseh avstrijskih dežel, tedaj
tudi imena naših slovenskih dežel: Štajarske,
Kranjske, Koroške in Primorske dežele. Ob
koncih rudeče strani so všiti patroni naše pre¬
svetle cesarske hiše: Sv. Frančišk Asiški, pa-
tron cesarja ; sv. Elizabeta, patroninja cesarice,
sv. Kudolf, patron cesarjeviča, in sv. Stefan,
patron cesarjevičine. Bela stran ima napis:
Kraljica sv. rožnega venca, prosi za nas; ru-
deča stran pa: Vsi sveti deželni patroni, pro¬
site za cesarsko hišo in za državo avstrijsko.
Uboge redovnice, v Gorenjem Dbblingu pri Du¬
naju so z iglo vse omenjene podobe tako fino
všile, da bi jih nobeden malar tako čisto ne
namal. Bandero je stalo nad šest tisoč goldi¬
narjev. dasiravno so častivredne sestre bolj
zastonj, kakor pa za denar delale.

Zdaj pristopijo milost, nadškof Fonteneau
(reči Fonteno) iz francoskega mesta Albi in
blagoslovijo bandero avstrijskih romarjev. Da
jim je bil ta posel drag in ljub, so očitno po¬
vedali, a videli smo tudi na njihovih solznih
očeh, da smo se jim prikupili. Pa tudi mi pri¬
jaznega, preblagega nadškofa nikdar ne bomo
pozabili.

Ko nadškof Fonteneau odstopijo, se po časih
uredi procezija. Najpred stopajo možje in žen¬
ske, za njimi pa duhovniki v roketih in sred
vrste duhovnikov nosi osem mož prelepo ban¬
dero. Procesijo so vodili nadškof Berchialla s
slovesno asistencijo ; pred njim hodita s škofij
skima pastirskima palicama francoski opat be-

44

nediktincev, Bourigaud, in opat trapistov iz
dežele Natal v južni Afriki, oče Frančišk. Pro
cesijo je sprevajalo sto in sto v Lurdu na¬
vzočih romarjev. Med procesijo navdušeno pre¬
pevamo lurško pesen; lepo vbrani. lurški zvo¬
novi nam pomagajo peti in Marijino čast
povzdigovati.

V cerkvi se nadškof vsedejo na svoj tron,
duhovniki jih v polukrogu obstopijo. To je bil
veličasten trenutek : avstrijski narodi se vkla-
njajo brezmadežni Materi božji ter ji poklanjajo
izborni dar.

Na to nastopi voditelj avstrijskih romar¬
jev doktor Zschokke, se nadškofu globoko pri¬
kloni, povzame latinsko besedo ter pravi, da
naj ovo bandero bodočim rodom svedoči res¬
nično pobožnost in otročjo ljubezen avstrijskih
narodov do prevzvišene Matere božje.

Zdaj stopijo nadškof na svoje apostolske
noge, odprejo svoja usta ter rečejo : „Z veseljem
sprejmem danes v imenu očetov misijonarjev ta
dar, kateri se bode tukaj na večne čase hranil,
da bode potomcem vedno pričal o vaši pobož¬
nosti, vaši veri in vaši goreči ljubezni do pre¬
svete Device." Na to duhovniki odpojejo Ma¬
rijino visoko pesen.

Po blagoslovu stopim jaz na prižnico. Ko
grem na lečo, mi je srce tako hitelo trkati, kakor
bi tri dni ne bilo bilo ter bi hotelo zdaj to
dostaviti. Na enkaat sem stal na prižnici in
skorej nisem vedel, kako sem gori prišel !

Govoril sem blizo to le : „Moje srce je tako
polno čutov, da jih hitro ne morem v red spra¬
viti. Veselje, navdušenost, zahvala, ljubezen,
hvala, čuda, vsak ta čut hoče prvo mesto imeti

45

v mojem srcu. Jaz pa prvo mesto prepustim
ponižnosti ter rad spoznam svojo nevrednost,
da smem na masabieJski pečini, na kateri je
Marijina noga stala, govoriti. Kaj? Moja ne¬
čista usta bi naj hvalo Marije brez madeža
spočete oznanjevala? Sveti angelj, prosim te,
da poprej očistiš moja usta z žarečim ogljem,
kakor si nekdaj usta sv. preroka Izaija očistil 1 “

„Stiri velike milosti sem od Boga že do¬
bil v svojem življenju, če morda ni predrzno
božje milosti samopridno pretehtavati. Milost
sv. krsta, po kateri sem otrok božji postal;
prvo sv. Obhajilo; tretjo milost, ko me je Bog
poklical za svojega duhovnika: „Ker niste vi

mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil", —
in ko sem pred mojim škofom na tleh ležal,
da so me v mešnika posvetili; in strto milost,
ko sem večnemu Bogu prvokrat daroval nekr¬
vavo daritev novega zakona. Preljubi romarji,
danes doživim peto veliko milost, da smem v
Lurdu, ki že po celem voljnem svetu slovi
zavoljo Marijine božje poti, Marijo brez madeža
spočeto poslavljati' 1 .

„Kaj čem vrniti Gospodu za vse, kar mi
je podelil?" „Moja duša naj poveličuje Gospoda,
in moj duh naj se razveseli v Bogu, svojem
Izveličarju."

Potem sem govoril o pomenu, katerega
ima prikazen v Lurdu po božjem redu v ka¬
toliški cerkvi. Rekel sem: Marija brez madeža
spočeta se je 1. 1S58 v Lurdu za to prika¬
zala, da bi potrdila verski člen od čistega spo¬
četja katerega so štiri leta poprej sv. oče ka¬
toliškemu svetu oznanili. Ravno tako, kakor
se je nekdaj na taborski gori tudi Kristus pri-

46

kazal v svoji božji časti, da je potrdil besedo
in vero sy. Petra: „Ti si Sin živega Boga!“'

Slednjič sem prosil Marijo za milost sta¬
novitnosti, za srečno smrtno uro in da bi nam
po tem revnem življenju pokazala Jezusa, bla¬
ženi sad svojega telesa!

Ko pridemo iz cerkve se je dan že precej
nagnil. Na večer obiščemo zopet dupljino da
z rožnim vencem sklenemo nepozabljivi den.
Niti obilni dež nas ni zamogel zmotiti v naši
večerni pobožnosti.

17. avgusta.

Danes zjutraj sem noč nekoliko nategnil,
vedoč, da zdaj dve noči ne bomo spali. Ko sem
vstal, je bila prva pot, kakor vsako jutro, k dup-
ljini. Ob šestih so tukaj meševali preč. škof
iz Barcelone na Španskem. Bila jib je sama
kost in koža. Ko bi bili prišli iz tiste puščave,
v kateri je sv. Janez krstitelj živel, ne bi
mogli slabše kože biti. Molili so tako pobožno,
da z očmi niti. trenili niso.

Ob osmih je bila gori v baziliki za ro¬
marje napovedana velika sv. meša, a nenadoma
jo prestavijo na deveto uro. Takoj se podam
v žagrad prašat in prosit, ako se med tem sme
pri velikem altarju meševati. To so mi radi
dovolili, in tako se mi je posrečilo na velikem
altarju lurške Matere božje daritvo sv. meše
opraviti, katere sreče dosti drugih duhovnih
romarjev ni imelo.

Ko smo se po božji službi še po cerkvi
ogledavali, stopijo med nas domači oče misijonar
s sv. križem v roki in nam oznanijo veselo no-

47

vieo, da so sv. oče iz Rima poslali avstrijskim
lurškim romarjem apostolski blagoslov in po¬
polne odpustke. Misijonar so zdaj enemu,
zdaj drugemu duhovniku ponujali sv. križ, da
bi ž njim zbrane romarje pokrižal ter jim tako
podelil apostolski blagoslov, a vsi smo se bra¬
nili tolike časti. Naposled so meni šiloma po¬
tisnili v roke sv. križ in me nekako porinili
pred altar. Kaj tedaj storiti? Na glas odpojem
navadno molitve za odpustke, kakor se nahajajo
v cerkvenem obredniku, a potem se obrnem,
pokrižam romarje ter jim tako podelim apo¬
stolski blagoslov in popolne odpustke v imenu
Boga Očeta in Sina sv. Duha. Taka sreča me
na tem svetu ne bode več srečala! Bogu bodi
hvala za vse!

Ob ednajstih so preč. opat oče .Frančišk
iz južne Afrike, ki so rojen Tirolec, romarje
nagovorili. Razlagali so prav mičnih reči o
divjih narodih, med katerimi delujejo ter božjo
vero oznanjujejo. O divjih Kafrih, ki v deželi
Zulu stanujejo, so rekli: „0 vi romarji bi se

čudili, kako bogoljubni so mladi in stari naši
Kafri; pomislite samo, mi v deželi Zulu že
tudi imamo lurško dupljino. Vedite, da so
se Kafri od veselja jokali, ko so izvedeli, da
imajo mater v nebesih; tega pred niso vedeli.
Kafri imajo namreč po več žen, in tako imajo
otroci dosti mačeh, a matere nobene, in tedaj
tudi materne ljubezni ne poznajo. Otroci svoje
matere ne obratajo, zato pa tem gorbejše lju¬
bijo svojo nebeško mater. Rožni venec imajo
vedno ali v roki ali okoli vrata“.

„0d vseh vetrov sem naprosil obleke za
naše nage Kafre. Pa glejte nevoljo, Kafri je

4S

niso hoteli obleči. Kako si zdaj pomagati ? Mi
smo jim rekii, da ljubi Bog nikogar v nebesa
ne pusti, kateri ni oblečen, vsak mora imeti
gostovanjsko oblačilo, To je pomagalo Toda
vi bi morali videti, kako nerodno so se obračali
in kako nesrečne so se čutili v svoji obleki,
prav kakor bi jim verige na roke in noge
obesili

Naslednje smo preč. gospodu v klobuk na-
metali, precej denarja za njegove uboge Kafre.

Že smo tretji den v Lurdu in še po
mestu nič nismo pogledali. Po obedu tedaj sto¬
pimo v mesto. Najpred nas zanima dom Ber-
nardikin. To vam je siromašna hišica, ima samo
eno okence pri tleh in eno v prvem nadstropji,
in dasiravno ima nadstropje, bi menda koj z
roko dosegel kap, če bi se malo stegnil. Meni
se je zdelo, da ima hišica tudi zid na desni in
na levi od sosedov na posodo, in da je samo
prednji in zadnji zid in pa streha njena la # st,
Karovž, v katerem so stanovali župnik Peyra
male, gleda s svislami na ulico; vrata so od
strani iz vrta. Tukaj v vrtu je Bernardika
našla župnika, ko jim je prinesla od Marije
povelje, da naj na masabielski steni Mariji na
rast pozidajo kapelico. Potem še obiščem brata
rajne Bernardike in njeno sestro, ki oba s po¬
dobami, z moleki, s svetinjicami in z drugimi
takimi rečmi barantata in se iz tega živita.
Brat je star okoli štirideset, a sestra okoli
petdeset let. Tudi v mlin, v katerem so oče
Bernardikin mleli, sem malo nos pomolil.

Hitro še nakupim nekoliko spominkov za
rodbino, za prijatelje in znance; nekaj že mo¬
ram domu prinesti. Bi bil rad še več in bolj-

49

šik reči nakupil, pa kdo bi to toliki svet nosil.
Kar sem pa večjega in lepšega kupil, sem dal
rajši v Lurdu na pošto, kakor bi sam to no¬
sil. Tudi nekatere steklenice čudodelne tur¬
ške vode so prijazni očetje misijonarji poslali
po pošti za menoj.

Zvečer se romarji še enkrat zberejo pri
dupljini — zadnjokrat.

Slovo je govoril g. dr. Zschokke. Rekel
je: ..Zdaj tedaj, preljubi v Gospodu! se je treba
iočiti od tega svetišča. Ločitev je vselej ža¬
lostna in britka, a če se otrok mora ločiti od
matere svoje, misleč, da je brž več ne bode
videl svoje žive dni. je ločitev tem britkejša.
Tudi mi se zdaj ločimo od nam priljubljenega
svetišča brezmadežne Matere božje, in le red¬
kim izmed nas bode sreča tako mila, da bi še
tukaj kedaj enkrat gledal mili obraz Marijin".

„Marija nič tako od nas ne želi, kakor
naša srca. „Moj sin. moja hči, daruj mi svoje
srce". Darujmo tedaj Mariji verno srce, veliko¬
dušno srce, hvaležno srce, goreče srce, spokorno
srce".

„In zdaj, ljuba naša Gospa lurška!
srečno; s težkim srcem se ločimo od tebe. S
silo se vtrgamo od tvojega maternega srca.
Toda to nas tolaži : mi zdaj hitimo na srce
presveto tvojega božjega Sina — v Paray le
Monial —, ki gori od ljubezni^ do človeka, in
ki hoče vse na se poteguiti. Če tudi zdaj od¬
idemo, naše srce ostane tukaj pri Tebi, o ču¬
dodelna Mati božja!"

Vsi smo bili do solz ganjeni. Se enkrat
pokleknemo na posvečenem kraju in z gorečimi
svečami v rokah v srčnih zdihljajih pošiljame

4

50

blaženi Materi slednji pozdrav. Meni so besede
zmanjkale; okorni jezik ni vedel povedati, kar
je srce čutilo. Pa Marija, ki pozna srce in je
videla moje solze, me je gotovo razumela in je
vedela, da kleči veliki siromak pred njo, ki je
pomoči jako potreben.

Luč za lučjo vgasne in pozgubimo se po
mestu, kjer vsak svojo culico pospravi in hajd
proti domu!

Na kolodvoru je bil železni konj že za-
prežen in je zaporedoma rezgetal, ker smo se
mu prepočasi nalagali. Ko ura odbije ednajst,
je pa potegnil in je sprva bolj počasi vozil, ko
so se mu pa noge vtrle, je kar letel tje v noč
z nami, in ne zabman, ker imamo dolgo pot,
in mu je steza itak že dobro znana.

Na vozib je vse bolj tiho in otožno, da-
siravno se peljamo proti domu. Poslonim se v
kot, a spati ni moči, ker drug na drugem se¬
dimo. V duhu še enkrat pregledam vesele do¬
godke zadnjih treh dni, ki smo jih v Lurdu
preživeli; spanec me le zdaj pa zdaj za neko¬
liko minut premaga.

18 . avgusta.

Mlada juterna zarija je tudi nas zopet
omladila in vzdramila. Zdaj še le spoznavam
preblage gospode, ki so sedeli z menoj v istem
oddelku. Bil sem sredi čeških in poljskih du¬
hovnikov. Meni nasproti so sedeli 831etni češki
župnik, ne umirovljeni, ampak še delavni, ki
bodo k leti, če Bog da. že biserno sv. mešo
služili. Zdravi še so in živi, kakor riba v vodi
in ljubeznjivi, kakor otrok, in s tolikimi leti
na ramah se podajo na božjo pot tijan v
Lurd: to je živo zaupanje! „V tebe, o Gospod,

51

sem zaupal, in vekomaj ne bodem osramoten“.
V mladosti so me imeli za redovnika, pravijo
starček, ker sem zelo trezno živel; šel sem pa
zmiraj rad kam, in za to tudi zdaj nisem smel
doma ostati.

V Toulousu toliko izstopim, da si oči iz-
perem, da nisem bil več tako pospan. Na desni
in levi so Francozi že pridno na polji delali.
Čudim se, da Francoz nima konjev pred plu¬
gom vštric zapreženih, ampak enega pred dru¬
gim; če orje s tremi, grejo tudi eden za dru¬
gim. Enkrat sem videl, da je bil pred tremi
konji še osel vprežen; tak voditelj pa konjem
ni bil prav, ker drug za drugim so z glavo
močno odkimavali, rekši: Kam še bodemo prišli,
če bodo nas osli vodili.

Opoldne se v Narbonni nekoliko poživimo.
Ker je danes doma na Avstrijskem god našega
presvitlega cesarja, prime doktor Zschokke ku¬
pico in napije na dobro zdravje prevzvišenega
vladarja. Živio! — sem zaklical tudi jaz ter
izpil kupico dobre francoske črnine na zdravje
avstrijskega presvitlega cesarja.

Proti večeru smo zopet v mestu Cette.
Peneče sredozemsko morje se pred nami razpro¬
stira, kakor veliki zeleni prt s srebrom pre¬
tkan. Ladije na jadra so se v daljavi zibale,
kakor bi se ptice pastarinke kopale.

V Cettu se preselimo v bolj prostorne vo¬
zove, ki so nas ondi čakali. V Nimesu jo zavijemo
na levo stran reke Khone in smo se zdaj ob
levem bregu Rhone vozili proti Lyonu, dokler
smo se pred, ko smo tje šli. na desnem bregu
tirali. Naskorem smo vsi zadremali ter se celo
noč drug drugemu globoko vklanjali.

4 *

52

Dne 19. avgusta.

Zjutraj ob treh smo v Lyon pribrizgali.
Ker so nas Lyončani tovnej nemarno sprejeli,
smo se pa zdaj jezni mimo peljali; niti pisanega
beliča jim nismo dali zrešiti; bodo pa drugo-
krat vedeli, kako se je treba do poštenih ljudi
obnašati. V Maconu se naglo obrnemo na ve¬
černo stran. Moramo se jako vkreber voziti,
ker so dva konja vpregli. Ob osmih smo prišli
v Cluny in smo videli pred seboj starodavno
in slavno opatijo benediktincev, iz katere se
je v ednajstem stoletju celi red ponovil in po¬
mladil. Zdaj je ondi kasarna za konjico.

Kakor blisk smo bili v Paray-le Monialu.
Bilo je pol desetih. Celih 34 ur smo se nepre¬
nehoma vozili. Duhovniki so nas na kolodvoru
prijazno pozdravili ter vsakemu jegovo stano¬
vanje odkazali. Zdaj pa le hitro meševat. Me-
ševal sem v prostorni cerkvi, ki se je ondi po¬
stavila na čast presv. srca Jezusovega. Cerkva
je par minut oddaljena od samostana Salezi-
jank, kraj katerega stoji cerkvica, v njej je
na velikem altarji ravno pred 200 leti (1086)
Jezus pokazal svoje srce sv. redovnici, sestri
Marjeti Mariji Alacoque (reči Alakok), rekši:
„Vidiš le moje srce: tisto srce, ki s toliko lju¬
beznijo gori za človeka.“ Sv. Marjeta pravi:
„Videla sem srce Jezusovo, kakor na tronu, ki
je bil sam ogenj in plamen ter se je žaril na
vse strani; svetlejši je bil, kakor solnce, čistejši,
nego kristal. Videla sem njegovo srčno rano in
okoli srca trnovo krono in gori na srcu križ,
kakor bi bil v srce vcepljen."

Marjeta je bila pobožnih in premožnih
staršev hči. Se otrok je že kazala veliko ljube-

53

zen do Jezusa in Marije in je rada zahajala
v cerkev. Zavoljo svojih pobožnih vaj je mo¬
rala od družine marsikatero bodečo besedo čuti.
Mati jo je namenila oženiti. Pa po dolgih skuš¬
njah je zmagala Marjeta in je bila sprejeta v
samostan od Marijinega obiskovanja v Paray-u.
Zdaj ni bilo bolj srečne duše od Marjetice, Se¬
stre imajo svoje molišče na levi strani kraj
velikega altarja, ki je z bronasto mrežo pre-
preženo in s preprogami prevešeno. da sester
ne more videti, pač pa smo jih slišali moliti.
Molile so z jako visokim glasom, ter zelo na
ii vlekle, kakor mi „miirski“ poljanci. Nas po-
ljance grajajo, da na ii govorimo, v francoščini
pa je pre to lepo; Bog si ga naj ve, kdo ima
prav!

Ko je njih spovednik pristopil k bronasti
mreži, so sestre odprle majhen okenjak in so
odgrnile preprogo, a potem je druga za drugo
pokleknila in skozi okence prijela presveto
Obhajilo.

V tem molišči je sv, Marjeta molila ter
premišljevala veliko ljubezen srca Sinu božjega
do ubogega človeškega roda, ko naenkrat za¬
gleda nad altarjem pred seboj Izveličarja v člo¬
veški podobi, ki Marjeti s prstom kaže v od¬
preti svoje strani plamteče svoje srce. Ob enem
jo nagovarja, naj se trudi pobožnost do presv.
Srca povsodi upeljati in kakor najdalje razširiti.
Štiri leta potem umerje Marjeta. Bog je po
smrti poveličal svojo služebnico, katero je v
življenji oblagodaril z velikimi milostmi, z mno¬
gimi čudeži, zavoljo katerih jo je papež Pij IX.
1. 1864 svetnicam božjim prištel.

Pred velikim altarjem hranijo v stekleni

54

skrinjici ostanke sv. Marjete. Njene kosti so
v voščeno človeško podobo vdelane, ki je v re¬
dovno obleko oblečena. Lice je baje popolnem
podobno živi sestri Marjeti. Njene na pol od
prte oči gledajo na srce Jezusovo, katerega
drži v desni roki : v levici ima lilijo. Nebeška
lepota obdaja njeni obraz in rajski lesk igra na
jenem licu. Glavo ji kinča krona iz biserov
in žlahtnih kamenov, v katero je vpleten zlati
venec iz tako zvanih cvetlic marjetic.

Tudi v ti cerkvici je po stenah vse polno
bander in srebrnih in pozlačenih src razobešenih.
Sedemdeset rudečih svetilnic razsvetljuje ka¬
pelico ter opominja obiskovalca na presv. Srce,
ki vedno gori ljubezni do človeka.

Popoldne so romarji tukaj imeli svojo po¬
božnost. Molili smo lavretanske litanije in rožni
venec; s sv. blagoslovom seje pobožnost končala.

20. avgusta.

Kdor je vtrujen, lehko spi — tudi na
Francoskem Dobro sem se naspal v široki po¬
stelji: bila je menda dva metra široka; prav
lehko bi se tudi poprečki vlegel. Zdaj sem še Je
razumel, zakaj je gostilničar hotel, da bi po
dva in po dva v eni postelji spala, česar mu
seveda nismo obljubili. Vstanem zdrav in čvrst,
kakor riba. Ko odprem okno, vidim, da je ju-
terna zarja danes že prej na nogah bila, da¬
nes me je norila, ker je že vse bližnje bregove
prehodila in pozlatila, ko jaz vstanem. Vesel
si zapojem pesen :

r Ko v jasnem jutru primiglja
Nam zvezdica daničica,

Se sliši milo že zvonenje,

55

Mariji čast in počeščenje:

In z zlato zarjo vse časti:

Ceščena si Marija ti!“

Srčna radost se je vzlila v pesen.

Ob petih sem že bil pred altarjem. Meše-
val sem prav na tistem altarji, na katerem je
Jezus stal, ko je sv. Marjeti svoje Srce razo¬
del. Božje Srce Jezusovo, bodi za toliko mi¬
lost hvaljeno na večne čase!

Veste, kaj sem si na tem svetem kraju
mislil? Tukaj me je nadlegovala misel, da bi
nas ljubi Izveličar zamogel prav okregati ter
reči: „Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne
verujete!“ Kako presrečnega se namreč na tem
mestu počutim, kjer se je Jezus pred dve sto
leti prikazal, ne meni, ampak sv. Marjeti, ki
ga je tukaj s svojimi telesnimi očmi gledala.
Vera pa me uči, da pri sv. mesi imam jaz sam.
in ne kdo drug, Jezusa samega, in tedaj tudi
njegovo preš v. Srce, vsak dan v svojih rokah.
V primeri je to veliko večja sreča za me. Toda
človek je človek, in veliko više obrajta, kar
vidi s telesnimi očmi, kakor kar vidi z očmi
sv. vere. „ Gospod, pomagaj moji slabi veri!“
Okoli samostana sester Salezijank je lep
velik vrt. Ko so redovnice Marjeto skušale,
ali bode za nuno ali ne, je morala tukaj oslico
pasti, da se je pokorščine in ponižnosti vadila.
Na sredi vrta stoji grm lešja. Tukaj je pasta-
rica stala, a njene misli so bile pri Bogu Na¬
enkrat stoji pred boječo deklico Izveličar. ka¬
kor se nekdaj po svojem vstajenju sv. Mariji
Magdaleni na vrtu prikazal. Zopet jej je go¬
voril o skrivnostih svojega ljubezni polnega
Srca. Marjeta ga je kleče zvesto poslušala.

56

Toda zdaj jo kliče pokorščina, da gre in za¬
vrne oslico, ki se je v zelenjak napotila. Jezus
pa jo zadrži rekoč : „Le pusti stvar v nemar
in ostani pri meni; oslica ne bode nobene škode
napravila." Sestre, ki so iz okna gledale, so
videle oslico v škodi, ali pozneje niti nobenega
sledil škode niso našle.

Da počastimo tudi ta kraj Jezusove te¬
lesne pričujočnosti, užgemo si sveče in moleči
rožni venec se podamo s procesijo na vrt do
tistega lešja in zopet nazaj v kapelico. Za spo¬
min sem si domu prinesel ostanke sv. Marjete
in pa lešjevo vejico.

Ob devetih smo imeli v farni cerkvi pridigo
in veliko sv. mešo. Govorili so g. Endler, špi-
ritual v duhovšnici v Litomericah na Češkem.
Navdušeno so proslavljali živo in telesno presv.
Srce včlovečenega Sinu božjega, ki vedno bije in
gori za človeka, ter nas opominjali, da božje
Srce molimo, da ga posnemamo in da ga ljubimo.

Odbor našega božjega pota je izročil očetu
superiorju 300 gld. ter tako ustanovil dve sv.
meši. Odzdaj se bote tedaj vsako leto brali
v svetišči presv. Srca dve sv. meši: prva za

blagor naše avstrijske očetnjave dne 18. avg.,
tedaj na rojstni den našega svitlega cesarja
Frančiška Jožefa I. in druga za vse avstrijske
romarje dne 19. avgusta, katerega dne smo do¬
speli v l J aray. Po službi božji se nekoliko
oteščimo in ko je kazalo na poldne smo že zo¬
pet sedeli na vozili ter se tirali proti domu.
Zvečer ob devetih smo dospeli na Švicarsko
v Genevo.

Srečno Francoska — menda koj na večno.
Francozi so jako zavedno ljudstvo. Kedar me

57

je Francoz gledal, sem mn iz lica bral, kar je
mislil. Mislil je: ti manjši od mene! Francozi
so ali jako odločni kristjani, ali pa jako zani-
karni bogotajci; na sredi jib je malo. ftazun
Lurdčanov, ki sicer niso veliki, a krepki in
lepi ljudje, so Francozi, kar smo jib mi videli,
mršav rod. Deset slovenskih fantov bi pognalo
sto francoskih vojakov v pobeg, ako bi šlo za
telesno moč; puška seveda vsakemu poči. Tudi
vojaškega ponosa ni veliko, ker sta se v Lyonu
dva vojaka kar na sred ulice prijela za miške.
Kar se bogastva tiče, se Francoska, kar sem
je jaz videl, nikakor ne more meriti z našimi
kraji. Mi Slovenci smo res na sredi kolača.
Za to pa Francozi veliko bolj skromno in varčno
živijo, kakor razvajeni Slovenci. Kar je res,
je res!

Večerja se nam je v Grenevi dobro pri¬
legla. Ljubo, lehko noč!

21. avgusta.

Lepo jutro je, a veselo ni, ker ni sv. meše ;
rano že smo zopet na železni^ cesti. Število
romarjev se je vedno krčilo. Že v Parayu se
jih je kakih štirideset ločilo od nas: šli so Pa¬
riza gledat. Nekoliko jih je pojdoč stopilo na
Laško, in zopet drugi so se po Švicarski raz-
škropili, da so si pogledali lepote ove dežele.
Mi pa smo potrpežljivo sedeli na vozih ter dir¬
jali naprej do Zuricba. kamor smo sred večerke
dospeli.

Ptica se navoli kletke in popotnik se na¬
veliča zaprtega voza. V Ziirichu sem tedaj po
vrgel tesni voz in železno cesto in sem se pre¬
selil na ladjo, in sem se po vodi peljal do me¬
steca Wadenswyl, kjer se izteka.železna cesta,

58

ki drži v starodavni Einsiedeln. sloviti božji
pot Marijin. Na ladji smo dihali čisti zrak in
lehka sapica na jezeru nas je lepo hladila. Moja
pljuča so delala, kakor meh orgelj v farni cer¬
kvi, kedar gospod školnik vse registre odprejo,
dokler niso vsega francoskega zraka izpihala
ter se napila krepkega zraka švicarskih planin.
Zvečer je bilo še toliko časa, da smo se v Wa-
denswyiu v jezeru kopali.

Okoli osmih, ko se je že mračilo. nas zo¬
pet naložijo na voze, a danes železni konj ni
letel z nami, kakor inda. ker smo se zlo v kre-
ber vozili, ampak sopihal je, kakor bi se bil
nalezel najhujše navduhe ter je lepo počasi vozil.
Tisuč in tisuč zvezd nas je pozdravljalo iz neba,
ko smo dospeli v Einsiedeln.

22. avgusta.

V Einsiedelnu se mi je zdelo, da sem že
doma. pa kde še je slovenski svet ! Einsiedeln
je prelepa ves na planinski ravnici Einsiedeln-
čani nočejo biti mestjani, dasiravno so jim neki
že to čast ponujali.

Cerkva Matere božje je velikanska stav¬
ba. Dolga je 288. široka 116 šolnjev. Sveta
kapelica stoji ravno sred cerkve in je iz be¬
lega in črnega marmorja postavljena. Na po¬
zlačenih meglah plava milostljiva podoba Ma¬
tere božje, izrezljana iz črnega lesa, z žezlom
v roki in s predrago krono na glavi. Škof
Konrad iz Kostnic je menil 14. septembra leta
948 kapelico blagosloviti. Pa tisto noč popred
sliši nebeško godno in vidi v kapelici Kristusa
samega sv. meso služiti, pri kateri so mu an-
gelji božji stregli. Škof je tiho djal in nič ni
povedal, kar je videl. Ko je pa začel dragi

59

dan kapelico blagoslavljati, sliši glas, ki mu
je branil blagoslavljanje, rekši: Bog sam je ka¬
pelico že blagoslovil. — V ti kapelici smo po¬
kleknili in smo se nebeški Materi zahvalili, da
nas je tako očevidno varovala na našem dolgem
potu.

Katoliški Švicarji so vrli možaki, pravi
poštenjaki; nekako težko smo se ločili od njih.
Na Francoskem smo bili vajeni debelo plače¬
vati. in tedaj sem tukaj belo gledal, ko je krč¬
marica povedala jako mali račun.

Ob šestih zvečer smo že bili v Inomostu
na Tirolskem. Tukaj je bilo toliko tujcev po¬
potnikov, da v nobeni gostilnici ni bilo več
prostora za nas. Nek prijazen Tirolec mi je
tedaj najel v privatni hiši posteljo, v kateri
sem tako dobro spal, kakor bi cela Tirolska
moja bila. V pondeljek 23 .  avgusta se priporo¬
čim Materi božji od presv. Srca. iu potem se
napotim črez Brenner proti domu. Ob polnoči
dospem v Celovec. Dne 24. avgusta sem tukaj
praznoval in počival. Imel sem čast biti gost
pri rajnem premil, škofu. Ko se pri njih po¬
slovim, so mi naročili, da jih naj pride njihov
sošolec, ki so častni kanonik v naši škofiji na
skorem obiskat, ker — so rekli — človek ne
ve ne dneva ne ure In resnično, že za mesec
dni smo bili pri njihovem pogrebu v Celovcu.
Dne 25. avgusta zvečer me je dež v Maribor
pripokal. Gredoč v mesto stopim v cerkvo oče¬
tov frančiškanov in zapojem — po tihem —
„.Te Deum laudamus", in pred altarjem lurške
Marije pomolim: Ceščena si Marija...

*

* *

60

Še nekaj! Gospod doktor A. M. piše v
„Slovencu“ štev. 195: „Moje pero je prešibko
dati izraz onim čutom, ki so mi v Lurdu
srce polnili. Tu ne moreš moliti, ne, le izdi¬
hovati in samega svetega veselja — jokati.
Pripetilo se mi je, da sem bil v dan skupnega
odhoda nekaj bolan, tako, da si nisem upal na
pot, — zaostal sem sam v Lurdu. Toda ne
kesam se in stokrat sem že Boga zahvalil za
ovo bolezen. Rayno te dni namreč vršilo se
je tako zvano narodno romanje Francosko v
Lurd. Pred vsemi drugimi mesti bil je Pariz
zastopan. Pripeljali so še seboj okol 1200 bol¬
nikov. Tu bi videl gospodo moliti, poklekati,
poljubljati tla, na katerih se je Mati božja pri¬
kazala. . . In bolniki? Pripeljali so se k stu
dencu in eden za družim neseni so bili ali
spremljani v kopelj. Večim je bila bolezen
olajšana, nekateri pa so bili popolnoma ozdrav¬
ljeni, med njimi tudi taki, ki so bili že več
let neozdravljivo bolni. 8telo se je v treh dneh
okoli 20 večjih očitnih čudežev, ki so tudi od
komisije za to sestavljene preiskani bili. Jaz
sam sem nekatere z lastnimi očmi videl. Lehko
si misliš, kak vtis je to na-me naredilo. Le
želel sem tudi Tebe pri sebi imeti. Upam pa,
da bcš še tako srečen, sam se o tem prepričati.

Da, verujmo, trdno verujmo, dragi moj,
in gore bomo prenašali!“

In še nekaj! Tje in nazaj smo prevozili
358 tunelov in 680 železniških postaj.

I

61

DRAVA

ARIJA.

(Pesem o Lurski Materi božji.)

I.

1. Zvonovi v zvoniku veselo pojo,
«Češčena Marija!« donijo glasno.
Zdrava, zdrava, zdrava Marija,*)
Zdrava, zdrava, zdrava Marija!

2. Bernardiko angelj za roko pelja,

Do reke jo bistre prijazno spremlja.

3. In deklica sliši, ko veter pihlja,

Da milost nebeška ji zdaj se poda.

4. Na Masabieli luč svetla gori,

Kako je nastala, še vedela ni.

5. S prijaznim obrazom premila, lepa
Prikaže se tam jej nebeška gospa.

6. Poln njeni pogled je nebeške luči,
«Ne boj se«, ji rekši. se milo smeji.

7. Obleko vso belo kot lil’ja ima,

Pas dolg pa in moder kot svitje neba.

8. Na nogah se sveti, kot čisto zlato,
Cvet rože nebeške, dišeče zelo.

9. Ovija, glej, rožni ji venec roko,
Tenčica pa krije obleko lepo.

10. Otroku veselemu bije srce,

«Ceščena Marija !» v tem molikleče.

II.

1. Prikazen zdaj zgine, dekle govori:
«Na svidauje jutri!« Domu zdaj hiti.

2. Nje srce ostane pa v duplji odzdaj,
In srečo poprejšnjo želi si nazaj.

•)  Namesto: Alrava reče se leliko tudi: a\e.

62

3. «0h! mati, ne brani mi, prosim lepo,
Naj grem, počastimše nebeško gospo.

4. Gospa je prekrasna, zatorej hitim.

Naj v čudni votlini jo zopet častim«.

5. In kakor golobček v votlino hiti,

Gospo čudovitno goreče časti.

6. «Gospa milostivna, jaz prosim lepo,
Povej mi, kaj meni storiti še bo?«

7. ««Kraj svojih tovaršic prihajaj le-sem
Stirnajstkrat,to, deklica, zdaj ti povem.

8. Obljubim ti, hčerka, da boš pa za to
Prejela kedaj še prelepo nebo.««

9. «Gospa si predobra! Al’ bodo ljudje
Verjeli, da dekle te videlo je?«

10. ««Ne bodo verjeli neverni ljudje,

Ker priča le sama resnica za me.»»

III.

1. Bernardike prošnja in ljudstva v nebo
Vzdiguje se; rosno je vsako oko.

2. Deklica je ljuba ko angelj krilat,

Ki voljo Gospoda spolnjuje prerad.

3. Dekle se zamakne: obraz je zdaj bled,
Zdaj zopet rudee je kot rožice cvet.

4. Pogleda gospo in iz njenih očes
Posije veselje ji svetih nebes.

5. Ko dekle prikazen z molitvo časti,
Obsije jo svit pa nebeške luči.

6. Pobožna množica z njo moli na glas,
Deklice pa same ves drug je obraz.

7. «Gospa milostivna!« zdaj vpraša otrok,
Kaj tere te žalost, kaj ji je uzrok?

8. «Kako bi vtolažila tvoje srce ?» —

Ji reče : ««Le moli za grešnike vse !

68

9. In hočem, da verniki zbirajo se,

Pred mojo votlino naj mene časte.

IO. Še hočem, da tukaj vzdiguje se zid;
Kapelica z marmorja vernikom v prid!» »

IV.

1. O čiste ljubezni prečudna skrivnost!
Zamore-li Mati pustiti zvestost?

2. Otrok pride dvakrat, k votlini hiti —

Na kraju posvečenem Matere ni.

3. «Gospa dobrotljiva, al’ znano ti ni,

Da otrok brez tvoje pomoči medli?®

4. ««Bod’ srčna, moj otrok, čas skušnje beži
In močna je vera, če trdno stoji.»»

5. In spet se prikaže nebeška gospa
Dekletu, ki misli nebeške ima.

6. «Gospa dobrotljiva! to prosim te zdaj:
Gotovo znamenje, o Mati, mi daj!

7. Ljudje mi očitajo laž in reko,

Da moje besede hinavske le so.

8. O  mati preljuba, daj, prosim lepo,

Da roža razcvete pod tvojo nogo!®

9. Gospa se smehlja, pa ji reče: ««Naj bo,
Podam pa ti boljše, črez tvojo željo.

10. Cvetlica dnes cvete in jutri več ni,

Na veke pa v srcu ljubezen gori.

V.

1. K studencu zdaj idi in zajmi vode,
Gotovo to dar bo ti bolje cene.®®

2. Otrok hiti k reki. Z znamenjem ga zdaj
Pokliče gospa spet v votlino nazaj.

3. Zdaj deklica zemljo odkoplje z roko
Ter vidi, da moker je pesek zelo.

4. In voda priteče, ki dostikrat že
Bolnike nadležne ozdravila je.

64

5- «0  prosim te, Mati premila, povej,
Kako te naj kličem, kako ti ime?

6. O Mati, pred deklo ne skrivaj se več
Katera te vpraša, ponižno proseč.®

7. In v Strto že deklica moli srčno,
Odgovora prosi nebeško gospo.

8. In bliža se praznik, veseli spomin,

Da bode včlovečil nam božji se Sin.

9. V prekrasni lepoti se sveti gospa
In zadnjo skrivnost ji na znanje še da.

10. ««O deklica draga, tedaj ti povem:
Devica spočeta brez madeža sem.»»

VI.

1. V nebesa, Marija, se vrni sedaj
In naše molitve v dar Sinu podaj!

2. Gotovo spolnila bo želja se ti,

Da videla v Lurdu boš mnogo ljudi.

3. Pozdravljamo tebe, dolina, srčno
Ter v tebi častimo preljubo Gosp6.

4. V votlini zapuščeni, prazni nekdaj,
Marije se vidi podoba sedaj.

S- Studenček pa teče in več ne neha,
Za revne bolnike moč zdravja ima.

6. V svetišče dohaja, odhaja ljudi
Veliko število, več šteti jih ni.

7. Svetišče prekrasno oznanja nam še,
Kar videla nekdaj Bernardika je.

8. Pot, kteri pelja na svetišče, je znan,
In hodi ga romar z veseljem navdan.

9. Drži v domovino nebeško —■ naš cilj
Oh srečen, kdor v Lurdu je srce pustil.

10. O zvezda nebeška r -nas tudi kedaj
K Očetu nebeškemu pelji še v raj!

7 • ■ -

3  /


(

Y

i

a  lili

Sil

SMŠS5:

_

mt

.;>::v:-:

Bil