JE ZMOTA KRATKA - DOLG JE KES.

Iz nesrečneževega dnevnika

slovenskemu ljudstvu v pouk

priobčil

F. Prlek

» </ Mi ,-ftkeJhOi  *

Tiskarna Dolenc, Trst. — Izd. P. Prlek
1896.

Spomin pravičnega je častitljiv ;
ime hudobnega pa bode gnjilo.

Ne dela,) nikoli hudega zaradi človeka ;
kajti ne bode on sodil tvojega življenja, nego Bog!

Ako stariši, oče ali mati, pokličejo svojega
otroka, da bi ga posvarili ali pa celo kaznovali,
kar je pač zaslužil, tedaj jih mora točno ubogati,
sicer bi ga zadela še hujša kazen; kajti z obo¬
tavljanjem kazal bi svojo neposlušnost, neuboglji¬
vost. Ravno tako moramo državljani ubogati svo¬
jega presvitlega vladarja, kateri je naš občni oče,
kadar nas po svojih podložnikih pokliče, da sprej¬
memo po njih kazen, katero smo zaslužili z ne¬
premišljenim ali pa hudobnim dejanjem.

— 4  —

Poredni otroci kaznujejo se s šibo, hudobni
odrasli ljudje pa z denarno kaznijo, ali pa se za¬
porom, — ječo. Ker jaz uže dolgo nisem več za
šibo, moral sem torej v ječo. Ko sem dobil poziv,
da moram nastopiti kazen, šel sem sam tje, ne da
bi morali priti po mene orožniki, kakor se to često
dogaja.

I.

Ko sem prišel h g. jetničarju, popisal me je
od nog do glave, preiskal mi vse žepe, odvzel
vse vrednostne malenkosti, p< em pa me poslal po
pazniku v ječo. To je majhn 2 m. široka, 3 m.
dolga in 2 m. visoka sobica z jednim majhnim o-
kencem, katero je zgorej pri stropu tako visoko
da največi človek ne bi mogel do njega. V tej
sobici našel sem dve postelji, ne postelji, ne: dve
ležišči, kajti na deskah je slamnica z majhnim
slamnatim zaglavjem, jedno rjuho in odejo, s ka-
koršnimi pokrivamo navadno konje. V jednem kotu
je peč, v drugem pa nekšna posoda za ....  po¬
trebo. Taka je torej ječa; tako je stanovanje za
tacega, ki ni vreden človeške družbe in mora
torej, kakor navadno pravijo, pod — ključ.

Ko so se vrata za menoj zaprla, lotila se me
je taka žalost, da sem se kar vrgel na slamnieo

- 5  —

ter ležal na njej, kakor nezavesten, na nič misleč,
samo jokal sem, dokler ni zopet zaškripal ključ
in paznik zaklical: „Po vodo“ 1 Brzo stopim skozi
odprta vrata na hodnik. Nek človek v čudnej
obleki potisne mi vrček v roko ter mi pokaže stu¬
denec. Hitro vrček natočim ter spet zbežim v
sobico. Vrata se za menoj zapro, ključ zahrešči in
spet sem sam, sam in zaprt. Hotel sem premišlje¬
vati svojo usodo, hotel sem misliti na svoje domače,
pa nisem mogel. Nezmerno žalosten, bil sem du¬
ševno popolnoma uničen. Predno se prav zavem,
zahrešči zopet ključ, vrata se odpro in paznik,
nudeč mi neko obleko,_ mi reče: „Ker boš neko¬
liko časa pri nas ostal in našo hrano užival, tedaj
moraš tudi našo obleko nositi. Tu jo imaš; preo¬
bleci se!“ Nekoliko časa gledal sem ves začujen
svojo novo obleko misleč, če bodo ta iznenadenja,
ki mi dušo in telo pretresajo, tako pogostoma pri¬
hajala, tedaj ne bom prestal svoje kazni. Pa kaj
sem si hotel? Obotavljati se ne smem; slekel sem
torej svojo ter oblekel novo obleko, v katerej sem
bolj medvedu, nego človeku podoben. Škoda, da
nimam ogledala, da bi videl, kako mi pristoja če¬
pica, ki je iz iste snovi kakor obleka.

A, uže zopet je ključ zahreščal; kaj neki
bode? Kosilo sem dobil, in sicer v jednem lončku
nekoliko čiste prežgane juhe, v drugem pa neko-

- 6  —

liko fižola s čebulo. Doma bil bi mrmral, ako bi
mi mati dala tako kosilo, a danes mi je dišalo,
kajti ravno 24 ur je preteklo, odkar nisem imel
žlice v roki-:-

Tako; sedaj sem zapisal, kar sem preživel
prvi dan. Bog ve, kaj in kako bo jutri.

II.

Ker je paznik videl, da sem duševno popol¬
noma potrt, ponudil mi je različno berivo, s kate¬
rim naj bi si duha vedril. Izvolim si zbirko pri-
povedek. Čitam pripovedko o — pogrezne-
n e m mest u.

. v  . . .

Ta pr : povedka govori o nekem mladeniču, ki se je
vozil po jezeru v lahkem čolniču ter občudoval morske de¬
klice, ki so se mu tu in tam prikaževale. Nekega dne izvabi
ga krasna morska deklica iz čolna, da ji je sledil na dno
jezera v pogrezneno mesto, kjer mu je tako dopadalo, da
sklene, ostati tam ter vzeti isto krasotico za ženo. Pa predno
so ga povodni meščani sprejeli v svojo sredino ter mu dali
domovinsko pravico, moral je prebiti neko skušnjo. Ta
skušnja pa ni bilo morda kako izpraševanje, temveč po¬
stavili so ga samb pred neko veliko ogledalo, v katerem se
je zrcalilo vse njegovo preteklo pozcmsko življenje. Ako bi
se mu pri pogledu teh slik srce prijetnih spominov užalilo,
on skušnje ne bi prestal in poslali bi ga zopet na suho od
koder je prišel. Tega bala se je njegova izvoljenka najbo¬
lje; a on pa jo je tolažil trdeč, da ni bitja na zemlji, niti
ničesar druzega, kar bi ga zamoglo izvabiti na površje
zemlje. — Zagrinjalo, ki je viselo pred ogledalom, pade in
mladenič stal je pred sliko, ki mu je predočeeala njegova
otroška leta. Na zelenej trati videl je otroke z raznovrstnimi
igračami. Svetlo solnce zrlo je ljubeznivo na nje. Škrjanček

— 7  —

vzdigoval se je žvrgolč proti nebu. Pastir stal je pri svojej
živinici s krasnim šopkom cvetlic; v ustih držal je piščalko.
Deklice s krasnimi venci na glavi držale so se za roke ter
plesale „kolo“. — •— — — — Mladenič, zroč v to sliko,
mahne z roko proti ogledalu ter reče : „Minol si čas mla¬
dosti; takrat te nisem znal ceniti, a sedaj je prepozno!
Vzbujaš mi prijetne spomine, pa spomini so le spomini" .

Ne morem več citati; raje bom premišljeval
ter se malo ozrl nazaj v svojo otroško dobo. Tudi
meni podaril je Bog kaj prijetna leta otroške
dobe. Tudi jaz sedel sem nekedaj na zelenej trati,
mej lepimi cvetlicami, imajoč polui roki razno¬
vrstnih igrač. Tudi jaz hodil sem sč starim očetom
po polji, kjer sem gledal k nebu letečega škrjan-
čeka. Oh! še več! Moja otroška leta bila so še
kam lepša. Imel sem dobrega starega očeta, lju¬
beznivo staro mater in preskrbne stariše. Vsako
prošnjo so mi uslišali. Vem, da je bila materi
marsikatera noč svetla, ko sem še v zibki ležal.
Vem, da ni bilo očetu nikdar preslabo vreme, ali
pretemna noč, da ne bi bil šel za mene po zdravila,
ako sem bil bolan. Spominjam se še, kakšne grab¬
ljice, samokolnice in vozičke narejal mi je stari
oče. Stara mati nikdar ni pozabila, narediti meni
hlebčka, ko je pekla kruli. — --Vsi, vsi, va¬

rovali so me kot očesno punčico. In s čim sem
jaz njim povrnil vse te skrbi, vso to dobroto?
Nikdar z ničim ; še onečastil sem njim lepo ime,

8  -

zbrisal lepe spomine, v katerih so jih hranili pri¬
jatelji in znanci. Uvidim, uvidim, da nisem vreden
njihovega imena — — — — — — —

III.

Danes čital bom dalje v napominanej knjigi;
kaj neki pride?

Mladenič stal je spet pred ogledalom. Prikazala mu
se je slika, ki mu je predočevala dobo šolskih let. Videl je
tolpo otrok, med njimi pa moža z resnomilim obrazom : to
je učitelj. V ozadju, kakor bi bilo na steni, videl je razna
učila : zemljevide, podobe živalij, rastlin in druge. Na levej
strani ozadja bile so razne pametvice, kakor : „Boga se

boj in stori dobro ! 11  — „Vse za vero, dom, cesarja ! 11

— „Okleni se predrage domovine, posveti jej srce in dušo!“

— Vsak naj propade, kdor narod taji; še zemlja ne bo pila

njegove krvi!“ — - - — Madenič tresel se je po vsem

životu ; a morska deklica, njegova izvoljenka, stisnila ga je
za roko ter malo v stran potegnila, da bi opozorila mlade¬
niča sama na sebe. In res; dosegla je, kar je hotela; mla¬
denič mahne z roko proti podobi ter reče : „Res prijetni so
bili dnevi mojih šolskih let; pa čemu so mi bili, ko vendar
tega, kar sem si pridobil v šoli, tukaj v povodnem raju ne
potrebujem. Proč torej se spomini !? — —- — — —

Kaj pa jaz jetnik; morem-li tudi jaz reči:
,Proč se spomini* ? — — — — — — —

Tudi moja šolska leta bila so kaj prijetna.
Oh, kako rad sem hodil v šolo. Zakaj tudi ne bi;
saj mi učenje ni delalo nikake preglavice, kajti
učil sem se prav lahko. Oh, kako prijetna je bila
hoja v šolo, posebe v pomladnem in poletnem času,
čez polje, kjer je škrjanček svojo pesem žgolel;

- 9  —

čez travnik, kjer je lesketalo na tisoče biserov
na glavicah cvetočih rastlin v jutranjem solncu;
skozi gaj, kjer nas je pozdravljala kukovica, ali
pokregala žolna, če smo šli preveč počasi, češ :
„Te kosti bolijo* ? ob potoku, v katerem smo ob¬
čudovali brze ribice. — — — — — — —

Oh, vsega, vsega spominjam se še prav do¬
bro. In kako ne bi se mogel spominjati svojih
dobrih učiteljev ? Koliko so se vendar trudili, da
bi nas tako vzgojili, da bi postali kedaj vredni
udje človeške družbe. In kaj so dosegli ? Prav
mnogo. Vsi tedanji njihovi učenci hodijo prava
pota. Vsi so vrli državljani, ki spolnujejo božje,
cerkvene in cesarske postave. Vsi so vredni udje
človeške družbe, samo eden ne, samo eden ne !

Ključ je zableščal. Vrata so se odprla. Paz¬
nik je zaklical: „Na sprehod v dvorišče!* Gremo
torej. V dvorišču bilo je uže več ptičkov, pa brez
perija. Šli smo na okrog, kakor bi medvede gonil.
Zdaj sunil me je jeden, zdaj drugi. Ne grem da¬
lje, raje stopim iz vrste, pa bom gledal vrabce,
ki sede na visokem zidu ; saj uže več dnij nisem
videl stvarice božje. „Vid’š, vid’š, vid’š!“ čivkajo
mi vrabci nasproti, kakor bi me zasmehovali.
Grem raje v sobo. Vi vrabci pa bodite zdravi in
veseli, saj ste prosti ! Zlato solnčice, sijaj in ogre-

— 10

vaj ljudi in stvarice božje, ki so te vredne; jaz
pa se ti umakniti moram, ker te nisem vreden.

Zopet sem v sobi; ne v sobi, ne, ampak v
luknji. „Kriv, kriv, kriv,“ Uže me je zavohal, ta
zlobni vrabec, ter priletel na moje okence. Kaj
mi neki ima še povedati ?  Vležem se na slamnico,
da ne bom gledal poredneža, naj pravi, kar hoče.
„Kriv, kriv, kriv! “ „Vid’š, vid’š, vid’š!“ .Kosem
kot novorojenec v zibki sedel se svojimi brateči
in sestricami, v zibki — v starej lulcnjastej vrbi,
— segal si vedno po nas ter trpinčil naše stariše,
dokler te ni zasledi! sosedov oče ter te pošteno
zlasal, rekoč: „„Ali se tako ravnaš po naukih
tvojega učitelja, ki vam v šoli pri vsakej priliki
naroča, varovati nedolžne, koristne ptičke, dajati
njim hrane ko je pod milim nebom najti ne mo¬
rejo, delati njim vališča in zavetja, da nam osta¬
nejo ohranjene kajti one so naše velike dobrot¬
nice, ker pokončavajo škodljivi mrčes, da nam ne
pokonča sadnega drevja !“* — Vid’š, vid’š, vid’š ?
Bog te je kaznoval. Sedaj, ko vsa narava ustaja,
ko uže drevje zeleni, žito v klasje gre, črešnje
dozorevajo, ■ - — — sediš ti tukaj v tej za-
duhlej luknji. Oči imaš, pa ne vidiš nič; ušesa
imaš, pa ne slišiš nič. Za te je vsa narava mrtva,
in ti si mrtev za njo. Kriv, kriv, kriv! Mudi se mi

11  —

drugam: na zelene travnike, na polje, kjer se vse
giblje ter poje Stvarniku hvalne pesmi; ti pa le
zdihuj tukaj !“— — — — — — — —

Odletel je ta hudobni vrabec. Ne, ni hudo¬
ben ; saj je resnico govoril, a resnica v oči kolje.
Nedolžna živalica! Ni ti zibka tekla v lepej zida-
nej hiši; ni te povijala mamica v mehke plenice;
ni te učila stara mati molitvic, da bi častila Vse-
gamočnega; nisi pohajala nobene šole, kjer bi se
učila poštenega in pravičnega življenja, in vendar
kak razloček je mej nama : ti si nedolžna in Bogu
dopadljiva, kakor angeljeek, a jaz? —-—

Kaj hočem danes početi ? Čital bom naprej,
četudi mi vzbuja to berivo mnogo prijetnih ob¬
čutkov prešlih let ter vedno povišuje mojo žalost.

Mladenič nadaljuje svojo skušnjo. Sedaj stoji pred
sliko, ki mu predstavlja priprosto kmečko hišo, obdano s pre¬
lepim sadunosnim drevjem. Pod veliko vaško lipo stoje fantje
in dekleta, pripravljaje se za narodni ples „Kolo“ — — —
Mladenič probledi. Solze udero se mu po lici. Njegova iz¬
voljenka, misleča, daje  nje ženin že izgubljen za njo i za
povodni raj, stisne ga za roko ter mu šepeta na uho : po¬
gum, pogum ! — — — —

Mladenič obrne se proti njej ter ji reče: „Ne boj se
srce moje! To kar mi ta slika pedstavlja, preživel sem uže.
Prijetno je res življenje na vasi. Ali leta teko zelo hitro.
Hitro so tudi mladeniška leta za hrbtom, in treba seje  boriti
za obstanek, za vsakdanji kruh, in vse to preživelo veselje
zdi se človeku le otročarija. Lep in krasen je res moj roj-
stveni kraj, katerega mi ta slika predstavlja, pa kaj je on
proti povodnemu raju? Ne, ne; ta slika me ne izvabi na
zemljo pod sinje nebo. — — — — — Ogledalo je zatemnelo.

— 12  —

Mladenič je zmagal in njegova izvoljenka je bila vsa srečna.

Nesrečni mladenič ! Nisi-li imel človeka na
zemlji, kateri bi ti bil vnel iskrico ljubezni do do¬
movine ? Nisi imel starega očeta, kateri bi ti bil
v slikah popisal tuje dežele, iste prispodobil z
domačijo ter dokazal: „da je povsod dobro, doma
pa najbolje“ ? Zastonj trudil se je tvoj učitelj, da
bi ti vcepil ljubezen do domovine. Kolikokrat pe-
val si »Cesarsko pesem“, in tvoje srce bilo je
prazno, hladno ? Gotovo še nisi bral Slomškovega
spisa: »Mladeničev trojna domovina".
Oh, to so zlate besede. Prav živo se jih še spo¬
minjam. Poskusil bom ta spis tu sem zapisati.

»Vsak človek ima trojno domovino, katero ljubi, da
življenje za njo da, ako je potreba.

Prva tvoja domovina, dragi prijatelj, je ljuba mate¬
rina dežela  — preveseli kraj, kjer je tvoja zibelka stala,
kjer si dete prve cvetice trgal, in mladenič metulje prvič
lovil. Tudi ptiči;a svoje gnezdo pozna, — kako bi človek
pozabil rojstnega kraja! Sleherni holmec nas opominja vese¬
lih mladih dni, — vsak studenec nam pripoveduje od srečnih
časov pretekle mladosti, zeleni travniki in pisane livade
nam kažejo, kako veselo je bilo svoje dni naše življenje.
Kdo bi svojej ljubej domovini za vse to ne bil hvaležen?

Pomagaj svojemu kraju, v katerem si doma, kolikor
in kadarkoli moreš, da bode vedno lepše prebivališče prave
sreče in zadovoljnosti. Ne sramuj se svojega ljudstva, ki je
tvojega naroda in ne žabi svojega jezika, katerega te je
tvoja ljuba mati naučila. Beseda materina je živo znamenje
materine ljubezni; kdor to znamenje zatajuje, matere vreden
ni ! Brani svojo materino deželo grdih sovražnikov, ki z
orožjem pridejo hiše in mesta palit, — varuj pa tudi svoje

13

ljudi skrivnih zapeljivcev, ki prebivalce podpihujejo, na ti¬
hem ljudstvo puntajo zoper njih poglavarje, ter strašnega
razboja ogenj v strehe nosijo. Taki podpihovalci, stare pravde
sleparski oznanovalci, so najnevarnejši sovražniki vsake de¬
žele; svobodo oznanujejo, a na tihem za ubogo ljudstvo
strašno železo kujejo, da se Bogu vsmili. V ognji hiša po¬
gori, v praski pa dežela 1 '.

Moj Bog, kako hudo sodim tega mladeniča,
v čegar srcu ni klila ljubezen do domovine. Kako
pa je z menoj ? Kaj neki storil sem uže jaz za
svojo domovino ? Sem li jaz boljši od njega ? Pri-
poznati moram, da nisem. On iskal je boljšo do¬
movino, v katerej bi prijetneje in brez skrbi živel,
a jaz nisem iskal druge domovine. Preprijetno je
bilo moje življenje v domačiji, mej mojimi znanci
in tovariši, v krogu mojih roditeljev in sorodnikov ;
ali jaz teli dobrot nisem znal ceniti. Nisem obču¬
doval lepot in prednosti moje domačije, ker dru¬
gih krajev poznal nisem. Prevzel sem se v dobro¬
tah. Nobena stvarica nobena rastlinica ni vzbujala
več v meni občudovanja vsemogočnosti Stvarnikove,
ki mi je priredil tako lepo stanovanje ter ga okra¬
sil z vsemi zemeljskimi lepotami. Za vse te do¬
brote, ki sem jih vžival v domačiji, pa nisem bil
hvaležen, ne svojim dobrim starišem, ne materi
naravi in ne vsemogočnemu Stvarniku, od kate¬
rega vse imamo. Ravno nasprotno sem ravnal. Do¬
brote, katere sem prejemal od svojih sozemljanov,

14  —

povračal sem z nehvaležnostjo, spoštovanje in čis¬
lanje z opravljanjem in — — — — — —
Uvidim; sedaj še le uvidim, da sem bil ne¬
varen škodljivec svojej domačiji, katera menda
nima človeka, ki bi me miloval. O ima ga, ima;
še celo dvoje bitij žaluje po meni. Saj nobeno ma¬
terino srce ni tako zakamenelo, da ga ne bi ne¬
sreča tistega omečila, ki je imel svoje prvo stano¬
vanje najbližje njega. Nobeden oče, in če je še
tako strog in če bi mu bila pravičnost še tako
sveta, ne more nesrečnežu, v jami zaničevanja le¬
žečemu klicati: „Prav se ti je zgodilo!* Kajti po
njegovih žilah teče ista kri, po njegovih kosteh
pretaka se isti mozeg. Nima pa moja domačija
tudi bitja, ki bi bolj žalovati moglo, kakor žalu-
jeti ravno dve: oče in mati; kajti moja hudobija
ne leži le na meni in osramoten nisem samo jaz,
temveč zadevate obe v veliki meri tudi moje sta-
riše. Pa stariši in moji domačini dali bi se s ča¬
soma utolažiti, ko bi ta sramota in po njej po-
uzročena žalost ostali le v domačej hiši. Ali vem,
da gre taka novost, kakor lepe pesmi glas, v de¬
veto vas-— —-

Nesrečna moja domačija! ti dala si mi zi¬
belko, ko sem kot novorojenec zagledal v tvojem
naročju beli svet; — meni, ki si morda od mene
pričakovala, da te bodem proslavil ali z umnim

gospodarstvom doma ali s hrabrostjo v vojski.
Bode-li tebi zacelila kedaj ta rana, da bi mi
mogla dati, ko bom se ločil iz tega sveta, grob
za večni počitek? Smem-li upati, da bodo klicali
•tvoji zemljani, gredoč mimo moje gomile, tolažljive
besede: „Daj mu Bog večni mir in pokoj, večna
luč naj mu sveti! ?

Sedaj še le vem, ko bivam na tujem, kaj
mi je bila domačija. Sedaj še le vem, kako sladka
je beseda .domovina*. Sedaj še le vem, kakšna čuv-
stva so navdajala pesnika, ko je zlagal pesem : .Bodi
zdrava domovina, Mili moj slovenski kraj!“ in
uno: .Beseda sladka, domovina, Ne prideš več
mi iz spomina 11 . — Tudi jaz pošiljal bi svojej do¬
movini prisrčne pozdrave, zdihljeje globokega 5uv-
stva in izraze neizrekljive ljubezni in spoštovanja,
ko bi je ne bil tako razžalil, ko bi bil prepričan,
da bi ji mogel kedaj še za vsa razžaljenja zado¬
stiti, in da bi sploh ona moja zadostila sprejeti
hotela, potolažila se ter me sprejela spet v svoje
naročje. Ali moj up je šel po vodi in moram le
še zdihovati s pesnikom :

Tihe, ljubljene doline !

Rad sem trgal cvetje vaše;

A na zemlji vse premine ;

Konec rrdosti je naše.

10  _

v.

Koliko sveta bi pač prehodil, ako bi na pla¬
nem hodil na dan toliko, kolikor hodim v tej so¬
bici, ki je dolga le 8 majhnih korakov. No, če
hodim hitro ali počasi, čas vendar le enakomerno
teče. Srednje hoje naredim v jednej uri 3216 ko¬
rakov. Postojim ali v tem ali v unem kotu, nikjer
ne najdem novih mislij, nikjer tolažbe, nikjer miril.
Koliko vzdihljejev, globokih vzdihljajev, ušlo mi
je uže iz mojih tesnih prsij, tolažbe in odpuščenja
proseč tistega, ki je vsevideč in vsevedoč. Pre¬
govor pravi: „Kedor moliti ne zna, naj se na
morje poda!“ jaz pa rečem : Kedor pobožno ne
moli ; kedor je pri molitvi raztresenih mislij ; ke¬
dor le takrat moli, ko druge vidi, ali pa moli le
zato, da bi ga drugi videli, tacega naj pošljejo le
za par dni v — ječo! Tukaj 3e uda zopet
volji božji; tukaj bode se zopet priporočal božje¬
mu varstvu; tukaj bode pred molitvijo pravilno
delal križ, sklepal roke k molitvi ter med moli¬
tvijo oziral se v kot, iščoč razpela in svetih podob,
a zaman. Takrat, in če je bil nekedaj še tako
trdega, za verske reči zaprtega srca, takrat, rečem,
storilo bode se mu prav milo v srcu. Zamislil in
v duhu prestavil bode se v domačo hišo; spo¬
znal bode, da je pač v mnogih rečeh, na katere
še niti mislil ni, zaslužil, da ga je zadela roka

17  —

pravice, ter ga poslala v vice tega sveta.-

čuj! Zvoni. V  cerkev vabi. Koga vabi v
cerkev ? Vse ljudi brez razločka; bogate in revne,
mlade in stare, zdrave in bolne, žalostne in ve¬
sele, pobožne in grešne — tudi mene. Gredo - li
vsi ljudje v cerkev ? Oh, koliko jih ne gre, in —.
Bog moj — kakšni so njihovi izgovori. Tudi jaz
bil sem nekedaj takšen. Kolikokrat vabil je zvon
mene zastonj v cerkev. Kolikokrat ostal sem raje
v postelji, ali v poletnem času v hladnej senci,
nego bi šel, kamor me je vabil zvon. Kolikokrat
prigovarjali so mi stariši, da bi šel h krščanske¬
mu nauku, pa vsakokrat našel sem kak izgovor,
— ničev izgovor, ki je obveljal prvikrat, drugi¬
krat — vsakokrat. Koliko zlatih zrnic bi bilo padlo
na dobro zemljo — v moje, takrat še nepo¬
kvarjeno srce, ter obrodilo stoteren sad, ko bi
bil šel v cerkev. In morda, morda ne bi bil danes

Oh, koliko dneva preteklo je uže danes. Ko¬
liko minut izlilo se je v neskončno večnost!

Koliko dobrega storili so užč danes sebi v
časni in dušni večni prid ljudje, ki uživajo prostost,
zlato svobodo. In jaz, kaj pa sem jaz uže danes
storil dobrega? Opravil sem svojo jutranjo molitev;
odmolil rožni venec, proseč Boga milosti, da bi

2

18  —

voljno prestal zasluženo kazen, pobožno živel ter
kedaj vreden postal obljub Gospodovih. Hodim po
sobici sem in tje uže od ranega jutra, tako, da
postajam truden. Slab in medel sem, kakor medved,
ko pride v pomladi prvič iz brloga, in vendar ne
dobim še tako kmalo zajutrka — hlebčka kruha,
ki bode ob enem, če mi ga kaj preostane, tudi
moja večerja. No, pa bom spet čital v uže več¬
krat napominanej knjigi-—-- — —

Se eno skušnjo ima prebiti mladenič, če hoče dobiti
domovinsko pravico v povodnem raju. Kaneš gleda v zrcalu
sliko, ki mu predstavlja njegovo domačo hišo. Pred hišo
vidi staro košato lipo. Pod lipo stoji miza ; okoli mize sedi
oče z domačimi, pričakuje južine. Mladenič smehlja se prav
zaničljivo temu prizoru, mrmrajoč ua polglasno besede:
„Mene še manjka ; nič ne de, pa ostane unim več kislega
mleka in kruha — — — — —“. Sedaj pa zagleda, še eno
osebo na sliki. Pod streho pred vežnimi vrati stoji, kakor
bi ravno iz veže stopila, ter nese v rokah veliko skledo.
Mladenič spozna osebo. Kakor bi strela v njega udarila, pade
na tla, izgovorivši dvakrat besedo: „mati, mati J- 1  — — —

Ogledalo je zatemnelo. Deklica, tresoča se na vsem
životu, pogleda še enkrat na tleh ležečega mladeniča, potem
pa se obrne od njega ter se poda v svoje bivališče. Mlade¬
niča pa je vrgla voda spečega na breg jezera, kjer so ga
našli ribiči. Previdno so ga vzdignili ter nesli k njegovim
starišem. Ko se je prebudil, ležal je v materinem naročju.
Mati od velicega veselja, da je dobila sinka zdravega nazaj,
ni mogla govoriti, le solza za solzo padala je na sina. Tudi
on ni ničesar druzega govoril, nego ponavljal je vedno be¬
sedo : „mati, mati!“ —- — — — — — — — — — — _

Močno, milo, sladko jo res ime „mati“! V
tem imenu združene so nezapopadljive bolečine,

— 19  —

največa skrb in najbridkejša žalost; a združena
pa je v njem tudi naj večja ljubezen, največa za¬
dovoljnost in največe veselje.

Koliko skrbi ima pač vsaka mati z majhnim
otrokom; a izkušeni stariši pa pravijo, da z do-
raščanjem otrok rasto tudi skrbi. In ravno skrb
za otroke stori vsakej materi teško smrt. Še po¬
božna Hedvika, bogata carigrajska meščanka, ni
mogla umreti, dokler ni blagoslovila svojih dveh
pridnih sinov z besedami: „Kar sem vaju dobrega
učiti znala, povedala sem vama zvesto in pošteno.
Storita zdaj tako! Ljubezen božja in Jezusa Kri¬
stusa ostani v vajinih srcih! Ne privolita nikoli,
tudi ne v najmanjši greh! V nebesih se bodemo
zopet videli!“

Oh, koliko enacih slučajev, o katerih sem ali
bral, ali pa mi jih je pravila stara mati, vriva
se mi v spomin. In pri vsakem moram vzdihniti
ter reči: ,0, srečna mati, srečen sin!*

Tudi jaz imam dobro mater, ki me je rodila
v nepopisljivih bolečinah, z največjo skrbjo nego¬
vala ter storila vse, vse za moj telesni in dušni
blagor. Tudi moja mati imela je z menoj veliko
veselje, ako sem se v šoli pridno učil in pozneje,
ko sem se rokodelstva učil, ako me je moj moj¬
ster hvalil. Prav živo spominjam se še, kako je
žalost trgala materino srce, ko sem jemal slovo

— 20

od domačih kakor vojaški novinec, in tudi nepopi-
sljivo veselje moje matere mi je še živo pred
očmi, ki je 'navdajalo tudi njeno srce, ko sem po¬
zdravil domače kakor doslužen vojak. Ali vsako
žalost prekosila je žalost, katera je navdajalamaterino
srce takrat, ko sem šel, poslavjaje se le na tihem, v
— ječo. Ali se hode tej žalosti primerno veselila moja
mati mojega prihoda ? Ali smem upati, da me bode
pričakovala odprtimi rokami ? Ali me objame in
poljubi kakor me je nekdaj? Ni ji li tolika srčna
bolezen, tolika žalost in sramota, katero sem ji
provzročil jaz, zadušila nepopisljive materine lju¬
bezni ?-— Mati, moja mati! Iz daljave vas

kličem ter kleče prosim odpuščanja. Ne recite,
kakor je nekdaj špartanska mati rekla svojemu
iz vojske pobeglemu sinu : „Nečem sina te poznati 11 .
Nekdaj ganilo vas je moje otroško jokanje, naj
vas sedaj gane močno, milo, sladko ime „mati!“
VI.

Kaj neki pomeni, da danes nisem dobil toliko
kruha, kakor drugekrati ? Bom videl, kaj pride. —

Današnji predpoludan pa teče neizrečeno po¬
časi. Daues mi pa tudi nič posebnega v glavo
ne šine. Knjigo moral sem vrnoti, druge pa dobil
nisem, da bi vsaj kaj čital. — Ura bije ! Hvala Bogu,
poldvanajst je udarila ; predpoldan gre torej h koncu
in kosilo se bliža. Dotlej pa še 1608 korakov.

— 21  —

Ropot se sliši. Vrata se odpirajo in zapirajo.
Uže veni; kosilo delijo. Kmalu pridejo do mojih

vrat. ----„Danes imaš post; ne dobiš

torej kosila!“ Tako zaklical mi je paznik skozi
luknjo v vratih, ne da bi odprl vrata. — Moj Bog !
kako teško sem pričakoval kosila, še težje pogre¬
šam ga sedaj. Hlebček kruha in vrček vode je torej
moja današnja hrana. Ako je ta post kazen, po¬
tem je to gotovo občutljiva kazen ; kajti včeraj ni
bilo večerje, danes ves dan le hlebček kruha in
vrček vode, to je gotovo najslabeja hrana za člo¬
veka. Sicer ne delam nič in torej še prav za prav
tega ne zaslužim. Pa doma preteklo mi je tudi
mnogo dnevov, da nismo imeli posebnega dela, pa
vendar naša hrana zato ni bila slabejša. Vem, da
ta teden ni kvatern; vem tudi, da jutri ni noben za¬
povedan praznik, zato pa tudi lahko urnem, daje
ta moj post kazen. In prav je tako! Koliko let
preživel sem uže v svobodi; koliko minulih kva-
ternih in drugih zapovedanih postov imam uže
za hrbtom, za katere se niti zmenil nisem. Ko¬
likokrat sem torej grešil proti cerkvenim zapove¬
dim, in to takrat, ko bi se bil lahko postil ; kajti
moj želodec bi se zadovoljil s tem in moje telo
zaradi tega ne bi bilo oslabelo. Česar torej nekedaj
nisem hotel storiti za plačilo božje, to moram se-

— 22  -

daj storiti, ne da bi si pridobil s tem najmanjšo
zaslugo za nebesa. Ta kazen pa menda ne ma¬
ščuje samo mojih nekedaj prelomljenih postav, am¬
pak še druge enake pregrehe, kakor: požrešnost
in nezmernost v jedi in pijači in druge, ki iz teh iz¬
virajo. Neizmerno uživanje upijanljivih pijač je malo
ne vsakokrat uzrok prestopkov svetnih in cerkve¬
nih postav; kajti, dokler je človek trezen, ima
dušo v svojih rokah, kakor pravi David : »Moja
duša je vedno v mojih rokah, in tvojih zapovedi
nisem pozabil 11 . Ako pa se človek upijani, tedaj
mu uide duša iz njegove oblasti ter postane v
razuzdanosti nepokojna. Nepokoj pa ni le samo
skušnjava ; on je tudi izvir, iz katerega in po ka¬
terem prihaja največ skušnjav. Sedaj je duša
morda žalostna zaradi uboštva, bolezni, zaničeva¬
nja i. dr.; kaj tacega teško prenaša in da bi bila
od tega zla rešena, išče pripomočkov, da bi se ga
znebila. V tem ima duša prav; kajti po svojem na-
tornem nagibu želi si vsak le dobro, in hoče od¬
straniti to, kar se mu dozdeva hudo. Ali kakšni
so pripomočki, katerih se mnogokrat v takem ne-
pokoju, nepotrpežljivosti in žalosti človek poslu¬
žuje ? Navadno taki, ki telo in dušo pogubijo ;
kajti v takem slučaju pozabi duša na Boga, zanese
se na svojo lastno moč ter pričakuje svojega reše-
nja od svoje lastne skrbi in svojega prizadetja. V

- 23

tem položaju, ko je duša kakor riba v motnej
vodi, priteče še hudi duh se svojimi mrežami, da
jih na vseh straneh nastavi. Te mreže so : 1. sku¬
šnjava, 2. poželjenje, 3. privoljenje ali izvršitev.

Na vse to in vsega tega pač nisem nikdar
premišljeval, ko sem bil še svoboden. Sedaj pa
pač dobro vem, kako pomenljive so besede Gos¬
podove: „Molite, da v skušnjavo ne padete*. Sku¬
šnjava je za človeka to, kar je volk za jagnje.
Kakor je volk gotova smrt jagnjetova, tako je
skušnjava gotova poguba za človeka, ako ne beži
pred njo. — O, sedaj mi je vse jasno. Sedaj za-
mogel bi poučevati tudi druge v tem, v čemer
sem bil nekedaj sam pouka potreben.

V kratkem bo god moje sestre; moram ji
pisati. Pa kaj in kako ji naj pišem, da ji vzbudim
pomilovanje za sebe, četudi vem, da mi je vedno
bila dobra, ljubezniva sestra. Tako-le ji pišem :

Preljuba sestra!

Veselje, ob enem pa tudi žalost navdaja mi
srce, ko Ti pišem to pismo. Veselje zato, ker se
veselim Tvojega približajočega se godu in da si ga
zdrava učakala. Žalost pa mi trga srce zato, ker
me je usoda spravila v kraj, od koder mi ni mo¬
goče pohiteti k Tebi, da bi Ti podal roko ter Ti

— 24

osebno čestital k godu. Pa ker je bila to volja
božja, tedaj tudi upam, da me Bog ni še zavoljo
tega zavrgel, ampak poslal me tu sem, da bom
pozneje, ko bom zopet svoboden, tembolj znal ce¬
niti svobodo, ter tem gotoveje povrnol se zopet
k njemu, na katerega sem v trenotku, ko sem
ponesrečil, pozabil, in pozabil, da njegovo oko vselej
in povsod čuje nad nami. Zato tudi upam, da me
usliši ljubi Bog, ko bom ga na dan Tvojega
godu goreče prosil z besedami: Neskončno do¬
brotljivi Bog, podeli mojej sestri zdravje, ohrani
jo skozi vse življenje v svojej milosti ter blagoslovi
vsako njeno delo prav obilo, da bo mogla brez
zemskih nadlog le tebi služiti in vedno le tebe
poveličevati!

To so, preljuba sestra, moje srčne želje,
katere bom pošiljal na dan Tvojega godu Vse¬
mogočnemu v sveta nebesa. Upam, da Ti bo to
vezilo ljubše, nego minljivo blago tega sveta.
Prosim pa tudi Tebe in vse domače, da tudi Vi
na mene ne pozabite, temveč prosite, da bi mi
ljubi Bog podelil milost, da voljno prebijem vse
trpljenje ter se po prestani kazni srečno povrnem
v ljubo domačijo.

Prav srčno pozdravljam Tebe in vse domače
Tvoj Te iskreno ljubeči brat N.

VIL

Kaj prinese neki današnji dan ? Jutranjo,
molitev sem uže opravil. Sobo prekorakal sem
tudi uže sto in stokrat. Kazalec na zvonikovej uri
pomika se menda na sedem. Kmalu mora priti
zajuterk. Ob, ta kmalu! tukaj je kmalu pol več¬
nosti. Ko bi se človek mogel mislij znebiti, vse
spomine zatreti in — vest zadušiti, potem bi ložje
prebil v tej samoti. No, potem bi tukaj po dnevi
stal, po noči pa ležal, kakor stoji ali leži živinče
ure in dneve na cesti pred vozom ali pa v hlevu,
in vendar je mirno in morda tudi zadovoljno. To
pa zato, ker žival nima duše. Ako bi pa človek
hotel rešiti se mislij, zatreti spomin in zadušiti
vest, tedaj bi moral svojo dušo umoriti. A duša
pa ni umrjoča. To ve vsak otrok, ki hodi v šolo.
Duša nam poraja misli iii vzbuja vest; kar nas
vznemirja, provzroča v srcu žalost in stori, da je
kazen resnično kazen, da je ječa ostuden, sramo¬
tilen kraj, kraj neopisljivega dušnega trpljenja.
Vzbujena vest je tisti kragulj, ki v našem srcu

kljuje od zore do mraka.-- — — —

Umevno je torej, zakaj več jetnikov zboli na umu.
Mogoče je pa tudi, da ima svet ljudij, ki se ne¬
kako dobro počutijo v ječi. Seveda ima tak človek
spečo vest, katera pa se gotovo vzbudi enkrat,

— 26  —

če ne prej pa slej. — — — — —--— —

Čuj! ključ je zahreščal.-— — — —

»Tu imaš kruli, pa pojdi na dvorišče, tam
boš pletel slamo !“ zaklical je paznik skozi vrata.
Z veseljem grem za njim, vsaj pridem zopet enkrat
na sveži zrak, kjer bom gledal sinje nebo. — —
Ko sem prišel na dvorišče, našel sem tam
uže mnogo nesrečnih sodrugov. Pozdravil sem nje ;
nekateri so odzdravili, nekateri so me samo po¬
gledali, a zopet drugi me niti zapazili niso. Paznik
odkaže mi prostor, izroči snop slame in štreno
nitij ter mi naznani, da dobim za 60 sežnjev dolgo
kito 8 krajcarjev.

Moji tovariši bili so zelo zgovorni. Pravili so
pripovedke o strahovih, reševali zagonetke i. t. d.
Najbolj zanimale so me povesti o strahovih; kajti
večjidel bile so takšne o jetniških strahovih.

VIII.

Danes je nedelja, Gospodov dan. Včeraj sem
zvedel, da danes pojdemo v cerkev. Oh, kako teško
pričakujem tega trenotka. V cerkev pojdem, pav
tej obleki? Ni torej dovolj, da se sramujem samega
sebe, ko sem sam v tej majhnej sobici, kjer me
nikdo drugi ne vidi, kakor jetniški paznik in Bog,

- 27  —

v zasmehovanje bom še vsemu mestu, vsej fari.
Oh, kako sem neumen ; namesto da bi bil ponižen
zljubi šemi biti gizdav, ko vendar dobro vem, da
ljubi Bog ne gleda na našo obleko, marveč na
naše srce, v katerem biva naša duša. In le ona
bo enkrat sojena, ne pa naše nečimerno telo. Skrbeti
nam je torej, da ohranimo svojo dušo vedno v
pražnjej obleki, ne le ob nedeljah in praznikih,
kajti vsevideči Bog vidi jo po noči in po dnevi
in ljubi Jezus je vedno njen gost-

Ključ je zahreščal; sedaj pojdemo v cerkev.

„V cerkev !“ kliče paznik v vsako sobo.

Pobožnost je opravljena. Zopet sem v sobi.
Ali kaj bi rekel, ako bi me kedo vprašal, kje sem
bil. Ne morem reči, da bi bil v cerkvi, pa tudi
ne, da nisem bil. Prostor, kjer smo bili zbrani
nesrečneži mej svetim opravilom, je v najvišem
nadstropju tik cerkve tako, da bi se skozi tri okna
videlo v cerkev, ako ne bi bila z železno mrežo
zaprta in razven tega ne imela slepih šip. Sliši
se glas orgelj in zvonček naznanja poglavitne dele
sv. maše. Na spodnji steni te sobe visi podoba,
predstavljajoča Jezusa z njegovimi učenci v tre-
notku, ko je bila pri njem spokornica Marija Mag¬
dalena. V levem kotu visi sv. Kazpelo. Ob desnej

— 28  —

steni stoji omara, na njej pa je podoba Nj. Veli¬
čanstva presvitlega cesarja Frančiška Josipa I.
Ob desnej steni stoji velika železna peč. V spred¬
njem delu te sobe je tudi šolska tabla, miza za
učitelja in 4 šolske klopi; kajti vsak dan eno uro
poučuje učitelj tiste jetnike, ki niso nikdar v šolo
hodili, oziroma tiste, ki še niso šoli zadostili in
še niso polnoletni. V tem prostoru torej, ki je dolg
kakih 15 m. in širok kakih 6. m. in ki ni šola
ne cerkev, stali smo molče, kakar voli na sejmišču,
dokler nam niso pazniki veleli oditi. Pri vhodu ni
blagoslovljene vode — —--—

Moj Bog! kako sem se vendar varal. Ves
teden sem se veselil, da pojdem danes v cerkev
na kar mej tednom niti mislil nisem, ko sem bil
svoboden. Morda sem nekedaj zato hodil v cerkev,
ker sem oblekel takrat lepšo obleko, videl tam
ljudij iz vse fare, oziral se po nečimernem svetu,
sešel se s tovariši in pogovoril ž njimi tedenske
dogodjaje ter čestokrat zašel ž njimi v krčmo.
No, molil sem sicer tudi, pa ne vem, če sem kedaj
presodil svojo molitev: je-li bila zbrana, pobožna
in Bogu dopadljiva. Na altar, kjer so se vršile
skrivnosti božje, ozrl sem se menda redko kedaj,
kamo še le, da bi jih bil, v nje zamišljen, s ske¬
sanim srcem premišljeval. Za veličastno cerkveno

- 29

petje in orgljanje bil sem menda nekedaj tudi
gluh, četudi sem uže takrat vedel, da je lepa cer¬
kvena pesem tudi molitev, ki doneča proti nebu,
kaže našim dušam pot v srečno večno domovino
— v sveta nebesa. Danes bi bil rad gledal tje,
kjer se je na neviden način daroval naš ljubi Je¬
zus za naše grehe. Rad bi bil videl častitljivega
duhovnika, čegar telo je sicer bilo pred njegovimi
verniki, a njegov duh bil je ondi, kjer se nepre¬
nehoma poje velika pesem: „Svet, svet, svet Bog
Sabaot. Nebo in zemlja sta polna Tvoje časti!“,
a ni mi bilo mogoče, ker nisem vreden, da bi šel
v Gospodovo hišo — svoboden, kakor gredo neo-
madeževani v ..miki brez razločka na stan, ali kake
druge posvetne posebnosti. In prav je tako ! Ker
sem v sreči pozabil na Boga ter se nisem štel
srečnega v njegovej hiši, da mi jo je zaprl ter mi
odkazal samoten prostor, kjer naj premišljujem
svojo zanikerno, grešno minolost. Koliko zimskih
jutra minolo mi je, ko sem se uže do juternice
dovolj naspal in bi bil lahko vstal ter šel vsaki
dan k sv. maši; a lenaril sem raje v postelji.
Koliko poletnih jutra mi je minolo, da sem brez vsega
dela čakal na zajuterk. Vsaj takrat bil bi se lahko
udeležil daritve sv. maše, ko me ni vezalo delo
na dom. O danes bi rad posnemal sv. Izidorja,
ko bi ga mogel, a ni mi mogoče. In prav je tako!

— 30  -

Saj sem poznal njegovo pobožno življenje uže izza
šolskih let in ga vendar nisem posnemal. Takrat
bi si bil ložje izprosil od Boga blagoslova za svoje
delo in vsako početje, kajti bil sem še neomade-
ževan in morda še v milosti božji, kar pa danes
gotovo nisem. O, sedaj vem, da sem o solčnem
svitu taval po temoti, ogibal se lepili potov, po
katerih bi bil dospel do časne in večne sreče.
Okusno, telo in dušo poživljajoče sadje sem za¬
ničeval ter sezal po strupenih jagodah. Boga po¬
veličujoči glas slavčkov bil mi je zopern, a krokarja
poslušal sem zamaknem Duha šmarnic nisem mogel
prenašati, a volčjek dišal mi je prijetno. Imel sem
tedaj zdravi očesi, pa sera bil slep; imel sem
zdrava ušesa, pa sem bil gluh; imel sem tanek
voh, pa nisem hotel vohati. Kazven teh darov dal
mi je Bog še dar govora. Kako pa sem se po¬
služeval tega daru božjega ? Mnogokrat prav na¬
pačno. Ko bi moral odgovarjati, sem molčal, in ko
bi moral molčati, sem govoril. Da, še celo pozdrave
Vsemogočnega sem preziral. Kako to, vprašal bi
morda kedo; saj Oče nebeški dandanes ne govori
naravnost z ljudmi, četudi je vselej in povsod mej
njimi ? — On je postavil zlato solnce na nebeški
obok. Zjutraj, ko solnce vshaja, pošilja ljubi Bog
po njem vsem svojim stvaricam prvi pozdrav:
*Dobro jutro 11 , ter njim podeduje novo moč za

— 31  —

početi dan. Ko se v poletnem času sprehajamo po
polju, veseleči se bogate žetve, pozdravlja nas
ljubi Bog po pripogibajočem se klasju: .Dobro
došel v mojej shrambi!' Ko sesedamo okoli mize
h kosilu, blagoslavlja nam jedila : .Naj vam tekne,
naj vas okrepi!“ Ko se pošteno veselimo mej seboj
kliče nam: .Veselite se zemljani, kakor se vesele
moji nebeščani, a skrbite, da pridete kedaj mednje!'

Ko nam žalost naše telo in dušo pretresa,
tolaži nas z milimi besedami: .Žaluj! žalovati
moraš, kajti poslal seru ti nezgodo, da se učiš
ceniti srečo, ter da se v gmotnem blagostanji ne
prevzameš, temveč začneš misliti in skrbeti tudi
za dušni blagor. Povrni se zopet v naročje moje,
kajti moja roka te vselej in povsod varno vodi!“
In ko se čutimo zopet v zavetju ter se naša ža¬
lost jame spreminjati v veselje, vpraša nas : .Znaš¬
li sedaj, kedo je pri tebi in kedo je s teboj ?“

—-— — — Oh kolikokrat je ljubi Bog

mene tako pozdravljal in me tolažil, a jaz sem

Čuj! ključ je zahreščal. Kosilo dobim.-

Poldan je minol. Kosilo sem opravil. Kaj pa
naj počnem sedaj; mari naj grem malo počivat,
kakor gredo moji domačini, dokler ne pride čas,
da pojdejo k popoldanji službi božji ? Ne čutim

32  —

se niti trudnega, niti zaspanega. Pa, ko bi bil
doma, vlegel bi se pod domačo hruško na zeleno
trato ter bi bral do popoldanje službe božje kaj
iz molitvene ali kakšne druge koristne in poštene
knjige. Ko bi prišel iz cerkve, povabil bi svoje
tovariše na našo trato ter bi jim pripovedoval,
kar sem bral. Županov Tone pa bi nam povedal,
kar sta novega prinesla časnika; „Mir“ in „Slo¬
venski Gospodar*. Skalarjev Jože pa bi nam po¬
vedal, kar je bral v »Domovini 11  in »Dolenjskih
Novicah 1 '. Vem, da bi se nekateri norčevali, rekši ;
»kako so modri", pa naj bi se norčevali; sčasoma
bi se vendar prepričali, da so dobre knjige in
dobri časniki za mlade ljudi najboljši prijatelji,
ki umejo človeka kratkočasiti, voditi ga po varnih
potih ter mu tu in tam kazati skrivališča, od ko¬
der se lahko opazuje nečimerni svet ter tako razlo¬
čuje hudo od dobrega, škodljivo od koristnega.
Spoznava pravico in krivico ter si s tem blaži
srce, vedri duha in krepi voljo za vse lepo, dobro
in blago. In tako bi sčasoma postali vsi prav
pridni, pošteni in blagi mladeniči, ljubi Bogu in
ljudem. Naš krog bi se čem dalje bolj množil in
tisti, ki bi nas sprva zasmehovali, bili bi gotovo
naši prvi občudovalci. Oh, koliko sem že zamudil
v svojem življenju! Vse, kar sem storil po mojem
menenju za blagor duše, je tako malo, da se je

- 33  -

v hudobijah mojih razkadilo, kakor d : m. Kaj pa
sem storil dobrega za svoje telo ? Pripravil setn
je na pot, ki pelje v pogubo, in to gotovo ni nič
dobrega. Oh, kakšen račun bi bil to, ako bi ga
moral podati Vsemogočnemu v tem trenotku. Se¬
daj vidim, kako potrebno mi je, da neprenehoma
prosim ljubega Boga, da bi me še dolgo ohranil
pri življenju. In ravno tako potrebno mi je, da
ga neprenehoma prosim : „Ne pelji nas v skušnjavo,
temne reši nas vsega hudega!" — Vzdigni se to¬
rej, revno srce moje ! Glej, v jamo sva padla. O,
vzdigniva se in zapustiva to zmoto za vselej.
Vzdihujva k božjej milosti in imejva trdno zau¬
panje, da nama pomaga bolj stanovitnima biti. Po¬
dajva se spet na pot ponižnosti nazaj. Le bodiva
srčna in odslej bolj skrbna. Bog bo nama pomagal,
da bova močna zadosti!

K popoklanji službi božji zvoni. Pojdemo-li mi
jetniki v cerkev ?

Čuj ! paznik odpira vrata; morda pa vendar
pojdemo. „V cerkev !*

Hvala Bogu! — —-—-—

Zbrani smo bili v istej sobi, kakor predpo-
ludne. Prišli so tudi č. g. duhovnik, pa ne v maš-
niškem oblačilu, ampak v svoji navadni obleki.

3

14  —

Prebrali so nam najpoprej sv. evangelje, potem
pa pridigovali o treh evangeljskih svetili, ter nam
naposled priporočili, naj beremo o tem še v knjigi
»Filotea* in sicer 11., 12. in 14. postavo. Po
pridigi molili smo litanije vseh svetnikov. Sedaj
smo zopet v sobah zaprti, in vsak ima čas pre¬
mišljevati svojo preteklost skozi 14 ur, dokler se
nam zopet za trenotek ne odpro vrata.

IX.

Včerajšnja pridiga ne gre mi iz glave. Pad
bi še bral. kar je o treh svetih evang. zapisano
v nam priporočenej knjigi — Pilotea. Danes je
deževno vreme; ne pojdemo torej na dvorišče
slamo plest. Kaj, ko bi prosil paznika za napo-
minano knjigo, morda se nahaja v tukajšnjej
knjižnici Lahko bi .-i tudi prepisal ista poglavja,

da si jih zapomnim bolje. —-— - — —

Hvala Bogu ! knjiga je vže tu; papir in
svinčnik tudi imam, sedaj pa na delo !

„XI.  Postava. O pokorščini. Le ljubezen sama
privaja do popolnosti; pokorščina, čistost in uboštvo so pa
trije pravi pripomočki, da jo dosežemo. Pokorščina daruje
naše srce, čistost naše truplo in uboštvo naše premoženje
ljubezni in službi Božji. To so tri mladike duhovnega križa,
vendar vcepljene so vse tri na četrto, katera je sveta po¬
nižnost. Tu o teli čednostih ne govorim za take, kateri z
obljubami kakega reda slovesno se zavežejo, ker to-le re¬
dovnike same zadeva; tudi ne govorim za take, kateri z

- 35  —

obljubami svojevoljno tem čednostim se darujejo. Obljuba
sicer pridobiva vsem čednostim obilnejše milosti in zasluge,
pa vendar ni potreba, da se jim z obljubami zavežemo, da
smo jim le sicer udani. Očitno zaobljubljene postavijo sicer
te čednosti človeka na pot popolnosti; vendar zadosti je
tudi že, da je le priprosto spolnujemo, in dovedejo nas do
popolnosti, zakaj med potom popolnosti in med popolnostjo
samo je velik razloček. Vsi škofje, duhovniki in redovniki
so na potu popopolnosti, zategavolj pa še niso popolni kar
moremo žalibog videti le prevečkrat. Zatorej si prizadevajva
moja Filotea! da te tri čeduosti vsak po svojem stanu v
dejanji skazujeva. Čeravno naju ne postavijo na pot popol¬
nosti, vendar popeljejo naju do popolnosti same. Vrli tega
smo pa tako že vsi dolžni spolnjevati te tri čednosti, čeravno
ne vsi enako.

Dvojna je pokorščina, prva je potrebna, druga je
prostovoljna. Po potrebni pokorščini si dolžna, da si pokorna
svojim duhovskim predpostavljenim, škofu, fajmoštru in njih
namestnikom. Ravno tako bodi pokorna tudi deželskim pred¬
postavljenim, svojemu vladarju in gosposkam, katere je On
čez deželo postavil. Pokorna naj boš zadnjič še svojemu
očetu in svojej materi, svojemu gospodarju in svojej go¬
spodinji. To pokrščino imenujemo potrebno, ker nikdo ne
sme se odreči dolžnosti, da uboga tem predpostavljenim,
zakaj Bog sam njim je dal po njih stanu oblast, da nam
zapovedujejo in ukazujejo. Ubogaj torej njim ukazom, ker
je to potrebno in tvoja dolžnost; ubogaj tudi njih svetovanji,
da postaneš popoten, in če ljubezen ter modrost drugače
ne ukazujeta, tedaj ubogaj tudi njih željam in nagnenjem.
Ubogaj je, če tebi ukažejo jesti ali počivati; v takih rečeh
ubogati ni še nobena čednost, pa vendar bi bil to precejšen
pregrešek, ako ne bi ubogala. Ubogaj pri rečeh ki nimajo
nobene važnosti; postavim, ako ti ukažejo, da naj oblečeš
to ali ono obleko, da naj po tem ali onern potu hodiš, da
naj poješ ali molčiš. Taka pokorščina je že velike hvale
vredna; pa ubogaj še v teških neprijetnih in težavnih rečeh,
in tvoja pokorščina je popolnoma. Ubogaj pohlevno, brez
vsega izgovarjanja, veselo in brez mrmranja. Ubogaj iz lju¬
bezni do tistega, kateri je za nas postal pokoren do smrti
na križu, in kateri je po besedah sv. Bernarda, rajši hotel
zgubilti življenje kakor pokorščino.

36  —

Da se navadiš, svojim predpostavljenim lahko biti
pokorna, podajaj se rada v voljo tistih, ki so tebi enaki;
vdaj se njih mislim v takih rečeh, ki niso hudobne, to pa
stori brez vsega prepira in brez svojeglavnosti. Spolnuj tudi
rada, kar tvoji podložni žele, da to le pamet pripušča, pa
ne ravnaj kruto in trdo ž njimi, dokler so dobri.

Močno se moti, kdor meni, da bi bil ko mnih ali
nuna lahko pokoren, ako se brani, tistim pokorščino ska-
zovati, katere je Bog njemu za prednike postavil.

Prostovoljno pokorščino pa imenujemo tisto, v katero
se je kdo po lastni volji zavezal, katere nam torej nikdo
ne naklada. Sploh si nihče ne izvoli svojega vladarja, tudi
ne škofa, tudi ne očeta in matere, še tudi ne vselej svojega
zakonskega družnika; prosto pa izvolimo si svojega spoved¬
nika in dušnega vodnika Naj se že kdo, kadar si izvoli
spovednika, njemu po kakej zaobljubi zaveže, da bo mu
pokoren; ali naj se da nekomu v pokorščino brez zaobljube,
oboje imenujemo prostovoljno pokorščino, zakaj ona izhaja
obakrat iz naše svobodne volje, in se opira na naše lastno
izvoljenje. O svetej Tereziji beremo, da se je zavezala z
očitno zaobljubo predniku svojega reda, zraven tega je pa
zavezala se s priprosto obljubo še spovedniku Graci mu, da
bo povsem njemu pokorna.

Sploh moramo vsakemu predpostavljenemu pokorni
biti v tem, kar zadeva njegovo oblast čez nas. Vladarju
moramo pokorni biti v vseh rečeh, katere zadevajo deželno
varnost in druge očitne naredbe; duhovskim predpostavljenim
v tem, kar zahteva duhovno naše vodstvo; starišem, go¬
spodarjem, sozakonskim v vseh hišnih opravilih ; spovedniku
in dušnemu vodniku pa v tem, kar zadeva posebno vodstvo
naše duše.

Daj, da tebi vsa dela pobožnosti, katera naj opravljaš,
tvoj duhovni oče zaukažejo; po takem zadobijo vse večo
vrednost, in imajo dvojno dobroto ter milost. Prvo imajo
že samo ob sebi, ker so pobožni, drugo pa dobč po pokor¬
ščini, s katero se opravljajo. Blagor pokornim, zakaj Bog
nikdar ne dopusti, da bi zašli.

XII. Postava. Da je čistost potrebna.
Čistost je lilija med čednostmi, ona povzdiguje človeka

- 37  —

skoraj do angeljev. Nič ni lepega brez snažnosti, snažnost
človeka je pa čistost. Čistost se pravi tudi, da je poštenost
in ohraniti jo štejemo za čast; tudi jej pravimo, daje  brez-
madežnost, njej nasprotni pregrehi pa rečemo spačenost.
Da kratko rečem, ona ima to posebno slavo, da je najlepša
in najsvitlejša čednost naše duše in našega telesa.

Nikdar in nobenkrat ni dopuščeno, da bi upotrebovali
svoje telo v kako nečisto veselje ; le samo v pravični za¬
vezi zakonski nadomestuie se po svetosti zakona pregrešek,
ki iz sladnosti izvira. Pa tudi v zakonu se mora pravi namen
ohraniti prod očmi, da vsaj volja čista ostane, čeravno v
spolnovanji tiste nekaj nespodobnega leži.

Cisto srce je kakor školjka bisernica, ki še kapljice
vode ne vzame v se, če ne pade z neba; tako tudi čisto
srce nobenega meseneg - a veselja ne more uživati, če ni v
zakonski zavezi, katera je iz nebes izročena. Zunaj zakona
v prostovoljnih in le mesenih mislih na to še misliti ne sme.

Prvič, moja Filotea ! varuj se vsaktere prepovedane
sladnosti; prepovedana je vsaka zunaj zakona, in še celo
v zakonski zavezi ni dovoljena, ako nasprotuje namenu
in svetosti zakona.

Drugič prepovej si, kolikor le zamoreš, vsako nepotreb¬
no in predolgo razveseljevanje, čeravno bi bilo pripuščeno
in dovoljeno.

Tretjič ne navezuj svojih čutov na natorne in postavne
sladi v zakonu. Potrebne so sicer namenu, kateremu je ta
sv. zakrament postavljen, vendar svojih misli in svojega srca
na nje navezati nikdar ne smeš.

Prav nikogar ni, da mu te čednosti ne bi bilo jako
potreba. Vdovam je treba močne in srčne čistosti, katera
ne sovraži samo pričujočih in prihodnjih nevarnosti, temuč
se ustavlja tudi mislim, katere v njih srcih lehko vzbuja
spomin na pripuščeno veselje prejšnjega zakona; in ravno
zategavoljo so vdovo nečistim nagibom bolj podvržene Zatorej
občuduje sv. Avguštin toliko čistost svojega ljubljenega
Alipija; zakaj ta je sovražil mesene sladi, in si je spravil
iste popolnoma iz misli, čeravno mu v njegovi mladosti niso
ostale neznane. Popolnoma zrelo in zdravo sadje se daje
shranjevati v slami, v pesku in njegovem lastnem perji;
otolčeno in poškodovano pa nikakor ne. Zares se daje še

- 38  —

neomadežena čistost po marsikaterih pripomočkih tudi ohra¬
niti ; redar ničesar ne more obvarovati že omadeževane in
oskrunjene čistosti, če ne prav posebna pobožnost, katera
je pravi sladkor in med našega srca.

Mladenčem in devicam je potreba priproste in na-
tanjčne čistosti, da odženejo vsako radovedno misel iz svojega
srca, in da zavržejo z resničnim sovraštvom vsako nečisto
veselje. Saj zares ni vredno, da bi ga ljudje poželeli, ker
je že po svojej natori bolj živinsko. Skrbno torej naj te duše
varujejo, da nikdar ne zgube prepričanja, da je čistost brez
izimka boljša od vsega, kar je njej nasproti. Sveti Hijeronim
pravi: „Sovražnik močno naganja deviške ljudi k poželjenju,
da naj bi sladnost okusili; on postavlja jim veliko močnejšo
in veselejšo pred oči, kakor je zares ; in to jim napravlja
dostikrat veliko nepokoja, ker si mislijo neznano reč toliko
prijetno". Mali metulji radovedno obletavajo plamen kadar
ga zagledajo, da bi poskusili, če je tudi sladek, ker je tako
lep; ta misel jih žene proti plamenu, pa že v prvem naletu
se osmode. Enako se daje tudi mladina tako zgrabiti goljufni
in hudobni želji po meseni sladnosti, da najde po mnogoterih
radovednih mislih v njej zadnjič še svojo pogubo. Taki rav¬
najo bolj neumno ko metulji, zakaj metulji si lahko mislijo,
da je ogenj prijeten in sladek, ker je tako lep in svetel.
Mladina pa že prej vč, da je to kar išče, nespodobno in
nepošteno, pa vendar ne preneha, visoko vrednost prištevati
neumni in živinski sladnosti.

Zakonskim posebno, kar se sploh komaj premisli, ie
čistosti prav potreba; njih čistost ne obstoji v popolnem za¬
držanji, temveč le v pravični zmernosti. Po mojih mislih
je veliko težja zapoved: Jezite se, pa ne grešite, kakor za¬
poved: Ne jezite se nikdar ne! Ložje je popolnoma se jeze
vzdrževati, kakor prave mejnike jej stavljati. Kavno tako
je tudi ložje, mesenih sladi popolnoma se zdržati, kakor jo
obdržati mej mejniki zmernosti. Posvečena svoboda zakon¬
skega stanu ima sicer posebno moč, da gasi ogenj poželienja,
vendar slabost tistih, katerim je ta svoboda dana, lehko
zajde od dovoljenega v razuzdanje, od pravice v krivico.
Nahajajo se bogatini, kateri ne kradejo iz potrebe, temuč
iz lakomnosti; tako tudi ni malo zakonskih, kateri se pre-
greše' po sami nezmernosti in poželjivosti, da-si imajo po

39  -

pravici svojega zakonskega družnika, s katerim naj bi bili
zadovoljni. Njih poželjenje je podobno letečemu plamenu,
kateri semtertje divja, vse požge in nikjer ne obstoji. Močna
zdravila jemati je zrairaj zeld nevarno, zakaj če se jih preveč
vzame, ali če zdravila niso dobro napravljena, vselej so
nam na veliko škodo. Zakonska zaveza je sicer zapovedana,
in je deloma tudi ko pripomoček zoper poželjivost ustanov¬
ljena, ter jo zares prav dober pripomoček zoper njo, pa
vendar je le neko močno zdravilo, ki toraj lahko škoduje,
ako se ž njim prav pametno ne ravna.

Dostikrat se zgodi, dolgih boleznij še opomnim ne,
da marsiktera opravila in dela ločijo može od n ih žen.
Zatorej je zakonskim dvojne čistosti potreba. Prve jim je
potreba, da se popolnoma zdržujeta, ako sta ločena eden
od druzega, kar sem ravnokar omenil; in druge jim je treba,
da ohranita zmernost med seboj, ako sta navadno le skupaj.
Sveta Katarina Sienska je videla med prekletimi veliko duš,
ki so trpele grozne muke, ker so oskrunile svetost zakonsko.
Tako hudih bolečin pa niso imele zavolj velikosti greha,
zakaj ubivanje in bogokletstvo so še hujše pregrehe, temuč
zategavoli, ker si taki grešniki iz tega nobene vesti ne delajo,
ter dolgo v tem grehu žive.

Spoznaš torej, da je čistost vsem stanovom potrebna.
„Imejte z vsemi mir in svetost, brez katere nihče Boga
gledal ne bo“, pravi apostelj. Svetost pa pomenja tukaj
čistost, tako namreč razlagata sv. cerkvena očeta Hieronim
in Krizo8tom ta stavek. Ne, ne, moja Filotea ! brez čistosti
nihče ne bo Boga gledal; nihče ne bo prebival v svetih
šotorih njegovih, kdor ni čistega srca. Zveličar sam pravi:
„Psi in nečistniki hodo iz njega zaprti 11 . „Blagor njim, ki
so čistega srca, zakaj oni bodo Boga gledali!“

XIV. Postava. Kako se daje uboštvo v
duhu ohraniti sredi bogastva.  „BIagor ubogim v
duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo !“ Gorje torej bogatim
v duhu, zakaj njih je pekel. Bogat v duhu je ta, kdor ima
svoje bogastvo v srcu, ali svoje srce v svojem bogastvu;
ubog v duhu je ta, kdor nima bogastva v svojem srcu. pa
tudi svojega srca ne v bogastvu. Ptice vodomci si delajo
jabolku podobna gnjezda, in puste jim le eno samo majhno

— 40  -

odprtino na zgoraj. Taka gnjezda spravijo na morsko obrežje
in je narede tako močna in nepremočljiva, da še kapljice
vode noter ne pride, če valovi pluskajo nanje. Zmiraj plavajo
po vrhu vode, in gospodujejo čez morje, na morji in v morji.
Enako, moja Eilotea! naj bo tvoje srce zmirom nebesom
odprto, bogastvu in minljivim rečem pa zaprto. Ce si bogata
tedaj skrbno obvaruj svoje srce vse ljubezni do bogastva.
Srce mora zmiraj obdržati bogastvo, sredi bogastva naj bo
brez bogastva in gospodar bogastva. O ne sili tega nebeš¬
kega duha med pozemeljsko bogastvo ; zmiraj naj bo nad
njim, nikdar pa v njem.

Strup imeti in s strupom zavdan biti, to ste dve čisto
različne reči. Skoraj vsi zdravniki imajo strup, da zamorejo
njega o različnih priložnostih se poslužiti; zategavolj pa še
niso s strupom zavdani, ker nimajo strupa v telesu, temuč
le v svojih shrambah. Tako zamoreš tudi ti bogastva imeti,
in vendar od njega ne zavdana biti, če ga namreč imaš v
svojej hiši ali v svojej mošnji, v svojem srcu pa ne. Re¬
snično bogatemu, zraven pa ubogemu v duhu biti, to je
kristjanu prava sreča ; zakaj tako ima srečo bogastva za ta
svet, zasluženje uboštva pa za drugi.

Moja Filotea! nikdo ne prizna kedaj da je lakomen;
vsak odriva od sebe to grdobo in umazanost srca. Nekateri
se izgovarjajo s potrebno skrbjo za mnogo otrok, in s tem
da modrost tirja, da naj si prihranijo nekaj premoženja.
Taki radi rekajo, da tega nikdar preveč ni, ker nastopajo
zmiraj take potrebe, katere tirjajo, da bi človek še več imel.
Celč največji skopuhi ne priznavajo, da bi bili lakomni, še
v svojej vesti ne mislijo, da so zares skopuhi. Lakomnost
je močna bolezen, katera dela človeka tim bolj občutnega,
čim bolj se razgreje in narašča. Mojzes je videl sv. ogenj,
ki je gorel v grmu, kateri pa zgorel ni; nesveti ogenj la¬
komnosti pa požre in požge skopuha, čeravno ga ne osmodi.
Skopuh se hvali s prijetnim hladom sredi najhujega ognja
in plamena; svoj nenasitljivi pohlep po denarju imenuje le
prav navadno žejo.

Ako stanovitno, goreče in nepokojno želiš blaga, kate¬
rega nimaš, tedaj ga želiš krivično, zakaj ti si že prav la¬
komna. Kdor stanovitno, goreče in nepokojno piti želi, čeravno
le vode, ta očitno kaže, da ima vročinsko bolezen.

41  —

O moja Filotea! jaz zares ne vem, ali bi bila želja
mari pravična, ako bi želeli take reči po pravici imeti, katere
so po pravici lastnina nekega druzega. Dozdeva se mi, da
bi mi po nezložnosti ali nepriroonosti bližnjega radi zložnost
ali priročnost imeli. Mar tisti, ki nekaj po pravici poseda,
nima več pravice, da svoje imetje po pravici obdrži, kakor
je imamo mi, da si njegovo imetje po pravici želimo? čemu
torej daljšamo svojo željo noter do njegove zložnosti, ob
katero bi ga radi pripravili? To poželjenje, ako bi se dalo
že reči, da je po pravici, vsaj ni po ljubezni; zakaj mi sami
bi nikdar ne hoteli, da bi kdo, čeravno po pravici, tisto
blago želel, katero hočemo mi sebi po pravici obdržati. To
je bil Ahabov greh, da je želel Nabotov vinograd po pravici
imeti, dokler ga je Nabod še bolj po pravici obdržati hotel.
Ahab ga je želel goreče, stanovitno ter nepokojno, in s tem
je Gospoda razžalil. Zatiraj svoje želje po posestvu svojega
bližnjega tako dolgo, moja Filotea! da začne on sam želeti,
da bi se ga iznebil. Tako bo njegova žeja opravičevala tvojo
željo, in spremeni jo še tudi v delo krščanske ljubezni. Kad
dovolim, da pomnožiš svoje blago in premoženje, da je
pomnožiš v ne le samo po pravici, ampak tudi krotko in po
ljubezni. Ce preveč visiš na posestvu svojega blaga, in se
zanj preveč prizadevaš; če svoje srce in svoje misli nanj
obešaš, in le s trepetanjem na to misliš, da bi znala ga
zgubiti, tedaj pa za gotovo, veruj mi, da bolehaš za vročinsko
boleznijo ; zakaj taki pijejo njim podano vodo z neko golt-
nostjo, urnostjo in zadovoljnostjo, ki se pri zdravih navadno
ne nahaja. Ni mogoče, da bi komu kaka reč ugajala in da
bi on vendar ne dobil ljubezni do nje.

Ako si prišla ob svoje blago, in tvoje srce zavoljo
tega močno žaluje, ter se utolažiti ne da, potem veruj mi,
moja Filotea! da močno na njem visiš. Ničesar ne pričuje
toliko nagnjenja do kake zgubljene reči, ko žalost po njenej
zgubi.

Zatorej nikdar ne poželi z velikim poželjenjem blaga,
katerega nimaš; tudi ne obešaj preveč svojega srca na to,
kar imaš; in ne bodi neutolažljiva na kaki škodi in zgubi,
potem znaš upati, da si zraven resničnega bogastva uboga
v duhu in zatorej srečna, ker je nebeško kraljestvo tvoje“.

42  —

X.

Ura je odbila tričetrt na dvanajst; kmalu
dobim kosilo. Morda se je vreme zjasnilo, in potem
pojdemo popoludue v dvorišče slamo plest. — —

Vrata se odpirajo. Kosilo je tukaj.

„Tu imaš kosilo, po kosilu pa pujdes na dvo¬
rišče !“ zaklical je paznik odpiši vrata.

Hvala Bogu! S prežgano juho in ričetom
torej le hitro pod streho, da prej pridemo na
dvorišče.

Tako, zopet sem v slami. Pozdravljena mi
bodi krpica sinjega neba, kolikor ga vidim nad
seboj. Pozdravljena mi srečna lastovka, ki tako
veselo žlobudraš na strehi. Prosim te, vzleti v moj
domači kraj pogledat, kaj delajo moji ljubi stariši
in predragi mi bratci in setrice; so-li zdravi,
mislijo-li včasih na me, ali mi odpustč ko sem
jim provzročil toliko žalost, in sramoto ; vprašaj
jih, smem-li po prestani kazni priti zopet domov;
ali me ne bodo odgnali od hiše kakor ničvrednega
potepuha, temveč sprejeli me kakor skesanega otroka
mej svojo družino ? Pozdravi mi tudi vse vaščane,
potem parni pridi pravit, če ti odzdravijo. Pogledi
tudi v naš vrt, na polje, travnike in gozde ter
mi pridi pravit kaj obeta letina. Dal Bog, da bi
se letina dobro obnesla, da bi vsaj ta nekoliko
oveselila moje stariše in domačine.

— 43

Moj Bog, smem se-li tudi jaz veseliti letošnje
letine, jaz, ki 14 dni ne bom doma ničesar delal.
Kaj pa pravi sv. Pavel? »Kdor ne dela, naj tudi
ne jč!“ Oh, ta misel zagreni mi vsak kos kruha,
ko bom zopet užival svobodo. In prav je tako;
učil se bom vsaj prav ceniti dobrote, ki sem jih in
ki jih bom užival od svojih starišev.-

„No, sosed, kaj pa si tako zamišljen ?“ vpra¬
šal me je zraven mene stoječi sotrpin.

Odpusti, sosed, odgovoril sem mu jaz, še
pozdravil te nisem, kajti moj duh zapustil je za
trenutek ta kraj ter pohitel v domačijo k mojim
ljubim starišem, bratom in sestram.

„0, saj sem tudi jaz v duhu navadno doma“,
rekel mi je na to sosed.

Ne zameri mi, da se predrznem vprašati te,
kakšna nesreča te je privedla tu sem.

»Oh, hudo sem grešil“ pravi on. »Hudo sem
se pregrešil zoper Boga. Trdo so me kaznovali
že tukaj, kako-li me bo še enkrat Bog kaznoval
ako mi poprej ne odpusti'.

Ali mi nočeš zaupati svoje bolesti, saj veš,
da mnogo ložje trpimo, ako potožimo svojemu
prijatelju, kar nam teži srce in vznemirja vest.
Vedeti moraš, da nobeden od nas ni brez greha,
kajti, kedor je prelomil cesarsko postavo, ta je
prelomil ob enem tudi božjo postavo.

— 44

Na te moje besede začel se mi je prijatelj
odkrivati. „JSfaj pa bo. Godile so se mi pri živini,
na polju, na travnikih, v gozdih, sploh pri vsem
gospodarstvu leto za letom vsakojake nesreče. Vse
to sem težko prenašal; in to tem težje, ker se mi
je zdelo, da daje Bog mojim sovaščanom vso svečo
in samo mene tepe. Delal sem noč in dan ter
priganjal k delu vsacega, kdor je bil pri hiši za
delo. Z bistrim očesom nadzoroval sem vsako delo
ter skrbel, da se je vse dobro in o pravem času
zvršilo, a povoljuega uspeha vendar nisem dosegel
Ko je moja nezadovoljnost prirasla do vrha,
in ko sem liže za^el obupavati, vzel mi je Bog še
edinega sina. Sedaj začel sem se kregati z Bogom;
preklinjal sem, in kakor bi bil stekel, vrgel sem
molitveno knjigo skozi okno na cesto ter tudi od¬
stranil božje razpejo iz kota z besedami: čemu
si mi tukaj, ako mi ne pomagaš gospodariti. Človek,
ki je šel po cesti ter to vse videl, naznanil je moje
počenjanje orožnikom, le-ti pa c. kr. sodišču. Začela
se je preiskava. Tajil nisem zločinstva, ker me je
vest pekla, in ker sem vedel, da moram biti
kaznovan, če ne na tem, pa na onem svetu. Upam,
da me bo Bog mileje sodil, ako nekoliko zaslužene
kazni odslužim uže na tem svetu, in to mi daje
moč in m lost da vse težave, ki mi tarejo telo in
duha, voljno prenašam “.

— 45  —

Iz tvojih besed sklepam, rekel sem mu jaz na
to, da pripoznavaš, da si Boga po krivem dolžil
provzročnika svoje nesreče in da si ga torej tudi
brez vzroka hudo, hudo razžalil. Ali pa tudi uvidiš
in priznaš, da si vso nesrečo, ki se ti je godila
pri gospodarstvu, sam zakrivil? to pa je drugo
vprašanje. Vendar ti pravim, dati lahko dokažem,
če mi poveš, kako se je zgodila ta ali druga nesreča.

„Kako misliš to? Saj nas naša vera uči, da
brez božje volje človeku niti las ne pade z glave;
gotovo je torej Bog tako hotel“.

Bes je, kar praviš, rekel sem mu zopet jaz;
Bog ,a je tudi dal človeku svobodno voljo, da
stori .obro ali pa hudo. On pa, ki je vsevideč in
neskončno pravičen, potem poplača, kar je dobrega,
in kaznuje, kar je hudega, natanko kakor si je
kdo zaslužil. Z dobrotami nas krep a na našem
težavnem potu v večno življenje, s kaznimi pa nas
zavrača, ako smo zgrešili pravo pot.

„To je vse res, kar praviš; saj še gospod
župnik ne bi ti mogli oporekati v tem, ali tega
vendar ne urnem, kako bi mogel kdo dvomiti, sem-
li umno gospodaril. Sicer pa si rekel, da mi dokažeš
da sem sam kriv te ali druge nesreče, ako ti povem,
kako se je to in uno godilo. Začniva torej! Poginila
sta mi dva vola, ker ju je pastir napasel na rosnej
detelji”.

— 4 « —

Da ljubi moj, za dokaz moje trditve povedal
si mi še premalo. Ali si naroči! pastirju, naj žene
vole v deteljo?

,0, kaj še; saj je poredne?, popasel celo
mejaševo deteljo. Vzbudil sem ga ob 4. uri zarano
ter mu naročil, naj pase po mejah, da bodo voli
do 5. ure siti, kajti dela imel sem za isti dan
čez glavo*.

Vidiš, v tem grmu tiči zajec. Ti si res zelo
skrben in priden, in to iz poželjenja po blagu in
bogastvu. To poželjenje pa te je storilo malko la¬
komnega, morda celo malko nevoščljivega, tako,
da opravljaš svoja dela z boječnostjo, z nepokojem
in naglico. Vsako prenagljenje pa moti našo pamet
in naš presodek, in tako nam brani, da bi reč,
katero smo začeli v naglici, tudi dobro dovršili.
Ti si naročil pastirju, da mora vole napasti v enej
uri. Paša na mejah, kjer raste vsakovrstna, dobra
in slaba trava — ni kaj prida za živino, za pa¬
stirja pa je zelo mučna, kajti paziti mora, da mu
to ali ono živinče ne segne po setvi na levo ali
na desno. Pastir, poznajoči tvojo strogost, hotel je
pa tebe zadovoljiti, dobro vede, da ne vprašaš,
kje je napasel voli. Da si mu dal še eno uro časa
za pašo, tedaj bi bil lahko dosegel pastir na slabej
paši to, česar mu nikakor ni mogoče doseči v enej
uri na boljšej paši.

47  —

„Uže v tem slučaja prepričal si me, da sem
si bil sam kriv nesreče; enako bi mi tudi dokazal
v drugih nesrečnih slučajih, pa pustiva to, saj vidim
in pripoznavam, da sem se hudo pregrešil zoper
Boga“.

Tako sva govorila z mojim sosedom. Ko pa
sva govor končala, povabil me je tretji v vrsti
stoječi k sebi z besedami : No, ti, ki razglas
grehe, kakor nekedaj egiptovski Jožef sanje, stopi
k meni, da razložiš še meni mojo pregreho. To ti
pa naprej povem, da meni ne boš mogel dokazati,
da sem si nesreče sam kriv; kajti, če človek ves
teden trdo dela iu se zato v nedeljo, v cerkev
grede, v gostilni oglasi za en požirek pijače, tam
pa najde tovarišev, ki ga zadržujejo tako. da potem
malo natrkan nekoliko prepozno v cerkev pride,
tam pa nagajivce, ki se mu posmehujejo ter ga
po strani gledajo, na polglasno pokrega in njim
malo s pestjo požuga, vse to pa kak sitnež, ki
misli da je uže z eno nogo v nebesi h, orožnikom
naznani, — s tem, mislim, človek ni še toliko
pregrešil, da bi se moral potem za to dva meseca
sušiti v ječi“.

No, moj ljubi, tako sodiš ti samega sebe in
svoje pregreške; kako pa te sodijo drugi ljudje,
tega pa ne veš. Vsak človek sodi sebe uže iz samo¬
ljubja najmileje, a v svojega bližnjega pa meče

— 48  —

polena. Kako se uže bere v sv. evaugelji: „Ti vidiš
pezdir v očesu svojega bližnjega, bruna pa v svojem
očesu ne vidiš!" S tem pa te jaz nikakor nečem
soditi, kajti kedor sodi, bo sojen in kedor pogublja,
bo pogubljen, pravi Izveličar. Vendar pa bi rad s
teboj premišljeval tvoj pregrešek, ker si me zato
povabil k sebi. Vidiš, ljubi moj, takrat, ko si stopil
prvič na pogubno pot, bil si namenjen iti v cerkev,
a zašel si v krčmo. Hotel si stopiti v sredino
bogoljubnih, a padel si v jamo razbojnikov. Namenjen
si bil iti Boga častit in hvalit, a šel si ga za¬
smehovat in žalit. Pa ne samo to, da si sam grešil,
temveč še druge vernike si motil v pobožnosti. Tak
čin pa ni samo prestopek božje, temveč tudi ka¬
zenske postave, in bolje bi bil storil, ako bi se
bil takrat vrnil domov in ne bi šel v cerkev; kajti,
ko si stopil v cerkev, videli so te ljudje nekoliko
zmešanega ter so te takoj obsodili. Ti pa si videl
v njihovih pogledih in smehljajih zaničevanje, in
obsodil si jih v istem trenotlcu. Kedo iz med vas
je pravično sodil, to vč sam Bog; kajti naše sodbe,
katere sklepamo pod vplivom vseh človeških sla-
bostij, so navadno krivične. — — — — —
„K počitku !“ zaklical je paznik. S tem klicom
pretrgal je najin pogovor in zaključil za da¬
nes naše delo. Sedaj pa smo zopet vsak v svojej
luknji.— — — — — — — — — —

— 49  —

XI.

Moji zapisniki se množe, četudi moja pre¬
mišljevanja pojemajo. Pa nič ne de, saj uvidevam
če dalje bolj, kako nečitnuren je svet, koliko zlega
se godi po širnem svetu in kako se množč zločini
ter polnijo ječe. Ali naj to mene tolaži ter mi olaj¬
šuje tukajšnje življenje ? O ne, nikakor ne; torne
ne bi dovajalo k poboljšan)u, ako bi sam sebe
tolažil s tem, da nisem tukaj sam in da nisem
prvi in ne zadnji jetnik. Vsak, kolikor nas je tukaj
nadelal si je sam pot v ječo in zatorej tudi :
„vsak gorje naj svoje nosi“.

Kaj neki prinese današnji dan novega? Kak¬
šne sosede bom neki imel danes v dvorišči ?

Vrata se liže odpirajo.

„V dvorišče—  — — — — —

»Dobro jutro!" slišal se je danes od vseh
stranij pozdrav, ko smo prišli v dvorišče. Prav po
mojej želji dobil sem danes na levej in desnej nova
sosed;). Nekoliko časa bili smo vsi tiho. Ta molk
pretrgal sem jaz s tem, da sem vprašal svojega
soseda na levej strani, od kod je in, kar je pri
jetnikih nže najnavadnejše vprašanje, »zakaj si
tukaj*? Ni se obotavljal, takoj začel mi je praviti,
da so bili fantje z dekleti iz dveh vasij skupaj v
krčmi na plesu ; da so fantje iz sosednje vasi začeli

4

— BO

njegovej družbi nagajati s tem, da so ž njihovimi
dekleti plesali in preprijazno ž njimi občevali, kar
je provzročilo najpoprej srpe poglede, tem je sle¬
dilo navskriž razžaljivo zbadanje, zmerjanje, za
zmerjanjem pa je pričel tepež, ki se je končal s
tem, da so bili nekateri smrtno ranjeni z noži.
Zmagovalci, med katerimi je bil on, ki pa tudi
niso šli domov se zdravo kožo, dobili so za to po
8 do 13 mesecev teške ječe ter imajo plačati so-
dnijske stroške in vsak za sebe jetniške stroške
tako, da marsikateremu ne zaseže njegova dedščina.

„Pa boljše ste jo vendar skupili kakor jaz“,
oglasil se je sosed na moji desni ter začel pripo¬
vedovati: „V našem kraju zaplodili so se zajci
tako, da tičita za vsakim grmom po dva. Kako so
ti liudirji škodljivi, znano je vsakemu. Dvojica teh
škodljivcev prisvojila si je moj zelnik za letna
prenočišča. Nastavil sem jima zanjk. Dobil sem
oba ter ju poslal, kamor se spodobi - - v želodec.
Najemnik lova je to izvedel ter me tožil. Pri ob¬
ravnavi nisem tajil, marveč ponosno sem povedal,
da mi je pečenka prav dobro dišala, in da bom
tožil i jaz najemnika lova, ako mi zajci prihodnjo
zimo poškodujejo kaj dreves. Po tej mojej izjavi
poučili so me, koliko pravice imam jaz do zajcev,
imenovali me tata ter mi prisodili 4 mesece ječe,
in to zato, ker je najemnik rekel, da me ima že
več let na sumu, da mu kradem zajce*.

- 51 —

„E, kaj to; to je navaden slučaj; dandanes
ve uže vsak otrok, da ima pravico divjačino loviti
samo najemnik lova in tisti, kateremu je to dovolil
najemnik in ki ima od c. kr. okrajnega glavarstva
lovski list in dovoljenje, da stne nositi puško. Ali
moj slučaj je čisto kaj druzega*. Tako j« začel
govoriti drug jetnik. Ker smo vsi utihnili, lahko
si je mislil, da nas bo zanimalo njegovo pripove¬
dovanje,'in nadaljeval je tako-le: „Lansko leto
meseca septembra kosili smo ota*o na grajščinskem
travniku. Bilo nas je 10 mož in 6 ženskih, ki so
pomagale sušiti. Govorili smo o tem in onem. Prišel
je tudi govor na dve gospodinji, ki ste se ravno
takrat tožili zaradi gosjih jajec. Lenka toži Uršo,
ker ji noče dati jajec, katere je njena gos zlegla
za Uršinim svinjakom v plevnjaku. — Lenka pri¬
seže, rekel je nekdo. In jaz sem rekel na lo samo
te-le besede: — E, Lenko pri sodišču uže poznajo.
Ona priseže, če je potrebno, tudi za polič vina. —
Lenkin boter, ki je bil mej nami, potegnil se je
za njo, povedal ji, kar sem jaz rekel, ona me je
tožila zaradi razžaljenja, a sodišče je reklo, da to
ni le razžaljenje, ampak obrekovanje.  Obre¬
kovanje pa je baje hudodelstvo. Namerili so mi
tedaj 7 mesecev ječe. No, sedaj pa sodite, je-li
pravica na svetu !“

Hotel sem premišljevati kazenske slučaje, o

52 —

katerih sem danes slišal, pa moji tovariši pričeli
so se ravno pogovarjati, kako nepravično je pre
to, da nekaterega tako hudo kaznujejo, mej tem,
ko neizmerna množica enačili in še večjih grešnikov
uživa svobodo ter je pred svetom neomadeževana
in še celo s častmi obdana. Navajali so take slučaje,
da me je kar strah postajalo. Ko sem prišel tudi
jaz do besede, opomnil sem nje, da na tem niso
kriva c. kr. sodišča, temveč tisti, ki take grehe
zamolčujejo in jih morda še cel6 prikrivajo. Kazen
pa jim ne izostane. Tudi pred vesoljnim potopom
živelo je ljudstvo v groznih pregrehah, in vendar
je Bog čakal več sto let, da bi se spokorilo, in je
je potem še le, ker se le ni spokorilo, pokončal z
vesoljnim potopom. Tudi ljudstvo velikih mest,
Sodome in Gomore, opominjal je po svojih služab¬
nikih mnogo let k pokori in na Lotovo prošnjo,
naj mu še prizanese, obljubil, da hoče mestoma
prizanesti, ako imate vsaj 10 nedolžnih prebivalcev.
Ker pa ste imeli le 6 nedolžnih, pokončal ji je z
ognjem in žveplom. Tudi jeruzalemčanom prizanašal
je 38 let ter čakal, da bi nastopili pot pokore.
Ker pa je bilo brezvspešno vse prizanašanje in
opominjevanje k pokori, pokončal je tedaj mesto,
tako, da ni ostal kamen na .kamena; — — —

G predobrotl ji vi in neskončno pravični Bog,

kako dolgo pa že nam prizanašaš ? Kedaj liže smo
zaslužili, da bi nas pokončal z vesoljnim potopom.
Imamo-li dandanes družino, ki bi bila vredna Tvo¬
jega usmiljenja, kakor je bila nekdaj ’ Noetova
osmerica? Ni-li današnji svet z vsemi očitnimi in
prikritimi grehi — Sodoma in Gomora? In ti,
neskončno dobrotljivi Bog, mu še vedno prizana¬
šaš. Ali ga pokončaš, ko bode najmanje pripravljen
na to? — — — — . t — — _ —

XII.

Sanjam ne smemo verjeti, in kdor njim veruje,
greši zoper prvo božjo zapoved. Kako pa je to,
da sanjam vendar-le tako radi verujemo ? Sanje
nam vzbujajo slutnje, katere se res včasih uresničijo,
ako sijih dobro razglašamo. Prepričani pa smo tudi,
da so sanje, ako si jih prav razlagamo, le duševni
odmevi preživelega dneva. Pravijo, da se zdravemu
človeku nikdar nič ne sanja, ampak le bolnemu.
Naj si bo temu, kakor hoče, sanje niso nikdar kaj
prida. Ako smo imeli prijetne sanje, postanemo
žalostni, ko se prebudimo, ker so nas sanje varale.
Ako pa smo imeli neprijetne sanje, tedaj pa smo
tudi slabe volje, ker se bojimo, da bi se nam
vresničile. Človeku, ki živi v popolnem zadovoljstvu,
ki ima vsega, kar mu srce poželi, uresničujejo se
v sanjah vsi prejšnji dan skovani načrti; ko pa

— 54  —

se vzbudi, postane nevoljen, da ne more h kratil
izvršiti svojih načrtov, katere je v sanjali videl
tako lepo izvedene. Lakomniku sanje lakomnost
še povišujejo; kajti česar si je prejšnji dan tako
srčno poželel, to je dosegel v sanjali, in bilo je
tako lepo, tako prijetno, da sklene polastiti se istega
poštenim ali nepoštenim načinom. Ali zamore tat
katerega so imeli uže orožniki v rokah, kaj prijet¬
nega sanjati ? Ravno tako ne moremo misliti, da
bi bile prijetne sanje bogokletnika in ubijalca. Pa
tudi zunanjost vpliva na spečega človeka. Ako
nas n. pr. v spanju v noge zebe, sanja se nam,
da stojimo v vodi. Ako v spanju slišimo strel,
sanja se nam, da smo v vojni, ali da nas je nekdo
ustrelil. Ako nekdo glasno govori poleg spečega
razgrajača in pretepača, sanja se le-temu, da je
s kom v kregu in prepiru, in kmalu začne v sanjah
glasno govoriti, togotiti in groziti se. Jetnikove
sanje pač ne morejo biti prijetne, kajti kar mu
vest očita po dnevu, to premišljuje njegova duša
v sanjah, in kar je premišljeval po dnevu, to na¬
daljuje njegov duh po noči. Razven tega pa še
vplivajo na spečega jetnika zunanjosti.

Skozi majhno okno slišijo se namreč trdi
koraki vojaške straže. Vojak, hodeči za zidom sem
in tje, vadi se za kratek čas v vojaških vajah;
zapoveduje sam sebi ter h kratu tudi izvršuje po-

velja. Ko pa se menjata stražnika, zakriči prej¬
šnji stražnik : »Holt ber do! Sprva sem se tako
ustrašil tega „Holt ber do“, da sem takoj stal po-
koncu. To se godi vsako noč štirikrat. V hodniku
pred ječami, v katerega vodijo vrata iz vsake so¬
bice, gori pa celo noč luč. Ta rasvetljeni hodnik
vidi se skozi okroglo luknjo v vratih, in ko se
jetnik naglo vzbudi, zdi se mu, kakor bi vzhajala
polna luna. Razven vsega tega pa še ječarski pa¬
znik, ki hodi tiho po hodniku sem in tj e, kedaj
bodi potisne skozi omenjeno luknjo gorečo svečo,
da razsvetli ječo ter da vidi, je-li jetnik miren ali
se morda pripravlja na pobeg. Vse to vpliva na
spečega jetnika, čegar truplo sicer počiva, a njegov
duh bdi in v sanjah trpi grozne muke.

A to ni še vse zlo, katerega mora jetnik
prenašati po noči. Mnogi se še pritožujejo, da jih
mora tlači. Kaj je to — mora —, tega sicer ne
vem prav, pa kaj trpi tisti, kogar mora tlači, to
vem dobro, saj moram tudi jaz skoraj vsako noč
prenašati to gorje. Pa četudi ne spim, četudi nimam
nikakšnih posebnih mislij, vendar ne morem biti
miren. Ko sem bil še doma, ni me bilo nikdar strah
po noči, naj sem že klatil po vasi, po polji ali
po gozdu. Le takrat, če sem šel mimo pokopališča,
mravljiučiia se mi je koža. Tukaj pa, kjer sem pod
štirimi ključi, za močno železno mrežo in se stražami

— 56  —

zavarovan, preletava me večkrat groza. Kako me
tudi ne bi ? Saj mi je znano, da so jih na tem
okrožnem sodišču že več na smrt obsodili in obesili,
Kedo ve, če ni bil eden ali drugi od tistih zaprt
ravno v mojej sobici ? Morda je ravno na tem klinu,
na katerega obešam jaz svojo suknjo, visela kedaj
suknja kacega tacega nesrečnika. Hu !-

Vrata se odpirajo !

„Tu imaš kruh, potem pa kajd v dvorišče
na delo ! — — -— —- —-

Vsaki dan slišim v družbi svojih sotrpinov
kaj posebnega, kar me uči bolj in bolj spoznavati
in uvidevati, kako neskončno dobrotljiv in usmiljen
je Bog. Danes pripovedoval nam je neki jetnik, ki
že deset mesecev tukaj sedi, da ima v svojej so¬
bici nekega družeta, s katerim se kratkočasi. Ta
druže je velik — pajek!  — Pajek je torej prišel
v ta kraj, kamor ne zahajata n« muha, ne komar
in noben drug mrčes razveu onih šesteronogih,
skakajočih in počasi lazečih, pa ni prišel nadlegovat
ampak kratkočasit človeka. V kotu pod stropom
napredel si je novo bivališče z mnogimi prostori:
tu je soba, čumnata, jedilna shramba i. t. d. Iz
tega bivališča vodi več potov in sicer po jeden :
k oknu, doli na jetnikovo posteljo, v šetališče pod
strop, v lovišče pred okno- in še drugam. Ker pa
v sobi ni muh, mušic in komarjev, ki so navadna

— 57  —

hrana pajkova, tedaj mu jih jetnik vsak dan na
dvorišču, nalovi ter v sobo nosi. Ko jetnik, sedč
na slamniei, pokliče pajka —• „ pridi sem, lilek !“
spusti se po svojej vrvi k njemu ter si iz roke
vzame muho. Pa tudi drugekrati pride baje k njemu
na slamnico ako ga pokliče. Kedo se ne bi čudil
tej živalici ? Znano nam je sicer, da ljubi ta živalica
najbolj samotne kraje, koder ne hodi človeška noga,
kajti tam najde gotovo zavetje pred svojimi pre¬
ganjalci, pa čuditi se je, da je zašla v kraj, kjer
ni za njo niti trohice živeža. Pa brez božje volje
se nič ne zgodi. Živalica, katerej človek nikjer ne
prizanaša, četudi nikomur nič žalega ne stori, tem¬
več nam koristi s tem, da pokončuje človeku in
živalim nadležne, mladim rastlinam pa škodljive
muhe in mušice, prišla je kratkočasit človeka v
tak kraj, kamor ne morejo priti ne brat, ne sestra,
ne oče in ne mati. Ta jetnik in tudi nobeden od
nas, ki smo to slišali, ne bode nikdar več nobene
živalice, katerej je Bog dal življenje, preganjal ali
pokončaval, da ne bi poprej premislil, je-li koristna
ali škodljiva. —--— —-- —

,H kosilu! Popoludne ostanete v sobah!*

XIII.

Danes biii smo na drugem dvorišču. Le-to
sicer ni tako veliko, kakor ono, kjer slamo pletemo,

58  —

pa mnogo prijaznejše je. V sredini tega dvorišča
je velika okrogla greda, na katerej je vse polno
različnih cvetlic. Tudi okna to dvorišče obdajajočih
poslopij so prav velika, kajti v teh poslopjih so
razne pisarne in stanovanja sodiških služabnikov.
Na enej strani teh poslopij je v prvem nadstropju
mostovž, ki vodi iz ječe po hodnikih v pisarne in
dvorane. Čez ta mostovž spremljajo jetniški pazniki
jetnike k obravnavam in preiskovalnim sodnikom.
Danes videli smo več tacih nesrečnikov. Pa tako
me že dolgo ni nič presunilo, kakor današnjih pri¬
zorov eden. Paznik spremljal je nekega obdolženca
do preiskovalnega sodnika. Nesrečnež imel je na
nogah teško železno verigo, katera mu je ovirala
vsak navaden korak, ter tako onemogočila ubeg.
S čim je neki to zaslužil? Ko je bil prvikrat pri
preiskovalnem sodniku, hotel je prišedsi na hodnik,
pobegniti, in le s težavo so ga ugonobili. Takoj
poklicali so kovača, da ga je dejal v železo, v
katerem ostane, Bog ve kako dolgo, neprene¬
homa, po noči in po dnevi. O tem prizoru za¬
mislil sem se tako globoko v človeško znotranjost,
da ne vero, kaj se je govorilo okoli mene, samo
to vem, da sem cvetlice plel. Neka mržnja polastila
se me je do ljudi, in sklenil sem, živeti v pri¬
hodnje le za se ter iskati zabave samo v naravi ;
kajti vedno bolj uvidevam, da človeška dražba

- 59  —

dandanes ni več tista moč, ki bi vzgajala nedo¬
raslega, nerazvitega človeka, blažila mu srce ter
mu vzbujala 'čut do vsega, kar je dobro, lepo in
Bogu in dobrim ljudem dopadljivo, temveč je se
svojim vedenjem, govorjenjem in počenjanjem le
skušnjava, ki odkriva človeku slaba in v pogub¬
ljenje vodeča pota. A navadno pa ena sama skuš¬
njava premaga več drugih lepih in dobrih čednostij,
katere si je človek še le v teku let s težavami
prisvojil. — O neumnej živali, oslu, pravijo, da
pade samo enkrat v jamo. To se pravi, da se osel
skrbljivo ogiblje jame, v katero je že enkrat pa¬
del. Dela-li tako tudi človek? O, kaj še! ravno
nasprotno ravna človek, četudi nevarnost in celo
nesrečo že naprej vidi ter pozna tudi nje nasledke
in sicer tiste, ki zadevajo telo (na one, ki po¬
gubljajo dušo, še ne misli), pa vendar se vrže sam
nesreči v žrelo, ne meneči se za opominjevanja
izkušenih ljudi, angelja varuha in svoje vesti. A,
kaj vest! njegova vest v takih trenotkih navadno
trdno spi, ali pa je ni sploh doma! Ta jetnik, ki
je v verige okovan, bil je že večkrat zaradi tat¬
vine kaznovan z večmesečno ječo in vendar se ne
spametuje. Neki fant zaprt je tukaj na 11 mesecev
zaradi pretepanja in hudega telesnega poškodo¬
vanja. Zaradi tega hudodelstva je sedaj že petin-
dvajsetokrat prišel v ječo. In takih je menda še

— 60  —

več v tej ječi, ki so si že stari znanci. Iz nave¬
denih slučajev da se sklepati, da je človek hujši
od neumne živine. Ako žival kaznujemo zaradi
neubogljivosti, ali kake poškodbe, zapomni si žival
to vsaj za nekoliko časa. A drugačen je človek;
njega ne spametuje telesna kazen, in pri vsakem
pregrešku izgovarja se, da je nedolžen, da je le
iskal zadoščenja in da mu njegovega čina nilcdo
ne more v zlo šteti, tako da med 100 jetniki
hoče 99 bid nedolžnih. Vsak pa pravi, da voljno
trpi svojo kazen, ter se tolaži s tem, da se bo
Bog maščeval za njega nad njegovimi sovražniki.
Da, res na čuden način razlagajo si jetniki ne¬
dolžnost svojih činov. Vsak trdi, da je hudobnež
tisti, ki ga je ovadil. Hodobneži so orožniki, ki
so ga ujeli in izročili sodišču. In sodniki tudi, kur
ne sodijo pravično vsakokrat. Pa, ko hruške do¬
zore, začnejo padati. Tudi te krivičnike bo Bog
prej ali slej kaznoval. Tako pritožujejo se jetniki
drug drugemu. H koncu pa še navadno vsak pri¬
stavlja, jaz pa že prestanem to kazen z božjo
pomočjo.

Ljubi Bog! tukaj v ječi zanašamo se na
Tvojo pomoč in pravično sodbo, a takrat, ko smo
te tako hudo žalili, na tebe in tvojo pravično
sodbo niti mislili nismo. Vsak jetnik trdi, da tu¬
kajšnji sodniki preostro sodijo; kajti, ako človek

— 61  —

človeka razžali in zato dobi 14 dni zapora, in
ako človek človeka v razburjenosti malo na telesu
poškoduje, da se mu kri pocedi in dobi zato 4
mesece ječe, to je vendar preveč, to je preostro.
Ali nas bodeš tudi Ti kaznoval 14dnevimi vicami
za vsako pregreho, s katero smo te razžalili ?
Oh, to bi bilo dovolj, ako bi te vsak človek v
življenju samo enkrat razžalil! A tacega človeka
ni pod solncem. Saj te razžalimo ne le večkrat v
življenju, ne le večkrat v letu, ampak vsak dan
po večkrat. Najpravičnejši človek bajč Boga na
dan sedemkrat razžali. Kolikokrat pa smo ga
razžalili mi, ki nam v«st toliko in toliko očita?
Kolikokrat po 14 dnevne kazni bi-li to dalo. Po¬
skusim to izračnniti. Na dan po 7 razžaljenj da
jih na leto 365 X 7  = 2555. Za vsako razžaljenje
14 dni kazni da 2555 X 14 = 35770 dni ali pa
98 let. Navadna človeška starost je 60 let. Z
desetim letom začne- človek grehe spoznavati;
greši torej 50 let. V teh letih zaslužil bi tedaj
98 X 50 = 4900 let kazni. Znano je, da sodnik
ostreje kaznuje vsaki novi progrešek. Bo-Ii ljubi
Bog tudi tako sodil naše grehe ? Bodisi, vendar
bi imela naša duša upati, da bo trpljenja enkrat
konec, ravno tako, kakor jetnik, ki imd prebiti 3,
5, 10 ali 20 let v ječi, lahko upa, da bo še ke-
daj užival svobodo. — Kaj pa bo, ako'smo smrtno

— 62  -

grešili in le v enem takem grehu umrli ? Naša
duša bo vekomaj pogubljena. Palmena bo v pekel
in trpela bo neskončno, večno peklenske muke.
Večno; koliko let je to ? Tega človeški um ne
more pojmiti. Slišal sem propovednika, ki je rekel:
„Če bi ptica selivka, ki vsako leto enkrat odleti
od nas v topleje kraje, vzela vsakikrat seboj od
največje gore na svetu le eno peščeno zrno, in
vzemimo, da bi živela toliko let, da bi tisto goro
znosila v tuje kraje, vendar bi tista gora po več
milijonov let preminila, ali ves ta čas ni nič proti

XIV.

Zadnji dan. Kmalu bom spet svoboden. Bom-li
tudi spet neomadeževan? O, ne; pečat jetnika ostane
mi za vse življenje neizbrisljiv. Na telesu ne bom
sicer nosil nobenega znamenja, in tujec ne spozna
na meni bivšega jetnika, ali moja vest bo kragulj,
ki bo kljul od zore do mraka, od mraka do dne
v mojih prsih. Kaj pa bo v domačiji ? V črno knjigo
bom zapisan v občini, na domačem sodišču, okraj¬
nem glavarstvu, in če mi kedo po letih poreče, da
sem bil v ječi, morem in smem-li tajiti ? Povsod
bodo s prstom na me kazali, glave stikali, o meni

govorili, v družbi sramovali se me-. Kam

se torej naj podam ? Naprej ne vem, nazaj do-

— 63  —

Opazka pri obče o alč eoa.

V pričujoče) Icnižici podajam cenjenim bral¬
cem V nesrečneževe zapiske “ tako , kakor sem jih pre¬
pisal iz njegovega dnevnika. Dodal nisem niti besedice.
Ker pa je neimenovan nesrečnež spisoral svoj dnev¬
nik le za se , lahko si tedaj mislimo^ da je zapisoval,
le to, kar je v resnici doživel , in da tudi on ni
zapisoval, kar bi sam izmislil. Opisal nam je torej
življenje jetnikovo po svojih močeh in duševnih
zmožnostih.

Zakaj pa pošiljam jaz te zapiske v svet ? Zato ,
da privedem morda kacega rojaka, ki hodi kriva
pota, na pravo pot ; da bi se ječe po Slovenskem
sčasoma praznile ; da bi postali vsi rojaki res  —
pošteni, miroljubni in pravični, in da bi živeli v
bratski ljubezni mej seboj, ravnajoči se po geslu :
„ Vse za vero, dom, cesarja in mili nam narod
slovenski!

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA