VSPORED:
1.	Naša svrha — Uredništvo.
2.	Razglednica — M. Gregoričeva.
3.	Rodnemu jeziku — Gracijanova.
4.	Vzgojne dolžnosti — Vzgojiteljica.
5.	Zamet — M. Stepančičeva.
6.	Posnemajmo dobre nauke -Rodoljubka.
7.	Resignacija — Italska Slovenka.
CENA SO STOTINK
leto l - Ste», i.
Glasilo zavednega ženstva
prosinec 1921
LIT© I. — ŠTEV, 1.
Glasilo zauednesa ženstua
PROSINEC 1921
NAŠA SVRHA
Narodnostni in razni drugi dogodljaji, ki se vrte in prekucavajo krog nas vseli, so toli zgodovinsko«važni in pomembni, da se nam ženam še nikoli morda ni zdela naša soudeležba na pozorišču javnosti tako ne* obhodno prepotrebna, imenitna in dolžnost« na, ko ravnokar. Zategadelj smo si v tem dušnem razpoloženju v svesti občutkov, ko da nam nekdo od nekod in nekje namiguje, šepeče, vabi, svetuje, opozarja, priganja in sili, da stopimo tudi me z vsem pogumom in čilostjo pred našerodno javnost. Saj ob našem trdnem prepričanju v koristonosno delovanje, telebne itak samoodsebe v ozad« je vsaka bojazljivost, mehkužnost, mlačnost in obotavljanje. Vedrimo in krepimo se z zavestjo, da kakor mora poštena žena biti svojemu možu in svoji obitelji vse: ponos, dika, zaslomba in prijateljstvo, enako mora narodno«zavedno in prosvete željno ženstvo biti vse lastnemu narodu, to je, izvrševan teijica njegovega stremljenja, krepilka na* rodnih teženj, povspeševalka pametne vzgo« ie in neizbežna sodelovalka slehernega na« rodnega dogodka, kakor odločna zavrače« valka vseh premeteno«zavozlanih nakan in vsakojakih pogubonosnih smeri.
Daleko za nami je zaostala pohlevno« borna doba, ko je zavzemala žena v družab« nem stališču le zakrit, poniževalen kotiček, ko je morala stradati in le opazovati, trpeti in molčati ter ziniti stoprv tedaj, ko ji je milostno namignil on, ki ji je bil nasprotne« ga spola. V naše zadoščenje je ta doba tam daleč za nami in dolgo je že od tega, ko je žena. z odločnim nastopom stopila iz za« pečka ter butnila porogljivo raz sebe sramo« tilne okove, da se dostojanstveno postavi v bran in v borbo za pravo, ki' ji pritiče.
Blagodejen preporod, ki se je izvršil v nje« ni notranjščini, jej utrja in jači oddnedodne zavest, da je enakopravna z moškim ter da
ne sme zakasniti več tamkaj--— kjer jo
pozivlje prosveta, narod in človeštvo. Tem načinom pa si naše ženstvo nikakor noče prisvajati nespametno«neutemeljene pravice
biti nad moštvom, pač pa želi in hoče stati, stati ter korakati ž njim rama ob rami pov« sod, kamor se zasleduje občni narodov bla« gor. Naraščaj, ki je podeljen možu v pouk, je izšel iz žene, ki ima zategadelj pravico zahtevati, da vsaj čuva in bdi nad njim, da se zaveda kaj se dogaja in vrši z njenim plodom in v kako svrho se upotreblja. Naše ženstvo ne sme in ne mara biti več liki cvetna ali sadna rastlina, ki brezčutno in brezpogojno odstopa vrtnarju svoj de« iež: svoj cvet in sad ... Žena bodi deležna vsega, kar je v dotiki % njo, njenim zarodom in njeno rodno grudo! —
Naša svrha tiči v tem, da z vso vnemo vzgojimo ženski naraščaj in to brez razlike na dejstvo, da si blagostan lastnega življenja neguje z žulji svojih rok ali z napetostjo svojih možgan. Naša svrha tiči v tem, da usposobimo njih — ki so naše mladike za pameten način rodbinskega življenja, da na podstavku prosvete, blagosrčnosti, olike, poštenega posla in delovanja ohranijo v zdravem telesu zdravega duha, duha, ki se utegne v borbi upogibati a se ne ukloni, duha, ki ga zamorejo življenski pripetljaji bičati a ne uganabljati, ker se bo dvigal ta duh iznad treh jakih stebrov: ponosa, zna« čaja in velikodušja.
V tej naši svrhi pa -se zrcali tudi smoter odtegniti jugoslovansko ženstvo od smešnih neznatnostnih predsodkov in suženjskih spon, od kmetiško « priproste babjevernosti in neraztolmačljive zakrknjenosti, kajti po« samezna rodbina, širša družba in ves naš narod potrebujejo le čvrstega, brhkega, raz« boritega, korajžnega, rodoljubnega ženstva, ki razmišlja in presoja z lastnim prepriča« njem, ki ume tudi samoodsebe piliti in kle« sati lastno samostojnost. Lc ono dcklč, le ona žena — ki ni podvržena mehkužju, po« vršnosti, lahkovernosti, lenobi in omahljivo« sti, nam more spočeti in porajati 'čil, zdrav zarod, zarod, ki bo od dobe do dobe, od stoietja do stoletja branil in podpiral naj« raznovrstnejše narodne smeri in težnje. K
vsemu temu najpripravnejše vzgojno sred« stvo vidimo me v pričujočem listu. Zato bodi »Jadranka« nepremostljiv nasip med nami in njimi, nepretrgljiva nit, ki bo naju
vezala medsebojno----»Jadranka« bodi, liki
prijazen sel, ki bo — vsem dobrodošel in jedvadočakan — letal od sela do sela, od vasi do vasi, »preko trgov in mestec z radost« nim usmevom, ko da prinaša v srcu alelujo....
Požgani štrle proti nebesju naši narodni hrami, ki smo se vanje zatekale vedrit duha
s pobožnim zanosom, ko v svetišče---
v njih smo se shajale v nemirnih in resnih dneh, ko v brezskrbnih veselih večerih —* — Vsega tega ni več!! A naj li zato stojimo me ženske solznih in krmežljavih oči pa na« gubančenim licem in stisnjenimi ustnami, ko pred pogoriščem, ko sredi mirodvora? Nik« dar! Navduševalna misel na prosveto, podži« gajoča misel na naš narodni obstanek, naj nas vnovič spaja vsaj potom pričujočega lista. Zato bodi »Jadranka« jugoslovanske«
mu ženstvu iz vsega zasedenega ozemlja v narodnem duhu in v strogoslovanskem jeziku spisan evangelij, iz katerega lahko črpa do« brohotne misli v izpopolnitev in preudarja« nje lastnega naziranja, in iz katerega lahko zajema krepilnih snovi, ki si jih doslej ni imelo prilike dobavljati v svrho razvedrila, pouka in zabave.
Naš list bo po možnosti ustrezal vsem željam in zahtevam jugoslovanskega žen« stva, kajti razen leposlovnega čtivu, bo nu« dil na razpolago članke in dopise, ki se ti« čejo vseh strok ženskega opravila, zanima« nja, razmbtrivanja in delovanja.
»Jadranka« nam bo poročala o družabnih, gospodarstveno « gospodinjskih, zdravilnost« nih in vzgojevalnih zadevah, pa še o vsem onem, kar jači krepost in blagostan našega ženstva, bodisi v zasebnem ali javnem živ« ljenju. Ne zavračajte je tedaj s prezirom, bodite jej gostoljubne in podajte jej blago« slovilen pozdrav!	Uredništvo.
MARICA GREGORIČEVA:
RAZGLEDNICA
Nastopile so počitnice in Božena se je od« zvala povabilu svoje tovarišice ter se napo« tila preko hriba in doline, preko holmčkov in pobočij k njej, ki je samevala, sanjarila in se malce prehitro- starala kot učiteljica v gorski vasici. Temna in tajinstvena hosta je vodila Boženo skoro celo uro k Ankinemu bivališču. Vsenaokrog se je razprostiral bal« zamični vonj lilastih ciklamov; visoko nad njo so se vzpenjale jelke, smreke in bukve, vse obraščene z bršljanom. In ko je tako ne« moteno stopala sedaj po mahovitih tleh, se« daj preko, s korenikami prepreženi stezi, mimo v skrivališču žuborečega izvirka, mimo gostozaraslega grmičja, izza katerega^je pre« plašeno odskočil bojazljivi zajček, se je za« mislila v poslednje pismo prijateljice Anke. »Kako je vendar mogoče, da navzlic tej pre« lestni nehrupni krajinici, si Anka želi v sa« mostan? Ali jej more nuditi samostansko poslopje tišjo tihoto in ljubšo samoto, nego jo ima tu v svoji bližini? Ali jej samostan more nuditi spokojnejšega miru nego ga ob« čuti, ko se zapre v svojo priprosto vaško sobico? Docela umevno mi je, ako se omak« ne za blagoslovljeno obzidje oseba po tako« zvanem poklicu, toda živahno tempera« mentno zdravo dekle, kakoršna je Anka ... Hm! Čemu neki? Eh, kdo ve, morda so tu«
kajšnji prebivalci neznosni ljudje — kakor« šnih je po svetu mnogo — ljudje, ki grenijo bližnjiku življenje iz gole samopašnosti in zlobe... Oj, divota! je izprehajalka naglo« ma vzkliknila ob pogledu na celo četo kor« čkov, ki so jo s svojim prijetnim vonjem va« bili k sebi. Mahoma je čepela pred njimi ter jih hitela trgat z najslajšimi pridevki, ko da bi razumeli njeno laskavo govorico. Ko se je pa zopet dvignila na noge ter si jih s smej očim usmevom utikala v nedri, je za« čula poleg sebe: »Ehej! Bom pa povedala logarju, da se potepa po naši hosti, predrzna tatica!« Božena je osupnjeno pogledala v obraz osebi, ki si jo je upala nagovoriti s to« liko šaljivo opazko, dasiravno jej je bila ne« znana —
»Kaj me več ne poznaš? He, he! Pred te« boj sem sedevala v šolski klopi in bila bajé prava tarča vsem tvojim takratnim zaba« vam in zabavljanju.«
»»Kaj si morda ti, Smolar?«« povzame Bo« žena korajžno pa ne brez začudenja.
»Naravno! Kako pa? Ti si pa čisto ista, ko pred desetimi leti! Ali sem se jaz zelo predrugačila?«
»»Bože mili! Kako ne? Široka si ko kad, pa močna ko slon. Mi pač ne moreš nikakor zanikati, da se ti ne godi najboljše! Hi, hi!««
»Le brzdaj svoj smeh glede te točke, da me ne pripraviš ob dobro voljo pa raje pridi kar z menoj, da čuješ o mojem životarjenju ter si ustvariš jasno sliko o vsem, kar sem doživela v dobi najinega razstanka!«
»»Rada bi, ali odločila sem se, da obiščem danes Anko Smrdujevo. Pridi še ti z me« noj!««
»Saj prihajam ravnokar od nje. Toda, veš, prihodnji teden, ako ne moreš preje, priklati se k meni na vsak način! Hej! To bode ime* nitno; tvojih novosti se že sedaj radujem, saj si anti še vedno zabavna in dovtipna ko nekdaj, ne?«
»»V tem prepuščam' sodbo tebi! Sicer te opozorim že danes, da ne boš prihodnjič pre* razočarana. Nikar ne misli namreč, da je ležalo moje življenje zavito v pavoli!««
»Na—a! Kaj sličnega si ne mislim, ker si vobče ne morem predočevati učiteljice brez žalostnega romana...«
»»Tako je tudi pravilno! Kje pa si nameš* čena pravzaprav?««
»Tamkaj le! Ali vidiš ono cerkvico vrh griča in par bajt okoli? Sv. Anastazija, .se imenuje! Le pridi, da se nadiviš prelestnemu razgledu!«
»»Prav! Zdravo! Oj, še nekaj! Kako pa je z Anko? Ali je srečna in zadovoljna? Nek* do mi je povedal, da namerava v samostan.«« »I kajpada« povzame debeluhasta vzgoji« teljica tiho, ko da ne mara, da jo čujejo niti belolubne breze, ne košati borovi »lani je malone pobegnila k nunam, predlani pa so jo jedva obranili obupa!«
»»Uzrok pa je tičal bržkone pri moškem spolu, ali ne?«« »Kako pa?«	u
»»Tako tedaj stoje stvari!«« »Tako, tako! Pametno in previdno je, da jih poznaš, tako se vsaj niti nehotoma ne boš doteknila kake razbite srčne strune.« »»Seveda, seveda! ;No, pa zdravstuj!«« »Na veselo svidenje, magister!« In ločili sta se. Božena pa je dalje raztele* sovala svoje misli. Da ima vsaka učiteljica svoj žalosten roman? To je pač istina! Skoro vsaka! Druga dekleta nimajo niti prilike do* speti do raznih dogodkov, ako jih — kar je postalo sedaj sicer moderno — ne iščejo same. Učiteljica pa se, kakor samostojna ženska nehotoma ukremplje med srečonosne ali pogubne doživljaje.
In ako jej vigred ne požene pomembnega pripetljaja, jej ga brezdvomno jesen... A i
ti dogodki so po večini namakani v bridkosti in solzah, vsled česar se navadno ne spočije iz njih drugega, ko neodoljivo razočaranje.... Marsikatero grenkobo in pregrešno natolce* vanje si prihranjajo dekleta, ki niso nikoli ostavile očetove hiše, dočim učiteljica? Brez vsakega posvetnega užitka prijadra do zalih devetnajstih let, do svojega zrelostnega iz« pita. Nato stopi v svet s širokorazkolačeni* mi, zvedavimi očmi, z biserno kolajno ide* alov vsa preslepljena od mikroskopa pozla* čenih nad, vsa odičena s kito zelenih iluzij,
vsa omamljena z jato smejočih želja----
oh! In potem sledi življenje poznano le po teoriji, razlagano le po knjigah, življenje —: — — docela drugačno nego je svitalo pred njenimi očmi, ko je ostavljala vzgoje* vališče in sledi, sledi cela. baterija vsako* vrstnih izkušenj, ki so tesno in prikladno zvezane druga z drugo, ko na molku zrnce z zrncem. Običajno se enega samega rubini« nega užitka tesno oprijemlje desetero stru* penih ujed ... In ko je kolobar sličnega zve* riženja dovršen, tedaj jej ne ostaja drugega nego spomini, spomini, spomini----
S sličnim razmotrivanjem je stopila Božena iz hoste, pred katero se je bliščala na solncu mala vasica s svojimi strmostrešnimi kočami, ki so bile svatovsko odičene s pisa* nim cvetjem, kakor so vobče skoro vsa bi* vališča po zeleni Štajerski. Priprostost in ne* imovitost je izdajala vsaka hišica in vendar koliko snage, koliko smisla za lepoto in red! Vsak kotiček, vsak košček zemlje zunaj zgradbe, ki je spadal k hiši, vsak je bil skrbno zagrajen ali pa okinčan s cvetjem ne pa ko ponekod tu pri nas zasut. s ka* menjem, črepinjami, kotlovino, ali zanemari jen, liki nedostojna podrtija, uporabljena za gnojnico ali prepuščena javni nesnažnosti. — Dolgodlak kosmatinec, ki ni odnehal z vo* tlim lajanjem, odkar je zagledal tujko, je po* zivljal na prag marsikatero ženico, a med radovednicami, ki so polukavale izza s cve* tjem okinčanih okenc, je bila tudi njena nek* danja sošolka, Anka Smolarjeva. Par se* kund je škilila vanjo z navadnim pogledom, a nato bliskoma, ko da jo je nekdo potegnil za krilo, izginila izza balkončka. Trenotek kasneje sta si učiteljici stali v objemu, treno* tek kasneje sta sedeli gori v Ankini samot* ni sobici...
Takoj, že med prvim razgovorom je Bo* žena izpoznala, da se Anka ni mnogo izpre* menila po zunanjosti ali izprevidela je že po
par opazkah, po par odgovorih, po par skle* pih, da se je v njeni duši izvršil znaten pre* obrat, preobrat, vsled katerega je vsa njena nrav zadobila drugačen kolorit. O njenem nekdanjem- neprestanem nasmihanju, njeni melodični dovtipni govorici ni bilo ne znaka, ne spomina. Sedeli sta že poldrugo uro sku* paj in premlevali najglavnejše o vsakdanjem življenju, o modi, o potovanju, o narodnosti in politiki, nato sta se dotaknili nekdanjih šolskih let, o sošolkah in profesorjih, sploh o vsem nekoliko. Le o srčnem položaju nista zinili. Božena%je molčala iz opreznosti in takta, Anka najbrže iz strahu, da bi njeno lastno zanimanje za Boženino dušo, ne vzbu* dilo v njej podobno vprašanje ...
Solnce je stalo še visoko nad gorami, ko se je Božena dvignila s svojega sedeža in se pripravljala k odhodu. V istem hipu je po* trkalo tik ključavnice. Pismonoša je prine* sel razglednico. Božena je stopila tačas k ogledalu ter si nadevala slamnik, toda ko se je zasukala, iščoč si z ostičasto klobučnico prehoda skozi lase, je v zrcalu zapazila kako je lahna rdečica oblila bledi obraz njene to* varišice. Niti lahnega odprtja ustnic — znaka presenečenja — ni Božena prezrla ali za* tajila se je, ko da ne opazi ničesar. Še le, ko je Anka, vidno razvneta, mečkala razgledi nico v dlani, si je Božena navidezno malo* marnostjo usojala vprašati: »Neprijetno ob* vestilce, Anka?«
»»Ali si tolika psihologinja, Božena?««
»O, najmanje, draga! Toda včasih najde zrno tudi slepa kokoš!«
»»Veš, neprijetno ravno ni to poročilo, pa niti prijetno ne! Pravzaprav nič izrednega! Sicer, saj ti lahko prečitam, evo: »Nekaj važnega Vam hočem poročati ob svidenji; videl sem namreč nekoga z nekom!««
»Samo to in nič drugega? povpraša Bo? žena.
»»Ničesar drugega!««
»Je že tako! Čuden je pač organizem člo* veške duše! Včasih nas razvnema i najne* znatnejša malenkost n. pr. celo taka spomin? ska mrvica, o kateri smo si domišljali, da je v nas že davno pozabljena in strohnela. A pri tem izprevidimo, da tiči nekje v našem srcu še predorček, v katerem je ono premi* nelo razočaranje ali žalost ali nezgoda osta* vila male koreninice, pripravljene vsak čas pognati, ako bi se jih kdo le osmelil dotak* niti.« Anka ni na Boženino naziranje niče? sar odgovorila. Molče je sedela na zofi in
podpirajoč si glavo bulila pred se. Božena je ni hotela ostaviti tako tužne in jej zato reče vnovič: »Ne žaluj, Anka! Uteši naj te zadoščenje, da i mnoge druge niso nič na boljšem!«
»»Vem! Marsikomu se godi slabo, marši? komu je bližnjikova podlost in brez vestnost ogrenila življenje. Ali povej! Po kakem na* čelu mora trpeti človek, ki v življenju ni pri* zadel nikomur zlega? O, povej! Po kakem načelu poteka življenje v najlepšem tiru baš onim, ki so brezdušni, umazani, grehotni, zlobni in gnjusobni. A?««
»Nikar se tako ne razgrevaj, Anka! Dospe že čas da za dobe i slični ničvredniki zaslu* ženo plačilo; gorje, ko bi tako ne bilo! Prispe že trenutek v življenju, ko si mora tak moški ali ženski lopov priznavati sam: To je honorar za dotični moj greh!«
»»Ah! To bi bilo divno, če bi ga zadela nesreča ali nezgoda, ki bi jo smatral zaslu* ženi kazni, toda zaman, na to ne upam ...
Blagor tebi, ki si tolika optimistinja!««
»Navzemi se le tudi ti, Anka, teh pred* sodkov, čeprav se ti zde le namišljeni; bolje ti bo, nego da se razburjaš!«
»»Razburjam? Ali sc mi to pozna? ,No, da! Razdražilo me je ono oznanilce, ker je dospelo tako nenadno, sicer ni v mojem srcu drugega prostora, nego za najgloblje zaničevanje!««
»Tako? Ni*li mogoče na dnu srca, nekje v pepelu skrita še neznatna iskrica, ki bi za* mogla učinkovati, da bi vsaj trenotek za* bila kako morebitno tajno bol?
»» Ne, ne, ni je!! Vendar neko drugo izpo* znanje mi je donesla ta razglednica, izpo* znanje, da vibrira v meni z orjaško silo nekaj sličnega, kar utegne o prvi priložnosti spro* žiti v meni ves svoj ogromni izbruh. In to je spomin na tekmovalko, na oni nestvor hm!««
»Ki gotovo niti ne zasluži, da si mrcvariš dušo in telo.«
»»Seveda ne! Ravno zato vse moje (rplje* nje, moja neodoljiva muka, ki mi liki črv gloda srce neprestano, venomer... kajti čuj! Ženska, ki jo je ostavil ljubi, ljubimec ali zaročenec, se mora pač pokoriti svoji ne* mili usodi ter se pohlevno udati, ako je nje* na rivalinja lepa ali mlada ali prikupljiva ali bogata ali elegantna ali duhovita. Vendar nikoli, ne, nikoli ne more pozabiti in preba* viti razočaranja, ako je dotičnica grda in zabuhla, zelenkastormenkastih zob in večno*
črnili nohtov, neotesana in neizobražena, redkih las in kurje polti, odurna in surova, mesnatega trebuha in želvinih nog . . . brr««...
»Ne, nikakor! Slične zamene in slične uža* Ijenosti ne pretrpi in ne prenese gladko no= hena ženska duša! V tem ti pač pritrjujem!«
»»No, torej lahko zapopadeš moje glo= boko neskončno in vesoljno zaničevanje zanj?!««
»O popolnem, Anka!«
»»Ti bi si potemtakem umela raztolmačiti moj položaj, ako bi se kedaj odločila za sa* mostan?««
»O, tega pa nikdar! V samostan, da bi se zaprla radi enega moškega? Vsemu naj bi se odpovedla radi tistega, ki te je žalil najma* lovrednejše? Ne, ne! Tega bi ti nikoli ne odpustila; ob slehernem domisleku bi te za* smehovala in se ti rogala. Saj se nadam,. da četudi imaš najplemenitejše srce, vendar mora tičati v tebi vsaj atom strupa, da ga zamoreš raztegniti, ko žlindro z vsakojakimi Tantalovimi mukami, ako bi se ti ono člo* veče povrnilo zopet skesano, ponižno in po* trto pred obličje!«
»»Oho, Ne govoriš h iz izkušnje, Bo* žena?««
»Nikar! To bodi le definicija na ono tvo* jo razglednico! ...
Sneg je naletaval v gostih kosmih in lede* nomrzla sapa, ki je brila med velikomestni* mi poslopji je liki silna brezovka podila
pešce v kočije, tramva je, kavarne in . . . do* mov. Božena je v svoji toplozakurjeni so« bici slonela ob trdnozaprtem oknu in gle« dala preko ulice na sosedov vrt. Sprva je le brezpomembno zrla y plešoče snežinke, ki so se na tleh po zeliščnih gredicah in golih cvetnih okrožkih zbirale v snežne kopuče. Toda kmalu so njene misli zdirjale preko vrtne ograje na oddaljenejša posestva, od tamkaj na pobeljene kraške gričke in raz njih tja daleč, daleč v . .. preteklost. In srce je zaihtelo .. . solza je kanila niz lice, odi stopila je od šip, stopila k glasovirju in s še* petajočim petjem zabrenkala:
Ne boš, ne boš me zabil več nikdar,... ljubezni zabiti pač ni mogoče ... ohranil vse spomine boš pekoče ...
Lehno trkanje in njena mlada postrežnica je stala ob vratih z razglednico v roki. In Božena je čitala: Danes je njegov prvoroje* nec: njegova dika in njegov ponos padel v vodnjak in utonil! Odslej verujem v tvoje prerokovanje, da vsaka grehota vabi za se* boj zasluženo kazen! Čudno čuvstvovanje poplavlja vso mojo dušo, a' sama si je nevem raztolmačiti: jedi to maščevalna zadovolji nost nad njegovo kruto nesrečo ali dušno zadoščenje nad maščevalnostjo pravicoljub? ne usode!...
»Oboje, oboje« je prepričevalnim kima* njem zamrmrala Božena zroč raztreseno v Ankino razglednico pa skoro strastno vzdih; nila: In kedaj dospem na vrsto jaz?
ORACUANOVA
Jezik rodni! Govorica mila staršev mojih, deda, babice ... izmed vseh ostaneš mi najljubša, dokler ne otrpne mi srce!
Ti spominjaš me detinske dobe — na besedkanje in pravljice — me domišljaš rajskih sanj dekliških Z rekom tvojim so me mamile!
Rodnemu jeziku
S tabo — govor rodni — še molitev z grudi dviga se pobožnejše. Zalše, ko bahate vse popevke, tvoji skromni spevi se glase!
Kdor se te sramuje, zatajuje, menj samsebe ceni, ko žival, ta navek le z onim glasom toži, ki jej ga stvaritelj je izbral
Naj tujina vase me izvabi, naj tujinščina krog me žgoli, ti mi — jezik rodni — dušo braniš, da je tuji spoj ne zamori...
Naj vihar raztrešči mi domovje, zloba zmaje mojo dobrobit, ti navek ostaneš — jezik rodni — duše moje... rodne grude ... ščit! !
VZGOJITELJICA:
VZGOJNE DOLŽNOSTI
—	Skrbi, o mati, za dušno zdravje svojega otroka, kakor za njegovo telesno!
—	Vzbujaj mu zanimanje do dela s tem, da nisi pred njim nikoli prekrižanih rok!
—	Blaži mu srce s podučnim pripovedovan njem, čegar jedro tiči v lepem vzgledu!
—	Uči ga samozatajevanja, vendar pazi pri tem, da se ne vgnezde v njegovem srci hlimba, licemerstvo in pustolovstvo!
—	Uči ga pravičnosti in usmiljenja tako, da mu razložiš, kako bi bilo njemu samemu vsled trdosrčnosti in krivice!
—i- Vzbujaj v njem pogum, odločnost in neustrašenost, ki so protistrup mehkužja in omahljivosti!
—	Svari ga pred površnostjo in lehkomiš* Ijenostjo, ki so hčerke neprevidnosti in pre* velike zaupljivosti!
—	Vnemaj ga za vse, kar izpoznavaš sa« ma, da je dobro, pametno, koristno in lepo!
—	Vežbaj ga v samostojnosti, da bo znal misliti in delati brez tuje opore in ne bo sto« ril nikdar ničesar brez lastnega prepričanja, ali je koristno in potrebno!
—	Navajaj ga k varčevanju in omejuj ga v potratnosti s tem, da mu ne dovoljuješ na* baviti si vsega, kar mu poželita oko in že* lodec in ko je želja preminula in pozabljena, domisli ga kako malovažna in nepotrebna mu je reč, za katero se je potegoval malo« preje.
—	Navajaj ga k strogosti, ki je združena z dobroto; navajaj ga k resnobi in možatosti, da bo udrihal po krivcu z očmi in udaril z molkom in ne s pestjo, kajti udarec z roko vzbuja trmoglavost, zaničevanje in celo osveto, dočim porajata očitajoč pogled in ne* voljo izrazujoč molk, le kes in grevanje ...
—■ Navajaj ga v preudarjanju in presoja= nju vprašanja, predno odgovori nespametno in v lastno ali tujo škodo!
—	Navajaj ga k modrosti, da ga ne bo v pozne jem življenju nikdo izkoriščal in zlo* rabil; navajaj ga k poštenosti, da ne bo izkos riščal in zlorabljal nikogar!
—	Razgrinjaj pred njim odurnost in grdost
laži, ki je spočetno seme podlosti, neznačaj* | nosti in brezvestnosti!
j — Dokazuj mu s pametnim naukom, da : greh ni samo laž, ampak tudi sleherna prikril vana resnica, da greh ni samo goljufija, am= pak tudi potuhnjenost in opravičevanje sle* parskega dejanja, da greh ni le obrekovanje, ampak tudi nebrižnost in molk, ako kdo na* pada in obrekuje pred njim nedolžnega in nekrivega.
—■ Vzbujaj v njem hvaležnost in občutek priznanja za vsako posameznost, ki mu jo kdo iz prijaznosti privošči in prizadene, toda uri ga v zmerni hvaležnosti, ki je primerna uslugi in delu!
—	Čuvaj ga lenobe, sladkosnednosti in skoposti; iz njih se izcimi sebičnost, vsled katere ne občuti, da nekdo zanj dela, strada in varčuje, dočim on vživa in se zabava! —
—	Ogreli mu moč varljivosti tako, da bo imel stud pred njo in jo bo čutil že po na* gonu ter se znal ravnati in oborožiti napram sleparju in varljivcu, četudi bi njegove ne* zvestobe ne videl, ne slišal. —
—	Vsak prosti čas uporabljaj za vzgajanje dušnih kreposti; tvoj otrok postane močan v dobrem, a strog nasproti napakam in pre* greškom! Ako bo kreposten in krepak tvoj otrok, bo tudi tvoj narod a krepkemu ni tre* ba zaščite! ...
Mati, ženstvo! V tvojih rokah je deca, v tvojih rokah je narodova moč in vsa naša bodočnost!
MARICA STEPANČIČEVA :
ZAMET
(Ruski spisal A. S. Puškin)
Proti koncu leta 1811 je prebival v Nena« radovem Gavrila Gavrilovič, ki je slovel po vsem okraju zaradi svoje gostoljubnosti in dobre volje. Sosedje so prihajali večkrat na njegovo posestvo a ne le zato, ker so pri njem vžili marsikaj dobrega ter kartali z nje* govo ženo Praskovjo Petrovno, marveč v prvi vrsti zato, da so se lahko nemotoma „ozrli na hčerko Marjo, sedemnajstletno, mič* no in brhko deklico. Smatrali so jo bogatim nevestam in si zato prizadevali neki, da jo pridobe zase, neki pa za lastne sinove.
Marjo Gavrilovno so vzgojili francoski ro-mani in zato ni čuda, ako se je nekako ros mantično zaljubila. Izvoljenec njenega srca je bil namreč ubožen in priprost zastavonoš ša, ki je bil ravno dospel na daljši dopust v
i svojo rodno vas. Samoobsebi je umevno, da je tudi mladi človek gorel zanjo z enako strastjo. Njuna medsebojna udanost pa ni« kakor ni ostala prikrita premožnim rodite« ljem in zato so najstrožje prepovedali svoji hčeri misliti nanj, dočim so njega prijeli še hujše.
Navzlic temu sta si zaljubljenca čestokrat dopisovala ter se shajala danzadnem v smreč* jem gaju ali pa v stari kapeli. Tamkaj sta si prisegala večno ljubezen, sklepala najrazno* vrstnejše predloge ter se hudovala nad ne« milo usodo; končno sta dospela do sledeče razsodbe: Ker ne moreva niti dihati drug brez drugega, medtem ko strogi roditelji ru« šijo vse najine blage namene, pomagajva si sama brez njih!
Nastopila je zima, ki je jima sicer prekra« tila sestanke, a tembolj podnetila njuno do« piso vanje.
Vladimir Nikolajevič je mladenko v sle« hernem pismu prosil naj se uda njegovi volji, to je, naj se tajno poroči z njim, češ, da se bodeta nekaj časa skrivala a naposled po« kleknila skesano k nogam strogih roditeljev. Prepričeval jo je, da bodo starši gotovo tako ginjeni nad junaškim postopanjem nesrečnih zaljubljencev, da naposled brezdvomno po« reko: »V naš objem, otroka!«
Marja Gavrilovna je o tem dolgo preudar« jala ali cela množica že določenih načrtov, je bila vnovič ovržena, — Naposled sta sogla« šala: Določila sta dan, ko se bo ona odda« Ijila že v mraku v svojo spalnico in ostala brez večerje z opravičbo glavobola. Ona naj bi bila seveda zmenjena s svojo postrežnico, da bi jej bil pobeg lažji. Ponoči naj bi od« šla s postrežnico po stopnicah v ozadju hiše na vrt in od tamkaj stopila v na cesti pri« pravi j ene sani. V saneh naj bi prevozila pet vrst daljave, namreč iz Nenaradova v selo Žadrino in sicer naravnost pred cerkev, v ka« teri bi jo pričakoval Vladimir.
Poslednjo noč pred zaželjenim dnem, ni Marja Gavrilovna niti zatisnila oči, kajti ko si je pripravila perilo, obleko in nakit, je na« pisala dve dolgi pismi. Prvo je naslovila na prijateljico a drugo lastnim roditeljem. V njem se je poslavljala od njih z nežnimi iz« razi, pripisovaje svoj prestopek neizrečeni neodoljivi ljubezni. Zaključila pa je poro« čilo s tem, da pričakuje z nestrpnostjo oni blaženi hip svojega življenja, ki jej donese dovoljenje kloniti ob vznožje najdražjih jej roditeljev.
Stoprv ko je napisala primeren napis in zaprla pismo, na katerem je liki pečat pri« lepila dve žareči srci, je legla v postelj in lahno zadremala; to je bilo že ob jutranji zori. Toda kmalu se je prebudila zbog straš« ne sanje. Sanjalo se jej je, kako poseda v sani, da se odpelje k poroki, kako jo njen oče zadržuje, vlači po snegu ter peha in suva v temno brezdno, ki je vanj strmoglavila z nepopisno bolestnim srcem. Videla je v snu tudi svojega Vladimir j a, ležečega v travi, revnega in okrvavljenega, kako jo umirajoče roti tožnim glasom naj se podviza ž njim k poroki. In slični brezsmiselni prizori so se pojavljali drug za drugim ter jo docela iz« mučili. Naposled je ustala bledejša, ko na« vadno in z istim nehlinjenim glavobolom.
Oče in mati, zapazivša njeno molčečnost in raztresenost, sta bila v velikih skrbeh ter jo naravnost mučila z neprestanim povpraševa« njem: Kaj je s teboj, Maša? Nisi«li bolna. Marja? Da ju pomiri, se je deklica kar silila kazati se jim veselo, kolikor je pač mogla. Nastopil je večer! Misel, da preživlja posled« nji dekliški dan sredi svoje družine, jej je stiskal srce, da je jedva vztrajala. Tihoma se jame poslavljati od vsacega predmeta, ki jo je okroževal... Končno je trpečim glasom sporočila, da ne bo obedovala. Poslovila se je od očeta in matere, ko vsak večer, a ko sta jo poljubila in blagoslovila, ko običajno, je komaj zadrževala jok. — Prišedša v svojo sobo, je pokleknila pred razpelo, a tedaj so jo solze tako zalile, da jo je morala postrež« niča tolažiti s pogumom in mirom. Toda ona se ni mogla, utešiti tako kmalu, razdražala jo je misel, da skoro ostavi ljubljene starše, dom, svojo deviško spalnico in tiho dekliško življenje ...
Na dvorišču sneži in veter piha tako silno, da se oknice tresejo in ropočejo. V vsej hiši je tiho, vse je že zaspalo. Marja si obleče toplo suknjo, se zavije s šalom, vzame kovček in odide po prstih. Služabnica nosi za njo dve culi. Prideta na vrt. Sneg ne odjenja in burja brije nasproti, ko da hoče s silo zadrževati mlado grešnico. Z veliko težkočo dospeta do konca vrta. Na cesti čakajo sani; no, konji niso na .določenem mestu, kajti Vladimirjev voznik pohaja ž njimi, da ne ozebejo ter da jih vzdrži ognjevite. Še le, ko zapazi gospico, se približa, oidvzame obema dekletoma prtljago, jima pomaga ustopiti, vpreže zopet konje in potegne za vajeti. Konji zdirjajo! —
Povrnimo se sedaj k mlademu zaljubljencu. Vladimir je ves dan pohajal okrog. Na vse zgodaj je bil pri svečeniku v Žadrinovem, dovršil z njim natančno vse potrebščine in potem poiskal poročne priče med sosednimi posestniki. Prvi, kateremu se je javil — upo« kojeni štiridesetletni praporščak Dravin — je soglašal takoj z vso zadovoljnostjo, saj ga je ta naključba domislila prešlih časov iz njegove lastne huzarske dobe. Povabil je Vladimirja celo k sebi na obed, prepričevaje ga, da naj si radi ostalih dveh prič ne provzroča skrbi, ker mu jih bode on sam pomagal dobiti. In res, koj po kosilu sta se oglasila pozvana svedoka: zemljemerec Šmidt v ostrogah in dolgih brkih, pa sin nekega kapitana, šestnajstletni dečko, ki je
> nedavno pristopil k ulanom. Le*ta se sicer nista ujemala z Vladimirjevim . predlogom, vendar sta mu obljubila z vso zanesljivostjo žrtvovati se za njegovo življenje. Vladimir iu objame z neizmerno radostjo in ves bla* žen odide domov k nadaljnjemu priprav* ijanju...
Že davno se je zmračilo! Ker je svojega zaupnika Terjoška odpravil v Nenaradovo s trojko, je velel zase vpreči čilega konja ob sani. S sanmi se je sam odpeljal v Žadrino, kamor ie imela priti čez dve uri njegova oboževana Marja. Pot mu ie bila dobro znana, a vožnje ni bilo nad dvajset minut. Ali glej! Jedva je Vladimir Nikolajevič dospel med polja, se je vzdignila močna burja in nastal je tak metež, da vsled gostih sne* žink ni videl ničesar pred seboj. Mahoma je bila zametena vsa cesta, okolica pa je izginjala v motni, rumenkasti megli, skozi katero so neprestano naletavali gosti snežni kosmi. Nebo se je družilo z zemljo. Zdajci je zapazil, da je zavozil na poljano! In zaman si je pri* zadeval, da bi dospel znova na cesto. Konj je stopal Ie tako na srečo, sedaj na trda tla, sedaj v blato in sani so se nagibale. Navzlic vsemu se je Nikolajevič trudil, da ne izgubi sedanje smeri.
Prešlo je že nadpol ure, a on še ni prehodil do žadrinske goščave; prošlo je zopet okoli deset minut, a goščave se še ne vidi. In Via* dimir zavozi čez polje, po katerem so bile globoke ponikve. Zamet ni odnehal in niti nebo se ni zjasnilo. Konj se je izpodtikal venomer in znoj je curil z njega neglede na to, da je zagazil vsak hip v snežni zamet. Naposled je mladenič zapazil, da ne žene v pravo smer, zato obstane, premišlja, razsoja, preudarja, dokler se ne odloči kreniti v desno. Konj je sopihal, dolgo je bil pač na poti, a Žadrinovega še ni na ogled. Za njim. krog njega, pred njim nedogledna, brezkončna poljana a povsod zasutki in jame. Čas mi» neva a Vladimir se vznemirja. Končno se nekaj črni tam daleč^ob strani, Vladimir krene tja in se približa goščavi z oddihljajem: »Slava Bogu! * Blizu sem!« Zavozi krog goščave v nadi, da dospe skoro na znano cesto, a privozi v tmino golih dreves. Vihar ni mogel tukaj razsajati in cesta je bila 'gladka: konj se je zdramil in Nikolajevič pomiril. Vozil je dalje, toda vozil in vozil; Žadrinovega vendar ni nikjer, goščavi pa ni konca! Zopet izpozna z grozo v srci, da je zabredel v neznan gozd. Lotil se ga je obup.
In udrihal je po konju, da je uboga žival zdirjala, ali kmalu obtiči onemogla; nato vozi cel četrt ure korakoma kljub vsej nasilnosti nesrečnega ženina.
Polagoma so se drevesa redčila in Vladimir je privozil iz hoste. Ali Žadrinovega ni videti nikjer! Bilo je že okoli polnoči in Vladimir ju so privrele solze iz oči; izgubil je ves pogum in začel je voziti kar tako na srečo. Vihar je ponehal, hudournik se je razpršil in pred njim se je razprostirala nedogledna ravnina, vsa odeta z belo preprogo. Jasna je bila noč in tako je lahko zapazil nedaleč od sebe va= sico, obstoječo iz štirih, petih dvorcev. Za« vozi proti njej in ob prvi hišici skoči iz sani, steče k okencu in potrka. Čez nekoliko se je začul ropot privzdignjenih oknic, nato je starec s sivo brado polukal ven.
»Česa ti je treba?«	-s
»»Je^li Žadrino daleč?«« »Če je Žadrino daleč? He!«'	s
»»Da, da! No, je«li daleč?««	<
»Hm! Kakih deset vrst bo gotovo!« ^ Pri tem odgovoru se je mladenič prijel za lase in obstal nepremaknjen, kakor človek, ki je obsojen v smrt.
»Pa odkod si?« je vprašal starec. »»Oh, starček! Mi=li moreš dobiti konj do Žadrinovega?«« »Kdo nam je dal konj?« »»Pa morda dobim jkakega vodnika, plačam,, kolikor mu drago!««
»Počakaj!« odvrne starec, spuščajoč oknice. »Pošljem ti sina, da te spremi!«
Vladimir počaka. Trenotek in zopet po= trka. Oknice se zopet dvignejo navzgor; brada se pokaže. »Česa želiš?«
»»Kako je s tvojim sinom?«« »Takoj pride; se obuva! Te li zebe? Pridi in ogrej se!« »»Hvala; pošlji mi nemudoma sina!««
Zaškripala je dver; mladenič je izšel z drogom v roki. Stopil je naprej, kazal in brazdil pot, ki je bila vsa zasuta s snežnimi zameti.
»Koliko je ura?« vpraša Vladimir.
»»Kmalu se bode zdanilo««, odvrne mladi mož.
Vladimir ne izpregovori več niti besede, ampak samo vzdihne. Petelini so kukurukali in bilo je že svetlo, ko so dospeli v Žadrino. Cerkev je bila zaprta. Nikolajevič plača
spremljevalca in odide na dvor k svečeniku. Na dvorišču ni bilo njegove trojke. In ... oj, kaj je neki to?----------- —. —
Povrnimo se sedaj k nenaradovskim posest* nikom ter poglejmo kaj se vrši pri njih. Ničesar! Starčka sta se zbudila in odšla y jedilnico. Ko je bil prižgan samovar, je Gabrijel Gavrilovič poslal sobarico k Maši Gavrilovni, da poizve, kako je z njenim zdravjem in kako je počivala. Služkinja se je povrnila, objavljajoča, da je gospica pre* spala neugodno a da jej je odleglo in da pride takoj v obedovalnico.
In res! Kmalu so se vrata odprla in Marja je ustopila pozdravljaje očeta in mater.
»Kaj je s tvojo glavo, Marja?« vpraša Gavrilovič.
»»Boljše, tatek!««
»Gotovo si se včeraj pre^rela, Maša,« pov* zame Praskovja Petrovna.
»»Morda, mamica!««
Dan je prešel ugodno, toda ponoči je deklica res zbolela. Poslali so v mesto po zdravnika, ki je dospel še le zvečer in našel bolnico v blodnjah. Razvila se je silna mrzlica in siromašna bolnica je bila dva tedna kraj groba.
Nihče v hiši ni izvedel o nameravanem begu, ne o tem, kar se je bilo dogodilo, kajti dekličina zaupna sobarica ni črhnila nikomur. In svečenik, kakor odpuščeni jezdarski za* stavonoša, brkati zemljemerec in mladi ulan, so pa skromno molčali. Voznik Terjoška pa ni pripovedoval, kar je bilo odveč, niti v pi« janosti. Sicer pa je Marija Gavrilovna v neprestanih blodnjah sama razkrila svoje skrivnosti. Vendar, ker so bile njene besede zelo zmedene, je skrbna mati posnela iz njih le toliko, da je hči smrtno zaljubljena v Via* dimirja Nikolajeviča in da je ta ljubezen povod nevarni bolezni. Posvetovala se je s svojim možem in s sosedi ter dospela kon* čno do soglasnega zaključka, da se Marija Gavrilovna neglede na bogatstvo, združi s človekom po njeni volji, saj uboštvo itak ni nikaka pregreha. Vladimirja ni bilo oddavno videti na domu Gabrijela Gavriloviča, opla* šili so ga pač že prvotni vzprejemi. Poslali so ponj in mu sporočili nepričakovano srečo: soglasje k zakonu. Ali, koliko je bilo osup* njenje nenaradovskih posestnikov ob pre* jemu njegovega nespamentnega pisma. V tem jim je namreč poročal, da njegova noga ne prestopi nikoli več njihove hiše, dočim je dodal k nezapopadljivemu sklepu prošnjo,
naj pozabijo nesrečnika, ki polaga vse svoje upe edino le v smrt. — Nekoliko dni kasneje so izvedeli, da je Nikolajevič pristopil k vojski, da odide z njo na bojno polje. To je bilo 1. 1812. Dolgo nfso tega razodeli okreva« joči deklici. A niti ona ni nikoli omenjala Vladimirja. Po nekoliko mesecih pa so za= sledili njegovo ime v številu preminolih in težko ranjenih pod Borodinom. Ta vest je spravila bolnico v nezavest, da so se kar bali mrzlice. Ali — hvala Bogu — nezavest ni imela posledic. Kmalu za tem jo je zadela druga žalost: umrl jej je oče. Imenoval jo je sicer naslednico vsega svojega imetja, ven* dar jo to ni utolažilo. Iskreno je prenašala gorje s svojo ubogo materjo, kateri je obe* tala, da se ne loči od nje nikoli. Po očetovi smrti sta ostavili nad vse milo Nenaradovo — ki je jima postalo kraj najžalostnejših spo* minov — ter se preselili na ... ski imetek.
Ženini so tudi tukaj krožili okoli zale in premožne neveste, ali ona ni nudila niko* mur najneznatnejše nade. Vselej, ko jo je mati nagovarjala, naj si izbere tovariša, je Marja Gavrilovna zanikala z glavo ter se za* mislila. Vladimirja ni bilo več, umrl je v Moskvi po prihodu Francozov, ali Maši je ostal v najblažjem spominu; bavila sc je v mislih le s tem, kar jo je spominjalo njega: s knjigami, ki jih je čitala nekoč ž njim, z risarijami, notami in s stihi, ki jih je sestav* Ijal zanjo. Sosedje, ki so doznali o tem, so se čudili njeni vztrajnosti ter pričakovali z ra* dovednostjo junaka, ki nekoč morda vendar* le omaja tužno zvestobo te pristne Artemize. Medtem se je vojna zaključila. Naši polki so se vračali izza meje. Narod jim je hiteval naproti. Godba je svirala bojne pesmi: Arijo iz Gioconde, tirolske valčke ni Vive Henri quatre! — Obdarjeni s križci so se povračali častniki, ki so odrinili na bojišče skoro otroci a postali možati na spornem vzduhu. Vojaki so se veselo razgovarjali med seboj mešajoč v govorico nemške in francoske izraze. Ne« pozabni čas! Čas slave in navdušenja! — Kako je zatrepetalo rusko srce ob besedi do* mačija!! Kako sladke so bile solze svidenja! S kolikim soglasjem smo izražali čuvstva narodnega ponosa in ljubezni do vladarja. A kakšen trenutek je bil to še*le zanj ...
Ženske, ruske žene so bile takrat kar iz* premenjene; navadna mlačnost je izginila, navdušenje jih je naravnost opojilo, da so — srečajoče zmagalce — razvneto vzklikale: Hurà! In v ozračje so letele čepice! Kdo iz*
med takratnih vojakov ni izprevidel, da je dolžan ruski ženi večje hvaležnosti? — —
V tej blesteči dobi je prebivala Mar j a Gav? rilovna z materjo v ... guberniji in torej vi? dela, kako praznujete obe prestolnici vojne pridobitve. In v trgih in vaseh je bilo občno navdušenje naroda še večje. Povrnitev voj? nikov, zlasti častnikov je bil povsod pravcata slavnost, da je postalo neugodno za gospode v fraku. —
Opomnili smo že, da neglede na njeno hlad? nost je bila Mar j a Gavrilovna, kakor nekoč -zelo okrožena s snubači tudi sedaj. Ali, vsi so morali odstopiti, kadarkoli se je pojavil v njenem gradiču ranjeni huzarski vojvoda Burmin s svojo zanimivo bledostjo, kakor so imele navado opažati tamošnje gospice. Bilo mu je 26 let. Prišel je na dopust na svoje po? sestvo, nahajajoče se v obližju vasi, ki je v njej bivala Marja Gavrilovna. Burmina je mladenka j ako odlikovala; pri njem je pre? rninjala vsa njena zamišljenost. Ni sicer ko? ketirala ž njim očitno, vendar bi, opazujoči jo poet, ne vzkliknil drugače nego: Se amor non c'e, che dunque? —
Burmin je bil nad vse prikupljiv mladenič; bil je namreč one nravi, ki ženski ugaja: ne? žen, pozoren, oprezen, brez vsakih zahtev in nad vse ljubeznjiv. Njegovo vedenje z Marjo Gavrilovno, je bilo priprosto in iskreno, ka? kor njeno ž njim, vendar so se njuni pogledi umeli in umela njuna duša. Kazal se jej je tihega in skromnega ali njegova govorica jo je uverjala, da je moral biti nekdaj velik na? gajivec, j ako smel in premeten in nagel po svojem značaju. Toda bolj nego vse ... bolj nego njegova nežnost, njegov prijetni razgo? vor, bolj nego njegova očarujoča bledost vsled ranjene prevezane roke, je razdražalo njeno radovednost in domišljijo ono zataje? vanje mladega huzarja, zbog česar si ni mo? gla raztomačiti, zakaj ni še pokleknil ob nje? no vnožje? Kako, da ni še slišala njegovega ljubezenskega priznanja? Gadi zadržuje plaš? ljivost ali ponos, ali koketstvo prebrisanega veseljaka? Vse to jej je bilo res uganjka! Z nestrpnostjo je pričakovala hipa romanti? škega razjašnjenja, kajti tajnost, naj je še toli neznatna, je bila ženskemu srcu od vse? lej nekaj neznosnega. Burmin se je udal to? liki zamišljenosti in njegove črne oči so s ta? kim ognjem obtičavale na Marji Gavrilovni, da se je le tej dozdevalo odločilno trenutje že prav blizu. In celo sosedje so se že po? menkovali o svatbi, kakor o dovršenem činu,
dočim se je Praskovja Petrovna tiho rado? vala, da si je njena hči izbrala končno do? stojnega ženina. Starica je sedela nekedaj sama v izbi in obračunavala z žitom, ko je ustopil Burmin ter jo vprašal po Marji Gav? rilovni.
»Na vrtu je,« odvrne starka, »idfte le k njej!« In Burmin je odšel, dočim se je ma? mica prekrižala z mislijo: »morda se danes vendarle dobro izvrši!«
Burmin je zagledal Marjo Gavrilovno v beli obleki pri ribniku, pod vrbo, čitajoče iz knjige. — Na prva vprašanja je mladenka namenoma odgovarjala malomarno, povspe? ševaje na ta način njegovo zadrego, ki se jej je zamogel izogniti le z odločilnim razjašnje? njem. Tako se je tudi zgodilo! Burmin jej jame pripovedovati, kako je iskal že davno prilike odkriti jej svoje srce in zaprositi njeno po» zornost. Marja Gavrilovna, ki se je vzgojila iz francoskih^ romanov, je povesila glavo in zaprla oči v znak soglasja. »Jaz vas ljubim,« je vzkliknil Burmin, »ljubim vas strastno!«
Marja Gavrilovna je zarudela in klonila z. glavo še nižje.
»Postopal sem neprevidno, udajajoč se prepiiijetni navadi... navadi, videti 'in sli? šati vas vsak dan.«
Marja Gavrilovna se je spominjala prvega pisma iz St. Preux ...
Sedaj je prepozno, da se protivim usodi; spomin na vas, vaš mili obraz ostane mo? jemu življenju večna tolažba, pa tudi bridka muka. Ne preostaja mi pač drugega, nego da vam razkrijem grozno skrivnost, ki — žal —>
I bo nama nepremagljiva pregraja.«
»»Ista je že obstajala,« je pripomnila mla? denka z urno živahnostjo. »»Jaz ne morem biti nikoli vaša žena!««
»Vem, je odgovoril on tiho. Vem, da ste nekdaj ljubila... trda smrt... in tri leta ža? lovanja... ali, mila, ljuba moja Maša Ga? vrilovna! Ne prizadevajte si odvzeti mi še po? slednjo tolažbo, da bi vi ne soglašala dopol« niti mojo srečo, ako bi...
»»Molčite, radi Boga, molčite! Vi me ugo? nabijate!«« je zaihtela deklica.
»O, da! Jaz vem, jaz čutim, da vi, ako bi bili moji, no ... jaz ... jaz sem najnesrečnej? še bitje ... Oženjen sem!«
Marja Gavrilovna je zastrmela vanj z za? čudenjem.
»Oženjen sem« je nadaljeval Burmin, »jaz sem oženjen že četrto leto, a nevem ne kdo
je moja žena, ne kje prebiva, ne vem niti, ako jo bom sploh še kedaj videl!«
»»Kaj govorite?«« je naglo vzkliknila de= klica »»oh, kako je to čudno! Nadaljujte, tudi jaz vam razložim pozneje... no, na* daljujte prosim, storite mi to uslugo!«« In Burmin je začel pripovedovati:
»V začetku leta 1812. sem prišel v Vilno, kjer se je nahajal naš polk. Nekega večera sem se nekje zelo zakasnil; zato sem naročil naj mi naglo uprežejo konje. A kar naen* krat je začel naletavati vetern sneg, ki se je kmalu izpremenil v pravcat zamet, tako da so mi vozniki in nadzorovatelji svetovali naj počakam. Slušal sem jih, toda neumeven ne* mir se me je polastil; zdelo se mi je, kakor da me nekdo peha dalje. Medtem pa metež ni odnehal, jaz pa nisem mogel vztrpeti. Zato sem zopet velel zapreči. In odpeljal sem se s slugo v oni nevihti. Voznik me je opozoril, da bo vozil ob reki, češ, da skrajša pot vsaj za tri vrste. No, bregovi so bili za« meteni, vendar je voznik menil, da vozi veds no ob kraju, od koder lahko dospe na cesto. Ali mahoma smo opazili, da smo zagazili v neznano krajino. Hudourje ni potihnilo in ker sem zapazil nekje plamenček, sem uka= zal zapeljati tjakaj. Dospeli smo v vas; v les seni cerkvi, ki je bila odprta, sem zapazil svetlobo. Za plotom je stalo nekoliko sani in ljudje so hodili po pragu.
»Semkaj, semkaj,« je zakričalo nekaj gla* sov. Dasiravno se nisem zavedel čemu, sem vendar krenil k njim.
»Oprosti, a kje si se toliko zamudil,« mi je opomnil nekdo.
»Nevesta je napol v nezavesti; pop ne ve kaj bi počel« mi je zaklical drugi »hoteli smo se že vrniti!« »Pridi vendar nemudoma« je dodal tretji. Začujen, ko v omamici sem
izstopil iz sani« ter odšel v cerkev, ki je bila razsvetljena le z dvema, tremi svečami. V temnem kotu cerkve je na klopici sedela de= klica; družica jo je drgnila ob sencih.
»Slava Bogu« je zaklicala ta, »ste končno vendar le dospeli; malo je manjkalo, da mi gospodična ni umrla!« T
Tudi stari duhovnik se mi je približal, rekši: »Pričnem!«
Privzdignili so slabotno devojko, ki se mu ni zdela grda in koj zatem sem stal razstre« seno pred čitalno mizico. Trije moški so se približali in oh — neumljiva neodpustljiva lehkomiselnost moja — svečenik je naju pos ročil.
»Poljubita se!« je opozoril nekdo in mlada ženka je obrnila k meni svoj bledi obraz, do* čim sem jo jaz hotel poljubiti... a v tem je kriknila: aj, ni on, ni on!« In padla je v orne» dlevico; navzoči so strmeli vame s prestra* šenimi očmi. Jaz pa, ko da sem se še le te« daj zbudil iz sanj ter se zdramil in streznil, sem molče odšel hitro iz svetišča nato pa urno skočil v kibitko in zavpil: Odpelji!«
»»Moj Bog!«« je zaklicala Marja Gavrilovs na, »»in vi ne veste, kaj se je dogodilo z nes srečno vašo ženo?««
»Nevem!« odgovori Burmin, »ne vem niti kako se zove kraj, kjer sem se poročil, kajti prizadeval sem si pozabiti na svoj pregre* šek.« Spominjam se le, da ko sem se odpeljal od cerkvice, sem trdno zaspal in se prebudil stoprv drugega dne. Sluga, ki me je takrat spremljal, je nenadoma umrl in tako nisem niti gojil upanja, da bi zopet zasledil kje ono, zoper katero sem se pregrešil toli grozovito!«
»»Moj Bog, moj Bog!«« je vzdihnila Marja Gavrilovna! prijemši njegovo roko, »»torej ste vi bili oni? In vi me niti ne poznate?««
Burmin je prebledel in ... padel k njenim nogam...

RODOLJUBKA:
POSNEMAJMO DOBRE NAUKE
Tržaški »Piccolo« od 26. julija 1908. leta, je donesel v svoji takratni izdaji zanimiv člančič prof. Anton Zernitz=a, ki je sestavil svoje delce na podlagi mnogoletnih lastnih izkušenj in to na naslov vseh onih staršev, ki zanemarjajoč lastno materinščino pošilja« jo svojo mladež v tujejezikovno šolo. Seveda je goriomenjeni profesor imel v mislih itas lijanske šolarje in nemške učilnice, vendar zasluži vsebina vso našo pozornost sicer z
razliko, da imajo naši slovenski roditelji pred očmi slovenske otroke in tujerodne šole! —
»Samonasebi neoporečno vzgojcvalno pra* vilo je, da se mladež katerekolisibodi narod« nosti, mora vzgojiti in poučevati le v njeni lastni materinščini!
Izvzemši slučaje, ki to onemogočajo, če n. pr. ta ali ona osamljena italijanska obitelj prebiva v Berlinu ali tujerodna v Rimu, za= služi sleherno drugačno postopanje vso gra*
jo, ne glede na dejstvo, da se slično ravnanje samo kaznuje na škodo mladine pa tudi nu starših samih, saj jim prejalislej mora vzklili v srceh kesanje, da so se tako zelo izpozabili v svojih dolžnostih.
Opažam to zlasti na naslov onih staršev v Trstu, ki pošiljajo svoje otročiče že v naj« nežnejši dobi šestih let v nemško ljudsko šolo, postavljajoč jih tem načinom pravcati dušni muki. Bore malo domišljije nam je treba, da si zamoremo predočevati stališče onih majčkenih možgan — ki so prisiljene srebati vase papigalne glasove, ki ne samo, da so jim nezapopadljivi, se niti ne prile« gajo njihovemu glasovnemu ustroju — ko morajo dostavljati posameznim predmetom pridevke, ki so si jih doslej navadile ume« vati le v materinščini, docela različni od nemške! Brezdvomno prevladuje v onih siro« mašnih glavicah najvišja zmeda, ko si priza« devajo raztolmačiti si razliko novega imeni« ka, s katerim se jih je ukleščilo.
Samoobsebi je umevno, da z naraščanjem let postaja govorni nered v onih mehkih mož« gančkih vedno jačji in silnejši, in to nič manj tedaj, ko ustopa mladič že v tujo sred« njo šolo. Vzprejemni izpiti italijanske mla« deži, ki se vpiše v nemško srednjo šolo, po« dajajo o tem leto za letom občutnožalostne dokaze. Taki gojenci znajo le nekaj nem« ščinc, nekaj materinščine, zategadelj pa so tudi njihove naloge tako polne pravopisnih in slovničnih pogreškov v najpriprostejših stavkih, da vzbujajo v opazovalcu največjo tugo in nevoljo.
Redkomalo na je nemških učiteljev, ki vočigled vsemu temu računajo s takim iz« jemnim položajem ter imajo potrpljenje in prizanesljivost ob presojanju sposobnosti no« vih učencev. Večina njih niti ne misli, da ima pred seboj množico, ki spada k nenem« ški narodnosti in se loti izpraševat in redovat mladiče iz Trsta, ko da so iz Gradca in Du«
naja. Di obstaja med temi in onimi velika razlika, ne uvažujejo, navzlic vsem priporo« čilom kakega vestnega nadzornika, ki pripo« roča učiteljem naj jemljejo v obzir lokalne razmere.
In tedaj se vprašam: se li nauče temeljito nemščine taki mladiči? Odgovor zanikuje to skoro popolnoma. Cesto sem imel priložnost pregledovati nemške naloge zrelostnega iz« pita na nemških srednjih šolali. Trpkost se polašči srca pred gnječo dotičnih napak. V italijanskih nalogah takega italijanskega ma« turanta — ki je obiskoval tedensko dvourni ital. tečaj — pa prevladuje jezikovni slog in sestavo gol nemčizem. Ti dijaki prestopajo potemtakem na vseučilišče z nezadostnim poznavanjem obeh jezikov. Zato ne govo« rijo nikoli čisto in dovršeno enega jezika, ampak si pomagajo s spakedrankami. In tako zasledimo to hibo celo med osebami, ki predstavljajo že svojo dovršenost. So nam« reč v Trstu celo med ital. zdravniki in inže« nirji marsikateri taki, ki si pomagajo z nem« škimi tehniškimi izrazi, ker za italijanske ne vedo; uzrok tiči le v tem, ker se niso iz« učili najprvo dodobrega v materinščini, mar« več so že v rani mladosti obiskovali tuje« rodno šolo.
Zato opozarjam k zaključku vse one star« še, ki bi navzlic vsemu navedenemu še na« dalje vpisovali svoj zarod v tujerodne učil« niče, naj se ravnajo le po vzgledu Nemcev. Kateremu Nemcu bo kedaj padlo v glavo, da bi raznarodoval lastnega sina s tem, da bi ga poslal v nenemško učilnico? Nobenemu! Nemci imajo pač prerazvit čut ponosa, da bi učinili slično nedostatnost! Oni vedo pač dobro, da se njihovi sinovi nauče tujega je« zika, brez da bi polnili ž njimi tujerodne jim zavode.
Zakaj ne bi torej mi ne postopali liki oni?« Tako se glase posnemanja vredni nauki ital. profesorja!
1TALSKA SLOVENKA
Resignacija
Žarski upi, ki Se lani	Z upi leglo je veselje	He! Al mi smo večnostalni,
so življenje nam sladili...	do posvetnosti in hrupa...	ko morje in kraška skala!
Zdaj trohnijo zakopani	Src polašča se brezdelje,	Nas ne stre v tej dobi žalni
v naši narodni gomili...	da zaspijo sred obupa...	sila tujega navala!
Čilo stopimo na cesto,	Naj blagruje nas, ko oče,
tja pred zgradbo gospodarja...	naj nas boža, ko sinove...
če želi udanost zvesto	Izmed nas nikdo več noče
naj s pravico nas obdaraja!	v robstva rijavc okove!!
.Jadranka" izhaja v Trstu 1. vsakega meseca. Posamezne štev. 80 st Letno 10 L. — Odg. uredn.: Marica Stepančičeva
Via Scorcola 492. — Upravništvo: L. Mirkova, ul. Boccaccio 19.