YU ISSN 0040-1978
leto XL., št. 3
Ptuj, 22. januarja 1987
CENA 100 DINARJEV
GLASILO
SOCIALISTIČNE
ZVEZE
DELOVNEGA
UUDSTVA
IZ VSEBINE:
Mko bo s servisiranjem lastavinih mit? (stran 2)
Pridnost, iiakomt in pravočasnost (stran 2)
Cepljenje prvič brez vabi! (stran 4)
Leta dozorevanja - labodji spev? (stran 5j
Ptuj - mesto preteklosti (stran 6)
Ustanavljamo
novo
interesno
skupnost
Zbori republiške skupščine so
jeseni sprejeli zakon o pospeše-
vanju proizvodnje hrane in zago-
tavljanju osnovne preskrbe. Za-
kon predvideva ustanovitev no-
vih interesnih skupnosti v obči-
nah, lahko pa tudi v regijah. V
Ptuju smo se odločili za ustano-
vitev občinske interesne skupno-
sti za pospeševanje proizvodnje
hrane in zagotavljanje osnovne
preskrbe. Pri občinski konferenci
socialistične zveze so imenovali
osemčlanski iniciativni odbor, ki
je v organizacije združenega de-
la, skupnosti ter krajevne skup-
nosti posla! osnutka dveh samo-
upravnih aktov: samoupravni
sporazum o ustanovitvi SIS in
statut samoupravne interesne
skupnosti. Pripombe na oba os-
nutka bo sprejemal občinski ko-
mite za kmetijstvo do konca ja-
nuarja. Nova interesna skupnost,
ki bo vključevala tudi občinske
blagovne rezerve, bo naslednica
sedanje SIS za pospeševanje
kmetijstva in sklada za interven-
cije v kmetijstvu. Gre torej le za
novo organiziranost, nikakor pa
ne za dodatno obremenjevanje
delavčevega žepa in gospodar-
stva. Podrobneje bomo priprave
na ustanovitev interesne skupno-
sti predstavili v naslednji številki
Tednika!
JB
Težki stroji so se že v ponedeljeii spopadli z gorami snega	Foto M. Ozmec
Polmetrska snežna odeja
v ponedeljek zjutraj je bilo v Ptuju 50 centimetrov snega, naslednjega dne pa že 10 centimetrov manj.
Sneg je zaradi otoplitve postal vlažen in se je sesedel.
Tudi po zadnjem sneženju na cestah ni bilo večjih težav, čeprav brez zimske opreme ni šlo, vsaj ne brez
zastojev. Na voziščih s stlačenim snegom so najbolj učinkovale verige, mnogokje pa je bilo potrebno jeklenemu
konjičku priskočiti na pomoč z vlečno vrvjo ali drogom in seveda s težjim vozilom. Komunalci so že v ponede-
ljek pričeli čistiti mestne ulice. V naslednjih dneh bo sneg grmel s streh in pazite, kje boste parkirali svoje vo-
zilo. Nič kaj vesel ni namreč pogled na zmečkano avtomobilsko streho. Za avtomobile in naše glave pa so ne-
varne tudi ledene sveče. Bodimo torej pozorni na zimske pasti!
JB
Vse sile za dokončanje modernizacije
Na pogovoru predstavnikov
sozda Unial s predsednikom
predsedstva SR Slovenije Fran-
cetom Popitom, članoma pred-
sedstva Alojzem Briškim in Jane-
zom Stanovnikom ter s predsed-
nikom izvršnega sveta SR Slove-
nije Dušanom Sinigojem, so v
sredo, 14. januarja, v TGA Kidri-
čevo izpostavili predvsem mo-
dernizacijo proizvodnje primar-
nega aluminija, ki poteka po na-
črtih, saj so si gostje pred tem že
lahko ogledali objekt nove elek-
trolize C, ki je pod streho, in
gradbišče obrata predpečenih
anod. Pogovora pa so se udeleži-
li tudi predstavniki družbeno po-
litičnih organizacij Podravja ter
ptujske in slovenskobistriške ob-
čine.
Ena od osnovnih ugotovitev
gostov je bila, da je treba storiti
vse, da bo kljub podražitvi pro-
jekta zaradi nenehne rasti cen,
višjih davkov in taks prva faza
modernizacije čimprej končana.
Dušan Šinigoj je poudaril, da za-
njo ni druge alternative. France
Popit je izrazil predvsem zaskr-
bljenost zaradi oskrbe z elektri-
čno energijo, saj slovensko elek-
trogospodarstvo v tem težkem
položaju nima nobenih rezerv.
Janez Stanovnik je opozoril na
varstvo okolja, pri čemer je treba
reči, da bo v bodoče to izredno
pomembno področje v TGA pre-
cej ugodnejše, saj nameravajo
dosedanjo proizvodnjo metalur-
ške glinice postopoma zmanjše-
vati in če bo možno tudi ukiniti,
ker je uvožena precej cenejša,
poleg tega pa bi tako odpadli
problemi s kopičenjem rdečega
lužnega blata in druge nevšečno-
sti.
V TGA so prepričani, da bodo
z aneksom investicijskega pro-
grama trenutne finančne težave
zaradi višjih stroškov premostili.
Sicer pa bodo po vsej verjetnosti
že do konca letošnjega leta vzpo-
stavili proizvodnjo anodne mase
v novem obratu, do konca pri-
hodnjega leta načrtujejo dokon-
čanje rekonstrukcije elektrolize
in nove livarne, tako da bi ob
koncu leta 1988 lahko realizirali
osnovni cilj, ta pa je letna proiz-
vodnja 70.000 ton aluminija.
Vzporedno s temi aktivnostmi pa
poteka še kup spremljajočih. Ta-
ko načrtujejo v obstoječih proiz-
vodnih prostorih v prihodnosti
proizvodnjo silikatne kemije, ob
vsem tem pa si prizadevajo za
čimvečjo posodobitev, obstoječi
sistem računalniško vodene teh-
nologije pa nenehno dograjujejo
v skladu z možnostmi.
Popoldne so se gostje pogo-
varjali s ptujskim političnim akti-
vom in predstavniki večjih orga-
nizacij združenega dela, ki so jih
seznanili s trenutnim gospodar-
skim stanjem v občini Ptuj in z
gospodarskimi načrti.
M. Ozmec
Gostje v pogovoru s predstavniki sozda UNIAL v TGA Kidričevo (foto:
M. Ozmec)
UVODNIK
Znanje pred
ostalimi interesi
To naj bi bilo vodilo — ali pa vsaj eno od vodil — pri obliko-
vanju mreže srednjih šol v Sloveniji, posebej še v Podravju, kjer se
iz leta v leto ponavlja isto. Pred razpisom vpisnih mest v prvi letnik
srednjega usmerjenega izobraževanja je treba vedno znova obliko-
vati mrežo šol, ki naj bi bila prilagojena potrebam združenega dela,
te pa se v določenih časovnih razdobjih spreminjajo. Vendar ne gre
samo za spremenjene potrebe združenega dela, gre tudi za nepre-
stana prizadevanja šol, da bi pridobile kakšno usmeritev ali vsaj
vzgojnoizobraževalni program.
Pogajanja med Ptujem in Mariborom so stalnica pri oblikovanju
mreže šol v Podravju. Čeprav o dokončni razporeditvi odloča Izo-
braževalna skupnost Slovenije, se dokončni dogovori vendarle izo-
blikujejo v pogajanjih med omenjenima mestoma. Maribor s svojo
dolgoletno šolsko tradicijo nikakor ne pristane na to, da bi število
oddelkov v katerikoli šoli še zmanjšal, medtem ko se Ptuj vsako le-
to znova bori za povečanje števila oddelkov oziroma za pridobitev
novih vzgojnoizobraževalnih programov.
Vsakoletna pogajanja se končajo s kompromisom, vendar vča-
sih Maribor na račun svoje tradicije obdrži kakšen oddelek, ki bi ga
želel imeti Ptuj, včasih pa Ptuj na račun Maribora glede na potrebe
ptujskega združenega dela pridobi kakšen oddelek več. Tako se je
zgodilo tudi letos, ko je Ptuj postavljal zahtevo po šestih novih od-
delkih v vzgojnoizobraževalnih programih elektroenergetike, elek-
tronike in računalništva. Kompromisna rešitev, ki so jo ponudili
Mariborčani, Ptujčani pa z olajšanjem sprejeli je, da bodo v novem
šolskem letu v ptujskem centru vpisali v dva oddelka elektrotehni-
ške usmeritve, vzgojnoizobraževalni program pa je treba še določiti.
Računalništvu so se Ptujčani odrekli, zmanjšali svojo zahtevo iz še-
stih na dva oddelka elektrotehniške usmeritve in se seveda zakleli,
da se bodo borili za peto zahtevnostno stopnjo izobraževanja.
Lepo in prav, saj so dobili vsaj nekaj, s čimer bodo zadostili
vsaj delu kadrovskih potreb ptujskega združenega dela. To naj bi s
štipendijami in delovnimi mesti podprlo prizadevanja za širitev izo-
braževalnih možnosti v ptujski občini, kjer se skupaj z ormoškimi
učenci vsako leto po končani osemletki odloča za nadaljnje izobra-
ževanje okrog ] 100 učencev. Na del teh učencev seveda računajo
tudi mariborske šole, ki so v ta namen zgradile domove učencev, da
bi otrokom, ki imajo stalno bivališče zunaj Maribora, olajšale ži-
vljenje in delo v mariborskih srednjih šolah.
Pogajanja med Ptujem in Mariborom seveda niso pogojena sa-
mo z željo po zadovoljitvi potreb združenega dela po kadrih in po
približevanju šole učencem. Za temi pogajanji je tudi boj za oddel-
ke, ki pomenijo več denarja in zapo.slitev za učitelje. Eno in drugo
je človeško in normalno, posebej še zavoljo ekonomskega položaja
nasploh. Vsa pogajanja z rezultati vred pa gredo na račun otrok.
Šele v torek, po zaključku redakcije, je bila zaključena javna raz-
prava o mreži šol v Sloveniji, osmošolci pa bodo z vpisnimi mož-
nostmi seznanjeni prek sredstev javnega obveščanja in seveda v
srednjih šolah. Le to lahko zatrdimo, da bodo v ptujskem srednje-
šolskem centru z novim šolskim letom ponovno vpisovali v dva od-
delka elektrotehniške usmeritve, poleg dosedanjih usmeritev. Ima
torej znanje resnično prednost pred ostalimi interesi?
Nevenka Dobljekar
Izvoz bodo še povečali
v DO Mali motorji Ptuj letos načrtujejo, da bo-
do izvozili na italijanski in danski trg že 12.000
manjših motorjev, katerih vrednost je ocenjena na
171 milijonov dinarjev, v celotnem prihodku pa se
oo izvozna proizvodnja povečala od 3 na 8,85 od-
stotka. Prvič bodo izvozili tudi črpalke in sicer 500
od skupne proizvodnje 11.500.
Kot je povedal direktor Bruno Korošec, bi lah-
ko izvozili še več, vendar jim utesnjeni proizvodni
prostori ne dovoljujejo večje proizvodnje. Kar 30
odstotkov proizvodnje uresničujejo s kooperacijo
Pn zasebnikih v ptujski, mariborski, čakovski in
orugih občinah.
Izvažajo kakovostne izdelke, saj doslej v dvelet-
^^ izvozu reklamacij niso imeli.
MG
Igor Kolarič na
svetovnem prvenstvu
v nedeljo se je v Benalli v Avstraliji začelo 20.
svetovno prvenstvo v jadralnem letenju. V ekipo
jugoslovanskih jadralnih pilotov se je uvrstil tudi
Igor Kolarič. Na prvenstvu sodeluje 109 tekmoval-
cev iz 29 držav. V nedeljo je bil tudi že prvi tekmo-
valni dan in na vrsti so bile dolge discipline. Igor
Kolarič je tekmoval v standardnem razredu, v ka-
terem so morali piloti preleteti 438 km. V zelo sla-
bih vremenskih razmerah so morali piloti predča-
sno pristati, tako da jih je od 109 predčasno kon-
čalo kar 105. Po neuradnih rezultatih je Igor Kola-
rič zasedel 19. mesto.
d. 1.
Razprava je bila pestra
Pretekli petek so se v Narodnem domu zbrali
delegati Občinske konference SZDL Ptuj na pro-
gramski seji. Predsednik OK Anton Zoreč je naj-
prej podal poročilo o delu konference in njenih
organov, sekretar Franci Golob pa poročilo o pro-
gramskih in volilnih konferencah v krajevnih
skupnostih. V obeh poročilih so poudarki pred-
vsem na krajevnih konferencah SZDL kot osnov-
nih celicah, s katerimi mora občinska konferenca
sodelovati in jim prisluhniti — predvsem kadar iz-
postavljajo pereče probleme. Razprava po obeh
poročilih pa je pokazala, da je v njih sicer veliko
problemov nakazanih in opisanih, da pa je še veli-
ko takih, ki sproti nastajajo in bi nanje morali hi-
tro reagirati. Delegati so opozorili na nekaj takih
problemov: na odločitev o različici avtoceste, na
zakonsko nedorečenost nalog KS, ki včasih posta-
ja »deklica za vse«, na konkretnejše korake za raz-
voj turizma (iskanje možnosti prenočitev pri za-
sebnikih in nujnost, da je v sestavi Izvršnega sveta
občine tudi strokovnjak, ki se bo problemom turiz-
ma resno posvetil), na ureditev mladinskega pro-
stovoljenga dela — večji razvoj novih oblik pred-
vsem raziskovalnih taborov, na neurejeno prazno-
vanje ob prihodu dedka Mraza, kjer je Zveza pri-
jateljev mladine letos zatajila, na pravočasno rea-
giranje na programe delovnih organizacij iz dru-
gih občin, ki nameravajo posegati v okolje naše
občine (primer kafilerije TIMA) • ■ ■
Več delegatov m članov delovnih teles OK
SZDL pa je razpravljalo o programskih usmerit-
vah, ki jih bo komisija za sklepe še morala natan-
čneje opredeliti in dopolniti s pobudami iz razpra-
ve. Omeniti velja tudi, da je vrsta razpravljalcev
opozarjala na probleme v kmetijstvu in da mora-
mo v občini bolje izkoristiti možnosti, ki nam jih
ponuja usmerjenost v kmetijstvo, predvsem s po-
tencialnimi delovnimi mesti, ki jih nudi. Mladi so
ponovno opozorili na probleme zaposlovanja in
na svoje predloge v zvezi s tem. Vendar do razpra-
ve, ki bi ponujala oprijemljivejše zaključke, ni pri-
šlo. Iz množice razprav jih je bilo tudi težko obli-
kovati. Seja se je že ob poročilu in predlogu pro-
grama precej zavlekla, tako da je na polovici dnev-
nega reda postajala že tudi nesklepčna. Morda je
k temu pripomoglo vodenje, saj so bili nekateri
razpravljalci predlogi in so hoteli povedati svoje
mnenje o preveliki paleti področij. Tako je za
ostale točke dnevnega reda seveda zmanjkalo časa
in potrpljenja delegatov in so jih predlagatelji po-
dali le okvirno. Silva Gorjup je razložila organizi-
ranost skupnih služb SIS družbenih dejavnosti,
Milan Cuček skupnih služb krajevnih skupnosti,
Dimče Stojčevski pa posebej ni predstavil tez za
spremembo Ustave SFRJ in Zakona o združenem
delu, ker je menil, da to ne dopuščata niti čas niti
potrpljenje delegatov.
O delovanju OK SZDL, predvsem na področju
skrbi za kvaliteto življenja in v pripravah ter izved-
bi referenduma, bi se gotovo lahko pohvalno izra-
zili. Škoda je le, da programska konferenca ni bila
boljše vodena, da je bil dnevni red preobširen in
da bodo naloge konkretneje opredeljene šele nak-
nadno, ko jih bo oblikovala komisija za sklepe.
Operativnejši program, ki bo opredeljeval termin-
sko in z nosilci naloge v prihodnjem letu, bo do-
brodošel, saj prevečkrat ponavljane splošne usme-
ritve dajejo vtis, da se programi ponavljajo.
d. 1.
2 — DRUŽBA IN GOSPODARSTVO
22. januar 1987 - tednik
Pridnost, kakovost in pravočasnost
v naslovu so zapisane glavne tri odlike delavk v Labodu TOZD
Delta Ptuj, ki jim omogočajo, da uspešno izvažajo, si ohranjajo tržišče
in z lastnim vzorom kažejo, kako bi v Jugoslaviji morali delati, če hoče-
mo priti iz sedanjih težav in potem držati korak z razvojem v svetu.
Labod Novo mesto TOZD
Delta Ptuj trenutno zaposluje
641 delavcev (v pretežni večini
so to delavke), od tega jih 542
dela v proizvodnji ali 85 odsto-
tkov. Prav gotovo razmerje, ki je
lahko za vzor marsikateri delo-
vni organizaciji tudi v ptujski ob-
čini. Zaposlujejo tudi 27 priprav-
nikov.
Vse delo je normirano. Norma
je preračunana na 480 minut, to
je 8 ur dnevno, od tega je 25 mi-
nut časa za malico in 5 minut za
razgibavanje. Ce hoče delavka
normo doseči, mora efektivno
delati 7 ur. Ce se ob tem spomni-
mo statističnega podatka, da v
Jugoslaviji poprečno delamo efe-
ktivno le 4 ure dnevno, potem je
lahko vsakomur jasno za koliko
delavke Delte izstopajo iz jugo-
slovanskega poprečja in za koli-
ko bi se lahko produktivnost de-
la povečala, če bi vsi dosegali
njihovo normo.
Ni pa v Delti enostavno dose-
gati normo. Povedali so nam, da
je poprečno potrebna dveletna
praksa predno delavka lahko do-
sega normo, nekatere delavke
(po naravi počasnejše) pa je
sploh ne morejo dosegati. Sedaj
normo dosega ali presega okoli
70 odstotkov delavk, 30 odsto-
tkov pa ne. Na vprašanja, kako
je z mladimi delavci, ki prihajajo
iz šol, so povedali, da se jih 20
odstotkov »ujame v normo« že
po 6 mesecih, 50 odstotkov šele
po dveh letih, 30 odstotkov pa
sploh ne. Razmerje torej ostaja
enako kot pri drugih delavcih.
Povedali so tudi, da dela ni
moč avtomatizirati. Imajo so-
dobne šivalne stroje, ki pa pride-
jo do veljave le pod vodstvom
spretnih rok delavk. Torej za iz-
delavo moških srajc, ženskih
bluz in drugih delov oblačil bo-
do vedno potrebne tudi spretne
človeške roke.
Glede nadaljnjega razvoja v
tem srednjeročnem obdobju ima-
jo v načrtu razširitev zmogljivosti
likalnice in sprotno modernizaci-
jo proizvodnih linij. Ob tem bo-
do lahko zaposlili največ do 50
novih delavk. Predvsem si bodo
prizadevali, da se izboljšajo po-
goji dela, da bo opravljanje dela
znosnejše. V delovnih prostorih
je vedno vroče, pozimi je povrh
še suh zrak, ker ga ne morejo vla-
žiti. Z ventilacijo so tudi proble-
mi, ker to povzroča prepih v ne-
katerih delih proizvodnega pro-
stora.
Pri delu najbolj trpi hrbtenica,
zato so lani uvedli dnevno 5-mi-
nutno razgibavanje, v začetku je
bilo med delavkami navdušenje,
sedaj pa je postalo že »delovna
obveznost«. Da so težki pogoji
dela, najzgovorneje pove poda-
tek, da skoraj polovica delavk že
pred izetkom polne delovne do-
be odide v invalidski pokoj. Gle-
de beneficirane delovne dobe pa
se še vedno le dogovarjajo.
Težjih pogojev dela nimajo
ovrednotenih. Delajo v dveh iz-
menah, vendar so se odpovedali
10-odstotnemu dodatku za iz-
mensko delo. Celotna proizvod-
nja je podrejena tržišču in zahte-
vam izvoza. Ob »špicah« morajo
delati tudi ponoči, ne glede na
predpise o nočnem delu žensk.
Kljub temu so delavke disciplini-
rane, nimajo večjih izpadov zara-
di bolniške. V minulem delu seje
povečalo le število dni odsotno-
sti z dela zaradi porodniškega
dopusta, to pa zaradi tega, ker je
bil podaljšan od 9 na 12 mese-
cev. Upoštevati je treba dejstvo,
da je skoraj polovica članov ko-
lektiva stara do 27 let.
V zvezi z nagrajevanjem po de-
lu je treba poudariti, da proiz-
vodno delo vrednotijo za 30 od-
stotkov boljše kot režijsko. Osno-
va vsemu nagrajevanju je norma,
količina in kakovost dela, ki ga
opravijo. Poprečni osebni doho-
dek znaša danes, skupno s stimu-
lacijami, minulim delom in po-
dobno, 126.000 din, so pa tudi
primeri, da delavka na porodni-
škem dopustu prejema samo po
55.000 din mesečno. Ob tem jih
tudi boli dejstvo, da delo šivilje
in sploh tekstilne delavke v druž-
bi ni pravilno ovrednoteno. To
so med drugim argumentirali tu-
di z dejstvom, da ima strojni
ključavničar poprečno dvakrat
višji osebni dohodek kot šivilja.
Kljub vsemu temu, kljub neza-
dovoljstvu delavke v Delti delajo
pridno, prihajajo na delo kadar
je potrebno ob sobotah, tudi že
ob 4. uri zjutraj, samo da je plan
proizvodnje dosežen, da je blago
kupcu dostavljeno pravočasno.
Zavedajo se, da le s kakovostjo
izdelkov in pravočasnostjo lahko
obdržijo tržišče.
FF
Dosega norme je možna le, če je vsaka minuta delovnega časa racional-
no izrabljena	^
Aktivnosti
v ptujskih sindikatih
v soboto zaključek 25. Srečanj bratstva in prijateljstva '86
V	soboto, 24. januarja, se zaključujejo 25. Srečanja bratstva in pri-
jateljstva — Šmarje pri Jelšah '86. V Rogaški Slatini bo svečana seja
Koordinacijskega odbora za sodelovanje bratskih občin SR Hrvatske
in SR Slovenije, ki se je bo udeležila tudi delegacija občinske organi-
zacije ZSS Ptuj. Dosedanji predsednik Ludvik KUCiŠ iz občine
Šmarje pri Jelšah bo podal letno poročilo o realizaciji programa med-
republiškega sodelovanja v letu 1986, novoizvoljeni predsednik Josip
JAKOPEC iz občine Ivanec pa bo predložil programsko usmeritev za
skupno delo v letu 1987. Podelili bodo 6 zlatih plaket bratstva in pri-
jateljstva in 25 plaket bratstva in prijateljstva, 37 listin bratstva in pri-
jateljstva pa bodo podelili v občinah na sejah predsedstev občinskih
svetov zveze sindikatov bratskih občin. Sedež koordinacijskega odbo-
ra bo prevzela občina Ivanec, v kateri bo tudi sedež odbora za sodelo-
vanje zveze socialistične mladine. V Varaždinu bo sedež odbora za
družbenoekonomske odnose, v Krapini za kulturo, v Koprivnici za
delavsko športne igre in rekreacijo, v Cakovcu za jubilejno publikaci-
jo »Bratske občine po Titovih poteh bratstva in enotnosti
1961- 1986«, v občini Ptuj pa sedeži odborov za informiranje in do-
kumentacijo ter priznanja in uredniškega odbora jubilejne publikaci-
je-
Letne seje občinskih odborov sindikatov delavcev dejavnosti
V	ponedeljek, 26. januarja, se bo ob 13. uri sestal Občinski odbor
sindikata delavcev kmetijstva in živilske industrije občine Ptuj. Poleg
ocene dela v letu 1986 in sprejema programa dela za leto 1987 bodo
obravnavali tudi problematiko izvajanja planskih dokumentov v kme-
tijstvu in živilski industriji, zato so k razpravi povabili tudi predstav-
nike občinskega komiteja za kmetijstvo.
V	sredo, 28. januarja, se bo ob 10. uri sestal Občinski odbor sindi-
kata delavcev v kulturi in še istega dne ob 13. uri tudi Občinski odbor
sindikata delavcev v prometu in zvezah občine Ptuj.
Na vse letne programske seje občinskih odborov sindikatov delav-
cev dejavnosti so vabljeni tudi predsedniki osnovnih organizacij zve-
ze sindikatov, ker bodo na sejah podrobneje razčlenjevali tudi naloge
osnovnih organizacij zveze sindikatov ob obravnavi in sprejemanju
zaključnih računov temeljnih in drugih organizacij združenega dela
za leto 1986.
Statutarni sklep občinske organizacije zveze sindikatov občine Ptuj v ja-
vni razpravi
V	osnovnih organizacijah zveze sindikatov bodo te dni začeli raz-
pravo o osnutku sta^tutarnega sklepa občinske organizacije zveze sin-
dikatov Slovenije občine Ptuj, ki je izdelan v skladu s statuti, ki sta jih
sprejela 11. kongres ZSS in 10. kongres ZSJ. Statutarni sklep določa
organiziranost in način delovanja občinske organizacije zveze sindi-
katov, ki jo sestavljajo vsi delavci, ki so organizirani v osnovnih orga-
nizacijah zveze sindikatov ptujske občine. Na podlagi pripomb in
predlogov bo občinski svet zveze sindikatov na svoji letni programski
seji, ki bo 19. februarja, statutarni sklep sprejel. V kratkem bo poslan
v javno razpravo tudi poslovnik o delu občinskega sveta zveze sindi-
katov, njegovega predsedstva, svetov, odborov in komisij ter občin-
skih odborov sindikatov delavcev dejavnosti občine Ptuj. Sočasno po-
tekajo v osnovnih organizacijah zveze sindikatov aktivnosti na obli-
kovanju njihovih pravil o organiziranosti in delovanju, ki jih bodo
sprejemali ob letošnjem 1. maju. Kot delovni pripomoček je osnov-
nim organizacijam zveze sindikatov poslan osnutek pravil osnovne
organizacije zveze sindikatov LABOD NOVO MESTO TOZD DEL-
TA PTUJ, ki so ga že obravnavali v Delti skupaj-s slušatelji ptujske
sindikalne šole,	FB
O čem smo pisali lani
Ljudje se najraje pogovarjamo o vremenu. Pogovor o vremenu je
pravšnja tema, ko moramo z nekom že zaradi vljudnosti spregovoriti,
prave teme za pogovor pa ni. Ko govorimo o sedanjem vremenu, naj
bo lepo ali slabo, radi pomislimo tudi leto dni nazaj. Da ne boste pre-
več razmišljali, vam naj pomagamo z nekaj podatki o tem, kaj smo pi-
sali v minulem letu o dogodkih, povezanih z vremenom.
Januarja nismo .poročali o težavah s snegom, zato pa smo 13. fa-
bruarja zapisali, da je bilo v torek, 11. februarja, v Ptuju kar 73 centi-
metrov snega. V prometu je bilo precej težav, popustilo je tudi nekaj
ostrešij.
Neobičajno je bilo vreme sredi aprila, ko smo namesto o setvi
poročali o snegu. Konec maja nas je presenetila toča, ki je klestila v
Halozah in povzročila precej škode, predvsem na vinogradih. Komaj
smo pozabili na to nesrečo, je sredi junija v svoji dolini pustošila Dra
vinja. Mnogo pokošene krme je odnesla, nepokošeno pa zamuljila,
precej škode je bilo tudi na poljščinah.
Prišla je slaba žetev, ki sicer ni bila neposredno povezana s po-
sledicami slabega vremena, zaradi slabih agrotehničnih ukrepov, tako
so trdili strokovnjaki, pa je imelo vreme vendarle tudi na pšenico pre-
cej slabega vpliva.
Po žetvi je predvsem v avgustu svoj davek terjala suša. Največ
škode je povzročila na kmetijskih površinah, kjer bi morala rasti kr-
ma. Suša je prizadela tudi vinsko trto prav v času, ki je bil najpo-
membnejši za razvoj grozdnih jagod. Tako je bilo vina precej manj,
kot smo pričakovali, da pa vinogradniki in kletarji niso bili preveč ra-
zočarani, je bila kakovost vina odlična.
Le jesen je bila po vremenu takšna, kot si jo lahko le želimo. Sle-
herni trenutek lanske jeseni je bil naklonjen kmetovalcem, ki so to tu-
di dodobra izkoristili s setvijo in pripravo zemlje za spomladansko se-
tev, ki bo prišla čez tri mesece.
Tako je bilo torej lani. Kdo ve, kako bo letos. Ce držijo napovedi
tistih, ki se ukvarjajo z dolgoročnimi napovedmi, bomo imeli znova
opraviti s sušo. Sicer pa bomo o tem najlaže pisali čez leto dni.
L Bračič
Leto kakovosti na vseh področjih
226 zaposlenih se bo letos pod
novim vodstvom (prvega oktobra
lani je direktorovanje prevzel
Franc Hajduk, ki je zamenjal
Vlada Škorjanca, ki je 25 let
uspešno vodil ta kolektiv) pred-
vsem trudilo za kakovost na vseh
področjih. Za manj kot polovico
bodo povečali celotni prihodek,
poskušali pa bodo povečati vo-
zni park v skladu z razpoložljivi-
mi sredstvi. Letos imajo za vse
namene na voljo 220 milijonov
dinarjev.
Danes razpolagajo s prek 100
vozili, na katere lahko naenkrat
naložijo čez 1000 ton različnega
blaga. Lani so z njimi prevozili
okrog sedem milijonov kilome-
trov in prepeljali sto štiriintride-
set tisoč ton blaga. Delajo na
podlagi pogodb, ki jih sklepajo
na daljši oziroma krajši rok.
Zaradi boljše organizacije in
zagotavljanja kakovostnejšega
prevoza so v preteklem letu
odprli poslovalnico na novozgra-
jenem tovornem terminalu ob
avtocesti Beograd—Zagreb.
Prevzeli so tudi organizacijo pre-
voza blaga pri ptujski opekarni.
Novi terminal bodo pridobili tu-
di v Zagrebu v Jankomiru, kjer
so že zagotovili potrebne prosto-
re. Za ureditev bodo namenili
okrog 16 milijonov dinarjev,
odprli pa ga bodo čez šest mese-
cev.
Precej ambiciozno se bodo lo-
tili organizacijskega in kadrov-
skega utrjevanja. Skušali bodo
pridobiti čim več novih sodelav-
cev z višjo in visokošolsko izo-
brazbo. Pogoji dela so prav tako
pomembno vprašanje, ki ga bo-
do upoštevali, saj je večina dela,
ki ga opravljajo, vezana na teren
— delo voznikov in delo strojni-
kov. Še naprej bodo podpirali
beneficirano delovno dobo za
voznike, četudi v odboru delav-
cev prometa in zvez pri republi-
škem svetu Zveze sindikatov Slo-
venije menijo drugače, oziroma
dvomijo v upravičenost le-te.
Franc Hajduk poudarja, da je
delo voznika še vedno naporno
glede na to, da je vedno na poti,
ločen od družine in delovnih to-
varišev ter glede na »udobje« na
naših cestah, četudi se proizva-
jalci tovornih vozil nesebično
trudijo za voznikovo udobje.
Kot poudarja Franc Hajduk,
se bodo 100 odstotno zaposlili in
trudili za dobro gospodarjenje,
saj je cestni transport dejavnost,
ki zahteva stalno prisotnost na
trgu. Prepričan je, da bodo tudi v
bodoče dobro vozili.	MG
Franc Hajduk
Uspešni pri urejanju
lokalov
v prejšnjem srednjeročnem
obdobju so v stanovanjski skup-
nosti za potrebe obrti uredili 45
lokalov. Leta 1981 so obrtniki
dobili 5 lokalov, leta 1982 3, leta
1983 7, leta 1984 12 in leta 1985
18 lokalov. Kljub temu, da so na
leto usposobili več lokalov, kot
je bilo dogovorjeno, je v skupno-
sti še vedno od 80 do 90 prošenj.
Predvsem po njih povprašujejo
frizerji, gostinci in šivilje.
Odlok o poslovnih prostorih v
občini Ptuj, ki je bil sprejet pred
tremi leti, obvezuje vse nosilce
dejavnosti v lokalih, ki imajo iz-
hod na ulico in ne delajo nepo-
sredno za stranke, da jih izpraz-
nijo. Člani posebne komisije, v
kateri so sodelovali tudi pred-
stavniki odbora za drobno go-
spodarstvo, so v letu 1985 popi-
sali vse te lokale in ugotovili, da
jih je nepravilno zasedenih 18.
Med njimi je nekaj stanovanj, ki
po tehničnih normativih ne
ustrezajo več bivalnim pogojem
in bi jih morali spremeniti v lo-
kale povsod tam, kjer so že bili.
Problem pa so nadomestna sta-
novanja.
V pet se jih je medtem že nase-
lila obrt. Zvone Masten, vodja
stanovanjske dejavnosti v občini
Ptuj, je povedal, da za lokale v
starem mestnem jedru ni pro-
blem, vendar želijo z ureditve-
nim načrtom za mestno jedro na-
rediti red in določene obrti nase-
liti v določenih ulicah in na do-
ločenih številkah.
Težava pa je v tem, da uredit-
venega načrta za zdaj še ni. Za-
gotoviti bi ga morali podpisniki
družbenega dogovora o revitali-
zaciji starega mestnega jedra, ki
se bojda niso sestali že pet let.
Samoupravna stanovanjska
skupnost uporablja za urejanje
lokalov sredstva, ki jih dobi od
najemnin za poslovne prostore.
Vsem bodočim nosilcem obrti v
grobem uredi te prostore, za vse
ostalo morajo poskrbeti sami.
Letos bodo za potrebe obrti
uredili najmanj 5 lokalov. Brez
že omenjenih stanovanj bi lahko
uredili enkrat več lokalov, ven-
dar bodo postopki trajali, zato
bo treba še počakati. V Murkovi
ulici se že ureja filigran, pod te-
raso gledališča naj bi uredili mle-
čno restavracijo ali nekaj podob-
nega, tudi v prostprih bivšega če-
vljarja Maksa Lečnika se bo na-
selila nova obrt, novo obleko bo
dobil prostor bivše prodajalne
kruha, sprostili pa naj bi se še
nekateri lokali, v katerih se da-
nes odvija društvena dejavnost,
saj bodo za to letos zaključili z
ureditvijo bivšega kopališča.
Skupnost bo v bodoče lokale
dodeljevala prek natečaja, kar
pomeni, da bo poslovni prostor
dobil tisti, ki bo nudil najboljše
pogoje za ureditev in najboljši
program. Predvsem pa si bodo
letos, kot poudarja Zvone Ma-
sten, prizadevali za ureditev ozi-
roma izpolnitev besedila odloka,
ki se nanaša na vse, ki nenamen-
sko koristijo poslovne prostore.
MG
Kako bo s servisiranjem Zastavinih
vozil v Ptuju?
Okrog zapleta s Crveno Zastavo iz Kragujevca,
ki je nastal v zvezi s servisiranjem njihovih vozil,
smo lahko že veliko prebrali, gotovo pa celotna
afera še nima svojega konca. »Afera« smo zapisali
zato, ker je že samo odnos te tovarne do svojih
kupcev včasih na meji razumljivega in sprejemlji-
vega še za tako nezahtevnega Jugoslovana — torej
za tistega, ki mu je Zastavin avto edini dostopen
že zaradi njenega monopola in včasih tudi cene.
Kako bodo lahko naši občani — lastniki teh avto-
mobilov poslej servisirali svoja vozila v garancij-
skem roku — smo povprašali direktorja TOZD
Servis motornih vozil v ptujskem Agisu Viktorja
Kelenca:
»23. decembra lani nismo podpisali pogodbe za
leto 1987 predvsem iz treh razlogov:
—	zaradi nizke vrednosti storitvene ure, ki je
1690 dinarjev,
—	kategorizacija servisa, ki je 0,94 in
—	zaradi načina plačevanja naših uslug.
Celotna storitvena dejavnost je že nekaj časa v
dokaj težkem položaju in breme tega pravzaprav
prenašamo delavci, ki smo v teh specifičnih dejav-
nostih zaposleni. Ce upoštevamo, da je kvalifika-
cijska struktura v primerjavi z industrijo zelo
ugodna, pa moramo žal na drugi strani ugotoviti
pravo nasprotje v osebnih dohodkih, ki precej za-
ostajajo, tako v sami branži kot v industriji v obči-
ni in republiki. Za primer lahko navedem, da je
imel AGIS Ptuj TOZD Servis motornih vozil v
lanskem devetmesečju čisti osebni dohodek na de-
lavca 85.720 dinarjev.
Ko smo se odločali o tem — ali s Crveno Zasta-
vo podpišemo pogodbo ali ne za leto 1987, je bila
prav ta ugotovitev odločilna, ker vendarle mora-
mo ekonomsko razmišljati, če hočemo vsaj do ne-
ke mere zagotoviti socialno varnost in standard za-
poslenih.
Že pri odločitvi za gradnjo Zastava servisa smo
računali tudi na servisiranje vozil ŠKODA, ki jih
imamo na našem območju precej. Po Zastavinih
predpisih pa je to vozilo glavna ovira in smo bili
kaznovani s faktorjem 0,94, ki nam dodatno
zmanjšuje vrednost storitvene ure, čeprav naš ob-
jekt in tudi oprema zagotavljata faktor ena. In tudi
tretji kriterij, ki je bistven in ki ima odločilen vpliv
na poslovanje — je način plačevanja storitev:
— rezervne dele, ki jih zamenjamo v okviru ene-
ga meseca, le enkrat mesečno pregleda komisija
Zastave. Nato na osnovi priznane zamenjave izsta-
vimo fakturo — rok plačila je 15 dni. Zastava pla-
ča z menico na 90 dni brez povečanja glavnice za
obresti v letu 1986. Tako imamo uslugo plačano v
najslabšem primeru v štirih mesecih, v najboljšem
pa v roku treh mesecev.
Predstavnikom ZASTAVE smo 23. decembra na
sestanku v Ljubljani o vseh omenjenih problemih
spregovorili, saj zaradi tako nizko nastavljene sto-
ritvene ure lahico zagotovimo le brutto plačo me-
hanika. Vseh ostalih, ki so vključeni po Zastavinih
zahtevah v birokracijo, pa ne smemo računati, če-
prav je njihov delež pri opravljanju te storitve ne-
pogrešljiv in v odstotku kar precejšen.
Po daljši razpravi je prišlo celo do tega, da je
namestnik predsednika KPO ZCZ izjavil: »... da
o tom problemu nečemo više razgovarati...« Za-
to smo se pri nas v Agisu vprašali — kakšno je po
tem to partnerstvo, če dobimo tak odgovor, oziro-
ma stališče najbolj odgovornega predstavnika?
Ce Zastava pri svojih pogojih v roku devetdese-
tih dni ne bo popustila, po tem bomo v našem ser-
visu sicer opravljali vsa dela na njenih osebnih in
dostavnih avtomobilih le izven garancijskega roka
in pričakujemo, da bodo vsi tisti, ki so bili že do-
slej zadovoljni z našimi uslugami, tudi v bodoče
ostali naši partnerji,« je omenjeni sklep obrazložil
Viktor Kelenc.
mš
tednik - 22. januar 1987
SESTAVKI IN KOMENTARJI — 3
Končane programske seje krajevnih konferenc SZDL
v občini Ptuj deluje 35 K K
SZDL, ki so pričele s program-
skimi sejami v novembru 1986,
zadnja pa je bila 12. januarja
1987. Za vse je značilno, da so
bile skrbno pripravljene, razpra-
va na njih pa konkretna in se je
nanašala na aktualna vprašanja
v posameznem okolju. Temeljna
ugotovitev vseh K K SZDL je, da
je socialistična zveza v zadnjem
obdobju veliko pridobila na
ugledu in da ljudje vse bolj želijo
svojo problematiko reševati v
njenem okviru.
V lanskem letu so vse krajevne
konference SZDL največ delale
pri izvedbi volitev, organizaciji
referendumov za krajevne in ob-
činski samoprispevek ter pri vo-
litvah v krajevno samoupravo.
Ocenjujemo, da je v teh aktivno-
stih SZDL povsod dobro odigra-
la svojo vlogo. Menimo, da v ob-
čini ni zaselka, vasi ali ulice, kjer
s svojo dejavnostjo ne bi bila pri-
sotna socialistična zveza. Dose-
ženi rezultati kažejo na to, da je
tudi v prihodnje potrebno razvi-
jati dejavnost SZDL prek uličnih
in vaških odborov.
In o čem je bila beseda na pro-
gramskih sejah KK SZDL? Po-
glavitna razprava je bila o delu
delegacij in delegatov. Za odbor
krajevnih skupnosti je lani vsaka
krajevna skupnost izvolila svojo
delegacijo. Na novo je bilo izvo-
ljenih za zbor krajevnih skupno-
sti 307 delegatov, od tega 35
žensk in 64 mladih co 27. leta
starosti. Med delegati je tudi 90
članov zveze komunistov in 12
udeležencev NOB. V vseh KS
ugotavljajo, da se je izboljšalo
delo delegacij, dasiravno je po
drugi strani res, da so še prisotne
slabosti. Dejstvo pa je, da so de-
lovni ljudje in občani delegatski
sistem sprejeli in ga bodo kot
takšnega razvijali še naprej s ci-
ljem, da bodo dejansko uresniče-
ni interesi delovnih ljudi in obča-
nov pri sprejemanju odločitev.
Kot ugotavljajo v večini krajev-
nih konferenc SZDL v naši obči-
ni, so delegacije še vedno prema-
lo delovno povezane z delegat-
sko bazo v krajevni skupnosti.
Večina delegacij se še vedno
povezuje predvsem z vodstvi
DPO in organov krajevne skup-
nosti, zlasti s svetom KS, veliko
manj pa z zbori delovnih ljudi in
občanov ter s skupščino krajevne
skupnosti. V KS — tako so oce-
nili na programskih sejah KK
SZDL — so veliko bolj aktivne
delegacije za zbor KS, kakor za
samoupravne interesne skupno-
sti. Sicer pa velja, da je delo
obojnih delegacij veliko uspeš-
nejše tam, kjer je samoupravlja-
nje v KS dobro razvito in je
aktivnost DPO večja.
Delegati pa vendarle opozarja-
jo, da so delegacije še vedno pre-
več prepuščene same sebi. Meni-
jo tudi, da so premalo usposo-
bljeni za uspešno opravljanje
svojih pravic in obveznosti v de-
legatskem sistemu. Prav zaradi
tega v vseh krajevnih konferen-
cah socialistične zveze pozdrav-
ljajo načrtovano izobraževanje
delegatov, ki ga bo v tem, nasled-
njem in v mesecu marcu v vseh
35-ih KS izvedla Občinska kon-
ferenca SZDL Ptuj. Izobraževa-
nje — seminar za vodje delegacij
smo v Ptuju izpeljali že v maju
1986.
Poleg razprav o uspešnosti
spomladanskih volitev v letu
1986 in delovanju delegatskega
sistema so v vseh KK SZDL na-
menili veliko pozornost referen-
dumom. V minulem letu je orga-
nizacija socialistične zveze v ob-
čini Iftuj razgibala aktivnost v
zvezi z referendumi za samopri-
spevke. Poudariti moramo, da
imajo vse KS uvedene krajevne
samoprispevke, povsod, razen v
KS Cirkovce in Majšperk, pa so
uspešno izglasovali tudi tretji ob-
činski samoprispevek. V občini
so tudi krajevne skupnosti, kjer
imajo posamezna naselja, kot je
to primer KS Dolena, poleg kra-
jevnega in občinskega še posebni
samoprispevek. Da je bilo glaso-
vanje za krajevni in občinski sa-
moprispevek tako uspešno — za
3. občinski samoprispevek se je
izreklo več kot 66 % volilcev v
občini in zabeležena je bila nad
96 % volilna udeležba — gre za-
nesljivo pripisati skrbnim pripra-
vam in učinkovitemu delu socia-
listične zveze. Razprava o refe-
rendumskem programu je segala
v ulične in vaške odbore samou-
prave. Tako je v naši občini
uspel referendum za občinski sa-
moprispevek resnično samoupra-
vni in demokratični izraz mnenj
ljudi.
Na programskih sejah pa je bi-
lo veliko govora o krajevni-ko-
munalni problematiki. Ta še naj-
bolj pesti ljudi na manjrazvitem
haloškem in slovenskogoriškem
območju. Čeprav smo v Halozah
in Slovenskih goricah v glavnem
že pripeljali vodo v krajevna sre-
dišča, je problem pitne vode še
vedno pereč. Na to so zlasti opo-
zorili na programski seji v Cirku-
lanah, kjer ob minuli suši niso
našli potrebnega razumevanja
pri dovažanju vode s cisternami.
Prav ljudi v hribih pa je suša naj-
bolj pestila. Drugi problem so
ceste. V KS vztrajajo, da v občini
dosledno izpeljemo redni in refe-
rendumski program za ceste.
Na programskih sejah so bile
bogate razprave tudi v tem, kako
še izboljšati delo socialistične
zveze. Na večini programskih sej
so povedali, da je prišlo frontno
delovanje posebej do izraza ob
javnih razpravah za uvedbo ob-
činskega samoprispevka. Ustvar-
jeni so pogoji, da socialistična
zveza resnično postaja gibanje
ljudi. To pomeni, da bo tudi v
prihodnje z nezmanjšano aktiv-
nostjo potrebno delati z ljudmi
in med ljudmi. Še naprej si je za-
to potrebno prizadevati, da bo v
naši občini socialistična zveza še
naprej gibanje ljudi, v svojih
aktivnostih pa kar se da učinko-
vita in akcijska. Nalog v KS je
veliko, vse pa terjajo razvito so-
cialistično zvezo, ki mora biti
odprta do vseh pobud občanov.
Ker bomo proti koncu leta v
socialistični zvezi izvedli pro-
gramsko-volilne seje, bomo mo-
rali doseči boljše pogoje za delo
socialistične zveze. Nujno bo za-
gotoviti zadostno materialno
podlago in tudi ustrezne kadre
za delo v socialistični zvezi. Iska-
ti moramo takšne aktiviste, ki
bodo pripravljeni delati z ljudmi
in med ljudmi. V zvezi s tem bo
potrebnega več usposabljanja, so
še opozorili na programskih se-
jah K K SZDL v občini Ptuj.
Ce na kratko ocenimo minule
programske seje K K SZDL, ve-
lja, da so jih povsod vestno pri-
pravili. Programske seje so de-
jansko pomenile celovit pregled
enoletnega dela, povsod pa tudi
dogovor z prihodnjo aktivnost
socialistične zveze.
Sekretar
OK SZDL Ptuj
Franci Golob
DAN V SINDIKALNI ŠOLI
Odzval sem se vabilu in bil v
petek, 16. januarja, udeleženec
celodnevnega učnega programa
sindikalne šole občinskega sveta
ZSS Ptuj. Program je bil v Labo-
dovi TOZD DELTA v Ptuju. Po
pozdravnih besedah Anice Ko-
kol, predsednice OOS v Delti, je
sledil obhod po obširni, s sodob-
nimi stroji opremljeni tovarniški
halt in s tem ogled proizvodnega
procesa nastajanja moških srajc
in ženskih bluz za izvoz in za do-
mači trg.
Ta ogled je dal navdih marsi-
kateremu slušatelju za vprašanje
v kasnejšem razgovoru. Razgo-
vor je bil po tem, ko sta Marija
Krničar, direktorica tozda, in
Franc Krajnc, vodja proizvod-
nje, predstavila DELTO kot eno
od šestih proizvodnih tozd v
okviru delovne organizacije La-
bod Novo mesto. Predsednica
delavskega sveta je spregovorila
še o delu samoupravnih organov,
ostale tovarišice pa še o delu os-
novnih organizacij ZSS, ZKS in
ZSMS.
Predstavitvi je sledil živahen
razgovor, slušatelji so spraševali
o gospodarjenju, programu raz-
voja, pogojih ustvarjanja dohod-
ka in osebnih dohodkih, izvozu,
sodelovanju tozda v okviru delo-
vne organizacije, o delu družbe-
nopolitičnih organizacij in po-
doi5no. Vsebino tega zanimivega
razgovora sem poskušal na krat-
ko predstaviti v posebnem se-
stavku. Velja poudariti, da je
predstavitev tozda in razgovor
slušateljem dal prav gotovo več
kot bi samo predavanje, saj so
lahko v praksi videli, kako je or-
ganizirana in poteka proizvod-
nja, s katerimi problemi se sreču-
jejo in kako se praktično dela v
neposredni proizvodnji.
Sledilo je predavanje in raz-
prava o komuniciranju in obveš-
čanju v združenem delu. Temo je
poljudno in tudi duhovito pred-
stavil Lojze Cajnko, predsednik
komisije za informativno dejav-
nost in dokumentacijo pri OS
ZSS Ptuj. Razprava je potrdila,
da je boljše obveščanje tudi po-
goj za boljše odločanje in tudi
boljše počutje delavcev v kolekti-
vu. V Delti imajo dobro organizi-
rano razglasno postajo z ozvoče-
njem vseh delovnih prostorov,
po potrebi dajejo tudi pisne in-
formacije, v okviru DO Labod
pa imajo skupni časnik. Ugota-
vljajo enako kot drugod, da je
premalo pretoka informacij, to je
odzivnosti na informacije, v de-
legatskem obveščanju pa je tudi
prevečkrat odsotna povratna in-
formacija.
Zadnja učna ura za slušatelje
sindikalne šole pa je bilo sodelo-
vanje na seji izvršnega odbora
OOS v Delti. Tu so spregovorili
o programu dela za letošnje leto,
ki obsega naloge,ki jih ima Zve-
za sindikatov na splošno. Pose-
ben poudarek bodo dali ocenam
gospodarjenja po zaključnem ra-
čunu za leto 1986 in ob trimese-
čnih periodičnih obračunih, na-
grajevanju po delu, inventivni
dejavnosti in reševanju socialnih
problemov delavcev.
Posebej so obravnavali osnu-
tek pravil o organiziranosti in
delovanju osnovne organizacije
ZS Labod TOZD Delta. Ta je
ena od prvih OOS v ptujski obči-
ni, ki je osnutek pravil že pripra-
vila in ga dala v razpravo po sin-
dikalnih skupinah. Pravila naj bi
sprejeli do 1. maja letos.
Tako se je celodnevni učni
program za 22 slušateljev sindi-
kalne šole pri OS ZSS Ptuj kon-
čal. Od njega so prav gotovo
imeli več, si več zapomnili kot pa
če bi bili ves dan sedeli v učilni-
ci. Za uspešni učni program ima-
jo prav gotovo veliko zaslug tudi
delavci oziroma delavke v Delti,
za kar se jim slušatelji javno za-
hvaljujejo!	FF
SluSatelji sindikalne šole med ogledom proizvodnega procesa v Labodu
TOZD Delta Ptuj	Foto: L Cajnko
Mednarodno leto miru se je izteklo
Gotovo se še vsi dobro spominjate, da je
Organizacija združenih narodov razglasila le-
to 1986 za mednarodno leto miru: Ko v teh
dneh ocenjujemo in zaključujemo kroniko za
leto, ki se je izteklo, se mi zdi prav, da še en-
krat razmislimo o eni od največjih vrednot za
človeka, o miru.
Iz dneve v dan živimo v veliki zaskrbljeno-
sti za mir, ki je ogrožen na vseh celinah sveta,
ogrožen zaradi številnih vojnih žarišč, nasi-
Ua, vojn in terorizma. Nedvomno sodi priza-
devanje za mir med najplemenitejša človeška
prizadevanja, pa naj gledamo nanj s katere-
gakoli svetovnega nazora, ki mu v resnici gre
začloveka in njegovo dobro. Res je, da je naj-
več govora o miru takrat, kadar je ta vredno-
ta najbolj ogrožena. In tako je tudi danes.
Zato si moramo tem bolj prizadevati in pri-
spevati svoj delež k ohranitvi miru in tako
preprečiti ali vsaj zmanjšati vojno nevarnost.
Ne moremo graditi človeškega sveta za ljudi,
kjerkoli žive, če se ne zavzemamo za resničen
mir. Mir ni nikoli za vedno pridobli^en, am-
Pak ga je treba neprestano graditi. Ce hoče-
"10 zagotoviti mir, je nujno potrebno imeti
odločno voljo, spoštovati druge ljudi in naro-
de ter njihovo dostojanstvo in si vztrajno pri-
zadevati za bratsko sožitje. Trdnega miru
med narodi ni mogoče vzdrževati z ravnotež-
jem v orožju, ampak samo z medsebojnim
žaganjem.
Zal smo danes priče dejstvu, da pomeni za
Človeka in narod napredek, če nakopiči čim
več najučinkovitejšega in najsodobnejšega
orožja. Ne zaveda se, da s tem že uničuje ti-
sto vrednoto človeka, ki ji pravimo mir. Zdi
se, da je od oboroževalne tekme odvisna člo-
vekova sreča v sedanjosti iji prihodnosti,
desnica pa je, da danes 40.000 otrok po svetu
anevno umre za lakoto, medtem ko se upora-
bi milijon dolarjev na minuto za oborožitev.
Ali nam ti podatki nič ne povedo in jih ima-
mo zgolj za statistiko? Razumljivo je, da raz-
delitev narodov in držav na bloke, ki so si
nasprotni, ki ne najdejo skupne govorice in
težijo po uničenju drug drugega, ne more
imeti drugačnih posledic kakor nesmiselno
tekmo v oboroževanju. Gre samo za vpraša-
nje, kdo bo imel več orožja, pa čeprav ga je
že zdavnaj preveč za medsebojno uničenje.
Kakor da bi bilo mogoče na tak način doseči
občutek varnosti zase in zastrašiti sovražnika.
Ljudje v svetu trpijo pomanjkanje, lakoto in
žejo po kulturnih dobrinah, toda oboroževal-
na tekma ima prednost. Ali lahko v tem pri-
meru govorimo o humanizmu?
V nasprotju z oboroževanjem imamo da-
nes v svetu tudi pojave, ki vzbujajo upanje.
To so mirovna gibanja, ki postajajo vedno
bolj množična. Kolikor takšna mirovna giba-
nja ne zahajajo v skrajnosti, kolikor so zunaj
blokovskih interesov in se zavzemajo za pra-
vično in mirno reševanje sporov in nesogla-
sij, kolikor so proti nadaljevanju oboroževal-
ne tekme in proti kopičenju orožja, proti
atomskemu orožju in njegovi uporabi, toliko
lahko na takšna gibanja gledamo z zaupa-
njem. Prvi pogoj za ohranitev miru je prav
gotovo razorožitev. Ohranitev miru tudi zah-
teva pravično razdelitev dobrin na svetu, ali
drugače povedano, odpravo vsega, kar pome-
ni diskriminacijo, zapostavljenost, zasužnje-
vanje ali kolonializem. Tako je boj za mir boj
za svobodo, enakopravnost in bratstvo med
ljudmi, boj za človekove pravice, za humani-
zem. Pravi in popolni humanizem je edini za-
nesljivi temelj resničnega miru. Čeprav se te-
ga mirovna gibanja morda ne zavedajo do-
volj, smemo kljub temu reči, da so humanisti-
čna, če so le iskrena in jih ne vodijo kakšni
stranski nameni, ki v resnici z mirom nimajo
nič opraviti.
Bolj kot se je iztekalo mednarodno leto mi-
ru, tem večja je bila zaskrbljenost vseh tistih,
ki so z optimizmom pričakovali, da bo v tem
letu manj vojn, manj vojnih žarišč, manj nasi-
lja in sovraštva. Žaf smo priče vedno večjemu
naraščanju nasilja, pokolom nedolžnih ljudi
in terorizma v svetu. Tako svet bolj zaupa
orožju kakor pa prizadevanju za mir. Zato bi
si morali vsi voditelji držav prizadevati za
skupni mir, ki mora temeljiti na bratstvu in
enotnosti, na pravičnosti in solidarnosti. Se-
^-Veda ni dovolj, da znajo ljudje samo ceniti
mir in odločno nastopati zoper oboroževalno
tekmo, temveč si morajo posamezni miro-
ljubni narodi prizadevati tudi za notranjo
moč svoje države, ki je v resničnem bratstvu
in enotnosti ne glede na nacionalne in sve-
tovnonazorske razlike, ki je v skupnem delu
za človeka in njegov vsestranski razvoj — za
razvoj vse narodne in državne skupnosti, ker
samo tako lahko pomeni moralno moč in
učinkovitost v službi miru. Za nas to pomeni,
da si moramo vsi prizadevati za izgradnjo
čim popolnejšega samoupravnega socializ-
ma, humanističnega socializma, ki je porok
naše moči in prihodnosti, ker je porok naše-
ga bratstva in enotnosti tudi porok našega
napredka. Prizadevanje za mir je torej pri nas
prizadevanje za čim popolnejši samoupravni
socializem in danes tudi boj za stabilizacijo z
vsemi njenimi zahtevami.
In naposled, ne sme biti praznih besed v
dialogu, plurazizmu, strpnosti, upanju in po-
gumu — v vseh naših prizadevanjih za mir.
Samo, če resno upoštevamo te besede, je lah-
ko naše prizadevanje za mir iskreno in učin-
kovito.
Stanko Kranjc
4 - SESTAVKI IN KOMENTARJI
22. januar 1987 — TEDf^fK
Letos prvič na
cepljenje brez vabil
Lani so v otroškem dispanzerju v Ptuju sistematsko pregledali
vse otroke, rojene med prvim januarjem in tridesetim junijem 1983.
Takrat so vabilu za sistematski pregled dodali drugo vabilo, ki govori
o cepljenju v letošnjem letu. Sedaj ga naj bi starši upoštevali in na do-
ločen dan pripeljali otroke na cepljenje, ki se bo pričelo 2. februarja.
Kot je povedal dr. Erik Šolman, vodja otroškega dispanzerja, bo-
do otroke cepili proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju in otroški
paralizi. Gre za prvi taki poiskus — cepljenje brez novih vabil. Na ta
način so se ognili pisanju prek tisoč vabil in čas, ki bi ga za to name-
nili, porabili za ostalo preventivno delo.
Februarja bodo cepili tudi otroke, ki so prejeli-vabila. Starše pro-
sijo, da otroke pripeljejo ob navedeni uri. S tem bodo zagotovili ne-
moteno delo.
URNIK CEPLJENJA V FEBRUARJU 1987: Cirkovci 2. 2. ob
8.30, Lovrenc 2. 2. ob 10.30 in Kidričevo 2. 2. ob 12.30 uri; Sela 4. 2.
ob 8.30, Leskovec 4. 2. ob 10.30 in Videm ob 12.30; Markovci 5. 2. ob
8.30, Zavrč 5. 2. ob 11. in Cirkulane ob 12.30 uri; Ptuj 7. 2. od 8. ure
dalje; Grajena 9. 2. ob 8.30, Podlehnik 9. 2. ob 10. in Žetale 9. 2. ob
12. uri; Dornava 11. 2. ob 8.30, Polenšak 11. 2. ob 10. in Juršinci ob
12.30 uri; Ptujska gora 12. 2. ob 8.30, Stoperce 12. 2. ob 10.30 in Maj-
šperk 12. 2. ob 12.30 uri; Vitomarci 16. 2. ob 8.30, Trnovska vas 16. 2.
ob 10.30 in Destrnik 16. 2. ob 12.30 uri; Gorišnica 18. 2. ob 8.30 in
Hajdina 18. 2. ob 11.30 uri.	MG
ZADOVOUNI
Z OPRAVUENIM
Poslovna skupnost osnovnih šol ptujske občine je pričela z de-
lom 20. marca 1985. leta v skladu z veljavnostjo sporazuma o združi-
tvi osnovnih šol v to skupnost. Tako se je začela tudi enotna akcija v
načrtovanju in izvajanju nalog skupnosti s pomočjo aktiva ravnate-
ljev, širše družbenopolitične skupnosti, izobraževalne skupnosti obči-
ne Ptuj in drugih, ki so z veliko mero razumevanja in podpore reševa-
li vse odprte probleme in končno prešli od besed k dejanjem. To po-
meni, da so se lotevali tudi najbolj kritičnih vprašanj v osnovnem šol-
stvu, predvsem pa položaja vzgoje in izobraževanja v njem, pa tudi
pedagoškega delavca kot izvajalca tega družbeno pomembnega dela.
Podružbljanje dela poslovne skupnosti je veliko pripomoglo k
popularizaciji in uveljavljanju osnovnega šolstva, veliko pa je še po-
dročij, kjer bo potrebno narediti več — tako pri vključevanju članic v
delegatsko odločanje, pri skupnem in individualnem izobraževanju,
prerazporejanju kadrov in skupnih razpisov — kot v koordiniranju
prostega časa, aktivnosti društev, v tekmovanjih in prireditvah ter me-
rilih za financiranje in enotno nagrajevanje.
Na skupščini bodo razrešili dosedanje vodstvo in organe Poslovne
skupnosti osnovnih šol ter se po izvolitvi novih pogovorili še o nadalj-
nih nalogah in programu dela za letošnje leto.	mš
Priznanje Zvezne konference SZDLJ je izročil konzul Beno Kirbiš
2enska kegljaSka ekipa SKSD Maribor
LEPO POZDRA VUENO UREDNIŠTVO
PTUJSKEGA TEDNIKA!
Po daljšem času se spet oglašam s krajšim
zapisom o delu društva »Maribor« iz Hildna.
Upam, da boste obljubo, ki ste mi jo dali ob
mojem obisku v uredništvu lani poleti, izpol-
nili — in ta zapis tudi objavili.
Omenim naj, da sem k vam pripotoval iz
Nemčije s kolesom in nadaljeval pot v Za-
greb. Toliko, da se me spomnite. Sedaj pa k
prispevku. Menim, da ga je vredno objaviti,
kar si tukaj v tujini želimo.
USPEHI ŠPORTNIH SEKCIJ SK IN ŠD
»MARIBOR«
Čeprav nas je nekoliko manj članov, ki
smo pri društvu »Maribor« še aktivni, smo
uspeli dejavnost razširiti. Tako imamo sedaj
poleg kegljačev in kegljačic tudi vrsto šahi-
stov in skupino igralcev namiznega tenisa.
Šahisti smo nastopali v jugoslovanski ligi
na področju konzulata Diisseldorf. Ta liga je
bila pred kratkim zaključena — prvo leto.
Osvojili smo šesto mesto (10 ekip), kar je za
nas lep uspeh, saj prej nismo imeli niti ekipe.
Na turnirjih, posvečenih dnevu mladosti ozi-
roma 29. novembru, dnevu republike pa smo
bili obakrat tretji.
Z namiznim tenisom smo bili izredno
uspešni. Najprej je ekipa »Maribor« osvojila
prvo mesto na konzularnem področju Dus-
seldorf, zatem pa še super finale za področje
štirih skupnosti (Dusseldorf—Wuppertal —
Duisburg in Miinster). Enake uspehe je dose-
gla tudi moška ekipa kegljačev. Omenim naj,
da sta bila na turnirju najboljša tudi naša
igralca — kegljača — Bojan Kumpuš s 647 in
Vlado Krajnc s 609 podrtimi keglji. Tako
smo osvojili kar štiri pokale, kar se do sedaj
še ni posrečilo nobenemu društvu. Naša de-
kleta pa so bila odlična druga. Ce seštejemo
vse rezultate naših ekip, smo najbolj uspešni
med vsemi klubi na našem področju. Tako ni
niti najmanj naključno, da društvene prosto-
re SK in SD »Maribor« krasi čez 100 poka-
lov in da je zbirka vseh mogočih priznanj že
presegla številko 50. Z delom bomo seveda
nadaljevali, tako da upamo na uspehe še v
bodoče.
Želja je, da aktiviramo tudi nekoč
zelo aktivno nogometno ekipo — potem bi
imeli kot edino društvo vse štiri športne pa-
noge, ki so tukaj na našem področju najbolj
razširjene!
Da smo resnično delovno in aktivno dru-
štvo pa govori priznanje, ki smo ga prejeli ob
praznovanju 29. novembra — dneva republi-
ke. Predsedniku društva Francu Rašlu ga je
na naši kulturno zabavni prireditvi (proslavi)
izročil konzul Beno Kirbiš, podelilo pa ga je
Predsedstvo Zvezne konference socialistične
zveze delovnega ljudstva Jugoslavije za izred-
ni prispevek k razvoju društvenega samoor-
ganiziranja jugoslovanskih delavcev na za-
časnem delu v tujini. Podobno priznanje je
prejel tudi predsednik Franc Rašl, kot vodja
tega delovnega društva.
Na uspehe in priznanje smo ponosni ter
bomo s tem delom nadaljevali, čeprav so te-
žave nekoliko večje, ker nas je aktivnih neko-
liko manj. Saj se je namreč že precej naših
ljudi vrnilo v domovino.
S tem zaključujem ta zapis, čeprav bi še
lahko omenil to in ono o naši dejavnosti.
Morda pa drugič kdaj več. Sedaj želim po-
zdraviti še uredništvo ptujskega Tednika in
bralce lista doma in na tujem.
V imenu SK in SD »Maribor« iz Hildna
želim vsem srečno, zdravo ter uspešno novo
leto 1987!
Rudi Potrč, Wuppertal,
Arrenberger str. 3, Z. R. Nemčija
tednik
— 22. januar 1987
KULTURA IN IZOBRAŽEVANJE - 5
Leta dozorevanja — labodji spev?
Ko so Bistričani svojemu rojaku Antonu Ingoliču ob njegovi osem-
desetletnici pripravili literarni večer, zagotovo niso pričakovali, da se bo-
do s svojim častnim občanom zadržali v hladni viteški dvorani tamkajš-
njega gradu skorajda dve uri. Minili sta kot da bi pihnil in k temu je se-
veda največ prispeval jubilant. Tako vitalnega, ustvarjalne moči in hu-
morja polnega osemdesetletnika danes človek malokje sreča. »Moja
starša sta bila Pohorca, njuni predniki tudi in od tam izvira moja energi-
ja,« pravi Ingolič. »Celih 35 let sem bil profesor, dve mandatni dobi slo-
venski poslanec, ob tem pa sem še pisal. Vedno sem pisal z lahkoto, na-
sploh mi je šlo delo vedno dobro od rok. Nikoli nisem posedal po kavar-
nah, škoda bi bilo časa, ki hi ga zapravil za lahkoten klepet.«
Tako je pisatelj sam pojasnil, za-
kaj je pri svoji častitljivi starosti
še vedno pri močeh. Življenje ga
ni ravno ujčkalo, marsikaj je iz-
kusil, mnoge preizkušnje so ga
utrdile in samo povečevale nje-
govo žejo po ustvarjalnem delu.
O tem govori tudi okrog 70 del.
ki so nastala v šestdesetih letih.
Njegova dela so še danes aktual-
na in bodo tudi v bodoče. Kar 24
del je prevedenih v štirinajst tu-
jih jezikov s skupno naklado mi-
lijon 324 tisoč, s slovenskimi iz-
dajami vred pa naklada njegovih
del znaša dva milijona 300 tisoč
knjig. To so zgovorni podatki o
ustvarjalcu, ki je vse svoje življe-
nje posvetil pisani besedi. V njej
je izrazil vse, kar človek doživlja,
občuti.
»Ni bilo lahko, že od samega
začetka ne,« pripoveduje Ingolič
o svojem življenju.« Vendar sem
imel ob sebi svojo ženo, ki je po-
trpežljivo prenašala vse težave.
Veste, ni lahko biti žena pisate-
lja. Koliko samotnih ur je preži-
vela in se ni pritoževala. Smrt
moje žene Adele me je zelo pri-
zadela ...«
Zato pa ji je postavil spome-
nik, ki ga nikoli ne bo najedal
zob časa. V svojem zadnjem delu
Leta dozorevanja, ki jo je pred-
stavil tudi na literarnem večeru v
Slovenski Bistrici, je opisal svojo
življenjsko družico tako kot mu
je ostala v spominu. Odkrito je
spregovoril o njunem intimnem
življenju, ki je bilo mnogokrat na
preizkušnji, predvsem zaradi oz-
kosti ljudi, med katerimi sta žive-
la. In vendar sta znala premagati
ovire, ki so se neprestano posta-
vliale na njuni skupni poti.
Omenjeno delo je neke vrste
zaključek trilogije, ki bi jo po pi-
sateljevem mnenju lahko naslo-
vili Povest moje mladosti. V tej
trilogiji sta poleg knjige Leta do-
zorevanja še lyijigi Zgodbe moje
mladosti in Nemir mladostnika.
Sicer pa je Ingolič na literarnem
večeru največ govoril o Lukarjih,
romanu, ki je ob izidu povzročil
nemalo prahu zaradi svoje anga-
žiranosti. Povedal je tudi, da so
mnoga njegova dela nastala na
podlagi lastnih doživetij. Pisatelj
je ogromno potoval, se pogovar-
jal z ljudmi in marsikaj doživel,
zato so njegova dela tako pri-
stna.
Težko je strniti v ta kratek za-
pis vsaj osnovne značilnosti pisa-
teljevega življenja in dela, težko
zapisati najbolj bistveno, ker se
zdi v tako razgibanem življenju
bistveno prav vse. Zato je bolje
priporočiti bralcem, da se.^ejo po
avtorjevih delih in skozi njegovo
pisanje spoznajo njegovo ustvar-
jalno moč. Ingoliču je bilo v mla-
dosti namenjeno, da bo postal
mizar, da bo nadaljeval očetovo
delo. »Še danes vam napravim
kakšen kos enostjjvnega pohi-
štva, omaro nb primer.« je ponu-
dil Bistričanom. »To pa zato, ker
med vsemi obrtmi najbolj cenim
mizarsko, čeprav do vsakega de-
la čutim spoštovanje.« Ali se bo-
ste odločili za katero od knjig ali
za omaro, prepričana sem, da
boste s kakovostjo in lepoto ene-
ga ali drugega izdelka pisatelja
Antona Ingoliča zadovoljni! In
nikar ne mislite, da so Leta dozo-
revanja njegov labodji spev. Na
novega leta dan, tik preden je
napolnil 80 let, je pričel pisati
nov tekst. Držal se je starega iz-
ročila, da je treba na prvi dan
novega leta početi to, kar človek
najraje počne. In Anton Ingolič
ni nikoli pisal zato, ker bi moral,
ampak zato, ker je želel.
Nevenka Dobljekar
Anton Ingolič govori učencem osnovne šole Hajdina, ki tako kot ostali
učenci v ptujski občini, tekmujejo za Ingoličevo bralno značko, (foto M.
Š.)
Tinček posnel tri
video filme
Nekateri so v prejšnjem tednu že videli video film o Ptuju — me-
stu muzeju, ki ga je posnel znani ptujski televizijski tehnik Tinček
Ivanuša, širši javnosti pa ga bo predstavil v Cankarjevem domu v Lju-
bljani, kjer bodo 6. februarja odprli razstavo Ptičevanja in zakladi
Ptuja in Ormoža.
Ivanuša je posnel še dva video filma in sicer o obrtništvu v Ptuju,
ki traja uro in pol, ter film o turizmu, ki je še v obdelavi in bo trajal
okrog 40 minut. Za snemanje vseh je avtor porabil čez 1300 ur in
predstavljajo neprecenljivo vrednost za vse, ki ljubijo kulturo in skr-
bijo za ohranitev kulturnih, naravnih, zgodovinskih in turističnih
vrednost tega okolja.	mg
Tinček Ivanuša med snemanjem turističnega filma
foto: KOSI
Kaj škriplje v ljubljanski operi
Slišali smo pritožbe obiskoval-
cev ljubljanske opere zaradi
predstav v italijanščini. To nam
je bilo sicer znano že od prej,
vendar smo mislili, da gre za tre-
nutno zadrego ali za enkratni
kulturnopolitični spodrsljaj in da
bodo odločni pomisleki, zapisani
tudi v javni kritiki ob premieri
Verdijevega Nabucca (Delo, 11.
3. 1986), zadosten opomin. Zdaj
pa smo zvedeli, da gre za sploš-
nejšo in dolgoročnejšo usmeritev
nekaterih članov ljubljanske ope-
re: prizadevajo si, da bi čim več
predstav, ki jih bodo pripravili
odslej, peli v tujih jezikih — Ver-
dijeve v italijanščini, Wagnerjeve
v nemščini. Smetanove v češčini,
Musorskega v ruščini in tako na-
prej, kdaj pa kdaj celo katero v
slovenščini... Tudi prva pred-
stava, s katero je ljubljanska ope-
ra gostovala na velikem odru
Cankarjevega doma (18. nov.
1986), je bila v italijanščini. V
opernem ansamblu je sicer nekaj
odločnih nasprotnikov take jezi-
kovne politike, vendar operno
vodstvo vztraja pri svojem. Kako
naj si to razlagamo.?
Vodstvo se ne more sklicevati
na to, da je med solisti ljubljan-
ske opere nekaj neslovencev in
da je od njih težko pričakovati
posebno zavzetost za slovenšči-
no. Ti se kot člani opere Sloven-
skega narodnega gledališča do-
bro zavedajo, kateri jezik je tod
doma, in so to pripravljeni upo-
števati tudi na odru. Čeprav bi
bilo kateremu med njimi sedanje
delo v Ljubljani mogoče samo
pripravna korepeticija in odsko-
čna deska za kariero po velikih
evropskih opernih odrih, to ne bi
moglo vplivati na izbiro tujega
jezika namesto slovenščine, če
med zagovorniki tujčevanja ne bi
bilo tudi nekaterih solistov in di-
rigentov, katerih materni jezik je
slovenščina.
Drugi poskus razlage bi bil, da
gre za zgledovanje po milanski
Scali in še po kateri svetovno
imenitni operi. K temu naj pri-
pomnimo, da gre pri omenjenih
ustanovah za bistveno drugačno
organizacijo (»stagione«) in dru-
ge namene: kratke serije pred-
stav z vrhunskimi zasedbami so-
listov in dirigentov z vseh koncev
sveta merijo na zanimanje glas-
benih sladokuscev, ki že temelji-
to poznajo vsebino večine po-
membnejših opernih del in ki jih
mikajo samo še odtenki vrhun-
skih predstav. Seveda nismo nas-
protniki takih predstav niti sve-
tovno znanih opernih ustanov,
menimo pa, da je posnemanje
njihovih zvezdniških potez ne-
smiselno in že kar smešno, če jih
hkrati ne moremo posnemati v
nekaterih temeljnih organizacij-
skih in umetniških postavkah,
npr. v stalni sestavi in uigranosti
orkestra (znano je, da mora lju-
bljanska opera svoje predstave
že leta in leta reševati s celo vrsto
nestalnih oziroma priložnostnih
članov orkestra) ali v boljši dik-
ciji opernega izbora. (Naj citira-
mo odlomek iz omenjene kritike
Nabucca: » ... slovenščina, ki jo
je uporabljal mešani zbor, pa je
bila domala nerazumljiva. Iz te-
ga sledi, da je bilo navsezadnje
prav vseeno, v kakšnem jeziku so
peli. In to ni niti najmanj spod-
budno ...«)
Tudi zgledovanje po london-
skem Royal Opera House Co-
vent Garden (ali pa — če ostane-
mo bliže ~ po celovški operi) v
n^ših razmerah ni sprejemljivo,
saj imajo Angleži poleg tega še
več enako dobrih opernih gleda-
lišč; če torej tam kdo ne razume
Verdija v italijanščini, ga gre raje
poslušat npr. v Englich National
Opera, kjer ga bo gotovo slišal
samo v angleščini. Ker pri nas
žal nimamo take izbire, bi se mo-
rala ljubljanska opera bolj držati
politike, ki jo narekuje njeno
članstvo v ustanovi z imenom
slovensko Narodno gledališče.
Naslednji poskus razlage bi bi-
le težave s pevnostjo slovenščine.
Vemo za težavnost prevajanja
opernih besedil, za pomen t. i.
vokalizacije ipd., vemo pa tudi,
da so se italijanski (!) pevci že
pred približno dvesto leti o pev-
nosti slovenščine izrekali zelo
pohvalno (o tem imamo poročila
od Žige Zoisa). Sicer pa — če se
slovenščina komu ne zdi zadosti
pevna, kaj bo šele rekel glede
nemščine ali poljščine in drugih,
za naša ušesa hudo »trdih« ali
»šumečih« jezikov. V že citirani
kritiki pa beremo tole: »Spomni-
mo se samo, da se je že Mozart
zavzemal za svoj jezik, da ne go-
vorimo o Wagnerju, ki je še kako
vedel, kaj pomeni razumljivost
opernega petja za vsebinsko spo-
ročilo predstave. Načejno torej
ne moremo biti za izvirno pete
operne predstave, kajti pravi
operni obiskovalec ne posluša le
lepega petja, marveč išče v njem
tudi sporočilo razumljivo odpe-
tega besedila.« Slednje je tudi
odgovor tistim, ki skušajo tujeje-
zičnost v operi utemeljiti s sklice-
vanjem na koncertno petje v tu-
jih jezikih. Znano je, da gre pri
koncertnem dogajanju za visoko
stopnjo avtonomnosti čiste glas-
bene govorice, medtem ko je
opera po definiciji večgovorična
(glasba, dramska igra, balet, be-
sedilo, arhitektura, obleke idr.).
Poskusov razlag bi bilo lahko
še več, vendar se ne mislimo
spuščati v ozadje vsega, kar je
ljubljansko opero pripeljalo na
jezikovno kriva pota. Najbrž je
tudi to ena izmed posledic dol-
goletnega zaostajanja v vzgoji
pevskega naraščaja ter denarne
stiske in organizacijske neureje-
nosti (reševali so jo celo s prisil-
no upravo). Ampak s petjem v
tujih jezikih se stiska lahko samo
še poglobi: gostovanje s predsta-
vo v nemščini npr. na Dunaju, v
Salzburgu ali v Miinchnu je ne-
znansko draga in težavna reč (pa
še vprašanje je, kaj bi tam rekli o
naši nemščini), na domačih de-
skah pa s predstavami v tujih je-
zikih najbrž ne bo mogoče dolgo
nastopati pred nenehno razpro-
dano dvorano, kot se ljubljanska
opera z njo lahko pohvali za
zdaj.	^
Morebitne predloge, kritike in
opozorila v zvezi s slovenščino v
javni rabi pošiljajte na naslov:
JEZIKOVNO RAZSODIŠČE,
Republiška konferenca SZDL
Slovenije, Ljubljana, Komenske-
ga 7.
Pijače je bilo dovolj, podpor tudi, živila pa so poskrile s pretkano
iznajdljivostjo v vinskih sodih, na parno med slamo, celo v zidane
studence so obesile na verigah posode z mastjo in mesom. Rekvizicij-
ske komisije so podkupovale z vsem — s seboj, s hčerkami, z denar-
jem in z živili. Zgodilo se je celo, da so napadle preveč vsiljive komisi-
je, posebno če niso imele vojaškega spremstva, in so jih neusmiljeno
pobile. Vas med vojno je začela dobivati znake obnovljenega matriar-
hata.
Marin se jih je komaj otepal. Iskal je Micko, zaradi katere je pri-
šel. Stala je v senci vretena in je nalivala fantom pijače. Ni se hotela
ozreti nanj. Ugajalo ji je, da je sledil njenemu povabilu, toda groza jo
je ob njegovem prihodu skoraj ohromila. Noge soji bile kakor iz žele-
za, čez prsi in pas je čutila pritisk, ki ji je jemal sapo. Poznala je življe-
nje, ljubezen med očetom in materjo je že v otroški dobi doživela s
sladostrastnim pohujšanjem nad očetom in z zaničljivo prizaneslji-
vostjo do matere, vedela je za parjenje svojih tovarišic. V senu, na
gumnu, pri trganju koruze, pri ponočnih jesenskih in zimskih delih je
•jubila slučajni ali hoteni dotik moškega telesa, sicer pa še ni spustila
"obenega spanjača v svojo posteljo, ker je iz ošabnosti hotela ostati
J^ tenkolasa blondinka, s čistim visokim obrazom, z
Očmi, ki že vse slutijo, mogoče celo svojo smrt, ne vedo pa iz lastne iz-
kušnje še ničesar drugega, kakor da je kruh dober in dan bel. Njeno
leio je bilo prožno kakor tekoča voda.
^I^Zenske, zdaj pa le na pod!« Gibčno je skočila na podval, si tam
^ enkrat oplaknila noge, podvezala krilo in stopila v korito. Močno
- začela udarjati z lesenim tolčem po zrelem sadju, ki se je pod udar-
ci razldenilo, sok je škropil na vse strani.
» »Ce boš ti tako urna, potem nam sploh ni treba iti na pod. Uš!
»-e me pa tako zebe!«
Marin si je naglo sezul čevlje, oplaknil noge, zavihal hlače in
skočil na pod. Vzel je tolč in se postavil nasproti Micki, ki se mu je
nasmehnila. Pogledala sta se naglo in radovedno. Tretji je planil na
pod prepirljivi fant, ki se je postavil tesno ob dekletu in začel tolči.
Kakor kokoši v kurnik so počasi poskakale na pod ostale ženske. Za-
čeli so enakomerno udrihati po zrelih jabolkih, tropine so zgrebali h
kraju, sok je škropil na vse strani, oprijemal se nog in dišal sladko.
Včasih so prestali z delom, naslonili se na tolče, pripovedovali si vsa-
kdanje novice in vaške čenče, zbijali robate šale; včasih jih je kdo do-
bil s tolčem po bosi nogi, ali pa je komu spodrsnilo, da je sedel v sad-
no brozgo. Marin je molčal. Delo mu je ugajalo, prevzelo gaje popol-
noma in zamorilo vse misli razen ene — približati se njej, ki je tolkla
zravnana, samo glavo je nekoliko nagnila, medtem ko so se druge
sključile, dvignile zadnjice in padale z vsem telesom v padcu tolča. Pi-
li so iz lončene ročke, ki je stala na stiskalnici. Ko so stolkli sadje, ki
je bilo v koritu, so ga fantiči, ki so ostali spodaj, prinašali v košarah
na pod. Polagoma so se upehali, vedno pogosteje so se ustavljali med
delom in nagibali ročko, vedno nesramnejše besede so govorili,
smrad potnih teles je vel in ustvarjal skupnost delajočih. Marin je pre-
nehal. Na rokah je imel skeleče žulje.
»Gospod!« je s porogljivo prijaznostjo rekla
»Pa se dajva, kdo bo prej opešal. Nekdo je danes že padel, samo
jaz ne.« Njen pogled je bil proseč. Telo je bilo trudno in vdano. Po-
stavil se je tik ob njej in začela sta biti s tolčema po sadju, da so tropi-
ne brizgnile na vse strani. Ostali so ju gledali, stopili so na rob korita
ter nehali delati.
»Lep par.«
»Trlica in gožica!«
»Taki so ravno vražji.«
»Micka, mati gredo.«
»Mi pa pijmo tačas.«
»Le delaj, saj v mestu lenariš. Ti bi najbrž rad nekje drugje zabi-
jal!«
Onadva pa sta smatrala tekmo v delu za resno zadevo. Dekle je
odložilo ruto in jo zataknilo za pas. Lasje so ji padli na obraz, telo je
delovalo kakor vzmet, sram bi jo bilo, če bi jo spet premagal ta bledo-
ušnik, ki dela samo z glavo. Ni si mogla jasno predstavljati, kaj pome-
ni delati z glavo. Zagrizeno je udarjala po sadju in ni niti čutila njega,
ki je delal tesno ob njeni strani. Ožuljene roke so ga skelele, križ ga je
bolel zaradi neprestanega sklanjanja, parkrat se je udaril po prstu, da
bi najraje zarjul od bolečine, ki ga je predrla skozi vse telo, razbičano
od njene tesne bližine. Dasi se je jasno zavedal vsega, tudi Silve in
matere, kakor nikdar poprej in nikdar pozneje, je vendar nalašč zati-
skal oči pred svojim življenjem in si domišljal, da je začel živeti šele
danes, ko je srečal njo. Kljub tej bolečini in strasti je delal kakor stroj.
Obetal si je nekaj posebnega, če jo premaga. Plačilo za očetovo smrt.
Stolkla sta že vse sadje, ki je bilo nasuto po koritu. Nekdo je hi-
tro zgrnil tropine vstran, že so prinesli nove posode sadja. Spet sta se
vrgla na delo. Marin je čutil, da omaguje, toda nagel pogled na nas-
protnico, ki je delala na videz mirno in brez utrujenosti, mu je vrnil
moč. Ostali so jima zgrnili tropine in nasuli svežega sadja. Marin je
bil premočen od potu, toda telo je premagalo prvo in najhujšo utruje-
nost, zdaj je bilo vtrto in je delalo brez upora, gnano od volje: zmaga-
ti.
»Micka, ne bodi neumna, pusti, naj dela, saj je moški.«
Njena sila je bila zdaj zlomljena. Dasi je na videz laže delala ka-
kor Marin, je vendar porabila prej svoj vek, ker je istočasno hotela
zmagati in biti — premagana. Te besede soji vzele zadnjo moč. Uda-
rila je še nekajkrat po sadju, nato pa je zagnala tolč vstran in je brez
besede stekla ven. Marin se je začudil, ženske pa so se zasmejale.
»Teci za njo! Ali si jo udaril?«
»Prehladila se bo, reva, jaz ji bom nesla jopo.«
»Ne, on naj ji jo nese. Zato je šla ven, da bi ti prišel za njo.«
Prepirljivi fant je stegnil roko po jopi. Marin mu jo je divje iztr-
gal in je pohitel ven. Ženske so se spogledale v zmagoslavju zvodni-
štva: »Sta že skupaj. Samo kaj bo stara rekla? Saj je vojska.« Zapele
so robato pesem, posoda je krožila od ust do ust.
Mann je v zadregi stal pred stiskalnico. Zdelo se mu je, da je vi-
del na nasprotnem bregu luč v materini koči. Stopil je proti luči, nato
pa je hrenil na levo, kjer so bili pod kapom naloženi otepi slame, pre-
ostali od vezatve v vinogradu. Tam je sedela sključena postava, ki ni
imela nikake podobe, ker je bila glava skrita k dvignjenim kolesom.
Poklical jo je, toda ni se odzvala, hrbet se ji je stresal. V medli svetlo-
bi pozne jesenske noči, ki je obetala slano in mraz, je bila prikazen v
slami še nenavadnejša, njen tihi jok naravnost grozen. Marin je pre-
mišljal, ali naj pusti velikega otroka, da se izjoče in ozdravi, kar začuti
njeno vročo roko v svoji. Hoče seji iztrgati, toda roka ga nepremaglji-
vo vleče navzdol. Silovito potegne svojo roko k sebi in hoče oditi. Za-
grozil se je pred molčečo strastjo jokajočega dekleta.
Nadaljevanje prihodnjič
3 — IZ NAŠIH KRAJEV
22. ].nu.r 1987 - tednik
PTUJ — MESTO
PRETEKLOSTI
Ptuj leži na »Bernsteinovi cesti«, na trgovski poti, ki je v starem
veku tekla od Severnega morja do Sredozemlja. Ce je bil prometno
križišče že v antiki, je postal v novem veku odrinjeno mesto, vendar
pa kljub temu ne moremo trditi, da je bogu za hrbtom, saj se poleg te-
ga, da je stičišče Slovenskih goric, Haloz, Ptujskega in Dravskega po-
lja, bližina Pragerskega, pomembnega železniškega križišča, preko
Ptuja, ali tik ob njem, valijo kolone motornih vozil. Do Zagreba vodi-
ta dve poti: krajša po avtomobilski cesti skozi Krapino, daljša preko
Varaždina. Po Slovenskih goricah vodi cesta do Radgone in čez, po
Dravskem polju pa v Maribor in na Koroško ter šentiljsko mejo. Na-
ša pot nas pripelje bodisi iz Maribora bodisi iz Ljubljane in v Spodnji
Hajdini, kjer se obe cesti združita, se peljemo še nekaj metrov, pa za-
vijemo na desno in se ustavimo pri Gojkovičevi hiši, kjer upokojen re-
stavrator ptujskega muzeja hrani ključe 11. ptujskega Mitreja, ki spa-
da med najstarejša Mitrova svetišča v srednji Evropi. Tempelj je na
robu naselja in si ga je vredno ogledati. Poleg tega je bil v vasi še en
mitrej, ki pa so ga zaradi poškodovanosti prenesli v muzej. Rimski
Ptujčani so bili namreč veliki Mitrovi častilci, o tem pričajo 4 ptujski
mitreji. (Iva Curk: Ohranjeni mitreji na Slovenskem. 1972)
V Hajdini so poleg tega še druge arheološke najdbe, o čemer go-
vori tudi bogata literatura, pa naj se nanaša na celoten FHuj, ali samo
na njegove posamezne dele. O izvoru imena Hajdina razpravlja Jakob
Kelemina (CZN 1933) in ugotavlja njegovo keltsko osnovo.
Ko se vračamo na Mariborsko cesto, se odpre pred nami zanimi-
va podoba F^uja. Par sto metrov od ceste, med travniki, vidimo na de-
sni strani cerkvico sv. Roka, ki jo je zgradil v letih 1648—1650, v času
kuge, župnik Janez Rajavec. V njej je znan Marijin kip iz 2. polovice
14. stoletja ter dragoceni orgelski omari iz sredine 17. stol. Po legendi
je pod cerkvico, ki stoji na majhnem navidez umetnem gričku poko-
pan kralj Atila. Kmalu opazimo tudi tablo s puščico, da je treba zaviti
na levo, če hočemo do tretjega mitreja, ki so ga restavrirali na mestu
najdbe leta 1913.
Tik pred mostom lahko zavijemo na levo, če nismo že prej, da
pridemo do ptujskih termalnih toplic. Toda nas zanima predvsem je-
dro Ptuja in obenem se nam porajajo nekatera vprašanja oziroma raz-
mišljanja.
Mesto ni umetnina, ki mu ne smeš nič odvzeti, nič dodati, vendar
pa lahko pri njem le govorimo o nekaterih zakonitostih, normah, ki
so porušene, če ravnamo z njim kot svinja z mehom. Toliko o zunanji
urbanistični arhitekturni podobi, zunanjem videzu. Vsako naselje, tu-
di mesto, je zgodovinska tvorba, ki se razvija, spreminja, ki je odvisna
od raznih ekonomskih in modnih obdobij. Če hočemo govoriti o kul-
turni podobi nekega kraja, o raznih osebnostih, ki so se tukaj rodile
ali delovale, o takem ali drugačnem pomembnem dogodku, ga mora-
mo uokviriti, postaviti v čas in šele takrat ga bomo popolneje razume-
li.
»Sveto mesto« našega obiska je torej tokrat Ptuj, konglomerat ra-
zličnih arheoloških in zgodovinskih obdobij, ljudstev, kultur in ideo-
logij, pa še povodnji, vojne in požari so nanj vplivali, ga spreminjali.
Ko bomo hodili po njegovih ulicah, opazovali nasilno vdiranje nove-
ga, praktičnejšega, ekonomsko stabilnejšega, modnega, pa tudi ne-
smiselnega, se skušajmo vprašati, v kolikor smo dolžni ohraniti za-
namcem njegovo starinoslovsko podobo bodisi statično bodisi s po-
sluhom za sedanjost in, ali lahko z eno kretnjo odstranimo vso prete-
klost (kot so n. pr. leta 1977 storili mestni možje, ko so v imenu
napredka, solidarnostne gradnje, poslali na arheološki teren, popol-
noma zavestno, buldožerje), oziroma si pilatovsko umijemo roke ter
jo pustimo propadati, če že ne pošljemo nanjo nepoučene delavce ter
po odstranitvi z lažnim ogorčenjem tožimo o barbarskih gradbenikih.
Toda še preden stopimo v središče mesta, si oglejmo nekaj bistve-
nih zgodovinskih podatkov o samem Ptuju. O tem nas pouči vrsta"vo-
dičev (Raispov iz leta 1850, Felsnerjev iz leta 1895, Abramičev arheo-
loški iz leta 1925, Sariev Ptuj, Maučecove brošure, Curkove monogra-
fije, štirje ptujski zborniki, jih je začelo izdajati Muzejsko društvo,
idr.). Posebej bi lahko govorili še o arheoloških priročnikih za ptujsko
mesto, delih, ki so posvečena kulturnim spomenikom ter monografi-
jam iz obdobja NOB. Čeprav je obstajala ptujska naselbina že v pred-
rimskem obdobju, tudi ime mesta, se vendar uradno kot mesto pojavi
šele 69. 1. po Kristusu pri Tacitu. Ker ni naš namen ponavljati zgodo-
vinskih podatkov, na široko obravnavati vse rimske cesarje, ki so po-
vezani s Ptujem, omenimo le na kratko vsa znana dejstva. Augustov
pastorek Tiberij je osvojil te kraje in Ptuj neposredno postavil pod ce-
sarja Augusta. Leta 14 sodeluje ptujska legija v vojaškem uporu blizu
današnje Vrhnike. Leta 69 prav v Ptuju postavijo za rimskega cesarja
Vespaziana (ta je dal Ptuju tudi mestne pravice), kar omenja Tacit. Po
cesarju Trajanu se imenuje Colonia Ulpia Traiana Poetovio. V njem
so se večkrat zadrževali cesarji Konstantin, pa tudi Konstancij, ki se
je v njegovi bližini boril s proticesarjem Magnencijem in v Ptuju je
dal ujeti cesarskega pretendenta in sina Konstancija Gala. Skozi me-
sto je potoval cesar Valentinanus v Rim. V ftuju sta se udarila Teodo-
rij Veliki in Maksim (leta 388). In še enkrat se pojavi ime Ptuja v rim-
ski zgodovini: mati zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Augu-
stulla je bila Ptujčanka, oče pa Panonec.
Se nadaljuje
Notranjost III. mitreja na Mariborski cesti (foto I. Ciani)
CIRKULANSKA RESOLUCIJA ZA LETO 1987
Tudi v Cirkulanah smo na programski konferenci
SZDL, ki jo je sklical predsednik KK SZDL Zvon-
ko Arnečič, obravnavali krajevno problematiko.
Predsednik je v izčrpnem poročilu podal marsikaj
zanimivega in pohvalnega o vsestranskih aktivno-
stih v krajevni skupnosti. Konference se je udeležil
tudi Franci Golob, sekretar OK SZDL Ptuj. Skupna
ocena je, da je bilo minulo leto eno najaktivnejših
na vseh področjih življenja in dela.
Običajno smo bili vajeni poslušati bolj kritične
ocene dela, tokrat pa je bilo zares drugače. Največji
dosežek je brez dvoma začetek gradnje večnamen-
ske dvorane, ki bo služila mladi, srednji in starejši
generaciji. Ideja izpred veliko let je postala resni-
čnost in gradnja zgodovinska prelomnica v kraju.
Vsak začetek je težak, vendar smo s skupnimi napo-
ri širše in domače skupnosti pridobili denar za zače-
tek, večnamenski prostor pa je sedaj že pod streho!
Brez dvoma si gradbeni odbor, ki ga nadvse
uspešno vodi Jože Petrovič, zasluži javno pohvalo
in priznanje ter nam je vsem lahko za vzor. Veliko
prostovoljnih udarniških ur je že bilo opravljenih.
Pri delu so pomagale vse generacije, od najmlajših
do najstarejših krajanov in to je bilo jamstvo, da
uspeh ne bo izostal. Tako smo »popravni izpit iz-
pred več desetletij« sedaj odlično opravili, čeprav
zadnji v ptujski občini.
Zraven omenjenega je bilo na konferenci veliko
povedanega tudi o drugih težavah v Cirkulanah,
predvsem o modernizaciji in vzdrževanju lokalnih
in krajevnih cest. Prava »rakasta rana« je cesta Pri-
stava-Paradiž—S R Hrvatska. Veliko let se je o
tem, da bi se iz krajevne spremenila v lokalno, sa-
mo govorilo. Kljub pobudam krajanov še danes ne
vemo za njeno usodo. V primerjavi z drugimi lokal-
nimi cestami po prometu gotovo sodi v razred lo-
kalnih cest. V to se lahko prav vsi prepričajo.
Beseda je bila tudi o oskrbi s pitno vodo, kar je
še posebej težavno na višje ležečih kmetijah in go-
spodinjstvih, teh pa je zelo veliko. Velik problem je
tudi dovoz vode, ki je v zimskem času praktično
onemogočen, po drugi strani pa gre tudi za slabe in
ozke ceste. Brez vode in cest pa si je težko predsta-
vljati razvoj živinoreje in tudi kmečkega turizma.
Rešitev vidimo le v širši, skupni solidarnosti.
Govorili smo tudi o vzdrževanju pokopališča, kar
bo potrebno urediti tako, kot to ponekod že imajo
(stalna ali pa sezonska zaposlitev), na bližnje voli-
tve v samoupravne organe pa se moramo temeljito
pripraviti ter v delo vključiti krajane, ki bodo naše
želje in potrebe uspeli uresničiti.
Janez Korenjak
Cesta klopotcev je dolga 72 kilometrov
Odbor za razvoj turizma pri iz-
vršnem svetu SO Ptuj je v prejš-
njem tednu razpravljal o delu tu-
ristične ponudbe, ki se nanaša na
vinsko cesto ali cesto klopotcev,
oziroma druge sestavine te po-
nudbe v ptujski občini. Celotna
trasa vinske ceste je dolga 72 ki-
lometrov. Lani so uredili 6,2 ki-
lometra te ceste, letos načrtujejo
modernizacijo odsekov Gorca—
Dolena in Podlehnik—Vareja.
Vinsko cesto poznajo v osmih
občinah, zato so v poslovni skup-
nosti Pot v gorice predlagali
enotno ureditev: poimenovanje,
označbo, ureditev ponudbe in
ostalo. Posebej pri tem izstopa
vprašanje kmečkih turizmov ali
vinotočev. Odbor za razvoj turiz-
ma v Ptuju predlaga, da se teme-
ljito »prečeše« odlok o kmečkem
turizmu, saj drugače ne bo mo-
goče rešiti vprašanj, ki jih imajo
ostali gostinci glede te dejavno-
sti. Kot je znano, smo se v ptuj-
ski občini odločili za razvoj
kmečkega turizma kot dopolnil-
ne dejavnosti kmetije.
Poleg tega so Ptujčani že od
nekdaj nenaklonjeni vinotočem,
zanje so se zlahka odločili v Ma-
riboru in v Ormožu. Odbor je
mnenja, da bo cesto težko enot-
no označiti, najbolje bi bilo, da
bi se vsaka občmska trasa ozna-
čevala po območnih značilno-
stih. Tudi klopotec se ne more
postavljati brez reda, slovenjego-
riški ne sodi v haloško območje
in podobno. Upoštevati velja tu-
di čas njegove postavitve. V vi-
nograde ga postavljamo v času,
ko se grozdje prične mehčati.
Člani so pohvalili letošnje or-
ganizatorje novoletnega sejma in
to kljub temu, da so ga pripravili
v zadnjem trenutku. Petdeset
prodajalcev, kolikor jih je vztra-
jalo ves čas sejma, je sejem po-
hvalilo in povedalo, da promet
ni bil slab in da bodo še prihaja-
li. V bodoče bo sicer potrebno
razrešiti vrsto vsebinskih, pa tudi
organizacijskih vprašanj. Tako
tudi o tem, kako ga bomo pove-
zovali z dedkom Mrazom, kul-
turnimi prireditvami in podob-
nim.
Precej razprave so namenili tu-
di bodočemu ptujskemu vodni-
ku, ki mora povezati vse interese
v občini. O njem se bolj zavzeto
pogovarjajo odgovorni dejavniki
že od leta 1985, kaže pa, da ne
dovolj resno, saj bi drugače ne
govorili, da bo izšel šele leta
1988. V prejšnjem letu se je za-
taknilo pri zagotovitvi finančne
konstrukcije. Izdaja naj bi po
oceni letos veljala okrog 30 mili-
jonov dinarjev. Predlagali so, da
naj bi ponovne aktivnosti za iz-
dajo turističnega vodnika pospe-
. šili prek izvršnega sveta ter tudi
imenovali ustrezne organe za pri-
pravo in izdajo ali pa potrdili
dosedanji inciativni odbor.
. Brez pripomb so potrdili pred-
lagano spremembo odloka o tu-
ristični taksi v občini Ptuj, ki bo
pričela veljati v prihodnjem letu,
ko bo domači turist plačal 200,
tuji pa 400 dinarjev dnevne turi-
stične takse. Turistična agencija
Petovia je pripravila sedem razli-
čic občinske ponudbe, s katero
bo vabila turiste v občino.
Na eni prihodnjih sej bo od-
bor razpravljal tudi o prireditvah
v občini. Lani jih je bilo na pri-
mer 900. Tudi glede sejmov ni
povedal še zadnje besede. Nujno
je, da se nanje v bodoče bolje
pripravimo. Ptuj ima že stoletno
sejmarsko tradicijo in ni vseeno
kaj ponudi v času sejma.
V Ptujskih Toplicah letos raču-
najo na povečan »stacionar«, za-
to bodo poskušali pridobiti tudi
postelje pri zasebnikih in zanje
opravljati tudi recepcijsko služ-
bo.
MG
Gostinci in tudi drugi pozimi
težko pridejo do kakovostne
zelenjave in sadja. Milenko
Lužnik, podpredsednik sekcije
gostincev pri Obrtnem združe-
nju Ptuj, je predlagal, da bi tu-
di v Ptuju uredili pokrito tržni-
co. ki jo imajo skoraj V5a me-
sta v Sloveniji. O tem naj raz-
mislijo v KGP - TOZD Ko-
munalni servisi, ki upravljajo s
sedanjo tržnico.
Avtobusna postaja
ob Mariborski cesti
Avtobusi, ki vozijo proti Mariboru, morajo na Mariborski cesti v Ptuju
ustaviti kar na cesti, s tem pa ovirajo promet in nemalokrat se zgodi, da tako ne-
hote povzročijo pravo prometno genčo. Na ta problem je pred kratkim opozoril
bralec iz Ptuja in prosil, da poročamo o tem, če je v kratkem predvideno reševa-
nje tega problema.
Na krajevni skupnosti Ivan Spolenak so povedali, da so o gradnji avtobus-
nega postajališča na desni strani Mariborske ceste v smeri proti Mariboru priče-
li razmišljati že leta 1982. Takrat so bila za ureditev več postajališč proti Mari-
boru namenjena tudi republiška sredstva. Žal se je ob Mariborski cesti zatakni-
lo pri zemljišču. Ob sedanjem postajališču ni prostora za ureditev avtobusne
postaje, kot to zahtevajo predpisi. Vemo, da na tej progi vozijo tudi zgibni avto-
busi, kar zahteva še večjo površino za ureditev postajališča.
Postopek za pridobitev ustreznega zemljišča je tekel vse do pred kratkim in
sedaj že lahko zapišemo, da bo v kratkem prišlo do gradnje postajališča, vendar
nekoliko višje, izven strnjenega naselja ob Mariborski cesti. Težava je le v tem,
da bodo morali sedaj združiti sredstva krajevna skupnost in prevozniki.
JB
O našem koledarju
že v starih časih so ljudje čutili potrebo, da izmerijo in porazdeli-
jo čas, da bi po njem lahko uravnavali življenje. Tako so že zelo zgo-
daj porazdelili čas v dneve, tedne, mesece in leta. Pri tem so se naslo-
iiili na naravo, ki jim je z menjavo dneva in noči dala prvo osnovo za
merjenje časa. Človek je začel opazovati nebo in nebesna telesa, nji-
hova gibanja ter odkrivati zakonitosti gibanja. Razvila se je veda;
astronomija, ki je dosegla največji uspeh v babilonski in egipčanski
kulturi.
Sedanji koledar sloni na sončnem letu, to je doba, ko Zemlja na-
pravi svojo pot okoli Sonca. Zanimivo je od kod izjajajo imena mese-
cev. Začnimo pri prosincu — Januarju.
Prosinec — januar
Mesec januar je dobil svoje ime po rimskem bogu Janusu, varu-
hu mestnih vrat, ki so ga uporabljali z dvema obrazoma. Novo leto so
stari Rimljani prvotno začenjali s prvim marcem, z nastopom pomla-
di. Ko so Rimljani leta 154 pred Kristusom hoteli v Španiji zadušiti
neki upor, niso marali, da bi se medtem konzuli zamenjali, zato so le-
to skrajšali na deset mesecev in ga pričeli z januarjem. Ta datum so
nato obdržali, pozneje pa so ga slavili tudi s posebnimi slovestnostmi,
satumalijami, imenovanimi po bogu Saturnu — bogu setve. Sloven-
ska imena so prvič zapisana v škofjeloškem rokopisu iz 1.1466, ki ga
danes hranijo na Dunaju. Imena je zapisal Martin iz Loke, ki imenuje
januar Prosynicz — prosinec. Trubar, kije 1.1557 natisnil prvi sloven-
ski koledar, je uporabil izraz Prosimiz — prozimez z namigom na zi-
mo. Isti izrazje uporabil tudi Dalmatin v Bibliji 1.1584.
Danes je splošno v rabi ime prosinec — januar. Branko Anželj
Prednovoletna srečanja, presenečenja...
čeprav sem v prvih dneh leta 1987 prebra-
la misel: »Novo leto je prišlo in minilo. Po
krajši prekinitvi se danes nadaljuje staro leto.
(Delo, 3. januarja 1987, Dušan Radovič)«, pa
sem sama vendarle prepričana, da mnogi lju-
dje začenjajo novo koledarsko leto z novimi
upanji in željami; šele ob koncu tega
365-dnevnega obdobja pa bomo zopet napra-
vili osebno »inventuro« uresničenega. Nekaj
takega smo delali tudi v decembru 1986, ko
smo se srečevali na raznih prireditvah, na ka-
terih smo lahko preverjali, kako uspešni smo
bili na področjih svojih dejavnosti. Od mno-
gih bi rada omenila le nekatere, ki mi bodo
osebno ostale v prijetnem spominu ali pa v
spomin na tistih, ki so mi dragi.
5. decembra 1986 je ZKO občine Ptuj skli-
cala predsednike in tajnike prosvetnih dru-
štev ter mentorje šolskih kulturno umetniških
društev na pogovor s prihodom iz Ljubljane
(žal sem ime pozabila), ki se ukvarja z ama-
terskim delovanjem ljudi na mnogih kultur-
noumetniških področjih. Že sam pogovor, ki
je potekal resnično demokratično in je bil po-
vsem konkreten, bi nas mogel povsem zado-
voljiti, a nas je vanj uvedel umetniški trenu-
tek — nastop mlade plesne skupine s točko
Vidim te, zaključil pa Komorni pevski zbor,
ki je zapel nekaj pesmi iz svojega bogatega in
vrhunskega programa. Vsi skupaj pa smo na-
to lahko nadaljevali z neposrednim pogovo-
rom ob zakuski in kozarcu. dobre letošnje
vinske kapljice, ki razveže jezik tudi bolj
molčečim. Misel, da bi naj vsaka amaterska
skupina pri svojem poustvarjanju delovala
tudi, ali celo predvsem zaradi lastnih umetni-
ških učinkov (občinstvo je včasih težko pri-
dobiti na prireditve!), sem videla uresničeno
že čez dober teden, v soboto, 13. decembra
1986 na 2. večeru Revije odraslih pevskih
zborov, ki je bila v dvorani gasilskega doma
v Hajdošah. Tu poslušalcev res ni manjkalo,
tudi kvalitetnega petja ne, s posebnim zado-
voljstvom pa sem v naslednjih dneh prisluh-
nila razgovoru v MOPZ Prosvetnega društva
»Alojz Strafela«, Markovci; njegove člane in
zborovodja druži namreč poleg zbora tudf
iskreno prijateljstvo, ki so ga potrdili tudi z
druženjem po nastopu v Hajdošah.
V	petek, 19. decembra, sem se ponovno in
z veseljem odzvala vabilu zavoda Radio-Ted-
nik na že kar tradicionalno srečanje dopisni-
kov in sodelavcev te naše informativne »hi-
še«. Tudi tokrat smo se dobili v prijetni Ha-
loški kleti ptujskega hotela, prisluhnili po-
zdravnemu nagovoru direktorja R-T Franca
Lačna, uredniku Ludviku Kotarju ter novi-
narjem in dopisnikom. Prijetno razpoloženje
se je sicer razpolovilo zaradi odhoda mnogih
na osrednjo občinsko proslavo dneva JLA in
privatnih dolžnosti drugih, toda tudi nekaj
skromnih uric včasih odtehta mnogo daljše
in (morda) imenitnejše prireditve. Za nas, ne-
kake zunanje sodelavce, pa je tako največ po-
menila vzpodbuda vodilnega delavca, češ da
s svojimi prispevki soustvarjamo vsebino
Tednika in radijskih oddaj; ta pa bi naj po-
stala vse bolj kvalitetna in čim bližja človeku,
življenju.
V	zadnjih tednih prejšnjega leta so se mla-
di in starejši srečevali še na mnogih družin-
skih, šolskih in javnih prireditvah; otroci v
naši KS, v vseh njenih 9 vaseh, so si lahko
ogledali lutkovno igrico kot del programa
dedka Mraza; v šoli smo organizirali zaba-
vno novoletno prireditev v torek, 30. decem-
bra 1986; najbolje je program skupine prire-
ditve označil ravnatelj šole Jože Foltin, ko je
dejal: »Njegova največja vrednost je v tem,
da je bil narejen z ljubeznijo do otrok-učen-
cev.«
Istega dne, torej 30. decembra, smo se tudi
delavci naše šole srečali na sproščeni družab-
ni prireditvi, ki je za vsakega minila po nje-
govih (čsovnih) možnostih in željah.
V dneh, ko smo še izmenjavali novoletne
čestitke, poljube in dobre želje, sta me oče in
mama opozorila še na neko prednovoletno
dejavnost ter me obenem prosila, naj se orga-
nizatorjem zahvalim v njunem imenu ter go-
tovo tudi v imenu drugih starejših krajanov.
V torek, 30. decembra 1986, sta ju namreč
presenetila s svojim obiskom aktivista SZDL
Markovci, ki sta jima zaželela srečno novo le-
to 1987 in izročila darilna paketa. Alojz Soli-
na, učitelj na OŠ in vseskozi aktiven družbe-
no-politični delavec, mi je pojasnil: v KS
Markovci deluje pri SZDL komisija za soci-
alna vprašanja krajanov. Ob pomoči društev
in organizacij smo doslej redno prirejali sre-
čanje starejših krajanov, v letu 1986 pa zaradi
prezaposlenosti tega srečanje nismo realizira-
li. Zato smo se odločili, da bomo v prednovo-
letnih dneh v skupinah (pridružili so se tudi
člani ZSMS — aktiv Markovci) obiskali vse
krajane, starejše od 75 let in jim z obiskom
ter darilom voščili zdravje in zadovoljstvo v
letu 1987.
Namen je bil brez dvoma popoJnoma do-
sežen, saj sta moja starša izražaU resnično
zadovoljstvo, češ starejši človek, je srečen, če
se ga spomnijo, pa čeprav mu sicer nič ne
manjka. Kako zelo pa starejši krajani cenijo
taka dejanja, najbolje pokaže odziv starejše
Markovčanke. Ob prvem obisku predstavni-
kov je ni bilo doma, pa jo je naslednjega dne
obiskal eden sam (drugi je najbrž imel že
druge dolžnosti); tedaj je menila: »Ah, ško-
da, da me ni bilo doma včeraj, ko sta hodila
oba!« Darilo torej še zdaleč ni toliko po-
membno kot bi kdo mislil; mnogo več pome-
ni nam vsem, kdo in kako nam ga izroči in
kakšen je njegov namen. Smo ob vseh obda-
rovanjih pomislili kdaj tudi na to resnico?
Moje Srečno novo leto 1987 je iskrena že-
lja za vse, ki vam prebiranje Tednika pomeni
kaj več, kot samo mašilo nekega časa!
Karolina Pičerko
tednik
— 22. januar 1987
NAŠI DOPISNIKI - 7
isaravoslovm dan
Naša šola se je dogovorila, da
bomo imeli 7. razredi naravoslo-
vni dan. Obiskali bi naj sladkor-
no tovarno v Ormožu in obrat
ABC Pomurke v Ljutomeru.
V	petek dne 12. novembra,
smo se učenci sedmih razredov
naše šole zbrali pred garderobo.
Počakati smo morali avtobus, ki
nas je odpeljal izpred šole šele
ob osmih. Bili smo pod vod-
stvom Irene Pravdič, Silve Du-
cman in Janeza Horvata. Peljali
smo se proti Ormožu, to je od
Dornave 27 km. Vozili smo se
mimo velikih pustih in mrzlih
njiv in golih gozdov. V vožnji
smo obšli naslednje kraje: Me-
zgovce, Moškanjce, Gorišnico,
Cvetkovce, Trgovišče in Mihov-
ce. Ko smo prišli v Ormož do
bencinske črpalke smo se peljali
naprej na desno, dokler nas ni
kažipot zanesel na desno. Pred
nami je bila naša prva postaja.
Pod vodičem smo si ogledali
sladkorno tovarno, ki je bila
zgrajena leta 1978, dokončno pa
leta 1980. V tovarni smo si naj-
prej ogledali pakiranje stranskih
produktov-rezancev. Vodič nas
je še vodil po poslopjih tovarne,
kjer pridelujejo sladkor. Zanimi-
vo mi je bilo v delavnici, kjer ku-
hajo rezance in iz njih dobijo
sok. Sok pa še kuhajo pri 130° C,
da pozneje dobijo, ko centrifugi-
rajo melaso, to je še nepredelan
zdravilen sladkor po imenu me-
lasa, je rjave barve in iz njega de-
lajo pivo. Potem pa dajo melaso
v velike posode, ki centrifugira-
jo. Iz te mase dobijo pravi kri-
stalni sladkor. Tako smo si ogle-
dali sladkorno tovarno v Ormo-
žu.
Napotili smo se proti avtobu-
su, se vsedli vsak na svoj sedež
ter krenili proti Ljutomeru. Vozi-
li smo se po Prlekiji in opazovali
hribovit svet z vinogradi, pašni-
ki, njivami in s predeli močvirij.
Opazovali smo železniško progo,
ki nas je spremljala od Ivanjkovc
in do Ljutomera.
V	Ljutomeru pa smo se srečali
tudi z reko Ščavnico. Mesto je
kulturno in industrijsko razvito.
Videli smo velike obrate, kot so:
LTH — Loška tovarna hladilni-
kov, Emono-Kranj, Muro-Šivilj-
stvo Murska Sobota, avtobusno
postajo in obrat ABC Pomurke-
Murska Sobota.
Avtobus nas je zapeljal na
dvorišče sirarne. Tam smo izsto-
pili iz avtobusa in dobili vodiča,
ki nam je razložil in prikazal de-
lovne prostore v tej zgradbi. Si-
rarna posluje od leta 1973. V njej
izdelujejo dve vrsti trdega sira:
Ementalca in Parmezana. Kot
stranski produkt pa proizvajajo
surovo maslo in topljeni sir.
Ogledali smo si bazene za kuha-
nje mleka in bazene v katerih je
slana voda, na površini pa plava-
jo siri v obliki kroga. Parmezan
tehta v hlebcu največ 3—4 kg,
ementalec pa do 75 kg. V tovarni
predelujejo več ementalca kot
parmezana. Vodič pa nas je tudi
popeljal v sušilnice sira parmeza-
na in ementalca. Parmezan se su-
ši 6 mesecev, preden je uporaben
za prodajo, ementalec pa 3 mese-
ce.
Za konec smo se jim za vse za-
hvalili in jim za lepo obrazloži-
tev podarili šolsko umetniško sli-
ko. Za zahvalo smo dobili nekaj
škatlic topljenih sirov. Na koncu
si je vsak kupil sir še v njihovi
prodajalni. Jaz sem bila tudi šte-
ta med njimi. Za zdaj smo se na-
potili v center Ljutomera in vsak
je imel pol ure časa zase, da smo
si ga ogledali. Vsi pa smo si mo-
rali kupiti žemlje, da smo se lah-
ko okrepčali v gričevnatem svetu
Jeruzalema.
Ko smo prišli v Jeruzalem,
smo se okrepčali vsak s svojo
žemljo in s koščkom topljenega
sira, ki smo ga dobili od ABC
Pomurke. In tako smo se odpra-
vili domov, a imeli smo smolo.
Avtobus nam ni hotel vžgati,
čeprav ga je potiskalo okrog 20
učencev, ga tudi pod hrib nismo
mogli potisniti. Pozneje so ga le
|ako popravili, da smo se odpe-
ljali iz vinogradov po hribovitih
cestah.
Tako se je končal naš naravo-
slovni dan po Prlekiji. Upam, da
SI ga bomo vsi zapomnili kot do-
življaj iz otroških let.
Andreja Terbuc,
7/ a, OS Dornava
NAS VOJAK
Nekega dne je stric zasopel
Pntekel k nam in nam povedal
novico: »Dobil sem poziv, da
moram na služenje vojaškega ro-
ka!« Iz kota, kjer sem prej sedela
m brala zanimivo knjigo, sem
odmaknila pogled in začudeno
pogledala strica: »Kaj, da moraš
k vojakom?« — »Ja, k vojakom,
v Pulo,« mi je smehljaje odgovo-
»V Pulo, potem te bomo lah-
ko tudi obiskali, kajti tudi mi bo-
mo letos letovali v Puli,« sem se
razveselila. »Kdaj greš?« sem se
spomnila. »V mesecu maju,« je
pojasnil. Zdaj mi je bilo že vse
jasno. Mislila sem si: »Ti—pa
vojak. Ja, ravno pravega so na-
šli.«
Pognala sem se iz mesta, ki mi
je bilo že dolgočasno. Stekla sem
v sobo, kjer je čepela moja babi-
ca. Povedala sem ji novico. Na
obrazu ji je zaigrala žalost. Ko je
stopila v kuhinjo, ji je stric hotel
govoriti o novici, a ona ga je pre-
kinila in dejala: »Že vem, sinko
moj.« A babičine besede so bile
polne žalosti. Na stričevem obra-
zu sem opazila, kako se mu vese-
lje spreminja v žalost. Začuden
je vprašal babico: »Ali nisi vese-
la, mama?«
Babica pa mu ni hotela pokva-
riti veselja, zato mu je odgovori-
la: »Zakaj bi ne bila, sinko moj?
Ob takšni priložnosti je vsakdo
srečen.« Na stričevem obrazu
sem zopet videla veselje. Prišli so
dnevi, ko se je bilo treba poslovi-
ti. Spremljali smo ga na železni-
ško postajo, od koder se je sliša-
lo petje. Na postaji sem zagleda-
la nekaj objokanih deklet, ki so
spremljale mlade vojake. Ko se
je po zvočniku zaslišala beseda
PULA, je minilo vse njihovo ve-
selje. V daljavi se je zaslišal pisk
vlaka. Vsi so se začeli poslavljati.
Jaz sem jih opazovala. Tako sem
se zatopila v misli, da sem čisto
pozabila na svojega strica.
Vzdramil me je šele njegov glas.
Šele takrat sem se spomnila na
strica za mojim hrbtom. Nisem
imela več moči, da bi mu še rekla
kaj drugo kot zbogom, kajti ko-
maj sem še zadrževala solze. Pol-
ni vlak vojakov, ki so še gledali
skozi okno in nestrpno čakali,
kdaj bo prometnik dvignil rdeči
lopar. Počasi se je dvigala pro-
metnikova roka in ko se je dvi-
gnila najviše, so se dvignile tudi
roke vojakov. V zraku so valovi-
le, kakor da jih nosi veter. Ko je
vlak krenil s postaje, je ta posta-
jala čedalje bolj prazna. Za nekaj
časa smo ga nato pozabili.
V juliju smo se spet spomnili
nanj, kajti prišel je čas našega
dopusta. Na dopust smo šli dan
prej, da smo lahko obiskali naše-
ga vojaka. Potovali smo vso noč.
Ta noč se mi je zdela kot cela ve-
čnost. Naslednji dan smo bili že
zgodaj zjutraj v Puli. Najprej
smo poiskali vojašnico. V čuvaj-
nici je sedel mlad vojak. Poklical
je strica. Stric je dobil dovoljenje
za izhod. Šli smo po mestu in si
ga ogledali. Videli smo tudi are-
no in veliko ladjedelnico.
Ko je minil čas stričevega iz-
hoda, smo se vrnili v vojašnico.
Tam smo si ogledali vojaško oro-
žje. Najbolj všeč mi je bila pu-
ška. Ogledala sem si še prostore
in spoznala stričevega najboljše-
ga prijatelja. Povedal mi je tudi,
da če v prostoru, kjer imajo gar-
derobo, ni vse v najlepšem redu,
pride dežurni in jim vse še bolj
razmeče. Imajo tudi vojaškega
frizerja in brivca, ker zelo skrbijo
za osebno higieno. Nato smo se
vrnili v Medulin, kjer smo ostali
deset dni. Že so se približali dne-
vi, ko je minilo služenje vojaške-
ga roka. Vrnil se je naš vojak. Le-
po je bil rjav, da se je vedelo, kje
je služil. Pripovedoval nam je o
življenju v vojašnici. Vsi smo ga
napeto poslušali in mu zastavlja-
li razna vprašanja. Jaz pa sem si
mislila: »No, pa je le nekaj na-
stalo iz njega!«
6/ C, OŠ Olga Meglič
Ptuj
LEPA SI, DOMOVINA MOJA
Lepa si, domovina moja. Lepi
so travniki, gozdovi, gore, jezera,
hribi... Vse to je domovina. Do-
movina je neskončna. Ima rdeče-
belo modro zastavo, sredi nje pa
sveti rdeča peterokraka zvezda,
ki nam priča o povezanosti vseh
narodov. Ima tudi grb. Domovi-
na je šest bratskih republik in
dve avtonomni pokrajini.
Domovina ima sinje modro
morje, ki je naš velik ponos. Ob
njem je zgrajenih več hotelov in
plaž, icamor poleti prihajajo turi-
sti iz vse Evrope, morda tudi od
drugod.
Imamo gore in jezera. Zelo
znano po svetu je Blejsko jezero,
sredi katerega je majhen otok.
Zelo znana je gora Triglav. Gla-
vno in največje mesto naše do-
movine je Beograd. Zame pa je
največje mesto Videm, najdaljša
reka na svetu pa Dravinja.
Nekateri ljudje se sploh ne za-
vedajo, kje živijo, da živijo v svo-
bodi, da ni vojn in drugega gor-
ja. Zelo me moti, da podirajo
gozdove, ravnajo hribe in drugo,
samo zaradi tovarn in blokov.
Nenazadnje bo svet pokrit s sa-
mim cementom.
Želim si, da bi naša domovina
ostala tako lepa, kot je sedaj, in
da bi nehali podirati gozdove,
kajti tudi gozdovi so potrebni za
naše življenje. Tomaž GALUN
7. b razred
OŠ Videm pri Ptuju
VSAK SI.IKAR ŽELI SVOJA DELA PREDSTAVITI iJUDEM
(INTERVJU)
Včasih me v šoli povabijo k novinarjem. Za »pokušino« vam po-
šiljam intervju, ki sem ga naredila s svojim likovnim učiteljem Dani-
lom Muršecom. Ta je ob prazniku svoje KS, to je Trnovske vasi, pri-
pravil prvo samostojno likovno rastavo.
Kdo vas je spodbudil k samostojni razstavi?
Vsak slikar želi svoja dela predstaviti ljudem. Nekoč je treba s
tem začeti in enkrat je razstava prva. Tokrat je bila ta moja prva.
—	Večer ob otvoritvi je bil napolnjen s prijetno domačo besedo,
polno topline. Kdo vam ga je pomagal pripraviti?
To so prijatelji, učitelji, s katerimi se dosti pogovarjamo o raznih
delih, likovnih, literarnih, ker nekateri izmed njih napišejo tudi kake
pesmice. Otvoritev smo pripravili skupaj.
—	Vaše slike so bile razstavljene v učilnici trnovske šole. Kako
ste prišli do zamisli, da jih razstavite na preprostih deskah, zbitih v
primerno ogrodje?
Slike so bile razstavljene v stari trnovski šoli. Danes so učenci v
novi, v stari pa imajo svoje prostore družbenopolitične organizacije.
Med njimi je društvo upokojencev, ki ima velik prostor, primeren za
razstave, ker pač drugih takih prostorov v KS NI. Da so bile slike
obešene na deske, je bila ideja mojega prijatelja. Slike morajo imeti
določeno ozadje. Primerne panoje si je treba izposoditi, kar je precej
drago, deske pa so bile poceni in enostavne za pripravo razstave.
—	Na otvoritvi se je zbralo veliko ljudi. Ste pričakovali takšen
obisk? Kdo so bili obiskovalci?
Obiskovalci so bili krajani KS, sodelavci iz šole, prijatelji, znan-
ci. Toliko ljudi seveda nisem pričakoval in verjetno je to dokaz, da
ljudje na vasi pogrešajo takšne dogodke.
—	Kako krajani vaše KS sprejemajo taka kulturna doživetja?
Na to vprašanje sem že prej skorajda odgovoril in naloga vseh ti-
stih, ki se ljubiteljsko ukvarjamo s kulturo je, da ljudem ponudimo
več takih stvari.
—	V spominski knjigi na razstavi je mnogo obiskovalcev zapisalo
svoje občudovanje nad vašim likovnim udejstvovanjem. Kako jih
sprejemate?
Človek z veseljem prebere takšne stvari. Ne da bi hotel obisko-
valce žaliti, moram te pohvale sprejemati z »rezervo«. Vsak človek
ima pravico, da si o likovnem izdelku ustvari svoje mnenje, lahko ga
hvali ali graja, kar se od človeka do človeka razlikuje. Mislim, da je
sedaj v slikarstvu oziroma sploh v umetnosti takšno obdobje, ko ne
moremo dobesedno reči, to je zelo zelo dobra stvar, druga pa zelo sla-
ba. Tako je treba te kritike sprejeti tako: Vse, kar je narejeno, bi lahko
bilo še boljše.
—	So bili med obiskovalci že priznani slikarji. Nam lahko izdate
njehove ocene?
Na razstavi je bil Lajči Pandur, eden izmed mojih profesorjev in
znani mariborski slikar. Potem sva se pogovarjala o mojih delih. On
pozna moj način dela že iz študentskih let in pravi: »Začetek je do-
ber, zdaj je treba na to podlago graditi in doseči, kar si vsak slikar ali
umetnik želi, to je narediti nekaj dobrih stvari.«
—	Imate koga od drugih slikarjev za vzornika pri ustvarjanju?
Seveda, brez vzornikov ne gre. Zelo so mi všeč impresonisti, naši
in francoski, potem veliki slikarji, kot Rembrandt, Rubens in drugi,
zlasti slikarji, ki se ukvarjajo s problemi svetlobe in sence.
—	Ali je vaša žena prvi kritik, ko dokončate katero izmed slik?
Seveda, le da te kritike manj upoštevam.
—	Kakšni motivi in tehnike vas navdušujejo?
Navdušujejo me različne stvari. Tudi razstava je bila raznoliko
razstavljena, predvsem pokrajina, človeška figura v prostoru, minlji-
vost človeškega življenja...
—	Kdaj ustvarjate in kdo ali kaj vam daje ideje?
Ideje padejo v trenutku, lahko med potjo, na avtobusu, v šoli. Se-
veda mora ideja dozoreti, in ko je zrela, ko te tišči in sili, da moraš
prijeti čopič v roke, potem pa nastane delo.
—	Kaj vas je pritegnilo k likovnemu ustvarjanju?
Že iz osnovnošolskih let me to vleče.
—	Ali ste že v mladosti čutili potrebo po likovnem izražanju svo-
joh misli in čustev?
Da, prav gotovo.
—	Ali ob risanju uživate, čutite duševno zadovoljstvo nad ustvar-
jenim. Mislite, da bi lahko bila dela še boljša?
Da bi lahko bila boljša, kar tudi upam, da bodo. Vsak človek, ki
nekaj dela z veseljem in užitkom, potem ob končanem delu čuti dolo-
čeno zadovoljstvo, čeprav v slikarstvu ne smeš biti zadovoljen, ker se
potem utopiš v lastnem zadovoljstvu.
S tovarišem Danilom se je pogovarjala
Andreja Terbuc
7. a OŠ »dr. Franja Žgeča« Dornava
NA IZLETU V RIMU
Po pouku smo odšli v Ljubljano, tu prespali in se drugo jutro ob
peti uri odpravili pred Križanke, ker nas je že čakal avtobus.
Odpeljali smo se do mejnega prehoda Fernetiči, nadaljevali pot
mimo Trsta, Benetk, Bologne, Padove in Firenc. Med naporno vožnjo
smo imeli več posnetkov.
Blizu Rima smo se ustavili v majhni vasici Orvieto in si ogledali
znamenito cerkev. Ob osemnajsti uri smo prispeli v Rim in se naselili
v hotelu.
Naslednji dan je bil ogled Rima in Vatikana. Šele tretji dan smo
si Rim dodobra ogledali in ga spoznali. Četrti dan smo se odpravili v
Firence, ker smo si na hitro ogledali znamenitosti. Potem smo se od-
pravili proti meji.
Ob desetih smo se pripeljali v Ljubljano. Tam smo izstopili in se
z avtom odpeljali domov.
Ko smo prišli, sem utrujen legel v posteljo.
Matija Jurkovič,
4/a, OŠ Ivan Spolenak, Ptuj
ZELO ME JE PRETRESLO
V	petek, ko se je že temnilo, sta prišla k nam dedek in babica.
Psiček Roni je imel obvezeno točko, zato ga je dedek prinesel po
stopnicah navzgor. Za psičkka smo imeli pripravljeno vedno kaj
okusnega. Tokrat so bili to bonboni, ki jih je imel rajši kot sladoled.
Toda ni se zmenil za slaščice.
Zagnojil se mu je spodnji del tačke, gnojenje pa se je širilo. De-
dek je moral z njim k živinozdravniku. Roni je bil pudelj, črne barve
in ubogljiv. Kadar sem odšla k babici na počitnice, sem ga vodila na
sprehod v Ljudski vrt. Le če sem ga dražila, je potiho zarenčal.
V	ponedeljek mi je mamica povedala, da je psiček Roni umrl.
Začela sem jokati, mamica me je tolažila: »Veš, Petra, tudi mi bomo
nekoč pod zemljo. Kako bi pa bilo, če bi vsi vedno živeli. Nihče ne bi
smel umreti, nihče se ne bi smel roditi. Nekoč bi bili vsi stari. Lotile
bi se nas različne hude bolezni in bi samo trpeli. Roni je bil že star.«
Res je, Roni je bil star že dvanajst let in to je za psa res visoka
starost.
Nehala sem jokati, v srcu pa me je bolela žalost. Zame bo še živel
v mojem srcu in spominu.
Petra Jurkovič,
4/a, OŠ Ivan Spolenak, Ptuj
OH, TI ODRASLI!
Zakaj smo otroci takšni? Se
žabam do pet ne sežemo, pa se
že hvalimo, kateri pozna več vrst
kvalitetnih cigaret in pijač, neka-
teri pa celo trdijo, da bi te stvari
morali poskusiti in jih oceniti.
Od kod vse to? Stojiš na avtobu-
sni postaji pa ti že nekdo moli
pred nos fantastično cigareto.
Pravi: »Frajer, potegni dim. Do-
ber je za zračenje pljuč in ohlaja-
nje živcev. Rečem ti, tipovsko!«
Otroci se zelo radi igrajo Indi-
jance in kavboje. Že od malih
nog se učijo nasilja. Starše ne-
nehno izsiljujejo za velike naku-
pe igrač, predvsem orožja. Tako-
so vzgojeni. Ko zaslišijo na stop-
nicah očetove korake, se skrijejo
za vrata in čakajo v zasedi. Sliši
se strašanski krik: »Roke kvišku!
Ali pa streljam! Če ne boš pri
miru, te ustrelim in boš mrtev.«
Ker se oče tega cirkusa ustraši
mulca nabije in priseže, da ne bo
nikoli več kupoval pripomočkov
za tako strašno igro. Toda čez
nekaj časa mu postane žal in
mulcu predlaga, da začneta z
»vojno«. Sinček je vsekakor ta-
koj za to. Mati ju zmerja in pre-
klinja, ker povzročata vsesplošni
nemir. Ko hoče sinek izvedeti
vsebino kletvice, mu je starši no-
čejo razložiti, zato jo le-ta začne
papagajsko ponavljati.
Da si mati ohladi živce, pošlje
moža in sinčka v gostilno na ko-
zarček hmeljevega soka. Mama
medtem s sosedami ob kavici in
cigaretah ugotavlja vzroke vse
večje ekonomske krize in na
dnevnem redu so seveda tudi no-
vosti v ulici. Aktualni so vlomi,
pričkanja in nezvestoba. Pogo-
vor nanese tudi na sosedovega
sina. Mamica se takoj pohvali:
»Super! Lepo se vede do učite-
ljev, tudi uči se dobro, ne kadi,
ne pohajkuje ...« V veži se zasli-
ši močan ropot in že je v kuhinji
sinček. Malomarno pozdravi:
»Zdravo, stara!« Na mizo vrže
papirček v podpis in sikne: »In
kaj potem?« Mama ga hoče uda-
riti, a se ji spretno izmuzne in
»nekadilcu« padejo iz žepa ciga-
rete. Ko pride domov še oče, iz-
bruhne družinska revolucija. Ni-
smo krivi mi. Krivi so starejši, mi
jih le vestno posnemamo. Starši
naj svoje otroke vzgajajo v zdra-
ve in dostojanstvene ljudi. V nas-
protnem primeru se bodo vloge
zamenjale. Še zoprne zapovedi,
ki jih starši največkrat uporablja-
jo: Bodite pridni, ne hodite na
zabave, ob osmih morate že spa-
ti, »piflajte« se, končati morate
visoke šole, malo jejte in skrom-
no se oblačite, da nam ne bo
zmanjkalo denarja, delajte na-
mesto nas ... Oh, včasih so pravi
diktatorji!
Andreja Zagoranski,
8. r., OŠ Leskovec
pri Ptuju
VOJAŠKE STVARI
Oče mojega prijatelja mora
večkrat na vojaške vaje. Unifor-
mo ima doma. Ko si nadene vo-
jaško suknjo s čini, mi to zelo
ugaja. Ko se drugi dan vrne, je
precej izmučen, vendar tega ne
pokaže. Na balkonu potem obe-
sijo njegovo uniformo in jo čisti-
jo. Tudi jaz sem bil že vojak,
vendar samo v igri.
Vojaške stvari me zelo zanima-
jo. Kadar moram v mesto, grem
večkrat ob ograji vojašnice. Na
dvorišču vojašnice opazim več-
krat amfibijska oklepna vozila in
dolgocevne topove. V dolgi lopi
pa se nahajajo številni kamioni.
Vsi so prebarvani z motno zeleno
maskirno barvo. Najraje pa bi vi-
del najnovejše rakete. Ob ograji
se nahaja vojaško telovadišče z
dolgo progo z različimi prepre-
kami. Prepreke mora obvladati
vsak vojak, toda ne v telovadni
obleki, temveč v vojaški opremi.
Spočetka tega ne zmorejo vsi. Ni
se lahko vzpenjati po skoraj štiri
metre dolgi vrvi ali se zavihteti
čez skoraj tri metre visoko leseno
steno. V obrambnem boju mora-
mo biti pripravljeni na vsakovr-
stne napore.
Ko sem nekega popoldneva
postajal ob ograji, se mi je pribli-
žal stražar z avtomatsko puško.
Strogo me je pogledal. Ze sem
mislil, da mi bo ukazal, naj se
umaknem. Nazadnje pa se je na-
smehnil in me vprašal, kako mi
je ime in v katero šolo hodim.
Odgovoril sem mu. Potem pa
sem se ojunačil in mu tudi sam
postavil nekaj vprašanj. Dejal mi
je, da prihaja na vrsto za stražo
po strogem vrstnem redu — po-
dnevi, ponoči, ob kateremkoli
vremenu. V mrazu pa imajo bun-
de, kapuce in kožuhovinaste
škornje. Vprašal sem ga tudi, če
ima prave naboje. Zatrdil je, da
jih ima, a samo na straži in v pri-
meru, če bi nastopila vojna. Ene-
ga je vzel iz puške in mi ga poka-
zal. Bil je ožji od tistih, ki jih
imam nekaj doma in ki so goto-
vo še od starih pušk. Zanimalo
me je tudi, če mu je težko pri vo-
jakih. Odgovoril mi je, da je spo-
četka težje prenašal strožji red in
disciplino, zdaj pa se mu zdi, da
brez tega sploh ne bi bilo mogo-
če uspešno delati in imeti vojaški
pouk.
Tedaj se je približal dežurni
oficir in namignil stražarju, naj
se ne pogovarja s civilom. Ko pa
je ugotovil, kako me zanimajo
vojaške stvari, mi je prijazno po-
kimal.
Vendar sem začutil, da sem se
nekoliko predolgo pogovarjal z
vojakom. Res ga ne bi smel zadr-
ževati pri opravljanju stražarskih
dolžnosti. Ko sem odhajal, sem
pomislil, da med našo armado in
ljudmi ni nobenih pregraj. Vsi
Jugoslovani bomo drug drugega
podpirali, če bo treba braniti na-
šo domovino.
Andrej Satler,
8/ a, OŠ Franc Osojnik
NAŠE ČEBELE
Bilo je meseca maja. Očka je
od prijatelja dobil panj čebel.
Odpeljali smo ga k babici v Sto-
perce. Že pred tem si je očka na-
bavil nekaj knjig o čebelah. Ne-
kega dne sva se z očkom odpelja-
la k prijatelju, da bi nama po-
drobno razkazal svoj čebeljnjak.
Pozneje sem še nekajkrat opazo-
vala očka pri delu in tako sem
tudi sama spoznavala življenje
čebel in razna čebelarska opravi-
la.
Včasih so čebele gradile satje v
drevesnih deblih in drugih zašči-
tenih krajih. Ko so ljudje spo-
znali njihovo koristnost, so jih
začeli gojiti v panjih. Najbolj po-
gosti tip panja na Slovenskem je
AŽ panj. To sta kratici znanih
čebelarjev Albertija in Žniderši-
ča. Slovenski čebelar Žnideršič je
izpopolnil Albertijev panj. Ta
panj je sestavljen iz dveh enakih
delov, ki sta ločena s posebno re-
šetko. V vsaki polovici je prosto-
ra za deset premičnih satov. Panj
je zgrajen iz 20 mm debelih
smrekovih desk. Na prednji stra-
ni je dvojna stena z odprtino ali
žrelom, skozi katerega izletavajo
čebele. Na zadnji strani so vrata,
skozi katera se lahko pride do
satja. Spodnja polovica panja se
imenuje plodišče, kjer se nahaja
matica in se razvijajo mlade če-
bele. Zgornja polovica pa se ime-
nuje medišče in služi za nanaša-
nje medu. Rešetka med njima
ima takšne odprtine, da čebele
lahko prehajajo skozi njo, mati-
ca, ki je večja od čebel, pa ne. V
plodišču preživi zimo približno 5
do 6000 čebel z matico. Spomla-
di, ko se otopli in začnejo cveteti
rastline, začutijo čebele, da bodo
imele dovolj hrane in zato začne
matica zalegati. Čebele začnejo
graditi tudi novo satje. Število
čebel se hitro povečuje.
Razvoj od jajčeca do čebele
traja približno 30 dni. Tudi čebe-
la sama živi okoli 30 dni zato,
ker se zaradi pridnega dela hitro
izčrpa. Samo čebele, ki prezimi-
jo, živijo 5 do 6 mesecev, zato,
ker pozimi ne zapuščajo panja.
Hranijo se z zalogo medu, ki jo
čebelarji v jeseni morajo pustiti v
panju.
Sredi poletja, ko je paša naj-
bolj izdatna, se število čebel za-
radi pridnega zaleganja matice
poveča na 50 do 60 tisoč. Tako
število čebel pa pridela že toliko
medu, da ga čebelarji lahko ne-
kaj tudi odvzamejo. Tako se do-
bi cvetlični med, po končanem
cvetenju akacije in kostanja pa
pretežno akacijev in kostanjev
med.
Sredi poletja se je zgodilo ne-
kaj nenavadnega. Ko smo prišli
k babici je očka opazil, da je v
panju nenadoma precej manj če-
bel. Tega si nismo znali pojasniti
dokler nismo na bližnji bukvi za-
slišali čudno brenčanje. Ko smo
prišli bliže, smo zagledali čebelji
roj, ki je visel na veji. Ker očka
ni vedel kaj naj naredi, je odšel
po pomoč k najbližnjem čebelar-
juj. Ta mu je posodil prazen panj
in nato sta skupaj spravila roj z
veje. Poiskali smo večjo karton-
sko škatlo, ki sta jo podstavila
pod roj, nato pa z močnim sun-
kom po veji dosegla, da je roj pa-
del v škatlo. Nato sta čebele iz
škatle stresla v prazen panj. Poz-
neje sem izvedela, da je rojenje
čebel naraven pojav, do katerega
pride, če se v panju razvije druga
matica. Preden se nova matica
izleže, stara matica zapusti panj s
skoraj polovico čebel.
O čebelah in življenju v panju
bi se še dalo povedati marsikaj
zanimivega. Kljub temu, da še
nisem zvedela vsega o čebelah
pa sem spoznala zakaj ljudem, ki
so delavni včasih rečejo »priden
kot čebela.«
Maja Škrinjar,
5/c, OŠ Franc Osojnik,
Ptuj
8 - ZA RAZVEDRILO
22. januar 1987 - tednik
Dober den, jaz pa vun iz vinske kleti grem! Ker se nama če letos
malo vino kvoriti.k sma Mico že drugi vinski pretok naredila. Vete, len-
sko jesen je marsikateri vinogrodnik grešija, če neje pravilno mošta žve-
pla, zlo pomembno pa je bilo tudi prvo pravocajtno pretakanje vina. Prvo
pretakanje je najboljšo takoj, ko mošt do kunca odvre. Tisti, ki mislijo da
dajo drože vini kokšno aromo, se prekleto motijo. Vete, drek je drek no
drek še nikol neje diša. Motijo se tudi tisti, ki mislijo, da je žveplo stfup
za vino no povzročitelj glavobola: na sto litrov vina je nujno vujžgati y
polovjok eno štengo žvepla pri mošti no pretokanji. Žveplo je preventivno
zdravilo za vino, seveda pa z žveplom tudi ne kože pretiravati.
Ker vino no meso fkuper pašeta, vam morem povedati, da sma z
Mico svinjsko sedmino imela. Gujdeka sma v tunko spravila, da bode
spomlodi no poleti ob delovnih dnevih kaj za v pisker djoti. Saj sen van
že poveda, da vinsko no svinjsko dota največ delovne energije.
Kaj pa provite na sneg? Tejko ga imamo, da bi ga lehko izvažali. Pa
se nibeden ekonomist ne znajde, da bi kakšni kšeft naredli z arabskimi
šejki: mi njim sneg oni pa nam nafto. To bi bija posel stoletja, glih tak
kak naš Jugo, ki neje za dugo. Drgačik pa je na našem Suhem bregi vse
pa starem. Zdaj pozimi se boj za pečjo držimo, kak bode sneg doj odiša
pa bomo začeli drgoč rintati. Pa sej na kmetih tudi pozimi nega pravega
mira: vete krave, svinje, kaze, kure no drugi domači prijatelji, so pač tak
navajeni, da čejo vsaki den jesti na piti. Tak je pač, saj tudi ljudje pravi-
mo, kaj vse bi meli, če nebi pili no jeli.
Te pa zadosti za gnes. Drugič več. Pište mi kaj, kak se mate. Rad bom
objava vsako pismo, če bode le rep no glavo melo. Te pa .srečna. Vas poz-
dravljam prek hribov in dolin brez svinjskih kolin. Vaš Lujzek.
tednik
ŠPORT IN DRUŠTVA — 9
V nedeljo
Strmec 1987!
Pravo zimsko veselje se obeta
v nedeljo, 25. januarja, na smu-
čišču v Strmcu pri Leskovcu, kjer
bo potekalo jubilejno, 10. tekmo-
vanje v smučarskih skokih in
smuku. Prizadevni organizatorji
_ člani smučarske sekcije Str-
mec, ki delujejo v okviru TVD
Partizan Leskovec, so povedali,
da so poleti skakalnico obnovili-
in podaljšali nalet, tako da lahko
pričakujemo letos skoke tudi do
35 m. Proga za smuk pa bo to-
krat dolga 900 m, čas pa bo mer-
jen elektronsko. Kot vstopnica
bo veljal obesek, ki ga bodo obi-
skovalci lahko kupili na prizoriš-
ču, prijave pa sprejemajo od de-
vete do desete ure, ko se bo tek-
movanje tudi pričelo. Sjnučarji
in vsi ostali ljubitelji belega cir-
kusa, vabljeni v Strmec!
— OM
Velik uspeh
Brodnjaka
Na 8. memofialu A. Jakhla v
Zalogu, kjer je tekmovalo več
kot 200 udeležencev, so se dobro
izkazali tudi mladi igralci NTK
Petovia iz Ptuja.
Med mlajšimi pionirji je bil
najboljši Blaž Brodnjak, ki je
zmagal po ogorčenem in razbur-
ljivem boju v finalu z Zrimom iz
M. Sobote. Blaž je v četrtfinalu
premagal Petja Janžekoviča, ki je
tako dopolnil uspeh.
Odlično so tekmovale tudi
pionirke, saj se je Mateja Cegnar
prav tako uvrstila v četrtfinale v
kategoriji mlajših pionirk. Ostale
so se uvrstile med 16 najboljših.
Naslednje tekmovanje je čez
dober teden in sicer 30. januarja
v Zagrebu, Odprto prvenstvo Za-
greba. Zaželimo našim mladim
tekmovalcem veliko športnih
uspehov.	B. M.
Košarkarji Drave
ponovno izgubili
v soboto, 17. januarja, so se
ptujski košarkarji pomerili v
Gornji Radgoni z domačo ekipo
in visoko izgubili, 89:50. Gornje-
radgončani so bili boljši v vseh
elementih igre in so zasluženo
zmagali.
Košarkarji bodo imeli sedaj
tritedenski odmor, ki ga bodo
morali koristno uporabiti, če že-
lijo v nadaljevanju tekmovanja
zaigrati bolje.
, V soboto, 7. februarja, bo^o
Dravaši zaigrali v Rušah. MG
Šahovski turnir
Športno društvo Turnišče je v
nedeljo, 18. januarja, uspešno iz-
vedlo hitropotezni šahovski tur-
nir, na katerem je sodelovalo
dvanajst šahistov iz krajevnih
skupnosti Hajdina, Kidričevo,
Videm, Boris Ziherl in Turnišče.
Turnir je potekal po sistemu
vsak z vsakim ter je bilo tako
odigrano enajst kol. Največ
uspeha je imel Dušan Jaušovec z
10 točkami, drugo mesto je osvo-
jil Dušan Majcenovič z 10 točka-
mi in tretje mesto Marjan Polaj-
nar z 9,5 točke. Sledijo Anton Za-
goršek 7, Edi Selinšek 6, Dragan
Matjašič 5, Miran Marinič 4,5,
Matjaž Planjšek 4 (najmlajši
udeleženec), Zvonko Plajnšek 4,
Miran Koderman 3, Robi Roz-
man 2 in Daniel Pušnik O točk.
ZB
Letne konference
^ tem mesecu bi naj vse strel-
ske družine v občini Ptuj izvedle
svoje letne konference ter poro-
di'? z njih poslale na OSZ Ptuj.
Pn OSZ Ptuj pa je delo za pri-
pravo letne konference že v pol-
nem teku. Ta bo v petek, 20. fe-
bruarja, v prostorih družbene
prehrane v DO Agis Ptuj. ZB
Pogoji so se izboljšali
Člani in članice rokometnega kluba Drava so v
minulem letu delali veliko, v tekmovalnem delu pa
bili Doprečno uspešni. Na letni konferenci, ki ie
bila v petek, so med drugim ugotovili, da so k te-
mu veliko prispevali pogoji za vadbo in nastopa-
nje, ki še vedno niso takšni, kot bi lahko bili. Gre
predvsem za možnost vadbe v novi športni dvora-
ni Center, premajhno število vadbenih ur in težave
z razsvetliavo na stadionu Drava, svoje pa je do-
dala tudi premajhna izkušenost trenerjev. Proti
koncu sezone so se razmere z izjemo dvorane Cen-
ter uredile na bolje, kaže pa, da bo tako tudi z vad-
beno in igralno površino v novi dvorani. Po zago-
tovilih upravljalcev bodo med zimskimi počitnica-
mi parket pripravili za normalno delo in tako bo
tudi rokomet v ptujski občini dobil pogoje za ka-
kovostno delo. Potem pa bo vse odvisno od trener-
jev, vodstva in števila vadbenih ur. Tako bo roko-
met lahko še pridobil na svoji že tako potrjeni šti-
ridesetletni priljubljenosti tudi v ptujski občini. Iz-
postavili so tudi izboljšanje finančnih pogojev za
delo, saj jim družba zagotavlja večino denarja za
delovanje in po novem tudi za strokovni kader,
manjkajoči del — približno petino — pa zagotovi-
jo z organiziranjem prireditev, reklamami, vstop-
nino in članarino. Pričakujejo, da bo tako tudi le-
tos. S svoje strani so sredi priprav na tradicionalni
Rokometni ples (7. marca v ptujskem hotelu), več-
jo prireditev želijo izvesti tudi skupaj s člani Ša-
hovskega društva MI P, pripravili pa se bodo tudi
na jubilej — 40. obletnico kluba.
Gotovo je res, da sedaj uspehi v rokometu niso
takšni, kot bi si jih občani ptujske občine želeli.
Ker to ni primer samo v rokometu, je Zveza teles-
nokulturnih organizacij občine Ptuj že zaposlila
strokovnega sodelavca za področje tekmovalnega
športa. Zato bo nadaljne delo temeljilo na strokov-
nih osnovah, na več znanja, kar smo v prejšnjih
obdobjih pogrešali. S tem in z ureditvijo pogojev
za vadbo se bo rokomet v prihodnjih letih gotovo
povzpel stopnico više. Želja je, da se z leti postavi
ob bok boljšim slovenskim klubom. Del tega je že
dosežen, zlasti v ženskem delu, podobno pa želijo
tudi pri moškem rokometu.
Na letni konferenci so razrešili dosedanje vod-
stvo (vodil ga je Albin Pišek) in izvolili novo, s
predsednikom Danilom Koletnikom.
1. kotar
Prvi hitropotezni turnir dobil
Polajžer
Da bi šahisti ŠD MIP Ptuj izvedli obširen pro-
gram, ki so si ga zadali v letošnjem letu, so že pri-
čeli z različnimi tekmovanji. Tako je bil odigran
prvi hitropotezni turnir, na katerem je med 16 ude-
leženci zmagal MM Danilo POLAJŽER s 13,5 toč-
ke, sledijo 2. in 3. Bohak in Bezjak 12,5; 4. Iljaž
12; 5. Kneževič 11; 6. Čič 9,5; 7. Žlender 9 točk
itd.
Prav tako se je pričelo tudi društveno prvenstvo,
kateremu dajejo še posebno pozornost in pomen.
Prijavljenih Je 17 posameznikov, naslov pa brani
MK Albin Zganec. Od standardnih igralcev prve-
ga moštva nastopajo vsi razen Podkrajška in Seru-
ge, vzpodbudna pa je udeležba velikega števila
mladih, med njimi tudi pionirke Anita Ličina.
Igralni dnevi so 22., 24., 27. in 29. januarja ob 17.
flri; ob isti uri so tudi 3. in 5. februarja, medtem ko
so 25. januarja in 1. februarja 1987 ob 15. uri, za-
ključek prvenstva pa bo v petek, 6. februarja ob
18. uri, ko bo za vse udeležence turnirja tudi hitro-
potezni turnir.
V 1. kolu so bili doseženi naslednji rezultati:
Žlender—Polajžer (prek, v izen. poziciji), Brglez—
Ličina M. 1:0, Žmavc—Žganec, prelož., Bohak—
Reberc 1:0, Ličina A,—Majcenovič 0:1, Feguš—
Polajžer S. 1:0, Klajderič-Viher 1:0, Iljaž-Težak
1:0, Bezjak prost.
Omeniti velja še nastop nekaterih posamezni-
kov, članov ŠD MIP Ptuj na raznih turnirjih. Tako
je v začetku meseca MM Danilo Polajžer brez po-
raza zmagal na močnem turnirju v Varaždinskih
Toplicah z 8 točkami med 42 udeleženci. MK Al-
bin Žganec je od 6. do 16. januarja 1987 sodeloval
na močnem mednarodnem turnirju v Budimpešti,
kjer je od 9 možnih točk osvojil 6,5 in si tako pre-
cej popravil rating.
Posebno pozornost v društvu namenjajo vzgoji
mladih, za kar je organizirana tradicionalna pio-
nirska šola, za soboto, 24. januarja, pa je razpisa-
no občinsko ekipno pionirsko prvenstvo v OŠ
Podlehnik s pričetkom ob 8. uri.
Silva Razlag
III. kolo občinske lige
V nedeljo, 18. januarja, so odstreljali III. kolo občinske lige v streljanju s
serijsko zračno puško. Tega kola se je udeležilo 22 ekip s prek osemdeset strel-
ci. Ekipni zmagovalec kola je ekipa Kidričevo-I s 1063 krogi pred ekipo Jožeta
Lacka 1048, sledijo Turnišče-I 1050, Železničar-I 1034, Agis-I 1030, Turnišče-II
1011, MIP-I 985, Vitomarci 982, Polenšak 981, Opekar-I, Juršinci, Draženci, in
druge ekipe. Najboljši posamezniki so bili David Ribič (Turnišče) 273, Albert
Frčeč (Kidričevo) 273 in Lubec (Kidričevo) 272 krogov.
Vrstni red ekip po treh kolih: Kidričevo-I 3171, Jože Lacko 3154, Turniš-
če-I 3119, Železničar-I 3075, Agis-I 3066, Turnišče-II 2989, MIP-I 2958, Vito-
marci 2950, Opekar-I 2930, Juršinci 2850, Polenšak 2832, Dornava-I 2754, Tr-
novska vas 2744, Draženci 2719, Turnišče-III ?617, Opekar-II 2604, Kidričevo-
II 2470, Železničar-II 2464, Dornava-II 2451, MIP-II 2307, Videm 2134, in
Agis-II 1037 krogov.
Vrstni red najboljših posameznikov: Ludvik Pšajd (J. Lacko) 819, David
Ribič 804, Adolf Mihelač 803 (oba Turnišče), in drugi.
Naslednje, IV. kolo občinske lige v streljanju s serijsko zračno puško bo v
nedeljo, 1. februarja.	ZB
Ureditev parketa
v telovadnici Center sicer res poteka program telesne kulture za srednje-
šolce, prav tako pa tudi vadba nekaterih športnih klubov. Kot je znano, je zara-
di nepravilnosti pri izvajanju del še vedno nedokončana ureditev parketa. Le-
tega je potrebno še zbrusiti in polakirati. Izvajalec del, KGP TOZD Visoke
gradnje zagotavlja, da bo v času zimskih počitnic — od 26. januarja do 8. febru-
arja — ta dela opravil. Telovadnica bo torej po počitnicah športnim klubom in
učencem spet na voljo.	d. 1.
Andrej Štremfelj o štirih
osemtisočakih
čeprav je zima za planince čas mirovanja, s svojimi aktivnostmi
ne odnehajo. Člani planinskega društva Ptuj so tako pred kratkim
uspešno izvedli svoj tradicionalni planinski ples. Prava poslastica za
vse ljubitelje gora pa je bilo minulo predavanje vrhunskega alpinista
Andreja Štremfija, udeleženca številnih odprav v tuja gorstva in osva-
jalce štirih osemtisočakov. V petek, 16. januarja, zvečer se je za malim
odrom Srednješolskega centra Ptuj predstavil s predavanjem Na šti-
rih osemtisočakih, ki ga je popestril z glasbo in čudovitimi barvnimi
diapozitivi. Avtorje govoril o treh odpravah, na katerih je dosegel šti-
ri vrhove, visoke prek 8.000 m: Gasherbrum I leta 1977, Mount Eve-
rest 1979 ter Gasherbrum II in Broad Peak leta 1986. Predstavil je de-
žele Pakistana in Nepala, v katerih ležijo omenjeni vrhovi, govoril o
navadah ljudi, ki jih je srečeval na poti, in pod. Z avtorjem je bila tudi
njegova žena Marija Štremfelj, prva Jugoslovanka, ki je lani osvojila
osemtisočak Broad Peak in se bo čez dva meseca, točneje 20. marca
Ptujčanom predstavila s samostojnim predavanjem. Sicer pa je minu-
lo pričevanje Andreja Štremfija nadvse uspelo, o čemer so pričala tu-
di številna vprašanja, s katerimi so ga udeleženci ob koncu dobesed-
no zasuli.	— OM
TVD Partizan
Markovci
ocenilo
delo
Bogata je tradicija društva, ka-
terega začetki segajo v leto 1933.
V tem obdobju so njegovi člani
— pripadniki ponesli v svet ime
kraja, kjer domuje korant. Po 55
letih neumornega dela tako
funkcionarjev kot članstva je na
čelo društva predsednica Stanka
Knapič, ki so ji zaupali vodstvo
tudi v naslednjem mandatu.
V društvu deluje nad 250 pri-
padnikov, ki se ukvarjajo za atle-
tiko, namiznim tenisom, šahom,
najuspešnejši so v nogometu,
kjer nastopajo tri moštva in to
Bukovcih, Stojncih in Markov-
cih, ter s splošno rekreacijo, kjer
je 125 pripadnikov osvojilo znač-
ko v akciji »teči, kolesari, hodi«.
Na občnem zboru so ugotovili,
da je zastavljeni program izve-
den, ugotavljajo pa, da je vse
premalo dela z žensko mladino.
Prav tako se kažejo potrebe po
atletski stezi ob obnovljenem no-
gometnem igrišču, kjer so opra-
vili že nad 500 ur prostovoljnega
dela. Prav tako bo potrebno po-
svetiti večjo skrb vzdrževanju te-
lovadnice, ki je sedaj v slabem
stanju. Društvo potrebuje tudi
več strokovnega kadra, ki ga bo
potrebno usposobiti.
Zelo tesno je sodelovanje s
ŠŠD na osnovni šoli, kot tudi s
pobratenim društvom TVD Par-
tizan Slovenj Gradec. Sekcije pa
vzdržujejo tesne vezi z društvi v
Babincu, Zavrču, Bogojini in ŠD
v ZR Nemčiji. Sprejet je bil pro-
gram dela za letošnje leto kot tu-
di želja novega vodstva, da še na-
prej z uspehi in nastopi dostojno
zastopajo društvo in Markovce.
anc
Razstava golobov in okrasne
perutnine
Društvo gojiteljev pasemskih malih živali Ptuj ima trenutno 55
aktivnih članov, ki so v drugi polovici prejšnjega tedna v dneh od pet-
a, 16. do vključno nedelje, 18. januarja izvedli svojo letno društveno
razstavo. V domu krajanov KS Ivan Spolenak na Bregu so si obisko-
alci lahko tokrat ogledali le razstavljene golobe različnih pasem ter
Krasno perutnino (race, gosi, kokoši ter zlate in srebrne fazane). Raz-
ava je bila glede na nenehno sneženje razmeroma dobro obiskana,
posamezne živali lanskega prirasta pa so tudi ocenili člani strokovne
omisije. Žal tokrat niso razstavljali kuncev, ker za to velja prepoved
po zadnjem primeru bolezni miksomatoze šest mesecev. —OM
10 - ZA RAZVEDRILO
22. januar 1987 - tednik
tednik
— 22. januar 1987
OGLASI iN OBJAVE - 11
Smučarski
tečaji
za
najmlajše
Smučarski klub Ptuj je tudi le-
tos skupaj z Vzgojnovarstveno
organizacijo Ptuj pripravil smu-
čarske tečaje^ za vrteške otroke.
Za vrteške otroke je treba za
12-urni tečaj odšteti 4.600 dinar-
jev, če so člani Smučarskega klu-
ba, če niso člani pa 5.100 dinar-
jev. Za male šolarje traja tečaj 15
ur, člani plačajo 6.900, nečlani
pa 7.600 dinarjev. S tem denar-
jem so kriti stroški za vaditelje in
ureditev smučarskega poligona.
Vsi tečajniki se ob zaključku te-
čaja pomerijo tudi na tekmova-
nju.
Ta teden so začeli s tečaji otro-
ci iz ptujskih enot vzgojnovar-
stvene organizacije, februarja pa
bo tečaj še za tiste iz zunanjih
enot. Zanje bo tečaj nekoliko
dražji, ker bo treba plačati še
stroške dragega prevoza. Tečaji
so na grajskem hribu v Ptuju,
kjer ni vlečnice.
Kako pa je v Mariboru? Rav-
nateljica vrtca Jožice Flander
Erika Jovanovski je povedala, da
organizira smučarske tečaje
Smučarska šola Pohorje Branik.
Trajajo 15 šolskih ur, potekajo
pa na Pohorju, kjer so urejena
smučišča z vlečnico, udeleženci
pa morajo plačati 15.000 dinar-
jev. V to ceno je vštet vsakodne-
vni prevoz otrok iz vrtcev na Po-
horje in nazaj, kar je precejšen
strošek. Za minimalne stroške si
je mogoče izposoditi tudi popol-
no opremo za smučanje, otroci iz
socialno šibkih družin pa se lah-
ko udeležijo tečaja brezplačno.
Še ena zanimivost iz Maribo-
ra. Tamkajšnje vzgojnovarstvene
organizacije organizirajo tudi zi-
movanje za vrteške otroke, ki tra-
ja pet dni. Otroci zimujejo v pla-
ninskem domu na Glažuti, kjer
pa je prostora le za 60 otrok
hkrati. Z otroki so vzgojiteljice,
organizirajo smučarski tečaj, raz-
ne zimske igre in še o naravi po-
zimi se kaj naučijo. V vrtcih ugo-
tavljajo, da je zanimanje staršev
za zimovanje otrok izredno veli-
ko, zato razmišljajo, da bi na pri-
mer ustrezno uredili dom Miloša
Zidanška, kjer bi bile tudi zmo-
gljivosti večje. Vsekakor spod-
budna razmišljanja, ki bodo brez
dvoma prispevala k še boljši or-
ganizaciji zimovanja vrteških
otrok iz vseh šestih mariborskih
občin.
N. Dobljekar
Delavci Perutnine prvič na
zdravljenju v zdraviliščih
Večina delavcev Perutnine
Ptuj je na svojih delovnih mestih
dnevno izpostavljena mrazu, vla-
gi, ropotu, prahu in plinom, kar
škoduje njihovemu zdravju.
Zelja naše delovne organizaci-
je je, da ohrani zdravje delavcev
na primerni ravni.
Z namenom, da bi ugotovili
dejansko zdravstveno stanje in
načrtovali preventivne ukrepe,
smo na nivoju DO anketirali de-
lavce. Ugotovili smo, da ima kar
visok odstotek zaposlenih težave
z zdravjem, iz leta v leto pa na-
rašča tudi število delovnih invali-
dov.
To je bil dovolj močan razlog,
da smo ukrepali. V srednjeročni
program aktivnosti na področju
skrbi za delavca smo vključili iz-
vajanje dodatnega zdravstvenega
varstva delavcev. To bo zajemalo
tridnevne specialistične zdrav-
stvene preglede v zdraviliščih,
desetdnevni medicinsko-progra-
mirani aktivni oddih za tiste, ki
delajo v najtežjih delovnih pogo-
jih, ter zdravljenje in okrevanje v
zdraviliščih. Slednje naj bi traja-
lo najmanj 14 dni.
Program smo začeli izvajati
decembra lani. Na zdravljenje in
okrevanje je bilo napotenih 18
delavcev, in sicer: šest na zdra-
vljenje v Krapinske toplice, pet v
Radence, štirje v Rogaško Slati-
no in trije v Dobrno.
Ker je bilo za zdravljenje iz-
branih več huje bolnih delavcev,
ki bi jim koristilo daljše zdravlje-
nje, smo za sodelovanje zaprosili
Zdravstveno skupnost Ptuj. Tako
je lahko na 21-dnevno zdravlje-
nje odšlo 10 delavcev, katerim je
zdravstvene storitve plačala
Zdravstvena skupnost, hotelske
usluge pa delovna organizacija.
Osmim delavcem, ki so bili na
zdravljenju samo 14 dni, je oboje
plačala delovna organizacija.
Delavce so predlagale osno-
vne organizacije sindikata po na-
slednjih kriterijih: zdravstveno
stanje, socialno stanje, delovna
doba. V nadaljnem izboru je so-
deloval lečeči zdravnik in Zdrav-
niški konzilij Zdravstvenega cen-
tra Ptuj.
Delavce na zdravljenju sta
obiskala socialna delavka in no-
vinar DO.
Z uslugami so bili nadvse za-
dovoljni. Ker je bilo vse vnaprej
dogovorjeno, so bili deležni še
posebne pozornosti zdravnika —
specialista v zdravilišču. Mnogi
od njih so bili prvič od doma, ve-
čina pa je tudi prvič bivala v ho-
telu. S tem, da so pri zdravljenju
spremenili okolje, je bil dan še
en pomemben pogoj za izboljša-
nje njihovega psiho-fizičnega po-
čutja.
Na delo so se vrnili sproščeni,
polni novih vtisov in delovnega
elana.
Uvedba dodatnega preventiv-
nega zdravstvenega varstva de-
lavcev Perutnine je v kolektivu
in izven njega naletela na zelo
pozitiven odmev. Z načrtovanim
programom mislimo nadaljevati
in ga še razširiti.
Štefanija SKAZA
Skupni posaetek ob obisku	C®*® L. Cajnko)
Raziskava
onesnaženosti
Konec decembra je Inštitut za
geografijo pri Univerzi Edvarda
Kardelja v Ljubljani izdal prvi
del raziskave o problematiki
onesnaževanja okolja v ptujski
občini. Raziskava je nastala na
pobudo Raziskovalne skupnosti
Ptuj, hkrati pa tudi iz interesa
omenjenega inštituta, da razišče
onesnaženje okolja na področju,
ki je zanimivo po svojih geograf-
skih značilnostih, predvsem pa
zaradi usmerjenosti v kmetijstvo.
Prvi del raziskave obravnava
predvsem vire onesnaževanja v
ptujski občini. Te so jih razisko-
valci opredelili na osnovi ankete,
ki so jo poslali vsem večjim de-
lovnim organizacijam v občini.
Celovito pa obravnava še ones-
naženost zraka, gozdov, pitne vo-
de in prinaša natančen opis gra-
moznic in njihove namembnosti
v ptujski občini.
d. 1.
Intemo izobraževanje
v kmetijskem kombinatu
Pred kratkim so v Kmetijskem kombinatu Ptuj v okviru svojega
internega izobraževanja izvedli dvodnevni seminar za direktorje toz-
dov in delovne organizacije ter za vodje sektorjev. Predavanja so bila
zelo zanimiva, med drugim pa so slušatelji z zanimanjem prisluhnili
Živku Bergantu, ki je predaval o nalogi direktorjev v obdobju gospo-
darske stabilizacije; Milan Kneževič je predaval o agroindustrijskih
razvojnih usmeritvah v Sloveniji; Marjan Firš iz mariborskega Tama
o inovacijskih procesih v združenem delu — pri tem predavanju so
sodelovali tudi vsi predsedniki komisij za inovacijsko dejavnost:
Branko Gorjup pa je predaval o usmeritvah in dolgoročnih načrtih
Kmetijskega kombinata Ptuj. Kot je povedala Franja Čeh, ki v KK
skrbi za izobraževanje, bodo tudi v letošnjem letu izvedli vrsto izobra-
ževalnih oblik za različna področja zaposlitev v tej kmetijski delovni
organizaciji.	_ OM
Dela nekoliko kasnijo
v začetku decembra je bil prizidek pri osnovni šoli Ivana Spole-
naka pod streho, trenutno pa dela nekoliko kasnijo, ker niso mogli
pravočasno montirati oken. Tako ta čas delavci delajo le v starem de-
lu šole in čakajo kdaj bodo lahko v novem prizidku zakurili in nada-
ljevali z gradbenimi deli.
Sicer pa nam je ravnateljica šole Sanja Purgajeva dejala, da so
15. januarja v celoti poravnali dogovorjeni znesek in da kljub temu
upajo, da bo prizidek do meseca aprila nared za otvoritev, kar jim za-
gotavlja tudi izvajalec.
Doslej je bilo za okrog 13 milijonov dinarjev del, ki jih prvotno
niso planirali, iz samoprispevka pa pričakujejo delavci šole tudi de-
nar za opremo, ki bo stala okrog 47 milijonov dinaijev.	mš
Takole je ta čas videti prizidek pri osnovni šoli Ivan Spolenak
Foto: mš
V tednu od 13. do vključno 20. januarja so miličniki postaje milice
Ptuj in oddelkov posredovali v štirih prometnih nesrečah ter pri tem zabe-
ležili eno hudo in tri lažje telesne poškodbe. Vzroki nesreč so bili nepre-
vidnost pri pluženju s traktorjem, neprilagojena hitrost in vožnja brez
zimske opreme. Materialna škoda na vozilih je ocenjena na okoli 700 ti-
sočakov.
S TRAKTORJEM PO STRMINI
Do hude delovne nezgode je prišlo v soboto, 17. januarja, ob 22.
uri na lokalni cesti v Sedlašku pri Podlehniku. Voznik traktorja s plu-
gom Jože Poštrak iz Podlehnika je pri pluženju zapeljal z lokalne ce-
ste na rob strmine, zaradi česar je traktor zdrsel in se prevračal kakih
110 metrov. Pri tem je sopotnik Maks Gregorec pravočasno seskočil,
medtem ko je voznik Poštrak padel s traktorja med prevračanjem in
obležal v snegu hudo poškodovan.
OPOZORILO VOZNIKOM!
Miličniki opozarjajo na skrajno previdno vožnjo, saj so kljub ne-
nehnemu pluženju ceste na našem območju še zmeraj za vožnjo ne-
varne. Ocenjujejo, da so ceste razmeroma dobro splužene, vendar je
ponekod ostalo na voziščih še nekaj snega, zato je obvezna zimska
oprema in predvsem prilagojena hitrost glede na stanje cestišča. Ob
nižjih temperaturah obstaja velika nevarnost poledice.
- OM
Kako med počitnicrmi?
Iz Zveze prijateljev mladine občine Ptuj so nas obvestili, da bodo
tudi letos poskrbeli za organizirano preživljanje prostega časa med
polletnimi počitnicami.
V	Vzgojnovarstveni organizaciji v Ptuju bodo v vseh počitniških
dneh pripravili pravljične ure in poskrbeli za igrice v vrtcu na Potrče-
vi in sicer v času od 10. do 12. ure. Od 26. do 30. januarja bodo med
10. in 12. uro na voljo vse tri telovadnice v osnovni šoli Olga Meglič.
26. januarja bodo v šoli Tone Žnidarič od devete ure naprej predvaja-
li filme za otroke, 27. januarja pa bodo v šoli Franca Osojnika poskr-
beli za organizirano smučanje in sankanje od devete do dvanajste ure.
Zborno mesto bo pred šolo. 29. januarja se bo v organizirano preži-
vljanje počitnic vključila tudi ptujska telesnokulturna skupnost z re-
kreacijo in športnimi igrami za vso mladino od 11. ure in 30 minut da-
'je.
Šolarje vabimo, da ponujene možnosti izkoristijo in da se v čim-
večjem številu vključijo v ta program.	mš
Razprodaja?
Da, vendar le razprodaja zaradi razprodaje! V ponedeljek, 19. ja-
nuarja, trgovin z žensko, moško in otroško konfekcijo kupci niso na-
polnili tako kot prejšnja leta, čeprav je bil to dan, ko se je pričela pro-
daja te konfekcije po od 20 do 40 odstotkov nižjih cenah.
Trgovci večje gneče tudi pričakovali niso, saj so vedeli, da je po-
nudba preveč pičla. Večino blaga so namreč prodali že pred zniža-
njem cen — na kredit. Pričakovali so sicer, da bodo od proizvajalcev
dobili dodatne količine sezonskih oblačil, ki naj bi jih ponudili po
nižjih cenah, vendar so ob obisku tovarn vsi po vrsti ugotavljali, da so
skladišča prazna. No, razprodaja kljub temu je in bo trajala tako dol-
go, dokler ne bo vse, kar je naprodaj po znižanih cenah, prodano.
Zanimivosti iz
osebne kronike
o osebni kroniki sicer poročamo tedensko, za marsikaterega
bralca pa bodo zanimivi tudi skupni podatki za leto 1986. Na mati-
čnem uradu v Ptuju sta mi s temi podatki postregla šef matične službe
Emest Perkovič in matičarka Lučka Toplak.
V	letu 1986 so v rojstno matično knjigo v Ptuju vpisali 1204 roj-
stva ali 44 manj kot leta 1985. Skupno pa je bilo lani v ptujski občini
1254 rojstev, kar pomeni, da je bilo 50 rojstev zabeleženih zunaj ptuj-
ske bolnišnice.
Sklenjenih zakonskih zvez je bilo lani skupno 329, vpisanih sicer
333, vendar so morali 4 vpise črtati, ker prijavljeni kandidati za poro-
ko enostavno niso prišli k sklenitvi zakonske zveze. V letu 1985 je bilo
332 sklenjenih zakonskih zvez in so bili vsi vpisi veljavni, kar tudi po-
ve, da ni izbegnil noben par. Nič kaj spodbuden pa ni podatek, da so
v lanskem letu zapisali okroglo sto zaznamb o razvezi zakonske zveze.
Tako se, statistično vzeto, pri nas razveže skorej vsak tretji zakonski
par.
V	matično knjigo umrlih v Ptuju so v lanskem letu vpisali 501
umrlega, vseh umrlih v ptujski občini pa je bilo 824, kar pove, da jih
je 323 umrio na domu oziroma zunaj bolnišnice in ožjega območja
Ptuja.
Zlatih porok v letu 1986 je bilo skupno 14, ob tem pa še po ena
biserna in diamantna poroka. V letu 1985 pa je bilo 23 zlatih porok in
le ena biserna.
Vseh zaznamb v matičnih knjigah (poroke, smrti, priznanja oče-
tovstva, spremembe osebnih imen in podobno) v letu 1986 je bilo
6095 in 19.084 izdanih raznih listin, od tega 10.698 izpiskov iz rojstne
matične knjige, 1.140 izpiskov iz poročne matične knjige in 5.238 izpi-
skov iz matične knjige umrlih ter 2.008 raznih drugih potrdil.
Še zanimivi podatek iz statistike. Trenutno je v ptujski občini
70.150 prebivalcev. V dolgoročnem planu občine Ptuj do leta 2000,
sprejetem v letu 1985 pa je zapisano, da bo število prebivalstva nara-
slo od 67.754 v letu 1981 na 70.240 v letu 2000. Ker bomo verjetno že
letošnje leto dosegli to številko, obstaja stvarno upanje, da bomo dol-
goročni plan razvoja občine vsaj na tem področju krepko presegli. To
ugotovitev nam nekoliko greni podatek, da število prebivalstva nara-
šča predvsem zaradi priseljevanja od drugod, načrtovalci pa so se opi-
rali le na »lastne sile«, ko so planirali rast števila prebivalstva le na
podlagi naravnega prirasta.	FF
Rodile so:
Sonja Ozmec, Senešci 83 —
Mitja; Monika Lovrec, Bolehne-
čice 18, Videm ob Ščav. — Dam-
jana; Terezija Pintar, Majšperk
35 — Marka; Sonja Praprotnik,
Gruškovje 13 — Sonjo; Slavica
Habjanič, Tibolci 21 — deklico;
Terezija Plohi, Koračice 7 —
Igora; Sonja Pučko, Toplakova 8
—	Nika; Marija Jelen, Trdobojci
71 — dečka; Darinka Fakin,
Majšperk 32 — dečka; Olga Pe-
tek, Cvetkovci 81 — Valentine;
Majda Toplak, Sp. Velovlak 10
—	deklico; Vida Žlender, Slove-
njegoriška 18 — Mitja; Blanka
Zagoršek, Toplakova 6 — dečka;
Jožefa Žnuderi, Senčak 8 — de-
klico; Ida Kokol, Brezovec 31/a
—	dečka; Gjejrane Brojaj, Vito-
marci 42/a — Ibadeto.
Poroke:
Miran Jagarinec, Spuhlja 108
in Anica Herga, Gabernik 8;
Branko Bolcar, Spuhlja 50 in
Brigita Kovačič, Bukovci 73;
Branko Selinšek, Šturmovci 20/a
in Marjana Fištravec, Muretinci
21.
Umrli so:
Cecilija Bezjak, Trgovišče 48,
roj. 1900, umria 9. jan. 1987; Ju-
lijana Neudauer, Zg. Ščavnica
124, roj. 1929, umria 12. jan.
1987; Anton Koren, Lackova 13,
roj. 1923, umri 14. jan. 1987; So-
nja Temon, Lešnica 43, roj.
1971, umria 16. jan. 1987; Anto-
nija Ogrizek, Placar 16, roj. 1909,
umria 16. jan. 1987; Rozalija Pe-
trovič, Dom upokojencev Ptuj,
roj. 1905, umrla 16, jan. 1987.
TEDNIK
Izdaja Zavod za časopisno in
radijsko dejavnost RADIO-
TEDNIK 62250 PTUJ, Vošnja-
kova 5, poštni predal 99. Ure-
ja uredniški kolegij, ki ga se-
stavljajo vsi novinarji zavo-
da, direktor in glavni urednik
Franc Lačen, odgovorni
urednik Ludvik Kotar, tehni-
čni urednik Štefan Pušnik,
novinarji: Jože Bračič, Ivo
Ciani, Nevenka Dobljekar,
Majda Goznik, Martin Ozmec
in Marjan Šneberger. Uredni-
štvo in uprava Radio-Tednik,
telefon (082) 771-261 in
771-226. Celoletna naročnina
znaša 5.000 dinarjev, za tuji-
no 6.600 dinarjev. Žiro račun
SDK Ruj 52400-603-31023. Ti-
ska ČGP Večer Maribor. Na
podlagi zakona o obdavčeva-
nju proizvodov in storitev v
prometu je TEDNIK uvrščen
med proizvode, za katere se
ne plačuje temeljni davek od
prometa proizvodov.