J. E. Bogomil                                                             
              Pa jih imama!
 Zvonil je tedaj stari cerkvenik Tine. V slovo je zvonil in jokal je zraven. Dol po hribu je pa peljal Posetjiikov oče dva njegova
    stara prijatelja. Peljal ju je, ker ju je moral. V očeh se mu je
  tudi  svetilo;   premagoval  se  je,   pa biser za biserom  mu  je
   vendarle podrsel po raskavem licu.  V zvoniku je pa vzdihal
najmanjši za onima dvema, ki ju ne bo več nazaj. Tako milo je vzdihal, kakor še nikdar nikoli prej, in dal Bog, da bi nikdar več ne! Po hišah je bilo pa, kakor da je vse izmrlo. Le skrivaj je kdo poln srda in bolesti pogledal skozi okno, pa še je spet umaknil. »Smo mislili, da nam bosta tudi v grob zvonila.«
Minili so tisti časi.
Pa  so  dejali Tinetu:   »Vse   je   spet  pozabljeno  in   veselo,   samo   tL zvoniš svoj večno dolgočasni bim, bim, bim.«
»Oh, ko bi le mogel drugače!«  je vzdihal Tine.  »Pa ne morem — kak6 bom? Ali, ko bi vedel, kje sta naša zvonova, peš bi šel ponja in  sam bi ju pripeljal!«                                                                               
Župljani pa so tedaj začeli nekaj ugibati. Od ust do ust je šlo, o<f vasi do vasi plula sveža novica: »Nciva zvonova bomo napravili!«              
Tineta je pogrelo:  »0, ko bi ju le res!«                                          
Ni mogel verjeti, da bi ju res oskrbeli. Predraga bosta. »Cene se bodo ustrašili, pa ne bo nič.«
Potem so nabirali in naročili nova zvonova, toda Tine še ni verjel, Od samega veselja ni verjel. Ni mogoče, ne, ni mogoče, da bi on, stari Tine, še kdaj zvonil z novimi zvonovi. In z bronastimi! Ves svet bi dal za to srečo.                                                                        -                    
Kaj je bilo čez nekaj mesecev?                                                         
V Ljubljano so šli po nova zvonova. Dekleta so spletle vence, in par jih je šlo zvonovom naproti. Te so okrasile voz in zvonove, da je bilo vse v cvetju in v zelenju. Ponosno je korakal Posetnikov oče in gledal na vse strani, če kdo gleda nanj in občuduje njegov voz in zvo-nova na njem?                                                                                       
Ko se je bliial domu, so pri sosednjih cerkvah zvonili.
»Naša pozdravljajo!« si je dejal. Veselo so se oglašali po gričih in bregeh zvonovi.   Bila je pozdravna pesem novima zvonovoma.               
Posetnik je zavozil v domačo sosesko. Takrat pa se je oglasil pok. In še in še! Stari Tine s svojimi tovariši je pa kakor dVajsetleten mla-denič pritrkaval —- pritrkaval na en sam zvon — pa tako lepo, tako navdušeno, tako ganljivo in prijazno, da mu je ves svet cvetel.               
Hiše so se izpraznile. Vse je hitelo zvonovom naproti. Nihče se ni skrival. Saj so vsi darovali zanje. Marsikatero oko je bilo cel6 rosno, pa v tej rosi se je iskrilo cdlo solnce veselja.                                              
»Zvonove imamo! Pa jih imatnol«                                                      
Malo z rokatni, malo z nogamL
B*         Nihče ne more premeriti, kako globoko morje srcče in blaženosti,
pa tudi ponosa je v teh besedah. »Pa jih imamo!« Najbolj ponosen je bit seveda stari Tine. Spet je imel vse tri. Spet je kraljeval nad vsemi ne-deljami in prazniki, in čez vse griče in brda. »Tri imamo!« Naznanjal je žalost in veselje, vabil v cerkev in k molitvi. Ves srečen in zatopljen je poslušal njim pesem. »Hembrano se vzamejo skup!« Lepo se je pri-trkavalo. Kakor nebeška glorija! Nič čudnega, če je Tine menda še po-noči, v sanjah, vriskal kakor nekdaj v dnevih fantovskih. In ko so ga domačini zjutraj vpraševali, kaj mu je bilo, je redno odgovarjal le to: »Pa jih imamo! Tri imamo! Pa vse tri bronaste!«
In zdaj še ob velikem delu ob sobotah popoldne, ko rau nihče ne pride pomagat vsled obilega posla na polju, več ne godrnja nad »zani-karno sosesko«, ki misli, da mora takole cerkovnik ne sključen, ampak pretegnjen v grob zavoljo tistih plesnivih deset mernikov bire — ne. zdaj več ne godrnja, ampak delopust zvoni sam, malo z rokami, malo z nogami, pa z gorkim veseljem v srcu in na licih: »Čast Bogu, da jih le spet imamo!«                                                                                                 M.